Gosp. Krištofa Šmida
Korarja Avgustanskiga,
ZGODBE S. PISMA
za
MLADE LJUDI.

Okrajšane iz Nemškiga prestavljene.

Tretji zlepšani natis.

V Ljubljani 1850.

Založil in na prodaj per Edvardu Honu, kupčevavcu
s popirjem, na Starim tergu št. 157.

V natis tih bukev so milostljivi Firšt,

GOSPOD GOSPOD

ANTON ALOJZI,

Ljubljanski škof,
dovolili 28. rožniga cveta 1828.

Ljubi otroci,
mladenči ino dekliči!

Vem, de je ni skorej reči, nad ktero bi toliko
veselja imeli, kakor nad lepimi povestmi. Nate jih
polne bukve! Ena od druge je lepši. Tudi so vse
res, ino po vers ti, po kteri so se godile, gredó
ena za drugo. Zgodbe toraj jim sploh pravimo.

Od teh zgodeb se pač sme reči, de so vsiga
svetá naj lepši zgodbe. Zakaj glejte, ljubi Bog
sam jih je rekel nam k pridu v posebne bukve
popisati. Tem bukvam se pravi sveto pismo; ino
toraj tem zgodbam svetopisemske zgodbe ali zgodbe
svetiga pisma. Kar se jih je od stvaritve svetá
do prihoda Jezusa Kristusa zgodilo, jim pravimo
zgodbe svetiga pisma stariga zakona; kar jih je
pa od rojstva ino življenja Jezusa Kristusa in od
djanja njegovih aposteljnov ino ucencov, jim
pravimo zgodbe svetiga pisma noviga zakona.

Pa vsih zgodeb, kar jih je v svetim pismu,
ne najdete v teh bukvah; le tiste boste v njih našli,
ktere se vam bolj permerijo, kar jih je bolj
umevnih, bolj lepih ino podučnih za mlade ljudi. Kar
še umeti ne morete, ali kar vam ni treba
vediti, je opušeno. Toraj je dano tem bukvam imé:
„Zgodbe svetiga pisma za mlade ljudi.“

Prav lepo in očitno boste v teh bukvah
pregledali, kak dober ino prijazen je bil Bog že od

začetka svetá do ljudi, ino kako je iz ljubezni do
nas zadnjič celo svojiga Sinu Jezusa Kristusa na
svet poslal.

Iz vsake povesti skorej boste božjo
vsigamogočnost, dobrotljivost, modrost, vsigavednost,
svetost, pravičnost ino previdnost spoznavali; pa
nikoli nikjer ne lepše ino čistejše, kakor nad
Jezusam Kristusam ino v tistim, kar je on učil, delal
ino terpel. Po njem se veličastvo, prijaznost ino
vsa ljubeznjivost božja odkrije. Tako vam bodo
zgodbe svetiga pisma naj lepši nauk od Boga, naj
lepši od vere.

Tudi od mnogih otrok boste v teh bukvah brali.
Brali boste v njih, postavim, od Abelna, Sema,
Jafeta, Izaka, Jožefa, Samuela, Davida, Tobija.
Nad temi boste veselje imeli. Kakor v zerkalu ali
špeglu boste nad njimi vidili, kako kaj lepiga je,
če je človek bogaboječ ino pobožen. — Pa tudi od
hudobnih otrok, postavim, od Kajna, Kama,
Jožefovih bratov, Opnia, Pineza, Absolona, boste v njih
brali. Njih življenje vam ne bo všeč. Nad njimi
se boste učili studiti hudobijo, ino druzih grehi vas
bodo varovali v enake zabresti. Tako le vas bodo
zgodbe svetiga pisma v samo čistih zgledih
pobožnosti učile. Kje hočete kaj lepšiga nauka?

Berite tedaj, ljubi otroci, mladenči ino
deklice! radi ino pridno te bukve, ino kakor dobri
otroci v njih, zlasti pa kakor mladenič Jezus, taki
si vsi biti perzadenite.

Kazalo.
Zgodbe svetiga pisma stariga zakona.

Stran.

• 1. Stvaritev svetá . . . . . . . . . . . 11
• 2. Perva človeka . . . . . . . . . . . 12
• 3. Pervi greh . . . . . . . . . . . . 15
• 4. Kazen ali štrafa perviga greha . . . . . 16
• 5. Bratomor ino njega kazen . . . . . . . 17
• 6. Spačenost ino pokončanje perviga sveta . . 19
• 7. Noe otet ino njegov hvalni dar . . . . . 20
• 8. Novi svet po potopu . . . . . . . . . 21
• 9. Poklic Abrahama . . . . . . . . . 23
• 10. Abrahamovo dobro serce . . . . . . . 24
• 11. Izak odmenjen v dar . . . . . . . . . 26
• 12. Izak vzame Rebeko . . . . . . . . . 27
• 13. Ezav pa Jakov . . . . . . . . . . . 29
• 14. Jakop na ptujim . . . . . . . . . . 31
• 15. Jakop gre v svoj kraj . . . . . . . . 32
• 16. Jožef, pastirčik . . . . . . . . . . . 34
• 17. Jožef na ptuje prodan . . . . . . . . 35
• 18. Jožef na Putifarjevim domu . . . . . . 36
• 19. Nedolžni Jožef v ječi . . . . . . . . . 37
• 20. Jožef povišan . . . . . . . . . . . 39
• 21. Jožefovi bratje v ječi . . . . . . . . 41
• 22. Benjamin gre v Egipt . . . . . . . . 43
• 23. Jožefova sreberna kupa . . . . . . . . 44
• 24. Jožef se da spoznati . . . . . . . . .45

Stran.

• 25. Očeta Jakopa veselje . . . . . . . . . 46
• 26. Jakopova ino Jožefova smert . . . . . . 48
• 27. Otrok Mozes v bičnatim jerbasčku . . . . 49
• 28. Mozes per studencu . . . . . . . . . 50
• 29. Goreči germ . . . . . . . . . . . . 51
• 30. Božji čudeži . . . . . . . . . . . . 52
• 31. Večerja in odhod iz Egipta . . . . . . 53
• 32. Potop Egipčanov . . . . . . . . . 54
• 33. Božji čudeži v pušavi . . . . . . . . 55
• 34. Zapovedi božje ino Izraelcov nezvestoba . . 56
• 35. Mozesova smert . . . . . . . . . . 58
• 36. Izraelci gredo v obljubljeno deželo . . . . 59
• 37. Ruta, pobožna ino dobra sinaha v Izraelu . 60
• 38. Helitova hudobna sinova ino Elkanov dobri sin 62
• 39. David pastir . . . . . . . . . . . . 64
• 40. Goljat velikan . . . . . . . . . . . 65
• 41. David, pobožni kralj . . . . . . . . . 68
• 42. Salomon, Izraelski kralj . . . . . . . 68
• 43. Elija prerok . . . . . . . . . . . . 71
• 44. Elizej . . . . . . . . . . . . . . 73
• 45. Jona . . . . . . . . . . . . . . 75
• 46. Tobija v Asirski sužnosti . . . . . . . 77
• 47. Daniel v Babilonski sužnosti . . . . . . 80
• 48. Tempelj ino mesto sta vnovič zidana . . . 83
• 49. Sedem Makabejskih bratov . . . . . . . 84
• 50. Bog spet pomaga . . . . . . . . . . 85

Zgodbe svetiga pisma noviga zakona.

Stran.

• 1. Caharija ino Elizabeta . . . . . . . . 87
• 2. Marija . . . . . . . . . . . . . . 89
• 3. Marija ino Elizabeta . . . . . . . . . 90
• 4. Janezovo rojstvo . . . . . . . . . . 91
• 5. Rojstvo Jezusa, našiga Odrešenika . . . . 93
• 6. Pastirji per jaslih . . . . . . . . . . 94

Stran.

• 7. Jezus v tempeljnu Bogu darovan . . . . 96
• 8. Modri od Jutra . . . . . . . . . . 97
• 9. Beg na Egiptovsko . . . . . . . . . . 99
• 10. Jezus, star dvanajst let, v tempeljnu . . 100
• 11. Janez v puščavi . . . . . . . . . . 102
• 12. Jezus je keršen, ino gre v pušavo . . . 104
• 13. Janez skazuje Jezusa ljudem. Jezusovi pervi
  učenci . . . . . . . . . . . . . 106
• 14. Ženitnina v Kani . . . . . . . . . . 109
• 15. Jezus v tempeljnu . . . . . . . . . 110
• 16. Jezus per Jakopivim vodnjaku . . . . . 111
• 17. Jezusova perva pridiga v Nacaretu . . . 114
• 18. Obilni ribji lov . . . . . . . . . . 115
• 19. Jezusovi nauki na gori . . . . . . . 117
• 20. Jajrova hči ino bolnica . . . . . . . 126
• 21. Jezus ino osem ino trideset letni bolnik . . 128
• 22. Jezus izvoli ino pošlje aposteljne . . . . 130
• 23. Jezusovi nauki v prilikah . . . . . . . 133
• 24. Nekaj manjih Jezusovih prilik . . . . . 135
• 25. Magdalena spokorjenka . . . . . . . 137
• 26. Posebni Jezusovi nauki per mnogih perložnostih 138
• 27. Smert Janeza kerstnika . . . . . . . 140
• 28. Jezus božji prijatel otrók . . . . . . . 141
• 29. Jezusov spremin . . . . . . . . . . 142
• 30. Zgubleni sin . . . . . . . . . . . 144
• 31. Usmiljenje inu neusmiljenje . . . . . . . 146
• 32. Bogatinec ino ubožic . . . . . . . . 147
• 33. Modre ino trapaste device . . . . . . 148
• 34. Mnoge podučne zgodbe . . . . . . . 149
• 35. Lacarjeva obuditev . . . . . . . . . . 150
• 36. Jezus od Marije maziljen . . . . . . . 152
• 37. Jezusova častita ježa v Jeruzalem . . . 153
• 38. Jezusovo naj imenitniši prerokovanje . . . 156
• 39. Poslednja večerja . . . . . . . . . 160
• 40. Jezus na oljski gori . . . . . . . . 167
• 41. Jezusova zadnja ino terpljenja polna noč . 170
• 42. Jezus pred deželnim oblastnikam . . . . 172
• 43. Jezus križan na kalvarii . . . . . . . 175
• 44. Jezus spet živi, ino se pekazuje . . . . 178

Stran.

• 45. Jezus gre v nebesa . . . . . . . . 128
• 46 Jezus pošlje svetiga Duha . . . . . . 184
• 47 Jezus živi v svojih vernih . . . . . . 185
• 48. Štefan, pervi mučenic . . . . . . . . 186
• 49. Pavlovo spreobernenje . . . . . . . . 188
• 50. Sveta Jezusova cerkev . . . . . . . 189

ZGODBE
svetiga pisma stariga zakona.
1. Stvaritev svetá.

Ljubi otroci! slišali ste že velikokrat, de
je Bog nebo ino zemljo stvaril. Pa zmiraj me
misel obhaja, de bi otroci, kteri že nekoliko
razumejo, radi to prav na tanko slišali.
Poslušajte tedaj, kako se je godilo.

V začetku je Bog nebo in zemljo stvaril.
Pa zemlja je bila še pusta ino prazna. Pokrita
je bila še vsa z globokimi vodami. Tema je
bila. Kar reče Bog: „Bodi svetloba!“ Ino
svetloba je bila, ino vse svetlo, ob enim.

Sdaj Bog ukaže: „Bo naj nébes ali
podnebje!“ Kar je bilo. Ta lepi plavi velb ali
obok nad nami se perčne, in nekoliko vod se
zbere v oblake nakviško.

Po tem Bog reče : „Voda na zemlji naj
steče na en kraj, in perkaži se suhota! In
tako je bila suha zemlja in morje, so bili
studenci, potoki ino reke.

Zdaj Bog zapové: „Zemlja naj rodi travo,
zeli ino rodne drevesa!“ Tudi to se je zgodilo.
Zemlja je bila lepo zelena, ino mnogih rož je
bilo po njej ino cvetočih dreves kakor spomladi.

Bog po tem reče: „Luči naj bodo na
nebu , de kažejo dneve ino leta, in pa svetijo na
zemljo! Ko bi trenil, so bile. Na nebu je
gorela velika luč, blišeče solnce, de dan dela.
Sijala je prijazna luna, de sveti ponoči. Mi
gljalo je zvezd brez števila veliko.

Po tem Bog rečeš „Mergole naj ribe po vodi,
ptice pod nebam, ino zemlja naj vsako mnogo
žival da!“ Komej je izrečeno, že je bilo vse.

Poslednjič je Bog človeka stvaril.
Stvarnik pogleda vse, kar je naredil, ino vse je bilo
prav prav dobro.

Ljubi otroci! tukaj na nebu ino na zemlji
lahko vidimo, kako je Bog mogočen, dobrotljiv
ino moder, ako ravno njega — našiga
preljubiga Boga — še ne moremo viditi.
Njegove prelepe stvari velikokrat s svetim veseljem
pregledujemo, ino veselimo se, de imamo tako
dobrotljiviga Boga.

2. Perva človeka.

Nebo ino zemlja sta bila narejena, in v
človekovo prebivališe lepo perpravljena. Bog
tedaj reče: „Naredimo človeka po naši podobi.
Gospoduje naj čez vso zemljo!“ Ino stvarnik
tedaj iz vlažne persti človeško telo zobrazi.
Pa je bilo še mertvo na tleh, in se ne gane.
Bog toraj dušo va-nj dihne, ino človek se
sklone, ino živi. Tako je bil stvarjen pervi

človek. Bog ga je imenoval Adam, to je perst,
v spominj njegoviga začetka.

Človek je po božji podobi stvarjen. Le samo
njegovo telo je pozemeljsko; njegov duh ali duša
je kaj božjiga, je Bogu podobna. Bog je duh;
tudi naša duša je duh. Bog je večen; tudi
človekova duša bo vekomej živela. Bog je neumerjoč;
tudi človekova duša ne bo nikedar umerla. Bog
je povsod, po vsih krajih in koncih sveta pričujoč;
tudi duša je na vsim truplu v enim pričujoča. Bog
ima nar bolj popolnama um; tudi naša duša ima
um. Bog ima svobodno ali prosto voljo; tudi naša
duša jo ima. — Naša duša s svojim umam
zamore dobro spoznavati, ljubiti ino storiti. Le kedar
dobro storimo, smo Bogu prav podobni; ino njemu
podobni biti si moramo perzadevati, sicer nas
Bog k sebi v nebesa ne more vzeti. Ljubi otroci!
vsi ste po božji podobi stvarjeni; na vso moč si
tedaj perzadevajte Bogu podobni biti. Bodite
popolnama, umni, usmiljeni, prijazni, ljubeznjivi,
delavni ino sveti, kakor je Bog svet. Podobo božjo
nad seboj, pa tudi nad drugimi spoštujte. Tudi
nar revniši ubožic je po njej stvarjen.

Bog je za človeka prav lep vert zasadil.
V njem so rastle prelepa drevesa, polne
prelepiga sadja. Pravimo mu raj. Obilen studenic,
kteri se je v štiri bistre reke raztekal, ga je
še lepšiga delal. V ta lepi vert pelje Bog
Adama, de ga obdeluje ino varuje.

Tako prijazen ino dober je Bog ljudem. Tudi
nam je perpravil veliko veselja; pa delati moramo
tudi mi. Tudi delo je naša sreča. Po delu se
nam počitek ino sleherno veselje vse bolj perleže.

Zdaj Bog veli živalim pred Adama priti,

in sleherni zmed njih je ime dal. Na to reče
Adamu: „Gospod si vsih stvari, toraj tudi vsih
žival; v svoj prid jih obračaj, pa nikar jih ne
terpinči.“ Toraj smemo tudi mi imeti jih za
vožnjo in nošo, jesti njih meso, ino njih kože
sebi v prid oberniti; pa ne jim bolečin delati
brez potrebe, ne jih terpinčiti nalaš.

Po vsim svestu zunaj Adama še ni bilo
nobeniga človeka. Ni mu bilo le samimu ostati,
temuč oče veliko ljudi je bil namenjen. Toraj
Bog reče: „Človeku ni dobro samimu biti na
zemlji, pomočnico mu hočem dati.“ Bog zdaj
da terdo spanje v Adama. Kedar je Adam
zaspal, Bog iz eniga njegovih reber Evo stvari.
Zbudi se, ino Bog mu Evo per pelje, ino Adam
je imel neizrečeno veselje.

Otroci, ljubi otroci! kako velika sreca je, de
je več ljudi na zemlji. Kdo bi sicer narejal
obuvalo ino oblačilo; kje bi dobili prebivališe, kruh
ino drugi živež, ko bi ne bilo na svetu zunaj
nas nikogar, de bi za vse to skerbel, ino nam
perpravljal? Vsi ljudje za nas delajo, ino nam
k naši sreči pomagajo; ljubimo tedaj vse ljudi.

Adam ino Eva sta v tem lepim vertu
nedolžna ino vesela. Boga sta ljubila čez vse,
in eden druziga kakor sama sebe. Ljubi Bog
jima je bil tako dobrotljiv ino prijazen, kakor
oče svojim otrokam. Nikoli ju ni nič bolelo,
nikoli nista bila bolna, ino pa takrat sta tudi po
telesu še bila neumerjoča.

Srečni so nedolžni ljudje! Preljubi otroci!
le zmiraj nedolžni bodite, kakor sta bila takrat
Adam ino Eva. Taki boste še dan današnji
nekoliko rajeve sreče vživali.

3. Pervi greh.

Na vertu je bilo vsaciga mnoziga
rodovitniga drevja. Adam ino Eva sta smela od
vsih dreves jesti; le od eniga jima je bilo sadje
jesti prepovedano. Bog je Adamu rekel: „Od
vsiga drevja po vertu jej; le tukaj od tega
drevesa (stvarnik ga je imenoval drevo
spoznanja dobriga ino hudiga) ne smeš jesti. Če
od tega ješ, ne boš več neumerjoč, temuč
moraš umreti.“ S tem je hojel Bog njuno
pokoršino poskusiti. Človek je dolžan Bogu
pokoren biti, naj zapove kaj ali prepove Bog.

Eniga dne je šla Eva celo bliz k
prepovedanimu drevesu. Kar na njem kačo zagleda.
Kača pregovori rekoč: „Zakaj vama je Bog
od vsih dreves jesti prepovedal?“ Eva reče:
„Od vsih dreves po vertu smeta jesti, le od tega
drevesa je Bog rekel: Nikar ne jejta od njega,
sicer bosta umerla.“ — „O, reče kača, ne
bosta ne umerla! Bog jo že vé! Še le prav
spregledala bosta, če od njega okusita. Enaka
bosta Bogu, ino vedila bosta dobro in hudo.“
Zdaj še le Eva drevo prav ogleda, in bolj ko
ga gleda, prijetniši se ji zdi prepovedani sad,
ino bolj jo mika. Poželjiva Eva seže po sadu,
ga uterga, ino jé. Tudi Adamu ga da, ino jé
ga tudi on. Tako sta tedaj božjo zapoved
prelomila , ino pervi greh je storjen. Per tej priči
jima je vse drugači. Odpirajo se jima oči, in
ugledata, de sta naga. Rudečica jih sprehaja
od sramote, iz figovih listov si krila spletata,
ino se pokrijeta z njimi. Vsa plašna se skrijeta
v germovje na vertu.

Ljubi otroci! s slehernim greham je taka.
Zapeljivi hudobneži nas motijo, ali pa nas naše
notranje hudo nagnjenje k hudimu mika. Če
se tedaj duša ne brani, če se v resnici ne
oberne od greha v stran, ino če se terdno
ne derži božjih zapoved, pa rado pride za
skušnjavo pervoljenje, za njim pa greh, kteri je nar
veči zlég, ino za greham pride nepokoj ino
strah.

4. Kazen ali štrafa perviga greha.

Kmal na to se glas božji zasliši: „Adam,
kje si?“ Ves trepeč odgovori: „Bojim se pred te
priti, ker sim nagj za to sim se skril.“ Bog mu
reče : „Kdo ti je povedal, de si nag? Si li
jedel sad kteriga sim ti djal, de ga ne jej? Adam
odgovori: „Eva mi je dala prepovedaniga sadu,
in jaz sim pa jedel.“ Bog tedaj Evi reče:
„Zakaj si to storila?“ Eva reče : „Kača me je
zapeljala, de sim jedla.“ Nobeden noče biti kriv.

Na to Bog sodbo sklene in reče zapeljivi
kači: „Ker si to storila, bodi prekleta med
vsimi živalmi na zemlji! Po trebuhu se boš plazila,
ino vse svoje žive dni prah jedla! „Nekdo
ženinih mlajšev pa ti po sterl glavo, ino ti ga
bos v peto salazovala.“ Evi Bog reče :
„Veliko boš terpela s svojimi otroci. Možu boš v
oblasti, ino on bo tvoj gospod.“ Ino Adamu
Bog reče: „Prekleta bodi zavoljo tebe zemlja,
njena rodovitnost naj peša. S težavo se boš
živil na njej vse svoje žive dni. Ternje ino osat
ti bo rastel na njej. S potam v obrazu boš
svoj kruh jedel, dokler se ne poverneš v zemljo,

iz ktere si vzet.“ — Bog ji še z živalskimi
kožami obleče, in ji pahne iz raja. Angelj s
švigajočim ognjenim mečem je varoval v raj.

Kako velik zleg je greh, ker ima tako
hude nastopke! Varujte se greha, ino pred takim
človekam bežite, kakor pred strupeno kačo,
kteri vas hoče v greh zapeljati.

5. Bratomor ino njega kazen.

Adam ino Eva dobita dva sinova.
Staršimu je bilo ime Kajn, mlajšimu pa Abel. Kajn,
terdnejši, je bil kmet. Abel, šibkejši, je bil
ovčar. S delam sta si mogla kruha služiti.

Bog je dal Kajnu srečo per kmetii,
Abelnu pa per čedi. Kajn poljšine tedaj Bogu v dar
perneſe; Abel pa mu daruje jagnje od svoje
čede, v znamnje pobožne hvaležnosti. Abel je
imel pravo spoznanje ino resnično hvaležnost v
svojim sercu. Kajn pa se je le dobriga hlinil.
Zatoraj je Bog, ki v serce vidi, na Abelnov
dar z dopadenjem pogledal, na Kajnoviga pa ne.

Kajnu to težko de, ino dosihmal svojiga
pobožniga brata ne more več z dobrim očesam
pogledati. Ves bled je bil v obraz, ino od
same nevošljivosti so mu lica vpadale.

Éog je Kajna še svaril, ino mu prijazno
rekel: „Zakaj si tako jezen, ino zakaj ti vpada
obraz? Glej, kakor tvoj brat si mi ljub ino
prijeten, če prav ravnaš. Če pa ne, pa že greh
preži ko dereč lev per tvojih durih. Pa če le
hočeš, zamoreš poželenje do hudiga premagati,
ino ga gospodariti.“

Pomislite, otroci! kako Bog po očetovo svari.

Bog še zdaj tudi nas po naši vesti pred
slehernim greham svari. Dajte se svariti! Bojte se
Boga, ino bežite pred greham!

Kajn Boga ni poslušal, temuč je jezo v
sercu redil. Enkrat se Abelnu sosebno
prijazniga dela. „Pojdiva“, mu reče, „malo po polji.“
Vesel gre z njim Abel nedolžni. Kedar že
dosti od staršev odideta, pa zgrabi Kajn
Abelna, svojiga brata, ino ga ubije. — Vidite, tako
deleč ste ga jeza ino nevošljivost zapeljale, de
je svojiga brata umoril. Koliko hudiga storite
nevošljivost in jeza! Abel zdaj leži mertev in
ves spremenjen v svoji kervi. O, kako so pač
njegovi starši tarnali ino jokali, kedar so ga
našli, ino njega perviga merliča zagledali! To
je nevošljivost storila.

Pa kmal se je sodnik oglasil. Bog reče
Kajnu: „Kje je Abel, tvoj brat?“ Kajn je,
kakor vsaki hudoben človek, s hudo odgovoril:
„Kaj jaz vem? Sim kali varh ino čuvaj svojiga
brata?“ Bog reče: „Kaj si storil? Kri tvojiga
brata vpije z zemlje do mene. Ino zdaj —
preklet si na zemlji, ktera je zinila, in pila kri
tvojiga brata. Več ti ne bo rodila, kedar jo
boš obdeloval. Na svetu ne boš imel domu;
v begu boš, ino po svetu se boš klatil!“ Kajn
zdaj vidi svojo veliko pregreho ino ves plašen
ino zdivjan zakriči: „Oh, kaj sim storil! Kako
zlo sim grešil! Moja pregreha je tako velika,
de nikoli ne zasluži odpušenja!“ Pobegnil je,
ino po samotah se potikal. Podnevi ino ponoči
ni imel pokoja. Podnevi mu je vedno bila v
mislih njegova velika pregreha, bratomor. In
ponoči se mu je v spanji vedno zdelo, de stoji

brat ves kervav pred njim. Vest ga je tedaj
noč in dan pekla ino mučila. Tako greh
človeka ob pokoj in vse veselo življenje perpravi.

6. Spačenost in pokončanje perviga
sveta.

Sčasama se ljudje bolj in bolj namnožijo;
pa so tudi hudobniši, ino za Boga več ne
marajo. V divji nečistosti so veselja iskali, ino
eden druziga krivično stiskali. Bog se milo ino
usmiljeno, kakor oče, čes-nje potoži rekoč: „Nič
več si ne puste ljudje reči. Vsi spačeni so. Pa
vender jim bom še dal odloga sto ino dvajset
let, če se še utegnejo poboljšati.“

Med timi hudobneži je bil vender pravičen
in pobožen mož, Noe. Njemu Bog reče:
„Veliko barko si stori, de bo tri sto komolcov
dolga, petdeset široka, ino trideset visoka. Jaz
bom namreč vsi zemlji grozen potop dal. Kar
živi pod nebam, vse bo poginilo. S teboj pa
pa bom prijazno zavezo naredil. V barka
pojdeš s svojimi sinovi, s svojo ženo ino z
ženami svojih sinov.“

Pobožni Noe je barko sto let vpričo vsih
delal. Pa hudobneži niso na-nj marali. Kedar
je bila barka dodelana, reče Bog Noetu: „Sdaj
idi v barko ti, ino kar je tvojih. Med vsimi
sidanjimi ljudmi najdem tebe pravičniga.
Vzemi tudi k sebi v barko po dvoje vsih žival, ki
so na zemlji. Zakaj po sedmih dneh porečem
dežju iti na zemljo štirdeset dni ino štirdeset
noči; vse, kar sim stvaril, bom končal na zemlji.“

Zvesti služabnik boshji Noe gre tedaj v

barko s svojimi ino z živalmi. Sam Bog je
duri za njim zaperl. Per tej priči začne strašno
dež liti. Vsi studenci se odpro. Voda šumi
spod neba kakor potoki. Se naraša, ino barka
ko veliko poslopje po vodi plava.

Oh otroci, kako so pač drugi ljudje jokali,
ino od grozniga strahu vpili, kteri niso bili v
barki! Plezali so na drevje, ino lazili na hribe,
de bi se oteli. Pa je bilo prepozno! Voda se
naraša ino naraša, de petnajst komolcev stopi
čes nar viši gore.

Vse je bilo po vsi zemlji pokončano, —
bodi človek, ali sivina, bodi ptica spod neba,
ali červ spod praha. Sam Noe je bil otet, ino
kar jih je bilo par njim v barki.

Oh, še tako hudoben naj bo kdo, de bi
ne ljubil dobrotljiviga Boga; vsaj bati bi se
mogel pravičniga Boga! Vidite, otroci! kako zna
strahovati.

7. Noe otet ino njegov hvalni dar.

Sto in petdeset dni je voda po zemlji stala.
Bog pošlje gorek veter, ino voda upada.
Verhovi gor se sčasama iz vode perkazujejo.
Barka obstoji na neki gori na Armenskim.

Noe odpre okno, ino izpusti krokarja, de
bi zvedil, ali je voda že dosti upadla, ali ne.
Ni ga več nazaj. — Potlej izpusti goloba.
Nima se kam vsesti, ino vedno leta okoli barke.
Noe iztegne roko, ino ga spet v barko vzame.
Sedem dni potlej ga spet izpusti. Zdaj pride
še le zvečer nazaj, ino oljkino vejico z zelenimi

peresei pernese v kljunu. To je bilo veselo
znamnje, de je voda dosti upadla.

Sedem dni potlej goloba še enkrat izpusti.
Zdaj ga pa ni več nazaj; ker je bila zemlja še
suha.

Ino Noe gre zdaj po božjim povelji iz
barke, z njim tudi, kar je bilo njegovih, ino živali.

Kako mu je moglo biti per sercu, kedar
je spet enkrat tia zemljo stopil, in je svet tako
prazen od ljudi, ino sam aebe z drugimi
sedmemi tako čudno otetiga vidil! Iz hvaležnosti
Gospodu altar postavi, ino mu žgaven dar na njem
zažge. Takrat se je lepa mavrica na nebu
perkazala. „Glejte!“ reče Bog Noetu ino
njegovim sinovam, „prijazno zavezo naredim z vami
ino z vsimi ljudmi, kar jih bo po vas rojenih.
Nikoli več ne bo potop zemlje razdeval. Dokler
bo zemlja, ne bo prejenjala ne setev ne žetev,
ne poletje ne zima, ne noč ne dan. Kedar koli
boste zagledali mavrico, ki sim jo na oblake
djal, se spomnite obljube, ktero sim vam storil.“

Otroci! vselej vam bodi ta zgodba v misli,
kolikokrat lepo pisano mavrico vidite v černih
oblakih, ino mislite si: Bog je vsim
hudodelnikam ojster, pobožnim dober ino prijazen.

8. Novi svet po potopu.

Osem ljudi je bilo otetih, ino po njih se je
človeški rod spet množil. Noe je spet zemljo
obdeloval, ino pa vinograd zasadil. Ker vina
moči še ni poznal, ga je pervič preveč pil.
Upijani se, ino nespodobno razodet leži v šotoru.
Kam, Noetov sin, vidi očeta ondi ležati, ino

ima divje veselje nad tem. Zaničljivo se
posmehuje, ino pove bratam. Iz tega se vidi
njegovo hudobno serce. Kdor svojiga očeta
oponaša, je nezdušeu otrok.

Sem ino Jafet sta bila vsa druzih misel.
Z odvernjenim obrazam gresta k očetu, ino ga
s plajšem odeneta. Lepa je bila ta
sramožljivost ino to otročje spoštovanje. Ko se Noe
prebudi, ino gerdo Kamovo djanje sliši, je
grozno žalosten ino hud, ino Kamu prerokuje, de
se mu bo vse njegove žive dni hudo godilo.
Ino pa kako bi se mu bilo moglo drugači kakor
le hudo goditi, ker je svojiga očeta zaničeval?
Sej Bog v četerti zapovedi srečo na tem svetu
le dobrim otrokam obljubi, kteri svoje starše
spoštujejo; razuzdanim otrokam pa strašno
žuga. Bog pravi: „Kdor svojiga očeta
zasramuje, ino svojo mater zaničuje, naj mu krokarji
oko spod čela izkljujejo, in orlovi mladiči pošro.“

Semu in Jafetu je dal Noe svoj blagoslov
ali šegen; previdil in prerokoval jima je, de se
jima bo vedno dobro godili. Bogu je všeč, ako
otrok svoje starše vselej spoštuje, ino celo njih
pregreške poterpežljivo preterpi.

Noetovih mlajšev se je sčasama velik
narod zaredil; zmirej bolj se je razširjal po
zemlji. De bi se po deželah ne razgubili, si
smislijo turn zidati, kteriga verh bi se neba
dotikal, ino bi se od vsih krajev vidil. Pa Bog
jim ovre nespametni početik. Do sih mal so
ljudje na zemlji le en jezik govorili; zdaj Bog
da, de se več jezikov med njimi začne, de se
eden druziga ne umejo. Toraj morajo zidanje
opustiti, ino se v mnoge narode razdeliti. Raz-

šli so se semtertje. Semovi mlajši so ostali v
Azii, Kamovi so šli veči del v Afriko, ino
Jafetovi v Evropo.

Človekovo ničemerno delo gre v šibre, le
božje delo obstoji; Bog je namreč Gospod, ino
ukaže, v kteri deželi mora človek živeti.

9. Poklic Abrahama.

Kmal po potopu so se ljudje spet slo
namnožili , ino mnogi narodje so po zemlji
prebivali. Pa spet kmal so Boga pozabili, ino veči
del hudobno živeli. Zdaj se jih je še clo
malikovanje prijelo, de so mertve podobe iz lesa
ino kamna namesti praviga Boga molili.

Živel pa je med velikim številam hudobnežev
prav pobožen ino bogaboječ mož. Tega si je
Bog smed vsih izvolil.

Po njem ino po njegovih otroci je Bog
hotel pravo božje spoznanje ino češenje ohraniti,
ino med vse narode na zemlji razširiti. Ta mož
je bil očak Abraham, Temu Bog reče: „Iz
dežele mi idi zmed sorodovine ali žlahte in od
očetove hiše v deželo, ktero ti bom pokazal.
Očeta te bom storil velikimu narodu. Obilno te
bom oblagoslovil, ino po tebi bodo vſi narodje
na zemlji oblagodarjeni.“ Abraham je božjimu
povelju per tej priči pokoren, ino se koj spusti
s Zaro, svojo ženo, z Lotam, svojim stričkam,
s svojimi hlapci ino deklami ino s svojimi
čedami na pot.

Na Kanansko pride. Ta dežela je bila nar
lepših dežel na zemlji. V prigovoru so jo le
imenovali deželo, po kteri se mleko ino med

cedi. Tukaj mu Bog reče: „Glej ! to deželo bom
tebi ino tvojim mlajšem dal.“ Tako Bog
povračuje ljudem, kteri ga radi slušajo, ino so mu
pokorni. — Pobožni Abraham poln hvaležnosti
altar postavi, in Bogu hvalen dar pernese.

10. Abrahamovo dobro serce.

Abrahamovi ino Lotovi pastirji so se
marsikrat za boljši spašnike prepirali. To je
Abrahama zlo bolelo. Zatoraj je Lotu djal: „Ljubi
moj! lepo te prosim, ne bo naj nobeniga
prepira med nama ino med najnimi pastirji; sej sva
brata! Glêj, vsa dežela ti je odperta! Lepo te
prosim, ločiva se! Če greš ti na levo, grem
jaz na desno; če se ti na desno oberneš, grem
pa jaz na levo!“

Lot si tedaj izvoli lepo vodenčno stran ob
reki Jordanu, kjer je bilo Sodomsko ino
Gomorsko mesto. Abraham mu to lepo stran
dežele le za to pusti, de je mir med njima. Lot
gre v Sodomo; Abraham pa na Kananskim
ostane. Glejte, ljubi otroci! tak človek je
odjenjaven ino miren.

Kakor proti Lotu, ravno tako je bil
Abraham tudi proti ptujcam prijazen. Enkrat je
sedel opoldne pred durmi svojiga šotora, pod
drevesam v senci. Kar zagleda tri ptuje može
priti. Naproti jim gre, se jim nizko perklone,
ino reče nar imenitnišimu med njimi: „Gospod!
če me hočeš zlo razveseliti, ostani per meni,
ino ne ogibaj se mojiga šotora!“ Tudi unima
dvema rece: „Počita si malo tukaj pod
drevesam! Grižljej kruha vama bom pernesel, preden

se daljej spustite.“ Mu reko: „Veselilo nas bo,
če nam hladne vode ino kak grižljej kruha
perneseš.“ Abraham hiti v šotor, ino reče Zari:
„Urno speci podpepelnike ali mlince iz nar
belši moke!“ Potlej teče k čedi, odbere nar lepši
tele, ino ga hlapcu da. Urno ga mora
perpraviti. On sam ta čas pernese mleka ino sroviga
masla, ino potlej podpepelnike ino pečenko. Ves
čas je per njih pod drevesam, ino jim streže.

Ljubi otroci! kaj ne, de je bil Abraham
dober ino prijazen človek, ino tak celo do
popolnama ptujcov?

Po jedi, ko so slovo jemali, reče nar
imenitniši zmed njih Abrahamu: „K letu osorej spet
pridem. Takrat bo Sara sina imela.“ — Ino
to se je zgodilo, desiravno sta bila že oba zlo
perletna. Tisti pa, ki je tako rekel, je bil sam
Bog, kteri je v podobi ptujca z dvema
angeljema k Abrahamu prišel, ino je hotel, de mu je
Abraham stregel. Je li morebiti Bogu kaj
nemogočniga?

Abraham ptujce še nekoliko proti Sodomi
pospremi. Ino Gospod mu pove, de bo
Sodomo in Gomoro zavolj nju velicih pregreh
štrafal. Abraham postoji, ino goreče prosi, de bi
tima mestama perzanesel. Bog mu obljubi: „Če
je le deset pravičnih v teh mestih, ju ne bom
razdjal.“ Pa jojmeni! še deset jih ni bilo. Vsi
so bili hudobni, in vsi sprideni. Zatorej je drugi
dan, ko je solnce persijalo, strašna kazen čes
nji perderla. Angelja sta eno uro popred Lota,
pobožniga Abrahamoviga strička, z njegovimi
vred odpeljala, ino potlej pade ogenj ino goreče
žveplo spod neba na hudobne mesta, ino mesta

s prebivavci vred v prah in pepel požge.
Slano jezero, polno žvepla, je še dan današnji na
tistim kraji,— strašno znamnje prekletstva
božjiga, ktero so živinske pregrehe perklicale.

11. Izak odmenjen v dar.

Eno leto po tem je Abraham res dobil
sina, kakor mu je bilo prerokovano, ino ga je
Izaka imenoval. Lep dečik je bil, ino
Abrahamu prav ljub.

Ko je nekoliko perrastel, reče Bog
Abrahamu ponoči: „Abraham! vzemi Izaka, svojiga
ediniga sina, ki ga tolikanj ljubiš, ino idi na
goro Morjo, ter mi ga v žgavni dar daruj.“
Zjutrej oče zgodej vstane, nakolje drev sa
germado, obloži osla z njimi, vzame dva hlapca
ino Izaka, svojiga sina, ino gre od doma.

Tretji dan dojdejo do hriba. Oče tukaj
reče hlapcama: „Tukaj z oslam počakajta. Jaz
ino Izak pa greva na goro Boga molit.“ Zdaj
vsame dreva, ino jih Izaku, svojimu sinu, na
ramo zadene. On pa je nesel ogenj v rokah
ino nož. Tako gresta v goro. Po poti reče
Izak: „Oče!“ Abraham odgovori: „Kaj je moj
sin!“ Izak reče: Vidite, tukaj so dreva ino ogenj,
kje pa je jagnje v dar?“ Abraham odgovori:
„Za jagnje bo že Bog skerbel, ljubi sin!“ Izak
še ni vedil, de je on ta. Kako je moglo
dobrimu očetu serce tleti per takim otrokovim
popraševanji! Gresta daljej. Kedar sta bila na
verhu hriba, napravi Abraham altar, zloži na-nj
dreva, zveže svojiga sina Izaka, ino ga na
altar dene na verh drev. Izak, poln tihe pokor-

šine, terpi vse voljno, ino se kar nič ne brani.
Tedaj iztegne Abraham roko z nožem klát
svojiga sina. Pa angelj božji savpije tistikrat z
nebes : Abraham! stoj, ino ne stori nič žaliga
mladenčku! zdaj vem, de se bojiš Boga, ker iz
ljubezni do njega še svojimu edinimu sinu nisi
perzanesel. Sam per sebi, pravi Gospod, sim
persegel: Ker si to storil, bom tvoj zarod
namnožil kakor zvezde na nebu, in odobroteni bodo
po nekom tvojih mlajšev vsi narodje na zemlji.“
Kako veselje je moglo zdaj Abrahama
sprehajati, ker mu je spet dan bil njegov ljubi Izak,
ino ker verhi tega še tolike obljube sliši! Tako
le Bog pokoršino skuša ino poplačuje.

12. Izak vzame Rebeko.

Abraham se je bil že slo postaral, ino Bog
ga je obilno z vsim obdaroval. Skerbel je
tedaj, de bi, preden umerje, svojimu sinu še
bogaboječo ženo dobil. Hčere v deželi so bile
grosno hudobne. Toraj pošlje svojiga veliciga
hlapca v tisto deželo, kjer je bil Abraham
rojen, in kjer je imel še bogaboječo sorodovino
ali žlahto, de bi ondi za njegoviga sina Izaka
dobro, pobožno ženo poiskal. Hlapec vzame
deset velbljudov ali kamel, jih otovori z
mnogim blagam, ino gre. Srečno pride do
Haranskiga mesta, kjer je nekedaj Nahor,
Abrahamov, brat, živel. Tu velbljude zunaj mesta
zraven studenca leč zažene. Zvečer je že bilo,
ob času, ko so mestne hčere po vodo hodile.
Naj nedolžniši, naj pridniši ino naj prijazniši

zmed njih želi hlapec zvediti, ino je tudi Boga
prosil, de bi mu dal ravno tisto najti.

Ko hlapec še moli, pride Rebeka z
verčem na rami. Zala je bila, ino kar je še več,
grozno pametna ino gola nedolžnost. Molče
stopi k studencu, nalije vode, ino se oberne.
Hlapec se ji perbliža, in reče: „Daj mi piti iz
verča.“ „Pij,“ mu reče prijazno, spusti verč
urno v naročje, ino mu da piti. Kedar odpije,
mu reče deklica: „Čakaj, še tvojim velbljudam
bom zajela, de se napijejo.“ Berž izlije iz
verča v korito, teče spet na studenec, ino natoči
vodi velbljudam vsim.

Hlapec se savsame, ino jo molče premišljuje.
Ta postrežnost mu je bila zlo vžeč, ino
razodeva mu njeno dobro serce. Bilo mu je tudi,
kakor de bi mu kdo rekel: „Ta je, ta!“ Ko
so se velbljudje napili, ji da is hvaležnosti zlate
uhane ino zapestnice, ino reče; „Hči! čigava
si? Povej mi, ali je prostor prenočiti na domu
tvojiga očeta?“ Mu odgovori: „Batvelova hči
sim, sinu Nahorjeviga, ki je bil Abrahamov
brat. Slame ino klaje je obilno per nas, tudi
prenočiti prostora dovolj.“ Tedaj se mož
perpogne, moli Boga, ino reče: „Bodi češen,
Gospod, Abrahamov Bog, kteri me je tako na
ravnost v hišo njegoviga brata perpeljal!“

Ondi je z živino prenočil, pa ne grižljeja
ni okusil, dokler ni naročila opravil. Ko je
naročilo opravil, še reče: „Če tedaj dobro
hočete mojimu Gospodu, ino vam je resnica,
perrecite. Če ste pa druzih misel, mi pa tudi
povejte, de se vem kam oberniti.“

Mati ino njen brat Laban odgovorita: „Glej,

Rebeka stoji pred teboj! Vzemi jo, ino pojdi z
njo.“ Ko hlapec to sliši, poklekne, ino hvali
Boga. Potlej seže po zlatino ino srebernino ino
brehke oblačila, ino jih da Rebeki. Obdaroval
je pa tudi mater ino brata. Zdaj še le mož
sede k mizi. Jedo ino pijo, ino dolgo časa so
skupej v noč. Zjutrej zgodej vstane hlapec,
vse napravi se vernit proti domu, ino kakor pred
zvest hlapec, se ne da muditi. Rebeka se s
svojimi deklami na.velbljude vsede, gre, ino je
bila lzakova žena. Ne bogastvo, ampak
nenolžnost jo je srečno storila, ino pa pridnost ino
dobro serce.

V božjih rokah je vse; Bog dostikrat prav
majhne okolišine v veliko srečo oberne.

13. Ezav pa Jakob.

Izak ino Rebeka dobita na enkrat dva sina.
Pervencu je bilo Ezav ime, drujcu pa Jakob.
Ezav je bil ves dlačen ino kosmat, ino tudi
divjiga vedenja; Jakop tih ino pohleven. Esav
se loti lova ino kmetije; Jakop pa izvoli krotko
pastirsko življenje.

Enkrat kuha Jakob sok iz leče, ko ravno
Ezav iz hoste pride. „Daj,“ reče Ezav
Jakopu, „tudi meni kaj te rudečkaste jedi; lakote
se ves opotekam.“ Jakop reče: „Če mi svoje
pervenstvo daš za-njo.“ Pervenic je namreč
skorej vse bogastvo po očetovi smerti dobil.
Ezav reče: „Koliko mi je pa še živeti; čimu
mi je pervenstvo?“ Na to perseže prepustiti mu
pervenstvo, jé ino pije, vstane, gre, ino mu ni

mar pervenstvo. Ni bilo prav, de je Ezav po
nemarnosti bil tak zapravljiviz.

Otroci! ne zaničujte, ko Ezav, božjih
darov. Hvalite Boga, kteri vam jih da. Ezav
se ni dosti zmenil za pervenstvo, ki mu ga je
bil Bog dal; za malo jedi ga je prodal. Ta
mu je bila več bo božji dar, grozna taka
slepota! — Pa tudi od Jakopa ni bilo lepo, de je
bil tolikanj lakomen, ino je z jedjo, ktere ga
je brat prosil, pravice pervenstva iz njega
spravil, ktere so bile vsiga vredne. Te je bil Bog
sicer zdavnaj Jakopu namenil. Pa za pravo
srečo nikoli ni treba storiti še toličkine krivice;
modri ino sveti Bog že vse tako obrača na
svetu, de nam namenjena sreča gotovo dojde.

Drugikrat reče Izak Ezavu v svojih starih
dneh: „Glej, sin! star sim, ino ne vem za smert.
Pojdi na lov, ino če kaj vjameš, mi jed
perpravi, kakoršno veš, de rad jem. Tedaj te
bom oblagoslovil, preden umerjem.“ Ezav berš
gre. Rebeka je to slišala. Naglo perpravi dva
kozliča po divje, obleče Jakopa v Ezavovo naj
lepši oblačilo, ovije Jakopu roke ino goli vrat
s kozličevino, ino reče mu jed očetu nesti. Izak,
kterimu so oči od starosti že otemnele,
popraša: „Kteri si ti mojih sinov?“ Jakop odgovori:
„Ezav sim, vaš pervenic. Storil sim, kakor
ste mi rekli. Jejte, ino pa oblagoslovite me.“
Izak reče: „Čakaj, bliže stopi, de pošlatam,
če si moj sin Ezav, ali ne.“ Jakop perstopi.
Izak ga pošlata, ino reče: „Glas se mi sicer
zdi Jakopov glas; pa roke so Ezavove.“
Toraj ga ni spoznal, je jedel, roke na-nj položil,
ino ga oblagoslovil, de je bil posvečen, tako

rekoč, oče obljubljeniga Odrešenika, po kterim
je imelo vsim narodom priti zveličanje. Komej
Jakob odide, pa Ezav pride z lova, ino reče:
„Vstanite, oče! ino jejte.“ Izak ves ostermi,
ino reče: „Kdo si pa ti?“ Ezav odgovori: „Ezav
sim, vaš pervorojenic.“ — Zdaj se je
Jakopova zvijača pokazala. Ezav pa na glas rjove
ino joka. „O zviti zvijač ti!“ je djal, pervič
me je sa pervenstvo kanil, ino zdaj mi še
očetov blagoslov ukrade!“ Iz togote žuga Jakopa
umoriti.

14. Jakop na ptujim.

Jakop je res mogel pred togoto divjiga
Ezava pobegniti. Palico vzame, ino gre po
materinim svetu v Haran k ujcu Labanu. Po
poti ga na polji noč obide, še preden je k
hišam prišel. Ves truden se ondi uleže, dene
kamen pod glavo, ino zaspi. V spanji se mu Bog
prav prijazno razodene. Vidil je gred ali lojtro,
ktero je na zemlji stala, ino z verham do neba
segla. Ino glej, božji angelji hodijo po njej
gori in doli. Verhi nje je Bog bil, kteri mu
reče: „Jaz sim Gospod, Bog tvojih očetov. Glej,
jaz sim per tebi; varoval te bom, koder boš
hodil, in te bom spet v to deželo perpeljal.
Nikoli te ne bom zapustil.“ Jakop plane ves
plašen iz spanja, ino reče: „Gotovo, Bog je tu
vpričo, pa nisim vedil!“ Ko se zarja napoči,
vzame Jakop kamen, ga v znamnje postavi po
konci ino ga v spominj, de je Bogu
posvečen, z oljem oblije.

Povsod je Bog per nas. Toraj se nam ni

treba nikjer bati, pa povsod moramo tudi
spodobno ino prav ravnati.

Jakob gre zdaj daljej, ino zagleda zadnjič
vodnjak ali štirno na polji, kteri je bil z velikim
kamnam pokrit. Zraven njega leže tri čede
drobnice. Jakop reče pastirjem: „Bratje! od kod
ste?“ Odgovore: „Iz Harana.“ Jih vpraša:
„Poznate Labana, Nahorjeviga sinu?“ Odgovore:
„Dobro.“ Še vpraša: „Je Ii zdrav?“ Pravijo:
„Zdrav je, zdrav; ino glej, Rahela, njegova
hči, pride ravno s čedo.“ Ko jo Jakob zagleda,
hitro kamen znad vodnjaka odvali, napojit ji
drobnico, ino jo prijazno pozdravi. Od veselja
zajoka, ino pove ji, de je Rebekin sin, sestre
njeniga očeta. Rahel berž teče povedat očetu.
Laban mu hiti naproti, ga objame, kušne, ino
pelje na dom.

Jakop je več let per njem živel. Zvesto
ino pridno je Labanove ovce pasel, ino je
mogel veliko preterpeti. Bog pa ga je tako osrečil,
de je obogatel, ino cele čede ovc ino koz v last
dobil. Oženil se je, ino je imel veliko hlapcov
ino dekel, velbljudov ino oslov.

15. Jakop gre v svoj kraj.

Ko je Laban vidil, de Jakop tako bogati,
mu je jel nevošljiv biti, ino mu ne da več
lepiga očesa. To čuti Jakop, ino trud in delo mu
še teži de. Več skorej mu ni prestati. Toraj
mu Bog reče: „Poverni se v deželo svojih
očetov! Jaz te bom varoval na poti.“ Jakop se
zdajci spravi na pot, ino z vso svojo družino
ino s svojim blagam odide. Laban jo užge za

njim, in ga misli po sili verniti. Pa Bog mu
reče: „Varuj se Jakopu kaj žaliga reči.“ Ino
za to ga je v miru pustil iti. Tako se Bog za
svoje potegne, ino jim vselej pomaga.

Kedar Jakop do reke Jordana na mejo
Kananske dežele pride, ga začne Ezav njegov
brat, skerbeti. Poslal je tedaj poročnikov pred
seboj, de mu prihod napovedó. Zvečer pridejo
posli nazaj, ino mu reko, de mu Ezav s štiri
sto možmi naproti gre. Jakop se ustraši, ino
zlo se boji.

Tedaj je molil: „Moj Bog ino moj oče,
kteri si mi rekel, de, povernem naj se v deželo
svojiga očeta, me boš vedno varoval; reši me
tedaj zdaj iz rok mojiga brata, kteri mi gre s
štiri sto možmi naproti. Ne zaslužim sicer tvoje
pomoči, ino ves prenevreden sim tvoje velike
dobrote ino svestobe, ktero si že skazal nad
menoj. Z golo palico v rokah sim šel čez reko
Jordan, ino zdaj grem z dvema čedama nazaj.
Pa pomagaj mi, moj Bog! kteri si mi že
tolikokrat iz nadloge pomagal, pomagaj mi tudi
zdaj iz nje, ker se svojiga brata bojim.“

Ravno je šlo solnce iz za gore, kar
zagleda Jakop Ezava priti, ino štiri sto mož z
njim. Jakop zversti svoje otroke, svoje hlapce
in dekle ino čede v več trum; sam pa v zaupanji
v Boga stopi naprej, se Ezavu perbližuje, ino
se mu vsaj sedemkrat do tal perklone. Ezav pa
mu skoči naproti, se ga oklene, ga objame,
kušuje, in se od veselja joka. Ko Ezav toliko
otrok vidi, reče: „Čigavi so vsi ti?“ Jakop
odgovori: „Otroci so, ktere mi je Bog dal.“ Zdaj
pridejo vsi pred Ezava, in se pred njim perklanjajo.

Na to ponudi Jakop Ezavu več čed. Pa
Ezav se jih brani, ino Jakop mu tako dolgo ne
odleže, dokler jih ni vzel. Jakop je s
ponižnostjo ino ljubeznijo popolnama potolažil Ezava,
svojiga brata, kteri ga popred iz jeze v očetovi
hiši ni mogel terpeti. Vidite, otroci! sovražnike
naj lože s ponižnostjo ino ljubeznijo potolažimo.

Jakop gre zdaj z Ezavam, svojim bratam,
v svoj kraj, hvali Boga iz celiga serca, ino
pride spet na Kanansko k Izaku, svojimu starimu
očetu, kteri je še to veselje doživel.

16. Jožef, pastirčik.

Jakop je imel dvanajst sinov. Naj boljši
med njimi je bil Jožef. Šestnajst let je bil ravno
zdaj star, ino je očetove čede z brati pasel.
Njegovi bratje so nekaj prav hudiga nekedaj
počeli. Jožef pa, ves nedolžen mladenč, se tega
ni udeležil; groza ga je bilo, ino ker je imel
tanko vest, pové svojimu očetu, de bi se greh
ne delal. Za to ga imajo oče radi, ino mu
pisano suknjo omislijo. Bratje pa so ga za tega
voljo jeli čertiti, ino mu ne morejo več dati lepe
besede. Enkrat je imel Jožef čudne sanje. Pov
jih svojim bratam. „Le poslušajte,“ jim reče v
svoji nedolžnosti, „kaj se mi je sanjalo. Zdelo
se mi je, de vežemo snopje na polji. Moji snopi
so vstali, in se po koncu postavili; vaši snopi
pa so moje ostopili, ino se jim perklanjali.“
Bratje so te sanje berž tako izložili, de bo
Jožef kedaj njih Gospod. Toraj mu reko: Kaj ti
boš naš kralj, mi pa tvoji služabniki ino
podložni? Tega nas Bog varuj!“ Zavoljo teh sanj

so mu še bolj nevošljivi, ino še bolj ga sovražijo.
Oče pa, ki so že tudi božje sanje imeli, so
mislili sami per sebi, de je morebiti Bog res
njih ljubiga Jožefa za kaj veliciga odločil. In pa
prav taka je bila. Jožef, ljubljen od svojiga
očeta, je bil zavoljo svoje nedolžnosti tudi
ljubljen od Boga.

17. Jožef na ptuje prodan.

Enkrat gredo Jožefovi bratje s svojimi
čedami deleč od doma. Oče so tedaj rekli Jožefu:
„Pojdi, pojdi, ino poglej, kaka je kaj per
bratih ino živini.“ Pokorni Jožef precej vstane ino
gre. Kedar ga bratje priti vidijo od deleč,
berž pravijo med seboj: „Vidite, vidite ga,
sanjač pride! Ubijmo ga, ino verzimo ga v
kako jamo, ter recimo, de ga je zver ujédla.
Bomo vidili, čimu so mu sanje.“ Ruben, naj
starji brat, v ta strašni sklep ni pervolil, ino si
perzadeva, de bi ga rešil. „Oh,“ jim reče,
„nikar ga ne ubijajte! Raji ga že versite v tisti
le vodnjak!“ Pa to je le za to rekel, ker mu
je mislil skrivaj spet iz njega pomagati, ino ga
k očetu domu peljati. Kedar tedaj Jožef do
bratov pride, mu berž pisano suknjo s života
potegnejo, ino ga veržejo v vodnjak. Stara
kapnica je bila, ki se je dež va-njo natekal;
po vsi sreči pa ravno ni bilo vode v njej. Potlej
sedejo jest. Ruben pa ne more jesti. Gre ino
misli, kako bi brata otel. Kar pridejo ptuji kupci
s svojimi velbljudi z gore. Juda tedaj reče
svojim bratam: „Kak dobiček imamo, če brata
umorimo? Bolje ga je prodati. Sej je vender le

naš brat.“ Kedar tedaj kupci bliz do njh
pridejo, bratje Jožefa iz vodnjaka potegnejo, ino
jim ga prodajo za dvajset srebernikov. Jožef
britko joka, prosi; pa nič ne pomaga. Ptujci
ga peljejo na Egiptovsko. Ruben ni vsiga
tega nič vedil. Ko zvé, vpije ino tarna. Uni
bratje si pa iz tega nič ne store; kozla
zakoljejo, Jožefovo pisano suknjo v kri pomočijo,
ino vso kervavo očetu pošljejo, ino sporočé:
„To suknjo le smo našli. Poglejte vender, ko
bi utegnila suknja vašiga sina biti!“ Jakop jo
precej spozna, ino ves žalosten na glas spusti
jok: „Mojiga sina suknja je! Dereča zver je
mojiga Jožefa raztergala!“ Dolgo časa je svojiga
sina objokoval, ino se ni dal potolažiti. Oh, v
kake strašne pregrehe perpravi nevošljivost!

18. Jožef na Putifarjevim domu

Rogaboječiga, umniga, zvestiga ino
pošteniga človeka ni skerb, če mora tudi svoj kraj
zapustiti, ino iti v ptuje dežele. Povsod je Bog
per njem; povsod najde dobre ljudi.

Uni kupci so Jožefa v Egipt perpeljali.
Putifar, imeniten gospod, ga kupi. Jožef služi
svojimu gospodarju zvesto ino pošteno. Za to ga
ima pa tudi Bog rad. Kar koli Jožef počne,
povsod mu Bog da srečo ino tek. Toraj mu je
gospodar ves vdan, njega samiga si ima za
postrežbo. Zroči mu vse gospodarstvo. Povsod
pa so tudi hudobni ljudje, kterih se je treba
varovati Jožef je bil grozno zal mladeneč.
Putifarjeva žena se mu zmiraj perlizuje, ino ga
hoče v greh pregovoriti. On pa ne pervoli tega,

ino reče: „Kako bi mogel storiti tako hudobijo,
ino grešiti zoper svojiga Boga!“ Vender zmiraj
postopa za njim; on se je pa povsod ogiblje.
Enkrat je bil Jožef sam v hiši. Tedaj ga zgrabi
za plajš, ino ga spet v ostudni greh nagovarja;
Jožef pa ji popusti plajš v rokah, ino beži iz
hiše.

Žena se na to silno raztogoti. Prijaznost
hudobnih ljudi namreč se velikokrat v smertno
sovraštvo preverže. Na ves glas začne vpiti,
ino vse domače sklicovati. „Glejte, glejte!“ jim
pravi, „kaciga hudobneža je moj mož v hišo
pervlekel. Les v hišo pride, ino se me loti.
Jaz pa zavpijem, kolikor sim mogla, tedaj je
plajš popustil, ino je bežal!“ Plajš je zraven
sebe hranila, dokler ni bilo moža domu. Ko
mož domu pride, mu pravi vse te laži, ino de bi
ji bolj verjel, mu plajš pokaže. Gospodar se
razserdi, ino per tej priči reče Jožefa v ječo vreči.

Pomislite to, ljubi otroci! Jaki, nedolžni ino
vojšaški mladeneč Jožef vam daje tukaj prav
lep zgled. Ob skušnjavi misli v Boga. Se varuje
drušine hudobnih ljudi. Nedolžnost mu je ljubši
od vse sreče svetá. Čednosti ne ljubi iz
posvetniga dobička. Oteti svojo čednost se še le
vsiga vana, vse pozemljske časti, vsiga
veselja ino dobička, ino gre raji v ječo, kakor de
bi zoper voljo božjo storil. Pač res, naj lepši
dar je ta Bogu! V skušnjavah tudi vi storite tako.

19. Nedolžni Jožef v ječi.

Jožef je zdaj v ječi med kudodelniki. Pa
Bog, kteri nedolžnih ljudi nikoli ne zapusti, ga

tudi v ječi ni zapustil S svojim lepim vedenjem
ino s posebno pomočjo božjo je Jožef per
ječarji kmal saupanje ino ljubezen našel, ino vse
jetnike mu je dal pod oblast. Jožef dobi zdaj
perložnost veliko dobriga storiti.

Kmal po tem reče kralj dva imenitna dvorna
služabnika, veliciga točaja ino veliciga peka, ki
sta bila pred njim zatožena, v ravno to ječo
pahniti. Dolgo časa sta že v njej. Eniga jutra
ji Jožef, ko jè k njima prišel, nekako oparjena
ino pobita najde. Ves usmiljen ji vpraša: „Kaj
se dans tako gerdo deržita?“ Odgovorita: „Sanje
sva imela, pa nimava nikogar, de bi nama jih
razložil.“ Jožef je vedil, de so navadne sanjske
izlage prazne vraže; jima tedaj reče: „Izlaga
je božja reč, le sam Bog vé, ali kaj naše sanje
pomenijo, ino kaj; pa vender povejta, kaj se
vama je sanjalo? Veliki točaj tedaj pove:
„Sanjalo se mi je, de vidim vinsko terto s tremi
mladikami. Rastla je, že odgnala, odcvetela,
ino grozdje dozorila. Jaz pa sim kraljev kozaric
imel v rokah, vzamem grojzd, ga ožmem v
kozaric, ino podam ga kralju.“ Jožef je imel
posebno razodetje božje, ino mu reče: „Sanj
izlaga je ta: Čez tri dni te bo kralj spet v
poprejšnjo službo vzel. Pa spomni se takrat
tudi mene, ino prosi kralja, de me odreši, iz
te ječe.“

Veliki pek vidi, de je Jožef točaju sanje
dobro razložil, ino mu reče: „Meni se je pa
sanjalo, de imam tri jerbase na glavi. V
verhnim jerbasu so bile za kralja mnoge jedi
pekovskiga dela. Pa ptice so mi jih znad glave iz
jerbasa jedle.“ Jožef reče: „Čez tri dni te bo

kralj rekel obesiti , ino ptice bodo meso kavsale
s tebe.“

Tri dni potlej je bil kraljev god, ino vse
se je po izlagi zgodilo. Veliciga peka so obesili;
veliki točaj pa je bil v službo vzet.

Pa točaj se v svoji sreči ne spomni Jožefa.
Nehvaležni, gerdi točaj! —

20. Jožef povišan.

Dve léti potlej je pa kralj imel sanje. Zdelo
se mu je, de je stal per Nila réki. Kar pride
sedem lepih debelih krav iz vode, ino se ob réki
po travi pasejo. Za njimi pride pa sedem
gerdih s-hujšanih krav iz nje. Shujšane krave pa
so unih debelih sedem požerle. V tim se kralj
prebudi, pa spet zaspi. Precej se mu spet
sanja od sedem lepih polnih klasov, kteri so bili
od druzih sedem drobnih in snetjavih klasov
požerti. Te sanje so kralja zlo prestrašile. Berž
ko se je zdanilo, je poslal po vse modre ino
izlagavce po Egiptu. Pa kralju ne more nihče sanj
razložiti. Zadnjič se nehvaležni točaj spomni
Jožefa v ječi, ino reče kralju: „V ječi je
Izraelsk mladeneč, kteri je meni ino peku imenitne
sanje na tanko razložil.“ Kralj pošlje per tej
priči po Jožefa. V lepši oblačila ga preoblečejo,
ino postavijo pred kralja. Kralj mu reče: „Sanje
sim imel; pa ni človeka, de bi mi jih vedil
razložiti. Od tebe pa slišim, de veš vse sanje
glado razlagati.“ Ponižni Jožef je odgovoril:
„Jaz nič sam iz sebe ne vem. Le Bog zamore
kralju srečen odgovor dati.“ Kralj mu zdaj pove

oboje sanje: od debelih ino shujšanih krav, ino
pa od polniga ino snqtjaviga klasja.

Tedaj Jožef reče: „Bog oznanuje kralju,
kar misli storiti. Sedem debelih krav ino sedem
polnih klasov pomeni sedem rodovitnih letin;
sedem shujšanih krav pa ino sedem snetnjavih
klasov pomeni sedem nerodovitnih letin, ktere bodo
za rodovitnimi prišle, ino njih obilnost pojedle.
Strašna dragina bo vso deželo stiskala. Bog
bo gotovo ino skorej storil, kar je sklenil storiti.
Kralj naj tedaj umniga ino neutrujeniga moža,
poise, kteri bo obilnost bogatih letin v žitnice
spravljal, de bo ob dragini kaj jesti.“

To govorjenje je bilo kralju zlo všeč, toraj
reče: „Kje dobimo koga, de bi bil kakor ti od
Boga razsvetljen? Glej, postavim te čez ves
Egipt! Vsi moji podložni se morajo po tvojim
povelji ravnati. Viši od tebe v nobeni reči
nočem biti; le samo kraljevi sedež si perhranim.“
Na to sname kralj svoj perstan, ino ga Jožefu
na roko natakne; obleče ga v drago belo
tenčico, obesi mu zlato verigico ali ketnico okoli
vratu, posadi ga v svojo drugo kočijo ino
klicati reče pred njim:

„Deželni oče je tale!“

Otroci! zgodbo od Ježefa še enkrat
premislite, ino učite se verovati vse svoje žive
dni: Bog jim, kteri ga ljubijo, vse v prid
obrača. Kakor Bog gotovo živi, se mora
pobožnim ino pravičnim ljudem vsaj zadnjič
dobro goditi.“

21. Jožefovi brati v ječi.

Sedem rodovitnih létin zdaj pride, kakor
je Jožef prerokoval. Jožef gre, ino spravlja žito
v žitnice; neizrečeno obilno ga je bilo. Pa tudi
sedem hudih letin je nastopilo, kakor je
prerokoval. Velika lakota perhaja po vsih deželah.
Jožef odklene tedaj žitnice, ino previduje s
kruham ves Egipt. Tudi iz bližnjih dežel hodijo od
Jožefa žita kupovat.

Tudi po Kananskim pertisne velika dragina.
Jakop tedaj reče svojim sinam: „Stopite doli v
Egipt, ino nakupite nam hruha ali žita, de vsaj
lakote ne umerjemo.“ Deset Jožefovih bratov gre
tedaj v Egipt. Benjamina pa, kteri je bil
tistikrat še otrok, ko so bili Jožefa prodali,
obderže oče doma. Djali so namreč oče: „Utegnilo
bi se mu po poti kaj hudiga pergoditi.“

Srečno pridejo v Egipt do Jožefa. Pa
Jožefa ne poznajo, ino z veliko častjo popadajo
pred-nj na obras. Jožef jih je berž spoznal, se
spomni sanj svoje mladosti, ino misli vprečudno
previdnost božjo.

Jožef se neznaniga dela proti njim, govori
ojstro z njimi, ino reče: „Ogleduhi ste! dežele
ste prišli ogledovat.“ Vsi prestrašeni mu
odgovore: „Gospod, tega ne! Le živeža pridemo
kupovat. Pošteni ljudje smo; dvanajst bratov
nas je. Naš oče še žive na Kananskim. Naj
mlaji brat je doma per očetu. Uniga druziga pa
— zdaj so blezo malo jecali — uniga druziga
več ni.“ „Vidite no!“ reče Jožef, gotovo je,
vam ni upati. Kakor gotovo jaz ino kralj
živiva, de mi ne pojdete od tod, dokler vašiga

naj mlajšiga brata ne bo. Koga zmed sebe
pošljite po-nj! Vi drugi ste pa ta čas moji
jetniki.“ V ječo jih reče peljati. — Nekedaj so
svojiga brata vergli v vodnjak, zdaj pa oni tiče v
ječi.

Prav človek se nikoli ne mašuje nad
sovražnikam; tudi Jožef se ne mašuje nad
svojimi hudobnimi brati. Le poboljšati jih hoče. Čez
tri dni jih ukaže iz ječe perpeljati, ino jim reče:
„Jaz se Boga bojim, ino nikomur ne delam
krivice. Ce ste pošteni ljudjé, pustite eniga
zmed sebe tukaj perpertiga; vi drugi pa pojdite
s kupljenim žitam domu. Perpeljite mi potlej
svojiga mladiga brata; ino vam bom verjel,
ino odšli ste smerti.“

Vdajo se v to, ino si pravijo med seboj:
„Tega smo se nad Jožefam, svojim bratam,
zadolžili! Vidili smo britkost njegove duše, milo
nas je prosil; pa ga nismo uslišali: Sa to pride
ta nadloga nad nas.“

Tako se včasi vest še pozno zbudi. Pa
niso mislili, de jih Jožef ume; zakaj po tolmači
je govoril z njimi. Jožef, slišijoč ta pogovor,
se od njih oberne, ino joka. Serce se mu od
ljubezni taja, berž ko čuti, de jim je žal. Pa
de bi zvedil, ali jim je resnica, se spet va-nje
oberne, ino reče Simeona, kteri je bil blezo naj
neusmiljenši proti njemu, vpričo njih zvezati.
Svojim služabnikam pa reče, jim vreče ali žakle
z žitam nasuti, ino va-nje vsakimu svoj denar
djati, ino jim še živeža za po poti dati. Potlej
otovorijo svoje osle, in odrinejo domu.

Doma povedo očetu vse, kar se jim je
permerilo. Stari oče pa tarnajo rekoč: „Ob vse

moje otroke me boste perpravili. Jožefa več ni,
Simeon sedi zapert; zdaj pa mi hočete še
Benjamina vzeti! Ne bo hodil ne z vami v Egipt.“
Kedar vréče praznijo, ino vsak svoj denar v
njih najde, se vsi grozno grozno prestrašijo.

22. Benjamin gre v Egipt.

Med tem je žito pohajalo, ino oče silijo
spet sinove v Egipt. Juda pa pravi: „Možu, ki
ondi zapoveduje, se ne smemo brez svojiga naj
manjšiga brata pred oči perkazati. Toraj
mladenča z menoj dajte. Jaz sim za-nj porok!“

Tedaj reče Jakop: „Če je le taka, naj bo.
Pa vzemite seboj, kar raste nar boljšiga v
deželi, ino nesite v dar možu. Še toliko denarjev
vzemite seboj, ino pa denarje, ki ste jih per
verhu vreč našli; morebiti se je bila kaka zmota
zgodila. Bog pa vsigamogočni vam daj milost
sadobiti per moži, de vam da nazaj zapertiga
brata ino tudi mojiga ljubiga Benjamina. Oh,
jaz sim pa kakor kdo, ki je ob vse svoje otroke
perpravljen!“

Jožefovi bratje dojdejo z Benjaminam ino
z darmi srečno v Egipt. Kedar Jožef zve, de
je Benjamin per njih, zapove svojimu hišniku
jim dobro obedo napraviti. Ta mož jih pelje v
hišo. Se med vratmi ga opomnijo zavoljo
denarjev, ktere so bili v vrečah našli. Pa jim
reče brez skerbi biti, jim perpelje Simeona,
poklade njih oslam, ino jim napové, de bodo
opoldne tukaj jedli. Preden je Jožef domu
prišel, so svoje dari perpravili. Kedar v hišo stopi,
padejo vsi na kolena, vsak s svojim daram v

roki. Jožef jih prijazno pozdravi, ino reče:
„So Ii zdravi vaš stari oče, ki ste mi pravili
od njih? še žive?“ Odgovore mu: „Zdravi so
naš oče, tvoj hlapec; še žive, ino se jim dobro
godi!“ Jožef zagleda Benjamina, ino vpraša:
„Je Ii ta vaš mlaji brat? — Bog ti daj dobro,
moj sin!“ mu reče, ino urno gre iz hiše; užalilo
namreč iz ljubezni se mu je nad bratam. Solze
ga silijo; gre na samno, ino se izjoka. O kako
lepa je resnična bratovska ljubezen!

Ko si je Jožef obras izmil, pride nazaj, se
premaguje, ino reče: „Jedi sdaj na mizo dajte!
Posadite jih po starosti, naj staršiga od zgorej,
ino naj mlajšiga pa od spodej.“ Nad tem se
vsi zavzamejo. Zdaj nosijo jed za jedjo na mizo.
Pa Benjamin dobi vsiga petkrat več kakor uni
drugi. Jedli so, pili, ino bili vesele volje.

23. Jozefova sreberna kupa.

Jožef dene svoje brate, de bi se od njih
poboljšanja popolnama prepričal, še na eno terdo
poskušnjo. Svojimu hišniku zapové: „Napolni
možem vreče z žitam, kar ga gre va-nje. Deni
na verh žita vsakimu svoje denarje v vrečo; v
mlajšiga vrečo pa še mojo sreberno kupo.“ Hišnik
stori tako, ino drugo jutro ko se dan zazna,
odrinejo s svojimi osli proti domu. Komej so od
mesta odšli, ukaže Jožef hišniku za njimi
hiteti, ino jih zavoljo kupe terdo prijeti.

Dohiti jih hišnik, ino jim reče: „Kupo, ki
moj gospod pije iz nje, ste ukradli! Tako s
hudim povračujete dobrote?“ Na to vsi
osterme, in odgovore: „Kaj mi bi bili kaj tako hu-

diga storili?“ Umerje zmed nas naj tisti, per
kterim se kupa najde. Pa še tvoji sužni naj
bomo vsi drugi po verhu.“ Ko bi mignil,
vzamejo vreče z oslov, odvezujejo vsak vsojo vrečo.
Zakaj v tej reči so bili dobre vesti, ino toraj
vsi serčni. Hišnik preiskuje vse vreče od naj
starjiga do naj mlajiga. Kar kupo najde v vreči
Benjaminovi. Ostermeli so vsi, ino vernili se k
Jožefu, Juda od spred. Pred-nj na kolena
popadajo vsi. Jožef jim reče: „Zakaj ste tako
naredili?“ Juda odgovori : „Gospod, kaj ti
hočem odgovarjati! Bog je našel krivico nad nami;
za to se nam taka godi. Glej, on, ki se je
kupa našla per njem, ino vsi mi smo tvoji sužni!“
Jožef reče: „Tega me Bog varuj! Kupe tat
bo moj sužen; vi drugi pojdite k očetu per
miru domu.

Juda zdaj bliže stopi k Jožefu, ino reče:
„Gospod, kralju enak! prosim, naj smem reči
besedo, tvoj hlapec! Unikrat si nam ukazal
seboj perpeljati svojiga naj mlajšiga brata. Oče
ga niso radi izpustili, ker ga ljubijo, kakor svoje
življenje. Jaz sim se jim poroka storil za
mladenča, jaz naj bom tedaj tvoj sužen, de le
mladeneč gre z brati domu. Kako neki bi mogel
brez njega k očetu! Vsaj britkosti ne bom vidil,
ktera jih čaka!“ Ta Judova je bila lepa.

24. Jozef se da spoznati.

Jožef se zdaj ne more nič več premagovati.
Reče Egipčanam, ki so okoli njega: „Pojdite
iz hiše vsi.“ Ko ni bilo nikogar ptujiga zraven,
ino ko je bil Jožef per bratih sam zdaj; izpusti

na glas jok, ino reče: „Jožef, vaš brat, sim
jaz! Še žive moj oče?“ Bratje oterpnejo od
strahu, ino kar besedice ne morejo
pregovoriti. Vsa krivica, ki so jo Jožefu storili, jim
hodi na misel.

Jožef pa, ves prijazen, jim reče: „Bliže,
le bliže do mene! Jožef sim, ki ste me bili na
Egiptovsko prodali. Pa vender nikar se ne bojte
za to! Vam v prid me je Bog pred vami les
poslal, de ste vi lakote ino smerti oteti. Za to
me je kneza naredil po vsi Egiptovsi deželi.
Hitite tedaj do mojiga očeta, ino recite jim:
Jožef, vaš sin, vam sporoči: Bog me je
gospoda postavil vse Egiptovske dežele. Doli
pridite k meni, ne mudite se. V naj lepšim kraji
dežele boste prebivali; bliz mene boste vi ino
vse, kar imate. Še pet let bo lakota. Hitro
hodite, kmal nazaj pridite, ino mojiga očeta
seboj perpeljite.

Ino zdaj se Jožef Benjamina svojiga brata
oklene, ino joka, ino tudi Benjamin se joka. Ino
vse brate kušne, ino joka.

Otroci! kdo tukaj ne bo s solznimi očmi v
nebo pogledoval, ino ne poreče z omečenim
sercam: „Oh, kako si ti dober, o Bog!“

25. Očeta Jakopa veselje.

Tudi kralj je zaslišal, de so prišli Jožefovi
bratje. Kralj ino vsi per dvoru so tega veseli.
Svoje lastne vozove je dal kralj, de so šli po
Jožefoviga očeta, ino pa po njegovih bratov
žene in otroke. Jožef da še vsakimu dvoje pražnje
oblačilo, Benjaminu pa tri sto srebernikov ino

petero pražnje oblačilo. Ravno toliko denarjev
ino preblek je očetu poslal, ino verhi tega se
desetero z Egiptovskim blagam otovorjenih oslov
ino desetero z žitam ino živežem za po poti
obloženih oslic. Tako jih odpravi, ino per odhodu
jim reče: „Ne kregajte se mi po poti zavoljo
nekedanjiga, vse bodi pozabljeno!“

Stari oče so jih med tem žalostni
perčakovali. Kar pridejo z Benjaminam, ino berž, ko
v hišo stopijo, povedo: „Jožef, vaš sin še živi,
ino je gospodar vsiga Egipta!“ Jakop jim pa
ne verjame, dokler ni vidil kraljevih vozov ino
toliko dražili darov. Zdaj mu je, kakor ko bi
se iz hudih sanj prebudil. „Dosti mi je,“ reče,
de moj sin Jožef še živi! Grem, vidil ga bom,
preden umerjem!“

Potlej je pobožni starčik k Bogu molil, ino
Bog mu je govoril ponoči v perkazni: „Nič se
ne boj! Iz tvojih otrok hočem v Egiptu velik
narod storiti, ino jih spet nazaj perpeljati.“ Zdaj
se vzdigne na pot v Egipt. Na meji Kananske
dežele je še Jakop Bogu dar opravil. Juda gre
naprej, očeta napovedat. Jožef se mu naproti
pelje. De le očeta zagleda, plane iz kočije, se
jih oklene, ino se od samiga veselja joka. Stari
oče pa rečejo: „Rad umerjem zdaj, de te le
vidim še enkrat!“

Jožef v svojim veličastvu se ni sramoval
očeta, pred kralja jih pelje. Kralj se je zlo
veseselil, de je očeta taciga pobožniga sina vidil,
ino ukaže na Egiptovskim mu dati naj lepši
deželo, — Gesensko. Ondi je Jožef njega ino
njegove z vsim obilno preskerbel.

Otroci! od Jožefa se učite svoje starše ljubiti.

26. Jakopova ino Jozefova smert.

Jakop je sto sedem ino štirdeset lét doživel.
Kedar se je njegova smert perbliževala, pošlje
po Jožefa, svojiga sina. Jožef pride, ino pa
tudi svoja sinka, Eprajma ino Manaseta,
starimu očetu perpelje. Jakop, malo pred smertjo,
se sklone na postelji, vzame otročiča v naročje,
ji kušuje ino blagoslovi. Jožefu pa reče: „Glej!
jaz nmerjem, pa Bog bo per vas, ino vas bo
spet perpeljal v deželo vaših očetov. Še en del
več ko tvojim bratam dam tebi, Sihemsko selo.“

Na to se Jakop sniti reče vsim svojim
sinovam, ino moli nad vsimi. Judu še sosebno
reče: „Kraljeva palica ne bo prešla od Juda,
ne vojvodstvo od mlajšev njegovih, dokler ne
bo tistiga, ki je namenjen biti poslan, to je,
zveličarja. Narodje bodo upali va-nj.“

Vsim skupej reče: „Pokopajte me v dvojni
jami na Kananskim, kjer Abraham ino Zara,
Izak ino Rebeka počivajo!“ Ko je to izrekel,
se poravna nazaj v posteljo, ino umerje.

Jožef, to viditi, pade očetu po obrazu, joka,
ino jih kušuje, ino na Kananskim jih pokoplje,
kakor so si želeli. — Dobri otroci ljubijo svoje
starše celo do smerti, ino spolnijo jim tudi
voljo še po smerti.

Jožef je sto ino deset lét doživel. Kedar
se njegov konec perbliža, reče svojim bratam:
„Jaz umerjem zdaj. Pa Bog vas bo varoval,
ino vas v deželo perpeljal, ktero je našim
očetam obljubil. Tisti čas vzemite tudi moje košice
seboj.“ Obljubiti mu morajo to. Ino potlej je
umeri, poln vére v božje obljube, mirno ino

veselo. Veliko, veliko solz je bilo prelitih po
njem. Tukaj per Jožefovi trugi, ljubi otroci!
sklenite po njegovim zgledu pobožno živeti, de
boste tudi vi nekedaj mirni umerli kakor Jožef.

27. Otrok Mozes v bičnatim
jerbaščku.

Iz Jakopovih otrok se je sčasama velik
narod zaredil. Po njih očetu Jakopu, ki mu je
bilo tudi Izrael imé, se jim je reklo Izraelov
narod, ino so bili v dvanajst rodov razdeljeni.

Tisti stari, dobri kralj na Egiptovskim je
bil mertev. Novi kralj pa ni hotel nič vediti za
Jožefa. Tolikanj ptujiga naroda v njegovi
deželi mu pergreva. Sklene ga tedaj zatirati. Po
ceglovnicah ino na polji so mogli hudo hudo
tlako opravljati, ino pretežke dela delati. Ino
vse vnovič rojene Izraelske dečke je ukazal še
celo v vodo pometati. Bila je tistikrat neka
dobra, vsa bogaboječa Izraelska mati. Le toliko
zalo dete je imela. Čez vse ga je ljubila, ino
v strahu skrivala cele tri mesce. Pa zdaj ga
nič več ne more perkrivati. Iz bičevja tedaj
splete jerbasček, ga znotraj zasmoli, položi déte
va-nj, ino dene jerbasček per kraji Nila v ločje.
Mislila si je: Morebiti vender Bog koga pošlje,
de se usmili Iepiga otroka.

Otrokova sestra pa se je od deleč ustavila,
ino gleda, kaj se bo z otrokam godilo. Ino mili
Bog je tako naklonil, de je ravno tisti čas
kraljeva hči k vodi prišla. Zagleda jerbasček v
ločji, ino precej reče svojih dekel eni po-nj iti.

Ko ga odpre, zagleda otroka v njem. Ino glej,
dete je vekalo! Kraljevi hčeri se smili, ino reče:
„Oh, Izraelskih otrok ti bo kteri!“

Kedar je otrokova sestra od deleč vidila,
de je kraljeva hči tako prijazna, ino de se ji
dete tako smili; stopi serčno k njej, ino ji reče:
„Naj grem naj, ino kako Hebrejko poldičem,
de bo dete dojila.“ Kraljeva hči reče: „Le
idi, le!“ Deklica teče vesela domu po mater.
Mati je jaderno prišla, ino kraljeva hči ji reče:
„Vzemite tega otroka, ino redite mi ga; vam
bom že dobro plačala.“

Pač je bila mati vesela, pač je hvalila Boga,
ino s hvaležnostjo svojiga otroka spet v
naročje vzela! Ljubeznjiviga dečka je iz njega
zredila. Kraljeva hči ga je za svojiga sina
vzela, ino imé Mozes mu dala. — Tako le skerbi
dobrotljivi Bog tudi sa otroke.

28. Mozes per studenci.

Kedar je Mozes že dobro odrastel, vidi
nadlogo Izraelcov, svojih bratov. To ga je v
živo bolelo. Raji hoče z zatiranim ljudstvam
revež biti, kakor s hudobneži vse Egiptovske
bogastva vživati. V Boga, njega nevidniga,
obrača oči, kakor de bi ga vidil, ino se za svoje
stiskane brate serčno ponaša. Kralj mu je toraj
po življenji stregel, ino Mozes pobegne iz Egipta.
Pa Bog tega jaciga moža ni zapustil.

Mozes je na Madjansko bežal. Truden ino
ves shojen séde per nekim studencu. V tistim
kraji je prebival bogaboječ duhoven. Jetro mu
je bilo imé, ino je imel sedem hčer. Očetove

ovce so pasle, ino ravno so cede pergnale k
studencu napajat. Mozes jim vodo zajema, ino
korita naliva. Drugi pastirji — kakor pred
zarobljenci — hočejo dekleta odpahati. Pa Mozes
se za-nje potegne, ino jim ovce napoji.

Ko so domu prišle pastarice, povedó očetu
vse to. Oče rečejo: „Zakaj nisto tega moža,
ki vam je dobro storil, seboj perpeljale?
Pokličite ga, de zajme z nami.“ Berž ga
pokličejo, ino Mozes pride k bogaboječimu Jetru.
Kmal sta si bila všeč. Mozes mora Jetru
obljubiti, de ostane per njem, ino Jetro mu pa
svojo hčer Seporo da za ženo.

29. Goreči germ.

Mozes je zdaj Jetrove ovce pasel. Enkrat
jih žene deleč deleč v pušavo, celo do Horeba
gore. Tukaj po teh samotah, kjer druziga ni
bilo, kakor semtertje kak germ, je Mozes
večkrat v revo svojih bratov v Egiptu mislil, ino
k Bogo molil. Ves v to zamišjjen zagleda na
enkrat v germu velik plamen. Čudi se, de germ
ne zgori, ino gre bliže njege. Ker ga glas
iz plamena ogovori: „Mozes, Mozes!“ Mozes
reče: „Tù sim!“ Glas reče: „Jaz sim Bog
tvojiga očeta, Bog Abrahamov, Izakov ino
Jakopov.“ Mozes, poln svetiga strahu, obraz
skrije, Bog pa daljej govori: „Vidil sim revo
svojiga ljudstva v Egiptu, ino slišal njegovo
zdihovanje. Rešiti jih hočem iz rok Egipčanov,
ino jih peljati v dobro prostorno deželo, ki se
mleko ino méd po njej cedi; na Kanansko jih

popeljem. Toraj idi, ino spelji meja ljudstvu
iz Egipta.

Mozes je iz pokoršine ino iz ponižnosti storil
po božjim povelji. Vzame od Jetra slovo, prime
palico v roko, ino gre v Egipt.

V pušavi ga Aron, njegov brat, sreča.
Mozes mu pove, po kaj ga Bog pošlje. Toraj
gresta oba vkup v Egipt, ino tam skličeta vse
starašine Izraelskiga ljudstva. Aron jim
perpoveduje vse besede, ki jih je Bog govoril;
Mozes dela čudeže s palico. Vse ljudstvo je
verovalo, ino Boga molilo.

30. Božji čudeži.

Mozes ino Aron, po osemdeset lét slara
sivčika, stopita pred kralja zdaj, ino mu
napovesta božje povelje. Rečeta mu: „Tako pravi
Gospod: Izpusti moje ljudstvo, de mi gre godú
obhajat v pušavi.“ Kralj odgovori ves
prevzeten: „Ne vem Gospoda nobeniga, de bi mu jaz
bil v strahu. Ljudstva ne dam iz dežele.“

Skazati tedaj, de ga je res Bog poslal,
stori Mozes v Gospodovim imenu več čudežev.
Vergel je palico na tla, ino zvergla se je v
kačo. Pa ne zmeni se za to kralj; še bolj je
ljudi stiskal ko pred. — Mozes udari s palico
vpričo kralja na reko Nil. Ino vsa voda se
sverže v kri; ribe pomerjejo v njej, ino nihče je
ne more več piti. Pa kralj se oberne, ino mu
ne gre k sercu.

Na to pokrijejo po božjim povelji mnoge
živali, žabe, komarji, kobilice, ves Egipt. Po
polji, po hišah, po shrambah ino celo po kra-

ljevim poslopji jih je bilo vse živo. — Strašna
kuga je živino morila. Černi mehurji se
izpahnejo po ljudeh ino po živini. — Strašno
vreme, polno toče ino treska, pokončuje vso
zelenjavo na polji, pobija ljudi ino živino.

Tako nastopi desetero stisk saporedama,
ena hujši ko druga. Kralj pa ostane le še
terdovraten; ali pa, če je ravno ob času stiske
obljubil ljudstvo izpustiti, se berž skuja, ko
stiska na Mozesovo prošnjo odjenja.

Pa kar je Bog sklenil, se vender le mora
zgoditi. Kralj ne more božjiga ljudstva rešenja
ubraniti. Kaj neki je človek, de bi se
vsigamogočnimu Bogu v bran stavil!

31. Večerja ino odhod iz Egipta.

Mozes ino Aron stopita zdaj zadnjič pred
kralja, ino mu rečeta: „Tako pravi Gospod:
Opolnoči bo umerlo vse pervorojeno po Egiptu.
Per Izraelovih otrocih pa kar pes ne bo čerhnil.
Potlej pojdem iz Egipta ino vse ljudstvo
Izraelsko z menoj.“ Kralj je ostal terdovraten.

Noč se dela. Vsak Izraelsk gospodar mora
kakor je Bog po svoji očetovi skerbi ukazal,
jagnje zaklati, ino ga speči, de se na pot
pokrepčajo. Vsaka gospodinja mora vmesiti, de so
imeli kruha za po poti. Vsi na pot perpravljeni,
palico v rokah ino čevlje na nogah, sedejo k
jedi. Tudi so mogli z jagnjetovo kervjo hišne
podboje ino naddurje zaznamovati.

Polnoči je zdaj. P vsih Izraelskih hišah je vse
veliko ino majhno okoli pečeniga jagnjeta
zbrano. Nihče me sme iz hiše. Zdaj se je božje

žuganje spolnilo. Egiptovski pervenei ali
pervorojeni otroci so umerli, od kraljeviga perviga sinu
do perviga sinu nar manjšiga najemnika. Tudi
vsa pervenšina živine cerka. Vsi prestrašeni
puhnejo kralj ino vse ljudstvo iz spanja. Neznan
krik je po vsim Egiptu. Ne hiše ni, v kteri bi
ne bilo merliča.

Kralj poklice še ponoči Mozesa ino Arona,
ino jima reče: „Pojdite, ino odtegnite vsi, vidva
ino Izraelovi otroci vsi! Tudi govedino ino
drobnico ženite seboj, ino blagoslovita me še, preden
gresta!“ Egipčanje so jih silili, de naj hité iz
dežele. Izraelci so tedaj mogli v naglici srovo
testo zadeti, še preden se je prekvasilo. Še
Jožefove kosti vzamejo, ino pa berž berž gredo
vsi Izraelci iz Egipta.

32. Potopev Egipčanov.

Bog je Izraelce z velikimi čudeži iz Egipta
izpeljal. Šestkrat sto jezar mož jih je bilo brez
žen in otrok. Uuden oblak hodi pred njimi, ino
jim pot kaže. Podnevi je temen, ponoči pa ves
ognjen. Oblak jih je perpeljel v dolino zraven
rudečiga morja. V njej med dvema gorama so
šotore razpeli.

Zdaj se je kralj skesal, de je ljudstvo
izpustil. „Na noge,“ pravi kralj, „ino hitimo za
njimi!“ Per tej priči hiti kralj s svojo vojsko
za njimi, ino jih dojde ob morji v dolini.

Noč je že bila. Izraelovi otroci so sdaj
od vsih krajev zaperti. Spredej je morje,
po obeh straneh stermo pečevje, zadej sovražnik.
Strah ino trepet jih opada. Mozes jim serce

dela rekoč: „Ne bojte se! Gospod Bog se bo
za vas vojskoval!“ Zdaj vzdigne svojo roko,
ino v Gospodovim imenu iztegnev palico nad
morjem. Kar razgerne se voda. Žgoč veter je
dno posušil. Izraelovi otroci gredo po sredi
morja — po suhim skozi. Na desnici ino levici
jim stoji voda ko zid.

Kralj, konjniki, vsa vojska, vse vse je
planilo v morje za njimi. Ali na enkrat se iz
oblaka uderó bliski ino strelo na Egipčane. Kola
ino kolesa, vse se potáre, ino morje s strašnim
hrupam zavezne Egipčane. Vozovi ino konjniki
ino vsa kraljeva moč je v vodi poginila. Ne
eden ni ušel.

Tako je Bog rešil svoje ljudstvo, ino
štrafal grešnike.

33. Božji čudeži v puščavi.

Izraelovi otroci so bili sdaj čez morje, ino
so v pušavi šotorili. Ta pušava je bila
neizmerno velika, vsa nerodovitna ino divja,
nikoder ni ne bajte ne njive. Kmal niso imeli kaj
jesti. Lakota prihaja zmiraj veči. Od kod bi
se kruha dobilo za toliko sto jezar ljudi? Bog
jim je do zdaj tako prečudno pomagal; tudi zdaj
jim pomaga. Kedar zjutrej rôsa zgine, glej,
je vsa pušava lepo bela ko sneg, ino kakor
s slano opadena. Celo majhne bele zernica so
to bile, v ustih pa kakor medena potica.
Izraelovi otroci, to viditi, vsi ostermé, ino zavpijejo:
„O jej! kaj je neki to?“ Mozes reče: „Glejte,
kruh je to, kteriga vam Bog pošlje. Naberite
si ga.“ Vse ga nabira! Vsak ga toliko dobi,

kolikor ga potrebuje. S tem kruham, ki so mu
mana rekli, jih je Bog ves cas živil, dokler
so bili v pušavi.

Dobrotljivi Bog daje tudi nam ravno tako
čudno vsakdanji kruh iz zemlje, ino slehern
kosček kruha dobimo le od njega.

V drusim kraji pušave niso imeli vode. Le
kaplice je ni bilo dobiti. Žeje so skorej
poginili; otroci so vekali ino vpili, živina je mukala.
Spet jim pomaga Bog. Po njegovim povelji
udari Mozes vpričo vsih s palico na skalo.
Studenec merzle vode pervrè iz nje, ino vse si
žejo lahko ogasi.

34. Zapovedi božje ino Izraelcov
nezvestoba.

Izraelci so prišli po pušavi do Sinajske gore.
Mozes gre na goro. Na njej Bog govori z
njim, ino mu reče : „Čez tri dni, ko bo zapela
trobenta, naj vse ljudstvo obstopi goro; do
tistih mal pa naj se po pražnje napravi.“ Zgodilo
se je to. Vsi so se snažno oblekli, kakor v dan
velik ino svet. Tretji dan pride. Jutro napoči.
Ino glej, bliska se, sliši se germeti. Temen
oblak pokriva goró. Glasno trobenta buči.
Prestraši se ljudstvo vse. Iz šotorov jih Mozes vse
pelje Bogu naproti. Ustavili so se pod goró.
V dimu, plamenu ino v potresu je vsa gora.
Zmiram glasnejši je pela trobenta.

Vse tiho je zdaj, ino Bog govori. Dobro
se sliši glas iz oblaka: „Jaz sim Gospod, tvoj
Bog, ki sim te rešil is Egiptovske sužnosti.
Veruj eniga samiga Boga ! — Ne imenuj po

nemarnim imena svojiga Boga! — Posvečuj
saboto! — Spoštuj očeta ino mater, de boš dolgo
živel, ino de ti bo dobro na zemlji! — Ne ubijaj!
— Ne delaj nečistosti! — Ne kradi! — Ne
pričuj po krivim! — Ne želi svojiga bližnjiga žene!
— Ne želi svojiga bližnjiga blaga! —

V strahu ino trepetu je stalo ljudstvo ob
gori, ino s svetim straham zavpije: „Vse bomo
storili, kar je rekel Gospod!“

Zapovedi božje nas napeljujejo k pravi
popolnamasti ino sreči, k svetosti ino zveličanju.
Vse svoje žive dni živimo zvesto po njih.

Desiravno je to ljudstvo take ino tolikošne
dobrote od Boga prejelo, mu je bilo vender le
velikokrat nehvaležno, nezaupno ino nepokorno.
Enkrat je Izraelsko ljudstvo ulito zlato tele
molilo, kakor neverniki. Velikokrat so zaničevali
Mozesa, če se jim ni po volji godilo, ino so
godernjali nad Bogam. Jozve ino Kaleb ino
deset druzih mož je šlo naprej gledat dežele,
ktero jim je Bog dati obljubil, de bi zvedili,
kako se kaj v njej živi. Ko nazaj pridejo, peve
tistih deset mož veliko laži; močno grajajo
deželo, ino pravijo, de jih v njej druziga ne čaka
ko smert. Tem lažem verjamejo Izraelci bolj
kakor božji besedi. Po vsih šotorih so jok
zagnali, ino spet hočejo nazaj v Egipt, ali pa v
pušavi vumreti. Ta greh je bil velik v božjih
očeh. Štirdeset let so se mogli zato po pušavi
potikati. Vsih šest sto jezer mož, kar jih je bilo
iz Egipta prišlo, je v pušavi pomerlo: le Jozve
ino Kaleb ne. Nov zarod je podrastel. Zgoli
mladi ljudje so bili zdaj, per štirdesetih letih
ali še mlajši.

35. Mozesova smert.

Mozes je zdaj že sto ino dvajset let
doživel. Bližala se je ura njegove smerti. Tudi
njemu ni dano priti v obljubljeno deželo.
Enkrat le ni prav terdno v Boga zaupal, kedar
namreč ni precej voda iz skale pertekla, ko je
s palico bil na-njo udaril. Za ta greh ga Bog
ni pustil v obljubljeno deželo. Neskončno
svetimu Bogu se studi nad vsakim še tako majhnim
greham. Pred smertjo pokliče Mozes še enkrat
vse Izraelove otroke pred se, se poslovi, ino
jim ko umirajoč oče prav k sercu govori.

„Glejte!“ jim reče, „v tej pušavi moram
umreti, ino ne pojdem čez reko Jordan. Vi pa
pojdete čez-njo, ino prejeli boste v last dobro
deželo. Oh, ostanite zvesti Gospodu, svojimu
Bogu, kteri je toliko veliciga ino dobriga storil
nad vami! Ljubite Gospoda, njegov glas
poslušajte, njega se deržite zvesto, njemu bodite
pokorni.“

Še to imenitno obljubo je Mozes dal
ljudstvu rekoč: „Glejte, preroka vam bo, kakor
mene, odudil Gospod vaš Bog zmed vaših
bratov. Njega poslušajte, kar koli vam poreče.
Kdor pa ne bo maral za njegovo besedo, naj
bo potrebljen zmed ljudsta.“

Kako imenitna je ta obljuba, ino nad kom
se je spolnila, bomo slišali pozneje.

Na to položi Mozes po božjim povelji na
Jozveta roke, ino ga postavi pred vse ljudstvo,
de naj bo odsihmal njemu pokorno.

Ino zdaj gre Mozes, kakor mu je Bog
ukazal, na goro Nebo. Ondi se mu je Bog per-

kazal, ino mu je znad nje razkazal vso
Kanansko deželo. „Glej jo,“ je rekel, „to je
dežela, ktero sim Abrahamu, Izaku ino Jakopu
s persego obljubil. Z očmi jo zdaj vidiš; va-njo
pa ne pojdeš.“ Nad te dežele prelepim
razgledam je njegova duša veliciga veselja vsa
iz sebe; zavoljo ljubiga ljudstva ga veseli;
zahvali Boga, ino pohlevno ino blago ugasne.
Tako umerje pobožni; tako se loči pravični od
tega sveta.

36. Izraelci gredo v obljubljeno
deželo.

Čas se je perbližal, de Izraelsko ljudstvo
doseže lepo, že zdavnej obljubljeno deželo.
Junaško jih Jozve pelje va-njo med čudeži ino
znamnji, ki jih je Bog delal. Jordan, reka
tekoča med pušavo ino obljubljeno deželo, se
razdeli, ino šli so skoz-njo s suho nogo.
Jerihunškiga mesta zidovi se na glas trobent sosujejo.
Prebivavce Kananske dežele, ki so bili z
gerdimi hudobijami mero svojih grehov dopolnili,
je Jozve z bojem premagal.

Potlej je Jozve deželo razdelil med
dvanajst Izraelovih rodov. — Prav dobra je bila ta
dežela. Studenci ino potoki so napajali hribe
ino doline. Rastla je lepa pšenica ino ječmen,
terta je obilno rodila, jablane ino smokve ali
fige so bile polne sadu. Vsiga dosti je bilo;
olja, paše, medu ino vsiga. Toraj so ji rekli
dežela, po kteri se mleko ino med cedi.

Kako veseli so bili zdaj Izraelci, ko so po
tolicih nadlogah obljubljeno deželo prejeli v last!

Na hribu Hebalu so postavili altar, ino Boga
zahvalili za vse dobrote, ki jim jih je storil.

Tudi nam je obljubljeno kraljestvo, od
Kananske dežele vse boljši, — nebeško kraljestvo.
Vse svoje žive dni imejte per sercu to božjo
obljubo, ino va-nj si perzadevajte resnično.
Ondi je pokoj, ondi veselje, ondinaš pravi dom!

37. Ruta pobožna ino dobra sinaha
v Izraelu.

Enkrat je Bog Izraelcam na Kananskim
zavoljo njih grehov veliko dragino poslal. On
namreč zamore rodovitnost dati deželi, ali pa
ji jo vzeti. Neki mož iz Betlehemskiga mesta
se tedaj preseli z ženo ino sinovama v Moabsko
deželo. Njemu je bilo ime Elimelek, njej
Noema. Dolgo so že bili v tej deželi. Elimelek
umerje. Deset lét pozneje umerjeta tudi sinova,
pa oženila sta se bila per Moabljankah. Noema,
njuna mati, se verne na Kanansko v svojo
domačo deželo. Njene sinahi, ki ste bile vdovi,
Orfa ino Ruta, jo pa spremite.

Ko ste jo že deleč spremile, jima Noema
reče: „Zdaj pa se vernite na materin dom! Bog
vama poverni, kar ste za-me ino za ranjke
storile!“ Ino kušnila je obé. One pa jok
zaženete ino pravite: „Z vami grève k vašim
ljudem.“ Noema reče: „Obernite se, hčeri!
čimu pojdete z menoj? Sej vama ne morem
več nič pomagati. Vajna reva bi le mojo
pomnožila. Glejte, bogata ino blagodarjena sim
prišla k vam, ubogo ino zapušeno me Bog
nazaj pelje.“ Še veči jok spustite obé. Orfa se

zadnjič da pogovoriti, vzame od taše slovo,
jo kušne, ino se verne. Ruta pa ostane.
Noema ji reče: „Glej svakinjo, domu gre; pojdi
z njo!“ Ruta reče: „Mati! ne govorite mi vsaj
več, de bi vas zapustila. Kamor greste vi,
grem tudi jaz, ino kjer bodo vas pokopali, naj
zagernejo tudi mene,“ Na to jo Noema pusti.
Resnično ljubezen so imele te sorodnice ali
žlahtnice med seboj; s tako ljubeznijo se je
sorodovina dolžna ljubiti.

Noema ino Ruta, revne obe, pridete
v Betlehem. Ravno so želi tam. Ruta reče Noemi:
„Klasja grem pobirat za ženjci, če vam je prav,
kjer mi ga kak dober gospodar pobirati
perpusti.“ Noema reče: „Prav, hči! le idi.“ Ruta
gre, ino lavka. Bog pa oberne, de je lavkala
ravno po Bocovi njivi, moža pošteniga ino
bogatiga. Ko je Boc k ženjcam prišel, jih
vpraša rekoč: „Kdo je ta lavkeška?“ Mu
odgogovoré: „Moabljanka je, Noemina sinaha.
Prosila je, de sme za ženjci lavkati. Od davi je
že na njivi, ino se ni ganila domu.“ Boc ji
reče: „Slišiš, hči! le mojih dekel se derži, ino
za njimi hodi, kamor pojdejo žet. Zapovedal
bom hlapcam, de ti nič žaliga ne store. Ino
kedar si žejna, le pij iz posode, iz ktere moji
ljudje pijejo.“ Ruta odgovori lepo ponižno: „S
čem zaslužim doseči tako milost per vas, jaz
ptujka?“ Boc reče: „Že vem vse, kar si svoji
taši storila po moževi smerti. Bog ti poverni,
kar si ji dobriga storila!“ Ruta reče:
„Povračila dosti, ker dosežem milost per vas,
desiravno me ni naj manji vaše dékle.“

Ko je bila južna, pokliče Boc Ruto, ino

reče: „Sem le pojdi, ino z nami zajmi!“ Ruta
persede k ženjcam. Boc ji naloži. Jedla, ino
še nekoliko za tašo je djala na stran. Po tem
je precej vstala, ino do večera lavkala. Boc je
še hlapcam ukazal popušati nalaš kaj snopja
semtertje, de ga brez rudečice lahko pobere.
Zvečer otepe klasje s cepčikam, ino je
pernesla ječmena polovico dobre mere svoji taši
domu.

Tukaj sta dva zgleda lepe čednosti. Bogati
Boc je tak usmiljen ino dobrotljiv; revna Ruta
pa tako pridna, slušljiva, pametna ino hvaležna.
To je Bocu nad bogaboječo ino dobro vdovo
tako slo dopadlo, de jo, ako ravno je uboga,
vzame. Ko pred dober mož, si je namreč Boc
mislil: Naj boljši dota je čednost. Ino pač
res je to; kjer čednost prebiva, ondi je sreča,
ondi gre vse lepo od rok. Tako je bila tudi
Noema še v svoji starosti oveseljena. Bog ne
zapusti pobožnih.

38. Helitova hudobna sinova ino Elkanov dobri sin.

Izraelci so imeli tudi kraj za očitno službo
božjo. Ze v pušavi je bil Mozes po božjim
povelji za-njo napravil lep šotor, ino vanj djal z
zlatarn obdelano skrinjo zaveze, v kteri so bile
hranjene tabli zapoved božjih, ki so tako rekoč
zavezo delale med Bogam ino Izraelci. V ta
šotor so imeli navado se sniti, kedar koli so
Boga posebno častili, ino mu darovali; toraj mu
snidnica pravimo.

Bila je zdaj snidnica v Siluntu, ino per njej

je imel veliki duhoven Heli svoj dom. Vsi
gospodarji v deželi so fje nosili pervino svojih čed
ino desetino svojih perdelkov, jih darovali
Gospod Bogu, ino obhajali darine.

Heli je imel dva sinova, Opnja ino Pineza.
Bila sta hudobna ino spridena. Ni jima bilo mar
ne za Boga, ne za ljudi. Kedar ljudje pridejo
v Silunt, ino se snidejo na darino; per tej priči
sta zraven s svojimi vilicami, ino kradeta meso
iz loncov, še preden je kuhano. Pa še druge
hudobe sta počenjala na skrivnim. Heli, njun
oče, jih je sicer svaril zavoljo tega; pa ni jima
mar za očetovo s varjenje, ino huji strah jima
dati je bil starčik vse premehak.

Tistikrat sta bila perpeljala dva pobožna
zakonska, Elkan ino Ana, svojiga sinčika,
kteriga sta si bila od Boga sprosila, k velikimu
duhovnu Helitu, de bi bil vse svoje žive dni
Gospodu posvečen, ino bi mu per snidnici
stregel. Sinu je bilo Samuel imé. Prav pobožen
deček je bil, na vsako pokoren, ino ves v Boga
zbran, ko je stregel per altarji. Od Helitovih
hudobnih sinov se ni dal zapeljati. Za to je bil
pa tudi Bogu ino ljudem prijeten.

Samuel spi enkrat v snidnici, ki je skrinja
zaveze v njej stala. Pred skrinjo je gorel zlat
svečnik s sedmemi lučmi. Heli je precej zraven
njega neki drugej spal. Kar Bog Samuela
zakliče: „Samuel, Samuel!“ Samuel je menil,
de ga Heli kliče. Vstane gre k Helitu, ino
reče: Tu sim! klicali ste me.“ Heli odgovori:
„Nisim te klical ne; le idi, ino zaspi.“ Ravno
tisti glas ga vdrugič kliče. Samuel spet vstane,
gre k Helitu, ino dobi ravno tak odgovor. Tako

se je vtretjič sgodilo. Tedaj ga je Heli
podučil: „Če še enkrat slišiš, klicati, reci:
Gospod! govori, tvoj služabnik posluša.“ Samuel
gre, ino spet leže. Ino res, še enkrat kliče
Glas : „Samuel, Samuel!“ Samuel reče,
kakor ga je Heli učil, namreč: „Gospod! govori,
tvoj služabnik posluša.“ Gospod Bog tedaj reče:
„Prišel je dan, de Helita ino njegova sinova
štrafam. Vedil je Heli, kako nesramno se
sinova vedeta, pa ji ni strahoval.“

Heli reče zjutrej Samuelu : „Kaj je
Gospod Bog s teboj govoril? Nič mi ne
zamolči!“ Samuel, desiravno težko, mu vse na
ravnost pové.

Oroci! od Samuela se učite pokoršine, ino
ravno tako voljni slušajte svoje starše,
učenike ino prednike! Njih glas vam bodi glas
božji! Bodite pa tudi po Samuelovo
odkritoserčni vselej, kedar vas kaj poprašajo starši.

Kmal se je spolnilo, kar je Bog razodel
Samuelu. Skrinja zaveze je prišla sovražniku
v roke, ino v vojski sta bila oba Helitova
sinova pobita. Heli, slišali to nesrečo, znak pade
s stola, si ulomi otilnik, ino umerje.

Strašno kaznuje Bog nad otroci
nepokoršino, ino nad starši preveliko mehkoto.
Ostudnost v Gospodovih očeh je oboje.

39. David pastir.

Pervi kralj Izraeloviga naroda je bil Savl,
lepe ino čedne postave, celo glavo veči od vsih
rojakov. — S perviga je bil cel vojšak ino pa
ves dober; pa kraljeva čast ga je prevzetniga

ino sreča per vojski ropnika storila. Ker ni
maral za božje zapovedi, ga je Bog zavergel,
ino je nekoga izvolil, kteri je bil bolji od Savla.
David je bil ta, Izajev naj mlajši sin,
Betlehemljan, prav lep mladeneč. Ravno ovce je
pasel, kedar je Samuel na dom njegoviga očeta
prišel poslan od Boga. Na pašo morajo po-nj iti.
Tedaj vzame Samuel rog ali pušica z oljem, ino
v sredi njegovih bratov ga je kralja pomazal.
Odsihmal je Duh božji sosebno v njem prebival.

Bog pozna tudi pastirčika še tako uboziga
v hosti; ljubi ga, če je nedolžen. Ino ravno tak
je bil David. Na paši per ovcah zgoli sam je
serce ino misli povzdigoval k Bogu; je
premišljeval lepe dela božje, nebo ino zemljo,
solnce, luno ino zvezde, rože ino sadje, kako
lepo je vse skupej. To je njegovo notranje
ginilo, de je oči ino roke nakviško povzdignil,
ino Boga molil. K časti božji je vseskozi
prepeval lepe pesmi, ki jih je sam zložil, ino je
per petji na harpo brenkal.

Ker je znal tako lepo peti, ino brenkati na
harpo, ga je kralj na svoj dvor poklical.
Veselje je kralju Savlu delalo to petje ino
brenkatnje; prevedrilo ga je, kedar so se ga kalne
misli lotile. Za to ga je rad imel Savl, še raji
pa kraljev sin Jonata. Ta je sosebno ljubil
Davida pobožniga, ino zavezo sta storila, de se
bosta ljubila vse svoje žive dni.

40. Goljat velikan.

David pride enkrat, ko je bil še celo mlad,
v Izraelski stan. Precej uno stran doline so

bili Filiščani sovražniki ino njih stan. Tedaj
pride iz Filiščanskiga stana grozoviten velikan,
Goljat po imenu. Več ko šest komolcov velik
je bil. — S strašnim orožjem se ustavi,
zabavlja, se košati, ino vpije na Izraelce rekoč: „Dajte
mi koga! Kdo je, de si upa z menoj se
poskusiti?“ Le viditi ga, ali pa slišati, prepade
že strah Izraelce. Ko David Filiščana se
tolikanj ustiti sliši, reče: „Kdo je ta, de se
prederzne božje ljudstvo tako zasmehovati? Jaz
grem, ino se skusim z njim.“ Kralj, to
govorjenje sliši, ga obleče v svoje lastno orožje,
mu dene na glavo svoj brončeni grebenak, ga
opne z lastnim oklepam, ino z lastnim mečem
opaše. David poskuša iti; pa ne ve se nič prav
kam djati, ino reče: „Ne morem ne tak
hoditi.“ Vse je spet slekel, prijel pastirsko palico,
zbral si pet gladkih kamničkov iz vode, vzel
fračo, ino tak gre velikanu naproti. Filiščan
ga zasramuje rekoč: „Sim mar pes, de prideš
s palico nad-me? Pa le pridi!“ David
odgovori: „Ti s sulico, z mečem, ino škitam
prideš nad-me; jaz pa grem nad-te v imenu Boga,
ki si ga ti oponašal.“ Tedaj se vzdigne velikan
nad Davida. David mu hiti naproti, seže urno
v tvorbo, vzame iz nje kamen, ino ga s fračo
zadegá v Filiščana. V čelo na ravnost mu ga
je zasadil. Velikan se zverne na obras; David
pa mu meč izdere, ino glavo odseka. Strah
pobije vso Filiščansko vojsko, ino ulili so jo.

Vidite, kaj vse zamore Bog; tudi s
slabimi ljudmi zmaga naj močnejšiga. V
Gospodovim imenu je storil to David, ino cepne
prevzetni velikan.

Posihmal David več ni imel dobriga očesa
od Savla; nevošljiv mu je kralj bil zavoljo
časti, ki so jo njegovimu vojaštvu peli po deželi.
Preganjal ga je, kar ga je mogel.

Jonata, kraljev sin, je večkrat za Davida
prosil; pa nič ni pomagalo. Savl mu povsod po
življenji streže. David si nikjer življenja ni
svest, ino zbeži v pušavo. Po temni hosti je
hodil. S smertnimi nevarnostmi je bil zaprežen
od vsih strani. Komu bi v takim ne upadlo
sercé? Le Davidu ne upade; zakaj v Boga je
zaupal, ino tako le prepeval:

„Kdor v zavetji Narviš'ga prebiva,
Kdor pod slémenam Vsigamogoč'ga noči;
Moje perbežaljše si, reče Bogu, ino tabor si moj!
Moj Bog si, v tebe zaupam.
Perute me pokrivajo Tvoje,
Ves sim pod perjem Trojim zaveten;
Tvoja zvestoba m' je bramba in škit.
Ne bojim se ponočniga straha,
Ne pšice podnevi švigajoče,
Ne kuge, ki hodi o mraku,
Ne sile, ki oppldne hlastá,
Gledat' daš mi zveličanje Tvoje.

Zaupanje v Boga ga stori serčniga ino
mirniga, kdor je pobožen, pridejo naj tudi še
take nevarnosti.

Velikokrat bi bil David lahko škodoval
Savlu, svojimu sovražniku. Pa kar stvarice mu
žaliga ne stori, ino časti nad Savlam kralja od
Boga postavljeniga, z Gospodovim oljem
pomazaniga, nad kterim se ne sme nihče pregrešiti.

Savi je zadnjič v nesrečni vojski strašen
konec vzel, ino ljudstvo je Davida kralja izvolilo.

41. David, pobožni kralj.

V Jeruzalemskim mestu si je David
kraljevi sedež izbral. Dober kralj je bil. Serce je
imel polno ljubezni ino pokoršine do Boga, ino
si je tudi na vso moč perzadeval svoje ljudstvo
bogaboječe ino srečno storiti. Navdati je želel
Izraelce s pobožnimi občutljeji ino s pravim
svetim straham. Toraj stori za občjo ali očitno
službo božjo, kar mu je v moči.

Kmal zraven Jeruzalemskiga mesta je bil
lep hrib, lepava, tako rekoč, cele dežele. Na
njem je David skrinji zaveze brehek šotor
postavil. Va-nj so z veliko častjo skrinjo zaveze
pernesli. Razlega se glas pesem, trobent ino
bobnov, — neizrečeno veselje je bilo.

Ker je bil David takošen, ino kakor sveto
pismo pravi, mož po volji božji; mu je pa
tudi Gospodov duh marsikaj prihodnjiga razodel.
V prihodnje čase je na tanko vidil, ino govoril
prerokbe imenitne tudi še za nas. Bog mu je
veliko obljubo storil, de bo iz njegoviga rodu
prišel večni kralj, kteriga kraljestvo ne bo imelo
konca. Tako je že David vidil v duhu božjiga
odrešenika vesoljniga sveta, ino je njegovo
veličastvo v pesmih prepeval.

Nam vsim je to večno kraljestvo
namenjeno; nebeško kraljestvo je, po njem moramo
hrepeneti.

43. Salomon, Izraelski kralj.

Salomon je bil Davidov sin. Na smertni
postelji so ga oblagoslovili pobožni oče, ino ga

serčno opominjali, de naj voljno služi Gospodu.
Ko je Salomon kraljevati perčel, je Boga iz
serca ljubil. Gospod se mu tedaj ponoči v
sanjah perkaže, ino mu reče: „Prosi, kar hočeš,
dal ti bom.“ Salomon ni prosil ne bogastva,
ne časti, ampak modrosti ino imenitnosti, to je,
praviga spoznanja svojih dolžnosti, de bi prav
vladal svoje ljudstvo, ga svestiga ohranil Bogu,
ino osrečil.

Bogu je bila prav všeč ta prošnja. Reče
mu: „Ker to prosiš; glej, tako modrost ino
tak um ti bom dal, de tebi enaciga kralja ni
bilo, ino ga ne bo. Pa dal ti bom tudi, česar
nisi prosil, bogastvo, čast, slavo ino dolgo
življenje.

Modrost ino čednost ste brez mere boljši
ko blago. Modrosti ino čednosti prosimo vsak
dan Boga, ino vse drugo nam bo pervergel.

Častito je bilo Salomonovo kraljevanje,
pravične njegove sodbe, ino srečne njegove dela.
Nad njegovo modrostjo, nad njegovim
veličastvam so se pozemeljski kralji ino knezi čudili.
Vidil se je blagoslov božji nad njimi.

Salomon je Bogu v Jeruzalemu tudi zidal
tisti veliki ino lepi tempelj, ki so mu ga bili že
ranjki oče staviti ukazali, ino mu za-nj nabrali
veliko zlata ino srebra. Vse stene so bile z
cedrovim lesam obdjane, ino z zlatim rožicami
ino drevesi opisane. Altar, vsih deset
svečnikov po obeh straneh, vsa posoda ino vse
kadilnice so bile iz samočistiga zlatá. Celo žeblji so
bili zlati. Tla so bile z zlatarn vložene, ino
vrata z zlatam prevlečene. Tako lepiga
tempeljna še ni bilo na svetu.

V ta tempelj so se Izraelci s-hajali, častit
očitno ediniga Boga. Mi ga moramo v cerkvah
moliti.

Pa kakor lepe perve, tako žalostne so bile
poslednje leta Salomonoviga kraljevanja. Oh,
padel je v velike pregrehe, ino še celo v
malikovanje! Milost božja ga zapusti. Odsihmal
se Salomonovo veličastvo zatemnuje. Puntje ino
premetje mu cele dežele odkrušijo. Roboamu,
njegovimu sinu ino kraljestva nastopniku, je
odstopilo deset rodov Izraelskiga ljudstva, ino so
novo kraljestvo postavili, Izraelsko po imenu.
Unimu pa so rekli kraljestvo Judovo ali
Judovsko, ino je bilo veliko manjši. Veliko mesto
Judovskiga kraljestva je bil Jeruzalem;
Samarija pa Izraelskiga.

Hude vojske ste te kraljestvi skorej vedno
imele med seboj. Kralj, naj bodo Judovski ali
Izraelski, če se jih nekaj dobrih odbere, so bili
hudobni vsi od kraja. Ljudstvo je lezlo v
nevednost, v grehe ino hudobije. Zmiram je manj
praviga češenja božjiga. Občja ali ljudska
sreča je zginila. Za greham pervre nadloga
kakor per posameznih ljudeh, tako per celim
ljudstvu.

Poboljšat ljudstvo ino kralje je Bog od
časa do časa pošiljal bogaboječe svete može,
kterim se je reklo preroki. Ti so vredni, de
še zdaj posebno va-nje oči obernemo. Bog se
je po njih častitiga razodeval, ino sosebno z
njih prerokovanjem spričal, de vse vé, de tudi
prihodne reči vidi.

43. Elija prerok.

Ahab je bil nar huji Izraelski kralj.
Nobeden drug ni storil toliko hudiga v Boga.
Maliku Balu, izrezani podobi, je celo altarje delal,
ino ljudstvo v malikovanje zapeljeval.

Prerok Elija tedaj stopi pred kralja, ino mu
reče: „Kakor živi Gospod Izraelski Bog, pred
kterim stojim, ne bo ne dežja, ne rose te léta,
dokler jaz ne porečem.“ Ahab se za to nič
ne zmeni, še le po življenji streže Eliju skrivej.
Toraj reče Bog Eliju: „Idi od tod, ino perkrij
se per potoku Karitu. Pij iz potoka; živiti te
sim že orlam ukazal.“ Elija berž gre, ino je
prebival v samoti per potoku. Pil je vodo iz
potoka, ino orli mu nosijo zjutrej ino zvečer kruha
ino mesa. Bog preskerbi vselej svoje služabnike.

Pa sčasama je tudi ta potok usahnil, ker
po vsi deželi ni bilo dežja. Elija sede ondi, ino
nima kaj piti. Bog mu pa spet pomaga iz sile.
„Vzdigni se,“ mu je djal, „ino idi v Sarepto
na Sidonsko; vdovi te bom rekel ondi živeti.“
Elija gre. Pred mestnimi vrati jo najde, ko je
ravno dreva pobirala. Reče ji: „PiI bi rad;
pernesi mi, pernesi vode v korcu.“ Vdova je
prav voljna ino postrežna. Ko bi mignil, mu
gre po vode. Prerok zavpije še za njo: „Prosim,
tudi kak grižljej kruha mi pernesi!“ Odgovori:
„Kakor živi Gospod, tvoj Bog, de ga nimam
kar skorjice. Le pešico moke imam še v
predalu ino bitvico olja v verči. Glej, ravno
sklestkov nabiram, de spečem še to bitev za-se, ino
za sinu. Še to bova pojedla, preden umerjeva.“
Gotovo so ji solze igrale v očeh, kedar je to

rekla. Elija ji reče: „Le nikar ne skerbi toliko
za prihodni čas! Idi, ino speci iz pesti moke
kak grižljej kruha.“ Spekla ga je. Jedel je
Elija, vdovo ino njen sin, s kakošnim hvaležnim
veseljem, se vé; Od tistiga časa ne zmanka
ne moke v predalu, ne olja v verči. Kako je
Bog vender mogočen!

Tri leta ino šest mescov je že bilo, kar
ni le kapljice dežja kanilo na zemljo. Studenci
usahnejo, polje je enako pušavi, vsa dežela
žaluje. Toliko rev se perčne, če Bog ljudem
svojih dobrot le eno okrati!

Izraelcam se zdaj oči odpirajo, ino spet
mislijo v Boga. Bog pošlje tedaj Elija spet v
deželo. Prerok stopi pred kralja, ino mu reče:
„Pošlji, ino na hrib Karmel mi spravi vse
Izraelce, pa tudi unih štiristo ino petdeset Balovih
prerokov.“ Ahab je storil tako. Elija reče
zbranimu ljudstvu: „Dajte zdaj dva junca, Balovi
preroki naj si eniga izberejo, razkosijo, ino
denejo na germado, pa ognja ne pod-njo; jaz pa
bom uniga vzel, ino ravno tako storil. Potlej naj
oni v svojiga Boga kličejo, de jim dar z ognjem
spod neba požgi; jaz pa bom svojiga Boga tega
prosil. Kteri Bog sé z ognjem oglasi, bodi si
moj ali vaš; njega častite vsi praviga Boga.“
Vse ljudsto je savpilo: „To je prav, to!“

Naj pervič vzamejo Balovi preroki junca,
ga zakoljejo, ino kličejo od jutra do polne
neprenehama: „Bal, usliši nas!“ Ino kolena
upogujejo, ter skačejo okoli altar ja med vpitjem.
Pa ni ga odgovora. Opoldne kličejo še
glasneje, ino tako celo do večera. Pa ni ga
odgovora, ne uslišanja.

Zvečer pokliče Elija ljudstvo k sebi. Vzame
dvanajst kamnov po številu dvanajst Izraelkih
rodov, ino popravi poderti božji altar. Okoli
altarja naredi širok, globok graben. Potlej zloži
dreva na altar, razseka junca, ino ga dene na
dreva. Po tem reče: Pernesite štiri čebre vode,
ino polijte dar ino germado!“ Store trikrat tako,
ino voda se oceja ob altarji, ter nastopi do
verha po grabnu.

Zdaj stopi Elija pred altar, ino je molil:
„Gospod, Abrahamov, Izakov ino Jakopov Bog,
usliši me, ino pokaži dans, de si ti Bog po
Izraelskim.“ Kar ogenj se je z neba uderl, ino
povžil je darilo, dreva ino kamnje, ino pa tudi
vodo poliže po grabnu. Ljudstvo, to viditi,
popada na obras, ino kričalo je: Elijev Gospod
je pravi Bog!“ — Elija reče kralju: „Hiti domu,
velik dež slišim peršumeti.“ On sam je šel na
verh hriba, poklekne, ino je molil. Tu se je
vidilo, koliko premore molitev pravičniga. Se
preden si je kdo svest, se vzdigne vihar, nebo
se zatemni, ino velik dež je povsod, kteriga so
Izraelci že tako dolgo časa prosili. Takrat se
je prav vidilo, kaka dobrota božja je
vlažen dež.

44. Elizej.

Elija je Bog ob viharji z zemlje vzel. V
ognjenim vozu z ognjenimi konji se je peljal proti
nebu. Njegov nastopnik je bil Elizej. Tudi on
je velike ino čudne reči delal.

Naman, Sirskiga kralja veliki vojvoda, je
bil bogat, ino v veliki časti; pa je bil gobov.

Gobe so še veliko gerši bolezen kakor koze.
Per njem je Izraelsko dekle služilo. Ta reče
eniga dne Namanovi ženi: „Oh, naj bi bili naš
Gospod per preroku v Samarii, gotovo bi jim
gobe odpravil! Kedar Naman to zvé, se pelje
do Elizeja, ino vzame za-nj veliko zlata ino
srebra seboj. Ko se ta imenitni gospod pred
Elizejevo hišo perpelje, mu prerok poroči po
svojim služabniku: „Idi, ino operi se sedemkrat
v Jordanu, potlej boš očišen od gob.“ Naman,
ves prevzeten, je bil nevoljen, de ni vprerok
sam iz hiše k njem prišel, ino reče: Čimu bi
se neki mogel ravno v Jordanu umivati? Kaj
niso naše Sirske vode boljši?“ Pa njegov
služabnik ga tolaži, de naj se le po prerokovih
besedah v Jordanu umije.“ Umil se je, ino gobe
so minile. Kar vernil k preroku se je z svojo
drušino, gre k njemu v hišo, ino mu ponudi
drazih daril, zlata, srebra ino lepih oblačil.
Elizej pa reče : „Kakor živi Bog, vpričo
kteriga stojim, kar trohe ne vzamem. Le z
Bogam idi!“ Ino res celo nič ni vsel. Služabnik
božji namreč ne sme biti dobička željen. —
Vidite, kako, tudi otroci, ako so dobri, lahko kaj
dobriga store. Tista deklica je pokazala pot
po kteri je ta imenitni gospod dobil zdravje ino
vero v Boga.

Gijeci, Elizejev služabnik, pa ni bil tako
čist od dobičkaželjnosti, kakor je bil prerok.
Kedar Naman odide, leti Gijeci za njim, ino
mu reče: „Moj gospod me pošlje, ino vam
sporoči, de bi mu dali en talent srebra ino pa dve
pražnje prebleki za dva preroška mladenča.“
Naman mu da dva talenta ino prebleki. Gijeci

pride domu, pa je vse skril pred prerokam.
Potlej gre k svojimu gospodu, če ga bo treba.
Elizej ga vpraša: „Gijeci, od kod prideš?“
Gijeci odgovori: „Sej se še iz hiše nisim ganil.“
Elizej pa reče: „Meniš, de me ni bilo zraven v
duhu, ko je mož iz voza stopil, ino ti prišel
naproti? Je bilo zdaj čas srebro ino oblačila
jemati? Namanove gobe se te prijemajo, ino ostale
ti bodo ves čas.“ Gijeci je bil berž ves gobov.

Terdo svarilo je to vsim, kteri so po
njegovo hlinjivi, lakomni, lažnjivi ino zvijačni.

45. Jona.

Ob tem času je tudi prerok Jona živel.
Bog mu ukaže v veliko mesto Nini ve iti, ondi
ljudi učiti, ino k pokori opominjati. Pa Jona
se boji tje iti, ker so bili Ninivljani neizrečeno
hudobni. Umakniti se hoče Bogu, dobi
ajdovsko barko, plača voznino, stopi va-njo, ino
jo misli potegniti po morji. Pa kdo more Bogu
ubežati? Sej nas Bog povsod vidi, sej povsod
za nas vé!

Bog obudi hud vihar, ino strašno vreme
se vzdigne na morji. Barka je v nevarnosti iti
na kozce, ino brodniki zgubé že vse upanje se
rešiti. Vse je molilo, vsak je klical na pomoč
svojiga Boga. Jona je ves prestrašen, pa si
vender ne upa moliti, ker je imel nepokojno vest.
Nar na dno je šel v barko, ino se sili spati.
Neverni brodniki so si mislili, de bi med njimi
utegnil kak velik hudodelic biti. Vadljajo ali
losajo, de bi zvedili, kdo jim je kriv te nesreče.
Prederzno je bilo to; pa Bog je tako obernil,

de je Jona zadelo. Jona pove brodnikam svojo
pregreho, ino jim reče: „Primite, ino verzite
me v morje, ino pokojno bo morje!“ Veržejo
ga tedaj iz barke v morje, ino ko bi z očmi
trenil, je utihnilo.

Bog je obernil, de je prišla velika morska
riba. Požerla je Jona, ino šla z njim v
globočino morja. Pa Bog ga je v ribnim trebuhu
ohranil per življenji. Zdaj je molil, ter k Bogu
za rešenje zdihoval. Bog ga je uslišal. Tretji
dan ga da riba spet živiga iz sebe na suho.
Tako ve Bog krotiti, pa tako ve spet rešiti.

Zdaj je Jona Bogu pokoren, ino per tej
priči gre v Ninive. Ninive so bile veliko mesto
Asirskiga kraljestva. Bile so veliko sloveče
mesto, tri dni hoda je imelo v okrogljeji. Jona
gre dan hoda po mestu, ino je vpil: „Se
štirdeset dni, ino Ninive bo konec!“ Ninivljani so
v Boga verovali, ino jeli pokoro delati; kralj
ino vsi prebivavci so se poboljšali. Vse je
prosilo odpušenja. Ino Bog, kteri je vselej
perpravljen odpustiti, se jih je usmilil, ino jim je
perzanesel.

Jona gre iz mesta, ino se usede v senco
pod kloščevino, de bi vidil, kakošna bo z
mestam. Kedar vidi, de se mestu le nič ne zgodi,
ga je nevolja obšla. Ves hud je, toži Bogu,
ino želi umreti. Ta je bila od preroka zelo
napačna. Pa Bog ga je milo posvaril. Drugi dan,
preden je zarja napočila, je dal Bog červa v
kloščevino. Spodjedel jo je, ino se usuši.
Kedar se solnce razsije, žge Jona zelo v glavo.
Jona si zdaj vnovič voši smert. Bog mu reče:
„Tebi je toliko žal za kloščevino, ki je nisi

ne sadil ne redil; ino meni bi se pa Ninive ne
smilile, ki je v njih nad sto ino dvajset jezer
ljudi, kteri so se zdaj poboljšali!“ Oh, de bi
bili pač vsi ljudje po božje tacih ljubeznjivih
misel!

46. Tobija v Asirski sužnosti.

Vsi še toliki čudeži ino nauki prerokov niso
kaj zdali per Izraelcih. Izraelci so bili zmiraj
razujdaniši, Bogu zmiram nepokorniši. Zadnjič
jih je božja šiba zadela. Salmanasar, Asirski
kralj, je prišel s strašno vojsko v Izraelsko
kraljestvo, je užugal Samarijo, njegovo veliko
mesto, ino vse Izraelce v sužnost gnal na Asirsko.
Ondi so mogli dolgo biti, ino veliko prestati.
Velikokrat nimajo ne grižljeja kruha, de bi si
lakoto potolažili, ne oblačila, de bi se pošteno
oblekli. Veliko so jih pomorili, ino njih trupla
čez mestni zid pometali, de so jih ropne ptice
ino divje zveri snedle.

Ta čas se je sosebno lepo razodevala
dobrodelnost pobožniga Tobija v Ninivah. Vjete
Izraelce, svoje brate po veri, je obiskoval, jih
opominjal inovtolažil, ino jim od svojiga
premoženja delil. Živil je lačne, oblačil nage, ino
pokopaval mertve. Kedar je slišal, de kak ubit
Izraelic na kacim kraji leži, pusti kosilo, gre
po truplo, ino ga pernese na svoj dom, de ga
je ponoči pokopal.

S tem se je kralju tako zelo zameril, de
mu je vse premoženje pobral, ino še po
življenji stregel. Tobija je tedaj mogel ubog
pobegniti, ino z ženo ino sinam se perkrivati per

dobrih ljudeh. Pa Bog ga ni zapustil. Pet ino
štirideset dni po tem je bil kralj umorjen.
Tobija pride spet domu, ino prejrfte vse svoje
premoženje.

Pa še potlej je po božji volji nadloga
skušala tega pobožniga moža. Enkrat je prišel
od pokopovanja ves truden domu. Pod steno
je legel, ino zaspi. Gorek lastovjek iz
lastoviga gnjezda mu je v oči perletel, ino oslepi.
Tudi to je Tobija poterpežlivo preterpel, ino se
v božjo voljo vdal.

Ana, njegova žena, ga je o preji živila.
Enkrat je za predšino dobila kozlička, ino ga
je domu pernesla. Slepi Tobija ga sliši
mekatati. Vedil je, de perpresti toliko ni mogla.
Toraj ji reče: „Pa ne, ko bi bil ukraden? Če
ni naš, nazaj mu ga berž dajte, čigar je.
Zakaj tatvine ne smemo imeti, še dotakniti se je
ne.“ Vidite, kako tanko vest je imel! Te
besede so Ano grozno zbodle; zmerjala ga, ino
veliko mu jih je očitala. Tobija je poterpel
molče to ragljanje, je natihama jokal, ino k Bogu
zdihoval.

Tobija je zdaj menil, de bo kmal umerl.
Tedaj pokliče svojiga sina, ino mu reče:

„Sin! spoštuj svojo mater, dokler žive, ino
pomni, koliko so zavoljo tebe prestali. Kedar
ti umerjejo, jih zraven mene pokoplji.“

„Boga imej pred očmi vse svoje žive dni,
de ne boš nikoli v kak greh pervolil, ali kaj
taciga storil, kar bi bilo zoper božje zapovedi.“

Vbogajme dajaj od svojiga premoženja.
Če imaš veliko, daj veliko; če imaš malo, daj
tudi malo iz dobriga serca. Nič ne maraj, moj

sin! ubožno sicer živimo; pa veliko dobriga bomo
vender le imeli, če se Boga bojimo, greha
varujemo, ino pa prav storimo.“

Sin mu odgovori: „Oče! vse bom storil,
kar ste mi rekli.“ Ino zvesto je spolnoval, kar
je obljubil. Otroci, tudi vi tako storite!

Dobri oče pa niso takrat umerli. Bog jim
je dal še veliko veselje doživeti nad svojim
sinam. Stari Tobija pošlje svojiga sina na
Madjansko nekaciga stariga dolga tirjat. Angelj
Rafael se mu v podobi mladenča ponudi
tovarša, ino gre z njim; pa mladi Tobija ga ni
poznal.

Pervi dan hoda si je mladi Tobija v reko
Tigrid nog šel umivat, ker se velika riba
požene iz vode, ino zine po njem. Pa po
angeIjevim povelji jo je zgrabil za plavute, ino
potegnil iz vode. Nje meso sta jedla po poti; serce,
jetra ino želč je pa Tobija s-hranil, za
zdravilo. — Angelj ga je peljal k nekomu, ki mu je
bil v rodu, ino je imel edino hčer, pa veliko
premoženja. Sara je bilo hčeri imé, ino vsa
bogaboječa je bila. Angelj je po božji volji tako
obernil, de mladi Tobija bogaboječo Saro vzame
za ženo. Tudi denarje iz Rageza mu je
pernesel. Potlej se angelj ino mladi Tobija hitro
verneta domu. Za njima gre njegova žena z
deklami ino velbjudi. Starši doma so že težko
perčakovali svojiga sina. Mati je dan na dan
hodila na hrib gledat, če bo kaj kmal prišel.
Zadnjič ga od deleč zagleda, leti hitro domu,
ino zavpije: „Sin že gré!“ Komej je izrekla
te besede, kar že psiček perteče, ki ga je bil
sin seboj vzel, ino je prijazno migal z repam,

kakor de bi hotel prihod napovedati. Veliko
veselje je bilo. Naproti mu vsi tečejo; oče tudi
se dajo hlapcu za roko peljati, ino mu hite
naproti. Od veselja zaženeta jok oče ino mati,
ino objameta ino kušujeta svojiga sina. Boga
hvalijo zdaj vsi za srečni prihod. Potlej
pomaže sin slepimu očetu oči z ribinim želčem. Tako
mu je bil namreč angelj ukazal. Ino stari
Tobija je pregledal. Kako slo so se veselili! Tem
ljudem je Bog po nadlogi vse te dobrote
dodelil! Kako je Bog pač dobrotljiv! Kdo bi ga
ne ljubil?

49. Daniel v Babilonski sužnosti.

Kakoršna se je Izraelskimu kraljestvu
zavoljo njegovih grehov zgodila, ravno taka se je
tudi Judovskimu kraljestvu.

Nabuhodonozor, Babilonski kralj, je prišel
s svojo vojsko v Judovsko kraljestvo, premaga
mesto Jeruzalem, pelje kralja ino podložne v
sužnost na Babilonsko, ino požge mesto ino
tempelj.

Vmes vjetih Judov so bili tudi mladenči
kraljeve ino knežje kervi. Naj umetniši, lepši
ino perljudniši je rekel kralj odbrati v njegovo
postrežbo, ino jim jed od njegove mize dajati.

Ali Daniel, naj boljši Judovski mladeneč,
si je to v greh štel. Nektere jedi namreč so
Judam v njih postavi prepovedane. Tedaj prosi
veliciga kraljeviga hišnika lepo, de bi mu
perpustil, ne jesti tacih jedi, ki so Judam
prepovedane. Tudi trije drugi mladenči, Ananija,
Acarija ino Mizael po imenu, so tako storili.

Kraljevimu hišniku je bila všeč ta njih prošnja;
tode bal se je kralja, ino si ne upa vanjo
dovoliti. „Utegnili bi,“ je rekel, „mladenči
slabših jedi ohledeti ino zmedleti, ino za glavo bi
se mi majalo.“ Daniel pa še le prosi: „Poskusi
nas le deset dni, ino gole opresnine ino vode
nam dajaj, če bomo kaj s-hujšali proti
mladenčem, kteri s kraljeve mize jedo. Potlej stori
z nami, kakor previdiš.“ Kraljev služabnik je
storil tako, ino prošnja dobriga Daniela je bila
uslišana. Ino glej, ko je tistih deset dni
preteklo, so bile lica teh štirih mladenčev lepši,
živejši ino bolj polne, kakor lica druzih
mladenčev. Njih lepa zderžnost je bila Bogu všeč,
ino zato jim je dal, de so bili tudi bolj zdravi
ino umni, kakor vsi drugi mladenči.

Babilončani, med kterimi so Judje v
sužnosti živeli, so bili tako nespametni, de so mertve
podobe ino divje zveri molili. V svojim
tempeljnu so imeli bronasto podobo. Bala po imenu,
ino potlej pa drakona, to je, kačjo pošast. Tudi
Daniela so silili, de bi ji molil. Pa Daniel,
zvesti služabnik božji, se je v bran postavil,
ino je Bala zdrobil, ino drakona umoril. S
tem si je veliko sovražnikov storil. Pogovore
se, gredo h kralju, ino reko: „Daj nam
Daniela v roke, ali pa pomorimo tebe ino tvojce!“
Kralj vidi, de mu hočejo silo delati; toraj jim
da z britkim sercam Daniela v roke. Zgrabili
so ga, ino vergli v levnjak, ki je bilo sedem
hudih levov v njem. Dve človeški trupli ino
dvoje ovc so jim dajali vsak dan; pa zdaj jim
celo nič ne dajo šest dni, de bi se raji Daniela
lotili, ino ga rastergali.

Bogaboječi Daniel sedi v levnjaku,
zapušen od ljudi, med levi; pa Bog ga ni zapustil,
tudi v levnjaku mu je pomagal. Levi mu ne
store nič žaliga. Skozi toliko dni mu je začela
lakota perhajati. Ravno ob tem času se je
prerok Habakuk napravil na polje, de bi svojim
žnjicam nesel kruha. Pa angelj božji mu reče:
„Nesi to južno Danielu, ki je v Babilonu v
levnjaku!“ Habakuk odgovori: „Gospod, svoje
žive dni nisim bil v Babilonu, ino tudi, kje je
levnjak, ne vem.“ Tedaj ga angelj prime, ga
nese ko vihar po nebu, ino v Babilonu pred
levnjakam ga na tla spusti. Habakuk je zaklical
Daniela, ino reče: „Služabnik božji! na južino
ki ti jo Bog pošlje!“ Daniel reče: „O Bog,
vender me le nisi pozabil!“ Je vstal ino sné,
ino angelj nese Habakuka spet v njegov kraj!

Sedmi dan je prišel kralj k levnjaku po
Danielu jokat. Ves rad ga je namreč imel, ino
levi, je mislil, so ga gotovo raztergali. Kedar
v levnjak pogleda, kar sedi Daniei brez vse
škode med levi, sdrav ino vesel, kakor
pastirček med jagnjeti. Kralj zažene glas rekoč: „Oh,
Gospod, ti Danielov Bog, velik si ti, ino le ti
si Bog, ino pa nihče drug!“ Per tej priči je
Daniela rekel izlevnjaka vzeti, ino namesti
njega vse tiste v levnjak pometati, kteri so mu po
življenji stregli. Ino ko bi trenil, so jih levi
pohrustali. Po tem čudeži je vse Babilonsko
kraljestvo prišlo k spoznanju praviga Boga.

Bog je Danielu, svojimu služabniku,
marsikake prihodne reči razodel, s kterimi je sužne
Jude tolažil. Obljubil mu je, de pojdejo kmal
nazaj v svojo ljubo deželo, ino de bo štiri sto

ino devetdeset let po tem Odrešenik na svet
prišel. Ta obljuba se je na tanko spolnila. Vidite,
otroci! kako Bog svoje obljube vselej spolni.

48. Tempelj ino mesto sta vnovič zidana.

Perzanski kralj, Cir po imenu, je užugal
Babilonsko ino Asirsko kraljestvo, kjer so
prebivali Izraelci v svoji sužnosti. Ta kralj je pervo
leto svojiga kraljevanja rekel po vsim kraljestvu
oklicati: „Pojdite, kolikor vas je božjiga
ljudstva, v Jeruzalem zidat Gospodoviga tempeljna,
ino gospod bodi z vami!“ Tudi je ukazal
vjetim Judam dati zlate ino sreberne posode, ktere
je bil Nabuhodonozor iz tempeljna poropal.

Tako je prišlo veliko ljudstva nazaj na
Kanansko v zapušene mesta. Potlej se v
Jeruzalemu snidejo. Duhovni so v trobente trobili,
ino rekli: „Hvalite Gospoda, ker je dobrotljiv,
ino brez konca je njegova dobrota!“ Vse ljudstvo
je od veselja ukalo. Ino tako so začeli z veseljem
spet tempelj zidati. Spet je bil tempelj častit ino
lep, kakor je bil Bog po prerokih napovedal.

Ko je bil tempelj dozidan, so začeli tudi
poderto mesto Jeruzalem popravljati, desiravno
z velikim trudam ino z veliko nevarnostjo.
Bližnji neverni narodje so jim hotli zidanje po sili
ubraniti. Toraj so mogli Judje z orožjem v
rokah zidati, ko bi morebiti sovražniki nadnje
planili. Tako so z božjo pomočjo zidove
dozidali, ino počasi mesto postavili. Veseli
neizrečeno so bili Judje: s trobentami, harpami
ino zvončkulji ino z lepimi pesmimi so hvalili
Boga za milost, ki jo je storil nad njimi, ter

ga v resnici molili, ino mirni ino zadovoljni so
zdaj spet v svoji deželi prebivali.

49. Sedem Makabejskih bratov.

Sčasama so Judje spet v grehe zagazili,
ino Bog jih je dal spet sovražnikam v roke.
Naj huji med temi je bil Antijoh, Sirski kralj.
Ropil je nad Jeruzalem, ino ga užugal; vse
svete posode je pobral iz tempeljna, ino vse
ljudstvo je hotel persiliti, de bi se postavi
svojih očetov odpovedali, ino malike molili, ino de
bi, to spričati, svinjsko meso jedli, ktero jim je
Bog prepovedal jesti. Veliko Judov, ki so se
branili, je bilo pomorjenih.

Kralj Antijoh pokliče tudi neko mater s
sedmemi sinovi pred-se, ino jim ukaže per tej
priči svinjsko meso jesti. Reko mu: „Naša
postava nam ga prepové jesti, toraj ga ne smemo
ino ne moremo jesti.“ Kralj jih tedaj ukaže z
biči ino žilami tepsti.

Pa naj starji brat reče kralju: „Umerjemo
raji, kakor de bi božjo postavo svojih očakov
prelomili.“ Kralj se je raztogotil, ino reče jezik
mu izrovati, ga iz kože djati, ino mu roke ino
noge odsekati. Potlej ga denejo na razbeljen
raženj, ino ga živiga peko. Drugi bratje ino
mati so mogli gledati. Stanovitno je umeri.

Zdaj so druziga brata perpeljali, ino ga mučili
ali terpinčili, potlej tretjiga, po tem četertiga, ino
tako jih je en dan vsih sedem umerlo. Boga so
se vsi stanovitno deržali, ino še v smertnih
težavah so z velikim zaupanjem od večniga
življenja govorili. Za njimi so tudi mater mučili, ino

s tako stanovitnostjo kakor oni je svoje življenje
Bogu v dar dala.

Otroci! tudi vi mislite: „Bolje je umreti,
kakor pa grešiti,“ ino teh misel se deržiti,
kedar vas bo kdo v greh nepeljeval.

50. Bog spet pomaga.

Tega Antijoha, kteri je bil do druzih tako
neizrečeno neusmiljen, ino se ni bal ne ljudi ne
Boga, je kmal tudi zaslužena šiba zadela. Bog
mu je ostudno bolezen poslal. Živ je začel gnjiti,
červi so se po njem zadelali, ino grozen smrad
je šel od njega, kteriga niso mogli ne on ne
drugi prestati. Tako je umerl brez upanja ino
tolažbe med grizenjem svoje težke vesti.

Zdaj so Judje svojiga naj hujšiga
sovražnika znebili. Še nekoliko časa so zmed
svojiga naroda imeli kralje, kteri so Judovo
kraljevo palico nosili. Poslednjič pa so se Rimljani,
ki so bili tačas naj močnejši narod na zemlji,
Judovske dežele poslastili. Deželnega oblastnika
so va.njo poslali. Ptujic, Herod po imenu, je
z njih dovoljenjem le še ime kralja imel.

Čas je dotekel, koje bila kraljeva palica
odvzeta Judovskim narodu, ino ko je imel priti
odrešenik sveta, po kterim je imela, kakor je Bog
dolgo oznanoval, svetu velika sreča doiti, ino
kteriga so vse svete duše zveličarja človeškiga
rodu perčakovale.

Prišel je, ino njegovo sveto ime (z veliko
častjo ga izrecimo!) je Jezus Kristus.

Zgodbe
svetiga pisma noviga zakona.
!. Caharija ino Elizabeta.

Ob časih kralja Heroda je v Judovskih
gorah v nekim mestu živel bogaboječ duhoven
Caharija po imenu. Njegovi ženi se je reklo
Elizabeta. Bila sta v sredi med hudobnimi ljudmi,
vender per Bogu oba pravična ino brez madeža.
Otrok nista imela. Britko grozno se jima dela,
ino Boga prosita pogosto ino serčno, da bi jima
sinu dal. Pa zdi se, kakor de bi bila sastonj
njuna molitev; bila sta namreč oba že precej
perletna. Ino nič druziga, kakor pred vse
bogaboječe duše na zemlji, nista želela, kakor še
doživeti rojstvo obljubljenega kralja. Kar je spet
enkrat Caharija zadela versta v tempeljnu
božjim službo opravljati. Gre tedaj v Jeruzalem.
Duhovni so takrat vadili ali losali, kaj bo ta
ali ta v tempeljnu opravljal. Caharija je to pot
zadelo, (po božji volji, se ve,) v svetinjiši
kadilo zažigati. Caharija gre, po duhovsko
oblečen, z zlato kadilnico v rokah, za zagrinjalo,
ktero je svetinjiše zakrivalo, ino stopi pred altar.
Še se kadilo vali proti nebu. Ljudstvo je
odzunaj, ino moli. Na enkrat zagleda Caharija

na desni strani altarja angelja. Strah ga opade.
Angelj ga prijazno ogovori rekoč: „Ne ustraši
se, Caharija! Uslišana je tvoja molitev. Tvoja
žena Elizabeta bo zinu rodila, Janeza ga
imenuj. Veliko veselje ti bo delal; že njegoviga
rojstva se jih bo veliko veselilo, ker bo velik
per Bogu. Vina ino močnih pijač ne bo pil; že
pred rojstvom bo s svetim Duham napolnjen.
Veliko Izraelcov bo k Gospod Bogu
spreobernil. Še več: v duhu ino v moči preroka Elija
pojde pred Odrešenikam, de bo ljudi učil, ino
njih serca na njegov prihod perpravil.“ Caharija
ostermi, ino se skorej ne zave. Sinu imeti se
mu je skorej nemogoče zdelo; torej reče
angelju: „Kaj me hoče tega prepričati? Jaz sem
star, ino moja žena je že perletna.“ Angelj mu
odgovori: „Jaz sim Gabriel, ki pred sedežem
božjim stojim. Bog me pošlje ti oznanit to
veselje. Ino glej, ker nisi veroval mojim besedam,
boš mutast do dneva, dokler se ne spolnijo.“

Angelj zgine, ino Caharija je res mutast.
Dolgo od straha nič ne more. Ljudstvo ga
čaka, ino ne ve, zakaj se tako dolgo v svetinjiši
mudi. Kedar iz svetinjiša pride, se nad njim
precej vidi, de se mu je kaj posebniga
pergodilo. Pa kar, ino daje na znanje, de je imel
perkazen z nebes. Ko so dnevi njegoviga
opravila minili, se verne z veselim sercam domu.

S to perkaznijo v tempeljnu se perčno
bližnje zgodbe obljubljeniga Odrešenika. Kolikor
čistejši so naše serca, toliko umevniši ino
prijetniši nam bo sveta zgodba od Odrešenika
sveta.

2. Marija.

V Nacaretu, majhnim mesticu na
Galilejskim, je uboga devica natihama prebivala. Od
dela svojih rok je živela, desiravno je bila
rodovine kralja Davida. Jožefu, ubogemu stenarju
ali cimpermanu, ki je bil ves bogaboječ, je bila
v zakon obljubljena. Pa kakor uboga časniga
blaga, tako je bila bogata lepih čednosti. Vsa
čista, nedolžna ino ponižna je bila. Marija ji
je bilo ime. Vsa je hrepenela po
Odrešenikovim prihodu iz nebes. Ravno je premišljevala
veliko zveličanje, ktero bo po njem Izraelskimu
ljudstvu, ino je blezo v pohlevno molitev
zamaknjena v svoji tihi stanici pred Bogam
klečala, kar Gabriel, angelj božji, na enkrat k
njej stopi v stanico. Z nebeško prijaznostjo jo
pozdravi: „Češena bodi, Marija, milosti polna,
Gospod je s teboj! Naj srečniši svojiga
spola si ti.“

Marija se prestraši angelja, še bolj pa
njegoviga ogovora. Semtertje pomišljuje, kaj bi
pomenilo to pozdravljenje. Angelj jo pa prijazno
potolaži rekoč: „Ne boj se, Marija! Milost si
dosegla per Bogu. Mati boš Sinu božjiga. Ime
Jezus mu daj. Velik bo, ino sin Najvišiga se
mu poreče. Gospod Bog mu bo dal sedež
njegoviga očeta Davida. V Jakopovi hiši bo
kraljeval vekomej; njegova kraljestva ne bo konca.“

Bogaboječa devica, desiravno že Jožefu
obljubljena, še ni mislili v nobeno poroko. Z
deviško sramežljivostjo reče: „Kako je to
mogoče? Od nobeniga moža še ne vem! Angelj
reče: „Sveti Duh bo nad te prišel, ino moč

Najvišiga te bo obsenčila. Toraj se tvojimu
svetimu detetu poreče Sin božji. Ino le pomisli,
Elizabeta, tvoja teta, bo svoje stare dni tudi
sinu dobila. Bogu namreč ni nič nemogočiga.“

Marija se perklone, polna molitve ino hvale,
ter pravi: „Dekla Gospodova sim, zgodi se mi
po tvoji besedi.“ Ino angelj jo je zapustil.

Angelj oznani, da ja tisti že bliz, od
kteriga so preroki že zdavnej prerokovali. naj
čistejši, naj nedolžniši, naj ponižniši devica v
Izraelu je Odrešenikova mati izvoljena.

3. Marija ino Elizabeta.

Marija se je precej vzdignila, ino gre
jaderno čez goro k svoji teti Elizabeti, de bi se
z njo vred v Bogu veselila. Tretji dan pride
neprevidama v Elizabetino hišo, jo pozdravi,
ino ji voši srečo do milosti, ktero je Bog tudi
pobožni Elizabeti storil. Elizabeta, zaslišati to
pozdravljenje, je bila od svetiga Duha
razsvetljena; razodel ji je, po kaj je Marija k njej
prišla. Polna časti ino svetiga veselja reče
Marii: „O ti oblagodarjena med vsimi ženami!
Od kod ta čast ino sreča, de me mati mojiga
Gospoda obiše? o srečna, ki si verovala! kar
ti je Gospod obljubil, se bo vse spolnilo.“

Ko se Marija mater Gospodovo sliši
imenovati, se čudi, de je Bog ne le njej
Elisabetino skrivnost, ampak tudi Elizabeti njeno
skrivnost razodel. Nje veselje se naraša, nje
duh kipi proti nebu, serce jo zmaguje; ne more
se več zderžati, hvalo zažene Bogu na glas,
ino poje:

„Moja duša poveličuje Gospoda,
V Bogu, Zveličarji mojim, mi duh poskakuje!
Ozerl se je na svoje dekle nizkost.
Glej, odsihmal mi srečna rodovi vsi porekó;
On mogočni je storil velike reči nad menoj!
Sveti je njemu imé.
Kteri se njega bojé, jim milost njegova
Gre od roda do roda.
Veliko reči on dela s svojo rokô:
Naklepe prevzetnih podira,
S' sedežev premogočne posaja,
Ino ponižne na nje povzdiguje;
Stradavcam daje obilnost,
Bogatince pa prazne odpravlja.
Izraela, svoj'ga služabnika, je poprijel;
Pomnil je, kakor je našim očakam obljubil,
Abrahamu in njega zarodu, do vekomej milost.“

Kako čista je mogla Marija biti, ker se
nad ljubim, zvestim ino svetim Bogam tako
veseli! Veselje nad Bogam, ta nebeška roža,
percvetè le iz tal čistiga serca!

Marija je bila bliz treh mescov per
Elizabeti. Težko ste se ločile; toliko je bilo obeh
veselje nad Bogam, tolika ljubezen eno do druge.

4. Janezovo rojstvo.

Caharija in Elizabeta sta res sinu dobila,
kteriga jima je bil Bog po angelji obljubi.
Obema je déte zgoli dar božji; vesela ino vsa
hvaležna sta Bogu. „To veselje,“ pravi Elizabeta,
„mi Gospod še na moje stare dni da!“

Z Elizabeto vred so se njena rodovina ino
njeni sosedje prav sercama veselili. Oni so
mislili, de morajo dete po imenu njegoviga očeta
imenovati. Elizabeta pa pravi: „Ne, ne, tega
ne! Janez naj bo.“ Ji reko: „Sej nima po celi

rodovini nihče tega imena.“ Pomignejo očetu,
kakošno imé mu on hoče dati. Oče je bil še
zmiraj mutast. Vzame tedaj tablico, ino
zapiše na-njo: „Janez mu je imé.“ Tako je bil
angelj v tempeljnu ukazal. — Nad tem so se vsi
začudili. De je Caharija le imé svojiga sina
zapisal, ino de je bilo le vse spolnjeno, kar je
angelj od rojstva tega otroka prerokoval; je
Caharija precej spregovoril. Ko bi trenil,
začne na glas ino ves ginjen Boga hvaliti. Poln
svetiga Duha reče Caharija:

„Hvaljen bodi Gospod, Izraelov Bog.
De obiše svoj polk, ino dela njegovo odrešenje.
Podporo perpravlja zveličanja nam
V Davida, svoj'ga služabnika, hiši,
Kakor je obetal po svojih svetih prerokih,
Ki so od nekdaj živeli:
De nas bo otél od sovražnikov naših,
Vsim, ki nas čertijo, rešil iz rok;
De bo ponovil našim očakam obljubljeno milost,
Spomnil se svoje svete zaveze,
Spolnil persego, ktero je Abrahamu našmu očetu
persegel,
In nam dodelil, de rešeni od sovražnikov svojih
Služimo njemu brez straha,
Ino pred njega obličjem v svetosti ino pravici
Hodimo vse svoje dni.
Zdaj se Caharija k malimu Janezku oberne:
ino reče :
„Tebi pa, déte moje! se prerok Najviš'ga poreče.
Pred Gospodam pojdeš, pot mu perpravljat,
K spoznanju zveličanja ljudstvo njegovo perpeljat,
Odpušanje grehov mu napovedat
Po usmiljeni milosti našiga Boga,
Po kteri obiše nas Odrešenik,
De jih razsetli, ki v temi in smertni senci sedé,
In nam noge na pot miru zaoberne.“

Vse pričujoče je svet strah presunil. Kteri
so od tega slišali, so se čudili rekoč: „Kaj bo
le iz tega otroka? Gospodova roka je očitno
nad njim.“ Otrok pa je rastel, ino močen
perhajal v duhu.

5. Rojstvo Jezusa, našiga
Odrešenika.

Jožef še celo nič ni vedil, kaj se je z
Marijo zgodilo. Tedaj je Bog to skrivnost tudi
njemu razodel. Gospodov angelj se mu v spanji
perkaže rekoč: „Jožef, sin Davidov! brez
pomislika vzemi k sebi svojo ženo Marijo. Mati
je Sinu božjiga. Imé Jezus daj njenimu sinu,
ker bo svoje ljudstvo od njih grehov rešil!“
Jožef je storil, kar mu je angelj rekel. Je vzel
k sebi Marijo, ino sta v Nacaretu živela, polna
hvale božje, v pokoji ino ljubezni, vsa nedolžna,
kakor dva angelja božja.

Jožef ino Marija sta zdaj vsak dan veselo
perčakovala, kedaj de se bo božja obljuba
spolnila. Kar se ukaz cesarja Avgusta okliče: „Vsi
podložni po vsih deželah Rimskiga cesarstva
morajo k popisovanju. Vsak naj gre v mesto
svoje rodovine, de se da zapisati.“ Jožef ino
Marija sta bila rodu kralja Davida. Toraj
morata iti v Betlehem, v Davidovo rojstno mesto.
Taka daljna pot jima je težko djala. Pa
pokorna sta cesarju, ino brez odlašanja odrineta
od doma.

Zvečer pozno dojdeta v Betlehem. Vse
polno je bilo že ljudi, kteri so prišli k
popisovanju. Jožef iše za-se ino za devico, svojo

ženo, kake hiše, de bi prenočila v njej. Pa
povsod jima velevajo iti; noben kotiček se jima
ne pervoši, de bi v njem noč prebila.

Žalostna je bila zdaj z Jožefam ino Marijo. Vsa
shojena sta, noč pertiska, ino vse duri
so jima zaklenjene. Pa pohlevna ino z vsim
zadovoljna, kar jima Bog da, se tudi v to
vdasta. Na koncu mestica je bila stena ali hlev,
ki so pastirji tistiga krala v njem prebivali, ino
čede va-nj vganjali. V ta hlev se spravita čez
noč. Ino tukaj, ljubi otroci! (kdor bere, naj
pomisli, ino kdor sliši, naj dobro preudari!)
tukaj na tem kraji je prišel Jezus Kristus, Sin
božji, na svet. Bogu bodi čast ino hvala za to !
Marija povije dete božje v plenice, ino ker ni
boljšiga kraja, ga v jasli položi.

V taki revšini, tako v tihi noči, tako brez
vsiga šuma je bil Sin božji štiri tavžent let po
stvarjenji sveta rojen. Tako je bila volja
nebeškiga Očeta, mislim posvetnjakov sicer
nasprotna, vender pa vsa modra ino sveta.
Posvetna čast nima v božjih očeh nobene cene,
ino v kraljestvu, ki ga je Jezus prišel
napravIjat, druziga ne velja, kakor čednost ino svetost.

6. Pastirji per jaslih.

Bilo je že pozno ponoči. V Betlehemu je
že vse spalo. Le nekaj ubozih pastirjev je bilo
na polji per čedah še po koncu. Dobre, nedolžne
duše so bili ino pobožniga serca, kakor
pastirčik David, kteri je nekedaj ravno na teh
planjavah pasel očetove ovce.

Kedar so tako v temi eden per drugim čuli,

kar stoji angelj Gospodov v nebeški časti pred
njimi. Nebeška svetloba jih obsije. Vsi se
prestrašijo. Pa angelj jim reče: „Ne bojte se!
Glejte, oznanim vam veliko veselje, ktero
zadene vse ljudstvo. Nocoj vam je v mestu
Davidovim rojen Sveličar, Kristus Gospod. De ga
boste pa spoznali, vam bodi to le v znamnje:
Našli boste dete, ktero je v plenice povito, ino
v jaslih leži.“

Komej je angelj izgovoril, že se je druzih
angeljev brez števila perkazalo. Vsi hvalijo
Boga, ino pojo sveto pesem: „Slava Bogu po
višavah, ino mir ljudem dobre volje na zemlji!“
Pastirji niso še nikoli kaj taciga ne vidili, ne
slišali; toraj so se vsi veseli čudili.

Angelji so šli spet v nebo. Pastirji pa reko
med seboj: „Le berž pojdimo v Betlehem
gledat, kar nam je angelj oznanil!“ Urno gredo.
Pridejo v znani hlev, najdejo Jožefa ino
Marijo, ino v jaslih zagledajo prejlubeznivo dete.
S pohlevno, sveto častjo se bližajo detetu, so
vsi zamaknjeni va-nj, ino ga molijo. Marija
ino Jožef se čudita ino veselita, de že ti možje
vedo rojstvo nebeškiga otroka; pa še le bolj
sta se veselila, ko jima pastirji povedó, de jim
ga je sam angelj božji oznanil. Veselé se vsi
skupej ino hvalijo Boga.

Pastirji so se zdaj spet domu vernili, ino
hvalijo Boga za vse, kar so vidili ino slišali.
Razglasovali tudi vse vprek so to pergodbo,
ino kdor koli jo je slišal, se je čudil nad njo.
Marija pa je sleherno besedo, ki so jo pastirji
bili rekli, v sercu ohranila ino premišljevala.

Tudi mi to sveto zgodbo po Mariinim zgle-

du v sercu ohranimo. Kteri so dobre volje,
bodo veselje imeli nad njo; sej le takim je
Jezus v zveličanje.

7. Jezus v tempeljnu Bogu
darovan.

Perva hoja Marije, ko je po rojstvu svojiga
sina iz doma šla, je bila v tempelj. Tako je
Mozesova zapoved ukazovala. Marija je tudi
to is ponižnosti ino pokoršine spolnila. S kako
častjo ino pobožnostjo je Marija pač v tempelj
božji stopila, ino nebeškimu Očetu njegoviga
ediniga Sina v naročji zročevala, to se ne da
še misliti, nikar pa dopovedati! Tudi dvoje
golobov, kakor je bilo za uboge žene zapovedano,
je v dar opravila, ker jagnjeta zavoljo uboštva
ni mogla darovati.

Pa iz resničniga serca je darovala, ino to
Bogu naj bolj dopade.

Duhovni ino ljudstvo, kteri so dete Jezusa
v tempelj vidili pernesti, ga niso poznali, ino
se niso zmenili, kdo je to dete. Prenesveti so
bili. Le nekaj dobrim dušam v Jeruzalemu je
Bog to razodel. Živel je ondi častitljiv starčik,
Simeon po imenu. Ves pravičen ino bogaboječ
je bil. Toraj je serčno hrepenel po Izraelskim
veselji, po Odrešeniku sveta. Sveti Duh, ki je
bil v njem, mu je obljubil, de ne bo umerl,
dokler Kristusa, Gospodoviga maziljenca ne
bo vidil. Ko sta Marija ino Jožef z detetam
Jezusam v tempeljnu bila, pride tudi Simeon od
svetiga Duha gnan va-nj. Simeon zagleda
Jezusa, ino berž spozna prihodnjiga Odrešenika

nad njim. V svoje naročje ga vzame, ino glas
z očesam v nebo vpertim zažene rekoč: „Zdaj
pa, Gospod, loči v miru svojiga služabnika,
kakor si rekel, ker so moje oči vidile tvoje
zveličanje, ki si ga vsim narodam perpravil; luč
v razsvetljenje nevernikov, ino slavo tvojiga
Izraelskiga polka!“ Z milim, pa vender
prijaznim očešam se oberne sivčik po tem k Marii,
detetovi materi, ino ji reče: „Glej, ta jim je v
Izraelu postavljen v padec ino vstajenje; v
znamnje jim bo, nad kterim se bodo pričali. Ino
tvoje serce bo meč presùnil, de se bodo mnozih
misli razodele.“

Simeon je še govoril, kar Ana pride. Vdova
per štiri ino osemdesetih letih je bila. Bogu je
služila vse svoje dni, veliko molila, terdo se
postila, ino željno perčakovala obljubljeniga
Odrešenika. Ino Bog ji je storil veselje, de ga je
pred smertjo še s svojimi telesnimi očmi vidila.
S Simeonam se toraj strine v hvali božji, ino
perpoveduje vsim dobrim, kaj je vidila.

Bog se jim rad da spoznati, kteri ga
resnično išejo.

8. Modri od jutra.

Zveličar je bil že v tempelj Bogu v dar
pernesen. Pa le nekoliko dobrih duš se ga je
natihama veselilo; veči del ljudi v Jeruzalemu
ino na Izraelskim še besedice niso vedili od
njega. Zdaj hoče Bog tudi tem rojstvo svojiga
sina oznaniti.

Iz daljne dežele, od solnčniga iz-hoda,
pridejo imenitni modri možje v Jeruzalem. Njih

pervo vprašanje je bilo: „Kje je Judovski
novorojeni kralj? Njegovo zvezdo smo vidili na
Jutrovskim, ino molit smo ga prišli.“ Prihod
tih imenitnih mož ino njih vprašanje sta v
Jeruzalem velik šum napravila. Kralj se prestraši
na svojim sedeži, ino vsi Jeruzalemljani z njim
vred, ker niso imeli dobre vesti; ino pa kralj
se je tudi bal krone zgubiti. Hudobni se ondi
tresejo, kjer se pravični vesele.

Nihče ne vé modrim na njih vprašanje
odgovoriti. Herod reče nategama se sniti velikimu
zboru, to je, veliki duhovšini ino boljšim
pismoukam, ino jim da vprašanje: „Kje bo Kristus
rojen?“ Veliki zbor je odgovor dal: „V
Betlehemu na Judovim. Zakaj tako je pisano per
Miheji preroku: Ti, Betlehem na Judovim, nisi
nikakor naj manjši mesto Judovih knežij, ker iz
tebe pojde vojvoda, kteri bo moj Izraelski polk
vodil, kteriga iz-hod je od začetka ino od
večnih dni.“ Na to pokliče Herod modre na
skrivnim k sebi, ino jih prav na tanko prepraša,
kedaj prav se jim je zvezda perkazala. Pošteni
možje mu povedo. Potlej jim reče v Betlehem
iti. „Pojdite,“ jim pravi, „oprašujte skerbno po
detetu, ino kedar ga najdete, mi pridite
povedat, de ga tudi jaz pojdem molit.“ Rekel pa
je to le iz perhuljene hinavšine, ker je že poprej
sklenil, dete na skrivnim poiskati ino umoriti.

Modri odrinejo v Betlehem, kteri je bil
le kake dve uri od Jeruzalema. Spet ugledajo
zvezdo, ktero so na Jutrovskim vidili, lepo ino
prijazno na nebu. Gre pred njimi, ino obstoji
nad hišo, v ktero se je bila med tem Marija
z detetam vselila, ravno kakor de bi govorila:

„Tukaj le je dete!“ Modrih veselja ni bilo
zdaj izreči. Šli so v hišo, ino najdejo dete ino
njegovo mater Marijo. Pred otroka pokleknejo,
ino ga molijo. Po tem odpro svoje zaklade, ino
darujejo detetu zlato, kadilo ino miro. Iz serca
so se veselili nad otrokam, ino so hvalili Boga,
kteri jim je bil dete dal najti ino spoznati.

Modri mislijo zdaj h kralju Herodu se
verniti, ino mu povedati vse. Pa Bog, kteri je vi¬
dil Herodove hude naklepe, je modrim v sanjah
rekel, de naj ne hodijo k Herodu. Pokorni so
bili božjimu povelju, ino po drugi poti se
vernejo v svoj kraj, ino časte Boga, ko jih je
tako srečno vodil.

9. Bég na Egiptovsko.

Herod je modrih že grozno težko čakal.
Ko vidi, de jih zastonj čaka, da neusmiljeno
povelje, vse dečke v Betlehem ino okrog Bet-l
ehema, kar jih je bilo dve Jeti ali manj starih,
naglo pomoriti. Tako le, si misli, ne bo moglo
dete, ki ga sovražim, oditi mojimu meču. Tode
Bog vé vse človeške naklepe, ino jih lahko
podkoplje. Angelj se v spanji Jožefu perkaže,
ino mu pravi: „Vstani, vzemi dete ino mater,
ino pobegni na Egiptovsko! Ondi ostani, dokler
te spet ne pokličem. Zakaj Herod bo vse iziskal,
de bi dete našel ino umoril.“ Jožef precej
vstane, ino pobegne v terdi noči z detetam ino z
materjo. Grozno težka, se ve, jima je bila ta
pot. Pa tako je Bog hotel, ino tako sta storila,
vsa pokorna ino hvaležna Bogu, kteri nad
nedolžnosti čuje, ino je varuje.

Dete Jezus je oteto ino v zavetji, kar
morivci, ki jim je Herod rekel, ropijo v Betlehem.
Z golimi mečmi uderd po vsih hišah. Iz
naročja in od pers tergajo materam nedolžne otročiče,
ino jih more. O kako neizrečeno so vpili otroci
ino matere!

Zdaj misli hudobni kralj, de je njegova
krona prav uterjenaj pa kako slo se je goljfal!
Njegov meč ni mogel na Egiptovsko do Jezusa
seči, ino nektere leta po tisti morii je prišel ob
življenje ino krono.

Precej po Herodovi smerti se je angelj
Gospodov na Egiptovskim Jožefu spet v spanji
perkazal, in reče: „Vstani, vzemi dete ino
njegovo mater, ino verni se na Izraelsko; kralj,
kteri je detetu po življenji stregel, je, že umerl.“
Spotama se Jožef ino Marija z božjim detetam
vzdigneta, ino na Izraelski meji jima angelj
ukaže na Galilejsko iti. Tako le sta, že dolgo
časa iz doma, spet prišla v Nacaret svoje
domače mesto, kjer sta od svojih rok živela, ino
skerbno od Boga žročeno dete redila. Bog je
bil nad njima.

10. Jezus, star dvanajst let, v
tempeljnu.

V Nacaretu je Jezus v hiši svojih staršev
nakviško rastel. Bil je ves ljubeznjiv, ves božji,
ino že mladenčik poln božje modrosti. Jožef
ino Marija sta vsako leto hodila v Jeruzalem na
velikonočni praznik. Zapoved namreč
jé'Izraelcam tako velela. Kedar je bil Jezus dvanajst
lét star, sta tudi njega seboj vzela. Desiravno

je bila dolga ino težavna ta pot, ga je vender
prav veselila. Se mu je mogle serce utripati,
ko je od deleč sveto mesto ino tisoki tempelj
zagledal, ko je mladenič pervič v tempelj stopil!
Ves je v Boga zamaknjen, ves v molitvi, ves
v veselji ino hvali.

Praznični dnevi so h koncu šli. Izraelci se
domu vračajo. Jožef ino Marija sta tudi že na
poti proti domu. Jezus le se še v tempeljnu
mudi. Med potam ga starši pogreše. Ker se
nikoli brez njih dovoljena ni zmaknil od njih, so
menili, de je per tovarših, ino prejdejo pervi
dan hoda. Zvečer oprašujejo per vsi
sorodovini po njem; pa nikjer ga ni, ino nihče ne ve
za-nj. Kako slo se tedaj starši prestrašijo!
Vsa v skerbi gresta oba v Jeruzalem celo daljo
nazaj. Povsod, po vsih ulicah toliciga mesta
ga preišeta, povsod v potisku med tolikanj
ljudmi oprašujeta po njem. Tretji dan že je bil.
Veči ino veči prihaja njuna skerb. Še v
tempelj ga gresta iskat, ino glej, tukaj, tukaj v
božjim tempeljnu zagledata mladenčika Jezusa
v sredi učenikov! Posluša, vprašuje jih, in
odgovarja jim. Veliko ljudi je okoli njega; vsi
imajo v njem oči, vsi strežejo na njegovo
govorjenje, vsak se čudi, njegovi modrosti ino
njegovim odgovoram. Njegova mati, ki je
bila zavoljo njega v veliki skerbi te dni, ma
reče: „Sin! zakaj si nama vender to storil?
Glej, žalostna sva te oče ino jaz iskala!“
Jezus je krotko ino prijazno odgovoril: Čimu ste
me iskali? Kaj niste vedili, de moram biti v
hiši svojiga Očeta?“ — Ljubi otroci! ta beseda
reče veliko.

Iz Jeruzalema se je Jesus spet v Nacaret
vernil na tihi, revni dom svojih staršev. Tukaj
je preživel svoje mlade leta, ino prav tukaj,
ljubi otroci! vam je naj lepši zgled. V serci si
ohranite zgodbo njegove mladosti, skrajšana je
le v te le besede: „Jezus je bil svojim
staršem pokoren, ino je rastel kakor v starosti, tako
tudi v modrosti ino ljubeznjivosti per Bogu ino
ljudeh.“ — Otroci bodite mu že v mladosti
podobni, ino posnemajte ga. On vam je v zgled;
po njegovim zgledu morate tudi vi vedno
modrejši prihajati, de vas bodo ljubili Bog ino vsi
dobri ljudje.

11. Janez v pušavi.

Cas se je perbliževal, ko je Jezus Kristus
očitno imel učiti, in odrešenje človeškiga rodu
perčeti. Janez je imel ljudi na Odrešenikov
prihod perpravljati. Tudi Janez je svoje mlade leta
v svetosti preživel, ino v samoti, v tihi pušavi
se perpravljal na svoje opravilo. Zdaj dobi od
Boga povelje, de naj začne učiti. Tedaj je
prišel bolj iz pušave v kraje ob reki Jordanu,
kamor so ljudje že bolj zahajali. Nosil je ojstro
oblačilo iz velbljudih dlak, ino usnjat pas okoli
ledja. Jedel je le take jedi, ktere pušava rodi,
zlasti hostni méd ino nekake veči kobilice.
Pijačo je iz studenca zajemal. Prebival pa je v
kaki skalnîci. Per Jordanu je začel očitno
oznanovati: „Delajte pokoro, božje kraljestvo se
bliža,“ Odrešenik, kteri ga bo postavil, je že
prišel na svet. To je bil naj veči zapopadik
njegovih naukov. Kteri so si to k sercu vzeli

ino obljubili se resnično poboljšati; jih je z vodo
kerstil, v znamnje, de se morajo znotraj od
grehov očistiti. — Le samo takim, kteri se
resnično žele poboljšati, so tudi še dan današnji
duri v to kraljestvo odperte.

Zavoljo Janezoviga življenja ino učenja je
velik šum vstal. Ne le Objordanci, ampak tudi
iz Jeruzalema ino skorej iz vse Judeje so vreli
k njemu v pušavo. Dajo se kerstiti, ino se
izpovedujejo svojih grehov. Tudi vražni hinavski
Farizeji ino neverni Saduceji so hodili s svojim
spačenim sercam. Oni niso imeli praviga duha,
ki je h kerstu potreben. Toraj jih Janez močno
ino ojstro ogovori rekoč: „Gadja rodovina! kdo
vas je učil, ali vam rekel, de je mogoče božje
jeze ogniti se brez pokore ino poboljšanja
živIjenja? Vreden sad pokore dajte od sebe. Le
nikar ne recite: Abrahama imamo očeta.
Zavoljo tega samo, ko ste Abrahamovi otroci, niste
nič bolji per Bogu; zakaj vam povem, de Bog
tudi iz teh le kamnov Abrahamu lahko otrok
obudi. Enaki ste nerodovitnimu drevesu, ki je
sekira že namerjena v njegovo korenino. Drevo,
ktero dobriga sadu ne rodi, se poseka, ino v
ogenj verže.“

To Janezovo govorjenje je veliko
poslušavcov omečilo, v kterih so se resnične želje
vnele poboljšate se. Toraj ga vprašaja, kaj bi
jim bilo storiti. Janez pravi: „Kdor ima dvé
suknji, naj da tistimumeno, ki nima nobene. Kdor
ima živeža od več, naj ravno to stori.“ Tudi
čolnarji ino vojaki so k njemu prišli, ino mu
djali: „Učenik! kaj pa je nam storiti?“ Janez
je odgovoril čolnarjem: „Nikar več ne jemljite,

kakor kar vam je postavljenîga.“ Vojakam pa
je djal: „Nikomur ne delajte sile, nikogar ne
tožite po krivim, ino bodite dovoljni s svojim
plačilam.“

Zdaj, ko se Janezovi poslušavci v resnici
boljšajo, se tudi želje v njih vnemajo, de bi
Odrešenika le kaj kmal spoznali, ino sami per
sebi mislijo: „Vse lahko, de je ravno Janez
Kristus.“ Nekteri učeniki, ki so jih is
Jeruzalema do njega poslali, ga celo vprašajo: „Ali
si ti Kristus ?“ — Janez pravi: „Jaz nisim
Kristus, pa kmal bo prišel. On je veči od mene;
jaz mu jermenov per čevljih nisim vreden
odpenjati. Jaz keršujem z vodo, de vas k pokori
perpravljam; on vas bo pa z ognjem, s svetim
Duham kerstil. Velnico ima v rokah, ino
skedenj bo počedil. Pšenico bo v žitnico spravil,
pleve pa z neugasljivim ognjem požgal.“

12. Jezus je keršen, ino gre v
pušavo.

Kedar se je ljudstvo Janezu kerstiti dajalo,
je tudi Jezus k njemu na Jordan prišel, de bi
ga kerstil. Ko hoče Jezus v reko stopiti, mu
Janez iz časti, ki jo ima do njega, brani
rekoč: „Jaz potrebujem tvojiga kersta, pa ti k
meni hodiš?“ Jezus odgovori: „Naj bo za zdaj,
ker se spodobi, de se vsim božjim sklepam
podveržemo. Janez je tedaj odjenjal, ino ga je
v Jordanu kerstil.“ Po kerstu stopi Jezus iz
reke ino moli. Ino glej, nebesa se odpro nad
njim; sveti Duh je z višiga prišel v podobi
goloba, ter nad njim obstal, ino glas božji se za-

sliši z neba: „Ta je moj ljubeznjivi Sin, ki
imam dopadajenje nad njim.“ — Tako je bilo
očitno oznanjeno, de je Jezus Sin božji; nebeški
Oče sam ga je svojiga Sina imenoval.

Jezus gre zdaj po nagibu svetiga Duha od
reke Jordana v somoten kraj pušave. Gole gore
le so bile okoli njega. V tej samoti je bil
Jezus štirdeset dni ino štirdeset noči, je molil,
premišljeval, se postil, ino tako na svoj uk se
perpravljal. Ko se je Jezus štirdeset dni ino
noči bil prepostil, je bil lačen. Kar se mu
skušnjavic v pušavi perbliža. Ko je toliko od
Zveličarja ino njegove neskončne moči že slišal, bi
ga zdaj rad skusil, če je Sin božji ali ne. S
hinavsko častjo se pred Jezusa vstopi, ino mu
pravi: „Če si Sin božji, reci tem kamnam, de
bo kruh iz njih.“ Jezus mu pa odgorori:
„Zapisano je: Človek ne živi le od kruha, ampak
od vsake besede, ki iz ust božjih iz-haja.“ —

Satan ga kmal vdrugič skusi. V
Jeruzalem na verh tempeljna pelje Jezusa, ino ga na
rob postavi. Spodej v neizrečeni globočini se
vidi veliko mesto po vsi širjavi. Satan mu tedaj
reče v podobi angelja: „Če si Sin božji, skoči
tu doli; sej je pisano: Svojim angeljem te je
rekel povsod varovati; na rokah te poneso, de
se z nogo ob kak kamen ne udariš.“ Ali
Jezus gleda le na voljo svojiga Očeta; toraj spet
ne pervoli v skušnjavo, ino reče: „Pisano je:
Ne skušaj Gospoda svojiga Boga.“ Brez sile
namreč se v nevarnost podajati, ino vender upati,
de nas bo Bog s svojo pomočjo rešil, to je
pregrešna prederznost.

Satan še ni jenjal, temuč se loti tretje skuš-

njave. Na prav visok hrib pelje Jezusa,
neizrečeno delec se je vidilo z njega ino pa v mnoge
dežele ino kraljestva z vso njih lepoto. To mu
razkazuje, |no pravi: „Glej, vse te dežele, ino
kar imajo, ti bom dal, če poklekneš, ino me
moliš.“ Ali terdo ino z vso ojstrostjo je Jezus
rekel: „Poberise, satan! zakaj pisano je:
Gospoda svojiga Boga moli, ino njemu samimu
služi.“ Strela so bjile satanu te besede. Popred
je menil, de ga nihče ne pozna, ker je v
popodobi angelja prišel ; ko ga je pa Jezus po
imenu imenoval, se je prestrašil, ter je zbežal.
Ino per tej priči so angelji iz nebes prišli, ino
strežejo Jezusu.

Ne pervolimo tudi mi nikoli v nobeno
skušnjavo. Jezus nam bo pomagal, če se v njej
serčno vojskujemo, ino angelji nas bodo veseli,
ako jo premagamo.

13. Janez skazuje Jezusa ljudem.
Jezusovi pervi učenci.

Veliko ljudi je bilo ravno okoli Janeza, kar
pride Jezus iz pušave k njemu na Jordan. De
ga Janez le zagleda, pokaže precej z roko
nanj, ino ves vesel ino z veliko častjo reče:
„Glejte! ta je jagnje božje, ki grehe sveta
odjemlje. Ta je, ki vam zmiraj od njega pravim,
de nekdo za menoj pride, kteri je viši od mene,
kteri je bil poprej kakor jaz.“

Drugi dan gre Jezus spet per Jordanu memo
Janeza. Ta pokaže spet na-nj, ino povzame:
„Glejte jagnje božje, ki grehe sveta odjemlje!“
Dva Janezovih učencov, to je, dva taka ki sta

verovala, kar je Janez učil, so se poboljšala,
ino kerstiti dala, sla želela Jezusa bolje
spoznati. Počasi ino strahama gresta za njim.
edar se mu vsa boječa perbližata, se Jezus
ozre, ino ji ves prijazen ogovori rekoč : „Kaj bi
rada?“ Rečeta: „Učenik! kje stanuješ?“
Ljubeznjivo jima reče „Pojdita z menoj, vidila
bosta.“ Vsa vesela sta z njim šla, kjer je
stanoval, ino per njem ostala ves tisti dan. Enimu
tih učencov je bilo Janez imé, enimu pa Andrej.
Oba sta bila potlej Jezusova aposteljna ino prav
posebna prijatla.

Andrej je imel brata, kterimu je bilo
Simon imé. Vesel mu gre precej pravit:
„Kristusa sva z Janezam našla!“ Simon ga zaželi
berž viditi, ino Andrej ga pelje k Jezusu.
Gospod pogleda Simona, ino v znamnje, de ga
dobro pozna, mu reče: „Ti si Simon, Jonov
sin; pa odsihmal se ti Peter poreče,“ to je,
Skalnik. S temi besedami je Jezus, božji kralj,
Petra k sebi vzel. Posihmal je bil Peter
Jezusov učenec.

Drugi dan se je Jezus na Galilejsko
napravil. Med potam sreča Filipa. Jezus je vidil,
de je Filip dobriga serca, toraj mu reče: „Hodi
za menoj.“ Gospodova Jjubeznjivost je Filipa
ginila, ino Filip je posihmal Jezusov učenec.

Filip je imel prijatla, ki se mu je
Natanael reklo. Iz Kane je bil doma, ves tudi je bil
bogaboječ, ino je hrepenel po Odrešeniku.
Toraj mu Filip teče pravit, de ga je našel.
Natanael je bil tisti dan ravno nekoliko pod figovim
drevesam. Ta čas je mogel za-nj kaj veliciga
biti. Zakaj ravno tega sveto pismo ne pové;

pa gotovo bo, ob ljubim tihim jutru un sam,
pod milim Bogam je ondi molil pobožno, ino
želje po Zveličarji so ga prehajale. De le
Natanael spod drevesa vstane, ga Filip sreča. Ves
v veselji mu reče. „Našli smo ga, kteriga so
Mozes ino preroki popisali. Jezus, sin Jožefov
iz Nacareta, je.“ Natanael, prenagel v sodbi,
pravi: „Že bo iz Nàcareta kaj prida hodilo!“
Filip, kterimu je serce od nebeškiga veselja
poskakovalo, si ni bil svest taciga merzliga
odgovora; reče mu: „Pojdi, ino poglej!“ Ino
Natanael gre precej z njim gledat. Kedar Jezus
Natanela zagleda, reče: „Vidite ga praviga
zraelca, ki je ni zvijače v njem!“ Natanael
se začudi temu govorjenju, ino pravi: „Od kod
me pa poznaž?“ S pogledam, kteri je
Natanaelu serce presunil, mu Jezus reče: „Preden
je Filip k tebi prišel, ko si bil se pod figovim
drevesam, sim te že vidil.“ Natanael ostermi.
Na enkrat je v njegovi duši vse jasno. Spoznal
je, de je vsigaveden, pred komur stoji. Ves
ginjen ino poln svete časti zavpije: „Učenik, ti
si sin božji, ti si Izraelski kralj!“ Jezus mu reče:
„Ker sim ti rekel, de simvte pod figovim
drevesam vidil, mi verjameš. Še veči reči, ko je
to, boš vidil. Gotovo vam povem,“ pravi Jezus,
„nebesa boste odsihmal vidili odperte, ino
angel je božje gpri ino doli hoditi nad človekovim
sinam.“ Natanael je bil posihmal Jeusov
učenec; Jernej tudi se mu je reklo.

Jezus se je naj raji človekoviga sinu
imenoval. Dobre duše se per Jezusu rade s-hajajo,
in on jih rad sprejema. Kako dobro jim je per
njèm!

14. Ženitna v Kani.

Tri dni potlej je bila ženitnina v Kani, v
Galilejskim mesticu. Jezusova mati je bila tudi
per njej; z ženinam ali nevesto so si bili v rodu,
ali pa sicer dobri znanci. Ravno ta dan je
Jezus v Kano prišel. De le svatje zvedo, ga
precej povabijo z njegovimi učenci vred. Jezus se da
pogovoriti, ino gre s svojimi učenci na ženitnino.

Ženin ino nevesta sta bila javalne bogata.
Vino jim je pre zgodaj poteklo. Jezusova mati
je to kmal čutila, toraj reče Jezusu: „Vina
nimajo.“ Jezus ji odgovori: „Žena! kaj je nama
za to?“ Moja ura še ni pertekla.“ Čutila je, de
Jezus le perložniga časa perčakuje. Potlej reče
služabnikam: „Vse storite, kar vam poreče.“ —
V hiši je bilo šest kamnitih verčev, de je bilo
vse prav snažno. Vsak teh šest verčev je
deržal dve ali tri merice. Jezus reče služabnikam:
„Nalijte te verče z vodo.“ Nalili so jih do verha.
Jezus reče: „Natočite ino nesite starašinu.“
„Natočijo, ino neso. Starašina pokusi v vino
spremenjeno vodo, kar je vino, de nikoli
boljšiga. Ni vedil, kaj se je zgodilo; se zavzame,
pokliče ženina, ino reče: „Vsak daje s
perviga dobro vino na mizo, ino potlej, ko se
gosti že napijejo, še le slabšiga: ti pa si
dobriga do zadnjiga hranil.“ Zdaj se ta čudež
razglasi. Vse nad njim ostermi. Spoznali so,
de je Sin božji za mizo per rijih, ino so
verovali va-nj. Ta je bil pervi čudež, kteriga je
Jezus očitno storil. Kako lepo svetita iz
njega njegova obilna dobrotljivost ino njegovo božje
veličastvo!

15. Jezus v tempeljnu.

Velikonočni praznik se je perbliževal. Jezer
ino jezer ljudi, Izraelci iz vse dežele, še celo
veliko bogaboječih ajdov iz bližnjih narodov, so
se v Jeruzalem s-hajali, ino hodili v tempelj
Boga molit. Jezus gre tudi tjekaj na
velikonočni praznik. Tempelj je bil zidovje, de nikoli
taciga. Trije veliki dvori so bili va-nj. V
perviga, ki se je va-nj šlo, so tudi neverni
narodje smeli. Pa iz tega dvora so zdaj živinsko
semiše storili. Tukaj so darila prodajali ino
kupovali. Ko Jezus vanj stopi, ima na enkrat
brez števila ljudi ino živine, volov ino
drobnice, golobarjev ino dnarnih miz, pred očmi. Slo
ga zaboli, de ajdje tukaj še ne najdejo kotička,
de bi per pokoji Boga molili. Tedaj si naredi
iz motozov tepežnico, ino je jel izganjati
sernače z volmi ino drobnico iz tempeljnoviga
preddvora; je mize prebračal, de so se denarji po
tleh têrkljali, ino je djal golobarjem: „V stran
s tem!“ Ino terdo je zavpil: „Ne delajte
semiša iz hiše mojiga Očeta!“ Strah je vse
opadel. Vse beži nihče se ni vstavil, veliki
prostor je bil gredoč izpraznjen, ino spet je sveta
tihota. — Toliko moč je imel Jezus v serca še
take! Božje veličastvo se je svetilo iz njega.
ino vse je razodevalo, čimu de je prišel na svet.

Ko je Jezus na tihim prostoru ves božji
stal, stopijo duhovni k njemu, ino ga vprašajo:
„S kakim znamnjem nam boš skazal, de imaš
to delati oblast?“ Odgovori jim s to le
mogočno besedo: „Poderate ta tempelj, (na-se

pokaže,) ino v treh dneh ga bom spet postavil.“
Jezus je tukaj svoje truplo mislil, ino ga je po
pravici tempelj božji imenoval. Pa duhovni tega
govorjenja niso umeli; menili so, de govori od
kamnitigav tempeljna. Toraj se mu posmehujejo
rekoč: „Šest ino štirdeset let se je ta tempelj
delal, ino ti ga hočeš v treh, dneh postaviti?“
Ino s temi besedami gredo nevoljni od njega.
— Kar je Jezus od podiranja tempeljna
govoril, je njegovo smert pomenilo; kar je pa od
noviga postavljanja tempeljna govoril, je
pomenilo njegovo od smerti vstajenje. Ino kako
resnično je v tej pomembi govoril!

16. Jezus per Jakopovim vodnjaku.

Jezus se spet iz Jeruzalema v Nacaret verne.
Pot je šla po Samariskim. Do mesta Sihara,
ki se mu je nekedaj Sihem reklo, je prišel. Bliz
njega je bila pristava, ino per njej vodnjak,
kteriga je bil nekedaj Jakop izkopal. Od pota
truden se Jezus , per vodnjaku usede. Njegovi
učenci so med tem šli v mesto živeža kupovat.
Ko je Jezus sam per vodnjaku sedel, pride iz
mesta Samarijanka po vode. Judje so imeli do
Samarijanov že staro vrašeno sovraštvo. Jih
niso pozdravljali, ino niso iz ene sklede z
njimijedli. Tega sovraštva Jezus ni poterdil,
desiravno so bili Samarijani v marsikterih zmotah.
Le zmoto ino greh je sovražil, ljudi pa nikoli
ne. Toraj reče ženi ves prijazen: „Daj mi piti!“
Žena se je zavzela nad tem prijaznim ogovoram.
„Od kod je to,“ mu reče, „de me ti piti
prosiš? Jud si, ino jaz sim Samarijanka!“ Jezus

reče: „Ako bi vedila, kdo s teboj govori, bi
ti njega prosila, ino dal bi ti žive vode.“ Žena še
ni umela, kam gre vse to. Mu reče: „Sej
nimaš s čem sajati, ino vodnjak je vender le
globok. Od kod boš neki jemal žive vode? Si li
veči, ko naš oče Jakop, kteri je tudi iz njega
pil, pa je vselej kaciga vedra potreboval?“
Jezus še ostane per tej priliki. „Kdor to vodo
pije,“ pravi, „ga spet žeja; kdor pa vodo pije,
ktero mu jaz mislim dati, vekomaj več ne bo
žejin. Voda, ktero mu jaz dam, bo v njem
studenic vode, tekoče v večno življenje.“ Te
besede hočejo reči: Kakor žejni človek po
hladni vodi hrepeni; ravno tako, kdor še ni ves
popačen, zmiraj modrejši, boljši ino zveličan biti
želi. Ino to dušino žejo obljubi Jezus tukaj
ogasiti s svojim naukam ino duham. V našim
lastnim sercu nam hoče nepotekljiv studenec
resnice, svetosti ino zveličanja oživiti. Kaj si bomo
boljšiga vošili!

Zdaj pové Jezus ženi neko skrivnost
njeniga serca. Kakor bi jo strela zadela, ji je bilo.
Zavzame se, de ta neznani učenik njeno
pregreho vé. Prav kakor de bi pred sodbo
Vsigavedniga stala, se ji zdi. Vsa rudeča ino
skesana mu reče: „Gospod! vidim, de si ti prerok.“
Jezus ji je vidil v serce, de se sramuje ino kesa,
ino se poboljšati želi; toraj ji ne reče več hude
besedice.

Še ga žena popraša: „Naši očetje so Boga
na tem hribu molili; vi Judje pa pravite, de ga
v Jeruzalemu gre moliti.“ Jezus reče: „Žena,
verjemi mi! Čas pride, de ne boste Očeta
molili ne na tej gori, ne v Jeruzalemu. Vi ne ve-

ste , koga molite; mi pa vemo , ker vemo de je
Odrešenik iz Judovskiga rodu. Pride čas, ino
zdaj je že, ko bodo pravi častivci božji Očeta v
duhu ino resnici molili. In Oče hoče ravno take
imeti; zakaj Bog je duh, ino kteriga molijo, ga
morajo v duhu ino resnici moliti.“ — Kako velik
ino svet je ta nauk! Človekov duh je pravi
tempelj božji. Tukaj, v svojim duhu molimo
Boga, kteri je povsod pričujoč. Um mora
spoznati, serce občutiti, djanje spričati, kar usta
govore, sicer je molitev le laž ino hinavšina.

Samarijanka reče vsa ginjena: „Vem, de
bo Odrešenik skorej prišej. Kedar on pride,
nas bo vsiga podučil.“ Jezus ji reče: „Jaz
sim, ki s teboj govorim.“ Serce ji poskakuje
od veselja, Popusti vere per vodnjaku, teče v
mesto ino pové vse ljudem. — Ta žena je bila
tako srečna, dè ji je Jezus pervič s takimi
golimi besedami povedal, de je on pravi
Odrešenik. Odkritoserčne duše pridejo naj leže k
spoznanju resnice.

Jezus je še s Samarijanko govoril, kar
pridejo njegovi učenci z nakupljenimi jedmi iz
mesta, ino jih pred-nj postavijo. On pa reče:
„Moja jed je, de spolnim voljo tistiga, kteri me
je poslal.“ — Glejte, božjo voljo spolniti je bilo
Jezusu ljubši, kakor jesti ali piti! Ravno tako
bi mogli tudi vsi biti, kteri se njegovi učenci,
to je, kristjani imenujejo.

Kedar je bila žena Samarijanam od Jezusa
povedala, so vsi iz Sihara k Gospodu hiteli,
ino ga prosili, de bi per njih ostal. Jezus, ki
ni nikomur pametne prošnje odrekel, je dva dni
per njih ostal. Učil jih je svoj božji nauk, ino

veliko jih je va-nj verovalo. — Srečni so, kteri
ga niso vidili , pa vender va-nj verujejo , ga
ljubijo ino slušajo!

17. Jezusova perva pridiga v
Nacaretu.

Jezus je spet prišel v Nacaret na svoj dom.
Precej pervo saboto gre po svoji navadi v
s-hodnico. Ondi so se Judje vsako saboto, kakor
mi v nedeljo v cerkvi, zbirali. Kedar so se vsi
zbrali, vstane Jezus v znamnje, de misli glasno
brati. Toraj mu podajo bukve, ki so se ravno
brale. Bile so prerokbe preroka Izaija. Ko jih
odpre, (Bog je tako naklonil,) zadene na prav
imenitno verstico. Bral jo je s prijetno besedo
na glas rekoč:

„Gospodov Duh je nad menoj. Pomazal
ino poslal me je, de ubogim veseli nauk
oznanujem, ranjene serca ozdravljam, jetnikam
rešenje ino slepcam pogled napovedujem,
zatirance izpušam, ino léto gospodove milosti
oklicujem.“

Po tem je Jezus bukve zaperl, jih
služabniku dal, ino sede. Vsih o ci so va-nj
obernjene. Zdaj začne. „Dans se spolnuje, kar ste
ravno slišali iz svetiga pisma.“ Ino jim je to
na dolgo skazal. — Pomislite, ljubi otroci! ako
je Jezus tisti, od kteriga je ravno kar iz
bukev Izaija preroka bral; ako on to premore ino
hoče, kar je per preroku od njega pisano: kaj
lahko od njega vse upamo? Ino pa gotovo,
prav on je tisti, ker se nam je z besedo ino z
djanjem taciga skazal.

Dokler je govoril, se je vse čudilo nad
Ijubeznjivimi besedami, ki so mu iz ust šle. Pa
kmal se v poslušavcih nevošljivost zbudi.
Mislijo si: „Kaj čez nas se povzdiguje? Tako
reven, ko je, pa se toliciga dela! Kaj pak de,
veliko je slišati od njega ino njegovih del; pa
res naj bi vse bilo, sam sebi ino svojim bi nar
prej pomagal, ino tudi letu bi storil kaj tega.“
Jezus vidi njih misli. Toraj jih poduči, zakaj
de med njimi nobeniga čudeža ne dela, ino jim
reče: „Noben prerok ni všeč na svojim
domovji. Ob Elijevim času, ko je bila velika
lakota, je bilo veliko ubozih vdov na Izraelskim;
pa le k vdovi v Sarepto je bil prerok Elija
poslan. In ob Elizejevih časih je bilo na
Izraelskim veliko gobovih; pa noben zmed njih,
ampak le Siric Naman je bil ozdravljen.“ To
slišati, vsi obdivjajo. Napuh oživi v njih, vse vre
po njih. „Kaj nas pravoverce, si mislijo,
bo zad za nevernike, za Sidonce ino Sirce
deval?“ Nič več ga ne puste v besedo. Vse po
shodnici se je z velikim hrupam zoper njega
vzdignilo. Iz s-hodnice ga sunejo, ženejo iz
mesta, vlečejo verh stermiga hriba, ki je bilo
mesto pod njim, ino v brezen ga hočejo pahniti.
Že na kraji brezna je Jezus stal, kar se oberne,
ino gre po sredi med njimi tako mogočen ino
miren, de so ondi stali, kakor de bi bili od
straha okamneli. Tako so ti hudobni
Nacarečani zveličanje od sebe odrinili.

18. Obilni ribji lov.

Jezus iz Nacareta dalje gredé je prišel k

Genezarskimu jezeru, ki se mu je tudi
Galilejsko morje reklo. Kmal je bilo cele trume ljudi
per njem. Vsak ga želi viditi ino slišati. Per
kraji sta bila dva čelna. Eden je bil bratov
Petra ino Andreja, eden pa bratov Janeza ino
Jokopa. Ravno so vstavili, ino mreže izpirali.
Jezus stopi v Petrov čeln, ino ga prijazno prosi
nekoliko od kraja odriniti. Peter mu rad postreže.
Jezus sede v čelnu ino uči, ljudstvo pa ga ob
kraji posluša. Ko je nehal učiti, reče Petru
ino Andreju: „V globoko jezero zdaj strujajta,
ino pomečita mrežo v lov!“ Peter odgovori:
„Gospod! vso noč sva lovila, pa nič nisva
vjela; pa ker ti rečeš, bom še enkrat mrežo
pometal. Peter tedaj ino njegov brat sta veslala
v globoko jezero, ino pomečeta mrežo. Ino
toliko rib sta zajela, de se jima mreža terga.
Toraj pomigneta Janezu ino Jakopu, ki sta bila
v unim čelnu, de naj gresta pomagat. Berž
perveslata. Ino oba čelna napolnijo z ribami,
de se potopljujeta. Ko Peter to vidi, ga svet
strah spreleti. Jezusu k nogam pade, ino
zavpija: „Gospod! pojdi od mene, ker sim
grešen človek.“ Jezus mu reče: „Nikar se ne
boj! posihmal boš ljudi lovil,“ to je, boš cele
trume ljudi v kraljestvo božje nabiral. Tudi
unim, ki so ravno tako stermeli, je Jezus
prijazno rekel: „Hodite za menoj, ino bom storil,
de boste ljudi Iovili.“ Berž porinejo čelna na
suho, pupusté mreže ino vse kar so imeli, gredo
za Jezuzam, ino ostanejo vedno per njem.

Jezus je šel po tem v mesto Kaparnavm,
kjer sta bila Peter ino Andrej doma. Janez ino
Jakop sta ga spremila. Petrova taša je ravno

merzlico imela. Peter mu pové, ino ga prosi,
de bi ji pomagal. Jezus gre k njej, jo prijazno
prime za roko, ino reče merzlici od nje. Per
tej priči jo je merzlica popustila. Berž je lahko
vstala, ino je Jesusu ino njegovim učencam polna
hvale ino veselja per mizi stregla. To je kmal
po vsim mestu zaslovelo, ino zvečer so od vsih
strani bolnike pred Petrove vrata nosili. Jezus
je roke na-nje pokladal, ino vsak je per tej
priči ozdravel, imej bolezen, ktero si bodi. —
Koliko moč inö koliko ljubezen ima Jezus!

Odsihmal je Jezus hodil od mesta do mesta,
od terga do terga, od vasi do vasi. Povsod je
bolnike ozdravljal, ino ljudi učil. Kratki
zapopadek njegovih naukov, sosebno s perviga
je bil ta: „Delajte pokoro! Nebeško
kraljestvo se bliža.“ Vsi njegovi nauki so bili polni
moči.

19. Jezusovi nauki na gori.

Enkrat je Jezus posebno veliko ljudi imel
pred seboj. Na višavo tedaj gre. Ondi sede.
Učenci ga ostopijo po obeh straneh; spodej pa
je ljudi cele trume. Vsi so va-nj gledali. Vse
utihne, ino Jezus začne učiti tako le:

I.

„Blagor ubogim v duhu, je djal, njih
je nebeško kraljestvo.“ Z ubogimi v duhu, po
duhu, po volji meni Jezus pervič tiste uboge,
kteri z voljo terpé uboštvo, ki jim ga božja
previdnost pošilja, ino ne žele večiga bogastva,
temuč se še le vesele, de imajo malo časniga

blaga; drugič tiste bogate, kteri na bogastvo
ne tvezijo serca, temuč ga le v dobre dela
obračajo, ino so ga, ako je božja volja, vsak čas
popravljeni zgubiti; tretjič vse tiste ljudi, kteri
se iz svetiga konca, zavoljo nebeškiga
kraljestva, vsimu časnimu blagu odpovedo, kakor
so, postavim, aposteljni vse zapustili, ino za
Jezusam šli. De bo pa le tisti človek v
božjim kraljestvu del imel, kteri nebeške darove
bolj ko pozemeljske ceni, pač ni treba v misel
jemati. — Jezus z ubogimi v duhu tudi ponižne
lahko meni, take, kteri pre vidijo, de jim boljših
darov, modrosti ino čednosti, še permankuje.
Svojo nepopolnamast spoznati je namreč perva
stopnja k popolnamasti; prava serčna ponižnost
so tako rekoč vrata, ki skozi nje v božje
kraljestvo , v kraljestvo resnice ino čednosti pridemo.

„Blagor žalostnim, oveseljeni bodo.“ Ta
Jezusova beseda obseže sicer vse, kteri voljno
terpé, zlasti pa tiste dobre duše, ki jih grehi
peko ino bole, de nobena časna zguba,
nobena telesna bolečina, nobena pozemeljska
nesreča ne tako. Taka žalost napoveduje
prihodno veselje. Kakor zjutrej obilna rosa po
rožah lep dan oznanuje; ravno tako je oko', ki
toči solze nad storjenimi grehi, kmal oveseljeno
z zaupanjem v božje usmiljenje, ino jasen ino
lep se mu dan večnosti odpira.

„Blagor krotkim, zemljo bodo posedli.“
Nihče jih ne bo dražil, kteri nad jezo
gospodujejo, se v prepire ne spušajo, še manj pa v
punte mešajo; mirni bodo doma v svoji hišici
ino v senci pod svojo lipo prebivali, ino več
tihiga, nedolžniga veselja že na zemlji vžili,

kakor kdor deželo na deželo premaga, unod
groba pa uno boljši deželo v posest prejeli.

„Blagor jim kteri so lačni ino žejni
pravice; nasiteni bodo“ Bog nam ni nobenih
goljufnih nagibov v serce d j al. Stvaril je lakoto
ino žejo v nas; pa tudi jed ino pijačo je
stvaril. Ker je tedaj še lepši lakota ino žeja do
resnice ino pravice v nas djal, je li ne bo hotel
potolažiti? Kaj, ko bi mi pač po resnici ino
pravici, po čednosti ino vsim dobrim hrepeneli,
kakor, kdor v opaljeni ino nerodovitni pušavi
omaguje, po kruhu ino studencu hrepeni!

„Blagor usmiljenim, usmiljenje bodo
dosegli.“ Kdor ubogim svoje serce odpira, bo v
sili tudi usmiljene serca ino postrežne roke
našel. Bog, kteri vsakimu po zasluženji
povračuje, bo z njim ravnal, kakor on z drugimi,
ino bo tudi njemu nekedaj storil usmiljenje,
kteriga vsi potrebujemo.

„Blagor jim, kteri so čistiga serca; Boga
bodo gledali“ Kdor ima Boga vedno pred očmi,
ino nič ne misli, ne želi, ne gleda, ne govori
ino ne dela, kar bi Boga ino bogaboječe ljudi
razžalilo; on ne misli ino ne poželi radovoljno
nič gerdiga, ne pogleda nič nepošteniga, ne
govori ino ne stori nič nespodobniga, je čistiga
serca. Tak že na zemlji Boga bolj ino bolj
spoznava, ino nekedaj ga bo gledal obličje v obličje.
Le čistimu studencu se na dno vidi, le v njem se
obličje solnca perkaže; le čista duša je zerkalo
ali špegel, ki se Bog iz njega vidi.

„Blagor mirnim, otroci božji bodo
imenovani. Mir seboj, z bližnjim ino z Bogam je
naj veči blago na zemlji. Kdor ima tedaj ta

mir v sebi, ino ga tudi drugim naklanja in
ohrani; on je angelj božji na zemlji, prav otrok
našiga Boga, ki se mu Bog miru pravi, ino ki
je njegov edinorojeni Sin ravno za to na ta svet
prišel, de je ta mir ljudem pernesei. Taki otroci
bodo svojimu Očetu tudi nekedaj v njegovi
nebeški hiši ljubi.

„Blagor jim, kteri zavoljo pravice
preganjanje terpé, njih je nebeško kraljestvo.“
Vselej so bili res dobri ljudje od hudobnih
preganjani. Kdor tedaj hoče res dober biti; mora
per vsim preganjanji čednosti zvest ostati, ino
perpravljen biti zavoljo nje vanati se časti per
ljudeh ino vse časne sreče. Take čednosti, ktere
ne kali ne samopridnost, ne lakomnost prazne
časti, čaka nestrohljiva krona v nebesih. — Ino
ker je Jezus previdil, de bodo sosebno njegovi
učenci, ki so bili ravno okrog njega, od
hudobnih strašno preganjani; za to je še rekel:
„Blagor vam, če vas ljudje zavoljo mene
preklinjajo, preganjajo, ino vsiga hudiga po
krivim dolže; veselite se, in od veselja
poskakujte, vaše plačilo je veliko v nebesih. Ravno tako
gerdo so že pred vami delali s preroki, z
možmi še tako modrimi ino svetimi.“

Ljubi moji! povzemimo še enkrat vse te lepe
Jezusove nauke. Kako lepo podobo prave
svetosti nam Jezus z malo besedami tukaj popiše!
Kako obilen studenic čiste sreče nam odpre v
našim lastnim sercu! Tak naj bo kdo, tako
odvezen od pozemeljskiga, tako iz serca
ponižen, tako tih ino poterpežljiv vterpljenji, tako
pohleven ino krotak, tako vnet za vse dobro,
tako mil ino usmiljen, tako nedolžen brez ovin-

kov ino zvijač , tako miren , tako voljen zavoljo
dobriga vse preterpeti ; že bi bil tak človek
ljubezni ino časti vreden, Bogu ino ljudem
prijeten ! Kako dobro bi se mu godilo, kako
miren, zadovoljen ino vesel bi bil! — Toraj
vtisnite si te lepe kratke izreke globoko v spomin,
ino spomnite se jih o pravim času. Če vas,
postavim, lakomnost, jeza, sladnost k hudimu
vlečejo; mislite si: „Blagor ubogim v duhu,
blagor krotkim, blagor jim, kteri so čistiga
serca!“ ino pa storite tudi tako. Veliko plačilo
vam bo za to malo truda. Vse tiste velike ino
lepe obljube se bodo nad vami spolnile, ki jim
jih Jezus za to ino za uno življenje dela, kteri
se po tem nauku ravnajo. Bolj ino bolj boste
Boga spoznali, zmiram bolji, zmiram mirniši
ino zadovoljniši boste; na unim svetu pa ga
boste do konca spoznali, veselja do sitiga boste
našli, zveličanje boste vživali, ki ga ni senca
vse časno še toliko veselje.

II.

Potljej je Jezus na tisti gori zapovedi božje
izlagal, posebno zapoved ljubezni do vsih ljudi.
Rekel je:

„Ne mislite, de sim postave ino prerokov
prišel zatirat; ne zatirat, ampak dopolnit sim
jih prišel. Gotovo, vam povem, pred bosta nebo
ino zemlja prešla, preden bi se le čerka ali
pičica postave ne spolnila. — Povem vam, de,
če vaša pravičnost ne bo veči kakor farizejev
ino pismoukov, (ti so se Judam prav pravični
ljudje zdeli,) ne pojdete v nebeško kraljestvo.“

„Slišali ste: de je bilo sprednikam rečemo :

Ne ubijaj; kdor pa ubija, je sodbe ali smerti
kriv. Jaz pa vam rečem: Kdor se nad svojim
bratam ali bližnjim razjezi, je sodbe kriv,
(zasluži že smert). Kdor pa brata kolne, je
obsoje veliciga zbora kriv , (zasluži še hujši smert
kamnjanja). Kdor pa brata celo pogublja, jo
peklenskiga ognja kriv, (zasluži naj strašnejši
smert ognja). Če tedaj svoj dar na altar
perneseš, ino ti še le ondi na misel pride de ima
tvoj brat kaj zoper tej popusti dar na altarji,
pojdi ino spravi se s svojim bratam, potlej pridi,
in opravi svoj dar, — Spravi se s svojim
zopernikam, dokler sta še na poti. Sicer bi te
utegnil sodniku zdati, sodnik pa rabeljnu, ino rabelj
te v ječo zapreti. Gotovo ti povem, ne bo te
iz nje, dokler do zadnjiga vinarja ne poplačaš.“

„Kdor ti krivico dela, ne stavi se mu. Ne
mašuj se nad sovražnikam, tudi ne prepiraj se
z jiim; temuč če te kdo po desnim licu udari,
pomoli mu raji še leviga, kakor de bi z njim
gerdo delal. Če se kdo za tvojo suknjo s
teboj pravda, raji mu pusti še plajš, kakor de
bi se z njim tožval. Ino če te kdo eno miljo
z njim iti sili, rajši pojdi dve z njim, kakor de
bi mu to delo ljubezni odrekel.“

„Ljubite svoje sovražnike; dobro jim
vošite, kteri vas kolnejo; dobro jim storite, kteri
vas čertijo; molite za nje, kteri vas žalijo ino
preganjajo. Potlej boste pravi otroci svojiga
nebeškiga Očeta, kteri dobrim ino hudobnim
svoje solnce pošilja, ino pravičnim ino
krivičnim z dežjem pomoči. Ce le tiste ljubite, kteri
vas ljubijo, kakošno sasluženje imate od tega?
Kaj ne store tega tudi čolnarji, (ne store tega

tudi hudobni ljudje) ? Ino če ste le do bratov
(do sorodnikov) ljubeznjivi, kaj je to
posebniga? Ali ne store tudi neverniki tega? — Bodite
tedaj popolnama, kakor je vaš Oče v nebesih
popolnama.“

Še druge zapovedi je Jezus bolj na tanko
razložil. Po njegovim nauku ni dosti, le
nečistosti ne delati; on že nesramen pogled, že
nečiste želje v sercu ravno tako prepove, kakor
gerdo djanje. — Ni dosti , če le ne kradeš;
Jezus gladko zapoveduje: „Daj mu, kdor te prosi,
ino kdor na posodbo iše, se mu nikdar ne
odvračaj.“ — Ni dosti, če kdo le per sodbi krivo
ne pričuje, ali po krivim ne persega; Jezus tudi
pravi: „Vaše govorjenje bodi: De, de! ne, ne!
Vsaka beseda, ki vam iz ust gre, mora biti
gola resnica.

III.

Ravno tako lepi so nauki, ktere je Jezus
na daljej na gori dal od molitve ino druzih
dobrih del.

Varujte se,“ je djal, „svojih dobrih del
vpričo ljudi delati, de bi vas vidili; sicer per
svojim nebeškim Očetu nič zasluženja ne boste
imeli.“

„Kedar vbogajme deliš; naj ne ve tvoja
levica, kaj tvoja desnica stori, de tvoj dar skrit
ostane, ino tvoj Oče, ki na skrivnim vidi, ti
ga bo gotovo povernil. — Kedar se postiš; ne
hodi klavern kakor hinavci, temuč umij si obraz,
de ne bo nihče, kakor le tvoj Oče, kteri na
skrivnim vidi, za tvoj post vedil.“ Ino tvoj Oče,
ki na skrivnim vidi, ti ga bo povernil.“

„Kedar moliš ; idi v stanico, zakleni duri
za seboj, ino ondi moli svojiga Očeta, ki je
skrivej pričujoč, in on bo tvojo molitev uslišal.
— Kedar molite; ne delajte veliko besedi,
kakor neverniki, kteri menijo, de bodo zavoljo
svojiga veliciga blebetanja uslišani. Ne ravnajte
se po njih. Sej vaš Oče dobro ve, česar
potrebujete, še preden ga prosite. Tako le molite:
Oče naš, kteri si v nebesih; posvečeno bodi
tvoje ime; pridi k nam tvoje kraljestvo; zgodi
se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji;
daj nam dans naš vsakdanji kruh; odpusti nam
naše dolge , kakor tudi mi odpušamo svojim
dolžnikam; ino ne vpelji nas v skušnjavo,
temuč reši nas od zlega.“

„Če ljudem njih spodtike odpustite, vam bo
tudi nebeški Oče vaše grehe odpustil; če pa
ljudem njih spodtik ne odpustite , vam pa tudi
vaš Oče v nebesih vaših grehov ne bo odpustil.“

IV.

Jezus je še na daljej govoril, ino vsim
ljudem v nauk ino poveseljenje rekel:

„Ne spravljajte si zakladov na zemlji,
ampak za nebesa, kjer jih ne snedo ne rija ne
molji, kjer jih tudi tatje ne ukradejo. Kjer je
vaš zaklad, ondi je vaše serce. Če tedaj svoje
serce na časno blago navežeta, boste pa Boga
pozabili; nihče ne more dvema gospodama, Bogu
ino svetu, obema kmal služiti.“

„Rečem vam: Ne skerbite za življenje,
kaj boste jedli ali pili; ne za život, s čim se
boste oblekli. Taka je le nesrečna skerb
nevernikov. Sej vaš nebeški Oče ve, de vsiga

tega potrebujete. Kaj ni življenje bolji od jedi,
ino život bolji od obleke? Bog kteri vam je dal
življenje ino život, bo že tudi za ohranjenje
življenja ino za obleko skerbel. Poglejte ptic
pod nebam: ne sejejo, ne žanjejo, ne spravljajo v
žitnice; ino vaš Oče v nebesih jih vender preživi.
Niste li vi veliko bolji od njih? Poglejte Iimbarjev
na polji: ne delajo ino ne predejo; ino vam
povem, še salomon v toliki svojo časti ni bil
kakor njih kteri oblečen. Ako pa Bog travo na
polji tako lepo oblači, ne bo li vam še raji tega
dal, vi maloverci! Išite toraj naj poprej
božjiga kraljestva ino njegove pravice, vse drugo
vam bo perverženo. Tudi za jutrišnji dan ne
skerbite; on bo že sam za-se skerbel, —
Prosite, ino se vam bo dalo; išite, ino boste našli;
terkajte, ino se vam bo odperlo.“

V.

Jezus je nam v podučenje ino poveseljenje
še rekel:

„S kakoršno mero boste merili, s tako se
vam bo odmerjalo. Čimu gledaš pezder v očesu
svojiga brata, bruna v svojim očesu pa ne
vidiš?— Kar koli hočete, de bi ljudje vam
storili, storite tudi vi njim. To je zapopadek
postave ino prerokov.“

„Skozi ozke duri si perzadenite v nebesa.
Zakaj široke so vrata, ino prostorna je cesta,
ktera v pogubljenje pelje, ino veliko jih po njej
hodi; silno oske pa so vrata, ino oska je cesta,
ktera v življenje pelja, ino malo jih jo najde.“

„Varujte se lažnjivih prerokov
(zapeljivcov), kteri v ovčjim oblačilu k vam hodijo,

znotrej pa so dereči volkovi! Iz sadu, to je, iz
njih del jih boste spoznali. Ne vsak, kteri mi
pravi Gospod, Gospod! temuč le, kdor voljo
mojiga nebeškiga Očeta Kpdlnuje, pojde v
nebeško kraljestvo. Drugim pa sodni dan
porečem: Poberite se spred mene, ker ste hudo
delali.«

Temu Jezusovimu govorjenju so se vsi
čudili. Tacih naukov še nikoli niso slišali. Lepa
tihota je bila med ljudstvam, ino svet strah jih
je presunil. Jezus je te nauke tudi zavoljo nas
dal. Blagor mu, kdor po njih živi! Ne če te
nauke le vemo ali znamo, temuč če jih
spolnimo, bomo zveličani.

20. Jajrova hči ino bolnica.

Jezus je bil per Matevži v hiši, kteriga je
bil ravno med svoje učence pervzel, kar pride
poglavar s-hodnice. Jajr mu je bilo ime. Imel
je hčer, še le dvanajst let staro, ino je bila na
smertni postelji. Komej ugleda Jezusa, pade
berž pred — nj, ino ga milo prosi: „Moja hči
umira! Pojdi k meni na dom, de deneš roke
na-njo, živela bo!“ Jezus vstane, ino gre z
njim. Njegovi učenci ino veliko ljudi gre za njim.
Vse se je rilo okoli njega.

Med ljudstvam je bila žena, ktera že
dvanajst let boleha. Mnogim zdravnikam je bila že
v rokah; veliko že je prestala; vse svoje
premoženje celo je že razdala. Vender vse nič ne
pomaga; še le huje ino huje ji je bilo. Toraj
prerije skozi ljudstvo do Jezusa, mu pride za
herbet, ter se na tihama njegoviga oblačila do-

takne, ino. per tej priči je bila zdrava. Menila
je, de je to skrivej storila. Ino res, noben
človek ni tega vidil. Ali Jezus je vedil misli
njeniga serca, in on ji je pomagal. Oberne se,
ino reče ljudem: „Kdo se je mojiga oblačila
dotaknil?“ Nihče se ne oglasi. Peter ino drugi
učenci mu reko: „Učenik! sej vidiš, de ljudje
od vsih strani v té tiše, ino še vprašaš: Kdo
se me je dotaknil?“ Pa Jezus le terdi: „Nekdo
se me je dotaknil, ker vem, de je ozdravljajoča
moč šla iz mene.“ Pogleda po ženi, ki je to
storila, ino jo dobro vé. Ko žena vidi, de se
nič ne da skriti; je perstopila, ino se pred-nj
vergla. Tako se je ustrašila, de vsa trepeta.
Pa Jezusova prijaznost ji spet serce zravna, ino
ves strah jo mine. Vse na ravnost je povedala.
Vpričo ljudstva pravi, iz kake misli se je robu
njegoviga oblačila dotaknila, ino kako je na
mestu ozdravila. Jezus se milo va-njo ozrè, ino
ji reče: „Bodi vesela, moja hči! tvoja vera ti
je pomagala. Pojdi v miru, odsihmal naj ne bo
nič več tvoje nadloge.“ Vsa zdrava ino vesela
je šla zdaj domu.

Jezus je še govoril, kar se nekaj
služabnikov do poglavarja skozi ljudi perpaha, ino mu
reko: „Umerla je vaša hči; toraj več ne
nadležujte učenika.“ Te besede ino pa strela
dobri mu očetu! Ves pobit ostermi. Pa Jezus mu
je rekel: „Ne ustraši se; le veruj, ino rešena
bo.“ — — Jezus pride na poglavarjev dom. Pa
nikomur ne pusti seboj v hišo, kakor le Petru,
Jakopu ino Janezu ino otrokovim staršem. V
hiši je vso polno nepokoja ino zmešnjave. Vse
kriči ino joka po dekletu. Tudi se je po šegi

tistih časov že mertvaška piskala, ino
žalovavke so pele. Jezus je pokoj ljubil, hrup ino šum
je čertil. Toraj reče: „Kaj ta razbota? Nehajte,
ino razidite se. Deklica ni umerla, le spi.“
Tedaj se mu ljudje posmehujejo, ker so dobro
vedili, de je deklica mertva. Pa Jezus se jim
spraviti ojstro zapové. Ko so vsi odšli, gre
Jezus v stanico, ki je bil merlič v njej. Le
dekletoviga očeta ino mater ino une tri učence
je seboj vzel. Lepo ko roža so otroku malo
poprej še le lica cvetle ; zdaj pa je bledo, terdo
ino tiho njeno truplo v merlišnici ležalo! Jezus
je k merliču stopil. Per njem stojta oče ino mati
žalostna ino z vdertim bledim obrazam ino z
objokanimi očmi. Zdaj ji strah zdaj upanje
sprehaja. Tudi učenci se strahama pogledujejo, kaj
bo. Kmal imajo v Jezusu oči, kmal v merliči.
Jezus je zdaj merlička za roke prijel, ino
kakor bi jo iz spanja hotel predramiti, pohlevno
ino prijazno ji reče: „Dekle, rečem ti, vstani!“
Ino per tej priči je dekle vstalo ino hodilo.
Jezus reče, de naj dekletu jesti dajo. Tudi jim
je še terdo prepovedal tega ne drugod praviti.
Pa kmal se je vender po vsi deželi razglasilo
od tega veliciga čudeža. Molimo
vsigamogočniga Boga, ki tudi mertve spet v življenje
obuduje.

21. Jezus ino osem trideset letni
bolnik.

Jezus je spet prišel v Jeruzalem k
prazniku. Revežev je iskal, za njimi je hodil, on
ljubeznjivi prijatel ljudi.

Per nekih vratih Jeruzalemskiga mesta so
bile toplice; v jezero se je voda nabirala. Ob
svojih časih je voda v jezeru kipela; angelj
namreč je va-nj hodil, ino je vodo zmajal. Kdor
je precej v vodo šinil, kedar je kipela; je
ozdravel, imej še tako bolezen. Okoli jezera je bilo
veliko poslopje, ki so mu rekli Betezda, po
kranjsko Milostija. V tem poslopji je ležalo
veliko slepih, hromih, jetičnih ijio druzih bolnikov,
ino so čakali, kedaj bo voda kipela. Med njimi
je bil nekdo, ki je bil že osem ino trideset let
bolan. Jezus ga ugleda. Vedil je, de je že
toliko časa bolan, ino mu prijazno reče: „Zdrav
bi bil rad, jeli?“ Bolnik mu je odgovoril:
„Gospod! nimam ga človeka, de bi mi pomagal v
jezero, kedar voda kipi. Preden pa sam
vanjo pridem, me že vselej kdo drug prehiti.“ Jezus
mu je rekel: Vstani, vzemi posteljo, ino idi!“
Ko bi trenil, se mož zdraviga čuti. Vstane,
vzame posteljo, ino gre ves vesel ino hvaležen
domu. Jezus pa, ker se je ondi veliko ljudi
stekati začelo, se je tako naglo umaknil, de ga
ozdravljenic še po imenu vprašati ne utegne.

Tisti dan je bilo v saboto, ko je Jezus
bolnika ozdravil. Viditi tedaj moža vsiga
čverstiga ino zdraviga posteljo nesti, vse nad njim
zarohni: „Dans je sabota, dans ni perpušeno
postelje nositi.“ Je odgovoril: „Tisti, ki me je
ozdravil, mi je djal: Vzemi posteljo, ino idi.“
Ga vprašajo: „Kdo je pa tisti, ki ti je rekel?“
Mož ga ni vedil imenovati. Jezus se kmal
potlej v tempeljnu z njim snide, ino mu reče: „Glej,
zdaj si zdrav! Ne delaj več greha, de se ti
še kaj hujšiga ne zgodi.“ — Ta bolnik si je bil

tedaj, kakor še več dmzih, ki so se v tej
bolnišnici valjali, z grehi svoje mladosti tolikanj
terpljenja nakopal. Osem ino trideset let, polnih
reve ino nadloge, je bilo plačilo za nektere ure
ostudniga gerdiga veselja! Preljubi otroci! naj
se vam smiraj studi nad greham, de ne boste
tudi vi nesrečni.

Ko je mož Jezusa spoznal, gre ino pové
Judam: „Jezus se mu pravi, kteri me je
ozdravil.“ Ti so bili potlej na Jezusa še bolj hudi,
ino še celo po življenji mu strežejo, ker je v
saboto bolnika ozdravil. Jezus, kteri je vse to
dobro vedil, jim reče: „Moj Oče (ljudem v prid
neprenehama) dozdaj dela, ino ravno tako jaz.“
— Ino to se pravi saboto praznovati. Le z
dobrimi deli obhajamo po vredno Gospodov dan,
z lenobo pa ga le oskrunjamo.

22. Jezus izvoli ino pošlje
aposteljne.

Jezus pride na Galilejsko, ino kmal se ljudi
brez števila iz vse dežele okrog njega nabere.
Celo od Tira ino JSidona in od sredškiga morja
je slovelo njegovo ime, tudi od odod jih je brez
števila. Bolj ino bolj pertiskajo okoli njega. Vsi
bolniki se ga išejo dotakniti, de bi ozdraveli;
slepi, gluhi, hromi, mutasti, obsedeni, mertudi.
Ino vse je ozdravil, desiravno se je malovernih
ino grešnih javalne med njimi mankalo.

Ko je Jezus vidil toliko ljudi, ki so ga
deleč okoli oblegli, ino so eden drugimu nauk
poslušati na poti bili; so se mu v serce smilili,
ker so bili brez pomoči, kakor razkropljene ovce.

ki nimajo pastirja. Rekel je učencam : „Žetev
je velika, pa delavcov je malo. Toraj prosite
Gospoda žetve, de delavce va-njo posije.“ Novo
naredibo zveličanja je sklenil, ino zvečer tega
opravčniga dné je šel nekam na hrib, ter je
ondi vso noč v molitvi prečul. Per molitvi si je
njegovo serce naj bolj odsopelo.

Kedar se je bil dan napočil, jih je zmed
učencov, ki jih je veliko imel, dvanajst odbral,
kteri so mu bili naj bolj všeč, ino jih po
posamezni k sebi pokliče. Njih imena so: Simon
Peter ino njegov brat Andrej; Jakop ino
njegov brat Janes; Filip ino Jernej; Matevž ino
Tomaž ; Jakop, mlajši tega imena, ino Juda
Tadej ; Simon iz Kana in Juda iz Karjota.
Te je poslal, ino jim oblast dal očitno učiti, ino
bolnike ozdravljali. Toraj jih je imenoval svoje
posle, poslance ali kar je vse eno, aposteljne.
Rekel jim je:

„Idite, pa zdaj še ne k nevernikam, tudi
ne v Samariske mesta, ampak k zgubljenim
ovcam Izraelove hiše. Povsod oznanujte pokoro,
in oklicujte, de je božje kraljestvo bliz.
OzdravIjajte bolnike, očišujte gobove, obudujte mertve,
izganjajte hudiče. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.“

„Palico ino pa nič druziga ne jemljite
seboj. Delavic je vreden živeža. Recite, kedar
v kako hišo stopite: Mir bodi tej hiši! Če je
hiša tegâ blagoslova vredna, bo gotovo prišel
va-njo; če ne, se bo pa vaš blagoslov k vam
vernil.

Kjer vas ne sprejmejo, ino ne poslušajo
vašiga nauka; per vratih iz taciga mesta ali

iz take hiše pojdite, ino še prah od nog otresite,
v spričljej zoper nje. Gotovo, vam povem,
Sodomskimu ino Gomorskimu mestu bo ob dnevu
sodbe lože, kakor takim ljudem, kteri vas
nočejo sprejeti.“

„Vidite, kakor ovce med volkove vas
pošljem. Bodite toraj razumni kakor kače, ino pa
priprosti kakor golobje. Varujte se ljudi, veliko
vas bo čertilo zavoljo mene. Pa sej učenec ni
bolji od svojiga učenika, ne hlapec bolji od
svojiga gospodarja. Prav bodi učencu, če mu je
kakor učeniku, ino hlapcu če mu je kakor
gospodarju. Ako so gospoda kleli, kolikanj bolj
bodo še njegove posle! Pa ne bojte se jih,
kteri le telo umore, duše pa ne morejo umoriti;
bojte se le tistiga, kteri zamore telo ino dušo
v pekel pogubiti.“

„Se li ne prodaja dvoje vrabcov po vinarji?
Ino vender še eden brez vesti ino volje vašiga
Očeta ne pade na tla. Toraj nikar se ne bojte!
Vi ste boljši kakor vsi vrabci. Tudi vsi lasje
na glavi so vam prešteti.“

„Kdor bo mene pred ljudmi pričal, od
njega bom tudi jaz per svojim Očetu v nebesih
pričal, de je moj. Kdor bo pa mene per ljudeh
zatajil, ino se mene ino mojiga nauka sramoval;
njega se bom tudi jaz per Očetu v nebesih
sramoval, ne bom ga svojiga spoznal. — Kdor
očeta ali mater bolj ljubi ko mene; mene ni
vreden. Kdor sinu ali hčer bolj ljubi ko mene,
mejne ni vreden. Kdor svojiga križa ne zadene
ino za menoj ne hodi; mene ni vreden.“

„Kdor vas sprejme, mene sprejme, ino kdor
mene sprejme, sprejme njega, kteri me je poslal.

Kdor naj manjšimu njih, kteri v mé verujejo,
požirik merzle vode poda, za to ko je moj
učenec; gotovo, vam povem, ne bo brez
povračila ostal.“

Ko je bil Jezus te nauke končal; so se
njegovi učenci po dva ino dva razšli, so
oznanovali njegov uk po mestih ino tergih, so ljudi k
pokori opominjevali, so napovedovali, de je
kraljestvo božje bliz, ino so bolnike ozdravljali.
Z drugimi učenci pa je Jezus od tod drugam
šel, ino je povsod neprenehama učil, ter
dobrote skazoval.

23. Jezusovi nauki v prilikah

Jezus je spet veliko trumo ljudi, ki so ob
Genezarskim jezeru stali, iz čelna učil. Zdaj
jih je le v prilikah učil.

„Sejavic,“ je začel Jezus, „je šel sejat.
Med setvijo je nekoliko zernja na pot padlo.
Pohodijo ga; pa tudi ptice so letale, ino ga
pozobljejo. Nekoliko ga je na kamnito padlo, kjer
je bilo prepešeno, ino preplitvo persti. Je sicer
naglo pognalo, pa solnce ga je zapeklo, ino se
je usušilo, ker se ni kam vrasti imelo.
Nekoliko ga je med ternje padlo. Ternje je z njim
vred rastlo, ino ga je zadušilo; toraj tudi ni
bilo nič sadu. Nekoliko pa ga je v dobro zemljo
padlo. Pognalo, rastlo, zadelovalo, ino
trideseteri, šestdeseteri, celo stoteri sad je obrodilo.“

Jezus sam je to priliko izložil. „Glejte,“ je
djal, „seme je božja beseda. Per kterih zernje
na pot pada, so tisti, ki slišijo božjo besedo,
pa je ne razumejo. Tedaj pride kmal hudič, ino

pobere iz njih sere, kar je v njih zasejaniga,
de ne verujejo, ino niso zveličani. Per kterîh
zernje nä kamnito pade, so tisti, ki božjo
besedo slišijo, ino jo precej z veseljem sprejmejo,
pa ji ne dajo vrasti se. Majavi so, ino le
nekaj časa verujejo; pride naj pa nadloga
nadnje ali preganjanje zavoljo božje besede, se pa
kmal dajo zapeljati, in ob skušnjavi spet
odstopijo. Per kterih zernje med ter nje pada, so
tisti, ki božjo besedo sicer poslušajo, pa vender
prostor v svojim sercu dajo tudi časnim skerbem
ino zadregam. Goljufno bogastvo, sladnost ino
druge posvetne slasti jih mikajo, ino zaduše
besedo božjo, de nič sadu nima. Per kterih zernje
dobro zemljo najde, so tisti, ki besedo božjo
poslušajo ino umejo, jo z voljnim ino dobrim
sercam sprejmejo in ohranijo, ino z stanovitnostjo
sad obrodé, nekteri trideseteriga, nekteri
šestdeseteriga, ino nekteri stoteriga.“

V drugi priliki je Jezus vso zgodovino
božjiga kraljestva na zemlji lepo popisal. Djal je:

„Per nebeškim kraljestvu je ravno tako,
kakor per moži, kteri njivo z lepim semenam
obseje. Pa ko njegovi spé, pride sovražnik,
naseje ljuljke med pšenico, ino gre. Kedar setev
poženo, ino klasje dela, se tudi ljulka perkaže.
Hlapci gredo k gospodarju, ino mu reko:
Gospod! nisi li dobriga semena na njivo sejal, od
kod je tedaj ljuljka? Gospodar reče: Sovražin
človek je to storil. Hlapci rečejo: Hočeš li, de
gremo, ino jo porujemo? Ne, ne! jim reče, z
ljuljko bi utegnil tudi pšenico populiti. Naj
rastete skupej do žetve; ob žetvi pa porečem
ženjcam: Poberite vpervič ljuljko, ino v šope

jo povežite, de se sožge; pšenico pa mi
spravite v skedenj.“

Tudi to priliko je Jezus sam razložil.
„Sejavic dobriga semena,“ je djal, „je sin
človekov. Njiva je svet. Dobro seme so otroci
božjiga kraljestva; ljuljka so otroci hudobije.
Sovražnik, ki Je ljuljko sejal, je hudič. Ženjci
so angelji. Žetev je konec sveta. Kakor se
tedaj ljuljka odbira ino požiga, ravno tak bo
konec sveta. Sin človekov bo poslal angelje, de
bodo vse pohujševavce ino hudodelnike iz
njegoviga kraljestva odbrali, ino jih v plavž
pometali; ondi bo jok ino škripanje z zobmi.
Pravični pa se bodo v Očetovim kraljestvu svetili
kakor solnce.“ Na zadnje je Jezus per djal:
„Kdor ima ušesa poslušati, poslušaj,“ to je,
k sercu si vzemi leto, ino po tem ravnaj svoje
življenje.

24. Nekaj manjih Jezusovih prilik.

„Nebesko kraljestvo,“ je še Jezus djal,
„je podobno gorčičnimu ali zenofovimu semenu,
ktero kdo vzame, ino na vert vseje. Je sicer
naj manjši semence; ko je pa usejano, požene
na kviško, ino zraste ko drevo, de ptiči spod
neba hodijo, ino v njegovi esenci prebivajo.“ —
Kar se od konca majhno vidi, je sčasama
veliko v odrastlikih ali nastopkih. Bodite tedaj
tudi v majhnih rečeh Bogu zvesti; sicer bi mu
bili kmal tudi v velicih nezvesti, kakor je
pregovor: „Iz maliga se začne, v velikim se neha.“

„Nebeško kraljestvo,“ je djal Jezus, „je
podobno kvasu, ki ga gospodinja vzame, ino

trikrat toliko moke z njim vmesi, de se skvasi.“
— Naj tudi nas Jezusov duh tako prešine, de
bo vsaka naša beseda, vsako naše delo kaj
nebeškiga imelo v sebi.

„Nebeško kraljestvo,“ je še djal Jezus,
„je podobno zakladu, kteri je skrit v njivi; je
podobno biserju ali perljnu, kteriga kdo kupi za
vse kar ima.“ — Nič nam ne bodi ljubši, ko
svetost ali pravo keršansko življenje ino ko
zveličanje, ktero potlej upati smemo.

Drevo se po sadu spozna. Dobro drevo
rodi dober sad. Ktero pa dobriga sadu ne rodi,
se poseka, ino v ogenj verze.“ — Le svete
besede ino dobri sklepi še ne store dobriga
človeka, kakor perje ino cvetje brez sadu ne
stori dobriga drevesa.

„Kdo vas, ki ima sto ovc, ino bi eno zmed
njih zgubil, bi unih devet ino devetdeset ne
popustil v pušavi, ino šel zgubljene iskat, dokler
je ne najde? Ino kedar jo najde, jo z veseljem
na ramo zadene, domu nese, ter svoje prijatle
ino sodede pokliče, ino jim reče: Veselite se z
menoj! našel sim ovco, kteraseje bila
zgubila.“ — Tako iše Jezus grešnika. Tako se
vesele angelji nad poboljšano dušo.

„Kdo vas,“ pravi Jezus, „je tak oče, de
bo kamen dal svojimu sinu, ko ga kruha prosi;
ali kačo, ko ga ribe prosi; ali škorpjona, ko
ga jajca prosi? Ako tedaj vi, desiravno še
hudobni, svojim otrokam dobre darove veste
dajati; kolikanj bolj jim bo vaš nebeški Oče
dobriga duha dal, kteri ga tega prosijo!“

25. Magdalena spokorjenka.

Farizej, Simon po imenu, je bil Jezusa k
jedi povabil. Jezus je prišel, ino sede za mizo.
Ravno v tem mestu je bila ženska, ki je slabo
slovela, velika grešnica je bila. Pa kar je
Jezusa spoznala, ino učiti slišala; je vsa druga,
je polna časti ino ljubezni do njega, ino se iz
serca kesa vsih svojih grehov. Ino komej je
zvedila, de je Jezus v farizejevi hiši, je bila
precej v njej.

Med jedjo pride v hišo. Pa ne upa si Jezusu
pred oči; za herbet mu gre, ino k nogam se
mu verze. Le besedice ne spregovori; pa solze
se ji uderejo, ino kapajo Jezusu na noge. Ko
je to vidila, jih otira s svojimi lasmi ino kušuje.
V alabastro vi posodi je bila draziga mazila
pernesla; na noge mu ga izlije.

Farizej, ki je Jezusa gostil, je molče gledal,
ino sam per sebi misli: „Prerok naj bi bil, že
bi vedil, kdo je ta ženska, ki se ga dotika, de
je grešnica!“ Jezus je vedil njegove misli, toraj
mu reče: „Simon! nekaj ti imam povedati.“
Simon je djal: „Le povej mi, učenik!“ Jezus
pravi : „Posojevavic je imel dva dolžnika. Eden
mu je bil petdeset, edeji pet sto srebernikov
dolžen. Ker ni nobeden imel s čem plačati, je
obema dolg odpustil. Kaj meniš, kteri tih dveh
ga bo bolj ljubil!“ Simon je odgovoril: „Jaz
bi rekel: komur je več odpustil.“ Jezus je djal:
„Prav si razsodil.“

Farizej še ni vedil, kam Jezus s to priliko
meri. Tedaj se Jezus v ženo oberne, ino reče
Simonu: „Jo li vidiš to ženo?“ V tvojo hišo

sim prišel, ino še vode na noge mi nisi dal;
ona pa mi je s solzami noge močila, ino s
svojimi lasmi otirala. Nisi me kušnil v pozdravje;
ona mi pa ni nehala nog kuševati, kar je v
hišo stopila. Nisi mi glave z oljem pomazal!
ona mi je pa še noge z dragim mazilam polila.
Toraj ji je, ti povem, veliko grehov odpušenih,
ker je njena ljubezen velika. Komur je pa manj
odpušeniga, pa tudi manj ljubi.“ — Ženi pa je
Jezus rekel: „Tvoji grehi so ti odpušeni; tvoja
vera ti je pomagala, pojdi v miru!“

Jezus, poln božje milosti, grehe odpuša.
Koga ne gine ta ljubezen?

26. Posebni jezusovi nauki per
mnogih perložnostih.

Pismouk je k Jezusu perstopil, ino ga
vpraša: „Učenik! ktera je naj veči ino perva
zapoved v postavi?“ Jezus mu odgovori: „Ljubi
Boga svojiga Gospoda iz celiga svojiga serca,
iz cele svoje duše, iz vsiga svojiga uma ino iz
vse svoje.moči. Ta je perva ino naj veči
zapoved. Druga pa je tej enaka: Ljubi svojiga
bližnjiga kakor sam sebe. Veči zapovedi,
ko ste te dve, je ni. Vsa postava ino vsi preroki
so v tih dveh zapovedih.“

Ko je Jezus nekedaj v sredi veliko ljudi
stal, ki jim je bil ravno iz nadlog pomagal; je
rekel te le besede, ki jih ni z zlatarn preplačati.
„Moj Oče,“ je djal, „je vse reči meni zročil.
Pridite k meni vsi, ki ste obloženi in obtežani,
ino jaz vas bom pokrepčal. Vzemite moj jarm
nase, ino učite se od mene, ker sim krotek

ino iz serca ponižen; po tem boste pokoj svojim
dušam našli, ker je sladek moj jarm, ino lahka
moja butara.“

Nekdo je prišel k Jezusu rekoč: „Gospod!
s teboj biti sim sklenil; pa domu naj grem
poprej , de se per svojih poslovim.“ Jezus, ki je
dobro vedil, de mu je komej na pol resnica,
ino de ga bodo doma spet odvernili, mu reče:
„Kdor za plug prime, ino se za seboj ozira, ni
za božje kraljestvo.“

Na poti je nekedaj pismouk k Jezusu
prišel, ino mu reče: „Učenik! per tebi bom,
kamor koli pojdeš.“ Češ, si je mislil sam per
sebi, Jezus bo skorej pozemeljsko kraljestvo
postavil, ino me obogatil. Pa Jezus mu je v
serce vidil, toraj mu na njegove misli odgovori:
„Lesice imajo svoje luknje, ptice svoje gnjezda;
sin človekov pa še glave nima nikamor na svoje
nasloniti.“

Jezus se je nekedaj v tempeljnu darivnici
nasproti sedel, ino gleda, ko so denarje va-njo
metali. Veliko bogatih je po veliko va-nj dajalo.
Uboga vdova pa pride, ino da le dva božjaka
vanjo, ktera sta vkup eno nežico znesla. Jezus
pokliče svoje učence, ino jim reče: „Gotovo
vam povem, ta uboga vdova je več dala,
kakor vsi drugi. Vsi uni so le iz obilnosti v dar
dali, ona pa je vse dala, kar je premogla.“ —
Bog gleda veliko bolj na naše serce, kakor pa
na naše dela.“

Nekdo je rekel Jezusu: „Kaj ne, učenik!
malo jih bo zveličanih?“ Jezus pa je njemu ino
unim, ki so per njem stali, rekel: „Perzadujte
si skozi ozke vrata priti v nebeško kraljestvo.

ker veliko, vam povem, jih bo želelo va-nj
priti, pa ne bodo mogli.“

Nekedaj je Peter k Jezusu stopil, ino mu
rekel: „Gospod! kolikokrat moram bratu
odpustiti, kteri me razžali? Sedemkrat kali?“
Mislil je, neznano velika bo ta. Ali Jezus mu
odgovori: „Povem ti, ne le sedemkrat,
ampak sedemdesetkrat sedemkrat.“ — Vse
moramo razžalnikam odpustiti, tako je božja volja.

27. Smert Janeza kerstnika.

Herod, sin tistiga Heroda, ki je bil dal
Betlehemske otroke pomoriti, je bil knez na
Galilejskim. Janeza kerstnika, ki je po vsi
deželi slovel, je na svoj dvor poklical. Janez
je prišel, ino ga svari zavoljo njegovih grehov,
posebno pa zavoljo tega, de se je ta knez
zaročil z ženo svojiga brata, kteri je še živel.
Herod ga sluša v marsikaki reči, v tej pa ne.
Heroiada pa (tako je bilo tej nezvesti ženi ime)
je odsihal temu svetimu možu po življenji
stregla, ino kneza nagovarjala, de naj bi ga iz
poti spravil. Herod reče tedaj Janeza vkleniti,
ino ga v ječo pahne. Kmal po tem je bil
Herodov god. Gostil je tisti dan, ino vse imenitne
Galilejce povabi na obédo. Med jedjo pride
Herodiadina hči v obednico, pleše vpričo vsih,
ino vsim dopade. Herod ne ve kaj od veselja.
Precej po plesu jo k sebi pokliče, ino ji reče:
„Prosi me, kar hočeš; uslišal te bom, ko bi
tudi polovico mojiga kraljestva prosila.“ Ino
zapersegel se je. Dekle je urno per vratih
šinilo, ino mater popraša: „Kaj čem prositi?“

Mati reče: „Glavo Janeza kerstnika!“ Dekle
pride hitro nazaj, ino reče Heroda: „Prosim
te, v tej skledi le mi daj precej glavo Janeza
kerstnika.“ Herod se ustraši ino žalost ga
opade. Pa zavoljo persege ino zavoljo gostov je
vender le v prošnjo dovolil. Kmal pošlje
rabeljna s poveljem Janezovo glavo pernest.
Rabelj je šel, dene Janeza v ječi ob glavo, ino
pernese v skledi kervavečo glavo. Dekletu jo
poda, ino dekle jo je materi neslo.

Strašna krivica je prišla iz plesa. Pa če
tudi meč nedolžnimu glavo odseka, čednost
vender ne ostane brez plačila, kakor greh né brez
štrafnige; sej je še drugo življenje, ino Bog
je neskončno pravičen.

28. Jezus božji prijatel otrok.

Jezus je, kakor po navadi, ves dan v
prerivu med ljudmi končal. Ne utrudi se, ves
dan je učil, ino bolnike zdravil. Proti večeru
se ljudje že zgubljajo, ino tudi Jezus je bil že
daljej namenjen. Tedaj pride še nekaj
bogaboječih mater, ktere so polne zaupanja ino
ljubezni do Jezusa svoje otroke perpeljale, be bi
jih blagoslovil, roke na-nje položil, ino molil
nad njimi. Učenci, to viditi, so revkali nad
otroci, ino kregajo matere. Odlegljej bi bili
radi trudnimu učeniku pervošili, nov trud bi mu
bili radi odvernili. Pa Jezus je otroke iz
serca ljubil, ino ta neprijaznost mu ni bila všeč.
Poln nebeške prijaznosti pokliče otroke k sebi,
učencam pa reče: „Pustite otročiče k meni, ne
branite jim; tacih je nebeško kraljestvo. Ino pa

gotovo vam povem,“ je se djal, „kdor koli
božjiga kraljestva ne sprejme kakor otroci, z
ravno toliko ponižnostjo ino priprostostjo, ne
pojde va-nj.“ Potlej je Jezus otroke objemal,
roke na-nje pokladal, ino molil nad njimi.

Per tej perložnosti je Jezus tudi še
odrašencam nektere besede rekel. Resno ino
terdo je rekel pričujočim: „Kdor koli tih malih
koga v mojim imenu sprejme, mene sprejme.
Kdor pa tacih majhnih koga pohujša; bi mu bilo
bolje, de bi se mu mlinsk kamen na vrat obesil,
ino de bi bil v globočino morja potopljen. Gorje
človeku, po kterim pohujšanje pride! — Ako
te tvoje oko, ali tvoja noga, ali tvoja roka
pohujša, izderi si oko, odsekaj si roko ali
nogo, ino verzi jo od sebe; bolje ti je, de greš
brez tih udov v nebeško kraljestvo, kakor de
bi z njimi v pekel prišel, kjer grizejoči červ
ne umerje, ino žgoči ogenj ne ugasne. —
Varujte se tedaj koga tih malih zaničevati, ker
povem vam, njih angelji v nebesih vedno
gledajo obličje mojiga Očeta, kteri je v nebesih.

Kako preserčno ljubi Jezus otroke.

29. Jezusov spremin.

Jezus je enkrat svoje naj ljubši učence,
Petra, Jakopa ino Janeza, na skrivnim seboj
vzel, ino jih na visoko goro pelje. Ondi je
molil. Med molitvijo se na enkrat spremeni.
Njegov obraz se je svetil kakor solnce, njegove
oblačila so bile bele kakor sneg. Ino glej, dva
moža, v nebeški svetlobi se perkažeta, Mojzes
namreč ino Elija. Z Jezusam sta se pogovar-

jala, kako se bo v Jeruzalemu z njim izšlo.—
Jezusove tri učence, ki so ga spremenjeniga
vidili, je svet strah prepade). Vsi trije so
zamaknjeni stermeli. Peter, ves sam iz sebe,
reče Jezusu: „Gospod, dobro je tukaj biti!
Naj naredimo tri šotore, tebi eniga, Mozesu
eniga, ino Eliju eniga.“ Peter je še govoril,
kar jih oblak obsenči, iz kteriga se glas oglasi:
„Ta je moj preljubi sin, ki imam dopadenje nad
njim; njega poslušajte!“ Učenci, slišati ta glas,
so vsi prestrašeni na svoj obraz popadali, ino
ga molili. Jezus stopi potlej k njim, jih prime, ino
reče: „Vstanite, nikar se ne bojte!“ Odpro
oči, pa ne vidijo druziga, kakor samiga Jezusa
v navadni postavi.

Z gore grede jim je Jezus rekel: „Te
perkazni nikomur ne pravite, dokler sin človekov
ne bo od srn er ti vstal.“ Pa nod smerti vstati,“
teh besed še niso umeli; toraj so se med seboj
pogovarjali, kaj bi pomenilo. Odsihmal je
Jezus zmiraj umevniši od tega govoril. „V serce,“
jim je rekel, „si vtisnite te besede: Sin
človekov bo Judam v roke zdan, ino umorili ga
bodo. V treh dneh pa bo spet od smerti vstal.“
Tode te besede jim niso hotle v glavo, bile so
jim zdaj še temne.

Tukaj na gori se jim je Jezus perkazal
v svojim veličastvu, ktero je njemu. Sinu
božjimu, lastno. Posnemajmo ga tukej na tem
svetu, de ga bomo ondi v nebesih gledali obličje
v obličje.

Zdaj je Jezus še dva ino sedemdeset
učencov poslal po Izraelskim pred svojim obličjem
v vse kraje, kamor je imel sam priti, s takim

poveljem, kokoršno je bil že poprej svojim apo
steljnam dal. Njegov nauk se je zmiraj bolj
razglasoval, ino je zmiraj veči sad rodil.

30. Zgubljeni sin.

Jezus je spet večkrat nauke v prilikah dajal.
Gotovo je ta le za človeško serce naj lepših
ino naj ljubeznjivših ena.

Nekdo, je djal Jezus, je imel dva sinova.
Mlaji sin reče: „Oče! dajte mi moj del,
kolikor mi ga gre.“ Oče razdeli sinovama
premoženje. Nekaj dni potlej je mlaji sin vse
pobral, je šel od doma v daljen kraj, ino je z
razujzdanirn življenjem vse pognal. Kedar je
bil že vse zapravil, je vstala v tisti deželi
velika lakota. Tudi on je začel stradati. Toraj se
vnudi nekimu mestnjanu v službo, kteri ga je
na svojo pristavo poslal svinj past. Tukaj bi
bil zavoljo lakote rad otrebke jedel, ktere so
svinjem dajali; pa mu jih nihče ne da. Zadnjič
gre sam v se, ino reče: „Naj manjši
najemniki imajo v hiši mojiga očeta kruha čez
nemoč; jaz pa tukaj še otrebkov ne dobim, de
bi se jih najedel! Ino tako bi sin bogatiga
očeta lakote umiral ! Vzdignil, k svojimu očetu
se bom vernil, ino jim porečem: Oče!
pregrešil sim se nad nebam ino nad vami. Več
nisim vreden vaš sin imenovan biti; le kdo
vaših najemnikov naj bom!“ Na pot se poda,
ino se poverne k svojimu očetu. Oče ga že
od deleč ugleda. Grozno inako se mu stori,
mu teče naproti, se ga oklene, ino ga kušne.
Sin je začel : „Oče! grešil sim v nebo ino v

vas. Več nisim vreden vaš sin imenovan biti!“
Ali oče ga ni pustil izgovoriti; svojim
služabnikam reče: „Urno pernesite naj lepši oblačilo,
ino preblecite ga; perstan mu nataknite, ino
obujte ga. Pojdite po pitano tele, ino zakoljite
ga; gostili se bomo, ino veselico obhajali.
Zakaj ta moj sin je bil umeri, pa je oživel; se
je bil zgubil, pa se je spet našel!“ — Kako
dober je očo! Tak je naš Bog do grešnikov,
kteri se resnično spokoré.

Starji sin je bil ravno na polji, kedar je
brat domu prišel. Domu grede sliši gosti ino
petje. Hlapcov eniga pokliče, ino ga vpraša,
kaj de je. Je odgovoril: „Tvoj brat je nazaj
prišel, ino oče, ker so ga spet zdraviga
dobili, so rekli pitano tele zaklati.“ To je starimu
bratu težko djalo, ino ni hotel v hišo. Toraj
pride oče iz nje, ino ga prijazno prosi. Sin
pa je očetu odgovoril: „Vidite, toliko let vam
že delam, nikoli nobeniga vašiga povelja nisim
prelomil; pa še kozleta mi niste nikoli dali, de
bi se s prijatli pogostil. Ko se je pa ta vaš
sin pertepel, kteri je ves svoj del z
vlačugami pognal; mu pa še pitano tele rečete
zaklati!“ Oče mu je djal: „Sin! ti si vedno
per meni, ino vse moje je tvoje. Gostiti ino
veseliti pa se je treba, de tvoj brat še živi,
ko smo menili, de je že mertev, ino de se je
zgubljeni spet našel!“

Ne delajte tako neusmiljeno ino neprijazno
s svojim bližnjim kakor ta brat, temuč mili ino
usmiljeni bodite kakor ta oče; rečem še več,
kakor naš Oče v nebesih.

31. Usmiljenje ino neusmiljenje.

Jezus je djal: „Nekdo je šel iz
Jeruzalema v Jerihunt. Na poti je med razbojnike
zadel, kteri ga obropajo, ranijo, ino na pol
mertviga popuste. Pergodi se pa, de gre
Judovski duhoven po tej poti; ga vidi, ino gre
memo. Tudi levit pride, ga vidi, ino gre
ravno tako memo. Na zadnje pa je prišel popoten
Samarijan do njega, ga vidi, ino se mu v serce
smili. K njemu perstopi, mu olja ino vina v
rane vlije, ino jih obeže, ga na svoje živinče
posadi, v gostivnico ali oštarijo pelje, ino
oskerbi. Drugi dan, preden odrine, da gostiničarju
ali oštirju dva denarja rekoč: „Strezi muj kar
se več nabere, ti bom nazaj grede plačal.“ —
To je prava ljubezen do bližnjiga, revežu
namreč v nadlogi pomagati, ako ravno je kake
krive vére. „Idi,“ je še Jezus djal, „ino tako stori.“

Drujkrat je nebeški učenik tako le pravil:
Kralj je s svojimi dolžniki obrajt delal. Kedar
je začel rajtati, pride dolžnik, kteri mu je
bil deset jezer talentov dolžen. (En talent
je okoli dva ino trideset jezer goljdinarjev znesel.)
Ker dolžnik nima s čem plačati, prosi
gospoda na kolenih rekoč: „Poterpi z menoj!“ Na
njegovoo milo prošnjo se ga je gospod
usmilil, ino mu ves dolg odpustil. Od gospoda
grede sreča ta hlapec svojiga sohlapca, kteri
mu je bil sto desetakov dolžen. Tega berž
za vrat zgrabi, ino ga davi rekoč: „Plačaj,
kar si mi dolžen!“ Sohlapec pade pred-nj,
ino ga milo prosi rekoč: „Poterpi z menoj,

vse ti bom poplačal.“ On pa ni hotel, temuč
je šel, ino ga verze v ječo, dokler dolga ne bo
poplačal. Gospod zve vse to, pošlje precej
po-nj, ino mu reče: „Hudobni hlapec! ves tvoj
dolg sim ti odpustil ino izbrisal, ker si me
prosil. Ali bi ne bil tudi ti toliko pravice imeti
mogel, de bi se bil svojiga sohlapca usmilil,
kakor sim se jez tebe?“ Ino kralj se je
razserdil, ino ga da trinogam, dokler ne bo vsiga
dolga poplačal.

„Ravno tako,“ pravi Jezus, „bo tudi moj
nebeški Oče vsakterimu vas storil, če vsak
svojimu bratu iz serca ne odpusti.

32. Bogatinec ino ubožec.

Je bil bogat mož, pravi Jezus, kteri se
je v škerlat ino tenčico oblačil, ino vsak dan
zidano gostil. Bil je tudi ubožec, Lacar po
imenu, kteri je poln torov pred bogatinčevimi
durmi ležal. Z drobtinami, ki so bogatincu z
mize padle, bi se bil rad nasitil; pa nihče mu
jih ne da, psi le hodijo k njemu, ino mu rane
ližejo. Zgodilo se je, de umerje ubožec, ino
angelji so ga nesli Abrahamu v naročje. Umerl
je tudi bogatinec, ino je bil v pekel pogreznjen.
V peklu v velicih mukah se nakviško ozrè,
zagleda od deleč Abrahama, ino Lacarja v
njegovim naročji. Berž glas zažene rekoč: „Oh,
oče Abraham, usmili se me ! Pošlji mi Lacarja,
de konec persta v vodo pomoči, ino mi jezik
ohladi; strašno terpim tukaj v plamenu.“
Abraham mu pa odgovori: „Pomisli, sin! de si ti
že v življenji svoje dobrote prejel, Lacar pa je

veliko hudiga prestal; zdaj pa se on veseli, ino
ti terpiš. Memo vsega tega je velik prepad
med nami ino vami, de od tod, ko bi tudi kteri
hotli, ne morejo k vam, ne od ondod k nam.“
Bogatinec je djal: „Pa prosim te, oče! vsaj
na dom mojiga očeta ga pošlji, še pet bratov
imam, de jim bo pričal, kakošna je tukaj; de
vsaj oni v ta kraj terpljenja ne pridejo.“
Abraham mu reče: „Imajo Mozesa ino preroke,
nje naj poslušajo!“ Bogatinec je djal: Oh,
nikar tega, oče Abraham! Če pride kdo od
mertvih do njih, se bodo poboljšali.“
Abraham je pogovor odrezal, ino reče: „Če Mozesa
ino prerokov ne slušajo, ne bodo verovali, ko
bi tudi kdo od mertvih vstal.“

Na tem svetu je bolje biti ubogi Lacar,
kakor hudobni bogatinec.

33. Modre ino trapaste device.

V nebeškim kraljestvu, je djal Jezus, bo
ravno tako, kakor z desetemi devicami, ktere
so svoje svetila vzele, ino ženinu naproti šle.
Pet jih je bilo trapastih, pet pa pametnih.
Trapaste perneso sicer svetila, olja pa ne;
pametne pa vzamejo s svetili vred tudi olja v
posodah. Ker ženina le dolgo ni bilo, so vse
podremale ino pospale. Opolnoči se na enkrat
hrum vzdigne: Ženin gre! Vstanite, ino
pojdite mu naproti!“ Device berž vstanejo, ino
peržgo svetila. Tedaj reko trapaste pametnim!
„Dajte nam svojiga olja, naše svetija
ugastijejo.“ Pametne jim pa odgovore: „Še ne! ne
moremo vam ga dati, še nam bi ga perman-

kovati utegnilo; pojdite raji k oljarju, ino si
ga kupite, kolikor ga potrebujete.“ So odšle,
kar pride ženin. Kolikor jih je bilo
perpravljenih, so šle z njim v hišo k ženitnini, ino
duri se zapro. Pozneje pridejo tudi une device,
ino kličejo: „Gospod, odpri nam, odpri!“
Ženin pa je odgovoril: „Gotovo, vam povem, ne
poznam vas?“

Čimu so svetila brez olja? Kaj pomagajo
zunanje dobre dela brez svetiga konca, brez
dobriga serca? K zveličanju je kaj več
potrebniga, kakor le zunanja dela ali le dobri
sklepi.

34. Mnoge podučne zgodbe.

Jezus je bil s svojimi učenci spet v
Kaparnavmu, kar nekaj mož, kteri so davek za
tempelj pobirali, k Petru perstopi , ino mu
reko: „Ali vaš učenik ne plačuje tempeljnine,
kali?“ Peter je djal: „ Jo, jo!“ ino gre berž
Jezusu pravit. Pa Jezus, ki je vse vedil, mu
prevzame besedo rekoč: „Kaj meniš, Peter!
od koga jemljo pozemeljski kralji davek, od
svojih sinov ali od druzih ljudi ?“ Peter
odgovori: „Od druzih ljudi!“ Jezus je djal:
„Sinovi so tedaj brez davka! Pa de jih ne
pohujšamo, idi k jezeru, ino verzi ternik. Pervi
ribi, ktera ti na-nj pride, odpri usta; v njih
boš našel srebern denar, ki tempeljnino dvakrat
plača. Vzemi ga, ter jo opravi za-me ino
zase.“ Peter je tako storil. Z velikim čudam
najde v ribinih čeljustih denar ino ga nese
pobiračem tempeljnine. — Jezus je bil v vsim pra-

vičen , ino se je tudi gosposkinim naredbam
voljno vdal.

Jezus se je spet v Jeruzalem namenil, ino
pošlje sporoenikov pred seboj prosit, de bi ga
v nekim tergu na Samariskim čez noč pod
streho vzeli. Samarijani ga niso hotli. Ko
Janez ino Jakop to slišata, mu rečeta: „Gospod!
ogenj z nebes naj na-nje pokličemo, de jih
pokonča!“ Jezus ji je pa ojstro okregal. „Ne
vesta,“ je djal, „de vama je hud duh to
svetoval. Sej sin človekov ni prišel ljudi
pokončevat ino morit, temuč prišel je rešit še tistih,
kteri so bili že skorej zgubljeni.“ — Tak serd,
ki želi drugim škodovati, ni iz Boga.

V Jeruzalem grede je Jezus nekedaj v
Betanijo terg peršel. Dve sestri, Marija ino
Marta, ste ga v hišo sprejele. Marija mu z
druzimi vred k nogam sede, ino ga zvesto
posluša. Marta pa si da veliko opraviti, de
bi mu postregla. Toraj gre pred Jezusa, ino
mu reče: „Gospod! ali nič ne rečeš, de moja
sestra vse dela le na-me odvrača? Reci ji,
reci, de naj mi pomaga ! Jezus ji je pa
odgovoril: „Marta, Marta ! veliko skerbi ino
opravka si daješ; le eno je portrebno. Marija si
je naj boljši del izvolila, kteri ji ne bo obvzet.“
— Le eno je potrebno : besedo božjo
poslušati, ino po njej živeti.

35. Lacarjeva obuditev.

Lacar, kteri je z Marijo ino Marto,
svojima sestrama, v Betami prebival, je zbolel.

Sestre pošljete posla do Jezusa, ino mu polne
zaupanja poročite: „Gospod! glej, ki ga
ljubiš, on je bolan.“ Ko je Jezus to slišal, je
djal: „Ta bolezen ni k smerti, ampak Bogu
k časti, de bo po njej Sin božji poveličan.“
Ino je še dva dni potlej ondi ostal, kjer je bil.
Tretji dan je Jezus učencam rekel: „Pojdimo
spet na Judovsko! Lacar, našprijatel je umeril;
pa grem, ino ga bom obudil.“

Ko Jezus tje pride, je bilo Lacarjevo telo
že štiri dni v grobu. Veliko ljudi je bilo per
žalostnih sestrah, kteri so ju tolažit prišli. Marta
zaslišati, de Jezus gre, mu naproti teče, ino
de ga le zagleda, zaupije: „Gospod! ako bi
bil ti pred tukaj, bi moj brat ne bil umeri.
Pa tudi zdaj vem, kar koli boš Boga prosil,
ti bo dal.“ — Jezus ji reče: „Tvoj brat bode
vstal!“ Marta odgovori: „Vem; per vstajenji,
sodni dan, kedar bomo vsi vstali.“ — Jezus
reče: „Jaz sim vstajenje ino življenje. Kdor
v mene veruje, bo živel, če je tudi že umeri.
Ino kdor koli živi, ino v me veruje, ne bo
umeri vekomej ne. Ali veruješ to?“ Marta
odgovori: „Kaj pa de. Gospod! verujem, de si
ti Kristus, Sin živiga Boga, kteriga si na
svet prišel.“

Ko je bila Marta to izrekla, je šla, ino
sestro Marijo pokliče, ter ji tiho na uho reče:
„Uečnik je tu, ino bi rad s teboj govoril.“
Berž vstane, ino gre k Jezusu. Tudi drugi
ljudje gredo za njo. Zunaj terga namreč je
bil ostal. Marija se mu precej k nogam verže,
ino reče: „Gospod! ako bi bil ti tukaj, bi moj
brat ne bil umerl. Ino joka, ino tudi Judje

ki so z njo vred prišli, se jokajo. Ko jih
Jezus jokati vidi, se mu serce terga. Ves,
ginjen reče: „Kam ste ga položili?“ Mu reko:
„Gospod! pojdi, ino poglej!“ Jok sester ino
prijatlov ranjciga je Jezusu tako zlo šel k sercu,
de se je tudi on zjokal. — Kako dober ino
usmiljen je bil Jezus, in pa kako pobožen je
pač Lacar mogel biti, ker je Jezus zavoljo
njega solze točil!

Jezus gre k grobu, ino še huje se mu
užali. Grob je bila jama v skalo, ino je s
kamnam zaperta. Jezus reče: „Odvalite
kamen!“ Marta brani to iz časti do Jezusa, ino
pravi: „Gospod! že smerdi.“ Jezus ji reče: „Ali
nisim rekel, ako veruješ, boš vidila božje
veličastvo?“ Zdaj so odmaknili kamen, ino
gledajo v grob. Jezus pa povzdigne svoje oči proti
nebu, moli, ino z močnim glasam zavpije:
„Lacar, vun pojdi!“ Per tej priči je merlič prišel
iz groba. Roke ino noge so bile z rjuhami
povite, ino njegov obraz je bil v ruto
zagernjen. Vesel strah je sestre ino vse pričujoče
prešinil; Jezus pa ves miren reče: „Razvežite
ga, de bo mogel iti.“

To je veličastvo božje! Ravno tako
veličastvo bo Jezus nad nami skazal, kedar sodni
dan pride.

36. Jezus od Marije maziljen.

Veliko Judov je v Jezusa verovalo, ko so
bili ta njegov čudež vidili. Nekaj pa jih je šlo,
ino povedalo farizejem. Tedaj ga veliki zbor
sklene umoriti. Jezus se je toraj do Izraelskih

mej odmaknil. Šest dni pred veliko nočjo pa je
spet prišel v Betanijo.

Obujeni Lacar ino njegove dobre sestri,
Marija ino Marta, si vse perzadenejo mu čast
ino hvaležnost skazati. V hiši Simona, kteriga
je bil Jezus od gob očistil, so iz prijaznosti
njemu ino njegovim učenčam večerjo napravili.
Lacar je bil z drugimi vred za mizo. Marta
je stregla. Marija pa pernese v alabastrovi
pušici terdo libro draziga samočistiga
nardoviga mazila, maže Jezusu, ki je bil per mizi,
noge z njim, jih otira s svojimi lasmi, ino na
zadnje mu izlije vso dišavo po glavi. Dišave
lepi duh je vso hišo navdal. To je storila iz
časti, hvaležnosti ino goreče ljubezni do
Jezusa. Nekaj učencov pa je menilo, de bi se
bila dišava raji prodala, ino cena med uboge
razdelila; toraj so nevoljni nad Marijo.
Ali Jezus, kteri jim je v serce vidil, je djal:
„Marija je dobro delo storila nad menoj. K mojimu
pogrebu me je pomazala, ker me takrat ne
bo mogla.“ Ino še reče: „Gotovo, vam
povem, po vsim svetu, koder koli se bo evangeli
od Zveličarja oznanoval, se bo tudi to, kar je
zdaj nad vmevnoj storila, njej v spominj nad njo
hvalilo. — Se zdaj, ravao ko to berete, se ta
Jezusova beseda spolnujej nje spominj je v časti
do današnjiga dne.

37. Jezusova častita ježa v
Jeruzalem.

Drugi dan se je Jezus s svojimi učenci v
Jeruzalem vzdignil. Pod oljsko goro per ter-

gu, ki se mu je reklo Betfage, je obstal, ino
reče dvema učencama: „V ta le terg pojdita.
Našla bosta oslico pervezano, ino per njej
zebe, ki ga še nihče ni jezdil. Odvežita, ino
perpeljita mi ga. Če vaji vprašajo, čimu de
ga odvezujeta, le récita jim: Gospodu ga je
treba; ino pustili vama ga bodo.“ Učenca
sta šla, ino vse tako našla, kakor jima je bil
Jezus rekel. Perpeljeta osla k Jezusu. Učenci
ga š plajšem pogernejo, ino Jezus na-nj sede.
To se je zgodilo, kakor je bilo prerokovano;
prerok Caharija namreč pravi v svojim
prerokovanji: „Veselite se Jeruzalemljani! vaš kralj
ino Zveličar bo kmal prišel; ubog je, ino na
žebetu oslice tovorivke sedi.“

Veliko ljudi se je sošlo od bližnjih ino
daljnih krajev, ino so ga spremili. Med njimi je
Jezus jezdil. Sveto veselje navda vse. Eni
razgrinjajo svoje oblačila pred njim po poti, de
po njih jezdi: eni sekaja veje od dreves, jih
pred njim neso, ino po poti nastiljajo. Ino pred
njim ino za njim so veselo vpili: „Čast mu,
Davidovimu sinu! Počešen bodi kralj, ki pride
v Gospodovim imenu!“ Med njimi je bilo tudi
nekaj farizejev, kteri so zraven šli. Te je grozno
jezilo, de ljudstvo Jezusu toliko hvalo ino čast
skazuje. Toraj mu reko: „Učenik, prepovej
jim vender!“ Ali Jezus jim je odgovoril:
„Gotovo, vam povem, če ti molče, bo kamnje
govorilo, in od mene spričevanje dajalo!“ Ino
je molče daljej jezdel. Hvala se je na desni
ino na levi razlegala. Tudi iz Jeruzalema jih
je veliko naproti prišlo kteri so z umnimi vred
hvalo peli.

Kedar Jezus na verh gore perjezdi, se v
dolini pokaže lepo Jeruzalemsko mesto.
Ogledati ga j se Jezus spomni, njegovih prihodnjih
nadlog, se mu užali nad njim, ino reče:
„Jeruzalem mesto, oh, de bi pač ta svoj dan
spoznalo, kaj je k tvoji sreči! Pa skrito je
tvojim očem. Toraj bodo dnevi čez te prišli,
ko te bodo sovražniki ogradili, in od vsih
strani stiskali, ko bodo tvoje otroke v tla
pomendrali, ino tebe razvalili tako do čistiga,
de ne bo kamen na kamnu ostal. Ino to, ker
nisi dnev svojiga obiskanja, dnev ponujane
milosti spoznalo.“ Ino ko je to govoril, je
milo jokal.

Tako je jezdil v Jeruzalem. Vse v mestu
je bilo po koncu. Vsi se vprašajo: „Kdo je
ta?“ Ljudstvo pravi: „Jezus prerok!“ Jezus
gre spotama v tempelj. Z nejevoljo ugleda
nesveto derhal menjačev, kupovavcov ino
prodajavcov. Spet jih, kakor pred tremi leti, iz
tempeljna izžene rekoč: „Moja hiša je hiša
molitve, vi pa ste jo v tolovajsko luknjo
spremenili!“ Tedaj perstopijo bolniki, slepi ino hromi,
k njemu v tempelj, ino vse je ozdravil. Ljudstvo
je bilo silno veselo, ko so vidili njegove
čudeže, ino mu na glas v tempeljnu hvalo dajo.
Otroci celo, ki so bili krog njega zbrani,
vpijejo od veselja: „Bodi češen Davidov sin!“
To je farizeje še bolj razkačilo; toraj
kregajo otroke, ino reko Jeusu: „Jih ne slišiš, kaj
pravijo? Reci jim molčati!“ Gospod jim je
odgovoril: „Slišim, slišim! Ali pa še niste
nikoli brali: Iz ust otrok ino dojencov si sebi
hvalo perpravil?“ — Ljubi otroci! dobro si to

v spominji ohranite. Bog tudi vase majhne
hvale ne zaničuje. Z bogaboječim sercam mu
večkrat svete pesmi pojte!

38. Jezusovo naj imenitniši
prerokvanje.

Gospod Jezus je sosebno zadnji teden pred
svojo smertjo prav močno učil, ino bolnike
zdravil. Vsak večer je šel s svojimi učenci
iz mesta v Betanijo, zjutrej zgodej pa je spet
prišel v tempelj. Eniga dné5 ko se je bil
Jezus ravno pred solnčnim zahodam iz tempeljna
vzdignil, so njegovi učenci zunaj obstali, ino
pregledujejo tempeljna lepo poslopje. „Učenik,“
mu njih eden reče, „poglej, poglej, kakošno
kamnje, kakošno zidovje!“ Jezus se ozre,
ino reče: „Jelite, vi vidite to toliko zidovje?
Gotovo, gotovo, vam povem, dnevi bodo
prišli, ino vse to bo tako razdjano, de ne bo
kamen na kamen ostal!“

To učencam ni šlo v glavo, de bi Bog
prelepi tempelj, ki je bil po njegovim povelji
sozidan, razdjati perpustil. Od tega
žalostniga Zveličarjeviga prerokovanja bi bili še kaj
več radi slišali. Kedar tedaj na oljsko goro
pridejo, se Jezus usede, ino učenci okrog
njega. Od tod sta se ravno mesto ino tempelj
vidila. Tukaj ga tedaj Peter z nekterimi
drugimi vpraša: „Učenik! povej nam, povej,
kedaj se bo vse to zgodilo, ino kedaj bo konec
sveta?“ Jezus reče:

I.

„Kjer je mertvo truplo, ondi se orli
zbirajo. Slišali boste od vojsk ino puntov;
semtertje bodo veliki potresi, lakota ino kuga, ino
na nebu se bodo strašile znamnja perkazovalo.
Pa le začetek nadlog je to.“

„Preden se vse to zgodi, bodo z rokami
po vas segli, vas preganjali, v svojih
s-hodnicah bičali, ino v ječe metali. Per vsih
narodih ino ljudeh skorej boste zavoljo mene
sovraženi. Pa nikar ne skerbite; brez volje
vašiga Očeta v nebesih vam le las ne bo z glave
prešel. Z stanovitno poterpežljivostjo boste svoje
duše rešili.“

„Ko hudobija perseže, bo ljubezen
omerznila. Tolika nadloga bo, de je ni bilo take od
začetka sveta, ino je ne bo.“

„Varujte se, de vas kdo ne zapelje!
Veliko jih bo, ki bodo z mojim imenam slepili,
ino čudne reči delali, de bi, ko bi bilo mogoče,
tudi izvoljene zapeljali.“

„Kedar boste Jeruzalem vidili z
vojskami obdano, vedite, de je bliz njegovo
razdjanje. Kdor bo takrat na Judovskim, naj beži
v goro, ino kdor bo na polji, se ne vračaj
v mesto po plajš; ker dnevi pravice
maševavke so to.“

„Veliko jih bo pod mečem ino lakote
umerlo; veliko jih med vse narode v sužnost
požend, ino v Jeruzalemu bodo tako dolgo
ajdje divjali, dokler od Boga odločeni čas
rešenja ne pride.“

II.

„Kmal pa,“ je Jezus še prerokoval, „kmal
po dneh te nadloge, ko bo evangeli od
kraljestva božjiga že vsim narodam na zemlji
oznanjen, se bo konec perbližaL Solnee bo
otemnelo, luna ne bo več svetila, zvezde se bodo
iz svojiga teka premikale, ino nebeške moči se
gibale. Strah ino groza bo vse ljudstva na
zemlji opadla, le skoperneti jim bo.“

„Takrat se bo znamnje sinu človekoviga
na nebu pokazalo. Vsi narodje na zemlji bodo
kričali, ino sinu človekoviga vidili priti na nebu
v oblakih z veliko močjo in oblastjo, z
veličastvam ino slavo. Potlej bo poslal svoje ajigelje
z glasnimi trobentami, de bodo njegove
izvoljene od vsih, krajev sveta zbrali.“

„Kedar se tedaj vse to začne goditi,
takrat poglejte nakviško, takrat vzdignite svoje
glave; vaše rešenje namreč se bliža. Nebo
ino zemlja bosta prešla, moje besede pa ne
bodo prešle. Dne pa ino ure, kedaj bo to, ne
vé nihče na zemlji, tudi angelji v nebesih ne,
ampak le Oče. Toraj čujte ino molite!“

„Kedar tedaj sin človekov z vsimi svojimi
angelji pride, bo na sedeži svojiga veličastva
sedel. Vse ljudstva zemlje bodo pred-nj
zbrane, ino jih ho ločil, kakor pastir ovce loči od
kozlev. Dobre bo postavil na svojo desnico,
hudobne pa na svojo levico.“

„Na to poreče kralj pravičnim na desnici:
Pridite, preljubi mojiga Očeta! ino prejmite
kraljestvo, ki vam je perpravljeno od začetka
sveta. Sim bil lačen, ino ste mi dali jesti;

sim bil žejin, ino ste mi dali piti; sim bil nag,
ino ste me oblekli; sim bil ptujic, ino ste me
sprejeli; sim bil bolan, ino ste mi postregli; sim
bil jetnik, ino ste me rešili. — Stermé poreko
pravični: Gospod! kedaj smo te lačniga
nasitili, ino te žejniga napojili; kedaj smo te naziga
oblekli, ino te ptujca sprejeli; kedaj smo ti
bolniku postregli, ino te jetnika rešili? Gospod pa
jim bo odgovoril: Kar koli ste naj manjišimu
mojih bratov storili, ste meni storili.“

„Potlej se bo v une na levici obernil, ino
jim poreče: Poberite se spred mene, vi
prekleti! v večni ogenj, ki je hudiču ino vsim
njegovim perpravljen. Sim bil lačen, ino mi niste
dali jesti; sim bil žejin, ino mi niste dali piti;
sim bil nag, ino me niste oblekli; sim bil
popotnik, ino me niste pod streho vzeli, sim bil
bolan, ino mi niste postregli; sim bil jetnik, ino
me niste obiskali. — Ino mu poreko tudi oni:
Gospod! kedaj smo te vidili lačniga, de bi te
bili nasitili; kedaj ženjiga, de bi te bili
napojili; kedaj naziga, de bi te bili oblekli; kedaj
popotnika, de bi te bili pod streho vzeli; kedaj
bolnika ali jetnika, de bi ti bili postregli ino
pomagali? On pa jim bo odgovoril: Kar naj
manjšimu mojih bratov niste storili, tega meni
niste storili. Po tem pojdejo hudobni v večno
terpljenje, pravični pa v večno veselje.“

Kar je Jezus na oljski gori od razdjanja
Jeruzalemskiga mesta prerokoval, se je
štirdeset let potlej vse na tanko spolnilo. Toraj se
bo tudi uno, kar je od konca sveta prerokoval,
ravno tako gotovo spolnilo. Ljubi otroci, kaj
ko bi pač takrat vsi na Jezusovi desnici stali!

39. Poslednja večerja.

Čas Jezusove smerti se je zmiraj bolj
perbliževal. Jezus je vedil, de bo mogel kmal
umreti, ino je to zadnji teden svojim učencam
večkrat pravil.

Bil je pervi dan velikonočniga praznika,
ko se je imelo velkonočno jagnje zaklati. Jezus
posije dva svojih učencov, Petra, ino Janeza
v mesto, de bi velikonočno jagnje perpravila.
Rekel jima je, de bosta nekoga srečala, ki
vere vode ponese; za njim naj gresta, kamor
pojde v hišo, ino naj vse perpravita, kar je za
velikonočno jagnje ino za večerjo potrebniga.
To se je vse zgodilo.

Zvečer je Jezus s svojimi aposteljni
prišel. Bila je svetla obednica, na sredi
pogernjena mka, ino na njej velikonočno jagnje,
opreshi kruhi ino vino.

Jezus séde za mizo, ino dvanajsteri okrog
njega. Ljubeznjivo pogleda vse zapored, ino
jim reče: „Serčno, serčno sim želel to
velikonočno jagnje z vami jesti, preden terpim.
Odsihmal ga ne bom več z vami jedel, dokler
v kraljestvu božjim vse ne bo dopolnjeno.“
Potlej vzame kelh z vinam, moli, zahvali, ino
ga poda okrog aposteljnam.

Zdaj vstane Jezus z za mize, sleče
poverhnje oblačilo, se s pertam opaše, vlije vode
v umivalnico, ino umije vsim aposteljnam noge.
Na to je sedel spet za mizo, ino reče : „Ali
veste, kaj sim vam zdaj storil? Mi pravite
Učenik ino Gospod, ino prav pravite. Ako sim
tedaj jaz, vaš Učenik ino Gospod, vam noge

umival, si jih tudi vi eden druzimu umivajte!“
— S tem jim je Jezus hotel na svetu še
zadnjo ljubezen skazati, ino vsim zgled ponižnosti
dati.

V vsih serca je Jezus vidil. Vsi so bili
polni ljubezni do njega. Le Juda iz Karjota je
s hinavsko prijaznostjo ves potuhnjen med njimi
sedel. Toraj reče Jezus: „Zdaj ste sicer čisti,
pa ne vsi; dobro namreč jih poznam, ktere
sim izvolil. Tode besede pisma se morajo
dopolniti: Eden, ki z ménoj jé, bo roko zoper
mé vzdignil. Glejte, zdaj, preden se sgodi, vam
povem, de boste verovali, kedar se zgodi, de
me je nebeški Oče poslal.“ V duhu žalosten
je bil Jezus, ko je to govoril. Serčno
usmiljenje do izdajavca ga prehaja, ne jeza. Milo
posvariti ga še hoče; toraj reče še očitniši, ino
pogleda vse okrog mize: „Gotovo, vam
povem, vas eden, kteri z menoj per mizi sedi,
me bo izdal.“

Aposteljni so se tega govorjenja zlo
ustrašili, ino so žalostni. Pogledujejo se, ino ne
gre jim v misel, koga de meni. Eden druziga
vprašajo, kdo zmed njih bi bil tako hudoben,
ino bi taciga kaj storil? Sapored vprašajo
Jezusa: „Gospod! sim mar jaz?“ Le Juda je
molčal. Jezus še ni hotel svojiga izdajavca
imenovati, le posvariti ga hoče; toraj zaterdi
še bolj: „Vas dvanajstih eden, kteri z menoj
v eno skledo pomaka, me bo izdal. Sin
človekov sicer gre v to, kar mu je po pismih
namenjeno. Pa vender gorjé mu, po komur bo
izdan. Bolje bi bilo temu človeku, de bi nikoli
rojen ne bil!“

Aposteljne začne še bolj skerbeti.
Ljubeznjivi, nedolžni Janez, kteriga je Jezus posebno
rad imel, je naj bliže Jezusa sedel. Peter mu
toraj pomigne, de naj Jezusa vpraša, koga de
meni. Janez se je zdaj še bolj Jezusu k
persim naslonil, ino mu tiho reče: „Gospod! kdo
pa je ?“ Jezus je ravno grižljej kruha v
skledo pomakal, ki ga misli Judatu dati; toraj mu
tiho odgovori: „Tisti je, kterimu bom
pomočeni grižljej kruha podal.“

Vsaj ta ljubezen, de mu Jezus, tako
rekoč, iz svojih ust kruha odlomi, bi bila
Judata mogla omečiti, de bi se bil skesal tako
ljubeznjiviga prijatla ino dobrotnika izdajati. Ali
Juda vzame kruh; ino se dela nedolžniga,
kakor so uni bili nedolžni, ter vpraša po
hinavsko: „Gospod! sim mar jaz!“ Jezus, de ga
še zadnjič ino ojstro posvari, mu je na ravnost
rekel, pa de drugi ne slišijo: „Ti si, ti!“

Juda vidi zdaj, de vsa hinavšina nič ne
pomaga, de je ves znan. Pa tudi to ga ne
gane, se ne skesa pregrehe, ki jo je v sercu
sklenil, terdovraten ostane v svojim hudobnim
sklepu. Ko je Jezus vedil, de vse
opominjevanje nič ne zda; mu je zadnjič djal: „No,
pa stori no, kar misliš, ino ne opotavljaj se
še?“ — Bog namreč človeka ne mora s silo
k dobrimu verniti. Življenje ino smert postavi
pred-nj, ino mu da izvoliti. Slehern človek nosi
v roki svoje življenje, ino mora le sam sebi
perpisati, če ga zgubi.

Le Janez, noben drug per, omizji ni
vedil, zakaj je Jezus Judatu to rekel. Ker je
Juda denarje hranil, so nekteri menili, de Je-

zus kaj potrebniga k prazniku kupiti veleva, ali
pa, de naj med uboge kaj da; tudi to namreč
je bilo per Jezusu ino njegovih aposteljnih
praznik po vredno praznovati. Juda pa, ko je
grižljej vzel, vstane, ino gre. Bilo je že ponoči.

Komu bi se ne umililo nad Jezusam, de
z aposteljni tako le prijazno, tako po
domače ravna? Ino koga bi serce ne bolelo, de
per tem ljubeznjivim omizji tudi hinavskiga
terdovratniga izdajavca vidi? — Pa kakor se je
Juda hlinil, se jih se zdaj veliko hlini.
Marsikdo je komu le k videzu prijatal, v sercu pa
ima piko do njega; marsikdo se drugim v
obraz perlizuje, ino za herbtam jim škodovati
želi; marsikdo se nedolžniga dela, skrivej pa
gerde ino gerde hudobije počenja. Kakor je
bil Juda per Jezusovim opominjevanji
terdovraten, ravno taciga terdovratniga serca je še
marsikdo per opominjevanji svojih staršev,
učenikov, spovednikov, ino še celo per glasu
svoje vesti. Le tako zvesto ga vest opominja,
tako na glas mu pravi, de to ni prav; ves se
trese, mraz ga spreleta; ino vender gre, ino
spet greši.

Preljubi! izprašajte se tedaj prav na
tanko, ako se že tudi zadetih ne čutite. Kdor bi
tako po hinavsko ino terdovratno ravnal, on bi
bil Judatu izdajavcu enak. Pa terdovratnosti
per vas še ne bo mende slediti; ino vem, de
boste raji nedolžnimu perserčnimu Janezu enaki,
kteri je na persih Jezusovih slonel.

Jezus presunjen od žalosti, je nekoliko
molčal. Potlej vzame kruh, ki je bil na mizi:
povzdigne oči proti nebesam, zahvali Očeta,
razlomi kruh na kosce, ino ga da
aposteljnam rekoč: „Vzemite ino jejte; to je moje
telo, ki bo za vas dano. To delajte v moj
spominj.“

Potlej je Jezus kelh prijel, je spet Očeta
zahvalil, ino ga poda aposteljnam rekoč:
„Vzemite ino pijte vsi iz njega; to je moja kri, kri
noviga zakona, ktera bo za vas ino za njih
veliko prelita v odpušenje grehov. To storite,
kolikorkrat boste delali, meni v spominj.“

Ta poslednja večerja, to naj svetejši
rešnje telo je za vse prihodnje čase postavljeno v
vedni spominj Jezusa ino njegove smerti, dokler
spet ne pride.

Ločitev od aposteljnov je šla Jezusu k
sercu; z besedami, ki so polne ljubezni,
začne od njih slovo jemati. „Ljubi otročiči!“
jim pravi, „le malo časa sim še per vas. Jaz
zdaj grem, vi pa še ne tnorete z menoj.“
Peter mu reče: „Gospod! zakaj pa ne? Svoje
življenje dam za-te!“ Jezus mu odgovori:
„Peter! gotovo, gotovo, ti povem, preden
petelin nocoj dvakrat zapoje, me boš trikrat
zatajil. Ino vi vsi,“ je tudi drugim djal, „me
boste zapustili.“

Žalostni ino vsi prestrašeni ga učenci
pogledujejo. Jezus pa jim je djal: „Nikar naj

vam serce ne upade! Če v Boga zaupate, tudi
v mé zaupajte! V hiši mojiga Očeta je veliko
prebivališ. Jaz grem zdaj tje, de vam bom
kraj V njej perpravil; potlej bom pa spet
prišel, ino vas k sebi vzel, de boste tudi vi ondi,
kjer bom jaz. Jaz sim pot, resnica ino
življenje.“

„Kar koli boste ta čas Očeta v mojim
imenu prosili, gotovo vam bo dal. Očeta bom
prosil, ino druziga pomočnika ino poterdnika,
svetiga Duha vam bo poslal. Ta bo per vas,
ino vas bo vse učil. Ne zapustim vas sirot.“

„Ako me ljubite, spolnujte moje zapovedi.
Kdor mene ljubi, njega bo tudi moj Oče
ljubil, ino tudi jaz ga bom ljubil; razodel se mu bom.
K njemu bova prišla, ino si per njem
napravila stanovališe.“

„Pa več ne morem z vami veliko
govoriti. Oblast tega sveta se perbližuje,
desiravno nič nima per meni. Pa de bo svet
spoznal, de Očeta ljubim, ino de ravnam, kakor
mi je Oče rekel, vstanite ino v stran pojdimo
od tod.“

Jezus je vstal, ino kedar so po navadi
hvalne pesmi po jedi izpeli, gre proti oljski
gori. Vsi pobiti od žalosti ino molče ga
učenci spremijo.

Po poti je Jezus spet začel učiti: „Jaz
sim,“ je djal, „vinska terta, vi ste mladike,
moj Oče pa je vinogradnik. Brez mene nič

ne morete. Kdor v meni ostane, ino jaz v
njem, on veliko sadu obrodi. Kdor pa v meni
ne ostane, se posuši kakor odlomijena mladika.“

„To je moja zapoved, de se ljubite med
seboj, kakor sim vas jaz ljubil! Iz tega bodo
vsi spoznali, de ste moji učenci.“

Če vas bo svet sovražil, si mislite; de
je mene popred sovražil. Ako bi vi še
svetovi bili, bi vas svet ljubil; ker pa niste na
svetovo stran, ker sim vas od sveta odločil,
vas bo svet sovražil. Pomnite besedo, ktero
sim vam djal: Hlapec ni bolji od gospoda.
Kakor so mene preganjali, bodo tudi vas.
Preklicovali ino iz s-hodnic vas bodo pahali. Ura
celo bo prišla, de bo Bogu menil ustreči, kdor
vas umori. Pa nič se ne bojte! Jaz sim svet
premagal; le v me zaupajte, tudi vi ga boste.

„Žalostno, ko od vas grem, je vaše
serce; jokali še boste ino tarnali, svet pa se bo
veselil. Ali le nič ne marajte. Vaša žalost se
bo v veselje spremenila; spet se bomo vidili,
vaše serce se bo veselilo, ino nihče več vam
vašiga veselja ne bo mogel odvzeti.“

Zdaj Jezus v sredi svojih aposteljnov per
tihi noči ob potoku Cedronu, le nekoliko
stopinj od oljske gore, obstane, oči v nebo oberne,
ino začne moliti: „Oče! prišla je ura.
Dodelal sim delo, ktero si mi ukazal. Toraj
poveličaj me zdaj, kakor sim jaz tebe poveličal na
zemlji! To je večno življenje, de ljudje spo-

znajo tebe samiga praviga Boga, ino Jezusa
Kristusa, ki si ga poslal. Oznanil sim jim tvoje
ime, ino spoznajo tebe ino mene.“

„Oče, sveti Oče! prosim te, varuj jih
hudiga, de bodo eno, kakor sva mi dva le eno.
Z resnico jih posveti! Tvoja beseda je
resnica. V dar se dam za-nje, de bodo resnično
posvečeni.“

„Pa ne le za-nje, ampak za vse tiste
prosim , kteri bodo v poznejših časih po njih
besedi v me verovali, de bodo vsi eno, eno v
naju tako, kakor si ti. Oče! v meni, ino jaz v tebi.“

„Oče! želim, de bodo vsi, ktere si mi
dal, per meni, kjer sim jas, de bodo vidili moje
veličastvo.“

Ko je Jezus tako odmolil, gre čez potok
Cedron proti oljski gori.

40. Jezus na oljski gori.

Aposteljni gredo s težkim sercam za
Jezusam. Pridejo na vert, bliz pristave, ki se ji
je v Gecemani reklo. Tedaj se Jezus k njim
oberne, ino jim reče: „Sedite tukaj, de grem
tje, ino molim. Tudi vi molite, de v skušnjave
ne padete.“

Le Petra, Jakopa ino Janeza je seboj
vzel, ino gre bolj v vert z njimi. Ko je
Jezus per luni pod oljkami šel, ga velika žalost
ino britkost opade; groza ga obletuje, težave
ga sprehajajo, tresti se začne ino trepetati.

„Moja duša,“ je djal, „je žalostna do smerti.
Ostaniti tukaj ! Čujte ino molite z menoj!“ Ino
je stopil en lučaj deleč od njih, poklekne ino
moli: „Oče! če je mogoče, odvzemi mi
britko terpljenje. Vender ne moja, ampak tvoja
volja naj se zgodi.“ Po tej molitvi vstane,
ino se verne k svojim trem ljubim aposteljnam.
Od žalosti omamljeni so zaspali. Jih zbudi,
ino reče Petru: „Simon! kaj tudi ti spiš?“ De
še ene uro niste mogli z menoj čuti! Čujte
ino molite, de v skušnjavi ije omagate! Duh je
je sicer voljen, pa meso je slabo.“

Spet obidejo težave Jezusa. Vdrugič gre,
ino na kolena do tal z obrazam se verže, ino
še perserčniši je molil: „Oče, ljubi Oče! če
je mogoče, odverni od mene grenko
terpljenje. Vender ne, kakor jaz, ampak kakor
ti hočeš, naj se sgodi!“ Potlej se k unim
apostelnam poverne. Spet jih najde spati, ino
reče: „Kako morete vender zdaj spati?“ O
čujte, čujte ino molite, de v skušnjavo ne
padete!“

Gre vtretjič od njih. Prave smertne
težave mu hodijo. Njegov pot je bil kakor
kerviiie kaplje, ki so na tla kapale. Tedaj je
molil: „Moj Oče! ako se me ne more ogniti kelh
terpljenja, de bi ga pil, zgodi se tvoja volja!“
Takrat se mu je angelj z nebes perkasal, ino
ga je potolažil ino pokrepčal.

Ves pokojen pride k svojim učencam,
ino jim reče: „Ura je prišla, de bo sin človekov
grešnikam v roke dan. Vstanite, pojdimo! Moj
izdajavic, glejte, se bliža!“ Komej je Jezus
te besede izgovoril, kar Juda iz Karjota v vert

stopi; za njim pa gre velika derhal vojakov ino
hlapcov Judovske duhovšine z baklami,
mečmi ino sulicami. Juda je pred derhalijo šinil,
se na ravnost k Jezusu spusti, ino reče:
„Učenik, zdrav bodi!“ Ino ga kušne. To je bilo
znamnje, ki ga je dal vojakam, de so zvedili,
kteri je Jezus. Jezus pa reče Judatu:
„Prijatel! čimu si prišel? Juda! kuševaje izdaš sinu
človekoviga?

Potlej gre Jezus derhali naproti, ino reče:
„Koga išete?“ Mu odgovoré: „Jezusa
Nacarečana“ Jezus jim reče: „Jaz sim!“ Per
tej besedi so vsi odskočili, ino popadajo kakor
od strele sadeti po tleh. Ko si odsopejo, jih
spet vpraša: „Koga išete?“ Spet reko:
„Jezusa Nacarečana.“ Jezus reče: „Glejte jaz sim!
Če tedaj mene išete, pustite te le (pokaže svoje
učence), de gredo.“

Vojaki ino hlapci zdaj k Jezusu stopijo,
ino ga primeje. Peter izdere berž nož, ino
hlapcu veliciga duhovna desno uho odseka.
Jezus pa ga zaverne rekoč: „Vtakni svoj meč
v nožnico. Meniš kali, de bi ne mogel še
zdaj svojiga Očeta pomoči prosit? Ne bom
li pil kelha, ki mi ga moj Oče poda? Zakaj
bi se ne začelo terpljenje, ktero mi je
nebeški Oče naložil?“ Ino se je hlapčeviga
ušesa dotaknil, ino per tej priči mu ga perceli.
Potlej je Jezus radovoljno roke podal, ino se
da zvezati. Vsi njegovi učenci pa so
pobegnili.

41. Jezusova zadnja ino terpljenja
polna noč.

Zvezaniga peljejo Jezusa kakor
hudodelnika v Jeruzalem naj poprej k Anatu, ki je
bil pred nekaj časam velki duhoven. Jezus,
desiravno zvezan, je krotak, kakor pred
nedolžnost, pred sodnikam stal. Ana ga vpraša
od njegovih učencov in od njegoviga uka.
Jezus odgovori vesv pohleven : „Očitno pred vsimi
ljudmi sim učil. Cimu tedaj me vprašaš?
Vprašaj jih, kteri so me slišali, kaj sim
govoril.“ Zavoljo tega govorjenja ga hlapcov nekdo
v obraz udavri, Jezus ga milo pogleda, ino
mu reče: „Če sim kaj napačniga rekel, skaži
napako; če sim pa prav govoril, sakaj me
biješ?“

Ana reče Jezusa h Kajfatu, sidanjimu
velikimu duhovnu, gnati. Per njem je bil veliki
zbor zbran, to je, duhovšina, pismouki ino
starašini ljudstva. Tudi podkupljene krive priče
so bile perpravljene. Te so ena za drugo
zoper Jezusa pričale, ino veliko krivičniga
povedale. Pa njih pričevanje se ni strinjalo.
Nobeniga hudiga dela ga niso mogli prepričati.
Jezus jih je poslušal, ino je molčal. Veliki
duhoven vstane, stopi v sredo, ino reče Jezusu:
„Kaj nič ne odgovoriš k vsimu temu?“ Jezus
je le molčal. Veliki duhoven ga tedaj vnovič
bolj na glas vpraša: „Zarotim te per živim
Bogu, povej nam, ali si ti Kristus, Sin božji?“
Jezus je djal: „Jaz sim!“ Na to preterga
veliki duhoven oblačilo na sebi, ino zavpije:

„Boga je klel! Vi vsi ste ga slišali, kaj se vam
zdi!“ Vsi vpijejo: „Smert si je zaslužil!“
—Tedaj je bila gola presveta nedolžnost k smerti
obsojena, in od koga? od slabih, spridenih
zaničljivih ljudi.

Potlej peljejo hlapci Jezusa v dvoriše
poslopja. Ondi so mu čez noč, kar so mogli,
hudiga storili. Nekteri mu v obraz pljujejo:
drugi mu oči zavezujejo, ino ga bijejo rekoč:
„Kriste! prerokuj nam, kdo te je udaril?“ Ino
še več hudiga so počeli. Jezus pa je vse molče
ino voljno terpel.

Tisti čas, ko je bil Jezus pred velikim
duhovnam izpraševan, se je na dvoriši nekaj
žalostniga godilo. Hlapci ino briči so bili
na sredi dvoriša ogenj napravili, ino so se greli
okrog žerjavce. Tudi Peter je strahama
prišel, ino med nje sedel, de bi vidil, kako bo
z Jezusam izteklo. Kar pride vratarica,
ugleda Petra, ino berž reče: „Ta le je tudi uniga
Galilejčana nekdo.“ Peter se je ustrašil, ino
reče: „Jaz ne, jaz ne! še ne poznam ga!“
Ino petelin je vpervič zapel. Tode Peter ves
plašen tega ni čutil. Kmal po tem ga hlapcov
nekdo pogleda, ino reče: „Je že res, tudi ta
je Jezusov prijatel!“ Peter taji vdrugič, ino
se celo roti, de ni. „Nisim ne,“ je djal; „še
ne poznam tega moža!“ Nekaj časa potlej
mu reče še nekdo drug: „Sej je vender
gotova, ti si zmed njegovih učencov! Galilejčan
si, beseda te razodeva.“ Peter vtretjič taji,
ino se roti rekoč: „Ne, ne! nisim ne! še ne
poznam ga, od kogar govorite!“ Ali komej
je bil to izrekel, ino Jezusa vtretjič zatajil, je

petelin vdrugič zapel. V tistim trinku časa
perpeljejo vojaki Jezusa k smerti obsojeniga
iz svetne zbornice na dvoriše. Ino Jezus se
v Petra ozré, ino milo ga krega njegovo okó.
Ta pogled je Petru dušo presunil. Spomnil
se je Jezusovih besed: „Preden petelin nocoj
dvakrat zepoje, me boš trikrat zatajil.“ Ino je
šel ves skesan iz dvoriša, ino se je v plajš
zavil, ter milo jokal. —- Čujmo ino molimo, de
v skušnjavi ne omagamo, ino s hudim
življenjem Jezusa ne zatajimo!

42. Jezus pred deželnim
oblastnikam.

Ko se je dan zaznal, se je Judovski
veliki zbor vnovič zbral. Jezus je bil spet
prednj peljan. Spet je kakor snoči resnico povedal,
ino veliki zbor ga spet tudi, kakor snoči, k
smerti obsodi. Vsi vstanejo, kolikor jih je bilo,
ino pred deželniga oblastnika, Poncja Pilata,
peljejo Jezusa. Pilat je prišel na visoko mesto
iz svoje hiše, de je njih tožbo poslušal.
—Pilat ajd, glejte, je tedaj sodnik, nedolžni
Jezus je zatoženi hudodelnik, ino mogočni iz
Izraela so tožniki!

Pilat jih vpraša: „Kaj tožbe imate zoper
tega človeka?“ Odgovoré: „Ta človek
zapeljuje ljudstvo, prepoveduje cesarju davek
dajati, ino pravi, de je kralj Judovski.“ Pilat se
v Jezusa oberne, ino ga vpraša: „Ti si tedaj
kralj Judovski?“ Jezus odgovori: Jaz sim.“
-- Duhovšino ino starešini ljudstva so svojo

tožbo spet ponovili. Jezus pa je molčal, ino
se ni celo nič odgovarjal. Pilat ga spet
vpraša: „Ali ne slišiš, kaj vsiga te tožijo? Kaj
nič ne odgovoriš?“ Jezus pa je le molčal, de
se je sodnik sam čudil. Pilat je čutil, de so
mu ga le iz nevošljivosti perpeljali. Toraj ga
spred njih seboj v hišo pelje, ino ga samiga
vpraša: „Ali si res ti kralj?“ Jezus odgovori:
„Res sim jaz kralj, tode moje kraljestvo ni
tega svetá. —- Tedaj gre Pilat k Judam, ino
jim reče: „Jaz ne najdem nad njim nobene
krivice.“ Duhovšma ino starašini so ga pa še
le bolj tožili. „Še v punt bo ljudi spravil,“
so djali, „po vsi deželi trosi svoj zapeljivi uk
iz Galilejskiga do lesem, do Jeruzalema!“ Ko
je Pilat Galilejo imenovati slišal, ino je zvedil,
de je Jezus pod Heroda gosposko; ga je k“
Herodu poslal. Ves veliki zbor je šel z njim
ga tožit.

Herodu se je dobro zdelo, ko je Jezusa
vidil, ino mikalo ga je kak čudež viditi. Vse
svoje dvornike je zbral okoli sebe, ino mu mnoge
vprašanja postavi. Pa Jezus je molčal, ino mu
le besede ne odgovori. Toraj je Herod z
svojimi dvorniki vred smeh imel z njim, ino de ga
bolj oponašajo ino zasramujejo, ga reče v belo
kraljevo oblačilo obleči, ino taciga nazaj k
Pilatu pošlje. S tiho poterpežljivostjo je Jezus
hodil od sodnika do sodnijca.

Med tem se je Juda izdajavic svoje
pregrehe kesal. Duhovnam nazaj je nesel trideset
srebernikov, plačilo svojiga izdajanja, ino je
zavpil: „Gresil sim, grešil! nedolžno kri sim
izdal!“ Duhovšina pa je rekla vsa merzla:

„Kaj nam za to, ti glej!“ Tedaj ga je groza
zgrabila; je denarje v tempelj zagnal, ino šel,
vzel verv, ino se obesil.

Ko je bil Jezus od Heroda prišel, je
Pilat ubijavca, ki je bil v ječi. Baraba, po
imenu, vštric Jezusa postavil, ino reče duhovšini
ino ljudstvu: „Kteriga hočete, de vam zdej
o veliki noči po stari navadi izpustim,
Baraba razbojnika ino ubijavca, ali Jezuja, ki ni
krivice per njem?“ On je menil, de bodo za
Jezusa prosili. Pa od duhovšine ino starašinov
podšuntani vsi v en glaš kričé: „Ne Jezusa,
ampak Baraba nam izpusti!“ Pilat, kteri bi
bil Jezusa rad izpustil, jim odgovori: „Kaj pa
čem z Jezusam storiti, ki se mu pravi
Kristus!“ Vsi savpijejo: „Križaj ga, križaj!“
Tedaj je Pilat Baraba izpustil, Jezusa je pa rekel
bičati ali gajžljati.

Zdaj so Jezusa v sodno hišo peljali.
Vojaki ino vsa derhal se ga osujejo. So ga slekli,
ino k stebru pervezali, ter ga bičajo in
oponašajo. Po tem mu, ker se je kralja imenoval,
škerlatast plajš ogernejo, namesti kraljeve
krone iz ternja spleteno krono na glavo
pertisnejo, ino namesti kraljeve palice terst v roko
podajo. Ino pred-nj poklekujejo, ino se mu
pačijo rekoč: „Zdrav bodi, kralj Judovski!“ Ino
va-nj pljujejo, ga s pestmi bijejo, mu terst iz
rok tergajo, ino ga z njim po glavi tolčejo, de
se bolj ternje v čelo ino v sanca zadira.

Tako raztepeniga, zapljuvaniga, vsiga
kervaviga, od bolečin vsiga blediga, s ternjevo
krono na glavi ino s škerlatastim plajšem
ogernjeniga je Pilat pred ljudstvo peljal, ino milo

reče: „Poglejte, človek!“ Je hotel reči: „Glejte
vsiga razmesarjeniga, de že skorej ni človeku
podoben! Sej je vender le človek, ne bodite
do njega taki nečloveški!“ Ali duhovšini ino
nje, služabnikam se ni užalilo nad njim; v en
glas vpijejo: „Križaj ga, križaj!“ Pilat je
nevoljen djal: „Vzemite ga vi, ino ga križajte!
Jaz ne dobim nič kriviga nad njim. Vpijejo:
„Mi imamo postavo, ino po tej postavi mora
umreti! Ako tega izpustiš, nisi cesarjev
prijatel.“ Te besede so Pilata prestašile. V
posodi si reče vode pernesti, si vpričo vsiga
ljudstva roke umije, ino reče: „Jaz sim nedolžen
per kervi tegav pravičniga, vi glejte!“ Ino vsi
so zavpili: Čez nas ino naše otroke pridi
njegova kri!“ Tedaj je Pilat Jezusa Judam dal
v roke, de naj ga križajo. Jezus pa je molčal;
voljen je terpeti, perpravljen je umreti. Kako
božje molčanje, kaka poterpežljivost!

43. Jezus križan na kalvarii.

Zdaj so vojaki Jezusa prijeli, mu slečejo
škerlatasti plajš, ino ga v njegovo lastno
oblačilo oblečejo. Ino s križem na rami, ki ga bodo
na-nj perbili, ino med dvema razbojnikama je
iz Pilatove hiše na ravnost skozi mesto na
moriše peljan. Ker je iz slabosti pod težo križa
pešati začel, mu ga je mogel neki mož, Simon
po imenu, za njim nesti.

Jezus gre molče, ino moli. Vse se ljudi
tare okoli njega. Nekaj žen, ki so za njim
šle, se milo joka. Jezus pa jim reče: „Vé.

Jeruzalemske hčere! nikar ne jokajte nad
menoj; sebe le ino svoje otroke objokujte.“

Okoli devete ure pred poldnem so z
Jezusam prišli na moriše, na goro kalvarijo ali
mertvaških glav. Ondi je stal on, jagnje božje.
Vina, z grenko miro ino z želčem
zmešaniga, mu piti ponudijo. Ga pokusi, pa ne pije.
Sdaj mu oblačilo z raztepeniga života
potegnejo, ter ga za roke ino noge z žeblji na
križ perbijejo, ino na vsako stran razbojnikov
eniga. Tako visi Sin božji med nebam ino
med zemljo, v sredi dveh hudodelnikov,
kakor de bi bil naj huji, ino njegova kri zvrè
na tla. Pa v teh neizrečenih bolečinah je še
poln ljubezni, oči v nebo obernil, ino molil za
svoje morivce: „Oče! odpusti jim; sej ne vedo,
kaj delajo.“

Vojaki so njegove oblačila med se
razdelili; za njegovo suknjo pa, ki je bila v celo
tkana, so vadljali. Duhovni, pismouki ino
starašini ljudstva so ga pod križem zasramovali.
„Drugim je pomagal,“ so djali, „sebi pa ne
more. V Boga je zaupoval; zdaj naj ga reši,
če je njegov preljubi sin.“ Veliko druzih
Judov ino vojaki so ga kleli; so glave
zmajevali, ino se mu posmehovali rekoč: „Dete,
dete! ti, ki božji tempelj podereš, ino v treh
dneh postaviš!“ Pa Jezus je vse voljno
terpel, le besedice ni protil. Celo rasbojnikov
eden ga je preklinjal. „Če si Kristus,“ je
djal, „sam sebi pomagaj ino nama.“ Uni pa
ga je svaril ino rekel: „Kaj se tudi ti Boga
ne bojiš? Nama se pravica godi, plačilo sva
prejela, ktero gre najnim delam; ta pa ni nič

hudiga storil.“ Potlej je Jezusu rekel:
„Gospod! spomni se me, kedar v svoje kraljestvo
prideš.“ Ino Jezus ves usmiljen se je va-nj
obernil, ino mu rekel: „Gotovo, ti povem, še
dans boš per meni v raji!“

Pod križem je stal preljubi apostelj Janez,
ino zraven Janeza je bila tudi Jezusova mati
Marija. Jezus v svojih bolečinah pogleda milo
v Marijo , svojo mater, ji z očmi v
Janeza migne, ino reče: „Glej ga, tvoj sin!“
Potlej Janeza pogleda, ino mu v Marijo migne
rekoč: „Glej jo, tvoja mati!“ —- Pač lep
zgled za vas, ljubi otroci, kako svoje starše
ljubite!

Opoldne je na enkrat solnce otemnelo.
Strašna tema je nastopila, pokrije vso deželo,
ino terpi tri ure. Vsi Jezusovi zasmehovaivci
so se prestrašili, ino so umolknili. Tudi Jezus
je molčal ves ta čas, desiravno je v neznanih
smertnih težavah. Oh, že je bila to strašna
tihota, že so bile Jezusu to britke ure! Okoli
treh popoldne, ko je njegovo terpljenje do
verba perkipelo, je z zaupanjem v nebeškiga
Očeta zaklical: „Moj Bog, moj Bog! zakaj si
me zapustil?“ —- Potlej reče: „Žejin sim!“
Nekdo vojakov mu z jesiham napojeno gobo
na terstu pomoli. Pač reven ohladljej per taki
žgoči žeji! Jezus zavžije nekoliko jesiha.
Potlej zavpije z močnim glasam: „Dopolnjeno
je!“ Ino preden zadnjič povzame, reče še:
„Oče, v tvoje roke zročim svojo dušo!“ Ko
je to izgovoril, je glavo nagnil, ino umerl.

Hvala, molitev ino večna čast bodi na-

šimu Odrešeniku! On je za nas vse terpel,
svojo kri prelil, ino umerl!

Ko je Jezus umerl, se zagrinjalo v
tempeljnu pred svetinjišem od zgorej do tal
preterga. Zemlja se trese, ino skale pokajo.
Stotnik, ki je per križi stražo imel, ves
presrašen zavpije: „Gotovo, ta je bil Sin božji!“
Ljudstvo trepetaje na persi terka, ino se molče
razide.

Proti večeru je bilo Jezusovo telo
pokopano. Jožef, iz Arimateje doma, imeniten
zbornik, je sel k Pilatu; ino ga Jezusovo telo
prosil. Pilat je dovolil v njegovo prošnjo. K
Jožefu se perdruži tudi Nikodem pismouk.
Preden Jezusovo telo s križa snameta, mu je še
vojakov eden stran s sulico prebodel, ino kri
ino voda se mu je iz serca ulila. Potlej sta
telo z dišavami v drago tenčico povila, ino
na vert nesla, kjer je bil Jožef za-se grob
v skali izsekal. V ta novi grob ga deneta, ino
pred grob zavalita velik kamen. Drugi dan
so še veliki duhovni grob zapečatili, jno
vojakov na stražo postavili. Tako je Jezusovo telo
v saboto počivalo.

44. Jezus spet živi, ino se
perkazuje.

Jutro tretjiga dne je napoknilo. Ino glej,
velik potres je! Angelj Gospodov, svetel kakor
blisk, pride iz nebes, in odvali kamen spred groba.
Ino Jezus Kristus vstane častitljiv ino
neumerjoč iz groba, je premagavec smerti, pre-

magavec vse sovražnikove moči. Vojaki, ki
so bili na straži, so od strahu na pol mertvi
po tleh popadali. Berž ko so se opomogli, so
leteli v mesto, ino velikimu zboru povedali, kaj
se je zgodilo.

Se tisto jutro zgodej gre nekaj pobožnih
žen, ki so v Jezusa verovale, z drazimi
dišavami k grobu; Jezusovo telo bi rade bolje
vmazilile. Žalostne pravijo po poti: „Kdo
nam bo kamen spred vrat groba odvalil?“ Pa
ko na vert stopijo, vidijo kamen že odvaljen.
Pogledajo v grob, kar je prazen; le perti,
ki je bilo Jezusovo telo v-nje zavito, so lepo,
poravnani ondi ležali. Ino glej, dva angelja
v svetlim oblačilu stojita na desni strani, ino
rečeta: „Ve išete Jezusa Nacarečana, ki je
bil križan; ali čimu išete živiga per mertvih?
Vstal je, ino ga ni tukaj! Pojdite, ino
povejte njegovim učencam.“ S to novico hité
nazaj v mesto.

Marija Magdalena se je še k grobu
povernila, ino se milo joka, de solza solzo
pobija. Vsa objokana pogleda v grob. Ino glej,
dva angelja jo ogovorita: „Žena! kaj jokaš?“
Zdihne ino reče: „Oh, mojiga Gospoda so
vseli, pa ne vem, kam so ga djali!“ Se ozrè,
kar vidi Jezusa pred seboj. Tode ne pozna
ga; menila je, de je vertnar, ino mu reče:
„Gospod! ako si ga ti vzel, povej mi vsaj,
kam si ga položil.“ Jezus ji po svojim
ljubeznjivim njej znanim glasu reče : „Marija!“
Ino ko bi trenil, ga je spoznala. K nogam mu
pade, ino rece: „Moj ucenik!“ Jezus reče:
„Idi k mojim bratam, ino povej jim, de se bom

kmal vzdignil k svojimu ino vašimu Očetu.“
Ino kar spred oči ji zgine; njena žalost pa se
je spremenila v veselje, de ga noben človešk
jezik ne izreče.

Popoldne se je Jezus perkazal dvema
učencama, ki sta iz Jeruzalema v bližnji terg
Emavs šla. Na poti se jima je perdružil v
podobi neznaniga popotnika, ino reče:
„Kakošne pogovore imata med seboj, ino zakaj
sta tako žalostna?“ Eden nju pravi: „Kaj
si ti sam ptujic v Jeruzalemu, de ne veš, kar
se je te dni v njem zgodilo? Jezusa
Nacarečana so križali, ki smo upanje va-nj imeli,
ino dans je že tretji dan tega.“ Jezus reče:
„Zakaj sta toliko kesniga serca verovati, kar
so preroki prerokovali? Ni li mogel Kristus
vsiga tega terpeti, ino tako iti v svoje
veličastvo?“ Ino jima razlaga po poti sveto
pismo. Ko do terga pridejo, se Jezus daljej
ravna; pa učenca prosita: „Ostani per naju;
večeri se že, ino dan se je nagnil.“ Jezus je
ostal. Per večerji je kruh vzel v roke, ga
posvetil, prelomil, ino jima podal. Tedaj sta ga
spoznala, Jezus pa je spred nju zginil. „Ni
li,“ sta zdaj rekla, „serce v naju gorelo, ko
nama je sveto pismo razkladal?“ Ino se berž
vzdigneta, ino gresta v Jeruzalem
aposteljnam pravit. Ti so med tem še po drugi
strani od Jezusoviga vstajenja zvedili, ino jima
rečejo: „Gospod je res vstal, ino se je Petru
perkazal.“

Zvečer še tisti dan se je Jezus zbranim
aposteljnam v Jeruzalemu perkazal. Zavoljo
strahu pred Judi so bili v neki hiši zaklenjeni,

kar Jezus na enkrat per njih stoji, ino reče:
„Mir vam!“ Vsi so se prestrašili. „Zdaj,“
so rekli sami per sebi, „nam bo očital našo
nezvestobo, zdaj se hudoval nad nami, ko smo
ga zapustili, ino smo bežali!“ Pa z
ljubeznjivim, njemu lastnim glasam je djal: „Nikar
se ne bojte! Jaz sim, jaz Jezus, ki sim bil
križan za vas! Poglejte mojih rok ino nog;
vsaj nad temi le ranami spoznajte, de sim jaz!“
Potlej je med njimi jedel. Na zadnje reče:
„Kakor je Oče mene poslal, tako tudi jaz vas
pošljem.“ Dihne va-nje, ino še reče:
„Prejemite svetiga Duha. Kterim boste grehe
odpustili, so jim odpušeni, ino kterim jih boste
zaderžali, so jim zaderžani.“ Ko je to
izrekel, zgine spred njih.

Takrat Tomaža ni bilo med aposteljni.
Toraj mu, ko je prišel, vsi veseli reko;
„Gospoda smo vidili! Pa Tomaž odgovori:
„Dokler znamenj žebljev na njegovih rokah ne
vidim, ino persta v luknjo žebljev ino roke v
njegovo prebodeno stran ne vtaknem, ne
verjamem.“ Osem dni po tem je Jezus spet skozi
zaperte duri med nje prišel, ino djal: „Mir
vam!“ Potlej se v Tomaža oberne, ino mu
reče: „Tomaž! poglej mojih rok, ino položi
perste va-nje; daj roko, ino deni jo v mojo
stran, ter ne bodi neveren.“ Tomaž se Jezusu
k nogam sčene, ino reče: „Moj Gospod ino
moj Bog!“ Jezus je perstavil še besede, ki
so za vse čase rečene, djal je: „Tomaž! ker
si me vidil, veruješ; ali srečni, kteri ne vidijo,
ino vender verujejo.

45. Jezus gre v nebesa.

Jezus je bil po svojim od smerti vstajenji
še štirdeset dni na svetu. Te dni se je svojim
učencam tudi na Galilejskim večkrat
perkazal. Eno jutro se jim je perkazal per
Genezarskim jezeru, ko so ravno ribe lovili. Vso
noč so lovili, pa nič niso vjeli. Na Jezusove
besede so na desno stran čelna mrežo
pometali, ino sto tri in petdeset rib vjeli. Potlej
so jih nekaj per žerjavici spekli, ino Jezus je
z njimi jedel. Po jedi je Jezus Petru djal:
Simon, Jonov sin, ali me ljubiš bolj ko ti le?“
Peter odgovori: „Ljubim te, Gospod!“
Jezus reče vdrugič: „Simon, ali me ljubiš?“
Peter odgovori: „Ljubim te Gospod!“ Jezus
reče vtretjič: „Simon, ali me ljubiš?“ Petru
se užali, de ga vtretjič vpraša, ino reče:
„Gospod! sej veš, de te ljubim.“ Ino Jezus mu
zroči svojo cerkev rekoč: „Pasi moje
jagnjeta in ovce.“ —- Drujkrat se je Jezus na neki
gori pet sto učencam perkazal. Ko so ga
vidili priti, so na obraz popadali, ino ga molijo.
On pa je ljubeznjivo z njimi govoril od
božjiga kraljestva, ter jih v veri, upanji ino
ljubezni uterdoval.

Zadnje dni je še večkrat z njimi govoril,
ino enajsvterim zapovedal, de naj v Jeruzalem
gredo. Stirdeseti dan se jim je tukaj
zadnjikrat perkazal, ino v sredi med njimi reče:
„Dana mi je vsa oblast v nebesih ino na zemlji.
Ostanite tukaj v Jeruzalemu, dokler vam
obljubljene moči ne pošljem. V nekterik dneh
boste s svetim Duham keršeni. Potlej pojdite

po vsim svetu, učite vse narode, keršujte jih
v imenu Očeta, Sina ino svetiga Duha, učite
jih vse storiti, kar sim vam povedal. Glejte,
vse dni do konca sveta sim per vas!“ Kedar
je Gospod to izgovoril, pelje učence v
Betanijo, ino gre z njimi na oljsko goro. Tukaj
razproste svoje roke nad njimi, jih blagoslovi,
ino reče: „Grem k svojimu Očetu ino k
vašimu Očetu, k svojimu Bogu ino k vašimu
Bogu!“ Ino potlej se je vpričo njih nakviško
proti nebesam povzdignil. Učenci gledajo vsi
žalostni za njim. Poslednjič pride svetel oblak,
ino ga utegne njih očem. Per tej priči stojita
dva angelja v belih oblačilih per njih, ino
rečeta: „Možje Galilejčani! kaj stojite ino
gledate v nebo? Ta Jezus, ki ste ga zdaj
vidili v nebesa iti, bo nekedaj ravno tako spet
prišel.“ Učenci so na obraz popadali ino
molijo. Potlej so se s svetim veseljem v
Jeruzalem vernili, so vsak dan v tempeljnu, ino
Boga hvalijo ino molijo.

Jezus, naš Zveličar, je zdaj ondi v
nebesih. Od ondod vlada svojo sveto cerkev ino
življenje svojih pravovernih častivcov. Otroci!
hodite vedno vpričo njega, ino hodite pobož
ni. Njegovo oko nas povsod vidi, ino
njegova ljubezen skerbi neprenehama za nas.
Slušajte ga kakor dobri otroci, ino nikar greha
ne delajte! Potlej boste tudi vi ondi, kjer je
on, ino boste per njem večno srečni.

46. Jezus pošlje svetiga Duha.

Aposteljni so se zbrali, ino namesti
Judata izdajavca Matijata zbrali. Vsi željni so
v Jeruzalemu obljubljene pomoči perčakovali.
Deset dni po Jezusovim vnebohodu, binkuštno
nedeljo, so bili z veliko učenci v neki hiši v
molitvi ino z bratovsko ljubeznijo zbrani. Kar
se okoli devetih pred poldnam velik šum,
kakor bi bil vihar, na nebu vzdigne. Vsa hiša
se je potresla. Plameni v podobi ognjenih
jezikov se vidijo nad vsih glavami. Ino vsi so
s svetim Duham napolnjeni.

Tistikrat je bilo v Jeruzalemu zavoljo
binkušt brez števila Izraelcov. Ker se je šum
iz hiše, ki so bili učenci v njej zbrani,
deleč po mestu slišal; se je ljudstvo prestrašeno
iz tempeljna in od vsih strani pred hišo
učencov stekalo, ino sliši, kako serčni ino
neprestrašeni učenci v mnogih jezikih Boga hvalijo.
„Kaj je to?“ se čudijo eden drugimu; „vsi
ti le, ki govore, so terdi Galilejčani, ino vsak
po svojim lastnim jeziku jih slišimo božje
velikote hvaliti!“

Sdaj se Peter zmed aposteljnov vzdigne;
ino na glas reče : „Vi možje Izraelci ino vi
vsi Jeruzalemski prebivavci, poslušajte me!
Jezusa Nacarečana, kteriga ste vidili čuda ino
znamnja delati, Jezusa, kteriga ste vi križali,
je Bog iz groba v življenje obudil. Mi vsi smo
tega priče. Ta Jezus, kteri je v nebesa šel,
nam je dans svetiga Duha poslal. Tega
Jezusa je Bog zdaj Gospoda ino kralja postavil.“
Kedar Jeruzalemljani to slišijo, jim je v serce

seglo. Veliko jih je aposteljnam djalo:
„Bratje! kaj pa nam je storiti?“ Peter je djal:
„Pokoro storite, ino slehern se daj kerstiti v
ime Jezusovo, v odpušenje grehov; potlej boste
tudi vi prijeli svetiga duha. Ta obljuba je
dana vam ino vašim otrokam ino vsim, kteri so
še deleč od Boga.“ Ino še tisti dan jih je
okoli tri tavžent vero Jezusovo na-se vzelo,
ino so se dali kerstiti. Ti so bili vedno per
naukih aposteljnov. Vsi eniga duha so bili med
seboj, ino vse so eden do druziga imeli.
Skupej so molili, skupej jedli, skupej veseli
Boga častili, ino ljudje so jih radi imeli. Bog
jih je še vsak dan tej sveti družbi perdajal
ino perdajal, de so tako pot večniga zveličanja
našli.

47. Jezus živi v svojih vernih.

Tiste dni sta šla Peter ino Janez v
tempelj molit. Per vratih v tempelj je sedel
revež, ki je bil hrom, kar je rojen, ino je
vbogajme prosil. Tudi Petra ino Janeza prosi
vbogajme. Peter mu reče: „Zlata ino srebra
nimam; kar pa imam, ti dam. V imenu Jezusa
Kristusa vstani ino s-hodi!“ Za roko ga
prime, ino ga vzdigne. Per tej priči je terdno
stal ino hodil, gre z njima v tempelj, ter od
veselja poskakuje, ino hvali Boga. Vse
ljudstvo, ki ga je vidilo, se je čudilo. Tedaj
reče Peter: „Temu nisva mi dva s svojo
močjo pomagala, ampak z močjo tistiga kralja, ki
ste ga vi umorili. Ino po Jezusu je zveličanje
tudi vam na ponudbo.“

Ko sta aposteljna še govorila, pride
tempeljnova straža, ino ji v ječo zapro. To noč
sta mogla v njej prebiti. Drugo jutro so ji
pred veliki zbor k sodbi peljali. Peter, poln
svetiga Duha, se odgovori, ino vpričo
hromiga človeka reče: „V imenu Jezusa
Kristusa, ki ste ga vi križali, Bog pa ga je spet
od smerti obudil, stoji ta le človek zdrav pred
vami. Znano vam bodi, de je zveličanje le
v Jezusu, ino pa v nikomur drugim ne.“
Sodniki ostermé nad tako Petrovo serčnostjo, ino
iz strahu pred ljudmi, si jima ne upajo nič
žaliga storiti. Le zaterdijo jima, de ne več
od Jezusa govoriti ino učiti. Ali Peter ino
Janez na ravnost rečeta: „Sami sodite, ali
bi bilo prav per Bogu, ko bi bolj vas
kakor Boga slušali. Ne moremo nehati
govoriti, kar smo vidili ino slišali.“ Potlej so ji
izpustili.

Kdor Gospoda Jezusa pred drugimi priča,
od njega bo tudi Jezus per Očetu v nebesih
pričal, de je njegov učenec.

48. Štefan, pervi mučenic.

Veliko jih je še bilo, ki so Jezusovo
milost zaničevali, ino ponujano zveličanje v svoji
neveri od sebe pahali. Sovražili so Jezusa,
ino preganjali njegove verne. Pa ravno v
preganjanji, ki so ga verni terpeli, so svojo
čednost naj lepše pokazali.

Štefan, poln svetiga Duha, je velike
čudeže ino znamnja delal. Močno je pričal od

Jezusa in od njegoviga kraljestva.
Terdovratni Judje so se njegovimu pričanju v bran
stavili. Pa niso kaj mogli modrosti ino duhu, s
kterim je Štefan govoril.

Iz hudobije se nočejo resnici vdati, temuč
gredo, ino povdšuntajo nekaj spridenih mož, de
lažnjivo čez Štefana pričajo: „Kletevske
besede v Boga ino Mozesa smo ga slišali
govoriti.“ Ljudstvo s tem zdraženo ga popade,
s hudov pred veliki zbor vleče, ino po krivim
toži. Štefan je brez strahu, v nebeški mogoč
nosti ino velikosti pred sodniki stal, ino ko
angelju se mu je obličje svetilo. Veliki duhoven
se je vzdignil, ino mu rečev: „Ali je kar ti
pravijo, res temu tako?“ Štefan je
odgovoril, ino pokazal, de mu je Bog ino Mozes v
časti, de se je pa ta čast nad Judi vselej
pogrešala. Ino na zadnje je sklenil s temi
terdimi besedami: „Vi terdovratniši ino ljudje
neposvečeniga serca ino neposvečenih ušes!
vedno se vstavljate svetimu Duhu. Kakor so se
mu vaši očetje vstavljali, tako se mu vi! Oni
so morili preroke, ki so Odrešenika
oznanovali ; vi pa ste njega izdali ino umorili!“ To
govorjenje jih je tako hudovzbodlo, de so od
togote z zobmi škripali. Štefan pa je poln
svetiga duha oko v nebesa obernil, jih vidi
odperte, ino Jezusa na desnici božji stati. „Dete,“
e zavpil, „nebesa vidim odperte, ino sinu
človekoviga v njegovim veličastvu stati na
desnici božji !“ Ino glej vsi začno divjati ino
vpiti, ino ušesa si maše, ino vsi kmal
planejo va-nj, ino iz mesta ga kamnjat vlečejo.
Na moriši so Štefana okrog in okrog ostopili,

oblačila s sebe djali; ino vga kamnjajo. Od
vsih strani leti kamnje v Štefana, on pa je
glasno molil: „Gospod Jezus! sprejmi mojo
dušo.“ Potlej na kolena pade, ino glasno
reče: „Gospod! ne štej jim tega v greh.“ Ko
je to izrekel, ugasne.

Kdor Jezusa bolj ljubi kakor svoje
življenje, tak je prav Jezusov učenec, ino si je
milosti božje svest.

49. Pavlovo spreobernenje.

Pavel, ki mu je pred spreobernjenjem
Savel bilo imé, je Jezusa ino vse kristjane hudo
sovražil. Neusmiljeno je kristjane preganjal.
Mladeneč še se je smerti svetiga Štefana
udeležil, ker je kamnjavcov oblačila varoval. Iz
sovraštva do kristjov gre k velikimu duhovnu,
ino ga prosi, de mu spisano pravico da, vse
može ino žene, ki v Damasku v Jezusa
verujejo , zvezane v Jeruzalem pergnati. Se poda
na pot v Damask, ino je že bliz mesta. Kar
ga na enkrat posebna luč z neba osveti.
Oslepen od svetlobe se na tla zverne, ino glas mu
reče: „Savel, Savel! kaj me preganjaš ?“
Pavel, na tleh leže, ves prestrašen vpraša:
„Gospod ! kdo si?“ Glas mu odgovori: „Jaz
sim Jezus, kteriga preganjaš?“ Pavel spet
popraša: „Gospod, kaj hočeš, de storim?“
Gospod mu reče: „Vstani, ino idi v mesto,
ondi ti bo povedano, kaj de stori.“ Pavel
vstane, kar nič ne vidi; pogled je zgubil.
Možje, ki so ga spremljali, ga za roko peljejo
v mesto.

Tri dni je bil slep, ino ni ne jedel ne pil,
le molil je. Po treh dneh pride Ananija
pobožen učenec Jezusov, v hišo, v kteri je bil
Pavel, položi roke na-nj, ino mu rece:
„Jezus, ki se ti je na poti perkazal, me pošlje do
tebe, de boš spet vidil, ino s svetim Duham
napolnjen.“ Per tej priči se mu je nekaj
taciga kakor luski od oči odlupilo. Pavel
spregleda, ino se da kerstiti.

Odsihmal je bil Pavel prav serčen učenec
Jezusa Kristusa, ino je njegov nauk med vsimi
narodi oznanoval. Njegovo serce je bilo polno
goreče ljubezni do Boga ino od vsih ljudi. Za
Jezusovo čast je bil ves vnet. Poln praviga
spoznanja, pa ponižen kakor otrok, je brez
števila ljudem v nebesa perpomogel. Med
svojim serčnim tekam v keršanski veri je
neizrečeno veliko terpel; tode Gospodova roka je
bila z njim, ga je uterdovala, ino nikoli ne
zapustila. (Je so ravno verige ali ketine na
njegovih nogah ropotale, če so ravno jermeni
njegov herbet raztepali; je bil le vender poln
veselja, ker je Jezusa iz vsiga serca ljubil, ino
upal kmal k njemu priti v nebesa. Iz te
ljubezni do Gospoda je vse preterpel, ino njegov
sveti nauk kakor zvest pričevavec na zadnje s
svojo kervjo zapečatil.

V sveti časti nam toraj bodi njega spominj!

50. Sveta Jezusova cerkev.

Aposteljni, od svetiga Duha posvečeni, so
se, kakor jim je bil Jezus ukazal, po vsim svetu
razšli, ino so Jezusov sveti nauk oznanovali.

Gospod je bil z njimi, ino jim je dal moč
čudeže delati. Veliko bolnikov so ozdravili, ino
še celo mertve so v življenje budili. Če so le
kaciga bolnika v postelji na pot položili, de ga
je senca memo gredočiga aposteljna obšla, je
bil že ozdravljen. Za tega voljo so jih dobri
ljudje zvesto poslušali, ino so vero Jezusa
Kristusa na-se jemali. Po Kristusu so se ti
kristjani imenovali. Tako se je začela sveta
družba vernih, ki ji keršanska cerkev pravimo, ino
je bolj ino bolj rastla. Možje ino žene, mladi
ino stari, ljudje visociga ino nizkiga stanu,
Judje ino ajdje so se ji perdruževali. Vera ino
ljubezen ste te duše z Jezusam ino med seboj
sklepale. Vsi so bili eniga serca ino eniga duha;
v upanji veseli, v terpljenji poterpežljivi, ino
goreči v molitvi. Gospod je bil vedno med njimi,
desiravno le nevidama. Njegov sveti Duh jih je
oživljal, de so mogli sveto živeti. Gospodovo
oko je nad njimi culo, Gospodova dobrotljiva
roka jih spremljala. Svetiga življenja jih je
Gospod vadil, de bi od greha očišeni vedno
nedolžno ino čisto živeli. Nezvestnike pa je včasi že
na zemlji očitno štrafal, de je s tem druge
svaril. Dva zakonska sta se Petru zlagala, ino
v štrafingo svoje laži, ktera je vselej ostudnost
pred Gospodam, sta nagle smerti umerla.

Kjer je kaka keršanska občina ali gmajna
vstala, so aposteljni učenike, škofe ino
mašnike postavili, kteri so spet drugim ravno s
takim duham Jezusov nauk oznanovali. Tako je
Jezusov uk z božjo pomočjo od roda do roda
prišel, ino bo kakor reka življenja ostal vse
poslednje čase do konca sveta.

Nekteri pervih Jezusovih oznanovavcov so
tudi nekaj naukov zapisali, ino nam jih
spisane zročili, za kar Boga ne moremo dosti
zahvaliti.

Sveti Matevž apostelj je spisal pervi
evangelji, povest namreč od življenja,
terpljenja ino poveličanja Jezusa Kristusa. Drugi
evangeli je spisal sveti Marka, zvest učenec
svetiga Petra. Tretjiga je spisal sveti Luka,
tovarš svetiga Pavla, ino četertiga sveti apostelj
Janez. Sveti Luka nam je tudi spisano
zročil aposteljsko djanje, to je, kaj so apostelni
po prihodu svetiga Duha delali, ino kako se
jim je godilo.

Sveti Pavel je vernim kristjanam več
listov pisal. Do nas jih je stirnajst prišlo.
Eniga je pisal vernim Rimijanam, dva Korinčanam,
eniga Galačanam, eniga Efežanam, eniga
Filipljanam, eniga Kološanam, dva
Tesaloničanam, dva svojimu učencu Timoteju, eniga Titu,
eniga Filemonu, ino eniga Hebrejem.

Sveti Jakop je pisal en list, sveti Peter
dva, sveti Janez tri, ino sveti Juda Tadej
eniga. Skrivno razodenje, ki ga je sveti
Janez na otoku Patmu imel, ino na božje
povelje spisal, sklene sveto pismo.

Te pisma nam morajo biti svete, kakor
naj dražji posoda božje resnice; one so polne
uka, polne poveseljenja.

Ljubi otroci! Jezus se živi, ino bo
vekomaj živel. On ima vso oblast v nebesih ino
na zemlji. Verujte va-nj, upajte va-nj, ino
ljubite ga ves čas svojiga življenja iz vsiga

svojiga serca. Njegov sveti nauk radi
poslušajte, nosite in ohranite ga povsod v svojim
sercu. Čislajte ga, ino po njem živite, de
boste pobožni otroci božji nakviško rastli,
greha se varovali, v čast Jezusa Kristusa
živeli , ino de boste njegovi vekomaj! Jezusov duh
naj vas spremlja po tem svetu v večno
življenje !

Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani.