- predstav
Občno vzgojeslovje (1887): spomina. Ako na novo vstopivša predstava ne najde nobene zveze predstav, kateri bi se primenila, tedaj se ne more vzdržati. S Občno vzgojeslovje (1887): v kateri ima svoj sedež. Namesto pametnega samosvestja, čegar zveza predstav sicer apercipuje vse predstave, sedi in vlada v zavesti nek Občno vzgojeslovje (1887): primerno iz domišljije. V domišljiji izpreminja duša, prosto tvoreča, zveze predstav, izpuščaje in vlagaje pojedine dele teh zvez; tako sestavlja tudi Občno vzgojeslovje (1887): nadaljnjim primenjanjem se urejajo naše izkušnje v trdno združene kroge predstav, kateri tvoré med seboj zopet celoto. Ta se sicer vsak Občno vzgojeslovje (1887): se vse ureja in sklepa. Najbolj se odlikujejo oni krogi predstav, kateri se odnašajo na naše osebno razmerje in življenje. Vsakokratno Občno vzgojeslovje (1887): v njem zanimanje za višje smotre; 4. z razvijanjem delovanja predstav in z obrazovanjem krogov predstav razvija in blaži tudi gojenčeva Občno vzgojeslovje (1887): imenujejo strasti. Strastni človek je popolnem v oblasti onega kroga predstav, kateri se odnaša na njegov strastni pohlep. Pametna uvidnost, katera Občno vzgojeslovje (1887): in vlada v zavesti nek drug, lažen „jaz“, — namreč zveza predstav, v kateri je utemeljena dotična strast. Ta krivi „jaz“ apercipuje Občno vzgojeslovje (1887): je ta čut središče našega jaz-a, sedež naši samosvesti. Zveza predstav, katera se nahaja v nas, stori, da si svoj „jaz - predstava
Občno vzgojeslovje (1887): ne more vzdržati. S čim več predstavami pa se nova predstava združi, tem bolje si jo zapomnimo in tem več pomočkov Občno vzgojeslovje (1887): to godi, zavisna je sovršenost spomina. Ako na novo vstopivša predstava ne najde nobene zveze predstav, kateri bi se primenila, tedaj - predstavah
Občno vzgojeslovje (1887): bi se predstava osamelosti in zapuščenosti otemnela po njenih protivnih predstavah. Predstava o domovini nastopa zategadelj vedno krepkeje ter se siloma Občno vzgojeslovje (1887): čustvi tesno zvezana in imajo kakor le-ta svoj sedež v predstavah. Zato ni dopuščeno, duši pripisovati posebno vzmožnost poželenja (poželjnost), kakor Občno vzgojeslovje (1887): umetne potrebe. 18. Duševna poželenja. Vse poželenje ima pač v predstavah svoj sedež. Vender se duševno poželenje razlikuje od čutnega v - predstavam
Občno vzgojeslovje (1887): osobito neugodno čustvo, katero se nenadno in silno upira našim predstavam. Ta neugodnost ostane stalna, in šele povoljno iznenadenje jo izpremeni Občno vzgojeslovje (1887): ali naposled, da je zavest pod vplivom volje odprta vstopajočim predstavam. Z oziram na to razločamo troje vrst pazljivosti, namreč a - predstavami
Občno vzgojeslovje (1887): se primenila, tedaj se ne more vzdržati. S čim več predstavami pa se nova predstava združi, tem bolje si jo zapomnimo Občno vzgojeslovje (1887): dostojen njegovemu višjemu namenu; 3. dušo gojenčevo napolnuje z dragocenimi predstavami, povzdiguje mu duha nad čutnost in stvarja v njem zanimanje - predstave
Občno vzgojeslovje (1887): sanjah tudi žive predstave, zato nas te premene in te predstave večkrat takó opovirajo, da se dalje časa ne moremo domisliti Občno vzgojeslovje (1887): sojenje, naslanja se na apercepcijo. Pri tem se postavljajo raznolične predstave druga proti drugi; take predstave si delajo zapreke, dokler preudarjamo Občno vzgojeslovje (1887): notranje oko, katero umeva predstave ter vidi, kako celó starejše predstave, pojavljajoče se v zavesti, kakor nekaj zunaj stoječega pristopajo v Občno vzgojeslovje (1887): dni in neprestano vidijo okoli sebe, vtisne se v njih predstave ter se združi v trajne kroge predstav. Ti krogi predstav Občno vzgojeslovje (1887): kot bi bila nek notranji čut, notranje oko, katero umeva predstave ter vidi, kako celó starejše predstave, pojavljajoče se v zavesti Občno vzgojeslovje (1887): izpuščaje in vlagaje pojedine dele teh zvez; tako sestavlja tudi predstave. Odločevanje in sestavljanje domišljije vodi polagoma k snovanji pojmov in Občno vzgojeslovje (1887): pogledu gre paziti na sledeče: 1. Prvine naših misli so predstave; te pa izvirajo bodisi neposrednje, bodisi posrednje iz nazora. Prvi Občno vzgojeslovje (1887): takrat se vrši apercepcija takó, da si stopajo navadno starejše predstave nasproti. Tudi pri memorovanji deluje apercepcija. Od načina, kako se Občno vzgojeslovje (1887): obdaja, jako izpreminja, in ker imamo v sanjah tudi žive predstave, zato nas te premene in te predstave večkrat takó opovirajo - predstavi
Občno vzgojeslovje (1887): neprijetno, pristopna je zavest najbolj oni pri vzbudi čustva merodajni predstavi in njenim pomočkom, — ali pa se jej zaprè in pusti - predstavo
Novice gospodarskih, obertnijs... (1872): nerada sliši in ktero je skladatelj venca Josip Kocijančič za predstavo v kanalski čitalnici sam tako skrajšano tiskati dal, da je Novice gospodarskih, obertnijs... (1874): radostjo čujemo, da namerava v kratkem občinstvo iznenaditi s telovadno predstavo. — Kozé so pri nas hude; vsak dan imamo po enega Občno vzgojeslovje (1887): zavedamo, govorimo o čustvu. Navadno pa pazimo najbolj na ono predstavo, katera je merodajna pri vzbudi čustva. Z ozirom na to Občno vzgojeslovje (1887): in izključljiva mér zavesti na nek poseben občut, na neko predstavo ali célo zvezo predstav. Takovo stanje se provzroči na več Občno vzgojeslovje (1887): sámo. Spominjamo se, kadar se zavedamo, da smo prav tisto predstavo, katero imamo sedaj, imeli že preje. Ako se samohôtno spominjamo Občno vzgojeslovje (1887): da se je taisto po apercepciji dovedlo v sklad s predstavo o samem sebi, ako v posamnem delovanji volje najde zopet