NOVICE
gospodarske, obrtniške in narodne

Izhajajo vsako sredo po celi pôli. Veljajo v tiskarnici jemane za celo leto 4 gold, za pol leta 2. gold., za četrt leta 1 gold.; pošiljane
po pošti pa za celo leto 4 gold. 60 kr., za pol leta 2 gold. 40 kr., za četrt leta 1 gold. 30 kr.

V Ljubljani v sredo 5. januarija 1876.

Obseg: Novice svojim prijateljem ob novem letu. — Navod za pridelovanje lanù in prediva po Belgiškem načinu. —
Našim gospodinjam nekaj za novo leto. — Postava o stavbah na Kranjskem. (Dalje.) — Slovansko slovstvo. —
Bosniški renegati. — Mati ga izdá. (Dalje.) — Naši dopisi. — Novičar.

„Novice“ svojim prijateljem
ob novem letu.

Z današnjim listom pričnó „Novice“ svoj 34. tečaj.
Celó malo listov v vsej Avstriji je, ki so, kakor one,
doživeli toliko let, a svojim načelom zmirom
nepremakljivo zvesti ostali, nikdar nikoli plašča obračaje po
spreminih politiškega ali verskega vremena, sicer pa niti
slepe niti gluhe bile za vse to, kar zahteva pravi in
zdravi napredek.

Med tem, ko se omehkužena in spridena zapadna
Evropa v bolnostnih nasledkih prenasitenega vžitka
zvija, z nervozno nemirnostjo od principa do principa
peha, in z mrzlično poželjivostjo po novotarijah hlepí,
ostane si program pravega Slovenca vedno enak, ker je
zidan na trdno skalo naše svete vere, na zdrave nazore,
in na prave želje in potrebe našega naroda.

Z obema očesoma gledamo in vidimo veliko revo
in trpljenje našega kmeta, — vidimo z žalostjo, kako
zapuščen in zanemarjen je ta prvi vseh stanov od tiste
strani, ki ima vlast v rokah, in ki je poklicana, skrbeti
za blagor države, toda važnosti kmetiškega stanú ali ne
umeje ali jo prezira. Volje smo tedaj tudi zanaprej,
delati s svojimi slabimi močmi za napredek našega
kmetijstva.

Kakor doslej, bomo vedno imeli pozornost svojo
obrnjeno na korist in napredek vsega našega naroda in
ne opustili nobene prilike, kjer utegnemo z vspehom
svoj glas povzdigniti za pravice in koristi njegove.
Poznamo sicer svoj težki položaj, svoje slabe sile in moč
sovražnikov naših ; a vero imamo v moč nrave,
pravičnih idej, v zvestobo in značajnost naših somišljenikov,
najbolj pa v milost in pravičnost previdnosti Božje,
katera je konečno vedno še pravični stvari podelila
zmago.

Dvoje je , kar rodoljubom slovenskim, prijateljem
svojim, posebno polagamo na srce : potrpimo in delajmo.

Potrpežljivost premaga vse ovire; zvestoba v
načelih je potrpežljivost, nevtrujeno delo tudi
potrpežljivost, žrtve in muke za dobro stvar tudi so
potrpežljivost. Da resnico povemo: naša potrpežljivost bila je
premajhna dosedaj. Koliko neki jih je, ki so bili
pripravni trpeti za blagor domovine, in koliko jih je, ki
so več žrtvovali, nego to, kar jih ni bolelo? Koliko jih
je, ki so vstrajno delali, in ki še delajo, brez pogleda
na dosedanji drobni sad, v zaupanji na milost in
blagoslov iz nebes? Kako se hočejo hvaliti oni, da svojo
domovino ljubijo, ki nič ne žrtvujejo, nič ne
delajo? Vera brez dejanj je mrtva, in ljubezen brez
dejanj je mrtva. Zakrožiti včasih katero „na slavo
Slavjanstvu“ ali piti „rujno vince“ na „korist domovine“,
to ne pravi se delati za-njo!

Zábiti pa na dalje ne smemo, da je naše delo
dvojno: prvo delo je zidanje, drugo delo je boj.
Podobni smo Izraelcem, ki so zidali hram Božji, a
sovražni narodi so jih z orožjem napadali pri tem delu.
Tačas so Izraelci z eno roko zidali, v drugi pa imeli
so meč, da so z njim odvračali sovražne napade. Tako
zidamo mi našemu narodu hram omike in blagostanja,
a ob enem se nam je braniti sovražnim narodom, ki
jim je naše delovanje skozi in skozi zoperno, ker so
polni napuha, gospodoželjnosti in sovraštva do nas. Al
zarad tega nikar ne obupajmo, ampak delajmo,
oklenimo se pravice in držimo načel naše sv. vere, in vsi
navali naših vragov kakoršnega koli tabora zdrobili se
bodo nad skalo, na katero je pravica zidana.

Potlačimo srd in razdirajočo strast v svojem srcu,
in spremenimo jo v vstrajno delo; in rastlo bode drevo
našega upa, in v zrak kipel bode hram našega
materijalnega in duševnega življenja na začudenje in
ponižanje protivnikov naših.

Gospodarske stvarí.
Uvod
za pridelovanje lanú in prediva po Belgiškem
načinu.

Spisal Andrej Piskar.

Vvod.

Marsikaj se je že pisalo o povzdigi našega
predivstva o pripravljanji in izdelovanji prediva, o predivski
obrtniji in drugih rečéh, ki spadajo v predivstvo. Vendar
nam še manjka celega in pripravnega poduka za
obdelovanje in pridelovanje te koristne rastline.

Naši kmetovalci še nimajo popolnega podučenja,
kako naj bi lan sejali in obdelovali, da bi jim prinašal
največ dobička in da bi pridelali tako predivo, kakor
ga pridelajo drugod in kakor ga zahtevajo dandanes
fabrike za lično in izvrstno blago.

Po severnih deželah je predivstvo jako razširjeno
in v mnogih krajih eden glavnih pridelkov kmetijstva
in obrtnije. Veliko lanú in prediva se prideljuje na
Ruskem, Nemškem, Francoskem, Angleškem, v
Holandiji in Belgiji. Na najvišo stopnjo napredka v
predivstvu so dospeli Belgijanci, Angleži in
Holandčani. Med vsemi so Belgijanci prvi; od njih se učé
vsi drugi. Tudi pri nas smo poskušali njihov način, in
smo se prepričali, da se za naše razmere najbolj prileže.

Zato bomo tukaj poskušali ob kratkem načrtati in
razložiti način Belgijskega pridelovanja, na kolikor se
prilega ta način za naše razmere. Zraven tega se
bomo ozirali na naše domače razmere.

Naše podnebje je večidel ugodno za lan; posebno
so pa za-nj pripravni nekateri kraji naše dežele. Že
naše dosedanje skušnje kažejo, da pridelovanje prediva
vrže pri nas veči dobiček, kot vsak drug kmetijski
pridelek. Koliko dobička bi imele naše dežele, ako bi se
pridelovanje prediva pri nas še zboljšalo in razširilo;
ako bi pridelovali veliko izvrstnega blaga, kakor ga
pridelujejo po drugih deželah, kjer predivstvo cvete.

Tudi naše predivstvo je bilo nekdaj precej
razširjeno in naše platno se je izvažalo v vnanje dežele.
Toda pozneje, ko so začeli drugi narodje izdelovati na
strojih (mašinah) mnogo lepše in cenejše blago, mi pa
nismo z njimi vred napredovali in smo pri starem ostali,
so nas oni spodrinili s svojim blagom, in naše
predivstvo je prišlo na nič.

Naša sl. kmetijska družba si je zraven drugih
zaslug za kmetijstvo začela tudi za povzdigo predivstva
prizadevati, posebno s tem, da gospodarjem po znižani
ceni oskrbuje seme najbolj čislanega lanú, to je tistega,
ki ga pridelujejo v okraji Rigajskem na Ruskem,
kjer imajo sicer ostro zimo, pa poletje toplo.

Začeli smo posnemati druge narode in poskušati
njihove načine. Naše dosedanje poskušnje nam kažejo,
da zamoremo tudi mi s pridnostjo in umom to doseči,
kar so dosegli oni.

Naši novi časi zahtevajo tudi nove potrebe.
Poprijeti se moramo vsake prilike in vsakega pridelka, kjer
zamoremo kaj več pridobiti in si pomoči do blagostanja.

Prvi del.
Pridelovanje lanú.
Podnebje, zemlja za lanú njena lega, lanene sorte.

Lan ne stori na vsakem kraji, pa tudi vsaka
zemlja mu ne dopada. Najbolj so mu všeč kraji blizo
gozdov, kjer sta gozd in obdelana zemlja v pravi pri-

meri razdeljena, kajti gozd dela podnebje vlažno in
varuje kraj pred ostrimi in mrzlimi vetrovi. Ravno tako
mu ugaja podnebje blizo velikih voda, morja in rek,
kjer povsod je zrak bolj vlažen. Lan sploh zahteva
vlažen in gorak kraj. Zato stori lan dobro tam, kjer
spomladi in poleti pogosto dežuje in kjer huda suša ne
trpi predolgo. Dolga suša mu posebno škoduje v prvi
rašči, sosebno ako je lan pozno sejan.

Zemljo ima najrajše močno, rahlo in globoko
obdelano. Težka mrzla ilovica, suh pesek in prod,
pusta apnena in pa kisla šotnata ali pa železnata zemlja
ni za lan. Ker gredó lanene korenine globoko v zemljo,
si živeža iskaje, mora tudi zemlja taka biti, da se dá
globoko obdelovati. Vendar se mora zemlja tudi rada
osušiti. Posebno spodnja zemlja mora sicer mokroto
držati, toda močvirna ne sme biti, da bi voda na njej
zastajala. Njiva, na katero se lan seje, ni dobro, da
bi bila v prevelikem bregu, ker na taki se vlaga in
mokrota prehitro odteka in je rada suha. Še manj pa
sme biti njiva v takih dolinah in ravninah, kjer voda
zastaja, in se ne more odtekati, kajti stoječa mokrota
in močir sta za lan čisto neugodna. Tudi ni dobro, da
bi bila njiva proti mrzlim vetrovom obrnjena, ampak
naj bo v zatišji, kjer bi lan posebno zgodnji lahko
pozebel in sploh mu mrzli vetrovi ne ugajajo.

(Dalje prihodnjič.)

Našim gospodinjam nekaj za novo leto.
Namesti jajic pšeno (gres).

Jajca so včasih zeló draga in sicer tako draga, da
se gospodinje, kolikor morejo, ogibajo kuhati močnate
jedí za juho. V časniku „Oest. Landw. Ztg.“ pa neki
gospodar v imenu svoje gospodinje po 30letnih skušnjah
kaže, da se dadó rezanci (nudeljni), blekci (Fleckerln),
krompirjevi rezanci (Erdäpfelnudeln) in druge močnate
jedi brez jajic dobro narediti. Pa kaj kuharica namesto
jajic more vzeti? — bodo vprašale radovedne naše
gospodinje — pšeno ali gres (Gries) namreč tako, da
se pšena deseti del moke vzame in testo močneje
zgnjete. (Če bi na pr. kuharica vzela moke 9 lotov,
mora vzeti 1 lot pšena.) In nobeden ne bo mogel
spoznati, da tako napravljene močnate jedi niso z jajci
narejene. Pisatelj tega misli, da s tem kuharskim
nasvetom, ki nič novega ni, mnogim gospodinjam v tacih
časih vstreže, ko so jajca silno draga. Morebiti bo za
to marsikatera slovenska gospodinja „Novicam“
hvaležna, da izve to vsaj pri nas dozdaj še neznano novico.
Poskušnja je lahka in — če tudi bi spodletela — ne
draga.

Nove postave.
Postava o stavbah na Kranjskem.
II. razdelek.
Predpisi za stavbe.

(Nadaljevanje. *)

§. 34. Dimniki.

Za vse dimnike brez razločka veljá ta določba, da
morajo njih zidane stene najmanj skoz in skoz debele
biti 16 cm. in da mora zidovje notri v podstrešji
ometano biti tudi na zunanji strani.

Pri večih ognjiščih (v pekarijah, pri pivarskih in
barvarskih kotlih, kovaških ognjiščih itd.) mora biti stena

prav pri kurilu 32 cm. debela ter sme še le v veči
visokosti le 16 cm. znašati.

Ostro prepovedano je, dimnike postavljati na trame,
jih naslanjati na lesovje, v zidovje dimnikov vtikati
rante za prekajenje ali vlagati kakošno koli lesovje.

Nepokrita ognjišča (svetla ognjišča) s tako odpeljavo
za dim, ki je deloma iz desek sestavljena, deloma pa
zidana, niso dopuščena. Taka ognjišča, ki se morebiti
nahajajo v sobah, se smejo le takrat dopustiti, če imajo
po predpisu izzidan djmnik, ki nima nobene tuljave v
drug dimnik, in če je v dimni tuljavi narejena železna
zaklopnica za zapor.

Dim iz železnih ognjišč ali od kotlov za perilo in
kuho dopeljavati je dopuščeno; vendar morajo vse
dopeljave dima iz stranskih kurjav, kakor iz železnih
ognjišč, kotlov, peči, praviloma napravljene biti iz
železnega pleha ali lončenih cevi, ki se dajo razdjati in
imajo v prečniku najmanj 11 — 13 c. m., ustje pa, po
katerem gre dim v kuriše, se mora narediti v taki
visokosti, da se lahko do njega pride.

Zaporne zaklopnice na odpeljavnih cevéh pri pečéh
v sobah so prepovedane.

§. 35. Dimniki, v katerih se mora laziti (lezljivi
dimniki), morajo najmanj 5 dm. v kvadratu, ozki (ruski)
najmanj 16 cm. v prečniku imeti.

Vsi dimniki se imajo v svoji visokosti najmanj 13
dm. čez streho izpeljati.

Znotraj morajo biti dimniki gladki ter se morajo,
če je le mogoče, navpik postaviti. Jih na pošev
postavljati pod 60 stopinj k ravnoležni črti ni dopuščeno.

Parne dimnike in sploh dimnike za velike kurjave
je tako sezidati, da se sosedščini ne delajo nobene
nadlege. Prevideti se morajo z zakiopnico ali zatilnikom,
in če je treba, z iskrolovcem.

Na visokih, prosto stoječih dimnikih se morajo
napraviti krampeži.

§. 36. Ruski dimniki.

Ruske (valjevite ali cilindraste) dimnike je rabiti
samo pri pokritih kurjavah; ti ne smejo imeti za enojno
kurjavo manj kot 16 cm., za več kurjav vkup pa ne
pod 21 cm. v prečniku. Da je moči take dimnike
snažiti, morajo imeti dvojne železne in zatvorljive snažilne
durice na podstrešnem prostoru.

Ako je več tacih snažilnih duric skupaj, morajo
imeti vrh tega še zatvorljiva vrata, s katerimi se
pokrivajo.

Snažilne durice morajo biti, kar je mogoče, daleč
proč od vsega lesovja, in kjer ni moči se tega ogibati,
naj se lesovje zavaruje s kakim ognja varnim gradivom.

Za snaženje ruskih dimnikov se utegnejo napraviti
na strešnem slemenu tudi mostički, in potlej ni treba
železnih snažilnih duric pod streho.

Ruski dimniki se pa smejo rabiti samo pri
nezgorljivih poslopjih, ki so tako pokrita, da so ognja varna.

§. 37. Število dimnikov.

Dimnike je tako izpeljati, da vsaka skupina kurjav
v posamnih nadstropjih dobi svoj lastni dimnik.

§. 38. Cevi (tuljave, trobe) za dim.

Prepovedano je dimne cevi (trobe) iz hiš obračati
proti ulicam ali na dvorišča. Kjer take cevi obstojé,
se imajo odpraviti v dobi, ki jo določiti mora gosposka.

Le tam se smejo izjemoma obdržati, kjer niso
nikomur v nadlego in se ni ognja bati.

§. 39. Dimnice, kadilnice.

Dimnice se morajo posebno dobro obokati in z
železnimi vratami zapirati, tla se morajo pokriti ognja

varno in rante za meso (ražnji) ne smejo biti preblizo
dimnika. Luknjica za dim se mora narediti na strani,
ne pa pri tleh.

§. 40. Krušne peči, kuriša, hišice za parne kotle.

Krušne peči, peči, v katerih se kuri s segretim
zrakom, in kuriša v obrtnijske namene se smejo staviti
samo na zidanih podstavah na prostoru, ki je obdan z
debelim, v obok zidanim zidovjem, in morajo imeti
ognja varna vrata.

Takošna kuriša, kjer obstojé na zunanji strani
poslopja, se morajo odpraviti. (§. 72.)

Prostori, ki so odločeni za velike kurjavne naprave,
se morajo obokati in morajo dobiti ognja varna tla.

Pri manjših kurjavnih napravah je zadosti, da je
le to, kar je najbliže kurišu, namreč da so dimnikov
plašč in tla narejena ognja varno in so kuriša
spravljena pod oboke, ki so popolnoma ognja varni.

Peči z železnimi nogami morajo stati na kamnitem
ali opekinem tlaku. Kurjavna ognjišča se morajo
sezidati najmanj 8 dm. zvišana od tál.

Izhodi iz kurilnih delalnic se imajo napraviti proti
dvorišču, ne pa na ulice ali na cesto. (§. 72.)

Hišice za kotle pri parnih mašinah se imajo
napraviti ločene od druzih poslopij, na pritličju v neobokanih
lahko pokritih prostorih, in vselej tako, da kurjava kotla
popolnoma zaprta ostane.

Parni kotel postaviti pod kako delalnico je
prepovedano brez pogoja.

§. 41. O dopušenosti obratnih naprav vseh obrtnij,
katere svojo obrtnijo opravljajo s kuriši, parnimi
mašinami ali vodnimi napravami, ali katere utegnejo po
zdravstvu škodljivih vplivih , po nevarnih obrtnih
načinih, po smradu ali po nenavadnem hrupu soseščini v
nevarnost ali nadlego biti, zapopade obrtnijski red
določbe, katerih se je držati.

(Dal. prih.)

Slovansko slovstvo.

* Lepoznanski list „Srbska Zora“, katero izdaje
v Beču že več let dobroznani gosp. Kosta
Mandrović, vabi v posebnem pozivu k obilni naročbi za novo
leto 1876. Sploh je znano, da se mora v današnjih dneh
vsak izobražen Slovenec seznaniti sè slovstvom naših
južnih bratov, da se tako v sedanjih, za naš duševni in
materijelni obstanek silno važnih časih utrjuje
medsebojna bratovska vez, ki nas objemlje. Kakor g.
izdatelj v svojem pozivu naglaša, morejo se narodi le
potem, ko so si ustvarili svojo književnost, povzdigniti
med druge izobražene Evropske narode, ki stojé že na
vrhuncu moči in časti. — „Srbska Zora“ bode tudi v
prihodnje donašala poleg slik: pripovedke in novele od
novejših slavnih, kakor tudi prevode starih pisateljev ;
životopise vseh narodov, podobe slovanskih in tujih
ljudstev ; popise zemlje, potopise iz Srbije in drugega sveta;
historične črte in članke iz prirodoslovja in drugih véd
in razprave o umetnosti; črtice o znamenitih dogodkih
po sveti v poduk, o iznajdbah itd.; književni pregled in
kritike. (Zato prosi g. vrednik izdatelje knjig, da mu
ob pravem času pošiljajo svoja dela.) Dalje obeta
donašati list tudi v podlistku humoristične slike, rebuse, za
koje bode dajal nagrade, uganjke in druge enake stvari.
Iz tega programa se vidi, da bode postal list zopet jako
zanimiv, in ker je poleg vsemu temu cena prav nizka,
ga najgorkejše priporočamo vsem Slovencem , ki so —
kar skoraj morajo biti — prijatelji Srbske
književnosti. Cena Srbski Zori je za celo leto 4 gold.
80 kr., za pol leta 2 gold. 40 kr., za 3 mesece 1 gld.

20 kr. Naročnina naj se pošilja: „An die Administra-
tion der „Srpska Zora“ III., Pragerstrasse Nr. 13 in
Wien.

Izhajala bode „Srbska Zora“ prvega dne vsacega
meseca na treh celih polah in prinašala vselej do sedem
slik. Siromašnim šolskim bukvarnicam, ako prosijo
za-nj, pošilja se list zastonj. — Gosp. naročniki, ki
plačajo naročnino za celo leto naprej, dobodo za
premijo prekrasno sliko mladega umetnika Jurija Krstića.

Politične stvarí.
Kam merijo nove šolske postave?

Nam to že dolgo ni nobena skrivnost, al žalibog,
da je še mnogo tacih mož, tudi v viših duhovskih
krogih, ki tega ne vedó ali pa če tudi vedó, nočejo kazati,
da vedó, zaljubljeni v oni glasoviti „modus vivendi“,
ki se po naše dobro imenuje „šviga švaga čez dva
praga“.

Slavnoznani Tirolski poslanec profesor Greuter
je cilj in konec novih šolskih postav, ki so iz Pruskega
priromale k nam, z malo besedami tako jasno odkril v
izvrstnem svojem spisu, ki je v štev. 357 „Vaterland-a“
natisnjen *), da, kdor ni popolnoma gluh in slep, mora
spoznati, kam merijo nove postave za ljudske šole. In
kar je zlatega denarja vredno v Greuterjevem
govoru, je posebno to, da cilja in konca teh novih postav
ne vinta iz svoje glave, kateri bi se „ultramontanizem“
podtikati utegnil, ampak da ta cilj in konec kaže po
lastnih besedah tistega časnika, ki je znan kot
glasílo ministersko — „Neue fr. Presse“, ki tedaj
je avtentično tolmačenje novih postav. Čujte, kaj prof.
Greuter pravi:

„Mi v Tirolih imamo zdaj črno na belem, da je
„Neue fr. Presse“ pravo zadela, ko je že 3. novembra
1874 izpovedala se od besede do besede tako-le: „Ne
sodnije nemške, nemški modrijani bodo odločili v
premaganji Rima. Kmalo kmalo bo papeštvo politično
osamljeno. Prizadevanje Nemčije mora odslej meriti na to,
da se (rimska) kurija duševno zapré. Kako bi se to
naredilo? V šoli! — Ne državni pravdnik, pač pa
razsvitljenje duha in poduk bosta učinila, da bo papež
postal nenevaren puščavnik, katerega bodo,
kakor zdaj diplomati, tudi duše popustile.“
— Odpad od cerkve — to je tedaj tisti cilj, katerega
nameravajo doseči po šoli. Zato je jasno, da morajo
vzeti ves vpliv do šole ravno onim, ki imajo po prisegi
in dolžnosti skrbeti, da sv. očeta duše ne zapusté, zato
je jasno, da se ravno oni list tako navduša za
„svobodno šolo“ v Tirolih, kakor noben drugi, ker le
predobro vé, zakaj? Mi pa se ne le zanašamo na
pravico svojo, imamo tudi trdno zaupanje v svojem srcu,
da bo ta pravica slednjič zmagala. Ministerstva in
sistemi se preminjajo, narod v Tirolih pa bo ostal, kakor
je, narod, ki se v dôbi najgršega materijalizma še kot
narod navdušuje za duševno idejo, ki se zato tim
trdneje poprime cerkvenega glavarja, čim bolj ga vsi
velikaši tega sveta zapuščajo; reven je gledé posvetne
moči, a vsak dan postaja bogateji po ljubezni in
zvestobi onih, ki v njem časté Kristovega namestnika.
Tirolska duhovščina zdaj vé, kaj bi radi dognali z novo

šolo, in to spoznanje je odločilno za prihodnost našo.
Vsem vladam pa veljá resnični izrek: Quidquid agis,
prudenter agas, et respice finem! Danes meni — jutri
tebi!“

Bosniški renegati.

Slavni dr. Kap per, ki je o jugoslovanstvu mnogo
izvrstnih spisov na svitlo dal, je v časniku „Slavische
Blätter“, ki jih je leta 1865 Abel Lukšić na Dunaji
izdajal v zanimivem članku „Slavisch — kulturhistorische
Betrachtungen“ popisaval: „die Dinnarischen Alpen und
ihre Anlande“, in tukaj govoril o Hercegovini in
o Bosni.

Ta članek med drugim kaže, da renegat, to je
odpadnik od naroda svojega in njegove vere, je po
vsem svetu hudič, in tak je tudi poturčeni Bošnjak.
Dr. Kapper o Bošnjakih, to je tacih, ki so kristijansko
vero zatajili in Mohamedanci postali, piše v omenjenem
članku tako-le: „Še le potem, ko se je fanatizem
Bosniških odpadnikov pred 20 leti užgal do revolucije zoper
Turškega sultana, je Turška vlada za potrebno spoznala
Hercegovino in Bosno združiti pod eno glavarstvo.

Tu je Turek najhujo rano vsekal Srbskemu
slovanstvu, ker je od nekdaj enotni narod v dva tabora
razdružil, ki se nikdar več sprijaznila ne bota. Bosnjaki,
ki so se poturčili, dobili so celo deželo kot gospodarji
v lastnino, oni pa, ki so kristijani ostali, postali so
jim podložni s tlako in desetino; uni imajo vse častne
in mastne službe, ti pa še domovine nimajo; uni
vlada v vsem in deli pravice kakor mu drago, tega
pa tlači samovolja unega. Nasledek teh nenaravnih
razmer je pa ta, da nasprotno sovraštvo razjeda vse
vrste ljudstva. Poturčeni Bošnjak, čeravno po svojem
jeziku, po svojem imenu in po svojih zgodovinskih
spominih Slovan, nikogar na svetu huje ne sovraži,
kakor kristijanskega brata svojega rodu, —
kristijanskega Bosnjaka (rajo), čeravno se je v svojih običajih
že zeló turštva navzel, ne boli nasproti nič druzega
tako hudo, kakor to, da ga tlači jarem slovanskega
njegovega brata, zato ni nikdo zmirom tako pripravljen za
punt zoper odpadnike svojega naroda kakor on. Ker
poturčeni Bošnjak stojí in pade s Štambulom (turštvom),
zato se lahko razumeva in to tudi mnoge skušnje
potrjujejo, da v Bosni kristijani nimajo hujih sovražnikov,
kakor so Bosniški odpadniki, — kristijani pa
hrepenijo po rešitvi iz Turškega jarma in tužnega srca
gledajo v Srbijo, Črnogoro in Hrvaško, kakor se jim
od tú ali tam včasih kaka lučica upanja prikaže, ki pa
se je dosihmal zmirom kot goljufiva veša skazala.“

Ker je v resnici še danes to vse tako, kakor je
dr. Kapper leta 1865 pisal, je jasno kot beli dan, da
vse reforme, ki jih zdaj zopet Turška vlada obeta
za pomirjenje vstaje v Hercegovini in Bosni, niso
piškavega oreha vredne, in da tako ali tako mora propasti
Turško gospodstvo na Balkanu, kajti če se
kristijanom ne zboljša stan v Hercegovini in Bosni, se bode
punt ponavljal vsak čas, — če pa bi Turška vlada
hotela res kristijanom v teh deželah zboljšati njihov stan,
vzdignejo se poturčeni Bošnjaki zoper vlado, ker
jih ni volja od svoje mogočnosti in sebičnosti odstopiti
in ne za las poboljška dati kristijanom.

Mnogovrstne novice.

* Vino se od novega leta počenši v javni kupčiji
prodaja po hektolitrih, ki držijo 10 bokalov ali pintov
manj kakor 2 vedri. — Tako ukazuje minister
kupčijstva.

* V Galiciji so zarad živinske klaje v grozni stiski;
kmetje so že več tisoč k6nj pobili ali pa jih zapodili iz
hlevov, ker nimajo klaje za-nje; konj po 1 gold. je
dobiti, kolikor jih kdo hoče.

* Zoper glasovitega Štajerskega goljufa Brandstetterja
je preiskava dognana. Po „Tagespošti“ je ustavoverni
mož za 123.000 gold. naredil goljufaih menjic
(wechselnov).

* Matici Srbski je Ogersko ministerstvo zapovedalo,
da se mahoma mora iz Novega Sada preseliti v Pešt,
sicer se uprava njenega premoženja izročí Srbski občini
v Peštu. — Tako Magjar spoštuje narodno pravo
Slovanov !

Zabavno merilo.
Iz sodnijskega življenja.

Po spominu skušenega starega pravnika.

Spisuje Jakob Aléšovec.

V.
Mati ga izdá.

(Dalje.)

„Vdova je bila bogata. Vam je znano, koliko je
imela ali utegnila imeti?“

„Po mojem prepričanji in po tem, kakor je z
denarjem kupčevala, bi jo bil sodil na 40.000 do 60.000
gold.; mogoče pa, da je premogla še več.“

„Kje je imela ta denar naložen? V obligacijah ali
v dolžnih pismih?“

„Obligacij mislim, da ni imela, ker so ji nesle
premalo obresti. Veliko pa je imela pri ljudeh, vse drugo
pa najbrže shranjeno na kakem varnem kraji, ker ni
nikomur zaupala.“

„Tedaj ne veste, kje bi bila hranila veče zneske?“

„Tega ne vem, ker v tem obziru meni ni nič več
zaupala, ko drugim.“

„Pri preiskavi hiše smo našli v njeni postelji
železno škrinjico z razbitim pokrovom, a bila je čisto
prazna. Ali je morda tu hranila svoj denar?“

„Mogoče! Podobno bi ji bilo to.“

„Kako bi si vi razložili to, da nismo našli v hiši
nikakega denarja, pa tudi ne menjic, ne dolžnih pisem,
ne zapisnika dolžnikov?“

„Hm! Da denarja ni bilo najti, to ni čudno, ga je
pač hudodelnik vsega pobral. Toda čemu bi mu bile
menjice, dolžna pisma in zapisnik dolžnikov, tega ne
razumem. K večemu napoti pri begu.“

„Vam se nič ne dozdeva, kdo bi bil ropar in
morilec?“

„Kako li? Sovražnikov je pač imela dosti, a kdo
bo vse poznal in kateri bi se mogel zmožen zdeti tega
strašnega djanja! Ravno tako je lahko dolžiti vse mesto,
kakor kakega posameznega človeka, dokler se pravi ne
najde.“

Po nekaterih manj važnih vprašanjih poslovim
odvetnika. Na me je napravil ta človek neprijeten vtis
ne le zavoljo svoje unanje podobe, kazajoče trdo srce,
ampak še bolj zarad umazanega opravila z umorjeno
oderuhinjo. Koliko solz, koliko kletev odrtih revežev
je imel ta mož na vesti!

Za njim vstopi edina prijateljica ranjce vdove,
katero sem bil tudi k sebi povabil, ženska neprijetne
podobe, da malo takih. Imenovala se je vdovo Dolarjevo.
Če je res, da v grdem telesu prebiva hudoben duh, je
morala ta ženska biti prav peklenske hudobnosti. Od

nje sem malo zvedel, kar bi mi bilo služilo pri
preiskavi, le temu je oporekala, da bi bila umorjena vdova
bogata. Po njenih mislih se je z razposojevanjem
denarja le pečala, ker od pičle penzije ni mogla živeti.
Tako si je „kak krajcarček“ pridobila.

Meni ta izpovedba starke ni bila všeč. Čemu je
ona edina tajila to, kar je bilo sploh znano? To ji tudi
očitam in pristavim, da je njen doktor ravnokar
pritrdil, da je bila zeló bogata. Kako bi to edino nji, ki
je bila bolj znana z umorjeno, ko vsak drugi, ne bilo
znano!

„Ej, kaj ljudje vedó“, se odreže starka z
neprijetnim glasom, „kaj vé doktor! Vsi so enaki. Če vidijo
pri komu le krajcar, brž zaženó hrup, da ima tisuče.
Haha! Kje li bi bila vzela, prosim vas, bogastvo pri
teh malih obrestih!“

Jaz odpravim zoperno starko in jamem vse, kar
sem zvedel, sestavljati si v duhu, da bi si po tem
napravil načrt za preiskavo. Toliko je jasno, da je
hudodelnik prebrisana glava in da si je načrt napada na
drobno premislil, toraj to hudodelstvo ni bilo njegovo
prvo. Storjeno je bilo z nenavadno predrznostjo pri
belem dnevu, toraj je moral hudodelnik poznati vse
okoliščine, vse prostore hiše, vse navade vdove; znano mu
je moralo biti to, kar razen dekle nobenemu človeku,
namreč, kje ima vdova denar spravljen. Ko bi tega ne
bil vedel, bi bil potreboval več časa za dovršenje
hudodelstva ali pa ne bi bil vsega pobral. Ali pri vsem tem,
kako je prišel v hišo ali marveč, kako pobegnil ž nje,
da ga ni nihče zapazil? Vrata ima hiša le ena in sicer
na cesto, kjer pa so bila očitna več ko dvajsetim
ljudem, ki so vsi enoglasno trdili, da se od desetih do
dvanajstih niso odprla. Okna, kar jih je bilo na druge
strani, so bila z železjem zavarovana, pri natančni
preiskavi hiše znotraj in zunaj smo našli vse v navadnem
nepoškodovanem stanu. Toraj hudodelniku po storjenem
hudodelstvu ni bilo mogoče drugače uiti, ko skoz
dimnik, ali tu bi ga bilo videlo tudi več sosedov, ker sta
dimnik in streha jako visoka. Videl ga pa ni nobeden,
dasiravno so na sosednem dvorišči tesarji delali. Sploh
ni zapustil za sabo ne najmanjšega sledú.

Pa tudi na drugem potu je bila preiskava težavna.
V mestu ni zmanjkalo zadnja dneva nikogar, tudi ni
bilo nobenega, na katerega bi bil mogel leteti količkaj
opravičen sum. Toraj sem se najbolj zanašal na
ranjeno deklo, ki pa je v bolnišnici ležala še vedno v
nezavednosti; dokler od nje nič ni zvedeti, bo težavno
kaj izdatnega lotiti se, da bi zasledil hudodelnika, če
mi sreča sama na pomoč ne pride. Zdaj pa nimam še
nobene podlage, ne vem kje lotiti se preiskave.

Umor stare oderuhinje, to se lahko misli, je
napravil po mestu velik hrup. Obžaloval je ni menda
nihče, pač pa nasprotno. „Kaj ji pomaga zdaj, da je
ljudi tako neusmiljeno drla!“ To je bil skoro splošen
glas, le deklo so milovali. Ko se je pa zvedelo, da je
morilec vničil ali sabo vzel vse menjice , dolžna pisma
in zapisnik dolžnikov, so bili občutki še bolj različni.
Tisti, ki so ječali v pestéh pijavke, so si veseli mêli
roke in molčali, drugi pa so celó rekli, da je morilec
dobrotnik, ki je rešil več ko sto ljudi iz stisek, ker je
vničil vse dokaze dolga. Da pri takih okoliščinah na
pomoč prebivalcev pri iskanji hudodelnika ni bilo dosti
zanašati se, to bo vsakemu jasno. Tem teža toraj moja
naloga.

(Dal. prih.)

Naši dopisi.

V Gorici 2. jan. — Najvažniši dogodek preteklih
dni je koncert v gledališči 30. u. m. To je drugi

pot, da so se slišali slovenski glasovi v našem
gledišči, in prvikrat, da se je poskusilo pevsko društvo
„Slavec“. Prvikrat (lani: šlo je za dobrotne namene)
je bilo slovensko petje le nekako privržek v
mednarodnem koncertu; ta pot je imel „Slavec“
iniciativo. Omenil sem že, namreč, da je bil sprožil gosp.
insp. Klodič misel, da bi se „Slavec“, ko se bode v
prvo izkazoval, potrudil za nepremožne pripravljanke
za učiteljstvo v tukajšnjem izobraževališči, ker se
napravlja za-nje podporen zalog. Ker pa petje samo za
koncert ne zadostuje, naprošeni so bili tudi še drugi
faktorji, naj bi sodelovali, na pr. ital. filharm. društvo,
pevski zbor ital. telovadskega društva in mestni župan
kot predstojnik meščanske bande, umetnik Krežma,
violonist Frontalli iz Treta, g. E. Windspach (umetnik na
glasoviru) in gospodična Neugebauer iz Ljubljane.
Udeležili so se koncerta samo zadnji trije. Najbolj
demonstrativno je bilo to, da ni hotela dati mestna gosposka
meščanske godbe, katero je bil župan poprej že
vsaj na pol obetal. Ne vem, zakaj in kako se je
polastila naših Italijanov misel, da nameravajo Slovenci
napraviti slov. demonstracijo proti njim in proti ital.
značaju (!) Goriškega mesta; zato so se začeli kujati.
„Isonzo“, ki je poprej koncert naznanjal in meščane v
gledišče vabil, ima zdaj dolgo razpravo o njem in
navaja vzroke, zakaj da se ga niso meščani udeležili
(kajti tudi kot poslušalci se ga niso udeležili premnogi
meščani); vso krivico zvrača on na koncertni odbor,
češ, da ne pozna pravil spodobnosti in da ni zgoraj
imenovanih laških društev itd. za časa in kakor se
tiče vabil. Bodi si temu, kakor koli, gotovo je to, da
je bilo 26 lóž in veliko zaprtih klopí v partêru praznih.
(Pri nas se klopi posebej plačujejo in vstopnina spet
posebej; Lahi so tedaj ukupili prostore v klopéh, da
so jih demonstrativno prazne pustili; tako tudi lože,
kolikor so v njihovi oblasti.) Zdržali so se
demonstracije nemški ljudje, na pr. Ritter, oficirji, uradniki in
tisti laški meščani, ki imajo svoje posebne vzroke, da
ne trobijo v vseh rečéh v ital. rog. „Isonzo“ trdi, da
je bilo „meščanov“ (meščani so mu samo v mestu
rojeni ljudje, če prav „ič“-i) samo 40 v gledišči, vsi
drugi da so bili gledišča ne vajeni tujci, to je,
ljudje s kmetov. In res je imelo gledišče tisti večer
nenavaden značaj; ali nedostojnega ni bilo čisto nič.
Šteli so poslušalcev okoli 600. Vstopnina z darovi vred
znaša blizo 500 gld.; čistega dobička je okoli 300 gld.;
med temi pa 100 gld., ki jih je podaril znani tukajšnji
dobrotnik Samuel grof Gyulai. — Kar se tiče koncerta
samega, štel je program njegov 11 toček, med temi
je pel „Slavec“ 5 kosov. Neugebauer-ica je pela
nekaj nemškega in italijanskega. Namesti meščanske
bande je igrala vojaška (z dovoljenjem divizijskega
poveljništva v Trstu). Ploskanje je bilo gromovito;
ponavljati je bilo treba dvoje kosov, „Domovini“ in
(Zajc-ev) „V boj.“ „Slavčevih“ pevcev iz vse naše
dežele je bilo 120. Težišče vse slavnosti 30. dec.
u. l. nahajam jaz v tem, da zamorejo Slovenci toliko
izurjenih pevcev skup spraviti (Lahi nimajo na
kmetih skor nobenega) in drugič, da je bila prva
„Slavčeva“ produkcija v — gledišči Goriškem. Kdor
tukajšnje predsodke pozna, ve, kaj to pomeni. Da se je
za omenjeni koncert gledišče prepustilo, imamo se
zahvaliti g. Klodiču in pa namenu, v katerega se je
„beseda“ napravila. — Še nekaj dodam, da je mestno
starešinstvo v poslednji seji — ker ni hotelo bande za
koncert dati — sklenilo podariti 50 gold, za podporni
zalog za prihodnje učiteljice. „Isonzo“ pa pravi, da
mislijo zdaj tudi Lahi napraviti neko zabavo za
omenjeni zalog. Prav tako! — Povedali ste v zadnji štev.
„Novic“ 1. 1., da je g. Winkler postal dvorni sve-

tovavec. W. je, če se ne motim, prvi Slovenec,
ki je kot politišk uradnik do te časti in stopinje
dospel — dospel v sedanjih časih! Gosp. Winkler
je dika uradnistva, on vzdržuje sè svojo umnostjo in
delavnostjo tri vogle namestnistva Tržaškega; njegova
ponižnost in potrpežljivost je vsem znana. Dosedaj je
bil g. Winkler „kultni minister“ za Primorsko. Ako
zdaj — kakor gre soditi — ta oddelek zapusti, bode
Primorska duhovščina imela vzrok, to premembo
obžalovati. Še bi znal kaj povedati o g. Winklerji, kaj
je na pr. že 15 let v Goriškem deželnem zboru, kaj je
bil na Tominskem i. dr. r., ali — bojim se, da ne bi
se mi očitalo, da že preveč znane reči ponavljam in
pa — kaj bi g. minister Lasser rekel, če bi vse vedel?
Zadovoljnost z imenovanjem g. Winklerja je na
Primorskem občna; časniki različnih strank in narodnosti
so jo izrazili; med drugimi tukajšnji „Eco del Litorale. “
— V sredo ponoči je prišel grof Chambord sè
soprugo in druzimi visokimi osebami. Dvor v
Böckmannovem poslopji šteje 25 oseb. V petek večer je bil
grof-kraljević z gospó in 2 drugima gospodoma pri
zahvalnici v Veliki cerkvi — po 31 letih spet v
znanem mu oratarji. — Pretekla božične praznike so
tukajšnji vojaki Weberjevega polka ponoči ljudí
napadali in jih mnogo ranili. Jaz menim, da teh
razuzdanosti niso krivi krotki slovanski Dalmatinci tega
regimenta, ampak neki isterski in Tržaški Italijani
nemirne krvi.

Iz Maribora 29. dec. (Slomšekov spominek) Pred
10 leti začeto delo stavljenja Slomšekovega spominka
se bliža vendar enkrat svojemu izvršenju. Ožji odbor
je sedaj v stanu poklicati občni zbor. Občni zbor za
Slomšekov spominek je tedaj na 11. januarija ob 2.
uri popoldne pozvan na zborovanje v novo najetih
prostorih čitalnice Mariborske v Šramel-evi hiši. Vsled
ustave od 15. nov. 1865, podpisane od dr. Vogrina, Jož.
Jedličke, dr. Ulage in dr. Serneca, pozvani so 1) vsi
dekani na Slovenskem, 2) vsi predsedniki čitalnic, 3)
vsi vredniki slovenskih časnikov in 4) drugi imenitni
domorodci, na pr. Dav. Trstenjak, M. Glaser, Ig.
Orožen, dr. Vošnjak, Colnik, Šnirh, korvikar Pirc v Gorici,
g. Simonič pri sv. Lovrencu in „Slovanska beseda“ na
Dunaji.

Oži odbor je pripravil ploščo nagrobno, ploščo za
rojstni dom, sliko za steno pri krstnem kamnu v Ponkvi,
krasen naris načrta za glavni spominek v gotiškem
slogu od arhitekta Hartl-na in 24“ visok model 5½
visoke podobe Slomšekove iz kararskega marmorja od
g. Zajca v Ljubljani. Natančniši načrt objavimo
prihodnjič.

Iz Kranja 2. jan. — Velicega narodnega in
političnega gibanja ni sicer v našem mestecu, vendar
popolnoma nismo še zadremali. Čitalnica naša, res, da le
bolj životari kakor živí, al krivi tega niso toliko naši
narodni mestjani, ampak le bolj ona apatija, ki je
nasledek mršavih političnih časov, ki dušijo vse
živahnejše gibanje, in ki kakor môra tlačijo narodno,
družinsko, trgovsko, obrtnijsko in vsakoršno drugo
življenje. Zato se zdihljeji vsacega poštenega domoljuba
in patriota Avstrijskega strinjajo v jednem klicu:
„libera nos Domine!“ Al pustimo te jeremijade; naj
povem vsaj par veselih dogodeb. Koncem preteklega leta
bile so nove volitve meščanskega odbora in potem
volitev župana. Radujemo se, da imamo zopet gosp.
Karola Šavnika na čêlu mestne naše županije, moža,
ki je ves sposoben za to opravilstvo, pa tudi sicer
našemu starodavnemu geslu nepremakljivo zvest stojí.
Veseli smo tedaj, da ga zopet imamo. Veseli pa tudi smo
novega gosp. profesorja Glazerja na naši gimnaziji;
hipoma si je občno spoštovanje pridobil. Ker pa ravno

o šolstvu govorim, naj povem, da po večletni navadi je
tudi letos dobrotnik šolske mladine gospod Valentin
Pleiweis iz Dunaja poslal obleke 12 revnim učencem
in 12 deklicam, ki so bili pred božičem ž njo
obdarovani, zraven njih pa tudi ni bilo pozabljeno 6 ubogih
mestjanov, ki so tudi letos dobili to, kar prejšnja leta.
Hvala blagemu rojaku, ki tudi v daljnem Dunaji ne
pozabi rojstnega svojega kraja, — Prečastitega gospoda
knezoškofa dr. Widmerja sicer malo vidimo, to pa
vemo, da so zdravi in čvrsti — „procul negotiis“.

V Polju 30. dec. (Zahvala.) Blagorodni gospod
Valentin Krisper je podaril našim šolarjem petdeset
lepo vezanih letnikov Tomšičevega „Verteca“ in nekaj
zvezkov „ABC v podobah“. V dolžnost si torej štejem,
da se blagemu dobrotniku za ta prelepi dar v imenu
šolske mladine prisrčno zahvalim.

Blaž Kuhar, učitelj.

Iz Ljubljane. — Če bode toliko zmešnjav celo leto,
kakor jih je bilo prve dni, moralo se bo leto 1876
imenovati „leto zmešnjav.“ Mislimo, da čestiti naši
čitatelji tukaj in drugod lahko uganejo, kaj menimo s
temi besedami: novo mero in vago namreč. Na
trgu, v prodajalnicah, v mesnicah itd. je bila taka
zmešnjava in toliko zmot, da je groza. Radovedni smo,
kedaj da pridemo s to novotarijo v red. In čudno, da
vlada, katera zahteva ostro izpeljavo svojega ukaza, ga
je sama zanemarila v lekarnicah, kajti
pharmakopea vredjena po novi vagi, pride menda še le proti
koncu prihodnjega meseca na svitlo. In ravno v
lekarnicah je poravnava nove vage s staro jako važna.

— (Iz seje družbe kmetijske 2. dne t. m.). Pod
predsedstvom barona Wurzbacha je subvencijski odbor
obravnaval v tej seji nekatere stvari, ki se tičejo
razdelitev državnih podpór za leto 1875. Gospod
dr. Poklukar je poročal o podpori za planinarstvo
za katero je še 538 gold. zaklada, in sklenjeno je bilo,
da sirarski družbi v Nomenu in Nemškem Rovtu
dobite vsaka po 200 gold, sirarska družba Ravne pa,
ki je dobila državno premijo s 300 gold., dobi še 78
gold. podpore, marljiva gospodarja Stare in Medja
pa vsak po 30 gold. za napravo hlevov na planini. Z
veseljem je odbor iz pisma Dunajskega trgovca gosp.
Mataja, ki ga je poslal stvarniku sirarskih Bohinjskih
družeb, gosp. župniku Mesarju, izvedel zagotovilo, da
se Bohinjskemu siru odpira vesela prihodnost. — Gosp.
P. Kozler je poročal o razdelitvi podpore za
sadjein vinorejo, za katero je odbor od miuisterstva prejel
600 gold. in se oglasilo nad 30 prošnjikov. Odbor je
v današnji seji odločil le načelo, da do podpore ne
morejo posamesni gospodarji pravice imeti, ampak le
ljudske šole in pa občine, ker po tej poti podpora
koristna postane za obširneje kroge; — z zahvalo je
bil pri tej priliki zaslišan nasvèt nekega učitelja: naj
odbor skrbi za to, da bode zbirka večega
vrtnarskega orodja, ki se šolam daruje, iz dobrega
materijala narejena. Gosp. odbornik Šolmajer je prevzel
nalog za zložbo dobrega orodja in v prihodnji seji bo
gosp. odbornik Detela v imenu dotičnega odseka
nasvete stavil za razdelitev omenjene podpore. — Gosp.
dr. Bleiweis poroča o razdelitvi Lacherjevih
čebelarskih podób; sklenjeno je bilo, da ljudski šoli v
Vodícah in Št. Jerneji, kjer je veliko čebeloreje, dobite
take podobe. Dalje poroča dr. Bleiweis o razdelitvi
onih 300 gold., ki so še ostali za podporo pri napravi
vodnjakov; sklep je bil, da županija Parje in
Vrabče dobite vsaka po 100 gold. podpore in sicer
po 50 gold. vsaka koj, ko podpišete zavezo, da se
bo skrbelo za dobro ohranitev vodnjaka, druzih 50 gld.
pa potem, ko bosta vodnjaka dodelana. O prošnji
Anžiške županije za podporo pri napravi vodnjaka na

Vrhu Zagorske fare se bode sklenilo še le potem, ko
odbor dobí poročilo , da je vodnjak ondi res potreben,
in se bode tudi dobro ohranil, kedar bode narejen. —
Prošnji kmetijske podružnice Metliške o zadevi
Lukasove sadne sušilnice in pa vinske pumpe se rešite
potem, ko bode podružnica odboru dala še nekatera
potrebna pojasnila.

Konečno se je odbor razvrstil v 5 odsekov in
vsak odsek si svojega prvomestnika volil. — Naj
dostavimo še to, da je gosp. predsednik baron
Wurzbach s prisrčno novoletnico do gosp. odbornikov
začel današnjo sejo, želeč, da ista lepa sloga, kakor
preteklo leto, bi kraljevala tudi to leto v vseh
obravnavah odborovih, in da bi novo leto kmetijstvu sploh
milejše bilo memo preteklega.

— Častni kanonik in profesor bogoslovja dr.
Klofutar je imenovan za uda deželnega šolskega
sveta. Tako ima cerkev zdaj v tem zboru obá
zastopnika iz vrste pristnih ustavovernikov, nemška
„Schulzeitung“ pa iskrena zagovornika svojih načel. „Herz!
was verlangst du mehr?“

— (Čitalniški odbor) je po novih volitvah se v seji
3. dne t. m. ustanovil tako, da si je za
podpredsednika izvolil g. dr. Zupanca, za tajnika g. J. Pfeiferja,
ostali odborniki pa se v odseke razvrstili. Sklenjen
je bil v tej seji tudi program pustnih veselic, in sicer
tako, da čitalnica napravi 4 plesalne vaje, namreč
9., 15., 22. in 29. januarija, — plese pa 3, namreč
2. februarija (Vodnikova svečanost) z veliko „besedo“ in
pa 13. in 20. februarija. Eaoglasno se je razodela želja,
naj bi se med druzimi plesi v narodni čitalnici ne
pogrešal národni „kolo“. Gosp. odbornika Juvančič
in Jeločnik sta drage volje prevzela ravnateljstvo plesov.

— (Katoliško-rokodelsko društvo) je na mladega leta
večer imelo svojo navadno božičnico. Zbralo se je bilo
v prijazno razsvitljenih ter primerno okinčanib
društvenih prostorih , kjer so stale tudi lepe jaslice in bogato
obloženo božično drevesce, obilno število prijatlov
rokodelskega stanú. Veselica se je pričela z božično
pesmijo; potem je pozdravil mnogozaslužni in za društvo
ves vneti predsednik preč. g. J. Gnezda nazoče
občinstvo ter v primernem nagovoru razkladal božično
veselje in pomen božičnega drevesca. Zdaj pa so sledile
deklamacije in pesmi. Burkasta novoletnica je
provzročila mnogo smeha; prelepa pesem „popotnica banovcev“
morala se je pa na vseobčno željo občinstva ponavljati.
Vsa hvala zato gre preč. o. Angeliku, ki družbenike
neutrudljivo podučuje v petji. Vesela igra: „Zdaj gre
sem, zdaj pa tje“, je bila vseskozi zabavna, pa tudi
dobro igrana. Tombola z lepimi dobitki je skončala
prijazno veselico. — Kako koristna, da, neogibno
potrebna so rokodelska društva na katoliški podlagi
posebno današnje dni, to pač vsak pošten človek sprevidi
in čuti. Taka društva dajó rokodelskim pomočnikom
priliko po potrebi se izobraževati, a tudi pošteno se
razveseljevati; ona ohranijo med njimi katoliški duh ter
jih napeljujejo k poštenemu življenju. Iz tacih mladih
rokodelcev bodo pozneje pošteni mojstri in krščanski
družinski očetje. Hvala tedaj vsem domoljubom, ki
vzdržujejo ta zavod in ga podpirajo, da se obdrží na
trdnih nogah vkljub vsem protivnim navalom sedanjega
časa !

— (Silvestrov večer) v gornjih prostorih Ljubljanske
čitalnice je bil prav živahen, kakor druga leta. K temu
so izdatno pripomogli pevci pod vodstvom g. Stöcklna
zlasti s komičnimi zbori: „Laška salata“, „Srečni zakon“
in „Vožnja po železnici v Bled“; v zadnjem so pevci
izvrstno posnemali s priprostimi instrumenti (krožniki,
stoli itd.) železniški ropot; občinstvo je smeha kar
pokalo. Po „loteriji“ je sreča več lepih dobitkov med

občinstvo razdelila. Tako se je končalo staro leto v
prijetni veseli družbi, za kar gre hvala v prvi vrsti
čitalničnemu odboru in pevcem pod vodstvom g. Stöcklna,
v drugi vrsti pa tudi gostilničarju g. Tanku, ki si z
dobrim vspehom prizadeva vstrezati željam gostov,—
Gosp. Nolli je v imenu Zagrebškega „Sokola“ poslal
telegrafičen pozdrav.

— (Slovensko glediščej) Jutri na sv. treh kraljev
dan se bo kazala burka „Čevljarska učenca“ v kateri
ima naš komik gosp. Kajzelj jako hvaležno nalogo.
Zato se je nadjati polnega hrama.

(Nemškemu gledišču) kljenka! Podvzetnik njegov
Schwabe, s toliko glorijo v jeseni sprejet, je s
koncem leta popustil ravnateljstvo, češ, da zaradi deficita
ne more nadalje ravnati gledališča. To je bil vdarec z
jasnega neba na nemški „teater-comite“ in vstal je
velik hrup v Izraelu. Načelnik komite-a je letal od
Poncija do Pilata, kazinarji so vtikali glave skupaj, kakor
ovce, kedar grmí, in tudi deželni odbor je moral vmes
seči. Sklep je neki zdaj ta, da „teater-komite“ vzame
ravnateljstvo v svoje roke, — da bivšega trgovca Žigona
postavi na čelo artističnemu vodstvu, — da se operisti
razpustijo, in one nedelje, ko ima dramatično društvo
slovenske predstave zvečer, bode popoldne memško
gledališče — ako ne bo dramatično društvo, do česar ima
pravico, protestovalo zoper tako očitno motenje svojih
večernih predstav. Mnogo meščanov smo gledé na ta
gledališki „krach“ slišali vprašati: čemu neki so vsi
kontrak ti, če tudi desetkrat na tanko sitice dejani, s
takimi ljudmi, ki denar za prodane deželne lože v svoj
žep vtaknejo, — ki abonement na zaprte sedeže za
celo saizono prodajo, za gledališče naj bolji čas do
pusta za svojo korist porabijo, potem pa revne svoje
igralce popustivši gredó rakom žvižgat? Vpraša se pa
po pravici tudi še to : ali je ugodno za deželno
gledališče, da se kak tako imenovani „teater-komite“
polastuje pravic, ki gredó le deželnemu zastopu, in da on,
če tudi nabere nekoliko podpore podvzetniku, drega in
sega vmes kakor „Staat im Staate“, in da — kriv ali
nedolžen — pride na sum, da nemški podvzetnik, izprva
volján kakor maslo slovenskemu gledališču, mu
potem raznotere zapreke stavi, kakor jih je stavil žid
Schwabe z židovsko svojo kolonijo?

— (Pobirki iz časnikov.) Goriški „Glas“ naznanja
v zadnji številki lanskega leta, da z novim letom neha
izhajati. Vzrok temu je „sprava“ Staro- in
Mladoslovencev na Goriškem, kateri bodo imeli za naprej le
en list, „Sočo“ , ki se bo skupnemu načelu primerno
spremenila ali poboljšala. Vse to je prav veselo, ako bi
bilo v resnici tako, kakor se vidi. Al v isti številki
„Glasa“ nahajamo nek „program“, ki je bil podlaga
„spravi“, in v tem besede, ki se nam — ne moremo
drugače reči — čudne zdé. Po pogodbi „sprave“,
katero so možje obojne stranke podpisali, imate nehati
obe dosedanji politični družbi „Gorica“ in „Soča“ ter
vtopíti se v novo, „Sloga““imenovano, ki pa se ne vtika
v strogo verske zadeve in ne bode nič učinilo, kar bi
znalo žaliti slovenskemu narodu priljubljeno vero. “ To
društvo bo izdajalo list „Sočo“, čegar vredništvo se
zaveže, „da list „Soča“ nima razpravljati cerkvenih ali
verskih vprašanj, in toraj nima delati propagande za
vero, za njene zavode ali za duhovenski stan(!); na
drugi strani pa tudi ne sme kritikovati (! ?) vere, njenih
zavodov ali duhovenskega stanú.“ V tem ima biti list
„popolnoma objektiven“, se ne bo „potezal za taka
vprašanja“ itd., ampak prinašal „duhovenske
spremembe kot gola fakta“. Da bo vse to tako, „to bode
nadzoroval poseben odbor štirih udov in sicer dveh po-

svetnih in dveh duhovniških.“ Dobro, al kako bo vse
to šlo! Mi si tega — naj nam „spravljeni“ Goričani
ne zamerijo — ne moremo prav misliti. Krog verskih
vprašanj se bo tedaj sukala „Soča“ kakor mačka krog
vrele kaše; kdo pa bo branil „slovenskemu narodu
priljubljeno vero, njene zavode in duhovenski stan“
sovražnih napadov? Iz „pogodbe“ je le toliko razvidno,
kdo se za vse to ne bo brigal, namreč „Sloga“ in njen
list „Soča“. Čudno, da se Goriška „stara“ in
„klerikalna“ stranka tako „auf Gnade und Ungnade“ podá!
Ne zamerite, gospôda, če po vsem tem vprašamo: Kako
mislite voziti na tem poti , ne da bi koga povozili in
se vendar kam pripeljali? Mi Vam želimo lepo vreme
in mnogo sreče!

Novičar iz domačih in ptujih dežel.

Iz Dunaja. — Uradna „Wiener Zeitg.“ razglaša
finančno postavo za leto 1876, po kateri državni
stroški za Avstrijo znašajo 403 milijone 170.570 gold.,
dohodki pa so prevdarjeni na 372 milij. 702.342 gld.,
tedaj primanjkave 30 milij. 468.228 gold. Da se
deloma odstrani ta primanjkava, bo finančni minister za
11 milijonov novega dolga naredil, za ostalo
primanjkavo pa bode skrbela posebna postava. Po takem
zmirom novi dolgovi!

— Državni zbor se zopet začne 11. dne t. m.
Načrt novih železnic, postava o plači duhovnov
(congrua), postava o živinskih kugah, postava, po
kateri ima vsak okraj dobiti svojega c. k. okrajnega
zdravnika, ki se bodo razdelili v niže in više okrajne
zdravnike, in druzega več pride v tem zborovanji na
vrsto.

— „Uboga Avstrija!“ — tako moramo koj o
pričetku novega leta zopet zaklicali — v dvojnih kleščah
si! Od ene strani komandira jo Bismark, ki zahteva,
da po njegovi trmi se morajo v Avstriji ministri taki
nastavljati, ki gredó po Pruski „gebundener
Marschroute“, kakor je unidan o Schmerlingovi afairi „Prov
Corr.“ očitno ukazala, — od druge pa komandirajo jo
Magjari. Ali ni to ogromna predrznost, če si upa Tisza
reči: „dokler bom jaz minister, ne bo se ne zgodilo, da
bi se brez dovoljenja Ogerske vlade ravnalo z
Avstrijsko ogersko armado, kakor bi se na Dunaji hotelo.“ Je
li Tisza vojni gospod in kralj? — In najnovejša čudna
prigodba je ta, da so o božiču imeli Ogerski ministri
na Dunaj priti zarad važnih razprav, pa jih ni bilo; šli
so potem naši ministri v Pešt, al opravili niso nič.
Zarad tega je celó oficiozni „N. Fremdenbl.“ ves zbegan
in pravi, da utegne vse ministerstvo pasti.

Kako pa Bismark in Magjari v prisrčni
prijaznosti pod pazduho postopajo, kaže telegram iz Dunaja
v „Politiki“, dase v finančnih krogih govori, da se
Magjarom Pruski denar ponuja za napravo samostojne
denarne banke.

Iz Turškega bojišča je bilo vnovič slišati o velikih zmagah
ustajnikov v Hercegovini. Srbska in Črnagora
ste se neki bolj sprijaznili, Črnogorski knez je naznanil
Ruskemu caru, da je njegovo življenje in prestol v
nevarnosti, ako ne napové Turkom vojske.

Za Hercegovinske pribeznike je daroval gosp. Janez
Janc 5 gold. 80 kr.

Popravek. V zadnjem listu lanskega leta na strani 431.
pri dohodkih čitalnice namesti 4800 gold. 51 kr. beri:
4008 gold. 51 kr.