NOVICE

List 1.

gospodarske, obertniške in na
ne.

Izhajajo vsako sredo po celi pôli. Veljajo v tiskarnici jemane za celo leto 3 fl. 60 kr., za pol leta 1 fl. 80 kr., za četert leta 90 kr.
pošiljane po pošti pa za celo leto 4 fl. 20, za pol leta 2 fl. 10 kr., za četert leta 1 fl. 5 kr. nov. dn.

V Ljubljani v sredo 4. januarja 1860.

?

?

?

?

?

?

?

?

?

SLAVA
spevana svetima apostoloma slavenskima
CIRILU I METODU
leta 1860
v veseli spomen nju apostolovanja leta 860.

Dve svetli zvezdi bliščete
na nebu nam Slavenom:
Oj sveti Ciril i Metod!
na nebu nam Slavenom!

Sta svetu veru širila
slavenska dva apostola;
Oj sveti Ciril i Metod!
slavenska dva apostola.

Slavene podučavala,
nebesa jim odpirala;
Oj sveti Ciril i Metod!
nebesa jim odpirala.

Slavenski ves rod ljubila,
za vse Slavene molita;
Oj sveti Ciril i Metod!
za vse Slavene molita:

„Da Bog razum nam razsvetli,
s ljubavjoj serce razjiskri;
Oj sveti Ciril i Metod!
ljubavjoj serce razjiskri“.

„Da se kristjansko ljubimo,
po bratsko se milujemo;
Oj sveti Ciril i Metod!
po bratsko se milujemo“. —

Dve svetli zvezdi bliščete
na nebu nam Slavenom;
Oj sveti Ciril i Metod!
na nebu nam Slavenom.

Matija Majar.

Zakaj hirajo kmetije in kako jim pomagati?

Ce natanko pozvedujemo, zakaj gré današnji čas toliko
kmetij na kant, se lahko prepričamo, da se je zadnjih deset
let toliko kmetijam nemilih vzrokov nabralo, da nikoli pred
tako. Zaostali dolgovi, preden je bila tlaka in desetina
odpravljena, — odkupljenje desetine in tlake, — povišani
davki, — mnogo slabih letin, — tú in tam po železnicah
prikrajšani ali popolnoma vničeni zaslužek, — mnogo zavoljo
vojske kmetijstvu odtegnjenih rok in še marsiktere druge
okoljšine posameznih hiš so napravile vsaki kmetii več ali
manj skerbí in nadlog.

Tem nadlogam pa se pogostoma še pridruži
zanikernost in nemarnost mnogih gospodarjev, — neumno staro

kopito njih poljodelstva, — pijančevanje, — kvartopirstvo,
potrata v obleki in še drugih napák.

Nasledek vseh teh okoljšin, kterih ali gospodarji niso
krivi ali pa so jih sami krivi, je pa, da so kmetije
zanemarjene in slabo obdelane. Zavoljo tega ne morejo davšin
opravljati in druzih dolžnost spolnovati; ne morejo živine
rediti, kolikor bi je treba bilo, in ne orodja si napravljati,
brez kterega kmetovavec ne more shajati. Kmetija zastane,
dober kupec se ne oglasi, in ker kmetovavec hira in hira,
mu nazadnje boben zaropoče.

Takim kmetijam, kjer so gospodarji in gospodinje
zavoljo ravno pred naštetih napák sami krivi, da grejo
čedalje bolj rakovo pot, takim kmetijam — to vsak umen
človek previdi — ni moč pomagati:

Takega čaka
stergan rokal,
palca beraška,
prazen bokal!

Govorili borno tedaj tù le od kmetij, kterim se more
in mora pomagati.

Naj ima zemljiše se tako dobro zemljo, še tako
pripravno lego, ne bo ga nikakor mogoče v dobrem stanu
ohraniti, ne bo dajalo obdelovavcu stanovitnega dobička,
ako kapitala manjka za obdelovanje. Treba je živine po
velikosti kmetije, in živino je treba rediti zavoljo gnoja,
brez kterega se kmetovanje misliti ne dá. Živina mora pa
zdrava in močna biti, sicer ni mogoče polja prav in o
pravem času obdelavati. Orodje mora biti dobro, sicer ni
mogoče, zemljo za vsakoršne pridelke pripravno storiti.
Manjka naj le ene teh rečí, je polju že žila spodvezana,
— hirati začne; kmetovavec manj prideluje, globočeje in
globočeje se zakopuje v dolgove in nazadnje ne more več
na svojem posestvu obviseti.

Kmet dobi svoje posestvo po svojem očetu ali po kaki drugi
dedšini ali si ga pa kupi.

Kadar ga dobí po svojem očetu ali kako drugač po
dedšini (erbšini), ima večidel svoje brate, sestre in druge
dede (erbe) plačati in še druge davšine poravnati;
dostikrat gré s sestro nevesto tudi še kako govedo iz hleva;
če je pa več sester nevest, pa še več.

Kmetu ostane le malo živine; tolaži se, da je bo kaj
priredil. Al že ta čas se mu kupi gnoja zmanjšujejo, in
kakor mu gnoja primanjkuje, tako mu tudi skednji bolj in
bolj prazni prihajajo. Zgodí naj se pa še, da pride slaba
letina, in kmet ima koj vsega premalo za svoje potrebe!
S čem si hoče pomagati. Na pósodo je treba jemati!

Na pósodo dobí, pa samo da sebe ohrani in davke in
druge opravke poravna; na svoje zemljiše se še ne
spomni, da bi mu pomaga1. Prejeto posojilo se na
deset drugih strani potrosi, — zemljiša ne doleti ne
cempèr te pomoči ; temuč še le obresti (činži) od posojila
se nabijejo na-nj, in kolikor večje breme ga teží, toliko
manj more donašati. Tako zemlja donaša od leta do leta
manj, in počasi pojemlje vsa premožnost. Živine ni v hlevu
kolikor bi je bilo treba — in suha in slaba, ki jo še
gospodar ima, ne daje nič dobička. Poljsko orodje gré v nič,
novega ni od nikodar. Dolgovi rodé dolgove, ne da bi se
kmetijstvu pomagalo, ampak samo, da se more kmet
preživiti.

Nikogar ni volja, na tako zanemarjeno kmetijo
kakega večjega zneska posoditi. Kmet se mora po manjših
posojilih ozerati, stakne kakega oderúha, kteremu mora
velike činže plačevati, včasi pa še kaj polja ali poljskih
pridelkov namesti obresti prepustiti. Tako zabrede kmet
v dolgove, da si ne more nikamor in nikakor več
pomagati. Zanemarjenega in zapušenega zemljiša nihče neče
pod roko kupiti in dobro plačati; okličejo ga, boben
zapoje, in še tukaj se prodá večidel cenejše, kakor je bilo
cenjeno, in tako pride gospodar z družino svojo na
beraško palico.

Da bi se tedaj takim kmetijam pomagalo, ki pridejo
brez svoje krivice v nesrečo, — in da bi se jim pomagalo
o pravem času, to je, takrat kadar ni že prepozno,
bi bilo treba: kmetijsko kreditnico ali naúpnico v
vsaki deželi napraviti, ki naj bi imela v posamesnih
kantonih svoje poddružnice. To bi se dalo najložeje z
delnicami ali akcijami storiti. Posebno bi bilo pa treba:

1. Da bi bolj premožni in véliki in pa domoljubni
posestniki s svojimi denarji matico (Grundfond)
napravili po izgledu zavarovavnic ali asekuracijnih družb.

2. Da bi se izdajale majhne delnice (posojila) po
20 gld. pa tudi večje, — za činže po 5 gld. od sto, da
bi se tudi manj premožni kmetovavci udeležiti mogli. Visoka
vlada naj bi se naprosila za dovoljenje, proti gotovi
(pupilarni) varnosti tudi otroške denarje jemati.

3. Ta kreditnica bi smela samo na kmetijstva in
le v podporo (zboljšanje) poljodelstva posojevati
pod 5 od 100; toraj bi ne smela posojevati temu ali unemu
kmetovavcu le na njegove besede, temuč razsoditi bi
imel to poseben odbor. Zavoljo tega bi se mogel

4. v vsaki večji soseski ali v vsakem manjšem
kantonu s pripomočjo cesarskih okrajnih gosposk poseben
kmetijsk odbor postaviti, kteri bi dolžnost prevzel,
natanko pozvedovati, kakošna je kmetija tega ali unega, ki
prosi posojila, — koliko potrebuje za popravo svoje
kmetije; on bi imel tudi nad tem čuti, da se posojeni
kapital prav oberne.

5. Kmetovavcu bi se dalo potem na pismo od odbora
podpisano toliko denarjev, kolikor jih za svojo kmetijo
potrebuje, in vpisali (vtabulirali) bi se ti denarji na to
kmetijo.

6. Ako bi se vidilo, da se pri vsem tem kmetija
zanemarja, bi se smel gospodarju kapital odpovedati, ali
pa gospodar s pripomočjo kmetijskega odbora toliko časa
pod sekvester djati, dokler bi se posojilo ne splačalo.

7. Posojeni denarji naj bi se skozi več let v
določenih obrokih ali brištih ali pa malo po malo v
manjših zneskih nazaj plačevali in pa tako zbrisovali; ali pa
bi se utegnila ta reč tudi tako prerajtati, da bi gospodar
v določenem številu let činž in kapital ob enem
nazaj plačeval, to je, tako, da se k činžu, ki ga vsako
leto plačati ima, priverže nekolikošna pri klada, in tako
se s samimi nekoliko večjimi činži pobota vés dolg.

8. Kmetovavcu pa naj bi se tudi na voljo dalo, njemu
posojene denarje vselej, kadar bi mu bilo mogoče, ali saj
nekoliko posojila, vsaki čas brez prejšne odpovedbe, verniti.

Tako bi se ta matica ne ohranila le v dobrem stanu,
kakor matica hranilnice (šparkase), po ktere izgledu naj
bi se osnovala, temoč tudi brez lastne škode, marveč z
lastnim dobičkom bi blagor deržave množila.

V pripomoč kmetijstvu imajo v našem cesarstvu tù in
tam srenjske žitnice, iz kterih dobivajo kmetje žita
na pósodo. Te naprave so sicer koristne, al le malo pomoči
dajejo kmetu. Ubožni kmet si sposodi žita iz njih za setev;
res je, da mu ni treba denarjev izdajati; al koj po mlačvi
mora žito poverniti pa tudi še mérico dati. Pride naj pa
slaba letina, koliko mu ostane potem, ko sposojeno žito in
merico verne, za njegove potrebe? Dostikrat malo ali pa
celó nič. Sopet si mora žita za setev sposoditi kakor vlani
tako letos in tako drugo, tretje in — vsako leto! Pomaga
se sicer kmetu v taki stiski za tisti čas; al njegovi zemlji
se ne pomaga nič. Zemlja ne dobi nič kakor samo seme,
in pusta, pa še bolj pusta ostane kakor je bila.

Da je zemlja bolj rodovitna, potrebuje več kakor le
samega semena. Treba je tudi denarja za potrebne orodja;
treba je denarja za živino, da dela gnoj, kolikor ga je
treba; treba je denarjev za marsikako popravo zemljiša.
Ob kratkem rečeno: krnetovavcu je kakor vsakemu
obertniku treba denarja, da ne omaga.

Razun vsega tega je pa treba, da se zlasti manjše
kmetije ohranijo, število kmetijskih družb pomnožiti
in kmetijskih šol na kmetih napraviti.

Kmet naj se učí, iz svojega zemljiša kolikor je moč
dobička vsako leto dobivati, svoje pridelke v svoj največji
prid obračati; uči naj se, kako v druzih deržavah
kmetujejo, da se bodo njegovi pridelki s tujimi v dobičku
skušali. V tem mu morejo biti in so mu tudi kmetijske
družbe pripomožne. One mu dajejo dobre nauke in ga
podučujejo po mnogih potih, — one mu oskerbujejo sadne
in murvine drevesa, — one mu delijo nove semena, — one
mu kažejo novo in drugod poterjeno kmetijsko orodje, —
one so njegove zagovornice itd.

So sicer po deželah vse hvale vredne kmetijske družbe,
ktere so sploh kmetijstvu zlo dobrotljive; tú in tam so se
tudi že poddružice ustanovile, ki se trudijo po deželi

blagi namen doseči. Al premalo jih je še in premalo
zdatne so, ker štejejo premalo družbenikov. Vsak kmet
bi mogel stopiti kot ud kmetijske družbe v poddružnico.

Ker pa kmet najraji le to verjame, kar vidi in z roko
zagrabi, je živa potreba, da so mu velike kmetije in
grajšinske posestva kot izgledna šola.

Pokažimo le ubožnemu, nezaupljivemu in kratkovidnemu
kmetu pot k premožnosti na njegovem lastnem svetu in
dajmo mu pomočkov v roko, gotovo si bo začel sam
prizadevati, do premožnosti priti; pridnost in delavnost se bote
v njem zbudile in kmalo se bo odpovedal stari vraži, da
je „staro kopito najbolje“ in sam bo začel svojo kmetijo
zboljševati.

Še celó marsikter zanikernik, če le niste že popolnoma
zatopile njegovega duha nemarnost in pijančevanje, kteremu
se je, kakor sam spozná, iz skerbí in nevolje nad svojo
revšino udal, bo dobroto spoznal in se z večjo ljubeznijo
kmetije lotil, vidši, da od dné do dne boljša prihaja. Za
ustanovljenje tacih poddružnic kmetijskih družb
morejo pa najbolj duhovni gospodje pripomožni biti; ker
ima kmet največ zaupanja do njih, jih bo najložeje stalo,
mu dobrotljivost tacih naprav jasno dokazati.

Poddružnice kmetijske po kmetih bi se pa mogle
večkrat v letu sniti v posvetovanje, da bi mogel vsakdo
svoje mnenje in ravnanje brez ovinka povedati. Tako bi se
dalo natanko pozvediti in prevdarjati, kaj je koristno kaj
ne, in kaj je posnemanja vredno.

V našem cesarstvu je še veliko rodovitnega sveta,
kteri pa se slabo obdeluje ali celó neobdelan leží, ker
manjka kapitalov. Če bi se v podporo kmetijstva
posebne kmetijske zaloge ustanovile, bi ne odperli samo
kmetijstvu lepšo prihodnost, temoč tudi bogastvo cele
deržave bi se pomnožilo.

Da bi pač visoka vlada to v prevdarek vzeti blagovolila!

Kjer je kmetijstvo na visoki stopnji, ondi cvete tudi
obertništvo in kupčijstvo; kjer kmetijstvo cvete, ondi stoji
deržava zmiraj na terdnih nogah. Kmetijstvo je nevsahljiv
studenec deželnega premoženja, — gotova pot k
moralnemu deržavnemu redu, in ravno zavoljo tega je posebne
podpore vredno.

Posneli smo ta spis iz nemškega pod nadpisom:
„Welches sind die Ursachen der jetzt so häufig
vorkommenden executiven Feilbietungen, und durch welche Mittel
liesse sich die Lage der kleinern Grundbesitzer je nach den
provinciellen und örtlichen Verhältnissen heben und
verbessern? Preisfrage der „Neuesten Nachrichten“, Beantwortung
von Johann PI., Pfarrer in Oels in Mähren“.

Živinozdravilske rečí.
Bolezen v gobcu in na parkljih.

Iz Klane *) nam pišejo častiti gosp. Jakob Sajovec
to-le: „Že zdavnej je pri nas bolezen med živino (volmi,
kravami, ovcami), da jo gobec, jezik in noge bole; ne more
ne jesti ne hoditi, in jezik ima kakor zasmojen in
mehurčast; to včasi manj, včasi delj časa terpí. Prosimo vas
„Novice“ za kakošen svét“.

Odgovor vrednlštva. Zlo navadna je ta živinska
nadloga. Napada največkrat goveda, ovce in prešiče, manjkrat
konje. Izperva se po posebnih, še ne dosti znanih
vremenskih pomladanskih ali jesenskih uímah začne pri
posamnih živinčetih ali pa napade, ko bi trenil, mnogo
živine na enkrat. Dostikrat je nalezljiva, zlasti na
parkljih, in se potem kakor kuga izširja. Čudna lastnost
te bolezni je, da se rade po dve ali celó po tri bolezni

združijo, namreč bolezen v gobcu z boleznijo na parkljih
(gosenco) in pa včasih tudi z boleznijo na vimenu. Tú
in tam ji pravijo ovčeč ali sajovec. Snažnost je pri
tej bolezni večidel, ako ni huda, pervo in dosti zdatno
zdravilo.

Vneti in boleči gobec naj se rahlo spira z okisano
ali slano vodo; maselc jesiha se zmeša z bokalom vode
ali se pest soli raztopi v nji , zraven pa prideni enmalo
moke, in če moreš, enmalo sterdi (medu), da se ta
voda vleče in gobec preleče, kadar okoli lesene žlice
rahlo cunjo ovežeš, jo v to vodo pomočiš in ž njo gobec
rahlo otiplješ (pa ne dergneš). Grozno škodljivo je, s
čebulo, česnom, poprom ali drugimi takimi ostrimi rečmi
boleči gobec spirati. Treba je, da se živini večkrat hladne
vode ponudi, da si gobec sama spere. Kadar so se mehurci
prederli, pomaži rane večkrat s sladko smetano in
belakom. Če se te rane gnojé, napravi mazilo iz 4 beljakov
pa 1-lota sirovega galuna. Če živinčetu gobec gnjije,
je treba ga spirati z žajbelnovo vodo in vodo kuhane
hrastove skorje, kteri se enmalo kafrovca prilije.
Klaja naj se bolni živini daje le mehka, da ji gobca ne
bode ali rani; pijača močnata; snažnost v škafih in
jaslih je potrebna. Zdrava živina naj ne stojí poleg bolne
in naj svoj škaf ima.

Bolezen na parkljih, kteri tudi gosenca ali červ
pravijo, pa napačno, ker ni ne gosence ne červa pri tej
bolezni, je večkrat združena z boleznijo v gobcu. Ker so
bolečine včasih hude, ne more živina na nogo stopiti in ne
hoditi. Med parklji je vnetje večidel najhuje. Gnojni
steržen, ki se tú pri ovcah napravi, imajo ljudje po
krivici za gosenco ali červa. Če izperva le vneti živi deli
pod rogom se gnojiti ali gnjiti začnó, se ločijo parkljl tam
pa tam; to je huda in dolgočasna bolezen, pa potem tudi,
zlasti pri ovcah, nalezljiva. — Izperva, dokler bolezen
obstojí le v vnetji, je merzla voda poglavitno zdravilo
za boleče parklje, ki naj se ovijó v cunje, ki se od časa
do časa polijo z merzlo vodo; tudi s kislim zeljem se
ovijajo ali z ilovco namažejo in potem pridno z vodo polivajo,
da je ilovca zmiraj vlažna. Ko pa tako parklje močimo,
glejmo vendar na to, da živina ne stojí v luži, ampak da
ji suhe postelje (nastelje) ne manjka. Tako imenovano
„gosenco“ ali „červa“ z vervjo (štrikom) dergniti med parklji, je
ravno tako neumno kakor škodljivo. Kadar se pod rogom
gnoji ali gnjije, je že več vednosti treba, da se bolezen
ozdravi. Ločeni rog se more odrezati, gnojni deli spirati s
vodo kuhane hrastove skorje; smerdljiva gnojnica se mora
odpravljati z umivanjem z dišečimi rečmi, kafrovcom itd.
gnjili deli, divje meso itd. pokončavati z žganim
galunom, z ojstro vodo, v kteri je raztopljen razjedljivi
kupreni ali plavi vitrijol itd. Snažnost nastelje
je pa perva pogodba. Zdrave živinčeta naj se ločijo od
bolnih. Kadar je bolezen pri kraji, naj se dobro dobro očedi
celi hlev.

Tako naj se ravná pridno in marljivo v vsem, da je
bolezni pred konec in da ne postane kužna. Sploh bi bilo
pa želeti, da bi naše slovenske bukve, ki zapopadejo vse
živinske bolezni in druge potrebne rečí, bile v
rokah vsakega gospodarja.

Naturoznanska drobtinica.
Lunini krajec — prerok vremena.

V francozkih novicah „Main et Loir“ piše zvedeni gosp,
abè Tallereau od luninih krajcov to-le: „Dovolite mi, gosp.
vrednik, da v vašem časniku nekaj naznanim, kar so
poterdile 25 letne skušnje: „Če je ob času šipa ali mlade lune
— kakor pravijo — njeni krajec „gori obernjen“ je to
znamenje, da bo celi mesec suho vreme; če pa je drugač
obernjen, to je, proti izhodu ali tisti strani sveta, kjer sonce
izhaja, bo vreme spremenljivo“. Verjemite mi, da si

*

tega si nisem sam izmislil, ampak da je to že stara skušnja,
pa malo znana. Pred 25 leti, mesca sušca, mi je rekel star
kmet: „Letos, gospod, bo senó drago; mesec obrača svoja
rogova navzgor, in to pomeni sušo“. Kot neverni Tomaž
se mu smejam, češ, to je bôsa. Al še tisto leto kakor v
vseh sledečih sem se prepričal, da moj prerok res ni slame
jedel. Leta 1857 in 1858 so bili lunini krajci skor vsak
mesec navzgor obernjeni, in znano je, kakošna suša je té
leti bila. Temu dostavljam le še to, da tudi divjaki v
Ameriki to vedo“.

Po tem takem vendarle ni v vsem resnica, kar naš
mojster pevec „Zvezdogledom“ poje:

„Vsi pojte rakom žvižgat,
Lažnjivi pratikarji,
Lažnjivi zvezdogledi,
Vremena vi preroki!“

Naj tedaj tudi naši gospodarji ne zanemarjajo lune
pogledati, kadar bi radi vedili, kakošno bo vreme.

Nova cesarska postava
za rokodelstva in obertnije.

Oklicana je nova postava, ktera bo po vseh deželah
našega cesarstva, razun Beneškega, mesca majnika
veljavo zadobila. Ker ta postava, ki bo po vsem prekucnila
dosedanje navade in razvade rokodelstva in obertnijstva,
globoko sega v naše vsakdanje življenje, jo bomo v
„Novicah“ natisnili celo po cecarskem patentu berž ko ga bo
deželni zakonik razglasil v slovenskem jeziku. Danes pa
že posnamemo poglavitniše rečí iz nove postave, da
dobijo bravci naši zapopadek od nje.

Vse obertnije in rokodelstva po ti novi postavi
razpadajo v dvojne Ene so take, da jih more začeti in
ž njimi se pečati vsak (ali se je rokodelstva ali
obertništva učil ali ne) proti temu, da gosposki le na
znanje dá, da se bo lotil tega ali unega
rokodelstva ali obertništva in se vé da davek plača, ki
je za-nje določen. To so tako imenovane proste ali
svobodne rokodelstva in obertništva. Druge so pa take, za
ktere je treba gosposkinega dovoljenja, da se
jih sme kdo lotiti. Te se imenujejo dovoljene ali
koncesijonirane.

Tako določuje pervo poglavje nove postave.

Drugo poglavje govorí najpopred od tega sploh, kar
je treba, da more kdo samostojen rokodelec ali obertnik
biti, potem pa od tega, kaj je treba, da more kdo prosto
rokodelstvo ali obertništvo početi, in kdaj se more
dovoljenje dobiti.

Poglavitni pogoj za vsako samostojno rokodelstvo
ali obertništvo, naj spada med proste ali dovoljene, je ta,
da ima človek po postavah pravico, s svojim premoženjem
sam gospodariti. Možk ali ženska — to ne dela
nobenega razločka; kakor možki tako morejo vprihodnjič
tudi ženske se pečati z rokodelstvi in obertnijami.

Sledeče rokodelstva in obertništva spadajo med tiste,
za ktere se mora od gosposke dovoljenje dobiti in ktere
se tedaj brez dopuščenja ne smejo opravljati:

1) natiskavci bukev, pisem, podob ali kar koli na
papir, in ki v kuper, jeklo, les ali kamen režejo pisma,
podobe ali kar koli, in ki kupčujejo z bukvami, podobami
in muzičnimi rečmi,

2) izposojevavnice takih rečí in pa bravnice;

3) ki se pečajo z občasno vožnjo ljudí,

4) najemni vozniki, ki na očitnih mestih s svojimi
vozovi stojé, da prepeljujejo ljudi sem ter tjé,

5) brodniki,

6) zidarji, kamenarji, tesarji,

7) dimnikarji,

8) trebivci kanalov ali jarkov,

9) konjoderci,

10) izdelovavci in prodajavci orožja in streliva, in zlasti
puškarji,

11) izdelovavci in prodajavci gradiva za umetalni ogenj
(Feuerwerk) ,

12) barantači z obnošenimi oblačili in posteljami, z
obnošenim perilom in staro zlato, sreberno ali kakoršno koli
starinsko robo,

13) prodajavci strupenih rečí in zdravilnih želiš,

14) gostivnice (oštarije), žganjarije, kavarnice.

To so obertnije in rokodelstva, za ktere je
dovoljenja treba.

Vse druge, ki niso pod temi 14 verstami imenovane,
spadajo med proste, za ktere ni treba nobenega
dovoljenja, ampak le to, da se naznanijo gosposki.

§. 30 pravi, da c. k. ministerstvo notranjih oprav ima
v soglasji s policijskim ministerstvom pravico, pozneje še
kako drugo rokodelstvo ali obertništvo v versto dovoljenih
postaviti, ako bi skušnja učila, da je sploh ali le za kak
poseben kraj premembe treba. Ravno tako pa se more
kako zdaj v versto dovoljenih obertnij ali rokodelstev
spadajoče rokodelstvo ali obertništvo iz te verste vzeti in
djati v versto prostih.

Pri pekih in mesarjih (ki pride zdaj v versto
prostih rokodelstev) in pa pri dimnikarjih (ki so v
versti dovoljenih) ukazuje nova postava, da ne smejo,
če so pekarstvo, mesarstvo ali dimnikarstvo začeli,
popustiti svojega rokodelstva kadar bi hotli, ampak
oni morajo to popred gosposki na znanje dati, in ako ta
za potrebno spozná, morajo še nekoliko časa, najdalje
pa 2 mesca, pri svojem rokodelstvu ostati.

Nova postava določuje še veliko druzih reči na drobno,
ki se stikajo s prostimi in dovoljenimi rokodelstvi in
obertništvi, — govorí od sejmov in tergov, od razmer
rokodelskih učencov in pomočnikov (kselov) do mojstrov,
in še več druzih rečí, ktere bomo povedali, ko bomo celo
postavo natisnili.

O tej novi postavi sploh bomo menda priložnost imeli
še večkrat govoriti. Danes le to rečemo, da nekteri jo bojo
z velikim veseljem sprejeli, nekteri pa bojo hudo mermrali,
— nekteri bojo prerokovali vse dobro od nje, drugi pa vse
slabo. Uno in to pa se danes ne opira še na nobeno gotovo
podlago, ker skušnja čez ene leta bo še le razodela
pravo. Da rokodelstva in obertnije niso več ukovane v
tisti jarm, ki jih je dozdaj tlačil, to je gotovo dobro, in
bo poterdil vsak, kdor ne stavi luči pod mernik in komur
je svobodno gibanje v vseh rečéh pri sercu. Al če
kdo misli, da bo zdaj le kako rokodelstvo ali obertnijo na
svojo roko začeti treba, pa bo že srečen in bogat, in
pečene pišeta mu bojo same letele v usta, se bo grozno
sam sebe goljufal. Zdaj ko bojo rokodelstva in obertništva
proste in jih bo veliko več „na svojo rokou začelo, bojo
le tisti dobro izhajali, ki bojo najbolje svojo robo
izdelovali in jo najcenejše prodajali. Da bojo pa to
zamogli, bojo mogli v svojem rokodelstvu ali obertništvu
ali sami dobro izučeni biti ali pa posebno izučene
pomočnike imeti, — če ne, jih bojo prekosili drugi,
in kmali bojo zaperli svojo delavnišnico ali štacuno ter
pobitega serca gledali za mervico premoženja, ki so ga
vtaknili v svoj „antverh“, pa jim je hitro po vodi splavalo!
Le prebrisana glava, pridna roka in pa poštenost
bojo vprihodnje obveljale; kdor se ni nič učil, kdor ne
bo priden in delaven, zraven pa ne pošten, tega bo
brez milosti stérlo kolo svobódne postave. Čas pravega
učenja je tedaj še le prišel z novo postavo! In večidel
za tega voljo so nas tiste dežele, v kterih že zdavnej
taka postava veljá, prekosile v rokodelstvih in obertnijah.
Ceh je bil dober za slabe glave in počasne delavce;
svobodno rokodelstvo in obertništvo bo pomoč le
prebrisanim glavam in izurjenim delavcom. Za tega voljo
so pod krilom svobodne postave vsi poklicani, malo

malo pa bo izvoljenih, ako jim ne bo učenje pred
vsem pervo.

Slovensko slovstvo v letu 1859.

Skerben gospodar pregleda konec leta zapisnik
dohodkov in stroškov, da vé, ali mu napreduje gospodarstvo
ali gré rakovo pot. „Novice“, vseskozi unete za dobro
gospodarstvo, naj toraj pregledajo in povejo, kako je v minulem
letu 1859 napredovalo naše slovstvo.

Razun čvetirih časopisov, ki so izhajali na čast
in veselje Slovencom, so še sledeče bukve zagledale beli
svet v pretečenem letu:

1. Vodnikov spomenik. Na svitlo dal dr. E. Costa.
— Govorilo in pisalo se je o ti knjigi dosti v domačih in
tujih časopisih, in povsod se je razodel le en glas — glas
obče zadovoljnosti. Kdo bi tudi ne bil zadovoljen z bukvami,
ki obsegajo 47 predmetov v slovenskem jeziku, spisanih
večidel od veteranov naše književnosti. Pač lep spomenik
so ž njim postavili Slovenci svojemu Vodniku.

2. Mlinarjev Janez. Spisal F. Kočevar v
Zagrebu. Hvalili in grajali so naši časopisi pričujoče delo,
nekteri zmerno in krotko, drugi zopet strastno in gnjevno,
potem pa so zaperli pisatelju pot javnega odgovora, da je
bil primoran, v 265. broji zagrebških „Narodnih Novin“ se
oglasiti zoper pretresovavce ter se potegniti za svoje
poštenje. — Žalostno je, da ne zapopademo slabih nasledkov
domačega prepira in hèrvanja na našem književnem polji in
da nam še ni prislovica prešinila možganov, ki pravi: „Sloga
jači, nesklad tlači“.

3. Venec gledišnih iger. Izdaja J. D. v Gradcu.
— V dveh spahljejih so se prikazale tri igre: 1) Drevar
ali beli gaber, 2) Starost slabost, in 3) Pravi
Slovenec. Tudi pri tem početji seje pokazalo, da ni mogoče
brez dnarne pomoči napredovati. Namesto mesečnih zvezkov
smo dobivali polletne, namesto obljubljenih dvanajst
igrokazov le — tri.

4. Pesmarica. Na svitlo dali trije domorodci v Št.
Jurji poleg Celja. — Vesele pesmice so se prikupile našim
kmetom, ki ne sedijo radi tiho in klaverno pri majolki
rujnega vinca, temoč radi ktero zakrožijo, kadar jim vinska
kaplica glavo razžari. Drugi zvezek se pričakuje.

5. Krivica za krivico. Povest. Poslovenil Franc
Malavašič.

6. Koledar slovenski 1860. Spisal P. Hicinger.
— Edini obšimiši naš koledar, kar so nehali „Koledarček“,
„Koleda“ in „Romar“.

7. Pratika vélika. V imenu krajnske gospodarske
družbe za prosto ljudstvo spisuje dr. Bleiweis. Častitljiva
knjižica, ktera v več kot 10.000 iztisih hodi po vsem
slovenskem svetu.

8. Nemško-slovenski del vélikega slovnika
slovenskega se ravno kar dogotovlja pod vredništvom gosp.
Cigale-ta. Hrepeni vsak domoljub po njem, in kako bi
ne, ker je delo preimenitno za naše slovstvo.

To je naša bibliografija za leto 1859 razun nekterih
duhovnih bukev.

„Zornica“ nam je bila obljubljena, ravno tako 5. zvezek
„Slovenske gerlice“, pa ne una ne ta se ni
zgódila. Od „Drobtinic“, našemu ljudstvu tako
priljubljenih, še nismo nič slišali; berž ko ne jih je poparil
vojskini hrup letošnjega leta. Tudi „Občna povestnica“
je zaostala letos. Družtvo sv. Mohora, ki je bilo letos za
nas čisto mertvo, se sedaj temeljito predeluje, in nadjati se
je, da ga bodo primerne prenaredbe omladile in okrepčale.

A. K. Cestnikov.

Slovanski popotnik.

* Nov jugoslavensk časnik nam je napovedan, in z
toliko večjo radostjo smo sprejeli oglas ta, ker dosihmal

Jugoslaveni nismo še imeli takega lista in ker nam je
ime izdatelja njegovega porok, da bo izverstno vredovan.
Radi tedaj spolnimo željo gospod dr. J. Agustinović — a
in naznanimo tudi v „Novicah“ njegov list, ki ga bo izdajal
v Beču (na Dunaji), berž ko mu doide dopušeuje
poglavarstveno, pod naslovom: „slovinski prvenci i vila
sinjega morja“. Izhajalo bo na leto 24 listov, v poli
leta 12 listov, četert leta 6 listov po 3 pôle; ena pôla
pod imenom: „prvenca“, dve pôli pa pod imenom: „vile
sinjega morja“. Obsežek novega lista nam naznanja
gosp. izdatelj sam tako-le: „prvenci će se zabavljati
popularnim znanjem o naravi i zdravlju
(naturwissenschaften und medizin), ticalo se to napose medicine, kirurgie,
okulistike, ginekologie ili veterinarie, vila pako puniće svoe
listove zabavnim spisim a, bilo kakve mu drago vrsti,
nastoeći uedno, da što brže razvie i raširi svoja krila,
čim više zabavan material se pojavljivati i uredništvu
stigavati začme, prvenci i vila biće jednakoga formata, a
moći če se svako i napose vezati.

prvenci i vila s poštarinom biće 3 mjeseca (6 listova)
po 75 krajcara austriskoga nofca, ½ godine (12 listova)
po 1 for. 50 kr., a na godinu (24 lista) po 3 for.

skupi li se dovoljan broj dionika, te stane li material
stigavati uredništvu, da bi vila i svake nedilje (po jedan
list) sviet zagledavati mogla, tada bi se i ciena lista u
zgodno tome doba mienjati i nanovo oglasivati morala.

nepojavi li se dovoljan broj dionika, položiću primljeni
u ime lista novac s imenikom dionika društvu poučni
pučki knjiga, ili kad ga do to doba nebi još bilo,
ilirskoj matici, neka svaki svoe digne. vežem se na dalje,
ako bi list budi kakvom nezgodom prie reda presta, da ću
vratiti novac svakom dioniku po razmjeri listova, koi bi ga
još išli.

ko nemisli biti dionikom, neka vrati prvom poštom list,
napisav na ovitku riečcu „retour“; ko list nevrati, očitue
i veže se biti dionikom.

nofce i listove, što mi ko pošlje, molim neka
frankirano pošti predae pod imenom:

dr. agustinović gjuro, ck. viši liečnik
na miru. (u beču, herrnals, 272).

* V Ersch- in Gruber-jevi „Allgem. Encyclopädie der
Wissensch. und Künste“, erste Section, LXVI11, 51. Bogen“
se nahaja pod besedo „glagolitisch“ obširen sostavek
gospod dr. Miklošič-a o glagolici, v kterem imenitni
naš rojak razlaga, kaj so zastran tega pismenstva mislili in
kaj mislijo ti in uni učeni; zadnjič pa pristavlja z dokazi
vred, kar se njemu samemu zdi najverjetnejše. To se pa
tako-le dá ob kratkem posneti: Glagolica je starejša od
cirilice. Sv. Ciril je glagolico med panonskimi Slovenci
našel in za sv. bukve porabil. Sveti Klement († 916) pa
je iznašel cirilico, vzevši iz gerške abecede kolikor je
v nji dobil slovenščini priličnih čerk (namreč 21); za
druge lastno slavenske glasove je privzel iz glagolice
nekaj bolj ali manj primerjenih in priličnih čerk; nektere
iz njih je pa čisto zmislil ali iz neznanega vira
posnel. — Glagolico so nekdanji Slovenci najberže
prejeli po Ilirih, neslovenskem plemenu, iz starogerške
abecede, po tem ko so se naselili v Panonijo. Od Slovencov so
jo dobili in nekako po svoje premenili Horvatje, zato se
govori tudi od slovenske in horvaške glagolice. Sklepa
se ta sostavek z razkazom starih spomenikov oboje
glagolice. Med sodbami druzih učenih je sosebno mikavna
Pertz-ova (K. Pertz „De cosmographia Ethici“. Berol.
1853), da iznajdnik glagolice je bil tisti Ethicus,
čigar abecedo sv. Hieronim na več mestih v misel jemlje.
— Gosp. Miklošič pa opominja temu nasprot med drugim,
da so Slovani težko že v 4. stoletji bivali ob dolnji Donavi
ali celó v Istri. In ker se govori tù od sv. Hieronima,
nam sopet prihaja na misel v lanskem „Slovenskem
Prijatiu“ omenjeni pa menda že pozabljeui pismonosec

sv. Pavla z imenom Tihik, ktero ime sv. Hieronim, kakor
pravijo, v svojem razkladu Pavlovih pisem z latinskim
„silens“ tolmači.

M.

Dopisi.

Iz Varaždina 1. jan. M. K. — Pri nas na Horvaškem
se literarno obnebje spet nekoliko bolje jasni. „Leptir“ se
je koj razpečal, da je treba v drugo ga natisniti. Nekteri
Serbi, ki jim je do oči priferlel, kupili so ga samo zato, ker
so vidili v njem sostavke s cirilico natisnjene. Lepa je
ta knjižica in „Leptir“ si je svest, da, kolikorkrat bode se
prikazal, drag bode v vsakem horvaškem vertu. Jezik je
večidel lep in dober; izvzeti je treba samo sostavek
„uspomena maršala Marmonta“. Narodna knjiga, F.-ov koledar
se jako razprodaja in tudi ona ima se nadati dolgega
življenja. „Narodne novine“ prinašajo čedalje več zanimivih
sostavkov in si nabirajo s tem več in več bravcov. Prevod
Puškinove pesmi „Ruslan in Ljudmila“, ki so ga prinesle,
se je tako prikupil, da ga je bilo treba v posebno knjižico
pretiskati. Dobiva se v Zagrebu po 50 kr. a. v. Tudi
imamo na Horvaškem še zmirom rodoljubne žene. Taka je
blizo nas v Biškupcih četert ure od Varaždina gospa
Prašnička, ki je v narodnih novinah sprožila blago misel, da
se osnuje družtvo za izdavanje dobrih knjig za
prosto ljudstvo, in je obljubila za to vsako leto po 20
goldinarjev dati. Od vseh strani prihajajo odzivi in ni več
dvomiti, da bi se ta prekoristna stvar na noge ne spravila.
Jaz tudi ne dvomim, da bo saj nekoliko Slovencov iz
Kranjskega, Koroškega in Štajarskega tudi po svoji moči
ti dobri in predobri stvari pripomoglo. — Na naši gimnaziji
je letos čez 260 učencov. Uči se v naši gimnaziji po
ministerski naredbi razun zgodovine v 3. in 4. razredu, in
pa nemškega jezika vse v domačem jeziku; nekteri
učitelji pa rabijo oba jezika, češ, da bi se ne godila
krivica ne Horvatu ne Nemcu. V gornji gimnaziji pa je
razun ilirskega jezika in keršanskega nauka vse
nemško. Staroslovensko uči tudi letos gosp. Zepić. Kaj
pa v Ljubljani? Saj bi vendar Slovenci tudi mogli
slovenski znati! Eno moram Vas še poprašati. Slišali smo
glas, da bi se imela ustanoviti v Kranji nižja gimnazija.
Ali ste slišali, kaj so mili moji Kranjci sklenili? Ali so
vendar tako pametni, da so prijeli to stvar z obema
rokama in vidili korist, ki je jasna kakor beli dan? Povejte,
povejte, kar ste zvedili. *)

iz Zagreba 28. dec. A. K-s. — Blagorodna gospa
Jelisava Prasnička poživlja v 269. broji „Narodnih
Novin“ vse sine, posebno pa hčere horvaško-slavonske, naj
prinese vsakteri po svoji moči manjši ali večji dar, da se
utemelji družtvo za izdavanje koristnih bukev
med prosti narod ali čisto zastonj ali pa za celó malo
plačilce. Obljubila je blaga gospa vsako leto v ta namen
darovati 20 gold., nadjaje se, da ji bo v kratkem priskočilo
več radodarnih rok. In res, vsak list „Nar. Nov.“ nam
prinese radosten odziv zdaj iz tega zdaj iz unega kraja
horvaško-slavonske domovine; povsod je bil predlog gospé
Prašničke sprejet z velikim veseljem in uzhitom. Najpopred
so položili nekteri domorodci iz Varaždinskih toplic 40 gld.
v ta namen, potem bogoslovci djakovački 17, bogoslovci
senijski 25 in bogoslovci zagrebški 42 gld. itd. Ravnateljstvo
„matice ilirske“ je sklenilo v sednici 23. t. m., naj se
naznani po „Narodnih Novinah“, da je pripravno nabirati
dobrovoljne prineske za izdavanje ljudskih knjig, prineske
točno bilježiti, imena darovnikov po novinah priobčevati in
skerbeti za vse, kar je pri takem podvzetju potrebno. Potem
še le, ko bo obilo dnarjev nabranih, se bo posvetovalo in
razpravljalo po novinah, kako in kaj se ima napraviti:
ima li se novo družtvo osnovati, ali pa morebiti vse
opravilstvo kakemu že obstoječemu družtvu izročiti. Potem

se bodo ali bukve izdavale iz prineskov, ali pa se
bodo prineski kam vložili in potem le obresti obračale v
izdajo knjig; bodo li darovniki svoje prineske brez vsake
lastne koristi davali, ali hočejo v primeru na prinesek
primeren broj izdanih bukev brez plačila si prilastiti, in
naposled, bodo se li knjige čisto zastonj ali za malo ceno
razdavale. — Ravno sedaj so prišle izpod tiska „Pripovesti
od Mirka Bogovića“. Lična knjiga obsega na 270
drobno tiskanih stranih osem pripovedk, ktere so že sicer
počemši od leta 1852 do 1856 po naših časopisih tiskane,
pa zato vendar zlata vredne gledé notranje vrednosti in
zaderžaja. Bile so namreč dve od teh osem pripovedk
obdarjene s pervim razpisanim darilom, četiri pa je doletela
redka čast, da so bile od bratov naših Čehov prevedene na
njih jezik in priobčene po časopisih. — Nadjamo se za
novo leto tudi novega političnega časnika. Berž ko
bo gotovo, da pride na beli dan, bom „Novicam“ naznanil
veselo novico.

Iz Kranja. Pred tremi dnevi ponoči so roparji nekega
voznika, ki je suhe češplje na Gorensko peljal, na cesti med
Kranjem in Medvodami napadli, mu okoli 300 gold. vzeli,
konja pa zabodli.

Iz Ljubljane. A. P. — Na sv. Štefana dan po
zjutranjem slovesnem cerkvenem opravilu so imeli udje
katoliške družbe rokodelskih pomagavcov prav veselo večernico;
praznovali so namreč po svoji stari navadi „božični kres“
(Christbaum) v družbenih sobah, kjer je bilo vse lepo
razsvitljeno in ozaljšano. Najpred spregovoré za družbo vès
vneti prednik gospod dr. L. Vončina, in potem začnejo
udje peti in slovesno govoriti po slovensko in po nemško.
Izmed slovenskih govorov so bili poslušavcom posebno
všeč Olibanov „Ozir v nebo“ in pa Kurnikova
„Rokodelska“, ktero častitim bravcom podamo, kakor jo je
verli naš pesnik sam deklamiral; tako-le se je glasila:

Rokodelska.

Ko zima se približa,
Prestati ni mojstrov,
Vsa druga je njih viža,
Jim marsikaj ni prav.

Dost mora jih požreti,
Kdor neče ven na mraz,
Za njimi pesem peti,
Dokler je zimski čas.

Ko zima nam odleže,
Pa mojstre spet skerbi;
Marskteri punkeljc zveze,
Lepo se poslovi.

Prijazno mojster pravi:
„Ne hodi še od tod,
Naramnik v skrinjo spravi
In palco deni v kot!“

„Nabralo se je delo,
Če zdaj me zapustiš,
Hudó me bo imelo,
Krivico mi storiš!“

Rad hočem ti pridati,
Da boš dovoljen spet,
Edino hčerko dati,
Ob kratkem boš moj zet!“

„„Zahvalim za pridajo,
Zahvalim za deklè,
Naj drugi se sladkajo
In ž njo se veselé.““

„„Jez hočem še po sveti,
Kaj skusiti želim;
Povsod kjer sonce sveti,
Zdaj rožico dobim““.

„„Kadi se bela cesta,
Prijetno vreme je.
Železnica od mesta
Do mesta se vije““.

„„Ce nočem peš hoditi.
Imam še nekaj kron,
Zamorem se voziti,
Zažvižgal bo hlapon! ““

„„Tako smo mi samiči,
Kjerkoli nam ni všeč,
Svobodni kakor tiči
Odrinemo jo preč!““

Mi nimamo zaveze,
Ne ljubic, ne dolgá;
Vsak svojo težo nese
Sercá veselega.

Ko je gosp. Kurnik končal deklamacijo, ni bilo
ploskanja pred ne konca ne kraja, da se je pesnik vdrugič na
odru prikazal in je v veselje poslušavcom začel drugo
deklamacijo „Rotarski fant“, ki se je tako-le glasila:

Rotarski fant.

Rotarski fant sem jest,
Znam se povsod obnest';
Da mi ga para ni,
Tega sim s' svest.
V tergu voz naložim,
Pokam glasnó za njim,
Hijo hoti!
Vedno kričim.

Dva močna konja imam,
Eden fuks eden pram;
Ko pod Ljubeljem sim,
Vole vjarmam;
Silim jih, sam tišim,
Skoraj da nisim gin,
Hijo hoti!
Vedno kričim.

Slišani voz na Ljubelj,
Hej! sem pa spet vesel;
Svoje blago oddam.
Kar sem ga vzel;
Živino izprežem zdaj,
Dam ji zobati kaj.
Kmal naložim,
Pokam nazaj.

Kar jez vem, da živim.
Radosten vedno sim,
Če tudi dostikrat,
Kaj preterpim!
Delam rad, pojem rad,
In pijem tudi rad;
Kdor bi mar žaloval,
Dokler je mlad!

Tukaj poglejte me,
Pera zavihane
Černega škarjovca
Kak mi stojé!
Kdor jih želi imet’,
Naj jim gré sam na sled,
Jaz jih ne dam
Za celi svet!

Močen sim, zdrav in čverst,
Ljub’co na vsaki perst,
Če bi brezvesten bil,
Znal bi s’ natvest’
Dečve vse v me režé,
Drugim pa preč bežé —
Jez pa imam
Izvoljeno že!

In spet je donel vesel ropot od vseh krajev verlemu
pesniku v pohvalo, ki ni nehal pred, da ni postregel še
z eno, ki jo je zapel od svojega lastnega doma pod
naslovom:

Zadovoljili Teržičan.

Sem Terčičán,
Deleč poznán.
Delam in pojem,
Rad sim štèmán.
Mi diši jéd,
Kaša, podmet.
Žganci in krape,
Tudi trijet.

Štruklje rad jem,
Vince pijem,
K mamki beržanki
Najrajši grém.
Kjer diši kljun,
Purman, kapún,
Serna, beržole,
Nisim begún.

Vname se plés,
Jez sem vmes;
Sučem dekleta
Bistrih očés.
Kdor me pozná,
Rad me ima
Bodi drugodi
Ali domá.

Ko gnjezdo tič
Ljubim Teržič,
Kjer se zdeluje
Kosa, mešič.
Da sim le zdrav,
Vse mi gré prav,
Bog daj, da srečno
Smert bi prestal!

Bravci „Novic“ že zdavnej vejo, kakošna bistra glavica
je naš V. Kurnik, in danes smo imeli spet priložnost
prepričati se, da ga smemo po pravici šteti v versto pravih
národnih pesnikov, kteremu ne stopa kurji pot na
čêlo, kadar Pegaza jezdari, ampak brez vsega truda in
brez vsega napenjanja mu pesmi tekó tako preprosto in
gladko, da je veselje. — Tudi pesmici „Savica“ in
„Žalostni glas zvonov“ ste se lepo ujemale. — Izmed
nemških govorov pa je bil posebno kratkočasen dogovor,
kterega sta govorila „čevljar in krojač“. — Ko je bilo vse
to pri kraji, se je začelo srečkanje, po kterem so se delili
različni božični darovi, ktere so mili dobrotniki tudi letos
prav bogato podelili verlim udom te družbe. Marsiktera
hvaležna solzica se je svetila v očeh pridnih mladenčev,
kteri res zaslužijo, da se jih spominja mila roka. Navadna
večerna molitev in pesem je končala veseli večer te družbe.
Veliko visokočastitih gospodov in gospej, podpornikov in
podpornic in drugih prijatlov iz vseh stanov je bilo priča
te lepe slovesnosti, ktera je bila zares prav serčna, domača
in pošteno vesela. Serčno želimo, da bi se nam tù
večkrat napravila taka veselica in da bi se družba množila
od dne do dne in razcvetela v lepi edinosti. Pod krilom
nevtrudljivega vodja gospod prof. Vončinata ji je vesel
napredek gotov.

Novičar iz domačih in ptujih dežel.

Iz Dunaja. Letošnje leto ne bo rekrutbe, čeravno
je bila že oklicana. Cesar sami so 26. dec. preklicali
prejšni oklic, rekši, „da se je po domoljubnosti avstrijanskih
narodov leta 1859 toliko prostovoljcov in po rekrutbi ravno
tega leta tudi drugih novincov toliko nabralo, da ima
armada skoro dosti vojakov; zatega voljo pa tudi v letu 1861
ne bo večja rekrutba kakor navadna“.

— Večkrat že v misel vzeta nova postava za
rokodelstva in obertništva (Gewerbeordnung) je prišla
zadnje dni lanskega leta na dan. Cesarski patent od 20.

dec., kteri oklicuje novo postavo, ki šteje 160 razdelkov,
določuje 1. dan majnika kot začetni dan nove postave
V današnjem listu smo na strani 4. podali svojim bravcom
kratek zapopadek o nji; z natisom cele postave bomo
začeli morebiti v pervem prihodnjem listu. Natis cele postave
ravno v našem listu se nam zato potreben zdi, ker bo treba,
da ne samo rokodelci in obertniki jo bojo natanko znali,
temuč tudi župani itd.

— Cesarski ukaz od 23. dec. določuje novo vodstvo
tiste komisije, ki se pečá s poplačevanjem
deržavnega dolgá, in ji daje obširnišo oblast.

— Po cesarskem ukazu imajo tudi v gornji Avstrii
vse 4 kresije jenjati, in sicer najdalji čas do konca
aprila t. l. Vradniki in služabniki, ki pridejo ob službo, se
imajo kam drugam podtakniti.

— Novo postavo za žandarje izdeluje ministerstvo
notranjih oprav. Po posebnem cesarskem ukazu bojo
žandarji nek ostali v versti vojakov, sicer pa se bojo zlo
prenaredili; tudi jih v vsem cesarstvu ne bo več kot
k večjemu 9000; dozdaj jih je bilo blizo 16.000.

— Že več let so na Dunaji velike dnarne
loterije, kterih dohodki (to je, kar čez izplačane srečke
ostane), so namenjeni edino za občnokoristne reči. Letos
mesca majnika bo spet ena taka velika dnarna loterija,
ktere nas Slovence posebno zadeva. Od dohodkov te
loterije je namreč po najvišjem cesarskem povelji namenjena
ena polovica za to, da se napravi deželska
norišnica (bolnišnica neumnih ali norih) za Štajarsko,
Krajnsko in Koroško, in da se gluhomutnici
celovški nakloni podpora, — druga polovica pa za to, da
se sozida vojaška kopeljnica v peščanskih toplicah na
Ogerskem. — Kdor praša po dobičku, ki ga ponuja ta,
loterija? temu damo vesel odgovor, da 300.000 gold. a. v.
v vsem skupaj bo mati Fortuna (mati Sreča) iz te loterije
med tiste razdelila, ki bojo srečne lože (srečke) imeli. Kdor
bo tako srečen, da ga zadene perva dobivka, bo dobil
70.000 gold., — za njo pa prihaja še veliko imenitnih
dobivk po 30.000, 20.000, 15.000, 10.000, 8000, 6000,
5000, 4000, 3000, 2000, 1000 gold. in tako dalje noter
doli do 10, 8, 6 in 4 gold. V vsem skupaj je 4530
dobivk, s kterimi je založena ta loteríja, in ki se bodo
vzdignile 12. dan letošnjega majnika. En loz veljá 3 gld.
nov. dn. Lozi so naprodaj pri vseh ces. davkovskih kasah,
po vseh poštnijah in v mnogih štacunah; vseh skupaj se
jih bo izdalo 270.000. Čigar loz je kaj zadel, dobí svoj
dobitek izplačan 14 dní po vzdigovanji, pa ne drugač kakor
da nazaj dá loz, in ne drugje kakor pri tisti kasi na
Dunaji, ki jo ces. ravnavstvo loterijskih dohodkov nalaš za
to postavi. Ker so dobitki podverženi štempeljnu, se mora
štempeljska marka, primerna zadetemu znesku, prilepiti od
zadi na loz, kteri je kaj dobil; kdor nima druge priložnosti
dnarja vzdigniti, ga more tudi po pošti dobiti iz Dunaja.
— Hajd! dragi bravci, čez loze! „Kdor ne vaga, je brez
blaga“ — pravi star pregovor — al tukaj veljá še drug
blag namen: sila nesrečnim ljudem, bližnim našim, ki so
zgubili pamet, al kterim je nezgoda sluh in besedo odrekla,
podeliti podporo, da se jim žalostni stan olajša.

Iz Štajarskega. Železnica, ki bo peljala iz
Pragarskega v Kanižo, se bo začela še ta mesec.

Iz Tersta. Z našo železnico je križ. Do Nabrežine
se ni moč po nji peljati in navadni vozovi jo morajo
po drugi poti nadomestovati. Silni sneg, popred pa
neprenehoma dež sta razmočila zemljo tako, da se med Barkolo
in Grinjano tikama železnice gora udera; pa tudi cesta sama
je tukaj tako pokvarjena, da bo treba tu jo popolnoma
predelati, kar pa ne bo tako hitro storjeno.

Iz Marskega. Goveja kuga se razširja pri nas od
tedna do tedna bolj. Dosihmal je v 31 vaseh v 46 hlevih
167 goved zbolelo, izmed kterih jih je poginilo 44, pobili
so jih 157, ozdravilo se jih je le dvoje, in dvoje jih bo

še prebolelo. — Okoli Dunaja so se je že zlo odkrižali. Al
v Šlezii na Pruskem se razširja kuga čedalje bolj; spet
se je pritepla v 3 kantone; v okolici vratislavski (Breslau)
je tako huda, da je več vasi popolnoma zapertih; v vsako
vas gré vsaki dan po 20 do 40 vojakov z oficirjem, da se
vstavijo okoli vasí in ne pusté nobene živine ven, nobene
noter. — Saksonska vlada je ojstro prepovedala, da ne
sme nobena živina iz Češkega na Saksonsko; kdor se
pregreši zoper prepoved, plača 10 do 100 tolarjev ali pa pride
v ječo.

Iz Krakova 27. dec. — Tukajsni vradni časnik
naznanja važen razpis gosp. ministra notranjih oprav do
deželnega poglavarstva od 20. decembra, v kterem gledé na
okoljsine in potrebe deželne razlaga političnim vradnijam,
kterega jezika se imajo posluževati v svojih
opravilih. Ena pervih reči — pravi gosp. minister v tem
razpisu — je, da si cesarske kancelije prizadevajo,
zaupanje ljudstva vživati. To se pa drugač doseči ne more,
kakor s tem, da kancelije, ki imajo z ljudstvom opraviti, ž
njim govoré v njegovem jeziku in mu tudi
dopisujejo v njegovem jeziku, ker le po tej poti more
vradnik vse ljudém tako dopovedati, kakor je treba.
Napačna in vzajemni razumevnosti nasprotna navada,
ljudem pisma v nemškem jeziku pošiljati, ki nemškega
jezika ne razumejo in ki si morajo še le tolmača iskati, da
jim pismo razloži, je, ne gledé na mnoge druge napake, po
dozdanjih skušnjah dostikrat kancelijain za tega voljo več
opravila dala, ker zakotni pisači nevednim ljudém lahko
černo namesto belo iz pisma povedé in jih tako zapeljejo,
da si dajo po takih pisačih pisanja do gosposk v rečeh
napravljati, ki so jasne že same po sebi ali pa popolnoma
dognane, le da si krajcar zaslužijo. Zlasti takrat, ko imajo
cesarske gosposke s občinami (srenjami) in s župani
opraviti, je posebno treba, da se gosposka in županija prav
razumete in se tako odpravijo vse berklarije zakotnikov. H
koncu pa pravi omenjeni ministerski razpis, da za svoje
notranje opravke in med seboj se imajo politične
gosposke vedno nemškega jezika posluževati in nobenega
druzega. — Upati je, da ta postava bo tudi v vseh druzih
deželah našega cesarstva veljavo zadobila, kjer je enaka
potreba kakor v Galicii, — tedaj tudi v slovenskih deželah.

Iz Benetk 25. dec. Danes je sam Bog odvernil grozno
nesrečo, ki bi se bila v veliki cerkvi sv. Marka gotovo
zgodila, ko se je težek četverovogelen kamen z stropa
sprožil in s strašnim ropotom poleg prižnice v cerkev padel,
kmali potem, ko so njih eminencija patrijarh odpridigovali
in leco zapustili. K sreči ravno takrat ni bilo nobenega
človeka okoli prižnice.

Iz Francozkega. Iz Pariza. Kar je prišel v zadnjem
našem listu lanskega leta omenjeni spis „Papež pa kongres“
na dan, kteri s prederzno roko sega po papeževi svetni
oblasti in hoče, naj bi sv. Oče vprihodnje ie bili samo
župan rimskega mesta in pa penzijonár katoliških vlad,
se na Francozkem pa tudi skor v celi Evropi nič druzega
ne govori kakor od te, od nekterih preklinjane, od druzih
močno hvaljene brošure, ktere dosihmal cesar Napoleon
še ni zatajiti dal, tedaj on še zmiraj za njenega
očeta veljá. Berž potem je rimska vlada po svojem
poslancu v Parizu vprašala francozko vlado: kako in kaj
je s tem spisom? Tudi avstrijanska, španjolska in
napolitanska vlada so enako vprašanje zastavile.
Minister Valevski je vse lepo potolažil, rekši jim, da
„dokler bo on minister, se francozka vlada ne bo nikoli
ravnala po besedah tega spisa“. Koliko veljavo ima pa to
zagotovilo, bojo vlade tako dobro vedile kakor ves drug svet,
kteri vé, da Napoleon je cesar in si sam minister ob
enem; vsi njegovi ministri so le cesarjevi sekretarji. Vendar
poslednje novice iz Pariza zagotovljajo, da zavolj teh ho-

matij, ki jih je napravila omenjena brošura, se kongres ne
bo razderl, ampak Ie za nektere dní zakasnil, — da
kardinal Antonelli pride v zbor, in da angležka, ruska,
pruska, švedska in sardinska vlada bojo podpirale francozko. —
Da je omenjena brošura, ktere se je samo v Parizu berž
43.000 iztisov poprodalo, v papeževe dežele (Romagno)
pa je je šlo kot listja in trave, na Francozkem zlasti med
duhovšino velik hrup napravila, si lahko vsak sam misli.
Škofje so pisali berž pastirske liste, al noben časnik se jih
ne upa natisniti, ker tiskarska postava jim stopa ojstro na
pete. Časnik „Univers,“ ki se je edini vzdignil zoper ta
spis in je med drugim rekel, da — ako se to zgodí, kar
bukve te zagovarjajo, „bodo prišle strašne prekucije in naše
stoletje bo zapustilo naslednikom našim strahú in groze brez
konca in kraja“, je bil vdrugič posvarjen; še enkrat, in
zakljenkalo mu bo. Škof orleanski je svoj pastirski list
premenil v „pismo katoličana“, in v tej podobi so ga natisnili
nekteri časniki. Najhuje govori škof v tem pismu zoper
milošnjo, ki jo imajo po omenjeni brošuri katoliške vlade
papežu dati ter pravi: „Kaj, ubogajme! Oj, če papež kadaj
tako deleč pride, da bo milošine potreboval, jo bo z večjo
častjo vzel iz rok ubogih kakor iz Vaših. 500 škofov, ki
so se po celem svetu za papeža oglasili, bo že spravilo
dnar za njegove potrebe skupaj, in ako bi treba bilo, bo
katoliški svet mu tudi vojakov dal“. Pravijo, da cesar
Napoleon bo zdaj le pazil: ali bi s svojimi nameni na
Francozkem utegnil več zgubiti kakor z osvobodenim
Rimom si pridobiti — in po tem bo ravnal. Govor, ki
ga je imel na novega leta dan do poslancov tujih vlad,
in kterega je vés svet radovedno pričakoval, je krotak, da
je kaj. „Hvala lepa — je odgovoril papeževemu poslancu,
ki po stari navadi v imenu vseh druzih srečo voši cesarju
— za Vaše vošila; srečnega se čislam, da Vas danes spet
opomniti morem, da, dokler je vlada v mojih rokah, sem
vedno spoštoval stare pravice. Tudi Vas prosim prepričanim
biti, da si bom vedno prizadeval — kolikor bo v moji
moči — zaupanje in mir svetu dati“.

Pogovori vredništva. Gosp. Jak. Saj. v Kl: Prejeli vse
in oddali. — Gosp. prof. J. T. na R: Hvala lepa za poslano; sicer
pa nas bo in gotovo vse bravce našega lista serčno veselilo, ako,
bote spolnili, kar nam je pisemce Vaše obljubilo. „Novice“ so že
adresirane.

Kursi na Dunaji
31. decembra 1859
Deržavni zajemi ali posojila.
Obligacije zemlišn. odkupa.
(po 100 gold.)

Deržavni zajemi z lotrijami

v novem denarji.
Druge obligacije z lotrijami.
Denarji.