I.

V pervi polovici šestnajstiga stoletja je živel med neštevilno
deržino turškiga cesarja, Sultana Selima, v Carigradu neki mlad
rob ali sužen, izobražene pameti in velike osebne urnosti. Bil je
tenke čverste postave, gladko okrogliga obraza, lepo rudečiga
lica, černih bistrogledajočih očí, in takó prijetniga obnašanja, de
se mu je vsako serce na pervi vid odperlo. Čistoglasno, kakor
slavec, je peti, ino k petju takó lično citre prebirati znal, de se
mu je v zamaknenim posluhu vse čuditi moglo. Vse ga je poznalo
in ljubilo, vse le lepiga dvorskiga roba imenovalo. Njegova pridnost,
njegova zvestoba, njegova ljubezen do Sultana, gospodarja, so
bile sloveči lepôti enake, s ktero je vse znance obajal. Sultan ga
je zavoljo tega neizmerno rad imel, in več ga je cenil, kakor
polovico svoje druge deržine. Slišali smo nekega slave vredniga
Černogorca terditi, de je bil slovenskiga naroda, kar brez prisege
radi verjamemo, ker njegove lastnosti primerimo čverstim postavam,
nenavadni pridnosti, krasni lepôti in bistrimu duhu naših junaških
mladenčev ino jih po vsim enake sodimo. V nekih starih bukvah¹
smo našli, de je bil na Korcirskim otoku, blizo Albanije, od pobožnih
staršev kupčískiga stanú rojen, lepo v keršanski veri podučen,
v desetim letu starosti od korzarjev ali morskih roparjev, na
bregu imenovanega otoka vjet ino v Carigrad prodan. Opomniti
moramo, de je z njim vred tudi njegova mlajši sestrica, Jelica
imenovana, vgrabljena bila ter de on potem ničesar od nje ni
zvediti mogel.

Zdaj, ko mi od njega govorimo, je bil ravno dvajset let
star. Dobro je pomnil, de so ga v mladosti Ivana, ino očeta njegoviga
Jurja klicali. V Saraju so mu pa le Lamprin rekli, in
tako ga tudi mi prihodnič imenovali bomo.

Te dobe je Sultan Selim nekiga neotesaniga Azijata mohamedanske

vere in turkomanskiga plemena za skrivniga dvorskiga
ključarja imel, kterimu je vodstvo černih skoplencov izročeno
bilo. Po imenu se mu je Hasan, po imenitni službi njegovi pa
Kizlaraga reklo. Bil je mož mogočen, bogat, prevzeten, častigladniga,
zavistniga, do zadnje žile strupeniga sercá. Čednost,
urnost, lepota in sreča našiga Lamprina so ga grozno v hudobno
dušo pêkle. Prijazne besede, s-kterimi je Sultan sploh Lamprina
nagovarjal, so bile ojstre britve za serce njegovo. Bal se je, de
bi ga sčasama ta priden in izobražen mladeneč v cesarski milosti
ne prehitel. Zatoraj neprejenljivo misli, kakó bi mu škodo naklonil
in cesarsko ljubezen odvernil. Tode kaj se zgodí? Hasan Kizlaraga
se Sultanu Selimu nekidan neizrečeno zameri. S kakim djanjem
ali opušanjem, nismo zvediti mogli. Sultan o temu ni govoril.
Rečene stare bukve nam toliko razodenejo, de se je Sultan grozno
razserdil, de je Hasana v hipu iz službe djati, njemu vse premoženje
vzeti, ter iz Carigrada spoditi zapovedal. Hasanov obup in
trud in stok so bili zastonj, zastonj vse prošnje njegovih prijatlov.
Otetbe za Jijega kar več upati ni bilo. Zdaj se Lamprin h jeznimu
cesarju poda, prosi in prosi tako milo, serčno in tako dolgo, de
njegovo serce popolnama vtolaži ino v korist nesrečniga Hasana
gane. Sultan odpusti, pri ti priložnosti pa reče našimu Lamprinu
te pomenljive besede: »Zarad tvoje čiste duše, zarad tvoje lepe
prošnje, zarad milosti moje do tebe prizanesem in pozabim Ti
pa ne pozabi mojiga svarjenja in se vari te hudobne kače,
de te za plačilo v persi ne piči«.

Bajram, zapovedani turški tridanjski praznik, se bliža. V
Saraju je nenavadno gibanje. Kizlaraga, po zaslugah našiga Lamprina
v cesarski milosti ohranjen ino v službi poterjen, stojí na
vratih cesarskiga harema in zapoveduje na levo in pravo. Očitno
je veliko opravila. Dvor in ulica so polne černih in belih evnuhov,
sužnih in drugih postrežnikov. Brez prenehanja se donaša neprecenlivo
blago v skrinjah slonokostenih in zlatih posodah, ter spravlja
se v nar lepši hišo celiga Carigrada, v nar imenitniši zidovje čudopolniga
harema. Ni ga jezika, de bi izrekel neznano bogastvo
kašmirskega ogrinala, kinežke svile, sibirske kožuhovne, arabskiga
kadila, dragiga kamenja, blišečih diamantov in snežnobelih biserov,
ko zdaj se tukaj druži v okinčenje ene umerjoče osobe. Po hiši
se suče Kehaja Khaduna, vikši pazlivka cesarskiga ženstva, ter
zapoveduje, kam in kako se vse vred postaviti ima. Mudí se;
pred prazmkam mora vse olišpano biti, kakor poslopje nar bogatejši
kraljice, kakor stan nar krasniši cesarske neveste, kér nameneno
je v dar Tamulii, izvoljeni prijatlici mogočniga Sultana,
neizmerno bogatiga Selima. Petdeset odalísk, lepih mladih sužnih
deklic, je v postrežbo nove gospodinje pripravljenih. O gromenju
carigraškiga strelarstva pride pervi bajramski dan in Tamulija
stopi v svoje novo domovje. Roža in limbar se skrijeta pred njeno
lepoto; naše pero omaga popisati jo.

O molitvi, gostovanju in prenašanju neskončnih daril steče

tridanjski praznik. Zadovoljnost, živo veselje in serčna radost se
svetijo na obrazih cesarske deržine. Nenavadno bogato je to leto
od Sultana obdarovana. Nar bogatejši, nar imenitniši med vsim
pa očitno naš Lamprin. Razumi se, de je on cesarski ljubljenik.
Od njegovih dragocenih daril je vse govorilo. Posebno od
nekiga krasniga, z dragim kamenjem, zlatam in žlahtno kožuhovno
obšitiga oblačila, ktero v znamnje cesarske milosti mu je
Sultan zanaprej nositi ukazal. Govorilo se je clo, de mu je dovoljeno
bilo, v Saraju brado imeti, kar po turški šegi nar veči,
le dvema možama skazano čast pomeni.

Perviga dneva po praznikih pokliče Sultan veseliga Lamprina,
prijazno ga nagovori in mu reče te besede: »Veliko sem
ti namenil, tvoja mladost mi še ne da vsiga speljati. Za zdaj te
v čast Kapidžibašeta povikšam, in te dam Tamulii za skrivniga
ključarja. Slišal si, koliko jo cenim. Slišal si, de je zvezda mojiga
življenja. Vari jo kakor jedro svojiga očesa!« To pomenljivo
izusti, ga prime za roko, in spremivši ga v gori popisano hišo,
mu vse na tenko pové in naročí, kar njegovo prihodno službo
tiče. Na vratih harema stoji Kizlaraga — dva megléna pogleda
zadeneta krasno okinčaniga Lamprina.

Zdaj se Lamprinova čast in slava po celim Carigradu, po
celi deržavi razglasi. Nihče več ne dvomi, da mu je vse doseči
mogoče. Kdor želje ima, clo velikani turškiga cesarstva, clo poslanci
ptujih kraljev se k njemu obračajo, kadar kaj naglo in
gotovo od Sultana zadobiti hočejo. Več velja njegova beseda, kakor
nar umniši govorjenje imenitnih govorunov, kakor cele knjige gladko
in lično spisanih prošinj. Vse se mu priklanja, vse prilizuje, vse
v njemu prihodnjiga Nadvezirja, vsigamogočniga svetovavca v Saraju,
viditi meni. Neizmerno bi bil obogatel, ko bi ga denár in
bogastvo mikala bila.

Za vse to je naš Lamprin le malo serca imel. V prid svoje
nove službe živo vžgan, in od cesarske milosti globoko ganjen,
se neprejenlivo trudi, dolžnosti svojiga poklica na tenko spolniti.
To mu je tem več na sercu, kér ga vedno nekako skrivno nagnenje
v bližo izročene cesarske prijatlice tira. Večkrat se mu je
zdelo, de bi vse svoje premoženje, vso svojo čast za eno besedico
njenih ust brez prevdarka dati pripravljen bil. Tode le malokdaj
se Tamulija iz skrivnih izb in stanic prikaže, in to malokdajno
le med neštevilno družbo svojih urnih odalísk, po turški šegi v
neprevidljive zagrinala skrita. Zapovedi njene po eni ali drugi
odalíski do Lamprina pridejo.

Takó se luna trikrat premení. Nekiga poletniga večera sliši
Lamprin, v svoje opravila zamišljen, na enkrat blizo sebe v materinskim
jeziku pregovoriti: Zdravstvuj Ivan Jurjevič! Urno
se oberne in Tamulijo pred sàbo zagleda z razkritim obrazam.
Kdo popiše njegovo stermenje, njegovo osupnenje, kdo občutke
njegoviga serca, kér v nar imenitniši lepôti cesarskiga harema lastno
svojo sestro spozna? Kdo popiše, koliko in kaj sta si vse povedati

dati imela? Enajst let se nista vidila, in ob času prisilene ločitve
oba otroka bila. De sta v sercu veri svojih staršev zvesta, in
zgoli čista kristjana ostala, mahomedanjskiga zakona le na videz,
le po sili se poprijela, de do ničesar take žive želje nimata, kakor
znebiti se takó sitniga moranja, ino te strašne imenitnosti, v ktero
ju je čudna osoda zapledla, sta si na nagloma povedala, ter zgovorila
se, de nju bližne žlahte živa duša zvediti ne sme, kér po
šegi, v Saraju takrat vladajoči, takó bližni žlahtniki so brez odloga
mogli ločeni biti. To sklenivši Tamulija krasno svoje lice
zakrije, urno odide, in kakor lahka senčica v skrivne svoje izbe
zgine.

Zdej so našimu Lamprinu krasni dnevi čiste zadovoljnosti
v Saraju iztočniga veličanstva, v hiši ljubeznive njegove sestrice
tekli. K spolnenju sreče njegoviga serca mu gotovo ničesar ni
manjkalo. Res mu je včasi bilo, kakor de bi ga nekakošne odljudne
osobe zalezovale. Večkrat je obraze ženskiga in možkiga spola
srečal, kjer bi bil nar manj mislil. Tode na čistost svojih namemb
gledavši, ino svest si cesarske ljubezni in milosti, se je le malo
za vse to menil.

Kratkim uram enako mu je mesec za mescam pretekel, zima
mine ino zopet se bližajo bajramski prazniki. Zdaj Lamprin po
primerleju od nekiga na novo v Korciri vjetiga roba zvé, de so
mu starši od velike žalosti pomerli. Živo ganjen brez odloga priložnosti
iše in jo najde, z drago svojo sestrico govoriti. Strašno
žalostna je ona bila ob taki grozni novici. Solze se ji s curkam
po licu vlijejo. Lamprin jo ljubeznivo prime za roko ter jo tolaži,
kolikor mu je njegova lastna žalost pripustila. Tak tolaživši in
pogovarjavši se zaslišita v bližnih odpertih stanicah nekako naglo
šumenje. Kakor bi trenil, Tamulija v svoje izbice zgine. Lamprin
se po glasu ozrè ino vidi v mraku večerne ure iz tretje stanice
dva visoka možaka zmuzniti se. Zadniga spozná — bil je Hasan
Kizlaraga.

Nepokojna strašna noč je po ti prigodbi za našiga Lamprina
sledila. Žalost po zgubljenih starših ga je v sercu stiskala. Strah
ga je zastran ljubeznive sestrice obhajal, ker je prevdaril, de bi
njeno obnašanje proti njemu po turški šegi in pameti znalo za
veliko pregreho vzeto biti. Če ga je velikiga truda za kako trenutje
spanje posililo, so mu koj strašne sanje kri vnemati začele.
Zdelo se mu je, de nekaka grozna kača z lepim zelenim grebenam
in gorečim žrelam za njim skače in ga po celim Saráju od stanice
do stanice podí. Tak se mu za miglej stisnene obervi v hujši britkosti
zopet odprejo, in komaj zor prihodnjiga dneva, to je, perviga
bajramskiga praznika, pričakuje.

Dan se zazná, navadna ura bije, Lamprin se hitro napravi
in se iz svojiga prebivališa v harem podati hití, serčno želevši,
berž ko bi mogoče bilo, z ljubeznivo svojo sestrico govoriti. Ker
se naglo vratam harema bliža, mu zakriči stotnik černih evnuhov
z divjim glasam nasprot: »Proč! Ti nimaš opravila v cesarskim

svetišu«. Kakor grom iz jasniga neba ga zadene ta
glas. Urno se oberne in stoječih nog se proti cesarskimu poslopju
na pot podá. Na stopalnicah ga sreča Kebaja Khaduna in mu reče:
»Prijatel, verni se! Sultana za tebe ni domá. Njih
visokost dovolj iti hočejo, de v svojih stanicah počakaš,
kaj se zgoditi ima«.

Čuden razloček med bajramskimi prazniki lanjskiga in tekočiga
leta! Kaj za Boga pomeni ta britka tesnota cesarskiga Sarája,
enaka gromonosni soparnici pred strašno nevihto in pogubljivo
točo? Vse je tiho, vse je osupneno, ni veselja, ni radosti, ni gostovanja,
ni cesarskih daril. Sultan se ne prikaže, nobeden ga ne
Vidi, skor se ne vé, ali je živ ali je mertev. Vse oprašuje, vse
glave ziblje, vse rame stiska, povedati nihče ničesar ne vé. Takó
preteče pervi, takó preteče drugi bajramski dan. Tretjiga dneva
se vidi tu in tam skrivno pomenkvanje bližnih prijatlov, tu in
tam se sliši šeptanje, se vpazi pomenljivo kimanje, se začnejo
razglasovati čudne novice. Sultan je bolan, reče eden — strašno
je razserden, reče drugi — v žalosti je plakal, clo reče tretji. V
tim so si vsi glasi enaki, de se po praznikih grozne reči zgoditi
imajo.

Govorí se, de je Sultan imenitno osobo svojiga harema v
neznani pregrehi zapazil, ker je ravno z razkritim obrazam nekiga
cesarskiga služabnika objemala, de je dvajset odalísk njene pregrehe
deležnih, de vse te v cule zašite v černo morje z gospodinjo
vred veržene bodo. Govori se dalje, de se je Sultan zarotil, nesrečniga
služabnika koj po praznikih zverinam svojiga zverinjaka
raztergati dati, ter de je ukazal, nar hujšiga iz Afrike pripeljaniga
risa tri dni postiti in stradati, potem pa obilno z močnim
žganjem napojiti. Nekteri so clo terdili, de so vikšiga vratarja
cesarskih zverinjakov o večernimu mraku tretjiga praznika k Sultanu
iti vidili, in de je gotovo že v tem njegove zapovedi prejel. To in
več takiga se je govorilo, in od hiše do hiše, od stana do stana,
od izbe do izbe širilo. Kaka groza, kaki strah, kake britke misli
te dobe oplašeniga Lamprina v samotnih stanicah stiskajo, moramo
lastnimu premišlevanju naših bravcov prepustiti.

Bajram mine. Perviga jutra po praznikih Sultan Lamprina
poklicati da. Mraz in žar šineta temu v žile, ker neki černi pertlikavec
v njegovo stanico stopi in mu gospodovo povelje razodene.
Brez odloga vendar teče v cesarsko poslopje in s trepečim sercam
hipoma v mali izbici stojí, iz ktere tri dele sveta goreče strele
zadevajo. Okna so zagernene, takó de je clo temnotna, in Lamprin
na pervi hip skor ničesar razločiti ne more. Nekaj trenutij
je vse tiho, potém Sultan po navadi s krepko razločno besedo
pregovori: »Pojdi do zverinjaka v Bujukdere, ter prašaj vratarje,
če je ris napitan — hodi!« Lamprin bi imel toliko povedati.
Sultana pogleda — opazi, de nista sama. V oboku zakritiga
okna stoji Hasan Kizlaraga z veselo bleščečim obrazam. Lamprin
ga spozna in začeta beseda omaga v persih njegovih.

Na bregu Bošpora, v prelepi bujukderski dolini, pol ure
hodá od Carigrada, je bil tiste dobe krasen log, visokiga drevja
poln. Dan današen se le še sedem košatih, po turško »Jerdikardaš«
po slavjansko »sedmero bratov« imenovanih, od evropejskih
potnikov zastran neprecenlive lepote pogosto popisanih platan
na tem mestu vidi. Vse drugo drevje je oster zob pretečenih
stoletij podrobil. V sredi loga je stala takrat med visokimi gostimi
lipami nizka, revna, zapušena kapelica s podobo Matere
Božje. Pravlica govorí, de je bila v letu 1096 po Kristusovim
rojstvu od Bogomira Buljonskiga zidana, ker je na svojim potovanju
k božji vojski v Jeruzalem z neštevilnimi trumami križanskih
vojšakov in drugih romarjev v bujukderski dolini počival. Tri dni
in tri nočí, pravi pravlica, je pobožni Bogomir v ti kapelici pred
podobo Matere Božje na kolenih ležal, in tukej na zadnim robu
evropejskiga svetá za odpušenje svojih grehov, in za božjo pomoč,
de bi zasramovavce keršanske vére premagal, neprejenlivo prosil.
Tretjo noč, reče dalje pravlica, se mu je Mati Božja prikazala, in
mu je krasno iz limbarja spleteno krono v spomin, de bo sveto
deželo osvojil, na glavo djala. Mnogo drugih poznejših čudežev še
pravlica od te kapelice povedati vé, kterih splohno popisevanje
nam za zdaj čas in prostor ne dopustita. Poleg tega loga je našiga
Lamprina hoja pripeljati imela, kjer komaj' tri dobre lučaje
od ondot je bil tistiga časa strašen cesarski zverinjak.

Po prejeti zapovedi se Lamprin, globoko v dušo ranjen,
molčé oberne, cesarsko izbico zapusti ter se brez odloga na pot
podá. Čudne sanje, divje blodenje vročinske bolezni se mu zdi,
kar je vidil in slišal in mislil. Žalost, groza, tuga in strah mu
serce topijo, nerazumljive prigodbe zadnjih dni, zmešano govorjenje
pretečenih praznikov, znamnja očitne cesarske nemilosti mu po
glavi kakor gromonosni oblaki blodijo. Na persih mu leží neka
neznana teža, kakor žareča železna gruča. V neprevidlivi mrak
sta zavita um in pamet. Svest si lastniga djanja ni. Takó brez
ozira, brez deležnosti lepe pomladanske nature, korači po krasni
bujukderski dolini, namembi svoji nasprot. Če bolj se zverinjaku
bliža, tem več se mu noge šibijo, tem več teža naraša njegoviga
serca. Zdaj stojí v neizreklivi britkosti tik bujukderskiga loga, od
kteriga je večkrat svoje keršanske znance govoriti slišal. Brez
volje in zavedenja, kakor od skrivne oblasti tiran, se iz pota med
drevje zavije, in preden svoje djanje prevdariti more, se v kapelici
pred sveto podobo znajde.

O ti, samotnih svetiš sladka angelska sapa, ti, veže Božje
čudodelni duh! Kdo vaji pozná, kdo vaji razumi, dokler se vajniga
neprecenliviga zdravila v grenki britkosti temnih osod deležen
ne storí? V migleju čuti Lamprin serce svoje ohlajeno, na koléna
pade, solze se mu s curkam po licu vlijejo, do živega ganen
globoko zdihuje, in takó serčno, takó pobožno, takó čisto moliti
začne, kakor je nekdaj molil v jasnih letih svojiga detinstva na
korcirskim otoku v družbi svoje mile, v Bogu spijoče matere. V

serčnim objoku svoje dozdajne slepote, v kteri je iz človeške
boječlivosti pred zasramovavcam keršanske vere svojiga mojstra
zatajil, terdno sklene, po spolneni zapovedi Sultanu vse na tenko
razodeti, kar njegovo vero in žlahto tiče, čeravno bi mu za življenje
iti imelo. Tako v Boga zamišljeniga na enkrat čuden, iz
bližniga zverinjaka šumeč hrup zadene, in iz globokiga zamaknenja
zbudi. Gromsko rjavenje, divje lajanje, strašno tulenje se čuje,
kakor ob času pitanja gladnih zverin, kakor de bi se medvedje,
volkovi in risi za najden plen prepirali in klali. Zdaj se Lamprin
spomni Sultanoviga povelja, na noge skoči, ter se vpoti z olajšano
dušo urno proti cesarskimu zverinjaku.

Na zverinjaškim mostovžu najde Lamprin vikšiga vratarja
v družbi njegovih hlapcov, ter ga po zapovedi praša, če je ris
napitan. Vratar se globoko priklone, v prostrano okroglo dvoriše
iz mostovža pod-se pokaže in reče Lamprinu, de nej le sam
pogleda. Lamprin pobesi očí — strašen vid! — kaj zagleda?
Krog in krog po pesku stojé divje, razkačene pošasti medvedov,
šakalov, leopardov in drugih zverjakov, proti sredi dvoriša obernene,
na sredi pa sedi s pisanim gorečim pogledam vpijanen numičanski
ris, s kervavimi sprednimi tacami raztergano truplo na tleh tišéč,
v žrelu pa nepodobno človeško glavo na kviško moléč. Nahip
Lamprin odtergano glavo spozná, spozna krasne oblačila semtertje
raztrošene, in kakor od strele vdarjen zavpije: Hasan Kizlaraga!

Vikši vratar potem Lamprinu pové, de ga je Sultan zadniga
bajramskiga večera k sebi poklical, de mu je ojstro zapovedal,
prihodno jutro perviga po pitanju zverin prašajočiga poslanca med
zverjake pahniti ter vpijanenimu risu prepustiti; de je pred nekimi
trenutji ta krasno oblečeni dvorski velikan s tem prašanjem
k njemu prišel; de je sicer neznano modroval, grozil in od nekake
zmote govoril; de se mu je pa kljub opora potém zgodilo, kar se
zdaj na dvorišu zverinjaka vidi.

Zdaj Lamprin razumi vse. Jasno mu vse na misel pride.
On razumi, kaj mu je nameneno bilo; previdi, v kaki nevarnosti
se Tamulija znajde. Kakor oplašen jelen iz ležiša plane, se proti
Carigradu na pot podá in hitrejši, kakor bi sam bil upal, pred
stermečim Sultanam stoji. Trepetaje mu razodene, kar je vedil,
čul in vidil. Razodene, de mu je Tamulija sestra, de sta obá
kristjana, de se le na videz mohamedanski veri vklanjata, de rajši
pogineta, kakor zanaprej svojo vero tajiti, ter takó dalej do zadne
pike, kar so naši bravci do zdaj od nju brali in sami vganili.

V zavzetju Sultan brez pogovora do konca pazlivo posluša.
Potém se iz divana dvigne, proti Meki obraz oberne, roke križama
na persi pritisne, ter s pripogneno glavo izusti: »Allah kherim!«
— to je, Bog je velik!

Drugi dan Lamprin od Sultana v svojo stanico sledeče pismice
dobi:

Ivan Jurjevič!

Bog je sodil; glavo znižam, in ne terjam, kar mi Sura kaže. Uzemi
sestro , hodi kamur ti je drago. Vajnimu premoženju dodam pet
sto mošenj cekinov. Znati imajo prihodu i vnuki, kako ljubi, kako
čisla, kako bogatí

Selim Padišah, Emir al Mumenin.

Slišali smo, de si je Tamulija po tém samostansko
življenje izvolila, in de je v srečni veliki starosti opatica imenitniga
korcirskiga samostana svete Marije Magdalene, splohno
češena in obilno objokana, umerla. Lamrin se je očetoviga stanú
prijel. Silno bogat in imeniten kupec je bil. Petdeset morskih
bark mu je služilo. Mnogo časa je pobožno živel in malo manj
ko sto let star je mirno v Bogu zaspal. Njegovi vnuki po ženskimu
spolu so še dan današni na jadranskih bregovih neizmerno
bogati, imenitni gospodje.

Uvod.

I.
Oče naš.

II.
Ki v nebesih si.

III.
Posvečeno bodi tvoje ime.

IV.
Vlada tvoja pridi nam!

V.
Vlada tvoja zgodi se.

VI.
Daj nam dnes potrebno vse.

VII.
Odpusti krivde nam.

VII.
Skusbi ne prepušaj nas!

IX.
Hudiga odreši nas.

X.
Tvoje vse na vekomaj.

Izid.

I.
Ribič in zlata riba.

Pravlica.