Sveti večer.
Povest
v božični dar pridnim otrokom.

Spisal

Krištof Šmid.

Poslovenil

J. BILEC.

S 6 podobami.

V CELOVCU 1866.

Natisnila in založila J. & F. Leon.

Krišt. Šmidovih pripovesti za ljubo otroško mladost
I. zvezek.

Pervo poglavje.
Božična pesmica.

Na večer pred Božičem, ki mu pravimo sveti
večer, potuje ljubeznjiv osemletni deček
po snežnih planjavah; Tonček mu je bilo
ime. Kodrasto glavo mu krije černi slamnik še od
zadnjega poletja in lica mu žaré ko kri; zavoljo
rezočega mraza. Fant je po vojaško opravljen ;
kaj lepó se mu podaja rudeči jopič. V roci suče
ternjevo palico in opertiv nosi v mali culici vse
svoje na herbtu. Pri vsem tem je bil dobre volje
in veselila ga je lepa bela okolica in s srenom
potreseno germovje in plotovje.

Med tem je zahajalo solnce rudece ko ognjena
kroglja za goro. Drevje se je blisketalo, kakor
bi kdo iskre na nje sipal, in verhove bližnje jelove
hoste je zlatil večerni žar.

Tonček je mislil, da pride še lahko do vasí,
ki je bila unkraj gozda, in serčno stopi v temno
hosto. Mislil je tam prav veselo preživeti božične
praznike, ker je slišal, da so ondi kmetje bogati
in usmiljeni. Pa še ni hodil četert ure, in že je
zgrešil prave poti v divjem gozdu. Gaziti in gaziti

je moral po globokem snegu; večkrat se je vderl
v kako jamo in kak prepad, ki so bili skriti pod
snegom. Noč se naredi in merzel veter zapihne.
Oblaki zakrijó nebó, vsaka zvezda otemni, ki je
pred plamikala skozi jelove veje. Tema je bila
na zemlji in na nebu, in spet začne mesti.

Ubogi deček ne vé ne kod ne kam; ni poti ne
naprej ne nazaj. Dolge hoje ves truden ne more več
dalje; obstoji, mraza se trese in britko se jame
jokati. Zdaj odloži culico, poklekne, odkrije se,
vzdigne roke proti nebu in moli britko johotaje:
„O ljubi oče nebeški! ne daj mi to noč v divjem
gozdu mrazu poginiti Uboga sirota sem; nimam
ne očeta ne matere; razun Tebe nimam nikogar;
pa saj si Ti najboljši oče sirotam. Keši me pogube,
usmili se svojega revnega otroka. Danes je oblet-

nica noči, v kteri je bil rojen svetu Tvoj ljubeznivi
sin. Zavoljo njega usliši me. O ne daj, da bi jaz
Tvoje revno dete ravno v tisti noči poginilo, ko se
ves svet rojstva Tvojega božjega sina veseli.“ —
Po teh besedah nasloni glavo na culico in grenko
grenko joče in stoče.

Pa čuj — zadoné z višave sladki harpini
glasovi in ljubeznivo petje se razlega po skalah;
mislil je deček slišati angelje božje. Vstane in
posluša. Vihar več ne tuli in tudi sapice ni čuti:
neskončno milo je petje v tihi noči po gozdu donelo.
Slišati so bile besede:

„V potrebi človek ne zdihuj,
Ker sina ljubega je Bog
Poslal rešitelja nadlog!
V težavi človek ne žaluj,
Pozná težave tvoje Bog,
On te bo rešil iz nadlog.“

Zdaj zopet vse potihne; le nekoliko harpinih
glasov je še bobonelo, kakor mila jeka. Čudno je
bilo dobremu Tončeku pri sercu. „0, taki počutki“,
je djal, „so morali navdajati betlehemske pastirje,
ko so v tisti sveti noči slišali nebeško petje. Beži
otožnost, pogumno hočem naprej! Gotovo bivajo
tu dobri ljudje; oni se me bodo usmilili; upam,
da ne pojó le tako milo kakor angeljci, ampak
da so tudi tako prijazni, kakor angeljci.“ Pobere
culico in stopa navzgor, od koder je bilo
ljubeznivo petje slišati. Stori nekaj stopinj skozi
germovje, kar zagleda svitlo luč, ki se pa pri tej
priči spet skrije, pa kmalo spet prikaže, potem

spet zgine, in spet svitleje zabliščí. Tonček vesel
dalje stopa in pride do hiše, ki je samotna stala
v gozdu. Dvakrat, trikrat poterka na vrata; slišal
je sicer več prijaznih glasov v hiši, pa nihče se
mu ne oglasi. Skuša odpreti, duri so bile v kljuki.
V hišo stopi ter tava dolgo po temi, iskaje izbinih
duri; zdaj jih najde, odpre je ter obstoji osupnjen
pri vratih. Bliščalo se je v izbi veliko lučic, zdelo
se mu je, da gleda v raj, ali temveč v odperta
nebesa.

V kotu sobe med oknoma je bila zala, po
naravi ponarejena pokrajina v spomladanskem
cvetu — gorice, skale obraščene z mahom, zelene
hoje, male bajtice, pastirji z ovčicami in na verhu
hriba je bilo mesto. V sredi je bila votlina —
v nji se je videlo Jezušček, presveta mati,
častitljivi Jožef, klečeči pastirci in nad njimi so plavali
pevajoči angelji. Vsa okolica se je bliščala v
čarobnem blišču; obsijana je bila z neštetimi lučicami
ravno tako, kakor se blišči perje in mah po
drevji in po skalah, kedar pomladansko jutro na
nje roso siplje.

Družina je bila zbrana pred lepo podobo
deteta Jezusa v jaslih. Na eni strani so sedeli oče
s harpo; na drugi strani so mati pestovali
najmlajše dete. Dva ljubeznjiva otroka, fantič in
dekle, sta stala med starši in sta gledala pobožno
Zveličarjeve jasli, povzdigovaje sklenjeni rokici
enaka milim pastircem, ki so klečali pred jaslicami.
Zdaj uberó oče spet harpine strune, mati so pa še
enkrat zapeli z milim glasom pesmico, ktere je bil
Tonček nekoliko besed slišal. Otroka sta
privdarjala materi s čistimi ljubeznivimi glasovi in

oče so spremljevali petje z debelim moškim basom
in prijetno so prebirali harpine strune.

Peli so pa tako :

„Pred tabo, milo detice!
Nebeški angelj klanja se.
Tud' jaz klečim pred tabo,
Z Marijo dans se veselim,
Te danes z angelji častim,
Ti pojem pesme v slavo.

Ti si rešitelj vseh ljudi,
Kdor ljubi Te, najbolj stori,
Ljubezen Ti neskončna!
Tvoj jezik, dete, še molči,
Al Tvoje lice govori
Beraču, bogatinu.

V potrebi človek ne zdihuj
V težavi, v revi ne žaluj,
Poslal Odrešenika
Sinu preljubega je Bog.
On rešil bo Te iz nadlog,
Ko bo britkost velika.

Ko pride v hišo s'rota ti,
Ne reci : „Pojdi z Bogom mi!“
Pomagaj berž siroti!
Ak si hvaležen Jezusu,
Daj jesti, piti revežu,
Pomagaj berž siroti!“

Tonček je še vedno stal med odpertimi vratmi,
derže z eno roko za kljuko, v drugi pa klobuk in
palico. Njegove oči so bile neprenehoma vperte
na zale jaslice in pazljivo je poslušal petje in
brenkanje. Nihče ga ni opazil; zdaj pa čutijo
mati, da merzla sapa brije v sobo skoz odperte
duri in ozrejo se na vrata. „Moj Bog!“ zavpijejo,
„kako je prišlo to dete semkaj skoz gozd v temni
noči? Ubogi, ubogi deček — gotovo si zašel!“
Vsi se obernejo k vratom. Otrokoma se je revni
deček v serce smilil, vendar pa se nista k njemu
upala, ker ga nista poznala. Mati gredó z detetom
v naročji k njemu in ga prijazno poprašajo: „Od
kod si, ljubi fantič, kako ti je ime, kdo so tvoji
starši?“ — „O moj Bog“, reče Tonček in solza
mu zaigra v modrem očesu, „nimam več domovine.
Ime mi je Tone Frankič. Oče so mi v vojski
umerli in mati so se v jeseni v potrebi in tugi v
večnost preselili. Tujec sem sedaj v deželi in
blodim sem ter tje ko zgubljena ovčica.“

Začel je potem pripovedovati, v kaki stiski je
bil malo prej v gozdu, da je pa slišal njih petje,
ktero ga je le-sem v hišo pripeljalo. Hotel je
dalje govoriti, pa glasú mu je zmanjkalo; silno
ga je zeblo. V gorki izbi še le je prav začutil
nasledke ostrega mraza; tresel se je in zobje so
mu mraza šklefetali.

„Ukogi Tonček“, pregovoré mati; „tako te
zebe, da komaj govoriš, in lačen in truden si
gotovo. Odloži culo in sedi; prinesla ti bom gorke
juhe in kar je nam večerje ostalo.“ Otroka Kristjan
in Katrica mu odložita, ker se jima je smilil,
klobuk, palico in culo. Katrica dene culo na klop;

Kristjan pa položi na-njo klobuk, in palico v kot
nasloni. Potem posadita svojega mladega gosta
za mizo. Mati prinesó juhe in velik kos potice
s kuhanimi kerhlji. Vsedejo se potem na drugo
stran mize ter se smehljajo Tončeku, da mu jed
tako diši. Otroka mu pa podarita nekoliko darov
božičnih — lepo rudečeličnih jabelk, rumenih
hrušek in rujavih debelih orehov. Še mlada Lizika
na maternem naročji mu dá, ker jo mati pregovoré,
lepo pisano jabelko, ki ga je komaj
deržala v majhni rokici.

Dobro je teknila Tonetu gorka juha, in izbina
gorkota mu je dobro djala. Zopet postane vesel
in dobre volje. „Pa kaj imate tukaj v kotu lepega?“
je djal. Že med jedjó se je zmeraj na jaslice
oziral. „Tukaj je v sredi zime mila spomlad.
Kaj tacega nisem še nikoli videl. Dovolite, da to
bolj na tanko ogledam.“ Skočil je k jaslicam,
spremljala sta ga otroka.

„Pa, ali veš, kaj vse to pomenja?“ popraša
ga Katrica. — „Se vé da“, zaverne jo Tonček.
„Kaže nam to Jezusovo rojstvo. Kak lepo
ljubeznivo je to dete! Njegovo lice je tako belo in
deče, ko limbarji in vertnice. O kak svitle so
njegove očesca in kak prijazno se smehljá!“ —
„Pa to ni pravo dete Jezus“, reče Katrica, „Jezus
ni več dete; že davnej je šel v nebesa.“ —
sam vem“, odgovori Tonček, „kaj misliš, da sem
krivoverec? Saj bo skoraj 2000 let od takrat, ko
je Jezus dete v jaslih ležalo. To je le tako
narejeno, da mi otroci to vse bolj zapopasti moremo.
Tu gori je menda mesto Betlehemsko. Ali ni menda
res?“ — Katrica priterdi. — „Vidiš “, reče sedaj

Tonček, „vidiš, da vse vém! Nisem tako neumen,
kakor misliš.“

Otroci so se smejali, kazaje Tončeku vsako
najmanjšo stvarco, ki se je pa njim prav imenitna
zdela. „Glej Tonček!“ djala je Katrica, „kako
kodrasta je ta ovca in kakšne so te ovčice! Glej
tu se pase vsa čreda, in tam stoji pastir in piska
na žvegli. V tisti rudeči utici po noči pastirček
spava.“ — „Pa vidiš tudi“, oglasi se Kristijan,
„kako tu v jezero šumljá bistra vodica, enako
srebernemu traku? Glej dva bela laboda z lepo
skroženim vratom plavata po sreberni vodici.“ —
„Tam“, pravi Katrica, „prihaja pasterica po klancu
v dolino in nese na glavi pokrito pleteničico.
Najberže nese v jaslice jajca in jabelka.“ — „Ali
vidiš“, pregovori Kristijan, „tam pelje nekdo na
vozičku polno vrečo (culico) po soteski na breg. Kaj
je pa v vreči, ne vem.“ Tako so se otroci prijetno
kratkočasovali, in spazili so vsacega polža na skali
in vsacega pisanega polžička ob bregu jezera.

„Se vé da“, reče Tonček. „To je vse zelo
lepo, pa najlepše je še nebeško detice v jaslih.
Ono me najbolj veseli, ker zavoljo tega deteta
me je nebeški oče rešil iz največe stiske.“

Drugo poglavje.
Kdo je bil ubogi Tonček?

Gospodar, ki je bil tako prijazno Toneta sprejel,
bil je logar ali gozdni oskerbnik. Ko so tako otroci
čenčali, sedel je na stolu pri peči, ves zamišljen.
Logarica sede k njemu pestovaje otroka, ter mu
čez nekaj časa reče: „Zakaj tako molčiš in kaj
premišljuješ?“— „Premišljujem“, reče logar,
„zadnje verste pesmice, ktero smo peli. Bes je, storila
si, kakor pesem veleva, ter nasitila in ogrela dečka.
Po moji misli pa zamoremo na njem še več storiti?
Glej! danes je sveta noč. Praznujemo spomin noči,
v kteri je bilo rojeno dete, ki je prišlo, da bi nas
in celi svet osrečilo. In ravno danes pošlje nam
Bog dete, ktero mi osrečiti zamoremo. — Zveličar
je prišel, ko tujec na svet in ni imel kam svoje
glave položiti, kakor bi hotel človeško
gostoljubnost poskusiti. Prebivavci Betlehemskega mesta
so se slabo skazali ter so ga prec v začetku v hlev
zavergli; ali bomo tudi mi tako tega dečka
zavergli? Pa povej mi, Elizabeta, kaj misliš, kaj
nam je storiti?“

„I! otroka sprejeti za svojega“, reče logarica
veselo in prijazno. „Kar najmanjšemu storite, to
ste meni storili“, rekel je On, ki je bil nocoj rojen.

In Tone je po moji misli prav dober krotek deček
in ima dobro serce; tako pobožnega, nedolžnega
lica je, in čeravno berači, vendar ni prederzen!
Gotovo je sin poštenih staršev. Njegova beseda
je tako ljubezniva, in če ravno je njegov jopič že
ves oguljen, vendar se mu pozna, da je iz lepega
sukna. Pri petih se tudi šesti ohrani. Dečka
hočemo obderžati.“

„Ti si pač usmiljena in dobra žena“, reče
logar in jo prime za roko. „Bog ti bo vernil, in
kar si tujemu otroku skazala, to bo on našim
v prid obernil. Vendar moramo popred dečka
poskusiti, ali je res dobrote vreden.“

„Tonček, pojdi sem!“ reče sedaj glasno logar.
Tonček berž pristopi in zaupljivo pogleda logarju
v okó.

„Tvoj oče“, povzame logar besedo, „so bili
vojak in so umerli za domovino. To je za te
žalostno, za-nje pa lepo in čestitljivo. Pa povej
nam kaj več o svojih starših. Kje ste stanovali
pred vojsko? Kako so tvoj oče poginili? Kako so
ti mati umerli? Kako si ti v naš gozd zašel? No,
povej nam.“

Tonček je tako-le pripovedovati začel : „Mojega
očeta, Bog jim daj nebesa, so imenovali konjiki
gospoda stražmeštra. Naš polk je bival, kar se
jaz spominjam, v Kladskem. Mati so pridno šivarili
in so mnogo zaslužili. Bili so v tem delu prav
izurjeni. Nekega dne pritekó oče naglo domú in
rekó: ‚Vojska je; jutri moramo odriniti!' Bili so
pravi junaki in vdali so se povelju z veseljem.
Mati pa so se zelo ustrašili in začeli so bridko
jokati; niso jih hotli samih pustiti, bali so se

ločitve. Toliko časa so očeta pregovarjali, da so
dovolili, da jih smemo spremljati. Daleč, daleč
smo prišli. Na enkrat so djali: ‚Sovražnik se bliža'.
Moj oče so mu s konjiki morali nasproti. Jaz in
mati sva zadej ostala. Kako težko nama je bilo
sedaj pri sercu, ko sva iz daljine tako strašno
streljati slišala. ‚Joj, pri vsakem strelu se mi zdi,
da meč moje serce presune', so djali mati. ‚Saj ne
vem, ali ni kroglja tvojega očeta serce presunila'.
Jokala in molila sva, dokler je bilo slišati
streljanje. Pa oče so se zdravi in veseli vernili z boja.
Taka je bila večkrat. Nekega dne pa prijaha
konjik v našo vas z očetovim konjem in nam
pové, da so nam oče hudo ranjeni; ‚pol ure od
vasi leže na bojišču, in gotovo', je djal, ‚bodo
umerli'. Mati in jaz sva hitela k njim. Ležali so
pod drevesom, pri njih je pa klečal neki star vojak,
derže jih rahlo v naročji tako, da so oče svojo
glavo na persi verlega vojaka naslanjati zamogli.
Pri njih sta stala še dva druga vojaka. Ubogi
oče so bili prestreljeni skozi persi in bledi so bili,
ko merlič. Videli smo, da nam bi radi še kaj
povedali; pa niso več mogli. Pogledali so me še
enkrat z umirajočimi očmi, pogledali so potem
mater in potem proti nebesom. Preteklo je še
nekaj trenutkov — in dušo so izdihnili. Mati in
jaz sva britke solze točila. Njihovo truplo so
pokopali na bližnjem pokopaličču. Nekaj gospodov
častnikov in mnogo vojakov je spremljalo merliča.
Tako milo in žalostno je pela trobenta, da mi njen
glas še zdaj brenči po ušesih. Zadnjo čast so jim
skazali in streljali za njimi v grob. Mater in mene
je to pretreslo, ko da bi nas streljali. Brisalo si

je mnogo vojakov solze, ko so se vračali Jaz pa
in mati sva neprenehoma točila solzé.

„Mati so se hotli verniti v svojo domovino.
Djali so mi: ‚Se vé, da nimam tam več žlahte, pa
imam neko prijateljico. Vzela naji bo gotovo pod
streho in sebe in tebe bom z delom hranila'.
Šla sva nekoliko dni hodá in dobra mati so mi
zboleli. Z velikim trudom sva dospela do neke
male vasice. Sprejeti naji niso hotli, na zadnje
sva šla v nek skedenj. ‚To je bridka', so djali
mati, ‚pa saj tudi Marija ni boljšega doživela.
Tudi ona je morala v hlevu prenočiti'. Materi je
bilo vedno hujše. Poklicali smo jim mašnika in
pripravljali so se na smert. Zvečer pride kmetica,
skednja gospodinja, in prinese v lončeni skledici
malo juhe ter reče moji materi : ‚Vi, ste jako bolni,
dolžna sem torej še kaj storiti'. Šla je potem in
prinesla staro svetilnico, s kakoršno se v hlevih
sveti in obesila jo je na gredo. To je bilo vse,
kar je storila. Rekla nama je potem lahko noč,
in se ni več zmenila za naji. Sam sem pri materi
ostal; na škopniku sedé sem britko jokal. Dali
so mi mati desnico in djali: ‚Ne jokaj, predragi
Tonček! Bodi pobožen in dober, moli rad, misli
vedno na Boga in vari se hudega; Bog ti bo dal
druzega očeta in drugo mater'. Tako so govorili.
,Pa moj Bog', reče Tonček, in solzé mu lice
oblijó, tako dobre matere ne dobom nikoli več.

„Gledali so“, pripoveduje dalje, „gledali so
dolgo proti nebu in na tihem molili, blagoslovili
me z merzlo terdo roko in dušo izdihnili. Druzega
nisem mogel, ko britko jokati. Kmet in kmetica
sta bila moji materi obljubila, da me bosta za

svojega sprejela in kakor svoje dete izredila.
Vzela sta res, kar so mati pustili, nekaj denarja
namreč in obleke; pa preden so pretekli trije tedni,
sta me od hiše spodila rekoč, da sem že trikrat
toliko snedel, kar je bila materna zapuščina vredna.
Hotel sem se verniti v Kladsko do svojega
součenca, pa kmetje mi niso znali povedati, ktera
cesta v Šlezijo pelje. Torej se klatim sem ter tje in
beračim; kaj druzega mi je začeti?“

Povest je logarico zeló ginila in s solznimi
očmi je rekla otrokom: „Glejte, otroci! taka se
lahko tudi vam pripeti. Tudi vi lahko očeta in
mater izgubite, in kaj vam je potem začeti?
Zatorej prosite Boga vsak dan, da vam ljube starše
ohrani.“

Logar reče: „Imel si, ljubi Tone, kakor vidim
prav poštene starše. Pa, ali nimaš nič pisanega?“
— „O pač!“ reče Tonček in vzame iz culice
listnico. „Te liste“, reče, „so mi mati še na smertni
postelji izročili. Ukazali so mi je varovati in jih
ne dati iz rok.“ Bili so ti listi ženitno pismo
njegovih staršev, Tonetov kerstni list in pa pogrebni
list njegovega očeta. Pogrebni list je bil narejen
po vojaškem duhovniku. Polkovnik je bil pa
priložil lastnoročno pisano spričalo o junaškem in
verlem obnašanji ranjkega stražmeštra in o hvale
vrednem vedenji udovinem.

„No prav“, spregovori logar, „vse je pošteno.
Zdaj mi pa povej, Tone, kako ti je pri nas všeč?“
— „Verlo mi je vse po godi“, odgovori prijazno
Tonček, „zdi se mi, da sem v domači hiši.“ —

„Ali hočeš pri nas ostati?“ praša logar.—„O nikjer
na svetu rajši!“ reče Tone. „Vaša žena so ravno
tako prijazni, kakor so bili moja mati in Vi ste
tudi verl možak in imate ravno tako zaraščeno
brado, kakor so jo imeli moj ranjki oče.“

Smehljaje se, pogladil si je logar brado. „No
deček“, spregovori, „no pa ostani pri nas. Jaz ti
bom oče in moja žena naj ti bo za mater. Pa
bodi dober sin in ljubi svoji novi sestri in brata
in ne stori jim nič zalega. Ali slišiš, ti si sedaj
moj Tone!“

Deček je stal osupnjen in gledal je debelo
logarja, ali je li to prava resnica. Bil je
terdoserčnega obnašanja druzih ljudi tako navajen, da
je komaj verjeti mogel, da ga hoče logar za sina
vzeti.

„Kako, Tone !“ reče logar in mu podá desnico,
„ali ne daš roke?“ Solze oblijó sedaj Tonetu lice;
poda logarju desnico, poljubi potem logarici roko
in pozdravlja oba otroka in še celó najmanjše,
čeravno ni vedlo, kaj se godi, pozdravi kot svoje
brate. Kristijan in Katrica se zelo veselita, da
sme Tone tu ostati. „Zdaj je prav prijetno pri
nas“, reče Kristjan, „zdaj se bomo trije igrali“

Logar pa je zopet resnobno spregovoril :„Glej,
deček, tako Bog za-te skerbi. Bog je uslišal
molitev tvoje umirajoče matere in tudi tvoje prošnje,
ko si tam v snegu mraza trepetaje klečal. Nagnil
je semkaj tvoje stopinje! Pripeljal te je v našo
hišo. Da nisi našega petja slišal, bil bi zaspal na
culici in zmerznil, in jaz bi te bil mertvega v

gozdu našel. Bog te je ravno v pravem času rešil.
Ravno v tej sveti noči, v kteri je ljubezen nebeškega
očeta, ki je svojega edinorojenca za nas dal, naše
serca ganila, pripeljal te je v gozd do našega
zapuščenega stanovališča, kterega bi po dnevi
gotovo ne bil našel. Bogu in njegovemu preljubemu
sinu, ki je bil za te pred skoraj dve tisuč leti rojen
v današnji noči, ki je tudi za te umeri, le njima
se imaš zahvaliti, da imaš zopet streho. Zato
spoznaj, in ne zabi nikoli v svojem življenji,
temuč ohrani vedno hvaležnost v sercu do Boga in
do svojega Zveličarja. Misli vedno na Boga, in živi
keršansko.“

Tone obljubi in veselja solze preliva. „O moj
Bog!“ reče in se proti nebu ozré, „spolnil si na
tanko zadnje besede materine, ter mi podelil zopet
očeta in mater. Pa tudi jaz hočem njene
poslednje besede spolniti, živeti hočem po tvojih svetih
zapovedih in posebno četerto zapoved o svojih novih
starših bom prav spolnoval.“—„Prav tako, Tone“,
reče logar, „to stori in dobro se ti bo godilo“. —
Logarica pokaže potem fantiču sobice in snažno
posteljo in vsi ležejo veseli in zadovoljni počivat.

Drugo jutro so se otroci zopet zbrali krog
Jezusovih jaslic. Jaslice so bile sveti božični dan
in naslednje praznike njihovo edino veselje. Pa
nedolžno božično veselje je bilo skoraj skaljeno.
Neki mladi gospodič, Zelenko po imenu, ki je
silno rad na lov zahajal in je tudi večkrat k
logarjevim v vas hodil, stopi nekega dne v izbo.
Norčevati se začne, da imajo otroci tako veselje
z Jezusovimi jaslici ter jim zabavlja, češ, da ne
more spoznati, k čemu je vse to.

„K čemu ?“ zaverne ga logar. „Glejte, gospodič,
tukaj skoz okno. Glejte, debel sneg krije zemljo;
gozdno drevje poka pod njegovo težo. Rože ni
videti; le tu na ledenih šipah se bliščé ledene
cvetlice. Na sadnem drevji, ki našo streho obdaja,
ne visijo več jabelka in hruške in zelenega peresca
ni več na njih videti; sren se blišči po vseh vejah
in vejičicah, od streh visijo dolge ledene sveče.
Revni otroci so v hiši zaperti enako jetnikom ter
komaj hišni prag prekoračiti zamorejo. Ali je to
tako napečno, ako jim njih ljubi starši v terdi zimi
v gorki sobi spomlad napravijo? V resnici je ta
mala spomladna okolica z zelenimi gozdi,
cvetečimi travniki, s čedami na paši in s pastirji skorej
edino otročje veselje v zimskem času.“

„Pa to je še najmanje! Poglavitno je to:
kristjani se veselimo, da nam se je dobrota božja
v Kristusovem včlovečenji o božiču prikazala.
Radi bi, da se tudi otroci, kolikor razumejo,
vdeležijo tega veselja. Dobro mi je znano, da so
najslavniši podobarji to sveto dogodbo narisali v slikah,
ktere ljudje občudujejo že sto in sto let. Tudi jaz
sem, ko sem popotoval, tisto slavno podobo
Jezusovih jaslic, imenovano sveta noč, v Draždanih
večkrat ogledoval. Pa ugovore, s kterimi tu
zabavljate mojim slabim jaslicam, zamorete tudi tisti
krasni podobi spregovarjati; torej ni vredno, da
vašim zabavljicam odgovarjam. Pa saj so take
dragocene podobe le za veliko gospodo in pri
otrocih niso za rabo. Stavim, kar hočete, da moji
otroci ne bi menjali svojih jaslic za slavno
draždansko podobo.

„Pustite nas torej, dragi moj gospod Zelenko,
priproste ljudi pri starih navadah, ktere smo po
očetih podedovali. Spominjam se iz otročjih let,
da so bile jaslice moje največe otroško veselje in
moja največa sreča. Naj bode torej tudi mojim
otrokom v prid in v veselje!“

Tretje poglavje.
Verla logarjeva družina.

Logar, ki je ubozega sirotiča posinovil, je bil verl
in pošten možak in, kakor je sam večkrat djal,
mož stare korenine. Bil je pobožen, ljubil je vse
ljudi in v službi svojega gospodarja je bil priden
in zvest. Pošten logar se je deržal navade svojega
deda in svoje stare matere, ktere je poznal, in
navad svojih staršev, kteri so živeli ravno tako,
kakor njih starši.

Vsako jutro je imel navado, najpred z materjo
in z otroki jutranjo molitev opraviti; ravno tako
so tudi dan končali z molitvijo.

„Kako ne bi vsaki dan“, je večkrat djal,
„začeli in končali z mislijo na Tistega, ki nam vsaki
dan življenje ohrani ter nam daje jed in pijačo in
vse dobro? Po moji misli je tudi za angelje ginljiv
prizor, ko oče in mati v sredi svojih otrok pred
Bogom klečita in vsi, tudi najmanjše dete, svoje
roke v molitvi in zahvali kviško povzdigujejo.
Nebeški oče mora svoj blagoslov na-nje liti.“

Ravno tako pobožno in častitljivo je logar
s svojo družino pred jedjo in po jedi moleval.
Nekega dne pripelje gospoda Zelenkota z lova na
svoj dom ter ga povabi, ker je bila ravno juha na
mizi, h kosilu. Gospodič se vsede berž brez
molitve za mizo.

Pa logar, ki je vsacega zavernil, tudi takrat
ni molčal; resnobno spregovori: „Ti, gospodič! tako
delajo moji merjasci v gozdu; oni požirajo želod,
pa ne da bi pomislili, kdo ga jim daje.“ —
Gospodič se izgovarja, ter pravi, da molitev pred
jedjó ni tak imenitna. Pa logar ga zaverne moško
in resnobno: „Kar nas ljudi bolje dela, to je jako
imenitno. Pobožnost je zelo koristna, brezbožnost
pa ni še nobenega dobrega sadú obrodila, mnogo
pa slabega. Molite z nami, kakor se spodobi
pametnemu človeku, — ali pa ste bili danes z menoj
zadnjikrat na lovu. Z nevernikom nočem več
opravka imeli. Še sedeti nočem ž njim za mizo.
Vendar“, reče logar bolj mirno, „vendar dobro vem,
da niste te stvari nikdar bolj na tanko premišljevali.
Videli ste nektere gospodiče, da so brez molitve

za mizo sedali in vi ste jih brez pomisleka
posnemali; mislili ste, da je to za vas častno in
imenitno. Ali gospodič, čeravno se vam Zelenko pravi,
vendar ne smete biti podobni zeleni vejici, ktera
se po vsakem vetriču giblje.“ — Gospodič vstane
in moli. Pa tega ni storil iz pobožnosti, temuč
iz ljubezni do lova.

Najbolj dobre volje je bil pošteni logar pri
svoji družini. „Kaj bi veselja zunaj iskal, ko ga
zamorem doma boljšega in dober kup najti“, tako
je pogostoma djal. Popil je torej po storjenem
delu svoj kozarec vina ali pa kupico piva,
pomenkovaje se prijazno z ženo, ali je pa otrokom
podučne povesti pripovedoval. Ko je posebno vesel
bil, prijel je za harpo in djal: „Ta nam je v
dolgih zimskih večerih v divjem gozdu namesti besed
in gledišča.“

V mladosti je sicer na trobento trobel; pa ker
mu je to zdravnik prepovedal, poprijel se je, ker
je bil prijatel godbe, brenkanja na harpo.
Logarica je znala mnogo lepih pesem in logar jih je
spremljal s harpo. Tudi otroci so se bili naučili
nekaj otročjih pesmic, ter so prepevali, ko tičice
v gozdu.

Logarjevi otroci so hodili v šolo v Jesenovo,
bližnjo farno vas. Berž po božičnih praznicih, ko
so bili potje pregaženi, moral je Kristijan in Katrica
tje. Tone je radostno ž njima hodil ter je kmalo
vse sošolce prekosil. Bil je zelo dobre glave in
jako marljiv. Zvečer so morali otroci pri gorki
peči sedečemu logarju kazati, kaj so se v šoli
učili in kako so pisali. Tonček je vedel zmeraj
največ povedati in njegovo pisanje je bilo vedno

najlepše in kmalo je tudi prav gladko bral. Po
večerji so morali otroci po redu kaj brati, pa vsa
družina je najrajši Toneta poslušala. „On
najgladkejše bere“, djala je logarica. „Da ne vidiš,
da ima pred seboj bukve, gotovo bi mislil, da
povesti ne bere, temuč da jo je enkrat slišal in da
nam jo na pamet pripoveduje.“

Najveseliši dan je bila za otroke nedelja. V
nedeljah logar ni hodil na lov in otroci so lahko
ves dan bili pri njem. „Šest dni služim“, je po
navadi djal, „služim marljivo in zvesto svojemu
gospodarju; ali nedelja je posvečena službi večega
gospoda. Tudi se ne sme zavidati meni in mojim
dervarjem po šestih dneh težkega dela sedmi dan
počitka.“ V nedeljo jutro sta hodila oče in mati
v prijaznem jutranjem hladu v cerkev v Jesenovo.
Posebno s pomladi in po letu je bilo to za otroke
veliko veselje. Pot je peljala tje po obraščenih
gričih in po zelenih dolinicah, s skalovjem in
z drevjem obdanih.

„O kako lepo je v gozdu“, je djal Tone; „kak
krasno zlati jutranje solnce drevesa! Da, v nedeljo
se mi gozd veliko lepši dozdeva, ko vsednje dni.
Zdi se mi, da vse drevesa bolj prijetno zelené.
Tice bolj veselo žvergolé po zelenih vejicah. In
razun njih vse molči! Ne sliši se sekire žvenk,
ali vozov rožlanje ali pokanje pušek; le zvon iz
daljine poje. Vse je tako tiho in mirno, kakor
v cerkvi.“

„Tako slovesno kakor v cerkvi“, reče logar.
„Tudi gozd je hiša božja. Vsegamogočni je
postavil te drevesa kakor stebre, njihove veje je
sklenil kakor obok. Vse od neizmernega, z mahom

obraščenega hrasta do malega pomladnega
zvončeka, ki raste nam pod nogo, vse nam oznanja
njegovo mogočnost in dobroto. Vsa zemlja, do
koder se razpenja modri nebes, je tempelj njegove
slave. Posebno v nedeljah ga molimo v tem
njegovem hramu in ogledujemo pobožno njegovo krasno
stvarjenje. V tem zalem hramu, ki si ga je sam
sezidal, zamoremo božjo neskončno velikost in
mogočnost občudovati; v naših cerkvah pa, če so jih
ravno ljudje sezidali, odkriva nam on svoje namene
in nam razodeva svojo sveto voljo. Tudi zato se
je božji sin včlovečil, nas je ljudi učil in nam je
učenike dal. V sto tisoč cerkvah keršanstva se
danes oznanuje njegov nauk in poslušajo ga milijoni
kristjanov. Tudi vi, moji otroci, pazite danes v naši
cerkvi na vsako besedo in ohranite si jo globoko
v sercu.“ Take in enake pogovore je imel logar
z otroci med potjo v cerkev; nazaj gredé se je pa
ž njimi pogovarjal o pridigi; hiteli so mu
pripovedovati, kaj so si zapomnili.

Pri jedi je bil logar v nedeljah posebno dobre
volje. „V tednu“, je djal, „sem le redkokrat tako
srečen, da zamorem z vami obedovati; svoje kosilo
zavživam o delavnikih večidel v gozdu iz roke,
pa hvala Bogu, zmeraj mi dobro diši. Najbolje mi
pa tekne v nedeljo, ne zato, ker mati boljše kosilo
pripravijo, ampak zato, ker hrano med vami
zavživam.“ Otrokom je sam z velikim veseljem jedi
delil. „Jejte, otroci, jejte“, je djal, „in hvalite Boga
za njegove darove“. Po kosilu se je z otroci
sprehajal po gozdu, učil je je poznavati mnogotere
drevesa, germovje, zelišča, ter je hvalil njih lepoto
in koristnost. Djal je: „Tako je Bog vse do naj-

manjše travice lepo naredil in človeku v prid
ustvaril. Tudi gozd je knjiga; v nji morete po
vseh listih brati o božji modrosti in dobroti.“

V pomladnih ali poletnih lepih večerih je
pogrinjala logarica mizo pod staro lipo blizo hiše.
Po večerji so zapeli še nekaj lepih mičnih pesmic.
Logar je petje s harpo spremljal in gozdne tice
so jim veselo prikladale.

Tone je bil pri teh verlih ljudeh, pri kterih
je bila pobožnost, složnost, ljubezen, marljivost,
redovnost in zadovoljnost, neizrečeno srečen. „Bog
je vendar dobro z menoj mislil“, je večkrat djal.
„Na vsem svetu me ni mogel k boljšim ljudém
pripeljati.“ Dobri deček je pa bil tudi jako
hvaležen in postrežljiv do svojih rednikov. Ko je logar
zvečer iz gozda domú prihajal, hitro mu je Tone
prinesel sivo suknjo z zelenimi zapestnicami in
zavratnikom, ktero je logar po hiši nosil, in
domače črevlje. Ko je logarica pri ognjišču stala in
kosilo kuhala, donašal jej je, ni mu bilo treba
veleti, derva ali je pa tekal, da ji ni bilo treba
sami hoditi, na vert pred hišo, ter jej donašal
luka, peteršilja ali druzega potrebnega zelenja.
Marsikako željo ji je spolnil, še preden jo je
naznanila.

Svojemu dobremu redniku je pa še posebno
dobro služil. Logar je namreč vse njemu izročene
gozde risal in risanja z barvami lepo in prijetno
lepšal. Na oglu vsacega lista je bilo z velikimi
čerkami zapisano imé in z jelovimi vejicami ali
z hrastovim perjem obdano, kakoršen je bil
namreč gozd. Tone je kmalo tako napredoval, da je
kmalo največe obrise lepo in na tanko risati znal.

Lepotičje, ki ga je zraven napravil, si je sam
izmislil in tako lepo izpeljal, da se je logar zeló
čuditi moral. Narisal je na primer hrast, na
kterem je bil ščit z gozdovim imenom naslonjen in
zadej je bil videti divji merjasec, kako želod
prebira. Ali je pa načertal gozdovo ime, sekano
v skalo z jelami ovenčano, in pod njo je narisal
rogatega jelena. Sploh je Tone v prostih urah
risal zdaj kraje, zdaj živali in kjerkoli je našel
prazen kosec popirja ali zavitek lista, narisal je
na-nj kako tico, rožo ali vejico. Nikakor ni mogel
brez dela biti. Logar in logarica sta dečka ljubila,
kakor svoje dete, in celo njune otroke je Tončekov
izgled zbujal, da so bili še bolj pridni in
postrežljivi ko pred.

Četrto poglavje.
Kako se je Tonetu dalje godilo.

Nekega dne pošlje logar po Tonetu dva kljunača
v sosednji grad Skalnik. Grajski oskerbnik je
imel gosta, kteremu je hotel z divjačino postreči.

Peljala je Toneta pot mimo slapa, ki je med
temno-zelenimi jelami svojo snežno-belo vodico
metal čez visoko skalo. Blizo slapa je sedel tuj
gospod v temno-sivi suknji ter je risal kipečo
vodico in krasno okolico. Tone se tiho približa

in gleda tujcu čez ramo na list, ter nehote izusti:
„O kako zale! Dá-te, to je slika!“ Zdaj pohlevno
poprosi, da bi smel lepo podobo bolj na tanko
ogledati, kar mu slikar tudi rad dovoli. „Zdi se
mi“, je djal, „da je ta list zercalo, v kterem se
ogleduje slap in skala z drevjem vred. Kakor
čisto srebro dere voda z razpokle skale in kot
beli kodri se zbirajo pene pod kamnjem, z mahom
zaraščenim. Kako zelen in živ je nježni mahec
na tem kamenu! Človek misli, da ga zamore
odskubsti. Kako ponosno se dvigajo te veličastne
jele! In tu ste celo jelena narisali, ki pije pri
studencu. Kako berhko stoji na šibkih nožicah.
Vidi se mu, kako lahko puha čez skale in
germovja. Jeleni, ki je jaz risam, stojé tako
pokvečeni, kakor da bi se imeli vsak hip zverniti. Ne
morem jim vdihniti pravega življenja.“

Podobarju je bila zeló všeč odkritoserčna
pohvala dečkova, še bolj pa njegovo veselje nad
umetnostjo. Smehljaje se spregovori: „Ti si torej,
kakor vidim, tudi mal slikar (podobar)?“ — „Joj“,
odgovori Tone, „do sedaj sem vedno mislil, da
nisem mal, temuč velik slikar. Sedaj vidim, da
se ne smem slikarjem prištevati“.— Podobar
spregovori: „Rad bi tvoje podobe videl. Obiskal te
bom prihodnji dan, in pokazati mi jih moraš. Kdo
so tvoji starši in kje si doma?“ — „Oh“, reče
Tone, „jaz sem revna sirota. Gospod logar
Dobravec so me za sina vzeli.“ — „No“, reče podobar,
„so ti pa gotovo Dobravec v rodu, gotovo so ti
stric ali ujec?“—„Ne“, odgovori Tone, „prišel sem
popolnoma tujec v njih hišo; oni pa in njih žena
so me prijazno sprejeli in me imajo sedaj za svo-

jega.“ — „To je veliko, jako veliko!“ reče
podobar; „pa vendar, kako se je to pripetilo?“

Povedal je Tone svojo zgodovino na tanko.
Podobar ga je pa pazljivo poslušal in nazadnje je
rekel: „Logar in njegova žena morata verla
človeka biti, pozdravi mi ju in reci jima, juteršnega
dne ju bom obiskal, da se jima v imenu človeškega
roda zahvalim za ljubezen in dobrote, ki jih tebi
skazujeta.“

Podobarju je bilo ime Dejakovič; prišel je
bil pred nekoliko dni v knežji grad, da bi tu
ponovil nekaj starih podob. Pri tej priložnosti je
narisal to ali uno stran gozda, ki mu je posebno
všeč bila. Zvečer druzega dne je logarja Dobravca
obiskal. Možaka sta kmalo spoznala, da sta enega
duha; kmalo sta bila prijatla. Podobar je hotel
videti Tonetovo risanje. Logarica ga je jako
hvalila. „Verjemite mi“, je djala, „izverstne so“.

Ali Tone je stal osramoten pri vratih in je
djal: „Gospod Dejakovič! videli boste, da so prav
slabe.“ Pa Dejakovič mu prigovarja, naj je
prinese in — prinesel je je. Gospod Dejakovič je
eno za drugo na tanko ogledoval ter se prijazno
namuznil. Če je ravno imel mnogo popraviti, bile
so mu vendar všeč.

„Za res“, je rekel, „ta deček bo umetnik.
Gospod Dobravec! izročite ga meni in doživeli boste
na njem veselje.“—„Že velja“, reče logar ter seže
Dejakoviču v desnico. „Že dolgo sem premišljeval,
kaj bo iz dečka. Star je že štirnajst let, v
Jesenovski šoli se nima več kaj učiti. Za lovca je
prešibek in preusmiljen. Bolj je podoben nježni
materi ko junaškemu očetu. Če torej mislite, da

bo dober podobar, vzemite ga v nauk. Koliko
tirjate učnine?“ — „Denarja!“ reče Dejakovič. „O
tem se ne menimo. Vi ste mi pervi izgled dali,
kako imamo za sirote skerbeti. Verlo delo druge
navdušuje, kakor sveča druge zažiga. Pustite
torej to reč. Kedar dela v gradu končam, pojde
Tone, če ga bo veselilo, z menoj v mesto in jaz
ne bom pred nehal, da iz njega storim umetnika.“

Tone je veselja skoraj skakal. Ko se je pa
do nekoliko dni podobar v kočiji pred hišo
pripeljal, da ga bo seboj vzel, oh tedaj je dobri
deček vendar britko jokal. Pa logar je djal: „Ne
jokaj ne, fante, saj je mesto blizo. Obiskali te
bomo pogostoma, pa tudi nas boš o nedeljah in
praznikih lahko obiskoval. — No, to si še
izgovarjam“, reče gospodu Dejakoviču, „da nas bo
Tone včasih obiskal, božične praznike pa vselej
z nami preživel. To mu morate dovoliti.“ —
„O prav rad“, reče podobar; „in če boste vi in
vaša žena zadovoljni, pridem jaz vsakokrat ž njim.“
Segla sta si potem v desnico. Tone se zahvali
svojima rednikoma. Opomnila sta ga, naj spoštuje
svojega učenika, ki hoče njemu toliko dobrote
skazati iz zgolj ljubezni. Blagoslov staršev in
sester je Toneta spremljal, ko se je v lepem
pokritem vozu odpeljal.

Verli podobar je bil v vseh rečéh mož beseda.
Iz serca ga je veselilo take dobre glave učenca
podučevati. Pogostoma je ž njim logarjeve obiskal;
še celo več dni sta pri njih preživela, da sta risala
lepe kraje v goratem gozdu. Umetnik ni mogel
prehvaliti svojega učenca. „Na tihem vam povem“,
je djal logarju, „deček bo umetnik, da malo takih.“

Preteklo je nekoliko let in gospod Dejakovič
pride s Tonetom, ki je postal cveteč mladeneč, k
logarju Dobravcu na božične praznike. Gospod
Dejakovič ostane z logarjem in logarico po večerji
nekoliko dalje na nogah. Tone in Dobravčevi
otroci so že davnej spali. Logar in logarica sta
dobro opazila, da ima podobar nekaj na sercu,
kar bi jima rad naznanil, čez nekaj časa vendar
spregovori: „Kar se je mogel Tone pri meni učiti,
tega se je naučil. Sedaj mora popotovati, videti
mora Italijo. Res je, stroškov bode veliko; pa
trud bo plačan. Denar se ne more na boljše
obresti naložiti. Dam vam besedo, da bo potrošen
denar o svojem času velike obresti vračal. Kar
bo tako popotovanje stalo, je gotovo več, ko more
navadni človek potrositi. Pa jaz sem si to stvar
tako razjasnil: To se razume, da se ne bo Tone
popolnoma na druge naslanjal. Tudi sam si mora
kaj zaslužiti. Vendar pa bo še dokaj potreboval,
ker mora čas v svoje izobraževanje porabiti. Kar
se mene tiče, prikladal bom z veseljem po svoji
moči. Vaš izgled mi je misel, terdno misel vdihnil,
da naj Toneta za umetnika naredim. Njegova dela,
ki jih je doslej naredil, so mi bila dobro plačana.
Ta denar sem shranil; porabil ga bom sedaj za
njegovo pot. Pa vendar mi mnogo manjka. Ali
bi ne bili vi pri volji doložiti, kar še manjka?
Dobro delo začeto se mora doveršiti.“ — Pomolil
je logarju desnico, pričakovaje, da mu bo ta v njo
segel. Logarja je Tonetovo lepo obnašanje in
njegovo napredovanje v umetnosti jako veselilo. Imel
je pa lepo premoženje. Pogleda sedaj gospodinjo,
ona z glavo prikima, logar vdari v desnico ter

reče: „No, naj pa bo, če ne bo treba več, ko je
v mojem premoženji, prav rad hočem denar
odšteti.“ Izračunili so, kaj bi utegnil Tone na
popotovanji potrošiti ter sklenili, da bo prihodnjo
spomlad Tone nastopil pot v daljno Italijo.

Druzega dne zgodaj se je podobar odpeljal s
Tonetom na sanéh v mesto. Logar je kupil sukna
Tonetu za pošteno obleko. Tudi je poiskal popotno
škrinjo in jo je dal na novo s sernino prevleči.
Logarica pa in njeni dve hčerki ste pridno šivali in pletli,
pripravljaje Tonetu potrebne platnine. V začetku
pomladi je moral Tone še nekoliko dni pri svojih
rediteljih preživeti. Njegov rednik mu je v tem
času še mnogo lepih naukov dal ter je bil do
njega še posebno ljubezniv. Verli možak se je
sam trudil in mu obleko v skrinjo skladal.
Kolikorkrat mu je logarica podala kako novo obleko,
bil je Tone na novo ginjen. „Oj, koliko — koliko
dobrot vi meni skazujete!“ je djal. „Moji pravi
starši, ko bi še živeli, ne bi mi mogli več dobrega
storiti.“ Tonetovo skrinjo je poslal gospod
Dejakovič naprej do slavnega umetnika, kteremu je
Toneta priporočil. Tone je namreč hotel celo pot
peš hoditi. Kristijan, Tonetov serčni prijatel, je
Tonetu še malo skrinjico preskerbel in v njo je
zložil Tone najpotrebniše stvari, kar je seboj nesti
mogel.

Dan slovesa pride; Tone je hotel po kosilu
k gospodu podobarju Dejakoviču iti in od tamkej
dalje potovati. Logarica pripravi za odhodnico
dober obed in vsi so skupej še enkrat obedovali.
Bil je za družino prijazen in ginljiv dan. Logar
se ozre po družinici in spregovori: „Ne ... ne,

moji sini in hčerke, nikar žalovati; in tudi ti,
dobra mati, obriši si solzico. To mora tako biti!
Sinovi, in posebno če so odrastli, morajo po svetu
in tudi ve, hčerke moje, boste kmalo v letih, da
vam bo treba zapustiti očetovo hišo. Pa če nas
ravno ločijo hribje in doline, v duhu ostanemo
vendar združeni. In naj bo ločitev še tak britka,
združenje, ki nas gotovo tu ali tam čaka, bo tem
slajše!“ Verli mož je z veselimi pogovori vse zopet
razveselil. Ukazal je prinesti steklenico dobrega
vina, kakor je bilo le ob velikih praznikih navada.
Natočil je materi in hčerkama, če ste se ravno
branile. „Žalostnim daj vina!“ je rekel
smehljaje se. Tone in Kristijan se nista dolgo branila,
ampak dala sta kozarec. Po kosilu vzdigne logar
svoj kozarec rekoč: „No Tone, terči na svoje
zdravje, da bi srečno potoval in se zdrav vernil!“
— „Bog usliši!“ reče logarica, terči s kozarcem
ter pije potem nekoliko. Tudi Kristijan, Katrica in
Lizika terčijo. Vsi so imeli solzne oči. Najbolj je
pa bil Tone ginjen. Ni se mogel dalje solz
zderžati; jokaje spregovori: „O preljubi moji starši,
koliko zahvalo sem vam dolžen! Kaj bi bil jaz
brez vas! O nikar vam ne morem poverniti, kar
ste mi dobrega storili. Bog vam plati! On naj
stori, da bom vam zamogel kedaj za neskončne
dobrote, ki ste mi jih skazali, svoje hvaležno serce
v djanji razodeti.“

„Da, dragi moj Tone ! mi za-te veliko storimo“,
reče logar, „in če se ozrem na tvoje brate,— rekel
bi skoraj, da delamo preveč. Kar se mene in moje
ljube gospodinje tiče, midva bova malo potrebovala.
Najini glavi ste že beli. Dokler živiva, kruha se nam

ne bode manjkalo. Pa Tone, če bi kedaj tvoj brat
ali tvoji sestrici bili v potrebah, oh ne pozabi,
kako smo ti mi v nadlogi pomagali, in pomagaj
jim tudi ti. Daj mi roko Tone! kaj ne, ti jih ne
boš zapustil?“

„O preljubi oče“, odgovori Tone ter podá
logarju roko, „bil bi najnehvaležniši človek na tem
svetu, ko bi na vaše dobrote kedaj pozabil. Za res !
Nepozabljiva mi je vaša ljubezen. Moja največa
sreča na svetu bode ta, če bom zamogel vam,
dragi oče, svoji dobri materi ali pa svojim
sestricam kako dobroto skazati.“

„Verjamem ti, Tone“, reče logar, „ali — čas
je prišel, da se ločimo.“ Vstane in reče: „Poklekni,
ljubi sin, da ti dam očetov blagoslov.“ Tone
poklekne; logar pogleda proti nebu, bilo je v
njegovem obrazu nekaj posebno častitljivega in slovesnega.
Blagoslovi mladenča rekoč: „Gospod te naj spremlja
po vseh tvojih potih, varuje naj te greha in
zdravega naj te zopet pripelje domu.“ — Mati in otroci
so stali okrog s povzdignjenimi rokami in so
pristavili z ginjenim glasom: „Amen!“

Logar vzdigne Toneta, objame ga ter mu reče:
„No, zdaj pojdi in Bog bodi s teboj! Misli vedno
na Boga in nikoli ne zabi, da te njegovo oko gleda
povsod. Imej se vedno za predobrega, da bi kaj
slabega storiti zamogel. Bogastvo, slast tega
življenja je preslaba, da bi zavoljo nje svojo vest
omadeževali. Spominjaj se, da nismo ustvarjeni
za ta kratki čas pozemeljskega življenja, temuč
za večnost. Beži ne le pred slabim, temuč tudi pred
priložnostjo slabega dela. Posebno se pa umikaj
ljudem, ki se radi norčujejo s svetimi rečmi, ki

zaničujejo sveto vero naših dedov, in ki se
posmehujejo čednosti in lepemu ponašanju. Še enkrat:
Zdrav bodi, in Bog naj bo s teboj.“

Logarica mu reče s solznim očesom: „Tone!
Glej moje objokane oči, moje solzne lica! Zavoljo
mojih solz bodi Bogu zvest, dober in pošten.
Spominjaj se teh solz, ko te bodo napadale skušnjave
kaj slabega storiti. Če se ravno sedaj serčno
jokam, vendar me navdaja sladka tolažba. Pa, če
bi kedaj o Tebi kaj slabega slišali, takrat bom
jaz in vsi točili najbritkejše solzé. Ne pozabi
očetovih in maternih naukov in zadnjih besed svoje
umirajoče matere, in Bog bodi s teboj!“

Cela družina je spremila ginjenega mladenča
daleč, skoraj na kraj gozda. Na zadnje so se vsi
poslovili. Tone odide, oni so pa postali Še večkrat
se ozré in jim miga s klobukom. Tudi logar in
Kristijan mu migata s klobukom, in logarica pa
njeni dve hčerki z belimi ruticami, dokler se ne
skrije za zelenim gričem.

Peto poglavje.
Božični dar.

Sveti večer je prišel že v tretje, kar je bil Tone
odšel. Logar je prišel danes s svojim sinom
Kristijanom prej iz gozda domu. Bilo je zeló
mraz. Večerno nebo je rudeče kot kri žarelo
skozi okna v sobo. Šipe so začele zmerzovati ter
so se bliščale kakor zali biseri. Logar sede na
svoj stol k peči. Naložil je še derv v peč, bila je
namreč taka, da se je lahko tudi v sobi
odpirala. Plamen se kmalo visoko vzdigne ter celo
sobo razsvitli in še bolj se začno zdaj kristali na
šipah bliskati.

Zdaj pride logarica v sobo. „Ali ni Tone nič
pisal?“ praša logar. — „Nič!“ odgovori žalostno.
— „Čudno!“ reče logar z glavo majaje. „Na sveti
večer je imel navado zmeraj pisati nam. Pisal je
veliko in njegovi listi so bili za-me najlepše
božično vezilo. Kaj misli fant, da nam ni pisal?“

Komaj je logar to izgovoril, kar pride v sobo
mož v snežni obleki. Imel je v roki list in na
herbtu skrinjico iz jelovega lesa; ni bila ta
skrinjica visoka, temuč bila je zelo dolga in široka,
da je mož težko skozi duri v sobo prišel. „Gotovo
je v skrinji zerkalo“, reče Katra. Mož izroči logarju

list in položi škrinjo na tla. „ Pismo je pisal
gospod podobar Dejakovič“, reče logar.

„Kako je to? Zdaj bi skoraj mislil, da se je
ubogemu Tonetu kaj pripetilo.“ Naglo zdere listu
pečat in ga hitro prebere pri ognjenem svitu.
„Poglejte!“ zakriči veselo, „Tone nam je celó iz
Rima poslal podobo za božični dar. On jo je
gospodu Dejakoviču poslal in ga prosil, naj ji da
krasen zlat oklep narediti in naj skerbi, da jo
bomo na sveti večer prejeli. Gospod Dejakovič
piše, da je podoba izverstno umetno delo. Tone
je vendar verl mladeneč; človek ga bi kar objel.“

„Katra!“ reče logar, „prinesi poštenemu poslu
kozarec vina, preden za mízo sedemo. Dobro mu
bo to djalo, ker zunaj je res zeló merzlo.“

Mož je vino hvaležno sprejel, pri večerji pa
ni hotel ostati. Djal je, da ima v Jesenovem
sorodnike, in da hoče ž njimi sveti večer in sveti
dan preživeti. — „Prav!“ reče logar ter mu ukaže
vino izpiti in mu še dober dar v roke potisne.

„No“, pregovori logar, „sedite vsi krog mene!
Tu je v listu g. Dejakoviča tudi Tonetovo pismo;
hočem vam ga brati.“ Liza odgovori : „Prinesla
bom prej svečo!“ — „Dobro“, reče logar, „bom
pa laglje pismo bral. Le hitro!“ Liza berž prinese
gorečo svečo na svitlem svečniku. Vsi so željno
pričakovaje sedeli krog mize. Logar pa začne
brati :

„Ljubi starši, dragi brat in sestre! Tu sem
vam poslal v dar za božične praznike podobo,
ktero sem z velikim trudom izdelal. Podoba ta
kaže novorojenega Zveličarja v jaslih. Mnogo
umetnikov mi je priterdilo, da se mi je delo dobro

poneslo. Serčno želim, da bi Vaš podoba tak
razveselila, kakor so mene razveselile Jezusove jaslice,
ko sem pervikrat v Vašo hišo stopil. Gotovo bo
veselje veliko.

„Oj da bi zamogel jaz s podobo do vas
potovati in jo vam sam izročiti! Tu je sicer krasna
dežela! Sedaj meseca grudna, ko to pišem, je pri
Vas gotovo že davno terda zima; gotovo so pri Vas
strehe, hrasti in jele s snegom obložene. Tukaj pa
so limone in pomaranče v cvetji in po drevji visi
sadje. Vendar se vsak dan spominjam v vsej tej
krasoti na Vašo prijazno hišico, v kteri sem
preživel najslajše ure svojega življenja.

„Vaši dobroti sem hvalo dolžen, da živim
sedaj pod milim laškim nebom, da sem — če sem
vreden tega imena — umetnik. Tiste prijazne
otročje jaslice so moj razum zbudile, če so ravno
bile nepopolnoma. Vedno mi je tista podoba v
spominu, in kar sem pozneje podob videl, če so bile
ravno veliko krasnejše, nobena ni mojega serca
bolj razveselila, kakor vaše prijazne jaslice. Oj,
mila otročja leta, kje ste! V njih vidimo vse stvari
pozlačene v jutranji zarji. Škoda, da ta leta tako
naglo minejo. Sedaj ta trenutek, ko Vi moj list
berete, sem v duhu pri vas. Spominjam se
ginjenega serca, kako sem prišel na pol terd in ves
zmerzel pod vašo streho, kako so me mati z
gorkimi jedmi pokrepčali, kak ste me za svojega
sprejeli, kako so Kristijan, Katrica in Liza z menoj
delili svoj božični darek. Oj dragi moj oče! Vam
in moji dobri materi poljubujem hvaležno v duhu
roke. Pozdravljam prav serčno brata in sestrici.
Z veseljem pričakujem priložnosti, da bom zamogel

v nekterih letih ne le v duhu iz daljine, temuč pri
Vas pričujoč zagotoviti Vas, da sem vedno Vaš

hvaležni in serčno ndani
Tone.

V Rimu 1. grudna 1780.

„To je pismo“, reče logar, brisaje si solzne
oči; „kar smo za mladenča potrosili, to je vse še
premalo. Stavil sem na-nj vedno veliko upanje, pa
on je več storil, kot sem pričakoval. Nikdar ne bi
bil verjel, da bom nad njim takega veselja doživel.
Vendar“, pristavi smehljaje se, „večerja nas čaka.
Po večerji bomo podobo pogledali.“

„O ne!“ zavpijejo vsi kot iz enega gerla,
„prec sedaj! To je več kakor jed“, pristavi Liza.
„Prinesti hočem hitro še eno svečo, da bomo
zamogli sliko bolje ogledati.“ Kristijan prinese dleto
in kladvo ter skrinjo odpre in vsi zavpijejo
zagledavši lepo podobo: „O kako krasno, kako
ljubeznivo! Nebeški obrazi! Izverstne barve!“

Šesto poglavje.
Lepa podoba deteta Jezusa v jaslih.

Logar postavi podobo na mizo, ki je ob zidu
stala in na vsako stran postavi svečo. Vsi so bili
v lepo podobo zamaknjeni. Logarica je pregovorila
s sklenjenima rokama: „Gotovo ni mogoče kaj
lepšega videti! Zdi se mi, da stojim res pred
Jezusovimi jasli. Kako prijazno, kako ljubeznivo nas
milo detice Jezus gleda, kakor da bi nas hotlo

prec pri svojem prihodu na svet pozdraviti! Kako
milo in skerbno gleda Marija klečé pri jaslih na
dete; z desnico ga objema in levico poklada na
svoje ginjeno serce, pozabivši na revščino in na
borni hlev. Kako častitljivo stoji tu Jožef, kako
pobožno dviguje roke in oči proti nebu! Pastirjem
se že v očeh bere poštenost; kako spoštljivo in
pobožno tu kleče. In angelci v višavah — kako
so nebeško krasni! Na lahkih perutah plavajo po
zraku. Glejte, kaka svitloba dete obdaja in vse
okrog osvitljuje, še angeljev tak blišč ne zalša.
Resnično, kdor se ne bi tu veselil Zveličarjevega
rojstva in z angelci Boga ne hvalil in slavil, ta
bi moral kamenito sercé imeti.“

Logar je do zdaj molče s pazljivim očesom
gledal podobo. Zdaj pa spregovori, ko da bi se
bil iz sanj prebudil: „Da, prav praviš ! Če imamo
to sveto dogodbo tako lepo narisano in v lepem
oklepu pred seboj, mora ona naše sercé živo ganiti.
Poskusil bom vam razodeti, kaj jaz v tej padobi
vidim in kaj moje serce čuti.“ — Primakne stol,
se vsede pred sliko ter tako spregovori:

„Poglejmo najpred, ljubi otroci, nebeško dete
v jaslih! Pa pozabimo za nekoliko časa na njegovo
božanstvo in mislimo si ga le kot revnega
človeškega otroka. Slabo in nezmožno zavito v revne
plenice leži tu na slami in senu. Pa ljubezniva
mati ga pozdravlja prijazno se smehljaje, pripravna
vse za-nj storiti; in zvesti rednik stoji pri jaslih
pripraven s krepko desnico varovati mater in sinka,
pripraven z delavno roko hraniti obá. Zvest oče,
skerbna mati in dete, ki jima ko pride k pameti
hvaležno ljubezen povrača, oj, to je gotovo na

zemlji krasen prizor, nad kterim se nebeški angelci
radujejo. To ljubeznivo trojico — očeta, mater in
dete — je Bog tukaj zedinil.“

Moji dragi otroci! mislite si torej pri tem
detetu v jaslicih: Tudi jaz sem ležal, kakor slabo
otroče, kamor koli so me položili. Umreti bi bil
moral, da niso za-me ljubi starši skerbeli. Pa z
veseljem so sprejeli tujega gosta in vse potrebno
je bilo za-nj pripravljeno. Mati so me pervič
oblekli ter me povili v plenice, za ktere so sami
prejo napredli, sami so jo belili, sami sešili. Dan
in noč so le to skerbeli, da mi ne bi kaj manjkalo.
Skerbno so čuli pri moji zibeli, ko sem sladko
spal; marsikako noč niso zatisnili oči iz zgolj
ljubezni do mene. Ljubi oče so jim pomagali
skerbeti ter so delali in se trudili za oba. Torej
spominjajte se in zahvalite Boga, da vam je
dobre starše dal! On namreč je, ki je nekaj svoje
neskončne ljubezni iz ljubezni do vas v materno
serce vsadil in očetu je vdihnil nekoliko svoje
očetovske ljubezni in dal mu je očetovo sercé. Pa
ne bodite svojim staršem nehvaležni. Sin ali hči,
ki pozabi, kaj je mati za-njo terpela, kaj je oče
za-njo storil, da bi jo ohranil, oblačil in izredil,
je brez vsega človeškega čutila.“

Poglejmo sedaj, moji otroci, ko smo se
nagledali svete družine, nebeške angeljce, ki plavajo
po zraku in ozrimo se na živinico v hlevu. Tu
prav spoznavamo vrednost in namen človekov.
Poglejte najpred v obraz sveti devici. Na njem se
vidi nebeška nedolžnost in neizrečena materna
ljubezen! Glejte ravno stoječo podobo častitljivega
Jožefa, kako pobožno svoje oči in roke proti nebu

dviguje! Glejte milo detice, njegovo lice se
ljubeznivo smehlja in očesici se mu blisketate, kakor
zvezdice na jasnem nebu. Zdaj se pa ozrite na
divje obraščeni glavi osla in vola. Kako
neumno in nespametno zijata! Kako gobce molita;
lahko je spoznati, da le na kermo mislita in za
nobeno vikšo in boljšo stvar ne vesta. Se celó
prijazno nasmejati se ne moreta. O kdo ne bo
človeka ž njimi primerjenega spoznal za neskončno
imenitnejšo stvar božjo? V resnici on spada med
vikše stvari božje. Najsirovejšega človeka razžališ,
ako mu rečeš: Nič nisi bolj od goveda, ki tvoj
plug vlači, od osla, ki tvoje mehove v mlin nosi
in potem pogine in zgnjije. Ni tako! Človek je
temveč podoben angeljem božjim, kteri svojega
stvarnika spoznavajo in se ga veselé, prepevaje mu
slavne pesmi. Človek je na zemlji edina stvar, ki
tudi to storiti zamore. Bodi-si da je podoben
živali, vendar je bolj soroden angeljem nebeškim.
Res je, da v joku na svet pride, da mora mnogo
prestati, mnogo terpeti, dokler ne odraste in da
potem v kratkem kakor roža vene in zvene in
kakor živinče strohni, vse to je res — pa le
njegovo teló se spremeni v prah in pepel. V njem
prebiva neumerjoč duh; on je angelj v slabem
mesu in kervi. Kedar ta slaba obleka odpade —
je angelj popolnoma, če le človek na zemlji svoj
namen dopolni in po volji svojega stvarnika
živi.“

Prav pametno je, da je umetnik zraven velicih
živali narisal tudi jagnje in košarnico polno
sadežev, ktera stoji pod jaslicami kot dar novorojenemu
detetu. Človeku so vse zemeljske stvari pokorne.

On kroti najmočnejše živali, da mu morajo služiti;
daje mu ovca mleko, drevo svoj sadež. Le malo
slabejšega od angeljev je Bog človeka ustvaril,
venčal ga je s častjo in visokostjo, naredil ga
je gospodarja svojih del in vse mu je podložno
storil.“

„Tudi kraj, kjer vidimo dete in njegove
stariše, revne jasli in siromašni hlev, ni brez
pomembe. Človek ne potrebuje krasnih dvorov, da
zamore tu na zemlji svoj namen doseči. On
zamore v najborniši bajtici zadovoljno živeti in srečno
umreti. V hlevu je le pomanjkanje in revščina.
Pa da zamore pravo srečo doječi, da bo pošten
in plemenitega serca, zato ne potrebuje človek ne
žameta, ne svile, ne zlata, ne srebra. Ravno v
najimenitniši stvari Bog med ljudmi ne dela razločka.
Borni hlevček je tukaj stanovanje najsvetejših,
najbolj blagih, najbolj častitljivih ljudi, karkoli jih
je še kedaj na svetu živelo.

Pa, otroci, kar sem vam do sedaj
dopovedoval, je za nas veselo in tolažljivo. Pa govorili smo
le o človeški lepoti. Najimenitniše še le je božja
natora in visoki namen božjega deteta. Jezus
Kristus namreč, včlovečeni sin Najvišega, je na svet
prišel, da bi odrešil ljudi, ki so se obernili od
Boga in svoje visoke vrednosti in se torej pogubili.
V njem se nam je vidno prikazala ljubezen božja
do nas ljudi; v njem vidimo Boga v človeški
podobi. Rodil se je sicer v največem siromaštvu,
ležal je kot dete v jaslih, ni imel na svetu toliko
svojega, da bi glavo kam položiti mogel, ter je
umeri kot hudodelnik na križu. Pa brez posvetnih

pomočkov, brez bogastva in brez orožja je on
s svojo božjo modrostjo, ljubeznijo in
vsegamogočnostjo premenil obličje zemlje, razsvitlil človeški
rod, ga zboljšal, pogube rešil, in tako svojo
božanstvo pokazal To nam lepo dokazuje ta podoba,
dokazuje nam pa to tudi zgodovina.

„Glejte, okrog in okrog je noč; debela tèma
krije okolico; le svitloba, v kteri se nebeško detice
žari, vse razsvitljuje. Ravno tako je krila o
Kristusovem rojstvu tèma nevednosti in molikovanja
zemljo; v Kristusu pa se je svetu luč prikazala,
ktera vsacega človeka, ki na svet pride, razsvitljuje.
Ljudje so bili v grehu in hudobiji zakopani, mnogo
jih je bilo zavoljo sirovosti podobnih živini v hlevu;
mnogo jih je tudi bilo, ki so zavoljo pregreh slabši
bili od neumne živine; pa po Kristusu so bili vsi,
ki resnično va-nj verujejo, prestvarjeni v boljše ljudi;
postali so podobni svetnikom in angeljem v človeški
podobi. Kakor so bil ljudje nevedni in pregrešni,
tako so bili tudi ubogi. Pa glejte, kako srečni so
že tisti ljudjé, kteri krog jaslic stojé in se veselé
njegovega rojstva! Marija, Jožef, pastirji so pred
nebeškim detetom pozabili vsako pozemeljsko težavo.
On, ki je prišel na svet, da bi ljudi rešil britkosti
in jim iz nebes božji mir prinesel, je že pri svojem
rojstvu začel ljudi osrečevati. Vedno še donijo vsem
ljudem angeljeve besede: „Oznanujem vam veliko
veselje; rodil se vam je Zveličar, ki je Kristus
gospod.“

K njemu sme sleherni človek. Najpred se je
razodel revnim, nevednim ljudém, kmetom — pa-

stirjem, tudi njegova mati je uboga, njegov rednik
rokodelec, ki s težkim delom kruh služi. Že pri
Jezusovih jaslih nam je očito, da je pri njem brez
veljave bogastvo, čast in posvetna učenost. On
hoče pri sebi le ljudi „dobre volje“ imeti, kakor
Marijo, presveto devico, Jožefa, pravičnega, pastirje,
pobožne možake, polne strahú božjega in poštenosti.
Vendar ne zametuje tudi največega grešnika, ako
obžaluje svoje pregrehe in se v resnici poboljšati
hoče. To nas prepriča že imé božjega deteta.
Zato je sporočil angelj Mariji božje povelje:
„Imenuj ga Jezusa, ker on bo svoj narod greha
rešil!“

„Grešni rod človeški je imel postati sveto
ljudstvo Gospodovo. Zato vidimo nad Jezusovimi
jasli odperto nebó. Hotel je ljudem zaperto nebo
odpreti, nebeško kraljestvo na zemlji vstanoviti in
tako nebo in zemljo združiti. Zatorej se veselé
božji angeljci, zato prepevajo in se radujejo,
slavijo Boga v višavah in se vesele sreče, ktera je
došla ljudém po Kristusu.

„Kar nam je bilo pri jaslicih Jezusovih
oznanjeno, to je Jezus tudi dopolnil, če mu je
ravno nevera in terdovratnost človeška zeló
nasprotovala in pri mnogih je bilo zastonj njegovo
rojstvo, zastonj njegova smert. Ustanovil je na
zemlji nebeško kraljestvo. Mnogo zmagovavcev
svetá je ustanovilo silna kraljestva, pa ta kraljestva
so kmalo za svojimi ustanovniki izginila, ali so
se pa že pri njih življenji razkosala. Le Jezusovo
kraljestvo — pravo keršanstvo — samo to se je

zmeraj bolj razširjalo ter je do današnjega dne
ostalo. Celi narodi so prišli v zavetje svete vere
in kralji so svoje krone ozaljšali ž njegovim
križem. Stare paganske ostudnosti, človeške
daritve itd. so zginile iz keršanskih dežel. Mnogo
tempelnov in cerkev se je sezidalo, v njih se zdaj
pravi Bog moli in oznanuje se večna resnica.
Brez števila šol, siromašnic in bolnišnic je
ustanovila keršanska ljubezen. Koliko otrók, koliko
revežev in bolnikov bi moralo brez teh dobrotnih
ustanov v nevednosti, pregrehi in nadlogi poginiti!
Na milijone ljudi je našlo v Kristusovi veri
odpuščanje in mir po storjenih grehih in postali so
potem verli možjé. In še sedaj, čeravno nevera
in hudobija raste, mu bije brez števila serc, ter
najde v njem tolažbo, v terpljenji in v smerti.
Še zmeraj razlaga on malikovavcem veselo
oznanilo svetih evangelij in divji narodi sprejemajo
njegovo vero, se vesele nebeškega nauka in
postanejo krotki in mirni. Kristusovega rojstva
dan je najimenitniši dan vseh vekov, prav so torej
modri naši preddedje začeli ž njim novo letno število.
Vsaka letna številka naj nas opomni, da je rojstni
dan Jezusov rojstvo luči in sreče za vse ljudi,
kteri mu hočejo oko in serce odpreti — začetek
razsvitljenja in požlahtnjenja človeškega roda.
Na novo se poklonimo, ljubi otroci, danes in jutri
Zveličarju in zapojmo mu z angeljci hvalno
pesem.“

Tako je govoril logar; logarica pristavi
ginjena: „Da, otroci, to hočemo storiti! Lepa
podoba, ki nam jo je Tone poslal, je najlepši

božični dar, kterega nam bi bil zamogel Tone
ali kak drugi človek poslati. Pobožnost, s ktero
ste govor svojega očeta poslušali, je najlepše
praznovanje svetega večera. Hvaležno hočemo
sprejeti blagor, kterega nam Bog po novorojenem
Zveličarju daje. Potem je Gospodovo rojstvo
tudi rojstvo naše sreče.“

Sedmo poglavje.
Logar v nesreči.

Verli logar je po Tonetovem odhodu več let s svojo
družino v miru in sreči preživel. Otroci so mu
odrastli, sin mu je bil čverst možak, hčere cveteče
zale device; vsi so bili dobro izrejeni in lepega
obnašanja. Zmeraj bolj je čutil oče težave starosti;
mislil je torej svojo službo sinu naložiti. Vladar
je imel navado vsako jesen za nekoliko dni
obiskati svoj lovski gradič Skalnik; lov ga je vedno
nekoliko razvedril, ko je bil utrujen po mnogih
vladarskih opravilih. Bil je prijazen gospod;
vsacega deržavljana, tudi največega siromaka, je
ljubeznivo nagovarjal in ž njim prijazno besedo
spregovoril. Ko je neki dan vladar zopet prišel na
Skalnik, bil je lov v gozdu starega logarja posebno
bogat; stopil je torej knez k logarju ter mu
prijazno na ramo terkljaje rekel: „No kako je kaj,
ljubi moj logar?“

„Presvitli gospod!“ reče logar, „tem starim
plečam so že opravila pretežavna; želim, da bi je
smel mlajšim naložiti.“—„Morebiti pa vašemu sinu
Kristijanu?“ reče knez. „On je dober lovec, in
kar še bolj cenim, prav dober logar. Gozdi so —
kar sem na lovu opazil — lepi. Verujte mi, dru-

zega ne vzamem v službo. Naj jo tudi že sedaj
opravlja. Vendar mi je ljubo, da vi še nekaj časa
kot ogledovavec logarjevo ime ohranite. Najboljši
mladenči postanejo lahko ošabni in zanikerni, če
si suknjo z zlatim trakom okinčajo. Moja in vaša
korist je, da nekoliko časa še logar ostanete.“

Logar se zahvali knezu za milostno obljubo
in reče potem: „Pa pri tem je še nekaj druzega.
Moj sin se ima sedaj dobro oženiti — s hčerjo
mojega nekdanjega prijatla, že davno umerlega
logarja Germa. Dekle je nedavno tudi mater
zgubilo in ne vé kam. Ubogo je to dekle, pa
pobožno, pridno, nedolžno in pohlevno, zraven pa
dobro kot angeljček.“

„No, to je prav“, odgovori knez; „to mi je
zeló po volji, da mož, ko snubi, bolj gleda na
nedolžnost in čednost, ko ne denar in bogastvo. Jaz
mu z veseljem dovolim ženiti se in mu dam upanje
na logarsko službo. Naročil bom prec, naj se pismo
naredi.“

Logarjev sin, ki je s strahom stal nekoliko
korakov od njega, pristopi, ko mu oče pomignejo
ter se knezu ponižno zahvali. Kmalo se je tudi
oženil. Mlada, mila žena je hiši prinesla novega
blagoslova; mir in edinost sta stanovala pod streho
dobrega logarja. Stari mož je doživel veselja, da
je mogel vnuke pestovati, in stara logarica se je
pomladila, ko je krog sebe gledala mlade vnučiče.
Hčere starega logarja so živele z mlado logarico,
kakor sestre. Vsi so bili zeló srečni.

Pa kmalo pride nad srečno hišo velika stiska.
Te stiske vzrok je bila neka stara dogodba, ktere
je stari logar že skoraj pozabil. Tisti mladi go-

spodič Zelenko, ki je bil takrat z logarjem na lov
šel, bil se je kmalo na to prederznil, da je šel
sam in brez logarjevega dovoljenja v gozd, ter je
vse, karkoli je videl, brez usmiljenja postreljal.
Logar ga najde v gozdu ter mu reče: „Divji lov
je ostro prepovedan. Če vas, dragi moj gospodič,
lov veseli, pridite kakor doslej, k meni. Rad vas
vzamem seboj in vas na najboljši kraj postavim,
da zamorete streljati, kolikor vam drago. Pa tega
ne smem nikakor privoliti, da v gozdu, meni v
skerb izročenem, po svoji volji gospodarite.“ Pa
mladi gospodič je ravno tako na lov zahajal.
Logar ga zopet najde, pa mu vzame puško rekoč:
„Bog vé, da to nerad storim; pa storiti moram.
Ukaz je oster; ne morem drugače. Če vas še
enkrat vjamem, moral vas bom zatožiti — in dobro
se vam ne bo godilo.“ Verli logar gre tudi do
starega gospoda Zelenkota in ga prosi, naj
gospodiču loviti prepove. Stari gospod je sinu sicer vse
privolil; pa takrat je bil vendar jako nejevoljen,
bal se je kneza razserditi. Grozil je sinu, da mu
ne bo nič zapustil, če bo le še enkrat na lov šel,
razun z logarjem. Pa gospodič je bil že vajen
očetu nepokoren biti. Malo na to zasliši logar strel,
hiti na mesto ter najde mladega Zelenkota pri ubitem
jelenu. Logar ga zatoži. Stari gospod Zelenko je
sam do kneza potoval ter prosil odpuščanja. Knez
odgovori: „Po postavi bi moral gospodič v ječo,
pomilostiti ga vendar hočem; pa če ga še enkrat dobimo,
bo gotovo zapert, in lahko razumete, da si ne
morem jetnika zbrati za svetovavca ali služabnika.“
Stvar je bila tako dognana. Gospodič Zelenko je
pa strašno sovražil poštenega logarja, ter je vedno

hrepenel zmaščevati se nad njim, če je ravno od
takrat že mnogo let preteklo.

Pripetilo se je pa, da knez po kratki bolezni
umré; knezevič naslednik ni bil še dorasel in je
ravno popotoval. V deželi je začasno oskerbnik
vladal in marsikaj se je tu v tem času spremenilo.
Mladi Zelenko, ki je bil sin bogatih in imenitnih
staršev, je postal vikši logar. Ošabno se je
preselil v knežji grad Skalnik, kjer mu je bilo
stanovanje odločeno. Bil je torej sedaj oblastnik
starega logarja; neizrečeno ga je terpinčil in mu
silno nagajal. Neprenehoma ga je grajal, nikoli
mu ni mogel ugoditi.

Mladi knez je pred kratkim vladati začel. Pa
vikši logar Zelenko, ki je bil jako zvit in
zgovoren, je znal pervega logarskega nadzornika, kterega
je mladi knez zelo obrajtal, sebi popolnoma
pridobiti ter je bil do dobrega logarja še bolj ošaben
in še bolj sovražen. „Vi niste več za službo“, mu
nekega dne reče, „priporočil bom pripravnišega
moža na vaše mesto.“ Logar reče: „Prav rad se
odpovem službi. Že davnej bi bil to storil, da mi
je ranjki knez to storiti .dovolil. Moj sin je torej
logar.“ — „Kaj pa!“ reče gospod Zelenko
hinavsko se smejé; „moral bi tudi jaz kaj o tem
vedeti.“ Logar ga je opomnil na knezovo pismo, po
kterem se je smel sin oženiti. „No, no“, zaverne
ga gospod Zelenko ; „to mi je dobro znano.“ Dobro
jo je vedel izviti. Rekel je: „To je le obljuba,
ako se bo dobro obnašal; nič druzega. Človeče
pa ni za nič. Vedel bom boljšega moža najti.“

Zastonj se je sivi logar prizadeval skriti solze.
Spregovoril je : „Ne delajte krivice, gospod vikši

logar! razžaljenega ste se enkrat čutili zavoljo mene.
Ravno zató se morate še bolj varovati, meni
krivico delati.“ — „Kaj“, zavpije gospod Zelenko
in oči so se mu blisketale jeze; „vi sami me
spominjate na svoje sirovosti! Vi sami me domišljujete,
da ste mi vničili edino veselje moje mladosti, ter
me knezu zatožili. Vi ste neotesan ošabnež.
Nikdar niste vikših stanov spoštovali in vedno ste se
le beračunov deržali. Dovolili ste svojemu sinu
oženiti se za ubogo dekle, ki vam ni krajcarja v
hišo prinesla. Lepe denarje ste na potepuhu Tonetu
zavergli. Svojega niste znali oskerbovati, kako
boste ptuje, kako knezovo premoženje varovali?
Pojte, pojte, z vami ni nič! Upam, da bom imel
malo več z vami opraviti in skoraj ne boste več
pred me stopiti smeli.“

Logar odide. „Hm“, mislil si je po poti,
„naj pravi Zelenko, kar hoče. Moji gozdi so v
najlepšem redu. On mi ne more nič škodovati,
naj mi bo sovražen, kakor hoče. Bomo že videli.“
Povedal pa ni o vsem tem svoji družini nič, da jih
ne bi žalil brez potrebe.

Pa kmalo potem, ko je ravno iz gozda stari
mož domu prišel ter na svojem stolu počival, stopi
posel v sobo ter mu izroči pismo od vikše logarske
uradnije.

V pismu je bilo pisano: „Dosedanji logar
Dobravec je že prestar in ne more več svoje
službe opravljati; zatorej naj svojo službo pusti.
Njegov oddelek gozda bo pa začasno sosedni logar
Novograjski oskerboval.“ Da bo kako počitno
plačo ali penzijo prejemal in o sinovi službi ni
bilo besedice v pismu. Le-to je bilo še omenjeno,

da se dosedanji logar Dobravec ne sme prederzniti,
še kaj v gozdu ustreliti ali se pa kje s puško
prikazati, če noče puške izgubiti.

Stari logar odpečati pismo in se zeló
prestraši; roka, s ktero je list deržal, se mu je tresla.
Vendar se je pomiril in list bral svojim, ki so
v sobi razne opravila opravljali. Stara logarica in
njene dve hčeri so strahu obledele; mladi logar
se je pa silno serdil na hudobnega Zelenkota. Mlada
logarica pa je nekoliko časa molčala ter se potem
glasno zajokala. Otroci, ki so se po izbi igrali, so
se tudi jokali, ko so videli, da se mati joka. Vse
je žalovalo. Le stari častitljivi logar je stal mirno
med njimi ter spregovoril: „Ne zabite, da stari
Bog še živi. Ti, stara mati, jenjaj jokati se, in
bodi otrokom in vnukom v izgled, kako moramo
na Boga zaupati. Zoper njegovo voljo nam ljudjé
ne morejo škodovati. To skušnjo nam je On poslal,
gotovo nam bo na korist. Torej pogum naj velja!
Bog je naša mogočna bramba. On nas ne zapusti,
če nas tudi ves svet zaverže. On, dobri, bogati
oče ne bo svojim otrokom nikoli kruha prikratil.
Na-nj bomo zaupali, in ne bomo se bali.“

„Vendar“, djal je dalje, „vendar jaz nie ne
bom opustil, kar mi je mogoče storiti. Jutri
pojdem do kneza. On je ravno tako blage duše,
kakor njegov ranjki oče. On me bo slušal, če je
ravno sedaj, ko je komaj po svojem očetu vladati
začel, z opravili obložen. On je pravičen in ne
bo dovolil, da se stari služabnik, ki je njegovi
rodovini že čez 40 let zvesto služil, z ženo in
z otroki in vnuki zaverže, da bi moral lakote
poginiti. Ti Kristjan! moraš z menoj! Saj sedaj smeva

oba od doma. Šla bova peš. Jezditi ali pa voziti
se bi bilo v sedanjih okolščinah predrago in tudi
ni potrebno. Potrebno obleko za pot lahko v lovsko
torbo shraniva. Pripravite le do jutri vse, česar
nama je treba.“

Stari logar je bil drugo jutro pred dnem že
na nogah in tudi sina je zbudil.

„Predolgo nama bo dneva čakati“, reče; „saj
luna sveti in mi dva vse pote poznava. Pojva!“
Stara logarica je lepo zvila zeleno, z zlatim trakom
obšito lovsko obleko in jo zavila v belo ruto ter jo
potem v lovsko torbo vtaknila. Katra je prinesla
perilo in nekaj jedi za na pot. Mlada logarica in
Liza ste zajutrek pripravljali in ga v izbo prinesli.
Otroci so še sladko spali. „In kedaj se boš
vernil?“ praša stara logarica svojega moža. „Tega
sam dobro ne vem“, odgovori; „pred osmimi dnevi
težko.“ — „ Jutri štirnajst dni bo svet večer“, reče
logarica, do takrat prideš gotovo?“ Če je božja
volja, jutri osem dni“, reče logar. „Pa naj bo
kar hoče, na sveti večer moram pri vas biti.“ —
„Bog daj, da bi bili veseli!“ reče logarica. „Molite
ta čas!“ dostavi logar, „in na Boga zaupajte. On
bo storil, da se bo reč na našo korist obernila.
Vsi spremijo moža do hišnih vrat. Bila je še tema,
še prav nič se ni danilo. V merzli in temni zimski
noči sta neustrašeno dalje stopala.

Vsa družina je bila za ljuba potnika, posebno
za starega očeta v velicih skerbéh. Pervih osem
dni so se vedno tolažili. Ko se je pa potem dan
za dnevom umikal, bili so zeló nemirni, ker je
vreme bilo neprijazno in zmeraj je deževalo.
„Joj“, so djali, „Kristijan, če je ravno junak, bo

moral dosti preterpeti; kako bodo revni stari
oče vse prestali?“ Otroka sta vsak hip pred
duri gledat letala, če oče in stari oče vendar le
enkrat prideta.

Tako je preteklo verh pervih osem dni še
drugih osem v tugi in britkosti. Med tem je kmalo
po odhodu logarjev lovski fant vikšega logarja
uradni list prinesel. Logarica se je bala pismo
odpečatiti; pa vedela je, da ni v njem nič dobrega,
ker je mladi lovec še zaničljivo rekel: „Neumno je
storil stari mož, da je s svojim butcem v stolno
mesto dirjal. Gospod vikši logar vé, kaj dela.
Nič ne bosta opravila. Osramotena se bosta
vernila.“ Vsa družina je pa vsak dan molila, naj
Bog dodeli, da bosta popotnika uslišana pri knezu
in da se zdrava zopet domú verneta! Tudi otroka
sta prostovoljno ž njimi molila.

Osmo poglavje.
Kako se je dalje logarju godilo.

Prišel je v teh žalostnih okolščinah sveti večer.
Danes se je prej potemnilo ko druge dni, ker vse
nebo je bilo s temnimi oblaki zakrito. Burja je
piskala po gozdu v starih hrastih in v visokih jelah.
Zeló je melo in deževalo in od strehe je voda lila,
kakor hudournik, ki skače čez skale. „O moj Bog!“
reče stara logarica skozi okno gledajoča, „še zdaj
ne prideta. Če danes na sveti večer ne prideta,
pripetila se jima je gotovo kaka nesreča. Težko
mi je pri sercu. Tako je vreme, da ne bi človek
psa pred hišo zapodil in potje so jako slabi; vse
se pogrezuje. Oj da bi vsaj prišla, naj bo vse
vse drugo, kakor hoče!“

Zopet odpre okno, pogleda ven in zavpije:
„Hvala Bogu, zdaj prideta!“ Vsi so jima pred
hišo naproti hiteli, vsi so popraševali: „No, kako
se vama je v mestu godila?“— „Upam, da se bo
vse dobro izšlo!“ reče stari logar. „Pa gotovo ste
bili zavoljo naji v velicih skerbéh. Dolgo naji ni
bilo; pa jaz sem na poti opešal in nisem dalje
mogel; in ko sem okreval, narastli so se bili
zavoljo velicega dežja potoki in reke tako, da sva

morala še nekoliko dni čakati. Hvala Bogu,
da sva zopet tukaj.“

Stopil je v hišo, se preoblekel in potem sedel
na stol pri gorki peči. Stara logarica prinese
steklenico vina, dva kozarca in gorečo oljenico.
„Okrepčajta se“, jima reče, natočivši vino; „gotovo
sta krepčavne pijače potrebna. Večerja bo skoraj
gotova.“ — „Dobro!“ odgovori logar pri berleči
luči krog sebe gledaje; „vendar je prijetno zopet
doma biti, kjer same prijazne in vesele obraze
krog sebe vidiš.“

Mladi logar je med tem na tihem svoji ženi
povedal: „Nič ni dobrega ne; najberže bomo
zgubili službo.“ Ta se prestraši in skrivej tudi drugim
naznani. Stari logar vidi, kako so se na enkrat
vsi obrazi premenili in strahú obledeli. „Je že
Kristijan čenčal?“ je rekel; „no, se vé, tu se ne
da nič tajiti. Vse boste slišali; vendar ne žalujte
preveč. Saj se nam je nocoj Zveličar rodil; v tem
veselji moramo vse posvetne skerbi pozabiti; ali
jih pa saj k sercu preveč jemati ne smemo.

„Ko smo zvečer“, tako je začel govoriti, „v
glavno mesto dospeli, šel sem do starega
logarskega svetovavca Vičiča. On je možak, sem si
mislil; on je bil pred mnogo leti moj vikši logar
in moj prijatel. Drugi svetovavci, ki so me
poznali, so vsi mertvi ali pa žive v pokoju. Če se
je ravno tudi gospod Vičič zavoljo starosti
opravilom odmaknil, vendar mi bo najbolj mogel
svetovati. Tako sem si mislil. Verli možak me je res
serčno sprejel Povedal sem mu mojo stvar. On

mi je odgovoril: ‚Vi imate v svojem vikšem logarju
hudega sovražnika, ki imá tu mogočne prijatelje.
On hoče vašo službo nekemu fantinu dati, ki je
bil njegov strežaj, in Vas in vašega sina vedno
prav slabo opisuje Bojim se, da mu bo obveljalo
in da pripravi dobrega Kristijana ob službo.'

„O saj ne bo tak daleč prišlo' sem jaz
odgovoril. ‚Pa terdno voljo imam sam do kneza iti'.
„Storite to', odgovori mi svetovavec Vičič. Jaz
pojdem z vami. Pa sedaj pridete o slabem času.
Gospod ima preveč opraviti. Težko vas bo slušati
mogel. Tudi do najvikšega logarskega nadzornika
in do drugih svetovaveev morate iti. Pa bojim se,
da so vsi preslepljeni.'

„Spoznal sem, da ima svetovavec popolnoma
prav. Marsiktero britko stopinjo sem naredil.
Najvikši nadzornik me je merzlo sprejel in me
kmalo odpravil. Ostali logarski svetovavci so me
ravno tako odpravili; mnogo kislih obrazov sem
videl in preslišal dosti grenkih besed. Pred kneza
pa me niso pustili, ker je ravno pri njem opraviti
imel viši nadzornik. Gospod Zelenko je znal mene
in Kristijana prav zvito opravljati.

„Jaz vam tega ne bom na tanko razlagal,
saj se to tiče opravkov, ki jih vi ne razumete.
Največ, kar zamoremo upati, je preiskava; pa
bojim se, da pride takim v roke, od kterih imamo le
slabo pričakovati. — Pa taki pogovori nam preveč
serce z britkostjo navdajajo in nocoj morajo se
vsi ljudje po celem keršanskem svetu veseliti.
Saj je danes sveti večer; hočemo si rajši spominjati
rojstva našega Zveličarja. To bo našim bolnim
sercem tolažba.“

Ozerl se je na podobo rojstva Jezusovega,
ktero je bil Tone poslal. Visela je v sobi
tam, kjer je prej zerkalo viselo, pokrita je bila
z belim tankim pajčelanom, da se ne poškodova.
Mala vnučiča starega logarja, France in Klara, sta
se že več tednov na božič veselila. Veselo sta na
noge skočila in si obrisala solze od objokanega
obraza. „Babica“, reče mali Francek, „odkrijte
podobo in užgite kakor lani lučico pred podobo,
da se bo prav vidila.“ — „In vi! stari oče“,
spregovori Klarica, „prinesite harpo; zapeli bomo
božičnico, ktero so nas mati naučili.“

„No prav je“, odgovori logar; „zapeti hočemo
božičnico. Pa povejte nam prej, ali se ni nič
posebnega pripetilo, ko nas ni doma bilo?“ —„Nič“,
odgovori logarica; „le eno pismice smo kmalo, ko
sta vidva odšla, od vikše logarije prejeli. Kaj neki
pravi!“ Zapečaten list mu izroči. Logar ga
odpečati — obledi ter reče: „ Gospod, kakor ti hočeš,
tako naj bo!“ Vsi ga prestrašeni gledajo, čakaje
kaj bo. „Kaj pa je?“ praša stara logarica. —
„Iz hiše moramo; iz nje bi bili že iti morali. Vikši
logar zapoveduje, da moramo saj do božičnega
večera iz hiše, da se bo mogel novi logar za
božične praznike v logarsko hišo preseliti. Grozí
nam, da nas bodo uradni služabniki iz hiše
vergli, če ne ubogamo. Čudim se, da še niso tukaj;
vsak trenutek lahko pridejo ter nas iz hiše
pomečejo.“

„Moj Bog!“ izdihne mlada logarica, „zdaj
v tej strašni noči! Ali slišite, kako zunaj nevihta
razsaja, kako dež naliva? Kje bomo streho našli
v dežji in viharji!“ Na stol se je naslonila ter

objela svoja otroka. „Dobri Bog“ je izdihnila,
„usmili se saj teh nedolžnih otročičev. Mladi logar
je stal s sklenjenima rokama tiho pri nji ter je
gledal ves objokan ženo in otroka.

„O moj Bog!“ reče stara mati jokaje, pod
starost nas preganjajo z otroki in vnuki iz hiše.
v kteri sem bila rojena, v kteri so moj oče in moj
ded živeli — o to je strašno! Moj Bog, daj mi
v moji rojstni hiši umreti.“

Katra je na tihem jokala; Liza se je tresla,
kakor jagnje, ktero v mesnico peljejo. Stari logar
pa — imel je visoko plešasto čelo in sivi lasjé
so se mu ob straneh v kodrih vili — je gledal
dolgo časa molče proti nebu; spregovoril je potem
mirno: „Da, moji predragi otroci! skoraj bomo
morali iz hiše. Ne poznam človeka, da nas bi
vseh skupaj pod streho vzel. Razdeliti se bomo
morali. Mislil sem sicer, da bom med vami mirno
svoje stare dni preživel — upal sem, da boste vsi,
kakor ste zdaj krog mene zbrani, krog moje smertne
postelje stali v tej hiši. Bog je hotel drugače —
udati se hočemo v njegovo sveto voljo.“

Pogledal je svoja vnuka ter dalje govoril:
„Serce nam hoče žalosti počiti, ko se ozremo na te
jokajoče otroke. Bog ima še boljše serce do nas.
Ako nam on tako stisko pošlje, ima gotovo
najmodrejše namene z nami. Tudi to žalost bo nam
v veselje spremenil. Ko je terpljenje največe,
mora se na bolje oberniti. Saj so djali naši stari:
Kjer je največa sila, tam je božja roka mila. Že
mnogo svetih večerov smo v tej sobi preživeli,
vzemimo voljno tudi enega žalostnega iz
Gospodove roke.“

„Prav imaš, dragi moj mož !“ reče stara logarica;
„vse hočemo Bogu izročiti in v naši veliki stiski
hočemo se potolažiti. Oh, večkrat sem premišljevala,
kako je bilo Mariji pri sercu, ko je v hlevu prenočiti in
kmalo potem svoje stanovanje zapustiti morala
v temni noči — kakor mi sedaj, ter bežati v daljno
neznano deželo. Čeravno je nje vera živa, nje
zaupanje terdno bilo, vendar mislim, da je solzne
oči imela, ne zavoljo sebe, ampak zavoljo ljubega
deteta. Vem dobro, kako je materno serce!
Bolečine njene so bile gotovo neizmerne. Vsak človek
pa lahko v enake težave pride. Bog sleherno dete
svoje skuša. Tiste stare dogodbe se pri nas
nekako ponavljajo. Pa kdor je Mariji v bornem
hlevu in na poti tolažnike in angelje — vodnike
poslal, tudi nas ne bo pustil brez tolažila. O
pravem času nam bo pomoč poslal.“

Kar na enkrat se zasliši, da nekdo na hišne
duri terka. „Sedaj gredo“, reče stari logar,
„pregnali nas bodo iz te izbe.“ Logarjev sin skoči na
noge, se ozre na puško ter zavpije: „Tega naj ne
poskušajo, da bi moje sive starše, mojo drago ženko,
moje deteta, moje sestre iz hiše pregnali. Pervega,
ki se jih dotakne — — — —“

„O ne, ne moj sin“, odgovori stari oče, „ne
govori teh besed, ki so ti na jeziku. Ne bomo se
ustavljali; nimamo oblasti! Bog je nad nami in
nad njimi. Le on je naša bramba, naše
pribežališče: „Če naše prošnje, naše besede pri možéh,
ki so prišli nas pregnat, nič ne pomagajo, pojdemo
voljno iz hiše in šli bomo, dokler noč prejde, v tisto
gozdno jamo, kjer smo včasi lovci o hudem vre-

menu zavetje našli.—„Oh“, reče in vstane s stola.
„želim, da bi vsak izmed vas z menoj s starim
terpinom reči zamogel:

Na svetu nič me ne skerbi,
V Bogá zaupa serce moje;
Ak nebo, zemlja se zdrobi.
On varje skerbno dete svoje.
Če je pri meni ljubi Bog,
Ne strašim smerti se, nadlog.“

Deveto poglavje.
Nepričakovan gost.

Zopet se zasliši terkanje in še močneje od pred.
„Pojdi Kristijan“, reče stari logar, „in odpri vrata.“
Kristijan uboga. Malo potem stopi lep, imeniten
gospod, kterega niso poznali v sobo, ogernjen je
bil v temno-zeleni plašč, na glavi je imel lepo
kučmo. „To je novi logar“, so vsi prestrašeni
mislili. Tujec je bil pa sam prestrašen, ko
zagleda toliko objokanih oči, toliko bledih lic.
Odkrije se, molči nekoliko trenutkov ter spregovori:
„Ali me več ne poznate?“ — „Glejte“, zavpije
Liza, „Tone je!“ — „Tone!“ reče Katra, „je Ii
mogoče?“ — „Kaj vam na misel pride“, reče stara
mati, „ta gospod je mnogo veči in močnejši od
našega Antona.“ — „Za res, on je“, zaverne jo
Kristijan, „Tone je ! Za božjo voljo, brate, kako
si semkaj prišel? Mislil bi si bil, da si v Rimu,
več sto ur hoda od tod.“ Stari logar si je oči
brisal, kakor da jim ne bi prav verjel, počasi se je
približeval, potem naglo pristopil in Antona serčno
objel. Druzega ni mogel spregovoriti kot: „O moj
sin Tone!“ Dolgo in preserčno sta se objemala.
Zdaj pozdravlja Tone svojo častitljivo rednico,
svojega brata in sestre, poln veselja, da jih zopet

vidi. Tudi mlado logarico in nje otročiče, ki jih
je pervikrat videl, je veselo in priserčno pozdravil.
Kakoršna žalost je pred v hiši bila, tako je bilo
sedaj veselje. Nepričakovano veselje je odgnalo
otožnost, kakor prežene vzhajajoče solnce nočno
temoto.

Še le zdaj začne stara mati tako besediti:
„O Anton! našel si nas v strašno britkih okolšinah.
Saj si videl naše solze, ko si v sobo stopil. Joj,
poslušaj naše stiske.“— „Vse mi je dobro znano“,
odgovori Anton; „bodite potolaženi, dragi starši!
Vaše okolšine so jako dobre. Ravno sem bil pri
knezu. Prav prijazno Vas pozdravlja, ljubi oče!“

„Mene pozdravlja?“ reče stari oče. — „Kako
si do kneza prišel? Tega ne morem razumeti,
Bojim se, da je vse to le vesela sanja.“

„Ne“, odgovori Tone, „to ni sanja, temuč gola
resnica je. Vsedite se na svoj stol, dragi oče in
vi ljuba mati! vse vam bom natanko
povedal.“ Odložil je plašč in še nekaj stolov
pristavil. Veseli starši so ga v sredo med se vzeli.
Ostali so krog njega stali in so ga pazljivo
poslušali. Tone je pripovedoval:

„Naš sedanji milostljivi knez je bil še kot
knezevič, kakor vam je znano, na Laškem.
Nekega dne so mladi umetniki v Rimu svoje podobe
na ogled razstavili. Prišel jih je tudi on ogledovat
in med mnogimi mu je ena podoba posebno bila
všeč. Djali so mu, da jo je izdelal nek mlad
podobar iz njegove kneževine, Anton Frankič. Mladi
knez me dá poklicati, me zeló pohvali ter se do
mene prav milostljivo obnaša. Praša me, kaj
tirjam za to podobo, ter mi še enkrat toliko da, kakor
sem za podobo hotel. Ker je hotel najslavnejše
podobe rimske viditi, moral sem ga večkrat
spremljati; sedel sem večkrat pri njem v vozu in
nekolikokrat sem tudi ž njim obedoval. Pripetilo se je
pa, da so v Rimu več starih podob prodati hoteli.
Knez se z menoj odpelje gledat omenjenih podob.
Prašal me je, kaj jaz o teh slikah mislim, in ker
so mu bile po volji, sklene je kupiti. Dan je bil
odmenjen, kedaj se bodo prodajale. Pa knez ni
mogel tak dolgo ostati, moral je domú potovati,
ker je moral na očetov prestol stopiti. Naročil mi
je torej, naj podobe kupim in skerbim, da mu je
nepoškodovane izročim. Določil je, koliko smem
za-nje dati ter mi denar izročil. To, za-me tako
častno opravilo mi je bilo zeló pri sercu. Bil sem
pa tudi tako srečen, da sem podobe mnogo ceneje

kupil, kakor je bil knez za-nje namenil. Ker sem
vse ogledal, kar v Italiji podobarja ogledovati
mika in ker je ravno ladija odhajala, spravil sem
se s podobami na pot v domovino. Srečno sem
z dragocenimi podobami stopil na suho. Da se ne
bi podobe poškodovale, zató sem za-nje poseben
voz najel ter sem se s tem vozom prec v glavno
mesto pripeljal. Hitel sem na dvor ter se berž
oglasil. Knez je bil ravno odkosil; bil je v svoji
sobi. Berž sem pred njega stopil. ‚Dobro došli
v domovino', reče prijazno knez, ‚kaj dobrega mi
prinašate iz Laškega?' — ‚Podobe', rečem, ‚ktere
sem kupil po povelji Vaše Prevzvišenosti'. — ‚No',
reče knez, ‚koliko ste jih pa kupili?' — ‚Vse', mu
jaz odgovorim. — ‚Vse!' reče knez razveseljen,
,to je izverstno. Pri tej priči je zapovedal, da se
podobe iz zabojev vzamejo in na ogled obesijo.
Tudi jaz sem pomagal. Vse so bile popolnoma
cele in prav nič poškodovane. Kneza je to sila
veselilo. On ima zelo rad lepe podobe, pa jih vé
tudi ceniti. Izročil sem mu pobotnice ali plačane
liste za kupljene podobe. Rekel je: ‚Saj ste, kakor
vidim, mnogo manj potrosili, kakor sem vam bil
dovolil.' Jaz rečem na to : ‚Zapovejte, presvitli knez!
kje imam ostali denar odrajtati'.—,O tem molčimo,
zaverne me prijazno. ‚Jaz sem Vam hvaležen. Ako
ste Vi z menoj zadovoljni, sem jaz z Vami še
veliko bolj. Pa — Vi ste trudni popotovanja in
razprava podob Vas je še bolj upehala. Potrebni
ste počitka.' Zapovedal je, da se mi da soba v
njegovem dvoru.

„Ko sem zvečer sedel v svoji sobi, pride mi
na misel starega logarskega svetovavca Vičiča

obiskati. Saj je bil on edina oseba, ktero sem
razun kneza v stolnem mestu poznal in spominjal
se prav dobro, da Vas je on bivši viši logar
večkrat obiskoval, in da je bil vedno Vaš prijatel.
Prašal me je, kako sem semkaj prišel. Razložil
sem mu vse. ‚Prišli ste o pravem času', reče mi
Vičič ter mi začne pripovedovati, kako se Vam
dragi oče godi, koliko tuge Vam Zelenko pripravlja;
pravil mi je dalje, da ste bili sami v mesto prišli,
da ste se pa nekaj dni pred mojim prihodom domu
vernili in nič opravili. Prec sem hotel h knezu.
,Ne zdaj !' reče svetovavec, ‚to ni prav. Jutri zjutraj
morate zaslišanja prositi. Z vami pojdem. Ta reč
se je tako zasukala, da bomo gotovo uslišani'.
Druzega dne nas je knez berž zaslišal. Začel sem
prec o Vas pripovedovati, govoril sem vneto.
Pripovedoval sem mu, kako sem prišel v vašo hišo
in kaj ste mi Vi dobrega storili. Govoril sem na
tanko. Svetovavec Vičič reče nekolikokrat:
pustite to! Dalje, dalje!' Knez pa se je smehljal
rekoč: ‚Pustite ga, naj govori! Hvaležnost dobrega
sina do rednikov mi je po volji. Bomo že spoznali,
kam to meri.' Prišel sem do gospod Zelenkota in
sem naravnost povedal, zakaj vam tako nagaja in
da bi bil v ječo prišel zavolj divjega lova, da mu
ni ranjki knez preveč milosti skazal in odpustil.
,Ne', zaverne me svetovavec, ‚Vi ste pozabili, da
govorite s knezom. Vladarji niso nikoli
premilostIjivi. Viši logar je bil takrat neskušen mladeneč,
lahko se mu je prizaneslo. — Dalje, dalje', reče
mi knez. Pokazal sem mu pisma, ktere ste mi,
dragi moj oče, v Italijo pisali. Po noči sem je
iz popotnega zavoja izvlekel. Med njimi ni nobe-

nega, da bi ne bili v njem želje razodeli, naj
Gospod blagoslovi svitlega knezeviča, ki je v ravno
tisti deželi bival, kakor jaz. Knez ni le bral
dotičnih verstic, temne, ko me je poprosil privoljenja,
cele pisma.

„Dobro', reče, ‚spominjam se sedaj, da ste mi
na Laškem o verlern možaku pripovedovali; mož,
ki tako piše in ki je tak dobrega sina izredil, ne
more slab človek biti.' Odgovoril sem jaz : ‚Zatorej
mora Vaša prevzvišenost višega logarja kaznovati
in logarjevemu sinu očetovo službo izročiti'.
Logarski svetovavec Vičic me nevoljno pogleda in
reče: ‚Ali se tako s prevzvišenim knezom govori?
Vladarju se ne sme reči: Morate'. — Knez pa reče
smehljaje se: ‚Tako hitro se to ne more dognati,
zaslišati mi je pred tudi višega logarja'. Pomignil
je svetovavcu ter je nekaj časa pri oknu ž njim
govoril. Svetovavec se potem vsede in začne pisati;
knez pa meni reče: ‚Potolažite se, vse se bo na
dobro obernilo'.

„Ko je svetovavec pisal, se je knez z menoj
o podobah pomenkoval. ‚Moj ranjki oče', je djal,
,so mi še precej lepo zberko zapustili. Radoveden
sem, kaj Vi o njej porečete. Pa vse podobe se
morajo popraviti. To delo izročujem Vam. Ga li
hočete prevzeti?' — ‚Serčno rad', sem odgovoril;
,pa še le po božičnih praznikih. Na sveti večer
sem jaz svoje drage starše pervikrat videl; na
sveti večer je moram zopet videti, posebno ker
so v tak žalostnem stanu in ker jih z veselo
novico razveseliti zamorem'.—,To je spodobno!' reče
vladar, ‚hvaležnosti do staršev se rad umaknem'.

„Med tem je svetovavec pisanje dokončal in
ga knezu izročil. Knez se je podpisal. ‚Pozdravite
mi svojega dobrega rednika', mi reče, ‚in recite mu,
naj ga nič ne skerbi'.

„Kako prosto ste vendar s knezom govorili',
reče mi svetovavec Vičič spremljaje me v mojo
sobo. ‚Vedno sem Vas opominjal, pa niste nič
porajtali. Vaša ljubezen do rednikov Vas izgovarja.
Pa saj je ravna pot najkrajša'. Prašal sem potem
svetovavca, kaj je ž njim knez govoril in kaj mu
je pisati zapovedal. Po dolgih prošnjah mi je
vendar razodel, da je knez rekel: Skoraj bi me
bili v krivično djanje zapeljali. Tam je ukaz,
v kterem na mestu starega logarja druzega
umestujem. Sumljiva se mi je stvar zdela; nisem hotel
torej precej podpisati, čeravno so se terdno nadjali.
Stvar bom bolj na tanko preiskoval. Svetovavec
je moral pisati poseben ukaz do višega logarja,
n. pr. tak: ‚Njih prevzvišenost svitli knez so
doznali, kar jih je jako razžalilo, kak gerdo se viši
logar do vrednega logarja Dobravca obnaša;
naročuje se torej višemu logarju, da nima nikakor
starega logarja ali njegovega sina nadlegovati'.
Ukaz je moral svetovavec po posebnem poslu
Zelenkotu poslati. Rekel je knez: „Veliko mi je
na tem, da se staremu poštenjaku mir ne kali.
Vičič mi je še naročil, naj Vas pozdravim in Vam
povem, da bo preiskava, ki jo bo knez naročil,
gotovo Vam v korist in sin Vaš bo gotovo
logar“.

Stari logar in vsi so si med pripovedovanjem
večkrat solze brisali. Zdaj pa vstane, Toneta
objame, odkrije podobo Jezusovega rojstva, ter se
ozré proti nebu rekoč: „Zapojmo angeljsko pesem:
„Slava Bogu na višavah in mir ljudem, ki so
dobre volje.“

Deseto poglavje.
Božična smreka.

Tone je končavši svojo pripovest prav skerbno
popraševal, kako se godi ljubim staršem. Težko
mu je bilo pri sercu, ko je videl, kak sta se oba,
odkar jih ni videl, postarala. Sivi lasje in globoke
brazde na njih obrazih so ga skoraj do solz
ganile, vendar je to pazljivo skrival, da jih ne bi
žalil. Jako se je pa čudil, ko je svojega brata
Kristijana in sestri Lizo in Katro videl v najlepšem
cvetu življenja. Kristijanova otroka je prijazno
poklical.

„Moj Bog“, reče, „tako čas beži. Pred
dvajsetimi leti smo bili jaz, Kristijan in Katra otroci,
kakor ti; Liza pa še manjša. Zdaj sta ta otroka
na našem mestu.“ Dolgo je prijazno gledal otroka
ter spregovoril: „No, ali ste že prejeli božične
darove?“ — „Ne!“ reče Francek. „Viši logar nam
je veselje vničil; on je drugi Herod.“ Mati ga
okregajo, zakaj tako govori. Klarica pa reče:
„Anton! tebe je gotovo kak angelj sem poslal.
Ali si nam pa kaj prinesel za božični darek!“ —
„Prinesel sem vam“, reče Tone, „nisem na vas
pozabil. Le počakati morate, dokler se moj voz
pripelje. V njem je vse.“ Otroka sta bila s tem
zadovoljna.

Vsedli so se potem za mizo. Pa teč so
govorili, kakor jedli. Po večerji so šli otroci spat;
ostali so pa še dolgo časa kramljali.

„Ljubim otrokom“, reče Tone, „moramo jutri
še posebno veselje narediti. Postavili jim bomo
božično smreko. Kakor je namreč v nekterih
krajih navada jaslice napravljati, tako postavljajo
v drugih smreke ali božične drevesca. Kristijan
se mora zavoljo svojih otročičev potruditi in iz
gozda mlado jelko prinesti. Kar je potrebno, da
se drevo ozaljša, za tô bom že jaz poskerbel.
Pustil sem voznika, čigar konja sta skoraj
omagala, v Jesenovem in sem hitel peš čez hrib in
plan do vas; jutri zgodaj pride voznik s popotno
skrinjo in z dragimi rečmi za menoj.“

Prav zgodaj prihodnjega dne so že odrastli
prav pridno postavljali in kinčali božično smreko,
otroci so pa še sladko spali. Mlada lepa hojica
je stala v voglu med oknoma.

Ko so vse iz voza izložili, odpre Tone veliko
škatlo, polno reči za otroke. Obesil je male
darove — lepo sadje, prijetne sladkarije, pisane
košarice polne sladkih jedric, venčike umetnih cvetlic,
ozaljšane z belo-modro-rudečimi trakovi, in lepe
igračice na drevo. Pripel je tudi na drevo 24
voščenih lampic. Lepo jih je obesil na vejčice,
da so drevo razsvitljevale. Ko je bilo vse
napravljeno, zbudili ste Katra in Liza otroka. Pa
Anton reče : „... Prej ne smeta priti, dokler svečic
ne prižgem in dokler mati ne pokličejo.“

Ko sta otroka božične darove imenovati slišala,
ni se jima več spalo. Niso ju mogli berž obleči.
Mati vendar le zakličejo: „Zdaj, zdaj!“ Skočila
sta berž v sobo — pa na vratih sta stoje stermela,
bliščala ju je svitloba. Besedice nista mogla ziniti,
ko sta zagledala nenadoma tako krasoto. Čudila
sta se krasnemu, v čarobnem blišču se bliskajočemu
drevescu. Zelene svitle vejice, lučice, ki so se
med njimi, ko zvezdice blisketale, rudeče jabelka,
zlato-rumene hruške so se jima zdele prečudne.
Nista vedela, ali bdita ali pa sanjata. Prevesela
zavpijeta: „Kak lepo, kak zalo!“

Francek reče: „Tacega drevesca, tak lepega
in po zimi polnega sadú, ga ni v vsem našem
gozdu.“

„Se vé“, reče Klarica, „take drevesa rastejo
le v raju, ali pa samo v nebesih. Kaj ne mati,
božično detice nam je to drevó poslalo?“

„Tako, kakor tu stoji ravno ne. Vendar pa
vama je Kristus, ki je nekdaj ko dete v jaslih
ležal, in ki sedaj v nebesih kraljuje, to veselje
pripravil“, rekó mati.

„Da nam ni on rojen, nič bi ne vedeli o
božičnem veselji in o božičnih darovih.“

Otroka rečeta: „Prav rada ga bova imela in
ga ubogala. On je res zeló dober in ljubi otroke.
Takega veselja, kakor nam ga je on dodelil, ne
vživa nihče na svetu.“

Babica reče: „Res je, odrasel človek ne
zamore takega veselja vživati, kot vi otroci.
Nedolžni otročiči so najsrečnejše stvari na zemlji,

njih veselje je nedolžno in öisto. Bog vas ohrani
nedolžne in dobre!“ — „Joj“, oberne se do odraslih,
„veselje naše grené pogostoma skerbi in nadloge,
hrepenenje po posvetni časti, skopost in druge
strasti, velikokrat tudi nepokoj vesti. Zatorej je
izrek Zveličarjev lep in resničen: „Če se ne
spremenite in ne postanete otrokom enaki, ne morete
iti v nebeško kraljestvo.“

Stari oče rekó: „Navada postavljati božično
smreko, mi je všeč. Pametno in modro so ravnali
naši dedje, da so si prizadevali, lepe keršanske
praznike otrokom vesele napraviti. To otročje
veselje je vzrok, da so jim Gospodovi prazniki
ljubi in častiti in pripravlja njihove serčica,
radovati se nad zveličanjem, ktero je vesoljnemu svetu
došlo. Odslej bo vsako leto o božiču v tej hiši
ljubim otročičem božično drevo zelenelo. Da-si
ravno ne bo tak krasno ozaljšano kot letos,
vendar je bo veselilo. Malo je treba, da se otrokom
veselje napravi: nekoliko jabelk, hrušk, pozlačenih
orehov — ako se boljšega nima — pa je dovelj. Saj
gotovo se ne bo nobenemu škoda zdelo, če velja
otrokom nedolžno in koristno veselje napraviti.
Prepričan sem, da nam bo božično drevo pri odreji
otrok dobro služilo; večkrat saj nam bo šibo
nadomestilo. Otroci, ki so enkrat božično drevo videli,
gotovo se bodo celo leto na-nj veselili in se gotovo
ustrašili besed: „Ako ne ubogate, ne bo vam
postavljeno božično drevesce! Bolj bo to pomagalo,
ko šiba.“

Starši otrôk, pa tudi ded in babica sta se
Tonetu zahvalila za veselje, ktero je otrokom in
vnukom pripravil. „To je malenkost“, reče Anton,

„ktera ni vredna, da je omenimo. Prositi Vas pa
moram, da tudi Vi nekaj malega za božični darek
od mene sprejmete. Sedaj je odperl svojo skrinjico,
ki je v kotu stala. „To skrinjo ste bili Vi meni
napolnjeno na pot dali“, je djal, „prav in pošteno
je, da je vam prazne ne vračam. Stari logarici
je daroval dragocene kožuhovine in svile rekoč:
„Saj je dolžnost dobrih otrok v hudi zimi staršem
gorke obleke preskerbeti.“ Mladi ženi in dekletama
je izročil svilnih zavratnih rut in robe za oblačila
in druzega ženskega lišpa. Mladi logar je prejel
krasno dvocevno puško, ktera je imela lep orehov,
s srebrom okovan deržaj. „Vi, dragi oče“, reče
Tone staremu logarju, „ne smete več na lov
zahajati; odpočiti se morate mnogih težkih dni.
Potrebni ste v svojih starih dneh krepčavnih
stvari. Tista pletenica tam je polna steklenic
starega hrovaškega vina. In to Vam je kupica(glažek).“
Izročil mu je sreberno, od znotraj krasno pozlačeno
kupo. Od zunaj na kupici so bile besede v
oljkinem vencu zapisane: „ Predragemu očetu Miroslavu
Dobravcu v spomin svetega večera l. 1740, izročil
na sveti večer 1768 njegov hvaležni sin Anton
Frankic.“ Stari logar objame Toneta s solznimi
očmi. Pa Tone mu je na verh še izročil mošnjo
denarja rekoč: „Vi dragi oče ste mnogo z menoj
potrošili. Ne bi bilo prav, da zavoljo mene svoje
otroke in vnuke poškodovate.“ Blagi starček se je
začudil ter ni hotel denarja sprejeti. Pa Tone reče:
„To ni dar. Svitli knez me je tako obdaroval; in
dar me še bolj veseli, ker zamorem ž njim stari
dolg, kterega nikoli ne zamorem popolnoma
poplačati, saj nekoliko poravnati.“ Vsa družina se je

silno čudila. Stara logarica pa reče: „O Anton!
kdo bi si bil tistega svetega večera, ko si ti
najpervo v našo hišo prišel, mislil, da nam boš enkrat
tak vesel božični večer naredil, da nas boš po
priprošnjah pri svitlem knezu iz take stiske rešil
in nam vse, kar smo ti storili, tak obilno povernil!“
— „To vse je Bog storil“, odgovori Anton, „On
me je pripeljal v vašo hišo da je na-me in na vas
svoj blagoslov izlil. Slava njegovemu imenu!“

Tone reče: „Dovolite mi, da prec odidem.“—
„Zakaj, kako?“ zavpijejo vsi. Tone odgovori:
„Peljal se bodem sedaj do gosp. Dejakoviča.
Upam, da bom tam pri božji službi in da bom
verlega svojega učenika razveselil, ker se me ne
nadja; jutri se bova semkaj povernila. Božične
praznike in vse dneve celega leta hočemo prav
dobre volje preživeti.“— Vsi so spremili Toneta do
lepega zapertega voza. Na večer prihodnjega
dne dojde Tone s svojim učenikom; in stara
logarjeva hiša v temnem gozdu je bilo stanovanje
najsrečniših ljudi.

Kar je vredno, da se še omeni iz Tonetovega
življenja je na kratko to-le. Prosil je Tone
starega logarja in njegovo ženo, da mu dasta v zakon
svojo hčerko Lizo. Oba sta z veseljem privolila.
„Oh Liza“, reče stara logarica, „takrat ko si
Tonetu jabelko dala v božični darek, takrat si ne bi
bila mislila, da te on kedaj svojo nevesto pred
oltar popelje.“

Do ženitovanja je bilo tako veselo, da malo tako
veselih dni v logarjevi hiši. Tone si je pa kupil

v stolnem mestu hišo; vedno je imel mnogo dela,
ker je bil visoko cenjen umetnik. Živela sta z
Lizo v lepi složnosti.

Prihodnje pomladi pride knez nenadoma s
starim logarskim svetovavcem Vičičem in še z
nekim drugim razumnim možem na knežji grad
Skalnik. Viši logar se prestraši nepričakovanega
obiskovanja. „Vi se niste ravnali po mojih
zapovedih“, reče mu knez. „Vaše sporočila so me
zapeljale, da sem mislil starega logarja odstaviti
in mladega na prav slabo logarsko službo
preložiti; ali tako nečloveško delo: družino iz hiše
izgnati, ni bila moja volja. — Pa oglejmo prej
gozde.“

Oddelek višega logarja je bil silno
zanemarjen. „Na listinah, ki mi jih je pošiljal“, djal je
knez, „je bilo vse v redu. Vse je bilo tako lepo

pisano in čertano, ko naslikano. Pa v gozdu smo
drugače našli. Na nekterih mestih je gotovo
več lesa bilo. ko ga je on v računih zaznamoval.
Ta človek me je gerdo goljufal.“

Viši logar je na sosedne fužine mnogo derv
prodal, ki jih pa knezu ni vrajtal. Ker je potratno,
skoraj po kneževo živel, zapravil ni le svoje
premoženje in se v velike dolge zakopal, temuč tudi
knezu je krivično služil. Knez ga odstavi ter
obsodi, da mora stroške poverniti. Ubogi gospod
Zelenko je odslej živel na svojem malem, zeló
zadolženem gradiču v revščini.

Oddelek starega logarja je našel knez v
najlepšem stanu. Prišel je sam v njegovo hišo, ter
staremu možu svojo zadovoljnost razodel. Vsa
družina se mu je morala pokazati, in z vsacim je
prijazno govoril. Preden zasede vranca, ki ga je
sluga pred hišo deržal, reče logarjevemu sinu:
„Sedaj si logar; še zanaprej se mi verlo obnašaj!“
Staremu logarju pa reče: „Vi ste že priletni, pa
še niste tisti nezmožni starec, kakoršnega mi Vas
je Zelenko popisoval. Pri svoji starosti ste še
dosti krepki; ne morem Vas še iz službe pustiti.
Razumeli me boste, ko Vam rečem: Z Bogom,
gospod viši logar!“

Kazalo.

• Pervo poglavje: Božična pesem . . . . . 3
• Drugo — Kdo je bil ubogi Tonček? . . . . 11
• Tretje — Verla logarjeva družina . . . 20
• Četerto — Kako se je Tonetu dalje godilo . . 27
• Peto — Božični dar . . . . . 36
• Šesto — Lepa podoba deteta Jezusa v jaslih . 41
• Sedmo — Logar v nesreči . . . . . 49
• Osmo — Kako se je dalje logarju godilo . . 57
• Deveto — Nepričakovan gost . . . . 64
• Deseto — Božična smreka . . . . . 72