Perva jutranja molitev.

Bodi Bog zahvaljen! prelepi, ljubi, svetli dan je spet prišel, in jest sim se vesel in zdrav zbudil! — Kako zelo sim bil vender sinoč trudin in zaspan; zdaj sim pa spet urin in brihtin. — Kako koristno je pač spanje! Vselej da človeku novo moč in krepkost!

Od Tebe, o Bog, to pride! Le Ti vse prav narediš, in ker si dober Oče, vse ljudem k veselju napravljaš.

K Tebi torej, Oče! svoje oči povzdignem. Spanje jih je sinoč zatisnilo, — Ti si jih spet odperl. Tebe zahvalim za sladko, mirno noč! Tebe zahvalim, de sim se spet tako vesel zbudil! — Tebe zahvalim, de zamorem spet ljube starše, brate in sestre, prijatle in svoje šolske tovarše viditi!

Pač dobro vem, de si me le zato spet zbudil, de bi bil na novič prav pridin, ali še pridniši, kakor sim bil včerej. To je tudi moja volja, Oče nebeški! danes hočem prav pridin otrok biti, de bom Tebi dopadel, in svojim staršem veselje delal. Pomagaj mi k temu, Oče! in daj mi Svojo milost Amen.

V Tebi se, o Bog! zbudim,
Tebi vsiga se zročim!
Serčno Ti zahvalim se,
Ker kot oče ljubiš me!
Okrepčan zdaj hočem spet
Novi dan vesél začét';
Hočem slušati lepó,

Greha varvat' se skerbnó. —
Ti pa, Oče in Gospod!
Varuj, vodi me povsod!

Druga jutranja molitev.
Za bolniga otroka.

Kakó sim vesel, de je spet dan! — Dvakrat dolga je noč, kadar človek celo nič ali le malo spati zamore. — Zdej vender spet ljubo solnce k meni sije; spet slišim in vidim svoje ljube starše, in morebiti de me tudi drugi otroci obiskat in tako razveselit pridejo.

Zahvalim Te, o Bog, de si spet zlato solnce poslal! — Jest sim sicer bolan, in se ne morem veseliti enako drugim otrokam; ne morem vstati, de bi se spet kej dobriga učil, ali kaj svojim staršem v veselje delal. — Pa to je bila Tvoja volja, o Bog! Ti si hotel, de sim zbolel; in zadovoljin sim s tem, kar si Ti storil. Sej si vender le tudi

moj Oče ravno takó, kakor Oče vsih zdravih otrok! Tudi mene ljubiš, akoravno moram le bolečine terpeti, in današnji dan v postelji prebiti. — Kar koli hočeš, Oče, naj se zgodi! Sej vém za gotovo, de nočeš druziga, kakor kar je záme dobro in koristno.

Res, de bi mi bilo ljubo — prav ljubo, ko bi se tudi danes z druzimi otroci veseliti zamogel; ali morebiti bi pa ravno danes, ko bi bil zdrav, koga k hudimu zapeljal, ali morebiti bi bil sam tako neprevidin, de bi kaj storil, kar bi mi zelo škodovalo. Naj boljši je záme kakor si Ti z mano storil. Torej bom terpel, ker je Tvoja volja tako. — Slehernimu, ki k meni pride, hočem pokazati, de sim z boleznijo prav zadovoljin. — Vsim otrokam, ki me bodo obiskali, porečem: »Zahvalite Boga, de ste zdravi, in dobro na svoje zdravje pazite; lejte, jest zdej vem, kaj de je zdravje!« — Svoje starše hočem

prav serčno zahvaliti za vse, kar koli mi storé, za vse poterpljenje, ki ga z mano imajo; zlasti me pa mora moja bolezen učiti, Tebe, o Bog, čez vse ljubiti, in v Tebe samiga zaupati.

In, Tebe, o Bog, čez vse ljubim! Akoravno bi na zemlji nobeniga veselja več ne imel, mi boš Ti zato, kar zdaj terpim, nebeško veselje dodelil. V Té samiga, o Bog! zaupam. V tem hipu me Ti zamoreš ozdraviti, in zato Te prosim: daj mi vender kmalo moje poprešnje zdravje! Ako me uslišiš, če ozdravim, hočem prav pobožin otrok biti; staršem hočem s pokoršino, pridnostjo in z ljubeznijo do dela vse poverniti, kar sim jim stroškov napravil, — nikoli ne bom kaj storil, kar bi me spet bolniga narediti moglo — vsim otrokam bom povedal, kako hudo in žalostno je, kader je človek bolan, in jih bom s tem od vsiga odvračal, kar bi njih zdravju škodovati utegnilo.

Oče! poslušaj prošnjo Svojiga bolniga otroka; — rad bi še dle živel, de bi zamogel prav veliko dobriga storiti. Če pa to ni Tvoja volja, mi je tudi prav. — Tvoje je moje življenje. Ti si mi ga dal; in ako ga spet vzeti hočeš, mi daj poterpežljivost v terpljenji, mi odpusti vse grehe, ki sim jih storil; in kadar umerjem, potolaži, odžali in blagoslovi (žegnaj) moje ljube starše! Amen.

Bog Oče! Tebi se zročim,
Kar koli hočeš, rad terpim!
Sej kar storiš, je dobro vse —
In tud v bolezni ljubiš me.
Le onemagat' mi ne daj, —
Naj bode skor britkosti kraj!
Naj Tvoja volja se zgodi,
Ki dobro vselej vse stori! —

Tretja jutranja molitev.
V nedeljo.

(Veseli se, otrok! kader nedelja pride, in misli na Jezusa, ki je v nedeljo iz groba vstal. — Hiti v cerkev, pazno in s podučljivim sercam pridigo in keršanski nauk poslušaj, bodi prav s pobožnim sercam pri sveti maši; in de ta sveti dan že dobro pričneš, moli precej zjutraj takole:)

Spet je prišla nedelja! Z novim veseljem se danes zbudim, in moje serce k Tebi, o Bog, vpije: »Zahvalim Te, de si mi spet ta sveti dan doživeti dal! —

Cel teden si spet zame skerbel, Oče nebeški! Kar mi je bilo sleherni dan pretečeniga tedna treba, vse to si mi dal; — Ti si me zdraviga ohranil; Ti si vse od mene odvernil, kar bi mi bilo škodovati utegnilo; — zdaj pa mi daš spet nedeljo, de se zamorem počiti, in se veseliti; — daš mi spet nedeljo, de morem brez motenja náte misliti in spet boljši postati.

Zahvalim Te, Oče v nebesih, za vse, karkoli si mi pretečeni teden podelil! Zahvalim Te za vsak kosček kruha, ki sim ga mogel jesti; — za vsak požirk, ki mi je žejo ugasil, in za vsako spanje, ktero me je spet tako zelo oveselilo. — Pa tudi za današnji dan Te zahvalim. Ti si ga dal, in glej! že precej na vse zgodaj terdno sklenem, de hočem ta sveti dan prav pridno preživeti. Nisi mi mogel večiga veselja storiti, kakor de si spet nedeljo poslal.

Dans bom spet v cerkvi k Tebi moliti zamogel. — Hiteti hočem v cerkev, v nji prav tih in mirin biti, in tako pobožno moliti, de boš Ti, o Bog! in de bodo ljudje, ki me bodo vidili, nad mano veselje imeli.

Dans bom spet od Tebe, o Bog, in od Tvojiga Sina Jezusa Kristusa kej slišati mogel. — Prav pazno hočem poslušati, in si zapomniti, kar bom slišal; in kar koli

mi bo rečeno, de Ti imeti hočeš, bom storil. —

V nedeljo je Jezus Kristus od smerti vstal. — Bodi Bog zahvaljen, ker je On od smerti vstal! Zdaj otroci še le prav vemo, kakšniga prijatla imamo v Jezusu; — zdaj vemo, de nas zamore peljati v svete nebesa, kakor nam je obljubil. — Nate, o Jezus! hočem dans celi dan misliti, in se nad Taboj veseliti. — Kakor Tvoja duša ni umerla, tako tudi moja umerla ne bo. Neumerjoč sim, in kader mine življenje na zemlji, bom s Tabo vekomej živel.

O moj Jezus! kader bom danes v cerkvi križ, na kterim si umerl, vidil, si hočem misliti: »Jezus je umerl, de bi jest vekomej živel!« vpiti hočem k Tebi: »Pomagaj mi, de se bom danes spet k večnimu življenju pripravljal!« — Amen.

O Bog! posebno ta Tvoj dan presveti,
De naj Ti hvalo dajem, vabi me!
Veliko dobriga želim početi,
In vedno bolj s Teboj skleniti se! —
Naj Tebe Jezus, vedno premišljujem!
Glej, Tebi serce, Tebi vse darujem! —

Molitev k nebeškimu detetu Jezusu.

Moja perva misel bodi danes Ti, pridno in pobožno dete Jezus! Tako hočem danes živeti, kakor si Ti vse dni živel. — Sej si Ti le zato otrok postal, de bi mi pokazal, kako morajo vsi otroci živeti. — Bil si Ti vsakdanje veselje Svoje matere, in Svojimu redniku si sleherni dan ljubši postajal; zakaj bil si dobro in pokorno, pridno in tiho dete.

Celi dan torej hočem na Tebe misliti, o Jezus, in si prizadevati, v vsih rečeh tak biti, kakoršen si bil Ti. — Bom molil, in bom svojim

staršem pokorin, prav pridno z veseljem se bom učil; že zdej se hočem dela privaditi, in kjer bodo otroci kej hudiga počeli, od tod bom preč šel, de tudi mene kej hudiga veselilo ne bo.

Vesel in brihtin si bil vedno; zakaj kdor je nedolžin, je lahko zmérej vesel in brihtin. Blagoslovi me, de bom nedolžin — čist od vsiga hudiga ostal, de bom za Tabo hodil, in v svojim sercu vedno vesel ostati zamogel! Blagoslovi me, de bom zmérej tak, kakoršin si bil Ti, in de, kader umerjem, k Tebi v nebesa pridem! Amen.

Tebi Jezus! čem podobin biti,
Svojo dušo čisto ohraniti;
Torej hočem vedno kakor Ti
Dobro delati vse žive dni.
Biti hočem nasledovavec Tvoj; —
Ti pa revnimu na strani stoj! —

Na čast svetimu angelu varhu.

Kako rad me ima vender moj Oče v nebesih in kako po očetovsko zame skerbi! —Dal mi je starše, ki me vsiga hudiga varujejo, in mi serčno radi vse povejo, kar jest otrok še ne morem vediti; izvolil je pa tudi eniga Svojih angelov, de me varuje in k vsemu dobrimu spodbada.

Dobro spoznam, o nebeški Oče, de je Tvoja volja, de prav dober in pridin otrok postanem. — Zatorej se hočem svojim staršem in svojimu angelu varhu voditi dati; — zakaj starši in angel varh me le k dobrimu peljati želé, hočejo iz mene takiga narediti, ki vse hudo sovraži, in se ne da od hudiga v nesrečo zapeljati.

Kaj je pač zame potrebniši, kakor de me dobra roka vodi? — Sam še ne vem, kaj de mi je koristno ali kaj škodljivo. — Zahvalim

Te torej, Oče, za Tvojo ljubezen! — Na vse hočem skerbno paziti, kar koli bom dobriga slišal; zlasti pa hočem tebe, sveti angel varh! poslušati, kaj imam storiti in kaj ne. — Jest te sicer ne vidim; ali ti mene vidiš, ti vidiš vse, kar koli bi mi utegnilo škodovati, ali me zapeljati. O varuj me, in ne pripusti, de bi kej hudiga — kej prepovedaniga delal, ampak le to, kar mojimu Očetu v nebesih in tudi tebi dopade. Vôdi me po vsih mojih potih, in bodi pri meni takrat, kader bom mogel umreti. Takrat pridi, in pelji me v svete nebesa! — Amen.

Angel mi stoji na strani,
Ki me varje, vodi, brani;
Le po njem se čem ravnati,
Njega voljo spolnovati,
De dopelje me kedaj
V božjo hišo — v sveti raj!

Na čast svetlimu kerstnimu patronu.

Sveti I. I., zvesti služabnik božji! čigar ime mi je bilo pri svetim kerstu dano, tebe za svojiga posebniga prijatla in pomočnika častim. — Tvoje pobožno in sveto življenje tukaj na zemlji je meni izgled; tvoje čednosti naj me spodbadajo, de bom tudi jest v dobrim vedno stanovitin ostati, in vedno boljši biti zamogel. — O Bog, nebeški Oče! ki si nam življenje svetnikov za izgled, kteriga imamo posnemati, postavil, dodeli nam Svojo pomoč, de bomo v stanu, v njih pobožnim življenju vse posnemati, kar nas zamore z željo modrosti in ljubezni napolniti, ter prijazne, zadovoljne in vekomej srečne storiti.

— Tega Te prosimo, vsigamogočni Oče! po Jezusu Kristusu, Gospodu našim. Amen.

Moj svet' patron, ti vedno mi na strani stoj,
De bom pobožin, vredin nasledovalec tvoj!

Pred jedjo.

Ti, o Bog, nam hrano daješ,
Nas poživljaš, nas napajaš,
Hvala Tebi vekomaj!
Kol'k' jih hrane potrebuje!
Kol'ko k Tebi rev zdihuje!
O Gospod, pomoč jim daj!

Po jedi.

Bodi hvala večni čas
Tebi, k' si poživil nas!
V zdravje vedno tekne naj
Hrana ta, Gospod nam daj!
In sirot se vsih usmili,
Sej Ti vsim si Oče mili!

Perva večerna molitev.

(Predin se uležeš, vselej poprej moli, in premisli, kakó si po dnevu živel. Morebiti je bil ta dan zadnji tvojiga življenja! Morebiti jutri ne boš več zdrav vstal! Zatorej moli takole:)

Oče! spet si me en dan vodil s Svojo roko; spet si mi dal en dan jesti in piti in še marsikako drugo veselje! Iz celiga serca Te zahvalim zato, ljubi Oče! — Spet si mi en dan pokazal, de si mi dober Oče, — o ko bi bil pač tudi jest Tvoj dobri otrok! — Hitro je prešel današnji dan; ravno tako hitro minejo vsi dnevi; — in potem pride zadnji, kteriga bom mogel umreti.

Odpusti mi, Oče, če sim dans kaj hudiga storil! Pač dobro vem, de bi imel vedno boljši biti, vedno nate misliti, in le to delati, kar je Tvoja volja, ali dostikrat le to delam, kar je moja volja, in náte, ki mi vender toliko veselja delaš, celo nič ne mislim. — Oče, odpusti

Svojimu otroku! Žal mi je, de nisim tak, kakoršin bi imel biti! —

Daj mi zdaj mirno spanje, in de bi se jutri spet zdrav zbudil! — Terdno sklenem, jutri prav dober in pridin biti. Ničesar nočem jutri storiti, kar bi Tebi, Oče nebeški, ne bilo všeč, ali kar bi moje starše žalilo!

Daj tudi mojim staršem mirno spati, in jutri spet zdravim vstati, de me bodo spet ljubiti, ter záme skerbeti in delati zamogli!

Varuj, Oče, vse ljudi v spanji! — Saj Ti nikoli ne spiš; Ti vedno za nas budiš! — Daj tudi vsim bolnim otrokam, vsim žalostnim ljudem sladko, mirno noč — in jutri dober vesel dan! Amen.

Dobrotljiv Oče, prosim Te,
Nocojšno noč obvaruj me!
Daj Svoj'mu detetu pokoj,
In čuj, ko spávam, nad menoj!
Glej Tebi vsiga se zročim,
In v Tebe upam, tud ko spim.
Ohrani, varuj, brani me,
De v Tvoji hvali zdramim se! —

Druga večerna molitev.
Za bolniga otroka.

(Spet ti je Bog en dan pomagal, bore bolno dete! — Kliči Ga, de bi ti nocojšno noč spet pomagal! Prosi Ga, de bi ti dal dobro in mirno počivati, in moli takole:)

Spet se noč bliža, in morebiti de bom nocoj le malo ur, ali le malo trinkov dolgo spati zamogel! — Oče! Ti daješ terdnim spanje in počitek; daj tudi Svojimu bolnimu otroku spanja in počitka.

Pač vem, kako dobro je, kader človek lahko mirno spi. O, s kakšnim veseljem sim se pač vsak večer ulegel, ko sim bil še zdrav! — kako hitro je noč minula — kako hitro je jutro prišlo! — Ali zdej pa — o kako dolga je vender noč! Komej čakam, de se dan stori! — Kako hudo mi dé, de večkrat tudi svoje starše iz spanja dramim, ali de drugi, ki se z menoj pečajo, spati ne morejo!

O Bog! Tebi je vse mogoče! Daj mi mirno noč! — Ti si mi dal današnji dan spet mirno preživeti; Ti si pomagal, de sim mogel svoje bolečine poterpeti, pomagaj mi tudi nocojšno noč! De Ti le hočeš, in vse moje bolečine minejo. De Ti le hočeš, jest mirno zaspim. — De le hočeš, in jest bom spet zdrav in vesel, kakor sim bil nekdej.

Že davej, o Bog! sim Te prosil zdravja; in zdej, ko se noč dela, ravno za to molim: »Podeli mi zdravje in lahko noč!« — Slab otrok sim jest; — vzemi jo od mene bolezen, ki me je spet en dan terla, in me tako žalostniga dela. Cvetlici, ki že ovenuje, pošiljaš dežek ali rosico, ki jo spet oživi; o pošlji tudi meni nove moči, ter me spet okrepčaj in oživi.

Vender, Oče! Tvoja volja naj se zgodi! — To sim že davej rekel, in zdej spet rečem. — Če je Tvoja volja, de bi nocoj ne spal,

bom pa náte mislil, ki tudi nad mano budiš. — Ako je Tvoja volja, de bom jutri spet bolan, bom v Tebe zaupal! Ti mi boš tudi jutri pomagal, kakor si mi danes. — Je pa Tvoja volja, de celo nikoli več ne ozdravim, me vzemi le kmalo k Sebi, Oče! — vzemi me v Svoje nebesa, v kterih ne bom več bolan, in več terpel ne bom! — Amen.

O blagor meni, če v nebesa vzameš me!
Scer rad živim, pa tud umerjem rad za Té!
Le pelji me 'z solza doline
V veselje večne domovine,
Kjer jok, terpljenje vse nehá, Kjer Ti, moj Oče! si domá.

Obtoženje.

Hudo sim delal, že kot otrok sim grešnik postal; tode dalje nočem več hudiga počenjati; nočem grešnik ostati! — Vstati hočem in

spet iti k svojimu Očetu, na kteriga večkrat mislil nisim, kteriga sim dostikrat celo pozabil! O ko bi bil pač slušal nauke, ktere so mi dajali, bi ne bil grešnik postal! Ko bi bil to delal, kar so mi od Jezusa pripovedovali, bi me nebeški Oče še zdej takó ljubil, kakor je Jezusa ljubil! — Tode zapeljati sim se dal; sim raji hudo kot dobro delal; nisim mislil, de me to, kar je hudo, kar je greh, ne more srečniga storiti. — Zdej še le to spoznam; — ker sim hudo delal, mi tudi ni več dobro pri sercu. — Storiti pa hočem, de mi bo spet dobro. Sej je moj Oče v nebesih dober Oče. Kader bo vidil, de se hočem poboljšati, mi bo gotovo odpustil. — In hočem se poboljšati, ter se svojih grehov spovedati; — hočem se jih prav spovedati, in serčno kesáti. —

Klicanje svetiga Duha.

K temu mi moraš pa Ti, o Bog! pomagati. Sej ne morem brez Tvoje pomoči ničesar dobriga storiti. Ti pa tudi rad vsim otrokam pomagaš, ki se poboljšati hočejo, in Te pomoči prosijo. — »Moj nebeški Oče bo vsim dobriga duha dal, kteri koli ga zanj prosijo.« — Tako je Jezus rekel, in ker je vse res, kar koli je Jezus rekel, Te prosim, Oče, dobriga duha — Te prosim Tvojiga svetiga Duha! On me mora razsvetliti, de bom grehe, ktere sim storil, prav spoznal, in se jih skesal; Tvoj sveti Duh me mora poterditi, de se bom poboljšal!

Jest se imam rad za boljiga, kakor sim. Zmérej mislim, de nisim dosti hudiga storil, in prav nerad povem, de sim grešnik. — Pomagaj mi, o sveti Duh! de bom prav spoznal, kakšin de sim, in bom

poln sramovanja in kesanja povedal, de sim grešnik!

Spraševanje vesti.

De, vediti moram, kakšin de sim. Če tega ne vém, se tudi poboljšati ne morem. — Spoznati moram, de nisim tako živel, kakor bi bil živeti imel. Če tega ne spoznam, tudi moj sklep, boljši živeti, kot sim dozdej živel, resničin biti ne more.

Pomagaj mi, sveti Duh! Zdej hočem čez svoje življenje misliti; hočem svojo vest sprašati; hočem poiskati vsih grehov, ki sim jih storil; — hočem se spoznati, kakor me Bog, ki vse vé, karkoli sim storil, pozná. —

(Pomišljuj torej, ljubi otrok! Pomisli, kako si domá, v šoli in v druzih krajih živel. — Misli na to, kar so ti starši že večkrat prepovedali, ali k čimur so te že večkrat priganjali. Misli na maliga Jezusa, in prašaj se, ali si bil tudi ti tako pridin in bogaboječ, takó pokorin in pobožin, takó tih in mirin, kot je bil On?)

Kesánje in žalovanje.

Sram me je, k Tebi pogledati, o Bog! — Toliko sim storil, kar Ti gotovo ni všeč! — Ti si mi tako dober Oče, jest pa sim Ti bil le nepokorin! — Toliko mi je bilo že od Jezusa povedaniga, ali jest si nisim resnično prizadeval, tak biti, kakoršin Jezus! — Starši in drugi ljudje so mi že toliko dobrih naukov povedali; tode na te nauke nisim mislil — sim precej spet storil, kar mi je bilo že tolikokrat prepovedano!

O, de bi pač nikoli grešil ne bil! — Oče v nebesih, poglej doli name! Glej, kesám se, in žal mi je zavolj vsiga, kar koli sim hudiga storil! K Tebi povzdigujem svoje roké, in Ti obljubim, se gotovo vsiga hudiga varvati, in se gotovo poboljšati! — O Oče! odpusti Svojimu otroku. — Jezus Kristus je za grešnike na križu umerl; odpusti mi zavolj Jezusa Kristusa!

Ni več ti nočem nepokorin biti, in hočem tako živeti, de me boš Ti vesel! Amen.

(Zdej pojdi, ljubi otrok! ter se spovéj svojih grehov. Ne bodi boječ! Glej, tvoj angel varh gre s taboj, in veseli ga, de se svojih grehov spoveš. Le greha se moraš bati, spovedi pa čisto nič ne. Le pojdi tje, spovednik ti porečejo: »Ker se svojih grehov kesáš, in se poboljšati hočeš, zdej te ima Jezus, otroški prijatel, spet prav rad; On te na svoje naročje vzame in te blagoslovi!« — Ljubi otrok, bodi vesel, de se lahko spoveš! Po spovedi boš spet dober otrok postal; takó čist in tako dober lahko postaneš, kakor si bil precej po svojim kerstu.)

Po sveti spovedi.

O kako Te pač zahvalujem, Oče v nebesih, de si mi moje grehe odpustil. V Tvojim imenu me je mašnik grehov odvezal; in zdaj sim spet prav vesel, tako vesel sim, de že dávnej nisim bil tako. — Moji grehi so mi odpušeni! — De,

Ti, o Bog! si tisti Oče, od kteriga je Jezus pravil; Ti si tisti Oče, ki gre zgubljenimu sinu naprot, in ga prav prijazno in ljubeznjivo spet sprejme. — Zgubljeni sin sim bil jest; Ti si mi pa sam pomagal, de sim se mogel spet k Tebi verniti; in ko sim k Tebi prišel, me nisi od sebe pahnil, kakor sim si zaslužil, marveč si me prijazno in ljubeznjivo sprejel; Ti si mi prizanesel, de dostikrat nisim náte mislil; moje grehe si mi odpustil!

O dobri in ljubeznjivi Oče! Nikoli več Te ne bom pozabil. Zdej vém, kaj de se z menoj zgodi, če Te pozabim! skusil sim, de na hudobne pota zájdem, če se ne dam Tebi voditi! — Zdej pa hočem za vselej Tebi pokorin otrok postati; kjer koli bom, povsod bom sam sebi rekel: »Bodi dober in pobožin! Tvoj Oče te vidi — tisti Oče, ki ti je grehe odpustil, in kterimu bi ne moglo dopásti, ako bi spet hudobin biti, spet grešiti hotel«.

— Tako hočem sam sebi reči, hočem prav pogosto proti nebesam pogledovati, de bom vedno spet nate mislil, dobri Oče! — Prav pogosto in rad hočem moliti, in nikamur ne iti, kjer bi utegnil zapeljan biti.

O Oče! kakor si mi odpustil, tako mi tudi pomagaj, de bom mogel dober otrok ostati. Amen.

Pred svetim Obhajilam.

Tvoje sveto telo, o Jezus! bi rad zdej prav vredno prejel! — Po Tebi bi bil rad poterjen k vsemu, kar je dobro! — S Taboj bi se rad popolnama sklenil, tako, de bi bilo moje življenje ravno tako, kakoršno je bilo Tvoje.

Náte, terpéči in umirajoči Jezus! hočem torej misliti. Predin si šel od Svojih učencov, ter si Se v terpljenje in smert podal, si jim Svoje telo v podobi kruha jesti dal. — Dal si Svoje Telo v spomin Svoje smerti.

Na križ hočem svoje oči povzdigniti, in Tvojo smert premišljevati. — Nihče ni ljudi tako zelo ljubil, kakor Ti. — Iz nebes si prišel, in si na križu umerl — iz ljubezni do ljudi. — Tavžentero bolečine si preterpel — le zato, de bi Ti ljudje verjeli, de bi se poboljšali, in v nebesa prišli. — O, tako nedolžno kakor Ti, nihče ni

terpel! — Dokler si pri ljudeh na zemlji bil, si jim le dobro, in prav veliko dobriga delal, in vender si mogel terpeti, in še toliko terpeti! So Te bíli in zasramovali; bičali (gajžljali) in s ternjem kronali; težki križ so Ti naložili; so te nanj z žeblji pribili; in ko si na njem visel, Ti niso ničesar dali, s čimur bi si bil žejo ugasiti zamogel! —

Vse to si poterpežljivo za nas terpel! — O moj Jezus! kdo bi neki pozabiti mogel, kako zelo si nas ljubil! — Tvoje ljubezni ne bom nikoli pozabil! V spomin Tvoje smerti hočem zdej Tvoje sveto telo prejeti!

Ali sim pač tudi vredin, Tvoje sveto telo zavžiti? — Čisto mora biti serce, v ktero Ti priti hočeš. — Svojim učencam si nogé umil; očisti tudi mene mojih grehov! — Serčno mi je žal zavolj mojih grehov; sovražim jih in si hočem vse prizadjati, de jih nič več ne bom storil!

Kdor Tvoje telo vredno prejeti hoče, mora ljubiti, kakor si Ti ljubil. — Oj, v mojim sercu pa je tako malo ljubezni! Hitro sim hud na druge; tudi sim že druge sovražil, ali sim jim bil nevošljiv! ali če mi kdo kaj žaliga stori, ne morem preterpeti — O moj Jezus! če takšin ostanem, kakoršin sim zdej, Tvojiga telesa ne smem zavžiti! — Tode nočem dalje tak ostati! — Ljubiti hočem, kakor si Ti ljubil! Tako poterpežljivo hočem vse prestati, kakor Ti! — Boli me, de se ne ljubim tako kot Ti, de še nisim takó poterpežljiv, kakor si Ti!

Pridi, o Jezus! in poterdi me. Odpusti mi moje grehe, in daj mi Svojo milost ali gnado, de nebom več grešnik postal!

V Tebe, o Jezus! verujem. Ti si Sin božji in moj Odrešenik! Tudi záme na križu visiš!

V Tebe, o Jezus! verujem. Pod podobo posvečeniga kruha si pričujoč.

Svoje telo mi daš, sam prideš k meni, mojo dušo poterdit!

V Tebe, o Jezus! upam. Daš mi Svoje telo; torej mi boš tudi večno življenje dal, in kader bo prišel poslednji dan, boš tudi moje telo zopet oživil.

Tebe, o Jezus! ljubim. O, Ti si me že ljubil, predin sim bil rojen, si bil že záme umerl. — O Jezus! Tebi izročim vse svoje serce. Le pri Tebi hočem veselje imeti, le Tebe ljubiti, le Tebe posnemati.

Pridi, o Jezus! in skleni Se z menoj. — Če boš Ti pri meni, bom gotovo dober otrok; in zato moje serce po Tebi hrepeni, ker bi bil rad dober otrok!

Pridi, o Jezus, in prebivaj v mojim sercu! — Kjer Ti prebivaš, tam je blagoslov in vse dobro. — Tvojiga blagoslova potrebujem, de bi mogel biti kakor Ti.

Gospod! nisim vredin, de greš pod mojo streho! — Res de, nisim

sim vredin; ali nikar ne glej mojih grehov, glej le moje skesano serce, glej moje hrepenenje po Tebi!

Tvoje telo, Jezus Kristus! naj poterdi in varuje mojo dušo, de pride v večno življenje! Amen.

Po svetim Obhajilu.

Zdej je Jezus pri meni! Tudi meni je dal Svoje telo v jed, kakor Svojim učencam! — Tudi jest sim smel priti k Njegovi mizi, akoravno čisto kar vredin nisim bil! — O Jezus! Tebe molim. O Jezus! Tebe hočem hvaliti celo svoje življenje.

Ne pomanjkuje mi zdej več moči in terdnosti k dobrimu. Jezus je pri meni, kteriga le to, kar je dobro, veseli, ki vsim rad pomaga, kteri želé dobri biti. Pomagaj mi, o Jezus! de me ne bo druziga nič več veselilo, kot to, kar je dobro; pomagaj mi, de bom v vsih rečeh Tebi enak postal.

De, Tebi, o Jezus! hočem v vsih rečeh enak postati. — Náte hočem misliti, od Tebe govoriti in naj raji od Tebe kej slišati. — Dobro, pobožno dete si bil Ti od mladosti, vsi ljudje so se nad Taboj veselili. — Tebe hočem posnemati in odslej

takó živeti, de se bo tudi od mene moglo reči, de sim dober otrok. — Svoje starše hočem spoštovati in ljubiti, in njih opominovanja nočem nikoli zametvati.

Ti, o Jezus! celo Svoje življenje nisi druziga delal, kakor to, kar je Tvoj Oče v nebesih imeti hotel. — Tebe hočem posnemati, Boga hočem tako ljubiti, kakor si Ti Njega — Svojiga Očeta ljubil. Kar mi boš Ti rekel, de Bog hoče, to bom odslej gotovo vselej storil. — Nikjer več Tvojiga Očeta pozabiti nočem. Kakor On vedno name z nebes doli gleda, tako hočem tudi jest prav pogosto k Njemu kviško pogledati, ter vselej spet skleniti, le Njemu pokorin biti, vedno Njegov dober otrok ostati.

Ti, o Jezus! si vse ljudi ljubil — Ti si jih bolj ljubil, kakor brat brata ljubiti zamore. — Otroke in odrašene si prav rad imel; bolnim in žalostnim si pomagal; tudi grešnikam si bil usmiljen in dober;

— poslednjíč pa si za vse umerl, in v spomin svoje smerti daš vsim Svoje telo v jed. — Tebe hočem posnemati, o Jezus! — Ljubiti hočem tudi jest vse ljudi — naj pred svoje starše, brate in sestre, in potem vse, ki so zraven mene; — vsim hočem prav dober in prijazin biti; — revnih otrok ne bom zaničeval, temuč jih hočem obžalovati, in starše prositi, de jim bom smel kej podeliti; — kjer koli bom mogel kakimu človeku kaj postreči, tega ne bom opustil; — in če ravno mi ljudje ne bodo dobri, jih hočem vender le ljubiti, in ne hudih besedi čez nje govoriti. — Tako hočem ljubiti, zakaj ako ne bom tako ljubil, Ti, o Jezus! v mojim sercu ostati ne moreš.

Moraš pa, o Jezus! v mojim sercu ostati! — S Tabo, ki si mi zdej Svoje sveto telo dal, s Tabo hočem sklenjen biti. — Ničesar nočem počenjati, kar bi Tebi in Tvojimu nebeškimu Očetu ne dopadlo,

in ljubiti hočem vse, kar koli Ti ljubiš! — Grehe si mi odpustil, in zdej si spet k meni prišel, me vnovič k vsimu dobrimu poterdit. O, gotovo se hočem zdej sleherniga greha varovati! Več nočem tako prešerin in tako nepremišljen biti, kakor sim bil pred; — nič več nočem pozabiti, koliko si záme terpel, in zakaj si záme terpel! — K Tebi bi imel jest priti v večno življenje. — Zato si záme terpel; zato si mi zdej Svoje sveto telo zavžiti dal. Vžitje Tvojiga telesa me ima peljati v večno življenje. — Nisim zato rojen, de bi se le na zemlji veselil; ampak rojen sim, de bi se enkrat pri Tebi v nebeškim veselji veselil! — Odslej hočem sleherni dan tako živeti, de bom mogel enkrat v to veselje priti. — Vsako jutro, kader vstanem, si hočem takole misliti: »Spet ti Bog da en dan, de bi se pripravljal za večno življenje«.

Nikoli nočem pozabiti, za kaj de sim vstvarjen! — »De bi večno živel, in sodnji dan od mertvih vstal!« — Ti, o Jezus! ki si zdaj pri meni, Ti mi boš dal večno življenje, Ti me boš spet od mertvih obudil! — Ostani pri meni in poterdi mene, slabiga otroka! Ko bi spet grešiti hotel, me spomni, de sim za večno življenje vstvarjen, in de ne smem druziga delati, kakor kar me po smerti gotovo v večno življenje popelje! —

Tebi, o Jezus! se popolnama izročim. — V Tebe verujem! V Tebe upam! Tebe ljubim in s Taboj hočem sklenjen ostati. — Zdej hočem iti in živeti, kot naj bolji otrok; tako hočem živeti, de bo vsak vidil, in reči mogel: »de sim s Tabo sklenjen.« — Pri Tvojih nogah, o Jezus! klečim. — Blagoslovi me, de ne bom nikoli nehal s Tabo sklenjen biti! Amen.

K Bogu Očetu.

Vsigamogočni Oče, dobrotljivi Bog! kako Te bom vredno zahvalil za toliko in tako velikih dobrot, ktere sim že v malo letih svojiga življenja od Tebe prejel! Po Svoji neizrekljivi usmiljenosti si me iz nič vstvaril in si milostljivo dodelil, de sim pri svetim kerstu kristjan postal. Dal si mi prav ljubeznjive starše, unete učenike, ljube brate in sestre, dobre prijatle in znance, ki mi življenje prav prijetno delajo. Mojo dušo si z umam prelepo

obdaril, in si položil v moje serce nagib k delavnosti; de bi po izgledu svojih staršev in po nauku učenikov um prav obračal, in v prid ali korist ljudi pridno delal. Iz koliko telesnih in dušnih nevarnost si me že otél, in kako prečudno si me ohranil in varoval! Moj jezik ne premore vsih dobrot izgovoriti, ktere si mi, o Bog! že v mojih otročjih letih skazal. V prah padem pred Tabo, o predobrotljivi Bog! ter Te hvalim in častim za vse, kar koli si mi podelil, kot svojiga Očeta, Varha in Odrešenika, kot mogočniga, velikiga in dobrotljiviga Boga! Tudi v prihodnje mi ne vzemi Svoje mile roke, meni revnimu, slabimu grešnimu otroku; de bom vselej po Tvojih zapovedih živel, vedno hvaležno in veselo nate, Vsigapričujočiga, mislil, in Te šele potem v večnosti za vso Tvojo dobrotljivost hvalil! Amen.

K Bogu Sinu.

V rojstni dan Jezusa Kristusa.

(O božiču.)

Hvala, velika hvala bodi Tebi, o Jezus! za vse dobrote, ki si jih meni in vsim ljudem po Svojim včlovečenju in rojstvu skazal. Oj, ko bi Tebe ne bilo na svet, bi nihče ne mogel v nebesa priti; Ti si nam jih torej odperl, ter pot pokazal, po kteri moremo vanje priti.

O, de bi pač zvesto po Tvojih naukih in zgledih ravnal, de bi s pripomočki, ki si mi jih k izveličanju podelil, pridno delal, in zdej tako krepostno ali pobožno živel, de bi enkrat izveličan bil! Iz celiga serca Te prosim za to milost ali gnado, ter pred Tvoje jasli pokleknem. Sej je dans tisti dan, ko si Se nam kot nedolžno dete v naj veči revšini pokazal, nas opominjati, de nej brez straha pred Tebe

stopimo, in hrepeneče vse dobro od Tebe sprosimo.

Usliši torej, o nebeško dete! mojo prošnjo, in daj, de bo veselje, ktero so angeli pri hlevu, v kterim si bil rojen, odrešenja potrebnim ljudem oznanovali, tudi moje serce napolnilo, in de neskončno zasluženje Tvojiga prihoda záme zgubljeno ne bo. Amen.

V svetim postnim času k Jezusu križanimu.

(Rad glej kviško k Jezusu na križu. Iz ljubezni do nas je On umerl; in ker je On umerl, je nebeški Oče ljudem odpustil. Zdej vsi ljudje k Očetu v nebesih lahko pridejo! — Veliko hvaležnosti si zato Jezusu dolžan, in veliko se lahko od Njega, križaniga, učiš. Zatorej poklekni in moli:)

Terpeti in na križu moraš umreti, o Jezus, in si vender takó dober in tako nedolžin! Pa sej vém, zakaj terpiš. — S Svojim terpljenjem in s Svojo smertjo si meni in vsim

ljudem nebesa spet odperl — O, kdo bi Te ne ljubil! — Ti si umerl, de bi mi večno pri Tebi v nebesih živeti zamogli. — Umerl si, de bi dalje ne dvomili, de nam prav dobro hočeš — de nas bolj ljubiš, kakor Svoje lastno življenje.

De, Ti si naš naj bolji prijatel! Za otroke in odrašene, za vse ljudi si Ti umerl. — Kdor Tebe posluša, kdor dela, kar mu Ti praviš, bo prišel v večno življenje, kakor si Ti s križa v nebeško veselje Svojiga Očeta prišel.

Pred Tvojim križem na tla padem, in jokal bi, ako pomislim, koliko si mogel Ti, nedolžni, terpeti! — Šest ur si na križu visel! Šest ur si poterpežljivo neštevilno bolečin terpel!

O moj Jezus! zahvalim Te za vse, karkoli si terpel; in pod Tvojim križem resnično sklenem: »de se hočem vsiga hudiga ogibati, in tak otrok postati, de bom Tebi dopadel!« — O ko bi bil greh delal,

bi bil Ti zastonj záme umerl! Ko bi bil jest hudobin otrok, bi ne mogel priti v Tvoje nebesa.

Pred Tvojim križem, o Jezus! se kesám vsiga, kar koli sim že hudiga doprinesel. — O! že tolikrát nisim mislil, kaj si Ti záme terpel, in zato sim bil hudobin postal. — Zdej pa terdno sklenem: »de hočem vedno náte misliti; le tje hočem hoditi, kjer bom od Tebe kej slišati mogel, in živeti hočem po tem, kar bom od Tebe slišal.« — Od rojstva noter do Tvoje smerti si bil dober otrok! Tak otrok tudi jest hočem biti; dobro hočem ljubiti in dobro delati, kakor si tudi Ti dobro ljubil in delal!

Morebiti se tudi meni ne bo dobro godilo na svetu. Morebiti bom mogel tudi jest veliko terpeti, kader bom velik. — Že zdej hočem reči, kakor Ti: »Oče naj se zgodi, karkoli je Tvoja volja!« — V nobenim terpljenju me moj Oče v nebesih ne bo zapustil; On mi bo

pomagal, de ga bom mogel pre stati. — Ti, o Jezus! vse toliko poterpežljivo terpiš. Tako hočem tudi jest storiti, kader bom terpeti mogel. V terpljenji hočem prav pogosto náte misliti, in tako poterpežljiv biti, kakor Ti. — In če bodo kdej ljudje prav hudi name, jim bom vse odpustil in jih ne bom sovražil, tudi ne bom nanje hud, temuč bom molil, kakor Ti: »Oče, odpusti jim!«

Jezus Kristus! daj mi moči k dobrimu. Odverni od mene vse, kar koli bi me zapeljati utegnilo; in akoravno bi se mi celo moje življenje ne godilo dobro, mi daj vender le náte misliti, in mi pomagaj, de bom mogel poterpežljiv ostati, kakor si bil Ti do konca Svojiga terpljenja poterpežljiv ostal! — Amen.

V praznik vstajenja Jezusa Kristusa.

(O veliki noči.)

Judje, Tvoji smertni sovražniki, o Jezus! so mislili, Bog vé kako pametni de so bili, ker so grob, v kteriga so Tvoje mertvo truplo položili, s težkim kamnam zakrili, zapečatili, ter od vojakov varovati dali. Tode ukljub kamnu, pečatu in vojakam si živ prišel zmagovavno iz groba. Osramotil si torej nejevero in si očitno pokazal, de si več kot človek, de si Sin božji, ki si življenje, ktero mu je hudobija vzela, sam spet dati zamore! Kakor si pa Ti, o Jezus! vstal, tako bom tudi jest enkrat od mertvih vstal in ne bom večno v grobu ostal. O kako tolaživna je ta resnica! Že se veselim srečniga dneva, ko bom iz groba vstal. O de bi enkrat s Teboj, moj Odrešenik, k večnimu življenju vstal! Amen.

V praznik vnebohoda Jezusa Kristusa.

Danes, nebeški Odrešenik! si spet šel tje, od koder si prišel, k Svojimu in k mojimu Bogu, k Svojimu in k mojimu Očetu v nebesa si šel, de bi mi tam v Očetovi hiši stanovanje pripravil; zakaj Tvoja volja je, de, kjer si Ti, naj bodo tudi Tvoji dobri otroci.

Zatorej si hočem prizadevati, de bom vedno dober otrok, vse, kar je hudo ali greh, hočem sovražiti in se ga ogibati, kakor pekla; nasprot pa hočem dobriga delati, kolikor bom le mogel. O, potlej bom enkrat veselo umerl, ter na smertni postelji vpričnim prijatlam, kakor Kristus Svojim učencam, rekel:«Ne bodite žalostni, sej grem le k svojimu in k vašimu Očetu, k svojimu in k vašimu Bogu; in tam se bomo kmalo spet vidili, tam bo naše veselje še le popolnama in naša združitev bo večna. Amen.

K Bogu svetimu Duhu.

V binkoštni praznik.

O sveti Duh! današnji dan si aposteljne razsvetlil, potolažil in poterdil; tudi mene si že pri svetim kerstu božjiga otroka naredil. — Daj mi zveličansko in otročjo bogaboječnost in ohrani jo v meni, de me bo od hudiga odvračala, in me v moji visoki časti ohranila. Napolni me z ljubeznijo do Boga in do bližnjiga! Uči me, kako imam Bogu in svojim predpostavljenim pokorin biti; pomagaj mi, kadar sim v nevarnosti, zapeljan biti; svetvaj mi, kadar dvomim; odžali ali potolaži me, kader me terpljenja stiskajo; spodbadaj me, kader mi pot čednosti pretežka prihajati hoče; stori moje serce za Tvoje navdihovanja občutno, podučljivo in pokorno! — O, potem bom tukej časno in tam večno pobožin in Bogu dopadljiv otrok. Amen.

Na čast Marije, Jezusove matere.

(Spoštuj in časti, moj otrok! Mater Jezusovo in veseli se, kader njeno podobo pogledaš; zakaj ona je bila prav dobra in pobožna mati, in od nje se tudi lahko prav veliko dobriga naučiš. — Moli torej takole:)

Mati Jezusova! ti si moje veliko veselje. — Ti si prav dobriga otroka izredila in si bila prav dobra.

Nebeški Oče je vedil, de si ti prav dobra; zato te je mater Svojiga Sina zbral. — O, te je pač moglo veseliti, ko je angel iz nebes k tebi prišel in ti povedal, de boš mati Jezusova postala. — Tudi jest hočem prav dober biti, de bom tudi enkrat k angelam v nebesa priti mogel.

Ti si bila pa tudi prav srečna mati. — Dete Jezus, ki si ga iz

nebes dobila, je bilo naj boljši, naj pobožniši dete; prav rado te je imelo, in ti veselje delalo. — Tudi jest hočem tvoje dete Jezusa posnemati, svoje starše hočem ljubiti in ničesar delati, kar koli bi jih nevoljne storiti utegnilo.

Ti si na vse pazila, kar koli je Bog s tvojim detetam počel, in si vse v svojim sercu ohranila. Tako hočem, tudi jest delati. Ne bom prešerin ali nepomišljen, temuč hočem na vse paziti, in vse ohraniti, kar koli bom dobriga slišal ali vidil.

Tode tudi ti, o dobra mati, si mogla veliko žalost doživeti. Tvojiga Sina Jezusa so hudobni ljudje križali. Koliko si mogla pač takrat terpeti! — In vender si šla tudi na kraj, kjer je mogel umreti. — Tako hočem tudi jest poterpežljivo prenašati, kader me terpljenja zadenejo.

Zdej pa ti je vekomej dobro. Zdej si pri svojim Jezusu v nebesih.

O sveta Marija, mati božja; prosi záme, de bom prav dober in pobožin, de bom tudi enkrat tebe in tvojiga Jezusa v nebesih gledal. Amen.

Na čast svetimu Jožefu.

Sveti Jožef, zvesti služabnik božji! ti si bil tako srečin, de si z Jezusam in Marijo skúpej živel, in pri svoji smerti njuno pomoč imel. Tvoj izgled nej tudi mene močno spodbada, božjo voljo vselej na tanko in zvesto spolnovati, tako poterpežljiv, tako postrežljiv, tako prijazin biti, kakor si bil ti. Pokoršina do povelj božjih ali mojih staršev in učeníkov, ki so božji namestniki na zemlji, naj bo moje naj veči veselje, moje naj ljubši opravilo na zemlji. Sprosi mi od Njega, ki je bil enkrat tvoj rejenec na zemlji (od Jezusa), pobožno življenje, srečno smert in

potem milostljivo sodbo, de Ga bom s tabo vred vekomej hvalil in častil. Amen.

Na čast vsim svetnikam.

Sveti, izvoljeni prijatli božji! ki ste svoje dni bogaboječe in pobožno preživeli, ter plačilo svojiga pobožniga življenja že zdej v nebesih vživate, koliko truda, koliko težav in vojskovanj ste si v svojim življenji na zemlji prizadjali, nezvenljivi nebeški venec (večno izveličanje) zadobiti! O de bi me pač vaš lepi izgled spodbadal, de bi si za nebesa truda prizadjal, de bi božje zapovedi na tanko spolnoval, in tako pobožin bil, kakor ste bili vi na zemlji! Jest sim slab otrok, in pomoči potrebujem; tudi vi ste bili nekdej slabi ljudje, pa Bog vas je k dobrimu poterdil. In zdej ste pri Bogu, ki vas močno ljubi, in vaše prošnje rad uslišuje.

Prosite ga, de bi tudi meni dal moči in milosti ali gnade, Njegove sveti zapovedi spolnovati, in vas v vsih čednostih posnemati, de se bom po smerti z vami v Njem večno veselil. Amen.

Za starše.

(Moj otrok! Bog ti pravi: »Spoštuj očeta in mater!« — De, oče in mati sta tvoja naj boljši prijatla na zemlji. O, njih serce ni v stanu nehati, tebe ljubiti! Zatorej jih tudi ti ljubi, in če hočeš pridin otrok biti, moli zanje.)

Za svoje starše, o Bog! hočem moliti. Sej zaslužijo, de zanje molim. Toliko morajo záme storiti, toliko skerbeti in toliko delati — in vender le — ako ravno se morajo zame truditi — vender me imajo tako radi.

Pač bi mogel vsak otrok svoje starše slušati! Starši nam vedno le dobro hočejo. Vse, kar koli nam povedo, nam le zato povedo, de bi nas dobre in srečne storili. Otroci bi imeli še le veseli biti, de nam starši povedo, kar je nam dobro,

ali nas srečne stori, ker sami tega ne vemo! In ko bi mi le po svoji volji delati hotli, bi zamogli prav nesrečni ljudje postati.

O Oče v nebesih! zahvalim Te, de si mi starše dal. — Kader svojiga očeta vidim, se spomnim, de si tudi Ti moj Oče; in kader vidim, kako močno me mati ljubijo, si mislim, de me tudi Ti ljubiš, ker si mi tako dobro mater dal. — O, daj mojim ljubim staršem še prav dolgo živeti! Deli jim kruha in živeža: daj jim vedno kej zaslužiti, in blagoslovi njih dela!

Hočem jih slušati, hočem jih častiti in ljubiti. — Precej hočem storiti, kar koli mi poreko, in nikoli nočem biti svojeglavin ali hudobin, de bi zavolj tega mogli žalostni biti. Z lepim zaderžanjem ali vedenjem in s pridnim učenjem jim hočem veselje delati. — Pri delu jim hočem pomagati; in kader bom velik, in moji starši že več ne bodo delati mogli, hočem jest zanje delati. —

O, to bom kej vesel, kader jim bom mogel poverniti, kar so záme storili! — Kader bodo postarali se, in oslabeli, jih hočem živiti in z vsem preskerbeti; vse, kar koli bom imel, bodo tudi moji starši imeli.

Tako hočem staršem hvaležin biti; tako hočem pokazati, de sim dober otrok. Kader umerjo, morajo z menoj prav zadovoljni biti. Ti pa, Oče v nebesih! daj, de bom jest in de bodo tudi oni tako dobri ljudje, de bomo v Tvoji hiši, v nebesih, spet skupej prišli! Amen.

Za bolne starše.

Ljubi Bog, poglej z usmiljenjem na mojiga bolniga očeta (ali na mojo bolno mater)! V Tvoji roki je življenje in smert, zdravje in bolezen. Ti raniš in ozdraviš. Ne morem jim pomagati, kakor koli bi jim rad pomagal; ne morem druziga, kakor svoje otročje prošnje k Tebi pošiljati. Polajšaj njih bolečine,

blagoslovi ali žegnaj zdravila, vodi zdravnika, daj jim moči, de bodo svojo bolezen s keršansko poterpežljivostjo terpeli. O prav serčno te hočem zahvaliti, če ozdravijo. Tudi Ti obljubim, ljubi Bog! de hočem svojimu očetu (ali svoji materi), če k moji tolažbi spet ozdravijo, v prihodnje prav voljno pokorin biti, in v njih veselje prav dobro se vêsti ali zaderžati. Amen.

Za mertve starše.

O Vsigamogočni! čigar volja je bila, de moj ljubi oče (ali moja ljuba mati) že dávnej v grobu počivajo: spoznam, de sim dolžin, jim vedno še za vse dobrote, ki so mi jih storili, hvaležin biti. O neskončno usmiljeni Bog! milostljivo puslušaj prošnjo hvaležniga otroka, in usmili se mojiga preljubiga očeta (ali moje preljube matere), če po Tvoji pravični sodbi še ne gledajo Tebe, in v vicah terpé; vzemi

jih v Svoje zveličansko stanovanje, in daj jim mir, kakoršniga svet dati ne more. Bodi Ti moj oče, moj svetovavec, in moj varh. Čuj nad mano in nad vsim mojim djanjem in nehanjem, de bom svojim umerlimu očetu (svoji umerli materi) z lepim življenjem še tam veselje delal, tukej na zemlji pa pobožin, pridin človek postal, in enkrat k ljubim staršem v nebesa prišel. Amen.

Za dušne pastirje, učenike in dobrotnike.

Dobrotljivi Bog! serčno Te zahvalim, de si mi dal dušnih pastirjev in učeníkov, ki moj um s koristnimi vednostmi bogate, in moje serce k pobožnosti in kreposti ali čednosti napeljujejo. Dobro spoznam, de imajo oni nadležno in težavno opravilo, in de jih dostikrat z nepokoršino, nepridnostjo in prešernostjo razžalim. Poverni njim

in vsim mojim dobrotnikam, ki záme skerbé, z večnim izveličanjem. Meni pa, o Bog! pomagaj, de bom svojim dušnim pastirjem, učenikam in dobrotnikam z voljno pokornostjo, dobrim življenjem in natančnim spolnovanjem njih naukov in opominov veselje delal. Amen.

Za vse ljudi.

O Bog, dobrotljivi Oče vsih ljudi! Ti si nam zapovedal po Jezusu Kristusu, de moramo vse ljudi ljubiti, in zato si nas tako terdno in tesno sklenil; zatorej nej mi bo vsak človek ljub in drag, nobeniga nej od svoje ljubezni in prijaznosti ne ločim; za vse ljudi prosim, vse Tebi priporočim, Oče v nebesih! Usmili se jih, slabe poterdi, potolaži terpéče in polajšaj jim njih bolečine; zmotene pelji na pot resnice, grešnike na pot poboljšanja in kreposti, de bodo vsi Tebe in Tvojiga Sina Jezusa spoznali; podpéraj

tiste, ki padajo, vodi nedolžne, ohrani dobre v pravičnosti; usmili Se mojih prijatlov in sovražnikov, blagoslovi vse ljudi, de se bodo vsi Tvoje dobrote in očetovske ljubezni veselili, de bodo vsi tukej na zemlji pobožno živeli, in potem v nebesih zveličani. Amen.

Za mertve.

Oče v nebesih! nič omadežvaniga pred Tvoje obličje priti ne more! Le tisti, kteri so čistiga serca, Te zamorejo gledati. Zatorej Te prosim, usmiljeni Oče, okrajšaj čas čišenja (v vicah) tistim, ki so v Tvoji veri zaspali, pa sadu svoje vere še ne vživajo; daj jim, po čimur njih duše hrepené; očisti, kar je še nečistiga na njih, de bodo zamogli kmalo v nebeško stanovanje iti ter se pred Tvojim obličjem vekomej veselit. Meni pa podeli milost ali gnado, de si bom prizadeval

vse madeže iz svoje duše zbrisati; očisti me že v tem življenju, de po svoji smerti ne bom dolgo ločen od srečniga stanovanja izvoljenih, temuč de bom precej k Tebi prišel in Tvoje obličje od vekomej do vekomej gledati mogel. Amen.

Molitev sirote ali otroka, kterimu so starši že umerli.

(Ako si žalostin, moj otrok! de si sirota, ali ko bi utegnil drugim otrokam, ki očeta in mater še imajo, nevošljiv biti, prav pazno in pobožno moli sledečo molitev:)

Drugi otroci imajo starše; jest pa jih nimam, smert mi jih je vzela! — O to sim vender sirota! Záme ne skerbi noben oče, mene ne ljubi nobena mati.

Tode vender ne! Tudi záme še en oče skerbi, in tudi mene še eden ljubi, ki mi zamore več dati, kot naj boljši mati. — Ti, o Bog v nebesih, si moj Oče! — Starši so mi umerli; Ti mi pa ne boš umerl! Ti me bolj ljubiš, kakor mati ljubiti zamore! Ti skerbiš za tice pod nebam; torej boš tudi záme, revno siroto, skerbel.

De, o Bog! v Tebe zaupam, na Tebe se zanašam! — Dal mi boš najti dobrih ljudi na zemlji, ki bodo

záme skerbeli. Ti boš že vse tako napravil, de mi ne bo treba stradati. Tvoja očetovska ljubezen bo tudi mene na zemlji preskerbela.

Tebi, Oče! se popolnama zročim. Tim bolj te hočem ljubiti, ker na zemlji nimam očeta, kteriga bi ljubil. Vse, kar koli me bo težilo, hočem Tebi potožiti, ker nimam matere, kteri bi tožil! — Ti me zamoreš bolj varovati, kakor moj ranjki oče; Ti mi zamoreš bolj pomagati, kot moja ranjca mati! — Prav dober otrok hočem biti, kakor je bil Tvoj Sin Jezus! — O, ta Jezus tudi mene ljubi, kakor druge otroke; ta Jezus je tudi záme umerl, in On bo tudi mene v Svoje nebesa vzel!

De, dober otrok hočem postati. Ti, o Oče! mi boš k temu pomagal. — Potlej bom prišel v nebesa, kjer bom svojiga očeta in svojo mater spet najdel.

Pred keršanskim naukám.

(Dober otrok rad in pazno nauke in opominovanje svojiga očeta posluša. Zatorej, moj otrok! rad hodi k pridigam in k keršanskimu nauku, ter si vse zapomni, kar ti nebeški Oče po pridigarji pripoveduje! Popred pa prav serčno takole moli:)

Spet hočem poslušati, kaj de je Tvoja volja, Oče v nebesih! — O to sim vesel, de bom zamogel to slišati; zakaj kako bi mogel Tebi prijetin otrok postati, ko bi ne vedil, kaj de od mene hočeš?

Prav pridno hočem zamerkovati, in nobene besede ne zgrešiti. — Sej Ti sam, o Bog! meni govoriš. Daj, de bom vse prav umél ali zastopil! — Odpri moje serce, de bo Tvoja beseda vanj priti zamogla! in kader bom zvedil, kaj de hočeš,

mi daj, de tega nikoli več ne bom pozabil, temuč pomagaj mi po Tvoji volji živeti! Amen.

Po keršanskim nauku.

(Moj otrok! ohrani v svojim sercu, kar si slišal. Ne pozabi naukov, in živi po njih. Bog vsakimu pomaga, kteri hoče dober postati. — Torej moli takole:)

Že spet več vem, kakor sim popred vedil. Ti, o nebeški Oče! si me sam učil. Zahvalim Te za Tvoje nauke! Prav pogosto hočem na to misliti, kar si mi zdej povedal, in sicer zato, de bom vedno le tako živel, kakor Ti hočeš. — O, to bi bil pač hudobin otrok, ko bi Tebe ne hotel slušati! — Ti bi me ne mogel ljubiti, in mi ne sreče dati! — Tode ne, le tako hočem delati, kakor sim zdej od Tebe slišal; v cerkvi, doma in v šoli, ali kjer koli naj bom, hočem le delati, kar Ti hočeš! — Pomagaj mi k temu,

o Bog! Zakaj kakor cvetlica na polji rasti ne more, ako ji Ti dežja in solnca ne daš, ravno tako jest brez Tvoje pomoči dober postati nisim v stanu. — Pa saj je to Tvoje veselje, de otrokam pomagaš. Poterdi me zatorej, presveti Bog! de bom tudi jest dober in svet Amen.

Posebne molitve.

Za cesarja.

O Bog! varh vsih kraljestev in zlasti keršanskiga cesarstva, dodeli Svojimu služabniku, našimu cesarju I. Tvojo moč, s ktero se sovražniki premagajo, spoznati in častiti, de, ker je po Tvoji volji cesar postal, tudi s Tvojo pomočjo mogočin ostane. Po našim Gospodu

Jezusu Kristusu, Tvojim Sinu, ki s Tabo živi in kraljuje v edinosti svetiga Duha, Bog od vekómej do vekomej! Amen.

Za celo keršanstvo.

Vsigamogočni, večni Bog! Gospod nebeški Oče! poglej z očmi Svoje neskončne milosti naše težave, reve in nadloge. Usmili se vsih vernih kristjanov, ker seje za njé Tvoj edinorojeni Sin, naš Gospod in Izveličar Jezus Kristus voljno dal grešnikam v roke, in je tudi Svojo drago kri na lesu svetiga križa za nje prelil. Po tem milostljivim Gospodu Jezusu nam odverni, milostljivi Oče, zaslužene šibe, sedanje in prihodnje nevarnosti, punte, vojsko, kugo, lakoto, dragino, bolezni in žalostne, revne čase. Razsvetli in poterdi tudi v vsim dobrim duhovske in deželske oblastnike in gosposke; de si resnično prizadenejo za vse, kar zamore

k Tvoji božji časti, k našimu izveličanju, in k miru in sreči celiga keršanstva perpomoči. Dodeli nam, Bog miru! pravo edinost v veri brez vse ločitve in razdertja. Spreoberni naše serca k pravi pokori in k poboljšanju našiga življenja. Vnemaj v nas ogenj Svoje ljubezni. Daj nam goreče želje po vsem, kar je prav, de Ti bomo, kakor pokorni otroci v življenju in smerti prijetni in dopadljivi. Prosimo tudi, kakor hočeš, de imamo prositi, za svoje prijatle in sovražnike, za zdrave in bolne, za vse žalostne in revne kristjane, za žive in mertve. Tebi bodi vselej priporočeno, o Gospod! vse naše djanje in nehanje, vse naše delo in opravilo, naše življenje in naša smert. Daj nam svojo milost tukej vživati, in tamkej z vsimi izvoljenimi doseči, de Te bomo v večnim veselji in izveličanji hvalili in častili. To nam dodeli, o Gospod, nebeški Oče! po Jezusu Kristusu, Svojim ljubim Sinu,

našim Gospodu in Odrešeniku, kteri s Tebó in svetim Duham, enak Bog živi in kraljuje od vekomej do vekomej! Amen.

Pred svetim rešnjim Telesám.

O Bog! kteri si nam pod prečudnim Zakramentam spomin Svojiga terpljenja zapustil, daj nam, prosimo, svete skrivnosti Tvojiga telesa in Tvoje kervi tako častiti, de sad Tvojiga odrešenja vedno v sebi občutimo. Kteri živiš in kraljuješ z Bogam Očetam v edinosti svetiga Duha, Bog od vekomej do vekomej! Amen.