STRIC TOMAŽ
ali
ŽIVLJENJE ZAMORCEV V AMERIKI

od

HENRIETE STOWE.

Svobodno za Slovence zdelal

J.B.

S 6 podobami.

V CELOVCU 1853.

Natisnil in na prodaj ima Janez Leon.

KAZALO.

Stran.

• Uvod . . . . . . . . . . . . . . VII
• I. Poglavje. Ljubezen v sužnosti . . . . . 1
• II. Poglavje. Beg . . . . . . . . . . 15
• III. Poglavje. Materna britkost in serčnost . . 26
• IV. Poglavje. Nekaj iz življenja robskega tergovca 29
• V. Poglavje. Imeniten gospod . . . . . . 52
• VI. Poglavje. Rešenje . . . . . . . . . 69
• VII. Poglavje. Veselje . . . . . . . . . 83
• VIII. Poglavje. Žalost . . . . . . . . . 106
• IX. Poglavje. Zedinjenje in vesel izid . . . 148

UVOD.

Nobene bukve v sedanji dobi niso toliko pozornosti
obudile, po nobenih niso toliko popraševali, ter jih
prebirali, kakor tako zvane: „bajta strica Tomaža,
ali življenje zamorcov v Ameriki.“

Spisala jih je neka Angležnja, z imenom Beher
Stowe, ki v Ameriki živí, in ki je vse tamošnje
dobro opazila. V kratkem času so bile nagloma v
vse znamenite jezike prestavljene, in po več tisuč
iztisov med ljudstvo razširjene. Tako se že tudi dobé
v mnogo slovanskih jezikih. Eni se čudijo nad zares
lepo povestjo, ki nam pravo kerščansko ljubezen
predstavlja, drugi nad nenavadnimi dogodki, ki so tako živo
popisani; vse bo pa gotovo v serce zabolelo, brati ali
slišati od muk, terpljenj in krivic, ktere morajo ubogi
zamorci terpeti v deželi, ktera se baha, da je nar
svobodniši na zemlji.

Tudi v našem jeziku jih podamo dragim
Slovencem, po nemškem predelane in našim nameram
primerjene. Ni sicer pri nas sužnjih zamorcov, tudi bo
še menda marskteremu neznano, kaj je sužnost, in
kako strašno je iz domovine pregnanemu in pod tuje
obnebje kakor živina prodanemu biti; zatorej bo
gotovo vsacega mikalo zvediti tužno in omilovanja
vredno stanje sužnjih v vsih razlikah, njih domače
življenje, njih ljubezen in vdanost do svojih; potem
kako jih kupujejo in prodajajo, lovijo in grozovito
terpinčijo, in kako reveži med nar strašnejimi mukami

voljno terpé — vse to je v sledeči povesti z živimi
barvami kratko popisano. Sama spisateljca tako
govori: „Nič bolj žalostnega, nič bolj tugopolnega se
ne more popisati, povedati ali zmisliti, kar bi podobno
bilo temu, kar se vsaki dan in vsako uro na bregovih
atlanskega oceana, pod varstvom amerikanskih postav
in med kristjani godi.“ Zares kdor še ni bil tam in
ni z lastnimi očmi terpljenj in nadlog vidil, v kterih revni
zamorci zdihujejo, brez tolažnika, brez posrednika,
obsojeni k vedni sužnosti, ne bo lahko spoznal njih
nemile osode in nar britkejšega stanja, v ktero
zamore človek po hudobii in sebičnosti samopašnih ljudi
priti! — —

Zedinjene deržave severne Amerike obstojé iz
27 posameznih deržavic, ktere so v eno zvezno
deržavo zedinjene. Zmed njih je 15, ki po postavi
sužnje imajo, ali za poljodelstvo, ali za delavšnice in
sladkornice. Po splošnem računu pride na 3 svobodne
že en sužnji; sploh pa štejejo blizo 4 milijonov
sužnjih in 12000 tacih gospodarjev, ki sužnje imajo. —
Kraj pa, kjer se je povest godila, so dežele Kentuki,
Ohio in Luizjana (Louisiana), ki ob rekah Mizisipi in
Ohio ležé in se precej deleč razprostirajo. —
Tergovci, ki s sužnjimi kupčujejo, so sploh neusmiljeni;
sužnji jim le velja kot stvar, ali kot drugo blago ali
živinče; nič ne pomislijo, da je človek, da ima
neumerjočo dušo, in da je tudi za dušno in telesno
blagostanje skerbeti treba. Sužnji so brez vsih pravic;
kar gospodarju dopade, to zamore ž njim storiti. Na
somnjih kupčujejo s sužnjimi, kot z živino. Serce se
mora zjokati, viditi, kadar ženo od moža, deteta od
staršev ločijo, brez nar manjšega upanja, se še kdaj
v življenji viditi! Še to, kar narava da, jim je vzeto!
Oh nemile osode! Res je, da je še tudi semtertje kak
dobromisleč gospod, ki s svojimi sužnjimi človeško
ravna, jih podučuje in k lepemu namenu pripravlja

— ali sreča je nestanovitna, gospod umerje, in sužnji,
kterim se je dozdaj dobro godilo, kteri so bili z vsim
preskerbljeni in v kerščanskem nauku podučeni,
pridejo v kremplje grozovitih trinogov, ki jih odirajo,
tepejo in mučijo, da mora človek zares posebno od
zgorej podpiran biti, da ne omaga.

Taka se je tudi Tomažu godila, po kterem se
cela povest imenuje. Malokdo bo menda tolikrat
nestanovitnost in nečimurnost sreče skusil, kot ravno
on; toda z božjo pomočjo in serčnim vojskovanjem
se nar hujši premaga, kar on v vsih razmerah
življenja zadostno spričuje. — Koliko revčikov pa še
zdihuje v nevednosti, v neznaboštvu, in se trudi živini
enako, ki nima pameti! Ne poznajo dobrotljivega
Boga, ki jih je vstvaril, ne Odrešenika, ki jih je
odrešil, in tudi zanje svojo drago kri prelil, ne sv. Duha
in sv. kerščansko katolško cerkev, v kteri bi se
zamogli večno zveličati. Tega jim neusmiljeni trinogi ne
privošijo, ker sami niso nič bolji; zakaj ako bi
cerkev poslušati hotli, bi bili mahoma drugači. Spoznali
bi, da smo si vsi bratje, da je vsim eden in tisti
namen, cilj in konec, da pred Bogom ni razločka ne
stanov, ne barve, ne imenitnosti, bogatije in beračije.
Revnim Afrikancom bi potem dali, kar jim gre. Ne
preganjali, ne sovražili in stiskali bi jih potem več,
temuč vzajemno bi vsak po svojem pripomogel, da
bi bil skorej le „en hlev in en Pastir.“

Kakor sim rekel, pri nas ni sužnosti in sužnjih
v pravem pomenu te besede; vender pa če natanko
prevdarimo, se nam druga misel vrine. So, žalibože!
in veliko je tacih med Slovenci, ki, čeravno niso
Afrikanskega plemena, vender še časi veliko od
sužnjih terpeti morajo. Kako je to mogoče? to ne more
biti, slišim marsikterega reči. Da, res je! gola resnica!
Vzemimo v misel in spreglejmo le nekoliko resnični
stan žene, ki ima hudobnega moža, ki se cele dni

po kerčmah klati, popiva, dušo in truplo pogubljuje,
domá pa njo, otroke in posle stradati pusti, pretepa
in nori, da ni nikoli pokoja, kakor v peklu! Ali ni
to strašno hudo? In nasproti, v koliko nevoljo in
nesrečo pripravi malopridna in razujzdana žena moža
in družino, ki namesti da bi blagostanje množila in
hišo podpirala, jo le spodjeda in spodkopuje, da v
kratkem vsi na beraško palico pridejo. Da bi jih ne
bilo tacih žen ! Ali vsakdanja skušnja nam jih
zamore k grozni žalosti veliko našteti. Ravno tako imajo
starši dostikrat pri svojih otrocih pravo peklo, ker
eden druzega čerti in spod nog spraviti želi. Gorje
pa hiši, kamor se je enkrat nemir vgnjezdil! Narveč
nesreč pa ostudna sebičnost sabo pripelje; kjer gre
za dobiček, za denar, in svoj žakelj in trebuh polniti,
tam ni mirú in ga ne bo, ljubezen zgine, „ona, ki
vse preterpi, vse veruje, vse upa, vse prenese. O, ko
bi si že vender tudi deželska in duhovska gosposka
roko podale in bi se zedinile, „z združenimi močmi“
blagor svojih podložnih večati, ter na viši stopnjo
povzdigniti! Zastonj postavim, duhovni pridigujejo in
opominjajo treznosti, ako vlada ne bo na noge
stopila in prevelikemu zdelovanju žganja in druzih
nepotrebnih pijač v okom prišla. Ali se more toliko
žita sožgati in tako pijančevanje množiti, širiti in
podpirati? Ali bi ne bilo bolj prav, o dobrih letinah
na slabe misliti? kar žita ostaja, ga enako
Egiptovskemu Jožefu spraviti in tako deželo o času draginje,
kar Bog obvari, nar strašneji smerti gladu oteti.
Poskusite to in verjemite mi, da bo kmalo drug obraz!
Res je, da dobra pijača zmerno zavžita ne škoduje,
marveč še celo k zdravju pomaga; ali brezskerbni in
priprosti, ker le bolj za sedajnost živi, si ni tega
zmiram svest, pije in pije, kadar mu več ni treba,
in zapije zemljo, zdravje in dušo. Nikar tedaj dolzega
odlašanja in čakanja, da bi se pijanec spreobernil,

kadar se bo v jamo prebračal! Pred pomagajte! Tudi
to skušnja uči in je eden poglavitnih vzrokov sedanje
grozne sužnosti. Tudi poslom se v več krajih hudo
godi. Nemila osoda jih tare od dne njih rojstva do
smerti — neprenehama versta tug in britkost!
Brezdušni gospodar se ne zmeni ne za njih dušno ne za
njih telesno stanje. Da mu le ko živina delajo, je pa
prav. Vse drugo mu ni nič mar, ali kej v cerkev
hodijo, ali kej molijo in kerščanski nauk znajo, ali
se okoli klatijo, ali doma spe itd. itd. Gorje pa tudi
poslu, ki v taki hiši ali pri tacih ljudeh biva —
dober bo pohujšan, hudoben pa je od dne do dne bliže
brezna, od kterega bo kadar si bodi nevede in
nehote požert. — Iz tega kratkega narisa lahko vsak
priprosti Slovenec Amerikansko ali Afrikansko, ali
ktero si bodi sužnost razumi; kar se tam redoma in
po postavah godi, je tukej neredno in kradoma, in
bo toliko hujši, kolikor bolj se bodo grešne navade
vpeljevale, zakaj v grehu je sužnost!

Nisim pa sledeče povesti zato spisal, kakor da
bi take trinoge spreoberniti mislil, temuč moje nar
ljubši in obilniši plačilo bo to, ako bo kteri s to
prigodbo napeljan, v okrožji svojega znanstva takim
revežem s besedo in djanjem pomagati in njih nemilo
osodo po vodilu kerščanske ljubezni polajšati.
Marsikdo se še semtertje najde, ki ima voljo in zmožnost
pomagati, pa ne ve kam in komu? Oh, tam unkraj
morja je dosti nesrečnih bratov in sester, ki vedno
zdihujejo in pomoči prosijo in kterim je ravno zdaj
nar lože pomoči, ker so tam naši serčni in s Duhom
božjim napolnjeni rojaki luč sv. vere prižgali in
temeljni kamen postavili. Pomagajte tedaj, hitro
pomagajte, zakaj kdor koj da, kakor pregovor pravi,
dvakrat da. In čeravno se ne more vsak osebno misjona
vdeležiti ali veliko dati, naj si pa na kak drug
način ta zares blagi namen podpirati in doseči prizadeva,

ker sv. pismo veli: „Kdor da čašo merzle vode
enemu teh nar manjših v imenu učenca, zares rečem
vam, ta ne bo zgubil svojega plačila.“ Vsim naj bo
pa mar svojih domačih in tujih bratov sreča in
blagostanje! —

H koncu moram še povedati; da v Ameriki
otroke od belih in mulatinj Kadronce in od belih in
Kadronk Kinteronce imenujejo. Ti razloček tako dolgo
veljá, dokler ni zadnja kapljica Afrikanske kervi
zginula. Mulati so rujavo — rumenkaste barve. Kadronci
že se celo malo malo po barvi od Evropejcov
razločijo, še menj pa Kinteronci. Toda robski tergovci
imajo to v čislih; dokler je še kakšna materna
lastnost zaznati, ostane otrok sužnji, čeravno bi še
toliko nasprotnih vzrokov bilo. —

Pojdi tedaj knjižica med drage Slovence in
obrodi obilno dobrega sadú. Z Bogom! —

1. POGLAVJE.
Ljubezen v sužnosti.

Vizhodni strani Kentukijske deržave ste ne
deleč saksebi dve veliki kmetii, kterih posestnika sta
se pred nekaj leti Šelbi in Haris imenovala. Oba sta
imela precej sužnjev, ki so se s poljedelstvom pečali
ali pa domače dela opravljali.

Ta dva moža sta si bila bodisi v značaji, bodisi
v premoženji zelo različna. Haris je bil sicer bogat,
dober gospodar, toda nenavadno sebičen, ter je terdo
in neusmileno s svojimi sužnji ravnal. Šelbi je bil
tudi nekdaj premožen, zdaj je pa zavolj veliko
davkov in druzih neprevidenih nesreč zelo v dolge
zabredel, brez vedenja s čim in kdaj bi jih zamogel
poravnati. Razumna in dobra njegova žena bi mu
bila lahko iz nadlog pomagala, ko bi jej bil le kej
potožil in nesrečo razodel; pa se je je bal, ali
sramote voljo, ali pa da bi je ne bil preveč ostrašil. Bil je
pa tudi s svojimi sužnjimi jako dober in milostljiv,
ter jim je sploh veliko dovolil in odpustil, česar bi
drugi gospodaiji nikakor storili ne bili. Zato so ga
pa tudi zelo grajali in čertili. Prav za prav mu je

bila neka nestanovitnost prirojena, da se ni mogel
tako moško obnašati, in v tem mu je bil njegov sin
Jurček ravno nasproti, ki je že, čeravno zelo mlad,
moško stanovitnost in krepost razodeval, ter svoji
materi podobniši bil.

Imel je med sužnjimi enega černca ali zamorca
z imenom Tomaž, ki je bil z eno besedo reči dobra
poštena duša. Bil je že dolgo per njem, ter kakor
oskerbnik z nar vekšimi rečmi v gospodarstvu
opraviti imel. Zmiram je svoje dolžnosti redno zverševal,
zato pa od svojega gospodarja zelo čislan bil. Vse
mu je zaupal, ker je dobro vedel, da mu ni bil
Tomaž nikoli nezvest, ali kako drugače nepokoren.
Enkrat ga pošlje v opravilih v Cincinati, ter mu v ti
namen 500 dolarov, to je po našem 132 gld. sabo
da. „Tomaž!“ mu reče, „zaupam ti, ker vem, da si
kristjan; — prepričan sim, da me ne boš goljufal.“

Tomaž se zares po doveršenem opravilu koj verne
in se v vsem opraviči. Še le potem je Šelbi zvedel, da
so ga prijatli in drugi prosti ljudje nagovaijali, da bi jo,
popustivši svojega gospodarja, v Kanado pobegnil, ali
Tomaž jim reče: „Zaupal mi je gospodar denar in
vse, nočem ga goljufati, zvesto čem zmiram ravnati.“
Kak drug menj zvest in pobožen bi bil gotovo pri
tako mikavnem stanji vbežal, da bi ne bilo duha ne
sluha za njim. Toda zvesti Tomaž, čeravno suženj in
zelo stiskan, je vedno pot pravice hodil, ter se
sčasoma svojemu gospodarju tako prikupil, da ga je
sklenil, berž ko bo premoženje bolje uravnano,
oprostiti.

Tomaž je bil tudi oženjen in oče 3 otrok.
Njegova žena mu je bila v vsem enaka in tudi, kakor
dobra in spreumetavna kuharca in gospodinja zelo
čislana. Imenovala se je Kloa. Med sabo so jo le
„teto Kloo“ klicali, moža pa „strica Tomaža.“

Tomaž je bil terdne postave, čverst in
neutruden delavec, vedno zmeren v jedi in pijači. Žganja
in druzih enacih škodljivih pijač ni nikoli pokusil.
Popolnoma novo živlenje se je pa zanj začelo, ko je v
vodi in v sv. Duhu prerojen, keršansko — katolšk
kristjan postal; rad je v cerkev hodil, molil, ter se vsih
sredstev matere katolške cerkve v zveličanje posluževal.
Tako mu je bilo mogoče, se v božjo voljo vdati, se
serčno zoper svetnega zapeljivca bojevati, v vsih
razmerah življenja, v vsih britkostih in težavah sužnosti
voljno terpeti, dobro delati, ter si zakladov za
večnost nabirati.

Bival je s svojo družinico v majhni pa čedni
bajtici zraven krasnega doma svojega gospodarja.
Zvečer po dokončanih težavnih delih se je še
nekoliko v branji in pisanji vadil, potem pa s svojimi in
druzimi pobožnimi sužnji molil ter se s vsimi
dobrotljivemu Bogu v varstvo zročeval. Vedno so tudi kake
Očenaše za druge zmolili, posebno pa za Šelbitovo
rodovino. — Tako mu je več let v zadovoljnosti,
domačem miru in pokoji preteklo. Bil je srečen,
čeravno suženj, vsaj mu ni vest ničesar očitala! Toda
kmalo se je njegovo veselje v grenko žalost
spremeniti moralo.

Kakor Tomaž med moškimi sužnji, se je Špela
med ženskimi nar bolje obnašala. Bila je Kadronka,
divne lepote. Devet let staro je Šelbi v
Novem-Orleanu kupil, ter jo svoji ženi zročil. Kakor lastna
mati je ona odsle zanaprej za njo skerbela, jo v
kerščanskem nauku podučevala, v ženskinih opravilih
vadila, ter sploh h pobožnemu življenju napeljevala.
Bila ji je ne kot sužnja, ampak kot prijatlica, ter
kot dobro in čedno dekle pri domačem gospodinstvu
neobhodno potrebna. Omožila se je potem z nekim
Kadroncom, po imenu Juri, prebrisanim in zvedenim
sužnjim, ki je bil lastnina zgorej imenovanega
ošabnega Harita. Tičas, ko se je bil s Špelo soznanil, je
v neki bližnji delavšnici ali fabriki delal, ter zavolj
velike spreumetavnosti in raznih opravil zgolj bolj
prost bil kot doma. Ker sta se zelo ljubila, jima
dovolijo v zakon stopiti. Bila sta po kerščansko —
katolškem običaji poročena. Nju zakon je bil kmalo
blagoslovljen z ljubeznivimi otroci, od kterih jima je
pa samo nar mlajši, po imenu Hari, še pri življenji
ostal.

Hari je bil komej štiri leta star in kar
ljubeznjivo dete, ko iznenada očeta Jurja njegov gospodar
nazaj pokliče, ter ga na oddaljeno kmetijo pošlje.
Vzrok tega je bil sledeči.

Kakor vemo, je bil Juri prebrisane glave in
izversten delavec, ter se je celi čas svojega tukajšnega
bivanja prav verlo obnašal in svojemu novemu
gospodarju kar zelo prikupil. Na vse kraje je imel čez
glavo dovolj opraviti, zdaj s popravljanjem, zdaj z

zboljševanjem orodja. Tudi je predivno čedivnico (strogo
za čišenje lanu), ki jo zdaj v severno — amerikanskih
deržavah zelo v rabi, znajdel, ter tako delo veliko
olajšal in pospešil. Vender je bil pri vsem tem le
reven sužnji, ne pa prost človek; tedaj popolnoma
odvisen od svojega neusmiljenega terdoserčnega
gospodarja, ki je s svojimi sužnji kakor z živino delal.

Hitro, ko Haris od novo znajdene čedivnice zve,
se odpelje od doma v to fabriko (delavšnico)
gledat, kaj njegovi sužnji počnó. Bil je od ondašnjega
oskerbnika priljudno sprejet in dobro pogostovan. Tu
zdaj vidi in zve, kaj da je njegov suženj Juri storil,
kako pridno in pohvalno se obnašal, kaj da zamore
— in koliko da njega prekosi. Zavolj tega razkačen
sklene koj, se nad sužnjim maševati, ter ga po
dokončanem računu sabo domu vzame in s težkimi deli
obloži, da bi vsaj vso ljubezen do znanost mahoma
v njem poterl. Oskerbnik, poznavši dobro svojega
delavca, se sicer temu ustavlja, rekoč:

„Nikarte tega, Hari, tako iznenadoma!“

„Zakaj ne? Ali mar ni moj sužnji? in ali ne
morem ž njim storiti kar se mi poljubi?“ odgovori
ošabno Hari.

„Rad Vam plačilo povišam“, poprosi spet
oskerbnik „ako Vam je to premalo.“

„Tega pa ne“, zareži Hari. „Jaz storim s
svojimi sužnji, kakor se meni ljubi. Le nobenega
predpisovanja.“

„Ali, Gospod! le pomislite, da je Vaš sužnji
kakor nalaš za to delo. Le poglejte predivne stroge,

kako umno je napravljena in zdelana, in kako mu
druge dela spod rok gredó.“

„Se ve da“, se s krohotom zasmeja Hari,
„strogo za polajšanje pri delu? O kaj vam ne pade v
glavo! Ako bi bil še 10 tacih znajdel, kaj je meni
to mar? Sploh za tako delo ni ta černi pes! Dela
naj, da mu bodo rebra pokale, to mu gre! Vi sami
pa niste nič bolji, ker takim psom potuho dajete in
jih lenobo pasti vadite!“

Juri, zaslišati iz ust svojega neusmiljenega
trinoga nemilo razsodbo, onemi in skor omedli. Poln
serčne prijaznosti mu pomoli priljudni oskerbnik roko,
ter ga potolaži, in pokrepča, rekoč: „Le miren bodi
Juri! in spolni povelje svojega gospoda. Verjemi mi
pa, da bom storil, kar bom mogel za — te.“

Trinog ni sicer teh besedi slišal, pa ju je
vender na sumu imel, ter koj vganul, kaj da sta se med
sabo pomenila. Nagloma tedaj Haris s žalostnim
sužnjim, iztergavši ga od svoje mile družinice, na svoj
dom odide, ter ga koj kot živino napreže, in z nar
težjimi deli obloži.

Oskerbnik je bil res mož beseda. Kmalo pride
Harita obiskat, ter ga zastran Jurja nagovarjat, naj
mu ga spet zroči, toda zastonj; vse prošnje, vse
pogodbe nič ne zdajo, ker ga še trinog poslušati noče,
še menj pa se ga usmiliti.

„Res“, pravi oskerbnik nazadnje, „res je, da mi
ne gre, se v Vaše gospodarstvo mešati, le toliko sim
hotel, da bi lastni dobiček spoznati hotli.“

„Kaj neki? dobro Vas razumim in sim Vas že
zapazil, kako ste mu migali in prigovarjali ravno
pred odhodom. Ne motite se, da se bom tako v en
dan meni tebi nič opehariti dal. Gospod! živimo v
svobodni deželi — ta je moj! ž njim zamorem
storiti, kar čem, me razumete? Jaz vam tudi nisim
nikakor odgovora dolžen, in delam s svojim blagom,
kakor mi je ljubo in drago.“

To zrekši mu je herbet obernil in se v svojo
sobo podal. Človekoljubivi oskerbnik pa je mogel
spet se domu verniti, brez polajšanja stanja
nesrečnemu Jurju.

Nekaj tednov potem, ravno ko se je gospa Šelbi
na sprehod odpeljala, stoji Špela, na dvoriši za
kočijo gledaje, vsa zamišljena v zgodbe pretečenih dni.
Naenkrat, kot pričaran, se znajde Juri pred njo in
ji radostno roko pomoli. Špela spervega sicer
ostrašena, se mu koj nasmeja, rekoč: „Kakšno veselje
za me, da te še enkrat vidim. Kaj si počel, kaj si
delal tičas najnega ločenja? Pojdi, greva v sobo, da
mi boš vse povedal, da si zamoreva vzajemno
britkosti potožiti.“

To rekši, ga pelje v čedno sobico, v kteri je
delala, in ki je bila prav blizo svoje gospé.

„O kako se mi serce veselja širi, da te tukej
pri sebi vidim“, zaupije spet radostivo žena. „Toda,
čemu si pa tako otožen, kaj ti je? Lej ljubeznjivega
dečka Harita, kako je lepo zraščen in zal!“ To
izgovorivši ga poljubi, in otrok se je še bolj oklene,
bavši se skorej očeta, kterega je le malokterikrat vidil.

„Bolje bi bilo zate, ljuba moja!“ poprime Juri
žalostno za besedo, „da bi midva ne bila nikoli
skupej! Oh! v kakšne nesreče te pahnem. In otrok!
kako zgodej mora že očeta zgubiti!“

„Nikar, dragi moj! vera in zaup velja! Daj se
potolažiti! Vender pa vsaj razloži, kaj se ti je
pripetilo, da si tako maloserčen naenkrat? Mar nisva bila
srečna, dokler si bil še pri oskerbniku?“

„V resnici! tega ne morem tajiti, draga moja!
Vender“ .... umolkne, ter svojega ljubeznjivega
Harita prime, v naročje posadi in obimčkati jame,
rekoč: „Kako ti je vender, Špela! podoben, kako zal
in ljubezniv je! boljši žene kot si ti, bi ne bil mogel
dobiti! Toda gorje vama! Zapustiti vaju moram in
bežati. Nar nesrečniši človek sim in nar bolj
zaverženi! Ko bi le skor umreti mogel, kako srečen bi
bil! Narhujše me pa peče, ker bom tudi vaju
nesrečna storil. Oh! kaj bomo počeli?“

Špeli je bilo pri teh besedah, kakor da bi ji bil
dvorezen nož serce rezal, kaj vsega mora vender
mati in žena prestati! Toda kmalo se potolaži in
vjunači in takole svojega moža nagovori: „Ljubi moj!
znano mi je, kaj si zadnič, odtiran od naju, občutil
in preterpel, kakšnega gospoda da imaš, kako
terdoserčno, nečloveško s tabo ravna! Vendar pa imej še
poterplenje, vdaj se v božjo voljo in biti če bolje!“

„Oh! ljuba moja! ne govori tako. Mar nisim bil
poterpežljiv, ali nisim molčal kot jagnje v mesnico
peljano, ko je trinog pome prišel ter me neusmiljeno

iz službe izgnal, kjer so mi bili vsi dobri in prijazni?
Mar ni do zadnjega vinarja za me vse plačano?“

„Res, žalostno in pomilovanja vredno je to!“ ga
tolaži Špela. „Vender pa moraš vediti, da je tvoj
gospodar!“

„Kaj moj gospodar? po stari navadi sicer naj
bo; toda vprašam te, kdo mi ga je gospodarja dal?
Kakšne pravice ima čez — me? Človek sim kot on.
Ali je mar prav, da me muči, kot vola, da me tepe
in šiba kot neumno živino, da se Bogu smili, da mi
nar težji dela naklada in za nar ostudniši reči rabi.
Kakšna prememba, kakšna razmera z mojim
poprejšnjim in zdajnim stanom!“

„Oh, Juri! ti mi velik strah delaš! Tako te še
nisim slišala govoriti, bojim se nesreče. Da si v
resnici nesrečen, v dnu serca občutim in obžalujem.
Vender te pa serčno prosim, ne hôti kaj napčnega
storiti, sicer bi zamogel sebe in naju v brezno
pogube tirati. Poterpi. Lej Harita, sebe in mene!“

„Z nar veči poterpežljivostjo, ki jo le človek
imeti zamore, sim dozdaj, verjemi mi, terpel“,
odgovori Juri, „ali terplenja ni konca ne kraja — strašno
je v tem stanu živemu biti! — Kar le more, me
muči in končuje! Delam sicer kar morem, toda bolj
neutrudeno ko delam, še več mi da storiti. Kolne in
pretepa me neusmiljeno, da je groza! — Tega mora
enkrat konec biti! Ravno včeraj je bilo“, pravi
nadalje, „kamnje sim nakladal, ko mladi njegov ferkolin
z bičem zraven pride ter mi ukljub vsim prošnjam
konja splaši. Hotel sim ga prijeti, pa porednež se na

vse usta dere, in to njegov sirovi oče vidivši prileti
zraven, oj groze! me prime, k drevesu priveže, ter
me fantalinu s šibicami tepsti da. To pa samo zato,
ker se mu je otroče nalagalo, kakor da bi ga bil
jaz tepel. Ali ni to v nebo vpijoča pregreha!“

Pri teh besedah poskoči, oči se mu bliskajo —
Špelo pa groza spreleti, viditi moža tako serditega.

„Kdo neki mi ga je gospodarja postavil?“ jo
zdaj lagano vpraša Juri. „Ima mar pravico, človeške
pravice tako grozopolno z nogami teptati?“

„Nikar vender, ljubi moj! tako“, ga tolaži dobra
žena s pojemljivo besedo, „tudi to ti bo mogoče
preterpeti, ako se volji Narvikšega vdaš, pri kterem je
edina tolažba, ki nam zamore v nesreči in nadlogah
pomagati in moč dati, da jih zamoremo voljno
prestati. Le pomisli, koliko je On terpeti, in sicer po
nedolžnem terpeti mogel, samo da bi nas zlega
odrešil in večno srečne storil. Vselej sim tudi slišala,
da moramo gospodarjem pokorni biti, ker Bog tako
veli, sicer bi ne bili kristjani.“

„Da!“ odgovori serditi, „tebi je to lahko
mogoče, ker so ti bili zmiram dobri. Imeli so te ko
starši svojega otroka, te lepo redili, dobro oblačili in
ti sploh vso ljubezen skazovali. Tedaj si jim laglje
pokorna. — Mene pa so bili z nogami teptali,
zmerjali in mučili, da bi bil še terdi kamen usmiljenje
imeti mogel. Kako bi zamogel pri tacih okolišinah
še pokoren biti! Tako nevredno in strašno ne morem
in nočem več terpeti, ta reč se mora spremeniti“,
reče Juri in s pestjo namerja.

Špela se trese. Kaj tacega še ni nikoli oči
svojega moža slišala. Vidi zdaj da je tudi vse njeno
pregovarjanje zastonj, tedaj umolkne.

„Veš tudi“, jo nagovori spet po nekem molčanji,
„da sim imel zvestega psa, ki je bil dozdaj moj edini
tovarš, ki je vedno okoli mene bil, na moji strani
bdel in spal, in z mano žaloval, kakor bi bil moje
bolečine čutil. Unidan mu dam nekaj kosti, ki so
pred kuhinjo bile, glodati. Ali gospodar to viditi, se
razserdi, ter me dobro ošteje, čemu da imam psa —
da mu nikakor ne gre v glavo, da zamore zamorec
tako prederzen biti, psa imeti in ga z njegovim
blagom pitati. Ukaže mi ga naravnost s kamnom na
vratu vtopiti. Ker se pa nekoliko obotavljam, ga
zgrabi sam in ga v bližnjo reko nese. V vodo vergši
ga toliko dolgo s kamni pobija, dokler se nedolžna
žival ne vtopi. Kolika grozovitnost! Meni jih pa zato,
ker ga nisim koj slušal, par dobrih po herbtu naloži,
da je bilo joj! Ali počaka naj, v kratkem mora
drugače biti!“

„Oh, Juri! kaj vender misliš početi?“ ga začne
spet žena tolažiti in pregovarjati. „Poterpi še. Zaupaj
v Boga in delaj in On ti bo gotovo pomagal. Vse
nas ljubezen sklepa, otroci smo nebeškega Očeta, in
ako nas nadloge, britkosti in težave obiščejo, je to
njegova sveta volja, ki nam vse k dobremu obrača.
Takole me je zmiram moja gospa učila.“

„Tako bi moglo res biti!“ odgovori nekoliko
utolaženi Juri. „Zakaj tudi nimam več
poterpežljivosti! da mi nasprotno tako kri vre, da sim tako ne-

srečen. Pa verjemi mi, tudi tebe bo zgrabilo,
neizrečeno žalostna boš, zvedivši, kaj nama je še moj
gospodar namenil.“

„Kaj more vender še hujega biti za naju, kakor
kar je?“ odgovori žalostna žena.

„Poslušaj, ljuba moja! Davno že se je praskal,
zakaj da mi je, drugam oženiti se, dovolil. Rekel mi
je, da mu je cela Šelbitova rodovina v gerlu, ker se
više in bolje obnaša, kakor on; da si se mi ti tudi
visocih misel navlekla ter me nadražila. Končavši mi
ukaže, da imam tebe zapustiti in eno domačih sužinj
v zakon vzeti — ako ne, me bo pa prodal!“

„Za božjo voljo! vsaj si z mano poročen in od
mašnika poblagoslovljen, enako prostim“, ga nagloma
opomni Špela.

„Mar ne veš, ljuba moja!“ ji zaverne Juri, „da
sužnji ne morejo nerazvezljivih zakonov sklepati?
Vsaj mi ni nobena postava zastran tega znana, da bi
taki zakoni zmiram veljali. Tedaj me lahko gospodar
od tebe loči, kadar mu je ljubo; vsaka vpora bi bila
zastonj. Zato sim poprej rekel, da bi bilo bolje, ako
bi ne bila nikoli skupej in tudi kolika dobrota za
otroka, ko bi bil umerl. Vse kar jaz terpim, tudi
njega čaka.“

„Midva z otrokom imava vsaj dobrega
gospodarja“, reče Špela.

„Nič ne de. Kdo zamore gotovo prerokovati, kaj
nas čaka! Gospodar lahko umerje — otrok bo potem
prodan, Bog ve kam in komu. Kaj nama hasne, da
je tako lep, ljubezniv fantič. Vsaj ni najen — je

sužinj. Kolikor prednosti ima, kolikor boljši je, toliko
hujši ti bo po njem, toliko britkejši ti bo meč serce
presunil. Težko, težko nama bo ostal!“

Te besede so Špelo rameno (zlo) pobile;
materno serce je bilo v dnu ranjeno. Posebno se je
njena žalost povečala, ker je zadnje dni iz
skrivnostnega djanja gosp. Šelbita z nekim tergovcem, ki je
sploh s sužnjimi kupčeval, nesrečo za prihodnost
sumila in v tem zdaj po moževih besedah nekako
poterjena bila. Še bolj se je pa bala, vidivši, da je
tergovec na mladega Harita večkrat pokazal. Vender
je vse to možu prikrila, da bi ga popolnoma v
žalosti ne bila vtopila.

Čas ločitve se bliža. Juri vstane in se poslovi
pri ženi, rekoč: „Bodi zdrava, draga moja! ne žaluj
preveč, jaz grem, z Bogom!“

„Kam? za božjo voljo! kam?“

„V Kanado“, odgovori terdo Juri. „Ako srečno
tje pridem, vaju bom odkupil in bota prosta. S tem
se tolaži, ako Bog da, biti če bolje!“

„Ali pomisli vsaj, dragi! če te vjamejo, kakšna
nesreča za te!“ reče, utolažiti ga, skerbna žena.

„Ne bodo me ne vjeli, raji umerjem. Hočem
svobodo, ako ne, pa smert!“

Nato ga Špela serčno prosi, da naj se zvesto
vsake hudobije varuje, da naj raji Boga na pomoč
kliče, ki mu bo gotovo iz vsih nadlog pomagal in
ga srečno v zaželeni kraj mirú pripeljal.

Razloži ji zdaj Juri načert o begu, rekoč: „Moj
gospod me je s pismom k bližnjemu oskerbniku po-

slal. Dobro ve, da se bom pri tebi oglasil in ti vse
zastran prihodnje ženitbe razodel. Išče vsake
priložnosti, kjer bi zamogel Šelbitu kej škodvati. Po
opravilu pa grem naravnost domu, ter se bom obnašal,
kakor da bi bi popolnoma s prihodnjo osodo
zadovoljen. Za beg sim že vse pripravil in tudi nekaj
prijatlov dobil, da mi bodo pomogli. Tako se bom
kadar si bodi zgubil in trinog ne bo vedel, kam in
kako sim zbežal. Moli zame Špela! da bi srečen bil
in kmalo prosto dihati zamogel.“

„Bom, dragi Juri! pa tudi ti nikoli nikjer ne
pozabi, Tistega prositi, ki te edini zamore iz
sovražnih rok rešiti in vsega zlega varvati. Kolikor bolje
in serčneje boš molil, toliko menj se ti je treba
nevarnost bati. Vari se pa s kako pregreho rok
oskruniti. Hodi z Bogom! On naj te vodi po vsih potih!“

„Z Bogom!“ reče na to žalostno Juri, ji roko
poda in goreče stisne. Objame tudi še enkrat svojega
Harita, in poljubivši ga blagoslovi. Še en, dva, tri
trenutke stojijo roko v roci, oči v oči vperte, se
ihtijo in serčnomilo jokajo. Še en objem in zadnji „z
Bogom“ zadoni iz Jurjevih ust, ki popustivši svoja
neizrečeno žalostna, se domu verne, nevedé ali ju bo
še kdaj v tem življenji zamogel viditi. —

III. POGLAVJE.
Beg.

Špelino dozdevanje zastran Harita ni bilo
nikakor prazno. Terdoserčni tergovec si ga je res od
Šelbita zbral, in za kupčijo kar pripravnega spoznal.
Po vsaki ceni ga je hotel, in tudi pri tadašnjih
zadevah lahko dobil. Bil je namreč Šelbi zelo zadolžen.
Med dolžniki ga je ravno ta tergovec z imenom
Halaj, kteremu je bil nar več dolžen, tudi nar bolj
vil, ter od dne do dne hujše za denar robalil. Ker
Šelbi nič denarja nima, mu ponudi v tej sili sužnje;
kar bi sicer drugikrat nikoli storil ne bil. Ta ponudba
je Halaju po volji. Zbere si, česar je že davno prej
želel, čverstega Tomaža, ki mu je bil kot jak in
priden delavec znan. Šelbi pak, zvedivši njegovo
željo, se zelo prestraši in kupca kolikor mogoče
pregovarja, da bi mu Tomaža pustil, ki mu je pri
njegovem gospodarstvu neobhodno potreben. Ali Halaj
se ne da omečiti; vedno edno trobi, da mora
Tomaža imeti, drugače ga bode poiskal, ter dobro
stresel. Šelbi tedaj, ker vidi, da ni drugače mogoče, in
da se n meore dolžnika znebiti, privoli nazadnje —

in predá Tomaža, svojega narboljšega delavca. S tem
je bil en del dolga zbrisan. S čim drugo polovico
plačati?!

Ravno ko sta kup dogotovila, se odpro vrata in
eno malo Kodronče pri štirih letih pristopka v sobo.
Bilo je njegovo obličje neke čudovite miline in
posebne lepote. Njegovi černi lasci se mu vijo okoli
okroglih lic; njegove černe oči so se tičas lesketale
izpod gostih in dolgih obervi. Lepo oblačilo, rudeče
ko škerlat, ga pokriva in njegovo krasoto še bolj
povečuje. V hip mu naznani Halaj, da tega hoče za
drugo polovico. Zastonj ga je Šelbi prosil, da tega
ne more dati že zavolj matere ne, zastonj mu pred
oči stavi materno žalost in bolečine, kako strašna bo
ura ločitve; kako velika nevolja svoje žene, ki ju
tolikanj ljubi — zastonj, Halaj ostane terd ko kamen
in se ne da ganiti. Bil je neotesan in sirov človek,
in v njem so bile vse blažji človeške čutila
zamorjene.

„Ta dva hočem imeti“, pravi nekako terdo, „ako
ne, bom druge napel. Zastran otroka se vam ni treba
nič bati, ga bom že k dobrim ljudem pripravil. Vsaj
hočem njegovo srečo, ker bo tako nar lože enkrat
oprosten. Tacih dogodkov mi je več znanih. Bolečine
po zgubljenih ne terpe dolgo. Vsaj tudi sužnji nimajo
tacih čutil (občutkov) kot mi prosti. In tudi kakšna sreča
za vas, gospod Šelbi! Lejte, kako hitro bote
vsih dolgov oprosteni!“ — Te in enake terde in
sladke besede preslepé Šelbita, da se vda in pismo

podpiše. Drugi dan na vse zgodej obljubi Halaj po
kupljena priti in ju sabo vzeti — in se s tem
poslovi.

Zvečer pride gospa Šelbi domú. Kakor po navadi,
jo tudi dans gospod nar pervi sprejme in v sobo
dopeljá. Toda drugikrat je bil ves drugačen, ves bolj
vesel — dans je otožen, klavern, nič se mu ne ljubi,
ker ga vest peče, da je tako nevsmiljeno ravnal.
Rad bi ji bil koj povedal, ali besede v ustih
zmerznejo. Spet ji začne tožiti čez dolgove, kaj bo v
prihodnosti, kako si pomagati, da bo prav in da bi se
vendar enkrat iz dolgov izkopal. Tako jo dolgo
semtertje nagovarja, slepi in pripravlja ter ji slednjič
odkrije, da je zvestega Tomaža in malega Harita
tergovcu Halaju prodal. Žena se pri teh besedah zelo
prestraši in začne glasno plakati po svojih ljubljenih.

„Oh, zakaj si mogel ravno ta dva prodati?“
tužno kliče žena; ako že ni moglo drugače biti, dal bi
bil saj drnga dva. Kaj mi je zdaj početi brez teh?

„Ne plakaj, draga moja! ni moglo drugač biti.
Tergovec je tako hotel, gorje mi, ako bi mu ne bil
volje spolnil. Daj se potolažiti, vsaj vidiš, da je vse
zastonj — tudi se tako narpred iz dolgov izkopati
zamorem. Kar je storjeno, je storjeno!“

Oh! reče spet jokaje se žena, „jojmene! da
moram kaj tacega doživeti! Vedno sim kakor skerbna
mati, kakor dobra kristjanka za te reveže skerbela
in vse dolžnosti do njih zvesto spolnovala. Vedno
mi je bilo njih telesno in dušno stanje pri sercu,
žalost in veselje ž njimi delivši — ali moram odsle zana-

materne ljubezni, skoči iz brega na led, ki se je po
reki valil, in z ene ploše na drugo priskače vender
nazadnje srečno in vsa vtrudena kakor od same božje
roke peljana na drugo stran reke. Hitro ji pride
dober mož na pomoč, ter jo, ker mu je od kraja vse
povedala, v kakšni nevarnosti da je, v bližnjo vas
pelje in tam nekemu poštenemu kerčmarju zroči, kjer
jo bomo tudi pozneje dobili.

Halaj viditi ženo ubežati in po ledu tako urno
skakati, je sicer nekoliko osupnjen, pa se kmalo
razserdi, in priseže po vsaki ceni begunko z otrokom
dobiti. Da bi si od jezdarenja odpočil, se nazaj v
kerčmo verne in tu na vse kraje premišljuje, kako
jo nar hitreje vjeti. Sreča je pa tudi hotla, da ravno
takrat dva čversta in vajeua lovca v sobo stopita,
kterima zdaj svojo nesrečo potoži, ter jima veliko
ponudi, ako bi mu hotla ženo lovit iti. Bila sta dobro
poznana lovca Lokas in Marko, kterima je ta
ponudba koj po volji bila. Vsaj jima ni bilo ljubše delo,
ko sužnje loviti, pretepati in moriti. Berž jima da
pijače, in kar sta še hotla, da bi se bolj uterdila.

Ker sta tudi posebno dobre pse imela, se jima
ni bilo treba nad gotovim izidom bati in vsi trije
sklenejo, prej ko bo mogoče, na lov iti. — O človek!
kaj zamoreš storiti, ako zdivjaš! Hujši ko ris si, —
človek zoper človeka! —

„Strašna je vender sužnost!“ zavpije nazadnje
po kratkem molčanji žena, si nekoliko serčne
bolečine potolažiti, „nesreča in preklestvo za gospodarja,
nesreča in preklestvo za sužnjega samega! Naj bodo
postave, kakoršne hočejo biti, greh je in bo vedno,
človeka usužiti. Tako sim vedno mislila, Še ko sim
majhna dekle bila, zdaj pa ud keršansko-katolške
cerkve sužnost s serca sovražim. Vedno sim kot
dobra mati za svoje skerbela, jih z besedo in djanjem
učila, nobenega razločka delala in sploh vse z enako
ljubeznijo ljubila. Zdaj pa vidim, da je bilo vso to
zastonj, da je bilo vse moje govorjenje glas vpijočega
v puščavi!“

„Kako čudno vender dans govoriš?“ jo nagovori
spet Šelbi, „po tvojih mislih bi mogli z mahljejem
sužnost odpraviti, kar pa vender tako hitro ne bo
mogoče storiti. Vsaj je mojih misel tudi več imenitnih
gospodov. Svetujem ti pa jutri kam na sprehod iti,
sicer bi ti lahko ločitev od prodanih škodvala. Jaz
bom tudi konja zasedel in od doma šel, ker bi mi
bilo pretežko, od Tomaža se ločiti.“

„Nak, tega pa ne“, mu naravnost žena odpove,
„pri tej kupčii nočem nikakor žakla deržati, ter se
se je le na videz vdeležiti. Nikamor ne pojdem,
doma hočem ostati, ter ubozega Tomaža tolažiti in s
pogumom navdajati. Vsaj to naj mi bo pripuščeno,
ker mi druzega ni mogoče, naj vidijo in spoznajo
vsi, da jim je gospá dobra! Serce mi pa hoče počiti,
ko se nesrečne Špele spomnim. Reva! kaj bo začela?
Bodi nam Bog milostljiv!“

To je bil tisti večer njuni pogovor. Mislila sta
se sama in da ju nihče ne posluša. Ali Špela, ki je
v bližnji sobi stanovala, je vse čula in zapomnila,
kaj ji je zdaj treba storiti. Čeravno zelo žalostna,
bleda in trepetajoča na vsih udih, si vender koj
opomore, najpred k Bogu moli, da bi jo varval, potem
pa vzame pero in papir in v naglosti sledeče
napiše:

„Oh, gospa! draga moja gospa! ne recite mi, da
sim nehvaležna; ne mislite, da sim hudobna. Čula sim
vse, kar ste z gospodom govorili. Poskusila bom
svoje dete rešiti, — ne karajte me zavolj tega, Bog
naj Vas blagoslovi in Vam obilno poplača za vse
dobro, kar ste mi storili.“ Končavši pismice, ga zloži
in na mizo dene. Potem spravi nekaj oblačil za se
in za otroka skupej, jih zveže in okoli sebe dene.
Ne pozabi tudi nekaj igrač sabo vzeti, da bi otroka
laglje potolažila in ga zbudi.

„A kaj mi hočete, mama!“ reče on, ko se mu
mati bliža, da bi ga napravila.

„Tiho, tiho! ne smeva na glas govoriti, če ne
bi naju slišali, in po naju prišli. Prišel je nek
hudoben človek, kteri te hoče sabo vzeti in deleč deleč
odnesti. Jaz te bom pa oblekla in s tabo pobegnila,
da naju terdi človek ne vzame.“

To govoreča obleče skerbna mati ljubeznjivega
sinka, vedno mu migaje, da naj bo tiho in pri
pokoji, potem odpre vrata, zbeži iz dvorišča v nočno
tmino z drago butarco. Bila je še zima in precej
mraz. Tedaj sinka še bolj zadela, da bi ga ne zeblo.

Gre pa naravnost v Tomaževo bajto, kjer mu
koj na okno poterka. Hitro ji odpró. Bilo je sicer
pozno v noč, ali pri Tomaži so bili še vsi po koncu.
Nenavadno so dolgo molili, kakor bi bili vedili, kakšne
britkosti jih bodo v kratkem zadele. H koncu molitve
je še Tomaž prav lepo pesmico zapel, ter sebe in
vse Bogu zročil, rekoč:

„Življenje je popotve kraj, —
Kjer vsi viharji nam proté,
O ljubi Bog! pomoč nam daj
Če trud', britkosti nas more!“

„V dolini britke žalosti,
Ohrani, vari, vodi nas! —
In daj enkrat u večnosti,
Da hvalimo Te vedni čas.“

Čudno se jim zdi, da jih Špela tako pozno
obiskat pride. Ali ona jim koj pove vzrok, rekoč:
„Poslušajte, ljubi moji! jaz bežim; gospodar je mojega
sinka prodal, ali jaz ga čem rešiti.“

„Kaj prodan! ne govorite tako!“ reče ostrašeni
Tomaž.

„Da prodan je, pa tudi vi ste ž njim vred,
Tomaž!“ reče Špela s terdo besedo. „Jutri na vse
zgodej pride po vaju gerdi tergovec Halaj in vaju bo
sabo odpeljal.“

Tomaž to slišati, se spervega zelo prestraši, oči
se mu širijo, nem stermi, kakor v sanjah. Nekoliko
potem se zopet zavé — pa ne da bi sirovo prekli-

njal in še togotil, temuč vda se v božjo previdnost
in hoče s keršansko poterpežljivostjo vse terplenje
prenesti in nikdar zoper božjo sv. voljo godernjati.
Žena in Špela ga s solzami v očeh pregovarjate, da
bi jo pobegnil, ali on jima krepko odgovori: „Ne
grem. Kaj tacega storiti mi vest ne pripušča. Špela!
s tabo je drugače, ne zamerim ti, da iz materne
ljubezni svojega otroka rešiti hočeš. Z mano ni taka.
Hočem ostati in voljno terpeti, sicer bi druge v
nesrečo pripravil. Gospod me je zmiram doma našel,
vedno sim mu bil zvest in pokoren, nikoli se tudi ni
čez me pritožil ; ne smem mu tedaj zdaj nezvest biti
in ga prekaniti. Bog mi bo dal moč in svojo milost,
da bom v vsih težavah in terplenjih zamogel voljno
terpeti in stanoviten biti. Brez dvombe me je
gospodar nerad in le v nar hujši sili prodal; prepričan
sim pa tudi, da bo za vas, ljubi moji! z enako
dobrovoljnostjo skerbel, kot dozdaj!“ —

Pri teh besedah ga solze polijejo, in se prav
milo joka. Skerbi ga žena, skerbijo ga majhni otroci,
kakšna jim bo prihodnost. Vender se kmalo utolaži,
in Špelo zastran poti nekoliko poduči, da bi hitreje
zamogla v Kanado priti. Ker že pozno prihaja, vstane
nesrečna mati s sinkom, se poslovi, ter jim še naroči,
da naj, ako bo mogoče, še njenemu možu beg
naznanijo. Potem odide naglo v temno noč. —

Drugo jutro sta gospod in gospa Šelbi zavolj
včerajšnih pogovorov nekako bolj utrudena pozneje
kot drugikrat vstala.

„Ne vem, zakaj da Špele tako dolgo ni k meni,
vsaj sim že parkrat pocingljala“, reče skerbno gospa.

„Pojdi, Andrejče! urno po njo“, veli zamorčiku,
ki je nekaj v sobo prinesel. „Oh! uboga Špela!“
pošepta na tihem gospa.

Zamorček pride urno nazaj in pove, da ni
nikogar domá, da je gotovo ubežala. Vse je pri nji
vkobar, in predalčiki vsi prazni.

„Če je tako, je pa gotovo ušla!“ reče ostrašeno
gospod Šelbi.

„Bogu bodi hvala! da bi bila le skorej v
zavetji!“ veselo zaupije gospa.

„Kako vender nespametno govoriš“, jo pokara
Šelbi. „Lepa reč zame, kadar Halaj pride in nič ne
bo imel vzeti. S čim ga potem zatoliti? Saj me je
že tako pisano gledal, ko mu nisim hotel koj otroka
dovoliti; zdaj pa zvedivši, da ga ni, si lahko celo
misli, da sim jaz tako naredil. Tega pa nočem,
zelena gora! nak!“ — reče in zaderlešne z durmi,
da se vse strese.

Kmalo so domači in drugi sužnji zvedili, da je
Špela z otrokom ubežala. Vsi od kraja so bili veseli
in so ji iz celega serca dobre sreče vošili. Tomaž
pak je šel po navadi k svojemu delu, kakor da bi
za vse to nič vedil ne bil. Zvesto se je tudi ogibal
gospoda, da bi mu ne bilo treba odgovora dajati, še
menj pa le besedice od Špele spominjati.

O napovedani uri pride Halaj po kupljena sužnja.
še preden pa na dvorišče stopi, mu nekdo pove, da
je mati z otrokom zginila. To slišati se nečloveški

tergovec zelo razserdi ter jo nagloma dervi k Šelbitu
v sobo. Tù tako nori in z nogami bije, da je bilo
groza in malo je manjkalo, da ga ni sicer
poterpežljivi Šelbi skozi duri posmodil. Tudi gospa se je zelo
prestrašila in iz sobe zbeži. Vender se pa kmalo
verne, ter tergovca s tem pregovoriti in potolažiti
skuša, da mu berž zajterk napraviti da. Tako se je
na videz od gospé potolažiti dal, ako ne bi bil
naravnost begunko lovit šel. Med zajterkom ukaže
gospa sužnjim, ki bodo s Halajam šli, da naj gredo po
stari cesti, ker jo je una nar berže po novi mahnila,
da bi ji tako več časa pustili, dalje priti. Sužnji ji
vse na tanko obljubijo ter iz lastnega nagiba še več
storé. Halaj namreč je imel precej divjega konja.
Berž skoči eden k njemu, ter mu pod sedlo kopo
lešnikov dene, da bi se potem splašil in se kupec tako
zapoznil. Po zajterkovanji, pri kterem ga je gospa
posebno dolgo zaderžati vedila, pride Halaj na
dvorišče, zasede konja, pa oj groza! kmalo se spenjati,
divje pihati in tako becati začne, da je bil jezdic
kakih pet komolcov deleč zadej obležal. Divji konj
jo potem, jezdica oprosten, naravnost v bližnji gojzd
dirja, nekaj sužnjev pa za njim, lovit ga. Po dolgem
lovu ga vender vjamejo in srečno domú pripeljejo.
Med tem je ura dvanajst. Halaj hoče naprej; spet
ga gospa Še!bi prisili, da per njima kosi. Nalaš mu
še, da bi se saj dolgo pomudil, s prav dobrimi jedili
in pijačo postrežejo. In on se tudi tega ni branil,
ker je bil posebno velik prijatel dobrih jedi, in je
rad tam trebuhu postregel, kjer mu ni bilo treba

svoje mošnje odpirati. Vender se pa pri vsem tem ni
dal preslepiti, kakor da bi ne hotel več za Špelo.
Hitro pa, ko odjedó, se poslovi, zasede konja in ž
njim nekaj sužnjev, in urno dirjajo, kakor so bili
nagovorjeni, po stari cesti, da bi prave poti zgrešili.
Toda po večkratnem prašanji kmalo Halaj zve, po
kteri cesti ima slediti, in kam da se je narberže
žena z otrokom podala bila. Tako morajo z veliko
zamudo časa spet nazaj, in še le proti štirim so na
pravi cesti.

III. POGLAVJE.
Materna britkost in serčnost.

Strašno je bilo Špeli pri sercu, ko zapusti bajto
strica Tomaža. Mož jej je pobegnil od grozovitega
gospodarja; sinka so jej hotli prodati nekemu
neznanemu človeku, ki z ljudmi kot z živino kupčuje;
zapustila je kraj svoj, domovino svojo, zapustila edino
prijatlico, ktero je ljubila; vsega se je anala, kar ji
je bilo milo in drago; ali da bi bila le zdaj revica
vedila, kam in kako preganjavcam ubežati? Njene
bolečine, njene britkosti popisati, omaga pero. Žalosti ji
hoče serce počiti. V tej neizrečeni nadlogi se ozre
proti nebu, ter prosi Večnega pomoči, da bi ne
omagala in srečno rokam divjega tergovca ušla. Up ji
da spet novo moč; hitrejši ko popred jo maha dalje,
vkljub vsim bolečinam in napotkom. Če ravno so bile
muke neizmerne za materno serce, jih je vendar srečno
zmagala in ljubezen do svojega deteta in tem laglje,
ker je bilo v veliki nevarnosti. Od konca sicer
nekoliko nepokojno, se je vendar dalo kmalo potolažiti,
ter materi mirno v naročju zaspí. Ko dan napoči,
pride na veliko cesto, ki pelje v mesto Cincinati, in ki
je tik reke Ohio. Tu jame bolj počasno iti, da bi

kakega suna ne obudila, in tudi otroka zbudi, in ga
potem za roko pelje. Bila sta tudi še precej čedno
napravljena, da se jima ni bilo treba nikogar bati. In
ako bi ju bil ravno kak znan človek srečal; si bi bil
lahko koj mislil, da gresta v opravilu svojega
gospodarja v bližnji terg.

Proti poldnu dospe zeló trudna in lačna v neko
selo blizo reke. Brez straha se poda berž v kerčmo
zraven ceste, ter si jedi veli prinesti, se nekoliko
okrepčati. Nihče je ni sumil, tedaj so jo kot druge
popotne sprejeli in imeli.

Ko se oba za potrebo nasitita, jo odrineta spet
naprej. Z velikim trudom dojdeta nekoliko pred
zapadom solnca v terg T...., ki leži na reki Ohio. Bila
jima je pa ta reka kot Jordan, ki je delil puščavo
od obljubljene dežele zlate svobode.

Ali kolika žalost! Reka je bila zelo narasla,
velike ploše ledú so semterje po nji plavale, ni bilo
mogoče s čolnom čez njo prebroditi. Kaj je zdaj
nesrečnima početi? Mati dene sinka svojega v posteljo,
da si nekoliko odpočije; ona si pa ne da mira ne
pokoja; vedno ji stoji pred očmi podoba strašnega
človeka, ki je njenega sina kupiti in vzeti hotel. Pa
tudi še ni dobra ura pretekla, kar je njen sinek
zaspal, in že so preganjavci v terg pripihali. Špela stoji
pri oknu in se ozira na tisto stran, odkodar je prišla,
kar naenkrat zapazi Halaja s sužnjimi, ki so jo celi
dan zastonj iskali. V tem hipu zgrabi spijočega
deteta, in skoči skozi vrata naravnost proti reki.
Tergovec jo zapazivši vdere za njo, ali ona oživljena od

materne ljubezni, skoči iz brega na led, ki se je po
reki valil, in z ene ploše na drugo priskače vender
nazadnje srečno in vsa vtrudena kakor od same božje
roke peljana na drugo stran reke. Hitro ji pride
dober mož na pomoč, ter jo, ker mu je od kraja vse
povedala, v kakšni nevarnosti da je, v bližnjo vas
pelje in tam nekemu poštenemu kerčmarju zroči, kjer
jo bomo tudi pozneje dobili.

Halaj viditi ženo ubežati in po ledu tako urno
skakati, je sicer nekoliko osupnjen, pa se kmalo
razserdi, in priseže po vsaki ceni begunko z otrokom
dobiti. Da bi si od jezdarenja odpočil, se nazaj v
kerčmo verne in tu na vse kraje premišljuje, kako
jo nar hitreje vjeti. Sreča je pa tudi hotla, da ravno
takrat dva čversta in vajeua lovca v sobo stopita,
kterima zdaj svojo nesrečo potoži, ter jima veliko
ponudi, ako bi mu hotla ženo lovit iti. Bila sta dobro
poznana lovca Lokas in Marko, kterima je ta
ponudba koj po volji bila. Vsaj jima ni bilo ljubše delo,
ko sužnje loviti, pretepati in moriti. Berž jima da
pijače, in kar sta še hotla, da bi se bolj uterdila.

Ker sta tudi posebno dobre pse imela, se jima
ni bilo treba nad gotovim izidom bati in vsi trije
sklenejo, prej ko bo mogoče, na lov iti. — O človek!
kaj zamoreš storiti, ako zdivjaš! Hujši ko ris si, —
človek zoper človeka! —

IV. POGLAVJE.
Nekaj iz življenja robskega tergovca.

Ta dan je bilo v Tomaževi bajti vse bolj
žalostno. Kloa je koj na vse zgodaj s platnom opraviti
imela, pa s tako urnostjo, kakor da bi se za kako
ženitvanje mudilo. S tem je pa le hotla notrajno
žalost prikriti, da bi možu prevelicega terpljenja ne
delala.

Tomaž bere po dokončanem delu iz pobožnih
bukvic, orožiti se s poterpežlivostjo, molitvijo in
krepkostjo k skorejšnemu odhodu in prihodnjim mukam.
S popolno vdanostjo v božjo sv. voljo pričakuje vsaki
čas grozovitega tergovca. Milo se mu pa stori, ko
pomisli, da mora tako nagloma svojo ženo, svoje
otroke zapustiti in tiran biti v daljne tuje kraje, — da
mora zapustiti svojega gospodaija, za kterega je
pripravljen bil, vsaki čas nar hujši muke prestati, in
tudi kri in življenje dati, ako bi bilo kdaj potreba.
Te in enake misli bi ga bile lahko obupnega storile,
ko bi ne bil Bogu zročil sebe in svoje drage družine.
Zapoje si k veči serčnosti sledeče verstice:

„O Bog! naš oče mili
Ti naša bramba v sili
Tvoj perst naj me peljá! —
Če tvoja roka brani
Me v ptujšini neznani —
Povsoti sim domá.“

Da bi vsaj preveč po njem ne žalovali, jih
potolaži s tem, da ga bo morde čez kej časa gospa Šelbi
odkupila in nazaj poklicala. Ne dolgo potem stopi
zares gospa v bajto. Bila je tudi ona vsa objokana
in žalostna, jih pozdravi, ter reče:

„Tomaž! pridem ti“ — pri tej priči jo polijejo
solze in okoli stoječe pogledaje začne glasno jokati in vsi
Tomaževi ž njo vred, da bi bili še terdi kamen ganiti
mogli.

„Ljubi moj Tomaž!“ reče spet blaga gospa, ko
se izjoka „nič ti ne morem zdaj sabo dati, kar bi ti
hasnilo, vsaj veš, če ti denarja dam, da ti jih bodo
spet vzeli. Vender ti pa gotovo obljubim, da se te
bom vedno spominjala, in ko spet nekaj zlatov spravim,
pa odkupila; do tistihmal pa zaupaj v Boga in v
njegovo neskončno pomoč!“

V tem trenutku se odpró duri, in v hišo stopi gerdi
Halaj. Koj zagromi, da se vse pretrese, nad
Tomažem, da naj se urno spravi.

Brez godernjanja vstane koj Tomaž, vzame svoje
brešno in z milim pogledom na svoje nedolžne otroke
in nesrečno ženo gre iz hiše in se na velik za to
nalaš napravljen voz vsede, in vsem še enkrat zadnji

„z Bogom“ zakliče. Potem ga dene Halaj, da bi bil
brez vsih skerbi, v železje, kar je vse gledavce
razkačilo. Ali on jim reče, da mora tako delati, če ne
bi se mu ravno taka primeriti zamogla, kot s Špelo
in z veliko drugimi, ki so mu na poti ubežali.

Ko vse v red spravi in dobro poveže, požene
konja in nagloma zderči voz spred oči žalostnih
gledavcov. Nekaj pa bi bil Tomaž rad storil, namreč
se še posloviti pri mladem Šelbitu, kterega pa ravno
takrat doma ni bilo. Bila sta si vedno dobra,
mladeneč je večdel k njemu dohajal, ter z veseljem
njegove nauke poslušal in se po njih ravnal. Zvedivši
tedaj mladeneč, da je bil Tomaž ravno kar odpeljan,
zasede konja, in po ravno tisti poti za njima dirja.
Doteče ju pozno pri neki kovačnici, kjer je Halaj
Tomaža še na rokah vkleniti dal, bavši se namreč
čverstega zamorca.

Milo je bilo viditi, ko se po kratkem govoru
Tomaž in mladi Šelbi, ki ga je ljubil, kot svojega
očeta, poslovita z zagotovilom, da ga morajo prej ko
bo mogoče odkupiti, ter mu še da v spomin neki zlat,
kterega je na vrat pod oblačilo v veči varnost obesil.

Kmalo tudi tega zapusti in spet dirjata sama po
dolgočasni cesti, zamišljena v zgodbe preteklih dni.
Vender je bil neizrečen razloček med njima. Oba,
Halaj in Tomaž sta imela oči in ušesa, oba roke in
noge in občutke kakor drugi ljudje; v zunanjem je
bil sicer med njima ta razloček, da je bil Tomaž
černkaste, Halaj pa bele boje. Grozno razločno pa
je bilo njuno notrajno, Tomaž sama poterpežljivost,

Halaj pak ošabnost, sebičnost in brez vsih blazih
čutil. Obema so tudi druge misli v glavi rojile. Halaj
je premišljeval Tomaževe lastnosti, med drugimi
njegovo telesno moč, njegove ude in život in kako bi
ga nar bolje in nar dražje prodati zamogel. Nadalje
prevdarja, kako bi si še več tacih korenjakov, možkih
ali žensk nakupiti, lepó ogleštati in z velikim
dobičkom v denar spraviti môgel. Pri vsem tem pa tudi
sebe ne pozabi pohvaliti, kako da človeško s svojimi
sužnji ravná, ako se lepo zaderže, nasproti pa, da,
če so mu nepokorni, jih kakor pse pretepati sme. —
Iz tega se lahko spozna njegovo nravno in dušno
stanje. —

Tomaž pak je to premišljeval, kar je zjutrej
bral. Med drugimi si ponavlja na glas lepe besede iz sv.
pisma: „Nimamo tú stanovitnega mesta, ampak
prihodnjega iščemo.“ Misli se naenkrat na gori Korun,
kjer je Učenik in Zveličar sveta zveličanske
čednosti razlagal in tiste blagroval, ki so čistega serca, ki
zavolj pravice, po nedolžnem, preganjanje terpé. To
ga je vžgalo s krepostjo, ter ga še celo z velikim
veseljem napolnilo, tako preganjanemu biti, med tem
ko otroci sveta v hudobijah, v nesreči, v obupnosti
tavajo, ter se za dan sodbe pasejo.

Halaju nazadnje že vender dolgičas prihaja. Da
bi spet kej početi imel, privleče iz žepa popire ko
rjuhe velike ter začne prebirati. Ker se je le malo
razumel, in mu niso bile druge reči nič v čislih, le
po zadnji strani z debelimi očmi pregleduje, kjer so
bili sužnji, somnji, in druge ropotije zaznamvane.

Posebno si je pa imena sužnjih in somnje vselej
dobro v glavo vtepel. Kakor pri živini gredo tudi
pri sužnjih na starost, lepoto, debelost in gibčnost za
delo; tedaj je pri vsacem somnji vse sklicano, da se
vedó kupci po tem ravnati. Da se pa še poprej
pripravijo, že to v časopisih svetu naznanijo.

Ko se Halaj dovolj časopisov nagleda, se proti
Tomažu, ki je na svojem mestu mirno sedel, oberne,
ter mu pove, da hoče drugi dan v bližnje mesto
Vilamstoven na somenj iti in tam še več sužnjev
nakupiti, ter mu smejaje se reče: Ne splača se mi, da
bi tebe samega proti jugu vlačil, moram tedaj še kej
prikupiti, da bo več dobička. Med somnjem te bom
pa v tamošnjo ječo, za sužnje pripravljeno, shraniti
dal, da se mi ne bo nobene reči bati.“

Te besede je sicer Tomaž z njemu navadno
poterpežljivostjo zaslišal, vender ga nekako speče, ker mu
še zdaj mirú ne privoši in toliko ne zaupa, čeravno
mu je bil dozdaj vedno zvest in pokoren. Zvečer
že dospeta v imenovano mesto. Brez narmanjšega
ugovora se Tomaž koj podá v zaznamvano ječo.

Drugi dan je somenj. Veliko tergovcov, ki so s
sužnjimi kupčevali, se snide na odločenem mestu.
Nar perva je bila na versti Hagara, žena pri 60 letih,
ki je bila na videz starši zavolj toliko in toliko
nesreč in nevolj in neizmernega dela. Tudi je bila na
eno oko slepa in že zeló prihuljena. Zraven nje stoji
njen sin Ivan, ljubeznjiv mladeneč pri 15 letih. Letà
ji je ostal od peterih, ktere so ji vse iztergali in
prodali. Ti je bil še njeno edino veselje, in ki ga je

tudi neizrečeno ljubila in skerbela, da bi obá skupej
eden kupil. Pomilovanja vreden prozor!

Nagloma se zdaj Halaj skozi množico pririje. H
vsacemu sužnjemu posebej gre, ter ga potipa narpred
v ustih, potem po životu, veli roke vzdigovati,
nekoliko semtertje hoditi, v vsem tako, kakor z živino na
somnjih delajo, poskusit jo ali bo za kupca ali ne.
Nazadnje pride še k fantu, ter mu skakati, z rokami
mahati itd. ukaže. Ko vse tako pregleda, gre k mizi
in pričakuje tu mirno, z rokami v žepku in s smodko
v ustih začetka kupčije.

„No, kako se vam zdé?“ ga vpraša nekdo pri
mizi. —

„Mislim kupiti 3 nar mlajših“, odgovori Halaj
moško.

„Tako pa že ne bo“, ga spet uni zaverne,
„zakaj stara žena in njen sin gresta skupej enemu. Kdor
sina kupi, mora tudi ženo.“

„Kaj neki? stare ne maram, ni za nobeno rabo
več, za mene posebno ne“, odgovori Halaj
krohotaje se.

„Tedaj je res nočete?“

„Za noben groš ne, tudi ne, ako mi jo zastonj
dajo. Vsaj je skor slepa, šantava in še celo kakor
se mi zdi norčava.“

„Tega bi mati ne mogla preterpeti, ako bi jo od
sina ločili.“

„Prav lahko“, odgovori Halaj.

Zdaj se prične dražba. Stari materi hudo serce
tolče, radovedna je bila zvediti, kako se bo izšlo.

Sinka pa bolj k sebi potegne, in mu reče : „Le okleni
se me dobro, Ivan! da naju bodo skupej prodali.“

„Oh! mati, jaz ne tako, bojim se nasprotnega“,
odgovori Ivan žalostno.

„Morajo, morajo, zakaj brez tebe mi ni dalje
živeti!“ reče mati, na vsih udih trepetaje.

Razun Hagare in njenega sina so bili že vsi
drugi prodani. Dva od teh je kupil Halaj. Zdaj pride
na versto Ivan. Velé mu, da naj se dobro obnaša in
svojo urnost pokaže.

„Oh!“ zaupije mati, „nikarte ga od mene ločiti,
prodajte naju skupej, kakor so nama obljubili.“

„Tiho bodi, žena!“ jo nekdo posvari, „boš že
na versti, počakaj da z drugimi končamo.“ To rekši
ji ugrabi sina, ter mu ukaže skakati in letati. Zastonj
so vse prošnje nesrečne stare matere, zastonj njen
jok in stok, vse je zanjo gluho, nihče se je ne usmili.
Lepi Ivan je s svojo obnašo vsim dopadel, eden
druzemu so ga hotli prekupiti, vender ga nazadnje Halaj,
ker je nar več obljubil, dobi.

„Vzemite, kupite še mene, gospod!“ prosi
objokana mati, „kupite me za božjo voljo, sicer mi je
žalosti umreti!“

„Meni tudi, ako bi to storil!“ odgovori
terdoserčni Halaj, ter ji herbet oberne.

Zdaj se še Hagare, kot nar slabši, usmilijo. Kupi
jo skor pod nič neki prijazen mož, ki je zavolj nje
že z marsikterim govoril, da bi ji ne delali tacih
bolečin, toda z vsakim zastonj. Koj jo pelje k Ivanu,
da bi se ž njim pred odhodom še zadnjikrat poslovila.

„O mati! mati!“ jo prosi in tolaži Ivan „nikarte
vender tako neizmerno žalovati! Vsaj tudi meni serce
britkosti počiti hoče. Toda ne moreva si drugače
pomagati, poterpiva, vdajva se. K temu ste pa še vi
dobrega in ljudomilega gospodarja dobili, da se vam
ni treba nobenih hudin bati.“

„Mogoče! naj že bo, kakor Bog hoče! vedno te
bom pa pogrešala, nikoli pozabila. Ti si moj zadnji
ljubeznjivi otrok. S tabo vse zgubim, življenje nima
dalje za me veselja. O Bog! daj mi skor umreti!“ —

Tu ji preseče grozoviti Halaj. Strašno zagromi
nad njima, ter potem materi brez usmiljenja
ihtijočega Ivana iz rok izterga, ga unema dvema pridruži
in vse tri vkup v ječo pelje in vklene.

Drugi dan gredó na parobrod. Kakor Halaj so
tudi drugi prišli in svoje nakupljene sužnje v
spodnje luknje z robo vred pomašili. Veličansko je
parobrod vodeno planoto brazdal in tiču enako po reki
doli plaval. Bil je lep dan, zatorej veliko šumenje
med popotnimi, ki se vsi zgor na pokrovu barke nad
raznimi rečmi razveseljujejo. Ali vse drugačno je bilo
spodej v temnih za blago pripravljenih kotih! Tu so
sužnji razne starosti in spola, in ječijo in obžalujejo
svojo nesrečno osodo eni bolj, eni menj, kakoršna
jim je bila izreja. Vsaj jim še belega dne, lepega
solnca gledati in se po svojem veseliti ne privošijo!
Tu stoka mož po svoji ženi, s ktero se je nedavno
zaročil, zdaj pa brez njenega vedenja vjet in prodan
bil. Tam žena po svojem možu in po svojih otrocih,
v kakem drugem kotu mladeneč ali deklica po zgub-

ljenih starših; tù sedi mirno na žaklji Tomaž, pri
njem mladi Ivan, ki molčé zgubljeno mater obžaluje.
In tako več druzih.

Popotnim zgorej pač ni bilo tako pri sercu, kot
sužnjem zdolej. Tu se veselé starši s svojimi otroci,
otroci s svojimi starši, mati z materjo, oče z očetom,
in marsiktero vganjajo oprosteni namreč od vsih skerbi
in težavnega dela.

Zdaj priskaklja mično dete iz spodnjih kotov po
stopnicah k materi na palubo, ter ji pošepta: „Oh
mama! tu je en mož, ki s sužnjimi kupčuje, zdolej
ima več tacih kot sim jaz in še druzih velicih mož.“

„Reveži!“ odgovori gospa nekoliko bolj glasno,
z očevidno nevoljo.

„Kaj je?“ jo vpraša zraven stoječa gospodična.

„Spodej pod nami je veliko sužnjev“, odgovori
poprejšnja.

„Ki so vklenjeni“, pristavi še dete.

„Sramota je res za našo domovino, da še kej
tacega terpi, kot je strašna sužnost“, potoži spet
mati.

„Res je tako, ali če bolje pomislim, ima tudi
svoje dobro“, poprime neka druga gospa, pred ktero
sta njena otroka veselo skakljala, za besedo: „Bila
sim že večkrat v južnih krajih“, pravi dalje, „ter
sim se prepričala, da se sužnjim sploh bolje godi,
kakor ko bi bili svobodni.“

„Morebiti“, ji odgovori miločutna mati, „se to
včasih in pri kterem zgodi, ali nar grozovitniši za
sužnje je, da jih dušno zanemarjajo, da tako neusmi-

ljeno ž njimi ravnajo, da jih kot živino ločijo, jim
vse blagejši čutila potrejo in sploh božje in človeške
postave z nogami teptajo!“

„Pa saj tudi ne delajo tako pogostoma in
splošno, kakor vi mislite“, odgovori spet una z dvema
otrokoma.

„Res je tako, že marsiktero leto sim v
Kentukijski deržavi prebila“, jo naglo zaverne poprejšnja,
„in prav veliko tacih prigodkov vem povedati. Godi
se sploh tako, da se Bogú usmili! Le pomislite, kako
bi vam pri sercu bilo, če bi vam zdaj naenkrat
pobrali svoja ljubezniva otroka, ali bi zamogli to brez
serčnih bolečin prenesti?“

„Naše čutila in občutki sploh so vsi drugačni,
kakor pri sužnjih; nikakor se me z sužnjimi
primerjati ne moremo“, beseduje lahkomišljena gospa.

„Vaše govorjenje mi da sumiti, da celó nič
sužnjih ne poznate“, odgovori spet ljudomila gospa.
„Jaz pa o tem drugače sodim. Zagotovim vas in
vse, meni je ta reč znana, ker sim med njimi rastla,
da so ravno tako rahločutni in dobroserčni, če ne še
bolj, kakor me.“

„Tega bi se ne bila nadjala in tudi ne morem
nikakor razumeti, da bi sužnje kakor druge ljudi
imeli in jim kak poboljšek dali“, odgovori
terdoserčna gospa ter še enkrat, da bi ne bila kej
osramotena ali celo zmagana, poprejšnjo poterdi da se
sužnjim bolje godi, kakor če bi bili prosti.“ —

Potem se začnó moški o ravno tem predmetu
pričkati.

„Gotovo je to volja božja“, poprime, neki
prileten mož, „da je Afrikansko pleme (t. j. zamorci) k
sužnosti obsojeno. Sv. pismo nam pove, da je Noe
sina Kama preklel ter mu napovedal, da bo med
svojimi brati hlapec vsih hlapcov.“

„Tedaj res tako mislite?“ ga vpraša nekdo
zraven stoječih.

„Res!“ odgovori pervi. „Božji previdnosti je
tako dopadlo, uni rod večno vverižiti, in nam ne gre, se
v božje neizvedljive sklepe vtikati in modrovati.“

„Če je pa tako“, se oglasi urno poprejšnji v
šali, „je pa božja volja, in mi vsi brez razločka
lahko s sužnjimi kupčujemo, kakor kterega veseli.
Kaj ne, gospod?“ vpraša nadalje Halaja, kterega je
tudi pogovor nekako mikati začel, „kaj ne, da
moremo tako delati, zamorce kupovati, prodajati,
semtertje vlačiti in dobro v strahu imeti, vsaj so h temu
vstvarjeni! kaj ne?“

Halaj pa, ker ni razumel ne govora, ne
vprašanja, se izgovori rekoč: „Meni ni ta reč znana;
tudi bi ne vedel kej odgovoriti, ker nisim učen.
Tergujem že od nekdaj tako, da si kruha služim, vse
drugo mi ni nič mar.“ S tem se konča govor. Vsak
gre na svoj kraj, misleč da ima prav. Sicer bi ti ne
bili mogli ne sužnosti odpraviti, ne na dan spraviti,
ako bi je še ne bilo dozdaj. S tega se pa lahko
previdi, kako so različne misli o zadevi sužnjih, in da
človek človeka še malo spozna in ceniti ve. —

Opoldne ostane parobrod pri nekem tergu, kjer
so nekteri odšli in spet novi došli. Med drugimi pri-

leti tudi mlada žena na barko in zvesto išče svojega
moža, ki je bil med sužnjimi. Ko ga pa ugleda, gre
naravnost proti njemu, ga serčno objema, in oba
solze veselja, da se še enkrat vidita, pretakata.
Srečna bi se bila čislala, ko bi bila zanaprej vkup živeti
zamogla, ali čas ločitve se je naglo bližal! Zato se
ju spet poprejšnja nezmerna žalost polasti.

To viditi uni dobromisleči mož, kteremu so bili
ubogi sužnji zares pri sercu, se zjezi ter Halaja prav
dobro prime, rekoč: „Prijatel! kako morete tako
nevsmiljeno ravnati? Ali se vam nič ubogi in nesrečni
sužnji ne smilijo. Ravno grem v svojo domovino, in
serce moje se radosti širi, ako se spomnim svoje žene
in svojih nedolžnih otročičev. Koliko veselja za nje,
me spet viditi in objeti! Ali ravno to zvonjenje, ki
bo zame veseli znam odhoda naprej v domovino, je
za ta dva, tukaj ju glejte! strašno naznanilo, vedno
jima ločenima biti! To imate; ali pravični Bog vas
bo že enkrat kaznoval, bojte se ga!“

Nevsmiljeni tergovec pa ostane, kakoršen je bil
in odide, da bi pri miru bil, na drugi konec barke.

Drugi dan ostane spet parobrod v nekem mestu,
kamor gre Halaj, narberže na somenj. Ni še dobra
ura pretekla, že se verne, sabo peljaje mlado mulatinjo
in njenega otročička, ki ga je v naročju imela.

Mati je bila čedno oblečena. Zanjo prinese čern
hlapec skrinico z oblačili, ktero med druge reči na
parobrodu zavali in spet odide. Ona pak se nekaj
žalostno zraven na klop vsede in z otrokom igrá.

Čez nekoliko pride Halaj k nji, ter ji nekaj
pošepta, kar Tomaž, ki je tudi blizo sedel, ni razumil.
Zapazi pa potem, da je bila žena naenkrat
nepokojniši od poprej in da mu je glasno zavpila: „Nak,
tega ne! Vi se le iz mene norčujete!“

„Če nočeš verjeti, poglej sem pisma“, ji reče
Halaj prodajavno pismo pokazaje, „tu je kupčija
storjena in od tvojega poprejšnega gospodarja podpisana.
Plačano je že tudi vse, tedaj se ne norčujem!

„To mi ne gre v glavo, da bi me moj gospodar tako
grozno goljufati zamogel. Nak! to ni res in ne
more nikoli biti“; odgovori s povzdignjenim glasom
mulatinja.

„Tega se lahko pri teh gospodih prepričaš“, ji
odgovori spet Halaj. „Prosim, gospod! nagovori
enega popotnikov, preberite mi tole pismo. „No! kaj je
neki?“ reče z ramami majaje popotnik, — pismo je
podpisano in zapečateno od J ... V ..., ki očitno
priča, da je mulatinjo Lucijo in njenega otroka
prodal. Ne vem pa, kaj bi bilo v njem napčnega. Tako
mora biti, kakor je pisano“, odgovori popotnik in se
strani oberne.

Ker je bilo govorjenje vedno bolj glasneje, pride
še več druzih zraven poslušat, per čem da je. Halaj se
jim po mogočnosti prizadeva, dopovedati, kako hoče imeti.

„Ne dajte vender tako govoriti“, začne spet
mlada mulatinja, vsaj mi je gospodar rekel, da pridem
v Luivil (Louisville *), in da bom tam kuhurca v

neki gostivnici, kjer je tudi moj mož že. Leto mi je
gospod rekel, ne gre mi tedaj v glavo, da bi bilo to
res, kar vi pravite, in da bi me zamogel nalagati.“

„Ne, ne, ljuba moja! prodal vas je, to je
resnica, tako je pisano“, priterdi, ki je pismo pregledal.
„Če je tedaj res taka, kakor pravite, je pa vse
pričkanje zastonj“, reče mulatinja žalostno in omolkne.
Otročička goreče na serce pritisnivši, oberne Halaju
herbet in zre debelo v moije, ki ga je parobrod
brazdal. Hladen veterc ji popihljava čelo; u vodi se
svetijo solnčni žarki in se ji nehoté v oko bliščé, blizo
nje donijo sladki glasi veselih popotnikov, z eno
besedo: toliko novih reči in veselic jo obdaja, da bi
bile druzega popolnoma osrečile — ali ona je gluha
klicom, slepa lepoti narave, potert je bil njen up,
bila je kakor iz jasnega zadeta, serce žalostno in
silovito otoženo, le še smehljajoče dete, ki ga je dojila,
jo nekoliko tolaži. Poljubuje, bimčka, ujsa ga, si tako
serčne bolečine olajšati, in če je ravno sčasoma kaka
vroča solza na nedolžnega obličje padla, se je vender
njega pogledavši lagano vtolažila in opomogla. —

Otrok je bil še le kakih 10 mescov star, pa
vender že neznano velik in močnih udov, tudi zeló
vesel in nepokojen, da je mati ž njim dosti opraviti
imela.

„To je zares ljubeznivo dete!“ reče popotnik
svojemu tovaršu. „Koliko je neki staro?“

„Deset mescov“, odgovori mati.

Da mu potem nekaj sladkorja v ustica, ter ga
poboža, rekoč: „Zares, to je lepo dete!“ Potem ju

zapusti žvižgaje in gre na drugi konec k Halaju, ter
se s tem pogovarjati začne:

„V resnici“, lepo ženo ste kupili, gospod Halaj!

„Tako, tako, bo že“, odgovori Halaj in zasmodi
smodko.

„Greste, kaj ne, v južne kraje ž njo? kam neki
jo bote prodali?“ ga vpraša spet uni.

„Mislim, da bo za kako veliko kerčmo kakor
nalaš“, odgovori tergovec, „posebno ker je dobra
kuharca. Če jim ne dopade, naj jo pa za kej druzega
porabijo, postavim za pobiranje pavole, za kar bo po
mojih mislih prav dobra, ker ima velike perste.
Gotovo mi ne bo ostala, pri nji sim si zadel, da še
nikol ne tako.“

„Kaj pa bo z otrokom?“ ga spet vpraša uni.

„Narberže ga bom tudi prodal“, reče Halaj ter
še hujši smodko žge.

„Ha! tega bote pa že pod nič dati mogli!“

„Bom vidil. Toda je precej rejen, močnih udov,
tudi pri tem se ne bom spekel.“

„Vam verjamem. Ali opraviti je veliko, preden
tako otroče odraste.“

„E, kaj hočeva dalje besedovati. Vem, da bo že
dober mesec tekati, skakati in govoriti zamoglo“, reče
Halaj.

„Gospod! pri meni bi pač se lahko zredilo“,
poprosi uni, ker je moja kuharca svojo dete zgubila;
padlo je namreč v žehtnjak in v njem, ker je bil poln,
utonilo. Namesti svojega bi lahko zdaj tega redila.

Mislim pa, da vam bo všeč, ako vam 16 dolarov zanj
ponudim.

Halaj odkima in reče, da ga za ta kup ne more
nikakor dati.

„Koliko pa vender hočete? ga spet kupec
nagovori.

„Povedati vam moram svoje mnenje“, reče
Halaj, „da sim otroka sam obderžati sklenil, in ga bom
še le čez kake dve leti prodal. Otroče je zdravo in
veliko obeta; morebiti bo že v 6 mescih 100
dolarov vredno. Če bi ga pa vender dati mogel, ga pod
50 dolarov nisim v stanu dati.“

„Oho! vi se šalite, to ne more resnica biti!“

„Zares, tako hočem!“

„Če že mora biti, vam dam 30 dolarov več ne
morem“, odgovori kupec.

„Če ste ga res barek, dajte mi 40 dolarov in
ne bo vaša ne moja veljala“, nasvetuje Halaj.

„Naj že bo!“ reče kupec po kratkem
premišljevanji in oba si vdarita v roke, v znamnje, daje
kupčija storjena.

„Še nekaj, gospod! kje stopite na suho?“ ga še
popraša Halaj.

„V Luivilu!“ odgovori vprašani.

„V Luivilu! no, to je kakor nalaš za naju.
Ravno o mraku pridemo tje, otrok bo spal, mater
bom že kam speljal, da ga ji bova brez njene
vednosti vzela. Tako bo nar kračji pot in brez vsega
šundra storjeno.“

Halaj to rekši, prižge spet smodko in spravi
denar.

Bil je lep, tih večer, ko parobrod v Luivilsko
barkostajo pride in tam počasi utihne. Mulatinji je
otrok v naročji zaspančkal in ona zaslišavši ime
mesta, položi spijoče dete na varen kraj, ga lepo zadela,
potem pa nagloma v mesto odide, tam svojega moža
iskat.

To je bilo Halaju po volji. Viditi, da mati v
mesto leti, gre po dete ter ga kupcu zroči, rekoč:
„Varite se ga zbuditi, sicer bi začelo vekati in bi ne
bilo utolažiti.“ Vse to prikima terdoserčni kupec, ter
se v hipu med množico zgubi.

Kmalo potem dajo na parobrodu znamnje k odhodu.
Vsi se vračajo nazaj; tudi mulatinja, ki je zastonj
svojega moža po zaznamvanih krajih iskala, pride s
sladko mislijo, da jo bo vsaj nedolžno dete nekoliko
razveselilo. Ali, kakšna žalost, kolik osup za nesrečno
mater! ko ljubčika zvesto išče, pa ga nikjer dobiti
ne more.

„Oh! kje je moj otrok?“ zavpije ona
neizrečeno žalostna.

„Lucija!“ jo pokliče Halaj z imenom, „otroka
ni več, je prodán, prej ali slej moraš vediti. Sabo bi
ga ne bila nikakor mogla vzeti, ker bi ti bil napotje
delal, zato sim ga prodal, in sicer dobremu in
miloserčnemu gospodu, ki bo gotovo bolje zanj skerbel,
kakor bi bila pa ti zamogla.“

Mulatinja umolkne in glavo pobesi. Grozna
žalost se je polasti, glasno joka in stoka in kliče ime

svojega deteta. Toda zastonj, nihče se je ne usmili,
nihče je ne tolaži. Ali bi jo bil Halaj in njegovi
tovarši tolažiti zamogli? — Oni, ki so bili že tolikrat
priče tacih nečloveških djanj, kterih serca so bile
zamorjene blažjim sočutkom, ki so v hudobijah rastli
in nikoli v naukih svete vere podučeni bili, oni ne
zamorejo nikoli nikogar tolažiti, marveč se še
posmehujejo, ter jih veseli, da so raztergavši vse naravne
vezi kej grozovitega storili, svoje mošnje polniti in
človeka kot živino prodajati. Vsakega druzega bi bil
mogel pogled nesrečne matere ganiti, ter mu serce
odpreti, ali tem, posebno Halaju, je bilo to kej
navadnega — vsakdanji kruh, kterega si je tako lahko,
pa tudi tako grenko služil.

Od prevelike žalosti omotena se zgrudi na tla;
roke ji omahnejo, oči se svetijo ko steklo, ne sliši,
ne vidi ničesar — molči, čeravno so se ji ustnice
premikovale.

Halaj to viditi, meni, da se je žena vpokojila,
in pride k nji tako in je prederzen in brezčuten, da hoče
nesrečno tolažiti. Govori ji nesramnež od njene lepote,
od prednost južnih krajev, da bo narberže srečo tam
našla, se s kakim drugim omožila in spet mati
ljubeznjivih otrok postala. Na vse mu nič ne odgovori; ker
pa le ni hotel jenjati, ga, da bi se ga vender znebila,
milo prosi, da bi se od nje pobral, ker ji vse to nič
mar ni. Viditi, da nič ne opravi, marveč da ga je
še celó s svojo serčnomilo prošnjo ganila, odide na
drugo stran in se, kakor bi se sramoval, v svoj plajš
zavije.

Tomaž, ki ni deleč v enem kotu čepel, je bil
tiha priča dogodjaja z ženó. Neizrečeno ga je bolelo,
viditi mater toliko terpeti, in brez tolažnika v tej
grozni nesreči biti. Rad bi jo bil nagovoril in k
poterpežljivosti opominjal, pa revček ni smel, sicer bi
bil morebiti še tepen.

Nastopila je tiha moč. Nebrojno zvezdic migljá
po širokem nebesu in razsvitlja nočno tmino. Druzega
se ne sliši, ko veršenje vode, ropotanje koles in
parne stroge. Popotniki so se vsi k počitku podali, ter
za spanje namenjenih prostorov poiskali.

Tudi trudni Tomaž se zavali na klop, vender
misel na nesrečno ženo mu ne da oči zatisniti. Še
njemu je hotlo serce počiti prevelike žalosti, ki se ga
je tako strašne reči viditi polastila. Nekako ves terd
postane in neobčutljiv za merzlo sapo, ki mu je
nasproti pihala.

Večkrat zasliši tudi stok in jok nesrečne, ki je
nagloma vstala, pa spet se na tla vergla, in včasi tudi
zavpila: Oh! kaj čem začeti? O Bog pomagaj mi!

Bilo je že davnej polnoči. Tomaž nekoliko
zaspi — ali nagloma ga glasen šum in ploskanje vode
prebudi *). Vzigne oči, ter pogleda tje, kjer je bila
mulatinja, pa oj groze! ni je bilo več. Misli si koj, da
je revico mogel um zapustiti in da je bila tako tirana,
v vodi svoje notranje bolečine ugasiti. Oh, koliko
nesreč naključi vender sužnost! Narprej so jo prodali,
potem ji otroka vzeli, zdaj se ji pa še namesti
tolažiti jo, s hlinjeno besedo prilizovali in šale vganjali

— ni bilo še dovolj ranjeno serce, morala je še ob
um priti in se volovom zročiti. Bodi ji milostljiva
sodba božja!

Zjutraj zgodej pride Halaj po svojih sužnjih
gledat. Narpred gre na mesto, kjer je bila mulatinja.
Toda kakšna groza ga spreleti, ko mesto prazno dobi.
Brez daljnjega mujenja začne vse kote preiskovati,
nadjajoč se, da se mu je morebiti kam skrila, da bi
ga ne vidila. Ali zastonj, ni bilo mogoče nar
manjšega sledú najti. Nazadnje pride še k Tomažu, ter
ga prosi, mu povedati, če kej od mulatinje ve.
Odgovori mu žalostno, da je na vse zgodej slišal neko
šumenje, kakor šterbonk u vodo in da potem
pogledavši na mesto mulatinje tisto prazno zagleda. „Brez
dvoma je morebiti ona“, konča Tomaž „v vodo
poskočila in se tako rešiti hotla.“

Pri teh besedah terdoserčni Halaj le ene ne
zine, poslušal je, kakor ko bi se za nobeno reč več
ne zmenil. V resnici je pa že njegovo serce tako
okamnelo, da bi ga tudi smert, ne kaka druga strašna
nesreča ganila ne bila. Vsaj je bil že tacih
prigodkov navajen. Marsikteri sužnji mu je že v rokah
vgasnil; koj je pobijal in moril, ako mu je kdo
zopervati se prederznil. Le nekaj mu je bilo vselej žal,
namreč, da je denar zavergel, ker bi bil lahko veliko
dobička naredil. Toda tudi tega se je bil že privadil,
ter se je z mirno dušo k mizi vsedel in v svoje
računske bukve v versto „zgubičkov“ ceno Lucijo
zarisal.

Drugi dan prisope parobrod s ptičjo hitrostjo v
reko Misisipi in po nji kmalo do Novega Orleana,
kjer je bil Tomaža prijazen in dobroserčen gospodar
kupil. Tu se mu je dobro godilo. Kako je potem ž
njim bilo, bo potem povedano.

V. POGLAVJE.
Imeniten gospod.

Nekega pomladanskega dne pride pozno popoldne
že prileten popotnik v priprosto selišče Kentukijskega,
in se naravnost v pervo gostivnico podá. Bila je vsa
natlačena z ljudmi, da je komej še pri peči kotiček
za se dobil. Bili so večidel domači seljani, ki so
sploh priljudnega obnašanja, pa vender tudi semtertje
zelo neotesani in sirovi, posebno v kerčmi. Vsak je
po svojem delal, in se tje vsedel, kjer se mu je
zljubilo. Pri severno — Amerikancih je tudi čikanje
tobaka zelo v navadi, ker ga brez velicega truda na
leto dosti pridelajo. V kerčmi po navadi vsak čika,
zato tudi vse opljujejo , na desno in na levo, da vse
križem leti.

Ptuji popotnik, nepoznáje nikogar zraven sebe,
vzame za kratek čas neki časopis v roke, in ga začne
na vse kraje premetavati. Ker mu politiške novice
niso bile všeč, gre na zadnjo plat, kjer so bile
naznanila zastran mnozih reči.

Prebere tudi sledeče naznanilo od sužnjega, ki
je gospodarju pobegnil:

„Meni podpisanemu je mulat Juri ubežal. Meri
6 čevljev, je svitle polti, in kodrastih rujavih las,
govori lepo, zna pisati in brati in je sploh omikan;
sicer ima še tudi velike znamke na herbtu in plečih,
zavolj večkratnega tepenja (kaznovanja) in na desni
roki mu je čerka H vžgana.

Kdor mi ga živega dobi, prejme 400 dolarov
plačila; in ravno toliko tudi kdor mi ga ubije.“

Hari Harison,
v Kentukii.

Nehote si je popotnik to naznanilo nekoliko
glasneje bral, ker ga je posebno zanimivalo. Nihče
se ne bo temu čudil, ako zve, da je bil sam
oskerbnik Vilson, pri kterem je imenovani Juri zadnič
delal.

Neki drugi pivec, čverste postave in dobrega
serca, je vse besede dobro razumel, in ko Vilson
konča, zgrabi uni časopis, in ravno tje pljune, kjer
je bilo naznanilo tiskano.

„To je moje mnenje!“ reče in verže časopis na
stran.

„Kako? kaj? čemu tako delate? ga upraša
osupnjeni Vilson.

„Kar sim tukej s časopisom storil, ravno to bi
tudi vredniku, ako bi bil tukej; kakor Judu bi mu
v obraz pljunil, da kej tacega tiskati veli“, odgovori
razkačeni. „Kdor ima tacega sužnjega, kakor je ta,
in ž njim lepo ravnati ne zna, pač ni vreden, da bi
ga še dalje imel. Take naznanila so zares, fejte bodi!

v sramoto naši deželi! Tako jaz mislim, tako jo bom
tudi vsakemu v zobe povedal.“

Vilson mu molče priterdi in on začne lagano
spet naprej pripovedovati.

„Tudi jaz imám sužnje, prave junake, ki me
imajo radi in me slušajo, kar jim zapovem. Če hoče
kteri iti, naj le gre mu ne branim, in ga tudi iskal
ne bom. Tako ravnam in se tudi nikoli tega ne
kesám. Ako sužnji vedó, da jim je dovoljeno popustiti,
kadar kteri hoče in da se ž njimi dobro ravná, ne
uidejo, marveč so še pridniši in gospodarju veselje
delajo. Tudi je mojim znano, da sim jim že pisma,
jih oprostiti, naredil in da bom v kratkem vse,
kolikor jih imam, za svobodne spoznal. Povem vam
pa tudi, gospod! da ga v tem celem kraji ni tacega,
kteremu bi sužnji toliko storili, kot ravno meni.
Zročil sim jim konje po 500 dolarov vredne, da so jih
v Cincinati na somenj peljali, zvesto so mi potem
denar za prodane zročili. To pa le zato, ker sim jim
dober; vsaj si lahko mislite, da bi mi bili tudi lahko
ušli. Če človek lepo ž njimi ravna, se vede vsak
kakor človek; če se pa kot z živino ž njimi ravna,
so pa nasproti tudi le živina.“

„Imate popolnoma prav! dragi moj!“ mu reče
Vilson prijazno. „Kar tega človeka tiče, ki ga
pismeno razglasujejo in iščejo, vam zamorem povedati,
da ga osebno poznam in da je čverst nadepoln mož.
Ravno ta je tudi nekaj let pri meni v tvornici
(fabriki) delal in se prav umno in izverstno obnašal.
Še celó strogo za čiščenje lamú je bil znajdel in v

vsi svoji obnaši razodeval, da je glava. Ali nagloma,
ne vem zakaj pride njegov gospodar ponj ter ga
sabo domú peljá in kakor živino napreže.“

„Gerdobe človeka!“ zaupije uni, „da mora
vender tako neusmiljeno in nehvaležno ravnati s tistim,
kteri mu je toliko prislužil, ter mu celó občnokoristno
strogo znajdel — in zdaj mu še namesti zahvalnega
darú znamnje osramotenja na desnico vžgati da! Ko
bi jaz zanj vedel, gotovo mu tak znam pritisnem, da
bi ga celi čas svojega življenja pomnil.“

Pri teh besedah priderdra kočija z enim konjem
na dvoriše. Vsi v gostivnici so iz radovednosti skozi
okna glave molili, pogledat kdo da se je pripeljal.
Vratca kočije se odpró in iz nje skoči zal in čedno
napravljen gospodič, ki gre naravnost v gostivnico,
spremljan od svojega kočijaža. Tu ga vse gleda od
nog do glave, on se jim pa spodobno prikloni in
naenkrat vsim prikupi, tako da se spet, nagledavši se,
k svojim kupcam vernejo. Bil je zares lepo zraščen
gospodin s rujavkastimi očmi, s svitločernimi lasmi
in krivim nosom, da mu ga ni bilo koj para.

Gostinčarja prosi, da bi ga v drugo sobo peljal.
Tičas, preden se soba pripravi, se pa nekoliko vsede
in ravno tisti časopis v roke vzame, kjer je tudi
narpred naznanilo zagledal. Prebravši ga reče bolj tiho
svojemu kočijažu: „Tone! Spet iščejo enega mulata,
velike postave, s svitlo poltjo, s kodrastimi lasmi in
z znamom na desni roci! Mar ni to tisti, kterega sva
ravno pred v zadnji vasi vidila?“

„Mogoče, gospod Butljar! (tako se je imenoval)
le znamnja se ne morem več spomniti“, odgovori
kočijaž.

„Jes tudi ne, ker ga še vidil nisim“, odgovori
ptuji gospod, odloživši časopis. Da bi že skorej svojo
sobo imel, poprosi še enkrat gostinčarja s pristavkom,
da ima še veliko pisanja in druzih del.

To rekši se jame s svojim sosedom pogovarjati.
Ti je bil priletni Vilson, ki je ptujega precej dolgo
pazljivo pregledoval. Zdi se mu, kakor bi ga imel
poznati, kakor bi ga bil že enkrat vidil in se ž njim
pogovarjal. Obraz, obnaša, glas so mu tako znani, da
ga je hotel nagovoriti, vender mu vstavi ptujčev čmern
pogled na jeziku besedo. Butljar, viditi željo
priletnega moža, ga nekoliko bolj globoko pogleda in —
spozna v njem svojega nekdajnega oskerbnika
Vilsona. —

„Dragi moj Vilson“, mu reče, „ne zamenrite mi,
da vas nisim tako spoznal, ter vam pristojne časti
skazal. Vi ste me pa, kaj ne, koj spoznali? Sim
namreč Butljar Oklanški.“

„Tako! da, da — — odgovori jecljaje Vilson.

Zdaj pride gostinčar Butljarju naznanit, da
zamore v pripravljeno sobo, kadar hoče iti. Butljar
ukaže svojemu kočijažu, mavhe in brešno v sobo nesti,
Vilsonu pa reče: Neizrečeno me veseli, da Vas tukej
dobim. Veliko imam z vami govoriti, bodite tedaj tako
dobri, in pojte z mano, da se zamoreva od svojih
rečí brez vsega motenja pogovarjati.

Vilson prikima, čeravno se mu vse zelo čudno
zdi. Prideta v lepo sobo, in ko strežaji odidejo,
potisne Butljar zapah in sama ostaneta v sobi.

„Juri! ste mar vi?“ reče zdaj Vilson.

„Da, sim!“ odgovori gospodin.

„Kaj tacega bi se ne bil nadjal!“

„Kaj ne? da sim se našemil, da me ni lahko
poznati“, odgovori Juri smejaje se. „Z neko
sokrovico sim si rumenkasti obraz pomazal in rujavkaste
lase v černe spremenil. Tedaj se lahko prepričate,
da mi z ongavim pismom nič ne morejo.“

„Vendar pa, ljubi moj! ste se v grozno
nevarnost podali. Tega bi vam ne bil nikdar nasvetoval.“

„Nikarte ne, sam bom zato odgovoren“,
odgovori on s terdo besedo.

Zastran Jurja je še opomniti treba, da je bil iz
imenitne rodvine in po očetu Evropejskega rodú, kar
je že pričal njegov obraz in njegova prebrisana glava.
Mati njegova je bila sužnja posebne lepote; odtod
njegova polt nekoliko rumenkaste barve. Lahko mu
je bilo tedaj se tako namazati in obleči, da nikomur
ni na sumu bil in da je prosto brez narmanjšega
nadlegovanja popotoval.

Vilson je bil bolj boječ in je zdaj dolgo
premišljeval, kaj storiti: ali nesrečnemu beguncu pomagati,
ali ga pa celó po postavah sodbi zročiti? V njem se
hud boj prične; vender se kmalo vpokoji, in Jurja
takole nagovori: „Ljubi moj! ne čudim se in nočem
vas zavolj tega grajati, da ste svojemu hudemu go-

spodarju ušli — ali samo to me zeló peče, da ste
deželske postave prelomili ter jim zoperujete.“

„Ktere dežele, ktere domovine neki?“ popraša
skerbno Juri; „nimam več domačije na tem svetu —
le tihi grob je, česar si vošim in želim.“

„Nikarte tega, dragi moj! vsaj ne mislim tako
hudo. Hočem le, da bi bili pokorni gospodarju in
postavam, ker je tako božja volja in so vsi svetniki in
pobožni ljudje tako, delali, kar se v njih
življenjopisih bere.“

Oh! ljubi Vilson! tudi jes sim tako mislil in
ravnal in zvesto slušal, kar so mi koli ukazali. Ali
zdaj je drugači, zdaj je bila hudobija mojega
gospodarja nar veči stopnjo dosegla. Pred celim svetom
zamorem reči, da sim prav storil, ker sim strašnim
krempljem grozovitega trinoga ušel. V taki zadergi
mislim, da je beg vsakemu pripuščen.“

„V resnici, prav naravno mislite o svojih
zadevah“, poprime spet ljudomili Vilson, „vender se ne
smem v tem vterditi, Kar kteremu božja previdnost
določi, s tem bi mogel preterpeti.“

„Da, zares tako bi moglo biti!“ pravi po kratkem
molčanji Juri. „Vendar ljubi moj! kaj bi storili, ako
bi vas nagloma vjeli in od žene in otrok ločili, ter
bi vas potem v sužnost prodali, da bi mogli celi čas
svojega živlenja kot živina delati? Mislim, da bi vas
težko stalo, se s tem nesrečnim stanom zadovoljiti,
marveč bi jo pri pervi priložnosti utekli in tako tudi
božji previdnosti nasprotvali. Kaj ne?“

Vilson je bil nad temi besedami videzno
osupnjen in ni vedil kaj odgovoriti. Vender ga pa
kasneje prijazno opomni, rekoč: „Ljubi prijatel! Vedno
sim vam bil dober, storivši za vas, kar mi je bilo
mogoče. Vaša sreča mi je bila vedno pri sercu.
Povem vam, da ste v veliki nevarnosti, in da vam bo
skor nemogoče, prostemu in zdravemu uiti. Pomislite
pak, kakšna nesreča bo za vas, če vas vjamejo.
Strašna vam bo pela. Ko vas dobro prebičajo in
našeškajo, bote še mogli v sužnje kraje na somenj.“

„Gospod Vilson! tega se vam ni treba bati“,
odgovori nagloma Juri. „Dobro sim z vsem preskerbljen
in zavarvan, da mi ni treba nič bati. V sužnje kraje
pa ne pojdem, to vas zagotovim, če se imam biti na
življenje in smert.“

„Oh Juri! varite se tega, sicer bi z opoviro in
branjenjem še hujše naredili, kakor je. Deželske
postave nam to prepovedó. To bi bil očiten punt zoper
domovino.“!

„Zoper mojo? mislite. Vi jo imate res, — ktera
nek pa moja? kje ima sužnji domovino? In ktere
postave so za nas? Mi si jih ne dajemo, mi se ne
posvetujemo in ne volimo, tudi nikogar za svet ne
vprašujejo. Kar za nas sklenejo, je to, da se še v hujši
zatiranje in mučenje pomenijo in združijo. Povedó
nam vsako leto od postave 4. *) m. serp. 1776, po
kteri vladavci le od podložnih potrebno oblast dobé.

Naj pa prevdari zdaj pametni človek, kakšne so naše
zadeve v oziru te postave.

Spet mu Vilson ni vedil kej odgovoriti. Umolkne
in Juri začne naprej:

„Le poglejte me, ljubi moj! dobro, ali nisim
ravno tak, kot vi? ali nimam nog in rok in glave?
nisim mar tak, kakor so drugi ljudje? Poslušajte me,
kaj vam bom povedal. Moj oče so bili imenitnega
stanu kakor vi, pa so, žalibože! malo zame oskerbeli
ter mi namesti bogastva veliko dolgov zapustili, tako
da so nas po njih smerti z vsim ostalim prodali, si
dolgove plačati. Bili so dobra mati s sedmerimi
sinovi na somenj peljani in eden za drugim prodani.
Jaz pridem nar zadnji na versto. Pred gospodom, ki
me je kupil, pokleknejo žalostna mati, ter ga
serčnomilo prosijo, da bi še njih kupil. Ali grozovitni jih
porine in na stran bacne s svojimi dobro podkovanimi
čevlji! To sim z lastnimi očmi mogel gledati! Zadnje,
kar sim Se od preljube matere slisal, je bil njih jok
in stok. Oh, kako rad bi jim bil na pomoč pritekel
in jih tolažil — ali nagloma me zgrabi trinog, in
me privezavši na sedlo bliskoma oddirja.“

„Povejte naprej? reče Vilson z veliko
pazljivostjo.

„Kupil je še ob enem moj gospodar mojo nar
starši sestro, ki je bila pridna in pobožna deklina in
ravno tako zala, kot so mati bili. Tudi je bila dobro
izrejena in izobražena in se je vedila prav lepó
obnašati. Spervega me je zelo veselilo, da sva bila
skupej pri enem gospodarji, ker sim zamogel vsaj

včasih kaj ž njo kramljati. Vender se je moje veselje
kmalo v grenko žalost spremenilo. Oh groze! slišati
sim mogel pri druzih, kako jo je gospodar pretepal,
kako je bič žvižgal, kako je ječala in se kremžila
— vse to pa zavolj tega, ker ni hotla ž njim grešiti. *)
Strepetal sim, slišati take reči, persi so se mi širile,
— ali kaj sim revček hotel početi, ker bi bilo vse
započetje zastonj. Nekoliko potem jo pripelje dobro
vveriženo nek sužnji iz sobe, ter jo ravno pridšemu
kupcu zroči, ki jo je mende koj na somnji prodál.
Od tega časa nisim več od nje slišal! — Vedno sim
bolj rastel in od leta do leta veči prihajal. Veliko
dolzih let preteče, in zdelo se mi je, kakor ko bi
bili že v večnosti, ker nisim imel tolažnika, ne
prijatla, ne staršev, ne bratov, ne sester, ne druzega
človeka, da bi se bil zame zmenil — razun zvestega
psa; tepli, zmerjali in sostradali so me pa, da se
Bogu usmili! Verjemite mi, da sim bil večkrat tako
lačen, da bi se bil s psmi rad za nage kosti ruval;
in vender nisim, ako sim tudi cele noči časi prejokal,
zavolj stradanja in tepenja žaloval in britke solze
točil, marveč zato, ker sim bil mater in sestro zgubil
in ker mi brez teh nihče na tem svetu prijatel ni
bil. Veselja nisim poznal. Tudi nisim dobil prijazne
besede, dokler da k vam pridem. Gospod Vilson! vi
ste lepo z mano ravnali, me veliko dobrega naučili,
brati in pisati, lepih čednost in Bogu in ljudém
dopadljivo živeti. Bog naj vam zato plati! — Soznanil

sim se potem pri vas s svojo ženo. Vem da ni bilo
boljše duše najti, kakor je bila Špela. Vzamem jo z
dovoljenjem v zakon in dolgo časa prav mirne in
vesele dni skupej živiva. Ali kaj se v hip zgodi!
Gospodar, menda nevošljiv mi, pride póme, ter me loči
od žene in od otroka, od prijatlov in znancov. Vse
kar mi je koli ljubo in drago bilo, sim naenkrat
moral zapustiti — in potem delati kakor vol. Zakaj
neki? — zato, mi veli, ker sim mende že pozabil
bil svojega stanu in da me spet hoče kozje molitvice
učiti ter mi v glavo vtepsti, da sim še čern pes!
Pa tudi tega mu ni bilo dovolj. Ukaže mi, gospod
Vilson! svojo ženo zapustiti in se z drugo poročiti dati!
Tako je bila čaša mojega terplenja polna! —
Pomislite pa zdaj, ali je to prav, in kako se mora
goditi v deželi, kjer imajo prosti ljudje take pravice in
da delajo, kar hočejo ? Ne dražite me več, da sim
se zoper postave svoje domovine pregrešil. Jaz sim
zdaj brez domovine; upam pa jo spet kmalo dobiti;
da bi le skorej Kentukijske meje za herbtom bile!
Kanada bo potem moja domovina, ktere postav
nikdar prelomil ne bom, vedno jim hočem pokoren biti.
Ali varuje naj se vsak, mene zdaj ustaviti, sveta mi
je svoboda, bojeval se bom zanjo do zadnje srage
kervi. Če je bilo mojim prednikom braniti se pripuščeno,
zakaj neki bi se jaz ne smel? Da bi le skorej vse
pri kraji bilo. Bo pa bolje, ako Bog hoče in sreča
junaška!“

Zvesto je Vilson Jurja celi čas poslušal, ter vse
natanko zvedel, kakšna je bila dozdajna njegova oso-

da, in kaj da ga je k begu primoralo. Do serca ginjen
od pripovesti in ostudnih djanj, ki jih je iz cele duše
merzil, začne milo jokati, debele solze ga polijejo, kmalo
pa spet spregovori: „Da res! kleta bodi sužnost! O
pojte vsi, ki s sužnjimi kupčujete, rakom žvižgat!
Ali nisim zmiram rekel, da je sužnost prava nesreča
za našo domovino, vidoma podkopovaje jo. Juri! le
urno na noge! Samo varite se, da vas kdo ne zasači
in da nikogar ne ubijete. Kje pa imate ženo, Juri!
„Je tudi ubežala z otrokom“, odgovori Juri, „toda
Bog ve, kam? Narberže jo je proti severju mahnila;
ne morem pa prerokovati, ali se vidiva še kdaj na
svetu, ali nikoli.“

„Ali je mar mogoče? ali je tudi ušla in kam,
popustivši tako dobrega gospodarja?“ vpraša skerbno
Vilson.

„Ni čuda, ker tudi večkrat dober in pošten
gospodar v dolgove zabrede; postave pa pripuste,
materi iz naročja otroka iztergati in ž njim dolg
plačati“, odgovori Juri z nevoljo.

„Prav, ljubi moj ! prav imate, vi in vaša žena!
Nate tole v znam prijaznosti“ reče in mu v roke
stisne en par dolarov.

„Zahvalim, gospod Vilson!“ reče Juri se brané,
vsaj ste že dovolj z mano opraviti imeli, nočem zdaj,
da bi vas še v kako zadrego pripravil. Tudi imam
še začasno toliko denarja, da bom lahko shajal.“

„Jih morate vzeti. Juri! nočem drugače. Denar
veliko pomaga, nikoli ga ni preveč, da se le po pra-

vem potu pridobi. Tedaj le vzemite, nič se vam
zavolj tega ni treba bati.“

„Vam vstreči jih vzamem, toda s tem pogojem,
da vam jih bom o svojem času, kadar bom več
zamogel, spet vernil“, reče Juri in se vda prošnji.

„Povejte mi pa še, Juri! kako dolgo mislite
popotovati? Pospešite se, da skoraj dosežete, kar ste
sklenili. Čeravno ste si dobro zumili, da bi si je
ne bili boljši mogli, vam vender od vsih krajev
nevarnost proti. Kdo je pa ta sluga?

„Je mladeneč, kteremu gre vse upati. Pred enim
letom je bil v Kanado pobegnil. Zvedivši pa, da
je potem njegov gospodar iz jeze mater pretepsti dal, se
verne nazaj, tolažit, in ako bo sčasom mogoče tudi
odpeljat jo. Dozdaj je bil še ves njegov trud zastonj,
vendar sim pa prepričan, da bo pod božjo brambo
svoje nar serčneji željo spolniti zamogel. Zdaj
enkrat me gre do reke Ohio spremit, ter me z ljudmi
soznanit, ki so tudi njemu čez mejo pomagali; potem
pa pojde nazaj po svojo mater.“

„Nikdar vama ne morem preveč zažugati, da se
varujta pred ogleduhi“, reče zopet Vilson, in Jurja,
ki se je bil lepo napravil, z videznim dopadenjem
pogleduje.

„Kaj ne, da vam dopadem?“ ga vpraša Juri;
„morate vediti, da sim zdaj svoboden in da mi vse
drugače kri po žilah teče.“

„Varite se, varite, ljubi moj! še niste na konji,
še vas lahko vjamejo“, opomni Vilson. „Tudi ste
napčno storili, da ste v to bližnjo kerčmo prišli, v

ktero nar več ljudi zahaja. Zares vaša prederznost je
velika!“

„Ni tako ne, kakor se vam zdi, gospod Vilson!“
beseduje Juri. „Ne iz prederznosti, ampak zato sim
sem prišel, ker me bodo tukej nar menj vohali. K
temu sim se še, kakor vidite, tako preoblekel, da me
celó vi niste spoznati mogli. Kočijaža tudi tukej ne
poznajo, njegov gospodar deleč odtod stanuje. Tudi
že po njem ni nikomur nič mar, ker ga že vsi
mertvega mislijo.“

„Kaj pa vaš znam na roci, Juri?“

„To je spomin na Harita“, odgovori Juri, in
pokaže roko. „Pred 14 dnemi mu naenkrat na misel
pride, mi to čerko vtisniti, ker se je bal, da bi mu
ne ušel. — Bodite pa le brez vse skerbi. Jutri na
vse zgodej odideva, in bova še tisti dan v bližnji
deržavici Ohio. Potujeva večidel le po dnevu,
gostivnice obiščem nar lepši in se povsod verlo imenitno
obnašam, da me vsaj ne more nihče za sužnjega
imeti. Če bi se pa vender zgoditi imelo, da bi me
vjeli, me pa mertvega mislite. — Toda še nekaj
imam vas prositi. Ker mi je neznano, ali se vidiva
še kdaj z ženo, in ker vem, da me ne bo nikdar
pozabila, dajte ji pri priložnosti, ako je kje dobite,
tole iglico, ktero mi je enkrat na mojega godú dan
darovala, s serčno prošnjo, da naj kolikor more z
otrokom v Kanado hiti in se tam z mano zedini.“

„S serca rad vam vse storim, kar le hočete“,
reče Vilson s solzami v očeh; „upam da se vam bo

vse po sreči izšlo, zato prosite Boga, ki edini moč
da in vas od vsih sovražnikov rešiti zamore.
Zaupajte v Njega in gotovo vam bo pomagano!“

Potem se poslovita in eden druzemu sreče in
zdravja vošita.

VI. POGLAVJE.
Rešenje.

Špela je bila pri gostinčarji prav dobro sprejeta.
Ker ni bilo ravno moža domá, ji žena streže, da
bi se od prestanih bolečin zopet opomogla. Njen mož,
z imenom Bird, je bil svetovavec pri deržavnem
sovetu v Vašingtonu, in v velikih rečéh zelo Vilsonn
podoben. Tudi on je v sercu sužnost čertil; v djanji
pa se je po postavah ravnal in nekako tesen in boječ
bil. če je pa za kterega begunca zvedil, ali da bi ga
bil preganjati mogel, ni tega storil, se ni zatajil,
marveč je na tihem revežu pomagal ali pa eno oko
zatisnil, da bi preganjani sovražnikom v roke ne padel.
Posebno je bil dobrovoljen; vender kdor ga ni bolje
poznal, bi ga bil celo terdoserčnega imenoval.
Nesrečnim pomagati, je bilo njegovo nar veči notranje
veselje; nikoli se ni dolgo mudil, ako se je dalo
nagloma zgoditi.

Še tisti večer pride iz mesta nazaj. Brez
ovinkov mu skerbna žena razodene, da je ta dan
nesrečna sužnja z otrokom k nji pribežala in da ju z
božjo voljo pomoči prosi. Mož je spervega na videz
nekako nevoljen, besedovaje, da se tako ravnanje s

postavo ne strinja, da ji, če bi to storila, ravno
nasprotujeta ; vender se kmalo potolaži, zagledavši
trudno ženo na ležišču, kako v spanji večkrat na
kviško šine in po svojem otroku tipa, braneč ga pred
sovražnikom; in ko mu potem zbudivši se vzrok k
begu razodene, je celó svoje službe pozabil. Ni bilo
še tudi veliko časa minulo, ko mu je nemila smert
otroka pri ravno tej starosti, kot je Hari bil, pokosila,
in kako neizrečena je žalost staršev po ljubljenih, —
vse to ga hipoma prestvari, da je bil brez vsih
opovir Špelo rešiti pripravljen. Da bi jo pri sebi v svoji
hiši obderžal, se mu nevarno zdi, ker je bil ravno
pri poti in zeló od ljudi obiskovan. Sklene jo tedaj
enemu svojih prijatlov v gojzdu zročiti, kjer bi bila
varniši skrita pred preganjavci. Tudi mu je bil ti
prijatel, Tromp imenovan, ko pošten in pravičen mož
znan, kteremu gre v tacih zadevah vse zaupati in od
kterega je vedil, da bi raji svoje življenje dal, kakor
pa nesrečnega izdati. Tudi Tromp je imel nekdaj
veliko sužnjev in lep kos zemlje, da so mu jo
obdelovali. — Viditi pa, koliko terpé in kako gerdó se
semtertje s njimi ravná, osvobodi vse in potem svoje
zemljišče proda in se v tem gojzdu s svojimi sinovi
naseli.

Bird jo želi še koj to noč k svojemu prijatlu
Trompu spraviti. Da bi pa gotov bil, se sam, čeravno
zelo truden, napravi in koj vpreči ukaže. Potem
spravi Špelo in Harita na voz, ju lepo zadela in
nagloma brez šuma oddirja. Ker ni bilo ravno tako
deleč, pridejo kmalo tje in Tromp jih lepo in prijazno

sprejme. Berž mu zastran teh nekaj pové in naroči,
kako vprihodnjič ravnati, da bo prav, potem pa
nagloma, kakor je prišel, spet odide, da bi saj nič
sumljiv ne bil.

Tù, v tem samotnem kraji, ostane Špela z
otrokom več dni, se po preteklih žalostnilh dnevih spet
okrepčati in za prihodnjo pot pripraviti. Med tem sta
ji bila pa tudi že Tomaž Lokar in Marka, vedno jo
zvesto iskaje, na sled piršla in vsaki dan Trompovo
poslopje zalezovala. Tromp je tedaj na skrivnem,
brez natančnišega razodetja nevarnost, da bi je ne
bil preveč ostrašil, nevtegoma k svojemu prijatlu
pelja. Bil je to dober in bogaboječ Halidaj s svojo
malo družino. Tu bi se skrivaj in s pomočjo tega
moža v Kanado pripravljala, ktera ji je bila tiú veliko
bližeje.

Špela se je kmalo vdomačila ter z veseljem
prihodnosti pričakovala. Domači so ji bili s serca dobri,
ter so ji z vsem po mogočosti postregli. Bili so
Kvakerijanci, t. j. krivoverci, ki imajo veliko posebnost
in so zeló raztreseni po severno — amerikanskih
deržavah. Vender so pa, ako njih zmote prezremo, zelo
prijazni, odkritoserčni, priprosti in človekoljubivi.
Navado imajo tudi sploh, da vsakega tikajo.

Halidaj je bil že precej prileten, 60 let star mož,
njegova žena, po imenu Rahel, blizo petdesetih. V
celem okrogu so Kvakerijanci stanovali in se vsi za
eno veliko občino imeli. Bili so tudi s vsimi
naseljenci bližnjih krajev v tenki zvezi, ter splošno v
enem zedinjeni, namreč: nesrečnim in preganjanim

pomagati in jih v varno zavetje pripraviti. Posebno
pa so bili sužnjim dobri; kterikoli je le k njim
pribežal, mlad ali star, mošk ali ženska, vsak je bil z
ljubeznijo sprejet. Pervi so bili Kvakerijanci, ki so
se l. 1766 in 1775 na vso moč prizadevali sužnost
odpraviti, in s sužnjimi spet kot z ljudmi ravnati.
Zares so tudi po vsih krajih vsak svoje oprostili in
nikakor sužnjih pri svojih delih ne terpé. Zatorej
vsak sužnji begunec nar raji, ako le more, k
Kvakerijancom pribeži, ker je potem skor rešen. Ker
imajo pa ti pogostoma z lovci, ki begunce zalezujejo,
dosti opraviti, in njih počenjanje pri lovu vidijo, se
tako umno obnašajo, da malokterega pri osvobodenji
zgube.

Tudi Juri je zanje vedil, ter jih Vilsonu ko
prijatle imenoval. Potem se je s svojim slugom k
njim podal in tam skrivej tako dolgo čakal, dokler
da je pripraven čas prišel, se v Kanado preseliti.
Ker so Kvakerijanci med sabo v zvezi, — eden za
vse in vsi za enega — je Juri kmalo za svojo ženo
zvedil. Nevtegoma se k Halidaju poda in zares po
dolgi ločitvi spet svojo ženo Špelo in svojega sinka
veselo objame. Radosti ne morejo govoriti. Solze
veselja in žalosti točijo, po kratkem molčanji nagovori
Juri svojo ženo takole: „O, draga moja! ti si dobra
in veliko bolji od mene; zato si bom pa tudi
prizadeval, vsigdar tebe posnemati in nikdar od pota
pravičnosti ne odstopiti, kakor pravi kristjan živeti in umreti.
Pomôzi nam Bog, da skorej srečno v Kanado dojdemo,

kjer bomo novo življenje živeli, kjer nam bo solnce
boljši in topleje sijalo!“

Tu prebijejo vsi skupej ene dni. Treba je pa
bilo skerbeti, da bi skorej v Sandusko in odtod na
parobrodu v Kanado prišli. Zakaj nevarnost je bila blizo,
in preganjavci že spet za petami. Kvakerijanec
Pinehas je bil v neki kerčmi, kjer je mnogo govoric
zastran sužnjih slišal. Razun mnogo druzih sta bila tu
tudi Lokar in Marko, prežaje na vhajavce in
pogovarjajo se, kako jih naprej poloviti. Menda sta že za
drugi dan sklenila, ker jima je bilo znano, z dvema
bričama k Halidaju iti, begunce vjeti, zvezati in
poprejšnjim gospodaijem zopet zročiti, da bi jih kaznovali
in potem poprodali. In tudi sebe nista pozabila,
koliko da bota v kratkem dobička naredila in poslužila.
Toda človek obrača, Bog pa oberne! —

Pinehas se, toliko važnega zvedivši skrivej iz
kerčme zmuzne in naravnost k Halidaju hiti,
povedat mu, da naj gostovi beže prej ko je mogoče. O
polnoči že sedé na vozu, ki bliskoma derči proti
zaznamvanemu kraju. — Lovca jo tudi kmalo, kakor
bi bila ovohala, odrineta. Ko pa na potu zvesta, da
so jima spet ušli, zasedeta brez pomude svoja konja,
ž njima dva briča in še nekaj pijancov, ktere sta v
kerčmi najela, obljubivši jim obilno pijače. Dirjajo na
vso moč za vhajavci, ali k sreči jih še le takrat
zagledajo, ko so že na varnem kraji bili. Mahnili so
jo namreč s poti v bližnje pečevje, kjer je Pinehas
za varno zavetje vedil. Bila je tu namreč precej
visoka skala, le po eni vozki poti se je moglo gori na

visočino, vse drugo je bila gola stermina. Tu zdaj
gredó, vsaj jim ni bilo drugače mogoče pred
preganjavci uiti. Nar pervi gre Pinehas z otrokom
v naročji, da bi pravo pot kazal, potem Tone, ki
svojo staro mater štuporamo vzame, za njima Špela
in versto sklene verli Juri. Pogum ji daje moč,
stopajo kar morejo, ker je bilo vse drugo zastonj. —
Na vse zgodaj prihrume že preganjavci za njimi, ki
so jih spodej ugrabiti in zvezati mislili. Grozno pa
preklinjajo vidivši, da je njih up po vodi splaval, in da
bo zdaj vse žile treba napeti in še bo morebiti vse
zastonj.

„Šmentaj, Lokar! to ne bo nič“, spomni Marka.

„Kaj? Kakor so ti psi gori prišli, je mende tudi
nam mogoče. Vsaj ne boš pred skalo trepetal, tepec
Uiti nam zdaj ne morejo, naj počnó, vse je zastonj.
Polovili jih bomo, kot lesice v luknjak. Tedaj, kaj
čakate?“

„Lahko po nas streljajo, da bodemo eden za
drugim pocepali. Nikar brez prevdarka, gre za
življenje!“ pravi spet eden tovaršev.

„Ohà! kako se vam hlačice tresejo,“ odgovori
smejaje se Lokar. „Tu ni nobene nevarnosti, pred
černimi psi se nam ni treba bati, ker so preveč
boječi, da bi se nam zoperstavljali.“

„Jaz pa vem za prigodke, da so se ravno
zamorci s vsim pogumom bojevali in sovražnikom veliko
opraviti dali. Zato me nič kaj ne mika, po teh
kurjih gredéh gori plezati“, reče Marka.

Zdaj se prikaže na visočini Juri, ter jim z
možkim glasom zavpije: „He! kdo ste in kaj hočete?“

„Prišli smo vhajavcov iskat“, odgovori Lokar.
„Tu je sodnjiško pismo. Ali niste vi Haritov Juri
sužnji?“

„Sim, ali sužnji nisim več! Zdaj sim svoboden,
smem ženo in otroka svoja imenovati. Le pridite sem,
vse hočemo s puškami sprejeti in se braniti do
zadnje srage kervi.“

„Ste se prenaglili, tako vam ne gre govoriti vpričo
sodnjiškega hlapca“, odgovori eden bričev. „Mi dva
imava pravico, vas vjeti; tedaj nar bolje storite, ako
se nam z lepim vdaste, vsaj vidite, da je vse
zopervanje zastonj.“

„Vem, kaj da ste in kakšne pravice imate“, odgovori
terdo Juri. „Znano mi je dobro, kaj da ste sklenili,
ako nas vjamete. Ne bote dobili v pest ne žene ne
otroka, da bi ju kot živino po somnjih vlačili in
prodajali. Tudi za mene in za Toneta se pod nosom
obrišite, ne bote naju imeli in gospodarjema zročili,
da bi bila tepena, da bi se kri scurkoma cedila. Vaše
postave sicer to dovolijo, ali sram vas naj bo in vaše
predstavljene, z ljudmi tako delati. Nimate nas še
ne, vse vaše prizadetje je zastonj, in vam tudi več
ni treba za nas skerbeti, ker gremo iz dežele.
Svobodni smo, pod milim nebom, svobodni kakor vi, in
nimate nam te svobode kratiti, drugače se bomo bolj
pisano pogledali.“

Te besede, s kterim je Juri tako možko svoj
sklep razodel, so večidel vse spodej nekako presunile,

da umolknejo. Le Lokar se za vse to govorenje ni
nič zmenil, marveč skrivaj nabaše samokres, ter ga
na Jurja sproži, rekoč: „Vsaj dobimo za mertve ravno
toliko kakor pa za živega, tedaj hura nanj!“ K sreči
se ji Juri še o pravem času umakne, da ga ni celo
nič zadela. Liza se o poku nekoliko prestraši in
glasno zakriči; vender jo Juri potolaži in potem
ukaže Tonetu, samokrese nabasati in se pripraviti,
ostudnega sovražnika sprejeti.

Lovci so se precej posvetovali, kaj začeti.
Naenkrat vstane Lokar in nastopi naravnost nevarno pot
na skalo, in za njim nekaj druzih serčnejih. Ravno
se hoče Lokar pri ovinku okoli skale zaviti — kar
poči, puf, Pinehas k njemu skoči in ga v globočino
potisne. *)

„Tri sto medvedov; to so pravi vragi! kaj nam
začeti?“ vzklikne Marka in jo dervi po ozki stezi
nazaj, kar je mogel. Ravno tako storé vsi njegovi
pajdaši. Eden spred druzega hiti, da jih je bilo groza
viditi. Posebno sta briča dobro cverla, ker nista rada
s tako derhaljo opraviti imela. Spodej se nekoliko
ohlade, pa ne, da bi spet kej zabavljali, temuč od
kraja vsi se pozgubé in razidejo. Dva od njih sta
bila vender še tako usmiljena in gresta po Lokarji
gledat. Dobita ga čez dolgo še le v globoki jami,
kamor je revež padel bil. Krogla ga je sicer zadela,
vender ne nevarno. Nar več je pa od padca dobil, in
gotovo bi se bil ubil, ako bi se ne bil po vejah
zaderževal. Ker se ni nič zavedel, ga hočeta, mu rane za-

vezavši, na konja spraviti in v bližnjo kerčmo peljati.
Ker jima pa v naglosti ni mogoče, ga pustita in
nagloma oddirjata, da bi vsaj sebe rešila.

Pinehas in Juri in vsa nju tovaršija pridejo iz
skale doli, se tu narprej Bogu za srečno rešitev
zahvalijo, potem pa gredo Lokarja iskat.

„Marka! ali si ti?“ ji vpraša Lokar s slabim
glasom, ker jih ni spoznal.

„Nak! Marka ni več!“ odgovori Pinehas, „tega je
veter nesel, ne mara več zate. Tù so drugi prijatli,
ki bodo zate skerbeli.“ To rekši mu se terše, ko sta
una dva storila, rano obveže, da kri popolnoma jenja.
Počasi jih je tudi spoznavati jel, kdo da so in kako
je vender mogoče, da mu tisti, ktere je ravno kar
preganjal, strežejo in ozdraviti pomagajo. Denejo ga
potem v kočijo, ter ga k nekemu znanemu Kvakerijancu
dovedejo, da bi per njem ozdravel. Čeravno ni bila
rana nevarna, vender je več tednov terpelo, da se je
popolnoma okreval. Tičas se je ves premenil, na duši
in na truplu, posebno ker so mu bili tako prijazni
in je vsega dovolj imel. Poprej je Kvakerijance iz dna
serca čertil, jim kljuboval, kar je mogel, ker so mu
begunce skrivali; zdaj jih pa toliko bolj ljubi, ker mu
kakor domačemu sinu strežejo in le besedice žalega
ne rečejo. Ne sliši ne godernjanja, ne prepira, ne
zmerjanja, povsot tihi mur kraljuje, nihče ga tudi v
sladkem pokoji ne moti. Vse to mu terdo rušo, s
ktero je bilo njegove serce obdano, zmehča, grozoriti
lovec postane naenkrat krotak človek. S serca se mu
gnjusi poprejšnje pregrešno ravnanje, obžaluje svoj

nesrečni stan in nikdar več kaj tacega storiti obljubi.
Da bi se koj saj nekoliko hvaležnega skazal, poduči
Jurja in njegovo družinico, kako da jim je ravnati
treba, da bi varno čez mejo prišli, kako da imajo v
Sandusku storiti, da bi se srečno zmuznili bričam, in
kako nar hitreje na parobrod priti.

Narprej tedaj odideta Tone in njegova mati,
neke dni potem Juri, Špela in deček Hari in spet v
Sandusku pri nekem znancu nekoliko počakajo, da
zanje priložen čas pride, s parobrodom oditi. Do
tistihmal se pa dobro pripravijo in preoblečejo, da niso
bili potem lahko spoznati.

Špela se napravi v možko obleko. Lepo se ostriže
in očedi, da bi je ne bil pri pervem pogledu spoznal.
Jnri se ji čudi in nasmeja, vender se nič kaj noče
njegovo obličje zjasniti.

„ O kaj ti je, Juri?“ ga zato Špela vpraša. „Še
en dan je in ena noč, in potem smo prosti v Kanadi,
potem — koliko veselja za nas, le pomisli!“

„Oh, Špela ravno me še to skerbi, kako na
parobrod priti. Bolj, ko se čas k odhodu bliža, bolj mi
serce trepeta, kaj, ko bi nas ravno zdaj zasačili?“

„Ne boj se. Juri!“ mu reče Špela pogumno, „in
zaupaj v Boga. On, ki nas je dozdaj milostljivo
obvarval, nam tudi zanaprej ne bo svoje roke odtegnil, ako
ga zanpno na pomoč pokličemo. Pod njegovim
varstvom smo brez nevarnosti povsod in tudi v sredi
sovražnikov. Le pomni, še danes pridemo v svobodno
deželo.“

„Če je pa tako“, rece Juri, „hočem pa
popolnoma mirn biti in se božji volji vdati, in Njega za
srečen odhod prositi.“

Špela potem odide v drugo sobo in se tam
popolnoma prebleče. Nazaj pride mož, da jo je še
Juri komej spoznal. Poduči jo še, kako se ima odkrivati,
in s plajšem ravnati. Potem pa gredo skupno na
parobrod. Pridruži se še neka znana gospa iz Kanade
k njim, kteri malega Harita zročé, ki je bil tudi v
dekliškem oblačilcu, da bi celo nič sumljivi ne bili.
Z moško urnostjo stopi narprej Špela na parobrod, in
zanjo vsi drugi, in se tako vedejo, kakor nar veči
gospoda. Nihče ni nar manjšega suma nad njimi imel.
Juri semtertje po barki se sprehajaje, sliši pri vbodu
dva človeka govoriti, takole: „Dete plentaj!“ pravi
eden zmed njih, ki ni bil nihče drugi, kot zviti Marka,
„vsacega sim dobro pogledal, pa vender nikogar
zapazil, s kterim bi se moje popisovanje popolnoma
strinjalo. Po barvi soditi, sim sicer par tacih vidil,
ki so nekoliko podobni, ali ni lahko vsacega prijeti,
posebno take gospode ne.“ Vender ga te besede nič
ne prestrašijo in on se spet meni tebi nič k svojim
podá. Potem se pa razidejo, vsak na svoj kraj in
pričakujejo odhoda.

Kmalo zazvoni in parobrod začne počasno pihati,
— pótem pa zmiram nagleje, tako da so imeli v
kratkem mesto deleč za herbtom. Neizrečeno je
veselje rešenih. Na kolena padejo in Boga hvalijo, da
jim je srečno uiti dal. Drugi dan pripiha že
parobrod bliz Kanadskih bregov, ktere vsi z velikim ve-

seljem pozdravljajo. Vedno bliže in bliže so, še en
trenutek, in srečno stopijo vsi na svobodno zemljo. Njih
tovaršica jih potem k nekemu kat. misjonaiju dopelje,
ki jih je z radostjo sprejel in po mogočosti zanje
skerbeti obljubil. —

Ker so zdaj pri dobrih ljudeh, jih zapustimo
začasno, pogledati, kako se kaj Tomažu godi. —

VII. POGLAVJE.
Veselje.

Popustili smo Tomaža na parobrodu „Misisipi“,
ki jo je proti jugu pihal. Imel je kratek čas. Dela
navajen je zmiram kej počel, se proti lenobi ali
godernjanju in nepoterpežljivosti zavarvati. Zdaj je pri
izkladanji blaga, zdaj pri nakladanji pomagal, in se
sploh proti vsem popotnim tako uljudno obnašal, da
se je še celo terdoserčni Halaj ganiti, ter mu iz rok
in nog železje pobrati dal. Ako se ga je otožnost
polastiti hotla, in mu domači večkrat na misel pridejo,
pa na tihem moli in Boga še veči poterpežljivosti
prosi. —

Med popotnimi na parobrodu je bil tudi bogat
kupec iz Novega — Orleana z imenom Šent — Klar, na
poti v svojo domovino iz dežele Vermonske, kamor
je šel s svojo šestletno hčerjo Evangelino prijatle in
znance obiskat. Sabo je pa vzel tudi Ofelio, svojo
sestrično, da bi mu potem doma namesti bolne žene
gospodinjila.

Evangelina ali pokrajšano Eva — kakor so jo
navadno klicali — je bila ljubeznjiva deklica, in je
s svojo lepoto, s svojo urnostjo in navadno veselim

obrazom vsem dopadla. Ni bilo dne, da bi je ne bilo
na palubi (Verdeck), kjer je po več ur semtertje
skakljala, in zdaj kormila, zdaj dralko (Compass) in
parostroge gledat tekala. Tudi v kuhinjo je večkrat
prišla; sploh pa ni bilo dela, da bi ga ne bila od blizo
ali deleč gledala. Vsem je bila ljuba, vedno vesela,
in žalostna le takrat, ako je mem Halajevih sužnjih,
milo jih pogledovaje, iti mogla. Večkrat se jim tudi
približa, in njih verige s svojimi nježnimi rokicami
tiplje. Smilijo se ji ti reveži, zato hitro odteče, toda
spet kmalo nazaj pride, ter jim pomaranč, orehov in
druzih sladkorij prinese. Veselja ji serce poskakuje,
vidivši, kako radostno so njene darila sprejeli.

Neko posebno nagnjenje je pa do Tomaža v sebi
občutila. Čeravno so otroci večidel z vsacim prijazni,
ljubijo vender čez vse prave prijatle otrok, s kterimi
posebno lepo in odkritoserčno ravnati znajo. Tako je
že tudi večkrat od strani Tomaža pogledovala, in
otročarije, ktere ji je naredil, s posebno
zadovoljnostjo vzela.

Enega dne jo tudi vpraša, kako ji je ime?

„Evangelina“, odgovori „akoravno me ata in vsi
drugi le Eva kličejo. Kako je pa vam?“ ga vpraša
Eva.

„Jaz sim pa Tomaž“, pravi on, „otroci so me
pa sploh doma Stric Tomaž imenovali.“

„Jaz vas bom tudi tako, ker vas imam zelo
rada. Tedaj, stric Tomaž! kam greste?“

„Ne vem, ljuba moja!“

„Ne veste?“ reče začudjeno Eva.

„Nak. Prodan bom, pa sam Bog ve, kam in
komu“, odgovori Tomaž.

„Moj ata vas lahko kupijo“, reče naglo Eva.
„Koj danes bom za vas prosila, da vas kupijo. Oh,
kako srečna bom potem!“

„Lepa hvala, blaga gospodična!“ reče Tomaž in
se prikloni.

Parobrod potem pri majhni luki obstoji, da bi za
kurjavo potrebni les naložili. Tomaž gre brodnikom
pomagat, Eva pa skoči k svojemu očetu, sporočit,
kar je obljubila. Pri odhodu še stojita na palubi
zraven deržaja, in gledata v penečo vodo — kar
naenkrat ponevedoma Evangelina v vodo pade. Oče
hoče za njo, vender ga priderže, kjer je že med tem
drug doli poskočil. Bil je Tomaž. Ker je dobro
plavati znal, jo je kmalo ugrabil in ž njo nazaj
priplaval. Oče jo od strahu v omedlevce padel, pa se
zopet kmalo zavedel. Tudi Evangelina je bila kmalo
dobra; le strahú nekoliko še bleda skače že drugi
dan na palubi.

Tomaž ni kar nič plačila terjal, marveč se je na
tihem radoval, da je že tako hitro svoje hvaležno
serce razodeti zamogel. Evangelina je pa tudi pri
očetu s par besedami vse storila. Koj je v njeno
prošnjo dovolil in od Halaja sužnjega Tomaža kupil.

Solze hvaležnosti polijejo Tomaža, ko mu
Evangelina sporoči, daje odkupljen. „O Bog!“ zdihne s
celega serca, „Bog ga blagoslovi in mu stoterno
poverni vse, kar mi je dobrega storil!“

„Bog daj!“ odgovori Šent-Klar. „Upam pa, da
bote prav zadovoljni s svojim novim gospodarjem.
Znate pa tudi s konji v caker hoditi?“

„O, kako pa da“, odgovori veselo Tomaž, „pri
poprejšnjem sim imel vedno ž njimi opraviti, ter sim
jih celo kupovat hodil.“

„Prav tako, bote pa še pri meni konjsk hlapec,
toda s tem pogojem, da se mi ne smete pogosto
vpijaniti.“

Tomaža, to slišati, rudečica spreleti in stermi,
ker ni nikoli žganja pokusil, še menj pa pil.

„Upam tedaj“, poprime spet gospod za besedo,
„da se bote dobro obnašali, in da bom z vami
zadovoljen.“

„Da, da“, reče mala, „prav dobri vam bodo ata.
Z vsimi so dobri, samo da se včasih radi zavolj njih
smejajo.“

Auguštin Šent-Klar je bil sin bogatega kupca
in posestnika iz Luiziane. Njegovi predniki so bili v
Kanadi naseljeni. Od dveh bratov, ktera sta si zeló
enaka bila, je eden posestnik v Luiziani, drugi pa v
Vermontu. Auguštinova mati je bila francozkega rodú,
ki se je o času hugenotskih prepirov v Ameriko
preselila. Razun enega brata ni imel Auguštin ne
bratov ne sester. Že otrok pride k stricu v Vermont, da
bi se v tamošnjem kraji bolj uterdil in čversteji
postal. Ker mu je ondotno obnebje zeló hasnilo, ostane
več let pri svojem stricu.

V svoji mladosti je bil mehkega serca in zelo
občutljiv. Pozneje se je sicer zelo vterdil in žensko

nježnost zgubil, vender mu je vedno čutljivo in k
usmiljenju nagnjeno serce ostalo. Bil je tudi
prebrisane glave, ter se je o svojem času v mnogih
vednostih izuril in zares izobražen mož imenovan biti
zasluži. Zgodaj že, se je zaročil z mlado hčerjo
nekega bogatina iz Novega — Jorka, ki je zavolj svojega
blagega serca njegove posebne ljubezni vredna bila.
Da bi zamogel skorej tudi ženitvanje praznovati, se
nevtegoma v Luiziano podá, da bi si potrebnih reči
omislil in pripravil. Večkrat ji tudi iz tega mesta kak
listek pošlje, ki ga je napolnil z izreki serčne ljubezni
in prijaznosti, in z vošilom, da bi skorej združena
bila. Spervega mu odgovarja pogostoma in ravno take
čutila na znanje daje, sčasoma pa nagloma
zaostanejo, in on nobenega pisma več ne dobi, čeravno je
tolikokrat pisal in odgovora prosil. Ravno se je že
pripravljal odriniti, pogledat, kaj da njegova ljuba
počne in zakaj da mu nič ne odgovori; kar svoje
pisma nezapečatene nazaj dobi, s kratkim naznanilom od
sorodnika, da naj se nikar več na njo ne zanaša, da
je njemu odrekla in si druzega moža zvolila.

Ta novica je bila za Avguština, kakor strela iz
jasnega. Vsega bi se bil popred nadjal, le nezvestobe
svoje zaročene ne, ktero je neizrečeno ljubil. Nikakor
mu ne gre v glavo, kako bi to mogoče bilo. Še serce
gori zanjo, vendar je bila novica prežalostna, da bi
bil zamogel vse okolišine pretehtati. Sčasoma se
ji čeravno zelo nerad tudi on odpove, in še čerkice
zastran tega nikomur ne piše, da bi natančniši vzroke
te odpovedi zvedil. Hitro sklene si koj drugo poiskati

in tako ves spomin na uno kakor z mahlejem vničiti.
Dozdaj tih in miren oddaljen od svetnih veselic, hoče
zanaprej povsod biti in kolikor mogoče se
razveseljevati. Gostovanje, glediša, plesiša so se zaporedoma
verstile in mu veliko prijatlov privabile. Predin je
pa 14 dni preteklo, si je že naznal nevesto, krasno
Orleanko, s premoženjem blizo 10,000 dolarov. Kmalo
potem so tudi ženitvanje obhajali in se radovali, da
malokje tako. Veselje je bilo splošno, posebno pri
nevestnih sorodnikih, kterim je bilo to čez vse ljubo.

Med ženitvanjem, ki je več tednov terpelo, ni
bilo Klaru zavolj pogostnih veselic mogoče, mirno
prevdariti, ali je po sercu zvolil ali ne. Misel na
poprejšnjo, ki jo je tolikanj ljubil, je bila poterta; vender
mu jo nek dogodjaj zopet v spomin nazaj pokliče.
Imeli so ravno bliz Novega — Orleana v lepi grajšini
veliko gostovanje, kar mu en človek pismo prinese,
ktero pogledavši obledi. Bilo je njemu dobro znano
pisanje, zato so je svojo žalost nekoliko prikriti od
gostovavcov poslovil in v drugo sobo umaknil.

Tukej odpre pismo in ga naglo prebere.
Neizrečeno je pobit in si ne ve s čim pomagati. Serce mu
hoče žalosti in kesa počiti. Oh! njegova poprejšnja je
nedolžna in on goljufan! Njen sorodnik jo je hotel z
vsem premoženjen vred svojemu sinu nakloniti,
ženitev s Klarom pa podreti. Zategadel je zadnje pisma
sam shranil, ter unemu potem pisal, da mu je
nezvesta, in da si je namesti njega že drugega zbrala;
nasprotno je pa tudi njo zagotovil, da se od Klara
nima več nadjati, da jo je le za nos vodil. Razumniši

pak, kot Klar, je ona ravnala in se nikakor od
žalostnih novic prekaniti dala, marveč je skrivej skerbno
popraševala, dokler da ni prišla peklenski goljufii na
sled. Tudi se tej volitvi nikakor ni hotla vdati; ne
prošnje, ne žuganje ni nič zdalo; ona ostane zvesta
svojemu zvoljenemu ženinu, kterega je še zmirej z
enako gorečnostjo ljubila, kot poprej, česar se je Klar
lahko iz pisma prepričal, ker ga je med drugim tudi
nazadnje opomnila, da naj skerbi, da bo skorej
poroka.

Vsih občutkov, ki so Klarovo sicer dobro serce
mučili, drugemu občutiti ni mogoče. Več dni ni bil
za nobeno rabo. Komej se je slednjič toliko
opomogel, da je k sili nekaj besedi spisal, ter jo prosil, da
naj mu odpusti, ker se je prenaglil, in da je zastonj
ves jok in stok, in se ne da več popraviti. Prosi jo
tudi, da naj voljno poterpi in ga enkrat za vselej iz
svojega serca zbriše.

Tako si je en napotek s poti spravil, in si
ranjeno serce nekoliko utolažiti hotel, vender pravega
mirú in veselja več vživel ni. Ako bi bil še dobro
ženo dobil, bi ga bila letà lahko razveseljevala in mu
serčne britkosti umanjšala; toda zato ni bila bogata,
gosposko — nježna nevesta, s ktero se je Klar v nevolji
poročiti dal. Razun bogastva, dveh černih očes, in
lepega obraza so ji manjkale vse čednosti, ki žensko
lepotičijo in ji pravo veljavnost dajejo. Sama sebi
je bila čez vse, njena volja je mogla povsot spolnjena
biti; neznana ji je bila vzajemna ljubezen,
blagodušnost in prava ženska skerbljivost. Njenih povelj je

čakalo mnogo sužnjih, pri tej priči je moglo vse
spolnjeno biti. Tega so jo bili že starši navadili, ker so
jo kot edino hčer na čudne viže njegovali in ji vse
vošila in še več spolnovali. To je ž njo zrastlo, in
se potem ni dalo več odpraviti. — Kako so vender
nekteri starši nespametni, ki svojim otrokom vse
privolijo in jih tako za vselej končajo! — Delo ji je
smerdelo, nič ji ni bilo pri sercu se česar naučiti ali
kako reč bolje vediti. Ker ji dozdaj ni bilo nič
druzega mar, kakor veselice, je tudi zanaprej se nadjala,
da se ji bo vedno dobro godilo. Zato ji je bil Klar
ljub, ker je od njega vsega pričakovala, nadomestiti
si z bogastvom in z nečimurnostjo dušno revnost.

Po ženitvanji alj bolj prav po prejemu tistega
pisma je S. Klar razveseljevanju za vselej odmerl.
Z ženo ni imel veliko opraviti, razun kar je bilo treba.
Ni se ji štulil, ne perlizoval, ne lišpal, da bi ji
dopadel, ampak živela sta brez prave ljubezni pa tudi
brez čertenja tje v en dan. Po Evangelinem rojstvu
je bilo nekaj za nju veselih dni, vender se stara nevolja
kmalo poverne. Kolikor serčneji je Klar otroka ljubil,
toliko bolj je bila mati vnemarna, toliko merzleje je
bilo njeno serce za novorojeno. Od dne do dne
nevolja raste; ker nikamor nima iti, se doma jezi in
bolehuje zdaj za zobmi, zdaj za glavo. Tudi sužnji
so imeli veliko od nje terpeti. Nič ji ni bilo prav,
nič v pravem redu storjenega; vedno so semtertje letali,
eden spred druzega — nič ji ni bilo všeč, vedno se je
togotila, in dala bi jih pretepati, ko bi se le moža ne bala.
On jim je pa dober in še celo dovoli, naj v veliko

rečeh po svojem ravnajo. Tudi se sam ni dosti več
za gospodarstvo pečal. Zato je tudi čedalje bolj
pešalo in bogastvo se videzno manjšalo. Podložni so
večidel po svojem ravnali in gospodarili, kakor se jim
je zjubilo. To žalostno stanje razvidi vender nazadnje
Klar ter nerodnemu počenjanju v okom priti gre v
Vermont po svojo sestrično Ofelio, ktera čeravno zelo
nerada se vender slednič pregovoriti da, da gre ž njim
za gospodinjo.

Gospej Klarovi je bilo po volji; ni se nikakor
razžaljena čutila, da druga v hišo gospodinit pride.
Zroči ji tedaj vse, naj dela po svojem, kakor hoče.
Kakor dobra gospodinja je Ofelia kmalo spet vse v
red djala in gospodarstvo se je spet videzno boljšalo.

Tudi Tomažu se je dobro godilo, tudi on se je
po mogočnosti prizadeval, vse svoje opravila natanko
spolnovati. Zato so ga pa tudi radi imeli, je tudi
veči prostosti vžival, kot nikoli pred tako. Vender
pa pri vsih dobrotah svojih domačih pozabiti ne more.
Vedno je z mislijo pri njih, vedno tuhta kako bi jim
enkrat pisati in gospo Šelbitovo njenega zagotovila
opomniti zamogel. Pa kako pismice spisati, ker se že
dolgo v pisanji nič vadil ni, in ker tudi Šelbitovega
Jurčika ni bilo, da bi mu bil potrebnih reči za
pisanje pripravil. Enega dne se vender vsede;
Evangelina, ki je bila vedno pri njem, in ki je že tudi
nekoliko pisati znala, mu skoči pomagat; in tako
počasi pa vender zelo težko čerke po čerke
poskušata. Zasači ju pa pri pisanji Klar, ki se je nad
postrežljivostjo svoje hčerke jako čudil, kteremu je po-

tem Tomaž vse razložil, kaj da hoče storiti in kako
svojim pisati. Ganjen pak prevzame sam Klar pisanje
in Šelbitu njegove vošila sporoči. — To pismo je
vse razveselilo, posebno Tomaževe, ki so očeta še
zmirej serčno ljubili; kmalo odpiše tudi Juri Šelbi in
sporoči, da se vedno bolj konec Tomaževe sužnosti
bliža in da bo skor zamogel spet nazaj priti.

Vender so bile pa te besede prazne in obljuba
se ni dala koj tako spolniti. Šelbitovo premoženje se
še vedno ni opomoglo, da bi bila blaga gospa svojo
obljubo spolniti zamogla.

Ko bi bila Klara dobro poznala, bi ga bila lahko
po kaki drugi poti odkupila, vsaj je bil (Klar) dobra
duša in vsmiljenega serca.

Zastonj tedaj pričakuje Tomaž veselih novic, da
je rešen, da je svoboden, zastonj šteje dni, tedne in
mesce, njegova serčna želja se mu ne spolni. Vender
pa ne obupa, ampak se še serčneje Bogu zroči, da
bi ga v nadlogah pokrepčal in mu dovolj
stanovitnosti dal, vse karkoli pride, voljno poterpeti. Ta čas mi
je edino veselje Evangelina, ki je bila vedno okoli
njega in ki se je posebno nad pobožnimi pesmami,
ktere ji je včasi zapel, radovala. Ne le napeve,
ampak tudi besede si je zamerkala in ga tako v prostih
urah razveseljevala. Enkrat, pridši naravnost od
Tomaža, priskače v ravno tisto sobo, kjer so se starši
z Ofelio od mnogoverstnih reči pogovarjali, med
drugimi tudi od sužnosti. Gospa Klar je na vso moč
terdila, da je v sedajnem veku potrebna, da imajo
ljudje pravico s sužnjimi tako ravnati, če vtečejo jih

loviti in jih po živinsko mučiti. *) Klar se ve da je
nasprotno dokazoval, in si na vso moč prizadeval,
svojo ženo prepričati, da je sužnost zoper natoro
človeško in njegovo osebno vrednost. Tako tudi Ofelia.
Zato se una zjezi in pravi: „Kar mene vtiče, sim
prav vesela, v deželi rojena biti, ker imajo sužnje;
vsaj jaz bi ne mogla brez njih biti!“ V tem hipu
pride Evangelina v sobo.

„Kaj pa ti misliš, Eva?“ jo naglo vprasa Klar.

„Kaj je neki, ata?“

„Kje ti bolj dopade, pri stricu v Vermontu, ali
pri nas, kjer je vse polno hlapcov?“

„Pri nas je narbolje“, odgovori Eva.

„Kako?“ jo spet vpraša oče in jo k sebi
potegne.

„Zato, ker jih imate toliko zraven sebe, kteri
vas ljubijo, in ktere tudi vi radi imate“, odgovori
Evangelina.

„To govorjenje se prav nji spodobi, vsaj je še
neumna!“ pravijo mati.

„Sim mar res neumno govorila, ata? da me
mama kregajo“, vpraša na tihem Evangelina svojega
očeta, ki jo koj potolaži in potem popraša, kje da je
tako dolgo bila?

„O, pri Tomažu sim bila in sini ga prav lepó
peti slišala!“ ona naglo odgovori. „Kaj Tomaža si
peti slišala?“ „Se ve da, slišala sim ga ja. Pel je od
nebeškega Jeruzalema, od angeljčikov, od lepih nebes
in več družih reči.“

„Kako čudno! nazadnje ti bodo še te pesmi
bolje dopadle, kot naše“, reče norčevaje gospa Klar.

Kaj pa da! zelo so mi všeč in se jih tudi kej
rada učim. Tomaž mi vse razloži, česar ne vem,“
pravi veselo Evangelina.

„To je preveč, deklič čedalje bolj nori!“ reče
spet nevoljna gospa. „Tega ne terpim, da bi tako
pogostoma k Tomažu dohajala in se ž njim tako
soznanila.“

„Nikar tega!“ ji Klar preseče besedo, „Tomaž
je pošten človek in dobro v keršanskem nauku
uterjen. Lej! ravno danes sim hotel nekoliko pred konje
imeti, in grem zategadel sam Tomažu povedat, kaj
ima storiti. Ko hlevine duri odprem, ga slišim tako
serčno moliti, da že davno tega ne vem. Tudi mene
je v molitvi Bogu priporočil.“

Morebiti zato“, so oglasi glas, „ker je čutil, da
ga poslušaš.“

„Prav neumno bi bil storil, ako bi samo zavolj
tega molil“, reče Klar. Tega bi ne bilo treba in tudi
nikoli ne bi bil Boga prosil, da bi me po svojem
neskončnem usmiljenji k pokori in poboljšanji življenja
pripeljal in v Njemu dopadljivega človeka prerodil.“

Vedil je namreč Tomaž dobro, da ima njegov
gospod sicer dobro serce, da pa vender Bogu zoperno
živi, ki ne more nad njim dopadenja imeti. Posebno
ga je pa serce bolelo, večkrat gospoda pijanega
viditi. On sicer ni očitno zoper vero govoril, in
pohujšanja dajal, vender si notranjo žalost in serčne
bolečine, odkar se mu je taka nesreča prigodila, z žganjem

in drugimi pijačami utopiti in popolnoma zadušiti
prizadeval. Tomaž ga zavolj tega večkrat posvari in vse
razloži, kakšna se pijancom godi, kako sebe in svoje
zakopljejo, nazadnje pijanosti umerjejo in se večno
pogubé. Klar ga zvesto posluša ter se po njegovih
vodilih ravnati obljubi. Odsihdob mu je bil ljubši,
spoštoval ga je visoko, Eva pa je smela, koder si bodi
ga obiskati in ž njim se pogovarjati.

„Stric Tomaž! ga vpraša enega dne, ko ji je
spet nekaj iz sv. pisma pripovedoval, zdaj mi še le
gre v glavo, kako je naš Zveličar za vse ljudi
terpeti in umreti mogel.“

„Kako je to Eva?“ jo vpraša Tomaž.

„Zato ker sim sama nekaj enacega občutila“,
odgovori naglo Eva.

„Povej mi bolje, te ne razumem, kako misliš
ljuba moja!“ popraša spet Tomaž.

„Ti svoje čutila prav natanko razodeti, mi
zmanjkuje besedi“, reče Eva. Vender, če premislim
nesrečno stanje sužnjih, kako jih neusmiljeno lové in
in v ptuje kraje, deleč od domovine, tirajo; kako
starše od svojih otrok, otroke od svojih staršev ločijo
in prodajo; če nadalje premislim, kako jih potem
semtertje po naselbinah pretepajo in preganjajo brez
usmiljenja in polajšanja stanú — če vse to natanko
premislim, o Tomaž! se mi milo stori, rada bi za vse
terpela in umerla, ko bi le nesrečo vmanjšati in strašno
terpljenje enkrat za vselej končati zamogla. Še
enkrat, Tomaž! prav rada bi umerla, ko bi jim le s
tem pomagano bilo!“

Tomaža te besede zelo ganejo, solze mu stopijo
v oči in on se glasno joče. V tem hipu pride teta
po Evo, in jo sabo pelja; Tomaž ji ne more v hitrici
nobenih tolaživnih besedi reči. S tiho žalostjo se od
nje poslovi.

Tako je Tomaž veliko dušnega veselja vžil.
Serce se mu je radosti širilo najti človeka, posebno tako
nedolžnega otroka, s kterim se je zamogel pogostoma
od mnogoterih reči pogovarjati in dneve sužnosti z
pogovarjanjem krajšati. Eva je bila pa tudi dobra,
pobožna deklica, ki je imela za keršansko resnico, za
blagor svojega bližnega kar vneto serce. Zvesto je
v vsem svoje starše slušala, v dobrih izgledih
posnemala, Tomaža pa kot učenika spoštovala in mu
njegove narmanjši vošila spolnovala. — Blagor staršem, ki
imajo take otroke! Zares veči zaklad so, ko vse
zemeljske bogatstva in lepotije, ki nimajo obstanka! —

Enkrat ji razkazuje mati svoje drage lišpe, svitle
kamne in Bog ve, kaj še, in ji reče: „Lej, ljuba
moja! vse to ti bom podarila, kadar boš veči in med
ljudi zamoreš. Kadar sim bila pervikrat na plesišči,
sim se s vsim tem okinčala, in verjemi mi, vsem kar
zelo dopadla.“

Eva prime lišp v roke, ga nekoliko bolj
pogledati; vender se mu ne smeja, kakor je mati
pričakovala, temuč je bolj zamišljena in ga merzlo nazaj
porine.

„Kaj ti je Eva?“ jo vpraša nato mati, „tebi vse
to ni nič mar, kaj vender meniš?“

„Je mar veliko vredno?“ pobara Eva.

„Veliko, veliko“, odgovori mati. „Tvoj ujec si je
kamne na Francoskem omislil ter neznano veliko zanje
dal.“

„Oh! če je res tako, bi jih pa koj rada imela,
ako bi smela potem ž njimi storiti, kar bi rada.“

„Kaj neki bi počela?“ jo popraša mati.

„Mama! poprodala bi jih pri tej priči; s tem
denarjem bi pa potem kje kak kraj kupila in tje vse
sužnje spravila, jih lepo učila in za njih dušni in
telesni blagor skerbela.“

„He, mar hočeš odgojivnico napraviti“, jo vpraša
šaljivo mati, „jih pa saj tudi ne boš orglanja in
risanja učila!“

„Naka mama!“ odgovori Eva, „tega pa ne, učila
bi jih marveč branja in pisanja in keršanski nauk.
V serce me zbada, viditi kako so v tej reči
zanemarjeni, kako v vseh rečeh za nas skerbite, unih se
pa čisto nihče ne usmili.“

„E kaj ne berbraš in si domišljaš, tiho bodi,
vsaj si še otrok, in ne veš, kaj govoriš; tudi me
vselej glava boli, ko mi take neumne reči praviš,“
jo pokrega mati, ker si je svojih napak zvesta, in
noče vsemu temu v okom priti.

Iz tega pogovarjanja vsak lahko vidi, kako dobro
in ljubeznivo dete da je Evangelina bila. Bila je
kot zala cvetlica v gosposki vert posajena; z
veseljem so jo vsi pogledovali, in vsega dobrega od nje
pričakovali. Vender ni bilo to božja volja. Narviši ji
pošlje bolezen, da je počasi kašljati in hirati začela
in za tem tudi umerla. Spervega se zanjo nihče ni

zmenil, ker so mislili, da je pokašljevanje
memogredoče in da ji to nič ne de; kmalo pa opomni Ofelia
starše, da se je Evangeline nevaren kašel lotil, ki bi
jo zamogel o kratkem pokopati. Izgovarjate se sicer
mati in oče, da to ni mogoče od nje misliti, ker je
bila vedno zdrava, da še ni tako hudo, da ga bo
premagala, vender vse to nič ne pomaga, kašelj
Evangeline ne pusti, ampak vedno hujši prihaja. Zdaj berž
pokličejo po zdravnika, ali prepozno, ker je že mlada
in nježna cvetica veneti in videzno slabeti jela. —
Pri tacih okolišinah si ljudje kej neradi verjamejo,
in večidel pravi čas zamudé, ko bi bili lahko zdravnika
na pomoč poklicali! — Scimila se je jetika, Evangelina
se vedno slabeji čuti, voljno terpi in smerti pričakuje;
čeravno se je to staršem posebno očetu nemogoče
zdelo, in sta se oba popolnega ozdravljenja nadjala.
V tem ju še poterdi lastnost bolezni, pri kteri bolnik
zamore okoli hoditi in marsikej zavžiti, kar v druzih
boleznih ni mogoče. Enega dne gre oče v mesto, in
ji kupi vošeno punco. Nazaj pridši gre koj k nji, da
bi ji punco podaril, pa jojmene! ko duri odpre,
njeno bledo obličje zagleda. Nehoté se mu misel vrine,
da bi vender znalo res biti, kar ljudje govore in da
ni več zdravja upati. Vender se ji skerbni oče bliža
ter jo veselo vpraša: „Draga Eva! ali si kej bolji
danes?“

„Slišite oče!“ reče Eva z veselim glasom, „že
dolgo bi vam bila rada nekaj povedala, pa ker
priložnosti ni bilo, sim vedno odlašala; zdaj pa morem,
da me smert ne prehiti.“

Klar se prestraši in trepetaje pričakuje važnega
razodetja. Evangelina se mu pa v naročje vsede in
začne takole:

„Nočem vam dalje prikrivati, ljubi ata! zakaj
ločitve čas se bliža. Oh, kmalo vas bom zapustiti
mogla!“

„Oh, ljuba moja! ne govori vender tega“, reče
Klar žalostno. „Daj takim mislim slovo; vem da ti
tvoje bolno stanje te žalostne besede vzrokuje,
vender ne meni se zato, bodi vesela in lej, kako lepo
punco sim ti z mesta prinesel.“

„Ne mislite tako“, reče Eva očetu, punco na
stran položivši, „nikar se ne motite, meni ni bolje,
temveč od dne do dne se slabši čutim, in dobro vem,
da ne bom dolgo živela. Pa to me nič ne straši; ko
bi vas in matere ne imela, prav dobro bi se počutila,
in z veseljem bi smerti pričakovala, ki me bo z
angeljci in z Bogom sklenila.“

„Kaj te je tako razdražilo, da nas koj zapustiti
hočeš“, ji spet oče pravi, „mar nisi vsega imela, kar
smo ti le storiti zamogli?“

„In vender bi bila raji že v nebesih“, odgovori
ona, „samo zavolj vas bi še nekoliko živeti hotla.
Toliko reči je tu na svetu, ki me žalijo, in zavolj
kterih bi se rada ločila; — vender mi pa spet
skorejšnja ločitev od vas serce muči.“

„Kaj ti vender tako žalost dela, Eva?“ jo vpraša
hitro Klar.

„Oh, ljubi oče! to je nekaj vsakdajnega, kar se
ne da posamezno dopovedati. Žalostna sim zavolj na-

ših sužnjih. Vsi me serčno ljubijo, vsi so mi dobri in
prijazni. S serca tedaj želim, ljubi moj ata! da bi jih
vse oprostili.“

„Kaj mar ne verjameš, ljuba Eva! da imajo pri
meni dobro?“

„O zakaj ne? ali premislite, preljubi ata! da ni
vsak tacih misel, kakor ste vi, ne mama ne stric, in
kako bi se jim potem godilo, ko bi vi umerli? Vse
to mi neizrečene bolečine dela, če pomislim, kako
grozovito in neusmiljeno drugi ljudje s sužnjimi
delajo, — in taka bi se tudi našim po vaši smerti
znala goditi!“

„Hotel bi, da bi ne bila nikoli nič od tega
slišala in vedila“, reče oče.

„Zakaj mi pa ljubi ata! take reči hočete
prikrivati?“ popraša Eva. „Vi bi radi, da bi bila zmiram
vesela, da bi se mi vedno dobro godilo, da bi nič
žalega ne slišala, ne govorila — med tem ko ubogi
sužnji javkati in celo svoje življenje v terplenji in
žalosti doprinesti morajo. To se mi krivica zdi, in
nikakor ne morem spoznati, kako da bi do svojega
bližnjega nobenega sočutja imeti ne mogli. Mar ni
mogoče, da bi vsem sužnjem prostost dali?“

„To ni kaka si bodi reč, ljuba moja! Znano ti
je, da sim že od nekdaj tvojih misel bil, in da
sužnost za veliko nesrečo imam. Kavno to tudi veliko
druzih terdi. Zato bi s serca rad, da bi se naenkrat
odpravila; vender pa spet ne vem, kako bi se to
doveršiti dalo.“

„Ata! vi ste tako dobri in blagoserčni in nam
veste večkrat kej lepega povedati, — bi mar ne hotli
semtertje iti ljudi pregovorit, da bi vsi svoje sužnje
spustili. Po moji smerti se bote gotovo te prošnje
spomnili, in jo tudi spolnili, kaj ne? Rada bi koj jaz
šla, ko bi mi bilo le mogoče, in da bi tudi kej
opravila.“

„Oh, ne govori tega, Eva!“ vzklikne glasno Klar.
„Po tvoji smerti! — Oh kaj mi je potem začeti, ker
si ti moje edino veselje, moja edina tolažba na tem
svetu!“

„Uboga Prutova je tudi svojega otroka čez vse
ljubila, toda ko zboli, in neznane bolečine terpi, mu
ne more pomagati, ves jok je zastonj. Lej, ata! ti
ubogi ljudje ravno tako svoje otroke ljubijo, kot vi
mene. Oh, pomagajte jim tedaj, skerbite zanje, da
jim bo boljši osoda. Tako hrepeni revna mati
neizrečeno po svojih otrocih, ktere je zapustiti mogla, in
se vselej britko joka, če jih kdo spomni. Lejte
Tomaža! kako on svojo družino ljubi, kako bi rad
skorej svoje objel! Mar ni to, ata! grozovito, da starše
od otrok, in otroke od staršev ločijo in v sužnost
prodajo.“

„Ah, ljuba Eva! vse ti rad storim, kar želiš, le
od smerti mi nikar ne govori“, jo prosi oče.

„Obljubite mi tudi, ata! da bote Tomaža
sprostili, kadar“ — obmolči in tiho reče — „mene več
ne bo.“

„Da, vse ti bom spolnil, karkoli hočeš, — le ne
umri mi nikar!“

„Ljubi ata!“ reče Eva in se ga terdo oklene
„serčno želim. da bi skupej šla —“

„Kam neki Eva?“

„V svete nebesa k Zveličarju, pri kterem je dobro
in prijetno in veselje brez konca in kraja. Bi mar
ne hotli z mano?“ ga še bolj natanko popraša.

Klar jo serčno objame in molči.

„Prišli bote, ata! prišli gotovo za mano, to
dobro vem“, reče s terdo besedo Eva, kakor bi ji bilo
vse znano, kar se je zares v kratkem zgodilo. Zakaj
ona je malo časa živela. Videzno je venela, kakor
cvetica od jesenske slane poparjena, potem je pa tiho
in mirno, kakor je bilo njeno življenje, v Gospodu
zaspala. Oče Klar se je po njeni smerti ves premenil,
nobena reč ga ni mogla več razveseliti in utolažiti,
živlenje mu je merzelo, ker je edino veselje, svojo
ljubeznivo hčerko tako zgodaj zgubil. Le to mu je
bilo še mar, njeno zadnjo voljo prej ko mogoče
spolniti in Tomaža oprostiti. Že je bil tudi dan odločen,
ko bi se bilo imelo to zgoditi, kar nekaj dni prej
Klara ranjenega domú prinesó. Šel je bil namreč v
neko kavano, se zastran oprostenja s pravnikom
pogovoriti, kar se dva gostova v jezi spoprimeta in v
dvoboji, kakor je tam navada, dobro kavsati začneta.
Klar in več druzih so ju hotli vmiriti, alj zastonj;
nesreča je pa tudi hotla, da Klara eden zmed nju
dobro zbode in mu nevarno rano vseka. Dobri mož
se nič ne zavé, drugi dan zjutraj svojo dušo izdihne.

Vdova ostane zdaj sama, in po svojem, kakor je
bila navajena, ravno tista. Misliti je bilo, da bo moževe

stopinje nastopila in njegove vošila spolnila, ali nič
menj ko to ji je bilo vse drugo bolj mar. Oblekla
se je sicer v černe oblačila in je britko solze točila,
in tako je svojo žalost razkazovala; ni še pa bilo
truplo pokopano, je vender že svojo hišno zavolj
majhnega pregreška dobro našeškati dala! Za Tomaža
se ni več zmenila oprostiti ga, kakor je bil mož
obljubil. Še tisti dan, ko od pogreba domú pridejo,
zroči Klaretovem oskerbniku vse gospodarstvo, in
sužnje, ravnati ž njimi, kakor se mu poljubi; sama pa
je k svojim staršem iti sklenila.

Kakor blisk iz jasnega je bila ta nesreča za
Tomaža, ki je dozdaj veselo živel in se še bolj veselega
življenja nadjal. Nastopili so zdaj žalostni dnevi zanj.
Zastonj je tudi Ofelia zanj prosila in ženo
pregovoriti si prizadevala, nič ni zdalo; tudi Šelbitovega
odgovora niso mogli več čakati, ker je oskerbnik že v
dveh ali treh dneh vse sužnje, razun dveh ženskih,
ki so še pri Klarovi ženi v službi ostale, v Novi
Orlean pripeljati in tam do prihodnjega somnja zapreti
dal. — Tako se naenkrat veselje v žalost spremeni! —

VIII. POGLAVJE.
Žalost.

Kmalo pride somenj. Med drugimi tudi pripeljejo
neko Kadronko z njeno osemnajst let staro hčerjo.
Obe ste dozdaj pri bogati in pobožni gospej v Novem
Orleanu služile, kjer se jima je prav dobro godilo
in ste se v vsih ženskih opravilih verlo izurile, in
zraven tega še v keršanskem nauku podučene bile.
Toda edini sin je vse premoženje zapravil in
nazadnje na boben prišel. Zato je bila očitna dražba, kjer
so mu posestvo in sužnje prodali, da so si s tem
dolgove plačati zamogli.

Kadronki je bilo ime „Suzana“, hčeri pa
„Emilia“. Bila je še le v tej premožni hiši rojena, in tudi
kakor prosta izrejena. Zatorej ni vedila celo nič, kaj
je sužnost, in tudi njeni materi se ni nikoli hudo
godilo. Toliko hujši je tedaj zdaj obé ta nesreča zadela,
prodanima biti; še hujši ju pa čaka, ker bote vedno
ločene, vsaka drugemu prodane.

Tako se je tudi zgodilo. Suzana je bila perva
na versti. Kupi jo prileten kupec, na videz dober
mož. Mati ga prosi, še hčer kupiti, kar bi bil kupec
zares rad storil, ko bi mu je ne bili zavolj lepote

tako visoko podražili, da ni nikakor z denarjem
shajati mogel. Kupi jo pa drugi naselnik, in ž njo
vred tudi Tomaža in še dva druga zamorca. Materi
in hčeri je pri ločitvi hotlo žalosti serce počiti,
vender spomin pa na vsegamogočnega Boga in njegovo
varstvo ju pokrepča in s pogumom napoji.

Ti naselnik, z imenom Legré, je bili velik in zelo
neotesan človek. Bival je v svoji naselbini v notranji
Luizijani, ne deleč od rudeče reke. V svoji mladosti
je bil priden in pobožen mladeneč in veselje svoje
bogaboječe matere; ali po nje smerti se je nagloma
sprevergel in od slabih tovaršev zapeljan razujzdano
živeti začel. O času španske vojske z amerikanskimi
naselbinami se celó morskim tolovajem pridruži in v
kratkem vse v sirovosti prekosi. Ne spomin na svojo
blago mater, ne prijazni opomin vesti, ktera se mu
je včasi zbudila, ne toliko druzih reči ga ni moglo
predramiti, da bi se bil spokoril in novo življenje
živeti začel. Z vednim ropanjem si je kmalo nezmerno
bogastvo skupej spravil in tedaj lahko to naselbino
v Luizijani kupil, kjer je deleč od izobraženih ljudi
živel, in se s pridelovanjem pavole pečal. S sužnjimi
je grozovito ravnal, da malokteri tako; od zgodnjega
jutra do poznega večera so mogli delati in vleči
kakor živina, še celó ob nedeljah in praznicih, zraven
tega so pa jedil prav pičlo dobivali, in Bog ne daj,
ako ni bilo zvečer vse dodelano, kar jim je ukazal,
in ako bi se bil kdo izgovarjati ali mu jezikati
prederznil — brez usmiljenja ga je do kervi pretepsti
dal! Ako se je pa od kterega zvedilo, da je ubežati

hotel, je bil pa še strašneje kaznovan. Navadno ga
je dal na drevo privezati, pod njim zakuriti in še le
na pol pečenega ž njega sneti; zakaj umoriti ga
popolnama, mu ni pripustila njegova prevelika skoparija,
ker je povsot in vselej svoje dobičke imeti hotel.
Le ako je kaznovani s svojimi rokami zaslužil, kar
je veljal, in potem tudi obresti od tistega denarja dal,
je bil usmerten in kakor nič vredna stvar zaveržen;
za ta denar pa potem drug namesti njega kupljen,
od kterega se je več obresti nadjal. Sicer obstoji
neka kazen za tiste, ki sužnje svojevoljno moré;
vender Legré se ni za vse to nič zmenil, ker je
dobro vedil, da mu sodnija brez gotovih prič kar nič
ne more. Ravno teh pa zoper njega ni nikoli bilo,
ker v tistem kraji ni bilo nobenega druzega prostega
naselnika, sužnji pa tako kot priča nič ne velja.
Godilo se jim je neizrečeno hudo, kakor v peklu,
očevidno je tedaj, da so se vedno drugam želeli in
ubežati skušali. Ali beg v tem groznem kraji je bil
skor nemogoče. Legré je vedno nanje pazil in vse
dobro zavarval, in akoravno je včasi kteri zbežal, so
ga koj vajeni psi ovohali in varvali, da ni uiti
mogel. Gorje pa vsakemu beguncu! — Če ga doma ni
bilo sta imela dva strašna človeka, ki sta bila sama
sužnja, pa toliko hujši oblast čez vse sužnje, ktere
sta za narmanjši prestopek ali napako grozno tepla
in jim celó včasih da bi se gospodarju bolj priliznila
kej podtaknila, da so bili potem neusmiljeno nabičani
in opečeni.

Narprej je Legre novonakupljenim sužnjim, da
bi jim koj svojo moč in serditost razodel, svoje
debele pesti pokazal in semtertje še tudi kterega dobro
premahal, v svariven zgled, kako se imajo vesti in da
bi narmanjši besedica nar hujši nasledke imeti znala.
Tomaž mu je zavolj velikosti in moči dopadel. Kupi
ga pa zato, da bi ga za ogleduha čez sužnje
postavil, ker mu una dva, Sambo in Kimbo, nista več prav
dopadla. In to bi bil tudi koj rad storil, ko bi le
pri Tomažu molitvenih bukvic ne bil zamerkal. Vse
namreč, kar je Legreta na Boga, in keršanstvo
spominjalo, je iz dna serca sovražil, odkar se je hudiču
in njega prijatlom izdal. Te bukvice je že (Legré)
na parobrodu, v kterem se je po rudeči reki s
sužnjimi domú peljal, zapazil ter jih tudi skoraj v vodo
posmodil. Vidil je tudi, da ima Tomaž nekaj oblačila
pri sebi. To mu spet ni prav, ker pri svojih sužnjih
razun vsakdanjih cap druzih posebnih oblačil terpeti
ni mogel. Berž mu je vse zročiti mogel. Legré
napravi dražbo in proda vse brez usmiljenja in
povernjenja škode.

Tomaž se kmalo tudi tega gospodarja navadi in
izuri v vsih rečeh, ktere je opravlj@ti mogel. Bil je
tudi tu zvest in natank kakor povsot, nikoli si ni
dal narmanjšega počitka, ampak se je vedno trudil in
delal ter si tako saj nekoliko svoje terplenje olajšal.
Dovolj nesreč je vidil in skusil, dosti gorkih solzá
prelil — njegova edina tolažba je bil Bog, s kterim
se je pogostoma v molitvi pogovarjal, ga veči poterpež-

ljivosti in stanovitnosti prosil, da bi zamogel do konca
stanoviten biti in se potem pri njem večno veseliti.
Molitev in nepremakljivi up mu dajeta moč, da je v
tem peklenskem kraji zamogel se serčno vojskovati
in vse težave svojega nesrečnega stanu voljno
prenesti. Velika nesreča je bila tudi za Tomaža, ker v
tem strašnem kraji ni bilo nobenega katolškega
duhovna in nič cerkev; toliko bolj se je tedaj sam
vojskovati mogel. —

Legretu je bil sicer Tomaž zavolj svojih telesnih
moči zeló všeč, samo to mu ni dopadlo, da je bil
kristjan in pobožen človek. Če je Legré kterega po
obrazu namahal ali po mečah nabil, se je Tomažu
milo storilo in je s tiho žalostjo nesrečo svojega
tovarša obžaloval. Miloserčnih in usmiljenih ljudi pa
nikakor ni hotel, posebno za ogleduhe ne, ker ti so
mogli sirovi in neusmiljeni biti; bolj če so bili, bolje
so mu dopadli. Ker pa vender zvestejšega od
Tomaša ni poznal, ga pa po svojem otesati in mu
miloserčnost izbiti sklene, da bi njemu služiti mogel.

Nekaj dni potem gredo sužnji pavolo nabirat. Z
začudenjem zagleda Tomaž med tropom lepo
oblečeno deklo, s torbico v rokah, ki je ž njimi vred
delat šla. Bilo je čversto zraščeno, lepega obraza in
ponosnega obnašanja. Viditi ji je bilo, da je že
veliko terpeti in v britkostih živeti moglo. Čeravno je
Tomaž poprej ni nikdar vidil, vender jo koj vgane,
da ni iz tega stanu, temuč da je prisiljeno in po
nesreči prodano bilo. Ime mu je bilo Kasi; njeno
življenje pride pozneje popisano. Bila je Kasi že več let

pri Legretu, in on, ki je s divjo grozovitostjo s
sužnjimi ravnal, se je pred njo vklanjal, in namesti
zapovedovati, je le slušati mogel.

Marsikteremu gospodu se taka pripeti, da,
čeravno zeló nori, je vender tako slab, da se pred
žensko vklanja, ker ima moč in serditost in ve, kaj da je
potreba. Legre, čeravno z drugimi zeló nesrečen, se
ji vender ni upal žal besedice reči, akoravno sta si
včasi dobro pravila. Zastonj je bilo. Njegove besede
so razbobnele na njeni nevstrašljivosti. Danes vender
jo je prisilil pobirat iti, pa se je že v pervem
trenutku kesal, zakaj da je tako storil in koj bi ji bil
rad odpustil, ako bi mu bila le ponosno besedico
zinila.

Kasi zraven Tomaža pobira, in sicer tako hitro,
kakor da bi bila že od mladosti tega dela navajena.
Tomažu se je to kej čudno zdelo. Jerbasi za pavolo
so bili veliki. Do večera je mogel vsak svojega
napolnjenega imeti. Potem so jih še vagali, in gorjè,
ako je le pikice zaznamvane teže primanjkovalo, koj
so ga našibali, da je bil jok in stok.

Tomažu je bilo to dobro znano, zato se tudi
pospeši in bolni zamorki, ki je pešala, iz usmiljenja
nabirati pomaga. Vidivši ga, kako se trudi, ga milo
prosi, naj jo pusti, sicer bo znal še sebe v nesrečo
pripraviti. Toda on noče in jo zagotovi, da bo prav
zlahkoma tudi svoje doveršil. Tudi Kasi mu odsvetuje,
rekoč: „Vi veste, kako se tu godi, sicer bi vse
drugače govorili. Veseli bodite, da dopolnite kar vam

gre, in da se vam nič ne zgodi; čez nekaj dni bote
gotovo druzega prepričani.

Vidil je pa ves prigodek Sambo. Kakor burja
prileti nad nje, primaže narpred eno Tomažu v obraz,
ker je bil vsmiljen, potem pa še vbogo Lucijo dobro
bacne, ker se ni zadosti pospešila. Reva, od bolezni
še slaba, omedli.

Ali Sambo ji ve koj pomagati. Zasači ji namreč
nečloveški trinog iglico do bunčice v meso, da se
naglo zave in od grozne bolečine vpiti začne.

„Lej stara! da to bolj pomaga, ko vse druge
mazila; pomni tedaj! zareži serdito nad njo in hoče
potem še Kasi kaznovati. Toda ona ga serdito
pogleda, se ponosno pred-nj vstopi ter mu s terdo
besedo reče:. „Bes! ne loti se me. Še imam moč, le
besedico zinem, in krivil se boš pod šibami, kakor
kača; beži, rekla bom in na drobne kosce boš
sosekan ali pa živ pečen.“ Sambo to slišati, se ustraši
in potuhnjeno odide.

Da bi se pa vender nekoliko maševal, zatoži
zvečer gospodarju Lucijo, da je bila lena, in da ji je
Tomaž pomagati mogel. Legretu je bilo to všeč, ker
je imel zdaj priložnost, Tomažu svoje mnenje
zagodeti. Ko jerbase vagajo, je bilo vso prav, in tudi
Lucijni je bil dovolj težek. Vender reče gospod, da
ni tako, da bo tedaj tepena. Ukaže torej Tomažu,
da naj šibe vzame in leno našiba rekoč: „Urno mi
to stori in vedi, da ne boš sužnji, ampak oglednik
sužnjih, ker sim te le v ta namen kupil.“

„Oh, gospod! ne hotite tega od mene“, prosi
Tomaž, „nikoli še nisim kej tacega storil, in tudi zdaj
ne morem; strepetam, kej tacega misliti.“

„Čakaj me le, ti gerda stvar! te bom že kozje
molitvice učil, kako se prederzneš meni se vstavljati,
kadar ti ukažem“, reče in ga neusmiljeno z volovsko
žilo po obrazu in herbtu nabriše, da se mu kri
scurkoma vlije.

„To imaš za svojeglavnost“, reče nadalje. „Boš
še tako termast, se ugovarjati? Menim da ne.“

„Odpuščenje, gospod! prosi milo Tomaž, ter si z
obraza kri briše, „Z veseljem čem noč in dan delati,
dokler bom mogel — toda gospod! kar zdaj od mene
tirjate, je gotovo krivica in tega jaz ne morem nikdar
storiti.“

Vsi pričijoči sužnji se nad tem prederznim
govorom zavzamejo. Legre togote ne ve kej početi,
kakar divjak piha in nori.

„Kaj? ti černi pes! ti se prederzneš, meni
nasprotovati in reči, kaj je prav, kaj ni prav. Gerdavs!
kako more eden zmed vas prekletih kaj tacega ziniti.
Nikdar več se mi ne sme kaj tacega prigoditi. Mar
meniš, da si mi enak, in da smeš žlobodrati, kar si
spomniš. Ti tedaj za krivico imaš, to leno žensko
pretepsti, čakaj, pes!“

„Da, gospod! odgovori Tomaž s terdim vender
milim glasom, „vboga reva je bolna in slabotna in
ne zasluži tega, ker je delo doveršila. Grozovito bi
bilo, ji zategadel kej žalega storiti. Gospod! ako me

hočete ubiti, me ubite; nikdar pa ne bom enega
svojih pajdašev pretepal, raji koj umerjem!“

To slišati se Legre raztogoti, kakor divja zver.
Jeze se trese in strašno divja. Nagloma ukaže svojima
rabeljnoma, Tomaža vzeti in ga tako dolgo šibati, da
bo svoje žive dni pomnil. Njima se zdaj serce ohladi
in z veseljem to storita.

Pozno v noči je že bilo. Tomaž se kremži
neznanih bolečin na slabem ležišču in na celem životu
kervavi. Zeló ga žeja in nikogar ni, da bi mu kaj
piti dal. Vse okoli njega je bilo tiho.

„O usmiljeni Bog!“ moli. „Poglej z milostljivim
očesom na mé nesrečnega in pomagaj mi. Daj mi
moč, serčnemu in poterpežljivemu biti tudi v sedajnih
britkostih in težavah, da ne obnemagam in se serčno
vojskujem zoper vse napade, dokler je tvoja sveta
volja.“

Ravno ko konča, se odpró duri in v ječo stopi
ženska z gorečo svetilnico v rokah, ter se mu počasi
bliža.

„Kdo si?“ jo vpraša Tomaž s slabim glasom.
„Za božjo voljo! daj mi piti, da si žejo pogasim.“

Bila je Kasi. Svetilnico na tla položivši nalije v
posodico vode in jo da bolnemu piti, ki jo tudi
naglo eno za drugo zverne in si potem nekoliko
oddahne, se zahvali in reče: „Bog ti poplati, draga
gospodična!“

„Ne imenujte me gospodično, vsaj sim le revna
sužnja kot vi, in se mi slabši godi, kakor nikomur
tako“, odgovori ona jezno. „Toda zdaj“, pravi na-

dalje, in mokro plevnico skozi duri privleče, „skusite
semkej se vleči, da se nekoliko pozdravite.“

Tomaž ni mogel veselja več spregovoriti, ker je
med takimi divjaki vender se miloserčno in dobro
dušo dobil. Koj bi ji bil rad povelje spolnil, vender
preteče precej časa, predin ž njeno pomočjo na
plevnico prileze. Kakor bi bil odrezal, mu je bilo bolje,
žgeče bolečine zginvajo, posebno ker mu Kasi s vsimi
postreže, kar je v tacih okolišinah za nar potrebniši
spoznala. Da mu še nekaj pavole za zglavje, se k
njemu usede in po kratkem premišljevanji takole
začne: „Nič vam ne pomaga tako pridnemu biti, kakor
ste bili danes. Dobro ste sicer storili in prav imeli,
vender je vse zastonj, vse bob v steno. V strašnih
krempljih ste, nobeno zopervanje ne zda, on je
močneji in vi se mu morate vdati.“ *)

Pri tej besedi se Tomaž začne tresti; zdi se mu
kakor da bi ga bila Kasi skušat prišla, ker so mu
pri tepenji ravno to nasproti vpili: vdaj se.

„O večni Bog!“ zdihuje žalostno, „kaj mi je
začeti? pomagaj mi! in reši me iz velike nadloge.“

„Prav imate mož! vsaj nam ne more nihče drugi
pomagati. Zares omilovanja vreden je naš stan in
nikogar ni, da bi nas gerdih trinogov rešil, ki z nami
delajo, kakor svinja z mehom. Vse se je že zoper
nas zarotilo, hočejo nas popolnoma pokončati. Ako
nam Bog ne pomaga, je skorej po nas!“

Tomaž groze stermi in ne ve kaj reči.

„Ne čudim se vam, ljubi moj!“ govori nadalje
Kasi, „da se zavzamete z vso mogočo strahoto. Ni

vam še znano, kar se tu godi. Jaz pa že pet let tu
bivam in grozno terpim, na duši in na telesu, pri
tem grozovitem možu. Vsaj je huji ko vrag sam. Tu
smo v samoti, oddaljeni več ur od ljudi in prebivališč,
v sredi pušobnega močirja; razun njega ni pri nas
nobenega drnzega belega človeka. Nihče bi tedaj ne
mogel pričati, kam da ste prišli, ali so vas živega
oderli in spekli, ali so vas na drobne kosce sosekali,
ali obesili, ali do smerti bičali. Pri njem ne velja ne
božja ne človeška postava, hudovoljno vse pravice z
nogami tepta, pri njem ni usmiljenja najti. Lasje bi
vam po koncu stopili in strepetali bi groze, ako bi
vam vse od kraja povedala, kar sim te leta
preterpeti mogla.“

„Oh ubogi sužnji!“ zakliče Tomaž zdihovaje,
„kako strašno se vam godi, kako hudo nas tepe osoda!
Vse sim zgubil, ženo, otroke, domovino in dobrega
gospoda, ki bi me bil gotovo oprostil, ako bi bil par
dni dalje živel. Na tem svetu ni več zame veselja.
Ne ostane mi tedaj nič druzega, kot nebesa na unem.
Za te moram skerbeti in se pripravljati in z nobenim
grehom omadeževati, ako še te zgubim, mi ni več
pomagati, potem sledi večno terplenje. O Bog!
pomagaj nam milostljivo in reši nas grenkih težáv!“

Da bi Kasi poterpežljivosti in poguma ne
zgubila jo Tomaž prosi, da naj njegove bukvice vzame in
iz njih kaj v podučenje prebira. Koj ga sluša ter
mu na glas začne brati od terplenja Jezusa Kristusa,
kar jo čudovito gane. Pri besedah: „Oče! odpusti
jim, saj ne vedó kaj delajo“, umolkne; solze jo po-

lijejo, obraz si z obema rokama zadela in britko joka
in zdihuje.

Tomaž joka ž njo vred. Čez nekaj časa
spregovori sledeče besede: „Hudo moramo res terpeti in
neznano bolečin prestati — vender kaj je vse to proti
tistim, ki jih je naš Zveličar preterpeti mogel, da bi
nas večnega pogubljenja rešil in v sveta nebesa
pripeljal. Oh! kako gerdo so z božjim Sinom delali,
kako ga mučili in nazadnje še na križ razpeli! In
vender je rekel, da je njegov jarm sladak, in njegovo
breme lahko. Zapustil je nebesa in je k nam v solzni
dol prišel in nam v vsem enak postal. Nas ni nikdar
pozabil in nas tudi pozabil ne bo, ako le mi njega
ne pozabimo. Terpímo in bomo ž njim kraljevali!
Mar niso vsi aposteljni, učenci in vsi njegovi
nasledniki veliko terpeti mogli? ali niso bili zaničevani,
zapljuvani in večkrat strašno pomorjeni? Terplenje nas
nikakor ne odverne od Gospoda, marveč je prava
pot k njemu; edina in nar hujši nesreča je greh,
česar nas Bog obvari!“

„Vender, ljubi moj Tomaž! kaj bote storili, če
vam bo jutri spet z tepenjem žugal?“ ga vpraša Kasi.
„O jaz ga dobro poznam kako zvita buča da je in
kaj storiti zamore. Groze se tresem, če pomislim vse
sredstva, vas premamiti in preoberniti — vdati se
bote mogli njegovim tirjatvam.“

„O Bog! ti me boš pogumnega storil in me
varval pred vsimi slabostmi“, reče Tomaž s
povzdignjenim glasom.

„Vi se bote jokali in pomoči prosili“, mu pravi
spet Kasi, „ali zastonj bodo vaše solze in prošnje,
mogli bote njegovo voljo spolniti. Tako se zmiram
godi. Tako tudi z Emelino ravna; ona se mu tudi
kakor vi vpenja — ali zastonj. Če se mu ne vdaste,
bote pa na kosce razsekani.“

„Raji umerjem, kot grešiti“ odgovori Tomaž
sereno. „Naj delajo z mano, kar hočejo, umerjem le
enkrat, potem mi ne more nobeden več kej žalega
storiti. Ali gorje z grehom umorjenemu in večno
pogubljenemu biti! Vem pa, da mi bo Gospod Bog
pomagal, in mi tudi to terplenje premagati dal. O ko
bi le še kakega duhovna v pomoč imeli, da bi nas
opominjal, krepčal in na pot v večnost pripravljal!“

„Vi v resnici prav govorite, Tomaž!“ mu
priterdi Kasi „blagor vam, če srečno z božjo pomočjo
zmagate; tudi za tiste, ki so se mu podali, ni
nobenega npanja več. Živimo v nar veči revšini, v
zasramovanji in žalosti, smerti želimo: vender ne pride,
da bi nas terplenja rešila. Ravno taka, kot je
Emelina, sim tudi jaz bila, ali glejte me zdaj, kakšna da
sim. Vedite pa, da sim iz imenitnega rodú in kar
dobro izrejena bila. Še se spomnim, ko sim še majhna
deklica bila, kako so me lišpali, tuji gostovi pa
hvalili in ujčkali. Dali so me potem v samostan, da
bi se tam vsega bolje izučila. Petnajst let stara
pridem domu in sicer, kolika žalost zame! ravno k
pogrebu svojega očeta, ki so nagloma brez oporoke
(testamenta) umerli. Tu se je začela moja nesreča.
Ker je bilo dolgov preveč, zapuščina pa premajhna,

še mene vpišejo, prodati me. Moja mati so bili
sužnja, oče so mi zmiram obetali, oprostiti me, da jih
nazadnje smert prehti, in jaz kot sužnja ostanem.
Zmiram sim vedila, kdo da sim, vender mi ni nič mar
bilo in se nisim nar manjši nesreče nadjala. Kdor je
zdrav, pač ne misli, da lahko vsak čas umerje. Tako
je bilo tudi z očetom. V 4 urah so bili zdravi in
mertvi! Huda kolera jih je spravila. Po pogrebu
odide mačoha s svojimi otroci k staršem domú. Nič
se ni kej hotla z mano meniti; čudno se mi sicer
tako ravnanje zdi, vender mi ne pride nič hudega
na misel. Da bi se očetove reči lože poravnale, zroči
vse nekemu pravniku iz Novega-Orleana. Ž njim
tudi pride nek mož, čudovite lepote, ki ga nikoli
pozabila ne bom. Jaz tudi njemu dopadem; pové mi,
da me zdavnej pozna, še predin sim v samostan šla
in me zagotovi svojega prihodnjega varstva. Res, da
mi ni povedal, da me je za 2000 dolarov kupil, in
čeravno bi bil tudi storil vender bi ne bila nehala
ljubiti ga, ker mi je bil dober, ljubeznjiv gospod in
mi je z vsem postregel, kar sim le poželela. Storila
sim mu pa tudi, kar je le hotel; natanko sim
njegove povelja spolnovala in se mu v vsem hvaležna
skazovala. Naenkrat zboli, 20 dni bdim po noči in po
dnevu sama pri njegovi postelji in mu strežem.
Ozdravivši se mi tudi zahvali, in me imenuje svojo
rešenico. Z eno besedo: godilo se mi je, kakor v raji;
bila sim ne kot sužnja ampak kot gospodinja, z vsim
oblagodarjena.

Ali, žalibog! kmalo so ti veseli dnevi minuli.
Veselje se je v žalost spremenilo. Nekdo je k
Gospodu začel zahajati ter ga po kerčmah vlačiti, kjer
sta popivala in igrala, da je bilo strašno. Meni se to
čudno zdi, bala sim se za prihodnost. Rada bi mu
bila zavolj tega kej spomnila, vender opustim, ker
čutim, da bi bilo vse pregovarjanje bob v steno.
Malokterikrat ga vidim, kot burja beži pred mano,
ne slišim ne dobrih ne slabih besedi več iz njegovih
ust. Žalosti mi hoče serce počiti. Zvem pa čez nekaj
dni, da sim prodana in sicer tistemu, s kterim se je
dozdaj potepal. Oh, kakšna groza záme! bila sim
terda ko kamen, nobena reč me ni bila v stanu več
ganiti. Kmalo pride hudobnež po me in mi vse s pismi
dokaže, da sim res prodana in da moram ž njim.
Zagrozim in prisežem raji umreti, kakor se pa ž njim
podati in pri njem živeti. Temu se smeja in mi
pove, da je nalaš gospoda zvodil in preslepil, da mu jo
je le prodal. Obljubi me strašno mučiti, ako bi se
mu vstavljala.“

„Kaj mi je bilo zdaj početi? Ker sim se mu
branila, me zgrabi, zveže in domú pelje. Tu mi ni
bilo živeti ne umreti. Kar si le človek grozovitnega
spomniti zamore, vse to mi je naklonil, skušati mojo
poterpežljivost. Zamerli so mi pa sčasoma vsi
človeški počutki. Sklenem tedaj, o Bog, bodi mi
milostljiv! trinoga vmoriti, in vzemši velik nož skočim kot
divja nanj in ga hočem pobiti. Kar se je potem z
mano godilo, ne vem, ker se več dni potem nisim
zavedila.“

„Ko se spet zavem, ležim v lepi sobi, ki ni bila
moja. Stara zamorka mi je stregla. Tudi je vsaki dan
zdravnik prišel, me zdravit. Nič se nisim imela
pritožiti, ničesar niso opustili, kar bi me le količkaj
razveseliti moglo. To vse pa le zato, da bi bila skor
ozdravila, ker me je spet prodati namenil. Zeló sim
bila slaba in nisim več ozdraveti mislila. Veselila sim
se smerti in boljšega življenja, ali Bog mi spet po
svoji prečudni vodbi zdravje da. Koj pa sim se
morala lišpati, kupci so me hodili gledat in se o ceni
menijo. Bila sim pa še zelo slabotna in žalostna, nihče
me ni bil kej preveč barek, dokler da enega dne
nek gospod z imenom Stuart pride in me kupi. Bil
je blazega serca in me je za vse poprašal, kar se mi
je zgodilo. Pri njem se mi je spet dobro godilo,
gospod mi je bil dober in je z mano vsmiljenje imel.
Vender kmalo spet vstane kolera in pobere dobrega
gospodarja, — vsak, kterikoli mi je bil dober, je
umerl, le jaz še živim, čeravno sim si že stokrat
umreti želela! Spet me prodajo, služim zdaj pri enem
zdaj pri drugem gospodarju, dokler da pridem v
kremplje tega hudobnega Legreta.“

Kasi zdaj konča pripovest svojega tugopolnega
življenja. Zvesto jo je ves čas Tomaž poslušal ter
celó svojih bolečin pozabil, slišati od tako grozovitnih
reči.

„Tomaž! hočete še piti merzle vode?“ ga vpraša
po kratkem molčanji Kasi.

Ker pomigne da, mu spet natoči in da piti.
Potem hoče nekaj govoriti, ali ona mu zabrani, rekoč:

„Ne, ljubi Tomaž! Če vam je zdravje ljubo, bodite
tiho in zaspite zdaj, da se v spanji pokrepčate. Vsaj
bi vam predolgo čuvanje škodvati znalo!“

To rekši mu še pripravi vode, poravna posteljo,
in potem nagloma odide.

Med tem se je pri Legretu vse drugače godilo,
kakor doli pri Tomažu, ki je strašno raztepen
neznane bolečine terpel. Zeló mu je bilo žal, da se je
tako naglo raztogotil in nar pridnišega delavca o nar
hujem delu pretepsti dal. Da bi nekoliko pozabil in
vest zadušil, si da žganja prinesti in pije, kakor bi
vlijal. Čez nekaj časa stopi Sambo v sobo in mu
naznani, da mu je nekaj važnega prinesel.

„Kaj imaš, tri sto medvedov?“ ga vpraša merzlo
Legre.

„Gospod! eno copernijo“, odgoveri Sambo.

„Kaj?“

„Nekaj, kar copernice zamorcom dajejo, da so
potem pri tepenji neobčutljivi. Tomažu je viselo na
černem traku okoli vratu.“

Legre je kot vsi brezbožniki in preklinjevavci
rad vražam verjel. Trepetaje odveže papir in dobi
srebern dolar, ki ga je Tomaž od Jurja Šelbita v
spomin sprejel. Nehote se mu iz rok zmuzne in na
tla pade. Kodrič las pa, ki mu jih je Evangelina
dala, se mu ovije persta. Kakor bi ga bil podkuril,
ga prime jeza, zavpije glasno, divja kot obseden,
popade kodrič in ga v ogenj treši.

„Kaj šenta mi te reči sem nosiš?“ zagromi nad
Sambotom, ki ves osupnjen nekoliko proč stoji in

nikakor razumeti ne more, kaj da se ga je tako
naglo lotilo. „Ne prederzni se mi še kdaj kaj tacega
prinesti, pes! če ne boš za vse žive dni skupil.“ To
rekši ga s škorno sune, da je revež deleč odletel, pa
vender vesel bil, da se mu ni kaj hujega prigodilo.

Vzrok pa, da se je bil Legre tako naglo zjezil,
je ta le: Podedval je bil zmed veliko druzih reči
tudi kodrič las od svoje dobre matere. Ali hudobnemu
sinu ni bilo to nič mar. Vzame spomin in ga v ogenj
verže, da bi ga saj nobena reč rajnke matere ne
spominjala. Ta kodrič ga tedaj unega spomni, ter mu
vest zbudi, kako hudobno je z maternim spominom
storil. Zdi se mu, kakor da bi ga bila kača na serce
pičila. Nato si še hujši nalija in pije, da bi si vest
vtolažil; toda bolj ko pije, bolj se mu domišljija
ogreva, bolj ga straši, posebno ker ga je mertvaška
tihota obdajala. Samemu ni več biti. Zatrobi tedaj na
lovski rog. Kakor bi bil trenil, prisopeta Sambo in
Kimbo v sobo in ga skerbno poprašujeta, kaj da želi.
Hitro jima da žganja piti, in veli potem, da naj
skačeta, vpijeta, ukata, razgrajata in kar se jima poljubi,
da bi ga le mogla kej razveseliti in spet v dobro
voljo spraviti.

Ravno o tem času pride Kasi od Tomaža domu,
in gre tiho v sobo, kjer je bila tudi Emelina. Ta še
čuje, vender se zelo prestraši, ker je mislila, da
Legre ponjo pride.

„Kaj vender spodej počnó, Kasi?“ jo vpraša
skerbno Emelina.

„Ti ne vem povedati, čeravno sim večkrat tak
šunder slišala“, odgovori Kasi.

„Oh, Kasi! povej mi, ali nama ni mogoče iz
tega strašnega kraja ubežati? Kam? ne vprašam — če
tudi v močirje h kačam, da le uideva.“

„Nikamor drugam ne moreva, ljuba moja! kakor
v černi grob!“ odgovori Kasi.

„Ali si kdaj uiti hotla?“

„Več skušenj mi je znanih, pa tudi žalostuih
nasledkov“ odgovori pomenljivo Kasi.

„Raji živim v močirjih, kot pri njem. Kač se
ne bojim. Raji imam kačo pri sebi, kot njega“,
odgovori Emelina strastno.

„Več jih je bilo že teh misel, kakoršne imaš ti“,
pravi nadalje Kasi. „Ali zate ni močirje, tam bi ne
mogla skrita biti. ker bi te psi staknili, in gorje tebi
potem!“ —

„I kaj pa mi vender more storiti?“ vpraša
naglo Emelina.

„Vprašaj raji, kaj mu ni mogoče storiti?“ reče
Kasi. „On je zvita buča. Ni bil zastonj morsk
tolovaj. Vse mu je mogoče. Nič ga ne vstraši. Vem, da
nimaš noč in dan pokoja, ako bi ti vse povedala,
kar sim slišala in zvedila. Kadar je dobre volje, mi
ničesar ne zamolči. Lej na koncu dvoriša drevesa s
kupom pepela! Le prašaj kterega, in vidila boš, ali
ti bo povedal ali ne.“

„Zelo sim radovedna, kaj bi to nek pomenil“,
vpraša skerbno Emelina.

„Nočem od tega več govoriti. Le čakaj. Jutri
morebiti boš že z lastnimi očmi gledala, kako strašno
svojeglavce kaznuje, ako se mu Tomaž ne bo podal.“

„Oh, groza me spreletava!“ reče Emelina, če se
tvojih besedi spomnim. Vender, povej mi, kaj hočem
storiti, ljuba moja!“

„Stori, kar sim jaz storila. Vdaj se, naj bo božja
volja!“ odgovori Kasi.

„Nak, njegovega nagnjusnega žganja ne bom
pila“ reče Emelina s terdo besedo. „Mati so me
zmiram učili, da tega ne, ker dušo in truplo mori.“

„Čeravno tega ne, bodi mu pa v drugem
pokorna, ne jezikaj mu, če ne ti bo druga zapela.“

„Oh! Kasi, imej usmiljenje z mano! Boljši bi
mi bilo, da bi ne bila nikoli rojena, kakor pa takemu
trinogu prodana biti.“

„Nikar obupati, Emelina! prav pa je, da se za
prihodnje muke pripraviš in storiš, kar ti bo lože.
'Al nič ne pomagajo izgovori, je ali ni, to je vse,
kar se zgoditi zamore.“ —

Kasi jenja. Emelina pak si z obema rokama
obraz zakrije in zdihuje. —

Spodej je tudi potihnil šum. Legre, pijan ko čep
zaspi, nna dva se pa spod nog spravita. Od Legreta
se ni smelo ravno reči, da bi bil pijanec, pil je sicer
rad, vender se ga ni nikoli popolnoma natelebal.
Danes pa ga je zato nekoliko več, da bi si vest, ki
mu je neprenehoma vpila, zadušil in strahove odgnal.
Za nekaj časa si je pomagal, vender ga po noči hude
sanje nadlegujejo in mu ne dajo miru. Sanja s emu

namreč od velike bele žene, ki je k njemu prišla ter
ga s svojo merzlo roko tipala. Tudi kodrič se mu
prikaže in persta ovije, pa je čedalje veči, da se mu
celo okoli vratu ovije in ga zadergniti hoče. Zdi se
mu, kakor bi sto in sto glasov slišal, tako vpitje, da
mu je vse skozi ušesa derlo. Naenkrat se mu spet
sanja, da na kraji strašnega brezna leži in da nekdo
za njim postopa, ga v globočino potisniti. Spet se mu
pa prikaže bela žena in odgerne svoje zagrinjalo —
bila je njegova mati! Gleda ga nekoliko debelo in
jezno, potem se pa od njega proč oberne in zgine.
Takrat se v brezno zverne med glasnim vpitjem in
ploskanjem hudičev, kterim je bil kaj po volji. V
tem se pa zbudi s trepetom. Že je sijalo rumeno
solnce na visokem nebezu in je zemljo ogrevalo, ko
vstane in se vsega prepriča, da ni res, da se mu je
le sanjalo. Vender je pa še ves prestrašen in nekako
bolehen, ker se je ga bil preveč napil. Zdaj pride
Kasi k njemu.

„Ha! čuj! strašna noč je bila zame, kaj tacega
še nisim doživel!“ ji naglo nasproti zaupije in od
kraja vse pove, kar se mu je sanjalo. Ko jenja
pripovedovati, mu razodene, zakaj da je prišla. Prosi ga,
ne da bi mu usmiljenje obudila, ampak zavolj
dobička, kar je raji slišal, da bi Tomaža več ne mučil.
Predstavi mu vse, koliko zgube bi zavolj tega imel,
ker je Tomaž nar pridniši delavec in se zmed vsih
nar bolje obnašati ve.

To je res pomagalo. Legre se je potolažil
začasno, ker ga je dobiček zmotil. Vender pa tudi ob-

ljubi, ga potem ojstro kaznovati, ako se mu ne vda
in vsih njegovih povelj ne spolni. Nikakor pa ne
more pozabiti, da se mu je tako vstavljal in kerčil
in ga celo nepravičnega imenoval.

Tomaž je celo noč dobro spal in zjutrej zeló
pokrepčan bil. S telesno mu tudi nova dušna moč
pride. Sam Legre pride ponj in zagromi nad njim,
suvavši ga, da naj hitro vstane in potem prednj
poklekne in ga odpuščanja prosi, ker ga je tako hudo
razžalil. Tomaž čeravno težko vstane, poklekniti pa
noče.

„Pojdi rakom žvižgat černi pes!“ zavpije
Legre ter ga dobro z bičem po bolnem herbtu vbriše.

„Vsmiljenje gospod!“ prosi Tomaž, „tega ne
morem storiti. Pot pravice bom zmiram hodil in se
nikdar narmanjši pregrehe ne vdeležil, naj se mi zgodi kar
hoče.“

„Mar pa tudi veš, kaj se ti zgoditi zamore?“
ga vpraša Legre. „Meniš, če si jih par po plečih
dobil, da je zdaj vse pri kraji. Ne misli tega. To
ni nič. Dal te bom pa na drevo privezati, pod tabo
zakuriti in te počasno peči, da boš vedil, kaj je to,
da se kar nič ne norčujem.“

„Gospod! vam je vse mogoče. Pa tudi če me
umoriti daste, mi ni nič, vsaj mi samo truplo umoriti
zamorete, potem pa sledi večnost!“

Večnost — zaslišavši to besedo se Legre vstraši
kakor da bi mu bil dvorezen meč serce presekal;
Tomaž pak je ves nadušen naprej govoriti začel:

„Gospod! nikdar vas ne bom prekanil, vedno
vam bom zvest in natank delavec v vsih rečeh. Vse
vam storim, kar mi je le mogoče — toda duše dati
vam ne morem. Ta gre mojemu Bogu, Stvarniku in
Gospodarju nebes in zemlje, ki jo bo enkrat nazaj
tirjal. Svete so mi njegove zapovedi, ako te prelomim,
vse zgubim. Njemu hočem živeti in umreti. Smert
nima več strahovitega zame. Storite z mano, kar
hočete, Bog mi bo že pomoči dal, da bom zamogel vse
preterpeti in se serčno vojskovati zoper vse britkosti
in težave.“

„Ali mi ne boš molčal, černi pes!“ zarjove
Legre nad njim ter mu tako priseka, da se na tla
zgrudi.

V tem hipu ga nekdo od zad prime. Bila je
Kasi. Nehote se spomni hudobnež sanj pretekle noči
in ga grozi.

„Ali mu vender nočete prizanesti. Legre?“ ga
vpraša Kasi. „Pustite in dajte mi ga ozdraviti, da bo
vender skorej delati mogel. Ali vam nisim povedala,
da se no bo vašemu terjanju vdal!“

Legre se da potolažiti in ga ji zroči, rekoč:
„Naj že bo zdaj, ker mi je veliko in dobrih
delavcov potreba. Ali pozabil ti nikoli ne bom, da si mi
tako nepokoren bil. Zapomni si, da boš prej ali slej
moj bič občutiti mogel. Zdaj pa stori svoje!“ To
rekši mu oberne herbet in moško odide.

„Le pojdi“ reče Kasi s pomenljivo besedo za
njim, „tvoj čas bo kmalo pretekel, potem nimaš več
vsmiljenja pričakovati! — Kako je vam zdaj, Tomaž!“

„Bog je svojega angelja poslal, rešit me iz
krempljev grozovitneža“, odgovori veselo Tomaž.

„Začasno že“, pravi ona, „ali ne pričakujte, da
je zdaj vse pri kraji. Vi ste ga strašno zjezili, ne bo
prej počival, dokler da se nad vami ne bo zmaševal.
Verjemite mi, dobro ga poznam, da bo mož beseda!“

To se je tudi zgodilo. Še predin so se mu rane
popolnama zacelile, mora delati in pavolo z druzimi
vred nabirat hoditi. Čeravno si je vse prizadjal,
svojega gospodarja zatoliti, vender mu ne da miru ter
mu vedno z maločinami nagaja. To je bilo za
Tomaža hudo. Vodnega mučenja se kar ni nadjal.
Zmiram je bil pripravljen nar grozovitniši smert storiti
in se v kratkem z Bogom skleniti. Tu se je pa
začelo novo počasno terpljenje zanj, skušnjavec ga je
vedno zalezoval, ter zdaj k temu zdaj k unemu
zapeljati hotel. Pribeži tedaj k molitvi. Moli in prosi
poterpežljivosti, da bi stanovitno vse terpljenja prestal.
Ali tudi tu se s pravo serčnostjo orožiti ne more;
zdi se mu, kakor bi ga vse zapustiti hotlo, zato žalostno
glavo pobesi in čez svoj prihodnji stan premišljuje.
Tako ga dobi Legre ter ga s strašnim krohotom
sprejme, rekoč: „No, fante! kako ti je? Vsaj si
otožen, da nikoli ne tako. Se mi je dozdevalo, da bo s
tabo taka in da se boš mogel nazadnje moji volji
podvreči.“

Te besede grozno Tomaža razkačijo. Huji so bile
zanj, kakor Bog ve kaj. Molči.

„Kako neumen si bil vender“, mu pravi Legre
nadalje, „da me nisi hotel slušati. Dobro sim ti hotel,

ali ti si moje povelja z nogami teptal. Prav veselo bi
bil lahko živel, bolje bi se ti bilo godilo, kakor
Sambu in Kimbu, ako bi mi bil v vsih rečeh pokoren.
Sam si vzrok, da zdaj toliko terpeti moraš; prosto
bi bil okoli hodil brez dela in posebnih opravil, ako
bi te ne bila tvoja terma zapeljala. Včasih bi ga bil
še lahko tudi kako mervico zvernil in si gerlo
pomazal. Vender ni še prepozno, še imaš čas
poboljšati se. Ne jezi me dalje. Verzi bukvice v ogenj in
bodi mojih misel in srečno bova še skupej živela!“

Tako prilizovanje in napeljevanje bi bilo lahko
Tomaža v tem žalostnem času spreoberniti zamoglo.
Vender enkrat za vselej reče, da svoje vere ne
zataji in se v vsem Bogu zroči.

„Ne bodi vender šemast“, ga spet nagovori
Legre, „ker vidiš, da ti tvoj Bog pomagati noče.
Spametvaj se saj. Zastonj Boga na pomoč kličeš, zastonj
so tvoje molitve. Bolje storiš, če mene slušaš, ker ti
pomagati zamorem.“

„Tega ne storim, gospod!“ odgovori Tomaž s
terdim glasom. „Čeravno mi ne pomaga, on že dobro
ve, zakaj da ne, vender ga nočem zatajiti. Zakaj v
njega zaupati je dobro.“

„Oh, neumneža, da mu ga ni para! Ako se nič
ne ganeš in vedno staro trobiš, pa sebi pripiši
grozno kazen, ktero sim ti namenil. Ti bom že tvojo
termo iz glave izbil, premalo te je, pes!“ reče, ga pljune
in odide,

To je bila nova zmaga za Tomaža. Neko
nebeško veselje ga prešine in z novo močjo napolni.

Serce mu ne trepeta več, tudi ni več otožen in
obupen, kakor poprej in ne dvomi več nad božjim
usmiljenjem. Besede sv. pisma: Bodi stanoviten do smerti,
in dal ti bom venec večnega življenja“, ga posebno
nadušijo k stanovitnosti ter ga z ozirom na drugi svet
leva storijo. V polnem veselji sledeče verstice veselo
zapoje:

„Živeti al umreti
Umreti al terpeti,
Naj bo, kar Bog želi;
Saj to je zmir nar bolji, —
Po njega sveti volji
Se torej naj zgodi!“

Končavši se Bogu zroči in brez strahu daljnih
terpljenj pričakuje. Bil je odslej zanaprej kakor
prerojen in z veseljem brez nar manjši nevolje terpi
vsakdanje muke. Legretu se to obnašanje čudno zdi.
Zatorej popraša svojega rabeljna Sambota, kaj da o
tem spremenjenji misli. Naglo ga opomni, da se mu
Tomaž zelo sumljiv zdi, da morebiti ubežati misli.
Gospodu je bilo to po volji, ker bi se tako narprej
nad Tomažom maševati zamogel. Med tem ga je pa
še vsak dan po redu nadlegoval in po mogočosti
šuntal, da bi vero zatajil. Vender Tomaž ostane
stanoviten, kar pikice noče odstopiti od poti pravice in
resnice, zavolj kterih je že toliko prestati mogel.

Nekega večera, bilo je že ravno vse tiho in
mirno, moli in premišljuje precej dolgo, kar nagloma

pred oknom žensko stati zagleda. Bila je Kasi. Veli
mu resno, slediti jo, kamor pojde.

„Nikar se ne mudite, Tomaž!“ mu pravi tiho,
„urno stopite, imam vam nekaj posebnega povedati.“

„Kaj je? govori Kasi!“

„Bi ne hotli prosti biti?“ ga vpraša bliže njega
stopivši Kasi.

„Kaj pa da, če bo božja volja, bom gotovo spet
enkrat prost“, odgovori Tomaž.

„Še danes ste lahko, le hitro na noge, da ne
zamudiva časa“, reče hitro Kasi.

„Ne bodite vender tako čudni, in pojte“, ga
prime in sabo peljati hoče. „Sreča nas čaka. On terdo
spi, žganja pijan se ne more pred dnevom zbuditi.
Nujmo uiti, mi trije, jaz, Emelina in vi. Vratca so
odperte. Tudi čuvajev že ni več čutiti, nar
pripravniši čas je zdaj, da odidemo. Zatorej urno na
noge.“

„Bodi pri miru, ljuba moja!“ poprime hitro Tomaž
za besedo. „Ubežati nam ni zdaj mogoče. Kam bomo
šli tje v en dan? brez živeža, denarjev in obleke?
Poterpi tedaj. In če tudi iz stanovanja uidemo, saj
nas zasačijo, naj gremo kamor hočemo, ker imajo pse.
Boljši je, da še počakamo in poterpimo, dokler da
rešenik pride. Kar mene zadene, tudi nisim barek
uiti, ker mi bolehno truplo tega ne pripušča. Bil bi
vama le torej napotek na begu. Nadjam se pa, da me
bo smert kmalo vsega terpljenja rešila. Naj se zgodi
božja volja!“

„Kaj mi je vender početi?“ zdihne Kasi. „Pri
njem mi ni več ostati, ker so mi ure od dne dne
grenkejši in druzega ne morem, ko sovražiti ga s
celega serca.“

„Ne bodi huda, Kasi! jo tolaži Tomaž.
„Prizanesi mu in terpi, dokler je čas terpljenja. Bog nas
ne bo zapustil, ako se njegovi volji podveržemo in
zročimo. Lej, kaj je on za nas storil, kako nas je
ljubil in svojega edinorojenega sina na svet poslal,
da bi nas zlega rešil in večno srečne storil. Če nam
tudi terpljenja pošilja, vender nas nikoli s svojo
neskončno milostjo zapustil ne bo. Ljubil nas je, kadar
smo bili že njegovi sovražniki, ljubimo torej tudi mi
svoje sovražnike.“

„Ljubite jih! oh ne hotite tega, meni ni to
mogoče, duh in meso se temu vstavljata“, odgovori
Kasi.

„Res, da sovražnike merzimo“, govori nadalje
Tomaž, „vender če nam Večni svojo milost da, zamoremo
tudi nar hujši sovražnike ljubiti. Blagor nam, če se
premagamo, in tudi tistim, ki nas žalijo, odpustimo,
otroci božji bomo imenovani, in naše bo večno
kraljestvo.“

To rekši utihne Tomaž. Nič se ne gane. Te
serčnomile besede presune deklinno serce in ga okrepčajo
kot rosa suho ledino. Notranji boj se pomiri, strasti
jenjajo bučati, čedalje bolj se blagejše čutila
naznanujejo. Vpokojena spregovori takole:

„Nezamerite mi, da sim tako govorila in se le
strastim vdala. Skušnjavec me je zmotil. Molite za me.“

„Mnogotero te je res skušal in rešetal. Daj mu
pa na vedno slovo in oberni se k tistemu, ki edini
zamore pravo tolažbo dati in žalostno serce vmiriti.“
Kasi se britko joka. „Rad bi vama k begu
pomagal, ako bi mi bilo le mogoče. Jaz sicer sam ne
morem iti, ker je božja volja, da tukej ostanem;
in druge tolažim, vender si bom vse prizadeval, kej
gotovega zvediti; zakaj vama bi daljno bivanje tukej
škodovalo, v veliko zadergah ste, in bati se je, da
bi vaji skušnjavec ne premagal. Zatorej bi bilo
zares bolji, da bi jo o pravem časa ušle.“

„Dokler bo on živel, ni za nas druzega zavetja,
kakor tihi grob“, reče Kasi. „Tiči imajo svoje
gnjezda, divje zveri svoje berloge, kače svoje luknje, —
za nas ga ni pod milim nebom prostora, kamor bi
se poskrili. Vse nas sovraži, še celó živali nam ne
dajo miru! Kam nam je tedaj iti?“

Tomaž je ves zamišljen, nazadnje spregovori
takole:

„Tisti, ki je Daniela v levnjaku, in tri mladenče
v ognjeni peči obvarval, — Tisti, ki je po vodi
kakor po suhem hodil in vetrovom zapovedoval, da naj
potihnejo, — Tisti še živi in terdno upam da bo tudi
vprihodnjič za nas skerbel. Bežite torej o pripravnem
času; molil bom za vaju, da se vama nič hudega ne
prigodi.“

Kasi je že večkrat premišljevala, kako in kam
bi se nar lože ubežati dalo, vender si nikoli ni prave
spomnila. Nekaj dni sem pa ji doide dobra misel, in
to je tudi speljati sklenila.

„Stric Tomaž! bom skusila, morebiti da nama
po sreči izide“, reče naglo Kasi, brez da bi mu bila
od tega načerta kaj zinila.

„Bog vaju podpiraj!“ odgovori Tomaž.

Legretovo poslopje je bilo staro, pa vender čedno.
Kupil je naselbino, poslopje s pripravo vred cenó.
Vsega je bilo dosti pri hiši, vender je on le malo
rabil, ker ni bilo po njegovi buči. Več reči so koj
pri pijančevanji potolkli in razbili, da niso bile za
nobeno rabo več; nepotrebne je pa dal pod streho
spraviti, kjer je bilo dosti prostora in vse skupej
zmetano. Človeka je groza obšla, viditi tak nered na
tem temnem kraji. Še huji pa je bilo, ko ljudje
zvedo, da je eno zamorko, ki mu ni bila pokorna, tukej
zapreti in potem do kervavega pretepsti dal, da je
strašnih bolečin umerla. Govorili so si sicer, da jo je
potem lepo spraviti in pokopati dal; vender niso
hotli tega verjeti, ker je od tistega časa zaporedoma
vsako noč na verhu strašilo. Šeptali so si, da nima
v grobu pokoja, da tedaj pod streho hodi in strašno
kriči, kakor da bi jo še zmiram tepli. Legre je tudi
verjel, posebno ker mu je vest očitala, da je zamorko
po nedolžnem tako grozovito mučil. Zeló ga jo bilo
strah, bolj ko vse druge. Ker ga je bilo pa pred
podložnimi sram, in ni mogel več prestati grizenja
@otranjega červa, zapove, da bo pervi, ki mu bo od
s@rahu spomnil, pod streho zapert. To jo tudi res
pomagalo, posebno ker se je še stopnic pogledati vsak
ba@ in tudi Legretu se več ne zljubi, s verhom kaj
opraviti imeti.

To je bilo pa kakor nalaš za pogumno Kasi.
Njena soba je bila ravno pod verhom. Spravi tedaj
svoje reči in se spod prebaše, in sicer takrat, kadar
jo je Legré nehote viditi mogel. Vpraša jo
začudjeno, kaj da to preseljevanje pomeni. Odgovori mu,
da bi bila že rada enkrat po noči pri pokoji.

„Kaj šenta! kdo ti dela nepokoj po noči?“ jo
derzno vpraša.

„Če vas zelo mika zvediti, vam rada povem“,
odgovori Kasi.

„Kaj je? jaz hočem vediti“, ponovi vprašanje.

„Vedite. Nad mano gori straši. Nekdo počasi
hodi, stopa in zdihuje, da je groza. Včasih tudi
neznano verši in poka, da ne morem očes zatisniti. In
to terpi od polnoči do jutra.“

Legré ves omamljen posluša. Da bi vender ne
bil tako babji, reče, da je vse le od vetra, ki skozi
piše in stole prebrača.

Sam je pa popolnama prepričan in verjame, da
zares straši. To jo bilo Kasi dobro znano, zato mu
dostikrat zvečer od strahov pripoveduje in s tako
živimi barvami popisuje, da ga je vselej groza
spreletela. K temu ga pa vender tudi opomni, da naj dobro
na strah pod streho pazi, da bo vedil, kako ga
pregnati. Ali za vse to je imel gluho uho, posebno ker
je strah čedalje bolj grozovitno razsajati začel. Kasi
namreč gre pod streho, naravna stolov skupej, jih
otveze z nitjo, ki jo skozi eno špranjo v sobo napelja, in
ropota, da je bilo groza. Zraven tega še v streš@o
oknice obesi par čepin, s kterima je potem veter tudi

po dnevu rožljal, kar je vsak lahko slišal. Nihče
ni več nad strahom dvomil. Vsak se je, kolikor
mogoče, verha ogibal. To jo bilo pa Kasi toliko ljubši,
ker si je zamogla brez narmanjši nevarnosti vse
potrebne reči skupej spraviti!

Narprej si gori v varen kotiček kruha, mesa in
druzih za živež potrebnih reči nanosi, potem pa svoje
in Emelinne oblačila, ktere lepo skupej zveže in
shrani. Ker jo je Legre odsle zanaprej bolje štimal,
jo tudi enega dne v bližnje mesto sabo vzame. Tu
si je vse dobro zamerkala, kod da je treba iti, kaj
mora potnik sabo imeti in kako hitro peš hoditi, da
je brez strahu pred preganjavci.

Domu pridši razodene vse Emelini, kar je
zastran tega sklenila. Komej pričakuje pripravnega
časa.

Kmalo pride. Legre je pri bližnjem naselniku v
gostji. Večer je. Kasi in Emelina pridno svoje reči
vežete in dva pripravna zvezka naredivši reče perva
k drugi: „Dobro je, pokri se hitro, potem odideve.“

„Oh! naju bodo zasačili, nikar!“ poprosi
ostrašena.

„Naj! saj naju morajo!“ odgovori Kasi. „Hitro
bodo za nama skočili in naju povsot v okolici iskali.
Me dve jih bove pa takole prekanile: Narprej greve
zadej za poslopjem proti bližnjemu gojzdu, kamor
prec lahko dospeve, preden da naju zagledajo in za
nami morejo. Sklical bode gotovo potem Legre vse
na kviško kar se more gibati — med tem prideve
mi dve tiho pri vodi nazaj, jo preplavave in se spet

v poslopje, in sicer na verh splazive, kjer zamoreve
dolgo časa v miru biti. Tičas ne bo nikogar pri
domu, vse bo, tudi iz bližnjih krajev na noge spravil,
da bi naju vender v pest dobil, in potem nevsmiljeno
kaznoval. To tolikanj več mislim, ker se je že
dostikrat bahal, da je še vsacega dobil, da mu ni celó
nobeden ubežal. Toda za nama naj sledi, kolikor se
mu zljubi, vse njegovo prizadetje bo zastonj. Zdaj pa
pojdi, Emelina!“ reče in jo sabo potegne.

Obe se urno splazite, ena za drugo, za hišo, in
jo dirjate proti gojzdu. Že ste blizo njega, kar
naenkrat močen glas na njune ušesa zagromi. Bil je
Legre sam, ki ju je domu gredoč od deleč zagledal
in koj za njima tekel. Vender ju ne more preteči,
ker se ste pospešile in v gojzdu poskrile. Legre
viditi, da ju ne more doteči, jo vbriše domu, pomoči
iskat. „Čakajte“, zavpije z zobmi škripaje „goljufne
babe! vaju bom že kozje molitvice učil, kadar vaju
ugrabim. Strašna kazen vaju čaka, prej ali slej nam
morate v roke priti.“

„Hura! Sambo! Kimbo! vsi! na noge!“ vpije
glasno na dvorišu. „Dve begunki v gojzdu! kdor ju
dobi, prejme 5 dolarov darila. Pse tudi, in kar imate!“

Vsi eden spred druzega priletijo ter se okoli
Legreta zberejo, njegove povelja spolniti. Ker je bila
še noč, prinesejo tudi bakle in vso drugo pripravo,
da bi jim vsaj nič ne manjkalo. „Ali ju smem tudi
ustreljiti?“ vpraša Sambo.

„Mlajši ne, staro smeš vsaj je zdavno kej
tacega zaslužila“, odgovori Legré. „Le moško se obna-

šajte; kakor sim že rekel, dobi tisti, ki ju bo vjel,
pet dolarov, drugi pa vsak žganja kolikor ga piti
hoče!“

Z velikim vpitjem in vrišem odidejo preganjavci
na lov.

Kasi in Emelina, ki ste že med tem na drugem
kraji poslopja čakale, zbežite naglo skozi vratca v
hišo in pod streho, kjer ste vse pripravljeno imele.

Čez nekoliko časa prihrume spet nazaj, brez
dobljenja sledu za begunkama. Legré se grozno
togoti in nori, ker se mu ni po sreči izšlo. Še tisto
noč zasede konja in dirja k bližnjim naselbinam, ljudi
nabirat, da bi mu drugi dan begunke lovit šli. Drugi
dan zares vse preiščejo in staknejo, vender unih najti
jim ni mogoče.

Legre se še hujši togoti in razbija, da je vse
pokalo. Ker begunk ni mogel dobiti, gre nad Tomaža,
ki ga je čez vse čertil, bodisi zavolj njegove vere in
nepokornosti, bodisi pa zato, ker ga je nekaj dni
nenavadno veselega čutil, in ga celo sumil, kakor da
bi bil unema k begu pomagal. Tega je tedaj narpred
kaznovati hotel. Ostal je tudi snoči z nekterimi
drugimi doma, ker niso bili za lov pripravni in ker jim
tudi Legre nič ukazal ni. Vedil pa Tomaž celo nič
ni, kaj ste begunke storile in kako se jima godi, vsaj
mu niste nič povedale. Veselilo ga je pa, da ju niso
dobili in terdno upal, da ste deleč od gojzda in
močirja v kakem varnem kraji. Povedale mu pa zato
niste, da bi ne bil zavolj nju v skerbeh, kako govo-

riti, kadar bo pri sodbi in da bi se sploh tega prav
nič ne vdeležiil.

Legre si ne da dopovedati, da bi Tomaž celo
nič od begu ne vedil. Vso njegovo govorenje se mu
neverjetno zdi, zato pa tudi priseže, ga neusmiljeno
mučiti, ako mu vse od kraja ne razodene.

„Sambo! Kimbo!“, zavpije nad rabeljnoma,
„pojta po svojeglavneža, on mora kej od tega vediti,
če ne bo pa kervavi pot potil, makar če tudi vpričo
mene pogine!“ Kakor bi trenil, skočita ponj. Čeravno
sta se med sabo zelo sovražila, sta bila vender koj
pripravljena, Tomaža primahati in mu, ako bi jima
bilo ukazano, kosti prelomiti.

„Sovražim ga!“ pravi Legre sam pri sebi, ko
ponj odideta, „s celega serca ga sovražim, pa zavolj
česa? zato ker je tako pobožen. Misli, da smo vsi
drugi grešniki. Kaj nek? Kdo mi bo branil, ga spet
do kervi pretepsti dati, vsaj je moj. Pod mojo oblastjo
je, kdo se mi zamore v tem ustaviti?“ Reče in
komej pričakuje, da bi se spet maševati zamogel.

Pravijo sicer, da bi že lastni dobiček naselnika
opomniti mogel, svojih sužnjih ne pretepati, šibati in
moriti. Vender ki tako govore in s tem sužnost
nekako zagovarjati hočejo, celó nič okolišin in zadev
ne poznajo, v kterih so naselniki proti sužnjim. Da
vsak beguncov išče in jih spet nazaj imeti hoče, naj
že velja. Grozovitniši pak jo gotovo, ako velike
darila za njih glave naznanijo in obljubijo, kar gotovo
ne priča dobrega serca, z ozirom na dobiček, marveč
neizmerno strast, se maševati, v svojo lastno in bliž-

njega škodo. Da se res tako godi, je Legre očeviden
dokaz, ki zadosti v svojih delih razodeva, da mu ni
mar ne lastni dobiček ne postava, kadar ima suženj
kaznovan biti.

Tomažu se med potjo, ko ga k Legretu peljeta,
vse dozdeva, kaj da ga čaka, koliko da bo terpeti
imel. Vender se nikakor ne vstraši in ne trepeta, —
davno mu je že bila serčna želja, rešenemu in s
Kristusom zedinjenemu biti. Svet mu je bil že davnej
zopern; kar mu je nekaj bolečin prizadjalo, je bila
njegova družinica. Ker pa ni več upanja imel, jo še
kdaj viditi, jo zroči Bogu in se vesel svojemu
trinogu bliža.

„Vedi, Tomaž! da sim te sklenil umoriti!“
zareži Legre zagledavši ga.

„Naj se zgodi vaša volja! gospod!“ odgovori
Tomaž mirno.

„V resnici sim tako sklenil in prepričan bodi,
da se bo tudi tako zgodilo, àko mi od begnnk
resnice ne poveš!“ zavpije Legre s terdo besedo.

„Gospod! ne morem, ne vem!“ odgovori Tomaž.

„Kaj, ti černi pes! ti se prederzneš reči, da ne
veš. Strela!“ zagromi spet Legre.

„Resnično, da nič ne vem, storite kar hočete z
mano!“ reče Tomaž, zagovarjaje svojo nedolžnost.

„Meniš mar, Tomaž! da bo tako, kakor unidan,
ker si se mi vender nekoliko smilil. Dans ti hočem
pokazati, da se nikakor ne šalim. Sklenil sim in tako
mora tudi biti. Bil si mi zmiraj nepokoren; zato se
mi zdaj podaj, ali pa te ubijem.“

Tomaž se tega ne vstraši in reče trinogu:
„Gospod! z veseljem bi svoje življenje za vas dal, ako
bi vam iz smertne nevarnosti pomagati bilo, ako bi
bili v nesreči in bi tega in tega potrebovali. Naj bi
me do kosti raztepli in grozovito umorili, veselo bi
terpel; ako bi bilo le to vam v zveličanje. Vender pa
gospod! ne dopernesite take pregrehe, ker je sam
Bog ubijati prepovedal. Moje bolečine bodo kmalo
pri kraji, ali vas čaka potem peklenski ogenj in
večno terpljenje! Spoznajte vender in spreobernite se
k Bogu!“

Te besede so terdovratno in nevsmiljeno serce
Legreta presunile. Umolkne. Vender kmalo ga hudič
premaga in mu spet poprejšno grozovitost vdihne.
Togote se razserdi — in da Tomaža rabeljnoma.

Kar se je tu godilo, naj ostane z debelim
zagrinjalom zakrito. Človeka groza obide, kaj tacega
slišati. Tomaž, ves v božjo voljo vdan, terpi z
neizrečeno poterpežljivostjo in krotkostjo, da se celo gerda
rabeljna zavzameta in se ga usmilita. Prenesši ga v
bajto, mu zmijeta rane in ga rahlo na ležišče
položita. Ker še življenje v njem čutita, skoči berž eden
zmed nju po nekoliko žganja, kakor da bi ga zase
potreboval in ga revežu v usta vlije, da bi se tako
počasi spet zavedel.

„O Tomaž!“ reče Kimbo z žalostnim glasom,
„strašno gerdo sva s tabo ravnala! odpusti nama!“

„Odpuščanje!“ odgovori Tomaž s slabim glasom.

„O povej nama kaj od Kristusa, od kterega si celi
večer govoril in se njemu priporočal?“ prosi Sambo.

Po teh besedah Tomaža nova moč obide.
Pripoveduje jima kratko pa ginljivo nar imenitniši
dogodbe iz Odrešenikovega življenja in terpljenja —
in kaj je nam storiti se njegovega zasluženja
vdeležiti in večno zveličanje doseči.

Oba jokata — skorja nju terdih serc je
razpočila.

„Oh, zakaj nisva poprej tega vedila?“ reče
Sambo, „Bog bodi nama milostljiv!“

„Storite pokoro in objokujte svoje pregrehe.
Neskončno je vsmiljenje božje! On noče smerti grešnika,
ampak da se spokori in večno živi.“

Po neizmernih bolečinah spet tako oslabi, da se
več dni zaporedoma nič ne zave, kar je bilo zanj
tolikanj bolje, da vsaj tolikega terpljenja po
razmesarjenem truplu občutil ni.

Enega dne potem priderdra lepa kočija na Legretovo
dvorišče. Iz nje skoči mlad gospodin, ki koj po Legretu
vpraša. Bil je Juri Šelbi. Prišel je v zadevi, da bi
Tomaža odkupil. Pa kako ga najde? Tisto pismo,
ki ga je Ofelia na gospo Šelbi pisala, je bilo po
nesreči več mescov zaderžano in tedaj prepozno pravemu
v roke prišlo. K temu je še mladi Juri doma čez
glavo opraviti imel, vrediti domače reči, ker mu je
ravno oče za kratko boleznijo umerl. Zatorej se je
vse bolj zapoznilo. Juri odide, prej ko more v
NoviOrlean in tam pri Klarovem oskerbniku za Tomaža
poprašuje. Po dolgem iskanji še le pravo prebivališče
zve, kamor se bliskoma poda, da bi se dalje ne
zamujeval.

Legre ga merzlo sprejme. Bil je od tega časa,
kar ste mu Kasi in Emelina ušle, čmeren in ni za
nikogar veliko maral.

„Gospod! ne zamerite mi! zvedel sim, da ste
v Novem-Orleanu sužnjega z imenom Tomaža kupili.
Zdaj pridem ponj, da bi ga odkupil, ker je poprej
suženj mojega rajncega očeta bil.“

„Res sim ga kupil, vraga, ne sužnjega, pa sim
se že tudi stokrat za lase grabil“, odgovori Legre
strastno. „Ni ga mende bolj terdovratnega in
prederznega, kot je ravno ta. Še drugim ne da pokoja, ter
jih vedno k puntu iu begu šunta. Tako mi je že
dve berhke sužnji, dva tisuč dolarov vrednosti
speljal in še ne jenja. Ko sim ga zato prijel in vprašal,
kam da ste šle, mi nespodobno odgovori, da ne ve,
kaj je to njemu mar. Zatorej sim mu jih pa nabiti
dal, da jih bo mende vse svoje žive dni pomnil.
Morebiti že umira.“

Jurja rudečica spreleti. Urno vpraša, kje da je
Tomaž,

„Tamle v uni bajti“, reče zamorsk fantalin, ki
je ravno blizo nju stal. Legreta jeza prime, ker bi bil raji
na tihem ravnal, zatorej unemu hitro potisne, da je
daleč proč odletel. Juri se pa naravnost v bajto
podá.

Derdranje kočije in resni pogovor med Legretom in
J. Šelbitom posili Kasi k strešnemu oknu, pogledati, kaj
da je. Tu zdaj zve, da je bil Tomaž zavolj nju k smerti
obsojen in grozovito bičan. Ta novica tudi njeno terdo
in neobčutljivo serce zmehči. Kar niso prošnje, opo-

mini in muke storiti zamogle, stori zgled prave
keršanske ljubezni. Gorke solze jo polijejo in vsa druga
biti obljubi.

Juri Šelbi se ustraši, ko v bajto stopi in Tomaža
zagleda.

„Jemnesta, ali ste vi, stric Tomaž? vi, moj
dobri stari prijatel! kakšnega vas dobim!“ zdihuje Juri
ter se k bolniku skloni.

Znani Šelbitov glas Tomaža nekoliko prebudi, se
nasmeja, pa brez kej pogledati, reče tele besede:
„Hvaljen bodi Gospod! ti si velik in mogočen!“

„Oh, dragi stric! poglejte me vender, recite mi
vsaj eno besedo, vsaj sim vaš mali Juri. Ali me več
ne poznate?“

„Juri?“ reče Tomaž s pojemljivim glasom in
pogleda, „oh, Juri Šelbi?“

Neizrečeno veselje ga prešine, spoznavši svojega
nekdajnega učenca. Vroče solze ga polijo in reče:

„Bog bodi hvaljen na vse večne čase za to
veliko dobroto. Oh Juri! s čim se vam bom zahvalil?
Zdaj rad umerjem, ker sim vas vidil!“

„Nak, Tomaž! ne smete še umreti. Serce bi mi
žalosti počilo. Prišel sim vas odkupit in v domovino
pripeljat — pa jojmene! kakšnega vas najdem!“

Oh, dobi prijatel! nikar me ne obžalujte“
poprosi Tomaž milo. „Že sim odkupljen in bom kmalo v
nebesih, kjer je bolje, kakor v Kentukii. Neskončno
dobri Bog mi je dal moč, vse terpljenje serčno
premagati, in čemu se mi zdaj smerti bati, ki nas v
boljši domovino prepelja, dragi moj! še nekaj vas

imam prositi. Kadar pridete nazaj, ne spomnite nič
tega, kar tukej vidite, moji Kloi — recite ji samo
moj srečni pozdrav in da se v nebeški domovini spet
vidiva. Ravno tako tudi moje otroke potolažite,
sporočite jim moje zadnje vošilo: da naj bodo pridni in
bogaboječi, da naj mater slušajo in se greha
varujejo, da se bomo enkrat pri Bogu na večne čase
veseliti zamogli. Pozdravite mi tudi vse prijatle in znance,
kterim vsega dobrega s serca želim. Da so me
takrat vaš oče prodali, je bila božja volja in zame
dobro. Tako sim se zamogel spokoriti, dobre dela
delati in si veliko za večno zveličanje zaslužiti!“

Juri se je hotel nad Legretom maševati.

„Nikar, dragi moj!“ pravi spet Tomaž, „on je
naš bližnji, po božji podobi vstvarjen in v nebesa
namenjen. Čeravno je naš nar huji sovražnik, vender
ga moramo ljubiti, ker naš Zveličar tako veli. Da bi
le svoje pregrehe in hudobije spoznal in pravo
pokoro storil! zakaj če tako umerje, bo večno nesrečen.
Prosimo tedaj zanj, da bi mu Bog svojo milost
dodelil in ga k pokori in poboljšanju pripeljal! Prav
za prav še meni ni nič hudega storil, ampak mi le
pot v nebesa pospešil. Bog mu bodi milostljiv!“

Po tem govorjenji je Tomaž spet zeló oslabel.
Njegovo življenje je bilo pri koncu. Kmalo se nič ne
zavé, zubeljc njegovega življenja je vgasnil. Njegova
duša počiva pri Bogu.

Juri kleči žalosten in pobit pri merliču in britke
solze po rajncem toči. Neznano mu je žal, da ga ni
mogel sabo peljati in svojim spet zročiti. Da bi ven-

der saj truplo imel in ga spodobno pokopal, gre k
Legretu, in ga proti dobri plači odkupiti želi.

„Jaz ne prodajam mertvih zamorcov“, mu Legre
serdito odgovori, „vzemite ga, če ga hočete, kaj je
meni mar!“

Juri tedaj merliča na svoj voz dene, ga lepo
zadela in se odpelje, da bi ga prej kje pokopal. K
slovesu pa še le tele besede Legretu reče: „Ta
hudobija ne sme prikrita ostati. Prelili ste nedolžno kri,
ki v nebo vpije. Naznanil vas bom tedaj koj pri
bližnji gosposki, da vas po zasluženji kaznuje.“

„Storite, kar se vam zljubi“, odgovori Legre
ponorčevaje se, „nič ne pomaga, ker nimate celó
nobenih prič.“

Juri Šelbi zares v svojo veliko žalost spozna,
da bi bile njegove besede zastonj, toliko kot bob v
steno, in da bi se hudobnež gotovo pravici zmuznil.
Zatorej opusti tožbo.

Deleč od Legretove naselbine je zelen z drevesi
obsajen griček. Tam počiva v hladnem grobu „stric
Tomaž.“ Bog mu daj dobro! —

IX. POGLAVJE.
Zedinjenje in veseli izid.

Kar ste Kasi in Emelina zginile, kar je Tomaž
umerl, se je Legre nekako ves spremenil; veselje ga
je minulo, vedno je čmernega obraza, vest mu ne da
noč in dan mirú in pokoja. Po dnevu ga je marsikaj
nanje spomnilo, ter mu grozovitost očitalo, po noči
ga pa hude sanje vedno mučijo in neprenehoma
zavolj storjene hudobije strašijo. Pod streho je tudi
strah zmiraj huji razsajal, tako da je bilo še po
dnevu vsacega groza. Ako je že dan toliko strašnega
imel, koliko strašneji je bila noč. Legre je vselej
duri dobro zaperl, ter si par samokresov (pištol)
pripravil, v sili si pomoči. Da bi se saj nekoliko
utolažil, toliko huji pijančevati začne. Malokterikrat so
ga treznega vidili. Ni se tedaj treba čuditi, da je po
toliko strašilih videzno slabel.

In k temu je tudi Kasi svoje pripomogla. Da bi
skorej uiti zamogle, je povsot vse ogledala in si vsih
reči zadosti pripravila, kakor denarja, oblačil itd. Ker
je za vse dobro vedila, pride še celó v njegovo
spavnico ter ga z mnogoterim zdihovanjem in
stokanjem straši. Enkrat pride celó do njega, ter ga z

merzlo roko (namočivši jo prej v merzli vodi) po
obrazu potipa, migaje mu, da naj sledi. Zbudivši se,
strah zgine, on pa groze ne ve kej početi. Od tega
časa bolehati začne, merzlica ga prime, za ktero tudi
čez nekoliko dni umerje, nespokorjen svojo černo
dušo izdihnivši.

Zdaj je čas rešitve za Kasi in Emelino prišel.
Hitro se spravite na noge in potujete brez nar manjši
sumljivosti. Kasi je bila lepo napravljena, kakor
gospa. Emelina pa kakor njena služabnica. Ker ste bile
obe gosposkega rodu, ste se tedaj tudi prav lahko
tako obnašale, sicer bi jima bili na sled prišli. Pri
r@ki Misisipi greste na parobrod in ste spervega bolj
tihe v kak@m samotnem kotu, ker se je bilo še
skrivnih ogleduhov treba bati. Na reki Ohio jima tudi ta
skerb zgine in delate kakor drugi potniki, kterih je
bilo več. Med njimi je bil tudi mladi Juri Šelbi,
kterega Kasi koj spozna. Pa tudi ona se mu ne odtegne.
Ker se mu je Špeli, Haritovi ženi nekoliko podobna
zdela, jo večkrat dobro pegleda, kar je tudi zapazila.
Ker ji je njegovo ravnanje s Tomažem že pred zeló
všeč bilo, in ker je zdaj proti vsem tako prijazen in
postrežljiv, sklene, v polnem zaupanji do njega, da ji
bo po svoji moči pomagal, mu razodeti in povedati
od konca do kraja vse, kar se je zgodilo. In ni se
tudi zmotila v svojem dozdevanji. Šelbi je bil zelo
vesel, da ste tako srečne iz sužnosti ušle, ter jima
obljubi po svoji moči in vednosti v Kanado pomagati.
Kasi mu je mogla potem od Tomaža pripovedati, kar
je tudi tako ginljivo storila, da so mu scurkoma

solze po obrazu lile. Rajnki mu je bil čez vse ljub
in drag.

Pridruži se jima tudi kmalo imenitna gospa, z
imenom Tu (Thoux), ki je bila po govoru Šelbita
zelo radovedna, zvediti, kako se kej v Kentukii godi.
Šelbi ji pove vse, čeravno se mu je nekako čudno
zdelo, zakaj da gospa tako skerbno poprašuje. Enega
dne ga celó vpraša, ali pozna Harita, bližnjega
posestnika?

„Stanuje, gospa! mož z imenom Hari v naši
okolici, vender naši nimajo nič ž njim opraviti“,
odgovori Šelbi.

„On ima menda dosti sužnjih, kaj ne?“ popraša
spet gospa Tu.

„Ima jih dosti, dosfi!“ odgovori Šelbi začudjeno.

„Ste mar kdaj od enega sužnjega, po imenu Juri
Hari slišali, ali ga vidili, ali kako drugače kej od
njega veste? povejte mi!“

„Vem, Juri Harita dobro poznam. Oženil se je
z mlado sužnjo moje matere, — potem je pa v
Kanado pobegnil.“

„Ali res!“ glasno reče gospa. „Bodi Bog
hvaljen na vse veke!“

Juri Šelbi in vsi se čudijo.

Ona pak glasno joka in pravi: „Juri je moj
brat! ne zamerite mi sitnih uprašanj. „On je moj
lastni brat! Jaz sim bila, ko je še on otrok bil, v
južne kraje prodana. Kupi me dobroserčni mož, ki me
je kakor svojo hčer imel in po smerti vse zapustil.

Zdaj grem domu po svojem bratu popraševat, da
bi, če mi bo mogoče, zanj zvedila in ga odkupila.“

„Večkrat sim ga slišal imenovati „Emilia“ ime
svoje sestre kakor mi je povedal“, pravi Šelbi.

„Ta sim jaz, gospod Šelbi!“ odgovori gospa
Tu. „Povejte mi pa vender, kako se mu je kaj
godilo in kakšen da je?“

„On je vse hvale vreden mož!“ pravi Šelbi.
„Čeravno ga je gospodar zelo dajal, se je vender
tako izobražil, da ga v vsem deleč prekosi. Vse mi
je dobro znano, ker je bila njegova žena delj časa
pri nas.“

„Kaj pa ona? vpraša radovedna gospa.

„Ona je pravi zgled ženske čednosti“ reče Šelbi.
„Njeno vedenje mora vsak čislati. Zredili so jo pa
moja mati ter jo v vsih opravilih dobro izurili, da ji
je morde maloktera kos.“

„Kje je pa doma? Ali morde pri vas?“

„Nak. Oče so jo v Novem-Orleanu kupili. Bila
je takrat deklica pri 9 letih, velikoobetavna. Po
očetovi smerti smo tudi še le zvedili, da so veliko
zanjo dali, ker jim je zelo dopadla.“

Tudi Kasi ga je z zanimivostjo poslušala,
posebno ko je od Špele pripovedoval, kar jo je zeló
ganilo. Naenkrat ga vpraša, če si morda ve še imena
prodajavca spomniti?“

„Menda je bil neki Šimon, kakor je v pismu
zapisano“, odgovori Šelbi.

„O večni Bog! Špela je moja sestra! kje je,
kje?“ vsklikne Kasi, ter prevelicega veselja v omed-

levce pade. Hitro ji pomagajo. Ker je imel Šelbi
pisma pri sebi, se iz njega gotovo prepričajo in Kasi ne
dvomi več, da bi ta res njena sestra ne bila.

Tu in Kasi se tedaj ko prijatlice, iz rodu,
pozdravite in skupej z Emelino v Kanado popotvate.
Šelbi jih spremi do Sanduskega, kjer so se v drug
parobrod preselili, ki je bil v Kanado namenjen.

V Amhertsbergu, kjer so prosto dihati začeli,
pozvedó za pripraven kraj in ljudi, ki so nesrečnim
koj na pomoč. Pridejo tudi k tistemu duhovnu, ki je
Jurja in Špelo gostoljubno sprejel in tudi tem nju
stanovanje naznanil. Ker je zdaj vso njih okolišine
zvedil, se napravi sam na pot ter jih v mesto
Montreal spremi, kjer je Juri dobro službo imel, in že pet
let v sreči in blagostanji dopernesel. Nikdar se pa ni
take sreče nadjal, ktera ga je zdaj došla.

Bilo je zvečer. Juri, Špela z otroci ravno
večerjajo, ko se iznenada na duri terka. Hitro gre
Špela odpirat in se veseli, spet dobrega duhovna pred
sabo viditi. Pa še veči veselje ima slediti. Zgovorjeni
so bili sicer, da bo duhoven družinico na njih prihod
pripravil, — vender je bilo veselje preveliko in
čutila premočne, da bi se bilo vpeljati dalo.

V prepolni radosti stopi gospa Tu k Jurju in z
klicom: „O moj brat! me ne poznaš več, tvojo sestro
Emilo!“ rekši ga serčno objema in poljubuje. Tako
tudi Kasi svojo sestro Špelo, da ni veselja konca ne
kraja.

Po pravi radosti srečnega snidenja padejo vsi na
kolena in se Bogu za vse dobrote, posebno pa, da

jih je spet skupej spravil, priserčno zahvalijo. O Bog!
prečudni so tvoji sklepi, in neizvedljive tvoje pota!
— Gospa Tu mora potem svoje dogodke povedati.
Vsi jo zanimivo poslušajo, posebno Juri. Reče jim
nazadnje, da hoče prijatelsko svoje premoženje z njimi
deliti. Juri jo še posebno prosi, rekoč: Draga sestra!
ker zamoreš, daj me, da se na visokošolstvo v meni
potrebnih znanstvih izobražim, ker je že to od
nekdaj moja priserčna želja. Ves čas svojega življenja
ti bom hvaležen! Ako sim enkrat dobro izurjen in
izučen se mi ni treba več ničesar bati.“

Sestra je bila koj pri volji. Po resnem prevdarku
se res za nekaj let na Francosko preselé, da bi se
Juri na Pariškem vseučilišču v vednostih vadil. —
Emelina se je z nekim poštenim kupcom zaročila in
veliko veselih dni še doživela. —

Juri je štiri leta šolo obiskoval in v vsem verlo
napredoval. Ohranil si je tudi ukljub vsem norčijam
zdravo pamet, ktero jih žalibože! toliko zapravi in se
v brezno terpljenja in pogube utopi. Iz pisma, ki ga
je svojemu prijatlu v severno Ameriko pisal, se lahko
razvidi, kakšen namen da je za prihodnost storil.
Piše takole:

„Svetuješ mi, preljubi moj! da bi se skorej v
Ameriko vernil. Pač res! Poveš mi, koliko dela me
čaka, in kako bi pravico svojih nesrečnih bratov
branil in varoval. Verjemi mi, da bi bilo to moje nar
veči veselje in zelo srečnega bi se štel, kej tacega
početi; vendar kaj bi moje prizadevanje in
govorjenje pomagalo? ali bi ne bilo le krič vpijočega v pu-

šavi, ki od daljnih terdih skal odmeva? Vedi, da ne
hrepenim toliko po domovini svojega očeta, kolikor
po tisti, kjer so moja draga mati luč sveta zagledali.
Vsaj tudi pri očetu nisim nič veljal, prišteli so me
neumni živini in bil sim ž njo vred prodan. Mati pa
so me ljubili in zares kot svojega otroka imeli.
Čeravno se po ločitvi, ko sva bila prodana, nič več
vidila nisva, vender dobro vem, da so me čez vse
radi imeli in se težko težko od mene ločili. Merim
tu po svojem sercu. Ako tedaj vse pomislim, kar so
moja dobra mati preterpeli, kar sva z ženó prestala,
kako z druzimi mojega rodu delajo, moram spoznati,
da mi je serce za vas oterpnilo, in nikdar več
vaš deželan biti nočem. V Afriko me sili, tje med
moj rod, za kterega blagostanje po svoji moči delati
hočem. Sicer so tudi na otoku Hajti zamorci, vender
ne v svoji pravi domovini, ampak iztergani in
presajeni so pod ptuje nemilo obnebje, kjer morajo veneti
in sčasoma morebiti tudi poginiti. Nasproti pa že
obstoji v Afriki svobodna naselbina, Liberia imenovana,
kamor sim s svojo družino vprihodnjič se podati
sklenil. Ne misli pa, da me neukrotene domišljije in
pohlep posvetnega bogastva tje žene; nič od tega:
ljubezen do domovine, do rodu mi je in bo edino vodilo,
ki naj me vodi zanaprej, da bom zamogel njih dušni
in telesni blagor povzdigniti in jih drugim rodovom
enake storiti. Bodi zdrav. Z Bogom! —

Tvoj priserčni prijatel
Juri Hari.

Z Jurjem so bili vsi njegovi enacih misel. Tudi
te ni več v Ameriko nazaj mikalo. Z veseljem si
za potovanje potrebnih reči pripravijo in potem z
božjo pomočjo v svobodno deželo odrinejo, kamor so
zdravi in veseli v občno radovanje svojih
sodeželanov prišli. — —