ZERKVIZA NA ȘKALI
ali
svesa s hudim.
Pravljiza.

Is némſhkiga.

V LJUBLJANI.

V saloshbi in na prodaj pri J. Giontini, bukvarju.
1855.

Na ſvojim ſtarim gradu v Ardenſkih gorah na
Franzoſkim je shivil pred dolgim dolgim zhaſam
néki grof, imenujemo ga Huberta. Ljubil je
igranje in kosarz ſilno , in rajſhi mu je bilo to ,
kakor vſe, kar na semlji zhloveſhko ſerze
rasveſeliti more.

Șe vé, de je imel pri takim nagnjenju k igri
in poſvètnimu veſelju vedno drushbo njemu
podobnih ljudí, ki ſo ga bolj in bolj sapeljali, ker
ſo ga ti bratje ſamo sato zhaſtili, de ſo ſi ſvoje
moſhnje in shelodze polnili. Hubert jim je vſe
saupal, ſebe in ſvoje premoshenje.

V ſvojo shaloſt je vidil, pa preposno, kako
ſe je nad ſvojimi tovarſhi, ktere je imel sa
sveſte prijatle, goljfal. Ko ſo ga namrezh v igri
ob vſe njegovo premoshenje pripravili, in hram
in kaſhto ſprasnili, ſo vseli ſlovo od oboshaniga
grofa in ſo ſhli ſvojo pot, novo ſrezho iſkat.

Hubert je oſtal ſam na ſvojim ſtarim gradu,
ker ſo tudi poſli vſi od njega ſhli, ker jih ni mogel
vezh plazhevati. Șamo Juri, 60 let ſtar hlapez,
kteri ga je ſhe pri shivljenju njegoviga ozheta
peſtoval, ni hotel ſvojiga goſpoda sapuſtiti, ki je
bil sdaj od zeliga ſvétá sapuſhen.

Sgodilo ſe je pa, de je Hubert, ki ſe je v
prejſhnih zhaſih sa ſilo brati in piſati nauzhil, v
bukvah in papirjih prebiral, ki ſo bile v pol
rasvaljenim hramu, v kterim je nekdaj neki
svesdogledez, od kteriga ſo rekli, de je snal zoprati,
ſtanoval, in ſvoje zherne dela vganjal.

Naſhel je grof tukaj enkrat nenavadno
velike bukve, okrog kterih je bila teshka, sarujevena
ketna s kljuzhavnizo prepeta. Saſtonj ſe je
prisadeval Hubert kljuzh najti. Saſtonj ſe je
vperal, ketno prezh ſpraviti. Bukve ſo oſtale lé
saperte, in nikakor ſe niſo dale odpréti.

Ko je enkrat dolgo ſi prisadeval, jih
odpréti pa saſtonj , jih je vergel v ſvoji jési na tla
rekozh: „Oſtanite v ſatanovim imenu saperte do
ſodnjiga dné!“ — In glej! komej je te beſede
isuſtil, ſe odvali ketna s glaſnim roshljanjem od
bukev, in ſvitli plamen je ſhvignil is njih.

Șe ve, de ga je moglo to malo pretreſniti,
pa nameſt de bi bil poſvarjen, kot pred delam,
ki je delo pekla, ſe je ſhe le shelja v njem
vnela, viditi, kaj je v bukvah.

Saperl ſe je tedej v hram in je preberal
vedosheljno in pasljivo bukve in naſhel je v njih,
kako je mogozhe duha temote is njegovega
gorezhiga groba poklizati, in ſi ga ſushnjiga ſtoriti.

Kaj je moglo divjimu in uboshnimu Hubertu,
kteri ſe je pekla menj bal, kakor ſiromaſhtva in
dolgiga zhaſa, ktera ſta ga ſ zhaſam nadlegovati
sazhela, bolj prav priti, kakor to, kar je sdaj
najdel, in kar bi ga samoglo ſpet k zhaſti in
bogaſtvu pripraviti.

She drugo nozh je hitel, v plajſh savit, v

Ardenſki gojsd na krish pota ſ peklenſkimi
bukvami in golim mezhem pod pasdiho. Luna ſe je
sa goſte oblake ſkrila in vihar je shvishgal ſkosi
ſtaro borovje, in ſtraſhno lajanje leſiz in gerdo
vpitje ſov je bilo na njegove uſheſa, ko je
priſhel na grosovito meſto, ki ſe mu je sa njegov
namen najbolj pripraven sdel.

Kmalo je tudi majhen ogenj sakuril s ſuhim
berſtjem, kakor ſo mu bukve velévale, in s
deſnizo na ſvoj mezh opert in s levizo odperte bukve
dershezh je saklizal glaſno ſtraſhne beſede v
zherno nozh.

In glej, ko bi trenil, je ſhvignil oginj ob
njegovih nogah. de ga je bliſhelo, in ko ſo
njegove ozhi ſpet ſvojo mozh dobile, je sagledal
pred ſabo dolsiga, ſuhiga mosha v rudezhi
ſuknji, s bledo rumenim oblizhjem in noſam, kakor
ſkopez, ki je priſhel, kakor zhe bi bil is semlje
prilesel, in ga je merslo gledal, in ſtermo vanj
préshal. Zhes nekaj zhaſa, ko ſe je grof
Hubert nekoliko sbrihtal, je vpraſhal prikasin, ki je
ſhe vedne ſtermo, kakor ſteber ſ podpertimi
rokami ſtala : „Ali ſi ti tiſti, kteriga ſim poklizal
ſ temi bukvami, ali ſi drug, ki ſi po nakljuzhju
tu ſim priſhel?

Odgovorila mu je prikasin:
„Jes ſim, kteriga ſi poklizal!“
Grof je na to dalje govoril: „Ali mi ti
tedej hozheſh ſlushiti in vſe moje shelje ſpolniti in
moje povelja, ki ti jih bom dal? Kakſhno
plazhilo ſi isgovoriſh?“

Smejal ſe je rudezhi mosh kaj sabavljivo
v peſt, in je zhudno zhudno pél:

„Deſet lét tebi,
Enajſto meni!“

Veljá!“ je rekel grof, in mu je pomolil
roko zhes sherjavzo, de naj jo prime v
poterjenje svese. Sdaj je ſliſhal v dalji ſvoje imé
milo milo klizati; ſposnal je glaſ ſvojiga ozheta.
Mersla grosa ga je ſpreletela po vſih shilah,
saroshljalo je pa kakor koſtke (burſelzi) in
kosarzi, in shensko ſmejanje mu je vdarilo na
uſhéſa, in veſele pivſke peſmi ſo ſe meſhale
vméſ, in pred njegovimi ozhmi ſo migljale ognjene
koleſa; in kar ga sbode nekaj v levo ſtran, ogenj
je ſ zhverzhanjent vgaſnil s goſtim dimam, golta
nozh ga je objela, in ob savednoſt je priſhel.

Șvitli ſonzhni sharki ſo she ſjali ſkosi okna v
Huberſovo ſpavnizo, ko ſe je na ſvoji poſtelji
sbudil. Șhe ſe ni dobro sbrihtal, kako je is gojsda
dam priſhel, ko je Juri, ki je bil sdaj njegov
hlapez, kuhar In vſe, priſhel in mu povedal:
De lepo pa zhudno oblézheh mosh svunej zhaka
in s njim mnogo ſlushabnikov in otovorenih konj,
in hozhe s goſpodam gradú govoriti, ker mu ima
veſelih noviz povedati.

Sapovedal je grof Hubert, ki je dobro
vedel, de je to djanje njegoviga noviga prijatla,
ptujiga goſpoda koj k njemu pripeljati. Kmalo
je priſhel. Dolg, she prezej poſtaran mosh je bil.
Ponishno ſe je priklonil Hubertu in rekel:
Deſiravno pridem nepovabljen v vaſho hiſho, vunder
miſlim, de vam moj prihod ne bo neprijeten, ko
bote svedli, sakaj iim priſhel.“ Potem je
povedal, de je neki knes (firſht) is italianſke deshele,
ſ kterim ſe je njegov ozhe v vojſki poprijasnil in

kterimu je v jutrovi deshel mnogo dobrih del
ſkasal, bres naſlednikov umerl in ker ni prejſhne
prijasnoſti posabil, is hvaléshnoſti do ſtariga grofa,
njega, Huberta sa ediniga erba njegoviga
premoshenja poſtavil, in njemu je narozheno, mu to
premoshenje prineſti.

Potem jé ukasal ſvojim hlapzam, tovore s
slatam in ſrebram in drusimi drasimi rezhmi v
grad prineſti, in ko ſe je to sgodilo, ſe je
priporozhil grofu Hubertu in je sginil s ſvojimi
hlapzi in tovorno shivino tako naglo, kakor je
priſhel, ispred ozhi Huberta, ki ſe ni mogel
nazhuditi, ſhe menj pa Juri.

Pazh dolgo ſta gledala oba, preden ſta ſe
nagledala veliziga bogaſtva in drasih rezhi, ki ſo
bile v sabojih in vſak po ſvojim ſta ſi malala v
duhu prihodnje lepe zhaſe.

Potem je ukasal Hubert ſtarzhku v ſoſeſko
iti nove poſle vdinjati, ker je ſpet tako bogat
mosh poſtal. In Juri je ſtoril po goſpodovim
povelju.

V grofovim gradu ſe je sazhelo kmalo novo
shivljenje. Kjer je bilo pred kratkim ſhe vſe tiho,
je bilo sdaj vſe shivo. Lepo napravljeni konji
ſo ſe rasgatali pred vratmi, ali ſo raskopavali
na dvoru peſek. Krepki hlapzi in kerſhenze ſo
tekali ſ polnimi verzhmi in polnimi ſkledami ſim
ter tje, in veſelo pſtje ljudi in ſtrun je odmevalo
v bogato napravljenim gradu.

Pa vſe to shivljenje in veſelje ni moglo
nekaj is Hubertovih perſ pregnati, in globoke gerbe,
ki ſo, kar je tako bogat, na njegovim zhelu ſe na-

brale, ſe niſo dale slikati, in ſklenil je s
shenitvijo ſvojo najvezhi ſrezho doſézhi.

Svolil ſi je Gabrielo, ſilno salo in poboshno
goſpodizhno, ktero je pri neki goſtiji ſposnal.
In ko je kmalo potem jo ſnubil in lepo neveſto
v ſvoj grad pripeljal, mu je ſhe le ſonze raja
na semlji saſijalo, in veſelja in goſtij in pleſu ni
bilo ne konza ne kraja v gradu.

Grof Hubert je shivel v veſelju in obilnoſti
in ſhe bolj, ko mu je njegova preljuba Gabriela
ljubesnjiviga in sdraviga ſantka rodila, ki mu je
bil veſ pododen.

V tej ſrézhi je preteklo grofu leto sa letam,
bres de bi bil hudiga vezh poklizal ali ſe ga ſhe
kdaj ſpomnil. In Albert, njegov ſin, je raſtel v
lepoti in prijetnoſti, in je she ſheſto léto doraſtel,
ko je ſhel zhaſ h konzu, kteri je hudiga ſilil,
Hubertu ſlushiti.

Grof Hubert je pa ravno poſlednji dan
deſetiga leta na veſelim pa tudi nevarnim
medvedovim lovu bil, in ſe je, ker ſe je od drusih lozhil,
ſ ſvojimi hlapzi ſam in truden ſkosi ardenſki gojsd
v ſvoj grad vernil.

Kar ſe je sabliſkalo na tamnim obnebju,
gromelo je od daljezh in ſpet je ſtal bledo rumeni
v ſvoji rudezhi ſuknji reshaje pred Hubertam in
je pel s hripovim glaſam:

„Deſet let tebi, Enajſto meni!“

Vſtraſhil ſe je Hubert tako, de je na kolena
padel, in laſje ſo mu vſtajali in ſmertni pot mu
je pokril zhelo, ko je vidil, de rudezhi mosh she
ſvojo roko, ktero je dalji in dalji prihajati vidil,

po njem ſtega, in komej je samogel s ſlabim
glaſam saupiti: „Ștoj!“ Ta pa je sareshal ter
rekel: „Zhaſ je ſtekel, kaj ſi ſhe sheliſh?“

Odgovoril je Hubert: „Dovolji mi ſhe deſet
in terjaj ſi plazhilo, kakorſhno koli hozheſh!“

Nato ſe je saſmejal rudezhi divji ter rekel:
„Dobro; zhes leto mi daſh, kar ti je najljubſhiga,
na tem meſtu, preden petelin pervikrat sapoje,
in odvésan ſi vſih dolshnoſt. Ali ti je prav?“

„Prav!“ je rekel Hubert; „tode sakladov in
bogaſtva imam mnogo; kaj imenujeſh med vſim
moje najljubſhe?“

„Tvojiga ſinzhka,“ sareshi rudézhi in sopet
je gromelo ſtraſhno krohotanje v Hubertove uſheſa,
ſtraſhno ſe je sabliſkalo in ptujz je sginil.

Hubert je saſedlal veſ preſtraſhen in
omamljen ſvojiga konja in je derjal v nozhi proti
ſvojimu gradu, kjer ſo ga she dolgo s veliko ſkerbjó
zhakali.

Od te ure je bil Hubert veſ kakor prerojen.
Vſe veſelje in ſhe dersna ſerzhnoſt, ki je dosdaj
njegove perſi oshivljala, ga je sapuſtila. Sakaj
s vſo gorezhoſtjo ſvojiga ſerza je ſvojiga ſina
ljubil, kteriga je sdaj peklenſkim duhovam obljubil.

Bled in s vpadenimi ozhmí je lasil po
gradu; vſako ſhumenje gaje ſplaſhilo, kadar je ura
na turnu bila, je obledel in zele ure je vzhaſi
na tla ſtermel ali v ſtrop. Saſtonj ſta ſe
prisadevala njegova ſkerbna shena in ſtari Juri
svediti, kaj ſe mu je nakljuzhilo, de ſe je tako
preménil ; Hubert je oſtal molzhezh in shaloſtin.

Tako ſo mu pretekli meſzi in meſzi in bli-

shej in blishej je prihajala ſtraſhna nozh, v kteri
je imel ſvojo obljubo ſpolniti.

Priſhla je ſtraſhna ura. Vihar je shvishgal
ſkosi ſtaro ſmerézhje Ardenſkiga gojsda, kakor
tiſto nozh, v kteri je hudiga poklizal, in goſti
zherni oblaki ſo viſeli v ſtraſhnih podobah na
tamnim obnebju.

Ko je vſe ſpalo v grofovim gradu, je ſtopal
tiho tiho néki mosh po malo rasſvitljenim
moſovshu. Klobuk je imel globoko zhes zhelo potiſnjen
in s ſhirokim zhernim plajſhem je bil ogernjen.
Previdno je ſhel po ſtopnizah.

V plajſhu pa je imel otroka, in ta mosh je
bil Hubert, in otrok, ki ga je neſel, je bil
njegov ſinzhek Albert.

Tiho je odperl shelésne vratza in hitel je
proti gojsdu.

Sdaj ſe je sbudil ſantek na Hubertovim
narozhju in je glaſno jokal od ſtraha, ker je miſlil,
de je pri ptujim moshu. Ko je pa glaſ ſvojiga
ozheta ſposnal, ki mu je rekel molzhati in ſpati,
ſe je vpokojil nekoliko, ſamo praſhal je, kam ga
ozhe tako posno neſejo.

In vrozhe ſolse ſo tekle po Hubertovih lizih
na ſantka in sdihajozh je memral: „V pekel!“

Pazh mende ni saſtopel Albert teh beſed,
pa glaſ, ſ kterim jih je ozhe isgovoril, je ſtoril
njegovo ſerzhize tako teshko, de ſe je sazhel
bridko bridko jokati.

Priſhel je Hubert s ſvojim ſinzhkam do divje,
s viſozim zhernim borovjem in ſkalovjem obdane
doline; tu ſe mu je sadnjikrat rudezhi prikasal.
Sdaj je poſtavil Hubert ſvojiga linzhka na semljo,

je padel poleg njega na kolena ter rekel: „Vsdigni
ſvoje rozhize, preljubo déte, k Bogu, de bo
miloſtljiv tebi in tvojimu greſhnimu pa tudi
sgrevanimu Ozhetu !“

In ſantek je povsdignil poboshno ſvoje
rozhize, kakor ſo ga mati uzhili, in tako je tudi
Hubert ſtoril, in molila ſta oba.

Kar naenkrat pa je treſhilo in pred Hubertam
je ſtal rudezhi, bolj divji in hud kakor kadàj! S
ſtraſhnim glaſam je vpraſhal: „Kje je ſantek?“

„Tukaj je,“ je jezljal grof in ſmertni ſtrah
mu je ſkorej gerlo satiſnil. In s veſelim obrasam
je ſtegnil rudezhi ſvojo roko po nedolshnim otroku.

Rekel pa je grof Hubert, objemſhi otroka s
obema rokama, v ſvojim obupu: „Ștoj, ſhe ſi
mi ſlushen pa najinih pogodbi, torej mi ſpolni
moje poſlednje povelje!“

„In to je?“ je sagrosil ſe rudezhi.
„De mi,“ je odgovoril Hubert, kteriga ſerze
je sdaj shark boshje miloſti sadel, „de mi na uni
ſkali, okrog ktere tezhe hudournik, zerkvizo
ſosidaſh is ſhterivogljatih ſkal, ktere ſi imaſh
prineſti zheſ devet gora in devetero morje!“

„Prokleti!“ je saſhkripal rudezhi.
Hubert pa je dalje govoril; „Tudi mora
ſosidana in dodelana ſtati s svonikam in prishnizo,
koram in ſhkropivnim kamnam, preden petelin
pervi pot sapoje, ako hozheſh pravizo dobiti do
duſhe in teleſa tega ſantka, kteriga v rokah
dershim ?“

Șkremshil je Rudezhi ſvoje oblizhje, de ſe
je Hubert neisrezheno vſtraſhil. Divje je ſ
ſvojimi peſtmi vkup tolkel v ſvoji jesti, potem pa ſe

je vsdignil in je prihajal vezhji in vezhji tako,
de ſe je vidilo, kakor zhe bi ſe ſ temenam oblakov
dotikal, roke pa proti jugu ena, druga pa proti
ſeverju ſe ſtegale, in pozhaſi ſo ſe udje
ſmeſili in v rudezho nelizhno kapa ſpremenile, in
kakor vertinz vetra ſe je vila v kviſhko naglo
kot bliſek in sginila je v oblakih.

Hubert pa je klezhal ſ ſvojim ſinam na
semlji, in oba ſta roke vsdignila in molila: „Ozhe
nebeſhki, ne sapuſti naji to uro!“

In poſluſhaj ! ſhumelo je she v viſhavi,
blishe in blishe, in rudezha ſuknja hudiga ſe je
ſvetila in ferfrala v nózhi, kakor kervav bliſek,
in osnanovala prihod raskazheniga, ki je s
velikimi zhernimi ſkalami obloshen letel zhes zherne
gore.

Una dva pa niſta nehala moliti in roke
moliti proti vſegauſmiljenimu.

In sopet je ſhumel Rudezhi memo v viſhavi
s novimi ſkalami, in sopet in sopet in vezhji in
vezhji ſtrah je prepadal ozheta in ſina, in she ſta
vidila sdaljezh ſrovo podobo zerkvize, ki je bolj
in bolj raſtla na ſkali.

Sdaj je pribuzhal Rudezhi ſ poſlednjimi
ſkalami in iſkre ſo letele is njih, tako jih je ſtiſkal. In
saſliſhal ſe je glaſin ojſter in dolg glaſ is
doline, bilo je pervo petelina, in ſ ſtraſhnim
gromam ſo ſe sgrosnile ſkale doli v gojsdove bresdna
in ſ ſtraſhnim tulenjem ſe je sagrésnil hudi sa
njimi, in ſtraſhno bresdno ſe je odperlo v
ſkalovju s ſhvigajozhim plamenam in je posherlo
vraga, zhes-nj pa ſe je savalilo ſkalovje in
sakrilo je bresdno.

Hubert pa je klezhal ta zhaſ in ſhe dolgo
potem, ko je she ſonze v ſvoji mladoſtni lepoti
na nebu ſijalo, na kolenih in je hvalil in zhaſtil
Goſpoda sa ſvoje in ſvojiga Alberta reſhenje in
je pritiſnil fantka veſ gorezh od ozhetovſke
ljubesni na ſvoje ſerze in je mozhil njegove lizhiza
s vrozhimi ſolsami veſelja.

Od tega zhaſa ni Hubert vezh is poti
zhednoſti saſhel. Na ſkali je ſosidal v ſpominj tiſte
ure lepo zerkvizo; zherne bukve pa je v oginj
vergel.

Zerkviza je ſtala mnogo let na ſkali in
pravijo, de ſe ſhe dan danaſhnji v Ardenſkim gojsdu
ſilno velike ſkale vidijo, v kterih ſo udje ketne
vtiſnjeni, ſ kterimi je hudi ſvoje breme povesal
in v viſhavi neſel.

Pri meni je tudi sadobiti:

Ahaver vezh ni popotnik. Pravlj. Laibach 1850. 3 kr.

Zhudapolna podóba Matere boshje v meſtu Rimini na
Rimskim. Mit Titelbild. Laibach 1850. 3 kr.

Jeran. L., Terpljenje pravizhniga in pokora greſhnika, s
nekterimi vezhnimi reſnizami in pergodbami. Mit 1 Stahlstich.
Laibach 1848. Steiſband 20 kr.

Jeran, J. L., ſveti Juri, ſerzhni vojak. Serzhnim ſlovenſkim
mladenzhem, spiſal L. J., duhoven. Laibach 1851. 8 kr.

Kerſhanſké drobtinze is shivljenja ſvetnikov in drusih
poboshnih ljudi. Mit 1 Stahlstich. Laibach 1850. 16 kr.

Krish méſingaſti in popiſovanje Paleſtine. 8 kr.

Molitev sa ohranjenje nedolshnoſti pred podobo preſvete devize
Marie. 2. Auflage. Laibach 1846. 3 kr. Das Dutzend 30 kr.

Naſledovanje ſvetnikov boshjih. Poduka polne povéſti is
shivljenja ſvetnikov. Laibach 1849. 45 kr.

Naſtran, P. Joah. Sveta pokora ali ſedem poſtnih pridig, ktere
je pridigoval v letu 1846. Laibach 1849.16 kr., Steiſband 20 kr.

Oſrezheni kriſtjani ſvojimu novoisvoljenimu vikſhimu paſtßirju,
Papeshu Piju IX., s popiſam volitve, shivljenja in naſtopa
ſvetiga Ozheta Pija IX. Mit Portrait. Laibach 1847. 8 kr.

Pet ſvetih petkov Meſza Suſhza. Steiſ gebunden 12 kr.

Pirhi sa devize, ali molitve in nauki, ktere naj ſi poboshna
deviza in ſleherna poſhtena shena vezhkrat k ſerzu vsame.
Mit 1 Bild. Laibach. 6 kr.

Reſnize perve in nar potrebniſhi ſvete kerſhanſke, katoliſhke
vere, sa nar manjſhi uzhenze. Broschirt 3 kr.

Schlör, Dr., napeljevanje veſelno ali veliko ſpoved opravljati.
Laibach 1844. 12 kr.

Shivljenje ſvétiga mladenzha Alojsia Gonzaga. Mit 1 Kupfer.
Laibach 1846. 8 kr.
ſvete devize Teresije. Mit 1 Kupfer. Laibach 1846. 8 kr.

Slate bukvize, to je napeljevanje k pobóshnimu shivljenju in k
pravi bogoljubnoſti. Laibach 1847. 4 kr.

˛Smajdek, ſhodnji Ogovori. H@Ibleinwandband 1 fl. 20 kr.

˛Smida, Kr., Hirlanda hretanjſka Vojvodina alii smaga
zhednoſti in nedolshnoſti. Po nemſhkim. Laibach. 12 kr.

˛Sveta deviza in dekla Zita, Laibach 1846. 8 kr.

Varia.

Bojték, ali pravliza odvitesa v drevo vpreshenega. 6 kr.

Canontafein, 3 vershiedene Ausgaben zu 12, 10 und 8 kr.
pr. Exemplar.

Centrih, ſlovenſki lepopiſi in sgledi. 12 kr.

Dve igri sa ſlovenſko glediſhe. 1. Turan in Soſija, ali Turki
pri Siſku. 2. Shtepan Shubizh, ali Bela IV. na
Hrovaſhkim. Laibach 1850. 10 kr.

Fleiſhman, Isglédi ſlovenſkiga piſanja. 8 kr.

Hildegárdia , svelizhana; dvakrat po nedolshnim v ſmert
obſojena zeſariza. 6 kr.

Kmetiza in grofinja Griselda. Lep isgled poterpesbljivoſti
in ponishnoſti vſim shenam. 6 kr.

Kratkozhaſne igre s kvartami, ſhtevilkami in drusimi rezhi
v drushbah. Laibach 1850. 10 kr.

Malavaſhizh, Fr., Erasem is Jame. Povéſt. Mit Titelbild.
Laibach 1854. 8 kr.

Malavaſhizh, Fr., Ozhe Grof Radezki c. k. Marſhal, s
jekloresom. Laibach 1852. 12 kr.

Malavaſhizheva ſlovenſka Sloveniza sa perve ſlovenſke
ſhole v meſtih in na desheli. Laibach 1849. Steiſband 12 kr.

Striz Tomova kozha ali shivljenje samonzov v robnih
dershavah ſvobodne ſeverne Amerike. Laibach 1854. 30 kr.

Venzhek sa vesilne darila, ali voſhilne peſmize o godovih,
novim letu, in drugih priloshnoſtih. Brosch. 12 kr.

Vjetnik na galeji. Lepa in poduzhenja polna poveſt
priſtavkom shivljenja Sv. Vincenca Paulana. 6 kr.

J. Giontini,
bukvar v Ljubljani.

Natiſnil Rudolf Milic v Ljubljani.