NAJDENČEK
ali
pravični se tudi živine usmili.
Iz nemškega.

V Ljubljani 1860.

založbi in na prodaj pri Janezu Giontini.

Pred nékimi dvajsetimi letmi je popotoval grof
R . . . s svojo gospó. Ko prideta blizo lépe vasí,
obidejo grofinjo slabósti. V persih je čutila
bolečine , ki so jo tišale. Žila ji je nepokojno
trepala, njéni obraz je bil višnjevo rudeč. Kočijaž
je po mogočosti konje naganjal in kmalo so se
pripeljali v vas, kjer so bolno gospo v gostivnici
v posteljo spravili. Brez odloga je poslal grof
po zdravnika vasí. Pa tega ni bilo doma.
Bolečine in slabosti grofinje so večje in večje
prihajale. Žila je urneje trepala, sapa gosteja
prihajala in to ter rudeči obraz je očitno kazalo,
da je silno treba pušati.

„Kje je najbližji zdravnik?“ je prašal skerbno
grof gospodinjo gostivnice , ki je ravno z gorkim
čajem v roki v stanico stopila.

„V mestu, dve uri od tod, žlahtni gospod!“
je odgovorila.

„Za božjo voljo! to je predalječ. Ali ni
nikogar v vasi, ki se kaj na zdravilstvo ume in
za silo pušati zna?“

„Je, žlahtni gospod! naš živinski zdravnik.“

„Živinski zdravnik? Kaj pa mislite? Žena!
ali mislite mar, da je moja žena krava?“

„Žlahtni gospod,“ je rekla gostinka
nekoliko prestrašena, „naš živinski zdravnik ni
nepripraven človek; ni le živine , ampak tudi ljudí
je žé dobro ozdravil.“

„Nej pride , Ljudovik,“ je prosila grofinja,
ktere bolečine so večje in večje prihajale ; „sej
ni taka reč , kri spustiti.“

Grof je poslal po živinskega zdravnika.
Gašper, njegov kočijaž, je mogel jaderno v mesto se
peljati in na vsako vižo do večéra z zdravnikom
priti. Živinski zdravnik je prišel.

Kako se je zjasnilo grofovo obličje, ko je
mož z prijaznim obrazom, lepo obléčen, k njemu
prišel, ga lepo pozdravil in mu priljudno svojo
službo ponudil. Grofu se je kamen od serca
odvalil. K svoji bolni ženi je peljal živinskega
zdravnika. Tudi ta je rekel, da je treba koj koj
pušati, kar je prav ročno storil. Grofinji je kmalo
zlo odleglo in zdravnik jo je s prijaznimi
besédami potolažil in ji rekel, da bo čez dva dní
spét naprej potovati mogla. Govoril je pa pri
tem tako o bolehoti grofinje, da je nenavadne
védnosti v zdravilstvu razodéval.

Grof se ni mogel zderžati, mu zavoljo tega
svoje začudenje pokazati.

„Pri Bogu!“ je rékel, „škoda da niste kaj
boljega s svojo glavo postali, kakor živinsk
zdravnik.“

„Gospod grof! mislim, da sim pravo
izvolil. Dober živinsk zdravnik je bolji, kakor slab
človéšk.“

„Slab človéšk zdravnik bi vi nikolj ne bili.
Ali ste po svoji volji živinozdravništva se
lotili, ali vas je kaj k tému primoralo?“

„Po lastni volji, gospod grof, sim se ga
lotil. Mogoče mi jé bilo, se vsakterega stanú
prijéti , pa, da si ravno so mi od vsih strani
odsvétovali , sim postal živinsk zdravnik; zakaj
dolžnost sim imel , živini svojo hvaléžnost
skazati.“

„Kakošno dolžnost hvaležnosti?“

„Gospod grof, živalim se imam vse
zahvaliti, skorej več kakor ljudém.“

„Rad bi védil, kako ; prosim vas, povejte
mi svoje življenje ; ostanite pri moji večérji.“

Zdaj se je pripeljal doktor iz mesta.

Vidil je , da je grofinja nevarnost prestala
in poterdil je vse za dobro, kar je živinski
zdravnik za silo napravil. Na izgovor tega, da je v
tej veliki sili sam se lotil, je rekel doktor
prijazno: »Poznam vas, gospod Méšnik; tako ste
mogli storiti, eno uro pozneje — in kaplica (žlak)
bi bila gospo umorila; zdaj je pa vsa
nevarnost premagana. Prišel bom pa vunder se juter
gospo grofinjo pogledat.“

Živinozdravnik je ostal pri grofovi večerji,
kakor je bil povabljen, in povédal je ter prosto
in resnično svoje življenje.

Pervo poglavje.
Najdenc.

Dva dni od tod leži Léskova vas. Velika,
ubožna vas je, ktere prebivavci se večdél z
tkanjem in predenjem živé. Na koncu vasí je stala
majhna, pol poderta koča, ktera se je viharjem in
vreménu kakor po čudesu branila.

V nji je stanovala stara vdova, pastirjeva
Maruša imenovana. Silno uboga je bila in z
beračijo in z milimi darmí se je živila.
Zaničevanja je dokaj terpéla; posebno hudobni otroci vasí
so jo, kar so mogli, dražili in zaničevali.
Navadno si ni nič kaj iz tega storila. Pa zmerjala
in oštevala jih je obilno, če so se njenega ljubčka,
starega Parizeljna lotili. Na tega so imeli fantje
posébno piko. Kjer koli seje „Marušni otrok“ —
tako so imenovali pséta — pokazal, so ga z
vpitjem in kamnjem sprejéli. Z režanjem in
lajanjem jim je odgovoril, stara Maruša pa z
zmerjanjem, žuganjem in rotenjem, da ni bilo ne konca
ne kraja. Ali se je bilo tedej čuditi, da je
Parizelj, kterega je pri stari Maruši malo kdaj kak
dober grižljej doletel, o takim ravnanju bolj in bolj
medlel, in nazadnje samo še senci podoben ostal.
Še majhnemu so mu hudobni otroci rep odsékali;
mesarsk pes mu je v nesrečnim boju eno uho
popolnoma in tri déle druzega odgriznil. V
starosti je na emm očésu oslepel in zavoljo starosti

je tudi ob zobe prišel, tako da mu nazadnje nič
druzega ni ostalo, kakor dobro serce in zvesta
ljubézin do stare Maruše, ktere ljubček je do
svoje smerti ostal.

Enega jesénskega večera so nevkretni otroci
Parizeljna in Marušo na popisano vižo zvunej
vasí na majhni senožéti napadli in dražili.
Maruša jih je kregala in zmerjala; Parizelj je
renčal in ostanek svojih zob kazal. Za dobro je pa
spoznal se vmakniti in v gošavo zbežati kjer je
lajal in ostal. Teško dihaje in nad hudobnostjo
otrok razjezena je hitela stara Maruša za svojim
ljubčkom in vidila s čudenjem, da je njeni
Parizelj detice lizal, ki je v snažne plenice zavito
pod germičem skrito ležalo.

To detice sim bil jez. Še dan današnji ne
vem, kdo so bili moji starši. Nikolj nisim nič
slišal od njih.

Stara Maruša je bila usmiljenega serca. Na
roko me je vzela, v svojo kočo nesla in mi
posteljico iz slame in sena naredila. Da je stara
Maruša détice našla, je kmalo po vasi slovélo.
Mnogo ljudi je prišlo me gledat; pa malokdo je
prinesel mleka in plenic za nago, stradajočo
sirotico. Nihče ni imel veselja ubogi vdovi breme
odvzeti in me rediti. Popraševali so sicer, kako
da bi bil v germovje prišel, kdo bi moji starši
biti vtegnili. Pa nič niso zvédli. Osem dni
pozneje ni nihče več od mene govoril, kakor so v
začetku tak hrum zastran mene zagnali in v vsaki
kerčmi od ničesa kakor od mene niso govorili.

Stara Maruša je iméla nad mano serčno
veselje. V svojim zakonu si je vedno otrók željéla,

pa še le v njeni starosti so se ji iméle želje
spolniti. Silno si je prizadevala in povsod
zavoljo mene beračila, da si je mogla kozo kupiti.
Za njo je imel stari Parizelj največje veselje nad
mano. Céle ure je ležal poleg mene in mi je
prijazno obraz in roke lizal ali pokladal svoj
smerček na moje lica in me s svojim očesom
prijazno in milo gledal.

Starej sim prihajal in o ljubezni polni skerbi
svoje matere sim dobival od dné do dné bolj
krepek in zdrav život. Kadar je sla stara
Maruša na bero — kar se je navadno trikrat v tédnu
zgodílo — me je zaperla in starega Parizeljna
pustila, da me je varoval in mi drušino délal.
Prav dobro sva se iméla in stari psiček je imel
poterpljenja in ljubézni dosti, v igranju in
norčevanje rečí prenesti, kakoršne psi sicer le prav
neradi in večdél s šavsanjem in renčanjem
prenesejo. Prav dostikrat sva imela tudi kozo v
drušinij kadar ni bila na paši. Med téma
nedolžnema živalima sim lahko čakal, da se je
Maruša vernila, ktera mé je potem navadno s
kakim dobrim grižljejem odškodovala, da je tako
dolgo ni bilo. Tako sim rastel ; koj ko sim znal
tékati , sim mogel iti z Marušo na bero. Moja
mladost in moje prošnje so iméle usmiljenje ljudí
buditi in dobiček bere množiti pomagati. Storil
sim , kar mi je bilo mogoče in moja rednica je
smela z mano dovoljna biti. Na tacih potih je
bil navadno Parizelj najini tovarš. Kot svojega
Ijubčka je posebno na mene pazil. Zakaj
dasiravno je za vsako zobavljanje že vterjen bil in
je vse voljno prenésel, bi vunder nikomur ne bil

svetoval, mene le količkaj razžaliti. V tacih
prigodkih je pozabil svojo starost in nezmožnost; z
jezo in zlobo se je zaprašil v tistega, kteri je
hotel, kakor je mislil, mene razžaliti.

Ko sim bil sédem lét star, je Parizelj
cerknil. Na mojih kolenih je izdihnil svoje življenje.
Bridko sim jokal. Stara Maruša me je komaj
potolažiti mogla in dolgo je terpelo, preden sim
mogel svojega zvestega pséta pozabiti. — Maruša
je od dne do dne bolj hirala. Namest nje sim
mogel jez prosit hoditi.

Prav slabo se nama je včasi godilo. Pa
stara Maruša je bila vedno terdnega serca in
tolažila me je, kadar sim s prazno mavho jokaje
dam prišel in sim se pritožil zoper terdoserčnost
ljudí. „Stari Bog še živi!“ mi je dostikrat
rekla: „naš Oče je vsih. On, kteri tice v višavi
živí, in cvetlice na polju oblači, bo tudi tebe
preživel in oblačil! Pojdi tedej juter le zopet
prosit. Kar danes nisi dobil, znaš juter dobiti!“

Skoraj eno leto sim hodil na beračijo, kar
je Bog drugače z mano sklenil. Ko sim enega
večera dam prišel, sim našel svojo dobrotnico
mertvo; srečno je v gospodu zaspala. Že pred
več časom se je po vrednim prejetju svetih
zakramentov k smerti pripravila in dostikrat je z
mano od svoje smerti govorila. Ta nesréča me
tedej ni nepripravljenega zadéla, pa vunder je
prišla smert moje dobrotnice, ki me je s tolikim
trudom in terpljenjem na noge skopala, kakor
grom o jasnim nebu nad mene. Moje vpitje in
jokanje je priklicalo najinega soseda, starega
kméta, z imenom Štefelj. Koje revšino in mene za-

pušenega vidil, sim se mu v serce smilil „Anže!
pojdi z mano;“ je rekel; „bom že skerbel, da
bomo staro Marušo pošteno pokopali!“

Drugo poglavje.
Kristina.

Mož beséda je ostal. V začetku sim mogel
pri njem gosi pasti, čez leto pa njegove ovce.
Dobro me je imel. Tudi njegova žena, ki je
začetkama pisano gledala, me je rajše iméla, ko je
mojo zvestost in ljubezin do živál vidila. Težko
se spominjam tistih tréh lét, ktere sim pri
Štefeljnu preživel; bile so leta nedolžnega veselja in
neskerbnosti. Zjutraj sim gonil svoje ovčice na
zelene trate; Sultan, čern velik pes, me je
spremIjeval in veselo skakaje je razodeval svoje
veselje. Moje ovčice so veselo meketale in po paši
skakale, da se mi je serce smejalo. Mnogokrat
sim se med nje vsedel; kadar sim jih poklical,
so pritekle, mi roke lizale in kruhek zobale, ki
sim ga svojim ustam pritergal. Zdaj so
pokladale svoje glavice na moje kolena, zdaj prišle
stare ovce s svojimi mladiči, kakor če bi jih
hotle moji ljubezni priporočiti, in so veselo
meketale, ko sim mlade živalke objemal, da se je

mojemu zvestemu Sultanu dostikrat zavoljo tega
za malo zdelo, kar je s tem razodeval, da je
nevoljno renčal in se mi dostikrat, se vé da, na
prav nerodno vižo prilizovati hotel. Ko je sonce
više stalo in pripékalo, sim imel v bližnjem
gojzdiču hladno senca. Tu sim poslušal vesélo petje
tičev ali sim pa sam na svojo pišal kako okroglo
zapiskal. Kmalo sim se tudi s tiči soznanil. Prav
zlo sim jih ljubil. Natresal sim jim zernja ali
pa mravlinčnih jajčic. K meni so prileteli. Na
glavo ali pa na ramo so se mi vsedali in zobali
iz roke. Lahko bi jih bil lovil; pa preveč sim
jih ljubil, kakor da bi bil le eni teh živalic
mogel svobodo vzéti.

Bolj sim med živali živel kakor med ljudmi.
Moj zvesti Sultan je bil noč in dan pri meni.
Ljubil sim svoje živali; svoje življenje bi bil za
nje dal. Spoznal sim, kako koristne so nam
ljudem, in zapopasti nisim mogel, kako zamorejo
ljudje tako nehvaléžni, in še clo neusmiljeni do
žival biti. Dostikrat sim se s kméti in hlapci
kregal, ki so svoje voli in konje preobkladali,
jim slabe in neredne piče dajali in po krivici s
pretépanjem njih zvesto služba povračali.
Dostikrat sim voli in krave pomiloval ki niso mogli
dosti delati ne dosti mleka dati. Mislil sim
dostikrat: „Né če bi Ji kmet bil, bi hotel drugač s
svojo živino ravnati; dal bi ji snažen hlév,
dobre, dostojne kerme in zmérnega déla! Sej je
vunder pridna in tudi stvar božja!“ —

Najbolj so mi pa nesréčni konji k sercu šli
kteri so mogli po zimi še več terpeti kakor po
léti. Za ovcami in psmi sim naj bolj ljubil konje,

té krasne dobre živali. Še zdaj vem, kako sim
se z nekim fantom valjal, ki je svoje konje brez
vzroka pretepal. Nič si nisim bolj želel, kakor
kočjaž biti. Da bi pa to mislil, kdaj kakor
bogat kmet, sam konje in voz imeti to bi bil v svoji
ponižni mladosti za gréh imel.

Drugo leto sim bil pri Štefeljnu, ko je mlada
deklica, Kristina po imenu, k njemu kot
gosarica prišla. Sirotica je bila, prav krotka in pri
tem v šoli prav dobro podučena. Kmalo sva se
soznanila in v vsi nedolžnosti sva vesela svoje
živalice na pašo gonila, ona gosi, jez pa ovce.
Ker sva vsak dan skup živela in pasla, sva se
prav serčno sprijaznila. Kmalo sva si svoje
življenje, svoje upanje in svoje nadloge razodéla.
Na polju sva skup molila, jedla sva skupej in si
svoje pičle grižljeje delila. Eden druzemu sva
pomagala, eden druzemu živali pasla; z eno
besedo, prišlo je, da eden brez druzega ni veselja
imel.

Zahvaliti se imam tej deklici do kaj. Ona
je znala brati, jez nisim nikolj v šolo hodil. Enega,
dné mi pokaže Kristina lepe bukvice in rekla, da
nej berem. Serce me je zabolelo in sramota
obšla, ko, sim ji mogel povedati, da ne znam brati.
Milo me je pogledala ter rekla: „Oj, Anže, to
je velika nesréča, če človék, ne zna brati in
pisati; ali se hočeš učti?“

„Hočem se, Kristina, z veseljem se hočem
učiti. Kmét me ne pusti v šolo, kdo bi me pa
učil?“ Solze so mi šle čez lica, ko sim to
govoril. Prijazno me je Kristina tolažila in
obljubila mi, me brati in pisati učiti in rekla: „Čas,

ki ga s praznimi marnami in igranjem na paši
trativa, lahko veliko bolje z učenjem oberneva.“

Kar je Kristina obljubila, to je storila. Za
lastne dnarje je kupila abecednik, Z veseljem sim
se učil in učil sim se lahko, ker me je veselilo.
Čez pol Ieta sim znal že precej brati. Potem me
je začela Kristina na tablici pisati učiti. To mi
je šlo teže spod rok, pa vunder me je toliko
naučila, da sim znal svoje ime dobro zapisati in
pismice za silo sčečkati. Moje veselje in moja
hvaležnost do Kristine je bilo neskončno. Še vem
kako sim, kar sim v četerti leta zaslužil, na to
obernil, da sim svoji učenici par volnatih nogovic
za zimo kupil. Kmalo potem me je Kristina
zapustila. Eden njéne žlahte jo je k sebi vzél. Silno
težko sva se ločila. V spominj mi je svoje molitne
bukvice dala, jez pa sim nji dal mesingast perstan
in tako imava vsak svoj spominj.

Kmalo sim čutil, da ni Kristine pri meni.
Zbolil, hudo sim zbolil. Vročina in mraz sta me
terla. Koze sim dobil in tako sim bil zdaj strah
in nadloga ljudém pri hiši. V hlevú sim ležal pri
svojih ovčicah na otepu slame, lahka, pol
raztergana odeja me je imela greti in zima je bila!
Nihče me ni obiskoval, samo zjutraj in o poldné
je prinesel hlapec ali pa kdo drug skledico z juho
pred vrata in je potem urno zbežal. Slabej in
slabej sim prihajal. Komej sim se mogel še do vrat
privléči po svojo pičlo jéd. Ljudje so me skorej
popolnoma zapustili. Samo enkrat je prišel konjač
me pogledat. Z ramami je pomigal ter rekel:
„Anže, tu se ne da nič več storiti; sam Bog
more še pomagati.“ Té beséde so bile edina

tolažba, ktero sim imel od ljudi v svoji bolezni.
Bridko sim se jokal in Boga prosil, me s smertjo
rešiti in k sebi vzéti.

Ali Bog mi je poslal drugo pomoč. Ljudje
so me zapustili, pa živali so prišle, me potolažit.
Ovce, ktere je majhin nizek oboj od mene ločil,
so me obiskale, mi obraz in roke lizale. Milo so
meketale, kakor če bi me bile pomilovale. Vse so
me tako rade iméle. Sej sim skorej vse jez zredil,
posebno dva jagnjička, ktera sim posebno dobro
oskerboval, sta bila noč in dan pri meni. S svojim
životom sta me gréla, sicer bi bil v merzlih zimskih
nočéh zmerznil.

Še bolje mi je pa moj zvesti pes Sultan
služil. Nikolj me ni zapustil. Večkrat me je s
svojimi zvestimi očmi ves žalosten pogledal in
tulil je kakor če bi bil moje bolečine čutil. Potem
mi je lizal s kozami posuto obličje in roke. Čutil
sim, da mi to lizanje bolečine hladi in olajšuje.
Še bolj sim oslabel, in več mi ni bilo mogoče do
vrat po svojo jed priti. Tu sim imel priložnost,
čudovito bistro umnost psov spoznavati. Sultan je kmalo
spoznal, da si ne morem sam juhe prinesti. S
svojimi umnimi očmi je kakor prašaje gledal. Na
vrata sim pokazal in umil me je. Skočil je na
ključavnico, odperl vrata in pogledoval zdaj na
mene zdaj na juho. Dal sim mu znamenje mi
juho prinesti. Previdno je zgrabil skledico z zobmi
in počasi k meni nesel. Se vé, da je polovico
juhe zlil. Pa dosti sim je imel, nasititi se. Tako
je vsak dan naredil. Koj ko je zaslišal, da so mi
juho pred vrata postavili, jih je odperl, mi juho

tako prinésel in potem zopet prazno skledico ravno
tako pred vrata nésel.

Moja bolézin je huja in huja prihajala. Kakor
Lazarus sim ležal ves s kozami pokrit. Černe
kruhove in močnate juhe nisim mogel več vživati.
Zdaj so me ovce redile, ki so me z svojimi
mladiči obiskovale. Rade so deržale, da sim jim
mleko sisal. Proti božiču je prišla moja bolezin
do najvišje stopnje. Dva dni sim ležal brez
zavednosti in v medlévci. Streljanje in trobénte so
me zbudile iz moje nezavednosti in spoznal sim,
da je svéti večer. Ovce so ležale pri meni in so
me gréle. Moj pes je veselja zalajal, ko sim oči
odperl in roke mi je lizal. Misel, da je sveti večer
je storila da sim se zjokal , ovčice, ki so pri
meni ležale, so me spomnile svetega jagneta, ki
je za naše gréhe toliko terpélo. „Ne bom“, sim
rékel, „ne bom tožil in serca zgubil, o moj
Zveličar! če me živali ne zapusté, kako bi me ti
zapustil? Ali nisi Ti krotkejši, kakor so te
jagnjeta? Ali nisi Ti zvestejši, kakor je ta pes?“

Odleglo mi je. Molil sim in potolažen sim
bil. Smehljati sim se mogel, ko mi je moj zvesti
Sultan skledice prinesel, kterih se v svoji
nezavednosti nisim dotaknil. Po versti jih je postavil
pred mojo posteljo in me gledal s svojimi očmi,
kakor če bi mi hotel reči: „Jej in dobro nej se
ti prileže!“ Tu sim se mogel zopet nad njegovo
zvestostjo čuditi. Kar mi je sicer juhe ostalo, jo
je on dobil, vidil sim pa, da se je kar nič ni
dotaknil. Zvesta žival se cela dva dni ni upala
se juhe omersiti in stradala je rajše. Z ginjenim
sercom sim mu dal znamenje, da naj je; pa ni

začelj preden je nisim jez pokusil. Dobrotno
toploto sim čutil v svojim životu, po lahkim sim se
začél potiti. Zavil sim se dobro v svojo odejo in
stisnil k gorkim ovčicam in k zvestemu Sultanu.
V potu sim mirno zaspal. Ko sim se proti jutru
zbudil, sim bil kakor prerojen.

Zjutraj je bilo in zvonovi so k sveti maši
klicali. Vzél sim molitne bukvice ktere mi je
Kristina dala, iz pod edine blazine, kjer sim imel
shranjene in molil sim pobožno in z velikim
zaupanjem. V molitev zakopan nisim slisal, da so
se vrata odperle. Moj zvesti Sultan je poskočil
in zalajal; pa prilizovaje se in z repom mahaje
je prišel k meni nazaj, kakor če bi mi bil hotel
reči, da je nekdo prišel. Ozrem se in kaj vidim? —
Kristino!

„O ljubi Anže! ali še živiš?“ so bile njene
perve besede. Vidila je mojo revšina. Solze so
ji zalile oči. Žalosti ni mogla govoriti; molče mi
je podala roko. Povedal sim ji, kako se mi je
godilo. — „Ali so to ljudje?“ je rekla serdito;
„Kamen bi se bil tebe usmilil, ljudjé so te pa v
največji revšini zapustili?“ Potem je tekla k mojim
ljudém, jim je njih ravnanje ojstro očitala in jih
prosila, zavoljo presvete kervi Kristusove me ne
zapustiti. Gospodarjevi ljudjé so se sramovali in
obljubili, mi bolje postréči. Ker jih je Kristina
prosila, so mi tudi srajco po perilu poslali, ktere
mi je čez vse tréba bilo. Da bi bili pa sami
prišli, si niso upali. Rekli so, da naj se me tudi
ona varje. Pa serčna deklica je rekla polna
keršanske ljubézni: „Bog ne daj tega, da bi svoje
življenje više čislala, kakor službo Gospodovo.

Kdor hoče svoje življenje tako otéti, ga bo zgubil.
Kar Anžetu storim, to storim Jezusu samemu.
Meni in ubogemu Anžetu bo milostljiv.“

Kristina me je osnažila in ni pred jenjala
prositi, kakor da mi je gospodinja boljšo odejo in
blazino dala. Potem mi je skuhala juho tako dobro,
kakoršne še nikolj nikolj nisim jédel. Pri tem me
je s prijaznimi besédami tolažila in mi božjo
usmiljenost prav živo pred oči postavila. Njena
pomoč in njene besede so me močno olajšale in
kakor prerodile. Povedala mi je, da je s strahom
zvedla, kako sim bolan in kako silno, ja za umréti
bolan. Neprenéhoma je teto prosila, ji pripustiti,
me obiskati. Čez dolgo ji je še le, privolila. Šla
je celo noč, sedem ur. Ko je h vasi prišla, je po
meni prašala in fant ji je povedal, da že dva dni
uméram in sim morda že umerl. Rekla je, da se
je tako vstrašila, da se ni mogla več prestopiti. —
„Pa ljubi Anže“, je sklenila, „Bog vse prav
stori. Vidim, da ti bo odleglo, če se ti bo prav
pomagalo“.

„Ja Kristina, kako mi je pa prav
pomagati mogoče ?“ sim jo prašal. „Prepusti le meni
skerb, Anže“, je odgovorila; „šla bom v Pečno
vas k zdravniku, ga prosit, da pride k tebi“.
„O preljuba Kristina! zdravnik v Pečni vasi je
umen, pa lakomen mož. Ne gré, če ne vidi dnarjev
na mizi“.

„Ne skerbi, Anže; imam nékaj dnarjev pri
sebi; prav lepo ga bom prosila, gotovo bo prišel“.

Kristina se ni dala vbraniti. Pečna vas je
bila dobro uro od naše vasi. Da si ravno je žé
Kristina sedem ur hodú storila se vunder ni nič

trudna čutila. Sej je veljalo, bolniku pomagati.
In res je prišla o poldne z zdravnikom. Nevoljen
je bil, ko je prišel k meni, pa rekel je da sim
iz nevarnosti. Kdor stoji na kraju groba in sliši
besede: „Iz nevarnosti si“! ta vé, kakošno
veselje mu prešine vse žile. Kristina je kušnila
vsa veséla zdravniku roko, ki ji je rekel:
„Oj, ti si dobro dekle; pri tebi se zna kdo prositi
učiti“. Kristina se je smehljala s solznimi očmi.
Jez sim skorej zaukal. Moj Sultan, ki nas je vse
pazljivo poslušal, je začél v veselju lajati, kakor
če bi bil vedel, da sim nevarnost prestal. Ovčice
so vedoželjno svoje glavice čez nizko steno
pokladale in nas prijazno gledale.

Zdravnik mi je ukazal pijačo skuhati, ki moč
daje, in ukazal, me na gorkim iméti in snažiti.
Ko je odšel, se je vsedla Kristina k meni, rutico
odvezala in košček kruha jedla. Pervi grižljej je
bil, ki ga je danes vžila. Vse sim ji povedal,
kako se mi je v bolézni godilo in koliko dobrega
so mi moj zvesti Sultan in moje ovčice storile.
Dergljala je z ginjenim sercom zvestega psa in
objemala ovne in ovce, ki so zdaj k nama prišli
in razdelila je skorej ves svoj kruh, med nje.
Zvečer mi je zopet močno juho skuhala. Po noči
je le par ur spala, potem je pa pri meni čula.
Zjutraj se je poslovila pri meni. K teti je mogla
zopet iti. Opominjala me je, se Bogu zahvaliti in
njemu zaupati. Potem je šla v cerkev k maši,
za mene molit, in s povzdignjenimi rokami je
prosila moje gospodarjeve ljudi, dobro za mene
skerbeti. Nad mano je naredila sveti križ in
tolažila me je. Poskusil sim se zahvaliti ji; pa jok

mi ni dal tega. „Bog ti poverni, preljuba
Kristina !“ To je bilo vse, kar sim ji mogel reči.

Boljšalo se je moje zdravje bolj in bolj, če
ravno počasi. Kristina mi je poslala nekaj dnarjev,
da sim si svoj živež poboljšal. Gospodarjevi ljudje
so zdaj bolj lepo z mano ravnali in bilo je viditi,
da so svoje prejšno obnašanje obžalovali. Pa to
ni dolgo terpelo. Stari Štefelj je umerl in njegova
edina hčer se je kmalo potem z bogatim kmetom
omožila, kteremu je bilo Miha ime. Ta me ni
mogel terpeti. Ni bilo mogoče, mu prav vstreči.
Pri tem je bil prav natanjko préden in slabo hrano
nam je dajal. Na kmetijstvo, zlasti na rejo živine
se je malo več umel, kakor zajic na boben, in
termasta glava si je malokdaj kaj svetovati dala.
Ni se bilo tedej čuditi, da mu je v kratkem več
živinčet poginilo. Jez sim imel s svojimi ovcami
srečo. Da si ravno sim mu odsvetoval, sim mogel
vunder po njegovem povelju ovce na pašo gnati.
Zavoljo nezdrave, vlažne kerme sim v svojo
žalost ob več ovac prišel. Tega sim mogel jez
kriv biti in tepenja in gerdih besed dokaj vžiti.

Od dné do dné mi je pri tem možu menj
dopadlo. Ako bi ne bil svoje drobnice tako rad
imel, bi bil že davno šel. Pa uboge živali so se mi
smilile, ko sim pomislil, da bodo mogle
nepripravne, slabe roke priti. Ali v kratkim mi je kmet
sam slovo dal. To je pa tako le prišlo: Enega
večera v pomladi sim hotel svoje ovce dam gnati.
Pot je peljala skozi gošavo. Pél sim svojo večerno
pésim, kar vidim na enkrat, da so ovce plašno
in prestrašene skup letéle in da je moj Sultan
hud in renčé pred germovjem obstal. Pogledam

v germovje, pa kako se vstrašim, ko zagledam
dvoje svitlih očí! Volk je bil. Žugaje sim vzdignil
proti njemu svojo veliko z želézom okovano
gorjačo. Volk pa se je urno skozi germovje splazil,
se zakadi med drobnico in zagrabi ovco. Brez
da bi bil čakal, mu znamenje dati, se verže moj
Sultan na volka, ki je ovco spustil pa toliko
zlobneje psa prijéti skušal. Hitel sim Sultanu
pomagat in mahniti sim hotel z vso močjo po
njem. Pa Sultan je v tem hipu volka na tla vergel
in zadel ga nisim temuč težka palica je tako silno
mojo nogo zadela, da sim glasno zavpil in na
tla padel in nisim mogel več vstati. Mene slišati
je spustil Sultan volka in k meni skočil. Ko je
volk vidil, da je prost in da sim jez nezmožen
je hlastnil serdito na mene. Če bi zvestega in
serčnega psa ne bilo, bi bilo po meni. Pa pes me
ni zapustil. Kakor če bi bil vedel, da bi jez brez
njegove serčnosti poginil, popade volka in ga
podere v tistem hipu na tla, ko je svoje ojstre
zobe v moj život hotel zasaditi. Strašno sta se
ravsala poleg mene. Zdaj je bil Sultan na verhu,
zdaj volk. Ne morem popisati, kako mi je bilo pri
sercu. V smertnim strahu sim bil. Svojemu
zvestemu psu nisim mogel pomagati, ko sim padel,
sim si tudi desno roko spahnil. Komej sim se
mogel Bogu priporočiti. S strahom sim gledal
na Sultana. Zvesta žival se je silno prizadevala.
Kri mu je tekla kakor volku iz več ran.
Omagovati je začel. Ko sim to vidil, sim mu s še
večjem strahom vpil: „Sultan, Sultan, ne spusti,
sicer sim zgubljen!“ Kakor če bi mu bile té
besede novo moč dale, se je vergel s še večjo

zlobo na volka. Prijel ga je za golt. Silno je
tulil volk in na vso moč si je prizadeval, psa se
rešiti. Pa Sultan ni spustil. S poslednjo močjo
se je globočeje va-nj zagrizil in pregriznil mu
je golt. Volk je večal in pojemal nekaj časaj;
kmalo se ni več ganil, mertev je bil.

Moj Sultan je gledal dalj časa serdito volka. S
slabim glasom sim ga k sebi klical. Počasi seje
plazil k meni. Silno je bil razmesarjen. Kri mu je tekla
iz ran. Zvesta žival je položila svoj kervavi šmerček
na moje lice. Tako prijazno in ponosno me je
gledal, kakor če bi mi bil hotel reči: „Jeli, da
sim svojo réč dobro opravil?“ K sebi sim ga
pritisnil in rad bi bil svojo srajco stergal, da bi
mu bil rane obvezal. Pa preslab sim bil. Vso
kri je zgubil Slabeji in slabeji jé prihajal, pa
vunder se je terdneje k meni pritiskal, kakor če
bi me ne mogel pustiti. Pojemati je začél in še
enkrat je obernil svoje zveste očí na mene in
pes, ki mi je življenje otel, je bil mertev.

Zdihoval sim v svojih bridkih bolečinah.
Jokal sim se za zvesto žival in vem, da té
solze niso bile gréh. Noga me je bolela, pa
kaj so bile té bolečine memo žalosti po mojim
psu? Luna je začela svetiti in ovce so se začele
vračati in pri meni zberati. Samo nekterih ni
bilo. Bali so se volka, da si ravno sim vidil,
da vejo, da je mertev. Pa mojega zvestega
Sultana so lizale, kokor če bi ga hotle zavoljo
njegove serčnosti pohvaliti in oživiti. Oh, kolikrat
sim se splazil k zvestemu psu in sim ogledoval,
ali ni še iskrice življenja v njem. Moj Sultan
je bil mertev! —

Kmétu je bilo več za drobnico, kakor za
mene. Svoje hlapce je poslal, me iskat. Dam
so me prinesli. Ovac je samo dvéh manjkalo.
Vsak drug človek, kakor moj gospodar, bi bil
imel z menoj več usmiljenja. On pa je klél in
še terjal, da nej mu psa in ovce plačam. Več
nisim mogel terpéti. „Nej se le spét na noge
spravim,“ sim rekel v bolečinah in v jezi, „nikolj
več me ne bodete vidili.“

Čez tri dni sim prišel precej k moči, in
mogel sim, če ravno počasi, hoditi. Šel sim
v gojzdič, kjer je zvesti Sultan za mene in za
drobnico življenje dal. Še zdaj je ležal poleg
volka. S solzami sim ga pokopal in žalosten
se dam vernil. Doma sim povedal kmetu, da
hočem iti in mu za ovce svoj zaslužek pustiti,
da si ravno mu po pravici ni šel. S kletvijo
in zmerjanjem mi je rekel, da nej se poberem,
kamor hočem. Potem sim šel v hlev in s
solzami od svojih jagnet in ovac slovo vzél. Po
versti sim jih objél, in žalostno so meketale,
kakor če bi bile vedle, da jih moram zapustiti.

Tretje poglavje.
Popotovanje.

Potem sim šel, brez da bi bil vedel kam.
Ko sim prišel uro hoda dalječ, sim se spomnil,

da imam še eno dušo, Kristino, ki ima usmiljenje
z mano. Obernil sim se na pot, ki je v njeno
vas peljala. Proti poldnevu srečam voznika s
psom, ki jé bil mojemu Sultanu nekoliko podoben.
Pes me je prijazno pogledal in tudi jez sim ga
prijazno k sebi poklical in mu svoje kosilo —
kosček černega kruha — dal. Tako sim se z
voznikom sosnanil. Prašal me je, kdo sim in
kam grém. Povedal sim mu vse in ga prosil,
če sa smem na voz vsesti, ker zavoljo bolne
noge težko hodim. Rad mi je pustil in tako sva
se bolj in bolj soznanila. Ko sva o pol dné v
gostivnici se vstavila, me je h kosilu povabil in
rekel, če hočem njegov tovarš biti, in pristavil
je, da me hoče z vsim preskerbéti in da ne bom
imel druzega nič opraviti, kakor mu pri kermenju
konj in pri vožnji blaga pomagati. Kdo bi mi
bil bolj vstrgel, kakor on s tém. Že davno sim
želel, h konjem priti, k tem lepim živalim, h
kterim sim imel posebno nagnenje. Z veseljem sim
se v to vdal in v duhu pri Kristini poslovil.

Moj novi gospodar — Martin mu je bilo
ime, je bil dobrega serca, pa nagle jeze. Za
svoje konje in za psa je dobro skerbel. Kmalo
sim se s konji, zlasti pa s Filaksom, tako je
psa klical, soznanil, in pes je kmal mesto
mojega nepozabljivega Sultana pri meni prevzél.
Martin je vidil s dopadajenjem, kako sim za
njegovo živino skerbel. Pri njem sim se učil,
kako konje rediti in opravljati. Jesti in piti sim
imel čez ostanke; z eno besedo, v ničemur bi
se mi ne bilo pritožiti, če bi ne bil Martin tak
pijanec in igravec bil. Gotovo je bil vsak večer

pijan, v pijanosti je silno visoko igral. Če je
zgubil, je strašno klél in dostikrat je prišel v
pretep. Veliko je imel pri tem prestati. Zakaj
v pijanosti in jezi ni poznal mére in dostikrat se
je nad svojo živino strašno iznosil.

Pol leta sim z njim vozaril in v kerčmah
in najslabejšinih drušinah žensk in možkih hudega
veliko, dobrega pa le malo vidil. Mislim, da bi
bil na duši in na telesu odivjal, če bi bil še
dalje pri Martinu ostal. Pa Bog je imel drugač
in boljš namen z mano.

Ko sva enega večera v nékim velikim tergu
prenočila, se je Martin po svoji navadi vpijanil.
Potem je začel igrati. Veliko je zgubil. Mislil
je, da so ga goljfali in res menda ni med
najbolj poštene ljudí prišel. Od jeze, vnet je vergel
igravcom kvarte v glavo in jih zmerjal sleparje
in goljufe. Ti pa tega niso hotli terpéti, in zbili
so se. Martin, pijan in od jéze vnet, zabode z
nožem enega igravcov, druzega pa nevarno rani.
Strašno so zahrumeli. Beriči so prišli in Martina
premagali, kteri se je z vso močjo branil.

Med tem, ko se je to godilo, sim bil jez v
hlevu in sim konjem kladil. Filaks, pes, je bil
pri meni. Ker je bil tak brum in krik, sim hotel
v gostivnico iti. Vidil sim, kako so možove, ki
so z Martinom igrali, kervave in kot mertve iz
njé nosili. Kmalo je prišel tudi Martin, povezan
in beriči so ga proč peljali. S strahom sim
popraševal, in zvedel vse. Roke sim vil in smertni
strah, da bi vtegnil tudi jez, kakor Martin zapert
biti, me je obšel. Skorej brez zavednosti sim
stékel v hlev nazaj. Ondi sim vedel za vrata,

ki so zadej na cesto peljale. Skozi té sim
zbežal, in Filaks, kterega sim pri konjih pustil,
z mano. —

V svojim strahu sim celo noč tékel. Ko
se je dan zazoril, sim bil v tujem, čisto
neznanim kraju. Zdalječ sim zagledal kmetiško hišo,
proti nji sim šel. Lačen in truden, kakor sim
bil, sim prosil, mi odpreti in kosček kruha. Po
dolgim spraševanju in prošenju mi jé kmet
odperl, dal kruha in tudi psa nasitil. Tako sim
bil zdélan, da sim se, ko sim se najedel, na
klop vlegel in zaspal. Ko sim se zbudil, je bilo
sonce že visoko. Zahvalivši se kmetu sim
poklical psa. Tega pa ni bilo ne viditi ne slišati.
Povsod sim ga iskal in tudi kmeta prašal, ali ne
ve, kam je moj pes prešel ? Pa gerdo mi je
odgovoril kmet, ali je mar čuvaj mojega psa?
Jez sim kriv, če ga bolje ne varjem. Misel me
je obšla, da mi ga je kmet vkradel. Kaj mi je
bilo storiti? Ko sim še enkrat dvoriše zavoljo
psa preiskati hotel, mi jé kmet jézno vrata
pokazal in mi žugal, me od hiše stepsti, če se ne
pobérem koj. —

Ves žalosten sim se podal na pot. Zguba
mojega zvestega psa mi je šla zlo k sercu. Ker
sim bil tudi ob Martina, nisim imel nikogar na
céli zemlji, kteri bi se bil za mene potegoval.
„Nikogar?“ mi je reklo nekaj v mojim sercu;
„ali ne živi še Kristina?“ Spomnil sim se njene
obljube pri slovesu, da bo vsak dan za mene
molila. Spomnil sim se tudi njenega opominja,
povsod in v vsih nadlogah in zopernostih v Boga
zaupati. Tolažba je prišla v moje serce. Kristi-

nine molitne bukvice sim v roko vzél in moliti
začél. Lahko mi je bilo pri sercu. Lep dan je
bil. Ptiči so glasno in veselo peli, cvetlice so
cvetele in prijeten duh razširjale. Mislil sim, da
bo Gospod, kteri tiče v višavi nasiti in cvetlice
na polju oblači, tudi za mene, zapušeno siroto,
skerbel.

Serčno sim šel naprej in pridem do lepega
terga. Pred gostivnico je stala kaj lepa kočija
s šterimi prelepimi konji. Lepo in primérno
postavo konj ogledovaje sim se vstavil v svojim
čudenju. Zdaj pride kočijaž in da konjem zobati.
Brez da bi mi bil rekel, mu pomagam. To mu je
dopadlo. Vidil je, da sim mogel žé pri konjih
biti. Prašal me je po mojim življenju. Vse sim
mu odkrito povedal in pristavil, da sim silno žejin
in lačen. Dobri mož mi je podaril velik dnar
ter rekel, da nej na njegovo zdravje jém in
pijem, kar se mi poljubi. Nisim si dal dvakrat
velévati in veselo se mu zahvalivši sim šel v
gostivnico, kjer sim dal klobaso in vina si dati. —

V stanici za gospodo namenjeni so se
posébne reči godile. Stokati sim slišal, kakor otroka,
in ženo tiho in milo zdihovati, ktero je nekdo
tolažil. — Glasneje je bilo pogovarjanje: „Oh!
Nežka“ je rekla gospa jokaje, “uméra! moj
Mignonček umera. Nežka, jez ne bom smerti
svojega ljubčka preživela!“

„Žlahtna gospa! ali ne vidite, da božjast
odjenjuje? Mignonček bo gotovo ozdravel!“

„O moj Mignonček! kaj moraš terpéti! Bog
se usmili! Pojdi Mignonček, na mojim sercu
moraš skleniti!“

Kerčmarica je prišla zdaj v stanico in
povedala, da je ravno kar svoje najboljše konje v
mesto po najimenitnejega zdravnika za ubozega
bolnika poslala. —

„Oh“ je rekla žlahtna gospa z glasom
največje žalosti, „če bi mu zamogla perute dati,
da bi mojemu ubogemu Mignončku pomagal!
Nežka položi mojemu Mignončku obkladek z
gorkega vina na život!“

Meni se je pri tem pogovoru serce bolj in
bolj topilo. Pomiloval sim žlahtno gospo, ki je
iméla tako lepe konje, iz celega serca, še bolj
pa bolno déte. Gnalo me je, v stanico pogledati,
pa kako sim ostermel, ko zagledam v naročju
gospé, ne majhnega otroka, temuč v plenicah
zavitega černega pséta.

Prav siliti sim se mogel, da se nisim
zasmejal. Kakor imam živali rad, mi je to neumno
ravnanje vunder smešno bilo, ja gréšno se mi
je zdélo. Pa smililo se mi je vunder bolno pse
in bolj natanjko sim ga pogledal. Zdélo se mi
je, da je pse preveč dobrega vžilo in se
preobjedlo. Povedal sim svoje mnenje kerčmarici, ta
pa gospej. Koj sim mogel k nji iti. „Ali si
živinozdravnik?“, je prašala. „Ali moreš mojega
Mignončka ozdraviti?“

Takrat sim bil sedemnajst let star, ravno in
visoko rašen, in dobro sim bil oblečen. Z
globokim priklonom — vino mi je serce storilo —
sim prosil gospo, da bi smel bolnika natanjko
pregledati. Ker sim med živalmi, zlasti med
psmi zrastel, sim bil v njih boleznih nekoliko
skušen. Žlahtna gospa je položila malega Mi-

gnona na mehko blazino in me prosila, pri
pregledovanju prav lepo ravnati. Napeti vamp
živalice in kalne oči so mi kmalo pokazale, kje da
bolezen tiči. Prosil sim malo soli, mleka in olja.
To sim dal psetu. Kmalo se je pokazalo, kar
sim upal. Ubogemu psetu je kmalo odleglo in
preden je ura pretekla, je zamogel že po vsih
šterih po stanici hoditi.

Mene je v serce veselilo, da je ubogi psiček
tako urno ozdravel, bolj me je pa veselilo
zavoljo psa, ki je res velike bolečine terpel, kakor
zavoljo žlahtne gospé. Njeno veselje je bilo
neizrečeno. Objemala in na serce je pritiskala
pseta, da je komej moglo sopsti in glasno je
zakričalo. Gospa se je zopet vstrašila. K meni
pritekla in prašala, ali se bo mar božjast spét
vernila. Lahko sim jo potolažil. Nazadnje se je
spomnila, da mi je plačilo obljubila. Rekla mi
je, ali hočem pri nji služiti. Dopadel sim ji.
„Kot lokaj znaš v mojo službo priti!“ je rekla.
S čudenjem sim stermel va-njo. Smejala se je
in mi povedala, kaj da je lokaj. To mi je malo
dopadlo. Žalostno sim majal z glavo. “No, kaj
pa hočeš biti? Le na ravnost mi povej!“ je rekla.
Serce sim si storil in ji na ravnost povedal, da
bi bil rajše pri konjih kakor pri nji. Nič mi ni
zamérila zavoljo tega, temuč na glas se je
zasmejala, Bernarda, kočijaža poklicala, in mu
vkazala, me ta čas za malega kočijaža vzéti, in
kočirati, kar sim pa že sam znal, učiti. Bernard
mi je dal roko in žlahtni gospej obljubil, da me
bo vse učil in me gotovo dobro imel.

Vse je bilo za odhod pripravljeno. Gospa
z Mignonom na ročju, je že hotla stanico
zapustiti in v kočijo iti, kar priderdra lepa kočija in
z njé stopi pervi zdravnik iz mesta in z njim še
drug zdravnik. Oba sta imela zvezde na persih.
Ju viditi, je žlahtno gospo čudno preletelo. Ona
je hotla imeti pervega živinozdravnika, zdaj pa
je prišel pervi človeški zdravnik sam! — Pa
pamet je ni zapustila. V stanico je stekla nazaj,
kjer je imela Nežka, njena hišna, še nekaj
povezovati. „Za božjo voljo! Nežka,“ je rekla, „lepo
te prosim, padi v medlevco! mestna zdravnika sta
prišla; Mignon je zdrav, zdaj moraš ti zboleti!“

Nežka je bogala. Z zdihljejem je padla v
sedež in se delala, kakor če bi ne bilo nič
življenja v nji. Doktorja prideta v gostivnico,
kjer ju gospa prav prijazno sprejme in k bolnici
v stanico pelje. Pošlatala sta ji žilo in dišave
pod nos deržala. Nežka je nazadnje za dobro
spoznala, se iz omedlevce prebuditi in tožiti, da
jo na želodcu in pri sercu tako nekaj tiši. Zdaj
se je mogla ojstremu izpraševanju podvréči in
gospoda sta jo dolgo in obširno izpraševala.
Kakor je bilo viditi, ju je hotla Nežka tudi
nekoliko za nos voditi in jima je tako narobe in
čudno odgovarjala, da sta se stermo pogledovala
in z glavami majala. Pa težko jo je stalo to
norčevanje. Pervi zdravnik je ukazal iz kočije
skrinjico z zdravili prinesti. Iz več glažkov je
pijačo naredil, ktero bi mogla piti. Na vso moč
se je branila Nežka in nikakor ni hotla piti.
Zdravnika sta ji prav pametno prigovarjala.
Skorej bi se jima bila v obraz smejala. Nazadnje

se je vunder dala pregovoriti, pijačo pokusiti.
Pa strašno se je kremžila, ko jo je pokusila in
se rotila, da rajše umerje, kakor bi še pila.
Tolažila sta jo z besedami: „Ozdravéli ne bodete,
gospodična, če téh kaplic ne pijete.“

„Zagotovim vas,“ je terdila hišna, „da bom
juter zdrava kot riba; ne pijem jih ne!“

„Bodite pametni,“ je prosil pervi, „vaše
zdravje je v nevarnosti.“

„Žila preveč močno treplje;“ je rekel drugi
zdravnik, „želodec se vam hoče vneti.“

„Bog ne prizadeni,“ je terdila hišna ; „moj
želodec bi svinsko pečenko prenesel.“

Zdravnika .sta se spét stermo pogledala.
Zdaj pa stopi žlahtna gospa k Nežki ter reče:
„Nežka, iz ljubezni do mene spij té kaplice;
kaj bom počéla, če mi zboliš?“ Nalila ji je kaplic
precej v sreberno žličico.

„Za božjo voljo, žlahtna gospa!“ je prosila
Nežka, „sej véste —“

„Vse vem dobro, ljubo dete,“ je
odgovorila; “ljubim te, kakor svojo hčer; pij jih!“

„Pite no kaplice, gospodična!“ je rekel
pervi zdravnik.

Uboga Nežka je zamižala in požerla
polovico kaplic, potem pa žlico iz roke spustila.

„O moj Bog!“ je zavpila, „jez ne morem!
Žlahtna gospa, to mi je preveč!“

„Vzemite kaplice na cukru!“ je svetoval
pervi zdravnik.

„Ne na cukru ne na soli,“ je vpila Nežka;
„umerla bom, če te peklenske kaplice ie
pogledam !“

Gospa ji je lepo na serce govorila,
zdravnika pa sta z glavami majala in se potem nekaj
tiho menila.

„Gospodična!“ je začel pervi zdravnik, če
kaplic ne vzamete, pa morate saj bobke (pilne) vzéti!“

Nežka se je zastonj branila; mogla je bobke
vzéti. Gospa sama jih ji je z vso ljubeznijo in
skerbnostjo, s prav ljubezni polnim tolaženjem in
prigovarjanjem v usta rinila. En bobek je uboga
Nežka požerla, pri drugim ji je pa poterpljenja
zmanjkalo. Stol, na kterim je sedela, je prebernila
in rekla, da hoče raj voženk piti kakor te bobke
jésti, in je stekla skozi vrata.

Jez sim vidil, kako so si žlahtna gospa in
zdravnika na vso moč prizadevali sméh
premagati. Kad tem, še bolj pa sim se nad tem čudil,
da je gospa ki je, bila prepričana, da je Nežka
vsa zdrava, ubogo hišno tako terpinčila.

Zdravnika pa sta na enkrat modre obraze
naredila in z gospo po francozko govorila. Ta
pa je postala rudeča kot škerlat in jecljala je
nekaj tudi v francozkim jeziku. Zdelo se mi je,
da se je izgovarjala. Več cekinov, ktere je
zdravnikema za plačilo pomolila, nista hotla
vzéti. Kratko in mlačno sta se poslovila in
nazaj peljala. —

Ko sta gospoda odšla, se je Nežka spet
pokazala. Pa žlahtni gospej se je za malo zdelo,
da je s takim zatajenjem same sebe kaplice in
bobke požerla. —

„Nežka,“ je začela nevoljno, „slabo si se
obnašala. Doktorja sta spoznala naše marne in
prav debele sta mi v obraz povédala.“

Nežka se je hotla izgovarjati. Pa gospa jo
je še vedno zmerjala. Še le, ko ji jé Mignon
začel roke lizati, se ji je razserdeno serce
vpokojilo. Njene očí so mene milostljivo zadéle:
„Anže,“ je rekla, „ti si se dobro obnésel; pri
meni ostaneš. Skerbela bom za tebe, če se boš
le dobro obnašal“. V kočijo je šla, kjer je bila
za Mignona posebna mehka postljica pripravljena;
jez sim se k Bernardu vsedel in peljal z veselim
sercom v tuje dežele. —

Nalaš sim to pogodbo tako obšerno povedal,
ker je bik meni šola; v kteri sim se učil ljudí
spoznavati. Tukaj sim pervi pot lažnive
potuhnjene ljudí vidil; vidil sim kako ste bile
hudobnost in laž poštrafane; učil sim se muhe in
zvijače imenitnih spoznavati, in moje serce, ki je
bilo poprej, tako prosto in odkrito, je bilo od
tiste ure bolj previdno in samo za se. Pozneje
mi je Bernard povédal, da je Nežka z neprevidno
besedo svojoljubnost žlahtne gospé razžalila in
razjezila; gospa, cela kača, je prijela to
priložnost v gostivnici, ubogo Nežko z bobki in
kaplicami terpinčiti in se tako nad njo iznositi. Zdaj
še le sim spoznal, zakaj je hlinjena gospa tako
milostljiva bila.

Četerto poglavje.
Življenje v Kastelo Monte.

Žlahtna gospa se je na Italiansko peljala,
kjer je velike grajšine imela. To, kar sim ji
storil, je kmalo pozabila, samo Mignon je imel boljo
glavo. Kjer kolj je k meni prišel, mi je skazoval
svojo hvaležnost s prilizovanjem. Bernard, mož
odkritega serca, me je rad imel in že na poti
mi je vse zaupal.

„Ne pečaj se za nič,“ je rekel večkrat,
„kakor za svoje konje in za hlev. V Kastelo Monte,
(tako se je imenovala grajšina grofinje),
gospodarijo — samo babe, in to ni nama nič mar;
oba sva služabnika in podložna morava biti.“ —

Sréčno smo prišli v Kastelo Monte. Kako
mi je serce veselja poskakovalo, ko me je
Bernard v hlév k svojim konjem peljal! Lepših se
nikol nisim vidil. Dvanajst konj je bilo izbrane
lepote in vsacega plemena. Poleg drobnoudnih
angličanov so stali krepki španjolski žrébci z lepo
zakrivljenimi vratmí in velicimi glavami; dve arabske
kobili ste bile Bernardu posébno pri sercu, gospod
je pa dva visoka neapolitanska bélca ljubil. Kmalo
sim se z vsimi konji soznanil; zobati sim jim
dajal in snažil sim jih. Napravljal in napajat sim
jih gonil. Moje veselje je bilo največje, če sim
smel na svoji arabski kobili pred prelepim
vozam žlahtnega grofa, ko se je s štirimi vozil,
jezdariti. V rudeči, z zlatom obšiti obleki, s
klobukom s perési na glavi, sim sedel terdno na

krasno napravljeni živini in mislil sim se kralju
enacega, kadar sem po zemlji, kakor tica v
višavi, čez gore in doline letel.

Grofu je dopadlo moje veselje in hvalil me
je, ker sim se tako možko nosil. Bernard, ki je
imel zdaj lepe dni, ker sim mu skorej vse delo
prevzel, me je imel kakor svojega sina in učil
me je vse, kar je vedel, kako se konji redé in
opravljajo. Veliko reči sim se od njega naučil
in poterjene sim našil vse zdravila, ktere sim
pozneje v svoji skušnji rabil. —

Tako sim imel dobre dni. Moji konji so me
radi iméli in njih prijazno razgatanje, ko sim
v hlev prišel, mi je bilo kakor veselo
pozdravIjenje. Moje veselje je bilo pa čez vse, ko je
moja kobila žrebička dobila. Ljubil sim živinico,
kteri je gospod imé Kastor dal, kakor svoje
življenje. Nosil sim jo na svojih rokah, dajal sira
ji vse sladkarije, ktere sim mogel dobiti. Na pašo
sim jo gonil in z vso skerbnostjo sim čul, da se
ni kaj poškodovalo. Kastor me je kmalo ljubil,
kakor jez njega. Z razgatanjem me je pozdravil,
ko me je zagledal; k meni je pritekel, in na
moje rame, na moje lica je položil svojo lepo
glavo.

Grof je večkrat rekel, kadar je mene in
Kastorja vidil: „To je Kastor in ti Anže si
Poluks; tako se imata kakor brata dvojčka.“
Poprej sim gospo zavoljo njene prevelike ljubezni
do Mignončka grajal. Zdaj pa nisim rekel
besedice več. Ljubil sim svojega Kastorja tako,
kakor ona svojega pséta. —

Tri cele leta sim bil v Kastelo Monte.
Kastor je zrastel. Tako lepa, ponosna, in kot
ovca krotka žival je bil, in tako močen, berz in
lep, da mu ga dalječ okrog ni bilo para in da
se je vsak čudil, kdor se je na konje kaj umil.
Grof je imel že tavžent cekinov za-nj. Tresel
sim se, ko sim to slišal, in Bogu sim se
zahvalil, ko je grofinja z ponosnimi besedami rekla,
da dá ona tistemu tavžent cekinov, kteri ji na
Italianskim za tacega konja pové. Pa vunder
mi je bilo prehmalo namenjeno, Kastorja
zapustiti. Še le v drugi deželi, v nama obema
neznanim delu sveta nama je bilo namenjeno, se
zopet viditi.

Francozki punt je žugal tudi Italianske
dežele sabo potegniti. Napoleon je povsod premagal
in prišil s svojimi armadami čez Piemontežke
gore v rodovitne planjave Lombardije. Cesarski
so bili pri mestu Lodi premagani in več nas niso
mogli varovati. Grof je zapustil s večjim delom
svojega premoženja in svojih služabnikov Kastelo
Monte in je v Benedke bežal. Vse konje — in
v mojo tolažbo tudi Kastorja — je ali že naprej
poslal ali je pa z njimi svoje orodje peljal.

Blizo Padove smo se peljali skozi gričaste,
gojzdnate kraje. Noč je bila, pa vunder se nismo
nič bali. Z mano in z Bernardom nas je bilo
šest krepkih in dobro oboroženih mož. Kar se je
zabliskalo v gošavi. Kroglje iz pušk so žvižgale
nad našimi glavami. Tolovaji so skočili na nas.
Bernard je padel ranjen na tla. Prestrašen sim
mu hotel pomagat iti, pa kar me zagrabi, od
enega tolovajev našovan velik pes in me podere

na tla, pa v tistim hipu, ko sim se bal, da me
bo s svojimi zobmi razmesaril, me spusti pes z
veselim lajanjem, skoči veselo k meni, in mi liže
roke. —

„Filaks! Filaks! ali si ti?“ ga pokličem z
veselim čudenjem; „kako prideš ti tu sim in med
take ljudi?“

„Anže, Anže!“ me pokliče zdaj eden
tolovajev in stopi k meni; „ali si res ti?“

„Jez sim Martin!“ — on je bil — „jez sim
Anže; kakor me zlo veseli, vas zopet viditi, bi
vunder rad polovico svojiga življenja dal, če bi
vas kjé drugjé in v boljši drušini vidil!“

„Tiho, Anže! ti tega ne umiš,“ je
odgovoril Martin. Govoril je tiho in krepko s
tolovaji, kteri so naše, ker jih je bilo več, v kratkim
premagali in povezali. Grofinja je ležala v
medIjevci v kočiji, Nežka je pa v obupu svoje roke
vila, in Mignon, jezen, da so ga v spanju motili,
je lajal na Filaksa in na tolovaje.

S strahom smo čakali, kaj bodo tolovaji
sklenili.

„Martin!“ sim prosil, „pomagaj nam in reši
nas za božjo voljo!“ Pomigal je molče s svojo
glavo in se je spet k tolovajem obernil.

Dobro je menda za nas govoril. Zakaj
tolovaji so bili zadovoljni z gotovimi dnarji in
drazimi rečmi grofinje, ktero so ne ravno
prerahlo iz njene medlevce izmajali, in je silo
spoznavši s strašnim plakanjem cekine in demante
izročila. Tolovaji so nas potem z našo robo in
s konji naprej pustili. Boga sim na tihim hvalil
iz celega serca, da so nam Kastorja pustili. —

Martin me je na stran potegnil in mi rékelj
k tolovajem pristopiti, kjer bom vesélo živel in
vsega obilno imel. Z gnusenjem sim mu odgovoril,
da se ne vdam v to, lepo sim ga prosil, da nej
pot hudobije pusti in se poboljša. „Za to mi je
že prepozno!“ je odgovoril Martin, mi roko stisnil
in šel za svojimi tovarši. Filaks pa je ostal
prijazno pri meni, kakor če bi mi bil hotel reči, da
nej grem z Martinom. Še le potem, ko ga je
večkrat poklical, je stékel za svojim gospodarjem
v gojzd. —

Ko so tolovaji odšli, je bila naša perva
skerb, Bernarda obvezati. Rana ni bila velika;
krogla ga je samo od strane zadela in padel je
več iz prestrašenja, kakor zavolje rane z voza.
Več smo iméli z grofinjo opraviti, ktera se je
zdaj popolnoma zbrihtala in zdaj s silnim
očitanjem in zmerjanjem nad nami znosila. —
Zmerjala nas je babjeke, postopače, strahljivce, ki se
komej upajo, pištolo izstreliti. Jez saj, ki sim po
Martinu največjo nevarnost odvernil, sim se
nadjal plačila. Pa žlahtna gospa mi je rekla:„Anže,
lepe znance imaš; zavoljo tega morava še
govoriti; ne zdiš se mi pošten.“ Povedal sim ji
vse po resnici; ona pa je z glavo majala in rekla:
„Bomo še vidili!“

Z nemirnim sercom sim prišel v Benedke.
Poznal sim grofinjo in nič dobrega nisim imel
upati. Namen je imela, me kakor s tolovaji
zménjenega zatožiti, in kdor tedajne čase in ojstrost
benečanskih sodnikov pozna, vé, da bi bil z
zatožbo tudi že obsojen. Kar pride eno noč stari
Bernard, od Nežke naučen k meni in mi reče,

brez odloga pobegniti. Vidil sim, da se morem
samo z begom oteti. Prosil sim Bernarda, me še
enkrat v hlev peljati. S težkim sercom in s
solznimi očmi sim vzel od konj, od svojega zvestega
Kastorja slovo. Žalostno je gledal ta in za mano
je hotel iti, ko sim hlev zapustil. —

„Bernard“, sim prosil, „dobro mi skerbi za
mojega Kastorja in glej, da bo vsega dosti imel.“

„Zavoljo tebe mu bom dajal najboljega ovsa
in sena,“ mi je obljubil starček. —

Peto poglavje.
Nove nevarnosti.

Srečno sim obegnil kot čolnar napravljen,
— zakaj tudi za to sta skerbela Nežka in
Bernard — in srečno sim se prepeljal čez morje.
Brez dnarjev nisim bil in ker me je serce v
domovino gnalo, sim prišel po marsikterih potih na
cesto, ki na Nemško pelje. Zavoljo vojske so
bile pota zlo nevarne in težavne. Pa vunder sim
prišel srečno do tirolske meje.

Tukej mi je rekel nek potujoč kupec, če
hočem k njemu v službo iti. Prav dobro službo
mi je obljuboval in meni se tudi ni preveč dobro
godilo.

Kupec je imel v Švici posestva, pa zavoljo
kupčije je mogel še v pozni jeseni v Piemont
potovati in če bi bilo mogoče, bi bil cló do Liona
na Francozkim šel. Se vé, da bi se bil jez
rajše v svojo domovino vernil ; ali Boštian, kupcov
kočijaž, mi je vedel toliko dobrega od svojega
gospodarja povedati, njegovo krotkoserčnost in
dobrotljivost tako hvaliti, da sim pri njem ostal.
Boštian je pa rés resnico govoril. Moj gospodar
je bil najboljega serca. Brez posebnih nevarnost
smo prišli skozi Piemont srečno v Spodnji valis
na Švicarskim.

Tukaj stoji na Piemontežki meji 10 tavžent
čevljev visoka gora Svetega Bernarda. Pot gré
po vozki, težavno z umétnostjo nadelani césti čez
hribe. Na tej gori leži, 7500 čevljev visoko, pod
strašnimi kopami in pečovjem po celim svetu
znana hiša Avguštinarjev pri majhnim jezeru.
— Ta hiša je naj bolj visoko ležéča v Evropi,
v kteri ljudjé prebivajo. V pustim, merzlim in
nerodovitnim kraju si je tukaj keršanska ljubezin
svoj naj lepši tempelj postavila. Avguštinarji imajo
skerb, popotnike, kterih je vsako leto 15 do 20
taužent, prenočevati in jim na vsako vižo
pomagati. To pa delajo ti pobožni mnihi z najčistajšo
gorečnostjo, brez da bi za hrano lé količkaj
terjali ali jemali. Tudi darov bogatinov ne jemlejo.
Skozi to pečovje priti je silno nevarno. Čez
vertoglavne prepade peljejo vozke bervi; med
visocimi, s snegom pokritimi skalami se nabera sneg,
ki se, če se le kolikaj pretrese, zmaje in v
doline zavali, in v plazih, ki vedno narašajo, drevje
lomi, mostove podera, hiie posipa in popotnike

na césti žve pokopuje. Mraz je včasi po noči
tak, da popotnike, in še clo živino morí. Sneg
dostikrat steze in bervi zamede in prav dostikrat
padejo popotniki skozi lahko, goljufno sneženo
odejo v brezdno, kjer poginejo. V tacih
nevarnostih čuje in pomaga pobožna ljubezin mnihov.
Neprenéhoma, po dnevi in po noči, si
prizadevajo, ljudí, ki so pot zgréšili, na pravo pot
pripeljati, zmerznjene, mraza koperneče v klošter
prinesti, podsute iz snega in iz prepadov otéti.
Nesrečne izkati jim pomaga neko pleme velicih,
močnih psov, ktere Marone imenujejo, kteri imajo
posebno moč slediti, in so v to slušbo kakor od
Boga namenjeni in imajo posebno ljubezin do
ljudí. Čudna je moč, stanovitnost in umnost teh
psov. Meni samemu je bilo namenjeno, se tega
prepričati. —

Kupec mi je med tem, ko smo poleg voza
čez najbolj nevarne mesta peš šli, mnogo lepega
od téh mnihov pripovedoval. Po malim je sneg
naletoval, oblačno je bilo. Počasi in ne brez straha
smo se peljali po stermi cesti na goro. Doline
so bile zdaj vozke. Kupi snega, ki so tu in tam
ležali, so nas ovérali v vožnji. Ravno sim enega
téh kupov z lopato razkopaval, kar se je
zaslišalo neko tiho tresenje, ki se je pa kmalo v gromu
enako donenje narastlo.

„Zgabljeni smo,“ je zavpil moj gospodar
z obupanjem, „to je plaz!“

Ves prestrašen spustim lopato z rok in
zbežim z gospodarjem navzdol. Pa kar si mi
vdá lahki sneg pod nogami. V globcfko brezdno
sim padel in brez zavednosti obležal. —

Govorjenje ljudí in lajanje psov me je iz
omame zbudilo. S strahom sim vidil, da ležim
v kakih 30 čevljev globokim prepadu med
snegom in ledom. Poskusil sim ustati, pa nisim mogel.

„Ali še živite, nesrečni?“ je nekdo od zgorej
prašal z milim glasom.

„Še! za božjo voljo, rešite me! usmilite
se me!“

„Poskusili bomo, kar bo mogoče, da vas
rešimo! Primite té vervi in privéžite si jih okrog
života. Poskusili bomo vas gori potegniti!“

Vervi so padle doli k meni; težavno sim
si jih okrog života privézal in gori so me
potégnili. Ko sim gori prišel, mi je podal mož,
kterega obleka in modro obnašanje je duhovna
razodevalo, roko in mi je popolnoma gori
pomagal. —

„Zahvalite se Bogu!“ je rekel ko sim mu
hotel z ginjenim sercom roko kušniti; „On vas
je otel!“ —

Več mož, kteri so blagega patra na njegovi
nevarni poti spremili, me je obstopilo. Srečo so
mi vošili, da sim bil réšen. Tudi dva velika, lepo
rašena psa sta me prijazno gledala, kakor če bi
se bila tudi mojega rešenja veselila, h kteremu
sta tudi res pripomogla. —

„Bistrež in Orel sta svojo reč dobro
opravila,“ je rekel pater in je dergljal prijazno lepe
živali; „nju ojster duh vas je najdel in nam k
vašemu rešenju gotov sled pokazal.“

Hvaležno sim psa k sebi pritisnil, ktera sta
se dala z nekako zavednostjo pritiskati, kakor če bi
bila dobro vedla, da sta mojo hvalo zaslužila. —

Slabost in obmožnost ste me obšle. Komej
so me še noge deržale. Pater mi je dal vina in
nosilo je ukazal prinesti, na kterim so me
njegovi tovarši v Klošter nesli.

Skerbno sim prašal zdaj po mojim
gospodarju in njegovim, kočijažu.

„Plaz ju je umorilj,“ je odgovoril pater
žalostno; „ko smo ju izpod snéga izlékli, sta bila
že mertva. Več jima ne moremo dati, kakor
keršansk pokop. Tam gori v Kloštru zamorete še
nja trupli viditi!“ Zvedel sim zdaj tudi, da sim
dva dni v prepadu ležal. Moje serce se je tiho
in goreče božji usmiljenosti zahvalilo. —

Ko smo se Kloštru bližali, nam je prišlo
že več patrov nasproti. Na njih krotkih obrazih
je sijalo veselje, da so zopet človeku življenje
oteli. Prav ljubezni polni so me tolažili in mi
skazovali vse djanje usmiljenja, ktere zamore
kristjan kristjanu skazati.

Merzlica me je še štirnajst dni na postljo
vezala. Moja mladost in velika skerbnost blagih
mnihov me je otélo. Ko sim se zopet popravil,
sim hotel naprej potovati in doma službo iskati.
Pa častitljivi mnihi me niso spustili, dokler nisim
popolnoma k moči prišel in se ni bilo nobene
nevarnosti več za mene bati. Tako velika je bila
njih ljubezin, da so z dnarji in besedami voznika
primogli, me do mesta Bazel peljati. Od ondi mi
je bilo lahko, péš v svojo domovino priti.

Dan mojega odhoda z voznikom je bil žé
odločen. Pa slabo vreme ni dalo odriniti. Med
tem je prišel francozk živinozdravnik v Klošter,
ki je šel od italianske armade na Francozko

v mesto Marzelj na urlavb, kjer je bil rojen.
Kmalo sva se soznanila. Rekel mi je, če hočem
v njegovo službo iti in pristavil, de pred vsemi
druzimi némške služabnike ljubi, ker je prepričan,
da se sme na njih zvestost, zvestobo in pridnost
zanesti. Obljubil mi je dobro mezdo (Ión) in
z mano ravnati, kakor malokdaj némšk gospodar
s svojim poslom ravná. Vdinjal sim se k njemu.
Bolj kakor njegove obljube me je mikalo upanje,
spét h konjem priti in se živinozdravilstva kaj
več naučiti. Že takrat je bilo mojemu sercu
največje veselje, ubogim bolnim živinam z
domačimi zdravili pomagati. Že med kmeti sim spoznal
več tacih zdravil in v Kastelo Monte me je Bernard
učil, kako bolnim konjem pomagati in z njimi
ravnati. Še več pa sim upal se od francozkega
živinozdravnika naučiti. —

Srečno sva prišla čez mejo v lepe kraje
južnega Francozkega. Blizo Marzelja sva se
v néki vasi vstavila, konjem zobat dati. Ko sva,
moj gospod in jez, zajtrovala, pride kmetica
v gostivnico, se glasno jokaje. Takrat še
fran-cozkega jezika nisim toliko umil, da bi bil
jokajočo ženo po govoru tistiga kraja umil. — Moj
gospod, kterega sim vprašaje pogledal, mi je
rekel, da je žena s svojimi kravami nesréčna,
ker več mleka nimajo. Žena je prosila prav lepo
mojega gospoda, jo obiskati in njenim bolnim
kravami pomagati.

Moj gospod se dolgo ni hotel lotiti; na zadnje
se je pa udal in je šel z njo. Prosil sim ga
z njim iti, kar mi je rad pripustil. — „Anže,“

je rekel, se smehlaje, „če jez ne bom mogel
pomagati, boš pa ti.“

Pregledal je krave. Ker je bil samo zdravnik
za konje, ni vedil pri čem da je. To sim koj
spoznal. Po šegi svojih rojakov je besedoval
dolgo in obširno o bolezni krav, z ramami majal,
tobaka si v nos natlačil in rekel, še do juter
počakati. Juter bi bil pa žé v Marzelju in ženi
in njenim kravam nej bi bil pomagal, kdor bi
bil hotel. — O pervim pogledu sim vidil, kaj je
kravam. V moji domovini kakor tudi v Kastelo
Monte so bile krave večkrat tako bolne in tu in
tam se jim je dalo s prostim zélišem, kteremu
se je nekoliko volja pridjalo, gotovo pomagati.
Povedal sim svojemu gospodu imé tega zéliša
in rekel, da bo to zdravilo v par urah pomagalo.
Moj gospod je naredil moder obraz, potem pa
rekel napuhnjeno ženi: „Ena réč vam še zamore
pomagati; med sto zdravniki bi ne bil eden na
to prišel. Dajte kravam kar vam ukažem.“ Žena
je zvesto pazila na njegove beséde in obljubila
vse storiti. —

„Anže,“ je rekel moj gospod tiho meni, ko
sva iz hleva stopila; „gerbo ti bom namlatil, če
tvoje zdravilo ne bo pomagalo. Tvoji némški
poštenosti sim zaupal, za moje dobro ime mi gré!“

„Gospod,“ sim mu rekel, „gotovo mora
pomagati; v tréh urah bodo krave mléko iméle.“

„Dobro, Anže; čez poldan ostaneva tu in
bova tri ure čakala.“

Tri ure še niso pretekle, kar pritéče žena
in nama pové, da imajo njene krave več mleka,
kakor kdaj. Vesélo me pogleda moj gospod in

je voljno terpelj da mu je žena roko kuševala
in ga zaporedom prašala, koliko mu je za njegov
trud dolžna, ker ji je njeno največje bogastvo
otel. Moj gospod se je prav po francozko ustil
in rekel, da za take zdravljenja ne vinarja ne
vzame; če pa hoče kaj dati, nej da meni, kot
njegovemu služabniku, ker sim bil tudi jez z njim
v hlévu. Par dvojač mi je hotla v roko vtisniti,
pa tudi jez nisim hotel nič vzéti, in rekel sim,
da hočem svojega gospoda posnémati, in da nama
s tem najbolj plačati more, če naji v svojim kraju
kot najboljša zdravnika za govejo živino razglasi.
Ali je žena moje govorjenje, ki ni bilo ne
francozko ne italiansko umila ali ne, ne vém, moj
gospod me je pa mende razumil, ker me je gerdo
pogledal. „Anže,“ mi je rekel „ti imaš več
možganov, kakor navaden Nemci; — skupej ostaneva.“
Ostala sva tudi skupej; dober gospod je bil! —

Šesto poglavje.
Kastor življenje reši.

Tisti čas so se v južnim delu Francozkega
tiho pripravljali za vojsko unstran morja. Moj
gospod je mogel koj k svojemu regimentu iti in
v Tulonu je šel na barko. Jez sim v začetku
primišljeval, ali šel z njim ali ne. Pa moj gospod

kteremu sim vse veljal in sim mu tudi iz serca
priveržen bil, me je pregovoril in mi obljubil, mi
kadar se vernemo, toliko dnarjev dati, da si bom
mogel v svoji domovini posestvo kupiti in mirno
živéti. Na Kristino sim se spomnil. Moje mlado
serce mi je skipélo in veselje, tuje dežele
obhoditi, se je v meni vnélo. Vesél in s klobukom
mahaje sim na barki morje pozdravil. Vsi smo
bili židane volje. Bonaparte, nepremagljivi vodja,
je bil med nami in z njim in z njegovo srečo
smo si bili svesti, povsod premagati in si
bogastvo nabrati. Če bi bili vedli, v kakošno
terpIjenje in v kakošne boje da gremo, bi nam bilo
gotovo drugače pri sercu bilo! —

Pri otoku Malta smo še le zvedli, da je
naš namen v Egipt se peljati. Ostermeli smo
vsi. Mnogim je bilo nekako tesno pri sercu; med
temi sim bil tudi jez in česar sim se bal, to se
je pač preveč rés zgodilo. Poglavno mesto otoka
Malte, La Valete, smo kmalo vzéli, Egipčane
premagali, Mesto Kahiro, v Egiptu, se je podalo.
Moj gospod je imel čez glavo opraviti in noč
in dan za ranjene konje skerbéti. Kolikor sim
mogel, sim mu pomagal. Enega jutra sim imel
na prostoru pred mestom Kahiro ravno konju,
kteremu je nék Egipčan desno uho odsékal, rano
zavezati, ko francozk lovec visocega konja
pripelje. Kako stm se zavzel in razveselil, ko sim
svojega Kastorja v konju spoznal.

„Kastor! preljubi moj Kastor!“ sim rekel
o veselju in mu poterkljal na vrat. Lepa živina
je tudi mene spoznala. Veselo se je začela
razgatati in je položila svojo glavo na moje pleča.

Vzdignila je drobno kervavo nogo, kakor če bi
mi hotla rano pokazati in me pomoči prositi.
Krogla ga je v stegno nekoliko zadela, pa rana
ni bila nevarna. Rekel sim pa vunder, da je
nevarnost za konja velika in da mora Kastor saj
štirnajst dni pri nama ostati. Vojak je v to
dovolil in mi naročil, za lepega konja prav dobro
skerbéti, rekoč, da je to najljubši konj njegovega
obersta. Tako me opominjevati in naročáti mi,
ni bilo treba. Kako bi se ne bil na uso moč
prizadeval, svojega ljubčka ozdraviti! Prašal sim
potem lovca, kako je njegov oberst konja dobil.
Kakor sim mislil, tako mi je povedal. Oberst
je dobil lepo živino po navadni šegi francozke
armade. V vojskah na Italianskim je vidil lepega
konja, in ker mu je dopadel, ga je ukazal meni
nič tebi nič iz hleva pripeljati. Z oberstom je
tudi Kastor v Egipt prišel.

Obvézal sim koj svojo zvesto žival in dal
sim ji najbolje mesto v hlevu. Kolikor sim imel
časa, sim ga za strežbo Kastorja obernil.
Hvaležin in priveržen mi je pa tudi bil. Čez šešt
dni je bil popolnama zdrav. Vojak je prišel
večkrat po konja, in ga je hotel odpeljati. Z
vsakterimi izgovori sim ga nazaj deržal. Nazadnje pa,
ko nisim mogel konja več obderžati, so mi prišle
solze v očí, ko ga je vojak odpeljal.

Napoleon je odrinil z večjim delom svoje
armade v Sirio. Moj gospod in jez sva šla z
tropo konjikov, ki so imeli precej streliva za
njim peljati, pozneje z armado. Ne dalječ od
mesta Jafa nas je prijéla desetkrat večja truma
Turkov. Vsa serčnost nam ni nič pomagala.

Skorej vsi francozki konjiki so popadali pod meči
zlobnih sovražnikov, ki niso nikomur prizanesli.
Strašno vdarjen sim se zvalil omamljen na
zemljo. Silno suvanje in tresenje me je iz moje
omame zbudilo. Vidil sim, da sim bil za rep
konja privézan v sredi turških konjikov, ki so
neprenéhoma čez nezmerno pešeno pušavo letéli.

Strašen je bil moj stan. Skusil sim moliti,
pa nisim mogel. V vročini in razbeljenim prahu,
ki me je pri vsaki konjevi stopinji posul, mi je
kri skorej zavréla in sape mi je zmanjkovalo. Pol
mertev sim bil, ko so se Turki na mestu od
Palmovega drevja obsenčenim vstavili in jesti in
piti začeli. Odvezali so me. Zdaj sim vidil, da
so še druzih pét Francozov vjéli in enako sabo
privlekli. Turki nam niso nič privošili, dasi ravno
so naši suhi jeziki po kaplici merzle vode
kopernéli. Z znamenji smo kazali, da smo žejni. Zopet
so nas zvezali in se pogovarjali, kakor se nam
je zdelo, kaj bi z nami storili. Dolgo so se
pogovarjali. Z neizrečenim strahom smo jih
poslušali; da si ravno nismo nič razumili, nam so
dali vunder njih serditi pogledi se najhujega bati.
K smerti sim se pripravil in moliti sim hotel.
Kar zaslišim za sabo krepko razgatanje. Velik
konj se je sklonil čez mene in veselo svojo glavo
na mojo ramo položil. Z začudenjem se ozrem
in kako sim se razveselil, ko sim svojega
Kastorja zagledal. Očí so se mu svetile;
nepoterpežljivo je po prahu berskal in pripogval svoj
vrat; kakor če bi poznal nevarnost svojega
gospodarja in bi ga hotel opomniti, se na njegovim
berzim životu rešiti.

„Ubogi Kastor!“ sim rekel, „prišel si le
gospodarjevo smert gledati. Tako imam vunder
še veselje pred svojo smertjo, tebe, zvesto žival,
viditi!“

Turki so se čudili, ko so vidili, da se mi
Kastor tako prilizuje. Eden njih stopi k meni
in me praša slabo po italiansko govoreč:
„Kristjan, od kod poznaš ti tega konja?“ Povedal
sim mu vse. Prestavil je svojim tovaršem moje
besede in zdelo se mi je, da so jim šle k sercu.
Odvezali so me in vode in černega ovsenega
kruha mi dali. Kakor sim bil sam lačen in
žejen — sim ga vunder s Kastorjem delil, kterl
je rad z moje roke jedel. To je Turkom dopadlo.
Večkrat so rekli: „Pri bradi našega preroka!
kako konj kristjana ljubi! dobro serce mora
imeti“ Roke sim povzdignil in prosil, in kazaje
na vodo in na kruh, tudi mojim tovaršem kaj
dati. Turk pa je jezno pomajal z glavo ter z
roko znamenje dal, kterega nisim umil, pa kmalo
sim si ga védel v svojo grozo razložiti.

Kastor ni hotel od mene se ločiti; kakor
psiček se je k meni pritiskal. Lahko sim
zapopadel, kako sva tukej se sošla. Tudi on je bil,
kakor jez vjét od Turkov, ki so nas prepadli.
Ti so se zdaj začéli prepérati, kaj bi z nami
storili. Kar vstane eden Turkov, kakor če bi
ga, bil vrag obsedel, in prekolje enemu Francozov
glavo, in v kratkim času so tudi drugi pocipali
od kervolokih vragov posekani. Smert
pričakovaje sim objél v svojim strahu Kastorjev vrat
z obema rokama. Pritisnil sim se k njemu, kakor
če bi me bil imel njegov život smerti obvarovati.

Kakor žugaje je žlahtna živina se glasno
zarazgatala, oči so se ji bliskale, nosnice je
razpénjala, svoj vrat stresala in glavo ponosno
sklanjala. Turk pa, ki je znal italiansko, je poterkljal
prijazno Kostorja na vrat rekoč: „Kristjanu,
kterega ti tako ljubiš, se ne bo nič žalega
zgodilo. Bog ti ga je poslal, da te réši!“ —

Turki so se pripravljali k odhodu; na konja
so me privezali in kakor blisk smo leteli naprej.
Nisim vedel, kaj so mi Turki namenili. Smerti
sim odšel, ali sim pa odšel tudi terpljenju
sužnosti? Kdo bi me bil tudi té réšil? Nobenega
upanja nisim imel za to in voljno sim se vdal v
božjo voljo. Hitreje in hitreje smo derjali čez
pušavo. Večkrat sim prišel pri jezdarjenju tako
blizo Kastorja, da sim ga mogel poklicati. Obernil
se je vselej zvesti konj, kakor če bi bil hotel
odgovoriti, s svojimi bistrimi očmi in s svojo lepo
glavo k meni in veselo se je zarazgatal.
Tepenje pa me je prisililo, se ne več z njim
pogovarjati. Noč se je storila, ko smo prišli do
skalovja z germovjem porašenega. Vir je žvergljal
iz skalovja. Tu so se Turki vstavili, konje
napojili in prepečeno moko večerjali. Tudi meni
so vergli nekoliko pavčkov ali dateljnov. Kmalo
sim spoznal, da bomo tu prenočili. Dva Turka
sta me vlékla kakih sto kerakov za skalovje k
germovju, me še terdneje povezala in mi rekla,
da imam čez noč tu ostati. Dovoljin sim bil s
tem, samo vervi, s kterimi sim bil povezan, so
mi bolečine delale. Poskusil sim zaspati. Pa
dasiravno sim bil silno truden, vunder nisim
mogel oči zatisniti. Turki so zdaj svojo večerno

molitev opravili; sapa mi je vsako njih besed v
ušesa zanesla. Bolj in bolj tiho je postalo, in
kmalo se mi je zdélo, da so Turki zaspali. Jez
sim še čul in proti pol noči sim tudi jez
zadremal. —

Spal sim kake dve ure, kar me neko
praskanje in dihanje zbudi. Moj Kastor je bil, ki
se je odtergal in k meni prišel. V časi obide
konje hrepenjenje po ljudéh, ktere ljubijo. Z vso
silo hočejo potem k tistim, h kterim jih
hrepenjenje vleče in nič jih ne more deržati. Luna je
prisvitila. S svojimi zvestimi očmi me je gledal
Kastor, ki je bil še obsedlan. Misel me je
obšla: „Pojdi na konja in réši se!“ pa kako mi
je bilo to mogoče. Noge in roke sim imel terdno
zvezane; z vso močjo sim se prizadéval, se
rešiti. In res sim si vervi toliko razvézal, da sim
zamogel s tremi perstmi desne roke gibati. V
lune svitlobi sim vidil v Kastorjevim sedlu
pištole in nož njegovega turškega konjika. Le
pomigniti mi je bilo treba in Kastor je pokléknil.
Z veseljem séžem po nožu in preréžem z njim
vervi. Na tla so padle. Rešen sim bil. Veselo
zasedlan, svojega zvestega Kastorja in jo
vrežem proti Egiptu.

Kakor blisek me je nesel po planoti. Luna
je začela obledovati in zora je oznanovala dan.
Kar zaslišim streljanje in divje vpitje bliže in
kliže za mano. S strahom in čudenjem sim
vidil, da me Turki zasledujejo.

Kmalo so mogli zvediti, da sim pobegnil in
po bližnjih potih so mogli za mano iti. Sicer bi
bilo nemogoče, tudi če bi bili njih dobri konji še

tako dobro tekli, me tako kmalo doiti.
Kastorjeva nevtrudljiva stanovitnost je bila moje edino
vpanje rešenja in rés, kakor če bi bila žlahtna
živina vedla, da v njeni moči moje življenje leži,
je na vso moč letela. Kakor če bi se bil s
svojimi zasledovavci v hitrosti skušal, sim letel čez
planoto, ki je začela zdaj se poniževati. Navzdol
je šla. Zemlja je bila razpokana, griči so
overali jezdarjenje. Pa nič ni motilo Kastorja.
Preskočil je vsako régo, varno je tekel čez griče
in doline. Bilo je, kakor če bi njegova moč v
teku večja prihajala. Pa tudi moji zasledovavci
so iméli dobre konje. Niso odjenjali. Slišal sim
jih dostikrat sopsti in razgatati se. Slišati jih, je
Kastor še bolj tekel. —

Pa kar naenkrat zagledam širok graben pred
sabo, ki je bil silno globok. Naj menj je bil šést
vatlov širok. Z grozo sim pogledoval v
globočino. Kastor je jezno otresoval svojo grivo in
se ozeral na zasledovavce, ki so z veselim vpit-,
jem bliže in bliže prihajali, ki so si svojega lova
svesti bili. Poskusil sim, bolj vozko mesto
dobiti. Pa neskončno dalječ se je vlekel graben po
planoti. Bliže in bliže so prihajali Turki. Kar
zavpijem, sebe in konja Bogu priporočivši:
„Kastor, réši me! réši me!“ in kakor če bi bil moje
besede umil, vzdigne svojo lepo glavo in se
zarazgatá. Urno se zaletim z njim in serčnost
me je prestavila čez graben. V tistim hipu sim
bil unstran grabna réšen, ko so me moji
sovražniki zagrabiti mislili. Zavzeli in začudili so se
ter vstavili. Nobeden njih si ni upal graben
preskočiti. S pištolami so za mano streljali, pa ker

sim bil za germovjem in za gričem skrit me ni
nobeden zadel. Vidil sim, da so večkrat ob grabnu
gori in doli jahali, da bi pripravno mesto za
preskok našli. Niso ga dobili in s preklinjevanjem in
žuganjem so se vernili. Tako sim bil rešen,
rešen po serčnosti in kreposti svojega
neprecenljivega Kastorja.

Pa kako drago je mogla uboga žival to
moje rešenje plačati! Ko so Turki odšli, sim
objêl tanjki vrat Kastorja in hvalil njegovo
krepost in zvestost. Tiho in prijazno me je gledal.
Kar se mu vdere v curkih kri iz gobca in nosa.
Globoko je zdihnil, se opotekel in mertev na
zemljo padel. Ko je čez graben skočil, si je
zvêstému konju žila vtergkla. —

Kako mi je zdaj pri sercu bilo, ne morem
povedati. Molčé in nezmožen sim se vsedel
poleg njegovega trupla in popolnoma sim nad
svojim rešenjem obupal. Sedel sim dve uri, preden
sim se zopet zbrihtal iz svoje žalosti. Z nožem
sim jamo skopal in zvestega konja zakopal, da
bi ga divje zverine ne požerle. Po tem sim vzél
obé pištoli, ki ste bile še v sedlu, in počasi in
žalostno sim šel naprej. Kam, sam nisim védel.
V tem stanu nisim na nič več porajtal in
življenje mi je bilo težavno.

Dva dni sim po pušavi taval; od lakote in
še bolj od žeje ob vso moč djan, pridem proti
večeru do studenca. Napil sim se in iti sim že
hotel. Kar zagledam dalječ meglo prahú. Kmalo
sim spoznal majhno turške tovornike, ki so na
velbljudih proti studencu šli, pri kterim sim se
jez napil. Sklenil sim, jih brez straha počakati.

Meni je bilo, kakor sim žé rekel, življenje
težavno. Lakota me je razjedala, in vijaka smert
je lože, kakor smert lakote. Tovorniki so prišli
bliže in v vpokojenje svojega serca sim vidil, da
niso bili turški vojaki, temuč kupci. Zlo so se
čudili me samega in v takim stanu viditi. Vodja
tovornikov, star prijazin mož, z dolgo belo brado,
je govoril nekoliko italiansko. Kmalo sva se
pomenila. Prosil sim ga me sabo vzéti in za
plačilo sim mu ponudil obilo z drazimi kamni
okovan nož Turka. Ahmed, vodja tovornikov je vzél
mojo ponudbo in mi je obljubil, me v mesto Moka
pripeljati. Tje je dajal židano blago. To je bilo
za mene, ki sim želel v Egipt priti, velik ovink,
pa kaj mi je bilo storiti? Tolažil sim se s tem,
da bom v Moki barko dobil, s ktero se bom čez
rudéče morje v Egipt prepeljal.

Ahmed mi je dal velbljuda in pridružil sim
se veliki družbi popotnikov.

Počasi smo samo po dnévi popotovali.
Vročina je bila strašna in od dné do dné večja.
Dvakrat nas je samum dobil in ta žgeče vroči,
strupeni veter nas je pripravil v smertno
nevarnost. Tolovaje, ki so nas večkrat napadali, smo
srečno odgnali. Kolikor globočeje smo prišli v
Jemen, to je v sréčno Arabio, toliko več težav
smo imeli prestajati. Vojska je najboljše rodove
Arabov razperla; najlepše vasi so bile požgane,
setve potaptane, studenci in vodnjaki zasuti.
Pomanjkanje vode smo kmalo najhuje terpéli. Od
dné do dné smo se mogli z vodo preskerbovati,
ktero so v mehovih velbljudi nam nosili. Ahmed
je pošiljal vsak dan na najurnejših velbljudih svoje

hlapce naprej. Pri studencih so mogli obstajati
in mehove polniti, da smo zamogli po kratkim
počitku naprej potovati. Večkrat so bili studenci
in vodnjaki od ljudi, ki so poprej prišli, obléženi
in potem so se za vedro vode do kervi zbili.

Tako smo prišli z velikim terpljenjem tri
dni hoda do Moke dalječ. Zdaj še le je bila naša
pot težavna. Tolovaji so pot nevarno delali. Kjer
smo studence dobili, smo si mogli svesti biti,
tudi na-nje zadéti. Doslej smo bili vselej tako
srečni, da smo se jim vbranili. Ko smo pa eno
noč svoje velbljude napajali, je toliko tolovajev
in tako silno na nas mahnilo, da so nas v hipu
premagali in razpodili. Komej sim vtegnil svojega
velbljuda zasedlati, kar vidim, da je Ahmed, od
tolovaja preganjan, k meni pribéžal. Klical me
je: „Reši me!“ Dobro namerjena kroglja ga je
na tla poderla. Urno sim posilil velbljuda
poklekniti, pomagam Ahmedu na-nj in tako sréčin sim
bil, v tamni noči na pšeno planoto zbežati. Pot
v Moko so nam tolovaji zaperli.

Pognal sim velbljuda, da je stekel kolikor
je mogel. Kam je tekel, sam nisim vedel. Mislil
sim le, kako bi tolovajem ušel. Ko sim mislil,
da sim že v varnosti pred njimi, sim prašal
Ahmeda, kam da ta pot pelje. Nič mi ni odgovoril.
Molčé, kakor če bi bil mutast je seidel, samo
od časa do časa je globoko zdihnil iz bolečine
in žalosti nad zgubo svojega bogastva. Dan se
je naredil. Žalostno me je Ahmed pogledal.
Zopet sim ga prašal, kje da sva. Zdihnil je globoko
ter rekel: „Bog hoče tako; težko bova z
življenjem odšla. Poženi velbljuda na desno in daj mi

piti.“ „Ahmed! nimam ne kapljice vode! Véš,
kako so nas tolovaji napadli!“

„Bolečina in žeja me pečeta kakor ogenj
v mojim drobu,“ je odgovoril Ahmed in naslonil
svojo glavo na persi. „Céle dni dalječ ni
nobenega studenca; v najstrašneji kraj naji je
velbljud zanesel.“

Vstrašil sim se in pognal velbljuda tje,
kamor je Ahmed želil. Poskusil sim ga z rahlimi
besedami potolažiti. Ni se dal, temuč z
zaničIjivimi pogledi mi je rekel, da je Turk in ne
potrebuje od kristjana serčnosti za terpljenje in
moč za smert se učiti. Molčal sim in poskusil
moliti. Žeja me je začéla tudi bolj in bolj peči
in kmalo, proti poldnevu, ko je sonce strašno
pripékalo, nisim mogel več prestajati. Hudo
lakoto sim žé terpel; pa kaj je lakota memo žeje?
Spomnil sim se na Hagaro in Izmailè, ktera je
ne dalječ od tod Gospodov angelj žeje in smerti
réšil. Z vernim sercom sim prosil Boga in
presveto Devico, da bi tudi nama studenc iz
suhe zemlje pritékel. Moja molitev je bila
uslišana. Pa ne iz zemlje globočine, ne iz neke
visočine nama je bila voda namenjena; iz trebuha
živine nama je iméla priti.

Poldan je bilo in najina žeja je bila strašna.
Velbljud je še vedno krepko naprej stopal.
Rekel je Ahmed: „Pusti, da velbljud poklékne!“

Storil sim tako in velbljud je pokorno
pokleknil. Z njega sva stopila. Ahmed mi je
rekel: „Kristjan vzemi svojo pištolo in umori mi
živino!“

„Za božjo voljo!“ sim rekel ves prestrašen
in zavzét; „kaj pa govoriš ? Kdo naji pa ponese
iz té pušave, ko velbljuda umorim?“

Brez da bi mi bil besedo odgovoril, vzeme
Ahmed pištolo in jo nameri na velbljudovo uho,
jo sproži in živina je padla na zemljo.

To vse se je tako urno zgodilo, da nisim za
rešenje živali nič storiti mogel. — „Ahmed!“
sim rekel skorej obupajoč, „kaj si naredil! zdaj
še le, zdaj sva pogubljena!“

„Réšena sva, ako Bog hoče!“ je Ahmed,
odgovoril; „pomagaj mi velbljudov trebuh
razparati.“

„Bog ne prizadeni! jez ne pijem kervi!“

„Voda boš pil kristjan!“

„Vodo?“ sim prašal z začudenjem; „ali
vodo? Tebi se sanja, Ahmed!“

„Ti ne poznaš velbljudove nature, ki je
barka pušave. Njegov želodec je enak mehu s
predali, v kterih vodo več dni hrani. V njegovim
želodcu mora še polovica vode biti!“

Z začudenjem in skorej z nevernostjo sim
Ahmedu pomagal. In rés je bila voda v
velbljudovim želodcu. Zlo naji je okrepčala, da si ravno
ni bila tako čista in merzla. Tako nama je
odleglo, da sva mogla več ur naprej iti. Noč je
prišla in z groznim strahom sva jo preživéla.
Zjutraj sva šla s sklepom, si najhuje upati, proti
mestu, od kodar sva vidila se dim kaditi. Lahko
sva si za gotovo mislila, da gréva tolovajem
v pést. Dim naj je peljal v majhno revno vas.
Ahmed je šel serčno v pervo kočo, kjer sta dva
Araba na zemlji sedela in kosila.

„Mir vama bodi!“ ju je ogovoril Ahmed;
„sprimita dva popotnika, ki sta pot zgrešila.“

„Bog vama pomagaj!“ sta Araba
odgovorila, ki sta naji z njima lastno gostoljubnostjo
h kosilu povabila. Kako se nama je prileglo
kosilo! Ahmed jima je povedal, kaj se nama je
zgodilo, in s pomilovanjem sta ga poslušala, Ahmed
ju je prosil, nama velbljude posoditi in pravo pot
v Moko pokazati. „Sama vaji bova tje peljala,“
sta obljubila Araba, in storila sta po svoji obljubi.
Brez posebnih težav smo prišli v Moko.

Ahmed je imel v Moki prijatle, ki so mu
po mogočnosti pomagali. Tudi jez sim imel sréčo,
poštenega angležkeka kupca dobiti. Ta mi je
našel priložnosti, se na angležki barki v Evropo
nazaj peljati. Pol leta sim mogel na morju živéti
in po dolgi, pa vunder srečni poti sim prišel
v Livorno na Laškim.

Sedmo Poglavje.

Mignon.

Ko sim na zemljo stopil, sim bil berač; za
vožnjo čez morje sim poslednje dnarje izdal, ktere
mi je dobrotljivi Anglež v Moki dal. Beračevaje,
od revšine in stradanja izdelan sim prišel blizo
Kastelo Monte. Nadjal sim se, ondi Bernarda

najti in z njegovo pomočjo sim hotel ali novo
službo iskati ali pa se na Nemško verniti.
Kastelo Monte sim pač še vidil, pa Bernarda ne več.
Na pokopališu je ležal. Njegov grob sim
obiskal in bridke solze sim jokal po njem. Ko sim
jokal in molil, je prišel majhen in suh psiček in
iskal jedi. Svojim očem nisim upal, ko sim žival
bolj natanjko pogledal, pa vunder — tako je bilo.
Mignon je bil, Mignon, sicer tako debeli Mignon
je bil še samo kosti; on, ki ga ni sméla sapica
opihljati ki je na perju spal, je taval zdaj v
merzlim deževnim jesénskim vremenu, on, ki je
vsak dan kofè in tosto z rok žlahtne gospe jedel
je zdaj lačen košic iskal. Poln usmiljenja sim
ga poklical. Plašno in boječe je prišla živalica.
Po imenu sim ga poklical. Slabo je zalajal, ko
me je spoznal, in veselo na mene poskočil in mi
roke lizal. Kruha sim mu pomólil. Željno ga je
vzél in ves kos požerl. Odmenil sim si ga
zjutraj za kosilo, pa rad sim mu ga dal. —

Mignonov žalostni stan sim lahko zapopadel.
Tudi gospa, njegova žlahtna gospodinja, je umerla
in njeni nasledniki so pséta kot nepotrebno stvar
iz grada zapodili. — Ko sim šel iz pokopališa,
je šel Mignon z mano in me je spremil na cesto.
Tu sim mu rekel, da nej se verne. Pa prijazno
se mi je prilizoval, kakor če bi me bil hotel
prositi, da nej ga sabo vzamem. Usmilil sim se zveste
zapušene živalice.

„Pojdi tadaj z mano, Mignonček,“ sim mu
rekel; „Bog nama bo že pomagal.“ Kakor če
bi bil moje besede umil, je zalajal, skakal in
naprej stékel.

Pozno v jeséni je že bilo. Listje je padalo
drevés, goste, vlažne megle so že ležale v
dolinah in čez hribe in hud mraz je delal pot po
hribih težavno. Prišel sim z Mignonom beračevaje
in silno stradaje do Tirolske meje. Tu sim čutil,
da moja moč precej in urno pojema. Težko sim
se drugi dan še do perve planinske koče
privlekel. Planinec in njegova žena sta me čez noč
pri sebi obderžala in mi mleka, kruha in žganja
dala. Celo noč nisim oči zatisnil. Ko sim zjutraj
od svojih dobrotnikov hotel slovo vzeti in naprej
iti, sim že pred vratmi kakor pol mertev na tla
padel. Z usmiljenjem sta me nesla dobra človeka
na slamnato posteljo nazaj in mi pomagala
kolikor sta mogla. Planinec me je gorko odel,
njegova žena mi je juhe z jajci skuhala in me
pridno s češnjevim žganjem mazala. Od ure do
ure sim slabeji prihajal. Mignon se je plašno k
meni pritiskal in mi roke lizal. Vsi udje so mi
mraza oterpneli, omedlel sim, in zvečer sim bil,
kakor pravijo dozdevno mertev ali zamaknjen.

To je bil strašin stan, kterega nečem bolj
obšerno popisati. Težko, merzlo breme je ležalo
na mojim sercu; bilo mi je, kakor če bi mi bila
merzla roka oči tišala. Nikakor jih nisim mogel
odpréti, in kakor sim se z vso močjó prizadeval,
nisim mogel ne s perstom pogibati. Vse je bilo
na meni merzlo, oterpnjeno in mertvo. Samo
slišal sim še. Slišal sim Mignona stokati, ki me
je po celim životu lizal, zdaj lajal, kakor če bi
me bil hotel zbuditi, zdaj žalostno tulil. —

„Jera“ je rékel planinec, „ta je mertev!
Bog mu daj večni mir in pokoj!“ To izgovorivši
me je z žegnano, vodo pokropil in se prekrižal.

„Jera, prižgi žegnano svéčo in daj mu
rožnikranc v roko!“

Jera je šla, prinesla žegnano vošeno svéčo
in mi dala rožnikranc v roko. Potem sta
pokleknila in litanije za mertve molila. Ko sta vsatala
je rekel svoji ženi: „Jera pojdi spat; bom jez
po noči pri njem čul in mu trugo naredil. Bom
žé večkrat pogledal, kaj merlič dela. Ta je in
ostane mertev, juter ga bom zakopal!“

Kakor če bi mi goreč meč serce presunil,
mi je bilo pri teh besedah. Živ pokopan biti in
žé juter! Ž vso močjo sim si prizadeval,
znamenje življenja dati, da bi strašni smerti odšel;
pa zastonj, vse je bilo v meni povezano in terdo!

Jera je bila s tem dovoljna. Poklicala je
Mignona, pa zvesta žival me ni hotla nikakor
zapustiti. „Ostani pa pri njem,“ je rekla Jera
ginjena. „Prinesla ti bom župe, da lakote ne
pogineš. Pri nama smeš ostati, ker vidim, da
si zvesta žival!“

In Mignon je bil zvést. Mleka še pokusil
ni; žalostno je splezal k meni in položil svojo
glavo na moj vrat. Bolj in bolj doli je šel tako,
da je nazadnje čez persi na moj želodec prišel,
kjer je obležal. Toplota živali, ki se je zdaj na
žličico in želodec razlila, mi je čudno dbbro djalo.
Spomnil sim se ubozega Lazara, kterega so se
psi usmilili in mu rane zacelili. Čutil sim težki,
mertvaški mraz z mene zginjevati. Zdaj je prišel
planinec. „Oj kužek,“ je rekel, „če bi pač mo-

gel svojiga gospoda živega narediti! Kakor
kokljica se mi zdiš, ki hoče jajce izvaliti! pa tvoj
gospod je mertev in ostane mertev!“ — Mignon
je žalostno zatulil. Zvestoserčni planinec ga je
lepo tolažil in mu obljubil, ga obderžati in dobro
rediti. „Pa jeli, kužek,“ je dalje govoril; „tebe
zebe; čakaj, te bom ogrel!“ Prinesel je terská,
ki so pri tesanju truge odpadle in kmalo je
svitlo gorelo. Meni je toplota tako dobro djala, ki
je zdaj stanico ogrevala. Mignon je vedno na
mojim sercu ležal in druzega ni bilo slišati, kakor
njegovo tiho stokanje. Čutil sim, da mi je nekoliko
odleglo; moliti sim zamogel. Čudna moč je iz
Mignona v moj život prihajala; v časi sim mislil,
da bom mogel svoje terde ude premakniti. Pa
še vedno se niso dali. Upati sim smel, da se
bom iz težkega spanja zbudil, če bo Mignon še
par ur na mojim sercu ležal in ogenj ne bo
vgasnil. Kako sim se prizadeval! Kako goréče
sim molil!

Dan se je naredil. Planinec je prinesel z
ženo trugo. Slišal sim grozni ropot, ko sta jo
na tla postavila. Groza je pretresnila moje ude.
Vse se je v meni treslo in trepetalo. Vstati sim
hotel pa nisim mogel. Prijela sta me in hotla s
slame v trugo položiti. Kakor divij je planil
Mignon v Planinca, kakor če bi bil vedel, da gré
za moje življenje, in v perst ga je vgriznil.
„Oj ti huda žival,“ se je kregal Tirolc; „kaj
me grizež! Sej hočem dobro tvojemu gospodu
in mu hočem poslednjo čast skazati. Jera, primi
ga za noge; že gré!“

Primeta me; obupanje me je prešinilo. Ubogi
Mignon je strašno zatulil. V trugi sim ležal.
Mignon je v drugo zlobno v planinca zagnal,
ko je hotel pokrov na mene položiti. Zdaj sim
čutil, da se mi življenje povrača. Slab krik je
šinil iz mojih tesnih pers, rekel sim: „Jezus!“ in
sim poskusil se nekoliko skloniti. Planinec in
njegova žena to viditi, se vstrašita, veržeta
pokrov in steceta iz hiše.

Klical sim ju, pa v svojim strahu mi nista
nič odgovorila! Ali Mignon je skočil ves vesél
na mene, je lajal in se mi prilizoval, kakor je
mogel. K sebi sim pritisnil ubogo žival z
globoko ginjenim sercom. Za Bogam je bil on, ki
me je réšil. Zdaj jokal zdaj smejal sim se in
klical Tirolca.

Čež dolgo je prišel plašan in prestrašen z
žegnanim križem v roki, odpre nekoliko vrata ter
reče: „Vsi zveličani duhovi hvalijo Boga,
Go-spoda!“ „Tudi jez, hvalim in povikšujem Boga
čez vse, zakaj mogočnega se mi je skazal.
Pridite le in pomagajte mi!“

Tirolc si je storil serce, vrata še bolj odperl
in pomolil svojo kodrosto glavo nekoliko skozi-njé.

„Za božjo voljo!“ je začel, „bodi resničen
in povedi mi od kod prideš prav za prav?“
Mertev si bil enkrat. Iz nebes ne prideš, zakaj
ostal bi bil ondi; povedi mi, ali prideš tedej iz
pekla? prosim te, verni se le urno nazaj! Jez
ne morem, za to, da si brez svetih zakramentov
umerl, madva sva poštena katoljška kristjana in
nečeva s peklenskimi duhovi nič opraviti iméti;
pojdi tedej v miru tje, od kodar si prišel. Ako

pa nečeš iti, bom šel po mnihe v mesto, ti te
bodo že primorali.“

„Oh, ljubi planinec,“ sim mu rekel; „ne
pridemi iz pekla.“ —

„Tedej pa prideš iz vic! O ti uboga duša,
kako se mi smiliš! Tu ti za morem že
nekoličkaj pomagati! Glej uboga duša! svojo kravo
bom prodal in vsak teden za eno sveto mašo dal
in verh tega bom še s svojo ženo en rožnikranc
za tvoje rešenje molil. Povem ti pa, da tega
ne storim zastonj. Tudi ti moraš za mene
moliti, kadar v nebésa prideš, da tudi jez k tebi
pridem!“

„Ljubi planinec!“ mu rečem z milim glasom,
„sej ravno to hočem, da k meni pridete; le
poglejte me, sej še živim, sej nisim mertev!“

Planinec je neverno z glavo majal in šel po
svojo ženo. — Komej sim nazadnje dobra
človeka prepričal, da res še živim in da sim bil lé
dozdevno mertev. — „Prav dobro je,“ je rekel
prostoserčni Tirolc, „da si se zopet oživel; jez
bi te bil rés kar zakopal!“

Pri sebi sta me obderžala in v štérih
tednih sim toliko k moči prišel, da sim mogel
naprej iti. — Z težkim in hvaležnim sercom sim se
od nja ločil in Boga prosil, jima poverniti, kar
sta mi iz ljubezni storila. Šel sim naprej, pa
kam, tega sam nisim vedel. Zdaj sim hotel v
domovino iti in Kristino poiskati, zdaj kot
živinozdravnik pri kakim cesarskim regimentu v službo
iti. Pa zdaj je bil mir in vojaških služabnikov
povsod preveč. Tudi kot kočijaž ali streže pri
kaki gospodi službo dobiti nisim imel sréče.

Nič mi ni šlo po sreči. Zima je bila pred durmi,
dostikrat sim mogel stradati in po noči v gojzdù
spati. Bridkost, nedovoljnost serca me je obšla,
kakor še nikolj pred ne. Vse vpanje sim zgubil,
da mi bodo kadaj boljši dnevi zasijali.
Življenja in vedne nesreče naveličan sim sklenil
večkrat, si življenje vzéti. Skušnjave so bile včasi
silno velike. Pa božja milost in moj angelj varh
me nista pustila tako dalječ pasti.

Osmo poglavje.
Nepričakovana sréča.

Tako sim prišel s svojim Mignonom, kterega
zvestost in prijaznost mi je toliko tolažbe delala,
do mesta Fisen na Parskim. Blizo mesta sim
sréčal lepo kočijo z dvema lepima konjama.
Dobro rejen in lepo obléčen gospod je sedel v nji
in je puhal složno tobak. Prosil sim ga prav
ponižno milega darú. „Kaj hočeš?“ se je
zaderl nad mano; „tako mlad in terden potepuh,
pa beračevati! Spravi se s pred mene in sram
te bodi!“ Te gerde besede so šle kakor noži
skozi moje serce. Ako mož nič ni hotel dati,
ali me je mogel tako bridko žaliti? Solze
so mi prišle v oči in tako slabega sim se
čutil, da sim se mogel na drevo nasloniti,

Z novega me je obšla misel, umoriti se, in
močneje, kakor kdáj; sklenil sim že — Bog mi
odpusti moj gréh — popolnama, to življenje polno
terpljenja, té neusmiljene ljudi zapustiti.
Prevdarjal sim, kako bi se najlože in najberžeje
končal. Ozerl sim se. Kakih sto korakov od
mene je bil ribnjak. Čisto sam sim bil, nihče mi
ni mogel braniti. Proti ribnjaku sim šel in
„Zagrézni se va-nj,“ mi je nekaj neprenéhoma reklo;
„kmalo bo konec in Bog je bolj usmiljen kakor
ljudje!“ Prav blizo ribnjaka sim prišel, kar skoči
Mignon iz germovja z vesélim lajanjem in
prilizovanjem k meni in mi roke liže. S svojimi
zvestimi, prijaznimi očmi me je tako milo gledal
in se mi je tako silno prilizoval, kakor še nikolj
pred. Bilo je, kakor če bi bil vedel, kaj imam
v namenu, in kakor če bi me bil prosil, pri njem
ostati. Misel, kaj bi se po moji smerti z dobro,
zvesto živalico zgodilo, mi je težko na serce
padla. Mignon bi bil zapušen in on mi je vunder
v Tirolskih hribih življenje rešil. K sebi in na
svoje serce sim ga potegnil. Vtolažil sim se in
boljše misli so mi prišle v glavo. Spomnil sim
se Kristine. „Večja kot je tvoja sila mora tudi
tvoje zaupanje biti!“ mi je tolikrat rekla, „ko ti
ljudje nečejo pomagati, je znaminje, da ti hoče
Bog pomagati in ta pomoč je najboljša!“

In res, nebéška luč vere in zaupanja mi je
zopet zasijala. Osramoten sim vzdignil svoje oči
k nebesam in prosil Očeta, mi odpustiti. Na tla
sim postavil Mignona. Vesél je skočil med
germovje in kako sim se začudil, ko je nazaj
priskakljaje usnjat listnik (priftošelj) sabo vlékel.

Pokorno ga je pred mano položil. Pregledal sim
ga in kako sim se zavzél, ko sim za 80 tavžent
goldinarjev bankovcov in drugih papirjev v njem
našel. Malo minut pred nisim imel ne vinarja,
zdaj pa 80 tavžent. Se vé, da niso bili
moji, ali za tako ubozega, ki je cele leta
pomanjkanje terpel, je kaj posebnega, na enkrat
dnarjev dobiti. Moje serce se je veselilo in
radovalo, zakaj svesto sim smel upati, da mi bo
gospodar dnarjev veliko plačilo dal. Spomnil sim
se dolžnosti, dnarje pravemu lastniku odrajtati,
in spoznal sim, da to ni bilo tako lahko. Zakaj
kakor sim listnik natanjko pregledal, nisim mogel
nič nič najti, iz česar bi bil mogel lastnika najti. —

Sklenil sim tadaj po mogočnosti previdno
ravnati in najdene dnarje prav dobro shraniti.
Vesel in hvaléžen sim stisnil Mignona, kteri je
dnarje našel, na serce, in sim šel v mesto. Bog
je hotel, da sim ondi usmiljene ljudi našel, ki so
me tako obdarovali, da sim imel po dolgim času
zopet en dober dan in se je tudi Mignon dobro
napasel. — V mestu nisim mogel sprašati, kdo
je listnik zgubil; le po tihim in previdno sim
popraševal, ker sim sklenil, ga lastnika samemu v
roko dati, da bi tako gotovo v prave roke
prišel in si jez nobene odgovornosti na glavo ne
nakopal. — Iskaje in prašaje pridem do mesta
Lipovo (Lindau); tu grém v gostivnico kosit.
Vsedem se za mizo ter jém in pijem. Gostivnica
se je kmalo z ljudmi napolnila in slišal sim, da
so se od listnika pogovarjali, ki ga je kupec iz
Avgšpurga pri mestu Fisen zgubil. Kako sim to
na svoje ušesa vlekel! Ne čerkica mi ni odšla. —

„Tako je, sosed,“ je začel eden gostov;
„če mi nečete verjeti, berite sami, tu imate
Augspurške novice.“ —

Sosed je bral. — „Resnično, prav imate.
Četerti dél dobi tisti, kteri ga najde in nazaj
odrajta. Hotel bi, da bi bil jez tisti sréčni človek!
Listnik starega je vedno dobro, rején!“

„Jez bi hotel, da bi listnika nihče ne našel;
staremu, stiskaču nič ne škodje, in ojster uk bi
mu bilo za prihodnje, svoje zaupanje drugam,
kakor v dnarje staviti. Dostikrat sim ga vidil
v Avgšpurgu. Napuh je povsod iz njega gledal.“

Tako so se še dolgo od zgubljenih dnarjev
in od kupca pogovarjali. Prosil sim poln
radovednosti za novice. „Tu jih imate,“ je rekel se
smejaje eden gostov; „ali hočete mar listnik iskat
iti? Ne škodvalo bi vam, če bi ga našli! Bog
vam daj srečo!“

Skušal sim, kolikor mi je bilo mogoče,
storiti, da bi se ne razodel. Več kot desetkrat sim
prebral list, in tako je bilo! Tistemu, kteri
zgubljene dnarje najde, je bil četerti dél obljubljen.
Ime kupca in njegovo stanovanje je bilo natanko
zapisano. Moje serce je veselja poskakovalo.
Zdaj nisim bil več berač, temuč bogat mož!
20 tavžent goldinarjev je bilo mojih! Težko sim
solze posilil. Mignon, kteri je prav za prav
listnik našel in za Bogam pervi me časno srečnega
storil, sim tako silno k sebi pritisnil, da je vboga
žival zavpila. Plačal in brez odloga sim naprej
potoval. —

Kako sim iz Lipovega v Avgšpurg prišel,
še danes ne vém. Tako lahko sim šel da sim

bolj tekel, kakor stopal. Kako sim prevdarjal,
kako bom dnarje obernil in si brezskerbno
prihodno življenje napravil! Kolikrat sim se
spomnil Kristine in veselja, ki ga bo nad mojo sréčo
občutila! Kolikrat sim objél Mignončka.

V dnévu svetega Frančiška Ksaverja sim
stal pred hišo bogatega kupca.

Ker sim bil tako razcapan in izstradan, me
vratar ni hotel v hišo pustiti; ko sim mu pa
povedal, da nesem njegovemu gospodu zgubljeni
listnik, me je kaj po lepih stopnicah peljal in
naprej tekel, svojemu gospodu veselo novico
povédat. Kupec je pritekel iz svoje stanice meni
naproti, kakor če bi me bil hotel zgrabiti.

„Kje imaš listnik? sim ga daj! kje si ga
našel?“

Osupnjen sim gledal kupcu v obraz. Kar
mi je že večkrat nekaj reklo, se je zdaj resnično
pokazalo; in rés je bil to tisti mož, kteri mi pri
mestu Fisen ni hotel nič podariti.

„Gospod!“ sim mu jez odgovoril! „tu je
listnik. Pri mestu Fisen ste ga zgubili. Ali se še
spomnite ubozega človeka, kteremu niste hotli
tako razžaljivo majhnega darú dati? Tisti sim jez!“

Kupec je stal osupnjen. Urno je zagrabil
listnik, memral, kakor če bi se hotel izgovarjati,
nerazumljive besede in mi rekel v njegovo
stanico iti. Služabnik mi je prinesel po gospodovim
povelju vina in kruha. Ko sim si jez dal dobro
dišati in sim tudi Mignona napasil, je kupec vse
papirje pazljivo pregledal. —

„Vse je prav,“ je rekel; „pošten mladénč
si.“ In vse sim mu mogel povedati. „Jelite, go-

spod, ondi, kjer sva se pervi pot vidila, si vi
niste mislili, da vam bo berač tako vstrégel.
Ne zamerite mi, gospod, da tako govorim. Ne
govorim pa, da bi se hvalil. Storil sim sam
svojo dolžnost, pa žalili, zlo žalili ste me s
svojimi bridkimi besedami. Za to vas prosim,
bodite prihodnje ubogim usmiljeni in ne zaničujte
jih tako.“

„Le pusti to,“ mi je rekel nekoliko
osramoten; „sej ni tvoja nesréča, da si me srečal.
Tistemu, kteri mi listnik z vsimi dnarji nazaj
prinese, sim četerti del tajistih v plačilo obljubil.
Tu ga imaš, 20 taužent goldinarjev je.“ To
izgovorivši je porinil šop bankovcov k meni.

Kako mi je bilo takrat pri sercu, ne morem
povedati. Roko sim po njih stegnil pa spét
nazaj potegnil. Kupec je to vidil in čudno
smehIjanje mu je igralo na ustih.

„Kaj boš pa z dnarji počél?“ me je prašal
potem.

„Gospod! jez ne vém; dajte mi dober svet!“
sim mu odgovoril.

Svetoval mi je, dnarje v njegovi kupčiji
pustiti. Rekel mi je, po 6 od sto od njih obresti
(čimžev) dajati. Tako bi lahko vsak mesec po
sto goldinarjev k njemu prišel. Sto goldinarjev
vsak mesec! Še nikolj nisem toliko dnarjev v kup
imel, kar sim živ, zdaj bi imel pa vsak mesec
toliko dobiti! Kupec mi je zdaj koj dvesto
goldinarjev naštel in svetoval, si čedne oblačila
napraviti in obljubil mi je, dokler bom v Augšpurgu
ostal, zastonj živež dajati. Zahvalil sim se mu
spodobno. —

„Mlad človek ste še,“ je začel dalje kupec;
„škoda bi bilo, če bi postopaje svoje dnarje
pognali. Ali ste se kaj učili? Ali kaj bi vas
veselilo, učiti se?“

Nisim vedel kaj, kaj bi mu na to prašanje
odgovoril. Postopati nisim znal ne hotel, pa kaj
bi prihodnje začél, še nisim dobro prevdaril.
Rékel sim kupcu, da bom z božjo pomočjo
pomislil in se Bogu sérčno zahvalil.

„Tako storite! zdaj pa lahko noč. Danes
ste moj gost in ostanite pri meni čez noč. Juter
vas bom dal v dobro gostivnico peljati.“

Pozvončkal je in streže je prišel, ki me je
k njemu pripeljal in peljal me je, se mi vedno
pripogovaje, v lepo stanico, pa kmalo se je
zopet vernil in prinesel mi je kaj dobro večerjo z
vinom in olom. —

Ne jésti ne spati nisim mogel. Mignona sim
pasel in čez več let je dobil ta zopet jesti,
kakor je imel njega dni pri rajnki grofinji. Dobro
mu je dišalo. Jez pa sim pokléknil in molil iz
globočine ginjenega in hvaležnega serca. Ko sim
molil iu se Bogu zahvalil, sim začel
premišljevati, kaj bi s svojimi dnarji začél in česa ki
se lotil. Zdaj sim hotel kupčijo začeti, zdaj si
kmetijo kupiti, vsaktere misli so mi po glavi
rojile. Zdaj se je pritisnil Mignon prijazno k meni,
je položil svojo tačico v mojo roko in me je milo
gledal s svojimi zvestimi umnimi očmi, kakor če
bi se bil hotel za večerjo zahvaliti. Na-se sim
ga pritisnil. Kar se mi je naenkrat v sercu
razjasnilo. „Kaj,“ je nekaj v meni reklo „ali ne
véš, v kaj te je Bog namenil? Hvaléžen hočeš

biti in ali ne veš, komu se imaš za Bogam
največ zahvaliti? Kdo drug ti je dal meso, ki si
ga danes jedel, kakor tele? Kruh, ki te tolikrat
nasiti, je bil z znojem vol in konj vsejan; kdo
drug ti je dal mleko zjutraj, kakor krava?
Čevlje, kteri te kamnja in ternja varjejo, ti je dala
koža goveda; obleka, ki te greje, ali se nimaš
volni ovce za njo zahvaliti? Ali še veš, kako
si kot dete za germovje položen brez pomoči
ležal, dokler te ni pes stare Maruše našel? Kdo
je bolj zvesto pri tebi čul kakor on? Ali te ne
živi koza s svojim mlekom? Spomni se, da si
zapušen med ovcami in jagnjeti ležal, in da so
te one v zimskim mrazu s svojimi životi gréle,
s svojim mlekom ti žejo gasile, ti s svojim
lizanjem koze celile! Ali še veš, kako se je
Sultan, zvesti pes, z volkom za tvoje življenje boril
in je za tebe poginil? Ali še pomniš Filaksovo
zvestost? Kaj je storil Kastor za tebe?
Dvakrat te je smerti otel na zadnje pa sam poginil;
ali veš, kdo ti je v žareči pušavi žejo pogasil?
ali ni bil velbljud? Kdo te je izlekel izpod snežnega
plaza, kdo drug, kakor pes Auguštinarjev? In
Mignon, Mignon, ali še veš, kako je s svojim
životom tvoje oterpnjeno serce ogrel in te rešil, da nisi
bil strašno pokopan, ko si bil še živ? Kdo je našel
listnik? Ti ali Mignon? komu se imaš za bogastvo
zahvaliti? Z mladosti si ljubil živali in one so tebe
ljubile; z njemi si se veselil in veselilo te je, jim v
boleznih pomagati. Po božji volji si se pri umnih
ljudih marsikaj iz živinozdravilstva učil; kaj pa, če
bi božja volja bila, da bi dober živinozdravnik bil?
Anže, potem bi ne bil samo dobrotnik živalim,

temuč tudi ljudém, ki menj ali bolj vunder vsi
od žival živé. Kot fant si zamogel jokati, ko si
slišal živino v bolezni ječati, — ali je zdaj tvoje
serce bolj terdo postalo? Glej, kako dostikrat
živina tako težko, tako britko terpi! Anže, za
ljudi terpi; zakaj njim darujejo vse, svoj znoj
in svojo moč, svoje življenje in svojo kri! Ali ne
zaslužijo živali, ki vse za človeka dajo, se za-nj
umoriti dajo, tudi, da se jih človek usmili in se uči
njih bolezni spoznavati, in zdraviti? Anže, nikar naj
te dnarji ne oslepé! delaj, kakor si začel; bodi
hvaležin! bodi živinozdravnik, zavoljo žival, zavoljo
ljudi, zavoljo Boga! Glej, pravični se tudi svoje
živine usmili. Veselo vpitje živali, ki jih boš rešil,
ali njih bolečine, ki jim jih boš olajšal, bodo šle
kakor molitev k Bogu in on bo vse obilno plačal!“

Vse, kar mi je notranji glas govoril, je bilo
prač res. Nad živalmi sim imel dolžnost
hvaležnosti spolniti, in sklenil sim, to tudi storiti. Zjutrej
sim razodel kupcu svoj sklep. Smehljal se je
mlačno po svoji navadi ter rekel: „Ljudi zdraviti
bi prineslo več časti in dnarjev; res je, da je
tudi živinozdravnikov tréba. Prav imate. Če
hočete tedej živinozdravnik biti, želim le, da bi prav
dober zdravnik bili. Povejte mi pa, ali in kako
bi vam mogel pomožen biti?“

Zahvalil sim se mu in prosil sim ga, moje
premoženje gospodariti, kakor mi je obljubil.
Kupec mi je še enkrat to obljubil in še tisti dan
je bilo pismo pri sodniji storjeno. —

V cerkev me je zdaj serce gnalo; toliko
sim imel se Bogu zahvaliti. Storil sim to z
gorečim sercom in obljubil Bogu, njegovih dobrot

in milost nikolj ne pozabiti. Ko sim iz cerkve šel,
sim vidil mlado devico sramožljivo za mano iti.
Popolnama se še dan ni naredil in razločiti nisim
mogel dobro njenega obraza. Bolj počasi sim
šel in kmalo me je došla.

„Anže!“ je rekel znan glas, „ali me več
ne poznaš?“

Kristina je bila; s serčnim veseljem sva se
pozdravila. V začetku veselja nisim zamogel
govoriti; molče sim jo deržal za roko in ji
gledal v zvesto prijazno obličje.

„Anže v cerkvi sim te vidila,“ je začela
Kristina; „blizo tebe sim klečala; vidila sim tvojo
shujšano podobo, tvojo obnošeno obleko. To me
je v serce bolelo in solze so mi prišle v oči
zavoljo tvoje revšine. Pridno si molil! To me
je potolažilo in mislila sim si: „Če mu je prav,
slabo se godilo — perva reč, pobožno,
bogaboječe serce mu je vunder ostalo! Tudi njega se bo
enkrat Bog usmilil, in mu bo o pravim času še dobrih
dni poslal. Anže! molila sim prav goreče za tvojo
srečo in mislim, da bo Bog mojo molitev uslišal! —“

„O ti blago serce!“ sim rekel ginjen.

„Glej Anže! v dobri službi sim pri nekim
duhovnim gospodu; teta so mi pred tremi letmi
umerli. Moj gospod so pobožni in prav usmiljeni;
k njim te bom peljala in gotovo bodo za tebe
skerbeli. Prav lepo jih bom prosila. — Anže,
ali še veš, kako sva na paši vse delila, mleko,
kruh, puter, sir? Česar eden ni imel, je imel
drugi in rad je dal. Anže, nekaj goldinarjev, sim
si prihranila, tebi jih dam, prosim te, ne zaverzi

„O ljuba Kristina!“ sim rekel in bolj in
bolj se mi je serce topilo; „ali svoj poslednji
vinar hočeš z mano deliti? Poslušaj me tedej,
jez nisim ubog; bogat sim!“

„Ali bogat? Anže! bogat?“ je prašala z
glavo majaje; „pa tvoja obleka —“ „Ne
razodeva bogastva! Kristina! prav imaš,“ sim
odgovoril se smehljaje, „pa je vunder tako; bogat
sim!“

V kratkim sim ji povedal vse. Solze veselja
je prelivala in hvalila in častila Boga. —

Kako se je pozneje z mano godilo, je kratko.
Dve leti sim se učil živinozdravilstva. Ko sim
se na najboljših učiliših izučil, sim se tukaj
nakupil in petnajst lét žé sim živinsk zdravnik.
Ktero sim za svojo ženo uzél, vsak lahko vgane.
Prav srečno živim z Kristino v zakonu. Z mano
vred ljubi živali in moj stan mi je tako ljub, da
bi ga z nobenim drugim ne zamenjal.

„Milostljivi gospod, milostljiva gospa! to je
moja zgodba; natajnko pové, zakaj sim živinsk
zdravnik.“ —

Grof, kteremu je šla povest kaj k sercu,
mi je podal roko in rékel: „Vaša zgodba mi
je šla zlo k sercu; pošten mož ste. Ja, usmiljeni
se usmili svoje živine, ki vse za človeka daruje.
Sram in sramôta človeku, kteri zamore živalim
nehvaléžen biti!“