Gospodarska skušnja.
Da sadna drevesa ne pozebejo.

Pogostoma se slišijo tožbe gospodarjev,
da so jim pozebla mlada drevesa, a vendar jim, kedar jih pre
sajajo iz drevesnic, ni za to mar, da bi jim kole prav
postavili.

Postavljajo jih na severno ali severno-izhodno stran,
češ, da jih tako postavljeni kol zmrzline varuje; — al
to je pomota. Ako gospodar hoče mlada drevesa
obvarovati pozebline , naj kol na južno ali južno-z
ahodno stran drevesa postavi, da — ako je kol 3 do
4 palce debel — solnce meseca prosenca ali svečana
mladih drevesec od ene do treh popoldne od vrha doli
ne more obsejati.

Ker so prva leta mlada drevesa najbolj občutljiva,
jih tako postavljen kol že varuje, da ne pozebejo. Tudi
to pomaga, ako drevesa od božiča do sušca na solnčni
strani v slamo zavežeš.

Slovensko slovstvo.

* Jezičnik ali Metelko v slovenskem slovstvu. Spisal
profesor J. Marn.

Ta snopič, ki nam pred očí stavi delovanje našega
mnogozasluženega slovničarja Metelko-ta, je 9.
knjižica „Jezičnika“, ki ga je spisal marljivi naš
profesor Marn. Metelkovo življenje in posebno
delovanje njegovo na slovenskem slovstvenem polji je v
zgodovini slovenskega slovstva tako znamenito,
da si je gorko hvalo zaslužil gosp. profesor Marn, da
je to potem, ko je bilo natisnjeno ali še le bode v
„Učit. Tovaršu“, v posebni knjižici na svetlo dal, ki
se dobiva pri njem po 50 kraje. Porok smo vsacemu
slovenskemu pisatelju, da bode radosten prebiral obilni
materijal, ki je nakupičen v tej knjižici.

* Lepi „Vertec“ — časopis s podobami za
slovensko mladost — ki ga vreduje naš vrli učitelj Ivan
Tomšič, stopil je ravnokar v 2. leto. Tvarina 1.
tečaja , po obsegu in jeziku vsa primerna naši mladini,
daje „Vertec-u“ najboljše potno pismo za 2. tečaj, in 1.
letošnji list kaže nam sopet, da je vreden, da vsak seže
po njem, kdor v svoji družini ima kakega dečka ali
deklico, ki že brati zna. Gospá Lujiza Pesjakova,
ktero rukamo in cukamo vsi časnikarji z nadležno
besedo: „daj, daj tudi meni kaj“, je sopet prvemu listu
darovala mično pravljico, kakoršno takó v
nježno-otročjem duhu pisati more le mati, ki pozna otroška srca in
otroški um. Poleg mnoge druge podučne tvarine v prosti
in vezani besedi obravnava prvi ta list s podobami
razjasnjene natoroznanske stvari in pa mnogo
kratkočasnega berila. Toplo tedaj priporočamo „Vertec“ vsem
ljubiteljem slov. mladine, ki tudi ličen v svoji vnanji
podobi za celo leto veljá le 2 gold. 40 kr., po pošti
2 gold. 60 kr., za pol leta pa polovico tega.

*Andreja Vavken-a novi cerkveni napevi.
— Ako- ravno smo že večkrat in ne ravno na veselje naše čuli,
da se skladateljem slovenskih napevov kaj slabo
splačuje njihov trud in da je malo da ne, izdavanje tacih
del celó skoraj z materijalnimi žrtvami sklenjeno,
moramo toraj toliko bolj s pohvalo omeniti in pozdraviti
najnovejše muzikalne izdelke mnogozasluženega narod-

nega učenika in župana g. .And. Vavken-a v
Cerkljah na Gorenskem, ki je k svojemu že pred nekoliko
leti izdanemu I. zvezku cerkvenih in zabavnih napevov
izdal zdaj zopet čvetero sešitkov edino cerkvenih.
Narodni duh pobožnega Slovenca veje iz teh pesem in
stavljeni so napevi v muziko tako lahko, da jih rabiti
more vsaki tudi manj izurjeni organist; združil je g.
Vavken prijetnost in lahkoto v eno. — Al tudi
zuanja oblika vseh sešitkov je j ako lična. — Na prodaj
se dobijo te pesmi pri g. Giontini-u; cena vsacemu
sešitku je 30 kraje.

* Opis svetá in posebno nase zemlje. — O tej
knjižici nam gosp. J. Godina-Verdelski piše iz Trsta (kjer
stanuje v g. Svétinovi hiši št. 28 „via Farnedo“) to-le :
„Razodelo je že pred nekimi tedni več tukajšnih
kmetov svojo željo, da bi radi imeli kako knjižico, ki bi
obsegla kratek, pa prav razumljiv poduk o marsikterih
bolj važnih rečeh zadevajočih vesoljni svét, in pa
posebno našo zemljo. Opomnili so sicer ob enem pri
tem, da bi takošna knjižica bila jako dobra in potrebna
tudi za njih otroke. Moral sem jim obljubiti, da se
bom jaz spisovanja te knjižice lotil, kar jih je jako
veselilo. Spisal sem bil sicer že pred nekimi leti nekaj
zastran tega za „društvo sv. Mohora“ pod naslovom :
„Kratek razgled sveta, in posebno naše zemlje“; a to
se mi zdaj dozdeva premalo, in potrebuje primerne
razširjatve, in tudi boljega pojasnila. Tej knjižici bo
priložena podoba zemlje, že zdaj napravljena, da bo poduk
čedalje bolj lahek in bolj vspešen. — Upam, da bodo
tudi gg. učitelji našega naroda po njej radi segli; saj
posebno njim se podaja večkrat prilika, da jo pri
svojem važnem opravilu porabijo na korist učencem.
Cena bo znesla samo pet in dvajset soldov.
Naročbe naj se mi dajo na znanje do konca meseca
svečana s „korespondenz-kartami“ ali pa tudi že zdaj
navadnimi nakazovavnimi pismi, če se pošlje, se vé,
ob enem naročnina. — Omenjam sicer pri tej priliki še
to, da bo moja knjiga: „Opis in zgodovina Trsta in
njegove okolice“, ktere je izšlo dozdaj že 21 snopičev
ali 344 strani, bo izhajala še do konca meseca
septembra 1872. leta; je tedaj še devet snopičev, za
ktere znese naročnina šestdeset soldov. Vsa knjiga
bo obsegla po tem takem 490 strani. — Naj objavijo
te moje vrstice tudi gg. vredovalci drugih slovenskih
časnikov, vsaj na kratko; zato jih lepo prosim“.

Národno-obrtnijske razprave.
Dopisniku „od Save“ v „Slov. Nar. “
o Matici in narodni tiskarnici.

„Odlični dopisnik od Save“, gotovo akcijonar
tako imenovane „narodne tiskarnice“, si je v 150. listu
„Slov. Nar.“ Matico, njeno delovanje in pa dr. Costo,
predsednika njenega, izbral, da — ker po njegovih
mislih vse to ni nič vredno — svetu pokaže, da brez
„narodne tiskarnice“ ni spasa za „vspešno slovstveno
delovanje“. — Pri luči ogledano in po domače rečeno
je nameravana Matična tiskarnica Mariborski
tiskarnici na poti. Hinc illae lacrimae!

Dopisnik „od Save“ se najpred huduje, da
predsednik Matičin ni sklical poleti občnega zbora.
Predsednik pa ni zanemaril dolžnosti, opravičiti to zakasnenje ;
razlogi so razloženi v poročilu o XXII. odborovi
skupščini („Novice“ str. 306).

„Nam se dozdeva — pravi dopisnik „od Save“ —
da to dela predsednik nalašč, da pri shodu nima druzih
udov, nego samo svoje zveste ortake, kteri glasujejo
kakor je že prvlje sklenola ona svojat, ki kakor more

zadušuje vspešno delavnost Matičino“. Tako piše
dopisnik, ki ga vredništvo imenuje „odličnega“ narodnjaka!!
Pač ne vemo, kdo je s temi besedami bolj žaljen: ali
predsednik ali pa Matičarji, na občnem zboru zbrani?

„Pri letošnjem občnem zboru hoče predsednik
predlagati, naj si Matica omisli lastno tiskarnico“. — Kako
na tanko dopisnik preiskuje srca in obistje in pozná
najtajniše misli predsednikove, živa priča je navedeno
očitanje. Tega mu ne moremo bolje dokazati, nego s
tem, da mu v spomin pokličemo vse dosedanje
obravnave o Matični tiskarnici, ktero je, ako se ne
motimo, nek štajarsk odbornik prvi že pred nekimi leti
priporočal Matici. Vse, kar se je obravnavalo o
tiskarnici, bilo je očitno in oznanjeno v poročilih o odborovih
skupščinah. Skrivaj se nič ni ravnalo. Dotična
poročila se glasé tako-le:

Bilo je pri XX. odborovi skupščini, da je
predsednik dr. E. H. Costa nasvetoval to-le: „Naj sl. odbor
vloži prošnjo za privoljenje lastne tiskarnice“.
Odbor soglasno pritrdi predlogu. (Glej „Novice“ 1. 1. str.
60.) SI. c. k. deželna vlada je z odpisom od 26.
marcija 1871., 1. št. 2071, Matici dala prošeno privoljenje
lastne tiskarnice (glej „Novice“ 1. 1. str. 181). — Gosp.
dr. Costa naznani odboru, da bi g. Blaznik rad prodal
svojo tiskarnico z vsem blagom, z vsemi svojimi
založniškimi pravicami in s hišo vred, in predloži odboru v
pretres tri vprašanja: a) ali je ali ne sedaj ugodni
trenutek, da se Matica poprime svoje pravice; b) ali se
Matica z Blaznikom spustí v dogovor, in c) ali si
napravi novo tiskarnico? Da se ta važna stvar resno
prevdari, obveljá nasvet: naj se po listkih voli odsek
treh odbornikov, ki do prihodnje odborove seje pretrese
vsa tri vprašanja in temeljito poroča odboru. V ta odsek
so bili izvoljeni gg. dr. Razlag, Iv. Vil h ar in A.
Lésar. (Glej „Novice“ 1. 1. str. 198.) V imenu odseka
za osnovo lastne tiskarnice A. Lésar bere poročilo, ki
se je končalo s sledečim nasvetom: „Naj sl. odbor
izmed sebe izvoli odsek treh udov, kteri si smé privzeti
izvedencev, da po omenjenih načelih izdela popolen
načrt o osnovi nove tiskarnice v Matičini hiši in vsled
tega njene prenaredbe ter o njem poroča prihodnji
odborovi skupščini. (Odbor brez vsega besedovanja sprejme
ta nasvet ter v nasvetovani odsek izvoli dr. Razlaga, Lésarja
in Iv. Vilharja. — Glej „Novice“ 1.1. str. 289.) Dalj časa
potem gosp. dr. Razlag v imenu odseka za Matičino
tiskarnico poroča, da se odsek še ni odločil za noben
nasvèt, ampak da je našel neke formalne pomislike, ki
morajo rešeni biti, predno mu je moč staviti svoje
nasvete. Dr. Razlag našteva te pomislike ter pravi, da jih
v imenu odsekovem danes objavlja, ne da bi o njih že
danes (2. nov. 1871. l.) sklepal odbor, ampak samo iz
tega namena, da odborniki premišljujejo omenjene
pomislike, ki se jim na razpravo predložé v kteri prihodnji skupščini.
(Glej „Novice“ str. 388.)

Sedaj naj sodi svet o dr. Costovih mislih in pa
natolcevanji dopisnika „od Save“!

„Že več glasov — nadaljuje dopisnik „od Save“
— je v tem časniku („Slov. Narodu“) se izjavilo v
tem smislu, da ta misel je nepraktična, da požre dosti
kapitala, kteri je namenjen slovstvenemu
delovanju, ne pa spekulaciji in da je tudi proti
pravilom“.

Glasovi, ki so se javili v tem časniku („Slov.
Narodu“), so menda vreli iz same sebičnosti, češ, da bi
Matična tiskarnica utegnila na poti biti akcijonarjem
in škodovati snovani akcijski tiskarnici.

Toda vprašamo Vas, kdo dela konkurencijo? Ali
ne tisti, ki pozneje prične obrtstvo? in tiskarnica je
obrtstvo in nič druzega. Kje še je tako z vana „narodna

tiskarnica“ bila, ko je misel za Matičino tiskarnico
že bila spočeta in Matici že dano bilo privoljenje?

Če je misel, da si Matica osnuje lastno
tiskarnico, nepraktična, potem moramo res pritrditi, da
je „junakov“ treba, da se akcijska tiskarnica spravi
na noge — kakor dopisnik „od Save“ piše.

„Matična tiskarnica bi požrla dosti kapitala,
kateri je namenjen slovstvenemu delovanju ne pa
spekulaciji“ — pravi dopisnik. Mi pa vprašamo : ali bode
delničarjem narodne tiskarnice treba manj denarja? Ali
je dopisnik pozabil to, kar je v začetku svojega dopisa
rekel pisaje: „da je tiskarnica najbolja pomočnica k
vspešnemu slovstvenemu delovanju? Ima li tiskarnica
tako srečen in močen vpliv na slovstveno delovanje le
v rokah akcijskega društva, v rokah Matičnih pa bi
ga zavirala? — Matica pa spekulacija? — to vsaj
ne gré! Ali se le akcijskemu društvu spodobi
spekulacija, ki donaša dobre obresti od vloženega kapitala?
Ali ste pozabili to, da so se delničarji tudi s tem vabili,
da mariborska tiskarnica donaša čistih 10 odstotkov?
Ali bi za Matico toraj bilo nepraktično in morda
celó nečastno, da bi namesti 4, 5 ali 6 dobivala po
več odstotkov od svojega kapitala? Da Matica nalaga
svoj kapital v hranilnici in v obligacijah, ali to ni tudi
nekaka spekulacija? Ali je družba sv. Mohorja
delala nespodobno, nepraktično, da si je osnovala lastno
tiskarnico? Kako da tega njej še nikdo ni očital? Pa
se vé da, kar je drugje in za druge praktično in
koristno, to je v Ljubljani nepraktično in škodljivo!
Gospod „od Save“! kako se vjemate v svoje lastne
zanjke! „Ich kenne Dir Spiegelberg“!

Matična tiskarnica je zoper njena pravila, se trdi
dalje. — To še ni po vse dognano. Čudno se nam pa zdí,
da tisti gospod, ki je v Matičnem odboru glasoval
za to, da si Matica skrbí za privoljenje lastne
tiskarnice, kmalu po dobljenem privoljenji najde
pomislek, češ, da je zoper pravila! Pa če se tudi res
dokaže, da bi to bilo zoper sedanja pravila Matična,
vsaj se pravila dadó Matici na korist spremeniti.
Prémembo pravil sam dopisnik malo pozneje nasvetuje.

„A bojimo se, da, ako zunanjih udov ne pride
obilo, da bodo ljubljanski udje in nekoliko odvisencev
sklep napravili, kateri bode nova zapreka literarnemu
delovanju Matičinemu. Zato zunanje ude Matice že sedaj
opomnimo, naj se udeležé občnega letošnjega zbora,
posebno pa vsi udje akcijskega društva, da kje ne
obveljá sklep, v slojih posledicah zeló škodljiv“. —
Komu — vprašamo — škodljiv? Ali Matici, ki bi
jej dohajal veči dobiček od kapitala, ali akcijskemu
društvu, ki bi imelo konkurencijo?

„Matica ima že v hiši svoji precej mrtvega
kapitala“. — Gosp. dopisnik! ta laž je pa vendar
prenesramna. Ali nimate v rokah Matičnega računa in
proračuna? Pogledite va-nja in prepričajte se, da hiša
donaša 450 gold. čistih dohodkov, toraj skoro
popolnih 5% od kupila. Je li to mrtev kapital?

„Ako sedaj še od Blaznika, kakor se pravi
(berite vendar poročila o odborovih skupščinah), kupi
vse že zglodane in po stari sistemi napravljene
črke, vrže se okoli 25.000 gold. v blato“. —
Akcijonarji akcijskega društva, zapomnite si dobro, da svoje
novce vložite v blato! Se ve da Vam poreče dopisnik,
da njegov izrek veljá le Blaznikovi tiskarnici, da je
le temu krog in krog slavnoznanemu tiskarju hotel
dati brco. Je li to pošteno? Kdor hoče sam sebe
povzdigniti, naj se povzdiguje, kakor mu drago, — al
druge tlačiti v blato, to bi se imelo prepustiti
TagBlatnikom. — Toda s tem še nismo pri kraji. Povejte
nam, g. dopisnik, le eno tiskarnico, ki ličnejše
tiskanino daje med svet, kakor Blaznikova. Pokažite

*

nam iz Vaše po novi sistemi osnovane tiskarnice
izšedše tiskarno delo, ki bode Blaznikovi tiskarnici
na sramoto. Blaznikova tiskarnica se ne straši niti
Vaše niti ktere druge. Dokazov ima na stotine. —
In kako to, da tako imenovana „narodna tiskarnica“
tudi mešetari za Blaznikovo z „zglodanimi črkami“?

„Dobro bi bilo — trdi dopisnik „od Save“ — da
bi se pri občnem zboru marsikteri paragraf pravil
spremenil in se tako svojatenju ali klikovanju v okom prišlo“.
— Puščico, ki ste jo tu izpustili na druge, zadeva
prav le Vas in Vaše. Do lani nismo v Ljubljani
poznali nobene „klike“, na Kranjskem vladala je sloga in
v lepi slogi delalo se je marljivo na mnogovrstnem polji
in marsikaj dovršilo srečno v gospodarskem,
slovstvenem in političnem obziru.

„Tudi treba bi bilo predsedništvo v roke
odločnega moža spraviti“. — Imenujte ga kar naravnost,
da vsi poznamo tega moža, ki je tako o dločnega,
stanovitnega značaja; vsaj ga morate že „in petto“
imeti; gotovo ne more drug biti nego kak akcijonar
„narodne“ tiskarnice.

Toliko za danes. O Vašem „napredku v političnem
in duševnem življenji“ se nam morebiti drugi pot
ponudi prilika prašati najpred za jasno definicijo: ali
je Vam napredek to, kar je današnji
„liberalizem“, za kterega od zora do mraka propagando delajo
obé judovski „Presse“ in vsi „Tagblatti“ ? Najpred
tedaj dajte nam definicijo natančno, da vemo, za
kaj da gré. Splošne fraze le zmešnjavo delajo in ne
razjasnujejo. Dandanes pa je jasnosti treba, da drug
druzega poznamo.

Ozir po svetu.
K evropejski statistiki.

Evropa ima danes v 18 samostalnih državah 300
milijonov in 900.000 duš.

Velike države, to je take države, ktere štejejo nad
25 milijonov duš, so Rusija z 71 milijoni, Nemčija
z 40 milijoni, Francoska z 36½, Avstrija z 36,
Velika Britanija z 32, in Italija (Laška) z 26½
milijona. Skupaj tedaj štejejo te velike države 242
milijonov duš ali 8 desetin skupnega evropejskega
ljudstva.

Še pred 100 leti, predno se je Poljska razdelila,
je vsaka teh velikih držav imela po priliki samo
polovico sedanjega skupnega števila duš. Evropa je
takrat imela 160 milijonov prebivalcev, in od teh je
prišlo na Rusijo 18 milijonov, na Avstrijo 17, na
rušijo 6, na Angležko 12, na Francosko 26,
skupaj okoli 80 milijonov.

Po veri je v Evropi 148 milijonov prebivalcev
katoliške vere, in to: na Francoskem 35½, v
Avstriji 28, v Italiji 26, na Španskem 16, v
Nemčiji 14 milijonov. — Kristijanov iztočne vere
je 70 milijonov, in sicer: v Rusiji 54 milijonov, v
Turčiji 5, v Rumuniji 4, v Avstriji 3.
Protestantov je v Evropi 7l milijonov, in to: v Nemčiji
25 milijonov, na Angleškem 24, na Švedskem in
Norveškem 5½, v Rusiji 4, v Avstriji 3½
milijona. — Judov šteje Evropa 4 milijone in 800.000,
in to v Rusiji 1 milijon in 700.000, v Avstriji
822.000, na Ogerskem 1 milijon in 300.000, na
Nemškem 500.000, — se ve, da jih je v Galiciji tudi
veliko in tudi drugod več ali manj.

Dopisi.

Čubar na Hrvaškem. — 4. dne decembra je imela
tukajšna čitalnica svojo glavno letno skupščino. Naj

dragim Slovencem malo črtic pišem o tem našem
narodnem društvu, ki se je osnovalo meseca sušca 1870.
leta pod vodstvom obče štovanega Ferkota Šlajmer-a,
bivšega žup. kat. sodca v Čubru i šteje do sedaj že 16
domačih i 33 vnanjih članov. V tem kratkem času
prisvojilo si je društvo veliko lepih reči, med temi krasne
slike presvitle ga cesarja i cesarice, slike pokrovitelja
čitalničnega plem. g. Ghyzcy-a, kr. komornika
ogerskega, ktero nam je on sam podaril, dva lepa
zemljovida, glasovir i več druzih stvari. Tudi je naročilo
društvo krasno narodno zastavo, sliko našega ljubljenca
prevzv. biškupa Strosmajer-a, izdelano po umetniku g.
Mücken-u, vse potrebne poslovne knjige i pozive, kterih
vsaki dan pričakujemo. Pri vsem tem je čitalnica
vzdržavala do 18 večidel narodnih časopisov. Zaključila je
skupčina i v svoj proračun za leto 1872. stavila 20
raznih časnikov, krasno sliko junaka Jelačiča bana i
več druzih vrlih sinov naše domovine; dalje se je
zaključilo, da se čitalnica vpiše kot član v društvo sv.
Jerolima. Med družniki se je tudi želja obudila do
svojega lastnega glasbenega zavoda, in pričakovati smemo,
da se tudi to s pomočjo vrlih naših sinov, kterim je
izobraženje naroda prva skrb, zgodilo bode. Okraj
čubarski oponašati se toraj sme, akoravno jedan
najsiromašnejših okrajev, s svojo blagonosno napravo, ktera
seje seme omike med okrajčane svoje, da bi, kakor
skala stali sovražniku svojemu v bran, kteri
neprenehoma žile napenja, da bi pomadjaril Hrvaško i nam
naš mili domači jezik spodrinil i dom zatrl.

J. Zanoškar.

Iz Istre 30. dec. U. G. (Spomena na sabor.) Za
poljodelsku školu su naši vazda složni zastupnici
na PoreČkom saboru odluku sobom u sjednicu (VI. 30.
sept.) donesli, govoreć, da sva provincija želi ovu povse
koristnu školu. Po ovoj odluci bi se potrošilo za
zemljište, za sgrade, gdje bi učitelji i 20 učenikah bivali,
300.000 for. U toj školi bi se učilo: naravoslovje (fizika)
sa zrakoslovjem (meteorologija) s naukom o podnebju
(klimatologija), temeljni nauk o giboslovju (mehanika),
životinarstvo (zoologija), biljoslovje (botanika), lučba
(kemija) u odnašaju poljodelstva, rudoslovje i
zemljoslovje (geognozija), oloslovje (matematika), nješto o
zemljomjerstvu (geometrija), risanje, obćena pravila
pripravljanja zemlje i zanatoslovje (tehnologija) — razumi
se samo po sebi, da ovim teoretičnim naukom dodati
će se sve dotične praktične grane. Da bude čisto
talijanska, takodjer razumi se. Zaludo je g. Marot
opazio, da se ova skupociena škola sada nemore uvesti,
jer u Istri je ubožtvo veliko, svakoletnja suša i
prevelika plačila osiromašila su njekada bogatu Istru. Videč,
da je sve odlučeno za istu školu, govorio je, da, ako
se oće osnovati poljodelska škola, ima se obzir imati
i na Slavjane, kojih živi u Istri 175.000; a taljanah
80— 86.000. Radi ove razmere morale bi se osnovati
dve slavjanske škole, a jedna taljanska. On dalje kaže,
da ne more razumiti, da je saborska gospoda tako
nemarna prama Slavjanu, da se u vis. saboru o njem ni
ne govori, kao da ne bi ga bilo, — premda netrebi
nego malo korakah iz PoreČa stupiti, i umah na
Slavjana naletiš. Ovom žalibože joŠ spećem narodic bi sabor
izvolio priškočiti i njegove narodne škole pospiešiti, koje
su (po novih zakonih) malo da ne sve prestale, osobito
što su se popovi od njih odstranili, tako, da je na
tisuće djece sada brez nauka. Ovim školam triebi na
pomoć priteći. Tako je govorio poslanec Marot. Sve
zaludo! Taljani su ga oholimi govori porušili, ter si
na veću slavu Italije školu osnovali; a jedan mu je
drzovito kazao: „Ako Slavjan spi, što vidimo svaki
dan, nu što mu možemo mi učiniti? Jeli možda naša
dužnost, da ga probudimo, i u redmetnemo? (jako krep-

kim glasom). Mi ćemo biti sriećni onaj dan, kad on
probudjen nam će ruku stisnuti; kad on probudjen s nami
korakati će k napredku onih obrtih, koje same mogu
biti blagonosne za našu krajinu u Sbisa.“ (Živa pohvala
zastupstva i slušateljah). Da sam ja miesto g.
blagodušnoga Marota, još jačjem glasom nego protivnik mu,
i za njegov duševni i tielesni blagor skrbi! Uzeo bi
bi zavapio: Baš saborska dužnost je, da Slavjana budi
klobuk i se za viek poslovio od krivičnih drugovah.

Vidite iz toga, kako saborski otci za nas skrbé;
Seoske (ljudske) škole su skoro sve potaljančene;
u uradih se piše malo manj sve taljanskim jezikom —
puno urednikah ima, koji ni nerazume slavjanski; za;
stavkah na porezu (davku) imamo blizo 800.000 for.!
ali u prkos tomu nova skupa taljanska škola mora biti!
i mi moramo biti zadovoljni, da pomoremo platiti!
Šaljivi Jurina u našoj „Slogi“ bi rekao, da „pomoremo
kozu krmiti“.

„Nevolja velika! i mislite, da nam bude kada
bolje? Nikada, jerbo ako bi se i narod probudio, ne
mogao bi po sadašnjih razmerah s 3 biškupi (koji pak
običajno ne dojdu u liberalni sabor) nikad više 12
svojih zastupnikah u sabor spraviti. Zato čuje se, da će
severni dio Istre za sadruženje s Kranjskom
pobrinuti se; a Vi kranjska braćo, radite za nas, da se
jednom vidimo u saboru u beloj Ljubljani!

Istrski federalisti premda sieme njekadašnjih
nešunovcah polaziti će rajhsrat. Ovdje se jadri s vietrom.

Trst 31. jan. — Beseda Rojanske čitalnice 26.
decembra je bila zopet jako zanimiva. Vrli predsednik
g. Žvanut je odprl besedo s tehtno deklamovano
pesmijo Stritarjevo „Mojemu narodu“. V igri „To sem
bil jaz“, je zopet kazal dramatični odsek, da je kos
svojemu poslu. Igralci so igrali tako izvrstno, da
moramo iskati tacih; pa tudi gospodičini Kendavi ste
svoji roli tako lepo izvršili, in gospá Dolinarjeva
je kot „stara Barbara“ gromovito pohvalo žela. Gosp.
Remec, danes prvikrat na odru, je „Markota“ tako
izurjeno igral, da se je bilo čuditi. — Na starega leta
večer je bila živahna tombola in veseli smo dognali
poslednji večer mršavega političnega leta.

Lontrščan.

Celovec. — Odbor društva „slovanske čitalnice“
vse tukajšnje čast. gg. rodoljube uljudno vabi k pristopu
in ob enem k občnemu zboru, ki bode 7. januarija
1872. 1. ob 5. uri zvečer v svoji sobi v g. Rosbaherjevi
hiši. Na dnevnem redu bode: 1. Sporočilo starega
odbora. 2. Prememba društvenih pravil. 3. Volitev novega
odbora. 4. Nasveti posamesnih udov.

Odbor.

Vransko. (Narodna naša čitalnica) ima 7. januarija
1872. leta občni zbor s sledečim programom: 1. govor,
2. poročilo tajnikovo, 3. račun za tretje čitalnično leto,
4. plačevanje letnine za 1872. leto, 5. volitev odbora in
predsednika, 6. nasveti posamesnih udov. Začetek ob
5. uri zvečer. Vsi čitalničarji se uljudno vabijo, naj
se obilo vdeležijo tega zbora.

Odbor.

Iz Dolenskega 28. dec. (Marsikdo si bo mislil, da iz
Turškega.) Občino imamo, ki šteje 7800 duš. Ona ima
voliti 15 volilnih mož (tako so pravili), ki pošteni
volijo deželnega poslanca. Teh 15 volilnih mož so naši
paše (menda res turški?) dekretirali. — Mar ni bilo
nobene žive duše volit? Izmed 7800 duš ima menda
vendar kdo pravico, in je vendar kdo prišel volit! Tako
se bo marsikdo čudil. — Ta reč naj se tako-le pojasni,
da svet zvé, kakove ljubeznjive očete mi Slovenci imamo,
ki niso vredni takih služeb. Naš paša, mislil sem reči,
glavar je pl. Fladung. Naš čudnoznani župan, ki pravi,
da vse nadloge domače dežele pozná, da je dober
Slovenec, in Bog zná, kaj še vse, je — zagrizen nem-

škutar. Ta dva sta posebni baklji, ki razsvitijujete naš
narod, skrbita za to, da velika županija je dobro
omračena in da svet za volitve komaj zvé. Lansko leto
volitve niso bile nikjer oklicane v celi občini ne, da ni
nihče vedel, kedaj da so bile. Letos so bile oklicane;
al kedaj? — zvečer pred volitvijo. In kako? Gospod
„rihtni“ je klical: „Juter so tiste volitve, če če kdo
voliti!“ Kdo sme voliti? za kaj da gré? — tega kmetu
ni treba vedeti! Da le davke plačuje in v „gmanjsko
kaso“ svoj znesek odrajtuje, za vse drugo naj se ne
briga kmet! Pri vsem tem je prišlo drugi dan precej
mož od blizo in celó dve uri daleč. Ko pa ti pridejo
v občinsko kancelijo, jih vpraša gospod glavar: „Kaj
ste prišli? Kaj bi radi? Kdo vas je klical?“ In drug
gospod vsacega posebej pokuka skozi na vrvici
privezano šipico. En mož je rekel, da so prišli volit. „Kdo
pa ste? imate li pravico voliti? Koliko davkov
plačujete?“ Ali tega g. glavar nič ne vé? Čemu so neki
zapisniki? Gospod „rihtni“ ni nič povedal, koliko davkov
kdo plačevati mora, da ima pravico voliti. In marsikter
gospodar tudi res ne vé, koliko na vse bukvice
plačuje. Vendar možje povedó, da plačujejo eden 22 gld.,
drugi še čez 30 gold. itd. Gospod muštafa premetuje
dolgo neke spise, žlobodraje po nemški z županom, in
poslednjič pravi: „Vi nimate pravice voliti; ste že
opravili; znate iti.“ — Vi gospodje lučnjaki, zakaj ne
podučite ljudí? vsaj pravite, da jih toliko ljubite, da se
vam smilijo, ako so tako bedasti, da k takim volitvam
hodijo; zakaj jim ne razložite pravega namena volitev?
Zakaj volitve vsaj eno nedeljo pred ne naznanite, kar
bi se bilo lahko zgodilo? zakaj je bila volitev tak dan,
da noben „mračnjak“ ni mogel priti zraven? — Da so
kmetje — pošteni možje — dolgo pot, pa vsi zdraženi
šli domu, kdo je tega kriv? Kaj se ne pravi to, ljudí
dražiti? Mar mislite, da ima kmet čas postopati kakor
lenuh? Ali, da mu kdo pot plačuje, kakor vam diete?
Prav bati se je, da s tako turško pravico zdražite
pohlevnega kmeta, da bo zrojil. — In 15 volilnih mož je
volilo 7 volilcev, to je, 7 takih mož, ki so bili po volji
gospodu glavarju in gospodu županu.

K novomeškim volitvam naj še to pristavim: Pravil
mi je star pošten mož, ki je tisti dan imel opraviti nekaj
pri davkariji, nekaj pri drugi gosposki, kako so bili še
posebno takrat ti gospodje hudi, ter so se med seboj
grdo gledali in po kancelijah prepirali; se ve, da tudi
po nemški, da mož ni znal, kaj so imeli. Vendar se
mu je zdelo, da so mlajši in niži gospodje grdo
pogledovali više uradnike; mož pa je sodil, da jih viši nekam
silijo, kamor niží niso radi šli. Tudi je slišal, da so
neko grčo preklinjevali. Kmet pa dobro vé, kakova trda
je grča, ki jo včasih z jezo prekolje. Al ne veste,
gospodje! da pravica volitve je svobodna pravica? Ali
je mar to prosta volitev, da se more vršiti po viši
komandi ali da po višem povelji pride sprednik kancelije in
kakor vojaški poveljnik zapové vsem podložnim: „habt
acht!“ in vsi prikimati morajo, — mnogi zoper svoje
prepričanje? Al ni to kakor prostost na Turškem? —
Novomeščani! bodite možaki čvrsti! Ne verjemite
sleparijam, ki vam železnico na pobeljene kolce obešajo
že več let. Slava pa še enkrat Metličanom in
Črnomaljcem ! Živili Beli Kranjci!

Iz Moravske doline 29. dec. (Naredite nam poštene
ceste!) Cesta iz Moravč v Zagorje, iz Prevoj čez
Moravče, Kandrše, Loke do zagorskega
kolodvora je konkurenčna cesta, to je po poprejšnjem imenu
kantonska ali okrajna cesta. Tako govorí zakon
vojvodstva kranjsk. postav. VI. od 2. aprila 1866. leta.
Cesta iz Prevoj čez Moravče do Kanderš se
vzdržuje v stanu, kakor postave tirjajo, zakaj bi se pa
naprej v kandrški občini ne? Kako strgani in nevarni

so mostovi! kako strgana je cesta in ozka, koliko težkih
voz se more v taki veliki nevarnosti peljati, in nič se
ne popravi! Cestni odbor ne storí nič, politiška
gosposka pa menda spí ali nič ne vidi, akoravno ima
pravico in dolžnost Čuti nad tem, da se občne ceste
vzdržujejo v stanu, kakor ga postave tirjajo, in da te
ceste vsak brez zapreke rabiti more (§. 25. postav IX.
od cest in potov 14. aprila 1864). Velika sila je, da bi
se ta cesta, od vode raztrgana popravila. Sploh so
litijske ceste grde. Prosimo pomoči, vsaj imamo pravico
pomoči tirjati.

Iz Vipare 18. dec. ) — V „Slov. Nar.“ štev. 143.
je od tukaj o veselici, ki jo je bil napravil vipavski
„Sokol “ v spomin Preširnu, posebno zanimivvo bilo brati
to-le: „da se je neka oseba na besedah: „Sem mislil
Študirat itd.“ tako spotikala, da je s tako oliko,
kakoršno imajo prav stari korporali pri vojacih, pevce
vstaviti hotela. Ko zavpije „holt“, Češ, da je pesmica
pohujšljiva, zagrmí občinstvo; pevci naprej! in toliko
časa ponavlja, da je moral mož zapustiti dvorano“. —
Ker je „Sokol“ si v čast štel, ta „škandal.“ po „Nar.“
razglasiti, mislim, da mu mora vstreženo biti, ako se
ta škandal bolj pojasni. Tisti „stari korporal“ sem bil
jaz podpisani 30 let stari vipavski kaplan. Ako sem
imel prav ali ne, naj sodi svet. S tem se odgovarja ob
enem na moralično brco v „Soči“ in „Tagblatt-u“ na
„Greuter II.“ — Vipavski Sokol se je rodil 1870. leta
o času našega tabora, in pri prvi njegovi „besedi“ je
sam vipavski gosp. dekan Jurij Grabrijan ustanovljenje
te sokolovske družbe kakor lep zavod za omiko in
olikovanje našega priprostega ljudstva, posebno pa
odrašcene mladine z vsem potisom pozdravljal in vipavska
duhovščina, vabljena v to, je za razne potrebe
ustanovljenja svoje doneske žrtovala. Da so se pa
dramatične igre začeti mogle, bila je spet duhovščina, kajti
čulo se je : „daj, povej, pomagaj, govori gosp. dekan“!!
Sokol ni mogel od začetka koraka stopiti, da mu ne
bi bila duhovščina pota kazala, kar mu ni bilo zameriti,
niti se mu rado očita, kajti vsak začetek je težek. In
zdaj, ko je, skoraj bi rekel, v duhovskem naročji nekaj
izrastel, začel je duhovščino s „starimi korporali“ pitati,
in jo iz svoje srede izploskavati. In zakaj ? Ubogi
Sokol je padel pod nadzorništvo ali prav za prav pod
stisko nekega tukajšnjega paše, po Čegar piščalki
moralo bi vse plesati. Temu pa ni hotel po njegovem
brizganji plesati več pevovodja, in ker „beseda“ se je
hotela imeti, peti se je moralo, moral se je toraj
pevovodja imeti, in dobil se je, kakor se je mogel ravno
najti. Ta je storil, kar je znal. In privzel je tisto
ponočnjaško: „Šopek narodnih pesem“, ktera se v krčmi
med količkanj olikanimi zbog njene surovosti nerada
sliši in ktero je skladatelj venca Josip Kocijančič za
predstavo v kanalski čitalnici sam tako skrajšano tiskati
dal, da je ovo izpustil, s čemur bi utegnil nazoče
občinstvo razne vrste žaliti. — Na „besedo“ povabljena,
da ljubega miru ne kaliva, sva šla z gosp. dekanom,
kajti nama še v sanjah ni bilo na misel prišlo, da nama
mislijo „eno“ zagosti. Ko pevci na odru se oglasijo s
pijansko: „Sem rajtal študirat', sem rajtal bit' far“, me
nehoté silna nevolja prešine, da zakličem: „halt! pfui,
pfui! “ Ko se za ta moj oglas nikdo ne zmeni,
privrženci paše na njegov izgled plosk in krik: „Naprej,
naprej !“ ob enem povzdignejo. Spoznavši, pri čem da
sva, nama ni drugače kazalo, nego da mahoma
zapustiva dvorano. Poslušalci, ki jih je bilo olikanega stanú
in v večem številu iz priprostega ljudstva, so strmeli,
ker večidel niso vedeli, za kaj da gré. Dopisnik „Nar.“,
po čegar besedah je „vse občinstvo“ temu škandalu

priploskavalo, se je varoval poročati, kakošnega mnenja
je bilo to in tudi drugo občinstvo potem, ko je
pozvedelo, za kaj je šlo, in ni naznanil splošne nevolje
nad tem, do take omike dospelim društvom, kajti
Vipavec je poštenjak, razume „maniro“ in ve, da to, kar
pojó ponočnjaki, se ne spodobi na očitnemu odru društva.
Prav žal mi je, da našega Sokola tako slabo tukaj
častitati moram, kajti toliko poštenjakov je med njim, da
se drznem naravnost reči, da velika večina družbenikov
tega škandala ni zahtevala. Zato mu svetujem, naj
se ne dá pod noge metati človeku, ki po tacem
postopanji le dela na to, da bi pokopal Sokolovo društvo,
kakor je pokopal čitalnico in starodavno našo vipavsko
slogo podrl. Kdor pa misli, da surovi „Gassenhauerji“,
ki se čujejo v knajpah, se spodobijo na javnem odru,
naj se ne grozí, ako omikani ljudjé njega dejanje
sodijo s „pfuj“. Pa tudi ni vse národno, kar je krožil
kdaj kak nerodnež! Ivan Tomažić, duh. pom.

Vipava 30. dec. — Včeraj okoli 8. ure zvečer ste
iz neznanega vzroka na Lozicah (vas med Št. Vidom
nad Vipavo in Razdrtem) pogoreli 2 hiši z enim
hlevom vred. Sreča to, da je bilo tiho; še danes se kadí.
Ljudjé so hitro privreli, da so obvarovali še večo
nesrečo, ker je več hiš blizo skupaj. Ubogi pogorelci so
usmiljenja vredni.

Iz Ljubljane. — Sopet je eno leto pri kraji.
Žalostno se more imenovati po britkih skušnjah, ktere
smo doživeli o državnih zadevah. Poravnava državna,
sprava med narodi, srečno pričeta po ministru
Hohenwartu in skoro že dognana, mahoma seje razdrla!
Edino, kar iz naše dežele moramo zapisati v zlate bukve
zgodovine naše, je sijajni izid volitev naših v deželni
zbor, ki jih je ukazalo ministerstvo Auerspergovo.
Narod naš, od 1867. leta že 4krat skušan v volitvah,
je slavno prestal to skušnjo in ministerstvu je pokazal,
da možje, ki si jih je že večkrat izvolil za svoje
zastopnike, so možje njegovega zaupanja, s tem pa je
nezaupnico dal ministerstvu sedanjemu. Volitve tedaj so lani
edina svitla zvezda bile na temnem političnem obnebji.
Nadjati se je bilo, da, če bode sreča mila državnopravni
opoziciji v različnih deželah, mesec gruden pogrudi
dunajski državni zbor, — al to se ni zgodilo. Siloviti
pritisek vladni pri volitvah predrugačil je na Moravskem
in v gornji Avstriji večino federalistično v deželnih
zborih, in še tam, kjer je ta stranka v večini ostala,
zgodilo se je, kar se nikakor ni pričakovalo: Tirolci,
Vorarlberžani, Dalmatinci, Goričani,
Istrijani in Tržačani šli so v državni zbor, in celó med
veternjaki Poljaki je edini značaini federalist Smolka
tretji dan prilezel v državni zbor. Le kranjskih
Slovencev ni še tam. Ni sicer resnica, da bi se bili
v Pragi lani zbrani federalisti zavezali v strogo
skupno postopanje; al po vsem, kar se je tudi pozneje
bralo v časnikih, pričakovati se je smelo solidarno
postopanje o tem, da v državni zbor, kteremu „sprava
narodov“ ni načelo, ne gredó poslanci federalistične
stranke. Zdaj pa — razun pogumnih Čehov, ki od
svojega zgodovinskega prava ne za črtico ne odstopijo,
so spet vsi zunaj, razen naših 5 narodnih poslancev.
Nemški grof Thurn je sicer zunaj; al ne besedice se
o njem ne sliši, noben časnik ga ne imenuje, kakor da
bi ga zunaj ne bilo. Našim narodnim poslancem so
tedaj njih nekdanji federalistični tovarši napravili neko
„Zwangslage“ in jih spravili v hudo politično stisko, da
do njih resno vprašanje nastopi: kaj pa zdaj?
— (Iz seje deželnega odbora 29. decembra.)

— (Iz seje deželnega odbora 29. decembra.) Po
dopisu deželnega odbora Koroškega se je tudi v
Celovcu zdaj oskrbništvo deželne bolnišnice ločilo od
vodstva bolnišničnega. — Županijam Ribniške fare
namreč: Ribnici, Danam, Jurjevicam, Sušji in soseski

Nemška vas se je dovolilo pobiranje po 25% priklade
za šolsko zidanje na zemljiščine in hišne razredne davke
za 1872. leto in v občini Poljanski po 84% priklade,
za ktero bode pa treba še najvišega potrjenja. —
Županiji Hrenoviški je deželni odbor dovolil 25%
priklado na vžitnino za občinske potrebe leta 1872. —
Deželni zbor kranjski je 30. septembra lanskega leta
sklenil postavo, po kteri bi imele županije pravico
braniti ženitev takovim ljudém, ki nimajo nič lastnega
premoženja in tudi ne gotovega zaslužka. Ta postava
pa še ni zadobila Najvišega potrjenja; zato tako dolgo,
da predložena postava ni potrjena, deželni odbor,
kakor bi rad, ne more zadostiti prošnji županije
Hrenoviške. — Na vlogo več Vrhniških občanov je
deželni zbor sklenil, da naj se voli za Vrhniško
županijo nov občinski odbor, in sicer po 3 volilnih
razredih, ker so sedanji odborniki vže celih 5 let zoper
postavo v občinskem zastopu. — Ker je zadnji deželni
zbor čez predlog deželnega odbora zarad oddaje služeb
primarjev v deželni bolnišnici prestopil na dnevni
red, je deželni odbor z večino glasov sklenil, da se
dotični službi zdaj še ne oddadó in ta zadeva predloží
prihodnjemu deželnemu zboru vprincipielno
rešitev.

Z novim letom so pri deželnih uradih izpraznjene
službe nastopili sledeči uradniki: Matevž Kreč je
tajnik, Jožef Pfeifer koncipist in Ferd. Pfeifer 3.
oficijal pri pomočni pisarni deželnega odbora; — v
deželni bolnišnici je upravnik Andrej Kremžar, adjunkt
Gabriel Urbas, oficijal pa Janez Flöre; — pri
deželnem računovodstvu je 1. oficijal Viktor Hofman,
2. oficijal Anton Prelesnik, 3. oficijal Albin P
eternel, 4. oficijal France Trtnik, ingrosist pa je
Ferd. Omejec. — Jožef Podmilšak, Herman T
oman in Ivan Selan, ki je tudi v stenografiji precej
izurjen, so dobili prazni mesti praktikantov.

— (Črtica iz poslednjega deželnega zbora.) Poslanec
Kromer, kteri se, kakor drugi njegovi tovarši, najraji
sprehaja v osebnih napadih, je v poslednjem zboru
očital dr. C osti, da je kot zastopnik deželni za pravdo
o bolnišničnih stroških, ki jih ima ljubljansko
mesto plačati, deželnemu zakladu zaračunil 708 gold.
V tem znesku so zapopadena vsa pravdna pisma, stroški
za prepise, obili koleki, potovanje na Dunaj, bivanje
skozi 8 dni na Dunaji in ustmeni zagovor dežele pri
konečni obravnavi v najviši državni sodniji. In dr. Costa
je to pravdo na korist dežele dognal. Zakaj pa poslanec
Kromer tega ni povedal, da je ljubljanski
magistrat na Dunaji bivajočemu dr. pl. Wiedenfeldu
samo za konečni zagovor (brez tožbinih pisem, brez
kolekov, brez popotnine) plačal 500 gld.? Ali po takem
taki napadi niso preočitna hudobija?!

— (Iz deželnega Šolskega sveta 28. dec.) Gospod
Matija Maj ar je ministerstvu nauka 4 svojih
slovenskih knjig, ki jih je spisal pred več leti („Pravila“,
„Spisovnik“ itd.) predložil s prošnjo, naj bi se vpeljale
v šole. V soglasji z vprašanimi ravnatelji je deželni
svèt izrekel, da te knjige so dobro blago za šolske
knjigarne, al za učni nauk v šoli niso primerne. —
Ponudba šolskega nadzornika gosp. A. Klodiča, da
ga je volja spisati slovensko-grško slovnico, se
je odobrila, ako pisatelj jo osnuje po Curtiusovi
nemško-grški. — Naznanilo ljubljanskega magistrata,
da zavoljo pomanjkanja denarja ne more zidati poslopja
za ljudsko šolo, je rešil šolski svèt s tem, da se
zaukaže magistratu, ki še nobenega šolskega poslopja
nima, da letos mora zidati šolo po tistih pomočkih,
kakor se šole zidajo drugej po deželi, kajti potreba je
tem silniša, ker glavno mesto Ljubljana — v slab
izgled kmečkim občinam — okoli 600 otrok šteje, ki

nobene šole ne obiskujejo! — Ker se v Koprivniku
v Radoljškem okraji ne more napraviti pravilna ljudska
šola, se je obljubilo 110 gold. povračila gospodu, ki
prevzame vsaj šolstvo za silo. — Načrt slovenskega
beríla za 4. razred ljudskih šol, ki so ga po naročilu
šolskega sveta izdelali gospodje Praprotnik, Močnik in
Tomšič, je bil v vseh 4 razdelkih odobren ter se bode
priporočil ministerstvu v potrjenje. — Da je deželni
odbor v svoje gospodarstvo vzel normalni šolski
zaklad in da je namesti rajncega Podrekarja imenoval g.
Janeza Murnika za okrajnega šolskega svetovalca
v Kamniku, je deželni šolski svet v vednost vzel.

— (Volilcem ljubljanskega mesta!) Podpisani odbor,
ki vsled črke f) postavnih svojih pravil ima pravico,
ozirati se na volitve v mestni in deželni zbor, je po
tem, kar je v kratkem času zarad zadnje volitve dveh
deželnih poslancev izvedeti mogel o napčnem imeniku
volilcev, protest napovedal volilni komisiji ljubljanski
in potem deželnemu odboru. V 3. seji minulega
deželnega zbora ni bila potrjena volitev dr. Zupana in pl.
dr. Kalteneggerja, ampak deželnemu odboru seje
ukazalo, naj on natanko pretrese volilnik, ki ga je sestavil
mestni magistrat, in potem prihodnjemu deželnemu zboru
poroča: ali se morete te dve volitvi potrditi ali ne.

Da podpisani odbor more svoj protest z djanskimi
dokazi utemeljiti, so naprošeni vsi naši mestjani, kterim
gre pravica voliti, naj mu naznanijo:

1) ali so, če brez priklad plačujejo 10 gold. davka,
vpisani bili v imenik volilcev ali ne? in

2) ali so prejeli izkaznico
(Legitimationskarte) za volitev ali ne?

Stvar je važna ne le za to volitev, temuč tudi za
prihodnje mestne volitve, kajti pravica volitev je ena
najimenitniših pravic državljanskih.

V Ljubljani 23. decembra 1871.

Odbor društva „Slovenije“.

— (Tukajšnjega ključarskega mojstra Janeza
Dolharja) moremo po mnozih skušnjah živo priporočati
vsacemu, kdor potrebuje železnih plehastih samostoječih
pečí in hranilnih ognjišč (sparherd) vsake vrste.
Dolhar prodaja dobro blago, je nagel v postrežbi
in tudi v nizki ceni ga nihče ne prekosí.

— (Kmetijska nemška Časnika) „Wiener landwirth.
illustrirte Zeitung“ s 6 gold. za celo leto, 3 gold. za
pol leta, za četrt leta 1 gold. 50 kr. in pa „Praktische
illustrirte Landwirth“, ki za celo leto veljá 2 gold., se
po kratki poti moreta tudi naročiti po gosp. Müller-u,
vredniku „Laib. Zeitung“, ki ima agencijo za ta dva
časnika.

— Časnikom „Zukunft“ in „Vaterland“, ki na
Dunaji v vsakdanjih listih zastopata federalizem
v Avstriji, je začel z novim letom pomagati nov časnik
„Ost und West“, ki ga priporočamo bralcem, ki
nemški list bero.

— (Dramatično društvo) je v poslednjih dveh
predstavah preteklega leta, v kterih na drobno poročati nam
je prostora zmanjkalo, si utrdilo dobro imé tako, da
more v novem letu pogumno nadaljevati svoje
delovanje. Ker ima zdaj že mnogo dobrih močí in nekterih
izvrstnih, naj ravnateljstvo le gleda na to, da vsako
nalogo izroči pravim rokam.

— (Čitalnica) je na Silvestrov večer sklenila vrsto
lanskih zabav na tako občno zadovoljstvo, da to
veselico po pravici prištevamo njenim najlepšim in da je
enoglasno bila pohvala odseku, ki jej je sestavil
program. Lepa deklamacija g. Šmida, — zanimivi
komični prizor gospodičine Podkrajšekove, —
neizrekljivo šaljivi komični tercrt učítelja in dveh njegovih
učencev, ki tudi najčmernejšega hipohondra mora v
smeh pripraviti, — pikantni kouplet g. Nolija, našega

Nestroy-a, ki je izvrstno dobro ščipal marsiktero
napako in posebno one „národne“ mestne učitelje ; ki so
letos prav nerodno volili, — krasni pevski zbor:
vse to je delalo toliko veselja občinstvu, ki se je ta
večer zbralo od blizo in daleč, da so ure minule kakor
sekunde. Čez vse to pa še g. dr. Zamikov govor
„o rodoljubji“. Kakor njegovega govora v Sokolovem
večeru Preširnu na spomin nikakor nismo mogli
odobriti (privatno Preširnovo življenje in narodnopravno
njegovo mišljenje pustite slavnemu pesniku na ljubo pri
miru!), tako živo moremo hvaliti Zamikov današnji
govor, v kterem nam je ljubezen do domovine vseh
velikih narodov markantno pred oči stavil z zgovorno in
lahko umevno svojo besedo in razvil veliko zgodovinsko
znanstvo in znanstvo jezikovo. Navdušena pohvala mu
je po pravici donela od vseh straní. Konec veselici,
ktero je slajšala vojaška godba in Khamova postrežba
ter veselo povzdignil telegrafičen pozdrav prijazne
sestrice Rojanske, je bila loterija z lepimi dobitki.

— „Tagblatt“ bode brž ko ne divjal nad tem, da
dva gospoda sta si za svojo dolžnost spoznala, pretekle
praznike s prižnice grajati brezkončno obrekovanje
katoliških cerkvenih obredov nesramnega „Tagblatta“, ki
res ne zasluži druzega, nego da vsak, kdor še ni
prestopil v novoêrno poganstvo, v ogenj vrže tak list. Sploh
se čudijo ljudje, da c. k. državno pravdništvo križema
roke drží, ako brez ozira na §. 302. kaz. zakonika bere
take pamflete! Potem pa kličejo judovski časnikarji
policijo na pomoč, ako duhoven stori svojo dolžnost in
očitno graja očitna sacrilegia! To niso nobene
politične pridige, to so bramba katoliške vere!

— Program čitalničnih veselic za letošnji pust je
ta, da prihodnjo nedeljo so plesalne vaje, potem
vsako nedeljo ples, v nedeljo 4. svečana velika
Vodnikova beseda. Pustni torek je velika „maškarada“.

Novičar iz domačih in ptujih dežel.

Iz Dunaja.. — Državni zbor se je začel 27.
decembra. V zbornico poslancev je prvi dan prišlo le
120 poslancev (203 bi jih moralo biti) in 29. decembra
potem, ko je pristopilo še 17 poslancev, da jih je
skupaj bilo 137, ki so ministerstvu dovolili, da do konca
sušca pobira davke po sedanji razmeri, se je zbor
po voljenih nekterih odborih spet razšel brez določbe,
kdaj da se po praznikih spet začne. Za predsednika
zbornici gospôski je izvoljen Karlos Auersperg,
knez kočevski, za predsednika zbornice poslancev pa
Hopfen.

Drugi dan (28. dec.) je presvitli cesar sam pred
svoj prestol pozval zastopnike zbornice poslancev in
zbornice gosposke. Obširni prestolni govor, kterega po
ustavnem običaji osnova ministerstvo, je med drugim obsegal
sledeče točke: Moji vladi — je rekel — je prva
naloga, utrditi ustavo in skrbeti za to, da se nepogojna
pokorščina ukazuje postavi v vsem javnem življenji.
Delala bode na to, da se vkorenini ustava ter v
vednem napredovanji rodí obilo sadú. — Kolikor razmere
poljskega kraljestva zahtevajo posebnega
postavodavstva in uprave, rada bode vlada pomagala, da se
tem željam na ustavnem potu vstreže, kolikor bode
pripustila edinost in moč vesoljne države, in tako
konečno reši ta zadeva. — Državnemu zboru se mora
popolno neodvisnost zagotoviti s tem, da se
samostojno voli državni zastop. Moja vlada bode takemu
avstrijskemu državnemu vzoru gladila pot, da se
vresnici o pravem času z ozirom na koristi, ki imajo
pravico zastopanim biti. Pred vsem se bode predložil načrt

postave, ki ima za vselej odvrniti zlo-rabo ustavnega p
oslanstva. — V posebno skrb priporočam šolstvo;
resno in brezobzirno izvrševanje postave o ljudskih
šolah in vredba vseučilišč bode ena izmed najvažniših nalog
moje vlade. — Razveza pogodbe sklenjene s papežem
(konkordata) zahteva novih postav o razmerah med
katoliško cerkvijo in državo. Vlada bode skrbela za
načrte dotičnih postav. — Moji vladi bode skrb, da se
nadaljujejo in dovršé dela za civilno in kazensko
pravo, vredijo sodnije in državne pravdnije, ter
ustanovi upravna sodni j a. — Da se povzdigne vojna
moč, napeti bode treba duševne in materijalne sile ter
deželno b ram bo postaviti na tako stojališče, da bode
karkoli moč podpiralo stojno vojno. — Mnogoteri
načrti postav se predložé za povzdigo národnega
gospodarstva, občil, trgovstva, brambe in pospeševanja dela.
— Predmet posebne pazljivosti bode denarni stan
uradnikov, njim kakor tudi niži duhovščini treba
zvišati plačo. — Britko obžalujem, da en del državljanov
noče nastopiti edini pot, na kterem je moč
porazumeti se.

Ker po ustavnem običaji je prestolni govor le izraz
odgovornega ministerstva; tedaj je to njegov
program. Jedro tega programa je „svoboda po sili“.
O žalostnem stanji denarstva, da bode konec leta spet
primanjkovalo 50 milijonov in 781.074 gld., ni — proti
splošni navadi — ne duha ne sluha v programu. Vsi
centralistični Časniki poskakujejo na videz veselja o
prestolnici in o govoru kneza Karlosa Auersperga,
polnem praznih liberalnih fraz, — in prav ta zadovoljnost
centralistov je znamenje, kako deleč smo spet od toliko
zaželjene poravnave, čeravno sedanja parlamentarična
vlada, ktera le 29 privržencev proti 111 nasprotnih
poslancev šteje, ni prava parlamentarična vlada, ki bi se
mogla delj časa zdržati. Čudno je pa vsakojako to, da
skor vsi poslanci in tudi Tirolci so prišli v zbor —
razen Čehov in kranjskih Slovencev. Poljaki so v
zbornico pritirali svojo resolucijo, da bi se njim —
samo njim! — posebna pogača pekla. Spet smo tedaj
prav tam, kjer smo bili pred Hohenwartom. Uboga
Avstrija!

— Časnik „Vaterland“ je našteval v enem svojih
zadnjih listov državne poslance, razdelivši jih v
dve vrsti: v vrsto ustavovercev in vrsto
federalistov, tako-le:

Listnica vredništva. Gosp. Lor. S. v Primiš: Še 20 soldov
manjka.

Loterijine srečke

v Gradcu
na Dunaju

30. dec. 1871:

Prihodnje srečaknje v Gradcu in na Dunaji 13. januarija.