Razna dela
Vesel Koseski, Jovan
1870
Digitalna knjižnica IMP. Signatura WIKI00001-1870 [Kolofon] [Faksimile] [XML]

Kazalo po straneh

3 4 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61 62 63 64 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74 75 76 77 78 79 80 81 82 83 84 85 86 87 88 89 90 91 92 93 94 95 96 97 98 99 100 101 102 103 104 105 106 107 108 109 110 111 112 113 114 115 116 117 118 119 120 121 122 123 124 125 126 127 128 129 130 131 132 133 134 135 136 137 138 139 140 141 142 143 144 145 146 147 148 149 150 151 152 153 154 155 156 157 158 159 160 161 162 163 164 165 166 167 168 169 170 171 172 173 174 175 176 177 178 179 180 181 182 183 184 185 186 187 188 189 190 191 192 193 194 195 196 197 198 199 200 201 202 203 204 205 206 207 208 209 210 211 212 213 214 215 216 217 218 219 220 221 222 223 224 225 226 227 228 229 230 231 232 233 234 235 236 237 238 239 240 241 242 243 244 245 246 247 248 249 250 251 252 253 254 255 256 257 258 259 260 261 262 263 264 265 266 267 268 269 270 271 272 273 274 275 276 277 278 279 280 281 282 283 284 285 286 287 288 289 290 291 292 293 294 295 296 297 298 299 300 301 302 303 304 305 306 307 308 309 310 311 312 313 314 315 316 317 318 319 320 321 322 323 324 325 326 327 328 329 330 331 332 333 334 335 336 337 338 339 340 341 342 343 344 345 346 347 348 349 350 351 352 353 354 355 356 357 358 359 360 361 362 363 364 365 366 367 368 369 370 371 372 373 374 375 376 377 378 379 380 381 382 383 384 385 386 387 388 389 390 391 392 393 394 395 396 397 398 399 400 401 402 403 404 405 406 407 408 409 410 411 412 413 414 415 416 417 418 419 420 421 422 423 424 425 426 427 428 429 430 431 432 433 434 435 436 437 438 439 440 441 442 443 444 445 446 447 448 449 450 451 452 453 454 455 456 457 458 459 460 461 462 463 464 465 466 467 468 469 470 471 472 473 474 475 476 477 478 479 480 481 482 483 484 485 486 487 488 489 490 491 492 493 494 495 496 497 498 499 500 501 502 503 504 505 506 507 508 509 510 511 512 513 514 515 516 517 518 519 520 521 522 523 524 525 526 527 528 529 530 531 532 533 534 535 536 537 538 539 540 541 542 543 544 545 546 547 548 549 550 551 552 553 554 555 556 557 558 559 560 561 562 563 564 565 566 567 568 569 570 571 572 573 574 575 576 577 578 579 580 581 582 583 584 585 586 587 588 589 590 591 592 593 594 595 596 597 598 599 600 601 602 603 604 605 606 607 608 609 610 611 612 613 614 615 616 617 618 619 620 621 622 623 624 625 626 627 628 629 630 631 632 633 634 635 636 637 638 639 640 641 642 643 644 645 646 647 648 649 650 651 652 653 654 655 656 657 658 659 660 661 662 663 664 665 666 667 668 669 670 671 672 673 674 675 676 677 678 679 680 681 682 683 684 685 686 687 688 689 690 691 692 693 694 695

Kazalo


[Stran 3]
[3]

Janez Vesel


[Stran 4]
[4]

Razne dela

pesniške in igrokazne

JOVANA VESELA-KOSESKIGA,

finančniga svetovavca.

Na svetlo dala in založila

Matica Slovenska v Ljubljani.

1870.

Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani.


[Stran 6]
[6]

Uvodivna.

Pesmi smo, pohlevne male,
Tihe duše rahla stvar;
Ne prepuste, ne prezale,
Sličnočutnim šibki dar.
Voljno vsi nas poslušajte,
Govorečim gre pozor!
Poterpite, če se hválimo,
Brez pomerde, ak se šalimo,
Nekda je govoril, znajte,
Grekam clo, – da! žabji kor.
Večidel smo stroge, tužne,
Značaj nam je britki stok,
Včasih ojstre, nikda kužne,
Vas ne žali zdih in jok.
Naš roditelj, tertosadnik,
Sam iz lastne skusbe zna,
Rozge, ki spomlad se jókajo,
Kmetu pridnim žep nažókajo,
Tak razumi vinogradnik:
Solza v sklep veselje da.
Ena nas je Boga hvalna,
Ta je glavna za ta ples,
Nekatera pak je šalna,
Kako zajde taka vmes? —
V igrokazih starodavnih
Gre pavliha smerti vštric;
Tako pesmi me smo vredjene,
Od žalivih žalne slédjene,
Krive so družice ravnih,
Ima vsaka svoj poklic.

[Stran 7]
[7]
Po obsežku smo romance,
Vse na vagi lahka stvar,
Po domače, le za znance,
Modrijanu prazne kar.
Ki v steržen se iti trudi,
Bo zadel na kako reč,
De bi vredna bila téhtanja, —
Včasih lika, gladbe, žéhtanja. —
Kdor se pak oblikam čudi,
Tem bo kako jedro všeč.
Bo nektera vam nevažna;
To je puste dobe znak,
Cvetla ni Slovenji pražna,
Čutil kerč je v desni vsak.
Kjer pa hira prosto djanje,
Rada pesmica zbolí;
Zdaj Slovenja, prej zadúšena,
Iz okornih spon je zlúšena,
Prenehalo zdaj bo spanje
V blesk domovja, dvombe ni.
Res je, bravšimu te stavke
Kadkada se zdelo bo,
Terja de po kmetih davke,
Ki v plačilu terdi so.
Ki pa slajši misli vda se,
Globokejši seže v stvar,
Najde tud vesele známenja,
Za poslopje krasno kámenja;
Ak oberne brano na-se,
Pojde v prid mu, nikda v kvar.

[Stran 8]
[8]
Tak smo mirne koreničke
Za prihodni čversti hrast,
Gnal bo verhe, ne veršičke;
Domovini naši v čast.
To pa niso vam obeti,
So le želje do Bogá. —
Bratje, sercu temu vpisani,
Ste sami dovolj prebrisani,
Žita v setvi znate zreti,
Ali v prid bo žetva šla.

[Stran 9]
[9]

Potažba.

Naj žuga svet, gorijo naj puščave.
Vihar valove morja naj dervi,
Na zemljo tresk, po zraku grom verši,
Divjajo naj snežnikov goličave;
Na puštinjah porušene planjave
Naj ljutih vojsk sirovi krik doní,
Pred njim, za njim nemili glad morí
Vekšaje strah raztrešnice kervave:
Ta tužni dol, te britke časne sanje,
Nevihti cilj, zaupnem sercu lom,
Ni bitju tem, ni duhu mojmu stanje!
Čez groba noč beseda vedno sveta
Mi kaže tje – mi kaže krasni dom,
Moj stalni dom: veseli dom Očeta!

Slovenija caru Ferdinandu

(ob veselim dohodu v Ljubljano leta 1844).

Trojno ovenčan unuk vladarjev iz hiše Rudolfa,
Zgodnimu soncu enak sveta v ogledu stojiš,
Kron sedmero bliši v škerlatu sedeža tvojga,
Silnih narodov devet varje ti slavo in dom,
Sme se iz temnih osod približati zvesta Slovenja?
Sme rudorov Ti, o Knez! odpreti ljubezni neskončne,
Ktera do tebe rodu vnema slovenskiga kri,
Kaplico slabo boječ pridružiti morju svitlosti,
Ko Ti visoki prestol soncetemnivši gradi,
Svoje prisege poklon doložiti vrisku narodov?
Čula žvižgati meč sem tvoj iz pozonskiga hriba,
Duše ko skazal si sklep stranam čveterim sveta,
Čula v radosti sem rujoveti českiga leva,
Čula odgovor gromeč brata jadranskiga sem,
Ko prisegovali so bregovi Veltave, Pada.

[Stran 10]
[10]
Željno prašaje, ali smem se šteti med Avstrije stebre,
Ali na zboru deržav moja beseda veljá,
Sini slovenski al so v številu zemlje junakov;
Tudi za mene razpet al je istorie list?
Slišim iz neba oglas ponosne Klione grekinje:
"Kako, ti dvomiš? mar treseš se clo, ti moja ljublenka,
Ker ti imena s kervjo Rimic ni pisal in Grek?
Dvigni se, dvombe na stran! prestolu dostojno se bližaj,
Slava je tvoje ime, slava porod ino rast,
Zvedi iz mojih ust, kaj bila si svetu od nekdaj."
"Preden Bizanc ino Rim verige kovala narodam,
Bila Evropi si varh! veči le hvale želiš?
Tvoja žarila je kri od ledniga Balta do Jadre,
Mirnimu svetu razum, bojnimu bila si meč,
Zlobi gotova zajez med jutram in divjim zapadam."
"Tebi kmetija doma, kupčija po morju slovele,
Jeklo v trojanski prepir vitezam dajala si,
Tvojih poznal je pušic britkost macedonski Aminta
Bil arbelski je breg priča slovenske moči,
Ko sta za zemlje oblast borila zapad se in istok."
"Kar je visokega um, častitega desna storila,
Ptuje ostalo ti ni, slave deležnica si,
Grom je slovenski krotil naróde v jeziku latinskim
Černega morja prestol tvojih junakov je bil,
Pravda, Dioklecian, Belizar, so ti trojka sestrancov."
Reče, - in temni oblak nekdajnih razdeli časov,
Glej, pred mano stoji vitezov krasni izbor:
Agron silni brodnik, jadranskiga morja krotitel,
Pinez, Brem ino Bolk, dika, slovenske kervi,
Skerdilaj, Pleurat, brez brojno vitezov drugih.
Medju ženami potem, Teuta ponosna Ilirka,
Zraven Ravenski jetnik, velikodušni Batón,
Hrabri Metulčanov rod, sloboden do zadnega zdiha,
Z vencam mnogi junak, ptujimu ljudu ponos,
Trikrat škerlatnikov šest gromivših iz dvojniga Rima.
Zdaj, ko junake spoznam, velikane hrabrosti svoje,
Vname se v sercu ko blisk vrednosti lastne mi čut,
V persih otajanih vir odpre se goreče besede,
Kjer se bežeči govor djanja v svitlosti žarí
In Ti ljubezen redim gorečo v junaškimu mozgu.

[Stran 11]
[11]
Tako se bližam, o Knez, z bogastvom dlana in uma,
Gradov Ti ključe podam verno na zlatni blazin,
Verlo namestvana sem od petkrat pet sto županov,
Moje prisege oglas Donava sliši in Pad,
Donava sliši in Pad slovenskih junakov obljubo.
Blago, življenje in kri, visoki Vladar! Ti posvetim,
Bistri v sodbi razum, v boju nevžugani nevžugani dlan,
Tvojimu rodu na čast; na zgubo protivnikam Tvojim,
Snuje v oserčju mi duh, cuka na bedri mi meč;
Hrast se omaje in hrib, - zvestoba Slovencu ne gane!
* * *
Z šaplam oviti zares blišečim senc ti ne morem,
Zmel nevsmileni rok, časa vihar mi ga je,
Kadar od istoka Hun, od severa Got ino Kimbar,
Rimic od juga in Vlah, terli so moje kosti,
Strani četeri sveta menovale sirove narode.
Kaj terpela takrat, kaj sem doživela gubivši,
Ustam izreči ni moč, duhu razumiti ni,
Smert je dajala objed neskončno pogubi, obupu,
Save in Drave vode solze so bile in kri,
Zadnjiga, zdelo se je, de bila bo ura Slovenca.
Kakor divji natok serditiga morja se vzdigne,
Kadar vihar globočin zemlji se v drobu zbudi,
Brezdnov valove napne, peneče na brege dervivši,
S tminami krije ostrov, ki ga razbiti ni moč,
Sivo pečovje ječi v korenu se tresejo gore. —
Tako, kdo reče zakaj, je vrelo nebrojno narodov,
Vsakiga konca sveta meni serdito na vrat,
Moje dobrave so stan jim, klavnica moje domovje,
Grom je beseda njih ust, strela goreči pogled;
Zemlja se moja šibí pod težo železnih vojsčakov.
Ravno mi vkazal je bil iz trebnika prerok Arkonski,
— Bravši v drobu zverin čas mašovanja gotov —
Dvignuti verli svoj dlan, razbiti verige Latinca
Rimu pobotat obrest sedem sto letnih krivic,
Ter zapečatiti pah kovačnice stare na Tibru.
Setve dozor kervave kosil Radogost je na Padu,
De Kartage potem strašno osveti posip
Genserik, drugi moj sin, preplava do Afrike sto rek;
Kakor nevidama blisk temni preterga oblak,
V Rimu Otokar stoji končavši nevredne gospode.

[Stran 12]
[12]
Zdaj brez varha doma, mi Siskia pade,
Emona, Rupa omaga, Optuj, druge zakrije mi prah,
Divjih jezikov hrup zatare mi glase domače,
Misli in djanju na vir vleže debela se noč,
Tri sto me let ino čez mertvaška je groza davila.
Ko se vtolaži vihar, občut mi zbudi se na novo,
Strašno iz jezera ran čutim kipeti život,
Kakor o zori junak razbiti po boju ponočnim
Samši na skitu medlí, trume plakaje pogín
Plakala pravde pad sem svoje pomembe na šibrah.
Dva samogoltna volka, stoječa na levi, na desni,
Z ojstrim jezikom iz ran gladno mi serkata kri,
Ropa nasiten Avar Dagobertu se hujšimu vogne,
Misel razdvojena vsih, glada enaka oba,
V serce pomakata zob strupeni mi vedno protivna.
V ognju se skusi zlato - sem bila dostojna v nesreči?
Me je le znajdel obup vredno ko dika poprej?
Slavna ostala če sem, pričujta mi Argaid, Ferdulf,
Švigni iz vekov temot moje šesterke spomin:
Samo, Borut, Ketumar, Privina, Bojnomir, Kocel.
Tode prirojena moč razbita je bila na vedno,
Sin je nesreče razpor - brata mi brat ne pozna –
"Vogni se, Horvat si ti! - Iz pota mi Krajnec, Korošec!
Tak malopriden prepir dom ino noč mi drobi,
Z šaplam oviti tedaj blišečim senc ti ne morem.
Vzemi ljubezen, o Knez! namesto ginečiga venca
Serc junaških Ti dam Ti dam tri milione in čez,
Verlo namestvana sem od petkrat pet sto županov,
Moje prisege oglas Donava sliši in Pad,
Donava sliši in Pad slovenskih junakov obljubo.
* * *
V padu gromečimu let poginejo imena, narodi,
Moje prisege zaklep časa viharju stoji,
Ko bi se bližala kdaj rešetanja železniga ura,
Kakor se zernje iz plev, kakor iz sipa demant,
Bi se Ti cena takrat slovenskiga serca svetila.

[Stran 13]
[13]
Vedno zahvalna dobrot prededov Tvojih ne zabim,
Duši globoko vsajen milosti njih mi je sad,
Rudolf pervi je bil moj pervi v resnici zveličar,
Lekar veliki, iz ran vzame mi ost ino strup,
Hrabra sinova mi dva za vojvode, varhe postavi.
Stara Emona se zdaj iz praha digavati začne,
Srednica mojih dežel bila je, biti če zmir.
Kakor na vodjevi glas se druž'jo po bitvi junaki,
Sestri oživljeni krog stop'jo Slovenke na hip,
Pivka, Metlika hiti mladiti se - bramba nje praga.
Reka se zdrami iz sanj, naslednica slavne Promone,
Desno Albertu poda, z levo mu morje odpre;
Terst Leopoldu in Kras; Frideriku Celeja, Dolenja;
Živa Gorica potem pervimu Maksu se vdá,
In polovici moči slovenske trese Mletak se.
Zdaj prestrašin oblak na čelu se istoka dvigne,
Bajesid Ildirim - blisk - njemu se v jedru rodi,
Novi vihar buči, na Kosovu Miloš Obilič
Pade za vero, za dom, Lazar junaški je prah,
V morju keršanske kervi ozidje Nikopoljsko plava.
Kje je natoku zajez, kje v zmoti občinski otetba?
Svetu zapadnimu mor, pravdi razbitje grozi,
Jaderno bliža verig rožlanje se, mečošumenje,
Grozomnoživši komet žuga na nebu pogin,
Opominjaje poklic mi moje nekdanje namembe.
Sine navdušene zdaj med borce v prednimu redu
Urno postavit' hitim, vrata jadranske zaprem,
Roko sestrancu podam na Donavi, Tisi in Karki,
Vodju posvetim život, ter se Bogu zarotím,
Moje domovje mejak krivoverstvu de bode gotovo.
Gore slovenske so zdaj od Kope, do Soče, do Drave
V žarku gorečih germad trombe zapadu na boj,
Persi slovenske jez viharnimu toku divjakov,
Svetu trepečimu varh, trum janičarskih obup,
Meči slovenski pogin tlačivniku vere in pravde.
Vojska mi divja gromi zdaj trojno stoletna na mejah,
Duša se strahu ne vdá, sercu ne vpade pogum,
Kako se bije moj sin za vero za kralja, za slavo,
Priča Koštajnica, Beč, Radgona, Kisek, Siget,
Siskia stara slovi Andreja junaškiga mojga.

[Stran 14]
[14]
Glej, in dopolneno je! sovražniku strašnim oserčje
Vjedajo rane ko strup, dlanu odpadel je meč,
Naskakovavec osod, ki zobe drakonove s'jal je,
Kaj je današniga dne? votla podoba za vid,
Sužnim nezvestim posmeh, zaničvanimu ptujcu igrača!
Tode ne samo na meč, na um veličanstvo opiram,
Kjer časti se modrost, tam se imenuje moj sin.
Kar so mi - Karola dva, in mati velika Terezja,
Jožef slavni in Franc - znanstva odperli zaklad,
Sveti slovenski razum se v sodbi ob mizah zelenih.
Misel se sveti in duh slovenski na zraku Evrope,
V družbi nekdanjih bogov Vega na nebu bleši,
Valvazor, Voglar, Cojz, Koronini in stotine drugih,
Vnukam prihodnim izgled, Avstrije slava in moč,
Vnemajo v sercu mi čut ko sonce vrednosti lastne.
Bližam se vredna tedaj z bogastvam dlana in uma,
Gradov Ti ključe podam verno na zlatni blazin,
Verlo namestvana sem od petkrat pet sto županov,
Moje prisege oglas Donava sliši in Pad,
Donava sliši in Pad slovenskih junakov obljubo.
Blago, življenje in kri, visoki Vladar, Ti posvetim
Bistri v sodbi razum, v boju nevžugani dlan,
Tvojimu rodu na čast, na zgubo protivnikam Tvojim
Snuje v oserčju mu duh, cuka na bedru mi meč,
Hrast se omaje in hrib, — zvestoba Slovencu ne gane!

Grof Habsburški.

Prevod iz nemškiga.

V Porečju s cesarsko svitlostjo obdan,
V dvorani starinsko sloveči,
Grof Rudolf sedi za cesarja izbran,
Kraljevo vezilo deržeči.
Starosta narenski prinaša jedi,
Možečega vina Čeh mu deli;
Volitelov sedem se stavi,
Kot soncu okoli truma zvezá,
Na levo, na desno vladarju svetá.
De službe dolžnosti opravi.

[Stran 15]
[15]
Vse krog napuni visoki altán
Naroda veseliga stiska,
Ko glasno klicaje, radosti vdan,
Med trombe in cimbale vriska.
Vtolažen je strašni kervavi prepir
Brezvladniga časa, na svetu je mir;
Vladarju so v rokah osode,
Zgubila grozo sta jeklo in meč,
Slaboten in miren ne trese se več.
Močnejšiga sužen de bode.
In cesar prijaznih iz ust govori,
Bokal blišeči dvigaje:
"Kosilo je krasno, godiše slovi,
Z veseljem mi dušo napaje;
Al pevca pogrešam, besede oblast,
De v sercu očisti mi radosti slast,
Nebeške nauke mi reče.
Navajen sim takó od mladih let;
Kar vitezu bila je šega popred,
Zdaj cesar opušati neče".
In pevec nastopi, v dvorani stoji,
Talar ga do pete pokriva,
Ko srebro, ko sneg se mu glava bleši,
Od časov obilnosti siva.
"Glasovi vse sorte so strunam iztok:
Od sreče ljubezni od hvale porók,
Od zemlje do neba se poje.
Od uma, poguma, od slave in zmot:
Kaj vredno bi bilo cesarju nasprot,
Izusti zapovedi svoje!"
""Vkazavati pevcu ne smem — govori
Vladar prijazniga obraza —
V dolžnosti on višjiga kralja stoji,
Zamaknenja hip mu je vkaza.
Kot burja na zraku izvoli si pot,
Ne ve se kdaj pride, ne zna se od kod,
Kakor vir neznane iz žile,
Tak' pevcu se pesem iz duše glasí
In temnih počutkov oblasti zbudí,
Ko skrite v oserčju so bile"".
Zdaj pevec lotivši se strun, krepak
Jih začne mogočno prebirat':
"Na lov je podal se žlahtni junak,
Za divjo se kozo ozirat.

[Stran 16]
[16]
Oproda mu nese orožje in rog,
In kadar na krasnimu konju tje v log
Zelene dobrave prijaha,
Iz dalje je zvonček nasprot se glasil.
En mašnik z rešnim Telesom je bil.
Pred njim cerkovnik primaha.
In grof pripogne do zemlje se tje.
Ponižno glavo razkrivši,
De vredno časti, kar otelo je vse,
Človeka v pogubi ljubivši.
Verší pa po logu en potok dereč,
Od silne nevihte in plohe kipeč,
Ki zapre popotnima stazi;
In mašnik na stran zakrament položí,
Iz noge potegnit obutev hití,
De potok šumeči pregazi.
""Kaj delaš?"" — zavpije mu grof nasprot,
Čudivši se činu njegovim. —
Obhajat merjočiga idem, gospod!
Ki bliža se grobu gotovim.
In glejte, ko bervi približal sim se.
Odnesel napihneni potok jo je,
In dalej hoditi ne da mi;
Zato de bolniku zveličanje bo,
Zdaj mislim potoka kipečo vodo
Prebroditi z bosmi nogami.
Zdaj dene na lastniga konja ga knez,
In krasne mu berzde ponudi,
De previdi bolnika z jedilam nebes,
In svetih dolžnost ne zamudi.
On sam pa poda se veselo ko pred
Na žvinčetu hlapca zverinam u sled.
Med tem pa duhoven opravi,
In konja pohlevno prihodni dan
Za ujzdo pripelje na grofovi stan,
Hvaležno na dvor ga postavi.
""Bog vari me — reče mu grof zavzet —
De konja jemal bi za svoj'ga,
Jezdaril na lov in boj bi ga spet,
Ki stvarnika nosil je moj'ga!
In ako imeti ga tebi ni mar,
Ostane naj službi cerkovni v dar,
Saj temu on bil sporočen je,

[Stran 17]
[17]
Od kiga v najém posvetno oblast
In blago imam, in zdravje in čast
In dušo in kri in življenje.""
Tak tud' naj Vsigamogočni sam,
Ki prošnje se grešnika usmili,
Časti vam doseči da tukaj in tam,
Kakor vi ste ga zdaj počastili.
Vi grof ste mogočen, široko poznan
Po delu kneževskimu v švajcarski stran'
Šestero otrok vam je danih;
Naj tudi — pristavi navdušen — v obrest
Prinesejo kron v rodovino vam šest,
Slovivši do časov neznanih."
In cesar globoko zamišljen sedi,
Spomnivši nekdanjih se časov,
Ko pevcu pazljivo pogleda v oči,
Ga trese pomemba tih glasov.
On lice duhovniga urno spozna,
In skrivši potoke derečih solza
V škerlatnimu plajšu zdihuje.
Zdaj v njega oberne se vsako oko,
In grofa spoznavši, ki storil je to,
Vse božjo osodo poštuje.

Orjaška igrača.

Prevod iz nemškiga Chamissona.

Nidek je grad v Alzacji pravlici dobro znan,
Višava, kjer je grad bil orjaški neki dan,
Zidovje vse poderto, in gol in pust je kraj,
Ki praša po orjacih, jih več ne najde zdaj.
Enkrat iz grada pride orjaška deklica,
Igravši se sprehaja, brez pesterne je b'la,
Polagama po hribu v dolino se spustí,
Ogledati je željna, kaj doli se godi. —
Z nekoliko stopinic preteče gojzd in log,
In proti Aslam urno v človeški pride krog,
Tam sela, mesta, njive, poljan nebrojni cvet.
So bili njenim vidu neznano čuden svet.

[Stran 18]
[18]
Ko zdaj oči pobesi, razloči vse do tal,
Opazi enga kmeta, ki pridno je oral;
Ta mala stvar gomazi tak' čudno sem ter tje,
Tak svitlo v soncu pluga čertalo bliska se.
"Ojoj igrača zala! domu jo nesem koj", —
Ireče pokleknivši, razgerne robec svoj,
In kupoma pomede v obrambo rutnih gub,
Kar pred-njo vse se giblje, in stisne vogle skup.
Veselo spet skakaje — otrok je tak, se ve, —
V grašino gor po hribu, iskat očeta gre;
"Moj oče, ljubi oče, igračico imam,
Tak' lepe še na naših višavah ne poznam!"
Prehladno vino pivši pri mizi star sedí,
Prijazno hčerko gleda in tako govorí:
""Berclivo stvar prineseš in nepokojno zlo,
Ti plešeš od veselja, pokaži, kaj je to?""
Zdaj ona razgernivši kernir pazljiva vsa
Postavi v rajdo kmeta, drevo, in vola dva,
Kjer, kakor gre po redu, na mizi vse stojí,
Berluzgne v roke pridno in skače v radostí.
Temnivšiga obraza pa glavo ziblje star:
""Si lepo naredila, to ni igrača mar!
Kjer si ratarja vzela, tje nesi ga nazaj,
Kaj pade ti na misel? Igrača kmet? — aj aj!
In urno brez mermranja dopolni, kar sim djal!
Če kmeta bi ne bilo, kdo kruha bi ti dal?
Orjaško steblo raste iz kmečkih korenui,
Kmet ni igrača za-te! to bodi ti spomin"".
Nidek je grad v Alzacji pravlici dobro znan,
Višava, kjer je grad bil orjaški neki dan,
Zidovje vse poderto, in gol in pust je kraj,
Ki praša po orjacih, jih več ne najde zdaj.

[Stran 19]
[19]

Pesem od verliga moža.

(Po nemškim od Bogomira Avg. Burgerja.)

Ko trombe glas, ko zvon doni
Od verliga moža spomin;
Kdor je enake vrednosti,
Ga plača pesem, ne cekin.
O, slava Bogu, de zapeti znam,
De verlimu možu pohvalo dam!
Od juga veter vre gorak,
Po laški zemlji moker sop,
Pred sabo žene čern oblak,
Kot volk pozrešen čedo trop.
Razruši dobrave in gojzde vred,
Na jezeru poka gromivši led.
V planinah gor topi se sneg,
Povodenj krije dol in log,
Naliv buči nebrojnih rek,
Kipí dežele velki tok;
Valovje po žlebu za sabo derví,
Kot hribe razbite, ledu pečí.
Na stebrih in oblocih prost,
Iz rezanega kamenja,
Čez tok razpet je zidan most;
Na sred se vidi hišica.
Z otroci in ženo mitar je not.
"O beži, o beži mitar od tod!"
Ob hiši tuli srež, vihár,
Gromivši strašno bliža se,
Pod streho skoči plah mitár,
Na boj valov ozrè se tje. —
"O vsmileni Bog! zaječi na glas,
Zgubleni, zgubljeni! kdo reši nas?"
Valé se kóre, sklad na sklad,
Od sem in tam obeh strani,
Obeh strani valov napad.
Z obloci stebre proč derví.
Glasnejši vpije, ko tok in vihár,
Z otroci in ženo trepeči mitár.

[Stran 20]
[20]
Valé se gruče, tresk na tresk,
In gor in dol na vsako stran,
Za stolpam stolp, ko prah in pesk,
Podré se v tok razrit, razklan.
Že sredi se bliža prekuc okrog. —
"O, vsmili se vsigamogočni Bog!"
Na daljnim bregu jih stojí,
Zijačev trop, žená možov;
Vse roke vije, vse kričí,
Nobeden ni v pomoč gotov.
Z otroci in ženo trepeči mitár
Prevpije v otetbo valove, vihar.
Od verlega moža, o kdaj
Zapoješ pesem, trombe glas?
Posipa širi se stežaj,
Zapoj ko zvon, je zadnji čas!
Že bliža se sredi razrušenje,
O verli mož, urno pokaže se.
En knez pridirja naglo v speh,
Na krasnim konju žlahten knez.
Napeto mošnjo voglov dveh.
Pogledu kaže vsih očes:
"Cekinov mu štir sto gotovih dam,
Kdor otme v pogubi nesrečne tam!"
Moj verli mož je mar ta knez.
Ko premoženje svoje da?
Pri Bogu! on je verli res, —
Poznam pa vender goršiga,
Pokaži se urno moj gorši mož,
Poguba se bliža, zamudil boš!
In hujši rase tok in hrup,
Glasnejši zmir bučí vihár,
Že vpade serce vsim in up,
O rešnik, rešnik, kje si mar?
In steber za stebram se zverne v tok,
Gromivši valí, se za njim oblok.
"Aló, aló! Na svit junak!"
Cekine kviško knez moli.
Posluša vse, obupa vsak
Rešitelja v ti trumi ni.
Z otroci in ženo zastonj mitár
V otetbo prevpije natok, vihár.

[Stran 21]
[21]
En kmet, po šegi splohni krit,
Na palci romarski prispè,
V debelo suknjo je zavit,
Visok obličja, raše je.
On kneza zasliši, razumi slov,
In gleda na mostu pogin gotov.
Storí v imenu božjim križ,
In skoči v čoln nar bližni koj.
Ne vstraši ga ne slap, ne piš,
Premaga toka divji boj.
Pa čoln je premajhen, gorje, gorjé!
Vse vzeti na enkrat — ne gre, ne gre.
In trikrat čoln posili tje,
Viharju vkljub, valovju vprek,
In trikrat srečno v kraj prispè,
Otevši jih iz groze rek;
In komaj so zadni v zavetju vsi,
Se zadni kos mosta v prepad zvali.
Kdo verli je, al kmet, al knez?
Povej nam pesem, reci kdo!
Življenje kmet je vagal res —
Bi djal — za zlat je storil to?
Če knez bi ne bil premoženja daril,
Moj kmet morebiti bi vagal ne bil.
"Na! reče knez prijatel moj,
Zlato je tvoje, plačan boš!"
Ni verlo bilo? Pesem poj! —
Za Boga! knez, je žlahten mož.
Pa vender še gorši, še boljši krí
Pod plahto v ratarjevim sercu žarí.
"Življenja ne prodajem jez,
Sim reven pa nasitim se,
Zlató mitarju dajte, knez!
On blago svoje zgubil je."
Tak reče s poštenim obrazam, in glej!
Oberne mu herbet in gre naprej.
Ko trombe glas, ko zvon doní
Od verliga moža spomin;
Kdor je enake vredností.
Ga pesem plača, ne cekin.
O, slava Bogu, de zapeti znam
De verlimu možu pohvalo dam.

[Stran 22]
[22]

Divji lovec.

(Po nemškim B. A. Bürgerja.)

Narenski grof zatrobi v rog:
"Haló na gonjo! jež in peš!"
On spred na žrebcu urnih nog.
Za njim derhal, ko megla veš,
In psi — klif klaf! — verige prosti,
Skoz tern in zern, po resju, hosti.
Nedelne zore pervi trak
Zlatí visoke cerkve krov,
K veliki maši jasno jak
Sosesko kliče žvenk zvonov.
Vse krog razlega petje živo
Pobožnih duš se ljubeznivo.
In lov derví razpotja vprek
Vsa truma husasa, huj! huj!
In glej, iz desne jezdic nek
Pridirja v skok, iz leve druj,
Konj desniga je srebroraven,
Konj levega ko plam žerjaven.
Kdo konjka dva bi bila mar?
Sej zdi se mi, pa prav ne znam:
Lep desen je ko sonca žar,
Obraz njegov ljubezni hram;
Strašán, venlív, rumenoličen
V očesu suče blisk levičen.
"O pravim času prideta
Na žlahten lov, pozdravim vaj!
Ga ni veselja lepšiga, —
Kaj druga slast, nebesa kaj?"
To reče grof, na stegno bije,
Klobuk visoko v zraku vije.
"Tvoj rog ostudno se glasi
K zvonenju, k petju svetih maš —
Oa desni rahlo posvari —
V nesrečo dans zadeti znaš;
Besede angel varha pazi,
De hudi duh te ne pogazi."

[Stran 23]
[23]
"Moj žlahtni knez, naprej pogled!" -
Zakruli jezdic levi v glas —
"Kaj žvenk zvonov, kaj maš klepet?
Veselje lovsko je za vas!
Bedaka desniga strahujte,
Kaj knežko je, od mene čujte."
""Ha! pravo rečeš, levi mož!
Ti korenjak po moje sí.
Kdor ni za rabo v krogu goš,
Nej klepetanja se derží
Pobožni trap, če to te žali,
Mi dalej radosti ne kali!""
In hura, hura, vrejo v dir
Iz hriba v hrib, iz gaja v gaj,
Na desni levi konjka zmir
Štric njega sledita tekaj.
Zdaj plane jelen bel iz hoste,
Na čelu nosi roge goste.
In hujši grof zatrobi v rog
Derhala speh še hujši vžgé;
In čuj, od zad od spred je stok,
Mnog'ter telebi mertev tjé.
""Nej pade, nej se v pekel zverne,
To knežke vade ne oberne.""
Potuhne v stern se jelen plah,
Zavetje upa varno let
In glej, pred grofa prostre v prah
Se na kolena vbožen kmet:
"O milost, grof visokovredni!
Pustite up mi moj posledni".
Pridirja jezdic desni v speh,
In rahlo grofa posvarí;
Pa levi mož ga šunta v greh,
Zločinstvu v mrežo ga slepí
In grof svarenje zaničuje,
Storí, kar levi mu svetuje.
""Preč, pasji duh! se grof zadrè
Na kmeta vbogiga strašnó;
Na stran! al sam korbačim te,
Tovarši v njega, nuj, haló!
V spomin, de grof resnico reče,
Nej jermen ga za ušesa speče.""

[Stran 24]
[24]
Velí, storí. In pervi koj
Čez mejo plane grof ko blisk,
Za njim derhala divji roj,
Možov in psov in konj pritisk;
In mož in pes, in kónj kopito,
De vse kadi se, tlači žito.
Od hrupa bližniga splašèn,
Iz loga v log, iz gaja v gaj,
Pretiran, gnan ne dotečèn,
Prispe zverjak na pašnik zdaj,
Prekanjen, de jim slede zvije,
Se med domače čede skrije.
Pa semtertje, in dol in gor,
Skoz gojzd in log, od zad od spred
Dervijo psi, sledivši skor
Obvohajo beguna sled.
Pastir, skerbé za svojo čedo.
Pred grofa pade s to besedo:
„Gospod prežlahtni, vsmilenje!
Krotite svoje družbe hrup.
Se pase tu, pomislite,
Mnog'tere vdove zadni up
Jedino vse ji ohranite,
Gospod moj dragi, zanesite!"
Pridirja jezdic desni v speh,
In rahlo grofa posvarí,
Pa levi mož ga šunta v greh,
Zločinstvu v mrežo ga slepí!
In grof svarenje zaničuje
Stori, kar levi mu svetuje.
""Nesramni pes, me boš mudil?
Ha, de bi vampu tvojih krav
Sam krog in krog prirasen bil,
In s tabo babe vsih težav!
Vse skup vas huskati v nebesa,
Bi se smejal lepoti plesa.
Naprej tovarši! psi halo!
Šuj, šuj! diho! šuj husasa!""
In psi popadejo strašnó,
Kar ravno je nar bližniga;
Kervav pastir, za glavo glava,
Se čede zverne tje kervava.

[Stran 25]
[25]
Iz klanja tega se pobit
Otme begun, slabečih nog.
Openen ves, s kervjo oblit,
Doteče gojzda temni krog,
K pušavniku pod streho puhne,
V pobožno bajto se potuhne.
Pa z bičotreskam divji roj,
In s horido — huj — husasam,
Trobivši v rog, ga sledi koj
Z lajanjem pasjim tudi tam.
Pušavnik s prošnjo zdaj pohlevno
Prispé nasprot pred bajto revno.
"Ne sledi dalej, grof! Nikar!
Poštuj zavetje božje, prah!
V nebo zdihuje plašna stvar,
Budí nebeške jeze strah.
Poslušaj zadnikrat svarenje.
Če ne, te treši pogubljenje."
Pridirja skerbno desni v speh,
In rahlo grofa posvarí;
Pa levi mož ga šunta v greh,
Pogubi v mrežo ga slepí.
Gorje! svarenje zaničuje,
Stori, kar levi mu vkazuje.
""Poguba sèm, poguba tje!
Zarjove grof, m'je majhen strah!
Če'v tretji raj zamaknen je,
To štejem kot za nohtam prah.
Se znata ti in Bog zavzeti,
Veselje svoje čem imeti!""
Zasuče bič, zatrobi vred:
""Haló tovarši, v skok napad!""
Huj, zgine mož in bajta spred,
In zgine konj in mož od zad;
Ropòt in vrisk in lovsko gnanje,
Premeni se v mertvaško spanje.
Ostrašen grof se zaj ozrè,
Zatrobi v rog — ne poje več,
Kričí na moč — ne sliši se,
Zasuče bič — ves glas je preč.
Ostroge konju v rebra vtakne,
Pa konj stojí, se ne premakne.

[Stran 26]
[26]
Potem se krog in krog temní,
Če dalej bolj, kot grôba noč,
Pod zemljo tuli, zrak verší,
Kot morja hrup, kot ploha toč,
Iz gromonosniga oblaka
Glasí se strašna viža taka:
"Nevredni sin, kervav trinóg,
Bogú, ljudém, zverini stud!
Stvarí britkost, ubožtva jok,
Dozor pregrčh, nemár zamud,
Te kličejo pred sodbo mojo,
V trepetu čuj osodo svojo.
Pobegni zlom! od pekla gnan,
Suvan do dneva sodniga,
Pretuli sveta vsako stran,
V opombo hudodelnika,
Ki za Bogá in stvar ne vpraša,
De grešnim željem se obnaša."
Besede konc je grom in blisk,
Žvepljeno morje gojzd se zdí,
Po udih grofa strašen stisk,
In strah in žar in mraz letí.
Nasprot mu brije piš ostuden,
Od zad ropót naraša čuden.
In zemlje njedro se odprè,
Neznana černa pest iz dna,
Orjaška pest, pokaže se,
Raztegne dlan, in stisne ga;
Huj! se na téme grofa zverne,
Obraz na herbet mu oberne.
Vse miga, šviga krog in krog,
Požar zelen, rudeč in siv,
Zakrije drevje, gojzd in log,
Merčesa vsake sorte živ.
Zdaj grom peklenske pse zaščuje,
Na jezere jih brezdno bluje.
Grof dvigne se, iz lesa v les,
Večaje ah in joj, beží;
Po celim svetu divji ples
Peklenskih trum za njim derví.
Čez dan po tminah jam globocih,
Čez noč po zraku sap visocih.

[Stran 27]
[27]
In dalej, dalej vedno v dir,
In vedno zrè obraz nazaj,
Pošasti divje gleda zmir,
Ko gladnc na-nj dervi ščuvaj,
Odperte žrela gleda plašno,
Ko trop za njim steguje strašno.
To je divjaške trume lov,
Ki krog do sodne ure vre,
In večkrat sreča strah njegov
Po noči vasovavca še.
Planinski lovci, ko bi smeli,
Bi več od tega razodeli.

Zima

Ojstra sapa lice brije,
Gojzda verhe burja vije,
Ti zdihuješ dragi gaj!
Pevce kličem tvoje trate,
Slavce glasne, druge svate;
Odgovori! Kje so zdaj?
Star sim, siv, nadloge truden,
V oblačilo sever studen
Je ledeno me zavil.
Pevci cvet so moj ljubili,
Sivca stok v nemár pustili,
Svatov trop mi zvest ni bil.
Zgube vadi se terpeti,
V cvetju se ne da živeti,
Zima pride, dalječ ni:
Britke sape ne pozabi,
Ko te v svate pomlad vabi,
Vnema serca lahko kri!
Žita išem klasje gladko,
Vinograda grozdje sladko,
Mlade cvetlice obraz,
Pisan pert zelene njive,
Rahle breskve, sočne slive,
Kje je cvetje, kje je klas?

[Stran 28]
[28]
Blaga prazno je torilo,
Truplo moje ovenilo,
Zlate sklede glinjen roč.
Breskve rahle, slive sočne,
Davke sreče opotočne,
Jih ne najdeš, hodi proč!
Vse lepote tvoje zbrane
Na posodbo so ti dane
Le za malo dobe v pest.
Terjal čas bo posodilo,
Vzel bo pokoj za plačilo,
Grenke solze za obrest.
V pert mertvaški je zavito,
Pod ledeno rjuho skrito,
Premoženje tvoje, gaj!
Zguba taka v dušo peče,
Proti volji solza teče,
Solza moja, serčna saj.
Hrani solze, tug se vari,
Moje bitje prav prevdari,
Glej nad mano jasen zrak!
Smotri žarke zvezd ugodnih,
Porok lepih ur prihodnih
Je ozir dobrave tak.
Ko ti nekdaj krasno cvetje,
Zrelo sadje, vse imetje,
Zimska sapa podrobí,
De le zrak na une strane
Brez oblakov ti ostane,
Žalovanja treba ni!
Jablan letnih ur prijazen,
V ivju stoka ploda prazen,
Nima znamnja radosti;
Nima sence blage za me,
Golo glavo, nage rame,
Proti nebu v zrak moli.
Milost kliče zdaj iz neba,
Pred je mislil, de ni treba,
Ko je sadja svest si bil.
Berstja breme je nabiral,
Spodno zelše zlo zatiral,
Vej bogastvo v prah molil.

[Stran 29]
[29]
Zbudi se! Na kviško lice,
Sreče sin! ko gluh pravice
Na blazinah zlatih spiš!
De prepozno, z bičem mahnen,
Iz blazine v ternje pahnen,
Tega v stoku ne storiš.
Krasno klila je pšenica,
Sterna slava, njiv kraljica,
Siromaka zlati up.
Vse požgal bo šibke kale,
Zernje mehko, stebla male,
Zime take divji strup.
Pusti kale, to so čudi;
O skrivnostih se ne trudi,
Bolji um o tem skerbí.
Kjer je temno, tam ne sodi,
Kar zadene, prav ti bodi,
Ne obupaj, če bolí.
Tri trenutja daj preteči,
Mogel boš, de prav je, reči,
V jedru bitja snuje Bog;
Ter ne zabi te resnice,
De prihodni zor pšenice
Vse vtolaži, jok in stok.
Slava tebi, Bog resnice!
Cvet prihodni, zor pšenice
Vse ozdravi, kar bolí.
Tri trenutja poterplenja
V krasno ceno oživljenja
To so v morju kaple tri!

Legenda.

Si hi tacuerint lapides clamabunt. Luc. XIX. 40.

V britanjski zemlji nekdaj duhoven bil je svet,
Za podučenje vere neprejenlivo vnet,
Iz mesta v mesto hodil na vsaki shod in zbor,
Vse snide obiskavši ni spal, ne jedel skor.

[Stran 30]
[30]
Od teže let slaboten in slep od starosti,
Ga clo očes temnota v dolžnosti ne mudi,
Mladenča v službo vzame, hitivši z njim okrog,
On misli zadovoljen: nar bolji luč je Bog.
Prijaznost govorenja njegoviga je znam,
Beseda pa je vžgala ko strele živi plam,
"Gospod se bliža, kliče, ogladite mu pot,
Iz rodovitne brazde poplite ljulko zmot!"
Enkrat ob letni uri se v daljni kraj podá,
Po goli tje planjavi ga vodja mlad pelja,
Vročina zlo pritiska, mladenča zvije trud,
Duhoven le priganja, boječi se zamud.
Do dola tak prispeta, ki s kamni nasejan
Je krog in krog s pečovjem in skalami obdan;
Pri potu pa hladiven, samoten dob stojí,
Njegova senca vodju se prav pripravna zdí.
"Veliko ljudstva čaka besede vaše tod,
Veliko trdovratnih - učite kaj gospod!"
To reče in raztegne se v senco fant nezvest,
Vesel zvijače take se tiho smeja v pest.
Pripravljen urno sivček - sumljivosti je čist
- Pozdravi: "Hvaljen bodi med nami Jezu Krist!"
Prekriža se pobožno, izvolji živ predmet,
Postavi podučenja razdela dva v izgled.
Govor mu gladko teče, resnice je izvir,
Beseda res da rani, pa v rane lije mir,
Skrivnosti zakramenta, molitve moč učí,
Svariti ne prejenja, zanikernim grozí. -
Pobožno in prijazno, tak serčno vse je to,
De s curkom solze v sivo mu brado dol tekó,
In kar iz serca pride, prigovor star pove,
Predré kamnito steno, iz serca v serce gre!
Končaje roke dvigne in stisne dlan na dlan,
Pokliče milost božjo resnici vere v bran,
Ter sklene: "Mir na zemlji človeku bodi zdaj,
V nebesih slava Bogu in čast na vekomaj!"
In čuj - ko to izusti, se strese zemlje drob,
Ko svit večerne zarje nad njim zabliska dob,
Skalovje, pesk in kamen stoglasno se zbudí,
In - Amen! Amen! Amen! - iz dola zagromí.

[Stran 31]
[31]
Mladenča groza prime, lase mu dvigne strah,
On trepetaje pade pred učenika v prah,
Britkost in živo ksanje sta zdih njegovih ust,
On greha se obtoži in prosi za odpust.
Svetnik mu rahlo reče: "To bodi ti spomin,
Besede Božje nikdar ne zasramuj, moj sin!
Al nisi bral, de kamen, de zid Boga časti,
Če tega terda duša človeška ne storí".

V jamo pade, kdor jo drugimu kóplje.

I.

V pervi polovici šestnajstiga stoletja je živel med neštevilno
deržino turškiga cesarja, Sultana Selima, v Carigradu neki mlad
rob ali sužen, izobražene pameti in velike osebne urnosti. Bil je
tenke čverste postave, gladko okrogliga obraza, lepo rudečiga
lica, černih bistrogledajočih očí, in takó prijetniga obnašanja, de
se mu je vsako serce na pervi vid odperlo. Čistoglasno, kakor
slavec, je peti, ino k petju takó lično citre prebirati znal, de se
mu je v zamaknenim posluhu vse čuditi moglo. Vse ga je poznalo
in ljubilo, vse le lepiga dvorskiga roba imenovalo. Njegova pridnost,
njegova zvestoba, njegova ljubezen do Sultana, gospodarja, so
bile sloveči lepôti enake, s ktero je vse znance obajal. Sultan ga
je zavoljo tega neizmerno rad imel, in več ga je cenil, kakor
polovico svoje druge deržine. Slišali smo nekega slave vredniga
Černogorca terditi, de je bil slovenskiga naroda, kar brez prisege
radi verjamemo, ker njegove lastnosti primerimo čverstim postavam,
nenavadni pridnosti, krasni lepôti in bistrimu duhu naših junaških
mladenčev ino jih po vsim enake sodimo. V nekih starih bukvah1
smo našli, de je bil na Korcirskim otoku, blizo Albanije, od pobožnih
staršev kupčískiga stanú rojen, lepo v keršanski veri podučen,
v desetim letu starosti od korzarjev ali morskih roparjev, na
bregu imenovanega otoka vjet ino v Carigrad prodan. Opomniti
moramo, de je z njim vred tudi njegova mlajši sestrica, Jelica
imenovana, vgrabljena bila ter de on potem ničesar od nje ni
zvediti mogel.

Zdaj, ko mi od njega govorimo, je bil ravno dvajset let
star. Dobro je pomnil, de so ga v mladosti Ivana, ino očeta njegoviga
Jurja klicali. V Saraju so mu pa le Lamprin rekli, in
tako ga tudi mi prihodnič imenovali bomo.

Te dobe je Sultan Selim nekiga neotesaniga Azijata mohamedanske


[Stran 32]

vere in turkomanskiga plemena za skrivniga dvorskiga
ključarja imel, kterimu je vodstvo černih skoplencov izročeno
bilo. Po imenu se mu je Hasan, po imenitni službi njegovi pa
Kizlaraga reklo. Bil je mož mogočen, bogat, prevzeten, častigladniga,
zavistniga, do zadnje žile strupeniga sercá. Čednost,
urnost, lepota in sreča našiga Lamprina so ga grozno v hudobno
dušo pêkle. Prijazne besede, s-kterimi je Sultan sploh Lamprina
nagovarjal, so bile ojstre britve za serce njegovo. Bal se je, de
bi ga sčasama ta priden in izobražen mladeneč v cesarski milosti
ne prehitel. Zatoraj neprejenljivo misli, kakó bi mu škodo naklonil
in cesarsko ljubezen odvernil. Tode kaj se zgodí? Hasan Kizlaraga
se Sultanu Selimu nekidan neizrečeno zameri. S kakim djanjem
ali opušanjem, nismo zvediti mogli. Sultan o temu ni govoril.
Rečene stare bukve nam toliko razodenejo, de se je Sultan grozno
razserdil, de je Hasana v hipu iz službe djati, njemu vse premoženje
vzeti, ter iz Carigrada spoditi zapovedal. Hasanov obup in
trud in stok so bili zastonj, zastonj vse prošnje njegovih prijatlov.
Otetbe za Jijega kar več upati ni bilo. Zdaj se Lamprin h jeznimu
cesarju poda, prosi in prosi tako milo, serčno in tako dolgo, de
njegovo serce popolnama vtolaži ino v korist nesrečniga Hasana
gane. Sultan odpusti, pri ti priložnosti pa reče našimu Lamprinu
te pomenljive besede: »Zarad tvoje čiste duše, zarad tvoje lepe
prošnje, zarad milosti moje do tebe prizanesem in pozabim Ti
pa ne pozabi mojiga svarjenja in se vari te hudobne kače,
de te za plačilo v persi ne piči
«.

Bajram, zapovedani turški tridanjski praznik, se bliža. V
Saraju je nenavadno gibanje. Kizlaraga, po zaslugah našiga Lamprina
v cesarski milosti ohranjen ino v službi poterjen, stojí na
vratih cesarskiga harema in zapoveduje na levo in pravo. Očitno
je veliko opravila. Dvor in ulica so polne černih in belih evnuhov,
sužnih in drugih postrežnikov. Brez prenehanja se donaša neprecenlivo
blago v skrinjah slonokostenih in zlatih posodah, ter spravlja
se v nar lepši hišo celiga Carigrada, v nar imenitniši zidovje čudopolniga
harema. Ni ga jezika, de bi izrekel neznano bogastvo
kašmirskega ogrinala, kinežke svile, sibirske kožuhovne, arabskiga
kadila, dragiga kamenja, blišečih diamantov in snežnobelih biserov,
ko zdaj se tukaj druži v okinčenje ene umerjoče osobe. Po hiši
se suče Kehaja Khaduna, vikši pazlivka cesarskiga ženstva, ter
zapoveduje, kam in kako se vse vred postaviti ima. Mudí se;
pred prazmkam mora vse olišpano biti, kakor poslopje nar bogatejši
kraljice, kakor stan nar krasniši cesarske neveste, kér nameneno
je v dar Tamulii, izvoljeni prijatlici mogočniga Sultana,
neizmerno bogatiga Selima. Petdeset odalísk, lepih mladih sužnih
deklic, je v postrežbo nove gospodinje pripravljenih. O gromenju
carigraškiga strelarstva pride pervi bajramski dan in Tamulija
stopi v svoje novo domovje. Roža in limbar se skrijeta pred njeno
lepoto; naše pero omaga popisati jo.

O molitvi, gostovanju in prenašanju neskončnih daril steče


[Stran 33]

tridanjski praznik. Zadovoljnost, živo veselje in serčna radost se
svetijo na obrazih cesarske deržine. Nenavadno bogato je to leto
od Sultana obdarovana. Nar bogatejši, nar imenitniši med vsim
pa očitno naš Lamprin. Razumi se, de je on cesarski ljubljenik.
Od njegovih dragocenih daril je vse govorilo. Posebno od
nekiga krasniga, z dragim kamenjem, zlatam in žlahtno kožuhovno
obšitiga oblačila, ktero v znamnje cesarske milosti mu je
Sultan zanaprej nositi ukazal. Govorilo se je clo, de mu je dovoljeno
bilo, v Saraju brado imeti, kar po turški šegi nar veči,
le dvema možama skazano čast pomeni.

Perviga dneva po praznikih pokliče Sultan veseliga Lamprina,
prijazno ga nagovori in mu reče te besede: »Veliko sem
ti namenil, tvoja mladost mi še ne da vsiga speljati. Za zdaj te
v čast Kapidžibašeta povikšam, in te dam Tamulii za skrivniga
ključarja. Slišal si, koliko jo cenim. Slišal si, de je zvezda mojiga
življenja. Vari jo kakor jedro svojiga očesa!« To pomenljivo
izusti, ga prime za roko, in spremivši ga v gori popisano hišo,
mu vse na tenko pové in naročí, kar njegovo prihodno službo
tiče. Na vratih harema stoji Kizlaraga — dva megléna pogleda
zadeneta krasno okinčaniga Lamprina.

Zdaj se Lamprinova čast in slava po celim Carigradu, po
celi deržavi razglasi. Nihče več ne dvomi, da mu je vse doseči
mogoče. Kdor želje ima, clo velikani turškiga cesarstva, clo poslanci
ptujih kraljev se k njemu obračajo, kadar kaj naglo in
gotovo od Sultana zadobiti hočejo. Več velja njegova beseda, kakor
nar umniši govorjenje imenitnih govorunov, kakor cele knjige gladko
in lično spisanih prošinj. Vse se mu priklanja, vse prilizuje, vse
v njemu prihodnjiga Nadvezirja, vsigamogočniga svetovavca v Saraju,
viditi meni. Neizmerno bi bil obogatel, ko bi ga denár in
bogastvo mikala bila.

Za vse to je naš Lamprin le malo serca imel. V prid svoje
nove službe živo vžgan, in od cesarske milosti globoko ganjen,
se neprejenlivo trudi, dolžnosti svojiga poklica na tenko spolniti.
To mu je tem več na sercu, kér ga vedno nekako skrivno nagnenje
v bližo izročene cesarske prijatlice tira. Večkrat se mu je
zdelo, de bi vse svoje premoženje, vso svojo čast za eno besedico
njenih ust brez prevdarka dati pripravljen bil. Tode le malokdaj
se Tamulija iz skrivnih izb in stanic prikaže, in to malokdajno
le med neštevilno družbo svojih urnih odalísk, po turški šegi v
neprevidljive zagrinala skrita. Zapovedi njene po eni ali drugi
odalíski do Lamprina pridejo.

Takó se luna trikrat premení. Nekiga poletniga večera sliši
Lamprin, v svoje opravila zamišljen, na enkrat blizo sebe v materinskim
jeziku pregovoriti: Zdravstvuj Ivan Jurjevič! Urno
se oberne in Tamulijo pred sàbo zagleda z razkritim obrazam.
Kdo popiše njegovo stermenje, njegovo osupnenje, kdo občutke
njegoviga serca, kér v nar imenitniši lepôti cesarskiga harema lastno
svojo sestro spozna? Kdo popiše, koliko in kaj sta si vse povedati


[Stran 34]

dati imela? Enajst let se nista vidila, in ob času prisilene ločitve
oba otroka bila. De sta v sercu veri svojih staršev zvesta, in
zgoli čista kristjana ostala, mahomedanjskiga zakona le na videz,
le po sili se poprijela, de do ničesar take žive želje nimata, kakor
znebiti se takó sitniga moranja, ino te strašne imenitnosti, v ktero
ju je čudna osoda zapledla, sta si na nagloma povedala, ter zgovorila
se, de nju bližne žlahte živa duša zvediti ne sme, kér po
šegi, v Saraju takrat vladajoči, takó bližni žlahtniki so brez odloga
mogli ločeni biti. To sklenivši Tamulija krasno svoje lice
zakrije, urno odide, in kakor lahka senčica v skrivne svoje izbe
zgine.

Zdej so našimu Lamprinu krasni dnevi čiste zadovoljnosti
v Saraju iztočniga veličanstva, v hiši ljubeznive njegove sestrice
tekli. K spolnenju sreče njegoviga serca mu gotovo ničesar ni
manjkalo. Res mu je včasi bilo, kakor de bi ga nekakošne odljudne
osobe zalezovale. Večkrat je obraze ženskiga in možkiga spola
srečal, kjer bi bil nar manj mislil. Tode na čistost svojih namemb
gledavši, ino svest si cesarske ljubezni in milosti, se je le malo
za vse to menil.

Kratkim uram enako mu je mesec za mescam pretekel, zima
mine ino zopet se bližajo bajramski prazniki. Zdaj Lamprin po
primerleju od nekiga na novo v Korciri vjetiga roba zvé, de so
mu starši od velike žalosti pomerli. Živo ganjen brez odloga priložnosti
iše in jo najde, z drago svojo sestrico govoriti. Strašno
žalostna je ona bila ob taki grozni novici. Solze se ji s curkam
po licu vlijejo. Lamprin jo ljubeznivo prime za roko ter jo tolaži,
kolikor mu je njegova lastna žalost pripustila. Tak tolaživši in
pogovarjavši se zaslišita v bližnih odpertih stanicah nekako naglo
šumenje. Kakor bi trenil, Tamulija v svoje izbice zgine. Lamprin
se po glasu ozrè ino vidi v mraku večerne ure iz tretje stanice
dva visoka možaka zmuzniti se. Zadniga spozná — bil je Hasan
Kizlaraga.

Nepokojna strašna noč je po ti prigodbi za našiga Lamprina
sledila. Žalost po zgubljenih starših ga je v sercu stiskala. Strah
ga je zastran ljubeznive sestrice obhajal, ker je prevdaril, de bi
njeno obnašanje proti njemu po turški šegi in pameti znalo za
veliko pregreho vzeto biti. Če ga je velikiga truda za kako trenutje
spanje posililo, so mu koj strašne sanje kri vnemati začele.
Zdelo se mu je, de nekaka grozna kača z lepim zelenim grebenam
in gorečim žrelam za njim skače in ga po celim Saráju od stanice
do stanice podí. Tak se mu za miglej stisnene obervi v hujši britkosti
zopet odprejo, in komaj zor prihodnjiga dneva, to je, perviga
bajramskiga praznika, pričakuje.

Dan se zazná, navadna ura bije, Lamprin se hitro napravi
in se iz svojiga prebivališa v harem podati hití, serčno želevši,
berž ko bi mogoče bilo, z ljubeznivo svojo sestrico govoriti. Ker
se naglo vratam harema bliža, mu zakriči stotnik černih evnuhov
z divjim glasam nasprot: »Proč! Ti nimaš opravila v cesarskim


[Stran 35]

svetišu«. Kakor grom iz jasniga neba ga zadene ta
glas. Urno se oberne in stoječih nog se proti cesarskimu poslopju
na pot podá. Na stopalnicah ga sreča Kebaja Khaduna in mu reče:
»Prijatel, verni se! Sultana za tebe ni domá. Njih
visokost dovolj iti hočejo, de v svojih stanicah počakaš,
kaj se zgoditi ima«.

Čuden razloček med bajramskimi prazniki lanjskiga in tekočiga
leta! Kaj za Boga pomeni ta britka tesnota cesarskiga Sarája,
enaka gromonosni soparnici pred strašno nevihto in pogubljivo
točo? Vse je tiho, vse je osupneno, ni veselja, ni radosti, ni gostovanja,
ni cesarskih daril. Sultan se ne prikaže, nobeden ga ne
Vidi, skor se ne vé, ali je živ ali je mertev. Vse oprašuje, vse
glave ziblje, vse rame stiska, povedati nihče ničesar ne vé. Takó
preteče pervi, takó preteče drugi bajramski dan. Tretjiga dneva
se vidi tu in tam skrivno pomenkvanje bližnih prijatlov, tu in
tam se sliši šeptanje, se vpazi pomenljivo kimanje, se začnejo
razglasovati čudne novice. Sultan je bolan, reče eden — strašno
je razserden, reče drugi — v žalosti je plakal, clo reče tretji. V
tim so si vsi glasi enaki, de se po praznikih grozne reči zgoditi
imajo.

Govorí se, de je Sultan imenitno osobo svojiga harema v
neznani pregrehi zapazil, ker je ravno z razkritim obrazam nekiga
cesarskiga služabnika objemala, de je dvajset odalísk njene pregrehe
deležnih, de vse te v cule zašite v černo morje z gospodinjo
vred veržene bodo. Govori se dalje, de se je Sultan zarotil, nesrečniga
služabnika koj po praznikih zverinam svojiga zverinjaka
raztergati dati, ter de je ukazal, nar hujšiga iz Afrike pripeljaniga
risa tri dni postiti in stradati, potem pa obilno z močnim
žganjem napojiti. Nekteri so clo terdili, de so vikšiga vratarja
cesarskih zverinjakov o večernimu mraku tretjiga praznika k Sultanu
iti vidili, in de je gotovo že v tem njegove zapovedi prejel. To in
več takiga se je govorilo, in od hiše do hiše, od stana do stana,
od izbe do izbe širilo. Kaka groza, kaki strah, kake britke misli
te dobe oplašeniga Lamprina v samotnih stanicah stiskajo, moramo
lastnimu premišlevanju naših bravcov prepustiti.

Bajram mine. Perviga jutra po praznikih Sultan Lamprina
poklicati da. Mraz in žar šineta temu v žile, ker neki černi pertlikavec
v njegovo stanico stopi in mu gospodovo povelje razodene.
Brez odloga vendar teče v cesarsko poslopje in s trepečim sercam
hipoma v mali izbici stojí, iz ktere tri dele sveta goreče strele
zadevajo. Okna so zagernene, takó de je clo temnotna, in Lamprin
na pervi hip skor ničesar razločiti ne more. Nekaj trenutij
je vse tiho, potém Sultan po navadi s krepko razločno besedo
pregovori: »Pojdi do zverinjaka v Bujukdere, ter prašaj vratarje,
če je ris napitan — hodi!« Lamprin bi imel toliko povedati.
Sultana pogleda — opazi, de nista sama. V oboku zakritiga
okna stoji Hasan Kizlaraga z veselo bleščečim obrazam. Lamprin
ga spozna in začeta beseda omaga v persih njegovih.


[Stran 36]

Na bregu Bošpora, v prelepi bujukderski dolini, pol ure
hodá od Carigrada, je bil tiste dobe krasen log, visokiga drevja
poln. Dan današen se le še sedem košatih, po turško »Jerdikardaš«
po slavjansko »sedmero bratov« imenovanih, od evropejskih
potnikov zastran neprecenlive lepote pogosto popisanih platan
na tem mestu vidi. Vse drugo drevje je oster zob pretečenih
stoletij podrobil. V sredi loga je stala takrat med visokimi gostimi
lipami nizka, revna, zapušena kapelica s podobo Matere
Božje. Pravlica govorí, de je bila v letu 1096 po Kristusovim
rojstvu od Bogomira Buljonskiga zidana, ker je na svojim potovanju
k božji vojski v Jeruzalem z neštevilnimi trumami križanskih
vojšakov in drugih romarjev v bujukderski dolini počival. Tri dni
in tri nočí, pravi pravlica, je pobožni Bogomir v ti kapelici pred
podobo Matere Božje na kolenih ležal, in tukej na zadnim robu
evropejskiga svetá za odpušenje svojih grehov, in za božjo pomoč,
de bi zasramovavce keršanske vére premagal, neprejenlivo prosil.
Tretjo noč, reče dalje pravlica, se mu je Mati Božja prikazala, in
mu je krasno iz limbarja spleteno krono v spomin, de bo sveto
deželo osvojil, na glavo djala. Mnogo drugih poznejših čudežev še
pravlica od te kapelice povedati vé, kterih splohno popisevanje
nam za zdaj čas in prostor ne dopustita. Poleg tega loga je našiga
Lamprina hoja pripeljati imela, kjer komaj' tri dobre lučaje
od ondot je bil tistiga časa strašen cesarski zverinjak.

Po prejeti zapovedi se Lamprin, globoko v dušo ranjen,
molčé oberne, cesarsko izbico zapusti ter se brez odloga na pot
podá. Čudne sanje, divje blodenje vročinske bolezni se mu zdi,
kar je vidil in slišal in mislil. Žalost, groza, tuga in strah mu
serce topijo, nerazumljive prigodbe zadnjih dni, zmešano govorjenje
pretečenih praznikov, znamnja očitne cesarske nemilosti mu po
glavi kakor gromonosni oblaki blodijo. Na persih mu leží neka
neznana teža, kakor žareča železna gruča. V neprevidlivi mrak
sta zavita um in pamet. Svest si lastniga djanja ni. Takó brez
ozira, brez deležnosti lepe pomladanske nature, korači po krasni
bujukderski dolini, namembi svoji nasprot. Če bolj se zverinjaku
bliža, tem več se mu noge šibijo, tem več teža naraša njegoviga
serca. Zdaj stojí v neizreklivi britkosti tik bujukderskiga loga, od
kteriga je večkrat svoje keršanske znance govoriti slišal. Brez
volje in zavedenja, kakor od skrivne oblasti tiran, se iz pota med
drevje zavije, in preden svoje djanje prevdariti more, se v kapelici
pred sveto podobo znajde.

O ti, samotnih svetiš sladka angelska sapa, ti, veže Božje
čudodelni duh! Kdo vaji pozná, kdo vaji razumi, dokler se vajniga
neprecenliviga zdravila v grenki britkosti temnih osod deležen
ne storí? V migleju čuti Lamprin serce svoje ohlajeno, na koléna
pade, solze se mu s curkam po licu vlijejo, do živega ganen
globoko zdihuje, in takó serčno, takó pobožno, takó čisto moliti
začne, kakor je nekdaj molil v jasnih letih svojiga detinstva na
korcirskim otoku v družbi svoje mile, v Bogu spijoče matere. V


[Stran 37]

serčnim objoku svoje dozdajne slepote, v kteri je iz človeške
boječlivosti pred zasramovavcam keršanske vere svojiga mojstra
zatajil, terdno sklene, po spolneni zapovedi Sultanu vse na tenko
razodeti, kar njegovo vero in žlahto tiče, čeravno bi mu za življenje
iti imelo. Tako v Boga zamišljeniga na enkrat čuden, iz
bližniga zverinjaka šumeč hrup zadene, in iz globokiga zamaknenja
zbudi. Gromsko rjavenje, divje lajanje, strašno tulenje se čuje,
kakor ob času pitanja gladnih zverin, kakor de bi se medvedje,
volkovi in risi za najden plen prepirali in klali. Zdaj se Lamprin
spomni Sultanoviga povelja, na noge skoči, ter se vpoti z olajšano
dušo urno proti cesarskimu zverinjaku.

Na zverinjaškim mostovžu najde Lamprin vikšiga vratarja
v družbi njegovih hlapcov, ter ga po zapovedi praša, če je ris
napitan. Vratar se globoko priklone, v prostrano okroglo dvoriše
iz mostovža pod-se pokaže in reče Lamprinu, de nej le sam
pogleda. Lamprin pobesi očí — strašen vid! — kaj zagleda?
Krog in krog po pesku stojé divje, razkačene pošasti medvedov,
šakalov, leopardov in drugih zverjakov, proti sredi dvoriša obernene,
na sredi pa sedi s pisanim gorečim pogledam vpijanen numičanski
ris, s kervavimi sprednimi tacami raztergano truplo na tleh tišéč,
v žrelu pa nepodobno človeško glavo na kviško moléč. Nahip
Lamprin odtergano glavo spozná, spozna krasne oblačila semtertje
raztrošene, in kakor od strele vdarjen zavpije: Hasan Kizlaraga!

Vikši vratar potem Lamprinu pové, de ga je Sultan zadniga
bajramskiga večera k sebi poklical, de mu je ojstro zapovedal,
prihodno jutro perviga po pitanju zverin prašajočiga poslanca med
zverjake pahniti ter vpijanenimu risu prepustiti; de je pred nekimi
trenutji ta krasno oblečeni dvorski velikan s tem prašanjem
k njemu prišel; de je sicer neznano modroval, grozil in od nekake
zmote govoril; de se mu je pa kljub opora potém zgodilo, kar se
zdaj na dvorišu zverinjaka vidi.

Zdaj Lamprin razumi vse. Jasno mu vse na misel pride.
On razumi, kaj mu je nameneno bilo; previdi, v kaki nevarnosti
se Tamulija znajde. Kakor oplašen jelen iz ležiša plane, se proti
Carigradu na pot podá in hitrejši, kakor bi sam bil upal, pred
stermečim Sultanam stoji. Trepetaje mu razodene, kar je vedil,
čul in vidil. Razodene, de mu je Tamulija sestra, de sta obá
kristjana, de se le na videz mohamedanski veri vklanjata, de rajši
pogineta, kakor zanaprej svojo vero tajiti, ter takó dalej do zadne
pike, kar so naši bravci do zdaj od nju brali in sami vganili.

V zavzetju Sultan brez pogovora do konca pazlivo posluša.
Potém se iz divana dvigne, proti Meki obraz oberne, roke križama
na persi pritisne, ter s pripogneno glavo izusti: »Allah kherim!«
— to je, Bog je velik!

Drugi dan Lamprin od Sultana v svojo stanico sledeče pismice
dobi:


[Stran 38]

Ivan Jurjevič!

Bog je sodil; glavo znižam, in ne terjam, kar mi Sura kaže. Uzemi
sestro , hodi kamur ti je drago. Vajnimu premoženju dodam pet
sto mošenj cekinov. Znati imajo prihodu i vnuki, kako ljubi, kako
čisla, kako bogatí

Selim Padišah, Emir al Mumenin.

Slišali smo, de si je Tamulija po tém samostansko
življenje izvolila, in de je v srečni veliki starosti opatica imenitniga
korcirskiga samostana svete Marije Magdalene, splohno
češena in obilno objokana, umerla. Lamrin se je očetoviga stanú
prijel. Silno bogat in imeniten kupec je bil. Petdeset morskih
bark mu je služilo. Mnogo časa je pobožno živel in malo manj
ko sto let star je mirno v Bogu zaspal. Njegovi vnuki po ženskimu
spolu so še dan današni na jadranskih bregovih neizmerno
bogati, imenitni gospodje.

II.
Hoja na plavž.

(Po Fr. Schillerjevi: "Der Gang nach dem Eisenhammer".)

Bil sluga zvest je Fridolin,
V bogaboječnosti
Je stregel pridno vsih stopin
Savrenski kneginji.
Gospá je milost bila vsa,
Pa z radostjo zavolj Boga
Bi bil dopolnil brez zamude
Ukaze tudi volje hude.
Od jutra, ko zazna se dan,
Do mraka v terdo noč
Je le za njé korist vžgan,
Se vpira na vso moč.
Če ona pravi: zlajšaj si!
On pome ima solz oči,
Ker misli, če se ves ne vtrudi,
Dolžnosti svoje de zamudi.
Zatorej več kot posle vse
Ga ceni kneginja;
Če lepe usta le odprè,

[Stran 39]
[39]
Pohvalo njemu da.
Po hlapčevo ga ne derží,
De hišin sin je, skor se zdí;
Z veseljem serca mu pogosto
Prijazno gleda v lice prosto!
To v persih lovca Roberta
Napihne jeze hlup,
Že dolgo hudoželjnika
Je duša divji strup.
On stopi h knezu, ker enkrat
Iz lova verneta se v grad,
Z besedo vkanjene zvijače
Zbudi mu v sercu suma kače.
"O, vi ste srečni, žlahtni knez,"
Začne kovarstva rob,
"Vam spanja sladkiga zares
Ne grudi dvombe zob.
Vi žlahtno ženo imate,
Vsa sramožljivost ona je;
Skušnjavcova ne bo veljala,
Zvestoba taka ne se vdala".
Obervi knez kriví temné:
""Kaj govoriš mi trap!
Se bom zanašal na žené?
Ginlive so kot slap;
Omami lahko jih lizun,
Jez pojem pesem gorših strun;
Žené Savrenskiga vladavca
Se varje, mislim, duh skušujavca!""
Un reče: "Prav imate pač!
Le smeha vreden je
Neumnež, ki, rojen berač,
Prederzne tega se,
Do gospodinje grešen up
In želje dvigne vam na kljub." —
""Kaj! — knez zavpije in trepeče
Besediš od stvari živeče?""
"Aj, aj! de bi ne vedli vi,
Kar znano je že vsim?
Če pa ste mar nalaš slepí,
Pa tudi jez molčim" —
""Govori zlom, — se un zadrè —
Kdo bliža Konigondi se?

[Stran 40]
[40]
Govori zdaj, al te zadavim!""
"I nu, od belolasca pravim.
"Se ve, — pristavi, — fantje mlad,
Obličja gladkiga."
O tem gospoda žar in hlad
In strah predergeta.
"A1 ga še niste spazili,
De ima za njo le oči?
Pri mizi vas ne zrè, ne čuje,
Za njenim stolam omaguje.
Ta pesem razodene vam
Njegove slasti žar,
Tu prosi, glejte, ga ni sram,
Nje serce sebi v dar.
Gospá pobožna, krotka zlo,
Iz milosti vam skriva to,
In žal mi je, de sim govoril,
Sej ta — ne bo krivice storil."
Zdaj divje jeze dirja v speh
Do bližne hoste knez,
Kjer mu v razbelenih pečéh
Topi se rude zmes.
Tu pitajo požar strašán
Marlivi hlapci noč in dan,
Mehovje piha, iskra šviga,
Bi djal, de zemlje drob se vžiga.
Tu vidiš ognja in vodé
Zedinjene močí,
Kolesa v krogu se verté,
Valovja slap gromí.
Orodje praska spred in zad,
Po taktu bije kladva pad,
Oblasti silni kljub opora
Se clo železo vdati mora.
On migne dvema hlapcama,
Velevši serda vroč:
""Od mene sem poslaniga,
Ki praša vaj rekoč:
Al je storjena kneza reč?
Verzita urno v živo peč,
De zdajci se v pepel razide,
In več mi pred oči ne pride.""

[Stran 41]
[41]
Brezdušen par ukaze se
Neznano veselí,
Nečutna kot železo je
V nju žilah divja krí.
Z mehovjem hujši urnih rok
Razpalita pečí obok,
Pripravljata se morželeča
Popasti posla hrepeneča.
Tovaršu Robert zvit potem
Hinavsko reče tak:
"Gospod te kliče, ravno zvem,
Mudi se bodi jak!"
In Fridolinu pravi knez:
""Boš tekel na fužine v les,
In tam mi od kurjačev zvedi,
Če je storjeno po besedi?""
Koj Fridolin pripravljen je
Oditi hipoma,
Pa v mislih postojí: mordè
Bi hotli kaj gospá!
Ponižno stopi pred letó:
"Gospod na plavž me pošljejo,
Dolžnost je moja vam služiti,
Bi vi želeli kaj, zna biti?"
Na to Savrenska kneginja
Mu rah odgovorí:
"Bi k sveti maši rada šla,
Pa sin bolán leží;
Ter moli tí, ko čas imaš,
Za mene tud en Očenaš,
In pokorivši grehe svoje
Odpustik sprosi še za moje."
Ukaze take zlo vesel
Spusti se urno v tek;
Je komaj bistro teči jel
Vasi domače vprek,
Ko v bližni cerkvi zvona glas
Oznani svete maše čas,
In grešnike po božji rabi
K obresti zakramenta vabi.
"Boga ogibat se nikar,
Ko prideš mu nasprot!"
S tem stopi v cerkev pred oltar,

[Stran 42]
[42]
Vse tiho je že not.
Zakaj o žetvi ravno je,
Na polju trudi ljudstvo se,
In clo za mašno opravilo
Ni zakristana blizo bilo.
Cerkovnika namestiti,
Je koj pripravljen zdaj,
On reče: "To zamuda ni,
Kar pelje v sveti raj!"
In štolo masniku podá,
Ter s cingulam opaše ga,
Pripravi urno vse posode,
Posvetjene za mašne zgode.
In bivši to storjeno vse
Je mašne bukve vzel,
In z njim' hitel k oltarju je
Pred mašnikam vesel.
Poklekne tu, poklekne tam,
Opazi pridno vsaki znam,
In zdaj ko mašnik "Sanctus"- reče,
Mu zvonček trikrat gladko steče.
Ko vkloni mašnik se po tem,
Obernen na oltar,
Iu Boga živiga ljudém
Pokaže v blagodar,
Oznani ljudstvu Fridolin
Žvenkljaje glasno ta spomin,
In pokleknivši vse se križa,
Na persi tolče, glave zniža.
Marlivo tak opazi vse,
Od rok mu lično gré,
Kar šega v božji veži je
Do zadne pike vé.
Do konca ga ne vtrudi skus,
Kjer po "Vobiscum dominus"
Izid duhoven razodene,
In s križem sveto djanje sklene.
Potem postavi vsako stvar,
Kjer bila je popred,
Osnaži čedno svet oltar
In pot nastopi spet,
Ter na fužine, v sercu mir,
Veselo sledi znani tir.

[Stran 43]
[43]
Gredoč pa tih po božji volji
Se dvanajst Očenašev zmoli.
In ker zagleda strašno peč,
Pred njo kurjača dva.
In praša: "Je storjena reč
Od kneza ukazana?"
Režaje se ostudnih ust
Pokažeta peči čeljust:
"Oskerbljen je, sva ga shranila,
Gospoda pično poslužila".
Odgovor urno tak od tod
Prinese knezu v dvor.
Ko vidi iti ga gospod,
De duh je, misli skor:
""Od kod, nesrečnik, prideš ti?""
"Od plavža". — ""To mogoče ni!
Al si se mogel kje muditi?""
"Le v cerkvi nekaj, za moliti.
Ker, ne zamerite, gredé
Od vas poprej gospó
Sim prašal, kakor hlapcu gré,
Če kaj mi ukažejo.
Po volji njih sim k maši šel,
Kar sam že v mislih sem imel,
In štir sim molil Očenaše
Za njih zveličanje in vaše".
Gospoda zdaj stermevšiga,
V zavzetju zgrabi strah:
""In kaj kovača rekla sta
Pri plavžu?"" praša plah.
"Kaj hotla sta, gospod, ne znam,
Na peč kazaje v strašen plam,
Sta rekla: Tega sva shranila,
Na tanko kneza poslužila."
""In Robert? — praša dalej knez
Trepet ga spreletí —
Za tabo sim poslal ga v les,
Al mar te srečal ni?""
"Ga nisem videl, moj gospod,
Ne tje, ne lés gredé, nikod."
Od groze ta skor dušo spusti —
""Sam Bog je sodil!"" bled izusti.

[Stran 44]
[44]
In hlapcu, kot nikol poprej,
Prijazno seže v dlan,
Globoko ganjen ga gospej
Rekoč pripelje v stan:
""To dete z duham angelskim
Dobroti vaši izročim!
Smo bili hudi misli vdani,
To dete Bog nesreče brani.""

Raj zgubljen.

Posekan hrast leží na tleh,
Dva pridna, mož in žêna,
Se trudita o njemu v speh,
Zagojzda je vsajêna.
On s kicam bije tresk na tresk,
In udri, udri, plesk na plesk,
Derva leté iz njene rôke,
Verstivši v sklade se visôke.
"O Jeva! mati vsih nadlog!
Začnè tožliva Mina,
Tvoj dar so žuli naših rok,
Tvoj dar je bolečina.
Sladak je jabelček, je res,
Na mestu tvojim vonder jez
Bi se ne bila kači vdála,
Skušnjavki figo pokazála."
""Odam, Odam je pnoža stric,
Kaj ona? Luka pravi,
Odam je kriv, de kmeta kic,
Drevó in cepec davi.
Drugač bi ženo jez nažgal,
Klofute cvet za úh' ji dal,
Iz ust izbil ji dar malika,
In z njim še kakšen kos jezika.""
To čuje imeniten knez,
Grajšak na tistim kraju,
Smejé pristavi: "Škoda res,
De nista bila v raju!
Vse bolji bilo bi za nas,
Ne belil bi otrok nam las,

[Stran 45]
[45]
Ne bilo bi ne mit opravka,
Ne vojsk, ne pravd, ne tlak, ne davka.
Pa kaj se če? Pomoči ni,
Iz kletke všel je tiček,
Recimo rajši, kako bi
Se vama znižal griček.
Če bosta v sladnosti blagá
Junaško se obnašala,
Pustita rasti hrastovino
In z mano pojdita v grajšino."
Grajšina, o besede cvet,
Besede slast velika!
Tvoj blesk, med rajske žarke štet,
Še mene včasi mika.
Naš Luka pa je mož kot ost,
In Mina vsa njegova kost;
Na hip razumita, de taka
Prememba sreče ni napaka.
In zadovoljna skoz in skoz
Se vpotita iz tnála,
Ne bila bi pečena gos
Ju zdaj nazaj deržála.
Ko prideta v grajšino res
Po knežko se obnese knez,
V šestino krasnih izb ju dene
In s to besedo lepo sklene:
"Moj grad, ne rečem de je raj,
Pa bolji je ko bajta,
Terpljenje tu ne čaka vaj,
Dovolj je vsiga, znajta!
Ležala bosta mirno rah
Na mehko gladkih vajšnicah,
Tenčice, slive, pražne krame
Bo kakor listja, kakor slame.
Kopune, torte za obed
Bo kuhar pridno pekel,
Na mizo vsak dan sedem skled
Postaviti bom rekel.
Ne bo pomanjkanja pijač,
Ne morskih rib, ne žlahtnih krač,
Ob godih še dodati mislim
Divjačine salatam kislim.

[Stran 46]
[46]
Le zadno skledo prepovém,
Prišla bo sploh pokrita,
Pri miru nej stojí, potém
Jo spet nazaj pošlitá.
Če mi prelomita pogoj,
Vaj zapodim iz grada koj;
En škrat je not — še vama znan je,
Ta razodene krivo djanje."
O temu zdaj prepiranje
Bi bil rokav narobe,
Kjer darovanim konju se
Ne gleda zlo na zobe.
In meni se po pameti
Šestero skled gverljivo zdi;
Ni ravno bati se omage,
Če bo beržanke dost in drage.
Postrežba ker zakoncama
Je bila vsa po volji,
Gotovo v raju, mislita,
Ni môgla biti bolji.
Jedí prinaša mlad lokaj;
Kot ure zlate nov tečaj
Gre vse po redu gladko, lično,
Od jutra do večera pično.
Le zadna skleda je spotik,
Ta dvojco strašno peče;
Kdor skusil je pohot in mik,
Razumi kaj to reče,
Razumi, de v začetku se
Braniti mika treba je.
Odrašen hujši žge ko kuga,
Le malo kdo potém ga vžuga.
In glej! Pri mizi sedmi dan
Fazana sta obrala,
Zakrite sklede krov postran
Pogleda Mina zala:
"Ah, kako rada vedla bi,
Kaj pod pokrovam tim tičí?
Mi ni za jed, sim več ko sita,
Le vedla bi, zakaj je skrita".
""Ki mnogo praša, zajde rad,""
Pristavi modri Luka,
Gospodarica dobrih vad

[Stran 47]
[47]
Pogosto v pisker kuka.
""Zakaj je skrita, slepa stvar!
Al ne poznaš gospôde mar?
Smetí in ljulko nam nakani,
Za sebe zlate jedra hrani.
Daj, dvigni reno, vidla boš,
Resnica se ne zlaže!
Nar bolji kos obira mož,
In nama osle kaže.
En škrat je noter — ha, ha, ha!
Vsak trap, de škratov ni, že zna;
Ta prazna je, o tem ni dvombe,
Odprite — djal bi Lah — so bombe!""
Tak' modri Luka govori,
In skledo rah primakne;
Plen Mina vedogladnosti
Pod reno perste vtakne.
Pripogne glavo, kuka not,
Razmotrenju je rob napot,
Ter dviga, kuka, dviga, dvigne —
Iz prazne sklede miška švigne.
In huš po izbi sèmtertje
Begljivka urno šterka,
Na noge zbaše dvojca se,
Za njo marljivo derka.
Loví, loví, derví klobuk,
Iz kota zverče v kot — fuk, fuk
In Mini clo široko krilo
Ni v smešnim lovu k pridu bilo.
Obup in zdih in stisk in stok
Napade dvojco bledo,
Vse ksanje, mnenje, vitje rok
Ne spravi miške v skledo.
Zdaj pride knez, razumi kvar,
In sune nehvaležni par,
O groznim smehu vse družine,
Zasramovaje iz grajšine.
Na tnalo Luka z Mino vštric
Prihodni dan koraka:
""Kaj zmisli vse si vrag — in škric —
On zdihne — pasja dlaka!
Ostala ta mi bo v opom,
Odama sodil več ne bom,

[Stran 48]
[48]
Sim skusil, de ni treba kače,
Pripraviti ob raj bahače"".

Vojaška

Kaj bliska se v jasnim, kaj votlo doní
Pred nami na levi na pravi?
Od sela do sela v okrogu verší,
Kot jeka v zaperti dobravi.
Orožje se sveti, vojaški je šum,
Nabira se čuda okinčenih trúm.
Vitezi cenjeni,
Kam ste namenjeni,
Kaj vam zažiga v obrazu pogum.
Mi čvrsti Slovenci smo, gremo na boj
Za pravdo, za dom, za Cesarja,
Zakonu domačimu vitežki roj,
Protivnimu groza viharja.
Obraze bojari nam hrabrosti blesk,
Desnica, če vdari, razruši ko tresk.
Ude trum ločimo,
Grade naskočimo,
Tabor pred nami drobi se ko pesk.
Podravske, posavske planave so nas
Iz krepkiga jedra rodile
Neplažba, sloboda, premaga tačas
So tri rojenice nam bile.
Železo nam perva je dihnula v dlan,
Sloboda domovja naročila bran.
Zmaga le gledala,
Nekaj povedala,
Slišali boste, če bliža se dan.
Več ljubiga naše domovje imá,
Ko celiga sveta deržave,
Bogastva neskončno v naročju gorá
Na vidu cveteče dobrave.
In deklice naše so limbarja cvet,
So tenke ko jelke, njih usta so med;
Mi jim odrečemo,
Snubiti nečemo,
Gremo ostudniga tujca objet.

[Stran 49]
[49]
Ko sonce nam sveti prededov spomin
Na nebu človeškiga djanja,
Dva Rima sta sinam slavjanskih planin
Pod mečem se vdala mašvanja.
Horule – gorane – Otokar junak
Zapadnimu hrabro postavi na tlak.
Drugi mogočnimu,
Zmaju iztočnimu,
Bili so treska neskončen oblak.
Kaj Samo junaški v odgovor je dal
Ošabnimu tujcu, ste brali;
De Svatopluk ni se protivnika bal,
Od Balte do Jadre so znali.
Do nas, ne čez nas, je prisilil Mahón,
Na bukve slovenske prisegel Burbón,
Galija sliši ga,
Treba ni višiga,
Rotu zaupa – v zavetju je tron.
Nej bo ga ko listja sovražnika broj,
Ko trave po gorah slovenskih;
Serdito razkačen pripelji ga v boj
Sam vojvoda brezdnov peklenskih.
Če terdiga snopja skerbí te nasad
Mlatiče slovenske povabi na mlat.
Radostno vrisnejo,
Krepko pritisnejo,
Udrijo serčno, ne štejejo klad.
Nabita je risanca, ojster je meč,
Obilno v kartušu je blaga,
V junaškimu sercu poguma še več,
Na vraga, o bratje, na vraga!
Stoleten raztergati v migleju hrast,
Je dana nevihti gotova oblast;
Hujši mi planemo,
Urniši zmanemo,
V prah jo spremenimo vražno pošast!

[Stran 50]
[50]

Vodotop.

(Po Fr. Schillerjevi „der Taucher".)

To čudno prigodbo smo scer še v trojnih druzih bukvah popisano
našli: "Dies geniales Alexandri ab Alexandro" knjiga II. glava 21; Thomas
Fazelli de rebus siculis," Die unterirdische Welt vom Athanasius Kircher",
knjiga druga, glava 15. — Pripetila se je na Siciljskim otoku
dolenolaške zemlje o vladanji kralja Friderika II. iz Aragonske hiše v
drugi polovici petnajstiga stoletja. Mladeneč, o kterim se to pripoveduje,
je v Kataneji blizo Mesine rojen, in tako čudne natore bil, de je cele
ure brez dihanja pod vodo plavati zamogel. Nar imenitniši plavarja so
ga imeli. Večkrat je v daljne kraje, do Kolabrije in še dalje plaval.
Zatorej, in ker mu je bilo Nikola, pokrajšano Kola, to je Miklavž imé,
se ga je priimek "Pescekola" — Riba Miklavž — prijel in tako od
njega govoreči, ga še dandanašni Lahi imenujejo.

Blizo Mesinskega mesta ležeča voda, v kteri je ta žlahtna riba
poleg naše pesmi zadnič poginila, se je v stari dobi Karibda imenovala.
Zdaj se ji Kalofaro ali Karilo pravi. Nebrojnokrat je popisana bila,
vselej strašno in čudno. Fazelli v šestnajstim stoletju o nji tako govori:
"Tukaj morje strašno vrè in kipí, kakor de bi mu se dno na kviško
dvignuti ter zemlji oserčje iztočiti hotlo. Valí in preobrača se tako
čudnih vrtincov, de strah in groza ne samo brodnike in barkarje, ampak
clo na bregu stoječe gledavce zvije. Zdi se ta strašen prepir silovita
bitva protivno puhajočih valov. Nekteri kakor premagani beguni stermoglavno
v brezden gromijo, drugi kakor ošabni zmagovavci na kviško
se spenjajo. Tu se čuje tulenje kipečiga slapovja, tam zdih in stok v
globočino derečiga morja". — Homèr v dvanajstih bukvah krasne svoje
Odiseje od stiska 234 do stika 243 poje:

"Plašno kormanimo zdaj po voskimu robu proliva,
Skila na desni grozí, na levi divja Karibda,
Gladno valove v prepad serkaje solnate morja.
Kadar izbluje, divjá kot kotel na silnimu ognju.
Kalna vali iz brezdna se zmes in kviško brizgaje,
Z belimi penami skal obojnih verhe zagerne.
Kadar poserka potém valove solnate morja,
Kalna se zmes pogrezne v prepad, in strašno v okrogu
Grom po skalovju doní, globoko zine kernica
Blata černa in muž, in bleda groza jih prime".
"Kdo s' upa, bodi oproda ali knez,
V kernico potopiti se?
To kupo zaženem zlato v objez,
Pogoltnilo černo žrelo jo je.
Ki kupo prinese iz burke neznane,
Jo sebi prinese, njegova ostane."

[Stran 51]
[51]
To reče kralj, in iz verha pečí,
Katera čez brezden sirov
Dreveno v neskončno morje stermí,
Zažene kupo v tulenje valov.
"Kdo ima med vami serce gotovo,
Podati v Karibdo se? prašam na novo."
Oprodje in vitezi krog in krog
Poslušajo, tiho so kar,
Oziraje plašno se v divji tok,
Nobenimu kupe doseči ni mar;
In kralj besedo v tretje izreče:
"Al tega se nihče podstopiti neče?"
Vse tiho ostane kakor poprej,
In derzno en mičen dvorán
Iz množice stopi boječe zdej,
In pas in kolor on verže na stran.
In žnske in moški okoli stoječi
Na krasniga zrêjo mladenča stermeči.
In ker se vstopi na skalen kraj,
In gleda v strašan vodovrát,
Karibda tuleča derví nazaj,
Valove pogoltnjene gladno v prepad,
In kakor bi v dalnim oblaku gromelo.
Jih bluje rjovevši peneče žrelo.
Valí se in herka in vrè in kipí,
Kot vode in plamena hlap,
Do neba brizgaje se megla kadí,
Neskončno pritiska za slapam slap,
Ne da se izprazniti strašno točilo,
Bi mislil, de morje bo morje rodilo.
Naposlej premeni se divja oblast,
In černo med stenami pen
Odprè v globočino orjaška se past,
Razor neizmeren ko brezden peklen,
In kakor sò snegam pokriti bregovi
Gromijo v kernico bijoči valovi.
Zdaj urno, preden se verne pritok.
Se Bogu mladenč poročí,
In — straha začuje se krič globok —
Že jaderno v liv ga valovje derví,
In žrela zagerne se skrivnoma kalej,
Prederzen plavavec ne vidi se dalej.

[Stran 52]
[52]
In verha vtolaži se brezden pust,
V globini le tuli vihar,
In žalostno čuje od ust se do ust:
Bog s tabo, zgubljen si, pogumen plavar!
In dalej in dalej zgubí se tulenje,
In strašno mudí se pritoka vernenje.
Če veržeš krono v kernico letó,
In rečeš: ki krono mi dá,
Nej dene na glavo jo, kralj nej bo!
Ne mika me dar, mi ne gane željá.
Kaj ta globočina tuleča zakriva,
Ne ve pripovedati duša živa.
Mnogotero barko so trešili not
Valovi v pozrešen okraj,
Po so pridervili raztergan hrod,
Razbito jamboro iz brezdna nazaj.
In bliža se bliža vihre veršenje,
In hujši in hujši vertinca šumenje.
Valí se in herka in vrè in kipí,
Kot vode in plamena hlap,
Do neba brizgaje se megla kadí,
Neskončno pritiska za slapam slap,
In kakor bi v dalnim oblaku gromelo
Jih bluje rjovevši peneče žrelo.
In glej! iz krila kipečih kališ
Dviguje se belo ko sneg,
Zasveti se rama in tilnika bliš,
Marljivo poganja in krepko se vprek,
In on je, in suče veselo z levico
Oteto kupo nad jadno kernico.
In zdihne globoko ter diha na moč,
In kviško obrača očí,
Razlega se v množici glas krikajoč:
On živi, otet je, vderžalo ga ni!
Iz groba, iz morske globine šumeče
Je verli prinesel oserčje živeče.
In pride — vriskaje ga truma ospè —
Pred kraljem poklekne v prah,
Ponudi mu kupo v obilnosti slè,
Kralj hčerici migne prijazni rah,
Ta z vinam nalije morečim jo jako,
Mladenč pa h kralju oberne se tako:

[Stran 53]
[53]
Bog živi vladarja, veselje vsim,
Ki dihajo v zraku svetá!
Al strašno je bitje v prepadu tim,
In človek ne skušaj derzno Bogá,
Ne želi si gledati nikdar očito,
Kar milostno v grozo in tmino je skrito.
Dervilo ko blisk me je jaderno not.
Zdaj skozi pečovnat obok
Pridere mi reka gromeča nasprot.
Serdito popade me divji dvotók,
In kakor vertavko v okrogu derví me
Tiraje v globino, omota me prime.
Zdaj v sili nar veči pokaže mi Bog,
Ko živo do njega kričím,
Iz brezdna skaline moleči rog,
Objamem ga urno in smerti vbežím,
In tu na korali je kupa visela,
Scer padla v neskončnost bila bi žrela.
Še hribe globoko pod mano stermí
V škerlatno temnoto prepad,
Če ravno posluhu nenehama spí,
Okó trepetaje ozira se v čad,
Ki v nedriju brezdna peklenskiga krije
Drakone, modrase, razkačene zmije.
Tu černo gomazi in vije se v zmes
Ostudne červadine plast,
Skat ojstro bodeč, repon skaloplez,
Kladivana grozniga ljuta pošast,
In jadno grozivši mi zobe očita
Pomorski pes, jezera risa serdita.
In tu visím, in groza mori me in mar,
Ker upa otetbe ni več,
Med zvermi jedina občutljiva stvar,
Samotež v ostudni pušavi gineč,
Globoko pod glasam človeške besede,
Pri divjih strahotah nevsmiljene čede.
To z grozo prevdarim, zdaj vidim pošast,
Ko širi sto členov na mah,
Me hoče popasti; oklenjen izrast
Korale spustiti omami me strah,
Koj zgrabi valovje me divjiga vira,
Pa v blagor je bilo, na kviško me tira.

[Stran 54]
[54]
O temu vladar se začudi zlo
In reče: "Bokal ti je dan!
Tvoj tudi ta perstan kraljevi bo
Z nar dražjim kamenjem krasno kovan,
Če v drugo poskusiš in daš mi na znanje.
Kaj vidil na zadnjimu dnu si vertanje."
To čuje kraljevna rahle vestí,
Prijazno ga prosi rekoč:
"Moj oče, pustite te grozne rečí,
On storil je, kar ni nobenimu moč!
Če vas pa li mika ponovljenje zgoda,
Nej vžugajo knezi mladenča oproda".
Zdaj jaderno kupo popade vladar,
Zažene v kernico jo not,
In če mi jo spraviš na suho, plavar,
Nar goršiga kneza storim te uasprot,
In to, ko prositi za tebe jo čuješ,
Zaročeno ženo še danas miluješ.
Ko sila nebeška ga zbôde ta glas,
Oko se mu radosti vžge;
On deklice vidi zapečen obraz,
Bledeti jo vidi — in pasti tje;
Zdaj tiran zaslužiti krasno devico
On verže se — živi al umri — v kernico.
Še tuli valovje, se verne nazaj,
Ropot ga oznani strašan,
Tu klanja se željno gledaje čez kraj.
Vsi toki, potoki derejo na dan,
Kipijo na kviško, veršijo v prepade,
Mladenča nazaj — nobeden ne dade.

Bravcam "Novic" h koncu leta v spomin

Habete sal in vobis et pacem inter vos. Marc. IX. 49.

Z Bogam, bravci "Novic" na potu prihodniga leta!
Blag nam ostani spomín, upanje vam zanaprej.
Kar govórile smo petkrat desetérno in trikrat,
Bodi rečeno v koríst rodu domovju, in vam,
Bodi ko zernja izmèt, požêni obilno klasovja.

[Stran 55]
[55]
Rekle bi, zvesto de smo namembo dosegle tečaja,
Tode služabnici molk, sodba spodobi se vam.
Sodite ! Scer dovolite nam sledeče besede,
Dobro prevdarite jih, vredne pomislika so;
Če bi še manjkalo kaj, iz lastniga blaga dodajte.
Bogu dušo in vest, vladarju zvestobo do smerti,
Veri zaúpa poklòn, glasu zakona poslúh,
Starosti čast, mladenču poduk, otroku ljubezen,
Ženi prijazno pomoč, bratu Slovencu objem,
Vezi edinstva krepost – so naše perve naročbe.
Marno poglejte potém na polje slovenskiga djanja,
Mnogo ledine je še, mnogo je križama rok.
Ganite jih, otrébite mah domovini do jedra,
Duhe zarótite v beg dvombe, nemarnosti, tmin,
Dvignite serčno zaklad slovenskiga dlana in uma.
Svetu pokažite lik domače navade in misli,
Biti slovenske kerví, bodi Slovencu ponòs.
Spomnite se imenitnosti del pokojnih očetov,
Cenite vrednosti scer roda sedajniga tud;
Kdor zaničuje se sam, podlága je tujčevi peti.
Jezik očistite peg, opílite gladko mu rujo,
Kar je najétiga v njem, dajte sosedu nazaj.
Kinčite ga iz lastne močí, iz lastniga vira,
Jasno ko struna bo pel, zvonu enako doníl,
Pričal vašo modrost na desno, na levo narodam.
Res je začetek trud, okorna beseda detinstva,
Tega ne vstrašite se, moč neizmerna je sklep.
Volja poprav vam bodi in skerb, izída ni dvombe,
Glejte ta hrast košat, hrastič očétu je bil,
Zakon natóre je tak, de iz maliga rase veliko.
Nepomenljivo leží nevažna péška na grivi,
Nekim otroku iz rok padla nevedama je;
Kliti začné, narase drevó, se kroži, se širi,
Krona mu prostre se v zrak, jablan na grivi stojí,
Važno devet rodovín z obilnim sadjem previdi.
Mlada zaveržena dva pobegneta v hrib aventinski,
Reven osnujeta stan, komaj pastirju se vdá,
Dvigne se stan, premeni se v grad, se množi, se krepi,
Žezlo prime deržav, morja si skuje trizób,
Roma ponosna sloví, kraljici zemlja se vklanja.

[Stran 56]
[56]
Tako iz maliga stvar narase velika in slavna,
Volja se zbudi tedaj, truda ne strašite se.
Krasno bo sad slovenske rečí ob uri dozoril,
Gani se verli ratár! sin bo veselo sejal,
Cvetju se čudil unúk unuka unukove žetve.

Pesem o zvonu.

(Po Schillerjevi: "Das Lied von der Glocke".)

Zvedba nas učí, de naši rahločutni Slovenci lepo zvonenje
silno radi poslušajo. »Novice« so o tem, in posebno o soglašenju cerkovnih
zvonov večkrat govórile. Sicer tudi vsak sam lahko opazi, kakó
globoko mili glas čistiga zvonenja pobožno slovensko dušo gane. Zatorej
smo pričijočo pesem »o zvonu« poslovenili, kér nas nar lepšiga zvonenja
opomni in sama na sebi takó neizrečeno lepo poje, de se v celi
zapadni Evropi enaciga glasa lirične narave le malo — po našimu
mnenju clo nič ne čuje. »Pesem o zvonu« — in ne pesem »od zvona«
— smo jo imenovali, kér zvon, ali litje zvona ni toliko predmet njeniga
petja, kolikor priložnost globociga premišlávanja, s kterim je nemški
pevec to čudno svoje delo, kakor krasno cvetlico istočnih očaranih vertov,
obilno olišpal. Če smo pa mi visoko pomembo nemške pesmi razumeli,
in z njo slovensko besedo oživiti znali, o temu sóditi se ne nam, ampak
vam spodobi, dragi umni, prebrisani bravci!

Miroslav Šiler je to pesem o nar stašniši dobi, to je, o blodnji
divjiga francozkiga puntanja zložil. Veliko njenih nar lepših misel, posebno
proti koncu, zadene hude zmote tistiga časa. Brez obzira na
tedajne grozne zgodbe se take besede ne dajo ne jasno razumeti, ne
živo v sercu čutiti. Spomnite se tedaj razkričanih parižkih ribčank in
druzih divjakov človeške podobe, kjer berete, de je hujši v svojih
zmotah človek od serditiga leva in kcrví žejniga risa.

Ne čudite se, ljubi bravci, de smo nemški besedi »Form« kalúp
rekli, če še niste morebiti te besede do zdaj slišali, ali v slovenskih
bukvah brali. Naš model, čeravno se po tujstvu dišečiga obraza ne
vstrašimo, nam zavoljo njegove okornosti v glavo ne gré. »Podoba,
obraz, videz« slovenski besedniki svetujejo, in to bi res bilo nekaj,
tode te besede tudi druge rečí pomenijo, in ne zadenejo černe pike.
Kalúp je pa okornoglasnimu modelu lastna in sicer čisto slovenska
beseda, ktero južni Slovani »kálup« in Čehi »kadlup« izgovarjajo in
pišejo. Zatorej ne bomo zašli, če se je poprimemo. Sicer smo v ti
pesmi »fantu, turnu, trugi«, pristop dovolili, ter tudi v nekimu stiku
»lih« pisali, čeravno vemo, de so tuje rodovine, in čeravno drugod
bahaje vpijemo:

»Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo.«

Mi mislimo, de so rečene besede našimu jeziku popolnoma vdomačene
in slovenskimu življenju takó globoko vkoreninjene, de jih
svoje blago imenovati smemo. Takim besedam pa za zdaj, posebno v
pevskih potrebah, slovesa dajati ne gré. Če bi komu po volji ne bile,


[Stran 57]
[57]

naj nam ne zameri, in zna po priliki v pričijoči pesmi namest »Votlo
v turnu« po aturoslovensko brati »Votlo v stolpu« ali pa »Votlo v
cerkvi« in tako dalje.

Vivos voco. Mortuos plango. Pulgura frango.

Žgan iz ila, kraj prostora
Zemlji vzidan je kalúp.
Zliti zvon se danas mora,
Nujte hlapci, urno skup!
Vroč na čelu stoj,
Têci s curkam znoj,
Nam de delo v čast izíde;
Blagor scer iz neba pride.
K naredbi, ko se modro snuje,
Besede modre vda se tok,
Če prav pogovor ga spremljuje,
Gre opravilo berž od rok.
Razmotrimo tedaj marljivo,
Kaj svetu slaba moč rodí;
Bedaka zaničujmo živo,
Ki ne premisli, kar storí.
Sej ravno ta človeka slavi,
Zató razum je njemu dan,
De v sercu čuti, kar opravi,
In kar pridela priden dlan.
Naložite smrekovine,
Dobro suha bodi tud,
Stisnjen plam de naglo šine
H kotlu v tok pripravnih rud.
Plavite mi med,
In kositer vred,
De poteče razpušava
Kakor terja vodba prava.
Kar dela v jami zdaj globoko
S pomočjo ognja rok oblast,
Bo pričevalo gor visoko
V zvoniku cerkve našo čast.
Dočakalo bo pozne čase,
Veliko ganilo ljudí,
Bo tugi dalo britke glase,
In klicalo k pobožností.
Kar zemlje sinu premenljivo
Osoda v dolu dá nadlog,
Medéno krono vdari živo,
De se razglasi važno krog.

[Stran 58]
[58]
Bele že mehurje dela,
Dobro! gruda se topí,
De bo verlo têči jela,
Berž alkalske gor solí!
Tudi čista pen
Bodi zmes ko sklen,
De iz čiste rude glasno
Zvon zapoje čisto, jasno.
Z veselim glasam radovanja
Pozdravi dete ljubljeno
Na pervi poti živostanja,
Ko v krilu sanj nastopi jo.
Še skrite v toku reke časne
So njemu vadle temne, jasne.
Življenja jutro krasne zarje
Mu mila mati skerbno varje —
Ko pšica čas naprej letí.
Od punce serne fant bahaje,
Puhtí v življenje zdetja vnet,
Preblodi svet popotovaje,
V domovje tuj se verne spet.
In krasno v blesku zore mlade,
Nebeški kip nedolžností,
Sramljivih lic, prijazne vade,
Devica zdaj pred njim stojí.
Brezímen mik mladenča spêče,
Samotež hodi tiho zdaj,
Po licu reka solz mu têče,
Plaší ga družtva divji raj.
Sramljivo njene stopnje sledi
Beseda njena mu je pir,
Nar lepši cvetje vzame gredi,
De kinči svoje ljube tir.
O! up sladák, o nježne želje,
Ljubezni perve zlati čas!
Očesa zró nebes veselje,
Topí nam serce rajski glas.
O! de bi vedno v cvetju bila
Ljubezni mlade doba mila!
Noter to paljčino vtaknem,
Pipe rjave so že zlo,
Če postekleno izmaknem,
Ruda v litje godna bo.
Hlapci, urnih rok
Skusite mi tok!

[Stran 59]
[59]
Ali krepko mehčovini
V dobro znamnje se jedini.
Kjer krepko se in mehko snide,
Kjer z ojstrim rahlo v družbo pride,
Tam čist je glas in dober vès.
Naj misli, kdor se vedno veže,
Ce serce k sercu se prileže!
Le kratke sanje, dolg je kès.
Milo v kitah venc divičen
Res nevesti se bleší,
Ko klicaje k piru ličen
Na zvoniku zvon doní.
Pa življenja god prelepi
Tud koncá življenja cvet.
Z ogrinjalam se razcepi
Krasno mnenje mladih let.
Pohot ohladí,
Ljubezen ne smé se;
Cvetíca vení,
Ter sad napové se.
Mož mora na bor,
Življenje sovražno
Opravljati važno,
Sejati, saditi,
Zvijavši dobiti,
De v skusu in stavi
Koristno opravi.
Zdaj silno prihaja neskončniga blaga,
Napolni zaloga mu žitnice draga,
Pohištvo se širi, raztegne se dvor,
In noter vlada
Sramljiva ženica,
Otrok porodica,
In viža modro
Domače oprave,
Dekline učivši
Fantiče svarivši,
In vedno ko riba
Marljivo se giba,
Čuvaje vsih mest
Pomnoži obrest.
Z draginami polni predele dišeče,
In prejo vertí na vreteno berneče,
Nabira v omare, očistjene peg,
Blišečo volnino in platno ko sneg,

[Stran 60]
[60]
Sijanja pridružiti blagu ne mudi,
Se vedno trudi.
Gospodar veselih očes
Iz visociga hišniga verha
Srečo pregleda in blagor nebes;
Kozolca vidi ponosne podpore,
Skednja do verha nasute prostore,
Žitnice pod blagodaram ječeče,
Zlate pšenice valove šumeče,
Hvali prevzetno se zdaj:
Čversto, kot zemlje tečaj,
Proti viharju napak
Doma mi vterjen je tlak!
Tode glej! z močmi osode
Ni zaveze, ni pogode,
In nesreča urno spê.
Pràv! zdaj liv začeti dá se,
Lom po volji zernat je.
Vsak še nekaj môli za-se,
Preden liti se začne!
Dregni veho stran!
Bog ohrani stan!
Hlapno vrê v obok naprave
Reka rude žarorjave.
Koristna ognja je oblast,
Ko človek čuva njeno rast,
In kar napravi, kar storí,
Je dar nebeške te močí.
Alj moč nebeška strašna je,
Če varstva sponi zmakne se,
In samoglaven tir puhtí
Natóre proste prosta hčí.
Strašno, kadar razujzdana
Brez opora ljut vihar,
Po pohištvu ljudostana
Divji tje valí požár!
Vedno so napravi dlana
Elementi vražen kvar.
Iz oblaka
Blagor pride,
Dèž izíde,
Iz oblaka v strah sosesk
Udri tresk!
Čujte zvona stok in rig?
To je žig!

[Stran 61]
[61]
Kakor kri
So nebesa,
To žarenje dneva ni!
Ceste stresa
Divji hrup!
Puha hlup!
Kviško kviško plam se dviga;
Na široko liže, vžiga,
Urniši od vetra šviga,
Kot iz pečniga oboka
Zrak žarí, tramovje poka,
Strop se vdere, okno zije,
Dete plaka, mati vpije,
Stok živine
Iz dertine.
Dnevu svitla noč je enaka,
Vse letí, prenaša, skaka
Po verigi rok do meha,
V skušnji speha,
Vedro têče, v lok visoko
Brizga voda na široko.
Piš prituli zdaj globoko,
Ko vihraje iše plam.
Ta objame žita hram,
Skednja preverši prostore,
Slemena zdrobí podpore,
Kakor de bi htel puhteči
Bega silniga v oblak
Sabo vzeti zemlje tlak,
Zrase kviško več in veči
Žar orjak! —
Upa nag
Človek božji sili jenja,
Križem roke premoženja,
Ves oterpnjen, gleda konc.
Prah in sip
Je domovje,
Divji vihti prosto rovje,
V pustih linah okenj biva
Groza bleda,
In oblak nebeški gleda
Votlo not.
Enkrat še
Na goriše
Krasne hiše
Gospodar se zdaj ozrè —

[Stran 62]
[62]
Vesel si drugo stanje iše;
Če ognja rop je blago lih,
Tolažbe slast mu serce greje,
On druge glave svojih šteje,
In glej! ne manjka nihče vsih.
Zemlja rudo je sprejela,
Srečno je kalup nalít;
Bo li, uma prid in dela,
Lepo prišel zvon na svit?
Če je napak liv!
Če je bron snetiv!
Upamo, in ah! zna biti,
De nas tuga kmalo vhiti.
Mi nedru blage zemlje upno
Izročimo iskusti stvar,
Izroči zernje jak ratar,
In upa, de bo klilo skupno
Po volji božji v blagodar.
Še drajši seme v zemlje krilo
Polagamo gorečih tug,
In upamo, de zelenilo
Bo v lepši cvet iz praha trug.
Votlo v turnu
Klenka bron,
Smertno pesem
Poje zvon.
Žalostno z glasovi temi
Potnika na zadni cesti spremi.
Ah! zaročnica je draga
Žena zvesta, mati blaga,
Ktero tmin pošast nemila
Zmakne možu zdaj iz krila,
Iz objema nježnih det,
Krasnih kakor lilje cvet,
Ki v naročju zvestim so
Rasli v radost materno —
Hiše rahla vez, ljubljiva,
Je na dvoje vekomaj,
V černi zemlji, ah! počiva
Hiše zvesta mati zdaj,
Mične roke so se skrile,
Nje skerbí ni sence clo,
Vladala na mestu mile
Brez ljubezni tujka bo.

[Stran 63]
[63]
Dokler zvon se ne ohladi,
Trud opusti se težák.
Kakor tički v berstju mladi,
Se raduj po svoje vsak.
Se mračí visost,
Dela vsiga prost
Vidi fant večerne žare,
Mojster zmir si glavo tare.
Živo svoj korak pospeši
Daljno v divjim gozdu potnik
Proti pragu hiše svoje.
Ovca beketá iz paše,
In govedja
Trume gladke, čelovite,
Primukaje
Stopajo v navadne staje.
Žita poln
Voz iz gaja
Se primaja;
Krasno risan
Venec pisan
Je počez,
Žencov mladi ljud pa urno
Spê na ples.
Vmolknila sta terg in cesta,
O prijaznim žarku luči
Snidejo se stanovavci,
In zaprè se grad škripaje.
Mrak ovije
Zemljo temen,
Verlimu pa strah ne kuje
Iz nočí,
Ko hudobne ljuto vije,
Kjer pravice moč budí.
Sveti red, o, sin nebeški,
Ki enako v prid človeški,
Prosto, lahko, radno veže,
Grade zida, mesta steže,
Not odljudniga divjaka
Kliče iz pušav in mraka,
K ljudu stopi v bajte lične,
Ga navadi šege mične,
In nar slajši zveze včini.
Zveze giba k domovini.

[Stran 64]
[64]
Tisuč rok se giblje pridno,
Ena drugi seže v dlan,
O gibanju živim vidno
Pride vsaka moč na dan.
V brambi se zakona trudi
Mojster in tovarš v obrest,
Ves vesel namembe tudi
Zaničvavcu kaže pest.
Trud gradjana kinč je pravi,
Dela blagor je izíd,
Če vladarja krona slavi,
Slava nam je roke prid.
Mir prijazen,
Sloga sladka,
Stojta, stojta
V zraku tega mesta rah!
De bi nikdar dan ne prišel,
Kjer kerdela divje vojske
Kraj previhrajo ta tihi,
In podnebje,
Ko večerna ravno zarja
Ga zlatí,
Mest in vasniga požarja
Strahovito zažarí!
Dajte zdaj kalúp razbiti,
Svoj namén dopolnjen je,
De pogled in serce siti
O lepoti kipa se.
Udri, udri, daj!
Dregni proč okraj!
De se v blesku zvon zasveti,
Se podoba mora streti.
Razdjati zna o pravi dobi
Podobo mojster modrih rok,
Al strašno, če se v plamozlobi
Oprosti sam žareči tok.
Divjaje slepo, gromopočno,
Oklep raznese ječe stert,
Kot iz peklenske jame ročno
Pogín izbluje, strah in smert.
Kjer divja moč neumno gazi,
Naredbe kip se ne obrazi;
Kjer oslobodi ljud se sam,
Blaženstva bilj ne iši tam,

[Stran 65]
[65]
Gorjé, ko v nedru mest netila
Se tihoma nabere drob,
In ljud, razbivši spon vezila,
Si sam pomaga strašnih zlob.
Zdaj punt verví zvonova tira,
De v sèrd in čèrt hrumé budí.
In, posvečen slovezu mira,
Zdaj geslo je posilností.
Enakost! Prostost! ljudstvo rjove,
Gradjan pokojen zgrabi drog,
Derhal napolni terg, zidove,
Vbijavci vrejo ljuto krog.
Kervave rise zdaj so žene,
Posmeh jim gnus in groza sta,
Še živ, razkačene hijene,
Delijo trup sovražnika.
Nič sveto ni, vse nježne veze
Pobožnosti so žertva zmot,
Pravičniga zločín podleze,
Pregrehi vsaki prost je pot.
Nevarno je buditi lava,
Riséne zob razbitja plam,
Pa vonder groz nar hujši glava
Je v blodnji mnenja človek sam.
Gorjé, ki vednim slepcu dade
Svitlobe baklo rajsko v pest,
Ne sveti mu, le vžgati znade,
Ter je pogin deržav in mest.
Radost Bog mi dal je sladko,
Kakor zlate zvezde plam,
Iz lupine svitlo, gladko,
Brona zerno miga nam.
Krasno vsih platí
Sonca trak bleší.
Tudi gerba čerte snažne
So kiparju priče važne
Na stan! na stan!
Tovarši vsi, stopite v krog,
Kerstimo zvon, pomozi Bog,
Edinost bodi imenovan!
K edinosti, k preserčni družbi
On ljudstvo kliči v zvesti službi.
In zmir namén mu bodi ta,
Ko mojster mu ga v kerstu da.

[Stran 66]
[66]
Visoko nad življenjem časnim,
V obnebju sinjim, uma znak,
Se gibaj sosed gromu glasnim,
In bodi svetu zvezd meják.
Od zgorej glas prijazen bodi,
Kot zvezdja svitli trop nebes,
Ki v božjo čast v okrogu hodi.
In letnih časov viža ples.
Od večnih le rečí pomljivo
Govóri ust njegovih glas,
Dotikaj se ga v begu živo
Vsih ur s peruto naglo čas.
On jezik svoj osodi davaj,
Brez serca sam, brez milostí,
Z besedo važno rah spremljavaj
Igranje čudno časnih dní.
In kakor glas ušesu zgine,
Ki krepko se oznani vsim,
On uči nas, de vse pomine,
Na svetu vse, ko prah in dim.
Zdaj z močjo verví in stava
Spravite mi zvon na tlak,
De v okrožje žvenka splava,
Dvigne se v nebeški zrak.
Nujte, vlecite!
Plava, giba se!
Radost mestu tim porodi,
Mir zvonenje pervo bodi.

Bor z drakonam.

(Po Fr. Schillerjevi: "Der Kampf mit dem Drachen".)

Junak pričijoče pesmi je bil križar in vitez sv. Jovana Kersnika.
Preden od njega kaj več govorimo, moram v razum in razjasnenje
tedanjih okoljšin nekoliko o njegovim redu povedati. Bravci,
kterim sledeče opombe niso potrebne bile, nej ne zamerijo, de srno jim
zgubo dragiga časa naklonili in prijazno poterpljenje skusavali.

Križarski red, Svetivanored, red svetiga Janeza Kersnika, ali
špitalnih vitezov, Maltežkih križarjev red i t. d. je v letu 1048 po
Kristusovim rojstvu v Jeruzalemu osnovan bil. Takrat so pobožni kupci
iz Amalfe v Neapolitanski zemlji ondi lepo cerkev, mniški samostan in
prostoren špital ali bolehnico sozidali, svetimu Janezu Kersniku posvetili,
in udam osnovaniga samostana namembo v postrežbo bolnikov, v
previdenje ubožnih, in splohno v podpiranje Jeruzalemskih romarjev


[Stran 67]
[67]

dali. Sto let poznej je tedajni véliki mojster — takó so se poglavarji
tega reda imenovali — Raimond du Puy, rečeni namembi še vojskovanje
proti krivoverstvu perložil, in takó pobožno mniško bratovšino v
red vitežki premenil. Pokoršina, čistost, revnost in bramba keršanske
vere so udam bile glavne dolžnosti. Takrat se je vidilo, de so slavne
osobe visoke grofovske in knežke rodovine danes armadi pobožnih,
serčnih, velikodušnih vojšakov krepko v blesku vojvodske oblasti zapovedavale,
in jutro v bolehnici umerjočimu beraču noč in dan po hlapčevo
marljivo služile. Vitezi tega reda so ob času mira dolge černe plajše
z belimi, osmerovoglatimi križi na persih leve strani nosili, in v sredi
večiga drugi manjši križ iz Čistega zlatu, imeli. Ob času vojske so jih
rudeči pasi in zlati križi kinčili. Ta križ je bil velika čast za viteza
rečeniga reda, in obsojenje, de je kdo izmed njih tega nevreden postal,
je bila nar veči, nar hujši pokora ali kazen. Sčasama je red
grozno obogatel, je svoje velike vojaške trume, silne vojne barke,
lastne dežele imel, krivovercam, posebno Saracenam in Turkam veliko
opraviti dal, po junaštvu in edinosti pa sto in sto let hrabro v bitvah
zmagoval. Leta 1309 se je na Rodski otok (Rhodos) blizo Azijanskiga
brega preselil in tam 200 let junaško gospodaril. Iz te dobe je prigodba
naše pesmi.

Pripetila se je v letih 1323 do 1346, kér je Helion de Villeneuve
véliki mojster Svetivanoreda bil. Junaku naše pesmi se je reklo
Dieudonné de Gozon. Bil je rojen Francoz iz provencalske zemlje.
Več imenitnih pisavcov je njegovo življenje in posebno prečudno prigodbo
z drakonam (litvarnam) popisalo; med temi po našim znanji
Bosio v svojem delu "Istoria della saera Religione e illustrissima Militia
di San Giovanni", potem Vertot d' Auboeuf v svoji dogodivšini
"Histoire des chevaliers hospitaliers de S. Jean de Jerusalem etc. Tom. II."
Zadnje delo je v nemški jezik Niethammer (Jena 1792) prestavil, k
njemu po slavnim pevcu Silerji krasen predgovor spisati dal, in ravno
iz tega dela je predmet pričijoče pesmi vzet. Po tacih pričah je prigodba
brez dvombe resnična. Thevenot, francozki potovavnik in pisatelj
terdi v svojim potopisu, de je drakonovo glavo, ktera je na vratih
samostana v Rodu pribita bila, še svoje dobe sam z lastnimi očmi vidil.
Veliko veči od konjske glave, in pepelnate barve je neki bila, ter
strašno, do ušés preklano žrélo, velike goste zobé, dolge ušesa, in
okrogle očí imela.

Naš junak, Dieudonné de Gazon, je po ubitji drakona in po
prizanesbi svojiga vladarja še dolgo živel, bogate konturije gospodaril,
vélikimu mojstru prijatel in sploh namestnik bil, ter po njegovi smerti
clo vladarstvo reda nastopil. Spomina vredno je, de si je v zboru
volitve sam volilno besedo dal, rekoč: "Se izvolim vélikiga mojstra,
kér ne poznam junaka, de bi take nevarne dobe bolje od mene redu
zapovedavati zamogel". — Po smerti so mu na grobni kamen zasekati
dali z latinskim napisam: Draconis extinctor — to je: drakona pokončavec.

Glavna namemba naše pesmi pa ni popisavanje drakonove smerti,
ali poslavljenje našiga, sicer velike častí vredniga, viteza; ampak je le


[Stran 68]
[68]

očitna zmaga keršanske pokornosti na silo sirove kreposti in nad samovoljnostjo
človeškiga serca, ktera je hujši od popisaniga drakona, kér
samovoljnosti nepokoren duh

.........živo v dušo piči,
Prepir zbudi, pogin prisiči,
Ter svetu v sleme, uma gluh,
Požara baklo drzno utakne.
Kaj se valí, kaj ljudstvo vrè
Hrumé po dolzih stegnjah tje?
Alj je požár v ozidju Roda?
Vse skup letí pohlepno zgoda.
Na konju zrêm visociga
V derhalu konjka viteza,
Za njim privlečejo, o čudo!
Zveri neznane strašno grudo,
Podobe zdi se divji zmaj,
Z gortancam grozniga stežaja.
Stermé pogleda ljudstvo zdaj
Na viteza, in zdaj na zmaja.
In tisučerno glas doní;
To je drakon! poglejte vsi,
Ko nam je čede z varhi davil;
Ta vitez mu je rabo vstavil!
Veliko druzih je pred njim
Se v bor podalo z besam tim,
Nobeniga nazaj ni bilo;
Junaku takim gré plačilo!
In k samostanu truma spè,
Kér Svetivanoreda ude,
Špitalne sluge, mojster je
V sodiše združil brez omude.
In mojstru žlahtnimu junak
Ponižno se približa jak;
Za njim pritisne ljud kričáje
Shodiša krog napolnováje.
In un začnè in rêče prost:
"Sim spolnil vitežko dolžnost!
Dežele strah in kvar, pozôja,
Je vbila hrabra desna moja.
Slobodna pot je zanaprej,
Pastir na pašo žêni čede,
Po skalostezi romar zdej
K svetišu brez bojezni grede".

[Stran 69]
[69]
Alj ojstro ga pogleda knez
Rekoč: ""Ti si junak zares;
Pogum je konjku čast in slava.
In duhu tim si priča prava;
Pa pervi dolg, povej, kaj je
Vojšaku vere Kristove,
Ki križa znak na persi vzame?""
Vse krog o tem bledeti jame.
Dostojno un v odgovor da.
Oblije barva ga sramljiva:
"Pokoršina dolžnost je ta,
Po kteri križa vreden biva".
""In to — pristavi mojster — ti
Do žive kite ranil si,
V prepir zabranjen po postavi
Si se podal po lastni glavi."" —
"Gospod, nej vse ti prej povem,
Un reče, — sodi me potem,
Kér pično spolniti povelje
Sim mislil in naroda želje.
Jez brez premislika v pomor
S pošastjo divjo nisim planil;
Umetno prigotovljen bor
Je v bitvi zmago mi nakanil.
"Vojšakov reda tega pet,
Pobožnosti in vere cvet,
Je že poguma žertva bilo,
Tedaj zabranil si borilo.
Alj meni gradita život
Nevolje ost, in svaj pohot,
Clo v sanjah polnočí pokojne
Opazim se v sopehu vojne;
In kér o zori juterní
Nadloge nove razodenem,
Me britka žalost obletí,
In bor z drakonam urno sklenem."
"In sam pri sebi mislim tak:
Junaštva kaj je kras in znak?
Kaj so storile hrabre glave,
Ko v pesmih so predmet poslave,
Ko jih je med bogove clo
Paganstvo slepo dvignulo?
Očistile so divje spake
V prederzni skusbi zemlje zrake,
Z leonam se podale v boj,

[Stran 70]
[70]
So Minotavra trup objele.
Kri vagale, točile znoj,
In žertve vboge tak otele."
"Kaj Saracen le vreden je,
De z njim Kristjan vojskuje se?
Je le malika vražnik cenjen?
V otetbo svetu je namenjen.
Potrebe, sile vsih napak
Braniti mora prav junak;
Pogum pa mora pamet biti,
V prepir z močjó zvijača iti.
Tak mislim sploh in hodim sam
Pazivši sled zverí peklene,
Na krat pomoglej pràv spoznam,
Veselo rečem: Ta zadene!"
"In pridši k tebi govorim:
Domú podati se želim.
Ti želje moje si dopolnil,
Jez urno morje sim prečolnil.
Na bregu komaj sim domá,
Pokličem berž umetnika,
In dam po znanih čertah pično
Drakona kip storiti lično.
Na kratkih nogah breme se
Života dolziga dviguje,
Razpet oklep luskinast je
Po herbtu, de ga ran varuje."
"Nategnjen vrat stermí naprej.
In kakor golt peklenskih stej
Zijá široko, strašno žrelo,
Ko de bi plena hrepenelo;
V gortanu černimu obób
Grozijo rajde ojstrih zob;
Podoben meču jezik miga,
Okó goreče strele šviga;
V podobo kačjo se zgubi
Ostudno herbta strašna sila,
Krog sebe v klepe se valí,
De konjka s konjem bi zdrobila."
"Tak poobrazim pično vse,
Pepélognus mu barva je;
Pol gad se zdi, pol zmaj kaluže,
Ostuden plod strupene muže.

[Stran 71]
[71]
Ko bil je strašen kip gotov,
Izvolim dva britanskih psov,
Oblastna, urnih nog, velika,
Zučena vjeti turobika.
V pozôja šujem ju obá,
Razkačena mu marno bližam,
Popasti z ojstrim zobam ga,
Ju šuntam in klicaje vižam."
"Kjer grizu britkim, mahu ram
Sloboden je trebuha hlam,
Tje dražim ju, de divje zlobe
Zasekata bodeče zobe.
V orožju jez od nog do las
Na konja vsedem se tačas,
Arabske reje, žlahtne žile,
In razjezivši ga do sile,
Ga naglo v zmaja zavertím,
Z ostrogo rebra zbodem dosti,
V pošast pa súlico dervím,
Ko de bi hotel jo prebosti."
"Če ravno konj se spenja plah,
In škriplje, in očita strah,
Če psa pojemata bolezni,
Ne jenjam, de so groze trezni.
Tak trudim brez prevdarka se,
De trikrat luna polna je,
In kadar dobro vse so znali,
Smo se po morju sem podali.
Dans tretji dan je zasijal,
Kar sim zapustil barke krilo,
Počitka skor si nisim dal,
Dokler ni vse storjeno bilo."
"Zakaj, nadloga zenuje té,
Ponovljena mi v serce gré:
Raztergane so undan našli
Pastirje, ko so v mužo zašli;
In te nesreče živ spomin
Me silno tira v grozen čin.
Zdaj slugama namén razločim,
Na vrana urniga poskočim,
In derzno v družbi svojih psov,
Na stranski, sploh neznani poti,
Skrivnosti včinenja gotov,
Sovražniku hitim nasproti."

[Stran 72]
[72]
"Ti cerkvico poznaš, gospod,
Katero na skalovja hrod,
Kjer se otôk pregleda celi,
Sozidal mojstra duh je smeli.
Le zaničljiva zdi se nam,
Pa v sebi krije čuda znam,
Marijo z Jezusam svitečim,
In s tremi kralji krog stoječim.
Po stopnjah — trikrat trideset —
Se romar trudi do višine,
In kér dospè jo znoja vnet,
Ga v božji bliži tuga mine."
"Pod cerkvico globoko v hrib
Votlina pelje čudnih gib,
Mokrote bližnih muž rosêna,
Od sonca nikdar razblešena.
Tu stanoval je zmaj strašán
Na rop čakáje noč in dan,
In bil je, ko peklenska vraža,
Pred pragam božje hiše straža.
Kér romar je približal se
Stopivši v kroge pogubljenja,
Iz pazbe planil naglo je,
In nesel ga v zavetje žrenja."
"Prej ko podam se v strašen bor,
Na skaloplaz koračim gor;
Pred Kristusam ponižno kleknem,
Posvetnih želj oserčje skleknem,
Opnem potem orožja kras,
Privežem ojster meč za pas,
Prividim s piko dlan desnice,
Ter vernem se iz viš gorice.
Obá pustim oproda zad,
Povém potrebno, in se ločim,
Zasedem konja ličnih vad,
In Bogu dušo priporočim."
"V planavi komaj sim, ko psa
Na gerla moč zalajata,
In težko sopsti konj začenja,
Se stavi v bran, se plašno spenja;
Zakaj, tik pota vrag serdit
Leží ostudno v klopko zvit,
In greje se v soparu tlaka.
Psa shuskata ga kviško jaka,
Alj urno se oberneta,

[Stran 73]
[73]
Ko žrela strašno past razdeli,
In puh strupen od sebe dá,
Ter čudno kot šakal zacmeli."
"Pogum oživim jima koj,
Serdito verneta se v boj,
Jez pa zaženem krepke rôke
Divjaku piko v gnusne bôke.
Ta kot paljčina brez močí
Na luskoplepu odletí,
In preden ponovím lučaje
Zdivjá omamljen konj skakaje.
Moriven gled, ostuden laj,
Dihanja strup ga v grozi vije,
Osupnjen skoči, plah nazaj,
In meni zadna ura bije."
"Raz konja planem zdaj na tlak,
Brez mude ojster meč je nag;
Pa mah in pah sta prazno delo,
Oklep je zid, je jeklo celo.
In ljuto treši divja stvar
Me s krepkim repam pod-se kar;
Že vidim žrelo se odpreti,
Po meni zobe hrepeneti,
Ko strašne jeze moja psa
Na trebuh ravsneta zverine,
De ostermi raztergana,
Tulivši britke bolečine."
"In preden psov slobodna je
Iz praha naglo dvignem se,
Opazim ranjeno golino,
Ter sunem krepko v drobovino
Do roča meč porinši not,
Kerví potok mi vrè nasprot.
Ko hrib se gruda strašna zverne,
In s težo trupla me pogerne,
De omedlim omamljen koj;
Ko spet zavém se del in kraja,
Oproda vidim pred seboj,
In mertviga na strani zmaja."
Mladenč končá, in glej! tačas
Pohvale dolgo vderžan glas
Oprosti koj se neizmerno,
Odbit od loka deseterno
Budí različnih klicov zvek

[Stran 74]
[74]
Hrumé po stanu gromen jek,
Clo vitezam je volja jaka,
De se ovenča glava taka;
Hvaležen ljud ga ljudstvu če
Pokazati v obhodu dičnim,
Zdaj ojstro knez obervi pnè,
In molk ukaže govoričnim.
In reče: Zmaja, ki ta tlak
Je gulil, si premagal jak,
Skor boga množica te ceni;
Alj redu zdaj si vrag strupeni,
In hujši, ko drakon je bil,
Si kačo v sercu ti rodíl.
Pošast, ko živo v dušo piči,
Prepir zbudí, pogin prisiči,
Je nepokoren, gnusen duh,
Ki vodbi se nesramno zmakne;
On svetu v sleme, uma gluh,
Požara baklo derzno vtakne.
Serčán je tud sirov divjak,
Pohlevnost je Kristjanu znak;
Zakaj, kér kralj nebeškim krilu
Je v sužnim hodil oblačilu,
So osnovali, njemu v sled,
Pobožni prednji križa red,
Dolžnost nar težji de spolnuje,
Kér lastno voljo v spone kuje.
Ti prazni slavi bil si vdan,
Zatorej proč! so sodbe glasi:
Kdor jarma vere ni volján,
Nevreden je, de križ ga krasi. —
Zdaj množ divjáje zagromi,
Presilne vihre stan doní,
Vès red za brata prosi živo,
Alj on prikloni se sramljivo,
Ter sleče križan plajš na mah,
Poljubi mojstru roko rah,
In gré. Za njim ta gleda pazno,
Potem pokliče ga prijazno,
In reče: Sin, objemi me!
Ti v hujši zmagal si sovraži,
Prejemi križ! plačilo je
Ponižnosti, ko zdaj te snaži.

[Stran 75]
[75]

Rokovica.

(Povest iz nemškiga.)

Na mostožu levnaka
Prepír zverinski čaka,
Frančišk vladár;
Krog njega mogočniki trona,
Visoko na stolih balkona
Gospá krasán kolobár.
Ko kralj z desnico migne,
Zatis levnaka se dvigne,
Počasno koráka na plan
León strašán.
V okrogu se
Ozrè,
Zeháje grivo
Potrese sivo,
Ter ude stegne,
Na tla se vlegne.
In kralj na novo posegne;
Zdaj naglo odprè
Se drugi zatis.
Von pridrè
Skakaje smelo,
Serditi ris.
Ko v leva oberne okó,
Zarjôve zlo,
Rep zvije na moč
V ostuden obroč
In prostrè žrelo.
Gre plašnih nog
Leónu v okrog,
Togotno smerčaje;
Potém godernjaje
Na stran se vlegne.
In kralj na novo posegne,
Zdaj treši na dvoje odpert zaslôn
Dva leoparda na enkrat von,
Razkačena v risa obá
Zavihrata ta,
Ris prime jih strašne oblasti.
Zdaj dvigne león kraljev svoj kip —
Vse vtibne na híp.

[Stran 76]
[76]
Okoli na dvor,
Hrepeneče mor,
Se vležejo grozne pošasti.
Od zgorej iz lepih ročic,
Med leva in risa vštric,
Ferkljá rokovičica zdaj
Bolkonu čez kraj.
In k vitez' Deloržu posmehoma se
Kunigunda oberne rekoč:
"Do mene če toliko vneti ste,
Kot zmir se rotite na moč,
Prinêsite, daj, rokovico mf gor!"
In vitez na strašen dvor
Medi divjake hipoma švigne
Brez mud in straha,
In rokovico iz praha
V sredi zverin prederzno dvigne.
Stermenja in groze zavzeto plašno
Vse gleda junaka predrznenje strašno,
In on rah rokovico prinese nazaj.
Pohvale in slave vse vredniga ceni;
S pogledam zaljubljenim zdaj —
Ki priča mu sreče odperti raj —
Nasprot Kunigunda se peni.
V obraz rokovico ji on zaderví:
"Plačila, gospina, kar treba mi ni!"
In dalej se za-njo ne meni.

Vrednost žên.

(Poleg Šilerjeve pesmi: Die Würde der Frauen.)

Žene poštujte! Sadé nam umetno
Cvetlice rajske v živetje posvetno,
Sladke ljubezni napletajo vez:
Pod zagrinjali navade ljubljive
Krasniga čutljeja plamene žive
Skerbno redijo z ročico nebes.
Vedno čez resnice mejo
Vhaja moža divja moč;
Misli v begu se ženejo
Strasti skoz vihamo noč.

[Stran 77]
[77]
Silno grabi v daljne kraje,
Nikdar sito serce ni;
Čez podnebja temne graje
Za obrazam sanj puhtí.
Ali prijazno s pogledam mikečim
Kažejo žene svarivši bežečim
Umno nazaj na sedajnosti tir.
Zvesto se šege sramljive deržijo,
V materni hiši pohlevne živijo
Hčere pobožne prirodnosti zmir.
Vražno moža je hotenje;
Z razmetavno silo vrè
Trinog divji skoz življenje
Brez prevdarka semtertje.
Kar napravi, spet razdjava,
Nikdar želj ne spi prepir,
Nikdar, kakor hidre glava
Zmir odpada, rase zmir.
Ali za slavo ponižniši vnete
Žene naberajo migleja cvete,
Pridno redijo jih mile skerbi,
Prostiši v svojim ograjenim djanju,
Ter bogatejši, kot on o spoznanju,
In o neskončnosti pevske močí.
Terd, ošaben, sam si dosti,
Ledostuden duh možá
Živonagnenja sladkosti,
Cen ljubezni ne pozná:
Duš izmembe ne poštuje,
Solze so mu sramna stvar,
Clo življenja bor okuje
Terdo serce terši kar.
Alj kot od zefira vdarjene mično
Strune eólske zapojejo lično,
Ženi se vsmiljena duša zbudí.
V persi jo zbôde podoba težave,
Serce ji dvigajo misli poprave,
Rosa nebeška v očeh se bleši.
Ojstro med možmí kraljuje
Mesto pravde sile dlan,
Z golim mečem Scit pričuje,
Urno vsužen je Perzán.

[Stran 78]
[78]
Poželenja plam togotno
S poželenjem bije se,
Rjove svade hrup strahotno.
Kjer ljubav bežala je.
Alj previžáje z besedo prosečo
Žene pogasnejo zdražbo gorečo,
Žêslo dostojnosti jim je govór.
Vadijo sile, ko snujejo vražno,
V lepi podobi objeti se snažno,
Zvesto, kar para se, družijo v zbor.

Kdo je mar?

Vse doseže, kar mu drago,
Bodi slava, bodi blago;
Vse doseže sosed moj.
Dlan domá, mu ne odreče,
Gre na tuje, dobro steče.
Njemu zlata kaplja znoj.
Vidši tujče krasne číne
Se zavzame iz daline –
Kdo je mar?
Mi zapojmo: Rodovine
Je slovenski oratar.
Čujte bor, vojaške roje!
Krogla žvižga, boben poje,
Grad valí se v sip in prah.
Vragu peta se zabliska,
En junák za njim pritiska,
Udri, udri, mah na mah!
Kjer zadene, iskra šine,
Šest jih pade, kjer porine,
Kdo je mar?
Ta pogumen korenine
Je slovenski oratar.
Blaga polna terg in cesta,
Barka plava v daljne mesta,
Velki kupec pošlje vse.
Nam nanese mire, zlata,
Njemu vse odprte vrata,
Zemlja skor njegova je.
Kupi polje, plavž, grajšine,
Dnarje meri na štertine,

[Stran 79]
[79]
Kdo je mar?
Ta bogati koreníne
Je slovenski oratar.
V zbor učenih, vedi slava,
Stopi moder, bistra glava,
Vse jezike sveta zna.
Če zapoje, vse pogleda,
Na katedru grom beseda,
Zvezde šteje, pravdo da.
Svet posluša modrovine,
Se začudi koncu tmine,
Kdo je mar?
Taka glava korenine
Je slovenski oratar.
Nek se trudi v sodni hiši,
Rase krepko, viši, viši,
Pravde čist, železen hram.
Vse ga slavi, vsi so vneti,
Zvezda se na persih sveti,
Cesar clo ga čisla sam.
Kakor sonce iz višine
On zasije, krivo zgine,
Kdo je mar?
Ta pravičen korenine
Je slovenski oratar.
Pusti svet opravke svoje,
"Sursum corda" v domu poje
Mož pobožen, rajski svat.
Vse oberne v božjo slavo,
Mitra kinči sveto glavo,
Papež piše: "Ljubi brat!"
Kadar grob nemilo zine,
Angelj čist na svetu mine,
Kdo je mar?
Ta pobožen korenine
Je slovenski oratar.
Bodi v tugi, bodi v šali,
Zmir ponižno Boga hvali,
Ter ne zabi rojstva nit.
Skaz je njemu krasno lice,
Uma, sprave, sle, pravice
Zvezdojasen, čist osvít.
Če zavist lizuna zvine,
De zamèrdne sin kertine:

[Stran 80]
[80]
Kdo je mar?
Zagromimo: Čast očine,
Scer slovenski oratar!

Pohlep oslepi.

Gredoč iz Indje v Bagdad, kraj víra bistriga,
Abdála v hladni senci počiva rahloma,
Kamél se pase krasnih okoli šestdeset,
Imetje vse njegovo, dobički raznih let.
Po ravno tisti cesti en derviš dojde tje,
Pozdravita prijazno, poprašata se vse,
Nasprotno si povesta od kod, in kaj, in kam,
Ter sedeta k obédu pri viru skupej tam.
Vživaje govorista o zvedbi ti in ti,
O ribci gospodični, o mertvi deklici,
O vertih zlatoplodnih, o konju orlu clo,
Na zadnje derviš reče: Poslušaj še letó!
Od les le malo delje stoji začaran grad,
Zlatnine, dragocenstva je not neznan zaklad,
Ko bi obložil tvoje in sto in sto kamel,
Bi komaj znati bilo za list iz kupa otel.
Vsi kralji tega sveta berači so o tem,
In glej! jez blaga tega na kupe vzeti smem;
Alj enkrat le v življenju, osoda taka je,
Se činu roke moje ta čuden grad odprè.
Abdála vès osupnjen posluša ta govor,
Kot môra duh pohlepa mu sapo vzame skor:
Oj brate, zdihne, brate! oj derviš golozlatl
Ti umna, bistra glava, odpri mi čarogradl
Osreči me, vtolaži mi serca mik bodeč,
Le šestdeset tovorov naložil bom, ne več;
Jez nehvaležen nisim, ne misli tega mar,
Kamelo eno, brate, obljubim tebi v dar.
Ti pičlo mi nameniš, mu un odgovorí,
Plačilo to primerno poslužbi taki ni;
Presodi ceno blaga zedinjeniga tam,
Na tisuče kamel je en tovor vreden sam.

[Stran 81]
[81]
Po bratovsko delitva bi bila, mislim, tak,
De trideset tovorov doseže naju vsak,
Podá se z njim na desno, na levo, kamor če,
In gospodar imetja po lastni šegi je.
Abdálu dopadljiva je malo sodba ta.
Pomanjšanje dobička ko zguba pêče ga.
Posebno se neslano in pusto njemu zdí,
De tak enake mere blagá tovarš dobí.
Pa kaj se če? skrivnosti je derviš gospodar,
Bogastva pol za dobro, alj nič in ksanja kvar,
Je prav, je prav, pristavi, le urno v grad zaklet,
Obema ravne mere kamel po trideset!
Zdaj čisto zadovoljna pogovora obá
S kamelami prijatla na pot se dvigneta,
Prispeta do bregovja za tri strelaje v stran,
Potém po voski stezi na lep samoten plan.
Prostorna je dolina in stermo krog in krog
Pečovja silne stene kipijo v jasen lok,
Ni žive duše čuti, pušave vse je znak,
Visoko le v podnebju se sveti višnjev zrak.
Tu vstavita se. Derviš gre malo še naprej,
Na koncu dola kupček nabêre suhih vej,
Potrosi ga s kadilam, ga nekaj poškropí,
Nerazumljivo zraven in čudno govorí.
Potem iz njedra vzame oglajen slonov zob,
Ko ga s kresalam terči, se strese zemlje drob,
Spod jekla plamen švigne, germada se zažgè,
V trenutju vsa dolina v oblaku dima je.
In trikrat z rôko mahne, in trikrat udri tresk,
Razdeli dim se hipno, nastopi čuden blesk,
Namesti puste skale se vidi krasen grad,
Ko sneg se stena sveti, pokrovje kakor zlat.
Prostrano v hrib odperta dvorana širi se,
Pilastri so rubini, oblok smaragden je,
Briljanti in safiri sostavljeni so v tlak,
De delo pridnih škratov je vse, razumi vsak.
Zlatá, srebrá po sredi in kamnja žlahtniga
Opazi kup za kupam Abdála tikama,

[Stran 82]
[82]
Kot plena gladen orel iz kviškiga na rop,
On plane v grad in grabi pervine krasnih kop.
Nebrojno cul nabaše in tako naloží,
De grozne teže herbet živini se šibí;
Pri delu mu pomogne merljivo derviš moj,
Skerbivši bolj za njega ko za dobiček svoj.
Potem še enkrat verne se derviš tiho v grad,
K posodi krasni stopi, pokrov prizigne zlat,
Iz nje potegne malo leseno škatlico,
In varno v gibah suknje na sercu skrije jo.
Storjeno to opravi zarôtbo kakor pred,
O tresku in gromenju grašina zgine spet,
In kjer slovela ravno sta grada kras in svit,
Kipí v podnebje skale sirove pusti zid.
Zdaj veržeta prijatla o blagu vadle v prah,
Ter ločita kamele po kazi pik na mah,
Kardela polovino si vzame skerbno vsak,
In k viru hladne sence oberne svoj korak.
Tam dervišu zahvali Abdala se v slovó,
Veliko govorivši ga k sercu stiska zlo,
In ko se mu prijazno v spomin priporočí,
Se v Bagdad gor oberne, v Balzoro un hití.
Pa komaj tri lučaje naprej korači ta,
Ko glada sin nar hujši, zavist obsede ga:
Bogastvo tako derviš — on misli — čemu mar?
Nej se posti, nej moli! kaj dela drugim kvar?
In urno se oberne, spusti za njim se v tek:
Postoj, postoj, prijatelj! na moč požêne vek,
Poglej, nar drajših meni kamel si vzel deset,
Očetovo poroštvo, osode moje cvet.
Ah I taka zguba peče, ko strup otroka sklí,
Če ima serce moje, gotovo ga umorí;
Ko hčerice jih ljubim, ko majke jih častím,
Daruj mi jih, pri Bogu! do smerti scer zbolím.
Ne delaj greha, brate! pristavi derviš jak,
Izvôli drage svoje, jih uzmi, če je tak!
Jez tvoje smerti nečem za vsih kamel derhal,
Življenja rajši blagor bi v duhu tebi dal.

[Stran 83]
[83]
Je prav bedak! Abdala zdaj misli tih o tim,
Gotovo če jo zvyem, jih še deset dobím!
On skerbno nar močnejši kamele zbere koj,
Potem prijazno reče: Zahvalim, brate moj!
In kér si tako dober, prijatel tako čist,
Ti moram razodeti nekoliko v koríst;
Za lasten prid, razumiš, jez malo le skerbím,
V obrest le tvojo, brate, marljivo govorim.
Glej, ta žival je čudna, je termoglavna vsa,
Ko živa strela skače, ko stekel konj divjá;
Ti vsih ne vžugaš, brate, deset — mordè — mordè —
Pa dvajset, rahla duša, vsih dvajset nikdar ne!
In kaj je tebi blago, o zor pobožnosti!
Ti v raju z eno nogo, bi djal, z obema si.
Začmú si glavo treti? Razmotri, brate, to!
Daruj mi še deset jih! za tebe bolje bo.
Čuj, reče un, sej tako sim ravno mislil sam,
In serčno rad, ne dvomi, ti še deset jih dam;
Bog vari, de bi brata žalila se o tim,
Izvoli jih po svoje in hodi v Bogu ž njim'.
Abdálu, kér doseže vse lahko, kar želí,
Vkrotiti glad pohlepa zdaj več mogoče ni,
Tovorov pet še terja, in dvakrat še po dva,
Posledniga doseči se verže v prah na tla:
Oj derviš, mično serce! zdaj samše vbogo to,
Privajeno na družbo gotovo vmerlo bo;
Glej, kako milo pazi! sirote vsmili se,
Pridruži jo sestricam, ne muči, brate, je!
Jo vzemi, reče derviš, de zadovoljen boš,
Zdaj si, ne želi dalej, nar bogatejši mož,
Pa spomni se, de blago v najem le Bog ti da,
Če dobro z njim ne rabiš, ga urno vzeti zna.
Podpiraj opadlive, nadloge klic poštuj,
Kar tebi ni potrebno, potrebnimu daruj!
Obilnosti ošabno prevzeti se nikod,
Ne misli, de bi bila zaslužbe tvoje plod.
Bogastvo lepa njiva pobožni duši je,
Rodí ji v sapi mira nebeške cvetlice;

[Stran 84]
[84]
Pa mir le v sercu snuje, in če ga v sercu ni,
Ga tudi čarograda bogastvo ne deli.
To reče in oberne v odid se derviš jak,
Abdála pa spomnivši se škatle misli tak:
Gotovo s to posodo je blaga klas dobíl,
Zatorej v oblačilo je varno jo zavil.
Prijatel čuj, mu reče, razjasni mi še to!
Ti v gradu skrinjco vzel si, začmú ti skrinjca bo?
Sej tebi, zlata duša, igrače treba ni,
Daruj mi jo, priložna se meni v rabo zdi.
Molčé jo un pogleda, ter — mu jo stisne v dlan,
Ko šiba ta se strese veselja skor piján,
Odprè jo urno, vidi rumeno mažo v njoj,
In praša: Kaj pomeni to maslo, brate moj?
Bog velik je, un pravi, mazílo čudno to!
Če nekaj le namažem ti levo z njim okó,
Ti vse zaklade vidiš, ko skriti so po tleh,
Če desno ti namažem, oslepiš na obéh.
Oj brate, maži, mažil Abdala zakričí,
In levo stran obraza tovaršu pomolí;
Ta grah mazila vzame iz male škatlice,
Očesa se dotakne, in glej! storjeno je.
Abdála zdaj razprostre trepavnice očes,
Bogastva razodene pod sabo čudno zmes,
Razločno vse pregleda v naročju globočin
Zaklade davnih časov, neskončno dragotin.
Tu biserje v prededih, tam žlahtno kamenje,
Kot zvezde v jasni noči pod zemljo sveti se;
Srebrá blešeče stene po gorah krog in krog,
Zlatá rumene žile dotikajo se nog.
Abdála vès oterpnjen o vidu tim stermí,
Debelo pod-se vpira osupnjene očí;
Gotovo vse kar vidim, on misli, moje bo,
Če desno še namaže mi čudotvor okó.
Pomaži, daj, pomaži, o angelj iz nebes —
Nepoterpljivo terja — še desno mi očes!
Brez truda meni sreče obilno napeljaš,
Le urno maži, brate, potem — oditi znaš!

[Stran 85]
[85]
Ne jez! mu un odreče, jez blagor le delím,
In tega, Bog me vari, nikakor ne storím!
Ne skušaj Boga, brate, besed se spomni teh:
Če desno si namažeš, oslepiš na obéh.
Abdálu nepričakan opór je živ nagòn,
De derviša svarenje zavid je, misli on;
Grozí se mu in psuje togotno ga rekoč:
Kar svit je — kaj se lažeš? — ne mora biti noč.
Ti imaš me za babo, ti meniš de sim trap,
De za resnico vzel bi zvijače prazne hlap;
Poberi se zavidnik! pomagati si znam,
Kar ti mi ne privošiš, si gladko vzamem sam.
To reče in namaže si urno desno plat,
In glej! slepote tmina pogerne ga nakrat.
On plah očí pobesi — podnožje strašen mrak,
Na kviško jih oberne — nebesa čern oblak.
Pomagaj, on zavpije, o derviš, uma kras!
O, vsmili se prijatla, poslušaj tuge glas!
Kar žugal si, je prišlo, zdaj skaži svojo moč,
Odreši me slepote, razjasni strašno noč!
Jez tega ne zamorem, mu un odgovorí,
Tu moja moč omaga, ti v božji roki si;
Prepozno je človeške skerbí — gorjé, gorjé!
Vladar osode spelje na tanjko, kar ti gré.
Imetje tvoje padlo v nečiste roke bo,
Ko sklen na ojstri skali v bodeče tróhe šlo,
Na šibrah bosta klala togota se in čert,
Pohlepu je izraslo, pregrehi bode v žert.
Pušave ropar pride, in tat, in tuj divjak,
Kot orel kljun o plenu razprostre roko vsak,
Zasramovaje tebe nevsmilen ta derhal
Razruši lahke misli, kar skerbno si nabral.
To grabljenja, o brate, je žalosten izid,
Pograbežu slepota, nasledniku neprid,
Obema blagostanja vse žive dni golost,
O nagnenju življenja spomina strup in ost.
Izreče in odide; kar žuga se zgodi,
Obropan un žaluje pri viru mnogo dni;

[Stran 86]
[86]
Popotnik zadnič pride, se vsmili in peljá
V bogato mesto Bagdad berača slepiga.

Oda Bog.

Pričijočo pesem smo zavoljo njene neprecenljive lepote iz rusoslavjanskiga
narečja poslovenili. Po naše bi se ji, znabiti, bolj priložilo
reklo: "Pesem ali Oda v Boga — ali Oda Bogu — ali Oda v
božjo slavo i. t. d." Tode mi mislimo, de deržeči se originalniga
napisa tudi ne zaidemo, ker nam je čisto in gladko razumljiv in zraven
tega v sebi samim pevsko in modroljubno vrednost ima. Bog je predmêt
cele pesmi od perve do zadne besede, zatorej so po vsi pravici
imenovati smé: "Oda Bog."

Zložil jo je v rusko-slavjanskim narečji Gabriel Romanovič Deržávin,
pevic glasovit, pogumen vojšak, visokovreden uradnik, zadnič
justicminister ruskiga cesarstva, v Kazanu 1743. 1. rojen in umerl blizo
Novogoroda v svoji grajšini Zvanki 8. dneva Rožencveta 1819.
l. Neumerjočo slavo si je z njo pridobil. Urno je prestavljena bila v
mnogo evropejskih jezikov, po našimn znanju v latinskiga, poljskiga,
in britanskiga. Nar veči čast pa jo je v Azii zadela — čast s ktero
se dosihmal gotovo nobena pesem evropejskih jezikov ponositi ne zamore.
Kitajski cesar, vladar — kakor se bere — čez blizo tri sto milijonov
podložnih, to je ravno tisti cesar, ki kmetijstvo tako visoko častí,
de po navadi in postavi vsako leto z lastnima rokama orje, brazde reže
in seje, jo je namreč v kitajski jezik prestaviti, na nar lepši kinežko
svilo z zlatimi čerkami natisniti in v veden spomin in premišlovanje na
steno svoje spavne izbe obesiti dal. Rekli bi tedaj, de bo tudi našiga
premislika vredna.

O našimn delu ne bomo veliko govorili. Vsak je gospodar svoje
sodbe. De se originalu primerjati ne more, je gotova in mi sami to
živo čutimo. Kdor je pa skusil boriti se z junaško krepostjo, z neizmernim
bogastvam, z bistrotekočo besedo in silovitim duham ruskiga
jezíka, je brez dvombe previžan, de prestavljenje iz njega v naše
narečje ni ravno igranje prazdnovavnih lenuhov, in ta bo ali z
našim delam poterpljenje imel, ali pa — kar še visi in živejši želimo
— predragim našim bravcam z boljšim postregel.

O ti prostranstva neizméren,
V osnovi bitja sam čutljiv,
Vremen tečenja neprezéren,
Brez lica v treh osobah živ;
Edin in vedno duh povsoten,
Nikolj začet, nikir stanóten.
Nikomur ved, izkaz, izlog;
Ki vse so sabo napolnuje,
Objemje, stvari, ohranuje,
Imenovan ki nam je — Bog!

[Stran 87]
[87]
Premeril ocean globoki,
Soštel bi pesk in zvezd oči
Modrosti bistre um visoki,
Le tebi mére, čisla ni!
Celó duhovam posvečenim,
Iz bleska tvojiga rojenim,
Ni moč prebrati tvojih knjig,
Če v tebe misli derzno vprejo,
O veličanstvu tvojim mrejo.
Ko v večnosti preminjen mig.
Kaósa bitnost pretečeno
Iz brezdna večnosti pozval,
In večnost, od nekdaj rojeno,
Si v sebi samim osnoval.
Po sebi sebe sostavljaje,
Iz sebe lastnih sil sijaje,
Si svit, ki svetu je iztek;
Storivši vse z besedo jedno,
Se prostiraje v djanju vedno,
Si bil, in si, in boš na vek.
Verigo bitij v sebi snuješ,
Jedinši v sebi vse živiš,
Začetek s koncam ti sklepuješ,
Življenje, smert delé, noviš.
Kot iskre vderajo, pospó se,
Iz tebe sonca tak rodé se;
Kot zimske mrazne ure v zrak
Drobtince ivja blesketajo,
Se zibljejo, verté, sijajo
Pod tabo v brezdnih zvezde tak.
Svetil gorečih milijoni
V nezmernosti širin tekó,
Namena tvojiga zakoni
Življenjedarno luč lijó.
Pa té ognjene vse lampade,
Kristalov žarnih té gromade,
Valov kipečih zlat obroč,
Bleskeči jasni ti zrakovi,
Sviteči skupno vsi svetovi,
O tebi so — o dnevu noč.
Kot kaplica spušena v morje
Je pred téboj oblok nebes,
Kaj z mano vred očitno stvorje,
In kaj o tebi, kaj sim jez?

[Stran 88]
[88]
V nadzračnim oceanu zdatno
Če množim svete vse stokratno
Z milijonmi druzih — in če to
S teboj primerim, derzen zdenja,
Je komaj male pikce tenja,
In jez o tebi — nič celó.
Clo nič! — Pa v meni ti bleskuješ,
In z veličanstvam svôh dobrot
Ti sebe v meni obrazuješ,
Kot sonce v mali kapli vod.
Nič! — Pa življenje v meni snuje,
Na kviško vedno me dviguje
Nesitih želj nekak občut;
On biti mora, duša pravi,
Prevdarja, misli, sklepe stavi:
Jez sim — tedaj in on je tud.
Ti si! — priroda oznanuje,
Pričuje to mi serca krič,
Razum me tega uveruje,
Ti si! — tedaj jez nisim nič!
Vesoljnosti kolence mično,
Postavljeno v sredíno dično
Verige krasne člen sim tvoj;
Kér jenjal si stvarí telesne,
Kér duhe si začel nebesne,
Si konce zvezal ti z menoj.
Vezilo svetov tak letečih,
Mejnik telosostvarenja,
Sredinopičje vsih živečih,
Začetna čerta božestva,
Gromovju z umam ukazaje,
S telesam prašno prenehaje,
Sim car, in rob, in červ in bog —
Pa tako čudovitno bitje
Od kod je prišlo? Jasen svit je,
De ni storitba lastnih rok.
Iztok življenja! Blag daritelj!
Ti duše moje duh in car!
Izdihljej tvoj sim, o živitelj!
Modrosti tvoje slavna stvar.
Pravici tvoji voljno bilo,
De smertno brezdno prehodilo
Nesmertno bitje moje bi;
De v smertnost je moj duh ovil se,

[Stran 89]
[89]
In skozi smert bi povratil se
V nesmertje tvoje večnosti.
Razmotrenju de duše moje,
O večni Bog nerazumljiv!
Mogoče ni clo sence tvoje
Načertati, moj čut je živ;
In kér dolžnost je slavodatka,
Vmerjočim pa krepost le kratka,
Drugač ne morem te častit',
Ko serce dvigati do tebe,
Pozabiti v stermenju sebe,
In blagodarne solze lit'.

Novice bravcam ob novim letu 1847.

Quia aedificabit Dominus Sion et videbitur in gloria sua. – Ps. CI. 17.

Leta tekočiga daj vam sreče obilno previdnost,
Mé pa Slavenje opor živo naložimo vam!
Vsiga opáz priporočimo scer, čuvanje marljivo,
De se deležnika vsak zgodna napredka storí,
In domovini se lik pomnoži do sončniga bleska.
Gani se! komur je mar zahvale prihodniga vnuka,
Gani se! kogar je sram zasmehovanja rodú,
Ako bolí vas ošabnih besed ostrupeno žêlo,
Vam če slavenske kerví v sercu pretaka se žar,
Z umam orožite se, ne bojte se znoja na čêlu.
Bodi rečeno v spomin, osobam enako narodi
Glas pridobijo si dik, trud je in djanje pogoj,
Djanje in trud, velike močí, ne zapeljeta nikdar,
Hrabro premagata vse, dvombe, pomude, zavid,
Vražnika serd in čert, soseda počasno pravico.
Dajal je slave imé – o čujte junaki Slavenje!
Sužnimu trôpu Zapad, ko ga je blagu prištel.
Kažite mu, de slava je čast nar viši pomembe,
De imenuje po njej čverstiga muzga se rod,
Ki se primerjati sme nar boljim od veka do veka.
Svoje pomote si svest, o temu ni dvombe, bo zadnič
Vse kar je vašiga vam serca veseliga dal.
Trikrat je svet krivičen, je slep, se zdrami v četerto,

[Stran 90]
[90]
Trojno poverne potem dolge z obredi nakrat,
Samo de vrednosti svit o njemu zmagljivo zasije.
K njemu pa hoče se del, se hoče zaúpa v premožnost,
Tudi gorečih besed, kadar očestvo veljá;
Urno tedaj kresavnike v dlan, zedinite iskre,
Dajte zasvetiti luč, množite, širite plam,
Ino ne motite se, če pisano gleda protivnik.
Nihče ne skrivaj plah osod posodila nemarno,
Zvesto oberni v obrest krasni Gospodovi dar,
De te trepet ne zvije in strah ob uri prašanja,
Ino prihodnih dni pravda ne sodi te zlo,
Hlapca nevredniga v noč pozabljenja vedno zavivši.
Ko se pokaže ti svit v obudu visokiga zretja,
Bodi besede oblast, bodi umétnosti plod,
Urno prikaz vtelesi in daj ji lice slavensko,
Samo de prava je, glej! ter bo gotovo v korist,
Misliti nihče nikar, de to ali uno je prazno.
Kad imenitnika dom, al cerkve se zida poslopje,
Treba je mnogo rečí, prid ne pokaže se koj;
Kamenja, rud, železa, opék, orodja je treba,
Giblenja splohniga rok, vodbe prebrisanih glav,
Dobre namembe povsod, de mojster opravke doverši.
Tudi naroda otés je slavniga čina poslopje,
Serčno tesači tedaj, strežniki dvignite se!
Žile odpri globočine rudar, ozrí se po zlatu,
Jekla ne zabi o tem, cene junaške je znak;
Scer pa izročimo vse Velikimu Mojstru višave!

Ne sodi

Hiob – glava 38. 39. 40. 41.

O ti, ki slep osod vladarja
Dolžíš krivíc, posíl in kuj,
Kak Jobu on iz tmín viharja
Govoril je, v trepetu čuj!
Gromovja hrum potihne plašno,
Begoči čas pozabi tir,
Ko nagloma pokliče strašno
Sledečih slov ga v jak prepír:

[Stran 91]
[91]
Kje bil si ti, ko mojmu Bodi
Je hipno stan te zemlje stal,
Ko klili vsih strani so plodi,
In nebu jez oblok sim dal?
Ti svit osod z besedo prazno,
Resnice ti kališ tečaj,
Zedini moč in silo razno.
Vjunači se, odgovor daj!
Kje bil si ti, ko z diham enim
Prižgavši zvezd neskončni broj
Svetilam sonc, nahip rojenim,
Naročil sim namen – pogoj?
Ko vriskale, pravil veséle,
So mojo čast nebes močí,
Ko mojih del visosti péle
Danice so, kje bil si tí?
Porodu kdo je morja stregel,
Ko vrelo je iz krila tmin?
Alj nisim jez nasprot mu segel,
In rekel: Stoj, nevihte sin!
Kdo dal mu je v mejnik bregove,
Zatisnil kdo je brezdna pah,
V oblak povil globín valove,
Ko dete v lík plenice rah?
Si zvezal ti plejade kroga,
Je tebi pot svitlobe znan?
Te zore blesk, te jutro vboga,
Se klicu tvôm pospeši dan?
V obupu žej kdo roso blago
Planam da in dež rodí?
Zaženi glas, alj eno srago
Iz rek višav prisiliš tí?
In moje boš namembe sodil,
Si svetu ti prišel na kraj?
Prostora krog naskriž prebrodil,
Si zmeril čas? Odgovor daj!
Si hodil ti po dnu globíne,
Alj njenih trum popís imaš?
Odpreti mar izide tmíne,
Alj smerti dom zapreti znaš?
Si zemljo ti prijel za robe
In stresel vùn hudobnike?
De nova, vsa in čista zlobe,

[Stran 92]
[92]
Ko perta lík slovela je.
Imaš oblast ti roke moje,
Gromiš ko jez trepet in strah?
Oznani serd kreposti svoje,
In treši, daj! prevzetne v prah!
Kdo severu perute vsnuje,
Razbitja dih viharju dá?
Kdo v led in srež valovje vkuje,
De kamnja zid in tlak veljá?
Si snega ti premeril stanja.
Si vidil toč alj treska hrám?
Katere jez za dan mašvanja,
Za vojske dan gotove imám?
Zamoreš ti v obnebje seči,
In stisniti vedrosti zrak,
De sonca svít in krog blišeči
Pokrije tmin strašán oblák?
Zaženeš ti goreče bliske,
De mrak višav previhrajo?
Rečejo mar ti glave nizke
Vernivši se: Glej, tuki smo!
Ti vmolknil si, ne veš odreči
Besede kar prašanju tim!
Kak hoče nek ti pravda steči,
Ko manjka prič in zroka vsim?
Ki pravdati se z mano včini,
Mu gré besed imeti saj!
S krepostjo sil razum zedini,
Vjunači se, odgovor daj!
Ob uri tmin kdo petelina
Opomni, de se bliža dan?
Kdo jastrebu preživi sina,
Ki v gnjezdu skal zdihuje hran?
Je pava rep mar tvoje maže
V lepoti boj kot mavra vnet?
Po morju perst alj tvoj pokaže
Žerjavu pot na bolji svet?
V pušavo noj nemarno znese,
Pozabši jajc in truda, glej!
Brez milosti na zrak ozre se,
In konju v kljub divja naprej
Kdo vsmili se v pogín rojenih,
Kdo varje spak nesrečne tam?

[Stran 93]
[93]
Zavetje jez in bran pušenih
Zdaj soncu jih zvaliti dam.
Postojne stan je gór višava,
Nje gnjezda tron stermeči kóm,
Do zračnih mej v obnebje splava,
Prevzetno zré na zemski dóm.
Nahip od tam jedí v prepadu,
V okrožju rek razmotri plen;
Se trudiš ti o njenim gladu,
Ji brusiš ti očesa sklen?
Rožlanja pik, armade hrupa,
Trobente konj ne vstraši se,
Orožju trum nasprot se zupa,
Kobilci v kljub poskoči slé;
Se spenja vnet, s kopitam bije,
Korak njegov je sip in lôm,
Kdo v serce žar in par mu vlije,
V čeljusti kdo restanja grôm?
Alj misliš ti, de jaslam tvojim
Se vklanjal bo rinoceron,
Navadam plah odrekel svojim,
In tebi v prid oral ogón?
Iz tvojih njiv zdivjá gotovo,
V nemar pustí ti jarm in bič,
Kdo je razkril mu moč njegovo,
In tvoje kdo iskusti nič?
Boš levinji donašal piče,
Ko vije se rodivnih muk;
Alj plen lovil za nje mladiče,
In varval jih stradanja tug?
Oprostil kdo je risu glavo;
Košuti čut slobode dal?
Alj nisim jez jim dom pušavo,
Berloge v last in hiše zbral?
Ozrí se v les na behemota,
Železo je njegova kost,
Neskončna moč je ledju dota,
Hrustanci so kositar gost;
Na kviško rep prostrè ko cedro,
Popiti tok mu malo strah,
Kreposti vse je slavno jedro,
Ko jez velim – je bivši prah.

[Stran 94]
[94]
Glej! levjatan je serca-kamen,
O tresku on ne gane se,
Iz nosa hlap, iz golta plamen,
Iz oka žig in žar mu vrè.
Če včini bor, se morje peni,
Ko v kotlu lug in krog šumeč,
Končati vse živeče meni –
Zdaj mignem jez – in ni ga več.
Izpusti jak besede pšico,
Račún mi svoj na znanje daj,
Do česar ti imaš pravico,
Kdo meni je posodil kaj?
Vse moje je kar svet obseže,
Globín, višav gibanje vsih,
Oblast ko stik zvezdovja veže,
In tvojih ust posledni dih.
To reče Bog. – Prevdari pridno
O stisku tug besed spomín,
Če vse v korist ne steče vidno,
Ne zabi, de si praha sín.
De v tvoj namen prilično, kratko
Je tebi Bog nalógo dal;
Nebeško pak veliko pratko
Je pisal sam in sam le bral.

Začarana puška.

Ki Saveta bi vidil puško krasno,
Odrevenil bi čudeža zavzet;
Z obročki cev je kinčena opasno,
Deset srebernih, zlatih je deset,
Košenih zvezd bleší se peta jasno,
Kot beli sneg svitlobe sončne vnet,
Od bata visi gostih čopov troje
Iz čistih svil rudečorožne bóje.
Scer druge tud z obročki zlatnim jako,
In svilenim so čopi kinčene,
Po Banjaluci puškarji enako
Vdelavajo blešeče zvezdice;
Pa kdo ti strelki dal krepost je tako,
De sprožlej vsak protivnika podre,
De vsaka krogla, ktera v cev ji zajde,
Gotovo tud sovražno serce najde?

[Stran 95]
[95]
In z Delimam, ki sploh previdno trojnim
Varenim jeklu je vkovan grozil,
Z Arnavtam divjim, ki z oklepam bojnim
Klobučine ovit je šestkrat bil,
In z drugim scer sovražniki nebrojnim
Je Sava se, vostinski beg, boril;
Kot pajčine predre stvarí kovane,
Kot suhi list vareno jeklo zmane.
Njegova čast razlega se široko,
Od ust do ust v okrajni zadoní,
Vse keršeno poštuje ga visoko,
Stermevši del o puški govorí,
Mohamedanstvo ranjeno globoko,
Na levi, desni straha omedlí,
Zaupno ga domače ljudstvo slavi,
Sovražno se treptáje v miru spravi.
In glej! Davúd, vojšak ponosne Rame,
Nar lepši Turk, nar hrabriši tačas,
V orožnici si krasno puško sname,
S cekini poln nabaše svilni pas,
Pod pazho citre zlatosvitle vzame,
Iz dvanajsterih nar milejši glas,
Žapusti v petek banjaluške zide,
V nedeljo v grad vostinski samši pride.
Po vodbi viž prebira strune pično,
Vse deklice poslušajo ga kar,
Na miloglas oberne gódbo lično,
Vsih persi so britkost in zdih in mar;
Zapoje pesem od ljubezni mično,
Nastazija mu verže rožo v dar,
Mu rožo verže, k sercu rahlo segne,
Zarudi v lice in domú pobegne.
Zvečér ko mrak pokrije grad in gaje,
Stojí ob oknu hčerka begova,
Pod njim zazre Davúda tik ograje,
Ko bran zelen je verta njeniga,
In kér se vkloni željno na-nj gledaje,
Odpade ji rumena kapčica;
Davúd prispé, jo dvigne, in s cekini
Napolnjeno nazaj podá, deklini.
Potem vesel na strune vdari svoje,
Tri viže jak iz glasa v glas derví,

[Stran 96]
[96]
Medenih ust od nje lepote poje,
Od plamena, ki serce mu morí,
Od silenja ko želj protivne roje
Le v nje spomin zmagljivo zdaj vertí,
Občutke skrivne serca vse razkrije,
Na zadnje v te besede rah zavije:
"Sladko bitje, krasna diva,
Gani se Nastazija!
Ti si pevcu mude kriva,
Bodi saj mu usmiljena.
Glej, strašan oblak se niža,
Grom pritiska, piš grozí,
Toče strah, vihar se bliža,
Daleč krog zavetja ni.
Oj, gorje mi! iz višine
Tresk popali život moj,
Pričo tebe plóh pogine,
Plóh in strele pevec tvoj.
Otmi rahla golobica,
Mično dete reši me!
V golobnjaku siva tica
Drugu, glej, prijazna je".
In deklici o temu serce bije,
De skorej se bijenja sliši glas,
Pod nedrijem diviškim si odvije
Sedmero vez, rudečosvilni pas,
Zaklepu okna sredek terdno vrije,
In konca dva pustí viséti v gaz;
Kot iverca po jelki v gnjezdo švigne,
Po pasu tak Davúd se v izbo dvigne.
""Ah, tiho tiho, nihče de ne čuje,
Zgubljena scer, zgubljena sva obá!""
In tiho tiho se beseda vsnuje,
Tihejši zmir – in kmalo vmolkneta.
Potem ko dan petelin oznanuje,
Davúd nerad k odidu se ravná,
Prihodno noč verniti se, obljubi,
Ter prime pas in urno v mrak se zgubi.
Obljubi zvest se verne noč prihodno,
Se verne drugo, tretjo, vsako noč,
Na oknu najde vsako noč ugodno

[Stran 97]
[97]
Privezan pas po mraku ferklajoč,
Veselo uro sreče sladko plodno
Rotí pri njej zvestobe se na moč,
In kér petelin zore vhod zapoje,
Ko divji lis on begne v skrilo svoje.
In peto noč prispé k deklini mili
Plahôte bled, kervav, oskrunjen ran;
"Hajduci, glej! so strašno me ranili,
In čakajo, de vernem se na plan,
Tam bodo me, ko steklo zver, pobíli,
Ne bo mi v prid ne bor, ne beg, ne bran;
Poslednikrat, o duša! te objamem,
Na vekomaj slovo od tebe vzamem.
Gotovo scer – če daš mi puško jako
Očetovo – pomagano mi je,
Nevarnost bi odvernil lahko vsako,
Kot ovčji trop razdjal sovražnike,
In jutro spet in zmir in zmir enako
Ljubezni zvest obiskal tukej te;
Ah! moje ko bi serce ti poznala,
Morivko bi za dans mi v brambo dala."
""Nikar nikar! – Nastazija zaprosi –
Ne terjati, kar meni dano ni!
Moj oče, glej! obeta strašno zlo si,
Vostinje skor pogin, o puški ti,
Za dne tedaj jo zmir na rami nosi,
Po noči z njo v samotni izbi spi;
Gorjé, če jo, zbudivši se, pogreši,
Gotovo me v prepad vostinski treši."
"Ne bati se – pristavi on počasno –
Glej, meni tud je krasne puške cvet,
Z obročki cev je kinčena opasno,
Deset srebernih, zlatih je deset,
Košenih zvezd bliši se peta jasno,
In s čopi bat je svilenim opet.
Premeni ju, podaj njegovo meni,
Na mestu nje pa mojo v izbo deni."
Nastazija besede ne odreče,
V danico vpre zakaljene očí,
Bledoba lic očita ojstre meče,
Ko dvombe bor ji v sercu zdaj vertí,
Obilnih solz trepavnica zateče,
Obraza lik bisernih srag bleší.

[Stran 98]
[98]
Davúd pa v dlan ročice stisne njene,
In žalostno po kratkim molku sklene:
"Vidim, vidim! ti se anaš,
Ti povračbe ne poznaš,
Potnika s pogledi panaš,
Ter ga v plen hajduka daš.
Vidim, vidim! čas doteče,
Zadnja ura bliža se,
Draga me oteti neče,
Hujši od hajduka je.
Verta tik sim serce svoje
Dal za rožo eno ti,
Verta tik zdaj rože tvoje
Pile bodo mojo kri.
O, plačilo! Bog presodi!
Kvar za dar mi vračba je –
Odpustim ti, srečna bodi,
Moja smert ne grizi te."
Nastazija trepavnice ne gane,
Brezdušen kip Davúdu skor veljá,
Molčanja mrak mu skriva strašne rane,
Katerih zdaj nje serce trepetá,
Potem na krat ko serna kviško plane,
Iz rok mu zmakne puško nagloma,
Ter v izbico očetovo podá se,
Po perstih gré, in sapo vleče na-se.
Tu Sava jak na vajšnicah počiva,
Kot prerok svet pokojne duše spí,
Na persi rah mu visi brada siva,
Oglavja tik začaranca sloní,
V trenutju to premeni ročna diva;
O djanju tim se Sava ne zbudí,
Le strese se, obervi v lok zavihne,
In "Jezus Jezus" dvakrat milo zdihne.
Devica pak Davudu plen izroči,
Od muhe ta do pete skusi vse,
Nasloni bat, okroglo v cev zatoči,
Odprè celín, smodivnika naspè,
Na ponvi krov zatisne, ter se loči
Dovoljen od trepeče deklice;

[Stran 99]
[99]
Prihodno noč verniti se obljubi,
In prime pas in urno v mrak se zgubi.
Davúdovo pa puško Sava vzame,
Poznavši ne potehta je rekoč:
"Obilnost lét zares me tréti jame,
Poteži se orožje skor čez noč,
Alj trešiti v prepad neverne zmame
Imela bo ta roka zmír še moč." –
In sledno noč na oknu pas je zvesto,
Pa kaj je to? Davúda ni na mesto.
In glej! prepad neviht in vojsk odprê se,
Nasiten je strahú vostinski zrak,
Strupen vihar nevernih trum napnê se,
Vojšakov drê iz Bozne siv oblak,
Kar verje v križ pobije in raznese,
Kopito kónj poruši znak in tlak,
Vostinji, glej! derhal se divji bliža,
Nar lepši Turk, nar hrabriši ga viža.
Kot oriplam obrača puško krasno,
Opanjen je nje bleska vsak zavzet,
Z obročki cev je kinčena opasno,
Deset srebernih, zlatih je deset,
Košenih zvezd bleši se peta jasno,
Kot beli sneg svitlobe sončne vnet,
Od bata visi gostih čopov troje,
Iz čistih svil rudečorožne bóje.
Na konju zad pričuje v sivi koži
Nje silo tma ušes odsekanih,
Viharjeve hitrosti ta se množi,
Zamorcov pet merjočim reže jih,
Kér komaj on jeziček puškni sproži,
Je sprožlej tak peterim zadni dih.
Kot pajčine predrê stvarí kovane,
Kot suhi list vareno jeklo zmane.
In Sava beg vostinske vse junake
Pokliče v bran sovražniku nasprot,
Postavi vred pred mestam trume jake,
Opomni jih premage prejšnih zmot;
Nastazija, de vidi zgodbe take,
Se v izbico podá, nad hišni žlod,
In kér od tam gibanje vse pregleda,
Ji v sluh gromí sovražna ta beseda:

[Stran 100]
[100]
Allah kerim! Speši, speši,
Hrabri mozlim, pah in mah!
Križoverca treši, treši,
Hura – psa kristjana v prah!
Proži puško! Smodi, smodi
Gjavru v nos požar in hlup
Iskre vsake blesk mu bodi
Baziliska divji strup.
Ne zanašaj, ne odlašaj,
Tvoj namen je serd in čert,
Bodi vrag alj blag ne prašaj,
Hura, gjavra, hura v smert!
Klavci, žgavci, burje bratje,
Povabite se v gosti,
Križovercu strašni svatje,
Lite, trite kleto kri!
In še doní dražljive pesmi slovje,
Ko zgrabita se jezna vražnika,
Kot stermi breg pomorskih sil valovje.
Vostince tak obsuje turška tma,
Stojijo ti kot sivih skal pečovje,
Kér slap na slap in tresk na tresk divja,
Po sto jih tam, po sto jih tuki pade.
Kje zmaga bo se vganiti ne dade.
Serdito zdaj se vspred požene Sava,
In ravno tud sovražni vodja tak,
Grozivši – dva togote vneta lava –
Protivniku namerja puško vsak,
Si svest de zmag je v njej navadna slava.
Jo Sava brez pomude sproži jak,
Po žilah pa mu strašna groza šine.
Ko strele moč na ponvi v hlapu mine.
Potem sterlí voditel turške sile,
In Saveta zadene v persno kost.
Predrê obok; mu sterga serčne žile,
Na herbtu vun prižvižga krogle ost,
Ta zverne v sip kamnite se gomíle,
Na ustnicah se ziblje duh mu prost,
In glavo berž mu čern evnuh odreže,
Za berke jo na drog visok priveže.

[Stran 101]
[101]
Treptaje zdaj začaranco v oblasti
Sovražnih rok zazrê Nastazija,
V glavarju pak protivne zle pošasti
Davúda, glej! spozná, nezvestiga,
Očeta v sip gomile vidi pasti,
Prigodbe stik pregleda hipoma,
Ne joka se, ne zdihne, zobe stisne,
V očéh ji sklep ko divji plam zablisne.
In urnih nog zapusti gorne hrame,
V orožnico očetovo hití,
Iz krasnih kit ovitke zlate sname,
Čelade kinč na glavo dene si,
Primérn oklep na rahle persi vzame,
Dvorezni meč desnica zavertí,
Ter osedla konjiča barve blede,
In derzno se na zlato sedlo vsede.
Tomiridi so Gregi slavo dali:
Učila je Perzana beg in strah.
Od Marule Slovenke vsi ste brali:
Otevši dóm je vergla Turka v prah.
Vam pesniki zapeti bodo znali
O Vlasti in o českih deklicah.
Pa strašniši od tih je ona zreti,
Ko konja zdaj na boj derví k osveti.
Kot ojster piš previhra konj livade,
Netikan od kopita zdi se plan,
O čudu tim osupnejo armade,
Delivši se vostinska stopi v stran,
Sovražniku iz rok orožje pade,
Ko gleda, terd stermenja, dir neznan,
In preden se zavé omot in čuda,
Nastazija se vstavi tik Davuda.
In kakor blisk ošaben hrast objame,
Okroži ga nje serda gled žareč,
Levico vprê v obok mu leve rame,
Z desnico mu porine v serce meč,
"Nastazija" v britkosti smertne mame
Še zdihne on, potem ne dihne več;
Raz konja v prah telebi glava jaka,
Iz lepih ust ga spremi viža taka:
Vidi, vidi! golobica
Ima nohte orlove,

[Stran 102]
[102]
Njej povračba, njej pravica,
Strašno strašno! znane ste.
Tujče hrabro, tujče krasno,
Banjaluke svit in blisk!
Zvodil si ljubezen jasno,
Zvodi, daj! osvete stisk.
Glej, Slovenka ne odlaša,
Izdajavcu diha čert,
Bodi vrag alj blag ne praša,
Hura, gada, hura v smert!
Klet in klet na vedno bodi,
Tvoja smert ne grize me,
Bog je velik, on presodi,
Moje delo greh če je!
Davúda smert pomembo trum ovihne,
Kjer vrisk je bil, trepeta stok divjá;
Davúda smert Vostincu serce vdihne,
Razkačen slon se vprê v sovražniká;
Davúda smert ko strup na Turka pihne,
In groze plen se vse v pobeg podá;
Kar urnih nog, se v daljni megli skrije,
Kar kasno je, alj mož alj konj pobije.
Nastazija pa dvigne puško čudno,
K vostinskimu prepadu z njo hiti,
Na skalni breg se brezdna vstavi studno,
Zakaljene pobesi va-nj očí,
Vojšaki v tem končajo delo trudno,
Pa gradu vrisk veselja zadoní;
In ravno vse nje slavo peti kane,
Ko deklica – z morivko v brezdno plane.

Ibikovi žerjavi.

(Po Schillerjevi: "die Kraniche des Ibikus".)

Pričijoča iz nemškiga jezika poslovenjena pravlica je greškiga
izvira. Ibik je bil imeniten greški pesnik, Polikelov sin iz Regje
v spodno italijanski zemlji. Živel je pred Kristusovim rojstvam
ob času Kreza in Polikrata v 54. olimpijadi. De je resnično, kar
se tù od njega pové, nam pričajo Svida, Antipater, Sidoni,
Plutarh in drugi stari pisatelji.


[Stran 103]
[103]

Stari Greki (Gregi, Gérci, Gerki) so imeli navado, sniti se
vsakiga druziga léta na Korintskim, Istmos imenovanim medmorju.
Obhajali so tam v velicim gledišu krasne narodne igre v čast pomorskiga
bogá Posejdona ali Neptuna. Veliko bližnje smerečje je
tema bogu posretjeno bilo. Tam so se pevci in pesniki s petjem, tekuni
s tekam, vozniki z vozenjem pričo celiga naroda skuševali. Zmagavec
je bil visoko časten in z vencam smerekovim iz Neptunoviga
gaja obdarovan. K takim igram je bil naš Ibikus na potu.

Apol, pevski bog. — Akrokorint, imeniten grad na višavi
Korintskiga mesta. Heli, bog svitlobe in sonca. Od njega so rêkli.
de vsaki dan celo zemljo na tanjko pregleda, zatorej vse vidi in ve.

Od glediša bravši se spomnimo, de greški teatri streh niso
imeli, in de so po dnevu, ne kakor zdaj po noči, v teatrih igrali. Iz
sedežev je ljudstvo nad sabo, in krog sebe, na široko zrak in nebo
viditi moglo. Zatorej sta visoko sedeča Ibikova ubijavca že od delječ
žerjave zagledati mogla, preden so ti nad gledišnim predóram ali odpertjem,
leteli. — Atika, Azija, Avlída, Tebe, Lakonija so
greške imenitne mesta in dežele bile. — Evmenide, Erinje grozne
boginje mašovanja, osvete, gotove povračbe in kazni. Kako strašne so
po greškim mnenju bile, berêmo v pesmi.

Na pevski skus, ua skus vozniški,
Ki na Korintskim bregu griški
Národ edini vsih plemén,
Gré Ibikus, umetnih člen.
Apol mu dal je pevsko žilo,
Besede moč, jezika med;
Tak ves navdan z govorno silo
Iz Regje pride petja vnet.
Na hribu že razmotri jasno
Akrokorinta sleme krasno,
Pobožne grôze stopi v gaj
Neptunovih smerečij zdaj.
Samotno tiha hosta vsa je,
Žerjavi le ga spremljajo,
Ki v daljne južne tople kraje
Mračivnih kit na potu so.
"Pozdravim vas, prijazne tice,
Po morju bivše mi družice;
Za dobro znamnje vas imám,
Enaka je osoda nam.
Mi pridemo iz delj mrazótnih,
In išemo gostiven tlak,
Usmiljen bodi bog popótnih.
Ki tujca brani zlih napak."

[Stran 104]
[104]
In pridno se naprej pomika,
Že srede gojzda se dotika,
Tu vozko pot mu nagloma
Zaskočita morivca dva.
On ude v bor oberne lične,
Pa kmalo rôka omedlí;
Napenjala je strune mične,
Nikdar samostrine močí.
On kliče v bran bogove, ljudi,
Rešitelja nikír ne zbudi;
Če ravno v deljo seže krič,
Živečiga ni tukaj nič.
"Tak zapušen umreti imam,
Na tujim tu, ne žalovan,
Kér upa tud osvete nimam,
Hajduku v strašno rôko dan."
In ranjen živo v prah telebi, —
Žerjavi zašumé na nebi,
On čuje, vid ne služi več,
Njih krokotanja glas doneč.
"Žerjavi, oj, prijazne kite!
Kér druge priče za-me ní,
Morivce moje vé tožite!"
To rêče — in v smert zaspí.
In truplo tam dobijo nago,
In kmalo pevca lice drago,
Oskrunjeno morivnih sil,
Spozná v Korintu gostomil.
"Kaj tebe, brate, najdem tako,
In z vencam, glej! smrekovim
Oviti tvoje čêlo jako,
Deležen slave, mislil sim."
Plakaje zbor gosteč to čuje,
In pesnikovo smert žaluje,
Vso greško zemljo tuga vžgè,
On sercu vsakim zguba je.
V sodiše vréjo serda vneti,
In cela množica hrumí,
De pevca se spomín osveti,
Moritelj toči kri za kri.
Pa kje je sled? Po znamnju kakim,
V okrožju zbora, v stisku takim
Kardel naroda celiga,

[Stran 105]
[105]
Spoznati čern zločín se da?
Je ropar bil, želján zaklade,
Alj bil je kak zavidnik skrit?
To Heli sam razkriti znade,
Ki vse posvetno dene v svit.
Znabiti de ošabne glave
Se širi v sredi greške sprave,
In kér ga iše serda ost,
Se svojih del raduje prost.
Na pragu clo svetiš kljubuje
Mordè bogovam večnosti,
Se ravno v trumi napihuje,
Ki se v glediše tam valí.
Tu klop o klopi tik sedijo
Skor odra stebri se všibijo,
Iz bliž, iz delj, visok obroč,
Narodi greški čakajoč.
Doné ko šum valov globocih,
Ljudí nabasan, se glednjak,
Ovinkov bolj in bojj širocih,
Dviguje kviško v sinji zrak.
Kdo vé iména, šteje rode,
Ki prišli so v gostivne zgode?
Iz Atike, iz Avlide,
Iz Tebe, iz Lakonije,
Iz daljne zemlje azijanske,
Iz vsih otokov prišli so,
In kora pesme veličanske
V gledišu tu poslušajo.
Po stari šegi, modro, kasno,
Korakov merjenih počasno,
Iz dna stopivši zadniga,
Igravnico obhodi ta.
Tak smertna žena ne koraka,
Tih dom rodil pozemski ni,
Orjaška mera strašna taka
Človeško daljno prestermí.
Ledovje černa plahta bije,
Košenosuha rôka vije
Žarečih bakel mračen plam,
Kerví v obličju manjka znam.
In kjer na glavah po navadi
Ljudém prijazni kodri so,

[Stran 106]
[106]
Serdíte kače, divji gadi
Trebuha strup napenjajo.
Sukáje v krogu se ostudno
Zakrožijo popevko čudno,
Ki serce zgrabi grešnika,
V žareče spone vkuje ga.
Omamši svest, razum slepivši,
Erinna pesem zadoní;
Doni — slušavcu kri popivši,
In lirnih glasov ne terpí:
"O, blagor, ki se čist ohrani,
Ki zmot in greha dušo brani,
Mé bližati ne smemo se,
Življenja pot mu gladka je.
Gorjé nasprotno, ki skrivaje
Nakída si pregrehe zlo,
Mé hčere tmin, za vse plačaje,
Njegovih pêt se primemo."
"In če vbežati misli marno,
Za njim sledé smo tam viharno,
Tekočo nogo vpletši mu,
De pasti mora v gnus prahú.
Tak tiramo ga brez nehanja,
Kesanje vse je prazno nam,
Naprej, naprej do mertvih stanja,
In zmir je naš — in tudi tam."
Tak pevši ples končajo čuden,
Mertvaškiga molčanja studen
Leží na celim domu duh,
Ko de bi sodbe bil posluh.
In stare šege, modro, kasno,
Igravnice obhodši krog,
Korakov merjenih počasno
Zgubijo zad se v skrit oblok.
Je res alj sanj grozenje tako,
Treptaje praša serce vsako,
In klanja se mogočností,
Ki skrivno sodi, vedno bdí,
Ki čudovitno, neundjivo,
Napleta temni klonč napák,
Globoko v sercu kliče živo,
Pogledu pa se vogne v mrak.

[Stran 107]
[107]
In čuj! — Iz gorne galerije
Zdej glas nakrat plašán zavpije:
"Ibikove, o Timotéj!
Žerjave tam, poglej, poglej!"
In zrak pokrije nagla tenja,
In čez predór gledavnice
Mračivniga se mergolenja
Žerjaven roj poganja tje.
"Ibíkove!" — ime štimano
Vsim persam novo vseka rano,
In kot valovi v cmerk veršé,
Od ust do ust prašanje gré:
"Ibíkove, ki vir je plaka?
Ki umorjen je, žertva zlih,
Beseda kaj pomeni taka,
In kaj prikazen tičev tih?" —
In glasno bolj in bolj še praša,
Prašaje zdetja sum naraša,
Vse ljudstvo kliče: "Pazite!
To Evmenídna sila je!
Imamo ga, ki ga je umoril.
Izdá se sam s klicanjem tim,
Primite ga, ki je govoril,
In zgrabite tovarša z njim."
Pa ta je komaj reč izustil,
Bi rad besedo v gerlu pustil;
Zastonj, — obraz od straha bled
Obložene vestí je sled.
Pred sodnika ju ljudstvo tira,
V trenutju sta previžana.
In pričo vsih pravíce skira
Poverne zlo morivcama.

Naprej, slavenski jug!

Naprej, naprej, žareči meč osvete,
Slavenski Jug, junaška kri!
Naprej, naprej, postojne serda vnete,
V oserčje zmot, čez reke tri!
Čez reke tri v ostudni stan drakona
Ukaže vam očestva glas,
Zastavljena je tam slavenska krona.
Rešite jo, je zadni čas!

[Stran 108]
[108]
Sej tujih mej preplavale ne boste,
Slavenska je ta zemlja vsa,
Sirov Madjar o blodnji tmine goste
Preklal jo je v razcepa dva.
In Madjarsag2 je sercu svete Slave
Že tisuč let strupeni zob,
Izbite ga – in veličanske glave
Pognal bo v zrak slavenski dob.
Ne zabite nesramniga psovanja,
"Nem ember tot"3 Madjar veli;
Ne zabite na serbski zemlji klanja
Kovarskiga poslednih dni.
Pobiti so sinovi majke sive,
Zasramovan je svet oltar,
Oskrunjene so vaše čiste dive,
Banata cvet – kervav požar!
Ne zabite tatranskih bratov slavnih,
Ki rešnika zdihujejo:
Ne zabite krivic viharjev davnih,
Sedajnosti pričina so.
Izročite tlačivniku plačilo,
Kervavi plod nebrojnih muk,
Recite mu, če kaj od več bi bilo:
Dolžan ostal je Svatopluk!
Osveta scer je Božja, pismo sodi,
In sodi prav, ni dvombe več;
Na vekomaj osveta Božja bodi,
Slavenski Jug je Božji meč –
Groziven meč obnašanju barbarskim,
Oskrunjenju slavenskih vad,
Trepet in strah zatiranju madjarskim,
Slobodi pak nevžugan grad.
Naprej, tedaj, žareči meč osvete,
Slavenski Jug, junaška kri!
Naprej, naprej, postojne serda vnete,
V oserčje zmot, čez reke tri!
Evropa nej razumiti se vadi
Slavenskiga junaštva glas,
Kér, prej ko se železa ost ohladi,
Bo dela več za nas in vas.

[Stran 109]
[109]

Nemškutar

Valovje napne se, Slovenja ne spí,
Viharju grozivnimu brambe gradí,
In dvigne perute iz praha;
Pa kamor oberne jih lep samolet,
Zavira namembe ponemčen izmet,
Ki kita do križa mu maha.
Na tihama brate povedal ti bom,
O tebi sramuje slovenski se dom,
Sramuje se, votli nemškutar!
Germanja zatrobi in kakor veljá,
Slovenja primerni odgovor ji dá,
Se verlo in krepko obnaša;
V kavarnico stopi napihnjen kalin,
Se vogne prevzetno slovenskih novin,
Po dnevniku nemškimu praša,
Za tebe, budalo, nabrušen je meč,
Nikdar ne poljubi Slovenka te več,
Zaverže te, votli nemškutar!
Presilnimu tlačenju priti v okom,
Napravlja Slovenija zedinjen si dom,
In neče se v nemško vtopiti;
Nasprotno modruje otujčen izbirk:
Zdaj ravno se praži na nemškim ocvirk,
Hitimo deležni ga biti!
Slovenja kovarnik zavidljiva ni,
Zapovdi se ona devete derži,
Ter neče ga, votli nemškutar!
Slovenja slobodna potrebo spozna,
De šoli domačo besedo vpeljá,
Besede slovenšine gladko;
Ožuljen učitelj pa briše si znoj:
Kaj bomo tradirali, misli, oj! oj!
Sej nemamo drujga ko pratko.
Učil je, ne zabi, Slovenec modrost.
Ko glodal še Nemc je medvedovo kost,
Se našlo bo, votli nemškutar!
Visoko pomenlive barve veli,
Nositi sinovam Slovenja po tri,
Rudečo in modro in belo;
Nasprotno ji sili nezvesti rojak,
Za modro rumeno, za belo oblak,

[Stran 110]
[110]
Terdivši de to bo slovelo,
Rudeča v ti družbi, prijatelj, je čert,
Rumena zavist je in černa je smert,
Za tebe so, votli nemškutar!
Slovenja, ne bojte se, rešena je,
Junaško namembe dosegla bo vse,
Odpadnika kljub je ne moti;
Le včasih oserčje ji serda kipi,
Iz čiste de matere snet se rodi,
In tako snetivca zaroti;
Ti tujcu nemarno si svoje predal,
Pod mizo njegovo boš trohice bral,
Podnožnica, votli nemškutar!

Viribus unitis.

(Ob prihodu presv. ces. Franc Jožefa v Terst 1850. 1.)

Osoda, glej! na bregu Jadre slavne,
Sklenila je mogočne sile tri:
Taljanski um svitlosti starodavne,
Izkušeno Slavenstva hrabro kri,
Germanskih ved modrosti bistroglavne;
Zvarila vse je v stik edinosti,
De svetu tak očitno znamnje dade:
Kam "viribus unitis" priti znade!
Po klicu tim se verlo breg obnaša,
Mogočni Terst namembe cil spozna,
Deržavi v prid, Evropi v kinč naraša,
Podnebjam trem teržestva cvet velja;
Po vednosti le ude svoje praša,
Ne gleda: kdo jim kerstne liste da,
Do Tebe pak zvestobo vsim naroči
In "viribus unitis" jo zvedoči!
In tak Ti dans veselo blagor vriska,
Iz tisuč pers Ti poje slave glas.
Iz tisuč lic ljubezni plamen bliska,
Kreposti vse oberne Tebi v kras!
In če se kdaj poverne doba stiska,
Zaupaj, knez, in kliči zveste nas!
Ko skalnat breg valovju bomo stali,
In "viribus unitis" piš pregnali.

[Stran 111]
[111]

Visoka pesem.

Uvod.

V imenu svetimu, v imenu vsih imen,
Ki se mu vklanjajo kreposti tega sveta,
Ki vsim stvarém pogoj, ki cena je vsih cen,
Ozrímo kviško se v oblok Bogá Očeta!
V imenu luči tmin, zmagavca besnih sil,
Ki smert objemši sam otél je svet pogina,
Ki hlad je naših ran, zdravilo vsih zdravil,
Napnimo gerla moč v imenu sladkim Sina.
In razvedritelja oblačne pameti,
Ki je od vekomaj modrosti čiste plamen,
Obeh oseb izid, z obema v eni tri,
Zapojmo glasnih ust v imenu Duha, Amen.

I.
Oče naš.

Bitje čudno, bitje brez prilike,
Duh visok čez uma misli vse,
Ki v svitlosti večno rajske dike
Angelsko prespeš razumljenje;
Ki po zraku žarne krogle viješ,
Dih sladak iz cvétlice puhtiš,
Iz neviht življenja blagor liješ,
Blisku kdaj, in kod, in kam veliš.
Čudno bitje, bitje neizmerno,
Stvarnik, drug, in rešenik Oče naš,
Kí ta svet pomnožiti stotérno,
Ali v nič ga z migam djati znaš;
Ki od sonc do mične trohe peska,
Od prahú do kralja vsih zverin,
Od kresnic do strašne luči treska,
Vsim stvarem si uzrok in začin!
Nam si oče, vodja nam gotovi,
V blagoslov si dal nam sina clo;
Čujte vsi, deržave in rodovi,
Oče naš je sveto bistvo to.
Je naš oče, vir ljubezni žive,

[Stran 112]
Brez izjemka skerbno vsih straní
Nam daruje vsaki dan vidljive.
Dan na dan nevidne blagosti.
Kinč nam da podobe veličanske,
Nam prižgê v obrazu vida kras,
Čelu vcepi misli modrijanske,
Ustam dá besede sladki glas.
Soncu vkaže: Brazde plod mi zbudi!
Roki: Vlij želečimu požir!
Zraku: Sap hladivnih ne zamudi!
Noči: Daj utrudenimu mir!
Bog ljubezni, oče vsiga sveta,
De sta nam, ki gline prah smo le,
V glavi um in duša v sercu vneta,
Slava vsa in hvala tebi gré!
Hvala de veselja serce vriska,
Ko pomlad natora oživí,
Slava de v dolini solz in stiska
Cvetlic nam obilno dozorí:
De nam up nebeškiga življenja,
Krepki up veselja večniga,
V boju zmot, ko truda in terplenja,
K zmagi sklep, orožje v bitvi da;
De pregreh ob cvetju bič odlašaš,
Naše de slabosti prispoznaš,
Da! de clo zločinu prizanašaš,
Ter mu moč čas k pokori daš.
Milost je, dobrota brez prilike,
To ljubav neskončna tvoja je,
Ktera v cvet razvíti vse mladike,
Vsakí berst obdati s plodam htje.
Bog ljubezni, oče sveta tega,
Odpri tej molitvi svoj posluh,
Serca nam očisti dima zlega,
Daj, čez nas de pride snage duh!
Daj, de bi po uku tvômu bili,
Obernili v tvojo slavo vse,
De bi pot kreposti le hodili,
Čistih serc, ko dečno serce je;
Daj de bi, ko zadna bitva mine,
Nam očí zatisne mirna smert,
Tum za nas, nevredne tvoje sine,
Sveti dom nebeški bil odpert!

[Stran 113]
[113]

II.
Ki v nebesih si.

Razprostrel si svojim delam časnim,
Kterih ni prezreti svetu moč —
Tvojih dik in večne slave glasnim —
Višnjev krog, zvezdiša poln obroč.
Luči tmal — kter angel jih prešteje,
Ki ga um doseže zadne tek?
Kdo spozná, dokod, odklej so meje,
Bitja čas primeri kdo jim nek?
Iz deljav nezmerne te visosti
Pride dež in blagor plodnih ros,
Dajo svit nam sonca žarki prosti,
Hleba slad, jedil dostojni kos;
Pa zavrè i grom iz te višave,
Šine blisk, strupene kače kip,
Lopi tresk na greha krive glave,
Hipna smert njegov je rahli tip.
Tam slové po veri naši dečni,
Kteri so vtelesenja le všeč,
Tvojiga ravnanja domi večni,
Tvoj prestol, izvir, dozorje sreč.
Tam je mir, ki duša si želí ga,
Tam je raj in bitja pristni cvet,
Krona tam zaslug, prevena briga
Vsakimu, za blagor ki je vnet.
Tam si ti, milote poln daritelj,
Ki speljá po lastni volji vse,
Stvarnik nam podpora in učitelj,
Bič le tem, ki dobrimu se vprè.
Kraji tam so sladniga pokoja,
Kih zastonj pod soncam iše duh,
Tam je raj, nar višji slava tvoja,
Sverha tam posvetno praznih muh.
Njega dni, ko mrak so bile glave,
Človek top ni pota našel sam,
Jasnul si osebno tmin gošave,
Kazal mu naprej, — in kdaj in kam.
Pervi par je čul te govoriti,
Noeta si v brod otel potem,
Abraham je slišal kaj htje biti,
Kot pred njim očak Metuzalem.

[Stran 114]
Jakobu pokazal je nasproti
Pot visok se v nebo polzno sterm,
Mozeta poklical je v samoti
V prid ljudem nakrat goreči germ.
Davida od čede je peljalo
Tvoje clo na tron previdenje,
Drugim je v podobah mero dalo,
Svetu vkljub doseglo pično vse.
Kar prižgal pa Kristus je svetila,
Jasen je, dorašen umu svet.
Čudežev posamnih zdaj ni sila,
Uk njegov med čuda sam je štet.
Tehtnico le sučeš ti nad nami,
Strogo vsak presodiš berzni čin,
Tak zavor si hhnbam in omami,
Naših del do sodbe živ spomin.
Bodi zmir vodilo nam pravica,
Djanja cilj keršanstva blesk in prid,
Ravnanju podlaga le resnica,
Trudu vsim nasledi blag izid.
Bodi nam vse žive dni zagernjen
Samoprid in lastnolubja vir;
Kviško scer nenehama obernjen
Žarnih želj pobožno čist ozir.

III.
Posvečeno bodi tvoje ime.

Zadonite združeni svetovi,
Vse danice, zvezde vse višín,
Zemlje toki, morskih rek valovi,
Zraka piš, kreposti globočin!
Zadonite trombe kerubimske,
Harpe svete korov angelskih,
Zadonite pesmi serafimske,
Hosiana bitju bitij vsih!
Sveto, Sveto, Sveto — vedno bodi
Tvoje imé pravice silni Bog!
Na kolena zemlje vsi narodi,
Pojte — "Sveto, Sveto, Sveto" — krog.
Sveto imé neskončniga spomina,
De častim te vredno, daj, o daj!
Posvečeno v duhu tvôga Sina
Bodi tu in tam na vekomaj!

[Stran 115]
Ko se cvetje krasne tulipane
Letnih dob iz popja zableší,
Ko svitlost prikazni še neznane
Nočni mrak obnebja preletí;
Ko na zraku zime jasno studne
Tisučerno zvezdic blesketá,
Se zavzame človek zgodbe čudne,
Serce mu stermenja duh navdá.
To pa je o blesku tvoje slave,
Kar ob soncu žar planetni je;
Iz odsvita večne luči prave
Le utrinka blede iskrice.
In stermenje tebi zaderžali,
Pozabili tvojo slavo bi,
Bi češenja tebi ne skazali,
Vsih svitlob ki živo jedro si?
Bliža ki posvetni se visosti,
Ktera kot on sam je sanj in prah,
Hipno čut napade ga slabosti,
Neželjen mu šine v žile strah.
Močnimu ponižno se priklanja,
V blesku kron mu serce trepetá,
Se za čast zatiravca poganja,
Ki mu ljud za nohtam prah veljá.
Slave pak bi tebi ne zapeli,
Ki si vse visosti vir in car;
Tebi, ki si oče zemlji celi,
Vsim stvarém, zvezdišu vsim vladar?
Ki ko streseš rob obleke svoje,
Svitle te vse sonca zatemniš,
Al ko migneš, novih soncov roje
Iz kaósa vihrati storiš.
Sveto bitje, živi Bog ljubezni,
Tebi čast in perva dika gré;
Posvečeno v strahu in bojezni,
Posvečeno bodi tvoje imé!
Tebi le spodobi se češenje,
Tebi gre, de glasno vsih straní,
Te žival nezmerno mergolenje,
De te duh in praha sin častí.
Zadonite vsi tedaj svetovi,
Vse danice, zvezde vse višin,
Zemlje toki, morskih rek valovi,

[Stran 116]
Zraka piš, kreposti globočin;
Zadonite trombe kerubimske,
Harpe dične, ves nebeški raj,
Zadonite pesmi serafimske:
"Sveto! Sveto! Sveto! vekomaj!"

IV.
Vlada tvoja pridi nam!

Blagor kjer kraljuje splošne sprave,
Snaga kjer si vsnuje tihi dom,
Spora zmaj potuhne krute glave,
Mir puhtí bratinstva cvetni kom.
Tam so res na zemlji tej nebesa,
Zgine tam nevolje siv oblak,
Slast odsvit je vsakiga očesa,
Človek tam je angelam enak.
Tam v izdaj šibkejšiga ne pazi
Skrivni tat, ko gladni bistrovid,
Serčnih mer hinavšina ne kazi,
Bratu vsak marljivo množi prid.
Blagočut prijazna je beseda,
Dobročin namembe je izraz,
Na korist le bližniga se gleda,
Djanje kjer ukaže serca glas.
Vsih plati odmev je le ljubezen,
Polna je sočutja vsaka stran,
Človek clo namen lažnivih trezen,
Delam le pobožne misli vdan.
Je prepir, pa blagočutja samo,
V dobrimu kdo pervi stop dospè,
De od tam prostejši krepko ramo
Bratu v prid podati ročen je.
Dan za dnem preteče v miru gladko,
Hvale poln, molitvi posvečen,
Dela trud izide v spanju sladko,
V sad gotov pretvori se namen.
Spolni se v izviru vsaka želja,
Sloga serc zedini družtva vse,
Solze so v očesu le veselja,
Tuge jok neznan človeštvu je.
Zgine duh nesložnosti, bojezni,
Vse navdd zaupa jasni kras,

[Stran 117]
Bog je cilj, pričina vse ljubezni,
Vedno le pravilo on za nas.
Vlade cvet, al že si ti med nami,
Vlade slad, al nas navdajaš mar?
Sta dosežna perhlo slabi rami,
Al sta sanj, za tu — nebitna stvar?
Žalibog! sta daljno proč od zemlje,
Naši po slepoti splašena,
Greha ki za kazni vir ne jemlje,
Napčno vsim priprosti uzrok dá.
Še temní pomota naše glave,
Še razum zavit je v gosti mrak,
Dih zastonj zaupa v sape zdrave,
Strasti je igrača smertni vsak.
Istina, pravica, mož-beseda,
Prazni so in votli glasi še,
Le zaman po zmage znakih gleda,
Ki si zbral pravedno cesto je.
Kar velí zapoved vere svete,
Rani se na zemlji vsaki dan,
Uma dar, in milosti prejete,
Bo še dnes, ko nekdaj, zakopan.
Zgini ta napaka, mili Oče,
Vlade slad pravične dojdi nam,
Pravo pot ki vižati nas hoče,
Krepi moč do mračne meje tam;
Sveti nam prijazna luč pokoja,
Pervimu nekdaj namenjena,
Doba brez terpinčenja in znoja,
Brez pregreh in tug napadanja.

V.
Vlada tvoja zgodi se.

Bog nebes, voditelj sveta tega,
Stvarnik naš, ozvezdja in prahú,
Poln izvirk, pričina bitja vsega,
Večni duh uspeha in mirú!
Nedosežno, modro, blago bitje,
Snag zaklad, modrosti in dobrot,
Vsim stvarém brez mere plodno klitje,
Rojstvo vsih ljubezni in lepot!
Od kresnic do bleska Kerubina,
Od perhnin do trupla sončniga,

[Stran 118]
Vsih osup je tvoja veličina,
Vsim nagib le volja tvoja da.
Do mahú od cedre veličanske,
Do šeptanj od treska zlih vremen,
Spriča vse močí nam tvoje djanske,
Sjajni ert, veršine tvojih cen.
Ti velíš — blešeče krogle spejo
Hipno v mrak neskončne delje tje,
Zapoveš, in nove prederejo,
Lepših svit okrožje kinči vse;
Naročiš, in luči neštevilno
Zalša ti obleke sončni rob,
Migneš le, nališpa se obilno
Zemlja vsa pretežena blešob.
Kimneš, de! — pretí nam doba treska,
Narod cel človeški trepetá;
Rečeš, ne! vesela ura leska,
Zemlja raj je plodni, srečna vsa;
Ti veliš, pozimska slana skrije
V beli plajš gošave, polja, sad,
Zapoveš, in rahlo se razvije
Skrito vse v oživljeno pomlad.
Bog visok nebes in sveta tega,
Tebi kdo primeriti se sme?
Sonca kras, bleskot okrožja vsega
Zgine v nič, ko tebe se zavé,
Iz globin, iz delje neizmerne,
Gleda te, ko mi, čistejši duh,
Miglej tvoj tajivne in nevarne
Razkropí, ko piš kardelo muh.
Bog visok obnebja, zemlje, sveta,
Vsih deržav, vladarjev, kraljev car,
Vredno s čim častí te duša vneta,
Vmerlih kak prijeten ti je dar?
Samo to, de tvojiga kraljestva
V krogu se pobožno vkloni vsak,
V zvezi do nezmerniga posestva
Zjasni se pohlepnosti oblak.
Svet spoznaj, in tu in unkraj groba,
Tvojo čast, in tvojo visokost,
Bodi duh, al bodi perst-osoba,
Velikan, vladar, al kmet priprost;
Tebi gre, de pade na kolena

[Stran 119]
Pred teboj, kar gibati se zná,
Vlade vsak de tvoje tehta ceno,
Vse ji v prid do zadne trohe da.
Tebi gre, de tu v deželi skusbe
Prepusti se tvôm naklonbam svet,
Serca žar de čisti grešne gnusbe,
Živo zmir za tvojo slavo vnet;
Tebi gre, de človek vedno meri
V isti cijj, ki tvoja mera je:
"Sreča vsih! prospeh keršanski veri!"
Ta namen, naš Oče, zgodi se!

VI.
Daj nam dnes potrebno vse.

Scer dajaš brez prosbe nam osebno,
Vidiš prej, kaj sila je, ko mi,
Ceniš kar je vsakimu potrebno,
Prej ko v njem se želja prebudí:
Daš otroku gladnimu v zibelki,
Kar mu moč izreči še ne da,
Cvétlici na trati, v gozdu jelki
Dojde brez besed zahtevanja.
Plod lanú, konopniga prediva,
Lišpa polj široko cvetni plan,
Žitnica bogata tik je njiva,
Polja krog prostrane hoste stan;
Trop ovac na pústini se pase,
Volne poln za zimski kruti mraz,
Vínograd obložen zreti dá se,
Blágora težak je žitni klas.
Tega daš obilno sam od sebe,
Pred ko stisk potrebe kdo spozná,
Kaj tedaj nadlegali bi tebe,
Tvoj previd brez prosbe vse nam dá!
Tode ti ukažeš, de se prosi,
Rekel si: Prosite pristno me,
Vsakim po zahtevanju se znosi,
Le de v prid in snago dar mu je.
Človek pa spoznati vedno ima,
Dojde de po tebi vsaka stvar,
Sámodsé de svet ničesar nima,
Tvoj de je, kar pride, blagi dar.

[Stran 120]
Splošno se zedini v tebi krasno,
Vsemu si podpor, obstoj, izid,
Svetu tak oznani se naglasno,
Vse od tam, človeku vse je v prid.
Je tedaj spodobno, de se moli,
Hleba nam daruj za dnešni dan,
Nej doni zaupno vse okoli:
Manjkanja nam bodi krepki bran!
Nam daruj le to, kar je potrebno,
Ne preveč, ne kupoma, ne dik,
Tudi ne, kar bilo bi posebno,
Al celó le samoljubja mik.
Daj nam le, kar neobhodno terja
Časniga življenja silni stisk,
Krepki skit, ko kvara ost namerja,
Zdatni bran, grozí ko s treskam blisk;
Zmage venc, ko bor s pregreho žuga,
Vedri um, ko bliža se oblak,
V tebe up, ko nas napada tuga,
Blažno vse premeni v srečo tak.
Tuje nam ostani sporno vrenje,
Nam neznan zavid in muke jok,
Mirno se premikaj nam življenje,
Čistiga izvirka rahli tok.
Bodo tak se snage vse združile
Tebi v čast, človeštvu v cvet in prid,
Vsahnule nasprotne puste sile,
Sadja poln in slave bo izíd.
Zdravje scer tvoj vedni dar nam bodi,
S tem pa tih in zadovoljen čut,
Vzame ki kar koli se prigodi,
Tvoj za dar, ne za naključbe but.
Blagor nas tedaj ne bo zapušal,
Nam bo vse darilo iz nebes,
Milo ti to prosbo boš poslušal:
"Bog visok, potrebno daj nam dnes!"

VII.
Odpusti krivde nam.

Bog ljubezni, slika poterpljenja,
Milosti, pravice večni Bog!
Dnevno dolg naraša nam življenja,

[Stran 121]
Sledni dan je širji greha krog.
Vemo res natanjko voljo tvojo,
Glasno nam v oserčju govorí,
Vbogamo pa rajši glavo svojo,
Redkokrat ki modro nam velí.
Mesto de krepost bi izvolili,
Verlo šli po stopnicah pravic,
Vmolknemo ko zloba rogovili,
Veterno al sledimo ji vštric.
Množtvo želj prešernih in pohota
Najde pot do serca našiga,
Zgovor koj si skuje zla pomota,
Ako vest privólenja ne da.
Bog visok ljubezni poterpljenja,
Milosti, pravice sveti Bog!
Našiga ne sodi tak življenja
Pično clo, kot kaže zakon strog.
Ne plačuj po naši nam zaslugi,
Meri nam po lastni milosti,
Opri nas v omahanju in tugi,
Brata kot podpiramo i mi.
Skaži nam, ko zderknemo, dobrote,
Bodi lek, če stiska čut gorjup,
Vedri nas, ko žugajo pomote,
Zdrami vest, pretí ko greha strup.
Zjasni vid, v obleki ak sobolni
Skriti volk se bliža himbno nam,
Divji al ko vepar serda polni
Tik nasprot zakruli tu al tam.
Vsmili se, ko dobriga sovražnik,
Grešna sla, kalí oserčja čut,
Zlosti duh nam, blagodjanja lažnik,
Polzno past nastavlja tiho ljut.
Kliči nas, omama ko presladka —
Kače kip — nam bliža skrivno se,
Ko v prepad oberne pot pregladka,
Spomni nas, vernitve čas de je!
Nas miluj, ko pravi sled zgubimo,
V igro klam le vid obračamo,
Čednosti ko lestve zapustimo,
Spolnimo telesu voljo vso.
Vsmili se, takrat Gospod ljubezni,
Proge teh napak odpusti nam,

[Stran 122]
Glav omôt, in serca zmede strezni,
Zgub de vsak pomembo vidi sam.
Tudi mi smo bratam odpustili
čisto vse, ki bercali so nas,
Zvezki zdaj med nami so le mili,
Vlada le dobrote blagi glas.
Blagor tem, ki ljubi, ki sovraži,
Sreče cvet, ki škodo nam želé,
Mira slad, ki preganjaje draži,
Dobro vsim, ki vrag nasprot stojé.
Dnes ki nas terpinči al ožali,
Bodi nam umirjen tudi dnes,
Jutro de zedinjeno se hvali
Strog vladar zadostenih nebes.
Tak se nam bo milo prizaneslo,
Kar vestí nadlega rahli čut,
Sreča bo med nami sjajno geslo,
Djan ob moč kraguj šipavno krut.

VII.
Skusbi ne prepušaj nas!

Dobrih del po stopnici hoditi,
To nam je od nekdaj tvoj ukaz,
Ne dvomljiv, ne omahaven biti,
Bliža kjer zavodbe se izraz;
Kot junak poguma se naporni,
De stoji v boritvi krepki dob,
Vihri kjer, al množici nevoljni
Kaže strog namembe ojstri zob;
Tako tud kristjanu je potreba
Paznosti, poguma in obran,
Zraven pak, de blagor mu iz neba,
Prosbi v sled, obilno je poslan;
Božji dar de ga, veljavna vera,
Čistosti, pravice krepki duh,
V oblu borb, vertečih se, podpera,
Strupa ga otme posvetnih muh.
Redkokrat je človek srečen tako,
Brez over doverši de obhod;
Vsih skušnjav de ognil bi se jako,
Smertnimu ni dano od prisod.
Pa krepost, kaj bila nek bi vredna,

[Stran 123]
Ako bi brez truda prišla nam?
Ravno to ji je priklada medna,
De vojak jo pridobi si sam.
Tode boj za zmago to ni igra,
Hteva moč, in tirja živ pogum;
Mik mesen je slika žrelu tigra,
Zmiraj ne premaga ga razum.
Bor začnè in zatemni se duša,
Misli blesk obdá dvomljivi mrak,
Zmoten duh scer dvignuti se skuša,
Pravih pa namer ne najde vsak.
Vsmili se, Gospod, ob uri toti,
Pošli nam primerjeno pomoč,
Krepi nas pogibelni na poti,
Kar pretí nesrečo, pihni proč.
Reši nas potuhe in zvijače,
Blodenja, golfije, vernih zmot,
Vari nas pod rožo skrite kače,
Zgini nam nestalniga pohot.
Z mečem daj nam bojevati vere,
Brani nas napada pravde skit,
Čistih mnenj, pogumnih iste mere,
Sledimo pravedne misli svit
Cesta snag ostani nam podnožje,
Sercu mir tihotni bodi dan,
V tebe up nam varno je orožje,
Dela trud nečimernosti bran.
Bodi nam nevgugana pravica
Geslo zdaj, in zadni dih,
Vednoma medsebna govorica
Srečnih ur, ko časov pusto zlih;
Geslo nam namemba le nebeška,
Božji v dar in čin zaupanje,
Tako nam ne bo dosežba težka,
V sercu kar primernih želj zavrè.
Hrabro tak, namere stanovitne,
Ko sicer je prosti božji dar,
Svitle te so krone pridobitne
Vsakim, ak premaga mu je mar.
Bog nam dá, ko molimo pobožno,
Njemu v čast obernjen slab obraz:
"Vsmili se, te prosimo vsi složno,
Homatij iz grešnih otmi nas!"

[Stran 124]
[124]

IX.
Hudiga odreši nas.

Čistosti nasprotne želje tega
Čuta nam premeni, mili Bog!
Tako nas osnaži rahlo zlega,
Hudih muk nas vari in nadlog;
Volji ki pobožni, ter pravici,
Zmir nasprot z overanjem grozé,
Ko vihar pohlevni govorici
Za odvet sovražno le veršé.
Zmoti nas potegni iz vezila,
Strupa strog opomni nas pregreh,
Ne ovrè de nas obupa sila,
Djanju vsim cveteči daj uspeh.
Zrasemo de v dobrimu nakloni,
Bolji in modrejši dan na dan,
Milosti svepavne nas prisloni,
Bodi lek pomot in dušnih ran.
Manjšaj se gromada naše zlobe,
Čisti nam se cilj, in um, in čut,
Vsahnejo nej zdravju kvarne gobe,
Vmiri tak vestí se rivec krut;
Tak de spet zaúpaje pogleda
V blesk nebes napak oprosten duh,
Ker mirú mu ne kalí zaseda
Grešnih želj, pokoja strupnih muh.
Serd in čert, sovražtvo ne razdvoji
Zanaprej s prijatli, I tratam nas,
Bližniga si želje vsak usvoji,
Sreča vsih razjasni nam obraz.
Vladajo nej čuti zlobe trezni,
Čuti snag, bogaboječnosti,
Čuti sploh keršanske le ljubezni,
Milbe duh človeštvo vse oví.
Strašno zlo, nar hujši greha hudo,
Krivde je, napak in zlob zavest,
Proč tedaj osnaženja zamudo,
Uzmimo čestila urno v pest,
Pervo pak zaúpanje je v Boga,
Drugo je molitve krepki skit,
Tretje sklep, oprostiti se zloga,
Ter pogum, in vedre glave svit,

[Stran 125]
Sredstva te nas prav peljale bodo,
Trešimo de butaro verig
Mesnih proč, ko kužno duše škodo
Vdušimo posvetne želje mik;
Kviško de obračamo očesa,
Kjer je naš, pravednih kjer je dom,
Kjer za vse odperte so nebesa,
Hudimu ki pridejo v okom.
Daj mi glas, de zdatno te zakličem,
Daj zaúp, de voljno uslišiš me;
Vero de prestola blesk dotičem,
Serce ak omame trezno je.
Vsim daruj usmilenja naznanbe,
De obup ne zmane serčnosti,
Nada kjer veljavno čversto branbe
Šibkimu pogumu omedli.
Tak nam se vkrépila bo roka,
Zdramljen duh izvil se iz nadlog,
Serce tug oprósteno in stoka
Vriskalo bo k nebu: "Sveti Bog!"
Tvoja le nam volja bo pravilo,
Bežal proč od nas premagan greh,
Ti pa k nam se boš obračal milo,
Žarni dal po prosbi voljno vspeh.

X.
Tvoje vse na vekomaj.

Tvoje je, kar zemlja v lonu krije,
Tebi gre, kar slavniga rodí,
Ti si vir, ko sonca lesk zasije,
Vsim naslon, kar v oblu se vertí.
Tvoji so neskončnosti prostori,
Krog višav, skrivnosti globočin,
Tička čivk, in serafinski kori,
Lune svit, ko mrak ponočnih tmin.
Tvoje je vse vidno in nevidno,
Kar nebó, zvezdiše kar imá,
Dolzih dob, al hipoma izidno,
Malih cen, al čisla večniga.
Človek, čuj! Ne zabi! V roki vsako
Suče on, kar bilo je, kar bo,
Volja mu je tekla ravno tako,
Kakor je na zemlji za-te šlo.

[Stran 126]
Kaj treptaš, ko grom podnožje strese,
Piš divjá, neviht grozí vihar,
Vražtvo vrè, končane snage zdé se,
Ter pravíc nikomur več ni mar?
Kaj derhtiš, hudobe ker zarotno
Krog in krog pogin al kvar grozé?
Bog bedí, med nami ni samotno,
On za nas in naše stiske vé.
Strah čemú? ak pusto je življenje,
Pot posut z bodečim ternjem clo,
Svet čertí pobožno tvoje mnenje,
Ko de bič grozitve bi biló.
Groza kaj? ko sonce dneva zgine,
Kača tmin nasprot molí ti ost? —
Upaj, sin! to v krasnim cvetju mine,
Bog živí, in on le je krepost.
Kaj bahaš, ko ktera gladko steče,
Slave venc ovije čelo ti?
Zvezdam ki vertenja pot nareče,
Ti za mig razjasnili je očí.
Bodi glup, al bodi svitla glava,
Prah si le, ničesar le propast,
Ves njegov, — in njemu grede slava,
Dvignul ak te hip je v motno čast.
Kaj groziš, ko serd napne ti kite,
V sercu ti zavrè minljiv pogum,
Duh nakrat pokaže sredstva skrite,
Kih do tam opazil ni razum?
S čim protiš? Kar žarno te navdaja,
Te je le zadelo mem gredoč,
On je vir, od njega ti prihaja,
Samo Bog, le on je pristna moč.
Vanj tedaj oberni, duša tužna,
Upni gled, ko vse te zapustí,
Spred ko zad posvetna pretba kužna
S kvaram ti, s poginam clo grozi.
Vanj zaúp, ko vse bo spodletelo,
Teh naslomb vihar ti ne podrè,
V upu tem bo boljšati se jelo,
Tudi zdaj on čudov Bog je še.
Upajmo v njegovo obračanje,
On razvil bo gladko klonč osod,
Vredimo prilično svoje djanje,

[Stran 127]
Vari vsak pregrešnih se pomot.
Tako bo življenje polno slada,
Vernul nam nekrivde bo se raj,
Tekla zmir pravedno sveta vlada,
Bogu v čast in slavo vekomaj.

Izid.

Očetu Bogu čast! doveršeno je vse,
Zaúp je v njega bil, podpiral mi je delo,
Gotovo, tu al tam, zibavno, slabo je,
Početje v sebi pak je krepko dno imelo.
In Bogu Sinu čast! njegov je blagor bil,
De perhli roki tej obneslo se je djanje,
On upanja me je, on stalnosti učil,
Pokazal jasno mi slabosti zemskih stanje.
Ter Duhu svetim čast! on krepil mi je moč,
Mi dal spoznanja je potrebno šibko mero,
Pobožnosti lesket v oserčja motno noč,
Podpihal vedno scer mi v jedru žarno vero.

[Stran 128]
[128]

Rusko-Puškinovih Petero.

Sang der sonderbare Greise
Auf den Märkten, in den Gassen,
Gellend, zürnend seine Weise:
Bin, der in die Wüste schreit.
Langsam, langsam und gelassen,
Nichts unzeitig, nichts gevraltsam,
Unablässig, unaufhaltsam,
Allgewaltig naht die Zeit:
Thorenwerk, ihr wilden Knaben,
An dem Baum der Zeit zu rüttelu,
Seine Last ihm abzustreifen,
Wenn er kaum in Blüthen prangt,
Lasst ihn erst die Früchte reifen,
Zufall dann die Aeste schutteln,
Bringt anch selber wohl die Gaben,
Die ihr ungestiim verlangt!

Chamitto.

I.
Ribič in zlata riba.

Pravlica.

Sivór nekdaj z babelo svojo staro
Pomorskih vod na bregu živel je,
Ribarstvu vdan za toplo leto jaro
Napleta mrež, ko zima lov ovrè,
Kar je imel, orodja šibko šaro,
Kočure v kot je shranil lahko vse,
Starúha je pri pragu predla vidno,
In scer, se ve, de godernjala pridno.
Ribár nekdaj ribari po navadi,
On pervikrat privleče glen iz vod,
Vtopí ko vlak na drugo v sladki nadi,
Pomorskih trav je nekaj skusbe plod,
Zdaj potopí še v tretje lova radi
V globino sak, potegne ga na prod,
In kaj je v njem? Živahna zlata riba,
Po ribje s'cer, pa žlahtniga nagiba.

[Stran 129]
In glej, začne mu riba govoriti
Omikano in čisto rusko tak:
Čuj, pusti v to nazaj me vodo iti,
Odkup ti dam, kar le želiš ga, vsak!
To čuvši on ob um skor hoče priti,
Opanjen ves in kipu clo enak,
Nalovil rib števila je velike
Tedajni pak še ne podobne slike.
Dovoli on, kar prosi riba zlata,
In govorí v priliki teh besed:
Bog s tabo, daj, so ti odperte vrata,
Svobode se raduj valovja sred,
Ne mika me odkup, in ne odplata,
Pustimo to in s tem zahvale vred,
Ak srečna si, to meni je zadosti,
Bog daj, de jo vbežim enako zlosti!
Potem staruh se verne k svoji ženi,
Ter ji pové, kaj se zgodilo je:
Verjela boš, poslušaj, težko meni,
Kar imam dnes ti razodeti vse,
Sem videl rib že mnogo; še nobeni
Ni bilo moč nagovoriti me,
Pa dans mi je v oblasti ena bila,
Ta je ko mi po rusko govorila.
Prijetno je ko jutra zor blešela,
Očesa so svitele se ko žar,
Škerlatne je plavavnice imela,
Obnebja blesk je bil trebuhu dar,
Danice luč na herbtu je gorela,
Tak bila je po vsem čarobna stvar,
Bil glas besed je ko diviško petje.
Prikazni pak oblika vsa — zavzetje.
Prosila je, de v morje naj se dene,
Ker voda le ji je prijetni dom,
Na suhim ji življenje v hipu zvene,
Straší jo zrak, drevesa, dol in kom,
Ponudla je blagá mi polne stene,
Z odrešbo ak jo zadovolil bom;
Sim bal se kaj, kar bodi si, sprositi,
Zastonj sem jo v slanoto pustil iti.
Nad ribičem staruha je zavpila:
O, tepec ti, o, gumpež, o, bedak!
Prilika tak ugodna ti je bila,

[Stran 130]
Da bil bi jo objel gotovo vsak,
In ti ta dar, nevkretna rogovila,
Prijeti le, clo temu nisi jak,
Za novo saj bi prosil bil korito,
Ne vidiš, da je naše vse razbito?
Podá ribár do morskega se brega,
Na vod okraj oberne svoj obraz,
Zaklicati na moč se scer ne tvega,
Šeptaje le nagovorí talás.
Pa komaj ta zadet od klica tega,
Zatrese se valovja cel pojás,
In ribica do njega se prižene,
Ter praša ga: Kaj ti želíš od mene?
On reče ji, še straha razun sebe:
Usmili se, začarana gospá!
Sem kregan bil, in verlo, zavolj tebe,
Staruha mi pokoja več ne dá,
Budijo zmir se čudne ji potrebe,
Po novimu koritu trepetá,
Ker naše se je staro ji razklalo,
Tedaj terdí, de ji koristi malo.
Odgovori na to mu riba tako:
V nebó zaúp, in te skerbí na stran,
Korito vam je dano, novo, jako,
Bog daj, de bo potrebi vaši v bran,
In de razum zatrè pohlepa spako,
Pohot de vam ostane clo neznan,
Ker ta zbudí po malim serd osode,
Ter navalí k izidu — kvar in škode.
Domú sivór se verne k svoji starki,
Korito je že novo stalo tam,
Pa babi vžge se hujši v buči žarki
Ko prejšnje dni togote divji plam,
Kaj to je vse, zavpye, taki darki
Se vzamejo? Ti cvet neumnih klam!
Dremavs, bedak! Nazaj do ribe hodi,
Saj hišico, če kaj veljaš, ji zvodil
Hití ribár nazaj na breg pomorski,
Temotno je valovje bilo zdaj,
Širok oblak, vihrav in čern, zagorski,
Overal je svitlobo v senčni kraj,
Zakliče ribo, rahlo in po dvorski,
Iz delje berž priplava ta nazaj,

[Stran 131]
Kaj žali vas, marljivo ga popraša,
Kje te tiščí, kaj je potreba vaša?
Ji reče on globoko se vklonivši:
Ne jezi se, ne serdi se, gospá!
Staruha mi — poprej že kača bivši —
Sedaj celó počitka več ne dá,
Korito več, pohot le bolj budivši,
Ne vmiri je, je satan baba vsa,
Zemljanka zdaj ji ni dovolj velika,
Lesena jo, prostorna hiša mika.
Nič ne žaluj, je k temu riba rekla,
Le verni se, podaj na svoj se dom,
Ta vama bo po volji pično stekla,
Osoda je že prišla temu v okom,
Pa les je les, leseno ni iz jekla,
Sedaj sloví, zna biti zajtro lom,
Zatoraj je razuma treba vedno,
De hrani se, kar je hranitve vredno.
Se verne on, domovja svoga iše,
Zemljanke ni, in ne od nje sledú,
Kjer bila je, obstenja krasne hiše
Prijazni lesk se razodene mu,
Kdo ribiča zavzetje vse popiše,
Ko čudeže preceni take tu?
Staruha je molčé ob oknu stala,
In sèm ter tjè očesa krog sukala.
Ko vgledala je svojiga sopruga,
Togote žar nakrat se hujši vžgè:
Dremavs, kričí, ti uma pusta kuga!
Lesena ta kočura, to je vse?
Ni našla se za mene lepši druga,
Ki bolj ko ta za nas pristojna je?
Le verni se, mi ni dovolj selanka,
Sloveti čem požlahnjena dvoranka.
Podá ribár do morskiga se brega,
Je burna in nemirna voda zlo,
On zre v zatok, pa ne pregleda vsega,
Kar vidi ga, ni ribe v njem biló,
Zakliče: še klicanje se razlega,
Ko vidi že iz delje priti jo,
In blizo zdaj marljivo ona praša:
Kaj želje so, in kaj potreba vaša?

[Stran 132]
Ji reče on: Pomozi mi v ti sili,
Globoko se ji vkloni, clo do tal,
Se hujši zdaj mi baba rogovili,
Nikogar se še toliko nisem bal,
Občutke, ki poprej so sladki bili,
Ponos ji je v spominu vse požgal,
Selanka, to je rečica premala,
Htje biti zdaj gospá, bogata, zala.
Odgovorí mu riba te besede:
De zvemo s tem, al konec bo nadlog,
Poskusimo! Navadno take zmede
Zapletajo se hujši le okrog,
Pohot cvetè, ko najde plodne grede,
Pa — verni se, in s tabo hodi Bog!
Bo sčasoma se jasno razodelo,
Verjeti kaj dvoranki se bo smelo.
Domú sivór se verne k svoji stari.
Kaj vidi on? Visok ostolpen grad,
Na stopnicah staruho v lišpa šari,
Vse v žametu, na čelu šapel zlat,
Demantov poln ji venec kolobari
Nakrišpan grud, in zlo okinčen vrat.
In šolnički najdrajši karmeznice
Pokrivajo olišpane nožice.
Služabnikov je bilo krog veliko,
In ona jih poredoma lasá,
Nagovorí sivor ošabno sliko:
Me veselí, si blesk in krasotá,
Bog srečo daj, po smerti večno diko,
V pokoju tak se preživeti dá. —
Pa ona še odgovora ni dala,
Koj k delu ga v konjušnico poslala.
Tak stekle ste po redu dve nedele,
Staruhe gnjev naraša v enomér,
So zbadati jo želje višje jele,
Zaropotá ko včasih ljuta zvér,
Nakrat možá pokliče spet od stelje,
In mu veli, naj gre do ribe v dir,
Ker ona več dvoranka neče žiti,
Kraljica zdaj mogočna hoče biti.
On reče ji, ko sliši te besede:
Te vjedla je morde tarantula,
To mervico možgan ti satan zmede?

[Stran 133]
Navdana si toposti, blodnje vsa,
Ne veš, ne kdaj, ne kak, ne kam se vsede
Mogočnik in posneti misliš ga?
Naklanjati sim želel ti dobrote,
Ne grem tedaj ti prositi sramote!
Ko kušar je staruha se jezila,
Možá na moč berljuznila zaúh:
Se meni vpreš, ti kmečka rogovila,
Dvoranki clo, nevkretni zavalúh?
Zavedi se poprej, ko treši sila,
Le k morju koj, ne bodi umu gluh,
In če ne greš, pomagati bom znala,
Prinuditi, primorati te dala!
In k morju spet se stari mož odpravi,
Je bilo clo temotno morje skor,
Klicaje ribo se na bregu vstavi,
Valovja zrè pod sabo razni spor,
Koj ribica v začetni že naplavi
Mu pomolí glavico čedno gor,
In praša ga: Kaj k meni te prižene,
Kaj treba bo, in kaj želiš od mene?
Na to sivór: Sam zlodi babo šunta,
Poslušaj me, jeziti se nikar!
Hudoba ta se vedno z mano punta,
Ta šestiga ni dneva božja stvar,
Izverstna clo bi v peklu bila lunta,
Za vpaliti desetkrat hujši žar;
Dvoranka — to sedaj je ne nasiti,
Kraljica — da! kraljica hoče biti.
Nič ne žaluj, mu reče riba zlata,
Le verni se in bodi s tabo Bog,
Nej vladati poskusi stvar košata,
Več tacih že je vidil svet nadlog,
Dežele, v kih je dnes — — nekoljko blata,
Semirama nekdaj je trešla v jok,
O druzih pa, ki mlajši so, molčimo,
De več jih ni, o tem se veselimo.
Se verne mož domú k ošabni stari,
Pred njim stojí visok cesarski grad,
Po izbah krog staruha kolobari,
In ravno kar na stol se vsede zlat,
Ji strežejo baroni in bojari,
Obilna hran je mize vsaka plat,

[Stran 134]
Peneča je šampanjka verlo tekla,
Dva pridna zmir iz buč zatike vlekla.
Kolačke je medene prigrizvala.
Po žveku najhitrejši je bilá,
O vratah je telesna straža stala,
Od glav do nog v orožje vtaknjená,
Kresavnike napete skor deržala,
Pripravljena je k bitvi bila vsa,
To vidši in de vse se ji priklanja,
On misli — to gotovo se le sanja.
Stermí, treptá, do živiga oplašen,
Nekoliko se bliža starki plah,
Blišobe pak enake ves prestrašen
Se verže nem, brez govorjenja, v prah,
Je čudež bil v okrogu scer razglašen,
Gledečiga pa vendar zmane strah:
Bog živi te, on reče ji, kraljica,
Bi rekel, zdaj dovoljna bo dušica!
Staruha pa pogledati ga neče,
Ponosno, da! ošabno se derží,
Ne gane se, besedice ne reče,
Z očesom le, nej s poka se, velí,
Dvoranov koj nekoliko priteče,
Popade ga in dvigne, zavertí,
In zdaj derčí ribar iz rame v ramo,
Kot oblička ob igri z jame v jamo.
In zunaj, koj pri pragu, so vojšaki,
Zaúšnic tam nabira važna je,
Ker niso le v pobitju vraga jaki,
So šale jim tih sort prijetne vse,
Grohót, prikor, zasmeh so bili taki,
Priličniga ni slišal nikdo še,
Derhal kričí: Boš vedel zdaj, da posla
V deržavi ni pripravniga za osla!
Vertí se čas, za tednam teden steče,
Star tihi se priskuti vlade čast,
S to aboto se več pečati neče,
Spoznavši, ta de ni življenja mast,
Spet iskati moža sopruga reče,
Poslani koj dobijo ga v oblast,
In ko pred njo stojí v dvoranov množi,
Občutke mu staruha tak razloži:

[Stran 135]
Podaj se tje do ribe, jo pozdravi,
Povej ji tak, vladanje mi je všeč,
Pa kraji ti za mene niso pravi,
O čudežih oblast je moja reč,
Pomorska moč o ribah mi je v glavi,
In tvoja bo motavka mojih sreč,
Kar hotla bom, to bom ji ukazala.
Po celimu jo morju pošiljala.
Ukazu tim ribár se ne protivi,
Gotov dovolj, zastonj de bilo bi,
Pokorno se priklone babi krivi,
Na morski breg do ribice hití,
Viharja znak, oblaki črnosivi
Pokrivajo obnebja vse straní,
Na kviško se valovja spor dviguje,
Z vetrovi vred togote divje hruje.
On ribico zakliče kakor vada,
Priplava ta do brega, praša ga:
Imela kaj bi duša tvoja rada,
S čim služiti bi ti zamogla ja?
Vklonivši se nadloge tak razklada
Ji ribič zdaj, in riba sluh je vsa:
Kar več ne vem, kak bi obračal z babo,
Dovoli mi, de se pomenim s tabo.
Kak pridemo v okom enaki zlosti?
Poslušaj me, serditi se nikar!
Kratica, to sedaj ji ni zadosti,
Nad morjem clo htje biti gospodar.
In tebi, da! clo tebi, ribi prosti,
Ukazati, to je gerdobi mar,
Kar sanj bo dal, to misli vse dognati.
Po celim krog te morju pošujati.
Ničesar več na to ni riba rekla,
Nakrat okrog je obernila se,
Nevoljna vod valove z repam spekla,
Ter zginula v globino morja je,
Oterpne on, ko de bi bil iz jekla,
Kaj tacega se ni zgodilo še,
Klicaje tam po bregu samši hodi,
Na zadnje pak, de je zastonj, presodi.
On verne se merčljiv do svoje stare.
Kaj vidi zdaj? Dvoranov, grada ni,
Stražarjev ne, nič več ponosne šare,

[Stran 136]
Poslopja ne, hrumenja ne ljudí,
Kočura streh nasprot molí razpare,
Na pragu tam staruha spet čepí,
Razklano vse pred njo in zlo razbito
Ležalo je, ko nekidan, korito.

II.
Kavkazki vjetnik.

Pervi del.

Po pragih koč in ob ogradah
Čerkesi dnes brez del sedé,
Neskerbno ropnih o napadah,
O bojnih brigah govoré.
Z lepoto gorskih konj bahajo.
Za raj veljá jim delapust,
Presilenju ko slavo dajo,
Je slad iztok medenih ust
Poslavljajo junake svoje,
Njih budni um, prekanenost,
Kak bistro pušk jim strelba poje,
Zadene kak pušice ost.
Vasí požgan ih se ne zabi,
Lepote ne ujetih žen,
Kar mem gredé se scer nagrabi
Od dragotin visokih cen.
Tak teče sèm ter tjè beseda,
Po zraku plava lune krog,
Nakrat Čerkes, osoba bleda,
Med nje pridirja urnih nog.
Za sabo v zadergi privleče
Mladenča ravno vjetiga,
Tu, nate Rusa! vriskno reče,
Na krik sosedstvo skup vervrá.
Ostopi ga na moč grozivši
Ta ljuti rod, zaton pravic,
Jetnik, pobit in ranjen bivši,
Molčí med njim kervavih lic.
Ne vidi zlih pestí grozíje,
Ne sliši kletve strašne njih,
Mertvaški senj ob glavi vije
Mu pust oblak dozdevkov zlih.

[Stran 137]
[137]
Razjasniti se dolgo neče
Jetniku ta omotni mrak,
Poldnevno že ga sonce peče,
Na nogah je že v selu vsak;
Sedaj se mu poverne tudi
Zavedenje življenja spet,
Odleže, kar ga v sercu grudi,
Je vnovo čut nekoljko vnet.
Slabotni gled okoli suče,
In vidi nedohodnih gor
Neprezretljive snegov gruče,
S tim upanja otetbe vmor;
Za hribam hrib, za goro gora,
Od pustih spred pustejši zad,
Čerkeskih tak slobod opora,
Sovražnikov Evrope grad.
Verig de strah za hip ne zabi,
Rožljajo tje, bi djal, na pih,
In groze stisk, to čuvši, zgrabi
Ob gerlu ga, de vprè mu dih.
Ta glas mu strah ves razodene
Od pervih ur do zadnih dob,
Tolažbe cvet mu v migu zvene,
Ak misli le: Čerkeski rob!
Pri plotu ternove ograje
Tik sela vjetnik sam sedí,
V gošavi kermo nabiraje
Raztrošeni gorali vsi,
Kavkazkiga ni zreti sina,
Širjava vsa molčí pred njim,
Dolin, planot in gor višina
Razpenja se o kraju tim.
Ni viditi vasí, ne sela,
Samotnih ne v okrogu hiš,
Le jednoličnih trat dežela
Ti kaže v delji združen bliš.
Med njim se sveti cesta gladka,
Ki pelje proti severju;
To vidši se opomba sladka
Zbudí v spominih vjetniku.
Ta cesta pelje v ruske kraje
Kjer živel je mladosti dni,
Veselja čutil perve slaje,
Ljubezni perve radosti;
Pa tudi strah, skerbi, terpljenje,

[Stran 138]
[138]
Ko zgrabi časa burni tok
Začeto, nježno še, življenje,
Potegne mu razcvet iz rok;
De vgasne up, tolaž, veselje,
Kar scer mu slast al drago je,
On clo prememb na bolji želje
Globoko v serca hram zaprè.
Poznal je svet in zle namene
Lizunov in kovarnikov,
Prijatle brez vestí in cene,
Ljubezni sanj clo negotov;
Spoznal kovarne je napade,
Pretehtal bliš krivic, praznot,
Dvoranskih besedí oslade
Je slišal. žalibog, povsot.
Odstopnik sveta, drug prirode,
Zapustil je domovje zdaj,
Z veselim upanjem svobode
Obernil se v neznani kraj.
Pa vsim je konc! — Ni ga na sveti
Zapaziti več upanja;
Clo vi, tolažbe zadni cveti
Ste vsahnuli, izdali ga!
Jetnik je on! — Z glavó na kamen
Prignut želí, de vgasnul bi,
Ko dneva svit življenja plamen,
In prišla noč mu večnosti.
Že merkne sonce za gorami,
Potihne v hosti kôscev hrup,
Primahajo domú s kosami
Leskečmi vsi Čečenci skup.
Vse oživí po bornih hišah,
Unetijo se ognji rah,
Zavrejo piskn po ognjišah,
Potem je vžito vse na mah.
Polagoma šumot odjenja,
Zavito v mir je selo vse,
Vesolniga počitka tenja
V okrogu zdaj razpeta je.
Iz gorskih rup v omračnim blesku
Šumi navzdol peneč potok,
Bregovja verh, soseden tresku,
Stermí v oblak, še čez visok.
Cel Kavkazus je v sladkim spanju,
Le lune svit na nebu bdi;

[Stran 139]
[139]
Kdo moti pa v samotnim stanju
Jetnika zdaj o polnoči?
Molčé se bliža; tiho stopa, —
Iz sanj zbudí se Rus nakrat,
Skor misli svest si ni, in sopa,
Divico zrè pred sabo stat.
On gleda, tuhta — — to je zmota!
Za bitje vzeti to, — ne gré,
Prikazen je, dozdev, praznota,
Predrami se in zgine žé. —
Divica rahlo se približa,
Visoko de telesa rast
Pomanjša, se nekoljko zniža,
Skudelice podá mu slast.
On pa jedila kar ne vidi,
Posluša le besede glas,
Ne misli, kaj telesu pridi,
Zagledan ves je v nje obraz.
Jezika scer še ne razumi,
Pa njeni gled in lica žar
Svedočite, de kar ne sumi,
Deklé je vse njegova stvar.
Se zdi, de mu pogled veleva:
"Oživi!" in poprešna moč
Se v udih koj mu razodeva,
Ter dvigne se jo vbogajoč.
Pokornik volje teko mile
On kupico izprazni clo,
Življenja čuti čverste sile
De v jedru duše mu zavró.
Potem nasloni težko glavo
Na merzli kamen tužno spet,
Pa vnovo zmer okó berlavo
Do deklice namerja sled.
Deklina tiho, brez besedi,
Jetniku tak sedí nasprot,
Ko bi htela, o pogledi
Oprosti on de se plahot.
Zdihaje včasih kaj izreče,
In kaže de je v sercu bol,
Solzá potok o tim ji steče,
In mik je vsa, sočutje zgol.
Za dnemi tak so tekli dnevi,
Previdno v spone zakovan,

[Stran 140]
[140]
Verige vlači v britki revi,
Jetnik o čedi vsaki dan.
Temotne hladne gorske jame
Ga varjejo vročin nezmér,
Ko lune blesk potem prevzame
Razjasnenje poljan zvečér,
Iz senčniga pristopi gaja
Čerkesinja, prinese mu
Različne zmir utehe slaja,
Kumisa, kaš, pijač, medú,
Navadno z njim uživa tudi,
O tem prijazno gleda ga,
Mu misli tak obilno zbudi,
Izreči kih plahost ne dá.
Mu pesmi gorske poje včasih,
Tak žalostnih in milih viž,
De v njenih ust ganljivih glasih
Razkrit je ves ljubezni križ. —
Tak tujiga jezika vadi
Se dan na dan igraje Rus,
Prikupi de se divi mladi,
Ne opusti izreke brus.
In ona iz ljubezni žarne
Opravlja vrad učitelja,
Pa njemu, ah! ljubezni parne
So leta — — sanj za vekomá.
Te strasti on sedaj ne čuti,
Se zdi mu le neslana reč,
Mordé straší spomin ga ljuti
Nekdajnjh sklin, ki ni jih več.
Na nagloma mladost ne mine,
In sreče up ne stli na mig,
Nečakano veselje šine
Večkrat v osir skelečih brig.
Le vas, ljubezni pervi cvetki,
Življenja slad, opombe raj,
Vas, dragotin bnljanti redki,
Ko zginete, ni več nazaj!
Se zdelo je, de se navadi
Počasi vjetnik sužnih dni,
Na videz on otetbe nadi
Nastopa v čut ne pripusti.
Ob uri juterne prehaje
Po golih stenah živih skal
Upira v nedohitne graje
Bregovja vid in misli žal,

[Stran 141]
[141]
Rumenosvitlih, belosivih
Gorá nebroj stojí pred njim,
Visokih tak, de misli živih
Do verha ne dospejo vsim.
Veršine tron snegov so večnih,
Bi vidil bil jih clo Odam,
Če v letih bi njegovih srečnih
Se sivček bil sprehajal tam.
Med njim orjak stermí v nebesa,
Dvoglavni Elbrus, velikan,
Zavit od zgor do sred telesa
V kolor leden morivnih slan.
Velikokrat pred hujšim treskam,
Ko je grozil že v delji grom,
Nasprot se je žarečim leska
Nevihte vsedel Rus na kom.
Je gledal pod-se v zlo vervranje
Sopara in prahú vertín,
Ko jelen clo navadno stanje
Pustivši spe v berlog skalín;
Ko v gnezdih orli se splašijo,
Kričaje v zrak se dvignejo,
Goveda groze ostermijo,
Restanje konj očita zlo;
In nagloma steržen oblakov.
Iz toče, ploh in strelnih kač,
Po sredi gorskih tih orjakov
Izlije svoj togotni plač;
Verhovja vsak svoj hudournik
Derví navdol od gruč do gruč,
Dokler ne vprè vsezmožni durnik,
In pošle spet nam sonca luč.
Jetnik se v brambi gorske špifje
Neviht rohnenja ne bojí,
Zastonj vihar napenja sile,
Vetrov nemoč ga veselí.
Scer je budil ta narod čuden
Jetniku našim radoved,
Pretehtati do pik ni truden
Navade, vero, žitja red.
Gorjancam tim narav prirodna,
Gostinba, strast, vojaški žar,
Je bila mu po vsim ugodna,
Tak dlana moč, kot brambe mar.
Je včasih gledal ure cele
Čerkesa, ki ko zračni blisk,
Al treska nedohitne strele,

[Stran 142]
[142]
Zbudivši vsih pohvale vrisk,
Orožja poln naroč obleke,
Kosmato kučmo glave krog,
Derví čez kom in dol in reke,
Po klancu v hrib, ob steni v log.
V stremena vpert, naprej pripognen,
Pritisnena komolca v stran,
Overam tak drevesnim vognen,
Letí ko v beg po vragu gnan.
Tak vadi se na boj zarana,
In konja tud izuri v tem,
Ko pride čas naval in brana,
Pripravljen že in kos je vsem.
Ob levi zmir je sablja britka,
Nej v borbi je, nej bo domá,
Mu treba ni mirú, počitka,
Vojaški žar je duša vsa.
On ne pozná težkote ktere,
Vse jedno mu, al jež al peš,
Clo v cimi že zdrobí overe,
Nasprotja so mu igre veš.
Vsikdej enak, vsikdar pogumen,
Bogastvo mu je konj edin,
Clo ta, bi djal, je v borbi umen,
In Kavkaza resnični sin.
V pomanjkanju je ta učitelj,
Zna stradati in je vesel,
V nevarnosti gotov spasitelj,
Skakona ni kozak še vjel.
Med skalami se z njim potuhne,
Neznatni kot mu je zadost,
Na enkrat von ko strela puhne,
Ak bliža se popotni gost.
Pomeri, sproži, v cilj zadene,
Začeta le, je borbe kraj,
Ter k sedlu berž jetnika vklene,
Ter huj! čez hrib domú nazaj.
Naprej se konj poganja urno,
V nevihti kot viharni blisk,
Čez hribe, jame, brezdna burno,
Derví junak, se sliši vrisk.
Ne vstavi ga ne germ, ne hosta,
Ne polzni pesk, ne sterm prepad,
Ne kom, ne dol, ne šuma gosta,
Vsim tim je kos, vse to je zad.
Razlega krog se ropotanje
Kovanih nog restanja sred,

[Stran 143]
[143]
Tak svojim dá prihod na znanje,
Vse krog zbudí se radoved.
Če kak potok dereč ga vstavi,
Je koj gotov, pripravljen, smel,
Se zakadí v vertín deravi,
Ko de bi tek takrat začel.
Popotnik se vtopi prederzni,
Mu v gerlu vrè že curk na curk,
Pa konj plavar ga dvigne berzni
Na suhi breg iz vodnih burk.
In drugikrat on štor uhvati,
Ki trešne v tok ga hud vihar,
Po roglih ga vse krog obdati
Z orožjem, to je pervi mar.
Obesi na-nj vso reč morivno,
Ki pride v pest, ko samostrel,
Al puško, širit, in verv davivno,
Ter sede sam na sredo smel.
Noč tiha je, rujove reka,
Ki naglo ga navdol derví.
Stražar kozak na komu čeka,
Obernene v potok očí.
V sumenju vod po reki plava,
Tam proga senc, neznatna skor,
Pa njemu past, osod nastava,
Nedvomni kvar, zna biti vmor.
Al se spomin nekdajne bitve
Po glavi ti vertí, kozak?
Po zmagi al doní molitve
Zahvalne v posluh ti tak?
Al misliš ti na dom očeta,
Na mirni Don, na sladko noč,
Objemala ko je objeta
Te milica na moč, na moč?
Kovarni sanj! — izid grozi ti,
Ohrani Bog vas, mili kraj,
Krasavice, vi vžitki skriti,
Kozaka več ne bo nazaj.
Skrivaj na breg Čerkes poskoči,
Se bliža tiho — ko se zdi,
Nameri v cilj — in puška poči,
Kervav kozak se v dol valí.
Deževje ko nastopi pišno,
Končavši s tim se bojni ples,
In mirno sam z družino hišno

[Stran 144]
[144]
Domá sedí lenuh Čerkes,
Ak potnik zdaj, ki cesto zgreši,
Pri njemu se oglasi plah,
Se hišnik berž in zlo pospeši,
De pride vsim v okom na mah.
Pripravljen koj je čihir hladni.
Pečenka, hleb, kumis in med,
V pokušanju oštir ni zadni,
Prijazno s tim konča obed.
V kolor zavit, pa znatno vlažen
Popotnik spi presladko noč,
Nasledni dan počitka blažen.
Zahvali se naprej gredoč.
Ko Bajram se slovesni vredi,
Pridere tma mladosti skup,
Za igro to že druga sledi,
Veselja sploh zbudi se hrup.
Ta zmakne vmah iz tula pšico,
Jo položí na samostrel,
Sproživši v grud zadene tico,
Ki piko jo je v zraku zrel.
In drugi znamnje zgovorijo,
To dano vsi nahip, nakrat,
Iz hriba v dol ko tresk veršijo,
De trepetá mu vsaka plat.
Ko divja zver ob tla ceptajo,
Oblak prahú se dvigne krog,
Vse verste gor odmev jim dajo,
Ko vrejo tje čez plan, čez log.
Življenje pak enakobrazno
Vojaku ni za vedno všeč,
Kalí tedaj to igro prazno
Neredko mor uklencov ječ.
In clo iz rok prevzetne bliska
Mladosti meč, de mah na mah,
Med tim ko množ veselja vriska,
Zvalí se glav ne malo v prah.
Je gledal Rus le ravnodušno
Kervavih tih zabav izid,
Obračal pa vojaško skušnjo
Na tihim zmir poduku v prid.
Prej slave vnet on neobzirno
V nevarnost djal se je povsot,
In smerti clo — ledeno, mirno -
Je v boju stal in šel nasprot.

[Stran 145]
[145]
Se spomni tud še dobe sladke!
Ko je s prijatli piroval,
Plesaje štel stopince gladke,
In godbi takt s petama dal
Obžaloval al čas je stekli,
Poboljšanja zgubljeni up?
Premislila al so ga pekli
O djanju te divjosti skup?
Molčanju je v globokim skrito,
Kar mislil Rus je tisti čas,
Nečutenja v povoj zavito,
Izdal ga ni nikaki glas.
Neskerbno de se vede tako,
Osupne zlo divjake te,
Ter bahajo z jetnikom jako,
O njem ponosno govoré.
Drugi del.
Spoznala si, o gorska diva,
Življenja cvet, veselja mast,
Obraza blesk in barva živa
Očita nam ljubezni slast.
Ker ljubi tvoj je v tmini nočni
Objemal te, plameči žar,
In strast in mik, občutki ročni
Zaterla sta vse brambe mar.
Ti rekla si: O vjetnik mili,
Nej zgine zdaj iz persi stud,
Obupanje in bol presili,
Nasloni, daj! na moj se grud.
Svobodo, rod in dom pozabi,
Ti duše moje svitli car!
Vesela sad pogumno zgrabi,
Ki ga ljubav molí ti v dar.
Bi radostno s teboj živela
V pušavi clo do smerti jes —
Se nikdo, znaj! v okrožju-sela
Poljubil ni le tih očés.
V neznanja mutasti tišini
Do zdaj moj mik je skrit še vsak,
Prikradel ni se v nočni tmini
Do mene mlad nikdar junak.
Terdijo, de sim kar nečutna,
Možem nasprot brez milosti,
Vsa terdoglava, clo okrutna,
De tak me nič ne omeči.

[Stran 146]
[146]
Ja svojo vem naprej nameno,
Kaj misli brat mi znano je,
Prodana bom za zlata ceno,
Končano tak bo moje vse.
Jokala bom, prosila žarno,
Je res, de v tem je slab moj up,
Pa bodi le vse skup nemarno,
Znam rabiti — — in nož in strup.
Iz serca, glej! te ljubim milo,
Ozir je vsak mi vzet in stert,
K tim tirana sim s tako silo,
De ne vmorí je britka smert.
Zamišljen on v otožnost lastno
Se vname mu sočutja žar,
Posluša nem divico strastno,
Občutkov njenih kolobar.
Je v tugi clo, ker gneti v njemu
Spomin se pust preteklih dni,
Kadkada bol nahíp zavrè mu,
Tedaj so solz izvirk očí;
Ležala je ko bakla žarna
Na sercu skerb mu dan in noč,
Poslednič pa se tuga parna
Očita tak, in zlo na moč:
Pozabi me, ja nisim vreden,
Za mene ti de čutiš kaj,
Zgubljen je trud in miglej sleden,
Posvetiš ki ga meni, znaj!
Si drugiga tedaj izvoli,
Pervotni bo te tiga žar
Od mene zadovolil bolji,
Ja zima sim in pusta stvar.
On zvest ti bo, očes lepota
Po njem ko gre bo cenena,
Spoznal bo kras in mik života,
Zaklad mu boš nar drajši vsa.
Od tvojiga bo vnet pogleda,
Železna past mu bo objem,
Poljubka vkus clo raja sreda,
Zamaknenje životu vsem.
Z menoj je kraj, — vse pusto, velo,
Terplenja znak na meni vse,
Obraz je muk in tuge selo,
Grenkote krop mi v sercu vrè.
Me obžaluj in me pozabi,

[Stran 147]
[147]
Kaluža mi je časa tok,
Ljubav na stran, razumnost rabi,
De britki te ne vhiti jok.
Ak bil bi le poznal zarano,
Se ve, drugač, bi bilo vse,
Ko bilo tim je sercu dano.
Zaupati na srečo še.
Prepozdno! glej, tvoj drug je trezen,
Razjasnen clo je v žitje vid.
Je mertev on za vso ljubezen.
Za strasti žar — leden je zid.
Premerlim ustam ni mogoče
Poljub verniti žara vnet,
Tak hladnimu na želje vroče
Primeriti popoln odvet.
Okrutno je, objemu žarnim,
Ljubezni živ ki je iztisk,
S pogledam zimnim in nemarnim
Povračati želenja blisk.
Ko strastno ti v neskončnih čislih
Poljubkov mojih serkaš med,
Imam osobo drugo v mislih,
Za tebe sim — oterpnen led.
Podobe kras pred mano plava.
Na svetu kim prilike ni,
V omame sanj zablodi glava,
In reka solz se mi scedí.
Želím, derhtím, me burno tira,
Mi vgasne vid, govor, posluh,
Na tebe strup se moj opira,
Pa une je življenja duh.
Zato skrivaj naklepe kujem,
Nikomur ni o timu mar,
Na tihim sam terpim, žalujem,
Nesreče sam precenjam kvar.
Prepusti mi solzé, verige,
Ideje, muke, misli vse,
Terplenje, trud, skerbí in brige,
Za tebe to čelarno je.
Zdaj veš dovolj, kaj mene žuli,
Ločiva se za vekomaj,
Terpinčenje me dalej guli,
K slovesu mi rokó podaj,
Mir našla boš, ker po ljubezni
Ne muči žen okrutna strast,

[Stran 148]
[148]
Dohiti čas jih urno trezni,
Ter pomoli jim — — novo slast.
Razkritih ust, le vse ihteča,
Deklina tik sedela je,
Prezrevši, s tem ljubezni sreča.
In upa sla ste zginule.
Ko tenja vej je trepetala,
Ker vetra jih zadene puh,
V njegovi roki nje ležala.
Oterpnen bil je misli duh.
Počas ji dojde spet beseda.
Zavedenje poverne se,
Iz jedra tug jetnika gleda,
Nje čutja kip sledeče je:
Govóriti zakaj sim jela?
O, mojih ust nesrečni glas,
Sim serca stan ti razodela,
Prej ko je bil ugodni čas.
Pozabi, Rus, kar sim izrekla,
Ja nisim vedla, da ti grud
In serce tvoje sta iz jekla,
Občutkov dno ledeni stud.
V objemu tvojim uživala
Sim malo radostnih nočí,
Osoda pičlo le nabrala
Je zame sladko jasnih dní;
Uteha kje je, kje plačilo
Za tuge, skerb, obupanje?
Kar pusto je v življenju bilo,
Kdo poravnd te gruče vse? —
Ti lahko slad prevar, omame,
Natakal bi do verha bil,
Če resno ne, iz milbe zame,
Sočutno le moj um slepil.
Polajšala bi bila stanje
Okrutno ti na vsako stran,
Pazivši vse, clo tiho spanje,
Branila tak te noč in dan.
Ti nisi htel! — — Pa kdo je tista
Prekrasna tvoja milena?
Vzajemno al te ljubi ista,
Je vdana mar ko jes ti vsa? —
Pretehtati terpljenje tuje
Povsot in zmir težavno je,

[Stran 149]
[149]
Pozabi kar mi v glavi snuje,
Smejati tug se mojih ne!
Zamolkne tak, in jok in stenje
Ji stiskata diviški grud,
Iz ust ji vrè ko v brizgi penje,
Života polt je zimni stud.
Objemši mu na moč kolena
Je zdih na zdih le dihalá,
On dvigne jo, sam bled ko stena,
Besede te v odgovor dá:
"Ne plakaj, glej! sim skusil tudi
Ko ti, in huj, osode čert,
Spomin na to grenejši grudi
Me v mislih kot očitna smert.
Vzajemna ni ljubezen mene
Osrečila, sim ljubil sam,
Vzajemnosti visoke cene
V občutkih tih j a ne poznam.
Ja vgasnul bom ko plamen dimni,
Pozabljen pustih sred pečín,
Zakasnen cvet, ki mraz mu zimni
Življenje vzel je clo spomín."
Počasno zvezde so temnele
Gromade svitlo snežnih gor
So v mračni delji glave bele
Molile že v začetni zor.
Topivši gled, znižaje glavi
Se ločita molčé obá,
Nesreča ju različna davi,
Pa v žalosti enaka sta.
Samotež on od tega časa
Prehodi dol in sela plan,
Nad njim se sonce polno krasa
Vertí po zraku dan na dan.
Dišave noč prostira hladno,
Enako zmir za nočjo noč,
Kaj zašumí, mu zdí se sladno,
Verige strese na vso moč.
On misli, bo kozak gotovo,
Ki pride de izbavi me,
Divjaštvo de višin sirovo
Pedepsa kot pravica hče.
Zakliče, — pa vse tih ostane.
Le tu al tam potok šumí,

[Stran 150]
[150]
V gošavo zver boječa plane,
Samotni glas ko zadoní.
Na enkrat se glasí kričanje,
"V konjak, tabun!" vse skup vervá;
Čerkesi s tem dadó na znanje,
De v boj hití soseska vsa.
Močí izraz je vsaka činba,
Pazivni gled sovraštva blesk,
Oklep lesket, somrak ogrinba,
Stop noge strah, tip roke tresk.
Konj osedlan se kviško spenja,
Vrè iz nosnic mu plam in žar,
Se krog vertí ko v pihu tenja,
Pripravljen clo v kolop je kar.
Iz komov zdaj vojaštvo plane,
Zatrepetá okrožje vse,
To nese proč in uno zmane,
Do Kubana vse sterto je.
Domá je mir; na soncu v blagi
Gorkoti psov kardelo spi,
Mladenči clo, al skorej, nagi
Igrajo kar se ravno zdí;
In starci tik okrog sedijo,
Iz dolzib pip valí se dim,
Ak čuti kak napev želijo,
Doní nakrat iz gerla vsim:
1.
Valovje vlak derví na vlak,
Debela noč goré pokriva,
Dremote zvit zaspí kozak,
Na kopja drog pripognen biva.
Ne spi kozak v omami tmin,
Te pazi tam Čečenje sin!
2.
Na čolničku kozak sedí,
Za sabo sak po reki vlači;
Kozak, pozor! Čerkes ne spí,
Ko trenul bi te smert zasači.
Ne kimaj, Rus, v omotu tmin,
Te pazi, glej! Kabarde sin.
3.
Obrežja krog zavetnib vod
Je mnogo mest veselja glasnih,
Nastopi pir, zabava, god,

[Stran 151]
[151]
Lepot se skup nabere krasnih.
Domú, domú, iz teh sedmin,
Vas pazi tam zagorski sin!
Tak pojejo. Sedé na bregu
Derečih vod pretehta Rus,
Kaj hasnulo bi mu k pobegu.
Preveč grení že robstva vkus.
Pa krepka je o njem veriga,
Kazdjati jo, kje vzeti moč,
Stermina gor še hujši briga.
In krog in krog vodá obroč.
Temnejši zmir prihaja slepa,
Zavite so goré v somrak,
Le bliža je še svitlo lepa,
Ker lune blesk razjasni zrak.
Jelena v hosti drem premaga
Kričanje orlov prenehá,
Po bregih vrè kipeča vlaga,
In kaki konj še zarestd,
Nakrat je v listju zašumelo,
V somraku bel ferkljá zavoj,
Šumot se bliža, se je zdelo,
On zrè — — divico pred seboj.
Lasjé v kosméh ji krije pleči,
Ki svitlo čern oblak se zdí,
Besed ne da ji stok izreči,
Po licu vir solzá kipí.
V desnici se ji sveti pila,
In leve kinč je kratki meč,
Pripravljena je tako bila,
Otetbi v prid, in tud — za več.
Obernen gled skerbé v jetnika
Mu reče: Glej ugodni čas!
Pobegni ak te prosto mika,
Ne mudi se, zapusti nas I
Te paziti nikdo ne more,
Vse tiho je, vse spí sedaj,
Poprej ko svit se verne zore,
Preplavaš tok na ruski kraj.
Deržé v trepeči roki pilo
Pripogne se ta hip na tla,
Ječí na moč, ko čuti silo,
Veriga ter se trese vsa.

[Stran 152]
[152]
Divica jo tak urno gladi,
Vertivši klep izvoljen krog,
De kmalo vda se pilni bradi,
In glej! — jetnik je prostih nog.
"Svoboden si, mu diva reče,
Pobegni!" Pa nje gled leden
Pové, de zlo jo v sercu peče,
De je po vsem obupa plen.
Obraz odkrit se ves mu kaže,
Zavoj je tak na stran prignut;
Očes oblak pa pust ne laže,
De v sercu vrè ko krop ji čut. —
O mila moja! Rus izusti,
Na vekomaj sim tvoj, sim tvoj,
Obema so ti kraji pusti,
Beživa, daj! in ti z menoj!
Prijatel ne! mu reče ona,
Za mene je življenja kraj,
Je zginul up, veselja krona,
Je nikdar več ne bo nazaj!
Ti! moje vse! in ljubiš drugo!
Nu, najdi jo, in ljubi jo,
Kaj moglo bi še hujši tugo
Zbuditi mi? — Preveč je to!
Ostani zdrav! Ljubezni tvoje
Opomba bo spomin mi zlat,
Pozabi clo nesreče moje,
Mi roko daj — poslednikrat.
On ji nasprot razprostre rame,
Ljubezni vnet do nje hití,
Ko živi plam jo tik objame,
Poljubkov tma — — šumí, šumí.
Se vpotita. — Naprej iz mesta
Samotniga, naprej, naprej,
Do brega vod molčé le gresta,
Nad reko sta kipečo zdej.
Pripravljen že je Rus in smelo
Se zaderví v valovje koj,
Do gerla to ga je objelo,
S plavarjem terd začelo boj.
Presili on vse skup zapreke,
Doplava čverst nasprotno stran,
Se spne na breg iz vihra reke,
In tak željen mu dom je dan.

[Stran 153]
[153]
Sedaj nakrat verší valovje,
Izdíh globok, omolkne gluh,
Iz vod, bi djal, doní to zovje! —
Zadene kar beguna sluh.
Na goli breg nazaj on plane,
In pazi kaj bi bilo to?
Potihne vse, se več ne gane,
Valovje le vertí se zlo!
Divice ni zazreti bilo,
Na reki ne, na bregu ne,
Okrožje pak je tenj se vilo
Šumečih vod po planim tje.
Razumi vse! — — Prej ko se loči,
Poslednikrat meglen pogled
Še v selo vprè, kjer gorski v koči
Prebival je živine sred.
Opazi kraj, kjer je okove
Seboj derdral — naprej, natrag,
Al pesmi kjer Čečen sirove
Je tulil strog namembi v znak. —
Že sonca blesk višave vdarja,
Svitlobi se odprè zatvor;
Dolin somrak razjasni zarja,
In znatno zad so ride gor.
Prijazni pih nasprot mu veje,
Premagane so muke tak,
Iz holmov pak domače meje,
"Pozor!" kričí pazliv kozak.
Epilog.
Do Azije je tak letala
Perutnih tenj modrica tje,
Na Kavkazu cvetlic nabrala,
V ta mali venc povila vse.
Oblek čerkeskih kroj sirovi
Ugodi ji, in šega vsa,
Je rada v tej obleki novi
Mi v sanjah se prikazala.
Preplavala je puste skale
Stermečih gor seliš okrog,
Poslušala okrutne žale,
Sirotnih djev in mater jok;
Ljubila pah in bran vojaški,
Restanje konj, šumeč tabun,
Napada grom, upor kozaški,
Prigodeb zmir veršeč tomun;

[Stran 154]
[154]
Nerazumljive tud kurgane,
Junaki v kih nekdajni spé,
Čez kterih čin in dela znane
Stoletja dob koló verté.
Zna biti de v tečenju časa
Pravlica bo razjasnula,
Kar dobe té od sebe glasa
Podučniga v'pros ne dá.
Od slavnih del bo govorila,
Razloči kak Mstislav dvabor,
Ko je nakrat derhal planila
Na Taman iz čerkeskih gor.
Bo skazala otožne vadlje,
Preteklih dob mnogtero zlo,
Gruzinke kak nekdaj napadle
Mamivno nam vojšake so.
Načertal bom poboj krovavi,
Junaških del nesmertni skus,
Zmagavni tič ko naš dvoglavi
Preplaval ves je Kavkazus;
Ko perva je gromela bitva
Na Tereku pečin okrog,
Cicjanova — ne gladka — britva
Mladila je zagorja lok;
Ko klical je na boj gorjance
Rogov in tromb vesel grohot,
Stermeče vse napadši klance
Je orel naš razdjal zarot.
Povedal bi, kaj Kotlarevski,
Kavkaza bič, doveršil je,
Dospeti pak ne more pevski
Razum na verh te slave vse.
Velitelj strog, pokorni sluga,
Nasprotnike razdjal je vmah,
Ko de bi jih nenadna kuga,
Al blisk in tresk valila v prah.
Zdaj britkiga ne sučeš meča,
Ne veselí te več prepir,
Se prazna zdi ti bojna sreča,
Samote le ti vgodi mir.
Pa čuj, Iztok! iz sanj se zbudi,
Oblak je siv nad tabo še,
Kavkaz pozor! ga ne zamudi! —
Gre Jermolov, prikloni se! —
Potihnuli so bojni čini,
Premagal je vse ruski meč,

[Stran 155]
[155]
Kavkaza vi ponosni sini,
V čim up je vaš? — Kar ni ga več!
Otela ni vas kri prelita,
Očarano orožje ne,
Ne vaših čet prevara zvita,
Svobode hlep, in djanje vse.
Podobno plemenu Batije
Prededam je nezvest Kavkaz,
Za slavo, dom se več ne bije,
V nemar pusti junaštva glas.
Popotnik zdaj gre brez bojazni
Po kotih kjer ste gnezdili,
Pravlica pak o vaši kazni,
In naši slavi govorí.

III.
Mertva carevna in sedmero vitezov.

Pravlica.

Car s carico posloví se,
Tuje v kraje zavertí se;
Ona v oknu pase mar,
Kdaj de pride mili car.
Zre ob dnevu, zre ob noči,
In očesa gledajoči
Razbolele so se zlo, —
Njega ni nazaj biló.
Čas vertí se, teče urno,
Se preverže vreme v burno,
Mraz pritisne, sneg kocnjá,
Bel kolor poljanam dá.
Mescov tak devet prešló je,
Žalosti velike svoje
Ona skriva vsim ljudem,
Bol pa hujši grize nem.
Sveta noč je nastopila,
Mati hčerko porodila;
Komej ta zagleda svet,
Verne tudi car se spet.
Ko carica ga zagleda,
Skor zastane ji beseda,
Tak jo to razveselí,
De mu koj nasprot hití.
Pa ta stres je preobilen,
Nepričakan, clo presilen,

[Stran 156]
Premektá preveč jo vse,
In k obedni mertva je. —
Dolgo car ni bil utešen
Pa tud on — je slab in grešen,
Leto steče kakor sanj,
Spet ljubezen plane nanj.
Se oženi! — Ta ženica,
Po naravi že carica,
Stara ravno dvajset let,
Bila je lepote cvet.
Rašena ko mlada jelka,
Ne premajhna, ne prevelka,
Belih, clo blišečih lic,
Cvetna krona vsih divic.
Tud po umu je slovela,
Modrijanke glas imela,
Bivši tak ta ženska res
Kip na zemlji skor nebes!
Scer pa terda, zlo prevzetna,
Svojoglavna, silna, zdetna,
Sumapolna, brez vestí,
Kamor stopi serd zbudí.
V zakon razun te lepote
Ni prinesla betve dote.
Le nekako zerkalce
Je imela lastno še.
To po sliki ni slovelo,
Vender se med čuda štelo,
Ker govor mu bil je dan,
In — slavjanski, v Rusji znan.
S tem dovoljno je živela
Vedno v slogi, zlo vesela,
Ko je vanj pogledala,
Gola slast je bila vsa
Radost bila je, uteha,
Vir blaženstva, sreče, smeha,
Ko je praša: Bratec moj,
Razodeni ved mi svoj!
Nisim ja lepote dika,
Perve rože rajska slika,
Polna ljubeznivosti,
Tak, de več enake ni?
Dá v odgovor koj zerkalo:
Ti si fcitje krasno, zalo,
Take ljubeznivosti,
De nikir enake ni?

[Stran 157]
In z bliskavno radnim licam
Se nasmeja govoricam,
Radosti v objem se dá,
Ziblje kraja ram obá,
Tu popravi, tam podreca,
Vse le past za tičke, seca,
Se pripogne, v steklo zre,
In komolce v stegna vpre.
Nar bolj sama si dopade,
Ter razumiti ne znade,
Nje de tik na svetu tem
Všeč bi bil še kdo ljudem.
Tako ta dozdevke pase,
V tem carevna tiho rase,
Dan na dan je zalši cvet,
Vse jo čisla, vsak je vnet;
Po lepoti je slovela,
Po razumu glas imela,
Bivši serca rahla vsa,
Pa prevdarka bistriga.
Belolična, černooka,
Krasna hči plemen istoka,
Vsiga znanstva mik in slast,
Tudi možkim — — hlopna past.
Se mnogterim scer nasmeja,
Pa kraljiča Jeliseja
Zadnič izvolili so,
S tem poroko sklenejo.
V doto oče kralj odloči
Sedem tergov, ter naroči,
De dobí še zet in sin
Zraven petdeset grašin.
Svatje že so v gradu zbrani,
Pa carica jim naznani,
De začeti se ne dá,
Ker še ni oblečena.
Pred zerkalcam lice lišpa,
Svilne oblačila krišpa,
Gleda v steklo polna sle,
In prašanje njeno je:
Nisim ja lepote dika,
Perve rože rajska slika,
Polna ljubeznivosti,
Tak de mi enake ni?

[Stran 158]
Kaj na to zerkalce skaže?
"Ti si lepa, krasne baže,
Cvetna roža, dvombe ni,
Tode perva — nisi ti;
Pasterka ker tvoja draga
Prekosí te, te premaga.
Njej gre krasa pervi red,
Ker prilike nema svet."
Mačoha na noge skoči,
Blizo je de serda poči,
Jeznosílni roke mah
Zmane skor zerkalce v prah.
Pha z nogama, z roko buta,
Vsa se trese, vpije ljuta:
"Gerdo steklo, pusti črep,
To terdiš, ker clo si slep!
Njej de bilo več bi dano?
Ona meriti se z mano!
Bom učila jo, čaj, čaj!
Se bo zvedlo, kdo je kaj.
To ni čudno, de je bela,
Mati v oknu je sedela
Gledala okrožju vprek
Dan in noč na beli sneg.
Pa za to ne bo rojenka,
Vrat na nos, nar lepši ženka!
To terdí le glupi trap,
Potepuh, nemarni cap.
Odpri samo le očesa,
V meni vsih lepot nebesa,
Kteri ženski krog in krog
Dal prilični kras je Bog?"
Da v odgovor koj zerkalo:
Je vse sploh se prispoznalo,
Mik in kras je v tebi vse,
Tode una — — lepši je!
Kaj bo zdaj? Zavisti černe
Polna naglo se oberne,
Serda clo nehotni rop,
Steklo zadervi pod klop:
Pozvoni; prispè Černavka,
Izbic pridna opravljavka,
Tej razloži vse rečí,
Kar se ji potrebno zdí,
Ter ji reče: Boš peljala
V gozd carevno, jo zvezala,

[Stran 159]
Pod košato jelko tam
Prepustila jo volkam.
Kdo bi vmiril babo gnjevno?
Nikdar um! — In tak s carevno
Gre Černavka v daljni les,
Gojzda temne goše vmes.
Sili zmir naprej stopati,
Ta začne se grozno bati,
Hosta že straší jo zlo,
Ne razumi kaj bo to,
Ter popraša: "Ljubezniva,
Kaj se dela? v čem sim kriva?
Kaj pomeni vsa ta reč?
Ne razumim činbe več.
Ne pogubi me, ženica,
Neki dan, ko bom carica,
Dala bom ti dragi dar,
In še več moj ženin car."
Ta bi serce clo ji dala,
Ni je vbila, ne vezala,
Rekla ji: No serček moj.
Hodi prosta, Bog s teboj! —
Gre domú. — Jo koj carica
Praša: Kje je krasotica?
Reče una: Zvezana,
Al pa že v zobéh volká.
Dolgo tam ne bo terpela,
Kmalo večni mir imela
V mlinu urnim rezkih slin
Samogoltnih teh zverin.
Je pravlica se prosterla,
Carska hčerka de je umerla!
Tuži bedni car po njej,
Bolj še ženin Jelisej.
Ta na pot se naglo spravi,
Serčno znance vse pozdravi,
Izroči se Bogu pred,
Ter nevesti mahne v sled.
Pa nevesta polna muke
Blodi v gojzdu, vije ruke,
Mrak se bliža, pozno je,
Do grašine ko prispè.
Lep nasprot ji pes prilaja,
Se raduje, smuka, raja,
Spremi jo na prag in čez,
Ponavljaje vedno ples.

[Stran 160]
Ona si pogum prebudi,
Se na stopnicah ne mudi,
Gre s pesam naprej, naprej,
Se približa vratam zdej.
Komaj kljuke se dotakne,
Tipu že zatik se umakne,
Dvojne vrate se odpró,
Glej, dvorano lišpano!
Krog in krog sedala močne,
Zgor preproge clo iztočne,
Mnogo je strani obéh
Kipov svetih ob zidéh.
Peč in krasna krog ležanka,
Kjer se v noči sladko spanka.
V sredi miza terdih desk,
Vse polikane na blesk.
Res le dom samoto kaže,
Pa naprava se ne laže,
Med ljudí de dobre je
Tu zadela, priča vse.
V tem ko to jo je tažilo,
Ni nikogar zreti bilo,
Dom je sem ter tje obšla,
Več rečí uredila,
Bogu je prižgala svečko,
Žarko ter zavkrila pečko,
Posteljo si naredí,
V njo počene in zaspí.
Zdaj se bliža čas obeda,
Vstane zunaj šum in zmeda,
Konjkov sedem vihra v dvor,
Svitlih kakor sonce skor.
Starši reče: Čudno, čudno!
Vse je čisto, vse priljudno,
Kdo olišpal je ta grad,
Vedel to bi grozno rad.
Daj, prijatel, se prikaži,
Britko skerb nam utolaži,
Ako si postaran mož,
Oče nam al striček boš!
Ako v mladosti cveteči,
Bodi bratec nam ljubeči,
Ak si stara žena, mat
Bodi nam, ljubezni slad;
Ak krasna si divica,
Bodi mila nam sestrica,

[Stran 161]
Poravnano s tem bo vse,
Kakor nam spodobno je.
In carevna, lepa, mlada,
Stopi von, ne ravno rada,
Čislanje de skaže jim,
Nizko se pripogne vsim.
Prosi vljudno odpušanje,
De stopila je v njih stanje,
K njim de v gostje je prišla,
De-si ni povabljena.
Po besedah so spoznali,
Pred carevno de so stali,
Mizni pervi sedež ji
Starašina izvolí.
Berž jedi so nanosili,
Z vinom kupico nalili,
Na ponudnici vse to
Rah pomaknuli pred njo.
Nekaj hleba si je zbrala,
Kosček mali v usta djala,
Vina ni pokusila,
Ni ga bila vajena.
Tudi trud jo silno davi,
Mir želeča sercu, glavi,
Si izprosi izbico,
Rahlo počivalo z njo.
So v nadstropje jo peljali,
Tam nar lepši izbo zbrali,
Ji vošili sladko noč,
Ter hiteli skupno proč.
Dan za dnevom tak ji teče,
Je carevna polna sreče,
V brambi svojih vitezov,
Ki so v sili škit gotov.
Tekališa jim za rana
Vsaki dan goré, poljana,
Šume slast so vitezam,
Dirja vsak posamši tam,
Strela zajce, šoje, utke,
Tud lisice, divje putke,
Če mu pride v pest Tatar,
Je ko smet zgubljena stvar.
Petigorskiga Čerkesa
Vzame v tarčo brig in plesa,
Ta jo vbriše ak je moč
Unkraj reke v hostno noč.

[Stran 162]
V tim carevna vse previdno
Dene v red, opravi pridno,
Vsak posebej kar želí,
Tak tekó za dnemi dni.
Čas vertí se ji prekrasno,
Tode bratje se počasno,
Jo gledaje v enomér,
Vsi zaljub'jo v carsko hčer.
Neki dan ob uri zgodni
Pridejo ti blagorodni
Do zavzete deklice,
Starši reči to začnè:
Veš, prelepa ti divica,
De si mila nam sestrica,
Živo te za večni čas
Ceni, čisla vsak iz nas,
Vsi bi radi te imeli,
V zakon te suprugo vzeli,
Tode to ne gré, se vé,
Mož ti jeden bodi le.
Eniga tedaj izvoli,
Na vse druge štej še bolji,
Kakor de bi bratje ti,
Pristni bratje bili vsi. —
Glavo semtertje premikaš!
Berž ko ne ti s tim zanikaš?
Kaj pomeni taka reč?
Al ni kupcu blago všeč?
"Oj, mladenči vi častiti,
Bratje moji glasoviti",
Reče ona jim na to:
"Kar izustim laž ne bo!
Če ni res, iz tega mesta
Nej ne grem. — Sim že nevesta!
Meni je iz vas enak
Eden kakor drugi vsak.
Vsi ste blagodušni, krasni,
Serca krepki, glave jasni,
Ja ko brate ljubim vas,
Bližji žlahta ni za nas.
Zaročena sim sopruga,
Kraljeviču verna druga,
Ženin moj je Jelisej
Ja njegova zanaprej!
Bratje kar so obmolčali.
Za ušesmi se čohlali,

[Stran 163]
Stari reče: Spros ni greh!
Tode zdaj — ne več o teh.
Nam je volja čista bila,
Kar prihodnost bo učila.
Tebi zanaprej ta grad
Bodi bramba, skerb in slad.
Ona reče: Bratje dragi,
Bodite tak mili, blagi,
Tak prijazni mi naprej,
Kakor bili ste do zdej,
Vitezi so se vklonili.
Ter jo samši zapustili,
Serčni so ostali z njo,
Čislali ko sestro jo.
Medju tem carica huda
Ne vtolaži v sercu gruda,
Strasti grize jo prepir,
Na carevno misli zmir.
Zerkalca in njega glasa
Se ogiba nekaj časa,
Dolgočasje vsili pak,
De popraša spet za znak.
Neki dan se vsa nališpa,
Oblačila krasno skrišpa,
Clo v opravi pražni je,
Prime naglo zerkalce:
Zdravstvuj, zerkalce, mi skaži,
Kakor res je, ter ne laži,
Sim al ne nar lepših lic,
Rajska krona vsih cvetíc?
Koj zerkalce ji odziva:
"Krasna si, vsa ljubezniva,
Dvomiti ne dá se v tem,
Tode ja — za lepši vem.
Ta sedaj živí brez slave,
Skrita varni v kraj dobrave,
Znatno ta te prekosí,
Njej na svetu slike ni!
Sedem vitezov jo varje,
Sličnih blesku zgodne zarje,
Ona je tekočih let
Vsih lepot na zemlji cvet."
Serda bleda, jeze siva
Plane ta ko vatra živa,
Al ko strele naglo zlo,
Na Černavko vstrašeno.

[Stran 164]
"Gerda baba, goljufala
Ti si mene, se legala,
In pa kako, in pa v čem,
Zlodja hujši si, to vem!"
In Černavka polna straha,
Treptajoča, bleda, plaha,
Razodene vse ji kar,
Še pridene kako stvar.
Una vpije: "Bom te vbila,
če carevne umorila,
To uterjen je pogoj.
Mi ne boš, in zdajci koj."
Vedno pridna, zmir pohlevna,
Predla nekdaj je carevna,
Vila prejo na vso moč,
Bratov svojih čakajoč.
Laja pes na dvoru burno,
Se carevna dvigne urno,
De pogleda, al ni sam,
Vidi staro ženo tam.
Kruli pes ko pazni sluga,
Baba mu z gorjačo žuga,
Ji carevna cuti dá:
"Na pomoč bom koj prišla!
Ne le strah in psa odgnala,
Tudi kaj ti jesti dala,
Hleba, vina, sladnih paš,
S tem okrepčati se znaš."
Glasno starka je zavpila:
"Res je treba, res je sila!
Le poglej, ujeda kak
Se nad mano toti spak.
Ta prokleta divja para
Za besede kar ne mara,
Vgriznul je, de me bolí,
Komaj de me stergal ni."
Vzame berž carevna hleba,
Kar še scer se zdi potreba,
De med njima vmiri spor,
Huš, po stopnicah na dvor.
Pes ne jenja svoje gnati,
Babi zob ojstrost kazati,
Spenjati se tej nasprot,
Uni pak braniti pot.
De le stop nameri starka,
Plane kakor strela žarka,

[Stran 165]
Kakor ljuta divja zver,
Pazi tak jo v enomer.
"Ni naspal se", v tem omeni
Ji carevna, verže ženi
Hleba kosček ji v obok,
Ta ga vjame urnih rok.
"Za ta dar priserčna hvala,
Boljiga še ja bom dala,
Reče starka, glej ta sad,
Jabko ki je vredno zlat!
Bo ti lep zapletek novi,
Lovi jabolko, ga vlovi,
Na!" — in jabelko zletí,
V lok po zraku se kriví. —
Pes za njim se spenja kviško,
Kanja kot za plašno piško,
Vse zastonj, on smuknul že,
Huš! carevni je v roké.
Mehko, sočno, rahlo, gladko
Vidno ko medica sladko,
Vkusa, slasti, teka znak,
Prezerljivo clo do pšak;
Sadja vsega čast in dika,
Ki k zavžitku tira, mika,
Baba reče: Nej diší!
Ter ji zgine spred očí.
Berž po stopnicah divica
V izbo gor ko lahka tica,
Pes se spenja zmir za njo,
Cmeri, laja, cvili zlo;
Hoče sumen sad imeti,
Ker ji ga ne more vzeti,
Ji naznanja gledajoč,
Zaderví de nej ga proč.
Ona ga z ročico gladi
Brige te in straha radi:
"Sokol moj, kaj nek imaš,
De pokoja si ne daš?"
Ko je v izbo prišla bila,
Je za sabo zaklenila,
Sedla k zidu pod okrnim,
Bratov čakajoča tam.
Jabko ogleduje vedno,
Kak je sočno, kak je čedno,
Mik ji kar mirú ne dá,

[Stran 166]
Rada bi le vkusilá,
Tak vabljivo, polno meda —
Tode misli: "Do obeda
Čem zatreti vžitja mik,
Je pustiti v krasu slik."
Komaj to izreči jame,
Zopet že je v roko vzame,
Misli nesti le pod nos,
Tode — hrst: je vgriznen kos —
Dobro, sladko, polzno, mana!
Do tedaj ji clo neznana,
V migleju se staja vse,
Ter gluk, gluk! — v želodcu je.
Zdaj pogled kalí se v hipu,
Čutno ni ničesar tipu,
Sklep za sklepam omedlí,
Pade z rok ji kar derži;
Zatekljá po tleh se jabko,
Vidi zmirej manj in napko,
Cepne omedlevce rop
Brez zavedenja na klop.
Tam ko mertva je ostala,
Čuta znamenja ni dala.
Diha ni, ne giba več,
Vidno žitje vse je preč.
V tem iz vojske so kervave
Bratje vnesli ude zdrave,
Vernejo domú se koj,
Z njimi pomagačev roj.
Pes ko v delji jih zagleda,
Ker mu dana ni beseda,
Laja, tuli na vso moč,
Bol naznanja cvilijoč;
Jim nasprot priteče sopno,
Ter jih spremi vsako stopno
V dvor, in skoz, po mostužih,
Zadnič v izbo zgodeb zlih.
Psa sopéh, nemir, hripanje,
Jim le zlobo dá na znanje,
Stopjo v izbico — o strah!
Javno vse jim je na mah.
Grozna tuga zdaj jih mane,
Pes pa kakor strela plane
Proti jabku, ga požrè,
Ter zacvili — stegne se.

[Stran 167]
Zvesto zverče! je spoznalo,
Jabličko de smert bo dalo,
Večji kvar zabraniti,
Samo smert nakloni si!
Bratje verli, vsih sedmero,
Iz zaupanja na vero,
Moljo prav pobožno zdaj,
Izročivši mertvo v raj.
Ko molitve so končali,
Svilnih ji oblek so zbrali,
V previdljivo skrinjo, vso
Iz kristala, djali jo.
Ter sprevod se združi slavno,
Polnoči je bilo ravno,
Ko so truplo dvignuli,
Bližno v goro z njim odšli
Mirni dol so izvolili,
V kraj samotni jo vložili,
Iz železa grajo v lok
Potegnili krog in krog.
Stolpov šest okolj je stalo,
K tem z verigo privezalo
Se je vse poredoma,
Kar nadgrobju šega dá.
Ko de bili bi se bali,
Mertvi clo bi vragi znali
Mir kaliti, al od tam
Jo unesti Bog vé kam.
Prej ko grob so zapustili,
Reče starši mertvi mili:
"Večno diko Bog ti daj,
Truplu mir, in duši raj!
Naglo šla si, cvetne dobe
Pod gomilo, žertva zlobe,
Kras telesa tu je res,
Duša pak že v last nebes.
Hotli tvojo smo lepoto,
Blagočutje in čistoto
Ohraniti vitezi,
Serce ki mu vdala si.
Tode on, tak srečen cenjen,
Vidno bil ti ni namenjen,
Nikdo ni te mu prevzel,
Samo grob te je objel."
Koj potem carice zloča,
Sladke zvedbe upajoča,

[Stran 168]
K zerkalcu primaha spet,
Ter ga prosi za odvet:
"Sim al ne nar lepši žena,
Tak de par mi ni nobena,
Sercu temu slast de daš,
Razodeni, kar spoznaš?"
Lično je na to zerkalo
Ji v odgovor urno dalo:
"Ti si krasna, dvombe v stran,
Cvet lepote, dnes ta dan!"
Medju tem deržave sveta
Jelisej vse prek obleta,
Po nevesti praša krog,
Kje de je, to vedi Bog.
Praša tega — se mu smeje,
Drug ga clo med norce šteje,
Ta mu reče tam al tu,
Druj oberne herbet mu.
On prehodi vse deržave,
Čuje nižje, višje glave,
Pred-se skliče tmo ljudi,
Vse zastonj! carevne ni.
V žalosti domú se verne,
Proti soncu se oberne,
Ter prilično teh besed
Razmotá nesreče red:
"Sončice, ti svit prekrasni,
Čuj mi klic ta britkoglasni,
Ti ki sveta vsako stran
Pregleduješ let in dan.
Gor in dol po nebu hodiš,
Vse ti vidiš, vse presodiš,
Kdaj je setvi, žetvi čas,
To oznaniš nam na glas.
Zime puste mraz in zloba,
Pomladanska topla doba
So tvoj dar, ves svet je tvoj,
Vse ti vidiš pod seboj;
Bi mi hotlo razodeti,
Vidlo al si kje na sveti,
V kraju kakim, tim al tim,
Carsko hčer? — ja ženin sim."
Sonce je v odgovor dalo:
"Vidlo ne, in ne poznalo,

[Stran 169]
Tak ne vem, živí al ne,
Luna vedla bo mordè!"
Potolaži tuge grozne
Jelisej do ure pozne,
Ko zagleda lune krog,
Tim nasprot oberne stok:
"Serpič lune, lep obliček,
Pozlačen, rumen rožiček,
Zemljo gledaš v enomer,'
Vse ti vidiš brez over.
Zgoda vstaneš radoveden,
Krogloličen, svitlogleden,
Zvezde vse pod tabo so,
In te jako čislajo.
Kar na svetu prigodí se,
Tebi zdela pred očmí se,
Vse zavitke ti poznaš,
Vsih skrivnosti ključ imaš;
Luna, daj mi razodeti,
Al si vidla kje na sveti
Moje ti neveste kras?
"Razodeni vse na glas!"
Te besede sliši jasne:
"Nisim vidla dive krasne,
Al je živa, v to ne grem.
Kje bi bila, tud ne vem.
Zvezdam ja le poti čertam,
Po skrivnostih pak ne vertam,
Tak na zemlji se zgodí
Mnogo, kar mi znano ni."
Jelisej na to: "Presodba
Taka je nevkretna zgodba,
Kaj mi bo začeti zdej,
Kod je išem zanaprej?"
Tolaživši luna reče:
"Nej te to nikar ne peče,
Urni veter, biti zna,
Prašan to na znanje dá."
Jelisej zaupajoči
Vetru koj se priporoči,
Ter za njim kar more vrè,
Kmalo blizo njega je:
"Čuj me, veter, ti mogočni,
Dregar ti viharja ročni,

[Stran 170]
Ti derviš ko vranji roj
Tmo oblakov pred seboj;
Iznenadno ti pripihaš,
Strehe hiš na kviško zvihaš,
Hrast razcepiš kakor bil,
Gojzd je igra tvojih sil.
Morja stisneš ti valovje,
De ko krop zavrè v bregovje'
Vsaka moč se tebi vdá,
Raznn Boga večniga.
Bi le hotel razodeti,
Al si vidil kje na sveti
Mlado hčerko carjevo?
Ženin nje sim!" — — "Mine zlo",
Reče veter mu prijazno,
"Tam za rečko tiholazno
Najdeš več visokih gor,
V eni trojno jam al nor;
Sredna hrani v tmini žalni
Grob olišpan, ves kristalni,
Varno medju stolpe vzet,
K njim z verigami pripet;
V grobu tem ti je nevesta,
Mirno je okrožje mesta,
V ti samoti krog in krog
Znaka ni človeških nog."
Reče to in dalej piha,
Jelisej pa britko zdiha,
Speši stop kar moč mu dá,
Ker hitrost le zdaj velja.
Tu po cestah, tam čez reko,
Po dolini, v hosto neko,
Ob germovju zmir naprej,
Je pred jamo v gori zdej.
Jame vhod je skrit in mračen,
Scer pa prost, dovoljno zračen,
Steza vsa pregleda se,
Miglej še — — pred grobam je.
Truge lahka tak postava,
De si zdi, de v zraku plava,
Sončni blesk od sebe dá,
Ko de steklo bi bilá.
Vse se skoz in skoz pregleda,
Tak se jasno vidi bleda
V njej prekrasna carska hčí
Ki na vid se živa zdi.

[Stran 171]
On ob grob neveste mile
Vdari komaj znatne sile,
Se na dvoje grob odprè,
Kakor školjka ostrigè.
Vidi vstati divo krasno,
Reči te besede glasno,
Ker ozira se okrog:
"Hvala tebi, mili Bog!
Mirno tak sim počivala,
Terdo, dolgo, sladko spala,
Rekla bi, nekdajni raj
Je bil lep, pa težko slaj!"
Stopi von ko to izreče,
Slast mirú ji dati neče,
Toljko manj ker vidi zdej,
De je rešnik Jelisej.
In radujeta se jako,
Sla, veselja polna tako,
Ganenja de sta obá
Prav iz serca jokalá.
Jo v naroč on rahlo vzame,
Nese ven iz puste jame
V prosti zrak, na jasni svet,
Ves ljubezni čiste vnet.
Naglo zvedli so v deželi,
Vriskati povsod začeli,
Da carevna vmerla ni,
Lepa de ko prej živí.
V času tem domá sedela
Zlobna mačoha je smela,
Vklanjala se zerkalcu,
Radovedna rekla mu:
"Blagotina moja draga,
Serca slad, in duše snaga,
Daj, pokaži svojo moč
Zerkalce mi skazajoč:
Nisim jes lepote dika,
Perve rože rajska slika,
Take ljubeznivosti,
Meni de prilike ni?"
Ji v odgovor da zerkalo:
"Je povsod se prispoznalo,
Zmir terdilo se na glas,
De si res lepote kras;
Pa carevna milodraga
Te na vse platí premaga,

[Stran 172]
Ona je današni dan
Cvetja vsiga cvet spoznan!"
Mačoha na noge plane,
Besna v roki steklo mane,
Ter na tla je zaderví,
De se v kosce razdrobí.
Proti pragu skoči gnjevno,
Sreča tukej — joj! — carevno,
Omedli ji ud na ud,
Straha vdan jo mertud.
So jo hitro pokopali,
Svatbo krasno vkup sklicali,
In z nevesto svojo zdej
Zakon sklene Jelisej.
Bilo ni na temu sveti
Nikdar lepši svatbe zreti,
Tudi ja sim zraven bil,
Mnogo vina v gerlo zlil.

IV.
Bakčisarajski vodomet.

Pravlica.

Girej sedé topi pogled,
Iz ust jantar kadí se silno,
Ves dvor molčí bojezni zmet,
In gnjeti se okrog ozbilno.
V dvorani tih' je bilo vse,
Spoštljivo ki o njem so stali,
De v serca dnu viharno je,
Na mračnimu so licu brali.
Nenadno z roko mahne on,
Kazaje proč nepoterpljivo,
Vklonivši se hité vsi von,
Ostane sam, užaljen živo.
Prostejši zdaj je zdih na zdih,
Živejši temno ostro čelo
Kipenje serca, sumov zlih,
Očitati je bistro jelo.
Viharja černosiv oblak,
Ko burnih ur se bliža sila,
Grozí na nebu temno tak,
Njegova kot je slika bila. — —

[Stran 173]
V ponosni glavi kaj divjá,
Namembe ktere kuha v duši?
Bo vihra mar nad Rusa šla,
Al Poljske plod in raj razruši?
Je v trumah punt, izdaj, upor,
Ga peče v persih žar osvete?
Ga rod straší čerkeskih gor,
Al Genove kovarne čete?
O ne! Vojaška slava vsa
Njegovimu je sercu studna,
Še desna zadnih del bilá,
Pretekle dobe bojev trudna.
Al je kovarno v harem se
Skrivaj ukradla vad izmena?
Je vdala milih žen mordé
Gjauru serce, pervih ena?
Ne, ne! Te ženske misliti,
Ljubezni sanjati ne smejo,
V tihoti nemi prazne dni,
Obupne leta preživejo.
Pod stražo ostro, bdečo zmer,
V naročju pustim dolgočasja,
Ne upa slasti njih ozir,
Ne sluh tolažb, al sreče glasja.
Krasota njih utajena
Za stenami je svetu skrita,
Arabska kakor cvetlica
V toplicah se za stekli pita.
Jim dni in mescov, godin tek
Premika se počasno leno,
Neznatno tak ljubezni vek
Izvije jim, mladosti ceno. >
Enakolične dan na dan,
Medlene časov so tečenja,
Posile strup in stisk neslan
Jim zgrenita potok življenja.
Želeče radosti, zabav,
Kadkada same se slepijo,
Premenjajo al kinč oprav,
Al izbic drago lepotijo.
Zdaj govoré, se smejejo,
Po vertih, tratah al igrajo,
Zadevši senco javorno
Šalivo sedejo v razhlajo.

[Stran 174]
Pa vednoma, na vsaki stop,
Mogoče ni se njemu skriti,
Tiší za njim nadležin skop,
Evnuh neslan, prežon serditi.
Povsod njegov je gled in sluh,
On vidi vse, on čuje sledno,
Za mnenje vsih je slep in gluh,
Marljivo vdan le kanu vedno.
Neoskrunljiv mu je zakon,
Ukaz, al mig, al volja kana,
Strogejši ne spolnuje on
Zapoved sveto Alkorana.
Prijaznosti nikir želeč
Prenese kot obris kamniti
Zasmeh, prikor, izrek bodeč,
Porug naval, — kar hoče priti.
In kakor ga ne rani ost
Nagaje, psovke, al zasrambe,
Je tudi clo sočutja prost,
Mu simpatij ni treba brambe.
Oko za jok je slepo clo,
Ušesa gluhe zdihovanju,
Žatajen bol, očitno zlo,
Vse jedno je njegovim djanju.
Nečuten sam do jedra ve
Pretehtati zvestobo žensko,
De se na njo zanesti sme,
Na stalnost kot vremen jesensko,
Pogleda molba, smehlej, stok,
Obup al tuga, pers nemirje,
Zastonj je zdih, zastonj je jok.
On temu vsim kar nič ne verje.
Ko v gorkim času cvetja rož,
Razpleteno kitovje lasno,
Se v reki koplje naga množ,
Poječa pesmi šalne glasno,
In krasnih udov krog in krog,
Se vijejo valovi čisti,
Stojí na bregu nem in strog
Evnuh obernen proti isti;
Pa ves ta kras, lepota, mik,
Vse prazno za-nj, ga kar ne gane,
Pogled o vidu vsih oblik
Je sklen, serce pa led ostane.
Po noči pazno, suma brat.
Prehodi harem na vse kraje,

[Stran 175]
Ob izbicah od vrat do vrat
Naprej ko tenja se majaje.
Nenadoma prileze tih,
Posluša, gleda, pazi, zgine,
Dozdevka poln in misli zlih,
Ter serda ki ga kar ne mine.
Clo sanje straži odalisk,
Al tu al tam se ne izusti,
Kar ni pokornosti iztisk,
Al scer zavid jim ne dopusti.
Bi ena v sanjah le imé
Izrekla možko, brez zaveda,
In bodi oče, brat — gorjé!
Posledna bi bilá beseda.
O takim varstvu se tedaj
Gireju ni ničesar bati.
Harem zapert, in čist Saraj —
V pokoju zna neskerbno spati.
In vender ves razrit, razdjan,
Zamišljen clo, obupa truden,
Nevedama jantar sožgan,
Tak dvoru vsim po djanju čuden?
Kraj njega nem stojí Evnuh,
Dreveno v tla zamaknen gleda,
In pazi — clo za drugo gluh —
Njegovih ust kaj bo beseda.
Na mah molčé se dvigne kan,
Odpro pred njim se naglo vrata,
On zgine v žen preljubih stan,
Milejši mu od zmag in zlata.
Vladarja željno čakajoč,
Krog vodotoka te samote,
Olišpane, berhké na moč,
Tam harema sedé lepote.
In gledajo v igranje vod,
Detinske radosti nagiba,
Na mramorni valovja pod,
Neskerbno kak se suče riba.
Mnogter obroček svitlo zlat.
Al perstan redke dragotine,
Zletí v poplave bistri hlad,
De mnogo rib na kviško šine.
Ponuja krog se sladoled.
Nasiten prostor je dišave,

[Stran 176]
Potem še slajši petja sled,
Pohvale zmag, ljubezni, slave.
Pesem tatarska.
l.
Nebó vsigdar nam dá zameno
Prelitih solz in britkih bed,
Fakir zazrè ko Meke steno,
Pozabi bol preteklih let.
2.
Preblažen ki za vero pade
Ob Donavi v zatretju zmot,
Lepote cvet, divice mlade
Mu v raju koj hité nasprot.
3.
Še srečen bolj je, o Sarema,
Ljubezni slad ki pridobí,
In tebe cvet lepot, objema,
Za njega tug, nezgode ni.
Tak pojejo. Pa kje je zdaj
Te hvale cilj, ta zvezda krasna?
Umakneno v samotni kraj
Slovesnost ne zadene glasna.
Ko palma, zmeta burnih dni,
Potlačena se v sanjah gubi,
Ničesar je ne veselí,
Girej je več — — je več ne ljubi.
Premenul je. — Pa kdo s teboj
Bi meriti se smel, Gruzinka!
Bleščečih kit bogat povoj
Na čelu dva ima ovinka,
Zmagljivo sveti tvoj pogled,
Nočí černejši, slajši dneva,
Obličja sneg z rameni vred
Ko padel sneg široko seva.
In ktere glas, izdih, govor,
Izrazi tak ljubezni sanje,
Oblike želj in upa zor,
Ko tvoj pogled, al zdihovanje?
Mogoče ni de zabi cvet,
Ki v tebi ga vesel doseže,
De od ljubezni nove vnet
Predmet leté objeti streže.

[Stran 177]
In vendar kan — sirov, gorjup —
Se malo le za tebe meni,
Tvoj gled je slast, njegov je strup,
Samoto več ko tebe ceni.
Mermrav in terd, očmern, temnit,
Prebdi Girej nočí samotno,
Kar angel nek pri njemu skrit,
Polakinja, živí tihotno.
Nedavno, kar Marija svet
Dežele tuje je zazrela,
Nedavno, raja krasni cvet,
V domači zemlji je živela;
Očetu sivim bila vse,
On svoj ponos jo imenuje;
Kar zaželí, ukaz mu je,
Spolniti to, marljivo snuje.
Za njo živí, za njo skerbí,
De čas ji zmir uglajen teče,
Ko jasno ura letnih dní,
Nar manjši bol de je ne speče;
In tak obris cvetečih let,
Mladosti sladko sporočilo,
Prihodnosti tolažb, obét,
Bi stalno vse ji vedno bilo.
Telesa kras, obnašb izgled,
Sta svetu kip se sreče zdela,
Ko sonca žar, ko čisti med,
Dobrota ji z očes blišela.
Naklonbe tak izverstni dar
Je množiti prijetno znala,
K soglasni harpi kolobar
Ganljivih pesmi pripevala.
Dovolj! rodú Potockiga
Je čudež bil krasote take,
Iz te kerví lepotam pa
Ne najdete nikir enake.
Bogatih, slavnih, mladih tma
Marijo v zakon je želela,
Za njo nebrojna množica
Na tihim plamena gorela.
Pa vse zastonj, brez prida vse,
Ljubezni so ji misli stranske,
Med svojim zmir vesela je,
Nje želje pak so le vsakdanske.

[Stran 178]
Namáh — ni dolgo — priderví
Tatarov trop na poljske kraje,
Ko grom in blisk okrog verší,
Razdene grad, vasí in staje,
Tak urno ne smodí požar,
Bazrušijo ko ti divjaki,
Končan je cvet dežele kar
Vse krog in krog ob vihri taki.
Sloveči grad je zapušen,
Pozabljen skor v občinskim padu,
Ta je pregnan, un je vmorjen,
Marija kje? — Ni več je v gradu!
V domači cerkvi, kjer okrog
Ob zidih knezi spé nekdajni,
Ves nov je grob, osor'n in strog —
Pa s krono, z gerbam — kdo je rajni?
Marijin oče v njemu spí,
In ona proč je odpeljana,
Pod jarmam tujca kraj derhtí
Ta guli ga ko cvetje slana.
Bakčisarajski grešni dvor,
Še huj za njo ko vatra živa,
Marijo zdaj, lepote zor,
Dobrote cvet, občinstvu skriva.
Zdihuje, joka noč in dan,
Ob žalosti tak britko ljuti
Usmiljenje clo tverdi kan
Do globočine serca čuti.
Nje britki jok, nje žalni zdih
Mu kalita ponočno spanje,
Ji odvalí overkov zlih,
Kar le dospè, njegovo znanje.
Ji zlajša vse za noč in dan
Harema vterjene navade,
Merčljiva straža sužnih žen
Do nje se nikdar ne prikrade.
Stanuje sama v izbici,
Vladarjevo je tak povelje,
Le starših ena dojde k nji,
De zve in spolni njene želje.
Ta sama spi ponoči z njo
V obgernenim ležišu svilnim,
Se ne prederzne kan celó
Motiti mir ji z djanjem silnim.
Gre k reki sama v kopel tje,
Ji z drugim ni ničesar skupno;
Dovoljeno živeti je

[Stran 179]
Po svoje ji, na vsem zaupno.
Je v izbici votlina v zid
Okroglo lepa ji nar'jena,
Se vidi not iz zlata lit
Kip svete majke Nazarena;
Tej noč in dan tu v čast gorí
Gizdavo kinčena lampada,
Pobožnih želj pred njo kleči
V molitvicah Marija mlada.
Je zdelo se, de angel svet
Priplaval je v to izbo doli,
In živo tu človeštvu vnet
Za odpušenje grehov moli.
Samota tak ji tu spomín
Otožno sladki obujava
Na dom zgubljen, in tmin
Sužanstva ji spoznati dava.
V tem ko jo vsi zavidajo
Za sreče cvet jo razglasijo,
Je v sercu nje le tuge zlo,
Potoki solz se ji cedijo.
Pa vsemu konc nej bo in kraj,
Zaupanje ji zmir ostane,
De čistih želj in snage saj
Posvetni stisk in hrup ne zmane.
Ne gleda nič na srečo zlih,
Ne zmeni se za tuje djanje,
Svetiše nje je voglič tih,
Budí si v njem vesele sanje.
Tak sredi muk sercé in zmot,
Ko se povsot pravica rani,
In z grehi vrag divjá povsot,
Če čisto je, se čisto hrani.
Nastopi noč, pokrite so
Tavridne polja z mračno senjo,
Vse tiho je, — le slavčevo
Žverglanje vej oživlja tenjo.
Po jasnim nebu sivobled
Okroglej lune mirno plava,
In z lesketanjem zvezdja vred
Na vse platí svitlobo dava.
Zavite v beli pajčolan,
Neznatne ljudstva duši vsaki,
Tatarkinje iz stana v stan
Hité v obisk, ko pih po zraki.
Kramljaje tam jim teče čas,

[Stran 180]
In veselí Bakčisaraja
Lepot izverstni cvetni kras
Večerno hladnih ur se Maja.
Potihne dvor, harem zaspí,
Zavito vse je v mir brezglasni,
Nikaki čerh se ne zbudí,
Kalil de bi pokoj ta jasni.
Prevohal je Evnuh že vse.
Sedaj bi spal, pa nima mira,
Sumljiv, never'n, ves dvomba je.
Se clo spijoč okrog ozira.
Se zdi sedaj, nekdo šeptá,
Tam tap stopin šumljá nedvomno.
Tu postlje škrip mirú ne dá,
Koj misli on: Je znamnje vlomnol
On pazi v ta in tisti kraj,
Posluša, dvomi, gleda, lazi,
Na vse platí, naprej, nazaj,
Je prazen trud, nič ne zapazi.
Le blagozvuk in sladni vek
Na sluh doní mu vodometa,
Iz rožnih mej pa petja jek
Prijazno noč ljudém obeta.
Tak dolgo trudi gled in sluh,
V premislik stvarco vsako vzame,
Potem se vleže vgnan Evnuh,
In spanje ga na moč objame.
Nedvomno! lepe so nočí
Prijazno blažniga iztoka,
Razkošno čas naprej hití
Častiteljem ustav proroka;
Bogastva kaj po stanicah,
Dišave kake v cvetnih vertih,
Oarobe tma po tišinah,
Po haremih lepot zapertih!
Le lune lagoden lesket
Na te skrivnosti tajno sije,
Nemaranje pa časa let,
Posvetno skerb vse krog ovye.
Vse ženstvo spí! — Le ena ne!
Ta bdi, stojí, in komej dihne,
Se vratam bliža, jih odprè,
Ko senčni kip iz izbe pihne.
Se maja tih in berž naprej,
Od vrat do vrat po shodih krivih,

[Stran 181]
Leží pred njo, pa v spanju zdej,
Mnogter Evnuh nar hujših sivih.
Jo tare zlo skeleči mar,
De rahli stop ga ne predrami.
Ker večkrat ta dremota kar
Goljufna je, de druge mami.
Pa nje naklep je tverd in strog.
Ter bersne urno dalej, dalej,
Ko juga pih prestop je nog,
Že vhod iskan pred njo je malej.
Dvomé na pragu postojí,
Potem odprè in noter smukne,
Obrača sem ter tjè očí —
Osupne svit jo zidne luknje.
Prižgana v njej je noč in dan
Pred materjo nebes lampada,
Pobožno tje obupu v bran,
Obrača se Marija mlada.
Zagleda križ, ljubezni znam!
Gruzinka, kaj! povej očitno!
Te sili jok? — Kaj vidiš tam? —
Te žge, te skli spomin tak sitno? —
Pred njo počiva kneginja,
Ko krivde prosta golobica,
Od drema ji diviškiga
Se svetijo rudeče lica.
Nasmehljej rahli množi ust
Lepoto, clo nebeške baže,
Prelitih solz v obervih pust
Ostanek pak obup le kaže.
Tak cvetlica v srebrinju ros
Bleší od lune razsvitljena,
Kazaje vidu cen ponos.
Bogato s kim je obdarjena.
Bi djal de angel iz nebes,
Prikazen zračna iz Edema,
Tu toči grenki vir očes
O množini pomot harema.
Gruzinka čuj! kaj je s teboj,
Težave de te tak tesnijo?
Izrekši: "Plakaj nad menoj!"
Kolena kar se ti všibijo.
Besede te, ta stok in zdih
Presekajo Marijno spanje,
Se kviško spne ko nagli pih,
Zagleda to in čuje zvanje.

[Stran 182]
Trepeča vsa ji govorí
In rahlo jo od tal dviguje:
Kaj hočeš tù o polnočí,
Kdo si, od kod, kaj serce snuje?
Sarema njej: Sim prišla les,
Otetja zlih nesreč iskati,
Ne pride ak mi iz nebes,
Bi moral ga obup mi dati!
Ti moj si strah, ti moj si up,
Je čudno to, pa bom skazala,
Razjasnenja vsim dvombam skup
Dovolj, dovolj — preveč ti dala.
Poslušaj me, ne boj se zdej,
Ker zadna ni še ura bila,
Izid se hrani zanaprej,
Ko dojde čas, ko stisne sila.
V trenutju tem izbor imaš
Na dlanu še, ne daj de zgine,
Začetno čuj, de me spoznaš,
Od kod in kaj sim rodovine.
Rojena sim od tukej proč
V deželah van clo inostranih,
Me dregnula je tuja moč,
Otroka še, iz krajev znanih.
Pa dobro vem še vsako stvar
Iz nježno mladiga življenja,
V nebó stermeč siv kolobar
Hribovja, gor, planin, obstenja.
Izvirne v rupah bistrice,
Po rebrih skal navdol gromeče,
Dobrav gošave zrašene,
V dolinah njiv klasje cveteče;
Vse to je jasno pred očmí,
Tud jasno pomnim de so vade
Drugačne tam ko tih straní,
Proroka tam nikdo ne znade.
Kak prišla sim, pa več ne vem,
V ozidje teh poslopij sivo,
Le morje še v spominu zrem,
In pa možá s košato grivo.
Plahota, strah, bolest, gorjé,
Kar scer mladost nevedno mane,
So meni še takrat bilé
Do zadnjih tenj rečí neznane.

[Stran 183]
Neskerbno v mirni tišiní
Harema tak sim razcvetala.
Ljubezni perve sladke dní
S pokornim sercem pričakvala.
Je srečno vse in sladno šlo,
Girej pustí okrutne boje,
Da vojski, plenu, vsim slovó,
In misli le zabave svoje.
Izvoli harema si slast,
Smo klicane pred njega bile,
On ceni nas, vsih um in rast,
Obnašanje, očesa sile.
Potem pogled na mene vprè,
Okó prijazno mu zabliska
In s tem razvit moj udes je,
Sim perva tak mu odaliska.
Vesela neprenehama
Sva bila zdaj obojne sreče,
Po sumu nikdar zmotena
V obstoj ljubezni tak cveteča.
Je tekel čas ko sladki pih
Z dišavami cvetlic nasiten,
Izvil se mi nar manjši zdih
Iz serca ni z nevoljo skiten.
Vse bilo je slovesni pir, —
Na enkrat mi ta sreča zvene,
Ti prišla si, in proč je mir,
Že tvoj prihod mi raj razdene.
Kan bil odslej je ves ko vklet,
Začaran, panan, clo izmenjen,
Za vse nemara, za tebe vnet,
Od nas napol brez uma cenjen.
Izdati me on misli zdaj,
Prekanuti zavoljo tebe,
Ne gleda prosb, ne čuje graj,
Me treši v prah, de vtaži sebe.
Govor mu je — le zračni pih,
Potoki solz — le kaplje prazne,
Zabav predmet moj britki zdih -
Obupa stok — zvijače pazne!
Zbudí mu zeh moj živ govor,
Približanje mu je nadlega,
Kar zaželím, to najde vpor,
Je konec tak življenja vsega.
Deležna te pregrehe, vem,
Ti nisi, čuj tedaj me mirno,

[Stran 184]
Razjasnen tak ti bodi s tem
Moj strašni stan zadost obširno.
Ja vem in znam, zmagavni kras
Je meni dan, ter ne pozabim,
De Venere mikavni pas
Nad možkim skor igraje rabim.
Nobeni v tem poslopju ni
Lepote več ko meni dano,
Le — žalibog, Marija ti
Si vidno dnes ta dan nad mano.
Pa tebi je ljubezni žar,
Ki v meni vrè, ki mene peče,
Nešteta reč, priprosta stvar,
Ker tebi kri le mirno teče.
Al meni je — ljubav poklic,
Ljubezni strast je moje stanje,
Kaj s hladno ti lepoto lic
Kališ nebes mi teh sijanje?
Ti ljubiti ko ja ne znaš,
Girej je moj, zakaj ga, skušaš?
In če mu le odgovor daš,
Že bitja kri ti meni spušaš!
Pozabi ga! — — Girej je moj!
Zaklel se je, rotil se strašno,
Mi biti zvest, in še — ko v znoj
Obličje smert mu vtakne plašno.
Vse misli, strah, željé in up,
Kar se v tekočim času vije,
Vse prišlo je obema skup,
Prememba ta tedaj me vbije. —
Ja plakam, glej! in pred teboj
Se vklanjajo kolena moje,
Povrati mi moj mir, pokoj,
Odprí obupni serce svoje!
Te ne dolžim de kriva si,
Sprositi le tak zlo me žeja,
Kričim do tvoje milosti:
Daj prešniga mi spet Gireja!
Zdaj molči ti! Moj — moj je on!
Pa tebe ljubi; — zdaj še lasno
Odverneš ta priprost nagon,
Al s tugo tih, al s prosbo glasno.
Zaslepljen je, odpri mu vid,
Mu svoje daj napake zreti,
Tu bodi led, tam bodi zid,
De mora te med puste šteti.

[Stran 185]
Umikaj se, pristudi se,
Odpravi ga al tak al tako,
Po mojih če besedah ne,
Tedaj drugač, tedaj inako.
Prisezi! — Res preteklo let
Je mnogo, kar sim tu zgubila
Kerst, vero, šeg in vad obet,
Kar majka me je scer učila.
Pozabljen glas je mladih dni,
Alkoran znak mi je obstanka,
Med kana drugim' ženami
Sim verna zdaj mahomedanka.
Pa vera moje matere
Je tvoja bila! — tak prisezi
Na vero to, de moj je še,
Kot prej je bil, ga več ne veži!
Ti govoriti sladko znaš,
On kip vošén je roke tvoje,
In kakor ti nagib mu daš,
Oberne on početje svoje.
Njegovih si tedaj krivic
Deležna ti po vidu mojim,
De ne končá te gizda lic,
Pomozi zdaj si z umam svojim.
To pak nej ti v spominu bo! —
Lastnost poznaš ti strel in bliska,
Si vidila viharja zlo,
Si slišala od baziliska. —
Nekdaj je bil Prometeus,
Nesrečnim zmir spasitelj ročen,
Pripet na skalnat Kavkazus,
Perunu ker preveč mogočen.
Viharno v boke s kremplji vpert
Je stal gavran na njega strani,
Mu delal bol, mu žugal smert
Vertivši kljun po ljuti rani.
Oserčja drob za kosam kos
Mu kruto terga iz telesa,
Pa urno ta se, vrat na nos,
Ponovi mu kot mig očesa.
Ne bliža se željen izid,
Obupu konca ni ne kraja,
Dokler prišel ni — tist Alcid,
Ki zlega vsak koren omaja.
Vse to ni nič, le sop, le pih,
Neznatnih senc al tenj gibanje,
Primeriš ak jim serca zdih

[Stran 186]
Ti mojiga in moje stanje.
Ne sili me, nagon gorjup
De naglo von bi obernila, —
Mi znan je nož, mi znan je strup, —
Na Kavkazu sim se rodila.
Izrekši zgine. — — Kneginja
Ne tvega se ji sledovati,
Nikakor ni razumila
Kaj hotla ta je v jasno djati.
Po noči kaj jo tira krog,
Čemú divjá ji tak po glavi,
Zakaj govor bodeč in strog,
Ob kratkim, kaj jo žge in davi?
Divici čisti žarna strast,
Besede take so uganjka
Pa zvuk že njih ji zdi se past,
Al skritiga kovarstva zanjka.
O sodbe strah, o sreče kljub!
Kaj čaka jo v ti hiši greha?
Vbežati kak pretenju zgub
Divištva, vere, snag vspeha?
Kaj ji koristi jok al stok,
Ta spasenja ne bosta dala,
Molitev tud nebes obok
Do zdaj še ni dospeti znala.
Otožna svoj topí pogled,
Zamišljena kaj bi, kaj ne bi?
Saraja al izvoli red,
In tak ostud bo sama sebi?
V ozidju tem, od doma proč,
Vse ure bitja zdihovati,
Točiti solze dan in noč,
Slovó poslednim upu dati?
O sveti Bog! da bi timveč
Pozabil jo Girej na večno,
Namest de plazi se ljubeč
Za njo, nevoljnico nesrečno!
Al de bi smert ji zvezo let
Na enkrat ljuto prekosila,
Marija bi ta pusti svet
Veselja polna zapustila.
Prešlí so davno, več jih ni,
Mladosti sladonosni dnevi,
Življenja sončni migleji
Minuli so obupni revi!
Kaj gledati neplodni vres?

[Stran 187]
Njej nima svet ničesa dati,
Prijazno pak iz viš nebes
K pokoju tje se sliši zvati.
Čas tekel je, za dnevam dan,
So tedni, mesci se verteli — — —
Marije ni — nje strah končan —
Seboj so jo iz bitja vzeli.
Smert naglo je nesrečnice
Zapletke mračne poravnala,
Jo bersnula v deželo tje,
Kjer z dušo zmir je prebivala.
Kaj trešlo jo je v gozdni grob?
Bolezen, strah, al homatije?
Al druj strupen nesreče zob?
Kdo vé? — Dovolj! — Je ni Marije!
Girej mirú ne najde več
Poslopju v svojim zapušenim,
Potegne vnovo britki meč,
Zjedini vse močí ob enim;
Na novo boj, na novo kri
Njegovih ust je geslo strašno,
Skrivej v oserčju mu žarí
Milejši čut, — pa tih in plašno.
Večkrat vertí ko v bitvi meč,
Nasprotnika de ljuto zmane,
Ga zgrabi kerč, ne gane več,
Neizpeljan mu mah ostane.
Neznani strah napade ga,
Izusti kaj nerazumljivo,
Ga trese kot zla merzlica,
Ozira se dreveno sivo.
Bledé momljá, stermé šeptá,
Očita žar ki v sercu peče,
Očesa v tem zaprè obá,
In reka solz po licu teče.
Na harem kar ne misli več,
Tam zaničvanju prepušene,
V obrambi skopcev, zidnih ječ,
Se starajo obupno žene.
Gruzinke v družbi teh lepot
Že davno ni, harema sile
Straživne v globočini vod
Pomorskih so jo utopile.
Posleclna noč Marijna je

[Stran 188]
Gruzinki tud bilá posledna, —
Pokrijmo nje krivice vse,
Pokore pak je bila vredna.
Ko boja je nasiten bil,
Razdjal cveteče kraje mirne
Kavkaskih od pogumnih sil
Do Rusije izhodno verne,
Poverne spet se kan domú,
Ko prej meglen, zamišljen, tužen,
Nedohodljiv, sam brez miru,
Vsim drugim strah, le sumu sužen.
Na dvoru, skor poslopja sred,
Gizdav spomin Marije drage,
Da zidati živ vodomet
Iz mramora svitlobe blage.
Nad lune pol — proroku znak —
Se vere križ bleší keršanske,
In spričanje simbol je tak
Nevednosti mohamedanske.
Še zlat opis na njem je znan,
S kim kinčena je predna strana.
Besed: Salamid — Girej — Han —
Sin Hadši — Selim — Girej — Hana!
Od zadej pak iz mramora
Poganja vir pritoke sladne,
Cedivši neprenehama
Kamnitih ran solzice hladne.
Nikdar ne jenja vira tok; —
Po sinu ki na vojski pade
Je matere enaki jok,
Pomagati se več ne dade.
Divice mlade teh straní
So znamenju pomen priznale,
Ter so ga do današnih dni
Le slezni vir imenovale.
O živi vir! Ljubezni vir!
Dve cvétlici si dal ti meni,
Visoko jih vesel ozír,
Pa višji tvoj šepet on ceni.
S hladivno roso prah škropí
Sreberni tvoj obličje moje,
Šeptaj, šeptaj do zadnih dní,
Skrivnosti daj spoznati svoje,

[Stran 189]
Ljubezni vir, slezeči tok,
Novin želeč sim k tebi tekel,
Tavridnih bil si slav svedok,
Ničesar od Marije rekel.
Je clo v okrogu teh ograd
Pozabljeno Saremno djanje?
So mar obé le slike nad,
Pomembe le in pevske sanje?
Jih je le v mraku polnočí,
Dva senčno prazna ideala,
Izmislil žarni pesnik si,
De svetu jih igraje mala?
Zapustil Sever sim nekdaj,
Njegove čarobne zabave,
Ter obiskal Bakčisaraj,
Domovje dik in bojne slave;
Po dvorcu nemim šetam tje,
Pozabljenih po sredi hodov,
Kjer Tartarin gostil se je,
Divjak sirov, korbač narodov;
V lenobi de topí spomín
Okrutnih del, kerví prelite,
Tak sebi clo zakrije čin
Sirovih rok, nasledka kite.
Današni dan še veje slast
Po stanicah zdaj zapušenih,
Razveseli bojarstva mast,
Zlatovja blesk tih sten zelenih;
Vre vodomet, hladin pihl˝a,
Po vertih rož puhtí nebrojno,
In grozdja slad o žeji dá
Popotniku uteh dostojno.
Omrežja vidil sim preplet,
Za kim o cvetju svoje dobe
Lepot iztočnih krasni cvet
Zdihaval je v oblasti zlobe;
Sim gledal rajnih tihi gaj,
Presilnikov počitje zadno —
Olikan stolp, verhovja kraj
Je turban zvit — da! znamnje jadno.
Je zdelo se, de tak izid
Prihodnost tu mi razodeva.
Kje harema sta slad in prid?
Kje bojna moč? — Vse prah in pleva?

[Stran 190]
Premenulo se tu je vse,
Pa to tedaj me ni motilo,
Občutkov druzih polno je
Tedajnih dob mi serce bilo.
Puhtenje rož, potokov šum,
Me mamita, pretres de zabim,
Nehotno se mi mrači um,
Prevdarka skor de kar ne rabim.
Divice nježne senčni kip
Je plaval pred menoj po dvori,
Za vid ko blesk, le pih za tip,
Lepote clo podoben zori.
Čigava tenja bila je
Ta nježna, čudna, krasna slika,
Ki hip na hip približa se,
Objetju pak se zračno vmika?
Se je Marijin čisti duh
Pregibal tu, al je Sarema
Očitala še svoj napuh
Sred zapušeniga harema?
Še vidim ga, ta lep obris,
Ko cvetje sanj, ko senco zdenja,
Me zbada kakor pšice vtis
Globoko v cvet in čut življenja.
Častitelj múz, želitelj véd.
Pozabši slavo in ljubezen,
Prijetni Salgir kmalo spet
Bom gledal te, nevolje trezen.
Obmorskih gor na stermi sklon
Se vernil bom želján spomina,
De veselil veršenja don
Tavridnih vod bo Rusje sina.
O juga kras, mikavni kraj!
Tu vse živí, hribovja hoste,
Tu vinograd, tam cvetni gaj,
Dolin, polján posetve goste.
Ohlada rek in drevnih senc
Popotnika ko čar obaja,
Ko zgódnih ur bregovja venc
Prejaha sam ob času mlaja.
Izurjen konj na víš hití,
Pod njim kipeča morska vlaga
Razpenjena šumí, verší
Okrog ostenkov Aju-Daga.

[Stran 191]
[191]

V.
Car Saltan in knez Gvidon.

Pravlica.

Predejo, ko se mračí,
Okna blizo dive tri.
Ko bi bila ja carica,
Starši tak začne divica,
Sama bi za ves ta svet
Prigotovila obed;
Ko bi bila ja carica,
Reče druga ji sestrica,
Ja natkala platna bi
Za potrebo vsih ljudí;
Ko bi bila ja carica,
Mlajši dokonča divica,
Caru bi rodila ja
Viteza preslavniga.
To izrekši obmolčijo,
Vrata rahlo zaškripijo,
V izbo stopi svitli car,
Krajev tistih gospodar:
Celo dobo govorenja
Je poslušal tik ostenja,
Nar bolj je poslednja reč
Teh besed mu bila všeč.
Zdravstvuj, reče, daj! divica,
Z mano hodi, si carica,
Le obljubo de speljaš,
In mi kmalo sina daš.
Ve pa moji golobici,
Dela željni dve sestrici,
Hodite za nama v sled,
Kakor drago, zad al spred.
Boste zmir pri nas ostale,
Z delama ki ste ju zbrale,
Ja ne terjam manj ne več,
Ne pretežim šibkih pleč.
Jedna vaju bodi tkavka,
Druga kuhnje opravljavka,
Tako bomo, se mi zdi,
Zadovoljni složno vsi.
Sestre v zgodbo so se vdale,
Kar imele berž pobrale,

[Stran 192]
Zlo težák ni bil izbor,
Hajdi, vse tri v carski dvor.
Car nekoljko svoje glave,
Neprijatel obotave,
Scer ljubezni žarne žgan,
Se ovenča isti dan.
Ter se vsedejo k obedi,
Teče lično vse po redi,
Bivši dobre volje vse,
Pozdno kon'c pojedne je.
Ta ko steče, sladno, mirno,
Spremi par se v izbo pirno,
Dajo vsi mu lahko noč,
In s priklombo grejo proč.
V kuhnji kuharca jezí se,
Tkavki v izbi pusto zdi se,
Serda plakate obé
Zarad srečniši sestré.
V tem carica se raduje,
Obečanje izpolnuje,
Steče ji po želji vse,
V pervi noči nosna je.
Dobe te je vojska bila,
Supruga sta se ločila,
Vsedši se na konja car,
Ženi to naroči v mar:
Nej nezgod se pazno varva
V času temu, on ko barva
Z rudečico vražni kraj,
Ter se verne spet nazaj.
V tem ko car na vojski bliska,
Vražnika, ko gré, pritíska,
Dojde čas poroda strog,
Sina da mu v zibko Bog.
Mati pazi nad fantičkam,
Orlica kot nad orličkam,
Posla v poti urniga,
Znati vse de caru da.
Sestri pak so z Babariho,
Zvito babo, skrivnotiho
Že sklenile nad sestró
Puste zmede, gerdo zlo.
Ter so posla vjeti dale,
Caru druziga poslale

[Stran 193]
S pismam žonte lastne vsled,
Polnim zlobe tih besed:
"Žena, znaj, je scer rodila,
Pa otroka ni povila,
Žaba ni, ne tič, ne kert,
Kaj de je, to vedi čert."
Cara reč je ta zadela,
Kot mertud, al tresk, al strela,
Strašne jeze on zdivjá,
Posla skor obes'ti da.
Ko pa viher serda steče,
Se vmirivši to izreče:
"Zdaj molčimo vsi o tem,
Dokler zgodbe sam ne zrem."
Posel s pismam koj se vpoti,
Se gredoč nikir ne moti,
Zmir naprej, že blizo je,
Misli, berž opravi vse.
Tode baba Babariha
Zgodbo vedno hujši viha,
Vkaže de se vina da
Poslu piti močniga.
Ta omotniga ko slada
Poln zaspi, nečutna klada,
Zmaknejo mu carjev list,
Drugi smukne v aržet ist.
V tim so stale te besede:
"Vem poroda puste zmede,
Ter ukažem, ja, Saltan,
Ta nalog de bo speljan:
Žena mati, carica,
S plodam, bodi miš al tica,
Naj se treši v morje koj,
De pogine spačen roj."
Kaj se hoče? Volji taki,
To se ve, se vkloni vsaki;
Zjutra zgodno v spavnico
K cesarici pridejo.
Ji povejo kaj zadeva,
V sebi kaj prihod imeva,
Preberejo slovno spis,
Dajo vêstbe ji obris.
V hrastov sod jo posadijo,
Tega dobro zasmolijo

[Stran 194]
Rekli v morje djavši ga,
Volja tak je carjeva.
Puha v zraku šum vetrovja,
Pluska v morju spor valovja,
Po slapéh se ziblje sod,
Doba mu grozí nezgod.
Mati v sodu britko joče,
Vmiriti se vreme noče,
Sin pa rase — ne po dneh —
Uro vsako po pedéh.
Čas vertí se, mati plaka,
Sinku serce v persih skaka,
Slasti skor se mu vtopí,
Morje tak nagovorí:
"O ti velna, morje krasno,
Kak ti plešeš, ukaš glasno,
Ne poznaš ovér ne spon,
Lastnik mi je tvoj nagon.
Vmah podmuliš ti bregovje,
Razdrobiš ko prah skalovje,
Suho v migu potopiš,
Barke v dno ko pesk vališ.
Krasno morje, daj! se vsmili,
Mi pomozi v dnešni sili,
Varno v luko nesi naj,
Suhe zemlje v plodni kraj."
Nese morje, tim podložno,
Lično, tiho kar je možno,
Proti bregu važni sod,
Rahlo ga spustí na prod.
In valov zagon šumeči,
Pred oživljen sod noseči,
Ko je ta v zavetje vzet,
Derkne v morsko nóro spet.
Je na suhim krogla šajka,
Tak oteta sin in majka,
Ne premagan še upor,
Pust razdene kdo zatvor? —
Verli sin je že pripravljen,
Spodni v pod z nogama vstavljen
Dregne z glavo kviško tak,
Zmet de je v trenutji spak.
Zdaj svobodna sin in mati
Zlezeta iz soda v zlati

[Stran 195]
Sončni zrak, vesela de
Ječe zlo končano je.
Pluska val, verší brez mira.
Sin se krog in krog ozira,
Vidi blizo hriba rob,
Hriba verh košat je dob.
Sin prevdari: Dobra južna
Bila zdaj bi gladu služna,
Vlomi vejo urnih rok,
Jo zakrivi v ličen lok;
Desno v nedra naglo vtakne.
Križcu svilni trak izmakne,
S tem prepreže konca dva,
Raben samostrel imá
Ter nalomi sorte sredne
Tanjših šibic, konce predne
Tak priojstri de so vštric
Šilov al nar hujših pšic.
Se potem na lov napravi,
Bliža morju se v nižavi,
Slajši de bi bil obed,
Divji raci, ribi v sled.
Pride h kraju. — Čuj, kričanje!
Na pomoč kukavno zvanje!
Vidno je na morju spor,
Mala vojska djal bi skor.
Morje burne slape vije,
S krokarjem labud se bije,
Ta se suče krog in krog,
Pa premagan skor je vbog.
Krokar puhne, ta se vgane,
V drugo, v tretje krokar plane,
Zmir na novo, zmir in viš,
Zdaj bo sila, zdaj bo križ.
V hipu tem zasiče strela,
Kraljeviča pšica smela,
Sik! sik! sik! ter v isti krat
Krokarju preterga vrat.
Ta kričé se v morje zverne,
In kerví, ostudno černe,
Vsakimu de zdi se sanj,
Čuda mnogo stoči vanj.
Careviča večji diki
Bil je kvar o tej priliki,
Zderkne v morje de iz rok

[Stran 196]
Samostrel mu, žali Bog!
Vraga krog labud obširno
Plava zdaj ponosno mirno,
Včasih bliža ze mu vmah,
Dá mu v rebra pah na pah;
Se verti in šale vganja,
Careviču se priklanja,
Ter po rusko dá mu tak
Žive hvale glasen znak:
"O, carevič, moj spasitelj,
Ti mogočni moj rešitelj,
Ne žaluj, od zdaj de još
Tri dni jedel nič ne boš.
Ker nezgoda ta je k sreči
Tvojih del korist nar veči,
Mnogo slave, prida več,
Tik sta, vedi, tvojih pleč.
Nisim, kar se zdim ti, tica,
Ja kraljeva sim divica,
Krokarja ti nisi vžgal,
Černošolcu smert si dal.
Nikdar tebe več ne zabim,
Zate v brigi ne oslabim,
S tabo zmir bo moja moč,
Hodi z Bogam, lahko noč!"
To izrekši tica zgine,
Sin in mati, dan ko mine,
Čas ko pride sanj in veš,
Gresta spat, pa — clo na teš.
Sin zbudi se, tre očesa,
Muhe nočne z glave stresa,
Gleda lep in vidno mlad
Pred seboj ponosni grad.
Množ poslopij je velika,
Hiša hiše se dotika,
Cerkev je, zvonikov tam,
De prilike zmanjka nam;
Samostanov brez števila,
Nun in mnihov sila, sila,
In prostora krog in krog
Zid peljan je v siv oblok.
Vse zlatá, srebrá se bliska,
Ljudstva taka tma pritiska,
Vmes de veržena igla
Komaj prišla bi na tla.
Sin pokliče mater milo,

[Stran 197]
De pregleda čuda silo:
"Jenjaj, majka, sreče stud,
Vse zamore moj labud!"
Sin in mati gresta v mesto,
Lepo, gladko, svitlo cesto,
Urno dalej, notri sta,
Vsa na nogah množica;
Stegne, ulice šumijo,
Vsi zvonovi se glasijo,
"Slava! dika!" krog doní,
Nemiga v tem kraju ni.
Ko nasprot so vsi derdrali,
Kor po cerkvah Boga hvali,
In kočij, kar spremi jih,
Ni mogoče šteti vsih.
Polno not lepot bogatih,
Spredej konj v opravah zlatih,
Toliko, de djal bi kdo,
Peska v morju več ne bo.
Vse ju diči, vse ju slavi,
Sinu blesketa na glavi
Svitla knežka krona že,
Kar na tron ga posadé.
Tak dognana reč je bila,
Mati v to je dovolila,
Vladati začel je on
Pod imenam: Knez Gvidon.
Puha sapa termoglava,
Bistro v morju barka plava,
Silnimu valovju vprek
Lomi pot si v daljni tek.
Zadoní — začetka lasno —
Rase — zdaj vse jednoglasno:
"Glejte, na otoku tam
Čudna stvar se kaže nam!
Pust je bil pred malo časa,
Dal ni čuti merve glasa,
Dom merčesa, grilov, kač,
Glejte, zdaj je vse drugač.
Krasno mesto tam se vidi,
Vse je zlato, strehe, zidi,
In ta lep, širok pristan!
Komu bil bi lepši znan?"
Je glasovje še donelo,
Ko iz topa zagromelo

[Stran 198]
Je na gradu — vidni znak
Za postoj je strel enak.
Pride glasnik: "Na kosilo
Knez povabi družbo milo,
Kar na barki ljudstva je,
Pogostiti hoče vse."
Aj, veselje! Kdo bi prašal,
Kdo se branil, kdo odlašal?
Vsi mornarji, važen roj,
So po koncu, v šajki koj.
Prihitijo berž do kraja,
Urno v grad, in sredi raja
Krog puhteče mize že
Kolobaroma sedé.
Knez veljavno se obnaša,
In mornarje zadnič praša:
"Vi gospodje slavnih cen,
Kaj in kam je vaš namen?"
Ti na to v odgovor dajo,
De povsot se vesti znajo,
Terg jim pervi je poklic
Z mehi sobolov, lesic:
"Več dežel smo obhodili,
To in uno naročili,
Bodi ti dovolj v odvet,
Vid'li skor smo ves ta svet.
Zdaj ko je spečana roba,
Stekla nam koristna doba,
Obernili svoj smo brod
In veslamo spet v izhod,
Mimo ostrova Bujana
V carstvo slavniga Saltana,
De počitek nam bo slaj,
Tam opravimo še kaj."
"Srečen pot na Okeanu
K caru slavnimu Saltanu,
Veselí me to zares",
Jim prijazno reče knez.
"Ga pozdravite od mene
Serčno, kakor duh me žene!"
To izrekši jih pustí,
Naglo ti na brod so šli.
Brod je v morju višjim kmalo,
Priča ojstro mu gledalo,

[Stran 199]
On o bregu hodi sam,
Bil je z dušo vedno tam.
Vmah zatrese se širjava,
Prek valov labud priplava:
"Zdravstvuj, reče briga zgol,
Kaj te grudi, kteri bol?
Ti si mračen, knez prekrasen,
Ko deževja dan nejasen,
Žalovati tak, zakaj?
Dobre volje bodi raj."
Knez na to mu reče tužno:
"V sodu de pobotam kužno
Dobo pretečenih dni,
Rad očeta vidil bi.
Pa le šibka je ta nada,
Ter me žalost zlo napada,
Tako de občutja spor
Serce mi razdene skor".
Koj labud na to mu reče:
"Samo to le? Ta ti steče,
Se premeni v manjši stvar,
Zleti v barko tje komar!"
To izrekši mahne s krili,
Morje v brizganje prisili,
Hipoma je v slani tok
Knez zavit od zgor do nog.
In na mah se kerči, kerči,
Z nosam skor na zemljo terči,
In komar je prav za res,
Ves komar naš mili knez.
Zabrenčí, šumí čez morje,
Vhiti brod, in neke skorje
Cep zavetje varno da,
Živa duša zanj ne zna.
Mimo ostrova Bujana
V carstvo slavniga Saltana
Žene veter dan in noč
Urno barko puhajoč.
V delji se zazrè dežela,
"Suhi kraj!" je glas veršela,
Barka plunka že v pristan,
Ljudstvu vsim prihod je znan.
Car Saltan povabi v gosti
Vse mornarje k mizi prosti,
Zmir za njim čez dol in kom

[Stran 200]
Ukomarjen vratolom.
Tiho car sedí v dvorani,
Njega krog ministri zbrani,
Tmav pogled je jasen gerb.
Serce de mu grudi skerb.
Sestri dve pa z Babariho
Pazite pozorno tiho
Vse besede skoz in skoz,
Kaj izleze — gad al gos?
Ko so vsi ob mizi bili,
Praša car: "Prijatli mili,
Kam, čemú, pokaj, in kod,
Je težavna bila pot?
In domá — je dobro, hudo,
Ste prijatli, je prepir,
Al bo vojska, al bo mir?"
Vodnik reče na prašanje:
"Ni nikjer preslabo stanje,
Cenili smo ves ta svet,
In povsot se dá živet.
Čudniga je scer veliko,
Vender čudov pervo sliko,
Nam enake znano ni,
Vid'li smo pretekle dni.
Bil je sterm otok nedavno
V morju pust, pripraven ravno
Le za gade, gnjezda tic,
Neobljuden kraj mravljic.
Se ni želo, se ni paslo,
Nič ni skor na njemu raslo,
Samo sred nebrojnih gob
Lep, visok, in senčen dob.
Zdaj popotnim je očitno
Lepo polje rodovitno,
Mestu ki na njem stojí
Na tim svetu para ni;
Pozlačene strehe, zidi,
Cerkve, hiše, krasovidi,
Vertogradi, lehe rož,
Vsiga neverjetna množ.
Gradu temu čisto zlatim,
Tak velikim, tak bogatim,
Ukazuje knez Gvidon,
Ki ti pošle svoj poklon!"

[Stran 201]
Car Saltan se grozno čudi
Rekši: "Ak me smert ne zgrudi,
Knez Gvidona, vbij me grom,
In te čuda vidil bom!"
Sestrama pa ni po volji,
Zdi se jima mnogo bolji,
Koj začetka, tak al tak,
Zabraniti čin enak.
Z Babariho, zvito babo,
Zmedejo vse tri, ne slabo,
Zamotano pusto reč
Bolj in bolj, in zmerej več.
Starji vpije, kaj še, kaj še,
Take mube so za mlajše,
Klamam kdo verjel bi tem?
Ja za večji čudo vem! —
"Znajte, tak pristavi zlobna,
V gojzdu nekim — hosta drobna
Rase v njemu tesna zlo —
Je drevesce jelkovo.
Veverca pod jelko poje
Čudno sladke pesmi svoje,
Čivka, žvižga medju tem
V ostermenje ljudu vsem.
Zraven pa oreške tare,
Lešnike izverstne šare,
Muzikalno vedno v takt,
Zerno vsako je smaragd,
Čisto zlato so lupine,
Delo noč in dan ne mine,
Tak zlatovja krog in krog
Silno velik je oblog."
To de bilo bi mogoče,
Car Saltan verjeti noče,
Zlo jezi se naš komar,
Skor bi serda počil kar.
Zašumi okoli tetke,
Skusi dva in tri zaletke,
Ter ji želo zasadí,
Ta se koj na tla zvalí.
Desniga očesa sredo
Ji zadene, bola bledo
V rokah druzih pusti on,
Ter skoz okno ferkne von,
Tetka cvili ljute rane,

[Stran 202]
Družba vsa na noge plane,
Vjeti zverče, pa gorjé,
To je varno v delji že.
Se ko pih naprej poganja,
Včasih tak prikazen sanja,
Je domá, nasvitli tron
Vsede spet se knez Gvidon.
In na novo k morju hodi,
Dnes bo zvedel kaj on sodi,
Ker nemirna voda je,
In labud mu bliža se.
"Zdravstvuj, knez ti moj prekrasni!
Pust si kakor dan nejasni,
Ktera skerb terpinči te?"
Tak labud ga prašal je.
"Huda želja dans me peče,
Mu Gvidon v odgovor reče,
Čuda nekiga de slast
Prišla meni bi v oblast.
Rase, slišim govoriti,
Znalo bi resnica biti,
V nekim gojzdu gostim zlo
Rdeče hojkice drevó.
Veverca pod hojko poje
Čudno sladke pesmi svoje,
Čivka, žvižga medju tem
V ostermenje vsim ljudem.
Zraven pa oreške tare,
Lešnike izredne šare,
Muzikalno, vedno v takt,
Zerno vsako je smaragd.
Čisto zlato so lupine,
Delo noč in dan ne mine,
Tak zlatovja krog in krog
Silno velik je oblog."
Koj labud na to mu skaže:
"Istina, in glas ne laže,
Slišal kar si, vse je res,
Nič hiperbole ni vmes.
Skoz in skoz je vse gotovo,
De raduješ se na novo,
Ti povem, de čudo to
Moja znajdba je celó.
Ak te v istini raduje,
In kaj prida ti nasnuje,

[Stran 203]
Zadovolim če te s tim,
Rado vse ti izročim."
Zlo zavzet ob novi sreči,
Vsih preteklih lepši, veči,
Verne v grad se knez domú,
Čudne bistva gleda tu.
Dvora svitliga na sredi
Se stermečimu pogledi
Nov očita hojke kras,
In se sliši petja glas.
Veverca je tam sedela,
Lepe ruske pesmi pela,
Platila oreške v takt,
Zorno vsako je smaragd.
Dragotine te metala
Je po dvoru, nasejala
Mu obilno vse platí
De ko sonca svit bleší.
Pesmi sladko tak donele,
De so serca vse prevzele,
Ljudstvo, v temu slika slog,
Dvora gnjeti se okrog.
Knez Gvidon se čudi jako,
Ter izreče hvalo tako:
"Slava tebi, moj labud,
Za izide, skerb in trud.
Plačaj Bog ti vse zaslužbe,
Daj ti dik in čverste družbe,
Sle, veselja tu in tam,
Kar želiš ju v sercu sam."
Veverci de slava rase,
Iz kristala hiša dá se,
Krasna, proge čista klet,
Po arabski kip je vzet.
Dá ji v stražo dva junaka,
Po opravi, zrasti taka —
Vso pretehtaj možkih množ,
Sličnih našel več ne boš.
Veverci de čast in slava,
Knezu blago narašava,
Zapisuje jak pisar,
Zlate v bukve vsako stvar.
Ladja pleše, veter piha,
Buta v kenno, jadra viha,
Zdi se, de šumi naprej

[Stran 204]
Na perutah barka zdej,
Blizo stermiga otoka,
V sliki kriviga obloka;
Strelni znak je barki dan,
Urno ta hití v pristan.
Kraj dospevši v luki prosti
Knez Gvidon pokliče v gosti,
Bodi star, al bodi mlad,
Vse mornarje v slavni grad.
Židane so volje bili,
Dobro jedli, boljši pili;
Praša jih Gvidon potem:
"Kam je teržtvo, kot in s čem?"
Ti v odgovor to mu dajo:
"Dobro nas povsot poznajo,
Plavamo veliko let,
Skor obšli smo ves ta svet;
S konji sploh smo kupčevali,
Tu kupili, tam prodali,
Zdaj domú je iti čas,
Pa je daleko do nas;
Mimo ostrova Bujana
V carstvo slavniga Saltana
Pojdemo, in zmir gredoč
Tehtali prospeh na moč."
Knez jim te besede reče:
"Bog vam daj, de gladko steče,
Mnogo prida dajo vam
Srečne čimbe tu in tam.
Ko pozdravite Saltana
Unkraj ostrova Bujana,
Mu recite: Knez Gvidon
Pošle caru svoj poklon."
Gosti so se priklonili
In na daljno pot spustili;
K morju knez. — Labud že tam
Po valovju plava sam.
Knez mu reče: "V srečo vera
Mene spet na tuje tera,
Ker zabave misli de
Meni zlo potreba je."
Koj labud perute dvigne,
Breg obrizga krog in krog,
Kneza z njim od las do nog.
On ko voda pocedí se

[Stran 205]
Hipno v muho premení se,
Ter po zraku zabrenčí,
In na barko tje zletí.
Špranja tam se najde kmalo,
Njem ugodno zakrivalo,
Tak popotnik skrivni knez
Clo zastonj se pelje dnes.
Mimo ostrova Bujana,
V carstvo slavniga Saltana,
Plava brod ko sape dih,
Silno žene vetra pih.
Breg deržave te vesele
Jim pokaže se iz delje,
Urno dalej, še v pristan,
Skliče v gostje jih Saltan.
Ne gledé povab, ne zvanja,
Zmir med njimi priča djanja,
V dvor letí, v cesarski dom,
Naš pogumni vratolom.
Zdaj odprè ko se dvorana
Stermo gledajo Saltana
Na prestolu — blisk in tresk -
Nam enak ne kaže blesk —
Krona sveti mu na glavi,
Pa nevolja de ga davi,
Priča v licu siv oblak,
In pogleda čmerni mrak.
S pusto babo Babariho
Kuharca in tkavka tiho,
Ihte polne, to se vé,
Blizo njega tam sedé.
Gledajo mu lice vedno,
Tehtajo besedo sledno,
Vse prevdarjo, to in to,
Al bo dobro, al bo zlo.
Góste car za mizo vredi,
Vsede tud se sam k obedi,
Skleda pride, skleda gré,
Urno! — — smo ob zadni že,
Zdaj pozvane car popraša:
"Je že dolgo hoja vaša,
Kje ste bili, kam ste šli,
Kaj po svetu se godi?
In za morjem al je huda,
Ste veliko zvedli čuda,

[Stran 206]
Je li sloga, je prepir,
Žuga vojska, al bo mir?"
In glavar mu tako reče:
"Tudi tam različno teče,
Dans je dobro, jutro ne,
Tam ko tù prememba je.
Vse po čez, ni ravno hudo —
Tode poglavitno čudo
Vidli smo, gotovo res,
Morskiga valovja vmes.
Bark pristanju clo ugoden
Je otok, nekdaj neploden,
Blaga poln današni dan,
Pod imenam raja znan.
Mesto je na njem prekrasno,
Imenitno, sreče glasno,
Djanju vsim kazaven bliš,
Pozlačenih polno hiš.
Cerkev, stolpov je dostojno,
Ljudstva noter clo nebrojno,
Nikdo vboštva ne pozná,
Vse se sveti od zlatá.
Sredi krasniga naselka
Pa stojí rudeča jelka,
In pod jelko v kraju tom
Iz kristala mali dom.
Po kvadratu svitle kuče
Veverca se bistro suče,
In oreške dan in noč
Pridno grize na vso moč;
Lešnike visoke cene,
Vse lupine, strôki, mrene,
Jedru bližna roba vsa
Je zlató in platina.
Jedra pak so kamni dragi,
Diamanti, oniks blagi,
Krizolit, opal, ahát,
Kalcedon, beríl, granát.
Veverci je budno brambo,
Dragotinam varno shrambo
Knez izvolil; čverst pisar
Piše v bukve vsako stvar.
Iz lupín denar se kuje,
Pridno krog se s tem kupčuje,
Silne kupe jeder pa
Knez v obrest po svetu dá.

[Stran 207]
Bodi dosti — izročeno
Vse po vsem z besedo eno —
Na otoku temu vsak
Starim Krezu je enak.
Koč in bajt se pa ne vidi,
Le poslopju slični zidi
Po okrožju tem ležé,
Ki se dvorske hiše zdé.
Temu mestu tako krasnim,
Na otoku slave glasnim,
Ukazuje knez Gvidon,
On ti pošle svoj poklon!"
O povedbi zgodbe skupne
Jako car Saltan osupne,
Gledati vse to z očmí
Se skomina mu cedí.
"Ak me, reče, smert ne zmane,
Scer močí mi kaj ostane,
Me nikak ne vstavi zlom,
Vse te čuda vidil bom."
Kuharca in zvita tkavka,
Babariha, zmot motavka,
Vse tri slike polznih kač,
Mislijo pa vse drugač.
Govoriti tkavka jame:
"Kdo o tem se nek zavzame,
Veverca de grize sad? —
Vidno k tem jo sili glad!
Kar o drugim hvalno skaže,
Je prašanje al ne laže,
Pa recimo, de je res,
Pičlo čuda le je vmes.
Ja povem vam večji čudo:
V morju vihra vreme hudo,
Zgorej žuga grozni kap,
Spodej puha slap na slap.
Se derví valovja mnogo,
Žvižga, psika, siča krogo,
Ter čez breg se zavalí,
Skupne kraje potopí.
Plane von ko blisk oblakov
Tri in trideset junakov,
Svitlih kakor jutra zor,
Vodja jim je Černomor.
Čudo to je imenitno,
Dan za dnevam stanovitno,

[Stran 208]
Jasno kakor zrak nebes,
In do zadne pike res."
Pripovedbo tak opravi,
Nikdo ji besed ne vstavi,
Car Saltan se čudi zlo,
Ne razumši kaj je to.
Knez Gvidon jezi se grozno,
Sede urno — skor prepozno —
Dragi tetki bliz očes,
In jo piči zdaj zares.
V levo jo oko zadene,
Ojstro tak, de ta počene,
Vivši se togot in zla,
Piški slično koj na tla,
Aj! — in slepa na očesu
Trepeta na vsim telesu,
Vse na noge plane kar,
Lovi, davi, vpije car.
Tode muha kdo jo vjame?
Ferk skoz okno! — ter jih same
Tetki v strežbo zapustí,
Knez domá otet sedí.
In ob morju zopet hodi,
V mislih to in uno sodi,
Po valovju brez zamud
Se približa mu labud.
"Zdravstvuj, knez ti moj prekrasen,
Kaj si čmer n in clo bezglasen?
Le odkrito mi povej!"
Tak labud mu reče zdej.
Knez v odgovor dá mu tako:
"Zelja v čut me zbada jako,
Vlastnik biti nekiga
Redke cene čudeža."
K temu koj labud pristavi:
"Razodeni kaj te davi,
Najde se, zna biti, moč,
De pomaga mem gredoč."
Knez načerta kakor sledi:
"Morje nepokojno, vedi,
Hruje, tuli, vrè, kipí,
Kviško val na val derví.

[Stran 209]
Čez obrežje tak se zverne,
Daleko de vse zagerne,
Bran ne vstavi ga nikak,
Jezero je niže tlak.
Hipno kakor blisk oblakov
Tri in trideset junakov
Svitlih bolj ko padel sneg,
Plane von na suhi breg;
Vsi ko sonca žar blešeči,
Bistri, mladi, lic rudeči,
Clo gotovi v bojni spor,
Vodja jim je Černomor.
Hotel viteze bi take
Za prijazne mi vojšake,
Moj bi bil visolni svet,
Ja med perve kneze štet."
Koj labud na to mu reče:
"Ta malenkost zdaj te peče?
Pripovedba vsa je res,
Mervice ni zmote vmes.
Tuga tvoja pak je prazna,
Meni moč je dana razna,
Viteze leté ti v dom
Dnes ta dan poslala bom.
Vsi so bratje meni pristni,
Serčno vdani, zmir koristni,
Želje moje vodba vsim,
To storijo kar želím.
Tak tedaj umirjen bodi,
Ter domú veselo hodi,
Unkraj praga komaj boš,
Te pozdravi cela množ."
Knez Gvidon je potolažen,
Sercu v mirnim upa blažen,
Noviga poguma vnet,
Verne se v poslopje spet.
Na predmete v morju razne
On očesa vpira pazne,
Vedel rad bi vsako reč,
Bodi manjši, bodi več.
Glej! se vmah poveršje strese,
Dvigajo valovja vse se,
Slap na slap, viharni beg,
Brizga pene v stermi breg.
Hipno kakor blisk oblakov,
Tri in trideset junakov,

[Stran 210]
Jekla svitlih, sonca žar,
Na obrežje plane kar.
Dva po dva, vsi velikani,
Belolasi, obri zvani,
Stopajo naprej ko v bor,
Vodnik jim je Černomor.
Možko spredej ta primaha,
Brez ponosa, zdetja, straha,
Ravne mere gré naprej,
Blizo vrat je mestnih zdej.
Se nasprot Gvidon napravi,
De spodobno jih pozdravi
In prijazno spremi v grad,
Clo do mestnih pride vrat.
Ljudstva skup veliko steče,
Poslušaje kaj poreče
Ta al uni idši v dvor,
To izusti Černomor:
"Vlada nas je sem poslala,
Ter nam strogo ukazala,
Čuvati — pomozi Bog! —
Mesto tvoje vsih nadlog.
Varovali bomo živo,
Vsaki dan nepremenljivo,
Iz uterjenih ograd
Krásno mesto zlih napad.
Nam odperle morske duri
Bodo zmir se v isti uri,
Kakor dnes tak sledni dan
Bomo kraju zvesti bran.
Zdaj se moramo ločiti,
V nam prijazne morje iti,
Zemlje zrak nas tare zlo." —
To izrekši zginejo.
Veter jako v morju piha,
Jadra barke kviško viha,
Ta po vodi speši tak,
Tice kot peruta v zrak;
Ob otoku stermim plava,
V luko krasno namerava,
Top na gradu zadoní,
Barka k bregu prihití.
Stare vade knez ne zabi,
Vse mornarje v grad povabi,
Jih gostuje kakor gré,
Sam k obedu z njimi jé.

[Stran 211]
Bivši gostba dokončana
Knez popraša kapitana,
Kak, od kod, in kam gredó,
Al jim je po volji šlo?
On odgovor sliši ta-le:
"Skusbe naše niso male,
Plavali smo mnogo let,
Prehodili ves ta svet
Smo zlató in jeklovino,
Vsake sorte dragotino,
Tu v prospeh kupili čist,
Tam prodali vse v korist.
Zdaj je ladja napeljana
V carstvo slavniga Saltana,
De se skusi, kako nam
Stekla bo namemba tam."
Knez na to: "Koristna cesta
Pelji vas iz tega mesta
V kraje, kjer Saltan je car
Glasoviti gospodar;
Mu recite te besede:
De po volji vse mu grede,
To želí mu knez Gvidon,
Ki mu pošle svoj poklon."
Se podajo v ladjo gosti,
In Gvidon ne čaka dosti,
Gre na breg ob morju sam,
Na valovje gleda tam.
Koj zamaja se širjava,
Na poveršji vmata priplava
Blizo brega naš labud,
Gleda pazno kneza tud.
"O labud, ponosna slika,
Reče knez, me iti mika,
Gledati očetov dom,
Mi pomagaj, prosil bom!"
V mig labud perute dvigne,
Z njim ob vodi trikrat švigne,
Zlo valovje zašumí,
Ter Gvidona oškropí.
Hipno dana je premena,
In rumeniga seršena,
Ki za ladjo puhne jak,
Čujemo brenčati v zrak.

[Stran 212]
Vjame ladjo, si poiše
Kot primerne njemu hiše,
Tak se pelje v špranjo skrit.
Urno dalej potnik zvit.
Veter puha, buta, ruka,
Dalej, dalej barka smuka,
Vrenje vod planjava je,
Trese skor obrežje se.
Mimo ostrova Bujana
V carstvo slavniga Saltana
Speši barka, v luki zdaj
Se porine v mirni kraj.
Imenitnih tujcev dosti
Car Saltan povabi v gosti,
Z njim letí v poslopja dom
Nepovabljen vratolom.
Pervi tam gospodje zbrani
Krog Saltana so v dvorani,
Ves je zlat, prav sreče gerb,
Lice pak očita skerb.
Sestri dve, in zvito tiha
Pusta baba Babariha
Pazijo, kot so, z očmi
Štirmi željno ga vse tri.
Car pomenka ne odlaša,
Koj prijazno goste praša:
"Nu, prijatli, kako je,
Iz dežele ktere ste?
Tode prej ko govori se,
Je dostojno, tak mi zdi se,
Vrinuti želodcu saj
Tečniga opravka kaj.
To natez bo truplu dalo,
Iz pokritja misli gnalo,
Lilo scer medico v glas,
In veselje na obraz. — —
Zdaj začnimo! — Kje domá ste,
Kaj pri vas koristno raste,
Je po redu vse okrog,
In kupčija gré od rok?
Zdravje dobro je, al hudo?
Vam je znano kako čudo,
De na svetu se godí,
Tukaj pa v opombi ni?"

[Stran 213]
Rekši to v odgovor čuje:
"Tam ko tu premembe snuje,
Zgodba pride tak in tak,
Zadovoljen tud ni vsak.
Ak o čudih govorimo —
Brez omahanja recimo,
Čudo nar bolj čudno vsih
To je v šumu slapov zlih.
Je otok na morju krasen,
Grad na temu ljudstva glasen,
Not se gleda dan na dan
Čuden zgod, obširno znan.
Morje v mah se burno dvigne,
Žvižga, vihra, kviško švigne,
Vse je kip, vertín, vihar,
Puha čez obrežje kar.
Plane von ko blisk oblakov
Tri in trideset junakov
Na pomorski breg nakrat,
Jekla svitlih bolj ko zlat.
Mladi vsi so velikani,
Dlana silni, serca vžgani,
Borbi kos, pogumen kor,
Vodja jim je Černomor.
Paroma jih strogo vodi,
Pazno celi grad obhodi,
Tak de clo prepričan je,
Kak po redu biva vse.
Straži taki ni prilike,
Carstva male in velike,
Ves obhodi križem svet,
Tacih ni nikakor spet.
Knez Gvidon, ki jako sluje,
Temu mestu ukazuje,
In po nas ti pošlje on
Prav prijazno svoj poklon."
Car Saltan posluša razno
To pravlico pazno, pazno,
Ter izreče radoved
Zapopadek tih besed:
"Smert na mene če ne plane,
In mi zdravja dost ostane,
Protivagi vsi v okom
Vse te čuda vidil bom."

[Stran 214]
Tihi ste, tak pusta tkavka,
Kakor kuhnje uravnavka,
Ne prederznete se zdaj
Tem nasprot izreči kaj.
Ne tak zvita Babariha,
Ta v pišalke druge piha,
Če spoderkne tu al tam,
Se oberne koj drugam.
"To ni vroče, to ni hladno,
Reče baba, cene zadno;
Bodi laž, al bodi res,
Zmir žlabranja stari ples.
Nič ni čudniga v ti basni,
De v orožju jekla glasni
Kadkada pomorski trop
Zapustí navadni kop;
Na otoku se pokaže,
Tam opravi prazne straže,
Ne izrekši čaj ne daj,
Zgine v morje spet nazaj.
Bolji kakor slične spake,
Zvediti rečí je take,
Ki naklonijo korist —
Jutro — ak ne miglej tist.
Čuj tedaj! Za morjem sivim
Se carici mladi divim,
Ta vse druge prekosí,
Krog in krog enake ni.
Te carice lepe, krasne,
Prednosti so svetu jasne,
Od pogleda nje zadet
Sleherni je hipno vjet.
Sonca svit za dne osrami,
Družbo v tmi z blišobo mami,
V kitah luna sveti se,
Ki od sonca zalši je.
Diamantna žarna liska
Sedmih zvezd na čelu bliska,
Svit premaga vsih danic,
Razun svita njenih lic.
Vsak bi djal, de v zraku plava
Veličanska nje postava,
Vidši jo v poslopju krog
Zračnih se verteti nog.
Glas besede njene mičen
Slavcovim je petju sličen. —

[Stran 215]
Zgodbe te je tak izid,
Boljiga kdo dá mi v prid?"
Gosti vsi na to molčijo,
Pravde z babo se bojijo,
Car Saltan se čudi res,
Misli pa le tak — počez.
Knez jezí se brez prevdarka,
Nekaj smili se mu starka,
Ti občutki zaderžé,
De do zadniga ne gré.
Pridno pa brenčí okoli,
Ter po koži pazi goli,
Kje bi shranil šiljat ost,
De imela bi zadost.
Suče dolgo se v okrogi,
Zdaj — nakrat se vsede vbogi
Starki lica tik na nos,
Krepko — de-si bil je bos.
Vbode! Silno z nogo vprè se!
Babi kar mehur napnè se,
Tam kjer bil je žela vdor,
Precej nos je krogla skor.
Aj! zavpije Babariha,
Groze, bola komaj diha,
Složno tuli družba vsa:
"Lovi, davi, vbite ga!" —
Vse zastonj! Kjer dvor je glasen,
Pa okoren, prepočasen!
Nagel on, in zmir leté
Je domá v poslopju že.
Koj Gvidon se k morju verne,
Proč očesa ne oberne,
Verh valov šumečih tud
Se primaja naš labud.
"Zdravstvuj, knez ti mladokrasen
Reče mu, zakaj neglasen?
Spet žaluješ, — le o čem,
Tega, serček, ja ne vem."
Knez na to labudu reče:
"Mene ta opazba peče,
Vse se ženi kakor znam,
Neoženjen ja sim sam."
"Kaj želiš, labud popraša,
Mar se ktera že zanaša,

[Stran 216]
Si, zna biti, svojo zbral,
Tu al tam besedo dal?"
"Čuj izpoved zdaj resnice,
Reče knez zarudši v lice,
Je podert za mano most,
Vidil boš, de nisem prost.
Zlo za morjem, daljne delje,
Ljudstva bivajo vesele,
Sreče verh, nazemski raj,
Knežtvo pervo vsih sedaj.
Diva tam živí mogočna,
Kakor prav'jo, silna, ročna,
Umna, mlada, lil'je cvet,
Kdor jo vidi, koj je vnet.
Primeta se tak očesa
Tega krasniga telesa,
De ju ne oberne preč,
Jo zazrevši, nikdar več.
Ta lepota, rajska, dična,
Je ob dnevu soncu slična,
In po noči zatemní
Luno, zvezde, kar bleší.
Igla pa deržeča kite
V temnosvitlo krono zvite,
Je blešeče lune šip,
Tode zalši — rajski kip.
Hoja je lepote stranske,
Druge skazbe veličanske,
Méd je nje besede glas,
Vse je čudo, lišp in kras.
Tak je med ljudmi pravlica,
Zagonetna govorica,
Ki se čuje tak počez,
Tode kdo ve, al je res."
S tem doverši knez dvomljivo;
Gleda ga nekako sivo
Medju tem molčé labud,
Zadnič tak izreče čut:
"De se sreče ne oskubiš,
Pazno tehtaj, pred ko snubiš, —
Včasih zakon da gorjé,
Zmirej gladko tud ne gré.
Priročena pa ženica
Ni postarna rokovica,
De bi kar za pas jo djal

[Stran 217]
Ter si urno drugo zbral.
Tak tedaj premisli umno,
Derži pravde se pogumno,
Zadnič de, ko stekel pes,
Te ne zgrabi britki kes".
Knez na to: "Ja tako menim,
Doba je, de se oženim,
Sim pretehtal sem ter tje,
Končno sodim, čas de je.
Za carevno, ne še znano,
Serce moje tak je vžgano,
De do nje, ne vedši kam,
Križem sveta šel bi sam."
Tica je odgovorila:
"Iti dalječ — — ni ti sila,
Bliz ti je osoda vsa,
Ženska tista, glej! — sim ja!"
To končavši h kraju švigne,
Iz vodé se hipno dvigne,
Gre v germovja gosti kraj,
Pride kneginja nazaj.
Na povoju černolasnim
Bliska luna z oblam krasnim,
Na obočnim čelu spred
Sveti zvezd se trikrat pet.
Veličanska nje postava
Bistri serni slično plava,
Sladke simfonije kras
Je besede njene glas.
Tog jo gleda, tog in često
Knez Gvidon sedaj nevesto,
Na nje usta pervi vkus
Bil je sercu ojster brus.
K materi jo pelje urno,
Pokleknivši reče burno:
"Glejte, mamka, sim si zbral,
Tej besedo, serce dal.
Ta mi bo, nobena druga,
Slava, raj, ponos, supruga,
Meni sreča, tebi hčer,
Vsim veselje v enomér.
De živimo zmir veseli,
Nama blagoslov podeli,
Mati de posveti vse,
Kar ljubav sklenila je."

[Stran 218]
Se prikloni par pokorni,
Kip ta prime čudotvorni,
Nad nju glavi ga vertí,
Solz potok se ji cedí.
Jih ljubezni zagotovi:
"Bog vaj' krepko blagoslovi,
Vama v žitju sreče daj,
In po smerti sveti raj!"
Knez predolgo ne mudi se,
Večer isti poročí se,
In se vede kakor gré,
Sina sta si svesta že.
Po valovju veter piha,
Derzni barki jadra viha.
Ta letí postojne let,
Komaj sledi jo pogled.
S puham silnim, zmirej večim,
Proti ostrovu stermečim
Se poganja vihri v bran,
Nagloma zderčí v pristan.
Knez povabi nezamudno
Vse mornarje v grad priljudno,
Jim omisli tak obed,
Kakor nikdar še popred.
Ko je družba skupej zbrana,
Knez popraša kapitana,
Kje domá so, kam gredó.
Kak je tu, al tam biló?
Ta odgovor so mu dali:
"Zemljo vso smo preveslali,
Zlo različen terg je naš,
Geslo: Kupim, kar prodaš!
Stekla zdaj nam dana doba,
V dnar spremenjena vsa roba,
Mislimo, verniti de
Nam posledna ura je.
Mimo ostrova Bujana,
V carstvo slavniga Saltana
Nam grozí še dolga pot,
Polna truda, polna zmot.
Iztok ima svoje zmede,
Se vreteno tud zaprede,
Al nezgoda pride v dir,
Sreče nam je treba zmir."

[Stran 219]
Reče knez: "Prijazna zvezda
Bodi vašim trudu mezda,
Spremi do Saltana vas,
Ohranite v sercu nas.
Spomnite mi scer cesarja,
Tistih krajev gospodarja,
De obiše naš otok,
Prej ko steče vgodni rok.
V sklepa žar sim večkrat pihal,
Včasi upal, včasi zdihal.
Vidim zdaj, de zdih in up
Se mu zdita dober kup.
Želja scer, ta ga je gnala,
Vender hoja zmir zastala,
Zdaj pa rečem in na glas,
De je priti zadni čas".
Vbarkajo se urno gosti,
Knezu pak je truda dosti,
On ne hodi k morju več,
Mika ga — vsa druga reč.
Mimo ostrova Bujana
V carstvo slavniga Saltana
Plava barka, rahli hlad
Križem piha spred in zad.
Se pokaže zdaj dežela,
Suho! suho! iz veršela
Zadoni veselo krog,
Poterdí to straža v rog.
Veter puha, drega, goni,
Barka se na breg nasloni,
Jenja tak z valovjem bor,
Hajdi! vsi mornarji v dvor!
Tam sedí na tronu slavnim,
Zlata čistiga sijavnim,
Z dvorskim bleskam ves obdan,
Tugo v sercu, car Saltan.
Moč je scer izraz telesa,
Čmerno bliskata očesa,
Sercu de pokoja tem
Manjka, je očitno vsem.
Levo pazi zvita tkavka,
Desno kuhnje opravljavka,
V sredi, zmir za zmede vnet,
Babarihe redki cvet.
Preže niso opustile,
Štiročesnim, kot so bile,

[Stran 220]
Zvest ostal je radoved,
V smislu celim tih besed.
Car Saltan gostuje dično
Vso gospodo, in prilično,
Ko dovoljen bil je vsak,
Poglavarju reče tak:
"Vam prospeh, gospoda, bodi,
Al ste dolgo že na vodi?
Je za morjem dokaj zmot,
Al kaj čudniga ondot?"
To v odgovor so mu dali:
"Sveta smo dovolj spoznali,
Tud po druzih zemljah je
Jasno, cvetno, gladko vse.
Čudo nar bolj imenitno
Pa zagleda se očítno,
Obernivši se v zahod,
Sred kipečih morskih vod.
Tam otok leží prekrasen,
Grad na njemu slave glasen,
Cerkev poln, poslopij, hiš,
Vse je zlato, kras in bliš.
Blizo knežke hiše, vedi,
Rase jelka, dvora v sredi,
Je pod njo kristalni dom,
Veverca živahna v njom.
Zverče krotko to in čudno,
Zmir veselo, šalno, budno,
Zgrizene tam noč in dan
Lešnike derví na stran.
Delo nikdar ne premine,
Suho zlato so lupine,
Jedra pak opal, rubin,
Kalcedon, in turmalin.
Zverče noč in dan se straži,
Plod pobira, kletko snaži,
Tako raste zlat na zlat
Knezu v enomer zaklad.
Čudo to pa ni samotno,
De ne vrine kdo pohotno
Na medeni se otok,
Dal je stražo mili Bog.
Burno se valovje dvigne,
Vre, kipí, na kviško švigne,
Hujši, hujši buta v breg
Sem ter tje slapovja beg.

[Stran 221]
Proti suhim se oberne,
Čez pušobne kraje zverne,
Njive, trate, gojzd in log
So poplava krog in krog.
Zdaj nakrat ko blisk oblakov
Tri in trideset junakov —
Nepričakan strašni vhod —
Iz kipečih plane vod.
Čversti vsi so velikani,
Bojnih želj, poguma vžgani,
Zmag si svesti, slavni kor,
Vodja jim je Černomor.
Ak se ves ta svet obhodi,
Cena vsih armad presodi,
Najdel bo se čverst in jak,
Tode tim ne bo enak.
Ženo take gizde dične,
Celi svet de nema slične,
Je pridjal si knez Gvidon,
Ker i v tem je zurjen on.
Na prestolu ni še bila,
Krone nikdar še nosila,
Ženska takih prednosti,
Te milote, teh močí.
Pervikrat ki jo zagleda,
Kakor čmelj al osa meda,
Se je prime, nikdar več
Ne potegne misli preč.
Je po dnevi soncu slična,
Bolj ko zvezde v noči dična,
Vso blešobo, blisk in tresk,
Zatemni v kresnični lesk.
Njenih las bogate kite,
Umno v krasne vence zvite,
Skup derží blešeč, jeklén,
Diamantov poln grebén;
Šipu lune scer oblika,
Tode lepši, soncu slika,
Je na čelu zgorni krog
Zvezd sedmerih zal oblog.
Vsi povabljeni smo bili,
Dobro jedli, bolji pili,
Zadnič volje zlate vse,
Mlad in star, plesalo je.
Po spodobni smo zahvali
Se potem na pot podali,
Rekel nam je knez Gvidon,
Pošlje de ti svoj poklon.

[Stran 222]
Zraven pak ti to le reče:
Njega živo v serce peče,
Ker ne spelješ, kar si djal,
In na to besedo dal."
Ko je to se tak izreklo,
Je Saltana tudi speklo,
On na mah povelje dá,
Bark de naj se napeljá.
Babariha, štren motavka,
Kuharca in zvita tkavka,
Upajo de mem gredoč
Še ovreti vse bo moč.
Car pa bil je volje slabe,
Ter zavpije: "Tiho babe!
Al sim dete, al sim car,
Kdo je tukej gospodar?
Znajte, čas je, koj se grede,
Poberite svoje zmede!" —
To izrekši zaceptá,
Vsak razume, zdaj veljá.
Glavo dvigne bolj visoko,
Mizo dregne s krepko roko,
Von iz izbe, z durmi — hlop!
Vsim se zdi, — je sprožil top.
Gnan po sili radoveda
Knez Gvidon na morje gleda,
Se razloči vsaka stvar,
Krog in krog molčí vihar.
Voda gibca ni kazala,
Kip neskončniga zerkala
Morje zdi se, ves obód
Novi svet spijočih vod.
Iz lazurnih delj priplava
Krasna barka, Bogu slava,
Dvombe ni, o srečni dan,
Tam se bliža car Saltan!
Vidši morja perve proge
Plane knez Gvidon na noge,
Slast, veselje, vuga zgol,
Berž po stopnici navzdol.
"Mati, vpije, oj matuška,
Supruga, priserčna duška,
Oče moj se bližajo,
Skor že tik preluke so."
Bolj in bolj primika ladja,
Zreti kaj Gvidon se nadja,

[Stran 223]
Prime bistri teleskop,
Želja skor zaprè mu sop.
On na barko gleda pazno,
Zgorej vidi, de ni prazno,
Eoj Saltana tam spozná,
Vpert ki deljevid imá.
Tetki stale ste na strani,
Gledale otok neznani,
Babariha starši vmes
Ne oberne proč očes.
Oglasijo se zvonovi,
Isti čas gromé topovi,
Pride že nasprot Gvidon,
Serčen pervi je poklon,
Ter Saltana z Babariho,
Tetkama in družbo tiho,
Bivši vsikdej spred in zad,
Knez prijazno spremi v grad.
Vhodne koj visoke vrata,
Svitle clo srebrá in zlata,
Pričajo, de bo krasót
Vidlo se nebrojno not.
Tri in trideset junakov,
Zatemnivših blisk oblakov —
Velikani v zlatu clo —
Glavna knežka straža so;
Vsi visoki, ravni, smeli,
Herkuli bi dnes se zdeli,
Silovito hrabri kor,
Vodja jim je Černomor.
Na dvorišu pak širokim,
Pod drevesam ne visokim,
Vidijo kristalni dom,
Veverco živahno v njom.
Zverče to veselo, čudno,
Nikdar mirno, nikdar trudno,
Lešnike razjeda v takt,
Zerno vsako je smaragd;
Tudi drugi kamni dragi,
Diamanti, oniks blagi,
Krizolit, opal, ahát,
Ealcedon, beríl, granát;
Kamnje drago hrani v meške,
Druge dragotine težke,
De ji pridejo spod nog,
Brizga po dvorišu krog.

[Stran 224]
Vse lupine, vsi olupi,
So zlato, visoki kupi
Te zaveržbe krog ležé
In dvoriše razsvetlé.
Zdaj na mah odpró se vrata,
Jagod bisernih in zlata
Vsa leskeča, svitla vsa.
Se prikaže kneginja.
Na povoju černolasnim
Sveti luna z oblam krasnim,
Ob obočnim čelu spred.
Bliska zvezd se trikrat pet.
Veličanska nje postava
Bistri serni slično plava,
Sladke simfonije kras
Je besede njene glas.
Pelje pa pod pazho eno
Lepo, tode starši ženo,
De je mila svekervá,
Zgodba nam spoznati dá.
Car osupnjen gleda pazno,
Vmah razume zmedbo razno,
On zavpije hrupa vmes:
"Al so sanje, al je res!"
Kar ne more več izreči,
Jamejo mu solze teči,
On objame ženo nem,
Sina tud spozná potem.
Slavi, diči zlo nevesto,
Hvali narod, hvali mesto,
K mizi vsi potem gredó,
Krogoma se vsedejo.
Aj! je bila to pojedna,
Bogatije take vredna,
Vse vladarje stre obúp,
Prej ko sprav'jo tako skup.
Zlobni sestri z Babariho
Splazite se tiho, tiho,
Prej ko je mogoče preč,
Ni jih bilo v družbi več.
Kakor vedle, kakor znale,
So po kotih se skrivale,
Vse jih iše, car i sam,
V šupi najdejo jih tam.
Govorile so resnico,

[Stran 225]
Prispoznale vso krivico,
Rahliga je čuta car, —
Tode proč jih pošlje kar.
Te prigodbe skupno djanje,
Boste rekli, so le sanje, —
Nu! — Čeravno vse ni res,
Zernja je nekoljko vmes.
Komaj h koncu družba zbrana
Vleče v postijo car-Saltana,
On nabasan bil je tak,
Štirih noscov stoče vsak.
Jez o slavni ti pojedni
Sim se hrani vklanjal sledni,
Jedel zlo sim, bolj še pil,
In na stran ne kaplje zlil.

Iliade pervi spev.

Obseg. Agamemnon se pregreši. Kerdela kuga napade. Agamemnona spor z Ahilam. Kronid se s Hero krega. Hefest ju tolaži.

Boginja! serd mi zapoj Ahila junaka Pelida,
Ljuto razkačen ki zmot Ahajcam obilno nakloni,
Mnogo navdihnenih duš prežene v temoto Plutona,
Trupla pa žretju zverín in tičev obnebja razprostre.
Tako dopolni se sklep Kronida taístiga dneva,
Ker sta gorjupiga se prepira razdvojila v jezi
Atreič, polka vladar, in djanja pogumni Ahilej.
Kter neumerlih je vnel junaka v to kruto sovražtvo?
Žena in Letide sin. Vladarju gorjup ta je namreč
Kugo pogubno poslal v armado kerdela kosivši,
Ker mu je Atreja sin duhovnika Krizeja vžalil.
Namreč, je bil ta prispel k brodovju orožnim ahajskim,
De bi oprostil si hčer, ponudši neskončno izkupa.
Sveti se lavorov lišp zadevniga boga Apola
Palice zlate mu krog; on prosi vesolne Ahajce,
Pervič Atrida obá, velitelja splošniga množtva:
Atreja! drugi vi tud ošinjeni jasno Ahajci!
Srečo naklonijo nej vam bogi mogočni Olimpa,
Trojo de trešite v prah in vernete blažni domú se,

[Stran 226]
[226]
Meni pa hčerko nazaj dostojno za plačo mi dajte,
Tako poštujte bogá zadevniga v deljo Apola.
Skupšina cela velí, uslišati sivčeve prošnje,
Vzeti ponujan izkup in dati mu vhitjeno divo.
Le Agamemnonu ta beseda nikako ne vgodi,
On ga timveč zapodí, ter zasramovaje mu reče:
Srečati se mi ne daj pri brodih nikada, sivor več,
Ne tu mudečiga se, in ne se vernivšiga zopet,
Jedva ohrani te scer na palici lavor Apola.
Hčerke ne dam ti nazaj, dokler je ne zmane mi starost,
Mora mi v Argi poprej, domovju odločena v deljo,
Tkati in presti v korist, in družica biti mi v postlji.
Hodi, ne draži me več, de varno do doma pritapaš!
Vojvoda tak, prestraši se un, ukazu se vkloni,
Bregu se bliža molčé široko šumečiga morja,
Tiho koraka naprej, zdihuje in kliče k Apolu,
Letide kodrovih las mogočnimu sinu te molbe:
Smintej, povračanja bog! ki z lokam srebernim obhajaš
Krizo in Kile otok, ter Tenedi vladaš veljavno,
Ak sim svetiša ti kdaj pogrinjal ugodno služivši,
Junce, kozličke ti klal, sožigal izvoljene stegna,
Gani se, čuj me sedaj, dopolni mi to hrepenenje:
Z ojstro pušico plačuj britkosti ti moje Ahajcam!
Tako živahno želí; usliši ga Fojbos Apolon.
On iz Olimpa višav spustí se serditega serca,
Lok mu na rami bleší, samojstra, zatisnjeno tulče.
Čudno puške doné ob rami hitečiga boga,
Ker se poganja naprej, somraku ponočnim priličen.
Vstavi se, sede od bark nekoliko, sproži samojstro,
Strašno mamljivi odmev srebernimu toku izhaja.
Mozge začetno morí, ter jaderno psino, živadi,
Meri v junake potem, ter proži in proži pušice,
Neprenehaje goré mertvaške gromade v okrogu.
Žvižgajo soncov devet med verstami strele morivne,
Skliče desetiga dne glavarje k posvetu Ahiles;
Hera domislik mu ta je vdihnula limbaroramna,
Peklo prehudo jo je, de vidi v poginu Danajce.
Združeni bili ko so, in polnoštevilen je zbor bil,
Stopi pogumni tekun Ahiles iz množtva in reče:
Atreič, svetjem, de mi se vernemo istiga pota
Zopet iz boja domú, če steče de vjidemo smerti,

[Stran 227]
[227]
Tuki ob enim grozé boritve in kuga s poginam.
Prerok oglasi se prej, izverstnih al vedežev kteri,
Ali veljavni sanjar, tud sanje so neba opombe.
Ta razodeni zakaj nad nami se serdi Apolon,
Smo zamudili obljub katero, al hlap hekatombe,
Terja, zna biti, od nas daritve slovesne kozličev,
De nam odverne potem nesrečo in toliko kvara.
Sede izrekši le-tó. Testorjevič Kalha za njim se
Dvigne na sedežu svôm, nar modriši tico gledunov,
Ki je vse zgodbe poznal, pretekle, sedajne, prihodne.
On ki poroško do-les po morju je vižal barkado
Z jasnim razumam, ki vnel mu bil ga je Fojbos Apolon
Ta dobrovoljno sedaj z edinjenim reče te slova:
Ti zapoveš, o Polid, mi hrabri, de vam razodevam,
Kteriga uzroka tak serdí se nad nami Apolon!
Dobro! razjasnim ti to; poprej pa prisezi slovesno,
Branil de boš me, če kdaj bi sila napadla za tó me.
Hitro razjezi se mož veljave visoke in važne,
Kteriga vbogajo sploh Argajci, vse trume ahajske.
Silniši mnogo je kralj od prostiga moža v nižavi,
Tudi če tistiga dné overa togoto zbujeno,
Vednoma kača pertí in snuje na tihim v oserčju,
Dokler ne spelje namemb; pomisli al boš me ohranil?
Odgovori mu na to tekun siloviti Ahilej;
Nič se ne boj, povej nam ukaz od boga prejeti,
Glej, pri Apolu se tu, ljubimcu Kronida zarotim,
Ki te navdaja ko nam naznanjaš ukaze Olimpa!
Dokler Ahilej živí, to sončno svitlobo še gleda,
Nikdo žalivno ne bo brodovju ob našim te tikal,
Ak Agamemnona clo mi glavniga vodja naznaniš,
Pervi na stopni ki zdaj narodu se celimu javi.
Tak potolažen začnè razlagati prerok pravedni:
Ne! ne jezí se zarad hekatomb al obljub zamujenih,
Je le za slugeta vnet, ki žali mu ga Agamemnon,
Ker za pristojni odkup izročiti neče mu hčerke,
To je pedepse izvir, in dalej še vihal nas bode.
Roke užasne ne bo premaknul od biča Apolon,
Dokler očetu nazaj ne daste dekline ljubeče,
To brez izkupa, se ve, in scer s pomirivnim darilam
Peljete v Krizo jo tje. Potem — bi se upati smelo.
Sede izrekši le-tó. Voditelj o tem Agamemnon
Žalosti zlo se jezí; černeliga žolča nalito
Serce pritiska mu v stran, grebenči oblačno se čelo,

[Stran 228]
[228]
Bliska mu žar iz očes, treptajo vsi členki života.
Kalhu obenie nakrat grozivniga gleda besedo:
Kvaražugon! ki nikda mi še prijetne ni rekel,
Šteta te le veselí, ti vedno nesreče naznanjaš,
Dobriga nisi nikdar povedal mi, manj še naklonil.
Zdaj tu za božji presod lažnivo ponujaš Ahajcam,
De je navlekel za to nadloge Apolo narodu,
Ker za Krizejevo hčer se branim iz kupa prejeti.
Rajši ohranil bi jo, gotovo de, to je resnica,
Cenim jo višji zares, ko suprugo mi Klitemnestro,
Moje mladosti ženó; ker una je mlajši, ne slabji,
Ne po životu in ne po duhu al umnimu delu.
Vonder, ak bolji se zdi, podelim ji voljno slobodo,
Rajši bi vidil otet naš narod ko tako v poginu.
Tode naznani se druj poklon mi primerno častivni;
Se ne spodobi de sam ostal nečešen bi v narodu,
Vidi in sliši pa vsak, de moje darilo mi zgine.
Odgovori mu na to tekon siloviti Ahilej:
Atreič, slavni vladar! — požrešni jedun nedositen!
Kake darila, povej, ti terjaš od verlih Ahajcov?
Nimamo shranjeniga, to znano je, skupniga blaga,
Kar smo priplenuli, vse razdeljeno zdajci je bilo,
Zdaj ne spodobi se več, razdano zidinjati zopet.
Bogu terjavnimu daj v naročje očeta deklino,
Mi nadomestimo jo, ne dvomi, ti trojno, čveterno,
Koj ko premagano bo uterjeno mesto trojansko.
Temu overne sedaj armade vladar Agamemnon:
Bodi razumen še bolj, bogovam enaki Ahilej,
Zvil me z obetmi ne boš, in ne pregoril kovarno!
Sam si v posestvu darú, in hočeš de jaz le zastonj bi
Tukaj obropan sedel, oprostim ukažeš de divo?
Dobro! če drugi mi dar odločjo pogumni Ahajci,
Kteri popolnoma všeč mi vzeto poverne deklino.
Ak pa ne dajo mi ga, — po sili bo vzeti ga treba,
Tebi mordè, al Ajasu clo, al tud Odiseju,
Serd bo nedvomno ga vil, katerimu bom se približal;
Tode o tacih rečeh — bo čas govoriti pozneje.
Hajdi! potegnite v slap černelo mi urnoma barko,
Častni izvolite dar, veslarjev narasi obilno,
Cvetlico, Krizovo hčer, pripeljite vanjo naposled,
Bodi voditelj ji pak povelnikov eden izverstnih,
Ajas, al Idomenej, al tud Odiseos Ulises,
Ali ti sam Peleid, prestrašni junaštva grozitelj!
De utolaži se tak z darili zadevni Apolon.

[Stran 229]
[229]
Mračno gledaje začnè govoriti pogumni Ahilèj:
O, ti nesramni zvijač, hlepon po koristi le lastni!
Kako de vboga te še le mervico zadni Ahajcov,
Zate stopinco storí, al clo se za tebe prepira?
Nisim na vojsko prispel gotovo zavoljo Trojancov,
Dolžni le trohice ti mi niso, nikakor ničesar
Nikada ropali mi, ne konj ne goved mi vpeljali,
Ne mi pokvarjali niv, ne hoste, ne sadja, ne žita,
Loči prostora dovolj saksebi le-une in mene,
Gore, doline, in scer širjava viharniga morja.
Tebi, nesramni možak, smo sledeli v prid in veselje,
Tebe osvetimo de, in brata s teboj Menelaja!
To ti le mala je stvar, ničesar o tem se ne meniš!
Vzeti častivni poklon groziš mi in studno nakanjaš,
Ki so spoznali mi ga za slavne prisluge Ahajci!
Nikda ne dojde mi dar, ki tvojemu bil bi priličen,
Kadar oplenim kraj Trojancam obilne veljave;
Boja naj težji tovor izvoli za moje se rame,
Ker pa delitve je čas, nakloni se tebi veljavno,
Z malim dovoljen, ugnan po težkimu delu, se vernem
Ja na brodovje vesel, potem ko za druge se trudim.
Zdaj je dovolj, jaz pojdem domu, ker bolji mi kaže
Barke oteti iz borb, junake mi hraniti verle;
Djal si v samoto me ti, — pa pičlo bo prida ti neslo.
Odgovorí mu na to vojaštva vladar Agamemnon:
Hodi le, ako želiš. Ne bodem te nikada prosil,
De bi se za-me mudil, ostane dovolj mi junakov,
Pervi na stopni pa zmir Kronida veljavna previdnost:
Nikoga tak ne čertim vesolnih vladarjev ko tebe,
Svade, dozdevka navdan ti vedno prepira le išeš;
Druzih ak verliši si, to višji ti bog je naklonil.
Veslaj domú, in tvoji s teboj, ter vladaj pokojno
Mirmidoneji v korist, ničesar ne čislam te dalej!
Tudi tvoj serd mi je hlap! — al jaz ti naznanim sledeče:
Ker mi Krizejevo hčer izterjal je Fojbos Apolon,
Z lastnim poslal mu možém jo bom na posebnimu brodu,
Tode ob enim ti dar častiven iz šotora speljal,
Brizeja hčer, ki kras je in cvet sloveče lepote.
Tako se skazalo bo, za koliko višji ko ti sim,
Vse opominjalo scer, se ne prelikávati z mano.
Atrej le-tó; se vpali Pelid, in serce v kosmatih
Persih obrača sedaj svepavno dvomečo namembo,
Al bi iz mečnice meč o boku na nagloma vlekel,
Gnječo ločivši nakrat Atrida na kose posekal,
Al bi zatiral požar in berzdal pogumno še dušo.

[Stran 230]
[230]
Ker pretehtuje to reč v občutkih oserčja in duha,
Jeklo iz nožnice že poteza, prispè Ateneja;
Hera jo vpotila je iz Olimpa mu limbaroramna,
Ker jo skerbí za obá v ljubečimu sercu ob enim.
K temu stopivši od zad za lase rumene ga prime,
Drugim nevidna je clo, popolnoma javi se njemu.
Strese se verli junak spoznavši prikazen iz neba,
Ki ga upertih očes in ojstriga lica prevdarja.
Naglo ji on govori izrekši te krilate slova:
Kaj si mi, Kronida hči, drobivnika skitja, prinesla?
Mar Agamenmovo zlost in krivde ti gledati prideš?
Tode ti eno povem, in ta bo gotovo zadela:
Trešil naposled ponos bo njega v čeljusti pogina!
Reče Kronidova hči na take mu višnjevogledna:
Prišla tolažiti sim ti jezo, če bogaš, ak čuješ;
Hera me pošle iz viš ti boginja limbaroramna,
Koja za vaju obá v ljubečimu sercu se brini.
Hajdi! pozabi prepir, počivaj ti jeklo na bedri!
Slovno ga žaliti znaš, in toliko kar ti je drago,
Vtisni pa to si v spomin, ker to bo gotovo zadelo:
Trojno se višje daril ti nekada bo ponujalo
Dnešne sramote v pobot. Me vbogaj in sam se zavedi!
Odgovorí ji na to tekon siloviti Ahilej:
Vaše besede, to vem, je treba si vtisnuti dobro,
Jeza nej v sercu divjá, vas bogati zame bo bolji,
Boge posluša ki rad, bogovi ga vslišijo tudi.
Reče in desno ovrè na ročniku zdajci srebernim,
Dregne jeklenko nazaj, ne mudi tolažiti jeze,
Pično dopolni ukaz. Koj boginja dvigne v Olimp se,
Groma doneči na dvor Kronida i druzih nebeških.
Toda na novo začnè maktati Pelides Atrida,
Ker mu pokoja ne dá v oserčju togota zbujena:
Vinomeh, pasjih očes, plašunca jelena s pogumam!
Strah ti mkdar ne pustí se v bitvi pridružiti drugim,
Manj še zaseda je všeč oserčju trepečimu tvojim,
Smerti so groze ti to, predznamenja muki pogina!
Laglej ti steče, se ve, govorniku tebi nasprotno
Vzeti zasluženi dar, ga pahnuti množtvu v porugo.
Gladni naroda žeruh! nečimernim le ukazuješ,
Al si poslednoma dnes nad mano se tuki pregrešil.
Čuj me! naznanim ti zdaj, priterdim s prisego ti sveto,
Žezlu pri temu, ki vej in listov, i berstja, i sadja
Nikada več ne rodí, na deblu odsekano v gojzdu,

[Stran 231]
[231]
Tudi ne prime se več, obeljena skorja je z jeklam
Krogoma čisto okolj, junak pa v desnici je suče,
Kimu vladavni Kronid naroči zapovedi svoje.
Bodi prisega ti to, resnica velika, slovesna!
Istina, bogme! nikdár ne dojde v pomoč ti Ahilej!
Želel opore zastonj, brez prida iskal boš otetbe,
Ker bo morivno kosil Helence ti kupoma Hektor,
Britko te glodal obup in kès te terpinčil v oserčju,
Ceniti de si mudil Danajca izverstne veljave.
Tako doverši Ahil in žeslo zažene na zemljo,
S čopmi okinčeno krog, po temu serdito se vsede.
Njemu ropoče nasprot raskačen velitelj Atrides.
Dvigne se Nestor sedaj, krotivni govornik iz Pile,
Ki mu besede iz ust ko sladka medica tečejo.
Dve rodovine ste že človeške mu bile pomerle,
Rasle činivno ki ste njegoviga časa ob enim,
Tretjimu rodu sivor tedajniga dneva je vladal;
Ta govoriti začnè prijazno besede sledeče:
Kaka nesreča, gorjé, se bliža narodu Ahajskim!
Bodo veseli zares in Priam i njega sinovi,
Tudi Trojanski narod v oserčju bo radosti vriskal
Ker bo zaslišal de vi med sabo se kavsate serdno,
Vidva posebno, ki cvet sta rodu v posvetu in boju.
Čujta me! mlajši obá od mene sta, bogme, ne malo,
Družnik junakam sim bil mnogoterim, in boljim ko zdaj so,
Vonder me vbogali so, v nemar ne pušáli sovét moj;
Takih boriteljev ni še bilo, in tudi ne bo jih,
Kakor Peritos je bil, al Drias narode vladavni,
Keneos, ali junak Eksadios, al Polipemos,
Ali Egejevi sin, bogovam prilični Teseos.
Nar silovitniši ti na zemlji so bili vmerjočih,
Sami naj hrabriši so se s hrabrim prepirali slavno,
Z gorskim Centavri, pogín sejali junaštvu nasprotnim.
Totih možakov tovarš poklican odležne iz Pile,
Rad na pomoč sim prispel, ak moje so družbe želeli,
Živih bi nikdo sedaj na gerškimu svetu slovečih
Tako izverstnim ne smel primirjati svoje junaštvo,
Vonder poslušali so, in sledili mômu sovétu.
Sledita tudi vidvá, — bolj kaže razumno ko šumno.
Dive jemati mu ne, če ravno močan si, Atrides,
Kar so mu dali v poklon Ahajci, netikano pusti.
Ti pa, Pelid, ne dvigaj se tak vladarju nasproti,
Nižji stoječi enak nikada ni splošnimu vodju,
Kiga mogočni Kronid ovenča z darilom ukaza.
Bodi le silniši ti in matere boginje dete,

[Stran 232]
[232]
On je mogočniši zdaj, vesolna ga vboga armada.
Atreič, molim te, čuj utolaži togoto v oserčju
Verlim Ahilu nasprot, on bramba je celim Ahajstvu,
Varstvo, terdnjava, in skit šibkejšiga v boju pogubnim.
Odgovorí, mu na to vojaštva vladar Agamemnon:
Ti si besede, sivor, izustil pravedne in umne,
Tode ta mož nenehama htje čez druge vse biti,
Trumam ukazati vsim, zapovedi dati ostalim,
Kterim, nadjam se, nikdó le betve veljav ne pripiše.
Davši mu bogi pogum, s tem niso mu dali pravice,
Žaliti druge okrog, psovati poljubno jih kruto.
Segši mu naglo v govor overne ponosni Ahilej:
Istina! moral bi vam nečimeren zdeti mladún se,
Ako bi vsaki se vdal, ki njemu verti se po glavi.
Drugim poljubno veluj, le meni ne migaj ukaza,
Scer ti očitno bo koj, de malo te bogam, — ničesar!
Eno naznanim ti zdaj, ohrani jo dobro v spominu:
Roke ne dvignem nikdar zavoljo dekline v prepiru,
Z druzim ne, manj še s teboj; ste dali jo, uzmite spet jo.
Kar pa na brodu bi scer se všečniga kazati znalo,
Moji ti volji nasprot le trohice vzel mi ne bodeš.
Skusi, če mika te, daj! de bodo vsi priča Ahajci,
Kak šuborila bo kri mi tvoja po sulici toti.
Ko sta nehala potem z besedami pričkati ojstrim,
Bil je sovéta izíd; razdružijo vsi se po redu.
S Patroklam urno Pelid in z drugo družino odide,
Deloma v šotore tje, in deloma v barke zibavne.
Vodja ukaže potém ogugati jaderno ladjo,
Dvajset veslarjev ji da, Apolu v poklon hekatombo,
Zadnič Krizejevo hčer pripelje on vanjo cvetečo;
Barke voditelj je bil v opravkih izurjen Ulises,
Bivši doveršeno vse so jadrali ceste šumeče.
Greha očistiti se, ukaže potem Agamemnon;
Vse se razgreši namah, opere v valovju nesnago,
Bogu Apolu na to posvetijo dične darila,
Volov, kozličev, ovac; na bregu samotniga morja
Temno valí se sopor verteče dišave k nebesam.
Tako v opravkih je vse. Atridu pokoja ni dalo.
Kar je Ahilu grozíl, ker žarno sta sperla se bila;
Slugama dvema, ki sta klicarja mu modra, on reče,
Namreč Evribatu in Taltibiju, tote besede:

[Stran 233]
[233]
Hodita urnih mi nog tje v šotor Ahila Pelida,
Les mi pripetita koj cvetečo Brizejevo hčerco;
Ak bi je vama ne dal, primorati znalo bi to me,
Po njo povihram de sam, kar hujšiga zanj bo izida.
Nagloma pošle ju proč, ko tote besede doverši,
Nezadovoljna ta dva koračita samši ob morju,
Kmalo prebližata se brodovju Ahila junaka.
Najdeta v šotoru ga valovja v bližavi sedeti,
On se je ni veselil, spoznavši jo, dvojce bližavne.
Čislanja polna ta dva in spoštovanja do kralja
Vstavita daljno se proč, ne tvegata reči besede.
In razumevši Ahil prijazno sledeče izusti:
Vama klicarja poklon, poslanca ljudí i Kronida,
Bliže mi! vajni ni greh, te zlobe je uzrok Atrides.
On vaj poslal je le sém po hčerco Brizejevo krasno.
Zgodi se, daj! pripelji jo von, deklino, Patroklos,
Tema izroči jo tu. — Pa priči mi bodita vidva,
Priči bogovam nebes in bitju na zemlji vmerjočim,
Temu zločinu nasprot: Ak moje desnice prihodnič
Treba bi bilo kadaj borečim se kruto Ahajcam ....!
Istina! vodja je slep, omama pogubna ga vije,
On ne pogleda nazaj, prihodniga znati ne mara,
De bi Ahajce otel z brodovjem je zadna mu briga.
Tako doverši Ahil; uboga prijatel Patroklos,
Brizida rožnato hčer poslancama hitro izroči,
Verneta tadva se koj z divico k brodovju Atrida.
Ona nerada je šla, pretakal je solze Ahilej,
Daljno od svojih je tje na morsko obrežje se vsedel,
Mračni upiral pogled valovju šumečimu v krilo,
Materi tak zdihoval, s to molbo ji roke prostiral:
Ker si, o majka, me le za mervico časa rodila,
Moral bi slave mi bog bliskavni naklajnati zdajne,
On pa me clo zapusti, nikdar ne opira me v pravdi!
Atreja lakomni sin, vojaštva vladar Agamemnon,
Kruto zavíl me je v sram, obropal darila me môga!
Tako osolzen ihtí; koj čuje ga majka izverstna,
Ki je v globini valov sedela pri sivim očetu.
Urnoma — dihlej meglen — se dvigne iz temniga morja,
Vsede junaka se tik, solzečiga sina Ahila,
Rahloma gladi z rokó mu lice in tako opomni:
Sinče, zakaj se moriš? po čemu ti serce žaluje?
Jasno povej mi vse skup, obadva de bodeva vedla,

[Stran 234]
[234]
Zdihne globoko Ahil, tekon siloviti, in reče:
Majka, ti znano je vse, čemu ti omenjati dalej?
Tebe napadali smo, terdnjavo Ejeta mogočno,
Vse smo poderli, se ve, odnesli kar bilo je všeč nam,
To razdelili gredoč pravedno sinovam Ahajskim,
Dali Atridu v oblast smo Krizovo hčerko cvetečo.
Krizej, duhovni pastir zadevniga v deljo Apola,
Pride k brodovju potem Ahajcov ošinjenih bojno,
Hčer de izkupil bi bil, ponuja neskončno plačila,
Lavorov kinč mu bleší Apola na palici zlati.
Moli gorečih besed, in prosi vseskupno Ahajce,
Zlasti Atrida obá, voditelja vsiga vojaštva.
Eniga glasa so vsi, ukaže in terja vse množtvo,
Nej se ne žali sivor, nej uzme izkup se za divo.
Le Agamemnonu to, Atridu, ni bilo po godi,
Zasramoval ga je on, serdito psovaje zapodil.
Žalostno čuje možak, se vpoti, pa Fojbos Apolon
Sliši prosečiga zdih, ker mnogo pobožniga čisla.
Strelbo morivno napnè, nenehama padajo trume,
Splošna gonoba grozí, pušice veršijo po verstah
Greške armade okrog. — Sedaj razodene nam prerok
Voljo Apolonovo. Ja silim de ta se doverši.
To Agamemnona vžgè, on dvigne se v serdu izrekši
Grozne rečí mi nasprot, ki ravno so v djanje speljane.
Sprenujo v Krizo domú divico sinovi Ahajski,
Tudi ob enim daril vladavnimu peljejo bogu.
Meni pa zmakneta dva klicarja darilo častivno,
Brizeja hčerko, ki v dar izvoljena prej mi je bila.
Ako mogoče ti je, pomozi junaškimu sinul
Dvigni se v jasni Olimp, in sprosi Kronida, če kada
Razveselila si mu oserčje z besedo al djanjem.
Čul govoriti sim te v očetovi hiši velikrat,
Ker si mu pravila, kak oblačniga černo Kronida,
Druzim bogovam nasprot, si vbranila žale sramotne.
Zvezati nekada so zakleti bogovi ga hotli,
Hera, Posejdon, in clo rojenka mu Palas Atena.
Ti si mu prišla v pomoč, razvézala záderge udov,
Ter si storočnika mu, in zdatno, na stran poklicala,
Ki Briarej ga Olimp, Egeon pa zemlja ga zove,
In mu kreposti prizna, s kim daleč očeta preseže.
Ta se pridruži mu koj, tik njega se vsede prederzno,
Vstraši nasprotni se sklop, ne loti se dalej Kronida.
Spomni ga, vsedi se k njem, objemi kolena mu žarno,
Zbudi mu v sercu namen, de krepko pomaga Trojancam,
Te pa nazaj zapodí do morja v ležiše Ahajce,
Tak de priskuti se vsim Agamemnon, ošabni voditelj,

[Stran 235]
[235]
Sam pa de v sercu spozná krivico storjeno nasprot mi,
Ker ni ničesar častil nar boljiga viteza v meni.
Tetida reče na to, ji solze se vlijejo s curkam;
Sinko mi dragi, gorjé! nesreči le sim te rodila!
Končema moral bi tu brez tuge živeti nežaljen,
Ker ti le kratki tečaj življenja je merjen — prekratki!
Vidim pa, dojde dovolj nadlog ti in kavsa in svade,
Tako rodila sim te napaki ter javkanju samo.
Mislim razjasnuti vse Kronidu, če slišati htel bo,
Dvignula bom se na viš do snežne odeje Olimpa.
Ti pa na brod se vsedi o tem, ne mešaj se v borbe,
Trumi razumiti daj ti svojiga serda pomembo.
Včera k obedu je šel Kronides Etjopcov pravednih,
Sončniga vtona na stran, so sledili vsi mu bogovi,
Zore dvanajste še le se vernejo zopet k Olimpu.
Bom ga obiskala koj, ko to se doverši, nemudno,
Noge objela mu tam, in serce mu ganuti upam.
Zgine, doveršeno to! Un samši razjezen ostane,
Misli na krasni život mikavno prepasane dive,
Ki so jo siloma proč, in s pretbo celó, mu speljali.
V Krizo o tem Odisej tolaživne darila pripelje,
Jadra zavetni v pristan široko šumečiga morja,
Plahte zavije v povoj, uredi na krovu vse lično,
Jambor učversti okrog, pripogne ga kar je potreba,
Ladjo porinuti dá mornarjem do varniga brega,
Veržejo sidra do dna, ter záderge krogo na kluke.
Spejo iz broda potem o pluskanju glasnim valovja,
Fojbos-Apolona dar iznesejo varno na suho,
Krizida pak iz barke prispè vesela povratka;
Urnoma rahlo peljá k oltarju jo modri Odisej,
Roke v očetove tam izroči jo, to-le omenši:
Krizej! poslal me je sem vojaštva vladar Agamemnon,
Tu de izročim ti hčer, Apolu pa dar hekatombe,
Serd potolaži de se v deljavo zadevniga boga,
Ki je togotno na nas nezmerno nadlog nakopičil.
Rekši mu jo izročí, veselo jo oče prevzame.
Uni uredijo zdaj tolaživne Apolu darila
Lično altarja okrog, ki bil je olišpan umetno;
Sčistijo roke potem, si vzamejo svetiga žita,
Krizej z besedo pa to nadramja poviša razpete:
Čuj me, povračanja bog, ki z lokam srebernim obhajaš
Krizo in Kile otok, ter Tenedi vladaš mogočno!
Undan uslišal si me, ko žarno do tebe sim klical,

[Stran 236]
[236]
Slave si dal mi dovolj, pedepsal Ahajce si živo;
Spolni na novo mi dnes hrepenečiga serca želenje:
Reši jih bede in muk, nakloni otetbo Ahajcam!
To zgovorivši končá; usliši ga Fojbos Apolon.
Tako doveršeno to, raztrosijo mnogo ječmena,
Jagnetam glave verté, zakolejo, drejo na mehe,
Stegna izrežejo, jih zavijejo v masbo dvogubno,
Kóse posebne pa verh klavíne uverstijo umno.
To na germadi sivor še z vinam obrizga černelim,
Krogoma njega stojé s petozobmi mladenči streživni.
To ko sožgali so vse, pokušali pazno utrobo,
Zrežejo drugo, ko gre, nataknejo kose na ražnje,
Umno vertijo okrog, pečeno potezajo v sklede.
Bivši doveršeno to, k obedu pripravljena hrana,
So pirovali na moč, vertíjo se radosti serca.
Pervi vtolažen pohot jedila in žarne pijače,
Zdajci nalivajo spet služivni mladenči do roba,
Krogoma vsilijo vsim kozarce napolnjene vina.
Tako tolažili so junaki cveteči Ahajski
Jezniga boga sedaj s popevkami, jedši in pivši
Slavili strelca oblast; on čuje veseliga serca.
Zniža ko sonca se žar in zlagama tmina nastane,
Vse se k počitku podá v konopja preprežene barke,
Ker se pa zarja potem z blišečimi persti pokaže,
Nagloma spejo nazaj k Ahajski barkadi poslanci.
Veter zadevni Apol jim pošle ugodni po zraku,
Dvignejo naglo drevó, razpnejo blešeče vetrila,
Sop napihavni se vprè v razpeto plahtovje, okoli
Buta peneči vertín valovja v okrajnike stranske,
Jaderno barka derčí, tak urno priplava do doma.
Zdaj ko je tikoma trum Ahajskih o bregu pristanja,
Dvignejo kviško jo koj iz vode zibavne na suho,
Denejo spodi tramov, kar terja veljava opore,
Sami razidejo se po krogu, po bregu, po barkah.
Peleja iskreni sin, tekon siloviti Ahilej,
Strašno o tem se jezí na jaderni svoji barkadi.
Nikda v sovete ne gré, ne v zbore možake častivne,
Nikada k igri, ne v boj; terpinči pa tuga mu serce.
Njem — ki le bitve želí, zadrege, pogube, premage.
Zdaj ko naznanila se dvanajsta je zarja na nebu,
So se vernili v Olimp nemudno vladavni bogovi,
Bil jim je vodja Kronid. Obljube ni zabila Tetis.
Naglo se dvigne iz vod široko šumečiga morja,
Zjutra na kviško se spnè, ko strela k Olimpu pribiti.

[Stran 237]
[237]
Najde molčečiga tam samotno sedeti Kronida
Pervi na štuli višav Olimpa zobatiga čudno.
Njemu pridruži se tik, objame z levico kolena,
Z desno dotakne se rah podbradka gromečiga boga,
Reče mu sladko potem krotivne besede sledeče:
Oče Kronid, če kada ti kaj sim bila koristna
Drugim bogovam nasprot, dopolni mi želje te žarne:
Sinu nakloni častí, življenja le malo si dal mu!
Zasramoval mi ga je vojaštva vladar Agamemnon,
Dar mu častivni je vzel, obropal ga deklice mile;
Vmaknjeno zopet mu daj ravnitelj človeštva vesolni,
Troji premago daruj, dokler ne častijo Ahajci
Mojiga sina dovolj, obdajo z visoko ga slavo!
Jenja, izrekši le-tó; ničesar ne zine gromovnik.
Tiho, pokojno sedí; kolena mu Tetida stiska,
Prosi in prosi na moč končaje z besedami temi:
Daj, brez ovinka povej, poterdi al reci de nečeš!
Skrivati treba ti ni, nej vsaki razumi naposled,
De sim ja čislana smet, med boginje djana posledno!
Čmerne nevolje začnè vladar gromonosne višave:
Napčno in pusto je to, de s Hero v prepir me zapletaš,
Sama z besedami me strupenimi vednoma pika,
Čuku enako kriči nad mano clo vpričo neumerlih,
Smelo terdivši de jaz podpiram Trojance v boritvi.
Beži od mene sedaj, de ona te tu ne zapazi,
Ter mi pripusti skerbí, de zgodbo po svoje doveršim.
De pa zanesti se znaš, obetno ti z glavo pokimam,
Mojih obljub je le to nar veči zastava bogovam;
Nikdar omama to ni, ne prazno, in ne zamujeno,
Kar s kimajočo glavó na prosbe želečih obljubim.
Tako doverši Kronid, in kimne z obervami černim,
Kodre ambroziške mu pokrijejo čelo nebeško,
Stresejo v hipu se tim Olimpa stermeče višave!
Tak dogovorjena sta. Koj boginja spe iz Olimpa
Žarno blešečiga v dno valovja pomorske širjave.
Hišo gre v svojo Kronid. Nebesčani dvignejo vsi se
Nagloma otcu nasprot, nijeden iz njih ne zamudi,
Vse je po koncu nakrat, priklanja se njemu ponižno.
Vsede se on na prestol. Pa Hera zapazila vse je,
Kako na skrivnim je hči Nerejeva z njim se menila,
Boginja slanih globin, ta Tetida srebronožična,
Ojstro žalivne leté besede izusti Kronidu:

[Stran 238]
[238]
Kdo se na novo je nek, potuhnež, pomenkoval s tabo?
Tebe na moč veselí, kovati mi skrivno za herbtam,
Sklepati tajni namen, in sklenjeno muto speljati,
Tako de nikda ne vem, kaj misliš in kam de namerjaš.
Odgovorí ji na to bogov in človeštva voditelj:
Hera, ne misli de sklep razumiti znala bi vsak mi,
Za te pretežko je to, čeravno supruga si moja.
Kar ti prikladno je, rad spoznavati dam ti, in dal bom,
Tega ne bo pred teboj mi zvedel ne zemski, ne rajski;
Kar pa namerjati bo brez tebe mi tihoma všečno,
Vertati v to mi nikar, brez prida ti delo ostane.
Nagloma reče na to gledavna ošabno Juuona:
Kaj govoriš mi, Kronid, katere besede izustiš?
Nikda ne motim te jaz, po tvojih zadevah ne prašam,
Mirno v pokoju speljaš, kar tebi po glavi se suče.
V sercu le zdaj trepetam, de ne bi prečenčala zvito
Nereja sivca te hči, ta Tetida srebronožična.
Vidla v somraku sim jo kolena objemati tvoja.
Kimal si ti, in zdi se mi vse, de djal si zvijavki,
Sina de boš ji častil končaje obilno Danajcev.
Reče ji tako nasprot velítelj groma Kronides:
Vedno le sum ti gojiš, za mano nenehama laziš,
Kaj ti koristi vse to? Ti trohe mirú ne nakloni,
Meni priskutiš se s tem, in pusto ti steče naposled,
Ak se doverši ti sum, je meni se tak poljubilo.
Miru se vdaj, namene spoštuj, ki svetu jih čertam,
Več te ne spasijo vsi bogovi Olimpa, če dvignem
Roko ti toto nasprot, nikomur dosežno to ramo.
Tako Kronid; prestraši se vsa ponosna Junona,
Tiho sedé zanaprej togoto zatira v oserčju,
Drugi žalujejo krog nebesčani Uranionci.
Končno Hefest, umetnik naprav, začnè govoriti,
Materi mili v prospéh, Junoni limbaroramni:
Nepreneslivo je to, napak se poslednoma skaže,
Vi za vmerjoče stvarí strupeno se kavsate tukej!
Ništa ne vžije se več, med vami sledú ni veselja,
Dan na dan hujši zavrè, če dalej tem slabji prihaja.
Mati! te pervo svarím, ak ravno si sama razumna,
Bližaj očetu se ti prijazno, prikupno, ušečno,
Godel de zmirej ne bo, kalil de kosila ne bo nam.
Misli, če volja mu je, gromovniku strašnim Olimpa,
Treši raz trona te koj, ker nar silovitniši on je.

[Stran 239]
[239]
Urno, približaj se mu, s prijazno besedo tolaži,
Kmalo dobrotno bo spet umirjen veselo te gledal.
Reče, se dvigne in gre, dvokupno torilce poprime,
Polno je materi da, pristavši te sladne besede:
Majka, poterpi vse to, ak ravno užaljena v sercu,
Gledal de zopet ne bom, ti mila mi, kak te pedepsa;
Glej, bi ne mogel ti več, ak ravno namenjen, pomoči,
Nikdo Kronidu nasprot, se staviti nima kreposti.
Spomni se, nekada pred sim bil na pomóč ti prihitil,
Zgrabil me je za peté, zasukal in trešil čez prag me.
Šel ko balon sim naprej, cel dan do večéra vertil se,
Padel na temno iz viš, in jedva življenje še dihal,
Blagor, de tamšni narod sprejel me je padšiga vljudno.
Reče; se sladko smehljá Junona mu limbaroramna.
Vzame torilo iz rok Hefestovih, pije dostojno,
Un pa kozarce potem ponudi vsim drugim bogovam,
Kakor po redu sedé, marljivo praznivši majolko.
Smeh neizmerni doni veselí ti družbi iz gerla,
Ker tak ugodno Hefest okrog po dvorani je šantal.
Tak so gostili se ti cel dan do večerniga mraka,
Manjkalo volje jim ni, ne hrane, ne pitja, ne časa,
Tudi donečih ne strun prijetne Apolove lire,
Glasa odpevniga ne iz ustnic kamén deveternih.
Ko se je bakla potem Helíoda skrila za oblam,
Vse je počivati šlo, in sleherni v stanico svojo,
Ktere umetnik svepav uredil je modro Hefestes,
Vsaki potrebi v okom s prebrisanim duham iznajdbe,
Slično podá se Kronid, gromovnik, do posteče svoje,
Kjer ga objema pokoj, ko čas je počitka i spanja,
Tje je počivat hitil, z njim Hera, supruga vladavna.

[Stran 240]
[240]

Iliade tretji spev.

Obseg. Armadi so ena dragi bližate. Parid ponudi za Heleno dvobor, v ki ga Menelaos dovolji. Pogoj medju vojnama. Helena imenuje zboru vojvode Ahajske. Premaganiga Parida umakne Venera v izbo domú ter mu Heleno pripelje. Agamemnon terja zmage plačilo.

Ko sta uredena zdaj z voditelji bila naroda,
Hrumno in šumno v prepir kardelo se bliža Trojansko.
Kakor v obnebju se hrup letečih žerjavov ti glasi,
Ki se jesenskih neviht in snega oteti hitijo;
Glasno krokaje leté šumečim ob morja valovju
Manjšim tičevju grozeč nadloge moritve i klanja,
Bližajo mračnih iz delj se bitvi pogumno protivni.
Sučejo tem se nasprot počasi pogumni Ahajci,
V sercih namenjeni vsi, vzajemno se braniti verlo.
Slično kot južni sopar pečovja v oblake zavije,
Ki kmetovavcu ni všeč, pa roparju bolji ko noč je,
Ker se le vidi naprej, kar veržena krogla doseže;
Gosto dviguje se prah spod nog stopajočih vojakov,
Dalej ker urno hiti armada po ravni planjavi.
Zdaj ko ste blizo dovolj med sabo hiteči kardeli,
Naglo Trojanskih iz trum privihra junak Aleksander,
Runo mu visi od ram, na plečih zakrivljena strelba,
Meč in bodila okrog; dve sulici dolgi in ojstri
Z desno grozivno vertí, ter kliče v boritvo Ahajce,
De se doverši ta kavs dvoborno v presodbi kervavi.
Komaj zagleda ga tam siloviti junak Menelaos,
Kako prederzno grozeč koraka ošabniga serca,
Slično leonu gošav, ki plena zapazi prikazen,
Sreča ko v gojzdu ga tam, zlo lačniga, serna begunka,
Zgrabši jo nagloma žrè, ak ravno grozijo mu lovci,
Lajanje bliža se krog mu pasje na levi, na desni,
Tak Menelav je vesel, ko Parida vidi junaka.
Plačati misli mu zdaj, kar ta je o njemu zakrivil,
Naglo iz voza na tla on plane v orožju vesolnim.
Tode zagledši ga tak se vstraši junak Aleksandros
Groza mu stisne sercé, strahú se kolena šibijo,
V sredo prijatlov zbezí, se vogne grozivne napake.
Kakor popotni plašún, ki gada na stezi zagleda,

[Stran 241]
[241]
Urnoma v beg se podá, in groza mu čléne pretrese;
Tako blagutne nazaj, bledoba pokrije obraz mu,
Zgubi se v množici trum pogumne armade Trojanske.
Vstavi bežečiga pak, zmerjaje ga, Hektor osorni,
Zasramovavno le-té besede mu britko izreče:
Paride! zdenja junak, babželni, prekanjen slepivec!
Rojen de tí bi ne bil, al smert bi požerla te bila,
Frej ko si ženske lovíl; koristniši bilo bi za-te!
Zdaj si poruga ljudém, predmet blebetanja in smeha;
Da! posmehujejo se Ahajci ti kodrolasati,
Perviga čislali so poprej te, ker lepo si rašen,
Sada previžani so, de v tebi ni duše ne serca.
Kako, de tvega se tak čez morje vibarno na barki,
Polka pridružiti si junaško navdaniga mnogo,
Tujcu prisliniti se, in ženo mu — zmaknuti zadnič,
Svakinja krasna ki je vladarjev mogočnih i slavnih,
To pak očetu v britkost, narodu in mestu v pogubo,
Sebi v sramoto navek, protivniku našimu v radost
Škoda de nisi mu stal! Bil jasno, mu stavši, bi zvedel,
Kakimu možu si vzel iz postelje zvesto suprugo!
Godba in Venere bran, lepota in svilno lasovje,
Vse bi ti bilo zastonj, ti gerkal bi v prahu te dobe.
Ako Trojanski narod plašún malodušni ne bil bi,
Kamnati kril bi pokrov z napakami dolgo te tvojim.
Odgovorí mu na to izverstni junak Aleksandros:
Hektor, pravično svariš ti mene, in ne po krivici,
Serce osorno ti je, kot ojstra sekira jeklenka,
Ktero pred sabo tesar na hlodu stoječi poganja,
Ki ga pripravlja si v prid in mahanje silo mu množi,
Tako je v sercu ti čut, brez groz in omahanja plamen.
Samo, ne rugati več — darém se mi Venere zlate!
Vredni darovi bogov človeku so vednoma hvale,
Prosto dospejo od njih, nikdó ne nakloni si sam jih.
Zdaj, če me zreti želíš dvobora v osornim prepiru,
Vterdi premirje okrog po množtvu obojniga roda.
Skušati sam se želím z Menelajcm junaškim osebno,
Tak za Helence posest, ko njeno vesolno bogastvo.
Ki naju zmaga in tak močnejšiga svetu se skaže,
Vzame nej blago in njo, nej pelje oboje do doma.
Druga pa sklenite véz prijaznosti, družbe, jednote,
Delajte v Troji ko pred, in uni veslajo domú nej
K delu domačimu ter k divicam cvetečim Ahajskim.
Tako doverši junak, in Hektor vesel je besede,
V sredo se vstopi namah, vojšake Trojanske overne,
Kopje, navpik pomolí, potihnejo trume mu vdane.

[Stran 242]
[242]
Loke namerjajo vanj scer kodrolasati Ahajci,
S kopji grozijo nasprot, dervijo po zraku mu kamnje,
Zdaj pa vojaštva vladar zakliče na glas Agamemnon:
Stojte, Argajci, pozor! ne dalej pogumni Ahajci,
Terja pogovora čas tam Hektor orožja blešečil
Tako Atrid; umiri se vse in čaka pazivno,
Hektor na sredi stojé besede te jasne razloži:
Čujte, Trojanci, me zdaj, ter lišpani svitlo Ahajci!
Kaj Aleksander velí, ki uzrok je tega prepira.
Vse nej miruje ta hip, Trojanci ko hrabri Ahajci,
Dregnite v nožnice meč, položi na zemljo se kopje,
Misli razločiti bor z Menelajem, junakam slovečim,
Samši, za blago, za vse, za Heleno z glavo in slavo.
Kteri premaga obéh, in tak se močnejšiga skaže,
Njemu nej lastno vse bo, on uzmi Heleno za svojo.
Nam pa ostani potem prijatelstvo, zveza i družba.
Reče, in krogoma vse dvomljivo in muto posluša,
Končno pa glasi se tak siloviti klicar Menelaos:
Čujte i mene sedaj, nar hujši napaka je moja;
Djal bi, vtolažene tak raziti se znajo kardela,
Sini Argajski ko množ Trojanska, dovolj smo prenesli,
Britke prigodbe zarad, ki sprožil jo je Aleksandros.
Komu med nama je smert namenjena, tisti pogini,
Drugi pomirite se, v prijaznosti živite dalej.
Jančeka Heliu v dar dva bela mi dajte, kozliča
Černiga zemlji v poklon, četertiga Kronidu damo.
Priama kličite sem, s prisego pogoj de poterdi,
Nikdo kalil de ne bo pogodbe, pravice med nami:
Sini mi niso dovolj, preveterni so preošabni,
Vednoma mladosti so nestalne, vihavne le misli,
Strogo pretehta sivor, sedajno, preteklo, prihodno,
Tako se najde prospéh, vzajemno doseže blaženstvo.
Reče, in razveselí Ahajce ko hrabre Trojance,
Upata množtva obá od grozne moritve počiti.
Vstavijo vprege vozov, poskakajo urno na zemljo,
Slečejo težo oblek, na tla položijo vse redno;
Tikama, skorej bi djal, imeli so pičlo prostora.
Hektor ukaže potem klicarjama ovce donesti,
Vabiti Priama tud ob enim iz grada v boriše.
Un pa Taltibja potem opomni vladar Agamemnon,
Jagneta de mu iz bark pripelje do mesta daritve;
Urno poslani hité, de spolnijo točno ukaze.

[Stran 243]
[243]
Irida speši tičas donesti Heleni izvestje;
Svakinji slična celó, zaročnici Antenorida,
Ki je Antenora sin izvolil je, knez Helikaon,
Priama hčeri po vsim, Laodiki krasne podobe.
Heleno najde domá, ki ravno je tkala obleko,
Dvojno, iz likanih svil, okinčano z bitvami raznim
Smelih Ahajcov nasprot jahavnim celake Trojancam,
Ki so pripetile se pogubno do tistiga dneva.
Blizo stopivši začnè govoriti ji Irida nagla:
Spremi me, milena hči, boš vidila čudne prigodbe,
Konjokrotivnih sinov Trojanskih, in svitlih Ahajcov.
Tisti uljutjeni clo, ki ravno so klali se kruto,
Krogoma vreli ko blisk in tugi nažanjke sejali,
Mirni pokojno sedaj opreti na kopja stojijo,
Sulice vtaknjene v tla, končane so boj in moritve.
Le Aleksander edín in verli junak Menelaos
Bosta se bila ta hip serdito za tebe z orožjem,
Tisti, ki zmaga tih dveh, bo tebe suprugo objemal.
Reče ji boginja tak, zbudivši ji v sercu hlepenja
Znancov do prejšnih, do vad, do doma, do perviga moža,
Urno zavita v zastor blešeči prezorne tenčice,
Solze v meglenih očeh, iz čumnate kinčene zderkne,
Dvoje streževnih divic ob enim ji sledi na potu,
Ajetra, Piteja hči, ter Klimena bistriga gleda,
Emalo primahajo tje, kjer vrata so Skáiske bile.
Tam so sedeli vsi skup nad vratmi sivori Trojanski,
Priamos Pantosa tik, Timetej, Klitios in Lampos,
Modri Antenor junak, Ukalegon, umna obadva;
Bili naj starji so ti, naj modriši vsiga naroda,
Niso hodili v poboj v sovetih pa pervi so bili.
Kakor cikada gošav na berstju žverglaje glasí se,
Sliši se petje vse krog, če ravno iz vej se ne gane,
Tako sedeli so tam pervaki Trojanskiga ljudstva.
Vidili ker so nakrat Heleno se bližati turnu,
So zašeptali na moč te krilate rekši besede:
Nikdo ne čudi se več Trojancam i smelim Ahajcam,
Žensko za tako de se med sabo prepirajo kruto!
Veneri slična je vsa od temena krožno do pete.
Vonder bo bolji de gre, z lepoto domú se poverne,
Tak de zadrega nehá, potomstvu de kvar ne ostane.
Sivci presodijo tak; in Priam izusti Heleni:
Hčerka, približaj se mi; ljubimka, se vsedi tik mene,
Gledala perviga boš od tukej možá in prijatle!
Kriva ti nisi nesreč, nezgode so uzrok bogovi,

[Stran 244]
[244]
Ti navalili so kvar te vojne Ahajske na mene.
Mila! povej mi ime tam tistiga moža v kardelu,
Ki se oholo visok sprehaja po sredi Ahajcov!
Scer je veliko oseb, tud višjih, zapaziti v trumi.
Vonder enake mu ni, ja nisim še sličniga gledal,
Take postave in tak cesarske dostojnosti splošne!
Helena reče na to, ta boginja medju ženami:
Vreden, o svak, si moje časti, češenja mi vreden!
De bi objela me smert, naj grenši, naj strašniši bila,
Prej ko sim prišla do lés možá zapustivši, prijatle,
Sinka ediniga tam, ter znance in druge sorodne.
Žalibog! šlo je naskriž, potoki solzá so plačilo.
Kar si poprašal, ti bom razločno načertala zvesto,
Tisti je Atreja sin, mogočni vladar Agamemnon,
Kralj glasoviti in tud junaški vojak je pogumni,
Dever mi bil poprej — da! žalibog, bil je, mi bil je!
Zreče. Se čudi sivor, izusti te glasne besede:
Atreič, blagora cvet, ti sreče in raja ljubimec.
Tvojim ukazam je tma podložna junakov Ahajskih!
Nekada hodil sim sam po vinskih ogradah Brigeje,
Mnogo tamošnih kardel presójeval konjejahavnih,
Otreju, Migdonu tam — obadva bogovam enaka
Bregam Sangarije sta ukazala daleč v okrogu —
Bil sim ko tretji prištet, pomoglej, zaveznik i družba,
Tistiga dneva ko šum amazonskih možakinj grozil je;
Bilo jih vonder je manj ko sada vojakov Ahajskih.
Zdaj Odiseja sivor zagledši popraša na novo:
Kdo je pa tisti le mož, milenka mi, kako se zove?
Manj po postavi visok, kot Atreja sin Agamemnon,
Tode širocih je ram, silovitiga herbta in ledij.
Djal je branila na plan ravnote pšenicorodivne,
Sam pa kot oven ohol okrožja vojake Ahajske,
Kakor ponosni sernjak jesensko zagošene rune,
Medju šibkejšimi strog se sernami zdetno sprehaja.
Reče Helenca na to, prijetna Kronidova hčerka:
Tisti Laérta je sin, posveta izurjen Odisej,
V Itaki rojen je bil, tem skalnim otoku je vodja,
Bistro v prevarah je zvit, razumen, opazen i moder.
Sivec Antenor na to sledeče besede omeni:
Istina! prav ju poznaš, resnico si skazala čisto.
Bil je nedavno i tu po tebe preslavni Ulises,
Vred z Menelajem je bil, s pogumnim junakam pri meni.
Gôsta mi bivši obá sta bivala v mojim poslopju,

[Stran 245]
[245]
Tako de znana sta mi po sliki ko bistrimu duhu.
V družbi zedinjenih več veljakov obojniga polka
Je Menelaos molíl, bi rekel, veljavno čez druge,
Ker pa sta sedla obá, je važniši bil Odiseos.
Pretresovaje v dokaz opravke vesolne pomembe,
Malo besed Menelaj le reče, pa modre in tehtne,
Ni klepetanje mu všeč, nečimernih kvasov ne ljubi,
Ako je ravno še mlad, on tiho prevdarjanje ceni.
Vstanši na sedežu pak v opravkih izurjen Odísej
Gleda oterpnjeno v tla, al z bistrim očesam nazočne,
Palico v roki deržeč, ne ganši naprej ne nazaj je;
Zdel bi neveden se ti, ko tako ga v pervo zagledaš,
Ali potuhnež, al top, nespameten, misli al prazen.
Ker pa govor mu doní iz gerla junaškiga krepko,
Se mu razvije besed, ko vetru prašivne snežinke;
Nikdo tedaj mu ni kos, in tudi ne daljno priučen,
Čudi mu vsak se okrog izkustva njegoviga panan.
Ajasa vgleda sivor in praša Helenco na novo:
Kdo pak Ahajcov je tist siloviti visoke postave,
Tam ki na desni stojí s plečama širokima strogo?
Reče Helena na to, krasavica dolge obleke:
Ajas je tist, pogumni junak, obramba Ahajska.
Blizo pri njemu vladar Kretejski je, Idomeneos,
Temu okoli stojé podložni veljaki otoka.
Cesto prenočil ga je vojaški junak Menelaos,
Kadar iz Krete do nas primahal je hrabri boritelj.
Tako sim vidila vse pogumne vojake Ahajske,
Vse ti naznaniti znam, povedati vem ti imena.
Dveh pa med unimi ní preslavnih boriteljev mladih,
Kastora konjka in pa pestivca boriš Polidevka,
Brata mi pristna obá, po materi isti rojena.
Kdo ve, če prišla sta sim ravnine iz Lakedemonske?
Prišla, zna biti, de sta na brodu delivnim valovja,
Pa se ne vtikata v boj, očitno ne kažeta množtvu,
Ker ju je sestre presram, ki take sramote je kriva?
Tako se sama morí; pa brata počivata dolgo
Zemlje domače v grobéh, v očetni deželi Lakonski.
Zvezne darila o tem iz mesta neseta klicarja,
Jagneta dva, ter kozlovi meh poln vina do verha,
Plod iz domačih ograd, iz tersja Trojanske narave;
Nesel Ideos, klicar, je verč i blešeče kozarce,
Priamu bliža se ta in reče te važne besede:
Dvigne se koj Laómeda sin, te kličejo knezi
Tvojih izurjenih trum in tud silovitih Ahajskih,

[Stran 246]
[246]
Hodi pred mesto na plan, pogoj de s prisego uterdiš.
Skušati hoče se sam Aleksander sedaj z Menelajem,
Kterimu sledila bo, čigava ostane Helena?
Tisti ki zmaga jo bo zaročnico svojo objemal,
Drugi prisežemo pa vzajemno prijaznost i zvezo,
K delu podamo se mi, le-uni veslajo po morju
Tje do Ahajskih divic, do konje redivnih okrajev.
Zreče; zavzéti sivor tovaršam ukaže napreči,
Spešijo vbogati ti, naprežejo berzna celaka,
Priam se vsede na kraj, za vajeta prime z levico,
Zraven Antenor sedí tik njega na krasni blazini,
Dirjata žrebca potem skoz vrata Skeíske v ravnino.
Ko se približata tje med trume obojne na prostor,
Planeta urno obá iz voza na zemljo rodivno,
Vstavita ravno se sred Ahajcov in čete Trojanske
Dvigne se hitroma zdaj Ahajski vladar Agamemnon,
Pametni z njim Odisej; ob enim prispeta klicarja,
Združita darke vse skup, napolnita vinske posode,
Kraljev cveteče roké poškropita z vodo studenčno.
Noža ostrino potem Agamemnon iz nožnice zdere,
Ktera mu visi vse skoz o boku tik britkiga meča,
Volne ovčicam iz glav nareže, klicarjema dá jo,
Ki jo razdelita koj med vodnike polkov obojnih,
Sam pa na kviško roke povzdigne in reče molivši:
Oče Kronid, nezmerno visok veiitelj Idajski!
Helios tudi ki sploh vse čuje in sleherno vidi!
Zemlje bogovi in vod, ter vi, ki pedepsate duhe
Tistih pokojnih, ki tu prisežejo lažno i krivo,
Bodite priča mi zdaj, ohranite varno pogodbo!
Ako premaga mordè Menelaja junak Aleksandros,
Padi vse temu v posest, Helena, zakladi, bogastvo,
Mi pa veslamo domú z brodovjem valovje delivšim.
Ak pa nasprot Menelaj presili protivnika v boru,
Dajo Trojanci nazaj Ahajcam Heleno in blago,
Plačajo kazni poverh, ki totih zadev so navadne,
To pa ostani potem pravilo otrokam i vnukam.
Če pa bi vmikali se pogodbami Priam i sini.
Al jih ovirali scer, potem ko poginul bi Parid,
V novo napadel jih bom z vojaškim orodjem i silam,
Ter se ne vernem domu, dokler ne dosežem namere.
Rekši ovčicam predre goltance z okrutno jeklenko,
Jih položivši na tla pokojno izgerkati da jim,
V prahu dergečejo tam, ostrina je vzela življenje.
Vina iz verča potem zajemajo zlatim s kozarcam,

[Stran 247]
[247]
Vse poškropijo okrog obilno vladavnim bogovam,
Truma obojna o tem zakroži molitvo sledečo:
Čujte, mogočni Kroníd, in vi neumerjoči bogovi!
Tistiga mozeg i kri, pogodbo ki pervi to rani,
Nej se razlijeta v prah, kot vino to v blato je steklo,
Smert mu podavi zarod, in ženo mu tujec oskruni!
Tako vsi sploh; pa stekla jim ni, Kronid jih ne vsliši.
Priam omeni potem, Dardanovi vnuk ukazavni:
Čujte, Trojanci, in vi orožja blešeči Ahajci!
Vernem domú se sedaj terdnjave v poslopje mi lastno;
Ni mi mogoče, de bi mudil se tu dalej in gledal,
Kako boril bi se sin z Menelajem izverstnim junakam,
Sodi nej Kseno-Kronid, nej sodijo drugi bogovi,
Kimu premaganja dar, in kimu pogin se spodobi.
Tako presodi sivor in jagneta dene v kočijo,
Vanjo pospeši on sam ter vajeta prime z levico,
Zraven na sedeža kras ob enem poskoči Antenor,
Verneta tako na mah obadva se v stolno poslopje.
Hektor, Priama sin, z Odisejem junakam soglasno
Prostor izmerita prej, ter deneta vadle v čelado,
Treseta, sučeta to, katerimu kostka nakloni,
Pervi de jo zaderví v protivnika sulico britko.
Krogoma moli narod in rame dviguje na kviško,
Tako zdihujejo vsi, Trojanci ko hrabri Ahajci:
Oče Kronid, visoki vladar, poveljnik Idajskil
Tisti ki pervi je bil prepira kervaviga uzrok,
Padi, pogini navek, pogrezni se v Aida tmino!
Nam se ponovi potem prijateljstva sveta zaveza.
Tako narod; in slavni junak, okinčeni Hektor,
Strese, obernjen nazaj, — in Parida kostka izderkne.
Hitro se vredi vse krog po versti napreg in orožja,
Kakor je šega bilá premirja v obojni armadi.
Paris oblači potem — Helenice kodrolasate
Krasno izrašen suprug — telesa blešeče orožja.
V pervo golena opnè z okovi leskečim i krepkim,
Ki se prilegajo clo, pokrivši mu gležna sreberno,
Dalej si persi obdá z opersnikam svitlo jeklenim,
Brata Likáona last, ki Parida lično se prime;
Meč na levico sedaj, olišpan čopovja, pripaše,
Skit si pripravi blešeč ugodne širjave in teže,
Dene leskečo potem čelado na glavo ponosno,

[Stran 248]
[248]
Žima jo kinča vse krog, na verhu grozivna peruška,
Prime za sulični drog desnici njegovi primerjen.
Temu enako se tud Meneláos olišpa z orožjem.
Tako pripravljena zdaj borivca v bojnim vojaštvu,
Sredi protivnih se trum sprehajata vidu grozivna,
Čudilo jima se je, gledaje ju, krogoma množtvo
Verlo Trojansko, in tam stermijo pogumni Ahajci.
Stavši se ravno nasprot junaka na sredi boriša,
Sulice serdno obá obračata z ostmi grozivna.
Pervi senčivno na moč jo bersne v protivnika Paris,
Skita obočno mu stran zadene primerno na sredo,
Pa ne pokvari mu ga, nazaj se bodilo zavije.
Dvigne potem Menelaj, vertivši jo, sulico ojstro,
Moli sledeče na glas prosivši za zmago Kronida:
Daj mi, Kronid, de plačano bo, kar on mi je zmedelt
Desna de moja ga ta pedepsa za dela njegove;
Varvajo de zanaprej naroda se vnuki prihodni,
Drugim učinjati zlo, ki zdatno jim dobro naklanja!
Vmolkne, ter jo zaderví morivko v deljavo senčivno,
Točno protivnika v skit, obline na sredo, zadene.
Skoz i skoz kopje prevrè, in dalej enake kreposti,
Sili v opersnik naprej, predrè al prereže obleko,
Proti trebuhu divjá, se lakotnic, djal bi, dotika,
Ta obernivši se v stran, uíde naključno le smerti.
S čopi olišpan za meč popade nemudnoma vodja,
Treši v čeladni greben, ostrine mu jeklo ne spriča,
Škripno in škrabno zdrobí v nebrojne se izkrene trohe.
Dvigne očesi Atrid in reče te britke besede:
Oče Kronid, v okrutnosti kter enak ti bogov je?
Boš de mi Parida ti pedepsal za zlobo, sim upal,
V roki zdrobí se mi meč, in sulica v prazno letí mi,
Razun uspeha obá, mi ranila nista zločina!
Rekši nasprot mu divjá, ga zgrabi za žimno kacigo,
Hitro obernjeniga htje vleči k Ahajskimu stanu.
Silnoma jermen daví Aleksandra obradni na gerlu,
Ki pod obličjem zapet pritiska na sènci čelado.
Vlekel bi v tabor ga bil, preveno si slavo naklonil,
Ak bi zapazila zla ne bila nakrat Afrodita,
Ter mu prestrigla ta hip vezila iz bikove kože.
Prazno čelado vertí Menelaos junaški v desnici,
Verže jo krepkoma tje med svitlo sijavne Ahajce,
Ki jo poberejo ter k trofejem jo denejo drugim.

[Stran 249]
[249]
Jezen on dalej divjá z orožjem, umora pohoten,
Tode nasprotnika že zakrila je boginja v meglo.
Gladko ji steklo je vse, ker boginja bivši mogočna,
Dene ga v izbo domá duhtečo ambrozne dišave;
Speši kar more potem, de druži Helenco mu zalo,
Najde jo sredi družic, kjer pustila jo je odidši.
Cukne za svilni jo skut nektarski, se ran dotikaje,
Slična v podobi po vsim sivori volnino mikavni,
Koja pripravlja domá v Lakonskimu gradu predivo,
Bivša ji drajši ko vse služabnice njeniga znanstva,
Clo ti podobna začnè govoriti ji Venera tako:
Sledi mi, greva domú, Aleksander želeči te kliče,
V izbi nališpana tam zibavni na postelji čaka;
Clo se milote bleší, gotovo bi ti ne verjela,
De je iz bitve prišel, bi rekla, na svatbi je plesal,
In le miruje sedaj nekoliko raju po sladkim.
Rekši ji vname še huj v oserčju že vpaljene želje.
Zdaj ko se ona ozrè, ugleda nebeški zatilnik.
Nedrija rajskiga kras, očesi pohota leskeče,
Vida zavzeta ji koj izusti te krilate slova:
K čemu ti mamiš me spet, nevsmiljena boginja mika?
Imam še dalej mordè prehajati Bregije mesta,
Ali Meónije clo obljudene grade in kraje,
Ako, zna biti, i tam ljubimci ti bivajo mili?
Ker je premagal sedaj Aleksandru nasprot Menelaos,
In me peljati domú — ostudno me — voljo naznanja,
Laziš o meni in češ na novo zaplesti me v zanjke!
Vsedi mu sama se tik, zapusti nebeško življenje,
Nikda ne verni se več v Olimpa sijavne višave,
Bodi pridružena mu, ter skerbi za njega v nadlogi,
Morde poročil ta bo, al saj te ko sužno objemal!
Jaz pa do njega ne grem, to clo nespodobno bi bilo;
Zdaj ga objemati še, bi rugale vse se Trojanke;
Mene pa tuga dovolj že tare in serce mi vjeda.
Reče nevoljna o tem ji boginja sle, Afrodita:
Klama, ne draži me s tem, premeniti znaš me z besedo,
Kakor te ljubim sedaj, bi znala sovražiti zlo te,
Polka užgati obá gonobno v sovražtvo do tebe,
Greke, Trojance vse skup, in strašna te zgrabi osoda.
Helena vplašena tak, prekrasna rojenka Kronida,
Sledi ji, clo v pajčolan sreberno blešeči zavita,
Drugim nevidna okrog jo skrivnoma boginja pelje.

[Stran 250]
[250]
Prideta v izbo na mah Aleksandra bogastva blešečo,
Hišna in dekle se koj umaknejo k svojim opravkam.
V izbici bivši obé, tak boginja kakor milenka,
Sedež primakne ji koj, smehljaje se Venera sladko,
Ravno junaku nasprot, Aleksandru objema želečim,
Helena vsede se tam, hči skitodrobivniga boga,
Proč obernivši pogled očita ljubimcu sledeče:
Al si jo vbrisal domú? bi hotla pobit de bi ležal
Možu po silnimu tem, ki pervi mi bil je zaročnik!
Vednoma prej si bahal, Menelaja premagaš de daleč,
Tako z osebno močjó, ko pšice in kopja dervivši!
Hajdi! pokliči na bor, v osebni dvobor, Menelaja!
Tode sovétvala ti, junaka se taciga bati,
Rajši pobegniti v stran, ogibati take se desne,
Ne se prepirati s tem veljavni v boritvi razločbe,
De te ne dregne v pogín z nevžugano sulico svojo.
Paris overne na to sledeče besede izrekši:
Mila, ne žali me s tem, ne muči z očitanjem tak me.
Dnes je premagal me on s podporo Minerve Atene,
Drugič užugam ga jaz, tud milostni nam so bogovi.
Dojdi! v ljubezni želim pridružiti spolno se tebi,
Nikda me tako pohot, ko ravno sedaj, ni napadal,
Ne ko bežala sva sem po cvetnih dobravah Lakonskih,
Prej ko stopila v obran sva barke na morju zibavne,
Ter te v Kranejski objel gošavi sim ojstriga mika,
Kakor objeti želim dotične bližine te ravno.
Reče planivši na lož, prehiti ga skorej milenka,
Žarno objeta v dotik se gugata v postelji prožni.
Krogoma leta Atrid ko divja zverina požrešna,
Pazi de vgledal bi ga, junaka lepot Aleksandra;
Tode mu trud je zastonj, nobeden obojniga polka
Reči ničesar ne ve Menelaju izvestja želečim.
Tega ne skrivajo mu iz dobre do Parida volje,
Vsim je ostuden ta bil, ko tamna naklomba osode.
Zdaj govoriti začnè Ahajski vladar Agamemnon:
Čujte me, združeni vsi, Ahajci, Trojanci, tovarši!
Vidno dobitnik je dnes mogočni junak Menelá-os,
Dajte Heleno tedaj nam zopet s posestvam i blagam,
Plačajte tudi, se vé, dostojno pokoro, Trojanci!
Ta pa pravilo potem prihodnim zadevam ostani.
Tako doverši Atrid, pohvali ga množtvo Ahajsko.

[Stran 251]
[251]

Iliade peti spev.

Obseg. Diomed Pand ara vbije, rani Eneja in Afrodito. Ta pobegne v Olimp. Apol nese Eneja v svoje svetiše, iz kiga se ta ozdravljen kmalo verne. Ares navda Trojance s pogumam. Abajci se vmikajo. Tlepolema vbije Sarpedon. Hera in Atena pomagate Ahajcam Aresu nasprot. Tega Diomed rani. Ares pobegne v Olimp. Boginji mu sledite.

Tideja sinu sedaj, Diomedu, Atena udihne
Sklep in visoko krepost, de perviga v rodu se skaže,
Slavo sijavno de koj in hvalo potomstva doseže.
Vpali na skitu mu žar in plamena v krogu čelade,
Slična ozvezdju nočí jesenske, ki silne blešobe
Jasno na nebu migljá, očisteno v morskim valovju:
S tako svitlobo opne orožje mu, rame in glavo,
Šunta ga v gnječo potem, kjer vojna nar huji vertí se.
Bil je v Trojanstvu takrat služabnik Hefestu ne krivi,
Da res, mogočen, bogat, poslal je dva sina na vojsko,
Hrabra sta bila obá, z imenam Fegéos, Ideos.
Ta dva prispeta nakrat iz množice na Diomeda,
Konjka v orožju vse krog, nasproti ta peš jima stal je.
Ker so si blizo dovolj serditi tekoni vzajemno,
Pervi Fegej zaderví tje sulico v deljo senčivno,
Itazun uspeha letí čez levo nasprotniku ramo.
Drugi pa Fideja sin zdaj sulico treši iz desne,
Ta ni letela zastonj, zadela je v persi Fegeja,
Tak de ta koj se zvalí raz konja i dušo izdihne.
Brat pa ne tvega sedaj ubitiga braniti ropu,
Samši pobegne nazaj, pustivši protivniku vprego.
Ravno de vtekel je sam, otel se v zadregi pogina,
Ker ga je v tmino zavil in tako umaknul Hefestos,
Sivi de oče domá mu clo ne obupa v nesreči.
Fideja slavniga sin pa vprego iz bitve pognavši
Slugam izroči jo svôm, de spravi na brode se varno.
Vidši Trojanci sedaj Darejeva sina obadva,
Eniga v begu iz gnječ, in drugiga v prahu merliča,
Serca jim gane izíd. Kronida pa hči Ateneja
Silnimu Aridu té besede svarivne izusti:
Ares, okrutni morún, kervavi divjak stenolomni,
Nej se Trojanci samí z Ahajci oderajo ljuto,
Skaže nej tako izíd, kam zmago naklanja Kronides,
Midva mirujva o tem, de serda ne zdramiva njemu!

[Stran 252]
[252]
Reče, in Arida tak umakne Atena iz bitve,
Pelje na brežni ga kraj Skamandra in tam zapustí ga.
Tepejo dušmana zdaj Ahajci, obilno je mertvih;
Bersne vladavni Atrid iz sedeža pervič junaka
Hodia verliga v prah, velitelja Halizonitov.
Ravno obračal se je, zadene ga sulica v herbet,
Sredo medplečja predrè, in spredej iz persi privihra,
Zverne ko klada se v cmok, orožja okrog zarožlajo.
Idomenej umorí Meonskimu Borosu sina,
Fest mu je bilo imé, iz glebaste Tarne je došel.
V kola stopivšimu tik podpazhe predere mu s kopjem,
Desno nevarvano stran, s hitrino viharniga bliska;
Ta se iz kol zavalí in smertna ga groza ovije,
Idomenejci pa koj poberejo z njega orožje.
Sina Strofijeviga, Skamandria, lovca zverjadi,
Atreja sin je končal, Menelaos izurjen boritelj.
Bil izučen je strelár po Artemi sami v lovitvi,
Vsako zverino zadel je v gojzdu planjave ko gore.
Ni mu pomagala zdaj, ne Artemis urna zadevka,
Bistre umetnosti ne, derviti pušice strupene;
Vništil je Atrej ga koj, borivni junak Meneláos,
Ker mu je v bližo dospel, prebode plečovja mu sredo,
Skoz i skoz jeklo divjá, pokaže se zopet iz persi,
Trešne zaboden ob tla, krog njega rožlajo orožja.
Ferekla stare Merjon, Tektoniča, Harmona sina,
Ki umotvornik je bil in razne naprave sostavljal,
Palas Atena si ga ljubimca je v znanstvu zvolila.
Paridu barke je ta nezgodne narejal, ki uzrok
Bile so raznih opak, nagnale nesreč le Trojancam,
Ker ni po volji bogov obnašal se kraljevič vetren.
Tistiga vbode Merjon, bežečiga ker ga dohiti,
Ravno v sedalo in tak, ostrina de skozi predere,
Spredi preterga mu meh, nad sramnico von se pokaže,
On zavalí se na tla, in smertna ga tmina obide.
Meges Pedeja podrè, Antenora verliga sina;
Ta nezakonski je bil, zredí ga pravedna Teano,
Slično sinovama svôm, ustregla de možu je tako.
Temu od zad zasadí, vlovivši ga, krepko Filidej
Sulico v tilnik na moč, de v živo ko britva zavihra,
Medju čelustje divjá, prekolje mu jezik na dvoje;
Zvije se vboden na tla, železo morjvno še grize.

[Stran 253]
[253]
Evripil Evemonid zadene Hipsenora smertno;
Sin Dolopjona je ta, veljaka, ki bil je Skamandru
Dušni pastir posvečen, ko prerok narodu sijaven.
Evripil vrè mu nasprot, Evémona sin imenitni,
Sreča in zgrabi ga koj, mu jeklo v desnici zabliska,
Krasno izpelje pritisk, in gladko mu ramo odseka,
Roka odferkne ko list, pogled mu ovije temota,
Sam se prekucne na tla, doveršena tak je osoda.
Hrabro so delali ti o vrenju zapaljene bitve
Fideja sin se je tak vertil po morišu, po celim,
Dvomno de bilo je skoz, al bije za te se al une.
Vihral je v krogu naprej, napihnjeni reki priličen,
Ploh ki jesenskih divjá, mostovja i bervi poruši,
Vsako branilo podrè, omaja obrežje in stene,
Meje cvetečih planjav, vinógrada varstva i branbe,
Migleja istiga proč poplavi do trohe posledne,
Pridnosti znamenja vse raznese ko burja opremke,
Tako so zginjale zdaj pred sinam Fidejevim trume
Plašnih Trojancov iz bliž, ak ravno velike so bile.
Zdaj ko zagleda ta kvar Likáona sin imenitni,
Kak un vihari naprej in goní pred sabo kardela,
Krivo samojstro mu v bok nameri in urnoma sproži
Divjemu borcu nasprot, zadene oklepe desnične,
Skozi vse branbe predrè, do živiga v živo prekolje,
Tak de zadetimu kri iz rane se scurkama vlije.
Vriska, to vidši, na glas Likáona sin siloviti:
Urno, Trojanci naprej, vi hrabri celake jahavci!
Tam je zadet nar hujši vojak, objema ga zadna;
Dolgo preživel ne bo, ta steče mi tako gotovo,
Kakor je res me Kronid iz Likije v Trojo pripeljal!
Tak zadoni mu oglas, pa uniga strela ni vbila,
Malo zakrivil se je, tik voza na zemlji je bival,
Stenelu reče na glas, Kapanejskim junaku te želje:
Urno iz voza, tovarš, potegni pušico iz pleč mi,
V živo ko britva hitíi, in plamenu slična me peče.
Tako junak, in Stenelej koj iz voza poskoči,
Ter mu potegne iz pleč pušico zakrivljeno ljuto;
Kri mu obrizga vse krog železne pletvine oklepa.
Žarno zamoli sedaj klicavni junak Diomedes:
Čuj me, nevžugana hči Kronida drobivniga skitje!
Kakor očeta nekdaj si mojiga zdatno branila
V zmedi sovražni, me tud podpiraj enako Atena!

[Stran 254]
[254]
Daj, de zadenem ga tam, de sulica v živo ga trešne,
Ki me je ranil poprej, bahal in prekričal okrožje,
Sončne svitlosti de več ne bodem užival veliko.
Tako zdihuje junak, usliši ga Palas Atena,
Zlajša mu celi život, kolena, obramje i glavo,
Stavši mu blizo v dotik besede te krilate reče:
Verni se mi, Diomed, k pogumnima boju s Trojanci,
Serce navdam ti ta hip z očetovo žarno krepostjo,
Tideju bodi enak posledne do pike junaku.
Tmino razjasnim očes, ki slepi navadno človeka,
Tako de zdajci poznal boš boga i smertniga moža.
Ak ti približa se bog in hoče zaplesti v prepir te,
fil Vari enacih se borb, pogubne za tebe bi bile;
Samo če Venera ti približa se v žaru boritve,
Tisto zagrabi na moč, kar želja te mika jo bodi.
To zgovorivši in glej! že zgine mu Palas Atena.
Urno nazaj Diomed poverne se v predno šumenje,
Plamen je bil že poprej, z nasprotnikam biti se verlo,
Sada ga trojni pogum navdaja ko gorskiga leva,
Ki ga nastreli pastir ovčice na polju čuvaje,
Ravno ko skoči v ograd, do smerti pa ga ne zadene;
Serd le mu hujši zbudi, ne tvega se braniti čede,
Urnoma skrije se v hlev, ovčice v okrožju bežijo.
Kmalo razdjane ležé, nektere raztergane v kose,
Un pa ko strela denrí čez graje po polju v gošavo;
Tako divjá Diomed protivne med verste upaljen.
Pervič Astinaja vžgè, po temu Hipénora vodja,
Sulico mu zasadí v bradavico na persih kosmatih,
Unimu ramo na mah odseka žvižgavno z jeklenko,
Ločena roka de koj odferkne telesu v deljavo.
Te zapustivši vmorí Abasa, po temu Polida,
Sina Evridona dva, ki sanje je svetu razlagal.
Tema, ko šla sta, sivor pa sanj ni veljavno razložil,
Tak jima vzel Diomed je blagor živetja i zmage.
Ksanta in Toona zdaj, Fenopova sina, podil je,
Poznika bivši obá, pozneji ni nikdo rodil se,
De bi podedoval bil od starosti perhliga sivca.
Ta dva dospè, obema na mah življenje odpíhne,
Tako de v tugi sivor in žalosti clo zapušen je;
Ni se pripetilo mu, de bila iz borb se otela,
Tujci razdelili so med sabo imetje njegovo.
Žlahtnika Priamu dva, ker Dardanionca sta bila,
Zgrabi na vozu potem, Ehemona zravno Kronija;

[Stran 255]
[255]
Kakor ustradan leon goveda naskoči v samoti,
Same ki pasejo se med sencami listniga drevja:
Tako je Tideja sin napadel ta dva, ter iz voza
Trešil ju hipoma v prah, orožje iztergal obema,
Vprežena konja velí peljati služabniku v šotor.
Vidši Eneas junak, de tanjša ta trume preljuto,
Hitro gošave kardel previhra i strele sikavne,
Pandara našel bi rad, podbadati k bitvi želí ga,
Ravno mu pride nasprot, junaku, Likaona sinu,
Koj se mu bliža in te besede mu krilate reče:
Pandaros, kje ti je lok, in pernate kje so pušice,
Slava blešeča kje je, ki tu je ni nikdo dosegel,
Tudi ti v Likiji živ junak je prevzeti ni mogel?
Dvigni oserčje v nebó, in strelo zaženi divjaku,
Kruto ki v krogu divjá, Trojancam overe naklanja,
Mnogo junaštva že nam usmertil je z mečem i kopjem.
Biti bi znalo de bog je kteri Trojancam ujezen,
Ker so mu krajšali dar; bogov pak je jeza gonobna.
Njemu overne na to Likáona sin dikosjajni:
Blagi Enej, ti vitežki knez Trojancov jeklenih,
Tisti podoben je ves Diomedu, Tidejevim sinu,
Skit je do pike njegov, čeladni greben ga naznanja,
Tode zna biti de skrit olimpcov je kteri v ti sliki,
Če je pa tisti junak Fidejevi sin siloviti,
On je gotovo navdan po kakimu bogu s tem žaram,
Ta mu o boku stojí, v oblaku nevidnimu snuje,
Ter mu je strelo poprej namerjeno v njega overnul.
Pšico mu dal sim nasprot in desni v otilnik zadel ga,
Tak de je ostnica clo prederla oklepa mu člene,
Upaje de bo zadet Aídona tmine objemal,
Vonder ga nisim končal, se vidi de bog mu pomaga.
Vprege ja nimam seboj, podpirala de bi hitrost mi.
Voz mi je lastnih enajst, pa daleč, poslopju v domačim.
Novi in krepki so vsi, s tapetami krasnim oviti,
Konj pa za vsakiga tud pripravljeno berznih po dvoje,
Pitanih z detelo ter, ne z ovsam, z rumeno pšenico.
Sivi Likaon je scer naganjal domá me v poslopju,
Borbe izurjen vojak, ker bil sim oditi namenjen,
De bi na vozu sedé z upreženim konjema vodil
Trume Trojanske v poboj, boritve in silne napade.
Nisim ubogal, bedak! — de čislal bi bolj bil svaritbe! —
Bal sim za konja se tam navajena kerme bogate,
De bi ne stradala tu med trumami vrazno obdanim.
Tako sim tuki brez konj, le pešec, in tak se bojujem,
Se zanašajo na lok, zdaj vidim de nič ne koristi.
Dvema že vodjama sim zaganjal nasproti pušice,

[Stran 256]
[256]
Tideja sinu poprej, po temu pa Atreja sinu,
Ranil zadevši obá, pa hujši le sim ju razkačil.
Sjala je zvezda nesreč, ko vzel sim orožje to v roke,
In sim na pot se podal s pušicami brušenmi v toku,
Hektoru de se v korist za Ilijo slavno bojujem.
Ak se na novo domú v prekrasno poslopje povernem,
Tamo zagledam obseg premožtva, suprugo i deca,
Nej inostranec neznan odseka mi mahoma glavo,
Perviga dneva če ne razmanem s to roko orožja,
Ter je vse skup zavalim ko zlobne igrače v pališe.
Reče Trojanski junak na take pretresbe Enejas:
Tega ne misli, mi drug! poboljšala reč se ne bode,
Ako ne speva nasprot hudobnežu tistimu smelo,
De se z orožjem, ko gre, pretehta veljava nasprotna.
Skoči le k meni na voz, de sam se osebno previžaš,
Kako izurjena je Trojanska naprega vojaška,
Vraga podili v pobeg in urnoma v begu doteči.
Tudi naj otme v zaslon, ak volja bi bila Kronidu,
Srečo naklanjati tje, Diomedu, in dati mu zmago.
Naglo, le zgrabi ta bič, in vajeta uzmi v levico,
Konja ti tak prepustim, obrambo čem jaz oskerbeti,
Al pa oskerbi jo ti, in briga za vprego bo moja.
Odgovorí mu na to Likáona sin te besede:
Vodi skakona le sam, in vajeta z desno poprimi!
Vajena glasa in rok naj varniši kvara otmeta,
Ako bi Tideja sin se nama obernul nasproti
Mene užugata koj, potegneta naj iz boritve,
Ker bi spoznala na mah, de prava ju roka ne viia;
Lahko bi Tideja sin pogumni za nama pribrisal.
Naju pomoril obá, naprego pa v barke prepeljal.
Vodi tedaj ti vprego le sam, in bramba ti jaz bom,
Ak se približa divjak, poslužiti verlo ga mislim.
To doveršivši obá na sedeža planeta naglo,
Tideju speta nasprot, kolopama dirjata konja;
Stenelos vidi ju koj, že v delji, zarod Kapanejski,
Krilate slova le-té on skerbniga serca izusti:
Tideja sin, Diomed, o pameti moje ljubimec!
Glej ti junaka nasprot privihrati v borbo, dva nova,
Silne kreposti obá; un pervi samojstre vertitelj,
Pandaros mu je imé, Likáona verliga sin je;
Drugi, Eneas, je sin Anhiseta slavniga borca,
Ki mu ga Kronida hčí je Venera krasna rodila.
Urno! na vozu midvá še vpihneva zdaj jo nezgodi,
Zmir mi ne sili naprej, al zginulo bo ti življenje.

[Stran 257]
[257]
Temniga gleda na to izusti junak Diomedes:
Tiho od bega, tovarš! ker javalne jaz bi te vbogal.
Dana narav mi ni, de plah bi rovanju se vmikal,
Čutim še celo krepost života, ko serca in umal
Meni ni treba vozá, na lastnih bi nogah se vbranil,
Straha ovér ne poznam, navdaja me Palas Atena.
Tistiga para nazaj celaka ne bosta vozila,
Vhiti če eden, je vse, prekucne se drugi iz voza.
Eno naznanim ti scer, živahno jo vtisni spominu:
Ako mi steče in čast Atena mi modra nakloni,
De ju pobijem obá, oberni ti nagloma konja,
Uzde pripete na stol, zapodi ju proti brodovju;
Sam pa pospeši de par Enejevih srečno dohitiš,
Ter ga odpelješ iz trum Trojanskih do našiga stana.
Tistiga plemena sta, ki dal ga je Trosu Kronidej
Za Ganimeda nekdaj, in konjstva vesolniga krona,
Kar ga svitlobe lesket pod soncam obsije na zemlji.
S takimi žrebci Anhis je lastno si konjstvo požlahtil,
Brez de bi Laomedon dovolil bil, svoje kobile
Tistim pridružil je bil, šestero žebet je dosegel.
Štir si prideržal je sam, konjarnici v lastni redil jih,
Dva pa Eneju je dal, to dvoje skakavcov le-unih.
Hajdi! dobiva ju v pest, neskončna to slava bo nama.
Tako vzajemno ta dva sta djanje med sabo sklenila
Kmalo približata se, letita celaka ko strela,
Ter Diomeda na glas Likáona sin nagovori:
Žarni, pogumni junak, blešečiga Tideja klica
Mojiga loka te ni pušica porušiti znala,
Sulica skaži mi zdaj, al res je de nisi dosežen.
Reče, ter zlo zaderví jo sulico v deljo senčivno,
Treši Fidéiča v skit i skoz i skoz oblo predere;
Dalej jeklenka divja, se hrumno dotakne oklepa,
Glasno zavriska o tem Likáona sin radopolni:
Ha! ta zadela je v smert, zaklenkala kmalo bo zadna,
Slava sijala na vek za zmago enako bo menil
Zdajci mu odgovorí neplašno junak Diomedes:
Puhla je, nisi zadel! Pa vidva ne bosta nehala,
Dokler izpihnul ne bom saj enimu bakle živetja,
Aru s tekočo kervjó gortanec orosil požrešni!
Reče, in ost zaderví, napelje ga Palas Atena
Blizo obervi mu v nos, vihraje čelusti predrè mu,

[Stran 258]
[258]
Točno jezika mu vez prekolje do gerla in dalej,
Vihra o bradi naprej, pri kerhlju pokaže na svit se.
Trešne iz voza junak, krog njega rožljajo branila
Dalno blešeče, na stran se plašno zavijeta konja,
Vodju pa zgine krepost, življenja netilo mu vgasne.
Hitro pristopi Enej, grozivno i s kopjem i skitam,
De ne umaknejo mu prijatla merliča Ahajci.
Hodi telesu okrog, leonu grozivnimu sličen,
Sulico čezenj mole z okrožjem ga skita zakriva,
Sledniga vbiti gotov, ki htel bi se bližati temu.
Dvigne pa Fideja sin rogovilasto skalo iz praha,
Tako veliko de dva možaka bi komaj jo nesla,
Kakor junaki so zdaj; on pak zavertí jo ko žogo.
Treši Eneju jo tje, naravnoma v kukovo žižko,
Točno ker stegna je sklep, ki ponva navadno se zove,
Ponvo mu čisto zdrobí, preterga obedve mu kiti,
Krogoma kožo predrè; ta zgrudi se koj na kolena,
Žilato desno pa v tla jenjavne kreposti opira,
Vida mu blesk otemni, omota ga mračna pokrije.
Ondi poginul bi bil junak siloviti Enejas,
Ak bi Kronidova hči ga Venera vidla ne bila,
Ki ga rodila nekdaj Anhisu pri čedi goved je.
Ta ga pritisnula zdaj v naročje je limbaroramno,
Gube obleke okrog ovila mu srebrosijavne
Vražnimu hrupu nasprot, in nikdo Ahajcov pogumnih
Mogel ga vsmertiti ni vidši ga v blesku nebeškim.
Miliga sina je tak vihravne iz bitvc unesla.
Sin Kapaneja o tem prejete naročbe ne zabi,
Ktero mu malo poprej je vtisnul junak Diomedes;
Spravi boritve de vstran on lastnih celakov naprego,
Vajeta sedežu tik pripeta i vterjena krepko,
Ter do Enejevih konj hitivši ju naglo prepelje
V deljo Trojanskih naval, do lastnih kardelov Ahajskih,
Drugu ju tam izročí Deípilu, ki ga je čislal
Višji ko znance okrog, poznal ga je krotkiga serca,
De mu ju žene do bark. On sam pa poskoči na lastno
Vprego izverstnih dobrot, zedinši vse vajete v levi.
Mamo se trudi potem, Diomeda de najde junaka,
Ta pa razpaljen hití za Kiprido z ojstro jeklenko.
Hipno razumi de tej vojaškiga manjka poguma,
Tistima slična de ni, ki vladate borbam junaškim,
Paladi ne, in še manj terdnjave rušivki Beloni.
Ker jo sledivši dospè med trumami bojno sovražnim,
Sulico dregne nasprot ji Tideja sin siloviti,

[Stran 259]
[259]
Ter ji bodilo vsadí v lepote bleekečo ročico,
Mehko, čutlivo namoč; jeklenka divjá po navadi
Skozi ambroziški polt, Karitine so ji ga tkale,
Blizci zapestja ji v dlan, nesmertno močilo izbrizga,
Čisti, previdlivi sok, bogovam Olimpa le lasten,
Ke ne pokusjo mesa, ne hleba, ne vinske pijače,
Tako ne moti jih kri, ter so nevmerjoči bogovi.
Boginja krikne na glas in sin iz naročja ji zderkne,
Tode pobere ga koj, de vnese ga, Fojbos Apolon,
Skrivši ga v temni oblak, in nikdo jahavnih Ahajcov
Viditi mogel ga ni, de bil bi življenje mu kvaril.
Glasno zavpije sedaj vojaštva klicar Diomedes:
Beži, Kronidova hčí, iz borbe protivnih junakov!
Ženam, al ni ti dovolj, možgane zibavne de motiš?
Mešati v bitve se ne! bi morala groza te tresti,
Ak le izreče se boj, le sbši beseda se borbe.
Tako junak; bolesti in tug je zmotena una,
Irida vmili se je, ter nese jo naglo iz boja,
Z mešano tacih zapred, s prelepo ročico kervavo.
Aresa najdeta koj sedečiga v strani boriša,
Černi v oblak je zavit, ko sulica, kola i konja.
Padši pred njega klečé silovitiga brata zaprosi,
De bi posodil ji voz in zlato pogerneno vprego:
Dragi mi brat, odpravi me proč, posodi mi konja!
Berž de v Olimp se podam, kjer bivajo bitja nesmertne,
Rana me strašuo skelí, zadel je vmerjoči junak me,
Tideja sin, pogumni vojak, on zgrabi Kronidal
Sprosi; in brat izročí ji voljno nakinčeno vprego,
Dvigne se ona na voz in serce ji žalosti poka.
Irida vstopi se tik, z levico poprime za ujzde,
Bič zavertí in ko blisk jo vbrišeta zračna celaka,
Hipno do svitlih višav olimpiške trate dospeta.
Vodnica vstavi ju tam, izpreže, razpravi letuna,
Pelje ju v staje, ter dá ambrozije piti in jesti.
Pade v naročje sedaj Dioni zdihavši Citera,
Una objeto derží na maternim Ionu, ji gladi
Rahloma z desno obraz, ter praša sočutno jo tako:
Kdo te je žalil, povej, mi hčerčica, kdo te je ranil,
Kakor očitno de bi pregrešila v ljudstvu se bila?
Odgovorí pa na to zdihavno ji Kiprida zala:

[Stran 260]
[260]
Ranil me Tideič je, junak Diomedes uporni,
Dragiga sina ko sim umikala bojnimu kriku,
Môga Eneja, ki vsih ljubimcov nar viši ga ljubim.
Več ni to ljuti le boj Trojancov nasproti Ahajcam,
Ti so lotili celó bogov neumerlih se v nebu!
Krotko Diona o tem overne ji boginja modra:
Mila, poterpi mi to, britkosti oserčja premagaj,
Marsikdo naših je že, ki bivajo v hišah Olimpa,
Ljudsko hudobo spoznal, ko kavsali smo se protivno.
Ares utažil se je, ko vražna zalega Efjalta,
Ota, in Aleja ga v okove železne je djala.
Mescov je zdihal trinajst, povezan do stiska v zaporu,
Skorej omagal bi bil ta nikada siti borivec,
Ako po macohi njih, krasávici Ejeribeji
Zvedel bi Hermes ne bil; ta skrivno umakne ga ječi,
Sam bi otel se ne bil, opešala moč mu je bila.
Hera terpela je tud, Amfitrija sin ko junaški
S trojno je rezno zadel pušico jo v nedrije desno,
Tako de čutila je bolečíne i ona nezmerne.
Skusil je Pluto celó, silovíti, strelaštva nasledke,
Ker mu je isti junak, egidosukavca zarodnik,
Blizo peklenskih ograj, presunši ga, muke naklonil.
Komaj do doma je spel Kronida na verhu Olimpa,
Žalosti poln, prevzet bolečín, pušica sedela
Ojstro v životu mu je, napada obup ga i tuga.
Balzama vlije Peón mu v rano i s tem ga ozdravi,
Smert ga porušila ni, ker bil je nebeške narave.
Smeli, ošabni možak, pregrešniga bal se ni djanja,
Kruto namerjal je clo v nebeške bogove strelaštva I
Unega vnela pa je nasproti ti Palas Atena.
Slepi bedak! Tidejevi sin pretehtal ni modro,
Malo de tisti živí, ki večne bogove napada
In otročiči nikdar ga božali lastni ne bodo,
Ako se verne domú iz kvare grozivne nevihte.
Pazi tedaj Diomed, ak ravno je hrabrosti silne,
De mu močnejši ko ti na enkrat nasproti ne plane,
De ne Egíalejá, Adrastova hčerka umetna
Nagloma zdihne iz sanj, budivši družino spyočo,
Tužna mladosti možá, pervaka pervakov Ahajskih,
Ona, junaka nekdaj Diomeda supruga češena.
Reče, in rano suší ji urno z obema rokama,
Kvar se zaceli nahip, utaži se vsa bolečina.
Gledate kislo postran Atena in Hera kraljica,
Z ojstro pikavno nakrat se bližate pazko Kronida,
Tako ga nagovorí Atínija višnjevo gledna:

[Stran 261]
[261]
Oče Kronid, al žalim te mar, če to le opomnim?
Berž ko ne Kiprida je omamila krasno ženico,
De se k Trojancam podá, ki sada nezmerno jih ljubi,
Vratnik uredši ji zlat, pobožaje rahlo Ahajko,
Si je le mimo gredé oderla na buciki perstek.
Sladko se oče bogov, stvaritelj človeštva, namuzne,
Kipridi zlati pa te prijazne besedice reče:
Hčerčica, tebi ne gre, se vtikati v bojne zaprede,
Rajši vreduj zanaprej ljubezni omotne nasledbe,
Ares pa vihaj prepir, pomagati zna mu Ateha.
Tak neumerlih bogov vzajemni pogovor je tekel,
Bojni klicar Diomed o temu Eneja napada,
Malo se meni, de sam Apolon oteti ga skuša;
Ni ga zadevnika, strah silovitiga, želja ga huska,
De bi junaka pobil, usvojil orožje si krasno.
Trikrat se vanj zakadí, gotovo končati ga misli,
Trikrat odbije ga skit električni silniga boga.
Ker se v četerto potem zažene ko divja hudoba,
Strašno nasprot zakriči zadevni mu Fojbos Apolon:
Abota! verni se, stoj! ne štuli se sličniga meni!
Nama enaciga ni ničesar v oziru nikakim,
Druge narave je bog, in druge posvetna perhlina,
Tako žugon; ostrašen le-un se lahnoma vmika,
Ker je togote se bal zadevniga boga Apola.
Nese Eneja potem Olimpec iz bojniga vrenja
Tje kjer mu blagi je hram na sveti višavi Trojanski.
Leto in Artema tam, strelavka, ozdravite koj ga
Sredi svetiša, krepost in novo krasoto mu daste.
Loka sreberniga bog pa včini slepivno prikazen,
Slično Eneju po vsim, po stasu, orožju in hoji.
Tote prikazni okrog se byete stranki protivne
Ljuto kervavih oblik, de iskre iz jekla peršijo,
Tarče in skiti drobč na zemljo se silnih o žvenkih.
Aresu divjimu pak opomni sledeče Apolon:
Ares, o Arej, morinl kripivni zidovja rušiteljf
Daj! mi zapodi možá, tam tistiga risa iz bitve,
Tideja sina, ki zdaj Kronida bi samiga zgrabil.
Ranil je Kiprido že, ji roko pokvaril o členku,
Silil je v mene sedaj ko divja hudoba viharja!
Tako naroči Apol in Pergamu sede na teme.
Trume previhra tahip Trojanske, in šunta jih, Ares,

[Stran 262]
[262]
Akamu ves je enak, Trakejskimu vodju, po sliki.
Priama sinam on te budivne izreče besede:
Čujte me, Priama plod, vladarja prijatla nebeškim!
Boste overle al ne naroda moritvo Ahajcam?
Strašnih al čakate ur, za mestne ko vrata prepir bo?
Ranjen je verli možak, ki sličniga Hektoru cenim,
Ranjen Eneja leží, sin hrabri Anhisa junaka.
Dajmo! otmimo ga koj, tovarša iz bojniga hrupa!
Rekši pogum prebudi in serca junaške jim gane,
Zdaj pa Sarpedon začnè in verliga Hektora krega:
Kje je, o Hektor, pogum, ki prej ti oserčje je dvigal?
Rekel si, branil de boš brez trum pomagačev ti Trojo,
Samši, le svake okrog, in pristne le brate i žlahto!
Kje so? nobeniga ni! ne vidim ti v družbi nikoga;
Skrito, potuhneno vse, ko psovje v bližavi leona,
Mi le doganjamo boj, ak ravno le prošeni tujci.
Tako zaveznik i jaz iz dalniga kraja dospel sim,
Mirne iz Likije k vam od Ksanta, vijavniga toka,
Kjer mi supruga živí in dete, jecavno fantiče,
Tudi posestva mi je, kar duša želeti zamore.
Vonder osebno budím kardela in sam se potrudim,
Vražniku dati nasprot, ak ravno ničesar tu nimam,
Kar bi v čutljivi mi kvar odnesti zamogli Ahajci.
Ti pa nemarno sediš, tud ne opominjaš ostalih,
De bi se tepli, ko gre, otroke in žene branili.
Pazi, de vjeti ko v sak, al zadergo tesno deržečo,
Vsi ne poginete rop sovražno grozivnih junakov,
Ki vam upalijo clo to mesto gradovja blešeče!
Bodi obranbe ti skerb, kar treba je, točno pretehtaj,
Prosi voditelje scer iz delje poklicanih polkov,
Zvesti ostanejo de; ne žali jih, vari se tega!
Tak je Sarpedona glas, in Hektoru šine v oserčje,
Urno raz voza sedaj z orožjem na zemljo poskoči,
Sulico strogo verti, med trumami krepko koraka,
Huska jih silno v naskok, poboj ukazuje kervavi,
Te se obernejo koj, napadajo smelo Ahajce.
Vredjen po četah narod Ahajski neplašen ostane.
Kakor na gumnišu prah in pleva v okrogu tje veter
Nese od vevnice proč, ker kodrorumena Demetra
Z mabi vejača iz plev nabira si semena blagor,
Prašenja vse je oblak; enako ovije Danajce
Krogoma dvignjeni prah, obračajo ker se vojaštva,
Ter o kopitih se konj mračivni razdelki prahline

[Stran 263]
[263]
Združijo v sivi kolor, iz kiga pušice veršijo.
Ravno naprej zavihra naskok; pa v tmino zavije
Ares, Trojanska pomoč, boritvo tedajniga dneva,
Rajde prehodi okrog, naročbe doverši Apola,
Strogo ukazal ki je, ter trojno, čveterno ponovil,
Tem prebuditi pogum, ker šla je k Olimpu Atena,
Ktera Danajcam doslej je zdatno pomagala v bitvah.
Tudi Eneja poslal je zdraviga bog iz svetiša,
Z novo krepostjo navdal je serce Trojanskimu vodju.
Med nje ta stopi nakrat, radujejo ti se nezmerno,
Vidši de živ je in zdrav, de zopet se suče pogumno.
Prašati kako in kaj ga, bilo ni časa te dobe,
Druzin opravkov dovolj so dali, i Fojbos Apolon,
Ares užasni, kerví nenehama Erida žejna.
Šuntata Ajasa zdaj, Diomed, Odiséos i drugi
Hrabre Ahajce v prepir, ki sami le borbe želijo,
Ki ne bojé se pušic, ne hrupa, ne kriča, ne smerti.
Mirno ostanejo tam, podobni oblaku Kronida,
Ki je planini ovit ob verhu, visoko stermeči;
Žara nasiten, pa tih, ker burja ga ni še dospela,
Ki ga bo stresla potem, de treska in strel neizmerno
Zmetje grozivši bo vsul po granah kreposti nasprotne.
Tako so čakali zdaj sovražnika mirno Ahajci,
Atrej korači okrog izrekši sledeče opombe:
Bodite hrabri vsi skup in bíjte se žarniga serca!
Cenite medju seboj se v borbah in hrupu prepira,
Narod, ki sam se častí, ne pade, ne zgine, premaga,
Plašnimu sledi pogin, mu zibneta bramba in slava.
Reče, in ost zaderví; zadene pa v sprednimu tropu
Ravno Deíkoona, prijatla Eneju i druga,
Kiga častili so tak Trojanci ko Priama sine,
Ker je mej hrabrimi zmir, mej pervimi spredej korakal.
Tega v obrambe zadel je sredo vladar Agamemnon,
Skoziskoz jeklo zdivjá, oviralo ni ga železje,
Pas na trebuhu predrè, obleko, ter kožo i čreva,
Ta se prekucne na tla, rožlajo v okrogu orožja.
Zdaj pa poseka Enej dva verla junaka Ahajcam,
Sina Diokla obá, Orsíloha z bratam Kretonam.
Oče nju je stanoval prekrasnimu v mestu Korejskim,
Silno bogat, rodovine je bil polobóga Alfeja,
Ki po Piljevsk} vertí deželi valovje široko.
Ta je Orsilohu dal življenje, de mnogim je vladal,
Vlado zapustil pa je Orsiloh potomku Dioklu.

[Stran 264]
[264]
Temu sta dvojčika se rodíla, izurjena borca,
Zvana Orsiloh, Kreton; sta bila junaka še mlada.
Sledita vonder obá na morskih počernenih barkah
Vojni Ahajski v prepir s Trojansko armado pogumno,
De bi naklanjala čast Agamemnonu in Menelaju,
Tuki dospela ju je nenadno končavna osoda.
Slično leónčikam dvem na gori samotne višave,
Mileni materi skerb, temotnimu v gojzdu sta rasla,
Ropala samce goved, ovčice, rogate kozličke,
Rušila kmetu ograj; dohítila ju je osveta,
Trešila nagloma v prah, usmertjena jeklu po britkim,
Upanja polna in sanj Eneju sta silnimu žertva,
Jelčici kakor višín z veršičma v nebesa stermečim.
Obžalovaje ju zlo vojaštva klicar Menelaos
Speši med verstam naprej, s pripravo moritve orožen,
Sulico v desni verté, podbada oserčje mu Ares,
Upa na tihim, Enej življenje nedvomno mu vzame.
Vidši Antiloh zažug, sin verliga Nestora sivca,
Urno kardela prespè, za vodja Danajskiga skerben,
De ne pogine in tak narodu vse dela uništi.
Že si molita nasprot grozivnoma sulici britki,
Polna hlepenja in želj, doveršiti bitvo rešivno,
Ko se Antiloh na stran vladarja borečiga vstavi.
Dvema se vpreti Enej, ak ravno junak je izversten,
Tvegal te dobe se ni, iz vida se zgubi obema.
Una dva vlečeta koj med trume Ahajske merliča,
Ter izročita ju tam prijatlam i znancam v opravo,
Sama pa verneta berž nazaj se v boritvo na delo.
Koj se premagan podrè Pilamén mu, močan ko štempihar,
Knez Paflagonski je bil, boriteljev skitno povitih,
Ključnico Atreja sin Menelaos mu krepko predere,
Skoziskoz vihra mu ost, orožje okrog razletí se
Voznika Midona pak, deržečiga vajete v desni,
Konja ceptavna ker on obrača, zadene Antiloh
Ravno podramja na sklep, de vajeta slonokostenka
Zderkneta hipoma v prah široko prašivne planjave.
Suličar bliža se v tem in senci predregne mu z mečem,
Ta stermoglavo se koj iz krasniga stola prekucne,
S plečma močvirju vsajen, s petama na kviško obernjen,
Keglu enak postojí, obderžan po pesku in blatu,
Dokler, zadevši ga, v grez ne treši kočija telesa,
Konja ko gnal Antiloh je z bičnikam urno k Ahajcam.
Hektor ugleda to reč, med spredne kardela zavihra
Grozno kričaje, in tma Trojancev pogumnih mu sledi.
Njega tik Ares divjá in ljuto hrupeča Eníja,
Krogoma polna je ta nevolje, vekanja i gnusa;

[Stran 265]
[265]
Sulico strašno verté tik Hektora Ares koraka,
Spredej al zadej, pa tik, treskavnimu vihru priličen.
Vidši ga tam Diomed, boritve klicar, se prestraši.
Možu dvomečim enak, popotja veliko končavnim,
Ki je do reke dospel brez mosta, in silno dereče,
Vreti jo gleda navzdol, ter plaho natrag se oberne,
Tako nazaj Diomed blagutne in reče Ahajcam:
Bratje, kaj čudimo se o hrabrosti Hektora dični,
Jako de kopje vertí, pogumno de vpre se navalu?
Vedno je kteri bogov tik njega i brani ga zgube,
Prostim vojaku enak zdaj ravno sprenrijuje ga Aresl
Dajmo umikati se, obernjen obraz na Trojance,
Vognimo bitve se te, bogovi se vtikajo vanjo!
Reče; Trojanci pa že se bližajo vedenja grozni.
Hektor ubije ta hip dva bojno izurjena borca,
Istiga voza obá, Anhíola ter Menesteja.
Britko žaluje o tem Telámonič Ajas, in bližej
Skozi kardela hití, nasprotniku kopje zažene,
Sina Selagoviga, Amfiona, čversto presune.
Bil je ta v Pesu bogat, iz doma naklon!m ga spelje,
Priamu de bi v pomoč prihitil in sinam njegovim.
Tega zadene v pojas, in tako Telámonič Ajas,
Jeklo de v trebuh mu koj do živiga ljuto predere,
Gromno se v prah zavalí. Približa zmagavni se Ajas,
De bi orožje mu vzel; Trojanci pa sukajo britke,
Ojstre mu kopja nasprot, mnogtero se skita dotika.
Krepko z nogama se vprè, ter jeklo iz trupla potegne,
Ni pa mogoče biló mu vzeti orožja ob enim,
Ker silovito preté Trojanske strelaštva v okrogu.
Grozo mu v sercu zbudí sovražno napadanje smelo,
Ki ga osuti hití, in sulice bliskajo strašno;
Ako je ravno krepak, junaško pogumen i hraber,
Vognuti mora se zdaj; prestrašen iz borbe jo vpihne.
Tako so delali ti v lomastenju bojniga vihra;
Zdaj je Tlepolema gnal, Heraklida, velikiga moža,
Ravno Sarpedonu v pest naklon silovite nezgode.
Bližata kadar obá hiteča nasprot si junaka,
Sin in ob enim unuk zavitiga v tmine Kronida,
Te le besede na glas Tlepolemos unimu reče:
Polka Likejskiga knez, kaj nudi te, reci, Sarpedon,
Viti se v strahu tu krog? izurjen ti nisi za vojsko.
Prazna je, sin de bi bil ti skitolomivniga boga,
Manjka ti sledna krepost, ki zalša izverstne junake,
Ki so mu bili zarod pretekliga časa v starinstvu.

[Stran 266]
[266]
Druj korenjak ti je bil nezmerne oblasti Herakles,
Meni častiti preded, leonsko grozivniga stasa.
Samši de tu je prispel terjavši Lavmedona konje,
Čolničev slabih le šest imel je i malo opore,
Vonder je mesto razdjal, stanovnike ulic potanjšal;
Ti pa si serca plašun, in babežam ti ukazuješ,
Pičlo pomagal ti boš Trojancam o zdajni zadregi;
Tudi če bolji bi bil, zastonj si se trudil iz doma,
Bom te ja naglo poslal neskončno v temoto Aida.
Odgovorí mu na to Sarpedon Likejski voditelj:
Res je, Tlepolemos, un Trojansko je mesto pokvaril,
Verliga kneza zarad Lavmedona zlobe pregrešne,
Dati ni hotel mu konj, po ktere iz delje je prišel,
Zraven užali ga tud z besedo prenagleno britko.
Tebi naznanim pa smert in puste prigodbe naklombo,
To pa po sulici tej in čversto zmagavni desnici,
Ki mi naklonite čast in pošlete tebe Plutonu.
Tako junak doverši jasenovo kopje vertivši,
Slično nasprotni grozí; oboje zažvižga na enkrat
Krepko sovražnih iz rok. Sarpedon Tlepolema treši.
Ravno v dolinco za vrat i skoziskoz tega predere,
Krije zadetiga koj debelo mračivna temota.
Ta pa presune nasprot Sarpedonu stegno na levi,
Urnoma jeklo divjá, ojstrost se golénu že bliža,
Smerti le varvale ste ga milost i briga Kronida.
Verli prijatli nesó Sarpedona varno iz bitve,
Sulica muči ga zlo, seboj ko vsajeno jo vleče,
Nikdo se spomnil je ni, de zlekel bi bil jo iz rane,
Tako natvegama so, in takimu v strahu hiteli,
Željno gledaje le v cilj, iz gnječe oteti junaka.
Tudi Tlepolema so Ahajci ošinjeni nesli
Skerbno iz boja navzad. To vidši veljavni Odisej,
Čverste kreposti obris, mu vžali se serce sočutno.
Tako prevdarja mu duh v občutkih, i mislih, i željah:
Ali bi sinu poprej Kronida gromečiga sledil,
Djal al bi druzih še več Likejskiga roda ob žitje?
Tode Odiseju zdaj ni bilo namenjeno hrabrim,
Sina Kronidoviga končati mogočniga s kopjem,
Ker je Atena pogum zavila mu drugim nasproti.
Naglo Korana podrè, ter Kromija, tud Alastora,
Pritana, Halja potem, Alkandra, in koj Neomona.
Bil bi usmertil jih več tedaj še upaljen Odisej,
Ako ne bil bi nakrat zagledal ga Hektor pogumni.
Hitro privihra letá, se bliža nasprotnim Ahajcam,

[Stran 267]
[267]
Groza sovražnim i strah, prijatlu tolažba se skaže,
Reče bližečimu se Sarpedon užaljen i tužen:
Pušati, Priama sin, me ne tu v Ahajski oblasti,
Brani me, spravi me proč, nej vašimu v mestu mi zgine
Moje življenje po tem, ker kruto mi brani osoda
Vernuti spet se domú k veselimu kraju prededov,
Vidil de svojo bi tam suprugo i sinčika svoga.
Ranjenec tak. Ničesar o tem ne reče mu Hektor,
Urno on dalej hití razserden i želje napolnjen,
Gnal de sovražne bi proč, pokrajšal živetje še mnogim.
Uniga nesejo zdaj skerbeči prijatli do bukve,
Ki posvečena je tam Kronidu majavnimu kopja;
Tamkej potegne še le Pelagon iz bedra jeklenko,
Bil mu tovarš je i drug, izurjen, močan i pogumen.
Uniga zvije omot, pogled mu temota zakrije,
Vonder on kmalo zavč hladivnimu v pihu se zraka,
Tak se krepost mu zbudí, ki ravno v pojemu je bila.
Narod Ahajski pregnan po hrabrimu Hektoru tako
Bliža temotnimu spet se morja brodovji v zavetju;
Niso se stavili v bran, le ročnoma dalej bežali,
Ker so zapazili de v kardelu Trojanskim je Ares.
Kterimu vzel je poprej, in komu poznejši orožje
Hektor, Priama sin, z oporo jekleniga boga?
Tevtras pervi je bil, ter konje jahavni Orestes,
Enomaj sledil je tem, za njim pa Etolje borivci,
Trehos in Enopa sin, Helenos, po temu Orestej;
Bil je ta v Hili domá, grabitelj bogastva hotiven,
Kefisa breg je oral, sosedno prebivali drugi
Tam so Beoti okrog, rodivniga polja veseli.
Ker pa pregledala vse to Hero je limbaroramna,
Kako Danajski se rod končuje v boritvi sodivni,
Urno Ateni sedaj besede te krilate rječe:
Žalibog; čuj me, o hčí orožje lomivniga boga!
Prazne izrekli zares obljube smo mi Menelaju,
Vernul de bo se domú Trojanskiga mesta rušitelj,
Ako dovolimo tak razsajati Aresu krutim,
Dajve! obernive se nasprot mu, de vstavive viher!
Reče; jo vboga ta hip Kronidova višnjevoóka.
Una pospeši se zlo, de konja obujzdana zlato
Vozu pripreže, ko gre, rojenka gromečiga boga.
Naglo uredi koles okroglih veljavno vertelo,
Vsakima osem je žbic tečajnice krogo železne,

[Stran 268]
[268]
Zlato podlaga je vsim, clo čisto, poveršina jeklo,
Tako umetmh naprav, de čuda zavzame pogled se.
Pesta so pristni opal okroglosti krasno blešeče.
Sedež al svileni stol deržijo jermeni sreberni,
Z robama zlatim okrog, blešečima sončne svitlosti.
Voje sreberne molé skoz jarema zlate votline,
Jarem krasote je cvet, k tem vajeta svitla priveže,
Čistiga zlata obá. Napreže skakona živahna,
Tak je namenjena v boj, želeča prekuc i porušbo.
Palas Atena potem, oskitje drobivnika hčerka,
Svoje obleke tenkost razširja v očetovi sobi,
Tkana umetno je zlo, ker z lastno je roko jo tkala.
Dene na persi oklep Kronida oblačniga tamno,
Vzame orožja kar gre za solze žemavno rovanje,
Verže na ramo potem egido prepreženo s čopi,
Strašno grozivno okrog, napolnjeno čudnih pošasti.
Bili so vidni na njej preganjba, razdor i moritva,
Glava Gorgone posred, strahote viharno sejavna,
Mračna ko pekla pošast, očeta gromovnika priča!
Glavo pokrije sedaj s čelado čveteroveršično,
Ktera ob enim bi sto iz gradov zakrila junakov.
Dvigne v žareči se voz, ter sulico zgrabi veliko,
Teško, prečistenih rud, s katero junake poruši,
Kadar ubode jo serd, ljubimko užasniga boga.
Hera zahuska potem s korbačem bernečim uprego,
Vrata nebeške odpró se same po sebi o tresku,
Varvale Hore so jih, kim bil izročen je Olimpos,
Včasih ovile ga v tmo, i včasi razjasnule tmine,
Tuki sta dirjala skoz le lahkoma vprežena konja.
Samiga najdete tam Kronida na srednimu verhu
Mnogorogatih višav čudovito ustrojene gore.
Hipoma konja vderži zdaj boginja limbaroramna,
Take besede nakrat nevoljna prašaje izreče:
Al se ne serdiš, Kronid, o zgodbah, ki včinja jih Ares,
Kako gonobi narod Ahajski, ta slavni, veliki,
Derzno, nikakor ne prav? Bolí me! Radujeta tega
Kiprida in Apolon se, bog porušivniga loka,
Ki sta nahuskala tak okrutnika razun pravice.
Oče Kronid, ne uzmi mi v zlo, če spravim iz boja
Aresa krepko na mah, in dela okrutne mu vstavim.
Odgovorí ji na to gospod gromovladni, Kronides:
Hajdi! zagrabite ga, je kadra mu Palas Atena,
Ona v britkosti ga zna in muke izrerstno zaviti.

[Stran 269]
[269]
Reče; razumi nahip Junona ga limbaroramna.
Cversto zasuče korbač; zadirja ko strela ji vprega
Medju verhovjem gorá in svitlim nebeškim zvezdišem.
Daleko kar le čuvaj na stražnici zračni pregleda
Morja, valovja, gorá, in ravniga polja v okrogu,
Tak je napregi ti skok, tak urno je boginja spela.
Ker sta do Troje prišlè, de krasno zedinjene reke,
Združene kjer se valé Skamandra, Simóisa vode,
Vstavi viharni ta voz Junona limbaroramna,
Konja izpreže, i vse zavije v oblake debele,
Jestvine tema pa koj ambroziška reka naplavi.
Boginji spešite zdaj, ko vplašene dve golobici,
Željno pomoči sicer junakam i trumam Ahajskim.
Kraju približate se, kjer pervi so bili možaki
Tideja sinu okrog, silovitimu konje jahavcu,
Del hrepeneči i zmag, ko ropa pohotni leóni,
Al pa divjaki planin, ki krute kreposti so polni;
Mahoma dvigne oglas tam boginja limbaroramna,
Stentoru slična po vsim, po vidu, besedi in kriku,
Tistim ki kričal je tak, možakov ko petdeset druzih.
Bodi te sram, Ahajski narod, če prav izobražen!
Dokler je z vami Še v boj pogumni zahajal Ahiles,
Niso Trojanci nikod se tvegali von iz ozidja,
Bab Ahila so se, in sulice v živo zadevne,
Zdaj pa boriše jim je od mesta clo daleč o barkah!
Rekši predrami pogum, oserčja možakam omaja.
Palas Atena potem Diomeda nemudnoma iše,
In ga, ne dolgo, dospè na vpreženim vozu zamotež,
Ravno ko rano suší, ki vsekal mu Pandor je kruto.
Muči ga pot in pritisk jermena, skitovje nosivca,
Roka oterpnjena skor brez gibanja spredi molí mu.
Jermen dvigaje od ran je brisal gonobe sušivši.
Konj se dotakne in te besede mu boginja reče:
Malo podoben je sin pogumnim očetu Tidéju.
Bil je postave ta res le nizke, pa bil korenjak je!
Nekada bilo mi ni po volji de bil bi boríl se,
Ali de žugal bi bil, ko šel je poslan po Ahajcih
Množtvu Tebanskim nasprot, med silo veliko Kadmejcov;
Nej se gostuje domá, sim rekla mu, s hrano i vinam,
Njega pa gnal je pogum, ni dal si pokoja, ne mira,
Klical Kadmejce je v bor, posamezno vse je premagal,
Tako veljavno mu zmir sim stala o boku budeča.
Tebi enaka pomoč, ko njemu branivno zavetje,
Te opominjam sedaj, klicaje te v bitvo s Trojanci,

[Stran 270]
[270]
Ti pa opombe si gluh, in togo stermijo ti udje.
Al te ovira lenost, al groza? — Kdo djal bo prihodnih,
Tidej rodil de te je, ki sin bil Oneja je žarni!
Odgovorí ji na to pogumni junak Diomedes:
Boginja! da, te spoznam, o, kopje lomivnika hčerka!
Ter brez ovinka povem resnico ti zadne do pike.
Me ne ovira lenost, in strah me ne mami života,
Meni je tvoj le ukaz, gospoja, živahno v spominu!
Rekla si, imam de vsih bogov se ogibati v boju,
Samo če bliža se mi Kronidova hčí Afrodita,
Tisto de raniti znam do živega s piko bodečo.
Toti mi uzrok je bil, de trume nazaj sim umaknul,
Rekši de htjemo se tu vsi splošnoma družiti zopet,
Aresa dobro spoznam, ki une sedaj napeljuje.
Odgovorí mu na to Kronidova hčí modroóka:
Tideič, o Diomed, ti mojiga serca izvoljen!
Bati se ne zanaprej, ne Ara, ne druziga boga,
Vedna ja bramba ti bom, te varvala vsake nezgode.
Perva ti bodi ta skerb, de Aru nasproti zaderjaš,
Ter ko ga v teku dospeš, de raniš okrutnika v živo,
Veterno glavo predreš nestalnimu spremenjevavcu.
Unidan, dolgo še ni, obetal je Heri ko meni,
De bo Trojance podil, Ahajce pa zdatno opiral,
Sada pozabi na te, in unim veljavno pomaga.
Rekši raz voza spodi konjarja Sténela naglo,
Z desno naznani mu proč, in un brez upora jo vpihne
Ona se vstopi na voz junaškiga tik Diomeda,
Vneta vsa želje boril; podvoznica bukova škriplje,
Čuti ko bognje nalog, in silniga moža na sebi.
Uzde zagrabi in bič natvegama Palas Atena,
Aresu dirja nasprot nemudno z uprego ceptavno,
Ravno orožje ta vzel je pervimu borcu Etolskim.
Perifa klican i sin je bil silovit Ohesíja,
Tega je Ares končal. Atena pa skrita je bila
Varno njegovim očem pod Aida senčno čelado.
Ares morivni sedaj Diomeda pogumniga vidši
Perifa koj zapusti pobitiga v prahu ležati,
Ker mu naklonil je smert in sladko zavedenje vzel je,
Unimu koj se nasprot oberne in hipno približa.
Skor se dosežeta že, več delja nikogar ne moti,
Sulico Ares moli čez jarem, se trudi, jo verže,
Uniga de bi pobil, razločil boritvo ob enim.
Zgrabi pa s krepko roko jo hipoma Palas Atena,
Sune pri stolu jo vstran, de dajej nekvanio se suče.

[Stran 271]
[271]
Dvigne se v drugo sedaj Diomedes, izverstni boritelj,
Dardo zažene in koj oberne jo Palas Atena
Proti trebuhu, kjer pas na rahlini popka se sklene;
Vse mu branila predrè, mu kožo cvetečo preterga,
Kopje potegne natrag. Zdaj Ares rujove presunjen,
Slično ko tisuč deset ob enim zarjove vojakov,
Kadar upaljeni vsi terdnjavo napadajo vražno.
Krogoma vse trepetá, Trojanci m skupni Ahajci,
Tak silovito je rjul zdaj Ares togoti v nezmerni.
Kakor ugošen oblak po tmini se nočni premika,
Kadar soparni vihar zatuli na zraku veršečim,
Taciga kazal se je Diomedu presunjeni Ares,
Ker je v oblake zavit od zemlje se dvignul na kviško,
Jaderno dalje divjal do blaženih krajev Olimpa.
Žalostno vsede se tje, nakrišpan obraz mu je tužno,
Kaže okrogoma sok tekoči iz rane skeleče,
Javkati milo začnè, te krilate reče besede:
Al te ne strese, Kronid, nevolja gledaje te dela?
Vednoma muči britkost bogove zavoljo človeštva,
Eden je drugimu kljub, se kavsamo tako za smertne!
Za-te pa spor je le ta, ker tvoja je hčí silovita,
Koja gonobe, posip v oserčju pregrehe le snuje!
Drugi bogovi mi vsi, karkolj nas prebiva v Olimpu,
Radi te vbogamo sploh, smo tvojim vkazam pokorni,
Paladi vse pripustiš, ta suče po termi se glavi.
Ti si jo v serdi rodil in dal ji togoto za doto.
Sina Tidejeviga, Diomeda prevzetniga, ravno
Bogam nevmerlim nasprot pohuskala je grozovitno;
Pervič je Kipridi člen pokvaril na desni ročici,
Mene napadal potem silovito ko divja hudoba!
Vnesel za sada sim jo! sicer bi še dolgo znabiti
Tarnjati moral ondot sosedno mertvaški v družini,
Ako bi spridila clo ne bila mi rana života.
Temno ga gleda vladar gromovja in tako mu reče:
Veternik, vari se me! Ne cvili o boku mi tukej!
Nikdo nebeških bogov mi tebi enako ni zopern.
Ti le boritve želiš, in kreg, in prepiranja svade,
Materi sličen si ves po kljubu in nagnenju termim,
Ktero z besedami le — — le težko prisilim de vboga,
Tudi sedajno gorjč ti njeni sovet je naklonil,
Tode terpeti ta kvar ne morem te gledati dalej,
Mojiga plémena si, rodila je meni te majka.
Ako ne bil bi mi sin, zločesti, pogubni kazivec,
Zdavnej bi trešil te bil globoko med Uranionce,

[Stran 272]
[272]
Tako Kronid; Peonu potem de sceli ga reče.
Dene mazila mu ta mirivniga naglo na rano;
Zdajci je zdrav, ker smertnih mu ni razdjavna osoda.
Kakor de hipno sterdí na figovim listu sočina,
Komaj de stopi iz ran, je v migleju suha na zraku,
Tako se rana mu koj zaceli in peči ga jenja.
Heba ga vmije potem in čiste mu da oblačila,
On pa Kronida se tik usede in gleda uporno.
Boginji vernete se k Olimpu v poslopje Kronida,
Hera ponosna i z njo izverstna v modrosti Atena,
Clo zadovoljne, de ste ustavile krutniku dela.

Iliade dvanajsti spev.

Obseg. Zidovja prihodno razrušenje. Ahajci se umikajo. Trojanci v zmagi. Hektora slava v blesku.

Tako Menecija sin skerbí za Evrípila rane,
Kar se potrebno mu zdi. O temu se bijejo ljuto
Trume obojnih armad. Ozid je, okop je nečimern!
Nima jih varvati več terdnjava ponosna Ahajce,
Ki jo brodovju so v bran sozidali, tako ne struge,
Ker so posvetiti dar dostojni mudili bogovam.
Barke, bogastvo i plen braníti je graja imela,
Tode bogovam je vkljub ošabno napravljena bila,
Torej je kmalo pošlá, dosegla ni svoje namembe.
Bil ko še Hektor je živ, ko serd je oviral Ahila,
Ter nepokvarjena še terdnjava Trojanska je stala,
Toliko časa je tud ograja terpela helenska.
Ker pa poginuli so poredoma pervi Trojanci,
Vmerlo Ahajcov nebroj, ostalo nekoliko živih,
Priama mesto v posip je padlo desetiga leta,
In so vernili domú z brodovjem Ahajci se svojim;
Sklene Posejdon tedaj, in Fojbos Apolon ob enim
Stavbino djati v močvír, jo pustiti sili valovja.
Kolikor Ida le rek al tokov poganja do morja,
Rodija, Heptaporá, Karesa, Granika i Ithisa,
Osepa tudi ter z njim Skamandra veljave ponosne,
Simoja, v kimu dovolj čelad i skitovja potoni,
Zravnoma mnogi junak, soroden Olimpa bogovam,
Tem je obernul Apol iztočja nasproti ogradi.
Tak devetero jo dni napada, dežuje Kronides,
De bi zidovje se prej zvalilo v pomorsko globino.
Zemljostresavec o tem vertil je trizobje grozivno,

[Stran 273]
[273]
Trešil po redu v prepad ustave i brambe kamnite,
Ktere počasnoma so le s trudam Ahajci dognali.
Vse poravnaje podrè gromečimu na Helespontu,
Tako na novo okrog pomorje zakrije z brodovjem,
Kjer je terdnjava bilá; potem pa oberne potoke
Zopet po strugah nazaj, po kterih navadno tečejo.
Tako Posejdon poznej soglasno z Apolam je delal.
Zdaj pa rovanja i hrup i borbe so rjuli v bližavi
Stavbe ponosne okrog, padeče tramovja gromele.
Vplašen Ahajski narod, po biču Kronidovim guljen,
Stiska i gnjeti se skup okoli brodovja na bregu;
Strah mu je Hektora serd, pošastniga v boju strašila,
Žuga ki vednoma krog z napadam i silo viharja.
Kakor v okrožju se psov in lovcov ujezeni tiger.
Al oroslanka vertí, z očesama baklam enakim;
Uni mu čversto nasprot uredeni skupno stojijo,
Sulice, strelbe leté pogostoma v njega vsih krajev,
Njem pa nezmerni pogum ne da mu zavetja iskati,
Hrabrost poslednoma smert nakloni mu, tako pogine.
Krepko se suče okrog, napada junaške kardela,
Kjer jim udarja nasprot, sovražne se vmikajo rajde;
Tako po gnječi sedaj vertí se upaljeni Hektor,
Huska svojimce v naskok, ne tvegajo vbogati vprege.
Scer zakadijo se v dirk, po tlaku s kopiti rožljajo,
Spejo, dospejo na breg, restajo prestrašeni struge,
Ki preširoka za skok, za dirjo presterma je bila.
Silno je nagnjen okraj na levi ko desni okopa,
S koli kovanimi v ost je tikama zgorej previden,
Ki so Ahajci v opor jih krepko in gosto nabili,
Tako zavarvano je ležiše grozilo sovražnim.
Konju pripreženimu ni bilo mogoče preteči,
Pešci le skušali so premagati take overke.
Hektoru zdaj Polidam izusti te krilate slova:
Čujte me, Hektor i vi pervaki Trojanske opore!
Skazal bo prazen se trud, čez rove ne pridejo vprege.
Pot je nevaren preveč, z ojstrinami koli grozijo,
Zadej pa kviško stermí strašivno Danajsko zidovje.
Nikdo se dol ne podá, i nikdo v prepir se ne tvega,
Vse bi poginulo tam, končano v soteski bi padlo.
Ker gromovladni Kronid jih tako pedepsa očitno,
Troji pa zmago deli, podpore i slavo naklanja,
Bogme, osebno želim, doveršeno gledati kmalo,
Vsi de poginuli bi v deljavi od Arge Ahajci.
Tode če vernejo se, in sprotna preganjba nastopi,
Ki v globočino le-to nas gnjeti okopa in stisne,
Dvomim de vteče potem samotež posamezni glasnik,

[Stran 274]
[274]
De bi naznanil pogin Trojancam armade vesolne.
Svetem tedaj vam, pozor! — Za vse je beseda veljavna.
Pustimo vprege v pesteh okopa na bregu vozarajm,
Mi pa vsi mirimo peš, prevideni dobro z orožjem,
Hektoru vodniku v sled. Ahajci ne bodo se vperli,
Vidši grozivno jim smert se bližati s krutim objemam.
Tak Polidama je svèt; poterdi nekvarniga Hektor.
Urno z orožjem na tla raz voza poskoči upaljen,
Vidši to drugi nabip Trojanci posnemajo njega,
Spejo vsi krog iz vozov, ukaz jim je djanje njegovo.
Svojimu vozniku vsak ukaže pri rovu postati.
Konje poredama tam imeti pripravne na bregu,
Sami razdelno se v kardela vojaško grozivne,
Ter za povemimi se spustijo na bojne opravke.
Pervih voditelj je verst Polidam bil i Hektor upaljen,
Te so junaštva naj več, nar hrabriši borce obsegle,
Želne predreti nasip, ter tikama ladij se biti.
Tretji je bil Kebrion, na mestu njegovim je sluga
Vižal skakona i voz i Hektora bojno napravo.
Paris, Agenor, potem Alkatos ukažejo drugim,
Helenos tretjo je verst podbadal i krasni Dejfojbos,
Priama sina obá, tud Asios ju je opiral;
Asios, Hirtaka sin, ki konj iz Arisbe prignal je,
Lepih, upaljenih konj od reke presvete Seleje.
Versti četerti Enej ukaže, ki sin je Anhisu,
Njemu pridružena sta Antenora hrabra sinova,
Akamas in Arbiloh, obadva izurjena v borbah.
Sarpedon vodnik je bil preslavni armadi zavezni,
Glavkos udružen mu je, ter iskreni Asteropéos,
Skazala hrabra sta vsih vojakov se ta dva odločno,
On le še hrabriši je, presegši vse daleko druge.
Združeni zdaj ko so vsi, mož moža, skit skita se tika,
Spejo pogumno nasprot Ahajcam in upajo, kmalo
Bodo posekani ti v obličju brodovja ležali.
Vsi so prepričani koj, Trojanci ko njih pomagači,
De Polidama sovét spolnitve do pike je vreden;
Asios, Hirtaka sin vladavni, pa misli drugači,
Neče zapustiti konj, ne voza in voznika svoga,
S temi zadirja timveč brodovju orožnim nasproti.
Abotnik! bilo mu ni namenjeno vhititi Keram,
Ne de bi vernul se bil od ladij sovražno grozivnih
Z nova do varnih višav terdnjave Trojanskiga grada,
Ker ga zadela je prej naklomba osode okrutne,
Dal mu je Idomenej navodbo prilično v pogubo.

[Stran 275]
[275]
V levo obernul se je, kjer notri so vreli Ahajci
Z naglo vprego, z vozém bešeči iz prostiga polja;
Tje je skakona zavil, odperte ker bile so vrata,
Ni mu grozila tedaj nikaka ovira nasproti,
Bil je sloboden uhod za tiste ki vtekli poznej bi,
Ter bi iskali naslomb, otetbe, zavetja v ležišu.
Ravnoma notri derví zaslepljen upaljena žrebca,
Vihrajo drugi za njim; uperli ne bodo se uni,
Tak so nadjali se ti, pocepali bodo zaklani.
Abote! — Našli so tam dva hrabra možaka o vratah,
Bersta Lapitov obá, izurjena v kopja metanju;
Eden je Pejrita sin, pogumni junak Polipetes,
Drugi Leontej, veljak, morivnimu Aresu sličen.
Stala na pragu sta tam visoko stermečiga vhoda,
Hrastama dvema v primér na verhu ohostene gore,
Ktera viharju nasprot in plohi deževja se vpreta,
Vterjena v zemljo okrog s koreninami daleko sežnim,
Tako ta dva, zaupaje v moč nevžugane desne,
Čakata Asja napad i trume pridružene njemu.
Uni naravnoma v zid uporni kričaje dervijo,
Skite vertivši namoč, preprežene z bikovo kožo,
Gnetijo Asja se krog, in Jamena, tudi Oresta,
Toona, Enoma scer in Akama, Asija sina.
Vodniki huskali prej so Greke ošinjene svitlo.
Bili de hrabro bi se za brodov otetbo na morju.
Zdaj pa ko vidijo moč Trojansko napadati zide,
Krogoma javk zadoní, obupni hropot i razbuka.
Udrita una naprej, se bijeta zunej uhoda,
Kakor se vepara dva v soteski bregovja napadu
Branita lovcov i psov upaljena z ojstrim čekani;
Planeta kadkada vstran, divjata po gosti šumavi,
Splašita vsakiga v beg s čeljustmi grozivno škripaje,
Dokler ju jaderni strel iz delje v pogubo ne trešne.
Tema enaka klopot strelaštva na persi ropoče
Krajev iz mnogih okrog, se branita silno i krepko,
Lastni kreposti in gor na zidu zaupaje trumi.
Stolpov širocih iz viš dervijo ti kamenja gosto,
Sami de branijo se in šotore zveznih pryatlov,
Z barkam plavavnimi vred. Snežinkam ob zimi enako,
Ktere vetrovje nakrat, oblake majaje po zraku,
Žene slepivno na tla, in vije jih vednoma hujši:
Taka gošava pušic veršela je tuki Ahajcam,
Tamkej Trojancam iz rok; bobnele so votlo čelade,
Skitov oboki ne manj zadeti z letečim skalovjem.
Glasno pritoži se zdaj, ter bye obupno si stegna,
Asios, Hirtaka sin, in reče nevoljniga serca:

[Stran 276]
[276]
Oče Kronid, i ti si udan človeštva prevaram!
Nikda ne bil bi verjel, kardela junakov Majskih
Sili de naših bi rok se vstavljale tako zmagavno!
Slično seršenu, ki je života le male kreposti,
Sedeža svojiga on na gerbovim hrastu ne pusti
Rušenju vražnih močí, napadu protivnih oblasti,
Ampak se stavi nasprot, v osiru mladine obramba:
Tako te dva, ne vmakneta se, če ravno le dva sta,
Prej ko doteče namen, al padeta sama pobita.
Tako užalen junak; neganjen posluša Kronides,
Sklep že mu v glavi je bil, nakloniti Hektoru slavo.
Drugi prepirajo se nasprotne za vrata ležiša,
Tode pretežko mi je, načertati sleherno boja;
Cele ograde je krog bobnelo viharja, napada,
Kamenja, žvižga pušic; neradi, prisiljeni branjo
Brodov Ahajci okraj. Žalujejo serčno bogovi,
Ki so v prestrašni takrat pomagali borbi Ahajcam.
Burno začnè Lapitov napad in bojna presodba.
Sin Peirita, junak Polipotes umetni, mogočni,
Sproži Damasu nasprot, zadene čelado jekleno,
Sredo železno predrè, in skoz i skoz vihra bodilo,
Ravno v čepino naprej, kri vlije se hipno v možgani,
Tako živetja je konc, boritvi njegovi pa sverha.
Uzme Pilonu potem, ter Ormenu bojno napravo,
Verli Leontaj končá Hipomaha, Aresu sina,
Ki je Antimaha kri, do živiga pas mu presune.
Hanžar iztegne sedaj ostrine neznano velike,
Vihra po gnječi nasprot Antipatu, hrabrim junaku,
Dregne ga v bliži, de koj se znakši prekucne na zemljo,
Menona, Jamena scer in verliga zadnič Oresta,
Tote poredoma vse poseka in prahu pridruži.
V tem ko nasprotnikam ti pobirajo brambe pobitim,
Sledila Hektoru je tje množica druzih junakov,
Hrabrosti pervi ki so, želeči predreti zagrado,
S plameni žarno vse krog brodovje uništiti skupno.
Ravnoma stali so zdaj dvomljivi na robu okopa,
De bi zagnali se črez, prikaže na zraku se tica,
Orel visoko leteč, ki v levo kardela je plaval,
Kačo je v parklih imel neizmerno veliko rudečo,
Živo, vijočo se zlo, gotovo se biti z nosivcam.
Ta se oberne nakrat in tikama vrata ga pikne,
Un bolečine prevzet jo nagloma treši na zemljo;
Kača se vije okrog na sredi armade po prahu,
Tica pa bola kričé odplava v šumenju vetrovja.

[Stran 277]
[277]
Gledajo vplašeni tam Trojanci se viti nagnusno,
Znamenje, mislijo, je Kronida drobivniga skitje,
Reče tedaj Polidam pogunmimu Hektoru to-le:
Hektor, izurjen si scer me v zborih ovračati vedno,
Ker ti sovete dajem; podložnim je res nedostojno,
Vodniku stati nasprot, — veljá to v posvetu ko v boju.
Njemu timveč je dolžnost pomnožiti vodju veljavo,
Vonder izrečem sedaj, kar meni koristno se kaže.
Strogo ne siliti nas, de bíli bi tik se brodovja,
Letu po tičjim bi šlo; ker tica je una Trojancam
Dobe prikazala se, ko vreli mogočno naprej so;
Orel visoko leteč, ki v levo vojaštva je plaval,
S parklama kačo verté, rudečo, nezmerno, še živo,
Proč pa zagnal jo je prej, ko gnezdo domovja dospel je,
Tako prinesel je ni do stana želeče mladine.
Slično se z nami godí; če vzamemo unim zidovja,
Siloma ruknemo v stan, pred nami Ahajci bežíjo,
V redu ne vernemo se od brodov ovakiga pota;
Množino pustimo tam junakov ubitih i hromnih,
Ktere posekajo nam Ahajci v prepiru za barke.
Tak bi poprašan prerok razjasnul prigodbo, ki v duhu
Znamenja neba pozná, in voljno je slišan od umnih.
Temno gledaje ga tak overne prešineni Hektor:
Kar si izrekel, mi ni po volji v nikakim ozira,
Lahko bi bolji sovet od pustiga tega dajal mi!
Ako ti to govoriš pravedne iz misli do mene,
So ti bogovi razum osenčili polnoma v glavi:
Svetješ, očitno v nemar Kronidovo djati namero,
Ktero mi sam razodel ravnanju je mômu v pravila.
Tiču letečimu ti velevaš verjeti na zraku,
Meni pa tiča ni mar, ne tarem si glave o temu,
Al je na desno zavil, kjer sončna svitloba izhaja,
Ali obernul se je na levo v temoto mračivno.
V boga zaúpamo mi, v Kronida visoke modrosti,
Vsemu ki vlada okrog, človešvtu i večnim bogovam,
Geslo le eno veljá, in to je: Otetba domovja!
Znati bi hotel zakaj razločne se borbe bojíš ti?
Ako poginemo vsi pobiti v bližavi brodovja,
Tebe ne vjela bi smert, upihnul ji ti bi gotovo,
Ker ti oserčje ne da, sovražniku stati pogumno.
Tode v spominu imej, ak bodeš ogibal se boja,
Al če oviral mi boš vojake z besedami v delu,
Bom te osebno prederl, končaje ti prazno živetje.
Rekši naprej se podá, kričaje mu sledijo drugi,
Groma veseli Kronid pa zbudi na zraku nevihto,

[Stran 278]
[278]
Tako de strašni vihar visoko iz Ida zatuli,
Vivši vse v prašni oblak, Ahajce strahota napada,
Hektoru zbudi pa up in tudi Trojancam ostalim.
Migu zaupaje ti Kronida i lastni kreposti
Trudijo silnoma se predreti Danajsko ograjo;
Slemena stolpne podró, mektajo branila opersne,
Dvigajo z drogi nasip, jim pade nekoliko stebrov,
Kteri uterjeni v tla podlaga ozidju so bili.
Temu namenjen je žok, razrušenje htejo Trojanci,
Tode iz važniga se Danajci ne ganejo stana,
Skitja stermečiga poln je persobran; unim ovira,
Tem pa olajša pušic in kamenja kruto dervenje.
Ajasa verla obá podbadata trope na zidih
Speta v kardelih okrog budivši pogumnost Ahajcam,
Temu prijaznih besed, in unimu jako grozivna,
Ak se je v bitvi dozdel nečimernih misli al dela:
Bratje, ki pervi slové, ki z njim so, ki zadej hlepejol
V boju enake nikad veljave ne skažejo moži,
Danas opravka dovolj ponudi se vsakimu borcu!
Sami previdite reč! tedaj ne bežite v brodovje,
Premda nasproti gromé uporniga vraga grozitbe;
Vednoma čversto naprej, med sabo se šuntaje sami!
Dal bo visoki Kronid, mogočni gromovnik Olimpa,
Zopet sovražno derhal zapodimo v mesto de srečno.
Krikata tako ta dva, sogrejeta duše Ahajcam.
Slično snežinkam iz viš, o vetru ko mete po zimi,
Ker se nameni Kronid z belino pokriti okrožje,
Ter iz obnebja perší de vijejo goste se vlage,
Tudi če vtihne vihar, on siplje nezmerno, zakrije
Glave visoke planin in verhe zobate bregovja,
Polja plodivne, dolin soteske, i nive posjane,
Hribci primorja vse krog, zalivi, zatoki so v snegu,
Morje le hipno požrè ga padšiga v istimu času,
Drugo pokrito je vse, ko zgosti se studna odeja:
Tako letele so zdaj na trume pušice in kamnja,
Ki so Trojanci jih tam in tukej Ahajci dervili,
Tak de zidovja okrog bobnelo je strašniga hrupa.
Tode Trojanci sedaj, blešivni poguma i Hektor,
Komaj prederli nasip in vrata zidovja bi bili,
Ako ne bil bi Kronid Sarpedona, svojiga sina,
Naglo v Ahajce zagnal, leona v goveda rogate.
Sukal ta skit je jeklen pred sabo, obočen okroglo,
Krasne iz rude kovan, umetnik je bistri ga delal,
Znotri preprežen naskriž obilnoma z bikovo kožo,

[Stran 279]
[279]
Čistiga zlata okraj podpirajo prečke železne,
Tega v obrambo derží, ter suče dve subci v desni.
Urno privihra naprej, divjaku pušave podoben,
Kteri po lakoti gnan med plašne ovčicice plane,
Klati nemilo začnè, od ene do druge poskoči;
Ako zgodí se de tam v ovčarje pazlive zadene,
S kopjem ki branijo jih, vanj huskajo tropa čuvaje,
Neče umikati se, poskusiti mora kreposti,
Al de uhvati komad, al sam bo pri ropanju ranjen,
Pasji pokvari ga zob, al varženo kopje predrè ga:
Tako naganja pogum Sarpedona hrabriga ravno,
Planiti burno na zid, in persobran zdajci podreti,
Sinu Hipoloha on besede te krilate reče:
Glavkos! o druzih zakaj častijo naj s kraji sedenja,
S kupcami vinskim in scer s povzemkami hrane v obedih,
Bogama slično oba v deželi domači Likejski?
Najno posestvo zakaj razširjeno tak o Ksantu,
Polno vinogradov, niv, pšenico-rodivnih okrajev?
Samo za to, de bi zmir med Likije trumami pervim
Trope ko burja vihar dervila protivne v pogubo,
Tako de reklo se bo v Likejskim ošinenim polku:
Naša vladarja zares obračata verlo se, bogme!
Z vinam krepivnim zastonj i ovcmi ne kermita trupla,
Delata kakor veljá, poguma je polno oserčje,
Slavno se bijeta sploh, sta perva med pervimi v boju.
Brate mil ak bi sicer, brez vojske te, vedno živela,
Vednoma krasna ko cvet, v obstojni mladosti nesmertna,
V bitvo ne hodil bi jaz, med perve borivce ne silil,
Tebi veleval še manj, se vtikati v borbe morivne.
Ker pa brez tega grozé poredama Parce i Kere,
Teh pa je krogoma broj, de ní jim uteči mogoče,
Dvigniva krepko tedaj se nama al drugimu v slavo.
Reče junak; ne brani se un, ne mudi se Glavkos,
Dalej se spustita koj, kardela Likejske peljaje.
Peteja sin ju zazrè, prestraši se zlo Menestéos,
Stolpu, na kimu stojí, se bližata kruto grozeča.
On se obrača okrog, de vidil bi koga Danajcov,
Ki bi overnul napad, i njemu, i stolpu, i trumi,
Ajasa vgleda sedaj, boritve ne sita junaka,
Tevkra pogumniga tud, ki ravno iz šotora stopa,
Tode predaleko so, zaklic ne doseže jih ondi;
Je ropotanja preveč, razlega do neba se burka,
Žvižgi i zvenki pušic na skite, čelade i vrata;
Vse je v naskoku okrog, zunajni se vpirajo čversto,

[Stran 280]
[280]
Naglo predreti si vhod, odmaknuti zmage overke.
Urnoma Ajasu zdaj on pošle Toota klicarja:
Teci mi, verli Toót, pokliči mi Ajasa simo,
Blagor ak bosta obá, nar bolji bi bilo gotovo;
Tuki začela se bo moritva okrutna, in kmalo,
Tropi Likejski že tam pritiskajo, kteri vsečasno
Spričajo silno krepost prestrašni v razločbi rovanja.
Ako je dela i tam borivniga, pridi mi jeden,
Ajas, Telamona sin, boritelj i modri sovetnik,
Drugi nej spremi ga les prepira izurjeni Tevkros.
Reče; upoti klicar začuvši besede se zdajci,
Zida Ahajskiga tik z nogama on urnima speši,
Ko do junaka prispe, izusti te krilate slova:
Ajasa hrabra obá, voditelja slavnih Ahajcov!
Kliče vaj Peteja sin, vladarja prijatla nebeškim,
Dojdeta de mu v pomoč, podpirata v delu ga nekaj;
Ako mogoče obá, to njemu naj bolji se kaže,
Ker mu boritva grozí, mu bliža okrutni poboj se.
Šiloma vrejo nasprot Likejski vojaki, ki vedno
Čversto napadajo bran v razločbi kervavi prepira.
Ako je dela dovolj i tuki, mu dojde le jeden,
Ajas, izverstni junak, Telamona krepka mladika,
Temu pridruži se pak pobitve navajeni Tevkros.
Tako doverši klicar; uboga Telámonič Ajas,
Sinu Oílovimu besede te krilate reče:
Zdaj se branita vidvá, ti sam in junak Likomedes,
Opominjaje okrog Danajce, de možko se vprejo.
Grem de tam une oprem, ustavim od ondi napake,
Koj ko mogoče mi bo, se vidili bodemo zopet.
Rekši naprej se spustí Telamonič iskreni Ajas,
Tevkros udružen mu je, brat pristni po lastnim očetu,
Pandion z njima je scer, junakovo nese orožje.
Ker so do stolpa prišlí, približali se Menestéju,
Koj so razumih: tam, de došli v pomoč so potrebnim.
Spenjajo že se na zid, na persobran, urni Likejci,
Slično ko vihra oblak napoljen i bliska i treska;
Hrupno začenja poboj, gromijo besede ukaza.
Ajas ubije gredoč, Telamonski voditelj, prijatla
Vodju Sarpedonu tam, pogumniga borca Epikla,
Mramorno z gručo sedaj, ležala ki zida je znotrej
Druziga kamnja poverh. Debela in težka je bila,

[Stran 281]
[281]
Krepki možak bi je ne omajal z obema rokama,
Kot umerjoči so dnes; on dvignjeno silno zažene,
Stlači čelado mu clo, črepino mu zmane oglavja;
Ta se iz turna zvali prederznim enak vodo-lazu,
Treši globoko na tla, in duh iz telesa mu zgine.
Glavka zadene potem, mladika Hipoloha, Tevkros;
Ravno ta kviško divja po stermi ogradi branila,
Pleča mu vivši nasprot; ga udri, prepir mu doverši.
Skrivnoma boj ta pusti, in to de nobeden Ahajcov
Rane ne smotri na njem, ne smeje se bedi njegovi.
Tuga pa misli navdá Sarpedonu, vidi ko v strahu,
Glavkos de ga zapustí; on vonder ne zabi boritve,
Sulico dregne timveč Alkmáonu Testoru v serce,
In jo potegne nazaj, blagutne ta padši na lice,
Krogoma mu zarožljá prekrasna jeklena naprava.
Persobran sada z močjó veliko Sarpedon uhvati,
Ruka, nateza, majè, zidovje napočeno kima,
Tode le sleme se vdá, podlaga pa čversta ostane.
Ajas i Tevkros nasprot se stavita; ta mu s puško
Persna jermena, vnaskriž pod skitam ki dasta se zreti,
Ojstro zadene namoč, Kronid le ohrani ga kvara,
Pristni ker bil mi je sin, ubrani za zdaj mu osodo.
Ajas na to zaleti se v tarčo, jo skozi presune,
Sulica vihra naprej, ne malo napadnika strese,
On se umakne sicer, popolnoma se ne ostrani,
Bil mu je v sercu še up, de slave bo mnogo dosegel,
Glasno v sledeči mu trop Likejski gledaje zakliče:
Čisto pozabite vi, Likejci, veljave naskoka!
Samimu meni ni moč, nar hujši če bil bi boritelj,
Toti porušit nasip, do brodov odpreti si cesto,
Sledite urno tedaj, le množina zmago nakloni.
Reče. Prestrašeni ti po strogi besedi vladarja,
Udrijo brambi nasprot, se krogoma kralja gnetivši,
Tudi v ozidju sedaj se vkrepijo trume Abajske,
Dela je bilo dovolj, nezmernoma truda i znoja.
Niso poderli sicer junaki Likejski zidovja,
Ceste otvorili ne do brodov o bregu pomorskim;
Unim pa bilo ni moč se vpreti napadu koristno,
Ter jih poditi natrag, potem ko so v bližo dospeli.
Slično ko kmeta se dva prepirata polja za mejo,
Batina krepka grozí, sukaje se, vsalrimu v roki,
Malo prostora le vmes i sleherna stopnja dotik je.
Samo dopersni le bran zdaj loči sovražna naroda,
Mahata čezenj se zlo po bikovim usnju skitovja,
Krasno zakrivljenih tarč in druge vojaške naprave,

[Stran 282]
[282]
Ranjenih smertno dovolj po britkimu jeklu je bilo,
Neki ko herbet i vrat zamudijo kriti previdno,
Drugi clo skozi jeklen ovitek i pleča železne.
Stolpov i zida okrog rudeča je kri se cedila,
Tuki Trojanska i tam Ahajska pobitih junakov,
Vonder so čversti ko zid, in bega se mkdo ne loti.
Tehtnica slično stojí, ko v roki najete predivke.
Prejo ki suče za dnar, družini de hleba nakloni,
Ravnoma skledi obé stojite, ne zniža se ena;
Tako je zmaga sedaj obema narodama stala.
Zadnič odloči Kronid, ovenčati Hektoru glavo,
Priama sinu, ki zdaj napada zidovja Danajske.
Gromnoma krik mu doní po trumi Trojanski v okrogu:
Kviško, Trojanci v naskok! predrite Ahajsko zidovje,
Trešite v brode požar, barkado de plamen uništi!
Tako opomni junak, začujejo vse ga ušesa;
Ravno zidovju nasprot vihari vsa truma kričaje,
Spenjajo vsi se na verh, jim sulice bliskajo v rokah.
Hektor popade sedaj za kamen veliki, da! skalo,
Spodej debelo na moč, gubivši se v ostrino zgorej;
Dva bi je krepka možá današnih junakov po valkih
Ne zavalila na voz, ak s koli bi vanjo se vperla,
On jo je naglo zavil, jo dvignul i nesel naprej jo,
Ker mu je zlajšal jo sin Kronida, nevidniga boga.
Slično kot urni ovčar pešičico volne zagrabi,
Nese igraje jo proč, in teže nekake ne čuti,
Hektor enako ta čok do bangora durniga nese,
Vrata dvokrilate kjer zaperte so s pahi nasprotnim,
Čversto zavarvane krog z jeklenim zagojzdami novim,
Ktere veriga je skup napeto deržala v ti legi.
Blizo pristopi, se vprè z nogama, ter udri na sredo,
Bavši se, de bi lučaj prešibki iz rok se ne zmuznil.
Gromno zapahe zdrobí; podere se v notri zidovje,
Vrata prekolejo se žvižgaj e letijo zagojzde,
Krepke opore zidú pocepajo v desno i levo.
Nagloma plane v predor veličastni, oroženi Hektor,
Strašna polnočna pošast! ko blisk al tresk iz oblaka,
Sulici suče grozeč dve ojstro nabrušene v desni.
Razun mogočnih bogov ne bil bi ga nikdo ustavil,
Zdaj ko privihra v posip, serdito gledaje v okrogu.
Glasnoma svojim kričí, v razbuko lomasti obernjen;
Vrejo de dalej na moč, in sleherni sledi poklicu;
Spenjajo ti se na zid, in drugi se gnetijo v režo,
Hrup je i klanje vse krog, na brode vervrajo Ahajci
Groza le vlada sedaj, le zvuki obupa doníjo.

[Stran 283]
[283]

Iliade Štirinajsti spev.

Obseg. Agamemnon, Diomedes, Odiseos i Nestor bitve tek opazujejo. Pervi svetje umik, nasprotne misli je Odiseos. Posejdon tolaži Agamemnona. Hera utrudi Kronida de zaspi, sedaj krepkejsi pomaga Posejdon Ahajcam. S kamnam zadetiga Hektora nesejo Trojanci iz bitve v mesto. Zmaga Ahajska, beg Trojanski.

Nestor o vinu sedé kričanje to ljuto zapazi,
Sinu Asklepejevim on reče te krilate slova:
Sodi, Maháon mi blag, kak čudno se suče ta borba!
Vednoma brodov okrog naraša kričanje borivnih.
Tukej pomudi se ti, poserkaj te kaplice čisto,
Hékamedá de o tem krepčavne pripravi toplice,
Ude opral de si boš, kervi ko prašila i znoja.
Jaz pa pregledati hčem iz brega vertenje vojaško.
Rekši po skitu ozrè Trasiméda se, sina, ga uzme;
Ležal je v šotoru ta, svetivniga jekla blešil je.
Sin pa z očetovim bil je skitam ozunej na boju.
Sulico dvigne potem polikano z ojstrino brusa,
Šotora zunej stojí, tam gleda prežalostne zgodbe,
Bežne Ahajce vse krog, zmagljive Trojance gonivne,
Spredej zidovja posíp, razrušene brambe za zidam.
Slično ko morje somrak se kaže pogledu primorca,
Motno čutivši napad viharja, ki burno se bliža;
Mirno stojí, še valov ne puha ne v levo ne v desno,
Veter Kronidov še ni razločno po zraku zatulil;
Tako prevdarja sivor zdaj svojiga serca v globini
Dvojno: al družil bi se celoti Ahajskiga množtva,
Al k Agamemnonu šel bi, Atriču, množtva vladarju?
Djanje naposled se to dvomečirau kaže koristno,
K Atriču iti na mah. Tam strašne davé se nasprotno,
Gromno oklopja doné telesih na gibkih vojakov
Mahu o silnimu rant, i kopja, i mečev, i sulic.
Nestora srečajo zdaj vladarji bogovam uljudni,
Prišli so ravno iz bark, ki ranjeni bili so undan,
Tideja sin, Odisej, ter Atreja sin Agamemnon.
Dalječ od bitve so proč o bregu poredoma stali
Brodi na morju okrog. Naj pervi so bili na suhim,
Brambo imeli so ti zidovja uterjene stene.
Bilo široko je scer ondotniga morja obrežje,

[Stran 284]
[284]
Vsiga brodovja pa ni le vonder obseči zamoglo;
Stopama so je tedaj uredili ladjo za ladjo,
Tako napolnili so vse kraje zaliva do brega.
Gledati boja izid, vertenja omage i zmage,
Šantajo ranjene tje na sulične droge operti,
Serca jim tuga topi, nasproti sivor ko prispeši,
Britko prešine celó plemenite junake Ahajske,
Nagovorivši ga tak vladar Agamemnon omeni:
Nestor! o Neleja sin, ti zvišana dika Ahajcam,
Bitvo davivno zakaj prepušaš oskerbi nejakih?
Žalibog, da! se bojim, viharni de Hektor jo spelje,
Kakor jo pred je grozil Trojanskiga zbora v posvetu;
Djal je, ne verne se v grad, ne pusti brodovja nikakor,
Dokler upaljeno ni, pobito vse živo na barkah;
Tako grozil je tedaj, in evo! doveršeno bode.
Psujejo v sercu, to vem, Ahajci me sada vsi skupej,
Ter me čertijo kot on med četami svojim, Ahiles,
Uzrok edini je to, do vmikajo borbe se plašno.
Odgovorí pa na mah Gerenski mu Nestor jahavni:
Steklo, zarisano je! premeniti zgodba ne da se,
Tudi mogočni Kronid storjeniga več ne predela.
Krogoma zid je posip, ki zdel se je vterjen za večnost,
Varvati ki je imel brodovje, i nas, i kardela.
Uni brodovja so tik, se bijejo zmešani z našim,
Soditi več se ne da, čeravno se bistro oziraš,
Kter de Trojanski je trop, i kter je Ahajski v ti gnječi,
Tako je vpleteno vse, kričanje do neba se glasi.
Zdaj pa prevdarimo kak ta stvar se zasukala bode,
Ak še pomaga razum. Vi pa ne hodite v boritvo,
Ranjen vojak za prepir nikdar ni nikakor veljaven.
Odgovorí mu na to vojaštva vladar Agamemnon:
Nestor, upaljen prepir se suče že tikama brodov,
Zdal ni ne čversti nasip, ne stene, ne jame, ne grapa,
Kar nam je dela dovolj, posveta, in truda naneslo,
Vse to je bilo zastonj, ne vbrani ne trum ne brodovja;
Vidno je, silni Kronid uništenje nam je namenul,
Hoče neslavno de vsi poginemo tukej Ahajci.
Jasno je bilo poprej, nas kvara ko zdatno je branil,
Jasniši sada mi je, ljubimce ker une si zbere,
Nam izpihuje pogum, desnice poveže z okovi.
Urno tedaj, vsesplošno se koj kar pravim doverši!
Barke potegnene v kraj zaliva i v bližo obrežja,
Zopet odrinejo nej na višje pritoka valovje,
Sidra se vterdijo tam, de varne do tmine so nočne,
Scer se pokoja nadjam, ker une k počitku bo gnalo,

[Stran 285]
[285]
Nam pa mogoče bo tak, pospraviti drugo na ladje.
Graja junaku ne gre, poginu ki v noči uteče,
Bolji de v noči vbežiš, ko biti zasačen ob soncu.
Tamno gledaje o tem Ulises izurjen omeni:
Ktera beseda Atrid privihra iz ustnice tvoje?
Strašni! da, tebi bi šlo, de vodja plašunov ti bil bi,
Ne pak ukazal bi nam, kim slavna namemba je dana,
De neprenéhama v boj hitijo mladosti od nježne
Pozne do starosti let, ko smert jim očesa zatisne!
Sklep ti je vterjen tedaj, bežavno domú se podati,
Pustiti Trojo v nemar, za ktero prestali smo toljko?
Molči, ne čuje de kdo govorenja neslaniga drugi,
Javalne najdete ga, besede ki te bi izrekel,
Ako mu pameti ni osoda osenčila kruto,
Clo če je slavni vladar i množtvu enakim veleva,
Kakoršno sledilo je, voditelj iz Grecije tebi!
Kar si ukazal sedaj, terdim de je vrednosti prazno;
Sredi boritve velíš nam krasno ostenjene barke
V morje potezati spet. Ugodno to bode Trojancam,
Prej že po volji jim gre, še to, in objame obup nas,
Nam ne ostane ko smert. Ahajci ne bodo se bili,
Ako potegnemo v tok valovja brodove i ladje,
Vsi za otetbo skerbé pobegali bodo na barke,
Tako izid bo pogin po tebi nasvetvane činbe!
Odgovorí mu na to vojaštva vladar Agamemnon:
Živo svaritba le ta, Ulises, je v serce mi segla,
Strašnoma! tode pozor! ne terjam de volji nasproti
Bi se učinjalo to, brodovi se vlekli na morje.
Nej le oglasi se zdaj, ki bolji sovet mi naznani,
Bodi mladenč al sivor, prijetno bo mojimu sercu!
Reče mu hitro na to boritve klicar Diomedes:
Tukej je mož! kaj išete ga? vam hipoma svetjem,
Ako ubogate me, ne devate slova v nemar mi,
Moje mladosti zarad, ker godov ne štejem veliko.
Scer pa ponosno terdim, slabejšiga roda de nisim,
Tidej mi oče je bil, ki v zemlji počiva Tebanski.
Sini pravedni trijé nekada so Proteju bili,
Dom je v Pleúronu stal, ves kraj Kalidonski je njih bil:
Agrios, Melas junak, ter hrabri boritelj Onéos,
Tideja oče, mi ded, pred unima slavno razglašen.
Ta stanoval je domá, le včasih je blodil po svetu,
Tak so naklanjali mu Kronides i drugi bogovi.
Hčeri Adrastovi on zaročen je v hiši prebival,
Vsaciga blaga bogat, pšeničniga polja veliko,
Vertov, vinogradov scer osenčenih z drevjem imel je,
Tudi goved in ovac; z orožjem prekosil je vse sploh,

[Stran 286]
[286]
Vem de to slišali ste, ker ljudstvu ta reč je očitna.
Ceniti mene tedaj ne morete plašniga roda,
Tud zaničavati ne sovéta, ki dam ga v korist vam.
Udrimo naglo v prepir, če ravno smo ranjeni, stisk je!
Bomo zderžali se scer osebno boritve z orožjem,
Nove na starih de nas ne bodo pokvarjale rane,
Dramiti htjemo razum, in čverstiti tistim junaštvo,
Ki so preurni v pobeg, pa k delu vojaškim počasni.
Tako junak; poslušajo vsi, ga vbogajo voljno,
Jaderno sledijo mu, Agamemnonu, vodju Ahajskim.
Tega nemarno ni čul Posejdon valovja majatelj,
Bliža v podobi se mu postarniga moža vojaka,
Prime za desno rokó voditelja trume Ahajske,
Nagovorí ga na mah besede te krilate rekši:
Atreič, kak bo vesel globoko v oserčju Ahiles,
Vidši moritvo, obup, nesramno bežanje Ahajcov;
Sercu v njegovimu ni nar manjši namere pravedne,
On se prekucni v pogín, zavij ga v sramoto izidba!
Niso sovražni ti ne bogovi Olimpa nikakor,
Gledal Trojance ti boš, njih vodnike, njih pomagače,
Brusiti s petami prah, bežati v ograde Trojanske,
Proste prepušati vam brodovja i šotore vaše.
Reče, in krogom divjá, kričaje neznaniga zvuka,
Kakor junakov deset bi tisuč, al več jih, zarjulo,
Ljuto zagnavši se v bor, moritve in zmage želečih,
Glas mu enak je donél iz grozniga gerla, Neptunu,
Serca navdajal z močjó, s pogumam, i voljo terpežno,
Stati ko zid jim nasprot, in biti do zadne se srage.
Veršno Olimpa stojí tik zlatiga sedeža Hera,
Gleda prigodbe tečaj, in urnoma boga spoznavši,
Gospodovavniga tam, ki suče pogumno se v bitvi,
Dever ob enim i brat, oserčje ji v radosti plava.
Vidši sedeti pa tam na gori Idajski Kronida,
Silno se čezenj serdí na tihama v duši ponosni.
Marno prevdarja sedaj ošabno gledavna Junona,
Kak bi omamila um skitovje drobivniga boga.
Misel sledeča se zdi dvomeči nar bolji poslednič.
Krasno nališpana se mu bližati kani kovarno,
In ko ljubezni bo vnet mikavno jo želel objeti,
Hoče uspavati ga popolnoma v sladko omoto,
Tako de tehtal ne bo pod zvezdami časne prigodbe.
V izbico skrivno hití, ki jo sin ji Hefest je uredil,
Kinčeno krasno namoč, s ključavnico tako zaperto,

[Stran 287]
[287]
Duri de nikdo ni znal odpreti zavarvanih lično.
Toto se v izbo podá, i vrata blešeče zaklene.
Ude mikavniga koj telesa očisti z ambrozjo,
Mane in derga potem ter maže vse krogoma člene
Z oljem duhtečim okrog, ki vsako dišavo preseže,
Ki, de le malo zmajè se v domu Kronida neskončnim,
Hipno vse kroge svetá napolni z mamivno vonjavo;
S tem si namaže život, preplete, uredi si kite,
Lica i čela okolj blešivne si kodre popravi,
Krasne, leskeče, ki se na glavi mogočni vertijo.
Vzame obleko potem ambrozje puhtečo, — Atena
Tkala ji umno jo je, z obrisi okinčala čudno —
Sponke na persih zapnè, pod kojim igrajo ji nedra,
Pas pa ki skup to derží, je lišpala stotina čopkov.
Svitle si vtakne sedaj v ušesi demantne uhane,
Trojna je zvezda odsev teh biserov redke lepote,
Lica blešeči zavoj pokriva kraljici Olimpa,
Krasni, popolnoma nov, ki sveti od sonca živejši,
Vtakne nožice potem sijavne v nebeške sandalje.
Bivši doveršeno to, uredeni lišpi na udih,
Urno iz izbe prispè, pokliče iz družb Afrodito,
Same ko vidi de ste, ji to le začnè govoriti:
Hčerka, bi hotla mi ti dopolniti željo edino,
Jezo pozabiti zdaj, de v bitvah Ahajcu pomagam,
Ker ti, nasprotniku bran, Trojancu le slavo naklanjaš?
Odgovorí ji na to Kronidova hči Afrodita:
Hera, ti boginja dik, supruga i slava Kronidu!
Reci mi, kaj de želiš, naganja me serce de vbogam,
Ako speljavna je reč, in meni mogoče de speljem.
Zvito, kovarno potem ji boginja Hera omeni:
Draga, posodi mi pas, ki serce ti sleherno vjame,
Bodi si serce bogá, al bodi-si serce človeško.
Iti namenjena sim do meje redivne te zemlje,
Vidla Okéana bom, in zibko, in Tetido mater,
Ki sta v poslopju nekdaj me milo učivši gojila,
Kamor je Reja takrat otela me, bil ko v globine
Strašniga brezdna pregnan Kronidu po hujšim je Krones;
Te dva obiskati grem, ju vmiriti, ak bo mogoče.
Dolgo razdvojena že med sabo po britki sovražbi
Studno ogibata se objema i postlje zakonske.
Ako mi steče, de ju s prijazno besedo potažim,
Nagovorim, de se spet objameta žarne ftubezni,
Vedno me bosta potem častila prijatlico milo.

[Stran 288]
[288]
Odgovori ji na to, smehljaje medeno se, Kipris:
Nikda ne bilo bi prav, odbiti zaprosbe enake,
Ker ti na sercu ležiš visokiga boga Kronida.
Rekši iz nedra podá ji krasni pojas čudoviti,
Združene v kterimu vse so bile ljubezni milote;
Silniga žara pohot, hlepenje, ukusa igranje,
Prosbe priliznjene kip, ki glavo premami clo modro,
Tega molivši ji tje besede omeni sledeče:
Uzmi ga! v lonu ga skrij, pojas ta nezmerne veljave,
Miki so v njemu vsi skup, s tim steče ti vsaka gotovo,
Kar ti pohot prebudí, in kar zadobiti namenjaš.
Sladko nasmeje se zdaj ponosno gledavna Junona,
Skrije čarobni pojas pod persima čudne lepote.
Una v dvorano hití, Kronidova hčí Afrodita,
Hera pa splava na mah iz više Olimpa po zraku,
V pervo Piérjo dospè, ter krasne Emátie gore,
Snežne višave potem Trakajcov jahavnih ugleda,
Vednoma prosto leté, nikdar dotikaje se zemlje;
Švigne iz Atosa zdaj, valovju se morskimu bliža,
Lemnos otočni dovrè, posestvo junaka Toása.
Morfeja najde na tem, ki smerti priličen je brate,
Stisne mu desno ročic izrekši besede sledeče:
Morfej, o silna krepost, ki vžuga ljudí in bogove,
Ti si opiral me prej, opiraj me zdatno še danas,
Bom ti hvaležna navek za tako speljano poslužbo.
Bistre zatisni očí Kronidove v spanje oterpno,
Koj ker objemal me bo, in družil se z mano v ljubezni.
V dar sim odločila ti sedalce, ki vedno bo novo,
Čistiga zlata izdelk, moj šantovi sin je Hefestos
Umno polikal je v blesk in pružico tikama zdelal;
Tak pri obedu počíl z nožicama, z glavico bodeš.
Morfej, počitka oblast, nasprot ji sledeče izusti;
Hera, visoka gospá, rojena Kronidu po silnim!
Drugiga, kteri bi bil, vladavniga boga, uspavam,
Tudi šumečih valov Okéana bi se ne anal,
Toka, ki vse je rodil, ki vsemu živetje ohrani.
Samo Kronidu ne smem, gromovniku, bližati prej se,
Dokler ne kliče me sam, de spavati misli, mi reče.
Nekda, kraljica, na led, na polzni, si že me speljala,
Tistiga dneva ko sin Kronidov, izverstni Herakles,
Šel je iz vojske domú, razdjal ko je Ilio slavno.
Ja sim omamil ga bil, orožje vladavniga boga,
Rah mu objemši život; Alcidu ti kvar si navlekla,
Morja i vetra si serd nasprot mu dervila vsi h krajev,

[Stran 289]
[289]
Tak de daleko proč od svojih prijateljev gnan bil,
Samši na Kos, na otok. Kronid, se zbudivši, razbiva,
Krogoma boge derví — posebno pa mene iskal je! —
Ak bi uhvatil me bil, ne bil bi poginu utekel.
Noč le otela me je, ki ljudstva i boge premaga,
Skrivši mi varno v naroč; Kronidu se vstavi togota,
Tmine je bal se preveč, nočí ni užaliti hotel;
Ti pa velevaš mi spet, motati se v slično napako!
Odgovorí mu na to ponosno gledavna Junona:
Morfej, zakaj prebudiš opombe si take v oserčju?
Misliš de tako Kronid podpira Trojance v ti vojski,
Kakor upaljen je bil za svojiga sina Herakla?
Skleni, in dvigni se koj! bom dala objeti ti eno
Mojih Karitin, de bo pridružena milka ti vedno,
Morde Pasítejo clo, ki davno želiš jo objeti.
Morfej, obljube vesel, ji reče živahniga upa:
Dobro! prisezi mi to grozivni pri vodi stigejski,
Z roko desnico se tal gojivne te zemlje dotikaj,
Levo pomakaj o tem pomorsko v mokrino šumečo,
Priče de bodejo vsi v okrogu Kronida bogovi:
De mi nakloniš objem Karitin gotovo mi ene,
Mile Pasiteje clo, po kteri že dolgo zdihujem.
Reče; uboga ta hip Junona ga limbaroramna,
Terjanju sličen je rot; po redu zakliče bogove,
Tartara v tmini ki so, z imenam Titani vesolnim.
Kakor izveršila je, uterdila slova s prisego,
Hitro zapustita kraj v oblake debele zavita,
Mimo otokov naprej, tak jaderno spešita dalej.
Gora Idajska je tu, zverjadi vodenčno domovje,
Stopita v Lekton, potem po suhim obrežju je hoja;
Gojzdi košatih dreves treptajo pod nogama Here.
Morfej ustavi se tam, Kronid ne zapazi lazivca,
Jelki ob verhu sedí, ki gore nar višja je bila,
Kviško moleča v sopar obnebja košate mladike,
Gosto v berstovje zavit se vidu gledečiga skriva;
Tici samotni enak, ponočno ki hribe pretuli,
Halkis jo zove Olimp, ljudem pa za čuka je znana.
Hera okretnih stopin Gargarsko višavo dohiti,
Tam jo zagleda Kronid, gromečimu nebu velitelj.
Ker jo osupnjen zazrè, pohot mu previhra vse ude,
Tistimu sličen ko sta se pervič objemši družila
Postlji v ljubezni nekdaj, brez vedenja staršev na tihim.
Urno ji stopi nasprot, besede te krilate rekši:

[Stran 290]
[290]
Kam si namenjena nek, zapustila kak de Olimp si?
Tudi kočije in konj, kar vidim, pripravljenih nimaš.
Pravi kovarno na to prekanjena boginja Hera:
Spešim do konca svetá, htjem viditi mejnike zemlje,
Tudi Okéana tam, očeta, in Tetido mater,
Ki sta v poslopju me, vad prijaznih učivši, zredila;
Te dva obiskati grem, vtolažim de svade med njima.
Dolgo ogibata že se v postlji zakonski objema,
Britko sovraštvo ju je razdvojilo, čute zaterlo.
Konja, ki vozita me po morju, po zraku, po suhim,
Čakata gore me tik Idajske, de vernem se zopet.
Tebe zarad pa sim les obernula dom zapustivši,
De ne porečeš de bi brez vednosti tvoje hodila
V hišo Okéanovo, staniše šumečiga boga.
Odgovorí ji na to pričina gromenja Kronides:
Tje se podati bo čas, poznejši tje spešila bodeš,
Zdaj te objeti želím, se družiti s tabo v ljubezni.
Nikda me tako še ni ne boginja vnela ne žena,
Serca do ženske pohot še tako ni vil ko sedajni;
Ne ko objemši ženó Iksíona vsjal Peiríta
Nekada sim, ki je bil nesmertnim po umu priličen;
Ne ker Akrisija hčer mikavno sim Danejo ljubil,
Ki mi junaka starín je Perseja dala za sina.
Slično me vpalila ni sloveča Feniksova hčerka,
Minos ki bil ji je sin in verli junak Radamantes;
Tudi Semela ne tak, Alkmena ne nekda tebanska,
Ki mu je dala v povoj izverstniga borca Herakla;
Una rodila pa je Dionisa, človeštva veselje;
Vnela enako me ni rumenolasata Demetra,
Tud ne Letone obraz, ti sama ne s plameni takim,
Kakor o dobi gorim previhran pohota do tebe.
Reče kovarno na to ponosna vladavka Junona:
Kake besede, Kronid, o strašni! si ravno izustil?
Tu na višavi želíš objemati mene očitno,
Kjer je vse jasno okrog in vidi me kdor le ozrè se;
Kaka sramota, ojoj! ak naj bi zapazil v objemu
Toti al uni bogov, in drugim oznanil bi djanje?
Nikda ne mogla bi več verniti se v tvoje poslopje,
Tako bi bilo me sram; te dela za skrite so kraje.
Tode — če mika te tak, in tebi če v sercu je všečno,
Izbico skrivno imaš, izdelano ti po Hefestu,
Krasno nališpano, ki se tik ji zapirajo vrata,
Tje ak objema želíš, umakneva tujim se vidu.

[Stran 291]
[291]
Odgovorí ji na to gromenja mogočni Kronides:
Hera, le v mene zaúp! nikdo naj zapazil ne bode,
Krogoma naju oblak zlatovja blešeči prosterl bom,
Hetija vperte očí celó ga prederle ne bodo.
Bistro ki suče pogled, i vsako prešine do jedra.
Itekši objame Kronid suprugo, jo nase pritisne,
Zemlja zbudí se ta hip, nebrojne gošave požene,
Lotosa rosnati cvet, in krokos i kras hiacinta,
Gosto vse krogoma krog, de plavata rahlo na kviško.
Spavata sladko potem v elastično meglo zavita,
Svitlo ko likani zlat, rosila dišave na tla je.
Tako počiva Kronid Gargarski na viši, ljubezni,
Truda i slasti pyan, ter guga v objemu suprugo.
Morfej krepivni sedaj spè jaderno k barkam Ahajskim,
De bi Posejdonu dal prigodbe veselo novico,
Blízo mu stopi in te besede mu krilate reče:
Strogo Posejdon sedaj se brini za zmago Ahaje,
Slave nakloni ji cvet o temu ko spava Kronides,
Ja sim ga v spanje zavil; mu misli oslepil z omamo,
Ker ga je Hera poprej k motivnim objemu zvodila.
Tako končaje letí slovečih narodov do druzih.
Ta pak upaljen hití de trumam Ahajskim pomogne,
Vihra ko strela naprej, in tuli na desno, na levo:
Greki, prepušate tak nemarnoma Hektoru zmago,
Uzme brodovje de vám, nakloni blešivno si slavo?
Ta pa se njemu le zdi; on vriska ker jezno Ahilej
Boja ogiba se zdaj, togoto le pase v oserčju.
Skažimo mi zanaprej, de znamo se braniti sami,
De ne pogrešamo ga, de vpreti se vražniku vemo
Dvigniti sploh se tedaj, mi sledite vsi brez izjemka,
Skite velike i nar močnejši pograbite v brodih,
Glave pokrite si scer s čeladami v deljo sijavnim,
Sulice v desni verté nar ostriši udrite z mano.
Biti vam vednoma spred namenjam, in javalne Hektor,
Priama sin, mi bo stal, ak dvojno i trojno bi huj bil!
Kjer je močnejši junak previden z orožjem šibkejšim,
Hiti premenjati je z jakejšim opešane družbe.
Tako Posejdon velí; in uni zapomnijo sledno.
Ranjeni kralji na mah opravljajo bojne zadeve,
Tideja sin, Odisej, ter Atreja sin Agamemnon;
Šantajo urni okrog, premenjajo sulice, skite,
Čversti dobijo težké, nečverstim igravne se dajo.
Končno ko sami so tud prevideni bili z orožjem,

[Stran 292]
[292]
Spešijo hrabro naprej, in vodnik je bil Posidáon.
Sukal je strašni hanžar nezmerne dolgosti z desnico,
Tresku slepivnim enak; približati nikdo ne tvega
U bitvi pošasti se tej, zagled že omami vojaka.
Hektor vredi potem pogumne kardela Trojanske.
Jarosti ljute sedaj se rukata v bitvi presodni
Morja mračivni vladar in vojvoda svitli Trojanski,
Ta za Trojance namoč, in un za Ahajce se bije.
Morja gromeči talás dviguje Ahajsko brodovje,
Barka na barko bobni, na kermi se kerma prekolje.
Sličniga hrupa napad valovja po bregih ne tuli,
Ker zaderví ga vihar pomorski naviš iz globine;
Hujši ne derska šumot požara v soteski smerečja,
Ker se gošava zažgè in burja viharno zapiha;
Tudi ne hruši orkan jesenski hrastovja po vejah
Sličniga šuma okrog, nar silniši ker se zažene,
Kakor izklici sedaj obojnim iz gerla so vreli,
Gnjeva ko strašniga sta nasprot si divjala naroda.
V Ajasa vmeri ta hip sijavni pogumnosti Hektor,
Najde namenjeno pot, zadene ga sulica v persi,
Vijeta kjer se naskriž jerména dva krog mu telesa;
Jeden je skitni, in meč na drugimu visi o boku,
Točno zadene ta kraj, le petlja ohrani ga kvara;
Hektoru bilo je žal za sulico prazno letečo,
Pa se oberne natrag, de hujši napake se vogne.
Zdaj pa za njim zaderví Telamónjevič urnoma kamen,
Mnogo jih bilo je tam velicih v oporo brodovja,
Eniga zgrabi junak in s tako močjó ga zažene,
Zdatno zadevši mu vrat nad skitam otilnika blizo,
De zavertí ga potres vretenu predivke podobno.
Slično ko dob se preklan po tresku Kronidovim zverne,
In se iz panja sopar gorečiga žvepla poganja;
Krogoma bivši stermé osupnjeni groze in čuda,
Ker grozoviten je grom rušivniga boga Kronida.
Trešil enako je v prah premage navajeni Hektor,
Kopje mu zderkne iz rok, od rame mu skit zavalí se,
Glava čelado zgubí, rožljajo na truplo orožja.
Polne vesela ga zdaj napadajo trume Ahajske,
Upajo vleči ga proč, vanj sulic nebrojno dervijo,
Tode ne steče jim ta, zadeti ga nikdo ne more;
Ker so gosto na mah obdali te dobe Trojanci,
Verli Enej, Polidam, junak plemeniti Agenor,
Tudi Likejski vladar Sarpedon, i Glavkos izverstni;
Druzih ne malo o njem je skite molilo v obrambo,
Nikdo pozabil ga ni, v nemar ga ni pušal nobeden;
Dvignejo rahlo potem stenjavniga v bolu junaka,

[Stran 293]
[293]
Konjama dajo ga v bran, in ta dva odneseta koj ga;
Umni pa z njima kočjaš, ki vodi živahna skakona,
Vihra ko strela naprej, de beržej poslopje dohiti.
Ker do prevoza prispè šumečiga Ksanta naprega,
Reke velike, ki jo rodil je nesmertni Kronides,
Vstavši voznik položí junaka v omami na zemljo.
Z vodo ga drugi kropé, on čuti, pogleda na kviško,
Ter na kolena opert kri bluje penečo iz gerla;
Kmalo pa vnovo na tla se zgrudi, pokrije ga tmina,
Še je omotice plen, terpí še lučaja nasledke.
Vidši Ahajci sedaj v boritvi de Hektora ní več,
Hujši so vreli nasprot, pogumniši, rodu Trojanskim.
Ajas, Oílovi sin, koj sulico jaderno verže
Satneju bistro nasprot, junaškimu Enopa sinu,
Kimu rodila ga je na bregu zelenimu Satne
Lepa Najada nekdaj po žarnim objemu ljubezni;
Tega vihraje predrè naslednik Oíla pogumni
Sredi trebuha in tak, de svepa; se bližajo naglo
Stranke serdite obé, pomešane v strašno presodbo.
Pantosa sin Polidam k osveti je hipno pripravljen,
Nagloma zvest suličar jo verže, Protenor se zverne.
Skoziskoz ledja predrè ostrina mu kopja viharno,
Skluči ta koj se na tla in kerčnoma rušine grabi.
Krikne na glas Polidam besede te krilate rekši:
Zderknula ni mu zastonj Pantóidu sulica britka,
Prazen lučaj mu ni bil silovitiga kopja iz desne,
Čuti nedvomno ga že v oserčju kateri Danajcov,
Ki se bo zdajci valil po tmini v pohištvo Plutona.
Tako le-un; ukavni ta glas užali Ahajce;
Ajasa rani pa bolj ko druge beseda rugavna,
Telamoníjeviča, tik njega je padel Protenor,
Hipno za njim zaderví blešivno ta sulico ojstro.
Scer Polidama, na stran zavitiga, strela ne treši,
Vjel je Arhiloh jo zanj, Antenora sin imenitni,
Tega visocih bogov naklonba poginu izroči.
Kjer se obračne kostí na tilniku glava dotika,
Tje ga zadene strelaj, mu kite privihra obojne.
Tako de rukne z glavó i nosam v oprašeno zemljo,
Prej ko se noga všibí, poprej ko preverne se truplo.
Sinu Pantosovim zdaj besede te Ajas izusti:
Kaj se ti zdi, Polidam, povej mi resnico očitno!
Bil je li vreden ta mož, Protenoru biti plačilo?
Nizkiga plemena ni, tud ne rodovine premale;

[Stran 294]
[294]
Djal bi, de pristni je brat Antenora, sin če mu clo ni,
Žlahte je bližne mu bil gotovo, ni dvombe o temu.
Ajas besedo konča; ta živo užali Trojance.
Akamas Promaha zdaj predere — in hipoma — s kopjem,
Ker mu ta brata je proč izleči za noge poskušal,
Vriska veselja junak, te Akames rekši besede:
Čuj me, nemili narod, grozitbe nikdar ne nasiten!
Tuga, nesreča, pogin, ti niso za trume le naše,
Vam je enaki izíd, vam slično izhajanje dano! —
Pomnite! Promahos kak pohlevno počiva, premagan
Hrabro po sulici tej; doveršena tak je osveta!
Želja navdaja, se ve, mnogteriga moža enaka,
Pušati tud za seboj plačitelja včinjene krivde.
Reče; Ahajce skelí globoko v oserčju beseda,
Zlasti Peneleju kri pogumo po žilah upali,
Ljuto mu vihra nasprot, un vogne se, ta pa zadene
Ilioneja sedaj, de koj na boriše ga treši.
Bil je bogatiga sin ta Forbosa, kterimu Hermes
Toliko blaga je dal, de v Troji mu para ni bilo,
Ilionéja je tem supruga edinca rodila.
Tikam obervi predre korenínico oka mu tako,
Zenica steče de koj in kopje čepino previhra,
Zruši zadet se na tla prostiraje roke obupno.
Penelej zmage gotov, iz mečnice jeklo potegne,
Mahne ga v tilnik namoč, in glava na zemljo zvalí se,
Sulica notri tičí, z odsekano glavo jo dvigne,
Kakor igravni pastir tam glavico maka zasuče,
Tako jo kaže okrog in radosti vriska Trojancam:
Čujte, Trojanci, poziv! povejte očetu in majki,
Verlim za sinam domá nej točijo solze v poslopju!
Žena pozdravila tud Promahova moža ne bode
Serca veseliga, ker vernili se bomo na brodih
Nekada srečno domú, mi slavni junaki Ahajski.
Reče junak; pretresejo vsim pričujočim se členi,
Vsak se ozira želeč uteči poginu grozečim.
Muze, povejte sedaj, ker bivate v hišah Olimpa,
Kteri Ahajcov nabral je nar več orožja pobitih,
Zdaj ko boritve je tek premenul mogočni Posejdon.
Ajas, Telamona sin, je Irtia vsekal na pervo,
Vnuk je ta Girteja bil, upornikov Mizije vodja;
Mermera vžge Antiloh in Palkeju serce presune,
Merion udri na tla Hipocia, Morisa vžuga,

[Stran 295]
[295]
Protona Tevker podrè, v prepad zaderví Peripeta;
Atreja sin pa potem Hiperénoru boki presune,
Skoziskoz jeklo divjá, razterga mu čreva trebušne,
Tako de duša na hip iz rane zijavne pobegne,
Stisnejo mu se očí, polnočna ga tmina pokrije.
Hujši pa Ajas divjá, Oíleja sin giboviti;
Bil mu ni nikdo enak hitrosti o begu nasprotnih,
Ko je zadel jih Kronid premagane z grozo obupa.

Iliade devetnajsti spev.

Obseg. Ahil se serdu odpové in se v boj podá.

Dviga iz morskih valov se rumeno prepasana Zora,
De podarila bo svit nevmerlim i smertnimu bitju;
Tetida zdaj prinese do bark Hefestove dela,
Javkati najde na tleh Ahila Patroklu pri mertvim,
Britke bolesti okrog zdihajočih obilno tovaršev;
Med nje vstopi nakrat se boginja srebronožična,
Sinu roko podá, izusti te slova in reče:
Pustiva, sin, čeravno bolí, tu tega ležati,
Sklenjeno v nebu je tak, de smert je nemila ga trešla;
Prejmi Hefestovi dar, to krasno blešeče orožje,
Kakor ob rami še ni človeški enaciga bilo.
Boginja tak; na tla položí pred sinam orožje,
Ganenja čudno vse skup rožlajo naprave umetne,
Združene strah okrog preletí, ne tvega nobeden
Boginji zreti v obraz, preplašeni proč trepetajo.
Zdaj pa Ahilej orod gledaje še hujši jezí se,
Bliskate mu ko plamena dva pod čelam očesi;
Radost upali ga clo v objemu bogoviga dara,
In ko dovolj s pregledam oprav nasiti si serce,
Stikoma materi berž besede te krilate reče:
Da, da! gotovo je bog, orožje ki pošle mi ovo,
Neumerjoči le dlan kaj taciga zdela, ne človek.
Koj se orožiti čem! Skerbi me le nekaj, o mati!
De bi Menetiču môm ne prišlo v tim času muševje
V rane zasekane, tam ne vplodilo gnusne červadi,
Ki bi potem oskrunila drob in ude merliču;
Kajti življenje je proč, in truplo ne otme se gnilbe.
Rahlo overne rekoč mu boginja srebronožična:
Sercu, o mili mi sin, ne daj žalovati o temu!

[Stran 296]
[296]
Meni bo skerb obvarvati ga nadlege muševja,
Ki se požrešno živí glodaje pobite junake.
Ako ležalo bi tu, de leto to celo preteče,
Truplo ne gnilo bi mu, le vedno bi bolj mu cvetelo.
Združi tedaj k posvetu na hip vojaške Ahajce,
Jezo pozabi nasprot Agamemnonu, vodniku ljudstva,
Ter se podajta obá s pogumam opasana v bitvo.
Rekši pogum in silno krepost mu dihne v oserčje,
Vlije ambrozje scer i rudečiga nektara v žile
Mertvimu Patroklu koj, de truplo gnilobe ohrani.
Speši o bregu potem, ob morskimu, slavni Ahilej,
Strašno v okrožje kričí, ter šunta junake Ahajske.
Tisti celó, ki varhi sicer so bivali v ladjah,
Ki kormila so bark z izurjeno vižali roko,
Ali ko hišniki kruh med posle delíti na brodu;
Vsi ti sedaj privihrajo skup, ker hrabri Ahilej
Spravlja v nesrečni se boj, za kiga se dolgo ni menul.
Tudi prišantata tje služabnika Arova serčna,
Tideja sin, stanovitni vojak, in verli Odísej,
Bližata, trudna še ran, se na pike operta počasno,
Ino na perve klopí se zbornice vsedeta spredej.
Zadni privleče se pak Agamemnon Ahajski velitelj,
Silniga vboda bolán, ki v hudimu terganju Kóon,
Sin Antenora, mu je s piko jeklenko ga zvertal.
Zdajci ko združeni vsi so v skupštini bili Ahajci,
Dvigne z besedami tem se jadernonogi Ahilej:
Vojvoda! bolji za naj, ki sva se serditiga serca
Kregala slepo zavolj dekline prebitke togote,
Bolji bi bilo za naj, za mene i tebe, gotovo,
De bi takrat Artemida v smert zadela jo bila,
Ker sim jo zbral si za dar, Lirnesu v premaganim gradu,
Toliko grizlo prahú ne bilo bi slavnih Argajcov
Padših sovražniku v pest o trajanju mojiga serda.
Hektoru to le bilo je v prid; pa zdi se mi, mnogo
Bodo zdihávali še Ahajci prepiru o najnim.
Zdaj pa preteklo na stran, pozabiva, bodi si britko,
Utolaživa ponos; in siloma, ako je treba,
Serdu se jaz celó odpovem, ne kaže mi dalej,
Stati ti termo nasprot. — Na noge tedaj i pokliči
Razun odloga v prepir Ahajce vse kodrolasate,
Skusimo složno mi vsi napadši jih ojstro i burno,
Al so namenjeni res, prenočiti tukej o brodih?
Zdi se mi, rad bo mnogi od njih kolena priklanjal,
Ako mu steče, de živ umakne se sulici naši,

[Stran 297]
[297]
Reče Ahil; namoč veselé blešeči Ahajci
Velikodušniga se Pelida, de serd je potažil.
Dvigne na sedežu pak vojaštva se knez Agamemnon,
Slovo sledečih pomemb, ne stopši v okrožje, izusti:
Hrabri Danajci okrog! prijatli! služabniki Ara!
Mirni posluh stoječimu gre, ni lepo nikakor
Segati komu v govor; to tudi izurjene moti.
Hrupa enaciga kdo bo slišal, al znal govoriti?
Pervi se s tem govorun omamiti, zmotiti dade.
Tebi Pelid razodenem se tu, vi drugi Ahajci
Pazite pridno govor, premislite važne besede.
Mnokrat očitali so Danajci mi mojo pregreho,
Britko me karali tud, in vonder nedolžen o njej sim;
Kriv je Kronid, osode zavist, in tamna Erinja;
Ti so mi tistiga dne, češenja ko dar sim uzel ti,
Tako zasenčili um, udal de sim serce krivici.
Kdo je de vbrani se tem? slepivka to — Ate — vse dela,
Perva Kronidova hčí, ta vsaciga zvije i zmoti.
Rahlih stopin koraka naprej, se tal ne dotika,
Plava o temenu glas človeškiga roda na zemlji,
Vabi v krivico ljudí ter mnogiga vanjo zaplete.
Zvila Kronida je clo, ki smertnih i večnih je pervi,
Nar silovitiši bog; in Hera, čeravno le ženska,
Ga je kovarno potem prekanula istiga dneva,
Ko je Herakleja moč Alkména imela roditi
V taboru krasnih ograj, ponosnimu v mestu Tebanskim.
Tako Kronid je takrat Olimpu bahaje naznanjal:
Čujte, bogovi me vsi, zapomnite boginje krasne,
Serce me žene de vam oznanim veselo novico. —
Danas pripelje na svit Ilitéja, poroda vižavka,
Slavne namembe možá, ki vsim ukazavati ima,
Kar je iz moje kerví okrog bivajočiga ljudstva.
Hera ponosno na to mu reče kovarniga serca:
Prazna bo ta; beseda nikad ne spolni se ova,
Ako se ne zarotiš, Kronides, mi z ojstro prisego,
Zapovedávalo res de bode vsakterimu rodu
Krog bivajočih ljudí, po tvojemu mozgu rojenim,
Dete, ki maternimu se danas izvije telesu.
Boginja tak; ne svest si Kronid zakrite mu zajnke,
Reče vezavni ta rot, plačuje omamo prihodnič.
Kajti Junona iz viš Olimpa nanágloma splava,
V Argon Ahajski hití, poznala je Stenela ženo,
Roda Perzéjeviga. Pod sercam je miliga sina
Ravno nosila le ta, lun bilo ni steklo še sedem.

[Stran 298]
[298]
Tega na svit, negodniga še, primora; ob enim
Brani Alkmeni porod krotivši porodne bolesti.
Koj se vernivši potem naznani Kronidu novico:
Strele metavni Kronid, prisego doverši mi sveto!
Ravno rodil se je mož, Argajce ki verlo bo vladal,
Stenelu sin, in Perzeja vnuk, Evristej z imenam;
On je iz tvoje kerví, ter Argonu pristni velitelj.
Hera nehá; nezmerna bolest Kronida prešíne,
Zgrabi on zmoto nakrat ob kitah černo blešečih,
Polno oserčje togot, rotí se s prisego slovesno,
Zmota de níkada več k Olimpu i zvezdnim oboku
Se poverniti ne sme, de tam bi bogove slepila.
Rekši zasukne jo zlo, in treši jo proč od Olimpa,
Ta se topí, se topí, ter pade — na dela človeške.
Britko zdihuje Kronid potem še, ko miliga sina
Vidi nevrednih razmer Evristeju delati tlako.
Tako ne morem i jaz, kar Hektor mi kopja presenčen
Ljuto Ahajce moríi ob kermah ladij visocih,
Zmote pozabiti več, ki britko mi um je zadela.
Ker pa me zvodil je greh, Kronid mi otamnul je pamet,
Čem spokoriti se tud in dati obilno ti blaga.
Kviško tedaj, oroži se v boj, podbodi še druge,
Jaz pa pripravim o tem darove, katere Odisej
Ti opomenul je vse, pozdravši te v šotoru tvomu.
Mudi se toliko le, če ravno te mika do bitve,
De mi tovarši iz bark darila prinesejo simo,
Tako de sam preceniti znaš, kaj krasniga dam ti.
Odgovorí pa na to mu jadrenonogi Ahilej:
Atreič, vojvoda trum, preslavni vladar Agamemnon,
Stvori le kar se ti zdi, pristojne darove mi davaj,
Ali obderži jih sam; na boj se podajmo in urno!
Dalej ne gré muditi se tu s pogovori praznim
Djanje pušaje v nemar; veliko je dela še treba,
Preden Ahileja spet med pervimi viditi v bitvi
Podirajočiga v prah Trojance s to piko jeklenko;
Tak de imate primer, kak velja sovražnike biti.
Njemu opomni na to v sovetih izurjen Odisej:
Bodi še tako močán, bogovam enaki Ahilej,
Lačnih ne siliti nas pred Ilijo v bitvo s Trojanci,
Kajti boritva ne bo terpela le kratkiga časa,
Ako se sprhnejo prav kardela protivne v prepiru,
Ino s pogumam obá navdajo naroda bogovi.
Pusti de prej okrepčajo se s pijačo i hrano

[Stran 299]
[299]
Urnih na ladjah možjé; krepost bo to dalo i zmago.
Ni ga junaka ki tèš, brez jedbe i pitja, bi mogel
Sekati vražnike clo ves dan do večerniga mraka.
Ak je še tako gotov, obnašati srečno se v bitvi,
Žeja ga stare i glad, po malim oterpnejo udje,
Peša krepost, mu tresejo se kolena hodečim.
Ki pa je vina i hran potrebi primerno nasiten,
Ako bojuje celó cel dan se z vojaki sovražnim,
Serce veselo igrá, ne peša mu hrabro koleno,
Dokler i zadni junak iz mesta boritve ne zgine.
Trume razpošli tedaj, omisli si vsakdo kosila,
Atreja sin Agamemnon o tem darove prinesi
V skupštino les, de lastnih očí jih zrejo Ahajci,
Ti pa raduješ o njih se verlo v junaškimu sercu.
Zravno prisezi ti on, pred ljudstvam Ahajskim stoječi,
De se dotikal je ni, de nikada ní se ji bližal,
Kakor približa se mož suprugi po rodu človeškim,
Ti zadovolji se s tem, umiri si v nedriju serce,
On za posledno ti daj dragocéni obed i slovesni,
Tako doverši ti čast, ki takimu vitezu grede.
Atreja sin! ti pak zanaprej v obziru na druge
Bodi pravedniši scer; nevredno ni nikda vladarja,
Z možem umiriti se, ki prej ga je britko užalil.
Tem se oglasi nasprot kardela vladar Agamemnon:
Voljno, Laertovi sin, sim tvoje besede poslušal,
Ti po pravici si vse razločil i krasno govoril:
Tudi prisežem ti rad, že sam hrepenim po prisegi,
Bog-me, krivična ne bo slovesna mi tota beseda!
Ti pa počakaj Ahil, če ravno te mika do boja,
Mudite drugi se tud, pokloni de dojdejo slavni
Simo iz mojih mi bark, in s tem de zaveza se sklene.
Tebi sedaj, Laertovi sin, velivši ukažem:
Hitro izvoli si nar žlahnejši mladenče Ahajske,
Ter mi donesi iz bark darove, katere mu dati
Včera namenvala sva, in deklice sabo pripelji.
V taboru pak Ahajskimu nej merjasca omisli
Taltibios, de zakólemo v dar ga Kronidu i Fojbu.
Temu overne na to tekon siloviti Ahilej:
Atreič, vojvoda čet, preslavni vladar Agamemnon,
Biti bi znala ta skerb spodobniši drugimu času,
Kadar ubitja vihar počitka dovoli nam uro,
In mi divjala ne bo sedajna togota v oserčju.
Zdaj pa ležijo še tam telesa, katere je Hektor,
Priama sin, mi pobil, ko zmago Kronid mu dajal je.
Jesti vi nudite jih, ja rajši bi treznim ukazal,
Razun odloga v prepir podati se verlim Ahajcam,

[Stran 300]
[300]
Gostovanja pa dal zvečer bi napraviti slavne,
Kjer bo že naših sramot razjasnena tenja posledna.
Meni gotovo poprej ničesar po gerlu ne derkne,
Bodi pijača al jed; je vzela tovarša naklonba,
Šotoru v mojim leží, raztergan je z ojstrino jekla,
Vratam obernen obraz, prijatli plakaje v okrogu;
Serce ne terja sedaj ne gostbe, ne hrane, ne pitja,
Ampak uboj le in kri, le grozo in stok umerjočih!
Odgovorí mu na to v sovetih izurjen Odísej:
Peleič, iskren Ahil, izversten junak med Ahajci!
Bolji si v bitvi ko jaz, in hrabriši res ne le malo,
Tode v modrosti bi znal mnogterno prevagati jaz te,
Kajti že dalej živím, zatorej opazil i več sim,
Mômu sovetu tedaj ukloni oserčje ponosno.
Koj naveličan je mož boritve in bojniga hrupa,
Britko če jeklo kosí ko bilkice lačne junake;
Košnja je kratka, in scer tud vago Kronides obrača,
On ki borivnih osod vladar je v človeškimu rodu.
Bomo Ahajci mi mar žalovali s trebuham o mertvih?
Vsaciga dneva nebroj zaporedama hrabrih pogine,
Kdo žalovanja bi tak nezmerniga težo prenesel?
Dajmo tedaj usmertjeniga zakopáti spodobno,
Ter mu žalujmo ti dan, potem utolažimo serca.
Spomni se hran, posluži pijač, de bomo še hujši,
V jeklo zaviti, ko gre, krepkejši se bíli z nasprotnim,
Z vihro upaljenih trum. Potem pa nobeden vojakov
Ondi ne mudi se dalj, ne čakaj mi drugiga klica!
Kajti opomba bi ta v pogubo taistimu stekla,
Ki bi se v brodu mudil; mi združeni zvesto ob enim
Udrimo v grozni poboj nad konje jahavne Trojance.
Reče; pridruzi si pak dva slavniga Nestora sina,
Ter Meriona, potem Filida Megita, Toanta,
Sina Kriontoviga Likómeda, scer Melanipa.
Skupno se vsi podajo ti hip v Atridovi šotor,
Točno doveršijo tam po danih ukazih opravke.
Sedem obečanih koj trinožnih izvolijo kotlov,
Dvanajst konj, i desetkrat po dva umivavnika zlata;
Dela umetnih žená, brez madeža, vzamejo sedem,
Osma je Brizeja hči, lepolíčna prekrasna divica,
Ter zlatovine deset natehta talentov Odisej;
S tem se pomika naprej, tik njega z darovi mladenči,
Skupštine v sredo vse to postavijo, in Agamemnon
Dvigne se. Taltibi pak, priličen po glasu nesmertnim,
Blizo vladarja stojí, merjaseca hrani v naročju.
Atreja sin zdaj jadernih rok se stegne po nožu,
Vednoma visel ki je ob toku mu britkiga meča.

[Stran 301]
[301]
S tem pervence šetin merjascu obrije i rame
Dvigne na kviško potem; molčeči Ahajci v okrogu,
Kakor običaj velí, poslušajo kneza besede,
Ki, proti nebu pogled obernjen, prisego to reče:
Pervi Kronid, nar višji bogov, nar slavniši, čuj me,
Gea i Heli potem; Erinje, katere človeka
Ojstro pedepsate tam, ki tuki krivično priseže!
Nikada nisim se jaz dekline Brizejke dotaknul,
Nikda v priležbino slast, i nikda v drugačno namembo;
Bivala v šotoru je nedotíkana v izbici lastni,
Ako ni res, pošlite mi vse neskončne napake,
Ktere prisodite scer izustniku krive prisege!
Reče in praseta golt preseka z okrutno jeklenko,
Taltibi pak z vertečo rokó ga v sivo valovje
Ribam zažene v obéd. Potem se pa dvigne Ahilej,
Ter beseduje rekoč Argajcam boritve želečim:
Istina! res je, Kronid, slepoto človeku nakloniš!
Nikada Atreja sin bi njedru mi tako zapalil
Serca ne bil, dekleta nikad uzel mi po sili,
Ti le, pogina vesel, si mnogimu dati namenul
Ijuto prenagljeno smert po verstah Ahajskiga polka.
Zdaj pa k obedu le koj, potem se zedinimo k bitvi!
Tako junak, ter ga razpustí, sobór nepokojni,
Urno razidejo se, i vsak gre na lastno brodovje;
Mirmidonci potem pregledajo skerbno darove,
Ter jih znesejo na brod Ahileja rajske podobe,
Spravši v predela jih tam, odločijo deklicam izbe,
Konje odpeljejo v tem pravedni v konjišnico hlapci.
Brizeja hči, blešeca lepot, ko zlata Citera,
Vidši presunjeniga Patrokla z ojstrino jekla,
Pade o njemu na tla, ihtí in zdihuje, i terga
Gerla lepoto, nedrij a kras, i lici cveteče,
Zraven pa to govorí deklina Heteri prilična:
Dragi mi Patroklos, nesrečnici mili prijatelj,
Živiga v šotoru sim zapustila tebe odidši,
Sada vernivši se les te mertviga najdem, o vodja!
Tako zadevajo zmir napake me, ena za drugo.
Moža, katerimu sta me mati in oče udala,
Zrela predertiga sim pred mestam z ojstro jeklenko,
Brate ljubljene tri, iz ravno te majke rojene,
Grozna uzela mi smert je istiga dneva pogube.

[Stran 302]
[302]
Rahlo tolažil si ti, ker jaderni mi je Ahilej
Moža umoril i grad razdjal je veljaka Mineta,
Rekši de ženo me boš zaročil Ahileju slavnim,
De me popelješ domú do Ftije na lastnimu brodu,
Tam pa omisliti češ mi med Mirmidonci ženitbo.
Obžalovala tedaj, tak miliga, vedno te bodem.
Tako ta plaka; okrog zdihujejo druge ženice,
Vidno po Patroklu, da! zares pa le lastni nesreči.
Njega, Ahila, o tem podbadajo knezi Ahajski,
Krepi de s hrano život, pa on zdihovaje se brani:
Molim, ubogati ak bi hotli me dragi prijatli,
Ne ukazujte nikar, de truplo bi s hrano tolažil,
Ali s pijačo sedaj, britkost prevelika me tare,
Hočem postiti se še, terpeti do pozniga mraka!
To doveršivši pustí oditi vse vodnike druge,
Atrida le ostaneta tam in verli Odisej,
Nestor, Idomenej, ter Feniks, jezdnik izurjen.
Ti ga tolažijo zdaj, ne da utolažiti on se,
Dokler oserčja dovolj ne nasiti krovaviga boja.
Spomni prijatla se zmir, in britkoma tako zdihuje:
Nekada meni si ti, nesrečni, predragi prijatelj,
Stregel v šotoru sam s prijetno dišečim kosili,
Skerbno, izurjenih rok, Ahajci ko vreli na boj so,
Grozo pogina sejoč med konje jahavnimi Trojci,
Zdaj pa usmertjen ležiš! zatorej mi serca ne gane
Vino, ne gostba jedí obilne zaloge po ladjah;
Tebe ni več! i nikolj ni mogla me hujši zadeti,
Ne če bi prišla celó novica očetove smerti,
Ki neizmerno solzá po dragimu sinu preliva.
V tem ko na polju se ta sovražnimu bije za babo.
Žensko nečistih namér, za Heleno slastno s Trojanci;
Ne če pogine mi sin premili, ki v Skiru mi raste,
Neoptolem, če je živ, moj sinko podobe nebeške.
Upanje bilo poprej v tih persih je mojimu sercu,
De bi doveršil jo sam od konje redivne Ahaje
Daleko proč, pred Ilio tu, ti v Ftio se vernul,
Ino prepeljal mi tje iz Skira na hitrimu brodu
Sinčika boš, ter moje mu tam razkazal imetje,
Blago, družino, posest, visociga slemena hišo.
Žalibog! misli so mi, de v grobu počiva že Pelej,
Ali de malo le živ, po tugi ko starosti zdelan,
Plašno ozira se kdaj poslanca bo žalosti vgledal,
Mojiga ki mu na dom prinese novico pogina.

[Stran 303]
[303]
Tako plakaje nehá, okrog pa zdihujejo knezi,
Živo spomnivši se vsak o temu kar pustil domá je.
Tužne zagleda Kronid, britkosti usmili se take,
Ganjen Atinji nakrat besede te krilate reče:
Mila mi hčí, tak čisto v nemar si viteza djala!
Al se ne spomni ti več Ahileja verliga serce?
Glej ga sedé pred ladjami tam visokonosatim,
Kako se v joku topí po dragimu svomu tovaršu!
Drugi k obedu so šli, le on ne dotakne se hrane.
Pojdi i vlij mu nektara ter ambrozie sladke
Rahloma v persi, de glad vojaško ob moč ga ne dene.
Tako Ateno Kronid podbode že samo želečo.
Slično kot orel iz viš obnebja s perutmi širokim,
Boginja splava sedaj po zraku, ohlipje delivši,
Tje kjer Ahajci se v boj napravljajo; slavnim Ahilu
Nektara vlije i slad ambrozie rahloma v njedra,
De ne opeša mu moč kolen in opersja po gladu
To ko doveršeno je, se verne v poslopje Kronida.
Uni sedaj iz jadernih bark začnejo se gnesti,
Kakor ob zimi iz viš privihrajo goste snežinke,
Ako nevihte nagon jih suče ledeno po zraku,
Tako sedaj nebrojno čelad, slepivo blišečih,
Vihra iz ladij na vid, in skitov gerbovih ojstro,
Sulic jasenovih, ter oklepov čversto kovanih;
Dviga na kviško se blesk, je zemlja svitlobe vesela,
Silno donijo okrog idočih koračenja možev.
Sredi te množice zdaj napravlja se rajski Ahilej,
Strašnoma škriplje z obmí, pogledi mu bliskajo ljuto,
Kakor požara osvit; nepreterpljiva bolest mu
V sercu divjá; serdivši se tak Trojanskimu rodu
Zgrabi Hefestovi dar izdelan umetno za njega.
Pervič okoli golen si dene golenke branívne,
Ter s priponami jih srebernimi krepko uterdi;
Persi široke potem zavarva v železne oklepe,
Hanžar jeklen, sreberno kovan, obesi na rame,
Dvigne na kviško iz tal olišpani skit silovíti,
Ta se zabliska tičas kot luna večerna o šipu.
Jako v okrožje valov mornarja zasveti požara
Daljni plam, ki visoko bleší na samotni planini,
Kadar siloma jih, nerade, tira vihar tje,
Od prijateljev proč, veršé v ribovíto širjavo;
Tak iz Ahiloviga umetno kovaniga skita
Prostre po zraku se blesk. Čelado pa težko si dene

[Stran 304]
[304]
Naglo na glavo potem, ta sveti ko zvezda danica,
Gosto se vije na njej iz zlata predena griva,
Ktere obilno Hefest grebenu je svitlimu vdelal.
Samši poskuša sedaj v orožju se verli Ahiles,
Ali prileže ko gre životu se rajsko darilo, —
Perju enako se zdi, perutnici slično ga dviga.
Zadnič ovitku izdrè očetovo sulico težko,
Krepko, veliko pošast, ki sukati nihče Ahajcov
Mogel je ni, le samo Ahil je znal jo metati,
Piko jasenovo to, katero naverh Peliona
Nekdaj očetu Hiron v pogubo protivnih je vsekal.
Alkim in Avtomedon o temu napregata konje,
S krasno napravo život pogerneta umno, v čeljusti
Deneta berzdi potem, potegneta vajete v sedež
Terdni nazaj, ter nagloma bič krepak i priličen
Prime Avtomedon, ter skoči v sedalo kočije.
Zadej pa plane na voz poboja hotiven Ahilej,
Ki se orožja bleší, kot sonce na jasnimu nebu,
Groznoma glas njegovi doní očetovi vpregi:
Ksantos i Bali, pozor I o slavna sinova Podarge!
Skerbita bolji mi dnes, de vodja pripeljeta zopet
Medju Ahajce nazaj, potem ko se boja nasiti,
Mertviga tam, kot Patrokla, ne pušati v prahu.
Odgovorí mu na to priprežen, pa jaderni Ksantos;
Glavo pobesi o tem, zavalí se mu griva po vratu,
Skozi obroč na jarmu do tal, i pokrije mu lici,
Dala besedo pa je Junona mu limbaroramno:
Bogme, nedvomno za zdaj otmeva te hrabri Ahilej!
Tode pogina se dan brez najne krivice ti bliža,
Tako je sklep mogočnih osod, silovitiga boga.
Tudi Patroklu iz ram orožja ti niso Trojanci
Stergali v boju zavolj pomude, al najne lenóbe,
Bog silovit, ki Leto ga je lepolása rodila,
Sprednimu v boru pogin mu dal je i Hektoru slavo.
Severa sapo, veruj! ki čisla se perva hitrina,
Midva prehitila bi, pa tebi namenjeno tak je,
Tuki doveršil de boš, junaku i bogu daritva.
Tako končá, ustavi mu zdaj Erinja besedo,
Reče pa jezno na to tekon siloviti Ahilej:
Kaj govoríš o smerti mi Ksant? potreba ni tega;
Dobro razumim i sam, de proč od očeta in majke
Tu me zadela bo smert; pa to se zgodilo ne bode,

[Stran 305]
[305]
Dokler na polju neviht dovolj ne presučem Trojanca.
Reče, in huj! med pervim naprej z okopitjeno dvojco.

Mazepa Jovan,
Hetman ukranjski dòbe Petra Vélikega.

Pravlica zgodbe resnične po Byronovi istiga imena slobodno peta in pomnožena.

Wolle Gott, dass wir Verkünder
Seien einer jüngern Schaar,
Deren Bau und Wuchs gesünder,
Höher sei, als unsrer war!
Dies ist, was wir — nicht geloben,
Nein! — vom Himmel nur erflehen;
Und ihr selbst seid ja Vernünftige,
Die im Jetzt erschaun das Künftige,
Die an junger Saat erproben,
Wie die Früchte werden stehn.
Uhland.

Vvod.

Si parva licet componere magnis.

(Če malo strinjati sme se z velikim.)

Virg. Mar. Georg. lib. IV.

Sloveči v Grejci starodivne dobe
Pred Kristusom pet sto in nekaj let
Je živel, prost napake muk in zlobe,
Pobožen mož za blagor ljudstva vnet;
Epimenid so ga imenovali,
Med tiste je osobe slavne štet,
Kim so priimk sedmero modrih dali.
Je v Kreti na otoku rojen bil,
Po vsem so Grškem dobro ga poznali,
Timveč ker tud ko pesnik je slovil.
Za svèt so ga po redu vsi prosili,
Ko jim napad nezgode je grozil.
Tak so enkrat Atenci v strahu bili,
Ter so ga koj poklicali v Aten;

[Stran 306]
On jim pové, v čim so se pregrešili,
Katerih krivd in uzrokov so plen,
In kakošna za greh je tak pokora,
Da se pokrajša šibanja namen,
In boljega nastopi časa zora.
Storili so, kar reče slavni mož,
In čuti koj se njih bogov podpora;
Protivnika pobegne vražna množ,
Pojenjajo bolezni, strah in kuga,
Zapazi cvet se kmalo upnih rož.
Premeni se v veselje občna tuga,
Ko sreče blesk se verne vidno tak,
Naj bo gospod, al kmet, al prost, al sluga,
Raduje se premembe sladke vsak,
Ter sklenejo darilo dati zlato
Dobrotniku v zahvale tehtni znak.
On reče jim: To meni je le blato,
Z enakim jaz telesa ne težim,
Darujte mi, in plačan sem bogato,
V spomin na vas edino to želim,
Iz olike Minervi posvečene,
Spoštlivo ko sedaj pod njo stojim,
Le drobni brsteč vej'ce mlade ene!
Mu dajo ga; on gre vesel domú
In varje brst ko znak visoke cene.
Prigodba ta ni bila glavna tù,
Sem jo povedal, da moža poznamo;
Zdaj več ne bom pravlici vil sledú.
Nekdaj ta mož podá se v neko jamo
Idajske gore severne platí,
Skrivnosti višje premišljuje tamo,
V zamaknenje se bolj in bolj topí,
Pozabi svet, na svoje vse pozabi,
Poslednoma zadremlje in zaspí. —
Življenja čut čedalje bolj oslabi,
Naslonjen tam, ko da bi mrtev bil,
Roké, nogé in glave več ne rabi,
Kerví se tok po žilah ni cedil.
Tak prvi, dragi, tretji dan mu steče,
Je tedna konc, je mesec se vršil;
Končano leto, drugo stati neče,
On spí in spí, ne čuti bega let,
Ne vtrudi ram, mu ne otrpne pleče.
Tak zmir naprej do godin štirdeset. —
Med tem je šlo vse drago po navadi,
Po malem se premeni grški svet,
Domáčijo na njem se tujci radi,
Tedaj je bil obilniši prihod;

[Stran 307]
To napeljá posebno zarod mladi,
Da rad objame najdeno drugod,
In tako v tej štirdesetletni dobi
Premenjeno je bilo vse povsod.
Epimenid sedaj se v svojem grobi
Predrami ter — obrne se domú;
Pa kaj je to? — on stari zvest milobi
Navadnih krajev iše — ni jih tù!
Popraša kaj, zdi prašanim se smešno,
Nekdajnih vad in mnenja ni sledú,
Je vse drugač, pozabljeno poprešno.
Sedanje pak je njemu nova stvar;
Kar vidi, zdi se abotno al grešno,
Ne vgane več, kaj je soseski mar,
Ob kratkem: Sin pretekliga je časa,
Tekoči za-nj nerazumljiv je kar. —
Tak je z menoj — pa ne v pregledu