Kmetijſke in rokodélſke novize.

Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.

Tečaj III.

V srédo 1. Prosenca 1845.

List 1.

Vodnikovi napiſ sa meſez Prosimez.

Kratki je puſt! Rozhno pobaſhte shené,
Kratki je pleſ ! Kvatre sakonſke dolgé.

NOVICE
svojim bravcam ob novim letu 1845.

Veselo Vam jutro! de b' zdravi nam bili
Vsi , ki ste perjazno nas k sebi vabili;
Dans sprimi za srečo prihodno Vas Bog!
De v novim bi letu nadloge zaspale
In mé le novice vesele oznan'vale
Vsim ljubljenim bravcam okrog in okrog.

Naj stari in mladi, domá v dalečini,
Vsi naši prijatli, vsi Slavije sini
Hvaležnosti serčne zaslišijo glas,
Ki v delu, z besedo al rôko umeto
So v trudnim tečaju pretêčeno leto
H koristi naroda podpérali nas.

Vsa vrednost, ki v delu se našimu sveti
Se pervič NADVOJVODA véncu prišteti
Imá, ki je dal nam življenja sladkost;
Zató naj v veselje in srečo naródov
V slavi dočaka veliko še gódov
Njegova Visoka, Cesarska Svitlost!

Slovenskim naj zvezdam vsa čast zatim sije,
Vsim, ki so goreči prijatli kmetije
In svojga jezika in svojga domú,
Ki v Krajni, ki v Stajeru in Korotani
Nam v sercu, v besedi in v delu so vdani,
Ki vredni Slovenci so svojga rodú.

Vam sreča naj vgodna cvetè Podunavci,
Vam — kôlo naj Vila vód' točno Posavci,
Od koder izhaja Danica svitla.
Sosedje jadranski! za náuke vneti
Naj vedno perjazniši Zora Vam sveti.
Ki v mračnimu jutru nad Vami igrá.

Od dvorov visocih do koče smo male
Pogósto pretečeno leto šetale,
Znanosti potrebne rojake učit ;
Povsodi prijatlov obilno število
Se k nam je družilo in srečo vošilo,
Ker jele Slovenec smo k delu budit':

Zato smo ob mladimu letu veséle.
Ker ure brez téka nam niso grenéle,
Nam upa zeleni pozebel ni cvet.
Sercé nam v radósti je večkrat igrálo.
Ko séme med ternje, na skalo ni pâlo.
Ko vidile sad smo iz klice zorét'.

Tedàj, ker od Vas smo prijaznost dobile,
Se bómo v prihódnosti zopet glasile
In zvésto deržale obljubljen namèn;
Vam bomo dajale cvetlice in jedra.
Nam z lica sijala resnica bo vedra.
De vidil lahko jo bo prosti, učèn.

Smo snažne, pravične, resníčne, poštene,
Se nádjamo, v grade bit' béle pušene
Pred žlahtno gospôdo, na mize svitlé;
Smo čiste in krotke, perljudne in lične,
Slovenske zaglédate nas gospodične.
Njih pest'vale nas bodo béle roké.

Smo skušene, umetne, kér hod'mo po sveti,
Ter vemo povedat', kakó gre živeti :
Nas vsak rokodelic z veseljem bo bral;
Smo kmetovske hčere odrašene, vsôke,
Nam delo na polji gre urno rôke:
Kmet'vavec se sledni za nas bo pečal.

Se sveta nedelja, se praznik obhaja.
Brez dela postopa družina ratája:
Ji bomo kaj brale pod lipo gostó;
Smo mirne, pohlevne, ponižne sestrice
Skerbemo za ž'vino, za krotke ovčice:
Pastirje spremljale na pašo bomó. —

Veselo Vam jutro! de b' zdravi nam bili
Vsi, ki ste perjazno nas k sebi vabili;
Dans sprimi za srečo prihodno Vas Bog!
De v novim bi letu nadloge zaspale
In mé le novice vesele oznan'vale
Vsim ljubljenim bravcam okrog in okrog.

S.

NOVICAM
k novimu letu iz Celovca!

Ko bi ptičica bil, pa perutice imel, bi k
novimu letu Slovence povsod obiskal; bi vse kraje
obletel, kjerkoli živé; bodi na zili ali Dravi, na
Savini ali Savi, na Muri ali Béli, na Pivki
ali Ljubljanci, pri Koritnici ali Nadiži ali pa
blizo morja silniga— povsod bi jim srečo vošil,
veselo sprepéval— trikrat bi „Slavo'' glasno
zagnal, de bi po vsi Slavenii razlegalo se. Pervo:
Slava Bogu, de smo dočakali srečno noviga
leta! Drugo: Slava nadvojvodu Janezu
prejasnimu, ki je „Novice“ nam priskerbel! Tretjo:
Slava slavni družbi kmetijski na Krajnskim,
ki nam „Novice“ izdaja! Vsim dobrim dušam,
dragim domorodcam in zlatim prijatelam bi vošil po
staro-slovenski navadi, de bi bili zdravi, ko
ribice v vodi, veseli, ko ptičice v gojzdu, močni, ko
medved v gori — in de kratko povem, — sprepeval
bi sladko slovensko, de bi njim vsim, ki bi
zaslišali, od ljubezni do slovenšine serce se
vnémalo. — Pa joj, jez ptičica nisim, perutic tudi nemam;
leteti ne morem, še peti neznam; samo želje
preserčne, samo ta listič béli Vam pošljem! —

Ravno ko sim to dopisal, poterka nekdo pri
meni na duri. Pri nas človek ne veš, kakó bi se
oglasil, ali po némško , ali po slovensko, ker ne
veš, alije pred durmi Nemec ali Slovenec.
Všecko jedno (vse jedno)! pravijo Čeho-Slaveni;
všeckojedno! sim mislil tudi jez sam pri sebi; kdo je
pred durmi ne vém, de sim pa jez v jispi
Slovenec , to vender gotovo vém, in zato zavpijem
na mesto: Herein! po slovensko: Zdravo! In
glej, pogodil sim! Naš prijazni sosed Radislav,
ki tudi rad bere naše Novice, stopi v jispo rekoč:
Dobro jutro, gospod!

Jez. Bog daj, ljubi moj Radislav! ravno sedaj
pišem našim Novicam.

Rad. Dobro! Dobro! Pa povejte mi enkrat prav
po potu, zakaj so se naše „Novice“ noviga
pravopisa prijele?

Jez. Ali se ti pretežek zdi? ali ti morebiti ni
prav po volji?

Rad. Težek ni; komur bi se pretežek zdel,
takimu bi ne bilo pomagati, tudi nisim še nikogar
slišal, de bi se bil nad tem pritožil. Meni se prav
dobro prileže: še stara bohoričica mi je dopadla,
pisali smo ſh, zh z dvema pismenkama, kar se mora
po nemško pisati ſch, tſch z tremi ali četvermi. Po
novim je pa kakor ima biti: jeden glas in jedna
pismenka. Zakaj se je pa ravno ta pravopis
izbral, tega ne vém.

Jez. Zato kér je lahek in dosleden (folgerecht),
posebno pa zato, ker je naj bolj
razprostranjen med Slavjani, ki z latinskimi pismenkami
pišemo. Sedaj bodemo lahko brali, mi bukve njihove,
oni pa naše.

Rad. To je pa že prav lépo !

Jez. Ni samo lepo, je tudi koristno. De ti
po domače povem: Meni se zdi pravopis in naše
slovstvo (literatura) kakor velik voz, natovaren
naj žlahtnejšiga blaga, kteriga moramo pa še le vsi
vkupej domu pripeljati. Jeden sam ga ne zgane,
voz sam pa tudi ne gre — to se vé. Če nas blago
mika, moramo pametno vpreči in varno peljati. Ako
bi bilo, postavim, nekaj voznikov, in bi imeli
nikoliko parov konj in bi jih vpregli dva pred voz,
dva ritnisko za voz, pri strani pa k vsakimu kolesu
par, ter bí jeden vlekel naprej, drugi nazaj, pri

strani pa vsaki na svojo stran — kaj misliš, dragi
moj Radislav! kako bi to šlo?

Rad. De bite muri popil! Takó vpregovati še
nisim vidil, kar sim živ.

Jez. No — kakó bi to šlo?

Rad. To bi ne šlo nikakor — na mestu bi ostalo
vse, voz, blago, konji in vozniki; in ako bi hijkali in
konje naganjali, de bi se štrange tergale, vse zastonj.

Jez. Prav imaš, taka je. Ako bi pa leti
vozniki prijateljsko pripregli konje poredama pred voz,
pa vsi zložno pognali, bi pa šlo gladko po cesti,
iakor bi igral. Taka je pri pravopisu, pri slovstvu
in pri vsaki stvari.

Rad. Ljub mi je bil ta pravopis že poprej, pa
še ljubši mi je sedaj , kar to vém.

Jez. Slovenci pišejo tudi veči dél že z tem
pravopisam. Čudno naglo se je med nami
razprostranil. Vidiš, kako lépo gre naprej, kader se ne
prepiramo, kadar bratovsko med seboj ravnamo.
Kjer je ljubezen bratovska, tam je obilno blagoslova
božjiga!

Rad. Nekaj bi pa vender še želil.
Jez. Kaj pa bi to bilo?

Rad. Ko ravno novicam pišete, pišite jim še to,
de bi bilo dobro , de bi se v pervim listu vsakiga
pol leta na pervi strani spodej kratko opomnilo, kakó
se po starim in kakó se po novim bere. Novice se
bodo zmirej še dalej razširale, vsakiga pol leta
bode jih še nekoliko vnovič pristopilo, kteri še niso
tega pravopisa navajeni, za nje je potreba, de se
to zaznamnja.

Slavno vredništvo! Jez sim popolnama
Radislavove misli.*) Tudi se to lahko zgodí; dovolj je,
ako se samo te le besédice pristavijo :
„c, s, z , ſe izgovarjejo kakor stari z , ſ, s,
č, š, ž, „ „ „ „zh, ſh, sh, — “
in to naj bi se tiskalo v vsake bukve, ki se pri nas
v tem pravopísu izdajajo, v novicah pa na pervi list
vsakiga pol leta, in to dotlej — dokler se ta
pravopis pri nas v šole ne vpelje, de ga bode vsaki
znal, kteri se brati učí.

Matija Majer.

Ptizhi ſo veliki dobrotniki kmetijſtva.

Nobena rezh goſenz bolj ne smanjſha in ne
pokonzhá, kakor nektere ptize, ktére ſo she od
Bogá v to namenjene. S temi beſedami ſkuſhen
„Krajnſki vertnar“ kmetiſhke goſpodarje ſvari,
de ni prav take ptizhike, ki ſo naſhi veliki
dobrotniki, loviti in jih moriti — ter jih nagovarja, de
bi ſi ſhe le prisadevali, te pridne shivalize v verte
privabiti, de bi nam drevje goſenz ozhiſtile. Vunder
je pa pri vſim tem ſhe prav veliko ljudi na ſvetu,
ki od velike dobrote ptiz zlo nizh ne vedó, in le
miſlijo, de niſo sa nizh drusiga vſtvarjene, kakor
sa peti, jeſti in pomnoshiti ſe. Şpet drugi ſo pa,
ktéri menijo, de je Bog ptize le sa pojedino
zhlovekov vſtvaril, in jih sato tudi prav jaderno lovijo
in morijo. Prav slo naſ ſerze bolí viditi v jeſeni in
posimi zele ſhope umorjenih ptiz v meſta noſiti in
jih ondi sa majhne krajzerje prodajati. Koliko ſhkode
bi bilo po polju in po vertih obvarvane, zhe bi ſe
bile te shivalize pri shivljenju puſtile!

Tega pa ne terdimo, de bi bile ſploh vſe ptize

koriſtne, ampak nektere ſo tudi drevju bolj ali manj
ſhkodljive; tazih ſhkodljivzov ni treba po vertih
terpeti, ampak loviti jih in ſtreljati, njih gnjesda
poiſkati in pokonzhati.

De bodo tedaj naſhi kmetovavzi vedili, ktére
ptize ſo koriſtne, ktére pa ſhkodljive, jim
hozhemo tukaj pregled poſamesnih domazhih ptiz v
roke podati, de bodo vedili, ktére ſo polju, vertam
ali gojsdam koriſtne ali ſhkodljive; od vſake bomo
poſebej povedali, kje de shiví in od koga ſe redí;
pri tem popiſu ſe bomo ſpiſka dershali, ki ga je
z. k. Dunajſka kmetijſka drushba v ſvoji némſhki
pratiki kmetovavzam rasglaſila.

1. Prebrazh (krivokljunz, blaſk, grinz,
Kreuzschnabel, loxia curviu rostris) shivi v ſmrezhju in
v jelovih borſhtih (hôjovju), in ſe redí od ſemena
teh dreveſ, ktérim je savoljo tega ſhkodljiv.

2. Seleni dleſk (selenz, konopka, Grünfink
loxia chloris) , shiví v germovji in plotih, in ſe
redí od konopnjeniga, lanjeniga, repniga in
ſalatniga ſemena i. t. d.; zhe dalje je ta ptiza od
vertov, bolji je.

5. Berſtnik (popkar, lepár, rudezhiza,
Gimpel, loxia pyrrhula), shivi v germovji, na hribih,
ſe redí od jagod, lanjeniga ſemena in drusih ſemen
in dreveſnih berſtov (popkov). Ni slo ſhkodljiv.

4. Navadni ſhinkovez (zhivka, seba, Buchfink,
ſringilla coelebs), prebiva v germéh in verteh, shiví
od leſnih, in tudi repnih, kapuſovih, shenoſovih
(gorzhizhnih), ſalatnih ſemen, od proſá, ovſá,
konoplje in dreveſnih berſtov. Vzhaſi slo ſhkodo dela,
poſebno v verteh.

5. Pinosh, (ikavz, vikeza, zhek, Bergfink, Fr.
montifringilla), shiví v ſevernih jelovih gojsdih,
od koder ſe jeſeni in ſpomladi v daljne deshele podá
in ſe redí poſébno od oljnatih poljſkih ſemen, in od
bukviga shira, po leti tudi mergolinze obira. Kamor
pogoilo prihaja, ne ſtorí majhne ſhkode.

6. Vrabez (vrabel, Spatz, fringilla doinestica),
ſe dershi meſt, vaſí, vertov in pólja; shiví od
mergolinzov, poſébno od goſenz, kebrov, shita, vertnih
ſemen, ſadja i. t. d. Zhe ravno bres ſhtevila
merzheſa preshene, vunder na verteh in na poljih veliko
ſhkodo dela.

7. Konopliſhiza (konoplenka, repnik,
Hänfling) fringilla cannabina), shiví na hribih in na
ravnim, ſe redí od oljnaſtih ſemen, od terpotiza,
regrata i. t. d. V krajih, kjer ſe oljnate ſemena
perdelujejo, je ta ptiza prav nevarna.

8. Liſez (oſatiza, ſtrizhoka, oſatni liſez,
Distelfink. gem. Stieglitz, fringilla carduelis.) Shivi
sdaj v logih, sdaj na njivah. Preshiví ſe od oſatov,
shilnika ali terpotiza, torize, konoplje, lanjeniga
ſemena in od drusih plevelov, tudi od ſmrezhjih
kershev. Te ſorte ptizhi ſe ne saredé prevezh in
ſo manj ſhkodljivi kakor poprejſhni.

9. Morſka konopliſhiza (morſki zisek,
zverzhek, Leinfink, fringilla linaria), kterih velika
derhal v posni jeſeni pride in v Şuſhzu ſpet naſhe
kraje sapuſtí. Redí ſe od konoplje, lanjeniga ſemena,
od oſatov in dreveſ. Şhkodije poſebno kader ſe jih
velik trop v kak kraj saletí.

10. Zisek konopliſhiza {navadni zisek,
zajselz, ſhterlinz, oſiza, ovſhiza, ternjovka, penkiza,
Zeisig, fringilla spinus.) Shiví poleti v jelovju in
od ondod ſe jeſeni v druge kraje podá. Redí ſe od
ſmrekoviga, boroviga, jelſheviga, bresoviga,
makoviga in ſalatniga ſemena; ſpomladi tudi od
mergolinzhnih meſhizhkov in drevnih berſtov. Şhkodje veliko
vezh, kakor koriſti, poſebno, kader jih je velika derhal.

(Dalje ſledí.)

Od pratik *)

Pratika (po latinsko calendarium) ima per
Francozih in Nemcih kakor tudi per drugih ime
Almanach, zlasti če so kake kratočasne povesti
v nji. Pratike so stariga in stariga začetka. Že
nekteri egiptovski spomeniki so bili z njimi
olepšani. Najti jih je tudi na nekterih vratih po
gotiski zidanih stolnih cerkvá.

Pratike imajo, kakor se kaže, začetnika
nekiga bretanjskiga meniha z imenam
Guinklan. Ta je živel v 13. veku, in je zložil vsako leto
bukvice od lunjih spremen. Naslov teh bukvic, ki
so jih pogosto prepisvali, je bil: Diagon
almanah Guinkian, — po celtisko, — Prerokvanja
meniha Guinklana. Skrajšano so te zaklinjevavske.
bukve imenovali: almanah, menih. Guinklan
je pervi almanahe skladal. Za njim so vsi
zvezdoslovci, vedeži in sanjavci sreče in nesreče
prerokvali, almanahe pisali polne laži in vraž, kterih je
bilo tačas posebno dosti na svetu.

Okrog leta 1500 je bil barbarsko pratiko
imenvano Cesio-Janus, ki je bila tudi za šolski
poduk, popravil Melanchton, Lutrov prijatel. Kmalo
potlej je bil neki Nemec na svitlobo dal veliko
matico pratik , in v ti je bilo veliko zasramvanje
vedežvanja. Tudi na Francozkim so bili začeli ob tem
času vraže opušati, in kar je bilo nespametniga, iz
pratik trebiti. Namest tega so v nje stavili natorne
in druge resnice, ki jih je najbolj vediti treba. Od
leta do leta so bile pratike koristniši, vedežvanje
bolj opušeno, in resnica je namest laži dobivala
mirno posest. Več zmed tacíh pratih jih je, ki dan
današnji perve ali početne nauke obsegujejo.

Med nekdajnimi pratikarji ali načinjevavci
almanahov zaslužijo še posebno imenvani biti: Matevž
Laensberg, Mihael Nostradamus in Peter
Larrivey, ki je bil iz Provanse na
Francozkim doma. Le te tri so potlej tudi vsako leto na
pratike malali. In ti trije možje so tudi, ktere
naša kranjska pratika včasi v tri kralje, včasi v
tri kmetijske delavce spreminja. **)

Eno ustno izročenje Bourguignonske družine,
ktera je naslednica pervih natiskavcov od almanaha,
nam pové, de je bil Matevž Lænsberg kanonik
per ſvetim Jerneji v Lieži (Lüttich) konec 16. in
v začetku 17. veka. Nekteri pa clo terdijo, de je vse
od njega izmišljeno, in de ga ni bilo nikoli na svetu.

Neki premožen Liežan gosp. Cler, baron,
hrani skerbno v svoji hranilnici neko staro
priličje, in pravi, de to kaže znajdvavca Liežkiga
almanaha, ali perviga Liežkiga pratikarja. Ña tem
priličju je neki majhin sivček sedeč na velíkim
usnjatim stoli z naslanjáli, levico derži operto na oblo
(podobo zemlje), v desnici ima velik zvezdočník. Pred
njim na tleh leže matematična orodja, dvoje ali troje
velike knjižine, in nekteri papirnati listi, opisani z
število-skrivnimi načerti. Matevž, če je ta podoba
njegova, ima debele oči, ki mu vunkaj stoje, pogled
oslabljen, nos ljušturi podoben, nad velikimi ušesi
ima umazano kapo. Usta so široke in na pol odperte
in takó oznanjujejo zabavljivost in merčljivost. Obraz
je nagerbljen po dolgim in po čez na neprijetno
vižo; dolga in gosta brada zakriva skoraj ves
njegov velki ogerlji zaslic ali zavihalo. Zraven je ena
slaba duhovna suknja ali talar bolj siv kot čern, na
kterim je več ko ena luknja zašita. Postavi spod;
D. F. Bartholomæi, canonicus,
philosophiæ proressor, in imel boš natančno vednost
od njega.

Mihael Nostradamus je bil rojen v
ŠentRemigiju (Saint-Remy) malim mestici Provanse,
okrog leta 1503. Lekarstva ſe je v
Montpellierski šoli zučil, in srečen je bil v zdravljenji. Na
svitlobo danje njegovih Centurij, ki so v stotine
od po štir do po šestverstnih strof razdelje?, je bilo
veliko pozornost zbudilo. Poklican je bil na dvor
Henrika IIÍ. in veliko ptujcov iz vsih evropejskih
deželó se je k njemu shajalo, ga za svete opraševat.

Poženčan.

Novi védež.

Proti koncu pretečeniga leta smo imeli v
Ljubljani Rabi Hirš-Dänemarka, Poljaškigalzraelca,
kteri se je v svojim oddelku, to je v naukih, ki se
hebrejskiga jezika tičejo, ne samo učeniga,
ampak, bi rekel, popolnama zurjeniga skazal. Po
pravici se mora reči, de človek, ki ni z posebnimi
naravnimi darovi previden, če se ravno od mladosti
kakiga nauka poprijema, do toliciga vspeha ni v
stani pripraviti, kolikoršniga je imenovani Rabi
pokazal; temuč de je h temu potreba jasniga
spomena, bistriga razsoda, nenavadne hitrosti,
pričijočnosti duha, ojstriga in nagliga pogleda, kteri pri
takim opravilu nar več veljá. Vse to je v njim v
lepim soglasju združeno bilo , kakor so mu pričijoči
radi poterdili, samo to jim ni hotlo všeč biti, ker
se je ta Abrahamov sinek tako vedel, kakor de bi
bil rad vidil, de bi ga bili ne le kakor učeniga, zlo
zurjeniga in bistroumniga hebrejskiga pismouka,
ampak kakor kako vikši prikazen čislali, ker je le
preveč rad povedal, de tih ali unih hebrejskih
bukev (nar učenejši hebrejski Rabi!) še nigdar
vidil ni, de pa vender vé povedati kaj, kar je na
kaki strani zapisano (kadar namreč bukve v roke
vzame in jih nekoliko prebira). Svojo umetnost je
v več krajih našiga mesta skazoval. Kolikor smo mi
vidili, je nekako to le: Če se mu pisan list v roke

poda, ga samo en dober trenutek čversto pogleda,
in pri ti priči pové, koliko verstic ima; on
bukve v rokaz derži zaperte, zaviše nekoliko listov
na oglu nazaj, ter praša kakiga pričijočiga, ktera
številka je na zadnjim zavihanim listu? ktero reče sebi
nekterikrat povedati, nekterikrat pa ne, po tem pové,
postavim: v tem in tem kraji zavihane
straní stojí ta ali una beseda, ali nekterikrat tudi
več besedi, kakor mu priložnost nanese.
Nekterikrat mu tudi spodleti ali pa nápek pade, vender
si z svojo naglostjo, vé hitro pomagati, z ktero svoje
gledavce nekako zapana, de mu tedaj ni lahko v
sled priti. Tudi reče kakimu pričijočimu iglo v
bukve vtakniti, kjer je popred on perst
deržal, in potem pové ktere besede so pod,
nad, ali blizo knoflice v bukvah. Tacih in
enacih skrivnost več prečudni Rabi rabi in to z tako
naglostjo, de ga ni moč skorej z očésam slediti,
dèlj pa ko svojo reč zganja, bolj se proda, in ni
dvomiti, de bi mu v vsim za peté peršel, kdor bi
imel priložnost nekolikokrat bolj natanjko nanj
gledati. To velja od njegoviga vedežtva v hebrejskih
bukvah, ktere, kakor pravi, so mu neznane,
jih še nikoli vidil ni i. t. d. Kar pa s. pismo
stariga zakona tiče , mora vsak spoznati, kteri je
zraven bil, de je v njim v veliki popolnamasti zučèn.

Levi.

Urno, kaj je noviga?

(Prav se mu je zgodilo hudobnežu!) V
nemškim časopisu (Donau-Eschinger Wochenblatt)
smo brali, de je neki kmet Matija
Fischerkeller po imenu, svojiga stariga očeta in pošteniga
moža na kant djal in mu njegovo zadno njivico
prodati hotel. Na 10. dan Velkiserpana je bila perva
dražba (licitiringa) napovedana in veliko kmetov
je skupej prišlo; tode ko se je dražba začela, se
ni nobeden pričijočih oglasil in ni ne
krajcerja za njivo obljubil! Z tem so hotli
očitno zaničevanje neusmiljenimu sinu pokazati. Tudi
pri drugi dražbi 24. dan ravno tistiga mesca ni ta
njiva nobeniga kupca našla. — Prav se mu je zgodilo
hudobnežu, ki četerte zapovedi Božje ne spoštuje!

Vganjka.

Prav me beri, boj ſe me!
Nap'k me beri, poſnemaj me !

J. T.

Zena Preſhizhev v Krajnju.

Preſhizhi teshejſhi forte po 5 kr. funt.
“ loshejſhi “ po 4 kr. funt.

Kmetijske in rokodélske novice.

Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.

Tečaj III.

V srédo 12. Sušca. 1845.

List 11.

LEGENDA. *)
Si hi tacuering, lapides clamabunt.
Luc. XIX. 40.

Vbritanski zemlji nekdaj duhoven bil je svet,
Za podučenje vere neprejenlivo vnet,
Iz mesta v mesto hodil na vsaki shod in zbor,
Vse snide obiskavši ni spal, ne jedel skor.

Od teže let slaboten in slep od starosti.
Ga clo očes temnota v dolžnosti ne mudi ;
Mladenča v službo vzame, hitivši z njim okrog,
On misli zadovoljen: Nar bolji luč je Bog.

Prijaznost govorenja njegoviga je znam,
Beseda pa je vžgala ko strele živi plam,
„Gospod se bliža, kliče, ogladite mu pot,
Iz rodovitne brazde poplite ljulko zmot!“

Enkrat ob letni uri se v daljni kraj podá,
Po goli tje planavi ga vodja mlad peljá.
Vročina zlo pritiska, mladenča zvije trud,
Duhoven le priganja, boječi se zamud.

Do dola tak prispeta, ki s kamni nasejan
Je krog in krog s pečovjem in skalami obdan ,
Pri potu pa hladiven, samoten dob stojí.
Njegova senca vodju se prav pripravna zdi.

„Veliko ljudstva čaka besede vaše tod,
Veliko terdovratnih — učite kaj gospod!“
To reče in raztegne se v senco fant nezvest,
Vesel zvijače take se tiho smeja v pest.

Pripravljen urno sivček — sumlivosti je čist —
Pozdravi: Hvaljen bodi med nami Jezu Krist!
Prekriža se pobožno, zvolji živ predmet,
Postavi podučenja razdela dva v izgled.

Govor mu gladko teče, resnice je izvir,
Beseda res de rani, pa v rane lije mir,
Skrivnosti zakramenta, molitve moč učí,
Svariti neprejenja, zanikernim grozí.

Pobožno in prijazno, tak serčno vse je to,
De s curkam solze v sivo mu brado dol tekó,
In kar iz serca pride, prigovor star pové,
Predrè kamnito steno, iz serca v serce gré.

Končaje roke dvigne in stisne dlan na dlan,
Pokliče milost božjo resnici vere v bran,
Ter sklene: „Mir na zemlji človeku bodi zdaj,
V nebesih slava Bogu in čast na vekomaj!“

In čuj — kér to izusti, se strese zemlje drob,
Kot svit večerne zarje nad njim zabliska dob,
Skalovje, pesk in kamen stoglasno se zbudí,
In — Amen! Amen! Amen! — iz dola zagromí.

Mladenča groza prime, lasé mu dvigne strah,
On trepetaje pade pred učenika v prah,
Britkost in živo ksanje sta zdih njegovih ust,
On greha se obtoži in prosi za odpust.

Svetnik mu rahlo reče: „To bodi ti spomin.
Besede Božje nikdar ne zasramuj, moj sin!
Al nisi bral, de kamen, de zid Bogá častí,
Če tega terda duša človeška ne storí.“

J. Koseski.

Osnanilo
novih poſtav na Krajnſkim sa letno delitvo daril
(premij) sa bike.

(Konez.)

10) Tudi na to, ali je ſedajni laſtnik bika ſam
sredil, ali ne, ſe ne bo veliko gledalo.

Darilo ſe namrezh shivinzhetovimu redniku ali
ſedajnimu laſtniku nakloni, de le bik ukasane
laſtnoſti ima. Vſe eno je tedej tudi, ali je bik enimu
in ravno tiſtimu laſten, ali je is laſti ali poſeſtva
eniga v poſéſtvo drusiga ali vezh drusih preſhel.
Şposnano darilo prejme vſelej ſam sadnji laſtnik.

11) Ko pa nobeno poſébno lepo shivinzhe ne
bo perpeljano , ſe darilo ne bo podelilo, kér bi ſe
s delitvijo daril sa ſrédnje ali ſlabe bike dobrotljivi
namén ne doſégel. Takó saſtale darila ſe bodo v
kakim posnejim létu podelile.

12) Plazhilo sa puſhanje tiſtiga bika,
Ki je premijo dobil, ſe ne ſmé vezhi, ko
navadno, in ſizer k vezhimu po 6 krajzarjev jemati.
Vezhi plazhilo térjati je shivinzhetovimu laſtniku
pod sgubo ſposnaniga darila, in ſhe drugo kasen
(ſhtraſingo) prepovédano.

13) Ko bi bik, ktéri je darila vréden ſposnan,
od laſtnika pred prodan bil, préden je veſ ukasan
namen dopolnil, nima ne prejſhnji laſtnik, ne
kupez pravize do darila, ako ni tudi novi laſtnik
bika neprenéhama sa brejatel prepuſtil in
ſizer v ravno tiſti ſoſéſki.

Ko bi bik po ſprizhani neſrézhi prevréd aii
pred zhaſam poginil, bo po ſposnanji ſodnjih
tovarſhev kmetijſke drushbe in ſoſéſkinih mosh, ktéro
ſposnanje pa tudi mora od kantonſke goſpoſke
poterjeno biti, sa zhaſ dopolnjene brejatve
darilno plazhilo prerajtano, in laſtniku
plazhano.

Tém poſtavam, je ſhe perdjano, de morajo
per biku, sa kteriga kdo hozhe premijo dobiti, te
laſtnoſti biti:

Velikoſt bika mora ſoſébno po méri shivinſke
poſtave tiſtiga kraja biti, v kterim je sa rabo
naménjen. Kjér je shivina vézhi dél le majhne
poſtave, ne ſmé bik zhesnemozh velik, pa tudi ne
premajhen biti; po tém takim bi ſe shivinſka reja ne
sboljſhala.

Bo naj dvaléten ali k vezhimu triléten,
in ima naj k manjſhimu ſhtiri ali v vézhimu ſheſt
práv pravnih sob. Shivòta naj bo dolsiga,
koſtnatiga in kratkih meſnatih nóg. Glave
ne bodi velike , ampak Iahke in kratke; zhela
ſhirokiga in kodljátiga ; rogov ne predolsih,
ampak saſtavnih in prav obernjenih, to je ,
ne nasaj obernjenih, ampak s konzama na ſtran
saſukanih; tudi mora bik velizih biſtrih ozhí,
ſhirokih noſniz, in ne preſhirokiga gobza biti.

Vratú bodi terdniga in meſnatiga, pa
vender ne zhesnemozh debeliga, in ne bohatiga.

Dalej mora ſhirokih perſ, in globòko
pobéſheniga gubaſtiga nadra, lepo oboknih reber,
ſhirokitra meſnatiga in ravniga ne vſhibljeniga herbta,
terdnih ledij, in ravniga ploſhatiga krisha,
dolsih in terdnih béder, majhnih lákotniz,
polniga bòka, in ne preglobòko pohéſheniga trebuha,
to je, ne viſezhiga vampa biti.

Mòſhnja mora biti terdna in gerbaſta, v
ktéri ſta dva ſtroka slo proti shivotu natégnjena
viditi.

Rép bodi tenek, slo dlakaſt, in viſoko
naſajen. Bik mora biti nesmédene, to je, edine farbe,
in ſmé k vezhimu po herbtu risho iméti; ſizer mora
kosha tenjka in mehka biti, in ſvetle pa enako po
shivotu rasdeljene dlake iméti. Sadnjizh mora bik
popolnama sdrav, mozhan, drashljiv in ſerzhan biti.

Per ſizer enakih laſtnoſtih naj ſe poſébno sa
tiſtiga bika darilo nakloni, od kteriga je snano, de
ga je miézhnata krava povergla, kér ta koriſtna
laſtnoſt po ſkuſhnji vſih rednikov shivine je ſoſébno
plemeniva ali po plemenu sadobljiva.

V Ljubljani 29. Malitravna 1844.

Joshef baron Weingarten,

deshélin poglavar.

Karl groſ v Welſpergu, Rajtenavu in Primeru,
z. k. poglavarjev naméſtnik.

Dominik Brandstetter
z. k. poglavarſki ſvétovavz.

Ignazi Kíseveter, mojſter zheſkiga
predenja, per Materi fari v Loki.

Vezh tkavzov in bljavzov ſtaroloſhke fare ſo
hvaleshni sa saſlushik, ki ga dobivajo od goſpoda
Benjamina Pihlerja, poſeſtnika v Ljubljani in
kupza s platnam, sa ktero dobroto daj Bog ſrezho
goſpodu, de bi jim ſhlo platno in dvojſhert
(zvilih), kteriga jim loſhki tkavzi tkó in bljavzi belijo,
dobro ſpod rok. Kashe ſe, de hozhejo goſpod Pihler
tudi naſhim predizam saſlushik nakloniti.
Pretezheno ſaboto, to je bilo pervi dan Şuſhza, ſo
poſlali k fari prediſhkiga mojſtra, Ignaza
Kisevetra, zheſkiga rojaka, s ſheſterimi zheſkimi
kolovrati, pokasati naſhim predizam, kakó de ſe na
zheſke kolovrate prede. Komej ſe je to v
nedeIjo po fari rasglaſilo, je v pondeljk
ſkorej is vſih vaſí te fare ſkupej pervrelo
prediz, de je bil drenj. Mojſter je previdil,
de v tolikim drenji s ſvojim podukam nizh opravil
ne bo, in ni bilo drugazhi, kakor predizam rezhi,
de naj le ene oſtanejo, druge pa naj druge dni v
tednu pridejo; ſej bo ta poduk do ſabote terpel.

Naſhe predize takih kolovratov ſhe nikoli
vidile niſo, pa ko ſo k njim perſedle, je komej dobro
dve uri preteklo, she ſo jih vertile, de je bilo le
veſelje jih gledati. Molzhé ſim poſluſhal, kakó de
bodo kaj naſhe predize zheſke kolovrate obſodile;
takó le ſo med ſeboj govorile:

1) „Ti kolovraſhzhiki kaj radi tekó, pa ſo
vender predragi, zhe eden rumen zekim velja,
kakor mojſter pové.“

2) „Kdor bi hotel imeti, de bi mu na take
kolovraſhzhike predle, bi nam mogel dati sraven
previdniga plazhila, tudi kolovraſhzhike; kér
prediza bi mógla predolgo preſti, preden bi ſi sa tak
kolovraſhzhik perpredla.“

3) „Na te kolovraſhzhike ſe da prashnje prav
tanjko in terdno preſti.“ — „Tanjko tudi na
domazhe“— ſe je druga per tem oglaſila—„le puſtí naj
mi kdo , de ſi bom jeſt predivo po ſvojim omikala
in perpravila“.

4) Ti kolovraſhzhiki bolj fuzhejo , kakor
domazhi, sato ſe da v krajſhim zhaſu dalji nit
napraviti, in reſ je, kakor pravijo, de ſe na-nje vezh
na ſeshnje naprede; vlezhejo pa domazhi ravno
takó, kakor ti.“

5) „Preja, ki ſe mora per teh
kolovraſhzhikih slo ſliniti, bo terji, taka sa oſnovo ; sraven pa
is domazhih kolovratov sa otek: to bi bilo
tkavzam vſtresheno, platno goſto, tanjko in kakor uſnje
mozhno.“

6) „Vretenza ſo, zhe ne premajhne, ſaj
prekratke, kér verſtiza je prez polna in nìt je treba
smerej preſlavljati.“

7) „Per perutnizah bi ne bilo treba sarés, kér
hitreji bi bila nit premaknjena, ako bi perutniza
palzhnik s kljukizo imela.“

8) „Is grebena ſe reſ hòdno takó tanjko
prede, ko naſhe debelji prashnje; pa preden ſi kdo
omovskov napravi, to je samudno.“

9) „Vſe to bi ſe ſtorilo sa previdno plazhilo,
zhe nozhe kdo na naſhe, pa na zheſke kolovrate,
ktere sdej she posnamo in na-nje preſti upamo, pa
le raji prashnje, ne pa hodnika.“ *)

J. D.

Pogovor, v kterim so trije nauki za tri
stani, kakó naj za občinski prid skerbé.

Zdravnik. Dober dan, duhovni gospod! —
šolskiga učenika tudi tù najdem.

Duhovni. Dober dan, gospod dohtar! — Naš
učitelj je prišel, de mu bom dal „Novice“ brati.
Doſti koriſtniga se v njih bere, to more vsak
spoznati; le škoda, de ne more v njih vse prostora
najti, kar bi bilo za Slovence potrebniga.

Zdravnik. Jez si na kmetovanje ne umim
posébno, de bi komu kake nauke dajal, če bi mojih
naukov poslušali, bi bile „Novice“ kmalo skozi.

Duhovni. Od vas *) ni terjati, de bi se
posebno s kmetovanjem pečali; tode kar po svojim
stanu znate, bi bilo marsikaj tudi za vsaciga
človeka permerjeno, in tudi potrebno vediti. Poterpi-

te, in nikar za zlo ne vzemite, de vam kaj več
povem. Tissot, Paulitzky sta vsak za svoje
rojake pisala, kar se per nas pogreša, marsikdo
gre z nosam diljo podperati zavolj pomanjkanja
tacih naukov. Meni ne gre soditi, po kteri zdravilski
postavi, po homeopatii ali alopatii naj bi zdravniki
nauke dajali; le to vém, de mi tacih podukov prav
zlo potrebujemo, de bi ſe marsiktero neumno
ravnanje pri boleznih zatèrlo. Prebivavci na Kolpi
zoper bodljaje eden druziga na nevarno vižo gazijo,
drugot zoper zlatenco na sodil (ne na pare) uší
jedó ; nekteri se per znotrajnih slabostih volčjiga
mlečka natrobi, i. t. d. Veliko se jih zavolj
pomanjkanja denarjev zdravnika in njegovih
zdravil brani; včasi je kaka bolezen, de si bolnik misli
zato ni treba okoli dohtarja hoditi ; per hudih in
naglih boleznih včasih ni mogoče zdravnika kmalo
dobiti, preden pa pride, že nevedni ljudje z
napačnimi sveti bolezen pohujšajo. Kaciga soseda,
kteri bi vedil iz bukev kaj domačiga svetovati, bi
pa vsak v svoji soseski kmalo dobil. — Poglejte
koliko dobriga bi vi zamògli povedati !

Zdravnik. Ne morem reči, de ste napak
govorili, pa ne zamerite, de vam za vaše nauke tudi
jez ktere vašimu stanu permerjene dam. Res je,
de ste duhovni gospodje dosti lepiga za ljudstvo
spisali, in veliko več storili kot mi. Zavolj
pomanjkanja svetih, podučnih, za ljudstvo pisanih
bukev se ni pertožiti, pa nekaj druziga slovenskiga
manjka. Vi imate nemški nedeljski list, Filotejo:
en zvezik sim je bil unkrat per grajšinskim
gospodu najdel, kér ste mu jo bili posodili, ko ni
iz hiše mogel zavolj bolezni: tudi gospa je rekla,
de ji je všeč. Izsluženimu soldatu Andrejčetu,
ki je večkrat bolan, ste bili tudi enkrat en zvezik
posodili. Unikrat, ko vas ni bilo domá, sim vas
čakal, tam na mostovži, na mizi so neki listi Siona
ležali, in sim jih za kratek čas bral. Dosti lepiga
sim notri najdel. Prav je, de unajne liste in
dnevnike berete, ali bi vas pa ne mikalo brati, če bi
slovenski gospodje, eden drugimu h pomoči, in k
omikanju slovenskiga naroda kaj druziga
permerjeniga spisali. Če se bote takó zgovarjali, vam le
to rečem, de bi bili Nemci in Francozje, tudi
kake take zgovore najdli, pa niso na nje porajtali.
Slovencov nas je veliko : kaj taciga bi šlo spod
rok. — Na vprašanja: Kdo, kaj, kje in kakó?
bote bolj vedili odgovoriti, kot jez. —

Duhovni. Dobre svete nam znate dajati. Kaj
ne, gospod učitelj, kakó gladko dohtarju beseda od
ust gré ? Za Slovence ste grozno vneti.

Učitelj (posmejaje): Saj res, gospod dohtar
so polni podukov.

Zdravnik. Lepó je za domovino umreti,
če je treba; še lepši pa za nje korist živeti. Tudi
vi učitelji ji zamorete prav veliko dobriga storiti.

Znanje pismenih sostavkov se v našim jeziku
pogreša. Mladina hodi v šolo, veči del jih po
dokončanju nemških šol domá ostane ; nemšina je
za take na ptuji svet sejana, zató se rada posuši.
En čas vedó, kakó se der Engel sklanja, in kaj
se pravi po nemško: jez sim, ti si, on je. Po
nemško ne morejo nič pisati, zato ki nemšine ne
znajo ; slovenšina pa, v kteri bi se tudi sami kaj
zučili, jim je za pismene sostavke neznana. Z
nemškimi čerkami revno kako slovensko pismice
vkup spravijo. Slovensko mladost posebno na
kmetih najpotrebniših reči po nemško učiti, je okna
zamašene pustiti in dan v hišo nositi. Od tod pride,
de se večkrat sliši : Ta in uni sta v šolo hodila, pa

znata toliko kot jez, ki se nisim nič učil. Z
nemšino učeniki na kmetih sebe ob dobro ime
perpravIjate, de ne znate nič učiti, kér vas nemških otroci
ne umeje, ali pa tudi šolarje po nedolžnim v ime
perpravljate, de so bedasti, kér se res niso v stanu
dosti naučiti. Spišite torej za take šolarje, kakó se
more kako pismo, ali kaj druziga po slovensko
pisati, de, kér nemšine ne znajo, jim tudi slovenšina
ne bo zastonj. Kakó je v ti reči ravnati, so Vam
gosp. Slomšek naj lepši izgled dali.

Duhovni. Saj res kmetiški šolarji ne znajo
ne nemško, ne slovensko pisati; pa temu se ni
čuditi. Ko bi mi vsi Slovenci jabelka, hruške in drugo
domače sadje v nemar pušali in ſige pa mandeljne
sadili, bi na zadnje vse sadje lahko spravljali. —
Pa zadoſti imamo vsak en nauk; poglejmo, kaj nam
kaj „Novice“ še druziga povedó.

— k —

Svetovanje, po kterim bi se zamoglo več
ljudskih ali malih šol po deželi napraviti — z posebnim
oziram na krajnsko in bližno primorsko deželo.

(Na dalje.)

Imamo popolnama zaupanje, de bodo
častitljive kresijske gosposke za šole namenjene
darove radovoljno prejemale, in de se bodo
prizadevale , tudi stanovitno kresijsko zalogo za
šole napraviti iz letnih doneskov cesarskiga
šolskiga zaklada, kteri, ako ravno bi le po 10
goldinarjev na 500 duš odločenih bilo, bi gotovo več
znesli, kakor je sedajni donesik šolskiga zaklada.
Po tem takim bi kresija v stanu bila, nar bolj
potrebnim soseskam pomagati, kterim tudi kantonska
zaloga le malo kaj pripomoči zamore.

Marsikdo se bo morebiti čudil, de donesik iz
kantonske zaloge ne znese več, ko 50 goldinarjev.
Na to odgovorimo: Večidel po vsih soseskih, naj
bodo še takó revne, se vunder najdejo dobrotljivi
ljudje, ki so saj v stanu toliko vkupej spraviti, de
se bo iz tega zamogla ena šolska stanica
(učilnica) napraviti ali pa saj v najemšino vzeti.
Povsod se bo pa tudi dobil navadni ukazan groš
saj od šolarjev bolj premožnih staršev , z kterim
bi se dohodki učitelja pomnožili. Mislimo , de
pametni kmetje sedajniga časa tega šolskiga doneska
ne bodo davk inienovali, in de niso enaki tistim, kteri
vsak krajcar davk imenujejo, ki jim trebuha ne
nasiti, ali pa ki skozi gerlo ne teče.

Če se zraven teh perhodkov še 50
goldinarjev učitelju zagotovi, mislimo de se jih bo
dovelj za tako službo oglasilo. Saj imamo izgled
nad drugimi deželami: v neki deželi našiga
cesarstva , ktera si je prav dobro imé v šolstvu
pridobila in ktera je zraven tega tudi prav obilno z
šolskimi dohodki oskerbljena, dobi učenik sploh le
70 goldinarjev za letno plačilo, desiravno v več
druzih krajih cesarstva na pol več, ja clo
osemkrat več učenikam plačujejo. Vsak vé , de se da
na deželi veliko bolj po ceni živeti, kakor v
mestih; zatorej so potroški in potrebe življenja
učiteljev na deželi veliko manji od potreb in potroškov
mestnih učenikov , zatorej pa tudi po teh ne gré
meriti plačila za učenike po kmetih, ako ravno bi
mi prav serčno želéli, de bi učiteljski stan, kjer
koli bodi, po vrednoſti plačan bil. Če tedaj plačila
za deželske učitelje ne merimo po plačilu mestnih

učenikov, nas ne bodo strašili preveliki potroški,
kteri so za napravo ljudskih šol po deželi potrebni.

Razun tega bi si napravo šol po izglédu
nekih Nemških in Švajcarskih kantonov tudi pri
nas lahko prav zlo polajšali. V teh krajih učí en
učenik skozi leto ne samó v eni soseski, ampak v
dveh, treh soseskah, kjer so domači opravki takšni,
de otroci ene soseske le samo po zimi, druge
soseske pa samo po leti v šolo hodijo. Po tem
izgledu bi se tudi pri nas manjši ali revniši
soseske lahkó pridniga učenika pridobile; on pa
bi boljši zaslužke imel.

(Dalje sledi.)

Urno, kaj je noviga?

(Sneženi plazovi) zopet letas na
Tirolskim hudo razgrajajo. Veliko človekov in
živine so že podsuli in en strašni plaz 1. dan Svečana
je okoli 2000 smrek z koreninami vred izderl.

(Tudi pri nas na Krajnskim) je silo
veliko snegá; prerok v 51. listu lanskih Novic jo je
dozdaj šembrano dobro zadél.

(Blizo Brežèc na Štajerskim) sta 18. dan
Svečana mati in sin zmerznila, ktere bi bili lahko
smerti otéli, ko bi bili ti ljudje naše Novice (2. list
lanskiga tečaja) brali. Na saneh so ju domu
peljali, brez pameti v gorko hišo djali in z
gorkimi rečmi oživljati sačéli. Mati je poprej še
živéla, po tem je pa tudi ona očí zatisnila. —
Glejte, kakó potrebno je, de človek kaj bere in se kaj
uči, z komur bi zamogel sebi in svojimu bližnimu
v nesreči pomagati ! To je naša dolžnost in gotovo
Bogu bolj prijetno, kakor marsikaka druga reč !
Zatorej, ljubi moji kmetje, berite, berite!

(Goveja kuga na Českim) se je zopet v
nekih vaséh pokazala, v kterih je bila že poprej do
dobriga nehala. Do 16. Svečana je skupej 1167
goved pocerkalo, 980 hudo bolnih ali pa
okuženih so pobili; le 135 se jih je pa ozdravilo.

(Iz Begenj nam pišejo) „Pri M. Kopaču
je dozdaj iz raznih krajev Slovenskiga 16
pinj naročenih. Tudi vse česke kolovrate, ki jih je
Kopač dozdaj naredil, so mu proti pokupíli; jih
že verté Gorenke Pemce, de je veselje
gledati.“ — To je prav !

Danaſhnjimu liſtu je dva in dvajſeti dél
vinoréje perloshen.

Kmetijske in rokodélske novice.

Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.

Tečaj III.

V srédo 21.Velkitravna. 1845.

List 21.

ISKRE
pri
vmestjenji visokočastitljiviga gospoda, korarja
JANEZA KERST. NOVAKA
v čast vodstva Ljubljanske duhovšnice
po Njih Prevzvišenosti
premilostljivim gospodu gospodu
KNEZU-ŠKOFU LJUBLJANSKE ŠKOFIJE
ANTONU ALOJZIJU WOLFU
v znamnje ponižniga spoštovanja in dolžniga počešenja
od
bogoslovcov c. k. učiliša v Ljubljani 16. Velkitravna 1845.

Srečne ovce in ovčice,
Ki Pastir jih modri vodi,
Pot svetosti in resnice
Vselej sam pred njimi hodi;

Ki v nesreči in v sreči
Brani, ljubi jih enako,
Zanje breme tud nar veči
Je voljàn nositi vsako;

Ki mu vselej skerb je mila,
De b' ovčica se ljubljena
Mu iz čede ne zgubila,
Ne zašlà nikolj nobena.

V Tebi tac'ga, Knez! spoštuje
Množica hvaležna Tvoja,
Take skerbna podaruje
Nam pastirje roka Tvoja.

V britki žalosti po zgúbi
Miloserčniga Skerbnika,
Nadomestit' ga obljubi
V Novim Milost prevelika.

S čim Ti hočmo vračevati
Vse dobrote neštevilne?
S čim se vredne skazovati
Za milosti preobilne?

Eno nam je dopušeno,
To voljni smo vsi storiti:
Tvoj o voljo prečešeno
V Namestniku spolniti.^^

Sprejmi torej pod peróti,
Vredni Vodja! nas — krepòsti,
Vodi nas po srečni poti
V previdni Svoj' modrosti.

H timu cela družba zbrana
Te pozdravi — svojga Očeta,
V sercu, v duhu biti vdana
Ravnoserčno Ti obeta.

Vodi nas k studencu luči,
Kjer se duh krepost' napaja,
Nas stezé iskati uči,
In željene ključe raja;

De poklicu svojmu vgodni
Stop'mo v Svétiga svetiše,
Delat serčni in svobodni,
Kar Gospoda volja iše.

Zhbelarſtvo.
In tenui labor; at tenuis non gloria.
Virg. G. J. 4. v. 6.

Pretezhena sima je gotovo rep hudo savijala ;
pobrála nam je mnogo ljudi , in sapuſtila tudi per

zhbelah doſti merlizhev. Redki ſo per naſ na
Şhtajerſkim polni zhbelnaki, in pogoſto jih je zhiſto
prasnih viditi.

Zhbelar, kterimu ſe je tudi enaka sgodíla,
gré 27. dan Şuſhza memo Şt. I. neſozh na rami

matike v popravljanje blishnjimu kovazhu. V miſlih,
de ga nobeden ne ſliſhi, kér mene v zhbelnaku
ſedezhiga vidil ni, obſtojí, pregleduje moje zhbele,
in ſam per ſebi takó govori : „Lej! lej! v pervi
verſti ſo ſhe vſe shive — in v drugi — tudi
v tretji in zheterti!“ Pomaje s glavo in rezhe:
„to nikdar ni ſamo na ſebi!'' — in gré ſvojo pot.

Kér je letaſhno simo, kakor od vezh krajev
ſliſhim, veliko tazih zhbel pomerlo, ktere ſo ſhe
ſterdi imele, bom ſtorjeno ſkuſhnjo osnanil: kakó
ſe zhbele po simi bres zopernije pred
ſmertjo obvarjejo.

V naſhih leſenih panjeh, ali voleh — kakor
v nekterih krajih pravijo — nektere zhbele ſatje
delajo po zhes, druge pa po dolgama. Doſtikrat
ſe zhbelarji prepirajo, ktero bi boljſhi bilo.

Nekteri terdijo, de bi savoljo roparz in
toplote po zhes delo pravo bilo. Tode kriva in
narobe je ta! Şkuſhnja me uzhi, de zhbele per
takim delu, ako je hujſhi mras, ko pet ſtopinj *), ſe
ne morejo na drugi ſat preſeliti. Zhe ſo torej ob
takim mrasu is tiſtih dveh ſatov, med kterima po
simi tizhijo, ſterd pojedle, bojo od lakote pomerle,
zhe ſe tudi v blishnih ſatih ſhe ſterd snajde.

Zhe je pa ſatje v panju po dolgama, ſe
lahko med ſhpranjami gori in doli preſtavijo tudi v
nar hujſhi simi. To she davno ſtorjeno ſkuſhnjo
nam je pretezhena huda sima poterdíla, kér ſo le
taki s ſterdjo ſhe prevideni panji pomerli, kteri ſo
delo po zhes imeli.

Satorej v panj, kader roj ogrebaſh,
vſelej en ſatizh podolgama pertiſni, po
kterim ſe ravnaje bojo zhbele vſelej po
dolgama ſvoje delo ſtorile.

M. N.

Şhe nekaj od repnih goſénz.
(Is Kerſhkiga na Dolenſkim.)

Ko ſo predlanjſkim goſénze na njivah povſod
ſkorej vſo repo pojedle, ſo jo ljudje lani grosno
pogreſhevali in ſe torej vezhkrat od goſénz menili,
in ſe zhes nje jesili.

Na ſvojim ſprehodu ſim lanjſko jeſen meſtniga
ſtrojarſkiga mojſtra goſp. F. Banizha, ki je ravno
polni vos lepe, debele, mladizhne, is njive domú
perpeljane repe pred hiſho imel, takó le nagovoril:
Letaſ je povſod veliko repe : lanjſko leto jo je pa
le malo kdo kaj imel. Goſp. Banizh mi odgovori:
Jeſt ſim jo pa tudi lanjſko leto veliko imel, vezh
ko vſi Kerzhanje ſkupej. Mu pravim: Kaj jim jo
niſo goſénze, kakor drugim ljudem pojedle? Mi
odgovori: Şo tudi na mojo perſhle in ſo ſe jo lotíle,
pa ſim jih kmalo saterl, kér ſim ſvoji drushini
vkasal, urno matike v roke vséti, in na njivo iti,
repo s perſtjo sagernit. V kratkim je bila vſa
repa s perſtjo sagernjena, in tako jo goſénze pod
perſtjo niſo mogle vezh jeſti, in ſo sginile. Ko ni
bilo goſénz vezh viditi, ſmo jo ſpet ob kratkim
odgernili, in sraſtla je, de jo je bilo veſelje viditi.

Matevsh Sorz, m. vikar.

Popiſovanje noviga kolovrata.

Radovedni boſte she popraſhovali, ljubi bravzi,
kakſhen je neki novi kolovrat, ki je bil v
Novizah v 14. liſtu tega leta osnanjen?

Imenovan kolovrat je prav sa prav po tem
narejen, kar ſe je samôglo boljſhiga od domazhiga

in zheſkiga kolovrata vseti; je tedej smeſ od
obadveh.

Domazh kolovrat je preokoren, preteshak sa
goniti, prevezh treſe, in je s eno beſedo
prenerodno narejen; satorej ſe nemore na-nj tanjka in
enako ravna nit delati; tudi premalo ſuzhe, sató
kér verviza zhes vreténo têzhe, vreteno pa
perutnize sa ſabo vlézhe, ktere ſe tolikokrat manj
okoli obernejo, kolikokrat ſe nit okoli vretena
ovije ; zhe ſe pa manjkrat perutnize okoli obernejo,
manj ſe nit ſuzhe, in satorej je kaſneji, kakor vſaka
okorna rezh.

Naſproti pa je zheſki kolovrat veliko bolj uren
mimo domazhiga, kér je manjſhi, lahnejſhi in
veliko bolj perpravno in bolj na tanjko narejen,
verviza têzhe ne zhes vreteno, kakor na domazhim,
ampak zhes perutnize; in perutnize vlezhejo sa
ſábo vreteno, nit ſe na drugo plat na vreteno
navija, kakor per domazhim; satorej ſe morajo toliko
vezhkrat oberniti, kolikorkrat ſe nit okoli vretena
mora oviti, preden je polno : satorej veliko hitreji
ſuzhe, bolj vlezhe, pa vender le voljnó prijenja,
ne vterga, in ni tako ſvojoglaven, kakor pa
navaden domazh kolovrat.

Novi kolovrat ravno takó ſuzhe, vlézhe in nit
dela, kakor zheſki, ſamo perutnize ſo na temu
veliko vezhi, vreteno je pa navadnimu
domazhimu enako, le bolj tanjko in lahno je, in ſlushi sa
vſako prejo : sa prashnje, sa ohlanze in sa hodnik;
na perutnizah pa, kjer verviza zhes nje tezhe,
ſo narejene ſhipze trojne ſorte, ena majhna sa
prashnje, druga malo vezhi sa ohlanze,
narvezhi pa sa hodnik, takó de, kader ſe
hozhe prashnje ali ohlanze, ali hodnizhno predivo
preſti, ni treba vretena in perutniz premeniti, le
verviza ſe dene na vezhji ali manji ſhipzo.

Şizer je pa kolovrat veſ drugazhi narejen; ſe
nizh ne maja, ne treſe, ne lese tjè po tleh; satorej
ni treba shebljev od sdolej v noge sabijati, s
kterimi ſe pod ali tlak poſhkodva. Je slo, slo priproſt
in zhe ſe mu vſa priprava, prezh vsáme, bi vſak
miſlil, de je ſamoteshen ſtol; prediza ſedi na
njemu; kolo sa ſtolam têzhe, podnoshnik (nogavniza)
je pod ſtolam narejen, pa toliko vùn moli, de ſe
lahko s nogo na-nj ſtopi in goni. Na preſelzi pa
ſedí prediza, kakor per zheſkim. Na naſlonu ſtola
je v dva vogla klukaſta roka takó perterjena ,
de ſe po potrebi lahko gori ali doli premakne, v
ti roki tezhe vreteno in perutnize. Vſe je prav
per rokah in pred ozhmi, de ſe lahkó vidi, ko bi
ſe imela preja podſuti, in de ſe bersh lahko popravi.
Na tiſtim proſtoru, kjer je ena prediza dosdej na
domazhim ali na zheſkim kolovratu predla,
samorete sdej dve prav lahko preſti, kér prediza in
kolovrat nizh vezh proſtora ne potrebujeta, kakor
navaden ſtol. To je velika dobrota sa kmeta,
poſébno sa uboshne ljudi, kterim sa luzh in sa
proſtor vezhkrat hudo gré. Koló in perutnize ſe tjè po
hiſhi od luzhi obernejo, de ſe luzh ne gaſí, roké pa
ſe lahkó bliso luzhi imajo, de ſe bolj vidi, pod
rokami ſe pa tudi na vreteno ſveti.

Kolovrat smiram rad têzhe, de ſe le vzhaſi en
malo namashe, sató kér ſe nemore prah, pesdirje
in predivo na vinto in na ſhtekelj nabirati, kar
ſtolovi plòh brani. Pod ſtolovim plòham je pa
trushiza narejena, v kteri ſe prasne in napredene
vretena hranijo; sató jili ni treba po polizah
potikvati, kjer vezhkrat doli padejo, ſe isſujejo, smedejo
ali pa ſe jim ſhipe pobijejo. Vreteno ſe nikoli ne
rasdela, ampak vezhidel le po nemarnoſti v nizh pride,

doli pade, ſe mu ſhipa ubije, ali pa kdo
ponavedama na-nj ſtopi in ga ſtáre.

Kader prediza v ſaboto vezher neha preſti,
odſuzhe roko s perutnizami in s vretenam vred od
naſlona, ſ-hrani vſe v trushizo in takó obvarje pred
poſhkodvanjem, kar ſe vezhkrat primeri, kader
kolovrate ob prasniku v kot poſtavijo ali jih vùn
snoſijo. Şpomladi, kader ſe savoljo svunanjiga dela
vezh ne prede, ſe vsame roka prezh, koló,
podnoshnik, preſliza in trushiza s vreteni vred ſe
ſ-hrani sa drugo leto, ſtol pa oſtane v hiſhi
sa vſakdanjo rabo. To revnimu kmetu prav
dobro ſlushi, zhe ga obiſhe kaki prijatel, kterimu
nima zhedniga ſtola ponuditi, de bi ſe doli vſedel.

Kdor sna dobro na navaden ſtar kolovrat preſti,
bo ſam od ſebe bres vſiga poduka tudi na tega kmalo
predel, ſamó kodéljo ali hodnik mora snati popred
po zheſko s grebeni sa predenje pripraviti.

To ſo sboljſhki in pripravnoſt noviga
kolovrata ; narvezhi je pa ta, de ſe bres vretena,
perutniz in preſlize samore reſ sa zlo majhno zeno,
to je, sa tri petize narediti, slaſti v takih krajih,
kjer shiv leſ, to je drevó na ſhtoru, ni slo drag. *)

Kdor ſe bo ta kolovrat napravil in ga bo sazhel
rabiti, ſe bo ſam preprizhal od reſnize vſiga tega
popiſovanja. **)

M. Ferlan.

Popis letašnjiga zbora c. k. kmetijske
družbe v Ljubljani 7. dan Velkitravna.

Vodja kmetijske družbe, visokorodni groſ
Volfgang Lihtenberg so v svojim nagovoru
na zbrane ude pervič lanjske obertniske
razstave v Ljubljani opomnili, ktera je rokodelcam
in pa tudi kmetovavcam gotovo k velikim pridu
zató bila, kér jim je pokazala, de mora z časam
naprej hiteti, kdor se hoče dandanašinj kosčik kruha
pošteno zaslužiti. — Potem so vodja važniši
opravila razložili, ktere so bile od kmetijske družbe
poslednji čas dopernešene in so pri ti priliki z
posebnim veseljem narodniga slovstva opomnili,
to je tistih bukev in časopisov, ktere so bile v
poslednjih dveh letih od kmetijske družbe ali pa od
njenih udov za podučenje slovenskiga naroda na
svitlo dane, namreč: kmetijskih in
rokodelskih novic, vinoreje, nove pratike, bukev
za kmeta, druziga natisa krajnskiga
čbelarčika in pa noviga natisa krajnskiga
vertnarja, ki bo v nekih tednih na svitlo prišel. —
Na dalje so gosp. vodja velikih zaslug nar
starejiga izbornika Ljubljanske kmetijske družbe,
cesarskiga svetovavca in mestniga poglavarja, gospoda
Janeza Hradeckita opomnili in se jim pri ti
priliki, ko so zopet tri leta te službe pretêkle, v
imenu cele družbe serčno zahvalili za njih
nevtrudljivo prizadevanje skozi celih 24 let, od kar
so oni izbornik te družbe. Gosp. Hradecki sicer
ne potrebujejo naše hvale: njih dela so nar lepši
spominik za vse čase tega družtva. — Poslednjič so
vodja gospode poslanike Štajerske, Koroške,
Goriške, Hrovaško — slavonske. Česke,
Marske , Dunajske in Tirolske kmetijske druž-

be prijazno pozdravili , kteri so pri tem zboru
pričijoči bili.

Tajnik kmetijske družbe, Dr. Bleiweis, je
potem zbranim udam rečí naznanje dal , ktere
je izbor (Ausschuss) skozi pretečèno leto v
imenu cele družbe opravil. Pervič so bili zastran
nove delitve daril za bike, kraji oznanjeni, v
kterih bodo letas in pa naslednje dve leti imenovane
darila podeljene. — Potem je bilo oznanjeno, de se
bo prihodnjič na družbnim vertu na Poljanah
posébno za rejo sadnih in murbnih dreves
skerbélo in deje gosp. Dr. Orel odslej oskerbnik
tega verta. On bo skerbel, de se bo zamòglo že
drugo leto, še bolj pa za naprej tistim
kmetovavcam za majhne denarje vstreči, kteri se z rejo
sadnih in murbnih dreves pečajo. Zató bo v
„Novicah“ vselej naznanje dal, koliko dreves in
kakšniga plemena bo môgla kmetijska družba vsako leto
prodati. — Potem so prišli česki kolovrati na
versto, kteri se zmiraj bolj po deželi razširjajo.
Sam Unglert jih je okoli sto prodal, kteri so
prav dobre robe. Imenovani mojster je tudi 8
svojih kolovratov družbi za razdelitvo med bolj ubožne
ljudí podaril; 5 jih je ona že razdelíla, 3 ima
pa še za ta namen pripravljene. Z posébno
hvaležnostjo je bilo tudi vse hvale vredno ravnanje
gospoda Pihlerja v misel vzéto, ki českiga mojstra
po deželi pošilja in takó prizadevo kmetijske družbe
močno podpira. — Pri ti priliki so gosp. Ferlan
svoj nov česko-krajnski kolovrat pokazali, kteri
je zavoljo umetne naprave in majhne cene vsim
ogledovavcam pràv pràv dopadel. Nit pa tudi takó lepo
dela, ko česki kolovrat. Naredbo tega kolovrata so
vam, ljubeznjivi bravci, gosp. Ferlan v današnjih
Novicah samí popisali.

(Dalje sledí.)

V jamo pade, kdor jo drugimu koplje.

V spomin gotove resnice tega prigovora je
veliko pravlic med ljudmi vsakiga jezika znanih.
Mnogo smo jih čuli, mnogo brali, jedno od druge
lepši našli, in skor bi nas mikalo, o tem predmetu
dolgo govoriti. Kér čas in prostor tega ne
pripustita, smo dve izvolili, ter jih listu naših novic
natisnemo. Priporočimo jih prijazni dobrovoljnosti
naših bistroumnih bravcov. Pervo jim podamo v
prostim nevezanim govoru, drugo pa mislimo v
pražnim pesniškim oblačilu v izgled postaviti.

I.

V pervi polovici šestnajstiga stoletja je živel
med neštevilno deržino turškiga cesarja. Sultana
Selima, v Carigradu neki mlad rob ali sužen,
izobražene pameti in velike osebne urnosti. Bil je
tenke čverste postave, gladko okrogliga obraza,
lepo rudečiga lica, černih bistrogledajočih oči, in
takó prijetniga obnašanja,^ de se muje vsako serce
na pervi vid odperlo. Čistoglasno, kakor slavec,
je peti, ino k petju takó lično citre prebirati znal,
de se mu je v zamaknenim posluhu vse čuditi moglo.
Vse ga je poznalo in ljubilo, vse le lepiga
dvorskiga roba imenovalo. Njegova pridnost, njegova
zvestoba, njegova ljubezen do Sultana, gospodarja,
so bile sloveči lepôti enake, s ktero je vse znance
obajal. Sultan ga je zavoljo tega neizmerno rad
imel, in več ga je cenil, kakor polovico svoje druge
deržine. Slišali smo nekiga slave vredniga
Černogorca terditi, de je bil slovenskiga naroda, kar
brez prisege radi verjamemo, ker njegove lastnosti

primerimo čverstim postavam, nenavadni pridnosti,
krasni lepòti in bistrimu duhu naših junaških
mladenčev ino jih po vsim enake sodimo. V nekih
starih bukvah *) smo našli, de je bil na
Korcirskim otoku, blizo Albanije, od pobožnih staršev
kupčískiga stanú rojen, lepo v keršanski veri
podučen, v desetim letu starosti od korzarjev ali
morskih roparjev, na bregu imenovaniga otoka vjet
ino v Carigrad prodan. Opomniti moramo, de je z
njim vred tudi njegova mlajši sestrica. Jelica
imenovana, vgrabljena bila, ter de on potem več
ničesar od nje ni zvediti mogel.

Zdaj, ko mi od njega govorimo, je bil ravno
dvajset let star. Dobro je pomnil, de so ga v
mladosti Ivana, in očeta njegoviga Jurja klicali. V
Saraju so mu pa le Lamprin rekli, in takó ga
tudi mi prihodnič imenovali bomo.

Te dobe je Sultan Selim nekiga neotesaniga
Azijata mohamedanske vere in turkomanskiga
plemena za skrivniga dvorskiga ključarja imel,
kterimu je vodstvo černih skoplencov izročeno bilo. Po
imenu se mu je Hasan, po imenitni službi njegovi
pa Kizlaraga reklo. Bil je mož mogočen, bogat,
prevzeten, častogladniga, zavistniga, do zadnje
žile strupeniga sercá. Čednost, urnost, lepota in
sreča našiga Lamprina so ga grozno v hudobno dušo
pèkle. Prijazne besede, s kterimi je Sultan sploh
Lamprina nagovarjal, so bile ojstre britve za serce
njegovo. Bal se je, de bi ga sčasama ta priden in
izobražen mladeneč v cesarski milosti ne prehitel.
Zatorej neprejenljivo misli, kakó bi mu škodo
naklonil in cesarsko ljubezen odvernil. Tode kaj se
zgodi? Hasan Kizlaraga se Sultanu Selimu nekidan
neizrečeno zameri. S kakim djanjem ali opušanjem,
nismo zvediti mogli. Sultan o temu ni govoril.
Rečene stare bukve nam toliko razodenejo, de se je
Sultan grozno razserdil, de je Hasana v hipu iz
službe djati, njemu vse premoženje vzeti, ter iz
Carigrada spoditi ga zapovedal. Hasanov obup in
trud in stok so bili zastonj, zastonj vse prošnje
njegovih prijatlov. Otetbe za njega kar več upati
ni bilo. Zdaj se Lamprin h jeznimu cesarju poda,
prosi in prosi takó milo, serčno in takó dolgo, de
njegovo serce popolnama vtolaži ino v korist
nesrečniga Hasana gane. Sultan odpusti, pri ti
priložnosti pa reče našimu Lamprinu te pomenljive
besede: „Zarad tvoje čiste duše, zarad tvoje, lepe
prošnje, zarad milosti moje do tebe prizanesem in
pozabim. Ti pa ne pozabi mojiga svarjenja in se
vari te hudobne kače, de te za plačilo v
persi ne piči.“

(Dalje sledi.)

Somenj v Ljubljani.

Poslednji somenj v Ljubljani, ki je 14 dni
terpel, je veliko ljudí vkupej zbral, in kupci ga
večidel hvalijo. Živinski somenj je bil nekoliko
slabeji, kar goveda vtiče: nar viši cena par volov
je bila 150 goldinarjev. Kónj je bilo dosti na
prodaj, prodanih pa le malo. — Kar se nam je ta
somenj nar bolj čudno zdélo, je, de smo le malo judov
vidili se okoli plêsti; le nekaka dva sta
srebernino in zlatnino pod nič prodajala. Zlat perstan
za dva groša !! Ljuba duša, kaj si boljiga želiš?

Kaj imamo od letašnje spomladi
pričakovati ?

Zima je zares letaš hudo z repam vila,
vunder polje krog in krog takó lepo stoji, de ga je
veselje viditi. Sená bo na kupe. Tudi sadne
drevesa nam večidel dobro letino obetajo. Bog daj,
de bi vse srečno dozorílo! — Res! ni ga prijetnišiga
časa, ko je spomlad, ki nam toliko nedolžniga
veselja prinese:

Narava zbujena
Že vsa prerojena,
Veselje oznan';
Iz rožic rumenih,
Iz plavih, zelenih
'ma venec nabran.

Že ptičice v zborih,
V zelenih šotorih,
Vùn kličejo nas:
Zdej žvižgajo nizko,
Zdej zopet nakviško
Povzdigvajo glas.

Veselje je pravo.
Ko vidiš naravo,
Ponavljati rod ;
To vživat', to gledat',
Sam moraš povedat',
De velik je god!

Na hribe, v dole,
Tam dobre bit' volje,
Vùn! lep je ozir;
V pisane loke.
Med bistre potoke.
Na biserni vir!

K. Klemenc.

Pismenstvo.

(Zemljepis céliga svetá.) Vidéči
pomanjkanje mladiga pismenstva v zemljopisnih délih,
ki bi nas učíle bolje poznati veličansko teló, na
kterim prebivamo, je g. Milovan Spasić v
Beligradu spisal v južnoslavskim narečji bukve z
naslovam: Zemljopisanje cêlo ga svêta.
Naročenje nanjo: 2 dvajsetici v srebru, terpí do
konca Rožnicvéta.

Danica.

(Srpske narodne pesme) zbrane in na
svitlobo dane od Vuk-Štefanovića
Karadžića lani v našim listu oznanjene, so naprodaj v
tiskarni arménskiga samostana na Dunaji. T. j.
druga knjiga, v kteri so naj stareji junaške pesmi.

Podunavka.

Zahvala.

v»
Čast. gospodu A. L, pridnimu botanikarju, se
serčno zahvalimo za novo poslanje slovenskih
i men, ktere so mnogoverstnim zelišam v Celejski
kresii navadne. De bi ta rodoljubi domorodec
veliko naslednikov imel!

Vganjka.

Pastaričica je ovce pasla; mesár pride in jo vpraša:
Punčika! koliko imaš ovac? Mu odgovorí: ko bi jih bílo še enkrat
toliko, in pol toliko, in četertinko toliko in pa ena,
bi jih bilo ravno sto. — Povejte mi, koliko jih je pasla ?

Danaſhnjimu liſtu je trideſeti dél vonoréje
priloshen.

Kmetijske in rokodélske novice.

Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.

Tečaj III.

V srédo 30. Maliserpana. 1845.

List 31.

Razne pota.

(Kmetam.)

Oj kmet, al véš do kruha pot?
Al véš, kje poln dobi se sod?
Plùg in matika vesta za-nj ;
Le prašaj ju, kdar vstaneš 'z sanj.

Pa rano vstani; nezaspan
Rabotaj, dôkler sije dan;
Skerbnó obdelaj si polje,
Okôplji v nogradu tertje.

Pomladni hlad , poletni znoj
Po versti hodi naj s teboj;
Na levo, desno ne poglej
In stopaj z njima zvest naprej.

In kdar se leto jeseni,
Se ti na njivi hleb zorí;
In kdar umrè jesenski grom ,
Tekoč ti nograd zajde v dom.

Al véš, kjé rajnši se dobé?
Po krajcarjih se pride tjé.
Sej — komur krajcarja ni mar.
Ni nikdar rajnša gospodar.

Vés kod se v siromaštvo gré?
Skoz hiše s smreko znamnjane;
V njih sladko vince točijo,
In nove kvarte hranijo.

In v zadnji torba se dobó ;
Kdar pojdeš vùn , le vzèmi jo.
Oj! kak se ti lepo podá
Beraška prazna mavhica!

V nji boš lesén kozarc dobil,
Z njim bodes hladno pitje pil;
Kjer koli najdeš bistri vir
Zastonj — tam je sam Bog oštir.

Kjé je pa steza do česti,
Do mirne , sréčne starosti ?
Od te poštênje ti pové:
Naravnost po dolžnostih gré.

Če najdeš na-nji križempot,
Ne véš, al šel bi tam al tod ,
Le prašaj svôjo dôbro vést,
Sej krajnsko zna — pa bod' ji zvest.

Kjé néki steza v grob peljá?
Ta se zgrešiti pač ne da;
Po nji vsi hodimo vsak dan.
Na nji počivamo vsak dan.

Al unstran grôba se zdeli.
Na lévo , desno tam derži;
Na ktero si boš nágnil vést,
To pojdeš — téga bodi svest.

Rodoljub Ledinski.

Kakó bi se več turšiče ali koruze
pridelovalo ?

Skušnja sedajnih časov dovelj pokaže, de
malokteri zemeljski pridelek toliko verže, kakor
turšica. Ko bi si kmetovavci to resnico v glavo
vzeli, gotovo bi več turšice sejali, kot je sicer
sejejo. Ko bi nekteri le zgoli turšično slamo
pridelovali, bi jim to samo za živinsko klajo že velik
dobiček prineslo. Turšica da zernje za človeški
živež, slama pa je živini grozno tečna piča. Ako
kmetovavec njivo za turšično setev pripravi in
obdéla, kakor gré, mu zmed vsih pridelkov nar več
verže. Kakor je pri vsakim delu in opravilu prave
umnosti in vednosti treba, takó mora tudi
kmetovavec prebrisane glave biti, in se pri kmetovanju
po vsi pridnosti in vednosti obnašati, de njegov
trud zastonj ne bo.

Na Krajnskim sejejo pri malih kmetijah več
turšice, ko pa pri velikih; zakaj de se takó godí,
vzrokov in zgovorov nikoli ne zmanjka : Nekteri
pravijo, de pridelovanje turšice preveliko
delavnih rok pobêre in de dostikrat komaj po-

troške obdelovanja povernjene dobijo. Ta zgovor
je resničen, pa se mu pràv lahko pomaga. —
Gotovo je, de turšica hoče pridno in skerbno obdelana,
večkrat v rasti okopana ali osuta biti; kdor tega
ne storí, truda povernjeniga ne dobi. Krajnski
zemljaki! pripravite si po izgledu druzih
deželá tako orodje, postavimo: sejavne ali
sadivne mašine in dobre osipavne drevésa, z
kterimi bote zamogli turšico obdelovati, po tem vam
bo pol menj delovcov potréba, in vidili bote, de se
vam bo delo po dvoje povračeválo. Le v
pomanjkanju praviga orodja tečí v zrak, de se
ljudje višjiga posevka in pridelovanja turšice ne
poprimejo. To orodje saj vender ni takó drago, de
bi si ga ne mogli omisliti. — Drugi se pa zgovarjajo
in pravijo, de se deželni zrak turšici ne
perleže; de je pri nas za-njo premerzlo; de se
turšica le v toplih krajih popolnama dobro obnaša
in rada rodí. Tudi to je nekoliko res, pa je
tudi to res, de turšica tudi v merzlih krajih
dozorí jin de še clo v gorah donese, kjer ajda
(sternišnica na pšeničje vsejana) ne dozori, in de
jo po hribih bogato pridelujejo. Koliko več bi

se dalo turšice v toplih dolinah, in na ravnim polju
krajnske dežele pridelovati, kjer ajdovo zerno pozno
v jeseni dozorí. Po Štajarskim so začéli dovelj
turšice sejati; vsak, ki se je tega obdelovanja
poprijel, ga ne opusti več, in je popolnama
prepričan, de mu zernje in slama pri kmetíi lepiga
dobička donese. „Mehko ajdovo zerne — pravijo
Štajarci — je pri vsaki slanici v nevarnosti, vsaka
majhna sodra in še močan dež jo koj do škode
otrése, ajda rada poléže, in speri, turšici pa
nobeno hudo vreme ne škodje, in nikdar
ne poleže, če ji še takó pognojimo.
“Štajarski kmetovavci, ki se močno s pridelovanjem
turšice pečajo, so premožni; v krajih, kjer je veliko
pridelujejo, se kmetije visoko cenijo. Na Marskim
je bolj merzlo kot na Krajnskim, pa vender Marci
več turšice pridelujejo, kakor Krajnci.

(Dalje sledi.)

Pogovor

kmetiſhkiga ozheta s ſvojim naravoſlovja suzhenim
ſinam, v meſzu Maliſerpanu.

O. Kakó mozhno ſe bliſka, gromí in treſka;
she ſpet Elija vrage ubija.

Ş. Ali miſlite, de ſvet Elija vrage ſtrelja,
kader ſe bliſka, gromí in treſka?

O. Ali ſhe tega ne veſh? Le ſhkoda, de ſi v
ſholo hodil.

Ş. Kaj takiga verovati, je velika nevednoſt in
vrasha.

O. Od kod pa pride bliſk, grom in treſk?

Ş.Bliſk, grom in treſk pride od
nebeſhkiga ognja, kteriga je veliko v sraku.

O. Kaj pa je nebeſhki ogenj?

Ş. Nebeſhki ogenj je tiſtimu ognju enak,
ki ſe na ſteklu, pezhatnim voſku, shidi, voſku,
ſmòli i. t. d. s dergnenjem da obuditi ; po slatu,
ſrebru, shelesu, meſengu, koſitarju, zhloveſhkim
truplu, vôdi, semlji, drevju i. t. d. pa ſe ſpet
sgubí, kér veſ v nje ſhine, in kteriga ſe s ſoparzo
tudi v oblakih doſti nabêre.

O. Tole rezh mi moraſh pa nekoliko bolj
rasloshiti, ſizer te nizh ne rasumem.

Şin (nareshe majhne liſtike papirja, vsame pezhatni voſek,
ga dershí proti liſtikam , pa nobeden ſe nizh ne gane ; potlej ga
dergne s ſuknéno zapizo, de ga ogreje, ga ſpet dershi proti
liſtikam, kteri ſe sazhnejo vsdigovati, ſe ga dotikovati, pa ſpet
na tla padati, in pravi :) Ali veſte, sakaj sdaj voſek te
liſtike na-ſe vlezhe?

O. Kakó bi to vedil, ſaj mi ſhe nihzhe ni kaj
takiga pokasal?

Ş. To ſtori nebeſhki ogenj, kteri poprej na
tanjko sdrushen s voſkam, je bil ko mertev; s
dergnenjem pa ſe je oshivil, in laſtnoſt dobil, de majhne
papirnate liſtike, koſzhike besgoviga ſtershena,
ſlamnate bilike, perjizhe, terſhizhize i. t. d. na ſé vlezhe,
in kader jim ſvojiga ognja podelí, jih ſpet odrine,
padejo na tla, ogenj sgubé in ſe ſpet proti voſku
vsdignejo.

(Konez ſledi.)

Slátine ali rimske toplice v Gleihenbergu
na Štajarskim.

Čast, komur čast gré.

Naše Novice so nam že marsikaj veseliga in
dobriga povedale; spodobi se tedaj, de se tudi slava
Gleihenberžkih toplic med Slovenci razglasí.
Tam v nar lepši dolini med Marburgam in
Gradcam proti Vogerski deželi, kjer se gorenske

smereke z dolenskimi bukvimi in vinskimi tertami
snidejo, kjer levo oko štajarske, krajnske in
koroške planine zagléda, desno pa se v Vogerske
ravnine zgubí, izvirajo trije studenci, kjer so že
Rimljani 200 let po Kristusu svoje zdravje in
veselje iskali, in kamor zdaj, kakor na kisle vode
per Rogatcu (Rohitsch), od bližnih in daljnih
krajev veliko ljudí perhruje, bolnih in zdravih. Vsak
tù slátine veselo vživa, in ako ga poletna vročina
slabí, ga kopva in bukovi hlad krepčá. — Kar je
Rimljanam dopadlo, tudi nam ni odpadlo!

Že skoraj pozabljen je bil kraj, močrn in
neobhodljiv; le bolni ubogi bližne soseske so vedili
za-nj. Gosp. Dr. Verle iz Gradca so spoznali
studencovo moč, in naš mili, za vse koristne
naprave vneti deželni poglavar, od vsih visoko
častiti knez Matija Konštantin od
Wikenburg so na spoznanje gospoda dohtarja lepi kraj
ogledali in izrekli veliko pomenljivo besedo: „Tu
naj zopet najde bolni svoje zdravje, in
tudi veselje zdravih naj ga oživlja; meni
in mojim pa naj bo kraj počitka.“

Komej je 10 let pretêklo in že je po skerbi
milostljiviga Gospoda in z pomočjo drugih
ljudoljubov 15 lepih hiš postavljenih, v kterih po
leti navadno okoli 200 gostov prebiva; tudi
bolehnišnica (špital) za 24 ubogih je bila sozidana, ktero
sestre iz reda miloserčnosti (Barmherzige
Schwestern) oskerbljujejo.

Toplice so takó napravljene, de se lahko tòple
ali hladne naredijo iz ene vrelčine. Kér pa za
toliko ljudi iz eniga vrelca zadosti vode ni moglo
privírati, so pretêklo zimo drugi vrelec odperli, in
per ti priložnosti na stari rimski vodnjak zadéli,
v kterim so okoli 60 dnarov rimskih cesarjev
od 14. do 284. leta po Kristusu, in 12 še dobro
ohranjenih lešnikov našli. Obedvoje je bilo
ajdovska daritev iz tega namena, de bi jim boginja
rek in studencev mila in dobrotna ostala.
Lešniki, kakor nam Plini, stár latinski pisar, pové,
pa tudi poménijo zdravilno moč tih vrelcov, zakaj
oni debelijo človeka; pečèni zdravijo nahod in
kašelj ; zdrobljeni ali zmleti z sterdjo zmešani
odganjajo naduho, in to je, v čem ti trije vrelci
po večim pomagajo.

Pervi vrelec, Janezov studenc imenovan,
Njih Visokosti Nadvojvodu Janezu posvečen, ima
nekoliko nižeji moč od kisle vode per Rogatcu;
ozdravlja bolezni na drobu, kakor čevje bezgavke
(Gekrösdrüsen-Verhärtungen), zažlezenje
(Verschleimung), oslabljen želodec, kervavce
(Goldader oder Hämorrhoiden) i. t. d.

Drugi, Konštantinov po deželnimu
poglavarju imenovan, ima moč Selterske vôde
(Selterwasser) ; zdravi posebno bolezni na persih,
kašelj, pivko, naduho, brahorje, želve
(Skroſeln) začeto plučno jetiko i. t. d.

Tretji vrelec, imenovan
Klavznerjovajeklenšica (Klausner-Stahlwasser), ktera se v celi
Evropi samo tù najde; zdravi bledico, tudi
drugač oslabljene ljudí obojniga spôla *)

Zraven teh treh zdravilnih vrelcov se še
četerta zdravilna moč tukaj najde. Visokočastljivi
vstanovnik teh toplic, knez Wikenburg, so
namreč velik in lični hlev — Švajcarija imenovan —
dali zidati, v kterim več krav redijo, de se bolni

lehko sírotnic (Molken) k svojimu zdravju
poslužijo ; krog in krog hleva so pa stanice za bolne
goste takó napravili, de kravji slap, ki ima za
ozdravljenje slabih pèrs posebno moc, v nje puhtí.

Tudi prav lepo cerkev so visokočastitljivi
vladar tù napravili, in zraven cerkve samostan za
duhovne ſrančiškanarskiga reda sozidali, ki službo
božjo opravljajo.

29. Rožnicveta je bil prav vesel dan; bila je
namreč cerkev od Vesprimskiga škofa, bližniga
žlahtnika visokočastitljiviga poglavarja vpričo
kneza-škofa Sekavske škofije in veliko druzih
imenitnih duhovskih in deželskih gospodov v čast sv.
Matija in sv. Eme, patronov žlahtnih
vstanovnikov, z velikim obhajanjem posvečena. Pod
cerkvijo so pa gospod vitez sebi in svoji rodovini
zidano pokopališe napravili, ktero je bilo drugi
dan posvečêno in kamor so ostanjke Njih žlahtnih
staršev prenêsli in h počitku položili. Med milim
petjem so bile serca vsih pričijočih močno ganjene,
in per spominu: komú iz družine visočastitljivih
vstanovnikov bodo pa zdaj nar pred te mertvaške
pesme veljale — je le ena prošnja vsih zbranih
tále bila, de bi preljubljeni knez v sredi
svoje drage rodovine še veliko veliko
veselih let preživel — k sreči in veselju
cele Štajarske dežele!

N.

Prilike ali primere.

(Konec.)

Sedaj je viditi, kakor de bi se cel kraj na
enkrat spremenil. — Pošasti so odšle; in kraljica
zbora se bliža. — Glave vsih pričjočih se
vzdignejo izmed ramen, persi se jim širijo, oči debelé,
in vsih serca bijejo — od veselja. — Sedaj pride
kraljica bliz' zbora. Nje oblačilo je bilo iz tanjčice
in škerlata; na roki je imela en sam zlat perstan z
neznano velikim rubinam; na nje glavi pak se je
vtrinjála podvojêna krona iz dveh verstá dragih
kamnov, od kterih so bili zgornji rubini (rudeči), in
spodnji smaragdi (zeleni.) — Kakor kralj, kader
iz svojiga kraljeviga sédeža vstane, in doli stopi,
de bi se z svojim podložnim prijazno pogovarjal:
takó je bil prihod kraljice.— Cel zbor se vzdigne,
in kraljici do tal prikloni. Prijazno se ona vsim
nagne, in — k govorniku pristopi.

De bi ga z svojim kraljevim rekam (Motto),
in duham svojiga vladanja tolikanj pomlivši
poznaníla, sname svoj perstan iz roke, in mu da
brati napis, kteri je bil v zlató okrog perstana
vtisnjen; bil pak je naslednji: Vsak, kteri podobo
mojiga očeta nosi, je moj brat in sestra.
Govornik ga bere, in po tem perstan z globokim
priklonam kraljici zopet nazaj podá. — Sedaj mu
ona z neznano ljubeznjivostjo pokaže na svojo desno
stran, kjer so nje blagríce stale, in ktere je
govornik po njih lastnih znamnjih že vse poznal.
Med tem so bile nar perve: Vera, Upanje,
Pobožnost; po tem: Mirnost, Zvestoba,
Čistost, Treznost, Zmernost, Delavnost,
Hvaležnost, Krotkost, Poterpežljivost i. t.
d. Na to mu pokaže po enakim tudi na svojo levo
stran, kjer je bila neizbrojêna truma rajskih
prebivavcov iz vsih stanov in narodov, in kteri
vsi so imeli znamnje kraljice na svojih persih,
in palmove mladike v rokah. — Sedaj se
govornik vnovič kraljici globoko prikloni in s
trepečim sercam reče:

„Sprejmi, o kraljica! čast in hvalo iz našiga

ginjeniga serca, de se povredíniš z svojim zaželjenim
dohodam naše zbiralo počastiti. Brez tvoje pričnosti
bi bil naš zbor — brez slave, in naša družba— brez
sladkosti. Zakaj, kjer tebe manjka, tam je
praznost, needinost in pustôta; kjer ti kraljuješ,
tam je mir in slava in veselje. Le v tvojim
kraljevim sercu tista edino prava in resnična dobrota
prebiva, ktera je vir vse čednosti, in studenc vse
blagosti. Brez tebe so vse čednosti — le
videzne in prazne; brez tebe vse serca — brez
blagosti in veselja. Komur tvojiga kraljeviga
duha in čutila manjka, temu manjka vse prave in
resnične dobrote serca, po kteri sami še le vse
čednosti svojo ceno, in vse veselja svojo
vrednost zadobé. Kakor ljube in častitljive so mi tvoje
blagrice; vunder spoznati moram, de le od tebe
in po tebi svojo vrednost in blagovitost zadobivajo.
Brez tebe bi bila resnica nečimerna, modrost
merzla, nedolžnost brez kinča, ponižnost in
vse druge čednosti brez prave vrednosti in
dobrote. Zakaj h čimu bi nam koristila resnica, ko bi
nam k tebi in do tebe poti ne kazala? h čimu
modrost, ko bi napihnjena in samopridna le sebe
poštovala in iskala? kakošno lepoto bi imela
nedolžnost, če bi ji ediniga praviga kinča, to je:
tvoje ljubeznjivosti, zmanjkovalo? kakošno
vrednost bi imela ponižnost in vse druge
čednosti, če bi ne bile od tvojiga kraljeviga čutila
navdihnjene in gnane? Le ti daš ceno resnici; le
ti dobrotljivo storiš modrost; le ti
nedolžnosti pravi kinč dodeliš; le ti ponižnost in vse
drugie čednosti k resnični nehinavski dobroti
povzdigneš.''

„Pa ravno takó, kakor si ti porodnica vsih
čednost, takó si tudi le ti vse blagosti in
prave sreče darnica. Kakoršno srečnost bi
imele same tvoje blagrice, ko bi jih ti ne ljubila,
ali ko bi one ljubezni med seboj ne imele? — Le
ti spletaš vence zasluženju, in le tiste poslavljenja
in obdarila razveselé, ktere so od tvoje roke
podeljene. Brez tebe zastonj čaka delavec — na
praznik, in zastonj vojšak — na zvezdo na persih;
brez tebe nemara popotnik — za svojo
domovino, tudi ne angelj — za svojo merzlo
svitlobo. — Oh le ti vse naše želje in hrepeneve
spolniš; le ti, in ti sama našimu obojnimu namenu
kreposti in blagovitosti nar popolniši
zadostíš! — Pošli torej, o kraljica! tudi v moje persi
en žark tvoje ljubezni, de bom zamogel tvojo
vrednost in osrečljivost, ktere noben jezik ni v
stani popisati, saj v mračnih podobah svojim
poslušavcam naznanovati!“

Tukej je govorik nemalo prejenjal, in po tem
zopet začel: „Če tebe kakor virnico vseh
čednost ali zapopadik vse kreposti
premišljujem, te bom primeril zlati vagi, in roki k
dobrotnosti odperti; zakaj ti na vago deviješ
pravico, ter studiš goluſijo in hudobne zvijače, kakor
nar nagnusniši pregrehe, in tvoja kraljeva roka je
vsim k pomoči in blaženstvu odperta. — Primeril
te bom daljej visokimu tempeljnu mirú, v
kteriga se le tisti zbirajo, kteri mir ljubijo; zakaj le
mirni zamorejo tebi služiti: kjer ni mirú, tam je
kreg in sovraštvo, in tam se tvoj sled ne najde. —
Primeril te bom dobrimu sadu, po kterim se
dobro drevó od slabiga spozna; zakaj kakor dobro
drevó nemore biti dobro brez dobriga sada, takó
tudi človek nemore biti dober brez tvojiga
kraljeviga , od pameti vladaniga čutíla. — Primeril te
bom — z balzamam posvečenimu oltarju,

na kterim vsak dar prijetin duh zadobí; zakaj vse,
kar je s tvojim duham in čutilam darovano ali
storjeno, je Bogu in ljudem dopadljivo. — Primeril te
bom kraljevimu znamnju, ktero vsako reč, ki
je z njim previdena, h kraljevi velavnosti povzdigne;
tudi en kozarec merzle vode, s tvojim duham
podan, bo pred kraljam velavnost imel. — Primeril
te bom daljej, če tvoje lepote po samim
pregledujem, nar lepšimu vertu, kjer čiste lilije
rasejo; zakaj ti visokost človeške nature spoznaš
in poštuješ, in zatorej nečistost studiš, in le čiste
zakone ljubiš. — Primeril te bom milimu varhu
sirot in vdov; zakaj ti se potegneš za sirote, in
braniš zapušeno vdovo. — Primeril te bom
resničnimu očetu ubogih, kteri svojo milošnjo
že v življenju delí, in ne le po smerti, kjer jo nič
več vživati nemore. — Primeril te bom širokimu
sercu plemenitniga ljudoljuba, pri
kterimu revež na posodbo iše: pri sedem drugih
je že bil, pa nikjer ni milosti najdel; k njemu pride, —
in se od veselja joka. — Primeril te bom milimu
zdravniku na vojsknim borišu, kteri vojake,
ki so v boju padli, domače in ptuje — cel dan
ljubeznivo obvezuje in prenaša, in se nevtrudi,
dokler ga noč k počitku ne primora. — Primeril te
bom dalej sladki čbelici, ktera v zeliših in
cvetlicah le med iše, strup pa, če bi kteri notri bil,
pajkam prepustí; zakaj od vsih ti le dobro misliš,
in torej vse na dobro zlagaš, dokler koli moreš. —
Primeril te bom razgernjenimu plajšu
zvestiga tovarša, s kterim on blode drugih, ki jih
tajiti nemore, z gosto temó pokrije, in jih
nobenimu ne odkrije, zunej temu kteri jih poboljšati
zamore. — Primeril te bom pridnimu in tihimu
delavcu v svojim poklicu, kteri le na se in na
svoje delo paznost ima, in ne gleda na uro,
kader drugi prepozno pridejo, kterim ni on za
čuvaja postavljen. — Primeril te bom skrivnimu
vonu (duhu), po kterim se pravi prijatel od
golufiviga razloči. — Primeril te bom ljubijoči materi,
ktera svojiga otroka têpe, de bi ga zmodrila, in
boljšiga naredila.— Primeril te bom modrimu
vinogradniku, kteri svoje terte obrezuje, de bi
obilniši rodile: zakaj tvoja dobrotljiva roka nam
dostikrat terpljenje pošilja, de bi našo krepost
vterdila, in rodovitniši storila. — Tode primeril te bom
tudi natanjkni rajtingi, ktera ima
nezmotlivimu pregiedovavcu podana biti, in ktera, če tudi
le pomanjkanje ene same številke, ali ene same
enote ima, cela kakor neresnična zaveržena
biti mora: takó tudi ta, kteri tvoje kraljevo čutilo
v svojim sercu nosi, vse čednosti nad sabo imeti
mora; in če mu tudi le ene same zmed njih
manjka, ali če tudi le eniga samiga zmed svojih
bratov sovraži: pokaže, de ti v njegovim sercu
ne kraljuješ, in de so vse njegove čednosti le
videzne in golufive, in potem takim vsa njegova
krepost neresnična.

Tukej je govornik zopet nemalo premolknil —
sramožljivo v tla pogledal — ter vnovič svoje oči
h kraljici povzdignil, in rekel: Če so vse leté
podobe le slabe sence od velikosti tvoje dušne
lepote: kje bom prilike najdel, s kterimi bi
zamogel po vrednim srečo in blagost popisovati, s
ktero ti svoje zveste kraljevnjane obdaruješ! —
Tode nobeden naj ne iše, kar upati ne more, de
bi najdel. — Le slabe besede so cloveškimu jeziku

pripušene. — — Torej, primeril te bom, če po
priprostim spoznanju tvojo oblažlivost
premišljujem, milimu spomladanjskimu soncu, ktero
vsem stvarem gib in življenje, in rast in veselje
dodelí. — Primeril te bom južni deželi, kjer
palme in oljke cvetejo; zakaj pod tvojo krono
mir in edinost in zadovoljnost prebiva. — Primeril
te bom čudodelnimu sladinstvu (gvircu), ktero
tudi suhimu kóscu kruha, nar prijetniši slad
dodelí. — Primeril te bom slamnati bajti, ktero,
če ti notri stópiš, v kraljevo poslopje spremeniš.—
Primeril te bom milimu gospodarju, od čigar
vsmiljenja se njegova živina debelí; kader je njegov
konj žejín, ga potaplaje zberzdá, in se k njemu
nakloni , de mu piti da. — Primeril te bom krotkimu
jagnetu, s kterim lev skupej prebiva: pozabil je
svojiga gojzda in svoje divjote, in pri tebi svoje dni
ostati hoče. — Primeril te bom tolaživnimu
angelu, kteri terpéče obiskuje; lahke in kratke so
bolečine na postelji, zraven ktere ti sediš. —
Primeril te bom mili zvezdi, ktera se tam zgorej
zasvéti, kader se tukej spodej zamračí. —
Primeril te bom zadnji veliki noči na zemlji, kjer
boš ti vse svoje zveste kraljevnjane zbudila, in k
večni aleluji povabíla. — Primeril te bom pervi
hčeri stvarnika, ktero si je v to izvolil, de bi
hrabram in vitezam njegoviga kraljestva, kader po
zmagi domu pridejo, bliskajoče zvezde na
persi pripenjala, in zlate vence na njih glave
postavljála. — Pa kaj ! — ali hčeri le primerjal te
bom? — Več si, — in viši je tvoj rod! — Zakaj
stvarniku samimu si enaka, in on sam s tvojim
imenam imenovan biti hoče (I. Jan. 4, 8.).
Zatorej — primeril te bom, kar je nar popolniši podoba
tvoja, primeril te bom kraljici nebes in
zemIje: zakaj vekomej si bila, in vekomej ostaneš;
tvoja kraljeva roka je veličastne nebesa
vstvarila, in tvoja milost je zemljo osnovála; ti si,
ktera nebesa lepotiš, in že tudi zemljo v raj
spremeniš! — — Oh! poznal te je Nekdo , kteri
je od tam prišel, kjer ti v svoji slavi prebivaš,
in zato te nam je po svoji neizmerjeni ljubezni za
kraljico, in zapoved, tebi služiti in tebe iskati,
v edino (Rlmlj. 13, 8.) in kraljevo (Jak. 2, 8.)
zapoved dal.

Prof. — r.

Vganjka serbskiga naroda.

Dva očeta in dva sinova so kosíli in so med seboj štiri
cele hlebce razdelili takó, de je vsak eniga celiga dobil, in de
je še en cel ostal. Vprašanje: kakó je to mòglo biti?

Današnjimu listu je perložen list Nr. 10
perdjan.

Kmetijske in rokodélske novice.

Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.

Tečaj III.

V srédo 8. Kozoperska. 1845.

List 41.

Krajnskih učencov pesim o začetku šolskiga leta.

Serdca nikak nedajmo tudjini,
Dužni smo sve davat domovini, —
Ova mati nas je odgojila,
Njezin je naš život, bratjo mila!

(Grof Janko Draškovič).

Adijo spet deželni pragi!
O dnevi svetiga Mihela!
Je zopet ajda dozorela :
Na noge, součenci dragi !

Recímo še posledni “z Bogam“
Očetu, materi, sestricam,
Domačim vertu in ravnicam,
Potokam bistrim, tihim logam;

In prot' Ljubljani jo zavímo,
Že je odperto učiliše ,
Apol ljubljencov svojih iše,
Mi smo izvoljeni, — hitímo !

Pozdrav'mo zopet drage stene,
Kjér vir nam têče učenosti,
Se pota kažejo modrosti,
Umetnosti visoke cene.

Učí nas , moramo spoznati,
Postava šolska modro dana:
Tevtona glase in Rimljana,
In aoriste Gèrka pregibati;

Verh tega mnog si perzadeva
Okroglo talijanšno znati;
ſranse Je koljkej ponosljati,
Učene si verli v čast peršteva:

Le Krajne malo znan' glasovi
So nam, čeprav nas je rodila,
Nas z lastnim mlekam oddojila,
Čeprav smo pravi nje sinovi. —

Lahko prebiramo gramatko,
Ptujinov in učmò se radi,
Kakó se njih beseda gladi;
Težko beremo krajnsko pratko! —

Ozri na druge se narode ,
Lej ! sledniga pred drugim mika
Le govor lastniga jezika,
Le domorodne šege, zgode. —

Zatorej, bratje! se med prave
Li smemo domorodce šteti,
Ak nočemo si perzadeti,
Učit' slovenšine se prave?

Dovelj je sredstev, součenci:
Imamo krajnšne učenika,
Novice lastniga jezika;
Ne bód'mo domorodni lenci! —

To ne! vsi terdno obljubímo:
Domači jezik gladko znati,
Rečí slovenske prej čmo brati.
In potlej klasike berímo!

Za Ferdinanda pa molímo :
Naj Bog ohran' še pozne leta
Ga Krajni miliga Očeta,
Za Ferdinanda vsi molímo! —

O. učenc modroslovja.

Peč z železno cevjo, ki dve izbi ogréva.

Zima se približuje, in kakor se kaže, bo kmalo
treba za dobro peč skerbeti. Ne kèsam se
poskušnje, od ktere sim vam že vlani pravil, in ktero
posebno vsim tistim priporočim , ki imajo močirne
in merzle stanovanja; prepričali se bodo, kako
dobrotljiva je peč z železno cevjo, posebno kjer se
le ena izba z njo ogréva. Peč, dokler je kaj
gorka, zdolaj per dušku zmirej merzlo sapo požira,
zgoraj pa verh temena, prepečêno vročo od sebe
daja, ktera se naglo po celi izbi razširja. Naši
bravci vedó, de je merzla sapa bolj stisnjena,
zatorej težeji od gorke, in de se zató le bolj per tleh
derži; ogréta pa bolj raztégnjena, zatorej lažeji od
merzle, vselej per verhu po izbah plava.

Per meni imenovana peč sicer dve izbi ogréva,
pa sim vonder zadovoljen z njo. Zakaj zdolaj per
dušku zmiraj požira merzlo sapo, zatorej tudi več

sogrete sape ali gorkote od sebe dati zamore,
kakor navadna peč ; pa tudi razbeljena cev od pečí
gori do stropa, po kteri vroča sapa v mojo izbo
skozi pod ferčí, veliko zraka ogréva in ogrétiga
po družinski stanici razpošilja, in takó je gotovo, de
se po tem takim lahko tudi nekoliko derv pervarje.
Moja peč z železno cevjo je za kuho in za peko
ravno takó perpravna, kakor popréd, zatorej je ni
potreba dosti nalaš kuriti, zunaj kadar nam Bog
kak hud piš pošlje, in še takrat le bolj zavoljo
zgornje izbe, v ktero burja hudo sili.

Tega pa bi jez, desiravno sim sam storil, ne
svetoval vsakimu, de bi si dve stanici z železno
cevjo ogrévati perzadeval, posebno kdor ima
zgoraj veliko in visoko izbo ; kjer se lahko navadna
peč postavi, in kjer derv ne manjka. Desiravno je
moja izba le dva pasa, dva in pol čevlja široka, dva
pasa manj pol čevlja dolga, en pas in en čevelj

pa visoka, mi je imenovana peč vonder prepičlo
gorkote dajala, dokler si nisim nadloge popravil,
ki me je, posebno na nogah, stiskala. Merzla,
težeji sapa namreč se mi je obilno po tleh valila, in
je bila nogam zoperna, in kadar je peč v
družinski izbi vso merzlo sapo požerla, takó deje bilo
zdolaj dosti gorkeji, kakor v moji, in kadar že v
pečí ni več gorelo, gorkote je pa vonder še v sebi
imela, se je večkrat merzla sapa, kadar je bil
zunaj hud piš , od zgoraj v cev vlivati jela , in je
narobe zdolaj še veči nepotrebno vročino
napravIjala, takó de je bilo treba večkrat zató okna zdolaj
odpréti, de sim jez več gorkote gori dobil. Ta
napaka me je silila, na popravo misliti. Znano mi
je, kakó je kurjava po Majsnarjevi šegi
napravljena, de se namreč per eni luknji gorka sapa
napeljuje, per drugi nižeji pa merzla iz stanic
nazaj v peč odpeljuje, zatorej sim tudi jez skozi
pod še drugo luknjo predolbel, in skozi njo drugo,
tri obilne palce široko železno cev per modelničah
pečí doli pred dušik napeljal, po kteri zdaj merzla
sapa pràv bèrhko od zgoraj doli kahlá, in takó se
je gorkota za mojo izbo dobro popravila, kér zdaj
peč smiraj kaj požirati dobiva, kar ogréto sapo iz
ceví naprej goni; pa še boljši bo prihodnjič, kér
sim nove zimske okna dobil, kterih pretečeno hudo
zimo še nisim imel.

Marsikdo bo morebiti mislil (z čemur so me
tudi nekteri prijatli že naprej strašili), de bi jez
po ti napravi utegnil v nos kaj zoperniga
dobivati, pa že iz lastne skušnje skozi 4 mesce vém,
de moj nos nič zoperniga ne občuti, kér vse sorte
dišave prijetne in neprijetne le k verhu pod strop
silijo, in zatorej me je tudi skušnja izučila, de
morajo luknje skozi strôp okoli ceví terdó
zamašene in zamazane biti. — De se pa
nevarnost ognja popolnama odverne, je dobro, okoli ceví,
po kteri vroča sapa ſerčí, iz potegnjeniga železa
rinko v ljuknjo stropa vdélati, ali pa jo z motram
dobro obzidati.

Nekteri si perzadevajo, z manjšimi potroški
svoje pečí poboljšati. Za dve pečí že vém, de jima
je le edina ravna železna cev skozi pečni tlak in
teme udélana. Taka naprava je sicer boljši, ko nič,
takó dobra pa nikdar biti ne more, kakor je tista,
ki nam jo je gospod Pajk oznanil, ktera ima prav
za pràv tri ceví, kakor je imenovanimu oznanila
priloženo risanje vsakimu bravcu pokažalo, in
zgornja pocézna štirvoglata cev mora nar manj en čévelj
široka, ne pa čez tri palce debala biti, ktero dve
tanjki železni podloženi šini pod temenam nosite.
(Moja ima en čévelj in tri palce širokosti, visokosti
pa dva obilna palca.) Vzrok, zakaj mora takó
široka biti, in de je še boljši, če jo peč še širji
perpustí, si že vsak sam lahko misli.

Ljubljanski ključavničarski mojster Gašper
Ahčin se je na Pajkovo obdelovanje vdal, de
bo to koristno napravo z robo in zdelam vred
zanaprej 1 funt po 20 kr. dajal, kakor je že tudi meni
storil.

Jur Plémèl, beneficjat na Lozicah v Ipavi.

Pogovor od sadjoreje.

(Konec.)

U. Iz nič ni nič. Sej tudi mlada živina
postrežbe potrebuje, predenj doraste in kej dobička
da. Žrebeta moramo nar menj tri léta kermiti,
predenj je za vprégo, — in jez skozi in skozi terdim,
de zdravo, žlahtno jabelčno drevó več dobička
da, če petdesét lét stojí, kakor Cesarjev nar lépši

konj, ako bi ravno toliko lét živel. Drevó okopati,
bi le perve léta kakih pet minut na léto časa
potrebovalo. Trave bi rés, če bi sto in sto dreves
imeli in jih okopovali, precej potrátili; pri
dvajsetih ali tridesetih ne znese čez koš trave,
prinésti pa nam zamore desét košev sadja.

Juri. Oni lepó drevje oskerbujejo; pa vunder
tù in tam eno vsahne, kakó je to?

U. Starši tudi skerbno za zdravje otrok
pazijo, in vsak umni človek se ogiblje vsiga, kar
bi mu zdravje podkopálo ; vunder smert tù in tam
otroka pohlomasti, in ljudí razne starosti pokosí.
Kmalo se človeku, kakor tudi drevesu, kaj
naključi, kar ga pod koš spravi. Drevesu zamore
kertnica ali kak drugi merčes korenine
spodjésti, ali dobí kako rano, ktero nismo
ročno zacelili, de se posuší i. t. d. Pri
mojim drevji je pa morebiti tudi tó le napčno: Perve
léta, ko sim z sadjorejo se začel pečáti, sim
dobival cepiče ali pelcarje nar žlahtnejšiga plemena,
za cepljenje iz raznih in topléjsih krajev od našiga;
tem pa se naše bolj merzlo podnebje ni prileglo ,
in takó se te drevesca sušé. Vunder pa, če ravno
tù in tam eno odletí, ne bodem jenjal po mnozih
skušnjah sadonosnic rediti. Saj tudi vas sto
učencov učim, in znabiti, de se jih komaj desét
izobrazilo bode, kakor želimo, vunder še zato šole ne
bomo poderli.

Jakop. Po tem takim ne bo nikoli žlahtniga
plemena sadje druzih krajev pri nas rodílo?

U. Bo že, bo že; pa moramo drevje na naše
ozračje (podnebje) poprej privaditi, kakor smo že
mnogotere drevesa privadili. Ako iz bolj prijetniga
kraja prinešen cepič na divjak vcépim, iz tega
čez eno ali več lét na druziga, in iz
druziga na tretjiga prenesem, bo tretje
drevó stanovitno, kakor domače. Tode take
skušnje ne gredó za kmeta, kteri želí hitro terdniga
drevja si zarediti ; temuč le za vertnarje, ki po
širokim z drevjorejo se pečajo. Vam tedej svetjem,
cepiče za cepljenje iz domačih odrašenih,
rodovitnih in žlahtnih dreves jemati, in
sadonosnice saditi po mojim poduku; takó bomo
sčasama sadja zadosti imeli.

Tone. Rad bi enkrat dober jabelčnik pil;
dozdej ga še nisim doletel.

U. Kadar bomo dosti žlahtniga sadja imeli,
bo tudi dobriga mošta dovelj. Ravno prav me na
mošt opomniš, ko nikoli taciga, in na visoko
častitiga duhovniga gospoda, Franc Pirca, kteri
zdaj deleč, deleč v Ameriki nevernike v
kristijanstvo napeljujejo. Poznal sim jih na Belipeči gospod
fajmoštra; prijazni so mi bili, zató jih poznejši v
Pečah, kamor so se prestavili, z dvema gospodama
obišem. Pernesó nam dva bokala pijače, in velijo
pokusiti jo, ktero vino nam bi bolj dopadlo. Eno
je bilo bélo, drugo visoko, višnjeve barve, in čisto
kot sonce. Obá gospoda hvalita drugo vino, rekoč:
Presneto je to dobra Bizelšina ! Gospod
fajmošter se pomuzijo in meni rekó: No Štajerc! naj
ga tudi Oní pokusijo in naj mi povedó, na kteri
gorici je ta kaplica rastla? Pokusim ga dvakrat —
trikrat — potem še le rečem: Tega plemena še
nisim tako dobriga pil. Težko ga je spoznati, de je
okoli farovža na drevju rastlo. Gotovo je! so rêkli.
Pustili smo tertinjo in pràv židane volje smo pri
jabelčniku bili.

Gospod Pirc so tavžent in tavžent
sadonosnic na Krajnskim izredili in tudi bukvice od
sadjoreje spisali, od kterih je nidavnej, drugi natis

na svitlo prišel. Ravno ta gospod so tudi mene s
svojim lepim izgledam k sadjoreji spodbodli, in iz
Njih bukvic sim se jo večidel naučil.

Zato Jim bodem hvalo prepeval, dokler živim.
Bog Jih ohrani še veliko, veliko lét pri
zdravji in dobri moči, de bi še veliko za
nebéško kraljéstvo in izobraženje svetá
storili!

Peter Musy.

Spet nekaj za hišne gospodinje.

Kmetice iz Nasavskiga na Nemškim nosijo
takó debele jajca v mesta na somenj, de so vse
druge jajca le jajčiki proti njim. Eno takó jajce
tehta okoli 10 lotov in vsako ima večidel po dva
rumenjaka. Zató jih pa tudi po viši ceni od druzih
prodajó. Kaj neki te kmetice delajo, de jim kokoši
take jajca ležejo ? — Poleti in jeseni berejo pràv
pridno po gojzdih gobe (samo strupenih ne),
jih posušé, ter jih v štupo stolčejo, ktero potem
skozi celo leto v piskru na kakim suhim kraji
shranijo. Ravno takó tudi storé z želodam.
Pšeničnih otrobov potem z četertinko imenovane
gobove in ravno toliko želodove štupe z vodó
zmešajo in terdo testó napravijo, iz kteriga kroglice
(kuglice) grahove debelosti delajo in jih kokošim
vsaki dan jesti dajo.

Centralblatt d. landw. Vereins in Baiern.

Slovenske besede.

(Nadalje.)

R. Prav plemenito je biti iskren domorodec in
svoji domovini vsega dobrega želeti!

J. Samo dobro želeti je še premalo. S
samimi dobrimi željami se noben grad ne sozida,
nobeno polje ne obdela — pa tudi noben narod
se ne izobrazi in ne osrečí. Tù se je treba dela
lotiti in ga naprej gnati, si perzadevati, da se
domorodec sam čedalje bolj izobrazi, potem pa
svoje rojake podučuje v dobrih in koristnih
rečeh; tu veljá se truditi neprenehoma v besedi in
djanji. Pravijo: otrokam da ljubi Bog srečo v
spanji — odraščeni se morajo pa truditi za njo. Tù
se pravi: Te jedro mika, zgrizi lupino. Žlahtne
želje so lepó dišeč cvet, žlahtne dela pa sladek
sad. Lep je cvet, boljši še sam sad. Kjer drevesca
ne cvetó, tam se ni nadjati sadja; še cvet je
zastonj, če sadja ne obrodí. Čemu dobre želje, ko
bi dobreh dél ne bilo? Tukaj veljá beseda: Misli
žlahtno, delaj plemenito!

R. Da meni verjamete, jaz svoji domovini vsega
dobrega želim, takó iskreno ko vsaki domorodec, —
pa kaj moreš nas jeden vsemu narodu koristiti ?
Nič, ali saj takó malo, da ni vredno govora. —
To more le samo naša gospòda, viši oblasti in naši
duhovski in deželski starešini.

J. Vém, kaj hočeš reči. Resnično je, da se
izreči ne da, koliko dobrega sprimejo dežele in
narodi po skerbnih in dobromislečih oblastnikih, po
duhovskih in deželskih starešinih, ki po očetovo
ravnajo s temi, kteri so jim povereni. Dragi moj
Radislav ! Nič ni na svetu takó žlahtnega, kakor
slavni oblastniki in starešini (Behörden), ki se za
srečo ljudstva in domovine trudijo. Ako bi jih
vendar s čem primeriti hotel, bi rekel, oni so božja
roka, ki narode in dežele vlada in jih k sreči vozi.
Zató se pri vsakih litanijah moli: „O Bog!
razsvetli in poterdi v vsim dobrim duhovske in deželske
oblastnike in vlasti, da nas bodo na vse to
napeljevali, kar zamore k tvoji božji časti, k našemu

zveličanju in k miru in sreči celega keršanstva
pripomoči.“ — Pa vsega samí ne morejo dognati,
težka butara na njih ramah sloní; blagomisleči
domorodci jih morajo podpirati, in srečo domovine
podpomagovati. —

R. Kakó bi pa mogel nas jeden srečo
domovine podpomagati ?

J. Vsak mora biti domorodec in srečo
domovine podpirati , ako si perzadeva, da je pošten,
delaven, skerbljiv in dobro izučen v
opravilih svojega stanú; po tem, da, ako more, tudi
svoje rojake k temu napeljuje. Ako bi vsak to
storil, v kratkim bi bila cela dežela polna samih
poštenih, delavnih, skerbljivih in prebrisanih, dobro
podučenih ljudí, — več bi bilo po tem tudi
premožnih, zadovoljnih deželanov — vsa domovina bi
srečnejši prihajala. Akoravno pa vsaki zamore h
temu kaj doprinesti, da se narod izobrazi in
domovina osreči, naj več in naj ložeji je to za naše
izobražene domorodce.

R. Kaj bi pa bilo dobro, da bi izobraženi
domorodci za narod in domovino storili ?

J, Tri stvarí, pervič: da bi domorodci pri
vsaki priložnosti se nosíli, kakor pravi koreniti
Slovenci; drugič: da bi si prizadevali prosto
ljudstvo izobraziti, kolikor je za njihov stan
potreba; tretjič: da bi, kar morejo, učilnice (šole)
podpirali.

R, Kakó se pa nosi pravi koreniti Slovenec?

J. Na tenjko ti tega še povedati ne znam. On
pač pri vsaki priložnosti skaže, da mu je vse milo
in drago , kar je slovenskega.

R. Kaj pa naj storim gledé tega?

J. Ali se s Slovenci pogovarjaš, ali
kakemu Slovencu kak list pišeš, ali na Slovenskim
kak napis kamor bodi napraviš, svoj materni
jezik govori. To vsi narodi delajo, vsak v
svojim maternim jeziku govorí in piše. Bolj ko je
narod izobražen, bolj spoštuje svoj materni jezik.
Lepšega ni, kakor slišati slovensko gospôdo po
slovensko govoriti. Ako bi vedili naši gospodje, gospé
in gospodične, kakó se jim slovenska beseda lepo
priliči, bi se pri vsaki priložnosti po slovensko
pogovarjali. — Ako kaj bereš, naj bode kar hoče,
vselej pazi, kaj bi bilo za naš narod koristnega.
Naj ti bo nar bolj imenitno kar prid tvoje domačije
zadene. Vse švajcarske puntarije, španjske mešarije in
vsi škodljivi prepiri zavoljo vere niso vredni, de bi
jih brali. — Rad beri od slavjanskih stvarí; beri
rad naše Novice, pa tudi še kake druge
slavjanske Novine. Izobražen človek mora več znati,
več vediti, in dalej viditi, kakor prost kmet, kteri
samó naše Novice bere. Se najde sicer novin
zadosti v drugih jezikih , pa te nikoli niso za nas
takó zanimive (interessant), kakor slavjanske.
Slavjanske so posebno za nas zložene, v njih najdeš
kakor v jeden venec spleteno naj lepši cvetje iz
vsih slavjanskih straní. — Svojo literaturo moramo
mi podpirati; ako bi hotli čakati, da bodo kaki
ptuji ljudje prišli naših bukev kupovat in našo
slovstvo podpirat, bi lehko mogli doslej čakati, da bi
angelj k sodnemu dnevu trobil.

(Dalje sledí.)

Obertništvo.

Naši rojaki se tudi po ptujim dobro obnašajo. Na
Dunaji živí gosp. Franc Sajkota, fabrikant mašnih
oblačil (paramentov), ki ne prodá samó na Dunaji
veliko blagá, ampak ga tudi na Parsko, Prajsovsko in clo

na Rusovsko pošilja. Kupci njegovo blagó pràv zlo
hvalijo , posebno zató, kér so v njegovi fabriki izdelani
paramenti posebno stanovitne farbe; nej bo zlató in
srebró pravo ali pa le takó imenovano lijonsko,
njegovo blagó daljši lepôto ohrani od druzih enacih
izdelkov. On je namreč naredbo znajdel, pozlačeno in
posrebernjeno blagó, obrobce (porte) i. t. d. takó izdelati,
de dolgo dolgo svoje lepote ne zgubé. Razun tega je
njegovo blagó tudi pràv po ceni. Mašni plajš iz na
pol zidaniga tomoška ali pa iz volnéniga žameta veljá
10 gold. in pol; levitni plajš s 3 čopmi in ovezo
vred 18 gold.; velki plajš za večernice i. t. d.
(Vespermantel) 20 gold.; celo nebó s 4 nosili vred 65
gold.; bandero manjši sorte z nosilam in križem 24
gold. i. t. d. Se vé, de je cena razločna po lepôti blagá;
takó postavim je cena mašniga plajša od 10 do 300
goldinarjev. Razun imenovaniga blagá se pri gosp.
Sajkotu, ki ima svojo štacuno na Šenpetrovim tergu
(St. Petersplatz Nr. 575), tudi dobí bronasto in
sreberno orodje vsake sorte za cerkovne opravila.

Zhebelarſka kupzhija in snajdba
mravljinze pregnati.

Popoldan poletniga zhaſa pridem s deshizo v rokah
h ſvojim zhebelam; tukaj pod koſhatim dreveſam per
misi najdem veſniga shupana s ſvojima hlapzama; na
misi ſtoji verzh koritnjaka (Steinbier), v rokah pa vſak
ſvoj koſ kruha obrazha. No, dober dan ;goſpod! rezhe
shupan.

Jes. Bog daj.

Shup. Ajda dobro kashe; ſterdí nam dajte, de jo
bomo na kruh masali.

Jes, Ako mi zhbele kupite, sakaj ne.

Shup. Denarjev nimam, ali ſirka Vam dam.
Deshizo na ſtran poſtavſhi, rezhem: She veljá, 33 korit
imam. Pervo korito boſta hlapza imela, de boſta
pomagala ſirek ſhteti; sa drugo boſte dali eno serno, sa tretje
2, sa zheterto 4, sa peto 8, sa ſheſto 16, in po ti meri
naprej. Ali Vam je pràv?

Shupan roko podá in rezhi: mosh beſeda. — Mati!
perneſi eno merizo ſirka, in pa ſhe en verzh koritnjaka.

Sazhnemo ſhteti, ſhtejemo in ſhtejemo, per
oſemnajſtim koritu she ſirka permanjkuje, kreda nameſto ſirka
na miso pride; ali popraſka ſe shupan sa uſheſmi; ko je
ſlednje korito 2147483648 sern sneſlo. — 220640 sern
na en birgel (Vierling) vsetih, je sneſlo okoli 9185 berglov.

Nejevoljen shupan, ki ni poprej pomiſlil, de bi
samogel pri tem poſhtevanji takó zhudo velik sneſek sern
na dan priti, vershe na miso 2 krishovza sa moje
kredanje , in drugi pogovor prizhnè, rekozh: Mravljinzi ſo
per ſterdi.

Neſrezhni merzheſi! jes vam jo bom she sapél;
popadem desho, ſ kredo potegnem paſ okoli deshe, in
rezhem: krish krash! krish krash! Pomagalo je;
mravljinzi ne gredó zhres paſ.

Poln saupanja na ta krish krash vſtanem, grem h
mladimu dreveſzu, ki je bilo polno mravljinzov, in
naredim okrog debla ſ kredo 2 perſta ſhirok paſ. Na zelo
zhebelſko kupzhijo posabimo, vidijozh, de mravljinzi zhes
kredo ne grejo, in de ti, ki ſo na dreveſu bili, rajſhi
doli poskakajo, kakor pa, de bi zhres to belo ſtrasho ſhli.

Zhbelarji toshijo, kakó teshko de je ſterd pred
mravljinzi ubraniti. Storíte takó in ubranili jih boſte. (?) In
ako bi ti per vſim tem ſhe vender kaki mravljinzi ſterd
salesovali; ſo taki mravljinzi kerſhzheni mravljinzi, tem
ne bo kreda, ampak le kljuzhavniza pomagala.

Podkloſhterzhan.

Urno, kaj je noviga?

(Cesarski nadvojvodiči, Franc, Ferdinand
in Karl) sinovi Nadvojvoda Franca in brata našiga
presvitliga Cesarja, so na svojim popotvanji 30. dan
Kimovca tudi Ljubljano obiskali, drugo jutro pa v
Marburg se naprej podali.

(Nov hlapón na Dunajski železni cesti), ki
je dobil imé v čast Krajnske dežele, se imenuje
„Weixelburg“ „Višnja Gora“. Častiti c. k. kameralni komisar
v Bruku gosp. H. Kos, so nam zopet to novico
oznanili in obljubili, večkrat kaj taciga pisati.

(Zavarvanje živine.) V Terstu se je nova
družba začela, pri kteri se zamore živina zavarvati,
in ktera škodo pocerkanih živinčet povrača. Imé te družbe
je : assicurazione generale austro-italicha.
Po vsih cesarskih deželah so opravniki postavljeni, ki
pristopnike zapisujejo , plačila prejemljejo i. t. d. Koliko
gré letniga plačila za zavarvanje ene glave odrajtati,
se zvé za krajnsko deželo v Ljubljani pri gosp.
Jožefu Zevniku, v Gradišu Nr. 32.

Bazen ali právlica.
Muha in krop.

Enkrát je hotla ena muha
Le zvedit', kaj se v kotli kuha;
S to miseljo od bližnih d'ri
Tje h kotlu gor' na kraj zleti,
Pa kaj! k' svitlobe je premalo ,
De b' bolj na tanjk' se vidit' dalo!
Stermí se ozira dol' in tje.
Po sil', kaj not je, zvedit' če :
„Al' so morbit' ocvert' drobljanci,
„Al pa prav drobno kuhan' žganci;
„Al pa b' znal biti tud' trijet.
„Oh s cukricam prav gost' povet;
„Ja dobriga zna bit' vse sorte,
„Ne mara, de clo kej od torte;
„Ne kuha se gotov' zastojn
„Ter duha imá nar boljš'ga von.
„E kaj! če tudi glava m' poči!“
Per tej besedi notri skoči.
„As, as! oh krop! zdaj zaječi,“
Ko blisk na drugo stran zletí.
„Presneto sim si nos opekla!“
Je po oddihu večkrat rekla.
„Za tiste, k' dolg imajo nos ,
„Je v kotlu tem nauka en kos.“
To z drugim se besedam reče:
„Vedljivost derzna se opeče.“

— r.

Vganjka.

Piše kadar mertev je ,
Kadar živ pa nikdar ne.

Današnjimu listu je perložen list Nr. 13
perdjan.

Kmetijske in rokodélske novice.

Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.

Tečaj III.

V srédo 17. Grudna. 1845.

List 51.

Sanja Cesarja Friderika IV. v letu 1459 ali osnovanje Ljubljanske škofije *)

Kot življenje, takó sanje.
V svet, ki še le biti zna,
Nese duha dozdevanje,
Kjer ne vé, kaj prit' imá.
Kot bolj bistriga očesa
Vid' on svitlo upanje;
Potolaž'jo ga nebesa,
Mirno sam v se verne se.
Gledajoč očí kar ne uméjo ,
Sanje večkrat čudno razodéjo.

Krog pod Celjskim gradam hruje
Divja vojska in protí ;
V Taboru pa množ'ca čuje
Móž , ki Caru so zvestí.
Vró plohé, bučé vetrovi,
Divja je in strašna noč.
Tù med bliskam , med gromovi
Cesar moli zdihajoč:
De naj zoper vzdvignjene viharje
Milo ga nebeška moč obvarje.

Skoz pozemeljsko življenje
Sega viš' oblast z močjó,
Od ondod je razločenje
Kaj , kakó na svéti bo.
Gor prot nebu serčno zajde
Pa molitev od zemljé;
Skoz oblake gre in najde ,
Kar pobožne so željé.
Ko rešenja ljudstva si želíjo
Kralji, ga z molitvijo dobíjo.

Serce od skerbi zboljêno,
Car v molitvi je zaspal;
Tu kot jutro pomlajeno
Iz noči gre bliš svital.
Bliže mu perkazin pride,
in razšíri svet se zdaj,
In s častjó visoko íde
Sveti Nikolaj nakraj
Po Ljubljanci mirno tje suméči,
De Ljubljansko zemljo on osréči.

Komej stopi on iz čolna,
Škofov zad imá versto,
Množica pa vérnih polna
Moli krog z pobožnostjo;
Klečijoč krog znamnje svéto,
V kterim je zveličanje
Noč beží pred lučjo vneto ,
Blagòdar na zemljo gre.
Tim, ki upanje je v njih in vera,
Se daróv nebeških vir odpéra.

Na Ljubljance nizkim produ
Se vzdviguje cerkvica,
Zraste v tempelj svet Gospódu,
Petja poln groméčiga.
Ki se v božjo čast izhaja ,
V hvalo božjiga Sinú;
In od orgelj kot iz raja
Slišat' zraven je glasú.
In sveté skrivnosti se godíjo ,
Kér častito zvončki zazvenčijo.

Zvončke sliši Car zvenčati,
Hoče past' na tla goreč,
Hoče serce v dar podati, —
Sanje, oj ! bežé tu preč.
Premagavsko je^ ukanje ,
Kér se vrata kar odpro ,
In orožja ropotanje ;
Semkej pertekoč berzno
Grada poglavar vesel oznani : '
„Ze sovražniki so v beg ôdgnanj.“

„Knezi, k' so zvesti še bili,
So, ker je divjal vihar,
Nad sovražnika planili ;
Tak rešen je nam je v dar.“
Car besedo to' čutiti
Se ozre v nebo rekoč:
y f Slab Gospod! sim prehvalili
Tvoje roke čudno moc ;
Pa kar v sanji se mi je kazalo,
To, obljubim, spolnjeho ho kmalo/'

Spolnil je leto Gospodu
, Fridrik svitli Car tedaj;
Na Ljubljance nizkim produ.
Je skofljska cerkev zdaj, —
Kot življenje, tako sanje.
V svet, ki še le biti zna,
Nese duha dozdevanje.
Kjer ne vé, kaj prit' ima.
Gledajoč oči kar ne uméjo
Sanje večkrat čudno razodéjo.

P. H.

Živino pozimi bolezni obvarovati.

(Nadalje.)

2) Od piče in pijače pozimi.

Tudi pri piči in pijači bo skerbni kmetovavec
pozimi na to pazil, de ne bo živino prehladil.
Prehladí se pa živina, če jo ob časih, preden sneg
zapade, ali ko je ravno že skopnel, na pašo
goni, de ona slabe jesenske in od mraza, slane
ali snega prevzete in zmerznjene ostanjke iše in jé,

in si takó želodec prehladí in mnoge bolezni
naključi. Ni varno na pozno jesen in pozimi živino
na pašo goniti, pa tudi zgodej pomladi ne. Trave,
na ktero je obilno rôse ali slane padlo, se že sama
živina po svojim notrajnim občutku ogiba in jo le
takrat jé, kadar je hudo lačna. Jutrajna rôsa je
škodljivši od večerne, zató, kér je obilniši in bolj
merzla. — Ravno takó škodljiva je tudi premerzla
pijača , posebno snežnica in pa ledena voda.

Bolezni, ki iz take merzle piče in pijače
izvirajo, so grizenje, kolika, driska, napenjanje,
prisad na čevih, dostikrat pa tudi prisad v gerlu
in goltancu, de živina požirati ne more, hudo kašlja,
ali de se je clo pljučnica (prisad na pljučih)
prime. Breje kobile po takim napenjanju dostikrat
zveržejo; žebet se pa rad kevžeh in
smolika prime. — Varite se tedej kmetje! de vaša
živina nikoli premerzle pijače ne dobí — že clo
pa takrat ne, kadar je vroča ali spotena. Če ji
morate pozimi vodo iz merzlih studencov,
vodnjakov in korit dajati, nej stojí škàf z vodo
nekoliko časa v hlevu, de se voda nemalo premlačí.
V nekterih vaseh gonijo živino na vodo in jo
napajajo pri studencih ali pri bližni reki; akoravno
nočemo reči, de je ta navada sploh škodljiva,
je vunder res, de dostikrat živína od tega zbolí,
če je iz pregôrkih soparnih hlevov k
studencu ali reki prišla in se je premerzle vode
napila. Počasama kašljati začne, in brez de bi kmet
vedil kdaj in od kod— je živino pljučna jetika
napadla, ktero si je iz merzliga studenca napíla.
Oj ! de bi se kmetovavcam enkrat očí odperle, in
de bi spoznali, de majčkini vzroki večkrat
ponovljeni zamorejo velike bolezni napraviti.

Goveja živina in prešiči dobijo pa tudi
večidel poparjeno pičo, pomíje i. t. d.; pri ti
piči nej pa kmetovavec nasproti na tó pazi, de
ni prevroča, zakaj gorka piča že sama po sebi
slabí želodec in storí, de živina večkrat neha jesti,
de jo napenja i. t. d.; bolj pa ko je živina pregòrke
piče navajena, ložeji ji potem merzla pijača škodje.

Spridena klaja kakoršna si bodi je živini
škodljiva ; zató nej kmetovavec tudi vedno na to
gleda, de se taka živini pozimi ne poklada. Kér
sim od živinske kerme ali piče natanjko govoril v
„bukvah za kmeta,“ ktere si zdej vsaki
kmetovavec lahko za eno petico kupi, *) ne bom
od tega tukej nadalje govoril, in samó dveh rečí
še opomnim, pervič: naj se živini, ki le samo suho
klajo dobiva, kakor konjem in ovcam, pozimi
večkrat na dan pijače ponudi, de ji suha kerma
preveč trebuha ne zabaše in mnogih bolezin ne naključi ;
kar se tolikanj raji primeri, kolikanj bolj živina
pozimi brez dela v hlevu stojí; — drugič: živini

pozimi kaj dobro tekne, če se ji kake dvakrat v tedni
ena pest domače solí na pičo verže. V deževnim
vremenu pràv dobro tisti kmetovavec za zdravje
svoje živine skerbi, ki ji včasi pest solí z ravno
toliko štupe od brinovih jagod na zobanje da.

Žebeta se morajo pervo zimo posebno
dobro rediti, de ne oslabijo; perva zima
dostikrat popači konja za zmirej.

Kej dobra piča za krave pozimi je zmes iz
rezance, otrobi in posoljenih lanenih preš
ali pa s posoljeno moko divjiga kostanja.

(Dalje sledí.)

Marnja.

Na dveh sosednih njivah ste bile rèž in
pšenica ena zraven druge vsejane. Dokler ste rastle,
ste v lepi zastopnosti in sosedni prijaznosti skupej
živele. Ko ste pa dorastle, je jela rèž prevzetno
na pšenico pogledovati, in jo skoro vsakdan
prašati, ako je že dorastla.— Ko se je pšenici
zadosti zdelo, ji reče eniga dne: „Kar tebe čez mene
„povzdiguje, je le slama; sad moj pak je, boljši
„kakor tvoj; če meni ne verjameš, prašaj
gospo„darja.“ Ravno tisti dan je gospodár z mlinarjem
vred memo teh njiv šel. Ko pšenico zagleda, reče
mlinarju: „Danes teden bo velik praznik: torej mi
„boš mogel mernik pšenice zmleti: to vém , de se
„tisti dan rèženiga kruha nobeden ne dotakne.“ Ko
je rèž to slišala, je odslej za zmirej omolknila.

Vi, ki se veliko trudite, pa malo imenitniga
storite; vi, ki se z veliko domačijo hvalite, pa z
njo obračati ne znate; vi ki lepe nograde
obdelujete, pa cviček prodajate; vi, ki široke in dolge
travnike imate, pa čmeriko kosite — pridite sèm,
in prevdarite resničen odgovor, ki ga je pšenica
rèži dala.

Dopis iz Dolenskiga.

(Konec.)

Klaje je létos toliko, de je že davnej ni bilo
toliko. Señó in otava se je prav dobro obneslo, slame
je na kupe. Le tisti, ki imajo zlo močirne ali pa okoli
vodá ležéče travnike“, so létos malo sená dobili.
Premočirni travniki niso kaj veliko sená dali, travnike ob vôdah
je pa povodenj poškodovala, senó in otavo oblatila, ter
živini škodljivo storila. Kmetje pravijo, de po blatnati
mervi rado živino kolje. Detelja se je obá pota silno
dobro skazala. Nemško dételjo so sploh po pétkrat
kosili, sternišnica je pràv velika zrastla, ter veliko srove
klaje dala. — Ozmina je bila vsa v lepim vremenu vsjana,
ter je pràv lépa.

Neizrečeno veliko veselje je po D olenskim storil
oglas, de bojo kmetije vnovič cenovali. Lépi dokaz milosti
in pravičnosti Njih c. k. Veličanstva do vsih svojih
podložnih je ta milostljivi ukaz. Hvala njemu, ki ga je dal,
in tistim, ki so njega vzrok ! —

Želézna césta je že to léto Dolencam nekoliko
dobička dala, de so bolje vino, žito in druge rečí prodali,
pa tudi delavci marsikteri krajcar zaslužili. Drugo leto
si Dolenci od železne céste še veči dobičke obétajo. Tudi
so merjevci že nekaj pregledovali, kakó bi se dala
Dolenska stran z novo vélko césto, ktera ima čez goré
med Šentjanžem in Radečami peljati, z želézno césto
zvézati. —

Dvé novici se moram povédati, ki sté se na
Dolénskim letošnje léto zgodile. Perva je vesela, druga
pa žalostna. — Gospod néke grajšine na Dolénskim je
2000 hrastov za 20000 gold. prodal. Glejte kmetje,
koliko je lép hrastov boršt vréden! Naj pomislijo tisti, ki

so svoje dni že veliko tavžent hrastičev za strojarsko
lubje omajili, koliko bi vtegnili ti hrastiči enkrat veljati,
ko bi jih bili pustili rasti. Razumni gospodarji hrastiče
še clo sadijo. S Studenca proti Savi gredé vidiš cel
hribic s hrastiči nasajen. Tudi na Gorenskim vém za
pràv bogatiga kmeta, ki spomladi hrastiče presaja, drugi
se mu pa smejajo. Ti mende še ne véjo koliko je lép
hrastov gojzd vréden. —

Ni še dolgo, kar se je v Mokronožki komisii pràv
žalostna zgodba perpetila, namreč: nékimu kmetu zbolí
vòl na vrančnim prisadu. Zdravila so, to se vé,
bòlj iskali kakor, ko bi bil človek zbolel, pa nič niso
pomagale. Kér so vidili, de ne kaže, de bi se ozdravil,
ga zabodejo. Lepiga mesá se jim je škoda zdélo
zavréči, néki kmét — mojster skaza v živinskim zdravilstvu
— kteriga so za svet prašali, jim ni vedil rasložno
dokazati, de bi bilo mesó škodljivo. Sosédje so ga tedej
jédli. Kmalo jih je jélo strašno v želodcu peči, potlej v
jih je driska naverla, in trije so v strašnih bolečinah
umerli. Kér je ta bolézen, kakor slišimo, létos že več
volov pomorila, bi bilo dobro , ko bi kdo *) nauk dal,
kako se ta bolézen spozná in odverne, morebiti bi se
takó zamogel marsikteri kmet nesreče obvarvati, kakor
se je po nauku, ki ste ga Tuhincam dali, tudi na
Dolenskim že marsikteri prešič ozdravil.

L.

Lepo darílo za Brezniško šolo na
Gorenskim.

Ljubi moj Janez! Naj se tudi Jez, kér radi od šol
kej slišite, s svojo Brezniško šolo vašim Novicam
perdružim. Mi na Breznici imamo obilno 12 let farno
šolo od leta do leta po 35 do 45 učenčikov; moji
farmani dajejo učeniku (šomaštru), ki tudi v cerkvi orgla,
vsako leto vnovič poterjeno radovoljno biro mnogiga žita
in druge prikuhe obilno 50 gold. vrednosti, nekoliko
derv in lepo stanovanje v šoli. Stariši mu dajejo
mesečno plačo po 10 krajcarjev.

To pa je pičli živež šomaštru, akoravno zraven
tega še vedno kake dariče dobiva. K veči pomoči naše
šole nam je Bog velikiga dobrotnika naklonil.

Lanjsko leto sim se obernil s prošnjo na gospoda
Jurja Prešerna, velikiga kupca v Terstu in naše
fare rojaka, pa s toliko večim zaupanjem, kér so mi
moji farmani z veliko hvaležnostjo perpovedvali, de ko
so Brezniški farovž zidali v letu 1819, so ta gospod
sèm prišli delo ogledat. Oni so svetvali že vstavljen
vežni prag 3 čevlje od ravne zemlje, in s tem vse
poslopje vred vzdigniti, pred durmi pa zložni griček
nasuti. „To storivšim vam — so rekli — bom dal 500
goldinarjev k pomoči vašiga zidanja.“ V zlatnini
so koj svojo obljubo spolnili.

Od te pripovesti vnet sim pisal dobrotljivimu
gospodu Prešernu lanjsko leto kmalo po Božiču v Terst
in sim jih prosil, se naše šole milo spomniti. Lanjsko
poletje so oní še z enim gospodam od dalje pridši
svojo rojstno faro popred Rodne, zdaj Breznico,
zopet obiskali; obiskali so pa tudi mene.

V našim daljnim pogovoru so jeli praviti: kakó so
nekdaj iz očetove hiše iz Zabreznice k duhovnimu
gospodu na Rodne v šolo hodili, in de je ta, perva
stopnja k njih sreči bila. Potem ko sim jim cerkev,

in več drugiga skazal, smo tudi v šolo pogledali, in
od tod sva jih s gospodam kaplanam do velke ceste
spremíla.

Po poti gredé, sim jim vnovič našo šolo
perporočil. Dali so mi obilni dar za uboge, in so rekli: Le
naj mi še zavolj šole v Terst pišejo, in naj me
opomnijo: bom pa še kaj dal.

Kér sim po njih besedah storil, so mi dobrotljivi
gospod Prešern 12. dan Kimovca letas poslali 300
tolarjev ali 600 goldinarjev v srebru za Brezniško
šolo s perporočenjem, poslani denar na kako kmetijska
domačijo z dobro vterjenimi pismi posoditi; vsakoletne
obresti od tega denarja bo pa šomašter k pervimu
vstanovljenju svojiga gotoviga plačila prejemal.

Zahvala gré, in vedno pojde iz sere staršev in
otročičev dobrotljivimu gospodu Jurju Prešernu,
velkimu kupcu v Terstu. Bog naj Jim v nebesih obilno
poverne, kar so dobriga storili Brezniški fari! —

Tole tebi z veseljem oznanim *), moj ljubi Janez,
in iskreni šolski prijatel ! Bog Te obvari, in jez s
počašenjem ostanem

tvoj pervi učenik in serčni prijatel
Gašper Šoklič,
fajmošter na Breznici.

Somenj o sv. Ošpeti v Ljubljani in cena
latašnjih deželnih pridelkov.

Sveta Ošpeta se kramarjem ni kej obnesla. —
Goveje živine so manj pripeljali, ko zadnji somenj, nar
vikši cena par volov je bila 155 gold. Iz hrovaškiga
so kakih 400 prešicev pripeljali. — Konj nikoli ne
manjka po razni ceni. —

Cena medú je 18 do 19 gold. cent; večidel je že
pokupljen in iz dežele izpeljan, zató kér je pridelk
letašnjiga pràv dobriga medú le srednje mere bil. —
Voska so le malo vkup pripeljali, cena je bila 86 do 88
gold. — Zaloge semena štajarske detelje so majhne,
kér je letašnji pridelk komej sredenj imenovati; cena je
21 do 22 gold. Cent semena mačjiga repa (Timothäus
Gras) velja 45 gold., pahovke (französisches Ray gras)
pa 30 gold. pri gosp. Dr. Orlu, ki teh semen nar več
prideluje. — Češplje so v kupu poskočile, veljajo 5
gold. in pol do 6 gold. cent. Na Krajnskim je bilo letas
malo češpelj, pa so bile posebno dobre. — Barantija z
ježicami je majhna; so jih tudi malo ponujali; cena
je 6 do 7 gold. — Za laneno seme ni skorej nobeden
prašal; vagan veljá 4 gold. in pol do 4 gold. in 40 kr.
— Zaloge lima so majhne, sej se ga tudi malo prodá
po 19 do 22 gold. — Kuhaniga pepéla (potaše) so
nekaj skup navozili, pa skorej nobeden ni zanj pobaral;
cena je 11 gold. in pol do 12 gold.— Cent
ogeršičniga olja v fabriki gosp. Terpinca in njegovih tovaršev,
veljá 21 gold. in pol. — Žitni kup domačiga žita
oznanujejo Novice vsaki teden posebej. V Banatu in
Sisku je žitna cena nemalo odjenjala, zató je pa po
zimi vožnja težeji in dražeji; kér je v Ljubljani precej

žita v hramih (magazinih), se zamore zatega voljo
tukej skorej bolj po ceni kupiti, ko v Banatu in Sisku. —
Korún je po 33 kr. mernik; predivo pražnje po 17 kr.,
ohlančje po 13 kr., hodnik pa po 9 kr. funt. — Če
premerimo letašnjo ceno deželnih pridelkov z lanjsko,
ise kaže sploh viši od lanjske.

Domačistvo.

(Žlahta slavniga Krajnca barona Jurja
Végata). V Moravčah smo 6. dan tega mesca
pokopali Joža Peterka, po domače Janeša, kmeta iz
Zagorice v 67 letu njegove starosti in ujca slavniga Jurja
Végata, nekdajniga c. k. glavniga vojšaka, viteza
visociga vojniškiga reda Marije Terezije, učeniga pisatelja
brojnih in vojniških vednost i. t. d. Kér baron Véga
nobeniga brata ni imel, pa tudi otrok ne, je rajnki Jože
Peterka zató toliko imeniten, kér je baron Végatove,
sestre Mice sin bil, ki je barona in svojo teto
Apolonjo enkrat na Dunaju obiskal in od ondot skrinico, ktero
je Juri Véga, še učenic v Ljubljani imel, sabo
prinesel in hranil. Jožetov pokop je tudi med kmeti
opomin na rajnciga veljavniga barona obudil, ki je od
kmetiških staršev rojen takó visoko stopnjo časti dosegel.

K. R. Hueber.

Zahvala.

Kakor so poprej častiti gospod J. Caf, kaplan v
Fravheimu na Štajarskim, takó so nam tudi unidan
častitljivi gospod J. Dolenc tehant v Stari Loki in
namestnik c. k. kmetijske družbe v Loški komisii, veliko
množico lepó ohranjenih zeliš s slovenskimi,
latinskimi in nemškimi imeni poslali, za ktero se nevtrudljivima
gospodama odborstvo kmetijske družbe serčno zahvali.

Vredništvo.

Zahvala in odgovor na vprašanje.

Častitljivi gosp. kaplan J. Drobnič so
Ljubljanskimu muzeumu dve okamnjene živinske kostí
in pa dva luštrenka (Muschel) poslali, kteri so na
severni strani tik Save stoječiga, po priliki 400) sežnjev
visociga hriba pri podružnici sv. Štefana v fari sv.
Jakoba v Doli na Stajarskim najdeni bili. Prosili
so gosp. kaplan, de bi se Jim po Novicah na znanje
dalo, kaj de sta imenovana dva okamenika? Varh
Ljubljanskiga muzeuma, gosp. Freyer so na to vprašanje
naslednji odgovor dáli:

„Poslane dve kosti ste 4 palce dolga in ravno toliko
široka, 3 palce pa visoka členka iz repa
(Schweifwirbelbeine) neke grozno velike neznane živine, kakoršne
so pred občinsko povodnjo na svetu bile,
kakoršnih pa zdej več ni. Ta dva členka sta že
popolnama okamnjena, kar od njih grozno velike
starosti pričuje in željenje obuda, de bi na imenovanim
mestu naprej kopali in iskali; morebiti bi se zamogle
vse kostí te imenitne živali dobiti. Ljubljanski muzeum,
ki s posebnim veseljem take stare ostanjke
predpovodenjskih žival nabira, bi prijatlam natoroznanstva za
tako darilo veliko hvalo vedil. Pràv lepó se pa
častitimu gosp. Drobniču za imenovane okamenike zahvalimo,
ktere so že narodnimu mezeumu po vrednosti vverstene“.

H. Freyer.

Urno, kaj je noviga?

v 49. listu Novic ste popisali veselo obhajanje
druge poroke v Kamnigorici. Ravno taka veselica
se je tudi nam v Kropi en dan pozneje, to je 26. Li-

stopada perpetila. 50 let je preteklo, kar Jakob in
Marija Vidic v zakonskim stanu pràv lepó živita,
zatorej so gospodje fužinarji sklenili, nju drugo poroko z
veliko častjo obhajati. Velika množica ljudí je spremila
ženina in nevesto h velki maši v cerkev, ktero so čast.
gosp. fajmošter peli; po maši je bila poroka, po ti pa
darína (ofer) za vnovič poročena pobožna zakonca. Po
vsih teh opravilih je bila o poldne vesela svatba, ktero
so zgorej imenovani gospodje fužinarji napravili.

Kr . . . . . n.

(Nov železen most) to je: most na železnih
verigah viseč, so v Gradcu 25. Listopada z
veliko časijo vpričo presvitliga Nadvojvoda Joana in
deželskiga poglavarja grofa Vikenburškiga za občinsko
rabo odperli. Ta novi most stojí na tistim mestu, kjer
je poprej zidan in pokrit most stal, kteriga je v letu
1827 povodenj pokončala. Dolg je 202, širok pa 44
čevljev in zamore 30000 centov teže deržati. 19. in 20.
Listopada so ga za poskušnjo z 4000 centi obložili in
nič se ni premaknilo. Glasovitni Teržaški zidarski
mojster Balant Vallé ga je za 148400 gold. naredil.

Družtva zoper terpinčenje žival.

Omikani ljudje našiga stoletja so jeli zmirej bolj
spoznavati, de ni samó greh, živali terpinčiti (martrati)
temuč de se vlastnikam živine tudi gotova škoda godí,
če se ona nezmerno terpinči. Kér pa sirovi in neotesani
ljudje tega ne spoznajo, so se ljudomili možje v družtva
sklenili, kterih poseben namen je občno podučenje v
ti reči. Razun druziga prizadevanja dajajo imenovane
družtva podučivne bukvice na svitlo, ktere serca mečijo
in mlade in odrašene ljudí lepiga zaderžanja proti živini
vadijo. Pred vsimi drugimi družtvi gré Monakovimu
na Nemškim nar veči čast in hvala. Vikši c. k. dvorna
gosposka je tudi v Gorici enako družtvo dovolila, ia
kakor se že očitno zdej kaže, bo ta družba vredna hči
svoje matere na Monakovim. Slišali smo, de imá že
čez 400 udov, ki po 20 ali 30 krajcarjev na leto
plačajo in s temi majhnimi doneski velki namen verlo
podpirajo. Dosihmal je že v treh jezikih bukvice na svitlo
dala, ktere so danes v slovenskim jeziku Novicam
pridjane. Vse druge spiske, ki bodo v prihodnjim
letu natisnjeni in od nje na svitlo dani, bomo
tudi mi Novicam prihodnjič perložili. De bi pač
lepó prizadevanje imenovaniga družtva povsod verlih
prijatlov in podpornikov našlo!

Vredništvo.

Današnjimu listu so perdjane zgorej imenovane
bukvice zoper mučenje žival in pa perložen

Cena prešiče v v Krajnju — ložejih po
5 krajc. funt'; čez 2 centa pa po 6 kraje.; —
slanina (špeh) v bohih po 16 gold. in pol, brez
kože po 17 gold. in 20 kraje. cent.