NOVICE
gospodarske, obrtniške in narodne.

Izhajajo vsako sredo po celi pôli. Veljajo v tiskarnici jemane za celo leto 4 gold., za pol leta 2 gold., za četrt leta 1 gold.; pošiljane
po pošti pa za celo leto 4 gold. 60 kr., za pol leta 2 gold. 40 kr., za četrt leta 1 gold. 30 kr.

V Ljubljani v sredo 5. januarija 1881.

Obseg: Novo leto. — Nova postava o hišnem davku pred državnim zborom. — Koruza pignoléto imenovana. —
Gospodarske novice. — O zadevah občinskega lova. — Krompirjeva voda zdravilo zoper revmatizem. — Krščanstvo pri
Slovencih do Cirila in Metoda. — Koroškoslovenski vojvoda Valkun. — Ali je dobiti grobni spominek našega
Valvazorja? — Narodne pripovedi v tržaški okolici. — Slovstvo. — Mnogovrstne novice. — Naši dopisi. — Novičar.

Novo leto.

Kamor koli se človek ozre ob dnevu novega leta,
od vseh straní ga pozdravljajo voščila: „veselo novo leto!
srečno novo leto!“ Naj bi novo leto srečno bilo in
blagoslovljeno, to tudi je naš klic, naša iskrena želja,
kajti preteklo leto bilo je britko večini onih, ki v znoji
svojega obraza obdelujejo mater zemljo, obetalo je mnogo
tudi narodom slovanskim, al z obljubami skoro vse jim
na dolgu ostalo. Naj novo leto izbriše dolgove preteklega!

S tem zaupanjem stopimo v novo leto. In zakaj?
Zato, ker ona stranka, ki si je prilastila lažnjivo imé
„ustavoverske“ in je kraljevala toliko let v Avstriji, je
koncem lanskega leta vničila sama sebe, — zmaju, ki
je neprenehoma sejal nemir in razpor med narodi,
pomirljivim namenom Taaffeovim in avtonomistični stranki
neumorno zapreke delal, in državo čedalje bolj tiral v
propad, — onemu silovitemu zmaju strta je glava v
obeh postavodajavnih taborih. V zbornici
poslancev in v zbornici gospôski strla si je ta
stranka zadnje dni minulega leta sama svojo glavo,
kajti v zbornici poslancev je razpela
nemško-narodni program, in s tem proklamirala, da v
mnogonarodni Avstriji ima veljavo samo nemški narod, in v
upor se je stavila celó dinastiji. Tako si je ta stranka
sama z obraza strgala masko, pod katero je dosihmal
veljala za „stranko državno“. In kakor v zbornici
poslancev, tako se je ta stranka tudi zadnje dni
preteklega meseca v zbornici gosposki vničila vso
dosedanjo veljavo, ves dosedanji nimbus lojalitete tako, da
je šla v tabor tistih, ki državi hočejo podvezati žile
obstanka s tem, da vladi odrekó pobiranje državnih
dohodkov, in na ta način se drznila skruniti veljavo kroni.

Taki stranki, ki ne prizanaša ne državi ne
dinastiji, odločno nasproti stopiti ima zdaj grof Taaffe
popolno pravico in sveto dolžnost.

To izpoznanje tudi v viših krogih nam so prinesli
zadnji dnevi decembra meseca preteklega leta, ki je bil
ustavovercem res gruden njihove mnogoletne veljave.

Če je grof Taaffe dozdaj tako postopal, da v
bojazni, da ne bi vznemiril ustavovercev, po svojih lastnih
besedah ni nobene politike delal, je zdaj, ko se je
ustavoverska stranka na vse strani osramotila in vladanja
nezmožna skazala, nova pot mu odprta, to je, pot,
katera pelje k notranjemu miru med 21 milijoni
avstrijskega ljudstva in do moči in veljave na vzunaj. Blizo dve
leti je uže in tudi grof Taaffe ni še izpolnil cesarjevih
besed: „naredite mi mir med mojimi narodi“. Skrajni
čas je, da se to zgodí.

Res je sicer, da z ozirom na ne še rešena važna
vprašanja na iztoku ne dopuščajo ministerstvu
Taaffeovemu brezobzirnega postopanja zato, da, če bi
bilo Slovanom avstrijskim preprijazno, bi razdražilo
Magjare, ki se zdaj držé bolj pasivno in ne delajo neprilik
Taaffe u, ki bi pa brž zopet v zavezo stopili z nemškimi
centralisti, ako bi se Taaffe preveč naslonil na Slovane.

Avstrija potrebuje krepke roke, ki drží za vladno
krmilo, da državo in ljudstva njena pripelje v luko
notranjega in vnanjega stanovitnega mirú. Rane, ki jih
je državi vsekala poprejšnja sistema, ne dajo se zaceliti
s površnimi sredstvi, radikalne pomoči je treba.

In tacih radikalnih sredstev odločno se poslužiti,
ne bo težko stalo ministra Taaffe-a, ki se je v blizo
2 letih prepričal, da trdno na njegovi strani stojí večina
zborova, za to večino pa večina narodov avstrijskih.
Naj bode ta zavest vodílo prihodnji politiki grofa
Taaffe-a, pa tudi vodilo avtonomistični večini
državnega zbora, katera naj ne zabi, da je veliko
odgovornost na-se vzela, ko je izvoljena od ljudstva
stopila v državni zbor, da se na tem vzvišenem mestu
boruje za blagor posameznih dežel ravno tako, kakor za
blagor skupne države, pa vlado le táko podpira, katero
je resna volja vresničiti vse to, kar je po prestolnem
govoru sama narodom obljubila.

In če se to zgodi, bode leto 1881. srečnejše od leta
1880. za Avstrijo in njene narode. V to pomozi Bog!

Nova postava o hišnem davku
pred državnim zborom.

Vlada je zbornici poslancev predložila v obravnavo
načrt nove postave o hišnem davku po mestih in na
kmetih. Ta postava je za kmeta in male obrtnike
(rokodelce) tak hud udarec, da „Novice“ , katerim je od
nekdaj skrb bila za to, da se kmetijstvo in obrtnijstvo
reši popolnega propada, morajo odločno svoj glas
povzdigniti zoper nova bremena, ki jih nova postava
namerava naložiti ravno kmetu in malemu obrtniku, ki
sta uže zdaj v velikih stiskah. Res čuditi se moramo,
kako da sedanja vlada, o kateri mislimo, da ima blago
voljo, v političnem, narodnem in materijelnem obziru
Avstriji zdraviti rane, po poprejšnji vladi jej vsekane,
je mogla načrtati tako postavo, ki ni pravična in
vrhu tega državi sami jako nevarna zato, ker obupne
mora narediti ravno tiste vrste ljudstva, ki so
konservativni steber države, pa jih gnati v naročje
socijalizmu !

Če se hišni razredni davek
(Hausklassensteuer) v tem obsegu povikša, kakor ga namerava §. 8.
vladnega načrta, in če se stara tarifa primerja z novo,
je očividno, da je ta povišek dvakrat, da celó
trikrat višji memo dosedanjega za veliko večino hiš v
manjših s kmetijstvom se vkvarjajočih mest, trgov in
vasi. Ta povišek znaša za hiše na deželi 50 odstotkov,
ko v velikih kupčijskih in obrtnijskih mestih le malo
čez 12 odstotkov znaša.

Če staro tarifo primerjamo z novo, vidimo: 1) da
vse kmetske bajtice, stavljene v XII. razred (klasse),
bi morale vprihodnje namesti 93½ kr. razrednega
hišnega davka plačevati 3 gold., tedaj več kot trikrat
več, kakor dozdaj, — 2) da, ker so hiše na kmetih
večidel pri tleh in le kake 2 ali 3 izbe imajo, katerih
se kmet ali rokodelec za svoja dela poslužuje, bi novi
davek kmeta in rokodelca štirikrat do dvanajstkrat huje
zadel, kakor bogatega hišnega posestnika v velikem
mestu, ki lahko stanovanja v svoji hiši v najem dá in
povišani davek na gostače navalí, kar v majhnih mestih
ali vaseh na kmetih ni mogoče. Saj vlada vendar mora
vedeti, koliki cesarski davki (fronki) tarejo kmeta in
rokodelca uže zdaj, k temu pa pridejo še priklade
deželne, okrajne, občinske, šolske in še druge, in da mu
nikakor ni mogoče, vprihodnjič še trikrat višjega
cesarskega davka strpeti z vsemi še povišanimi dokladami.
Ali ne bi bilo se bati, da v tacih stiskah raji svoj dom
zapustita ali da hiša tako obložena razvalina postane?

Da se take nesreče odvrnejo , je neobhodno
potrebno, da razredni hišni davek v spodnjih svojih 7
razredih tako ostane, kakor je dozdaj bil.

Drugače pa je z davkom za najemščino v velikih
kupčijskih, obrtnijskih in obljudenih mestih. Take hiše
uže prenesó višji davek, ker hišnemu lastniku navadna
najemščina več dohodkov donaša, in če ne, si vendar s
tem pomaga, da povišani hišni davek navalí na svoje
najemnike (gostače).

Pisali smo te vrstice, da naši državni poslanci, o
katerih smo prepričani, da poznajo reve in nadloge
kmetov in rokodelcev, na vso moč delajo na to, da se
zabrani postava, ki — kakor smo gori rekli — je
krivična ljudstvu na eni strani, na drugi pa nevarna
državi sami.

Gospodarske skušnje.
Koruza pignoléto imenovana.

Kar so gospodje iz dežele v občnem zboru
kmetijske družbe videli to koruzo, jo na vrtu družbinem

zeló kupujejo. Ker pa je v „Novicah“ lani se oglasil
gospod iz Gorenjskega, kjer pignoleto ni dozoril,
je bil gosp. profesor Povše v Gorici, od kodar smo
dobili pignoleto, naprošen, naj blagovoli družbi
kmetijski kaj več poročati o njej. Na to smo dobili sledeče
poročilo:

„Zbral sem eno njivo, polovico smo nasadili z
navadno koruzo, polovico pa s pignoletom. Oba
kosa sta bila enako velika, enako gnojena,
enako izorana in v istem dnevu obsejana.
Dozorel je pignoleto koncem avgusta, navadna
koruza sredi septembra.

Na 1 hektaru je navadne koruze 31•6, pignoleta
pa 32•11 hektolitrov. To kaže, da poleg zgodnje zoritve
in pri vsem tem, da je pignoleto jako finozrnast, je
pignoleto še nekoliko gledé množine obilniši v dohodku
od navadne, sicer lepe koruze.

Tudi je pignoleto težji za 33/4 kilo 1 hektoliter.
Zaradi njegove dobrote, ker daja jako fino moko
in zeló malo otrobov, je pignoleto tudi v ceni dokaj
pred navadno koruzo.

Res je, da činkvantin poprej dozorí od
pignoleta, vsaj po Goriškem činkvantin po strnenem žitu
namesto ajde ali repe sadimo, in še o pravem času
dozorí, a koliko pa je pridelka? Treba je toraj vse
prevdariti — po besedah sv. Pavla se ravnati: „Poskušajte
vse, najboljše ohranite!“

Gospodarske novice.

* Kako je grajščak Emil Marfy v okolíci Henški
na Ogerskem vse kmete rešil oderuhov, pripoveduje
časnik „Somogy“ tako-le: Poplačal je vse dolgove kmetov
proti temu, da so se zavezali, posojeni denar mu s tem
povrniti, da počasi z delom na polji njegovem si
prislužijo toliko, kolikor je za vsacega dolgov plačal
oderuhom. — Da bi pač veliko tacih grajščakov bilo !

* Mašin, s katerimi se trava in žito kosí, izdeluje
v Ameriki fabrika Walter Woodova. Od leta 1870. do
1880. jih je prodala 354.915. Od teh jih je v Evropo
prišlo 30.913 tacih, s katerimi se kosí trava, 18.745 pa
tacih, s katerimi se kosí žito.

* Asekuranca za živino v Predarelskem, ki uže 15
let obstojí, je preteklo leto štela 3913 gospodarjev, ki
so živine zavarovali 11.002 repa (konj in goved) za 1
milijon in 139.001 gold, in vplačali za to 17.759 gold.,
odškodovanja pa dobili za crkneno živino 20.006 gold.

* Kónj ne podkovati! — tako kliče angleški hipolog
Cox v nekem časniku. Noben konj, tudi na trdem tlaku,
ne potrebuje podkve, ki je kopitu in celi nogi
škodljiva; sami Angleži — pravi ta mož — s podkovanjem
kónj vsako leto zavržejo 90 milijonov gold. — Čeravno
je res, da podkev ni dobrota kopitu in neumni kovači
marsikakega konja pokvarijo, je Cox-ova misel zgolj
anglešk švindel.

* Ugašeno apno zoper trtno uš je nek dunajsk
učenjak priporočil c. k. ministerstvu kmetijstva.
Ministerstvo pa je to vlogo rešilo tako le: Ugašeno apno se je
uže večkrat skušalo, a vselej brez vspeha. Trtna uš se
loti korenin trtnih; da bi apno uši na koreninah
pokončalo, morala bi se vsa zemlja krog in krog korenin
in globoko odkopati, da bi apno prišlo do vsake
koreninice, katere se trtna uš drží. Vrh tega bi živo apno
razjedlo koreninice tako, da bi trti še več škodovalo,
kakor jej sama uš škoduje. Če bi se pa apno samo po
vrhu zemlje potrosilo, bi to prav nič ne pomagalo zato,
ker uš korenine spodjeda. — Tako je ministerstvo
kmetijstva rešilo priporočilo ugašenega apna.

O zadevah občinskega lova.

Prejeli smo iz Dolenjskega sledeče vprašanje:

Sl. vredništvo! Dovolite v blagor soseske javno
vprašanje: ali se res lov ne sme v najem dajati po
posameznih davkarskih soseskah? ali ravná postavno c. k.
okrajno glavarstvo, ki ne dá drugače, ko za celo sosesko,
dve fari skupaj, lova v najem, kar vendar posamezni
najemniki želé, gotovo na korist soseski, kateri bi po
tej poti najemšćina veliko več vrgla.

Odgovor vredništva.

Po §. 7. lovske postave (cesarskega patenta) od 7.
marcija leta 1849. (drž. zak. lista broj 154. stran 173)
niso smele občine občinskega lova po davkarskih
občinah v najem dajati, ampak za celo občino skupaj. —
Z razglasom ministerstva za notranje zadeve od 15.
decembra 1. 1852. (drž. zak. lista broj 257. stran 1120)
so pa dobile politične gosposke (zdaj okrajna glavarstva)
pravico v roke, da občinske love v najem dajó. Samo
ob sebi se razume, da morajo okrajna glavarstva na to
delati, da se občinski lovi za občine kolikor mogoče
ugodno v najem dajo, a določba navedenega §. 7. lovske
postave, po kateri se imajo občinski lovi za celo občino
skupaj v najem dajati, veljá tudi še zdaj. — Vendar
pa imajo okrajna glavarstva po §§. 5., 10. in 12.
navedenega ministerskega ukaza od 15. decembra l. 1852.
pravico, da smejo po potrebi in svoji previdnosti, ako
bi ne bilo mogoče občinskega lova po navadnem potu
v najem dati, ukreniti to, kar se jim potrebno zdi, torej
kaj druzega nego veleva §. 7. lovske postave.

Torej je treba, da se obrne županstvo zarad tega
na okrajno glavarstvo, da bi se lov ne oddal za celo
občino skupaj v najem, ampak posamezno po
davkarskih občinah ali skupno za več davkarskih občin. —
Ako okrajno glavarstvo v to ne privoli, ima županstvo
pot odprto, obrniti se na c. k. deželno vlado.

Zdravniške stvarí.
Krompirjeva voda zdravilo zoper revmatizem.

Kogar po prehlajenji po rokah ali nogah trga, naj
si boleči ud na večer, predno se spat vleže, v topli
vodi koplje, v kateri se je ravnokar krompir skuhal.
Drugo jutro potem je bolečine uže prav malo ali celó
nič več. — Tako smo brali v časniku. Ali pa je topla
krompirjeva voda zoper revmatizem ali protin res tako
zdravilna, naj skušnja uči; škodovati ne more, če tudi
ne pomaga.

Zgodovinske stvari.

Krščanstvo pri Slovencih do Ciríla in Metoda.

Spisal Ivan Lavrenčič.

I.

Oblak beží — nebó se kaže jasno,
Na njem pa sije solnce sreče krasno.
Maliki studni v prahu zdaj ležijo,
Ostanki njih v valove se valijo.

J. Bile.

O preseljevanji narodov drle so čete proti lepi
Italiji, proti Rimu, da bi podrle črvivo drevo nekdaj
slavnega rimskega cesarstva. In res mogočni Rimljani
morajo se ukloniti ptujim narodom in odstopiti prvaštvo
onim, ki zidajo kraljestva svoja na podlago krščanstva

in ne na podlago malikovalstva. Moč vzvišenega nauka,
ki spodrine malike, uniči sled poganstva, tedaj tudi
kraljestva in cesarstva. Le ona vlast in le ona
ljudstva, ki sprejmó krščanstvo, ona ne poginejo, ona živé
še dandanes; med drugimi tudi Slovani in veja onega
debla Slovenci, pri katerih se je Kristov nauk hitro
zasejal in ukoreninil. A predno spregovorimo o
krščanstvu pri naših očetih, seznanimo se z njihovim
prihodom v te pokrajine in drugič vprašajmo se: niso li
morebiti uže poprej, nego se navadno misli, tù
stanovali?

Slovenci — veja slovanskega debla, ki se je z
drugimi indoevropejskimi narodi preselil iz srednje Azije
v Evropo — bivali so v starodavnih časih v
severo-zahodni Rusiji, o Ilmerskem jezeru in o virih Dnjepra,
Dvine in Volge. Živeli so tu več stoletij, veseli, pridni,
srečni, bogati, dokler ne pridere divji gotski narod in
jih v notranje Rusko potisne in podjarmi. Osvobodé jih
še le Huni, ki so iz Azije prihruli. Pod Huni okoli
leta 400. pomaknejo svoje meje do Črnega morja. Ko
jih tu razna druga plemena od vseh strani stiskajo,
silijo na jug do Dacije in k Donavi tako, da je koncem
5. stoletja sedanja Moldava, Valahija in Erdeljsko v
njihovi oblasti. Komaj so jeli prosto dihati, uže
pridejo siloviti in divji Avari, ki jih hudo stiskajo in
pred seboj proti zahodu podé, dokler se po odhodu
Longobardov v Italijo leta 568. v Panoniji ne vselé.*)
Od tù razširijo svoje domovje od jadranskega morja do
Donave, od virov Mure in Drave, od rek Salce in Ina
do iztoka Drave v Donavo; to je sedanje Tržaško,
Goriško, Istrijsko, Hrvatsko, Kranjsko, vse
Koroško in veči del Štajarskega in dolnjega
Ogerskega in nekaj krajevna Laškem,
Avstrijskem, Solnograškem in Tirolskem, kajti
gotovo je, da so bili Slovenci v Bistriški dolini
(Pusterthal) na Tiroljskera naseljeni , kar je Šafařik in v
najnovejšem času Mitterrutzner dokazal. Da so tedaj
te kraje posedli, ni dvomiti, — ali katerega leta
so se naselili, o tem se ne strinjajo niti starejši niti
novejši zgodovinarji; le toliko je gotovo, da so koncem
6. stoletja tu prebivali.

Da so pa Slovenci uže pred onim stoletjem tù
stanovali, ni ravno neverjetno. Surovicki pravi, da so
Sloveni sploh prvotni stanovniki v Evropi in trdi, da
so bili uže tu ob času Mojzesa. Tudi ruski letopisec
Nestor govori o slovenskem rodu, ki je bival okoli
Dunaja in kateremu je bil sv. Andronik učitelj. Enako
trdi naš Davorin Trstenjak, ki dokazuje v preiskovanji
dotičnih starin, da so stanovali naši očetje v
starodavnosti na jugu Evrope. Pozneje pa so jih Kelti, Panonci
in Rimljani za Karpate potisnili tako, da jih je le malo
prihod svojih bratov v naših krajih pričakalo.

Z domačijo Slovencev se je spremenila čez
nekoliko let vera njihova. Le malo časa prebiva na
velikanu našem, bog zemlje, morja in zraka — Triglav;
enako v globoki krog in krog s črnim lesovjem
obraščeni dolini (Moravčah) boginja smrti — Morana in
na Velesovem z ovčjo pašo obraščenim, bog ovác —
Veles. Zopet prisijejo žarki krščanstva v novo
Slovenijo, kakor ne dolgo pred v staro Panonijo, Noriško,
Istrijo in Dalmacijo. Ker so se sosedje novih
naseljencev uže bili pokristijanili, so skušali pridobiti tudi
Slovence krščanski veri in zato niso prihajali učeniki samo
od zahoda, marveč tudi od severa — to je, od Nemcev.
Opiraje se pa na hipotezo, da so naši očetje uže pred,
pomešani z drugimi narodi tù živeli in ker so bili o
prihodu naših prededov še tù živeči kristijani nekakošno
seme, ki je pospeševalo razširjanje nebeških naukov —

*

Pis.

hočemo, predno govorimo o spreobrnjenji novih
naseljencev , kratko se seznaniti z razširjanjem krščanstva
pri prvotnih stanovalcih slovenskih pokrajin.

(Dalje prihodnjič.)

Zgodovinska črtica.
Koroškoslovenski vojvoda Valkun.

Spisal Davorin Trstenjak.

Anonymus Salisburgensis omenja v svojem spisu
„de conversione Garant.“ vojvode Valkuna, ki je bil
vrstnik škofa sv. Virgilija, in bavarskega vojvode
Tassila II. Karol véliki je po padu Tassilovem
podjarmljenim Slovencem še pustil svoje domače národne
vojvode , le postavil jih je pod nadzorništvo nemških
namestnikov. O časi Valkunovem sta bila taka čuvaja
„comes Gerold us“ in pa friulski vojvoda
Balderichus. (Anonym, ed. Kopit. str. 73.)

Bavarski vojvoda Tassilo si je mnogo prizadeval
poganske koroške Slovence pokristijaniti, in res je
vojvoda Hotemar bil ves vnet kristijan, vendar po
Hotemarovi smrti je narod sopet se povrnil k svojim
poganskim bogovom, — „mortuo autem Ghetumaro et
orta seditione aliquot annis nullus presbyter ibi
erat“ — piše Anonymus.

Kristijani in pogani, plemstvo in prosto ljudstvo,
so se pobojevali zaradi Hotemarovega naslednika,
dokler leta 772. bavarski vojvoda Tassilo z vojsko
ne pride, si Koroško zopet podvrže, in Valkuna v
vojvodski oblasti utrdi. *)

Valkunova prva skrb je bila, krščanske
duhovnike v deželo dobiti, zato se obrne do škofa Virgilija.
Anonymus nam je celó imena teh duhovnikov zapisal.
Imena: Heimo, Reginbald, Erchenbert itd. pričujejo,
da so bili tudi Nemci. Sv. Virgil je umrl 1. 784. Kako
dolgo je vojvoda Valkun živel, ne dá se določiti,
vladarstvo je sprejel okoli leta 772.

Kakor so ime Hotĕmar letopisci skazili, in tudi
slovenski pisatelji celó v Kajtimar(!) prelili, tako se
je tudi zgodilo z imenom: Valkun. Prepisovalci listin
so iz prvotnega Valchunus napravili Valtuncus,
Valtunus, nekateri Vattunus, Prešeren ga je
presukal v Valjhun, in vendar se ima ch nemških
letopiscev kot k brati, toraj: Valkunus-Valkun.

Tako so tudi letopisci one dobe pisali:
Sventopolch, Zventibolch, in mi ne moremo si druzega
slovanskega imena tukaj misliti, nego Sventopolka =
češkemu Svatopluku, rusk. Svjatopolku.

Ime Valkun je tudi čisto slovansko. Mi to ime
nahajamo pri moravskih Slovanih: Walkuonus, leta
1202. (glej Codex. Morav. torn. II, 13) Valkun, ime
češko (glej Arhiv česk. ad annum 1125), V al cu no
(Regesta Bohemiae, 1202, 211. 1232, 371 itd.). Sufiksom: as
nahajamo ime: Valk-as (Codex Pom. 1181. 12.).

Ime se je pozneje priljubilo celó Nemcem. Leta
1293. še berem v listinah: Walchunus, plebanus in
Goes (GÖsS, V gorenjem Štirskem), **)

Nemškim vitezom so se slovenska imena zeló
dopadla, tako da so pridevali nemškim posebno ženskim
imenom slovenske sufikse. (Primeri imena v starih
listinah: Imiza, Kuniza, Richiza, to je, Imica,
iz: Ima, Ema, Kunica, iz Kuna, Rihica, iz Richa.)

Nasproti so Slovenci jemali nemška imena , in mi
nahajamo: Dietmar, Weriand, plebanus in Sel-

denhofen (Vuzenice), Sieghard, plebanus in
Gunawitz (Konjice), Crafto, plebanus in Grece
(Slovenjigradec).

Nemški misijonarji so poganskim Slovencem pri
krstu dajali pragermanska imena, ta še so do
današnjega dne po Pohorji in koroških gorah ostala pisna
imena, tako: Enci, skaženo iz Hain z (Heinrich),
Kunce iz Kunz (Konrad, Kunrad), Brice iz Fritz
(Friederich), Živort iz Sieghard, Menguš iz
Meingoz, Herbord, Hiltibald, Alhard, tako,
da bi člevek mislil, da ima same „Urgermane“ pred
seboj. Sem spada tudi ime O z i, to je Oci,
njegovalnica za Otakar.

Ime Menguš, Mengušar me spominja na staro
ime grada: Mengš. V listini iz leta 1238. berem, da
Otto, „dux Meranie, comes Palatinus Burgundie“
pooblasti patriarha oglejskega Bertolda , čijega „nepos“
se imenuje, naj tudi patriarh v svojem imenu potrdi
darila, katera je on dal: „Weriando piebano de
Meingozpurch“, *) dalje bratoma Gerlohu in
Walthern „de Steine“ (Kamnik). Germanisti naj nam
razložijo, kaj osebno ime Meingoz pomenja. Kdor to
listino želi od besede do beaede prebrati, jo najde v
„Notizenblatt der Wiener Akad. 7, 297— 300“. — Med
pričami je tudi: Konrad Galle, ki je brez dvombe
bil Ottonov ministerialec. Rodbina Galle še zdaj živi
na Kranjskem.

Domače stvari.
Ali je dobiti grobni spominek našega
Valvazorja?

Dimitz**) in pl. Radies,***) velecenjena
zgodovinarja kranjska, poročata, da ni več dobiti grobnega
spominka Valvazorjevega z lepim napisom historikarja
Thalnitscherja (Dolničarja). Valvazor je umrl — kakor
znano — 1. 1693. v Krškem, kjer je živel in imel
kacega pol leta hišo (menda jo ima sedanji meščan
Kocijančič). Misli se sploh, da se je vzidal v kako
poslopje v Krškem, kjer je bil Valvazor pokopan.

Ko te dni nabiram gradivo za zgodovino
slovenskega Štajerja (katero utegne izdati slovenska „Matica“),
najdem v knjižici „Fremdenführer von Cilli und
Umgebung“ von Baron Thalherr“ (Zaloga Theofila Drexel-a v
Celji 1875) na strani 100 tele vrstice: „An der
Kaplanei in Tüffer ist der Grabstein des
berühmten Weikhard Freiherrn von Valvasor
eingemauert“.

Je Ii to istina?

V Krškem.

Ivan Lapajne.

Národno blagó.
Narodne pripovedi v tržaški okolici.

Pripovedka ima zgodovinsko jedro; navezana je na
določeno osebo, na znano ime in na kraj.

V tržaški okolici narod vé mnogo pripovedek, ki
nam jasno svedočijo, da so tù bivali naseljeni Slovenci

dokaj let pred preseljevanjem naroda od zapada na iztok.
— Naši politični in narodni nasprotniki nam hoté
dokazati, da preseljevanje sedanjih Slovencev v
nižje-avstrijske pokrajine se je vršilo še le v drugi polovici šestega
stoletja po Kristu in naselitev sedanje tržaške okolice
po Slovenih mnogo stoletij kasneje.

Akoravno je uže čestokrat bilo dokazano na
zgodovinski podlagi, da tu Slovenci niso bili ptujci, našli
so novi prišleci narod ob Adriji bivajoč njim enak po
stanu, navadah in govoru.

Nam pričajo stari jezikovni zakladi, ki še živé v
narodu in nam večidel rabijo za poznamenovanje gorá,
holmov, gričev, potokov, vasi itd. V okolici se hranijo
še pripovedke iz poganskih časov, o času rimskem, ki
nam pripovedujejo o razširjevanji Kristove vere po teh
krajih. Zgodovinsko je dokazano, da uže leta 50. po
Kristu v Trstu in njegovi okolici je bila poznana
Kristova vera. Za nje razširjevanje so skrbeli oglejski
škofje, ki so na vse strani pošiljali duhovnike, da
nevernike k pravi veri zadobé.

Narodna pripovedka nam pravi: Prvi veliki duhoven
ali škof v Ogleju bil je sv. Mohor, ki posvečen
aposteljnom gorenje Italije od evangelista sv. Marka, drugi
pravijo, da celó od prvaka sv. aposteljnov odločen za
pastirja v Oglej, je od tam na vso moč širil kraljestvo
božje po sosednjih deželah.

Narodna pripoved po Rojanu pri Trstu opisuje
delovanje tega sv. junaka in veli: Sv. Mohor je bil
Slovenec ) domá z Ogleja (Akvileje), sam je hodil okrog
in opravljal besedo božjo nevernikom po okolici in tudi
v mestu, ki tačas je bilo dobro utrjeno in zavarovano
od poganov.

V mestu je podučeval na skrivnem, ker niso mnogo
marali za njegov nauk. Največe polje za njegovo
duhovno delovanje bila je okolica in tej se je on posvetil.

V kratkem vse prosto ljudstvo **) se je dalo krstiti
in število nevernikov dan za dan se je krajšalo. Vera
v Jova je očividno pešala. Oblastnikom tržaške
poganske posadke ni bilo po godu, da ljudstvo zapušča
tempelje in žrtvenike malikov in se poprijema nove črtene
vere.

Delajo na vse kriplje , da bi jo zatrli, in na
kapitolju objavijo rimskega cesarja ukrep, da se ima
novovernik tirati pred konzuljski sodni stol in da se
opraviči in odpové novi veri.

Trdovratneže so kaznovali na smrt. V Trstu kakor
drugod je tekla mučeniška krv.

V dobi preganjanja kristijanov sv. Mohor ni več
zahajal v mesto, ali če je, je po skrivnem potu hodil
osrečavat one, ki zaradi vere so tičali po ječah in
čakali sodbe ter se pripravljali na smrt. Tisti čas bival
je in učil v Rojani in okolici.

Po nočnem času in ko mu je pretila nevarnost, da
ga ne dobé v pest, se je poskrival po rojanskem
potoku , imenovanem „Mastezin“. Tako je ušel
preganjalcem.

Še dandanes kažejo kraj njegovega zateka, namreč
pri malnih v znožji naselbine Frlugov. Tu se nahajajo
malni, ki meljejo le v deževnem vremenu, ker ta potok

se navadno uže v spomladi posuši. Potok izvira med
pogorjem „Venec“ in konkaneijskim holmom nad staro
in novo cesto, ki pelje iz Trsta na Opčino, enak je
hudournikom, ogromno kamenje vali o času velikega
deževja; teče po Rojanu in v dolino pod farno cerkvijo
deli Greto od Skorklje ter v ovinku pod cestovodom
in železniškim jezom drvi do morja na večerni strani
nove luke.

Rodi se na kraškem svetu takraj pogorja proti
morju, ob strugi v gornjem teku je zaraščen še dobro
sè hrastičevjem, poznanim iz čokov, ostankov orjaških
nekdanjih dobov, ki so todi rastli. Na srednjem delu
njegovega teka ob kraji na iztočno stran od vinogradov
pri Frlugih se še dobé stari kostanji — zadnji ostanki
nekdanjega gozda, ki je segal do „Trebič“ na kraški
visoki planoti.

Ali ni bilo tu stanovanj za časa rimske naselbine?
Rimska gospoda je bivala v mirnem času „extra
muros“ po svojih „villah“. Najdeni stari napisi na
Opčinah in Rojanu v gorenji Čiarbulji nam to svedočijo. *)

Al v prvi dobi rimskega nasilja prvotniki so bili
primorani zapustiti ozidje in se naseliti po okolici. Tu
so stanovali tudi najemniki in rokodelci, ki niso bili
Latinci.

O času preganjanja sv. cerkve kristijani niso bili
nikdar varni pred zalezovalci. Mnogi so se odtegovali
od človeških bivališč, da se bolje skrijejo pred vohuni
in zatekali so v šume v samoto.

V Rojanu farna cerkev je posvečena na čast sv.
Mohorju in Fortunatu.

O sv. Fortunatu pripovedka pravi, da je bil iz
Ogleja in sv. Mohorju pomočnik pri razširjevanji sv.
vere po Slovenskem. Za prvega stalnega duhovnika
blagoslovljen od sv. Mohorja je bival med narodom ob
morji in je za vero umrl mučeniške smrti.

A. B.

Slovansko slovstvo.

* Srbska Zora. Iiustrovani list za zabavu i pouku.
Izdaje i ureduje Todor Stefanović Vilovski.
Ta list, ki izhaja v Beču, stopil je letos v svoj 6.
tečaj; izvrsten v svoji vsebini more se ponosno meriti,
kar se tiče slik, z vsakim nemškim ilustrovanim listom.
Pisan je ta list v čisti srbščini in mi ga toplo
priporočamo vsem onim, ki so srbščine uže vešči, pa tudi
takim, ki se je še le učijo, bode dober pomoček. Izhaja
vsak mesec na 4 polah največega formata in stane za
vse leto 6 gold. Naroča se: Redaktion der „Srbska
Zora“ in Wien, VII. Burggasse 24. Urednik „Srbske
Zore“, znani izvrstni pisatelj Todor Stefanovic
Vilovski, izdal je koncem lanskega leta tudi knjižico:
„Wanderungen durch Montenegro“, v kateri v 6 oddelkih na
97 stranéh prav mično opisuje deželo in narod v oni
Črni gori, katero Gladstone imenuje „moderno Sparto“.
Našim gospém in gospicam, ki le prerade beró nemške
knjige, bodi ta knjižica toplo priporočana. Dobiva se
pri pisatelju.

* Vingánska nárudna nuvála. Bálgarsku narudnu
listo za razširjenjitu na obštutu preubraženji taj in na
obštutu zemedêlstvu.

Tako zove se nov list, ki je pod vredništvom gosp.
Leopolda Kosilkova v Vingi na Ogerskem jel izhajati
za Bolgare, bivajoče na Ogerskem. Izhaja dvakrat na
mesec ter stane 3 gold. 6 kr. na leto.

* Národno biblioteko srbsko so, po zgledu
Reclamove „Universalbibliothek“ izdajati jeli bratje
Jovanoviči v Pančevi. Drugi zvezek, ki je nedavno izšel,
obsega F. Erjavčevo povest „Huzari na Polici“,
preloženo na srbski jezik. Zvezek stane le 16 kraje.

* „Koledar in dnevnik za leto 1881.“ — se zove
koledar, ki ga je v lični obliki izdal in založil tiskar
gosp. J. Krajec v Novomestu. Ta koledar ima
spre¬daj vse koledarske rečí, prav poseben pa je njegov
„Dnevnik“, to je, vsakemu mesecu je dodano po 16
listkov belega papirja, na katere si lastnik tega
koledarja zapisuje vsak dan, kar se mu zapiska ali spomina
potrebno zdi, in pri sebi v žepu nosi. To je res
prak¬tična misel in prav zaradi „Dnevnika“ bo marsikdo rad
segel po Krajčevem „Koledarji“, ki v elegantni obliki
trdo vezan se po 80 kr. dobiva v bukvarnicah. — Naj
pri tej priliki omenimo, da je od knjižice „Tisoč in ena
noč“, ki jo tudi gosp. Krajec izdaje, uže prišel 8.
snopič na dan.

Mnogovrstne novice,

* Zajutrk dobivajo vojaki od novega leta počenši,
za katerega se vsaki dan sme zaračunati 11/4 krajc. Za
navadni zajutrk je predpisana prežgana juha, vendar
je komandantom pripuščeno, da smejo z ozirom na
podnebne in zdravstvene razmere ali krajne navade tudi
kak drugačen zajutrk dovoliti.

* Sedemdeset let stari trojčki obhajali so 3.
novembra preteklega leta v Novem Jorku v severni
Ameriki redko svečanost. Od 10 otrók rodovine
Sherwoodow so ostali ti trojčki, rojeni 3. novembra 1810. Bili
so vsi kapitani pomorski in drug druzemu tako podobni,
da bi komaj enega od druzega razločil, vsi so še trdni
na telesu in duhu.

Naši dopisi.

Z Dunaja. — Ker so ustavoverci na svojih
„parteitagih“ popoln fiasko doživeli, poprijeli so se druge
intrige, — šli so namreč v gornjo Avstrijo med kmete
in jih nahujskali na upor zarad ondi povišanega
zemljiškega davka po novi uravnavi. Neumni niso ti
libe¬ralci, to se jim mora pustiti, ampak zvite buče so, ki
vedó, da kmet, sicer miren in konservativen, postane
zeló občutljiv, če mora več plačati. Posrečilo se je
toraj res liberalcem, da so razdražili gornje-avstrijske
kmete zoper vlado in avtonomistično večino državnega
zbora, ter začeli shajati se v skupščino in z uporom
žugati. Ker pa je vlada gornje-avstrijska prepovedala
kmetom shod, sta dva liberalca namesto kmetov se
podala k ministru Taaffe-u in od njega zahtevala
dovolitev kmečkega shoda. Grof Taaffe je odgovoril, da
on ne more segati v oblast deželne vlade linške in da
bi bil kmetski shod tudi brez vspeha, kajti vse, kar se
dá o zadevah zemljiškega davka doseči, bode se doseglo
tudi brez tega zbora. Na vprašanje: ali bi smela
deputacija kmetov do cesarja priti, je Taaffe odgovoril, da
je to odvisno od cesarja samega; vsakako pa bi cesar
sprejel le kmete, pa nobenega druzega vmes ne.
Minister je konečno rekel, da čem bolj se ljudstvo pomiri,
tem več se bo dalo doseči. Vse hujskanje kmetov po
ustavovercih je kažipot večini državnega zbora, da najde
pravo pot da odbije ustavovercem orožje iz rok, s
katerim zdaj ustavoverska koterija razburja ljudstvo. —
Dvorni svetnik Přibram v ministerstvu vnanjih zadev
prestavljen je v Barcelono; dozdaj je imel poročilo
o časništvu in bil je strasten nasprotnik desnice dr-

žavnega zbora, — ta mu bo zato iz srca voščila srečno
pot v španjsko deželo.

V Gorici 2. januarija 1881. — Edina moja novica
o novem letu je ta, da nas je po dolgem in dolgočasnem
mehkem vremenu in po celo nenavadni včerajšnji
gorkoti sinoči pozdravila zaželena domačinka — burja,
ki danes celi dan zrak čisti in nam prsi krepča. — O
novem letu imajo časniki navado, da bralcem kaj
statističnega iz preteklega leta podajajo. Tudi jez sem
pobral nekaj številk, ki nam kažejo sedanji stan
naših domačih reči. Najpoprej naj podam nekaj
cerkvenega ali škofijskega. Dobili smo te dni
naš nadškofijski „Status personalis et localis“ o
začetku leta 1881. Dekanatov šteje goriška nadškofija
16, fará 72, kuracij 13, vikarijatov 107, podružnic 230,
duhovnikov — dušnih oskrbnikov 278, v druzih službah
19, zunaj škofije 2, vpokojenih (za trdno ali začasno)
52, mašnikov brez službe (bogoslovcev i. dr.) 8; skupaj
366 mašnikov. Umrlo jih je 1880. 1. 7. Duš šteje vsa
nadškofija 214.465 rimsko-katoliških. Drugovercev je:
grško kat. 5, ločencev 5, protestantov 111, Anglikanov
10, judov 269. — Redovnikov imamo: Frančiškanov
(v Gorici) 26, ) Kapucinov v Gorici 12, v Križi
(ipavskem) 8; milosrčnih bratov (v Gorici) 8; Jezuite 3. —
Redovnic: Uršulinaric (v Gorici) 39 usmiljenih sester
(v Gorici) 22, šolskih sester „de Notre Dame“ (v
Gorici) 24, sester „božje Previdnosti'' (v Korminu) 15. —
Bogoslovcev v centralnem primorskem semenišči je
(za 4 škofije) 37; goriška nadškofija jih ima 20,
tržasko-koperska 7, poreško puljska 3, krška 7. V
Andrejišči (mladenšnici) je 52 gimnazijskih dijakov.

Iz Kočevja 1. jan. — Tudi pri nas v Kočevji se
kaže, da ljudstvo noče več biti golo sredstvo uradnikom
za njihove namene. Pametni možaki Kočevski vedó, da
jim Slovenci privoščijo njihov nemški jezik, kakor si
svojega slovenskega branijo , in pod geslom „vsacemu
svoje“ sta si nemški Kočevar in dolenjski Slovenec
prijatelja. Naj Vam v dokaz tega povem interesantno
dogodbo, da so uni teden naši občinski očetje „ad acta“
dejali neki poziv od znanega g. Ledenega, ki je
zahteval, naj kočevska občina viteza Kalteneggerja
imenuje za častnega meščana. Vrli kočevarji pa so se
na kratko odrezali tako le: „Vom Ledeneg lassen
wir uns nicht mehr foppen“! — Živili!

Iz Ljubljane. — Končano je bilo s starim letom —
številenje ljudstva, ki bode zarad „občevalnega
jezika“ menda velika statistična laž; — končan pa je
tudi čas za reklamacije o volitvah za kupčijsko in
obrtnijsko zbornico; — kakor slišimo, uže dregajo
nekateri uradniki zopet v volitve, za kar nimajo ne
poklica ne pravice. Ne bo li nikoli konec temu
rogovilstvu ?!

— Gosp. dr. Račič imenovan je za c. kr.
finančnega svetnika in je po takem načelnik c. kr. finančne
prokurature namestu viteza Kalteneggerja, — dosedanji
poštni kontrolor gosp. Presel pa je postal c. kr. viši
upravnik pri pošti ljubljanski. — Obojno to imenovanje
radostno pozdravljamo.

— Včeraj se je vitez dr. Kaltenegger podal na
Dunaj, da ondi sprejme opravila nove službe, potem pa
neki pride še za par tednov v Ljubljano nazaj, da vredi
privatne svoje zadeve.

— Gospa Emilija Winkler, soproga gospoda
deželnega predsednika, je bila v včerajšnem zboru za n
amestnico presvitle cesarice, ki je višja pokroviteljica
tukajšne otroške bolnišnice, izvoljena.

— (lz odborovih séj družbe kmetijske 12. decembra
l. l. in pa 2 januarija t. l.) Došlo je „Novicam“ iz
zadnjih dveh sej sledeče poročilo Po novih volitvah
lanskega občnega zbora se je vsled družbinih pravil na
novo ustanovilo 5 odsekov, ki si družbina opravila
med seboj delé; — prošnja gosp. župnika Trepala na
Selih o zadevah ondašnjega vodnjaka je bila s
priporočilom izročena c. kr deželni vladi; — prošnja
občine Moravske o zadevah tamošnjih sejmov je
soglasno z zbornico kupčijsko bila izročena c k. deželni
vladi z nasvetom, naj dovoli, kar občina prosi; —
centralni odbor je radosten sprejel poročilo o novi
volitvi podružničnega odbora, kateremu na čelu je zdaj
gosp. dr. Poznik; — c. kr. deželna vlada je naznanila
družbi kmetijski, da se sklada ž njo o dnevih, kedaj
da ima letošnja preiskava privatnih plemenskih žebcev
biti v Radoljici, Kranji, Kamniku in Ljubljani, in da
pri teh preiskavah gosp. J. Fr. Seunig, podpredsednik
družbe kmetijske in pa gosp. Schlegel, učenik
podkovstva, zastopata družbo kmetijsko; — deželni odbor
je izročil družbi kmetijski v prevdarek prošnjo
Vipavske tržke občine o zadevah velike naprave
ovčjega sirarstva na Nanosu; odbor je sklenil
nameravano napravo , ki obeta nov napredek kranjskemu
sirarstvu, natanko preiskati in na podlagi temeljitih
pozvedeb svoje mnenje deželnemu odboru izreči; — gosp.
Ogulin je poslal poročilo v trtam zeló škodljivi glivi
„Perenospora viticola“, ki jo je našel v nogradih
dolenjskih; „Novice“ prinesó prihodnjič kaj več o tej novi
uimi; — o predlogih Novomeške podružnice zarad
ciganov in pa zarad dobrih poljskih semen se bode
učinilo pozvedovanje.

(Kon. prih.)

— (Preiskava privatnih žebcev)t za katere želijo
gospodarji dobiti licence za plemstvo letošnje leto, se bode
vršila v Radoljici 24., v Kranji 25., v Kamniku
27. in v Ljubljani 29. dne t. m. Pri tej komisiji
zastopata družbo kmetijsko gosp. J. F. Seunig,
podpredsednik družbe kmetijske kranjske in pa gospod J.
Schlegel, učenik podkovstva in živinozdravstva v
podkovski šoli ljubljanski.

— (Tudi katoliško društvo rokodelskih pomočnikov)
je obhajalo lepo božičnico na novega leta večer. Vsa
njena osnova se je izvrstno izvrševala, res v čast
društvu in v veselje njegovemu marljivemu predsedniku
prečastitemu duhovskemu svetovalcu J. Gnjezdi.
Posebna hvala gre pridnim pevcem , ki so pod vodstvom
prečast. podpredsednika, kateheta Kržiča nalogo svojo
tako lepo rešili, da so večkrat morali na splošno
zahtevanje pesmice ponavljati. Pesmi so se vrstile z
deklamacijami. Lepa narodna božična pesem je obilo
zbrano občinstvo vpeljala v slavnosti tega večera,
katerega še jasneje je razgrnil v prekrasnem govoru
prečastiti častni kanonik gosp. dr. G o ga l a, povdarjaje
edino pravo stališče v socijalnem življenji — stališče
sv. vere, in to stališče je geslo društvu rokodelskih
pomočnikov. Omenil je govornik tudi veselih in
nepozabljivih dni 25letnice tega društva, ko so od blizo in
daleč došla bratovska društva v Ljubljano in jo je tudi
načelnik avstrijskih rokodelskih društev, milostljivi
vojaški biskup gospod Gruša počastil s svojo
navzočnostjo. Za govorom, ki je globok vtis naredil na vse
pričujoče, je sledila deklamacija Virkove „Božične“,
potem pa je zbor zapel pesmico „Danes tukaj, jutri tam“,
za njo nas je vneti deklamator zopet peljal na
Betlehemske trate v deklamaciji „Betlehem“. Dalje je
mogočno zabrenčalo „Morje Adrijansko“, po njem pa zopet
priduhtela lepa „Roža Jerihonska“. Zbor zapoje še
„Popotnico pevca“, vrl društvenik pa nas potem z vneto
besedo pelje tje v Minoritsko cerkev v Kolonijo , kjer
počiva oče katoliških rokodelskih društev — nepozab-

ljivi Kolping, — na posled v pozdrav vsem
sodruštvom se je v slovenskem prevodu še zapela , društveua
pesem“, za sklep pa izvrstno igrala nalašč zato
priredjena gledališka igra „Zamujeni železnični vlak“ , ki je
vzbudila splošno veselje. Vse občinstvo je hvalilo
mnogostransko zmožnost vrlih rokodelskih pomočnikov.
Veselica se je končala z dvema tombolama z lepimi
dobitki. Tako se je od konca do kraja vse lepo izvršilo;
le silna vročina v premajhnem prostoru je potrjevala
resnico obžalovanja, ki ga je slavni govornik v
uvodnem govoru izrekel, namreč to , da družba še nima —
svoje lastne hišice. Naj bi želja ta ne ostala še
„pium desiderium“ predolgo!

— (Božični oratorij), katerega je v podporo deški
sirotnici v nedeljo z velikim trudom in požrtovanjem
priredila Vincencijeva družba, je bil v obče lepo
osnovan, in še posebno, kar se tiče petja, zares krasen.
Predstavljale so se tri žive podobe: 1) Ave Marija, 2)
rojstvo Kristovo in 3) pastirji pri jaslicah, in po teh se je
ravnalo tudi petje. Pred vsako podobo pela se je ena
himna, potem je bil recitativ iz evangelija, ki dotično
podobo opisuje , po recitativu se je pokazala živa
podoba, in potem je sledila zopet himna. Tako pri vsaki
podobi. A, žalibog, zarad premalega prostora in
prevelike gnječe je bil v dvorani presopara zrak, da
umetalni ogenj ni hotel goreti in se zato niso mogle dobro
videti prelepo grupirane, še lepše pa opravljene žive
podobe. Vkljub tej nezgodi gre topla zahvala marljivi
Vincencijevi družbi, ki si neutrudljivo prizadeva, po
različnih potih pridobivati ubozim sirotam milodarov,
preblagim gospicam pa za krasno predstavo živih podob
še posebno iskrena pohvala.

— (Novoletna veselica v Čitalnici) je potrdila v vsem
renome, ki si ga je „Silvestrov večer“ pridobil uže
davno. Odlikovali so se posebno naši pevski zbori in
pa naša izvrstna komika gospoda Kajzel in Rudolf.
Ljubljane pa bi tudi potres ne bil podrl, ko bi se bil
iz dunajskega „partajtaga“ došli „tajčkrainer“ smel
producirati, česar pa policija ni dopustila.

— Tudi „Ljubljanskega Zvona“ 1. zvezek je prišel
na svitlo v lični, nekoliko veči obliki, kakor „Kres“, s
katerim je po leposlovni in znanstveni vsebini dvojček.
Tudi „Zvonu“ na čelu stojí pesmica, za katero sledi
16 različnih člankov. Tako je slovensko časništvo zopet
pomnoženo; naj bi se le tudi pomnožilo število —
naročnikov!

— Žalostna novica nam je došla iz Novomesta, da
je ondi kanonik gosp. Anton Mlakar, ves mož po
volji božji in iskren rodoljub, 30. decembra umrl.
Hvaležen mu ostane spomin v domovini naši!

— Med podobami svitle neveste cesarjevičeve,
princesinje Štefanije je za najboljo spoznana tista,
katero je malal dunajski slikar Weiland. Po tej izvirni
podobi je posnela gospica Ida Künl svojo sliko
princesinje Štefanije, katera je sedaj na ogled
razpostavljena v bukvami Bambergovi. Dunajski časniki
hvalijo to sliko kot mojstersko delo naše umetnice. Radi
opozorujemo naše občinstvo, naj ne zamudijo ogledati
prekrasno to podobo. Gospica Künlova je slikala tudi
svetlega cesarjeviča Rudolfa, čegar podoba se s podobo
princesinje Štefanije v navedeni razstavi vidi. Naj
dostavimo tem vrsticam še to, da jako izurjena umetnica
izdeluje tudi podobe svetnikov in kakor slišimo, lepo
in poceni.

— Naj spolnimo danes, kar smo obljubili v
zadnjem listu lanskega leta, da namreč kaj več povemo,
kako se se je vršila obravnava „Novic“ 24. decembra
pred c. kr. deželno sodnijo. Liedertafelski
predsednik Wawretschka se je pritožil zoper sodbo
c. k. okrajne sodnije ljubljanske, katera je izrekla, da

so „Novice“ opravičene bile braniti se sprejeti
Wawretschkin preklic gledé glasovitega izleta liedertaflerjev
na Šmarno goro in v Medvode, ker je bil oni popravek,
ki ga je Wawretschka v „Novicah“ zahteval, po dokazu
mnozih prič neresničen.

Obravnavo pri deželni sodniji vodil je c. kr.
nadsodnije svétnik Kaprec, prisedniki so pa bili svetniki:
Zhuber, Rehbach in Czech. Pritožnika zastopal
je dr. Suppan, vrednika „Novic“ pa dr. Poklukar.
Poročevalec bil je baron Rehbach, ki je v začetku
bral dotične članke „Novic“, — a tako , da se je uže
pri izrekanji mnogih besedi videlo , da mu je
slovenščina prav ptuja stvar. Ko se je potem prebral se
zapisnik o zaslišanih pričah in 1. sodba z razlogi,
gogovoril je prvi dr. Suppan ter kritiziral najprej
utemeljenje prvega (okrajnega) sodnika, potem priče in
njihove izpovedbe ter sklenil s tem, da „Novice'' niso
ničesar dokazale, kar so trdile, da so se tedaj brez
pravega vzroka branile sprejeti Wawretschkin popravek ter
da naj se njihov vrednik obsodi na primemo denarno
kazen in povračilo stroškov. — Dr. Poklukar na to
poprime besedo ter sklicevaje se na ravno prebrane
izpovedbe prič dokazuje, da so se po izreku ene priče v
cerkvi na Šmarni gori res igrale take viže, da se more
nanje plesati, — da na dalje vse zaslišane priče
potrjujejo, da je vsaj 6 do 7 liedertaflerjev hodilo krog
cerkve in v gostilnici na Šmarni gori brez srajc, ter
da so jih nekatere priče videle v zapetih suknjah,
nekatere pa samo s suknjami ogrnjene, tako, da so spredni
život kazali nag; — nadalje da ena priča trdi, da je
bil med brezsrajčniki Wawretschka sam. Tudi je
dokazano, da je bila prinešena goreča smodka v
cerkev in da jo je tam eden Wawretschkine garde v usta
dejal in kadil, morebiti le z namenom, da mu ne ugasne.
Dokazano je dalje tudi, da so na poti v Medvode
počivali na trati, in znano je, da se meščanom dostikrat
polje kmetovo čisto nič ne smili, češ, da vse to je le
za kratek čas meščanom pripravljeno. Dokazano je
dalje, da je bilo na Svetji, kjer so Liedertaflerji
obedovali , po eni strani kozolca zloženo žito, in da so celó
nekateri izmed družbe svarili druge, ne tako blizo
žita kaditi, — da tedaj ni čuda, ako je sosede skrbelo,
da ne bi se primerila nesreča po ljudeh, med katerimi
po daljni hoji utrujenimi lahko ta ali um globokeje v
kozarec pogleda ter brez slabega namena lanko napravi
veliko nesrečo. Konečno naglaša zagovornik „Novic“
tudi še to, da je takrat vse domače časnikarstvo —
bodi si slovensko ali nemško — imelo skupno dolžnost
braniti čast kranjske dežele zoper lažnjive
telegrame in poročila , katere je na čelu med nasprotnimi
listi prinesla celó uradna „Laib. Zeitg.“, trdeča, da so
„našuntani slovenski kmetje napadli nemške pevce“. —
Takemu hujskanju, ki se je pri konečni sodniški
obravnavi Medvodske dogodbe skozi in skozi za lažnjivo
skazalo , nasproti bila je dolžnost vsega poštenega
časnikarstva , svetu pokazati prave vzroke, zakaj ljudstvo
na kmetih liedertaflerjev po pravici ni moglo biti
veselo. Naši slovenski časniki so to svojo dolžnost
spoznali in se je držali, zato jim pa tudi ni bilo moči
sprejeti zahtevanega preklica, ki je poln neresnic.
Zagovornik potem sklepa s predlogom, naj si. c. k. deželna
sodnija, gledé na vse navedene izpovedbe prič, katere
dokazujejo, da je Noviški vrednik mnogo in dobrih
vzrokov imel, zahtevanega W. preklica ne sprejeti,
po vse potrdi sodbo c. k. okrajne sodnije ljubljanske.

Na to je odgovoril dr. Suppan s sumičenjem, da
so slovenski časniki le laži in obrekovanja trosili, kar

pa dr. Poklukar takoj odločno zavrne sklicaje se na
ravno navedene in po pričah potrjene čine, katerih puhlo
negiranje nasprotnikovo v ničemur ni omajalo, nasproti
pa so uže pri c. k. deželni sodniji dovršene obravnave
dosti očitno dokazale, kako čisto izmišljene in hudobne
so bile laži po širokem svetu raztrošene in brez konca
in kraja prežvekovane ravno po privržencih
liedertaflerjev.

Na to je sledilo posvetovanje sodnikov in oklic
obsodbe „Noviškega“ vrednika na 20 gld. globe s
povračilom stroškov in v sprejetje preklica. — O
utemeljenji te sodbe, katero je neka juristična
posebnost, govorili bomo tudi posebej v „Novicah“ ali pa
v kakem strokovnjaškem listu.

— (Naznanilo našim živinorejcem.) Gospod Andrej
Ditrich, posestnik in trgovec v Vipavi, ima izgledno
lepo kravo s teletom Muriškega plemena (Mürzthaler)
na prodaj. Kdor jo želi kupiti, naj se nemudoma obrne
do njega, da lepo blagó ne pride iz dežele, ker gosp.
Ditrich, ki ima mnogo živine, jo namerava 12. dne t. m.
postaviti na sejm v Sesano.

Novičar iz domačih m tujih dežel.

Z Dunaja. — Zbornica gospôska se bode neki
pomnožila s 17 gospodi, ki jih cesar imenuje; imena vseh
niso še znana, sliši se pa, da je med njimi 7 Poljakov.
Ko je grof Taaffe predložil presv. cesarju imena
novoizvoljencev, ga je cesar iznova zagotovil popolnega
zaupanja svojega in zadovoljnosti s politiko njegovo.

— Nove bankovce po 10 gold. je izdala
avstrijsko-ogerska banka. Stari desetaki od leta 1863.
pridejo ob veljavo tako, da jih bodo do 30. septembra
letošnjega leta le še jemale glavnice in podružnice
avstrijsko-ogerske banke, od 1. oktobra do konca
letošnjega leta pa samo še glavna banka na Dunaji in v
Peštu. Ti novi desetaki so skoro tako veliki, kakor
petaki, pa s plavim robom; tiskani so na obeh stranéh,
na eni nemški, na drugi magjarski.

Iz Celovca. — Prevzvišeni knezoškof Valentin
Wiery je po kratki bolezni, iz noge izvirajoče, 29.
decembra u. 1. umrl. Pogreb 31. dne je bil veličasten,
140 duhovnov ga je spremilo.

Iz Zagreba. — Ban Pejačević je za vse po potresu
poškodovane hiše dosegel lOletni, za na novo zidane
hiše pa 16letni odpust davka.

Iz Carigrada. — Turška vlada še zmerom cinca o
tem, ali naj bi se udala razsodniji evropejskih vlad,
ki hočejo razpor med Turčijo in Grecijo z lepa
poravnati. Zastopniki omenjenih vlad so 3. dne t. m. nov
identičen korak o tej zadevi storili pri sultanu.

— Turška vlada je ukazala, da se vsem
poslanikom in poslaniškim turškim uradnikom po Turčiji in
drugod odtegne plača za en mesec. Turški uradniki se
bodo morali naposled navaditi živeti od zraka.

Žitna cena

v Ljubljani 29. decembra 1880.

Hektoliter: pšenice domače 9 gold. 59 kr. — banaška
10 gold, 75 kr. — turšice 6 gold. 40 kr. — soršice 8 gold.
50 kr. — rži 6 gold. 66 kr. — ječmena 4 gold. 39 kr. —
prosa 4 gold. 87 kr. — ajde 5 gold. 36 kr. — ovsa 3 gold.
5 kr. — Krompir 2 gold. 50 kr. 100 kilogramov.

Povsod se nahaja takih tvarin, ki so dobre za
narejanje tega izvrstnega gnoja. Vkljub temu ga še
malokje vidimo. Naj toraj tu nekoliko takih gnojnih
tvarin navedemo, pa uže naprej rečemo, da ni treba
povsod vseh; jemljo se tvarine katere so sploh pri rokah.

V ribnikih, bajerjih in grabnih nabere se sčasoma
mnogo blata. To blato se je naredilo večinoma tako,
da je dežnica ali snežnica z bližnjih ali daljnih zemljišč
splavila dobro zemljo, gnoj. Pogosto so še ljudje sami
tako neumni in mečejo ali napeljavajo v graben
gnojivne tvarine. V ribnikih pogine mnogo živalic, katere
kot gnoj ostanejo v njih. Vse to nareja blato, toraj je
tako blato gnoj. Vendar ne sme se z njim hitro iti
gnojit, kajti v njem nahaja se tudi okisana prst. Treba
jo je v kompostne kupe nametati in polagoma zgubi
škodljive kisline.

Druga kompostna tvarina je prst, katero dobimo,
kedar griče razvažamo ali sploh zemljišča ravnamo ali
planiramo.

Tudi cestno blato ima v sebi mnogo gnojivnih
tvarin vsled odpadkov od živine, ki po njej hodi. Zato
kaže cestno blato nabirati za kompost. V takem blatu
je tudi kolikor toliko rastlinam koristnih tvarin iz
razkrojenega kamenja. Dalje je za kompost dobra zidna
sipa. Odberejo se veči kosi opeke in ostala sipa je
posebno zavoljo apna prav dobra tvarina za kompost.
Ni tedaj svetovati s sipo ceste navažati.

Jako gnojiven je pepel, posebno lesni pepel, ker
ima v sebi veliko fosforne kisline in kalija, samih
rastlinam potrebnih tvarin. Saj ni veliko dobiti, vendar
jih ne smemo zametavati, ampak za gnoj rabiti. Imajo
v sebi mnogo dušca in kalija.

Plevel posrka iz njiv in vrtov prav veliko
rastlinske hrane in je toraj poln gnojivnih reči. Ne kaže
ga toraj na cesto metati. Plevel na cesti segnjije, a
njegovo seme razpihlja veter in odnese na bližnje njive
in plevel se dalje zareja. Tako se godi na priliko z
osatom. Zato kaže plevel v kompostne kupe zlagati.

Suho grmovje je tudi pripravna snov za
narejanje kompostnega gnoja. Isto velja o vseh lesnih
odpadkih, ki niso za kurjavo. Crknene živali pogosto
zagrebajo blizu sadnih dreves, pa jim več škodujejo, nego
hasnijo. Bolje storimo, če crkneno žival oderemo, mast
izrežemo, drugo pa razsekamo in v kompostni kup
zakopljemo. V mesu namreč in kosteh nahaja se mnogo
gnojivnih snoví, na pr. dušca, kalija in fosforove
kisline, to pa v veliko veči meri, nego v živinskem gnoji.

Tropine, ki ostanejo, kedar sadovje ali grozdje
prešamo, naj se porabijo za kompost, če jih drugače v
prid ne obrnemo. Velike koristi je blato v
straniščih in je močno svetovati, da se marljivo rabi za kompost.

Še mnogo drugih tvarin je porabnih za narejanje
mešanega gnoja. Da kratko rečemo, lahko se obrne za
kompost vse, kar za drugo rabo ni in potrebuje več
časa, da razpade in se razkroji.

Nareja se pa kompost najbolje tako: Na dobro
stlačena tla se nameče 16— 20 centimetrov debelo prsti. Ta
ima nalogo posrkati v sebe vso od zgoraj prihajajočo
mokroto. Na prsteno plast se naloži zopet 10 — 16
centimetrov na debelo razne tvarine, kakoršno smo zgoraj
bili opisovali. Za njo pride zopet plast prsti, na to pa
plast raznih tvarin in zopet prst itd., dokler ni ves kup
1 — 1½ metra visok. Viši ne sme biti. Najzgornejša
plast bodi vselej prst. Zgornji plasti se naredi na sredi
jamica. Naposled se s kolom ves kup od zgoraj na
vzdol večkrat prebode, da nastanejo luknje za gnojnico,
s katero se ima kup večkrat polivati. Gnojnica se
potem po luknjah enakomerno po vsem kupu razteka. Z
gnojnico polivati kompost je močno hasnovito, ker dobi

mnogo gnojnih snovi in ves kup hitreje gnjije, trohní
in se razkroja. Po 2— 3krat v letu je treba ves kup
prekopati in dobro premešati. Vendar kako dolgo ga
imamo trohneti puščati, to se določi po tem, za kaj
ga hočemo rabiti. Za travnike, katerim močno koristi,
treba je dobro strohnelega in prhkega komposta; veči
kosi, grude se mu naj odberejo. Za drevesa in trsovje
ni treba tako drobnega komposta, če ga naravnost na
korenine ne polagamo. Drugače je, če ga na korenine
posipamo. Premalo prhki in tedaj ne dosti strohneli
kompost utegne koreninam škodovati.

Konečno bodi še omenjeno, da z narejanjem
komposta mnogo tvarin dobro porabimo, ker jih v dober
gnoj spremenimo. Drugače bi nam zgubile se brez vsake
koristi. Travnikom, sadnemu drevju, hmelju,
vinogradnikom veliko več hasnejo, kakor navadni gnoj iz hleva.“

Občni zbor kranjske kmetijske družbe

dne 23. novembra 1881.

(Dalje.)

Gosp. Robič bere nekaj stavkov družbinega
poročila, na to se oglasi gosp. Murnik: „Ako bode gospod
poročevalec nadaljeval poročilo o delovanji glavnega
odbora , kakor do zdaj , bode komaj ob 12. uri končal.
Jaz mislim, da o razstavi v Novem mestu ni treba na
drobno poročati, kajti o njej je bilo poročano obširno
po slovenskih in nemških listih, tedaj je stvar vsakemu
znana, kateri se je za-njo zanimal. Nasvetoval bi tedaj,
naj bi gosp. Robič imenoval le naslove posameznih
oddelkov poročila in le to, kjer je treba daljše razprave,
naj bi se prečitalo.“

Gospod družbeni predsednik: S predlogom
gosp. Murnika sem, kar se tiče prihranitve časa,
popolnem enacih misli. Ako nobeden gospodov ne želí
besede (nihče se ne oglasi), smatram gosp. Murnika
predlog sprijet.

Gospoda Robiča prosim, naj nadaljujoč poročilo
imenuje le naslove posameznim oddelkom poročila.

Poročevalec gosp. Luka Robič nadaljuje poročilo,
vstrezajoč predlogu gosp. Murnika. (Ko je poročilo
končano.)

Gospod družbeni prvosednik: Želí morebiti
kateri gospodov o poročili centralnega odbora sploh
besede? (Nihče se ne oglasi.) Tako se je poročilo vzelo
potrdilno na znanje in ta točka dnevnega reda je bila
rešena. Sedaj prehajamo na drugo točko dnevnega reda,
to je predlaganje družbenega računa za 1880. leto in
proračuna za 1882. leto, katerih podrobnosti so bile na
ogled položene v družbeni pisarni.

Prosim gospoda centralnega odbornika Brusa, da
poroča o družbenem računu.

Gospod Brus: Vsota dohodkov 1880. leta je
znašala 6612 gold. 941/2 kr., in ako se prejemnini odbijejo
troški 5802 gold. 25 ½ kr., ostaja v blagajnici koncem
1880. 1. znesek 810 gold. 69 kr.

Gospod družbeni prvosednik: Ali želí kateri
gospodov besede o računu? Gospod vodja Dolenec
ima besedo.

Vodja gosp. Dolenec: Poročilo o računu, po
posameznih zneskih prebrano, nam pleni velik del časa,
med katerim bi se lahko lotili obravnav o važnejših
zadevah. Jaz bi torej nasvetoval, naj se poročilo o
računskih sklepih in o proračunih v prihodnje pošilja
udom vsaj 14 ali 8 dni pred občnim zborom na dom,
da bi imeii priliko, isto na tanko pregledati in bi se
potem pri občnem zboru govorilo le o istih posameznih

točkah računa ali proračuna, o katerih bi kateri ud
želel besede.

Gospod Brus: Vabilo k občnemu zboru
družbenemu se je o pravem časi objavilo v „Laibacher Zeitg.“
in v razglasi se je izrecno poudarjalo, da podrobnosti
družbenega računa ležé na ogled vsakemu udu v
družbeni pisarni. Jaz bi bil z računi natanko izkazal
troške vsakemu gospodu, kateri bi se bil potrudil v
pisarno.

Dohodki družbeni so uže tako zeló pičli in ako se
sprejme predlog gospoda vodje Dolenca, narastó s
tem družbi zopet znameniti troški s tiskovinami in
poštaríno.

Gospod družbeni prvosednik: Meni se zdi,
da je predlog gosp. Dolenca vendar vreden, naj se
oziramo na-nj. Nikakor ni moči zahtevati od
visokočastitih družbenih udov, stanujočih po deželi, naj nalašč
potujejo v mesto, gledat družbenega računa v pisarno.
Po mojih mislih bi se ustreglo predlogu gospoda vodje
Dolenca s tem, da bi podružnicam poslali primerno
število odtisov družbenega računa in proračuna, naj jih
razdelé udom. Menim, da navzlic ne ravno preugodnim
finančnim razmeram bi imela družba vendar to
žrtvovati svojim udom. Isti gospodje, kateri so s predlogom
gospoda Dolenca v tej obliki zadovoljni, kakor sem
ga razlagal jaz, prosim, naj vzdignejo roko. (Predlog
se sprejme.) Centralnemu odboru bode skrb, da se
izvrši. Saj to veljá le za pro futuro. Danes se nam je
posvetovati o podrobnostnih postavkih računa.

(Dalje prihodnjič.)

Amerika našim poljskim pridelkom sila
nevarna.

(Dalje.)

5. Amerikanska moka.

Brž ko so Amerikanci videli, da se pšenica v
Evropo dobro spečá ter da jim je moč leto za letom je
več izvažati, ko jim je bilo jasno, da jim dobiček
pomnoži, vožnino pa posredno zniža, ako svojo pšenico
doma zmeljejo, otrobe tam puščajo ter na evropski trg
spravljajo dobro doma zmleto moko.

Dobrih mlinov imela je Amerika uže delj časa
mnogo, tudi so gledali Amerikanci na to, da so si
napravljali mline blizo krajev, v katerih pšenica raste, da
se na voznini prihrani uže tudi na poti do morja, ter
na mestih, kjer jim je gotova stalna vodna moč. Zeló
ugodno lego v ta namen imate mesti St.
Pavel-Miniapolis v Minesotti na reki Mississippi, katera ima tam
ravno velik pad ter se koj blizo tam na nji začenja
vožnja na ladijah.

Uže leta 1873. bilo je tam 12 velikih mlinov, ki
uže zdaj morejo vsak dan namleti toliko moke, kolikor
je mesto London na dan potrebuje, namreč 12.000
žakljev ali 15.254 met. centov ali v letu 5.567.710 met.
centov. Pripravljenih je pa tam iz reke Mississippi
toliko strug, da je moči in prostora dosti za 25 mlinov v
višini 3 do 8 nadstropij, ki bodo hipoma prekosili
sloveče (15) peštanske mline. Amerikanci učili so se
mlinarstva v Pešti, si naročili tudi tam za obrazec prve
stroje in priprave, in uže to leto bo v Št. Pavlu na
reki Mississippi dodelan nov mlin, kateri bo s 3½ milijona
hektolitrov pšenice na leto zmlel moke v vrednosti 8
milijonov gold.

Zdaj še amerikanska moka ni dosegla v vseh
vrstah dobrote naše moke, najboljših vrst št. O do 3 se
ne more izdelavati, ker tamošnja pšenica neki ni za to;
v slabejih vrstah pa je uže zeló spodrinila našo moko
posebno na velikih angleških trgih.

Kako uvažanje amerikanske moke na teh trgih
raste, kažejo sledeče številke:

Amerikanske moke uvažalo se je po toliko-le met.
centov:

Zdaj je uže na priliko v Amsterdamu amerikanska
moka pri met. centu za 1 gold. 50 kr. do 2 gold.
Ceneja od naše, je pa tudi na priliko vožnina od naše
moke, katere veči del se na Angleško prepeljava čez
Reko, tako visoka, kakor amerikanska za vsaj
trikrat daljo pot.

Nasledek amerikanskih velikih napredkov bil je ta,
da se je leta 1880. razun angleške uže uvažala
amerikanska moka na Holandsko, v Belgijo, na Francosko
in celó v Švico in južno Nemško.

Sledeče številke kazale bodo propad izvažanja naše
moke in hitro rast izvažanja amerikanske moke:

Izvažanje moke od leta 1868. do 1880.:

Iz Avstro Ogerske

Iz združenih
amerik. držav

Izpeljale so tedaj leta

mil. met. centov mil. gold.

Pšenice, turšice, pšenične in turšične moke, kruha,
piškotov, rži in ržene moke, ječmena, sočivja, ovsa in
grisa izpeljale so amerikanske združene države

tedaj v orjaških korakih napredka 2116 odstotkov.

6. Špirit.

Kjer žita ostaja, tam začenja se izvažanje moke in
v enaki meri izvažanje špirita; združene amerikanske
države izdelujejo ga večidel iz turšice. Leta 1880.
pridelale so 392 milijonov, izvozile pa samo 25 milijonov
met. centov turšice, tedaj se uže iz tega razvidi, da se je
je mnogo podelalo v druge izdelke; redno se je mnogo
porabi za pitanje živine, mnogo pa za špirit, katerega
se je leta 1880. nad 345.000 met. centov izpeljalo; v
razmeri z Avstro-Ogersko in Nemško kaže v izvažanji
špirita to-le:

Leta 1880. izpeljalo se je met. centov špirita in
vrednosti v gold. v zlatu :

Prihodnjič pa o amerikanski živinoreji in o
izvažanji tamošnje živine in živinskih pridelkov kaj.

*