NOVICE
gospodarske, obrtniške in narodne.

Izhajajo vsako sredo po celi pôli. Veljajo v tiskarnici jemane za celo leto 4 gold, za pol leta 2 gold., za četrt leta 1 gold.; pošiljane,
po pošti pa za celo leto 4 gold. 60 kr., za pol leta 2 gold. 40 kr., za četrt leta 1 gold. 30 kr.

V Ljubljani v sredo 3. januarija 1877.

Obseg: Razglas gospodarjem, ki želijo semena Ruskega lanú. — Kako stoji z uravnavo zemljiškega davka. — Predivstvo
pa drugo kmetijstvo na Gorenskem. — Gospodarska novica. — Domovina naših poljskih rastlin. — Popotne
črtice. (Dalje.) — Slovansko slovstvo. — Novice iz Turčije in o Turških zadevah. — Mnogovrstne novice. — Naši
dopisi. — Novičar

Gospodarske stvarí.
Razglas gospodarjem,
ki želijo semena Ruskega lanú.

Družba kmetijska Kranjska bode prihodnjo
spomlad zopet v stanu, gospodarjem našim pravo seme
Ruskega (Rigajskega) lanu iz državne podpore po niži
ceni dati, kakor je na prodaj v štacunah.

Da pa odbor vé, koliko semena naj naroči, zato
vabi gospodarje, kateri želijo tega lanú, ki v vsem
prekosí naš domači in vsak drug lan, naj se kmalu, zadnji
čas pa do Svečnice, oglasijo pismeno ali ustmeno v
pisarni odborovi, da se potem vé, koliko ga bo treba
skupaj naročiti. — Ker pa je družba kmetijska
Kranjska za letošnje leto veliko več državne podpore za
nakup Ruskega lanú dobila, zato moremo kupce že zdaj
zagotoviti, da ga bodo letos cenejše dobili.

Glavni odbor družbe kmetijske Kranjske
v Ljubljani 1. januarija 1877.
Kako stoji z uravnavo zemljiškega davka?

Nič kaj prida! — to je kratki odgovor na to
vprašanje, kateremu bodo pritrdili gotovo vsi, ki vedó,
kako se vrši ta stvar.

Državni zbor je za opravila uravnanja zemljiškega
davka po postavi od 24. maja 1869. za letošnje leto
zopet dovolil 2 milijona in 700,000 gold. Po takem bodo
stroški te uravnave s prištetimi 16 milijoni gold., ki so
se dozdaj potrosili, koncem leta 1877. znesli okoli 19
milijonov gold.

Koliki stroški že dozdaj, in koliko jih še bode —
zraven njih pa čedalje veče denarne stiske države in
pa ljudstva!

Stvar je tedaj resnega prevdarka vredna in
ljudstvo ima pravico vprašati: koliko se je s potrošenimi
19 milijoni dognalo? in ali so toliki stroški dosedanjih
6 let v primeri s tem, kar se je že dognalo?

Vlade in državnega zbora dolžnost je tedaj strogo
prevdariti to vprašanje in na vso moč delati na to, da
se odstranijo ovire vspešnemu delovanju in na njih
mesto postavijo zdrave razmere. Da bi bili večinarji
državnega zbora namesti mnozih druzih nepotrebnih
rečí postavo od leta 1869. v resen pretres vzeli,
koristili bi bili državi in davkoplačevalcem, zlasti ako bili
bi z ozirom na dosedanje skušnje vladi na srce

položili, da je živa potreba, predrugačiti formelno
postopanje pri uravnavi zemljiškega davka, da bi se
opravila v vseh stopinjah bolj po prostem uredila, po
takem zlajšala in vprihodnje zdatnejši vspehi dosegli,
— dalje pa, da bi z ozirom na velike stroške, ki jih
stane uravnava zemljiškega davka, se stvarilo ne le kaj
pravega, temveč tudi kaj stanovitnega. Vsaj menda
deželni nadzorniki, cenilni referentje in zemljemerci
vedó sami, da vkljub napeti fizični delavnosti se pri
vcenitvi ni dalo kaj več opraviti, kakor so dozdaj
opravili, a da oni niso tega krivi, ampak silno zmotana
izvrševalna mašinarija, ki jo postava od 1869.
predpisuje; namesto delavnosti na polji stopilo je pisarij brez
konca in kraja. Zato treba tù radikalnega
predrugačenja dotičnih predpisov, da se prihrani časa in
stroškov. Obrnemo se pa tudi na tiste gospode, ki stojé
v okrožji eksekutive, naj odkritosrčno razodenejo
svoje skušnje na višem mestu; naj nikar v znoji
svojega obraza ne delajo proti svojemu boljemu
prepričanju, naj nikar molčé ne trpijo, ampak kar naravnost
naj rečejo: „tako ne gre“. „Das Todtcschweigen von
Missständen, das bei uns in Uebung ist, hilft nicht zu
Erfolgen“ — pravi časnik družbe kmetijske Koroške —
in pravo trdi.

Prenaredba formelne izvršitve postave
od 24. maja 1869. je neobhodno potrebna, sicer ne
pridemo z uravnavo zemljiškega davka nikakor naprej, —
časa in denarja potrosilo se bode neizmerno, pa izvršilo
se ne bo nič pravega.

Predivstvo pa drugo kmetijstvo na Gorenskem.

Z ozirom na lanski kmetijski shod v Stari Loki.

Spisal Andrej Piskar.

Znano je, kako razširjeno je bilo nekdaj predivstvo
in platnarstvo v okolici Loški. Po vseh hišah so predli
in tkali, sosebno pozimi, ter prodajali svoje izdelke daleč
v vnanje dežele. Tako so si pridobili lep zaslužek. Pa
zdaj je vse, toliko da ne popolnoma nehalo. Spodrinile
so jih mašine, preroditeljice novega časa. To se je
godilo povsod, in to je napravilo krizo, katere nasledki
jako daleč segajo, posebno v delavske kroge. Po drugih
deželah je ta kriza že po večem prestana in poravnana,
al pri nas še le dosega vrhunec svoje nevarnosti in
sile. Zato je zares skrajni čas, da bi se začelo resnobno
misliti na sredstva, s katerimi bi bilo mogoče
obvarovati propada, posebno naše male obrtnije.

Nekdaj so kmetje po tej okolici pridelovali veliko
prediva, veliko so ga pa še kupovali od drugod, iz
Dolenskega in Koroškega, da so imeli kaj dela pozimi.
Sedaj pa, ker je platnarstvo opešalo, tudi lanú ne
sejejo več toliko, še celó za domače potrebe ne dosti, ker
pravijo, da jim drugi pridelki, posebno krompir, več
vržejo, ker jih lahko prodajo v bližnja mesta in po
železnici v Trst. Rea ima že po svoji naravi krompir rad
gorko suho zemljo, kakoršna je v oni okolici bliže
Save, ker tam tudi lan ne storí kaj prida. Toda bolj
močna ilovnata in vlažna zemlja v obližji hribov in ob
Savi se lanu posebno prilega in tam bi ga ne smeli
opuščati. Če prav zdaj ne napravljajo platna, kakor
nekdaj, vendar se tudi surovo predivo dandanes lahko
— in dobro prodá, Če je lepo in trdno. Pa kakor povsod,
tako tudi tukaj tožijo kmetovalci, da je domač lan slab
in se ne splača ga pridelovati, ker delavci preveč
stanejo in gospodarju nazadnje malo dobička ostane. Mnogi
sejejo tukaj koroško seme, ki ga dobijo iz okolice nad
Feldkirchen-om in ga hvalijo, da je boljše, kot naše
domače. Nekateri so tudi začeli sejati rusko seme, ki
jim dobro stori, samo drago se jim zdi.

Da bi izdelovanje prediva po novem in boljšem
načinu ne samo pokazal, ampak da bi se tega tudi
privadili, smo ob določenem dnevu pripeljali potrebno
orodje, katero sem s seboj imel, do terilnice, kjer so
delavci in delavke ravno izdelovali predivo. Sprva so
vsi nekoliko začudeno ogledovali orodje in komaj sem
napravil delavke, da so poskusile. Pa kakor hitro so
vidile, da se na novem orodju lože dela in boljše blago
napravi, so se koj vse poprijele novega izdelovanja in
nazadnje sem moral še orodje tam pustiti, da so
izdelale vse blago, kar so ga imele še za to leto. Se ve,
da sprva jim ni šlo tako po vrsti, ker niso bile še
vajene, pa dopadlo jim je koj tako, da so popolnoma
odobrile novo napravo. Opomniti moram, da tudi tukaj ni
dopadlo otrepanje na Belgijskem stolu, marveč smo lan
samo na terilnici strli i potem so ga z navadnimi
trlicami otrepale, kar jim je prav dobro od rok šlo in so
napravile blizo tako blago, kot se more napraviti na
Belgijskem stolu. Od tega izdelovanja bom skusil o
svojem času več govoriti. Sicer pa morem reči, da so
terice v tej okolici prediva tako vajene, in imajo
spretnost v svojem poslu, da malokje tako.

Iz tega se vidi, da se naši kmetje radi poprimejo
vsake dobre reči, če vidijo, da je res dobra; samo
treba je, da se jim stvar dopové in delo pokaže, tako
dolgo, da se prepričajo in poskusijo sami. V vseh rečeh
se dá pri nas napredovati , samo treba je prav delati
in stvar od prave strani prijeti.

Ker sem tudi tukaj se nekoliko ogledal po okolici
v posamesnih vaséh, naj mi bo dovoljeno, da ob
kratkem spregovorim o razmerah tukajšnjega in sploh
Gorenskega kmetijstva v obče.

Če človek potuje po naših poljanah in višavah
gori okoli Kranja, Kamnika, Loke, Radoljice,
opazil bo sicer, da nekdaj jako živa obrtnija v teh
krajih pojema od leta do leta, kar je žalostno znamenje,
da so se časi spremenili, ali pa mi ne ž njimi! Toda
na drugi strani pa se kaže veselo znamenje, da
kmetijstvo v obče napreduje, če tudi počasi, vendar se od
leta do leta boljša. Očiten napredek v živinoreji po
neprecenljivi državni podpori, za katero se si. naša
družba kmetijska veliko prizadeva, — precej razširjena
sadjereja, za katero so si posebno nekateri rodoljubi
veliko prizadevali in si še prizadevajo, — dalje, rasteča
omika med ljudstvom (izvzemši nekatere tamne strani
med mladino), ki jo pomagajo širiti šole in društva,
posebno Mohorjevo, ki je po Gorenskem zeló
razširjeno, vsa ta in enaka znamenja kažejo, da je kmetijstvo

tukaj v mnogo boljšem stanu, kot na Dolenskem. K
večemu blagostanu med kmetijstvom pa tudi veliko
pripomore to, da je zemlja tukaj bolj primerno
razdeljena. Kmetijska zemljišča so nekoliko veča, živinoreja
je bolj razširjena. Tudi pridelki se tukaj lože in boljše
prodadó zavoljo bližine mest in takih obrtnij, kjer se
jih mnogo potrebuje, zraven pa še železnica. O kaki
posebno veliki stopnji napredka pa tudi tukaj ne
moremo govoriti, ker do izgiednega umnega kmetijstva,
kakor bi moralo biti in bi lahko bilo, je še dalječ.
Vendar pa smemo upati, da bodo naši Gorenci še daleč
prišli, ker imajo jako ugodne razmere na vse strani.
Zato je pa treba, da neutrudeno delajo in si
prizadevajo naprej.

Kar okolico Loško posebej zadene, so glavni
pridelki in dohodki tukajšnjih kmetovalcev: živinoreja,
nekaj žita, kolikor ga morejo odprodati, krompir,
deteljno seme in nekaj lanenega semena, in pa sadjereja.
Sploh se tukaj vse precej lahko prodá v Kranj in v
Ljubljano, posebno odkar je železnica. Sadjereja je po
nekaterih vaseh posebno razširjena in mnogi skupijo
lepe denarje, posebno za jabelka, ki gredó v Trst in
dalje čez morje. Žalibog, da lani ni bilo cempera sadja,
ker je mraz spomladi vse pokončal. Po nekaterih vaséh
se vidijo skoro pri vsaki hiši lepe drevesnice. Posebno
ima lepih mladih dreves na izbiro gospodar Porenta
v Pevnem. Tudi čebeloreja je precej razširjena in
posebno o ajdi, kedar je letina ugodna, donaša precej
dobička.

Gospodarske novice.

* Novo sredstvo zoper gobe, ki rastejo po lesu v
hišah, se je zvedelo po smrti mizarja Schwarze-a, ki
je bil iz Dunaja domá, pa je v Londonu kot sila bogat
mož umrl, ki je milijone zapustil. On pred smrtjo ni
nikomur skrivnostnega sredstva razodel; vse je pa rado
le od njega lesovje kupovalo zato, ker je porok bil, da
se 10 let gobe ne primejo njegovega lesa. Skrivnostno
njegovo sredstvo zoper pohišne gobe bilo je pa to: En
del olja sladke skorje (kasije), en del lesnega
katrana (Holztheer) in pa en del navadne ribje masti
(thran); s to zmesjo se trikrat namaže druga stran dilj
ali desek itd., predno se porabijo v svoj namen. Po
zaznamkih, katere so po smrti Schwarzevi našli, se
sme misliti, da posebno olje sladke skorje je tisto
sredstvo, katero popolnoma pokončá trdovratno hišno
gobo, pa tudi les tako predrugači, da v njem pohišju
in zdravju ljudi škodljivo gobno seme zatare.

Podučne stvarí.
Domovina naših poljskih rastlin.

Skor no eno žito in skor noben drug poljski
pridelek ni izprva pri nas domá bil. Vse smo dobili iz
druzih daljnih krajev svetá.

To naj bi, memogredé rečeno, vsi tisti pomislili, ki
se dandanes upirajo vpeljavi kakega novega sadeža z
besedami: „to ne bo storilo pri nas“.

Rekli smo zgoraj, da vse naše poljske pridelke
smo dobili iz tujih krajev svetá, temu moramo pa zdaj
dodati to, da vsak sad, prinešen iz tujega kraja, se
nekoliko izvrže po zemlji, podnebji in druzih
vremenskih razmerah bolj ali manj. Tako se je tudi zgodilo
z vsemi poljskimi rastlinami, katerih prvotno domovino
bomo tukaj na kratko opisali.

Pšenica spada med žita, ki so najbolj razširjena
po svetu. Zgodovinsko je dokazano, da so pšenico že
leta 2822. pred Kristusovim rojstvom v Kini sejali pod
cesarjem Chin-nong-om. Še dandanes se divja nahaja
v severni Indiji. Izvržek ste jara pšenica z resastim klasjem
in pa polju zeló nadležna pirnica.

Rž se divja nahaja v Siciliji in v vzhodnih
krajih zmernega podnebja. Seje se ozimna in jara rž. Po
novejših poročilih so divjo rž našli v deželi Hemšin
severne Azije 5 — 6000 čevljev nad površjem morja; po
takem je podoba, da je rž domá v vseh krajih
zmernega podnebja.

Ječmen je tudi ozimin ali pa jari. Že v
starodavnih časih so ga v Egiptu in Palestini sejali.
Njegova domovina je med Beku m Luko r on v
planjavah Hvalinskega (Kaspiškega) morja. Ječmen so že
pred ržjo bolj omikani narodi sejali, ki je po svetu
najbolj razširjen. Ljulika, ki se pogostoma nahaja med
ječmenom, je tudi sorodna sorta ječmenova.

Oves so začeli kmetovalci še le pozneje sejati in
to le za krmo živinsko. V goratih krajih Škocije,
Švedije in Norvegije je oves najvažnejše žito, zato, ker
zavoljo mrzlega podnebja druga žita ne zorijo. V naših
deželah je devetero izvržkov divje rastočih; tako
imenovani „divji oves“ se kosi za živino kot tečna trava.

Ajde Rimijani in Grki še niso poznali. Prišla je
ajda iz južne Rusije; pozneje se je pa po svetu tako
zaplodila, da skor povsod, posebno pa v goratih krajih,
tudi divja raste.

Lan je ena najstarejih rastlin, ki jo kmetovalci že
od nekdaj obdelujejo. Prišel je iz okolice Kavkaza
in se je s preseljevanjem ljudstev zaplodil v zahodne kraje.

Rajž (laško pšeno) so v Kini že leta 2822. pred
Kristusovim rojstvom pridelovali; vsakako je verjetno,
da je prišel rajž izprva iz vzhodne Indije. Zanimivo
je pa tudi to, da rajža, ko je Amerika najdena bila,
nikjer tam niso našli, in so ga še le v 16. stoletji
začeli pridelovati. V Evropi ga največ pridelujejo na
Laškem (od tod tudi slovensko ime „laško pšeno“),
Španjskem in Turškem.

Vinska trta spada tudi med najstareje sadeže,
kajti že sv. pismo govori o njej. Tudi ima vinska trta
sanskritsko imé, katero priča o veliki starodavnosti
njeni. Vsakako je domovina trte med črnim in
hvalinskim morjem, kjer se divja trta prav pogostoma nahaja
in sicer brez obdelovanja z obilnim in najboljim
grozdom. Dozdaj je 1400 različnih trtnih plemen znanih.

Krompir je iz Španije leta 1588. v Italijo, in
pozneje po Angležih na Irsko prišel. Domovina
krompirjeva je Amerika, kjer so ga na Kordiljerih divjega
našli. 1586. 1. ga je Angleški admiral Dracke na
Angleško prinesel, kjer so ga izprva sadili samo na vrtih.
Dolgo se je mislilo, da krompir ni zdrava jed, in še le
lakota 30letne in še bolj 7letne vojske ga je razširila
po svetu. Leta 1616. so ga pri kraljevi mizi v Parizu
prvikrat jedli, na Pruskem se je razširil še le l. 1720.

Zelju (kapusu), kakor tudi ohrovtu,
kolerabam in karviolu prvotna domovina je primorje
Angleško, Jutlandsko in Seelandsko, kjer še dan danes
divje raste.

Konoplja je bila tudi že v starodavnih časih
znana, tudi njeno imé se nahaja že v sanskritu.

V Evropi se v divjem stanu nahajajo: Ogeršica,
korenje, detelja, žefran, pesa, hmelj, jagode (rdeče),
češnja, jablana in hruška, bodeče grozdiče, ribezelj,
grah, riček, grašica itd.

V severni Aziji: Vinska trta, sliva, marelica,
oljka, laški oreh, dina.

V južni Aziji: Čaj, limona, banana.

V severni Afriki: Datelj.
V srednji Afriki: Kava in bombaž (pavola).
V srednji Ameriki: Sladkor, tabak, kumara,
rožeč.

V južni Ameriki: Kakao in ananas.

Ozir po domovini.
Popotne črtice.

Spisal političen sitnež.

(Nadaljevanje iz lanskih listov.)

V Mokronog sem tedaj „per tot discrimina
rerum“ srečno dospel.

Proti večeru, ko sem čul, da lahko prenočim v
Rozmanovi gostilnici, grem še nekoliko nazaj v trg.
Da bi nekoliko spoznal ljudi glasovitega nemčurskega
gnjezda, kjer se res z mokro nogó hodi po zemlji
slovenski, vkrenem v gostilnico sredi trga. Tu se prične
sledeči pogovor med mano in krčmarico, ponosno
žensko, po „purgarsko“ oblečeno:

Ona: Kut'n tok! Bos šofens?

Jaz: Pol litra vina.

Ona (ko se vrne z vinom): Su! — Bos? kenens
niks tajč?

Jaz (smehljaje se): Pač, nekaj bolje že, ko vi.

Ona (čmerno): Su! Vorum šprehens ober nit?

Jaz (smehljaje): Zato, ker mi uho pravi, da tudi
vi bi lože in lepše govorili slovenski, kakor nemški.

Ona (razžaljena): Slovajnsku? Jaz ne znam
slovajnsku.

Jaz: No, kaj paje to, kar zdaj govorite, druzega,
ko slovenski?

Ona (v dolenskem narečji): Kranjsko! Mi smo vsi le
Kranjci, od tiste slovenske neumnosti nočemo tu nič
vedeti. (Čedalje bolj razjarjena.) O, pri meni to nič ne
veljá. Jaz sem že en par pjontarjov spodila, ki so
hoteli, da bi bila namesti „talar“ rekla „krožnik“. Tega
jaz nič ne nucam. Če so tudi oni tak Slovenec, naj pa
kar gredó, vedo kaj! Tako je pri nas! (Se vstopi brez
sape pred me in me prav hudo gleda.)

Jaz (z mirnim smehom): Ne jezite se tako, Mutter!
jeza škoduje zdravju. Vsaj vam ne branim govoriti,
kar hočete in znate, če prav turški.

Ona: Menim da! Pa da bi jest ne znala nemški!
O, to je pa preveč! Sem že govorila s pjontarji,
oficirji, pa mi še ni nobeden kaj tacega rekel.

Jaz: Tega tudi jaz nisem trdil, ampak rekel le,
kar je res, namreč, da bolje govorite slovenski, ko
nemški.

Ona (strašno huda): Jaz ne znam slovenski, jaz
govorim le kranjski, zastopijo ?

Jaz: Dobro! Tedaj mi povejte po kranjski,
koliko veljá to vino?

Nassenfuska mi pové račun, potem pa se obrne k
dvema človekoma, na videz tržanoma, ki sta najni
mikavni pogovor molčé poslušala, in se jezí dalje, češ, da
si ne dá po nobenem človeku ukazovati, kako bo
govorila, in da ne govori slovenski, ampak kranjski itd.
Moža jej prikimujeta ter me jameta že bolj pisano
gledati in ko celó eden reče: „prav imate; kdo bo nam
kaj zašafoval, in celó tak le, ki še ne vemo, kdo je in
od kod pride“ — — vržem jaz naglo denar na mizo
ter odidem; krik „razžaljene“ nemčurke pa mi buta na
uho še, ko sem že zunaj.

Dogodba ta mi je vzbudila čudna premišljevanja.
Kaj tacega se mi še ni pripetilo. Tako tuje maslo so
zatrosili med ljudstvo različni uradniki, grajščaki in
oskrbniki, katerih je ravno v Novomeškem okraju to-

liko, kolikor menda nikjer drugod ne. Do zdaj sem
tako zagrizenost doživel le pri moškem spôlu, nikakor
bi se pa ne bil nadjal najti jo pri ženski, ženi tržnega
krčmarja, katera bi že ravno v interesu svojega
zaslužka morala biti bolj ponižna in potrpljiva. Žalostna
majka Slava! Če bo kedaj razstava nemčurjev v
Ljubljani, ta Nassenfuska zaslužila bi, da jo posadijo na
prvo mesto. Koliko časa bo še treba, da se tù iztrebi
nemčurski plevel! Človek bi res kar s kože skočil, če
sliši, kako oslepljeno je tù ljudstvo, ki pa vendar-le
vedno toži o strogem iztirjevanji davkov. Skoro bi
človek mislil, da so pogoste posilne sodnijske prodaje
posestev po teh krajih kazen Božja za grehe zoper to, da
ti ljudje hočejo kaj druzega biti, kakor to, za kar jih
je Bog vstvaril.

Premišljevaje pridem nazaj v Rozmanovo
gostilnico. Noč je že in za prvo mizo sedi več gospôde.
Ker mi ni znan noben obraz, sedem po kratkem
pozdravu za drugo mizo. Tik za mano vstopi tržansko
oblečen človek in sede na drug konec meni nasproti.
Med omikanimi ljudmí se kmalu prav lahko najde
predmet za kak pogovor, zato smo tudi mi kmalu v
besedah. Jaz omenim med drugim tudi rev tukajšnjih
prebivalcev in pogostih eksekucij zarad davkov. Kar
se vtakne človek, ki je za mano prišel v sobo, vmes
in s krohotom pravi: „Če se vam kmetje tako smilijo,
pa vi za-nje plačajte davek. Če pa tega ne storíte,
potem pa tiho bodite.“

Strmeč nad tako drznostjo in neumnostjo se
obrnem k drugi mizi, kjer sedé bolj omikani gospodje, in
pravim: „Ne zamerite, gospôda, jaz mislim, da sem v
omikani družbi in da nisem dal povoda v to, da bi me
kdo smel žaliti.“

Besede moje napravijo nekako senzacijo. Na to pa
se oglasi eden izmed gospodov in nasprotniku mojemu
ukazavši, da naj molči, opraviči družbo meni rekoč,
da oni človek nikakor ni njihove druščine, in me
povabi prisesti k njim, kar radovoljno storim.
Pomenkovamo se še marsikaj, dokler ne odide veči del družbe.
Le gospod, ki se je tako potegnil za me, ostane še pri
meni in pri prijaznem pogovoru nama večer prenaglo
mine. Pozno je že, ko se podam v lično sobo in na
prav dobro posteljo k pokoju. Sladko spanje mi vzame
spomin na neprijetni dogodbi prejšnjega dné.

Drugo jutro, dobro podprt po izvrstnem zajutrku,
katerega dobim po prijaznosti in posredovanji gori
omenjenega gospoda, vzamem slovó od Mokronoga in se
napotim proti Škocijanu. Na klancu me doide kmečka
ženica, ki me ogovori z vprašanjem, kam sem
namenjen. Ko jej to povem, pravi: „Ravno prav, greva pa
nekaj časa skup.“ Meni je to prav všeč, ker sem se
nadjal v pogovoru ž njo izvedeti marsikaj za-me
mikavnega. In nisem se varal, kajti pripovedovala mi je,
kako se tu in dol proti Šentjerneju in
Kostanjevici vse grajščakov, uradnikov in beričev bojí, da
duhovnov beseda ne veljá dosti, da so ljudje zeló
zadol ženi, in marsikaj druzega žalostnega. Pot je samotna,
toraj mi je pogovor s staro ženico prav všeč. Ko pri
nekem mlinu vkrene v stran, sem zopet sam na dobri
cesti, ki se po dolini drži večidel vode. Vasí tù dolgo
ni, le posamezne revne hišice stojé ob cesti. Solnce
pripeka hudó, zato stopam bolj priležno premišljevaje
to, kar sem včeraj doživel in danes zvedel iz ust stare
ženice, ki je sama posestnica. Toda proč s takimi misli,
jaz sem šel na potovanje razveseljevat se, jeremijade
lahko v Ljubljani pišem. Zato kviško z glavo in oziraj
se krog sebe po veseli naravi!

In res! narava je vredna občudovanja; povsod
zelene gorice — rumeno zelene po trtnem perji, vse polno
je vinogradov. Pogled ta mi kmalu prežene tužne misli,

zopet si zasmodim „eno dolgo“ in veselje se mi povrne
v srce, da jamem brenčati: „Oj radostno potovanje“ —
a ta pot ne ironično, kakor po Kočevskem, ampak s
polnega srcá.

(Dal. prih.)

Slovansko slovstvo.

* Občna zgodovina za višje razrede narodnih in
meščanskih šol. V nemškem jeziku spisal prof. dr.
Netoliczka , poslovenil Ivan Lapajne. V Mariboru 1876.

Dobra misel bila je ta, da je čestito vredništvo
„Slov. učitelja“ v svojem listu v posamesnih oddelkih
priobčevano „občno zgodovino“ v posebni knjižici, 6
pol obsegajoči, na svitlo dalo pod gori navedenim
naslovom, kajti knjižica je po vse pripravna, da pride tudi
v roke ukaželjnega našega priprostega naroda. Zato naj
bi je nobena kmečka čitalnica ne pogrešala. V
zagotovilo tega podamo našim čitateljem spodaj en
odlomek za pokušnjo, da vidijo, kako je prof.
Netoliczka obdeloval svoj predmet in gosp. Lapajne
nemško besedo poslovenoval. — Pri tej priliki pa
vprašamo gosp. prevodnika: ali ni prav živo čutil, ko je
knjigi naslov napisal „za više razrede narodnih in
meščanskih sol“, da izraz „narodnih“ namesti ljudskih
na tem mestu nikakor ni na pravem mestu? Ali mar
meščanske šole niso tudi „narodne“ šole? in prav
v tistem pomenu, ki ga je v 20. listu „Slov. Učitelja“,
našim trditvam nasproti, „narodni učitelj iz Kranjskega“
zagovarjal? Da se nočemo pričkati za malenkosti, sme
nam rodoljubni „učitelj iz Kranjskega (?)“ verjeti že
zavoljo tega, ker nismo odgovarjali na njegov članček;
danes pa se nam nehoté prilika ponuja, še enkrat reči,
da njegovi dokazi v gori navedenem listu nas nikakor
niso mogli preveriti, ker s pogreškom, če tudi
književnim, se ne dá zagovarjati pogrešek, in „bližanje
Slavjanov““ v napakah ne veljá. Naši najbližji bratje
na jugu imajo „pučke škole“, „pučki koledar“ itd.,
kajti oni, kakor mi razločujejo „nation“ in „volk“.
Vsaj pa tudi vsakdo dobro vé, da naše ljudske šole
morale bi po vse biti narodne, al — da žalibože —
niso! Marsikak „Volksschul — Inspektor“ bi po pravici
še prav hud bil, če bi ga „narodnega“ nadzornika imenovali.

Pa sapienti sat! Pustimo to in spolnimo raji gori
dano obljubo in podajmo čitateljem odlomek iz
pohvaljene zgodovine, namreč §. 25:

Carigrad premagan po Turkih.

Začetkom 15. stoletja je bilo grško cesarstvo jako
oslabelo. Notranje vojske, cerkveni prepiri in nezmožni
cesarji, to so bili vzroki, da so Osmani ali Turki
naprej v grško cesarstvo drli.

To ljudstvo je imelo prvotno svoje sedeže ob
kaspiškem morji, podvrglo si je pa v 14. stoletji pod
vodstvom Osmana severo-zahodni del Male Azije. Njegov
naslednik si je dal naslov „sultan“ ali „padiša“, in
osnoval si je iz mladeničev premaganih narodov tako
imenovane janičare, ki so bili njegova osebna straža.
V Mali Aziji so se Turki vedno bolj in bolj
razširjevali, in kmalu celó v Evropo silili. Bali so se takrat
posebno Bajezida, ki so ga po hitrosti njegovih zmag
tudi „blisk“ imenovali. Že ta bi bil Carigrad skoraj
dobil , ako bi se ne bil moral v Malo Azijo povrniti,
kjer se je bojeval zoper došle Mongole. A ti so bili
Bajezida pod vodstvom Timurja pobili. Toda po
njegovi smrti opomogli so se Turki zopet dobro in
Mohamed II. je začel z vojsko 250.000 mož Carigrad
oblegati, ki se je le z 10.000 možmi branil. Naskoki
na mesto so se od Turkov pogostoma ponavljevali, pa
zastonj. 53 dni je trajalo oblegovanje, a naposled so

divji sovražniki vendar le pridrli v mesto, kjer je bilo
strašno morenje. Cesar Konstantin sam je padel v boju
in junaško umrl. Kri je po mestu v boju s Turki kar
curkoma tekla; kar je ostalo kristijanov, bili so sužnji
Turkov. — Tako je končalo vzhodno-rimsko cesarstvo
leta 1453. Polu mesec je bil postavljen tam, kjer je
prej bil križ zasajen; Carigrad se je imenoval
Istambul in bil glavno mesto turške države.

* „Лicт зa нapoд“ — se zove nov časnik, ki je v
Novem Sadu jel izhajati začetkom decembra meseca
1876. leta, namenjen bolj prostemu ljudstvu. Izdajatelj
in odgovorni vrednik mu je Emil Čakra, slavnoznani
rodoljub in Srbski pisatelj. — Kakor kaže začetek, je
vrednik pravo pogodil, da jemlje posebno ozir na niže
ljudstvo, ter je podučuje o stvaréh, ki se blizu tičejo
njega. Nahajajo se namreč v listu sestavki
raznovrstnega obsega, ki so pisani v prav umljivem jezici. Ob
javljajo se v „Listu za narod“ spisi o narodnih,
gospodarskih in naravoznanskih stvaréh , za kratek čas se
skrbi z povestimi in smešnicami in trgovec bere v listu
tudi tržna poročila in oglase. — Mi iz srca želimo g.
E. Čakri obilo naročnikov in priporočamo list tudi
našim rojakom, ki umó srbščino. — „List za narod“
izhaja vsako nedeljo in veljá za celo leto 4 gold., za
pol leta 2 gold., za četrt leta 1 gold., in za mesec
50 krajc.

*„Pučke novine“, časopis za gospodarstvo, obrt i
narod — od novega leta počenši zhajajo v Zagrebu
pod vredništvom Ljudevita Tomšića vsako soboto na
celi pôli. „Pučke novine“, pisane so prav po domače,
tako, da jih tudi vsaki Slovenec brez najmanje težkoče
razumeti more; ker vemo, da naobraženi Slovenci radi
segajo po hrvaških spisih in časopisih in da je čedalje
veča potreba, da se hrvaški in slovenski narod vsaj v
književnem obziru združuje, priporočamo ta novi list
vsem rodoljubom Slovencem, temveč, ker so bo ta list
posebbno tudi na slovenske razmere oziral. Cena za vse
leto 4 gold. 60 kr., za pol leta 2. gold. 30 kr., za četrt
leta 1 gold. 15 kr. Naročnina naj se pošilja
„knjižari Mučnjak i senftleben“ duga ulica v Za
grebu. Prva številka je že gotova, ter se vsakemu
naročniku koj odpošlje.

V Zagrebu 26. decembra 1876.
Knjižara Mučnjak i Senftleben.

Politične stvarí.
Novice iz Turčije in o Turških zadevah.

Za božične praznike je Turčija, kakor je zadnji
naš list poročal, Evropskim vladam napravila veliko
komedijo ; proglasila je namreč s strelom topov
ustavo. In kaka je ustava? Taka, kakor komedijanti
opico oblačijo v štucarja, kedar ima plesati pred gledalci.
Sultan je kalif, ) to je, glavár muhomedanske vere;
podložni se zovejo Otomanci; državna vera je islam
(turška vera), druge vere se samo trpijo; državni
zbor ima dve zbornici: ena se zove senat, druga je
zbornica poslancev, ki se sestavlja po poslancih
iz pokrajin in sicer tako, da pokrajine, kjer so v
večini mobamedanci, volijo dve tretjini mohamedancev,

pokrajine pa, v katerih so v večini kristijani, polovico
mohamedancev za poslance; po tem takem bi bila
zbornica poslancev vsakako po večini turčinska.
Tem glavnim točkam Turške ustave pripetih je še
nekoliko določeb o svobodi tiska in zborovanja, o
dolžnosti šolskega poduka, o enakopravnosti vseh pred
postavo, o pravici vseh podložnikov kakoršne koli vere
do državnih služeb itd. po izgledu modernih ustav na
papirji. Po tem je lahko razumljivo to, da so Evropski
poverjeniki v Carigradu Mi d ha to v o naznanilo o
razglašenji ustave molčé poslušali in da vsa trezna Evropa
v njej vidi le „švindelj“, s katerim prekanjeno Turčin
misli oslepiti svet.

Al Midhat se je zmotil, kajti najgorkejši prijatelj
Turčije, Angleški poverjenik Salisbury, je naznanil,
da mu je ta ustava deveta briga in da ima povelje
zapustiti Carigrad, če Turčija ne dá odgovora na tirjatve
Evropskih diplomatov.

Z razglašenjem ustave tedaj Turčija ni dosegla
nikakega vspeha. Celó poročila iz Angleškega se glasé,
da, če je ustava zadnja koncesija, potem ni treba
daljnih razgovorov. Gotovo pa je, da Turčija
prostovoljno ne dovoli nič druzega, ker je izrekla, da se bo
vsakemu daljnemu zahtevanju, posedenji dežel itd.
ustavljala z orožjem. To je dosti jasno, Evropa je ta
odgovor tudi dobro razumela, to kažejo vse priprave.

V Srbiji so odšli že vsi častniki, ki so bili med
pomirjeni nazaj prišli, zopet na bojišče. Ruski general
Nikitin, ki je prišel na Černajevo mesto, je Srbske
vojake pozdravil z jako bojevitim govorom — —
čeravno najnovejša poročila naznanjajo, da je premirje
podaljšano do 1. marca.

Grki se pripravljajo za boj. Zbornica je dovolila
10 milijonov za oboroženje vojne in sprejela vladini
predlog, se ima sklicati 120.000 mož.

Tudi Črnogorci ne verujejo na mir, kajti vkljub
premirju sta se podala že nadpoveljnika Petrović in
Vukotić k svojim četam.

Poverjeniki Evropejskih vlad v Carigradu so se o
vseh tirjatvah zedinili in to tudi Mithad-paši in
sultanu naznanili, rekoč, da, ako Turčija ne sprejme
njihovih predlogov, vsi zapustijo Carigrad, — to pa
pomeni vojsko. Turčija še ni dala gotovega odgovora.
Dunajski dopisnik Angleškega časnika pa telegrafuje,
da je Mithad odgovoril Salisbury-u: „Ko smo prišli
na to zemljo, bilo nas je le 600 mož; zapustili pa jo
bomo tadaj, ko nas bo samo še šest.“ Ta odgovor
daje malo nade, da bi se štrena mirno razmotala, česar
se nekateri oticijozni listi vendar še nadjajo.

Na Srbskem se je za zdaj ministerska kriza
izmotala tako, da ostane dosedanje ministerstvo.

Vnanji časniki govoré tudi mnogo o tem, da se
Avstrija pripravlja za vojsko. Pripravljajo se namreč
trije oddelki po 30.000 mož; prvi ima nastaviti se na
Erdeljskem pod nadpoveljem fml. Ringelsheima,
drugi ob Savi pod fcoo. Mollinara, tretji v
Dalmaciji pod poveljstvom Rodićevim. Generalnemu
štabu ima biti načelnik gm. Guran. Važno je tudi to,
da je bilo na Dunaji te dni pod predsedstvom cesarja
samega ministersko posvetovanje, h kateremu sta prišla
tudi Avstrijska poslanca iz Londona in Berolina: grofa
Beust in Karolyi. Govorí se, da je bilo to posvetovanje
najbolj zarad Turških homatij.

Tako stojé danes še homatije Turške.

Mnogovrstne novice,

* Vremenski preroki pravijo, da letos ne bo hude
zime; to sodijo po tem, da iz mnogih dežel
Evropejskih letošnjo jesen se niso preselili šterki (štorklje,

Störche). Le enkrat to stoletje se pomni, da so šterki
čez zimo v svojih krajih ostali in to je bilo leta 1821.,
pa tudi takrat bila je mehka zima.

* V tobakarnicah in cigarnicah našega cesarstva
dela nad 30.000 žensk; dekleta pod 14 leti, katerih
je kakih 700, niso všteta.

* Sv. oče (papež) bode junija meseca obhajal
50letnico svojega biskupovanja. Da svečanost bode slavneja,
združila se bode ž njo izložba (razstava) cerkvenih
umetnin, za katero se delajo že velike priprave.

* Cena petroleumu je jela padati. Špekulanti v
Ameriki so sprevideli, da jim ni na dobiček, cene tega
olja prenapeti, zato so jo znižali, in vsled tega je tudi
padla v Hamburgu, Bremenu itd. za 12 do 22 odstotkov.
Na Dunaji je počasi od 48 gold, zlezla na 40 gold,
nazaj.

Naši dopisi.

Iz Celovca 30. dec. — Ob nastopu novega leta
vsakako ni brez koristi, spominjati se preteklega časa.
Čitatelji „Novic“ gotovo se še spominjajo velike
senzacije, ki jo je leta 1869. učinila knjiga slavnoznanega
dr. Adolfa Fišhofa pod naslovom: „Oesterreich und
die Bürgschaften seines Bestandes“ (Avstrija in
poroštva njenega obstanka). Mož, ki je viharnega leta 1848.
na velikem glasu bil, živí zdaj prav tiho blizo Celovca
na grajščini svoji Smirče, al 60. njegovega rojstnega
dne 5. dne t. m. niso pozabili možje, ki imajo še kaj
srca za Avstrijo. Došla so mu iz Dunaja in od
druzih straní za njegov god srčna voščila, katerim — vsaj
to mi mislimo — je izvirek to, da se čedalje bolj
priznava in čuti, da Avstrija more obstati le, ako izpolni,
kar dr. Fišhof „garancije njenega obstanka“ po
pravici imenuje. Žalostne 8letne skušnje to tako očitno
pričajo, da mora slep biti, kdor tega ne vidi, in pa
gluh, ki ne sliši glasov nemčurskih in magjaronskih. —
Poglejmo danes o preteku omenjenih 8 let v Fišhofovo
knjigo in vzemimo iz nje le 5 glavnih toček, pa bomo
videli, da bila je prav preroška beseda, ki jo je
govoril leta 1869. Rekel je takrat, da Avstrija more se
mirna in srečna zdržati le na federalistični podlagi,
enaki oni v Švajci; — kazal je, da po decemberski
ustavi od leta 1868. se je stvarila sistema, po kateri
gospoduje v državnem zboru le nemška večina, to
gospodstvo pa žali in draži večino Avstrijskih narodov in
je Avstriji pogubno; — povzdignil je glas zoper to, da
država šolstvo za svoj monopol rabi in da dežele
imajo celó malo vmes govoriti; — dr. Fišhof, čeravno
judovske vere, v vsej knjigi kaže živo spoštovanje
do kristijanske vere, katere ne sme oni
liberalizem spodrivati, ki se „brezverstvo“ imenuje; —
Fišhof, če tudi Nemec po rodu, je na vsaki strani svoje
knjige pravičen in prijazen vsem narodom;
„manjšim narodom ropati njihov jezik ali ga jim počasi
in skrivé krasti, je divja ali pa plaha zavrženost.“ —
Tako je govoril leta 1869. dr. Fišhof, in čez 8 let
se kaže, kam je Avstrija zašla pod gospodstvom
današnje nesrečne sisteme, ter da že enajsta ura bíje, da
zapustí stališče, ki jo tira v propad, katerega
sovražniki njeni že komaj čakajo. Čedalje jasnejše je tedaj,
da le, če se vresniči to, kar Fišhof „poroštva obstanka
Avstriji“ imenuje, bode močna in slavna, na
zadovoljnost narodov oprta. — Prav je tedaj bil spomin na
rojstni dan moža, ki je zlata vredne besede govoril za
obstanek Avstrije.

V Gorici 31. dec. — Sloga se dandanes zeló po
vdarja. To je toliko, kakor: „Mir ljudem na zemlji“.

Kaj je lepšega, ko to? Ali, kakor je nek časnik uni
pot rekel, da je lože „pravico pridigo vati, ko
pravičnim biti“, tako prav tisti časnik opportune &
importune „slogo“ pridiga, sam pa (bodi si, da je strast
in hudobija, ali pa neumnost in breztaktnost tega kriva)
vsak hip slogo kalí in podira. Pač res pravo je
zadel ni davno nek gospod — rekoč: „Vse bi bilo lepó,
da bi le tisti časnik vrag vzel“! In res, pri nas so se
vsi raznoteri slovenski elementi dokaj omečili in
nasprotja še precej ogulila, pa kaj, ko neki diktatorski
pikelhavbarji menijo, da, kogar njihova čepica ne
pokriva, ni domoljub, ni Slovenec. Če le besedico kedo
črhne o Goriških razmerah — „izdajavec“ je in „slogo
kali“ (njihovo papirnato menda). Drugod po
Slovenskem so se časniki pomirili in vlada vsaj v njih
dostojnost in sloga, pri nas imamo na veliki poli
papirja — „Turško ustavo“. Še dobro, da si naših
ljudi zdravi um in logika naših dejanskih razmer zna
pomagati brez papirne Turško-ustavne sloge.
Nadejamo se, da se bode naš organ — do sedaj le
teoretične in posilne — sloge po novem letu ogibal
očitanja: Zdravnik, zdravi samega sebe! — Staro leto se je
h koncu slabo obneslo. V Sovodnjah (1½ uro od tukaj)
se je 23. t. m. nekaj groznega zgodilo. Šestdesetleten
oče je svojo hčer zadavil, ker mu ni hotela
denarjev dati. Jožef Visintin je nesrečniku imé. Tudi na
Solkanski cesti, v krčmi, je nek kmet (krčmarjev
pomagač) Goriškemu čevljarju nož pod rebra zabodel, ker
je hotel oditi, predno je plačal, kar je bil zapil. —
Dne 29. t. m. je prišel nek kmet M. pod voz, na
katerem je peljal listje iz gozda. Izvlekli so mrtvega
izpod koles. — Temen tedaj, kakor je danes vreme temno
in megleno, je konec starega leta; nadejajmo se, da
bode novega leta začetek v vsakem oziru veselejši. —
Od prvostolne cerkve sem čez doní svečano zvonenje:
pojdimo k zabvalnici!

Iz Metlike 29. dec. — Razglas si. odbora družbe
kmetijske, da pride gosp. prof. Povšè iz Gorice po
božiču nadaljevat popotni kmetijski poduk v Metliko
in Črnomelj obradoval je ves naš okraj tako, da
težko bilo bi odločiti, je li so gospodje župniki in
župani z večo radostjo profesorjev prihod naznanjali
ali pa gospodarji njihova poročila sprejemali. Iz tega
se vidi, da se je našemu narodu goreča želja izpolnila,
ki mu je že dolgo dolgo na srcu ležala, in njo izpolniti
bil je gosp. profesor Povšè poklican!

27. dne decembra ob 10. uri predpoldne imel je
govoriti o kletarstvu. Ob 9. uri bila je dvorana mestne
hiše, zdaj soba dekliške šole, vkljub iznenada nastali
zimi ukaželjnih poslušalcev, samih gospodarjev
Metliškega sodnijskega okraja, na čelu občinski glavarji, že
prepolna. Ko se pripelje gosp. profesor iz Karlovca,
in pričakovan, pozdravljen in spremljan do mestne hiše,
nastopi oder, napolni se hodnik, stopnice in veža s
poslušajočim občinstvom. S kratko pa toplo besedo, po
g. Navratilu predstavljen, začne razvijati svoj
program, pretresa oddelek za oddelkom in ko vdari kladvo
pol ene, zvrši dopoldanski poduk. Kakor je on mirno,
razumljivo in prepričevalno govoril, tako je narod
nepremično, pazljivo in verno poslušal. Ima pa tudi gosp.
Povšè vse lastnosti prijetnega govornika, katere mu
srca radi privoščimo in še rajše priznavamo.
Popoldanski razgovor je bil zanimiv, poslušalci so marsikaj
popraševali, a profesor, gotov na odgovor, je z največo
prijaznostjo na občo zadovoljnost odvračal. Konečno
mu se zahvali župan Božakovski Jure Bajuk za
ljubav njegovo in izraži živo željo, da bi gosp. profesor
Povšè zopet kmalu prišel in vspeh svojega današnjega
truda na naših trtah videl. Gromoviti živio-klici so
doneli potem gosp. profesorju. — Poglejte: dve, tri ure

navzočnosti in samo ustmenega poduka popotnega
učitelja, a kolika sprememba pri ljudéh! Poprej vsak
za-se, stojé zdaj možje v skupinah v živahnih
razgovorih, kako ravnati s sodom, kako z vinom, kako s
trto, kako z gnojem. Posebno o trti, tej prežlahtni roži,
prosimo gosp. profesorja, naj nam svoj poduk o
cepljenju trte, ki nam za vse veke ostane v spominu,
blagovoli v kakih sto eksemplarih tiskati dati. ) Škoda
za ljudstvo, da se popotni poduki pri nas ne tiskajo.
Posnemajmo v dobrem vse narode!

28. dne govoril je gospod profesor v Črnomlji
pred izbranim poslušalstvom vpričo okrajnega glavarja
gosp. Mahkota, podružnice Metliške predsednika gosp.
Homača in druge inteligencije, — gosp. učitelji
ljudskih šol bili so vrlo dobro zastopani — s tolikim
vspehom, da sta mu gospod okrajni glavar in podružničin
predsednik svoje popolno priznanje zagotoviti dala.
Podal mu je po končanem govoru g. učitelj Stanonik v
imenu občanov Starega trga, dobro znanih Poljancev
v spomin naroden dar, ki je gosp. profesorja
neizmerno razveselil.

V podrobnosti poduka se človek zarad tesnobe
časopisovega prostora spuščati ne more, al sploh se
more reči po skušnji, storjeni v Metliki in Črnomiji, da
je ustanovitev službe popotnega učitelja z nazornim
naukom — glej nazore si. trto- in vinorejca Babo-a v
„Zeitschrift für Weinbau und Kellerwirthschaft 1874
Nr. 3“ — tako potrebna, kakor vstanovitev okrajnega
zdravnika, kajti v naših krajih je v gospodarskem oziru
ali veliko bolnega ali pa zanemarjenega, in ker se ravno
te dni pošiljajo po vsem svetu voščila in želje, pošiljamo
tudi mi svoje težnje v Ljubljano do si. kmetijske
družbe, da nam za prihodnjo spomlad zopet gosp.
profesorja Povšeta posije, ki bi svoj izvrstni poduk
praktično nadaljeval.

Novomesto 1. jan. = * *) — Veliko se piše necemu
slovenskemu listu iz našega mesta; je-li vse resnično
ali ne, tega ne bodem preiskaval; le toliko moram
konstatovati, da se v čitalnici naši Silvestrov večer ni
praznoval, da je veselica opustila se, menda na
ljubo našim nemčurjem. A zakaj nemčurjem? Zato, ker
sta morala — čudo golemo! — dva čitalnična pevca v
kazini pomagati. Naši narodnjaci so vendar dobri ljudje;
najprvo privoščijo svojim bližnjim dobro, drobtinice pa,
ki padajo z nasprotne mize, pobirajo tako ponižno, in
pevcem, ki se klanjajo mogočni kazini zarad ljubega
kruhka, darujejo svojo čast, národni ponos, slovensko
imé. Gospodje, kje je eneržija, kje oni ogenj, ki bi
moral vnemati slovansko srce , da odločno dela v teh,
za nas hudih časih? Pa ugovarjalo se mi bode, da ni
moč dobiti pevcev v tako majhnem mestu, in da
moramo zadovoljni biti s tem, kar imamo. Res je, da
tukaj ni veliko pevcev, al zakaj ima dosti jih kazina?
Nemškutarji rabijo vse pripomočke, da si naberó
pevcev in muzikantov; se ve da jim pri vsem tem le rado
izpodletí, kar vidimo pri škripačih, ki ljudí nadlegujejo
po mestu s svojo godbo, da človeka kar ušesa bolé.
Tudi narodnjakom treba je truditi se, da si dobé
potrebnih materijalnih pripomočkov za vzdržavanje godbe,
da jim ne bode vsaj v tej reči od nemškutarije
odvisnim biti. S tem se bode privabilo občinstvo v „narodni
dom“, slovenski duh bo prodiral naprej in naprej, in
kmalu ne bode tiste visokonemčurske „inteligence“ med
nami. Göthe govori nekje o magnetni gori, ki poteguje

na-se železje ladij, bližajočih se jej. Te morajo razpasti
potem. Primerite, vi gospodje, ki sedite v čitalničnem
odboru, to goro z nemčursko kazino, in kako ladijo z
narodnim življenjem tukajšnjim, in učite se, da je nam
vsem treba biti treznim in paznim, ker nam je čuvati
naš jezik, našo narodnost. Dasiravno se vidi, kakor bi
vse Novomesto drlo v kazino o kaki veselici, vendar
tudi nemškutarji ne stojé na tako dobrih nogah, če
beračijo okoli dijakov, naj prevzame ta ali uni „Narod“
na svoje imé, da bi 4 gold. manj plačali na leto. Ali
ni to „testimonium paupertatis“ teh eksaltiranih
nemškutarjev? Ali ima ta klika razlogov kaj, upiti po
Ljubljanskem „Tagblattu“, da je slovenski stvari konec
že blizo? Vsaj vemo, da luč vsplameni še dvakrat in
trikrat, predno ugasne, in tudi luč življenja pojemlje
tem ljudem v njihovih društvenih razmerah, zato pa
tudi praznujejo svoj konec z onim navideznim bliščem,
ki ga kažejo njihove veselice, da bodo ugasnile tem
hitreje. Ko bi iz Beča pripihala kedaj — in menda ne
bode dolgo — le malo druga sapica, in konec bode
napuhu tujstva.

Iz Senožeč 1. jan. J. M. (V dobrovoljni prevdarek
tudi sl. deželnemu odboru.) Ko grem dan pred novim
letom po trgu, vidim voz poln popotnikov v gospôski
obleki. Postojim in vprašam voznika : kam pa te ljudí
peljete, vsaj ni nikjer nobenega shoda zdaj pozimi?
Mož mi potem začuden odgovorí: prijatelj, ali ne veste,
to je šub (odgnanstvo). Ko popotnike seštejem in jih
naštejem enajst, vprašam voznika: kaj toliko? To je
lahko — mi odgovori — vsaj so tukaj vmes ženske
vlačuge, ki so že po sedemnajstkrat tukaj skozi
romale! Voz drdrá naprej, jaz pasi mislim: Bog
pomagaj! Samo za nekatere vlačuge stane več nego sto
goldinarjev vožnja, jed in vse drugo pri odgnanstvu. Pač
res so žalostni časi za kmeta! On zdaj v slabi letini
nima se s čim preživeti, še manj pa more davke
plačati. Grde vlačuge pa take stroške napravljajo deželi !
Pomislite, gospodje, kam pridemo, ako se bode kmetom
za take stroške zadnji imetek iztrgal! Res skrajni čas
je, da bi nam novo leto prineslo boljših postav, ki bi
nam kmetom veliko nepotrebnih davkov odvzele.
Namesto da jih iz mest vozijo domu, od kodar precej zopet
nazaj v mesto gredó, naj bi to umazano blago odpeljali
v deželno delavnico, da bi si tam s svojimi rokami prislužile,
kar jim je za živež treba. Ubogi kmet mora v
delu krvavi pot potiti, vlačuge pa vozijo na „špancir“
iz mesta na dom, kjer še par dni ne ostanejo! Zakaj
jih ne obdržijo kar v mestu? Tako bi vsaj meščani
pomanjkanja ne imeli na tem blagu, mi kmetje pa ne
bi zavoljo njih še večega davka plačevali.

Iz Kranja 1. jan. — Po večletni navadi je zopet
letos preblagi gosp. Valentin Bleiweis iz Dunaja
poslal čedno in močno zimsko obleko za 12 šolskih
dečkov, 12 šolskih deklic in pa sukenj za 6 ubožnih
meščanov. Bog povrni milosrčnemu našemu rojaku toliko
dobroto! Ves ta dar more se ceniti na kakih 300 gld.

Iz Idrije 1. jan. — Da imamo domači nasproti
tujim elementom zopet večino v mestnem zboru, kaže to,
da pri volitvi županovi 27. decembra je bil naš vrli
trgovec gosp. Val. Treven za župana izvoljen. Gosp.
Treven je bil nekdaj desna roka narodnega župana
Kamniškega, žalibog! prezgodaj umrlega gosp.
Podrekarja, katerega menda Kamničanje še dandanes niso
pozabili. Gosp. Treven ni tedaj še le od včeraj
naroden mož, ampak že skušen zvest sin domovine. „Živio“
novemu županu, „živeli“ pa tudi narodni naši meščani!

Iz Kamnika 1. jan. — 27. in 28. dne t. m. so bile
pri nas volitve v mestni odbor, al — kako so se
vršile! Cele kupe nerédnosti bi „Novicam“ lahko naštel,

pa vsaj se bode to v pritožbi naznanilo c. k. deželni
vladi, ki ima čuvati nad tem, da se postava povsod
strogo izpolnuje. Ker nočemo reči, da je župan Kecelj
te nepravilnosti nalašč dopustil, moramo si le misliti,
da je on popolnoma neveden o predpisih volilnega reda.
Če povem, da volilni zapisnik še pravilno ni
dokončan bil kakor veleva §. 32., si vsak lahko misli,
kako je volitev iz začetka do konca tekla. Gledé na
tak „narobe svet“ bilo bi pač potrebno bilo, da bi bilo
c. k. okrajno glavarstvo po oblasti, ki mu jo daje §. 20.
volilnega reda, poslalo komisarja k volitvi, ki pazi na
to, da se dela vse po postavi. Treba bo to drugi pot
storiti, kajti v svesti smo si, da volitev 27. in 28. dec.
ne more priznati se za pravilno, temveč, da mora biti
druga volitev.

Iz Ljubljane. — Dvodnevni božični prazniki niso
prinesli nikakih novic in nikakih dogodeb, po katerih
bi se bil spremenil položaj notranje Avstrijske politike,
a tudi v obče vnanji položaj monarhije naše ne. „Mir
ljudém na zemlji!“ ostal je — glas vpijočega v puščavi.

— (C. kr. deželna komísija za povzdigo konjereje)
bo žebce tacih gospodarjev, kateri želijo dovoljenja
za spuščanje za letošnje leto dobiti, v Ljubljani
20. dne t. m. dopoldne, v Rad olj ici 23., v Kranji
24. in v Kamniku 26. dne tega meseca ogledovala.

— (Pri novi volitvi v tukajšnji hranilnici) so bili
izvoljeni: gosp. Vinc. Seunig za predsednika, gosp.
Aleks. Treo za podpredsednika, gospodje: Andrej
Malitseh, J. C. Mayer, Fr. Souvan in dr. Suppan
za kuratorje, — gospodje: L. Bürger, Prim.
Hudovernig, Jož. Lukmann, A. Mühleisen, pl.
Redange, dr. pl. Schrey, Ig. Seemann in V. Stedry
za ravnatelje, — gospodje: J. Kordin, Jan. Kozler
in Jan. Pajk za računske preglednike izvoljeni.

— Družba Silvestrova in pa družba rokodelskih
pomočnikov ste napravili lepi božičnici, pri katerih je
vladalo dobrodelno načelo.

— V nedeljo popoldne je imel biti velik špektakelj
na kernu z drsanjem po ledu; al 8 stopinj gorkote je
stajalo led in po vodi je splavalo veselje, po katerem
je, kakor „Laib. Ztg.“ navdušeno piše, hrepenela „die
zahlreiche jüngere Damenwelt, welche durch den Reiz
ihrer Erscheinung (lejte no!) nicht wenig beiträgt zur
Popularität dieses Sports“. Te uboge revice se bodo že
potolažile, ko se bodo namesti na kernu drsale kmalu
na kazininih parketih; al kaj bodo počele pivarne,
ledenice in bolnišnice, če ne bodo, kakor je podoba,
ledú? To to bode nadloga poletju.

— (Silvestrova veselica.) Tri zvezde so v našem
čitalničnem življenji, ki posebno ljudí na-se vlečejo:
Vodnikova beseda, maškerada pustni večer in
Silvestrova veselica. To se je tudi zdaj pokazalo, ker so
bili gorenji prostori vsi prepolni tako, da jih je moralo
še mnogo oditi, ker niso prostora našli. Med nazočimi
je bilo jih več ko polovico, ki niso udje nobenega
narodne a društva, pa so vendar prostor jemali udom. To
nikakor ne gré, zato bi priporočali odboru čitalničnemu,
naj bi se spuščali k čitalničnim veselicam ljudje le po
društvenih pristopnicah in naj bi se pri tem strogo
ravnalo. — Zabava je bila prav živahna. Med
posameznimi točkami je dopadla smešna Aleševčeva
opereta „Krah“, vglasbena po g. Stöcklnu, ki je polna
prijetnih izvirnih in drugih melodij in se je tudi vrlo
izvrševala; dalje mična malenkost „Trije nosovi“ in g.
Jeločnika „Novoletnica“, ki se je po vsi dvorani
razlegala. Gosp. Mayer-Hager se je skazal zopet
mojstra na goslih. Sploh je bil večer prav kratkočasen, za
kar gre vsem sodelovalcem topla zahvala.

Novičar iz domačih in tujih dežel.

Iz Dunaja. — 28. decembra je bil tukaj veliki
skupni ministerski svèt pod predsedstvom Nj.
Veličanstva cesarja. Vladni listi še molčé o sklepih njegovih;
al iz Pešta se telegrafuje „Novi Pressi“, da je v bistvu
bilo sklenjeno bilo to-le: „Mobilizacija Avstrijske
vojske pripravljena je skozi in skozi; al izreklo se je, da
v dejanje stopi ta priprava še le tadaj, ako bi res
nevarnost pretila Avstrijskim interesom“. — Kedaj pa
nastane ta nevarnost, o tem Dunaj ni edin s Peštom.
Magjan smatrajo za monarhijo že to za nevarno, ako
se podjarmljeni kristjani rešijo Turškega jarma, in
zahtevajo, da se to zabrani in hudo kaznujete Srbija in
Črnogora, da ste se drznili pričeti boj za oslobodenje
kristijanov. Nemci pa nasproti po „N. Pressi“ kažejo,
da je za Avstrijo najbolje, da ostane neutralna, ako
Rusija začne boj s Turčijo, in da ostane neutralna tudi
o tem slučaji, ako bi Rusija provela svojo armado skozi
Rumunijo.

— Bankine zadeve po poročilu „Pester Lloyda“
(Andrassyevega organa) niso še rešene; Magjarska
ministra Tisza in Szell, ki sta na Dunaji bila v velikem
ministerskem svetu, nista z nobenim Dunajskim
ministrom govorila o banki. „Hon“ pripoveduje, da sta
Magjarska ministra v audienciji pri cesarju povdarjala
alternativno stališče, namreč: ali dvalistično banko ali pa
samostalno Magjarsko. Al, kakor dandanes stvar stojí,
ko so Magjari diktatorji v notranji in vnanji politiki
Avstrijski, lahko je mogoče, da se jim vse po volji
zgodí, posebno ker se jih na Dunaji zeló bojé zarad
Turške politike, katera se izključljivo suče po
Magjarskem šovinizmu. In ta je že tako do vrhunca dospel,
da glavni Magjarski časniki na prvo mesto tiskajo
agitatorska pisma Košutova, da se narodne strasti še bolj
vžgó in upor proti Dunaju še bolj utrdi.

Zdivjali so Magjari celó tako, da Košuta, ki zdaj
v pregnanstvu živi v Italiji, hočejo imeti v svoji sredi
ter da ga po posebni deputaciji vabijo, da kot poslanec
se vsede v državni zbor Peštanski. Najhuji sovražnik
Avstrije in Slovanov in zagrizeni protivnik Rusije v
sredi Magjarov: kako izvrstno lep prizor ob času, ko
gré za obstanek Avstrije!! Pač slabo mora stati s
„slavo“ Magjarsko, ako treba starega puntarja iz gnjezda
privleči, da podpira trohnelo poslopje. Naj bi povrat
Košutov bil resen opomin vsem, ki imajo skrbeti za to,
da ne zgine Habsburška monarhija! Naj bi se
spomnili — dokler je še čas — kje je Avstrija pravo
zvestobo in navdušeno žrtovanje našla, in kje je, vkljub
vsem krivicam, še dandanes ista zvestoba! Naj bi se
spomnili dogodeb leta 1848. in 1849., ko je diktator
Debrečinski Avstrijo razdiral, da so Jelačičevi topovi
in Hrvaški narod, podpiran od Slovencev, Avstrijo
rešili pogube!

Popravek : V zadnjem listu lanskega leta na 451. strani
v 18. vrsti odzgoraj namesti: v kratkih aforizmih —
načrtih — beri: kratkih načrtih — aforizmih, —
v vrsti 20. pa namesti: dandanes n e učite — beri: dandanes
nas učite.

Žitna cena

v Ljubljani 30. decembra 1876.

Hektoliter v nov. denarji: pšenice domače 9 fl. 10. — banaška
10 fl. 94. — turšice 6 fl. 80. soršice 6 fl. 77. — rží 6 fl. 40. —
ječmena 4 fl. 70. — prosa 4 fl. 70. — ajde 5 fl. 85. — ovsa 3 fl
57. — Krompir 3 fl. 40 kr. 100 kilogramov.