NOVICE
gospodarske, obertniške in narodne.

Izhajajo vsako sredo po celi pôli. Veljajo v tiskarnici jemane za celo leto 3 fl. 40 kr., za pol leta 1 fl. 50 kr., za četert leta 55 kr.;
pošiljane po pošti pa za celo leto 4 fl. 40, za pol leta 2 fl. 20 kr., za četert leta 1 fl. 10 kr.

V Ljubljani v sredo 6. januarija 1858.

Novoletnica.

Odbila je ura dvanajst. Napočil je novega leta
mladi dan. — Znamenita reč! — Ne samo Slovani
pravijo: „dan napokne“, „zora puca“, — tudi Nemec
govori: „der Tag bricht an.“ Stari narodi so si toraj
mladi dan mislili ko nekaj stresajočega,
ropotajočega, hrumečega. Nemorem najti v nobenih bukvah,
kako so si kje stari Slovenci obrazovali mladi dan. Nemci
so si ga mislili s kremplji. Wolfram začenja svojo
stražno pesem s temi besedami: „Sine klawen durch die
Wolken sint geslagen.“*) — Kremplji opominjajo na
ptiča.

Gotovo so si tudi stari Slovenci mislili mladi dan
ko rudečega ptiča.

Poterjuje to sledeča povest slovenska:
„Nekdaj je pod Božjem, najvišjim ertom pohorskim,
kterega iz Konjic lehko lepo vidiš, živel priden kmet. Imel
je četiri vole, sto ovac, in jezero jelv. Žena mu je rodila
dva pridna sina. Na starega leta dan je starši sin rekel
svojemu očetu: „Jaz nicoj hočem na Božje, in tam si v
špelji zakuriti in bedeti celo noč, da zgoda zagledam
jeluha. Na novega leta dan izleti iz sinjega morja pred
solnčnim izhodom rudeč orel jeluh, in kamor se ta vsede,
tam je zlata ruda.“ Akoravno mu oče branijo, naj ne gré,
ker bi utegnil zmerzniti v jasni noči, vendar ni se dal sinko
pregovoriti ; vzame gobo in kresalo, in se poda na Božje.
V spelji si zakuri, in pervlje, kakor solnčni potač priplava,
zagleda rudečega orla jeluha, kako s širokimi krili jadra
pod nebom. Na Božjem se vsede, in sinko je našel tam
zlato rudo. Vendar pozimi niso mogli dolgo kopati zavoljo
velikega snega ; poleti pa so Grake jamo zasipale.

Od Grak pravijo, da so gerde babe skoštravimi lasmi,
ktere znajo grom in blisk napraviti.

Še dan današnji ne daleč od Božjega živijo v
čadramski fari rodbine z imenom Grakus. Gotovo je
Grakus ime mitologične, kakor imena kmetov: Perkunik,
Perunik (v staroteržki fari na Pohorskem), Svarožnik,
Mitavc, Mitan, Namoš, Kurtel, ktere na Perkuna,
Peruna, Svaroga, Mitala, Nimiša, Krta-Krota:
same severno-slovanske božanstva — opominjajo.

Ako besedo jeluh v sanskritski jezik prestavimo, bi
se glasila, ker je glasnik j digama, — aruša, aruha.
Aru pomenuje rudečkast, in ujema se s to besedo
sanskritsko serbska: al, rudečkast, alica, rudeča črešnja,
ruska: al, rudeč, od kodar alen, olen, slovenski: jelen,
das Rothwild, der Hirsch. V Rigvedat-tu je aruša
rudečkasta žival, ktera vleče kola Marutove, boga vetrov;
solnce se veli pogosto aru — rudečakst ptič.**) Jeluh
bi toraj utegnil biti rudečkasti mladi dan, mišlen v
podobi rudečega orla.

Grak v sanskritski jezik prestavljeno bi se, ker v
besedi bi utegnila vladati metatesis, glasilo gardž. Gardž

pa pomenuje: „tosen, donnern“, gardžana, die
gewitterschwangere Wolke, h kteri besedi bi pristavil
slovensko grokot, grokotati po oslabljenem glasniku
k v h grohot, grohotati, nemški: Krach, krachen.
Grakus bi toraj bilo priime gromečega Perkuna in Grake bi
utegnile biti gromonosne megle.

Pa pustimo na stran etimologične in mitologične
pretresovanja. Vprašajmo rajši: kaj nam bode prineslo
novo leto?

Bog si je Gospod. Sreča in nesreča pridete iz
Njegovih rok. Delajmo samo pridni vsak v svojem poklicu!

Kaj bode novo leto prineslo Slovencom?
Važno vprašanje. — Novo dobo!

Skoz zemljo koroških Slovencov so že potegnili
čerto; že kopajo ostre matike za novo — železno cesto.
Zemlja štajerskih Slovencov je tudi križoma
prerezana, in vlekla se bode železnica od iztočne do zapadne
strani štajersko-slovenske zemlje.

V zemlji kranjskih Slovencov se je železnica
nastavila pri beli Ljubljani, in mogočni hlapon derdra skoz
čudovitne mlamole *) proti sinjemu morju jadranskemu.

Srečna Slovenija! — bode marsikteri rekel. Vživaš in
imaš, česar pogrešajo mnoge veče dežele.

Bog daj, da bi bila srečna! Pa po teh bistrih
kolah se prevaža marsikaka roba. Vsake brez razločka ne
kupuj, dragi moj Slovenec! Ne kupuj ptujšine in ne
nevere!

Ljubi svoj jezik, in derži se svoje sv. katoliške
vere! Ne rečem s tem, da bi čertil jezik inorodnih, in
vero nekatoliških, — Bog ne daj! Jezike ptuje se uči,
sebi v prid, in inovernim skazuj ljubezen, pa ne več ne
manj. Poštuj možove, kteri skerbijo za poslavljenje tvoje,
pa tudi skazuj čast mertvim.

Letos bode sto let, kar je oče pesništva
slovenskega beli svet zagledal. Lepo število let! Ako
premišljujem Njegovo dobo, in jo primerjam s sedanjo, —
kakošen razloček! — Slavni pesnik je začel obdelovati
slovenski Parnas v nemirnih časih, o kterih prislovica
velja: „Inter arma Musae silent“ (kadar meč vihra,
omolknejo vede).

Bil je samouk; ni bilo tadaj nobene stolice za
domači jezik; — al silni duh Njegov je močno stresil
zadreman duh Slovencov.

Iz spomina tega slavnega moža zajema sedaj
narodni duh nove moči, in se nadušuje za nove — veče
dušne dela.

Zato slava slavnemu pesniku slovenskemu, da je
sprožil blago misel našemu Vodniku postaviti vredni
spominek.

Darujte tedaj Slovenci od dereče Mure in Drave do
sinje mogočne Adrije, od silnega Dobrača do sladkih
lutomerskih goric vsak svoj dar na oltar obče slave. **) „Zerno

do zerna pogača, — kamen do kamena palača.“ Tudi mi
moramo pokazati, da kakor drugi narodi tudi mi častimo
može, kteri so s svojim bistrim duhom in s svojo mogočno
besedo segnili v dušo svojega naroda, da se je zavedel in
slavno razvijati začel svoje dušne moči.

Zapomnite si narodno prislovico:
Kdor ne poštuje sam sebe, ga tudi ne
poštujejo drugi.

Na novega leta dan 1858. Davorin Terstenjak.

Gospodarske skušnje.

(Da zajic drevja ne gloda), je po skušnjah na
Rusovskem nek najbolje, da se drevesa namažejo z
ovčjo kervijo. V ta namen rusovski vertnarji spravljajo
kri v jeseni in jo hranijo na hladnem kraji; pozimi pa s
pemželjnom namažejo drevesa, in sicer toliko od tal, kakor
deleč zajic zamore z gobcom seči.

(Posebno lep lan) prideluje že več let nek sležk
gospodar, tako, da se vse čudi nad njim. Kaj nek počenja?
Nič drugega kakor to, da kakor hitro je lan 2 do 3 pavce
visok izrastel, se v suhem vremenu na večer, kadar ni vetra,
in je drugo jutro rose ali dežja pričakovati, v prav droben
prah zmletega mavca (gipsa) po lanišču lepo enako
potrese , in to nekterekrat stori. Bolhe zginejo kakor da
bi jih popihal, — lan raste veselo in v 3 tednih se očitno
vidi, kaj je gips na lanišču opravil, ako to lanišče
primeriš z drugim, kjer ni bilo gipsa.

(Mazilo za usnje pri konjski opravi). Da
usnje ne postane rudečkasto in potem ne začne pokati, naj
se z mlačno vodo enmalo omehča, potem pa z ojstro
kertačo železno černilo (Eisenschwärze) vriba. —
Namesto železnega černila se utegne tudi vzeti mazilo, ki se
naredi, če se 1 funt bražilke (brazilijanskega lesa), 4
lote šišk in 1 lot zelenega vitrijola v 4 bokalih
vode tako dolgo kuha, da se je vkuha za polovico. Ta
zmes je bolj černa in ne razjeda usnja takor železno
černilo. Je usnje tako počernjeno, naj se namaže s čistim
Thran, kteremu se pridene enmalo loja. — Da pa se tako
namazano usnje sveti, naj se usnje poprej z volnato
cunjo močno oriba, da se odpravi nepotrebna mast, potem
pa naj se z gobo ali še bolje z mehkim pemželjnom povleče
po usnji neki lak, kteri se napravi, če se 1 bokal
najboljega vinskega cveta in 5 lotov drobno stolčenega
šelaka v flaško dene, da se pozimi blizo peči ali poleti
na soncu stopi; potem se pridenejo še 3 loti beneškega
terpentina, 2 lota špeknardnega olja
(Lavendelöhl) in pa toliko saj, da je mazilo dosti černo. — Ta lak
se še le čez nekoliko časa popolnoma lepo sveti in sterpi
mokroto kaj dobro.

Dober kup černilo za usnje se pa napravi takole:
4 lote mizarskega lima stopi v poliču vode, 4 lota
pa mjila (žajfe) tudi v poliču vode posebej. Potem daj
lim kuhati in po malem mu prilivaj žajfnice; potem primešaj
1 lot drobno zrezanega voska in kuhaj vse tako dolgo,
da se vosek popolnoma raztopi; nazadnje se pridene še
saj kolikor je treba, da je mazilo lepo černo.

Kako mnogoverstni živež hraniti, da se ne
spridi.

V naših „Novicah“ je bilo od te reči že marsikrat
govorjenje; vendar ne bo odveč tudi sledeče nauke o tem,
ki sem jih nedavnej v časniku „Wanderer“ bral,
poslovenčane častitim bravcom podati.

Znano je, da mnogo za naš vžitek koristnih reči,
rastlinstva in mesovja, se spridi rado, ter nektere že čez
malo ur, nektere čez nekaj dni, ali čez tedne, mesce itd.,
in potem niso več za naš vžitek.

Imenujemo navadno tako kvaro : plesen, gnjilobo,
tuh, žuh , skisanje, žaltobo itd. Vse take žvare
pa druzega niso, kakor zavrelica in gnjilina skorej v vsih
organskih stvareh obilne vode, ki rada zavrè, v nepreveliki
gorkoti sognije, in stori, da se pervotne reči skazé in
spridijo, in celo v drugačne zmené. | Tri reči to dodelajo, sok,
gorkota in pa hlip (zrak). Ako se ubrani, da se to
troje ne združi, tudi nobena stvar ne more vreti in po tem
tudi nobena se spriditi. Kislic v hlipu dela o tem
narvečjo kvaro, če se mu pristop ne ubrani. Zatoraj vse
razne hranitbe stare in nove šege samo s tem opraviti
imajo, da ali hlipu (zraku) dohod zaprejo, ali da
gorkoto mar do ledu ponižajo, mar do vrenja
in stopljenja beljačica povikšajo, ali pa da
sočnate reči izvodenijo in posušijo.

Bomo od vsake teh treh reči povedali, kar semkaj gré.

1. Hlipu pristop ubraniti ali zapreti.

Med drugimi hranitbami je odvernitev hlipa ali zraka
narperva. Terpe pred hlipom obvarvane reči, bi rekel, brez
kraja in konca, in vse mnoge jedila ohranijo svojo pervo
presnoto, svoj okus in vso svojo redivno moč. Treba je pri
tem opravilu res vse natančnosti, pa vendar to opravilo
nima nič zvitega in težkega. Jedila, mesovje in sočivje,
se za tako hranitev pripravijo kakor za precejni vžitek, in
se po tem v kositarjevo (morda še bolje v stekleno) posodo
z vso skerbjo tesnotno vlože do verha tako, da se vès hlip
kar se nar bolj dâ, iz posode izžene, in se na zadnje
pokrovice na posodo povezne, prilipi in s svincom zalije; če
bi pa steklena posoda bila, pa zapečati. Ker pa vendar pri
vsi natančnosti še zmiraj zastane nekoliko hlipa v posodi,
se poslednjič še tako izžene, če se tako napolnjena in
zalita v kotel vode postavi, se kuha, da zavrè, in še
hujo gorkoto v kotlu narediti, se va-nj kaka pest soli verže.
Po velikosti posode ali več tacih posod se dâ vreti od pol
ure do cele ure v kotlu, in vès ostavši kislic v posodi se
pri vrenji zveže z jedili tako, da ga nič več ni, ker se v
ogelno-kislino spremeni. Tudi se pri vrenji vidi, ali je
pokrovice prav prilito ali ne. Se kje mehurčki pokažejo, je
ondi treba bolj popraviti in zaliti. Sloveči barkar Ros je
pokazal francozki „société d'encuragement“ tako hranjeno
meso 16 let staro, ki je še popolnoma dobro bilo.

Kakšen dobiček je tako ohranjenje posebno mesovja
pri vsakem gospodarstvu, nar bolj pa na ladjah, kjer dolgo
vživanje samo suhega mesa skoréj vselej škorbut nareja !
Vendar ker so take hranitbe drage in veliko prostora
potrebujejo , so na ladjah druge v navado prišle , ki jih bomo
potlej povedali.

Pa še drugač se dâ mesovje hlipa obvarovati.
Prevleče se namreč z nekakim limoni, ki se napravi, ako se
kosti stolčejo, herstančasto meso, glavina, rep, ušesa itd.
dolgo kuhajo, potlej ožmejo, précédé, se malo arabljanskega
gumija, nekoliko sladkorja in hudega žganja pridene: v tak
do 35 stopinj sogret limec se mesni kosci brez kosti srovi,
ali pa kuhani ali pečeni, kar je moči po verhu gladki, brez
maščobe in brez kervi, večkrat pomočijo, in po tem na
hlapu posušé. Po takem ravnanji dobi meso limasto,
neprehlipno obleko, ter se dâ celo leto dobro ohraniti. Kadar ga
hočejo vžiti, ga malo časa v gorko vodo denejo, da se
lim otaja in odstopi.

Po ti postavi se dajo jajca dolgo časa dobro
ohraniti; se vzamejo namreč kar je nar bolj moč, ravno
iznesene, in se ali v apnéno vodo namočijo, da jim apno
potnice zapre in hlipu pritikati se brani , ter se take na
hladnem kraji hranijo; ali pa se v slanomuri nekaj
ur namakajo, da jim sol ravno to stori kar apno, in se po
tem na hlapu posušé in hranijo. Tudi zgorej popisani limec
bi to storil ne pa olje, ki se usmradi, in tak smrad tudi
jajca dobé. Dobro pa bi bilo vodeno steklo.

Ravno tako se dajo češplje skozi zimo presne hraniti,
če se zrele (pa ne prezrele) s pecli vred varno, da se ne
retijo, potergajo, v sodčik plastamo tako vlože, da je ena
lega češpelj, ena pa češpljevega listja zaporedoma do verha,
in se tako napolnjeni sodčik po tem neprehlipno zapre in v
vodi tako hrani, da voda čez stoji, postavimo, v kakšni
tekočini. Tako hranjene češplje so še o veliki noči ravno tako
dobrega okusa, kakor da bi bile ravno z drevesa prišle.

Na Egiptovskem so unkrat v mumijah našli pšenico
menda veliko tisuč let neprehlipno hranjeno, in je še vso
svojo kalivost imela, daje vsejana kalila, lepo rastla in
dozorela.

Vse to stori ubranitev hlipa.

(Dalje sledi.)

Napake slovenskega pisanja.

Spisal Fr. Levstik.

Skoraj vsi, ki pišemo, stavimo slovenske besede,
mislimo pa le nemški. Po takej poti ne upajmo kmalo
izverstne proze. Čudo res ni, da je tako, ker se ločimo
iz domačega kraja, ko smo še otroci; potem pa v mestih
živimo, govorimo večidel nemški, beremo večidel nemške
knjige poleg pisanja druzih narodov. To je uže stara
tožba, pa vender še zdaj nova. Ni še dospelo naše slovstvo
do tiste stopinje, da bi se človek do dobrega izučil jezika
iz golih knjig; zaklad slovenščini je zmirom še kmet in
ljudstvo zunaj mesta. Ali koliko pisateljev pa je, ki morejo
na selu živeti? Zato je pa tudi sostavek našega jezika,
vzlasti v knjigah, redek, o kterem bi se brezi skerbi reklo :
to je čist in dober govor! Bog obvari, da bi s tim hotel
koga ubadati, ampak samo dovoljeno mi bodi, naj povem
odkrito svoje misli, kakor gré poštenemu človeku.

Malo se je do zdaj še pisalo o skladbi slovenskih
besed v stavek; zato hočem po svoji moči nekoliko govoriti
o tem, pa ne bom pozabil narhujih in narnavadnejih grehov
slovenskega peresa v zdanjem času. Naj se mi tedaj ne
zameri, da opominjam tudi to, kar se je sčm ter tjč uže
opomnilo po „Novicah.“ Izgledje , ktere bom tù pretresal,
vzeti so skoraj vsi iz neke naših knjig, ki je bila ravno
pred mano, ko sem to pisal.

1. Slovenskega pisanja perva napaka je, da glagole
(zeitwôrter) devamo vedno le stavku na konec, kakor
da bi ne smeli drugej stati, na pr. „O mraku se že
napravi, spet moške oblačila obleče, se dobro v kožuhe
zavije, in tudi par samokresov za pas vtakne.“ Tako
je Nemcem navada, in tacih izgledov ima vsaka knjiga po
sto in sto ; le-ta še ni nar slabji med njimi. Vender pa
vprašam: ali bi ne bilo blagoglasneje : „Napravi se že o
mraku ; obleče spet moške oblačila; zavije se dobro
v kožuhe, in vtakne tudi par samokresov za pas?“
Poišcimo si druzega : „Poleg tega jezljivega serditeža (t. j.
nekakov potok), ki danes le bolj tiho v globoki strugi teče,
in se le sčm ter tjè svoje gorne ali divje rodovine
spomnivši prederzno poskoči, bomo lezli.“ To je taka
zmes, da človek še skoraj ne vé, kaj bi pisatelj rad
povedal. Zdi se nam vsa misel nemška ; ali vender bilo
bi dosti umevneje vsaj tako le : „Lezli bomo poleg
tega jezljivega serditeža, ki danes le bolj tiho v globoki
strugi teče, in le sèm ter tjč poskoči, spomnivši se svoje
gorne (?) ali divje rodovine (?)“ To vse pa le od tod izhaja,
ker prestavljamo nemške misli od besede do
besede. Naslednji stavek mi bodi priča, da je res, kar sem
djal : „Mesec je svitlo svetil.“ Kdo tako govori ? Bi li
pametnemu človeku kdaj prišla na um taka neumnost, ako

bi pred njim ne stale nemške besede: „Der mond leuch —
tetehell ?“ Bere se dalje: „Obljubil jej je tudi, da bi
vsaj ne obupala, jo pogostoma obiskat hoditi, ter jo tako
s svojo pričjočnostjo krepčati ;“ to je : „Er versprach ihr
auch, dass sie wenigstens nicht verzweifeln würde, öfters
zu kommen, um sie zu besuchen, und sie so durch seine
gegenwart zu stärken.“ Dalje : Nikdar me ne smeš
zapupustiti! On!! mora, reče — — .“ Kdaj pravi kmet: „On
mora?“ Se zdaj si nismo zapomnili, da Slovenec osebnih
zaimen sploh pred glagol ne stavi, kakor tudi Latinec
ne, ker z glagolom vse dopove. Tako pišemo, pa hočemo,
da bi ne zaspavali naši časniki; hočemo, da bi koga
razveseljevale naše koderčije!

Vsak dan bereš, kolikor hočeš, stavkov tacih, da imajo
pomožni glagol (hilfsverb) kmalo od začetka; ali dopovedovavnik
(aussageverb) pa stoji deleč zadaj notri v deveti
deželi tam pri Jakobu Žerjavu. Iz trne izgledov edinega:
— — „kakor ti angeljski mladenč, ki je vedno, tudi med
strašnim vrišom in gromom kervave vojske, nedolžno serce,
živo vero, terdno upanje, gorečo ljubezen do Jezusa, pokoršino
do svete cerkve in hvaležno serce do svoje matere
ohranil . “ „ Ohranil “ je ravno trideseta beseda za
pomoznikom: e.“ To ni slovanski! *) Kdor noče meni verjeti,
poslušaj kmeta, in beri dobre knjige druzih narečij.
O grehih zoper slovnico (mladenč, vrišom) raje molčim;
saj vem, za koliko sto pisateljev se je zastonj trudil ta in
uni slovničar.

Slovenec, ako ne misli nemčiti, ne sme tergati
pomoznikov: „sem, si, je , bi , bil , bom i. t. d.,“ tudi ne
okrajšanih oblik osebnega zaimena; „se, si, me, mi, te,
t i , ga“ predeleč od dopovedovavnika; le malo stavkovih
členov bi smelo biti vmes, ne pa cel stavek, posebno če
je dolg, ali še celo po dva. S tacim so naši pisatelji
bogati, na pr. „Pri tem pogovoru si je stari Vazil večkrat
na skrivnem marsiktero gorko solzo, ki mu je po licu
pritekla, obrisal.“ Ali bi se ne moglo reči: „ Obrisal si
je večkrat na skrivnem stari Vazil pri tem pogovoru
marsiktero gorko solzo, ki i. t. d.?“ Serb res da časi vrine
klicavnik (vokativ), ki je skoraj nekoliko podoben samostojnemu
stavku; ali to je le ena beseda, na pr. „Što li si se, sine,
namrdio ?“ Bere se tudi v narodnih pesmih, da je kratek
mali stavek (nebensatz) vgojžen med okrajšano
zaimensko obliko in med glagol; pa tacih izgledov ni dosti;
jaz vem dozdaj le za dva: „Sve joj , šta je i kako je,
kaza:“ nadalje: „Sve mu, što je, po istini kaza.“
Ali vsako uho čuti, posebno v pervem, da se je pevec
osvobodil skoraj čez navado. Večkrat se bom opiral na
slovstvo serbskega ljudstva * *) , ker je to narečje
našemu naj bliže, in ker sta v njem stavek in misel krepka,
domača, kakor hoče imeti svojstvo slovanskega jezika. Vsaka
beseda je samorašča, pognala iz prave korenike, ne
skovana z veliko skerbjo, pa vender napek; tu misli in govori
prosti narod. Skladba je čista, posebno v pesmih ; v
pripovedkah ne vselej tako, ker jih lahko vsaki
pripoveduje in kvari, kakor hoče; pesmi pa so vezane in zvarjene;
učiti se je mora, kdor jo hoče peti. Tudi ni utegnil Vuk
pravlic tako skerbno zbirati in tenkovestno primerjati, kakor
je pesmi, za kar naj bi mu veliko hvalo vedili vsi Slovani,
vzlasti pa Serbje. Kako bi se bilo njihovi krasni lastnini
godilo, da je prišla v roke neukretnemu Konštantinu
Kaulicii, ki je iz svoje modrosti dodeval in popravljal, kakor
se je njemu zdelo?
(

(Dalje sledi.)

Narodne povesti.
Povodni mož in divji mož.

Priobčil sera unidan drobtinčice o Rojenicah iz
svoje rojstne doline.

Naj donesera danes, kar se pri meni doma
pripoveduje o povodnem možu in o divjem možu.

Popred le nekoliko besedic od kraja ondotnega.

Kamnagorica stoji med Jelovico in malo
predgorico, ki se vleče od Lancovega do Podnarta.

Blizo Lancovega na najvišjem verhu, Radoljci nasproti,
stoje razvaline Pustega grada, — blizo Podnarta pa
Prizrenje . V sredi, kjer pelje slaba kolovozna pot od
Kamnegorice na Globoko ob Savi in dalje čez Čajnarje in
Mošnje na veliko cesto, se dviga „Vidovec“ , o kterem
sem pisal v „Glasih domorodnih.“

Med Pustim gradom in Vidovcem se razprostira navšev
na desnem kraji Save bukovje, na levem pa radoljško
in mošensko polje

Mujovega Luka oče, ki je pred 40 leti 84 let star bil
je pripovedoval, da je prebival povodni mož poleg
bukovja v Savi. On sam, je rekel, ga je večkrat
vidil sedeti na veliki skali, ki se ondi dviguje iz Save, pa če
je vgledal človeka, je hitro plunknil v Savo, da ga viditi
ni bilo več. Bil je velike postave. Lovil in podil je rad ženske
na mošenskih njivah. Globoko v Savi pod Čajnarjah imel je
svojo stekleno (glaževnato hišo). Odpeljal je v to hišo malo,
zalo deklico pastarico. Ko je odrasla, je bila žena njegova.
Žalostna je bila neizrečeno. Kadar je vdarilo solnce skoz
valove žarno in sveteče na nje prebivališe, se ji je bolečin
vtergati hotlo serce. Spominjala se je svojih staršev in
svojega doma. In če je zasijala mila luna, so se ji zopet
vderle solze. Veselja ji ni bilo nikdar, čeravno je stanovala
v čudno lepem, bliskaj očem poslopji pri povodnem
možu, čeravno so krog plavale ribice svitle. Povodni mož
ni gerdo ravnal z njo. Kadar je pometala, ji je zapovedal,
naj pometa od duri gori smeti. Do verha dognane so se
spremenile v zlato. Bilo je zlata in srebra obilno v ti hiši.

Pošiljala je povodnega moža z blagom obloženega
večkrat domu s poročili, ker nji sami nikdar ni dovolil
tega. Prepovedovala mu je počivati, ter je rekla: „jez te
zmiram vidim, me bodeš že slišal, če bodeš počival.“ Tako
je spošiljala staršem obilno blaga, zlata in srebra, ki ga je
povodni mož sam znosil domu.

Nekega dne, ko je pekla, ga pošlje zopet s košem
domu; postavi svojo podobo iz slame pred peč, in ona
sama se spravi v koš.! Takrat je pa bila povodnemu možu
teža prevelika. Hoče počivati. Pa kadar hoče počivati,
zasliši glas svoje žene: „te že vidim, te že vidim!“ Tako jo
prinese domu in odloži kakor drugekrat srebro in zlato.

Ko pride nazaj v svojo hišo, praša slamnato podobo
pred pečjo: ali je že pečeno? Pa brez odgovora ostane
vsako njegovo vprašanje. Zdaj vidi, kako da ga je žena
speljala. Hitro dervi na dom svoje žene, rijove okrog hiše,
toda izpeljal je ni nikdar več. — Tako se pripoveduje
»ploh od povodnega moža. Spominjam se še, kako
da smo gledali otroci v vodo, in kadar je solnce zasvetilo
krasnobojno v njej, smo rekli, da se sveti glaževnata
hiša povodnega moža. Spominjam se tudi, da so
nas starši svarili, ne k vodi hoditi, češ da nas bo vzel
povodni mož.

Divji mož

je pa, kakor pravijo najstareji ljudje, prebival v Jelovici.
V prednjih letih je zmiraj nadlegoval oglarje.

Ko je zalezoval enkrat zopet oglarsko bajto, da bi bil
zasačil kakega oglarja, se mu je slabo godilo. Pripravljeni
so bili oglarji na njegov prihod. Spravil se je oglar na

gliste. *) Ko divji mož pomoli glavo skoz vrata, ga hlistne
oglar s sekiro, da preseka mu glavo. Zbeži divjak. Slede
mu oglarji. Zaznamovan je bil sled s kervjo. Najdejo ga s
presekano in zavezano glavo v naročji svoje žene, ker
mu hudo očita tako: Al ti nisem pravila, da pusti v miru
— kristjane.

Pred petdesetmi leti je zginil v Jelovici en oglar.
Pravijo, da ga je divji mož vzel.

V prednih časih je nek večkrat prišel v Kamnogorico.
Gori in doli je hodil po nji, in je pri marsikteri hiši
pokukal s svitlimi očesi v zgornje nadstropje.

Toliko od divjega moža.
Vem, da tudi na drugih krajih je dosti pravlic od
povodnega in divjega moža. Naberite in priobčite
jih, dragi domorodci. Zdi se mi, da so zakrite v njih
dragocene čertice zgodovinske.

Dr. Lovro Toman.

Svet večer.
Narodna pravlica.

Svet večer Slovenci sploh pobožno praznujejo. Ko Avemarijo
odzvoni, popuste vse delo. V vsaki tudi najrevniši
bajtici na belo pogernjeni mizi berli lučica, in krog mize
prebivavci z molitvijo in pobožnimi pogovori polnoči čakajo.
Kdor tega ne spolne, se hudo pregreši. Pripovedujejo si
sledečo prigodbo.

Čevljar, ki je hotel po vsi sili začet čevelj končati, ni
maral ne za svet večer ne za mašo. Ko so ljudje že memo
hiše k polnočnici šli, je še zmirnaj dreto ulekel. Ura odbije
poldvanajsto, pa čevelj še ni bil končan, in čevljar še ni
nehal delati.] Zdaj se ozre na okno, in gorje mu! na njem
zagleda veliko človeško glavo , ki z debelimi očmi na-nj
gledaje ga trikrat nagovori: „Čevljar poznaš li ta gobec?“
Čevljar se prestraši, al prederznost ga ne zapusti, vzame
čevelj in udari po glavi, rekoč: „Gobec ti poznaš li tale
trobec?“ Pa kaj se zgodi? Visoki goreči jezdici začno
dirjati krog hiše, da se zemlja trese in okna ropočejo.
Čevljar, ves splah, ne ve kaj bi storil. Moli in moli, obljubuje
Bogu poboljšanje, da bi ga rešil. Pa zastonj! Ko se je maša
v cerkvi končala, so se še le zgubili jezdici. Strah pa
hudobnega čevljarja ni zapustil. Pokopal ga je kmalo potem.

Pisma o Slovencih in Slovenkah.

Dragi moj Vitomar!

Unidan si mi pisal po „Novicah“, kaj si doživel v
Bledu in da se Ti je merzilo slišati, kako so se nektere
Ljubljančanke spakovale s francezčino. Lahko
zapopadem Tvojo pravično nevoljo nad takim kramljanjem, in
rad Ti verjamem, da take Krajnice, ki žlabudrajo, da
„krajnski“ jezik je le jezik za „Bauernvolk“, bi raji imel verh
Grintovca, kakor da si jih vidil v rajskem Bledu. Še bolj,
dragi moj, pa se boš čudil, da morejo domače hčere
kaj takega abotnega reči, če Ti povem, da ravno tistega
maternega jezika, kterega kot „Bauernsprache“ zaničujejo,
so navzete tako skoz in skoz , da berž na pervi
govor boš večidel spoznal Ljubljančanko — Nemko
ali pa tudi Ljubljančana — Nemca . Lahko Ti rečem,
da deset Ljubljančank je morebiti komaj, ki so se v
nemškem govoru emancipirale od tistega jezika, ki ga
imenujejo „Bauernsprache“, ali, da z drugimi besedami rečem:
deset Ljubljančank (rojenih Krajnic) je morebiti komaj, ki
govorijo čisti nemški jezik; pri vseh drugih, če so tudi
vtaknjene v francozke sodce (krinoline) in nosijo plajše iz
velur-ja, kuka iz vsakega nemškega govora tista njih
„Bauernsprache“ tako očitno, da se spoznajo na pervih
deset besed. Al ne, da bi bil „ungalant“ do naših gospe

in gospodičin in le njim oponašal njih nemški jezik! —
tudi tistim našim gospodom , ki slovenski jezik
imenujejo „Bauernsprache“, se ne godi celo nie drugače; le
poslušaj jih!

Da Ti ne govorim od tiste tukajšne navade, po kteri
ee v govorjenji v eno mer mešajo nemške besede s
slovenskimi, opomnim le nekterih posebnost, ki jih slišiš skor
pri vsaki Ljubljančanki-Nemki ali Ljubljančanu-Nemcu,
kadar govorijo nemški. Tisti preljubi „aber“ — ponemčeni
slovenski „pa“ — če greš le enkrat od Šenklavža do
Tranče, slišiš gotovo dvajsetkrat na poti, — slovenski se
(sebe) jim je tako vrašen in prirašen, da namesto nemškega
„uns“ rabijo le slovenski „sich“ (se), na priliko „wir
werden sich gewiss gut unterhalten“ itd., — tudi
„ allein “ und „ selbst “ ne umejo nikoli prav ločiti; ker
naš slovenski jezik ima le besedo „sam“ za nemški „allein“
in „selbst“, zato večidel ravno narobe govorijo „ allein“
in „selbst“, na priliko „er wird es schon allein thun“,
čeravno hočejo s tem reči „er selbst wird es thun;“ —
če naše Ljubljančanke ali Ljubljančani (tudi tako
imenovanih „bessern Stände“) hočejo po nemški reči, da je kdo
ob pamet prišel, bojo vselej rekli: „er hat sich
vermischt“, „er red't ganz vermischt“, zato ker se navadno
v domačem jeziku pravi „se je zmešal“, „ govori
ves zmešan “ ; — da bi za zmešan kadaj rabili
„verwirrt“, ne boš nikoli slišal; tako zvesto prestavljajo besedo
„der Bauernsprache“ v svoj nemški jezik; — „schlafen“
ne boš po pravilih nemškega jezika z „haben“ nikoli slišal
„abwandlati“ (ne zameri, da tolikrat nemške besede rabim,
pa želim, da bi razumeli moji rojaki in moje rojakinje
vse), ampak vselej s „seyn“, na priliko „er ist lang
geschlafen“, zato ker se v slovenskem jeziku rabi „jez sem
spal.“

In tako bi Ti lahko naštel še sto druzih posebnost, ki
jih tudi „haute volee“ krajnska v nemškem jeziku posnema
iz tistega svojega jezika, kterega — svoji materi in
očetu na čast!! — „Bauernsprache“ psuje. Pa mislim, da
že s tem sem te prepričal, da za take rojake in rojakinje
(saj jih morebiti ni veliko) ne moreva nič boljega storiti
kakor moliti za-nje; „Oče odpusti jim, — saj ne vejo kaj
delajo!“ saj ne vejo, da na svetu ni nobene „Bauernsprache“,
sicer bi vsi jeziki mogli biti „Bauernsprachen“, ker nemški
kmet govori nemški, francozki francozki itd. Vsak jezik
je častitljiv , ker je jezik naroda, ki ga je Bog
vstvaril!

Kaj jez o prebivavcih krajnskega mesta
mislim? si me tudi vprašal v Svojem poslednjem listu, in mi
rekel, da jih je Tvoj prijatel Dunajčan imenoval „neugierig
wie die Masen.“ Kar bi ti koli o svojih rojacih pisal,
bi utegnil Ti enostransko sodbo imenovati, zato v takih
okoljšinah raji berem, kar pišejo drugi, kot da bi svoje
ljudi pretresoval sam. Da pa vse kar sem Ti pisal gori od
slovenskega nemškega jezika Ljubljančanov in Ljubljančank,
velja tudi od Krajnic in Kranjcov, le mi verjemi.

Ali si bral, dragi moj, lansko leto v „Leipziger Illustr.
Ztg.“, kaj je neki popotnik o „Sprachgewirr-u“
ljubljanskega mesta neslanega pisal? Če nisi, beri saj sledečo
humoristično pesmico, ki jo je zložil spoštovani pesnik
gospod S. Jenko, v kteri nekako persiflira tisti Leipcigerčni
„Sprachgewirr“. Kratkočasna pesmica se glasi takole:

Prepis.

Kislega se vedno lica
Vozi Karon stergan čoln,
V čolnu duše, kih pravica
Klice pred Minosov tron.

Dve ste duši v čoln stopile,
Brez trebuhov, brez peta;
Ravno kar ste se ločile
Od prijaznega mesa.

„Dva junaka iz Ljubljane!“
Čmerni Karon zanosla,
Ko ob bregu čoln obstane;
Z čolna stopita duha.

Veličastno, kakor paša,
Na stolnici kralj sedi,
K pervemu obernjen vpraša:
„Kak si se poslužil dni?“

Nič po krajnski, nichts, ich bitte,
Damit geht's mir nimmer recht;
s' ding ist bei uns nicht mehr site,
Ist für noble leut' zu schlecht.“

Minos gleda ga debelo,
Sam ne ve, če bi verjel,
Da pod se Ljubljano belo
Sami Nemec bi bil vzel.

K druzemu se zdaj oberne,
Nemškovati začne ž njim;
„Niks tajču, hitro ta zaverne,
„Jez le krajnsko govorim.“

Nemca v nemški raj postavi,
Kjer je zelje, pije pir ;
Krajnca v raj slovenski spravi,
Kjer je žgance in krompir.

Stari urbar še poiše,
Jezen zgrabi za pero,
Pa ime Ljubljane zbriše —
Ričet da ji ime novo!

Kaj ne, da Ti pesmica dopada?
Željno pričakuje kmali spet kakega pisma

Tvoj Beloves.

Slovanski popotnik.

* Z novim letom je oddal g. Ljud. Vukatinović
uredništvo „Gospodarskega lista“ g. Bogoslavu Šuleku.
V 52. listu se je poslovil kot bivši urednik in je marsikaj
spregovoril, kar tudi nam velja. „Mi še ležimo v
nezavednosti polmertvi, brezdušni, brezživotni, slabotni,
potišnjeni, uplašeni kakor dete!.. Še se ni unela iskrica
blagodelna, da objame našo dušo, uname naše serce; še se ni
zasvetila na obnebji zvezda, ktera bi nam kazala stezo
našo; še se ni razjasnila tmina, še niso postale naše persi
možke in junaške. Mi še nimamo čverste volje, ne
kreposti, jo izpolnovati!...“ In na drugem mestu: „Siromaštvo
naše ne leži v prazni mošnji, temuč v prazni duši,
v hladnem sercu! Mi tožimo, zdihujemo, želimo, da nam
bi bilo bolje; al smo pa kaj poskušali, se česa lotili, da
se zgubičkov v gospodarstvu rešimo?“

* Za Horvaško in Slavonio so prišli naslednji koledarji
za l. 1858 na svitlo: Narodna knjiga od Iv.
Filipovića ; Hrvatski Koledar od dr. Ant. Starčića;
Katolički Koledar od Vilh. Švelca; Zagrebački
Šostar izdajan od L. Župana ; Varaždinac od
Placer-a.

* Imenitnejši koledarji češki za l. 1858 so: Koleda;
Časnik ureden od urednika slovenskih „Novin“ na Dunaji
g. D. Licharda ; Češko-moravska pokladnice; Poutnik
z Prahy uredovan od V. Štulca; Vlastensky Kalendar
od Filipka ; Školnik in Slovnik.

* Puškinu, najslavnejemu rusovskemu pesniku so
namenili spomenik v Petrogradu postaviti.

Novičar iz avstrijanskih krajev.

Iz Dunaja. @ 21. decembra smo imeli tukajšni
Slovani besedo v velikih Sperl-ovih sobanah. Zbrala se je silna
množina gostov, med njimi naj imenitniši osebe, ki žive
zdaj na Dunaji. Umetniki so se skazali, kakor se je po
njih slavi pričakovati dalo. Tako gosp. Rubinstein , rojen
Rus, morebiti pervi sedanjih pianistov, in gosp. Teršak
eden naj izverstniših igravcov na flavti. Pele so se
posamezne pesmi češke, serbske in slovenske. Tudi mi Slovenci
smo imeli pevko, ki nam je učinila čast. Bila je gospodična
Irena žlahna Fichtenau-ova; ona je bila, kakor se
je govorilo tu in tam, kraljica zabave, njeno petje je
navdušilo celo družino. Nazadnje je speval močen kor „kitice“
spletene iz pesem vsih slovanskih narečij. Bila je to perva
slovanska „beseda“ pravega imena od leta 1848. Bile so sicer
tačas zlo vsako leto „besede“ pa le bolj priproste veselice, v
ktere je prišel komur je bilo ljubo. V prave besede pa, ktere
se prištevajo k najsijajsnišem Dunajskim veselicam, zamore le
izverstna drušina, ali po naročilu ali pa po povabljenji. —
Ko je bilo končano petje in igra na glasoviru in na flavti,
se je začela druga veselica. Jeli so leteti zamaški buteljk

proti stropu in vino se je penilo po dolgih kozarcih. Komaj
je bilo mogoče najti prostora toliko je bilo gostov. Mojster
Strauss s svojo drušino nam je godel pri veseli večerji.
— Nadjamo se večkrat enakih zabav, ker želja po njih je
bila občna. Morebiti bomo imeli predpustom slovansk bal,
govori se saj zlo o njem.

Iz Kopra 21. decembra. B. Oznanite ljube „Novice“
svojim bravcom in mnogim prijatljom, kteri živijo sem ter
tje po Slovenskem, naglo smert visoko spoštovanega in
častitljivega gospoda Andreja Ulčnika, fajmoštra v Šmarji
(Monte) blizo Kopra v Istri. Ta gospod so se rodili 29.
novembra 1802 v vasi Zagaj St. Peterske fare na. doljnem
Štajerskem; bili so posvečeni za mašnika 22. avgusta 1830.
Skoz 24 let so bili ali za namestnika ali potem za fajmoštra
pri imenovani fari.

Predolgo bi bilo popisati vse njih zasluge za vero, cesarja
in dom. Pojte sami v Šmarje in vidili bote vredjeno faro
in njih prebivavce, kteri od svojega pokojnega fajmoštra
podučeni spoštujejo vsako oblast in spolnujejo božje pa tudi
posvetne zapovedi; vidili bote olepšano cerkev in farovž, lepo
podučene v nauku keršanskem stare in mlade. Ko so se
leta 1848 sardinske barke v bližnjem morji ošabno vozile
in obračale svoje žrela proti lepim slovenskim goricam blizo
Kopra, in je v bližnjih istrijanskih potalijančenih mestih
marsiktero serce kipelo za sovražnika; takrat so vzdignili
ranjki gospod fajmošter Šmarski krepki glas svoj in z
ljubeznjivo besedo nagovarjali svoje farmane k zvestobi do
cesarja in domovine. Dnevi so bili takrat topli, in veliko
je pomagala beseda modrega pastirja. Prisvitli cesar,
spoznavši udanost in vernost ranjkega fajmoštra, so jim poslali
zlati križ s krono za zasluge.

Pri pogrebu 12. dan t. m. so pokazali farmani, kako
neizrečeno so ljubili svojega gospoda. Ko so Kerkavški
tehant, gospod Jože Kutnar po sveti maši na prižnico stopili,
in ko so začeli s krepko slovensko besedo govoriti v cerkvi
natlačenim Šmarčanom od pokojnega fajmoštra, takrat ni bilo
očesa, ktero bi ne bilo solz točilo, ni bilo poslušavca, kteri
ni glasno jokal. Mlado in staro, ženske in moški, prijatlji
in nekdanji sovražniki pokojnega so na njegovem preranem
grobu milo zdihovali in s tem očitno pokazali, kaj so jim
ranji fajmošter bili. — Naj jim bode žemljica lahka !

Iz Ptujske okolice. A. S. Sprejmite ljube „Novice“
tudi enkrat iz našega kraja nektere verstice. Na den B.D.M.
prečistega spočetja smo pri sv. Lorencu v Slovenskih
goricah lepo slovesnost obhajali; ta den smo namreč v turn
potegnili veliki zvon, črez 20 centov težak, kterega nam
je daleko po svetu sloveči mojster gosp. A. Samasa v
Ljubljani vlil. Ta zvon so farmani napravili na spomin
dobrega leta 1856. To leto je bilo skoro povsod prav
rodovitno, posebno pa pri nas, kjer je prirastlo vsega v toliki
obilnosti, da najstareji ljudje ne pomnijo tako dobre letine.
Hvaležnost dobrotlivemu Bogu za pridelke imenovanega leta
je izrečena tudi v pesmici, ki se je pri ti priložnosti pela,
iz ktere povzememo sledeče verstice:

Veste, zakaj ste zvolili
Velki zvon ni farmani?
Peneze zakaj vložili
V roke ste duhovnimi?

Novi zvon ste si zvolili
Dobrem' letu na spomin,
Z njim bi radi vi spolnili,
Kar želi vsak dober sin.

Z njim bi radi vi zapeli
Čast no hvalo Večnemu,
Da ste lani dost naželi
Vi na polji svojemu.

Ž njim bi radi hvalo dali
Ljub'mu Bogu vi 'z serca,
Da ste lani dost nabrali
Vinca tud kaj dobrega.

Velki zvon ste dali zliti,
Da ob enim vse povem
Ker hvaležni čete biti
Večnem' Bogu, doljro vem! itd.

Veselje se je bralo vsem na obrazu, in vse je težko
pričakovalo čuti novi zvon; kadar se je zvon pervikrat

oglasil, ni bilo veselja ne konca ne kraja. Mnogi so rekli:
„Kak lepo poje! Ta zvon nima daleko okoli nikdi para!
Krajnci so pač le strici“.

Pri obedu so gostoljubni gosp. župan Ant. Jaklin med
dostimi drugimi zdravicami tudi gosp. Samasa-tu, ki nam je
z novim zvonom toliko veselja napravil, serčno „živio“
zakliknili, kar so vsi pričijoči gospodje enodušno ponovili.
Tako smo serčno vesel den sprevodili, kteri bo
Lovrenčanom vedno nepozabljen ostal. Castitemu gosp. župniku Ant.
Jaklin-u, pa gre hvala, da so s krepko besedo svoje
farane napravili, da so si novi zvon omislili.

Iz Reke 28. decembra. Zelo prijetni dnevi jesenski,
kakoršnih še stari ljudjemalo pomnijo, so nam napravili tudi
prav vesel in prijeten početek zime. Podnebje je večidel
jasno, noči so malo hladne, v jutro kda kda opazujemo
malo slane, po dnevu bi pa človek rekel, da sedaj ni mesec
december, ampak maj. — Velika je to dobrota, in posebna
božja previdnost za siromaške živinorejce, kterim je povsod
to leto reje za ljubo živinico zmanjkalo, še veča pa za
rokodelce in težake, ki pod milim nebom morajo za se in
svojo borno obitelj košček kruha priskerbeti, kakoršnih se v
našem mestu* in mestnej okolici obilno najde. — Tudi
božične praznike smo imeli prav lepe in prijetne, žarko solnce
nam je dobro pripekalo, in je mnogim zimsko suknjico za
nekteri dan prišparalo. — Včerej jutro pa 48 minut čez
dve smo čutili potres, ki nas je zbudil iz sladkega sna.
Terpel je cele 2 sekundi; čeravno nas je dobro s
posteljami vred zazibal, vendar ni napravil nobene škode !

P. A. V. Grajenski.

Iz Admonta na sv. večer. E. R. Ravno, ko
sostavek za „Novice“ pišem, zapazim čudno klepetanje okin,
vrat in drugih pohišnih reči, in kaj je bilo? Potres je
bil okoli dveh popoldne, terpel je 4 ali 5 trenutkov;
potem je sledil drugi okoli štirih, in tretji okoli desetih
zvečer; vselej je prišel od zahoda. Proti polnoči se je zopet
zemlja dvakrat zaporedama stresla, da smo se vsi
prestrašili, kolikor nas je bilo sobranih pri juterni molitvi
(matutinum). Vendar ni napravil nikakoršne škode. Radovedni
smo slišati, ali je bilo tudi po drugih krajih kaj potresa in
od ktere strani je priderdral in kakošiii posebni premeni so
se zapazili na zrakomeru.*)

Iz Celovca 1. januarja. — Tudi na Koroškem smo
imeli 25. decembra potres. Zjutraj kmalo po drugi uri so
ga čutili v Šent-Vidu nad Celovcom, kjer se je zemlja
kake tri sekunde tresla. Tudi v Celovcu in Spitalu je bil
potres, in kakor zvemo, so ga čutili tudi naši sosedje v
gornji Avstrii. Nešreča se ni nikjer zgodila.

Iz sv. gore nad Vačami. 1. januar. Drage „Novice!“
razglasite ljudem v poduk in svarjenje naslednjo prigodbo,
ki se je pretečeni advent v tukajšni Šemniški fari pripetila.
Neki ubožen bajtar je dal v peči tlak narediti in od znotrej
ometati. Da bi se to polagama usušilo, ni žena njegova v
peči zakurila, ampak sta si prinesla zvečer žerjavice v
hišo in se zdrava spat ulegla. Drugi dan najdejo oba
mertva na tleh ležati. Ogelni sopuh ju je zalopnil.
Čudno je pa, da 4 leta staremu sinku, ki je pri njima ležal,
ni bilo nič — mater je klical, naj iistanejo in mu dajo jesti
— bilo je namreč že okoli štirih popoldne, ko so ju našli;
bajta pa stoji v gerdem berlogu, čisto na samem. — Da
bi take nesreče ljudi zmodrile, ne spati v presnem
zidovji, in ne stani ce greti z živim ogljem!

Iz Ljubljane 2. jan. — Danes so pokopali v Ljubljani
84 let starega moža in njegovo ženo ob enem. Milo je bilo
viditi trupla, ki ste mnogo let v življenji bile zvezane,
tudi po smerti zedinjenje pokopati nesti. — Častiti fajmošter
v pokoji, gosp. Jernej Medved je umerl za vodenico

30. dec. v Ljubljani. Neutrudljivi pisatelj slovenski, ki je
pridno delal za si ovni k, kteri se ravno natiskuje, je tako
rekoč na smertni postelji doveršil slovenski slovnik
rastlinstva.— Tudi gimnazialni profesor, g. Juri Lužar je
umeri. — Pretečeno leto je še pred svojim poslovljenjem
nam več žalostnih prihodkov zapustilo. Na Viču je neka
ženska svojemu možu z glavicami netilnih klinčkov v
božični potici zavdati hotla. Pa božja previdnost je cula in
hudobno babo posvetni pravici izročila. Predzadnji dan leta
je na ljubljanskem kolodvoru delavec nekako zmes žganih
pijač popil in v 4 urah je bil merlič.

Novičar iz raznih krajev.

Iz Dunaja. Z pisanjem na gosp. ministra notranjih
zadev so presvitli Cesar dovolili, notranje mesto razširiti, da
se s predmestji primerno sklene. Zavoljo tega bodo mestne
ozidja poderli, grabne zasuli in svet na planjavi med
mestom in predmestji za stavbe prodali. Kar bo denarjev iz
tega prišlo, jih bodo kot stavbni zalog obernili. S tem
dovoljenjem je že stara želja Dunajčanom spolnjena, ker urno
narašanje ljudi tirja razširjenje notranjega mesta in njegovo
zvezo s predmestji. Natanjčne občerte za izpeljanje tega
dela, kteri bodo obilno plačani, zamorejo vsi umetniki in
zvedenci podajati. Posebna komisija bode razsodila, kteri
občerti bodo poterjenja m poplačil vredni. —

— Slavno dnarstveno ministerstvo je zaukazalo, da je
paziti, da privatne osebe po mogočosti malo tobaka iz
unanjih dežel dobivajo za svojo rabo.

— Kakor nekaj let sem tudi letos oznanja družtvo
svetega Severina katoliškim možem duhovnega in posvetnega
stanu, da jim daje priložnost, z majhnimi stroški
obiskati sveto deželo o prihodnji veliki noči. Stroški so
prevdarjeni za vsacega brez razločka s 500 fl. Romarji bodo
odrinili iz Tersta 13. marca, kamor se bodo čez dva mesca
zopet nazaj pripeljali.

Iz Milana 1. decembra. Slavnemu maršalu grofu
Radecky-tu so se pljuča unele. Nj. c. k. visokost, nadvojvoda
Ferdinand Maximilian je, komej to zvediti, bolnika obiskal.
Ravno se govori, da je slavni maršal umerl.

Iz Verone. V svoji poslednji seji je akademija za
obdelovanje zemlje, za kupčijstvo in umetnijstvo imela
posvetovanje zastran ustanovitve kmetijske družbe za
veronežko okrajino.

Iz Ogerskega. 23. decembra so pokopali v
NagyKörös moža in ženo , ktera sta 54 let v srečnem zakonu
živela in zdaj tudi združena v bolje življenje poklicana
bila. Mož je bil 85 let star, žena jih je doživela 87. Oba
sta bila znana kot dobrodelna človeka in sta še v svojem
življenji ondašni cerkvi 4000 fl. podarila za napravo novih
orgelj.

Iz Italije. Iz Napola se piše: Naše kraljestvo je od
strašnega potresa zadeto. Iz dežele nam pišejo grozne reči;
pa ni mogoče natanko vse zvediti, ker so telegrafi
potergani. Južni kraji so najhuje terpeli, v severnih potresa
skoro kar nič niso čutili. Najhuje se je tresla zemlja v
Ateni. Polovica hiš se je poderlo. V Paduli jih leži 100 v
razvalinah. Tudi več ljudi je pobitih, pa ne ve se še,
koliko; časniki govore, da je 1000 ljudi ubitih in mnogo vasi
podertih. V Napolu so 'ljudje samo * strah prestati imeli.
Kakih deset minut se je treslo. Strah je bil v Napolu
neizrekljiv. Vse je hitelo iz hiš; veliko, zlasti ženskih, ki so
se hotle ravno spat spraviti, je bilo v samih srajcah. Blizo
do štirih zjutraj je ostala množica na cestah, ker si pred
niso upali v hiše. V noči med 17. in 18. decembra je bilo
zopet vse zvunaj hiš, ker so se novega potresa bali. To
noč je bilo v Napolu vse kakor brez glave, samo tatje je
niso zgubili; kradli so, kolikor se je dalo. Vzrok tega
strašnega potresa pripisujejo temu, da se je dušek (krater)

Vezuva zasul in se ta ognobljuvež ni mogel drugače
oddahniti, kakor da si je drugod pot iskal. Zdaj pa se zopet
kadi iz njega, in to je ljudi nekoliko upokojilo.

— V Rimu močno govore, da bodo sv. Oče Luciana
Bonaparta, kterega so še le pred kratkem za mašnika
posvečili, že v enem pervih zborov kardinalov za škofa in
partibus inf. zvolili.

Iz Francozkega. V Parizu si pripovedujejo, da je
Lord Palmerston te dni francozkemu poročniku v Londonu
naznanil, da dosedanji angležki poročnik v Carigradu, Lord
RedklifF, več ne pojde kot poročnik nazaj. Vganjajo, da
ga bo admiral Lyons namestil. Pa tudi o francozkem
poročniku Thouvenel-u govore, da bo morda že perve dni
tega mesca Carigrad za vselej zapustil.

— 30. dec. so se deržavni svetovavci v Tuilerijah
(cesarskem poslopji) zbrali in se odpravljenju postave
zastran odertije posvetovali. Cesar Napoleon jim je bil
predsednik.

— Rusija je vnovič pokazala, da se ne odpove tako
hitro temu, česar se enkrat loti. Diplomati bodo še dolgo
opraviti imeli, preden si bodo mogli v tem, kar imenujejo
„orientalno vprašanje“, brez spodtikljeja odgovoriti. Overe
zastran brodarstva na černem morji so še pri starem. V
Petrogradu se obnašajo, kakor so se pred obnašali. Vojaške
naselbine na kersoneškem primorji se zopet napravljajo,
terdnjave mesta Kamiš sicer poderajo, pa luka tega mesta
je vendar kupčijstvu zaperta.

— Pred nekimi dnevi je napravil bogat Rus v Parizu
12 svojih prijatlov veliko gostijo, ktera da celemu Parizu
veliko govoriti. Stene sobe so bile z violicami in
kameliami pokrite, izšopani labudje so bljuvali lepo dišečo vodo
in kočjaži so bili postreženi z jerebicami, žlahtnimi glivami
in s šampanjerjem. Gostije so stale Rusa 3000 fl. našega
dnarja.

— V Parizu so 25. decembra vse javne upravnije,
borsa in uredništva počivale; štacune so bile skoro vse
zaperte. O polnoči je bila v vsih cerkvah služba božja in
ljudje so tako vreli v nje, da se je vse terlo.

Iz Angležkega. Da je rusovski cesar izvolil
poročnika (poročnik je več kakor poslanec) za London, in sicer
žl. Brunova, to je političen prigodek neke važnosti. Od
leta 1839 je imela Rusija samo poslance na Angležkem.
Poslednji poročnik je bil Brunov, kteri se je po vsi moči
prizadeval, staro prijatelstvo med Angležkem in Rusijo
ohraniti. Ostal je ondi do časa, ko se je vojska med Rusi
in Turki unela. Da se zdaj zopet z največjo častjo, ktero
zamore poslanec doseči, namreč kot poročnik v London
verne, to zamore kot terdno pričevanje veljati, da ima car
Aleksander prijatelske misli in da dobro spozna, kaj
angležki kakor tudi njegovi deržavi hasne.

— Lord Redkliff je pisal v London, da se bo vernil
v Carigrad, naj se zgodi kar hoče, da vse odpravi, kar
bi utegnilo njegovo vernitev overati.

— 16. januarja bo prišla kraljica iz Vindsora v
London, kjer bo proti koncu tega mesca poroka njene
najstareje hčere s pruskim princom Friderikom Vilhelmom.
Nevestna obleka je neki kaj lepa; ali bo pa ljudstvu na
ogled postavljena ali ne, še ni gotovo. Tudi je slišati od
dragocenih daril, ktere so ptuji vladarji princeznji namenili.
Dan za dnevom že zdaj prihajajo svatje v London. Brati
je, da bo tudi eden avstrijanskih vojvodov med njimi.

— Angležki poslanec v Teheranu v Perzii se je uperl
zoper to, da je Emir Nizam za šahovega naslednika
izvoljen, ker poslanec misli, da so Rusi to tako napeljali.

— Rokonači in berači na noge! Na Angležkem si jo
je eden zmislil za vas, da bodete gotovo zadovoljni. V nekem
časniku je namreč brati: „Napeljevanje, v šestih
urah se beračevati naučiti.“ Profesor Lazar Roonay
se imenuje, in razglaša, da je šolo napravil, v kteri bo z

besedo in djanjem beračevanje učil. Slednji, kteri je
dobrega obnašanja in umne glave, se zamore v kratkem
naučiti složno živeti. Uk ne bo drag. Iz prav mladih otrok
se bo dalo v tej šoli storiti, kar bo kdo želel. Kraji mesta,
kjer beračevanje največ prinese, se bodo z imenom
povedali. Rane umetno posnete, psi za slepe, berglje in vse,
česar berač potrebuje, se bo ročno tudi v druge dežele
pošiljalo! Nej še kdo reče, da Angleži niso prebrisane
glavice!

Iz Španije. Deržavni zbor je do 10. t. m. odložen,
ker ga bo kraljica sama odperla, šla bo pa še le 7. jan.
pervi pot po porodu v cerkev. Spervega je bil dan sv.
treh kraljev za to odločen. Po stari šegi dobi pa rodbina
Hijarskega vojvoda vso obleko, ktero španjska kraljica tisti
dan nosi. Sedanja kraljica, Izabella II. se hoče ta pot z
dragocenim plajšem ogerniti, na kterem so gerbi 49
španjskih okrajin krasno vdelani in je vreden 22,000 tolarjev.
Da bo tedej ta plajš v kraljevem poslopji ostal in ne pride
Hijarjevim v last, je bil hod kraljice v cerkev za en dan
odložen.

Od turške meje 24. decembra. Boj pri duziškem
samostanu 23. dec. je terpel od treh zjutraj do večera.
Turki so si osvojili keršansko vas Bialac in kristjani so
premagani. 24. je bil mir in obe strani pričakujete pomoči.
Na vsaki strani je bilo 20 mož ubitih ali pa ranjenih.
Greški škof in vezir mostarski si prizadevata, kristjane in
Turke pomiriti.

— Slišati je, da so prišli 26. decembra trije Perjanci
v Duze in napovedali prihod 1200 Černogorcov.

Iz Turčije. Rešid paša in francozki poročnik
Thouvenel sta se sprijaznila. Tako piše „Oesterr. Corr.“;
pariški časniki to taje, pa mislijo, da se bo to skoro zgodilo.
Rešid in Thouvenel imata pri Ali-pašatu se sniditi in
ondi čez dolgo časa zopet pervi pot pipico miru in sprave
zapaliti.

Iz Valahije. Iz Bukarešta so prišle pisma, ktere
povejo, da je bil predsednik ondašnje sodnije o poldne 21.
dec. v svoji pisarnici ustreljen. Grek je to storil, kteri je
imel že 22 let pravdo. Da bi mogel se še dalje pravdati,
je prodal svoje posestvo. Tisti dan je zvedel, da je pravdo
zgubil in da je zdaj berač, ker je vse zapravdal, in zavoljo
tega je storil to strašno hudodelstvo.

Iz Nemškega. Komisija, ki je bila v Mogunci
postavljena zastran preiskovanja, kako in po kom je prišla
taka nesreča nad mesto, je spoznala enoglasno, da je bil
Wimm er, kteri je stolp zažgal, v kterem je bil smodnik
hranjen. Se ve, da se ne more naravnost reči, da je
imenovani vojak to storil, ker je v nezgodi poginil in dveh
prič manjka. Pa iz mnozih okoljnost, ki se vjemajo, se je
dalo posneti, da je po njem se to zgodilo.

— V Berlinu bolehajo ljudje močno za kozami.

— V Avgšburgu na Bavarskem da ropar posebne
baže mnogo govoriti in opraviti. Ta hudobnež ne dela nič
hujega, kakor striže ženskam kite. V začetku je počel to
v tami in meglenem vremenu, zdaj je pa že tako prederzen,
da hodi o lepem belem dnevu na lov v krajih mesta, kjer
je največ ljudstva. Mestna oblastnija je obljubila plačilo
tistemu, kteri bi hudobneža zasačil ali pa ovadil. Ko pervo
Iii nič pomagalo, je še večje plačilo obljubila. Kmalo potem
je bilo slišati, da so bile neki devici blizo stanovanja
pervega mestnega župana kite odrezane. Dokaj ljudi je bilo
že v luknjo potegnjenih, pa vsi so bili nedolžni; krivec je
doslej še vsem zalazovanjem srečno odšel. Nekteri ga
popisuje bele, drugi černe, še drugi rujave polti in brade.
Ali je strah pred njim ljudi tako omamil, ali je pa res
tako prebrisan, da se zna tako naglo premeniti. Večkrat
so že, kakor je govorica, možje k njemu stopili, ko je
ravno svojo hudobijo počenjal; pa z namerjeno pištolo jih

je prisilil, da so ga pustili delati kakor je hotel. Večji del
deklet, zlasti tiste, kterih se je podnevi lotil, je omamil z
neko dišavo, da niso mogle na pomoč klicati. Sploh je pa
čudno, da ne morejo tega rogovileža izslediti, dasiravno je
celo mesto na nogah in so policijske kakor tudi vojaške
straže pomnožene. Žene si ne upajo več brez tovarša iz
hiše in vsaki dan je od novih napadov slišati. Nekaj
tacega se je pred več letmi v tem mestu godilo, pa tudi
takrat niso mogli hudobneža za gotovo zvediti.

Iz Azije. Pisma iz Aleksandrie naznanjajo, da je
Omer paša prišel v Bagdad, kamor je bil iz Carigrada kot
poglavar poslan. V Bagdadu so se bali nepokoja zavoljo
silnega pomanjkanja stanovališč.

— Iz Jeruzalema se bere v pismu od 25. nov., da
prihaja silno veliko romarjev v to mesto. Šteli so 1800
greških in 800 armenskih romarjev, še več se jih pa za
veliko noč nadjajo.

Iz Amerike. Banke v Novem Jorku so začele res
zopet gotovo plačevati. Ta izgled bodo skoro tudi banke
druzih mest posnele.

Kratkočasnica.

(Slovenski jezik soroden z latinskim) . Terdega
Nemca, Prusa, je nagovoril nekdo po slovensko. „Ne umem
tega jezika“, ga zaverne po nemško. „Dalj časa ste že v
Ljubljani“, mu reče prijatel, tudi Nemec, „ali prav prav
nič ne razumite po slovensko?“ „Nekoliko že“, odgovori,
„ker znam dobro latinsko!“

Majka i sin.

Narodna iz zagrebške okolice.

Sine moj Jadanče!
Sine moj Jadanče!
Gde si nočku spaval?

Majka ma ljubljena!
Majka ma ljubljena!
U toj cernoj gori.

Sine moj Jadanče!
Sine moj Jadanče!
Jesi koga vidil?

Majka ma ljubljena!
Majka ma ljubljena!
Tri sam ženke vidil.

Sine moj Jadanče !
Sine moj Jadanče!
Jesi koju poznal?

Majka ma ljubljena!
Majka ma ljubljena!
Ja sam sve tri poznal;

Ti si perva bila
Tetka bila druga
A sestrica treča.

Sine moj Jadanče!
Sine moj Jadanče!
Kaj smo Ti činile?

Majka ma ljubljena!
Majka ma ljubljena!
Serce z mene snele.

Sine moj Jadanče!
Sine moj Jadanče!
Oproštjaj mi grehe.

Majka ma ljubljena!
Majka ma ljubljena!
Ja Ti jih oproštjam.

Tebi jih oproštjam
Tetki pak nemogu,
Niti svojoj sestri.

Zapisal Cestnikov.

Darovi za Vodnikov spominek.

Od I.— IV. naznanila . 285 fl. 20 kr.

Skupaj 318 fl. 40 kr.

List 51.

Tečaj XVI.

NOVICE
gospodarske, obertniške in narodne.

V Ljubljani v sredo 22. decembra 1858.

Valjenje kurjih jajc, — kaj se godi pri tem,
in kako ž njimi ravnati.

Valiti ali na jajcih sedeti je opravilo, po kterem
8 pripomočjo gorkote take jajca godne postanejo, v kterih
je življenje mlade stvarice skrito. Med našo domačo živino
mora valiti vsa perutnina ; pa tudi pri jajčkih svilodov
ali zidnih červov se godi kaj takega.

Ko je kokoš ali kaka druga ptica dostojno število jajc
izlegla, se izbudi v nji poželjenje, ležene jajca izvaliti. Od
kod pa to poželjenje? Natora je tako naredila. Spredej na
persih se zbere v kervinih žilicah veliko kervi; toliko
se je včasih navali proti koži in pernim koreninicam, da
kokoši na tem mestu gole postanejo kakor da bi se
mavsale. V tem, ko proti persim več kervi priteka, je pa
na druge strani manj teče ; za to je greben bled in v
jajčnjakih oterpne življenje. Zavolj navala kervi so predpersni
rudeči deli tudi veliko toplejši, in toplota doseže 29 do 37
stopinj po Romirjevem toplomeru.

Naše kokoši valijo 20 do 21 dni, purice 21 do
23, gosi 29 do 33, race 28 do 30, golobice 17 do
19 dni.

Ta čas se nikdar nikoli ne more okrajšati;
podaljšati se pa more za 24 do 48 ur, če je, postavimo, merzlo
bilo, kadar je puta valila, ali če je revca stradala. Pa
gotovo je, da take piščeta, ki so se predolgo valile, rade
konec vzamejo in da se njih izreja ne splača.

Kadar je kokoš jajc toliko izlegla, da jih hoče izvaliti,
. se vsede na-nje, jih s trebuhom dergne tako, da se svetijo
od kožne maščobe, jih kljuje sèm ter tjè, kloče pridno, pa
še le v 2 dneh obsedi stanovitno na njih.

Nektere pute imajo to razvado, da ne sedë stanovitno
na jajcih, ampak jih večkrat zapusté; take jajca grejo pod
zlo. Za malo časa mora kokoš sicer zapustiti jajca, na
kterih sedi, da si gré živeža iskat, al dobra koklja
malokrat čez 5 minut beži od svojih jajc in nektera celo le
vsaki drugi ali tretji dan; nektere sicer tudi po pol ure ni
nazaj, al tudi to ne škoduje jajcom. Sploh skušnje o tem
tole učijo: Kolikor gorkeje je tam kjer koklja vali, in
kolikor godnejše so že piščeki v jajcih, toliko dalje
more koklja jajca brez škode zapustiti in včasih celo po
več ur dolgo. Da vse jajca enako greje, jih premakne in
oberne koklja zdaj in zdaj z nogami in kljunom; iz
začetka jih preobrača večkrat.

Ko je koklja na jajcih tako dolgo sedela kakor je
treba, jenja v nji poželjenje jih dalje valiti, in 10 do 20
dni potem, ko je jenjala perve valiti, zleze spet druge. Po
tem pa, ko se v koklji nagon jajca leči poprej ali pozneje
zbudi, bo ona tudi svoje dolžnosti pri izpeljevanji mladih
zvestejši spolnovala ali jih pa zanemarjala. Koklje, ktere
kmali spet druge jajca leči začno, kadar so perve izvalile,
zapustijo svoje mlade tudi večidel kmali. Nektere koklje pa
tako rade vale, da jih ni spraviti z jajc, če bi jih tudi rad,
in da ti dvakrat trikrat poredoma vale, če jim izvaljene
jajca vzameš in namesto njih drugih podtakneš. Al take
prepridne koklje ne terpijo dolgo, ker neprenehano
valjenje jim vzame veliko moči; prenapete strune rade počijo.

Najbolje za valiti so purice; one stanovitno sedé na
jajcih; zato take gospodinje, ktere bi jajca od kakih po-

sebno žlahnih put rade izvaljene imele, si izbero purico
za to opravilo; tudi zatega voljo je purica dobra, ker se
ji napol jajc več podložiti more kakor pa kaki puti.

Kokljam naj se nikoli ne podloži več jajc kakor toliko,
kolikor jih s svojim spodnjim životom pokriti morejo,
manjšim ne čez 7 do 11 jajc, večjim ne čez 11 do
15. Navadno se kokljam poklada liho jajc (ungerade Zahl)
to je 7, 9, 11, 13 in tako dalje, ne pa 8, 10, 12 in tako
dalje, da se jajca pod kokljo bolje vkup vzamejo.

Pri nekteri perutnini je to velika napaka, da prerade
valijo; tako, postavimo, kohinhinke v eno mer valiti
hočejo, kakor hitro so kakih 20 jajc izvalile.
Prepridnemu valjenju se pa v okom pride, če se koklja zapre
v kak temen in vlažen kraj, na priliko, v hram
(kelder), kjer si ne more gnjezda napraviti. Hladna
zemlja, kamor se koklja vleči hoče, da bi valila, kri od
persi in spodnjega života odganja in tako poželjenje za
valjenje kroti, dokler popolnoma ne neha. Tudi ne škoduje
tako prepridno kokljo enekrat v merzlo vodo vtakniti; to ji
prežene presilni nagon na jajcih sedeti.

Koklje, ktere so pa ne čimer ne in ne valijo, kakor
bi gospodinja rada, naj se z gnjezdom vred zapro v kak
tesen predal, da ne morejo ven; zraven tega naj se pa
skerbi, da je tak kraj miren in tih, in da ni preveč svetel.
Tudi se more koklja nalaš k temu prisiliti, da pridniše vali,
ako se ji pod trebuhom in na persih perje
izpuli in gola koža s koprivami otepe ali pa s poprom
in oljem, ali s terpentinovim oljem namaže. To
napravi, da več kervi priteka do teh krajev, in nagon
valjenja se izbudi. Tudi s tem se prisilijo nečimerne koklje
k valjenju, da se z žganjem vpijanijo košček kruha se
pomoči v žganje in koklji noter da); tako vpijanene in
zaperte v tesen, teman in miren kraj, obsedijo na jajcih. Po
ti poti, pravijo, se še celo kapuni in petelini primorajo, da
začnejo valiti.

Premlade pute niso za valiti dobre, ker so prežive;
prestare pa, in sicer take, ki so že čez 6 let, pa večidel
tudi niso zato, ker imajo že premalo svoje lastne gorkote.
Tudi take koklje, ki preveč poj o in se rade kavsajo, niso
za to rabo, ker so preveč petelinske nature.

Koklja, kadar vali, malo je, pa veliko pije, se
poredkoma sicer očeja, pa vselej prav na debelo zunaj gnjezda.
Zato so koklje, dokler valijo, veliko ložje. Čeravno pa
koklja, kadar vali, ne je veliko, vendar ne sme
pomanjkanja terpeti, in posebno jim je takega živeža potreba, ki
se k sopilnemu šteje, ker tak živež več gorkote v životu
napravlja, na priliko, žito, konoplja. Treba je pa tudi za
prav dobro in toplo gnjezdo skerbeti, da so v njem
jajca prav na gorkem. Živež naj se ji blizo gnjezda daje,
da preveč časa ne zamudi s poberanjem okoli; napačno
pa je, korito z živežem ji tikoma h gnjezdu postaviti, zakaj
potem gnjezda nikoli ne zapusti in nakida blata v gnjezdo
ter jajca s tem omaže; blato pa zamaže jajcu drobne
luknjice, in pišče v njem se zaduši. Zatega voljo je celo
treba, da je blizo gnjezda vse vse lepo čedno, ker to
stori, da koklja ne pride z omazanima nogama v gnjezdo
nazaj, ko si je zunaj njega živeža iskala. Kadar koklja
vali, naj gospodinja tudi za-njo skerbi, da uši ne dobi,
ker ušiva koklja ne leže tako pridno.

Naše domače koklje začno navadno mesca sušca in
malega travna valiti in valijo k večjem do velikega
serpana. Nove velike plemena, ktere smo poslednje leta
dobili iz ptujih dežel (kakor kohinhinka , brama putra)
pa valijo skor vsaki letni čas; druge plemena pa, kakor
španjske, belgiške ne valijo celo nikoli.

Še moram nekega posebnega vedenja kokelj omeniti;
kmetje takrat pravijo: „da koklja na jajčnjaku vali.“ Koklja
takrat rada v gnjezdu sedi kakor da bi hotla valiti, pa ne
ostane dolgo, in čez 10 ali 14 dni začne spet leči. To
pa izvira od tod, da kervi zdaj priteka več k jajčnjaku,
zdaj pa k unanjim delom, tedaj zdaj sem, zdaj tje, in
tako še ni nobene stanovitnosti nikjer, in dokler ni
te, ni čuda, da se koklja zdaj pripravlja za valiti, zdaj
pa za jajca leči.

Po spisu prof. dr. Rueffa v Hohenheim-u.

Kmetijska skušnja.

(Na eni njivi v enem letu dvakrat krompir)
je pridelal neki kmetovavec v Ham-u lansko leto, in v
drugič pridelani krompir je bil še debelejši in bolji od
pervega. Potem je dal njivo dobro prekopati in brez gnoja
je konec malega serpana sadil krompir. Letos je ponovil
to skušnjo, in spet se je dobro obnesla.

Repa gnjije na več krajih.

Na undanje vprašanje: kako je z letošnjo repo
tam pa tam po naših krajih? so nam že odgovorili nekteri
prijatli; tako na priliko

Iz tominskih krajev. Večkrat pregledovaje letošnjo
repo, sem res naj del, da je pri nas tako, kakor sem v 47.
listu „Novic“ bral. Tudi drugi, kterim sem potožil, da je
repa letos kaj slaba, mi povejo, da je taka, da ni za vžiti.
Ko jo ribam ali režem, dobim med dvajsetimi gotovo 5
spridenih, da so pod kožo černe, nektere do pol in še več,
nektere pa imajo po sredi černo pot kakor trohljeno. Le-ta
repa je terda, če se tudi dolgo kuha, in je vselej slabega
okusa.

Ant. Leban. *)

Iz Goriškega na beneški meji. Žalibog! tudi pri
nas se je letos pokazala na repi trohljivost, še bolj pa
gnjiloba. Glejte! dal sem dve kadi, ktere so polčeterti
čevelj visoke, 10. dan p. m. z ribano repo natlačiti; devet
dni potem sem jo dal vdrugič napolniti, in danes (7. grudna)
ko ravno to pišem, smo jo iz obedveh kadi v en sodček
od 200 pintov preložili, in še ni poln. Bati se je, da ne
bom le jez, temoč še veliko drugih brez kisline letos.
Pretečeno leto 1857 je pa bila tako terda, da tudi še tako
velika teža je ni mogla potlačiti in vode iztisniti. Čompe
ali podzemljice ( po vašem krompir), pri nas še
neprenehoma bolehajo; debeleje ko so, hujše hirajo. — Še
eno Vam imam priporočiti: kader bote ljube „Novice“
govorile od rastljinstva, pristavite vselej, da bojo tudi bravci
naši vas prav razumeli, na priliko: zeleni (Selerie)
opeh; lecijanu ali encijanu (Enzianwurzel)
košutnik , zavoljo kterega je pri nas že marsikter človek
življenje zgubil, ga v gori kopaje.

Fr. V. Sedljanski.

Kmetijska novica.
Da cesarja — ratarja.

V 48. listu čeških gospodarskih novin beremo sledečo
mično starico , ki je pa nam popolnoma novica in gotovo
tudi večjemu delu naših bravcov. Čujmo!

„Da je 19. velikega serpana leta 1769 cesar Jožef II.
poleg Slavikovca, neki vasi na Marskem, sam oral, je znano

celemu svetu. (Lično podobo onega pluga, s kterim je
preblagi avstrijanski cesar na Marskem oral, je daroval učnik
kmetijstva gosp. J. E. Hölbling letos gospodu predsedniku
naše kmetijske družbe. Vred.)

Malokomu pa je znano, da je 46 let pozneje nek drug
cesar na Českem počastil kmetijski stan tudi s tem, da
je oral.

Na poti iz Pariza v Petrograd leta 1815 je car
rusovski Aleksander I. v Frauenberg-u (blizo Budejovic)
na gradu knexa Svarcenberga bival nekoliko dni. 19.
oktobra se sprehajaje v prijazni okolici vidi kmeta Fajtel-n a
iz Ilosin orati; pri ti priči vzame car plug v roke in orje
brazdo po celi njivi. Plug spet kmetu izročivši mu daruje
6 luidorov. Plug ta se v vedni spomin na cesarja, ki je ob
enem počastil sam sebe pa tudi stan ratarja, hranuje na
omenjenem gradu.“

Za zimo kaj.

(Železna peč se za maže), če se kadi, najbolje
s tem, da vzameš toliko pepela kolikor soli in napraviš
z vodo gosto testo, s ktero se zamaže razpoklina.

Voda v službi človekovi.

(Konec.)

Kar voda v podobi sopara služi mašinom, še ni
veliko let. Izmislil je sicer že v letu 1699 Savary pervo
tako mašino, ktero po slovensko parnico
(Dampfmaschine) imenujemo, pa še le leta 1764 jo je Anglež Janez
Watt tako zboljšal, da so jo rabili v mnogoterih fabrikah,
rudnikih in drugih obertnijstvih. Kar je človeku voda v
podobi sopara podložna, se je začela nova dôba. Parnice
na barkah in pa parnice na železnicah so prekucnile
vès svet.

Najpervo so vodeni sopar vpregli v ladije na morji.
Amerikanec Robert Fulton je bil pervi, kteri je začel
leta 1793 skušnje s takimi ladijami delati, pa še le 1807
je doveršil s pomočjo svojega rojaka Livingstona,
amerikanskega poslanca v Parizu, pervi parobrod, kteri se
je vozil po hudsonski reki med Novim Jorkom in mestom
Albanijo, v eni uri pet angležkih milj pota storivši.
Zasramovan je umeri slavni mož leta 1815 v svoji
domovini , ktera ni poznala prevažne te znajdbe. Cesar
Napoleon I. sam, ko je slišal od Fultonovih skušinj na
reki Senski, ga je imenoval norca; tako je svet plačeval
bistroumnega moža, kteri je bil gotovo pervák pervakov
tistega časa ! Pa saj se tudi Krištofu Kolombu ni bolje
godilo, kteri je nov svet (Ameriko) najdel! Al večja slava
gré Fultonu, zakaj on je nov svet vstvaril!

Fultonova iznajdba se je pa v kratkem času iz
Amerike na Angiežko (1812) preselila; po rekah in
pozneje na morji je gospodovala in današnje dni je terdna
in gotova vez med starim in novim svetom, to je, med
Evropo in Ameriko. Barke z jadri so potrebovale nekdaj
12 do 15 tednov, preden so se prepeljale iz Evrope v
Ameriko; sedaj potrebujejo komaj toliko dni, in če gré po
sreči, še manj. In kaj še več? Učenost pové dan današnji
še celó, ktero uro bo prisopihal v to ali uno
amerikansko mesto parobrod, kteri je odrinil to in to uro iz
Evrope. Ljudem se ni več bati silovitega in strahovitega
morja; bistroumnost človeška je premagala vetrove in
viharje. Na parobrodu se ima človek kakor v hiši na kopnem.
Ponosno in enakomerno plava veličansko poslopje čez valove
morja varno in pokojno.

Skoraj ob enem času s Fultonom sta izdelala 1802
Trevishik in Vivian parno mašino za vožnjo po suhem;
pa rêci se sme, da je bilo to le poskušnja. Še le slavni
Anglež Stephenson, oče sto in stoterih hlaponov ali
„lukamatijev“, kakor naši kmetje „Lokomotiv“ poslovenju-

jejo, je izdelal parno mašino tako, da zdaj veže še tako
daljne morja in dežele v kratkem času in vleče najtežeje
tovore kot čaroben konj, pred kterimi bi naši predniki
stermeli in rekli: „Tega ni človek sam si izmislil; „hudoba“
mu je pomagala!“

Čudno je, da ljudje tako radi stare čase k novim
ravno glede železnic primerjajo; pa v prostem govoru je
mnogokrat veliko pomembe, in spolnuje se stari pregovor:

Prišli bodo dnevi hude sile,
Turške mule bodo Rajno pile.

In že jo pijejo, pa ne nosijo kervolokih Turkov
preteklih časov, ampak otovorene ladije, ktere prenašajo
pridelke in izdelke iz černega morja po Donavi in dalje po
rekah ali pa železnicah iz Azije skozi Evropo v Ameriko
in zopet nazaj.

Kraljica današnjega časa je parna mašina, bodi si
na ladii ali na železnici ali v fabriki. Že zaostajajo
narodi, kteri ne napredujejo neprenehoma z njo vred.

Tovori, ki so počasi lazili kakor polži po cestah, so
minuli; ceneje in ložeje je potovanje in zavoljo tega tudi
več ljudi potuje. Tu velja to, kar smo rekli od ceneje
obleke. Parobrod premika ljudi, jih vabi v tuje dežele, da
ondi sami vidijo, slišijo in skušajo.

Slednji ve, kakošna pomoč so parnice na vsako
stran kupčii.

Pa tudi omika leti z njimi v vse kraje sveta po
bukvah in časnikih.

Al človeški um še ni zadovoljen s tem, da si je sopar
tako podvergel; že pošilja svoje misli, ki so se mu komaj
v glavi izcimile, po telegrafu v najdalje dežele. Zavoljo
tega je tudi velika pomemba v tem, da gre telegraf od
nekadaj že tik železnic , ker sta si sorodna, in sta
slavno overgla staro kopito sveta.

Ne bomo dalje govorili; zakaj to vse je še le začetek,
kje je še konec? Prihodnost nam je zagernjena, pa
reči smemo, da bo človeški um overe kraja in časa še vse
bolj premagal, kakor doslej. Zgodi naj se pa to kakor
kolj, vse se bo nazadnje zedinilo v svobodi človeški
v najlepšem pomenu te besede!

Po K. Müller-u.

Zgodovinski pomenki.
Kako daleč je segala zemlja starih Japudov?

Spisal Davorin Terstenjak.

Ako beremo dotične verste gerških in rimskih
pisateljev o starih Japudih, se prepričamo do dobrega, da
je zemlja starih Japudov segala od Adrije do stočja
Kolpe v Savo.

Vse dotične verste hočem pod opazkami navesti.
Čujmo najpervo Plinija, kteri Japude stavlja v
sosesčino Karnov. ¹)

Iz Plinijevega spisa se vidi, da so Japudi segali do
Timava (Timao), in kraj jadranske obali do Divina
(Duina), ker tam je stal stari Pucinum. Kraj Timava
so tudi po Virgiliju. ²) Iz drugega mesta pri Pliniju vidimo,
da so Japudi stanovali med Karni in Istrani. ³) Kraj
morja so se raztegovali do reke „Titius“ po ravno istem
Pliniju ⁴), kteri spet v 21. poglavji piše, da je bila meja
Japudske pri reki „Tedanius“, to je dnešnji Obrovac. ⁵)

Strabon ni tako točen. Pervič se moti, da iz gor
„Jullus“ in „Phlygadius“ da izvirati reki Savo in

Dravo. „Phlygadii montes“ so balške (bavške)
planine. Vendar, ker Strabon ¹) blizo teh planin postavlja
Japude, tedaj ta okolščina poterjuje, da Plini, Servi in
Virgili imajo prav, ako do Timava postavljajo stanovališča
Japudov. Iz Strabona tudi vidimo, da so Japudi segali
do Segestike. Ker Plini Segestike postavlja na iztočje
Kolpe v Savo, tedaj so Japudi segali do Siska.

Al kako daleč je segala zemlja Japudov na severu?
Strabon ²) nas spet podučuje, da do snežnikov. *)
Iz 4. knige ³) Strabonovega zemljopisa vidimo, da „albius
mons“ ni bil v Dalmacii ali pa v Hercegovini, kamor ga
nekteri pisatelji postavljajo, ampak proti dolnji Panonii
in Dunaju, toraj snežniške planine. Severna meja Japudov
se je toraj vlekla od Timava prek čez Kras proti
Javorniku , in čez Javornik proti starem Tergu, kjer
je stalo mesto Japudov Ter p o, od ondot čez Metlje,
kjer je stalo mesto Japudov Metulum — do bregov
Kolpe tje do njenega iztočja pri Sisku.

Vipava je že bila last panonskih Slovanov, kakor tudi
so slovenske naselbine segale čez Hrušico do Ogleja
(Akvileje), kakor iz Strabona vidimo, kteri piše: „že v
bližini morja in v okolici oglejski stanujejo nektere betve
Norencov“ (Strabon Geog. IV). Pred prihodom Vlahov
(Keltov) so Slovenci segali do Tersta, al ker so se Vlahi
okoli 400 pred Kristom, ter 360 — 335, dalje okoli 280
pred Kristom začeli gnati čez planine v gornjo Italijo
skoz zemljo ilirskih Venetov, prek Soče, Krasa
doli proti Dalmacii, in od ondod prek do Belgrada in
Zemuna, kjer jih najdemo ob času Rimljanov pod imenom
Skordiskov in Tauriskov, so tudi mogli pervotni
slovenski prebivavci se iz svojih stanovališč umakniti. Nekaj
Keltov je med jadranskim morjem in Vipavo
zaostalo, zato so gerški pisatelji vedili povedati, da Japudi
so s Kelti zmešau rod. Od Vipave prek čez
Ljubljano proti Celju in od ondot kraj pohorskih panog
proti Dravi, od Drave prek čez Slovenske gorice
do virov Rabe proti Dunaju so stanovali panonski
Slovenci , kteri so proti iztoku segali od virov Kolpe
do Siska in od ondot prek čez Koprivnico — blatensko
jezero — čez pleško jezero (Neusiedler-See) do
Dunaja. **) V zemlji starih Panonov najdemo edino vlaško
naselbino od reke Tiše do Rabe, za Rimljanov znano
pod imenom „deserta Boiorum.“

Stari Japudi so bili zendski rod, ***) betva Ilirov,
kterih pervotna domovina je bila Media. Njihovi sorodniki

so bili Epiroti in Makedonci. Ostanki tega junaškega
naroda so še dnešnji Albanci ali Skipetari. Ilirski rod
ni bil helenski. Kakor že Polybi piše, so ilirske narečja
si tako na razno stale, da so se Makedonci in epirski Iliri
težko razumeli, kakor se še tudi danes Albanec in njegov
sorodni Gegar težko zastopita. „Skipetar“ pomenjuje po
Hahnu „Lanzenwerfer.“ To tudi pomeujuje staro ime
naroda, kteri je po Herodotu od Istra do Adrije prebival
— Sigyn. (Herodot 5, 9. Glej tudi „Novice“ leta 1858
str. 171“). Že zgodaj se je ilirska betva Henetov ali
Venetov odcepila od Ilirov, in se nasadila kraj obali
venetskega morja. Tudi Liburni in Dalmati so bili
soplemeniki Japudov. Ravno v ta rod so spadali Armenci in
Frigijanci, akoravno, kakor drugače ni mogoče, je vladala
med jeziki teh narodov narečna različnost (glej: Grotefend,
zur Geog. und Gesch. Altitaliens Heft IV. S. 61).

Ker sta se zendski in sanskritski rod (pervega
imenujejo jezikoslovci tudi zapadno-arjanskega,
drugega iztočno-arjanskega) že v temni predhistoriški
dobi v Azii razkalala, in še je med učenimi prepir, ali so
betve iztočno- ali pa betve zapadno-arjanskega debla
prej v Evropo prišle, tedaj prišli v ilirski polotok, ali pa
zendski Iliri. *)

Čudno je, da iztocno-arjanske Helene globljeje najdemo
kakor zapadno-arjanske Ilire. Ob času svetega Hieronima
se je še govoril jezik ilirski; ker on sam piše: „Hunc
librum (Ezechielem) etiam linguae meae gentis dedi.“
On je tedaj preroka Ezechiela prestavil v ilirski jezik.
Zemljo starih Ilirov so si osvojili Rimljani, in jo nakvasili z
latinskim živfjem, kteri je pozneje služil za moč italijanščini.

Slednje ostanke so iztrebili iz severa pridši Horvati,
kteri so v 6. in 7. stoletji obsedli Japudijo, Istro, Liburnijo
in Dalmacijo. Gotovo se še najde v isterskem in
dalmatinskem narečji dosti staro-ilirskih besed, — al nihče se ne
potrudi, da bi jih nabral. Imena mest še imajo večidel
ilirske korenike z horvatsko-slovenskim prikrojem, kakor:
Bukar — Bokez, primeri škipetarsko besedo: bokeri,
zerrissene Felsgegend, — Skemba, primeri škipetarsko
skemb, Felsen, — Lisa, škipet. lis , drevo itd.

Japudov, Ilirov , Liburnov, Dalmatov, lstranov
in Venetov **) ne bode nikdar kritičen zgodovinar
slovenskim narodom prištevati mogel.

(Konec sledi.)

Nekaj od narodnih pesem in napevov Slovanov,

Med prednostmi slovanskega naroda ni najzadnja, da
on, in sicer večidel prostejša množica ljudstva, svoje misli
in čutljeje v sicer neumetnih pesmih brez pripravljanja lepo
izraziti zna. Pregledavši pa te pesmi natanjčniše bomo našli
v njih neizmeren zaklad prelepih napevov, žlahnih čutljejev,
bistroumnega duha, dobre volje, izvirnosti in različnosti,
ktere natanjčniše preiskavati bi občinskemu glasništvu v
gotovo velik prospeh bilo. — To so tudi že inostranski
skladatelji spoznali in mnogokrat rabili slovanske narodne
melodije — na primer občno znano „Polonaise.“

Čujejo se pogostoma jednaki si napevi — le z
različnim tekstom — pri raznih slovanskih narodih. Če tudi
ne dvomimo, da so nekteri teh napevov še le pozneje od
enega naroda do druzega prišli, smemo vendar iz verjetnih
vzrokov terditi, da so drugi že izperva vseh Slovanov občna
lastnina bili. Da je to resnica, se bomo prepričali, ako

razmerje in razširjenje posamnih pesem natančno
pregledamo. Ako je pesem med enim narodom zlo razširjena,
razmerju jezika prilična, pri sosednemu pa se čuje redkeje in
ima glede na jezik nepravilne poteze posamnih zlogov,
smemo gotovo reči, da je pervemu lastna , drugemu pa
le izposojena in pervotno neznana bila. Najdemo pa tudi,
da narodi, ki so si sosedje, imajo pesmi, od kterih bi se
reči smelo, da niso bile začetno lastnina onega naroda, ki
jih je ohranil, ampak sosednega, ki jih ali več ne pozna,
ali pa le zlo predelane. Če je pa nasproti napev (viža)
med dvema narodoma jednako razširjen, besedam (tekstu)
jednako priličen in se sploh dá razmerju in posebnostim
različnih jezikov primeriti, ga smemo izvirno lastino vseh
imenovati.

Tako je, na primer, napev poljske pesmi: „Stala
nam sie nowina, Pañi Pana zabila“ očevidno po
slovaškem „Černe oči pojdte spatu, posnet, ker je razmerju
poljskega teksta neprimeren, ter se veliko bolj duhu
slovaških pesem priličiti dá. — Nasproti paje napev poljske
napitnice „Pije kuba“, napevu češkega „Ja mam koné“
celó podoben, se obema jezikoma lepo prileže, in ima tudi
tako občen slovansk značaj, da ga smemo gotovo izviren
občinsk slovansk napev imenovati, ki je pa že podložen
bil mnogim tekstom.

Dobro bi tedaj bilo, ako bi se pri naberanji slovanskih
narodnih pesem, natankno vselej povedalo: kje da se
posebno pojejo. — Prihodnjič nekaj o narodnih pesmih Vendov
gornje Lužice.

Prevodil Franjo Verhovski.

Slovanski popotnik.

* Slavni naš gosp. Matija Majar spisuje in bode
kmali dokončal zanimivo delo, ki ga misli na svetlo dati
pod naslovom „Uzajemni pravopis slavenski“ — to je
„kratka slovnica glavnih narečij slavenskih.“

* Družtvo krajnskega muzeja je te dni dalo
na svetlo drugi zvezek svojega letnika pod naslovom
„Zweites Jahresheft des Vereins des krainischen
LandesMuseums“, kterega vreduje gosp. kustos Karl Dežman
in obsega mnogo zanimivih doneskov k naturoznanstvu
domačemu, na priliko, naturopisje ljubljanskega močirja,
sistematični popis krajuskih školjk, popis nekterih
podzemeljskih jam itd.

* „Časopis muzeja češkega“, ki ga vreduje
gospod Vaclav Nebesky, in „Živa“, časopis
naravosloven, kterega vredujeta gosp. prof. dr. Jan Purkyne
in Jan Krejči , v vsakem zvezku lepo razodevata možko
napredovanje naših slovanskih bratov na Českem ne le v
različnih vedah, temuč tudi v jeziku domačem, v kterem
spisujejo visoko učene stvari ravuo tako gladko kakor
proste povestice. Med mnogimi drugimi spisi nas je mikal
posebno sostavek (z obrisi) o čepinjah (lebkach)
človeških v obče in o slovanskih posebej; zanimiv je
tudi obris poti, ki jo je ua nebu obhodila letošnja
(Donatova) repata zvezda od 28. avgusta do 29. sept.,
in več drugega.

* Poslednji list „Slov. Prij.“ naznanuje, da družtvo
sv. Mohorja prihodnje leto misli izdati „Drobtince za
leto 1859“, poslovenjeno slavnoznano nemško knigo
„Humberts Gedanken“ in pa Lavtižarjevo „zgodovino misijonov
v Ameriki“, in da se bo prihodnje leto zastran družtva
marsikaj prenaredilo in poravnalo v srečo in slavo
njegovo. — Nadjamo se, da bojo prenaredbe se stikale s
pervotnim namenom domorodnega družtva, in da bo
potem koristno naše družtvo čedalje več družbenikov štelo.

* „Zornica“ se bode imenoval novi almanah, ki ga
bo za leto 1860 pervikrat izdal gosp. Anton Janežic v
Celovcu. Po naznanilu „Glasnikovem“ bode osnovan po
ravno tistem načinu kakor je bil „Koledarček slovenski.“

* V Zagrebu pride almanah za leto 1859 na

svetlo pod naslovom „Leptir“; olepšan bode z dvema
obrazoma; izdatelja sta mu gosp. Ludevik Vukotinovič
in Ivan Kukuljevič Sakcinski : zares dobra firma!
Cena mu bo 1 fl. 35 kr. n. d.

* Gosp. Mirko Bogovič bo izdal novo žaloigro v
jeziku horvaškem. Poglavitna oseba te igre je povestni
Matija Gubec, tako zvani „kralj selski.“

* „Glasnik dalmat.“ s serčno radostjo naznanja, da je
v tiskarnici Medakovičevi v Novem Sadu dogotovljen 1. del
za ves naš narod prevažne knjige pod naslovom „Istoria
književnosti svijuh narodah“, ktero je spisal
slavnoznani gospod dr. Božidar Petronovič. Cena temu
delu je 1 fl. 30 kr. n. d.

* Česko in moravsko-slovansko časopištvo se
bode v novem letu sopet pomnožilo. V Olomucu bode
izhajala „Hvezda“; izdajali jo bojo učniki višje realke; v
Pragi bodo prišli na svetlo „obrazi života“ pod vredništvom
gosp. J. Vilimka. Obsegal bode ta časnik, kterega bo
leto in dan prišlo na dan 10 zvezkov, pripovedke,
potoin krajopise, zgodovinske in podučne sostavke, pesme,
smernice, razne karikature itd. Cena mu bo 6 fl. na leto.

* „Priatel školy a literatury“ se zove novi
časnik, ki bode v novem letu v Budi izhajal, kot priloga
dobro znanega cerkvenega lista „Cyrill a Method.“

* Tudi „Matica srbska“ je za leto 1859 izdala koledar
pod naslovom „Predženak“, protika za Serbow“,
kteri poleg navadne pratike zapopada kratke pripovedke,
različne popise in zastavice.

Praž. Nov.

* V Petrogradu izhajal bo v novem letu nov satiričen
kčasni „HCKPA“, v Moskvi pa časnik „Hapyc“ (jadro),
kteri hoče razglaševati spise vseh slovanskih narodov.

Kratkočasilo berilo.

Za pokušnjo iz delca:

Mlinarjev Janez, slovensk junak, ali
vplemenitenje Teharčanov.

Po narodni pripovedki iz srede 15. stoletja, složil za gosposke in
kmečke ljudi K. Žavčanin.
(Dalje).

Koj v vedricah so donašali vino bližnji sosedje. Fantje
pa zapojejo junaško pesem. Janez vslednjič povzdigne do
verha z vinom napolnjeni požunec rekoč: „Z Bogom
Teharčani! Svoje poštenje Vam zastavim, da Vam hočem
Vaše sinove, Vaše brate, Vaše obljubljene zaročnike ko
zmagavce nazaj pripeljati, — drugač pa ne!“ — Požunec
do zadnje kaplje izspivši daleč čez lipo zažene. Sedaj še
menih k Janezu pristopi, mu roko poda, se mu še enkrat
za svoje rešenje iz ječe zahvali, blagoslovi njega i njegovo
bandero i celo teharsko četo, i na zadnje ga še popraša:
kako bi ga sopet spoznal, ako bi ju še kadaj osoda skup
pripeljala. „Mene, častivredni gospod!“ — zaverne Janez
„pozua vsa naša okolica le po ukanji. Zarano, kadar
juterno molitvico odpravim, zaukam, Bogu v hvalo, da mi
je dal zdravo gerlo i čisti glas! Podnevi, kadar se mi
poljubi, ukam pred sovražnikom, in ukam v boji si zmage
svest! Akoravno nam naši gospodje ukanje prepovedujejo i
v greh štejejo, jaz vendar ta pravi domači običaj ne bom
nikadar opustil; saj ne najdem nič pregrešnega v njem. I
na ukanji, čestivredni gospod, me böte, v sred boja
spoznali !“

„Z Bogom! Trikrat z Bogom!“ — „„Z Bogom! Z
Bogom!““ jim ostali vaščani odvernejo. Vsak svojega
konjiča z ostrogami spodbode. Podkove se zabliskajo, fantje
zaukajo, prah se vzdigne kot megla i kaže sled, po
kterem naprej dirja teharska četa. Ko je že daleč za
dobravo bila, se je se culo kopitenje konj, kadar je veter
potegnil, sopet je vtihnilo i sopet se culo. Marsiktera mati,
marsiktera sestra i marsiktero teharsko dekle je pazljivo
to kopitenje slušalo goreče molitvice zdihaje k Očetu gori
nad oblaki. Zadnjič je še to potihnilo.

Ne oplotja, ne grabe niso jim pota zapirale; lahko
kakor divji lovci so vse zapreke s svojimi čilimi konjiči
preskakali. Bilo jih je vseh skup preko petdeset na številu;
eden je bolj po boji i bojni slavi hrepenel memo drugega.
Bili so že unkraj Blagovne, ko še en fantalin za njimi
prijezdi, od daleč kričeč, naj ga vendar počakajo.

Janez ustavi svojo četo, dokler jih ta zakasnjenec
ne dojde. Ko do čete prijezdi, vidijo, da je komaj četirnajst
let star deček. Zatoraj ga Janez ostro posvari: „Verni se
domu; mlad fante še nisi zrel za boj; zakaj nas ustavljaš!“

„Saj še komaj hlače nosiš“ — dostavlja Šimekov Tone —
„i hočeš že v boj! Verni se, pa prejo doma motaj i krave
pasi; meč še ni za Tvojo pest! Le berže zasukaj svojo
kljuso, pa nam lepo lepo pozdravi vse vaščane!“

„Laže, kdor mi pravi, da sem še fantalin!“ — jim
dečko razžaljen nasprotuje. „Če mi še brade manjka, imam
pa toliko več korajže.“ — Fante smeh posili. — „Le
vzemite me seboj; ne bom Vam sramote delal!“ — „Čigav si
pa?“ — ga Janez dalje popraša. — „Voglarjev sem iz
Pečovnika, Miha mi je ime. Danes so me hotli oče enmalo
z leskovko našverkati, zato ker sem skrivaj skledico
kislega mleka popil, pa sem jim ušel. Domu si nisem več
upal; očetove leskovke se preteglo bojim! Zato sem berž,
ko ste Vi odšli, na Pengarjev spašnik letel, skrivaj to-le
kobilico zasedel i za Vami prijezdil. Prav hitro še kopita
vzdiguje, akoravno morda nima pet zdravih zob več v
čeljustih. Pengarjevi morda tudi ne bodo tolikega rekli zavolj
borne kljuse; saj imajo takih merh zadosti, več kakor jim
jih je treba; i po dokončani vojski jo jim bom sopet nazaj
prijezdil. V tem se bo pa mojemu očetu tudi jeza razkadila.
Ako me zares nočete vverstiti v svojo četo, bom pa zmiraj
nekoliko za Vami hodil: domu se pa ne vernem za nobeno
ceno ne; očetovo leskovko poznam predobro!“ — „Verni
se, verni! Kobilico nazaj zaženi na spašnik, očeta pa lepo
za odpuščenje prosi ter jim pri ogeljnaku pomagaj; saj tudi
orožja za boj pripravnega nimaš!“ — „Kaj pak da ne!“
— se jim štimano odreže. „Ali ne vidite tukaj drevače?
Desetletno hojko sem ž njo v treh udarcih poderl, ki vendar
ni terdniša od turške čepinje!“

Vsi so se mu smejati mogli.
„No! pa pojdi z nami, ker si že tako silen, i zares
tako močan; al resnično Ti povem, da boš ravno dober,
da Te kakšen turšk hlačon v zajterk pozoblje.“

Spet se podkove zabliskajo i dalje je šlo proti ogerski
meji. Tretji dan so že bili v Stolnem belem gradu. Od
daleč že jih je spoznal Ivan Sibinjanin , ko je z visoke
line jih zagledal.

„To so Slovenci “ — je djal svojim vitezom. „Vidite
jih ondi, kjer se ona prašina vali. Poznam jih na njihovih
bronastih čeladih i na njihovem ukanji, ktero je že
marsiktero vojsko prestrašilo. Sedaj nam ni treba nobene skerbi
več; zmaga nam je gotova! Poznam jih, kakšni so to
junaci! Kamor Slovenec enkrat udari, več izda kakor če
Nemec desetkrat mahne. Kako bi pa bil grof Urh tako
mogočen, če ne bi imel Slovencov!“

Ivan jih lepo sprejme. Šel jim je s Kapistranom i
z vsimi svojimi vitezi naprot. Vodja njih, Mlinarjevega
Janeza, je celo v svoj šotor k obedu povabil, se priljudno ž
njim pogovarjal o slovenskih junacih, o starih slavnih bojih,
o grofu Urhu, svojem največjem nasprotniku i osebnem
sovražniku. O vojskinih zadevah i naklepih ga je vsikdar
za njegovo mnenje popraševal, z eno besedo: Mlinarjev
Janez je bil odsihmal njegova desna roka. Cele tri mesce
so morali fantje v Stolnem belem gradu počivati, ker še ni
bila zbrana cela vojska. V orožji so se vadili i si tako čas
kratili. Janezu ni bil nobeden kos. Mnogoterega ogerskega
prešeruna i nemškega vitezlina je s sedla vzdignil i
sramotno zvernul v pesek. Vsi so mislili, da ima to svoj»
moč le v svojem zelenku; obečali so mu tedaj sto i sto
svetlih cekinov za-nj; al zelenko mu ni bil za nobeno ceno

na prodaj. „Jaz sam sem si ga izredil; ga hočem tedaj
tudi sam jašiti“ — je djal.

Listje po drevji je začelo že rumeneti, nastopila je jesen
i približal se je že dolgo očakovani čas za vojsko. Tri dni
poprej pa pošlje Sibinjanin teharsko četo naprej. Do
Drave se jim ni ne en Turk prikazal; al ko Dravo
preplavajo i v lepi slavonski Srem pridejo, se jim prikažejo
pervi turški turbani. Fantje ukaje za vsakem lov napravijo.
Ako ga nobeden doseči ni mogel, Janezov zelenko ga je
gotovo došel. Veseli so tako podili raztreseno posamno
turško derhal pred seboj unkraj Donave i Save. V treh
dneh ni bilo ne enega Turka več v celem Sremu. V
Zemunu , vštric turškega Beligrada, so se vstavili, pričakaje
Sibinjanina s križarsko vojsko. Tako jim je povelje
velevalo. Čez teden dni pride vojska i ž njo tudi barke
po Donavi za prevožnjo na turško stran. Tudi sedaj si ni
dala teharska četa časti vzeti, da ne bi bila perva se na
turško stran prevozila, i tako Turkom branila, prečiti
prestop ostale križarske vojske. Samo junaškemu postopanju
teharskih fantov so se imeli križari zahvaliti, da so brez
vseh zaprek i over tako srečno na turško zemljo stopili.
Perva skerb Sibinjaninova je tedaj bila, Turka v gradu
tako od vseh strani obleči, da ni mogla živa duša ne ven
ne noter. Njegov namen je bil, jih v terdnjavi tako
izgladiti, da bi grad jim izročili brez boja. Al Turki v terdnjavi
so bili z vsem obilo preskerbljeni. Da bi jih bila še enkrat
večja množica bila, lahko bi se bili preživili s svojimi
velicimi kupi mnogoterega živeža leto i dan.

(Konec sledi.)

Ogled po svetu.
Kako Amerikancom délo spod rok gré.

„Kaj se pravi res delati, se mora učiti Evropejec,
bodi si kterega stanu koli, v Ameriki.“ Tako piše Jul.
Fröbel v bukvah, ktere je spisal v nemškem jeziku z
napisom „Die deutsche Auswanderung.“ Da je res tako,
čujmo, kaj Griessinger o tem piše, kako se v
Ameriki dela.

Delati mora človek povsod na svetu, ako si hoče svoj
kruh služiti, in Stvarnik je dobro vedel, zakaj je delo
ustvaril. Saj pa človek tudi ni nikolj srečneji kakor zvečer,
kadar delapust pride in si more reči: „Danes sem sopet
svoje delo opravil.“

Dela se pa na svetu kaj različno; tako, postavimo, se
dela na starem svetu, to je pri nas v Evropi po starem,
na novem svetu, to je, v Ameriki pa po novem.

Sto in stokrat slišiš tega in unega v Ameriki reči:
„Da! ako bi bil doma v Evropi delal kakor delam tukaj,
bi si bil ravno toliko zaslužil ali pa še več.“ To je gola
resnica, pa ne glede na težavnosti dela, ampak le glede
na to, kako se dela.

Čas za delo je v celi Ameriki enako odmerjen. Dela
se deset ur na dan in sicer od sedmih do dvanajstih, in
od ene do šestih. Pri nas terpi delo dostikrat dvanajst in
še več ur namesti desetih. V Ameriki teče tudi bolj voda
v gerlo in kaj dostikrat mora delavec „čez uro“ delati;
pa delo „čez uro“ se posebej plačuje, in delavec, kteri
mora ponoči delati, dobi še enkrat toliko plačila, kakor za
enaki čas podnevi. Kdor dela na tako imenovane „štuke“,
je gospodar svojega časa; dela, kadar ga je volja.

Kar se tiče časa za delo, ni tedaj med Evropo in
Ameriko nobenega razločka. Enaka je tudi, kar zadeva
težavnosti dela. Kovač ne bo nikjer na svetu s šivanko
na železo pribijal, tesar si mora s sekiro žulje delati, v
Novem Jorku ravno tako kakor v Ljubljani. Težavnost
dela se ravna po tem kakor je rokodelstvo: Krojač se
vtrudi s sejo, brivec pa s hojo. Tako je povsod na svetu.
Vsaka dežela pa stoji toliko bolj na terdnem, kolikor bol

opravljajo najtežeje dela z mašinami. Za tega voljo je
v tej reči Amerika prekosila vse druge dežele. Ena
mašina stori v enem dnevu, kar bi sto ljudi komaj v tednu
storilo, in vsako uro se poslužujejo delavci mašine skoraj
v vsaki fabriki za p osam ne opravila, kterih bi brez nje
nikakor ne mogli tako hitro in tako lično doveršiti. V kaki
majhni fabriki bi se taka mašina res ne splačala, al v
Ameriki naredé, da se splača. Kje delajo tedaj ojstreje in
težje, v Ameriki ali pri nas? Gotovo pri nas, — ako hoče
delavec svoje dolžnosti spolnovati, da res dela in nikakor
ne trati časa.

Pa ravno tu je vozel in v vozlu tern! „Kako se
dela“ v tem je ravno razloček med nami v Evropi in pa
med Ameriko. Pridi v Ameriko in prinesi svoje stare
kopita, svojo staro počasnost in tudi svojo staro lenobo
sabo — oj, kako kmali se boš spreobernil ! Kako kmali se
boš znal v minuti trikrat na peti zasukati, ko si se v svoji
domovini v poli ure komaj enkrat obernil. Tu se pravi : ali
ne služiš nič, ali pa moraš svojo počasnost poslati rakom
žvižgat. — V Ameriki ne reče vsak rokodelec zastonj, da
mora začeti še le od konca se učiti. In to mora slednji storiti,
če je še tako pripraven, ne toliko zavoljo tega, ker
mora orodje drugače prijeti , ampak ker mora tudi drugače
stopati. V Ameriki preteče ura že v 40 minutah! Le poglej
kakega našega zidarja . Glej, kako stoji pred kamnom,
ki ga ima na zid spraviti! Kako otožno ga najpervo trikrat
ogleda, potem poskuša ga premakniti, pa ga zopet pusti in
se oddahne, potem svoj pošet iz žepa izleče, kamen, ki ga
je že desetkrat zmeril, še enkrat zmeri, ga potem na pol
pokonci postavi, se spet oddahne, zdaj kamen vzdiguje,
pomagača kliče, kamen trikrat oberne, da mu prav leži,
in ko je „junak“ vse to „težko“ delo doveršil, si še eno
— pipico natlači ! Ravno ta zidar ti bo spravil v ravno
tolikem času deset kamnov na njih mesto, če se je le tri
mesce pred v Ameriki delati učil. Tako je. — Koča, kakor
so naše škatlam podobne hiše, je v Ameriki v 14 dneh, —
velika čedna hiša vsa iz kamna pa v 2 dveh mescih od tal
do verha dodelana; pri nas je treba eno, če ne poldrugo
leto preden je gotova. Ondi je drugač, kakor si pri
nas le misliti moremo. Ako hoče kdo, postavimo, okna v
celi hiši vdelati, ne potrebuje več ko en dan; gré namreč
kar v fabriko, kjer delajo okna; tù si jih kupi kolikor in
kakoršnih potrebuje in gospodar fabrike mu jih pripelje v
desetih minutah pred hišo in se ne makne z mesta, dokler
niso okna vdelane. Ali, postavimo, če hočeš pri nas peč
postaviti, moraš iti h lončarju jo kupit, potem kupiš kamna,
apna in peska. To vse dobiš morebiti še le čez eu teden;
zdaj greš po zidarja, kteri ti peč postavi, potem po kovača,
da ti žlod naredi; ko ga naredi, greš zopet po zidarja,
da luknjo prebije; potem pride zopet kovač in vloži žlod;
nazadnje pride še enkrat zidar, da žlod vzida in peč zamaže
in osnaži. Prav po sreči mora vse iti, da je peč v dveh
tednih za kurjavo izdelana! V Ameriki greš kar h lončarju,
si izbereš peč in v eni uri jo imaš ravno tako postavljeno
v hiši.

(Konec sl.)

Novičar iz avstrijanskih krajev.

Iz Siska 12. dec. — Še zmiraj je kupčije malo,
skor da nič. Poslednji teden je bilo le kakih 1000 vaganov
pančovske pšenice po 3 gold. 33 kr., 400 vag. stare
banaške po 2 fl., 1000 vag. pa nove po 1 gold. 40 kr.,
in okoli 270 vaganov novega banaškega ovsa po 1 gold.
24 kr. prodano. Za pšenico ni upanja, da ji bo cena kaj kmali
poskočila; s koruzo bo pa na spomlad gotovo bolje; če
se tudi ne bo z velikim dobičkom prodajala, se je bo pa
gotovo veliko spečalo, ker je blago kaj lepo in zavoljo nizke
cene bojo segali kupci zlo po nji.

Iz Reke 11. dec. — Žalostni slišimo, da vsi
inženirji, ki so skozi 3 leta trasirali pot za železnico od St.

Petra v Reko, so na Dunaj poklicani, in ker se bojo
nek tudi vse priprave za to delo po očitni dražbi prodale,
nam je zginila tudi zadnja iskrica upanja, da bi utegnili
železnico v naš kraj dobiti.

Iz Koroškega. Veselo novico imam danes priobčiti.
Za knezoškofa kerške (Gurker) škofije smo dobili obče
znanoga in obče ljubljenoga gosp. Valentina Wiery-a,
doktorja svetoga bogoslovstva, rojenoga v Koroškej,
spisovatelja nemškoga in slovenskoga. Bili so popred za
duhovnika (spirituala) v celovškom bogoslovskom seminišču,
zatem za korarja Iabudske diecese, in zadnjič za korarja
v Solnogradu, kjer so si po svojej blagosti i visokoj
učenosti pridobili serca vseh. Za škofa kerškoga so jih
posvečevali v Solnogradu letos 21. novembra, in vse v
Koroškoj se je veselilo prihoda novoposvečenoga knezoškofa.
Mnogo duhovnikov, odbor mestne celovške oblasti in mnogo
gospode se je peljalo Njim 4. decembra naproti do
Velkovca (Volkermarkt) sprejemat Jih. V Celovcu Jih je
dočakala pred škofijskom gradom množica ljudstva, pri vratih
grada pa 75 let stara mati svetloga knezoškofa. Milo je
bilo viditi, ko so svetli knezoškof tam svojo mater objeli.
Slovesno upeljevanje novoposvečenoga knezoškofa v glavno
njegovo cerkev je bilo 8. decembra; zbralo se je v cerkvi
sv. Duha v Celovcu več od 70 duhovnikov, najvišje oblasti
svetovne in vojaške in odtod je šel svečani sprovod v
glavno cerkev svetih apostelnov Petra in Pavla; na obeh
straneh sprovoda je stala vojaščina v častnej paradi, sila
ljudstva se je nalegla iz mesta in iz dežele, od vseh oken
vseh hiš, kjer je šel sprovod, su povešali koverje (Teppich)
na znamenje veselja. Ta svečanost je bila vse nekako
serčneja in veselejša kakor so ne redko samo službene
svečanosti. Po dokončani službi Božji je bila gospodska
gostija, zvečer je bila velika baklada, pri kteroj je vojaška
muzika pesni delala. Za to svečanost so Slovenci izdali in
razdelili krasno tiskano slavivno pesmarico z deveterimi samo
slovenskimi pesmami na čast novomu knezoškofa pod
naslovom:

Prečastitemu visokoučenemu in svitlemu

gospodu gospodu

Valentinu Wiery,

doktorju sv. bogoslovstva, častnemu korarju Lavantinskemu itd. itd.
škofu kerškemu in knezu avstrijanskemu
koroški Slovenci.

Svetli knezoškof so izdali tudi pastirski list. Do sadaj
se je dajalo nam Slovencom v kerški škofiji vse samo v
nemščini in nič po slovensko. Pogosto smo se ozirali
žalostni na srečnejši bratre Slovence v bližnjih škofijah, kteri
dobivljajo take stvari v svojem milom materinskom jeziku,
žalostni res smo se ozirali, ker nas do sadaj taka sreča nikdar
ni doletela — pa kakor jasen blisk je švignula radostna
novica po našej slovenskoj strani: Naš ljubleni svetli
knezoškof so izdali pastirski list tudi v našem
materinskom slovenskom jeziku ; zato glasno
Slovenci koroški zakličemo: Slava Valentinu svetlomu
knezoškofu našemu! Slava!

Majar.

Iz Ljubljane. Slišali smo, da bode Vodnikov
„Album“ do njegovega godu gotov; pošiljanje pervotiskov
do njih pisateljev v popravo (korekturo) mudi delo zelo. —
Slovensko slovstvo bo kmali pomnoženo z novimi, zelo
potrebnimi bukvami porodoslovja; dodelan je namreč
že 1. del (9 pol) tega nauka za babice slovenske, ki
ga spisuje naš častiti gospod prof. dr. Valenta. Odlikuje
se to delo raerao vseh drugih ne le vtem, da se babištvo
(Hebammenkunde) razlaga po naj novejših skušnjah
porodoslovja, temuč tudi v tem, da zapopada vse tiste nauke
na drobno, kterih babica ravno kot djanska pomočnica
pri materah in novorojenčkih najbolj potrebuje; jezik
je lepo po domače osnovan in razumljiv; tehnični izrazi
(in to je v znanstvenih bukvah prevažna reč) so dobro
izvoljeni in v soglasju s tem, kar je naše slovensko slovstvo

poslednje leta na tem polji iz nova ustvariti moglo; verh
vsega tega so anatomični nauki razjasnjeni z ličnimi in
natanjčnimi podobami iz tiskarnice Blaznikove, ktere bojo
veliko polajšale razumenje te umetnosti. Celo delo bo v
kratkem dodelano; vsem šolam po Slovenskem in gotovo
tudi v Zagrebu bo ravno tako dobro došlo kakor babicam
vsem, ktere se pečajo v mestih in po kmetih s tem opravilom.

Novičar iz raznih krajev.

Iz Dunaja. Sliši se, da so presvitli cesar 2. dan
t. m. novo občinsko (srenjsko) postavo poterdili.
Koliko je gotovega na tej novici, bomo kmali zvedili.

— V kratkem je pričakovati važnih naredb za končno
uravnavo dnarstvenih zadev v našem cesarstvu;
sliši se namreč, da dunajska banka vprihodnje ne bo
več v tisti ozki zvezi z deržavnim (cesarskim) dnarstvom,
ampak da bode sama svoja in samostojna.

— Sliši se, da se bodo vprihodnje magistratom
izročile obravnave zapuščin; pripomožni jim bodo notarji.

— Na c. kr. dunajsko-teržaški železnici se začne ob
novem letu nova tarifa na podlagi čolne teže in po
novem dnarju. Osebe bodo plačevale za vsako miljo
pota na berzovlaku 43 kr. v I., 32 kr. pa v II.
razredu, — na navadnem tako imenovanem poštnem
vozu 36 kr. v I., 27 kr. v II. in 18 kr. v III. razredu.
Tudi posebni vlaki se morejo najemati. Od blaga se
plačuje za miljo in čolni cent v I. razredu 17/10 kr., v II.
razredu 26/10 kr. in v III. razredu 35/10 kr. Blago se bo
sploh razredovalo kakor doslej; od oglja , žita ,
krompirja , sočivja, železa, lesa za stavbe, cvilha,
platna zajadra, in od kolonijalnega blaga, ki gré iz Tersta
ali Reke na Dunaj, se bo pa manj plačevalo.

— 15. t. m. se je pervikrat začela vožnja za ljudi po
železnici med Dunajem in Lincom; vožnja za blago se
bo začela po novem letu.

— Te dni je prišel „zakonik za Černo goro in
Berdo“ na Dunaji v nemški prestavi na svetlo; obsega
samo 95 paragrafov.

Iz Galicije. 11. t. m. so pokopali v Lvovu prečast.
gosp. Samuela Cirila viteza Štefanoviča ,
jermenskega metropolita in nadškofa, kteri je umeri po kratki
bolezni 107 let star; bil je 84 let duhoven, višji škof pa
26 let. To leto so umerli v Lvovu trije višji škofje, in
sicer je umeri mesca januarja rusinski nadškof in kardinal
Levicki , mesca julija katoliški nadškof vitez Baranecki,
tretjega so pa pokopali ta mesec. Namesti treh nadškofov
ni zdaj v Lvovu nobenega.

Iz vojaške krajine. Razbojnika Petro Popoviča.
kteri je bil več let strah in groza Turku in je nedavnej iz
Bosne v naše cesarstvo pribežal, je ujel 29. novembra nek
graničar v svoji hiši; odpeljali so ga v Petrinjo. Pravijo,
da so Turki obljubili 300 cekinov tistemu, kteri ga zasači.

Iz serbske vojvodine. Po Temešvaru se je zatrosila
govorica, da se ima vojvodina serbska s temeškim
Banatom sopet z Ogerskim zediniti.

Iz Rusije. Nikanor Njegoš, metropolit Černe
gore in Berde, kteri je šel v Petrograd škofovsko
posvečenje prejet, je bil ondi serčno sprejet od duhovšine in
od ljudstva, zlasti pa od carove rodbine. Bil je pred čarom,
carinjo in careviči; car mu ni le zagotovil samo velike
podpore, privolil mu je tudi dnarjev za Černo goro
poberati; vernil se bo metropolit zavoljo tega čez Moskvo in
Kiev. V nagovoru zastran poberanja milodarov razglašenem
je stiska Černe gore živo živo popisana; med drugim je v
tem nagovoru tudi povedano, da je bila za Černogorce
v poslednji vojski taka sila, da so mogli pismenke svoje
tiskarnice v kugle za strelivo prelivati, — da hrepene
podučeni biti, da pa nimajo ne cerkev, ne šol, ne bukvarnic, in
da se nadjajo, teh pomočkov narodne omike pri svojih so-

vernikih dobiti. Nabrani dnarji bodo po ukazu rusovske vlade
v Rusii ostali, obresti pa se jim bodo v Černo goro pošiljale.

— Deržavnemu svetovavstvu je osnova nove postave
predložena, po kteri bo smelo tiskarstvo svobodneje se
gibati in ne bo več prepovedano, deržavnih reči v domačih
časnikih pretresati. Tudi v Rusii tedaj začenjajo
spoznavati, da odkritoserčno presojevanje važniših domačih zadev
ne more vladi v škodo biti.

— Materi cesarici, od ktere smo zadnjič
povedali, da je hudo zbolela, je spet odleglo.

— „Gosp. List“ oglaša to-le o ceni jedi in pijače
v Rusii: Jedila so na Rusovskem sploh po ceni ; en funt
(malo manji od našega) posebno dobrega mesa govejega,
svinjskega in koštrunovega velja v Moskvi in Petrogradu
10 kopékov (64 kop. je toliko kot 60 kr. Srebra) teletnine
12 kop., masla in putra 18 kop. Za tri kopeke dobiš
3 — 4 jajca. Dve stvari za vsakdanjo potrebo ste pa drage,
namreč pijača in sadje. Navadno se pije francozko vino ;
najceneje je po 60 kopékov ; sploh se mora plačati za en
polič 80 do 100 kop. ali skoraj en sreberen rubelj. Imel
sem priliko v Moskvi piti vino iz okolice zagrebške,
namreč iz Bukovca. Rusi sami so rekli, da je naše vino
bolje od onega, ktero plačujejo po rubeljnu. En sam pot
sem pil rusovsko vino in sicer krimsko, bilo je jako
dobro, našemu dalmatincu slično, in veljal je polič 35
kopékov. Sploh se pije malo vina v Rusii. 01 (pivo) je
dobro in velja polič 14 — 18 kop. Največ pije narod čaja
in sicer brez ruma in le z nekoliko cukra; kozarec čaja
velja v gostivnicah 10 kop. Kave (kofeta) se manj pije in
veljá kozarec v kavarnah tudi 10 kop., s smetano in kruhom
pa 20 kop. Kruh tudi ni drag; prodajajo se 3 verste kruha,
vès pšeničen, vès ržen in iz mešanega žita. Puranov v
Rusii nimajo, toliko več imajo pa divjačine in rib. Še se
pije kvas in med (medica); kvas je kisla pijača, kakor
limonada brez cukra, med pa tudi s cukrom; kvasa in
meda je več verst. Kozarec prostega kvasa in meda, ki se
po ulicah prodaja, veljâ 1 — 2 kop., za kozarec dobrega
meda se mora tudi po 10 kop. plačati. Sadje, ktero se
vozi iz Francozkega po morji, je jako drago; 1 funt
grojzdja veljá v začetku 1 srebern rubelj (1 fl. 30 kr.),
pozneje mu odjenja cena na 30 kop.; — ena lepa hruška
velja 10 — 15 kop.; najslabejih jabelk velja eno 2 kop.
Mnogo se vidi na Rusovskem ananasov, al eden veljá
po 5 rubeljnov. — Za sobe se mora v velikih gostivnicah
v glavnih mestih po 3 do 6 fl. na dan plačati; enako je
jedilo v njih drago; v manjih gostivnicah se dobi obed s
4 jedmi za 40 kop. — Obleka in obutva je tudi draga;
v velikih mestih Rusije veljâ par čevljev 6 do 10 rubeljnov,
nogovice so po 8 do 10, suknje po 28 do 40, černi
klobuki po 8 do 10 rubeljnov srebernih.

Iz Italije. Omenili smo, da so prišle rimski vladi
pisma v roke, iz kterih se je zvedilo, da se res francozki
skrivni opravilniki prizadevajo, na Laškem prekucije
podpihati. To je res; pa ne rimski, ampak napolitanski
vladi so prišle take pisma v roke, ktera jih je poslala potem
rimski in avstrijanski vladi na znanje.

— Bolehni pruski kralj se bode s kraljico 23. dan
t. m. v Rim odpeljal, kjer misli čez zimo ostati in
prebolenja pričakovati pod milejšim nebom laškim. Sv. oče papež
ga bojo, kakor se sliši, prav prijazno sprejeli.

Iz Nemškega. Iz Berlina. Deržavni zbor se
bo skorajda 12. januarja začel. Vlada je oklicala, da bodo
katoličani in protestanti enake pravice vživali in da se tega
pravila bode zvesto deržala.

Iz Francozkega. Veliki knez ruski Konštantin
je bil v Tulonu in bo šel te dni od ondot v Pariz
francozkega cesarja obiskat. Od tod gré v luko Villa franko,
ktero je nedavnej rusovska vlada kupila; kneza spremljajo

malarji in pesniki; povestničar Grigorović bo popisal
celo potovanje.

— Francozka vlada misli rajnemu cesarju
Napoleonu I. na otoku sv. Helenskem veličasten spomenik
postaviti, ki bo proti morju obernjen.

— Montalembertova pravda pride 21. dan t. m.
pred višjo sodnijo. Berryer in Dufaure ga bota
zagovarjala. Vse radovedno pričakuje, kako se bode izmotal ta
klopčič.

Iz Angležkega. Kar se je že zdavnej namerjalo, pa
je dosihmal vselej spodletelo, se pripravlja vnovič: namreč
prenarediti postavo za volitev poslancov v
spodnjo in zgornjo zbornico deržavnega zbora, ker
stara postava ni primerna več dandanašnjim časom in je
potreba nove postave dosti spoznana. Al svobodnoljubni
Angleži ne prekucnejo nikoli na vrat nanos starih navad;
z dobrim pomislikom postopajo naprej, naglice ne poznajo.
Za to bo tudi o ti prenaredbi dosti vode preteklo, preden
bojo Angleži volili po novih pravilih. V undanjem
ljudskem zboru je sicer veljavni Bright strune gotovo
presilno nategnil in novi napravi morebiti več škodoval kakor
koristil, ker je prestrašil možake starega zakona. Mesca
svečana se bo začel deržavni zbor v Londonu; vidili
bomo takrat, kaj bode.

— Na Irskem se neka prekucijska stranka oglaša
pod imenom „Tenis“; zaperli so že več deležnikov, delavcov,
pa tudi mladih ljudi gosposkega stanu.

Iz Černe gore. Mesca svečana ali sušca pričakuje
knez černogorski, da mu bo njegova žena Darinka pervo
detice povila.

Iz Turškega. Mesca novembra so izsledili v
Carigradu naklep zoper življenje sultanovo, in sicer
malo pred, ko je imela hudobna namera se doveršiti. Več
ko 30 zarotnikov so zaperli, ki so nek obstali, da so hotli
sultana zavoljo tega s poti spraviti, ker ne vlada po
predpisih korana in ga je volja vsem svojim podložnikom
enake pravice dodeliti. Namen zarotnikov je bil, podkop s
strelnim prahom zažgati in tako sultanovo življenje končati.

Iz Moldove in Valahije. Volitve uzrokujejo še
vedno veliko rogoviljenja. Vsaka stran se napenja kakor
kolj se more, svoj namen doseči. V Valahii jih je že
več imenovanih, kterim bi se gospodarska suknja najbolj
podala; najimenitneji med njimi so knez Barbu Stirbey,
Bibesco in Kantacuzeno. V Moldovi knez Mihael
Sturdza nosi zvonec.

Koledva.

Kerška narodna.

Oj nevojni ti grišniče,
Isu-Krstov odvetniče!
Za te Isus trpel muku,
Da nedelaš v pakli buku;
A ti za-to niš nehaješ ,
Nego vragu dušu daješ!
Nebeški ti sudoc priti,
Moraš znati, da ti je umriti,
Da ti ni totu vazda biti,
Da te čeka smrt nemila,
Ká nikomur ni prostila,
Niti staru niti mladu,
Ni ubogu ni bogatu.
Nisi znala onu kosu,
Ká če stisnut lica k nosu.

Da ti bude ta odluka,
Da ju trpiš vse do vika:
Strašne muky vse su gore,
Pomoć jim se već nemore.
Oj nevoljna grišna dušo!
Čo si smrtno sogrišila,
I Boga si uvridila?
Kad si jala, kad si pila,
Bogu nisi zahvalila,
Ni molila ni postila.
Nisi k maši rad' hodila!
Ogonj, sumpor postija tvoja,
Glad i žeja, hrana tvoja!
Sada Isuse budi hvaljen
Po vse viky vikov. Amen!

Zapisal J. Črnčić.

Darovi za Vodnikov spominek.

Gospod Jan. Kurnik. kaplan v Armežu . 1 fl. — kr.
„ Jož. Ferenč, kaplan pri St. Ivanu 1 „— „
„ Anton Braćić, podžupnik v Lučah — „ 20 „
„ Žlicarjev, dijak v Celji . . . . 1 „ — „