NOVICE
gospodarskih, obertnijskih in narodskih stvarí.

Izhajajo vsako sredo in saboto. Veljajo za celo leto po pošti 4 fl., sicer 3 fl; za pol leta 2 fl. po pošti, sicer 1 fl. 30 kr.

Tečaj XIII.

V Ljubljani v sredo 3. januarija 1855.

List 1.

Koleda za novo leto.

(Pri Županu v Zlati vasi.)

Župan.

Že novo leto povrača se spet,
Ž njim dobrega več si obeta vès svet:
Kaj pač, domovina preljuba ti,
Bo tebi prineslo lepih reči?

Učitelj.

Je višja osoda neznana res,
Pa lastni trud svoje storí še vmes.
Pred pol stoletjem Slovencu že pel
Je pesnik, ki vès je za narod se vnel:
„Glej! Stvarnica vse ti ponudi;
Le jemat' od nje ne zamudi!“

S predragim slovnikom vred, se mi zdi,
Da Vodnikov duh se zdaj v novo glasí;
Spodbuja rojake s staro močjo,
Iskati svoj blagor z vso skerbjo.

Župan.

Poglejte! kolednik z gosli sem gré,
Kaj vendar prijetnega peti on vé?

Pevec (pripoje):

„Se novega leta
Vsak veselí;
Si več let obeta,
Vesel naj živí!“

Učitelj.

Ha! oče župan, res je ugànil jo,
On voši nam ravno z Vodnikovo.

Župan.

Vém pevec, vse niso iz gosel vam šle,
Zapojte za Vodnikom ktero nam še.

Pevec (sopet poje):

„Mi brazd'jo konjiči
Za hajdo pšenico,
Netrudni dekliči
Pa bel'jo tančíco“.

“Imam oblačilo
Domač'ga padvana.
Ženica pa krilo
Iz prav'ga mezljana“.

„Za vsako povelje
'Mam židano voljo,
Za brambo dežele,
Al hoditi v šolo“.

Učitelj.

Res! takošen kdaj bil Slovenec je cel,
Je trudil se marno, bil svoj'ga vesel,
Pa vendar ga dalje pesnik budil,
V „Novicah“ spoznavati ga je učil:
„Alj pameti imajo
Po svetu kaj več?
Alj druj'ga kaj znajo
Ko jabelka peč'“?

Župan.

Veliko še več je to vredno za nas,
Ker dosti spremenil od pred se je čas;
Naprej! ta glas po vsih krajih gré,
Nazaj! pri nas obveljati ne smé.
Zdaj treba je, da se kmetuje drugač,
In z boljšim padvan namestuje domač;
Če stara tančica je ob ceno prišla,
Naj z lepšo dostavlja odpadek se ta!

Učitelj.

Veliko že tudi drugač je od prej,
Očitno to boljše pričuje odslej:
Naš konjiček več ne pravi:
„Lahko bil bi tud jez tak,
Pa tepejo me po glavi,
Lačen moram stati v mlak.“

Župan.

Res! dobrega ima že marsikaj zdaj
Kar ni domovina imela kdaj;
Čas sili ljudi naprej povsod.
Kar samo ne gré, se pospeši od drugod;
Odpirajo že se zakladi pri nas,
Ki jih zanemarjal je prejšni čas.

In sreča za umno mladost je zdaj to.
Da šole povsod so odperte za njo;
In kar je Vodnik od sebe le pel,
Povzema si zdanji zarod vesel:
„Latinske, Helenske,
Tevtonske se učim,
Za Vile slovenske
Živim in gorim“.

Pevec.

Začetek prelep ne zastajaj nikar,
In marni trud ne upadaj nikdar!
O! budi slovenski rod zmiraj več
Beseda, ki pel jo je pesnik goreč:

„Slovenec! tvoja zemlja je zdrava,
Za pridne nje lega naj prava;
Polje, vinograd,
Gora, morjé,
Ruda, kupčija
Tebe redé“.

„Za uk si prebrisane glave
Pa močne in terdne postave;
Iše te sreča,
Um ti je dan,
Našel jo boš, ak
Nisi zaspan!“

Znojemski.

So li dedi naši bolje gospodarili, ali gospodarimo
mi bolje?

Mnogo ljudi je, ki po nobeni ceni slišati ne
morejo hvale novih časov. Naj je hvala še tako
pravična, bojo vendar globoko zdihnili in rekli, da zdaj
je že vse drugač na svetu, in da že ni mogoče več
živeti,— da nekdaj so bili dobri časi, so bile dobre leta,
se je lahko živelo, vsega je dovolj bilo, zdaj pa je
vse slabo. Ter ne le meščani, ampak tudi kmetje tako
govoré in pravijo, da od nekdanjih časov se je vse v
huje spreobernilo in da še clo zemlja je začela pešati.

Ko človek take govorice sliši, bi lahko mislil, da
nekdaj ni bilo treba za ljubi kruh nič terpeti, ampak da
je takrat brez terpljenja dvakrat, trikrat več dorašalo
mem zdaj; da žito je imelo po dve in tri pedí dolge
klase, in da vsaka krava je v letu dvakrat teletila in
po trikrat več mleka imela memo zdaj itd. Pa taki
hvalci so pozabili povedati, da je tudi v pretečenih
časih nekterikrat glad in strad bil, in da naše
sprednike so srečniše delale lepe lastnosti, ktere so pri nas
že bolj redke: njih odkritoserčnost, priprostost in
poštenost, njih zanesljiva beseda in torej večje zaupanje
med ljudmi, njih varčnost, njih manjše potrebe in
njihova zadovoljnost z majhnimi, in z domačimi rečmí.
Takrat so naši Slovenci še nosili obleko iz domačih
izdelkov, in ni bilo vse na kupičku, kakor je zdaj.

Pa pustimo to! Saj naš namen ni hvale
popevati sedanjim zares težavnim časom in pa le grajati
nekdanje. Naš namen je le ozreti se v pretekle

čase in pogledati: kako so takrat gospodarili
(kmetovali), da vidimo razločke med sedaj in nekdaj.

Da smo pa mi v kmetijstvu v mnozih rečéh
svojim sprednikom naprej, ne bo mogel tajiti, kdor bo z
nami današnje kmetijstvo pregledal in ga nekdanjemu
primerjal. Sej tak pregled se zdaj naj bolj spodobi o
prestopu iz starega v novo leto in vsak dober in umen
človek pri začetku novega leta se rad še enkrat nazaj
ozre v pretečene čase, ker prihodnost mu je tako zakrita.
Tak pogled dá novo moč in novo serčnost za prihodnje
napredovanje. So bile stiske in skušnje, si misli, tudi
še tako hude, in kar smo doživeli, bodi tudi še tako
grenko, preteklo je, dasiravno smo dostikrat mislili,
da ne bomo mogli prestati; pa Bog je pomagal, in
tisti, ki je vlani pomagal, bo še letos, in zaupljivo in
serčno koračimo v prihodnje čase — v novo leto.

Če tedaj pretečene čase pazljivo pregledamo in
presodimo, najdemo gotovo, da marsikaj je zdaj na
naših posestvih boljše memo nekdaj, dasiravno nas čaka
še veliko dela. Ker pa še dovolj manjka do
popolnomosti, se je treba s serčnostjo lotiti in ne obupati,
gotovo naš trud ne bo zastonj. Ta pregled pa velja
samo za naše slovenske dežele, in le poglavitne reči.

1. Polje. Ne le veliko novega polja je zdaj,
kjer ga pred ni bilo, veliko močvirja posušenega,
veliko spašnikov razdeljenih in v lepo polje premenjenih,
veliko njiv iz prej neobdelovanih prostorov narejenih,
ampak tudi v več krajih se je začel svet bolj umno
obdelovati memo poprej; ter ne le več grajšin, ampak
tudi umniši kmetje dajejo v tem lep izgled. Pa ne
moremo tajiti, da veliko jih je tudi še, ki pri svojem
starem kopitu terdovratni v svojo škodo ostajajo, in
kar pri druzih očitno boljšega vidijo, posnemati
nočejo. Prepričali smo se, da samo lenim zemlja peša,
pridnim pa, ki svoje polje z dobrim gnojem prav gnojé,
in ga umno obdelujejo, ne le ne peša, ampak se
zmiraj bolj boljša, in umne in pridne gospodarje za njih
trud lepo obdaruje. Pridela se zdaj na Slovenskem
ne le veliko več žita od poprejšnih časov, ampak tudi
še druzih sadežev, kterih naši spredniki niso imeli:
veliko krompirja, veliko koruze, in tudi veliko razne
detelje in druge klaje, pese itd., kterih rečí naši
spredniki še pred petdesetimi leti niso povsod poznali.
Koliko to zdá! koliko veljá!

2. Travniščne. Dasiravno so te pri nas še zlo
zanemarjene, vendar je v deželi zdaj veliko več
merve memo nekdaj; so tedaj gotovo ne le pomnožene,
ampak tudi že bolj oskerbovane. K temu je pomoglo
tudi tolikanj novih cest od petdeset let semkaj narejenih,
po kterih se je mnogo blago v druge dežele
prepelovalo, in se je klaja lahko in dobro prodajala, kar
nekdaj ni bilo.

3. Živina. Konji so se v deželah po cesarskem
žrebstvu polepšali, tudi so bolj oskerbovani in imajo
večo ceno, in revnih kljusetov je čedalje manj.
Goveja živina tudi ni slabša od nekdaj, ampak gotovo
lepša in zališa. Nekdaj je bila goveja živina pri nas
zlo majhna in revna; zdaj je srednja pa krepka, bolj
velika kakor majhna, in ostanjki poprejšne majhne
živine se že malokje najdejo. Samo kar drobnico in kar
čbele tiče, ne moremo reči, da smo v tem kaj
napredvali in da smo na boljšem.

4. Vinogradi. Ne le veliko novih vinogradov
in clo novih vinogoric je v tem stoletju na Slovenskem
zasajenih, kterih nekdaj ni bilo, ampak tudi ravnanje
z vinom, kar so ceste, da se vino lože prodaja, se
je gotovo, dasiravno, počasi zboljšalo. Marsikje se
zdaj že pri nas dobé vina, od kterih bi tisti, kteri so
prejšne poznali, ne verjeli, da so pri nas rastle. Upati
je, da bodo gorniki čedalje bolj potrebo tacega in še
večega zboljšanja vina spoznali.

5. Sadje. Naši spredniki so imeli malo zlo
bornega sadja. Naj pogleda pa, kdor ima očí, koliko,
tudi naj žlahnejšega je pri nas zdaj. Razstava v
Ljubljani v letu 1847 je pokazala 224 plemen večidel
zlo žlahnih jabelk in 133 plemen tacih hrušk.
Koliko lepih češinj, sliv in druzega lepega in dobrega
sadja je zdaj na Slovenskem, na Štajerskem in na
Koroškem pa še več kakor pri nas na Krajnskem, kjer
je pred 50 leti tepka (sicer vse hvale vredna) naj
žlahniši sad bila! Po pravici rečemo, da sadje je
vse novo pri nas, in se od leta do leta bolj množi,
ki se bo po železnih cestah kmalo obilo v daljne kraje
dobro prodajalo in lep dobiček donašalo.

6. Tudi še druge okoljšine spričujejo naše
napredovanje v kmetijstvu. Naše vasí so v lepšem stanu
mem nekdaj, hiše večidel zidane in čedne, obleka je
zališi, živež čedalje boljši tako, da zdaj tudi revni
že ne marajo za jedí, za ktere so nekdaj še clo v
dobrih in premožnih hišah radi marali. Kako malo se
je poznala kava (kofè) nekdaj; kdo je ne pozna dan
današnji? Ali ni vse to spričevanja dosti, da je zdaj
naše gospodarstvo v veliko boljšem stanu memo nekdaj?

(Konec sledí.)

Gospodarske drobtinčice.

(Metelka ali nemška detelja (Luzerne) — od
kod je k nam prišla?) Ob času perzijanskega kralja
Darija je seme njeno iz Medije (Medna) na Gerško
prenešeno bilo. Tako piše stari rimski pisatelj v
svojih bukvah H. n. XVIII., 16. Je tedaj meteljka hči
jutrovih dežel — Perzije namreč v Azii. Rimci,
ki so jo po njeni domovini medničanko (herba
medica) imenovali, so jo za živinsko klajo močno čislali,
zato jo že tadanji kmetijski pisatelj Kolumela (II. 11.)
hvali, da je „izverstno dobro zelišče‟. Po Rimcih se
je kmalu zaplodila po južni Galii (sedanjem
Francozkem), kjer je še sedaj naj več in s toliko
marljivostjo pridelujejo, da še dandanašnji se naj bolja sorta
metelke dobiva iz Francozkega. Od tod se je
razširila v Švajco, kjer so se je v kantonu
Lucernskem naj bolj poprijeli in sicer tako, da celó od
tistega kraja je ime „Luzerne‟ dobila, — kmali pa so jo
tudi še po druzih deželah sejati začeli in tudi po
Nemškem. Na Laškem, kjer že od nekdaj na senožeti
vodo napeljujejo in na njih in ne na njivah
pridelujejo obilo živinske klaje, se ni nikoli dosta zaplodila.
Zato je tudi v naše kraje nismo dobili iz Laškega,
ampak iz Nemškega, in odtod izvira pri nas njeno
ime „nemška detelja“. Na Notrajnskem smo
pervikrat slišali ime „metelka“ (metlica?), menda ker
detelja ta se košato kot metlica razraša. — Tako smo
dobili to koristno deteljo k nam, in je imamo zdaj že
precej pa je bomo čez leta gotovo še več imeli.

Za poduk in kratek čas.
Kako neka sleparica pošteno družino v strašno
nesrečo pripravi.

Resnična prigodba našega časa.

Nedavno je v Švajci pred porotno sodbo stala gerda
baba, blizo 60 let stara, kteri se je že na obraza bralo,
da je z vragom v žlahti; pred sto leti bi jo bili za
copernico na germadi sežgali. Zraven nje pa je stala pred
sodbo stara mati s tremi hčerami — poštena kmetica, plaha
in boječa, ker ni vedila: kaj bo konec sodbe. Kakor so
se vsi pričujoči grozili na uno ciganko, tako je vsak
miloval to ženo in hčere njene.

Kaj pa je bil obseg današnje pravde, h kteri je
privrelo mnogo ljudi? Popisali jo bomo, kakor je je sodnija
razodela. Čujte!

V neki vasi kantona Zürich je živela vdova Bolika s
svojimi tremi hčerami tiho in pohlevno. Čeravno si
delavna družinica s tkanjem svile (žide) ni bogastva pritkala,
je vendar pošteno izhajala. Pred 3 leti, ko je več
gospodarjev tiste vasi asekuriralo svoje premoženje, je tudi
vdova Bolika hotla to storiti, ker je mislila, da človek res
mirniše spí, če ima lastnino svojo zavarovano nesreče, v
ktero ga ogenj nenadoma pripraviti zamore. Al neka
peklenska duša ji to odsvetuje in jo pogovarja, naj nikar tega
ne storí, ker bi se utegnilo primeriti, da hiša
pogori, in bi ljudjé potem lahko sodili, da jo je
ona nalas zažgala, da bi namesto malovredne
kajže, ki je pogorela, dobro povračilo v dnarji
dobila.

Res je, da je dosta tacih ljudi, ki dobrotljivo napravo
zavarovanja spodkopujejo na vsako vižo, — žalibog!
da se tudi takih lahkovernih ne manjka, ki jim verjamejo.
Tudi naša družinica, od ktere je tukaj govorjenje, je to
verjela, in se tako zapletla v vso to nesrečo, ktero bomo
zvedili v tem popisu.

Blizo te vasí je stanovala neka babura, ktera je med
neumnim ljudstvom za prerokinjo slovela. Naša vdova jo
gré za svèt prašat: al naj bi asekurirala svoje premoženje
ali ne? Prekanjena sleparica ji reče: nikar! in jo poterdi
o nevarnosti, v ktero se pri svojih sosedih poda, če se
asekurira. „Če že mislite kaj za to plačati, da pred škodo
ognja obvarujete premoženje, Vam vém boljši svèt, da
zamorete pomnožiti še premoženje in obogateti“.
Lahkoverna ženica se dá preveriti, in baba ji na uho šeptá, da
vé za zaklad (šac), ki ga varuje revna duša, ki ne bo
pred izveličana, dokler kdo tega zaklada ne reši. Zaklad
ta pa je tako težak, da žuga pod predreti, na kterem leži.

Iz tega, kar se je pri sodbi iz zapisnikov na znanje
dalo, je bilo očitno, da so se vdovine hčere le težko tega
uveriti dale, da je ravno njim Bog to srečo namenil. Al
to je bilo sleparici — Trümpi je njeno ime — ravno prav
po volji. Prepričala se je namreč po mnozih pomenkih, da
so dekleta pobožnega duha, in toliko bolj jim je jela zdej
na serce govoriti, da je njih keršanska dolžnost, rešiti
nesrečno dušo pogube. Vedila je sleparica jim vse tako
prekanjeno razkladati, da jih je, kakor pajk muho
popolnoma zapredla v mrežo svojih zvijač. Z grozo in strahom
so se ji udale.

Pervo, kar je sleparica od premetenih žensk terjala,
je bilo, da so mogle prinesti 70 fl. v zastavo, da se
hočejo vsemu podvreči, kar bo za prilastenje zaklada in
rešenje revne duše potreba; to zastavo bo hranil — tako se
je lagala babuša — neki kapucinar v Näfelsu, ki bo
začaranje (zacopranje) zaklada rešil in zarotil hudega duha,
ki revno dušo v svoji oblasti ima.

Ko so ji abotne dekleta dale 70 fl., je začela
sleparica svoje burke uganjati. Pred pa še so ji mogle
prinesti 3 žljice parstí spod praga svojega stanovanja. Ona
sama je pritirala 9 vinarjev sv. Benedikta, hleb
žegnanega kruha in čarobniške (coperniške)
bukve. Parst, žegnane vinarje in žegnani kruh je položila
na mesto zaklada; iz bukev pa so mogle mati in hčeri
vselej ob mlaji skoz 9 noči, zraven tega pa še
zaporedoma 93 Očenašev moliti. Če je ob teh molitvah v hiši
kaj zaškripalo ali zaropotalo, so reve že mislile, da
hudobni duh jih straši. Enkrat so mogle dekleta 7 čmerljev
vjeti; babuša jim je namreč rekla, da pred zakladom stojí
hudôba, ki, nevošljiva, da bi kdo zaklada ne vzel, je s
herbtom proti kapucinarju obernjena, da sveti mož ne more
zraven; ti čmerlji pa bojo hudobo v herbet pikali, da se
bo oberniti mogla in tako svojo moč zgubila.

Ko je to več mescov terpelo, zaklada pa le ni bilo na
dan, so začele osleparjene ženske upanje zgubivati, da bi bil
zaklad njim namenjen. Če so se one bolj bale, da ne bo
nič, huje se je Trümpla priduševala in rotila, da naj
postane psica, če ni vse res, kar jim je razodela. „In ravno

zato, ker nimate pravega upanja, terpí to tako dolgo‟
— jim je rekla, in one so potem še bolj verjele.

Dve celi leti jih je za nos vodila. Vse, kar so si
reve prislužile, je pograbila suha starka. Vsaki mlaj so
ji nosile jajc, žganja in dnarja za devet namenov. Vse
zbegane po groznih burkah so zmiraj manj delale, in ko
zaslužka ni bilo dosti, so začele prodajati, kar so imele,
da je nazadnje celó postelja na versto prišla. Ko ni bilo
nič več prodati, so na pósodo jemale, kjer koli so kaj
dobiti mogle; na zadnje so reve stradale, da jagode, ki so
jih v gojzdu nabirale, in pa otrobi so jim edina hrana
bili. Misli naj si vsak zdej k tem nadlogam še njih
pobito serce, njih zmešane možgani — in strah in groza ga
bo obšla viditi pošteno družino v takem brezdnu zmot in
pomanjkanja!

Peklenska babura pa si je jajca cverla, ki so ji jih
abotne ženske nosile za zarotbo hudega duha; se je pijanila
z žganjem in zapravljala dnar, ki so ji ga mogle nositi
oslepljene ženske. Zakleti se je mati s hčerami vred
mogla, da proti nobeni živi duši ne bojo ne besedice zinile
od vsega tega, ker sicer bodo vse skupej na vekomaj
pogubljene. Še dalje bi bila tedaj gotovo ta sleparija terpela,
če bi ne bili sosedje zapazili, kaj se s to sicer tako
pošteno družino godí. Siloma so jo primorali, da je mogla
odkriti vse, in hudodelka je bila pred sodbo poklicana.

Dolge pravde ni treba bilo, ker kmali je bilo vse očitno.
Obsojena je bila babura poverh zapora še v povračilo vsega,
kar je ogoljufala. Pa kaj! ker sleparica ničesa nima, s
čim bi goljufijo povernila.

Premišljevanje o ti žalostni prigodbi prepušamo
bravcem samim.

Slovanski popotnik.

* Tretji zvezek (formenlehre) velikega
Miklošičevega dela: „vergleichende grammatik der slavischen
(lebenden) sprachen‟ že se tiska in pride na dan pred
drugim (wortbildung). Ta „formenlehre‟ ni „formenlehre
der altslavischen Sprache, ktere 2. natis je že na
svetlem, kakor je bilo nedavno v „Novicah“ oznanjeno.

* Izdatelj „koledarčka‟ je unidan od presvitlega
lavantinskega gg. kneza in škofa Slomšeka prejel obraz
slavnega slovanskega pisatelja J. Japel-na (roj. 1742,
umerl 1807). Ta dragoceni dar iz rok občeljubljenega
gosp. kneza bo — če Bog dá — kinčal „koledarček“
prihodnje leto, za ktero ste zdaj že obé podobi pripravljene.
Da bi pač zamogli sostaviti obraze in življenjopise vsih
mož, ki so bili in so „veselje in slava‟ našega naroda.

* Na povelje samega cara rusovskega se pripravlja
sedaj na Rusovskem narodska slovesnost, s ktero se ima
praznovati petdesetletna delavnost slavnega ruskega
pisatelja in že več let vrednika časopisa „Sjevernaja Pčela“
gosp. Nik. Jovanoviča Greč-a. Car rusovski, spoznaje
velike zasluge omenjenega pisatelja za rusovsko književnost,
je sam izvolil odbor, ki naj prejema dobrovoljne doneske,
iz kterih se ima omisliti kak posebno lep dar in pokloniti
mnogozasluženemu pisatelju v narodski spomin.
„Neven‟ temu naznanilu pristavlja lep opomin, da tudi mi
Slovani v Austrii bomo skoraj imeli priložnost, da praznujemo
50letni književni jubileum slavnega našega Nestora
slovanske književnosti Pavla Šafarika v Pragi.

* Nov dokaz, kako nevedni so nekteri časnikarji v
zemljo- in narodoznanstvu, je dal nedavno angleški časnik
„Advertiser‟, ki, pretresovaje nabiro nemških vojakov za
angležko armado, je svojo modrost takole razodel: „nemška četa
bo pri pervi priložnosti potegnila k „sorodnim‟ Rusom
in potem ž njimi vred Angleže davila‟. Nemci in Rusi —
enega naroda! O ethnografija angležka!!

Novičar iz mnogih krajev.

2. dan t. m. je s ces. patentom od 11. julia 1.1.
oklicana nova borsna postava (Börseordnung) veljavo
zadobila. Za nas sicer, ki ne hodimo v dunajsko dnarno
barantišče, kjer se vsaki dan cena obligacij in druzega
papirnatega dnarja kakor tudi srebra in cekinov
določuje in tako imenovani „kurs“ nareja, kterega tudi mi v
vsakem listu naznanjamo, bo utegnilo dosta biti, da le
enmalo poznamo to novo vredbo. Vsi, ki hodijo na borso,
so po novi postavi vredjeni v dve versti in odrajtujejo
potem 20 ali 50 fl. letnega plačila, da smejo na borso
hoditi; kdor plača 50 fl. na leto, ima ondi svoje določeno
mesto; barantija na borsi se začne ob pol-dvanajstih
predpoldne, in se jenja ob eni; četert ure po eni je za
zgotovljenje sklenjenih kupčij določeno; o tem času ne
smé noben mešetar ali opravnik iznova začeti barantati;
potem se 3krat pozvoní; kdor ostane se 15 minut po
tem znamnji v borsni dvorani, plača 5 gold. globe. —
Znano je, da je rusovska vlada prepovedala, da ne smé
nič pšenice, rèži, ječmena in ovsa iz Rusovskega v naše
cesarstvo v Galicijo, in „Austria“ je ravno kar
terdila, da ta prepoved, ki je 25. nov. moč zadobila,
obsega tudi moko, mak, koruzo in vsaktero žito, čeravno je
že pred to prepovedjo kupljeno pa ne še izpeljano bilo.
Zdej pa smo v časniku „Presse“ od 30. dec. telegrafno
naznanilo iz Kišeneva od 27. dec. brali, da rusovsk
carsk ukaz dovoluje v austrijansko cesarstvo izvožnjo
tistega žita, ktero je že pred prepovedbo izvožnje
nakupljeno bilo. — Dr. Sandorfy, ces. zdravnik šopronskega
komitata na Ogerskem vé po zagotovilu časnika „Z. f. N.
u. H.“ za gotovo zdravilo zoper pasjo steklino. Skozi
44 let je že 160 popadenih ljudí obvaroval stekline po tem
zdravilu. Bog daj, da bi res bilo! — pa mi imamo malo
upanja. — V Rimu se bojo na sv. 3 kraljev dan začele
pridige v praznovanje zdaj določenega čistega spočetja sv.
device Marije, ki bojo v mnogoverstnih jezicih terpele skozi
9 dní; dunajski veliki škof Raušer bo pervi pridigoval v
nemškem jeziku. — Parska asekuracija je nekterim
soseskam, ki so pri nji proti škodi ognja zavarovale svoje
pohištva, za novoletno darílo poslala pripravnih
gasivnic. Hvale vredno je to početje, ki je v dobiček
zavarovanim pa tudi asekuracii sami. Da bi pač tudi naše
asekuracije posnemale ta lepi izgled! — Deržavni zbor v
Parizu je že dovolil, da naj vlada vzame 500
milijonov frankov na posodo za nove vojaške potrebe,
čeravno po besedah cesarja Napoleona, ki jih je unidan
izgovoril v začetju derž. zbora, Francozi imajo zdaj že
581.000 mož in 113.000 konj na nogah, na vojnih barkah
pa 62.000 mornarjev. — Ker se v Karari v modeneški
vojvodini na Laškem že več časa morije in mnoge druge
hudodelstva silno množijo, je po oklicu od 16. dec. to
mesto z vso okolico njeno v naj ostrejši stan vojaške
obsede djans; če je skazano, da je kdo zoper koga
zavratno ravnal, čeravno ga ni še ranil, bo na smert
obsojen itd.; od 6. zvečer se morajo že vse gostivnice,
kavarnice in štacune zapreti in še le ob 6. zjutraj se smejo spet
odpreti; tudi 3 ljudje ne smejo skupej na ulicah biti; od
8 zvečer do 6 zjutrej mora vsak v svoji hiši doma biti;
le zdravnikom in duhovnim je pripušeno v tem času po
svojih opravilih iti, vendar morajo z lučjo v laterni na veliko
stražnico se podati, in tam povedati kam grejo, in
spremljavca seboj vzeti. — Iz Beligrada se piše, da je knez
serbski slavnoznanega generala Kničanina, ki je sedaj
spet popolnoma zdrav, za ministra notranjih oprav
izvolil; to službo je začasno opravljal knezov stric Azika
Nenadovič, ki je sedaj ministerstvo dnarstva prevzel.—
Iz Madrida segajo novice do 22. decembra. Kraljica je
napravila na god svoje pervorojene hčerke slovesen ples, pri

kterem je plesala z generalom Esparterom, kralj pa z
Esparterovo ženo. Gotovo ima ta čast Španjoljcom očitno znamnje
biti, da kraljica visoko spoštuje Espartera, ki je sicer naj
bolj pomagal puhlo vlado prekucniti, potem pa tudi s krepko
roko berzdal in pokrotil brezpostavne početja. — 17. dec.
je gerški kralj Oton začel sklicani deržavni zbor z
ogovorom, ki je grozno osupnil rusovsko-gerško stranko. Že
veliko mescov, ko so se punti v nekterih gerških deželah
zoper Turke začeli, se je namreč v enomer govorilo in
pisalo v časnikih, kako silno mučijo gerškega kralja
njegovi lastni ministri, vodeni od poslanca francozkega in
angležkega. Sedaj pa kralj sam se očitno zahvaluje za velike
dobrote, ki ste gerški deželi o tem času naklonile
francozka in angležka vlada; poslednjič zagotovlja kralj, da
gerška vlada v rusovsko-turški vojski ne bo na nobeno stran
potegnila. — Kaj pa je te dní novega od vojske? Vojska
v Krimu je začasno potihnila, ker ne Rusi ne Francozi in
Angleži še niso dobili zadosti nove pomoči, da bi si upali
jo iznova začeti; vendar pravijo ene novice, da je kardelo
rusovsko armade pod poveljstvom Lipranda napadlo
Balaklavo, — s kakošno srečo, še ni znano. 12.000
Turkov donavske armade je že iz Varne v Krim na barkah
odjadralo, 18.000 jih ima še za njimi iti in pa 9000 konj;
Omer-paša bo njih samostojni poveljnik kakor sta
francozka in angležka poveljnika. Turška armada je silo slabo
preskerbljena z zimsko opravo, Omer-paša je zlo
nejevoljen zavolj tega. Med armado francozko in angležko
razsajajo legar (tifus) in kozé (osepnice); al ni čuda, če se
pomisli, da že veliko tednov stojí in leží bolj v mlakah,
kot na suhem; preden so dobili vojaki lesene hiše (in še
zdaj jih ni za vse dosta), so stanovali v kočah iz ilovce,
ki so znotraj z volno podvlečene; le malo terdnih in dobro
zadelanih šotorov — na sredi s pečjó — so imeli. Od
rusovskega vojskovodja Menšikova se je tudi govorilo,
da je zbolel, pa novejše novíce pravijo, da to ni res. —
Važniše rečí kakor ta čas na bojišča se godé zdaj
zunej bojišča. Z zadnjim dnevom starega leta je
imela namreč ura izteči, v kteri je imel rusovski car
odgovor dati: ali se udá térjatvam zaveznikov ali ne, — če
ne, se bo tudi austrijanska vlada djansko postavila na
drugo stran. Dunajski časnik „Presse“ piše, da se je
govorilo, da je knez Goršakov na Dunaji terjal: naj se do
15. tega mesca zdaljša obrok za odgovor. Menda
ta novíca ni druzega kot le govorica, ker rusovska vlada
je že menda zdavnej določila, da se ne bo udala, in tudi
zavezniki ne bojo dovolili še daljnega odlašanja gotovega
sklepa. Zatega voljo menda tudi poročnika Usedom in
Manteufel, ki ju je pruska vlada v London, Pariz in na
Dunaj za porazumljenje o omenjenih tirjatvah poslala, ne
bota kaj opravila. O malo dnéh pa bomo vse zvedili.

Stan kursa na Dunaji 30. decembra 1854.

Obligacije
deržavnega
dolga

Oblig. 5% od leta 1851 B94 „
Oblig. zemljiš. odkupa 5% 78½ „
Zajem od leta 1834 . . . 230½ „
„ „ 1839 . . . 119½ „
„ z loterijo od leta 1854
98⅛ „
„ národni od leta 1854
86 1/16 „

Nadavk (agio) srebra:
na 100 fl. 27 ½ fl.

☞ Današnjim „Novícam“ je po milostnem dovoljenju presvitlega
našega knezoškofa za pokušnjo pridjan obljubljeni listek
nemško — slovenskega slovnika, ki bo, na podlagi
Vodnikovega rokopisa stoterno pomnožen, prišel na dan.

Zavolj sv. praznika v saboto pridejo prihodnje
„Novice“ že v petek na svetlo.

Odgovorni vrednik: Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik.

NOVICE
gospodarskih, obertnijskih in narodskih stvarí.

Izhajajo vsako sredo in saboto. Veljajo za celo leto po pošti 4 fl., sicer 3 fl.; za pol leta 2 fl. po pošti, sicer 1 fl. 30 kr.

Tečaj XIII.

V Ljubljani v sredo 19. decembra 1855.

List 101.

Alo bo nova zastavna dnarnica
(Hypothekenbank) kmatovavcem kaj pomagala?

Pomanjkanje dnarja dan današnji stiska kmetijstvo
skor še bolj kakor obertnike in rokodelce. Mnoge
okoljšine so vzrok, da kmetovavec potrebuje dnarja,
pa ga teško dobí, čeravno ponuja svoje posestvo za
vtabuliranje dolgá, in zakaj ga teško dobí? — enkrat
zato, ker po postavi se od zastavnih
(hipotekarnih) posojil ne smé več činža terjati, kakor 4 od
sto; po 4 za sto pa sedaj malokdo rad dnar posojuje,
— drugič pa tudi zato ne, ker se vsak bojí tiste
dolge poti, po kteri se, če dolžnik ne plača, dolgovi
sterjujejo. V tacih okoljšinah je tedaj res težavno za
kmetovavca, dnarja za pošten činž na pósodo dobiti.

Nova zastavna dnarnica, ki jo je bistroumni
minister Bruk ne davnej na noge spravil, obéta
pomoč kmetijstvu. Ta dnarnica pa ni cesarska dnarnica,
ampak je oddelk tiste banke na Dunaji, ktero so pred
veliko leti osnovali bogati možje na akcije in se
národna ali ljudska banka (Nationalbank) imenuje. Škoda,
da ta dnarnica ni še naznanila na drobno, kako se bo
vêdla in ravnala, in da dosihmal le samo to vémo,
kar je oklicano v ministerskem razglasu od 21.
oktobra, v kterem so le poglavitne pravíla izgovorjene,
pod kterimi je ta naprava cesarsko dovoljenje prejela.
V teh pravilih je določeno, da nje glavni kapital je
ustanovljen na 35 milijonov gold., in da ta kapital se
bo vkupaj spravil z 50.000 akcijami ali delnicami po
200 gold., vendar ima ta dnarnica pravico, za 5krat
več zastavnic, tedaj za 175 milijonov, izdati. Po
izgledu nemških posojilnic in tudi gališke posojilnice ona
ne bo posojevala gotovega dnarja, ampak le
zastavne liste (zastavnice), ktere bo dala tistemu, kteri
ji za-nje dolžno pismo dá, in te zastavne liste, ki bojo
kakor dnar, bo imel potem on spečati naprej. Ona
pa je porok za tistega, ki ima tako zastavnico v
rokah, za odrajtvilo činža in poplačanje dolga. Sliši se,
da bo na kmetije dve tretjini (dva driteljca), na
hiše pa polovico vrednosti dajala, ktero vrednost pa
bo po svoji tarifi cenila, ktere dosihmal še ni na znanje
dala. Tudi na zadolžene posestva bo posojevala,
če se bo v gruntnih bukvah njenemu posojilu perva
stopnja prepustila, Posojila se dolžnikom ne bojo
odpovedovale (nicht gekündigt), vendar imajo vsako leto
kak donesek za poplačanje dolgá odrajtati. Z
zanikernimi dolžniki bo pa ojstro ravnala, zato so ji od
cesarja podeljene vse liste predpravice, ktere enaka
zastavna naprava v Galicii vživa.

Ako vse to prevdarimo, je očitno, da bo ta
naprava velika pomoč kmetovavcem. Oni bojo v stanu
brez velike težave dnarja na pósodo dobiti, da
zadostijo silnemu upniku, ki jim žuga jih na kant djati, —
da zamorejo pri polji ali kodar bodi kaj zboljšati, —
deleže erbom izplačati itd. Ker se jim ne bo bati, da
bi se jim njih dolg mahoma odpovedal (aufkündigen),
bojo marsikaj lože poravnali in zboljšali pri svojem
gruntu.

Znabiti, da bo kdo rekel, da je to nevarno, ako
se bo dnar tako lahko na pósodo dobival, ker to bi
utegnilo delati slabe gospodarje. Al temu se bo s
tem v okom hodilo, da posojila ne bojo presegale neke
meje, čez ktere se ne bojo dajale, in potem se bojo,
kakor smo že gori rekli, zanikerni dolžniki ojstro
deržali.

Napačno pa bi bilo, ako bi teh dobrot, ki jih bo
delíla ta nova naprava kmetijstvu, zamogli le veliki
posestniki deležni biti, kakor je pri mnozih
nemških enakih napravah navada. Tega se pa pri naši
zastavni dnarnici ni bati, ker se sliši, da so za
posojilo namenjeni listi noter do 100 gold. narejeni,
tedaj se bo tudi skerbelo za manj in malo premožne
kmete.

Naj bi se ta naprava pač kmalo začela in naj bi
bila potrebšinam kmetijstva koristna!

Gospodarske skušnje.
Da se pri svečavi olja prihrani.

Tudi olje je drago. Da se ga pri svečavi
prihrani, priporoča neki časnikar „Magdeb. Corr.“) bolji
kup svečavo iz olja, solí in vode takole
napravIjati:

Solí se raztopí v topli vodi toliko, da je
voda prav nasitena solí; — ti slani vodi se prilije
3krat toliko olja, in vse skup se potem tako dolgo
v kaki steklenici (flaški) pretresa, da je zmes bela
kot mleko. Tako osoljeno olje gori na pol bolj
počasi kakor samo olje. (Vrednik „Novic“ je skusil to
in zamore reči, da je resnično, le da sol shlajene
zmesi se na dno vseda.)

Obertnijske skušnje.
Vot za železje.

Naj se vzame in zmeša prav dobro 1 funt
železnih opiljkov, 4 lote salmijaka in 2 lota očiščenega
žvepla. Ko je treba kako železno stvar votati, naj
se vzame te mešanice 1 del in 20 delov železnih
opiljkov, naj se to prav dobro vriblje ter namoči z
vodo, kteri seje prej dodal osmi del kisa (jesiha),
tako da bo zmes kot kaša gosta in ž njo se zamažejo
špranje in razpoke. Prav terpežen je ta vot.

Vot za lesovino.

Naj se vzame gumilak v plošicah (Schellack), pa
se raztopí v malo vinskega cveta (špirita) tako, da
raztopljina je precej gosta. Ko hočemo dve leseni plošči
vkup votati, ju namažemo s to raztopljino, denemo
vmes košček tanke svilovine ali pajčolana, ter
stisnemo ju potem prav močno vkup.

Starozgodovinski pomenki.

Krakov in Šiška.

Razložil Davorin Terstenjak.

V Rigveda-tu ¹), naj staršem indiškem slovstvenem
spominku se omenja božanstvo Radra, in Maruti,
božanstva vetrov, se velijo njegovi sinovi ²). Lassen ³),
Roth ⁴), Weber ⁵) naj izverstniši poznatelji staroindiškega
basno- in starinoslovja imajo Rudra-ta za božanstvo bór,
očeta vetrov, in izpeljujejo ime iz glagola rud, heulen,
schallen, weinen, ruski: rydati, staročeski: ryd,
singultus suspiriis viscerum pulsus. Dr. A. Weber ⁶) piše
od njega važne besede: „Die ungezügelte Wuth des
Sturmes, sein Sausen und Brausen, sein Aufwühlen des
Himmels und der Erde muesste in den hohen Bergesthälern (v
Kašmiru?), in welchen wir uns die arischen Iaden in jener
alten Zeit zu denken haben, auf diese einen gewaltigen,
vernichtenden Eindruck machen, und es war also
natürlich, dass sie mit der Idee des Sturmgottes alles
Schreckliche und Grausige verbanden und ihn als den Herrn und
Urheber jeglichen Unheils ansahen; unzählbar waren ja
diese luftigen Heerschaaren, schwarz, nur durchleuchtet
von den zuckenden Strahlen des Blitzes, Grauen und
Entsetzen überall verbreitend“ itd. Zavoljo svoje izrovajoče
lastnosti se je tedaj Rudra tudi velel Varâha =
Verkombog, der glänzende Eber des Himmels po Lassenovi
prestavi, dalje Kšajavîra = Ludomor, Menschentödter.

Velí še se Kapardin, der Flechtentragende, in
ostroumni dr. Roth ⁷) pravi, da Kapardin poznamlja: „die im
Knäul gebalten dunklen Wolken“.

V poznejših indiških spisih, kakor v Mahabharata-tu
je Rudra postalo priime Shiva-tovo, kteri se velí tudi
Girisha, Herr der Berge, Parvat, der
Felsenspitzen-Beherrscher, der Berggeborene od glagola par, vorrücken,
zato parvatas, parvan, Vorsprung, Hervorragung,
slovenski: pernica = podgorje, pernos, pernavslj =
podgoršek. V severno-slovenski mitologii se vjema z
imenom Parvat, Parvati, ime Pereslav, Pereslava,
po metatezi Preslav ⁸). Pere ⁹) je samo ruskemu
jeziku lastna prostesis — primeri: grad, gród in gorod.

Velí se tudi Kâlangara, Felsenbewohner, od kâla,
Fels, slovenski kal, litvanski kalnas, in temu priimenu
odgovarja slov. Karant, Karat ¹⁰).

Da se je njegova lastnost — vihrenje in rovanje bore
— očevidno izrazovala, so Shiva — Rudra — ta obrazovali
z obilimi, divje — visečimi lasmí, in dobil je po tem
novo priime: Dhurdžati, eine grosse Last von Haaren
tragend, dalje Gat'âdhara, Träger des Haarzopfes ¹¹).

Sanskritska beseda kapardin se najde v slovenski:
koperda, koperded = baba ali ded s koštrovimi
lasmí, dalje v ruski: čuprina, čuprun, litvanski:
čuprina, Schopf, vordere Kopfhaare, latínski: ca-

pronae. Šiva-ta z lasnimi kitami (Haarflechten) še
sicer nisem našel na rimsko-slovenskih kamnih ali Šivo
trikrat in sicer na kamnu, kteri je vzidan v severno stran
turnske stene v Žavču ¹) blizo Cela, dalje v Ptuji ²)
in na rogaškem kamnu ³) na kterem je Šiva viditi,
kako otroka razseka. (Konec sledí.)

Za poduk in kratek čas.

Hafedove sanje ali narobe svet.

(Konec.)

Ko se tedaj upotita in koračita po novem sveta
naprej, jame Hafed opazovati, da je vse nekako čudno in da
ni ena reč drugi podobna. Nekaj trave je bilo zelene,
nekaj suhe, nekaj rudeče, nekaj bele, nekaj je je rastlo, da
so bile korenine gori obernjene; vse verste so bile križem
zmešane; in v obče je bilo to kaj mučno gledati.

Stopita v saden vert; tù je bilo naključje še le prav
domá. Na krasni jablani ni vidil Hafed nikakega sadja, le
debele kumare. Šibko breskino drevó so buče, ki so na
njem rastle, skoro polomile. Vodnik je pravil Hafedu, da ni
nikake gotovosti pri teh drevesih; in nikdar nikdo ne vé,
kakošno sadje bode na njih sozorelo. Drevo, ki je letos
kumare rodilo, zna drugo leto krompir zoriti.

Kmalo srečata nekega človeka „naključja“. Kar se je
Hafedu na njem čudno zdelo, bilo je to, da je imel eno
nogo daljšo od druge; na eni nI bilo kolena, na drugi gležna
ne; ušesa je imel na ramah, in krog glave je gostotkano,
černo obvezo nosil. Z rokami krog sebe tavaje je počasi
naprej lezel, in Hafed ga pri tej priložnosti vpraša, kedaj
da je ob svoje oči prišel. „Jez še nikdar vidil nisem“ —
zaverne človek — „zakaj, ko sem bil rojen, se je
primerilo, da ste se punčici mojih očes namesto na vzunaj na
vznotraj zboknile; kolikorkrat pa na to znotrajno stran, ki
je pri meni na vzunaj obernjena, svitloba pritisne, tedaj
me vselej neznano zasklí, in zategavoljo obvezo nosim“.

Oberneta se drugam in prideta na dvorišče, kjer
nekaj živali „naključja“ zagledata. Ena ima le tri noge;
druga glavo na zadnjem koncu telesa; ta je z volno pokrita,
da v neznani vročini komaj diha; druga sopet je na pol
konja in na pol vola. Za neko kravo je namesto teleta mlad
veljblodek skakljal ter jo mater menil. Vidila sta tukaj
mlade slone z ovčjim kosmovjem; konje z levovimi parklji,
in gosí, ki so s konjskimi kopiti po dvorišču pokotale. Vse
to je bilo stvaritev naključja.

Ravnajočima se na odhod pride ravno neki gospodar
naproti, ter jima začne hvaliti in razkazovati svoje zaklade.
„Vendar pa ne mislite“ — reče slednjič k Hafedu — „da
sem presrečen mož, imaje toliko in tako popolnoma živali.
Ah! celó tukaj, na tem srečnem in popolnoma svetu je
sitnosti in težav dovolj. Ona lepa krava le večidel namesto
mleka mlačno vodo molze; in njeno tele, ubogo revšče, že
mora pervi teden poginiti. Nekaj jih ima na videz dobre
očí, al vsled nekake notrajne hibe so docela slepe. Nekaj
jih ne more na svitlem živeti, in le malo jih je, da kaj
slišijo. Le od dveh ne morem reči, da bi isto pičo jéle,
in prava težava je, oskerbljevati jih.

Ko se tako pomenkvajo, jih na hip polnočna tmina obdá.
Sonce je zginilo, in Hafed za nekaj časa še svojega
vodnika ni mogel viditi. „Kaj je to?“ vpraša. „O! nič
posebnega“ — odgovorí vodnik. „Sonce je ravno zašlo.
Tukaj nima rednega časa za sijati, izide in zaide, kakor se
ravno nameri. Včasih se posloví na mesce, včasih na tedne,
včasih tudi le za malo trenutkov, kakor se ravno nameri.

Lahko da ga več mescov ne bode nazaj, zna pa tudi biti,
da se skoro verne“. Ko je vodnik tako govoril, kar se
sonce na hip na neizrečeno veselje vsih iznova prikaže.
Svitloba je tako nanagloma nastopila, da je Hafed izperva
mislil, da ga je blisk zadel, in zares je svojo roko na oči
položil, da bi vidil, ali so še cele. Dolgo časa je deržal
roke na očéh, da se je bliskove svetlobe polagoma sopet
navadil. Tak blesk pa je sonce obdajal, kakoršnega prej
nikdar ni vidil; in pêklo je, da ni bilo za sterpeti. Pod
milim nebom je bilo ravno ko v pêči. „Ah!“ — zdihne
lastnik živali — to nas zna pogubiti. Oni ubogi vol le z
volno bo zdaj zdaj poginil! Nesreča, nesreča za nas!
Sonce se je povernilo, toda veliko bližej zemlje ko prej.
Upajmo vendar, da bode sopet skoro zašlo, in vernivši se,
dalje znabiti od zemlje, ko sedaj“.

Sonce pa je vedno huje pripekalo, tako da so morali
v hišo stopiti, ubraniti se njegovih perečih žarkov. Al
kakošno borno mestice je bilo to! Hafed se ni mogel
zderžati je primerjati svoji lastni lepi koči. V tem je bilo na
mizo napravljeno. Povabijo ga, da naj z njimi zajame.
Ko se pa k mizi usedejo, zapazi, da ima slednji od njih
drugo jéd pred seboj, in da le dva nista mogla iz iste
sklede jesti. In povedó mu, da je to pri njih večidel tako,
da, kar je enemu tečno, drugemu je strup; kar se temu
prilega, onemu se gabi. — Groza Hafeda spreletí, da ostane
izza mize. Spomni se sveta, v kterem je dosedaj živel,
in vsega, kar se je zgodilo. On si je želel živeti na svetu,
kjer bi Boga ne bilo; kjer bi zgolj naključje vladalo.
Sedaj je bil tù, in tù mu je bilo živeti. Verže se na
posteljo in si v pamet pokliče minulost in lepi svet, na
kterem je nekdaj živel; svojo nehvaležnost, svoje godernjanje
zoper modrost ín milost Božjo. Ko dete se izjoka. Hotel
je moliti, in zares že molitvico pričel; kar se spomni, da
tukaj ni nikakega Boga, da ni ničesar razun naključja.
Jokal je tako dolgo, da je vès vtrujen in potert zaspal.

Ko se je Hafed sopet zbudil, je sedel pod palmovim
drevesom na svojem vlastnem vertu. Jutro je bilo.
Veličansko sonce je ravno v celi svoji krasoti izhajalo; polja
so bile vse zelene, in z roso ko z diamanti potresene;
drevesa so se kviško dvigale z divnim cvetjem posejane;
bodre serne so v svoji radosti po ravnini skakljale, in pevči
v germovji in po drevesih, ki bi se bili v perji in
ljubkosti lahko z rajskimi skušali, so ravno svojo jutranjo
pesem peli.

Hafed je vstal, spomnil se strašnih sanj, in se radosti
izjokal. Je li bil sopet na svetu, kjer ne vlada naključje?
Ozerl se je kviško ter obernil svoje oči k Bogu nebes in
zemlje, k Bogu zakonov in reda. Poslavil ga je, in
spoznal, da so njegove pota, nam nezapopadljive, polne
modrosti. On je nov človek postal. Še so sicer solze lile za
njegovimi ljubljenci v grobu; al živel je odslej kot
dobrotnik svojim ljudém. Poklical si je mlado in vredno dvojico
iz daljne žlahte, da bi z njim ljubo kočo polnila. In
njegovo prebivališče je sopet potnika vabilo v prijetno senco;
mir in zadovoljnost sta se vernila in ostala mu vedno ljuba
gosta.

Kratkočasno berilo.

(Navada pijančevanja je železna srajca).
Ni davnej, kar se je neka bratovšina treznosti snidila v
Invernesu v Škocii. Mnogo se je govorilo in
pomenkovalo v tem zboru, kar stopi nekdo izmed te bratovšine na
oder in začne govoriti. Vse je omolknilo in poslušalo, kaj
bo rekel. „Dragi moji! — je začel govor svoj — „pred 3
mesci sem obljubo treznosti storil in se zapisal v
bratovšino vašo“. („Pravo, pravo!“ je donelo od vsih straní). „En
mesec potem sem že en cekin imel v žepu; nikoli še, kar
pomnim, ni bilo cekina v mojem premoženji“. (Še bolj mu
pričujoči naznanujejo svoje dopadajenje nad tem). „Ko je
drugi mesec pretekel, sem imel že celo suknjo na sebi;
vse žive dni ne vem, da bi jo bil imel poprej“. („O, lepo,

lepo, pravo tako!“ so vpili brez konca in kraja vsi zbrani).
„Štirnajst dní po tem, dragi moji, pa sem si kupil
mertvaško trugo“. (Poslušavci, popred tako veseli, ostermé
pri teh besedah). „Omolknili ste, dragi bratje! in vém, da
vsak izmed vas zdaj misli: čmu sem si kupil mertvaško trugo?
Kupil sem si jo, bratje moji, ker sem bil popolnoma
prepričan, da je bom potreboval, ako svoji obljubi le še 14
dní zvest ostanem“.

(Kako se pravlica od „hude babe“ na
Krajnskem pripoduje). Narodna serbska pravlica od „hude
babe“, ki so jo „Novíce“ v 91. listu priobčile, je tudi med
Slovenci znana, toda v nekoliko drugačni obleki. Ona
se, kakor sem jo jaz iz ust nekega priprostega rojaka
slišal, takole glasí:

„Neki mož gré s svojo ženo, ki je neizrekljivo
termasta bila, čez travnik, ki je bil ravno pokošen. Mož jame
na cente kosce hvaliti, da jim je kosa dobro rezala in da
so kaj lepo travnik pokosili. Žena mu v besedo seže in
mu vèn in vèn ugovarja, da travnik ni pokošen, temuč
ostrižen, verh tega ga še začne gerdo vjedati, in celó
bedakom prištevati, da ima tako malo možganov, da celó
majhne stvarí ne more presoditi, namreč, da travnik ni
pokošen temuč ostrižen. Mož si na vso moč prizadeva, ženo
previriti, da je travnik pokošen; ali vse je bilo zastonj.
Poslednjič moža togota zgrabi in ženo zavolj njenega
strupenega jezika v veliko vodo, ki se je skozi travnik
vervila, treši. Mož zdaj svojega hudega križa prost, se
komaj nekoliko glavo ohladí ter domú prisope. Precej pa
začne reveža vest peči, kaj da je storil, in sklene napčno
djanje saj toliko, kolikor je še mogoče, popraviti. On gré
tedaj svoje žene iskat, da bi jo dal pošteno pokopati. Išče
je ia išče toliko časa, da je tje dospel, kjer je voda
izvirala. In tù se mu scurkoma solze čez lica vderejo. Ljudjé
vidivši ga, kako je vès zamišljen po vodi se oziral, ga
pobarajo: „zakaj žalujete in jokate?“ On jim pično vse
razloží. Ljudjé ga osupnjeno gledajo, in nekdo mu reče:
„Smilite se nam,— pa brez zamere, ali se vam niso
nekoliko možgani pregreli, saj vendar voda stvarí, ki se
vanjo veržejo, seboj doli vleče, vi pa greste svoje žene
gori k izviru iskat?“ „Bog bodi milostljiv meni in moji ženi!
Naj vam povem, da sem vès čas v hudi šoli bil pri svoji
ženi, in da sem se neprenehoma prepričoval, da je ona
navado imela po svoji termi vsako stvar napčno
speljevati; kako bi tedaj jaz, revni siromak, mogel misliti, da
bo ona v smerti drugač delala, kakor je v življenji
vajena bila?“

Križnogorski.

Novičar iz austrijanskih krajev.

Iz Svetinj poleg Lutomera. Hvala Bogu! imeli smo
precej dobro letino; toča nam je prizanesla. Vino so celó
želari po 100 fl. prodali; dobiti se le še samo zamore pri
gospodah. Tožilo se je silno o barantíi domačega vina
zbog opore otvorjene meje ogerske, ali letošoji pičli vinski
pridelki so vendar očitno pokazali, kje da tičí krivda —
da bi le naši vinorejci roko na persi položili in rekli: mea
culpa — mea maxima culpa! in raje bolje na svoje
gnojiša gledali; gotovo bi stermeli nad uspehom. Meja je bila
že leta 1852 odperta, in naši vinorejci so hitro svoje vino
procej drago pospešili. Leta 1853 so ga več pridelali, in
ker je vino manj okusno bilo, cena pa nezmerna, so
vinokupci prisiljeni bili čez mejo mahati. Občno znano pa je,
da se je lansko leto grojzdje ali pozobalo ali k večem po
putah prodalo; ni tedaj kazalo vinokupcom na daljno pot
se podajati.

Iz Celja. Nastopila je ojstra zima, kakoršne tako
zgodaj ne pomnimo tukaj; gore in doline ležijo pod debelo
snežno odejo, in mraz je že dosegel 18to stopnjico
Romirovega gorkomera. Ob tem je dragina vsih potrebnih stvarí
vedno huja, pomanjkanje dnarja pa večje in večje. To
uzrokuje menda, da so se v našem mesticu rečí prigodile, o
kterih smo do zdaj le brali o časopisih, da se drugej

primerjajo, namreč siloviti napadi ponoči domú gredočih
ljudi. Tako je bil nedavno nek mestjan, ne pozno (med
deveto in deseto uro na večer) domú gredé in ne daleč od
hiše svoje iznenada napaden od nekega hudobneža, ki mu
je po njegovi uri segel in mu jo po sili vzeti hotel.
Napadeni se je pa vendar srečno ubranil. Malo dní potem je
spet en ponočuh nekega tergovca napadel, tudi na večer
in blizo mesta, in ga oropati hotel, pa tudi tega je
premagal napadenec. Res je, beda in potreba ste velike po
naših krajih, vendar nas Bog varuj takih dogodb! J. Š.

Iz Ljubljane. Gosp. Navratil na Dunaji je
podaljšal čas za naročilo „rabe glagolske“ do 15. januarja
prihodnjega leta. Ker tudi vredništvo „Novic“
prejema naročila na ono gosp. Navratilovo delo, si tisti
gospodje, ki se mislijo naročiti, lahko poštníno za naročilo
„rabe gl.“ prihranijo, ako naročníno to z naročníno
„Novic“ vred pošljejo. Ker gosp. izdatelj misli le malo iztisov
izveč natisniti dati, bi se utegnilo primeriti, da ne bi
dobili oni, ki se ne naročijo do 15. januarja 1856, nobenega
iztisa več.

Novičar iz raznih krajev.

Po cesarskem sklepu od 23. okt. t. l. se ima
nakupovanje vsih tistih stvarí, ktere se za armado potrebujejo,
očitno oklicovati in bolj na drobno v tolikšnih razmerah, da ne
le veliki zakladovavci, temuč tudi manjši posestniki zamorejo
zakladanje prevzeti, kteri se imajo pri svojih
ponudbah le s poterjivnim pismom (certifikatom) kupčijske in
obertníjske zbornice svojega kraja skazati, da so to, kar so
prevzeli, tudi v stanu v pravem času oddati. — Dunajski
časniki pišejo, da o četertek je bila presvitla cesarica v
veliki nevarnosti. Peljaje se opoldne iz Dunaja na svoj grad
v Šonbrun, se plašijo konji tako, da se prednja dva odtergata
od zadnjih dveh in v tem pade tudi kočijaž s kočije; ostala
vprežena konja se ko blisk zavijeta s kočijo v stranske ulice,
pa v tem jima pride en kmet s svojim vozom naprot; vidši
splašena konja požene hitro svoja konja tako, da se ustavi
njegov voz poprek ulic in splašena konja s cesarsko kočijo
ne moreta naprej, in tako se k sreči Nj. Veličanstvu ni nič
žalega zgodilo. — Pri novi upni banki se je za 644 mil.
666.000 gold. akcij podpisalo. Ker pa je še več ljudí
hotlo teh akcij imeti in je vodstvo mahoma sklenilo pod-

pisovanje, se bo nek zatega voljo celó pravda naključila ti
banki. — Vsi časniki dunajski pretresajo sedaj enoglasno
z veliko hvalo osnovo nove rokodelske postave, ki ima
v našom cesarstvu vprihodnje vpeljana biti. Res je, da ta
postava, ki je dozdaj veljala, in pa ta, nova, postava ste
kakor noč in dan, in da marsikteremu ne bo vseč, ker bo
prekucila zastarane navade rokodelskega mojsterstva. Al ta
nova postava réši zatiranja vse tiste, ki so se kaj naučili
in ki kaj znajo, in bo v dobiček občinstvu (ljudstvu), ki
bo potem izdelke od več mojstrov na zbero imelo. Posamezni
oddelki te postave, ki jo je ministerstvo ravno sedaj
kupčijskim in obertnijskim zbornicam v pretres poslalo, še niso
znani; vendar so znane poglavne pravila, na ktero se
osnova te nove postave upira, in ktere povejo, da le tisti
rokodelci, ki se pečajo s kakim rokodelstvom, ktero je
zavolj tega, da se ljudstvo škode varuje, podverženo
policijskemu opazovanju, bojo mogli skazati potrebne
lastnosti za nastop tacega rokodelstva in prositi za
doveljenje dotične pravice; pri vsih druzih rokodelstvih ne
bo treba nič druzega, kakor da rokodelec svoji gosposki
le naznani, da bo začel rokodelstvo; — te napovedbe
nimajo druzega namena, kakor zgolj to, da se vé, kdo je
rokodelec in kolikšen davek ima plačevati. Naši bravci
vidijo iz tega, da bo rokodelstvu došla nova doba prostega
gibanja; al zlo se motijo tisti, ki mislijo, da vprihodnje se
ne bo treba nič učiti in da se bo dalo nemarno živeti; še
bolj bo treba znanosti in pridnosti, sicer bojo zvedeni in
pridni rokodelci berž zaterli mojstra-skaza in lenúha. —
Zdaj je gotovo, da je turška terdnjava Kars padla. Silna
lakota je obsedence 28. nov. primorala, da so se s svojimi
generali in paši Rusom podali, le Izmail-paša (Kmety) jo
je še z enim oficirjem, prekanivši prednje straže, pobegnil.
Kars je naj imenitneja terdnjava male Azije, ona je ključ
do Eufrata in perzijanskega morskega zaliva in ključ do
ceete v izhodnjo Indijo, po kterem je rajnki Napoleon I.
tako zlo hrepenel. Z dobitvijo te terdnjave so Rusi slavno
končalí vojsko tega leta; ali bo pa to za sklepanje mirú
polajšava ali obtežava: kdo vé? — Ženstvo je drago. Od
sultana pripovedujejo, da ima za svoje žene, ki jih ima v
haremu, 50 milijonov piastrov dolgá plačati. — Na
Nemškem je huda zima; v nekterih krajih so imeli že 22 do
25 stopinj mraza.

Svetniki delijo blagoslove.

Serbska narodna pesem.

Mili Bože! kako čudovito!
Alj gromi alj se pretresa zemlja?
Alj udarja morje na bregove?
Ne gromi, se zemlja ne pretresa,
Le delé svetniki blagoslove:
Sveti Peter in sveti Nikola,
Sveli Jovan in sveti Ilija,
In za njimi sveti Pantelija.
K njim priroma blažena Marija,
Lije solza ji po belem licu,
Njo mi praša gromovnik Ilija:
„Sestra naša, blažena Marija!
Kaka te napadla je nevolja,
Da po belem licu točiš solze?“
Pa govori blažena Marija:
„O moj brate, gremovnik Ilija!
Kako solz ne bodem prelivala,
Kadar prídem iz zemlje Indije,
Iz Indije, iz zemlje proklete?
Na Indiji leži brezzakonstvo:
Mlajši ne poštuje starišejga,
Ne ubogajo otroci staršev;
Starši so svoj porod pokazili,
Čern naj jim obraz pred svetom Božjim,
Pred resničnim Bogom samim bodi!

Boter botra svôga v sodbo tira
In lažnjive priče saboj pelje,
In brez vere in brez čiste duše,
In ukani botra svatbenega,
Svatbenega alj kerstnega botra,
In brat brata na dvobor pozivlja,
Dever sinaho v sramoto rabi,
In brat sestro za sestro ne kliče“.
Njej govori gromovnik Ilija:
„Sestra naša, blažena Marija!
Vbrisaj solze z belega si lica,
Ko se v blagoslovih razdelimo,
Čemo iti k Bogu v svetno sobo,
Prosit iti Boga resničnega,
Naj podade nam nebeške ključe,
Da zatvorimo nebesa sedme,
Da udar'mo pečat na oblake,
Da ne vlije dež se iz oblakov,
Ploha dežja, in ne mila rosa,
Ne ponoči sjajna mesečina,
Da ne vlije se tri dolge leta;
Da ne rodi terta, ne pšenica
Ne za mašo v cerkvi svetih kruhov“.
Ko to čuje blažena Marija,
Vbriše solze z belega si lica.
Ko svetniki blago razdelijo,
Vzame Peter vince in pšenico,
In nebeškega kraljestva ključe,
Pa Ilija strele in gromove,
Pantelija velike vročine,

Sveti Jovan kumstvo in bratimstvo,
Ino križe svetega drevesa,
Pa Nikola vode in brodove.
Pa odidejo na sovet k Bogu,
Ino prosijo tri bele dneve,
In tri tamne noči brez prestanka,
Da izprosijo si blagoslove.
Bog podade jim nebeške ključe,
In zatvorijo nebesa sedme
In udar'jo pečat na oblake,
Da ne vliva dež se iz oblakov,
Ploha dežja in ne mila rosa,
Da ne sije sjajna mesečina,
In ne rodi terta in pšenica,
Ne za mašo v cerkvi svetih kruhov,
Celo dobo za tri dolge leta. —
Černa zemlja se razpoka suše,
V njo pogrezvajo se živi ljudi;
Bog pa jim bolezen teško pošlje.
Pošlje jim morivno serdoboljo.
Ta pomori staro in mlado,
In razterga milo ino drago.
Kar je ostalo, se je pokorilo,
Je v Gospoda Boga verovalo.
In ostali so jim blagoslovi,
Da ne pade sneg in led čez leto
Večkrat kakor enkrat na ravnine.
Kakor takrat, tak je dandanašnji;
Bože mili, za vse tebi hvala!
Kar je bilo, naj naprej ne bode!

F. C.

☞ Današnjemu listu je priložena posebna doklada L. Kremžarjevih bukev.

Odgovorni vrednik: Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik.

NOVICE
gospodarskih, obertnijskih in narodskih stvarí.

Izhajajo vsako sredo in saboto. Veljajo za celo leto po pošti 4 fl., sicer 3 fl.; za pol leta 2 fl. po pošti, sicer 1 fl. 30 kr.

Tečaj XIII.

V Ljubljani v sredo 27. junija 1855.

List 51.

Vipavsko vino.

Naj „Novice“ tudi enkrat govoré od vipavskega
vina, pa ne za tega voljo, da bi mu po nevrednem
hvalo prepevale, ampak da dajo le „čast komur čast
gré“. Rajni fajmošter Vertovc so se za njegovo čast
že očitno potegnili, pa še zmiraj roji po glavah
mnozih Krajncov in tudi druzih prazna vraža, da
„Vipavec“ ni stanoviten, ali, kakor se navadno govorí,
da se „ne derží dolgo“. Če se je v človeku enkrat
ukoreninila babja véra, da razsajajo strahovi
ponoči, dopoveduj tacemu kar koli hočeš, ne boš ga
odpravil od babjoverstva. Taka se godí tudi
vipavskemu vinu. Čeravno so gotove skušnje do
dobrega poterdile, da vipavsko vino, prepeljano v druge
in hladnejše kraje, kakor je gorka vipavska
dolina, se tako dobro derži kakor vsako drugo vino,
vendar še ni zginila tista napčna misel, ki meče
„Vipavca“ med nestanovitne vina. Vinokupcom, kteri so
že prepričani od stanovitnosti vipavskega vina, ne
ostaja tedaj nič druzega, če ga hočejo kerčmarjem
ali drugam prodati, da ga kerstijo s kakošnim
štajarskim ali dolenskim imenom, in potem ga lahko
prodajo. Kerčmarji in pivci ga hvalijo, da je kaj.
Koliko „Vipavca“ se je prekeršenega že po Krajnskem
z veliko pohvalo popílo, — imena vipavskega pa
še derží zmiraj neumna zabavljica, da se „ne derži“!
Tù pač resnično veljá stari pregovor: „svet po sili
hoče goljufan biti, naj se tedaj goljufa!“ — v njegov
lastni prid, ker blago je dobro in toliko vredno,
kakor vsako drugo, le ime se mu mora drugo dati. Tako
je na svetu z marsiktero stvarjo.

Pa nekaj mora o ti vraži vendar le resničnega
biti, da se je ravno „Vipavca“ prijela? — utegnejo naši
bravci reči. Res, da je nekaj, pa to „nekaj“ je tako,
da veljá le za Vipavo, ne pa zunaj Vipave. To
je velik razloček, kterega naj bi svet porajtal. Zato
bomo to v kratkem tukaj pretresli, da se resnica prav
spozna.

Ipavsko vino se ne spridi, in, kakor navadno
pravijo, nič raje „na birso“ ne udarja, kakor vsako drugo
vino v enacih okoljšinah. Le pomisliti je, da v
gorki Vipavi sončna toplota že v grojzdji vinski sok
dobro prekuha, — da v tukajšni gorki jeseni mošt že
tako do dobrega izvrè, da vino, kakor hitro se je
izčistilo v sodcu, je že tako izgotovljeno, kakor so druge
vina, in posebno márun, še le v 2. ali 3. letu.
Vipavsko vino, kadar se je izčistilo v sodcu, nima tedaj
v svojem daljnem vrenji nič druzega še dognati,
kakor to, da sladkor (cuker), ki je v njem, popolnoma
predela v vinski cvet. Vipavec je tedaj že pred
pretekom pervega leta popolnoma gotov,
tako da vinorejcu sedaj nič druzega ni storiti, kakor
to, da ga proda, ali pa da posebno skerb ima, da
ga v svojem hramu dobrega ohrani. Márun,
štajarske in pa tudi druge vina, nemške itd. se zalivajo
vsako leto z novim vinom, da jih varujejo
pregodnosti; s čim nek bo pa Vipavec svoje vino prihodnje
poletje zalival? In to je perva nadloga, v kteri se

znajde vipavski vinorejec. Druga nadloga pa je vroči
kraj, in vsakdo vé, da hud sovražnik vina je
vročina. Celó malo hramov (keldrov) je v Vipavi tako
napravljenih, da so na hladnem.

To so vzroki in prav naravni vzroki, da vipavsko
vino, če domá ostane in ni v posebno dobrih
hladnih hramih, se ne more deržati dolgo, ker po
vročini vrè in vrè tako hitro in dolgo, da nazadnje
udari na birso, kar se pa zgodí vsakemu vinu v enacih
okoljšinah. Če pa pride „Vipavec“ kmalo iz doma
v drug bolj hladen kraj, se pa derží, kakor
skušnje učé, ravno tako dolgo in je ravno tako dober in
še boljši, kakor marsiktero drugo vino. Sicer pa tudi
rečemo, da ni vès „Vipavec“ ene baže; ampak so
vipavske vina mnogoverstne dobrote in močí. Vino iz
poljskih plant je manjše vrednosti kot iz nogradov
(goric), in v plantah je spet razloček, ali je zemlja
tam bolj mehka ali bolj terda, soldanasta. Vino iz
plant je pred sedanjim pomanjkanjem vina še več kot
na pol cenejše bilo od nogradskega vina. Ker so vina
iz plant posebno mehke in ne preterpé lahko vipavske
poletinske vročine, jih navadno za tega voljo le zimce
(zimske vina) zovejo.

XX.

Nekaj od koristnega drevja.

8. Beli glog.

Beli glog (Weissdorn) je znan germ, ki raste
v naših gojzdih in na vertih blizo 12 do 16 čevljev
visok in 3 čevlje debel; po hribih in planinah pa ni ne
tako visok, ne tako močán. Les njegov je zlo terd,
gost in jedrovit, in se dá lepo likati; tudi je precej
težák. Ljudje ga rabijo za grebenače, vitle, za
deržaje pri kladvih, nožih, za cepce itd. Prav dober je
za kurjavo, ker daje veliko vročine. Cenijo tudi ogel
njegov.

Sadje tega germa — gloginje — je valjovito,
ko mesca oktobra dozorí, rudeče kot krí, ima suho
rumenkljato mesó in íi do 3 zern; pozimi obvisi na
vejicah. Dobre so gloginje, da ž njimi se prešiči
pitajo; tudi žganje se dá iz njih napravljati.

Ker toti germ kmetje velikrat za živice rabijo, naj
vsadijo v ta namen mlade deblica, ko so čevelj visoke;
naj jih strižejo pridno, da postanejo v 10 ali 12
letih neprehodljiv živ plot.

Druga versta tega drevja je širokoperjasti
glog, ki od poprejšnega razlikuje se po tem, da ima
večje in sercu podobno perje. Les njegov služi za
ravno take izdelke, kakor les belega gloga. Zavolj
velike rastí pa lepega listja redijo ga po razveseljnih
gojzdičih in javnih vertih.

Tega rodú je tudi črensa ali sramsa
(Elsenbaum). Jugoslaveni ji pravijo brekinja. Ona
zraste do 30 čevljev visoka, ter ima veliko nejednakega
zobatega perja. Les je bel, gost, se dá terpežno
barvati, ter je kolarjem, strugarjem in mizarjem
porabIjiv; iščejo pa plačujejo ga dobro.

Glogovo germovje se dá iz semena zrediti, pa tudi
po cepičih in grebenicah množiti. Treba je le nabirati

in sejati seme koj, ko je dozorelo, ali pa ga v suhem
pesku hraniti. Nar bolje je, če ga z mesom vred
sejemo, toda ga ne smemo bolj na debelo pokriti,
kakor k večem za pol pavca globoko. Ljubi pa glogje
sploh globoko in težko zemljo. —

Tolikanj naj bo dovelj od manjšega koristnega
drevja, ktero bi utegnilo tù pa tam zemlji naši
prikladno biti. Dostavljamo pa še tole: Naj pridni
kmetovavci sadijo in sejejo drevja in germovja
kolikor koli, kjer koli in kadar koli zamorejo; kajti
zadnji čas je, da se občnemu pomanjkanju in strašni
dragoti lesa v okom pride. Navadnega in večjega
drevja popisujejo in priporočajo lepe bukve „umno
kmetovanje“ na 307. strani in dalje; od hitro
rastečega drevja govorili smo mi v lanskih „Novicah“;
tukaj smo dodali popis manjšega koristnega
drevja; — izberejo si tedaj umni kmetovavci lahko
drevje ali germovje, ktero je njihovim potrebam in
zemljiščem najbolj prikladno ali vgodno *).

J. Š.

Tudi pustota se dá v rodoviten vert predelati.

Pod Učko fforo (Montemaggiore) v Istrii slojí farovž
na Vranji. Kdor ta kraj pozna, vé, da je žalosten,
pustoten in kamenit, podveržen verh tega se veliki suši,
nemili burji in mnogoverstni uimi, in da, kdor na taki
pustoti kaj pridelati hoče, ga ne smejo strašiti ne trud ne
stroški. In vendar je iz neplodne pustote te gosp. fajmošter
Matija Mužina, verli družbenik krajnske in goriške
kmetijske družbe, od leta 1835 do 1839 ustvaril ploden in
lepo vredjen vert **), kteri je razdeljen v vert za
zelenjad itd. in pa v vert za samo sadje, kteremu je okoli 26
sežnjev na dolgo in okoli 18 sežnjev na široko določenih, in
iz kterega je krajnska družba prejela že večkrat žlahtnih hrušk,
ki so na ljubljanski sadni razstavi občudovane bile in debelih,
lepih nešpelj, kterih cepiči so se zaplodili še tù in tam na
Krajnskem. Tako je po nevtrudljivem prizadevanji omenjeni
gosp. fajmošter pokazal faranom svojim, da tudi iz kamenja
zamore človek sadunosen vert ustvariti, če ga je le prava
živa volja, in da izgled ta za razširjenje sadjoreje in
povikšanje plodnosti pešene zemlje gotovo ne bo ostal brez
dobrih nasledkov v okolici tamošnji. Kdo bi bil kadaj
mislil, da iz pustote pod Učko goro bo tudi krajnska dežela
prejemala cepiče žlahnih hrušk in nešpelj, ktere
razveseljujejo serce vsacega sadjorejca, pa se tudi dobro prilegajo
tacim, ki so le „fruges consumere“ vajeni. Slava pridnim
gospodarjem vsacega kraja, ki pomagajo sadjoreji na noge,
— posebna slava pa še takim, ki pustote prenarejajo v
verte in množijo celó na kamniti zemlji sadjorejo tako
kakor častiti gosp. Mužina!

Iz natoroznanstva.

Od vremena.

(Dalje in konec.)

Kaj pa je Elmov ogenj? Skušnje nas učé, če
kaka stvar elektriko dobro vodi, da se je lahko veliko v
nji nabere in jo spuša kar je je od več. Posebno pa
elektrika tam uhaja, kjer je stvar špičasta, in ponoči je viditi,
kakor da bi ogenj iz nje poganjal. — Ko pride megla, ki
ima veliko elektrike v sebi, nad bronaste stvari, ki so
špičaste, obudi toliko nasprotne elektrike v zgornjem delu te

stvarí, da elektrika uhaja, če je vlažen zrak; kadar pa
uhaja, je viditi kakor da bi ogenj is nje švigal. Toraj je
Elmov ogenj toliko lepši in toliko veči plamen kolikor več
elektrike je v zraku, ker se je po tem več v električnih
truplih obudí, pa jo tudi bolj na se vleče, toraj hitreje uhaja
in sveti se lepši.

To pa se niso vsi prikazki, ki jih hudo vreme s sabo
prinaša. Delajo se tudi vodni in megleni vertinci.
Vertincom se menda le zatoraj toliko čudijo in jih hudiču
pripisujejo, ker se malokdaj pokažejo; ko pa pridejo,
so pa res strašni. Vsak se utegne na deželi kakor tudi
po nekterih krajih v mestih prepričati, da vetrovi prah
okrog verté, ko se k hudemu vremenu pripravlja. Na to
vižo se tudi vertinci delajo, naj si bodo megleni ali
vodeni. Včasih se megle nizko vstopijo, dež gré, se bliska
in gromí. Kar se v hipu začne megli rep delati, ki gré
naravnost proti tlam, ali ga pa vetrovi po strani ženejo.
Kadar se tak rep nad vodo naredí, vzdigne dostikrat tudi
vodo z vertincom kviško. Zdaj je viditi, kakor da bi šla
voda po vertincu v megle, ali pa nazaj iz megle v vodo.
Tudi na suhem seže včasi tak meglen vertinec do tal. Po
tleh gré z repom sem in tje, kakor da bi pometal. Slišal
sem pripovedovati od takega vertinca, ki so ga vidli pri
Logatcu na Notrajnskem. Ljudjé, ki so bili na polji, so kar
ostermeli. Žito, ki je požeto po njivah ležalo, je vse
razmetal. Jez ga nisem še nikoli vidil; poznajo ga pa tudi pri nas
doma. Oče mi pišejo: „Od tistega vertinca tudi nekaj vém.
„Tako se tudi v naših krajih godí. Od cerkve tje po
trav„nikih je seno vzel. Pa na Kovskem verhu pri Kožuha
„ga vzame cel voz pa tudi več; pa sem sam vidil na
je„zeru, ko je vodo zavertil, pa jo nesel kviško. Ta reč
„je taka, ko bi se začudil, bi še zbolel. Mi pravimo, da
„se „ta hudi“ pritisne“.

Kakor dolgo si človek ne prizadeva natornih
prikazkov zapopasti, mu morajo vraže pomagati. Ali pa ni
žalostno slišati, da ima „hudič“ še dandanašnji toliko s
stvarjenjem po svetu opraviti!

Na Dunaji.

Simon Šubic.

Starozgodovinski pomenki.

Cvetlica Lotos in njen pomen na noriških
rimskih kamnih.

Razložil Davorin Terstenjak.

(Dalje.)

Cveta lotos nobeno drugo verozakonsko častje ne
pozna razun egiptovskega in etruškega. Da pa Noričani niso
nobeden teh narodov bili, je jasno kot beli dan. Ako pa
kdo zamore dokazati egiptičnost ali etruščinost
Noričanov, naj izkaže! Pri severnih Slovenih je nadomestoval
ta cvet limbar, lilija, kakor Nicolaj Thuri ¹) piše:
„Sivam Veneris nomine Polabi colebant, quae inter flores
nudato corpore lilii ab ore blandule spirabat“. Lelja,
ler, limbar je lukova ali čebulja rastlina in je bila
Aphraditi posvečena, ktera se je za tega voljo velela ' Aχιδαλις²)
in luk (čebulja) je bil zaznamek ženskega rodivnega
organa, zato se v tem organu čebulja pri egiptiških ženskih
mumijah hranjena najde ³). Po pomena imena je lelja
nočni cvet, sansk. lila = noč, gerški λειριοv od λαρω,
pokriti, zato je tudi bila srebernosjajni mesečni boginji
Junoni Lucini, pomočnici porodnic, posvečena ⁴).

Na rimskih kamnih se najete pogostoma v družbi
figovega listja leljino perje, tako na adrijanskem kamnu blizo
Frohnleitena na Štajerskem, na kterem stojí ime Menela.
ktera je bila pri Litvanih to, kar indoslavenska Shiva —
Čandika — Bhavany — Baba, boginja poroda. Tudi na
sekovskih kamenih nahajamo leljíno perje v družbi figovega
listja, nad kterim je orel zaznamek Višnu — Radogosta

obražen, deržajoč v vsaki peroti list figovega drevesa.
Na krajnikih kamena ste viditi dve ribi, torej spet sami
zaznamki, ki opominjajo na združeno častje Višouvo in
Shivino ¹).

Lelja, ler, Iimbar je bil staremu Slovencu svet
cvet; zato je imenoval tudi gore po njem, akoravno po
gorah ne raste, — na priliko, limbarska gora,
Limbarje, na Štajerskem in Kranjskem.

Že pri drugi priložnosti sem omenil, da leljevo perje
na starih dnarjih ljubljanskega mesta pričuje za častje
Shivino v Ljubljani, ktero mnenje še drak v gerbu
ljubljanskega mesta in ime predmestja Krakov poterjujeta.

V novejšem času so nekteri jezikoslovci posebno dr.
Schleicher začeli ločiti litvanščino od slovanščine,
vendar brez temeljitih razlogov. O tej zadevi veljajo važne
besede ostroumnega jezikoslovca dr. Potta ²), kteri pravi:
„da, akoravno je litvanski jezik od slovanskega bolj
oddaljen, kakor gotiški od drugih germanskih, se
vendar ne smé za posebno od slovanskega
ločeno deblo imeti. Soglasno s Pottom govorí o tej
razmeri tudi visokoučeni Jakob Grimm ³).

Razun gori imenovanega mitologiškega imena
Menela še nahajamo druge imena na noriških kamnih, ktere
opominjajo na litvanske božanstva, na primer: Picius ⁴)
po častji božanstva litvanskega Picius, kteremu so
mladenči darovali, kadar so nevesto ženinu pripeljali. Pri
polabskih Slovanih se nahaja pod imenom Picumar od pij,
pic česki in slovenski phallus. Dalje Ausco ⁵) po
božanstvu luči Auška, ktera se nahaja tudi pri Polacih
v družbi Perunovi. Tudi lastno ime Atval opominja
na litvanskega boga Altvaros. Posebno pa še poznajo
slovenske povesti Babo Lamo.

Na gori omenjenem adrijanskem kamnu, kteri ima
razun leljevega perja in figovega listja tudi
kronanega ⁶) orla, smo našli ime Menela, od kterega Muhar
piše: „Menela ist auf diesem Steine einzig, so wie auf
andern Römersteinen nur Menalia und Menilius
vorkommen. „V severnoslovanskem in litvanskem basnoslovji
nahajamo boginjo ljubezni in zakona: Lelia Menelia, ktere
spomin se še v serbskih narodnih pesmih pogostoma nahaja,
samo malo pokvarjeno v Lelemene. Narod je izvirni
pomen pozabil, in torej si besedo prikrožil, kakor mu je bila
nar bolje priležna za izgovarjanje. Menalia, Menelia,
Menule pa je tudi bilo priime Laime ⁷), v kteri se vse
lastnosti indaslavenske Bhavany — Babe najdejo. To
uzvišeno mitiško osebo so tudi nekdaj stari Slovenci poznali,
ker še zdaj otroke strašijo z Lamo Babo. Kadar si kot
mali fantič ponoči nisem upal iz hiše, so mi ljuba mati
rekli: „Glej, da te kje Lama Baba ne zgrabi“.

(Dalje sledí.)

Smešnice.

Nek amerikansk časopis naznanja sledeče: Vročina
je bila pri nas tako velika, da so lovci večkrat se bali,
sa se v nabasanih puškah ne bi smodnik unel.

— Dalje piše, da je pri njih velikokrat taka megla,
da je enkrat palica nekega gospoda skorej v megli ostala,
ko jo je nad glavo deržal.

— Tudi se bere v tem časopisu, da je neki mož iz
deržave Kentuki tako čudovitno znal petje petelina
oponašati, da se je celó sonce zmotilo in enkrat za dve uri
pred danílo, kakor sicer.

Fr. P...ž.

— Učnik. Povej mi, Lukec, koliko elementov ali
pervín je?

Učenec. Elementov je čvetero.

Učnik. Kako se imenujejo?

Učenec. Pervi ogenj, drugi voda, tretji zrak, in
četerti — — četerti

Učnik. No, na čim pa stojiš?

Učenec. Četerti: moje škornje.

Balant. Š. Teržičanski.

Novičar iz austrijanskih krajev.

V Zadru je 6. dan t. m. bila vojaška slovesnost, pri
kteri je grenadirski bataljon domačega našega
regimenta princ Hohenlohe-Langenburškega Nr. 17, pri kterem
je večina Krajncov, blagoslovljeno novo zastavo
(bandero) prejel. Pred blagoslovjenjem nove zastave so
gosp. Nikolaj Zic, duhovni pastir tega regimenta, s
krepko slovensko besedo govorili k zbranim vojakom, po
opravljeni veliki maši pa višji škof Godeasi z ginljivo
besedo v nemškem jeziku k pričujočim oficirjem. Potem so
blagoslovili zastavo, v ktero se je 300 žebljičev zabilo. Ko
je vse to opravljeno bilo, je polkovnik žl. Eberhard izročil
zastavo zastavniku in bataljonu s kratkimi pa možkimi
besedami, na ktere je zadonel trikratni klic „živijo Njih
veličastvo!“ Po opravljeni cerkveni slovesnosti je bil očitno
pred bataljonom feldvebel Dejak povikšan za
podlajtnanta. Opoldne so oficirji v kosarni gostili vojake, ki so
bili prav židane volje.

„Laib. Zeit.“

Iz Vidma na Laškem 21. junija. * Pri nas je
precej merzlo; zato žito počasi zorí, pa rež bomo vendar kmalo
želi in, kakor se kaže, je še precej naželi. Sploh se smemo
še dosti dobre letine nadjati. Vina upamo veliko pridelati,
ako se tertna bolezen ne bo razširila huje kakor dozdaj.

Iz Tersta piše „Triest. Zelt.“, da v ondašnjem laškem
časniku „Il Diavoletto“ je bila te dní ob prihodu
milostljivega višjega škofa in kneza gosp. dr. Andreja Gollmayr-a
lepa pesem v hebrejskem (judovskem) jeziku
natisnjena, ktero je bibliotekar in profesor orientaljskih jezikov
v Gorici gosp. dr. Štefan Kociančič zložil in ž njo
pokazal, da mu je hebrejski jezik popolnoma znan.

Pole v Istri 20. junija. K. *). Letina kaže, da
ne bo preslaba; mraz smo imeli dolgo časa, pa tudi dežja
nam ni manjkalo, pa vendar se zdaj suše bojimo; gorko
je bilo zadnje dní tako, da je bilo v morji 20⁹ — 21⁰ R.
V Ljubljani ste pa vendar 14 dní poprej češnje imeli,
kakor tukaj; vina bo malo, v nekterih krajih se tertne
bolezni bojé. Tukaj — straši. Če mi ne verjamete, pa pridite
in vprašajte plac-komando, kteri je bilo že večkrat to
naznanjeno. Stražari so ponoči vidili že mnogoverstne prikazni,
ktere so v sredi votle, okoli kraja jih pa nič ni.
Dr. Reichenbach bi tukaj v stari zemlji, polni gnjilobe, veliko
materije našel za svoj „Od“. Pred nekimi dnevi so pri kopanji
za temeljni zid male hiše 5 sarkofagov (kamnitih grobov}
našli z lepimi in dobro ohranjenimi napisi. — Na dan sv.
Antona je bil tukaj praznik, procesja in sejm. S procesijo
so nesli sv. Antona podobo v naravski velikosti po mestu.
Na somnji so prodajali večidel češnje in kosé; tudi dva
Ribničana sta z navadno kramo tukaj bila. — Še nekaj. Mnogo
Bukaranov in druzih Horvatov, ki so poprej tukaj pri
arsenalu delali, je šlo, ker je delo začasno večidel
ustavljena, na Turško. Vdinjali so se pri angl. konsulatu v
Terstu za delavce v podkopih v Krimu, proti temu, da bodo
plačani vsaki dan po 3 fl. — al komaj so se odpeljali —
tako se govorí — se jim oblekli rudeče hlače in jih meštrali
po vojaško. Čudo bi to ravno ne bilo. Angleži v tacih
zadevah niso pretanjke vestí in ubogi Horvatje bodo nehoté
„Kanonenfutter“ zoper Ruse.

Iz Braslovč poleg Celja se piše v poslednji list štaj.
kmetijske družbe, da v nedeljo sv. Trojice strašna toča,
ki je na več krajih Štajarskega veliko škodo naredila, je
v 6 soseskah okoli Braslovč vse na polji tako čisto
pokončala, da so mogli vdrugič njive obdelati. Fižol, proso
in pa činkvantín (to je, tista laška koruza, ki v 50
dnevih zorí) so bili edini sadovi, ki so se dali še saditi.
Odbor štaj. kmetijske družbe se je po čvinkvantín berž
obernil v Verono; pa kolikor ga je pervikrat dobil, je bil
berž pokupljen; novim naročilom se je pa zamoglo še le
sred tega mesca vstreči.

Iz Notrajnskega. V nedeljo 17. dan t. m. je bila
huda ura v Kočah, Slavini, St. Petru in Košani;
toča je lepo polje strašno poškodovala, in trešilo je v dva
možka iz Koč; enega je ubila, druzega pa hudo poškodovala.

Novičar iz raznih krajev.

Po vradnih naznanilih je potovanje Njih veličanstva
cesarja v Galicii tako določeno, da pridejo 10. julija na
Dunaj nazaj. Govorí se, da pozneje bojo šli s cesarico na
Laško. — Za končno posvetovanje o osnovi
konkordata, ki je bila v Rimu s pripomočjo dunajskega višjega
škofa izdelana, je izvoljena posebna komisija. — Od 16.
t. m. je po višjem povelji nakupovanje kónj za
topništvo in vojaško vprego popolnoma vstavljeno; to
zamore za nov dokaz veljati, da austrijanska vlada se ne bo
v vojsko spušala. — Ministerstvo kupčijstva je pri ti
priliki, ko je dovolilo obilnišo posetvo tobaka na Tiroljskem,
željo izgovorilo, naj bi se po vsih deželah cesarstva več
tobaka pridelovalo. — Gotovo je, da se ravno zdaj
ministerstvo resno posvetuje, kako bi se dal Kras
pogojzditi. — Poleg železnice od Mürzzuschlag-a do
Ljubljane je gosp. dr. Hlubek, kteremu je na ti poti zasaja
drevja izročena, lansko leto zasadil 114.241 germov in
4414 dreves, med kterimi jih je 1570 za deržaje
telegrafnih strun. — Kolera je sedaj po več krajih našega
cesarstva; nižji zdravniki v veliki bolnišnici dunajski so bili
unidan povabljeni za ozdravljanje kolere v G alicijo;
dohtar prejme na dan 5 fl., kirurg pa polovíco. — Povodnji
na Tiroljskem v gornji in doljni inski, pusterski in
adiški dolini, v Vinčgavi in Vorarlbergi so po razlivih Ine,
Adiga, Drave, Leha, Kislaka in mnozih hudournikov tako
strašne, da tacih nikdar ne pomnijo; tudi iz Laškega in
iz več okrožij na Francozkem se bere od velicih
povodinj. — Iz bojišča v Krimu smo dobili te dní imenitne
novíce. 18. dan t. m. je bil sila nesrečen dan za
zaveznike, posebno pa za Francoze. Tistega početja, kterega
se je prejšni vojskovodja francozki Canrobert tako dolgo
branil, da je nazadnje raje odstopil od višjega poveljstva,
se je Pelissier 18. dan t. m. s svojo armado lotil, pa
ga nesrečno opravil, — z naskokom (Sturm) je namreč
hotel Rusom vzeti turen Malakov, ki je ključ k
Sevastopolju, al vsa serčnost armade ni nič pomagala, ker ravno
tako junaško so se deržali Rusi; strašno mesarenje je bilo,
le od samih Francozov se pravi, da okoli 8000 je mertvih
in ranjenih obležalo, koliko Angležev in koliko Rusov,
se še ne vé. Pred naskokom 18. t. m. pa so zavezniki
skozi 24 ur neprenehoma bombe metali v Sevastopolj, da
sam Goršakov pravi, da tako groznega bombardovanja še
mesto ne pomni.— 20. dan t. m. je pisal Pelissier cesarju
Napoleonu: „Če ravno nam je spodletelo početje 18. t. m.,
vendar je Sevastopolj v hudi stiski; na tistih mestih, ki
smo jih zmagali 7. dan t. m., napravljamo baterije, s
kterimi žugamo naravnost veliki luki“. Pervi naskok je res
malokje še srečen bil, — al če bo v ponavljanih napadih
popadalo po toliko vojakov, s kolikimi bo nek prederzni
general prišel na razvalíne sevastopoljske! Sliši se, da
Pelissier še hoče imeti 25 000 novih vojakov, pa minister-

stvo se nek pomišljuje mu jih v sedanjih okoljšinah toliko
dati. — Iz Poljskega maršira en oddelk rusovskih
grenadirjev naravnost k armadi na Černaji; so pa ti grenadirji
nek pravi junaci in perva izbrana (Elite) armada, ki jo
rusovska vlada pošilja na bojišče. — Zvedeni možje terdijo,
da ob hudi vročini prihodnjega mesca se je turške kuge v
Krimu bati, ako se zavezniki ne preselijo iz tistih krajev,
ki so sedaj čez in čez pognojeni z mertvimi. — Iz Pariza
se sliši, da je knez Ghika poslal pismo cesarju Napoleonu
v kterem protestira (se zoperstavlja) zoper vse, kar se
zdaj v Moldavi in Valahii godí; čudno je, pravijo, da
je Napoleon ta protest obderžal. — Med angležko in
rusovsko armado se je vnelo še posebno razpertje, zato ker
so Rusi na angležki ladii „Kosak“ pomorili majhno množico
angležkih mornarjev, kteri so se, kakor angležka vlada
terdi, brez sovražnega namena približali bregu
Hangö-u; Rusi pa pravijo drugač. Čigavo je pravo? je težko
razsoditi, ker vsak drugač govorí, — to pa je gotovo, da
angležka vlada po vladi danski terja od rusovske, naj
kaznuje hudodelnike. Kaj bo iz tega, se ne vé. —
V Moskavi se je 4. marca t. m. opoldne veliki zvon, 800
centov težek, ravno ko so ž njim zvonili, v Ivanovem turnu
odtergal in 3 nadstropja prederl; 5 oseb je pri ti priči ubil,
7 pa zlo ranil. — Na Španjskem še zmiraj vrè, in,
čeravno se še skriva razpertje med ministroma Esparterom in
O'Donellom, je vendar gotovo. Čudno je, da se Rusom
pripisuje podpihovanje puntarskega početja. — Po več
papeževih deželah v Raveni, Forli in Ferari se klatijo
roparske drhali, tako, da si mestjani ne upajo na deželo.

Ženitva kneza Lazara.
Národna serbska.
Poslovenil M. V.
(Konec.)

Prejde petek, in sobota prejde,
Rano dojde pa nedelja svetla.
Car na lov se spravlja na planíno,
Ter pokliče starega Bogdana.
Z Jugom pride devet Jugovičev.
Ko sedeli so na stolih zlatih ,
Verh sedel je car mogočni Stepan,
Zraven njega stari Bogdan sivi,
Zraven Juga devet Jugovičev.
Jim nataka zvesti sluga Lazo,
Jim nasul je med žganjè sladkora,
Jim prinesel vina začernelca.
Kedar so pa vina se napili,
Marsikaj je stari Jug govoril,
Kak nekteri so junaci verli.
Jug izvleče knjigo staroslavno
Ino pravi iz nje zadnje čase:
Vidite li, mili moji bratje,
Vidite li kar ta knjiga pravi?
Prišli časi bodejo poslednji,
Več ne bode ovsa ne pšenice,
Pa na polji ne bučél ne cvetja.
Boter bode botra v sodbo tiral,
Brata brat bo klical na bojišče.
To začuje zvesti sluga Lazo,
Hitro teče noter v tanki turen
Pa prinese tisto zlato čašo,
Jo natoči z vinom začernelcom,
Jo pokloni staremu Bogdanu.
Bogdan prime zlato kupo vina,
Kupo prime, pa je piti neče;
Misli Bogdan kaj je in kako je,
S čim bi mogel Laza obdariti.
Jugu pravi devet Jugovičev:
Kaj ne piješ zlate kupe vina,
Ki ga tebi je poklonil Lazo?
Jim vorne stari Bogdan sivi:

Sini moji devet Jugovičev
Jaz že lahko pijem kupo vina,
Samo mislim, sinki moji dragi,
S čim bi mogel Laza obdariti?
Jugu pravi devet Jugovičev:
Lahko ga je obdariti, oče!
Mi imamo dokaj konj in skolov,
Mi imamo pera in kalpake.
Zdaj pa pravi car mogočni Stepan:
Ima Lazo konj dovelj in skolov,
Ima Lazo pera in kalpake,
Tega Lazo ne želi ničesa,
Lazo hoče Milico deklino,
Milico, naj mlajšo hčerko milo.
Ko začuje devet Jugovičev,
Poskočili so na noge lahko,
Potegnili meče koverdine,
Da na stolu cara pogubijo.
Al jih prosi stari Bogdan sivi:
Ne ne, sinki, ako boga znate!
Ako danes cara pogubite,
Kletva bo nad vami zmir ostala.
Naj pogledam, sini, ali v knjigah
Milica je Lazu prisojena.
Knjige bere stari Bogdan sivi,
Knjige bere, grenke solze toči:
Ne ne, sinki, ako boga znate,
Milica je Lazu prisojena
In ostalo bode njemu carstvo,
Z Milico da caroval bo Lazo
U Kruševcu pri Moravi vodi.
Ko to sliši car mogočni Stepan
On z rokama seže si v žepove,
In iz žepov vzame tisuč zlatih,
In izvede jabolko iz zlata,
V jabolku pa troje zlatih kamnov,
Obiležje Milici deklini.

Pogovori vredništva.
Gosp. J. P. v Gr.: Spis bomo vzeli.

Odgovorni vrednik: Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik.