NOVICE
kmetijskih, rokodelnih in narodskih rečí.

Na svitlobo dane od krajnske kmetijske družbe.

V red devane od Dr. Janeza Bleiweisa.

Tečaj VII.

V sredo 3. prosenca (Januarija) 1849.

List 1.

Opomín bravcam
zastran Novíčniga pravopísa.

Novim prejemnikam Novíc branje polajšati, ki še morebiti sedanjiga slovenskiga pisanja ne poznajo ,
povémo: de ta pravopís, v kterim se zdej večidel vse bukve in vsi časopisi natiskujejo, se od nekdanjiga stariga
le v naslednjih 6 čerkah loči:

Sedajni c se bere kakor poprejšni z, postavimo: cerkev.
Sedajni č se bere kakor poprejšni zh, postavimo: čep.
Sedajni s se bere kakor poprejšni ſ, postavimo: sadje.
Sedajni š se bere kakor poprejšni ſh, postavimo: štor.
Sedajni z se bere kakor poprejšni s, postavimo: znan.
Sedajni ž se bere kakor poprejšni sh, postavimo: žaba.

Sicer se pa bere vse kakor v starim. Tode tistim, ki le nemško brati znajo, se mora še posebej
opomniti, de ne smejo misliti, de že znajo slovensko brati, ako nemško znajo: vsak jezik se mora človek
učiti, če ga hoče brati in razumeti. Zató so slovnice ali gramatike, kterih imamo zdej že na cente. — Tudi
gospodje in gospé iz mest in tergov! nikar prehitro ne zabavljajte, ako na kako sebi neznano besedo zadenéte,
in ne recite berž: „to ni po krajnsko“. Je, je po slovensko, tode čisto je nemške soderge, ktere se moramo
ogibati, kolikor je moč, ako hočemo, de bomo očistili lepi slovenski jezik, in mu tisto veljavnost pridobili,
ktero zasluži in ktero zadobiti mora.

Vredništvo.

Vošila Novíc.

Dobro vselej mé Novíce
Vam, Slovénci! smo vošile,
Vam že včasi z novim létam
Serčne žêlje oznanile ;

Čas pa dalje têče
V morje večnosti nezmérne,
Ž njim tekó vošila naše
Kolotéku časa vmérne.

Zdaj tedaj posluh nastáv'te,
De željé vam in naméne,
Ktere misel snuje, mélje,
Naše serce razodéne:

Vóšimo, naj vsi naródi
So zvestí Bogú, cesarju;
Vsak'mu 'z »Božje«, ne 'z človéške
»Mílosti« je moč vladárju.

Vóš'mo, naj bi mat' Slovénja
Svoje otrôke srečno zbrala;
Naj bi v maternim naročjiž
Svéto véro obvarvála.

Naj, ko čbelce v mladim rôju,
Sát olíke čédno snuje,
Naj nikar , ko zlobni bési,
Čez Bogá se ne vzdiguje.

Vóš'mo , naj ni zbor poslancov
Líčen puhlim' ropotižu,
Naj se vstava skoro zdela
Módra v Marskim Kromorižu.

Naj njé sad zares osréčil
Bi Avstrijane, in omikal,
Božjih pràv se ne dotíkal,
In ne bégal katolikov.

De bo sonce deržavljánam
Sjalo rés svobode nove ,
Naj dá strah in kazin zlôbi,
Hudodelstvu rezne okóve.

Kdor hudôbi snáme spóne,
Dobriga ne čini ploda,
On poštene va-nje kuje:
To pakléna je svoboda!

Vošimo, naj zbor naravnost
Čversto hódi pot pravíce ,
Naj spoštuje lastovíno,
Naj zaverže sléd lisíce.

Vóš'mo še, de bi poslanci
Nikdar sebe ne iskali,
Scer bi sebe, dom, resnico
Zlobno in sramôtno zdali.

Vóš'mo, naj bi zbor slovenski
Krepko svoj namèn ohranil,
Véro, národnost, cesárja
Vsako uro moško branil.

Naj skerbí, de zdrave hrane
Najdla naša bo Modríca,
Burke tuje in neslane
Ne gerdé naj njen'ga lica!

Vóš'mo, naj bi pisaríja
Dobra dobro se zoríla;
Hudovoljnim mažamúham
Tinta vsa se posušila.

Vóšimo, naj bi učeni
Mnogo dobrima pisali,
Gôri, dôli, lès v Ljubljano
Nam Novícam pošiljali.

Vóšimo, naj vsikdar šola
S cerkvijo se sporavnava ,
Sicer bosta brez prenéha
Šole in šola pataglava.

Vóšimo, naj Bog obvarje
Nas bolezni, ure hude;
Dobra létina poplača
Kmétu séme naj in trude.

Vóšimo, naj mir se verne,
Lah spozná cesarske prave,
Némec naj pustí Slovéne,
Madžar ne vzdiguje glave.

Vóšimo, naj pobratenje
V čistih se naménih širi,
Zlóga med naródi vláda,
Vse naj duh ljubezni vmiri.

Jeran.

Svèt mojim duhovnim bratam
k novimu létu.

De so v dobrim duhu vredovani časopisi ljudstvu v
veliko korist, je med izobraženimi že zdavno spoznana
resnica. Sosebno v zdajni dobi, ko nam skorej vsaki dan
kaj noviga prinese , so dobri časopisi živa potreba. Po
kteri poti se dajo ne samo vsakdanje prigodbe beržej
razglasiti, ampak tudi krivi zaumeni med ljudstvam
ložej popraviti, — laží, ki jih nevedni ali hudobni ljudjé
tolikokrat trosijo, bolj zatirati, — in mnoge potrebne
vednosti ložej razširjati, kakor po dobrih časopisih? Ali
kako redka je še hiša med našim priprostim ljudstvam,
v kteri bi kaki začasni list, kakoršnih zdaj ni
pomanjkanja, brali, marveč se sliši tolikrat stara presoja:
Cajtenge vse lažejo! — Kako bi se dalo temu nekoliko v
okom priti ?

Ne zamerite mi, dragi duhovni bratje! de vam tale
svèt ponudim: Večína nas duhovnikov je kmečkiga rodú,
vsaki zmed nas ima domá žlahto bližnjo ali daljno, v
kteri jih zna gotovo eden ali več brati. Naj vsak
za tekoče léto kakimu svojimu na kak prostimu ljudstvu
ugodin časopis, postavim na „Novíce“ ali „Zgodno
danico“ ali „Vedeža“ naroči, in ga tako brati
primora. — Na ta svèt me je moja lastna skušnja
napeljala. Ko sim svojimu bratu celi tečaj „Novíc“
ponujal, naj jih na dom vzame in o priliki prebira, mi je
vselej odgovoril: „Nimam časa toliko brati.“ Čakaj,
bratec! sim si mislil, boš bral ali ne. Grem in naročim
vlani osorej zanj na „Novíce“. Ko se pervi list v hiši
oglasi, zmajejo moj stari, sicer pràv častitljivi oče —
kterimu Bog še dolgo živeti daj! — z glavo ter pravijo:
„Kamor bi bil M..... ta dva goldinarja obernil, bi bil
bolje storil.“ Lajnsko spomlad pridam bratu še
„Cerkveni časopis.“ In glej! unidan me je željno
poprašal, ali bom še zanaprej zanj Novíce in cerkveni
časopis plačal ali ne? in stari oče pravijo: No, zdaj
vender kaj zvemo, kako se po svetu godí. —

Kogar bi utegnili stroški od mojiga svèta ostrašiti,´
naj pomisli, de je že tako vsak tem svojim po môči
pomagati dolžan, in de je gotovo boljši na svetovano vižo
k telesnimu in dušnimu blagostanju perpomoči, kakor z
denarmi, ki se takó radi po nepotrebnim potratijo.

M. J.

Turšična smukavnica.

Navada je, de kmetje posušene turšične stêrže
ali strôke z rokami smučejo. Se vé de kjer pridelk ni
velik, in kjer se družinskih rók ne manjka, de se da to
delo brez mašíne , samo z rokami lahko opraviti.

Kjer pa veliko turšiče pridelajo, in kjer
gospodár svojo družino pri druzih opravilih potrebuje, je pa
smúkanje turšice z rokami prezamudno. Takrat je
smukavnica dobra.

Smukavnica je mašína, turšico pràv naglo
osmukati. Pred nekimi 20 léti jo je gosp. Mariot znajdel,
gosp. Gardner pa popravil. Tako popravljena
smukavnica je prišla v létu 1838 v Florenc na Laško, kjer
jo je za kmetijstvo skerbni Dunajski grof Harrah
vidil in od ondod na Dunaj sabo vzel. Na Dunaji sta jo
izdelavavca kmetijskiga orodja Burg in Jobst napravljati
in po 20. do 30. gold. prodajati začéla. Kér je ta mašina
zares dobra , se je kmalo razširila po Estrajskim ,
Štajarskim, Marskim, Koroškim, in nektere take mašíne so
prišle tudi na Krajnsko, pa le malo. Krajnci so se
mašín dosihmal le malo poprijemali in se večidel le
prostiga stariga orodja deržé — pa nadjamo se, de bo to
kmalo drugači. Novi časi bojo terjali, de se bomo
povzdigniti mogli na višji stopnjo v vsim , in de se bomo
poterjeniga noviga orodja radi popríjeli, ako delo
boljši in hitrejši opravi in se takó veliko časa
prihrani. Čas pa je denár.

Novíce si bojo létas prizadevale, kmetijske
gospodarje soznaniti z mnogim dobrim orodjem , in bojo po
potrebi tudi v podobah pokazale dobre drevésa
(pluge), sejavnice i. t. d. Marsiktero reč si bo lahko ena
soseska omislila, ki si je pomamezni gospodar
napraviti ne more. Prihodnjič bojo vsi kmečki gospodarji v
vožji soseskini zavezi živéli kot udje eniga trupla.

V lanjskih Novícah in létašnji pratiki smo dali
popolni podúk, turšico saditi in obdelovati. Danas vam
podamo podobo velike hvale vredno mašíne — turšične
smukavnice — na ogled, ktero ima kmetijska družba
v Ljubljani, kjer jo vsak lahko vidi in poskusi.

Ta
smukavnica osmuka z 2
delavcama v 10
urah 40 vaganov
ali mecnov
turšice. Eden suče
koló, drugi pa méče
strôke v plehasto
cev (tráhtar),
kjer jih
grebenasto vertílo
nanaglama zagrabi,
de osmukani
spodej vùn padejo.

Turšica je glava vsih žit. Ona donese ne le nar
obilniši pridelk na zernji, temuč vse, kar od turšice
pride, zamore kmetovavec dobro oberniti. Toča ji malo
škodje, in ona se skorej po vsih krajih dobro obnaša. Mende
de bi ne bilo napčino, ko bi tudi na Dolenskim namesto
marsikteriga nograda turšično polje stalo!

Slovenci — slovenski jezik.

Vodnik lepó pripoveduje od slovenskiga jezika. En
kos tega pripovedovanja smo podali bravcam v lanjskih
Novícah — drugi kos pa bomo prinesli létas.

Čmu tedej govorite vi od slovenskiga jezika, če
nam Vodnik to reč razlaga? bo morebiti kdo vprašal.
Na to vprašanje odgovorimo letó:

Kakor se kaže, bojo letas Novíce veliko novih
prejemnikov dobile, v kterih se je ljubezin do materniga
jezika vžgala, kar nas práv veselí. Tem novim bravcam
je treba saj kratko povedati: kdo de je Slovenec, in
kaj de je slovenski jezik.

Tudi od naših kmetov na Krajnskim smo se že
večkrat prepričali, de ne vedó, de so Slovenci. „Krajnci
smo“ — pravijo — „in kranjski jezik govorimo.

Res je, ljubi prijatli ! de ste Krajnci, in de
krajnsko govorite — tode krajnska dežela je le en
kos slovenske zemlje, kteriga so naši očaki Slovani
zató Krajn imenovali, kér na kraji, na meji laške
dežele stojí. Krajnci smo tedej nar krajni rod ene
matere, eniga naroda, ki se že od nekdaj Slovenci
imenujejo. Slovenci smo na Krajnskim , na Koroškim,
na Štajarskim, na Goriškim, na Teržaškim in
Istrijanskim. Vsi smo sinovi ene matere Slovenije,
vsi imamo z majhnimi razločki edini jezik, ki se ne
imenuje krajnski, ampak slovenski jezik ;
„windische Sprache“ ga Nemci imenujejo. Že nas stari pisa-

vec Linhart piše v svojih zgodovinskih bukvah
krajnske dežele (Versuch einer Geschichte von Krain 1791):
„Vsaki Krajnc pozná Krajnca pod imenam „Slovenec“,
in njih jezik je slovenski jezik.“

Žalostno je, de to, kar so naši stari očaki vedili,
so njih mlajši pozabili! In vender je res taka! Zares
nekteri mislijo, de slovenski jezik je novo skovana
beseda, de je od vseslovanov (Panslavisten) v
sedanjim času iznajdena. Bog nam pomagaj! de se je naš
narod v take tmine pogubil, de brat brata ne pozná, de
nam je beseda „Slovenec“ ptuja beseda postala!
Valvazor, Linhart, Zois, Vodnik, Ravnihar,
Kopitar: slavni Slovenci! kaj bi neki rêkli, ko bi iz grobov
vstali in take Krajnce govoriti slišali, ki še ne vedó:
kteriga rodú de so!

Spodnji Štajarci, Koroški, Goričanje i. t. d.
govorijo ravno tisti jezik kot mi: ali smemo zató reči,
de govorijo po krajnsko ali po štajarsko, po koroško,
po goriško? Mi ne poznamo štajarskiga,
koroškiga, goriškiga jezika, pa tudi krajnskiga ne:
ampak le slovenski jezik, kakor ga Štajarci, Korošci,
Goričanje, Krajnci govorijo, in kteriga vsaka
dežela nekoliko po svojim zavija.

Naj bi si ta kratki podúk sleherni Slovenec dobro
v glavo vtisnil, kterimu dosihmal za njegov narod ni nič
mar bilo, — de bo konec vsih nepotrebnih razpertij, in
de se nam ne bo treba bati, de bi Nemci našo
nevednost zasmehovali.

Kaj je lepiga na Slovenskim?

1. Lepo je, de imamo nebeški mir.

2. Lepo je, de imamo eno vero svojih očetov, in
jo spoštujemo.

3. Lepo je , de se duhovni in deželski nasprót ne
vjédajo, in ne grízejo, kakor drugod.

4. Lepo je, de se slovenšina takó prijetno razvija,
cvetè, in vsak dan več prijatlov dobiva.

5. Lepo je, de so novi slovenski pisavci snažni in
sramožljivi, po vrojênim duhu Slovencov, kterim se
nesnaga gnjusi.

6. Lepo je, de imamo ljubiga Cesarja radi, in Mu
želimo zvestí ostati.

J.

Prošnja zastran šolskih rečí.

Nič našim šolam zdaj tako ne manjka kot
poboljšanih novih bukev. Veliko učenja je zdaj potrebno
pa kje so bukve? —

Če se učitelj sam s prestavljanjem iz drugih bukev
pečati mora, mu malo časa potrebno šolo ostaja; in
ali je tudi vsak tega kos ? — Naj-bodo dobri prijatli naše
ljube slovenske mladine lepo prošeni, berž ko bo mogoče
to potrebno reč začeti. Pràv bi bilo, ko bi se več takih
milih podpornikov najdilo, de bi se bližnja pot nastopila.
Eden ne zmóre vsiga, tudi sostavki pri berilih, izgledih
i. t. d. od mnogih glav pisani, bi mnogim glavam
dopadli in dobro delo bi se od slabejiga ločilo. Upamo, de
bo častito slovensko družtvo, ki je za vse domorodne
rečí tako živo vnéto, tudi za to reč domoljubno
skerbelo. *) —

V večih krajih se učiteljem tudi létas za béro in
za šolsko kurjavo merzlo godi. V enih krajih morajo celò
otroci v šolo gredé polena nositi. Tudi pri nas bi bila
kmalo taka. Hvala Bogú za dobro zimo! — Blagor šoli,
kjer ljudjé nje prid poznajo ; gorjé pa tudi tisti šoli,
kjer se vse po tlačansko godí! — Naj bodo učitelji v

nar veči prizadevi starišem, in otrokam veliki prid šole
pokazati. Naj bodo častiti duhovniki in gosposka pràv
lepo prošeni, naše revne šole priporočevati in jim z vsim
v pomoč biti. —

Pomagajte potrebni reči, lepo prosimo vas!

Iz Podbrezja.

A. Praprotnik.

Ktere iména mescov so prave?

Od tistiga časa, kar so slovenski pratikarji pred
štirimi léti listognoj podorali, in na mesto njega
listopad — ne vém ali raz poljskiga ali raz českiga
debla — vkljub južnim Slavanam, kteri listopad en
mesec pred imajo, v našo pratiko vklatili, se je več
glasov zaslišalo, kteri so jeli ravno tako pridno nove
iména mescov kovati, in perporočevati, kakor svoje dni
čerkarji čerke.

1. Nekdo je hotel, de bi se mesci po številkah
imenovali, na priliko: pervonj, drugonj i. t. d.

2. Gospod M. Majer v svoji vse hvale vredni
kjigi: „Pravila kako izobraževati ilirsko narečje“ nam je
odbral iz 34 slovenskih imen mescov, ki jih rabijo v
različnim pomenu Čehi, Polaki, Serbi, Horvati in
Slovenci , naslednjih 12 , ki se mu zavolj mnogih vzrokov
nar primerniši zdijo: leden, luti, brezen, traven,
cveten, červen, lipen, serpen, rujen,
listopad, gruden, prosinec.

3. Gospod B. Potočnik je tudi 12 takih metuljev,
tode nekoliko druge baže, ktere ste v Novícah in
Slovenii brali, izpustil.

4. Gospod Poženčan skoraj celò hoče, de bi za
naprej po premakljivih lunnenih mescih, kakor v
starimu zakonu, čas merili, ne pa po stanovitnih sončnih
mescih , kakor ga ves izobraženi sedanji svet meri.

5. Gospod Jeran pa svetuje, de bi nas vse
slovenske novice in morebiti tudi pratike, vsak mesec z
vsimi različnimi slovanskimi imeni mescov razveselile,
in tako nas naučile, kakošno vreme de je ravno pri vsih
naših slovenskih bratih.

Kdo nam tedej pravo pot kaže ?

Po svoji enostranski misli vsak , — gledé pa na
naše splohne potrebe, mislim, de nobeden ne. —

(Dalje sledí.)

Dopisi.

30. grudna 1848.

(Iz Celja.) Tudi pri nas in na deželi srebernine
od dné do dné bolj zmanjkuje, takó de dvajsetic skorej
ne bomo več vidili. Kam pa vender pridejo sreberni
denarji ? Nekteri jih zakopujejo; nekteri — kristijanski
judje in gerdi mešetarji — jih skupej pobirajo in daljej
prodajajo ; nekteri jih imajo v loncih in skrinjah zaperte
in shranjene. Poslednji se mislijo nar bolj preskerbeti;
pa kaj se zgodí? Na spodnjim Štajarskim , v
Zužemskim kantonu, je prebival kmet v revni koči, imel je
300 tolarjev v skrinji shranjenih. Po noči nenadjano
postane velik pogòr ; pogorela je hiša in shranjeni
tolarčki so v ognji se raztopili; zdaj je ta kmet resnično
revež. Ako bi bil svoje denarje hranilnici (Sparkasse)
izročil, bi mu ne bili in ne mogli pogoreti, in na svoje
stare dni bi bil imel lep in gotov pripomoček. —

Kakor pravijo, bo mestno svetovavstvo v Gradcu
po izgledu Ljubljane in Prage papirnati drobiž za
10 in 20 krajcarjev napraviti dalo. To je zdej potrebna
in bi bila pametna naredba, če bi le sreberni denar
potem še bolj ne zginil ?

Ni davnej kar je v Celje 1 bataljon granicarjev
prišel; brez orožja so bili, v svoji narodni obleki
(gunjac , šešje in opanke). Prijazno smo jih sprejeli, kér so
naši slovanski bratje, in kér so bili in gredó v boj za
mogočno Avstrijo, za Cesarja in za domovíno, doma
pustivši ljube ženke in drage otročičke. 19. t. m. pa, po

telegrafu pokličani, jih je na naglo 4 kompanije ponoči
na železnici se v Gradec odpeljalo; pri nas ste 2
kompaníi ostale. —

Celjske nemške novine so konec tega léta tudi
konec svojiga kratkiga življenja dosegle. Za domovíno ,
za občni blagor in korist niso nič pripomogle, Slovenšini
pa so vedno protivne bile. Pa — od mertvih nič hudiga!
Torej naj mirno počivajo ! Amen.

J. Š.

(Iz sv. Urbana.) V Radgovino maširajo vsaki
dan naši bratje Horvati dobro oboroženi. 20. dan grudna
jih je do 1000 mož samih Otočanov mimo nas
marširalo. Hitro za njimi Banovci 2. regimenta, in
Križevčani. Vsi so z najboljim duham nadušeni.

(Iz Koroškiga Junske dolíne). Kar se le
redko in težko doseže , ima tolikanj veči vrednosti na
svetu. Zlata vreden je čas našiga življenja, posebno če
smo ga lepó obernili po poklicu svojiga stanú. To se
zamore popravici rêči od gosp. Janeza Kumra,
častitljiviga fajmoštra in komendatorja na Rehberzi
Dobrolske tehantíje — ki so 26. listopada z veliko častjó
svojo drugo novo mašo obhajali; čez 50 lét so slavni
mašnik. — Kér visoki vredni starček od nekdaj radi
Novíce beró in so velik prijatel svojiga materniga jezika
— naj ohranijo Novíce tudi to slovesno obhajanje. Bog
živi še več lét častí vredniga dušniga pastirja !

V. Kuster

(Iz Sel v Semiču na Dolenskim). Hvala Bogú!
létina je bila lani pri nas pràv bogata. Po več krajih
naše fare so pridelali veliko dobriga vina; so
gospodarji, ki ga zamorejo po 150, 200 tudi 250 veder
pokazati. Češpelj smo nasušili veliko, jabelk tudi
dovolj. Turšica se je dobro obnesla. Korúna
(krompirja) smo malo dobili, zató kér smo ga malo sadili. Če
nam da Bog pričakati, ga bomo pa létas spet poskusili.
Vino ima pri nas ceno po goldinarjev in 50 krajc, in po
2 gold. malo vedro, to je, 20 bokalov; tudi so že
nekteri prodali novo vino po 2 gold. in pol. — 26.
kozoperska 1. 1. je prišel gosp. Matija Premuta, rojen
Semčan, od kteriga so predpredlanjske Novíce nekaj
povedale, iz Amerike domú. Kmalo po novim létu se
misli spet nazaj v Ameriko podati, kjer mu pràv
dobro gré, tako de voši svojimu očetu le enako hrano
(živež) imeti, kakoršna njegovim hlapcam v Ameriki
ostaja. On bo veliko blaga tukaj nakupil in sabo vzel.
Zdej kupuje sodčke od 8 do 12 veder vina, in misli
kakih 200 veder nakupiti. Tudi češplje kupuje , ki jih
po 2 gold. cent dobí in mu jih ljudjé sami vkup vozijo;
okoli 300 centov jih misli skupej spraviti. Vse blagó bo
v Terst speljal, iz Tersta ga bo pa pa morji domú
v Ameriko poslal. On pravi, de bo vsak bokal vina
do doma veljal 1 gold. — Če mu bo srečno domú prišlo,
ga bo po 5, tudi po 6 gold. bokal prodajal. Denarje je
pa take seboj prinesel, de bi si jez v Semču ne mogel
za-nje ne kruha, ne tobaka kupiti — same amerikanske
cekíne. Zavoljo tega je mesca listopada v Terst šel, de
jih je zmenjal za cesarske denarje. Tudi pravi, če mu
bo létas ta kupčíja dobro znêsla , bo gotovo čez 2 letí
spet v Evropo prišel. Takrat bo pa več kupil, létas le
za poskušnjo dela. Slovenci imamo le bistre glave ;
kakor že naš Vodnik pôje! (To pismo prostiga kmeta,
pa pridniga bravca Novíc, Jakoba Smrekarja, v
nažim pravopisu pràv dobro pisano, so nam poslali
častiti gosp. J. O. Lepstanski; lepa hvala za-nj!)

Poslanci slovenskih deželá pri
Cesarju.

V 51. listu Novíc smo povedali, de se je 10
poslancov iz Ljubljane v Olumuc in Prago podalo, v imenu
krajnske dežele novimu Cesarju poklonit se, odstopivšimu
Cesarju pa se zahvalit. Kakor iz Krajnskiga, so se po-

slednji teden lanjskiga léta tudi poslanci iz Koroškiga,
Štajarskiga in Teržaškiga (med temi tudi
milostljivi škof Teržaški g. g. Jernej Legat) v ravno
tem namenu v imenovane mesti podali.

Oni ne morejo dosti pripovedati, s kakšno
prijaznostjo so jih bili povsod sprejeli — in kako ljubeznjivo,
zraven pa tudi kako modro se obnašajo mladi Cesar,
ki tudi več slovanskih jezikov prav gladko govoré.—
Krajnskim poslancam so odgovorili presvitli Cesar tóle
v nemškim jeziku , zató kér so jih tudi naši poslanci
nemško nagovorili:

„S pravim veseljem prejmem poklon pomnoženiga
zbora krajnskih deželnih stanov in c. k. poglavniga
Ljubljanskiga mesta.“

„Zvesta udanost Krajncov do njih vladarja že od
nekdaj sloví. Nadušeni od prave in čiste ljubezni do
domovíne , spremljajo tudi zdej novo rojstvo celiga
cesarstva z nar gorkejšimi vošilami , in bojo brez dvoma
vsi, kakor vsak po svojim stanu , pripomôgli k
dokončanju veliciga dela.“

Marsikterimu poslancu !
Iz Celjskih Novin.

Vi rečete, de ste „dobriga serca in pravičniga duha
za kmeta, kar dostim gospodam manjka.“ —
Verjamemo , de resnico govorite, tudi nismo še nobeniga slišali,
ki bi Vas bil zavoljo tega grajal; pa ne dopade nam,
de ste pravičniga duha le za kmeta. — Gotovo ste že
vidili podobo pravíce; — ta za človečko družtvo nar
svetejši divica ima zavezane očí, v rokah derží tehtnico,
— to pomeni, de ne pozna razločka med ljudmí in
stanovi.

Nihče ni pravičen, ako reče, de je le pravičniga
duha do samo eniga stana; pa tudi poslanci niso na
zboru zató , de bi samo en stan zagovarjali. Mi smo
Vas zvolili, de bi po pravici vse stane v celi veliki
Avstrii zagovarjali. Če se tedaj posebno za kmečki
stan potegujete , Vam to popolnama pràv damo , zakaj
ta stan se mora nar več polajšati , kér je tako dolgo
nar veči teže nosil; pa misliti morate tudi na druge
stanove, kér vse zagovarjate. Tedej Vas, gospod poslanec,
še enkrat prosimo, ponašajte se dobro za kmeta, tode
ne pozabite, de ima deržavni zbor tudi druge ravno
tako imenitne in važne namene; ne pozabite tudi, de
ste Slovenec, de ste tistiga roda, kteri je tako dolgo pod
jarmam ječal, de ga zdaj skoraj več ne občuti. Dokler
Slovenca jezik v šoli in pri uradi (v kancelijah) svoje
pravice ne dobí, ostane še zmiram sužen.

Pri vsim temu naj Vas pravica vodi, in
zamolčali bodo vsi Vaši zoperniki.

V volilnih rečéh
za deržavni zbor na Dunaj.

Za prid in blagor domovíne iskrena „Slovenija“
priporoča v 50. listu volivcam nektere učene in poštene
rodoljube, de naj bi eniga izmed njih v Logatcu 8. dan tega
mesca za poslanca izvolili. Draga „Slovenija“ kaj se
trudiš bob v steno metati?! Zastonj je vse tvoje
prizadevanje — volili bojo kakor kane. Novíce nočejo
več prazne slame mlatiti.

Rimiljanska cesta
skozi gojdz Hrušico. *)

Rimljani so posebno zavoljo vojskinih potreb v
premagane dežele ceste napravljali, in sicer kolikor mogoče
na bližnjico ; zatorej so koj, ko so bili Norik in
Panonijo z vojsko premagali, dobro spoznali, de bi se do njih,

jih z Rimam bolj terdno skleniti, nar bliže skozi gojzd
Hrušico, kteriga so k Julíjevim planinam prištevali,
dala cesta, kakor močna žila, narediti. — Oglej,
nekdaj pervo mesto za Rimam , je bil že z njim sklenjen
s cesto čez Konkordijo , in ravno to cesto so tedej
ob času cesarja Avgusta od ondod podaljšali in jo v
pridobljene dežele potegnili, namreč čez reko Frigid,
(ki je merzli med Ajdovšino in Šturjo tekoči potok
Hobelj — po domače Hubelj imenovan)— mêja med
Krajnskim in Primorškim) čez Hrušico, čez
Longaliko Manzio (zdaj Logatic) in čez Emóno (zdaj
Ljubljana) do Celja. Ta cesta je bila ena nar
imenitniših rimskiga cesarstva, kakor poglavitna žila, kér
po nji so bile sklenjene izhodne dežele cesarstva z
zahodnimi. Po nji je deri velikanski Maksimin Traks
v letu 238 nad mesto Oglej, kjer je bil pa od svojih
lastnih vojšakov umorjen. Po ravno ti cesti je šel s
svojo vojsko léta 383 Maksim nad Teodozija; on je
takrat mémo gréde Emono brez prida oblegoval in je
bil potlej na Horvaškim pri Siski od Teodozija
zmagan, ki ga je po ravno tisti cesti, od kodar je bil
prišel, do Ogleja nazaj podil, kjer je bil tudi od
vojšakov umorjen. Še nar imenitniši pa je postala cesta
čez Hrušico léta 394. Takrat sta se bila spuntala
Evgeni in Arbogast zoper Teodozija, in sta
obsedila s svojimi trumami vse goré in doline, ki so kakor
predzidje proti Italijanskimu, kterim se pravi Juljeve
planine, h kterim se je tudi gojzd Hrušica prišteval.
Tode Teodozi je prišel iz izhodnih ali jutrovih dežél
s svojo vojsko, je premagal perve sovražnikove straže,
je prederl skozi Hrušico in pridši čez hrib proti zahodu
vidi vso (zdaj Lipavsko) dolino polno konjikov in
pešcov. Na potoku Frigid (Hubelj) v dolini se je vnéla
bitva , v kteri je bil Evgeni popolnama pokončan.

Po ravno ti cesti so se pozneje vozile tudi
posebno hude šibe božje nad Rimsko cesarstvo, namreč:
v létu 400 Alarih, kralj Gotov; Atila s svojimi
divjimi Huni léta 451, in léta 568 Alboin s svojimi
Longobardi. To de od kodar so se te divje ljudstva
valile, so tudi žalostne znaminja divjosti vse pokončaje
popušale, in tako so lépe bogate dežele žalostne uboge
pušave postale, zatorej so tudi rimljanske ceste, tako
tudi cesta čez Hrušico, v nič prišle, kér jih nihče ni
popravljal. Ko so si prebivavci ondašnih krajev v mirniših
časih spet opomogli, de so začeli spet ceste popravljati,
so se ob času cesarja Korlna VI. zapušene, raztergane
ceste čez Hrušico ognili in jo rajši od Razdertiga
doli proti Gorici obernili, kakor je še zdaj. Še le pred
kratkim so nektere soseske zapušeno rimljansko cesto
toliko popravile, de je bil ravno za silo kolovoz.

Lanjski laški punt in vojska s hinavskim Korl
Albertam, ko je bilo potreba naglama trume vojšakov
na Italijansko pošiljati, je Avstrijansko deržavo
spodbodlo, se stare rimljanske ceste čez Hrušico spet
poprijeti , jo v boljši stan postaviti , jo v nekterih krajih
tudi zložniši narediti, in tako dosti, vsaj kakor pravijo,
dve pošti krajši pot na Laško napraviti, kar posebno v
vojskinih časih veliko veljá; in vse to se je zares že
lanjsko poletje zgodilo, de se zdaj že lahko po nji vozi,
in tudi veliko vojaštva je že po nji šlo.

Pa stanovitno se mende (pristavim) vender ne bo
lahko ohranila v dobrim stanu, kér ne bo vnašalo,
zakaj polétni čas manjka ondi, na dolgi poti, vôde, tako
de je že lani mende po tisti poti veliko vojšakov od
žéje obolelo , če ne clo pomerlo , kakor je bilo slišati;
pozimi pa so dostikrat strašni zaméti, polédice in
neprenesljivi mrazóvi, de bo dostikrat cele tedne, kakor
zaperta. Torej bo mende le še sadanja cesta čez Razderto
bolj navadna ostala.

Poslovenil J. P.

Novičar.

Deržavni zbor je dokončal svoje praznike 2. dan
tega mesca; danes je začel nar imenitniši délo — ustavo
delati, ktero vsi tako željno pričakujemo. Bog daj , de
bí délo mojstra hvalilo!— Minister denarstva je konec
léta (kozoperska) deržavni obrajt (rajtengo) položil, iz
ktere se vidi, de navadni dohodki zadnjiga mesca je
bilo 6 milijonov in 649273 gold. — navadni stroški
brez stroškov za laško in ogersko vojsko pa 11
milijonov in 376923 gold. — po tem takim bi bili v kasi
zmanjkali 4 milijoni in 727650 gold. — Kér pa so
izverstni dohodki donesli 7 milijonov in 556707 gold.,
izverstni stroški pa so le znêsli 2 milijona in 753928
gold., je po tem obrajtu čez zgorni snezik stroškov ostalo
v kasi na koncu léta v vsim skupej 67029 gold —
Deržavni zbor je ministru denarstva dovolil za prihodnje
leto 80 milijonov gold. na pósodo vzeti. — Za Madžare
je bil pretečen teden nesrečen; naša armada jim je
vzéla Arad in Raab, ktero mesto so sovražniki brez
vojske zapustili. Do zdej beží Madžarska armada,
kakor de bi ji pod petámi gorélo, in ljudstvo
sprejema našo armado povsod z velikim veseljem. Pri vsim
tem se bahá Košut v Peštu, kakor de bi bil
nepremagljiv; — kmalo bomo slišali, kaj de se bo s Peštam
zgodilo. Huda vojska bo — to je gotovo — v tem
mestu, to de brez dvoma (cvibla) bosta Vindišgrêc in
Jelačič zmagala. — V Dunajskim časopisu
„Ostdeutshe Post“ smo unidan brali, de sedanji ministri ne
ravnajo svobodno, ampak de stojé pod vodstvam
Slovanskim.“ Za božjo voljo! ali še ne bo konec zatirovanja
slovanskiga naroda? Če se ministri enakopravnosti
(Gleichberechtigung) deržé, in če ne pripusté“, de bi
ravno Nemci zvônec nosili — ali se pravi to: pod
slovanskím vodstvam stati ? ! Sicer pa tudi dozdej
še ne moremo reči, de bi bili ministri Slovanam v
kakošni reči prednost dali, ktere tudi ne želímo.
Slovani le enakopravnost terjamo, in nič več; ta se
nam po pa pravici mora dati. — Stroške ponižati v
cesarskih pisarnicah, je ministerstvo notranjih oprav
ukazalo, de nej bo namesto 18 pisarnic notrajniga
ministerstva prihodnjič le 12. Po tem je odstopilo več
vradnikov iz službe, in med temi tudi c. k. dvorni
kancelár baron Weingarten, ki je bil pred sedanjim
krajnskim deželnim poglavarjem poglavar v Ljubljani. Pošten
mož je bil in tudi moder mož — scer pa velik
protivnik slovanskiga naroda, ker je mislil, de Slovani
smo sovražniki Avstrije. Poslednji nevarni časi so
ga mende prepričali: de so ravno Slovani pravi
prijatli Avstrije. — Dunajske Novice pišejo, de g. Füster
ne bo več učenik véroznanstva na Dunaji. — V Gradcu
bo hodilo to leto 12 časopisov na svitlo — vsi v
nemškim jeziku. To očitno kaže, de se Gradec noče clo
nič za svoje Slovence pečati. — V Ljubljani imamo
zdej 2 nemška, 5 pa slovenskih časopisov. — V
Celjovcu se je v deželnim zboru g. Jakomini krepko
besedo vdzignil za celóst koroške dežele, kakoršna je
dozdej bila, tode ne več pod Ljubljanskim
deželnim poglavarstvam. Z veliko slavo je bil ta govor v
zboru prejet. — Slovenci ondašnji še niso poprašali:
kako bo z njih enakopravnostjo? Istrijanci so se
oglasili, de niso Lahi, ampak Slovani. — Sveti oče
papež se še ne mislijo v Rim nazaj podati; to pa ni
rés, de bi bili Rimci papežu deželsko oblast vzéli in
ga le za škofa spoznali, zakaj deržavni zbor v Rimu je
11. grudna začasno vlado z 3 možmi postavil, ki
imajo tako dolgo v iménu papeža vladati, de sv. oče
nazaj pridejo. — 20. grudna je Napoleon nastopil
vodstvo Francozke vlade, in v svojim pervim
nagovoru je obljubil, de mir in postavni red je njegov
cilj in konec. Bog daj! — Iz Pole v Istrii nam g. P.

Sch. pišejo, de vse cesarske barke so tam zbrane in s
tolikimi vojaki nepoljene, de vse mergolí; dragôta je
tedej silno velika. — V Frankobrodu je zmiraj veči
zmešnjava, in — kakor časopisi pravijo — mislijo
nadvojvoda Janez odstopiti in Frankobrod zapustiti. — V
Terstu je bilo 19. dan grudna slovesno okinčanje 4
vojakov s srebernimi svetinjami, ki so se pri Pirani
junaško obnašali. Deželni in vojni poglavar grof
Gyulaj jim je z lastno rokó svetinje pripél. — Na noviga
leta dan je napravilo slovensko družtvo v Ljubljani v
svojim novim stanišu slovesno besedo (Concert), pri
kteri je tudi slavni umetnik Eller, izverstna
umetnica Michelli in več druzih dobro znanih rodoljubov
igralo. Večkrat smo se ta veseli večér, kteriga
slovesnost so tukajšni oficirji našiga in horvaškiga regimenta
povikšali, spomnili na slovesno besedo Slovanske Lipe
v Pragi, ktera jo pred ta večer napravila v podporo
slovaške armade.

Odgovor
na trojno zaničevanje v Novícah.

Ne bil bi verjel, de sim takó imenitno stopnjo
dosegel , de se ne morejo moji zoperniki mene naglodati.

Zdaj pa, kér so me Novíce že v tretjič poprijele,
se moram vender oglasiti.

V pervih dveh žlakih so neumneži le godernjali,
v zadnjimu listu Novíc je pa hudoben lažnivič svoj strup
proti meni obernil, in zato bom na trojno zaničevanje
ob enim odgovoril.

V 45. listu Novíc je gosp. Rotar iz Brežic mojim
voljivcam svetoval, de naj bi mene nazaj poklicali, kér
sim jez nemškutar in madžaron.

Kaj se le to pravi? ali se mu ne bojo šeme
posmehvale, kér vender vsak vé, de sim Krajnc !

Ako pa on misli, de jez z nemškutarji ali
madžaroni deržím , pokaže še le pràv svojo bedakost: Kaj bo
le nemcam ali madžaronam z menoj pomagano, kér gosp.
Rotar sam pravi, de nič ne govorim, kér mi očita de
še do zdaj v zboru nisim govoril. S tem očitanjem on še
le svojo nevednost v zbornim ravnanji pràv očitno pokaže.

Povém mu , de v angleškim parlamentu , ki svojo
reč bolj zastopi, kakor mi, jih ne več kakor kakih 20 govorí,
vsi drugi, desiravno dobre in učene glave še raj molčé
vodjam svoje stranke pridružijo, kakor de bi z
nečimernim klepetanjem dragi čas tratili. Gosp. Rotar tudi misli,
de poslanci druziga ne delajo kakor se v zbornici
shajati, in tam brez vsiga pripravljanja svoje naloge
pretresovati. V tem ga moram podučiti, de zbor razpade v
9 odsekov in v posebne shodiša , v kterih , se
pripravljajoči na očitne zbore, vse na tanjko pretresamo, eden
drugimu svoje misli razodevamo , in se zadnjič zavoljo
glasovanja zedinimo. Sleherni bo spoznal, de se v takih
shodiših ravno tako za prid ljudstva skerbeti zamore ,
kakor v veliki zbornici, zdaj pa prašam, ali gosp. Rotar
tudi tako dobro vé, de tudi v njih nisim nikdar besedice
cehnil? In če po njegovih mislih nič ne veljam, zakaj
sim pa v sedmim odseku enoglasno za tajniku
(Sekretär) izvoljen bil?

Kar pa očitanje v 47. listu Novíc vtiče , moram
na to odgovoriti , de na zboru ni potreba samih učenih
glav, ampak tudi mož, kteri imajo dobro serce, de ne
gledajo na druge straní, kader se glasovi dajejo, —
ne na tisto stran, kjer ministri sedé, ne na tisto, kjer si
gospodje nosovi vertajo , ampak na tisto stran, ki želi
ljudstvu praviče dobro zagotoviti, naj bo léva ali desna.

Ravno za to je potreba več serca , kot glave.

Glave smo imeli pri starih postavah, ali serca
za ljudstvo je bilo malo, in ravno gospodje tiste baže
se čez mene nar bolj šopirijo.

Kar pa zadene hudobno očitanje v 50. listu Nocíc,
se moram nar pervo začuditi, de pisatelj ni svojimu
sostavku imena podpisal, in na dalje odgovorim, de je
vse, kar je tukej čez mene govoril, sama gola in
zmišIjena laž.

Bil sim jez v resnici ob času punta Dunaj
zapustil in sim se podal na svoj dom, ali 14 dni je preteklo,
de se nisim iz hiše ganil, kako bi bil te mogel černo
vojsko nabirati, in — ali se je le kaj napčniga v tistim
kraji zgodilo ?

Naj se le en kmet oglasí, kteriga bi bil jez k
černi vojski nagovarjal.

Ako me je kdo vprašal, kaj de je na Dunaji, sim
mu odgovoril to, kar so Dunajčanje sami pravili, in
če je bila misel morebiti napčna, ni bila moja lastna
misel, ampak Dunajskiga ljudstva, ktero je moglo veči
vednost od tačasnih zadevkov imeti, kakor jez, ki sim
ptujic bil.

Žalostno je , de se po Novícah — temu tako
spoštovanimu časopisu — tako gerdo opravljanje razširja,
gotovo ne bo to k izobraženju našiga ljudstva pripomoglo.
Opravljanje in krivo obdolženje so naši pravični rojaki
že po keršanski véri od nekdaj čertili, ne vém ali jim
boste kaj vstregli, če ne boste jenjali takih lažnjivih
sostavkov po Novícah pretresovati. — Prosim zadnjič
vredništvo, de naj bi mi imé pisatelja — r povedalo, de
se bom pri tiskarni sodbi za svoje poštenje oglasil. *)

Kromeriž 20. grudna 1848.

Juri Gajer, poslanec iz Mirne.

Slovenske navade.

(Kaj je „bobljati?“) Med več druzimi
smešnimi navadami imajo krajnski otroci po nekterih krajih
tudi to navada le: Kedar kje kóljejo, pridejo pred hišo,
na okno poterkajo, in mermrajo s spremenjenim glasam,
de bi jih ne spoznali, rekoč:

So nam pravili,

Stézte se na políco,

De ste prešiča zadavili;

Dajte klobasíco!

Ti trančaríi se pravi:

„Bobljanje“, ali: „hodijo

bobljàt.“

J.

NOVICE
kmetijskih, rokodelnih in narodskih rečí.

Na svitlobo dane od krajnske kmetijske družbe.

V red devane od Dr. Janeza Bleiweisa.

Tečaj VII.

V sredo 23. véliciga travna (maja) 1849.

List 21.

Slava Slovencam! *)

Naj viharja moč razsaja,
Hraste cepi, skale taja,
Pahe zemlje naj zdrobí;
Vender kakor siva skala
Sred viharjev terdna stala
Večna bo Slovencov čast.

Naj se ves svet zoperstavi,
Narodu pravice davi,
In kovati ga želí;
Slave zora bo svetíla,
Zob verige razdrobíla,
Večna bo Slovencov čast.

Naj mertvaški strup jezika
Nas serdito v serce pika,
Naj le slabo govorí;
Vzeti nam ne more slave,
Ne vtajiti bistre glave;
Večna bo Slovencov čast.

Kedar bliska meč morije
V boji kerv junaška lije,
Kakor hrast Slovenc stojí,
Za očastvo se daruje
Vso nevarnost zaničuje;
Večna je Slovencov čast.

Zato mi, Slovenje sini,
Zvesti svoji domovini
Eno serce bodimo!
Če nam je ljubezin mati,
Ino zloga nas pobrati,
Večna bo Slovencov čast.

J, Virk.

Kakó s sadnimi drevési ravnati,
ko jih je toča poškodovala.

Skušeni viši vertnár Štajarske kmetijske družbe,
gosp. Frane Trummer, tóle svetje:

Pri drevesih, ktere je toča otolkla, je pred vsim
na njih starost gledati, kér se mora mladim drugač
pomagati, kakor starim.

Je 1 do 8 lét stare drevesa toča otolkla takó, de
je drevesu po steblu sèmtertjè skorjo odbila, jih
moraš, čeravno so že lepo verhno krono nastavile, brez
vsiga pomislika drugo spomlad nad tlami ali saj do
tistiga kraja odrezati, dotlej je skorja poškodovana. Nove
mladike bojo pri močnih krepkih drevesih dostikrat že
v pervim létu 3, 4 do 6 čevljev dolge zrasle, — od
toče ranjeno, pa ne vnovič cepljeno drevó ti bo pa,
ako se tudi berž ne posuší, vunder vedno hiralo. (Zató
že tudi stara skušnja učí: kader véjo pri deblu gladko
odrežeš, rano vselej s vertnim mazilam zamaži, de ne
začne gnjiti in drevó se šušiti). Če deblu skorje manj-

ka, naglo vsahne noter do muzga, de rujavo postane
in konec vzame.

Posebno nevarno je tako poškodovanje pri češnjah,
višnjah in sploh vsim kosičnim sadju, kér se pri
tem ranjeni kraji nikdar ne zacelijo in zarasejo.

Pri starih drevesih pa, ktere toča na močnim
deblu in na debelih véjah do mertviga ne rani, naj se
poškodovane tanjke véje noter do celiga preč
odrežejo; to storí, de nov zdrav lés zrase in de se drevó
v malo létih ozdravi, kakoršno je poprej bilo. Tode
poškodovanih véj se nikakor ne loti poléti odrezati,
čeravno je toča že morebiti mesca rožnika drevó otolkla ,
kér skušnja učí, de véje, ki poléti zrasejo, vedno
slabotne in nerodovitne ostanejo.

Pri nekterih drevesih se da škoda toče odverniti,
če se rane z drevesnim mazílam berž in še pred
zamažejo, preden so ranjeni kraji suhi postali. Ko se je
pa že les posušil in se je živa drevesna tkanína
skerčila, ni več upati, de bi se drevó ohranilo; véja se sicer
še nekoliko časa obderží, pa poprej ali pozneje vunder
konec vzame.

Kmetovavec kmetovavcam v resni
premislik.

(Konec.)

Prijatli! če pogledamo veliki dar, ki ga ta kmetijska
družba Slovencam podá, ali nam ne bo serce reklo: Položi
še ti svoj dar, velik ali majhin, kakor premoreš, na oltar
domovíne? Veliko kapljic zbranih žene kolesa, in barke
nosi. Zató se je tudi ta slavna družba obernila k vsim
svojim slovenskim sosedam, in vse prijazno vabi, to
koristno napravo podpirati; razposlala je na kmetijske družbe
po Goriškim, Teržaškim, Koroškim in
Stajarskim povabílo in prošnjo, de se naj vsi modri ljudjé
opomnijo za prostovoljne darove v podporo tega verliga
naména , ki vsim Slovencam veliki dobiček kaže. Tudi
naša slavna škofija, ki vse krepko podpira, kar je Bogú
v čast, sveti cerkvi v rast in vérnim tudi v časni prid,
je to naredbo duhovnam podpirati priporočila. Prišlo bo
torej med vas povabilo in prošnja, podeliti, kar vsak
premore z zapiskam, v kteriga naj vsaki zapiše svoje
imé in dar , ki ga bo v ta namén dal. Vsak darnik bo
po tem takim znan Krajnski družbi, ki si je v prid
kmetovanja to veliko skerb naložila , kér darovi vsake fare
z zapiskam vred h kmetijski družbi v Ljubljano pojdejo.

Kakor ste pa prošeni, z daram kolikor je moč to
koristno napravo podpirati, tako ste opomnjeni, de naj to
poletje vsaka srenja gleda, kakiga razumniga možá ali
mladenča v svojim kraji poiskati, in nagovoriti ga , de
pojde prihodnjo jesen v Ljubljano; zakaj, če vse po
sreči pojde, se bo letašnjo jesen že ta šola odperla, in
na léto že lahko imamo več razumnih živinskih
zdravnikov med sabo.

Iz Slovenskih Novín.

Oznanílo kmetovavcam
zavoljo brošča (Krapp, Färberröthe).

Kmetijske družbe so prejele unidan od gosp.
ministra kmetijstva naslednje oznanílo Pražkiga fabrikanta
L. Epsteina s tém pristavkam, de naj ga damo, vsim
kmetovavcam na znanje. To oznanílo se takóle glasí:

„Za svojo katónfabriko v Pragi jez vsako léto
za 40,000 gold. brošča potrebujem, kteriga iz mnogih
krajev, iz Franeozkiga, Holanškiga, in iz Slezkiga
dobívam. Ne vém ravno, koliko vse fabrike našiga
cesarstva skupej na léto brošča potrebujejo, — to pa vunder
lahko rečem, de gré za-nj več kot en milijon
goldinarjev domačiga denarja v vunanje dežele vsako léto.

Ne v svoj dobiček, temuč v prid celiga cesarstva
se podstopim visokimu ministerstvu svetovati, de naj si
prizadeva pridelovanje brošča v naših deželah
bolj na noge spraviti.

Pri ti reči pa ni samo na tém ležeče, de se zna
kmetovavec z obdelovanjem brošča dobro obnašati, temuč
tudi na tém, de se broščeve koreníne pràv posusé,
olušijo in zmelejo.

Jez sim zmirej pripravljen, kar je v moji moči,
v prid našiga cesarstva storiti, tedaj se tudi ponudim
v svoji fabriki vso tisto pripravo in orodje si
napraviti, ki se potrebuje za poskušnje, broščeve
koreníne sušiti, lušiti in mléti, in vse te priprave brez
plačila tistim kmetovavcam prepustiti, ki
hočejo na ministersko povabílo kak košček poljá z
broščem obdelati.

Pa tudi k temu sim pripravljen , ob svojim času
vse skušnje natanjko storiti, de se bo dobrota in cena
pridelaniga brošča zvedila.“ —

Namén tega oznaníla je, kmetovavce v tacih
krajih , kjer je zemlja za brošč pripravna, k pridelovanju
teh farbarških korenín spodbosti, de se denar domá
obderží, namest de gré v ptuje dežele. Gosp. minister je
pri ti priliki vsako kmetijsko družbo prašal : ali se kaj
brošča v njeni deželi prideluje, in ali je zemlja zató,
de bi se ga več pridelovati zamôglo in takó
kmetovavcam nov dobiček naklonil. Drugo pot bomo tedej kaj
več od tega govorili.

Beseda o pravim času
vsim vračitelom (zdravnikamj in lekarom
(apotekarjem) na Slovenskim.

Iz Štajarskiga.

Mnogi tudi izobraženi ludjé še večidel
jednostransko mislijo: „Kmet ostane nepremaknjen pri starim
kopitu , ino težko napreduje s časom.“ Takšne ino druge
misli so med zidovjem izležene. Ta starokopitna
okornost — ostanek prejšnje vlade, Bog ji daj večni pokoj! —
se kmetu po krivim oponaša; zakaj on misli kratko, pa
djanjsko. Glavna pogodba ino naloga je ino vselej
bode : telesne ino dušne močí v človeku takó razviti,
da se on v vsih prigodkih svojiga življenja dobro
obnašati zna ; posebno ako se na to obnašanje veže sreča
za deržavo, za lastno ino družbinsko življenje.
Ta glavna pogodba pa se je dosihdôb celó v nemar
puščala. Da se ta naloga uistini (uresniči), morajo tudi
vračiteli (zdravniki) po svoji moči obilno pripomagati.—

To je bilo potreba v misel vzéti, preden svoje
mnenje razodenem.

Blizo slovenskiga mesta P... na spodnim Štajeru
zapišem pred nekimi mesci več vračitvenih predpisov
(receptov) s pristavljeno slovensko signaturo (to je, z
naukazam, kakó zdravilo vživati), kterih lekár (apotekar),
akoravno z latinskimi pismeni (čerkami) napisanih , ni
znal brati. Po mojim kratkim razjasnjenju se začne lekár
celó smešno izgovarjati: „to je dosihdôb v slovenskim
jeziku nenavadno bilo, ino je meni gladko neznano“!! —
Še tedaj tukaj gospoduje bedasta starokopitna navada
ino šega, kjer je treba siromaškimu bolniku (ki samo
slovensko razume) vračitela naukaz razjasniti! Oh! kako
dolga kita gerdiga nemškutarstva še visi tukaj, kjer je
celó življenje v nevarnosti!! — Mislimo si bolnika, ki
v britkih bolečinah zdihuje: on hlepí po zdravílu,
kakor ozebli za soncam! pa — ko vračitel odide, pozabi
bolnik, kako se ima vračitvo (zdravilo) vživati!
Vračitvo se donese, bolnik se nadja (zanaša), da bode
pristavljen tudi naukaz, kako ga jemati. Resnično!
signatura je poleg, pa je — nemška! Bolnik in njegova
družina jo gledajo kakor kitajske hieroglife
(skrivnopisarijo), akoravno se vračitvo s slovenskimi peticami
plati; in akoravno je v lekoslovju ojstro ukazano:
signatura se ima pristaviti v jeziku, kteriga
bolnik govorí. Njegovi otrôci znajo sicer čitati (brati),
pa nikdo ne razume nemško. Saj bi nazaj poslal k
vračitelu ali lekaru ga prašat — pa je žalibože ! predalječ.
Lahko si mislimo , koliko britkiga nemira zdaj bolnik v
svojim sercu občuti! On jemlje tedaj vračitvo po svoji
vlastni spoznavi o ne pravim času ino v ne pravi
kolikosti! Kaj iz tega sledí, lahko vsak trepetaje razvidi,
kterimu je le količkaj znano, kako nevarna je dostikrat
človeškimu telesu moč vračitva. Tega pa ni kriv tisti,
ki je vračitvo pripravil, temoč vračitel. Ino žalostni
nasledki tega, kaj so? Otroci se jočejo, kér so
zgubili svojiga očeta in odgojitela!

(Konec sledí.)

Kaj Vodnik od nas Slovencov
in slovenskiga jezika na dalje piše.

(Dalje.)

Od nekidaj so čutili Slovenci svojo moč, ino so se
sovražnikam serčno branili. Večkrat so bili premagani
— ali nikolj niso zgubili prave ljubezni proti svoji
domovíni. Še današnji dan svojo lastno deželo silno
ljubijo , in so perpravljeni, se za njo potegniti, ako bi jo
sovražnik požréti žugal.

Noben Slovenec ne zapustí rad tih svojih ; rajši je
domá; težko ga je spraviti, de bi šel na ptuje prebivat.
Slovenska ljubezin proti domu je dostikrat prevelika,
de neradi gredó v žold (soldate), ne kakor Nemci, kteri
na léta v soldate hodijo clo pod ptuje kralje. Slovenec
pa ne gré drugam pod orožje , kakor le samo za
domače dežele.

De so Krajnci serčni v boju bili, in de so še
sedaj, ni treba dvojiti (dvomiti, cviblati), kér se vé: kakó
serčno so se nekidaj s Turkam bojevali. Ob sedanjim
času pa oficirji Krajnce hvalijo, de so nar boljši soldatje,
kader se enkrat pervadijo.

Po Kristusovim rojstvu v létu 595 je en Kan
Avarov, nekiga sovražniga ljudstva, Slovence hotel
premagati, in je slovenskimu knezu Lavritu
zapovedoval, de se mu ima podvreči; alj ta je unimu
odgovoril rekoč? „Kteri človek pod milim Bogam je v stanu nas
premagati? Mi smo vajeni ptuje dežele pod se spraviti,
ne pa svoje lastne zgublovati. Premagovali bomo, dokler
bode kej vojske in kaj meča na svetu.“

Slovenci niso med kerpkostjo in med grozovitnostjo
zadosti razločka delali. Katere so premagali, so jih tudi
neusmiljeno deržali, dokler niso bili bolj podučeni in
razsvitljeni. Eniga izgovora so sicer vredni, zakaj
tudi sovražniki so tako z njimi nasproti delali. Alj vun-

der so bili večidel sovraženi in poterti, kakor hitro so
peršli sovražnikam v pést.

Od grozovitnosti Slovencov je peršel pregovor med
Avarce, de Slovenec ni človek.

Pa so tudi Avarci gerdó delali s Slovencam;
kader so ga premagali, so ga v sužnost spravili, takó de
imé Slovenec je per njih imé sužniga postalo.

To imé se še dan današnji v ptujih jezikih najde
in sužniga pomeni.

Od tega vedniga ponižanja pride, de Slovenci so
nezaupljivi, in de radi za ušesi nosijo svoje
skrivnosti. Zlasti ne zaupajo ljudém druziga jezika.

Slovenci radi skrivajo svoje stare navade pred
ptujimi. Težko bode Nemec zvedel natanjko, kaj
Slovenec misli, alj kakošne navade de ima.

Pokorni in bogljivi so sicer dosti radi; alj vunder
ne marajo, de saj v varžatu figo pokažejo.

Kader bojo bolj podučeni, bojo tudi z več
zaupanjem to deržali, kar si bodo skusili, de je za njih dobro.
Krajnc nerad od stare navade odstopi, in kar je za
dobro več lét skusil, terdno derží.

Slovencam očitajo, de se radi moštujejo za prejete
krivíce , — in res je , de so menili, de to je moško,
kadar se moštuje, ino babje , ako se hudo s hudim ne
povèrne. Alj te rečí so peršle od tega, kér jih
sovražniki nasproti dražijo.

Prokopi piše, de Slovenci niso ne hudobniga, ne
goljufiviga nagnjenja. Večidel so pošteni, ino tudi proti
ptujcam dobrotljivi.

(Dalje sledí.)

Nove slovenske bukve.

Drobtince za novo lèto 1849. Na svetlo dal
Matija Vodušek, apat v Celi. Natisnil J. K.
Jeretin v Celi.

Zares žalostniga serca smo bili, ko so nam
milostljivi knez in škof Lavantinski okoli noviga léta med
drugimi rečmí tole pisali: „Letašnje léto „Drobtinc“
mislim de bo poslednje. Kruha je v mnogih časopisih in
listih toliko, de v prihodnje po drobtincah prašanja
ne bo. Bote za novo léto 1849 „Drobtince“ prejeli, jim
pa pogrebnico napišite.“ — De sta nas tedej z veseljem,
s serčnim veseljem napolnila „predgovor“ in „priporočilo“
letašnjiga tečaja, ki nam obljubita, de ljube
„Drobtince“ prihodnje léto vunder spet na svitlo pridejo, nam
ni treba tistim še posebno zagotovljati, ki vedó, de
„Novíce“ in „Drobtince“ ste si bile že od perviga
začetka nar zvestejši prijatlici eniga serca, eniga naména:
podučiti slovensko ljudstvo v mnogo verstnih
potrebnih rečéh.

Res je, de imamo zdej Slovenci mnogih novih bukev
in časopisov: tode milo bi pogreševali poterjeniga in
ljubljeniga stariga prijatla, ki je toliko lepiga in
koristniga svojimu narodu skozi več lét daroval, in ki bi nam
zdej ta dar le zato odtegniti hotel, ker v svoji
ponižnosti misli, de ni prihodnjič več potreben. Lahko jo
rečemo , de med mnogimi jezeri Slovencov, ki „Drobtince“
berejo, ni eniga, ki bi ne bil ž njimi zadovoljin, naj bo
prost kmet ali omikan človek, naj bo učenik ali
učenec, duhoven ali ne, mlad ali star, možak ali ženska,
tih bravec ali goreč in za svoj narod nadušen Slovenec:
vsak najde v njih drobtinco, ki jo njegovo serce poželí.
Naj reče, če kdo more, de ni taka!

Tako smo sodili druge léta; tako sodimo tudi
létas, ko smo prebrali letašnji téčaj, s kterim so se gosp.
Celjski opat izverstniga vrednika skazali. Stari blagi
duh vladuje v novih sostavkih , in že iména gosp.
pisavcov, ktere najdemo v létašnjim tečaji, so iména
glasovitih Slovencov, kakor Lavantinskiga škofa, ki
so „Drobtince“ spet bogato obdarovali, Stojana, M.

Majerja, Hašnika, Dr. Muršeca, J. Poklukarja,
Krajnca, Virka in več druzih.

V poterjenje svojih besedí bomo dali bravcam
„Novíc“ pri pervi priložnosti en sostavek za pokušnjo,
danes jim podamo eno pesmico.

Kar besedo sostavkov vtiče, je tudi létas večidel
taka, kakoršno naši bližnji štajarski Slovenci govoré, ki
se ne loči ravno veliko od naše slovenšine. Sèmtertjè
zadenemo — de vse odkritoserčno povémo — na kak
slovniški pregrešek, na priliko, de se njegov, njih
rabi namesto svoj; de se v zanikavni vézi (in
negativen Sätzen) kazavnik (accusativ) rabi namest
rodivnika (genitiv); de se ne dela povsod razloček
med določivnimi in nedoločivnimi prilogi
(bestimmende und nicht bestimmende Beiwörter) i. t. d., —
tode ti in enaki pogreški so gotovo večidel le tiskarni
pogreški, kterih se, ako smo še tako pazljivi, nikdar
popolnama obvarovati ne moremo. Kdor je imel z natísam
bukev sam opraviti, ne bo zavoljo tega vergel kamna
na nobeniga vrednika.

Tudi natís, papir in jekloréz — podobšina sv.
Modesta — kažejo, de sta si tiskar in založnik zares
prizadjala, slavno delo tudi v lični obleki na svitlo dati.

„Novíce“ tedej le svojo dolžnost spolnejo, če spet
létašnji tečaj „Drobtinc“ vsim Slovencam živo
priporočé, in če serčin pozdrav: „Živijo še mnoge léta“
pošljejo svoji predragi Štajarski tovaršici!

Iz Tersta.

„Slavjanski rodoljub“ se imenuje mesečni
časopís , ki ga je začelo enkrat na mesec slavjansko
družtvo v Terstu na svitlo dajati. Pervi list pod tem
imenam je prišel pretečeniga mesca na svitlo , kteriga
vrednik je gosp. Janez Cerer, sedanji predsednik
Teržaškiga družtva in Slovencam dobro znan rodoljub.
Na veliki pôli obseže pervi list mnogo lepih sostavkov,
iz kterih svojim bravcam podamo sledečiga:

Nova kronska deželica.

Beremo v teržaških novinah „Osservatore“, de
Istrijani mislijo odbornike (deputacijo) njih Cesarski Svitlosti
poslati s prošnjo, de bi ne bila Istrija Krajnski
deželi in Goriški grofíi kot kronska dežela perdružena,
temuč tudi ali samostalna kronska dežela priznana ali
pa vonder s Terstam zedinjena. Zadnja bo mende
veljala , in Istrija, kakor doslej, s Teržaškim deželskim
poglavarstvam zedinjena ostala. Če bo pa le sam Terst s
svojim okrožjem samostalna kronska dežela , kér v
besedah svitliga Cesarja, o ti reči Teržaškim poslancam
danih od Istrije, nič govorjeniga bilo ni, bomo pa zna
biti veselje dočakali, de bo tudi Istrija samostalna
kronska deželica cesarskiga namestnika (Statthalterja)
v sredi dežele (morde v Giminu ali v San Vincenti)
imela. Kaj bodo pa tisti Slovenci, kteri niso nikdar
Istrijani — temuč le po sili k Isterski kresijski okrajni
potegnjeni bili — Slovenci Novograjskiga
kantona — Dolinske, Kastavske in Rakovaške
verh-županije, storili? Ali se bojo raji Istrijanam
perdružili ali pa Krajnski deželi, kteri od nekadaj
slišijo? ali pa bojo morebiti tudi prosili samostalna
kronska deželica biti?

Jezikoslovne drobtinice.

(Kaj bo z „narodnostjo“?) Beseda
národnost ali naródnost je sedanji čas potrebna beseda;
še bolj potrebno pa je, de njéni pomèn dobro vémo. Kaj
poméni narodnost? Poméni sploh vse, kar je
naródoviga, — posébej pa, kar ima kak národ posébniga,
razločniga od druzih naródov, postavim : šege, jezik i. t. d.;
tedaj kar je narodoviga posebej. Torej pravijo Rusíni
(Ruthenen) naródovost, (ne národnost), za to kér
je narodovo. (Tudi nekterim našim ljudém bi bilo raz-

umljivši, ko bi narodov namesti narodin,
narodovnost namesti narodnost rêkli, kér jih je veliko, ki
ne vedó, de neroden in naroden ni vse eno; za besedo
rod ali narod še vedó; berž pa ko imé (Hauptwort)
premeniš v prilog (Beiwort) in rečeš narodin, je
pa njih slovenšina že pri kraji, kér potem ne razločijo
več nerodniga človeka od narodne ljubezni). Slovenci
imamo verh druzih lastivni končníci ov in pa in; — ov
za moške, in za ženske iména. Takó pravimo,
postavim: bratov prijatel, séstrin vert. Horvatova serčnost,
Krajnična snažnost i. t. d. Južni Ilirci pa, tudi mi
kterikrat, in za moške iména rabijo, postavim:
Starašinin, Lukin, Markin i. t. d. namesto: Starašinov,
Markov, Lukov; od todi tudi narodin, a, o, namesto
narodov, a, o, in od todi narodnost, namest
narodovost.

(Nikar ne recímo, de je „žleht“ žleht beseda.)
Žleht izhaja iz „zlo, zlég“, zlégt, žleht žléhten.
z se pogosto pretíka v ž, postavim: z in ž (predlog
mit); zêlo in želo; Žažar (lastno imé) iz:
Zajézar; mažem, mazati; žágrad iz zagràd i. t. d.
— G se pred t spremení v h, postavim, tég (niti),
téhten, tehtati. Zavoljo nemškiga „schlecht“
nikar besede žleht“ ne zametujmo. Če je pa le nočemo
imeti, pa pred vse „žleht“ rečí, in „žlehtne“ lastnosti
zaverzímo , potlej je nam pa ne bo treba.

— r—

Novičar iz LJubljane.

„Dajte, dajte!“ se razlega zdej po Ljubljani,
kamor koli se obernemo. „Zgodnja Danica“ nabera za
Papeža, — neko „družtvo domorodcov“ za ranjene
vojake“ domačiga regimenta, — „kmetijska družba“
za živinozdravilsko šolo, — „slovensko družtvo“
za spominik Drja. Prešerna, — „narodna straža“
za dozidanje svojiga stražíša (vahte). — Vojskovodja
Radecki je 11. t. m. iz Milane predsedniku mestne
gosposke v Ljubljano pismo poslal, v kterim se zahvali
za dopis , ki mu ga je mestni odbor v poslavljenje
njegovih imenitnih zmag pri Montari, Gamboli in
Novari na Laško poslal; v tem pismu pohvali Radecki
slavno obnašanje Ljubljančenov v nar nevarniših časih
hudih zmešnjav in prekucíj. Maršal Hajnau, ki je
zapovednik tiste armade, ki ima čez Malgêro in
Benečane planiti, je šel v saboto popoldne skozi
Ljubljano: pravijo, de so ga Cesar poklicali, de se ima naglo
k armadi na Ogersko podati, kjer se bodo njegove
velike vojne vednosti zdej bolj potrebovale, kakor na
Laškim. Njegov namestnik pri Malgêri na Laškim je f.
maršal grof Thurn. — Ljubljanski škof so iz Dunaja
pisali, de létas o binkuštih ne bo birme v Ljubljani,
zato, kér zbor škofov na Dunaji ne bo dokončan. Potem
takim je mende tudi v druzih škofijah ne bo. — V
pondeljik popoldne so se krajnski in laški zidarji, ki na
Ljubljanskim gradu zidajo, tako zbili, de so jih mógli
priti vojaki miriti; krajnski zidarji so hotli Lahe iz dela
spoditi. — Perve češnje smo vidili v Ljubljani 21. t. m.

Novičar iz mnogih krajev.

Na Ogerskim še ni bilo velike vojske, ki je bila
pretečeni teden napovedana. Od vsih straní gré
Rusovska armada skupej , naši na pomoč, in se postavlja na
mnogih krajih. Nasproti pa se tudi Madžarska armada zlo
množí, takó de bo vojska strašno huda. Rusovski cesar
Miklavž je 11. dan t. m. razposlal slovesni razglas
po vsih svojih deželah, v kterim oznani, de gré
avstrijanskimu Cesarju na pomoč; naš Cesar so pa 12. dan
t. m. tudi ljudstvam Ogerske dežele na znanje dali,
de naj Rusovske vojake kot prijatle svoje domovíne in
svojiga kralja sprejmejo, ki jih pridejo rešit sužnosti

domačih in vunanjih hudodelcov. Pravijo, de se en kos
Madžarske armade pripravlja skozi Šlezijo na Poljsko
priti in tudi tam plamen punta vžgati. — Na našim
Laškim je zdej vse vmirjeno, razun Benetek; od tod
pa se bo tudi kmalo kaj slišalo, kér so grabni in dela
že dokončane, de se bo bombardiranje na terdnjavo
MaIgêro začélo. Maršal Hajnau je oznanil poslancam
Angležkim in Francozkim, ki sta v Benetkah, de naj
rečeta zapovednikam angležkih in francozkih bark, de
imajo do 20. dan t. m. Beneško morje s svojimi
barkami zapustiti, kér bojo Benetke v obsejo djane. — Mir
med našim vladarstvam in Sardinci še ni dogotovljen ,
kér je minister Bruk še zmirej v Milani. — Naša
armada, ki gré Papežu na pomoč, je 16. dan t. m.
mesto Bologno premagala po silnim bombardiranji. Tudi
mesto Livorno v Toškani, kjer je mogel nadvojvoda
Leopold II. zavoljo punta zbežati, so naši in toškanski
vojaki po bombardiranji, ki je celi dan terpelo , dobili
in posedli. V vsim skupej je naše armade 17000 mož
na Toškanskim, 16000 pa na Rimskim. — V Rimu
se pripravljajo k strašni zoperstavi. Celo mesto je polno
zagraj. 50000 mož je v orožji. Vsak gost v vsaki hiši
mora imeti 3 žaklje s perstjó napolnjene, de jih bojo na
ulice vergli in jih takó zabranili če bo treba. Pri pervim
strelu, ki ga bo sovražnik storil, morajo po vsih cerkvah
začeti plat zvoná biti in rešnje teló vun postaviti za
dosego zmage čez sovražnike. Takó je ukaz puntarske
vlade! — 20,000 Napolitancov gré, Papežu v
pomoč, nad Rim. Sam kralj jih pelje, ki je obljubo storil,
de mora Papežu zgubljeni tron spet pridobiti. Od
Francozke armade se zdej nič gotoviga ne vé. — Na
Nemškim se punt od dné do dné bolj razširja. Iz
Frankobroda šviga plamen krog in krog. Tudi Prajzovski
kralj je poklical poslance nazaj. Frankobrodčani terjajo,
de naj se njih vstava po celim Nemškim za
veljavno spozná tako kakor je brez spremina. Veči del (28)
manjših nemških vladarjev se je vdalo temu tirjanju ,
Prajzovski kralj in še nekteri veči vladarji pa se
nočejo vdati : in iz tega se je oginj vžgal, kteriga bo, Bog
daj, de ne! le veliko prelíte kerví pogasiti zamôglo.
Nadvojvoda Janez je v silni zadrégi, kér ni v stanu,
dvéma strankama vstreči. — V Parizu je še sicer mir
— pa hudo hudo vrè! Minister notranjih oprav je
mogel odstopiti, kér je zaupanje narodniga zbora
popolnama zgubil. — Cesar Ferdinand se bojo čez poletje
v Inspruk preselili, kamur tudi nadvojvoda Janeza
pričakujejo. — Ni davnej, kar so bili 3 učeniki
slovanskiga slovstva iz noviga izvoljeni: na Dunaji Dr.
Miklošič in Kolár, v Pragi Čelakovsky. —
Pravijo, de bodo mogle šole v Pragi še ta mesec jenjati.
— Iz Kolomij v Galicii se bere: „Pomlad je nastopila
— naše polje stojí neobdelano, kér kmetje nimajo clo
nič, grajšine pa le malo žita za setev. Še krompirja
nimamo saditi. Že zdej se lakota kaže — kaj še le bo?“ —

Današnjimu listu je pridjan 20. dokladni list.

NOVICE
kmetijskih, rokodelnih in narodskih rečÍ.

Na svitlobo dane od krajnske kmetijske družbe.

Odgovorni vrednik Dr. Janez Bleiweis.

Tečaj VII.

V sredo 10. kkozoperska (oktobra) 1849.

List 41.

Kmetijske skušnje.

(Sadnim drevesam z domačo soljó
gnojiti) priporočujejo nemške kmetijske Novice Lorenca
Strüfa. V jeseni — pravijo — naj se zemlja okoli
drevesa, kakor delječ véje sežejo, okopa, in s soljó
takó potrese, de je zemlja po verhu ž njo pokrita.
Drevésa postanejo po tem neizrečeno rodovitne.

(Če krave mléko nazaj deržé), jim daj v
jasli kamnitne solí lizati, in kmalo ti bojo mléko do
zadnje kaplice dale.

(De se v mokrim domú spravljeno senó
ali otava ne vname ali sicer ne spridi,
slabiga duha ne dobí in ne gnjije) svetje gosp.
Prideaux, eden izmed nar skušenih angležkih
kmetovavcov, de naj se posamesne lége sená ali otave s soljó
potresejo in med senó suhe slame položí, ena lega
sená, druga slame, na to spet sená in takó naprej. Sol
potegne mokroto sená v-se, in ga brani, de ne gnjije
in de se ne vname. Slama pa potegne okus (žmah)
sená in solí na-se, de jo, s senam skupej zrezano,
živina pràv rada jé in ji dobro tekne. Tudi je gosp.
Prideauxova skušnja učíla, de še takó sprideno senó živina
rada jé in zdrava ostane, če ga s soljo dobró
potreseš (na 1 cent sená 4 do 10 funtov solí).

(Skriven pomoček, prešiče dobro spitati
(odebeliti). Novíce Parske kmetijske družbe
pripovedujejo, de je nek mlinar na Parskim pred veliko léti
svojim otrokam pridno kostí nabirati ukazal; potem jih je
zmlel, in s košeno moko je prešiče pital. Njegovi
prešiči so bili takó dobro rêjeni, de noben drug takó
lepó pitanih ni imel, in nihče ni vedil, od kod to pride.
Po mlinarjevi smerti se je ta reč pozabila. — Ravno
takó je pital mlinar Čofen iz Šrunsa na Tiroljskim
okoli léta 1780 svoje prešiče s kostmí, ki jih je v
mlinu mlel. Tudi Ebel pripoveduje v svojih bukvah, v
kterih popotovanje skozi Švajc popisuje, de je v
Amsteigu mlín, v kterim kostí melejo , to moko
potem z mlékam in vodó kuhajo, in prešiče, kuretno i. t. d.
pitajo. Tudi v Arnsbergu v Rajnski deželi je mlin
v ta namen.

(Kèrte iz senožet pregnati), svetjejo
kmetijske Novíce (Agronom. Zeit.), ni boljšiga kakor je
svinski in kozji gnoj. Na senožetih, ktere s
svinskim gnojem gnojijo , so redko kterikrat kertíne viditi.
Kér se pa toliko svinskiga ali kozjiga gnojá lahko ne
dobí, de bi se veliki travniki ž njim pognojiti zamôgli,
si kmetovavec lahko s tem pomaga, de se v vsako
kèrtovo luknjo nekoliko frišnih kozjih bobkov ali
frišniga svinskiga gnoja vèrže. —

Čedi in gleštaj prešička,
Stotèro ti bo dal dobička.

Tega vodíla se deržé posebno Amerikanski kmeto-

vavci takó zvestó, de prešičem nalaš velike, svitle
in zračne hleve napravijo, in na vso moč za njih
snažnost skerbé; zató pa tudi zredijo neizrečeno lepo
pitane praseta. Pri nas je ta reč ravno narobe. Naši
kmetje mislijo, če je prešič bolj v blatu, bolj mu tekne,
zató — pravijo — je svinja. Neizrečeno neumna misel
je to! Koliko boljši rejene prešiče bi imeli, čeravno
bi jim menj piče dajali, ako bi jim pripravniši
svinjake napravili in bolj za njih čednost skerbéli. Kogá pa
hoče prešič druziga storiti, kakor v blatu se valjati,
če je njegov gospodar taka svinja, de mu snažniga
prostora ne privoši! „Snažnost ali čednost je pol
življenja pri človeku in živini“ je star pregovor.
Zakaj pa? Zató — ker človek in živina skozi kožo
ravno takó živita, dihata in sèrkata, kakor skoz
pljuča in po želodcu. Koža ni mertev méh, ampak eden
nar imenitniših delov trupla.

Smèrt ogerišci v ajdi.

Novíce so v 37. listu kmetovavcam svét ponudile,
kako bi bilo preobilno ogeršico iz ajde in njiv
odpraviti, namreč s pridnim retanjem, posebno sémenske ajde,
de bi se spet drugo léto v ajdo ne zatrosila *) ali jez
tega svéta ne poterdim, in ga gotovo tudi vsak
kmetovavec za neveljavniga spozná, kteri vé, kaj ogeršica
zná. Pa kdor kej overže, se od njega terja, de kej
boljšiga ali veljavnišiga pové, in tudi storim.

Sémenska ajda se gotovo tudi le s poverhnim
rešetanjem ogeršice očisti, kér je pri vejanji med težjim
ajdovim zernjem le grozno malo v kot perteče, ampak
veči del ogeršice , kolikor je je bilo z ajdo vred
omlačene , ostane že pred kupam v prahu ali pa v plévah ,
in takó se je bo prihodnje léto gotovo grozno malo, ali
pa clo nič z ajdo vred na njive sejalo, in vender je bo
po njivah med ajdo veliko viditi, kakor létas, in sicer
zató, kér je nekoliko pervih ali dolanjih ogerščinih
stročičev pred zrelo kakor ajda, in le ti se radi sprézajo
in séme po njivi razspe, posebno če je o žetvi suho
vrême, se s žetvo in premetvanjem snopov skorej
polovico nar boljšiga ogerščiniga sémena po njivi ospè in
raztrese.

Zdàj bodo kmetovavci ajdovo sterniše večidel za
ozimine podorali, in vrezana brazda bo osuto ogeršico
zasula, in bo pod zemljo mirno počivala, kér zavoljo

pomanjkanja zraka ne more kaliti. Ko se bo pa spet za
ajdo oralo, se bo takrat vrezana brazda nazaj okoli
obernila in tudi veliko zasute ogeršice bo še pred
ajdovim zernjem veselo kalilo.

Kdor tedej ogeršico med ajdo po svojih njivah težko
gleda, in bi jih nje očistiti želel, temu bi dva
veljavniši pripomočka nasvetoval, kakor je pridno retanje
ajdoviga sémena. Namreč : ali daj , če se ti ajda ne smili,
jo nekoliko pomandrati, ogeršico iz nje popléti,
dokler še ta cvetè; ali pa drugič, če bi bila ozimina
dosti za časa zréla, daj berž po žetvi beliga žita
svoje njive, ktere z ajdo obsejati misliš, v praho
preorati, de na verh veržena ogeršica izkalí, in ko boš,
če tudi že čez en teden, spet oral za ajdovo setev, jo
boš pokončal, in takó nar bolje brez škode svoje njive
ogeršice in druziga plevéla očistil.

Podrebernicki.

Jurče razlaga svojimu strícu
cesarski patent od 4. sušca zastran desetíne,
tlake in druzih dávšin.
Petnajsto pismo.

Ljubi stric!

Danes Vam pišem predzadnje pismo, kér sim po
tem z razlaganjem tega patenta pri kraji. — 27. §.
govorí od mertvašine (mortvarja) in desétiga
denárja (lavdemja) , in pravi, de 7. dan kimovca 1848
je nehala mertvašina in deséti denár. Če je pa kdo pred
tem dnevam umerl, ali če je kdo pred tem dnevam
prošnjo za prepís kakiga posestva gruntni gosposki
položil, se ima pa mertvašina in deséti denár v roke gruntne
gosposke po poprej obstoječih postavah odrajtati. Samó
pri emfitevtiških pogodbah ali kontraktih se ima po
posebnih postavah ravnati, kakor so v tem patentu dane.
Kaj ne, de je pràv, de je dan natanjko izgovorjen, s
kterim ima plačevanje mertvašine in desétiga denárja
nehati, de se vsim prepíram in pravdam v okom pride.

V 28. §. je rečeno, de gostačem in kajžarjem, ki
so v létu 1848 gruntni gosposki tlako dolžni ostali, je
ta dolg odpušen; odpušene so za ravno to léto tudi
tiste odrajtvíla, ktere so po 5. §. tistiga patenta, ki je
bil 7. dan kimovca razglašen, brez odškodovanja
vzdignjene ; samo takse pri sodniški gosposki in pri gruntnih
bukvah se imajo odrajtati.

Po 29. §. bojo v vsaki deželi posebne komisije
postavljene, ktere bojo po postavah tega patenta vso to
reč dokončale; pri teh komisijah bo toliko kmetov,
kolikor bo grajšakov. — Pritožbe zoper cenitev davšin se
imajo — po 30. §. — brez dolziga pravdanja po
prisežnih možéh razsoditi. V ta namen si izvoli grajšina
eniga, kmet pa tudi eniga prisežniga možá, in ta
dva sodna možá si izvolita še tretjiga, (verhovnika),
ki potem naglo razsodbo storijo. — Posebne postave za
vsako deželo bojo povedale , kakó se imajo te komisije
napraviti, in kakó se imajo zaderžati. In že so —— kakor
ste v Novícah brali — za vsako deželo natanjčne
postave dane , kakó se ima ta celi patent izpeljati, de
se postave spolnejo. Tudi za krajnsko deželo so te
posamesne postave dane, pa še niso razglašene, zató
kér še niso v slovenski jezik prestavljene, brez
kteriga po vstavnih postavah nima v slovenskih deželah
nobena postava prave veljavnosti. Poprej se bojo vikši
deželne komisije izvolile. Z Bogam!

Vaš zvest Jurče.

Čas je prišel, de se bo spolnil,
cesarski patent zastran odvéze desetíne, davkov,
tlake in druzih zemeljnih davšin.

29. razdelk cesarskiga patenta od 4. sušca
lanjskiga léta zapové, de se imajo v vsaki deželi in v vsaki
kresíi komisije napraviti, ktere bojo spolnile postave

tega patenta. Kakor za vse druge dežele so prišle od
ministerstva unidan tudi za Kranjsko deželo posamesne
določbe, po kterih se ima ta reč dokončati. Vsaki dan
pričakujemo, de bojo prišle iz Dunaja te postave tudi
v slovenskim jeziku razglašene, de jih bo môgel vsaki
kmet zastopiti. V 69. § teh postav je za Krajnsko deželo
rečeno, de vikši deželna komisija, ktera je za
odvézo podložnih gruntov postavljena, ima razun
cesarskih uradnikov , tudi iz 6 mož obstati, med kterimi se
imajo trije iz gruntnih in desetinskih gosposk,
trije pa iz podložnih kmetov izvoliti, in kteri
imajo pri komisijnih pravilih enako pravíco govoriti,
kakor uni komisijni odborniki. Po 70 §. ministerialniga
ukaza pa se imajo ti šesteri možjé takóle voliti:
Ministerialni komisijni komisár, (ki je za Krajnsko deželo
gosp. Dr. Ulepič) določi en dan, de vse gruntne in
desetinske gosposke ene kresije pri svoji kresii
skupej pridejo, in z besedo in očitno volijo eniga
odbornika in njegoviga namestnika za vikši deželno
komisíjo. Le tisti za izvoljeniga veljá, ki je dobil pri ti
volitvi čez polovico glasov. *) Če pri pervim in drugim
glasovanji ni nihče čezpolovičnice dobil, se voli pri 3.
glasovanji le med tistima dvema, kí sta za odbornika
nar več glasov imela, in takó tudi za njegoviga
namestnika. Ako pa dobita pri ti tretji volitvi obá enako
število glasov, naj pa vadljata (lozata) ; kteriga vadlja
zadene, tisti je izvoljen. Potem takim pride iz vsake
kresije na Krajnskim eden, torej v vsim skupej trije
možjé k vikši deželni komisíi, ki so zagovorniki
gosposkinih pravíc.

Drugači pa se godí volitev zagovornikov
podložnih kmetov za vikši deželno komisíjo, kterih se
tudi trije izvolijo, iz vsake kresije eden, in sicer
takóle: Vsi župani (rihtarji) in prisežni možjé eniga
kantona volijo volivca; vsi volivci ene kresije pa
volijo na napovedani dan tudi pri kresíi na enako vižo
kakor gruntne gosposke eniga odbornika in eniga
namestnika za vikši deželno komisijo.

Vsaki izvoljeni ima o treh dnéh po mu oznanjeni
volitvi ali ministerialnim komisarju naravnost ali pa
po kresíi, v pismu odgovor dati: ali prevzame to opravilo
ali ne. Če o treh dneh odgovora ni, ali če je izvoljeni
odpovedal, se ima berž vnovič voliti. Vsi komisijski
odborniki dobijo za čas svoje službe vsakdanje plačilo.

Dan volitve za krajnske gruntne in
desetinske gospóske je na 15. dan tega mesca
od gosp. ministerialniga komisarja postavljen, in sicer pri
vsih tréh komisijah ob desetih dopoldne.

Dan volitve za odbornike kmetov še ni
napovedan; bo pa kmalo na vèrsto prišel.-— Obé ne morete
na en dan biti.

De so te volitve silno imenitne, to vsak sam vé.
Dobro naj se tedaj prevdari, de se zastopni, previdni,
pošteni možjé izvolijo, ki ravno takó dobro lastnosti
gruntnih in desetinskih davšin svoje dežele,
kakor postave cesarskiga patenta poznajo, po
kterih se ima ta reč dokončati. Pri volitvi
gosposkinih kakor kmetovskih zagovornikov se ima tudi na to
gledati, de izvoljenci niso možjé prevroče kerví, ampak
taki, ki so v stanu mirno presojevati in pretrésovati ,
kar jim bo v presodbo dano. Strasten človek ni za take
opravke. —

Ta vikši deželna komisija je sredíca med
ministerstvam in pa med tistimi komisijami, ki jih bo
več po deželi in ki bojo davšine vsaciga kmeta
posebej presojevale. Tedej bojo tri stopnje v ti reči:

Perva stopnja bojo: posamesne komisije po
deželi.

Druga stopnja je : vikši deželna komisija v
Ljubijani.

Tretja stopnja je: ministerstvo na Dunaji.

Obširnost veliciga dela je taka, de zamoremo
zadovoljni biti, če bo to delo v 3 létih popolnama dognano.

Iz Stajarskiga.
(Očitna poskušnja v šoli Ulimski in v Podčetertku; —
nekaj od petja, od šol na Slovenskim sploh, in mnogih
druzih narodskili rečí).

(Konec.)

Naj mi bo pripušeno še zavolj pétja besedico
pristaviti ; in tiste učitelje pràv lepo pohvaliti, ki se po
vsi moči trudijo , pétje Slovencov na viši stopnjo
povzdigniti. Nasproti pa tudi ne morem zamolčati, de je
mnogo učiteljev v ti reči nemarnih in lenih, de si ravno
nam je ukazano, de se ima vselej po šoli kaka pripravna
pesmica zapéti. Slovenski jezik je za pétje kakor nalaš
vstvarjen , in neoskrunjeni Slovenec rad prepéva ; lepo
pétje povzdigne duha , oveselí ranjeno serce in k omiki
naroda veliko pripomore. Pregovor pravi : Tam rad
ostani, kjer pojó, — hudobni pesem nimajo. —

Dragi ! ni vse eno ne , če se vaši učenci deržijo ,
kakor de bi kislo repo ribali, ali pa če so brihtni in
nedolžno veseli. Ni vse eno ne , če učitelj sam na kori
čivka ali pa če vsa cerkev poje. Kakó veselo je v
cerkvi, kadar vsa množica poje, de bi jo le poslušal !
Kakoršni pa so učitelji, takošno je pétje ; zakaj na deželi
imajo učitelji dolžnost ljudí v pétju vaditi, zató so se učili.

Na noge tedaj dragi moji ! staro kopito več ne
veljá,— naprej, naprej v vsih rečéh! Kdor roke križem
derží, gré rakovo pot. Začeti pa moramo pri mladosti;
tenjko šibico všibimo, kamor hočemo; star hrast se pa
raji vlomi, kakor de bi se vkrenil.

Poleg te veselíce naj se pa tudi mili glas
žalostnice zastran slovenskih šol zasliši. Že drugo šolsko
léto svobode in enakopravnosti je pretêklo in še se bo
tudi tretje porodilo ; tode šolske knjige so še zmirej po
starim kopitu, posebno v drugim klasu — zunaj polovíce
nemškiga, druge polovíce pa ponemčaniga katehizma —
sploh le nemške. Pri nas so sicer iskreni rodoljubni
učitelji slovnico, pravopis , račúnstvo i. t. d. zraven
nemškiga tudi v slovenskim jeziku učili, pa kér splošnih
bukev ni, je vsaki v svoj rog trobil. Svobodo in
enakopravnost smo tudi mi Slovenci hvaležno pozdravili,
— vunder kaj bomo kakor mertvi pozabljeni ? ! —
Kervave solzé je slovensko serce točilo, slišati
neenakopravni glas: „A, kaj Slovenec se bo že nemškiga
privadil!“ To bi bilo Slovenca zaterati in ga vstavi
nasprot vničiti, kar nikakor ne bo šlo! Radi spoznamo, de
nemškiga ne moremo popolnama odvreči, in ga tudi
nočemo zanemariti; pa vender pregovor pravi: „Bog je sam
sebi nar poprej brado vstvaril.“ Tudi vémo zapoved
Gospodovo: „Ljubi bližnjiga kakor samiga sebe“ ; pa
ravno to nam očitno kaže, de se moramo sami sebe tudi
ljubiti. Pričakujemo tedaj po enakopravnosti za
prihodnje léto potrebnih knjig, in pokazali bomo, de sonce
bistriga uma Slovensko mladost ravno takó svitlo obseva
kakor drugih narodov ; desiravno nam Nemškutarji očitajo :
slovenski učenec po 6 in še več lét prah po učilnicah
pométa , pa še kakiga plačilniga lista i. t. d. ne zna
skupej zbiti.“ Res je, nabijal se je po ptujim kopitu,
ki ga ni zadosti umel, — po razumljivi slovenšini se pa
učil ni. Hinc illae lacrymae !

Nar bolj pa mora raniti slovensko serce, ako se le
še kaplica slovenske kerví po njegovih žilah giblje , de
se Slovenci clo med seboj zediniti ne morejo ; vsaka
pest ljudí (poglejmo le na Istrijo in Gorico) hoče
svojo kronico imeti, vsaka hčerica se od svoje matere

ločiti, in raji mačaham svoje rokev podá, kakor na
sladkim maternim sercu počivati. Če bi se vse slovenske
hčere, kakor nekdaj njih slovenske matere oklenile,
in jo združene z eno krono ovenčale, kakó slavno bi
slovela močna Slovenija v sercu mogočne Avstrije ; na
razkropljene slovenske kronice bojo pa krone drugih
dežel — bati se je — zasmehovaje pogledovale.

J. Virk.

Novičar iz Ljubljane.

V sredo ob enajstih dopoldne je dvakrat vstrelil
čuvaj na gradu in s trobílam naznanje dal, de v
Krakovim gorí. Berž je letélo veliko ljudí in 6 brizgel
na pomoč, ki so obvarovali, de je — hvala Bogú — le
strešje ene same hiše pogorélo. Sreča je bila, de ni
bilo nič vétra, pa vode dovelj , in de so hiše z opéko
(ceglam) krite. — Pri ti priložnosti povémo, de po
hudim ognji v Krakovim, ki je bil v nedeljo 29. maliga
travna v létu 1798 popoldne ob tréh, pri kterim je 32
hiš pogorelo, 16 pa so jih odkrili, de ni oginj še delj
segel, so začéli v Krakovim pervikrat hiše z opéko
pokrivati, in de perva hiša je v Krakovim 16. dan
veliciga travna 1798. léta z opéko pokrita bila „v dober
izgled za druge, kaj imajo storiti.“ Takó beremo v 39.
listu Vodnikovih Novíc 1798. Lepo je brati, kakó
je rajnki Vodnik takrat Krakovčane opominal;
Krakovčanje so ga bogali in imajo zdej hiše z opéko
pokrite. Kar je pa Vodnik takrat Krakovčanam na
serce govoril, veljá še dan današnji drugim hišnim
gospodarjem, ki nočejo spoznati potrebe varnih pohištev.
Téle so Vodnikove besede: „Nobeden ne čakaj, de
mu bo voda sama z nebes doli têkla, kader bo gorélo ,
kér je vsak v stanu lahko poprej pomagati. Lés, slama
in seno rado gorí, kamen in ilovca se ne vnameta. Ako
bi jez imel hišo postaviti, bi jo popolnama ognja varno
naredil , de bi ravno imel na posodo iskati; boljši je za
obstoječe rečí dolg storiti; pridna roka bo v malim času
kredo pobrisala; potlej pa dolgo vživala sadje svojiga
truda.“ — Ptujci, ki jih železnica pogostama v
Ljubljano vozi, so že začeli po mnogih časopisih
krajnsko deželo popisovati. Lepe kraje vsi zlo hvalijo;
unidan je pisal nekdo v Dunajskim časopisu mnogo lepih
rečí od Krajncov, pa hudo je zabavljal, de po kmečkih
hišah ni skorej nič dimnikov vidil. Mož je resnico
govoril. Kolikrat so že Novíce opominovale, de naj bi
kmetje téh malih stroškov ne pogledali in si dimnike
napravili zavoljo varnosti ognja, in snažnosti hiš.
Pa naši kmetje nemorejo zapustiti te ajdovske šege!
— Če Ljubljanski dopisniki v Gracarci in v Lloydu
nimajo kaj zabavljati ali se s čem prepirati, ne véjo
druziga nič pisati. Nobena dežela nima tacih nevmirljivih
žolčnikov! Ni davnej kar se je spet nek tak pisač
spravil v dolgim dolgim sostavku čez gosp. Kronberga,
ki je v Ljubljanskim nemškim časopisu s spodobno besedo
pretresel nemško Teržiško pevsko družbo, ko je
koledovala v Bledu. Oj , ubogi prejemniki Gracarce,
ki morate za take prazne kvante dragi denar plačevati!!
Komú nek je mar: ali pôje neka kopíca v Teržiču
nemške ali slovenske pesmi? Nam so pravi
Teržičanje rêkli, „de oni nimajo časa se s prepevanjem
pečati, in po svetu koledovat hoditi, kér jim — hvala
Bogú — obertnija in kupčija dovelj opravíti daste;
de tedaj ni po pravici, če kdo zató Teržičane sploh očita
in celi Teržič v en koš s tisto družbico vreči hoče, ki
ima nedolžno veselje „Was ist des Deutschen Vaterland“
prepevati.“ Nej vsak pôje, kar mu je drago, če le
druzimu s tem nalaš ne nagaja. Zakaj de pa ravno
Teržiška družbica na slovenski zemlji samo nemške
pesmi pôje, nam ni znano, in nas tudi zvediti ne mika;
to pa vémo, de „Kje dom je moj?“ je tavžentkrat
lepši, kakor „Was ist des Deutschen Vaterland“,

čeravno je bila takrat v Bledu „auf ollgemeines
Verlongen“ zbrane množice prepevana. — Te dni smo
dobili v Ljubljano tudi Jurčetov popís Ljubljanskih
veselic ob dnevu, ko se je vožnja po železnici začéla.
Med povabljenimi gostmí je bil tudi Jurče (Hans Jörgel)
iz Dunaja, ki Ljubljančane in sploh Krajnce takó hvali,
de bo po tem popisu marsikteri Dunajčan veselje dobil
Ljubljano obiskati. Drugo pot bomo kaj več od tega
popísa povedali. — V četertek dopoldne je bilo
praznovanje godú našiga presvitliga cesarja Franca z veliko
sv. mašo, ki so jo knezo-škof v stolni cerkvi péli. —
Gosp. Dr. Kleemann, profesor občne zgodovíne in lat.
filologije, je vodja Ljubljanskiga gimnazija, ki po novi
napravi zdej tudi 7. in 8. šolo obseže, izvoljen.
Poprejšnji gimnazijalni vodja, gosp. Rebič je tedaj od
tega opravilstva odstopil in sicer z veliko pohvalo, ktero
mu je za njegove zasluge minister úka na znanje dal.
Čeravno opravilstvo šolskih vodjev po sedanjih novih
postavah takó obširno ni, kakor je poprej bilo, kér imajo
zdej vsi profesorji skupej v tem govoriti, zamore vodja
vender z razodenjem živih potreb sedanjiga časa in
z nasvetovanjem dobrih šolskih popráv in napráv, ki so
za deželo potrebne, veliko pripomagati k napredku
šolskiga podúka. Vsih šolskih prijatlov očí so tedaj zdej
obernjene na noviga gosp. vodja in njegovo obnašanje.
Tudi so gimnazijalni profesorji po novi naprávi nekoliko
premenili svoje poprejšnje učilištva. Sploh so se začele šole
v pondeljik. — V normalnih klasih bo létaš še vse takó,
kakor je lani bilo, kér ni še nič novih bukev. — 4.
bataljon našiga domačiga regimenta pride iz Blatniga
Jezera iz Ogerskiga , v Ljubljano domú.— Kakor se
sliši, želí gosp. minister Bach, de se imajo nove
cesarske gospóske že ob novim létu vstanoviti; za
to je na vse sedanje deželne poglavarstva, tedej tudi v
Ljubljano, povélje šlo, to naprávo na vso moč pospešiti.
— Prijatlam domačiga jezika oznanimo novíco, de naša
izverstna igravka , gospodična Vesel, rojéna Ilirka,
se učí ravno zdej slovečo poezijo Koseskiga
„Pesem od verliga možá“ (iz nemškiga po Bürgerju:
Das Lied von braven Manne), s ktero bo te dni v
Ljubljanskim gledišu domorodce razveselila.

Novíčar iz mnogih krajev.

Na Ogerskim je zdej vse vojske popolnama
konec. Pogodbe, po kterih se je armada v Komornu
podvèrgla, so: vsi armadi je prosti odhod iz terdnjave
pripušen, tode brez orožja; oficirjem ostanejo mêči; —
nihče ne zapade sôdbi, — popotni listi (pôsi) v vunanje
dežele se dajo vsim, ki se o 30 dnéh za-nje oglasé; —
za pobotanje vsiga dolgá, ki ga je puntarska armada
storila, plača avstrijanska vlada 500,000 gold. v
banknotih, — za invalide in bolnike puntarske armade se bo
skerbélo; — osébno premoženje vsakimu ostane. — Naša
vlada tolikanj lože gori omenjenih 500,000 gold. plača,
kér je v terdnjavi neizrečeno veliko žita in druziga
živeža najdla, in ker je puntarska armada v terdnjavi vse
zidovje, ki poprej ni bilo dodelano, v popolnama dober
stan djala. — Od ogerskiga generala Bema,
Dembinskiga in še 25 druzih begúnov, ki so k Turkam
bežali, se pripoveduje, de so v Carigradu k Turški véri
prestopili, de ne pridejo v roke avstrijanski ali
rusovski vladi. Od Košuta se sliši, de je še v Vidinu,
in de je bil unidan od nekiga svojih tovaršev popolnama
okraden, ki je po tem pobegnil. — Od Ogerske krone
sv. Štefana se še nič ne vé, kje de je. Pravijo, de
je v nekim kraji skrita, za kteriga le Košut,
Dembinski, ín nekdanji madžarski minister Horvat véjo.
— Turški cesar se še zmirej brani, glavarje ogerskiga
punta, ki so na Turško bežali, avstrijanski ali rusovski

vladi izdati; angležka in francoska poslanca ga posebno
podpirata v ti zoperstavi. Vunder se sliši, de iz teh
navskriž misel ne bo nič hudiga, kér se bo Turški
cesar saj toliko vdal, de bo begúnam ukazal, Turško
zapustiti in se kam drúgam podati. — Oče papež so bili
že 29. kimovca namenjeni, se v Rim presêliti, pa se
še nič ne sliši, de bi se bilo zgodilo. Francoska
armada bo iz Rimskiga domú šla, in le kar je še Spanjške
v Rimu, bo ondi ostala. Vsi vojaki, ki so se na
Rimskim za Papeža zoper puntarje vojskovali, boje dobili
svetinjo v spominek, na kteri bo (v latinskim jeziku)
tale napis: „Piji IX. P. V. ki je bil z druženim
katoljškim orožjem spet na svoj sedež posajén v letu lS49.“ —
Nekteri časopisi pišejo, de je bil nekdo vdinjan, 17. dan
pretečeniga mesca papeza in Napolitanskiga
kralja v Nepolitanskim poglavitnim mestu umoriti, — pa
grozoviti sklép je hudodelcam spodletel. — V
Frankobrodu se pobijajo vojaki med seboj; 3-krat v enim
tednju so bili unidan poboji; Bavarci, Frankobrodčanje
in Avstrijanci deržé skupej zoper Prajse. Lepa
nemška edinost! — Sliši se, de 10. dan tega mesca gré
Radecki nazaj v Milano. — Prostovoljno posojílo,
ktero je naš minister denarstva vpeljal, se takó naraša,
de je že v samim našim cesarstvu čez 68 miljonov
skupej; kar očitno kaže, de zaupanje do avstrijanske
denarnice je zmirej veči. — Cesar so dovolili napravo
gôrskih sodníc za Štajarsko v Gradcu, Celji, Leobnu,
— za Korosko v Celjovcu, — za Krajnsko v Ljubljani.
— Naš rojak Dr. Fr. Močnik, ki je dozdej profesor
matematike v Lvovu bil, pride za profesorja matematíke v
Holomuc. — Prof. Füster se misli iz Londona v Ameriko
(Ney-York) preseliti. — Zmirej več prič se glasí, de
je vse čisto zlagano, kar se je zoper Dr. Riegerja
iz Pariza natolcevalo v Oest. Korespondentu in v
Lloydu. — 8. dan kimovca so poslali visoko častiti
Lavantinski knez in škof na vse svoje duhovne pastirski
list, v kterim jih spodbadajo z gorko besedo k napravi
katoljških družb, ki se jim sedanji čas zlo potrebne zdé. —
Nek bogatín, ki je unidan v Parizu na koleri umerl, je
v svojim testamentu 100,000 gold. tistimu zapustil, ki
gotovo zdravílo zoper kolero znajde. Homeopatikarji
na noge ! 100,000 je lepa šumica. — V Terstu je umerlo
dosihmal 847 ljudí na koleri; v Ljubljani že tudi
kakih 20.

Resnična prigodba.

V Ljubljano prinese neka ženska mnogih rečí na
prodaj, med druzimi tudi en lonec masla, ki je nar menj
4 verče deržal. Ko že vse poprodá, tudi to maslo
prodaja , pa ga prodati ne more. Potem gré k neki
gospodinji v šolskih ulicah dva goldinarja izposoditi, ki
ju je imela po svoji izreki zlo potrebno ; zastavi maslo,
obljubi drugi teržni dan priti, denarje poverniti, in maslo
spet nazaj vzeti. Dobra gospodinja se da po dolgi
prošnji pregovoriti, ji podá dva goldinarja, in shrani maslo.
Ko pervi teržni dan pride, prodajavke masla ni ; drugi,
tretji teržni dan jo zaupljivo pričakuje, ali žena le ne
pride. Zdaj še le si misli gospodinja , ki je dva
goldinarja posodila: „pač sim dobra, de takó velik lonec
masla za letá denár dobím.“ Še vedno si ne upa masla
načeti; kér pa ženska od nikodar ne pride, ga vender
le načnè. Pa kaj se zgodí? Komaj žlico za dva dobra
pèrsta v maslo zabode, jemnasta! polovico péska z
maslam zagrabi. Goljufica je namreč v pisker drobniga
peska nasula, po verhu le malo masla vlila, de je bilo
samo maslo viditi. Za 2 gold. je gospodinja péska
kupila. — Gospodinje varite se, de ne kupite mačke v žaklji!