BLAGOMIR
PUŠČAVNIK.

Podučivna in kratkočasna povest za mlade
in odraščene ljudi.

POLEG NEMŠKEGA POSLOVENJENA.

V natis te knjige so milostivi knez Gospod Gospod
Anton Martin, Lavantski škof 23. marca 1852 dovolili.

CELOVEC.

Založilo društvo sv. Mohora; na prodaj ima Janez Leon, knjigar.

1853.

PREDGOVOR.

Celo majčkno število je, v primeri z zdruzimi jeziki,
slovenskih povestnih bukvic najti. Vsacemu je pa znana
Slovencov vroča vedoželjnost. Podamo tedaj pričujočo knjižico,
in mislimo mnogim željam vstreči, posebno pa tebi,
Slovenska mladost! in sicer toliko bolj, ker najdeš v nji zraven
mične in kratkočasne povesti, tudi zaderžanjski zgled,
kterega posnemanje Tvojo časno in večno srečo uterdili zamore.
Tukaj imaš pred sebo čisto zerkalo, v kterem se ogledovati
zamoreš. Imaš ga blazega Milkota, krepostnega in svojim
staršem pokornega sina, lep kinč cveteče mladosti! —

Pa tudi vi starši in posebno ve predrage matere ! ne
pozabite nikdar, da je vaša presveta dolžnost, milim
otročičem v mlade serca strah božji, bogoljubnost, miloserčnost
in vse druge čednosti vcepiti. Lejte vertnarja, kako skerbno
drevesca snaži, kako jim streže in prilivu — in ve bi
nemarne bile pri izkojenji (izreji) svojih otrok , ki so vaš nar
dražji in nar ljubši zaklad? Ve bi se prekositi dale od
vertnarja, ki že za mertvo stvar tolikanj skerbi? — Ve zamorete
veliko veliko pri svojih otrocih, vaše prošnje oblake prederó,
vaše solze še kamnja omeče! — in blagor Vam! če tako
delate, kakor je v povesti pobožna Bogomila! — Morje
življenja je dan na dan nevarniše. Hudi vetrovi divjih strast
čedalje večje valove ženejo, vedno je brezno odperto in žuga

derznega brodnika požreti. Koliko bolj bo tedaj potreba z
duhom božjim se oborožati, v mlado serce vse kreposti in
čednosti vcepiti in se marno poslužiti vsih sredstev, ki nam
jih edinozveličavna katolška cerkev ponuja. Le na tej
nepremični skali se bo serdito valovje satanskih moči zdrobilo.
— Vidite ga tukaj Brica Skalodvorskega, živ dokaz, kam
zanemarjen in v hudobijah utopljen človek priti zamore; da
pa tikama za njim božja pravica hodi, in ga, kjer se je nar
manj nadja, zgrabi in strašno udari. — Če nas sile in
težave moré, če se nam slaba prihodnost kaže, in se serca
obup in nezadovljnost polasti, kje nam je pomoči iskati,
kje zdravila za serčne bolečine? Kdor si čisto vest ohrani,
dušni mir in pokoj vživa in Bogu dopadljivo živi, bodi si
močen ali slab, ukljub vsim viharjem jeznega morja, v
varno zavetje, v deželo miru in veselja privesla. In On, ki
še limbarje na polju oblači in tickov pod nebom ne pozabi, ga
bo z nestrohljivim vencem zmage ovenčal, in za vse obilno
poplačal. O kako prečudni so sklepi božji in neizvedljivi poti
njegovi — tega nam spet priča sivi Blagomir, glavar pričujoče
povesti. —

Pojdi tedaj, knjižica! med drage Slovence, hodi srečno
in najdi obilno prijatlov. S Bogom!

V Ljubljani 2. Svečana 1852.

I.
GORJANSKI GRAD.

Živel je pred mnogo sto leti poleg Černohoste v svoji
veličanski, skaloterdni graj šini Miroslav Gorjanski,
plemenitelj iz starodavne viteške rodovine. Njegovi pobožni, blagi
gospi je bilo ime Blagomila. — Koj po pervem letu svoje
poroke sta dobila zalega, ljubeznjivega dečka, ki sta ga
Milkota imenovala. Pobožna mati sije vse prizadjala,
svojega otročiča v božjem strahu izkojiti (izrediti); vitez je pa
skerbel, da sije deček um izbistril, in ga je zgodaj viteške
vaje učil.

Tako je živel vitez Miroslav s svojo gospo in
ljubljenim sinčikom, ter se je smel v resnici srečnega imenovati.
Hišni mir, ki je nar veča sreča, je bil na Gorjanskem gradu
vedno doma. Posvetne, razujzdane zveseljvanja so vitezu
čisto ptuje bile. Tiha, domača veselica v družbi kakih dveh
pametnih vitezov mu je bila čez vse. Bogomila je bila v tej
reči ž njim enacih misel. Svoje nar veče veselje je imela
v Bogu, nad vitezom, svojim sinkom in nad prečudnim
stvarjenjem mile narave. In kako je le hotel mali sinik
drugači, kakor po zgledu svojih blazih staršev se ravnati, ker
mu nič druzega znanega in mar ni bilo, kakor le to, kar sta
mu oče in mati v serce vsadila. —

Hipama so jim leta v tihi edinosti minule, med tim ko
sta si vitez in vitezinja vse prizadjala, svojega Milkota
verlega korenjaka izkojiti. — — Ko se je po dolgi zimi

zopet mila pomlad povernila, sta vodila po gosto svojega
sinka na plano v prosto podnebje, kjer je sto in sto ptičic
veselo pesem Stvarniku prepevalo, in pokazala sta mu dela
neskončne modrosti in vsegamogočnosti božje, ki iz nič
toliko reci vstvarja, in naravo v prekrasni lepoti v novo
življenje budi.

Otrok je milo ginjen, in poln čudenja povzdiguje pri
slednjem poduku svoje nedolžne ročice proti nebu, in
stariši ga blagoslovijo.

Ko se je poletje približalo, se gré blaga družnica
večkrat po polji sprehajat. Bilo je poljskim delavcem posebno
veselje, imeti viteza med seboj, ki se je tako prijazno ž
njimi pogovarjal. Staršem pa ga ni bilo treba večega
veselja, kakor viditi svojega Milkota, ki ju milo prosi, da bi
smel revnim otrokom, ki so klasje po njivi pobirali, kak
par snopov dati; s serčnim veseljem ga objameta, mu s
stotero radostjo v prošnjo dovolita. —

En drugikrat, ko se je jasno ponočno obnebje
milijonov zvezdic lesketalo, pelja vitez svojega dečeka na
dvorišče, ter pravi: »Glej, dragi Milko, brezštevilnih in
nezmernih svetov, ktere Neskončni po svoji modrosti in
vsegamogocnosti vlada! — Kakor zvezde na nebu, tako bo
tudi tebe v svojem naročji nosil, dokler boš zvest in
pobožen otrok ostal. Ako si mu pa nepokoren, se on preč
oberne, in ti se pogrezneš v strašen prepad, ki je temnejši
kakor nar bolj strašna noč. O dete bodi tedaj pobožno, in
spolnuj nauke svojih staršev, dokler živiš!“ — In otrok se
milo joka, ter obljubi stoterokrat, da hoče tako storiti.

Jesen je spet svoje razveseljvanja seboj prinesla.
Milko kakor sicer mlad, spremlja viteza na lov, da bi se
kakor prihodnji korenjak koj iz malega vterdil. — Nar bolj
prijetna pa je bila veselica, ki jo je vitez vsako jesen
svojim podložnim napravil. Vsi so bili povabljeni, stari in
mladi so se sošli na grajšinski vert, kjer jih je obloženo
omizje čakalo. Vitez in vitezinja sta jih prav prijazno spre-

jemala. „Nihče ne pametuje tako dobre gosposke, kakor
so naši gospod in blaga gospa — tako so se bolj stari
pomenkovali med seboj , Bog jima daj še prav dolgo
življenje !“ — Zdaj so napivali na zdravje blažili dobrotnikov,
in kadar je solnce se za božjo gnado skrilo, so se hvaležno
poslovili.

O dolzih zimskih večerih, med tim ko je vitezinja po
tačasni navadi zlate nitke sukala, pripoveduje vitez svojemu
sinu ginljive prigodbe. Pravi mu zgodovine svojih
preddedov, ter ga ne pozabi opominjati, da naj si prizadeva, blage
dela in zglede tih možakov posnemati, po njih zgledu
pošteno in pravično živeti, v nesreči ne obupati, vedno in
povsod zaupati v Boga, in potem se nikogar ne bati.

To so bile tihe, domače veselja blage Gorjanske
družine. Zavoljo njene pohlevnosti in prijaznosti so jo vsi
podložni visoko čislali. Slednji bi bil pripravljen umreti zanje.
Clo vitezi bližnjih graj sin so jo čislali in spoštovali,
akoravno ni Miroslav nobene posebne tovaršije ž njimi imel.
Njegov pregovor je bil: „Ne pečaj se za to, kar svet
govori, ali te dobrega ali slabega čisla, stori kar ti dobra vest
svetuje, za vse drugo pusti naj Bog skerbi.“

Te pregovor se je tudi vselej zvesto nad Miroslavom
in Bogomilo spolnil, in skerbela sta tudi ga globoko v mlado
serčice svojega milega sinčika vcepiti, da bi se tudi nad
njim enkrat jako doveršil. —

II.
BRIC SKALODVORSKI.

Kadar ljudje nar manj mislijo, jim pošlje Bog večkrat
stiske in nadloge, njih čednost poskušati in jih v kreposti
poterditi. — Taka je bila tudi z Gorjansko družino.

Bric Vitez Skalodvorski, divji, osoren mož, je že
dolgo časa hrepenel, si nekaj Gorjanskega posestva
krivično prisvojiti, toraj je vitezu Miroslavu boj napovedal.
In res je vsako leto zaporedoma z divjim tropom svojih
tolovajev Gorjanske posestva napadal in ropal — dokler se
je enkrat vitezu Miroslavu dosti zdelo. Te spravi svoje
ljudji skup, in zapodi divje roparje dalječ čez mejo.

Nekaj časa je pred temi nepovabljenimi gosti mir imel
in nadjal se je, da se bo Bric popolnoma spreobernil in
vpokojil. Pa zmotil se je. Bric je dan na dan tuhtal, kako
bi se maševal. Neko jesensko, megleno jutro privre z
divjim tropom nad Gorjanske posestva, in začne po stari
navadi ropati. —

To se vitezu Miroslavu na znanje da. On berž pokliče
svoje ljudi skupej. Hipama se vsi zberejo. Vitez,
oborožen, jih k serčnosti opominja, „V božjem imenu poj demo
nad sovražnika, jim prigovarja, z božjo pomočjo ga bomo
gotovo premagali. Le serčnost, dragi moji! Jaz grem
z mečem pravice naprej, in če Bog hoče, zmaga je
naša!“ — —

Nato vsi svoje meče kvisko vzdignejo, in prisežejo
enoglasno, da se hočejo junaško obnašati. Zdaj si kupice
nalijejo , in pijejo na zdravje svojega gospoda, ter se k
serčnosti budijo. Na to da vitez znaminje, da naj odrinejo.
Vsa truma se ziblje iz dvoriša; — pred vratami ga
počakajo. Njegov konj je že napravljen.

On pa se še pri svoji gospi in dragem sinu mudi.
Ločitev od nju dveh mu je bila čez vse grenka. „Ne jokajta
se, jima reče milo, jaz sim Boga prosil, on me bo iz boja
srečno nazaj pripeljal. Ako je pa njegova sveta volja, da
vaju zdaj v zadnjič vidim, naj vaju moja smert preveč ne
žali. Saj se bomo enkrat spet sošli. Kratko je terpljenje na
zemlji, veselje v nebesih pa je večno !“ —

Oberne se k Bogomili rekoč : „Bogomila! draga moja!
ako ti sporočilo pride, da sim jaz na borišču ubit — o ta-

krat potoči svoje solzice v tihi samoti in izjokaj se; solze
so človeku prirojene, — tudi jaz bi tako storil. — Potem
pa se potolaži, poklekni, moli ter pomisli, daje bila
neskončnega volja, naju za malo časa razločiti, Bogu se
izroči, vanj zaupaj , potem naj te zadene, kar koli hoče, vse
boš lahko prenesla.“

„In ako zveš, da se divji Brie bliža naš grad oropat,
ne mudi se dalje tukaj. Srečniši boš živela v kmetiški
bajtici, kakor na visocem gradu pri tacem divjem roparji. Res
je težko, se od svojega ločiti, in v ptuje kraje begati;
vendar se podaj v božjo voljo; tudi v ptujšini se dobre duše
najdejo, ki bodo vaju prijazno sprejele.“ —

„Mladega sina, draga moja, izredi po božji volji.
Opomni ga pogosto njegovega očeta, pa še večkrat na
tistega očeta, ki je v nebesih. — Zdaj tedaj Bogomila!
obvari te Bog! To vse sim ti moral povedati, da boš na
vse pripravljena. Ostani z Bogom in moli za me!“

Vitez omolkne. Solze ga polijejo. Vitezmja pa ne more
joka besedice pregovoriti. — Zdaj vzame on še svojega
sinka v naročje, in ga poljubi rekoč: „Ljubo dete ! ti ne
moreš še svojega očeta v boj spremiti. Imaš komaj 7 let.
Bodi toraj doma v tolažbo svoje matere, dokler pridem spet
nazaj, Ako me pa nikoli več ne bo, tolaži jih vsaj s tim,
da vse dolžnosti na tanjko dopolniš. Stori vse, kar ti
velijo , ljubi jih priserčno, bodi jim bramba in pomoč na
stare dni ! Ne zapusti jih nikoli ! Vtisni si globoko v serce, kar
sim ti povedal, in spolnuj vse svoje žive dni! — Zdaj pa
ljubo dete ! sprejmi moj očetovski blagoslov : Vsegamogočni
Bog, ki je priča naše britke ločitve, naj te spremlja in
vodi, dokler se snidemo v srečni deželi, kjer ne bo več
ločenja!“ —

Deček glasno joka; Bogomila z njim; vitez pa solze
potajuje, objame in poljubi oba še enkrat in zapusti grad.
Oba ga še sprejmeta do grajskih vrat. Tukaj ga oborožena
truma pričakuje. Sede na konjiča, in jima zgine v malo

trenutkih spred oči. — Dalječ se že sliši bojna tromba in
vriš bojoželjne trume.

Mati in sin gledata iz nar višjega okna za njimi; na to
začne Bogomila: „Bog jih spremljaj, in pripelji jih srečno
nazaj! Mili, dragi Milko! moli in prosi milega Boga, da ti
ljubega očeta srečnega nazaj pripelja.“

Tako reče Bogomila, in dete poklekne, povzdigne roke
proti nebu, ter začne: Ljubi Bog! usmili se revnega deteta,
ne dopusti, da bi hudobni ljudje mojega očeta ubili! —
O kaj bi bil jaz brez njih? Vboga zapuščena sirota. Ti o
Bog si tako dober, neskončno dober, to mi mati vsak dan
pravijo, zatorej usliši mili glas zapuščene sirote; vsak dan
te bom zato zahvalil, prav serčno te bom zahvalil! —

„Tako moje drago dete! Bog te bo gotovo vslišal,“
reče mati in mu obriše solze.

Večdel dneva je v samoti svoje sobe prebila.
Všivavala je že več dni na belo svilnato pečico čedno podobo
Gorjanskega gradu, ki jo je mislila vitezu o njegovem
bližnjem godu za vezilo podati. Pa danas so se ji solze na
delo , ki gaje končovala, vtrinjale.— Pogled jokajočega
sinčika jo še bolj žali. — Več kot dvanajstkrat gre v nar
gornje nadstropje gledat, da bi mogla kako znaminje
svojega ljubega zapaziti, pa vselej pride še bolj žalostna
nazaj. Poslednjič se poda popolnama v božjo voljo. —

Po poldan se gresta na planjavo sprehajat. Bil je
prijeten jesenski dan. Tukaj se vitezinja nekoliko prevedri, in
terga sem ter tje jesenske cvetlice. Potem jih vplete med
beršljanovo perje, in naredi venec. Kadar pride Miroslav
domu, si misli, mu ga hočem podati; od mene mu je vsaka
cvetlica ljubši kakor kraljevo darilo. — Med tacimi mislimi
prideta do grajšinskega loga. Tukaj stoji pod štirimi
košatimi lipami prijazna kapelica. Bogomila stopi noter.
Tukaj je kraj, kjer se je zamogla popolnoma v Boga
zamakniti, tukaj v sveti samoti, preč od ljudi, le Bog sam jo vidi
in sliši njeno serčno molitev.

V sred kapelice je podoba žalostne matere Marie, ki
je svojega mertvega sina v naročje sprejela. Vitezinja pade
na kolena pred njo rekoč: „O izvoljena devica! kaj je vse
moje terplenje proti tvojemu? — Nak! ne bom tožila čez
svoje britkosti, naj se zgodi tvoja volja, o Gospod! Scer
se mi nekaj dozdeva, kakor bi me nekaj prežalostnega
čakalo. Zdi se mi, kakor bi notranji glas čula: Bogomila!
Bogomila! pripravi se, še hude stiske pridejo čez te! —
Vendar Gospod me ne bo zapustil, timveč mi bo pomoč
dodelil, vse voljno terpeti. In poslednjič mi bo gotovo tudi
zarja veselja zasijala, saj je tudi tebi po tolikem terpljenji,
o Marija!“

Med tako molitevjo je vedno pokojniša prihajala. Solnce
se je že nizko nagnilo. Bogomila vstane, se še enkrat Bogu
priporoči, in se verne prot gradu nazaj. Noč je že
nastopila, še ga ni znaminja, ne sporočila od borišča nazaj.
Bogomili se zdi zdaj vsaka ura cela večnost.

Bilo je že pozno v noč — kar zadoni iz grajskega
stolpa čuvajev rog, in veselje napoveduje. Bogomila zrê
skoz okno, in glej! kako veselje ! junaška truma se bliža
gradu, in pred njimi jezdi tisti, ki ga je tako težko
dočakovala. Hitro mu gre naproti. Grajske vrata se odprejo, in
vitez Miroslav stopi noter.

III.
PRIPOVEST NA OGNIŠČI.

„Bog je našo molitev vslišal, reče vitez, sovražnika
smo zapodili, gotovo ne bo več želel, nas tako precej
nadlegovati.“ Potem se oberne proti vojakom, hvali njih
serčnost, in veli služabnikom, da naj jim nar boljši postrežejo.
Vsi se po dvorišči posedejo, si napivajo, ter so prav dobre

volje. — Ko so se poživeli, jih vitez poslovi s prošnjo, da
bi bili vselej pripravljeni, kadar se bo iz stolpa (turna)
znanim je nevarnosti dalo.

Na to stopi vitez v sobo. Vse je že zanj pripravljeno.
Pri ognišči ga že čaka njegov stol, in zraven na orehovi
mizi stoji kupica, ki je danas z nar boljšim vinom
napolnjena.— Ko se Miroslav vsede, stopi Bogomila smehljaje
k njemu. V eni roki derži našivano podobo Gorjanskega
gradu, v drugi pa venec jesenskih cvetlic, „Glej dragi
Miroslav, mu reče, te le venec sim za tvoj veseli prihod
spletla. Podobo pa sim ti mislila še le o tvojem godu podati,
zdaj pa ne morem dalje čakati, tako silno se veselim, da
te spet vidim,“ — Vitez prejme oboje z dopadenjem, in
ogleduje dolgo, posebno pa lično dodelano podobo gradú,
potem jo dene v žep svoje viteške opasnice, venec pa
pusti zraven sebe na mizi,

Bogomila se usede; veliko se pripoveduje od preteklega
dneva. In kadar vitez od Brica Skalodvorčana
pripovedovati začne — se nekoliko pomišljuje, ter reče poslednjič:
“Vama moram vendar povedati, kaj da je pervi začetek
sovražtva Bricovega do mene bilo. Zgodovina mojega očeta,
za kterega grob celo ne vem, in zgodovina mojih mladih
let ste natanjko skup zvezane. Veliko sim vama že
pripovedoval od svojega rajncega, junaškega očeta, tudi zdaj
me bota rada poslušala. Sicer je že pozno; pa reči, ki so
se danas godile, so mi spanje odgnale. Toraj, Bogomila,
le derv na ogenj! in poslušajta.

„Dalječ od tod na severni Češki meji je stal terdni
Sokolovski grad, očastvo mojih preddedov. Tukaj sim
rojen bil. Moj oče Rudolf vitez Sokolovski, visoko čislan
možak so me priserčno ljubili. Svoje matere nisim poznal.
Komaj sim bil deček dveh let, ko mi jih je Bog vzel. Tačas
še nisim te prestrašme zgube nič čutil; toliko strašnejša pa
je bila ta šiba mojemu očetu. Nektero strašno noč so tačas
prejokali. Marsikteri dan je bil priča njih notranje britkosti.

Verh tega so jim bili pogosti boji napovedani, in so morali
večkrat dalje časa od doma biti,“

„Pri tacih okoljšinah je šla prav terda z mojo izrejo
doma. Sklenili so toraj moj oče me svojemu zvestemu
prijatlu Lavoslavu Marvinskemu vitezu izročiti. Bil sim devet
let star, ko sim očetovski dom zapustil. En sam služabnik
me je tje peljal.“

„To je bila žalostna ločitev od očeta. Sami so me pod
grajski griček sprejmili. Tukaj obstanejo. Kaj ti še
porečem, dragi Miroslav, pravijo, kar je potreba, sim ti že vse
povedal. Kratke so moje besede, pa vsa tvoja prihodnja
sreča je v njih. Imej Boga vedno pred očmi, ljubi svojega
bližnjega, vadi se v čednostih, ne mašuj se nad sovražniki,
bodi miloserčen proti vbozim. Skerbi, da boš korenjak,
hrabri vitez, da boš zamogel, ko se nazaj verneš, z
veseljem reči: Tukaj sim, ljubi oče, natanjko sim vašo
besedo dopolnil. — Zdaj pa, dragi Miroslav, moj premili, moj
edini sin, sprejmi še moj očetovski blagoslov.“

„Pri tih besedah polože svoje roke na mojo glavo.
Debela solza jim po licu priteče. Bili so serčno ginjeni. Jaz
sim se glasno jokal. Se enkrat me objamejo in se vernejo
nazaj. Dolgo sim gledal milo za njimi. O Bog!
poslednjikrat sim jih takrat objel!“

Tukaj preneha Miroslav. Bil je silno ginjen. Bogomila
si solze obriše. Čez nekoliko časa začne vitez dalje: „V
Marovinskem gradu sim bil v kratkem času kakor viteza
lastni sin čislan. Vitezu je moja serčnost posebno dopadla,
vitezinji pa je bila moja snagoljubnost posebno všeč. Oba
sim spoštoval, kakor svoje starše.“

„V tako prijetnih okoljšinah sim se kmalo v viteških
vajah jako izuril. Z vsacim svoje starosti sim se upal
poskusiti; slednjemu borivcu bi se bil v opor postavil.“

„Bil sim ravno 19 let star, ko je po vsem cesarstvu
očiten časten bor (slavobor) naznanjen bil. „Miroslav! mi
reče moj rednik, ko se je omenjenega bora dan bližal; zdaj

moraš vsemu svetu pokazati, kaj si se naučil. Jutre jo
odrineva na cesarjev dvor. Svojega nar bolj iskrenega
konjička ti bom dal in svoje lastno orožje. Mladenič! nosi se
možko, in glej, da mi boš veselje napravil!“ —

„Res, da mi je bilo nekoliko britko pri serci, ko sim
pomislil, kako nemala reč da je to, v pričo toliko imenitnih
gledavcov svojo serčnost na tehtnico postaviti; vendar sim
se veselil dneva svojega odhoda na cesarjev dvor. Nadjal
sim se namreč, da bom pri tej slovesnosti tudi svojega
očeta dobil. Pa kmalo je šlo moje upanje po vodi, zvedel
sim namreč, da so s posebnimi opravki zaderžani.“ —

„Namenjen dan pride. Iz daljnih krajev vre ljudstvo
skupej. Prej ne potlej nisim vidil več tolike množice. Ura
za slavobor namenjena bije. Vitezi in vitezinje s svojimi
hčerami stoje v okrogu, čakajo junaške igre.“

„Vitez Lavoslav mi pripaše sinje jekleno orožje, in mi
med tim še marsikter moder poduk da. Zdaj stojim
napravljen. Visok šop belih in sinjih peres se vgiba na moji svitli
jekleni čeladi. Težki meč mi rožla na strani; nadramnice in
predpersnik so iz blišečega jekla; čez moje rame visi lep
viteški plajš. — V taki napravi sim se serčnega mislil,
kakor še nikoli poprej. Bojoželjen sena belega, čverstega
konjiča zaženem, in vahtim v desnici jekleno sulico.“

„Borbne trombe zadoné. Zdaj je šlo vse čez in
križem; bor za borom se versti. Ljudstvo vpije in gromi, in
sprejme zmagavca vselej s hrupnim vrišem. — Zdaj nam
je šlo za nar zadnje, nar lepše darilo. Cesarski klicar
oznanuje in pokaže mladim vitezom lep križ z dolgo verižnico,
oboje iz čistega zlata; na tim je bilo zapisano: „Za krepost
in serčnost!“ — „Za te dve pa kar vse postavim,“ tako si
v serci mislim, se Bogu priporočim, in zdirjam, ko se
znamnje da, z beličem na dvor. — Še enkrat se tromba
oglasi, in visok, černo napravljen hrust na černem konju
se mi nasproti postavi. Pogled tacega velikana bi me bil
lahko ob pogum pripravil5 vendar vroča kri, od vriša

ljudstva in lepega darila še bolj vneta, mi šviga bojožejna
po žilah. Zdaj se udariva. Škiti se o solnčnem svitu
lesketajo; od njih odletajo zagnane sulice nazaj. Konjiča
razgetata; bilje vroč boj. Oba se sučeva z enako serčnostjo,
sreča se na nobeno stran ne oberne. Na enkrat pa dobim
od strani močen udarec, tako da moj konj v stran odleti,
ravno kar da nisim z njega padel. To priložnost hoče černi
mož dobro porabiti, in hoče na me planiti. Predenj mu je
pa mogoče bilo, sedim že terdno in urno zapazim golo
stran, ter ga sunem s sulico tako močno, da se preklinjvaje
z konja zverne.“

„Zdaj vstane hrup med ljudstvom. Černi je padel, Sinji
(plavi) je zmagal, tako so vpili, da se skor trombe in
bobnov slišalo ni, — Zdaj sim bil vedičen, svojega nasprotnika
poznati. Ko svoj predličnik preč uzame, spoznam, daje —
Stefan Sovljanski, ravno te vitez, ki se zdaj za Brica
Skalodvorskega piše, in mi toliko zlega nakopuje. Prijazno ga
pozdravim, in mu pravo roko ponujam; on pa šobe
napne in godernja z zaničljivim hrohotanjem proti meni: Križ
in zlata verižnica (ketna) sta vaša. Pa le zamerkajte, da
bom še Miroslava Sokolovskega najti vedel. — Takrat ga
še nisim prav razumil in nisim porajtal na njegovo besedo;
pa kmalo sim, Bog hotel ne, zvedeti moral, kaj mi je
takrat reči hotel.“

„Med slovesnim donenjem trombe in silnim vrišem
ljudstva prejmem pridobljeno darilo. Nar lepša in ljubeznivša
gospodična je bila odbrana, da mi ga je na škarlatni
blazinci (polštercu) podala. Ti si bila, Bogomila, od ktere
sim to častno darilo prejel. Takrat sim te v pervič vidil;
tvoje vunanje pohlevno obnašanje mi je že takrat željo v
sercu obudilo, tvojo še lepšo dušo poznati.“

„S slovesno hvalo povsod spremljen in od cesarja med
viteze povzdignjen, se podam v družbi svojega rednika,
kteremu sim vso to čast dolžen bil, na Marovinski grad
nazaj; in od tod jo mislim prot svojemu domu mahniti. —

Pa zdaj se začne zame prežalosten čas, na kterega se
vselej z britkostjo spomnim.“ — „ Komaj je preteklo nekaj
tednov, kar na enkrat dospe posel iz Sokolovske grajšine
do viteza Lavoslava. Z dopisom, ki ga je prinesel,
prigovarjajo in prosijo moj oče viteza v imenu svoje zveste
prijaznosti, jim pomagati zoper krivične napade obedveh
Sovljanskih vitezov — Se mi je vse zdelo, reče vitez
Lavoslav, da bo kaj tacega, postavim da je slavobor na
cesarskem dvoru tega vzrok.“ „In tako je tudi res bilo. Stari
Sovljanski vitez, osvetoželjen, zavidliv mož, seje zarotil
od tiste ure, ko je svojega sina se z konja zverniti vidil,
ne prej počivati, dokler se nad Sokolovsko rodovino strašno
ne zmašuje. Komaj pride s svojim sinom na svojo grajšino
nazaj, ktera se je s Sokolovskim posestvom mejila, že
išče priložnosti, mojemu očetu prepir napovedati. In ta se
mu tudi kmalo ponudi. S to pritko, da hoče divjačino
Sokolovske grajšine čez svojo mejo nazaj zapoditi, se zaleti
ter tem tje v naše posestva, in pusti povsod sled razdjanja
za seboj. Kar mu moj oče njegovo neviteško obnašanje
grajajo, jim hrohotaje nazaj zaverne: ako jim ni všeč, naj
se v očitnem boji ž njim mahnejo.“

Oče so bili toraj prisiljeni, drugej pomoči iskati;
zatorej so tudi Lavoslavu pisali. Te pokliče nevtegama trumo
oboroženih junakov skup; on sam se pred nje postavi; jaz
jezdim zraven njega.“ —

Bilo je neizrečeno lepo jutro, ko na hribček prijahamo,
iz kterega se je vsa Sokolovska okolica vidila. Dolina pa
je bila, kakor dalječ oko seže, vsa razdjana in prazna; in
pod hribom se ziblje čern trop oboroženih, ki se ravno
pripravlja, terdni grad napasti, v kterega so bili vsi
prebivavci bližnjih sel pribežali. Zadnji čas je, da hitimo
pomagat, reče Lavoslav o tacem pogledu razkačen, in pusti
sinje bandera visoko vihrati, prebivavcu grada v znaminje,
da se rešenje bliža. Vsa naša truma se s junaškim
pogumom sovražniku bliža. Kadar černi možje neznano bandero

zapazijo, jih nekak osup obide, in nekaka zmešnjava se
med njih verstand vidi. Vendar eden, ki jih napeljuje, jih
kmalo nazaj v red spravi, in gre ž njimi proti nam, svojim
sovražnikom. Ko prebivavci grada našo bandero spoznajo,
dobijo nov pogum, bodalice in meči se na ozidji lesketajo.
— Tri ure pred solnčnim zahodom začne nar bolj ognjeni
boj. Naša truma se je v dva odelka ločila; enega pelje
Lavoslav proti staremu Sovljanskemu vitezu, z druzim grem
jaz nad Štepana. Tedaj sim že v drugič njegov nasprotnik.
— Kadar me pred mojo oboroženo trumo zagleda, se
precej strašna jeza v njegovi černi duši obudi, usta se mu
penijo, strašno divja, kakor ostreljeni marjasec. Pa Bog,
ki se vedno za pravično reč bojuje, mu tudi zdaj ne da,
kar si njegovo ostudno serce želi. Zapodil sim ga čez meje,
dalječ preč, in ga nasledujem do blizo Sovljanskega grada,
v kterega je, le od malo pomagačev spremljan, pribežal.
Več del njegovih ljudi je bilo pobitih ali pa ranjenih.

Boj je terpel do noči. Svitli mesec svoje luči nič ne
pokaže, zvezdic pa se na milijone lesketa. Ko s svojim
tropom nazaj na mesto pridem, kjer se je Lavosjav
bojeval, vidim, da je tudi tukaj vse tiho in mirno. Lavoslav je
namreč svoje bojevavce, ki so srečno smerti odšli, na
griču skupej spravil, od koder se je mislil potem v
Sokolovje podati. Visoko švigajoči ognjeni zubelj in pojemljivi
glasovi bojne trombe mi naznanujejo, da še mene željno
pričakuje.“

„Ko do verh hriba dospem, sedi ves omamljen blizo
ognja. Na roki sloni in v obličji se mu serčna žalost bere.
Kje so moj oče? še enkrat željno s trepečim glasom baram.
O vitez Lavoslav! ne prikrivajte mi jih dalje, dolgo, dolgo
jih že nisim vidil. Pokažite mi jih, da k njih nogam solzico
veselja potočim in jim povem, da sim njih zvesti sin
Miroslav. — Vitez me milo pogleda. Debela solza se mu v
očesu zalesketa. „Miroslav, mi reče, ali si vidil mertve
trupla tukaj dol na planjavi? — tvoj oče te lepo pozdravijo

Ti si bil še njih poslednja beseda, preden so junaško smert
storili.“

„Tedaj so umerli! izdihnem britke žalosti, in zagernem z
okervavljeninl plajšem svoj obraz, umerli so tedaj, in
jas jih nisim vidil toliko let! umerli, in jas jih ne bom več
na tem svetu vidil!“

„Kako mi je bilo to strašno uro pri serci, si ne moreta
misliti. Rajši bi bil sam, stokrat rajši na borišči padel.“

„O solnčnem zahodu, pripoveduje vitez naprej, so
prispeli iz grada z oboroženim tropom, ko so zapazili, da
sim v nar hujši nevarnosti, ves od sovražnikov obdan.
Tako so nar hujši nase obernili, so prišli s starim
Sovljanom v dvoboj , in so ga tudi na tla zavernili. To viditi,
skoči eden iz sovražnega tropa in jih iz konja sune. Le
en sam trenutek sim prepozen bil, jih rešiti. Trudni v
smertni britkosti so ležali, jas sim klečal zraven njih.
Lavoslav ostani z Bogom, so mi rekli, vse svoje ti zapustim,
skerbi za mojega Miroslava, — Pa preden sim jih potolažiti
mogel, me že spet bojni roj v ognjeni bor potegne. Tako
so tedaj morali, od vsih zapuščeni v Gospodu skleniti.“ —

„Od take pripovesti popolnama omamljen in pobit se
preč obernem, in se naslonim britko jokaje na deblo
bližnjega hrasta. Vsa ponočna okolica krog mene je hila prazna,
tiha, strašna. Ravno tako tudi moje sercé. Bil sim pobit,
nevtolažen, zapuščen.“ —

„Ko tako v temni noči stojimo, glej, iz Sokolovskih
stolpov začne ogrozen plam švigati, in v malo trenutkih
je ves grad ognji. „Kaj je to? zakliče Lavoslav, urno na
noge! hitimo, ako je še mogoče grad oteti! Morebiti, da
še zažigavca zasačimo. To je gotovo sovražnik storil. —
Kakor je mislil, tako je tudi res bilo. Ko na pogorišče
prispemo, najdemo res tukaj dva sovražna gerduna, ki sta
bila od Sovljana podkupljena in nagovorjena, ponoči v grad,
od oborožencov zapuščen, splezati se, in ga na štirih
straneh. Kakor so si tudi naši ljudje prizadevali, ogenj

pogasiti in kej rešiti — je bilo vse zastonj. V malo urah je
stala tukaj černa podertina na gorečem posipu.“

„Tako tedaj nisim samo preljubega očeta, zgubil, temuč
bil sim tudi ob vse svoje premoženje prišel, ki bi ga bil
imel po očetu podedovati. Vse moje lepo upanje je šlo te
sami dan po vodi. Dalječ preč od dimapolnega posipa
slonim in britko jokam. Kaj mi je le bilo zdaj početi? Kam
se oberniti? Celo meč na moji strani ni bil moja lastnina.
Take strašne misli so mi dolgo serce morile. — Potem se
obernem gor na ozvezdeno obnebje, ki se je tako prijazno
in meni tolažljivo lesketalo. Neka sveta milogrpza mi sercé
navda, in milo začnem moliti. Zdelo se mi je, kakor bi me
mile zvezdice vprašati hotje: Miroslav! hočeš li obupati,
kar te Gospod poskuša? Kakor si v boji junaško se deržal,
tako stoj serčno tudi zdaj, ko duša terpi, le misli, kar stori
je prav storjena. — Pri tacih mislih se spomnim neke
pesmice, ki so jo moj pobožni oče včasi zapeli, namreč:

Taisti, ki zvezdam odločil je pot,
Je velik, mogočen, ki biva povsod,
Ki kote nar skrivniših krajev pozna
Clo pések prešteje o bregu morja:
Človeka nikoli tu d ne zapusti,
Ga vodi, ga spremlja, za njega skerbi.“

„Potem sim bil pokojniši, in mili Bog mi sladko spanje
pošlje.“ —

„Ko se zori, se podam dol na planjavo, med druzimi
merliči svojega očeta poiskat, da bi jih še enkrat s solzami
omočil, in potem po sveti šegi zemlji izrpčil. Groza me
spreleti, med toliko mertvimi okrog tavati. Dosti jih je
tukaj sklenilo. Med druzimi vidim tudi starega Sovljana.“

„Na tem mestu se nadjam tudi blizo truplo svojega
očeta najti, — pa zastonj. Tri in štirdesetkrat grem po
bojnem polji sem ter tje, — pa vse zastonj. Še dan današnji
ne vem, kam je prišlo. Morebiti so ga sovražni jastrobi
vzeli, da bi še po smerti nesramnosti ž njim počenjali. —

Še težej pustim to mesto, kakor sim nanj prišel. Vitez
Lavoslav me britko pomiluje, in se noce dalje v kraji muditi,
kjer me je vsak listek na poti, vsak kamen iz posipa
očetove grajšine do solz ginil. Vememo se toraj drugi dan
nazaj v Marovinsko grajšino.“

„Tukaj sim živel nekaj časa pokojno in samotno.
Vsaka viteška veselica mi je bila zoperna. — Ko se poletje
zopet poverne, me vitez vendar nekoliko prevedri. In kako
bi vender res ne bil pri njem britkost nekoliko pozabil, saj
je bil moj drugi oče?“ —

“Nek večer stopi smehljaje k meni, ter me objame
rekoč: Miroslav! ti si bil vedno pameten mladeneč, in si mi
že veliko veselja napravil. Za to te bo Bog blagodaril.
Glej, dolžnost, ki so mi jo tvoj oče smertno uro naložili,
sim, kolikor mogoče, dopolnil. Izredil sim te viteškega, in
kar je veliko več: pobožnega in bogaboječega mladenča.
Čas je tedaj, da že sam za se skerbiš. Kupil sim ti lepo
grajšino. Pojdi tedaj tjekaj, in gospodari po viteški
dolžnosti. Boj se vedno Boga, in on te nikdar zapustil ne bo.“

“Lepo ga zahvalim, in z otroškimi solzami mu obljubim,
se vedno po njegovem nauku ravnati. — Čez nekaj tednov
se podam v to novo selo, vitez sam me spremlja. — Ko
semkaj pridem, si prilastim ime gradu, in se imenujem po
tem: Miroslav Gorjanski, da bi pred zalezovanjem
brezvestnega Sovljana bolj zavarvan bil. V zgodovinskih
bukvah pa sim še zmiraj pisan za poslednjega plemenitelja
Sokolovske rodovine. — Zdaj mi ni druzega manjkalo k moji
domači sreči, kakor zveste, pobožne zakonske tovaršice.
Zdaj mislim na tisti slovesni dan pri slavoboru in na blago
gospodično. ki mi je slavno darilo podala. Neko posebno
tiho mnenje, da te je Bog meni namenil, me žene na
cesarski dvor. Tukaj sim te spoznal, Bogomila! — Tvoja
pohlevnost in razumnost ste mi posebno dopadle. Tvoji
starši so poznali mojo blago rodovino, in so tudi radi v
najn zakon privolili. In tako sva bila morebiti nar srečniši

zakonski par. — Pa zdaj naju Bog spet s to nadlogo
obiskuje, ktere začetnik je tudi uzrok vsega mojega
dozdanjega terplenja bil. Stepan Sovljanski je v kratkem s
pogostimi prepiri in boji svoje premoženje zapravil. S tropom
svojih roparjev se je krog vlačil, poslednjie se vseli o
bregu Rajne, in sozida na stermi skali svoje prebivališče.
In ker je bilo ime „Sovljan“ povsod prekleto, ga je
spremenul, in se imenuje od tistihmal. Brica Skalodvorskega.
V malem času je bila vsa okolica njegovo posestvo. In ko
je tako močnejši postal, je začel kmalo tudi po bližnjih
viteških posestvih ropati. Tako je prišel tudi v moje, in
pririnil je celo do grajšine. Moral je neki zvediti, da je
Miroslav Gorjanski ravno tisti Miroslav Sokolovski, ki mu je v
dvoboju viteško darilo odnesel. — Jaz zberem vse svoje
ljudi vkup. Pomoči mi ni bilo od nikjer pričakovati. Vitez
Lavoslav je bil v tem času v Gospodu zaspal. V Boga
zaupaje grem tedaj sam nad razbojnike. Dobro jih naklestimo,
in srečno čez mejo zaženemo. Pa od tistihmal nas zdaj pa
zdaj vedno nadleguje.“

„Gospod bo že prav obernil, le v njega zaupajmo!
Morebiti bo našega sovražnika razsvétil, da spozna svojo
hudobijo. In če tudi ne , imamo vsaj mi lepo priložnost, se v
terplenji vaditi. Le vdajmo se vselej ponižno njegovi sveti
volji, — on bo vse prav za nas naredil.“

IV.
POSLEDNJE URE NA GORJANSKEM GRADU.

Do tukaj je vitez pripovedal. Bogomili so se gorke
solzice po licah vtrinjale. Mali Milko ni ves čas očesa od
očetovih ust obernil. — Ogenj na ognjišči je bil že pojemati
začel, in ura bije polnoči.

Vitez vstane. „Zadnji čas je že, reče, da gremo k
pokoju. Pripovest je dalje terpela, kakor sim mislil. Lahko
noč tedaj, sladko spita in Gospod bodi z vama!“ Pri tih
besedah da še svojemu malemu sinku večerni blagoslov.
Deček povzdigne roke, poklekne in moli svojo navadno
večerno molitvico:

„O Bog, ki čuješ dan in noč,
Ki dal si danes nam pomoč,
Nas blagoslovi tud' nocoj !
Obvarje naj nas angelj Tvoj ,
Po vsih naj potih z nami hodi; —
In Ti nam Oče mili bodi!“

Še ni deček odmolil, — kar na enkrat zabobni s
strašnim glasom trobenta čuvaja iz grajskega stolpa (turna). —
„Za božjo voljo! kaj je to?“ zakliče vitez in skoči na
okno. Bogomila in Milko se treseta na rokah in nogah. —
Zdaj prisope služabnik: „ Gospod, zgubljeni smo, reče,
sovražniki so se zopet zbrali, in nezapaženi so oblegli v
temni noči zadnjo stran grajskega ozidja. Stranske vrata so
že v ognji. Sovražnikov že kupama šviga po dvorišči.“

Komaj zvé vitez žalostno oznanilo, že hiti oborožen dol,
svoje ljudi k serčnosti opominjat. — „Bogomila!
zakliče svoji gospi, ki je obupljiva pred njim stala,
Bogomila , preljuba moja! dolžnost me kliče; jaz moram za vaše
rešenje v boj! Bog bodi varh vama in meni. Z Bogom!
Ubežita z Milkotom, ako bo nevarnost veči prihajala.
Obvari vaju Bog! — Srečno! Srečno!“ — Pri tih besedah se
odterga dragi Bogomili iz rok, in hiti iz stanice. Bogomila
vzdiguje vmolknjena svoje roke proti nebu; Milko pri
njenih nogah britko joka. —

Ko vitez pod grad prispe, so njegovi hlapci v nar bolj
ognjenem boji z divjim sovražnikom. Sovražna moč je bila
presilna. Se enkrat poskušajo služabniki, viteza v svoji
družbi zagledaje, napad na černega sovražnika. Vitez sam
se zažene poln ognjene serčnosti v nar gostejši sovražni

hrup, in da jim okusiti svojega meča ojstrost. — Ali
noprèvidama je bil od svojih odločen, in na enkrat ga obda trop
černih vitezov, ki mu s škodoželjnim divjim smehom rokè
in noge zvežejo, in ga pred svojega vodja tirajo. —

Bric Skalodvorski godernjâ z ostudnim smehom iz pod
svoje černe brade sledeče besede: »No, gospod vitez z
zlatim križicom, ali ni res taka, kakor sim vam
napovedal tam pri dvoboju, že veste! Zdaj greste z meno.
Sramoto, ki ste mi jo tam storili, vam bom s slano vodo in
suhim čemim kruhom povernil. Tam nad golo skalo o bregu
Rajne, na visokem Skalodvoru imam dovolj plesnjevih ječ,
kamur še nikoli dneva luč prisijala ni, tam vas mende ne bo
mikalo se za zlate zvezde boriti!“ —

Vitez Miroslav besedice ne odgovori. Vendar solzni
britki pogled na ponočno obnebje in na oknice stanice, kjer
je gospo in otročička popustil, je živa priča njegove
neznane dušne britkosti. Kaj mu je bilo v ti strašni zadregi
druzega storiti, kakor moliti? V molitvi najde tolažbo in
pokoj pobitega serca. —

Med tim je po grajskem dvoru vse nekako potihnilo.
Mali tropič grajskih ljudi, vidivši, daje njih gospod vjet,
se žalostno s poti spravi. Bric Skalodvorski pa s svojimi
roparji ulomi grajske vrata. Divji hrup in šumenje po gradu,
ki se je ogrozno po černi noči razlegalo, je znamnje
zadosti, kakšni nepovabljeni gostači da so ga obiskat prišli.
Skalodvorčan je nar drajše vrednosti sam pograbil, potem
pa svojim dovolil, vse poropati, kar koli dobe.

Molče in britkosti pobit gleda vitez Miroslav od štirih
če mili vitezov obdan, od dalječ, kako se njegovo
premoženje na voze naklada. Ali vse to bi še stokrat rad dal, da
bi mu le edina tolažba ostala, da je gospa z otrokom
rerešena. Ali kdo ga je hotel te tolažbe zagotoviti? Zdihuje
in joka, da ga britke solze zalivajo. Kamen, na kterem je
slonil, bi se ga bil usmiliti moral, divji stražniki pa se mu
glasno hrohotajo, in se norca delajo ž njega. To je ubozega

viteza še bolj žalilo, zatoraj je svoje zdihe zatajeval. Za
tega volja mu še hujši prihaja, in zatajevanje notranje
težave mu glavo omami. Na tla se zverne in težave otožno
polno spanje se ga loti.

Čez 2 uri pridejo roparji na grajsko dvorišče nazaj.
Vitez čuti, da ga nekdo močno vdari, divje pred njim
preklinja in ga s tim zbudi. Skalodvorčan stoji pred njim.
“Končali smo! zagromi nad njim, z mečem po zraku
žvižgaje, končali smo mi, mislim da ste tudi vi že odpravljeni,
gospod vitez! Zdaj gremo na sprehod proti Skalodvoru.
Poslovite se še, če se morete pri svoji dragi. V temnih
Skalodvorskih luknjah vam bodo sove čudne pesmice
godile , da se bote za ušesi praskali; to naj vam bo za kratki
čas; — trohljevina (trohnjeni les) vam bo namesti luči, in
kup gnjile slame namesti mehke postljice; ne bo vas tam
vaša lepa gospa tolažila ne, zakaj zdaj le se bo v dimu
zapaljenega grada zadušila. Dobro smo ji posvetili, na vsih
krajih grad gori. — No kaj me tako milo in debelo gledate?
kaj ne? sami spoznate, da ste smerti vredni? Zatoraj me
smete velikodušnega imenovati, ker vam še dovolj časa
pustim viteške dela svojega življenja premišljevati.
Spomnite se tudi včasi tistega dneva, ko sva se pred cesarjem
borila.“

Po tih besedah zatrobi v rog in konja spodbode. Zdaj
se vlečejo z ropanim blagom obloženi vozovi za njim. Od
obeh strani jahajo obroženi junaki. Za tirni ropota reven
voziček, na kterega so viteza Miroslava privezali.

Zdaj pridejo na planjavo. Tukaj se sliši iz hriba dol
pokanje končavnega ognja, nad strehami grada se valijo
čemi strašni valovi gostega dima, in pri oknah šviga svitli
zubelj na vse strani. To je bil sercekončaven pogled v
temni noči! Vse tako ogrozno; — nobenega sluha žive
duše pri grajskem ozidji, le večanje ponočnih ticev, ktere
je ogenj iz njih kotičev grajskih stolpov pregnal, se glasi;
spodaj na planjavi je divji trop černih roparskih volkov z

uplenjeno, tugepolno ovčico v sredi; gori na gričku strašno
razdjanje, ki maševanje iz nebes kliče.

Še vzadnjič se vitez milo ozre nagrad, v kterem je
toliko sladkih ur preživel; in v tem trenutku se ozidje na
kup zverne. Zdaj se ne more solz zderžati, v svoj plajš
si skrije obraz in joka glasno. „Večni Bog! zdihuje, moreš
vendar dopustiti, da tolike britkosti doživim? moreš gledati
strašne tuge, ki moje serce pobijejo? Pred kratkim sim
imel še milo gospo; in zdaj? — — imel sim ljubljenega
otročička; in zdaj? — — hišni mir mi je bil tovarš, in bil
sim srečen. Zdaj pa si mi vse, vse odvzel. O zakaj me
skušaš tako terdo, tako prestrašno terdo! V tem trenutku,
ko na svoje drage mislim, poginovajo morebiti v strašnih
bolečinah med divjim ognjem. Strašna misel! Nesrečna
duša! — Pa saj bom tudi jaz kmalo umeri. Ta strašna noč
me bo kmalo prebarvala bledega, smertnobledega; —
potlej pa sim spet pri njih; proč bojo ti okovi na rokah in
nogah; in izbrisale se bojo solze z oči! O veselje! —
Dobrotljivi Bog, kako se ti zahvalim! Odpusti mi, kar sim
tako nespametno govoril, težavne britkosti so me bile
omamile; odpusti mi! Godernjal sim čez tvojo sveto previdnost;
to ni bilo nikakor prav. Tega nikoli več storil ne bom.
Stanoviten hočem ostati v ti skušnji tvoji, in če bi tudi celo
moje življenje terpeti imela.“ — »Pošlji mi Gospod vsaj
en žarek mile tolažbe v ranjeno dušo, kadar prestrašna noč
silnega terpljenja prihaja!“ — Po taki molitvi se
okrepčanega in vpokojenega čuti, da terdno zaspi. —- Zbudi se
ne poprej , dokler jutranja zarja temnega gojzda ne prešine.
Zdaj dosežejo konec gôjzda. Ptičice žalostno jutranjo
pesmico žvergolijo; jesensko solnce prijazno na nebu vstaja,
in oznanuje lep, prijeten dan.

V.
KAPELICA.

Okolica Gorjanska stoji tam razdjana in iz podertih
razvalin se še valijo kope černega dima. Jutranje solnce
je bilo viditi, kakor da bi žalovalo po starih veličastnih
stolpih visočega grada, ktere je vsaki dan nar perve obsijalo.
Danes pa pošlje, kakor se zdi, svoje mile žarke bolj
gostoma na kapelico, ki v bližnjem logu stoji. Tukaj kleči,
belo oblečena ženska, bleda ko smert. Ta je Bogomila.
Preteklo noč, ko se je od viteza ločiti morala, je ležala več
kot celo uro omamljena v omedlivci, iz ktere jo divji ropot
po grajskih stopnicah prebudi. — „To niso stopnje
Miroslava, zakliče vsa prestrašena, nak, to niso vojaki
Miroslava! to je žvenk Bricovega orožja. Miroslava mi je
zabodel in zdaj pride, da tudi mene z otrokom v grozno ječo
verže. O Bog, kako silno me plašijo te misli! Ali ni več
rešenja mogoče? — Oče nebeški, ti poznaš vendar toliko
potov, po kterih svoje služabnike sovražnikov rešiš.
Prosim te, pohlevno te prosim, pokaži mi en sam tak pot. Pelji
me, kamor je tvoja sveta volja, le reši me
Skalodvorčanovih rok.“ —

Po ti molitvici kleči nekaj časa omolknjena na tleh.
“Mama, draga mama! reče Milko, nihče me tebi vzeti ne
sme. Brez tebe biti ne morem. O kaj bi mogel jas revna
sirota brez tebe početi? — Ako černega moža prav milo
prosim, glej, tako le z povzdignjenima rokama prosim —
gotovo se me bo usmilil. Saj mu je vender Bog mende tudi
serce dal. Potlaj bom vendar pri tebi ostati smel, in če
tebe ljuba mama imam, se nič ne bojim. Rad premenim lepo
drago oblačilo za revno obleko, in delal bom neutruden za
te od jutra do mraka. Nikoli ne bom pozabil očetovega opo-

minovanja; — prav veliko veselja ti hočem storiti.“ —
Bogomila otroka poljubi in joka. “Prav tako, ljubo dete ! reče,
ti si še moj dragi Milko, ne smeva se ločiti. Moli serčno,
Gospod naju ne bo zapustil.“

Čez nekaj časa vstane naglama. Nevtegama pobere
nektere oblačila vkup, in si opaše svojo pljunko (harpo)
čez rame. Na to reče solz pobita: »Ljubo dete, mi dva
morava stran, dalječ stran, v kraje, kjer nama noben
sovražnik pokoja ne kali, kjer zamorem v tihi samoti rajncega
ljubega očka objokovati noč in dan. O kdo bi bil pred dvema
urama na take britkosti mislil! Glej, tukaj so tvoj očka
sedeli na tem mestu, ki je zdaj z solzami polito; poljubiva še
enkrat sveto mestice. Kmalo ne bo druzega ostalo od
veličastnega grada, kakor gole razvaline, in razkopano ozidje
bo še posameznim kviško stermelo. Ptuji popotnik si bo
memo gredé solzico iz oči obrisal, in vprašal bo: kje so
srečni dnevi preteklosti? — in blagoslov te okrajne kje je
zdaj ? In pokazali mu bojo tihi grob, rekoč : Glej, tukaj
počiva te okrajne blagoslov. Černi mož ga je sèm pokopal;
gorje černemu možu! Tukaj počiva Blagoslov in spi
smertno spanje. Njegova žena in njegov otrok pa tavata
okoli od hiše do hiše, in vprašata vsacega vpadenega
bledega človeka : ali si ti smert, ktero iščeva ? — ali si ti
grob, kterega si želiva? — Pa zastonj le oprašujeta,
zakaj Bogu še ni všečno ju k sebi poklicati v pravo
domovino, v deželo mira in pokoja. Pa naj se zgodi volja božja!
Poterpeti hočeva in čakati na božji klic odrešenja.
Žalovala pa bova v Gospodu, dokler se cvetje najnega živlenja
osuje, in dokler na najnih grobih jesenske cvetlice ne
docvete.

Pri tih besedah se spomni venčika, ki ga je vitezu o
njega prihodu podarila, in ki je še na mizi ležal. Zopet se
zjoka. „Mertvaški venec sim mu spletla, zdihuje, o kako
je vel, iz jesenskih cvetlic je nabran; usahnile so ž njim !“
— Nato se oberne po sobi okrog, ter pravi : “Z Bogom

kraj pokoja, kjer sim tolikokrat pri njem sedéla! In vé
sladke, sladke veselja, ktere sim v tem poslopji vživala,
z Bogom tudi vé! Bodi večni Bog stokrat za nje zahvaljen!
Morebiti se ti še nisim v življenji tako z sercá zahvalila.
In tudi ti, ki te je morebiti zlobni meč sovražnika prehodil,
preljubi Miroslav! moj tovarš, moj prijatel, moje vse na
zemlji, z Bogom tudi ti! z Bogom! z Bogom! v nebesih se
zopet vidimo.“

Bile so to nje zadnje besede. Prime za rokico malega
Milkota, in ga pelja po skrivnih stopincah iz grada. Pa
komaj je iz sobe bila, že prilomastijo divji roparji jo iskat, ter
zlomijo vrata. Ker pa gospe ne najdejo, poropajo vse
vrednosti do čistega.

Steza po stopnicah je bila temna in ogrozna, kakor
gosta noč. Peljala je k skrivnim železnim vraticam na
zadnji strani poslopja skoz grajski vert. S težavo le dojde
vitezinja po temni votlini iz grajšinskega ozidja. Tukaj je
bilo vse tiho in mirno. Le prasketanje strašnega ognja se
grozno sliši. — Zdaj se priporoči božjemu varstvu, zavije
Milkota v polovico plajša, ki si ga je čez rame vergla, in
hiti čez griček navdol. Bila je ta ravno tista steza, po kteri
se je prednji večer sprehajala. Takrat je bila še vsa
pokojna in tolažbe polna; zdaj pregnana mora v strašni noči
pred divjim sovražnikom bežati.

Ko na planjavo pride, se ozre nazaj na višavo. Ogenj
je že skozi streho visoko švigal, in grozno prasketanje
zlobnega požara se po bližnjem logu razlega. — Zdaj se
ne upa dalje iti. Obnemaga skoraj, in težave jo nahajajo.
Vendar si opomore, da do bližnje kapelice pritava, ktere
sveta podoba jo je pred kratkim še z pokojemilo tolažbo
navdihnila. Berleča svetilnica razsvitljuje božjo vežico.
Britka podoba križanega Zveličarja v naročji prežalostne
matere se ji ni nikoli tako mila zdela, kakor zdaj pri
samotni lučici; viditi je bilo, kakor bi hotla žalostna mati
Maria reči: »Glej, revni človek! koliko je On za te storil!“

Vitezinja stopi v kapelico in počije. Vse je bilo tiho,
vse pokojno in mirno. Ni ga na tem svetem mesticu ne
sovražnika ne preganjavca, tukaj je sveto nadušenje,
blagoslov in nebeški mir doma. Oberne se ona proti svetemu
znaminju in moli: »Gospod, Ti si dal; Gospod, Ti si vzel,
Tvojé imé bodi češčeno vekomaj! — Glej tukaj klečim
zopet pred Teboj. Postala sim od tistihmal, ko sim zadnjič
tukaj molila, revna, prerevna žena. O kako kmalo se je
moje dozdevanje spolnilo! — Nimam ga človeka več, ki bi
pomagal. Miroslava je meč prebodil, moje premoženje je
ropar pobral in ogenj p o smodil. Kuj mi je početi? Gospod
Ti veš, da sim zapuščena sirota, o ne zapusti me še Ti!
Tvojemu svetemu varstvu izročim sebe in otroka. Naj se
zgodi z nama po Tvoji sveti volji. Gospod, pokliči naju,
tukaj sva!“ —

Debele solze se ji zdaj vdero po licah. S tim si notranjo
žalost nekoliko polajša, in prejoka polovico noči. Poslednjič
se preobjokanih oči spanje loti, nasloni se na steno zraven
Milkota, kterega je že poprej utrudljiva žalost zazibala, in
zaspi. O jutrovi zori se prebudi in poklekne pred altar. In
tako jo pozdravijo pervi solnčni žarki v solzah in molitvi.

Med tim se tudi Milko zbudi. Vstane in gleda žalostno
in debelo okrog. Zdi se mu, da se mu je vse sanjalo. “Kje
sim? vpraša, kje pa so moja mati?“ — Zdaj jo zagleda in
jokati začne. “Ne jokaj se, mu reče Bogomila, poglej
britke podobe in utolaži se.“ Bog naju ne bo zapustil, saj
sva njegova otroka. S svojim prebritkim terpljenjem in s
svojo nemilo smertjo je naju tudi za svoja otroka odkupil.
Zahvaliva se mu posebno še za to! Kaj bi bili ljudje v
nadlogah brez sv. vere, brez upanja v njega? brez upanja, da
bo vse terpljenje enkrat končalo, da pridemo v večno
domovanje, kjer bomo ljubega očeta zopet ugledali in večno
gledali ? — Poklekniva, ljubo dete, in moliva, da bi nama
vsaj en žarik svoje milosti in svojega razsvitljenja v otožne
serce vlil, da bi se vedila kam djati in kaj početi v strašni

nadlogi. Zahvaliva ga pa tudi za vse težave, s kterimi nas
je poljubil. Saj je naju skerbni oče, če nama tudi terpljenje
pošilja, če naju tudi skuša in tepe.“

Poklekneta in molita. Na to jame zopet vitezinja:
„Tukaj nama ni dalje ostati. Hlapci sovražnega Brica naju
gotovo iščejo. Odtegniti se jim morava. Proč morava hiteti,
dalječ proč! Uno stran Rajne je dežela, od visocih gor
obdana. Ljudje so tam dobri in prijazni. Tam ni nikoli
slišati, da bi eden druzega preganjal ali ropal. V tihi složnosti
žive kakor bratje med seboj, in kdor se k njim poda, je
varen pred preganjavcem. Tjekaj, ljubo dete! tjekaj
pojdeva. Najdla bova tam blage duše, ki naju bojo gotovo
dobro sprejele, in nama kak kotič v stanovanje prepustile.
Tam bova v tihi samoti svoje dneve preživela, Gospodu
služila, in svojega ljubega očeta obžalovala, ter Boga
prosila, da bi naju tolažil, in nama, ako je mogoče, dneve
britkosti okrajšal. Na tem svetu nimava nič več. Vse nama
je odmerlo na zemlji, od kar ni mojega Miroslava in
tvojega očka več.“

Zdaj je omolknila. Solze jo polijejo. — Solnce je na
pol dneva. Zadnji čas, da jo odrineta. Še enkrat se oberne
proti altarji: „O Gospod bodi nama zvest voditelj po
neznanih ptujih krajih! Omeči serca ljudi, da se siromaške
gospe in otročiča uboge sirote usmilijo, V tvojem varstvu
bova gotovo konec neznanega potovanja dosegla. In tiho,
Tebi dopadljivo življenje naj ti bo hvala za to!“

Ko se je tako varstvu Gospodovemu priporočila,
blagoslovi še svojega Milkota in zapusti kapelico. Odkruši
sebi in Milko tu leskovo palčico v bližnjem germu, in potem
urno stopata proti bližnjemu gojzdu. Do gojzda pridši, se
še v zadnjič ozre nazaj po dragi domači okrajni. Spet jo
solze polijejo. Zdaj se poslovi od vsega, kar jo je kdaj
veselile; posebno pa od razsipa razdjanega grada, pod
kterem je drazega zaročnika pokopanega mislila. Na to se s
sinkom zgubi v černi gojzd.

VI.
VITEZA SKALODVORSKEGA
ROPARSKI GRAD.

Kakor prijazen in prijeten je Gorjanski grad pred
razdjanjem bil; tako studogrozen in divjotrasen je roparski
grad Brica Skalodvorčana o bregu Rajne. Na eni strani se
širajo gosti temni gojzdovi, po kterih divje zveri vsacega
plemena razsajajo, od druge strani gromi u globočini
dedereča Rajna naprej. Ves grad je v skalo sekan. Večidel
obseže le temne ječe, podzemljske hrame. Le v drugem
nadstropji so nektere bolj prijazne sobe, v kterih vitez s
svojo zaročnico stanuje. Od tukaj se vidi dalječ čez Rajno
po daljni prijazni planjavi. —

Vitez Bric, kakor hudoben in divji je bil, je imel
vendar miloserčno, dobro gospo. Ime ji je bilo Jovana. Pa
znal se je zviti priliznjenc, ko jo je snubil, pobožnega in
poštenega delati in s plajšem čednosti zagrinjati svoje
hudobno sercé. ~~ Kakor hitro pa je bil ž njo zaročen, že
razkrije svojo černo, spačeno dušo. Jovana se joka noč in
dan in obžaluje svojo zmoto. „O da bi mogla k svojim
staršem nazaj! je večkrat djala, kako srečna sim bila pri
njih, kako nesrečna, neskončno nesrečna pa sim zdaj! —
Pa voljno hočem z božjo pomočjo vse preterpeti. Zavezana
sim ž njim. Bog me gotovo zapustil ne bo. Kratko Je
človeško življenje; — in terpljenje, ki mi ga mož napravlja,
tudi ne bo nič daljše, kakor moje življenje.“ ~

Brica se je vse balo kakor steklega psa, vse se je
treslo in trepetalo pred njim; pa toliko več je vse čislalo in
Spoštovalo njegovo gospo. On je bil neusmiljen in
brezvesten divjak; starega služabnika, ki ni mogel težavnega dela

več opravljati, je zapovedal, čez skalovje v Rajno
prekucniti. Jovana pa je bila z vsimi dobra, priljudna in
poterpežljiva.

Ako bi bilo kedaj mogoče, da bi se Brie poboljšal bil,
bi se bilo gotovo to po Jovani zgodilo. Vedila se je ž njim
vesti, da seje vse čudilo, kako da more še dalje tako
terdovraten ostati. Očitala mu je hude nasledke njegove hude
jeze in osvetoželjnosti. Jokala se je in ga zarotovala pri
vsem, kar je svetega, da naj vendar enkrat drugo življenje
začne , svojo jezo in osvetoželjnost kroti, da naj bo z
lastnim premoženjen zadovoljen in nikar po ptujem rok ne
stega. »Glej ! predragi moj, mu je večkrat v solzah djala,
jaz te priserčno ljubim, moje goreče želje so, da vendar
enkrat pravo pot nastopiš in se vsaj ptujega zderžiš. Začni
vendar enkrat pošten vitez biti, kakor si sebi, svojim
podložnim in svoji zaročnici dolžen, in kakor je Bogu prijetno
in dopadljivo, kterega si že davno pozabil. Spomni se tiste
žalostne ure, ko sva od mojih staršev se poslovila in ko
so naju še zadnjič blagoslovili. O, kaj si takrat vse mojemu
dragemu očetu obljubil ! kako si se rotil, da hočeš vedno
na Boga misliti in svoje neveste nikdar nikoli ne žaliti !
Bric! Bric ! kako pičlo si doslej svojo obljubo spolnil!
koliko solz si mi že prisilil ! Pa vsega minulega hočem ja
pozabiti, kakor bi se nikdar zgodilo ne bilo; s stotero
radostjo te hočem svojega ljubega zaročnika pozdraviti, le
poboljšaj se zdaj , in oberni se na pravo pot nazaj. In
stokrat stoteri nebeški blagoslov se bo nad našo hišo izlil, v
veselem spominu se mi boš zahvalil, da sim te
opominjevala.“

Včasi ga je opominjevanje Jovane nekoliko omečilo
in obljubil je, se poboljšati. Nar večkrat pa je svojo
svarivnico preklinjal, godernjaje v svojo černo brado, je šel
proč, in vrata za seboj zalaputnil, da so okna klepetale ;
ali pa se ji je divjaško hrohotati začel, konja zajahal in po
gojzdu jezdaril, potem pa v odločeno kerčmo se zgubil,

kjer je svojo divjo nejevoljo v vinu potopil. — Jovana
vidivši, da z opominjevanjem nič ne opravi, sklene zanaprej
molčati, in toži milemu Bogu svoje nadloge, ter ga prosi,
da bi njenega zgubljenega moža razsvetil, in mu serce
omečil. —

Po vsih ječah zdihuje brezštevilno jetnikov, ki so od
divjega viteza v jetje do smerti obsojeni. Veči del jih je
bilo nedolžnih; le Bricova krivična osvetoželjna in
nenasitena lakomnost jih je v ti nesrečni stan pahnila. Jovani so
se revni jetniki v serce smilili. Že na kolenih je večkrat ga
prosila, da naj ne bo proti njim tako neusmiljen, da naj jih
oprosti, ter jim škodo poverne. Pa vse zastonj, nič niso
pomagale prošnje, nič jokanje; vselej jo preklinjevaje
nazaj sune, in se celo enkrat zaroti, da jo bo v nar
smerdljivišo ječo zaperl, ako mu le eno samo besedico od tega
zine. Molčati je zopet morala in prositi Boga, da bi ga
spreobernil.

Nar večja sreča za vitezinjo je bila to, da ga
večkrat cele mesce, doma ni bilo. Takrat se je nekoliko
odahnila. Smela se je sprehajat iti. Hladni zrak jo je vso
prevedril. Kadar je Bric doma bil, ni smela čez grajsko
ozidje stopiti. — „O dobrotljivi Bog! je večkrat djala, po
polji se sprehajáje, kako si vendar vse v prid ljudem
vstvaril; in vendar kako malokteri spozna Tvojo vsegamogočnost
in očetovsko ljubezen! — Ko sim še pri svojih starših
bivala, in se ž njimi sprehajat hodila, kadar je hladni vetric
dihlai, kadar so cvetlice cvetele in se hrib zelenil, kadar
sim vidila po polji blagodarjeno klasje zibati se, in tičke
sladko prepevati slišala: o kako malokdaj sim na to mislila,
da si Ti vse to vstvaril, in iz ljubezni do svojih stvari tako
lepo napravil. — Zdaj pa, če vidim cvetlico na polji, bi jo
skoraj poljubila priserčnega veselja, in kadar slišim ptice
žvergoleti, Te priserčno zahvalim, o Gospodi da me po
“tih malih stvaricah razveseluješ. — Tak je človek, —
kadar ima vsega dovolj, ne misli na Boga. Pride pa nadloga

nad njega, o kako sladko mu je vsako nar manjše veselje,
in kako serčno se Bogu zanj zahvali!“ —

Večkrat je pa samši doma solze točila, ker se je tako
zapuščeno čutila od vsega sveta. V grajšini nikoli ni smela
komu kaj zaupati. Grajšinski čuvaj je bil zvita, jezična
koža, ki se je znal gospodu in gospi prilizovati. Kadar je
bil gospod doma, je ž njim potegnil, mu v nar malopridniših
rečeh pomagač bil; ako pa gospoda doma ni bilo, se je
znal plaziti pred gospo, in je slušal z ustmi in ušesi njene
povelja. Scer se mu je v sercu gnjusilo gerdo obnašanje
divjega gospoda; pa on enkrat ni bil mož za to, da bi bil
resnico naravnost govoril, in se je rajši gerdo hlinil,
kakor da bi bil svojo službo zgubil, in pošteno živel. Zatoraj
ga ni le enkrat njegova žena, ki je nektere dobre lastnosti
imela, okregala. Z vso žensko umetnostjo, gladko
besedovati, ga je včasi oštela, posebno, kadar je pijan iz
kerčme, ki je v bližnjem gojzdu stala, prikimal. Ta oseba bi
bila še edina, kterej bi bila smela Jovana svoje serce
razkriti; pa vratar (čuvaj) je umel vsakej priložnosti pot
zapreti, da niste vkup prišle; zakaj bal se je, da bi ga žena
zatožila, in da bi pri gospi ob zaupanje prišel.

Tako so minuli dnevi, tedni in mesci brez vsega veselja
za gospo. In glej, ko se spomlad prerodi, prieveti tudi za
njo iz med ternja britkosti in težav prijazna rožica. Postala
je mati deklice, kteri je bilo Zalika ime. Pozabila je rada,
milo detice poserčkovaje in poljubovaje vsili nadlog in
terpljenja. Vedno je o zibelki bila, in nar ljubši skerb jej je
bila za otroka. Noč in dan je Boga prosila, da bi ji vsaj
to edino veselje ohranil. Čez leto in dan, ko je slišala svoje
dete vpervič ime: „mama“ imenovati, je bilo nje veselje
nepopisljivo. Objeme ljubo detice, poljubi ga in blagoslovi,
ter obljubi Večnemu, da bo njena nar večja skerb za pravo
izkojenje otroka skerbeti. In Zalika je rastla, lepa,
nedolžna deklica. Lepi nauki njene matere so se ji globoko v
serce vcepili. Nobena čednost, ki zamore deklico Bogu in

ljudem dopadljivo storiti, ji ni bila ptuja. Bila je pametna,
ponižna in pohlevna. Materi je pri opravilih zvesta
pomagala. Vsacemu je bila prijazna in priljudna. Veselila se je
sreče bližnjega, nad nesrečo pa se je jokala in mu tudi, ako
je bilo mogoče, pomagala, ter svojo mater tako dolgo
prosila, da je nesrečnemu pomagano bilo.

Med druzimi se je tole dogodilo, kar je živ dokaz njene
prave miloserčnosti: Mati so ji hotli enkrat za vezilo novo
drago svilnato oblačilce napraviti. “Oh draga mati! reče deklica,
ne morem drugači misliti na oblačilo, kakor da me solze
posilijo. Jè vendar predrago ! Platneno bi bilo zadosti za
me. — „Kako je to?“ pobarajo mati, ali se ne boš
sramovala v tacem oblačilu med druge gospodične iti?“ — “O
ne!“ odgovori Zalika, meni je borno oblačilce ljubše.“ —
„In kako to? — „Vi veste, draga mati, za revno bajtico tam
doli pri potoku. Bolni, siromaški Martin v njej stanuje. Kar
jaz pomnim, je revež v postelji, pa zraven še lakote terpeti
mora. Anka, njegova dobra hči, ne vé nikakor revnemu
očetu pomagati. Ona sama nima nič obleke, še celo
nogavic ne. Pretečeno zimo, o koliko je sirota prestati morala !
Izpod snega je nabirala derva, pa je staremu slabemu
očetu cumnato (izbico) ogrela. — Ljuba mati ! za té vas
prosim. Dajte njim raji denarje, ko bi jih za moje drago
oblačilo potrositi imeli.“

Jovana ni pri tej priči mogla besedice pregovoriti.
Objame mileno Zaliko ter jo poljubi. “Ljubo dete, reče čez nekaj
časa vsa ginjena, in solze jej v očeh vrajo, ljuba Zalika,
ostani tako miloserčna, dokler živiš!“ — S stoterim
veseljem dopolnim tvojo prošnjo. Skerbela bom, da bota
siromaški Martin in njegova revna hčerka z vsim potrebnim,
vsak mesec previdena. Ti, draga Zalika, si bila perva, ki
si me tega dobrega dela opomnila, bodi tedaj tudi ti perva,
ki to veselo novico revnemu možu doneseš. Precej pa mu
odrajtaj denarje, ki so bili za tvojo oblačilce namenjeni, da
si zamoreta kruha in mleka kupiti.

Komaj izreče Jovana, že hiti Zalika, proti hiši revnega
Martina. Sivček se ji nasmehlja, in jo jokaje zahvali.
“Kadar bom tam gori pri milem Bogu, reče pojemajo, o takrat
bom vedno molil, da bi Gospod milostljivi gospodični vse
stotero povernil!“ — “Tako storite! dragi Martin, mu
odgovori Zalika in se tudi zjoka. Pa še bolj joka Anka.
Poslovi se prijazno od sivčeka, mu roko poda in ga zagotovi,
da hoče v prihodnjič vedno zanj skerbeti. —

Vitez Bric ni imel serca, take in enake veselja
občutiti. Divjal je kakor steklina vedno okrog, in je
komaj vedil, da ima hčer doma, Ako je bil v hudem
vremenu doma, se je večkrat primerilo, da ni cele dni besedice
z gospo ali hčerjo govoril. Jovana se je nadjala, ko je še
Zalika v zibeli bila, dabo otroško nedolžno poljubovanje
očetovo terdo serce omehčalo. Pa tudi zdaj se je zmotila.
On je bil in je ostal stari, terdi mož.

Zaliki doteče sedmo leto. Z vsacim dnevom je
prihajala modrejša in pobožniša, vsaki dan je bila ljubezniviša.
Zdaj se primeri, da viteza zopet dolgo časa doma ni bilo.
Mati in hči sta ga čakala večkrat pozno v noč strahoma,
nič dobrega se nadjavši, zato ker ga tako dolgo ni bilo.
Enkrat že pozno, okoli polnoči, zatrobi čuvaj, in kmalo
potem se po dvorišči čuje ropot in vriskanje. Jovana sicer
misli, da bi bil Bric, pa vendar se jej nenavadno šumenje
čudno zdi.

Čez eno uro prigromi Bric v njuno sobo in hoče imeti
veliko bučo vino, zdaj še eno, in vpije z groznim
hrohotanjem: “Zdaj ga imam svojega nar večega sovražnika!“
Zpije še tretjo bučo, potem se zavali pijan iz stola, in
obleži do druzega jutra. — Jovana in Zalika zveste še le
drugi dan od vratarice, da je Bric Gorjanskega viteza
oropal, vjel, sim privlekel in v temno luknjo zaperl. Toliko da
ji je vratar povedal, kteremu je vitez sam to pravil.

Pri tej novici se Jovana in Zalika milo pogledate in
jokate. „O za božjo voljo, reče Jovana, kaj se bo še vse

zgodilo! Ljubi Bog, ti veš, da me nisve nič krive tega, kar
Bric stori. Vest nama ne more nie tacega očitati. Naj se
že zgodi, kar hoče, na Te zaupave !“

VII.
OČE BLAGOMIR.

ravno v tem času je živel v Švajci poleg Tunskega
jezera nad visoeim skalovjem star puščavnik v svojem
tihem in mirnem šotoru. Pred več leti je bil v te kraje prišel,
in se, ker mu je dopadlo, na gori vselil. Bil je sivček pri 70
letih. Njegove globoke gube po čelu in obličji so znamnje
njegovega prešnjega britkostnega življenja, pa tudi njegove
vdanosti v voljo božjo. Srebernobela brada mu je čez persi
majala in dolg čern plajš z debelo vervijo prepasan mu je
bil vsakdanja obleka. —

Kaj in kdo da je omenjeni puščavnik na gori in od kod
da pride, je bilo sosednim prebivavcom doline popolnama
neznano. Ali nič menj ga niso za to spoštovali kakor
svojega očeta. Zakaj spoznali so v njegovih besedah globoko
previdnost in modrost, v vsem njegovem obnašanji
priljudnost, v njegovih delih pa ljubezen človeštva in
velikodušnost; v malem času so se mu popolnama zaupali, in se
pri vsaki imenitni priložnosti pri njem posvetovali. Bil je
ljudem koj o začetku, ko je sem prišel, po imenu
»Blagomir“ znan. In ker so ga vsi deželani sploh spoštovali, so
mu rekli: „Oče Blagomir.“ —

Oče Blagomir si je hišico pod skalo napravil, in jo z
mahom in hosto (vejcami) hudega vremena in dežja
obvarval. Zraven revne hišice je stala kapelčica, kjer je
svojo molitev opravljal; in okoli hišice je bil majhen vertič, s

sadonošnim drevjem nasajen, na kterem si je vsako leto
toliko pridelal, kolikor je za svoj živež potreboval. Pijačo
pa si je donašal iz bližnjega srebročistega studenčika, ki je
pod skalo šumljal; in le kadar je kak ptujec pri njem bil, je
okusil ž njim kozarček vina, kterega so mu bližnji
deželam podarovali. — Po dnevu je svoj vertec pridno
obdeloval, ali pa lične pleteničice iz bičja delal; zvečer pa je
sedé pred puščavno hišico na svojo pljunko brenkljal,
dokler ni večerna zarja v mraku utonila. —

To samotno, prijazno stanovanje so ljudje sploh
„Blagomirov dom“ imenovali. Ni bilo živega človeka v okolici,
ki bi še ne bil na goro prišel, in pobožnega očeta obiskal.
Pa ga tudi ni bilo človeka, ki bi ne bil v duhu okrepčan
tega svetega mesta zapustil. —

Od tiste strani, kjer so skale nad jezerom stermele,
skoraj ni bilo u Blagomirov dom za priti; noben ptujec bi se
ne bil smel brez navajenega vodnika po tej stezi podati. Od
druge strani pa se je zvijala dovolj široka steza med
senčnim hladnim brezjem in lepo dišečimi gorskimi cvetlicami.
Da bi pa tudi ljudje od une strani Blagomirov dom ložej
obiskovati zamogli, je bil mladeneč iz Merlinske vasi noč in
dan v svoji bajtici pripravljen, ki je romarje čez vodo
prepeljeval in po nevarni stezi spremljeval, in sicer brez
plačila. Zatoraj je pa tudi mladenča, Nikolaj mu je bilo ime,
in ki se je od ribstva živil, med vsimi oče Blagomir nar
bolj ljubil (čislal.) Kolikorkrat mu je romarje pripeljal, mu
je smehljaje roko podal rekoč: Ljubi Nikolaj, če ravno za
svoj trud nič ne barate, imate vendar zadosti; zakaj vi
imate zahvalo popotnikov, moje spoštovanje in božji
blagoslov.

Čez nekaj let, ko je oče Blagomir hrodnika Nikolaja
vedno bolj in bolj čislal, in nad njim mladenča našel,
kakoršnega si je v samoti vošiti mogel, ga nekega dne, ko je
ravno romarje pripeljal, k sebi povabi, kozarček vina ž
njim pokusiti. Nikolaj, ki si ni tega za malo čast štel,

sprejme z veseljem ponudbo. Oba sta se dolgo časa prav
nedolžno radovála.

Poslednjič začne pobožni oče bolj resnoben prihajati in
v britkomilem obličji se mu bere, kakor da bi hotel neko
skrivnost razkriti in si tako serce polajšati. — „Glejte , ljubi
brodnik Nikolaj, začne on, jaz sim star mož, in ura gotovo
dalječ ni, ko me Gospod k sebi pokliče. Ne smem
dopustiti, da bi čudna zgodba mojega življenja z menoj vred
ugasnila. Moram jo poštenemu možu razodeti. Zakaj
utegnila bi še po tem, ko mene davno več nebo, drugim v
velik prid biti. Ljubi Nikolaj, kar vas poznam, ste se obnašali
kakor jak mladeneč, kteremu sim vedno nar več zaupal, in
to ste tudi zaslužili. Vam hočem svojo zgodbo razodeti.
Sercé vam bo ginila, solze vam bo polila. In to je tolažba
starega nesrečnega moža, kakor sim jaz.“

Brodniku je pri teh besedah solzica v očeh igrala.
Zahvali se preserčno za tako zaupanje, in prosi z ginjenim
sercam ga ljubiti tudi za naprej. — Na to jame Blagomir:

„To puščavsko oblačilo, ki ga bom seboj v grob vzel,
nosim le od tistega časa, kar sim se na tem skalovji vselil.
Poprej sim nosil drago viteško obleko. Blišečo čelado z
visocim peresnim šopom sim na glavi imel; o moji strani je
rožlal meč z zlatim ročkom na zlatem oklepu. Bil sim
vitez, posestnik starodavne, terde grajšine na Češki meji, in
moje pravo imé je Rudolf Sokolovski.“ —

Dolge skušnje mi je Gospod Bog nalagal. Zgubil sim
svojo zaročnico, ko sva še le nektere leta skupaj bila.
Izkojenje edinega sina mi je čez vse veljalo. Izročil sim ga
svojemu nar zvestejšemu prijatlu vitezu Lavoslavu
Marvinskemu. Bil je še deček pri 9tih letih , ko sim ga od doma
poslal v ptuje. Ko je zrastel jaki mladeneč, je bil veselje
izkojitelja in kine mladega viteštva — to mi je vitez
Marvinski tolikokrat sporočil, — Ali da nikoli več svojega
blazega Miroslava vidil nebom, nikoli ga objeti in
poserčiti mogel, tako je sklenila božja prečudna previdnost,

ktero vedno na tihem poveličujem in molim, dasiravno je
ojstra in nezapopadljiva.

Moj sin je bil na cesarskem dvoru v viteškem dvoboji
s pervim darilom ovenčan, in hotel se je potem k
svojemu razveseljenemu očetu verniti. Pa ravno ta okolšina
mi je nekega divjega viteza, čigar sin se je takrat z mojim
Miroslavom boril, v nar hujšega sovražnika storila. Kmalo
potem je sovražnik mojo okrajno s svojimi trumami obdal,
jaz sim bil s svojimi v gradu obležen. Poslal sim po naglo
pomoč, k svojemu prijatlu Marvinskemu. Verli vitez pride
res z mojim sinom in z junaško trumo. Pod gradom se
vname junaški boj. Z novo serčnostjo se podamo tudi mi med
nje, pripravljeni na zmago in smert. Ali, dragi moj, to so
bile težavne ure prenesrečne noči. Jaz sam sim v dvobor
s černim vitezom zadel. Posekal sim ga. Pa ravno v tem
trenutku, ko se je uni ves kervav iz konja zavalil, me
sovražna sulica od strani zadene in padel sim omamljen na
tla.« —

O polnoči se predramim iz smertnotežavne omotice.
Sulica me je bila na levem opersji obdershila; nenadljiv
strah me je bolj omotil bil, kakor pa bolest rane. Mogel sim
se zdaj iz pod kupa mertvih izplaziti. Po vsem borišči je
mertvaška tihota. Ognjeni žar in divji ropot mi je dokaz,
da morajo na Sokolovskem gradu oboroženi biti. In res
kmalo sim se prepričal, da so oboroženi in sicer —
sovražniki. Komaj sim se pri življenji čutil in se po svojih ozirati
jel, — glej že švigajo ognjeni valovi po Sokolovskem
gradu, in krog in krog se černa noč od strašnega požiga žari.
Kako mi je bilo takrat pri serci, si znate misliti, ljubi
Nikolaj ! — Ta grozopolna noč mi je še vedno kakor
strahostudna prikazen v spominu. — Zdaj si nisem mogel druzega
misliti, kakor da so sovražniki zmagali. Vidil sim smert
svojega prijatk in svojega sina pred seboj; in, ko bi jima
bil morebiti sovražnik zanesel, mi je stala pred očmi njuna
černa ječa in revno, revno življenje, — življenje, ki je sto-

krat revniše od mojega. Zakaj meni sije solnce, in po noči
mi zvezde lesketajo, prost kakor tica smem po polji se
sprehajati med cvetlicami in hvaliti njega neskončno modrost,
kije vse tako lepo napravil. Moj sin pa ne vidi solnca, ne
zvezdic, ne človeka. Na rokah mu rožlja težko železje,
dokler bo živel, in le na gojili slami počiti zamore!“

„Take misli so me mamile, ko sem zopet k življenji
prišel. Vendar, dragi Nikolaj, kdor v Boga zaupa, ga on
ne zapusti, tudi v nar veči zadregi ne. — Pokleknem doli
na borišči, med tim ko je moje posestvo se v ognji
posipalo, ter molim in prosim Boga, da bi me razsvetil, da
zvem kaj mi je storiti. Zdaj mi reče neki notranji glas:
„Napravi se, revni mož! tvoj prijatel, tvoj sin sta od
sovražnika vjeta, tvoje premoženje je černi vitez poropal,
tvoj grad je ogenj posul. Nič nimaš, kar bi te tukaj
zaderževati utegnilo, čisto nič. Tudi Marvinski grad bodo vragi
oplenili, ker so že viteza umorih. Beži! vbeži toraj njih
zalezovanju ! Zdaj je nar lepša priložnost, ker te mertvega
mislijo. Poišči si na ptujem tihi samotni kraj, kjer zamoreš
svojo žalost izjokati in ostanek svojega Bogu darovati. Pojdi,
zaupaj se varstvu Gospodovemu, on bo storil, kakor ti bo
koristno.“

„Tako mi reče notranji glas. — Jaz ubog, ranjen,
pobit mož, se še tisto noč napotim; nadjaje se, da bom
drugo jutro drugo okrajno dosegel. Dolgo sim hodil in hodil v
romarski obleki sem ter tje po deželi, pa nikjer ni bilo mira
in pokoja za me. Poslednjič pridem v te kraje. Dobri ljudje
ste me prijazno sprejeli, in naredil sim si tukaj na tej skali
hišico. Spoznati moram, da bi ne bil dobil bolj pripravnega
kraja Bogu z vdanostjo služiti, kakor je te. — Moja nar
veča žalost je, da ne vem, ali moj sin še živi ali ne?
Koliko popotnikov, ki so od dalnjih krajev prišli, koliko
pevcov, ki so vse gradove obduhali, sim baral in baral, ako
bi jim ime „Miroslav Sokolovski“ morebiti znano ne bilo?
Pa vse popraševanje je bilo zastonj.“ —

Kako vesel bom takrat, ko se mi bo solnce večno za
une le černe hribe skrilo, ko pride večer mojega življenja,
in me Gospod v večno domovino pokliče, kjer bom svojo
zaročnico, svojega sina in prijatla zopet pozdravil. Kadar
bo zvonček na moji kapelici utihnul, takrat naj vam bo
znamnje, da je moja ura odbila. Takrat pridite dragi
Nikolaj z vsimi, kteri ste kdej očeta Blagomira spoštovali, in
položite moje velo truplo v skalnati grob, ki je tukaj poleg
kapelice pripravljen.“ —

Zdaj umolkne sivček. Oči mu v solzah plavajo.
Nikolaj mu ginjen roko poljubi, in dolgo ne more pregovoriti.
„Bog svojih otrok večno ne skuša, reče poslednjič, morebiti
da vam še vesela ura tukaj na svetu bije.“ — “Bog daj,
odgovori Blagomir, in si obriše solzico iz oči; naj se zgodi
Njegova sveta volja!“ —

Med tim, ko je Blagomir pripovedoval, seje že solnce
nizko nagnilo. Nikolaj se pobožnemu očetu serčno zahvali
za pripovest in za zaupanje in zapusti poslovivši se
Blagomirov dom, ter se poda čez skalovje, in vesla domu.
Blagomir pa obstoji in gleda večerno zarjo. „Ali bi ne bilo
morebiti več mogoče, da bi mi solnce lepše in prijazniše
prisijalo kedaj, zdihne globoko, kakor sicer — Upanje ti si
tolažba ljudi. Pa tudi v grobu je upanje. Zatorej o grob,
mi boš vsako uro všeč, kadarkoli me Gospod v tebe
položi.“ —

VIII.
BLAGA DRUŽINA V
ŠVAJCARSKEM GORJI.

Bil je hladen jesenski dan; solnce se je že nizko
nagibalo — ko Bogomila in Milko po dolzem popotvanji vsa
spehana in medla verh neke goré dospeta, iz ktere se jima

lep razgled po okoljni Švajcarski dolinici odpre. — Že čez
dva tedna sta po ptujih krajih okoli tavala in povsod nar
skrivnijših potov iskala, da bi toliko gotovejši pred
sovražnikom varna bila. Semtertje sta dobre duše dobila, ki so
jima kruha ponudile, da sta si lakoto potolažila, ali pa jima
prenočilišče dale. Dosti jih je pa tudi bilo sirovih
terdoserčnežev, ki so revno popotno z otrokom gerdo zmerjali. To
jo je v serce žalilo in dostikrat se je britko jokala. Stokrat
rada bi bila lakote in žeje terpela, da bi le bila povsod
usmiljene duše našla. Pa priporočila se je vselej Bogu in
poterpela je tiho vsako zasramovanje. —

Verh hriba pridši obnemagata oba truda in slabosti.
Milkota lakota in žeja nadlegovate, jokati se začne.
Bogomilo pa jako skerbi, kaj da bo v prihodnje početi. — Noč
se bliža, prenočišča še nimata nič. Pogleda jokajoče dete in
jo še bolj serce zaboli. „Proč se moram oberniti, zdihne,
da ne bom njegovih solzic gledala; zakaj serce mi
presunejo kakor dvorezni meč. Ubogo, ljubo dete jokati viditi
in ne moči pomagati, to je nar strašneji na svetu! O Bog,
ki ptice v obnebji živiš, in limbarje na polji oblačiš, ne
zapusti svojih revnih otrok, ki tukaj na goli skali medlita!
Ne daj nama lakote umreti! Pošlji nama pomoč! saj ti je
vsemogoče!“ — Zdaj se še spomni svojega Miroslava in
zdihuje: „O ljubi Miroslav, ako bi ti revšino svoje
Bogomile in svojega deteta zdaj vidil, ako bi ti solzice prešteti
mogel, ktere sva midva od tiste strašne noči sem prelila,
o kako bi ti pri sercu bilo?! Gotovo bi ti serce poknilo
živega sočutja. Pa saj dobro vem, ti moliš vedno za naju in
Bog naju zapustil ne bo.“ —

Ko je še govorila, zadoni nad njima pastirska pesmica
v milem in sladkem soglasji. Pesmica je bila :

Dan se skriva
Za goró
Že počiva
Vse sladko —

Daj nam Večni
Vsim pomoč
Večer srečni
Lahko noč!
Lahko, lahko, lahko noč!

Tako se pesmica v planinsko okroglico okončava — in
kmetiška deklica, ki se je čez skalo splezala, stoji pred
Bogomilo, ktera je še poslušaje na zeleni tratici klečala.

Belo oblečeno dekle se s pervega ustraši ptuje gospe,
kmalo jo pa prijazno nagovori: „ Gotovo ste močno trudni
in pred nočjo ne morete svojega namenjenega mesta
doseči.“ — “O namenjeno mesto, konec moje popotve,
zdihuje Bogomila, kje ga bom dobila! Ljuba deklica, jaz sim
revna, nesrečna gospa, in nimam nobenega domovanja.
Dolgo že tavam okoli med ptujimi ljudmi. Po dnevu me
skerbi in peče, kje živeža za se in za dete vzeti, zvečer
nikoli ne vem, kje hočem prenočišča iskati. Zastran sebe bi
še vse lahko preterpela, ali revšina otroka, ki tam le pod
germom leži in joka, ta mi serce mori. Revna sirotica ni že
od včeraj kosca kruha okusila. Celi dan sva tavala po
tacih krajih, kjer nisva le enega človeka vidila.“ —

Deklico polijejo pri tej povesti gorke solze; bila je
namreč silno dobrega serca. „Tedaj moram Boga zahvaliti,
reče na to. da me je sem pripeljal, da vama pomagati
zamorem. Pojdi sem, mali dečko, vsedi se k materi na
kamen, vama bom z pastirsko južnico postregla!“ — Pri tih
besedah vzdigne otroka rahlo od tal in ga pelja k materi.
Bogomili solze v oči stopijo. Tako silno jo gine
miloserčnost deklice. Ta pa postavi pleteničico, ki jo je v roci
deržala, na tla, vzame ven kruha, ga s sirovim maslom
namaže, in ga poda gospi in revnemu otroku. Iz lesenega verča
jima v čedno skledo mleka nalije ter pravi: „Tako, draga
mati, obrišite si solze in okusite pičle južnice. Ti pa mali
dečko mi ne jokaj nikakor več! glej Bog še ni tebe in
mamice pozabil.“ — Na to se tudi prijazna dekličica zraven

vsede, in s priserčnim veseljem gleda, kako dobro da
lačnima ptujcoma hrana diši, ki sta oživljajo se vedno
jasnoličniša prihajala.

Med tim zapazi dekle pljunko (harpo), ki je na pisanem
traku gospi čez rame visela, in vpraša začudno, kaj da to
pomeni. Bogomila seže v strune in zapoje zraven
sladkomilo pesmico. Deklica se skoraj sama sebe pozabi, in ko je
pesem končana, poskoči veselja rekoč: „Tako sladkih
glasov še nisim v svojem življenji slišala. Pri nas imamo le
piščali, in lovski rogovi se na pol tako lepo ne glasijo,
kakor ta čudna reč. Jaz bi vam nekaj svetovala, ako vam je
všeč. Jutri praznujemo pri nas “Planinsko veselico.“ To je
praznik, ki ga vsako leto obhajamo, kadar se čede iz
planin domu vernęjo. Takrat je vse veselo, vse se raduje in
prepeva ter zahvali Bogu za letni blagoslov. Danes je
že pozno. Pojdite z menoj na moj dom, naša hišica ni
dalječ od tod koj tukaj pod goro. Tukaj bote prenočili in potem
ostanete pri nas, dokler se vam poljubi. Jutri pa nam
morate par lepih pesmic napraviti.“ —

Bogomili je pri serci kakor bi angelj nebeški govoril.
Tako prijazno je deklica govorila. „S veseljem, odgovori
ona, sprejmem tvoje povabilo; stokrat se ti zahvalim za to,
večni Bog naj te blagoslovi ! — Kako pa ljubo dete! ali si
pa pomislila, če bo tvojim staršem prav, ako revne goste
seboj pripeljaš?“

„O ne skerbite, odgovori urno deklica, ne skerbite
zato, moji starši so dobri, serčno dobri. Maj bi le sama
domu prišla in jim pripovedovala od vas, gotovo mi nikoli
ne odpuste, ako bi vas seboj ne pripeljala. Bogomila zre
v nebo in zahvali Boga. Na to poprime otroka za rokico
rekoč: „Pojdi, ljubi Milko, ne bo nama treba na goli skali,
pod milim nebom prenočiti. Tako kmalo naju je Bog
uslišal! O zahvali ga priserčno, ljubo dete!“ —

Vesela stopata za deklico, v sercu se radovaje, da
je Bog ju za to noč in morebiti še za nektere dni po tem

preskerbel. Ker je bila pot navdol, jima ni bila hoja več
tako težavna; posebno ker sta se s malo južnico poprej
oživela in pokrepčala. V malem času so precej poti nazaj
pustili. Kadar je Milko pešal, sta ga vsaka za eno roko
peljale. — Poslednjič pridejo na planjavo. Benketanje
zvoncov čede, ki so se iz paše kupama domu vračale, pastirske
piščalke po gričih krog in krog in poslednji glasovi lovskih
rogov iz visocega skalovja, ktere je deseteri odjék nazaj
donašal, poslednjič sem ter tje kak posamezen pastir, ki je
svojo okroglico sukal — vse to navda Bogomilo s nekim
sosebnim notranjim pokojem. Bilo jej ni drugače, kakor bi jej
namenjeno bilo, tukaj v tej dolini ostati, in kakor bi jej Bog
še srečne dneve tukaj namenil bil.

Pot, po kteri so hodili, se krog hrib čeka zasuče — in
zdaj zagledajo v mali daljavi na zelenem travniku hišico v
lipovi senci med sadonosnim drevjem, s krasnimi vertiči
okinčano. Iz dimnika se vale gosti valovi dima, znamnje
da mati svoji družini večerjo pripravljajo.

„Glejte, reče deklica pokazàje hišico, to je moj dom.
Le hitimo, da dojdemo tjekaj za dne. — Ko blizo hišice
pridejo, vlada krog in krog povsotna tihota. Le kako
listjice zašumlja iz drevja se osipâje. Vrata in okna hišice so
zaperte. Bogomila ostane z otrokom po volji deklice pod
lipo, sama pa se skrije za vertni plot. Na njen pomiglej
seže Bogomila med strune in zapoje sledečo pesmico;

„Ko hišico vidim na mirni planjavi
Jo pesmica moja prijazno pozdravi:
Usmiljene duše zaslišite glas
Sirote, ki išče pomoči pri vas;
Saj kar bote vbozim voljnó podarili
Gospod bo sprejél, kot bi njemu storili.“ —

Še ni izpela, se že vrata odpro, in prijazen sivček
stopi čez prag. Z ustmi in ušesi posluša sladko petje, in na
obličji se mu jasno bere, kako ga je pesmica ginila. Čez
malo časa pride tudi verla gospodinja pred vrata, prijazna,

dobra ženkica; v očeh se ji priljudnost bere. Tudi nji
pesmica silno dopade, „o ljubi Bog! je djala, da bi bila zdaj
naša Rezika tukaj! to bi bilo kaj za njo!“ — Počasi se
zberejo tudi hlapci in dekle, in še clo ljudje iz bližnjih sel
hitijo zraven, in ob stopijo radovedni pevko.

Ko je bila pesem pri koncu, dene Ljudomil, tako je
bilo ime hišnemu očetu, svojo luliko iz ust, in se pobliža
gospi. Tako stori tudi Neža njegova žena. — „Bodite mi
pozdravljeni! reče on Bogomili, z vašim lepim petjem;
zdelo se mi je med pesmico, da sim v sveto deželo
zamaknjen. Vi znate s svojim milim glasom serce in oči
giniti, kakor puščavnik na Blagomirovim domu s svojo
pobožno besedo. Zato pa se tudi ne smete nocoj moje hiše
ogibati. — Noč je že in posteljo imam tudi za vas
pripravljeno. Pojte noter, da se odpočijete, in akoravno vašega
petja preplačati ne morem, vam hočem vendar po domače
postreči.“ Ravno tako reče tudi Neža. In ko dečka na
strani Bogomile zapazi, se glasnega veselja začudi: „O kako
lepo dete! tako zalo kodraste lasce, modre očesa in tako
belega obličja, ko padeni sneg!“ ako bi te revne gospe ne
bilo, gotovo bi mislila, da je viteški sinek.“ Pri tih besedah
otroka povzdigne in ga poljubi. —

Bogomilo je prijazno in nehlinjeno povabilo tih blazih
ljudi v serce ginilo. „Zahvalim te, dobrotljivi Bog, reče
glasno, da mi daš po toliko težkih in britkih dnevih v tej tihi
dolini dobre duše najti, ktere se revne, nesrečne žene
usmilijo!“ Na to se oberne proti starčeku in njegovi ženi, rekoč:
„Dobri ljudje! brez usmiljenja vaše hčere bi ne bila nikoli
do vaše hiše prišla. Brez njene pomoči bi bila morala na uni
le gori z otrokom poginiti. Bog jej stokrat poverni dobri
deklici!“

Oba hišna se začudena in zveselena pogledata. „Naša
hči? vprašata oba kmalo, naša Rezika? — Kje pa je? —
Zdaj stopi deklica iz za graje. Starček jo pervi zapazi. „Aj,
aj, reče, glej jo mati, glej! tukaj je. — Ali je res? Rezika!“

in veselje nad blazim delom hčerke se mu na obličji vidi.
Mati pa jo pobožajo rekoč: „ Čakaj, čakaj ti neporedno dete,
zakaj si se za plot skrila? Da bi svojo hvalo slišala, kaj
ne?“ — Potem pa reče resnobo ganjena: „Rezika, prav si
storila. Veliko veselje in čast delaš svojim staršem! Vsemu
svetu pokažeš, da si pobožno in ljudomilo izkojena. Oče
Blagomir bojo s teboj prav zadovoljni, ako jim povem; jaz
se tega prav veselim in angeli v nebesih se tega še bolj
vesele. Nocoj boš sladko spala, zakaj angeljčiki božji bojo
per tebi čuli. Ti pa se smeš še nar bolj veseliti, Rezika!
zakaj Gospod te bo blagoslovil, ako vedno tako pobožna in
ljudoljuba ostaneš.“ Ljudomil jih opominja v hišo iti:
„jesenski večerni zrak bi znal gospi in otroku škodljiv biti.
Gledavci so se počas razgubili, in so šli vsaksebi
radovedno popraševaje eden druzega, kdo da je revna gospa
z lepim otrokom ? —

Neža prime Bogomilo za roko in jo pelja v hišo; ravno
tako Rezika malega Milkota. Za njim gre Ljudomil, oziraje
se na planine, ako ni morebiti kakega oblaka viditi, da bi
se smelo za jutrajšnje praznovanje lepega vremena upati.
Ker ni nobenega zapazil, zapre vesel vrata za seboj s
pobožnim slovom: »Bog nam bodi varh nocojšnjo noč!“ —

IX.
PLANINSKA VESELICA.

Komaj jutranja zarja skozi oknice v Bogomilno
spavnico posije, je že na nogah in poklekne se Bogu zahvaliti
za sladki pokoj noči, kterega sta se prej dolgo znebiti
morala. Prednji večer sta se z domačo družino dolgo
pogovarjala, in sta komaj polnoči k pokoju šla. Deželska
večerja, posebno pa prijaznost, s ktero jima je podarjena bila,

ju je silno prevedrila. Miîko pa pozabi kmalo vsega truda
in dolge popotve celega tedna, in ni bil v družbi tih ljudi
čisto nič boječ.

Zdaj ko oba odmolita, stopi Ljudomil praznično
oblečen v izbico. Narpervo je pri pol odpertih vratih noter
pokukal; ker je pa vidil, da sta oba na nogah, ju nagovori :
„No, draga gospa! kako ste kaj spali? mislim da dobro,
zakaj snoči smo prav dolgo govorili. Nisim mislil, da je že
tako pozno. Verh tega ste pa še poti spehani bili. In ti,
reče Milkotu, se mi danas tako živ zdiš, kakor ptiček
spomladi. Čakaj, gotovo boš rad pri nas! Danas bo zadosti
prijetnosti za mladost.“ — Milko gre k njemu, in mu roko
poljubi, ravno se je hudo branil. Bogomila se mu serčno
za vse zahvali.

Ljudomil ji ne da dolgo govoriti, temuč pokazaje proti
nebu reče: „Zahvalite le Njega, od kterega tudi jaz vse
imam, kar vam podeliti zamorem. — Pa veste kaj? govori
še dalje, danas nas ne smete zapustiti. Danas praznujemo
“Planinsko veselico“, Rezika vas je sicer povabila, pa jaz
vas danas še enkrat povabim. Vi znate s svojo godbo našo
veselico mnogo povikšati. Vse vas bo z veseljem
poslušalo, in jaz vem, da vas veseli, ljudi razveseljevati.“

Bogomila se s ginjenim sercom zahvali. „O vi
predobri ljudje! reče ona, ko bi bilo pač v neskončnih bukvicah
božje previdnosti zapisano, da bi jaz svoje dni; v tej prijazni
dolinici v družbi tako miloserčnih ljudi ostati smela — kako
priserčno bi hvalila Njega, od kterega vsak dober dar
imamo, in kako srečno bi se štela, ako ravno v tem
življenji ne bom nikoli več prav vesela! — Ker je tedaj vaša
volja, ostanem o prazniku rada pri vas. Vendar, dragi oče,
ne bote zamerili, ako vam nič veselega peti ne bom mogla.
Od neke strašne noči sem, ko sim vse, Čisto vse svoje
zgubila, od tistega strašnega časa ne odbijem svojim
strunam nobenega veselega, glasu več.“ —

Pri tih besedah začne stari posebno paziti. Prihod
ptuje gospe v to dolinico, blagi značaji njenega obličja,
njeno govorjenje, obnašanje, na njenih oblačilih znamnja
nekdajnega drazega lišpa, to vse je bil edin predmet, od
kterega sta se snoči stari in njegova žena dve uri dolgo
pogovarjala. Zdaj pa je popolpama prepričan, da ptujka ni
kaka priprosta mestjanka, temveč gospa blazega stanu,
ktera bi se bolj spoštovati morala. Vendar za zdaj svojo
misel sam za se prikrije. „Ako ne morete veselih prepevati,
reče na to, pojte pobožne pesmi, to bo vsim gostom cele
doline všeč in koristno. To jih bo opomnilo na Tistega,
kateri je svoj blagoslov nad njih čede, vinograde in travnike
obilno izlil, in ki je po tem takem pervi začetnik današnje
veselice.“

Zdaj pelja Bogomilo in Milkota doli v hišo. Tukaj je
vsee kar je živega na delu. Vsa hiša je s zelenimi hojkami
okinčana, po kterih so pisani venčiki iz jesenskih cvetlic in
hrastovega perja obešani. Lipa pred hišo je vsa s zalimi
trakmi olispana, in po vsih vejicah vise rudeče jabelka in
rumeno grozdjiče. Prostor pod lipo je s beršljanom in
raznimi cvetlicami potresen, in od tukaj do hiše stoje na obeh
straneh mlade jelke, pod kterimi so klopi in mize
napravljene.

Neža vidivši Bogomilo po stopnicah priti, stopi iz hiše
in ji dobro jutro voši. Bogomila jo v kuhinjo sprejme in ji
skerbno pri vsih opravilih pomaga Milko pa pomaga
Reziki venčike plesti in cvetlice trositi.

Čez eno uro je bilo že dokaj gostov sbranih. Po vsih
stezah in travnikih se jih cele trume bliža. Ljudomil vse
lepo sprejme, jih pozdravi in jih prosi, se na pripravljenih
mestih odpočiti. Bilo je veselje, viditi ljudi tako prijazne
med seboj* Pastir se pridruži vinorejcu, vinorejec lovcu.
Vsak pripoveduje svoje dogodke pretočenega leta, in vsi
na zadnje poterdijo, da jih je Gospod tudi letas obilno
blagodaril in da so za prihodnjo zimo dovolj preskerbljeni, —

Ko pa ptujo gospo s otrokom zapazijo, si šeptajo eden
druzemu na ušesa in se barajo, kdo bi bila ptuja gospa,
ktero je sosed na veselico povabil, od kje da pride, kam
da gre? Vendar se ne upajo gospodarja vprašati. Rezika
pa jim pripoveduje, da je včeraj ptujo gospo na gorski poti
vso trudno in spehano našla in seboj pripeljala.

Bogomilno obnašanje je vsim silno dopadlo. Vsa
priljudna je šla med verstami sem ter tje, in jih lepo
pozdravljala. Vse to jo je opomnilo na nekdanje veselice, ki jih je
v svojem gradu kdej praznovala. Posebno prijazno se je
menila s staršimi iz doline, kteri niso mogli nikoli njene
priljudnosti prehvaliti. Milko pa se je igral s otroci tako
vesel, kakor nekdaj na Gorjancu.

„Zdaj“ reče Ljudomil, ko so že vsi gosti shrani bili,
„zdaj nam še manjka pobožnega očeta Blagomira. Obljubil
mi je, ko sim ga vzadnjič obiskal, da nas bo gotovo s svojo
pričijočnostjo počastil. Sivemu starčeku je pot čez hrib
pretežavna. Mislim vendar, da ni bolen,“ —

„Tega, rečejo vsi enoglasno, tega nas Bog vari.“ —
Nekteri pa, ki so v goro skerbno pogledovali, vstanejo na
enkrat in zakličejo: „Vidite jih, že gredo, že gredo !
pojdimo jim na proti!“ — Staro in mlado vstane; dečiki in
deklice potresajo pot s cvetlicami, vse mu hiti na proti. Za
njimi gresta Ljudomil in Neža, Rezika pa pelje Bogomilo
in Milkota.

Na trati srečajo pobožnega očeta. Vsi mu zakličejo
enoglasno: „Zdravo! Bog vas živi!“ Oče Blagomir jim
roko podaja rekoč: „Tedaj bomo danas veselico v
Gospodu obhajali; zakaj viditi je, kakor bi On sam
dopadanje nad njo imel, da nam tako prijeten dan da.“

Na pomiglej matere pelja Rezika ptujo gospo in dečka
iz med verste. Blagomir spozna koj pri pervem pogledu iz
blage postave Bogomile, daje neka nesrečna viteška gospa.
“No, prijatel Ljudomil, reie smehljaje, letas ste pu dobili,
kakor vidim, za današnjo veselico par novih gostov.“ Zra-

ven tudi oprašuje, kako da sta v to dolino zašla? In ko
Bogomila Rezkino usmiljenje in ljudoljubnost pripoveduje —
prime starček deklico za roko in jo blagoslovi rekoč:
„Gospod! ohrani dobro dete vedno v svojej milosti, da bo
zmiraj pobožno in tebi dopadljivo!“

Ko je versta pod lipo došla, se Blagomir v sredo
vstopi in začne: „Ljubi moji! ker vas je tudi letaš božja
milost obilno oblagodarila, ga moramo pred vsim s otroškim
sercom zahvaliti. Vedno naj bo naše nar pervo veselje in
pervo opravilo na Njega misliti, ki je začetnik vsega
dobrega! Nobeno veselje ni čisto, ako se zraven misliti ne
more, daje od Boga. Zatoraj hvalite, zahvalite in prosite
ga tudi za naprej za mili blagodar. Potlej se znate veseliti
do terde noči.“

Pobožni oče še ni izgovoril, že poklekne vsa družba
po travniku in moli glasno. Potem zapojo enoglasno
zahvalno pesem. Iz bližnjih hribov zadoné piščali in lovski
rogovi; in na zahvalnem altarji igra blišeč ogenj, v kterega
dečki in deklice dišeče kadilo trosijo. — H koncu sv. pesmi
pristavi oče Blagomir; „Gospod, usliši milostljiv prošnjo
svojih otrok, in daj jim svoj sveti blagoslov !“ — Vsi
odgovore enoglasno: „Amen!“ in vstanejo. —

Zdaj se začne veselica. Nar boljše, kar je letina
prinesla, stoji vse na mizi: pečeno jagnje, opražena mlada
sernica, nar lepše jabelka, hruške in grozdje na ponudbo
na belih okrožnikih. Dobrega vina tudi ne majnka. Vsim
je kaj dobro dišalo! Mladost je bila posebno jasnolična, in
stari so s veseljem gledali svoje otroke nedolžno
radovati se.

Oče Blagomir se je koj o začetku blizo ptuje gospe
usedu. Bolj, kakor vse drugo, so ga pogovori ž njo
veselili. Pripovedovala je svoje dolgo, težavno popotovanje.
Blagomir je bil v serce ginjen, zraven pa ni opustil, jo k
serčnosti opominjati in k zaupanju v Boga, kteri svoje
otroke le skuša, pa jih nikoli ne zapusti. ~

Zdaj se oglasi mična planinska godba pod lipo, rajda
novih svatov se prikaže. Vse polno gledavcov leti zjale
prodajat. — Tukaj je bilo že vse živo. Dečki splezajo na
lipo, da bi široko rajdo bolj razgledati zamogli. Deklice se
po bližnjem bregu vstopijo.

Kmalo se približajo pastirji in pastirice, belo oblečeni
ko sneg s pisanimi traki v laseh pripeljajo nar lepše blago
iz med čede s opletenimi rogi pod lipo. Palice imajo s
beršljinom ovito in na klobukih visoke šope gorskih cvetlic.
Pod lipo nekoliko poplešejo; potem gredo naprej memo hiše
in se zgube gledavcom spred oči. —

Zdaj pride druga rajda. Bili so vinorejci in vinorejke
černo oblečeni z rudečimi traki opleteni. Dva med njimi
neseta pletenico polno rumenega in černega grozdja.
Mladenči imajo reznike ovenčane, deklice nesejo vence iz
tertovega perja. Ko ples pod lipo dokončajo, se zgube po
tisti poti, kakor pervi. Spet se prikaže tretja rajda. Iz
daljave doneči lovski rog naznanuje, da so lovci in lovke.
Njih oblačilo je zeleno, in na njih klobukih se sklanjajo
dolge ptičje peresa. Najprej nese krepki mladeneč vbito
sèrno. Mladenči mečejo posamezne pušice kviško.
Poslednjič tudi ti za prejšnjimi zginejo, in gostovi se zopet na
prejšnje mesta vsedejo. —

Zdaj se približa gospodinja Bogomili, jo zaprosi, da
bi pesmico zapela. Bogomila začne ganjena in
pokojnolična v zaupanji v Boga pesmico, ki jo je njen Miroslav
kdej nar rajši pel in strune zaglasi :

„Taisti, ki zvezdam odločil je pot,
K'je velik, mogočen, ki biva povsod,
Ki kote nar skriviliših krajev pozná,
Clo pesek prešteje o bregu morja:
Človeka nikoli tud ne zapusti
Ga vodi, ga spremlja, za njega skerbi.“

Med vso pesmijo je krog in krog silna tihota. Vse oči
so v pevko obernjene. Splošno ginjenje se na vsih obličjih

bere. Oče Blagomir je kakor premenjen. Njegove misli je
viditi, da po nekih čudnih minulih časih letajo. Solza
za solzo se mu po srebernobeli bradi potoči, Njegove oči
so zdaj na gospo, zdaj proti nebu obernjene. Nihče se ne
upa ga iz te svete zamišljenosti zbuditi. — Poslednjič ko
se ljudje zopet na travnik zgubé, svoje igre opravljat in le
Bogomila in le nekteri stari pri njem še sedé — se predrami
iz svoje zamišljenosti in ponavlja poslednje verste pesmice:

“Človeka nikoli tud ne zapusti,
Ga vodi, ga spremlja, za njega skerbi.“

„Res je, odgovori Bogomila: vsaka teh besedic je
pomenljiva in resnična. Tega sim se včeraj prepričala, kakor
še nikoli poprej ne. V nar veči nadlogi sem njega klicala,
in on ni zapustil mene in otroka. On bo gotovo tudi za
naprej naju preskerbel. Ta pesmica me je že večkrat s
zaupanjem navdihnila. In tudi v prihodnjič jo bom v vsaki
potrebi zapela.“

„Draga gospa! reče Blagomir, ako bi vi vidili, kakšne
občutke je pesmica v meni zbudila, gotovo bi s menoj
usmiljenje in veselje imeli. Bili so časi, ko sim jo še rad
poslušal in tudi sam pe. Zdaj pa, če jo peti slišim ali pa sam
pojem, mi žalosten spomin v duhu obudi. In vendar mi je
ob koncu pesme vselej tako prečudno lahko pri sercu,
kakor bi jo zdaj se enkrat veseliši pel, kot nekdaj. — Glejte
tako mi je tudi zdaj. Mirno in jasno je moje serce.
Prečudno ste me s svojo pesmijo prečarali. Tako me zdaj
na vas navezuje, kakor bi vi moja lastna hčer bili. Kdor to
pesmico peti zna, bi ga veselja objel. — O kako zadovoljen
bi bil, ako bi le enega človeka imel, ki bi me v času u
britkih urah s to pesmijo, razjasnoval!“

“In kako vesela bi jaz bila, odgovori Bogomila, ako
bi povsod tako pohlevne in prijazne ljudi našla, kakor
tukaj! Zdaj pa zopet to dolinico zapustim, in Bog vé, kod
še bom vse tavati morala! Težko se bom od tukaj ločila,
težko, težko bo posloviti se! Zakaj bilo mi je tukaj, kakor

bi bila doma.“ „Tedaj nimate nič namenjenega kraja,
kamur bi popotvali?“ vpraša Blagomir. — “Oh. odgovori
Bogomila, danas ne vem, kje sim jutri, jutri ne vem, kam
se oberniti.“ — “Tedaj bi vas morebiti veselilo v tej dolinici
ostati?“ bara Blagomir. —„ Nikjer bolj ne, odgovori
Bogomila, kakor med vami! To bi bila méja edina želja,
tukaj mirno živeti, s ljudmi delati, radost in terpljenje ž njimi
deliti, dokler bo Večnega volja, da se drugači oberne. Ali
kako? dragi oče! se hoče to zgoditi, ker sim revna, revna
žena! Ljudje so mi že te čas, kar sim pri njih, veliko
veliko dobrega storili, nehvaležno bi bilo od njih še česar
želeti.“

„Za to naj jaz skerbim“, reče oče Blagomir, vstane,
poklice hišnega gospodarja na stran, in pride kmalo
smehljaje nazaj. Gospodar pa hiti na travnik, in pokliče ljudi
skupej. Urno pridejo vsi, in obstopijo sivčeka željno
pričakovaje, kaj jim bo povedal. Vse je tiho, vsih oči so vanj
vperte, na to začne on: „Ljubi moji! da vas je Gospod tùdi
letaš obilno blagodaril, tega je priča današnja veselica. Ni ga
le en ga v celi dolini, ki bi smel reči: Nimam svojga doma,
nimam kosca kruha — v resnici sim nesrečen. — Pa ta le
dobra gospa, nima domovja nima kruha — in je v resnici
prav nesrečna. Ako našo dolino zapusti, nima nocoj
prenočilišča; in kadar kruh povžije, ki ste jej ga za popotnico
podarili, mora lakote terpeti.— Gospod pa pravi: “bodite
usmiljeni in ne dajte, da bi bližnji pomajnkanja terpel, in
ravno zato vas je tako obilno blagodaril in vam to revno
ženo v vaše kraje poslal. — Mi vsi , kaj ne? smo bili danas
iz serca veseli. Le revna gospa se ni prav radovati mogla;
misel, da se ho kmalo posloviti morala, in pogled u žalostne
prihodnje dni sta njeno veselje otemnela. Poslušajte, svetvati
vam hočem. Bog mi je to misel navdihnil, zatoraj pazite:
Zberite se vsi skupaj in napravite revni ptujki malo bajtico.
Kadar je veliko rok, je delo kmalo končano. — Ste
zadovoljni?“ —

„Pravo! pravo ! tako je prav! že velja! zakličejo vsi
enoglasno. Koj jutri z dnevom vred bomo začeli.“ „ Zraven
moje hiše naj njena hišica stoji, reče Ljudomil kar je za
napravo potrebnega, bom vse jaz preskerbel.“

„Naj Bog blagoslovi vaše delo, reče oče Blagomir, in
naj še vaših vnukov vnukom obilno poverne, kar ubogi
gospi storite. Svèt pobožnega očeta je konec slovesnosti
s preserčnim veseljem ovenčal. „Nikoli še, se pomenujejo
stari, nismo „Planinske veselice“ s takim dobrim sklepom
dokončali, kakor danes, pa tudi gotovo ni bila milemu Bogu
nikoli bolj prijetna, kot danes.“

Žene in deklice obstopijo prijazno Bogomilo in jo
pozdravijo kot svojo novo soseljanko v dolini. Dečki skakajo
krog Milkota rado vaje novega tovarša v igrači dobiti. Možje
in mladenči pa se pogovarjajo in posvetovajo, kako in kje
da bi bajtico postavili.

Bogomila skoraj sama ne vé , kako ji je pri sercu. Tega
se ni nikoli nadjala. Besede ji pomanjkujejo, se miloserčnim
ljudem, posebno pa častitljivemu očetu zahvaliti. Poslednjič
jo solze polijejo in ona jame govoriti. S Milkotom gre krog in
krog in poda vsakemu roko rekoč: „Nad zvezdami gori je
Eden, kateri vam bo blago delo gotovo poplačal, jaz vam ne
morem. Molila pa bom vedno, da vam obilno nadomesti in
napolni.“ — Tako je bil slovesni dan dokončan. Gostovi se
pred narazen odpravijo, kakor sicer v tacih priložnostih s
terdnim sklepom jutri o pervi zori delo hišice pričeti. —

Med tim, ko se je hišica delala, je stanovala Bogomila
pri Ljudomilu in Neži. Pomagala jim je pri vsih opravilih in
sicer tako ročno, da so se ji vsi čudili. Milko pa je bil
kmalo ljubej hišnega gospodarja. Deček mu je znal v
vseh rečeh vstreči, in bil je tako priden, da so ga vaščani
svojim otrokom v zgled postavljali.

Preden se pozna jesen konča, že stoji hišica narejena
in pripravljena. Tisti dan, ko se Bogomila v novo
prebivališče preseli, je bil spet vsim praznik. Staro in mlado pride

jo spremljat. Vsi darila prinesejo. Pastirji kruha, mleka,
sirovega masla in sira; vinorejci grozdja, sadja in vina.
Lovci jo obdarijo s divjačino in kožami za obleko v
prihodnji zimi. Neža preskerbi, kar je za ognjišče potrebnega.
Mize, stole je Ljudomil sam naredil, s perilom in postljami
jo Rezika previdi.

Od vsega tega ni Bogomila besedice vedila. Kadar
stopi, od cele trume spremljena, v nove stanovanje in
zagleda tako lepo pripravljeno in s darovi obloženo, — se ne
more solz zderžati, v pričo vsih pade na kolena in jeclja
glasno sledečo molitev: „O Gospod, kako prečudno za me
skerbiš po nepopisljivi dobrotijivosti teh blazih ljudi! O da
bi pač mogla vsim ljudem zaklicati; Zaupajte v Boga, on
vas ne zapusti!“ — Na to vstane in ogleduje obilne darila;
in ko se ona in Milko, ki je krog nje veselo skakljal,
vsacemu posebaj zahvalila, igrajo vsim solzice v očeh.

Oče Blagomir pa jo smehljaje za roko prime rekoč :
“No, blaga gospa, zdaj pa le bodite radi pri nas, in
pozabite prestanega terpljenja.“ Ljudem pa reče : „Spoštujte in
ljubite dobro seljanko vedno, zakaj od nje se zamorete
veliko dobrega naučiti.“

Bogomila se nove hišice kmalo privadi. Hipoma so ji
minuli dnevi v tihi samoti in marsklerem nedolžnem veselju.
Ljudje so bili ž njo vedno prijazni. In veselili so se že
najprej prihodnje “Planinske veselice“, kadar bo tudi njena
hišica s zelenimi hoj k am i obsajena, s cvetjem in beršljinom
opletena, da bojo takrat veselo prihod ptuje gospe v
dolino praznovali. —

X.
BOGOMILNO MIRNO ŽIVLJENJE.

Jesen mine, zima, nastopi. Sneg se iz bližnjih
snežnikov tudi v dolino pomakne. Vse kolikor oko obseže, je s
snegom pokrito. Vse poti so zameténe, le bližnji sosedje
eden k druzemu komaj priti zamorejo. Ljudomil mora vsak
dan od svoje do Bogomilne hiše tir prekidati, dasiravno ste
bile skoraj tikoma skupaj.

Po tem takem je bilo vse obiskovanje kakor odrezano.
Tudi pobožni oče Blagomir mora v svoji samoti bivati, le
iz nad skale doneči zvonček jim vsako jutro in vsak večer
po dolini v njih veliko veselje naznani, da še živi in da se
dobro počuti. —

Bogomila si tudi po zimi čas okrajšati ume.
Preskerbela se je s vsim že popred, kar je za ženske dela
potrebnega. Po dokončanih hišnih opravkih je šivala, prédla,
nogovice pletla. . . . . . Mislila si je namreč, kadar spomlad
pricveti, zamorem to po bližnjih mestih prodati in tako sebe
in Milkota nekaj časa s kruhom previditi.

Nar ljubše ure pa so ji bile, ko je svojega Milkota v
vsih lepih rečeh podučevala. Bila ji je čez vse skerb , da
bi zrastel pobožen, moder in pošten mladeneč. Vsredi
svojega dela ni nobene priložnosti zamudila, mu duha pobožnosti
globoko v serce vcepiti. V dolzih zimskih večerih ga je
tudi učila strune prebirati; deček se je silno pridno učil,
tako da je o prihodnji pomladi že jako brenkljati znal.
Učila ga je tudi več pobožnih pesmic: od božje
vsegamogočnosti, neskončne ljubezni do ljudi, od stanovitnosti v
terpljenji, od večnega življenja in še več druzih. Tudi branja
in pisanja se je deček prav pridno učil. Ljudomil, ki je več-

kraj njen poduk poslušal, se ni mogel nikoli zadosti
počuditi; in Neža je večkrat smehljaje djala. „Milko bo še
kdaj v naši dolini za župana; tako razumljivo bere in piše
lepo, kot kaki visokešolec, verh tega še godbo umé.“

Druge še proste ure je Milko pletenice plete! in kletke
(tičnice) delal. Hišni gospodar ga je s velikim veseljem te
umetnosti učil. Pletenice je mislil prihodnjo spomlad v
bližnjem mestu prodati; kletke pa sebi obderži. Obljubili so mu
bili namreč lovci, da ga hojo seboj na lov vzeli, in mu
pokazali, kako se s sokolom ptiči lové. Deček je komaj čakal
spomladi. — Poslednjič se sneg potaja, in semtertje se že
vidijo tale tla; beli zvončiki pricveto. Za vse veliko
veselje! Spet zamorejo ljudje eden do druzega, in se
pozdravljajo, kakor iz ptujega pridši.

Tretji spomladnji dan pride tudi pobožni oče Blagomir
iz nad skalovja in obišče Bogomilo, in oprašuje kako je kaj
prezimovala? Pripeljal je tudi brodnika Nikolaja seboj,
kteri ga je kakor verh, priljudni mladeneč povsod
spremljeval Nikolaj vse lepo pozdravi, kakor bi bil že davno pri
hiši znan, in poda perve vijolice, ki jih je o bregu jezera
utergal, Milkotu in Reziki. Odslej je oče Blagomir večkrat
v doline prišel, pri nobenem prazniku, pri nobeni veselici
ga niso pogrešati smeli. —

Ko je sneg popolnama skopnil, se pripravi Bogomila
svoj, vertič obdelovati; Neža in Rezika ji pridno pomagate.
Milko pa gre z lovci na gorje, in lovi na stermih skalah po
gnjezdih mlade sokoliče, ktere je tudi kmalo jako izučiti
umel. Ali pa je peljal na malem vozičku svoje pletenice in
materne rokodela na prodaj v bližnje mestica in terge,
in prinesel je večkrat bogato mošnjice nazaj domu zvečer,
kar je mater serčno veselilo. Enkrat vendar ga ni beliča
prinesel, akoravno je bil precej veliko pleteničic prodal, to
seje pa tako godile:

Ko je ravno zvečer domu popotoval, v sladke misli
zakopan, da bo spet drago mater za nekaj dni preskerbel —

zasliši v bližnji hosti, skozi ktero je tudi steza bila nekaj
strelajev na stran, milo ječati. S pervega se prestraši,
kmalo pa se spomni, da bi znal biti krič popotnika
unesrečenega, kteri pomoči potrebuje. „Moram vendar viditi, kaj
da je“ reče sam pri sebi in gre naravnost tje, od koder se
je glas čul. Pod smreko leži mlad mož kakih 26 let, si
obvezuje rano na nogi s hladnim perjem in zdihuje. — „Kaj
vam je? revni mož!“ vpraša miločutni Milko. »Hvala Bogu,
da enkrat človeka vidim! odgovori ptujec. Mislil sim že, da
moram tukaj poginiti. Celi božji dan se nisim oteščal.
Lakota me zlo nadlegova. Vendar sim še serčno koračil,
nadjavši se da bom do noči kako prenočilišče dospel. Zdaj
sim si pa noge ožulil da ene stopinje več storiti ne
zamorem. Nič si ne vem pomagati. Groza me prešine tukaj v
gojzdu prenočiti. O ljubi moj, pomagaj, če mi moreš!“

„Bog bodi zahvaljen, da zamorem“ reče Milko, in mu
poda kos kruha, ki ga je od ljudi dobil, kterim je
pleteničice prodajal. “Jaz sim sicer revež, pa še veči ste vi,
tukaj jejte, dokler vam rane ne obvežem. Na to vstane,
naterga hladnega perja, obloži rano in jo preveže s svojo ruto.
Ptujec ga debelo gleda. Misli si, to ni človek, to mora
angel biti. Roko mu hoče poljubiti 5 ta se mu pa umakne
smehljaje. Zakaj s veseljem je zapazil, da ptujec več ne
joka. — Zdaj pa se Milko pomišljuje, kako ptujca naprej
spraviti, — Misli in misli, kmalo pa veselo zakliče: “Tako
bo! zdaj pa že vem! in teče urno po svoj voziček, ki ga je
bil na poti pustil. Ko ptujec zapazi, kaj deček misli, reče
prijazno: “Tako ne poj de, preljubi moj, to bo pretežko.“
— „Nič ne skerbite, reče Milko, še poj ure imava do
bližnje vasi. Do tje“ — Na vso moč se vpira, da ptujca na
voz spravi in prav pazljivo ravna, da bi se mu rane ne
dotaknil.

Od začetka je šlo še dobro s vožnjo. Ob zadnjem pa
je moral Milko več ko stokrat počivati. Poslednjič dojde v
vas. Pred pervo hišo 5 ki je bila dobroserčnega kmetovavca,

vstavi in ga naprosi, da bi ptujca le tako dolgo prehranil,
dokler se mu rane ozdravijo. Uslišan je bil za kar je prosil,
in pelja ptujca v hišo. Ko se poslovi, mu še nekaj
srebernikov v pest stisne in hiti, preden se te iz svojega
začudenja predrami in se zahvaliti zamore, domu, da bi ga
noč ne prehitela.

Ko se po Ljudomilevem travniku domu približuje, mu
je nekoliko hudo, ker ljubi materi ne kruha ne denarja domu
ne prinese. In ko ga mati srečajo in smehljaje prašajo:
“No, Milko, ti spet prineseš, da bova nekaj dni
preskerbIjena“, — se začne glasno jokati. „Za božjo voljo !
zakaj se jokaš? praša Bogomila prestrašena. Milko pripoveduje
celo prigodbo, med ktero je materi sto in sto solzic veselja
po licih poigralo, Poslednjič ga objame rekoč: »Prav tako,
ljubo dete! — Popolnama sim s teboj zadovoljna. Večega
veselja bi mi ne bil mogel storiti, ko bi mi bil tudi tisuč
biserov prinesel. Te male krajcarčike, ktere si siromaku
podelil, bo Gospod obilno blagoslovil in povernil. In ko bi tudi
ne, saj je že sladka vest, da si revnemu bratu v nadlogi
pomagal, plačilo dovolj.“ Bogomila, sladkega občutka
materinskega veselja ginjena, ne more domačim hišnim
blazega dela ljubega Sinka zamolčali, od kterih je vedila, da
se bodo veselili, kakor ona sama. Od tih so kmalo vsi
sosedje zvedili in djali so vsi ginjeni: “Te otrok bo gotovo
prav srečen.“

Tako je minulo leto in jesen, in še eno leto in drugo.
Seljanam je bilo prebivališče gospe v njih dolini silno
koristno. Učila je namreč deklice v vsih rečeh, ki zamorejo
mladim ženam kdej koristiti. Dečki pa so se od Milkota
pohlevnosti in priljudnosti učili. To so tudi starši kmalo
spoznali in se večkrat med seboj pomenkvali: „Bog jo
ohrani še dolgo, milo gospo! — Še na njenem grobu, ko jo
bo Gospod poklical, bomo s britkim sercom na njo mislili
in nje spomin praznovali. —

XI.
DELAVNO USMILJENJE —
SLADKO HLADILO V TERPLJENJU.

Med tim ko sta Bogomila in Milko v tihi Švajcarski
dolinici mirne dneve preživela — je Gorjanski vitez Miroslav
v černi, ogrozni ječi na Skalodvoru zdihoval, v ktero ga
je brezdušni Bric pahnil bil. Bila je v tretjem nadstropju.
Majhna luknjica skozi nezmerno debelo ozidje mu je le
toliko luči dajala, da je zamogel svoje strahogrozno
prebivališče spoznati. Ozidje je že samo na sebi ogrozno, černo,
plesnjevo in z mahom obrasčeno, strop le toliko visok, da
bi zamogel komaj mož srednje postave po koncu stati. V
enem kotu je bila kamnita klop in miza, na kteri je bila
hrana vitezova: voda in suh kruh. V druzem kotu je
kupec gnjile slame, to je bila postelj njegova. Težko
železje mu rožlja na rokah in nogah. Lica so mu obledele in
upadle, in oči od vednih solz zarudele. Vendar preterpel
je vse to stanovitno in poterpežljivo. “O kaj je še vse
terpljenje v ječi, je večkrat zdihnil, proti mojej notranjej
britkosti, s ktero zgub o preljube Bogomile in svojega sinka
obžaljujem! Kako rad bi težko železje nosil, da bi le vedil,
če moja draga še živita, če sta zavarvana pred
zalezovanjem sovražnika! Kako rad bi na gnjili slami dolge,
strašno dolge noči prečul, ako bi me le kdo zagotoviti
mogel: Tvoja gospa in tvoj sinček počivata na mehkej postelji.
Kako sladek bi mi bil černi kruhek, ako bi le vedil, da
Bogomila in Milko ne stradata! Tako pa dvojne britkosti
terpim. Moja duša je ranjena, moje truplo britkosti oslabljeno.
In kaj bo še s menoj! Da bi le enega človeka imel, ki bi
me tolažil! — Pa, kaj je človeška tolažba! K Tebi, k Tebi

se obernem večni, miljeni Bog! Še vselej si me Ti iz
britkosti rešil. Tudi zdaj boš moje terpljenje končal. Ako se
brezštevilnih nevarnosti, ki so mi od mladih nog sem vedno
žugale, spomnim; ako pomislim, kako očetovsko si vedno
za me skerbel, me varoval in spremljal povsod: oživi
novo terdno zaupanje v mojem sercu. In tudi zdaj v svetem
zamaknjenju čutim, da tudi v ječi pri meni čuješ in da me
Tvoji sveti angeli varjejo.“

Tako je molil vitez cele ure kleče, in je iskal v molitvi
tolažbe in pokoja. — Včasi mu je bilo na misli, da sta
Bogomila in sinček že davno se preselila v ljubo večno
domovino. In takrat ni nič priserčniši želel, kakor umreti, da bi
se njima pridružil, kjer ga od njih nič več ločilo ne bo.
Včasi ga pa upanje obhaja, da še živita in da ju bo
zopet vidil.

Nar ljubše veselje mu je bila Gorjanska grajšina, ktero
je Bogomila zrisala in obšivkala, in mu jo tisti večer, ko
je od boja nazaj prišel, podarila. Nosil jo je kakor tudi
zlati križec, kterega je v dvoboji dobil, vedno pri sebi.
Kadar se je pred ječarjem (čuvajem) varnega čutil, jo je
pazljivo ogledoval pri malih žarkih, ki so skoz dolgo luknjo
pičlo noter zahajali. “Predraga Bogomila!“ je večkrat
zdihnil in solze ga zalijejo, “gotovo nisi takrat mislila, ko si jo
narejala , da mi bo to tolažba v terpljenji med strašnim
ozidjem grozopolnega jetja. Kako nalanjko so pač visoki stolpi
(turni pri gradu) v obrisu zadeti! Tukaj je grajski vert,
tukaj dvorišče, na kterem sim toliko večerov s otrokom in
ženo stoje božjo vsegamogočnost hvalil. Tukaj so okna
moje sobe. — O ve tihe domače veselja, kam ste minule !
— Bogomila! Milko kam sta prišla!“ — Tako je večkrat
klical, kadar sta ga žalost in hrepenenje popolnama
prevzela, Poslednjič mu gorke solze serčno britkost p olajšajo.
Nasloni se na plesnjevi zid in joka in joka cele noči.
Počasi u žalosti hrepeni prost biti, cele dni tiči pri
oknicu, in gleda jokajo po oživljenej naravi. Kadar je

kak tiček memo zletel, gleda za njim in zdihuje
rekoč: „O da bi jaz tvoje penite imel, presrečna stvarica!
Ti si prost in vse podnebje je tebi odperto.“ Kadar je vidil,
ladijo, da na uno stran Rajne preveslâ, je zdihnil, obe roke
za njo moleč: “Počakaj, počakaj, ljubi čolniček! vzemi me
seboj! Prepelji me na uno stran! O! ali me ne slišiš? Pojdi
tedaj tje, pojdi srečno! in kadar nazaj prideš, pripelji meni
tolažbo ali smert! Za barko je gledal, dokler mu je, vedno
manjša in manjša mu spred oči zginila.

Tako ste minule dve leti. Zdaj mu pošlje Bog
polajšanje terpljenja, in mu strašno prebivališče prijetniše stori.
— Jovana in Zalika sta bile, od tistihmal, kar jima je bila
čuvajka ime jetnika povedala, silno v skerbeh zavoljo njega.
Davno že bi bile rade od viteza izprosile mu prizanesti,
pa bale ste se njegove neukrotljive jeze. Jokale ste, ko ste
bile same, in nič bolj si niste željele, kakor priložnost,
viteza poznati. Pa dolgo se jima ni ponudila. Vendar ko ste
zvedile, da je Bric viteza čuvaju izročil, in da ga ni sam
nikoli od tistihmal, kar je v ječi, obiskal, jima zasveti zarja
upanja. — Ko je enkrat Bric od doma za dalj časa odšel,
pokliče Jovana čuvaja k sebi in mu reče: »Dobro vem, da
ste usmiljenega serca, in da vas krivica nedolžnemu storjena,
v serce gine. Za to vas res pohvaliti moram, in tudi
enkrat vas bom za voljo tega obdarila. Zvedila sim, da je
Gorjanski vitez vaši skerbi zročen, in to meje silno
potolažilo.“ Pri teh besedah vitezinje čuvaja rudečica polije, on
oči pobesi, kakor bi se sramovati moral. Vitezinja pa, kakor
bi nič ne hotla zapaziti, dalje govori : »Toliko lepega sim že
od Gorjanskega viteza slišala, da me res mika ga obiskati.
Me bote le hotli k njemu peljati?“ Čuvaj odkima pomišljivo,
kakor bi hotel kaj reči, pa se ne upa. “Blaga gospa! — !“ —
jeclja vendar na zadnje. »Že vem kaj hočete reči“ poprime
gospa za besedo, viteza se bojite ; pa bodite brez strahu,
ako bi Bric kaj zvediti imel, naj bom vse jaz kriva!“ —
Nato se čuvaj nizko perkloni. „Če pa tako hočete, reče

počasi, sim pa že pripravljen, le pojte za menoj.“ On gre
naprej, Jovana in Zalika za njim. Poslednjič dojdejo do
nizkih železnih vrat. Tukaj se čuvaj vstavi rekoč: »Tukaj
leži vitez“ in hoče ključ vtekniti; “čujte, ne slišite nič? to
je njegov glas, le slušajte dobro!“ Jovana mu zapove
tiho biti. Zdaj slišijo viteza moliti: »Mili Bog, ako si mi
namenil, da moram tukaj zasôpsti v tem strašnem ozidji,
pomanjšaj vsaj mojo britkost zavoljo ljubljenikov mojih.
Vendar ne moja, ampak Tvoja volja naj se zgodi!“ Zdaj
stopite Jovana in Zalika noter. Vitez je osupnjen zavoljo
nenavadne prikazni. Jovana se mu perkloni in reče jokaje:
“Potolaženi bodite! rane, ktere je Gospod vsekal, bo
gotovo zacelil. Jaz in Zalika, moja hči, imava serčno
usmiljenje s vami, O da bi ga tudi vitez Bric imel! Veliko
dobrega sim že čula od blage Gorjanske družine, zatoraj sim
sklenila, vas obiskati.

Povejte nama svojo žalostno prigodbo. Gotovo jo ne
bova brez solz poslušale.“ Vitez serčne radosti ginjen
glasno zakliče: “Moj Bog! kako te zahvalim, da mi vendar
enkrat usmiljene duše pošlješ!“ — — Zdaj jima
pripoveduje svojo žalostno prigodbo tako ginljivo, da si vedno
solze z oči briše. Med tim stoji čuvaj vedno pri vratih in se
hlini, kakor bi tudi usmiljenja ginjen bil. Jovana ga pokliče
rekoč: “Čuvaj! do zdaj sim se nad vami motila. Poglejte
prav! Je le to stanovanje viteza Gorjanskega!? Mi bomo
drugači napravili. Pošljite jutri svojo ženo k nam. Naj nama
pomaga, da ta smerdljivi hram v priljudniše prebivališče
spremenimo.“ Nato se poslovi od viteza in ga potolaži rekoč:
“Poterpite v zaupanji na Boga, morebiti, da nam pošlje
priložnost, da bote oprosteni in svoje premoženje nazaj
prejeli. Zato ga hočemo skupno noč in dan prositi.“

Ne dolgo, in že je žalostrašna ječa vsa prijazniša
postala. Gosto omrežje je proč, in namesto njega stoji
pristojno oknice, skoz ktero toliko luči priseje, da je ves
hram razsvitljen. Težko železje in terdi okovi iz rok in nog

so proč, in lična mizica stoji namesti merzlega
kamna.Vitez dobiva tudi boljšo hrano in pri vsaki jedi tudi kozarec
dobrega vina. Tudi novo viteško obleko mu da Jovana
skrivej narediti. Zalika posnaži vsaki teden celo tlak po
hramu in ga pogerne. . . . . . To vse vidivši čuvaj pokima z
glavo proti svojej ženi rekoč: “Vse prav! da bi nam le
vitez kake burke ne vganjal! Zdivjal bo, ako ga obišče,
in mi smo vsi zgubljeni.“ — “Tega mu pač mar ne bo,
odgovori žena, vest mu kaj tacega ne dopusti. Pogled
nedolžnega viteza bi mu bila pušica v očeh. In ko bi mu kdaj
kaj tacega v glavo padlo, saj je zraven temna luknja,
kamur ga za tisti čas lahko deneš.“ —

XII.
MLADI SOKOLAR.

Čez nekaj let se je v Ljudomilovem pohištvu nekoliko
spremenilo. Rezike ni več doma. O pretekli “Planinski
veselici“ se je tudi njena svatovšina obhajala. Brodnik
Nikolaj jo je nevesto pred altar peljal. Živela sta v svetem
miru med seboj, in nju pohištvo je Bog oKlagodaril. Tudi
sta dobila par lepih otročičev, ktera sta jima stotero veselje
napravljala. Reza ju je morala pač vsaj dvakrat vsak teden
čez jezero svojim staršem pokazat peljati, ker se dobra
stara nikoli mladih vnukcov zadosti nista mogla nagledati.

V Bogomilnej hišci se ni dotihmal nič posebnega
pripetilo. Življenje blage gospe je bilo enako tihi samoti. Nar
veče veselje ji je bil pohlevni sinček. Večkrat se je na
tihem nasmehljala vidivši, kako krepko svoje delo opravlja.
„O da bi bil Miroslav tukaj, si je večkrat mislila, kako bi
se svojega sina veselil! Pri teh mislih jo večkrat jok
posili. To tudi Milko kmalo zapazi, in enkrat popraša mater :

“Ljuba, preljubezniva mati! morebiti niste zadovoljni z
menoj, ker se vselej, kadar me pogledate, tako milo
zjokate?“ — Pač, preljubi sinček, odgovori Bogomila, vedno
sim zadovoljna bila s teboj, vedno si bil hvaležen pokoren
otrok, in Gospod te bo obilno oblagodaril, ker svojej materi
veselje delaš. Zdaj ko si zrastel pobožen mladeneč, čutim
še veliko hujši strašno zgubo svojega zaročnika, tvojega
očeta, ker ne morem veselja zavoljo tvojega lepega
izkojenja ž njim deliti. To je tudi vzrok, da sim semtertje tako
pogosto žalostna. In vendar mi je zmiraj pri sercu, kakor
da bi še živel in da bi ga še enkrat na zemlji viditi imela.
O, da bi mi kdo vedel kraj povedati, kam ga je divji vitez
Bric pahnil! Tje bi se podala in še clo za svoje življenje
bi nič ne marala. Divjemu možu bi se k nogam vergla in z
solzami njegovo terdo serce omečila, da bi naju, ako milega
Miroslava oprostiti noče, vsaj ž njim v eno ječo zaperl.“

Tako pravi Bogomila. In v sercu mladenča se v pervič
misel obudi, dolino zapustiti in se po svetu podati, ako bi
morebiti blazega očeta oslediti zamogel. V tej misli se vleže
zvečer in zaspi, v tej misli se drugo jutro tudi zbudi. Celo
po noči se mu od tega sanja. Ves zamišljen hodi okrog in
postaja večkrat cele ure pod samotno lipo na travniku. —

Poslednjič dočaka šestnajstega leta. Bil je lep, junaški
mladeneč. Slednji se mu čudi zavoljo velikosti in moči. Ni
ga bilo v vsej dolini njegove starosti, kteri bi mu kos bil.
Bil je za vsako delo pripraven. Na lovu se ni od nobenega
še tako urnega lovca prekositi dal. Ni bilo tako visoko
sokolovega gnezda, tudi na nar stermejši skali ne, da bi ga
dosegel ne bil. Kakor plezanje po gori, tako je tudi umel
poljske domače dela. Znal je orati in terte obdelovati. Tudi
čede je po cele tedne na planinah pasek. S eno besedo vse
deželske opravila je tako urno in ročno opravljati umel, da
se mu je sploh vse čudilo.

Posledni poletni večer, ko se od dela verne, stopi k
materi, ki je ravno cvetlicam na verticu prilivala, rekoč:

„Ljuba mati! pojdite greva en malo ven po hladu; razodel
vam bom svoj terdni sklep, kterega izpeljati vašega
dovoljenja in božjega blagoslova želim.“ Mati se
vedoželjno nasmehlja in se vsede k sinu pod lipo. “Dobro veste,
ljuba mati! začne on, kolikrat sva že od očeta govorila,
koliko britkih solz sva zraven prelila, kako serčno po njih
hrepenela, jih še enkrat viditi. Velikrat ste mi rekli:
morebiti tvoj oče še žive. Morebiti jih ima divjak v strašnej
kleti zapertih, kjer milo zdihujejo, in zastonj na pomoč
kličejo. Tako ste mi večkrat djali. In ni dolgo, kar ste
opomnili, da bi znali še živeti in da jih bova še
morebiti na zemlji vidila. Tudi jaz tako silno hrepenim po
očetu, da sim veliko, veliko solz na tihem prelil. In
poslednjič sim terdno sklenil, kakor sokolâr v ptujšino
popotvati. Tako mi bodo vsi gradovi in vse poslopja odperte.
Vse viteške gradove bom obiskal. Morebiti — morebiti, da
kaj zvem od njih stanovanja in življenja.“ —

Milko umolkne, in gleda materi v obličje, odgovora
pričakovaje. Ona pa ga oklene, kakor bi se bala ga že
zdaj zgubiti in zdihne jokaje: “O ljubi Milko! ali bi me
mogel zapustiti? Kaj bom počela, kadar tebe več ne bo? Ti
sam si še bil moja tolažba, moje edino upanje. Dolgo, dolgo
sim britkost v sercu nosila, ko si še majhen deček bil. In
zdaj, ko vsako terpljenje z menoj v otroški ljubezni deliš —
zdaj naj bi te zgubila! — O Milko! Milko! nikoli nikdar te
proč ne pustim. Skerb, da bi tudi tebe ne zgubila, mi bo
serce končala. Noč in dan ne bom pokoja imela. Sto in sto
nevarnosti, ki te bodo obdajale, mi bodo vedno pred očmi.
— Zdaj te vidim v ogroznih gojzdih med divjo zverino,
kako ti pot britkosti od čela kaplja, kako na pomoč kličeš;
pa nobeno človeško uho te ne sliši. Še malo trenutkov in
zgubljen si! — Zdaj te vidim na poti obnemagati truda in
lakote. Noben človek ti noče pomagati, in jaz, tvoja mati,
sim dalječ dalječ proč; ne morem ti kosca kruha podati, ne
morem ti postelji napraviti, ne morem druzega kot jokati,

okati dokler imam solz v očeh in potem — še tega ne
več. — Zdaj vidim viteško visoko poslopje. Ogrozno
ozidje, visoko skalovje mi pove, da je Bricov roparski grad. Iz
omrežja neke luknje slišim žalostni glas, in britko
zdihovanje po zapuščeni, revni materi. To je glas mojega sinčka,
— tvoj glas je to, ljubi Milko! v večno železje zakovan
moraš tam nemilo umreti. Ni ga rešenja. Na vedno si mi
odvzet. Tako tvoje življenje mi je grenkejši, kot tvoja
smert. To mi serce presune. Tega mi ni prenesti! Jaz
umerjeni! O Bog! o Bog!“

Dalje ne more govoriti. Oterpnjeno gleda v tla in joka.
Milko jo pa tolaži. “Ljuba mati! reče on, vi se le nar
strašnejše mislite , kar se pripetiti zamore. Preženite si take
misli. Mislite rajši, da sim v božjem varstvu. Dobro vem,
da me bo Gospod srečnega nazaj pripeljal. In verh tega se
le za majhen čas od vas ločim. Preden je leto, sim spet pri
vas. In potlej, mislite si neizrečeno veselje, ako od ljubega
očeta kaj gotovega zvem. Verjemite mi tisti trenutek sam,
ko bote milega očeta spet dobili, več velja kot vse terpljenja
in britkosti, ki jih bote tačas občutili, ko mene ne bo.
Potolažile, upokojite se, blaga mati! priporočite me božji
previdnosti in molite za me! Potem poj dem serčno svojo pot
naprej, zakaj božji blagoslov me spremlja in molitev moje
matere. — Ste zadovoljni z menoj? mati!

Bogomila omolkne nekoliko časa in povzdigne roke
proti nebu. Potem reče: „Da! zadovoljna sim. Moj notranji
boj je dokončan. Pojdi tedaj moj sin v imenu Gospodovem!
Priporočila sim te njegovi skerbi in previdnosti. Notranji
glas mi pravi, da te bom zopet vidila in sicer bolj veselega
kakor zdaj.“ — Solze si obriše. Tudi Milko se raduje. Že
vidi v duhu veličastne viteške gradove, in po noči se mu
sanja od visocega grada na starem skalovju, v kterem je
ljubega očeta našel.

Nekaj dni pred Milkotovim odhodom je minulo med
mnogoterimi pripravljenji. Bogomila mu napravi obleko,

kakoršno so tistihmal sokolarji navadno nosili. Mladenču
se čudna noša prav lepo poda. Zelena suknjiča, rudeči
škornici se mu na rumene hlačice iz jelenove kože posebno
prilezejo. Okoli sebe ima usnjat opasnik z jekleno
zaklepnico. Na glavi čem s zlatim trakom obšit klobuk,
kterega je bila Bogomila poslednjo noč zraven nekterih druzih
vrednosti otéla. Na klobuku maha ličen šopek ptičjijh peres.
Bližnji sosedi, ki so prišli od njega se poslovit, se ga niso
mogli dovolj nagledati. — Prednji dan pred odhodom se
Milko na Blagomirov dom poda, se od pobožnega očeta
poslovit in ga poslednjega blagoslova prosit. Tudi Nikolaja
in Rezo obišče. Oba jokata preserčno, ko se od nju
poslovi. —

Tretji jesenski dan je Milko na pot napravljen. Zgodaj
zjutraj stopi s kletko in sokoli čez rame prepasano, s
pljunko pod pazho, slovo jemaje pred svojo mater.
Ona joka in pravi: “Ljubi Milko! spremila te bom še kake
pol ure.“ Zdaj odrineta od hiše. Bogomila mu nese culico,
v ktero je perilo zavezala. Zdaj gresta skozi vertič. Pri
stezi stoji velik germ rudečo cvetečih vertnic Bogomila
uterga nar lepši in jo vtakne sinčeku za klobuk rekoč:
„Kolikrat to cvetlico pogledaš, spomni se svoje zapuščene
matere.“ Gresta dalje. Že je vert in hiša za njima. Milko
se pogosto še nazaj ozira. „S Bogom, zdihuje, s Bogom,
tiha hišica!“ — Pri Ljudomilu se še oglasita. „Molili bomo
vedno, reče stari, da vas Bog spet srečne nazaj pripelja.
— Zastran matere naj vas nič ne skerbi. Zapustite jih pri
dobrih ljudeh. Manjkalo jim ne bo nič, kakor da bi sami vi
tukaj bili.“

Ko skoz bližnjo vas potovata, mu molé skozi vse okna
roke in mu vošujejo: „S Bogom! srečno pot! Dobro se
imejte! prav dobro!“ —

Zdaj prideta na hrib, kjer sta pred 9timi leti trudna
obnemogla. „Do tukaj, reče Bogomila, do tukaj, moj sin!
Zdaj se moram nazaj verniti. Ti pa pojdi v imenu božjem!

Ni mi treba več pripovedovati, kako da imaš živeti. Od
pervih let sim ti čednost vedno priporočevala. Tudi upam
in se zanesem, da se boš na p tujem pogosto mojih naukov
spomnil. Pojdi tedaj v miru! Bog te spremljaj in blagoslovi!
— S Bogom bodi in ako zveš, da oče žive, o pridi hitro,
hitro nazaj žalostni materi veselo novico oznanit!“

Milko joka. “Ne žalujte po meni, kadar sim proč od
doma, reče on, mislite se da kadar Šmarnice cveté, sim
zopet pri vas! Zdaj ji roko poljubi. “Hvala, hvala! lepa
hvala za vse ljuba mati!“ — Bogomila joka in ga poljubi.
Na to mu poda culico. »Dovolj , reče ona, zdaj se ločiva.
Jaz na svoj dom, ti po širokem svetu.“ — In ločita se. —
Milko se še nazaj ozira, in akoravno že več matere ne vidi,
vedno še kliče za njo: “S Bogom! s Bogom!“

XIII.
HUDA BOLEZEN.

Komaj je nekaj tednov po Milkotovem odhodu, kar
Bogomila na enkrat bolehati začne. Že ne more po noči
več spati, malo le vžije, noge se ji odpovedo, v postelj
mora. Neža in Ljudomil se začneta bati in Neža reče:
“Vam gotovo ni dobro, blaga gospa, vaše obličje je vse
drugačno od prej.“ — “Ne bojte se odgovori Bogomila, to
je le od skerbi zavoljo mojega sina, ki se mu, Bog ve
kako, po svetu godi. Verh tega pa še navajena nisim brez
njega biti, ki mi je bil edina tolažba od Boga dan.“ — “Bog
daj!“ odgovori Ljudomil in povzdigne zaupljivo oči proti
nebesih. Ko je pa s Nežo sam, odmajava s glavo rekoč:
“Bojim, bojim se, da bo sinček zgubil mater preden se bo
nazaj povernil. Njeno obličje mi kar nič dobrega upa ne
daja. Bolna je, hudo bolna in sama še čutiti noče. Âko bi

bi bila spomlad blizo, bi že hotel verjeti , da bo okrevala.
Ali zdaj je zima pred vrati, nar nevarniši Čas za bolnike,
posebno v naših krajih, kjer nam sneg vse hiše zakrije.“

Kar je Ljudomila skerbelo, se je drugi dan v resnici
pokazalo. Ko drugo jutro v Bogomilno hišico po navadi
stopi, ji dobro jutro izročit, jo ne najde več pri njenem
opravilu, kakor sicer. Išče jo v kuhinji in na vertu. Tudi
tukaj je ni. Zakliče jo v prednji stanlci: “Ste že vstali?
gospa!“ — Bogomila se mu s slabim glasom oglasi:
“Pojdite noter, dobri Ljudomil!“ Ko noter stopi se močno
vstraši. Dobra gospa je bleda ko smert in toži rekoč:
“Zdaj pa že moram verjeti, da sim v resnici bolna. Zakaj
tako slabo se čutim, da se obleči ne morem, toliko manj iz
sobe stopiti. Prestrašne sanje so me mamile celo noč, in
mi vse spanje, ki me je sicer še pokrepčalo, vzele.
O da bi bila vsaj zima proč! Ljubi Ljudomil, zdi se mi, da
ne bom cvetlic prihodnjo pomlad na svojim vertiču več
cvetéti vidila.“

“Zaupajte v Boga, odgovori Ljudomil, on vas bo
ozdravil. Glejte, jaz sim bil že dvakrat nevarno bolen, in
misliti je bilo, da že zadnjo meljem, da bo zdaj konec
mojega življenja. Neža, dobra ženica, je glasno pri moji
postelji zdihovala. Rezika se je britko jokala. In Bog je
vendar spet pomagal.“ “Naj se zgodi njegova sveta volja,
reče Bogomila, ter se nazaj v postelj vleže, ko se čedalje
slabšo čuti. Tudi juho vam moram skuhati, ste še tešči,
morebiti vam bo pomagalo. S tirni besedami zapusti sobico.
Kmalo potem pride Neža. Ko bledo ženo zagleda, se ne
more solz zderžati. Da ji krepčavno juho, ji popravi
postelj , in Bogomila se okrepčana nazaj vleže. Čez eno uro
stopi Ljudomil zopet v sobo, da bi se prepričal, kako se
zdaj počuti, in če morebiti česar potrebuje. Bogomila se
vzdigne, kolikor more iz blazine. “Očeta Blagomira, reče nato,
bi še rada v svoji hiši vidila, preden umerjem.
Njegove pobožne besede so me vselej oživele in v zaupanji v

Boga poterdile. Tudi dolge ure bolezni in britko smert mi
bodo polajšale. Zraven tega mi še nekaj serce teži, kar mu
razodeti moram. Toraj, ljubi Ljudomil, storite mi dobroto,
pošljite kakega posla na Blagomirov dom. Sporočite
pobožnemu očetu, da ga lepo pozdravim in k sebi prosim, ker
me je Gospod s hudo boleznijo obiskal. Sporočite mu, da
priserčno želim besede hladivne tolažbe z njegovih ust
zaslišali, da bo pokojna in mirna moja smert.“ —

“Precej se bo zgodilo, česar želite“ reče Ljudomil,
jaz sam poj dem na Blagomirov dom. Ako ravno nimam
živih nog kakega mladenča, vendar mi pot pretežka ne bo.
Odide, vzame svojo suknjo in romarsko palico in hiti, kar
nar več more nad skalovje. Pobožnega očeta dobi ravno
na vertu v njegovem takrat še zelenem poletnem šotorju.
Ko noter stopi in si pot od čela briše, vstane Blagomir.
“Ste vi? Ljudomil! ga prijazno praša, kako ste se
zasopéli! Staremu možu pri vaših letih bi se telo bolj počasi
navbreg stopati.“ — “To bil tudi storil, odgovori Ljudomil,
ako bi bil po navadnem opravilu gor prišel. Tako pa me
ptuja gospa pošlje; po vas hrepeni, zakaj bolna je silno.“
— “Bolna? vpraša pobožni oče prestrašen, je le mar
nevarno bolna?“ “Bog hotel? da ne! reče Ljudomil, o kako
bi ubogi Milko jokal, ako bi vedel! Pa kako bi se bil revni
mladenček tacega koj mislil, ko je naše selo zapustil! Bila
je še terdna in zdrava, kakor on. O morebiti, tla jo je
sirota takrat, zadnjikrat vidil!“ —

Oče Blagomir prinese trudnemu možu kupico vina, in
ko se je te oddahnil, reče pobožni oče: »Zdaj pa pojdeva!
Bolna gospa bo že morde mislila, da celo večnost hodiva,“

Ob eni čez poldan dojdeta v Bogomilno stanovanje.
Vidivši ju priti stegne svojo slabo roko iz pod odeje in jo
pobožnemu očetu, kadar noter stopi, poda. “Kaj ne?
častiti oče! reče ona kakor bi se nasmehljati hotla, od kar ste
me vzadnjič vidili, sim silno obledela?“ — “S božjo
pomočjo bote zopet zdravi in veseli, reče Blagomir, in ako

bi tudi ne, mislite tudi o zadnjej uri življenja, da kar Bog
stori je prav storjeno. On vé zakaj tako stori. Njegovo
sveto ime bodi češčeno vekomaj.“

On se vsede zraven njene postelji, in oživlja njenega
duha s pobožno besedo in lije mehkohladnjo tolažbo v
pobito serce. Čez kake dve uri, ko sta sama bila, reče
Bogomila: „Častitljivi oče! od tistega dne, kar sim v to
dolinico prišla, je moje ime sploh vsim prikrito ostalo. Strah,
da bi me znali morebiti sovražniki poiskati, me je moral,
da ga nisim nikomur razodela. Zdaj pa ko sim nevarno
bolna, in smert se mi gotovo bliža, ga moram razodeti
možu, ki me serčno ljubi kakor svojo hčer, od kar me pozna.
Vi častitljivi oče, ste te mož. Vidite toraj: meni je ime
Bogomila rojena iz hiše Štaufen, sim zaročnica viteza
Miroslava Gorjanskega. Milko je moj in vitezov ljubljeni sin.
Perve leta mojega zakonskega stana so bile nar srečniše
mojega življenja. Kmalo pa je Bogu dopadlo me s
neskončno versto britkosti in težav obiskati.“

Zdaj pripoveduje vse prigodbe od tiste strašne noči
noter do tistega dne, ko je vpervič pobožnega očeta
spoznala. Večkrat med pripovestjo je morala se oddihati. Bolezen
jo je bila že namreč hudo prevzela. H koncu še pristavi:
“Prosim vas tedaj, častiti oče, da za mojega sina skerbite.
Njegov stan in rod sta vam zdaj znana. Morebiti bo kdaj
še srečen.“ — Blagomir je v serce ginjen ter pravi:
“Zavoljo vašega sina naj vas nič ne skerbi. Jaz mu bom oče.
In s božjo pomočjo mu bom prej ali poznej v njegov
prešnji stan pomagal.“ — “Velik kamen se mi od serca
odvali“ reče Bogomila in diha ložej , “zdaj pa lahko umerjem.
Bog bodi zahvaljen!“

Blagomir ostane še eno uro pri njej. Potem jo zapusti,
zakaj vidil je, da pokoja potrebuje. Obljubi jej, drugo jutro
zgodaj zopet priti. — Nekoliko potem, ko se bolj
pokrepčano čuti, vstane in piše sledeče pismice svojemu sinu na
ptujem :

XIV.

POSLEDNJE MATERNO
SPOROČILO.

“Ljubi moj Milko! moj edini sin! — Vzadnjič na zemlji
le se tako imenovati zamorem. S slabo onemagano roko ti to
pismice pišem. Moč me je zapustila. Serce mi hitrejše in
pojemljivo bije. Lica so mi vpadle in obledele in oči motne
postale. Mertvaški mraz mi ude pretresa, in zdaj še le čutim,
da me bo bela smert kmalo, prav kmalo obiskala in me v
boljšo, večno domovino preselila. — Danas je poslednji
jesenski dan. Poredkim cvetlicam, ki so še včeraj na vertiču
nježno cvetele, je preteklo noč merzel, ojster mraz
glavice povihal. Na tleh leže pomandrane in zvenjen; perje
jim je odpadlo, Tako zvene morebiti do jutri moje truplo in
obleži merzlo, oferpnjeno, trohljivo.“ —

“O ljubi Milko ! kaj je pak človeško življenje? Kratek
majhen čas poln britkosti in terpljenja. In nazadnje ga nima
nobenega veselja, kdor mirne vesti ne hrani, daje vedno
prav pošteno živel. — Znano ti je koliko sim jaz prestala!
ko sim s teboj tisto strašno noč ubežala, kako revna in
zapuščena sva krog tavala, ko ti nisim mogla, dasiravno
si milo jokal, kosca kruha podati. In tiste vse solzice, ki
sim jih po svojem Miroslavu prelila, tisti vsi britki zdihljeji,
ki sim jih v toliko prečuvanih nočeh iz serca globočine v
nebo pošiljala, vse tiste britkosti, skerbi in težave, v
kterih sem te izredila — vse to, ljubi Milko, ti je dobro znano,
zakaj že v pervi mladosti si imel tako občutljivo sercé, da
si vse britkosti svoje matere živo občutil. Vendar mirna
sladka vest, da sim pravično in pošteno živela mi je v
vsaki britkosti tolažbo in moč v serce navdihnila. Ta mi

je marsiktero tiho notranje veselje storila, za ktero sim
stokrat Boga zahvalila. In zdaj na smertni postelji me navdaja
ravno ta sladka vest s jasnim veseljem in hrepenenjem,
da bi skoraj moje življenje pri koncu bilo, in da bi
skoraj v družbi Očeta nebeškega bila.“

“Da boš ljubi sin, tudi ti na smertni postelji to notranje
veselje občutil, ti pišem s poslednjimi maternimi solzami
nektere nauke, kteri naj te na poti čednosti okrepčajo. Vse
kar ti pišem, sem ti že od otročjih let večkrat
priporočevala. Vendar vem, da še zmiraj rad slišiš. Naj ti bodo
sledeče besede tudi živ spomin tvoje ranjce matere. Druzega,
ljubo dete, ti ne morem v svoji revšini nič zapustiti.“

“Kadar se o spomladi nazaj poverneš in po cvetečem
polju v našo hišico dohitiš, v sercu se radovaje, da si spet
per mili materi, da jo spet objeti zamoreš — takrat ne boš
več ljube matere dobil. Mizica, pri kteri je navadno sedela,
bo prazna. Iskal jo boš po vertu, pa tudi tukaj je ne bo. —
O moje dete, moje ubogo, siromaško dete! kako ti bo pri
sercu takrat! Sirota! klical boš po polju, po planjavi:
“Mati! mati! kam ste šli? Glejte vaš Milko je prišel nazaj!
o mati pridite, pridite vendar! objeti, poljubiti vas želi! ne
pustite ga dalje čakati!“ Ali gorje, mati se ne oglasi,
matere ni! Zdaj boš v Ljudomilovo hišo stopil in prašal po
meni. Tukaj vidiš blede, žalostne obličja in solze v očeh.
In Ljudomil ti poreče: “Ubogi mladeneč! zastonj iščeš.
Tvoja mati niso več tukaj. In ko boš vprašal: “kam pa so šli?“
ti bo odgovoril: “Dalječ, dalječ proč! tje, kjer ni
terpljenja, kamor si mi vsi priserčno za njimi želimo — v
nebesa.“ — In peljali te bojo dobri ljudje do mojega groba.
Jokali se bodo pri tvojih solzicah, in Ljudomil ti bo to
pismice podal in moj poslednji pozdrav in blagoslov zročil.“

“Poslušaj toraj poslednje besede svoje umirajoče
matere: Moj sin! Nar perva, nar lepša, nar svetejša dolžnost
je ljubezen do Boga, premilega stvarnika. Kakor sim ti jo
že v otročjih letih v mlado serčice vcepila, tako jo ohrani,

kakor nar drajši zaklad mamo in skerbno svoje žive dni.
Naj ti cvete v nedolžnem sercu, kakor mila cvetlica na
vertu zelenem. Ljubezen do Boga je tista lepa
čednost, ki človeka čistega in svetiga stori, ga vedno po poti
čednosti vodi in ga obnemagati ne pusti. Ljubezen do Boga
je tista prelepa čednost, ktera ga vedno opomne na
Tistega, od kterega imamo življenje, od kterega imamo vse.
Zatoraj, ljubi Milko, naj ti vedno čista živa ljubezen
božja v sercu gori. Od te ljubezni napolnjen boš gotovo
srečno živel, naj te že veselje navdaje ali pa britko
terpIjenje mori. Sicer te bodo pogoste skušnjave od ljubezni
božje odverniti žugale. Naj del boš, žalibože, take ljudi,
kteri ne bodo ne le od božjih zapovedi nič vedili in nič
slišati hotli, ampak tudi celo Boga preklinjali in tebe
zasramovali, ker ga boš iz ponižnega serca molil in ljubil. —
O beži, beži ljubi moj sin! dalječ proč od tacih ljudi, boj se
jih kakor strupenih gadov. Taki brezdušneži spridijo mlado
serce in zaplodijo vanj seme razujzdanega, nesrečnega
življenja. Spolnuj zvesto kar sim ti od Boga in božjih reči
priporočevala, in glej! — srečen boš na zemlji.“ —

Ako ljubezen do Boga v svojem sercu hraniš, boš tudi
vse ljudi, kakor svoje brate ljubil. Saj je tako volja
nebeškega stvarnika,' ki nam jo je po svojem večnem sinu
oznanil. Ljubi svoje prijatle in sovražnike, ljubi tiste, ki te
sovražijo in preganjajo ravno tako kakor tiste, ki ti dobro
store. Vsi so otroci očeta nebeškega, h kteremu vsi priti
želimo. In ako bi se ti tudi težko zdelo, sovražnike ljubiti,
misli si, da ti dobro store, ker te srazžaljenjem tihe
poterpežljivosti in krotkosti uče. Vse kar jim vkljub storiti
zamoreš, naj bo to, da zanje moliš, da bi jih Bog razsvetlil in
jim človeškoljubno serce dal.“

“Molitve nikoli ne opuščaj. Zjutraj ko se zbudiš,
povzdigni svoje sercé k svojemu Stvarniku, in zvečer preden
se k pokoju podaš, spomni se, kakor hvaležno dete, vsih
dobrot, ktere si vsako uro iz milih rok nebeškega Očeta

obilno prejemal, in priporoči se njegovemu svetemu varstvu.
Tudi po dnevu misli pri vsacem delu prav pogostoma na
Boga. Zakaj vse karkoli počneš, bo šlo urnejši in
popolnejši od rok, ako ga za razsvitljenje in blagoslov
naprosiš.“

„S ljudmi bodi vedno priljuden, pošten in postrežljiv.
Tiho priljudno obnašanje nar lepši zaljša mladenča in ga
vsim blagomiseljnim prikupi. Ne bodi prenagel v svojem
govorjenju, ne jezen, ne svetoželjen. Koliko hudih
nasledkov iz ene same nepremišljene naglice izraste, — tega
imaš sam očeviden izgled.“

„Ne hujaj se nikoli nad uboštvom. Misli rajši, da je
Bog gotovo modro ravnal, ker te je od bogatega viteza
do revnega, prav revnega siromaka ponižal. Morebiti bi bile
bogastvo in čast tvoji duši nevarne, jako nevarne.
Potemtakem še zdaj na smertni postelji božjo previdnost serčno
zahvalim, danas je smboštvom obiskala. Zrastel si junak;
pred Bogom zamorem poterditi, da sim te vedno od malih
nog dela vadila. Tudi kadar mene več ni, si zamoreš
potrebno vse sam prislužiti. In česar še več potrebuješ,
kakor kar je potrebnega? Kosec černega kruha in kozarec
hladne vode se ti bo po dokončanem delu slajši prilegel,
kakor razvajenemu sladkarije in drage pijače. V svoji
hišici nisva gotovo obilno imela, vendar sva doživela
marsiktero tiho veselje. — Ako bi pa po božjem neskončnem
naklepu kdaj svoje premoženje zopet nazaj dobil, o ne daj
se s tim nikakor preslepiti. Bodi zmeren v vsih rečeh,
kakor da bi boren bil. Vse premoženje, vse bogastvo naj ti
bo le zavoljo tega ljubo, ker ti je priložnost, svojim revnim
bratom pomagati.“

“Se eno željo, ljubi Milko! Ostani v tej dolinici, v tej
hišici med tirni dobrimi ljudmi, ki so nama že toliko dobrega
storili, tako dolgo, dokler te notranji glas ne opominja, da
te je Bog za kaj večega namenil, kakor za planinski lov.
Bodi priljuden in prijazen s vsimi, posebno s Ljudomilom

in Nežo. Čislaj ju kakor nar veča prijatla, za ktera sicer
moliti, storjenih dobrot pa jima poverniti ne moreva. —
Obiskuj pobožnega očeta na Blagomirovem domu prav
pogostama. Razodela sim mu najn stan in imena. On bo za
naprej po očetovo za te skerbel.“

„Ako si pa tak srečen, da svojega milega očeta na
zemlji še kdaj najdeš, o pozdravi mi ga tisučkrat! Dobro veš,
da sim vedno blago upanje imela, ga še kdaj na zemlji
viditi. Zdaj pa je ves up po vodi, kar na smertni postelji
zdihujem. Morebiti, da je Bog tebi to veselje prihranil.
Takrat bom iz nebes doli na te prijazno zerla in se radovala
s teboj. — In ako te oče barajo, milo in veselo barajo :
“Kje je moja Bogomila?“ tečas jih pelji k mojemu grobu.
Povej jim, koliko solz sim zavoljo njih prelila od tiste
noči, kar smo se ločili. Povej jim, kako sva po dolgi petvi
v ptujšini poslednjič v to prijazno dolinico k miloserčnim
ljudem došla, kteri so naju priljudno sprejeli. Povej jim
dalje, kako sva se o pozimskih večerih od njih pogovarjala
in priserčno po njih hrepenela. To jim povej in še več
druzega, kar ti otroško, blagočutno serce navda.“

„To je vse, kar ti tvoja mati na smertni postelji
priporoči. Roka se mi je že od začetku tresla, da boš težko
pismice bral. Zdaj pa sim popolnoma obnemogla. O kako
dobro bi se mi zdelo, da bi ti bila mogla to sporočilo ustmeno
priporočiti! Pa drugači je volja Očeta nebeškega, ktero
vedno hvaležno poveličujem. Tako se tudi ti podaj v
njegovo sveto voljo in ne žaluj nezmerno, kadar ti je moja
smert naznanjena. Beri te poslednje nauke svoje matere
prav pogostoma, posebno, kadar te skušnjave zalezujejo.
Misli le: Tako dobro so mi vendar mati želeli! kako
nehvaležen bi bil, ako bi njih naukov ne posnemal! Tako misli
in ljubi Bog, ki v serce vidi, te bo v spolnovanju tvojega
sklepa poterdil, da se bova tako po tem revnem življenju
enkrat v večnej domovini na veke sdružila.“

eno prošnjo. Kadar se poverneš, ljubi Milko, v
to dolinico nazaj, pojdi na vertic, izkopaj cvetlični germik
in vsadi ga na moj tihi grob. Ravno tisti je od kterega sim
ti cvetlico utergala, ko sim te vzadnjič v svojem življenju
vidila. Stokrat in stokrat sim pač pri njem stala potem, in
tebe v mislih po ptujšini spremljala. — Tedaj je ljubi Bog
tudi cvetlice vstvaril, nam ž njimi tužno, pobito serce
razjasnovati. — Spomni se tukaj svoje mile matere, ki v miru,
kterega ji svet ni mogel dati, med mertvimi počiva. Reci
mojim košicam, naj v miru počivajo in moji duši, naj se večno
veseli.“

“Še enkrat te zarotim pri živem Bogu, ohrani svojo
nedolžnost , bodi zvest Bogu in tudi on ti bo dober oče. Živi
kakor si pri svetem kerstu obljubil. — Pomni, da si prah in
da se boš kakor jaz zopet v prah premenil! Kakor roža na
polji je človek, ki v jutro lepo cveti, pade za ojstro koso,
zvene, se posuši, zvečer jo iščeš pa je ni več. Poglej,
preljubo dete, kako kratko vse posvetno velja! Kakor bi
trenil se vsa visokost v nizkoto, bogastvo v revšino, sladko
življenje v grenko smert premeni. Ne bom te dalje svarila
in učila. Uče naj te pa moje kosti iz merzlega groba, da
ne pozabiš, kako kmalo bo tudi tebi solnce življenja za
goro šlo in prišel boš po ravno tej poti v kratkem za meno
počivat. Ostani zdrav in vesel. Angel varh naj te vodi po ti
s bodečim ternjem posuti poti in naj te brani pred
zalizovanjem dušnega tata.“

“Ljubi Milko! naj tedaj končam in ti poslednji materni
blagoslov iz nebes dokličem. Vidim te v duhu pri svoji
postelji klečati in jaz svoje roke čez te raztegnem: “Bog,
vsegamogočni te ohrani čistega za večno življenje! Naj te
poterdi v svoji milosti, da boš vedno pobožno v čednostih
popotoval in na smertni postelji reči zamogel: “Pridi prijazna
smert in dopelji me k mojemu Bogu, k mojim milim
staršem!“ — Zdaj pa s Bogom! s Bogom! moj sin! moj Milko!
— Poljubi solzice, ki so se pismicu prisušile, jokala jih je

materna ljubezen. Kmalo ne bo več jokati mogla. S Bogom
ostani in spomni se prav pogostama svoje mile, ranjce
matere.“

Do tukaj piše Bogomila. Dalje ne more več.
Oslabljena pade v posteljo nazaj. Ko se zopet predrami, sta
Ljudomil in Neža pri nji. Tudi Nikolaj in Rezika jo obiščeta.
Vidivši blede, vpadene lica, začneta se jokati. Bogomila
pa smehljaje pravi: “Ne jokajte se, predragi moji, Gospod
me bo kmalo terpljenja rešil. In tam pri njem se bomo na
veke sdružili.“ — Čez nekaj časa reče: “O da bi vam
zamogla pač vse dobrote, ki ste jih meni in mojemu sinu
storili, poverniti! Pa prosila bom pri Bogu za vas, da vam
obilno poplača. Vsi ki so zraven, jokajo še hujše. — Na to
poda Bogomila hišnemu gospodarju pismice rekoč: “Ako
moj Milko nazaj pride in jaz več ne živim, pozdravite mi
ga tisučkrat in dajte mu te spominek.“

Na to jasnejši prihaja, govori pa le malo. Vsi domači,
Nikolaj in Rezika ostanejo do večera pri njej. Potem pa jo
zapusté, da bi v miru počivala in ji zroče lahko noč. “Naj
se zgodi, kar Bog hoče“, reče Bogomila, ter jim roko poda.
Kmalo po tem ji pošlje Bog mirno spanje, ki je dve uri
terpelo. —

Drugo jutro jo hoče pobožni oče Blagomir zopet
obiskati. Ali ko skozi oknice svojega šotora pogleda, vidi
da je njegov namen zastonj. Zakaj padel je bil preteklo
noč globok sneg, ki je pot in tir zametel, in cele hribe
zamatov naredil. Tudi ni bilo misliti, da se bo kmalo
stajal, ker je živ mraz čez hrib in dol vihral. Oče
Blagomir je tega clo žalosten, da se uboga gospa zapuščena brez
vse tolažbe sveta ločiti mora. On priporoči njeno življenje
in njeno dušo milosti božji in terdno sklene, kakor hitro
pervi južni dnevi sneg znižajo, obiskati jo; in ako več ne
živi na njenem grobu za dušo moliti.

XV.

OJ, SOKOLIČEV! KUPITE KAJ
SOKOLIČEV?

Med tim, ko Bogomila v svojej bajtici na smertnej
postelji leži, hodi njeni sin Milko take nesreče nar menj
pripričakovaje neutrudljivo od grada do grada, da bi sokole
spečal. Kamor koli pride, zamerkljivo pazi, če bi kdo ime
očeta izreči ali od njega kaj povedati utegnil. Vse zidovje
gradov od zunaj obide in se plazi pri ječah, da bi morebiti
jok in stok kakega jetnika slišal, ki bi mu nesrečno stanje
dragega očeta razkriti zamogel. Toda — vse je bilo
zastonj. Kar besedice se do zdaj ni od njega zvediti dalo.
Večkrat je za to britke solze točil ter sam sebi očital:
“Če vernivši se k svoji materi ne bom vedil nič od očeta
povedati, bo njih žalovanje, njih bolečina še večja, in
zgoditi se zna, da mi jih nemila smert pobere.“

Zima mine. Pomlad nastane. Hitro sklene se v grad
Skalodvorski podati. Vedno praša memogredé, kje je
prava pot do grada. Marsikteri mu ne vé nič odgovoriti.
Eni rečejo : steza do tje pelja skozi strašen gojzd, poln
divjih zveri in hudobnih ljudi. Branijo mu na vso moč, ko
le hujši vanje sili, pri vsem kar mu je drago, po nobenej ceni
te navarne poti nastopiti, ker bi sicer gotovo, sam že
nezmožen, serditim zverim ali razbojnikom zapadal ali pa
v grad pridšega razdivjani vitez v ječo zapreti ali glavo
mu odsekati ukazal. Tudi na vse te marnje prederzen
mladeneč nič ne porajta. Storiti hoče s božjo pomočjo, kar si je
namenil. Urno jo maha naprej. —

Bil je pervi jesenski dan. Deževalo je strašno. —
Nebo je s černimi oblaki prepreženo, daje malo manj noč

po dnevu. Dež neprenehoma lije. Burja brije, da vse
škriplje. Sneg naleta, vihar žuga vse končati. Milko dalječ v
černem gojzdu, do kože premočen, se trese mraza ko šiba.
Pod starim hrastom se nekoliko počije. — Dva dni že po
gojzdu tava, pa ne zasledi ga človeškega duha, nič več
prave poti najti ne more. Ptujec je na ptujem svetu. Zmiraj
dalje v gojzd zaide. Nič druzega ne sliši kakor ogrozno
tuljenje strašnih zverin, od kterih noben trenutek ni bil
varn. Merzel znoj mu po licih lije. Še sopsti se ne upa.
Le tiho in marno stopa po mahu, da bi ga kdo ne zapazil.
Večkrat postoji, in ušesa nategne, da bi ali lovcov piščalo
ali psov cviljenje slišal. Še razbojnika bliz sebe imeti bi mu
bilo ljubo. Pa ni ga duha ne sluha po živi duši. — Zdaj se mu
tudi glad pridruži. Dva dni že nima kaj vgrizniti. Večkrat
položi tičnico (kletko) na kako deblo, poklekne na mokre
tla in prosi Večnega, da bi mu iz nadlog pomagal. To
storivši serčno spet korači po hribih in dolinah, po pečovji in
razvalinah, po germovju in štorovji. “Enkrat moram na
konec gojzda priti, misli sam pri sebi, udri naprej, da me noč
ne prehiti.“ —

Tode o mraku je bila ravno taka kakor poprej. Černi
gojzd, strašna goščava pred njim stermi, nobene prave poti
ne naleti. Toda tega še ni dosti. Grom in blisk razsaja, lije
še hujši. Od začetka se malo za to zmeni, alj ko od ure do
ure bolj in bolj temno prihaja, ko noč nastaja, tuljenje zviri
in ponočnih tičev na njegove ušesa strašno buči, mu serce
upade, noge mu vtripajo, strah ga obide. Spomni se svoje
ljube matere, spomni se otroških let, prekrasne Švajcarske
dolinice, v kteri je toliko nedolžnega veselja okusil. Potok
vročih solz mu lice polije. Truden pade pod hrastom na tla.
Ničesar si pomagati ne vé. Sokoli tudi žeje in gladu
primorani svoj čudni glas večkrat posilijo.

Ves up zdaj zgubi, kdej na konec gojzda dospéti.
“Dobro vem, zdihne iz celiga serca, da me bojo v kratkem
divje zverine napadle. Tega pač takrat nisim mislil, ko sim od

domačih gor slovo jemal! Oj ljuba mamka! kaj ste mislili,
da ste me pustili? Kako bote žalovali in objokovali svojega
sinčka, ki ga nikdar več vidili ne bole! — Ves vaš up in
podpora starih dni je po vodi. Joj mene! to vas bo gotovo
prezgodaj v grob spravilo! S Bogom, draga moja mamica!
S Bogom! na unem svetu se zopet vidiva. Sprejmite
poslednjo zahvalo za toliko prejetih dobrot. Dasiravno s
lastnimi ušesi zahvale sami ne slišite, Večnemu ne bo gotovo
neznana ostala. On vidi moje serce, on šteje vroče solze,
ki se po nedolžnih licah vtrinjajo. V serce me zbode, ako
pomislim, da mi vi, draga mati, oči ne bote zatisnili in me
ne k pogrebu spremili. Pri vaših ginljivih molitvah bi bil
sladko v Gospodu zaspal, kot takrat ko sim pri milem petju
mirno v zibelji zaspančkal. Priča bi bili moje smerti in to bi
bilo za me dovolj in vam v tolažbo. — Toda kaj bom
godernjal nad božjo previdnostjo? Vdam se dobrotljivemu
Bogu in njegovemu očetovskemu varstvu, on me gotovo ne
zapusti. Vidi me tukaj pod hrastom s pohlevnim sercom k
smerti pripravljati se. — Da; Oče nebeški tukaj sim! Tvoj
otrok povzdiguje roke k Tebi in s zaupnim sercom vse
prenesti hoče, kar mu Tvoja sveta volja nakloni. Reši me iz
smertne nevarnosti, večni Oče! ali pa me vzemi k sebi v
svete nebesa. Pripravljen sim. Rad Ti darujem svoje
nedolžno življenje. Nad zvezdami gori bom srečnejši živel v
nar lepši krasnosti Tvoje blagodarne bliže. Samo eno Te
še prosim, tolaži, kadar mene več ne bo, tužno serce moje
ljube matere.“

Tako moli Milko vedno ihteč in mirno pričakuje
rešenja ali smerti pod hrastom. Pa glej! komaj so pretekle
kake minute, že zasliši iz daljave psa lajati. To ga vnovič
oživi, kviško si pomore. In ker psa vedno od ene strani
lajati sliši, si je zvest človeškega stanovanja, urno pobere
svoje reči in dervi netegama tje, od k o dar so zaželjeni
glasovi prišli. Zdaj mu ni nič na poti, ne glad, ne žeja, ne
vreme, ne me. Še ne zmeni se za to, akoravno še veliko

prestati in čez stermo skalovje plezati mora. — Gojzd je
zmiraj svitlejši in čez pol ure — o neizrečeno veselje! —
pred seboj vidi krasno poslopje veličanskega grada.
Veselje, ki ga obhaja, se ne da popisati, serce mu poskakuje,
solze ga polijejo, na tla poklekne in zahvali Boga rešenika
sirot iz vse duše s tihimi občutki. Plane kvisko in pete
pobrusi proti gradu. Gredočemu po hribu zasvetijo luči iz oken
grada. In ena berli iz nizke sobe. Proti tej se verne. Ko
čez most stopi in se ozidju bliža, zagromi strašen pes nad
njim, ki se pa koj pri pervih besedah iz sobe v svojo
kočico pomakne. Milko se vstopi tikama k zidu in poje:

“Sokolar vesel in mlad
Bi prodal sokóle rad! —
Zmiraj križem svet hitim,
Žvižgam, pojem pa kričim:
Kupite kaj sokoličev
Jakih, mladih, zalih tičev!“ —

“Scer preveč prijetno ni,
Da se malo kdaj le spi,
Vendar le vesel živim ,
Žvižgam, pojem pa kričim :
Kupite, kaj sokoličev
Jakih, mladih, zalih tičev !“

Ko pesmico konča, mu zagromi neko iz sobe: »Kdo
ste?“ — “Jaz, Milko odgovori, s sokoli kupčujem.“ —
„In čemu tako pozno v noč pridete?“ zabuči notranji debeli
glas. — “Nad tim je slabo vreme in neznani gojzd kriv“
odgovori pohlevno Milko. — „No kaj pa hočete?“ bara
ravno tisti glas. „Sokole bi rad spečal“ zaverne zopet
Milko, prosim vas čuvaj! pojdite k gospodu in recite:
“sokolov, lepih, velicih, mladih sokolov.“ — “Te dečko mi
dopade“ reče notranji glas, odpre duri in mu v sobo stopiti
veli. Mladeneč stopi noter rekoč: “Hvaljen bodi Jezus
Kristus!“ in se s tim hitro vsim čuvajem prikupi. Čuvaj

v enej roci svitilnico, v drugej dardo, se začne s mladenčem
šaliti rekoč: “Kajne? dečko, ste bili v dobrih toplicah ?
Dež vas je do kože premočil, da se tresete ko šiba in
jesenovo perje.“ — “Primaruha ! danas bi bil rajši sokol kot
sokolar“, reče Milko. — No veseli bodite, da ste pri nas,
tukaj imamo gorko izbo. Zdaj si le oblačila osušite, jaz
grem med tim k gospodu vas priporočit. Mislim da bote
zadovoljni. Gotovo niste zastonj sem prišli. Juteršnji dan bo
naš gospod velik lov napravil. Njegovi sokol ni še za nobeno
rabo, prileten je že.“ Pri tih besedah urno hiti v grad.

V sobi pa radovedno gleda dvanajstero otrok čudnega
gosta in ogledujejo nenavadnih tičev. “Otroci, zakriči iz
enega kota hišna mati, ne hodite blizo ! slušajte !“ — “Zakaj
pa ne?“ vpraša začudeno radovedna deklica. “Zato, ji
zaverne mali brat pri 4 letih, ker ti ptiči ugriznejo.“ “O ja,
začne nar starši, ali ne veš več Minica, kako je unidan
gospodov sokol Sultanu levo uho odgriznil, ko mu je hotel
meso iz kljuna vzeti.“ — Mladeneč Milko se za otročje
šale nič ne zmeni; zamišljen pri peči sedi in si oblačila
suši. Hvaležnosti vesel, daje pod streho in se zopet
okrevati zamore; vendar mu ni v tem ozidji nič prav pri sercu.

Čez nekaj časa pride čuvaj nazaj s poročilom, da
gospod sokole sam viditi želi. Berž vzame Milko tičnico v
roke in gre s čuvajem vred čez dvorišče po razsvitljenih
stopnicah v grad, k gospodu kamor mu je bilo kazano. Med
potjo ga čuvaj še nekaj opomni, kako se ima pri njem
zaderžati, da mu bo všeč, ter še zraven pristavi: “Naš
gospodje prav čuden mož. Ne govori kakor je sploh navada
s ljudmi govoriti, ampak njegova beseda je terda, ojstra,
kakor skala. Toda ustrašiti se ne smete. Tako je sploh
njegova navada. Ne zôve se zastonj Bric Skalodvorski.“

Zadnja beseda strašno prešine serce Milkota. “Tedaj
pravi sam pri sebi: “zdaj se znajdem v gradu svojega nar
večega sovražnika, kteri me bo, ako me spozna, prene-

milo umoriti dal. To je tisti Bric, pred kterega obličjem bom
kmalo stal, tisti terdi mož, ki je moje starše v toliko
nesrečo pahnil, ki je vzrok očetove smerti, moje in materne
revšine in morebiti tudi žalostnega pogina. — Tode, — o
lepa misel, če pa moj oče žive? v tem gradu žive? — Žive,
oh pa morebiti v studnej ječi! Zvediti hočem, naj velja kar
hoče. O dobrotljivi Bog! prosim te razsvetli mojo pamet in
položi mi besede na jezik, kadar pred ostudnim obličjem
grozovitnega Skalodvorčana stojim!“ Izgovorivši te besede
globoko zdihne. Čuvaj meni, da je kak sokol zakrokal, ter
nič zalega ne misli. Ko na mostovž prideta, se duri
odprejo — takrat se Milkotu hlačice tresejo in kolena šibijo,
pa si vendar spet serčnost vzame in gre za čuvajem skoz
odperte vrata.

Soba je vsa razsvitljena, s srebernimi in zlatimi
svečniki ozaljšana. Bric se na dragi blazini valja, igraje se s
kvartimi, zraven sebe ima polno bučo vina. Jovana in
Zalika ste pri razsvitijeni krasni mizici in šivate. Prestrašeni
Milko pri durih postoji in od dalječ gleda, kaj se bo
zgodilo. Ošabni Bric ga meri od nog do tal z divjim pogledom
in se s ogroznim krohotom nasmeja. “No le bližej!
sokolar! zavpije Bric, ali se mar ti in tvoji sokoli luči bojite.
Če je taka, vam lahko pomagam. Grada podzemeljske
temnice so bolj temne ko černa noč. Tje noter te bom s
tvojimi sokoli vergel, tam hote čivkovali, da oslepite!“ (Še
ogrozniši krohota.)

“Kako? Kaj pravite? milostljivi gospod!“ praša Milko s
prijaznim glasom smehljaje gospona, “postavim vse kar
imam, da nimate v vsem svojem okrožji jame za poštene
ljudi, med ktere se tudi jaz šteti smem. To bi bilo zoper
viteško poštenje. In tudi mislim, da, storiti tacega v nebo
vpijočega greha, bi vam vest tudi le eno uro mirno zaspati
ne pripustila.“ — Molči! prederznež!“ zagromi Bric
strašno s zobmi škripaje, in vroči curki mu po obrazu pritečejo,
ker se spomni strašne ječe, kjer nedolžni vitez Gorjanski

že dolgo zdihuje. Jovana in Zalika se pogledate in pri priči
ju solze polijejo.

Milko zapazi, kako silno se vitez serdi, za to se berž
ponižno prikloni, rekoč : “Ne zamerite, premilostljivi
gospod, da sim se take reči prederznil. Vidite, da smem
kakor priprost sokolar tudi bolj od serca govoriti kot drugi.
Pripustite, da tičnico na tla položim. Ako se vam zljubi,
znate vse pregledati in si nar lepši zbrati. Jutre jih lahko
pri lovu poskusite, ali so za kaj ali ne? Popred zanje
vinarja ne tirjam. Zakaj gospod, res je poglejte: same lepe,
velike, mlade sokole !“ — To razkačenega viteza zopet
potolaži, berž se k tičnici spravi. Zdaj mu dopade te, zdaj
uni sokol, za kar tudi čuvaja vsakikrat popraša, in te mu
mora vse poterditi.

Na to se mladi Milko bližej k mizi spravi, kjer ste
Jovana in Zalika delale. Ponižno se jima prikloni. “S
dovoljenjem blage gospi! med tem ko gospod sokole ogledujejo,
vama hočem pesmico zabrenkljati.“ Rade mu privolite.
Nategne strune in milo, premilo poje :

Mati sinu djali so:
Dete! glej tvoj oče mili
U ječi zdihujejo
Večni Bog se jih usmili
Morebiti o gorje
Davno več da ne žive.

Gospo in gospodično barva sprehaja, zdihovati začnete.
Sokolar to vidivši ju bistro opazuje. Strune vbere in s
premium soglasjem še bolj ginljivo poje:

Sin po svetu se poda,
U neznane kraje ptuje,
Pa nikjer ne najde ga
Vse zastonj le oprašuje,
In dokler ga ne dobi,
Več pokojen, srečen ni.

“Grom in strela! prederzni vlačugar! kaj je pa to?“
zavpije vitez, da skoraj sokolarju pljunka iz rok odleté:
„tiček se po petji spozna; tvoj mlečni obraz in tvoja pljunka
mi dokazuje, da pri babah sreče iščeš. Za stran mene!
Zdaj pa sem pojdi. Ne slišiš nič kako tukaj gori ferfra?“
Sokol je bil iz tičnice všel in po stropu ferfetal. Milko ga
pokliče po imenu. Sokol pri tej priči v tičnico zleti. „No
no! ti imaš svoje tiče v strahu, kakor jaz svoje ljudi!“
memra vitez v svojo brado hrohotaje, in se po blazini
zavali. „Da, gospod vitez! odgovori Milko, ako vam je všeč,
mora te sokol jutre vas na lov spremiti.“ „Prav je! zavpije
Bric in polno bučo sprazne, „prav je! jaz sam ga bom v
podnebje spustil. Toda, če ne bo jutre tako pokoren kakor
danes, bom tebe in tvoje sokole v tičnico zaperl, ki je v
skalo vsekana.“

Na to vitez besede več ne zine, temuč valja se po
blazini in zdiha, kakor bi spati hotel. Zdaj stopi Zalika k
sokolarju in pravi prijazno: „Pojte sem, usedite se k peči.
Mokri ste in trudni. Kupčija je končana; okrepčajte se s
kozarcom vina.“ — „Prav tako! reče tudi Jovana, nocoj
ostanete pri nas. V grajskih sobah imamo postelj dovolj,
tudi za vas, da se odpočijete.“

Bric, ki ni mogel nikdar terpeti, da bi kdo s človekom
po človeško govoril, skoči iz blazine in divja kakor stekel
pes po sobi okrog. „Po noči ne terpim nobenega ptujca v
gradu! Proč! proč! Jaz grem spat! Babe, kaj vama je
mar za beračona! Spat se spravite, do jutre vaju nočem
pred oči! S vsako šlapo se hočete pečati. Le počajte , jaz
vama bom drugači pokazal.“ Na to reče čuvaju: „Peljite
sokolarja seboj! v svojem skednju imate dovolj prostora.
Snop slame mu verzite. Če je lačen, mu močnika skuhajte.
Sokolu pa dajte kos mesa, da bo jutre bolj urno delal.“

Bric se na to spet na blazino zavali. Jovana in Zalika
molčite in zdihujete. Čuvaj z glavo maja, vendar pazi, da
bi ga vitez ne vidih Sokolar pa je vedno pri volji kakor po-

prej. “Vidim, reče smehljaje se, da danas niso gospod
prav na volji. Nič čudnega, zakaj vreme je tako žalostno
samo na sebi. Jutre ko bo sokol zletel, bojo bolj
zadovoljni.“ Potem se Jovana k Zaliki oberne rekoč: “Iz celega
serca se vama blage gospi zahvalim da ste mi tako dobro
hotele. In zdaj spite lahko, veliko lepega naj se vama sanja.
Kar mene tiče, spim tako lahko na slami kakor na
pernici. V hribih sim velikokrat goli terdi kamen za zglavje
imel — in vendar sim še zmiram čverst in zdrav kakor
moji sokoli.“

Tako pravi Milko globoko se gospama priklonivši.
Vitezu pak ki je že v postelji bil, veselo reče: “Lahko noč!
He! kaj že spite. Bodite bolj veseli jutre kot ste bili danas.
In kadar bote zarano na lov jezdarili, vas čem pred vratmi
čakati in vam sokola dati.“

Tako reče in zapusti sobo. “No! sokolarček, mu
smehljaje pravi čuvaj grede po stopnicah, kaj ni bilo tako kakor
sim vam pravil.“ “Da, da, reče Milko, če vitez s tujci tako
ravna, kako bo še le z vjetimi (zapertimi) jetniki.“ Da,
odgovori čuvaj, te še komaj enkrat v letu vidi. Ker veliko
nedolžnih v pozemeljskih luknjah tiči, se jih kar celo boji. ker mu
nikakor vest ne pripusti, nedolžnosti v obraz pogledati.
Meni je vso oblast čez ječe dal, in jaz sim, Bog je moja
priča ! miloserčen mož. Tudi gospi tega grada ste kej
miloserčne duše.“ Kako to mislite? praša Milko čuvaja.
“Kadar vitez, pravi čuvaj, na popotvanje odide, to je, kadar
odide na rop, in ga več dni domu ni, obiščete gospi vse
tiste ječe, kjer nedolžni vitezi in knezi u verigah vklenjeni
ječe. To je veselje za uboge jetnike. Dobe dobre
krepčavne jedila, kupice Rajnskega vina, mečjo posteljo in
čedno perilo. Tudi so verig oprosteni. Blaga gospa je že
tisučkrat omilovala nesrečno stanje jetnikov, in mi vselej
reče: Ah! čuvaj, če bi se že le enkrat drugači obernilo;
pa vselej sim ji rekel: Le poterpite, blaga gospa
Stavim, da bo preletel še sokol, ki skozi zidovje vidi.“

“Je Ii veliko jetnikov v vašem gradu?“ bara Milko.
“Da , pač! odgovori čuvaj, vzemite četerti del letnih dni,
pa imate njih število. “O nesrečni reveži! zdilme Milko, in
kako dolgo njih jetje terpit“ — “Tako dolgo, odgovori
čuvaj, dokler jim smert brhko življenje konča. Vitez nalaš
nikogar ne oprosti, ker se boji, da bi se pozneji nad njim
maševati vtegnil. Nek vjet vitez medli že deveto leto v
enem takem hramu. Tačas ko ga je Bric vjetega pripeljal,
je še bil lep cveteč možak. Zdaj pa je vpaden, suh in bled
ko smert; česar pa mora gotovo kaka notranja britkost bolj
kriva biti, kakor pa žalostno stanovanje. Joka in zdihuje
skoraj noč in dan. Le enkrat nisim bil pri njem, da bi bil
suhe oči imel. Ako bi ga go spi ne tolažile, gotovo bi bil že
pod zemljo.

“Kako? vpraša s trepečim glasom Milko, ali morete ime
nesrečnega viteza imenovati?“ “Jaz se za imena jetnikov
malo pečam, sim vesel, da jih imenovati ne znam. In
mislim tudi, da bi vam s tim imenom nič pomagano ne bilo. Rešiti
ga enkrat ne morete. In ko bi ga tudi skušali oprostiti, bi
bila kmalo enaka temnica vaše plačilo. Bricu bi se jaz ne
prederznil, tacih burk vganjati. Presneto je terd, človek
mu je kakor muha. Vi ga ne poznate še. Nar manjše bi mu
ne odrekel. Vse njegove burke je treba poterditi. Kdor
mu služiti mora, ve že zadosti od njega povedati. — Čajte!
ravno zdaj se spomnim ime vjetega viteza. Tega je že
osem let in pol, ko enkrat vitez prav pozno v noč s
svojimi hlapconi iz ropa nazaj pridirja, in ko ga pri vratih
pozdravi, mi z divjim veseljem hrohotaje na proti vpije:
“Veseli se čuvaj! danes dobiš veliko bučo vina. Glej, privlekli
smo ga nar hujšega vraga, viteza Miroslava Gorjanskega.“
— Ali, primaruha! vino mi ni hotlo prav dišati.“ —

“Gorjanskega viteza!“ ponavlja Milko s trepečim
glasom, obledi in joka. “Kaj je to ? sokolar! vi jokate?“ “Ni
čudo! reče Milko in skuša osupnjenje prikrivati, mislim da
se mora vsacemu, ki kolčikaj občuti, serce pretresu.“—

“Da, da, imate prav! odgovori čuvaj, s pervega sim se tudi
jaz včasi zjokal. Zdaj pa ko cele leta nesrečne gledam, in
vse upanje zgine, da bi kdaj boljše bilo, sim ves oterpnjen
postal. In postavim kaj, da bi bili tudi vi na mojem mestu.

Med tacimi pogovori prideta čez stopnice na dvorišče.
Sokolar se vstavi in zre gori po zidovji. Čuvaj misli da
ogleduje neznanske pečine, na kterih je grad sozidan, ter
pravi: “Kaj ne? vitez Bric je umel se pod napadom
zavarovati? Ozidje je terdno, kakor za večnost.“ — “To je res,
odgovori Milko, vendar gospod čuvaj! povejte mi, kje pa
so tiste ječe? in v kterej je tisti vitez?“ — “Aj, aj,
zavemo čuvaj in spod čela pogleda, vi hočete pa preveč
vediti. Ako bi sokolar ne bili, bi vas skoraj za ogleduha imel.
Primaruha, da sim že preveč žlobudral. Ako bi Bric to
zvedil, ni moje življenje piškovega lešnika vredno. — Pa že
od mladosti sim imel nesrečno navado, da jezika za zobmi
deržati nisim umel. Sicer bi bil že kaj več, kakor čuvaj.“

Ko se tako pomenkvata, prideta do čuvajevega
stanovanja. Milko oberne besedo na druge reči, ker dobro
zapazi, da bi ga vsako daljne spraševanje od vjetega viteza
kolikor si bodi prodati utegnilo. Posebno ker čuvaja še
poznal ni, in ker se mu kaj dvojnostranski mož zdi. Za
nocoj mu je zadosti kar je slišal. — Čuvaj poterka na hišne
vrata, ktere žena od znotraj odpahne in obadva stopita
v hišo.

“Zdaj pa se počite!“ reče čuvaj sokolarju. Postavite
tičnico tje v uni kot. Obesite suknjo tje k peči, da se
posuši. Po tem se pa usedite sem in pite kozarec vina, ki
vam ga je vitez odrekel. Tukaj je kruh in sirovo maslo,
postrezite si. Ti Lenka! pa, pokliče svojo ženo: pojdi v
kuhinjo in prinesi sokolarju vinsko juho (sušeč). Vitez mi je
sicer rekel, da naj mu voden (redek) močnik skuham. Ali
ubogi dečko ni celi božji dan nič jedel, bi že vidil Bric kaj
se to pravi, Verh tega jaz sam černega močnika dosti ne
obrajtam

Žena gre v kuhinjo. Čuvaj se k sokolarju usede. Otroci
so se bili že pred eno uro spat pobrali. Zunaj nju dveh ni
nikogar v izbi. To je čuvaju prav po volji. Zdaj žlobudra
da je kaj. “Pite, pite! sokolar“ baha s vinom “vino nam
zdravje da in serce zveseli. Pite na zdravje blagima
gospema v gradu! Napiti jima morate, postavim da radi
storite!“

Milko pije, pa le malo. Čuvaj pa zverne kozarc za
kozarcom in sprazne do zadnje kapljice, ter večkrat
ponavlja: “da, da, to so blage dušice! — Dalječ okrog ste
zavolj pobožnosti znane, še sovražnik, ako bi kterega
imele, bi ju čislati moral. Večkrat sim se že čudil, kako
je Bric tako ženo vsačiti moral, še bolj pa se čudim, da ni
hčerka le za en las slabša od matere. Da bi vi gospodično
vidili, kadar moli ali milošnjo deli, ali pa priproste otroke
šivanja in enacih del uči! Nje obraz je kakor spremenjen.
Kar stori, stori s duhom in sercom. In terdosti, ki jih od
svojega očeta preterpeti mora, prenaša z neznano
potrpežljivostjo.“

Tedaj ji vošim enkrat boljše čase, reče sokolar, “In tudi
hočete reči druzega očeta, pristavi čuvaj. To sim že
tisučkrat ljubeznivi gospi iz serca vošil. Pa zmiram se proč
oberne in oči v tla pobesi, kakor da bi jej bil kaj napčnega
ali zalega vošil, ter se britko joka in tarnova v samotni
sobici. Podložni so že tudi kaj celo nejevoljni čez tako
nenaravno djanje viteza, čeravno jim tudi časi kaj priboljša. Iz
velicega števila sim mu jaz sam še zvest ostal, to se če
toliko reči, jaz sam mu malopridnosti in hudobij ne očitam,
še clo pomagam mu če bi treba bilo, ker namreč čuvaj
grada ostati hočem. To dopade vitezu, in jaz sim v
njegovih očeh prav hrust. Če ga pa doma ni, mu spet jaz
zvesto varjem gospo in njeno hčerko. Miloserčen sim,
pogostoma ju obiskujem. Tako sim tudi v očeh gospodične
nar boljši možak vsega sveta.“ Med tacimi povedkami
čuvaja otresa Milko pogosto glavo, kakor bi mu hotel njegovo

nespodobno ravnanje očitati. Čuvaj pa ne zapazi, kaj hoče
s tim reči, in naprej pripoveduje: „Nar neljubši mi je pa,
kadar se vitez in vitezinja skavsata, kar se večkrat zgodi.
Če sim na eni strani, padem na drugi; če sim na drugi,
padem na pervi. Pa si vendar vem iz zaderge pomagati. O
tacih priložnostih grem prav po radkama v grad, rajši tukaj
v svoji izbi pri kozarcu sedim.“

Pri tih besedah zverne drugi kozarec in koj za njim
tretjega, in udari po mizi da kozarci zarožljajo rekoč:
„Permojkokoš! človek si mora sam znati čas kratiti, če ne
je leto na leto hembrano žalostna, zakaj tako je kakor bi se
bile vse veselja zarotile dva dni hoda od Skalodvorskega
gradu ležati.“

„Ne zamerite, reče sokolarček, ker se dalje zderžati
ne morem, ne zamerite, nekaj vam moram povedati. Tega
ste sami krivi in še bolj kot vitez Bric. Ako bi vi ne bili
dvojnostranski, temuč vselej s blago gospo potegnili, bi bil
gotovo Bric svoje gerdo obnašanje kolikor si bodi opustil.
Podložni bi se po vašem zgledu ravnali in bi bili zvesto in
pohlevno vitezinji vdani; vitez bi po tem takem nikogar na
svoji strani ne imel. Naj bi še pri vsem tem roparij ne hotel
opustiti, njega samega bi že vsaj bližnji pošteni vitezi
zavernili in mu zobe pokazali. To bi bila lepa priložnost blagi
gospi, ga svariti, opominjati in še v poštenega moža
spreoberniti. In tako gotovo kakor jaz živim, bi bil kmalo grad
spremenjen, sedež blagostanja in veselja. Družina bi bila
enega duha, ene misli. Podložni bi bili osrečeni. Ječe
nedolžnih kmalo prazne. Tudi vitez Gorjanski bi bil oprosten.
— Kaj mislite? čuvaj!“

„Bes vas hentaj!“ zakriči čuvaj, in oči se mu rudijo
kakor ogenj, zakaj globoko je bil že v bučo pogledal in ga
je že berhko v glavi imel: zahvalite se kozarcu, ki me je
omotil, da tako derzno govorjenje poterpežljivo poslušam.
Saj ste gori v gradu pri vitezu enake kvasili. Zdaj pa le

tiho bodite. Žena pride. Ta me ozmerja kakor psa, ako s
vitezom v nar manjši reči potegnem.“

Čuvajka prinese juho, ki se sokolarčiku jako prileže.
Svojega moža pa po strani pogleda in ga opominja spat iti.
Zakaj vidila je že, da mu po glavi razbiva. Potem gre spet
v kuhinjo po svojih opravilih. “Čuvaj“, reče Milko, ko sta
sama, “v resnici vi imate pametno ženo.“ Da, da, zaverne
čuvaj, prav po vašem kopitu je. Namestna taka je, kakor
gospi v gradu; pa le premalo pomisli. Včasi cele ure čez
viteza zabavlja. To me še lahko ob službo pripravi.“

Kmalo se pa pogovor na drugo stran obeme. Čuvajka
pride v izbo in se usede. “No, kako so vas v gradu
sprejeli?“ vpraša sokolarja. — “Tako kakor sokolarja“
odgovori Milko, vitez je bil en malo česnast; gospi, to ste pa
mile dušice. Zapel sim jima pesmico. In jokate ste se. —
“Da, pri svetem Andreju, mojem godu, vas zagotovim,
reče čuvaj, “ako bi bili še en sam stavek pesmice zapeli,
vaše življenje bi bilo šlo rakom žvižgat. Gotovo bi ne
bili tako veseli tukaj pri mizi. Vitez vas je med vso pesmico
po strani pogledoval kakor čuk. Za to sim nalaš sokola
zleteti pustil, da sim vas od gosp spravil.“

Med tim bije v grajskem zvoniku ura enajst. Čuvaj je
že na mizi zasmerčal. Sokolarček se dela, tudi kakor bi hotel
spat iti, dasiravno mu nič manj kakor spanje dišalo ni.

Čuvaj poslednjič vstane in se ziblje do sveče, svojo
svetilnico prižgat. “Pojte, sokolar!“ reče in hoče naprej
iti, “pojte spat; na slamo greva, kakor je vitez rekel. —
“Kako ?“ vpraša čuvajka, “fuj, sram te bodi!“ ali hočeš
Brica v vsih terdoserčnostih posnemati? Da, se ti že vidi
da si ga šverknil. Ako bi ne vedela, da boš jutre drugači
govoril, ti nikoli ne odpustim. Sokolar ostane tukaj v izbi.
Tukaj je gorkejši in postljala sim že. Ti pa se zgubi spat
in bodi jutre pametniši kakor danes! Razumiš?“ —

Čuvaj se ziblje hrohotaje v svojo spavnico in godernja
“Grom in strela!“ nazaj. — Sokolar pa se oberne proti ču-

vajki rekoč: “Zahvalim se vam za postrežbo in
prenočilišče. Bog naj vam stokrat poverne. — Lahko noč! sladko
spite!“ Čuvajka se prijazno smehlja in zapusti izbo.

Ko je Milko sam, se mu serce popolnama otroških
občutljev izlije. Na kolena pade in moli neprenehoma, da bi
mu Bog edino željo spolnil, da bi svojega očeta viditi, se
mu razodeti in ga rešiti zamogel. Tako moli in moli, in ura
bije v zvoniku polnoči. —

Med tim se zjasni. Nebo je čisto, in gostosevci so se
že nizko nagnili.

XVI.
TE JE DOBER SOKOL.

Zjutraj prav zgodaj cvilijo psi po dvorišču, hlapconi
šundrajo tako, da se Milko prebudi. Urno skoči, se napravi,
vzame sokola, kterega sije prednji večer gospod zbral, in
se gre vstopit pred grajske duri na levo stran, da bi viteza
pričakoval. Kadar Bric memo prijaha, se mu nizko prikloni
ter mu dobro jutro voši; potem pusti sokola Bricovemu
konju na grive zleteti, trak pa, na kterem je privezan bil,
vitezu poda rekoč: “Gospod vitez! te je dober sokol.“ Bric
nekoliko prijazniše obličje nategne, sicer je bil vedno
temnoličen in ogrožen, ter pravi: “To bomo potlej vidili;“
konja spodbode in odide.

Lovski rog buči, vitez s lovci dirja naprej. Milko
postoji pred vrati in gleda za tropom, ter pravi sam pri sebi:
“Ti si prost, ljubi moj oče pa niso; ti divjak si jih
zaperl u temno ječo.“

“Kaj čakate tukaj?“ zagromi čuvaj za njim, “vun ali
noter! ne vidite, da moram vrata zapreti?“ Kaj vam je pa
že spet? Zopet se kisate? Vi ste čuden mož. Vam je mar

vitez kaj zalega rekel? Mislite si, da sim jaz ne le kako
posamezno žal besedo, ampak že pogosto ktero čez pleča
od viteza vjel. Ko bi bil jaz tako občutljiv in rahel kakor vi
gotovo bi me že bli červi požerli.

Pri tih besedah čuvaj vrata zaloputne ter pravi: “Pojte
v izbo, juha je že napravljena, dajte pa tudi sokolom jesti.
Nesem med tim jetnikom v luknje njih zajterk.“ Vzame šop
ključev iz žeblja na zidu, v roko dardo in gre. O kako rad
bi ga bil Milko spremil, da bi svojega očeta vidil; ali vsaj
kraj bi rad zvedil, kje da vjet leži. Že hoče za čuvajem iti
in prositi ga, naj bi ga seboj vzel. Pa spomni se
včerajšnjega pogovora, o kterim bi bil čuvaj kmalo pazljiviši nanj
postal. Derži se rajši nazaj ter misli: S nepremišljeno
naglico bi znal očeta še v večjo nesrečo pripraviti. Za zdaj
moram otroško čutenje in živo hrepenenje po njih kolikor
mogoče prikrivati. Čuvaj ne sme vediti, veliko manj pa vitez,
da sim sin Gorjanskega viteza. Morebiti se po dnevu
priložnost ponudi, s čuvajko ali celo s blazima gospama
govoriti.

Med tem, ko čuvaj jetnike obišče in gospodinja se pri
hišnih opravilih mudi, se Milko s otroci razvedje, obdaruje
jih s otroškimi igračami, ki jih je za vitežke otroke vedno
seboj nosil. Kmalo se ga privadijo. —

Pa ni dolgo, že je Milku izba prevozka. Prazni
pogovori s čuvajem so mu že predolgočasni. Od jetnikov
popraševati se ne upa, kakor snoč, ker se boji, da bi se prodal.
Večkrat gleda po priložnosti s samo čuvaj evo ženo
govoriti, ker upa od nje kaj več zvediti. Vender se mu ne
primeri, ker sitni čuvaj nič proč ne gre. — Zdaj gre na dvorišče
in gleda na okna, ako bi morebiti ktero gospo zapazil. Pa
ne vgleda nikogar, zunaj nekterih hlapčonov in velikega
privezanega Sultana. V sobo nazaj pridši vpraša, ako bi
ne bilo morebiti gospama všeč, da bi ju obiskal in s kako
mično pesmico razveselil? ter prosi čuvaja, da bi jima šel
v grad napovedat in prašat ali bi dovolile ali ne? Pa zajed-

Ijivo mu čuvaj odgovori: “S včerajšnjim obnašanjem ste si
za zmeraj pot v grad k gospama zaperli. Pesmica, ki ste
jo včeraj peli, je viteza tako sumljivega storila, da mi je
zapovedal, naj ojstro pazim, de ž njima skup ne pridete.
Še obé je v eno sobo zaperl, kjer morate poterpežljivo
čakati, dokler iz lova nazaj ne pride.“

Te besede sokolarja v serce zbodejo. Kosilo mu kar
nič ne diši. V en kotič se vsede in se igra s enim svojih
sokolov. Po kosilu se čuvaj lile že in svoji navadni dve
uri zasmerči. Zunaj nju dveh ni žive duše v izbi.
Gospodinja je šla po dokončanih opravilih s otroci v bližnjo vas
nekega znanca obiskat. Tukej sedi Milko čisto sam, in moli
na tihem dolgo časa, da bi mu Bog dal očeta rešiti.

Poslednjič se vzdigne starec in si dergne oči. Nar
pervo se po sokolarji ozre. K sreči se te hlini, kakor bi spal.
Čuvaj vzame svoj klobuk in majhen ključek, ki je posebej
na zidu visel in mermra sam pri sebi: “Saj spi; vrata so
zaperte. Hem! lahko stopim v navadno gojzdno kerčmo.“ Na
to gre iz hiše. Milko poklekne in moli: »Ljubi Bog daj mi to
priložnost prav oberniti in blagoslovi moje početje!“ Potem
vstane, vzame sokola, s kterim je igral in gre skrivši nekaj
zadi za čuvajem u neki daljavi. Po ozki z robido
obraščeni stezi med dvema zidovama gre uni naprej okrog
grada. V enem kotu se vstavi, vtakne kluč v majhne vratica in
zleze skozi luknjo. Milko nekaj časa postoji; ko pa misli,
da bi bil mogel čuvaj že čez hribec oditi, se približa
vraticam, ki so le priperte bile. Ne pomišljuje se dolgo,
prestopi in že je zunaj grada.—

Prek ozidja stoje visoke jelke in hrasti, pod gradom
gromi dereča Rajna naprej, ktere breg je na tem stranskem
kraju s germovjejn obraščen in s terstjem premotan. To
viditi ga osupne, zakaj snoč ni kaj takega nič vidil, ko je
v grad prišel. Ko zunanje zidove grada ogleduje, zapazi
vse luknje, skozi ktere prepičla dnevna luč jetnikom v
temnice berli. Sove, matopirji in drugi ponočni tiči letajo z

mrakom vred kupama ven in noter in brezštevilno vrabcov
gnjezdi v njih okotji. “Bogu se usmili! zdihuje Milko, v
eni teh strašnih lukenj medlé moj mili oče.“

Dalje gre na visočino, proti gostemu gojzdu, da bi se
bolj razgledati mogel, ter zdihuje po imenovanem ozidju
glede rekoč: “Ljubi Bog! kako rad bi jaz vse terplenje
očeta prevzel, da bi njih le rešiti mogel k O da bi jih vsaj
enkrat viditi zamogel, pri priči bi jih spoznal! — To je
strašno težavno za človeka, tako blizo kraja rešitve biti
in ne rešiti zamoči! Da bi le enega človeka imel, ki bi me
s djanjem in svetom podpiral.“Med tim ko tako govori, mu
za njim neznan glas zakliče: “Oj vi! prijatelj pazite, da vas
kdo iz grada ne zaleže. To bi vas znalo ob glavo
pripraviti.“ Milko se silno ustraši in se ozre krog sebe in zagleda
na štoru posekanega hrasta drevarja sedeti, ki s svojim
dečkom ravno južna. Hleb černega kruha in verč vode imata
pred seboj. “Pojte rajši sem in se vsedite k nama“ reče
dalje dervar, “mislim, da vam bo tukaj zunaj košček suhega
kruha bolje dišal, kakor notre v gradu dišeča pečenka.“ —

“O! reče Milko in se bliža možu, meni nikjer prav ne
diši, naj bom kjer koli hočem.„ — “Po tem takem vas pa
milovati moram, odgovori drevar, jaz sim sicer siromak,
vender vedno vesel; ljubši mi je pičla hrana, ki jo s potam
svojega obraza služim, kakor drage pojedine viteza. Zdrav
sim in mirno vest imam in to je čez vse. Kaj pa vi mislite
od tega?“ —

Pri tih besedah drevar sokolarčeku dobro v oči pogleda,
naglo vstane, ter se začudi rekoč: “Je le mogoče! Jaz
poznam vas? Ali se morebiti motim? Nak, ne motim se ne; vi
ste že ti pravi!“ — Sokolarček se močno prestraši. Zakaj
gotovo misli, da je že ovâjén. Tine, tako je bilo drevarju
ime, ga pa prijazno za roko prime ter pravi: “Ali se še
spomnite tistiga dogodka v gojzdu, ko ste ubogemu,
trudnemu mladenču ranjene noge zavezali, ga nasitili in ga na
svojem vozičku v bližnjo vas pripeljali? Jaz sim tisti mla-

deneč. Hvala Bogu! da svojega dobrotnika zopet najdem.
Vsako jutro in vsak večer sem molil za vas.“

Milkota nepričakovano veselje, prijatla tukaj najti, se ne
da popisati. “Je že res, reče on, kolikor bolj vas
ogledujem, toliko bolj znani se mi zdite. Povejte mi no! kako se
je dalje s vami godilo? — Usedite se sem, reče Tine, vse
vam bom povedal. Dva dni sim bil v tisti hiši ostal, kamor
ste me pripeljali bili. Potem se pa na pot napravim, pri
kakem bogatinu službe iskat, Dolgo tavam in tavam okrog,
pa nič dela ne dobim. Poslednič pridem v te kraje. Bilo je
vroče ko v peči in žeja me je pritiskala. Prisiljen stopim v
bajtico, tam o kraji gojzdà, kije zdaj moja lastna, in
prosim za božjo voljo kaplice vode in koščeka kruheca. Stari,
pošteni mož, Martin, mi s veseljem postreže. Praša me po
imenu in kam da grem? Ko mu s solzami svojo osodo
pripovedujem reče on: „Vi se mi zdite pameten junak. Ako
vam je všeč, ostanite pri meni. Jaz sim drevar v vitezovih
gojzdih, pa zavolj starosti tega težkega dela opravljati ne
morem. Peljal vas bom pred blago gospo, ktera je že meni
in moji hčeri Ančiki veliko dobrega storila. Ako vas ona
vitezu priporoči, pridete na moje mesto.“

To se je tudi res zgodilo. Vsak dan sim si proti toliko
zaslužil, da smo vsi trijé lehko od tega živeli. Zraven tega
je še blaga vitezinja starega na skrivnem podpirala in
poslednjič napravila, da je Ančika moja žena postala. Pa
žalibog, kmalo je stari oče Martin v Bogu zaspal. Pred smertjo
je še zdihnil: „Bog bodi zahvaljen, da je Anca
preskerbIjena; lahko in vesel umerjen. Živita vedno v edinosti in
zaupajta v Boga.“ — Dolgo ga nisva mogla in ga še ne
moreva pozabiti. Poslednjič nama je Bog dal tegale najnega
Jurčeta, ki je živa podoba ranjcega Martina.“

„In tako sva živela do današnjega dne v blagi
edinosti in zadovoljnosti. Nič nisim bolj želel, kakor dobrotnika,
kteri mi je življenje otel, še enkrat viditi, se zahvaliti in
mu dobrote poverniti. Večkrat sim že svoji Ančiki doma

pripovedal, da je usmiljenje blagega mladenča v hosti pervi
vzrok najne sreče. Vender povejte tudi vi, kaj vas v te kraje
prinese?“

“Vam že smem povedati,“ odgovori Milko. “Glejte tam
le gori v eni tih ogroznih lukenj medli nek nedolžen jetnik,
ki mi je drag, kakor nar veči prijatel. Prišel sim toraj v te
kraje, da bi mogel kaj od njega zvediti in ako bi mogoče
bilo, ga rešiti. Pa, mili Bog! Se nič ne morem zvediti, v
kteri tih brezštevilnih lukenj zdihuje.“

Med tim pogovorom zagleda deček Jurko sokola, in se
mu ne more načuditi. “Ti dopade ptič?“ vpraša sokolar in
postavi sokola na srednji perst. “Čakaj no, boš še kaj vidil.
Ti ga bom kviško zleteti pustil. Tam gori okoli o zidnih
lukenj je vse polno vrabcov. Preden misliš ti mora enega
prinesti.“ Komaj izreče že pusti sokola v višavo in mu
zaznamva s trakom pot, v kteri kraj da ima leteti. Kmalo zapazi
sokol vrabca in šine naravnost za njim. Te milo cverči in
ferči kolikor more, sokol vedno za njim in že ga ima
prijeti, kar zleti vbogi vrabec naravnost v neko luknjo v
grajskem ozidju. Sokol tudi za njim noter, in gledavci
pazijo radovedni, kaj se bo š njim in s vrabcom godilo. —
Dolgo ni sokola nazaj. Poslednjič se prikaže iz ravno tiste
luknje. Sokolar potegne trak k sebi in sokol prileti dol. “Oj,
oj!“ zakliče Jurko, “glejte nekaj nese v kljunu, gotovo je
vrabec.“ To sta tudi una dva mislila, pa ko nižeji prileti in
se na rame vsede, se prepričata, da ni vrabec, kar je v
kljunu prinesel, ampak lično narisani Gorjanski grad, ki ga je
Bogomila vitezu za vezilo podarila. Milko ga precej spozna,
in ne ve, kaj početi veselja. Poklekne in Boga zahvali.
Potem poljubi svojega sokola in ga boža, rekoč : “Ljubi ptič!
tedaj ti si mi prebivališče mojega očeta razodel; odslej te
bom še bolj čislal in še skerbneji za te skerbel, kakor do
zdaj.“ —

Tudi Tine se s Milkotom serčno veseli, ter pravi po
ramah ga tekljaje: “Ljubi mladeneč! potle se bova še le

veselila, kadar bodo oče rešeni!“ Te besede Milkota
naenkrat prestrašijo, ves zamišljen reče: “Res, ljubi mož, tega
v pervem veselju še mislil nisim. Pa, — kaj nama je
početi?“ — Zdaj mislita to pa uno; te pa uni načert naredita, pa
ga zopet zaveržeta. Naenkrat se domisli Tine, ter poskoči
rekoč: “Tako bo! zadel sim jo!“ “Kako?“ vpraša naglo
Milko. Pa drevar je že zdolej pri vodi in odvezuje verv od
čolna, na kterem je derva čez Rajno prepelje val. Milko ga
zdaj razume in ga objame serčne radosti. Potem vzame beli
listek iz žepa, in piše s čerčikom, ki ga je vedno pri sebi
imel, sledeče besede: “Tukaj v bregu Rajne čaka vitez od
Boga poslan. Kadar sedma ura v zvoniku odbije,
vzemite to verv, privežite jo od zgoraj terdno, splezajte po nji
doli in — prosti ste. V znamnje pa da ste resnično
Gorjanski vitez privežite prinositelju tega lista zlato verižnico, ki
ste jo v dvoboji dobili, na vrat. Tako gotovo kakor Bog
živi, — pridete v dobre roke.“

Te listek priveze sokolu na desno nogo; verv pa mu
ovije okoli vrata ter ga spusti v višavo. Sokol se oberne
sam od sebe, kakor bi hotel skritega vrabca še iskati proti
ravno tisti luknji kakor prej, in šine skoz tisto oknice noter,
kakor je že prej navajen bil. Med tem, ko se sokol v ječi
mudi, kleči Milko in goreče moli. Čez nekaj časa se sokol
vun prikaže in zleti svojemu gospodarju naravnost na rame.
Vervi okoli vrata nima več, namesti nje prinese navezano
zlato verižnico. Milko ga vzame in milo poserči. Potem
reče Tinetu: “S tim znamnjem grem naravnost na cesarski dvor.
To bo priča mojim besedam, ki jih bom za nedolžnega
viteza govoril. Vaš deček naj mi bližnjo pot po gojzdu
pokaže. Vi pa prepeljite rešenega še to noč čez Rajno. Vem da
hote z veseljem to storili. Ako ste mi kdej res želeli,
dobroto tam v gojzdu storjeno, poverniti, storite mi zdaj to
veliko dobroto.“

Prijazno smehljaje poda Tine Milkotu roko ter pravi:
“Poželite še sto in stokrat več od tega, rad vam storim z

neizrečenim veseljem. Vender večega si ne morete vošiti,
kakor je moja sreča, ktere bi jaz brez vas nikoli dosegel
ne bil. Le dovolite naj grem svoji ženi povedat, da imam
opravilo, zakaj do jutri bi zavoljo skerbi zaspati ne mogla,
kje da sva s Jurčikom ostala.“

Med tim ko Tine damu stopi, pripravlja Milko v bregu
v germovju čoln za nagli beg. Solnce gre v božjo gnado;
Tine pride nazaj, in prinese Milkotu torbico hrane za dolgo
popotvo. —

Ko večerna zarja v mraku vtone, se približajo ozidju
ravno pod luknjo, v kteri vitez tiči. Vsim serce v persih
glasno bunka, roke se jim tresejo in noge šibijo, nekoliko
strahu, da bi njih početje v gradu ne zapazili, nekoliko pa
veselja, kmalo ljubega očeta rešiti. Tiho poslušajo in
natanko pazijo na vsako četertinko ure in nič težji ne čakajo,
kakor odločene ure. Merzel veterc podpihuje in jih ne ostraši
le enkrat z listjem šumljaje. Vender sokolar se ne prestraši.
„Bog je s nami,“ reče on, m se ozira zaupljivo gori na
svetlo s lesketajočimi zvezdami obsejano nebo.

Poslednjič bije ura — sedem. Verv pride po zidu doli
in seže ravno do blizo tal. Gori na oknu se prikaže, kolikor
se še pri zadnjih žarkih razločiti more, človeška podoba in
pleza počasi doli; Milko čaka pod vervjo in pomaga možu
na tla. Kako mu je bilo pač pri sercu, ko zdaj svojega
milega očeta, kterega podobo si je že v pervi mladosti živo v
spomin vtisnil, naenkrat spozna! Vitez stopi na zemljo in
zdihne: “Neskončno vsmiljeni Bog! brez konca se ti
zahvalim!“ Na to se oberne proti sokolarju rekoč: “Ste le vi,
blagi mož! ki ste me rešili? Objel bi vas, priserčno objel
kakor svojega lastnega sina. Pa povejte mi vsaj, kako da
ste med toljko ječami tisto najdli, v kteri sim jaz zapert
bil.“ Milko mu da obris Gorjanskega grada nazaj, ter mu
reče s veselim glasom: “to mi je sokol prinesel, in po tem
sim vas tudi spoznal.“ “O Bog! kako je to mogoče!“ reče
začudeno vitez, kako ste mogli voditi, čigava da je ta po-

doba? in kdo vam je povedal, da imam darilo zmage v
dvoboju, zlato verižnico pri sebi?“ — “Vaš sin mi je povedal,“
odgovori v serce ginjeni Milko. — “Večni Bog! zdihne
vitez, tedaj moj sin še živi! in vi ga poznate? in njegovo
mater tudi? — O prosim in zarotim vas pri živem Bogu, pri
svojem neznanem terplenji, pri hrepenenju po svojih
ljubljenčkih, za ktera sim noč in dan premolil: — povejte mi,
kdo ste? od kje pridete? in kako moja predraga poznate?“
Milko molči. Vitez ga v obličje pogleda rekoč: “Vi ste ju
poznali, to je gotovo. Zdaj mi pa nočete povedati, da sta
umerla.“

Milko se ne more več zderžati. Pusti solze teči in
objame milega očeta, vroče poljubi blede očetove lica in
zakliče: “O švajcarska dolinica! o materna hišica! O da
bi jaz zamogel sedanji trenutek k vam prenesti! Gorjanski
vitez! čujte jaz sim.“. . . . . Pri ti priči zaslišijo blizo sebe
v germovju nek ropot in posamezni možki glasovi se čujejo.
“Bog in svet angelj varh! zdihne Milko natihama, ovajeni,
zgubljeni smo. Urno! urno! čez Rajno in od tam naprej v
Švajco. Oprašujte po „Blagomirovem domu“ poleg
Tunskega jezera. Tamkej me počakajte.“ Pri tih besedah potegne
viteza, kakor hitro more po hribu navdol seboj. Tine je bil
že naprej hitel čoln odvezat. Smertni pot ga sprehaja, ko
glasove vedno bliže za seboj sliši. “Srečno pot!“ zdihne
še za vitezom, ko se že čolnič čez vodo ziblje. Potem se
skrije s Jurčetom vred v gosto germovje, in vleče sapo
nazaj, da bi se nevarnosti, zašačen biti, odtegnil.

Ropot se bolj in bolj zgubi, še nektere glasove proti
grajskemu ozidju je slišati, poslednjič se še ti v grad nazaj
pomaknejo, in živa duša več ne čehne. Vzrok tega
naglega nepokoja je bil čuvaj. V gojzdni kerčmi se je bil do
mraka zakasnil. Domu pridši sokolarja ne najde, tudi žena
nič od njega ne vé, zato s nekterimi hlapci vse kote po
gradu preišče. Zakaj bal se je jeznega viteza, ki mu je
ptujca posebno priporočil. Ko toraj sokolarja v gradu ne najde,

si kaj misli, daje skrile vratica zasledil in se vun splazil,
da bi vitezu kako burko vganjal. Kmalo spozna s groznim
zavzetjem, daje njegovo mnenje popolnama resnično. Okoli
gradu hode zapazi pri luči, da je iz ječe verv izpuščena.
“Grom in strela! si misli, to je ravno iz ječe viteza
Gorjanskega!“ Nato pokliče hlapce nazaj, ki so se bili o bregu
razkropili, in se verne š njimi v grad; vender jim besedice
ne razodene, od tega kar je zapazil, temuč vzame svoj šop
ključev, dardo in svitilnico v roko, in leze tiho, kar nar
več more pred železne vrata vitezove ječe. Ko jih odklene
in noter stopi, vidi — da ni viteza več. Trikrat otrese glavo
ter pravi sam pri sebi: “Zdaj pa mi je misliti, kako se iz
zaderge spravim. E no, pa naj se pes obesi; sim že
ktero speljal, tudi to bom!“ Nato potegne verv čez okno
noter. Ko vrata za seboj zaklene, postoji še nekaj časa,
gerbanči čelo, ter si gladi erjavo brado rekoč: “Hentaj! —
primojruha te je bil dober sokol! Zrel, izurjen tiček.“ —

XVI.
PERSTAN.

Proti polnoči, ko je že vse po gradu potihnilo, spleza
Milko iz germovja in zbudi Jurčeka, ki je bil med tim
zaspal. “Vstani!“ mu reče, zdaj sva sama in nama ni treba
se koga bati. Noč je tiha, mirna in jasna. Nevtegoma
morava od tod, da do zore, kolikor mogoče odrineva. —
Kako pa? ali ti je pot po gojzdu dobro znana? Se mar nič ne
bojiš?“ — “Kaj jaz! da bi se bal? odgovori Jurče in si oči
dergne, smehljaje: “to je čudno vprašanje. Saj sim v
gojzdu doma, pa da bi poti ne poznal? Vsaka stezica mi je
znana, kakor naj staršemu dervarju in kakor zajcu. Le
pojva, preden danica prisije, sva že v druzih okrajinah,“

Kar je deček povedal, se je tudi res spolnilo. Ko se
dan zaznava, se komaj več vidi kakor v temni megli kraj,
kjer roparski grad stoji. Gojzd zmiraj svitlejši prihaja, in
okrajina je prijetniša. — Čez dve uri prideta v prijazno
dolinico. V sred nje stoji košata bukev, pod ktero bister s
turi en ček šumlja. “Tukaj se odpočiva, reče Milko , in
poživiva se s kruhani in hladno kapljico. Potem pa pojdeš,
ljubi deček, nazaj k svojej materi, ki te že komaj čakajo. Jaz
vidim zdaj pot pred seboj, in ne bom več tako lahko
zašel „ — Ko sta se nekoliko počila in poživila se poslovita.
“Lepa hvala! ljubi mladenček, reče Milko, za vse. Žal
mi je, da te plačati ne morem. Vender upam, da pride čas,
ko bom tebe in tvoje osrečiti zamogel. Pozdravi ljubega
očeta in mater ter jima reči: “da ju bom enkrat obiskal, ko
me ne bosta pričakovala.“

Ločita se. Jurček gre domu ; Milko pa naprej od vasi
do vasi popraševaje, ktera pot da je prava do carovega
(cesarskega) mesta? Med vso potjo misli na očeta in mater.
“Kakšno veselje si misli bo to, ako pridem iz cesarjevega
dvora nazaj in veselo oznanim, da moj oče vse
premoženje spet dobijo, ki jim gaje hudobni Bric poropal.“—

V tacih vednih mislih se še ne spomni, kako da mu bo
početi, da bi do cesarja prišel. Komej takrat, ko je čez
nekaj dni v veličastno mesto došel mu začne serce otripati.
“Kdo mi bo, zdihuje, meni siromaškemu mladenču dovolil,
da pred cesarja stopiti smem! Ako rečem, da sim sin
Gorjanskega viteza, me bodo zasramovali in zasmehovali. Tudi ne
bo nič pomagalo, ako jim zlati oklep pokažem, zakaj tega le
cesar sam pozna.“ Pride na cesarski dvor, prosi in prosi.—
alj nikolj se mu ne dovoli pred cesarja stopiti. Če so ga tudi
sprednje straže v poslopje spustile, sta ga vselej dva černa s
jeklom okovana orjaka (velikana) v preddvornici nazaj
zavernila. Preč gre in milo joka, ter moli rekoč: “Mili Bog!
tako dalječ si me pripeljal, tako prečudno vodil, očeta iz
strašne temnice rešil, oh odpri mi tudi pot do cesarja, da mu

nedolžnost svojeja očeta razkrijem in terdoserčnega Brica
pravično zatožim. Ako ti serce cesarja omečiš, bom gotovo
milost pri njem dosegel.“

In glej! tretji dan, ko je bil v cesarsko mesto prišel,
usliši Bog njegovo molitev. Zjutrej zgodej gre po cesarskem
sprehajališču, razvedrovat se. Komaj je pol ure minulo, kar
pride cesarica in mnoge dvorne gospe zjutraj sprehajat in
oživljat se. Milko stopi ponižno s poti in se spodobno
prikloni. O ko bi bil vedil, da je cesarica to, pokleknil bi bil,
in jo milo poprosil, da naj zanj pri cesarji govori! —

Gospé gredo k čudnemu studencu, kije sred verta stal.
Visoko je sreberna vodica skakala, — lepo dišeče cvetlice
so okolj rastile. Izzujejo svoje tanke rokovičice in tergajo
mlade zvončike in perve pomladanšice. Milko gleda za
njimi, in jih zgubi spred oči komej, ko se dalje pod
kostanjičje zasučejo.

Ves zamišljen tava Milko po ravno tisti poti, kjer so
prej gospe šle in stoji zdaj, da sam ne ve, kako pri
navskoknem viru. Kar naenkrat zleti sokol, ki mu je vedno
mirno na roki sedel pod zelen germiček, pobere nekaj, ki se
lesketa kakor jutrinja rosa na soncu, in prinese v kljunu
Milkotu na roko. Bil je zlat perstan s peterimi drazimi
kamni vdelan. “Oj, oj! se Milko začudi, kako pride perstan
semkej? gotovo gaje ktera gospa zgubila, ko so rokovice
z rok snemale. Precej ga neseni nazaj, da bi jih le še na
vertu dobil.“ — Teče kolikor more za njimi. Pa odšle so že
bile. Zdaj ne ve, kaj početi in gre zamišljen iz verta.—

Komaj pride v bližnje mestne ulice, kar zasliši
bobnanje, in množica ljudi vre kupama tje, od koder se
boben sliši. Tudi on pete pobrusi in zdaj stoji pred klicajem,
ki svojo palico kviško povzdigne, in zakliče: „V
cesarjevem imenu!“ Na te besede vse potihne, in klicâr dalje
govori: “kdor je našel ali bo našel zlat perstan s biseri
vdelan, ki gaje cesarica zgubila, je kakor zvest podložnik
naprošen, ga nazaj prinesti, visoko cesarsko plačilo mu go-

tovo ne odide.“ Še enkrat boben vdari, in ljudi se na vse
strani razkrope. — Milko, ki ima perstan v žepu, stopi ves
vesel na stran ; na voglu neke ulice poklekne in zdihne
rekoč: “Tecite, tecite solzice radosti! in ti ljubi Bog!
sprejmi jih, naj ti bojo porok otroške zahvale! Ptiča si zvolil, da
mi je očeta rešil, ptiča namenil, da mi pot do cesarja
odpre, in tako moje veselje še le prav popolno storiš!“

Urno se napravi in skaklja naravnost v cesarsko
poslopje. Ko v preddvornici z jeklom okovanima možema
pove, da je perstan našel se nju temni obraz in terda beseda
koj spremeni. Priljudno mu rečeta: “le noter! le noter!“ in
odpreta duri. Milko stopi noter, se nizko prikloni in pokaže
perstan. Vsi dvorani se zaveselé. Cesar in cesarica
vstaneta in gresta Milkotu do vrat naproti, kjer je obstal, ter
ga prijazno pozdravita. In ko cesarica dragocenjeni perstan
iz njegovih rok prejme so vsih oči vanj obernjene. Lepo
omikani mladeneč, prijazno oblečen, koj od začetka vsim
dopade. Cesar pa mu reče: „Ker se Boga bojiš in cesarsko
povelje spoštuješ: zberi si, kako te imam plačati? Pri svojej
cesarskej zvestobi ti prisežem, da plačilo dobiš, ker
zaslužiš ga.“ — Milko se nizko prikloni rekoč: “Cesarska
svitlost! Ker sim milost pri vas našel, prosim toraj,
dovolite mi, da vam nekaj povem, kar seje prigodilo.“

Cesar se usede, enako stori cesarica in drugi dvorani
ter se mu nasmehijajo. Vsi mu pokimajo. Nato se vstopi v
sredo in začne s svojim čistim, milim glasom: “V prijetni
dolinici je živel pastirček med svojo mirno čedo jagnjet. So
se te pasle, se je k njim usedel, in svoj kruhek
povžival; in kadar so pile, je pil ž njimi iz enega studenčka.
Preserčno jih je ljubil in vse nesreče varoval. — To zve
njegov sovražnik. Jeza in serd mu dušo prešine, kakor
goreča strela; gre v gojzd in si iz redi čedo volkov. S timi
plane v dolino, podavi jagnjeta in poropa livado. Mirnega
pastirja pa seboj vleče čez hrib in dol, in ga verze v
ostudno temnico, iz ktere ga je pred kratkem njegov sin rešil.

Oče je sicer prost; pa čede so pregnane in njegovo
premoženje je v rokah sovražnika.“ —

Milko omolkne. Cesar smehljaje pobara: „No kaj hoče
pomeniti ta pripovest? moj sin!“ — Milkotu se v očeh
debela solziea lesketa. On približa se predstolu in začne
počasi in ginljivo: „Mirni mož s jagnjeti so moj oče vitez
Miroslav Gorjanski sin viteza Rudolfa Sokolovskega. Ravno
tisti, ki je enkrat v cesarskem dvoboji pervo darilo dobil.
Spričati da resnico govorim, poglejte tukaj zlati križ s
imenom svitlega cesarja.“ Vse se začudi in vesel šum se med
vsimi razširja. Milko pa dalje pripoveduje: “Mož s volkovi
je vitez Bric Skalodvorski, nekdaj Stepan Sovljanski,
ravno tisti, ki je v dvoboju nasprotnik mojemu očetu bil.“ To
ime slišati vse nevolja in jeza spreleti. Milko jim mora vse
do kraja in konca pripovedati. Njegove besede so bile tako
mile in prijetne, da niso le miloserčnim gospam, temuč
tudi cesarju solze pogosto priigrale.

Ko je pripovest pri koncu, poklekne pred prestol in
zdihuje: “Vaše veličanstvo, mili gospod in cesar! ako vas
nesreča zvestega podložnika v serce gine, kakor ste ravno
pokazali: ako vam je nedolžnost kaj mar in ako ostudno
krivico Brica zaveržete: o pomagajte nam s svojo
svitlostjo in močjo, da svoje zgubljeno premoženje spet nazaj
dobimo,“ Cesar mu ne da dalje govoriti, stopi k njemu in mu
vstati veli. “Potolažen bodi, blagi mladeneč, reče prijazno,
žal mi je, da komaj zdaj dolgoletno nesrečo tvojega očeta
zvem. S tim, da ste svoje ime spremenili in verh tega že
tako dalječ proč od cesarskega dvora stanujete, mi je vsa
vaša dogodivšina prikrita ostala. Zdaj pa hvala Bogu! se
še pomagati da. Dam ti vojakov in svoje cesarsko povelje,
zdaj stori s sovražnikom kakor zasluži. Vzemite svoje
posestvo nazaj, verh tega pa še toliko Bricovega, da boste
za svoje terpljenje odškodovani. Tudi pismo vam dam, da
ste spet posestniki Sokolovskega grada. Verh tega vas
zagotovim svoje cesarske blago voljnosti in milosti.“ —

Vsi pričujoči dvorani se radujejo nad tim, in
pozdravijo mladenča. Cesarica se ne more besede zderžati: “Pač
me veseli, da sim davi perstan zgubila, brez njega bi ne
bili nič najdli in tudi tega veselja bi sedaj ne imeli. Po
čudnih potih Bog svoje služabnike k namenjenemu koncu
pripelje.—

Drugo jutro je Milko v blišečem vitežkem oblačilu, krog
njega se zbere trop oboroženih junakov, ki mu jih je cesar
dal. Od svojega ljubega sokola se ne more ločiti. Kakor
dozdaj, ga še nese na svoji rami.

Od vsih lepo in ponižno slovo vzeme; vsi mu želijo iz
serca vse dobro, sam cesar ga blagoslovi. Tako zapusti s
svojo oboroženo trumo veličansko mesto.

XVIII.
PRAVIČNO POVRAČILO.

Skalodvorski čuvaj je bil tisti večer, ko je ječo
Gorjanskega viteza prazno našel, prav kisle volje in ni celo
uro besedice zinil, akoravno ga je žena vedično po vzroku
nejevolje spraševala. Ko se pa čez nekaj časa lovski rog po
griču doli oglasi, zdihne iz hiše grede rekoč: “Bog mi bodi
milostljiv!“ Trese se kakor vbogi grešnik, ko ga vitez
stermo pod oči pogleda in vpraša: “Se ni nič posebnega med
tem v gradu prigodilo?“ — “Nič, gospod vitez!“ odgovori
precej glasno in na videz neprestrašeno, da bi svojo skerb
prikril. Vitez stopi s konja in gre v grad, to je čuvaju prav
všeč, da je šel in da ga ni več s prašanji nadlegoval.

Ko ga pa vitez čez pol ure k sebi klicati veli, ga tako
strah prevzame, da ga smertni pot spreleti in da mora po
stopnicah gori trikrat počivati. Poslednjič ko pred vrata
pride si vender misli: „Hentaj! čuvaj, bodi tudi sam svoj

Čuvaj! ne prodaj se!“ Pri tih mislih stopi pokojen in
pripravljen v sobo kakor sicer po navadi. „Hé, hé! mu vitez
smejaje naproti vpije, sokolâr je berhek kavelj. Njegov tič
mi je danas mnogotero veselje naredil. Le en samokrat ga
nisim zastonj kviško spustil. Pojdi poklici dečkota, naj bo
pol buče vina s menoj pokusil.“

Čuvaj je s tim vkazom v nar veči zadregi. Vender si
vé pomagati zvita buča, to da se debelo ostudno zlaže.
Pristopi bližej, se nizko prikloni in reče s pojemavnim
glasom: „Ne zamerite, gospod! ako sokolar še eno kaplico
vina pije, ga bo tako nadelalo, da bo vsaj osem dni
našeškan.“ — „Res te hentaj! zavpije vitez, kaj se to hoče
reči? „ — „Sokolar, odgovori čuvaj, se je bil natihama o
pripravni pol uri nad moj sod spravil, in zdaj leži, kakor
presica pijan tam doli v izbi!“ — „Lažeš starec!“ zakriči
razkačeni vitez. — „Nič ne lažem, pojte ga pogledat, če
ne verjamete.“ — „Kaj? jaz ga bom hodil gledat!“
zagromi vitez in vdari s nogo, da se tla potresejo, „pojdi čuvaj
vzemi meč in pošlji ga v kertavo deželo. Morebiti se bo
predramil na unem svetu. No kaj čakaš?“ „Gospod vitez!
reče čuvaj, to je prehuda kazen za to, da se je sokolar tako
prenaglil. Rajši ga bom jutri, ko se je naspal brez plačila
in sokola iz grada zapodil.“ — „Tudi to prav!“ zaverne
vitez krohotaje, „da mi le več pred oči ne pride.“

Čuvaj se priporoči in gre iz sobe. „Hé, Hé! reče sam
pri sebi zunaj, pa sim jo zvil! hé, hé, ti jo še umiš stari!“
Zdaj je še ena sama, če bi Bric viteza viditi hotel, ki je
pobegnil. No, pa tega ne bo storil, že toliko časa mu zanj
mar ni bilo, gospama jo bom pa tudi zvil. Ako ga hočete
obiskat iti, jima z nar večini pomilovanjem povem, da je
vitez nju početje zapazil, in mi s smertjo zažugal, na tajnko
njegovo povelje spolniti.“

V svojo izbo pridši spravi tičnico in pljunko iz poti ter
pije pokojno bučo rudeče kapljice ter zraven pogosto svoji
zviti buči napiva. Tako mine več tednov, med tim ko nič

druzega ne misli, kot na svojo navadno pot v gojzdno
kerčmo. Sokolarjevo zgodbo je že davno končano mislil. Pa ni
bila taka. Zakaj ko nek večer že pozno v kerčmi sedi,
prileti nek sluga, in vpije obupljivo: “Sovražniki! sovražniki
so v gradu!“ Čuvaj poskoči pri ti strašni novici tako
silovito iz za mize, da mizo, stole in svojega tovarša iz stola
zverne. In ko ves puten na grajski hribec pride, se mu
zablišči na dvorišču žar sovražne baklade. Neprenehljivo
zdihovaje: „Gorje meni, gorje meni!“ teče v svojo hišo, in
se skrije pod streho.

Nepričakovani sovražnik ni bil drugi, kakor Milko s
svojo trumo oborožencov. Po dnevu se je v bližnjem gojzdu
skritega deržal; ko se pa mrači, se spleza okoli ozidja do
vratic, skozi ktere je čuvaj v kerčmo hodil. Najde jih
odperte, kakor je tudi pričakoval, in gre tiho nazaj k svojim
tovaršem v bližnjo hosto, in ostane tam do terdne noči.
Potem se pomika vsa truma tiho in lagano čez hribček gor,
ter se splezajo mož za možem skoz vratice. Na dvorišče
pridši prižgejo vsak svojo baklo, in zaženejo strašen hrup.
Že so poderte vrata gradu, in mala peščica vitezovih
hlapčonov, ki se jim je v bran stavila, je razkropljena. Ko Bric
zasliši ropot in rožlanje orožja, ki se vedno bolj in bolj
bliža, popade svoj meč in meri naravnost na Milkota, ki pervi
skozi vlomnjene vrata noter stopi. Pa predenj ga doseči
more, ga že derže štirji hrusti iz cesarjeve trume in ga v
železje zakujejo. In ko s svojimi ostudnimi očmi Milkota
pogleda, kakor bi ga prebosti hotel, stopi te bliže njega ter
pravi: „Bric, ali me ne poznate več? Dobro me poglejte,
gotovo me še poznate. Jaz sim tisti mladeneč, ki vam je
lepega, mladega velicega sokola dal. In ako hočete moje
pravo ime vediti, čujte: Jaz sim Milko, sin viteza
Gorjanskega, kterega ste toliko let po nedolžnem neusmiljeno
ječili, kije pa zdaj s božjo pomočjo rešen.“

Vitez začne v železji strašno zlobeti, Prekljinja, da
se zemlja trese, in škriplje s svojimi divjimi zobmi, da je

groza. Nar bolj se serdi nad čuvajem. Zgrabi, kolikor mu
železje dopusti, ves zdivjan gorečo glavnjo na ognjišči in
jo zakadi kviško, da železje zarožlja. “Ti nesrečni nezvesti
hlapce!“ rjove kakor razkačen oroslan, “ako bi bil ječe in
vrata boljši zapiral, nikoli bi jaz v tako sramoto prišel ne
bil. O da bi bil le en trenutek prost, da bi mu meč v
malopridno serce zasadil!“ — “Tiho in zadovoljni bodite, reče
Milko, vaša jeza je prepozna, Mislite, da je vse, kar se
vam zgodi, pravično povračilo za krivice, ki ste jih
nedolžnim storili. In da se tega bolj prepričate, vas bomo še
nocoj od tukaj peljali v samoten odločen kraj. Morebiti, da
vam Bog žarek svoje milosti v serce navdihne, da svoje
pregrehe spoznate, objokujete in se pobolšate.“

Nato migne svojim tovaršem, kteri viteza obstopijo in
ga naprej vlečejo. Bric še strašneji prekljinja in tuli in ječi,
da se med ozidjem ogrozno odmeva.

Milko gre v sobo gospe in gospodične. Obe najde
klečijoče, in na kolenih trese pričakujete tega, kar se zgoditi
ima. “Nikar se ne ustrašite! ju prijazno ogovori: jaz
pridem le vaju za prenočilišče prosit. Upam, da ga mlademu
vitezu ne bote odrekle, ki ste ga še nek večer sokolarju
ponudile, ki bi ga tudi prejel bil, ako bi vitez tako
miloserčen bil, kakor vé,“ — Zdaj ga spoznate in ste
potolažene. Razkrije jima svoj stan in svoje ime in ginljivo
pripoveduje, kako je svojega očeta rešil. Tudi svojega namena,
da bo viteza Brica v samotni grad zaperl, dokler se
pobolša, jima ne prikriva. Obe se brhko jokate. “Vender,
reče Jovana, ako se spreoberne in pobožen človek postane,
bom Boga serčno zahvalila, daje tako vse napeljal.“

Drugi dan zgodaj gre Milko v čuvajevo hišo svojega
dvojnostranskega gostârja obiskat. Trepeči mož tiči še
vedno pod streho, dokler ga Milkotovi junaci iz pod strehe
ne privlečejo. Glasno zavpije in pokrije svoj obraz, ko
sokolarja spozna. Milko bara po svoji pljunki (harpi), ki jo je
uni dan popustil in graja ga terdo, da se je dosedaj tako

obnašal. „Vi ste, reče, svoje službe začasno odstavljeni,
dokler se ne poboljšate. Na vaše mesto pride pobožni Tine
drevâr.“ — Veliko bolji prijazno se približa čuvajki, ki je
v kotu s otroci sedela in jokala. „Vi ste dobra ženica, ji
reče, zato vas bom pa tudi lepo poplačal za to, da ste mi
nekdaj priljudno postregli. Pojte začasno k gospéma v
grad, in živeli boste mirno v njuni družini. Tudi za vaše
otroke se bo skerbelo. Opominjajte svojega moža, ki ga
bom novemu čuvaju izročil, prav po gosto, da naj se
poboljša — in v kratkem bo dobil svojo službo nazaj.“ —

Od tod gre Milko v Tinjetovo bajtico. Jovana in Zalika
ga spremite. Viditi kar se je tukaj godilo, človeka u serce
gane. Tine od veselja ne ve kaj in kam, ko u vitezu
nekdanjega sokolarja spozna. In ko mu Milko pove, daje odslej
čuvaj gradu, zdihne rekoč: „Večna resnica je to: pravica
nar dalje velja.“ Anka pa gre zdaj k Zaliki, zdaj k Milkotu
zdaj k Jovani in se jim ne more zadosti zahvaliti.

Ko Milko vse nedolžne jetnike spusti in jim njih
premoženje nazaj poverne, se poslovi od Jovane in Zalike
s terdno obljubo, kmalo ju spet obiskati, in zapusti
Skalodvor tretji dan. Zakaj goreče je želel, svojo mater in
svojega očeta kmalo objeti. Toraj zakliče s veselim
navdihnjenjem: Naprej! naprej! v Švajcarsko dolino, k mili materi!
naprej! proti Blagomirovemu domu!“ —

XIX.
PTUJ ROMAR.

Že se je solnce za Švajcarske gore skrilo, in temni
mrak pokriva Merlinške planjave. In Glej, romar v dolgi,
černi obleki s belim pasom prevezan in gerčasto romarsko
palico v roki — poterka na duri brodnik — Nikolajeve hiše,

Te vidivši ptujca ga prijazno sprejme in pozdravi rekoč:
“Bog vas sprimi, ljubi brat! kaj vas prinese v mojo revno
bajtico? Iščete morebiti prenočilišča? o! s veseljem vas
prenočim in vam postrežen, ako vam je všeč.“

Popotnik mu prijazno roko poda rekoč: “Ker ste tako
postrežljivi in prijazni, mi gotovo tudi tega odrekli ne boste,
za kar vas prosim. — Tam na uni strani jezera, na visoki
skali prebiva pobožen mož v svojem samotnem šotoru, ki
se mu mende Blagomirov dom pravi.“ — “Res je, reče
Nikolaj , Blagomir je prav pobožen, svet mož. Vsa okolica
ga ljubi in spoštuje, kakor svojega očeta. Cele trume ljudi
vrejo o praznikih njegove sladke, tolažbe polne besede
poslušat , in vsi se vernejo kakor novorojeni nazaj. Mene so
večkrat njegovi pogovori do solz ginili. Bog ga živi še
dolgo milega, pobožnega očeta.“

Romarja ta povest v serce gine. “Tedaj, reče on, ako
vam ni pot na Blagomirov dom nocoj predolga in pretežavna,
vas prosim, da bi me na uno stran jezera prepeljali.“
Komaj popotnik izgovori, že hiti Nikolaj čolnič pripravljat.

Med tim pripravi Rezika popotnemu možu večerjo,
prinese kupico dobrega vina, kar je trudnemu prav dobro
dišalo. Kmalo pride Nikolaj ter pravi: “Čolnič je že
pripravljen, ako vam je ljubo se koj napotiva.“ Popotnik se
Reziki lepo zahvali, ker mu je tak prijazno postregla. Nikolaj
se od nje poslovi ter obljubi se verniti, predenj bo polnoči.

Zdaj gresta na breg. Čolnič je že odvezan. Mesec
ravno iz zagor priplava. Tiho in mirno se ziblje čolniček
po gladkem zerkalu Tunskega jezera. Bila je prelepa noč.
Nebo je prijazno in čisto in brezštevilno miglajočih zvezdic
se v jezeru odlesketava. Druzega ni čuti kakor počasno
pluskanje valov, ki se na veslo vdarjajo. Le kak ponočen
tič se še v bližnjem skalovju oglasi. Vse drugo je že
potihnilo, in v pokoji počiva. — Popotniku je čudno pri sercu.
Veliko lepih in sladkih sanj preteklih nekdanjih veselih
časov mu se po glavi verti. Pa tudi vesela misel na Blago-

mirovem dômu kej gotovega od svoje Bogomile in svojega
sinčeka zvediti, mu serce s stotero radostjo navdaja.
Večkrat ga solze oblijejo, večkrat zdihne in povzdiguje proti
nebu roke. — To vse brodnik Nikolaj dobro zapazi, zato
pa tudi vso pot čez jezero besedice ne govori.

Zdaj sta na drugi strani. Ura bije devet. Oba stopita
na suho. Nikolaj ukreše ogenj in prižge bakljo, ki jo je bil
seboj vzel. “Ta pot je, reče, še za domače, gor navajene
ljudi nevarna, posebno pa po noči.“ Naprej gre z gorečo
bakljo. Čez sto in šetdeset v skalo sekanih stopnic
korakata, ki so od brezštevilnih romarskih stopinj silno
vglajene. Romar gre vedno za vodnikom. Zdaj gresta med
groznim pečovjem, zdaj med lepo dišečimi gorskimi
zelinami. Poslednjič prideta na široko ravno pečino. Nikolaj
potegne lestvice, ki jih je pod skalo shranjene imel in
jih pristavi k pečovju. Zdaj splezata čez skalo. Kmalo
morata čez vozek most plezati, ki je čez globok prepad nared.
Zdaj je še 60 stopnic. Še te prekoračita in znajdeta se
tikama male hostice na Blagomirovem domu.

Brodnik verže konček baklje v prepad in pokaže s tim,
da luči več ne potrebujeta in da sta na konci popotvanja.
Kdo more veselje popisati, ki ga popotnik pri tej priči
občuti!— “Glejte! reče Nikolaj, tam le je hišica in zraven stoji
kapelica, v kteri pobožni oče vsako nedeljo tukajšnjim
seljanom doline svete in sladke besede oznanuje. En sam
zvon, kterega glas se dalječ po dolini razglega, sklicuje
ljudi k pobožnemu zbirališču skupej. Čujte! — ravno zdaj.“

Med tim ko še govori, bije ura deset na Blagomirovej
kapelici. Iz malega oknica pušavne hišice blišči pičle luči
žarek. Nikolaj poklekne na skalo poleg kapelice in moli.
Popotnik je v serce ginjen; tudi on poklekne in moli. Zdaj
se oglasi v hišici osemdesetletni možki glas in poje s
polnim glasjem ter obira na harpo (plunko) naslednjo pesmico:

“Taisti, ki zvezdam odločil je pot,
Kje velik, mogočen, ki biva povsot,
Vse kote nar skrivniših krajev pozna.
Ki pesek prešteje v bregu morja:
Človeka nikoli tud ne zapusti
Ga vodi, ga spremlja, za njega skerbi.“

Za božjo voljo! kaj je to? se romar začudi, ko
pesmico sliši, pač mi je tako pri sercu, kakor takrat, ko sim na
strani svojega ljubega očeta v mladosti sedel in jih ravno to
pesem peti slišal“ Zdaj se strune spet oglasijo in pesmica
se lepo razlega naprej :

“Bog Oče! tako imenujemo Te,
Kar smo in imamo od Tebe je vse,
Vse delo je Tvojih očetovskih rok,
Stvarjeno zavoljo nas revnih otrok. —
O bodi še oče nam mili vsak čas
in blagoslov sveti Tvoj pridi na nas!“ —

“Amen“ reče nato notranji glas in brenkljanje pljunke se
razdoni. “Amen“ odgovori popotnik od zunej in solze mu
po licih oteko.

Zdaj lučica pomiglja in se skrije. Kmalo pa se vratca
odpro in oče Blagomir stoji na pragu. Sivi starček s
srebernobelo dolgo brado, Pljunko na skalo nasloni. — Ko
ptujca zagleda se jima pobliža in ju prijazno pozdravi.
Nikolaj stopi spoštljivo bliže njega rekoč: “Častiti oče!
tukaj vam pripeljem popotnega meniha.“ — „Bog vas sprimi!“
ljubi brat, ogovori pobožni oče ptujega moža ter mu roko
ponudi. “Malo sicer premorem, pa kar imam s tim vam rad
postrežem v bratevski ljubezni.“ —

Nato se oberne k Nikolaju rekoč: “No prijatelj vi ste
še vedno blagi vodnik romarjev in ne terjate venarja zato.
Bog vas bo gotovo obilno blagodaril in vam vsako stopinjo
stoterokrat poplačal. Zdaj je že pozno, mehka posteljica
iz maha je v šotoru napravljena, pojdite noter in počite se

do zajtra.“ “Lepo se vam zahvalim, odgorovi Nikolaj,
dobro veste, da imam doma ljubo, skerbno ženko. Obljubil sem
sicer ji o polnoči nazaj priti. Rezika, to vem, da šteje vsak
trenutek posebej, kdaj da bom prišel.“ — “Tedaj pojdite v
imenu Gospodovem srečno nazaj, božja roka naj vas
spremlja.“ Nato vzeme Blagomir bakljo znad stene, jo prižge in
jo poda brodniku. — Taj se poslovi od obeh in predenj se
mu ptuji romar zahvaliti more, hiti že proti domu čez skalo
navdolj.

Oče Blagomir pomigne novemu gostu š njim v kapelico
iti. Spoštljivo, kakor se v božje svetišče spodobi, stopita
v sveto votlino pod skalovjem. Sveta tihota je tukaj.
Pobožni oče prižge svetilnico v kapelici in potegne za
zvonček, ki je na nar zgornjiši skali privezan bil. Prijazno in
milo doni mili glas in se razlega po bližnjej dolini, ljudi
opominovaje k zadnji večerni molitvi. Blagomir stopi iz
kapelice in zapre vrata za seboj. Pred vratmi še nekoliko
postoji in izreče v tihi molitvi čez vso ondašnjo okolico
večerni blagoslov. — Zdaj gresta v hišico.

Kakor sicer majhna je bila hišica, vender za vse
pripravna. Okrogla hrastova mizica stoji v kotiču, zraven nje
je kamnata klop; v drugem kotu je čedna posteljica iz maha
s čisto odejo pregernjena. Od tukaj naprej pod skalo se
razprostira druga soba, ki je ptujcem namenjena. Svetilnica
pa visi v sredi na bekovi vervici. Med tim, ko ptujec čedno
pripravo ogleduje, nosi Blagomir hrano na mizo, da bi
svojemu gostu postregel. Dobrega tečnega kruha, lepodišečih
jabelk, ktere je v topli podzemeljski jami shranjene imel,
medu in kastanjev je polna mizica. Zraven pride še kapljica
zdravega vina v čednih breznatih kupicah.

“Vse kar vam dati zamorem, reče pobožni starček in
veli ptujca se za mizo vsesti, vse vidite tukaj. Odpočite in
poživite se in pozabite v mirni hišici trudne popotve.“

“Nak ne počijem in ne pokusim prej mervice kruha,
preden ne zvem, ali mi zamorete vi od mojih nar drajših

kej povedati.“ — “I če druzega ne vsaj tolažbo vam
zamorem v serce liti, in to je za tužnega človeka že veliko
polajsanje. Vender slušajte me in vsedite se za mizo.“
Romar se njegovim prošnjem vda in se vsede k njemu.

Po mali večerjici vzame Blagomir kupico v roke in
terči ob kupico svojega gosta rekoč: “No ljubi brat! na
zdravje vsili dobrih ljudi!“ — Pijeta. “Še enkrat, na zdravje
vsili ljubili duš, ktere si želimo v svoji bliži imeti!“ — Pri
tih besedah se trese kupica ptujcu, barva ga sprehaja in
solze se mu v vino potočijo.

Vender hoče skrivati, kar mu v sercu težo dela in
pije. Pa sivček dobro zapazi notranjo nepokojnost ptujca.
Tudi sam se spomni preteklih žalostnih časov, in v
globokim očesu se mu zasveti biser, ki mu po sivi bradi steče.
“Veliko svojih ljubili, reče po kratkem molčanju, bi radi okoli
sebe imeli. Tode kdo nam bo povedal kje da prebivajo?
Še tega clo ne vemo ali še žive. Nektero neprespano noč
sim roke proti nebu povzdigoval in prosil Boga, da bi mi le
eno samo željo pred smertjo dopolnil. Se ni Gospodu
dopadlo moje prošnje dopolniti. Njegova sveta volja naj se
zgodi. Jaz sim pokojen. Vender mi milo žalost tih
spominek na nje v sercu obudi.“

Te besede ptujca močno presunejo. “Tedaj nisim jaz
edini na milej zemlji, začne poslednjič, kteremu so kdej
cvetlice veselja cvetele, pa zdaj so nemilo usahnile! Tedaj
sedi tovarš enacih nadlog zraven mene in obžaluje zgubo
svojih ljubih tukaj v samoti!“

“Res je! odgovori starček z ginljivo besedo, žaljuje pa
tudi se v vsim v božjo voljo poda. Večidel časa sim
prejokoval; in koliko časa da bo še rumeno solnčice moji beli
glavi sijalo, to ve Bog sam. Potem me čaka boljša sreča.
Tam na imej strani groba večni verti zelenijo in cvetlice
najdem tamkej spet, lepše in blažje tam cvete kakor tukaj,
ki mi jih je vse nesrečni mraz posmodil. — Pa vas
obžalujem, žalostni prijatel, vi ste še v moževni dobi, vi boste

še obilno solz pretočili, preden vola smert pride in vas
prepelje v tiho deželo, kjer bomo že davno prej mi počivali.“

“Pa ne obupajte. On ki nad zvezdami čuje, svojih otrok
ne zapusti; in če vam tudi nekdanjih veselih dni nazaj ne
pošlje vam vsaj pošilja usmiljene dušice, ki vam zamorejo
tužno serce pokrepčati.“

“Res je taka, odgovori popotnik, ako ne, bi nikoli
poti na Blagomirov dom najdel ne bil. Kako ga zamorem
zato zadosti zahvaliti! Oče Blagomir, moje serce je
popolnama pokojno pri vas. Zaslišite toraj, kdo da sim in kako
da semkaj pridem. Ta romarska obleka, začne on in solze
ga posilijo, pokriva vitežko obleko. Imel sim v srečnih
časih veličanski grad lep in prijeten, bil je glava gradov vsih
druzih iz okolice. Moje ime je: — Miroslav vitez
Gorjanski.“

Pri priči Blagomir prebledi — “Kaj? si misli, je
le mogoče? — Gospa Gorjanska se tudi ptuja seljanka v
našem dolu imenuje. O Bog! Kaj ko bi te nje mož bil!“
Prih tacih veselih mislih mu bled obraz počasu prerudečuje.

Vitez pa ne zapazi starčikovega osupa in pripoveduje
naprej svojo povest, med ktero ga večkrat solze polijejo.
In ko od svojega čudnega rešenja iz ječe pripoveduje,
povzdigne proti nebu roke in moli tiho molitvico. Potem vzame
iz pod dolge obleke šivorisano podobo Gorjanskega gradu
in jo poda očetu rekoč: “Ta podobica, ki mi jo je moja
gospa tisto noč, ko sva se v zadnjič vidila, podala: ta je
bila v ječi moja nar večja tolažba in je tudi čudovito mojemu
rešenju pripomogla.“ — Nato pripoveduje, kako mu je
sokol podobo iz okna odnesel, kamor jo je bil v težkih mislih
zamaknjen, položil; kako da je bil rešen in da ga je ptuji
mož čez Rajno prepeljal. Nekaj tednov se je v nekem
samostanu skritega deržal, kjer so ga mnihi prijazno sprejeli, kjer
je pred Bricovim zalezovanjem varen bit. Poslednjič se je
v to mniško obleko napravil in na pot podal ter proti Švajcu
se zasukal. “Tukaj pri vas na Blagomirovem domu, reče on,

tukaj mi je bilo naročeno od mojega rešitelja, da imam veliko
veselega zvediti in da ga bom tudi tukej dobil. O draga
Bogomila, kako srečen bi bil, da bi te še vsaj enkrat v
življenju vidil!“ —

Blagomir ga pogleda in milo reče: “Le mirno, le mirno,
blagi vitez, ali niste rekli — Bogomila je vaši gospi ime?
Kako, ko bi bila že umerla?“

Vitezu roke opadejo, omotica mu stopi pred oči.
“Pobožni oče! reče s težkim glasom, je le res? Ste jo
pognali? Zakaj vničite z eno samo besedo vse moje upanje,
vse moje veselje? Umerla! umerla! o strašna misel! Da
bi bil v svojej ječi počasi sognjil ter bi bil še vse upanje
se kdej viditi popustil! Zdaj še le vem, zakaj me je moj
rešenik tako žalostno objel. Oče Blagomir vi ste pervi, ki
mi to žalostno novico donesete, bodite tudi moj tolažnik in
peljite me k njenemu grobu.“

“Naj se vam zgodi; vender čakajte, da pride mladeneč,
ki vas je iz ječe rešil. Morebiti je nar boljši tolažnik, ki
vam zamore od vašega sina kej povedati. Do tistihmal
izjokajte svojo žalost. Zdaj pa pojte k pokoju; vidim, da ste
spanja potrebni.“ Tako je govoril starček Blagomir,

Potem pelje viteza, ki mu britkosti omamljen sledi v
spavnico. Nato se tudi sam vleže. O polnoči ga ihtenje
zdihajočega viteza, ki ni očesa satisniti mogel, prebudi, »
“Jokaj, jokaj še zdaj, reče starček tihama sam pri sebi, če
Bog da, kmalo ne boš več jokal.“

Komej se zazori — že vstane oče Blagomir, ogerne
svoj plajšič, vzame podobo Gorjanskega gradu in stopi za
pot napravljen pred viteza rekoč: “Moram vas nekaj časa
same pustiti, imam doli v dolini nevtežno opravilo.
Ostanite z Bogom te čas. In ako bi vam tukaj v samoti predolg
čas bilo, stopite tedaj tje le h kamnatemu križu, pred
kapelico, tam jaz vselej tolažbo najdem.“ Pri tih besedah ga
zapusti.

XX.
NEPRIČAKOVANO VESELJE
NAR BOLJŠE ZDRAVILO.

V tihem in mirnem Švajcarskem dolu pri Tunskem
jezeru pozdravijo, spremijo in dopernesejo ondašnjl
prebivavci ljubeznjivo pomlad v vednem veselju in splošnem
radovanju. Tudi Bogomila se je okrevala in že vstala. Odkar
je bila svojemu sinu pisala, se je merzlica strašneji in
nevarniši od drugikrat poprijela, s pobožnim in Bogu vdanim
duhem pričakuje vsaki trenutek rešivne smerti in boljšega
življenja. Tode, človek obrača, Bog oberne — čez eno
uro žalostnega stanja premaga narava. Vroč znoj nastane
in celo noč terpi. Od dne do dne bolje prihaja, čeravno jo
še zelo slabi. Ko je pervikrat na klopici zunej bajtice
sedela, in se na solncu grela, hodijo kupoma bližnji kmetje
ji k zdravju srečo vošit in vsega dobrega.

Tudi oče Blagomir jo zdaj, ko s skale doli more, večkrat
obišče. Nikoli ga pa nismo vidili tako veselega priti, kot
ravno zdaj, ker ji zamorc veselo novico od ljubega moža
prinesti. Stopi v vertič ravno takrat, kadar Bogomila
cvetlice poliva. Med delom mora zavoljo slabosti večkrat
počiti, noge jo še niso nič hotle nositi. “No, pravi oče
Blagomir jo prijazno pozdravivši, ste že spet tako pridni in
urni, kakor da bi ne bili nikoli bolni.“ — “In vender,
odgovori ona, še zmiram čutim, da sim bila. Vedite,
častitljivi oče! tako sim še slaba in nezmožna, da mi pri nar
manjšem delu roke in noge pešajo.“

Smehljaje ji pravi Blagomir: “Blaga gospa! kmalo kmalo
bote boljši in močneji, kakor hitro bo Vaše bolno in otožno
stanje kako nepričakovano veselje pregnalo.“ — „In vender

kaj bi me pa še na tem svetu veseliti moglo, pravi na to
Bogomila. Kar časa sem posteljo zapustila, le v krasni
naravi veselja iščem, da bi serca bolečine ozdravile.
Sprehajam se po lepem vertiču, napisanih travnikih, in na bregu
bistrega potoka. Molim božjo vsigamogočnost — tode
vender bolj sim žalostna. Kadar sim še ljubega sinka imela,
me je le polovica jade zadela; zdaj pa mi je še taj odšel in
že davno kar nobene novice od njega ne zvem. Obljubil mi
je sicer pri slovesu, da kadar bodo zvončki cveteli, in tički
vesele pesmi prepevali, spet v ljubo dolinico pride;
zvončiki že cvetijo, ali njega še le ni.“

Začne zdaj britko jokati. Tudi starček, ki je vse njene
bolečine občutil, se ne more dalje zderžati, ter reče :
“Blaga vitezinja, bodite potolaženi. Bog Vam ni zastonj
zdravja dal. Veliko, neskončno veliko veselih ur bote še
doživeli. Da si nimam ravno nobene gotove novice od
vašega sinu, jo imam pa od vašega blazega moža.“ —
“Častitljivi oče, pravi spet Bogomila, ne tolažite me s praznimi
nečimernimi rečmi, ne obetajte mi tukej zlatih gradov.
Ta misel, da jih nikoli dosegla ne bom, in da se vaše
prazno prerokovanje nikoli vresničilo ne bo, mi je britkejši,
kakor so bile bolečine ne dolgo prestane bolezni.

Brez da bi kako besedo izustil potegne častiti oče
Blagomir na platni umetno narisano podobo Gorjanskega grada
iz svojega oblačila, ter ga poda, smehljaje se, Bogomili, ki
zagledavši izris zavpije: “Večni Bog! mar prav vidim, ali
me lastne oči slepe! Častiti oče, govorite, kako ste dobili
to v svojo posest?“

“To, reče Blagomir, bote jutre zvedili. Bodite zadovoljni
dans s tim samo, da vam razodenem, da je še živ vaš
mož. Neki človek, ki je pri meni v mojem domu, in ki je
tudi taj znam sebo nosil, vam ima veliko veliko veselega
povedati.“ — “O dajte, da koj splezam na skalo“, pravi naglo
Bogomila; in iz nje bledega obraza se bere nar veči
veselje, in kakor bi pihnil zgine vsaka bolečina. Blagomir pak

jo nazaj derži, rekoč: “Ne, ne tako, blaga gospa! Kakor
zelo to radostno sporočilo vašemu zdravju služi, in ga
videzno vterduje, tako bi ga tudi poderlo, če bi v Vas na
enkrat z vsimi nepričakovanimi novicami butili. Cvetlica, ki
je komej cveteti jela, bi naenkrat spet zvenela. Tedaj
slušajte, kar vam čem reči. Jutre zarano se spravite s svojo
družino na noge, in udarite pot proti skali tje, kjer vas čem
s svojim gostom čakati. Bosihmal pa bodite mirni in
pogumni, da kar bote slišali, laglje prenesete. Molite pa med
tim in pojte zahvalno pesem Večnemu, ki tako obilno svoj
blagoslov nad nas razliva. — Zdaj še le se vmiri in
potolaži Bogomila in v sredi vertiča na kolena pade. Pobožni
Blagomir je noče dalje v nje pobožnosti motiti, jo zapusti v
prepolnem veselju, komej pričakovaje jutranjega dneva.
Dospe v Ljudomilovo stanovališče ter naroči, da bi se jih
jutri prav veliko na skali snidilo. Berž tedaj pošlje
Ljudomil posle po vsi okolici, ter naznani častitega očeta serčno
vošilo; sam pa gre še tisti večer čez Tunsko jezero, še
Nikolaju in Reziki to sporočilo nest Blagomir tedaj ko je
vse opravil in pripraviti dal za prihodnje jutro, gre nazaj na
svoj dom. Bilo je že pozno zvečer, ko verh skale dospe.
Njegov gost mu koj pride naproti, ter ga ozdravi rekoč :
“Dolgo ste me samega pustili, ter mu gorko v roke seže.
Nikarte, odgovori Blagomir, da me tako dolgo ni bilo, bo
le vam k dobremu. Pojdite tedaj skupno hočeva krasnega z
nebrojnimi zvezdami okinčanega neba gledati in potem še
le k pokoju iti. Truden sim od hoje, vi pa kakor se na
vaših očeh bere, od jokanja.

Zadej za skalo koračita in krasno nebo ogledujeta.
Zdaj ogovori Blagomir viteza rekoč: “Blagi vitez, ker tako
pogostama gori gledate, mar ne najdete nobene tolažbe
v tistih svitih krajih?“ — In ker vitez močno začne jokati
zdihne starček poln radostnega hrepenenja s povzdignjenima
rokama: Zgini, noč, pridi o pridi skor jutra moč !

XXI.
VESELO SNIDENJE.

Koj o pervem jutra zoru vstane Blagomir in pride iz
zvoje bajtice na dan, da bi se s hladnim zrakom okrepčal.
Prav malo je spal. Z nepopisljivim tihim radovanjem je
komej ure pričakoval, kada bo Gorjanskega viteza s njegovo
že dolgo ločeno in objokovano zaročnico zamogel zopet
združiti. Serce mu veselja poskakuje. V vsem se mu bere,
kakor da bi hotel spet enkrat mladeneč postati. — Povsot
prepevajo tički krasne jutranje pesmi. In cvetlice
njegovega vertiča diše kakor nikoli ne tako. To ga še
veselišega dela. Blago sercé je bilo polno dobrih občutkov.
Pljunko pripiši, začne rahločutne glase ubirati, in lepo
pesem peti. Globoko v serce je bil ginjen.

„O Bog! zdihne, kako prečudna je tvoja prečudna
vsigamogočnost, kako neomejena in neskončna tvoja
ljubezen! Koliko tacih, ki se niso nikoli nadjali, se še kdaj
v tem življenju viditi, zediniš spet, da živo spoznajo, kako
neskončna je tvoja dobrota in ljubezen, da te tudi
stvarnika vsili reči hvalijo in molijo. — Kaj, ko bi še tudi jaz
na tem svetu kdaj svojega sina vidil! O pri tebi je vse
vse mogoče, večina modrost in vsegamogočnost. Ti mi
daš sivemu starčeku zdaj veselje tako dolgo ločene spet
zediniti. Vender mi Ti še kaj večega in sladkejšega
pripraviti moreš. In to zares storiš, če ne v tem pa saj v unem
živlenju.

Zdaj pogleda v razne dole. Iz vsili krajev hite kmetje
zkupej na Blagomirov dom. Praznično oblečeni od nog do
glave nesejo pod pazho s cvetlikami napolnjene jerbasčike
in beršlinove šopke. Smehlja se. “Kako vender ljudje

slušajo, reče ginjen. Nar manjših mojih vošil mi tako radi
spolnijo, kakor povelje imenitnega gospoda.“

Nar pervi, ki gori prispe, je bil ribič Nikolaj s svojo
ženko. Peljala je ta zraven sebe otroka pri petih letih, in
še druzega je v naročji imela. Blagomir blagoslovi otroka.
Materi se serce samo smeja, se tako srečno viditi, in
Nikolaj pravi: “Gospod Bog me je z milostljivim očesom
pogledal. Dal mi je pridno ženo in ljubeznjiva otroka. Z
celega serca se mu za tega voljo zahvalim.“

Počasi se je veliko kmetov na skali zbralo, noben pa
vender ne vé, čmu da jih je pobožni Blagomir skup sklical.
Eni mislijo, da bo spet kak praznik, kakor unikrat, in se
zato zelo vesele; Nikolaj pa jim reče: “Stavim, kar čete,
da bomo še veselje mi doživeli. Blagomir je ves nekako
drugačen v hoji in v obrazu.“

Zdej se začne vse gibati, staro in mlado plete
cvetlične venčike. Bajtica, vertec, in kapelica so kmalo kakor
v cvetlice zadelane. Po skalah se ovija beršlin, kakor da
bi bil nedavno zrastel. Povsot je bilo vse s cvetlicami
potreseno in olišpano. Čez Blagomirovo bajtico molijo gosti
veršiči mladih hojk. Na vse kraje se razprostira prijeten
duh. Zdaj se tudi začne dan delati; vedno svitlejši postaja.
Bajtica, vertič, kapelica, hojkni log in skala so rudeči od
pervih žarkov solnca. Vsi se vesele tacega pogleda,
omolknijo ter se čudijo o veličastnem delu. Matere mole svoje
otročičke na kviško ter jim kažejo vse te krasne reči.
Blagomir pa reče: “Glejte! vse to je Bog vstvaril. Bodite
pazljivi na vse njegove čudne dela. Rudeči svit tamle na
kapelici je le kosec tiste večne luči, ki jo v daljavi čez
hribe in gore priti vidite. Od kod pa pride ta svitiloba? Večni
jo je vstvaril, da se, kadar sveti, Njega spomnimo in ga
molimo s pobožnim, čistim sercom.“

Med tim vstane tudi vitez in se po vošili Blagomira
vitežko napravi. Skupaj prideta zdaj iz bajtice ven.

Ljudje tega berhkega samo opadenega moža zagle-

davši ne vedo celo nič kaj da to pomeni. Osupnjeni so.
Tiho med sebo eden druzega poprašujejo, kako je taj
imenitni gost sem prišel, odkod in kdo da mora biti v svoji
krasni vitežki opravi, z rudečimi in belimi peresi na
pozlačeni čeladi. Nikolaj pa pošepta svoji ženi na uho, rekoč:
“Lej , ljuba moja, to je tisti romar, ki sim ga na večer čez
Tunsko jezero sem prepeljal. Prav slep bi moral biti, da
bi ga ne spoznal kako je vender čudno: Unidan tako reven
romar, da je bilo joh, zdaj pa naenkrat tako zal vitez!“

Zagledavši tujca v krasni obleki omolkneta. Vitez koj
pri pervem pogledu ribča Nikolaja spozna in se mu nasmeja.
Ženo pak rudečica obleti, za radovednosti voljo je nekoliko
nejevoljna. Vsi se pa zdaj razidejo vsaki na svoje delo,
da bi saj vse doveršeno bilo, preden veličansko solnce iz za
gor posije. —

Ko pa vitez splošnih rok gibanje, svo lične naprave
na skali in praznično oblečene seljane zagleda, se ne more
zderžati in popraša začuden: “Kaj če to? Blagomir! Od
vsega tega mi niste snoč ne čerkice zinili. Je mar kak
praznik, da se je toliko ljudi sbralo? ali kaj je?“

„Da praznik, odgovori Blagomir, vesel praznik, blagi
vitez Gorjanski, in posebno za vas , ljubi moj!“

“Kako, vpraša zdaj Gorjanski, ne razumem vas,
govorite razločniši.“

“Vedite, dragi moj! poprime zdaj Blagomir za
besedo; ljudje tukej so sem prišli, da bi se z veselimi
veselili. Mnogo, mnogo ste dozdaj prestali. Od ljubljene
gospe in ljubeznjivega otroka ločeni ste veliko let v ječi
prejokali brez kakega sporočila od svojih ljubih. Marsikako
britko solzo, kaj bi rekel, potak vročih solz ste prelili v
tem strašnem stanu. Tudi lepa boja vašega obraza se je
zgubila, bledi ste postali. Tiho in brez nejevolje ste dolgo
strašno terpeti in težek kamen na svojem sercu nositi
morali. Tode bodite potolaženi! po dolgem terpljenju
je spet enkrat krasno solnce posijalo, vesele ure bote še

doživeli. Pogum, dragi moj! Še živi ravno tisti Bog, ravno
tisti dobrotljivi oče, ki sirot ne zapusti, z zaupljivim sercom
tedaj poglejte tje gori. Nikoli ne zapusti tistih, ki tudi
njega ne zapusté, in ga ponižno molijo in prosijo.
Razkropljene, da jih skuša kakor zlato v ognji, spet zedini, da
se skupno vesele. Menim da je tudi z vami, ljubi moj,
tako naredil.“ —

“Častiti Blagomir! mu reče zdaj vitez, vi dobro umite,
tužno serce tolažiti in serca rane celiti. O ko bi bil v
dolgočasni ječi le eno tih besed slišal, z veseljem bi bil kleče
Bogu zato hvalo pel. Tode tudi zdaj se vam preserčno
zahvalim. Tudi zdaj me še večkrat otožnost vsega zmami.
V resnici potrebujem tolažbe. Blagomir! moja zaročnica je
že na unem svetu. Nikoli nikjer ne bom v življenju več
ranjce vidil! “

„Bote jo še vidili, odgovori hitro in na glas Blagomir,
bote jo, in njegov obraz se je videzno razjasnil. — “Jas
jo bom vidil, pravi začudeno vitez in vroče solze mu
polijejo obraz: Tam gori nad zvezdami jo bom spet vidil, tam
ne bo nobene ločitve več, nobenega terpljenja, nobenih
bolečin. Bogomila, Bogomila, kako se veselim in hrepenim,
te tam gori spet viditi. Neizrečno veselje zame, kadar bom
spet objeti mogel tebe in ljubega sina Milkota.“ “Terdna je
vaša vera in lepa, blagi vitez!“ mu reče pobožni sivček, in
sladko vaše upanje. Kako pa, če bi še na tem svetu svoja
ljuba vidili?“

Blagomir zdaj utihne in z milo prašavnim pogledom gleda
blazega viteza. “Pa čmu tako vprašate? “hitro vitez za
besedo poprime. Čudno mi prihaja v vaši blagodarni bliži.
Unidan ste od smerti govorili, dans pa naenkrat začnete
spet od ljubih govoriti, kakor da bi mi kako veselo novico
povedati hotli. Blagomir! če le količkaj zanimivih novic
veste, ne čakajte dalje mi tih naznaniti, o ne pustite dalje
nesrečnega v tej strašnej negotovosti in muki, govorite.
Vse vse mi pevejte, tudi nar manjše reči. Od moje Bogo-

mile in ljubega sinka mi nikoli ne bote preveč povedali. Ah!
usmilite se, usmilite se nesrečnega!“

“Tiho? tiho!“ odgovori Blagomir, ter ga smeje na
rame terka. “Res je, da imam veselo novico za Vas.
Počasi bote že zvedili, kar vem. Kar veliko je, Vaše upanje
na božje vsegamogočnost in dobroto uterditi in Vam k sreči
pomoči.“

“Bog bodi zahvaljen!“ zavpije vitez, se k Blagomiro
oberne in ga vpraša: “Tedaj še živita, kje sta, kje? v
kterem kotu tičita? kako sta dozdaj živela? Ah! veliko veliko
bi rad od nju čul. Govorite, Blagomir, govorite. Vi vse
veste. Vaš obraz mi pové, da vse veste.“ — “Preden se
bo solnce izza gor pomaknilo, pravi Blagomir, bote ljubi
moj! vse zvedili. No! se Vam kej dozdeva zdaj, zakaj
da sim te praznik napravil.' Naj bo z vsim, kar narava da,
vaše veselje poveličano, naj bodo vsi pričujoči vaše sreče,
vašega veselja priča in na kolenih naj molijo in hvalijo Boga
in njegove prečudne sklepe.“

“Vse je krasno in lepo, odgovori vitez, samo vi, dragi
moj! me mučite čedalje bolj, ker mi celo nič ne razodenete,
kar veste. Mislite si moj stan. Že bo kmalo devet let, kar
sim zaročnico in otroka zgubil; in med tim dolgim časom
nisim celo nič od nju zvedil, kar mi zdaj spet posije up, da
se bomo vidili. Blagomir, razjasnite mi, vi lahko morete.“

“Kako, reče Blagomir, če bi zdaj vaša Bogomila na
skalo sem prišla, bleda in zdelana, v revni obleki trudna in
brez moči. Čeravno je komej bolezen prestala, in je vsa
opadena, se ji še vender na obrazu bere ženska
poterpežIjivost in radovoljna vdanost v božje sklepe. Vse njeno
obnašanje opominja na nekdanji hišni blagor, mir in pokoj.
Blagi vitez Gorjanski! ali bi jo spoznali?“

“O koj, reče vitez poln radosti, iz milijonov bi jo
dobil, ukaje objel in na serce pritisnil.“ — “Vedite tedaj, mu
reče Blagomir, preden bo solnce posijalo, jo bote tukej na
skali v tem cvetličnem šotoru objemali.“ — “Kako? kaj?

poprašuje Gorjanski plašno, je mar mogoče, dragi moj !
govorite. Mislite v resnici? Kako mi je pri sercu!
DobrotIjivi Bog! kako veselo jutro bom na tej skali doživel! Kmalo
kmalo še preden bo ura pretekla, jo bom vidil, in poljubil,
mojo preserčno Bogomilo, ktere že toliko let nisim vidil!
Ah, veselja se tresem. Blagomir, deržite me!“

“Vitez Gorjanski! vi se morate na sve pripraviti, ga
opominja Blagomir. Veselje vas ne sme vpijaniti. Če mi
obljubite, da čete mirno prihoda svoje zaročnice čakati,
Vam bom še več povedal. Vidite uno stezo, ki se po skali
vije. Po tem potu mora priti.“

Vitezu je pri sercu, kakor da bi ga bil kak angelj
potolažil. Besede več ne čerhne. Usede se doli na skalo in
gleda neprenehoma v dol, odkoder ima zaželjena priti. —
Sivi starček pa sam sebi šepta: „O to bo neizrečeno lepo,
kadar bota spoznavši se eden druzemu v naročje skočila,
kadar se bo krasno solnce v njunih solzah svetilo. Vse se mi
tako zdi, kakor da bi tud jaz kaj pri tem imel. Tako
sočutje ima, tako se veseli človek s svojim bližnjim, kadar
nepričakovano veselje pride. O ko bi le kaj kmalo
združenja ura bila, o ko bi se že skorej zedinila, čem si v duhu
misliti, da tudi svojega sina po dolgi ločitvi objemam in
poljubujem.“

Tako Blagomir, in oči se mu zasvetijo kakor dve
iskri, enako mladenču. Seljani ne morejo teh reči zapopasti,
začudeno se pogledujejo in med sebo šeptajo: “Tako še
nikoli nismo pobožnega očeta vidili. Kaj če biti, kadar bo
vzhod solnca?“ Nikolaj pa koj začne vganjevati, rekoč;
„Ptuji romarje vitežkega rodu; Bog ve kdo da je ta tujka, ki
se je pri nas vdomačila?“ In žena mu reče: “Dozdevalo se
mi je zmiram, da mora biti iz kake blage rodovine. Bomo
že vidili, ali če biti temu tako ali ne. Moji stariši jo bodo
spremili. Tako če Blagomir imeti.“

Kadar se dan zazna, je že Bogomila na nogah, in gre
od domačih spremljana proti skali tje. Po bolezni je to perva

njena pot. Včerajšnji pogovor z Blagomirom, ko se sta od
moža menila, jo je zelo zelo pokrepčal. Nadepolna tolažba,
da bo kakor dans še veliko zanimivega od njega zvedila,
pospeši njene korake. Večkrat ko so se hotli počiti, jih ne
sluša, rekoč: “Nisim ne trudna, ljubi moji! naka, nisim
ne. No le glejte, kako krepko stopam. Tako mi je dans,
kakor bi ne bila nikoli bolna. Bog je v resnici dober. Ker
je dobro vedil, kaj da mi nar hitrejši pomaga, mi pošlje
novico od mojega moža. Ko bi se mu le zadostno zahvaliti
zamogla! Kadar spet v moževe roke pridem, čem že
počivati. Potlej mi bo pokoj še sladkejši in ljubši. Bolje se bom
počutila, kakor pa pod košato senco v svojem vertu.“

Čeravno je zelo sterma steza k Blagomirovemu
bivališču na verhu skale peljala, vender ne toži blaga gospa čez
trudnost, in preden dve uri preidete, so že na verhu skale.
Sto korakov od stanovanja proč je bila skala z germovjem
obraščena. Tu skozi de rži pot. Kakor hitro Bogomila iz
germovja pride, jo vitez Gorjanski zagledavši pri ti priči
spozna.

“Že gre, že gre, zavpije v prepolnem veselju
Blagomiru : Bogomila! moja draga! je že! In komej te besede
zrekši jej če že naproti teči. Blagomir ga pa vstavi, ter mu
reče: „Nikarte, dragi moj! pomislite vender, da je še žena
komej ozdravela. Naglost bi tu znala škodovati. Stisnite se
zdaj nekoliko za množico sem. Jaz ji pa grem naproti, ter
Vam jo čem potem že dopeljati.“

Vitez čeravno nerad vender v to prošnjo pobožnega
sivčeka dovoli in se skrije za množico ljudi, ki na kraju
skale stoje in žene pričakujejo. Kar še ni bilo doraščenih,
je na perste stopilo, da so bolje vidili. Celó majhne pa so
matere vzignile ali na rame posadile.

Kako hitro skupej prideta, ji poda sivček v prepolni
radosti roko in reče: “Bodite pozdravljeni, draga moja
Bogomila! Trudni že morate biti, ker tako dolgo hodite. Tode
nič ne marajte, vaš trud bo stoierno poplačan.“ — Oh!

poprosi Bogomila, samo eno mi bo dovolj in to je, kar s serca
želim, da mi veliko veliko od mojega Miroslava povedati
blagovolite.“

Zahvalite se Bogu, jo opomni pobožni starček, pojte mu
noč in dan hvalo, daje vaše prošnje uslišal, da je z
milostljivim očesom na vas in na vašega moža pogledal.
Vidili ga bote in objeli še tukaj na zemlji; ni dalječ od naju.“
“Kako, ni daleč, hitro poprime Bogomila za besedo, ni
daleč od tukej, od naju? O povejte mi, povejte, je li res?
kje je moj dragi, kje ga čem najti? Nisim še trudna,
naproti mu čem iti; dovolj močno se še čutim. Blagomir!
imejte usmiljenje z meno, ne puščajte me (dalje) delj v tej
strašni mučni negotovosti. Pač res! dolgo že po njem
hrepenim, viditi ga. Lejte ! da sim za vse pripravljena.
Govorite; kje je?“ —

Tako se med sebo pomenkvaje prideta k
Blagomirovemu stanovanju. — Blagomir zdaj postoji, ter pregovori
z milim glasom, na množico okoli zbrano kazaje: „V sredi
tukej stoječih je.“ — Komej sliši Bogomila te besede ga
že gre med množico iskat, skerbno klicaje: “Miroslav!
Miroslav!“ Ljudi odstopijo in ji naredé gaz. Zasliši se glas od
druge strani: “Bogomila!“ in komej se dobro ozrejo, je
že vitez v naročji svoje drage in ljubljene Bogomile. Tam
pod beršlinovim šotorom, obsejanim z mnogoverstnimi
cveticami, klečita Miroslav in Bogomila z v krasno nebo
vpertimi očmi. Veselja se jokata. Blagomir stoji zraven nju,
roke nanje položivši ju blagoslovi. Vsi pričujoči so bili
omehčeni, solze vzajemnega veselja jim v očeh igrajo. Vse
je tiho in mirno. Zdaj vstane vitez in glasno moli: “V tisti
strašni noči sim Te o dobrotljivi Bog! z zaupanjem klical,
in uslišan sim bil. Kolikrat mi je že smert s svojo ostno
koso žugala, tolikrat sim bil že na kraju groba — in
vender še diham in smem po dolgej ločitvi svojo drago ženo
spet viditi. Hvala, vedna hvala Tebi!“

Čez nekoliko časa spregovori s trepetajočim glasom
Bogomila: “Si tedaj vender Ti, dragi moj Miroslav ali (mi)
oči prav vidijo? — Mak, res si Ti, to ste Tvoji roki, ki
me objemate. Joj, ko bi bil še moj Milko tukej, da bi ga
oče vidili, in na svoje persi pritisnili. Ljubi moj! to se
je med tim naredil, je korenjak, da mu ga ni para, čverst
in priden mladeneč. V tihi samoti mi je veliko veselja
naredil in se zmiram možko obnašal. Jskojila sim ga po tvojem
vošilu, po tvojem zgledu, in vedno sim mu kaj od tebe
pripovedovala. — Kar mu pade v glavo, neskončno hrepenenje
po nesrečnem očetu ga je naduševalo, da gre križem svet od
kraja do kraja, svojega tužnega očeta sledit. Dolgo sicer
sem mu branila in mu še enkrat vse težave potovanja pred
oči postavila, ker pa vender ne neha, mu nočem več vsih
njegovih blagih namenov in serčnih želj oglušiti, in ga
pustim, kar mi je bilo hujši in britkejši, kakor da mi bili
serce z dvoreznim mečem presekali. Nesrečna misel, da
bom morebiti še tega zgubila, me zelo zelo podere.
Zapusti nas kot sokolar in ni ga še dozdaj domu.“

“Kako, sokolar? vpraša začudeno vitez; Bogomila,
kako je bil napravljen?“

“Imel je, odgovori Bogomila, zeleno suknjiče, hlače
iz jelenove kože, na klobuku zeleno pero, pod pazho pa
tičnico za sokole.“ —

“O Bog! je mar mogoče, zavpije vitez, moj edini sin
me je tedaj iz ječe rešil! Vedi, ravno tako je bil tudi moj
rešenik napravljen. Tudi Sokola je imel. Vse vse zanj
govori. — Bogomila! zmiram krasneji se razsnuja najna zgodba.
Dobro spoznam božjo previdnost o najnih
prigodkih. Vse je Bog tako obernil, da bi ga zmiram bolj in bolj
kakor Stvarnika nebes in zemlje častila in molila in vedno
popolniši postajala. Križi in težave, mirni in sladki dnevi,
veselje in zdravje naj naju opomni v vsih razmerah časa
malo čislanega pa vender resničnega pregovora: „da Bog
vse (človeku) v dobro oberne.“ —

XXII.
MERA RADOSTI JE DOVERŠENA.

Vitez Miroslav še govori, kar naenkrat iz dola gori
vesela godba lovskih tromb zadoni. Vse je tako čudo
prešinila, da naravnost h kraju lete, gledat kaj da bo. Kako
pa ostermé, ko četo berhkih mladih vitezov s svitlimi
čeladami in pušicami na berzih konjičih po ravno tej stezi
jahati zagledajo. Pervi, ki pred četo-jezdari, je nar veči med
njimi. Tri rudeče peresa mu mahajo na svitli čeladi.

Taj zali vitez je Milko. Kakor hitro je v dolino pridši
zvedel, da so se mati še pred svitom na pot podali proti
Blagomirovem domu na skalo, in da bo vpričo veliko ljudi
poseben praznik obhajan, se s svojimi tovarši brez daljnega
mujenja na pot poda. Veselja se trese. Kmalo se imajo
zopet viditi. Tovarši mu pogumno sledijo, nič jih ne mudi
težavna pot, z njim vred se vesele in komej pričakujejo
radostno se spet viditi.

Srečno dospejo verh skale. Vesela množica je pred
njimi in jih stermo gleda. Hitro pogleda Milko verste
zbranih seljanov. Skozi množico si predere pot in če zmiram
naprej. Lica se rudečijo. Oči se blisketajo kakor dve
svitli kroglici. Neznano veselje ga spreleti Najdel je,
kterih je iskal. Ljubeznjive besede “oče! mati!“ jez sim
vaš Milko zrekši se verze zdaj v Miroslavovo, zdaj v
Bogomilno naročje. “Da! zavpije vitez, ti si, ki si me iz ječe
rešil, ljubi moj sin' preserčni Milko in to je tisti sokolič, ki
si ga na rami nosil in ki je toliko pripomogel k moji rešitvi
O Bog! kako prečudni so tvoji sklepi in nezapopadljive
tvoje pota, po kterih svoje k srečnem koncu dopeljuješ!“
„No! ljubi moj Milko, reče zdaj ginljivo vitezinja, le oglej
dobro svojega očeta, kterega že tako dolgo nisi vidil. Vse

britkosti in tuge naj bodo zdaj pozabljene. Saj sva jih spet
dobila. To edino veselje, da smo se spet skup zedinili, je
že zadostno vsega terpljenja, vsih bolečin in prestanih muk
pozabiti.“

“Res je, govori na dalje Miroslav, objemši svojo
zaročnico in preljubega sina, Bog nam je veselje pripravil,
kterega se nikoli popolnama nadjati nismo mogli. O ko
bi tudi zdaj moj oče v naši sredi bili, ko bi svojega sina
zpoznali, in mu veselje poveličali — tode nikar! moje
vošila grejo predaleč. Vse je zastonj. Moj oče so že unkraj
groba, v prepolni radosti gleda njih zveličani duh doli na
nas, ter nas blagoslovi.“

“Da, poprime sivček Blagomir ginjen in z milim
glasom, on vas blagoslovi, kakor bi zdaj jaz svojega sina
blagoslovil, če bi bil tukej pričujoč.“ —

Pri tih besedah se od množice oberne, da bi se laglje
zjokal. Potoki solz se mu vderejo po zgerbančenih licih.
Tako milo joka, kot majhen otrok. Med tim mora Milko
rešitev svojega očeta pripovedovati. Ljudstvo ga z velikim
dopadanjem in očitno ginljivostjo posluša. Vse je
zamaknjeno v njegov govor. In kadar začne od dogodka na
cesarskem dvoru pripovedovati, se tudi Blagomir približa
in ga zvesto posluša. Zdaj potegne neki popir iz žepa, ter
ga vitezu svojemu očetu poda, rekoč: “Tu Vam njih
cesarska milost pismo pošlje; po tem pismu bote spet nazaj
dobili, kar vam je bilo po krivici vzetega. Imenovali se pa
bote od zdaj zanaprej Miroslav Sokolovski.“ Komej je to
Milko izustil, kar naenkrat starček Blagomir z bledim
licom zavpije, na skali kleče; rekoč: “Vsigamogočni Bog!
moj Miroslav! Miroslav! moj sin! je mar mogoče! Pridi,
o pridi, da te objamem in na serce pritisnem. Lej! tvojega
očeta. Jaz sim Rudolf Sokolovski!“

“Sveti Bog! Vi moj oče!“ zavpije Miroslav, poklekne
in se pripogne, da bi očetovo bledo čelo in lica nekoliko
oživel. Bogomila pak se zavzame, ter s radostnim glasom

reče: “Oče mojega Miroslava in moj oče!“ ter starčka
rahločutno po bledem licu boža. Milko pa na kolena pade,
Blagomirove roki poljubuje rekoč: “Stari oče! poglejete
svojega vnuka!“ Te je bilo vse, kar more govoriti. Vsi
zbrani so bili tako ginjeni, da so na tla pokleknili in z
povzdignjenimi rokami molili. In tako je bilo v celem okrožji
tiho in mirno, kakor na kakem svetem kraji, kadar se božja
beseda razlaga. —

Počasi pride Blagomir spet k sebi, oči odpre in
ogledovaje okoli sebe zdihne: “Vender niso to nobene sanje,
nobena sleparija. Pridi, Miroslav! da te objamem. O
kolikrat sini od tega časa sem, kar si me zapustil, na
Sokolovskem gradu slovo vzemši po tebi zdihoval, kolikrat te bi
bil rad vidil in na očetovo serce pritisnil. Nobena ura po
noči nobena po dnevu ni pretekla, da bi ne bil na kolenih
klečal in Boga prosil, da bi se vender Serena želja spolnila
tebe ljubi moj Miroslav! še enkrat viditi, preden umerjem.
In, Oče nebeški! kako lepo kako skerbno si za nas skerbel
in vse v dobro obernil! Mojega sina mi spet po dolgi ločitvi
dopelješ, in brez da bi bil vedel sim bil že dolgo let sem
njegovej zaročoiei in ljubemu sinku skerben oče. Objemi me
Bogomila, moja hči! In tudi ti, Milko dragi moj vnuk! čaj,
da te radostno poljubim.“

Ne more dalje govoriti. Solza za solzo se mu vdere
po obrazu, in mu močijo srebernobelo brado. Bogomila
nagne svojo glavo na starčikove persi s desno roko derži
sina, s levo vnuka. Vsi pričujoči zavpijejo enoglasno:
„Hvaljen bodi gospod Bog!“ Med tem se je solnce s vso
svojo krasoto izza gor vzdignilo in obsije s svojimi milimi
žarki na skali klečijoče.

Ko perva sladka ura nepričakovanega veselja mine in
se vsi nekoliko oddahnejo, se skupno usedejo na bližnjo
klop, ki je bila lično s pisanimi cvetlicami potrošena. Ljudstvo
jih od vsih krajev obstopi. V poterjenje vsega tega pokaže
Blagomir svojimi Sokolovski gerb, ki ga je zmiram varno

pri sebi nosil. Tudi Miroslav, Bogomila in Milko morajo
svoje dogodke do današnjega dne pripovedovati.

„O Bog, zdihne Blagomir na koncu pripovedke, kako
prečudne so tvoje pota, kako nezapovadljivi tvoji sklepi!
Srečno sim iz kervavega bojišča všel in na to skalo
prispel, da bi bil veliko let sem tolažnik svoje nepoznane
hčere.“

“In jaz,“ reče Miroslav, “sim moral toliko prestati,
tako dolgo od zaročnice in sina ločen biti, ~ da sim zdaj
v nju sredi svojega očeta našel.“

“Da,“ pravi Bogomila, “prav božja volja je bila, da
sim Gorjanski grad narisala in ga svojemu možu podarila.
Brez tega bi se ne bili nikoli najdli. Božja previdnost je
hotla, da sim zapustivši dom ravno v tej dolini pribežališče
pri dobrih ljudeh dobila, in dobro sprejeta bila.“

“In jaz sim vesela, tako vesela,“ pristavi Nikolajeva
žena, “da ne morem dovolj Boga hvaliti, daje ravno mene
zvolil, vas semkaj pripeljati. Sladek je mir, prav dobro mi
je pri sercu, da sim tako dobro delo učinila. Ravno tako mi
je, kakor takrat, ko so me oče za tega voljo blagoslovili.

“Imaš prav,“ reče Ljudomil, “prav sladek pokoj je po
storjenem dobrem delu. In večkrat je že tudi človeku obilno
povernjeno. Ko bi ne bil Milko v gojzdu tako miloserčno z
unim drevarjem ravnal, bi bil gotovo dolgo rešitve svojega
očeta čakati moral.“

“Zapomnite si dobro, ljubi moji otroci! reče Neža
obernivši se k svojim nadepolnim vnukom, zapomnite si dobro,
in globoko si v serce vsadite nauk svoje stare matere,
obnašajte se tako kakor mladi junak Milko, da bote Bogu in
ljudem dopadljivi, in enkrat obilno blagoslovljeni.“ “Tudi jaz
sim vam blagi vitez, reče Nikolaj, nekoliko pripomogel vaš
namen doseči in današnje veselje poveličati, (s tim) da sim
vas unidan čez Tunsko jezero prepeljal. Vitez se mu
nasmeji. Potem poprime Milko za besedo in reče: “Nar več

dobrega nam je tale sokol storil. Ti, lepa živalica! si
mojega očeta oprostila.“

“Pokleknimo in se skupno Bogu zahvalimo za
neprecenljive dobrote,“ reče Blagomir, “v celi naši dogodbi je
očevidna roka božja. Nar manjša reč vzrokva velikrat, brez
posebnih človeških namenov, nar večje veselje, da ga vsi
spoznamo in s čistim sercom molimo.“ — In nazadnje
zavpije še enkrat vse ljudstvo: “Bog bodi hvaljen zdaj in na
vse večne čase. Amen.“ —

Čez tri dni prosi in sili Miroslav svojega očeta, da bi z
njim vred v svoje posestva nazaj šli. Dolgo se Blagomir
ne da pregovoriti. “Zakaj, pravi, “bi taj radostni kraf
zapustiti moral? Osemdeset let sim že star, in kar časa imam
še na tej zemlji živeti, bi rad v molitvi in dobrih delih
dopernesel, oddaljen od sveta in njega veselic.“ Tode, ker
Miroslav in Bogomila le ne jenjata prositi, se jima vzadnjič
vda; tode brodnik Nikolaj mu mora obljubiti, da bo vsaj
enkrat vsaki teden na skalo z zvoncem k molitvi znamnje
dajat prišel.

Ko dan odhoda pride, se spet vsi sosedje pri
Blagomirovem domu zberejo. Milko je veliko drazih reči iz stolnega
mesta sebo prinesel in jih med nar zvestejše znance posebno
med Ljudomilove in Nikolajeve razdeli. Tode ti darovi so
malo pripravni veselje obuditi. Vsi glave pobesijo, vsi so
žalostni. Ne more jim v glavo, da bi jih tako hitro
zapustiti mogli. Žalosti ne morejo govoriti. In ko zdaj Blagomir
s palico v roki med žalostne stopi, in jim molče roko poda,
se vse na glas joka. Eni mu poljubijo roke, eni plajšč.
Žene in dekleta obdajo Bogomilo in jej zadnji “z Bogom“
vošijo. Nar bolj se jokate Ljudomileva žena in njena hči;
Neža ji še enkrat roko poda, in ji jokâje reče: “Ne bom Vas
več draga gospa! nikdar več na tem svetu vidila. Z Bogom!“

Blagomir gre še enkrat v kapelico, poklekne k altarju
in glasno za svoje drage tukej sbrane sosede moli. Potem
vstane, blagoslovi sveti kraj — zdaj nastopijo vsi štirji

daljno pot. Vse jo vdere za njimi, in jih spremi do druge
doline. Kadar pridejo na mesto, kjer jih voz čaka, se
poslovijo še enkrat od svojih drazih in vdanih seljanov, ki se
klaverno in v tihi žalosti domu vernejo, se usedejo potem
na voz in zapuste z žalostnim sercom tiho dolinico.

Da bi obljubo spoinil, prosi Milko, da bi se proti
Skalodvora zavili, kar so mu koj dovolili. Ko v grad pridejo,
se Jovana in njena hči Zalika veselja jokate, da so se
srečno dobili, pa tudi žalosti, ker je nje mož Bric toliko
britkost in nadlog, toliko muk vzrokoval. Bogomila koj spozna
blago serce vitezinje in njene hčer; ni dolgo terpelo, da
so se popolnama sprijaznili. — Ko dva dni preideta, spet
cestovajo naprej. Pri slovesu so bili vsi do serca ginjeni,
in berhka Zalika z milim glasom Miroslava poprosi, da naj
ima z očetom usmiljenje. “Da, draga moja! odgovori
dostojno vitez, zgodilo se bo; vse jim bo odpuščeno, če se
bodo le v tem času, kar bo kazen, ki jo bo cesar določil,
terpela, kaj poboljšali in odkritoserčno pokoro storili.“

Kakor hitro podložni Sokolovskega grada zvedo, da
je vitez Rudolf še živ, in da bo v kratkem s svojim sinom
tjekaj prišel, navstane po vsim gradu veliko veselje in
radosten hrup. Sklenejo, da bodo tisti dan, kadar vitez pride,
kakor velik praznik praznovali. Noč in dan pripravljajo in
lišpajo, da bi mu večje veselje naredili. In kadar res pride,
je vse, staro in mlado, veselo. Koder gre, bo ga lepo
sprejeli in da bi ga še bolj počastili, ga skozi nalašč zato narejene
častne loke peljajo, cvetlice potresajo in s kadilom kade.
“Imamo spet svojega gospoda,“ je bil edini klic, da se je po
vsi dolini razlegalo.

Častno so v gradu sprejeti. Blagomir zroči grajšino
svojemu sinu Miroslavu. Vedno tisti ljudomili in
človekoljubi mož ostane, Miroslav pa sozida na mestu, kjer je bil
poprešnji, nov veličanski grad. — Blagomir svoje stare leta
v dobrih delih mirno in sladko doprinese. Otroci in vnuki
njegovi si m vso močjo prizadevajo, mu veselje delati.

Starček je vse to dobro znano, večkrat tedaj reče:
“Dobrotljivi Bog vender dobro z meno koče, ker mi v mojih
starih letih tako veselje pripravlja. Ah, pravi nadalje
objemajo jih: „Vender je le res božja dobrota in modrost
neskončna !“—

XXIII.
STRAŠNO GROZNI KLIC:
“GREŠNIK, GREŠNIK, POBOLŠAJ SE!“

Stari grad, kjer je imel okrutni Bric odločeno samotno ječo,
je molil m srede strašnega gojzda svoje černe stolpe
v oblake. Zob časa je že mnogo glodal na tem groznem
ozidju. Zunej velicega iz štirovoglatih kamnov sozidanega
stolpa, ki je sam vsakej nevihti protil, je drugo vse na kup
padlo, in kakor groblja potnika nek daj ne slave opomni.
Štirji od nog do glave oboroženi možje, kterim je ostro
prepovedano kako besedo z hudobnežem pregovoriti, so
bili njegova telesna straža, noč in dan okoli njega. V nar
spodnjo luknjo, kamor je le v časi nekoliko solnčnih žarkov
priti moglo, ker sta jim dva krepka hrasta s svojimi
razprostranjenimi vejami branila, je bil obsojen. Ta je tudi zanaprej
njegovo stanovališče ostala.

Od konca ni bilo pri Bricu nobenega znamnja
poboljšanja viditi. Otožno, samotno bivanje, daleč proč od vsih
ljudi, ga je še bolj razkačilo in razserdilo. Vse je preklinjal,
vse, svete in nesvete reči, in se večkrat v nar hujši zlobi
tako ob zid tolkel, da je bilo joj, ali pa se je težko železje
okoli rok povil in tako vlekel, da mu je izza nohtov
ščurkoma kri tekla. Tako preidete dve leti brez narmanjšega
znamnja poboljšanja. Razbijanje in divjanje počasi mine,
obupno miren postane. Vsa nekdajna moč ga zapusti,
nekej zavoljo stradanja, nekaj zavoljo jeze in sovražtva do svo-

jih pravičnih sodnikov. Nar hujši ga je pa vest grizla,
kakor razserdeni oroslan (lev), ki noč in dan rujove, mu vpije
in ne da miru in pokoja. Tode v tem obupnem stanu se je
pa vender večkrat toliko zavedel, da bi se bil lahko, ko bi
mu bila terdovratnost iz svojih grehov dopustila, predramil
in pot pokore nastopil. Bog pa se je revnega grešnika
usmilil in mu serce tako omečil, da se spozna, in resno
svoj grešni stan, kamor ga je njegova hudobija pahnila,
premišlevati začne.

To se je tako naklučilo. Enega dne naenkrat pripodé
černi strahonosni oblaki čez gojzd sem, v kterega sredi je
bil ogrozni pusti grad. Strašno gromi, da se vse trese, in
da gojzda zverine straha tulijo. Kadar se zabliska, se
razpoči in na tla zverne kaka smreka ali hrast. Grozen piš
vetrov se sliši, ki točo na vse kraje nosijo. Še stolpa
čuvaji se ustrašijo in se boječi v sobni kot stisnejo, s strahom
pričakovaje konca te grozne nevihte. — Bric pak se trese,
kakor ubog grešnik, in neprenahama vpije na pomoč. Tudi
zdaj obljubi se resnično poboljšati in spokoriti, kakor je
vselej storil, pa nikoli deržal ne.

Tode nebo se še ne da koj tako potolažiti. Vedno hujši
in hujši se bliska. Nebo je zmiram bolj černo. V trenutku
udari strela iz černega oblaka v samotni stolp in ga vžge.
S strahom sliši vitez s kakšnim ropotom les doli cepa in
poka, kako da je kos zidu razpadel, da bo sčasama vse na
kup padlo, in da bo sam pod gorečimi razvalinami svoj grob
našel. V tej strašni nevarnosti še enkrat vse svoje žile
napne in na vse gerlo kliče na pomoč, pervikrat v svojem
življenju Boga vsigamogočnega, da bi ga smertne
nevarnosti rešil. Tode nobenega ni, ker so tudi čuvaji precej
dolgo že zbežali v bližnjo hosto se poskrit. Iz tega kraja,
pozabljivši Brica v temni luknji, gledajo nazaj na razvaline
grajskega stolpa, ki s svitlim zubeljcem gori.

Bolj ko Bric na pomoč kliče, bliže se sliši pok ognja
in ropot lesa, V nar hujši zadregi je. Strašno tesno mu je

pri sercu, ki mu kako kamen buta in počiti hoče. Gotovo
smert vidi pred sebo, in vé dobro, da ji ne more več uiti.
Pa kakor bi trenil se naenkrat vse v njem spremeni, ves
drugačen postane.

Na tla se zgrudi in po vsih štirih v nar temnejši kot
svoje luknje zleze. Tukej poklekne, si obraz zakrije in
vpije. “O Bog strašna je tvoja kazen. Toda v tem hipu se
mi zde moje hudobije in pregrehe veliko strašneje kot tvoja
pravična kazen. Grešil sim in tisučkrat strašnejšo smert
zaslužil. S skesanim sercem se vsih svojih pregreh pred
tvojim sodnim stolom obtožim. Zaslužil sim pod razvalinami
pokopan biti, samo, nebeški Oče! duše moje ne umori.“

Se ni dobro izgovoril, kar se nad njim majati začne.
Grozna teža stolpa tišči spodnji oblok in ga podere.
Podstavne skale jenjajo in se s strašnim ropotom vderejo. Pri
vsim tem pa ni Bric nič poškodvan, ker je kot, kamor se
je stisnil, še ostal. Vse to se mu čudno zdi, on spozna, da
ga je božja previdnost obvarvala in upa berž ko ne rešitve.
Tode ker je od vsih krajev v razvalinah kakor zadelan se
pripravlja na smert. Britko objokuje vse svoje pregrehe
in hudobije in prosi usmiljenega Boga, ki ga je tolikrat
razžalil iz dna svojega serca za odpuščanje grehov. Če so mu
roke od teže verig omagati hotle, jih spet z vso močjo
vzdigne in neprenehoma moli. Kakor hitro se vsih svojih
grehov obtoži, pošilja goreče molitve k Očetu nebeškemu
in pogumno gleda smerti v obraz. Samo ena želja ga še
muči, serčna želja namreč, da bi njegova žena in hči
zvedile, daje pri Bogu usmiljenje našel in mirno zaspal.

Dva dni je v tem živem grobu tičal, in že mu ugasuje
življenja luč, kar nad sebo nekaj praskati in kopati čuti,
in tudi od časa do časa človeške glase sliši. In ni se
motil. Čuvaji so po hudi uri koj nazaj pritekli, in kopljejo z
vogIjarji vred, kterih je tudi veliko zraven prišlo, po groblji,
da bi če ne živega Brica vsaj mertvo truplo izkopali. Ko
pa zdaj glas oslabljenega viteza zaslišijo, kopljejo na vso

moč, in po preteklej dobrej uri pridejo do na pol živega
Brica. Počasi se skomatâ iz posipa, obnemagani jetnik pade
na kolena in začne glasno moliti: “Vsigamogočni Bog!
zahvalim se ti, da si me rešil in poboljšal.“ Pri teh besedah
ga polijejo solze in rešeni začne britko jokati. Čuvaji se
temu čudijo in si eden druzemu šeptajo, da ga pervikrat v
svojem življenji jokati inu britke solze točiti vidijo. Serce
jim od veselja igra, ga tako pobolšanega viditi, in eden zmed
njih se koj napravi in bliskoma odide v Skalodvor veselo
novico oznanit.

Neznano veselje naenkrat prežene žalost iz serca
Jovane in njene hčere Zalike. Dve leti ste ga zastonj
pregovarjale in mehčile, pa vse prošnje, jok in stok, vse ni nič
pomagalo. Naglo je sklep storjen, da ga greste, pred ko
bo mogoče, v pusti grad obiskat. In da bi saj
popred k njemu prišle, dirjate noč in dan neprenehoma.

Kdo bi zamogel vse občutke natanko popisati, kdo
lepi prizor zadostno zmalati, kjer jih zdaj zagledamo.
Bric pade pred svojo zaročnico na tla in jo če za odpuščanje
prositi. Jovana pak ga vzigne in mu z vročimi solzami
hvaležnosti lica moči, vedno proti nebu obernjena, da je
njene goreče prošnje uslišalo in serce moža premenilo.
Zalika veselja ne ve kaj početi. Verige, v ktere so bile
očetovi roki zakovane, poljubuje in s solzami serčne
radosti moči.

Vzadnjič pokleknejo vsi trije in iz globočine serca
Boga hvalijo. Bric pak se zdaj vzdigne in proti Jovani
obernjen, reče: “Draga moja Jovana! podaj mi roko, zdaj
še le sim tvoj mož. Zalika daj da čelo poljubim, zdej še le
se smem tvojega očeta imenovati. Zdaj še le čutim, kaj da
božji blagoslov stori. Zdaj se še le moje življenje začne;
dozdaj ni bilo življenje, ker nisim Bogu služil. ~ In če bi
moral celi čas svojega življenja v verigah zakovan prebiti,
čem ravno tako vsacemu, ki tako živi kot sim jaz,
neprenehoma kričati: „Grešnik, grešnik! poboljšaj še!“

XXIV.
POBOŽNEGA OČETA ZADNJA
ŽELJA.

Pet let je že preteklo, kar Blagomir s svojimi na
Sokolovskem gradu biva. Nekaj Časa jih je Milko zapustil.
Po vošilu svojega očeta je Gorjanski grad tako krasno, kot
je bil popred, sozidal, in se vanj preselil. Družina je bila
zelo vesela, zvediti, da je njih z daj ni gospod sin
poprejšnjega posestnika Miroslava. Še veči je pa njih radost, ko
zvedo, da so njegovi starši še v življenji (živi). Nepopisljivo
je bilo njih veselje, ko enkrat Miroslav in Bogomila svojega
sina obiskat prideta. Na dvoru je bilo polno ljudi, ki se
prijazno gospodu in gospej prikljanjajo in jih radostno
pozdravljajo. Po vsem gradu je ukanje donelo, veselja ni
konca ne kraja. —

Blagomir je že starček pri pet in osemdetih letih. Vsaki
dan se slabšega čuti in smerti bliže. Enega večera, ko je
solnce s zadnjimi žarki robove gor pozlatilo, pokliče vse
svoje okraj sebe in jim reče: “Dragi moji otroci! ure
mojega življenja gredo h koncu, in teža moje starosti me bo
kmalo v grob spravila. Zdi se mi, da ne bo zlato solnce
velikrat zame vzhajalo. Zakaj bi si pač še dalje živeti
želel? Najdel sim vas, ljubi moji! na zemlji spet, vidim vas
v sreči in blagostanji, in mirno tedaj in sladko umerjem.
Samo eno željo imam še na sercu. Rad bi še enkrat,
preden umerjeni, svoje poprejšnje stanovanje na skali
zraven Tunskega jezera vidil in pregledal. Spomin na
nekdajnost me bo še bolj v zaupu v Boga uterdil, in mi grenko
smert oslajšal. Dobro vem, da me bote s serca radi tje
spremili. Saj je to tisti sveti kraj, kjer si me, preljubi Mi-

roslav! spet dobil, kjer si me ti ljuba Bogomila! za svojega
očeta pervikrat pozdravila. Tudi Milko mora tje priti, s
serca rad bi ga vender še enkrat vidil!“

Neizrečeno sta Miroslav in Bogomila vesela in mu brez
ovinkov v prošnjo dovolita, ker jima je bilo tako mogoče,
med potjo na Skalodvor priti in se s svojim sovražnikom,
ki se je zdaj ves prenaredil, vmiriti.

Berž ko berž pošljejo posla v Gorjanski grad, Milkotu
željo starega očeta naznanit. Kakor hitro Milko zve, se
berž pripravlja na odhod. Po volji svojega očeta mora
memo Skalodvora, da bi Jovano in Zaliko sebo vzel. Tudi
Bric mora ž njimi, ker je ravno čas zapora minul.
Tode železja ne da pred stran, dokler da ni tiste, ktere
je razžalil, odpuščanja prosil in svojo vest popolnama
potolažil.

Vsi tedaj se usedejo na voz in dirjajo bolj ko
morejo, da bi še o pravem času do Tunskega jezera prišli in
se z Blagomirom, Miroslavom in Bogomilo iz druge doline
pridšim združili. — Vsi so med potjo nekako stožni bili.
Močno se jim dozdeva, da bodo nekaj posebnega na skali,
nekdajnem prebivališču Blagomira, doživeli in se tedaj na
vse, kar bi čez nje priti moglo, serčnodušno pripravijo.

XXV.
KES IN ODPUŠČANJE — LEP
SPOMINEK NA BLAGOMIROVEM GROBU.

Bila je ravno jesen, ko se Blagomir s svojo družinco
v tiho in prijazno dolinko k Tunskemu jezeru privozi. Pet
in osemdesetletni starček se milo zjoka, kader spet svoje
poprejšnje stanovanje na skali v daljavi zagleda. Miroslav

in Bogomila ga za roki prîmeta in ju poljubita. Tudi ona
dva čutita, kako da mu more pri sercu biti.

“Draga moja otroka! ju nagovori Blagomir, zdi se mi,
da ne bom več te dolinice zapustil. Pet in osemdeset let že
živim, vsako uro mi bo smert ljuba. Tukaj ker sim toliko
nedolžnega veselja vživljal, mi bo še toliko ljubša in prijetniša.
O da bi le še enkrat verh skale doseči, svojo hišico in lepi
vertič viditi in prijetni glas zvončka slišati mogel, potem o
ljubeznjivi Bog! potem, ko bom vse to še enkrat vidil, rad
umerjem!“

Tako je govoril pobožni starček. Nasloni se na obadva
in tako koračijo po ravno tej poti, po kteri je enkrat
Rezika, pobožna Ljudmilova hči, Bogomilo v očetovo hišo
pripeljala. Velika tihota je med njimi, noben nič ne
spregovori. Blagomir se vedno na skalo gori ozira, Bogomila
za tihem pozdravlja vsaki kotič, dobre znane hribe in
dolinice, Miroslavu pak blodijo po glavi nèkdajni žalostni in
veseli dnevi. —

Zdaj se bližajo Ljudmilovi hiši. Oče Ljudmil, ki so se
med tim zelo postarali, sede zunej pod košato lipo na
rušnati klopi. Starček križem roke derži in je v neko reč ves
zamišljen. Ko zagleda ljudi proti sebi iti, jim gre urno
naproti, ker meni, da so prijatli, ki ga gredo obiskat. Kako
se pa ustraši, kako mu serce kipi, ko v teh Blagomira in
Bogomilo spozna: “Davnej sim že ves up, Vas, ljubi moji!
še kdaj na tem svetu viditi, zgubil. Bodite mi tedaj serčno
pozdravljeni! Gospod vas je Blagomir! z visoko starostjo
oblagodaril. In vi, blaga gospa! se ste kej popravili, kar
ste uno hišico tamle zapustili. Takrat ste bili kaj bledi
viditi. Pa tako je moralo biti. Saj je bilo neizrečeno veliko
prestati.“

“Vaša ljubezen in serčna vdanost, dragi Ljudomil!
odgovori Bogomila, ste mi nar britkejše terpljenje, nar
hujše bolečine oslajšale. Ne morem se tistih časov
spomniti, brez očitne ginljivosti. In vaša dobra žena in

miloserčna hči — kako blage duši ste to bile! Neža, kje
pa vender je verla Neža?“

“Vprašate po Neži? reče Ljudomil smehljaje se, ter
si debelo solzo z lic obriše; moja Neža me je
zapustila. Zmiram sicer je govorila, da bo z meno umerla.
Tode dobrotljivi Bog je drugače obernil. Na smertni
postelji mi je pa obljubila, da če kmalo kmalo pome priti,
in me spremiti v srečnišo deželo, v našo pravo domovino.
Pojdite in poglejte, tukej je njen grob.“ —

Te besede izgovorivši peljâ Ljudomil svoje prijatle
nazaj pod lipo, ter jim majhno, s krasnimi cvetlicami
obsuto gomilo pokaže. “Sladko v miru počivaj, blaga, verla
žena! reče Bogomila s solzami v o čili. Oh! ko bi ti bila
le še enkrat v roko seči in se za vse storjene dobrote
zahvaliti zamogla!“

Še nekaj časa stojijo molče pri grobu, potem pa se
Blagomir oglasi rekoč: “Obrišite si solze. Čemu toliko
joka, saj se bomo spet vsi vidili. — Zdej hočemo v
tvojo hišico iti, Bogomila! se nekoliko pokrepčat,
predenj da gremo na skalo. — Gredo. Ljudomil jih spremi,
in jim med potjo pove, da ni nič, kar je Bogomila odšla,
v nji popravil. Vse tedaj bote še tako najdli, kakor je
bilo takrat, kadar ste vi notre prebivali. —

Res je bilo tako. Bogomila se začudi, da so še
ravno tiste klopi in mize, ki jih je Ljudomil zanjo pripravil
bil. Tudi vertič in košata senca je bila še tako kot
nekdaj. Se celo tičnica, ktero je Milko dolzih zimskih
večerih narejal, stoji v kotu za mizo. Veselje in žalost se
polastite serca Bogomilnega. Kakor da bi se bila iz sanj
zbudila, pregovori z otožnim glasom: “Se je v resnici vse
tako s meno zgodilo? Dobrotljivi Bog! vsaki dan
bolje spoznam tvojo modrost in nezapopadljive sklepe.“

Med tem prinese Ljudomil jabelk in grozdja iz
Bogomilnega vertiča. Kaj dobro jih okrepča sadje. Čez
nekaj časa se spet vzdignejo in se napote proti skali gori.

Tudi Ljudomil vzeme palico, brez ktere že ni mogel več
biti in gre ž njimi na skalnati hrib. —

Še ni bila dobra ura pretekla, že vsi po celi dolinici
zvedo, daje pobožni sivček Blagomir sopet v dolini, in da
hoče s svojimi na skalo iti. Kdor tedaj utegne, se
praznično napravi in hiti mahoma na skalo, da bi še za časa
tjegori prišel, občnega veselja se vdeležit. Vsi hrepene s
serca, sivega starčeka še enkrat in ah! morebiti vzadnjič
viditi. Na poti je vse od ljudi gomzelo. Ravno toliko, če ne
več, jih je bilo kot takrat, kadar je Blagomir v svojej
kapelici kak imeniten praznik slovesno obhajal.

Med tem, ko Blagomir s svojimi na enej strani proti
verhu korači, se tudi na drugej (strani) unkraj Tunskega
jezera v bajtici brodnika Nikolaja vse oživi in vesel krič
zasliši. Nikolaj spravi vse čolne, kar jih jele mogel dobiti, da
bi množico seljanov na uni kraj jezera prepeljal. Še veče
pa je bilo pripravljanje in šumenje, ko naenkrat tuji vitezi
s svojimi ženami pridejo. Vsi kmalo silijo čez jezero,
noben noče zadnji, ampak vsak pervi biti. Zdaj se vredijo.
V pervem čolniču se peljajo. Bric, njegova žena in hči,
prelepa Zalika, in Milko sam v svitlej vitežkej obleki vesla,
v drugem pak sedi Rezika nekaj druzih sosedenj in
bližnjih sorodnikov, in sam verli Nikolaj jadra. Za timi sledi
veliko druzih, napolnjenih z ljudmi vsake starosti. — Bliže
ko pridejo, hujše tolče serce Bricu. Roke se mu tresejo, da
verige rožljajo. Oči mu vedno potoki solz zalivajo. Celo
malo govori. Neprenehoma stoče: „Ali! kaj sim naredil,
kaj sim naredil?“ Milko ga tolaži ter pravi, da sta
neskončno dobra stari dedej in oče, da se nima celo nič žalega
bati. Tudi Jovana ga skuša, ga gorko objame in vidivši
njegov kes solze veselja pretaka. Lepa Zalika objemajo
in poljubovaje njegove kolena in roke mu reče: „Oj oče!
dragi moj oče! kar časa Vas tako imenovati smem, mi je
dobro pri sercu.“ —

Zdaj priveslajo na unkraj jezera in se na skalo na-

potijo. Občno veselje, radostni šum in klic jim pospeši
korake in hitrejše, ko so se nadjali, prelazijo nevarno
stermino ter še tudi popred verh skale dospejo, kot
starček Blagomir s svojimi tovarši. Tukej je bilo, že veliko
ljudi zbranih, ni bilo že prostora več, kjer bi ne bil kak
radoveden gledavec. Vsi od kraja komej pričakujejo
ljubeznjivega starčeka Blagom ira in njegovo družinico.

Vzadnjič se vender prikaže na skali. Miroslav in
Bogomila ga peljeta. Slab je že in se močno trese. Le z
veliko težavo so ga gori spravili. Ko pred vertič tikama bajtice
pridejo, se usede utruden sivček na rušnato klop. Vsi
seljani se odkrijejo in enoglasno zavpijejo: “Bodite
pozdravljeni, tisučkrat pozdravljeni v svojem tihem stanovališču,
blagi, častitljivi oče! Blagomir! prosimo Vas za blagoslov!“
Pri teh besedah pokleknejo vsi na tla, se odkrijejo in
povzdignejo roke. In Blagomir jih če blagosloviti.

Ali iznenado prileze iz srede ljudi vitez Bric bled kakor
je bil, pade pred Blagomira na kolena, si zakrije z obema
rokama obraz, ter reče z ihtijočim glasom: „Nikarte še,
preljubi Blagomir! še je eden tukej, ki ni vreden vašega
blagoslova. In taj nevredni sim jaz.“ Blagomir se steguje
po vitezovi roki, pa je ne more doseči. Pa reče mu
prijazno: “Vstanite, ljubi moj, in povejte mi, kdo da ste?
S ponižnim pobitim sercom odgovori vitez: “Jaz sim Bric
Skalodvorski“ To izrekši polijejo sivega starčika solze
veselja. Vstati hoče, da bi skesanega Brica na svoje serce
pritisnil, pa ne more. Preveč slabega se čuti in reče: “O
ne tukej pred nogama, sem pojdite sem, da Vas priserčno
objamem in poljubim. Tudi jaz sim od Vašega
odkritoserčnega kesa in resničnega poboljšanja čul. Tode kaj čejo te
verige na Vaših rokah? Ravno tako ljubi ste mi, kakor mi
je moj Miroslav. O ne mudite se dalje, pojte da Vas objamem!“

“Ne, ne popred , častiti Blagomir! reče vitez Bric,
preden da odpuščanja od Vas ne zadobim, predenj da mi
vse hudobije, ki sim jih Vam storil, ne odpustite. Pred tudi

ne denem verig iz svojih rok, dokler mojega skesanega in
bolnega serca ne vpokojile.“ Tudi Jovana in Zalika pridete,
pokleknete pred sivčekom na tla in ga milo se jokâje
prosite: “Odpustite, ah odpustite mu, preblagi oče! Davnej že
je svoje pregrehe in hudobije odkritoserčno obžaloval in
zadostil. Odpustite mu!“ — Vsi pričujoči v serce ginjeni se
jokajo. Tudi Blagomir je ves ginjen, položi roko na viteza
in joka. Čez nekaj časa pa spregovori in reče s
trepetajočim glasom: “Vstanite vsi. Ljubeznjivi Bog, ki na nas zdaj
doli gleda in pred kterega že morebiti danes pridem, je priča,
da sim Vam, ljubi Bric! že davno vse odpustil. Vse kar se
je zgodilo, naj bo pozabljeno. Vzajemno se četno ljubiti
in prijatli ostati. Dajte mi roko in udarite. Tako, zdaj Vam
je vse odpuščeno. Spravljeni smo, po božji milosti
spravljeni, po kteri je bilo vaše serce omehčeno in Vam boljša
misel navdahnjena. Vsi pričujoči so priča te radostne sprave.
Naj tudi očetje in matere svojim otrokom pripovedujejo in
jim v zgled postavijo. In ti, Oče nebeški! bodi češcen in
hvaljen na vse večne čase! Amen.“ —

Ko starček omolkne, postane velika tihota. Vsi so do
duše ginjeni, in zdi se jim, kakor da bi bili v srečniši kraj
prestavljeni, v blago darn o bližo vsigapričijočega Boga.

Ko je še vse tiho, prirožlja Bric vedno še v železji
zakovan, se vstopi pred Miroslava in reče: “Še ne morem
tako dolgo pokojen biti, dokler mi tudi vi, ki sim vas v
toliko nesrečo pahnil, ne odpustite.“ Miroslav mu koj v
govor seže ter mu ne pusti dalje govoriti. Snemši mu verige
reče: “Ne tako, ljubi moj! nobene besede več! Mi vsi
smo Vam že davnej odpustili. Dajte mi roko vpričo
vsigavidijočega Boga. Naj bodo pet in osemdesetletni oče in vsi
tukej zbrani priča, da sva se spravila in ko prijatla
pozdravila in da taka tudi zanaprej hočeva ostati in v prijatelskej
ljubezni živeti.“

Zdaj se vstopita pred Blagomira, kterega trudne oči so
se še enkrat zjasnile in enako mladenču blisketale, kterega

lica še enkrat čista kri porudeči. Na desni stojita Milko in
Bogomila, na levi pak Jovana in Zâlika. Vsim igrajo solze
v očeh, vsi so neizrečeno ginjeni. Bricu pak seže Miroslav
v roke in glasno reče: “Kakor si zdaj midva v roke seževa
in se zediniva, tako so tudi najne serca v ljubezni in
prijatelstvu zedinjene. Nič naj ne loči najno prijaznost, in da bi
tudi unkraj groba terpela, naj se naj na otroka v ljubezni
zedinita in vzameta, da bota tako dva imenitna vitežka rodova,
ki sta se že tako dolgo sovražila in preganjala, neločljivo
združena in zedinjena.“

Tako Miroslav. Bric se veselja joka pri teh
nepričakovanih besedah. Milkota oči se blisketajo, zdaj pogleda gori
v jasno nebo, zdaj v cvetečo Zâliko. Tudi njej kri v lica
stopi. Sramožljivo pobesi oči, potem se pa spet ozre na
berhkega viteza Milkota, s kterim se ima v vedno znamnje
miru in sprave zediniti. Bogomila in Jovana se poljubite
in vroče solze pretakate. Blagomir se neznano ginjenega
čuti ter reče: “Nikarte, ljubi moji! dalje, to je preveč zame,
preveč. Hvala, vedna hvala, Tebi o ljubeznjivi Bog! —
V vsem svojem življenju nisim tacega veselja doživel,
kakor danes. Rad zdaj umerjeni, ker je zveza miru in sprave
med vami storjena. Zdaj mi bo sladka, s veseljem jo cem
kakor dolgo zaželenega prijatla pričakovati. O Bog! kako
neskončna je tvoja dobrota! O da bi te mogel zadostno
častiti in hvaliti! Tode kmalo pridem pred prestol tvoj, takrat
te čem moliti na vse veke.“ —

To izrekši omolkne starček. Vsi so ginjeni in na glas
jokajo. Vedno slabši prihaja on in se na Miroslavovo ramo
nasloni. Roke se mu tresejo, lica so vedno bolj blede, oko
motno in na pol zaperto. Vender se še vzdigne in pojemajo
reče. “Dobrotljivi Bog je mojo molitev uslišal. Čutim, da
ne bom čez eno uro med vami. Predenj bo solnce za gore
šlo, bom v Gospodu zaspal in se v srečnišo deželo preselil.
Pokleknite tedaj še enkrat vsi krog mene, da vam očetovski
blagoslov dam.“

Vsi pokleknejo okrog njega. Na desnem klečita
Miroslav in Bogomila, na levem Bric in Jovana, njemu
nasproti pa Milko in Zâlika. Zadej za tem kleče Ljudomil,
Nikolaj, njegova žena in otroci. In za temi vsi drugi seljani
pokleknejo. Raztegne tedaj starček Blagomir svoje roke in
pregovori s umirajočim glasom: “Blagoslovljeni bodite
vimenu trojedinega Boga Očeta, Sina in sv. Duha. Njegova
neskončna milost naj bo in ostane na veke pri Vas! Amen. —
S Bogom! s Bogom! Pomnite pet in osemdesetletnega
očeta. Ljubite se med sebo! to je moja poslednja želja.“ —

To izgovorivši se nasloni na Miroslavove persi. Vedno
bolj počasi diha. Čez nekaj postane, pa spet začne. Žnabli
mu ostanejo prijazni in na smeh. Ko se je solnce bolj za
gore pomaknilo, in z zadnjimi žarki verhove hribov
obsijalo, prosi še za križič, pred kterim je tolikrat v molitev
zamaknjen klečal. Tudi da svojim vedeti, da bi še enkrat rad
svojo nar ljubšo pesem peti, in zvonček svoje kapelice
zvoniti slišal. Brodnik Nikolaj stopi na stran, in požvenklja.
Ah! kako čudno je vender danes! kako žalostno je vse! —
Njegovi pak skupno zapojejo:

»Tisti, ki zvezdam odločil je pot,
K'je velik, mogočen, ki biva povsot,
Ki kote nar skrivniših krajev pozna,
Clo pesek prešteje v bregu morja!
Človeka nikoli tud ne zapusti,
Ga vodi, ga spremlja, za njega skerbi.“

Pri zadnjih versticah slišijo očeta Blagomira reči:
Jezus! Marija —! Jožef! — In ni ga bilo več. Ugasnil je
žubeljc življenja. Sladko in mirno kakor je tudi živel, je
tudi umeri. Njegova smert je bila le potovanje v boljšo
srečnejšo deželo.— Vidivši ga, da je že mertev, ga polože rahlo
na rušnato klop ter mu oči zatisnejo. Potem gre Miroslav
v sredo žalostne množice, in reče z močnim glasom, da ga

je vsak lahko razumel: „To je bila sladka smert, tako umerje
pravični.“ Zdaj se se le vsih žalost polasti, druzega ni
slišati kot jok in stok. Ljudomil pak gre bliže, prime za bledo
roko umerlega in jokaje se, reče: „Tak ste res umerli,
Blagomir! Pozdravite mi mojo ranjco Nežo. Kmalo kmalo
tudi jez pridem za vami.“ Proč se zdej oberne, si obraz z
rokama zakrije in britko joka. —

Ko večerni mrak nastopi, in bleda luna mertvo truplo
Blagomira obsije, odvale Miroslav, Bric in Milko kamen od
groba, ki si ga je bil pobožni starček davno naredil in za se
odločil, in ga vpričo žen in veliko druzih noter polože.
Celo noč potem še ostanejo v Blagomirovem domu in
obžalujejo s vročimi solzami ranjcega. Drugo jutro pak se poslové
pri dobroserčnih seljanih in gredo, zadnji „s Bogom“
prekrasnej dolinici nazaj vpivši, vsak na svoj dom.

Bric mirno in srečno živi v svojem gradu Skalodvoru,
ki je bil odslej pribežališče preganjanih in oskerbnik
nesrečnih revežev. Tudi čuvaj grada, ki seje med tem poboljšal,
dobi svojo poprejšnjo službo. Vitez Miroslav stanuje v
Sokolovskem gradu, kjer je pervikrat dneva luč zagledal.
Milko podedva od svojega očeta Gorjanski grad, kamor je
kmalo lepo devo Zaliko pripeljal, in se š njo poročil.
Dervarja Tineta, ki je bil dne do dne svojemu gospodu zavoljo
svoje zvestobe in prave pobožnosti bolj všeč, postavi za
oskerbnika v Gorjanskem gradu.

Milko in Zalika sta pràv pobožno in bogaboječe živela,
in zavoljo dobrih del deleč okrog slovela. Vsim sta bila v
zgled. Blagoslov Blagomirov je Bog obilno nad njima
pomnožil. Bila sta hvaležna za vse dobrote, ki je jima jih Bog
podelil, in sta se pogostama tolaživnih besed starega očeta
spomnila. Da bi še živejši spomin obudila, potovala vsako
leto v družbi svojih starišev v Švajcarski dol k
Blagomirovemu domu. Iz hvaležnosti mu še dasta dragi in častit
spominek napraviti, na kterem so bile sledeče verstice vre

zane: „Tukej počiva pobožni oče Blagomir,
nekdajni vitez Sokolovski. Pokojna in sladka,
kakor je bilo njegovo življenje, jebila njegova
smert. Popotnik, pomudi se, kadar prideš na
taj sveti kraj in poblagoslovi ga. In ako imaš še
eno solzico v očeh, naj ti poteče na mile
cvetlice, ki tukej na gomili cveto, ter reči:
Počivaj, sladko počivaj v tihem grobu, blagi siv —
ček! dokler da nas vse angeljska tromba na
veke ne zbudi.''

KAZALO.

Stran

• Predgovor . . . . . . . . . . . . . . . . . 1
• H. » Bric Skalodvorski . . . . . . . . . . . 5
• II. » Pripovest na ognišči . . . . . . . . . . 7
• IV. » Poslednje ure na Gorjanskem grad . . . . . . . . . 11
• IV. » Poslednje ure na Gorjanskem gradu . . . 21
• V. » Kapelica . . . . . . . . . . . . . 26
• VI. » Viteza Skalodvorskega roparski grad . . . 31
• Vil. » Oče Blagomir . . . . . . . . . . . 37
• Vili. « Blaga družina v Švajcarskem gorji . . . . 42
• IX. » Planinska veselica . . . . . . . . . . 48
• X. » Bogomilno mirno živlenje . . . . . . . 58
• XI. » Delavno vsmilenje — sladko hladilo v terplenji 62
• XII. » Mladi sokolar . . . . . . . . . . . 66
• XIII. » Huda bolezen . . . . . . . . . . . 71
• XIV. » Poslednje materno sporočilo . . . . . . 75
• XV. » Oj sokoličev! Kupite kaj sokoličev . . . . 82
• XVI. » Te je dober sokol . . . . . . . . . . . 96
• XVII. » Perstan . . . . . . . . . . . . . . 105
• XVlÎÏ. » Pravično povračilo . . . . . . . . . . 110
• XIX. » Ptuj romar . . . . . . . . . . . . 114

• XX.Poglavje: Nepričakovano veselje nar boljše zdravilo . 122
• XXI. » Veselo snidenje . . . . . . . . . . 125
• XXII. » Mera radosti je napolnjena . . . . . . 134
• XXIII. » Strašno grozni klic: »Grešnik, grešnik
  poboljšaj se!« . . . . . . . . . . 140
• XXIV. » Pobožnega očeta zadnja želja . . . . . 144
• XV. » Kes in odpuščanje. — Lep spominek na
  Blagomirovem grobu . . . . . . . . 145