Kmetijſke in rokodélſke novize.

Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.

№ 1.

V ſrédo 5. Maliga Şerpana.

1843.

Osnanilo.

Uzhenoſti, umetnoſti in snajdenja ſo ſe v kratkih letah tako rasſhirile, de kdorkoli s njimi naprej ne hiti,
ne poſnema, kar ſo drugi koriſtniga snajdli, ampak ſe terdovratno ſtariga dershi, gre rakovo pot, vſaki dan mèjn sna,
ſe v sdanjim obrasenji ſvetá ne snajde, v ſredi ſvojih rojakov, snanzov ino prijatlov ſi nesnan ptuj deshélez sdi, in
ſi ne more nikakor pomagati.

Slaſti krajnſkim kmetam ino rokodelzam, kteri ſe ptujih jesikov niſo uzhili, ſe tako godi. Kar vidijo, ſliſhijo
ali berejo, snajo poſnemati, tode malo, kir ſi po redkim svunaj deshele grejo, in malo berejo, kir ptnjih jesikov ne
rasumijo, in v krajnſkim jesiku svunaj molitviz nizh piſaniga ni. Slaſti te issnanit s vſem, kar ſo uzhenoſti in umetnoſti njim
koriſtniga snajdile, jim pokasat in jih napeljat, kako ſe s nar majnſhim persadjanjam vſako delo opravi, kako in kje
snajo ſvoj perdelk s pridam v dnar ſpravit, kako jn kje snajo saſe potrebne rezhi, to je orodje, shivesh, obleko in t. d.
po zeni ſi previditi, kako verte obdelavati, — drevje ravnati, ſaditi, zhediti, in zepiti, kako zhbélize, shidne goſenze
(ſviloprejke), domazho shivino in perotno ravnati, ſploh jim pot kasat, po kteri hodivſhi bojo bres velikiga persadjanja
s-hajali, ſebi in ſvoji drushini bolj ohlapno shivlenje pervoſhiti samogli, — kmete in rokodelze opomniti nemarnoſt,
nerodnoſt in ſhkodlivih navad, ktere njih ſtan nar vezh grené, jim navod dati, kako snajo ſvoje sdravje, ta nar vezhi
dar boshji perhraniti, in ſi milo shivlenje dolgo obvarvati, je namen téh noviz. Kmetovſke in rokodelſke djanja, ktere
ſe v drugih deshelah drugazhi, kakor per naſ opravlajo, bodo rasſojene, koriſtne naſvetvane, méjn koriſtne odſvetvane.
Nove snajdenja bodo rozhno osnanjene, pa tudi rasſojene, zhe ſo poſuemanja vredne ali ne.

Kmetijſke in rokodelſke v ſlovenſkim natiſnene bukve (knige) bodo sveſto pregledane, in njih vrednoſt poſhteno
prevdarjena. Vſe vikſhi poſtave in povelja kmetijſtvo in rokodelſtvo sadevajozhe, tudi osnanila v teh rezheh bodo tukej
rasglaſene.

‚Skerbno ſi sheli vſakktiri Krajnez posnati ſvojo krajnſko desheló, ſe issnaniti s imenitnimi rojaki, ino svediti
imenitne prigodke ſvojih ſprednikov. Te shelje spolniti bo poſebna ſkerb naſha.

Sa ſklep bo naſledval shitni kup vſakiga tjedna v Ljubljani ino v Krajnu.
Is tega sapopadka je lahko ſposnati namen, zilj in konz teh noviz, namrezh poduk in napeljevanje kmetvavzov
in obertnikov ali rokodelzov ſi ſvoj ſtan kolikor je mogozhe sboljſhati; ne pa dobizhke s njimi iſkati, pa tudi ne ſamo
krajnſhine uzhiti, ali krajnſki jesik zhiſtiti. V pomankanji krajnſkih beſedi ſi bomo enako Rimzam, Nemzam, tudi
Zheham, Ruſam, Poljakam ptuje beſede spoſodili. Satorej bo njih kup prav nisek, pa tudi ne bode mogozhe perjasnim
pomagavzam truda obilno plazhvati, ampak z. k. Drushba krajnſkih kmetvavzov, ktera ſe je pogojenja téh noviz lotila,
in njih ſpezhanje naſe vſela, ima vſe upanje do ſvojih zhaſtitih deleshnikov, kterim poboljſhanje ſtanu kmetvavzov in
obertnikov na ſerzu leshi, de ji bodo v vſim pripomogli, namenjen zilj doſezhi. Vſaka pomozh bo hvaleshno vseta, in
po vrednoſti s imenani piſarja natiſnena.

Vſakkteri poduk v zhiſtenju jesika ali v drngi rezhi naſ bode rasveſelil, in nam sa snaminje veljal, de ſe te
novize prijasnih deleshnikov rasveſelé.

Te novize pridejo vſako ſrédo na dveh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvitlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k.
kmetijſke drushbe v hiſhi 195 v ‚Salendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo
leto s 2 fl., — sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo
leto 2 fl. 3o kr., — sa pol leta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.

Kako ſe imájo naſhe kmetije
popravljati, de bo práv?

Ljubi kmetje! v ſvojim shivlenju toliko od
kmetovſkih poprav govoriti ſliſhite, de bi ſe ſkoraj
zhuditi mogli, kako de je ſhe mogozhe, de ſe
na tém ali unim kmetiſhu (gruntu) ſhe kaj
popraviti da, na kterim ſl je priden goſpodar shé
trideſet in vezh let prisadeval, ſvojo kmetijo
popraviti, ako bi ne bile miſli od teh rezhí tako
raslozhne in ko bi ne bilo tako raslozhnih rezhí,
ktere ſe popravljati dajo.

Zhaſ in okoljſtave kmete vezhkrat zló k
naprotnimu ravnanju ſílijo, pa vunder ſl je shé
ſleherni kaj popravil, ali domiſhljuje ſl ſaj, de
ſi je. Eden prekoplje ſvoj travnik in ga predela
v polje, drugi je sa pomnoshenje klaje ſkerben,
tretji prerahljá puſto semljiſhe in predela ga v
vinograde ali ga pa s murbljami ali s ſadnim
drevjem obſadí.

Vſi imajo prav, zhe take poprave le kaj
zhaſa terpijo, zhe manj veljajo, kakor denarjev
vershejo, zhe ſe okoljnoſtim zéliga kmetiſhtva,
kterih nihzhe is nemar ispuiliti neſmé, dobro
podajo in zhe ſo prihodni obilniſhi pridelki israjtani.

Vidili ſte shé gotovo, de je goſpodar
kmetiſha, de bi njivi mozhvirnoſt odvsel, grabne
ſkopal, ki ſo bili koriſtni, ki ſo ſe tudi mnogo
lét koriſtne iskasali in umnoſt in pridnoſt
goſpodarja kasali. Na mokre leta je vezh ſuſih
ſledilo, grabni ſo ſepodſuli, prihodni kmet koriſti
ni ſposnal, iti ker je miſlil, de ſo nepotrebni,
jih je dal saſuti. Oralo ſe je sopet tam, kjer
poprej ni bilo mogozhe.

Drugi kmetje miſlijo, de ſvojo kmetijo
popravijo, zhe ſvojo shivino pomnoshijo, ali zhe
ſi boljſhih, koriſtniſhih shivalſh omiſlijo. Prav
imajo, zhe ſo le tudi ſkerbeli, boljſheji shivini
tudi bolji in mozhneji klajo dajati in ſi rasun
tega tudi planinſko kmetijo tako popraviti,
kakor ſe poboljſhati da, zhe ſe ali na
pomnoshenje in poboljſhanje pridelaniga ſená ali na
poboljſhanje mozhnih pridóbkov in boljſhi
oſkerbIjenje shivine gléda.

Pa zhe ſo poprave v naſhim kmetovanju ſhe
tako mnoge in tudi biti snajo, bodete vunder
naſhih miſel, de vſaka poprava le v dolgo
terpezhim poboljſhanju semljé, v pomnoshenju in
poshlahtnenju (vſake ſorte) pridelkov in torej
tudi v tem leshí, de vſe kmetovanje tudi vezh
vershe. Zhe tega is nemar ne ſpuſtite in tudi
to doſeshete, ſmete ſerzhno rezhi: „Jeſt ſim
ſvojo kmetijo popravil.“

Semljine (Grunti), ktere vi obdeljujete, ſo
njive, vinogradi, reja murbelj in ſadja,
travnizi, paſhe (s planinami) in gojsdovi. Sleherno
téh hozhe po ſvojim obdelovano biti ; vſe ſe pa
poſlednizh vunder véshe na eni ſtrani na dobro
posnanje perſtí, njenih delov, njene lege, na

drugi ſtrani pa na poſebne potrebe mnosih
selſh s pogledam na perſt, lego in osrazhje
(Klima), kakor tudi na pametno obdelovanje, na
shetev ob pravim zhaſu, na daljſhi oshlahtnenje
sa potrebovanje ali in prodajanje. Raſt
in rodoovitnoſt selſh je vſe, kar semlja,
osrazhje in pridnoſt isdá.

Kadar ſe gléda, zhe je semlja sa rejo eniga
aii drusiga selſha pripravna ali ne, je tudi na
tem veliko leshézhe, kako ſe imajo semljiſha
(njive in travniki) eno proti drusimu; zhe ſe
da nekaj od njih bolj sa druge rezhi
vpotrebovati ali ne; sakaj pri obdelovanju kakiga
semljiſha bi ſe imelo vſelaj na kraj ali meſto gledati,
na kterim leshí.

Kmetu ſo k pomnoshenju rodovitnoſti njiv,
travnikov in paſh zhvetérne gnojila (ſorte
gnoja) od shivalſh, selſh in od perſti dane. Pa
vunder ne ſme is nemar ſpuſtiti, de mora
ſleherni, kdor hozhe ſvojo kmetijo reſ popraviti, s
pripravljenjem gnoja sazheti in de ſe tudi gnoja
prav poſlushi. Gnojiſhe je sa kmeta prava slata
jama; sakaj bres dobriga in obilniga gnoja ſe
ne dajo ne rodovitne njive ne obilne shetve, ne
debele klaje, ne dobri travniki in paſhe sa
dolgo zhaſa pridobiti.

Skuſheni kmet, ki sna miſliti, prav dobro
ve, de ſe selſha neſkonzhno po vlaſtnoſti perſti
vershejo, s poglédam na terdnoſt njenih delov
(talov), njene delavnoſti in mozhi vlashnoſti
in toplote in drusih rezhi, ki ſo s perſtjo
smeſhane, po njeni viſheji ali nisheji legi, — proſti
ali bolj sakriti, — po rasproſtenju hribov in
dolin in poſlednizh po tem, kako semlja viſi. Kmet,
ki bi ſamo po vlaſtnoſti naverhne njivne perſti
mozh semlje ſodil, ne gledezh na vlaſtnoſt
ſpodne perſti in osrazhja, bi ſe marſikadaj smotiti
vtegnil. Bolje je po tem, kar vſa raſt selſh isdá,
rodovitnoſt semljé ſoditi; sakaj v tem ſe vſi
delavni usroki sedinijo. Skoraj bi ne bilo treba
opomniti, de ſe zhes to le po bolj dolgi
ſkuſhnji prav ſoditi more; sakaj tiſta semlja obrodi v
ſuſih in mokrih letih v zhaſih vſe drugazh, in
le mnogo tazih ſkuſhinj naſ bode prav poduzhilo.

(Dalje ſledi.)

Koga ſo drushbe sa obertnoſt *)?

Kaj je njih namen ſploh in koliko
dobriga ſe ſme slaſti naſha deshela od
notrajno — avſtrijanſke drushbe sa obertnoſt
nadjati?

Nihzhe nemore tajíti, de ſte ſe v poſlédnih
letih ſrezhniga miru kupzhija in obertnoſt
(Industrie) tako povsdignile, de ſte nam shivesh in
delavnoſt dale, kakor ju ſamo blagoſlovi miru dati
morejo. Obertnik (rokodelnik) sdaj vezh negléda po

navadi v pervi ſoſejſki ſvoje dela ſpezhati —
prisadeva ſi, v daljnih krajih ſvoje blago na ogled
poſtaviti, de bi ii morde ſkosi obilnejſhi prodajo
ali vezhji zéno vezh dobizhka pridobil. Dobro
nadelane zeſte prekrishajo naſho lepo domazhijo,
urnejſhi voshnja blaga ſe terja in godi, nove
ſredſtva (pomozhki) ſe ismiſhljavajo, kupzhijo oshivit
in zhaſa ſi prihranit — te ſhume dobrotniga
ſtvarnika, ktero nam je ſizer k neograjeni pa vunder
povéſtnl rabi — ſlehernimu v njegovim poklizu —
dal, — Leta moshke ſtaroſti in polne delavne mozhi
naglo preidejo — kdor sadej oſtane, pridniga vezh
ne doide, ki dobro premiſli, koga ſadajni zhaſ
hozhe ; in prekoſani od ſoſedov, ki ſe po volji
kùpzov sa prodajo ſvojiga blaga ravnajo in po
mogozhoſti ſvoje déla islikati ii prisadevajo, taki
pri ljubi ſtari navadi — bres kruha — bres
saſlushka — ſami s ſeboj in s ſvetam nedovoljni
oſtanejo, kakor de bi zhaſi vezh ne bili tiſti,
kakor de bi eden drusimu delo is rok tergal i. t. d.

Reſ je, de ſo zhaſi minili, ko ſo ljudje
rasun drasiga plazhila tudi dobre beſéde dajati
mogli — de bi poſlednizh blago tako dobili, kakor
ſe je tiſtimu narbolj sdélo, ki ga je isdelal, zhe
je ravno kupez lepſhi podobo, barvo ali bolj
lizhno isdélanje napovedal. Saj vi ſami, ljubi
kmetje, pri ſvojih potrebah orodja, oblek in
drugih rezhi rasun dobrote tudi lizhno isdelanje
hozhete iméti in ljudi poiſkati snate, ki narbolj po
vaſhi volji delajo. — Kako pa ti delavni , vedno
v velike opravke sakopani rokodelzi ſvoje déla
popolnijo in tako vezh ispezhajo ? Samo ſkosi
ſkerbno pregledovanje popolniga blaga, ſkosi
ſkuſhnje, ſkosi muſhtre , koriſtne bukve in
podobſhine — poſlednizh ſkosi vedosheljnoſt in
prisadevanje , neprenehama ſe potruditi, ſvoje blago
tako isdelati, de tiſti, ki ſe v tej rézhi nar bolj,
snajde, nobene poprave ne more vezh mogozhe
miſliti. Zhe ima vedosheljni rokodelnik te rezhi
pred ozhmi, zhe s sveſtim , poboshnim ſerzam
in veſtjo pridnoſt in ljubesin k ſvojimu ſtanu
sdrushi, ſe bo kmalo ſkosi domazho premoshnoſt
pred mnoshizo delavzov iskasal, ki ſe prasne vere
in oſtudnoſti pred vſako novo, ako ravno dobro
pohvaleno rezhjo, terdno dershé; ſkerbel bo,
ſvoje otroke sgodaj v tem poduzhiti, zheſar ſe
ſam v ſvoji mladoſti v manj ſrezhnih okoljnoſtih
ni mogel uzhiti, sa poduk in tiſto daljno
isobrashenje, ktero ſe v ſholah sa mladoſt, ki ſe k
rokodelſtvu pripravlja, v vſih poglavitnih meſtih
naſhe domazhije tako lepo uzhi, bo ſkerbeti
mogel, ſebe in ſvoje bo pred neſrezho sagotovil in
poſlednizh ſe bo zhaſten od ſvojih blishnih is tega
ſveta lozhil. Pa ſleherni nima potrebne umnoſti
in priloshnoſti ſi dobizhke sa ſvoje opravke,
rasprodajo, muſhtre popolniga blaga, bukve sa poduk
omiſliti, — in kakor je mlado drevéſze bres
varha vſake ſorte ſhkódi prodano, zhe ga
nihzhe ne oſkerblja in podpera — tako ſo ſe pov-

ſodi moshjé v vſih zhaſih in povſodi naſhli, ki
ſo ſe ſkosi podnemanje in poduzhenje
rokodélzov od opravil ſvojiga pokliza oddihnili; ſrezh'
ne ſo ſe imeli, zhe ſo kjé kaj dobriga na dan
prineſli, kar je bilo nesnano in novo in h
koriſti vſih vpotrebovano bilo. Tudi naſha deshela
je imela moshove s tako shlahtnimi ſerzi
imenovati. S hvaleshnoſtjo ſe ſhe marſikdo ismed
rokodelzov naſhiga zhaſtitiga barona Shige Zojsa
ſpomni, kakor patra Gabriela Grubarja, ki
nekadaj nobene priloshnoſti niſta memo ſpuſtila,
vſako glavo isobrasiti, ki je kaj dobriga obetala,
in jo s teshavnimi deli ſosnaniti in ji muſhtre
nove ſorte podati. S poſebno ljubesnijo sa
isobrashenje rokodelſkiga ſtanu v riſanju ſta oba
rajnka uzhenika riſanja na nedeljſki ſholi, Andrej
Herlein in Vinzenz Dorfmeister v dolgi pridni
ſlushbi veliko ſtorila. Koliko ſhe shivih
umetalnikov in rokodelzov je njih nevtrudenimu
napeljevanju sa ta pripomozhek vſakimu obertniku
tako potrében hvaleshnoſt dolshnih!

Kar ſo pa pred letmi le poſameſni moshovi
v malim ſtorili, sa to ſe je v danaſhnim zhaſu
v vézhji obſhirnoſti drushba od vêzhih mosh
sbrala, ktero naſh drogi in viſokozhaſteni zeſarſki
knes ali prinz. Nadvojvoda Joan v Gradzu
prezhuva in vlada, in kteriga naj nam Bog ſhe
dolgo dolgo ohrani!

(Dalje ſledi.)

Opominjanje,
zheſke kolovrate delati, in ſe uzhiti
na-nje preſti.

Snano nam je, de Zhehi lepſhi platno
delajo, ko mi, pa ga vunder zenejſhi predajajo,
in tako nam dobizhke, ktere ſmo kedaj is platna
imeli, prevsamejo. To samorejo s ſvojim
kolovratam, kteri ima pred naſhimi kolovrati te
dobre laſtnoſti, de doſti nagleje vlezhe, in manj
vtrudi, de ſe na-nj vezh in lepſhi preje s
enakiga prediva naprede. Ohlanzi na tem kolovratu
ſpredeni dajo lepo terdno tanzhizo, veliko daljſhi
v niti od naſhih ohlanzov. Nevirni pridi ſim,
kjer jih doſti tako prede, de ſe preprizhaſh, de je
reſ, kar ſe ti dopoveduje! Pervoſhilo bi ſe
naſhim rojakam (Landsleuten) ali prav rezhi
rojakinjem, de bi ſe ſploh na take kolovrate preſti
lotile, in navadni kaſni kolovrat opuſtile.
Pridelana lepſhi tanjzhiza in vezhi saſlushek bota
njih netrudni prid mozhno podbodla, in
krajnſkimu platnu nekdanjo imenitnoſt ſpet sadobila.

Poſkuſite, sazhnite preſti ino kmalo boſte
preprizhane, de ni zupernija, de kar drugi
snajo, ſe tudi ve upate nauzhiti. Nar pervo je pa
treba ſkerbéti, de ſe naſhi deshelſki kolovratarji
lote zheſke kolovrate delali, in po taki zeni
predajati, ktero je nepremoshnim kmetam
preſezhi mogozhe. Na Zheſkim veljá s vſimi gre-

béni ſedem petiz ; Ljublanſki ſtrugar Köhrer,
kteri jih nar bolje vé delati, ga ne naredi ſpod
petih goldinarjev; tode je lizhen, terden in
sveſtó po muſhtri narejen. Deshelni kolovratarji ga
bodo snali dati bolj po zeni, kakor je upati, zhe
ſi lih ne bo tako lizhen, de bo li terdno in
sveſto po muſhtru narejen. Muſhtrov je vshe
vezh v Ljubljani; v' kanzlijo kmetijſke
drushbe ga sna vſakkteri priti pogledat.

Z. k. kmetijſka drushba bo po tém imé
vſaziga, kdor ſe bo ta kolovrat sveſto poſnemati
nauzhil, in kup v téh novizah rasglaſila.

Domazhe pergodbe.

(Hvála pridnih oſkèrbvavzov
ſadniga drevja in murv.)

Zeſarſka, kraljeva drushba
kranjſkih kmetvavzov je v ſpomladanſkim sboru lela 1841
kmetam, kteri ſe s pridnim ſajenjem ino oſkerblenjem ſadnih
derveſ in murv poſlavijo, ſreberne ſvetine podelit ſklenila,
V sboru 10. velikiga travna 1842 je naſiednih devet kmetov
te zhaſti vrednih ſposnala, in jih odeliti velila :
1) ‚Shimona Hafnerja is Formacha, v Loſhki Komeſiji.
2) Grega ta Saduſhaka is Tuinz, v mekinſki Kom.
3) Janesa Pengava is Noſhz, v mekinſki Kom.
4) Martina Janzhizha is Hudne , v Ponoviſhki Kom.
5) Franza Janeshizha is Labave, v Ponoviſhki Kom.
6) Jurja Dekleva is Prema, per Poſtojni.
7) G. Janesa Dolenza is Vipave.
8) Gregata Goſtiſha is Zherniga verha , ino
9) Gregata Hladnika is Loma.

V, Strasiſhu per ‚Shémpétru (Schrottenthurn)
v kapélizi na levi ſtrani viſi velik pleháſt korz; — pod njim
na zherni tablizi je tá napiſ :

V letu 1816 je bila semlja tako nerodovitna, de ſo
revni ljudje v letu 1817 tako ſtradali, de ſo po vezh krajih
travo in otrobe jedli, in od lakote merli. Od kerſhanſke
ljubesni ushgani, ſo ſe v' tej ſoſeſki dobrotniki snaſhli,
kir ſo s tim korzam petdeſetim nar bolj potrebnim v
Strashiſhu tako imenovano Rumfortorſko shupo deliti puſtili in
ſo jih tako v narhujſhim zhaſu preshiveli. Prez po tej
hudi letni pa je Bog semlji tako rodovitnoſt dal, de je shito
na tak dober kup priſhlo, kakor pokashe sdolej sapiſana

Shitna zena v letu 1817
pred shetvijo.

fl. kr.

Shitna zena v letu 1818
pred shetvijo.

H vezhnimu ſpominu boshje pravize in boshjiga
uſmiljenja ta korz tukej viſi.

Svunanje Poveſti.

Duhovni goſpod Franz Pirz, Miſijonar per Divizi
Mariji na Michiganſkim, v Ameriki, je piſal:

I. kaj v Ameriki s smersnenim krompirjem ſtorijo, ino
II. kako tam koshuhovno po leti pred moli obvarjejo.
Njega piſanje je naſledniga sapopadka:

Doſtikrut ſim ſliſhal praſhati v ſvojim ozhetiſtvu
(Vaterland), kako bi ſe dal smersli krompir ſkoriſtiti, pa kar ſe

ſpomnim, nihzhe ni snal boljſhiga ſvetvati, kakor ga v gnoj
vrezhi, kir ljudem in shivali ſhkodliv, sa savshiti ni.

(Stara Indianka, od mene kerſhena, mi je na to
praſhanje dopovedala, de v njenih krajih po simi, ki semlja
po pet zhevljov premersne, krompir ſvoj ſkos edini pridelik,
v semlji pokopan do pomladi per miru puſté, de otaja, ino
ga sa ſeme imajo. Zhe jim pa sa jed namenjen smersne,
nima nizh v ſebi, kir ſhe tako terdo smersnen krompir v
vrelo vodo vershen in naglo ſkuhan ſe od nesmersneniga
v dobroti nizh ne raslozhi. Jeſt ſim to koj ſkuſil, in ſe
priprizhal, de je reſ. Smersli krompir v semljo pokopan
ſe otaja, in je dober sa ſeme. To vediti, bi snalo
Krajnzam vſhezh biti, ker tam toliko krompirja ſadé , de nimajo
doſti hramov sa ſpraviti ga, in pred smerslino ohraniti.

Poleti 1836 mi je vezh tizhev in kushuhovnih svir,
ktero ſim bil sa Ljubljanſki Muséum namenil, mol
popolnama vental. Nato ſim koshuhniga tergvavza is Kanade
popraſhal, kako on koshuhovno pred moli obvarje. On dene
koshuhovno , bres raslozhka vſtrojeno ali ſirovo, ſpomlad v
prašen shganjſki ſod, in napolnen ſod terdno sabije, de ſapa
ne vun ne noter ne more. Duh shganja obvarje tako
koshuhavno pred vſo ſhkodo. To ſredſtvo sna krajnſkim kersnarjem
in koshuharjem prav priti; sna biti, de bi ſe koshuhovne,
ktere ſtroji, ako bi bilo shganje permeſhano, moli ne lotili.

Sméſ.

(Kako ſe ſadesh pred boham
obvarje.)

Kjer ſadesh ſejeſh, oſjano semljo tako mozhno s
zeglavo moko potroſi (to je s drobno ſtolzhenim zeglam,) de
ſo tla rudezhe. Tako tudi ſtori po preſajenim ſadeshu. Ne
ena bolha ne pojde bliso; sraven tega bo zeglova moka
tudi k raſti ſadesha veliko pripomogla.

Napoved kmetijſkih bukev (knig).

Na prodaj v Ljubljani per bukvarju Goſpodu Lercharju
na velikim tergu :

Krajnſki Vertnar, ali Poduzhenje
vkratkim veliko ſadnih dreveſ sarediti, jih zeplenjam poshlahtniti,
in lepe verte k velikim pridu saſaditi. Na ſvetlobo dala
zeſarſka kraljeva drushba kmetijſtva na Krajnſkim. ‚Spiſal Franz
Pirz, fajmoſhter per ſ. Jèrneji v Pezbah. V Ljubljani 1834
— 1835. Svesan sa 24 kr.

Per shl. Goſp. Kleinmajerju:

Krajnſki Zhbelarzhik, to je: kratko
poduzhenje Zhbele rediti, in s njimi prav ravnati. Is laſtnih
ſkuſhinj ſpiſal v nemſhkim in tudi v krajuſki jesik preſtavit
dal Juri Jonke, Zhermoſhniſhki fajmoſhter na Kozhévſkim.
V Ljubljani 1836. Sa 12 kr.

Shitni kup.

Kmetijſke in rokodélſke novize.

Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.

№ 3.

V ſrédo 19. Maliga Şerpana.

1843.

☞ Te novize pridejo vſako ſrédo na dveh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvitlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v ‚Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 3o kr., —
sa pol leta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.

Kmétovſki ſtán.

(Poleg némſhkiga.)

Stan kméta vreden je zhaſti
,Sa naſ kmet trudi ſe ;
Kdor kméta ſtán saſramoti
,Sam malo vreden je.

,She préd, ko ſolnze gôri gré,
Shé déla kmèt terdó,
In ſt'rí, kar vſakim' k pridu je;
Veſelje mu je tó.

V obrása pótu kmet vdobi
,Svoj shivesh ino da
Tud' méſtam ljubi kruh; ſ'zer bi
Povſót le lakot b'la !

De vreden je, naj vſak ſposna,
,Stán kmétov vſe zhaſtí !
Kdó vé, kjé bi deshela b'la,
De kmèt njé ne redi?

Val. ‚Stanig *)

Ktére shivinſke kuge ſe imajo po
léti nar bolj bati ?

Nar hujſhi shivinſka kuga, ki slaſti v
vrózhim polétju rada shivino sadéne, je vranzhni
priſad, ki je shé veliko tavshent shivin pomó-

ril. To je dobro, de ſe ta bolésin lahko ſposná.
Na tém ſe shé lahko ſposná, de ſe v polétni
vrozhini v vèzh krajih, ob enim zhaſu
pokashe, de vſe naſhe domazhe shivali: Ko
nje, govéd, ovze, in ſhe kuretnjo prime; med
temi pa tiſte nar rajſhi popade, ki ſo nar mozh —
nejſhi in nar bolj rejene, — in de shivali
navadno grosno naglo umori, kterim ſe, zhe
ravno ne vſelaj, pa vunder doſtikrat na vezh
krajih trupla otekljine ispuſté, — de merhe
ali mertve trupla shivin ſilno urno gnijó:
vſe té vlaſtnóſti ima ſamo vranzhni priſad.

Zhe vranzhni priſad preſhizhe popade, ſe jim
rasun drusih popiſanih prikasin vezhkrat vſhènj
ispuſti in ſe po vezhjim delu shivota rasſhiri, v
sazhetku pa slaſti po trebuhu in po perſih.

Savolj téh vlaſtnoſt je ta bolésin tudi vezh
imén dobila; nar vezhkrat jo vranzhni
priſad imenujejo; pravijo ji pa tudi: poletniſka
kuga, mozhirna kuga, ker mnogokrat po
mozhirnih krajih vlada; — pirezh ali divji
ogenj, zherna kri ali zherni ſajovez,
rumen ſajevez, tudi rumen ovzhizh,
rumena voda, ker is otekljin pri tej bolesni
rumena voda tezhe; — zoperniſki ſtrél, ker imajo
vrasho, de zopernize shivali vſterlé in tako
umoré, i. t. d. Némez to bolésin imenuje Milzbrand.

Nar vezhkrat imajo to bolésin goveja
shivina, preſhizhi in konji. Po leti ſe ta bolésin
veliko vezhkrat pokashe, kakor v drusih létnih

zhaſih, ako ſo jo ravno tudi she zló po simi
shivine iméle ; pa le v gotovih okólnoſtih.

Doſtikrat ſe na nagloma pokashe, bres
de bi bile shivali popréd bolne bile ; popade
jih, kadar bi kdo miſlil, de sdrave vosijo ali orjejo
ali ſvojo kermo shrejo; pa kakor bi trenil, vkup
padejo , ſe tréſti sazhnejo in kakor bi jih
boshjaſt svila, poginejo. — Nar lepſhi glava ismed
shivine navadno nar perva pogine ; — bik
mora navadno nar pervi ſvoje shivljenje dati. Vzhaſi
ta bolesin le kake ure, lé 1, 2 ali 3 dni terpi;
malokadaj pa zhes pet dni.

Usroki ali urshahi té bolesni, ktéra ima
slaſti to naturo, de ſe kri priſadi in zherna,
kakor ſhmir poſtane pridejo slaſti: 1. od velike
vrozhine, 2. od pomankanja zhiſte pijazhe, 3. od
ſlabiga sraka ali lufta, 4. od pre dobre kerme,
ki kri pregoſto ſtori, 5. ali pa tudi od slabe
ispridene kerme in od ſlabe vode is lush,
bajerjev in mlak, ki kri ispridi. 6. Zhe ſe
shivina prevezh poja in teshko noſiti mora ob zhaſu
hude vrozhine ; to kri prevezh vgreje, debelo,
zherno in priſadno ſtori. 7. Vzhaſi, pa ne v
navadnih prigodkih, ſe vrankni priſad tudi nalése.

Kaj ſe mora ſtoriti, de ta ſtraſhna
bolesin naſhih shivinzhet ne popade?

Jes vam rezhem: Loshje je tó bolesin
odverniti, de shivine ne prime, kakor shivino
osdravIjati, kadar jo shé ima.

Poſluſhajte tadaj, kaj Je ſtoriti, de ſe ta
bolesin odverne, in ravnajte ſe po tém v takim
zhaſu po ſledézhih pravilih ali reglizah:

1. Prav mozhni in dobro rejeni shivini ſe
mora bolj pizhla in mènj tezhna kerma ali
futer dajati ; ſlabotni pa in ſlabo rejeni je bolj
tezbne, pa vender lahko prebavljive kerme
tréba, poſtavim krompirja, repe, korenja, péſe,
perja od séla in tazih rezhi. 2. Tréba je
boljſhi in zhiſte kerme ſi napraviti, shivino smirno
s selſhi ali s dobro nekoliko poſoleno travo
rediti in je na mozhirne in lushnate paſhnike ne
goniti. 3. Po dnevi, kadar je slo vrozhe, ali pa
smiraj ſe mora v srazhnih ali luftnih, hladnih
hlevih, na ſénzhnih krajih, na dvoriſhu, v vertu
i. t, d. iméti. 4. Pridno ſe jim mora zhiſta hladna
voda, vzhaſi tudi s nekoliko soli ali jeſiha dajati.
Tudi ovzé imajo na ſenzhnih in srazhnih kritjih
biti in goniti ſe ne ſmejo. 5. Voli sa voshnjo
ſe ne ſmejo ob zhaſu té bolesni v ſilno vrózhih
dnévih nikdar vpregati ; terpesha ne ſmejo ſploh
nizh iméti, tudi ne ſmejo zhes klanze velike
teshe vositi in varuj jih vſaziga prehlajenja.
Kmetovavez naj v tazih zhaſih, kolikor je mogozhe,
majhne dobizhke is némar ſpuſti, ktere mu
vôshnja vershe, de bi ga ne enako vézhji neſrezha ne
sadéla, zhe bi ob ſvojo shivino priſhel. Tudi
teshki konji, ki vosove in ladje vlazhijo, ſe
morajo preveliziga terpésha varovali. 6. V hlévih
neſmé nikoli toliko shivinzhet vkup biti, de bi

ſe savolj njih prevelika ſoparza delala, in okna
ſe mórajo s selenimi vejami saplêſti, de ſolnze
prevezh v hlev ne ſije, odpri okna in vrata in
poſtavi kak ſhkaf vode v hlev, de ga hladi.
7. Shivina ſe more v tekozhih vodah ſaj enkrat
v dnevu ſkopati; pa ſkerbeti je treba, de ſe ne
vgreje ali pa naglo ne prehladi. Zhe pa ni
tekozhe vode bliso, ſe mora pa shivina s merslo
vodo polivati. 8. Djati ſe mora ſaj enkrat v dnevu
med vodo sa pijazho nekoliko hudizheviga ólja,
ali ſe mora pa pijazha ſamo s jeſiham, kvaſam
i. t. d. okiſati; zhe pa tega ni, ſe pa nekoliko
kiſliga in nesreliga ſadja smezhka in shivini
podá. 9. Sa nar bòlj navadno pomozh proti
vranknimu priſadu imajo shnoro is shime ali teloh, ki
jo ſkosi vratnik potegnejo. Reſ ſe tudi ſploh
priporozhiti more, slaſti pri bolj mozhnih in dobro
rejenih shivinzhetih ; ſama na ſebi pa ta pomozh
sa odvernenje te bolesni ni doſti. 10. Pri vſaki
mozhni, dobro rejeni in debeli shivini je tudi
prav dobro , de ſe jih bolesin ne prime , zhe
ſe jim kri po pravi méri odvsame (poſtavim
odraſheni goveji shivini 6 do 8 mérz ali
maſelzov). Pa ſhkodljiva navada je, shivinam puſhati
v vſih prigodkih in bres de bi ſe na naturo
shivin gledalo.

Zhe je pa vranzhni priſad shivíno
she popadel, kaj ſe mora sdaj ſtoriti?

Pervi in nar bolj potreben oprávek
ſkerbniga kmeta naj bó, de vſe druge shivinzheta
med zhredo in v hlévu na tanko prégleda, zhe
ſe nobeno k tej bolesni nagnjeno ne kashe; zhe
ſe kashe, naj ſe ravno popiſanih pomozhkov
poſlushi , ki bolesin odvrazhajo.

Pri shivinah, ki imajo pa shé gotovo vranzhni
priſad, naj ſe, (— zhe ne more nobeniga
umniga sdravilnika sa shivino dobili —) po tém
ravna : poglavitna pomozh je :

1. Puſhanje, ſkosi ktero ſe veliki
domazhi shivini 6 — 12 — 16 máſelzov kervi
vsame; dobro rejeni shivini ſe mora bres odlóga
puſhati in to je bólje, kakor vſi drugi pomozhki.
De bi ſe preſhizhem nekoliko kervi vsélo, ſe
morajo v uſhéſa vrésati ali pa koſzhek repa ſe
jim odreshe, in ti déli (namrezh uſheſa in rep)
ſe morajo s ſhibizo têpſti, de jim dolgo krí têzhe.

Druga pomózh je:
2. Polivanje shivine po zélim shivôtu s
merslo zhiſto vodó, toliko zhaſa, de ſe sazhnejo
od mrasa treſti; sdaj ſe morajo pa s ſlamo otréti
ali do ſuſiga obriſati. To ſe mora vſake 2 uri
sgoditi in tudi ſhe ponôzhi, dokler ſe shivína
bolj veſela ne pokashe.

3. Trétja pomozh ſo vſe kiſle rezhí, ki
ſe morajo shivini dajati.— Sa to je dobro: Voda
od kvaſú, — jeſih s vodó — selniza, —
smezhkano kiſio ſadjè, poſtavim: nesrélo ſadje, ſhe
bólje je pa hudizhevo ólje (Vitriol), kteriga ſe
nektere kápljize med veliko vôde vlije. Zhe bi

shivína rada píla, ſe jíni hudizheviga olja med
vodo déne toliko, de ſe vodo malo vkiſa , kar
ſe ſposná, zhe ſe voda pokuſi. She bolj je
hudizheviga olja sa pijazho ſe poſlushiti, ktera ſe
is polizha vode in is 1 — 2 kvinteljnov
hudizheviga olja naredi; 3 — 4 krat na dán ſe mora
V shivíno vliti. Vediti ſe mora, de ſe taka voda
ne ſmé v poſodah is koſitarja, kupra, ſvinza i. t. d,
iméti. Mnogokrat ſe je arznija. ki je ena ſorta apna,
sa prav dober pomozhek iskasala, ki ſe klorkalk
imenuje; dobi ſe v apotéki. Pol lota téga apna
ſe v maſelzu vôde rastopi, ki ſe vézhjim
shivínzhetam 4 krat na dan, vſelaj sa 2 shlizi dá —
majnſhim pa le poloviza od téga.

4. Zhveterta pomozh je teloh ſkosi vratnik
potégnen, kí ſlabo kri is notrajnih délov shivíne
bolj proti kóshi potegne.

5. Med drusimi notrajnimi pomozhki ſe je
ſolnitar s kafro sméſhan nar bolj iskasal. To
je tako: Vsemi ſolnitarja v ſhtupo ſtolzheniga
2 lota, kafre ½ kvinteljna s nekoliko moke in
vode in daj to velíki shivini vſe en pót 3 — 4
krat na dan. Mlade ali majhne shivíne dobé
polovizo tega. Naméſt ſolnitarja je v ſili tudi
pulfer sa ſtrelati dóber, ſamo ſhe enkrat toliko
ſe ga mora vséti, kakor ſolnitarja.

6. S otóki pod kósho ſe tako ravná: Dokler
ſo bolj terdi, ſe morajo s terpentinovim óljem
dobro pomasati — zhe ſo mehki, ſe morajo s
noshem prerésati, pa previdno , de ſe bolésin ne
nalése, de voda is njih istezhe; po tém je nar
bolj, zhe ſe preresani otoki s rasbelenim
shelesam isshgêjo. Rasbeleno sheleso je ſploh pri
otokih vrankniga priſada nar bóljſhi in nar
proſtejſhi pomozhek.

Kako ſe imajo ljudje s previdnſtljo pri
vranknim priſadu ravnati:

Kdor ſi bodi, ki ſe s bolno shivino pezhá
ali s mertvo opraviti imá, naj gleda dobro in
ſe varje obrosdati s njé priſadnim gnojem, s
ſokrovzo ali kervjó. Ga je kaj sadélo, naj ſi bersh
vmije lize, roke, in kamor ga je kaj sadélo; zhe
ne ſe naredi huda zherna pika. Oſorno in ojſtro
mu prepovémo ſégati v gobez ali v zhreva
shivíne, de jo trebi, s golo roko, ali pa dobro
naj ſi jo s maſtjo namáshe: prepovémo hoditi
do shivine ali bolne ali mertve, vſim ljudém,
ki ſo ali po lizu ali po rokah raneni, oderti
ali drugazh poſhkodovani. Krepano shivino naj
le hitro odpêljejo, pa ne is kóshe dévati, dokler
ſe vſa ne Is — hladi. Nar bòlj pa naj zhujejo vſi
ſoſéſkarji, de nobeni take bolne shivine ne kole,
ne ſkrivaj ne ozhitno, de meſa ne prodaja, ne
vshiva, ne drugam odnaſha.

Dr. Bleiweiſ.

Vinſke terte hvala.

Tvojo hvalo, shlahtna tertiza! je she ozhe
Noë prepéval; kako te bom jeſt dalej pohvalil?

Zhloveku, obſojenimu nerodovitno semljo
obdelovati, je Goſpod tebe pokasal, in mu velil te
ſaditi, de bi s ſvojim ſadam njega ſerzé
rasveſelila, ſladko ſpanje zhes-nj raslila in trudnoſt is
njegovih udov odgnala, de bi on s novo mozhjo
ſhe dalej povelje Goſpodovo ſpolnoval.

Ponishna kakor ſpomladanſka vióliza, kteri
deſiravno pertlizhni, ſe vſak perkloni, de bi jo
povunjal; nedolshna kakor ſlavzhik, deſiravno v
germi ſkrit in po vſakdajne oblézhen , nam
vender nar ſladkejſhi péſmi prepeva, ſhe tudi ti
draga tertiza! nikdar naprej ne ſiliſh, nikóli ne
bahaſh, in nam vender nar shlahtnejſhi ſad
ponudiſh. Ti ſi shiva podoba nar ſerzhnejſhi
ljubesni, ker ſvojiga blishniga, bodi ſi kdorkolj,
v ljubesni s rozhizami objameſh, in ga ſvoje
shive dni vezh ne ispuſtiſh.

Kakor kókla pitike s perutami pred
nevarnoſtjo, sakrivaſh ti s pérjem ſvoje grosdike pred
hudim vreménam, de bi samogla ſhe hvaléshna
skasati ſe, in na-te obernjeno ſkerb in delo
poverniti.

Tvoji grosdikl, dopadljivi ozhém,
lepodiſhezhi in ſladki, k ſebi vabijo ſleherno shivo ſtvar.
Kdo je zhebelizi dopovedal, de ſo polni medu?
kdo je medveda poduzhil, de bi samogel na
tvojimu narozhju ſe pogoſtiti? mladi in ſtarl otrozi
radi jagode in zheſhnje soblejo, pa ſhe veliko
ljubſhi ſo jim vender le tvoji grosdiki. Ta
moder zelo ſe ſhe na jeſen sasábi, in nameſti de bi
ſe po lepi poti ſprehajal, po vinogradu repká,
in ko grosdik najde, ga s veſeljam pósoblje.

Is tvojih jágodiz, o draga tertiza! ſe slate
kaplize vina zedé, in vino, nar bolj ſlovezhi ſad
tvojiga teleſa, oshivlja berazhe pred pragam in
kralja pred njega preteſhko krono, vino, — ta
zhudna kaplja! je bolehnim sdravilo, ſtarim
masilo in shaloſtnim lék; daje novo mozh
vtrudedenimu ſodniku no mertvizhenimu, ko poſtane,
pevzu, pa ſhe bolj oshivi ſpotniga kovazha; vino
rasvéshe mutizu jések, omezhi terdóbo ſerzá, ga
ogreje in odpira ljubesni, pogaſi ſhe zlo hude
ſovraſhtva in kervave vojſke in ſklepa nove
perjasnoſti; vino poterdi dano obljubo, ſtorjeno
savéso in dopovedani kup.

Vinska terta! ti boshji dar! v krajih, kér
te ſolnze sadoſti greje, jih ni goſtji, jo ni
veſelize bres tvojih milih kapliz ; v deshelah pa, v
kterih te prevezh sébe, de tvoji ſad ne dosori,
ga ſhe viſheji zene in ſo ſhe bolj shelni sh njim
ſe ogréti. Kdo bi jo ne ſerkal, to nebéſhko
medizo! ker ſhe vmirajozhi na poſiedno uro
kanzhik vina posheli! —

V Kani je Jesuſ vinze poſvetil, in vino
poſtane ſhe dan donaſhni na altarju, o zhudo! Bogu
nar perjetniſhi dar; satorej ga mora zhlovek le
po pameti in s hvaleshnoſtjo vshivati. Şvojim
unukam hozhem narozhiti, dé le imajo, draga
tertiza! ſhe ſaditi in vedno ſkerb sate imeti; pa tud

tvojo pravizhnoſt jim hozhem osnanití, de kdor
od tvojiga ſadu po pameti vshiva, temu le ti
dneve oſladujeſh; kdor pa ta ſvét v nemar
puſti, mu jih ogrenujeſh.

Tvojo zhaſt, vinſka terta! ſhe dalej
povikſhovati, bom perviga pévza med nami, pévza
ljubésni naproſil, de , kar ni meni mogozhe, tvojo
hvalo, k vezhnimu ſpominu, v lepó, vesane
verſtize sloshi.

Némſhki in krajnſki zépzi.

„Kaj? ſhe od zepzov nam piſhejo v naſhih novizah !''
bo marſikdo rékel in ſe musal, miſlizh, de mu prasne rezhi
in s prasnimi rezhmi prasne beſede v novizah ponujamo.
Naſ pa druga miſel obhaja in upamo, de nam bote, ljubi
kranjſki kmetje! prav dali, zhe bote tudi s némſhkimi zepzi
mlatiti poſkuſili. — Némſhki zepzi ſe v tém od krajnſkih
raslozhijo — in ravno savoljo tega ſo od krajnſkih bolji —
de nimajo vſe téshe, ki pri mlazhvi na ſnope v naſadu
pada, ſamo v gerzhi na konzu zepza, temozh de veſ zépez
ſkoraj s enako tesho na naſad pada in sernje lepo zélo in
bolj gotovo is klaſja isluſhi. Sakaj nemſhki zépez je is
terdiga leſa tako s resivnikam isdélan, de je od sgorniga
konza, proti dolnimu zhe dalje bolj debel, pa vunder tako,
de na dolnim konzu gerzhe navadniga krajnſkiga zépza v
debelóſti veliko ne preſéshe. Krajnſki zepez ſamo s gerzho
na klaſje pade in de ſe veliko sernja tako rasbije, mora
vſakkdo ſposnati; nemſhki pa savoljo enake téshe ne ismlati
ſamo s tem sernja is klaſja, de lepo enako na ſnopje vdarja,
temozh tudi, de ſnopje savoljo enake teshe bolj pretréſe in
tudi klaſje, ki bi v ſredi ſnopa savesano vtegnilo biti, isprasni.

M.

Urno, kaj je noviga?

(,Skladono ali maſhino) sa piſhke valiti imajo sdaj
v Londinu, glavnim méſtu engleshkiga kraljeſtva. To je
leſena omara, ki na ſamim ſtojí, kakih devét zhevljev
dolga, 3 ſhirôka in ravno toliko viſôka in imá oſim rasnih
prédalov, ktere imajo vſake ſvoje vratiza is glasha , ki je
s zherno barvo pomasan. Jajza ſe na ovnato ſuknò poloshé ,
pa ne sakrijejo, ſe in 21 dni tukaj oſtanejo; v tem zhaſu ie
navadno isvalé. Toplóta, ki je k isvalenju potrébna, pride
is pare od vréle vode. Zhes 21 dni ſi mala piſhka
lupino prekljuje; v sazhetko ſe nékoliko opoteka, drug dan
pa shé ſim ter tjè téka in jé, kakor de bi bila od kókle
isvaljena. V ſklado ali maſhino ſe lahko 2000 jajz déne
in vlaſtnik ſklade ſi lahko veliko denarjev isvali.

(,Skuſhnja uzhi.) Vſakter ve, kakó teshavno je
ſenó ob deshevnim vremenu ſpravljati; in de ſe ob takim
zhaſu, ker drugazhi biti nemore, tudi veliko ne dobro
poſuſheniga ſena ſpravi. Tako ſeno ſe na ſhupah, ali v ſenikah
vgreje in ſkasi, de je sa shivino nesdravo in shivinſko
bolesin pernèſe.

Ljubi kmetje ! kader vedno deshevno vreme vam ſená
gotóvo poſuſhiti ne perpuſti, potreſajte ga v ‚Senike ſprav.
Ijejozh s domazho ſolijo takó , de na vſaki zènt ſená okól
6 lotov ſoli pride. Vidili bote , de s ſolijo potroſèno ſeno,
zhe lih ni gotóvo ſuho , ſe ne ugreje in ne pokasi , vaſha
shivina bo, ko ga bo rada jedla, na rèji gor jemala, in bo
pred bolesinjo obvarvana, in tako bote to, kar bote sa ſól
dali, dobro poverneno dobili.

L.

(Simſki krompir.) Na nemſhkim ſo ſkuſhali
meſza velikiga ſerpána okol velkiga ‚Shmarna , krompir ſaditi
kmálo je perje pokasal, in kader je bil obſut je konz meſ-

za kosaperſka zvetje pognal; ko je sima naſtopila, ſo mu
selje pol zhevla od semlje viſoko poresali, potem ga s
liſtjam , in nekaj s gnojam in s ſlamo okrili, verh tega pa ſhe
nekoliko perſti naloshili.

Veſelili ſo ſe , ki ſo ga v ſred meſza ‚Suſhza ſkopali:
prav dober in bogat je bil. — Ali bi ne bilo muje vredno,
tudi per naſ enako ſkuſhnjo narediti ? ?

L.

Povéſti is Ljubljane.

(,Samoúk) Letaſhnjo pomlad ſo Ljubljánſko koſarno
pri ſ. Petru s novo uro olépſhali, ktere v teh novizah tim
bershejſhi opomniti hitimo , ker jo je proſt zhlovek isdélal,
ki ſe nikjer ni uzhil ur delati, temuzh s ſvojim biſtrim
umam ſi je ſam pót k tej umétnoſti nadelal in tako
poterdil, kar ſlovèzh krajnſki pevez, Goſpod Vodnik od
Krajnza pòje:

Sa úk ſi prebriſane glave.
Pa zhedne in terdne poſtave.

Ta ſamouk je vojak ali ſoldát, Juri Pirz is Krópe
v Radoljſki komeſti, ki je she vezh let na urlavbu in ſvojim
rojakam pri ſoldatih je tó uro v ſpomin narediti namenil ,
de bi jih njih dolshnóſt opominjala.

Nad velike koſarne vrata ſo jo poſtavili in rasun ur
in zhetertink ali firteljzov tudi dnove meſza kashe , med
kterimi ſo tiſti dnovi ſhe poſebno rudezhe napiſani, kudar
ſoldatje plazhilo dobivajo. Nad uro, v ſredi ktere je
zeſarſki orel (odlar) dva svonza viſita, na ktere dva, pet
zhevljev velika teſarja ali zimpermana v regimentnl obleki
is koſitarja isresana s ſvojimi ſekerami bijeta. Eden, na
deſni ſtrani bije zhetertinke na majnſhi, — drugi, na levi
ſtrani, pa ure na vezhji svonez.

K pohváli te ure ne moremo nizh vezh rezhi , kakor
de vedno na tanko gre in de imenovaniga Jurja Pirza k
vſazimu takimu delu na zerkvah ali na grajſhinah dobro
priporózha.

M.

Domazhe povéſti.

Deſetiga téga méſza je Krajnſka kmetijſka drushba
ſlavniga uda— naſha domazhija imenitniga, ſhe od zeſarja
poſlavljeniga mosha — in veliko ſromákov je ſvojiga ozhéta
sgubilo Viſoko zhaſten Goſpod Baron Erberg v Dolu
(Luſtthal)2 ur od Ljubljane, je v 72. letu ſvojga shivijenja umerl.
Pokopali ſo ga v ſrédo 12. t. m. sjutrej ob deſetih, s veliko
zhaſtjo. Njégove dobre dela mu bodo dolg ſpomin. Bog mu
daj vezhno veſelje !

Vgánjka v liſtu Nr. 2 je:

Ledena zvetliza po simi na oknu.

Kmetijſke in rokodélſke novize.

Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.

№ 5.

V ſrédo 2. vélikega ſerpana.

1843.

☞Te novize pridejo vſako ſrédo na dveh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvitlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v ‚Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 3o kr., —
sa pol leta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.

Mlatizhi.

Le saſuzhimo butize ,
In sazhnimo v verſto bit',
Vſe, kar ſo nashele shnjize,
More nam pod zepze prit'.

Pokaj , zepiz , in rasbijaj ,
De vſe sernje odleti,
Hitro , urno ſe mi svijaj,
To me v ſerze veſeli !

Kdor le pika in pa ſtoka,
,Slushil ſi bo komaj krop ;
Práv' mlatizh tako naj poka ,
De od poda ſkazhe ſnop.

Kamor urni zepiz pada,
,Se rasſiplje klaſovje,
In ſpod teshkiga naſada
Boshji dar, pſheniza vrè.

Kmet velikrat shêljno zhaka,
De saſliſhi pokat' pod,
Kakor sernje kviſhko ſkaka,
Njega vsdiga ta ropot.

Doſti ſe je ratej trudil,
Kadar njivo je oral,
De ni dneva ſetve smudil ;
Pot mu je po zhelu ſtal.

Tud' terpela pridna shnjiza
,Sonzu vrozhimu naſprot ,
R'dezhe, sagorole liza
Je oblival s zhela pot.

Sdaj mlatizhe pot poliva ,
Dela zurke zhes obras ;
Naj mlatizh ſe ſonzu ſkriva,
Zépiz gréje, ni mu mras.

Ena ſhe naſ gorka zhaka ,
Ratej , shnjiza in mlatizh ,
,Shtruklji — in maſtna pomaka,
Konz terplenja ! boljga nizh !

Pokaj , zepiz , in rasbijaj,
De vſe krishim poleti,
Pot in prah obras pokrivaj ,
To me v ſerze veſeli.

Potozhnik.

Kako ſe imájo naſhe kmetije
popravljati, de bo prav?

(Dalje ſledi.)

Perpravnimu kraju bi vezh verglo murve
rediti, kakor ſadno drevje , sato , ker murve
vſako leto gotov perdelek liſtja sa rejo ſviloprejk
ali shidnih goſenz dajo. Po krajih Dolenſkiga,
ſpodniga Shtajerſkiga, in nekterih dolin
Koróſhkiga (Koratana) bi ſe dale s velikim pridam murve
rediti, in tako ſvilna reja perzhéti.

Nektéri pridni vertnarji sagotovijo , de ſim
ter tjè po graſhinſkih priſtavah murve ratajo,
in de ſo doſt liſtja od njih dobili, in ſvilnih ali
shidnih goſenz ſi napravili.

Graſhinarji poſebno, ki imajo méro
perpravniga polja. sraven tega pa tudi dar
uzhenoſti, umetnoſti in drusih perpomozhkov vezh,

— tudi drugi premóshni , ki ſo s vſim obilno
obdarovani, bi nar hitrejſhi rejo murv, s njo
pa tudi rejo ſvilnih goſenz napraviti samogli, de
bi ſvilo ali shido po vſih perpravnih krajih predli.
Naj bi premóshni poſnemali, kar ſo v ſoſednih
deshelah veliko préd sazheli ; naj bi pomágali s
vſo mozhjo , de bi ſe reja murv in ſvilnih goſenz
na Şlovénſkim rasſhirila ; naj premoshni prasnim
rokam delati, in potrebnim saſlushiti dajo; naj
kashejo pót, kjer samorejo po nji hoditi;
popravili ſi bojo takó ne le ſvojih laſtnin, in
pomnoshili ne le ſvojih perhodkov, ampak popravili
bojo tudi laſtinine kmetijſke, in pomnoshili
perhodke zele deshele ; hvala jim bo , ker bojo
drugi dobizhek ſposnali in kmalo po isgledu sa njim
hiteli, ki ſe morebiti is pomankanja ali is
nevédnoſti sdaj ſhe ne predersnejo , noviga
perdelovanja sazheti. Tudi bojo ſposnali, de novo
obdelovanje in nove opravila ne bojo navadniga
in potrebniga kmetovanja odrivale, ker delo, kar
rejo murv in ſviloprejk sadéne , le ſtari ljudje in
taki lahko opravijo, ki niſo sa drugo, in ſizer
nizh opraviti nimajo.

Kdor ſe s kmetvanjam pezhá, in od njega
perhodkov shivi, kmalo previdi, de je treba ſi
domiſhljovati, kakó bi ſe moglo nar vezh
dobizhka od ſvoje kmetije ſpraviti, in de bi
drushina, poſli in najemniki, ki vezhkrat
pohajkvajo, zhés léto sadoſti opravila imeli. —

Ni sadoſt; le vediti, de vinſka terta le na
peſhéni semlji rodi, in de vinograd ſolnzhni brég
potrebuje. Kdor ſe s perdelovanjam vina pezhá,
ſe mora tudi uzhiti, kaj umetniga dela je
potréba per vinu, od ſadila terte notri da
napolneniga vinſkiga ſoda ; posnati mora umetno
ſtreshbo od mlade terte, in poſled, dokler rodi, mora
posnati umetno ſtreshbo vina notri da prodajenja.

Zhe je ravno snano, de ſe le v perpravnih
ſolnzhnih, in tedej prav gorkih krajih tudi le
prav dobro in mozhno vino perdelovati samore,
je vender reſ, de zhloveſhka umetnoſt in prid
samoreta pomagati, de je vino shlahtnejſhi,
boljſhi; de ſe dalje ohrani, in de ima viſhji zéno.

Zhe bojo vinzharji (vinogradniki) ſtare
ſhkodIjive naváde opuſtili, in ſtorili, kar ſkuſhnja
uzhí, in kar umetni ljudjé ſvétvajo: ſe bodo
marſiktéri ſhkodi odtegnili, in previdili bodo, de
je prav, kakor po drugih deshelah s vinam
ravnajo; tó naj jim bo isgled. —

A k' travn'kov gléſhtal' ne hóte ,
Vam travniki bodo puſtóte.

Vidili ſmo, kakó je mogozhe is ſlabih in
puſtih semljá dobre njive narediti; sdaj pa hozhemo
nekoliko pokasati, kakó ſe tudi kumerne
ſenosheti in sapuſheni travniki popraviti dajo, de
ſe bo na njih vezh vkoſilo.

Kdo bi ne bil preprizhan , de koliko vezh
kmetija velja, zhe ſo sraven nje dobre ſenosheti,
in lepi travniki per hiſhi. Pa vender le po red-

kim ſe najdejo, de bi ſe sa popravljanje in
poboljſhanje ſvojih kôſhinj kaj prida persadevati
hotli. Sim ter tje ſe malo kaj le sgodi.

Doſti kmétov je, ki miſJijo, de ſenoshetam
in travnikam nizh drusiga tréba ni, kakor jih
pokoſiti. Na nektérih od prevelike mozhave , na
drusih savoljo puſhôbe malo kaj, doſtikrat ſhe
toliko pizhe ne sraſte, de bi ſe plazhalo, jo
ſpravljati.

(Konez ſledí.)

Pomózhki v ſili.

Po léti vezhkrat dvójna neſrézha tudi ljudi
na deshêli sadene, de njih shivljenje v nevarnoſt
pride in urne pomozhi potrebuje. Sató te
pomózhke v ſili v novíze dénemo, ker ſo
naménene, povſod in vſelaj s dobrim ſvetam po
mogózhoſti pomagati.

I. Kako ſe ima ravnati, de, zhe je
mogozhe, vtonjen zhlovek ſpet k shivljenju
pride?

1. Is vode potegnjenimu je tréba prezej ſhe
v zholnu, ali pa na bregu pomagati.

2. Péne, in vzhaſi ſhe kaj vode imá v
pljuzhih; urno je tedaj treba vodo ispraviti is perſ.
Pa ne na glavo ga poſtaviti; to je nevarno in
ne móre ſe té ſhkódljive navade doſti ſvariti;
ravno to vezhkrat ſmert perneſe in boshji shlak
rad vdari.

3. Potlej ſe mora vtonjenez na déſno ſlran
poloshiti in tako ſe móra preneſti v blishno
hiſho ali kozho.

4. Tam ſe mora vſa obléka ſ njega
porésati, pa ne prevezh gibati ga. V pogréte rjuhe
ali kôze ſe mora saviti, v ogréto poſteljo
poloshiti; tode glava mora biti smiraj viſhji od nóg
in teló mora na deſni ſtrani leshati.

5. Şe mora dergniti po vſim shivótu s gorko
ſuho flanélo, s ſuknam ali pa s ſhetjo (kertazho).

6. Kadar je shivot do ſuſiga odergnjen , je
treba flanélo v ſalmjakovzu , v jélenovzu
(hirſhhorngajſt) ali v shganju pomozhiti in ga ſpét
ſhe mozhno odergovati.

7. V gorkim vinu ali shganju pomozhenih
blasiniz mu je tréba na shlizhizo, na vrat in na
obojo lakotnizo pokladati.

8. Na jesik mu je tréba kaniti nékaj kapliz
vina, ali shganja , ali melíſovza.

9. Po oshivitvi vtónjenez rad is ſebe mézhe
ali kosla ; to mu je sdravo, sató mu je ſhe
nalaſh tréba, kamílzhne vôde dajati.

10. Pervizh je treba ſape ſkosi uſta ali
noſníze vanj pihniti, pa ne pre ſilno; pihavnik ali
méh je nar boljſhi sa tó.

11. Po vpihu ga je pa treba po shivotu lé
ſhe bolj ſmukati in dergniti.

12. Şe mora shgatáti po vratu in po noſu
s kurjim peréſam.

13. Şe mora s déſko ali dilo po podplatih

tepljáti, s kaſrovzam (kaſergajſtam) po herbtu
masati, na uſhéſa njegovo imé klizati in majatl.

14. Tudi greti in ogréti ga je treba ;
gorkota ali toplota ga nar bolj oshivlja.

15. Sdrav zhlovek naj ſe k vtónjenzu
vleshe, de ga s ſvoj o toploto ogrêje.

16. Zhe je v liza rudezh, môdraſt (viſhnjev)
ali zhernkaſt, in zhe imá napéte in ſvitle ozhi,
mu je treba puſhati.

17. Vſe to je tréba dolgo zhaſa s njim
ſkuſhati; nar ménj 4 ure.

18.Oshivljenimu je pa tréba pozhítek dati.

II. Kako ſe ima is takim ravnati, ki je
bil od ſtrele obit?

1. Taziga je tréba hitro na hlap ali na ſapo
prineſti in ga s vodo ſhkropiti.

2. Bersh ko je mogozhe je tréba ſape ſkosi
uſta va-nj pihniti in mu ſalmjakovza pod noſ in
na jesik dajati.

3. S ſuhim pertam ali pa s shganjem ga
tréba méti in dergniti.

4. Jamo je tréba ſkopati, do vratú ga
va-njo poloshiti in ga dva ali tri perſte na
debélo s perſtjó saſuti; tako naj leshí eno uro, ali
pa ſhe dalje; obras ſe mu pa mora med tém
neprenehama s vodo polivati.

5. Kadar ſe prebudí, ga je tréba v poſteljo
preneſti, pridno ga dergniti in ojéſihane vôde
mu v uſta dajati.

6. Ktéri niſo bili na nagloma konzhani ,
ampak ſe ſpét oshívé ali ſe kaj savédo, toshijo, de
ſo vſi smamljeni. Tudi tréſk divjiga ognja ſhe
dolgo obzhutújejo. Pokoja in krépkih vshítkov
jim je tréba.

Nove Bukve.
Bukve sa kméta,

kako ſe ima per kupovanju, plemenenju, rêji in
opravljanju kónj ſplòh obnaſhati, de bi jih
bolésen obvaroval in v njih unanjih in notrajnih
bolésnih ſam ſebi ſvetoval in pomagal.

Po vólji z. k. krajnſke kmetijſke drushbe, ſpiſal in na ſvitlo dal

Dr. Janes Blelweiſ,

sdravnik sa shivino, z. k. uzhenik sdravilſtva sa shivino in
tajnik z. k. kmetijſke drushbe v Ljubljani.

I. DEL, s podóbſhino sa ſposnanje ſtaroſti is sób.
V Ljubljani. Natiſnil Josheſ Blasnik. 1843.

S tém nadpiſam ſo ravno sdaj bukve na ſvitlo priſhle,
ktere ſo shé dolgo sheljene bile. Nameſt drusih beſedi
hozhemo naſhim bravzam predgovor in kasalo teh bukev
dati, de bodo namen poduka posnali. Predgovor je tak lè:

„Ljubi moji kmetji ! tukaj vam bukve podam, ki vaſ
imajo uzhiti, kako imate s konjem v dnovih sdravja in
bolesni ravnati''

„Kmalo bote tudi enak podúk sa govéd, ſvinje , ovzé,
in pſe dobili.“

„Te bukve ſim sa vaſ ſpiſal, ker ſo mi bile vaſhe
potrébe snane , in ker me je z. k. kmetijſka drushba , ki
vam reſnizhno vſe dobro shelji, k temu ſpodbôdla.“

„Vem ſizer, de je veliko tazih ljudi, ki miſiijo, de
vam v bolésni vaſhe shivine ſvetovati snajo — pa
nikar jim ne verjemite. Pomiſlite , de je shivinſko teló
tudi od modriga ſtvarnika vſtvarjeno in de je délo polno
modroſti, ktero ſamo tiſti pregledati more, kdor ſe je
na tó uzhil, in na tó uzhenje mnoge ſkuſhnje ſtlavil“

„Jes ſim ſe ſam vezh let na Dunaju okrog bolnih
shivin po ſhtalah médel in vſe ſim bral , kar ſo drugi
sdravniki sa shivino ſkuſili in snaſhli; miſlim tadaj, de ſim
v ſtanu varn koriſtniga in svéſtiga ſvetovavza v téh bukvih
v roko podati.“

„De bi vam pa ne dal sgol koſzhkov, ki ſamo od
nekterlh bolésin uzhé , ſim vſe vkup ſpravil, kar vam je
tréba. Sakaj vediti morate de je ravno tako potrebno,
shivino bolésin varovati, kakor bolnim k sdravju
pomagati. De bote pa ſvojo shivino bolésin varovati
mogli, morate okoljnoſti, v kterih shivina sboli, posnati;
torej tà pervi del poſebno uzhí, kako ſe imájo konji
oſkerbljevati in opravljati, de ne sbolé,“

„Kdor vé, od kodi bolesni pridejo; kdor
té odvrazha in ve, koga de nima med
bolesnijo shivine ſtoriti: verjemite mi, ta je sa
ſvojo shivino ſtoril, kar je bilo narbolj tréba.“

„V drugim délu tega piſanja, ki bo po pervim, kakor
bo mogózhe , kmalo na ſvitlo dan , vam bom nar
proſtejſhi pomozhke povédal, s kterimi ſe unajne in
notrajne konjſke bolésni odpravljajo, zhe nimate pomozhi
umniga sdravnika sa shivino, in drusiga ne morete
ſtoriti, kakor po navadniga sh nſkiga sdravnika poſlati.
,Skosi te bukve poduzhenim vam bo tudi lahko ,
pametnimu sdravniku sa shivino, komur ſvojo bolno shivino
osdravljati daſte, na roko iti. Od vſih bolésin, kolikor
bo mogozhe, bom govoril, in de me bo Gorenez tako
lahko, kakor Dolenez in Notrajnez rasumil, je z. k.
kmetijſka drushba ſkerbéla, de ſim od umnih ljudi
imena vſih bolésin prejél. S to pomózhjo , sa ktero ſe
dobrotJjivim goſpodam, poſébno duhovnim goſpodani, sdaj
ozhitno sahvalim, ſi upam bukve sloshiti, ki ſe bodo
povſód, kjér ſe naſh jesik govori ali saſtópi, dobre sa
rabo ſkasale.“

„Kar jesik v teh bukvih utizhe, ſim ſe soper ſvojo
voljo tam mogel ptujih beſedi poſlushití, kjér je
domazhih mankalo, in ker ſo tudi vezhkrat ptuje bolj snane,
kakor domazhe.“

„Pojdite sdaj bukvize po deshêli, voſhim vam, de
bi vaſ moji rojaki prijasno ſprejéli, taki, ki imajo
veliko shivine in tudi taki, ki imajo le majhno ſhtalo.
Vſim prineſite pomózh !“

V pervim délu bodete v téh rezhéh poduzhenje dobili:
„§. 1. Kako ſe ima pri nakupovanju konj ravnati;
kako ſe njih ſtaroſt prav ſposná. §. 2. Poduk v
plemenenji konj. §. 3. Rêja in vpotrebovanje brejih kobil,
§. 4- Pomózh pri lahkih in teshkih porodih. 5. Od
istrébe, in kako ſe imá istréba odpravljati, §. 6. Od
nekterih prigodkov po porodu. §. 7. Od svershenja.
§. 8. Od reje in opravljanja shrebét in kobil. 9. Od
ſhtále in njeniga oſkerbovanja. §. 10. Od kerm ali
klaje. § 11. Od napájanja. §. 12 ‚Sklepne opombe od
shrenja in pitja shivin. §. 13. Od zhêje in zhédnoſti.
§. 14. Od ſkerbi sa kopita in od podkov. § 15. Od
ſtréshbe in oſkerbljevanja bolnih konj. §. 16. Od usrokov
bolesin ſploh. §. 17. Kaj ſe ima pred vſim pomiſliti,
kadar kak konj sboli? §. 18. Nekoliko vashnih beſedi ,
kako bi ſe ſhe mertvi konji v dnarje ſpraviti mogli,
§. 19. Zeſarſke poſtave pri kupovanju konj. § 20. ‚Sklep.''

Poduk, kako ſe ſtaroſt konj is sob ſposná, je s
podobſhino tako na tanko rasloshen, de ſe bo vſak v tej
rezhi lahko isnajdel, ſtaroſt konj, ki ſe tudi vezh ko
20 let ſtari, na tanko ſposnal, in ſe tako obvaroval,

de ne bo lahko goljſán. To je gotovo velik dobizhek
sa vſe tiſte, ki konje kupujejo! ‚Sklep poduka, kako
ſe imá per kupovanju konj ravnati in kako ſe njih
ſtaroſt prav ſposná, tako govori :

„Vam pa, mladi ſantje, ki imate nad konji veſelje,
dam ſvét, ſe tako (kakor je v §. 1. rezheno) med
ſeboj vaditi. Zhe drugi okrog vaſ ſhverkajo in burke
vganjajoj vsamiti bukvize v roko in poglejte va-nje;
pojdite v ſhtalo ali pa konja sa pod peljite, kjer imate
pokoj; pridno ſe med ſeboj vadite in dobro premiſlite ,
de lé ta konje dobro posná, kdor ſe jih je ſposnavati
uzhil.“

Zéna teh bukviz s podobſhino vred je 36 kr. Na
prodaj ſo : V Ljubljani per bukvarju Jurju Lerharju na plazu ;
— v Krajnu pri bukvovesu Thomasu ; — v Novim méſtu pri
bukvovesu Zhervu; — v Zelovzu pri bukvarjih : ‚Sigmund
Leon in shl. Kleinmayer; — v Gradzu pri bukvarjih:
FerſteI, Kienreich in pri bukvovesu ‚Sirola; — v
Zelju pri Josheſu Geigerju; — v Marpurgu pri bukvovesu
Ferlinzu ; — v Sagrebu pri bukvarju Supanu ; — v Terſtu
pri bukvarju Favargerju; — v Gorizi pri zhaſtitljivim
goſpodu Shkolaſtu V. Stanigu, ki ima ſploh sa Goriſhko
vſe ſlovénſke bukve na prodaj.

Sméſ.

(V kratkim zhaſu veliko ſroviga maſla ali
putra vméſti.) ‚Skuſhnja je pokasala, de ſe ſmetana ne
da ſamo bershej v ſrovo maſlo smeſhati, zhe ſe ji galuna
pridene, temuzh tudi bo zhiſto in popolnama ſe vmeſi in
vezh ſroviga maſla da, kakor ſizer. To ſe tako le naredi:
Kader je mleko kakih 12 ur v hramu ſtalo, ſe ga péti del
sa ſmetano poſname, in zhe kdo toliko krav nima, de bi
ſmetano od eniga poſnémanja méſti mogel, ſe ſmetana
toliko zhaſa nabéra, de jo je doſti. Po tém ſe med 12 bokalov
ſmetane 2 unzhi dobro ſtolzheniga galuna in 3 bokale kiſliga
mleka dene, dobro smeſha , pri majhnim ognju mlazhno
ſegrêje, in kader ſe sopet ohladi, ſe v pinjo déne in po navadi
mête V 6 minutah ſe tako nar zhiſtejſhi ſrovo maſlo dobi,
veliko bolji, kakor ſizer.

(Vrabze od zhreſhnjeviga drévja
odganjati.) De bi ſe to sgodilo , ſe mora majhna glaviza zhéſna
zhes pol prerésati, in poloviza ſe na dervo obéſi , na
ktero vrabzi sahajajo; vſi is tiſtiga kraja pobegnejo, kjer
zhêſen viſi — Zhêſnov duh mende vrabzam tako teſhko dé;
sakaj ſtròk zheſna ſim v vrabzovo ptizhnizo djal in veſ
nepokójin je bil in ſ ſhprikljize ſe je svalil. Zheſen dolgo na
sraku ſvoj duh ohrani in predin ga sgubi, jo tudi ſadje she
dosorilo. Zhe je pa ravno potrebno , ſe lohka koſzhek
noviga zhêſna na dervó obéſi. Tako ſe dajo vrabzi tudi od
gredov na vertih odpoditi.

Urno, kaj je noviga?

( ‚Shola s a ſlamo pleſti ) Na Zheſkim imajo she
dalj zhaſa ſholo, v kteri ſe zhes 100 ubosih dekliz uzhi
ſlamo pleſti. Ktere ſo nar bolj pridne, dobé, kadar ſholo
sapuſté, 10 goldinarjev sa pohvalno plazhilo; vſaka pa vſak
dan 6 kr. sa kruh v ſholi dobi.

(Kruh na vago.) Na Franzóſkim she dalj zhaſa
kruh na tehtnizo ali vago prodajajo. Sdaj ſo ga tudi na
Parſkim sazheli tako prodajati in vſak kruhar mora kupzù
toliko kruha ſhe privagati, kolikor ga je premalo. Goſpoſka
sdaj nima na nizh drusiga glédati, kakor de je kruh lep
in sdrav.

(Shivinſka reja v hlevih.) Bere ſe, de na
Némſhkim v desheli Góta, od leta 1845 dalje, kmetovavzi ſvoje
govédi ne bodo na paſho goniti ſméli, temuzh domá jo bodo

mogli v hlevih rediti; paſhnike ali gmajne bodo pa
rasdelili, de bode vſak déleshnik gmajne ſvoj dél dobil. — To
ſe bo savolj tega sgodilo, ker ſo ſposnali, de ſe shivina doma
v hlevih bolj redi. Tudi mi bodemo od dobizhkov , ktere
iako goipodarſtvo vershe, v téh novizah vezhkrat govorili.

(Veſela prigódba.) V fari Raſtbah v Avſtrii
(Eſtrajh), ki le 1078 duſh ſhteje, ſo bili 16. vélikiga travna
t. l. ſhterji pari sakonſkih ljudi v drugo porozheni, ker je
vſak par she 50 lét v sakonu shivel. Nar lepſhi je pa bilo,
de ſo goſpod fajmoſhter, ki ſo porozhali, ſin eniga ismed
téh ſhtérih parov bili.

Saſtáviza, pa tudi sabávljiza.

Na Krajnſkim je v zló lépim kraji med gorámi váſ,
nekdaj tudi sa tèrg zhiſlana, kér je s enim meſtam v
velikih svesah snaſhla ſe ; od njene nekdajne ſlovezhnoſti ji je
oſtálo , de ima ſhe ſhéſt oſhtarij. — „To ni nizh
taziga'' — bote rekli — kaj pa de ne ? Ali jeſt ſim bil v Iderſki
jami in verh nar vikſhi góre, na ktero ſim slesil; na
Krajnſkim je ni vaſi, de bi v nji ne bil, ako ſim vanjo priſhal;
na ſtopinje ſim smeril globozhino in viſokoit, ſhirjavo in
dolgoſt vſih krajev, ki ſo krajnſki imenováini; pa tudi po
drusih deshelah ſim dovolj hodil, in niſim naſhel vaſi, de bi
imela, — dobro poſluſhajte, kar vam povém— de bi imela
ſheſt oſhtarij, pa le pêt oſhtirjev. „Prasna je
ta“ — snate pri ſebi miſlitl. — Temu ni tako. Sa pét
zekinov, de je nihzhe med vami ne vgane ! — „V ſheſti
oſhtariji je vidova oſhtariza.“ — To ne. —
„Ali je dekle ali goſpodizhniza, de tózhi, ali
pa oſhtir ima dvé oſhtariji.'' — Tudi to ne; ſhe
enkrat, sa pèt zekinov, de je nevganete! Pet je oſhtirjev,
vſaki v ſvoji oſhtariji, v ſheſti je— je birt. — — — To
ni nobena kvanta, to je gola reſniza; nihzhe ga drugazhi
ne klizhe, tudi ne rekó drugazhi, kakor per birtu. Veliko
Gorenzov, ki pozeſtvajo (furajo), ga dobro posnajo. S
mladiga jim je vezhkrat zhveteril, sdaj pa, ki ſe je poſtaral,
jim ki kadaj, ako ne bolehva, zhveter (ſirſhpan) previdva.
— — Kaj je pa bolji krajnſko, „oſhtir“ ali „birt?“
— — — Tukaj poklizhe kdo bokal vina, tam v drugi
oſhtarijiſ ga kdo ukashe perneſti firtelj. Satiſnite uſheſa,
zhiſto krajnſhniki; kaj bote rekli? Oſhtir s bokalam po
talianſhini diſhi, birt s firtljem pa po nemſhini. Kaj pa
vino? o ſtraſhna rezh! Vino diſhi zlo po latinſhini, ſaj
rezhe latinez v bolj ſpeljanim govorjenju vinum — vino
— vina- O gorjé, gorjé nam Krajnzam per naſhih novih
kmetijſkih novizah!! kako ſe bomo tukaj pogóvorili, kako
saſtopili ſe, ker krajnſhine ne snamo? kaj je nam ſpózhniti per
tej takó vbogi, tako smaukljivi ſlovenſhini, ki tako po làſkih
jesikih diſhi? Pasimo prijátli! pozhakavſhi, de zhiſto
krajnſhniki, v kérzhmah tertvinſhino s golo rokó sajemavſhi in
is peſti ſerkláje, smodreni, naſ na zhſteji isreke naſledé.—

r — z.

Kmetijſke in rokodélſke novize.

Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.

№ 7.

V ſrédo 16. vélikiga ſerpana.

1843.

☞ Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvitlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v ‚Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 3o kr., —
sa pol leta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.

Ozhe naſh sa odvernenje martranja
shivál.

(Poleg némſhkiga.)
Pravizhni ſe tudi shivine ſvoje uſmili,
pa ſerzé hudobniga je neuſmileno.
,Salomonov pregovor 12, 10.

Ozhe naſh, ki ii v nebéſ viſhavi,
Ti niſ' ſamo nam shivljenja dal,
Ki 'zhaſtimo Tebe v vezhni ſlavi :
Ti zheſh biti tudi varh shival.

Tvoje imé naj bo povſod zheſhêno,
Pa preſvétiga ta nezhaſti,
Kdor ſerd ſvojo ſpuſha nepoſhtêno
nad shivalmi, kolne té ſtvari.

Pridi k nam kraljéſtvo miloſt' Tvôje,
Vérno upamo ga vredni bit' ,
Daj, de ſi uſmiljenje tud' ſvôje
Bitje vſako móre pridobit'.

Tvoja ſvéta vólja naj ſe 'side
Tak' na sêmlji, kakor nad semljó;
Zhe ſkos' naſ tud' nad shiváli pride,
Kar krivizhno ni in kar ne bó.

Kruh vſakdanji, Ozhe. nam dodéli,
In tega tud' vſakimu naſ daſh;
Pa koriſtne bi shivali ſmeli
Puſhàt' mi bres shivesha, bres pàſh ?

In nikól ne pêlji naſ v ſkuſhnjáve,
De b' ne méli sa shivál ſerzá,
,Saj nar vézhji in nar májn' tesháve
Tudi njim shivljenje zhutit' dá.

Temozh kakor mi, de b' naſ od sléga
Réſhi I, Ozhe. Tebe próſimo ,
Tak' naſ vſelej réſhi tud' od vſéga ,
S zhimur Te v shivalih shalimo.

Vſe je dár Tvój, torej tud' shivljenje,
Ti ſi móder ſtvarnik vſih rezhi !
Zhe ſ' jih nam isrózhil v potrébljenje ,
Naj ſe kriviga nizh ne sgodi !

Ti ſ' mogózhen, ſvét; Tebe zhaſtijo
Gór viſhave, Teb' gromi morje;
Daj, de k pridu nam shival' shivijo ,
De nizh bres potrébe ne terpé.

Vézhna zhaſt naj bó Ti, vezhna hvala,
Ozhe , Ti ſi nam shivljenje dál ;
Duſha Ti bo vézhno zhaſt dajala, —
,Srezhen , kdor ne martra nizh shivál!

Malavaſhizh.

,Shkodljiva nehvaleshnoſt zhbele
moriti.

Od eniga zhbelarja na ‚Stajarſkim.

Ker lim ſhe ſtudent na jeſen domu v Sevſhko
dolino na Gorenſkim (Oberkrain) hodil, ſim
ſkerbno opraſhoval zhaſ, kdaj bojo zhbele tergali,
ſe grosno veſelivſhi, dobit lepo pogazho ſladkiga
meda. Ali shaloſten ſim poſtal, vpadlo mi je ſerze
do ſterd, ker ſim vidil, kako neuſmiljeno ſo
zhbele s sheplam in purbljam morili. Miſlil
ſim ſi: Glej nehvaleshnoſt ſvetá! tiſto shival,
ktera zelo leto sa naſ tako pridno dela, tiſto

nedolshno shival ljudje na jeſen morijo! Lepo
plazhilo je to od pametniga zhloveka! — Zhe
ſim pa ljudem kaj taziga povedal, ſo meni rekli,
de jim ne neſe po simi zhbele rediti, ker one
ob tem zhaſu vezh ſnejo, kakor ſo pomlad
vredne. Şilno je mene le to peklo, in komaj ſim ſholo
sapuſtil, ker ſim to rezh premiſhljevati in
ſkuſhati sazhel. Skerbno ſim tehtal ali vagal zhbele
na jeſen in pomlad, in najdil ſim, de panj,
kteri veliko zhbel ali muh ima , vſe bolj varno
preshivi, in nizh vezh ne potrebuje shivesha po
simi, kakor panj, kteri malo muh ima. Zhe je
pa to dognano, bo vſaki poterdil, de nam bolj
vershe, muhe tiſtih panjev, ktere ohraniti ne
miſlimo, s zhbelami drugih panjev sdrushiti,
kakor jih neuſmiljeno moriti.

Le to delo naj bo poſebno letaſ vſim
zhbelarjam perporozheno, ker ſe je savoljo ſlabe
paſhe zhiſt malo mladih zhbeliz isvalilo, in ker
ſo savoljo merslih vetrov in pogoſtiga deshja
naſhi panji slo ob muhe priſhli.

Na tanko bom torej popiſal mojo ſkuſhnjo,
de ſe bo vſaki reſnize shelni prijatel lahko
preprizhal, de navada zhbele moriti ni ſamo gerdo
nehvaleshna, ampak tudi naſhimu zhbelarſtvu
grosno ſhkodljiva.

Zhbele, ktere ohraniti ne miſliſh, merslo
desheven dan , kakorſhnih na jeſen pogoſto imaſh,
presheni s dimam ; zhe imajo malo ſatja v kot
ravno tiſtiga panja ; zhe pa imajo veliko ſatja,
v drug poprejſhnimu na ſhirokoſti enak panj.
Nar hitrejſhi ſe to sgodi s enim pihavnim
meham (Rauchmaſchine) s kterim je sdrushena
koſitarſka poſoda, ki ſe na dvoje lozhi, de ſe
ſtari in terhlen leſ, nar boljſhi od lipe in
verbe, noter dene ino piha. Zhe pa te priprave
nimaſh, lahko s zunjo, ktera ſe kadi, zhbele
toliko odsheneſh, de ſatje s nosham poresheſh.
Po tem pojiſhi matizo (maternizo ali kraljizo)
vsami jo prozh, in sapri zhbele v panj,
kteriga luknjo ali shrelo ſi s navertanim koſitarjam
sadelal, de ſapo imajo, vonder vjiti ne morejo.
Tako jih puſti v ſenzi kakih pet ur saperte, de
ſe bresmatizhnoſti savejo, in potem jih na nozh
bres vſe ſkerbi enimu ali drugimu panju
sdrushi ; vidil boſh, poſebno, zhe ſhe nekoliko
obedvoje s dimam pokadiſh, med njimi mir in
edinoſt eniga kraljeſtva.

Rekel bo morebit kak zhbelar: ni nam
nesnano, kako ſe zhbele preshenejo in
sdrushijo; ali to je vezhi ſhkoda kakor dobizhek,
ker one po simi vezh ſnejo, kakor ſo pomlad
vredne.

Takim beſedam naſprot poſtavim jeſt mojo
ſkuſhnjo , ker ſim ſe ſkosi ſhtevilo let na tanko
preprizhal, de zhbele , zhe jih je veliko v enim
panju, nizh vezh ne potrebujejo shivesha, kakor
zhe jih je malo. Boſh rekel: to je zhes poſtavo
naſhe nature ! Ali glej, premalo nam je ſhe snana

natura teh zhbel! one po simi ne ſpijo in tudi
ne bdijo popolnama, ampak snajdejo ſe tako
rekozh vſredi med ſpanjam in bdenjam, v tem
ſtanu pa potrebujejo perpravno miro (Grad)
toplote ; zhe torej savoljo premaliga ſhtevila doſti
toplote napraviti ne morejo, ſi ſkosi bolj obilni
shivesh pomagajo. Pervo snaminje ſrezhniga
zhbelarſtva v tem obſtoji , de urno pomlad goſte
zhbele imamo , in sgodaj roje dobimo; to ſe pa
gotovo nar loshej napravi, zhe muhe tiſtih panjev,
ktere zhes simo ohraniti ne miſlimo, s zhbelam
drugih panjev sdrushimo, nameſt jih
neuſmiljeno moriti.

To mojo ſkuſhnjo ſo vedli she zhbelarji
nekdajnih zhaſov. Baron Ehrenfels pravi: (ſtran
175) „panj, kteri veliko zhbel in malo ſterdi
ima, loshej po simi preshivi, kakor panj, kteri
malo zhbel in veliko ſterdi ima.“ On pergliha
neuſmiljeniga, kteri na jeſen zhbele mori, s
tiſtim divjakam, kteri zelo drevo poſeka, kader
ga jabuke jeſti mika.

Desglih tudi uzheni zhbelarji to reſnizo
terdijo , vonder ſhe smiraj na deſnim in levim ſtrani
Save in Drave s velikim veſeljam zhbele morijo.

Ali nam ne ſprizhujejo tega zhbelnaki, ktere
she od daljezh polne panjev s oshganimi in
oſmojenimi luknjami vidimo? Kolikokrat ſim vidil
neuſmiljeniga, kteri je zele pol ure pred shrelam
s sheplam kuril, in na sadnje ſo vonder ſhe
zhbele migale! Sin miſli, de more vſako leto
nekaj te nedolshne shivali pomorili, sato, ker
je njegoviga ozheta tako delati vidil! Shaloſtna
smota naſhiga prebriſaniga, uſmiljenja polniga
ſtoletja ! —

Prijatel! kteri le eno iſkro ljubesni do
zhbeliz imaſh, — in kdo bi te shivali rad ne imel, ktera
zelo leto sa naſ tak pridno dela ? — nikar ne
saversi te moje ſkuſhnje s navadnim pregovoram:
Ta je she sopet ena nova in prasna! —. ampak
sdrushi ſam prihodno jeſen tvoje zhbele, in vidil
boſh, de ſo moje beſede gola reſniza! —

M. N.

Ilirske deshele nekdaj in ſedaj.

Vſe naſhe Ilirſke deshele ſo bile v prav
prav ſtarih zhaſih s tamnimi gojsdmí sakrite.
Şem ter tjè ſo bili nesdravi mozhvéri, v kterih
ſe je ſtrupenína valjela. Sverína je po desheli
goſpodarila, in po retkama ſejániga zhlovéka
ſtrahovála.

Pervi prebivavzi le téh deshel, kar je
mogozhe svédi ti, ſo bili Ilirzi, po kterih ſe ſhe
dan danáſhni té deshele Ilirſke imenujejo.
Ilirzi ſo bili divji, ſèrzhni in junáſhki
bojevavzi, kteri ſo na Tersháſhkim mórju Rimzam
mozhno nadlegovali in sabavljali, ſe s njimi
bojevali in jim kupzhijſke barke rópali.

Kadar je Rimzam tega le sadoſti ſe sdelo,
ſo priſhli s hudo vojſko, ſo Ilirze premagali,

njih deshelo poſédli, in ſem ter tjè po njih
ſvojim veljákam in ſoldatam terdne tabre
ſosidali, de ſo tako deshele v ſtrahu in pokorſhni
obdershali. To ſe je sgodilo okóli 200 lét pred
Kriſtuſovim rojſtvam. Kaſnejſhi ſo Rimzi s
vojſkami pod ſvojo oblaſt ſpravili ſhe vſe deshele
do Dunaja, in vſe, kar ſe v ſadajnim zhaſu
Vogerſke ali Madsharſke deshele imenujejo.

Rimzi ſo bili v poſvetnih uzhenóſtih in
umetnoſtih snajdeni, poſebno pa saſtopni ſo bili
v kmetovánju. S ſvojimi ſoldatmi in deshelani
ſo Ilirſke gojsdóve srèzhli, lepſhi pòlja na ſvetlo
ſpravili, jih v rodovitne njive in v lépe
travnike preobernili, de ſo bili s potrebnim shivesham
prevideni sa ſe, in sa vſe ſvoje vojſhne trume, ki ſo
ſe zhes Ilirſke deshele gôri ali dôli premikale.
Sakaj is Ogléja (Aquilea) je ſhla njih
poglavitniſhi vojſhna in kupzhijſka zeſta zhes Hrúſhizo in
Ljubljano do Dúnaja in na Madsharſko.
Ljubljana, kakor ſe miſli, od njih ſosidana, ſe je v
tiſtih zhaſih Emóna imenovala.

Deshelni in ſoldaſhki rimſki oblaſtniki po
Ilirii ſo bili shlahtni, saſtopni in bogati
goſpódje; navajeni v ſvojih láſhkih domazhíjah
prijetniga shivljenja ſo poſkerbeli tudi na
Ilirſkim, kjer ſo ſe v ſlushbah snàſhli, po
mogozhoſti ſi ſvoje dni poſladiti; s tega namena ſo ſi med
drugim tudi lépe verte napravili in va-nje is
ſvojih bolj gorkih laſhkih deshel vſe ſorte
pitaniga ſadja in shlahtne terte saſadili; po njih
ſkerbi ſe je tudi mnogotero novo rokodelſtvo,
mnogotera nova umetnoſt na Ilirſko upeljala. Na to
visho ſo poſtali Rimzi veliki dobrotniki
Ilirije. Dvé ſto let pred, in ſhtiri ſtó po
Kriſtuſovim rojſtvu , tadaj okoli 600 lét, ſo oni na
Ilirſkim kraljevali, in nekadajne mersle, puſte,
divje in nerodovitne kraje v bolj gorke, pitane
in prijetne deshele preobernili. Oblizhje Ilirije
ſe je pod njih vladſtvam prijátelno naſmehnilo
in veliko ljubſhi poſtalo , in to tolikanj vezh ,
ker ſe je tudi v tiſtih zhaſih od Ogleja , pod njega
pervim ſhkofam S. Móharjam, Ilirzam ſvéta
véra sabolſhzhala in s zhaſama vſo njih deshelo
raſvetlíla.

Ali Rimzi ſo bili vſe takrat snane pitane
deshele in njih bogaſtva pod ſe ſprávili; bogaſtva
ſo njih tresnoſt in pravizhnoſt, sadnizh pa tudi
njih junaſhtvo ſpodkopale ; bogaſtva ſo jih
napihnile, de ſo ſe prevséli, medſeboj
prepirali, preganjali, vojſkovali in moríli.
Unajne ljudſtva, poſebno nemſhke, popred od
njih bite, ſo ſe zhes — nje vsdignile , jih od vſih
ſtrani ſtiſkale, v vôjſki premagale , in poſlednizh
njih zeſarſki ſedeſh v Rimu overgle.

Tudi zhes Ilirijo ſo tako imenovani Góti,
Dolgobrádzi, in drugi nemſhki divji narodi,
v trumah brès ſhtivila, na Laſhko vreli, in
krivavoſtráſhni ſléd sa ſeboj puſtili. Nar vezhji
neſrezho pa je ſhe li Atila Ilirſkim deshelam na-

klonil. Ta je priſhel is daljnih jutrovih deshèl
s neismirljivo trumo ſhe bolj divjih vojſhakov ,
ktere — kér ſo bili eni is med njih v ſvojih obrasih
nekoliko pſam podóbni — ſo pſaglávze
imenovali. Atila je pokonzhal Emóno (Ljubljano) in
Oglej — ki ſe je takrat savoljo morſkiga
kupzhijſtvo in ſvojiga bogaſtva drugi Rim imenovalo
— in je dalje na Laſhko planil. Kako ſe je v
zhaſu Atila Iliriji godilo, ſe is tega poſname, ker
je od tiſtiga zhaſa do danaſhniga dné pod
iménam: ſhiba boshja, v ſpominu ohranjen. Beli
dan, ki ſe je Ilirzam perzhenjal, dokler ſo ſe
pod rimſko oblaſtjo snaſhli, ſe je po Atilu
ſpremenil v tamen mrák! — — v zherno, ſtraſhno
nózh!

(Dalje ſledi.)

Krajnſki zepzi ſo tudi dobri. *)

v naſhih novizah 10. maliga ſerpana ſmo brali hvalo
In priporozhvanje nemſhkih zepzov, in, kakor ſe nam sdi,
nekoliko prenaglo obſojenje naſhih krajnſkih butiz. De ſe
bo v ti rezhi moglo bolj zhiſto in po pravizi ſoditi, ſe nam
treba sdi , laſtnoſti krajnſkih zepzov nekoliko rasloshiti in
njih rabo na snanje dati.

Ker ſo bili nemſhki zepzi le savoljo butiz, to je,
tiſtiga dela zepza, kteri pri mlatenji na ſnopje pada,
pohvaljeni , hozhemo tudi le ſamo od butiz, ktere ſo na
krajnſkim navadne, govoriti. Laſtnoſti butiz, kterih ſi niſmo ſhe
le sdaj smiſlili, ampak ſo she od nekdaj vſakimu mlatizhu
snane, ſo té le:

1. Butiza mora biti nar manj devét peſti dolga , dober
pavz debela , in nekoliko ſhibka paliza is kerpkiga (elastisch)
ne prekerhkiga leſá.

2. Mora biti nekoliko, kakor lok, napéta, tako de
je, kadar je navesana, proti rozhniku kriva, in de, kadar
na ſvoje lize pade , oba konza nekoliko na kviſhko ſtojita.

3. Mora imeti na konzu podolgaſto, plaſhnato gerzlio,
ali glavo, ktera ſe mora po palizi pozhaſi pogubiti 5 satoje
butiza s tankim vratam le v véliki ſili sa rabo.

4. Gerzha, ali glava, mora biti na tiſti ſtrani, na
ktero pada, nekoliko povsdignjena, ali kakor zholn poſnéta,
de, kadar na gol pod udari, nikoli tal ne doſeshe

Nemſhke butize, kolikor ſo nam is popiſvanja snane,
ſo veliko krajſhi, debeliſhi, in tesheji , kakor krajnſke, in
bolj kolizhu, kakor palizi podobne, ktere pri mlatenji s zelo
ſvojo dolgoſtjo in tesho po tleh padajo.

Pri mlatenji krajnſkiga zepza butiza ali paliza s
napeto ſtranjo na ſnop prileti, in ſe, ker s mozhjo
prishvishga , kadar pade, poravna, in tako s zelo dolgoſtjo
doſti mozhno na ſnopjè sadéne ; pa vender jo ſnop , savoljo
njene majhine teshe, lahko nasaj vershe. Tako ſe ſnop lepo
pretréſe, sernje odleti, in ſlama ſe veliko manj rasbije ,
kakor pod nemſhko butizo, ktera s ſvojo nepotrebno tesho
in debeloſtjo ſlamo in sernje rasbija. — Tudi mlatizhi ſe s
lahkim krajnſkim zepzam manj utrudijo, deſiravno hitreji
mlatijo, kakor nemſhki. Verh tega moshje, kteri ſo nemſhke
otépe vidili, s enim glaſam prizhajo, de krajnſki mlatizhi
veliko bolj zhiſto mlatijo.

Tiſti, kteri pravi, de nemſhki zepez ſnop bolj pretreſe,
kakor krajnſki, naj nikar ne sameri, de mu ne moremo

verjeti.Zhe pa pravi, kakor ſmo brali, de krajnſki zepez
s ſamo gerzho na klaſje pada, in tako veliko sernja ubije,
gr proſimo, naj pervi krajnſki zepez , ki mu v roko pride,
dobro pogleda; in upamo, de bo beſedo nasaj vsel, in
ſposnal, de le nemſhki zepez vezh sernja pobije , kakor
krajnſki, kteri je per mlatenji teshko kdaj na glavo padel.

Potozhnik.

Povéſti is Ljubljane.

(Indjanſke bukve od Goſpoda Baraga). Naſh
roják, zhaſtitljivi miſionar , Goſpod Baraga je v Ameriki
katekisem sa ſvoje ljube Indjane v njih jesiku ſpiſal in ga
v Ljubljano natiſnit poſlal. Natiſnen je in nekaj bukev ſo shé
tudi v Ameriko poſlali. Ta katekisem ſe po Indjauſko
imenuje: Géte Dibadjimovin gaie dach Nitam
Mekate — okwanajeg ogagikwewiniwan. — Jesik téh
indjanov je ſilno teshák; nektere beſede ſo tako dolge, kakor
zela verſta v bukvih in imá to .ſvoje, de v zélim jesiku
nobeniga u in z ni.

Natiſnil je te bukve Goſpod Josheſ Blasnik v
Ljubljani, natiſkovavez téh noviz, prav lepo, in lako ſe more
rezhi, de ſo té bukve, ako ravno v Indjanſkim jesiku
piſa ne , zhiſto krajnſko délo.

M.

Unanje povéſti.

(,Somen sa ovno v Péſhtu na Ogerſkim.)
Peſktanſke kupzhijſke novize piſheje, de je bilo na
poſlednim ſomnu sa ovno veliko prodajavzov in kupzov. Ovne je
bilo ſilno veliko in kupzi in domazhih in ptujih deshel ſo
ſim priſhli. Ovne od bolj grobe in ſrednje ſorte od tazih
ovaz, ki ſe enkrat v letu ſtrishejo, je bilo nar vezh
pokupljene; zent take ovne je veljal 4 — 5 goldinarjev ſrebra
vezh, kakar vlani Od nar lepſhi ſorte ſo malo kupovali in
zenejſhi je bila, kakor vlani. Isprane, ſakeljnove in
poſvalkane ovne ſe je prezej ispezhalo, in tudi zenejſhi je
neke goldinarje , kakor vlanſko léto.

Nekaj sa vſakiga.

(Neſrezha ſkosi ogenj.) Prav velikokrat ſe
ſliſhi od ognja, ki vaſi, terge in zele meſta v neſrezho
pripravi; — pohiſhtva, priſtave, shito , klajo ſoshgè in ſhe
shivini in ljudem shivljenje vsame. In vunder jo komaj
deſeti del neſrezhnih pogorelzov v eno ali drugo bratovſhnjo
ſvetiga Florjana sapiſanih ali afekuriranih , ktera bi jim
zene poshganih pohiſhtev povernila in jim lako sopet sidati
pomagala.

Zhe ſe popraſha : Kako ſe je tu ali tam vnélo ? Od
kodi je ogenj priſhel ? ſe prav malokadaj prav své; ker
pogorélzi ſami ne povejo, ali pa rezhejo, de je hudoben,
ſovrashen zhlovek sashgal. Goſpoſka ſe je pa she vezhkrat
preprizhala, de nar vezhkrat neſrezha po ognju is
ſledezhih rezhi pride: Dimniki ali rajfenki in kuhne ſo ſlabo
sidani; s nepokrito luzhjo in s gorézhimi terſkami hodijo v
ſhtalé, ſhupe, pod ſtreho in na dvoriſha; goſpodine ſo pri
kuhi sanikerne in nepripravne, slaſti kadar maſlo zrejo;
ſhe shiv pepél bliso rezhi ſpravljajo, ktérih ſe lahko ogenj
prime ; goſpodarji in ſlushabniki na ſhtalah , v ſhtalah in
na dvoriſhih tobak pijó ; predivo doma v pezhah ſuſhé i t d.

Priprave sa ogenj gaſiti ſo na desheli ſhe ſilno ſlabe
in derſkavze ali ſhprizovnize sa ogenj gaſiti , ki nar vezh
isdajo, ſhe malokjé imajo, Sraven téga ſo pa zeſte ſhe ,
poſebno bliso vaſi in tergov, grosno révne; savolj tega
priprave sa gaſiti is blishnih krajev — slaſti po nozhi , ali
zlo bliso ognja ne morejo, ali pa prepozhaſi; doſtikrat pa
vſe polomljene pridejo, s kterimi ſe vezh pomagati ne more.
Zhe ſe ſhe pomiſli, de ſo po kmétih hiſhe ſhe vezhkrat

leſene in a ſlamo krite, ſe mora vſakkdó zhuditi, de ogenj
bolj pogoſtim in bujſhi med kmete neſrezhe ne prineſe. De
bi ſaj vaſi in tergi na planim — slaſti zhe od ognja bliso
ſliſhijo, prav shivo pomiſlili, kako neſrezhen zhlovek je
pogorélz! de bi ſi ſaj prisadevali, tó neſrézho ſkosi to
majnſhati, de bi ſe v kako bratovſhino ſvetiga ſlorijana
sapiſali; de bi s ognjem in luzhjo bolj varno ravnali, hiſhe bolj
terdno sidali, priprav sa gaſiti ſi omiſlili, in dobre zeſte
nadelávali! — koliko bolj mirno in pokojno bi shiveli, koliko
bolj bres ſkerbi bi ſe truden goſpodar svezher vlegel, in
koliko menj bi naſ neſrezhni ljudjé nadlégovali !

Sméſ.

(Kako ſe lahko veliko derv prihrani.) Derv
ſe lahko veliko prihrani, zhe ſe v kratke polénza
rasshagajo , slaſti pri kuhi. Na ognjiſhih ſe vezhji dél vidi, de
dolge polena pod kotlam in pri piſkrih leshé, bres de bi jih
kdo k ognju primikal, zhe pregoré. Malokadaj ſe v naſhih
hiſhah shaga vidi, s ktero bi ſe mogle derva preshagati;—
tako ſe derva tratijo. Zhe ſe pogleda, kako ogenj na naſhih
ognjiſhih gori, ſe vidi, kako ſe derva tratijo! Kuhnje v
velizih méſtih naj bodo isglèd, kjer ſo derva prav drage.
Polena dva-, ali pa ſhe vezhkrat preshagajo in piſkre ali
lónze okrog ognja poſtavijo. Pri naſ pa dolsih polen na
ognjiſhe navalé in sgorej in sdolej derva sapſtojn goré.
Koliko derv bi ſe tukaj lahko prihranilo, zhe bi ſe poléna
na krajſhi koſzhke preshagale ? Shaga ni draga, in délo je
lahko , derv ſe pa vunder zhes leto doſti prihrani.

Urno, kaj je noviga?

(Sa zeſarſke shelésne zéſte) bo v letu 1844
treba 221,514 zentov shelésa rasne ſorte, namrezh:
sa ſhine 146,5oo zentov
„ podlóge 63,ooo „
„ sagójsde 3,616 „
„ sheblje 3,398 „

Pa drugazhniga shelésa ne bodo jemali, kakor domazhiga,
to je, is zeſarſkih deshel.

(Nar vézhji hraſt v Evropi.) Na ſranzoſkim
ſtojí na dvoriſhu nékiga grada ſtar hraſt, ki je pa ſhe tako
mozhán , de ſhe lahko ſtoletja preſtoji , zhe ga kaka
neſrezha ne sadéne. Viſok je 63 zhevljev in pri tleh je 27
zhevljev debel ‚Sheſt zhevljev nad korenino je 20 zhevljev
debel. V ſredi derveſa, kjér je she léſ ſtrohnel, ſo
naredili ſtanizo (zimmer) 12 zhevljev dolgo in ſhiroko in 9
viſoko ; na ſrédi ſtoji misa , okrog ktere imá 12 ljudi dovolj
proſtora. Okrog ſtanize je klop is leſa tega dervéſa
isresana. Tudi vrata in eno okno ima ſtaniza, ſkosi ktere dobiva
srak In ſvitlobo. Borſhtnarji, ki ſe na ſtaroſt dervéſ
saſtópijo , pravijo , de je ta hraſt okoli 2000 lét ſtar.

Kmetijſke in rokodélſke novize.

Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.

№ 9.

V ſrédo 30. vélikiga ſerpana.

1843.

☞ Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvitlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v ‚Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 3o kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.

Od ſhkodlivoſti majhnih kebrov ino
kebrovih zhervov, tudi ſredſtev, s katermi
bi ſe snalo njih pomnoshenje vbraniti. *)

Snano je ſplóh , de li vſako tretje je kebrovo
leto, snano je, de v kebrovim leti hraſt, koſtanj,
oreh ino druge dreveſa bliso do kerſtnika gole
oſtanejo, ino malo ali zlo nizh ſtidú ne doneſo.
Gladova mnoshza kebrov je vſe odgnano
pérjizhe proti posherla; drevju ne li sa tiſto, ampak
ſhe sa naſledno leto veliko ſhkode ſtrila. S' koga
ali zhesa pa pridejo ti kebri ? Is belih zhervov ,
ki imajo ruſo glavo, ſe is jajzhkov od kebrov
v semljo naleshenih svalijo, dvej leti v semlji
od kuren shita, trave, slaſti od kromperja
preredijo, ino spomlad tretiga leta v kebre
ſpreminèni na ſvitlobo perlesejo.

V ſuhih letah ino simah, ki tla ne smersnejo,
slaſti v leſnih krajih ſturijo velko , v mokrih
letah ino hudih simah malo ſhkode, svunaj
krompirja , na kateriga ſo slaſti gladovi.

S' kom bi ſe snalo te ſhkode obvarvati ? Nar
hujſhi ſovrashniki zhervov ino kebrov ſo vrane.
Kakor vidijo oratarje semljo obrazhat, kuj
perletljo poberat zherve, ino zhiſtiti nivo od tih
navarnih ſovrashnikov.

Satorej kmetvauz ne bodi jim ſovrashnik,
zhe ſi od perhranjene fruge kaj maliga polaſtijo.

Koder ſo vrane mozhno saterte, ſe morejo
zhloveſhke roke njih dela lotiti; ampak kako?
Zherve pobirat bi vtegnilo biti pre kaſno.
Pravijo, de ſe v jame jeſenu ſkopane ino s gorkim
gnojam napolnene po simi— enako bramorjam
— sberajo , ino na ſneg, ali tudi mras
rasmetani poginejo. Skuſhna ni teshka, gnoj na grunti
ni od ſhkode, zhe tudi zhervov ne sklizhe.

Loshi je kebre loviti ino satreti, preden
naprejſhno salego snèſejo. To ſe godi slaſti po
dolemſkim (?), kodar imajo med borſhtmi nive,
vezhi del od krompirja shivijo, ino narbolj ſhkodo
kebroviga zherva ſposnajo.

S' nabranih kebrov ſe sna eno maſt sa kola
masat dobiti. Zhe ſe vsame dva velika lonza
(piſkra), vezhiga ſe do verha sakople v tla prasniga
majnſhiga ſe napolne s' kebri, pokrije s' tako
goſto drateno mreshzo, de kebri ſkosi ne
morejo, ino ſe ga navesne verh prasniga. Nato ſe
napravi vogin okoli, katere kebre vmori ino jim
maſt v ſpodni lonz slezhe.

Kdor koli kako drugo ſkuſheno ſredſtvo vej
kebre ali zherve sdalno satirati, je naproſhen
naprejſhnimu poſnemanji ga na snanje dati.

Dr. Oral.

Ilirſke deshele nekadaj in ſedaj.

(Konez.)

To ſo bili shaloſtni in grenki zhaſi sa naſhe
kráje; komaj je ena neſrezha odſhla, je vshe druga

naſtopila ; ni bilo mogozhe ſe oddahniti, ne
odpozhiti ſe. Po Iliriji je bilo ſkoroj kakor ob zhaſu
Atila ; v nizh je bilo vſe priſhlo. Krajnſka deshela
je dajala ob tiſtim zhaſu po 300 mósh na brambo
pred Turkam. Ali bi jih ne dala ſadaj ena ſama
komeſía ali pézirk tolikajn, ko bi ſila bila? Ni
bilo denára , ne ljudi sa desheló braniti, ne
shivesha sa jih previditi, ne zeſt: sa shiveſh sa njimi
poſhiljati. S zhaſama ſo Turki, v veliko vojſkah
premagani, po previdnoſti boshji takó
obnemógli , de ſe v prizhijozhih zhaſih sa ſrezhne
dershé, de jih druge ljudſtva pri miru puſtijo. Od
kar ſo nehali Ilirſke pokrajne ropati, poshigati in
njih prebivavze v ſushnoſt odpeljavati, ſo sazhele
te deshele, bolj obdelováne, obilniſhi roditi, ljudje
ſo ſe pomnoshili, vſe ſe je boljſhi pozhutilo.

Nar vezhji dobrotnik pa in ozhe Ilirſkih
déshel je bil zeſar Kárel VI., ozhe Marie Teresie.
Le ta je ſposnal, de bres zéſt ni kupzhije, —
bres kupzhije ni denára. — bres denára nobene
mozhí. Tudi zeſar le toliko samóre , kar mu
deshele sloshé. Pred 140 letmi je sapovedal zeſte
delati od Dúnaja do Terſta, od Zelóvza do
Ljublane, in od Rasdertiga do Goríze ; on je velíl
osnaniti, de vſe unajne ljudſtva samorejo po mórju
v Terſt pridti, in tam kupzhevati, bres de bi
kak davek dajale. Terſt, ki je bil popred
kakor ſadaj Kamnik ali Shkofja Loka, je hitro
ſe boljſhal; ſhtevilo njega prebivavzov je v malo
let od 5,000 do 20,000 , in vpoſlednih 28 létih
do 70,000 sraſlo. Tudi rajnza zeſariza Maria
Teresia , in zeſar Josheſ, poſebno pa zeſar Franz,
neumerjozhiga ſpomina , ſo veliko ſtorili sa
povikſhanje Tèrſta in Ilirſkih deshèl. Po njih
nevtrudeni ſkerbi je poſtalo Tershaſhko meſto tem
deshelam le nevſahljiv ſtudenez shegna in ſrezhe.
Na méro , kakor ſe Terſt povikſhuje , ſe tudi zela
Ilirija boljſha. Kar ſvét ſtoji, ni bilo ſhe tako
dobro sa te deshele. Pojdite po njih
poglavitniſhih pokrajnah, in vi jih bote naſhli, kakor lepó
obdelane verte. Pri ſadajnim dolgim miru ſe
ljudje dobro pozhutijo , lepó obnaſhajo , ſnashno
nóſijo, in dobro shive. Kakor ſe krí is zhloveka
ſerza po vſim shivotu rasleva, takó tudi is
Térſta denár po zeli Ilirji. Kaj ſo bile nekdaj! —
— — in kaj ſo ſedaj Ilirſke deshele ? —!

Ohranimo naſhe nekdajne ſvetle zeſarje, ki
ſo ſi nevtrudama persadevali sa boljſhanje naſhih
deshel, — v hvaieshnim ſpominu, poſebno
zeſarja Franza, ki je naſhe Ilirſke deshele ſhe zlò
k zhaſti kraljéſtva povsdvignil.

Kako velika nova ſrezha ſe nam v ſedajnih
zhaſih pod preſvitlim zaſarjam Ferdinandam
obéta, in de ta imá priditi po shelesni zéſti, to
je vſim snáno. Blagor temu, kteri ſe ne bo
oshdéval, ampak hitro v novih okoljſtavah ſe
ſpregledal, ſvojo roko ſtegnil in sa to príjel, kar ſe
mu bo od te ſrezhe ponudilo !

M. Vertovz.

KMETIJSKA SHOLA.

Is nemſhkih , s zhaſtjo pohvalenih bukev, ktere ſo sbrani uzheni
v letu 1840 na ſvitlobo dali, po krajnſko ſpiſal: Peter Leſkoviz
ud zeſ. kral. kmetijſke drushbe v Ljubljani.

Obúd.

'Suzhèn na ſéet ne pride nobêden,
˛Shtirje pa vezh vedó, kakor êden,
Le eden od drujiga ſe moramo uzhit'
Le s branjam in s ſkuſhnjo ſe vedno modrit'.

Satorej mi tudi v naſhih novizah
Vſelej kaj taziga bomo vam dali,
Kar vterjeno je she v reſnizah ,
Kar drugi sa dobro ſo she ſposnali.

Nagovor.

Ljubi kmetje, vi ſte poklizani sa obdelovati
semljo , vaſh ſtan je lep ſtan; she perviga
zhloveka je Bog v vert poſtavil, de bi semljo
obdeloval. Od pridniga umetniga obdelovanja semlje
svira bogaſtvo in krepkoſt vſih narodov; kmetov
ſtan je podpóra vſih ſtanov; nar vezhi tesho
deshelno on noſi; savoljo tega je pa tudi zhaſti
vreden ſtan praviga kmeta, ki je priden in delaven.

Pred ſolnzhnim is-hodam she vſtane kmet,
hiti k delu in ſe veſeli, ko mu ſhkerjanez pod
nebam prepeva; sadovoljno preneſe tésho dneva;
kako mu pa tudi kruhek s trudam saſlushen diſhí!

Reſ je, de mora kmet terdo delati, vedno
sa ſvoj shiveſh ſe truditi; in veliko ſkerb mora
imeti sa ſvoje kmetijſtvo; pa le priden in
sadovoljen naj bo, ſrezha in veſelje mu pride , ki ga
meſtni bogatín nikdar ne obzhuti.

˛Srezhen in veſel tud' je,
Ki orje ſvoje polje ;
Sveſt on je zeſarju
In deshele poglavarju.

Nikar ne miſlite, de naprejpoſtavljeni sa
kmetijſtvo nizh ne ſkerbijo, ampak vediti
mórate, de oni zheſ kmetijſki ſtan vedno zhujejo,
in ſi prisadevajo, kako bi sa boljſhanje
kmetovanja kaj perpomogli, in kakó bi kmetam bolj na
na roke ſhli.

Po nekterih deshelah na Nemſhkim kralji
in vikſhi oblaſtniki ſkerbijo sa blagor kmetov,
in velevajo ſvojim deshelſkim poglavarjam, de
imajo kmetijſtvam pomagati. Poſebno po
deshelah naſhiga milo ſkerbniga preſvetliga zeſarja ſo
sa blagor podloshnih povſod perpomozhki dani,
s kterimi ſi kmetje lahko pomagajo, zhe ſe le
poſlushijo ; zhe le hozhejo po poti hoditi, ktera
jim je pokasana.

Od ſtó let ſim ſo po zeſarſkih deshelah
kmetijſke , nekaj posnej tudi rokodelſke drushbe
poſtavljene. Hvalímo, de ſo tudi na Krajnſkim
rajnki zeſar Franz le to (imenovano) zeſarſko
kraljevo kmetijſko druſhbo v Ljubljani v ſtar ſtan
poſtaviti sapovedali; to ſe je sgodilo koj po po-

begu Franzosov v letu 1814. Tej drushbi
miloſtlivo dodelene pravize, in nji nalosbene dolshnoſti
ſo ſedajni preſvetli zeſar Ferdinand miloſtlivo
poterdili.

Dolshnoſti zeſarſke kraljeve drushbe v
Ljubljani ſo le te :

1. De ſi ima ona vſe, kar vednoſt in snanje
sa kmetijſtvo utizhe, v ſkerb vseti, in ſi
persadevati, de ſe bo vednoſt kmetijſka, kolikor je
mogozhe, rasſhirjala; tó ima ſtoriti: s
poduzhenjam v beſedi in v piſmih, s podelenjam she
poprej in ſedaj natiſnenih bukev.

2. Ima z. k. kmetijſka drushba s drugimi
enakimi drushbami s piſanjam v ſvète iti, in ſe v
kmetijſki rezhi s dovédenimi moshmi bliso in
daljezh v piſmih pogovarjati.

Sraven tega mora drushba ſkerbno
opraſhovati, in gotovo svediti, kako ſe po domazhi
desheli s kmetovanjam obnaſhajo; svediti mora, zhe
bi bilo per njih kaj pomankliviga, zhe bi kaj
pogreſhali, ali zhe ſo sadershki ali samude
kmetijſkim delam na poti.

Dalje je dolshnoſt zeſ. kral. drushbe: kér ona
potrebe, pomankanja, ſlaboſti, napota ali sadershke
per kmetijah sveduje in ſposnava, in ker po
piſmih sve, kar sunej deshele bliso in daljezh
noviga in sa kmetijſtvo koriſtniga snajdejo, ona
ſvojim udam po deshêli vſe le to sa
rasposnavati, sa rasſoditi , in sa ſkuſhevati daje , in od tiſtih
ſtorjeno rasſodba s vſimi raslozhki in
okoljſhinami osnani. Şhe vezh bo ſkerbela, de ſe bo po
desheli napravljalo, kar bo v tih rezheh sa
dobro in koriſtno ſposnano: poſtavimo , kakor:
vſe ſorte snanih ali pa isrodnih selſh, na novo
snajdeno kmetijſko orodje, maſhine , bolji
shivinſki sarod , in vezh takih rezhi.

Drushba bo uzhila in ſvetovala, kako ſe
mora semlja koriſtniſhi obdelovati, ali kako s
vezhim pridani kmetovati; kako ſe mora bolj
perpravno kmetijſko poſlopje poſtavljati, in druge
naprave per kmetijah; ona bo ſkuſhala s
podukam v perglihah kmete preprizhati, kako
ſhkodlive ſo njim ſtare vrashe , kako preproſti ſo njih
krivi posdévki; ſi bo persadevala, kmete od take
le poblodbe ozhiſtiti: in sadnizh, ko le ti drushbi
vikſhi goſpoſke saupajo, njo ſpraſhujejo : bo ona
na to vſelej s veſeljam, na tanko, ravnoſerzhno
ſvoje rasſodenje nasnamenovala, in vikſhim
goſpoſkam predloshila, ktere sa deshelo in sa prid
kmetov ſkerbijo in shelijo, de bi kmetijſtva ſe
poboljſhale ali popravile, in de bi sadershki in
pomote od njih ſe posgubile.

De bo pa drushba le te dolshnoſti, kakor miſli,
nar bolj ſpolnovala, je ona k temu zilu in konzu
te kmetijſke in rokodelſke novize na ſvitlobo dala,
de bi ſe ſkosi nje vſe, kar je sa kmetovanje in
sa rokodelſtvo vediti potrebniga, povſod rasglaſilo.

Ljubi kmetje, zhe koliko kaj pomiſlite , ſe
vam mora dosdevati, de je mnogotero snanje, in

veliko vednoſti potreba, zhe hozhete ſvoje
kmetijſtva s pridam dershati; ker pa savoljo ſilnih del,
in mnogoterih opravil per kmetovanju ſvojih
ſinov, ki jih bote sa naſlednike poſtavili, ne
morete ſami poduzhiti, pa dajte njim te novize v
roke ; vémo, de veliko njih she sna brati, ki ſo
ſe is molitevnih bukviz nauzhili; vemo, de je
ſkorej ni hiſhe na kmetih, kjér nar menj ſaj eden
brati sna; kjer pa ſhe ne snajo, ſe bodo kmalo
eden od drujiga nauzhili.

Ob simſkim zhaſu, ali kadar ni kaj
opraviti, naj berejo v novizah, naméſt de bi
pohajkovali, ali kako norzhijo pozhenjali, kar ſe per
mladenzhih rado sgodi, sakaj

mladoſt
je noroſt.

V branju bodo vaſhi otrozi poduk sadobili,
kteriga sa perhodni ſtan potrebujejo ; v branju
bodo svedli sa kmetovanje potrebne rezhi, de ſe
bodo sa perhodno napravljali in bodo koj kakor
svedni moshaki sa vami lep ſtan kmeta
naſtopili, v kterim je kaj vezh treba vediti in snati,
kakor pet ſhteti.

Kar bomo v teh novizah poſihmal na
snanje dajali ali vam ſvétvali, bo poduzhenje v
kmetijſkih rezhéh, ktere ſo nar bolj svedni moshje
ſadajniga zhaſa rasſodili in jih sa prave in dobre
dela poterdili.

Sa vaſ, ljubi kmetji! ſmo vézhji del tega
liſta odlozhili, v kterim snati shelimo vaſ
poduzhiti , kar je od perviga do poſledniga kmétu
vediti in snati potréba; ſvetovati vam hozhemo,
de bo lahko vſak po ſvojim kraju te ſvéte k
ſvojimu pridu obrazhati vedil; vſe usroke
kmetijſkiga obdelovanja vam hozhemo rasloshiti, to je
pokasali in ſprizhali vam bomo, sakaj in
zhemu ſe mora to delo tako, drugo tako delati.
Sraven tega pa vmeſ majhno kaj luſhtniga, kaj
sa ſméh ali sa kratek zhaſ sa brati bote dobili.

Zhe bi kako sabavo per kmetiji preloshiti ne
vedli ali ne snali, bote dobriga ſvetovavza naſhli
v novizah; s eno beſedo : v tih liſtih bo kakor
ena ſhola sa vaſ in sa vaſhe otroke; ſpravlajte
jih ſkerbno vſe po verſti.

Şholo le to, ktera v perhodni deſéti numeri
sazhne, bomo tako sveſtili.

Podúk.

1. Kako ſe vlaſtnoſti semlje posnavati samorejo.
2. Od rasdelovanja novín , ledín.
3. Od gnoja in gnojenja.
4. Od ſadila, od ſetve, in perdelovanja.
5. Od naſledovanja ali naſtopovanja ſadesha in
shita eden sa drugim.
6. Od nadelovanja ali popravljanja ſenoshet in
travnikov.
7. Od perdelovanja vina in ſtreshbe vinograſhke.
8. Od reje ſadja.

9. Od reje goveje shivine.
10. Od reje konj.
11. Od reje ſvin.
12. Od reje zhbel.
13- Od reje shidnih goſénz.

(Dalje ſledi.)

Nekaj sa moje rojake, ki tobak pijejo.

Nekdo je prerajtal, de ſleherni, kdor mozhno ſhnófa,
v letu 36 ½ dni s ſhnofanjem sgubi ; in to tako le: Kdor
mozhno ſhnófa, vsame vſazih 10 minut 1 ſhnòf, in pri
vſakim ſhnofu sgubi med tem , ko tobakero iſhe, odpera,
tobak jemlje, v noſ tlazhi, ſe briſhe i. t. d. 1½ minute
zhaſa, tadaj na dan (zhe ſe 16 ur na dan rajta) 2 uri in
24 minut! Naſhi kmetji s ſhnofanjem malo zhaſa sgubé, ker
ſhnofati navajeni niſo ; tim vezh pa zhaſa sgubé, ko ga pijó
in ſhe is majzhiznih pipiz ali Iúl, ki vſazih pét minut
isgoré in ſe sopet natlazhiti morajo. Jes ſtran mene bi
vſazimu sdravimu moshu, ki ima mozhne perſi, tobák piti
pripuſtil, pa tudi zhaſa bi ſkerbno ne prerajtoval, kteriga s
pitjem tobaka sgubljaj — sakaj, nekaj mora vender veſelja
iméti, zhe drusiga ne. Pipizo v uſtih pa v roki novize ob nedélih
po poldne; — tako bi bilo veſelje naſhe ˛Slovenze glédati !

Pa nékaj drusiga moram tiſte opomniti, ki is navadne
pipize s tanko zévko tobak pijejo. ˛Skosi te kratke zevke
gré dim sló vrózh med uſtnizami ali shnablji v uſta; zévka
pa tudi bres téga ; kér zél dan na shnablju tiſhi, tako
sló ſhkódje,

Savolj tega imá toliko naſhih kmetov raka na
uſtnizah, kakor uzhen sdravnik v Ljubijanſki boléſhnizi ali
ſhpitalu prizha. Ta sdravnik ſe je namrezh preprizhal, de imá
veliko kmetov raka na uſtnizah bolj navadno, kakor drugje;
pa le moshjé ga imajo, shénſke ne. Le na ſpodni uſtnizi
ga dobijo in ſizer v navadi na déſni ſtrani. Ker ſe is vſiga
tega previdi, de mora te bolésni pri vſih le ena rezh hriva
biti, ſi drusiga ni mogel miſliti, de kmetje ſamo od tako
kratkih zévk raka dobijo, ktere vzhaſi zel dan med sobmi
tizhé. Zhe ſe pomiſli, kako ſtraſhna bolesin rak je, bi mogli
vender ali is navadnih pipiz mènj piti ali pa druge pipe s
vèzhjimi in debélſhimi zévkami ſi napraviti. Daljſhi in
debélſhi zévke pa pri delu nſio pripravne ! — bo kdó rekel.
To je réſ. — Ali pa mora zel dan pipa v uſtih tizhati ?
Saversite tadaj majhne pipize s kratkimi zevkami, ki ſo tako
sdravju ſhkodljive ! „Tako bodo pa sopet Krajnzi nekaj od
ſvoje narodnoſti sgubili''- — bo kak domorodez ali prijatel
naroda rékel; — majhna pipiza s belimi orli ali odlarzhki
opiſana in s kratko zevko is maliga leſá ali shive terte
krajnſkiga kmeta kashe.'' Temu jes odgovorim : Zhe ſo naſhi
rojáki she toliko ſvojih ſtarih navad in ſheg v shiveshu in
nóſhnji overgli, de naſh pevez Mirko Poshenzhan v
ſvoji péſmi: ˛Stari Krajnez prav tako poje:

Zhe smeſhnjavo oblék poglédam,
Shé vezh Krajnzov ne posnam —
Vſem podóbni ſte ſoſédam,
Krajnzi biti vaſ je ſrám !

Zhe bi rajnzi ſpét osh'véli,
Vidil', kaj je sdaj na ſvét'.
Bi sa glavo ſe prijeli,
Naglo ſpet shelél' umrét'.

bi ſe vender bres vſiga pomiſhljevanja navada opuſtila , ki
je ſhkodljiva in nar drashejſhi dar shivljenja — sdravje,
ſpodkopuje !

Dr. Bleiweiſ.

Domazhe povéſti.

(V létu 1842) je na Krajnſkim 10 tavshent 737
ljudi umerlo; po ſpolu 5207 moshkih in 5470 shenſkih;
po véri 10,729 katóljſhkih, 6 lutranarjev, 2 ſtarovérza.
Umerlo jih je vezh, kakor v letu 1841 — 522 , rojenih
je pa bilo vezh 4187. V tershaſhkim poglavarſtvu jih je
bilo v letu 1842 rojenih 18,938, v létu 1841 pa 18,716.
Rodilo ſe jih je torej v letu 1842 — 222 vezh kakor v létu
1841. Na Koróſhkim jih je pa v letu 1842 — 525 menj
umerlo, kakor v letu 1841 ; na (˛Shtajerſkim 1,444;
— rodilo ſe jih je vezh: na Koróſhkim 1991, na
˛Shtajerſkim: 7033. V vſim zeſarſtvu ſe jih je 200 tavshent
589 vezh rodilo, kakor jih je umerlo.

M.

Urno, kaj je noviga?

(Poſtervi lahko daljezh shive poſhiljati.)
Brali ſmo, kako je mogozhe poſtervi tudi v daljne kraje
shive poſhiljati, bres de bi jim kaj ſhkodovalo. To ſe tako
ſtori : ˛Srebern denar ſe v vodo dene, v kteri ſo ribe. — Sa
gotovo poterditi tega nemoremo, zhe je reſ ali ne. Pa ker
je v Krajnſkih , ˛Shtajerſkih in Koroſhkih vodah veliko
poſterv , ki jih vezhkrat v daljne kraje poſhiljajo, bi bilo dobro
to poſkuſiti.

Opomba.

V osnanilu Goſpoda Dr. Orla v liſtu Nr, 6 je bilo brati:
Per meni „ v Loblani'' i. t. d. — Od vezh ſtrani ſo naſ
popraſhevali, kako je bilo mogozhe tako ozhiten pogreſhek
pri natiſkovanju presreti, ker bi imelo Ljubljana nameſt
Loblana biti. Tem povemo, de G. Dr. Orel ime tako
piſano viditi sheli in ſam tako piſhe, ker pravi:

„Snano je, de ſe je Loblana nekdaj ob Rimſkim
goſpodarſtvi Emona zhiſlala. Sakaj ſo jo is sgornih deshel
dol perrineni Slovenzi prekerſtli ? Na to praſhanje odgovore
nekteri: Emona, nar vezhi ino lepſhi meſto Ilirie, je
Slovenzam nar vezh vſhezh blo , slaſti kir ſe je bil njih Vajvoda
tukaj vſelil, sato ſo prekerſtili Emono v Ljube, v Ljubah;
nemzi v Laibach , lahi Lubiana.

Drugi pa pravjo : Slovenzi sagledavſhi Emonſki grad
ſo mu rekli Lob (zhèlo , krona) ino meſto pod njim
Loblana (kronana). Katerih miſel bi bla ta prava , je teshko
raslozhiti. Jeſt ſe te druge dershim ino piſhem Loblana.“

Ako ravno mi te miſli niſmo, ſmo vender voljo
GDr. Orla ſpolnili, ne sheljimo pa, de bi ſe v naſhih
novizah kaj vezh od tega govorilo ; pervizh : ker ſe je v drusih
novizah dovolj piſalo, bres de bi ſe bil namen doſegel; in
drugizh, ker v naſhih novizah nikakorſhniga prepéranja, ki
jesik ali piſanje utizhe, ne shelimo.

Uzhredniſhtvo.

Kmetijſke in rokodélſke novize.

Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.

№ 11.

V ſrédo 13. kimoveza.

1843.

☞ Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvitlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v ‚Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 3o kr., —
sa pol leta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.

Nauk,

Kakó shido perdelováti, ali nauk, kakó
murve ſaditi in shidne zherve ali goſénze
srediti.

(Na dalje.)

I. Od murv, ter 1. od murv ſploh in
njih pleménov.

Zhe hozheſh shido perdelati, moraſh shidne
zherve imeti in jih tako dolgo rediti, de ti shido
ſpredejo. To okoli 30. dné po ſvojim rojſtvu
ſloré. Zhe pa hozheſh zherve srediti, moraſh
sanje dobro paſho in dovolj imeti, kakor sa
konja ali sa kravo, zhe ju hozheſh srediti. Shidni
zhervi pa drusiga nizh ne jedo, kakor le murvno
pérje; satorej moraſh tega toliko imeti, kolikor
zhervov miſliſh srediti. En lot zhervniga
ſemena da okoli 20,000 zhervov, in sa toliko
potrebujeſh okoli 10 zentov perja.

Murv pa je vezh plemenov; ſo murve
zherne (ki Imajo zhern ſad), bele (ki imajo bel ſad)
in tudi bélih murv je vezh plemenov.

Ko ſo ti shlahtnl zhervi pervizh is Kine v
Europo perneſeni bili v Zarigrad, (v
Konſtantinopel), ſo jih redili s perjem zhernih murv;
ker ſame te murve ſo ondi od nekadej snane bile.
Pa kmalo po tem ſo béle murve ſaditi sazhéli,
ki ſo tudi bersh zherne ſpodrlnile.

In reſ veliko boljſhi ſo béle od zhernih.

Bele poshenó prej, in zhervi ſe samorejo
toliko prej sazheti rediti, in ſe pred veliko posnejo
vrozhino, ki jim je ſhkodljlva, obvarovati. 2. Béla
murva raſte hitreji in njeno perje je mezhji in
shlahtniſhi. 3. Njeno perje zherve bolje redi in
da lépſhi shido, kakor pa zherna, ki jo tudi
zhervi neradi jedó.

Med belimi ſo tiſte boljſhi, ktere imajo
lepſhi, ſhirji in shlahtniſhi perje. Tode tudi na
enim dreveſu, in pa zhe je v boljſhi semljl, je
pérje vzhaſi drugazhje, in kar v drugizh
poshene, je doſtikrat raslozheno od perviga.Tlſte murve,
kterim mras manj ſhkoduje, je tréba bolj ſaditi.
Bilipinſke murve, ki ſmajo ſilno salo perje, pa
nlſke oſtanejo, in ima leſ debelo ſverſh, rade
posébejo , kakor vſe take , ktere debelo ſverſh imajo.

Murvno perje ima v ſebi pet rezhi: a)
meſnato rezh, h) farbo , c) vodo , d) zuker, e) ſmolo.
Perve tri rezhi niſo ravno sa zherva redivne.
ampak zuker in malo vodniga déla redí zherva,
de raſte; ſmolnata rezh pa ſe v zhervu v shido
isdeljuje. Is tega ſe uzhimo, de tiſto perje je nar
boljſhi, ktero ima nar vezh zukraſtih in
ſmolnatih, nar mènj pa meſnatih rezhi. Staroſt,
obdelovanje , semlja, vreme, kraj, ſolnze „nareja
te mnoshnoſtl, in ſtarejſhi in bolj na peſhénim
ſvetu, in v gorkim kraju proti ſolnzu in v
ſuhotnim letu“ ima murva boljſhi liſtje ali perje,
kakor v debelim ſvetu, v mokrotnim létu, ravno
kakor vinſka terta vino. Murva ſizer v vſakim

kolikaj gorkim kraju in v vſaki semlji raſte in
ſe ohrani, ker enkrat obrana ſpet poshene in
léſ dosori ; in deſi vſako semljo sa ljubo imá,
vender na ſuhi semlji in na ſolnzu in na vetru, na
kamnitim in peſhénim ſvétu obilniſhi, lepſhi in
terdnejſhi shido da. Dervo ſe v vetru bolj
vkorenini, in v debelim in mokrotnim ſvetu da
ſizer vezhji in debeljſhi perje, pa ménj shide in
ſlabſhi. Na Laſhkim ſizer murve ondi, kjer bolj
pozhaſi raſtejo, vſako tretje léto do korenin ,
odkopajo in s zeſlnim ali drugim uléshenim
gnojem pognojé, de bolj raſtejo ; pa zhe murva ſizer
dobro raſte, in na rodovitnim ſvetu ſtoji, jo je
doſti vſako leto ſpomlad le okopati.

Veliko ſveta je, ki sa drugo ne veljá,
kakor sa murve, ki velik dobizhek obetajo. Koliko
nizh vredniga germovja, koliko prašnih in
neobdelanih krajev ! Zhe bi ſe ondi murve poſadíle, —
koliko dobizhka bi bilo! Na Laſhkim raji terte
isſekavajo, de murve ſadé, in ni ga ſkorej
prasniga kraja, de bi murve ne bilo. Kteri ſami
zhervov nozhejo imeti, murvno perje dragó prodadó.

Murvni leſ je mozhen in terden,
toliko teshji, kakor oreh, in ſe da sa lepe ſode in
druge poſode in sa druge rezhí oberniti, in v
vodo djan odlozhi tenko koshizo, is ktere ſe dajo
mozhne verví, in ſhe ſùkno, platno in popir
délati ; zhervi pa in njih blato ſo nar boljſhi gnoj
sa polje in verte , poſebno pa sa murve.

(Dalje ſledi.)

KMETIJŞKA ŞHOLA.

(Na dalje.)

Drugo nedeljo.

„˛Ste vidili Jermanovo pſhenizo , kako redka je bila, kako
kumerno klaſizhje je imela?“ bara ſtaraſhina ſoſede. Ja ,
odgovori eden: „bojde, ſhe po pol mernika ni dal naſad.
Kaj pa ji je mankalo, kaj ſe vam sdi? „tega mi nevemo.''
Lejte to je: Jerman je pſhenizo na plitvo peſhéno semljo
ſjal. De bote semlje lahkej ſposnali, vam od ſort semlja
kaj povem:“

Semlja verh brasde— in pod brasdo,
ali
shiva perſt — mertva perſt.
ali
shiva perſt — mertva perſt.

Koliko globoko ſe ſadeſh vkorenini, je
sgorna lega polja, ali brasda, podruſhinja, tudi
shiva perſt imenovana. Koj pod njó je mertva
perſt, ali podbrasdina, tudi puhliza.

Globokeji, ko je shiva perſt, bolj ſe ſadeſh
v korenini, mokrotnoſt ſe dalje v nji dershi; na
plitvi semlji v ſuſhnim letu ſad poſuhni. Dobro
je, ako je sgorna lega ali brasda s perpravno
perſtjo toliko naméſhana, de ſe toplôta in
mokròtnoſt enako po nji ſtezheta. Pod sgorni ilovnato
in teſhko lego peſhéno podbrasdje dobro dela ;
ravno tako veljá ilovnato podbrasdje pod
peſheno sgórno perſtjo.

Peſhéna semlja je slo ráhla, poſébno. zhe
je s debélim péſkam naméſhana ; tanji, ko je
peſek, bolj kerpka je. Peſhéna semlja je v
mokrim lahko obdelovati; satorej je sa lahko
semljo ſhtéta. Semlja s debélim péſkam mokrote ne
dershi; taka semlja je puſta in ſuha, ſad ob
zhaſu ſuſhe po nji poſuhni. Peſhéna semlja ſe
hitro pregreje, gorkoto pa dalje dershi.
Şpomlad koj ſuhotna poſtane; raſt na nji poprej
poshêne ; tudi ſad pred dosori, kakor na debéli
sêmlji. V peſhéni semlji kmalo gnoj preíde;
savoljo tega ſe mora tudi vezhkrat gnojiti, kakor
debéla semlja. Na peſhéni semlji rado raſte :
krompir, ajda, poſebno pa ersh, satorej ſe
taka semlja tudi ershiſhe imenuje. V
mokrôtnih krajih na peſhéni semlji, ako je goſta in
dobro predelana, porata : lan, grah, korenje,
tabakovo pérje, repno ſéme in vezh ſort
detele. Peſhéno semljo pre pogoſto preoravati
ni dobro , ker ſe prevezh rasrahljá, in tako
raspuſtí, de ni sa rabo. Po takim ſe mora v praho
puſtiti, de ſe opozhije. Popraviti ali poboljſhati
ſe da peſhéna semlja tako :

1. de druge debele in maſtne semlje na-njo
napeljeſh

2. de jo s maſtnim gnojem dobro gnojiſh

3. de, kjer ſo ſenosheti, vodo na-nje
napeljavaſh

4. de brasdo, ſpodno semljo, ako je
debéIji, méſhaſh.

Semlja , nekoliko vezh s ilovno, ko s péſkam
tako naméſhana, de ſe koj vgoſti, de mokrotnoſt
dalje perdershuje , bo sa ilovnoto peſhénko
ſhtéta. Taka semlja sa ſad vezh velja, kakor sgolj
peſhénka. Sgolj peſhénka le v mokrotnih
krajih , na ravnim in po dolinah nékaj velja ; ménj
vredna je v ſuhotnih krajih, in po bregih; bolj
rodí po oſojnih, ko po ſolzhnih breshinah, bolj
tudi poleg gojsdov, in velizih vodá; vezh
pernêſe v môkrih, ko v ſuſhnih létih.

Ilovnata semlja.

Ilovnata semlja je po vſih laſtnoſtih peſhéni
semlji ravno naſproti; teſhko je jo obdélovati.
Sa preoravati jo, je potreba zhvetere vprége ;
satorej ſe tudi teſhka semlja imenuje. Ilovna
pije veliko mokrote , jo dalje dershi; satorej ſe
ſad na nji ſúſhi bolj brani; ne tako na peſhénki.
Ilovnata semlja po letu preoravati, kadar je mokro,
ni prav, ker ſe gruzhe ali grépe delajo ; jeſén
pa jo preorji, in jo puſti zhres simo v debéli
brasdi , de jo ſresh dobro prevsame , in
rasdrobi. Gnoj ne preide tako hitro v ilovnati, kakor
v peſhéni semlji; sa voljo téga gnojijo ilovno
vſake tri — ſhtiri léta; peſhénka pa mora
vſako — ali ſaj vſako drugo leto gnojena biti.

Ilovnata ali debela semlja , de bo bolj rahlja ,
ſe da popraviti ali poboljſhati, tako le :

1. Lahke in rahlje semlje, to je: peſhén-

ke, apnénke, laporja ali ſoldana,
ruſhnje, rasſipa od ſtarih sidov, in vezh taziga
na njo napelji, in vſe le to s njo dobro sméſhaj,

2. S lahkim ſlamnatim gnojem jo potreſaj,
ali s ovzhjim in konjſkim gnojem jo gnôji.

3. Poshigaj jo , kjer ſe to ſtoriti da.

4. Pred simo jo globoko preoravaj.

5. Moraſh jo vezhkrat prekopavati in
praſhiti; to je : takiga ſadú va-njo devati, kteri je
vezhkrat sa okopavati ali ogrébati; kakor krompir,
selje (kapuſ) repa, péſa i. t. d.

6. Debelo brasdo s lahko perſtjo nameſhaj,
ako je kaj take pod njo.

Ker na tako predelani semlji pſheniza rada
raſte, jo pſhenizhiſhe imenujejo.

She druge ſorte ilovnata semlja je sgolj
iloviza ali lonzharſka perſt imenovana. Dobro
je, ako je pod peſhéno brasdo taka perſt, ki
mokrôtnoſt brasdi perdershi. Najde ſe tudi ilovna,
ki je ravno na pol s peſhénko smeſhana. Taka
semlja je ravno tako perpravna sa raſt shita in
ſozhivja, kakor sa raſt krompirja, repe, detale,
in vſih ſort trave ; poſebno pa ſlushi jezhménu.
Kolikor vezh peſhenke je taki semlji
permeſhane, toliko dalje gorkôto perdershuje; kolikor menj
peſhénke je v nji, toliko dalje mokrotna oſtane.
Ravno po taki semlji tudi ſad permerjaj, ako je
vezh peſhenke, ko ilovne; ſjaj ali ſadi, kar
peſhénko ljubi, ako je ilovna memo peſhenke,—
kar ſe ilovni bolj perléga. Umetni kmet, ki bo
kolikaj premiſhljeval, bo to shé preſoditi vedil.

Apnéna semlja.

Sgolj apno ni ravno tako sa Kmetijſko
obdelovanje zlo nizh perpravno, kakor tudi
iloviza in péſek ne. Ako je pa apno s ilovizo in s
peſkam smeſhano, ſe bo pravniſka sméſ sa
rodovitnoſt ſadu prav dobro obnaſhevala. Apneno
semljo je lahko obdelovati. V mokrim ſe ſizer
pazká, kmalo pa, ko ſe oſahne, ſe sdrobi ;
satorej ji ne ſhkodje, ako bi bila v mokrim
rasorana. Apnénka vezh mokrote pije, kakor
peſhénka, vender pa mènj, ko ilovna ali mozhna
semlja. Apnenka ſe kmalo pregreje , gorkoto tudi
dolgo dershi; satorej je med gorke semlje
ſhteta. Gnoj taka semlja hitro povshije , satorej
ſe ji mora doſti gnoja perdájati; maſten in
mozhán gnoj od goveje shivine ji nar bolj ſlushi.

Pſheniza, jezhmen, poſébno pa vezhna
détela in nemſhka detela, poratajo na predelani
apnéni semlji ; ſhe viſhji poboljſhati ſe da, ako
je vezh ſort ilovnate perſti , ali ilovnatiga laporja
permeſhaſh.

Lapornata ali ſoldanaſta semlja.

To je tiſta, s ktero ſe je she prezej slo
apna, ilovne jn tankiga peſka ſternilo ali
ſmeſhalo; taka semlja ſe najde ali v perſténi,
v drobno rasſhibrani, ali v ſplatizheni

ali v kamnati podóbi. Po barvi ſe lapornata
semlja kashe : bélkaſta, rumena,
ruménkaſta, rjava, ſivkaſta, rudezha,
viſhnjevkaſta. Posnati je lapor po teh le snaminjih: vodo
naglo pije, kadar je ſuh; na luftu ſe vezh
ali menj ſkruſhi ali rasſuje; ſhumeti ali
vréti sazhne, ako hudiga jéſiha na-nj vlijeſh.
Na lapornati semlji rada raſte: vinſka terta,
domazha, nemſhka detela, graſhiza, grah.
Semljo, ki zlo nizh apnena ni, s laporjem
nameſhati je prav dobro; lapor ſkiſanje ali
ſkvaſenje is semlje potegne, in plevel pomori.

Zherna semlja.

Zherna semlja, tudi shiva perſt, sgorna perſt
imenovana, ſe naredí od odpada shival in raſtljin,
ki odgnije in ſe rasperſteni. Zhe ſe zherna perſt
premozhi, tezhe od nje rjav mòk do ſadnih
korenin , ki ga povshijejo. Zherna perſt ſe po
mnogoteri gnojitvi s rodovitno semljo pomeſha, in
tiſto dobro gnoji in slo poboljſha. Shita
poleshejo, de potém le ſlamo, ne pa polniga sernja
nedoneſejo, ako je preobilno zherne ali shive
perſti po njivah. De je loshej pre hudo , kakor
ſlabo semljo popraviti, bo vſak umen kmet védil.
Kádar ſe zherna perſt od mokrote in luſta
raspuſti, de ſe med njivno semljo raslese , je ſadu
redivna; zhe ſe pa od pre obilne mokrote po
semlji rasleſti nemore, ſe ſkiſa ali ſkvaſi. Taka
ſkvaſena perſt ſe najde v blatnati, jesérnati, in
mozhirni semlji, kjer bizhje, lozhje in druga
travnata ſhara raſte. Ker te ſorte semlja sa
kmetijſko delo perpravna ni, ſe da popraviti, zhe
ſe ji mozhvir odtozhi, zhe ſe s shganim apnam
in s pepelam potréſe, zhe ſe poshiga.

Kamnata semlja.

Kjer je kamenje po njivi, tam je menj
rodovitne semlje , obdelovanje ſe obteshi, orodje
ſe mozhno kerha. Kjer je veliko kamenja, je tudi
plitva semlja; v ſuſhni letni jo kamenje prevezh
sagreje, de mokrotnoſt prenaglo sgine. Pod
kamenjem ſe polshi, zhervi, gliſte in drug marzhéſ redé.

Mozhirna semlja, ſhota ali ſuſhek (Torf).

Şuſhek ali ſhota ſe naredí na takih semljah,
is kterih ſe vodé odtékati ne morejo. Pa takih
semljah raſtejo vedno ſlabe ſorte trave, bizhja
lozhja, dolgo bizhje, mahovje in vezh druge
ſhare. Te raſtljine poſahnejo, popolnama
ſperſteniti pa ſe nemoreje , ker ſo vedno v mokroti.
Kadar ſe ti neſogniti oſtanki s podsemeljſko ſmolo
in s perſtenino ſternejo, ſe naredi to, kar ſuſhek
ali ſhoto imenujemo. V taki semlji tadaj, ki je
s mokroto obilno napita, ſe vſahneni odpadki
raſtljin ne morejo ſperſtenéti, ampak ſe ſkiſajo
ali ſkvaſijo. To imenujemo ſkiſano ali ſkvaſeno
semljo, kakor je bilo she popred rezheno.
Şhotnata in mozhirna semlja ſe da ſamo v travnike

rasdelovati. Pod ſhoto je vezhji del she boJj perſt
sa njivno obdelovanje.

(Dalje ſledi.)

Zerkve na Krajnſkim.

(Na dalje.)

Kdor je zerkve na Krajnſkim le nekoliko pogledal,
lahko vidi, de ſo, kar njih sidanje tizhe , dvojne ſorte:
ene ſo namrezh bolj ſtare in kashejo viſoke in voske okna
is resaniga kamna od sunaj , od snotraj pa imajo viſoke in
tanke ſtebre na oſem voglov, na kterih zel ſtrop s
viſokimi, v verhu ojſtrimi ali ſhpizhaſtmi loki ali pógni ſtoji; ene
pa ſo bolj nove, imajo bolj niske, vezhidel ſhtirvoglate okna
in vrata, in od snotraj na zirkel okrogle loke in velbe.
Une, ſtare ſo nemſhkiga dela, té pa italianſkiga;
ali kakor uzheni sidarji pravijo: une ſo ſtaro-nemſhke
ali gótiſhke, té pa ſtaro-gerſhke ali italianſke
arhitekture. Kar jih je vezh , kakor poldrugo ſto let ſtarih ,
ſo vſe nemſhke , kar je pa mlajih, ſo vſe italianſke
arhitekture. Is tega vidimo, de ſo sidarji pri naſ she vezh kakor
pred poldrugo ſto letmi nemſhko sidarijo opuſtili in ſe
italianſke poprijeli.

Ktera sidarija, nemſhka ali italianſka je lepſhi, je
teshko raslozhiti, le toliko ſe pa more rezhi, de zerkvam
nemſhka lepſhi ſtoji, kar bo vſak tiſt poterdil, kteri je kdaj
zerkev nemſhke arhitekture do zhiſtiga sdelano vidil. Pri naſ
na Krajnſkim vender ſtare nemſhke zerkve ljudem nozhejo
dopaſti ; od kod neki to pride ? Od tod , ko ſo jih nekaj novi
sidarji pri popravljanji in bélenji, nar bolj pa podobarji ali
pildhavarji ſpazhili, ker ſo savoljo nevednoſti raslozhka v
arhitikturi v nemſhke zerkve to naſhtulili, kar bi ſe le v
italianſke ſmelo poſtaviti, in ſo sato velikrat mogli okna
sasidati, ſtebre po ſteni odſekati, loke po velbu odbiti, in
druge ſtare lepotize po ſtebrih in po ſteni podrobiti.

Kdor déla in blaga ne posna, in ſe le na hvalo
prodajavza sanaſha, bo malo kdaj dobro kupil; in kdor delavza
ne sna dopovedati, kako naj mu kaj naredi, bo vezhi del
nepripravno orodje imel pri hiſhi. Tako je tudi treba, de
zerkveni moshjé in kljuzharji ſami nekoliko vedo, kakſhno
mora biti to, kar miſlijo pri ſvoji zerkvi napraviti, de bo
lepó in vſim , tudi umetnim ljudem vſhezh; zhe ne, bodo
doſtikrat veliko dnarja isdali, od ſoſeſknih ljudi pa vender
malo hvale imeli. Na delavze ſe tukej ni sanaſhati, sakaj
oni bodo ſvoje delo vſelej hvalili; revesh pa je, kteriga
zhevlji tiſhé , pa vender zhevljarju verjame , de jih boljſhih
ni mogozhe narediti. De bodo vſi, kteri pri zerkvah nemſhke
sidaríje hozhejo kaj napraviti, ſami ſaj nekoliko vedili, kaj
ſe v takih zerkvah poda, in kakſhno mora to ali to biti,
hozhemo tukej te zerkve in njih opravo nekoliko popiſati.

Kakſhne ſo nemſhke zerkve od sunaj, ſe lahko
vidi pri nekterih v naſhi desheli, ktere niſo od novih
sidarjov prevezh predelane in ſkashene. Njih turni ſo njih nar
vezhi sunajna lepota, ker ſo, kar je mogozhe viſoki in tanki,
pri bolj poſebnih zerkvah , poſtavim na Duneji pri ſ.
˛Shtefanu, od tal do verha is sgolj resaniga kamna, s
neisrezheno lepo in drobno sdelanimi kamnatimi lepotizami
obdani,manjſhi in manj dragi turni ſo pa po podobi turna vélike
zerkve v Kranji ſpeljani.

Kar je od notranje oprave takih zerkev treba vediti,
je to, de ſo njih altarji, tabernakelni, prishinize,
ſpovednize, in zlo ſtoli zeli sidariji zerkve podobni, in
vezhi del s turnzhki in drugimi poslazhenimi drobnimi
lepotizami olepſhani. V nekterih zerkvah na Krajnſkim ſe ſhe
dobi kak prav ſtar altar, kteri vſak tudi kmetam dopade,
in je po nemſhki arhitekturi delan, ali ſaj takimu podobin.

Pa ne le zerkvena oprava in orodje, temuzh tudi
podobe angelzov in ſvetnikov ſe raslozhijo nemſhke od itali-

anſkih. V nemſhkih zerkvah ſo podobe in ſhtatve vſe bolj
ſpodobno in poboshno oblezhene, in nikjer ni najditi, kakor
po italianſkih zerkvah , nagih pa ſkos prevezh po
komediantovſko (theatralisch) napravljenih angelzov in ſvetnikov.
— To vſe ſtori, de ſo nemſhke zerkve vſe bolj
zhaſtitljive, nekakſhno bolj kerſhanſke , in bolj pripravne zhloveka
v poboshnoſt obuditi. Sato dan danaſhnji na Nemſhkim ,
poſebno na Parſkim, nove zerkve vſe po nemſhki
arhitekturi sidajo. Tako bi bilo pa tudi prav in dobro , de bi tudi
pri naſ ſaj té, ktere imamo, ohranili, po pameti popravljali,
ne pa s takimi rezhmi kadili in pázhili, ktere va-nje ne gredo.

(Konez ſledi.)

Poſlavljenje.

v poſlednih Dunajſkih novizah ſe bere , de je Goſpod
Jernej Kopitar — naſh ſlavni roják, ſadaj zeſarſke
bukvarnize varh na Dunaji pred nekim zhaſam od ſvetiga
ózheta papesha red *) ſvetiga Gregorja Vélikiga dobil.
To je she drugo poſlavljenje tega goſpoda, kteriga uzheni
vſih europejſkih narodov s ſpoſhtovanjem imenujejo: vlanſko
leto namrezh ſo njemu tudi Prajsòvſki kralj „red sa
velike saſluge“ podelili. — Mi miſlimo, de je naſha
dolshnoſt, ˛Slovenzam to poſebno poſlavljenje goſpoda Kopitarja
na snanje dati; sakaj zhigavo ſerze ne bije hitrejſhi v perſih,
kadar ſliſhi ime tega uzheniga rojaka, ki ima sa ſlovenski
jesik tako velike saſluge!

Domazhe povéſti.

(V zhetertik 31. vélikiga ſerpana) po poldne
je bilo ſilno omotno in ſoparno vreme, in kér ſo zherne
megle obnebje sagernile in je grométi sazhelo, ſe je bilo
hude ure bati. Pa Bog je od naſ vſo neſrezho odvernil, ali
prebivavze Unajnih Goriz v Bresovſki ſari je velika
neſrezha sadéla. Treſhilo je namrezh v váſ , ki 36 hiſhnih
numar ſhteje, in ker ſo hiſhe in poſlôpja ſilno na goſto sidane,
ni bilo mozh ognju koſ biti ; v kratkim je bilo 18 hiſh s
poſlopji v pepél djanih. Nekaj tolashbe v ſvoji neſrézhi je
pa sa te ſromáke, de jih je 16 v bratovſhini ſ. ſlorjana
ali aſekuriranih. — Kér je sdaj ravno zhaſ, de imajo kmétji
ſvoje poljſke pridelke vézhji dél she poſpravljene, moramo
pogorélze toliko vezh pomilovati, ker je neſrezha njim
prebivaliſha in shivesh, shivini pa klajo vséla. ˛Shkóde,
kakor je mogozhe bilo po verhi prevdariti, jim je zhes 4,400
goldinarjev.

Kmetijſke in rokodélſke novize.

Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.

№ 13.

V ſrédo 27. kimovza.

1843.

☞ Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvitlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v ‚Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 3o kr., —
sa pol leta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.

Nauk,
kakó shido perdelováti, ali nauk, kako
murve ſaditi in shidne zherve ali goſénze
srediti.

(Na dalje.)

b. Murve ne is ſemena.

Nar lépſhi in nar ſtanovitniſhi dreveſa
sraſtejo is ſemena. Vender ſe dajo murve tudi kakor
vinſka terta pogrubati in tako pomnoshiti.
Mladike ſe namrezh v semljo perpognejo in s semljo
sagernejo in ſe semlja nanje potlazhi; take
mladike v semlji korenine narede in ſe drugo leto
od debla odreshejo in preſade. Ravno to ſe
sgodí, ako ſe viſhje na dreveſu mladike ſkosi
preluknjeno s perſtjo napolnjeno poſodo prepeljajo,
in ſkosi léto takó oſtanejo.

Tudi ſe murve pomnoshijo, ko ſe vejize od
vezhjih dreveſ odreshejo, en zhevlj ali vezh
perſekajo , v semljo vtaknejo, semlja ſe okoli
satiſne, in ſe jim pridno perliva, dokler ſe ne
primejo. Nekaj ozhéſ pride v semljo, kakſhne dva
ali trije pa is semlje. Bilipinſke murve, ki imajo
ſhiroko perje, ſe le tako pomnoshijo, in
ſkuſhnja uzhi, de v jeſeni jih tako poſaditi, kadar
she liſtje sgubé, je boljſhi kakor pa v
ſpomladi; ſe raji primejo.

Tudi ſe dajo murve takó pomnoshiti, zhe
ſe 4-letne dreveſza blis tal perreshejo ; is
koreniniz potlej vezh israſtkov vshene, ki ſe drugo

leto s dreveſam red is semlje iskopajo, nove
dreveſza s koreninizami od ſtariga odlozhijo, in
vſe raspoſadé.

3. Od poshlahitnjenja murv.

Vſaka murva, ktera ni she ſama shlahtna ,
to je, vſaka, ktera je is ſemena sraſtla, ſe mora
s zepljenjem, ali pa naſajenjem, ali pa s
ozheſenjem poshlahtniti, in na Laſhkim od nobene
murve, zhe poshlahtnjena ni, perja sa zherve
ne obirajo, in jo imenujejo divjo, kakor per
naſ poſtavim leſnike. Tode zepi ſe murva na
divjo, ne na drug leſ.

4. Murvne meje.

Murvne meje ti lilno ſvetujem, sato ker jih
mras ne omorí takó lahko, kakor dreveſa, in prej
shenó in dreveſam zhaſ puſté perje mozhnó
ſtoriti, in ti per njivah in vertih naméſt drusih mej,
ki nizh dobizhka ne dajo, ſlushijo. Triletne
ſlabſhi dreveſza v jeſeni iskopaj, ſerzhne koreninize
in pa vejize vſe jim poreshi, in jih ali prez
poſadi, ali pa hrani s ſlamo odete, na koreninah
v perſt sagernjene in ſpomlad v brasde, kjer
hozheſh mejo imeti, poſadi in jim perlivaj. de ſe
primejo in ſhe potlej in vſako léto jih obrezuj,
oplej, pervo leto blis tal jim veje perreshi, potlej
pa vſako léto s oſtrim noshem vejize perkrajſhaj ;
ne puſti jih od ſeshena viſhe raſti, in ſhe le tretje
leto po ſaditvi jih sazhni obirati.

(Dalje ſledi.)

KMETIJŞKA ŞHOLA.

(Na dalje.)

Zheterto nedeljo.
II. Od rasdelovanja zelin — ledin ali
rovtanja *)

˛Soſedje! vam je snan Visharjov dom sa hribam, kaj ne?
tudi veſte, de je pred malo létmi zlo malo shita
perdeloval; doſtikrat ga je mogel ſhe perkupiti, sdaj ga pa
prodaja, in tudi shivine na pol vezh redi, ko poprej. Kakó
ſi je hiſho in kmetijſko poſlopje lepó popravil! Kakó je to ?
bote rekli, ja! ja ! odgovori ˛Snedeshov Jurzhek: lahko
Vishar bahá, ki je moſhnjo denarjev ispod ſkale ſkopal.
Ne bodi ne tako bedaſt ! mu rezhe ſtaraſhina !
Glejte! doſti prasniga ſveta v gmanji iu v ſkalah je imel,
vſiga je k pridu perpravil, nekaj v njive, nekaj v
ſenoshiti rasdelal; satorej vam hozhem daneſ nekaj rasloshiti:

Kako zeline rasdelovati, in prasnobe k pridu
perpraviti.

Skoraj vſaki is vaſ ima med ſvojim poljam
kaj taziga ſveta, ki mu nizh ne perneſe.

Rasdelovanje zelin in popravljanje
kmetijſtva naj bo vedno delo , vedno oſkerbevanje. Kar
bote sa to obernili, ſe bo vam obilno povernilo.

Kdo bi snal rezhi: Jes nimam kaj sa
rasdelovati in popravljati; vſak koſhzhek moje semlje
ſim she prav lepo obdelal, in pogleſhtal? Nikarte!
ako ravno bi ſi miſlil, de je vſe popolnoma
narejeno, pa je vender per gruntih ſhe smerej kaj
sa poboljſhati; le dobro poiſhi, in preglej; doſti
boſh sa popravljati najſhil.

Preden ſe velikiga rasdélovanja lotite,
prevdarite le to :

1. Ali ſe bodo istróſhki zhes kak zhaſ
povernili ?

2. Ali bote v mozhi, de bote teshavo dela
premagali ?

3. Sa koga bote rasdelano semljo obernili,
de bo vam nar vezh perneſla?

Pridni in delavni ljudje rasdelujejo puſhave
ſimtertje po deshelji, naj bo vam to rasgled.
Sadaj je veliko ljudi; tudi ſe od leta do leta
naſelijo; dajte njim dela. Veliko puſtiga proſtora
je ſhe ſimtertje, rasdelajte ga, in ſadite ſadno
drevje, krompir, in drugo kmetijſko selinje, ki
po rasdelanih novinah dobro porata.

Rasdelovanje in popravljanje mozhvirniga ſveta
bo ſkerbnim goſpodarjem dober dobizhek dalo.

Ker mozhirn ſvet kmetu zlo malo vershe,
naj ſkerbno prevdari, kako bi mogel mozhvir
mu odvseti. Nar pervo tadaj naj pregleda:
koliko, in kamſvet viſi; odkod samok
isvira? ali bi isviraliſhepo grabnih odteklo
ali ne?

Ko ſe samok na vezh vish ravna, odvrazhuj
ga ravno tako:

1. Ako samok od hriba isvira, in de pod
hribam na plan predére, polovi vire v povodnik
in jih odpótovaj.

2. Şe kashe samok na planjavi, ker sgorna
ilovnata semlja mokrote ne poshira, prederi jo do
ſpodne rahle semlje; po ti bo kmalo samok sginil.

3. Ako je ſpodna semlja ilovnata, de
mokrote ne poshira, naredi viſoke lehe na lok.

4. Ima kdo debelo ilovnato polje , ki bi bilo
premalo na dol, de bi ſe voda odtekati ne mogla,
naj ſe naredé po 4, 6, 8 do 10 zhevljov ſhiroke
lehe; te bodo nar bolj nepotrebno mokroto povsele.

5. Ako ſe pa samok na polji po nikakſhni
vishi odtozhiti ne dá, de tudi ſpodna lega semlje
mokrote ne poshira, ſkoplji na nar nishjem kraju
veliko globoko jamo; v to ſe bo voda stékala.

6. Ako je polje na taki ravnini, de mok
nikakor odtezhi nemore, ſe ſaj nekoliko da
popraviti, zhe dobre perſti na-nj navosiſh, in grabne
ſkopljeſh, v ktere bo preobilna mokrota odlesla.

7. Zhe hozheſh bajer ali jeser poſuſhiti,
glej zhe je toliko nadol, de bi ga mogel
odvoditi; ako najdeſh, de je to mogozhe, odverni
nar pred vſe isvire , kteri ſe v bajer zedijo,
potem od bajerja graben do nishjiga ſveta vreshi,
k temu grabnu naredi od vſake ſtrani ſhe vezh
drusih, de bo voda odtekla.

Tako poſuſheni proſtori ſe ſkos vezh let dajo
obdelovali, bres de bi jih gnojiti potreba bilo.
Şamo sa sbito niſo taki proſtori, kér osiminje
posebejo , jarinje pa poleshejo. Dobro poratajo
na njih; selje (kapuſ), bob, konople, grahorka
sa seleno pokoſiti. V gorkih krajih bi bilo dobro
proſo, turſhizo, in tabakovo ſeme na take
proſtore ſjati.

Zhe na to visho odtozhen proſtor le
mokroten oſtane, je pa bolj ga sa travnik puſtiti,
kakor obſjati. Bliso krajov, kjer koſhke in
jerbaſe pletó, bi snalo dobro neſti, ga s verbovjam
naſaditi. Rumena beka na taki semlji prav rada
raſte. Şhibe po dva — tri zhevlje dolge , in ſhtir
zhevlje vſah-ſebi v semljo vtakniti, je sa ta ſad
perjetno.

8. Ako ſe po nikakſhni vishi ne da
mozhvirni ſvet poſuſhiti, ali de bi delo prevezh
persadevalo, je bolj, ga sa leſ oberniti, in po njem
jeſenje, jelſhovje, jagnjeda ali topole naſaditi.

9. Kjer vodé is vodotokov ſtopajo, in
polje odvezh popluvejo, ſe jim mora
sajesiti.

Sa odtok mozhvirja ſlushijo odkriti in sakriti
grabni. Koriſtno je odkrite grabne ravnati, kjer
niſo obdelovanju na poti, in kjér je veliko vode
odtozhiti. Kjer bi pa imeli perhodnimu
obdelovanju na pot biti, ali de ſo le majhni isviri
odtozhiti, je koriſtno grabne sakriti. Per kopanju
grabnov je to le vediti:

1. Vſak odtozhni graben mora toliko na dol
biti ali viſiti, de voda po njem bres poſlanka
odtezhe. Na deſet do petnajſt zhevljov dolgoſti
ſe mora graben nar menj pol pavza nishati. Ker
ſe ſtoriti more, naj graben po vſakih deſet
zhevljov dolgoſti po eden do dva pavza pada ; ako
bi bil graben zhes to nadol, bi voda po njem
prevezh derla; ko bi tadaj ſvet toliko vilil, ſe
morajo pa odtozhni grabni na krivino ſkopati.

2. Şhirokoſt in globokoſt: grabnov naj bo po
vodi, ktera je sa odtozhiti.

3. Grabni morajo sverh dvojno ſhirjavo po
njih globokoſti imeti.

S grabnov smetána perſt ſlran pobrati,
de nasaj va-nje ne slese.

5. Sakrite grabne delati ſizer vezh
persadene, kakor delo odkritih, pa v dveh letih ſe bo
persadevanje obilno povernilo. Sakrite grabne
po breshinah ne nadol ravnati, ampak jih prek
brega tako ſpeljavati, de prevezh ne viſijo.

6. Tudi naj ne bodo dalji od dve ſto do tri
ſto zhevljov, ker bi ſe ſizer samaſhili. Njih
globokoſt naj bo od dva do tri zhevlje, ſhirokoſt
v dnu pa od ſheſt do oſem pavzov.

7. Şkriti odtoki morajo v odkrite grabne,
pa ne krishama ſpeljani biti.

8. Şkrite grabne s debelim kamnjam tako
saſtaviti, de ſe bo voda mogla po njih zediti. She
bolj je va-nje ploſhe v kose poſtaviti, de je pod
njimi proſtor sa odtok.

Kjer imajo doſti zegla, naj povesnejo na dno
poloshêne ploſhe shlebnatiga zegla ali korze, po
teh naj vershejo en ſklad jelſhove ali verbove
hoſte, verh te vreſja, mahu, bizhevja, ſlame ali
ruſhnje, de ſe perſt ſkosi ne ſeje, sverh vſe lepo
s perſtjo naj sagernejo. Tako narejeni ſkriti
povodniki dershijo po 15 do 20 let, de ſe ne
salesejo.

(Dalje ſledi.)

Od shelésne zeſte kaj.

Sa tiſte, kteri ſhe nizh kaj od nje ne vedo, ki
je niſo vidili, tudi ſe ne po nji vosili.

Od shelésne zéſte in od shelésne zéſte ſliſhite vſak
dan govoriti; praſhate tudi: Kadaj bo pa perſhla shelésna
zéſta ?

Nekteri bi to govorizo radi zlo sa kvante iméli,
ko bi ne bili she vezhkrat vidili vſe ſorte perprav sa take
zeſte ſkosi naſho deshelo vositi, namrezh; ſhin, koleſ
ſkosi in ſliosi shelésnih, in drugih zhudnih shelesnjin.

J, kjé paje ta shelésna zeſta? vpraſha eden ali drugi?
Ja ljubi moji! ſvét je she poln shelésnih zéſt;
praſhajte le tiſtih, ki jih je doſti med vami, ki ſo ſe po nji
vosili; tode v naſhl krajnſki deshêli, tudi v ˛Shtajerſkim in
Koroſhkim je ſhe ni shelesne zeſte; upamo pa, de jo bodo
v kratkim naredili.

Ker nimate perloshnoſti do shelesnih zéſt priditi, ſhe
manj, ſe po njih vositi, vam hozhemo nekoliko popiſati in
rasloshiti: kakſhna je shelesna zeſta in kakó ſe
po nji vosijo.

De je shelesna zeſta s shelesnimi platami polaſhtana,
bi snali ſhe nekteri miſliti. Ni takó, shelesna zeſta ni nizh

drusiga, kakor dvé verſti na mózhne podpráge terdno
perbitih shelésnih ſhin, toliko ſhiroko vſah ſêbi, kolikor
je sa velik vos ſhirjave potreba; po teh ſhinah derzhijo
vosovi sa tó na laſh narejeni. Vosne koleſa imajo
okoli in okoli kroga ſhtir perſte viſoke robze , de is ſhin
sderſniti nemorejo. Kér mora shelesna pot na ravnoſt
ſpeIjana biti, in ſe neſme kriviti; je vezh del od tal
narejena, kmalo je viſhje, kmalo nishje, kakor ſvét naneſe;
tukaj je zhes globoke doline in grabnje , tam zhes potoke,
in velike vodé viſoko podsidana ali mozhno podſtávljena ;
savoljo tega jo bomo v ſlovenſkim jesiku prihodnizh
shelesni kolovos, ali shelesni koleſnik imenovali, ravno
tako moramo vosovam , ki po takih koleſnikih derzhijo, in
vſi perpravi, kar je k temu gré, nove imena dati, sato,
ker ſo vſe te tudi nove rezhi, ki jih do sdaj niſmo posnali.
De bodo bravzi teh noviz laglej saſtopili, jim bomo vſe le tó
rasloshno dopovédali.

Kakſhna mozh grosno teſhke vosove po tem kolovosu ,
kakor ptiza pod nebam, tako naglo podi? bote hotli vediti.
Glejte zhudo , ogenj in voda, dve, ena drugi nar hujſhi
ſovrashne rezhi ſte ſe ſkenile, in ſklenene delate takó na
zhudno visho.

Vos, v kterim ſta ogenj in voda zhudno napravljena,
de ga ognjéna vrozhina in vodna ſopariza podite, naj bo
hlapon (Dampſwagen) imenovan. Drugi vosovi, ktere
hlapon sa ſeboj vlezhe, nimajo v ſlovenſkim jesiku nizh
poſébniga iména. Hlapon ima perpravno narejeno pezhizo
sa kurjavo, in kotel, v kterim je voda. Kuri ſe vezh del
le s premogam (Steinkohlen) , pa tudi s dervmi , kakor ſe
té rezhi loshje in zenejſhi v kraju dobivajo. Na pervim vosu,
namrezh na hlaponu, ni nizh vezh ljudi, kakor kar jih
je sa kurjavo in sa ſtreshbo vosa potreba. Sa-nj je
perpetih eden, dva, tri — tudi deſet in ſhe vezh drusih vosov,
eden sa drugim, kteri ſo sa voshnjo ljudi, ali pa sa
voshnjo blaga napravljeni; tode poſebej, v eni voshnji ſe vosijo
ljudje in poſebej v drugi voshnji vosijo pa vſe ſorte blagá.

Taka voshnja s vosovami. na hlapon perpetimi vkup
naj bo vosovlak (Train) imenovana.

Vosovi sa ljudi ſo lepo narejeni in ſo salo
napravljeni, kakor je sa ſtanove potreba; sunaj kozhije ſo skosi in
skosi shelesni; pervi ſedeshi po njih, ſo prav lepo ozirani
in saperti, drugi in tretji ſo mènj naravnani; pa tudi ſe sa
perve ſedeshe vezh plazhuje.

Vosovi sa blago ſo napravljeni, kakor je sa vſake bashe
blagó potréba; drugazh mora biti narejena perprava vosov
sa prepeljavati trume goveje shivine, konj, preſhizhov in
druge shivali. Tako vlézhe pervi vos hlapon zelo rajſhto
vkup ſtaknjenih vosov, in prepelje na enkrat do vezh ſto
perſhon *) ali pa do tri taushent zentov blaga.

Zel vosovlak pa tako naglo leti, de v eni uri ſhtir,
pet, ſheſt, do deſet mil, ali ſhe enkrat toliko ur preleti,
ſoſebno, ker mu ni treba zhes hribe in okoli dolin ſe ovi«
vati, ker je kolovos tako na ravnoſt narejen ‚de kakor pu
dolsih moſtovih zhes doline pelje; ſkosi hribe pa mu je
prekopano.

Glejte, kaj zhloveſhka umnoſt in saſtopnoſt perpraviti
samore, — po sgorni Ameriki ſo shelesni koleſniki zhes
vſe desſhele rasproſteni, in tam nobena voda ni preſhiroka,
nobena dolina ne pregloboka , noben hrib ne previſok , de
bi ſe ne upali shelesniga kolovosa zhes nje narediti. Na
Angleſhkim ſo vſe deshele s takimi kolovosi prekrishane.

Vender, kako ogenj in voda takó veliko
tesho saſheneta, bi tudi radi vedili; tudi to ſe bo vam
nekoliko dopovedati dalo :

Kaj ne, zhe poln lonez vode k ognju perſtavite, ſe bo
voda kmalo ogrela, in bo sa poredama gorkeje, de sazhne
vreti; kadar voda vre, ne bo nje gorkota, zhe ſhe hujſhi
podkurite, nizh viſhje. Sakaj ne ? bi snal kdo praſhati, sa
to ne, ker ſe v tej hipi, ko voda savre, sazhne is kropa
puh ali ſopariza kaditi, ktera v saperti poſodi
oſemnajſttokrat toliko proſtora imeti mora, kolikor ga voda
ſama sa ſe v poſodi ima, is ktere ſe puh kadi; tako je
tadaj ozhitno, de ſe vſak miglej veliko vode v puh ali v hlap
pogubi — ali de prav po kuhinjſko rezhemo, de ſe veliko
vode v kuha. V sapertim kotlu, ki mora per vſaki
maſhini biti, ſe puh ali vrozhi hlap od vréle vode naglo
nabere in ſe po kotli sproſti; zhe proſtora sadoſti ne najde,
in zhe ſe mu duſhek ne da, de bi vun puhnil, kotel rasneſe.

Ne posabite, kar je pred bilo rezheno, de vrozh hlap,
ko od vode iside, oſemnajſtſtokrat toliko proſtora
hozhe imeti, kakor ga ima voda, od ktere ſe kadi!

Le ta puh ali hlap, kteri od vrele vode vedno
ſopani, je tiſta mozh, ktera je per maſhinah
tako modro ſpeljana, de jih vertiti in poditi
samore. To ſe pa tako godi: Vſaki kotel sa to mora is
shelesa ali kupra mozhno in terdno ſkovan biti, de ſapo
dershi; kotel ſe napolne nekaj zhes polovizo s vodo, po
drugim proſtoru ſe hlap od vrele vode hitro rasſproſti, in
kotel tako napenja, de bi ga koj rasgnal, zhe bi ne bile
zevi (Róhre) napeljane , po kterih vrozh puh v dno hlapne
pinje (Dampfcilinder) leti, ali mozhno vanje piha. Pinje
ſo s mozhniga meſingaſtiga ali pa s shelesniga pleha
narejene; sunaj ſo na tanko okroshene in snotrej ſkerbno
oſkrushene, na obedveh konzih pa ſo dobro saperte , de ſapo dershe.
Na ſredi pinje snotrej je kopito aJi pah tako na tanko
vdélano,- de memo njega nizh ſape ne u-ide. Na to kopito
mozhno hlap ali ſopariza, sdaj od ene, sdaj od druge ſtrani
pertiſka, in ga po pinji gori in doli pahá. Per kotlu in per
pinjah ſo sahlopke ali pipe narejene , de duſhek dajejo.
V tiſtim migleju, kadar hlap od ene ſtrani na kopito pertiſne,
in ga proti enimu konzu pinje sashene, ſe dve sahlopki
odprete, de nekoliko hlapa is pinjo odide, in de novi hlap
is kotla puhne, kter na drugi ſtrani kopito urno nasaj po
pinji porine, ker je ſkosi pervi pah na uni ſtrani kopita
nekaj prasniga proſtóra oſtalo, kteriga puh sapolniti hiti;
tako ſopani kopito gori in doli po pinji, kakor ſapa po shivi
shivali. Na kopito je lepo okroshena ſhtanga ali paliza
perſhravbana, ktera ſkosi gorejno dnó pinje tako
napolnama tezhe , de memu nje nizh ſape ne u-ide. Karkoli ſe sa
to palizo natakne ali perpne, ſe mora gibati ali vertiti. Od
le te palize ali roke naprej ſo druge naredbe napravljene,
kakor je sa vſako delo potreba ; karkoli ſo ti roki poda,
to ona vlezhe ali verti. Zhe je kolo sa vertiti, ſe perdene
paliza na vinta koleſa in kolo ſe verti.

Tako ſo naredbe povſod, kjer jih puh ali hlap shene;
tako je per barkah na vodi, per malnih, per kovazhijah in
kladviſhih, per fabrikah , in drusih delavnih napravah.

Per vſaki naredbi ſe velikoſt in proſtornoſt hlapne
maſhine ravná po meri velikoſti teshe, bode naj sa vsdigovati,
ali sa goniti; satorej morajo na tó uzheni vſo naredbo tako
na tanko srajtati in smeriti, de ni kje kaj pomankljiviga;
ne sa laſ ne ſme nizh naſkrish priditi, zhe ne taka maſhina
koj prav ne gre.

Tako je tudi per hlaponih na shelesnih kolovosih.
Hlaponi imajo po ſhtiri, pa tudi po ſheſt koleſ, vezhdel ſte
dve koleſ viſhji, kakor ſo druge. Dve viſhji koleſi ſte na
podvos terdno narejene, in ſe obrazhate s podvosjo vred;
na vſakim konzu podvosi je vinta, in na-njo gredo palize

is popred popiſanih hlapnih pinj, in tako ſe morajo kola
vertiti; druge manji koleſa teko, kakor per navadnih voséh.
Hitrej, zhe ſe vinte obrazhajo, toliko hitrej ſe vosi, to je,
huje, zhe ſe pod kotlam podkuri, hitrejſhi vos tezhe, in
kar je sa-nj obeſheniga.

Sa hlaponam je nar pred ſhe drug vos perpet, v
kterim sa kurjavo salogo in vodo sa perlivati ſeboj peljejo;
na-nj naloshijo tudi nove saloge tam, kjer poſtavajo.

Napravilo hlapona veljá po meri velikoſti ſheſt
tavſhent do petnajſt tavshent goldinarjov ; temu ſe vodnik ali
vishar da, de ga vodi, in de na permerno kurjavo pasi;
ta mora biti pameten, tresen in zhujezh zhlovek; neſme
prav nizh ſe sasabiti, in mora vedno zhuti, de ſe kaka
neſrezha ne sgodi. Kdor ſe pervikrat po taki poti vosi, ſe
mora zbuditi, zhe pomiſli, de ſe ta shelesni konj ne vtrudi,
in nikdar ne ſpeſha, de nozh in dan leti, in pelje, zhe ga
le s ognjam in s vodo pridno pitajo.

Leſkoviz.

Povéſti iz Ljubljane.

(Zheſhpljev ſomenj v Ljubljani 14. kimovza)
ſe ne more ne dober ne ſlab imenovati in tudi bolji ni bil.
kakor poſledni. Desheljſkih isdelkov je bilo zlo malo viditi
in shitna zena ſe je tudi povikſhala savolj tega, ker savolj
ſuſhe ladje is Banata po ˛Savi ne morejo; v Banatu je shito
zenó in gotovo bo tudi pri naſ ta zena odjenjala , de le
vezh vode pride.

Kar ſomenj sa shivino utizhe, ſe mora rezhi, de je
kónj sopet veliko na prodaj bilo in tudi dobro ſo ſe
prodajali; pa lepiga plemena jih je bilo malo viditi, ker jih Lahi
veliko na Laſhko slaſti is Horvaſhkiga, — mladih in ſtarih
— odshenó. — Vól je bilo ménj, kakor na zhreſhnjevim
ſòmnju in kar jih je bilo, ſo bili le krajnſki. Nar
drashejſhi par vól je veljal 156 gl. ˛Shtajarſkih ni bilo zlo nizh.

Preſhizhev je bilo okrog 150 glav horvaſhkih in okrog
5o ſhtajerſkih.

Sméſ.

(Is deshele sa natiſ poſlano. )

(Hvala, komu hvala gre.) Niſo ſame
Kraſhovke, kakor je v enim teh liſtov rezhêno, tako pridne, de
plevejo njive, kjer je shito ſejáno, ampak tudi marſiktere
Krajnjize. Saj v eni nar lepſhih ſtrani Dolenſkiga je viditi,
kako vſako leto plevejo pſhenizi in jezhmenu ſhe po
dvakrat, ker ſami ſposnajo, de bi bres pletve veliko manj shita
perdelali. Zhe ne delajo povſod na Krajnſkim tega , ſi lahko
v tem tukej ſhe bolj blishinj isglèd vsamejo.

P.H.

Urno kaj je noviga?

(Kmetiza zhveterzhke porodi). Na Ogerſkim v
Tolnajſki ſtolizi je kmetiza v tergu Bata 4 ſantizhke
porodila. Mati in otrozhizhki ſo sdravi.

Kmetijſke in rokodélſke novize.

Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.

№ 15.

V ſrédo 11. kosaperſka

1843.

☞ Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvitlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v ‚Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 3o kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.

S majhnimi denarji ſvoje pohiſhtvo
neſrezhe obvarovati.

(Pokliz na vſe hiſhne goſpodarje.)

Şkuſhnja vêzh let naſ uzhí, de ogenj vezh
in vezh neſrezhe med ljudmi dela in de ſe zhe
dalje vezh pogoríſh vidi, kamor ſe osremo.
Vezhletne ſkuſhnje nam tudi kashejo, kako dobre in
koriſtne ſo tako imenovane pogorélſke
aſekuranzije, ktere ſe tudi bratovſhnje ſ.
Florjana ali sashihringe imenujejo , kterih namen
je, ſhkodo, ki ſe je ſkosi ogenj pri pohiſhtvu
sgodila, v denarjih povrazhati. Sakaj priloshnoſt
imámo ſe preprizhati, de ſo hiſhni goſpodarji,
ki ſo pogoreli, pa v kako bratovſhnjo ſ.
Florjana sapiſani bili, ſvoje pohiſhtva veliko bolj
varne, velike in proſtorne sopet poſtavili, kakor ſo
jih iméli, prédin ſo pogoréli. Kdó móre to
reſnizo tajiti? In to ſi samore vſak goſpodar s
majhnim denarjem ſtoriti, ki ga lahko pogreſhí, ki
ſi ga lahko prihrani, zhe ga sa druge nepotrebne
rezhi ne isdaja. Marſikomu bi ſe ſmelo rezhi :
Prijatel! oſtani petkrat v letu is
oſhtarije in lahko ſi boſh ſvoje pohiſhtvo
aſekuriral! —

Zhe bi mi bili to dobroto pred létam 1811
iméli — tukaj ſamo od meſta Krajnja govorim
— ko je to meſto pogorélo, bi gotovo ſhe dan
danaſhni ne gledali pogoriſh; sakaj vſe to bi bili
v novizh ſoſidali, ker ſo — k pohvali ſvojih ſo-

prebivavzov moram rezhi — ſadaj vézhdél vſi v
bratovſhnjo ſ. Florjana sapiſani.

Ako ſo ravno vſe bratovſhnje ſ. Florjana
koriſtne , pa vender miſlim , de je sa naſhe deshele
Grajſhka na Shtajerſkim nar bolj pripravna.

Ta drushba, ktera je od naſhiga ſvetliga
zeſarja poterjena, obſeshe tri deshele; namrezh
Shtajerſko, Krajnſko in Koroſhko. V Gradzu je
véliki vishar zele drushbe, ki ſe mu veliki direktor
pravi; tam ſo pervi oſkerbrtiki in piſarji, tam
je kaſa, v ktero ji denarji is vſih treh deshel teko,
in is ktere ſe ſhkoda ſpet v vſe tri deshele
plazhuje. Krajnſka in Koroſhka deshela imate pa
vſaka eniga oſkerbnika, ki ſe mu pravi
inſpektor, kteri vſe , kar ſe v desheli sgodi, to je:
koliko je udov ali bratov k ti drushbi priſtopilo,
koliko ſe je ſkos ogenj ſhkode sgodilo i. t. d.
v Gradez ſporozhuje, denarje v kaſo poſhilja, jih
pogorelzam is kaſe dobiva, in jim jih rasdeluje.
Vſaka inſpektorija je rasdeljena v vezh krajev,
in vſak kraj ima ſvojiga piſarja, ki ſe mu pravi
komiſijonar; on sapiſhe vſaziga poſebej, kteri
hozhe v drushbo ſtopiti, od sapiſanih denarje
pobira in jih dalej poſhilja, zhe ſe kje neſrezha
ognja primeri, s drugimi pomozhniki v ogled
pride, de ſe ſhkoda ſposna, in tako dalje. —

To je v reſnizi bratovſhnja, ki nima
drusiga namena, kakor pomagati. Neſrezhnim
pogorelzam pa tudi gotovo pomaga. Sa tó je pa ta
bratovſhnja poſébno dobra:

Pervizh: Ker ima, kdor ſe va-njo
sapiſhe, dolshnoſt, ſvoje pohiſhtvo sopet in pred
ognjem varno sidati: Şkosi to ob priloshnoſt
pride , ſvoje denarje na marſiktere druge
nepotrebne rezhi obrazhati. Velikokrat ſe je shé sgodílo,
de ſo pogorélzi potepuhi in hudobni ljudjé poſtali.

Drugizh: Ker opominjajo duhovni na
prishnizi in goſpoſka s ozhitnim klizanjem, de
imajo kmétje v bratovſhnjo sapiſani ob ſvojim
zhaſu plazhevati; de bi ne posabili, kar ſe
lahko sgodi, in tudi de tako ob zhaſu neſrezhe
dobróte bratovſhnje ne sgubé.

Zhe pa rezhemo, de je bratovſhnja ſ.
Florjana v Gradzu sa prebivavze Shtajerſke, Koróſhke
in Krajnſke deshele poſebno pripravna, vender
ne pravimo, de druge bratovſhnje ſ. Florjana
tudi dobre in koriſtne niſo. Tudi druge ſo dobre,
slaſti pa tershaſhka „Azienda Assecuratrice“
imenovana, ktera ſe je she v letu 1823 sazhela.
Ta bratovſhnja ne sagotovi ſamo pohiſhtev,
temuzh tudi klajo, hiſhno orodje, shivino
in blago na ſuhim in na vodàh *)

Zhaſtitljivih duhovnih goſpodov ne samorem
dovolj proſiti, ſvoje farmane opominjati, njih
pohiſhtva v bratovſhnjo ſ. Florjana sapiſati in
nekterim krive miſli od teh bratovſhinj odvseti
ker miſlijo, de ni mogozhe vezh is bratovſhnje
ſtopiti, kadar ſe kdó va-njo sapiſhe. Nekteri pa
ſhe zlo miſlijo, de je to kak nov davek,
kteriga nam po ſili naloshé. Kako neumne ſo take
miſli! Kako ſe to more davek imenovati, kar vſak
dan lahko po ſvoji volji na-ſe vsamete ali pa
puſtite ? Kako ſe to more , davek imenovati,
s zhimur ſe blago in pohiſhtje v varnoſt dene
in kar ſe v ſili tako obilno poverne ? Zhe naſ
Bog ognja obvarje, krajzerjev, ki jih v
bratovſhnjo plazhamo, tudi niſmo prèzh vergli! Svojim
bratam ſmo sh-njimi pomagali, ki ſo v ognju
ſvoje premoshenje sgubili. To plazhilo je po
takim le almoshina, je lé dobro délo in tako ſmo
ſtorili, kar nam kerſhanſka dolshnoſt veléva.

Na vſako visho tadaj denarje, ktere v
bratovſhnjo damo, dobro ſohranimo. V varnoſti ſmo
ſami pred ſilo in revſhino in tudi premoshenje
naſhih ſoſedov je obvarnji, ki ſo s nami v
bratovſhnji. In vſe to ſe s nekterimi krajzarzhki
sgodi! Koliko mènj neſrezhnih ſromakov bi naſ
nadlegovalo? in ko bi vi, ljubi moji! vkup
srajtali, kar le eno leto pogorelſkim berazhem
sdajete, bo to vezh sneſlo , kakor pa letni denar,
kteriga v drushbo plazhate. Pogorelſkim
berazhem ſe le kaj maliga pomaga, vezhkrat ſe jim
ſhkoduje ; vezhkrat ſo taki berazhi le goljufi ,
kteri na vaſho dobro voljo greh delajo in vaſ
sa denár golfajo.

Nekteri ſo pa, kteri ſe sanaſhajo in
pravijo : „nobeden ne vé, de bi bilo per naſ kadaj
pogorélo. Bog, in ſveti Florijan me bo she tudi
sanaprej obvaroval.“ — Prav je, de ſe Bogu
priporozhujemo, v boshjih rokah je vſe, in pa tudi
ta drushba. Bog je tiſtim, kteri ſo to drushbo
napravili, to pamet in te miſli dal, na tako lahko
visho ſe velikih neſrezh obvarovati. — Mi ſmo
pa tudi dolshni ſe po pameti ravnati, in ona naſ
uzhi, de v téj drushbi s majhnim ſami ſebi in
ſvojimu blishnimu veliko dobriga moremo ſtoriti,
in de nam ni treba smeraj v nevarnoſti in ſtrahu
savolj neſrezhe shiveti.

Oſkerbniki, iroſi in taki, kteri imajo
otrozhje denarje v ſvojim pohiſhtvu, ſo pa zlo per
ſvoji veſti dolshni, take pohiſhtva savarovati, de s
ſvojo neſkerbnoſtjo drusih ljudi neſrezhnih ne
ſtoré, sa ktere ſkerbeti ſo dolshnoſt na-ſe vseli.

Koliko lét ſvojiga shivljenja bi ſi marſikter
ſkerben goſpodar prihranil, ki ga tako vedno ſtrah
ognja is ſladkiga ſpanja plaſhi! Kdor ſe pa v
bratovſhnjo sapiſhe, ſe s smirnim ſerzam po nozhi
Bogu priporozhí in pokoj vshiva, kér vé, de je
ſebe, sheno in otroke beraſhke palize obvaroval.

Ştopite tadaj vſi hiſhni goſpodarji, kteri ſhe
niſte sapiſani, v bratovſhnjo ſ. Florjana!

K. Loker.

De bodete pa ſposnali, kako modra in
dobra je ta drushba , in de bodete, zhe ſe va-njo
sapiſhete, ſvoje dolshnoſti vedili, bodemo drugo pót
poſtave pogorelſke bratovſhnje v Gradzu
v téh novizah natiſnili.

KMETIJŞKA ŞHOLA.

(Na dalje.)

˛Shéſto nedeljo.

Per kmetiji potrebno orodje in delovna roba.

Hozh' te kmetijſtvo popravljat',
In ſi semljiſhe poboljſhat,
imejte pravno orodje;
˛Slabotna roba vam ſhkodje.

Ako ſo njive s-orane,
Ko de b' jih ſvinje rasrile,
In le na pol sabranane ,
˛Semena ne bojo vernile.

Pervo potrebno delo je, semljo obdelavati
in premetavati, to je , jo k sraku ali luftu in k
ſolnzu obrazhati, de nam samore shivesh doneſti.

Od sazhetka ſveta ſo imeli ljudjé ſamo
lopato in kopalo sa obdelovanje semlje. S temi
ſe da ſizer vſako poljſko delo dobro ſtoriti. Ker
je pa delo na rokah prepozhaſno bilo, ſo ljudjé
ſkuſhali, kako bi mogli delo s shivino hitreji
opravljati, ter ſo s zhaſama drevo snaſhli.

Drevo ali plug je per kmetiji nar
potrebnejſhi orodje. S dreveſam ſe semlja drobi, obra-

zha, in rahljá, s njim ſe gnoj, po nekterih
krajih tudi ſeme podorava. Oranje plevel satira.
Dreveſa ſo v vſaki desheli po ſvojim rasno
narejene , ali sa kakorſhno delo ſo namenjene, ali
kakor ſo sa to ali sa uno semljo perpravne.
Pravno drevo mora ſploh tako narejeno biti:

1. De ſe rado ſkerzhiti in rastegniti da,
kolikor globoko je sa oranje potreba.

2. De voſko in ſhiroko brasdo vreshe,
kakor je perpravno.

3. De drevo na ravno orje, in per tleh perſt
zhiſto pobira, ne pa, de bi brasdo na ſtran
rinilo , temuzh de jo zhiſto odreshe, lepo vsdigne,
in popolnama oberne.

4. De je lahko, in de, tako rekozhe,
ſamo verno sa brasdo gre, bres de bi bilo treba
na-nj tiſhati.

5. De je terdno obſtojezhe, proſto, in v delu
ne drago.

Po nemſhkih, ſranzoſkih in angleshkih
deshelah imajo mnogotero narejene dreveſa, sa
vſako ſorto semlje in sa vſako obdelovanje
poſebej. Po Slovenſkim , slaſti na Krajnſkim imajo
ſploh le dvoje dreveſ: eno sa ravno polje, ki
ga ſamza imenujejo, drugo, ki je koſh
imenovano , je sa oranje v hribih in v bregih.

Drevo ſamez ima shelesno zhertalo in
lemeſh , ki v semljo reshe; deſka, oplas, kosélez
In rozhize ſo leſene ; ako ſo vſe te perprave
enako na sakrivljen gredelj narejene, bo dobro drevo.

Drevo koſh mora rasun gredeljna drugo
vſe po dvoje imeti, ker s njim v hribih brasdo
le na eno ſtran mezhejo, to je, na ploh orjó,
tode de grédelj per tém mora biti raven, ne
ſkrivljen , kakor je pri ſamzu. V hribih imajo
per vſaki hiſhi dvojno ali dopelt drevo,
kterimu koſh pravijo, kadar ga po imenu od ſamza
lozhijo; rasun tega imajo pa tudi ſamza.
Ravnopoljzi imajo le ſamza; malokteri poljz ve kaj
od hribovſhiga koſha ali dvojniga dreveſa. Dobro
bi bilo sa ravnopoljze, de bi tudi oni dvojnaka
ali koſh napravili, ker tudi poljzi ſimtertje tako
semljo imajo, de bi jo s dvojnim dreveſam (s
koſham) bolj obdelovati vtegnili, kakor s ſamzam.
Sa zeline rasoravati, puſto, terdo in kamnito
semljo tergati bo dvojno drevo ali dvojnak vſelaj
bolj ſlushil, kakor ſamez, sató, ker dvojnak
raven gredelj imá, ter ſtanovitno v semljo reshe,
zhe je prav narejen , nikoli is brasde ne derſne.
Şamez pa ne bo zeline ali puſte novine tergal,
ampak ſe bo v terdini s prizho sakrivljeniga
gredeljna koj po ſtrani vergel, nizh ſe s njim ne bo
delalo. Şamez je tadaj le sa mehko in perhko
semljo dober, kjer ſe ſhiroka brasda resati samore.

V ſadajnim zhaſu ſo tudi po naſhih krajih
sazheli mnogotere dreveſa napravljati, namrezh:
drevo sa oſipati krompir, turſhizo in vſak tak
ſad, kteri je v verſte ſajen; drevo, sa slo
globoko orati; drevo sa grabne in rasorje resati, po

kterih ſad v verſte ſadijo, in ga s dreveſam
sadelujejo. Poſebno dobro in koriſtno je drevo sa
pletvo in oſipanje krompirja, turſhize, i. t. d.
ker ſe s njim v krajſhim zhaſu veliko vezh
kakor na rokah obdelati samore.

Oſipavno drevo ſe pokashe per z. k. drushbi
v Ljubljani, tako ſe tudi vidi na graſhini
goſpoda grofa Barbo na Dolenſkim. Ta goſpod
grof ſo tudi she novo drevo (Zugmajerjevo
drevo imenovano) is Dunaja dobili. Per tem
je rasun gredeljna druga naprava vſa shelesna.
Rasun drugih kmetov na Nemſhkim tudi goſpod
grof terdijo, de ſe s takim dreveſam globoko in
plitvo, kakor ſe hozhe, in veliko loshje orje,
kakor s domazhim dreveſam ; satorej Slovenzam
ſvetvajo ſi tako drevo napraviti.

Brana je pri kmetovanju drugo potrebno
orodje. Brana semljo drobi, rahljá in
poravnava ; ſeme savlezhe in plevel podrije. Sa debelo
in teſhko semljo mora brana s shelesnimi sobmi
nakovana biti; sa rahljo ali lahko semljo ſlushi
s leſenimi sobmi nabita brana. Kadar je semlja
mokra, de ſe mashe, ſe neſme branati, tudi ne,
dokler ſo grepe terde. Umetni kmetovavez bo
vedil, kadaj ſe mora branati, de bo prav. Kdor
pred simo orje, ali je zelino rasoral, naj puſti
nesabranano ral, de ſe po simi dobro premrasi,
ſpomlad pa naj jo pridno brana in rahlja.

Brananje s konji je hitreji in koriſtnejſhi,
kakor s vôli. Ako ſe da, je prav dobro sdaj po
dolgama, sdaj prek, to je naſkrish branati. Zhe
brana sadoſti globoko ne prime, ſe mora obteshiti.

Po nekterih krajih imajo ſhtirvogljate, po
drusih — satozheno trivogljate brane ; — nektere
imajo krive, druge ravne sobé. Sobjé imajo v
opljine tako nadelani biti, de vſak sob ſvojo risho
dela; sa brano je verv pervesana, de jo delavez
persdigvaje trebi, ker bi ſizer ſeme in perſt na
kupe dergnila. Teſhke ſhtirvogljate brane s 24
— 28 nekoliko naprej sakrivljenimi sobmi ſo ſploh
sa obdelovanje bolj koriſtne, kakor ſo prelohke,
in na predin konez satozhêne.

Valar ali valej je per kmetiji tudi
potreben. Valar semljo rasdrabi in poravná, jo tudi
potlazhi, de ſe prehitro ne poſuſhi. Dobro je
drobne ſemena povalati, de mras kalú ne
poterga. Kadar detelo ali kako drugo travno ſeme
ſejeſh, ne opuſti njive povalati, in lahko jo
boſh gladko pokoſil. Semlja, ktero hozhete
povalati mora ſuha biti, de ſe perſt na valar ne
nabira.

Valarji ſo leſeni, pa tudi kamniti, nekſeri
ſo zlo okrogli, drugi na oſem voglov.

V ſadajnih zhaſih ſo snajdni ljudjé sazheli
maſhine ali take naredbe napravljati, ktere ob
enim ali na enkrat orjejo, ſejejo in branajo.
Poſebno pa imajo na Ogerſkim maſhine ali take
ſejavnize, s kterimi ſemena prav lepo in
enakomerno po njivi ſejejo. Dobre ſo take perprave

sa velike kmetijſtva, kjer vezh ſto mernikov shita
poſejejo, sato, ker ſe s maſhino bolj enakomerno
ſeje, ko s peſtjo.

(Dalje ſledi.)

Pet novih ſoglaſnih svonov v
Poſtojni.

Ko je namen téh kmetijſkih in rokodelſkih noviz od
rezhi govoriti, ktere kmeta in rokodelza poduzhé , veſelé
ali pa njegov prid in svednoſt osnanujejo , bo gotovo tudi
bravze téh noviz veſelilo svéditi, kaj ſo v edinoſti sdrushene
mozhi ſkerbnih , pridnih in poboshnih prebivavzov male
Poſtojnſke fare v letu 1843 smagale, in kaj uzhena svednoſt
Ljubljanſkiga svonarja goſpoda Antona ˛Samaſa samore ſtoriti.

Poitojna ſizer od doſti ljudi, ki jo le ſamo imenovati
ſliſhijo, poſebno pa od popotnih, kteri le po zeſti ſkos-njo
grejo in lepiga polja in dobrih ſenoshetnih travnikov, ki ſo
na levi in deſni ſtrani zeſte ſkriti, ne vidijo, kakor kraj
vſe britkoſti in revſhine, kakor ſtanovanje ſrovih
prebivavzov grajana, je she per vezh perloshnoſtih, poſebno pa letaſ
ſprizhala, de tiſti, kteri Poſtojno tako grajajo , jo zlo
premalo posnajo.

Vezhletne shelje Poſtojnzov ſo bile, ſi velik nov svon
v prasni lévi zerkveni svonik napraviti; to de velike
neſrezhe obzhutljive vojſke in vezhkratniga ognja in drusih
teshav ſo te poboshne shelje vedno duſhile. Ker je pa v
letu 1777 lepa s dvema svonikama dosidana Poſtojnſka
zerkev v poſlednih letih od poboshnih dobrotnikov domazhe ſare
tolikanj olepſhana , de je v ſloveſu nar lepſhi zerkev v zeli
kreſti, ſe je pomanjkanje veliziga svona poſebno ob vélizih
prasnikih tolikanj bolj zhutilo , kolikor lepſhi je zerkev od
snotraj poſtajati sazhela. — To de en ſam ſhe tako velik
nov svon , bi bil le takrat lepo pel, kadar bi ſe bilo le s
ſamim svonilo, ker ſo bili ſtari trije svonovi v tazim
rasglaſji (Disharmonie), de ſo jih le vezh let tega rasglaſja
vajene uſheſa samogle poſluſhati, kadar je ſkupej svonilo.
Sato ſe je ob enim ſklenilo , dva, ali pa vſe tri ſtare
svonove preliti, kadar ſe bo nov svon napravljal. V ta ſklep
ſo previdni in modri Poſtojnzi radi pervolili , in sdaj ima
Poſtojnſka zerkev po beſedah tazih ſodnikov , ki ſe na
ſoglaſno svonenje saſtopijo , na Krajnſkim nar imenitniſhi
ſoglaſno (harmonisch) svonilo s petmi svonovi, ker doſadanje
ſoglaſje (Harmonie) drusih zerkva po navadi v treh , ali k
vezhjim v ſhtirih svoneh obſtoji. Poſtojnſki svonovi imajo
naſlednjo tesho in te le glaſove (Töne) :

Gotovo niſo bile kake majhne rezhi, ne sa svonarja,
ne sa Poſtojno, take svonove napraviti.

Svonar je mogel velik zhes 40 zentov teshak svon
vliti, in vſim drugim ſhtirim svonovam ravno take glaſove
dati, de ſe ne le prijetno in glaſno vſak poſebej glaſi,
ampak ſhe veliko prijetniſhi vſi ſkupej pojejo, — in ſhiroko
in daljezh ſlovezha saſtopnoſt Ljubljanſkiga svonarja je te
shelje tako dopolnila, de ima Poſtojna velik zhes 42
zentov teskak svon in pa tudi, de vſih pet svonov v prijetnim
ſoglaſji ſkupej poje, in ſerze vſaziga obzhutljiviga
poſluſhavza s ſvetim nadsemeljſkim veſeljem napolni.

Nesaſtopni vezhkrat shelé, de bi per njih zerkvi eden
ali drugi svon ſhe kake zente teshji bil, kakor ga ſoglaſje
terpi, in zhe ſe njih sheljam pervoli, ne morejo ſoglaſniga
svonenja imeti, ktero je uſheſam in ſerzu tako prijetno,
ampak rasglaſno, ki uſheſa shali. Vezhkrat tudi nesaſtopni
zhlovek pravi in ſposna, de per kaki zerkvi, deſiravno mo-

rebiti nima poſebno teshkih svonov, nekako poſebno prijetno
in dopadljivo svoni, deſiravno ne more povedati sakaj; to
de prijetnoſt svonenja je tolikanj vezhji, kolikor bolj
popolnama je ſoglaſje svonov. Sheleti je tedej, de bi tiſte ſoſeſke,
ktere ſi vezh novih svonov ob enim omiſlijo, sgled Poſtojne,
˛Shentvida nad Ljubljano, Kerke na Dolenſkim in drusih
zerkvá, ki ſoglaſno svonenje imajo, poſnemale, in sraven eniga
veliziga svona druge svonove le tiſte teshe shelele imeti,
kakorſhno tesho ſoglaſje hozhe imeti.

Vezhji teshava, kakor sa svonarja ſoglaſne svonove liti,
je pa doſtikrat sa ſoſeſke velike in drage svonove plazhevati.

Miſlil bi morebiti marſikdo, ki Poſtojne ne posna, in
jo le grajati ſliſhi, kakor, de bi v nji le taki ljudjé
prebivali, ki sa Boshjo zhaſt malo porajtajo: „Kjé ſe bo toliko
denarjev dobilo, de ſe vſe to plazha?!'' Odgovor dobiſh ta :
„To ſo she bliso polovize gotovo plazhali, in bojo ſhe s
radovoljnim ſerzam v dveh letih poplazhali sa dobre rezhi
vſelej perpravni prebivavzi Poſtojnſke ſare.“

Poſebno zhaſt in ſilno veliko veſelje ſo pa ſhe Poſtojni
ſkasali miloſtljivi knes, prezhaſtitljivi Ljubljanſki ſhkof,
Goſpod Anton Alojsi, de ſo véliki in ſredni ali tretji svon
29. dan maliga ſerpana v Poſtojni pred zerkvijo prizho vezh
blishnih duhovnov in obilniga sbraniga poboshniga ljudſtva
shegnali, ktere poſebne zhaſti in ſilno veliziga veſelja
hvaleshna Poſtojna nikoli ne bo posabila. Pervi trije svonovi pa
ſo bili v Ljubljani 26. dan véliziga travna poſvezheni, in
ſo she Binkuſhtne prasnike v Poſtojnſkim deſnim svoniku
osnanovali.

De bi pazh to lepo In zhaſtitljivo svonilo tudi sa
naprej Poſtojnſki in blishnim faram , ki ga s veſeljem
poſluſhajo, doſti let Boshjo zhaſt, mir in shegen is nebeſ
osnanovalo, v shaloſtnih prigodbah pa ſerza poboshnih ljudi
tolashbo polnilo!

V Poſtojni 25. dan kimovza 1843.

Joshef Leſjak.

Shaloſtna prigodba.

Is Zirknize piſmo pravi, de je 26. kimovza na
Nanoſu 5 Vipavzov smersnilo; tudi ſe ſliſhi, de ſta na
Javorniku ravno tiſti dan 2 Pivzhana tako ob shivljenje
priſhla. V toplim vremenu namrezh ſo ſhli, ſlabo
oblezheni, v goro po derva. Ko ſo na goro priſhli, je ſtraſhna
Burja, kakor je na Kraſu navadna, vſtala in ſneg je sazhel
meſti. Pomagati ſi niſo mogli in smersnili ſo. — To ſe je
3 dni pred ſvetim Mihelam sgodilo! Take prigodbe v
sazhetku jeſeni ſe gotovo nar ſtarejſhi ljudje ne bodo
ſpomnili — in reſ zhudno je, de ſe je to v takim kraju
sgodilo, v kteriga blishni dolini shlahtna vinſka terta raſte

Popravik.

V liſtu 13. numere pod ſtavkam: 4. Murvne meje
v 7. verſti ſe je per natiſnenju beſeda ſkasila: nameſt
poreshi beri perreshi.

Kmetijſke in rokodélſke novize.

Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.

№ 17.

V ſrédo 25. kosaperſka

1843.

☞ Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvitlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v ‚Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 3o kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.

Poſtave pogorelſke drushbe
ali bratovſhnje ſ. Florjana na Şhtajerſkim,
Koroſhkim in Krajnſkim tiſtim, kteri va-njo
ſtopijo, kratko rasloshene.

(Na dalje.)

IV. Kako ſe pohiſhtva zenijo ali ſhazujejo?

22. Kakor je bilo she rezheno , de mora vſak
perſtopnik per sapiſanji ſvoje pohiſhtvo ſam
zeniti ali ſhazati, mora pa tudi gledati, de po veſti
pravo vrednoſt pohiſhtva prevdari in pové.

23. Şama vrednoſt pohiſhtva ſe zéni, ne pa
druge perhodiſha, ali semlja, na kteri pohíſhtvo
ſtoji.

24. Kdor ſvoje pohiſhtvo preſhaza, in per
njem, zhe pogori, visharji drushbe in drugi umni
moshje toliko ſhkode ne najdejo , kolikor ſe je
bil ſhazal, takimu ſe savoljo golfije ſhkoda ne
bo povernila.

25. Sato je is prave in bratovſke ljubesni
vſak, kteri své, de ſe je kdo prezénil, to
komiſijonarju dolshan povédati.

26. Pohiſhtva sa mènj, kakor sa 25
goldinarjev zenjene, ſe ne vsamejo v savarvanje.

27. Savoljo losheji rajtinge ſe morajo
pohiſhtva vſe na 25 goldinarjev zeniti, tako de zela
zena 26, 5o, 75, 100 goldinarjev in tako dal je sneſe.

28. Vſako pohiſhtvo, zhe je tudi pod eno
ſamo numero, pa vender poſebej ſtoji, mora
tudi poſebej popiſano in zenjeno biti.

29. Vſak tej drushbi perpiſan goſpodar, mora
ſvoje pohiſhtvo po okoljſtavah preſhazati, to je
zeno poviſhati ali ponishati. Poſtavim, ko bi kdo
kak del ſvojiga pohiſhtva prenaredil, popravil,
povékſhal ali pomanjſhal, pred ognjem bolj
obvaroval, bi mogel tudi ſhazilo prenarediti, de v
drugo verſtno ſhtevilo pride.

30. Vſako tako predelovanje ſe mora
komiſijonarju na snanje dati, de bo mogel hiſhni liſt
predelati, prepiſati in ga vélikimu visharju s
Gradez poſlati.

V. Ktere dolshnoſti ima zela drushba?

31. Drushba je obljubila, tadaj je tudi
dolshna, neſrezhnimu bratu, kteri pogori, toliko v
denarjih poverniti, kolikor je bil on ſkos
ogenj na pohiſhtvu poſhkodovan, in po
tem ſhazilu, s kterim je v drushbo
ſtopil. Poſtavimo, kdor je bil sa 3oo goldinarjev
aſekuriran , in mu je vſe pogorelo, bo zelo to
ſhumo dobil; zhe mu je pa le tretji del
pogoril, bo 100 goldinarjev dobil i. t. d.

32. Ta drushba plazha vſako pogorelſko
ſhkodo , naj ſe pergodi ſkos ſtrelo, ſkos hudobne
ljudi. ali ſkos drugo neſrezhno perméro.

33. Shkode ſkos vojſko ſtorjene, to je, ko bi
ogenj v kakſhnim boju vſtal, pa drushba ne
poverne.

34. Ako bi ſe pa svedilo in moglo ſprizhati.
de je kak hiſhni laſtnik ſvoje pohiſhtvo is hudo-

be nalaſh poshgal, ali de bi prav po njegovi
nemarnoſti pohiſhtvo pogorelo, takimu bi drushba
ne le ſhkode ne povernila, temuzh bi mogla
taziga hinavza ſhe goſpoſki srozhiti, de ga po
saſlushenji ſhtrafa.

35. Drushba plazha tudi take pohiſhtva,
ktere ſo savolj ognja, de naprej ne gre, rastergane
bile, kar ſe po meſtih, tergih in tudi vaſih
lahko pergodi,

36. Drushba tudi takim plazhilo ſposna, kteri
per kakim ognji toliko obvarjejo, de ne more
naprej goreti, ali de ſe velika ſhkoda odverne.

37. V tej drushbi pogorelz tiſtih pomozh
ne sgobi, ktere mu goſpoſka s tem ſkashe, de
mu per davkih perjenja.

38. Berazhvanje sa pogoriſha in pogorelze
ſkos to drushbo néha; nobena goſpoſka ne ſme
pogorelzam vezh pogorelſkih piſem in páſov
dajati, ker vſak pogorelz od te drushbe she toliko
pomozhi dobi, de po ſvoji potrebi ſpet pogorelo
pohiſhtvo more poſtaviti.

39. Zhe bi kdo miſlil, de je njegova
ſhkoda vezhji, kakor jo komiſija ſhaza, mu je
perpuſheno, sidarje in teſarje ali zimpermane ſeboj
perpeljati, de ſhkodo ſhazajo in v protokol
sapiſati dajo.

VI. Kako ſe pogorelſka ſhkoda obſhaza?

40. Kadar ſe kterimu bratu neſrezha
pergodi, de pogori, jo mora prêzej komiſijonarju
napovedati. Zhe 14 dni samudi, bratovſhnja
nizh ne plazha.

41. Komiſijonar s ſvojimi pomozhniki in
visharji drushbe prêzej pride, in ſhkodo ſposna
in prezéni.

42. Vſaka kantonſka goſpoſka ima dolshnoſt
pogoriſhe pregledati in svediti, kako je ogenj
perſhel, in komiſijonar bo ſkerbel, de bodo vſi en
dan perſhli, pogoriſhe pregledali in ſhkodo zenili.

43. Per ſhazilu ſe ne imenuje ſhtevilo,
koliko de vſa ſhkoda sneſe, ampak ſe le rezhe:
ſhkoda je zela, ali ſhkode je pol, ali pa en del,
in koliki del.

44. To ſe saſtopi tudi od tiſtih pohiſhtev,
ktere ſo bile savolj ognja rastergane.

VII. Kako ſe pogorelſka ſhkoda povrazhuje?

45. Kadar komiſijonar in nameſtniki
drushbe ſhkodo ſposnajo, je bo k daljimu v
ſhtirnajſtih dneh pogorelzu pol plazhane.

46. Drugo polovizo pa dobi, ko ſe bo
vidilo, de pohiſhtvo ſpet poſtavlja, k
daljimu v ſheſtih meſzih. To de pogorelz vſe
plazhilo ſhe le takrat dobi, kadar od goſpoſke
piſmo (Zertifikat) perneſe, de je pohiſhtvo tako
isdelano, de je proti ognju bolj obvarovano,
namrezh, de ima velbano kuhnjo in dimnik.

47. Povrazhila pa vſiga na enkrat sato ne
dobi, ker bi vtegnil kdo is kakiga drusiga na-

mena denarje vsdigniti, pogoriſhe popuſtiti,
pobegniti in kaj drusiga (s tem denarjem) pozheti.

48. Zela drushba pa ima ta namen, in je
le savoljo te obljube poſtala, de ſe pogoriſhe
ſpet is sida in poſtavi.

49. Komiſijonar in od visharſtva drushbe
poſtavljeni nameſtniki imajo dolshnoſt pogledati
ali ſe pogoriſhe poſtavlja, in kako.

50. Kdor je tako neſrezhen, de pogori, sa
tiſto leto le pol letniga plazhila plazha.

51. Ko bi ſe permerilo, de bi pogorelz med
poſtavljanjem ſpet pogorel, ſe mu ſhkoda ſpet
poverne, kakor jo moshje ſposnajo.

52. Do tega denarja nima nobena goſpoſka
in noben dolshnik pravize, tudi ſe ne ſme
sapraviti, ali na kak drug dolg oberniti.

(Konez ſledi.)

KMETIJŞKA ŞHOLA.

(Na dalje.)

Oſmo nedeljo.

Sa sjokati pa ſe je, kako ſlabo v naſhih
krajih vezh del s gnojem delajo, zelo malo
porajtajo na blago, ki ga drugod sa tako drago imajo.
Ako bi tudi v naſhih krajih snali tako s gnojem
ravnati, ali de bi ga hotli k takimu pridu
oberniti, kakor ga po popiſanih deshelah obernejo, —
o koliko vezh bi ſe perdelalo , kako shivo , kako
lepo bi bilo okoli vaſi, tergov in meſt, nikjer
bi ne bilo viditi nizh prasniga in puſtiga polja.

Le poglejmo na naſhe vaſi, terge in meſta,
poglejmo na vſe, kar je okoli naſ, ſkorej
povſod bomo negudnoſt vedili. Po vaſih je doſtikrat
tako neſnashno, de bi zhlovek v blatu ſkoraj
obtizhal. Od gnojnih kupov ali od ſhtal in
hlevov ſe gnojniza po zeſtah in potih zedí,
de ſe lushe is njih delajo, po ktei-ih ſe ſvinje
valajo ali druga shival zaklá.

Povejte! kdo bi vinzharja sa
pametniga dershal, zhe bi ſpreſhano vino po
tleh slil, sa prasne tropine pa vender ſhe
nekoliko ſkerbi imel?

Poglejmo na dvoriſha! tam vidimo kupe
gnoja, ali od ſolnza prepezhene, ali od
deshja ſprane, ktere ſhe verh tega ſvinje
rasrivajo in kokoſhi rasgrebajo. Zhe v hleve ali
v ſhtale pogledamo, najdemo blata, de ſe do
shivine nemore. Şhtala je polna ſmradú, v jaſlih
je po vezh dni ſtarih s jedi, po ſtropu in po
ſtenah vſe s pajzhevno prepresheno. Govedi ſe pod
vampam in po mezhih zela kloſhzhevna
perſuſheniga gnoja dershi; to kashe, de govedinjo
zhediti ljudje zeló is nemar puſhajo.

Velika negudnoſt je v naſhih krajih per
voshnji gnoja is dvoriſh in is ſhtalá. Tam ga
naloshijo na napzhne vosé, is kterih ſe ga po poti

veliko ſtreſe. Ravno tako nemarno ga na njivi
isloshijo , ga v majnjih kupih puſtijo, de ſhe
mervo ſoka, zhe ga ſhe kaj v ſebi ima, ali
ſolnze prevsame, ali pa desh ispere. Tako ſe
gnoj poſJednizh na njivi zelo sveſhi in vezhji del
ſvojo mozh sgubi, preden ga podorjejo.

Kmetje in kmetovavzi! Ako ſami ſebi dobro
hozhete, ako imate reſnizhne shelje kmetijſtva
pomnoshiti, naj bo nar vezhji persadevanje
vaſhe , gnoja toliko , kolikor morete, perdobivati
in napravljati. Nabirajte in ſpravljajte ga ſkerbno,
ſkerbite , de ſe ga nikodar nizh ne sgubi.

Reſnizhen je pregovor: Le poglej
gnojiſhe doma, boſh koj posnal mosha; boſh
svedil, koliko shivine redi, in kakſhne
ſo njegove njive in ſenosheti; boſh
svedil, kakſhne pameti in kakſhniga uma
je; boſh koj posnal, ali je v premoshnoſti
ali v pomankanji.

(Dalje ſledi.)

Noviza is ſhol na kmetih.

Ljubi ˛Slovenzi ! vam bo gotovo veſelje, nekoliko
svediti , kako ſe vaſhim otrokam po ſholah kaj godi. — Berite,
poſluſhajte !

Bilo je 13. kimovza letaſ, ko ſo vſakdanjſko ſholo v
Moravzhih sa to leto konzhali. Jeſt ſim bil v prizho. —
Otrok, mladenzhkov, fantov in deklet je konzhano ſholſko
leto zhes 60 obiſkovalo.

Povedan dan ob 9tih pred poldne ſo ſholarzhki imeli v
dehantiſki farni zerkvi peto ſ. maſho s hvalno peſmijo,
potem ob 10tih zhaſtinſko poſkuſhnjo (ekſamen) v tem, kar
ſo ſe med letam uzhili. Ob 12tih, ko ſo ang. zh. glaſno
odmolili, je bila poſkuſhnja konzhana. Sdaj pa : — ˛Shola
je bila tako le ta dan olepſhana :

Nar ſpredej na sidi je bila velika podoba njih
Velizhaſtva Zeſarja Ferdinanda dobriga v ſhiroki poslazheni
obdaji (romu); nad podobo to ſta dva angelja tri kite venza,
ſamo is zhernih in rumenih zvetliz ſpleteniga, dershala. Tudi
je podobo belo peplo (Schleier) , veliko vatlov dolgo
oſenzhevalo, nekoliko s shivo-plavimi shidnimi matosami
(shnorami) povesano. Pod podobo je bila rudezhe pregernjena
misa na rudezhe pogrernjenih tlah. Nad vſim tem pa je bil
debel venez is berſhlinovih in limonovih en dan poprej
naterganih vejiz.

Na levi ſtrani od zeſarſke tako olepſhane podobe je
bila na ſtranſkim sidu lepa podoba, miloſtljiviga knesa
ljubIjanſkiga ſhkofa s rudezhimi in belimi shivimi zvetlizami
ovenzhana. Po drugim sidu ſo bile viditi manji podobe
preſvitle zeſarſke rodovine in zeſarſtva. Tudi je bila viditi
podoba kmeta vezhne ſlave „Andreja Hoſer'' ker vſim
ſtoletjem sapopadno govori: „koliko samore shiva
ljubesen, zhe je tudi le v kmetijſkim ſerzu.“

Po konzhani tadaj poſkuſhnji je bilo poklizano 11
uzhenzhkov, deklet in mladenzhkov, in ſo prejeli ſholſke
ſpominjke (prämium), bukve v ſhkerlataſtim uſnju s slatim
poreſkam (Goldschnitt), letnizami in pervimi zherkami imena;
dekleta is rok neke goſpé, mladenzhki is rok zhaſti
vredniga goſpoda Dehanta; bilo je pa goſpéj in goſpodov in
kmetijſkih poſluſhavzov veliko, teſno natlazheno, kolikor je
proſtora bilo.

Ko ſo nar boljſhi ſholarzhki ſvoje ſholſke ſpomine in
pohvalke imeli, je uzhenez Franze Zirar, 10 let ſtar is
Gorize dertiſke, (on ſe je to leto ſhe le zherke v pervo
uzhiti sazhel) ſtopil sa pogernjeno miso , golorok , bres vratne
rute, terd kmet, v pertnénih hlazhah, in je „ſlovo od

ſholſkiga leta“ *) ktero je popred ſpiſano v. zh. g.
Dehantu podal, glaſno, s ponaſho (action) zhverſto govoril,
bres nar manjiga ſpodtikleja, in ſe lepo pred vſakim, kteriga je
nagovoril, perklanjal. Ko je poſleden rasdelek tega „ſloveſa“:

Travnik', njive sdrav' bodite!
V roke ſnopke ljub' uzhénz'! —
Bog vaſ shivi! in neſite
˛Starſham' dam ſvoj ſholſki vén'z.
O ! pa kaj ? — ſhe nekaj vgledam —
Pa jeſt ſam omagal bi! —
Vaſhim ſerzam, ne beſedam'
Isrozhim , povejte vi ! —

isgovoril, ſo uzhenzhki vſi naglo vſtali in ſerzhno prijetno
sapeli naſledne rasdelke zeſarſke peſmi v kranjſkim
jesiku, po v vſim zeſarſtvu dobro snani melodiji; peta je bila
ta melodija (visha) veliko ſtokrat, pa is nedolshniſhih ſerz
gotovo nikolj.

Ferdinanda Bog ti varji,
Ferdinanda nam ohrán',
˛So ozhetje nam zeſarji,
K' ſo po miloſt' Tvoj' poſlán.
Naj Bogu viſok' altarji
Proſhnje dajo vſaki dan:
„Ferdinanda Bog ti varji,
Ferdinanda nam ohran'!“

Ferdinand u ſrebru piſhe:
De pravizo varval bo — **)
Varji Bog Ti take hiſhe!
Angelji naj m' venz pletó!
Naj potihnejo viharji
Od obljube take vgnán'.
Ferdinanda Bog ti varji,
Ferdinanda nam ohran.

Posna kadar pride koſa,
Nam Ozheta hudo ran' ,
˛Sols miljonov naſhih roſa
Naj pred ſmertjo Njega vbran'!
Bodo ljudſtva vſaki sarji
Peli lik u ſerzih snan!
Bog eſtrajſhke Zare varji,
Ferdinanda nam ohran'.

Viditi je bilo goſpéj, goſpode in kmete, ki ſo ſe jim
ozhi ſolsile; to ſo bile gotovo ſolse veſelja is globozhin
ſerza, veſelja redkiga.
Potem ſmo ſhli vſak — ſebi.

C. Rud. H.

Dopiſ is ˛Shempaſa.

(11. dan kosaperſka.) Hvala Bogu! V nekterih
krajih je letaſ vindima (terganje) obilna, — v nekterih ſredna,
v nekterih malo vezh ko nizh. Nekteri ſmo shé ſpravili,
nekteri ſhe sdaj ſpravljajo. — Okoli Gorize in na Ogerſkim
bodo ſhe le v drugim tjednu 16. dan kosaperſka tergali.—
Per tej perloshnoſti ſhe shaloſtno pergodbo is naſhiga
kraja povem, ki ſe je v sazhetku tega meſza sgodila in matere
opominja otroke varovati; sakaj neſrezha je bliso! Bres varha
ſo namrezh 9 meſzov ſtariga otroka na ognjiſhu v ſtolizhu
puſtili. Nad ognjem je kotel poln vreliga luga viſel. Otrok
ga s rozhizo popade, naſe potegne in ſe tako opari, de je
zhes ſhtiri ure umerl!

J. Oberdank.

Urno, kaj je noviga?

(Potrèſ v Dobrovniku.) 14. kimovza je bil
ſtraſhán dan sa meſto Dobrovnik (Ragusa) v Dalmazii in
sa njegove prebivavze. V nizh vezh kakor v 2 urah ſe je
semlja ta dan 5 krat potréſla, kar je prebivavze tako
oplaſhilo, de ſo is meſta pobegnili, de bi ſaj ſvoje shivljenje
otéli. Od 6. ure popoldne do polnozhi ni bilo vezh potréſa.
To je Dobrovnizhanam ſerze ſtorilo in v ſvoje
prebivaliſha ſo ſe sopet nasaj vernili. Pa njih ſtrahú ſhe ni bilo
konez. Ob eni zhes polnozhi 15. kimovza ſe je semlja sopet
tako mozhno potreſla, de je vſe ljudſtvo v kviſhko planilo.
˛Starzhke, bolnike in otrozhizhke ſo tiſti, ki ſo beshali,
ſeboj vlekli- ˛She vezh potreſov po verſti, ob 11. uri sjutraj
malo, in ob eni popoldné mozhno, ſo ljudſtvo primogle, meſto
zlo sapuſtiti in bejshati.

Od tiſtiga zhaſa, ko ſe je semlja pervi pot potreſla, ſo
bile zerkve odperte in molili ſo proti Bogu, de bi ſe uſmilil.

Ako ravno je potreſ ſilno velik bil, pa ſe vunder
vezhji neſrezhe ni primerilo, kakor sidovi nekterih hiſh
ſo ſe ſim ter tje raspokali in ſe vezh in menj poſedli; na
nekterih hiſhah ſo ſe ſtrehe vderle.

Tudi v drusih krajih Dalmazije, slaſti na otókih ſo
velik potreſ iméli.

˛Sheſtnajſtiga kimovza ſo ſe Dobrovnizhani ſhe le
vpokojili in ljudſtvo ſe je sopet v meſto vernilo. ˛Shtazune ſo
sopet odperli; rokodelzi in drugi delovzi ſo sopet pri
ſvojim délu iu ſtrah ſe pozhaſi is ſerz preſtraſheniga ljudſtva
vmika.

Poſebno ſtraſhno je pa pri tem potreſu v Dobrovniku
bilo, de ſe je na nebu ravno tak v prek leshezh oblak
prikasal, kakor v létu 1667, kadar je tak ſtraſhan potreſ
tukaj bil, de je to meſto vezh del pokonzhal.

Poſledne novize is Dobrovnika piſhejo , de ſe je
potreſ 16. 24. in 26. pretezheniga meſza sopet povernil in
de je poſledno tako hudo bilo, de je veliko hiſh
poſhkodvalo; ljudje ſo ſkoraj bres vſe obleke is ſvojih prebivalſh
pobegnili.

15. kimovza je bil tudi v Zelu na ˛Shtajerſkim
potreſ, tode malo zhaſa in bres ſhkode. — Tudi v Terſtu
in v Réki ſo te dni potreſ zhutili.

(Kamniten desh.) Na ˛Shpanjólſkim v vaſi Tores
je 2. kimovza po pol dné ob ſhtérih tako ſtraſhno sazhélo
kamenje med deshjem padati, de je 42 hiſh
popolnoma rasbilo in vezh ko 200 ljudi pobilo. Shivine in blaga
je veliko konzhalo , vinograde rasdjalo in vihár je vézhdel
drevja poderl. —

„Kamniten desh! — to je zopernija!'' bóde
marſikdo rékel. — „Ta je prasna!“ bodo drugi rekli. Nizh
od tega ni; glejte to je vſe bres zopernije tako: Kadar s
deshjem velik poſében vihár vſtane, ſe vzhaſih sgodi, de vſe

ſorte rezhi s ſeboj v viſhavo petégne in s deshjem smeſha.
Vzhaſih tudi pri tej priloshnoſti shabe in druge shivali is
ſvojih lukinj pridejo, ktere véliki vihar tudi s ſeboj v
viſhavo vsdigne. — Od todi rumeni ali shvepleni desh
pride, zhe ſe rumen prah od nekterih zvetliz od
viharja v viſhavo saneſhen s deshjem smeſha. De vzhaſih
kervav desh pada, ſe tako le sgodi: Vſaki metulj puſti,
kadar is meſhizha islése, na perju od drevja nekak ſók ,
kakor kri rudezh, slaſti pa ene ſorte metulj ; ta ſók ſe tudi
s deshjem smeſha in ga rudezhiga ſtori, kar nekteri
miſlijo, de je kervav desh. — Ognjen desh pada, kadar
desh veliko tiſte materie s ſeboj prineſe, is ktere ſe bliſk
naredi. Shabe, merzheſe, ersh, pſhenizo, péſek,
kamenje in druge rezhi deshuje, kadar vihar to ali
uno rezh s ſeboj potégne , ktere zhes kaj zhaſa, savoljo
ſvoje teshe sopet na tla paſti morajo. Ravno tako tudi laſje
med tozho pridejo, od ktere tozhe neumneshi miſlijo,
de od zoperniz pride. Glejte to ſo ſtare vrashe, kterih ſe
vſak uméten zhlovek in dober kriſtjan ſramuje.

Dr. B.

Vganjka.

Nr. 1.

Kdó vé imenovati ſtvar,
Ki ſe s petimi zherkam' piſar'?
Od sadaj in ſpredaj enaka —
Pa k shaloſti ſlednjiga zhaka;
Nekter ſi jo ſam oſkerbi,
Deſravno ſe tud' je boji.

Poshenzhan.

Popravik.

V liſtu Nr. 16 v opombi na pervi ſtrani nameſt : ſhtir
tavshent, ſheſt ſtó in ſédem pet deſét beri ; ſhtir
tavshent, ſheſt ſto pét in ſédemdeſét.

Pogovori vzhrédſhtva.

Ker vzhredniſhtvo nima vſelaj zhaſa in tudi perloshnoſti ne, zhaſtitim goſpodam poſebej odgovoriti, ki sa naſhe
novize piſhejo, bodemo sa naprej tukaj odgovor dajali. Ime bodemo le takrat imenovali, kadar nam bo perpuſheno.

Goſpodu M. V. „Mojſter ſkasa — in kaj je bolji, pozhaſno ali naglo obogatenje? “bomo natiſnili,
pred ko bo mogozhe. ˛Se perporozhimo sa prihodno — g. J. Oberdanku v ˛Shempaſu: Piſmo in bukvize ſmo prejeli.
Sa bukvize bodemo poſebej odgovorili— g. M. N. na ˛Shtajerſkim: Kar ſo poſlali, naſ veſeli. Kar ſo sheleli, ſmo poſlali
in miſlimo, de ſo ſhe dobili. — Is ſ. Lovrenza per Temenizi: Pred ko bo mogozhe! — Is ſpodne roshne
doline na Koroſhkim: Shal nam je, de ſe njih piſanja ne moremo poſlushiti, ker rezhi, ki le jesik utizhejo, v
naſhih novizah natiſniti nemoremo; kaj drusiga proſimo — g. R. ˛Savljanſkimu: Ta péſem ne gre v naſhe novize,
ako ravno je miſel lépa v nji — g. Jas. Sadnerju; Proſimo ſhe vezh dopiſov— g. J. S. nauk shidne goſenze rediti
i. t. d. bode v kratkim dalje ſlediI. Poſebno ſe jim perporozhimo in proſimo ſhe drusih ſoſtavkov — g. M.
Poshenzhanu: Prav rasveſetili ſo naſ s poſlanimi uganjkami ; natiſnile ſe bodo vſe, kadar bo le mogózhe — g. A. B.
Njih pravliza je preſtara; kaj drusiga! — P. H. : Kováſhka ni ſlaba; tode sa naſhe novize ni. ˛Svetovanja, ki nektere
druge ſoſtavke noviz utizhejo, bodemo ſpolnili. —

Kmetijſke in rokodélſke novize.

Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.

№ 19.

V ſrédo 8. liſtopada.

1843.

☞ Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvitlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v ‚Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 3o kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.

Domazha shivina.

Po tém ko Eve shelja je
Neſrézhni gréh ſtorila ,
In sh' njo tud' Adam je greſhil,
Jih Angel 's raja je ſpodil,
Ko ſta ſi saſlushila:

Gré Adam polni shaloſti
Okrog po velkim polji :
Tú ni pſhenize ne reshi,
Povſod robida , tern ſtoji,
Plevél le vid' okoli.

„Kdo mi povlezhe teshki plug?
Kak' semljo zhem branati?
Kdo mi poneſe kamnje 's nje?
In ako kruh bo v hiſhi shé,
Kdo m' hozhe drugo dati?“

Sdaj konj mu proti rasgatá:
„Ne glave tolik' lomiti!
˛Sliſh' Adam! ſaj ſim jeſt she tle,
Sa jesdo al' vositi vſe
Ti zhem pokoren biti.“

Vol sabuzhi : „Moj goſpodár!
Nepuſti ſe motiti,
Rad s zhelam ali vratam ſt'rím,
De kruh is njive ti vdobim,
Snaſh lakoti oditi.“

„ In jeſt — samuka krava mu —
Te s' mlekam zhem shiveti,
Ak shenſke le prav rozhne ſó,
De maſlo in ſir naredò,
Snaſh doſti vſiga 'méti.“

Tud' vbogi oſel giga mu :
„Ak nimaſh s kom vositi,
Goſpod savkashi, hozhem vſe,
Pſhenizo, moko, in kar je
Na herbtu ti noſiti.“

„Zhe mras maſh — ovza bleketa —
˛Stor' sheni ſe gibati,
Puſt niti 's moje ovne ſt'rit',
In ſi obleko naredit',
Ni treba ti smersvati.“

Debeli praſez krulji mu:
„Zheſh tolſti koſ imeti?
Ker dobriga nemorem ſt'rit',
Samoreſh mene le vmorit':
˛Szer ſim saſtonj na ſveti.“

„Zhe tud' zvertje imet' sheliſh
Goſpod, snam pomagati,
Sdaj puta pred njim klokota
In snêſe jajze mu na tla,
In v kashe ga pobrati.“

Peſ laja ino giblje rep:
„Bres ſkerbi snaſh saſpati.
Pozhivaj mirno, ſaj jeſt bom
Dvoriſhe varoval in dom,
Ne daj me pak vesati.“

Mijavka mazhka tudi ſhe :
„Kraj zhaſ ti bom ſtorila,
De miſh, podgana ti ne ſné,
Karkol' boſh hranil ſam sa ſé,
Jih 's hramov bom trebila.“

V veſelju in' hvaleshnoſti
˛Sliſh Adam obezhilo,
Shivini, ki ſlushit mu zhe
Naſproti on pak rekel je
Prijasno ino milo:

De on, ko dobri goſpodár
˛Skerbljiv sa njo zhe biti;
De vſako prime, kar mu gre,
De nihzhe tarat' ga ne ſme,
Ne s ſhibo ga moriti.

V. Ştanig.

˛Sadno drevje ſhkodljivih goſénz
obvarovati.

Vſakdó vé, kako ſo goſenze drevju ſhkodljive.
Kader goſénze gojsde ſploh óblesejo, jih
ljudje pokonzháti ne samórejo ; takrat samóre le
vrème, njim ſkodlivo, jih satérati.

Drugázh je v vertih. Tukej sna ſleherni
umen goſpodár, zhe je neprenehama priden,
drèvje goſenz obvarvati; namrezh, zhe jeſéni in
po sími goſenzhno salégo zhiſto oſmúka, in jih
po tém, kadar v ſpomladi goſenze islésejo, raſti
in pojédati sazhnéjo, ſerzhno obéra in pokonzhá,
kolikor mu je mogozhe. De ſe pa to ſtorí,
morajo ſoſédje edin drusimu perpomozhni
biti. Vſak naj ſtori, kar njemu gré. Drugazh bi
bilo delo preteſhko in bi malo pomagalo. Go r j é
mu, kdor imá sanikerniga ſoſéda!

Vezh bukev je, v kterih naſ uzhé, kako
goſenze satérati, pa jes miſlim, de ſe is
vezhjiga déla teh bukev lé malokadaj kaj své, kar
bi vſelej in povſod obveljalo. Sakaj vſake ſorte
goſenze ſe po ſvojim satérajo in vſi
pomozhki ne veljajo per vſih.

Tukaj vam hozhemo od téh shival in njih
nature kaj vezh povedati in pomozhke naſvetovati,
s kterimi bote gotovo ſvoje drevje poshreſhnih
merzheſov obvarovali. Le dobro poſluſhajte :

Vſak kmètovavez vé, de ſe goſenze ſhtirkrat
premenijo. Metúlji namrezh jajzhiza sleshejo,
is kterih ſe s zhaſama goſenze isvale, ki ſe
zhes nekaj zháſa v meſhizhe savijejo, is
kterih potém metulji isferflajo.

Sdaj vam bodemo ſamo od goſenz
ſàdnimu drévju ſhkodljivih kaj povedali, in ſe
tega poſlushili, kar nam nar bolj svédeni
vertnarji povejo.

De pa kmetam kaj od té rezhi saporedama
na snanje damo, bomo ſhkodljive goſenze tukaj
po vèrſti imenovali, kakor ſe v letnih zhaſih
pokashejo.

Koj v ſpomladi is jajzhiz islese in ſe
perkáshe:

1. Gèrba (Raupe des Frostnacht —
Schmetterlings).

S njo ravno v tiſtim zhaſu ſe perkashe :
2. Goſenza béliga drévniga metulja
(Raupe des Baumweisslings), kteri je she zhes
simo v podobi goſenze preshivil.

3. Slatorítka (Raupe des Goldafters). Isvalí
ſe navadno v malim travnu.

4. Sreberniza (Ringelraupe), ktéra je,
kakor je snáno, drevju ſploh ſhkodljiva. Posneje,
kakor ta ſe perkashe :

5. Debéloglávka (Raupe des Grosskopfes;
Stammwollenraupe). *)

I. Gerba.

Ta goſenza je ſilno majhna, komaj toliko
debela, kakor shima, selena, pa ſilno ſhkodljiva.

Metulj od te goſenze je rjavoſivkaſte barve,
ima zherne prézhize po tankim shivotu. Şamez
ali metulj mandeljz v meſzu Liſtopadu, zhe
ni prav merslo, tudi ſhe v meſzu grudnu
svezher v mraku okrog drevja leta. Metuljke ali
babize nimajo kril, torej tudi ne morejo letati,
temozh od tla na drevje lasijo. To
vediti , mu je treba, kdor ſe hozhe goſenz
varovati. Kadar ſo metuljke s metulji ſparjéne bile,
v verbove drevéſ slésejo in tam vſaka metuljka
zhes 200 jajzhiz sleshe, ki jih zhlovek s
ſvojimi ozhmi komaj viditi more. De desh ali pa
roſa jajzhiz ne odpere, jih s nekim limaſtim
ſokam na drevje perterdijo.

Koj ko smersovati neha in gorko perhajati
sazhne, goſenzhiza, kakor shima debela, selena,
is jajzhka islese in sazhne ſhkodo delati;
kadar goſenze vezhji poſtanejo, ſe po dreveſzih
lahko najdejo, slaſti, zhe zvetje pregledaſh, s
kteriga ſe lahko oberejo.

Oberanje téh goſenz per viſozim drevju
prevezh zhaſa vsame in ſe tudi ne da opraviti.
Boljſhi, je pod mlade derveſza, ki ſe potreſti
dajo, rjuhe pogerniti, de odraſhene
goſenze na-nje popadajo in ſe tako
pomoré. To ſe da sjutraj in ſizer le v pervi
polovizi vélikiga travna nar bolj ſtoriti.

Pa tudi tako ravnanje ne bode povſod
veliko pomagalo, slaſti zhe ſo goſenze na viſokim
drevju in ſe stréſti ne morejo. Nar boljſhi je
tadaj, zhe ſe takrat metuljkam po shivljenju ſtrèshe,
preden jajzhke lezhi sazhnejo: to je odsazhetka
meſza liſtopada naprej. To je tako ſtoriti:
Is ſlame ſe omela naredé in s njimi ſe dreveſa
okrog deblov, eden ali tri zhevlje od tál, tako
oveshejo, de konzi ſlame proti semlji molé in
ſlama kakor ſtreho okrog dreveſ ſtori. To ſtorí,
de metuljke na dreveſa lasiti nemorejo. Kadar
je to per vſih derveſih na vertu ſtorjeno, ſe
mora vſako jutro, po ſlami pregledovati
in metuljke, ki na ſlami in med ſlamo
ſedé, pomoriti.

De ſe tako veliko goſenz pomori, ſe lahko
previdi, zhe pomiſlimo, de vſaka metuljka vezh
ko 200 jajzhiz salèshe, is kterih ſe v pomladi
ſhkodljive goſenze isvalé. Savoljo tega naj nih-

zhe ne samudi, tako ravnati, kakor je tukaj
rezheno, zhe mu je njegovo drevje ljubo. —
Glejte, ſhe v liſtopadu in grudnu ſe
samorejo te goſenze tako nar bolj satérati!

(Dalje ſledi.)

KMETIJŞKA ŞHOLA.

(Na dalje.)

Deſeto nedeljo.

Kako s shivinſkim gnojem ravnati?
Kako napravljati ga?

Marſikaj napzhniga ſe najde, per
napravIjanju gnoja od njegoviga perviga dela noter do
podorávanja; satorej naj ne bode samere, de
rasloshimo, in okoli in okoli na snanje damo,
kako s gnojem ravnati, de bo prav; kako, de
bo gnoja vezh, in de bo dober. Per tem je
gledati nar pervo :

Na rasne ſorte ſtelje.

Ştelje ſe shivini sato, de ſtelja mokrotnoſt
gnoja popije, de ima shivina mehko, ſnashno,
in sdravo leshiſhe, in de ſe vezh gnoja napravi.
Şlama je nar bolji ſtelja. Vrednoſt ſlame ſe
rasſhteva po njeni tezhnoſti v permeri memo ſená
s to verſtjo: ershena, pſhenizhna, ovſena,
jezhmenova in bobova ſlama.

Ovſena in jezhmenova ſlama vezhdel ljudje
pokladejo , zhe ni operhla. Od ſlamnate ſtelje
je nar bolji gnoj. Kadar ſená sa klajo
permankuje , ali kjer ſizer malo ſená perdelujejo, morajo
ſlamo sa klajo iméti, nameſt te pa druge ſtelje
napravijo, namrezh:

1. Liſtje. Liſtnata ſtelja je dvojna; ena je
liſtje, ki ſamo od drevja pada, ki ga vkup
pograbijo ; drugo je, ko veje s liſtjam vred
poreshejo in sa ſteljo napravijo; vezh isda drugo,
sato , ker ſe tudi rasſekana drobna hoſta vmeſ
isgnoji.

Liſtnat gnoj ſe v semlji tako naglo ne vmedí,
kakor ſlamnat; satorej pa mora proſtor sa
enako mero perdelanja s liſtnim gnojem debeleji
pognojen biti; tudi dalje dershi liſtnat, ko
ſlamnat gnoj.

2. Bizhje, lozhje in terſtje je dobra
ſtelja, tode ſe mora seleno poresati. Srelo bi bilo
pre terdo, in bi ſe v gnoju nerado vmedilo.

3. Reſ je je ſizer terda in puſta ſtelja; ker
pak v peſhenih krajih, kjer rado raſte, ſkorej
druge ſtelje nimajo, ga morajo sa ljubo imeti.
Na sgornih nemſhkih krajih raſte toliko reſja,
de ga ne reshejo, in ne koſijo, temuzh ga s
ruſho vred od semlje odluſhijo , in ga tako sa
ſteljo obernejo. Dobro je to sa ſteljo, kér ſe ga
tudi korenine, in nekaj dobre perſti dershi. Kjer
pa tako odluſheniga reſja vezh napravijo, kakor
ga sa vſtlati potrebujejo, ga v velike kupe nalo-

shijo, de ſe dobro vmedi, in ſperſteni; potem
kupe po njivah rastroſijo.

4. Praprot je sa ſlamo nar bolji ſtelja, v
gnoju ſe hitro vmedi.

5. Şuſhik je vezhdel le sa kurjavo,
vender ga per nekterih sa ſteljo s pridam imajo. Ako
vmedeniga in rasdrobljeniga ſuſhka po mozhirni
ilovnati semlji potreſeſh, ji bo s prizho ſuhotne
laſtnoſti ſlushil. Dober gnoj s ſuſhkam narediſh,
zhe ga s shivinſkim blatam, s apnam, ali s
pepelam nameſhaſh.

6. Ruſhnjo, ki je kaj odresheſh, ali is
grabnov potégneſh, vſtelji, in jo s shivinſkim
blatam nameſhaj; to bo dobro gnojila.

7. Shaganje vſtiljati da dober gnoj; v
gnojnizo pomeſhati ga, ſhe vezh gnoja napravi.

8. Ştrojarſko zhréſlo, pod shivino
vſtiljati, ali s gnojnizo pomeſhati, da doſti gnoja.

9. Trohljiva perſt, kadar je ſuha, je dobra
ſtelja, zhe druge permanka.

10. Mah imajo ſim ter tje sa ſteljo, tode
ſe pozhaſi sgnojí.

11. Krompirjevez, ali krompirjevo selje
vſtiljati, da dober gnoj; zhe seleniga po
ſenoshetih pogernèſh, da lepo travo; zhe seleniga
podorjeſh, ſi njivo pognojiſh.

12. Plevel in rasna selenjáv, ki ſe v
kuhinji ali per hiſhi vkùp nadergne, s shivinſkim
blatam nameſhati, da dober gnoj.

13. Pesdirje od lanú in konoplá ſpod
terlize vſtlati, poſebno pa po ſenoſheti ga
potreſati, bo dobro gnojilo.

14. Tropine, ſladje, ſenénine merve,
ki niſo sa klajo ; ſaje, ogluje, ali oglov prah,
in vezh take ſoderge, vſtiljati, da doſti in
dobriga gnoja.

V ſadajnih zhaſih ſo téga uzheni sazheli
perpovedavati, de naj s perſtjo naſtilja, komur druge
ſtelje permankuje. Dober je ta ſvèt. Skuſhali ſo
she nekteri to ſtoriti. Reſ je, de ſuha perſt, zhe
jo pod shivino, to je pod drobnizo, in
govedino denete, bo vſe gnojno mokroto zhiſto popila
in bo vſe vá-ſe povsela, kar bi ſe ſizer od gnoja
ſkadilo in sveſhilo, ter ſe s tako ſteljo veliko
vezh in boljiga gnoja napravi.

Koliko je treba vſaki dan naſtiljati?

Govedini je treba bolj pogoſtama naſtiljati,
kakor konjem in drobnizi, kteri le ſuho blato
delajo. Per seleni ali friſhni klaji je treba vezh
naſtiljati, kakor per ſuhi. Ravno tako ſe mora
pitani shivini vezh ſtelje dati, ko jalovni.

Sa eno glavo govedi vélike ſorte je treba
na dan 4 do 10 funtov ſtelje. Sa konja 4 do 6
funtov, sa ovzo pol funta ſlamnate ſtelje.

Dober kmetijſki perjatel ſvetva, ſlamnato
ſteljo ali na dvoje, ali na troje preresati, de ſe
bolj enako med blato pomeſha, in ſe loshej
sgnoji.

Preden v drugo naſtlljaſh, vſelej potegni ſuho
ſteljo ispod prednih do sadnih nóg shivinzheta.
Kadar ispodkidujeſh , potegni ſuho ſteljo naſtran.

Navada je, konjem ſlednji dan ispodkidati.
Goveja shivina pa naj ſtoji vezh dni na gnoju,
de ſe ſtelja dobro isgnoji.

Kjer je ſtelje po malim, je treba vezhkrat
ispodkidati. Pod drobnizo pa naj gnoj vezh
meſzov leshi.

Tukaj kashe ſpiſ, koliko te ali une klaje
shivinzhe pojé, dokler dve ſto funtov ali dva
zenta gnoja ſtori.
Od 100 funtov ſéna ali ſlame ſtori shivinzhe 200 ſuntov gnoja
s ſteljo vred.

(Dalje ſledi.)

Prenaglo — neumno!

Nekdo je v neki druſhini vpraſhanje saſtavil, koliko
zhaſa bi treba bilo sa naſhteti bilion? ako bi zhlovek
vſako minuto ſto naſhtel, nizh ne jedel, nizh ne pil, nizh
ne ſpal in velike ſhtevila ravno tako urno isrezhi samogel,
ko male. Kmetje ſe pogledajo, ſam kovazhev Jaka, ki
ſe je sa nar bolj prebriſaniga dershal, ker je trikrat moko
v Terſt peljal, dvakrat u Gorizi furlanſke zokle vidil, in
enkrat v Blaku mavshane (garane) preſhizhke zenejſhi
prodal, kakor ſo mu doma sa-nje ponujali, v polnim savetji
ſvoje dobre glave odgovori: „dva dni morebit“. Kako ſe ſo pa
kmetje sazhudili, in oſhaben Jaka sakiſal, ko njim
vpraſhvavez rezhe: devetnajſt tavshent let in nekoliko dni!

J. N.

Sméſ.

(Letaſhno léto je rodovitno — otrók.) Ne
ſamo na Ogerſkim v Tolnájſki ſtolizi (kakor ſe je v teh
novizah bralo) je kmetiza zhvetérzhke, ampak tudi per
naſ na Krájnſkim na Dolenſki ſtrani per St. Lorenzu
v Témenizi v Satiſhki komeſiji je naſprot shêna
nékiga gmánjſkiga hlapza is Male Loke 13. dan maliga
travna tega leta zhvéterzhize porodila, in ſizer 3 méſze pred
zhaſam. 3 ſeſtrize ſo bile nekſhne minute per shivljenju,
pa ſo savolj prevelike ſlabotnoſti kmalo umerle — êna pa
je bila mertva rojêna. Mati — per ſrédnih letih— je sdrava,
in ima vezh otrok. Ne pomnijo ſhe zhvéterzhiz v tém
kraju, pazh trojzhke.

Zlate pravila

in važne resnice za kmetijske gospodarje.
Tratenje našiga časa je nar napčniši tratenje.

Nemarnost tako teško in počasi leze, de jo revšina prav
naglo zaide.

Marnost ali pridnost je mati prihodne srěče: kar dans moreš
storiti, stori, ker ne věš, kaj ho jutri: en dans je toliko
vrěden, kakor dva jutri.

V kratkim vreměnu (času) se brez prenehanja več stori,
kakor v dolgim, če se večkrat preněha. Pridni pajik naredi
veliko pajično.

Kdor ima ovco in kravo, mu vsi vošijo dôbro jutro, ga
pozdravivši.

Kdor hoče od drevesa obogatěti, mora ali sam orati, ali pa
vsaj priganjati.

Z očěsam stori gospodar več, kakor z roko.
Če želiš zvestiga služabnika iměti, bodi sam.

Babe, vino, igrače in slabo vedeni računi (rajtinge)
zmanjšajo premoženje in pomnože potrěbe.

Norci napravijo skrivne gostarije, modri pa pridejo jih pojěst.
Kdor kupuje, čigar ne potrebuje, bo prodajal, čigar potrebuje.

Če se ti tudi kaj vredni kup ponudi, dobro prevdari; tudi
vredna kupčija ima dostikrat žalostne nastopke.

Nove bukve.

˛Svetep eſmi. Druge bukvize; sloshil B. P
otozhnik. V Ljubljani natiſnil J. Blasnik. Na prodaj ſo
per bukvarju Lerharju sa 20 krajzarjev.

Krajnſkih peſim goſpoda fajmoſhtra B. Potozhnika
poſebno perporozhvati, treba ni. Pojejo jih po zeli desheli:
viſhji hvaliti jih ne moremo. Miſlimo pa, de bodo Slovenzi
nad tem drugim delam „ſvetih peſim'“ morebit ſhe vezhji
dopadajenje imeli, kakor nad pervim , kteri je bil v kratkim
zhaſu she v drugizh natiſnjen.

Kdo bi pevza ne hvalil, zhe bere le peſim od ſvete
Margarete, ſtran 77:

„˛Se s ſvojim sheninam ſklenila,
Ki te je reſhil s kervijo.
Na glavo ti je venz poſtavil
Kervi rudezh , deviſhtva bel,
˛S zhaſtjo nebeſhko te opravil,
Neveſto zhiſto te ſprejel.

Hudó naſ ſatan salasuje,
Naſtav njegovih poln je ſvet,
Vihar ſkuſhnjav ſe povsdiguje,
Naſ ſlabe moti ſtrah , trepet.“
i. t. d. . . . . . . . . .

Teſhko bi bilo ſoditi, ktera med 40 peſmami téh bukviz
nar lepſhi je: vſe ſo polne lepih miſel in prave
ſerzhne vére ; kar pa jesik utizhe, je tako perjétin , de jih je
veſelje brati. — Kar jeſt ſhe voſhim , je, de bi kdo tudi
enake lepe vishe k tem peſmam sloshil in na snanje dal.
Prav ſhkoda pa bi bilo, zhe bi ſe kdo zhès-nje ſpravil,
kteri praviga duha sa to v ſebi ne obzhuti; sakaj k
musiki jih je ſilno veliko poklizanih, grosno malo pa isvoljenih.

Snajdba vganjke Nr. 2. v poprejſhnim liſtu je:
koshuh.

Kmetijſke in rokodélſke novize.

Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.

№ 21.

V ſrédo 22. liſtopada.

1843.

☞ Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvitlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v ‚Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 3o kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.

˛Sadno drevje ſhkodljivih goſénz
obvarovati.

(Konez.)

V. Debeloglavka.

Goſenza, ki ſe debeloglavka imenuje, ſe
she po ſvoji velikoſti ſposná. Isvali ſe v
sazhetku meſza vélikiga travna is jajzhka in ima
ſilno debélo rumeno glavo s zhernimi pikami. Na
herbtu sadaj ima ſheſt parov rudezhih pik, na
ſtraneh shivota ſivo-rumene ſhopke koſmatín in
po herbtu po ſamim ſtojezhe koſmatíne.

V roshnim zvetu ſe goſenza israſte in sdaj
ſi na vertnih ograjah ali pa sa ſkorjo kakiga
ſtariga derveſa kraj poiſhe, kjer bi ſe v méh
sapredla, kar ſe v nekih dnovih sgodí. V 4 ali
5 tjednih je metulj godán.

Babiza je vezhji kakor ſamez ali mandeljz.
Samez je rjav, babiza pa gerdo-bela s
zhernimi shilami v krilih. Kjer ſe babiza is mehú
isgodi, tam tudi vézhdel oſtane. Kadar ſe je s
ſamzam ali mandeljzam ſpárila, naredi ſvojo
salego na ograjah vertov, slaſti pa pod ſkorjami
ſtarih dervéſ. Salega, v kteri je 400 do 500
jajzhiz, je rumenkaſto-bela in s gerdo-belo,
rumenkaſto — rjavo ovno jo pokrije.

Ker ſe salega lahko vidi, ni teſhko, jo od
ograje ali pa dervéſa odſtergati, v kako
poſodo pobrati in potem ſoshgati.
Posneje , ko ſe she isvaljene goſenze po drevju raskro-

pé, in she ſhkodo delajo ſe to ne da tako hitro
in lahko ſtoriti.

Prijatli! Popiſal ſim vam doſlej pet ſort
goſenz , ki ſo ſadnimu drevju ſilno ſhkodljive in
povedal ſim vam, kako ſe nar bolj gotovo
konzhati dajo. Drusiga. nizh ne sheljim, kakor de
vſak prijatel moje ſvéte ſpolnuje in tako
rodovitnoſt ſvojiga ſadja mnoshi. Pred ſklepam
moram pa ſhe opomniti, de ptizhev, ki ſo
naſhim vertam tako koriſtni, ne preganjati, in
proſim vaſ, ſeníz, táſhiz, ſhog in ſhkorzov,
vlaſtovk in ſhe ſrak ne moriti. Ne odganjajte jih
is ſvojih vertov, ker vam vaſhe drevje goſenz
trebijo. Şaj jih je modri ſtvarnik sa to vſtvaril,
de ſe goſenze prevezh ne mnoshijo. Puſtite jim
tadaj shivljenje — ſaj ſo vaſhi dobrotniki!

F. Schmidt.

K temu nauku perſtavimo ſhe to, kar goſpod
Pirz v „krajnſkim vertnarju“ *)
ſvetujejo, de bi ſe goſenze konzhale ali ſaj
smajnſhale.

1. Vſako leto drevje zhiſto otrebiti, in ſtaro
ſkorjo oſtergati, de ne bodo metulji tako lahko
salege va-njo naredili, in drevje bo sdravo.

2. Pobeli vſe odraſhene dreveſa s apnam ,
ktero bo vſo goſenzhno salego po deblu na
enkrat konzhalo, in metulje odvernilo, de v
apneno drevo nikoli ne bodo salege delali.

3. Je dobro, zhe v jeſeni okoli dreveſ
semIjo okopaſh; tako bo tiſtih goſenz salega vezh
del konzhana, ktere ſe v semlji godé.

4. Boſh veliko ſhkodljivih metuljev konzhal,
zhe tiſte dreveſa, ktere ſo po letu goſenze zhiſto
objedle, v jeſeni od ſ. Lukesha do ſ. Andreja s
popirjem prevesheſh , in tiſti popir s ptizhjim
limam vezhkrat namasheſh. Pa gole koshe
dreveſa nikoli ne pomashi, to bi drevju ſhkodvalo.
Tudi s predivam, dokler je ſuho vreme, je
dobro deblo rahlo oviti, de ſe metulji noter
sapletejo in na drevo nemorejo.

5. Tudi bo goſenz menj, zhe metulje
loviſh in konzhaſh, kakor moreſh. Svezher jih
najdeſh po vertnih roshah, in jih lahko pomoriſh.
Ponozhnih metuljev pa lahko poloviſh, zhe po
nozhi v laterni luzh poſtaviſh, in okoli luzhi
limanze ali kake maſtne mreshe naſtaviſh, de
ſe s krili primejo.

6. V jeſeni in pomladi drevje vſelej dobro
preglej, de boſh goſenzhno salégo saterl,
kterokoli po savitim ſuhim perji, po mladikah ali
po deblu sagledaſh, odreshi, in na ognji ſoshgi
salego , preden ſe goſenze po drevji slésejo.

7. Zhe ſo ſe pa she goſenze po drevji slésle,
vſak vezhér posno in sjutrej sgodej veje potreſi,
de bodo odpadle; pa ſpodej kaj pogerni, de jih
vjameſh in pomoriſh.

8. Nobena rezh pa goſenz bolj ne
smanjſha in ne pokonzha, kakor nektere ptize, ktere
ſo she od Boga sa to namenjene. Ti pridni varhi
ſadnih vertov ſo : Velika in mala ſeníza,
mniſhzhek, plesovez, berkles, detol, pogorelzhek,
taſhiza, péniza in vezh tazih ptizhkov, kteri od
zhervov shivé in dreveſa od goſenz trebijo. Sato v
tiſtih vertih, kteri ſo bliso hoſte , kjer je doſti
takih ptizhev, goſenze nikoli drevju veliko ne
ſhkodvajo. Tam pa, kamor taki ptizhi ne
doidejo , goſenze zele verte konzhajo.

Ni tedaj prav take ptizhke , kteri ſo naſhi
veliki dobrotniki, loviti, in jih moriti. Şhe le
pervaditi jih moramo v verte, de nam bodo bolj
drevje od goſenz ozhiſtili.. Hvaliti moramo
Boga, ker je nam take pridne shivalize vſtvaril bres
kterih bi ſe goſenze tako sarédile, de bi mi
pazh malo ſadja okuſili, kar bi goſenzam oſtalo.

KMETIJŞKA SHOLA.

(Na dalje.)

Dvanajſto nedeljo.

Kako gnoj k nar boljimu prida obérniti?

Şkuſhnja pové, de je gnoj ſizer bolj, zhe
kaj zhaſa leshi, per tem ſe pa kup na gnojniſhu
ſtiſne, de ga je menj viditi; satorej, kako s
gnojenjem nar viſhji prid sadobiti?

Ako bi bilo mogozhe gnoj bersh isſpod
shivine na njivo ſpeljati, in ga k pervi ſetvi, ali
ſadilu podorati, bi ſe ga tako nar menj sgubilo
in sveſhilo; ker pak tega vſelej ſtoriti ne morete,
ker le ob zhaſih ſejate in ſadite, morate tadaj
do zhaſa gnoj tako perhraniti, de per njem
sgube ne bo, in de ſe vam ſhkoda ne godí. Bres
sgube pak bote v ſtanu, le v gnojniſhih gnoj do
zhaſa perhraniti, in ſe ſvoje velike ſhkode
obvarovati. Şhkode, ktera ſe vam per gnoju ſprizho
neurnoſti in negudnoſti godi, is pervajene
nemarnoſti morebiti zeló ne ſposnate. Ko bi bilo
mogozhe , vam ſhkodo tako pokasati, de bi jo s
rokami prijeli, morebiti de bi ſe ji marſikdo
vganil, in bi ſi drugazh pomagal.

Şhkoda vam je, zhe gnoj dolgo pred ſetvo
na njivo ſpeljete, ali zhe ga tam dolgo zhaſa v
majhnih kupih leshati puſtite, ga ne podorjete,
de ſe veſ sveſhi. Doma ga na napzhne vosé
nakladate , pol ga po potu rastreſete; zeſto ravnate
s njim od doma do njive, zeló preſuſhen ali
pa ſpran gnoj perpeljete na njivo, in ga ſhe
le podorjete, kadar ravno kaj drusiga opraviti
nimate.

Ni zhudo, de toshite , zhe malo perdelate,
zhe imate ſlabo letino! Lejte, to je ſhkoda, de
ſe s rokami prime.

Sbudite ſe ſaj vi tershani in meſtniki!
sazhnite vi, ki ſte per mozhi, dvoriſha in gnojniſha
popravljati in pravniſke vosove sa voshnjo gnoja
in gnojnize napravljati! dajte kmetam lep isgled,
kar bote ſtorili; prid bo le vaſh.

Ne vosite gnoja na njivo drugikrat, ko kratko
pred ſetvijo, in podorite ga hitrej ko je
mogozhe ; sakaj nepodorán gnoj bo od ure do ure
vehljavſhi ali ſlabſhi.

Tudi v jeſeni, kakor nekteri vedeshi hozhejo,
ni dobro gnoja vositi, ako bi ne miſlili osiminji
gnojiti. Veliko sgubite gnoja, zhe ga v jeſeni
morebiti sa pervo pomladanjſko ſetev vosite, ali
zhe zeló nepodoraniga na njivi puſtite.

Nikarite! vaſ proſimo , veliko bote savergli,
ako tako ſtorite ; perhranite gnoj v jami doma,
in vosite ga k pomladanſki ſetvi le ſpomlad.

V jeſeni ſe semlja k pozhitku napravlja , po
simi pa pozhiva ali ſpi, ſe tadaj s gnojem ne
bo pezhala, to je, de ſe ne bo s njim meſhala;
nizh ne bo od njega povshila. Gnoj bo tadaj sa
perhodno pomladanſko ſetev toliko vehljavſhi ali
ſlabſhi, kolikor ſe mu bo po simi mozhí ſkadilo.

Berite to priliko ali pergliho: Kaj ne,
zhloveku, kadar ſe k pozhitku vleshe, jed ne diſhi.
Gnoj je semlji in ſadu jed ali ſhpisha. V jeſeni
pomladanſki ſetvi gnojiti, bi bilo ravno to ,
kakor saſpanimu zhloveku po nozhi jed sa prihodni
dan ponujati.

Zhe tadaj ne miſlite osiminji gnojiti, ne
vosite gnoja v jeſeni na njivo, ampak
perhranite ga ſkerbno doma v jami; kadar ſpomlad
pride, in de semlja oshivi, ga ispeljite in urno
podorite; kar bote na tó ſejali, bote bogato sheli.

Tudi ne podoravajte gnoja, kadar ga desh
smozhi, ampak pojenjajte s delani, de ſe poſuſhi.

Ne obrazhajte tudi semlje ne, dokler je mokra.
Gnoj mora po njivi enakomerno rastroſen biti.
Breshnim njivam gnojite per verhu
mozhneji, ſpodej plitveji.

Kdor bi bil morebiti permoran, gnoj na
njivo ſpeljati, naj ga dolgo pred ſetvijo, ali pa;
zhe bi ne imel zhaſa ga bersh podorati, naj ga
v velike kupe na njivi sloshi, in s perſtjo
sagerne, de ſe mu ne sveſhí.

(Dalje ſledi.)

Kakó ſe ima zhéſhplovo drévje
obdelovati, de bo vſako léto rodovitno?

Od tega opravíla ſim she v marſiktérih bukvah
prebiral, tóde nobeno popiſovanje mi ni bilo
tako vſhezh, ko tiſto, ki ſim ga pred nekimi
létmi v vertnih novízah is Bavarſkiga bral.

Zhéſhplovo ſadje mi je she od njega dni
od vſiga nar ljubſhi; ravno sató me je tudi
mikalo od tega drévja na tanko svediti, kakó naj
ſe obdeluje, de bo verlo raſtlo in obilno ſadú
prineſlo. Popiſovanja in osnanila, ki ſo ſe mi
nar boljſhi sdele , ſim vedno sbiral, in ſvojim
prijatlam in snanzam perpovedoval. Rékel ſim
jim , de naj poſkuſhajo osnanilo , ki ſim ga v
vertnih novizah is Bavarſkiga bral ; rad bi
svedil , ali je réſ, kar tam piſhejo od obdelovanja
zhéſhploviga ſadja, ali ne ; poſebno pa tudi
sató, ker niſim ſkorej nikjér, kodar ſim ſhe
popotoval, prav lepiga in sdraviga zhéſhploviga drevja
narajmal. — Şam kaj taziga poſkuſiti mi ni bilo
mogozhe, ako bi bil ravno rad ; sakaj nimam
je ſhe gredize sa zvetlize, ktére po simi in po
leti is okna na okno prenaſham, ko mazhka
mazheta, ter jim ſolnza lovim, de bi mi vſeſkôsi
in prav salo zvéle — ſhe manj pa vertiza, kjer
bi mogel marſiktero ſadno drevó poshlahtniti in
poboljſhati.

Ali vſe moje narozhevanje in
perpovedovanje ſe jih ne prime. Prav dolgo ſim jim trobil
saſtonj. — Şkorej bi rekel: tudi per meſtih ſe
narajma vezh nevernih Tomashov, kteri ſo ene
vére in eniga djanja s unim neúmneshem, kteri
pravi: Moj ozhe, ſo tako delali, in prav verlo
ſe jim je vêdlo vſe ; sakaj bi ſe le jeſt drusiga
uril; ni jim ga kruha manjkalo nikoli!.— Dobro

ſi jo sarobil ! Tudi oſel pravi : Naj raſte potlej
trava, ali ne , kadar mene ne bo. —

Kar neki dan v miſlih samaknen memo
verta I. . . viga gredé, me Anton, moj ſtari
snanez, va-nj poklizhe , rekózh: Idite v moj vert,
pokasal vam bom nekaj prav saliga.

Sahajal ſim rad na verte ſvojih snanzov,
poſebno pa tjè nar raji, kjér ſim miſlil, kakſhno
novo ſorto zvetliz ali pa prav shlahtniga ſadja
sapasiti. Ravno tukaj vidim vezhji del prav ſlabo
zhéſhplovo drévje ſim ter tje ſabenkati. To viditi
ſe savsamem, in pravim: Kakó je tó, dragi moj
Anton, de na vaſhim vertu takó ſlabo
zhéſhplovo drévje raſte ? — Mi odgovori : Ne bo dolgo
raſtlo ne, ſhe tó jeſén ga bo smanjkalo, in
pravi : Niſte ſliſhali, vſako drevó, ktéro ne ſtorí
dobriga ſadú, ſe poſeka in v ogenj vershe? — Şim
ſliſhal, mu pravim. Morebiti tudi vi niſte ſliſhali,
kakó ſe mora s zhéſhplovim drévjem v zaker iti,
de bo zhverſto raſtlo in ſadú prineſlo dovolj ? —
Niſim je kar beſedize ſliſhal ſhe, mi odgovorí.

Takó vam bom vſe ob kratkim povédal;
lé poſluſhajte me :

Kdor hozhe sdravo zhéſhplovo drevje imeti,
de mu bo vſako léto ſadovito, naj poſébno
okoli ſtarih drevéſ in drusih, ktere
revno raſtejo in malokadaj rodé, meſiza
liſtopada dva dobra zhevlja semljo do
korenin od koplje, potém pa k vſazimu
drevéſu ſhajtergo zhlovéſhkiga gnoja
perpelje, ter naj ga pokrije semljo in
vásho. — Drugo leto bo vidil, kaj drévju to
opravilo pomaga , vidil bo s kakoſhnim veſeljem bo
raſtlo, in koliko ſadú mu bo rodilo. — Vſako
zheſhúljo ſkorej bo mogel podpréti, de bi ſe mu
ne odzheſnila. — Pa ne ſamo ſtarim dreveſam
ſe perleshe to sdravilo; ampak tudi mladim bo
ta lek prav vſhézh. Deni ga, h ktérimu hozheſh,
kmalo boſh vidil, kaj ta perporôzhba samóre
per obéh ! —

Ta podúk je mojimu dragimu I. takó
dopadel, de je she pervo jeſén , to je, pred
zhveterimi letmi, poſkuſil, kar ſim ravno kár popiſal.
In od takrat ima vſako léto prav lepe in polne
zhéſhple. Vſelej, kadar ſkupej prideva, in od
tazih rezhí govoriva, mi hvalo daje, de ſim mu
ſvetoval tó. —

Predvlanſkim ſim g. K. ravno tó povédal.
Tudi njemu raſt in rodovitnoſt zhéſhplova na
glaſ osnanujete , od kod ſte ſvôjo mozh in
okrevanje dobíli. — Tudi on poterdi s veſeljem ſe,
kar ſim mu ſvetoval.

Ştori tudi ti, dragi kmet, ravno tako,
kakor ſta una dva ſtorila ! Takó mi boſh tudi ti
hvaleshen, in sadovoljen prihodnizh krajnſke
kmetijſke in rokodélſke novize prebiral, is
kterih ſe boſh vedno kaj verliga isuril.

V Rakovniku 9. dan kosaperſka 1843.

Danecki.

Urno, kaj je noviga?

(Velik pelikan na Krajnſkim.) V tvork 7.
liſtopada ſo v vaſi Radna v Bresovſki fari, 2 uri od Ljubljane
na tershaſhki zéſti ſilno velikiga ptizha od ljubljanſkiga
mahú ali moroſta proti gojsdu „na brini“ letèti vidili, ki
ſe je omagan na viſoko ſmereko nad Kopazhevo hiſho
vſédel. Ko ſo ljudje to perkasen prezèj viſoko leteti vidili,
ſe niſo mogli urno sbrihtati, kaj de tó poméni. Miſlili ſo,
velik jaſtrob je kako ovzo ali sajza, ali kaj taziga perneſel.
Rozhno ſe podá kmet Tonej ˛Sever ali Lukelj
imenovan v gojsd, tega ptizha s puſhko salése in va — nj ſtreli.
Ptizh oſterlen ſ ſmereke sleti in kakih dvé ſto ſtopinj daljezh
v dolini bliso kosolza na tla pade. Urno ſo nekteri ljudjé
perhitéli in ſe zhes to veliko shival zhudili. Poſebno je
neka kmetiza ſe zhudila in vpila: „To ni ptizh! To je
hudoba!“ Tudi pravlize od turſhke ptize ſo ſe nekteri per
tej perloshnoſti ſpomnili. —— Jes miſlim, de ſe Bresovzhani
ne motijo, zhe pravijo, de je tega ptizha ſapa od morja
na Krajnſko saneſla.

J. Klander.

Ta ptizh ſe med plavutne ptizhe ſhtêje. Od rajnziga
barona Sig. Zoisa je bil véliki neſit, velakin, vodni
bik ali pelikan imenovan. Shivi pa v jushnih krajih
Evrope, Asie in v Afriki. Vidi ſe tadaj v Evropi v Dalmazii,
na Ogerſkim, v Banatu. Proti simi gré vſako leto v bolj
tople kraje in na Laſhkim jih vzhaſi paſamesne trume
vidijo. Na Krajnſkim ſe nar ſtarejſhi ljudjé ne védo
ſpomniti, de bi bili taziga ptizha kadaj vidili ali v téj desheli
od njega ſliſhali.

Gotovo je tadaj, de je tega ptizha hudo vreme ali
kaka druga ſila od njegove trume lozhila in v naſh kraj
prignala. Ker ſe taki ptizh tako ſilno redko dobi, ſo ga sa
Ljubljanſko muséum sa 10 goldinarjev kupili in varh
museuma, goſpod Frajer ga je umétno nagatil. S
rastegnjenimi perotami 9 zhevljev in 6 zol miri; viſok je pa
5 zhevlje in 3 zóle! Reſ ſe ni zhuditi, de ſo ſ e ljudje grosno
savséli, ki ſo ga pervizh sagledali.

Shivot ima ſivkaſt, perote pa ſive, kakor ſhkerjanez.
Noge ſo vmasano — selenkaſte, plavute selenkaſto — rjave. Ta
barva ſizer ni navadna per pelikanih. Pod klunam ima velik
mehur. Klun je na konzu sakrivljen in rudezhkaſto — rjav.

Pelikan je ſilno poshreſhen ptizh (neſit) ; savolj tega
ga v Indii ribe loviti navadijo. De pa vjetih rib ne poshre
in de mu v mehurju oſtanejo, mu shelesin króg ali rinko
okrog vratu denejo. — Indiani delajo is téh mehurjev moſhnje
sa denarje. — ˛She ene pravlize od tega ptizha moramo
opomniti, ktere ſo v ſtarih zhaſih ſhe modri verjeli, de
namrezh pelikan ſvoje perſi rani, in s ſvojo kervjo mladizhke
shivi. To je pa tako: Kadar pelikan ſvoje mladizhke pitati
hozhe, ſi mehur pod klunam s ribami in s vodó napolni in
ga potem proti perſam pertiſne. Potlej klun odpre, in
mladizhki lahko is napolnjeniga mehurja ribe jemljejo. Ker
pa mladizhki s ſvojimi kluni ribe v mehurju kavſajo in tako
do kervi ranijo, ſo ljudje miſlili, de kri is perſ matere
pijejo. ˛She bolj je pa ta miſel ſkosi tó poterjena bila, ker
je klun navadnih pelikanov na konzu veſ rudezh kakor kri.
— Ker pelikan kakor oſel giga, ſo ga v Latinſkim p
elicanus onocrotalus imenovali. Savoljo velikiga
mehurja pod klunam, ga Nemzi tudi „Kropfgans“
imenujejo; navadno ime je pa „Pelikan“.

Osnanilo.

Special-Karte des Herzogthums Krain — ali obra
skrajnſke deshele, zeſarſkimu kraljevimu Velizhaſtvu
Ferdinandu Pervimu, naſhimu preſvétlimu zeſárju,
kralju vógerſke in zheſhke deshéle i.t.d i.t.d. i.t.d. s vſim

ſpoſhtovanjem in popolnama ponislinoſtjo poſvezhen in na
ſvetlóbo dan od Henrika Frajerja, magistra apotekarije
in varha musêuma v Lubljani. —

Deſiravno imamo od krajnſke deshele she vezh dobrih
obrasov ali kart, pa vùnder na, to visho isdelane ſhe
nobene ni.

V tém obrasu ſo vſe laſtnoſti dobre karte, reſnizhnoſt,
raslozhnoſt, pravo piſánje imén krajev, popólnama
sdrushene, kakor majhna pokuſhnja te karte v Ljubljanſkih
bukvarnizah sadoſti káshe.

Ta karta krajnſke deshele, — perva te ſorte — kashe
vpervizh pred vſim drugim vſe vaſi bres pománka, in
imena vſih krajev po domazhim in po nemſhkim jesiku,
pópolnama reſnizhno piſane ; pa tudi kashe s zhernim
raslozhenim snaminjem na tanko meje ali pokrajne kraſij,
komiſij, okrajev ali dehantij in ſará. Raslozhi lepo
niske in viſoke goré s rjavo barvo; tudi kashe v ſhtevilkah
smerjene viſozhine. Vodé ſe lozhijo s viſhnjevo ; s
rudézho barvo pa vaſi in zerkvé, gradovi, podérte
graſhine, poſhte, ſamotne hiſhe, planinſke
kozhe, mirzhovi mejniki ali turni viſokih gora,
toplize, malini, brêsdni, rudne jame, poſebno
snaminja rude, in drugih ne navádnih kamnov in njih ſtaniſha :
fushine, velike kladva in koſne kovázhnize;
velike in male zeſté, kolo vose in ſtesé.

Po poſebnih snaminjih ſe raslozhijo meſta, tergi, vaſi,
pa tudi kje je veliki komun, mali komún (shupanija),
tehantija, velika fara, mala fara (pfarrvikariat),
kaplanija, podfara, poddrúshniza (Filialkirche). Ena
zola te karte ima v ſebi 1500 ſeshenov ali klaſter
semljiſha ; zela ſhirjava karte pa je ſhtir zhevlje ſheſt zol, in
viſozhina tri zhevlje 8 ½ zol. — Zéna je majhna memo
drusih kart, zhe ſe premiſli, de ſe sa vſako barvo poſében
kamen potrebuje in de mora vſak kamen poſébno na tanko
riſan biti ; na to visho pride ſhtirkrat ſheſtnajſt ſkerbno
riſanih kamnitih ploſh, to je 64, sa eno popólnama
ſkonzháno natiſnjeno karto krajnſkiga semljiſha. ˛Shtirje liſti
gorénſke deſne ſtrani sa pervi zhetertin bodo poſlani
ſhe pred novim letam od natiſa (is Dunaja) na
deléshnike, (kterih je doſadaj 273), s popiſam krajnſkih zerkva,
kteri tudi kashe, kako daljezh zerkve od fare ſtojé.
Druge kvatre pride gorénſka leva ſtran konzhána, in
tako dalje vſake kvatre 4 liſti, kterih vſih je 16.

Sa áro podpiſa je v Ljubljanſkih in tudi drugih
bukvarnizah 2 goldinarja naprej plazhati, in per prejétji
perviga, drúsiga in trétjiga poſlánja te karte ſta vſak pot
dva goldinarja doplázhati, ali sa zelo ſkupaj 8 goldinarjev.

Snajdba vganjke Nr. 3. v poprejſhnim liſtu je:
S nizhémur; (zhe ne bi ſe ne vidile).

Kmetijſke in rokodélſke novize.

Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.

№ 23.

V ſrédo 6. grudna.

1843.

Osnanilo.

˛Staro léto gré h konzu ; prizhijozhe novize ſe tadaj priporozhajo ſvojim prijatlam sa
prihodno novo leto, de naj jih ſhe sanaprej, kakor dosdaj, podpérajo.

Kteri jih jemljejo in ſo she sa eno zelo leto plazhali, jih bodo ſhe prihodniga pol leta
dobivali ; kteri ſo pa le sa pol leta plazhali, naj sopet plazhilo sa pol leta sa naprej poſhljejo.
Kteri jih pa shelé v prihodnim letu na novizh dobiti, naj s plazhilam tudi ſvoje imena in
ſtanovanja blishni poſhti napovéjo, ali pa piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe v hiſhni numeri 195 bliso
Brega; tudi natiſkovavez Josheſ Blasnik na Bregu Nr. 190 plazhilo jemlje. Ker med tem
nekteri morebiti shelé, tudi liſte tekozhiga pol leta dobiti, ſo povabljeni, ſe ſkoraj sa té oglaſiti,
ſizer bi jim posnej ne mogli vſtrézhi.

Zena oſtane pri ſtarim. Ljubljanzhani in drugi, ki jih po poſhti ne dobivajo, plazhajo
sa zelo leto 2 goldinarja — sa pol leta 1 goldinar, zhe jih ſami per natiſkovavzu jemljejo; zhe
jih pa hozhejo na dom poſlane dobiti, sato ſhe 20 krajzarjev sa zelo leto plazhajo. Po poſhti
veljajo sa zelo leto 2 goldinarja in 30 krajzarjev — sa pol leta 1 goldinar in 15 krajzarjev.

Proſimo bersh ko je mogozhe imena napovedati in plazhilo poſlati, de ſe bomo
sanaprej pri natiſu po tem ravnati vedli.

V liſtu Nr. 25 in 26 bodemo imena vſih deléshnikov téh noviz na snanje dali, kterih
je lepo ſhtevilo — in miſlimo, de bode to naſhim bravzam prav.

S novim letam pa bodemo novize sopet s numero 1 sazheli, ker je bolj pripravno in
tudi pri drusih novizah navadno, pervi liſt v novim letu s numero 1 sazheti. Konez leta 1844
bodemo kasalo vſih rezí pridjali, ktere ſo bile perviga pol leta, in ktere bodo prihodno leto v
novizah natiſnjene. Tudi bodemo takrat sagláven ali predimkov liſt (Titelblatt) in lep savitek
(Umschlag) pridjali, de bode vſak ſvoje novize lahko kakor bukve vesati dal in jih pri hiſhi
ſpravil. — Natiſkovavez je dal nalaſh bolj ozhitne zherke narediti, de bode tudi sadna ſtran
vſakiga liſta sa ſlabſhi ozhi lagleji sa brati.

Tiſtim pa, ki ſo sa naſhe novize piſali, ſe pri tej priloshnoſti poſébno sahvalimo in
priporozhimo, jih tudi sanaprej tako prijasno podpérati. Vſaka poveſt is deshele nam bo veſelje

naredila. Savoljo tega nam bodejo tudi druge rezhi — ne ſamo kmetijſke in rokodélſke —
prijétne, ker namen teh noviz je kaj sa poduk in kaj sa kratek zhaſ Slovenzam povedati. Kakor
imo ſliſhali, nektere bravze poſebno po novizah mika; tudi tém bodemo vſtrezhi ſe prisadjali in
v prihodnim letu ſhe vezh noviga povedali. Ker bodemo rasun poveſt is ſlovenſkih deshel tudi
poſebne unajne prigodbe sa prihodno na snanje dajali, ſklénemo to osnanilo s tiſtimi beſedami,
s kterimi je naſh ſlavni pevez Vodnik ljubljanſke novize v letu 1797 sazhél:

„Je kaſha savréla,
Şe torga kej nít?
Kaj ſoſed moj dela?
Şim praſhati ſit.

Al umnoſti jmajo
Po ſvejti kej vezh?
Al drujga kej snajo ,
kò jàbuka pezh ?

Od tega Novize
Lublanſkè pov'dò;
Sa nov lejt potize
Şhe take ni b'lò.“

Jesénske misli.

Neštevilne zemlja mati
Poklonjuje nam darí
U spomladi, u poletji,
Clo do pozne jesení:
Blagodarno krilo svoje
U proletji razgernè,
Vse ustaja, vse se oživlja,
Vse oterpno se maje,
Raznopisan pèrt pregerne
Naglo vse straní svetá,
Ki se v rajskih barvah svojih
Veličavno lesketá ;
Mlado cvétje nježno klico
V čistih nedrijih redí,
Ki se v leti al' jeseni
V sad presladki spremení.
V zraku, v vôdi in na suhim
Tisuc bitij mergolí,
Skerbno v dnevi in u noči
Zemlja mat' za nje budí. —
Mračnost zato, — če se zmislim
Merzle zime — me obgrè,
Ktera zemljo z nje blagóstmi
V belo krilo nam zaprè ;
Pa gledeč na spomlad mlado
Ki jo 'z spanja vzdigne spet,
Ki vse bitja opočila
Delat' klice in živét',
Mislim: saj je to prirodno
V snu iskát' sgubljeno moč.
S' tihim glasam tedej rečem:
„Blaga zemlja, lahko noč!“

S.

Sakaj ſim ter tje tako malo ſadniga
drevja ſadé?

Şhé Abraham je v Barsabi veliko drevja
ſadil in prav je ſtoril. Sna biti, de je, kakor
judovſki piſmoúki miſlijo, ſvoje verſtnike
obilnoſti nature, in s tem vſigamogozhnoſti, modroſti
in dobrotljivoſti boshje opominjati hotel, ali pa,
de bi popotnikam hladen kraj sa pozhivati in
shlahtne prigriſke pripravil; morebiti v tém tudi
ſebi dobizhek perdobil. Kdor dreveſa ſadí, nima
ſamo dobizhka in veſelja ; tudi sa naſlédnike dobro
déla, kterim dobizhke in veſelje pripravlja.

Pa zhe ſo ravno dobizhki, ktere ſadja reja
prineſe, tako ozhitni, ſe vunder ſhe ſilno malo
kmetovavzov vidi, ki bi s vſo pridnoſtjo ſadno
drevje redili in oſkerbovali.

Od kod pa to pride ?
Doſtikral ſe mora rezhi, de to od nekake
lenobe in sanikernoſti pride , ktero tudi
drugo kmetovanje prizha. Kakor ſe zéſta ne
popravi , dokler ni vſa rasorána ; kakor ſe njiva ne

pléve , dokler ni vſa puſta; kakor ſe kúpi
kamnja, ternje, nepotrébna goſháva na travnikih in
na njivah od léta do léta pri miru puſhajo— vſe
is lenôbe in sanikernoſti — : tako ſe tudi ſadno
drevje ne ſadí, ker ſe mora s nekolikim trudam
ſaditi. Zhe bi ſamo od ſebe raſtlo, bi ga ſhe
raſti puſtili, ker ſe pa to ne godí, ſo nar bolj
pripravni kraji prasni.

Nekteri pa pravijo :
1. „Jeſt nesnam srejo ſadniga drevja
v zakar iti.“ — Tadaj ſe pa uzhi, prijatel!
Doſti je k poduzhenju v reji ſadniga drevja
piſaniga; tudi ſo povſod, ſaj nekteri ſkuſheni redniki
drevja. Kdor ſe vadi, bo mojſter in kar je
potrebno, ſe da kmalo nauzhiti. Tudi ſhe v
ſtaroſti je mogozhe ſe to uzhiti, kar pri marſikterih
drusih rezhéh ni tako.

2. „Pre vezh zhaſa terpí, préden mi
moje drevéſa kaj obrodé.“ — Kdaj pa
vunder! Zhaſ pride, in sgubljen trud ſe obilno
poplazha. Koliko zhaſa ſe mora zhakati, preden
brésovje kaj dobizhka vershe! koliko zhaſa,
preden vſjano borovo in ſmerékovo ſéme kaj
dobizhka prineſe! Şadno drevje pa she zhes malo
lét ſad prineſe in potém vſako léto, bres de bi
bilo ſhe kadaj treba ſejati in ſaditi. Şaj kmet
tudi eno leto shitne shetve rad zhaka in kdor
zhe rokodelez biti, ſe 3 — 5 let pri mojſtru uzhi
s upanjem príhodnih dobizhkov !

3. „Pre ſtar ſim sa tó; malo
dobizhka bom imel, malo ſadú bom pridélal.“
— No, koliko ſtar ſi le? Şheſtdeſét lét ſtar
zhlovek sná ſhe smeraj upati, de bo ſad vſajeniga
drevja vezh ko 10 lét vshival; 80 lét ſtariga sna ſaj
veſelje doletéti, de ſvoje drevje raſti gléda in
sraven ima tudi ſhe dobro véſt, de je tudi k
pridu ſvojih mlajſhev kaj ſtoril. — In kdo bo
pa ſamo na-ſe in na ſvoj dobizhek glédal ! Ka j
nimaſh otrók ? — Zhe bi bili vaſhi ſpredniki tudi
tako nesaupljivi in ſamogoltni bili, bi mi malo
borſhtov in ſtariga drevja iméli ; veliko koriſtnih
narédb i. t. d. bi ne bilo.

4. „Jes nimam zhaſa!“— Ni reſ !—
nekaj zhaſa oſtane ſhe smiraj , tudi zhloveku, ki
ima veliko opravkov, slaſti zhe je zhaſ dobro
odmérjen. Zhe bi kdo ſam ravno ne smogel kaj
oſkerbéti, mu bo pa ſadno drevo obilno pover-

nilo majhne potroſhke, ktére pri reji drevja ima.
Marſikaj bi pa tudi otrozi lahko ſtorili, kterim
je tako opravilo koriſtno in prijetno. Kaj majhin
ſantizh ni sa drugo, kakor sa krave in lenobo paſti?

5. „Şadno drevje ſaditi veliko
denarjev veljá.“ — Reſ je, de drevéſa nekaj
krajzarjev veljajo, kadar ſe pervi krat kupijo ; njih
oſkerbovanje je pa ſleherno léto zenejſhi, in v
kratkim zhaſu ſo denarji povernjeni in védno
obilnejſhi je povrazhilo. In zhe bi perva zéna
dreveſ pre velika bila, ſi pa vſak v pravim
zhaſu lahko drevja saſêje.

6. „Prevêzhkrat ſlabe létinje
pridejo in zhlovek ob vſe veſelje pride.“ —
Réſ je, de vzhaſi goſénze in pôsen mras in
hudo vreme upanje podrejo ; pa to ſe ne primeri
vſako leto. Vſak kmetovavez, vinogradnik in
vertnar je v enaki nevarnoſti, pa nobeden ne sgubi
veſelja; vſak ſe s tém toláshi, de sna prihodno
leto dobro ſtoriti, kar je létaſhno vsélo.

7. „Drevje ſenzo déla in trava v
ſenzi ne raſte dobro.“ — Tako ſe nar vezhkrat
govoriti ſliſhi; mi pa pravimo, de ni vſélej réſ.
Pod drevjem trava bolj raſte, poſebno v viſoko
leshézhih vertih in na klanzih , kjer jo
prevrózhiga ſolnza varjejo in tako naredé, de ji ſuſha
kmalo ne ſhkodje ; drevje tudi s liſtjem , ki ſe
v jeſeni obletí, semljo gnojí. Zhe ſe pa tudi prav
dati móra, de velíke drevéſa v rodovitnih
vertih travi nekoliko ſhkodjejo, je pa dobizhek
vunder vezhji, kakor sguba. Drevo , pri kterim
je mogozhe, de ſe 1 zent trave pod njim v letu
sgubí, pa tudi gotovo, leto na leto rajtajmo,
na léto 3 mirnike ſadja obrodi. Rajtajmo pa tudi
sdaj ſeno po 24 — 48 krajzarjev, 3 mirnike
ſadja pa po 3 — 5 goldinarjev, je vunder 1 — 2
goldinarja dobizhka v letu , bres liſtja, ki je sa
ſteljo dobro. —

8. „Zhe ſe prevezh ſadniga drevja
naſadi, je ſadje bres zéne in nihzhe ne
mara sa-nje.“ — To ſe le tako sdi, ſkuſhnja
je pa drugazhe pokasala. Doshiveli ſmo, de je
ſadje dobro obrodilo, in vunder ſe je dalo
ſpezhati. Zhe ſe pa tudi ſadje tako pomnóshi, de
bi ga ne bilo mogozhe ſpezhati, ſe pa môſht
in jéſih is jabelk, ſliv in zhréſhenj naredí ;
vſako ſadje ſe da poſuſhiti in da poleti hladno
in sdravo jéd ; is ſliv ſe dela dobro shganje, —
ſlivoviza — i. t. d. Nikoli ni ſadja prevezh!

9. „Sadja prevezh pokradejo.“ — To
je réſ, in vidi ſe, de tatvinſke roké sdaj kak
kol, sdaj perve pogánjke drevéſz, in sdaj veliko
ſadja pokrádejo. To je réſ shaloſtno, pa vunder
ſi marſikaj tega vbrani, kdor zhuje. Pri velizih
vertih je dobro, zhe imá kdo zhuvaja, kadar je
ſadje na dreveſu. Ker pa ljudjé ſadje savoljo tega
kradejo, ker ga je premalo, ſe temu lahko
pomaga, zhe ſe ſadja rêja med ljudmí rasſhirja.
Kolikor ljudjé vezh ſadniga drevja ſadé, toliko

ménj bodo ſadje krádli, ker bodo lóshje saſtójn
ali sa majhne dnarje vezh ſadja dobili. Tudi ſe
tatvina tako ne posná, zhe ſe od 1000 drevéſ
kaj vkrade, kakor od 100 drevéſ. Kolikor je vezh
gojsdov v kakim kraji, toliko mènj ſe poſameſnim
gojsdam na leſu posná. Vſakdo ve, de ne
prineſe dobizhka, zhe med drugim ſadjam ena
ſama njiva turſhize ſtoji, ker ptzhi in tatje le
od te njive ſe paſejo. Zhe je pa polje okoli in
okoli s turſhizo obſajeno, ſe tatvina ſkoraj nizh
ne posná.

10. „Jes imám she doſti drevja.“ —
Ker ſadne drevéſa velíko dobizhka vershejo , jih
tudi nikóli prevezh biti ne móre.

8. „Pri naſ ni kraj sa dobro ſadje.“
— Şkuſhnja uzhí, de shlahtno ſadje tudi tam
tékne, kjér bi kdó ne miſlil. In kjer kaka ſorta
ne tékne, pa druga toliko bólj obrodi.

9. „Jeſt ne vém kjé ſadniga drévja
sa rejo dobiti.“ — V danaſhim zhaſu drevnih
saſadiſhev (Baumschule) ne manka, is kterih ſe
lahko dreveſza dobivajo. Vſak priden kmetovavez
ſi bo bres velikih vtrat ſam tako rediſhe
naredil ; trud ſe mu bo obilno poplazhal.

Mojſter ˛Skása.

(Na dalje.)

Ako ſe po meſtih mojſtri ˛Skáse najdejo in ſe ſh-njimi
táka godi, — o rákova maſt! — kaj bo pa ſhe le po deshéli!
Okóli po vaſéh je vezh sbrihtnih , rózhnih, bérdkih in
poſhtenih rokodelzov kteri ſe kadaj ſhe zeló meſtnih ne
vſtraſhijo ; pa vender ſhtevilo mojſtrov ˛Skás povſod premagúje.
Na desheli ti ni treba daljezh iti. de bi vidil léno sdelane,
napak narejene in ſkashene rezhi. Isdelke boſh vidil
vezhkrat is debéliga ſtorjéne, bres nikakih permér, de ſi jih
sháloſten . de tvoje ſerzé in moſhnjo boli. — Tukaj jé tá
mozhno obzhótal , sakaj ? pretéſno obuválo ga je satiſhálo
in hudó oglodálo, de naprej ne more. — Na unim tamlè
viſé oblazhila kakor na drógu, kaj mu neki je? ali hira,
ſe ſuſhi, bo poginil ? o kratko nikar! naméril ſe je na
neumnima krajazha ali shnidarja, ki nizh ne saſtópi. —
Tà ti britev nabrúſi, de menj reshe kakor popred, —
uni ti sa dobro plazhilo konja sakôva, de ga ſhtir tjédne
vezh vprezhi ne moreſh. Mojſter ti klobuk naredi; le
enkrat greſh sh-njim na dèsh , in ti poſtane kakor zúnja. Sidár
ſpodbije pege ispod moſtá, in móſt ſe pogresne. Terdno
pezh ti lonzhár obezha , pa trikrat jo sakúriſh in shé
vſa je raskúhana. Kolár ti ſvoje poſhtenje in duſho
saſtavi . de ti bo is usórjeniga leſá vós napravil; na njega
beſedo ſe sanéſeſh, drashej mu ga plazhaſh in puſtiſh
lepſhi okovati, pa sa tri meſze ſe ſhpize objushejo in plavajo
v masilu , de, od njega ſpezhán, ſe ſramujeſh, jesiſh in ſi
perſiljen ga dati prekovati. Kakiga imena ſo vſi taki in enaki
rokodelzi vredni? in úni, ki vam na vaſhih hiſhnih
sidóvih od sunaj s zeglavo moko trivoglate mamke boshje
in druge ſvetnike narede , kteri s ſvojo gerdobo
memogredozhe vezh rasshalijo, kakor omezhijo ; ali kraſhki
kamnarji, kteri kakor oſamoúki, na velike kamnitne krishe
nekaj , kakor ſlézheno shábizo (urha) isreshejo , in tó imá
pomeniti ? ne — tukaj ne — nam ni perpuſheno nar
ſvetejſhiga imena isrezhi! Ali niſo vſi ti mojſtri ˛Skase ?

Od kod pa pride, de ſo rokodelzi po desheli takó malo
prida al malo koriſtni? Eni ſo ſamouki; od tazih je teſhko
miſliti, de bi ſe bili rokodelſtva prav uzhili, ker niſo imeli
priloshnoſti vezh zhaſa gledati, kako mojſtri kako rezh rózhno,

zhiſto in po pravih mérah isdelujejo. K temu, kar umeten
rokodelz naredi v dvéh urah, ſe mudi ſamouk vezhkrat zél
dan in vender ſi puſti saſlushik po smujénim zhaſu plazhati.
Drugi ſo ſe uzhili rokodelſtva pri takih, kteri ga ſami niſo
snali ; ſo bili per njih pogoſtama vezh zhaſa bres dela, in
ſo ſe sh-njimi sa úk na nar krajſhi zhaſ, ki je mogozhe
bilo, smenili. Komaj sna otrozháj shaganzo preshagati, in
je ſhe ne prav poublati, pa shé meni, de je misar ali
tiſhlar, in de bi na ſvojo roko sazhel delati. — Tudi ſmeti
in svérshki meſtnih rokodelſtev ſe po vaſéh raspaſejo. Leni
delavzi, kterim ni bilo mar, de bi ſe bili rokodelſtva prav
isuzhili, in kteri niſo imeli per nobenim mojſtru oſtánka,
pridejo na deshelo; is perviga ſe dershé preſhérno, pa hitro
jim ſerze vpade in takó pomnoshijo ozhitno ſhtevilo mojſtrov
˛Skás.

Vſi ti, poſebno pa poſlednji, ki is meſt pridejo, ſe ſami
uvérijo, de je kmet saróbljen, de nizh ne saſtópi, de je sa-nj
hitro kaj prav ſtorjeno , in de ſe da oſlepáriti. O neumni,
samásani rokodelzi, kako ſami ſebe ſlepite! Kmet ni vezh
takó nevéden, kakor ga ſhtejete. Kdor je navajen , vſako
kmetijſko delo ne le ſamo prav, temuzh tudi zhiſto in
ozhitno ſtoriti, ko gre v meſto, vidi lepe, prav narejéne
in prijetne isdelke, popraſha sa njih kup, in v téj hipi ſe
preprizha, de mora doma ſlabo narejene rezhi veliko drashej
plazhávati. To ga ogréje, de ſklene sa naprej ſi gorſhi
rokodelze pojiſkati. Béſhtri fantje po desheli, kteri ſe ſnashno
dershijo, in ktere mika, tudi ſprávno noſiti ſe, s biſtrim
ozheſam vàdle raslozhijo, kdo sna oblazhilo ali obuválo nar
bolj prav narediti. Vſaka novo ismiſhljena prav in po lepih
mérah naréjena, ali bolj perprávna rezh, naj bo órodje,
poſóda, ali karſikoli bodi drusiga, mladim ljudem dopade;
vezhkrat ne dajo né mirú ne pokoja, dokler ſtarſhi tega v
hiſho ne perpravijo. Kjer ſe kóli na desheli umeten in
poſhten rokodelez vſtávi, ſo ga ljudje veſéli; ſrezhne ſe
ſhtejejo, de ſo ga dobili. Tudi je sazhelo ſhtevilo tazih
rokodelzov po vaſéh zhesdalje mnoshiti ſe.

(Konez ſledi.)

Martinzhki.

Vézh del na Krajnſkim ob vſih ˛Svetih ali vahtih
navado imajo, de majhne pogazhize — préſhize ali vahzhe
imenovane — pekó in jih réveshem delé.

V Saplani je pa navadno martinzhk e pêzhi in
deliti. Imé imajo od ſ. Martina, kteriga v veliki zhaſti
domazha, kakor tudi blishne ſoſeſke imajo. —

Povéſt je, de je pred nekólikimi létmi huda shivinſka
kuga bila , in takrat ſo ſi ſ. Martina v Saplani — sa
Verhniſhko planino — poniozhnika v tej ſili isvolili,
Saplaninzi pa namenili, nameſt vahzhev martinzhke v dan pred
ſ. Martinam deliti. — Vſaki kmet veliko martinzhkov od 60
do 100 ſpêzhe, in ga grosno veſeli, zhe vſe isdeli. —
Letaſ je pa nék kmet prav shaloſten bil, ker ni mogel
martinzhkov rasdeliti; — usrok je ta bil, ker je ſnég 2
pedí viſok bil. Vpraſhan , sakaj de je shaloſten; odgovori:
„˛Star pregovor je: zhe ſe vſi martinzhki isdelé, ſe je dobre
létinje nadjati; — zhe pa oſtanejo, ſe je prihodno léto
lakote bati''.

In ker ſ. Martina blishne fare kakor pomozhnika sa
ſvojo shivino ſposnajo, — ga tudi na njegov ſpomin 11. dan
liſtopada pozhaſté. Paſtirzhki in paſterize sgodaj tiſti dan
vſtanejo, in zhe je lepo vrême, ſe she ob ſhtirih ali petih
sjutraj njih glaſ veſelja po saplaninſkih hribih in dolinah
rasglaſuje; ker ſo veſeli, de ſo ſrézhno paſli, in bodo —
zhe ſhe niſo — kmalo ſvojo paſho konzhali. V sahvalo tega
tudi vſak paſtirzhek ſvoj dar ſ. Martinu perneſe.

Zh.

Poſlavljenje.

Goſpod Franz Kutnar — naſh zhaſtitljivi rojak —
dosdaj vikſhi ſhólſki zhuvaj, kórar in kapitulár v Salzburgu,
ſo bili 23. liſtopada sa ſhkofa in firſhta ˛Sht. Andraſhke
ſhkoſije (Lavant) isvóleni.

Nekaj sa popivke.

Umen in prebriſan mosh. Pavi Merula, nam v
raslaganju ſtarih rimſkih poſtav pripoveduje od hudih kasin ali
ſhtrafing, ki ſo sadele sheno, uko je bila od ſvojiga mosha
— ne kakor bi morebiti vi miſlili, ob sakonſki nesveſtobi,
temuzh — per kupizi vina salésena. Kaj bi terdoſerzhni
rimſki poſtavodajavez she od tiſtih pivſkih ſeſtriz rekel, od
kterih ſlovezh krajnſki pevez Vodnik piſhe:

Popivka ga zhivka ,
Bod′ ſlab, al mozhan:
Pa ſvéta mu pèta ,
Poſréba ſhe kan.

Reſ je lizer, de je pijana shenſka poſhaſt, zhes ktero
ſe ſama natura pritoshi, ali terda rimſka poſtava ne govori
od pijanoſti, ampak od pijazhe ſploh, in to bi bilo pazh
neuſmiljeno, bratza vino od ſeſtrize ljubesni kervavo lozhiti.

J. D.

Sméſ.

(Délovzi ſkoraj vſi miſlijo,) de je shganje
potrebna pijázha, ker zhloveku pri teshkim in ojſtrim délu
mozh dáje in de je savoljo tega dobra in nedolshna pijazha.
Pa nobena miſel ne more bolj napzhna, nobena bolj
neumna biti, kakor tá. ˛Skuſhnja je vſe tému naſprotno uzhila.
Nihzhe ne dela bolj ſtanovitno, bolj veſélo in bolj lahko ,
nihzhe ne terpi loshje viharjev oſórniga podnebja, hudiga
vremena in premémbe létnih zhaſov , kakor ravno tiſti, ki
zló nizh shganja ne pijó. Oh, kako hudo, teſhko je
povédati, de ſe je med námi na tó isſhio, de miſlimo, de ni
mogozhe bres shganja teſhkiga dela opraviti, teshav in hudiga
vremena preſtati! 168 bark je ſhlo v letu 1835 ia meſta Nov
Botford morſke ſôme lovit, bres de bi bila le ena kaj
shganja s ſabo vsela; mornarji ſo teſhko, truda polno voshnjo
veliko ſrézhniſhi in bershejſhi konzháli, kakor druge póta
in kakor mornarji drusih bark, kteri ſhe dobrotnoſti
isdershanja niſo ſposnali. Zhe je mornarjem mogozhe, ſe
shganih pijazh varovati, ali bi mi ſhe dvomili ali zviblali , de
je to tudi nam mogozhe ſtoriti ? — Ne, gotovo ne !

Sdravilniki nekiga méſta na Nemſhkim ſo ſe
preprizhali, de je pijazha shganja ſploh ſhkodljiva in de ſe v
navadnih okoljſtavah shivljenja lahko bres njega preſtane in
de tudi sdravji ni ſhkodljivo, zhe ſe ga kdo s nagloma odvádi.

Snajdba vganjke Nr. 4. v poprejſhnim liſtu je:

˛Shetine ſkós luknjo.

Kmetijſke in rokodélſke novize.

Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.

№ 25.

V ſrédo 20. grudna.

1843.

☞ Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvitlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v ‚Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 3o kr., —
sa pol léſta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.

Luna.

Zhe v jaſni nozhi pod milim nebam kviſhko
ozhi povsdignemo, saglédamo neſkonzhno
ſhtevilo svésd, ktére na podnébji kakor ſvitle luzhize
migljajo. Şhe veliko vezh jih je pa, ki jih ne
vidimo. Vſe te nebéſhke luzhize ſe nam vidijo
majhne le sato, ki ſo grosno daljezh od naſ, v
reſnizi pa ſo velike. One ſe neprenéhama vertijo
v nam nesnanih od Bogá njim odlozhenih
krogih. Vſak vé, de vſaka ſhe lako velika rézh, dalej
zhe ſmo od nje odlozheni, manjſhi ſe nam vidi.
Mozhno velika zérkev verh viſoziga hriba
ſosidana, zhe jo 5 ali 6 ur od njé odlozheni
ogledujemo, ſe nam sdi kakor majhna béla ſkaliza.
Kdor je per morji kadaj bil, je lahko vidil, de,
kadar ljudjé napovedane barke perzhakujejo, ker
ſo vajeni, jo she od daljezh vgledajo, pa vidi
ſe njim kakor raziza, ktera po vodi plava;
kadar h kraji pride, je grosno velika. Nektére
barke ſo velike kakor gradovi, tako de ſe je
zhuditi. Drugazh bi ſe pa mi zhudili, ako bi ſe ktera
svesda naſhi sêmlji toliko perblishala, de bi jo
samogli viditi kolikorſhna je.

Modri svésdoglédzi vezh del menijo in pravijo,
de vſe te nebeſhke krogle niſo ſamo naſ
rasveſeljevati vſtvarjene , ampak de v njih tudi
prebivajo shive ſtvari zhlovekam enake, ktere po
ſvoji ſhegi zhaſtijo in molijo ſvojiga ſtvarnika.
Vediti tega vender gotovo ne moremo. Modrijani
le pravijo, zhemu bi bil Bog toliko in tolizih

prebivaliſh vſtvaril, ko bi jih ne bil napolnil s
prebivavzi ? Zhemu bi bila naſha semlja, ko bi
ne bilo ne ljudí, ne nobene druge shive ſtvari
na nji? Tedaj ſo tudi prebivavzi v ſolnzu, v luni
in v vſih drugih svesdah, kteri imajo ſvojimu
prebivaliſhu permerjene teléſa , imajo pamet in
ſe veſelijo ſvojiga shivijenja. Morebiti bomo kadaj,
to je na unim ſvetu, tudi od tega kaj vezh
svedili; kdo samore tukaj sapopaſti boshjo modroſt!

Med vſimi nebeſhkimi luzhmi narvezh
dobrote dobivamo od ſolnza; to vſakter ſam vidi
in zhuti. Shlahtno ſolnze naſ vſaki dan
rasveſeljuje s ſvojo ſvitlobo, ogreje naſ in zélo semljo;
s tem jo, ſtori rodovitno. Vſak ſam lahko miſli,
kako shaloſtno bi bilo na ſvetu naſhe shivljenje,
ko bi nikdar lepiga ſolnza ne vidili, ko bi v
vezhni tamoti in simi prebivati mogli. Bres ſolnza
bi tudi shiveti ne mogli, sato ker bi potrébniga
shivesha ne imeli; bres ſolnzhne ſvitlobe in bres
toplote bi nizh ne sraſtlo; bres ſolnza bi kmalo
vſi ljudje lakote in sime umerli. Kako velika
dobrota je tedaj ſolnze!

Nar blishneji tovarſh in ſoſed naſhe semlje
pa je luna ali méſez. Kakor ſo vſe nebéſhke
luzhi, kterih je bres ſhtevila, okrogle, tako je
tudi luna okrogla, ravno ko naſha semlja. Luna
ni slo daljezh od naſ; slo uzheni svesdogledzi
ſo do zhiſtiga srajtali, de ena in petdeſet tavshent,
oſem ſto tri in dvajſet milj je od semlje do lune.
Ko bi bi samogli trideſet naſhih semlj eno verh

druge naloshiti, bi do lune doſegle. Luna je
trinajſtkrat manjſhi ko naſha semlja, to je : ko bi
samogli trinajſt lun vkup ſtlazhiti in is njih eno
narediti, po tem bi bila luna po velikolli naſhi
semlji popolnama enaka, Zhe ſo tadaj prebivavzi
v luni, kakor uzheni miſlijo, kako zhaſtitljiva
in lepa ſe njim mora viditi naſha semlja, ktera
ſe njim kashe trinajſtkrat vezhji, kakor ſe kashe
nam luna!

Uzheni moshjé ſo snaſhli take gledavnike
(Perspektive , Fernröhre) , kteri nam daljezh od
naſ odlózhene rezhí bliso pokashejo.-
Gledavniki (ali perspektivi) ſo taki tulji (Röhre), ki ſo
v njih glashavnate sbruſhene ſhipe vdelane, ktere
vſako rezh vezhji, in daljne rezhi blisheji
kashejo. S takimi gledavniki ali tulji, — kterih
nekteri ſo grosno veliki, tako namrezh de ſe ſkosi njé
vſaka rezh ſto in ſheſtdeſetkrat vezhji pokashe ,
— ſe grosno daljezh od naſ odlozhene ſtvari,
kakor bliso vidijo, in ſe lahko pregledujejo. S
takimi gledavniki uzheni svesdogledzi vezhkrat v
luno gledajo , in jo tako bliso vidijo , de noter
v luni ali meſzu prav lahko raslozhijo hribe in
doline , gojsde in planjave in vezh drugih rezhi.
Luna ſe tako obrazha, de nam smerej ravno tiſto
ſtran kashe naj bo polna ali prasna, to je o
mlaji in o ſhipu. Une ſtraní nam luna nikoli ne
pokashe. To ſe prav lahko ſposna s gôlimi
ozhmi, ker v luni smirej vidimo ravno tiſte liſe
ali maroge. Proge ali liſe v luni niſo nizh
drujiga , kakor ſenza , ktero viſoke gore v luni
naredijo ; v velike globozhine med gorami ne pride
ſolnzhna ſvitloba, sato ſe nam luna nikoli vſa
zhiſta in ſvitla ne pokashe, ampak kadar je ſenza,
ſe nam pokashejo tamázhne liſe, próge.

Liſe ali proge v luni ſo nekadaj she dajale
priloshnoſt vezh prasnim veram in neumnim
vrasham. Vezh ſto let ſe ohrani med nemſhkim
ljudſtvam vrasha, de v luni je sa kásen ali
ſhtrafingo tiſti mosh, kteri je ſhel v nedéljo v
gojsd derva poberat; ſhe sdaj ſe v luni vidi mosh,
kteri butaro derv na herbtu neſe. Proge v luni
ſe reſ ravno tako vidijo , kakor de bi mosh ſtal
in butaro na herbtu néſel. Tudi per naſ na
Krajnſkim ſe je ſhe ohranila vrasha ali prasna
vera, ktera pravi, de mosh, kteri ſe v luni vidi
in kladvo v rokah dershi, je kovazh, kteri je s
kladvam ſvojo mater po glavi vdaril in vbil. Drugi
pravijo v luni je Kajn sa kasen ali ſhtrafingo,
ki je ſvojiga brata Abelna umóril. Şhe vezh
drugih vrash in prašnih vér ſe najde med
ljudmi, kar liſe v luni sadeva ; ker ljudjé ne vedo,
de to ſtori le ſenza viſozih gorá v luni,
kolikorſhne viſokoſti ni najti na naſhi semlji.

De ima luna tudi nekoliko mozhi do naſhe
semlje, ſo naſhi ſpredniki she nékadaj ſposnali.
Ne le ſamo, de nam luna nozhí rasſvetljuje ,
ampak de ima tudi nekoliko mozhí do vode, do
seliſh in do drusih ſtvari na naſhi semlji, in mo-

rebiti tudi do naſhih trupel, vſi uzheni in drugi
ſkuſheni moshjé terdijo. Marſiktere bolésni ſo
vſelej hujſhi ob zháſu, kadar ſe luna polni ali
naraſha (kakor nekteri prav napazhno pravijo ;
kadar luna gori jemlje), in pojenjajo ali zelo
popolnama minejo , kadar ſe luna manjſha ali
nasaj jemlje. Od nekteriga pravijo, de je
méſzhin ; s tem ſe toliko rezhe , de njegova bolesen
ſe ravná po meſzhnih ſpreminílih. Morebiti
tedaj luna tudi kaj naſhimu sdravji persadéva.

Şhe nekadaj ſo kmetje verovali, in ſhe sdaj
verovajo, de ima luna poſebno mozh do raſti
naſhih séliſh. Sato nektere ſemena ſejejo ali
ſadijo raji ob zhaſu polne lune, druge ſejejo ali
ſadijo le rajſhi o mlaju , tode dva enako ne
ravnata, in v dveh krajih ni enake navade. De bi
kmetje vedili, ktere ſemena o polni luni, in ktere
o prasni luni ſejati, naj ohranijo to poglavitno
vodivnizo ali regelzo: „Vſe ſemena, ktere ſad
naredijo verh semlje, ſe morajo ſejati
ob zhaſu, kadar ſe luna narſha
(gorijemIje) ali o polni luni. Vſe ſemena, ktere
ſad naredijo pod semljo v bonkah ali v
koreninah, ſe morajo ſejati ali ſaditi ob
zhaſu, kadar ſe luna manjſha, o mlaji.“

Kdor ſe bo hotel po tej poglavitni vodivnizi
ali regelzi ravnati, ktera veli o polni luni ſejati
vſe ſemena, ktere verh semlje ſad narejajo , in
o mlaji ſejati vſe ſemena, ktere v semlji v
bonkah ſad narejajo ; naj ſeje o polni luni vſe shita,
vſe ſozhivje in vſe druge séliſha, kterih
kmetvavzi sa poklajo potrebujejo, in ſe selene
(friſhne) ali pa ſuhe shivini poklajajo. Tako detela,
graſhiza, in mnoge trave veliko vezhji sraſtejo
in per shivinſhi reji vezh sdajo, zhe ſo ſejane o
polni luni, kakor ko bi bile ſejane o mlaji. O
mlaji naj ſeje repo, korenje, kapuſ, peſo,
kolarabe, in vezh takih séliſh, vender preſajati jih
nikoli ni treba o mlaji, ampak vſelej o polni luni.
O mlaji naj ſadi krompir, zhebulo, zheſen in
vezh takih rezhi.

Usrok, sakaj nektere séliſha bolj ſtorijo
ſejane o polni, kakor ſejane o prasni luni ali o
mlaji, je letá: Séliſha, ktere verh semlje ali
kviſhko ſad obrodujejo, potrebujejo vezh môkrote in
vezh ſvitlôbe k ſvoji raſti poſebno od sazhetka ;
o polni luni imajo tedaj po dnevu in po nozhi
ſvitlobo, tudi roſa je vſelej vézhji o polni luni
kakor o mlaji, sato s veſeljam kviſhko hitijo in
oblin ſad saſtavijo. Séliſha, ktere v semlji ſad
narejajo, ne potrebujejo k ſvoji raſti ne toliko
ſvitlôbe ne mokrôte, sato ker jim ni treba viſoko
kviſhko sraſti, ampak le tréba je njim v
koreninah ſe debeilti. Ker tedaj lake seliſha ponozhi
nimajo ſvitlobe, tudi ne toliko mokrote, bodo
tudi obilniſhi ſad obrodile. Vſe take rezhi je ljudi
le dolga ſkuſhnja nauzhila ; naj vſak kmetovavez
tudi ſam poſkuſha in naj ſe preprizha. Kdor
grah, bob, lézho in vezh taziga ſozhivja o mlaji

ali ob zhaſu, kadar ſe luna manjſha (dolijemlje),
ſadi, bo malo dobizhka imel, ker grah bo zel
zhaſ zvetel do terdne jeſéni, in le malo ſtrokov
narédil; ſhe tiſti ſo vezhdel prasni.

Séliſha in zvetlize (roshe) preſajati, drevéſa
zepiti, in vinſke terte obrésovati je nar
boljſhi o polni luni; to ſo sdavnej she ſkuſili
uzbeni vertnarji in gorniki.

Le ſkuſhnja mora naſ uzhiti,
Is semlje prida vezh dobiti;
Sató naj vſaki ſam poſkuſi,
Potlèj ſhe lé naj jesik bruſi.

Viſhnjagorz.

Eno je potrébno!

„Viſoko zhaſtitljivi goſpodje! Vſo hvalo Njih
novizam; lépih naukov ſe uzhímo in drusiga
koriſtniga vezh beremo is njih. V numeri 23. liſta,
ſo Oni toshili: Sakaj ſim ter tje ljudjé tako
malo ſadniga drevja ſadé? Şo piſali: kdor
drevje ſadi, nima ſamo dobizhka in
veſélja; tudi sa naſlédnike dobro déla, ker
njim dobizhke in veſélje perpravlja.

Gotovo je, de tako ſtoriti ſmo tudi dolshni,
ker ſo naſhi predniki sa naſ veliko dobriga ſtorili.

Réſ je, kar ſo v liſtu rekli: de nekaka
lenoba in sanikernoſt rejo ſadja
sadershuje. Tudi potérdimo téh dvanajſt v liſtu
imenovanih isgovórov, s kterimi ſe lenuhi radi
isgovarjajo.

Zhutimo devétiga isgovora reſnízo, ktera,
deſiravno huda in velik sadershek ſadniga drevja,
ne bo mogla reje ſadja zeló satreti.

Eniga ſo posabili, ktero je ſhe huje,
kakor kraja sréliga ſadja. Şamo eniga je ſhe
potréba, namrezh: poſtavljeniga zhuvaja zhes
saſajeno mlado drevje , in sraven tudi zhes
drugo perdélanje na polji.

Kaj pomaga, zhe zéplenze naſadimo ; zhes
tjeden pa vezh kot polovizo naſajeniga porováno
in potergano, okoli pometano , vezh del pa vſe
tako poſhkodvano najdemo, de nizh vezh sa
potàkniti ali sa poſaditi ni?

Tako hudobni ljudjé, vezhdel pa neumni in
neporédni paſtirji naredijo. Kar ſami igráje, ali
s kakim resálam, ali is norzhije nepokonzhajo ,
pa ſhe paſhna shivina omólſa in polomi; tako
per takih okoljſtavah per vſim persadevanju na
kmetih ni mogózhe ſi kaj prida mladiga drevja
perrediti.

V drugo she ſmo poſadili po proſtórih, kjer
ſo nam pervo ſadilo paſtirji, ali popotni, ali
domazhi neporédneshi pokonzhali; pa ravno tako,
ſkoraj vſe ſadilo po tleh leshi.

Nizh ne pomaga proſiti, ſvariti, de bi ne
paſli, kodar je s ſadjem saſajeno.

Kràvarji terdijo smerej ſvojo prasno, de
imajo pravizo po vſih Svétih povſod paſti.
Ako bi hotli kaj ſadja perrediti, bi mogli

ſvoje ſadíſha s viſokim sidam obsidati, tega pa
mi kmetje ne móremo.

Proſimo tadaj Njih, in vſe, ki ſo per z. k.
kmetijſki drushbi, ktera nam, kakor ſmo
preprizhani, sareſ dobro shelí, naj ſe pogajnajo
sato, de bi goſpóſke zhuvaje poſtávile; de bi
tiſti, kteri bi bili poſhkodvavzi ſadja in ſadniga
drevja saléseni, ojſtró poſhtráſani bili. Naj
ſkerbijo , de bo neporedna mladoſt po deshélſkih
ſholah in v zérkvi od duhovnih pridgarjev tako
poduzhena, de ſe bo ſama preprizhala, de ſadno
drevje poſhkodovati je ravno tako velika
pregréha, kakor bi bila pregréha nedólshno
shivino bres potrébe moriti.

Zhe ſmo ravno kmétje, pa vunder vémo,
de po drusih deshelah sa veliko pregrého
dershijo, ſadno drevje poſhkodovati, in de ſe savoljo
tega malokjé kaj ſhkode pergodi; pa tudi
imajo ſadja, de ſe vſe lomi! Ravno tako upamo per
naſ vzhakati, zhe bomo uſliſhani, kar proſimo,
de bi deshelſke goſpoſke s njih mozhno roko
in goſpodje duhovni s njih poduzhenjam ſadnimu
drevju, in naſhim perdelkam na polji varſtvo
dodelíli. — — To je potrébno!“

Dvanajſt bravzov kmetijſkih noviz.

Perſtávek vzhredniſhtva. — Prizhijozhe
piſmo ſmo pred tremi dnévi prejeli in
natiſnemo ga radi: pervizh, ker je to, kar govori,
v reſnizi poglaviten sadershek v reji ſadja ;
drugizh pa bodo na to visho voſhila naſhih dvanajſt
bravzov tiſti goſpodje ſami brali, kteri v téj
rezhi veliko perpomozhi samorejo. Şaj ſo ſkoraj
vſi goſpodje fajmoſhtri in komiſarji na desheli
udje z. k. kmetijſke drushbe, in gotovo je tudi
njih shelja, vſe ſtoriti, kar je k pridu
domazhinſtva. — Kmetijſka drushba pa ima she od
nekadaj ſkerb sa rejo ſadja. S njeno pomozhjo ſo
priſhle bukvize: „krajnſki vertnar“ od
goſpod Pirza no ſvitlo; ona od leta 1841 med
pridne oſkerbovavze ſadnjiga drevja ſreberne
medalje deli in njih imena — drugim v isgled —
ozhitno na snanje daje. Kar pa voſhilo in
proſhnjo sa poljſke zhuvaje utizhe, ſe bo z. k.
kmetijſha drushba v prihodnim sbóru 1844 zhes
tó pomenila in poſvetovala, kako bi ſe ta
pomozhek doſezhi mogel. Potem bo z. k. deshelſko
poglavarſtvo proſila, de bi ſe sgodilo, kar bode
k pridu kmetijſtva ſposnano.

Domazhe povéſti.

(V Krajniu ſe pripravljajo nov moſt zhes
Kókro sidati.) Marſikomu naſhih bravzov je ſhe v
ſpominu sidan moſt v Krajnju, kteriga ſo v létu 1827 zhes
Kokro bliso pokopaliſha ali britofa sidali. Kdor je; ta moſt,
ki je 15 ſeshenov nad Kokro, vidil, ſe je zhudil. Bres vſih ſtebrov
in s enim ſamim obókam ali vélbam je v taki viſokoſti,
kakor de bi v lufti viſil. Tode sidanje tega moſtú je bilo ſlabo
israjtano; sakaj s ſtraſhnim gromenjem je 12. roshniga zveta
1828 svezher v kup padel. Na ravno tiſtim meſtu ſo posneje
leſén moſt poſtavili, ki je pak she tako slo poſhkodovan

bil, de shé tri léta zhes-nj nizh niſo vosili. Poſlédnja povodinj
je pa ſhe oſtanke moſta vsela. Savoljo téga ſo mogli te tri
leta sazheti, ſe sopet moſtú poſlushiti, ki je v grabnu
zhes Kokro narejen. Koliko pa tam shivina terpéti mora,
kadar po ſtermim grabnu tudi lé lahke vosove vosi — in
kako nevarno je po téj poti hoditi, slaſti kadar je po simi ſneg
in pomersnjeno, ſléherui vé, kterimu je ta pot snana.
Satorej ſo ſklenili, zhes Kokro moſt na ravnoſt is Krajnjſkiga
méſta memo faravsha na Hujanſko gmajno narediti ,
tode na kamnitih ſtebrih, de ſe sopet taka neſrezha ne
primeri , kakor pri pervim. Délo bóde v reſnizi tako, de mu
ne bo para bliso; pa tudi prebivavzam vezh blishnih ſoſéſk
bi bil moſt velika dobróta. Is Ljubljane bi potem bolj
kratka in prijasna pot v Krajnj peljala, zhe bi v
˛Smelédniku — kakor pravijo — moſt zhes ˛Savo naredili, kjér
Imajo sdaj bród.

Ker bi moſt zhes Kokro sa vezh rezhi reſ velika
dobrota bil, ſe poglavar Ljubljanſke kreſije, goſpod baron
Mak-Newen, ki sa blagor gorénſke kreſije ſerzhno ſkerbi,
mozhno prisadeva, de bi ſe to naprejvsétje ispeljalo. Is tega
namena je komiſijſkimu ſodniku, goſpod dohtarju,
shlahtnimu ˛Shraju narózhil, sa sidanje moſtú dobrovoljne
pripomozhke naberati, in lepo je ſliſhati, de ſe je she zhes
11,000 goldinarjev nabralo. To ſhtevilo pa ſhe ne isdá
doſti in ſhe vezh kakor 3000 goldinarjev je premalo. Kako
ſe bo to ſhtevilo nabralo, ker ſo shé vſi Krajnjzi, ſoſédne
grajſhine in kmetje ſvoj dél odrajtali ? ˛Shkóda, ſilna ſhkóda.
bi bilo, zhe bi ſe savolj téga lep namen rasderl.'' —

Tako ſe bere v liſtu, kteriga je vzhrednik téh noviz
prejel. Natiſnili ſmo ga, ker bi deshela sidanje pokasati
iméla, od kteriga bodo gotovo daljezh okrog govorili, zhe
bi Krajnjzi tak moſt poſtavili.

Kar ſhe denarjev sa moſt manjka, jih ne bo teſhko
dobiti, zhe bi: 1. premoshni goſpodje, ki ſo shé nekaj dali,
ſhe kaj perdati hotli; 2. zhe bi tiſti rojeni Krajnjzi,
ki ſadaj ne prebivajo v Krajnju, tudi ſvojiga domazhiga
méſta ne posabili; 5. zhe bi tiſti, ki imajo Krajnjize sa
pridne in poſhtene shene, tudi kaj privergli; 4. zhe bi tiſti,
tudi kaj pripomogli, ki savolj opravkov ali pa savolj
kratkiga zhaſa Krajnj in Gorenſko obiſkavajo, in is teh krajev
dobizhek ali pa drugo veſelje imajo, 5. zhe bi vſi tiſti,
kterim ſe shivina ſmili, tudi kaj dali, de bi ne bilo treba
v teshavnim Grabnu shivine in ljudi martrati; 6. zhe bi
vſi pravi domoródzi ali prijatli domazhije kaj pripomogli.
ktérim to veſelje déla, de bi mi krajnſki ˛Slovenzi sopet
kaj pokasati imeli, s zhemur bi ſe prizha vſaziga ptujza
ponoſiti ſmeli.

Osnanilo noviz.

Pred nekimi dnévi ſmo is Sadra ſledézhe piſmo dobili:
„U Zadru na 13. Studenoga 1843.

Gosp. Uredniku.

Saljemo vam poziv na knixevni list nazvani Zora
Dalmatinſka , koji che poçeti izlaziti na mlado lito,
koje pervo dodje, i molimo vas, da u zaminu nami
vaʃega poʃaljete.

Joʃ vam se priporuçujemo, da blagoizvolite isti poziv
u vaʃ plemeniti Çasopís priniti.
Mi vas pozdravljamo, i ostajemo vam na sluxbi

Bratja Battara sʃr.''

Kakor imajo ˛Serbljani ſvoje „˛Srbſke Novine in
Podunavko,'' kakor imajo naſhi ſoſedje Hrovatje shé od
léta 1835 ſvoje Narodne novíne in Danizo, in kakor
imamo mi kmetijſke in rokodélſke novize: tako
bodo tudi Dalmatinzi ob novim létu zhaſopiſ „Sora
Dalmatinſka'' imenovan, v ſvojim jesiku dobili. Natiſkoval
in na ſvitlo dajal ſe bode v Sadru (Zara) pri bratama
Battara, in njih vzhrédnik bode g. profeſar Anton
Kuzmanich. Namen tega zhaſopiſa je, kakor naſhih noviz.
Tudi tukaj bodo kmetijſke, rokodelſke in kupzhijſke rezhi
poglavitniſhi dél. Rasun tega ſe bode pa v dalmatinſkih
novizah vſe bralo, kar je koriſtno in sa poduzhenje,
slaſti pa kar dalmatinſki narod utizhe.

Zéna Sore dalmatinſke je v Sadru 4 goldinarje,
po poſhti pa 5 goldinarjev sa eno zélo léto, Plazha ſe ob
enim sa zelo leto, ali pa sa ene kvatre — v Sadru 1
goldinar, po poſhti pa 1 goldinar 15 krajzarjev. Dobi ſe „Sora“
po vſaki poſhti v zélim zeſarſtvu

Mi pa priporozhimo „Soro dalmatinſko'' vſim
prijatlam ſlovenſhine in ſerzhno jo bodemo ſprejéli ljubo ſeſtro,
ki s naſhimi novizami eno pot hoditi hozhe. Ena drugi
bodite k pridu — koriſti naroda! Radi jo sa naſhe novize v
samén vsamemo, in radi hodemo naſhim bravzam v
ſlovenſkim jesiku is njé tudi kaj pokuſiti dali, ker is pregleda,
ki ſmo ga od goſpodov isdajatelov Sore prejéli,
previdimo, de jo bode vſak prijatel naróda in domovine
posdravil s ſerzhnimi beſédami : Bog te ſprimi Sora
Dalmatlnſka!

Osnanilo.

Ker shelesne repetnize sa zheſke kolovrate pri naſhih
kluzhavnizharjih veliko vezh (40 krajzarjev) veljajo, je z.
k. kmetijſka drushba po nje na Zheſko píſala. Dobila je
100 takih repetniz ; na prodaj ſo v piſarnizi z. k. drushbe
po 13 krajzarjev.

Snajdba vganjke Nr. 5. v poprejſhnim liſtu je:
Grablje.

De bi sheljé nekterih bravzov ſpolnili, bomo prihodno
tudi zeno preſhizhev, kakor je na tergu v Krajnju,
vſak tjeden na snanje dali. —

Preſhizhi od 1 zenta do 1 zenta 30 funtov, po 4 ½
krajzarje funt
„ od 1 zenta 40 funtov do 1 zenta 80 funtov, po
5 krajzarjev funt.
„ s dvema zenti in dalje po 5 ½ do 6 krajzarjev funt.