A. Zemlja.

23 Podoba zemlje. To, da že skoro od svojih mladih nog vemo, da so zemlja in vsa svetovina telesa (zvezde) okrogla, in da plavajo v nezmérnem svetskem prostoru, — to je že velik dobiček pri razkazovanji astronomijskih prikazni. Tako smo v prejšnjih oddelkih o tej reči govorili, kot o samej po sebi znanej; dokazali, da so ta telesa res okrogla, bomo pa v naslednjem.

Pod. 21.

Da je naša zemlja krogla ali obla, lehko razvidimo iz tega-le. — Kterokoli stališče na zemlji si izvolimo, zmirom zemeljskega površja moremo pregledati le prilično majhen del, pa bi morali veliko večega, ko bi bila zemlja raván. — Če gledamo za ladijo, ki se na morski gladini od nas oddaljuje (v pod. 21), skrije se nam najprej nje spodnji del, in še le pozneje polagoma jadra in jadernik. To je ravno tak prikazek, kakor kedar korači kdo proč od nas z okroglega holmca. Tudi tu se skrijejo prve njegove noge, zadnji pa klobuk, nasproti se pa klobuk prvi vidi, kedar gre človek na holmec. — Dalje so nebrojna potovanja na razne strani po vodi in na suhem dokazala, da se lehko pride okrog in okrog zemlje, in da se od kteregakoli mesta zemeljskega površja v isto mér naprej grede slednjič od nasprotne strani zopet do njega pride. Vendar se zavoljo mnogih zavir to potovanje ne more zvršiti na vsako stran. Da je zemlja obla, sodimo tudi iz tega, ker je zemeljska senca o mesečnem mrknenji na mesecu kroglaste podobe, — in slednjič tudi iz tega, da so tudi druga nebeska telesa okrogla, kakor je neovrgljivo dokazalo njih razno opazovanje. Da-si je pa zemlja okrogle podobe, vendar se nam nje površje vidi ravno; temu je pa vzrok njena orjaška velikost. Celó s hribov, ki so do 10.000 čevljev visoki, vidi oko le 1/4000 del celega zemeljskega površja;*) in ta mali del zemlje se nam se vé da vidi raván. (O sploskanosti zemlje poglej §. 65. fizike.)

24 O velikosti zemlje. V 21. § smo že dokazali, kako moremo precej natanko zmeriti teló tako orjaške velikosti, kakor je naša zemlja.

Po tem takem najdemo za razmere zemlje ta-le števila:

premér zemeljski = 1719 milj,

najdaljši obseg = 5400 ,,

površina = 9,282.060 štirjaških milj,

kubična osébina (telesnina) = 2.659,310.190 kubičnih milj.

Iz teh števil se samo po sebi razvidi, da so višave na zemeljskem površji, namreč gore, gledé na obliko in podobo celega zemeljskega telesa kaj malo izdatne. In res, če si mislimo zemljo velikosti oble, ki ima 16 palcev v preméru, so najviši

*) Polomér našega vida je 27.44 milj.

zemeljski. hribi enaki pesčekom 1/100 palca debelim, ki se držé površja te oble.

25 Razdelitev zemlje.— Obla, ki teče na keglišču, ima razen teka do cilja še neko drugo gibanje. Vidimo namreč, da pesčki držeči se na njenem površji, po raznih krajih, kjer so, tekó v večih ali manjših krogih okoli dveh nasproti si ležečih toček oble. Črto, mišljeno skozi središče oble in te dve točki imenujemo os vrtenja ali z eno besedo o s oble.

Pod. 22.

Dokazano je, da se zemlja (v pod. 22.) tudi vrti okoli ene osi NS, ktere krajni točki imenujemo tečaja (pola). Eden teh tečajev N se imenuje severni tečaj, drugi S pa južni, največi krog AQ, t. j. črta v zmirom enakej dalji od obeh tečajev okrog zemlje mišljena, se zove ravnik (aequator) ali polutnik, in sicer zato, ker deli zemeljsko površje na dve enako veliki polovici, namreč na severno in na južno poluto. Polutnik delimo kakor vsak krog na 360 enacih delov ali stopinj, kterih je vsaka, kakor smo to že v §. 21. opomnili, 15 milj dolga. Od vsake teh delilnih toček si mislimo krog prek obeh tečajev potegnjen, tako da se zemlja vidi tako rekoč s 180 obroči preprežena, — kterih so pa na naši podobi le nekteri po 30 stopinj vsaksebi stoječi zaznamovani. Te navpično prek polutnika in obeh tečajev zemeljskih potegnjene kroge imenujemo poldnevnike, ki so se vé da vsi enake dolgosti. Njih oddaljenost med seboj, ki znaša na polutniku 15 milj, se pa proti tečajema, kjer vkup pridržijo, skozi bolj zmanjšuje.

Da smo pa v stanu poldnevnike šteti, moramo začeti pri nekem določnem poldnevniku na pr. pri A v pod. 22. Na zemlji si mislimo prvi poldnevnik potegnjen črez otok Ferro, ki je v atlantskem morji blizo zapadnega primorja afrikanskega. Od tega, kot prvega poldnevnika potem štejemo naprej. V nekterih deželah so si zvolili druge poldnevnike, da od njih števajo. Tako so si na Angležkem za prvi izvolili oni poldnevnik, ki gre skoz zvezdarnico v Greenwich-u blizo Londona, na Francoskem poldnevnik Pariške zvezdarnice, v Ameriki poldnevnik zvezdarnice Washingtonske. Greenwich leži 17º39'38" in Pariz 20° proti vzhodu, Washington pa 59º23' proti zatonu od otoka Ferro.

Oddaljenost kteregakoli poldnevnika od prvega (poldnevnika) imenujemo njegovo zemljepisno dolgost, kar nam služi k temu, da moremo lego mesta ali kraja zaznamovati na zemeljskem površji. Če nam je pr. na pod. 22. L kako mesto, je njegova zemljepisna dolgost 30º; in to zato, ker leži L pod poldnevnikom, ki je od prvega za 30° oddaljen. Dolgost ognjenika Tekle na Islandu je skoro 1°, dolgost mesta Oporto 9º, dolgost Parisa 20°, Dunaja 34, mesta Bagdada 63º Kalkute 94º, mesta Kantona 131° itd. in slednjič pridemo okrog zemlje zopet tje, od koder smo izšli. S 180° zemljepisne dolgosti smo prehodili pot okol ene zemeljske poloble in smo dospeli do največe daljave od prvega poldnevnika, ki nam je v tem hipu ravno nasproti na drugej strani zemlje. Od tod naprej gredé se pa zopet bližamo piki, pri kterej smo začeli.

26 Vendar se pa že lehko vidi, da še ni dosti natanko določena lega mesta na zemeljskem površji, če samo njegovo dolgost vemo, kajti, če rečem na pr., dolgost kacega kraja je 30º, ta kraj lehko leži na kteremkoli mestu celega poldnevnika .NLS v pod. 22. Moramo ga toraj še tanjše določiti, in zato se deli prvi poldnevnik na obeh straneh polutnika proti tečajema na 90 enakih delov, ktere imenujemo širjavne stopinje. Od tod si potegnemo vzpóredno s polutnikom okrog zemlje črte, tako imenovane vzpóredne kroge, ki so se vé da zmirom krajši, čem bliže so tečajema. Zemljepisna širjava kakega mesta je toraj daljava tega mesta od polutnika proti tečaju in loči se severna in južna širjava po tem, ali leži mesto na severnej ali na južnej polobli.

Pod. 22.

Tako na pr. ima v pod., 22. mesto L 30° dolgosti, in 60° severne širjave, in leži toraj v južnej Švediji.

Veliko tanjše se pa še dá določiti lega mesta, če stopinjam zemljepisne dolgosti in širjave dostavljamo podrazdelke, namreč minute in sekunde. Kakor smo že v vvodu opomnili, deli se vsaka stopinja na 60 minut in vsaka minuta na 60 sekund.

Zeló si bodemo pa razjasnili delitev zemeljskega

površja, če si na kakej obli zaznamovamo poglavitne imenovanih črt pa obrise delov suhe zemlje in še nekoliko najbolj znanih mest. Tako napravo imenujemo ponarejeno zemeljsko oblo, ali zemeljski globus, pod. 23. Globus stoji s pomočjo dveh stogel, ki ste na obeh tečajih, v medenem obroču MM, ki ga imenujemo poldnevnik, in je od oble za toliko proč, da jo moremo v njem prosto okoli njene osí vrtéti. Tako smo si v stanu vse prikazni, ki zadevajo vrtenje zemlje, prav lepo predstavljati. Poldnevnik sloni v dveh nasproti ležečih zarezah vodoravnega stojala in v tretji, ki je na stojalovem podnožji. Ta naprava stori, da se dá globusu lehko vsakrat stališču opazovalčevemu prilična lega, kakor se po §. 43. zgodi tudi z nebeskim globusom. Vodoravna ravina HH stojala kaže obzorje, opazovalčevo.

Poldnevnik je od polutnika proti tečaju razdeljen na 90 stopinj. Ako imamo določiti širokost kacega mesta, zavrtimo globus tako, da leži mesto pod médenim poldnevnikom in potem beremo na poldnevniku širjavne stopinje tega mesta. Dolgost njegovo pa ob enem zvemo po polutniku, deljenem na 360°.

Druga poraba zemeljskega globusa se razvidi iz popisa nebeskega globusa v §§. 43. in 44.

V izgled zaznamujemo v sledečem kazalu lego nekterih mest po njih zemljepisni širjavi in dolgosti.

Avstrijsko carstvo leži med 26º 14' in 44° 8' vzhodne dolgosti in med 42º 10' — 51º 3 severne širjave.

B. Razdelitev neba.

27 Stališče, s kterga človeško oko gleda v svetski prostor, je naša zemlja. Tudi brez tanjšega astronomijskega poznanja smemo trditi, da bi se nam mnogo reči predstavljalo drugače, ko bi bilo oko ali na mesecu ali na solncu ali na kterikoli najbolj

oddaljenih zvezd, na mesto na zemlji. Mi pa moramo prostor, nas obdajoči, razdeliti oziroma, na zemljo in na nas, mi moramo si v njem zaznamovati nektera mesta, črte in kraje, brez kterih bi se sploh ne bilo mogoče določno razgovarjati o prikaznih v tem prostoru.

Pod. 24.

Oblost zemlje ne pripusti določiti, kje da je na zemlji zgorej ali spodej, zato tudi vsak opazovalec trdi, da je njegovo stališče najbolj zgorej. Ko bi n.pr. stali na mestu o zemeljske oble v pod. 24., je to sicer res, da je opazovalec nasproti ležečega mesta o' pod našimi nogami. Pa opazovalec pri o' ravno tako lehko trdi, da je on nad nami.

Če si mislimo črto potegnjeno navpik skoz telo opazovalca o, gre ona, dostojno podaljšana, skoz središče zemlje c in skoz točko Z, ki leži ravno nad opazovalčevo glavo, — to točko imenujemo nadglavišče (zenith) — pa tudi skoz točko Z' njemu nasproti ležečo — to točko imenujemo podnožišče (nadir) opazovalca.

Če se znajde kaka zvezda, n. pr. solnce na mestu Z, rečemo, da stoji v nadglavišču opazovalčevem; nebeskega telesa, ki se znajde tisti čas v Z', t. j., v podnožišču, pa ta opazovalec se vé da ne more videti.

28 Če opazujemo z mesta o zvezdato nebo, vidijo se nam vse zvezde, ki se svetijo na nebu, v enakej daljavi od zemlje, t. j., zdi se nam, kakor da bi bili sredi neizmerne stolne cerkve, na, ktere obloku znotraj so prikovane te zvezde. Ta videsni nebeski oblok, ki se razpenja okrog in okrog zemlje, predstavlja krog ZH'Z'HZ, in pri tem si že sami ob sebi moramo misliti narazje od o do Z neskončno veliko. Opomniti pa moramo, da se vsled nekega optičnega privida nebeski oblok ne vidi natanjko polobel, marveč (nad nami) nekoliko potlačen, nekak tako, kakor kaže napikana črta.

29 Dozdevni in pravi obzor. Če pa opazovalec ne gleda gori v nebo, ampak na okrog po zemeljskem površji, vidi se mu to površje kot okrogla ravan, v ktere središču stoji on. Najlepše se mu to kaže na odprtem mirnem morji, ali pa na visocih krajih, kakor na planinskih vrhovih, in razgled, kterega imenujemo pozemeljski ali dozdevni obzor, se vidi okrog in okrog zaveznjen z oblokom nebeskim kakor da bi ta oblok slonel

na zemlji. in bi ga zemlja nosila. Omenili smo že, da celó z 10.000 čevljev visokih hribov človeško oko le 1/4000 celega zemeljskega površja pregleda, in 25.000 čevljev visoko, t. j. najviše, kamor je človek sploh prišel, znaša polmer obzora 43 nemških ali zemljepisnih milj.

Pod. 25.

Z gorskega vrhunca v pod. 25, vidimo točko P, ki je v velikej daljavi, ravno tako dobro izpod stolpa, kakor z vrh stolpa. Visokost stolpa je premajhena in je brez upliva na zeló oddaljene reči — ona nam ne širi našega obzora. Da je pa taka visokost neke veljave za bližnje reči, vidimo pri točki P', ktero moremo videti z vrha stolpa, ne pa z njegovega podnožja.

To isto velja o zemlji gledé na neizmerno od nje oddaljene zvezde. Polomér zemeljski oc v pod. 26. je v priméru z zvezdno daljavo neznatno majhen, in gotovo je, da opazovalec, kterega si mislimo v središču zemlje c, ne vidi večega dela neba nego tisti, ki stoji na zemeljskem površji o. In res je s stališča o v H stoječo zvezdo mogoče ravno tako dobro videti, kakor s stališča pri c; zato pa zaznamuje skoz središče zemeljsko položena raván H' c H , ktero križa črta navpično od nadglavišča do podnožišča Z in Z' skoz opazovalca o potegnjen astronomijski ali pravi o b z o r opazovalčev.

Pod. 26. (Glej stran 252, pod. 24.)

V astronomiji pomeni obzor zmirom le tako raván, ki, kakor vidimo, deli nebo na dve polovici, kterih ena je nad, ena pa pod obzorom. Očitno je, da je vsaka reč, ki je pod obzorom, človeškemu očesu nevidna.

30 Dozdevno pomikovanje nebeskih teles. Če se hitro na pr. vozimo, se nam včasih dozdeva, kakor da se nam ob poti. stoječe reči na pr. drevesa nasproti pomikajo, kakor da bi k nam, in mimo nas tekala. Da je to premikovanje le dozdevno, to je tako sploh znano, da se komaj otrok more motiti nad njim.

Ali ravno tako nas moti dan za dnevom vrtenje zemlje okrog svoje osi. Dozdeva se nam, da stojimo čisto mirno in nepremakljivo sredi votle nebeske oble, ktera se s svojimi zvezdami suče okrog zemlje. Ljudje so tudi res tisoče let trdili, da zemlja na miru stoji, in dosti je trebalo, da je obveljala prava pomisel o tej zadevi.

S prva hočemo prikazni na nebu tako opazovati, kakor da bi bila zemlja nepremakljivo nebesko središče. Ce toraj

govorimo o zahodu in vzhodu itd. zvezd ali nebeskih teles menimo pri tem dozdevno premikovanje. Tudi v navadnem govorjenji smo si obdržali vse izraze od dozdevnega pomikovanja in velik del zvezdoznanstva ni nič druzega, kakor prestavljanje dozdevnih prikazkov v prave.

Pod. 27.

31 S pazljivim opazovanjem zvezdatega neba se že v enej samej noči lehko prepričamo, da vse vidne zvezde opisujejo kroge, kteri so tem manjši, čem bliže so neki točki P na nebu (pod. 27). Prav blizo te točke je neka precej svitla zvezda, tako imenovana tečajnica (polarna zvezda, ktera se skoro nič ne premikuje, marveč se golemu očesu vidi nepremakljiva. Ker je ta točka posebne važnosti v zvezdoslovji, hočemo jo poiskati na nebu s pomočjo pod. 28. V tej podobi vidimo ozvezdje velikega voza (grosser Bär), ki obstoji iz 7 precej svitlih zvezd in ga na severnem nebu lehko najdemo vsak letni čas. Če si mislimo črto, ktera veže zvezdi α in β, naravnost od zvezde β čez zvezdo α podaljšano in sicer tako, da je vsa skoro 5 ½ krat tolika kot αβ, tako najdemo iskano tečajnico. Od te zvezde skoz zemeljsko središče potegnjena črta PP' pod. 27 nam zaznamuje nebesko os, krog ktere se vsa telesa dozdevno vrte. Del te osi pp', ki gre skoz zemljo, imenujemo zemeljsko os, ktere severni tečaj p je obrnjen proti tečajnici, in južni p' pa na nasprotno stran.

Pod. 28.

Tako smo s pomočjo zvezd našli lego zemeljske osi, in ta nam ob enem kaže lego polutnika. Kajti, če je pp' zemeljska os, je aq od obeh Tečajev enako oddaljeni največi krog (polutnik), čegar raván reže zemeljsko os v pravem kotu.

Če si mislimo raván zemeljskega polutnika razširjeno

tako, da doseže nebeski oblok, najdemo nebeski polutnik AQ, ki potem deli nebo na severno in na južno poloblo. Očitno pa je, da ne moremo načrtati na nebo polutnik, ali mislimo si vendar lehko to črto in opazujemo zvezde, skoz ktere gre polutnik. Pri astronomijskih razgovorih si Mislimo zmiroma le nebeski polutnik.

Opazovalca si pa glede zemeljske osi mislimo lehko na raznih krajih zemeljskega površja, kar ima bistven upliv na to, kako se mu vidijo nebeske prikazni. On je lehko na, kterem obeh tečajev n. pr. pri p, ali kje na polutniku n. pr. a, ali pa na kteremkoli mestu zemeljskega površja, ki je med polutnikom in med tečajema n. pr. v o.

To zadnje se primeri največkrat, zlasti velja to skoro za vse v Evropi živeče ljudi, tako da bomo najprej tiste prikazni popisovali, ktere se kažejo opazovalcu stoječemu v o pod. 26. To mesto je od severnega tečaja skoro za 40 stopinj oddaljeno, t.j. skoro v tistej legi, kakor kraj okrog Franko-Broda in srednjih nemških dežel.

Pod. 29.

32 Prikazni po dnevu. Če z našega stališča, ki leži, kakor vidimo v pod. 29. navpično pod S, obrnemo svoje oko nekaj pred šesto uro zjutraj dne 21. marca proti najsvitlejšemu kraju obzorja, vidimo, kako se v njegovej točki O solnce dviguje ali vzhaja. To mesto imenujemo jutro ali vzhodišce, mesto W, na ravno nasprotnej strani obzora, t. j. za 180" od vzhodišča oddaljeno, pa, večer ali zahodišče. Če obrnemo oko od jutra proti večeru, se zove na levo od večera za 90º oddaljena obzorova točka H poldan ali jug, točka H' tej nasprotna, 90º na desno od večera, pa polnoč ali sever.

Te štiri kraje obzorja imenujemo štiri strani sveta, in ravni črti, ki po dve si nasproti ležeči strani sveta vežete, se križate v zemeljskem središču v pravih kotih. Črto, ki veže jug in sever, imenujemo poldnevno črto.

33 Zemlja se vrti od večera proti jutru. Vsled tega vidimo kako se solnce, ko je v o vzšlo, v loku, kterega reže obzorje v ostrem kotu A o H (pod. 29.) in kteri se imenuje zavolj tega nagnjeni lok, zmirom bolj vzdiguje v mér puščice.

Tako doseže sčasoma solnce, ko pride v A, na nebu svoje najviše stališče, ktero imenujemo vrhovišče (Cu1minationspunkt), in čas, ob kterem se to zgodi, poldan. Odslé pa vidimo, da se solnce v mér druge puščice skozi bolj bliža obzoru in konečno v večeru W zaide ali zatone.

Dokler je solnce nad obzorom, razsvitljuje s svojo bliščečo lučjo zemeljsko površje, in tisti del ozračja, ki je nad opazovalcem — takó da vse druge zvezde nebi otemni, in toraj nevidne stori. — Ta čas imenujemo, kakor je vsem znano, dan, in lok OAW, kterega preteče solnce v tem času, dnevni lok.

Kakor hitro pa solnce zaide, je pa tudi dan pri kraji. Nastopi mrak, za kterim kmalu pride noč, ki pokrije zemljo s temo, na nebeskem obloku se pa prikažó zvezde, kterim se dostikrat pridruži tudi mesec, — in te s svojo lučjo razganjajo ponočno temóto. — Lok WQO, kterega med tem solnce preteče pod obzorom, imenujemo ponočni oblok. V Q doseže solnce, svoje najniže stališče ali svoje spodnje vrhovišče.

Čas, v kterem solnce preteče dozdevno pot od O do A, W in Q in zopet do O, imenujemo srednji solnčni dan ali z eno besedo dan, ki ga delimo na 24 ur.

Precej se vidi, da je pot OAWQO, ktero preteče solnce dne 21. marca, ravno tista črta, ktero smo prej zgorej v §. 32. imenovali polutnik neba, — toraj gre ta dan solnce po polutniku. Tudi to se vidi, da je dnevni oblok OAW ravno tako dolg kot ponočni oblok WQO, da sta torej noč in dan enako dolga. Čas, v kterem sta dan in noč enako dolga, imenujemo spomladansko enakonočje (spomladanski aequinoctium).

Kakor je sploh znano, se pa dolgost dneva in noči v teku leta zeló spreminja; toraj se ne zdi mogoče, da bi solnce célo leto stalo v polutniku. In tudi res ne stoji, kajti ako opazujemo potem solnce vsak dan opoldne, vidimo nekaj tednov pozneje, da se je vže veliko više nad obzor HH' pomaknilo in bliže prišlo tečaju P; in to pomikanje solnca proti tečaju raste še dan za dnevom tako dolgo, da solnce dne 21. junija opoldne doseže svoje najviše stališče v S. Tedaj je 23½º nad polutnikom. Očitno je, da je dnevni oblok, ki ga solnce ta dan preteče, veliko veči, nego ponočni oblok, toraj tudi dan veliko daljši od noči. 21. junija imamo toraj najdaljši dan in najkrajšo noč, in pravimo, da je solnce v poletnem kresu ali poletni solstitium.

Od tega dne naprej se pa obloki, od solnca pretečeni, bolj in bolj bližajo polutniku, in. 23. septembra pride solnce zopet v polutnik AQ, in tedaj imamo jesensko enakonočje ali jesenski aequinoctium. Odslé se oddalja solnce na južno stran polutnika, solnčni dnevni obloki postajajo zmirom manjši, tako, da 21. decembra solnce pride v zimski

kres, in tedaj je dan najkrajši. Od tega dne se pa solnce zopet bliža polutniku, in stopi 21. marca zopet va-nj.

Čas, v kterem vse te prikazni opazimo, kterega toraj potrebuje solnce, da pride od polutnika do najvišega stališča S', in zopet do najnižega, S, in da konečno zopet stopi v polutnik, imenujemo leto, in to je dolgo 365 dni, 5 ur, 48 minut in 48 sekund.

Ob enem vidimo, da nam solnce ne vzhaja in ne zahaja vsak dan na tistem kraji, ampak da se vzhodišče in zahodišče bolj bliža severu kedar dan raste, in zopet bolj jugu H, kedar dan pojema. Mesto O, kjer solnce ob enakonočji vzhaja, imenujemo spomladišče.

34 Solnčanica (ekliptika). Kakor smo videli, ima solnce dvojno nam dozdevno premikovanje, ono hodi po okroglem, proti obzoru nagnjenem potu; to premikanje si tolmačimo iz vrténja zemlje okrog svoje osi in iz našega stališča proti zemeljskej osi. — razun tega se pa premika tudi med kresoma S in S' v (Pod. 30.) gori in doli, od tod pride raznost v dolgosti dné in noči. Če se toraj sprva ne oziramo na dnevno premikovanje solnca, in si zapomnimo, da solnce ob poletnem kresu t. j. 21. junija opoldne stoji v S', in pol leta potem, 21. decembra opolnoči v s, od koder zopet čez pol leta pride v S', je očitno, da si to letno pot solnca moremo predstavljati s krogom, čegar premér je črta S's, in kterega imenujemo ekliptiko ali solnčanico.

Pod. 30.

Raván ekliptike reže polutnikovo raván AQ tako, da narejate ti ravni kot 23½º in tolik kot delate tudi os ekliptike S"' s' in nebeska os P'P. Kakor se vidi, oklepata oba vzpóredna kroga 8's' in Ss pas, ki leži na obeh straneh polutnika nebeskega, zunaj kterega se nam solnce nikdar ne prikaže. Ta dva vzporedna kroga imenujemo povratnika, in sicer zató, ker se solnce, ko pride v enega teh krogov, tako rekoč obrne, in se zopet bliža polutniku. Vzpóredna kroga S" s" in S'''s''', ktera delata tečaja (pola) ekliptike S'"s" okrog nebeskih tečajev P'P, imenujemo pa tečajnika ali polarna kroga.

35 Prikazni po noči. Tudi zvezde dospó, ko tekajo v krogih na nebu, za opazovalca v najviše ali v gornje vrhovišče

(S, A, S', S" pod. 29.) in v najniže ali v spodnje vrhovišče, ki leži na nasprotnem mestu nebeske oble. Le pri tacih zvezdah, ktere so n. pr. pri S', toraj blizo tečaja P, moremo videti obe vrhovišči. Take zvezde nam nikoli ne zahajajo, in mi jih tudi po dnevu n. pr. pri polnem solnčnem mrku vidimo blizo severnega tečaja. Bolj oddaljene zvezde S', A, S pa po svojih krogih tekajo deloma pod obzorom in nam toraj vzhajajo in zahajajo. Nektere od tečaja zeló oddaljene zvezde se komaj nekoliko nad obzor vzdignejo in kmalu zopet zaidejo. Tiste zvezde pa, ki so bliže južnemu tečaju P' , kakor na primer S'", opisavajo svoje kroge okrog tega tečaja, in so toraj nam zmirom nevidne.

Nikoli pa ne najdemo pri zvezdah nepremičnicah, da bi se tako, kakor solnce, premikale sem ter tje med polutnikom in med tečajem, da bi se jima namreč zdaj bližale zdaj se zopet od njih oddaljevale. Zvezda, ki stoji danes na polutniku pri A, preteče tudi vsako prihodnjo noč svoj krog po polutniku. Ravno to velja za vse druge zvezde, n. pr. za S, S', S", ktere skoz celo leto ob enakem času nahajamo na istem mestu.

36 Od doslé popisanih prikazni so pa kaj različne tiste, ki jih na nebu vidimo , če si mislimo opazovalca na polutniku ali na kterem obeh tečajev zemeljskih. Mislimo si, da stojimo na pr. na severnem tečaji pod. 31, in očitno je, da nam je tečajnica (polarna zvezda) v nadglavišču Z', in da leži ravan obzorova v ravni polutnikovej AQ. Če je solnce nad obzorom, preteče brez vzhoda in zahoda celi krog okoli obzora. Ravno tako pretečete zvezdi S ali S' kroga, ki sta med seboj in s polutnikom vzporedna, toraj opazovalcu ne vzhajate in ne zahajate.

Pod. 31.

Kakor bodemo pozneje videli, stoji solnce ljudem, ki blizo tečaja ali na tečaji prebivájo, polovico leta nad obzorom, tako da jim skoz celi ta čas nikoli ne zaide, da je toraj tam dan 6 mesecev dolg. Ravno tako dolga je pa tudi noč, ki pride za dnevom, kedar solnce zaide pod obzor, ter je vidijo potem ljudje na nižem tečaji prebivajoči.

37 Ko bi se opazovalec postavil na polutnik zemeljski, na pr. v a pod. 32, je pp' zemeljska os in nje podaljžek leži

toraj v opazovalčevem obzoru PP. Zvezda tečajnica v P sw vidi čisto nepremakljiva, vse druge zvezde S, S', Z, S", S'" pa vzhajajo in zahajajo navpik nad obzor in pretekajo nad njim polkroge. Ravno tako vzhaja tam solnce navpik nad obzor in zahaja ravno tako. Kakor vidimo na podobi, so vsi obloki nad obzorom čisto enaki onim, ki so pod obzorom; toraj so na polutniku solnce ali zvezde ravno po toliko časa vidne, kolikor nevidne, dan in noč toraj enake dolgosti, vsak po 12 ur.

Pod. 32.

38 Tečajna visokost. Daljo severnega tečaja P v pod. 33 od obzora HH' opazovalčevega, imenujemo tečajno visokost opazovalčevo.

Tako je na pr. tečajna visokost, v kterej se vidi opazovalcu o zvezda tečajnica P tudi s kotom, kterega delata nebeska os PP' in obzor.

Pod. 33. (Glej stran 254, pod. 27.)

Z izrazom „polutnikova visokost” poznamujemo dáljo zvezde, stoječe v temenu (v vrhovišču) polutnikovem, toraj v A, od obzora opazovalčevega, zaznamovano z oblokom AH, in pa tudi s kotom, ki ga dela os nebeskega polutnika AQ z osjo obzora HH'.

Obloka tečajne in polutnikove visokosti kakega mesta sta skupaj zmirom enaka obloku 90º, t.j. četrtini kroga. Tako n. pr. se vidi. v Draždanih zvezda tečajnica, da dela z obzorom kot: 51º 3' 22" in toraj, pravimo, da je tečajna visokost v Draždanih 51º 3' 22". Če odštejemo to število od 90°, dobimo 38° 56' 38" za polutnikovo visokost v Draždanih. Ker tako mesto svoje lege na zemlji ne spreminja, zato je njegova tečajna visokost zmirom tista, toraj se vidi zvezda tečajnica zmirom enako visoko nad obzorom *).

Opazovalec pa se vé da svoje stališče na zemlji lehko spremeni. Gre li n. pr. od o proti p, vzdiguje se mu zvezda tečajnica zmirom bolj nad obzorom ali z drugo besedo, tečajna visokost opazovalčeva zmirom bolj raste (ali veča postaja), polutnikova visokost njegova se pa enakomérno manjša. Ko pa

pride do p t.j. na severni tečaj, je njegova tečajna visokost 90º in zvezda tečajnica mu stoji v nadglavišču, polutnik mu pa leži v obzeru in polutnikova visokost mu je = 0º (pod. 31.).

Če se pa opazovalec pomikuje v nasprotno mér o proti polutniku a, se mu zvezda tečajnica spušča skozi bolj k obzoru, toraj se mu tečajna visokost zmanjšuje zmirom bolj, polutnikova visokost mu pa ravno tako narašča. Ko pa pride na polutnik a, takrat je tečajna visokost njegova = 0º, kajti sedaj vidi zvezdo tečajnico v obzoru, nebeski polutnik mu gre pa skoz nadglavišče (pod. 32.).

Kakor, se vidi, pomeni tečajna ali pa polutnikova visokost kakega kraja ravno to, kar pomeni (po §. 27.) njegova zemljepisna širokost, namreč daljo tega kraja od zemeljskega polutnika.

To, da se tečajna visokost kake zvezde manjša ali pa raste, če gre opazovalec proti polutniku ali pa proti severnemu tečaju, očiten je dokaz, da je zemlja obla ali okrogla.

39 Visokost kake zvezde imenujemo njeno daljo (narazje) od opazovalčevega obzora. Da to visokost moremo izreči, rabimo tako imenovane navpične kroge (navpičnike), ZR in ZR' pod. 34, ktere si mislimo potegnjene od nadglavišča skoz dotične zvezde S in S' navpik na obzor HH'. Obloka SR in S'R' sta po tem takem visokost zvezd S in S' gledé opazovalca o. Daljo nadglaviščno teh istih zvezd S in S' zaznamujeta obloka SZ in S'Z , kterih vsak z visokostjo dotične zvezde iznaša skupaj 90° ali četrtino kroga.

Pod. 34.

Da pa moremo tudi lego teh zvezd gledé obzora tanjše določiti, delimo obzor od južne točke H do severne H' na 180° in imenujemo daljo visokostnega kroga kake zvezde od južne točke, zaznamovano v stopinjah, razklon ali azimut te zvezde. Tako je razklon zvezde S oblok RH = 120, razklon zvezde S' oblok R'H = 150°. Vse zvezde, ki ležé na enem navpičnem krogu, imajo, kakor je samo po sebi razumljivo, eni in isti razklon, in kakor stran neba, na kteri stoji kaka zvezda, tako imenujemo nje razklon vzhodni ali zahodni.

Ena in ista zvezda ob enakem času z raznih krajev zemlje opazovana, se mora se vé da v raznih visokostih videti. Če torej kak opazovalec n. pr. brodar, visokost kake zvezde vé za jedno mesto in za jeden čas, iz nje visokosti na kterem drugem kraji

opazovane lehko določi lego tega kraja, in tako je poznanje visokosti skoro najvažniši vednost brodarska, in že zgodaj se je vadijo tisti, ki se k tej službi namenijo.

40 Poldnevnik. Če si mislimo na nebu skoz nadglavišče Z (pod. 35.) in skoz podnožišče Z' opazovalca o, potem skoz tečaja nebeska P in P' potegnjen krog ZH'Z'HZ, je ta krog meridijan ali poldnevnik opazovalca o. To ime je dobil ta krog od tod, ker je, kakor smo že v §. 33. dokazali, takrat poldne, kedar stopi solnce vá-nj. Solnce doseže v tem trenutku svoje najviše stališče ali svoje teme (vrhovišče); to isto se zgodi, kedar kaka zvezda stopi v poldnevnik, zgodi se pa lehko to pri več zvezdah ob enem, ker si lehko več zvezd mislimo na enem obloku HAZP.

Pod. 35.

V pod. 35. je poldnevnik edini izmed nebeskih krogov, ki leži v ravni tega papirja, obzor pa in polutnik in navpični krogi stojé iz te ravni, kar se pa v podobi dá le nepopolnoma načrtati s primernim skratjenjem. Raván poldnevnikova reže obzor opazevalčev pravokotno v črti HH', ktero srno že imenovali v §. 32. poldnevnik. Kakor sta tečajna visokost in obzorje za vsak kraj, za vsako mesto zemeljskega površja drugačna, tako ima tudi vsako mesto svoj poseben poldnevnik.

Če se n. pr. opazovalec o za zvezdate noči s hrbtom obrne proti tečajnici P, in gleda potem ravno na južni kraj H, se postavi v svoj poldnevnik. Če opazuje v tem stanji zvezdo, ki stoji v poldnevniku, ne bode ta zvezda čez nekoliko časa več stala v poldnevniku (in sicer zato ne, ker se zemlja okrog svoje osi vrti), marveč se bo odmaknila od njega proti večeru, v poldnevnik bodo pa sčasoma druge zvezde stopile. Če si pa zapišemo čas, v ktérem je ktera zvezda šla skoz poldnevnik, bodemo jo čez 24 ur na tem istem kraji zopet videli.

Na nebeskem globusu je poldnevnik napravljen iz médi in v njem se dá vrteti nebeska obla.

Težko je pa s prostim očesom tako gledati, da je zmerom vprto prav v tisto črto, v kterej leži poldnevnik. Za zanesljivejše opazovanje se toraj nastavi daljnogled pod. 36., ki se dá vrteti okoli svoje manjše osi BB' prav natanko tako, da

daljnogledna daljša os AA' meri ravno v poldnevnik. Skoz to kukalo zvezde le takrat moremo videti, kedar gredó skoz poldnevnik ali meridijan, zato tudi imenujemo to orodje poldanski daljnogled ali prelazni daljnogled. Ker rabimo to orodje pri naj važniših astronomijskih opazovanjih, zato se nastavi vselej s posebno skrbnostjo. Njegova os leži v stopinjah, ktere nosite, 2 trdni, kamniti opori. Ti opori ste zidani na posebnem temelji, ki ni v nobenej zvezi s poslopjem, tako da naključbeni potresi in majanje poslopja nimajo nobenega upliva na orodje. Da se lagleje vrti, zato ste vdelani protuteži DD', ki držite večemu delu peze daljnogleda ravnotežje.

41 Vse do sedaj popisane in imenovane črte in točke pa določujejo lego zvezde le gledé na kak kraj zemeljskega površja. Da pa določimo stališče zvezd na nebeskej obli, potrebujemo še drugih črt, ktere imajo nepremakljivo lego gledé na zvezde.

Taka črta je polutnik. Po njem najprej zvemo, ali je zvezda na severnej ali na južnej polutki. Skoz polutnik si

mislimo, začenši od pomladišča O, potegnjenih 180 krogov, na 360 stopinj. Dáljo tacega kroga od mesta O imenujemo ravni vzhod (rectascension) tiste zvezde, ki stoji v tem krogu. Tako n. pr. zaznamvata obloka OD = 30° in OD' = 60° ravni, vzhod zvezd S in S'.

Pod. 37.

Dáljo zvezde od polutnika imenujemo zvezdni odklon (deklination), in ta je ali severen ali južen. Obloka DS in D'S' zaznamvata severni odklon zvezd S in S'. Toraj imenujemo tudi vse te skoz polutnik potegnjene kroge n.pr. PDP' in PD' P' klónove kroge.

Iz tega se razvidi, da naznanivši ravni vzhod in odklon zvezdno stališče na nebnej obli ravno tako določimo, kakor naznanivši dolgost in širokost kacega kraja, določimo njeno lego na zameljskej obli.

42 Nebeski globus. Do sedaj smo popisali in omenili precej veliko število toček in črt, tako da se nam zdi namenu primerno, da jih še enkrat pregledamo. Res je v nekterih prilikah težko, ali celó nemogoče brez nekterih drugih pomočkov predočiti si take točke in črte na nebu, in v tem obziru nam bistveno služijo nebeski globusi. Taki globusi, ki merijo v premeru 3, 4, 6, 8 do 12 palcev, dobé se v vsakej knjigarni in sicer po 1½ — 20 tolarjev in da-si tudi imajo veči globusi neko prednost pred manjšimi, vendar so že tudi najmanjši izvrstna pripomoč pri astronomijskem gledanji.

Najboljša naprava na nebesken globusu bi bila gotovo ta, da bi neka manjša obla, ktera bi predstavljala zemljo, obdana bila z večo, ktera bi predstavljala nebeski oblok, in na kterej bi bile zaznamovane potrebne črte in zvezde. Ker se pa to ne da lehko napraviti, zato moramo, kedar opazujemo globus, zmerom pomniti, da bi moralo človeško oko prav za prav biti sredi globusa.

DA = njen ravni vzhod (rectascensio)

Nebeska obla stoji najprej na dveh stoglah, ki ste na oblinih tečajih PP' v mednem obroču M, ki predstavlja poldnevnik opazovalčev, in ki je od oble za kake pol črte proč, tako da se obla vrti brez ovir okoli svoje osi.

Poldnevnik sloni v pripravnih zarezah na vodoravnem obroču stojala in na njegovem podnožji, ki pripuščajo dati globusu, kakor se to ravno potrebuje, razna stališča gledé na obzor. Vodoravni obroč HH' predstavlja pravi obzor opazovalčev. Poldnevnik je od točke A polutnika AQ proti severnemu in proti južnemu tečaju razdeljen na 90 stopinj. Če spravimo kako zvezdo pod poldnevnik, beremo na njem stopinje nje odklona. Ravno tako služi poldnevnik pri postavljanji globusa po tečajni visokosti opazovalca.

Obzor je od južnega mesta S začenši na 360 stopinj razdeljen in na njem beremo razklon zvezd.

Na točko Z poldnevnika, ki se vjema z nadglaviščem opazovalčevim, lehko naškernemo (našravbamo) četrt mednega kroga ZR, ki je od obzora proti nadglavišču razdeljen na 90 stopinj, in po njej najdemo visokost zvezde in nje daljavo od nadglavišča.

Najprej se pa mora globus tako postaviti, kakor se prilega stališču opazovalčevemu na zemlji; stati mora namreč tako,

da poldnevnik globusov HH' leži v poldnevniku opazovalčevem in da se tečajna visokost PH' prilega tečajni visokosti opazovalčevej. To se prav lehko napravi, in sicer tako, da prebivalec ali opazovalec n. pr. na polutniku, čegar tečajna visokost je = 0º (§. 27.), globus tako postavi, da ležita oba tečaja P in P' v ravni polutnikovej; — v okolici frankobrodskej na Menu pak tako, da je lok PH' = 50 stopinj itd.

Poldnevnik najdemo s pomočjo kompasa (igle magnetnice) c, ki se v ta namen nahaja na vsacem večem globusu. Toraj vrtimo stojalo z globusom tako dolgo, dokler ravan poldnevnika M, ali poldanska črta, ktero si mislimo potegnjeno od H do H', ni vzporedna z iglico proti severu, obrnjeno. Iz §. 191. fizike vemo, da iglica ne kaže natanko proti severu, marveč da je nekoliko od njega odmaknjena. Toraj moramo podnožje stojala z globusom še za kot 18 stopinj proti jutru (proti desnej roki) zavrteti, ker se iglica v nemških avstrijskih deželah za 18 stopinj proti večeru umika. Tako potem poldnevnik HH' natanko meri proti severu.

44 Še druga naprava na globusu je urni kolobar T v pod. 38, ki je kakor pod. 39. razločnejše kaže, na dvakrat 12 enacih delov ali na ure razdeljen primérno 24 uram dneva in noči. Urni krožec stoji nepremakljiv na poldnevniku MM, skoz krošcevo središče pa gre podaljšana os globusova, na kterej je napravljen kazavnik , ki se na kolobarji vselej premakne, kolikor se globus zavrti. Kedar se globus enkrat okrog in okrog zavrti, in toraj polutnik preteče 360 stopinj pod poldnevnikom, preteče tudi kazavnik cel krog 24 ur, torej se zavrti globus za vsako uro, ktero preteče kazavnik, za 15 stopinj. Kazavnik pa ni z osjo iz enega kosa napravljen, temveč se da s pomočjo trénja ali s pomočjo vijaka okrog nje vrteti in tako na ktero uro urnega krožca si bodi prestaviti, da pri tem ni treba zavrteti globusa. Važnost urnega krožca pri rabi globusa bodemo precej razvideli iz njegove porabe.

Potem, ko ima globus pravo lego gledé tečajne visokosti in gledé strani sveta, moramo ga še v lego djati, ki je primérna času opazovanja na nebu takrat vidnih zvezd. To se pa tako prične: Vsak dan o poldne ob 12. uri stoji solnce v poldnevniku opazovalčevem (§. 40), toraj postavimo najprej tisto mesto globusa pod medeni poldnevnik, v kterem stoji solnce ob 12. uri opoldne. To mesto leži, kakor se samo razume, na ekliptiki in sicer pri začetku pomladi, t, j. dne 21. marca, tam, kjer se ekliptika križa s polutnikom, in od tod naprej se deli

polutnik na 360 stopinj. Za vsak dan se pomakne solnce skoro ravno eno stopinjo naprej, tako da na pr. čez 204 dni, t. j. toraj sredi oktobra, ravni vzhod solnca (§. 41.) t. j. narazje od pomladišča znaša 204 stopinje. Če toraj stavimo to stopinjo polutnikovo pod poldnevnik, je kraj, na kterem reže polutnik ekleptiko, mesto solnca o poldne.

Kazavnik urnega krožca postavimo zdaj na število 12, in zavrtimo globus tako, da kazavnik pride do druge številke 12. (pri tem kazavnik preteče polovico urnega krožca); tako imajó vsa ozvezdja na globusu tako lego, kakoršno imajo zvezde o polnoči na mestu opazovalca. Tako na pr. najdemo, da je ob tej uri (12.) ozvezdje Kasiopeje v poldnevniku. In kakor vrtimo potem globus na levo ali desno, tako moramo kazavnik na vsaktero uro pred polnočjo ali po polnoči, postaviti in videti na globusu, ktere zvezde se nam tedaj kažejo na nebu.

Na globusu se sploh lehko reši mnogo nalog, ktere nam stavi premišljevanje ali pa, navod, ki je večidel z globusom vred naprodaj.

S prva si je podobo neba pač nekoliko težko misliti na globusu, in zopet narobe napraviti si po globusu podobo neba; moramo namreč sami sebe misliti sredi globusa, in od tod misliti si ravne črte do zvezd na globusu zaznamovanih in naprej do neba, in tam bi našli prave zvezde tistega imena.

Z opazovanjem sploh je najboljše začeti v večernem mraku, ali pa v mésečini, ker so takrat le najsvitlejše in največe zvezde vidne, tako da opazovalca ne moti množica bliščečih zvezd. Kedar spozná veče zvezde potem se lehko seznani tudi z manjšimi.

C. Razdelitev nebeskih teles.

45 Z naše zemlje vidimo bliščečo dnevno zvezdo (solnce) in po spremenljivosti svoje podobe znamenito luno (mesec), – dve telesi, ki na nebu nimate sebi enacih, in ki ste toraj vredni posebnega opazovanja.

Mimo drugih zvezd ste te dve telesi zavoljo svoje prividne velikosti tako rekoč mogočna vladarja, pa to veljavo, kakor je že stara in se dostikrat o njej govori, jima astronomijsko opazovanje bistveno krati.

Pa tudi med zvezdami nam točnejše opazovanje kaže še marsikteri razloček. Največi del zvezd se kaže našim očém tako rekoč zmirom na tistem mestu, kolikorkratkoli jih pogledamo, in zato je za take zvezde vsaj nekoliko opravičeno ime stalnice ali neprimičnice.

Nektere zvezde pa spreminjajo svoje stališče na nebu tako očitno in se nekako redovno kmalu v tem, kmalu v onem kraji neba vidijo, da jih zato imenujemo planete ali premičnice.

Posebno čudne prikazni so pa konečno repatice (kometi) deloma že zato, ker imajo kmalu bolj kmalu manj svitlo progo, ki kakor rep hodi za zvezdo, deloma pa zavoljo svojega premikovanja na nebu, ktero je še veče kot pri premičnicah, kajti repatice se nam včasih kar hipoma prikažejo, in zopet zginejo, in nektere ze zopet čez mnogo let vrnejo.

Mi. začnemo z opisovanjem stalnic, ker so te za popisovanje neba posebno važne. Potem bodemo govorili o položaji zemlje proti solncu in luni, kar je posebne važnosti gledé klimatičnih in časovnih razmér, in potlej bomo opazovali premičnice in repatice, in tako pridemo na zadnje k splošnjim mislim o uredbi sveta.

46 Stalnice. Daljše opazovanje neba s pomočjó globusa in zvezdovida (zvezdne mape) nas kmalu nauči, da se iznajdemo v prostorih nebeskih. Vsled tacega opazovanja kmalu zapazimo, da so ti roji zvezd sostavljeni prav po določenem načinu. In te sostavine se čez nekoliko časa tako navadimo, da ne bi mogli zgrešiti nikakoršne premembe v njih.

Komaj solnce zaide za hribe, že se prikažejo v zraku nebeskega prostora zvezde, kakor posamezne bliščeče lučce, kterih število se zmirom množi, čem temnejše postaja nebo, in kterih vidimo nebrojno veliko, če gledamo z oboroženimi očmi. Mesta in kraji, ki se golim očém vidijo kot svitle meglice (meglici podobna sozvezdja), vidijo se oboroženim t. j. skoz daljnogled kot gomile nebrojnih zvezd; in tako vidimo, da oni svitlojasni pas, ki mu pravimo rimska cesta, obstoji iz več milijonov zvezd.

Videzna velikost teh zvezd je zeló različna. Nektere se sprelepo bliščé med drugimi, nektere pa golo oko komaj še vidi. Tako ločimo zvezde za golo oko v 6 vrst ali redov. Stejemo namreč 18 zvezd prvega reda (lx ), 60 druzega, 200 tretjega, 380 četrtega, in dalje petega in šestega reda toliko, da je vseh skupaj okoli 5000 zvezd. Z daljnogledom so jih pa našteli kakih 70000; sodi se pa iz uzrokov, kterih tukaj ne bodemo razlagali, da je vseh zvezd celega svetskega prostora 273 milijonov, ali pa celó 500.000 milijonov.

Nepremičnice se vidijo celó skozi najboljše in najostrejše daljnoglede vedno le kot majhne bliščeče pičice. Že iz tega smemo soditi, da so ta telesa neizmerno daleč od nas. V tem mnenji nas pa potrduje tudi to, da se dve, ena, blizo druge stoječi zvezdi, vidite zmirom enako daleč narazen, s kterega stališča zemljine drage (poti) ju koli opazujemo. Da-si ste najbolj oddaljeni točki zemljine drage 42 milijonov milj narazen, bilo je vendar le pri malo zvezdah mogoče, z nekako gotovostjo določiti letno paralakso t. j. vidni kot, v kterem bi se kazal očesu na kakej zvezdi stalnici 21 milijonov milj dolgi polomér zemljine drage. Z največo natančnostjo je še določena paralaksa

zvezde 61. v ozvezdji. labuda, ki jo je določil slavnoznani astronom Bessel v Kraljevcu. Bessel je našel, da je paralaksa te zvezde = 0.3136 sekunde. Ta paralaksa kaže, da je srednja daljava omenjene 61. zvezde labudove od solnca kakih 13,592.000 milijonov milj. Svitloba, ki vsako sekundo preteče 42.000 milj potrebuje vendar 10 3/10 let, da pride od te zvezde do nas. Hlapon, ko bi dan za dnevom pretekel 200 milj, potreboval bi skoraj 200 milijonov let do te zvezde!

Paralakse, ki bi bila veča od ene sekunde, do sedaj še niso zapazili, toraj smemo po vsej pravici soditi, da so celó tiste stalnice, ki so nam najbliže, vsaj 4 bilijone milj daleč od zemlje ali 200.000krat dalje, nego solnce, do kterega od zemlje štejemo 20 milijonov milj.

Tako daljavo imenujemo zvezdno daljavo, in da našej domišljiji, ktera se zastonj trudi predočiti si tak nezmeren prostor, vsaj nekoliko pridemo na pomoč, opomnimo, da svitloba s hitrostjo 42.000 milj na sekundo, vendar najmanj 3 leta potrebuje, da pride od najbliže zvezde do zemlje.

Pa s tem še nismo našli meje vsega sveta, marveč trditi smemo za gotovo, da vidimo še zvezde, ki so še veliko dalje, zvezde, ki so do 1½ milijona solnčnih dálj od nas, kterih svitloba potrebuje tisoč in več, tisoč let, preden pride na našo zemljo.

Samo po sebi se razume, da morajo telesa, ki so v tako nerazumljivej daljavi nam še vidne, biti orjaške velikosti, in trditi smemo, da ni skoraj nobena zvezda manjša od solnca, mnogo jih je pa večih.

47 V Evropi vidno zvezdnato nebo. Že v najdavniših časih so modri možje vbirali zvezde v skupine, in živa domišljija je prisojala očrtom (obrisom) takih skupin, t. j. znamenj ali sozvezdij podobnost z mnogovrstnimi rečmi in jim dajala teh imena. Tako so prilikovali lehko vidno sozvezdje v pod. 40., kmalu medvedu, kmalu vozu. Pri večini sozvezdij ima pa domišljija preveliko svobodo, ker le malokdaj se usreči med očrtom kake zvezdne skupine in nje imenom najti kako zvezo, tako da ima ta reč malo važnosti v sebi.

48 Opazujoče oko pa ne vidi povsod in vselej tistih zvezd na nebu, marveč je tu mnogo razlike že gledé raznih stališč na zemlji, s kterih opazujemo nebo pa tudi gledé raznih letnih časov in gledé raznih ur, v kterih gledamo zvezde. Opazovalec na severnem tečaji vidi v svojem nadglavišču zvezdo tečajnico, ki je v pridanej zvezdnej mapi I. skoraj v središču, in razvidi od tod vso severno poloblo (polutko), toraj vse zvezde, ki stojé na mapi znotraj kroga, ki ga dela polutnik. Polutnik leži v opazovalčevem obzoru, in zvezd južne poloble (polutke) ne bode nikoli videl.

Opazovalec na polutniku pa vidi polovico severne in polovico južne nebne poloble in zvezda tečajnica se mu vidi v obzoru.

Večina Evropejcev prebiva med 40. do 70. stopinje severne širjave; ti vidijo toraj vse zvezde severne, in tudi še nekoliko zvezd južne poloble, in sicer več ali manj, čem bliže ali dalje od polutnika prebivajo.

Vselej se pa vidi ob enem le polovica zvezdatega neba, toraj toliko, kolikor ga je na zvezdnej mapi (zvezdovidu) omejenega s polutnikom. Da pa ta zvezdovid kaže precej veči del neba, nego ga moremo na enkrat pregledati, prihaja od tod, ker ga res polagoma vsega vgledamo. Lehko tudi zapazimo in razumemo, da vsled vrtenja zemlje zmirom na zapadu nektere zvezde zahajajo, druge pa na jutru vzhajajo. Tudi s pomočjo v §§. 56. do 58. popisanih orodij in s pomočjo pod. 46. lehko pojasnimo, da zavoljo raznih stališč, ki je ima zemlja na, svojej dragi proti solncu, razgled po nebu v enakih urah raznih letnih časov nikoli ne more biti ravno tisti.

Naša naloga je zdaj, pokazati, kako se iz vsega nebesnega prostora, ki je nam sploh viden in ki ga kaže zvezdna mapa odkazati tisti del, kterega vidimo kak določen večer in ob določenej uri. V ta namen smo pridjali tablo II., ktero imenujemo desko obzorovo. Na tej deski vidimo belo, obročasto, večkrat s črnimi mesti pretrgano progo, ki obsega večo, podolgasto-okroglo ploščo — izrez obzora. Dalje zapazimo na črnem obroču, pri besedi „polnoč” puščico in od tod začenši razdelitev obroča na dvakrat 12 ur, in potem še daljno razdelitev ur na četrti ure. Ako hočemo to tablo II. rabiti, nalepimo jo na lepenko (karton) in izrežemo vse bele lise iz nje. Tako pristvarjeno položimo potem na zvezdno mapo, tako, da se imena mesecev in dni, ki so ob mapinem robu, vidijo iz izrez obročaste proge. Zdaj vidimo znotraj izreze obzorove vse zvezde, kar jih je istočasno vidnih nad obzorom opazovalčevim, in sicer o polnoči tistega meseca in tistega dneva, na kteri kaže zgoraj omenjena puščica. Ce hočemo za ktero drugo uro zvedeti, ktere zvezde so tedaj vidne, treba le, da pomaknemo desko obzorove na nepremakljivo stoječej zvezdnej mapi tako daleč na desno ali na levo stran, da se dotični delišči dneva in

ure vjemate na obeh tablah. Zvezde, na vzhodnem robu izreze obzorove vidne, takrat ravno vzhajajo, zvezde na zapadnem robu pa zahajajo; tiste zvezde, ki ležé na ravnej od severa do juga mišljenej črti, gredó ravno skoz téme ali vrhovišče.

Tudi čas solnčnega vzhoda in zatona lehko določimo po tej napravi. Pri tem je najprej treba, da vemo, na kterem mestu ekliptike stoji solnce dotični dan. To mesto pa najdemo, če poiščemo tisti dan na robu zvezdne mape; če potem od tod potegnemo ravno črto skozi središče te mape (v bližini tečajnice), in jo tako daleč podaljšamo, da se dotakne na onej strani ležečega dela ekliptike. Tako na pr. najdemo v sozvezdji »device«, da stoji solnce dne 11. [oktobra] čisto blizu svitle zvezde slov. „klas” lat. „spica” imenovane. Če položimo desko obzorovo na zvezdno mapo in peljemo to točko ekliptike na vzhodni in potem na zahodni obzor, najdemo, da solnce dne 11. oktobra vzhaja ob 6. uri in 40. minuti, in da zahaja ob 5. uri in 20. minuti popoldne. Pri tem pa moramo opomniti, da so ta števila, — števila pravega solnčnega časa; — in da najdemo srednji čas, če popravimo pravi čas s časoizpravo, ki je po kazalu v §. 62. za dan 11. oktobra = 13 minut. Toraj je vzhod solnca po srednjem. času ob 6. uri in 27. minuti, zaton pa ob 5. uri in 7. minuti. Iz tega se vidi, da tako napravljena zvezdna mapa nekoliko nadomesti nebeski globus.

Sicer se pa ta obzorova deska z natančnostjo dá rabiti le v tacih krajih, ki ležé na 50. stopinji zemeljske širjave, ali vsaj ne daleč proč; toraj na pr. v mestih: Moguncija (Mainz), Darmstadt, Frankobrod nad Menom, Würzburg, Bamberg, Praga, Krakov i. v. d. Za mesta, dalje proti severu ali jugu ležeča, bi se morala napraviti drugačna izreza. Vendar lehko pri vsem tem porabimo to izrezo v celej srednjej Evropi, da presodimo, ktere zvezde stojé ob kakem času nad obzorom.

49 Podajmo se po tem takem k opazovanju sozvezdij. Najbolje pa bo, če začnemo s tistimi, ki so blizo zvezde tečajnice, ki so nam toraj vidna vsak večer, celó vso noč, ker nikoli ne zaidejo. Take so pa vse zvezde, kar jih je 40 do 50 stopinj od zvezde tečajnice.

Prikladno je toraj, da začnemo pri vélikem ali koroškem vozu (grosser Bär), pod. 40., ker je to sozvezdje tako znamenito, da je skoraj vsakdo pozna, če se tudi z astronomijo ni pečal. To sozvezdje obstoji iz sedmero zvezd, kterih je 6 druge vrste; štiri zvezde delajo četverokot, — kakor voz s 4 kolesi — ostale tri pa stojé v lok na ojésu tega voza. Če si mislimo skoz zadnje dve zvezdi pri vozu ravno črto in jo še podaljšamo, zadene ta črta na samotno stoječo zvezdo druge vrste, namreč na zvezdo tečajnico, ki spada k sozvezdju málega voza. Važnost te zvezde smo že večkrat povdarili, in sicer zato, ker je od tečaja samo za 1 2/3 stopinje oddaljena in tako rekoč točka, okrog ktere se ves nebeski oblok vrti.

Eno najbolj razprostrtih sozvezdij je drakon, ki se vije okoli málega voza, obstoječ iz mnogih zvezd tretjega in četrtega reda, in zaznamuje tako na nebu skoraj polovico tečajnega kroga. Velikemu vozu nasproti na drugej strani tečaja vidimo v petih zvezdah druzega in tretjega reda, delajočih črko W sozvezdje Kasiopeje, ki leži na pol že v rimskej cesti. Če to sozvezdje zvežemo z ravno črto z velikim vozom, in če na sredo te črte pravokotno potegnemo drugo črto, nam kaže ta črta na desnej strani ovco (capella), zvezdo prvega reda v vozarji, na levej strani pa Vego, tudi zvezdo prvega reda v sozvezdji lire.

Dalje so imenitne skupine, ki leže še znotraj povratnika rakovega, sozvezdje Bootes, v kterem blišči Arktur, zvezda prvega reda. K tej zvezdi pelje ravna, skoz dve najspodnejši zvezdi velikega voza potegnjena črta. Sosed Kasiopejin je Perzej z eno zvezdo druzega reda, vidno v prav svitlem kraji rimske ceste. Od tod lehko najdemo tri svitle zvezde v Andromedi in potem sozvezdje Pegaz, znamenito po štirih, v četverokotu stoječih zvezdah druzega reda.

50 Sozvezdja ekliptike. Tako pridemo do tistega pasa na nebu, ki ga mejita povratnika in je za nas posebno važen zato, ker znotraj njega leže sozvezdja ekliptike.

Izmed vseh nebnih krogov, ktere smo v §. 43. imenovali, je ekliptika edini, ki ga res vidimo na nebu zaznamovanega z vrsto dvanajsterih sozvezdij. Važnost, ki jo imajo ta sozvezdja za nas, bodemo še le pozneje razložili in za sedaj je le treba, da jih s pomočjo nebeske mape poiščemo na nebu.

Kakor kaže tab. I., reže polutnik ekliptiko v dveh točkah, in polovica je leži na severnej, polovica pa na južnej polobli neba. Po takem razločujemo tudi severna in južna sozvezdja ekliptike. Starodavna imena in znamenja teh sozvezdij so ta-le:

Pogled na zvezdno mapo nas uči, da ta sozvezdja nikakor ne pokrivajo enakih prostorov na nebu, in da toraj ne dele ekliptike na dvanajst enakih delov, kajti sozvezdje tehtnice je n. pr. 20 stopinj dolgo, sozvezdje rib se pa razprostira čez 43 stopinj. Znamenja ekliptičnih sozvezdij so pa natanko po 30 stopinj vsaksebi postavljena.

Čudno se nam mora dalje zdeti to, da pri teh znamenjih ne najdemo primernih sozvezdij, ampak vsakrat poprejšnje, tako n. pr. v znamenji. tehtnice sozvezdje device itd. Vzrok tega bodemo v §. 60. razjasnili.

Začenši s severnimi sozvezdji ekliptike od pomladišča, kjer ekliptika reže polutnik, najdemo najprvo nasprotno sozvezdje rib, potem sozvezdje ovna, kteremu tri najbolj znatne zvezde stojé na glavi, in najsvitlelša teh je druzega reda. Za tem pride sozvezdje bika pod Perzejem in vozarjem, lehko znatno po podobi V, ktero dela skupina čveterih zvezd na njegovej glavi. Te zvezde imenujemo hiade ali deževnice. Zvezda prvega reda na vrhu levega kraka je Aldebaran. Na hrbtu bikovem vidimo pa plejade ali gostosevce, skupino majhnih blizo skup stoječih zvezd, ki jih imenujemo tudi sedmozvezdje ali kokljo.

Pri sozvezdji dvojčkov doseže ekliptika svojo največ severno visokost. Tu najdemo dve svitli zvezdi druzega reda, Kastora in Poluksa, na glavah dvojčekov, na nogah pa čvetero zvezd tretjega reda, ki skupaj delajo podolgasti četverokot.

Ta kraj neba dobi prav očitno bliščobo po več sozvezdjih tukaj skup stoječih, izmed kterih se najbolj odlikuje Orijon (rimšice), na jugu pod bikom in dvojčeki ležeče sozvezdje. Sosebno se na njem lesketate dve zvezdi prvega reda, namreč Beteigeuze na vzhodnem pleču in pa Rigel na zahodnej nogi. Med tema delajo tri druga blizo pri drugej stoječe zvezde druzega reda, pas Orijonov, ki se tudi rimska palica imenuje. Blizo tega pasa leži čudovita meglica, Orijonova. Beteigeuze dela z dvema zvezdama prvega reda redni trikot, in sicer z zvezdo Prokijon v sozvezdji malega psa, in s Sirijem , naj svitlejšo vseh zvezd, na glavi vélikega psa, — ki jo imenujemo tudi pasjo zvezdo. To sozvezdje v — po njem tako imenovanih — pasjih dnevih (meseca julija in avgusta) vzhaja in zahaja ob tistem času kot solnce, ki takrat doseže svojo največo visokost in daje največo vročino.

Ekliptika se na to od neznatnega sozvezdja raka, sostavljenega iz samih slabo svitečih zvezd, nagne k sozvezdju leva, znatnemu po štirih glavnih zvezdah, ki delajo velik trapez (raznobok). Med njimi se odlikuje zvezda prvega reda Regulus. Potem pride devica, znatna po peterici zvezd, ki delajo pravokotno kljuko, in po bliščečej zvezdi prvega reda, ki se zove klas devičin.

Tu ekliptika zopet reže polutnik in tako stopimo doli k južnim sozvezdjem, kjer najdemo najprej tehtnico, v kterej se odlikujete dve zvezdi druzega reda.

V škorpjonu sveti zvezda prvega reda Antares, nato pride strelec, ki se zmirom le nizko na južnem obzoru vidi,

in kterega lehko spoznamo po štirih zvezdah, ki stojé v četverokotu. Ekliptika tu doseže svoje najjužnejše mesto, potem pa proti polutniku kvišku gredé pride do kozla pod sozvezdjem orla, znamenitim po zvezdi prvega reda Atair. Nato pride k vodnarju, ki pa nima nobene zvezde svitlejše od tretjega reda.

Ribi pa sklepate krog, ki smo ga tako po vsem nebeskem obloku popisali. To sozvezdje nima nobene svitlejše zvezde, in njegovo mesto najlaže najdemo po sozvezdji Pegaza, pod kterim leži. Med vodnarjem in ribama prav nizko na južnem obnebji pa vidimo zvezdo prvega reda Fomalhant, v sozvezdji južne ribe.

Solncé pa zemlja.

51 Mislimo na koncih palčice dve obli a in b, v pod. 41. Obla a naj ima 3krat več tvarine kakor obla b. Težišče cele te sestave mora toraj biti blizo veče oble, in iz §. 14. fizike lehko dokažemo, da, če daljavo središč obeh obel na štiri enake dele delimo, nju skupno težišče leži v ¼ daljave, namreč pri c. Tedaj deluje v daljavi 3 tvarina b = 1, v daljavi 1 pa tvarina a = 3, in cela sestava mora biti v ravno težji, če jo podpremo v c. Če potem to sestavo okrog težišča c vrtimo, vidimo, da obe obli pretečete krogu podobno pot, s pikami zaznamovano, ter vidimo, da manjša obla b preteka pot okrog veče oble a.

Pod. 41.

Če po enakem načinu sestavimo dve različni tvarini, ter ju zalučimo daleč v zrak, vidimo, da se jamete vrteti okoli skupnega težišča, ter da se vrti manjša obla okrog veče.

Ko bi bila v tem priméru. (pod. 41.) tvarina oble a desetkrat ali celó stokrat veča od tvarine oble b, padlo bi težišče v večo oblo. In videli bi, da bi se veča obla vrtela okrog točke, ležeče notri v njej, manjša obla pa bi pretekala krog okoli veče.

52 Solnce in zemlja ste okrogli tvarini, med sebó v podobnem oméru stoječi, samo da je med njima gledé velikosti, mnogo veči razloček, kakor je bil v prejšnjem priméru; kar se vidi iz sledečega kazala:

Da razjasnimo te omére velikosti, pristavljamo v pod. 42. razgled solnca in zemlje v pravem oméru. V ravno takem oméru kaže ta podoba, tudi mesec, in njeno daljo od zemlje, potem pa še obe največi premičnici: Jupitra in Saturna. Omerno daljavo zemlje od solnca najdemo, če postavimo belo pičico, ktera predstavlja zemljo, kakih 60 čevljev daleč od večega, solnce prestavljajočega kroga.

Pod. 42.

Če si mislimo te dve telesi z motvozom ali s palčico med seboj zvezani, pade njuno skupno težišče v solnčno telo in sicer prav blizo solnčnega središča. Skupaj v prostor svetá vrženi, bodete se, enako kakor obli v prejšnjem priméru vrtéli, in sicer se bode solnce vrtelo okrog samega sebe, zemlja pa okrog solnca.

To vrtenje se tudi res tako godi, samo da solnca in zemlje v tej zvezdi ne drži kak telesen motvoz, marveč prirodne sile na posebni način sodelujoče.

Sila, ktera veže zemljo s solncem, je tista med vsemi telesi delajoča medsebna privlačnost, ktero poznamo že iz fizike po imenu teže ali težnosti. Da se pa vsled te sile solnce in zemlja ne približata vedno bolj eden drugemu in se konečno ne trčita, temu je vzrok sodelovanje neke druge sile, ki, pravokotno na mér privlake namerjena, napravi sestavljeno gibanje zemlje okrog solnca (prim. fiz. §. 67). —

53 Velikansko solnčno telo pa ni sovsema mirno. To spoznamo po nekih temnih mestih, ktere včasih zapazimo na svetlem površji solnca, to so tako imenovane solnčne pege, nekako take, kakor jih kaže pod. 43. Teh peg namreč pri natančnem opazovanji ne vidimo zmirom na tem istem mestu. Zapazili so, da one pridejo od enega solnčnega roba in tekó zmirom v tisto mér preko solnčnega površja do nasprotnega roba, kjer se zgubé, potem se pa čez nekoliko časa zopet prikažejo na prvič omenjenem robu. To nam priča, da se solnce vrti okrog svoje osi in da potrebuje 25½ dni, da se enkrat zavrti; zemlja se pa okrog svoje v ednem dnevu.

Pod. 43.

Težko je pa razjasniti, kje imate bliščeča svetloba in pa oživljajoča toplota, ki ju solnce izpušča, svoj izvir. Misel, da je solnce silno veliko, goreče telo, v takem pomenu, kakor poznamo gorenje kot kemijsko razpravo, ima veliko ovir. Pri vsakem gorečem ali žarečem telesu vidimo namreč, da se mu po sijanji svitloba in toplota zmanjšuje, in to zmanjševanje bi se bilo moralo sčasom vendar tudi na solncu vkljub njegovi silni velikosti pokazati. Ali temu nasproti se kaže, da je solnce izvir nepremenljive obilnosti toplote in svitlobe.

Največ preiskovalcev je té misli, da je solnce temno telo, ki, obdano s posebnim ozračjem, po silnej hitrosti vrtenja sili ozračje, da se trese; in to trésenje čutimo kot toploto in svitlobo. Časih nastajajo po nam neznanih vzrokih v tem svitlom solnčnem ogrinjalu razpokline (reže), skozi ktere potem vidimo mesta temnega solnčnega telesa, in ktere imenujemo solnčne pe ge.

Opazovanje solnčne šare (spektrum) o kterej smo že govorili na strani 153. fizike, nas pa uči, da je solnčno telo samo po sebi sviteče jedro, ki je obdano s plamenastim ozračjem. Dá, mnogo vzrokov imamo k tej misli, da je v gorečem solnčnem ozračji več, in sicer tacih tvarin, kakoršne nahajamo na zemlji, namreč sosebno kalium in natrium.

54 Pot, ktero preteče zemlja okrog solnca, je pakrog (elipsa), pod. 44., prav majhne izsrediščnosti (ekscentričnosti), tako da je skoraj popolnoma enak krogu.

Veča os pakrogova ali apsidna črta ab znaša 41 miljonov milj. V enem obeh ognjišč stoji solnce, in daljo njegovo od pakrogovega središča c imenujemo ek scentričnost zemeljske poti. Zemlja doseže na svojem obhodu. enkrat na leto največo daljavo od solnca, kedar je namreč na enem koncu osi, kjer je 21,030.055 geografijskih milj od solnca oddaljena, to se zgodi dne 2. julija. To mesto imenujemo toraj odsolnje ali aphelium. Na nasprotnem koncu veče osi pa doseže zemlja svoje prisolnje ali perihelium dne l. januarija, ker je ta dan le za 20,334.825 milj od solnca oddaljena. Iz obeh teh daljav najdena srednja solnčna daljava je toraj 20,682.440 milj. Topovska (kanonska) obla, ki preteče vsako sekundo 1000 čevljev daljave, bi potrebovala za to pot celih 12 let.

Večidel nam ni treba na to gledati, da je zemeljska pot eliptične oblike, ampak dovolj je, da si jo mislimo kakor okrog, čegar polomér je 20 miljonov milj dolg. Obseg ali dolgost te poti znaša okoli 127 miljonov milj, ktere preteče zemlja v 365 dneh in nekoliko urah, tako, da torej preteče v enej sekundi okoli 4 milje. Hitrost zemeljskega teka okrog solnca je toraj veliko veča nego hitrost vrtenja kake točke na polutniku okrog zemeljske osi, ktera poslednja hitrost znaša v 1 sekundi le 1430 pariških čevljev. Ko bi mogli z ono hitrostjo iti okoli zemlje, ktere obod znaša 5400 milj storili bi to pot v 22 ½ minutah.

Ta ravno popisana hitrost zemlje je pa le njena srednja hitrost. Eliptična oblika zemeljske poti je namreč imenitnega upliva na tekanje zemlje, ki postaja tem hitrejše, čem bolj se zemlja bliža prisolnju, in ki pojema, dokler ne doseže odsolnja. Iz tega sledi, kakor bodemo pozneje videli, razloček med dolgostjo poletnega in pa zimskega pol-letja, ker je prvo za 7 ¾ dne daljše od druzega.

55 Položaj zemeljske osi proti ravni zemeljske drage. Mislimo si skoz središče solnca položeno ravan, in to razširjeno na vse strani; v tej ravni pa naj se giblje zemlja. To se dá predočiti s tem, da sredi okroglega kosa lepenke napravimo izkroj, in da vtaknemo oblo do polovice v ta izkroj. Ta obla nam predstavlja solnce. Raván lepenke je raván zemeljske drage, ktero pot nam predstavlja na lepenki načrtan krog, v čegar središču je solnce. Zemljo samo si pa lehko predstavimo z manjšo oblo, ktera se da vtikati do polovice v okrogle izrezke, napravljene na raznih mestih zemeljske drage.

Sploh težko, dá ne rečemo deloma nemogoče je, s podobami zadostno pojasniti prikazni, ktere bomo sedaj popisovali, ker so te podobe vselej le na ravnem papirji, in ker se mnogo prikazni gibanja dá načrtati le v prikratbah, ki jih potem ni vselej lehko razumeti tistim, kteri niso vajeni takih podob.

Načrtajmo si na majhno oblo, ki naj nam predstavlja zemljo, na zemeljskem globusu navadne kroge, namreč: polutnik, oba povratnika, polarna kroga, in tečaja (pola). Zdaj lehko razvidimo, da damo tej obli lehko prav raznovrsten položaj proti ravni zemeljske drage. Enkrat jo lehko tako položimo, da ležita oba tečaja, toraj zemeljska os v tej ravni. Potlej jo lehko postavimo tako, da stoji zemeljska os navpik na to raván, in slednjič jo lehko tudi tako naklonimo, da njena os visi proti tej ravni, da tedaj dela zemeljska os oster kot z zemeljsko drago.

Da morajo ti troji razni položaji biti najvažnejšega upliva na prikazni zemeljskega površja, to hočemo tukaj pokazati. Tudi tukaj pomagamo pogledu prav vgodno, če postavimo na sredo okrogle mize luč (najbolje leščerbo), ki nam predstavlja solnce. V enako visokost s plamenom postavimo si na robu mize majhen globus, čegar osi lehko damo ktero-koli lego. Mesto globusa smemo tudi porabiti majhno leseno oblo, ktere os je predrta, in ki se da okrog pletenke (pletilne igle) vrteti. To pletenko lehko enako visoko s plamenom v plutov zamašek steklenice vtaknemo tako, da je gledé na raván mize ali navpična ali naklonjena ali z njo vzpóredna (soravna). Na obli naj bodo načrtani potrebni vzpóredni krogi in polutnik. Konečno delimo še omizje z dvema pravokotno druga čez drugo prek središča ravni potegnjenima črtama na 4 enake dele. S pomočjo te proste naprave si to, kar je v naslednjem popisano, še bolje razjasnimo, kakor pa s podobami.

56 Mislimo si najprej, da stoji zemeljska os navpično na zemeljsko drago, kakor a v pod. 45. Pri takem položaji bi bila skozi celo leto in povsej zemlji noč ravno tako dolga kakor kor dan. Solnčni trakovi, navpično vpadajoči na polutnik (ravnik), bi popalili ob njem ležeči zemljini pas in ne moglo bi se na njem prebivati. Srečnejši bi bili kraji, ki ležé med tistimi vzpórednimi krogi, ki so nekoliko oddaljeni od polutnika. Na-nje bi solnčni trakovi po ševi zadevali, in imeli bi leto in dan prijetno pomladansko vreme. Pa ravno potem bi se izgubila za prebivalce teh zemeljskih pasov mičnost, ki jo ima sprememba letnih časov v sebi, in gotovo bi se mnogo zelišč ne moglo pristojno razviti. Prav zeló žalostna osoda bi bila pa odmenjena krajem, ki ležé bolj proti tečajema. Tu bi solnčni trakovi zadevali deloma tako po ševi, deloma bi pa celó popolnoma mirno švigali, da bi vladala večna huda zima v teh deželah, — kjer sedaj živé milijoni srečnih ljudi. Pri navpičnem položaji zemeljske osi proti zemeljskej dragi bi se toraj na naj večem delu zemlje ne dalo prebivati.

Pod. 45.

Še veliko čudnejše prikazni pa nastanejo, če si mislimo zemeljsko os položeno v zemeljsko drago v pod. 45. b. — in sicer tako, da bi njena tečaja obdržala zmerom to isto mér. V tem položaji bi bila enkrat na leto razsvitljena cela severna zemeljska polutka, solnčni trakovi bi padali navpik na severni tečaj, in dan bi trajal 24 ur. Na njej nasprotnej strani v a bi nastopilo pa ravno to za južno poluto, in tako bi bila za razne kraje zemlje vedno nagla prememba goreče toplote in ledene mrzlote. Dolgost dneva bi znašala za vsak kraj zemlje skoro pol leta, in na nasprotnej strani bi bila noč enako dolga; s kratka: take velike spremembe svitlobe in toplote bi bile še bolj nevgodne za prebivanje po zemlji, kakor poprej popisane nepriličnosti.

Ker pa, kakor je znano, na našej zemlji ne vlada ona enoličnost v dolgosti dneva in v podnebji, kakor bi morala vladati pri navpičnosti zemeljske osi, in ker tudi ona polna sprememba ne nastopa, kakoršna bi morala, kakor smo zgorej videli, pri vodoravnej legi zemeljske osi, zato mora zemeljska os biti naklonjena proti zemeljskej dragi, rezati jo mora v ostrem kotu (pod. 45. c).

To je tudi v resnici tako, in iz tega si lehko razjasnimo celo vrsto ravno tako imenitnih kakor v obče znanih prikazni.

57 Opazujmo sedaj zemljo na nje 4 glavnih stališčih okrog solnca. V pod. 46. je S solnce, T zemlja, in sN zemeljska os, ki si zmerom vzpóredna ostane.

Očitno je, da je vselej le proti solncu obrnjena stran zemlje razsvitljena in greta, in krog, potegnjen okoli in okoli zemlje, dela mejo med svitlo in med temno polovico zemlje – mejo razsvitljenja. T nam kaže zemljo, kakor stoji dné 21. marca, ko se razlivajo solnčni trakovi navpik na polutnik. V tem položaji gre krog, ki meji razsvitljenje, skozi oba tečaja s in N, toraj je na polovini severne in na polovini južne polute istočasno dan, in ko se zemlja vrti okrog svoje osi sN, opiše vsako mesto njenega površja polovino svojega vsakdanjega kroga na dnevnej strani, drugo polovino pa na nočnej strani. V tem položaji sta toraj na celej zemlji noč in dan enako dolga, toraj imenujemo ta stan spomladansko enakonočje (aequinoetium). Ravno to velja tudi o jesenskem enakonočji, ki se dogodi 23. septembra in smo je predočili s položajem v T", kjer se nam kaže proti nam obrnjena nerazsvitljena ali nočna stran zemlje.

Ko pa zemlja stori četrti del svoje poti okrog solnca, pride dne 21. junija v mesto ktero imenujemo letno obratišče ali kres. Tu vidimo, da je severni tečaj N in precej zdaten del zemeljskega površja okrog njega razsvetljen skozi ves čas vsakdanskega vrtenja zemlje okrog svoje osí. Prebivalcem znotraj severnega tečajnega kroga ef, oddaljenega za 23 ½ stopinje od severnega tečaja ta dan solnce celó ne zaide; dan jim traja, toraj 24 ur. Od tečajnega kroga obseženi del zemlje imenujemo severni tečajni polarni pas.

Ravno nasprotno se pa godi tisti čas znotraj južnega tečajnega kroga ah, kjer celi ta dan solnce ne postane vidno, in tedaj noč traja 24 ur.

Na polutniku je pa tudi ta dan dolgost dneva in nočí enaka, kajti razsvitljeni del nE tega kroga je tako dolg, kakor nerazsvitljeni mA. Za vsako severno od polutnika ležeče mesto

je pa dan daljši od noči, ker je očitno, da je razsvetljeni del mesta mb vzpórednega kroga ab veči, kakor nerazsvitljeni njegov del ma; toraj je prebivalec tega kraja med dnevnim vrtenjem zemlje dalj časa v svitlobi kakor v temi. Vsi severno od polutnika (ravnika) ležeči kraji imajo toraj dne 21. junija najdaljši dan in najkrajšo noč.

Da pa na južnej strani polutnika nastopi nasprotna razmera, in da je takrat tam noč najdaljša, to si je lehko misliti.

Vzpóredni krog ab, na kterega se solnčni trakovi dne 1. junija razlivajo navpik, imenujemo povratnik raka.

Ko zemlja zdaj po svojej dragi naprej teka, se dan zmirom bolj krajša, in dne 23. septembra, ko stopi solnce v jesensko enakonočje T", sta zopet dan in noč enako dolga. Od tod naprej je pa dan vedno krajši, dokler ne pride zemlja dne 23. decembra v zimsko obratišče (kres) T'", kjer padajo solnčni trakovi navpik na povratnik kozla cd. Da so za nas prebivalce severne polute dnevni loki n. pr. ma krajši nego nočni loki mb, to je očevidno. Mi imamo ta dan svoj najkrajši dan, naši protinožci na južnej poluti zemlje se pa radujejo svojega najdaljšega dneva.

Dočim je toraj blizo polutnika dolgost dneva in noči zmirom enaka, je med njima, dalje ko se pride od polutnika, skozi veči razloček, kakor vidimo iz sledečega razkazka:

Na daljnem teku zemlje po svojej dragi raste od zimskega obratnika (ali kresa) dnevom zopet njih dolgost do pomladanskega enakonočja, — in tu smo, dopolnivši letni obhod, zopet na mestu, od koder smo se bili napotili.

Iz te naklonjenosti zemeljske osi proti zemeljskej dragi se tedaj samo po sebi razjasnuje že v §. 35. popisano videzno letno solnčno premikovanje, vsled kterega solnce reže dvakrat na leto polutnik in doseže enkrat na južnej, enkrat pa na severnej strani svoje najviše stališče, od koder se vrne zopet nazaj.

Najviše in najniže stališče solnca zaznamujemo pa po povratnikih, od polutnika za 23 ½ stopinje oddaljenih, ker se zdí, kakor da bi se tukaj solnce vrnilo in zopet bližalo polutniku.

58 Za prebivalce med povratnikoma ležečega zemeljskega, pasa, kterega imenujemo vroči ali tropični pas, solnce ne spreminja skozi celo leto svojega, stališča tako izdatno, da jih ne bi zadevali njegovi trakovi (žarki) skoraj zmirom navpik ali vsaj skoro navpično. Zato je v tem delu zemlje največa vročina, in zdatnih razločkov v toploti, po kterih se drugdé odlikujejo letni časi, tukaj ni. Zeliščem in živalim in ljudem daje obilnost toplote in svitlobe posebne oblike in lastnosti.

Med povratnikoma in tečajnikoma ležita na obeh stranéh polutnika zmérna pasa. Znotraj teh solnčni trakovi ne padajo nikoli navpik, toraj velik del solnčnih toplih trakov zemlja ne jemlje v sé, ampak jih v stran odbija (§. 222 lizike), in vročina ne doseže nikoli najviše stopinje.

Vse površje toplega pasa meri 3.7 milijonov štirjaških milj, površje obeh zmernih pasov skupaj 4.8 milijonov, površje obeh mrzlih pasov pa 0.8 milijonov štirjaških milj.

Zeló različen je pa stan solnca nasproti našemu severnemu zmernemu pasu abef v pod. 46 v teku leta. O poletnem solnčnem kresu (v T') padajo solnčni trakovi veliko manj po ševi (nagnjeno) na zemljo, kakor o zimskem kresu, ko se je solnce pomaknilo pod polutnik, in trakovi (pri abef) skoro mimo zemlje švigajo. In razen tega, kak razloček je v dolgosti dneva, tako da o poletnem kresu solnčni trakovi padajo ne le bolj navpik, ampak tudi dalj časa čez dan, kakor o zimskem kresu. Od tod je toraj oni zdatni razloček v toplini in v vremenu v teku leta, od tod sprememba letnih časov, prehod iz mrzle zime v prijetno toplo pomlad, za ktero pride zorivna letna vročina, potem pa nastopi zopet jesen z medlejšo svitlobo in s hladnejšemi dnevi, in slednjič zopet vrata odpre hladnej zimi.

Koliko dobrotljivega in mikavnega za človeški rod leži v tej večnej vrstitvi letnih časov, kaka neizmerna mičnost biva v tej premembi, — tega ne razodeva nobena druga reč bolj, ko ta, da se zaželeni nastop prekrasne pomladi, resna tihotnost in samotnost zime, pekoča blagodarnost poletja in dobrodejna, obilost jeseni vedno in vedno spominja v brezštevilnih slikah in pripovedkah umetnosti in pesništva od časov davnih narodov do današnjega dne.

Pod. 47.

59 Ko bi zemeljska draga bila krog, kakor v pod. 46., morale bi dobe med enakonočiščema in kresoma biti popolnoma enako dolge, poletna polovica leta – od pomladanskega enakonočišča do zimskega kresa – bi morala biti iste dolgosti kot zimska polovica.

Pa to ni tako, ker zemeljska draga, kakor vemo, je pakrog, in solnce stoji v enem obeh gorišč tega pakroga.

Će sta T in T'' v pod. 47. enakonočišči,

je med obema ležeči kos drage zimske polovice leta TT"'T' manjši kot kos poletne polovice TT'T". Razun tega je v zimskej polovici hitrost zemeljskega teka veča, kakor v poletnej polovici, in to zato, ker doseže zemlja o zimskem kresu T"' prisolnje, o poletnem kresu pa odsolnje. To oboje skup stori, da je poletna polovica leta za 7 ¾ dneva daljša od zimske polovice; v prvej polovici štejemo namreč 186 dni 12 ur, v drugej zimskej pa le 178 dni 18 ur. *)

Dasiravno prisolnje pade v sredo zime, in smo tedaj solnca za 695.230 milj bliže kakor o poletnem kresu, vendar to nima kar nobenega upliva na toploto na zemeljskem površji, ker je toplota odvisna le od bolj ali manj napošev padajočih salučnih trakóv in od dolgosti dneva, — kakor srno to že zgorej dokazali.

60 Opazujmo enega večera solnčni zaton, in zapomnimo si mesto, kjer je solnce zašlo pod obzor po kakovej, kmalu po tem vidnej zvezdi ali zvezdnej skupini blizo zatona. Prihodnji večer bodemo zagledali to zvezdo ali zvezdna skupino zopet na tistem kraji, blizo zapadajočega solnca. Če pa nadaljujemo to opazovanje več dni, vidimo, da se solnce tej zvezdi zmirom bolj približuje, tako da kmalu ona zaide že istočasno s solncem in da je pozneje po solnčnem zahodu ni več videti. Če to opazovanje še nadaljujemo pri drugej zvezdi, bodemo pri njej čez nekoliko časa to isto našli. — Podobne prikazni tudi na jutranjem nebu lehko zapazimo. Zvezda, ki vzhaja kar je koli mogoče blizo solnca in malo pred njim, bode čez nekoliko dni že precej prej kakor solnce in dalje od njega vzhajala nad obzor, ker se je solnce od nje oddaljilo. Vidimo toraj, da se solnce na zvezdatem nebu pomika od zahoda proti vzhodu, in njegovo pot lehko zaznamujemo, če si zapomnimo zvezde, blizo kterih smo je sčasoma vidévali.

Te zvezde ali zvezdne skupine delajo na zvezdatem nebu pas, kterega imenujemo zverinski krog ali zodiak, ki je omejen z dvema za 70 do 80 od ekliptike oddaljenima in ž njo vzpórednima krogoma. Dokler je solnce v bližici kterega tacega sozvezdja, pravimo skratka, da solnce stoji v tem sozvezdji. Starodavni narodi so delili zverinski krog na 12, enako vsaksebi stoječih sozvezdij, na 12 delov, — imena in znamenja teh delov smo že v § 50. omenili. — Solnce potrebuje, da se premakne iz enega sozvezdja v drugo, da toraj prehodi 30 stopinj v ekliptiki, 28 do 30 dni, toraj čas, ki ga imenujemo mesec. Ko se je solnce skozi 12 mesecev pomikovalo od enega sozvezdja do drugega, pa pride zopet v sozvezdje, v kterem smo je s prva zapazili, in s tem trenutkom dopolni leto. Toraj stoji solnce vsak mesec v drugem sozvezdji.

Pred 3000 leti, ko je bil zverinski krog že znan, stalo je solnce o pomladanskem enakonočji, dne 21. marca, v sozvezdji ovna, in vrsta mesecev in njim pripadajočim sozvezdij je bila ta-le:

Ali ker se vozli ekliptike in polutnika počasi nazaj pomikajo (kar imenujemo naprej pomikanje enakonoči ali praecession), je ta stan dandanes drugači. Solnce namreč o začetku pomladi (toraj meseca marca) več ne stoji v sozvezdji ovna, ampak v sozvezdji rib, in ravno tako se je za vsak sledeči mesec solnce premaknilo za eno sozvezdje nazaj. Da pa niso nastale pomote in zmešnjave gledé starejih zaznamkov, pustili so na globusih in na nebesnih mapah znamenja teh 12 sozvezdij v njihovej privotnej legi, tako da sedaj delamo razloček med znamenji sozvezdij in sozvezdji samimi. Znamenja so le točke, s kterimi je eliptika razdeljena na 12 enakih delov, sozvezdja so pa zaresne zvezdne skupine. Če toraj na pr. rečemo: solnce ali kaka premičnica stoji v znamenji raka, poiščemo si na globusu ali na nebesni (zvezdni) mapi znamenje tu pa najdemo prednje sozvezdje, namreč sozvezdje dvojčekov (primeri pod. 48.).

Kakor smo že omenili, reže ekliptika polutnik v kotu, 23 ½º velikem, na dveh 180º vsaksebi ležečih, toraj v krogu sebi nasproti stoječih mestih. Te dve mesti ste toraj to, kar že poznamo po imenu: enakonočišč, in solnce stoji ob času pomladanskega enakonočja, toraj dne 21. marca, v sozvezdji rib (namreč v znamenji ovna) in ob časa jesenskega enakonočja, to je 23. septembra, v sozvezdji device (namreč v znamenji tehtnice).

61 Tudi temu videznemu premikovanju solnca moramo sedaj pravi vzrok navesti, ki je premikovanje zemlje. Vzemimo si zopet na pomoč našo okroglo mizo, z lučjo v središču stoječo, ki predstavlja solnce. Postavimo potem mizo sredi okrogle sobe, ktere obod smo z znamenji ekliptike razdelili na 12 enakih delov, ki so v enakej visokosti s svečnim plamenom vsi enako vsaksebi začrtani na zidu.

V pod. 48. predstavlja notranji krog mizo, vnanji pa obod sobe. Oko opazovalčevo je v enakej visokosti s plamenom na mestu zgornje puščice, kjer si mislimo zemljo dne 21. marca, ko nastopi tek v mér puščice. V tem času se vidi solnce v znamenji ovna. Če se pomaknemo na robu mize, ki je razdeljen na 12 enakih delov, za en del naprej, vidimo solnce sedaj v znamenji bika, ter se nam zdi, da je solnce preteklo lok 30º v mér, ki je našemu premiku ravno nasprotna. Če tako nadaljujemo svojo pot okrog solnca, stopa ono sčasoma iz enega

znamenja v drugo, dokler ne pride zopet v znamenje ovna, in tu je leto dopolnjeno.

Dokler niso bili ljudje prepričani o tem premikovanji zemlje okrog solnca, so mislili, da je zemlja v središču solnčne drage, toraj na tem mestu, kjer je solnce pod. 49. Prikazni so res ravno tiste, če se sami mislimo sredi mize in premikujemo luč ki nam solnce predstavlja, pri spodnjej pičici začenši, okrog mize. Vidimo namreč, da luč prehaja vsa sozvezdja.

Da reže ekliptika polutnik v kotu 23 ½, to je zgolj posledek tega, da je zemeljska os nagnjena proti zemeljskej dragi.

Pod. 50

V pod. 50. vidimo solnce in pa zemljo, ki je s severnim tečajem N obrnjena proti solncu, kakor je res dne 21. junija; pri tem moramo opomniti, da si ostaja os zmirom sama s sebó vzporedna. Ko bi stala zemeljska os kakor NS navpik na ravnino zemeljske drage, toraj navpik na aq, bi ekliptika ležala v ravni polutnika aq. Ali v resnici je os nagnjena proti ravni zemeljske drage, kakor NS, in tu je AQ polutnik, kterega ravnina reže, kakor vidimo, ravnino ekliptike pod tistim kotom, ki ga dela nagnjena os NS z osjo ns, ki si jo mislimo navpik stoječo.

62 Izprava časa. Zemlja se zavrti v 23 urah, 56 minutah in 4 sekundah s popolnoma enako hitrostjo okoli svoje osi. Ta čas imenujemo zvezdni dan, ki ga delimo, kakor solnčni dan, na 24 enakih delov, — in vsak tak del imenujemo zvezdno uro. Tega časa se poslužujejo zvezdoznanci za štetje, ker ga prav lehko in natanko razberejo, in tudi stanje zvezd prav lehko po njem določijo.

Čas pa, kterega je potrebovalo solnce od enega prestopa poldnevnika kakega kraja, do druzega prestopa tega poldnevnika, imenujemo solnčni dan. Ta dan je pa skoro za 4 minute (3 min. 56 sek.) daljši od zvezdnega dne in sicer zato, ker se solnce vsak dan na videz pomakne skoro za eno stopinjo proti vzhodu. To je kakor pri minutnem kazalu na uri, ki mora, če je prej ravno nad urinim kazalcem stalo, na to nekaj več kot enkrat okrog priti, da stoji zopet nad urinim kazalcem, ker ta se je med tem za nekoliko v isto mér naprej pomaknil.

Solnčni dan so od nekdaj delili na 24 ur. Dobro napravljena in prav postavljena solnčna ura kaže zmirom te ure prav. V pod. 51. vidimo solnčno uro z navpično, v pod. 52. eno z vodoravno cifrnico. Pri prvej ima senco delajoča palčica tisto mér nebesne osi, pri drugej pa jo ima ravnočrtni rob na vpik postavljene kovinske deske.

Solnčni dnevi pa niso vsi enake dolgosti, ker ta je odvisna, kakor smo že videli, od neenakoličnega gibanja zemlje po svojej

dragi (ekliptiki), čegar posledek je videzno premikovanje solnca, razen tega se pa to videzno premikovanje solnca tudi ne godi v ravni zemeljskega polutnika, ampak v ekliptiki k njemu za 23 ½ naklonjenej.

Ker pa dobra kolesna ura mora imeti popolno enoličen tek, zato ne more kazati različnega solnčnega časa. Toraj se je vpeljal tako imenovani srednji solnčni čas. Mislimo namreč zraven pravega solnca še drugo, ki se v ravni polutnikovi premikaje z enolično hitrostjo, in gre s pravim svincem zmirom istočasno skoz pomladansko prenočišče.

To mišljeno solnce je pa zaresnemu kmalu spredej, kmalu mu zadej, in večkrat greste tudi obe ob enem skozi poldnevnik. Ura, ktera zmirom takrat poldne kaže, kedar gre mišljeno solnce skozi poldnevnik, kaže srednji solnčni čas, ki se tako imenuje v razloček od pravega časa, ki ga kaže solnčna ura. Razloček med pravim in srednjim solnčnim časom imenujemo izpravo časa ali časaizprav o. Sledeči razkazek kaže to izpravo za razne mesece natanko, celó na sekunde. Ko bi si toraj hoteli uro vravnati po solnčnej uri, morali bi k času, ki ga kaže solnčna ura, še toliko minut in sekund prištéti, ali od njega odšteti, kolikor kaže razkazek.

Če n. pr. kaže solnčna ura dne 26. marca 10. uro in 17. minuto, mora kolesna ura kazati. 10. uro 17. minuto + 5 minut, 46.5 sek., ali 10. uro 22. minuto, 46.5 sek. Ravno tako mora, če kaže solnčna ura dne 7. septembra 8. uro in 55. minuto, kolesna ura kazati 8. uro 55. minuto — 2 minuti 2.7 sek., ali 8. uro 52. minuto 57.3 sekundo.

Na razkazu vidimo da 4krat v letu, namreč dne 15. aprila, 15. junija, l. septembra in 25. decembra se vjemata oba časa, da namreč takrat kaže kolesna ura skoro ravno isti čas kot

solnčna ura. Dalje vidimo, da so razločki največi meseca februarija in novembra. Dne 13. februarija je srednji čas pravemu za 14 minut 27.4 sekund naprej, dne 3. novembra pa solnčni čas preseže srednji čas za 16 minut 18.3 sekund. Iz teh okoliščin si lehko kar precej razjasnimo različno dolgost dopoldnevno in popoldnevno, ki je mesecev februarija, oktobra in novembra sosebno znatna. Pravo poldne, ali trenotek, ko solnčna ura kaže ravno na 12, pade namreč vselej v sredo med solnčnim vzhodom in zahodom. Po razkazku pa nastopi dne 13. februarija srednje poldne ali trenotek, ko kazalec kolesne ure na 12 stoji, čertrt ure prej, kot je pravo poldne, toraj je ta dan predpoldnem za četrt ure krajši, popoldne pa za toliko daljši, toraj je popoldne pol ure daljše nego predpoldne. Primérno najdemo, da je dan 3. novembra popoldne za več kot 32 minut krajši, kot popoldne.

Časoizprava.

63 Zemlja in mesec. Zeló tako, kakor solnce vlada nad zemljo, vlada tudi zemlja nad mesecem, kterega na se priklenjenega drží z nevidno vezjó privlačnosti, tako da mora kot tovariš (spremljevavec) ž njo hoditi, in okoli nje tekaje ž njo okrog, solnca popotovati.

Če primerimo zemljo in mesec, najdemo, da znak prem& mesečev 468 milj, da je toraj skoro 3.67krat krajši od zemeljskega prem éra. Gledé površine prekosi zemlja mesec štirinajstkrat in gledé telesine 50krat. Da si pojasnimo te razmere, poglejmo pod. 53. ki kaže zemljo in mesec v pravej razmeri velikosti. Opazovalcu na mesecu bi se morala zemlja toraj 3.67 veča videti, kakor se nam vidi mesec, kterega videzni premér znaša 31' 16".

Pod. 53.

Mesec je od zemeljskega središča oddaljen 51480 milj ali 60 zemeljskih polomérov, t. j., daljava, ki je neznano majhna v primeri z oddaljenostjo solnca ali zvezd nepomičnic od zemlje.

Za res je mesec najbliže izmed vseh nebeskih teles, in to je vzrok, da se nam veči vidi kot kterakoli zvezda, in da je celó enake videzne velikosti s solncem.

Ob enem nam pa ta blizost pripušča zreti na površje tega nebeskega telesa, in skozi silne daljnoglede, ki nam je 500krat povečano ali bliže kažejo, vživati ravno tako nepričakovan, kakor sprelep pogled. Že z golim očesom zagledamo na mesecu mnogovrstne pege in skupine, iz kterih si je domišljija in pravljica naredila zdaj moža, zdaj kako drugo podobo. Oboroženemu očesu se pa kažejo te reči v veliko določnejšej obliki, tako da se nahajajo dandanes o vlastnosti (nravi) mesečevega površja precej utrjene misli.

Pod, 54.

Na polomesecu, to je, prvem ali zadnjem krajcu, je zunanji rob, ki stojí v polnem solnčnem svitu, enakolično razsvitljen, in zatorej ostro očrtan in skrožen, notranji rob je pa kakor nazobčen in natrgan. Najbolj razločno se to vidi skozi daljnogled ob času, ko je mesec še srpast, kakor v pod. 54. Da posamezne svitle pike na mesecu niso nič druzega kot hribi, to je čisto jasno iz tega, ker se vidi za njimi senca, ki je zmirom od solnca proč obrnjena in postaja vedno krajša, kolikor bolj se mesec pomika v polno razsvitljenje. Ko so merili dolgost take sence, so našli, da je dosti teh mesečevih

hribov ravno tako visokih ali še celó viših, kakor so najviši hribi na zemlji. Prav pogostoma pa nahajamo na mesecu tako imenovane kolobaraste gore, kjer okrogla ograja oklepa ali precej veliko ravnino ali pa časih celó prav zdatno globino, tako imenovano žrelo, iz kterega se včasih vzdiguje kapičasta rt v sredi, ki jo imenujemo središčni hrib. Razen tega najdemo pa še tudi vsakovrstne kopice in pa razno razkrižane vrste hribov, tako da ima celó mesečevo površje močno gorato lice, kakor je že skozi srednje daljnoglede precej videti.

Če primerimo oblike mesečevih hribov z zemeljskimi in z mnenjem, ktero imamo o nastanku zemeljskih hribov, smemo skoro za gotovo trditi, da je vse mesečeve hribe naredila vulkanska moč.

Ravno tako kaže najtanjše opazovanje, da meseca ne obdaja nikako ozračje, ki bi bilo podobno našemu, in da na njegovem površji ni večih vodá, podobnih našim morjém, — tako da je prav zeló dvomljivo, je-li na mesecu sploh kaj vode. — Vsa fizična vlastnost mesečevega površja mora toraj tako zeló različna biti od površja naše zemlje, da bitja, tako vstrojena (organizovana), kakor je človek, nikakor ne bi mogla tam prebivati ali živeti.

To opazovanje je tudi pokazalo, kako smešna je bila trditev nekterih, da so na mesecu zapazili zidanja ali druge rokotvorne stvari, celó živa bitja, tako imenovane mesečeve prebivalce; kajti, ko bi prav pri tem opazovanji mogli imeti daljnoglede, ki 1000krat povečujejo, vendar bi se nam mesec videl tako, kakor druga stvar, ki jo z golim očesom gledamo 50 milj daleč, in tu prašam, kdo more v takej daljavi zapaziti poslopja, ljudi in enake stvari.

Jasno pa je, da ljudí njih najbližnji nebeski sosed mesec prav posebno zanimiva, zato smo tudi na koncu tega astronomijskega dela prideli mesečevo podobo. S črkami zaznamovane veče in temnejše pege so v prejšnjih časih mislili, da so velika morja, in tako so bile tudi imenovane, n. pr.: Mare nubium a (morje oblakov); M. humorum b (morje mokrote); M. imbrium c (morje deževja); M. serenitatis d (morje jasnote); M. tranquillum e (mirno morje); M. crisium f (morje betežnosti); M. foecundidatis g (morje rodovitnosti); M. nectaris h (morje néktara). Mesečevi hribi, ki so na podobi s številkami zaznamovani imajo imena slavnih zvezdoznancev in naravoznancev; nekaj najimenitnejših bodemo imenovali, in ti so: l. Arhimedes, 2. Platon, 3. Kopernik, 4. Kepler, 5. Gasendi, 6. Tiho, 7. Arzah, 8. Purbah, 9. Regiomontan, 10. Ptolomej, 11. Apijan, 12. Fraskator, 13. Plinij, 14. Manilij, 15. Galileji, 16. Grimaldi, 17. Aristarh, 18. Avtolikus, 19. Aristip 20. Eratostenes 21. Aristoteles.

64 Mesečeva draga je pakrog, v čegar enem gorišču je zemlja, in čegar ekscentričnost je veča od ekscentričnosti zemeljske

drage, tako da se ona bolj odlikuje od kroga kot pa zemeljska. Mesec toraj ni zmirom enako daleč od zemlje, marveč ima svojo prizemnost in svojo odzemnost, pa svojo srednjo daljavo, ravno tako, kakor je o zemlji in solncu v §. 54. povedano. Toraj se tudi mesečeva videzna velikost spreminja, ker je njegov največi videzni premér 31' 16", najmanjši 29' 12", srednji pa 30' 14", kakor je ravno bliže ali dalje od zemlje, kar je temu vzrok. Tudi je hitrost mesečevega pomikovanja tem veča, čem bliže je mesec zemlji.

Ker pa mesec teka z zemljo vred tudi okrog solnca, zato je mesečevo premikovanje zeló sostavljeno, ker v podobi kačje črte (črte vzvojnice) mesec zemljo obhajajoč dela računu in določbi silne težave.

Vse te pa odpadejo, če s prva le položaj meseca proti zemlji v premišljevanje vzamemo, in če si mislimo zemljo v središču kroga, ki ga mesec opisuje.

Pot, ktero mesec na nebu dela, je sicer znotraj zverinskega kroga, vendar mesečeva ne teče trdo po videznej solnčnej dragi (ekliptiki), marveč reže ekliptiko v kotu, ki znaša 5° do 5° 18"*) v dveh si nasproti ležečih točkah, ki ju imenujemo vozla mesečeve drage. Ena nje polovica je toraj na severnej, ena na južnej strani ekliptike.

Ce opazujemo mesečevo stališče gledé kake znane zvezde, in če ponovimo to opazovanje prihodnji večer, najdemo, da se je mesec za nekaj več kakor 13° od zahoda proti vzhodu od te zvezde odmaknil. Ker ima celi krog njene poti 360°, najde se pri tankem računu, da mesec stvori vso to pot v 27 dneh, 7 urah 43' 12"; potem jo pa vidimo zopet pri sprva opazovanej zvezdi. Ta čas imenujemo zvezdni ali periodični (obhodni) mesec.

Med tem obhodom se pa tudi zavrti mesec enkrat okrog svoje osi, ki stoji skoro navpik na ekliptiko, tako da leži polutnik meseca skoro v ekliptiki, iz česar za mesecem gledé solnca nastanejo ravno tiste prikazni, ki bi nastopile po §. 57. na zemlji, ko bi stala zemeljska os navpik na ekliptiko.

Nasledek tega počasnega mesečevega vrtenja okrog svoje osi je ta, da solnce eno mesečevo polovico obséva skoro skozi 13 dni, druga nje polovica pa mora ravno toliko časa biti brez svitlobe, nemesto nje jej pa prihaja svit, ki od zemlje odséva.

Proti našej zemlji je pa mesec zmirom leti eno in isto polovico obrnjen. **) Temu je pa uzrok ta, da se mesec v istem času, ko dokonča en obhod okrog zemlje, tudi enkrat okrog svoje osí zavrti. Postavimo si n. pr. luč na okroglo mizo, in

idimo z obrazom ali z očmi zmirom proti luči obrnjeni okrog mize. Ko okrog pridemo, smo dovršili ne le svojo pot okrog mize, ampak smo se tudi istočasno enkrat sami okrog sebe zavrteli.

Solnce, zemlja in mesec.

65 Mesečeve spremembe. Nobeno drugo nebesko telo ne kaže golemu očesu tako znamenitih sprememb svoje podobe, kot mesec. To je tako očitno, da je spreminjevanje meseca prišlo v pregovor, in celó otrok zapazi in praša, kaj se je zgodilo s starim mesecem, kam da je prešel.

Ker je mesec sam na sebi temno telo, in ker je vsa svitloba, kar je mesec razpošilja, odsévana solnčna svitloba, zato si moremo le s pomočjo solnca razjasniti njegove vrteče se prikazni, kajti ti razni obrazi mesečevi, tako imenovane mesečeve spremembe, so nasledki zmirom se spreminjajočega stanja solnca, zemlje in meseca.

Najprej omenimo, da pri velikej oddaljenosti zemlje in meseca od solnca vsi od solnca izhajajoči svetlobni trakovi pridejo med sebó vzpóredno do zemlje in do meseca, vse eno, na kterem mestu svojih poti se znajdeta mesec in zemlja.

Naj bode torej v pod. 55. T zemlja, cc . . . . pa mesec na raznih stališčih po svojej poti. SS . . . so med sebó vzpóredni svetlobni trakovi, prihajajoči od solnca, stoječega v velikej daljavi. Očitno je, da ste proti tem trakovom obrnjeni strani zemlje in meseca popolnoma razsvitljeni, in očesu v solncu bivajočemu bi se zmirom obe videli kot svitli okrogli plošči (ščipa). Od solnčne svitlobe proč obrnjeni strani ste pa, se vé da, temni.

Če stoje solnce, mesec in zemlja v enej črti, in sicer v ravno imenovanej vrsti, tako da mesec stoji med zemljo in solncem, kakor SAT v pod. 55., imenujemo to stanje snitje (ali shod, conjunctio); protistanje (oppositio) se pa imenuje tisto stanje, ko je zemlja med solncem in mesecem, kakor STE. Mesečevo stanje v C in G pa imenujemo njegovo četrtino (kvadraturo). Na zemlji pa vidimo le proti njej obrnjeno polovico meseca, toraj tisti kos meseca, ki se vidi na našej podobi odrezan s krogom mesečeve drage. Toraj A, B, C, D, E, F, G in H predočujejo mesec, kakor se vidi s solnca; zraven stoječe slike a, b, c, d, e, f, g, h, pa dajó obraze mesečeve, kakor se vidijo na teh svojih mestih na zemlji stoječemu opazovalcu.

V shodu pri A je proti zemeljskemu prebivalcu obrnjen temni mesečev krog, tu imamo, kakor pravimo, mlaj. Mesec nam je ob tem času komaj viden; — blede, pepelnate barve je, in ta medli svit dobiva od zemlje. Čez nekoliko dni pa mesec pri B vidimo kot od solnca obrnjen svitel srp (b), ki v četrtini C naraste v prvi krajec (c), — ki se nam vidi kakor pol meseca. Na to pride mesec polagoma z vedno rastočo svitlobo v protistanje, kjer ga vidimo vsega razsvetljenega, ščip in odtod

dobiva v nasprotnem redu tiste podobe, kakoršne prej do ščipa, dokler ne pride zopet v shod.

Pod. 55.

Kakor se vidi v pod. 55. pri b in h, in še bolj na po d 56. in 57. naredi mesec, kedar raste, črko D, kedar pojema

Pod. 56. Pod. 57.

pa črko C; zato so ga nekdaj imenovali lažnjivca (luna mendax) Latinska beseda Decrescit pomeni namreč, da pojéma, pa mesec takrat, kedar se nam vidi D podoben, le raste. Nasproti pa pomeni Creseit, da raste, pa mesec le pojema, kedar kaže C. Na tem se lehko vselej spozna, kedaj mesec raste, kedaj pa pojema.

Pod. 58.

Koristno je tudi predočiti si razne mesečeve spremembe, kar se zgodi tako, če postavimo v sredo mize večo oblo, ki, namestuje zemljo, okrog nje pa peljemo manjšo oblo, mesec, v primernej daljavi od zemlje. Zopet primerno daleč od obeh naj bo pa solnce, nadomeščeno s svetiljko (lampo), ki stoji tako visoko kakor obli. Mesečeva obla naj bo pri tem poskusu pobeljena, da se ostrejše vidi meja sence. Ko jo zdaj od veče oble sem na raznih mestih njene poti gledamo, nam kaže prav natanko vse mesečeve spremembe. Da-si mesec blizo shoda kaže ozek srp, kakor pri b in h v pod. 55, vendar ostali kos meseca ni popolnoma temen, ampak vidimo ga v medlem pepelnatem svitu, kakor n. pr. pod. 58. Ta svit pa nikakor ne prihaja od lastne svitlobe mesečeve, ampak od tod, ker je o mlaji vsa od solnca razsvitljena zemeljska poluta ravno proti mesecu obrnjena (primeri pod. 55.). Temo na mesecu razsvitljuje ob tem času polni zemeljski svit.

66 Ker se mesec vsak dan za celih 13° na nebu naprej pomakne od zahoda proti vzhodu, zato je naravno, da vzhaja vsak dan skoro za celo uro pozneje, — kar se pa, kakor vemo, ne godi tudi pri nepremičnicah, ki nepremakljivo na nebu stojé in dan za dnevom ob tistem času vzhajajo in zahajajo. — Vzhod meseca se pa dá natanko izračuniti, in ker nam je v mnogih slučajih koristno vedeti, če in obkoré smemo pričakovati mesečevega sijanja, zato nahajamo v koledarjih zaznamovane ne le mesečeve spremembe, ampak tudi čas njegovega vzhoda in zahoda.

67 Koledar. Redno premikovanje zvezd nam je najbolj ugoden in varen pripomoček za to, da delimo čas na daljše in krajše dele. Vendar pa gledamo pri tem samo na solnce in na mesec, ker ta dva sta tisti zvezdi, ki imate na življenje in na opravila človečja največ upliva. Zmerom enolično vrtenje zemlje krog svoje osi z vrstenjem dneva in noči daje prvi, krajši del časa; 365 ¼ dne trpeči tek zemlje krog solnca z vrstenjem letnih časov je pa daljši del.

Delitev leta na mesece, in mesecev na tedne se pa opira na premikovanje meseca in na njegove spremembe. Kajti doba, med dvema zaporednima shodoma meseca in solnca to je, od

mlaja do mlaja (primeri pod. 55.), znaša skoro 29 ½ dne, in med dvema zaporednima četrtinama, to je, od mlaja do 1. krajca, od 1. krajca do ščipa i. t. d., je pa skoro 7 2/5 dne. Ali to, da te dobe ne znašajo celih dni, je vzrok, da ni mogoče leto pó mesečevem teku razdeliti na enake oddelke. Tako n. pr. traja 12 mesečevih obhodov 29 ½ krat 12 ali 354 dní, toraj manjka še čez 11 dni do polnega leta. Ko bi pa hoteli leto deliti na 12 enakih delov, prišlo bi na vsak del 30 ½ dne. Da se pa ognemo ulomkov, odkazalo se je mesecem vrstoma po 30 in po 31 dní. Da je pa vsako leto tudi dobilo polno število dni, zato se je vstanovilo, da ima vselej po treh navadnih letih po 365 dni priti eno, ki šteje 366 dni in se zove prestopno leto. Tako ima mesec februarij v navadnih letih po 28, v prestopnem letu pa 29 dni.

Ta delitev časa izvira iz starega veka; Julij Cezar jo je vpeljal leta 54. pred Krist. r., in imenujemo jo zato tudi Julijev koledar.

Ker se pa ta koledar opira na, mnenje, da obsega leto ravno 365 ¼ dne, zato ni popolnoma prav narejen. Poznejše tanjše astronomijske preiskave so namreč pokazale, da znaša leto le 365 dni, 5 ur, 48 minut in 46 sekund, da je toraj prejšnja štetev za 11 minut 14 sekund previsoka. Prav lehko se izračuni, da ta presežek vsakih 128 let dá 24 ur ali en cel dan. Zatorej je v teku stoletij ta napačnost v štetvi časa tako narasla, da je že 1582. leta enakonočje padlo na dan 11. marca meseca, mesto na 21. dan, da je bilo torej za deset dni prezgodaj postavljeno. Ker je bilo pa od 45. leta pred Kr. do 1582— leta preteklo 1626 let, in ker število 1626, razdeljeno s številom 28, daje skoro količnik 13, zato se je videlo iz tega, da se med tem časom tudi ni zvesto spolnjevala delitev, ktero je bil zaukazal Julij Cezar.

Da se je prišlo tudi za bodoče čase vsem napakam v okom, preskrbel je papež Gregorij XIII. leta 1582. za popravo koledarja, vsled česar zdaj navadno letno delitev imenujemo Gregorijev koledar. Pri tem se je določilo, da ima po sklepu leta 325. v Niceji obhajanega cerkvenega zbora pomladansko enakonočje vsakrat pasti na 21. dan marca in se velika noč vselej praznovati prvo nedeljo po ščipu, ki pride prvi za tem enakonočjem.

Da se je pa to doseglo, zato so leto 1582. za deset dni okrajšali, in sicer s tem, da so šteli za tačasnim 4. dnem oktobra precej 15. dan oktobra. Da se pa poprejšnja napačnost ne ponavlja, zato se je dalje ukazalo, da naj odpadejo vsacih 400 let 3 prestopni dnevi, to pa tako, da prvo leto vsacega stoletja (tako imenovano sekularno leto), ki je po Julijevem koledarji prestopno leto, zdaj šteje le 365 dni, ako se njegovo letno število ne da deliti s številom 400. Tako ste leti 1600 in 2000 ostali prestopni leti, leta 1700; 1800, 1900,

2100, 2200 in 2300 pa le navadna leta. Po navadi je pa prestopno leto tisto, kedar se letno število dá deliti brez ostanka s številom 4, kar je vsakemu lehko na pameti obdržati.

Gregorijev koledar se je precej v vseh katoliških deželah vpeljal, v 18. stoletji so ga tudi protestanti sprejeli. Le na Ruskem so Julijev koledar obdržali, zato so s štetjem časa zdaj za 12 dni za nami, tako da oni novo leto še le praznujejo ko imamo mi že 13. dan januarija. *)

Zgoraj imenovana določba o velikonoči ima pa ta nasledek, da ta praznik ne more nikoli biti pred 22. marcem in nikoli po 25. aprilu, ta dva dneva sta toraj mejnika velikonočna. Cela vrsta druzih praznikov se ravná po velikej noči, tako je n. pr. vnebohod vselej 40 dní po velikej noči, binkoštna nedelja (duhovo) pa 50 dní.

68 Oseka in plima. Ker razni deli tvari (snovi) zmirom drug druzega k sebi vlečejo, zato tudi ne le zemlja mesec, ampak tudi mesec zemljo k sebi vleče (ali privláka). V vsakem kraji na zemeljskem površji pa mora mesečeva privlaka najmočnejša biti takrat, kedar je ta kraj najbliže meseca, kar se zgodi, ko mesec gre skozi poldnevnik tega kraja. In najmočnejša mora biti sploh privlaka v krajih ob ravniku, ker nad njimi mesec skoro zmirom stoji navpik.

Na trdi del naše zemlje ima ta privlaka le posredno viden upliv; voda na morji, ktera pokriva zeló največi del zemeljskega površja, se pa že vsled svoje pregibnosti tej privlaki daje premikati in se vselej vzdigne skozi in skozi pod tistim poldnevnikom, v kterem ravno mesec stoji.

To naraščanje morja o nekterih časih imenujemo plimo, in ta je iz zgorej omenjenih vzrokov pod vsakim poldnevnikom največa v tistih krajih, ki ležé blizo polutnika, in pojema proti tečajema, tako, da n. pr. pri St. Malo znaša do 50 čevljev, na Norveškem obrežji je pa niti ni znati.

Ker pa v tem trenutku to privlako v ravno tisti mér čuti tudi središče zemeljsko, in ker se jej do neke mere tudi res vdá, zato se vzdigne morje tudi na nasprotnej strani poldnevnika, ker vsled svoje stanovitnosti ne more na hip potegniti za zemljo, pod njim se umikajočo.

Plimo nareja, torej tako rekoč okrog cele zemlje skozi oba tečaja položen izboknjen kolobar, ki je blizo polutnika (ravnika) najviši in se proti tečajema izgublja. Ta kolobar se pomika na zemeljskem površji tako od vzhoda proti zahodu, kakor vsled vrtenja zemlje proti nasprotnej strani mesec stopa v poldnevnike raznih krajev.

Posledek tega je to, da nastopi plima v 24 urah na vsakem kraji dvakrat, vselej čez 12 ur, in da se takrat, kedar n. pr. nastopi plima pri nas, vzdigne morje tudi pri naših protinožcih.

Ker se pa morje ob plimi vali proti dvema si nasprotnima krajema zemlje, in se ondi nakopiči, zato se mora, se vé da, tedaj voda vselej znižati na tistih mestih, ki ležé med tema krajema, t. j., tú mora nastopiti oseka. Iz tega se tudi lehko razvidi, da mora biti oseka največa ravno v tistih krajih, ki ležé v sredi med obema plimama. Vsi pod enem poldnevnikom ležeči kraji imajo ravno tisti čas oseko, ktera nareja torej tako rekoč v vodah žleb, idoči okrog zemlje skozi oba tečaja, na kterih pravokotno reže kolobar plime.

Tako toraj vidimo dan na dan na morskem pobrežji, da voda šest ur dolgo priteka proti suhemu, da zaliva plitvo pobrežje zmirom bolj, da se vali na milje daleč v ustja rek, da se peni in lomi na strmih morskih bregovih, kakor da bi hotela vse pogoltniti in pokopati, dokler ne doseže najvišega stanja. Na to nastopi 15 minut dolg ponehljej; ko pa ta preteče, morje, kakor osramoteno po praznem navalu, šest ur dolgo zopet odstopa, potem se pa začne z nova vzdigovati.

Ni ga bolj veličastnega in skrivnostne groze polnejšega prizora, kakor je šumeče vrenje teh s srebrnimi penami ovenčanih temnih morskih valov, ki se kakor pošasti bliže in bliže drvé, prišedši do brega pa zaganjajo in razbijajo, druge za seboj rodeči.

Ker stopi mesec na vsakem kraji vsak dan 50 minut pozneje v poldnevnik, zato nastopi tudi plima vsak dan ravno toliko časa pozneje. Zavoljo redne zveze teh prikazni se dá čas oseke in plime za vsak kraj točno naprej določiti, kar je jako koristno zarad njunega važnega upliva na brodarstvo.

Sploh se pa oseka in plima ne vršite ravno tako gladko, kakor smo zgorej popisovali. Kajti ne gledé na mnogovrstne razmére posameznih krajev, namreč na pristvarjenost in na lego morskih bregov, kazé mnogokrat pravilni tek plime tudi začasni vzroki, kakoršni so n. pr. vetrovi. Pa tudi ne samo mesec, ampak tudi solnce nareja, akoravno ne v tolikej meri, da morje priteka in odteka. Po tem, kako stojite obe zvezdi (solnce in mesec) proti zemlji, se sostavlja iz obeh moči veča ali manjša plima. Plima je veča ob času mlaja in ščipa, ker se takrat gledé časa in glede kraja strinjate obe plimi, narejeni od obeh nebeskih teles. O krajcih se pa strinja mesečeva plima s solnčno oseko, tako da razodeva le razloček moči teh nebeskih teles.

69 Mrkovi. Otemnevanje nebeskih teles, ki so včasih godí, ni nič druzega, kakor učinek sence, ki jo dela kako neprozorno telo, kedar je ena njegova stran razsvitljena. Če je svitlo telo A v pod. 59 veče od temnega telesa B, nastane vsled ravnočrtnega razširjanja svitlobe dvojna senca. Polna (ali črna)

senca je tam, kamor ne more prav nič svitlobe prihajati, in ona nareja stožec, (kegelj, čunj), čegar vrh S je za temnim telesom. Kedar oko stopi v polno senco, ne more nobenega dela svetlobnega izvirka A videti, — izvirek svetlobe se vidi otemnjen. Polosenca (ali siva senca) nastane pa tam kamor sicer ne more prihajati svitloba od vseh delov svitlega telesa, pa vendar saj od nekterih prihaja. Polosenca nareja tudi stožec (kegelj), čegar končina, če si jo mislimo zdaljšano, bi pa ležala pred temnim telesom. Če vjamemo tako nastalo senco n. pr. pri mn na bel list, vidimo v njegovej sredi črn okrog polne sence, obdaja ga pa polosenca, ki je proti kraju skozi bolj redka, pod. 60. Kolikor dalje od senco delajočega telesa držimo list, toliko manjši bode primér polne sence, a toliko veči premér polosence.

Pod. 59.

Pod. 60.

70 Mesečevi mrkovi. V pod. 59. naj predstavlja A solnce, B pa zemljo. Dolgost polne sence zemljine znaša čez 108 zemljinih premerov. Ker je pa mesec le za 30 zemljinih premerov oddaljen od zemlje, in ker je premer zemljine sence v tej daljavi skoro trikrat veči, kakor videzni premér mesečev, zato se nam mora mesec, kakor hitro stopi v to senco, videti popolnoma otemnjen.

Ko bi se premikovala mesec in zemlja gledé solnca natanko v istej ravni, kar bi bilo tedaj, ko bi mesečeva draga ležala v ekliptiki, videl bi se mesec otemnjen o vsakem protistanji (§. 65), toraj ob času ščipa. Videli smo pak, da mesečeva draga reže ekliptiko na dveh mestih, pri vozlih (§. 64), in torej mrak mesečev more le takrat nastopiti, kedar se mesec o času protistanja znajde v enem obeh vozlov ali vsaj blizo njega, — in to se zgodi v 18. letih 29krat.

Mesečevi mrk se začne na vzhodnem robu meseca in je ali poln, kedar stopi ves mesec v polno senco, ali délen, kedar stopi le deloma. Polni mrk mesečev lehko traja cele 2 uri.

71 Mesečevi mrkovi se vidijo v vseh krajih ponočne zemeljske polute, nad kterih obzorom ravno mesec stoji, enako veliki, tudi v vseh teh krajih enako dolgo trpé. Temu nasproti pa opazovalci na raznih mestih proti vzhodu ali proti zapadu raztresenih, začetka ali konca mrknenja ne vidijo ob istem času. To okoliščino rabijo za to, da določijo dolgost kakega kraja, t. j. njegovo daljo od prvega poldnevnika (glej §. 26.). Čem bolj sta dva kraja vsaksebi proti vzhodu in zahodu, tem veča je razloček v uri, o kterej n. pr. zapazita vstop meseca v zemeljsko senco. Če se to dogodi za kak kraj zvečer ob desetej uri, za drugi, bolj proti zahodu ležeči kraj pa ob devetej uri, sta si kraja vsaksebi za lok 15°. Okrogla podoba zemljine sence, ki se vidi na mesecu, je ob enem tudi mnogo vreden dokaz tega, da je zemlja obla.

72 Solnčni mrk. Kedar je mesec s solncem v shodu, takrat (stoji mesec M) med zemljo T in med solncem S — pod. 61. — Če se ta shod zgodi ob takem času, ko gre mesec skozi kteri svojih vozlov, ali ko se je komaj za 16° oddaljil od njega, pade mesečeva senca na zemljo. To se v 18 letih sicer 41krat zgodi, pa so vendar, kakor bomo precej videli, solnčni mrkovi za eni in isti kraj trikrat redkejši kot mesečevi.

Dolgost polne sence, ktero dela mesec za sebó, je takrat, kedar je mesec v prizemnosti, daljša; takrat pa, kedar je mesec v odzemnosti, krajša, kakor tedašnja daljava meseca od zemlje. V prvem slučaji more kak majhen kos zemljinega površja (d) pokriti polna mesečeva senca. Za ta kraj nastopi takrat polni solnčni mrk. Premér solnčni se vidi manjši od mesečevega, toraj zakrije mesec opazovalcu v d solnce za nekaj časa popolnoma

Popolni solnčni mrk nikjer na zemlji ne trpi dalje kakor 5 minut. V odzemnosti se pa vidi mesečev premér manjši od solnčnega, toraj se z mesta d zemeljskega površja še vidi ozek, svitel obroč solnca, in zato imenujemo to prikazen obročasti solnčni mrk.

Polosenca meseca se pa razprostira čez mnogo veči kos zemljinega površja (m—n), ker znaša nje prerez 5/9 zemljinega preméra. Prebivalci v polosenci ležečih krajev ne dobivajo svitlobe od vseh krajev solnca, toraj oni enega kosa solnca ne vidijo, za nje je ta mrk delni solnčni mrk.

Mrk se začne na solncu na zahodnem robu in se pomika proti vzhodnemu. On pa zavoljo velike blizosti meseca ni na vseh krajih, nad kterih obzorji se znajde solnce, niti istočasen, niti enako dolg, niti na isti način viden, da, v nekterih krajih se dogodi, da ga še ne vidijo. V najugodnejšem slučaji znaša premér polne sence na tistem mestu, kjer ona zadeva zemljo, 36 milj, tako da polni solnčni mrk nastopi le na priméroma prav ozkem pasu zemljinega površja.

73 Premičnice. Že v §. 45. smo opomnili, da se pri tanjšem opazovanji zvezdatega neba najdejo zvezde, ki prav zdatno spreminjajo svoje stališče gledé nepremičnic, in jih zatorej imenujemo premičnice ali planete. Če ta telesa pogledamo skozi dober daljnovid, vidijo se nam izdatno povečana , vidijo se nam kot merljivi krožci (okrogle plošče) z mirno svitlobo, ki pa ni njim lastna, ampak je le solnčna svitloba, ki jo odsévajo.

S tem se razločujejo bistveno od nepremičnic, ktere, če jih tudi gledamo skoz najmočneje povečajoče daljnovide, ostajajo vedno le neizmerno majhne svitle pičice, ki smo jih že poprej imenovali samosvetla solnca v neizmernej daljavi.

Premičnice so pa priméroma malo oddaljene od zemlje, in njih število je majheno, če je primerimo k zvezdnej trumi, — ali druge razmere jim dado posebno mikavnost za nas.

Kar se najprej tiče gibanja premičnic, je to na nebu vpreženo v določene meje, ktere smo v §. 60. imenovali zverinski krog (zodiak). Kako različna je pa njih pot od solnčne ali mesečeve! Ti nebeski telesi se tako pomikujete od sozvezdja do sozvezdja, od zahoda proti vzhodu, da prehodite v enakih časih tudi enake loke, dokler ne pretečete celega kroga na nebu; premičnica se pa n. pr. nekoliko časa tudi v enako méro pa hitro naprej pomika, potem se jej pa hitrost pomanjša, in nazadnje neke dni tako rekoč postojí, potem se pa celo nazaj pomika, prej ko začne svojo nepravilno črto naprej popisovati.

Za solncem mereče premikovanje premičnic imenujemo pravopotno, in nasprotno pomikovanje protipotno, med njima pa vselej nastopi postanek.

Ob enem vidimo gledé ekliptike, da delajo premičnice svojo pot deloma na severnej, deloma pa na južnej strani ekliptike

tako, da režejo ekliptiko na več ali manj krajih, ktere imenujemo kakor pri mesecu — vozle. V razjasnjenje tega čudovitega pomikovanja premičnic poglejmo si pod. 62., ktera nam kaže pot Venerino leta 1847. Tu vidimo, da Venera od l. januarija do 5. septembra pravopotno gre za solnčno potjo, potem se pa en čas nazaj pomika in napravi pri tej priložnosti prav zanjko.

Nič ni bilo pred pravim spoznanjem teka premičnic in njih razmera do solnca teže, kot razjasnjenje tega čudnega pomikovanja. Vse poprejšnje krive nauke o sostavi nebeskih teles so premičnice spodbijale, ker so ravno po sebi kazale, da so napačni ali nepopolni.

74 Solnce pa ni le za našo zemljo, ki dela ekliptično pot okrog njega, privlačna točka, ampak tudi za mnogo druzih nebeskih teles, in sicer najprej za premičnice, med ktere moramo tudi našo zemljo šteti.

Do sedaj poznamo že 114 premičnic, pa vendar po najdbah še le v najnovejšem času narejenih nikakor ne gre misliti, da je s tem število premičnic že pri kraji.

Premičnice kažejo med sebó bistvene razlike gledé velikosti, daljave od solnca, hitrosti in fizične kakovosti; temu nasproti imajo pa vse isto podobo, nobena izmed njih ne sveti z lastno svitlobo, in vse hodijo po ekliptičnih dragah okrog solnca. Vrh tega so ravni njih drag v zeló majhnih kotih druga proti drugej nagnjene, in le nekaj najmanjših premičnic dela v tem nekak izjem. Tudi se je pri toliko premičnicah zapazilo, da se vrté okrog svoje osi, da se sme to isto tudi [trditi] o vseh druzih.

75 Premičnice v zvezi med sebó in s solncem imenujemo sostavo premičnic. To sostavo si prav zeló lehko in primérno predočimo če si jo na mizo ali na list papirja načrtamo in pri tem solnce kot skupno nepremično privlačno točko postavimo v središče, okrog njega pa s krogi ali pakrogi narisamo drage premičnic v pomanjšanej meri.

Najlože je in v razjasnjenje precéj zadostuje, če si načrtamo drage premičnic s krogi, kterih poloméri so srednje daljave posameznih premičnic od solnca, kakor nam to kaže pod. 63. Ko bi si hoteli te drage predočiti s pakrogi, moramo vedeti, kolika je njih veča os in ekscentričnost (§. 13.).

Premičnice so ene prisolnčnice ali znotranjice, ki o solncu bliže kot zemlja, in teh ste samo dve, namreč: Merkurij in Venera, druge pa odsolnčnice ali zunanjice, kterih drage oklepajo zemeljsko drago, in k tem štejemo vse druge premičnice.

Z imenom „starejše premičnice” zaznamujemo od najdavnejših časov znane premičnice, kakor so: Merkurij, Venera, Zemlja, Mart (Davor), Jupiter (Perun), in Saturn (Sitivrat); tiste premičnice, ki so zagledane še le, od kar so izumili daljnoglede, imenujemo pa novejše. K tem štejemo dve veči premičnici, ki ste najdalje proč od solnca, namreč: Uran in Neptun, in množico manjših teles, ki se premikajo vse v prostoru med Martovo in Jupitrovo drago. Te majhene premičnice, ki se še celó s pomočjo daljnogleda ne ločijo dosti bistveno od medlih nepremičnic, imenujemo tudi zvezdice (asteroide), ki jih vsako leto najdejo nekoliko novih.

Najbolj razgledne postanejo važnejše razmére premičnic po sledečem kazalu. Opomniti je le, da se manjšim premičnicam več ne dodavajo znamenja, ker njih število zmirom raste, ampak zaznamujejo se samo s številom, ki je obdano s krogom in nam kaže vrsto najdbe.

76 Obe prisólnčnici Merkurij in Venera kažete neke prikazni, ki nas spominjajo na mesec. Ker se namreč premikujete med solncem in med zemljino drago, zato stopate v določenih časih s solncem in z zemljó v dvojni shod, namreč v znotranji, kedar se znajdeta med solncem in zemljo, in v zunanji, kedar stojita onkraj solnca v ravnej črti z zemljo. Pri znotranjem shodu, ki zavoljo kratkega obhodnega časa pri Merkuriji večkrat nastopi, je sem ter tje mogoče, to premičnico kot okroglo temno piko videti pred solncem, in ta tako imenovani prehod Merkurijev je nas posebno prepričal, da premičnice dobivajo svojo svitlobo od solnca.

Tudi se skozi daljnogled na teh premičnicah vidi, kako se z njih stanjem proti solncu znatno spreminjajo njih podobe, t. j., vidijo se spremembe, podobne mesečevim, in posebno se vidi Venera, ko se zjutraj po večdnevnej nevidnosti zopet prikaže, kot svitel srp. Sploh je Venera zvezda, ki jo lehko zapazimo po njenem živem lesku, po zdatnej videznej velikosti, in po blizosti pri solncu. Vsled te zadnje okoliščine je Venera nam vidna vselej le ob času solnčnega vzhoda in zahoda, in zato jo imenujemo zgodnjo danico (Lucifer) in večernico (Hesperus). Tudi so zapazili na tej premičnici ozračje, visoke hribe in to, da se vrti okrog osi ki leži skoro v ravni njene drage.

77 Odsolnčnice stopajo, ker na svojih potih tekajo okrog solnca, tudi okoli zemljine drage, k obema v snitje, protistanje in kvadrature (primeri §. 68). Izmed teh ima nam najbliža premičnica Mart znatno temno-rdečo svitlobo, ktero pripisujejo zeló visocemu in gostemu ozračju te premičnice. Pozora vredna je dalje na Martu sploskanost — nasledek njegovega vrtenja okrog osi — in pa neki svetli lisi na njegovih tečajih, tako imenovana snežna pasa, ki postaneta manjša, kedar se dotični tečaj proti solncu obrne — ravno tako, kakor gine na zemlji v takem slučaji polarni led.

S svojim lesketanjem se odlikuje Jupiter, ki je, kakor kažete podobi 42. in 64., največa izmed premičnic. Na njem so zapazili ozračje in mnogovrstne, vzpóredno z njegovim ravnikom tekoče proge ali pase. Zavoljo silne hitrosti, s ktero se Jupiter vrti okrog svoje skoro navpik na raván drage stoječe osi, (zavrti se namreč v 10 urah enkrat okrog nje,) nam kaže on največo sploskanost (primeri fizike §. 68.). — Os njegova, okrog ktere se vrti, se ima namreč proti preméru njegovega polutnika kakor 13 : 14.

Mesto enega samega meseca, kakor ga ima zemlja, spremljajo silnega Jupitra štiri majhne spremnice (sopremičnice, trabanti) ali ni meseci, ki mu vzrokujejo čisto enake prikazni, kot naš mesec zemlji. Da-si so Jupitrovi meseci izdatno veči od našega meseca, vendar jih moremo le skozi daljnogled opazovati in gledati. *) Znamenita so ta telesa posebno po tem postala, da se je z njih pomočjo izvedela hitrost, s ktero se širi svitloba skoz svetski prostor. Ker namreč ti meseci tekajo okrog Jupitra, stopijo časih v polno senco, ki jo dela ta premičnica, in so tedaj otemnjene. Izračunali so zeló natanjko trenutek, kedaj vstopa spremnica v polno senco, in kedaj izstopa iz nje, in pokazalo se je, da ob času shoda, ko sta zemlja in Jupiter za 42 milijonov milj vsaksebi, mrkanje mesecev zdatno pozneje nastopa, kakor o protistanji, ko- sta si Jupiter in zemlja veliko bliže. Najzadnji svitlobni trakovi meseca, kteri se zgubí v Jupitrovej senci, pridejo tedaj še le k nam, ko je ta mesec že nekaj časa otemnjen, svitloba toraj potrebuje nekoliko časa, da preteče svojo pot, in sicer eno sekundo za 42000 milj.

78 Od vseh se loči po obliki Saturn, ki ga obdaja skoro čisto v polutnikovej ravni ploščat okrogel obroč, ki se tudi vrti okrog njega. Ta obroč je pa le oboroženemu očesu, in sicer v zeló raznih legah, viden sosebno takrat, kedar stoji Saturn v znamenji ovna in raka.

Ta obroč, ki pri tanjšem opazovanji kaže, da obstoji iz 2 obročev, **) je, kakor tvarina premičnice same, trdo telo

in dela dobro vidno senco na Saturnu. Dá se misliti, da je ta obroč sostavljen iz velicega števila v kolo vvrstenih in se skup držečih majhnih sopremičnic, ki tekajo istočasno okrog premičnice. Razen tega ima Saturn še sedem spremnic, ki tekajo v večih daljavah okrog njega, in se le skozi ostre daljnoglede vidijo.

79 Uran, še pred malo leti najbolj oddaljena vseh premičnic, je zavoljo svojega medlega svita golemu očesu komaj viden, in zato je bil tudi starodavnikom neznan. Njega spremlja šest mesecev, kterih so pa samo dva tanjše opazovali.

O novo iznajdenih premičnicah bodemo pozneje govorili.

Ker smo že spredej v pod. 42. podali primerjajoč razkaz velikosti solnca in nekterih premičnic, sklenemo ta oddelek s podobo 64., ki nam predočuje razmére velikosti imenitnejših premičnic.

80 Sostava premičnic. Ptolomej, ki je živel sredi druzega stoletja po Kr. in je bil iz slavnoznane šole aleksandrijske, je prvi skušal, prikazni na nebu po navodu njih opazovanja raztolmačiti, kajti starodavni vek je le s pravlicami odgovarjal na vprašanja, kterih ne more rešiti fantazija ali poezija, ampak le opazovanje in učenost.

Po nauku Ptolomejevem o sostavi sveta ali krajše rekoč po sostavi Ptolomejevi stoji zemlja nepremakljiva v središču 11 votlih obel, ki so druga v drugej in imajo različno prostora med sebó. V vsako teh votlih obel, ktere si je mislil, da so iz trde glatne (kristalne) tvarine, je razpostavil Ptolomej nekaj nebeskih teles, in sicer v prvo od srede Mesec, v sledeče pa po redu: Merkurija, Venero, Solnce, Marta, Jupitra in Saturna, v osmo pa vse druge zvezde; zadnje tri je pa porabil v razjasnilo nekaterih druzih prikazni.

Pa ta sostava stoji z mnogimi prikaznimi v tolikem nasprotji, da ni mogoče, da se ne bi bilo to nasprotje kmalu čutilo; in res so v nje popravo kmalu naredili tako imenovano egiptovsko sostavo, v kterej so napravili Merkurija in Venero za spremnice Solnca, Solnce pa, da teka po svojej poti okrog zemlje. Ali tudi pri tej vredbi se je pokazalo, da se marsikaj imenitnega ž njo ne dá še razjasniti, zlasti je v §. 74. popisano čudno premikovanje premičnic ostalo še popolna uganjka, tako da so bili prisiljeni poslužiti se mnogovrstnih, čudnih in zvitih razjasnil.

Še le v 16. stoletji se je Nikolaju Koperniku, ki je bil rojen l. 1473. v Torunu na Pruskem, in je umrl l. 1543., vsrečilo, pravo sostavo premičnic v duhu vzreti, in ta veličastni vzor (idejo) je on gojil z neutrudno marljivostjo skozi celo svoje 70letno življenje, ter si je prizadeval s števili in z opazovanjem opravičiti. Kopernik je postavil solnce v središče, in je peljal okrog njega premičnice v krogih, po znanem redu, ter je učil, da je dnevno premikovanje nebeskih teles le videzno, in sicer vsled vrtenja naše zemlje.

Kako težavno, da, kako nevarno je bilo razširjanje te nove misli o sostavi sveta v onej dobi, nam kaže Galileji, izvrsten italijanski prirodoslovec, ki je z vsem svojini prepričanjem odobraval Kopernikovo sostavo in jo naprej snoval, pa je bil vendar prisiljen, javno preklicati premikovanje zemlje, ker stoji vsa ta Kopernikova sostava v nasprotji z besedami nekterih mest svetega pisma!

81 Kopernik si je mislil, da so drage premičnic ekscentrični krogi, v kterih stojí solnce nekoliko proč od središča. To je bilo treba, da si je mogel razjasniti razno hitrost teles in razno njihova daljavo od solnca. Pa kljubu temu ni bilo mogoče premikovanja z opazovanjem popolno v sklad spraviti.

Tu nastopi velikán Kepler, rojen l. 1571, v mestu Weil na Würtenberškem, On je s pomočjo vseh do tistihmal znanih, posebno pa od svojega vrstnika Tycho de Brahe storjenih, izvrstnih opazeb razvil one na vse veke znamenite zakone, kteri so storili njegove zasluge nepresežne, njegovo ime neumrljivo! Nič ne gane srca bolj, kot zgodovina tega veleumnega moža ki se je neprenehoma moral boriti s potrebami vsakdanjega življenja in, od britkosti tridesetletne vojske preganjan iz

kraja v kraj ni nič s sebó nosil, kot svoje velikanske vzore (ideje).

Keplerjevi zakoni so ti-le:

82 1. Drage premičnic so pakrogi„ ki imajo vsi eno skupno gorišče in v njem stoji solnce.

2. Vsaka premičnica popiše v enakih časih enake planjave, kar se dá tako razumeti, da prevodnice iz gorišča k premičnici potegnjene (§. 13) enako velike planjave zagrinjajo, za vsako enako dobo premičničnega premikanja, teci že ona po kterem koli kosu svoje drage.

3. Kvadratni števili dobe obhoda vsakterih dveh premičnic ste v takem oméru med sebó, kakor kubični števili srednjih daljáv teh dveh premičnic od solnca.

Dovršil je pa teoretično opazovanje sostave premičnic sloveči Newton, (rojen 1. 1642., umrl 1. 1727.). Njegova je namreč misel, da je eden glavni vzrok premikovanja nebeskih teles njih medsebojna privlačnost, ktero je imenoval težo ali težnost. Nevton je dokazal, da je velikost te privlačnosti kakega telesa tem veča, čem veča je tvarina njegova, da pa ona pojéma po oméru kvadratnih števil daljave. (Fizika §. 14. in 15.)

Iz tega se razjasnuje, kako da so vse premičnice, kterih vseh skup tvarina ni tolika, kolika je tvarina solnčnega telesa, po privlačnosti na njega priklenjene, ravno tako, kakor je mesec na zemljo, in spremnice na Jupitra ali Saturna.

83 Ko so bili na tak način enkrat zakoni postavljeni, se je kmalu vspešilo, da so odstranili nekaj nepopolnosti, ki so se še pokazovale v sostavi premičnic. Kajti kakor hitro se ktere prikazni niso skladale z zakoni, učilo je novo marljivo opazovanje, da je bilo prejšnje nepopolno ali pomotno. Inače so pa nove zasledbe vselej resničnost onih zakonov potrjevale.

Tako je vodila velika praznota med Martom in Jupitrom do misli, da mora biti med njima še ktera neznana premičnica, in vsled tega so res našli male premičnice: Palado, Junono Cerero in Vesto, ktere imajo za kosove kake veče premičnice. O premičnicah v najnovejšem času najdenih, nam je do sedaj še premalo opazeb na drobno razglašenih.

Gotovo je pa, da se premičnice tudi med sebó nekako privlakajo, kar se posebno čuti takrat, kedar stojé druga drugej najbliže. Nasledek te medsebojne nateze (privlačnosti) so nerednosti v premikovanji dotičnih premičnic, in teh nerednosti, ki jih imenujemo motenje, ne smemo prezirati pri računih.

Iz nerednosti v premikovanji, ktere so zapazovali na Uranu, so sklepali vrlo bistroumno, da mora biti naprej od njega še ktera neznana premičnica; izračunili so še celó to, kje na nebu da mora biti ta premičnica. Po tej čisto teoretičnej poti so našli Neptuna, ki se zavoljo medle svoje svitlobe tako malo loči od kake medle nepremičnice, da s samim gledanjem skozi daljnogled niso mogli spoznati, da je premičnica.

Zgorej naštetim možem prejšnjih časov, kterim moramo hvalo dajati za omenjena tako neizmerno velika razjasnjenja o sostavi premičnic, moramo privrstiti še nektere zvezdoznance novejšega časa, ki so si velike zasluge pridobili za širji razvoj te vednosti.

Na prvem mestu imenujemo tu Viljema Herschelja, ki je bil rojen l. 1738. v Hanovru, in je umrl l. 1822. Leta 1759. je šel kot godec na Angležko, pozneje se je iz nagiba lotil zvezdoznanstva in je začel sam napravljati teleskope z zrcalom, ker ni zmogel stroškov za velika orodja. To mu je šlo tako po sreči, da je napravil na zadnje štirideset čevljev dolgi, tako imenovani »orjaški teleskop«, čegar moč je prekosila vsa orodja, kar so jih do sedaj imeli. Povsod na nebu, kamorkoli je Herschel svoje oboroženo oko obrnil, povsod so se mu odprla nova prej neslutjena čuda. Njega moramo imenovati pravega vstanovnika zvezdoslovja nepremičnic. Na koncu tega oddelka upodobljeni orjaški njegov teleskop, ki pa sedaj ni več za rabo, je v spominek prestrojil Herscheljev sin, Sir John Herschel, ki je bil tudi izvrsten zvezdoznanec.

J. W. Bessel, rojen v Minden-u l. 1784., je delal na zvezdarni v Kraljevcu, ktero je sam sozidal. Podoba te [zvezdarne] stoji na začetku astronomijskega dela te knjige. On je v tem mestu svojega delovanja tudi umrl l. 1846. V njem je bila združena izborna opazovalnost in nenavadna znanost matematične teorije, ktero je rabil na način, poznej čisto neznan. Tako je dobival iz najskrbnejših opazovanj nasledke, ki so gledé natančnosti daleč prekosevali vse, kar je bilo pred njim storjenega. V tem je lep izgled Bessel zvezdoznancem vseh poznejših časov. Njegovo delo je na pr. določba paralakse nepremičnic, ki smo jo priobčili v §. 46.

Za poznanje premičnic si je pridobil posebnih zaslug Gauss (umrl l. 1855. v Göttingen-u) s tem, da je našel način (metodo), kako se prav lehko in zanesljivo izračunijo drage premičnic. Še le vsled tega Gaussovega načina je bilo mogoče, drage tistih malih premičnic, kterih so v novejšem času toliko našli, tako natanko izračunati, da se zdaj ni več mogoče tako zmotiti, da bi drugo zamenili z drugo.

Enako nam je zapustil Olbers (umrl 1.1840. v Bremen-u) najboljši način za računanje potov repatic.

84 Zvezde repatice. Prav nenadoma se prikažejo sem ter tje na nočnem nebu neke svitle tvari, ki so sostavljene iz živeje svitečega, zvezdi podobnega prednjega konca, jedro imenovanega, in iz svitlega repa, ki je večidel od solnca proč obrnjen. Ta rep se pogostoma vleče več milijonov milj daleč po svetskem prostoru, čez velik del nebeskega obloka, kakor to kaže podoba 65.

Knjiga prirode. 21

Te prikazni so repatice, ki so bile zavolj svoje čudovite podobe in nepričakovanega prikazovanja ljudem vselej nadzemeljske napovedovalke in znamenja velikih prigodeb, in sicer posebno znamenja groze in nadlog. Ni. še dolgo sèm, kar je taka repata zvezda napravila vsesplošno osupnjenost.

Kar so pa zvezdoznanci jeli ostrejše opazovati te neredne obiskovalke našega obzora, zasledili so tudi pri njih red in zakonitost, po kterih se vrši premikovanje vseh nebeskih teles.

85 Repatice obstojé vsakakor iz telesne tvarine, ki dobiva svitlobo od solnca, pa je tako neizmérno majhne gostote, da se svitloba oddaljenih, zadej stoječih nepremičnic vidi tudi skozi njih najgostejši del, skozi tako imenovano jedro. Gotovo je pa, da sledé repatice privlačnosti solnca, v čegar bližici se hitrejše premikajo in živejše svetijo.

Njih poti kažejo tiste videzne nerednosti, kakor včasih premičnice, samo še v večej méri in s tem razločkom, da se ne premikajo samo v ravni ekliptike, ampak da se od vseh mogočih strani prikažejo iz nebeskega prostora proti solncu, in se od njega zopet oddalijo. Repatice so toraj le po nekoliko dni ali tednov ali mesecev, skoro nikoli pa po dalj časa vidne. Samo veliko repatico l. 1811. (v pod. 66,) so lehko opazovali čez leto dni.

Pri tanjšem opazovanji se je pa pokazalo, da so drage repatic tako, kakor drage premičnic, elipse, vendar pa tolike ekscentričnosti, toraj tako zeló podolgaste (ali iztegnjene), da čas obhoda pri njih večini znaša čez 1000 let, in ravno najimenitniše in najlepše repatice, kakor ona od l. 1680. in 1811. itd. še le čez 1500 do 8000 let zopet pridejo.

Pod. 66.

Druge repatice se pa vračajo v krajšem času, in sosebno so Halley, Enke in Biela po njih imenovane repatice prav natanko preračunili; teh se vrne prva po 75 do 76 letih, druga po 3 letih in 115 dneh, zadnja pa po 6 letih in 270 dneh; — in nje so v takih časih že večkrat opazovali.

Kar pomni zgodovina, bilo je vidnih do sedaj že okoli 500 repatic, kterih je pa samo 150 astronomijsko tanjše opazovanih. Trdi se, da mora število v našem osolnčji premikajočih se repatic doseči milijon, in ker se od vseh krajev sostave prikazujejo, zato ne smemo misliti, da je kraljestvo solnca okrogla raván, v ktere središču je solnce, premičnice se pa v njej okrog solnca premikujejo, ampak moramo si misliti prostor, kterega izpolnuje osolnčje kakor oblo. Ko bi si hoteli ta prostor vpodobiti, dalo bi se to storiti z mnogimi obodi, ki bi bili v vsakojake mére drug proti drugemu naklonjeni, okrog istega središča položeni, premérov pa različnih. Premér najskrajnejšega oboda pa bi moral meriti vsaj 400 premérov zemeljske drage, toraj vsaj 16000 milijonov milj.

86 Utrinki, spodnebniki in ognjene képe. K telesom, ki tekajo prosto v nebeskem prostoru okrog solnca kakor premičnice,

prištevamo tudi še utrinke in spodnebnike. Utrinki se tako pogostoma vidijo, da je vsako jasno, brezmesečno noč prilika jih opazovati; toraj smemo te prikazni imenovati obče znane. Razun tega je dognana reč, da so telesa posebne vrste časih padla od drugod na zemljo, — to so tako imenovani spodnebniki (meteori).

Utrinki in spodnebniki so si v tem čisto podobni, da se nenadoma zažgó, da imajo (časih) sviteč rep in, da naglo zginejo, tako da se smejo šteti oboje prikazni (utrinki in spodnebniki) skoro za istovne (te iste). Skrbno opazovanje je pokazalo, da se prikazujejo utrinki v vseh krajih neba, da tekajo s hitrostjo, ki prekosi večidel še hitrost zemlje na njenej poti okrog solnca, in da njih visokost nad zemeljskim površjem znaša 20 do 30 milj, časih pa še več.

Razun tega se je opazila ta imenitna okolnost, da se v nekih časih leta, namreč dne 10. avgusta in 20. novembra prikaže nenavadno veliko utrinkov, in da se pri tem vidi, kakor da bi prihajali iz enega določenega kraja neba, in da gredó v določeno mér. Trdi se toraj, da so ta telesa po ozračji raztrošena v obroč ali pas, kterega zemlja v svojem letnem teku okrog solnca reže dvakrat. Težko si je pač pri tem razjasniti, kako se morejo vžigati ta telesa v takej visokosti, kjer je ozračje tako zeló stanjšano.

Spodnebniki niso po vsej verjetnosti nič druzega kot jako svitli utrinki.

87 Osvetje. Ko ni bilo več dvombe, da se solnce vrti okrog svoje osi, jelo se je lehko dozdevati, da se solnce istočasno tudi premikuje po prostoru. Opazovanja zarad tega storjena so dokazala, da je temu res tako, in da solnce teka proti kraju na nebu, kteri leži v sozvezdji Herkula. Solnčna draga je tako orjaškega obšira, da postane pomikanje solnca očitno še le čez dolgo, dolgo let, to tem bolj, ker morajo po neogibnej sili za solncem pohajati vsa telesa, kar jih je v osolnčji.

Po tem takem imamo zopet točko, okrog ktere se celo osolnčje tako premikuje, kakor Jupiter s svojimi spremnicami teka okrog Solnca.

Še daljši pogled v svet nepremičnic prepričuje, da obstoji ta svet iz velikanskega števila sestav, ki so deloma podobni sostavi našega solnca, deloma imajo pa le po dve zvezdi, ki se premikujete ne ravno zeló vsaksebi okrog skupnega težišča, in te zvezde imenujemo dvozvezdja, kterih je sedaj čez 4000 tanjše opazovanih.

John Herschel si je vso razpostavo zvezdnega sveta, v kterega spada tudi pičica naše zemlje, nekako takole mislil: Naše osolnčje ali sestava našega solnca je del zopet druge sostave više vrste, ki ima po vsem podobo leče (pod. 67.) Mi smo

z našo zemljo zeló v sredi tega z osolnčji napolnjenega prostora, v malem krogcu, ki predstavlja naše osolnčje. Očitno je, da se nam mora videti nebo manj napolnjeno z zvezdami, če gledamo naravnost navzgor ali navzdol proti obloku tega zvezdnega sveta, kakor pa če zremo kam tje proti stranama mm'. V zadnjem slučaji gledamo skozi debelo vrsto zvezd, tako da se nam vidijo druga za drugo postavljene, kakor v ozkem svitlem pasu, ki nas krog in krog obdaja, in kterega smo že omenili v §. 47., ko smo govorili o rimskej cesti. Ne smemo pa misliti, da ravno kar razloženo mnenje o pristvarjenosti našega osolnčja nikakor ni ovrgljivo.

88 Kaj pa so one sèm v naš zvezdni svet migljajoče meglénice, tista sviteča mesta na nebu, kterih se nektera z naj ostrejšimi daljnogledi dadó razkropiti v mrgoleče kopice zvezd, kakor n. pr. v pod. 68. narisana meglénica v sozvezdji Herkula, pri druzih pa niti tega ni moč, — ali se ne zdi, da moramo tudi nje imeti za rimske ceste druzih zvezdnih svetov? Ali so one okroglate nerazkropljive meglénice, kterih eno nam kaže pod. 69.

kupi neizmérno oddaljenih zvezdnih svetov, ali pa so zaloga neke pari podobne tvarine, kakor je v repaticah, in se iz nje zgoščavajo počasoma nova svetska telesa?

Najbliže nepremičnice so najmanj 200000 polomérov zemeljske drage daleč od nas, in za to pot potrebuje svitloba 3 leta, da pride do nas; od najbliže meglénice se pa sodi, da potrebuje do nas 25000 let, kar bi dalo 33000 bilijonov milj daljave od njih do nas! —

Tako smo se od ozkega stališča na našej zemlji, na ktero nas je postavila vsemogočna roka, vzdignili s smelimi očmi k vzoru sostave našega osolnčja, ktero smo zopet vvrstili v sostavo

druge, više vrste, ki moramo priznati, da je zopet le del neizmerne celote. — Davno smo že tako zunaj mej razumljivega stvarjenja in takega, ki si je mi zamoremo jasno predočiti.

Povsod se nam iz te odgrnjene slike razodeva Božestvo in z Izajijem (40, 26.) kličemo:

»Dvignite kvišku svoje oči in glejte kdo je vstvaril take reči!«