GENOVEFA.
Povéſt is ſtarih zhaſov
sa
vſe dôbre ljudi,
slaſti pa sa
matere in otrôke.

Is piſem goſpóda

KRISHTOFA SHMIDA,

poſlovénil

F. M.

V LJUBLJANI.

Natiſnil, ssloshil, in na prodaj jih ima Joshef Blasnik,
na brégu, Nr. 190

1841.

Pervo poglavje.
Genovefa Vojnomirova nevéſta.

P Pred vezh ſtolétji, ko je sôra ſv. Evangélja
tamôte nejevérſtva na Némſhkim rasſvitlila in
ſirove ſhêge náſhih hrabrih dédov (prednjikov)
shé slo omezhila; ko je shé zlo puſta terda
sêmlja pod rokami pervih ſposnovavzov kerſhanſtva
bolj prijasno podobo oblékla, in ko ſo ſe
nesmérni gôjsdi shé v' mnógih krajih rodovítnim
poljanam in zvetézhim vertam vmaknile, je shivel
na Niderlanſkim prav shlâhten vojvoda; —
vojvoda Brabanſhki. Savoljo njegoviga ſerzhniga
poguma in njegove velike hrabroſti ſo ſe vſi
nad njim zhudili; savoljo njegoviga reſnizhniga
ſtrahú bôshjiga, njegove ljubésni do ljudí,
njegove terdne poſhtenoſti ſo ga vſi ſpoſhtovali in
ljubili. Njegova goſpá, vojvodnja mu je bila
v shlâhtnoſti po vſe enaka in sh-njim le êna
duſha, lé êno ſerzé. Edino hzhér ſta imela,
ktéro ſta preſerzhno ljubila in prav pobóshno
(brumno) odredila — po imenu Genovefo.

She otrok je shé Genovefa prav biſter um
pokasovála, in prav shlahtno ſerzé in v vſim
ſvôjim obnaſhanju prav krotko, tiho bitje.
Kaar je po ſhêgi tiſtih zhaſov vojvodnja sa
kolovratam ſedéla in mlado hzhérko pri petih letih
na majhni lépi pruzhizi sraven ſêbe iméla, ki
je vretêno prav prirózhnq vértila, in najbolj
zhiſle nitke predla, med predenjem marſiktére

rezhí popraſhevala, na vſako vpraſhanje lépo in
prav odgovárjala in vſako beſédo rav krotko,
raslóshno in pametno isgovárjala, — ſe je
mógel vlak, kdor koli jo je vidil, savséti in rékel
je, s téga otroka mora kaj poſébniga poſtati.
Kadar je v ſvôjim deſétim ali dvanâjſtim letu
s ſvôjimi vojvodſkimi ſtarſhi v zérkev priſhla, s
ſvôjim ljubesnjivim, vſim pobóshnim
(andohtljivim) oblizhjem, s ſvôjima lizama, na ktérih
je zhiſta rudézha nedolshnoſl zvetéla, s ſvôjimi
dolsimi, rumenimi kilami, v ſvôji proſti béli
obleki med ozhétam in med materjo v s
rudézhim ſuknàm pregernjeni zerkvéni pruki pred
altarjem klezhala, biſtre viſhnjeve ozhi polne
poboshnoſti proti nebéſam povsdignila in po tém
jih sopet v ſerzhni molitvi proti tlam obernila —
je vſak miſlil, de angelja is nebéſ vidi. Kakor
pravi angelj toláshbe je kózhe ſiromaſhlva in
bolnike na poſtljah obiſkovala. Ubósim otrôkam
je obleke noſila, ki jih je ſama narejala, in
marſiktéri slat (zekin), ki ji ga je vojvoda sa
lepotije dal, je moshém podelila. S majhnim
jérbaſzhikam na roki je sjutrej in v vezhérnim
mraku nevidama k bolnikam hodila, jim
pokrepzhajózhe jedi in marlikakſhniga shlahtniga ſadjà,
ki ſe je takrat po Némſhkim ſhe malokjé
dobilo, in ktériga ſi je ſama ſêbi pertergovâla,
prineſt. Odraſhena deviza je bila prava podóba
nedolshnoſti in lepôte in vſe poboshne matere ſo
goſpodizhno — tako ſo ſe ſhe takrat vojvodſke
pervénke ali prinzésine imenovale — ſvôjim
otrokam v isglèd poboshnoſti, ſamôtniga
shivljênja, zhiſtôte, pridnoſti, krotkoduſhnoſti in vſake
shénſke zhédnoſti pokasovale.

Grof Vojnomir, hraber vîtes prav
shlahlniga ſerzá in zhverſte poſtave je bil vojvodu v
boju shivljênje réſhil. Po vôjſki ga vojvoda na
ſvôj dvor pélje, in kmalo mu je tako ljub,
kakor njegov laſtni ſin, in ſvôjo hzhér mu v sakon
dâ. Ko je jutro lozhitve napózhilo, in Genovefa
s ſvôjim mosham ſhla, ga ni bilo v vojvodſkim
gradu in v zéli okólîſhini ne êniga ſuſiga
ozhéſa; tudi Genovefa ſe je pri vſi ſvôji ljubésni do
mosha ſkôraj v ſolsah vtopila.

Zhaſtitljivi ôzhe ſo jo ſhe enkrat objeli, s
ſolsami oblili ter djáli: „Idi tedaj, draga hzhí!
Jes in tvoja mati ſva ſtara. Oba tukaj oſtaneva
nevedjozha, zhe bódeſh ſhe kdaj naji oblizhje
gledala. Pa ſaj gré Bog s teboj in je tudi,
kamorkoli prideſh, pri têbi. Vedno ga pred
ozhmi in v ſerzu iméj, kakor ſo te téga tvôji
ſtarſhi uzhili, in ne omahni ne sa laſ ne na
déſno ne na lévo is njegove poti; potlej nama
ne bo tréba ſkerbéti savoljo têbe in lahko
mirno umerjêva!“

Po tem ſo jo mati s ſlabimi rokami objéli,
in od joka in ihtênja ſo komaj té beſéde rêzhî
môgli: „S Bógam, Genovefa, in Bog naj te
ſprémi! Oh, jes ne vém, kaj je nad teboj
ſklénjeno in marſiktére kalne miſli mi ſerzé
obtéshvajo! Pa vedno ſi bila dobra hzhi, ſi bila naji
najvézhi veſêlje na sêmljî, nikóli naji niſi
rasshalila — o, oſtani tudi v prihodnjo dobra. Nikoli
nizh ne ſtori, zhéſar bi ſe prizho Boga in
ſtarſhev ſramovala. She enkrat, dobra oſtani — in
po tém je vſe dobro! In zhe bi ſe tudi na
sêmlji nizh vezh ne vtegnili vidili, ſe bomo gotovo
sopet v nebéſih vidili!“

Obá ſtara ſe sdaj ſhe k grôſu ubernela ter
rezhêta: „O ſin, vsêmi jo tedaj. Najdrasheji
saklad je. Têbe je vrédna. Obdershi jo ljubo in
bódi ji — ôzhe in mati!“ Grof Vojnomir je vſe
obljubil in s Genovefo je pokleknil, ozhetovi
in materni blagoſlov prejéti.

Sdaj je Hidolp, ſhkof, ki je Genovefa s
groſam Vojnomiram porózhil, pobóshen,
zhaſtitIjiv ſtarzhek bélih laſ pa ſhe rudezbe-zvetezhih
liz priſtópil in roké na nju poloshivſhi in ju
poblagoſlovivſhi je poſébno Genovefi rékel: „Ne
ſolsite ſe, shlahtna mlada goſpá! Bog vam je
veliko ſrézho namenil — pa drugazhe, kakor vſî
prizhujózhi miſlijo. Dan bo pa priſhel, ki
bodo vſi tukej prizhujózhi Bogá sa tó s ſolsámi
veſelja hvalili. Spomnite ſe téh môjih beſedi,
kadar ſe vam kâj poſébniga priméri — in Bóg
bódi s vámi!“

Pri téh beſédah pobóshniga, bogabojézhiga
ſtarzhka je vſe prizhujozhe miſel na prihodnje
poſébno nakljuzhje ſpreletéla in obzhinſka
miloſerzhnoſt ſe je v molzhézho, upanja polno
molitev k Bogu in njegovi ljubésni polni
prevídnoſti ſpremenila. Grôf je po tém Genovefo, ki je
ko ſténa bleda in na pol omedlela bila, na
pótniga sa njo pripravljeniga in kraſno olépſhaniga
kônja poſadil, in od mnogoſhtevilnih vitesov
ſprejeta ſta ſe odpravila.

Drugo poglavje.
Grof Vojnomír gré na vojſko.

Grofovi grad, Vojnomirovo imenovan, je
viſôko na ſkali med rékama Rajno in Moselo v

lépim, prâv prijétnim kraju ſtal. Ko ſe je grof
s ſvôjo mlado sarozhnizo grajſhkim vratam
blishal, ſo shé njegovi ſlushábniki in podlóshni —
moshjé in shené, mladénzhi, mladenke in
otrôzi — v najlépſhih oblazhilih napravljeni ſtáli, de
bi shlahtna sakónſka ſprejéli. Vélike vrata
gradu ſo bile s selenjem in zvetlizami olépſhane,
in ſhe pot je. hila s zvetlizami in s selenim
liſtjem potréſena. Vſih ozhi ſo bile v Genovefo
vperte, vſi ſo slo sheléli, ſvôjo novo goſpodinjo
viditi. Ko ſo jo shé bliso saglédali, ſo ſe vſi
savséli. Kér je bil obras Genovefe veſ ogledalo
zhiſte, nedolshne, dobroſerzhne, lé v nebéſa
samaknjene duſhej je iméla réſ nékaj nebéſhkigana ſebi,
in je bila v reſnizi nadsemljiſke lepôte.
Genovefa je sdaj, s kônja ſtopivſhi, vſe takó milo,
tako prijasno in s tako blagimi prôſtimi
beſédami posdravila — je s ſtarimi moshaki tako
ſpoſhtljivo, s materami, ki ſo ſvôje otrozhízhe
peſtvâje ali pa sa roke dershâje tam ſtale, takó
prijasno govorila — je po iménu in ſtaroſti otrok
popraſhevala in jih tako obilno obdarovala, de
ſe je vſe veſelílo. Ko je pa ſhe verh téga —
kar ſi je na poti od grôſa ſproſila, vojákam in
ſlugam sa to léto dvojno plazho, podloóhnim
sa êno léto odpuſtek davkov in domázhim
reveshem obiln dar shíta in derv napovedala, je vſe
ſerzhna radoſt vnéla, ſolsé veſelja ſo tozhili, vſi
ſo ſebe in grôſa ſrézhne imenovali, in jésero
pobóshnih prôſhenj sa mladi sakónſki par je v
nebo gorelo. She zlo ſtarim groſovim vojakam,
ki ſo ſvôjimu goſpodu na zhaſt nepremakljivo
na ſtrashi ſtali, ſo ſolsé po sagorélih lizih tekle.

Vojnomir in Genovefa ſta v pràv ſrézhni
edinoſti shivéla. Pa ta ſrézha je lé malo tednov

terpéla. Nekiga vezhéra pôsno po vezhérji, ko
ſo shé luzh prishgali, ſta obá dovoljno v
navadni ſtanizi ſedéla. Genovefa je prédla in péla,
in Vojnomir je k njenimu petju na ſtrune
brénkal. Sdaj ſo ſe svunej pred gradam vojniſhke
trobente saſliſhale. „Kaj je?“ je grof ſvôjiga
nadhlévarja, ki je ravno proti njêmu hitel,
popraſhal, „Vojſka!“ mu je odgovoril. „Samorzi ſo
nanaglima is Shpanjſkiga na Franzósko udarili
in shugajo vſe s ognjem in mezhem konzhati.
Dva vitesa ſta sdôlèj s kraljevimi povelji. She
to nozh ſe imamo, zhe je mogózhe, odpraviti,
de bi ſe bres odloga s kraljevo vôjſko sdrnshili.“
— Grof je koj doli hitel, in pélje vitesa jih
posdravivſhi v viteshko ſôbo (zimer). Preſtraſhena
grôſinja je v kuhnjo hitéla, kaj pripravit, s
komur bi vitesama poſtrégla; sakaj po ſhêgi tiſtih
ſtarih zhaſov ſe tudi grôſinje niſo ſramovale,
pred ognjiſhem ſtati.

Grof ſe je zélo nózh na vôjſko napravljal,
poſlanze ſvôjim vojákam v okóljſhini poſhiljal in
narozheval, kaj ſe imá pri njegovim odhodu
goditi. Vſi vitesi ſo ſe is okoljſhine na njegovim
gradu sbrali in veſ grad je ſhumel od osrôshja,
od hoje oklénjenih mosh in od svonzhanja
ojſtróg, Grôſinja je iméla zélo nozh doſti
opraviti, toliki mnoshizi ljudí poſtrézhi in platna in
vſiga, kar je kóli groſ sa odhôd potréboval,
navésati. O sôri drusiga dné ſo bili vſi vitesi v
oklepih v véliki ſôbi sbrani in gröſ je od gláve
do nog v sheléso napravljen in s gibkim
peram na zheljadi (Helm) med njimi ſtal. Sdôlej
pred vrâtmi gradu ſo ſe she konjniki in
péſhzi sa boj napravljeni v réd vſtopili in ga zhakáli.

Genovefa je sdaj v ſôbo priſhlà in je
ſvôjimu móshu po viteshki ſhêgi mezh in ſúlizo
podala. „Suzhi té orôshja sa Bogá in sa
domazhijo — v pomozh neorôshnjene nedolshnoſti in
v ſtrah prevsétnih hudôbneshev!“ je djála in
bléda ko ruta, ktéro je v rokah dershala, mu je
roké podála. Têshke miſli na prihodnje
terpljenja, kterih ſi pa ſhe sdaj ni mogla rasloshíti,
ſo ji teshile ſerzé. „Oh Vojnomir!“ — je
sdihnila — „zhe bi ſe nizh vezh yerniti ne vtégnil,“
in s ruto je obras sakríla. „Mirniga ſerza bódi!“
ji je grôſ rékel. „Bres bôshje vólje me ne
more nihzhe ob tlà djati. Povſódi ſmo v
bôshjih rokah. Doma ſmo ſmerti ravno tako bliso,
kakor na teriſhu, in lé njegova rôka je, ki naſ
vedno pred njo varuje. Pod njegovim krilam
ſmo v ſrédi najbolj kervaviga boja v taki
varnoſti, kakor v gradu. Bóg je. Bóg vojſká in
terden grad. Kdor ſe Boga boji, ſe nima nizh
drusiga báti. Torej he tarnaj, draga shêna, in
ne ſkerbi savoljo mène. Oſkerbljênje têbe in
gradu s graſhinſtvam ſim sa Bógam ſvojimu
hiſhniku tukaj isrózhil. On je odſléj goſpodár gradú
in oſkerbnik môjih vlaſtin! In sdaj te
Najvíkſhimu isrozhím! S Bogam, miſli na-me in môlisa-me!“

Genovefa ga je ſhe po kamnitnih ſtopnizah
ſpremila in vſi vitesi ſo ſhli sa njima. Kój, ko
ſo ſkosi vélike vrata gradu priſhli, in trobenté
sapéle, ſo ſe vsdignjeni mêzhi v ſolnzu, ki je
ravno is-hajálo, sabliſkali grôſa posdraviti.
Urno ſe je, ſvôje ſolsé, ki ſo ga ſilile, ſkrit, na
kônja saluzhil ih ko bi bil trenil naprej sdirja,
ſe vitesi in oprode (hlapzi) zhes gromezhi moſt
pod gradam, sapraſhé. Genovefa je is ſtolpa
(turna) sa vlakam tak dolgo sa njim gledala,

de ſe je njenim ozhém ſkril, in v ſvojo ſôbo ſe
je sakleníla, de bi ſe isjokála in zéli dan ni ne
grishljeja savshila.

Trétje poglavje.
Genovefa krivo tóshena.

Genovefa je po odhodu ſvôjiga moshá v
veliki shaloſti na ſvôjim gradu shivéla. Kadar
je sarja zhes ſmerézhje saſijala, je shé pri délu
ſedéla in marſîktéra ſolsa ji je ko rôſa na
zvetlize, ki jih je délala, kanila. Kadar je
maſhni svônzhek sapél, je hitéla v grajſko kapélizo
in pràv ſerzhno je sa ſrézho ſvôjiga moshá
molila. Nikoli niſo pri bôshji ſlushbi, njene klopi
v zérkvi prasne vidili, in tudi ſhe nektére
popoldanſke ure je tam preshivéla v ſamôti.
Deklize is vaſi, ki je bíla pod gradam, je okróg
ſebe sbirala, jih préſti in ſhiváti uzhila in jim
pri délu marſikaj lépiga pripovedovala. Kakor
je shé od ſvóje mladôſti prijatliza révnih in
bolnih bila, tako jim je bila sdaj prava mati. Tù
ga ni bilo ubósiga, ktérimu bi ne bila delati
in ſi kaj saſlushiti dala, in kjér koli je kaki
bolnik bil, ga je obiſkála v njegovi kózhi, in
njena prijasnoſt in prijetna sgovórnoſt mu je
najgrenkejſhi sdravila poſlajſhala. Svezhér je med
deklami predla — in v zhaſih tudi ſhe pôsno
ponôzhi, ko je luna ſkosi ôkno ſvetila, je v
ſamôtni ſôbi ſedéla, taa ſtrune brénkala in sraven
kako pobóshno péſem péla. Pri vſim pa je na
dober réd in zhiſte obnaſhanje glédala, in prav
nizh neródniga ni pri ſvôjih podlóshnih terpéla.

Hiſhniku, ktérimu je bil groſ vſe ſvôje
isrózhil, je bilo Golo imé. Prebriſan, dobro
poduzhèn mosh je bil, ki je s ſvôjim prilísnjenim
govorjenjem in dopadljivim vedenjem vſaziga ſi
pridobití védel. Pa mosh je bil bres veſtí in
bres ſtrahú bôshjiga; dobízhek in rasveſeljevanje
mu je bilo zhes vſe. Zhe je bilo to, kar je
delal, dobro in pravízhno, ali ne, ni nizh
vpraſhal, de mu je lé koriſtno ali prijetno bilo. Koj
po grôſovim odhódu tedaj je sazhél
sapovédovati in goſpodariti. Oblazhil ſe je lépſhi, kakor
groſ, je napravljal velike goſtí in takó
premoshênje ſvôjiga goſpoda tratil. Torej je s vſimi
ſvôjimu goſpodu svéſtimi ſlusbabniki oſhábno
ravnal, tudi marſiktérimu délavzu terdo saſlusheno
plazhílo vtergal, in prepovédal, de ſe nima
nobénimu ubogimu ne edín grishljej kruha
podeliti. Le Genovefi je doſlej smiraj ſvôje
ſpoſhtovanje ſkasoval, in njegova prijasnoſt in
poſhtréshnoſt dô njé je bila bres kônza. Genovefa ſe je
vedno ponoſito in módro dershála; ſe ni nikóli
s njim pogovarjala in ga je védno njegovih
dolshnóſt opominjala. S perviga ſe je sdélo, de ji je
pokórin in prisadéval ſi je mozhno, ji ſvôje
napzhnoſti sakriti. Pa szhaſama ſe je njegova
predersnoſt naraſhala in poſlédnjizh je bil takó
neſrámen, de jo je narneſramniſhih rezhi
nagovarjal, ktérih ſe poſhtêna shêna ali deviza koli
nagovarjati more. S vſo gnjuſôbo in nevôljo,
ktéro je saſlushil, ga je savernila — in ſerdito
jo je sazhél sdaj zhertiti in ſklênil je, jo pogubiti.

Genovefa, ktêra ſe ni nizh dôbriga nadjala,
je groſu piſala, Gola po reſnizi popiſala in
piſmo s gorézho prôſhnjo ſklenila, tému
nevarnimu zhlovéku ſlovó dati.

Grofovi kuhar, prav poſhtèn mósh, ki je
ſvôji goſpôdi vſe dôbro shêlel, in ſe vſim
hudobnim ponudbam Gôla po mogozhnoſi v bran
ſtavil, ſe je Drakon imenoval. Ta je obljubil
píſmo grôſinje po nékim svéſtim môshu ſkrivéj
grofu poſlati. Pa svijazhaſtimu Gôlu to ni ſkrito
oſtalo. V tiſtim hipu, ko je Genovefa sjutrej
sgódaj Drakónu v ſvôji ſôbi piſmo dajála, Gôlo s
gôlim mêzhem pridêre, ubósiga, nedolshniga
Drakona prizho njé prebôde in sazhne ſtraſhno
krizhati. Vſi v gradu ſo urno vkup hitéli,
grôfinjo rasmerſheno in bres govorjenja na ſédesh
naſlonjeno in Drakona pred njo v kervi leshézhiga
vidijo, in Golo je od shlahtne, nekrivizhne
grôfinje tako nèſramno lagál, de ſo vſi hlapzi in
dekle nad tém oſramotéli. Po tém je v tiſti uri
pôſla (póta) s ravno takó lashnjivim, opravljivim
piſmam do grôſa poſlal, Genovefo,
najpobóshnejſhi (brumno) in nedólshno goſpó kakor
nesvéſto, nepoſhténo shêno tóshil in sapovédal je
jo ta zhaſ v najglobokêji jézho v gradu vrézhi.

Golo je ſvôjiga goſpóda na tankó posnal.
Védel je, de je grof prav shlahtnih miſel,
pravizhen, uſmiljen in velikoduſhen; pa de pri vſih
ſvôjih lépih laſtnôſtih ſvôjiga nagnjenja k nagli
jésî, k zhutljivoſti in ſumljivoſti (Eiſersucht)
bersdati ne more. „In le êno nebersdano nagnjenje
ſizer ſhe takó dôbriga moshâ“ — je rékel
hudôbnesh — „je enako shelésnimu krogu (Ring) v
noſnizah medvéda. Peljáti ſe dá s njim, kamor
kdór hózhe.“ Golo ſe je tedaj gotovo nadjal,
de bo Grof koj, ko ſe mu bode jésa vnéla,
grôfinjo umoriti sapovédal.

Zheterto poglavje.
Genovefa v jézhi.

Stolp, (turn) ki je bil hudodélnikam jézha,
in ktériga je ljudſtvo le ſtolp ubosih gréſhnikov
imenovalo, je bil najſtraſhneji vſîh ſtolpov
gradu. Genovefa ni môgla nikóli bres notrajne
grôse in bres ſerzhniga uſmiljenja do ubósih
jetnikov mémo njega iti. In nar sdolej v tém
ſtolpu je sdaj ôna ſarna saperta bila! Njena jézha
je bila tako mersla, tamôlna in grôsovitna,
kakor mertvaſhko osidje. Sidovje je bilo
zhernkaſto in od vlage v neklérih krajih preprêsheno.
Tla ſo bile s rudézhimi shganimi kamni (zégli)
vloshêne. Solnze ni nikoli va-njo poſijalo ,
nikoli prijasna luna poſvitila. Malo ſvitlôbe dnéva
ſkosi majhno shelésno mrésho in Genovefina
ſvitlobéla obléka je grôso, téga ſtraſhniga kraja lé
ſhe bôlj povékſhevala. Nozh in dan je tukaj
na malo ſlame leshála. Sraven njé je bil
lonzhén verzh s vodo in bítviza puſtiga, zberniga
kruha je bila vſa njena hrana. Njéne ozhí in
líza ſo od védniga jokú s zhaſam satêkle.

Ko ſe je pa is pervih tesháv ſtrahú in
bolezhine sbrihtala, je s gorézho ſerzhnoſtjo roké
ſklenila, proti nebu pogledala ter molíla: ‚O
Ti dobrotljïvi ôzhe nebéſhki! Tukaj globoko pod
semljó ſedim, in proti Têbi gledam. Vſa
sapuſhêna ſim sdaj. Nikogar nimam vezh, kakor
Têbe. Nobeno uſmiljeno okó ne vídi môje
nadloge. Moj glaſ ne pride v zhlóvéſhke uſhéſa.
Pa Ti vidiſh môje ſolsé — Tí ſliſhiſh môje
sdihljeje! Sej ſi vſigaprizhujozh, tudi tù ſi, v tém
tamnim kraju. Moj ôzhe in môja mati ne véſta
nizh od mene in mój mosh je daljezh prozh od

mene. Miloſtna roka vſih môjih prijatlov mi ne
more pomagati; pa Tvoja roka ni prikrajſhana;
ti snaſh vrata môje jezhe odpréti. O, uſmili
ſe me, Ti najbólji ôzhe!“

Po tém je sopet od bolezhíne omamljena
tiho in bres ſolsa ſedéla. „O kako ſrézhni“ je
djala, „ſo vunder najrévnejſhi ljudjé mémo
mène! Mogozhe jim je ſaj lépo jaſno nebó in
ljubo-selenézhe travnike viditi. O ko bi nameſt
vojvodſke hzhére uboga paſtirſka dékliza, ali
nameſt grôfinje berazhíza bila, kako bi mi dôbro
bilo! Oh! vſe mi je odvséto in prav nizh vezh
nimam. Shé ſolnze, ki vſîm ſíje, mi sdaj vezh
ne ſíje! — Pa“ — je sopet dalje govoríla in ſolsé
ſo ſe ji sopet vderle — „ſej ſi Ti ſhe, moj , o Bóg!
O bódi tudi Ti moje ſolnze! Réſ je, kadarkoli
ſé tebe ſpomnim, ſe sopet vſe po môji duſhi
rasjâſni in môje od tarnanja kakor od kushniga
mrasa ſtèrjeno ſerzé ſe sopet v ſolsé omezhi!“

Beſedi zhaſtitljivigà ſhkoſa ſe je sdaj
ſpomnila: „To tedaj“ — je djala, in ſe je po jézhi
osèrla. — To tedaj je ſrézha, ktéro ſi mi obétal,
pobóshni mosh ? Sa zvetézhimi vratmi me je ta
tamna jézha prizhakovala. — „Pa vunder“, je
dalje rêkla, „kér ſi me Ti, o Bóg! o to jézho
priti puſtil, mi mora takó dôbro biti. Réſ, je ,
de Ti nadlóge lé is ljubésni poſhiljaſh, le
preblézhene dobrote ſo. Pod neſrézho ſta lé ſrézha
in blagoſlov ſkrita — kakor je Tvôja roka v
grénko lupino marſiktéro ſladko jêdro sapèrla. —
Potolashena hózhem tedaj to terpljenje is Tvôje
ozhétne roke prijéti. Lé na-te hozhem
poglédovati in ſe ſvôjih preganjevavzov ne
pritoshevati. Tvôja voljà je taka — tedaj, o Goſpod,
ſim tù! Ravnaj s menój po Svôji ſvéti vôlji. Pa

lé Svôjo miloſt mi pokáshi! Soper Tvôjo voljo
mi ne móre ne laſ sakrivljen biti.“

Po téj molitvi je bila slo potoláshena.
Tako ſe ji je sdélo , kakor de bi ji bil gláſ v
perſih rékel: „Ne bôj ſe, Genovefa! velíko ti je
ſhe terpétî, pa is vſiga tvôjiga terpljenja te bó
Goſpod réſhil! Prizho ljudí ſi ſizer sdaj
hudodélniza, pa tvoja nedolshnoſt ſe bode nekdaj
vunder le lépſhi od ſolhza ſvetila.“ In po tém je
ſladko sadremala.

Péto poglavje.
Genovefa v jézhi mati.

Genovefa je vezh méſzov v jézhi prebila.
V tém dolgim zhaſu je ni jiihzhe obiſkal,
kakor Golo, ki je ſvôje nemarne ponudbe bres
prenehanja vganjal, in ji lé pod to pogodbo
njéno poſhtênje verniti in jo is jézhe reſhiti
obétal. Pa Genovefa mu je rekla: „Raj ſe zhem
prizha ljudí nepoſhtêna sdéti, kakor v reſnizi
nepoſhténa biti. Raj zhem najsdolej v tém ſtolpu
ſkopernéti, kakor ſe s hudobijo na kraljevi
ſédesh povsdigniti.“

V tém ſe je njéna réva ſhe naraſla. Kmalo
po odhodu njeniga moshá, ſe je s radoſtjo
preprizhala, de bóde máti. Tiſti zhaſ je sdaj
pritekel — in mati ſantka je poſtála. „O Ti ljubo
déte!“ je rèkla in s ſhibkimi rokámi ga je k
ſebi ſtiſnila „takó ſi ti tukaj! In v tem ſtraſhnim
kraju ſi na ſvét priſhel! O pridi ſim na môje
ſerzé, de te ogrejem. Oh tvôja ubóga mati ſhe
peljnize nima, v ktéro bi te savila. Nobèn zhlôvek
ji ne podá shlize gorke shupe, oh, kakó te mó-

re tvoja ſlaba mati preshíviti! V tém grôsovitim
kraju ſhe ni drusiga méſtiza, kamor bi te
mogla poloshiti, kakor terde, mersle, kamnite tla.
V tém tamnim, vláshnim osidju, od ktériga
neprenéhama vôda kapljà, moraſh vlage in mrasa
umréti. O vi kamni nad mano, sakaj mozhite
moje ljubo déte s ſvojimi doli kapljajozhimi
ſragami? Ali ſte tudi tako neuſmiljeni, kakor
ljudje ? — Pa — nak', ne samérite mi! vé néme
(mutaſte) osidja? bolj obzhutite! Vé ne mórete
môje in môjiga otrôka réve dalje gledati in
sdihujete in jokate ſe s menoj!“

Po tém je proti nébu poglédala ſvôje déte
s ſlabima rokama dersháje in s ſolsami rekózh:
„O Bog! Ti ſi me s tém otrôkam obdaril, Ti
ſi mu shivljenje dal! Tvoj dar je! Têbi gré!
Têbi naj bóde tudi veſ poſvezhèn! Ja“ — je
rekla dalje — „ta imá môj pervi opravek biti, de
ga Têbi poſvezhím. V Tvoj ſvéti. tempelj ga ne
moram poſlati. Pa ſaj ſi tudi tu prizhujózh —
in kjér ſi Ti, je tudi Tvoj tempelj. Nobene
prijasne roke ni tù, ki bi ga pri kerſtu dershála,
nobêniga duhovniga, ki bi ozhéta in botra
njegovih dolshnóſt opominjal. Jes, njegova mati
zhem tedaj botra, ozhéta in duhovna
naméſtovati. — Sveto Ti tedaj obljubim — o Bóg! — ako
bodeſh mene in môjiga otrôka toliko doshivéti
pripuſtil — téga otrôka v ſvéti véri v Têbe, o
Ozhe! v Tvôjiga ſina in Tvôjiga Duhá, v
ſposnanju Têbe in v ſvéti ljubésni sredili, in ga
kakor drago, meni isrozhêno blagr pred hudim
varovati, de ti ga tiſti dan zhiſtga in
neomadeshvaniga od gréhov in hudobij nasaj dam, in
v ſvôji ſôdbi pred Teboj obſtáti morem. Dolgo
je sdaj ſhe tiho molíla, in potem verzh s vodó

prime in otroka kerſti, ktériga je Boleſlava
imenovala. „Sakaj v bolezhinah in v ſolsah“ — je
rêkla — „ſi priſ hei na ſvét, Boleſlav naj bóde
tedaj tvôje imé in ſolsé matere naj ti bodo vesilo!“

Po tém je déte v ſvoj pripaſ savíla, in ga
v narózhje poloshíla. „Tako“ — je djala —
„tukaj v mojim narózbju imá tvôja sibelka biti. S
ſolsnimi ozhmí je kóſizhek terdiga kruha sraven
ſêbe poglédala, ter djala: „To, ti révſhe , imá
v prihódno tvoj shiveſh biti! Reſ je terd in puſt
in mêni ga je komaj dovolj; pa mirniga ſerza bódi,
ſolsé tvôje matere ga imájo omezhiti in v
bôshjim blagoſlovu ga bo mêni in têbi dovolj.“
Drobno je po tém terdi kruhek svezhila in ſvôje
déte s njim redila.

Ko ji je nékiga dné déte na rôkah ſladko
saſpálo, ſe je zhes-nj naſloníla in sdihovála: „O
Bog! poglédaj vunder na to révno déte v
mojim narozhju! Oh, zvetliza bi v tém tamnim,
merslim osídju bres ſólnzhniga ſija in toplote ,
bres oshivljajózhiga sraka kmâlo ſvitlóbo in
barvo sgubila, obledéla in svénila! Oh, kako bi
môgla ta mala zvetlíza tù obſtati! O Bóg, ne
daj, de bi takó révno poginilo! O kakó ga
ljubim, kako rada dam shivljenje sa-nj! Pa ſej
ga Ti ſhe bolj ljubiſh, ko jes. Ti mêne ljubiſh,
ljubiſh vſe ljudí bolj, kakor máti ſvôje déte.
Réſ je,“ — je ſêkla dalje— „ſej ſi ti ſam rékel:
In zhe bi tudi mati ſvôjiga otrôka posabila,
jes vunder têbe ne bóm posabil.“

Ko je Genovefa takó glaſno govoríla, ſe
déte sbudi in ſe v pervizh prijasno materi
naſmehljá. Genovefa ſe je tudi naſmejala— v
pervizh v jézhi: „In ti ſe ſmehljaſh, ljubo déte?“
— je djala, in ga na ſvôje ſerzé pritiſnila. „Ali

ſe ne bojiſh ſtrahot téga kraja? Lé ſmehljaj ſr,
lé! Tvôje ſmehljanje mi vezh pové, kakor
jésero beſedi. Sdi ſe mi, kakor de hi hôtel rezhi :
Mati ne jokajte ſe in bodite veſéli! — Ti ſi réſ
réven, pa Bóg je bogat.“ Tí ſi nesmóshen , pa
Bog je vſigamógozhen pomozhnik! Tí me
gotovo slo ljubiſh, pa Bóg têbe in mene ſhe
bôlj ljubi! O lé ſmejzhkaj ſe, ljubo déte,
ſmejzhkaj ſe! Dôkler ſe ſmejaſh, ſe ne more tvôja
mati jokati.“

Zhes néke dní je Golo sopet priſhel. S
divjim, rasmerſhenim oblizhjem je ſtópil préd-njo.
„Sdaj ſe mi she dovolj sdi“ — je djál — „zhe
hozhete bedaſti oſtáti, in zhe ſe nêzhéte ſvojih
zhédnoſt vanati, ſe ſaj ſvôjiga ſinú uſmilite.
Sakâj zhe nêzhete po môji vólji shivéti, morate
pa, Bog mi môje gréhe odpuſti, umréti in
vaſha déte tudi.“'

Genovefa je mirno bres nepokója
odgovorila: „Raj zhem ſtokrat umréti, kakor v kaj
dovoliti, zheſar bi ſe prizho Bogá in ſvôjih
ſtarſhev, prizho ſvôjiga moshá in vſih dobrih ljudí
ſramovati mogla.“ Golo jo je divje poglédal,
in od jése veſ bléd ſe obérai in shelésne duri
tako sa ſebój satelebi, de ſe je sdélo, de ſe
dno jézhe majè? in de je gromézhe donenje ſhe
dolgo po jézhi buzhálo.

Şhéſto poglavje.
Genovefa dobí povéſt od ſvoje blishnje ſmerti.

O polnozhi je na enkrat nékaj na malo
ôknize v jezhi poterkalo. „O ljuba grôfînja, ali
ſhe ne ſpitè?“ je klízal shaloſten gláſ. „O kaj

vam moram povédati! Oh Bóg! Oh Bóg! Od
joka ſkôrej ne mórem govoríti! O bresboshni Golo ,
Bog ga kasnuj in versi ga v
najglobozhejſhi brêsno pekla — sanikerniga hudôbnesha.“

„Kdó pa ſi?“ je vpraſhala Genovefa, in
vſtavſhi je ſhla k mréshizi jézhe.

„Zhuvajeva hzhí!“ je odgovoril gláſ. „Zhe
véſte, Berta, ki je shé toliko zhaſa bolna in
ktéri ſte v njéni bolésni toliko dobrót ſkasáli. Oh,
tako vaſ imam rada in bi ſe vunder tudi rada
hyaléshno pokasala. Pa oh, ſtraſhno povéſt vam
prinêſem. She tó nozh morate umréti. Grôfova
volja je taka! sakaj on vaſ miſli réſ takó
neſramno hudôbnizo, kakor vaſ je Golo
pozhernil; takó je Golu piſal. Morivzi ſo she najéti.
Glavo vam morajo odſékati. Gotovo je takó.
Sama ſim ſliſhala, ko ſe je Golo s njimi
pogovarjal. In oh — tudi vaſhe dete mora umréti.
Sakaj groſ ga nêzhe ſvôjiga ſinú ſposnati. Oh
meni ſtrah ne da ſpati. Bo polnozhí niſim mogla
ne ozhéſa satiſniti. De ſo lé vſi saſpáli, ſim is
ſvôje bolniſhke poſilje vſtála, in ſim poſkúſila,
ſe k vam ſim priplasiti. Sakaj nizh vezh bi nè
môgla shivéti, zhe bi ſhe enkrat s vami ne
govorila, ſe pri vaſ ne poſlovila in vaſ ne ſhe
enkrat sa vaſho ljubésen domene sahvalila! Zhe
imáte ſhe kaj narozhiti, ali zhe vam ſhe
drusiga kaj ſerzé teshi, mêni rasodenite, de ne
bodo vſih vaſhih ſkrivnóſt s vami v sémljo
sakopali, in de bi morde ſhe kdáj od vaſhe
nedolshnoſti prizhati môgla.“

Genovefa ſe je hudó vſtraſhila in ſtrahú ni
môgla dolgo govoríti. Poſlédnjizh je rêkla:
„Ljubô deklè, bodi takó dôbra, in prinêſi mi luzh,
tinte, pero in papirja.“ Dékliza je prinèſla, in

Genovefa je jéla piſati. Kér ni bilo mise ali
kakiga ſtôla v jézhi, je na tléh ſedézh piſmo piſala:

„Dragi mosh! Tukaj na merslih lieh ſvôje
jézhe leshézha ſhe têbi piſmo piſhem. Kadar
boſh ta liſt bral, bode môje truplo she pod
semljó trohnélo. Sa malo zhaſa bódem pred
ſôdnim ſtôlam bôshjim ſtala. Kakor hudodélniza
ſim v ſmêrt obſojena. Pa Bog vé, de
nekrivizhna umerjèm. To ti pred njegovim ſvétim
oblizhjem priſéshem in na mêji vézhnoſti. Verjemi
mi, de ne sapuſtim ſvetá s tako lashjó.“

Oh najbóljſhi mósh! le po têbi mi je shàl.
Vém, de ſo te ſtraſhno goluſali, drugázhe bi ne
môgel ſvôje Genovefe in ſvôjiga otrôka umoriti
dati. Pa zhe kdej goluſijo ſposnáſh, ne ſkerbi
prevèzh! Sej ſi me smiraj ljubil. Ti niſi môje
ſmerti kriv. Kaj ſe zhe, Bóg mi je takó naklonil.“

„Pa vunder Bogá savolj ſvôjiga prenagljênja
odpuſhanja prôſi. Ne obſódi nikogar vezh, de
bi ga ne bil ſam saſliſhal. Naj bo ta Ivôja
perva prenagla obſodba tudi tvôja poſlédnja.
Povrazhuj to ſvôje pervo hudo délo, ako ga ravno
niſi ſam kriv, s mnósimi dobrimi in shlahtnimi
déli. To je narbolje, kar ſhe ſtoriti móreſh.
Shalovati in ſe toshiti dalje ne pomága. In po
takim ſe vunder ſpomnî, de je nebó. Tam bóſh
ſvôjo Genoveſo sopet vidil. Tam boſh njéno
nedolshnoſt in sveſtôbo ſposnàl. Tam boſh tudi
ſvôjiga ſinú, ktériga na sêmlji nikoli niſi vidil,
v pervizh vidil. Tam naju ne bódo vezh
hudobni ljudjé raslozhili.“

„Moj zhaſ na semlji je kratek. Svôjo
poſlédnjo dolshnoſi; ſim ſpolnila in ti ſvôjo
nedolshnoſt ſkasala. Sahvalim te tudi ſhe sa vſo ljubé-

sen, ktéro ſi mi v boljih dnévih ſkasoval.
Ljubésin do tebe vsamem ſebój v grob.“

„Skerbi sa môje dôbre ſtarſhe. Bódi jim
dober ſin. Toláshi jih v njihovi shaloſti. Oh,
jes jim ne morem vezh piſáti, sakaj môja ura
je bliso. Pa povéj jim, de njih Genovefa ni
bila hudodélniza, de ſim bres krivíze umerla,
de ſim jih ſhe v ſmertni uri pomnila, in de jih
sa vſe, kar ſo mi ſlorili, ſerzhno sahvalim.“

„Gola, ubósiga, oſlépljêniga nôrza, ne
umôri v ſvôji jési. Odpuſti mu, kakor mu jes
odpuſtím. Ali ſliſhiſh? Proſim te!
Nikakorſhniga ſovráshtva nêzhem s ſebój v vézhnoſt nêſti in
savoljo mene nima ne kapljiza kerví têzhi.“

„Tudi tiſtih, ki mi bódo glavo odbili, ne
zhèrti, kér ſo me bres ſvôje krivize umorili,
temuzh njim in “njihovim dobróte ſkasúj. Sakaj
oni ſo nedolshni in gotovo to neradi ſtorijo.“

„Dobri, po nedolshnim umorjéni Drakón je
bil tvoj naj bolj poſhtèn ſlushabnik. Skerbi sa
njegovo sapuſhêno vdovo in bódi ôzhe njegovim
ſirótkam. To ſi mu dolshán, sakaj njegova
vdanoſt do têbe je bila tako rekózh, usrok njegove
ſmerti. Sa tebe je umerl. Tudi ne posábi ga
ozhitno nekrivizhniga rasglaſiti. Dôbro déklizo,
ki ti bo to piſmo podála, obdaruj. Ona ſama mi
je bila svéſta, kjér je bilo vſe soper mene
ali kjér ſi, bolj rêzhi, savôlj ſtrahu pred Golam
nihzhè ni upal, sa-me ſkerbéti.“

„Svojim podlóshnim bódi mili goſpodár.
Ne obkladaj jih s prevelíkimi davki. Skerbi de
bodo pravizhno goſpoſko, vrédne duhovne in
umetne vrazhe (Aerzte) iméli. Poſluſhaj vſaziga,
ki ſe ima pritoshiti ali kako ſilo ſkasati. Slaſti
ubogim milodarin bódi. Oh, míſlila ſim, de

bódem mati tvôjim podlóshnim. Bodi jim ti
sdaj; dvojno dolshnoſt imáſh, jim ôzhe biti.“

„In sdaj ti poſlédnjizh rêzhem: S Bôgam!
O, ne shalúj ſàj preſilno savolj mene, dragi mósh!
Sej rada umerjèm, sakaj kratko in polno
nadlóg je to shivljenje, in zhe ſim ravno gréſhniza,
vunder v vſih rezhéh, ktérih me je Golo
obdolshil, nedolshna umerjèm, kakor moj
Odreſheník. On bo môji duſhi miloſtljív! She enkràt:
S Bógam! in môli sa môjo pokójno duſho. S
ſprávljenim, miloſtnim ſerzam ſe lózhim in ſhe v
ſmerti ſim — tvôja svéſta shêna Genovefa.“

To piſmo je v kopéli ſolsá piſala. Tinta
in ſolsé ſo ſe v njêm takó salivale, de ſe je
komaj brati dalo. Déklizi ga je podala rekózh :

“To piſmo hrani kakor drago blagó in ne
pokashi ga nobênimu zhlovéku. In kadar ſe moj
mósh is vôjſke verne, ga mu isrôzhi.“ In ſvojo
biſerno vervizo (Perlenschnur) je sdaj Genovefa
s vrata ſnéla in rêkla: „Té biſere imâſh, ljubo
déte, plazhilo sa ſvôje svéſte, ſomiloſtljive ſolsé.
Môja nevéſhka lepotija ſo bili in ſkôraj od
tiſtiga zhaſa, kar ſim jih s rók ſvôjiga goſpóda
prejéla, ſo bili okróg môjiga vratú. Tvôja
nevéſhka lepotíja imajo sdaj biti. Vezh ko jesero
goldinarjev veljájo. Ne sanêſi ſe pa sdaj, kér
ſi bogáta, na poſvétne rezhí. Miſli, de je
tvôja grôfinja te biſere na tiſtim vratu noſila,
kteriga bo sdaj kmalo mèzh preſékal. Uzhi ſe od
mène, de ſe tudi na narbôlji ljudi ni sanêſti.
Oh, nikóli niſim miſlila, de mi bo ſam tiſti,
ki mi je té biſere v lepotijo dal, vrat odſékati
ukásal. Saúpaj tedaj v Bogá ſamiga. Sdaj pa
pojdi in shivi pobóshno (brumno) in dôbro, Jes

moram sdaj ſerzé k Bogu povsdignili in ſe k
vézhnoſti pripravili. S Bogam!“

Sédmo poglavje.
Genovefa v ſmert peljana.

Komaj je dékliza odſhlà, kar shelésne
vrata od jézhe saſhkrípljejo, ſe s hropôtam
odprejo in dva moshá v oklépih, notri ſtópita. Eden
nju je gorézho baklo v rokah dershal in
drugi je velik, gol mezh pod pasdiho imel.
Genovefa je ravno s otrokam na rokah na tleh
klezhé molila. Moshá ſta jo pri ſvitu bakle
klezhati vidila. „Vſtani Genovefa — je rékel tiſti,
ki je mezh nôſil in ki ji je imel glavo odſékati,
s niskim glaſam. “Vsêmi ſvôje déte in idi s
nama.“ Genovefa je rêkla: „Bóg, bodi mi
miloſtljiv, — v Tvojih rôkah ſim!“ Vſtáne in sa njima
ſe opotéka. — Pot je peljala daljezh pod semljó
in ſkoraj je ni kônza bilo. Mósh s baklo je ſhel
naprej, drugi s mêzhem pa sa-njó in velik
kodraſt peſ jih je ſprémljal. Zhes dolgo ſo priſhli
do velikih shelésnih vrat. Tu je mósh, ki je
ſhel napréj, kljuzh v kljuzhavnizo vtaknil, in
baklo vgáſnil. Vrata ſo ſe odperle, in pod
milim nébam, bliso veliziga gôjsda ſo bili. Jaſna
jeſénſka nozh je bila. Nebó je bilo polno svésd.
Méſez je imel ravno saili. Mersel véter je
vlekel. Nobèn mósh ni govóril ne beſéde. Daljezh
ſta Genovefo peljala, daljezh v gôjsd. Sdaj ſta
priſhlà na vêlik prôſtor, ki je bil króg in króg
s velízimi, zhernimi hvójami, ſivim bèrſtjem
in s treptajozhimi jagnjedmi obdán. Tukaj je
mósh s mêzhem rékel: „Sdaj obſtój Genove-

ſa in poklékni.“ Genovefa je poklekníla. „Sdaj
daj ſvoje déte in ti, Hajnez, ji med tém ozhi
savéshi,“ je djal dalje, in déte sa rozhize
primſhi, je vzdignil mezh. Pa Genovefa je ſvôje
déte terdo s rokama oklenila, v nebó poglédala
ter glaſno savpila: „O Bóg! jes naj umerjem,
lé môje déte mi réſhi.“

„Ne délaj marnj,“ je djal saraſheni mósh.
“Kar mora biti, mora biti! Daj ga ſim!“

Pa Genovefa je, jokaje in sdihaje dalje
govorila: „O ljuba mosha! Ali moreta to ubógo,
nedolshno déte umoriti ? Kaj ſe je pa pregreſhilo?
Koga je rasshalílo? Umorita mene, ſej rada
umerjem! Gléjta tu moj goli vrat! Lé môje
drago déte puſtita shivo! Neſita ga môjim ſtarſhem!
In zhe téga ne ſméta, puſtita mi, ne savolj
mene, temuzh savólj otrôka shivljênje. Sej bi rada
téga gôjsda zélo ſvôje shivljênje ne sapuſtila in
nikoli vezh med ljudi ne priſhla! O glejta, jes
vajna goſpá in grôfinja, pred vama klezhím in
proſèzh vajne koléna objemam. Ako ſim vaju
lé kdaj rasshalila, umorita me! Ako ſim ſe kaj
pregreſhila, umorita me! Pa ſej véſta, de ſim
nekrivizhna. O gotovo ſe bota ſhe kaſala, zhe
sdaj mojih ſolsá ne zhiſlata. Uſmilita ſe me,
in Bóg ſe bó tudi vaju uſmilil. Ne dajta ſe od
zhaſniga plazhila v hudobne déla sapeljati, sakáj
njih plazhilo je vézhno. Bojita ſe ſaj Bogá bolj,
kakor ljudi. Ali hózheta morde réſ téga Gola
bolj zhiſlati, kakor Bogá? Ne prelivajte ſaj
nedolshne kerví; sakáj nedolshna kri klizhe v
nebó sa maſhevanje, in morivez ne najde nik|er
vezh miru.“

„Jes nizh ne ſtorim“ je rékel mosh s mê-

zhem, „kakor kar mi je vkasano. Zhe je prav
ali ne, naj Gola in grôſa sadéne.“

Pa Genovefa ni nehala proſiti in moliti:
„O pogléjta ſaj na nebó,“ je rekla: „Ali vidita
gôri luno! Glejta, sa hvoje ſe ſkriva, kakor de
bi najniga naménjenja ne môgla glédati!
Pogléjta ſaj, kako kervava sahaja. O kolikorkrat
jo bóta v prihódnje sahajati vidila, bo vaju
nedolshne kerví toshíla. In zhe bo tudi viſôko na
nébu ſtala, in vſim ljudém jaſno in zhiſto ſijala,
ſe bo vunder vama kervavo-rudézha sdéla! O
poſluſhajta ſaj, poſhluſhajta — véter vije! Ali ne ſliſhita,
kako grôsno drevéſa ſhumé in kakó glaſnó ſe vſe
liſtje tréſe. Vſa naráva (natura) ſe nad
moritvijo nedolshnoſti ſtréſa. V prihódnje bo vaju vſak
ſhumézh liſt oſtraſhil. Ali vidita gôri svésde!
Kakor s jesero ozhmi gléda nébo na vaju! Ali
moreta pod milim nébam tako hudobíjo ſtoriti.
Smiſlita, gori nad svésdami je Bóg, pred
ktériga ſôdbo bódeta nekdaj mogla ſtati!“

„O, Ti ôzhe vdov in ſirót v nebéſih,
omêzhi ſerza téh mósh, ki imâta tudi shené in
otrôke, in povéshi jima roké, de ubósi materi
in jokajózhimu otroku prisaneſêta in ſi téga
velíkiga kervaviga dolgá na glavo ne nakópljeta.“

Un mosh, ki je doſlè molzhal, ſi je ſolsé
obriſal in rékel drugimu: „Ti Kunez, méni ſe
ſerzé terga! Naj shiví. Zhe hózheſh kri
prelivati, ſuni ſvoj mezh raji v Gôlove perſi. On je
kriv — ôna pa v zélim ſvojim shivljênju nizh
inaziga ni délala, ko dôbro. Spomni ſe vunder
ſvôje poſlédnje bolésni; koliko dôbriga ti je
takrat ſtorila.“

„Umreti mora“, je rékel Kunez. Tù nizh
ne pomaga, ljubi moj Hajnez! Tudi mêni, pri

môji ubogi duſhi, teshkó dé, jo umoriti. Pa zhe
jo shívo puſtiva morava obá umréti. Nji pa
vunder to nizh ne pomaga. Golo jo bo vunder ſhe
védel ſtàkniti. Rasun téga mu morava pa tudi ſhe
njéne ozhi prinêſti v snaminje, de ſva jo umorila.“

„Shivljenje ji vunder hozheva puſtiti!“ je
rékel Hajnez. „Saj lahko tako ſtorivà, rezhêva
ji, de ne bódeva isdana, de nama móra
priſézhi, sa smiraj v tem gójsdu oſtati Golu pa
poneſêva ozhi tvôjiga pſâ. Obljubim, huda véſt mu
ne bode pripuſtíla, jih bolj na tanko poglédati,
de bi svijazbo ſposnàl. Pa, jéli, têshko ti dé ,
ſvôjiga pſa umoriti. Pomiſli lé, Kunez! ali bi
ti ne iméla naſha ljuba grofinja in naſh mladi
grof, ali bi ti ne iméla ta neſrézhna máti in
njéno nedolshno déte drasbeji biti, Bóg mi
odpuſti móje gréhe, kakor tvoj peſ? Kunez, ne
bódi vunder takó neuſmiljen ne!“

„Saj niſim,“ je rékel Kunez. „Bóg vé, de
mi ſhe nikóli noben opravek ni bil takó teshák.
Pa Golo bo divjal, zhe —“

„De bi te tvôjiga Gola —“ je rékel Hajnez.
„Nedolshnoſti shivljênje puſtiti, je gotovo kaj
dôbriga. In móshu ſe ne ſpodóbi, ſe pri dóbrim
délu bati, temuzh tudi kaj upati mora. Zhe ſi
ravno sdaj kaj soperniga napraviva, kaj pa dé?
Danaſ ali jutro nama sna vunder le dôbro tekniti!“

Terdi mósh je tedaj rékel: „Naj ſi bo!
Skuſiti hózheva.“ — Kój je sdaj Genovefi ſtraſhno
priſégo preisgovarjal, de ſe ne bode vſe ſvôje
dni is té puſhave premaknila, in vſako beſédo
je mogla sa njim isgovoriti. Tudi Hajnez mu
je mogel na njegov mezh priſézhi, de ne bó
nobênimu ne beſédize od téga povédal in je
tudi ne v puſhavi obiſkoval. Kunez jo je sdaj

peljal s ſvojim tovarſhem, de bi ſe mu zló nizh
ne bilo bati ſhe vezh milj daljezh zhes goré
in doline v najſtraſhnêji kraj puſhave, kjér ſhe
nikoli ni zhlovéſhka nôga hodila, in tam je od
ſlaboſti omedléla in pod hvojevo drevo padla.
Moshá ſta jo puſtila leshati, in gréſta ſvôjo pot.
Le êden ſe jè ſhe s ſolsnimi ozhmí oserl ter
djal: „Bóg ſe je uſmili, in ſkerbi sa-njo in
njeno ubogo déte! Zhe bi ne bil bolj uſmiljen,
kakor ljudje, bi ne bilo pràv.“

Ko ſta v grad hasaj priſhla, je Golo
kakor v obupu v ſvôji ſôbi ſedel s na roko
naſlonjeno glavo. „Tukaj vam ozhí prineſêva!“ je
rékel Kunez, ki je pri vratih obſtal in mu
paſje ozhí na ſtégnjeni roki kasal. — „Nezhem
jih viditi!“ je Golo ſtraſhno sarjúl, in- kviſhko
ſkózhil ter po mezh ſégel. „In zhe mi ſhe eden
lé enkrat imé neſrézhnïze imenuje, sdêrem ſvoj
mèzh in ga prebôdem. Koj ſe mi spred ozhí
poberita, in nikoli vezh ſe mi ne prikáshîta! —
To je vunder zhudno,“ je djál po tém ſam pri
ſêbi — „popréj ſe mi je maſhevanje nad
Genovefo takó ſladko sdélo, in sdaj mi je takó britko,
de bi rad perſt ſvôje roke dal, ko bi ſtorjêno
délo neſtorjeno ſtoriti mógel! Oh! kdor po ſvôji
ſtraſti ravná, ſe vunder le goluſá.“

Oſmo poglavje.
Koſhuta rèſhi Genovefo in njéno déte od
lakote in ſmerti.

Genovefa je dolgo v omedlévizi pod hvôjami
leshala. Zhes dolgo ſe je sbrihtala in vidila,
de je ſama s otrôkam v gojsdu. Nebó ſe je med

tém s oblaki prevléklo. Luna je bila shé
davno saſhla. Pràv tamno je bilo. S tráſhen vihár
je po drévju buzhal. V duplu je ſova vekala,
in bliso nje je volk tulil. Grôse in ſtrahú ſe je
tréſla. „O Bog, o Bog!“ je klizala „kakſhina
grôsa me ſprehaja! Pa ſej ſi Ti tudi tukaj pri
meni, pred Tebój je nozh ſvitlà. Time vidiſh! Kjér
nobêniga zblovéka ni, tam ſi Ti. Ti jih nikóli
ne sapuſtiſh, ki v Té saupajo. Tí ſi mene in
moje déte — neſkonzhno bódi sa tó sahvaljen,
— is zhlovéſhkih rók réſhil. Ti ne bódeſh
pripuſtil, de bi med divjimi sverinami poginila.
V Té hozhem saúpati in ſe nizheſar ne bati!“

Oſtála je tudi takó s otrôkam v narôzhju
pod drevéſam in roké nad ſvôjimi koléni ſkléne,
s milimi ſolsami v nebó pogleda in zhaka, de
ſe dan sasóri. Pa novo terpljênje ji prinêſe.
Gerdo, megléno jutro je bilo v jeſéni. Vſa
okóljſhina je bila puſta, divja in ſtraſhna
poglédati, nikjér nizh ko gôle ſkale, zherne hvóje,
ternje in brinje. Jutrajni srák je bil ſilno
mersel in poſlédnjizh je jélo ſhe zlo deshvati in
mêſti. Genovefa ſe je od mrasa treſla in njéno
ljubo déte ſè je jélo od mrasa, mokrote in
lakote jokati. Povſodi okróg je glédala po kakim
vótlim drevéſu ali po kaki pêzhi (vótli ſkáli)
kamor bi ſe bila ſtiſnila, in divjiga ſadja ſi je sa
shivesh iſkala. Pa nikjer ni bilo ſuſiga
proſtôra, nikjér na malo ſhe s liſtjem pokritih
germizhkih ni ne jagodiza viſela. Sdaj je s ſvôjimi
mehkimi perſti is terde, smerle sêmlje nekoliko
koreniniz iskopála in njena kri je ſnég
orudezhila! Té koreninize je svezhila in ſvôjim ſinu dajála.

Na to gré, deſiravno vſa trudna in sdélana,
s ſvôjim otrôkam narózhji v ſnégu in deshju po

ſtraſhni puſhavi dalje, bres de bi bila vedila kam.
Ko je sopet zhes ſkalo prilésla, sagléda sdôlej
med ſtermimi ſkalami majhno, voſko dolínizo
s travo. Doli je ſplesala. V néki ſkali, ki je
bila s goſtimi hvójami obráſhena, je saglédala pod
zhes-njo viſézhimi vejami majhno luknizo,
kakor vraliza. Skósi té ſe je príſhlo v votlíno, ki
je bila dôſti pvoſtorna, de bi v ſili dve ali tri
oſébe v nji ſtanovale. Ne daljezh od njé je vir,
zhiſt kakor kriſtál, is ſkale svíral. Nekakſhno
buzhje ſhavje ſe je ſkále ovijalo. Njegovo
pérje pa je bilo vélo, in pol ſognjito ſadjeje po tléh
leshalo in ni ga bilo vshiti. Genovefa je ſhla s
ſvôjim otrókam v votlino. Tukaj je bila pred
deshjem in vétram varna. Pa ſhe smiraj ſe je
od mrasa tréſla. Poldán je sdaj bilo. Glad jo
je ſtraſhno naganjal in tudi déte je jélo sopet
lazhno jokati in vpiti. V votlíni poklékne in
déte pred ſe na tla poloshivſhi ſkosi vratiza
votline proti nébu pogléda, roké ſtégne ter moli:
„O Ti dobrotljivi Ozhe nebéſhki, poglej, ſim
doli na jokajozho mater in na njéno kopernézhe
déte! Saj Ti v najhujſhim vremenu tudi
krokarje preshiviſh, ki tù nad viſôkim ſkalovjem
létajo. Ti tudi zhervizhkov ne posábiſh, ki
tukaj po ſkalnati ſténi lasijo, in jim daſh tudi po
simi mervizo seleniga mahú najti. Ti snaſh
tudi mène in môje déte v téj puſhâvi prehraniti
in tudi is kamnja kruha narediti. Nak! Ozhe,
Ti naju ne móreſh, naju nezheſh tukaj
poginiti puſtiti! Ti ſi nama ravno sdaj prebivaliſhe
najti dal. Ti boſh tudi sa jéd ſkerbel!“

In gléj, ko bi ſe bilo bliſknilo, ſo ſe
obláki rasdelili in ſolnze je prijétno in gorkó
saſijalo. Nekaj je v na semlji leshézhimu liſtju ſhu-

mélo in sdaj je koſhúta pred votlíno, ſtala. Kér
je ſhe nikoli ljudjé niſo preganjali, ni bilo zlô
nizh plaſhnà. V votlino je priſhlà, kjer jé
navadno ſtanovala, bres ſtrahú in proti Genovefi
obernjena je obſtala. Genoveſa ſe jé je v sazhélku
vſtraſhila, s zhaſam pa je bila ſerznnêji in jo je
boshala. Svér ſe té prijasnoſti ni obzhutljiva
sdéla. Sdaj ſe je Genovefa smiſlila, ſêbe in ſvôje
déte s mlékam té sveri rediti. „O Bog! kogá
primóra ſila ubógo mater je rêkla in je
puſtila déte koſhuto ſiſatî. Svér, ktéri je bil volk
mladizha rastergal, in ktéro je obilno mléko
tiſhalo, je rada dershala. Genovefa je po tém
déte, ki je omolzhalo in ſpati hotlo, v néktere
ſvôjih oblazhil savila in v kôt votline poloshila,
kjér je pràv pripraven prôſtor bil.

Ko je Genovefa ſvôje déte opravila, ſe je
ſhe lé na-ſe smiſlila. Sopet je ſhlà is votline
okrog leshézhe buzhe nabirat in slomivſhi vſako
v dva enaka koſa jih je oſnashila in v viru do
zhiſtiga ſprala. Ko ſe je vernila, je svér v
votlini leshala. Genovefa je nektére opréſne
seliſha ponudi, ki jih je ob viru nabrala. Svér
vſtane, ji jih s roké vsame in ji po tém, kakor
de bi ji ſvôjo hvaléshnoſt pokasati hôtla, rokó
lishe, Genovefa poſkuſi sver mléſti. Svér
rada dershí in Genovefa vezh buzhnih koſov s
mlekam napolni. Po tém na kolena pade, in
pol rumene buzhe zhiſtiga, mlazhniga mléka s
obema rokama proti nébu povsdignivſhi je
jokáje molila: „O moj Bóg! vsêmi môje ſolsé v
hvalo sa ta tvoj dobrótni dar. Réſ je, tvoj dar je
to mléko; Ti ſi dal, de ſe mi je ſréd té ſkále
vir shivljênja pokásal, Ti ſi naklonil, de je
morde kaka ptizhiza buzhne peſhké v to puſhavo sa-

nêſla, de imam poſódo, kamor tvoj dar ſpravim.
Ti ſi me v to votlíno pêljal, v ſtanovavnizo té
dôbre svéri! Sdaj ni ſila, ne mêni ne mójimu
otroku ſkopernéti. Sdaj ſmém mersle, puſte
sime s terdnim saupanjem v Té mirna in
potoláshena prizhakovati!“

Píla je, in ſolsé hvaléshnoſii ſo ji v mléko
kapljale. „O kakó ſladka pijazha!“ je rekla.
„Tako dôbra ſe mi ſhe v vſim môjim shivljênju
ni nobêna jéd sdéla. O Bóg! kakó malo ſim
pri obilni mísi ſvôjih ſtarſhev Tvóje darí
zhiſlati snála. O, odpuſti mi, de ſe ti bolj ne
sahvalim, odpuſti, de niſim ubógim vezh
dobriga ſtorila! Ôh nikóli niſim ſkuſila, kakó teshkó
lakot dé! O koliko ubósih bi bila lahkó s
majhnimi tróſhki do ſítiga pokrepzhala!“

Ko ſe je bila s mlékam prav dobro
pokrepzhala in Bogá ſhe enkrat sa-nj sahvalila, je ſhla
is votline ſi ob ſkalah in ſtarih drevéſih
mehkiga, ſuſiga mahú nabrát in vezh pripaſov
(birtahov) ſi ga je nabrala, in v votlini ſêbi in
ſvôjimu otroku mehko poſteljo napravila. Po tém
je terdne, koſhâte hvojeve vêje, ki ſo nad vratmi
votline viſéle, ſhe nisheji pripognila, de bi
votlino ſhe bólj vetrovam sadélala. Pod hvojo
je majhno , ſuho, lépo, s mehkim, bélim,
rumenim in selênim maham poraſheno pálizhizo
naſhlà. V dva neenaka déla jo je prelomila in
s ſhibkimi hvojevimi ſhibinami je takó manjſhi
dél na vézhiga privesala, de je bil krish, ktériga
je na naj lépſhi kraj votlíne poſtavila. Ko je vſe
dokonzhala, ſe je trudna v votlíni uſédla. Hvojove
vêje, ktére ſo vrátiza kako zhernoselêno
sagrinjalo sakrivále, ſo prijétno tamôto po votlini
délaie in od koſhutniga hlapênja je bila tudi shé

votlína ljubo ſogréta. Ko je Genovefa takó
ſedéla, ſe ji je, ko bi bil trenil, lahkó in dobro
pri ſerzu ſtorilo. Serzhno je Bogá sahvalila, de
jo je is tamne jézhe réſhil in de ji je pred
Golam varno prebivaliſhe priprávil. Réſ de
ſpomnila ſe je, de bode tudi tu veliko lerpljênja
iméla: pa na krish je poglédala ter molila:

„O moj bôshji odreſheník, ki ſi is ljubésni
do mene na krishu umerl, to Tvoje snamnje
mi ima védno pred ozhmí ſtáti. Védno me imá
tvôjiga uka opominjati. S tebój zhem sdaj
puſbavno shivljênje v téj puſhavi shivéti sazhéti.
Môje terpljênje je tudi moj krish. Po tvôjim
isglédu ga zhem poterpeshljivo sadéti în védno
moliti: „Ozhe! Tvôja vólja naj ſe iside in ne
moja! Sej bo tudi kdaj minulo, in zhaſ bo
pretékel, de bom s tebój rêzhi môgla: „Dokonzhano je!“

Po taki molitvi ſo ſe ji, zhes dolgo v
pervizh v ſladkim ſpanju ozhí saperle. Njéno déte
je pri njénim ſerzu leshalo in svéſta koſhuta,
ktéra je odſlèj vezh ni sapuſtia, je pri njénih
nôgah leshâla.

Devéto poglavje.
Genovefe ſamotno shivljenje v puſhavi.

Genovefa je odſléj v puſhavi kakor prava
puſhavniza shivéla. Sima je “minula, léto je
priſhlo, ki ſe je sopet simi vmaknilo, in takó je
ſhlô dalje, bres de bi ſe bilo kaj poſébniga sgodilo.

Kadar je po léti kakiga vrozhiga dné
popoldan takó med némimi (mutaſiimi) ſkalami in
dreveſi ſedéla in nizh ni ſliſhala, kakor
krókanje krokarjev ali kluvanje kakiga berleſa, kadar

je v grosovitnih jeſénſkih nozhéh mersla luna
viſôko pod obnébjem plavala in v ſamôlno
ſkalovito dolíno ſijála; kadar je po sími is votlíne
zhes neismérno odêjo ſnegá gledala, kjér ſe je
le kaka ſléd divjih sverín snala: je prav ſerzhno
hrepenéla sopet oblízhje ſvôjih ilarſhev, ſvôjiga
moshá ali le kakiga zhlovéka viditi.
“O kako ſrézhni ſo vunder ljudje — je dôltikrat sdihovala
— ki v drushbi shivíjo in ſvôje nadlóge in
veſêlje vsajemno prenaſhajo! In kako neumni ſo,
de té ſladke ſrézhe doſtikrat zlo nizh ne zhiſlajo
in ſi mnogokrat ſvôje shivljênje ogrenljujejo.“ Po
tém ſe je pa vſaki zhaſ sbrihtala, ter djâla: „O
Bóg, ſrézha, de moram s tabo hoditi, je vunder
le neſkônzhno ſlajſhi, od hôje s ljudmí! ako ſmo
ravno daljezh od ljudí, ſi vunder Ti bliso naſ
— v prasni puſhavi in v tihi polnozhi! Kako
velika je ta ſrézha, de moremo s tabo govoriti,
Ti ſerzhni duſhni prijatel!“ Tako ſe je navádila
smiraj s Bogam hodíti in v ſerzu s njim
govoriti, de ſo ji v tazih prijasnih, priljudnih
pogovorih ure kakor migljeji pretekle.

Ako ji je kopanje korenín in pobiranje
divjiga ſadja ravno velíko déla usrokoyalo, je mogla
vunder marſiktero uro bres vſiga opravka
preſedéti. Vezhkrat je'rekla: „Oh, de bi lé igle in
kaj preje iméla, kako prijetno bi mi pazh
marſiktéra ura pretekla, kako zhédno bi hôtla ſêbe
in ſvôje déte ôblazhiti! Ljudjé vezhkrat zhes délo
mermrajo, pa bres déla je shivljêlje shaloſtno in
dolgozhaſno in naj téshji délo je ſladko mémo
poſtopanja.“

Vezhkrat je po kakih lépih bukvah
hrepenéla. „Marſiktéro uro — je rekla — bi lépo in
polno poduzhènja iméla! Pa, Tvôje déla, o Bog,

okróg mene ſo tudi bukve, ktére ſi ſam piſal.“
Sazhéla je sdaj bôshje déla bolj pasljivo
premiſhIjevati, kakor jih je doſlej v ſvojim shivljênju
premiſhljevala in naj majnſhi zvetlíza, kébrizhek
ali polshek ſo jo, kér je ſléd bôshje modroſti in
dobrôtnoſti v njih vidila, neisrezhêno rasveſeljevali.

Slo veſelilo in tolashilo jo je, de je Jesuſ
toliko ſvôjih naj lépſhih prilik is tazih rezhí
jemal , ktére ſo jo tudi v puſhavi obdajale. Kadar
je ſolnze v pomladi sopet tako ljubo in prijasno
v votlíno ſijalo, je s velíko radoſtjo djála:
„Ti ljubi Bog ! Tvoje ſolnze mi je lépa podóba Tvoje
prijasnoſti, in ozhétne ljubésni. Sakaj Jesuſ, Tvoj
ſin, ſam pravi: „Ozhe nebéſhki puſti ſvoje ſolnze
ſijati dobrim in hudobnim.“ Môja ljubésen do
ljudi ima tedaj biti Tvôjimu ſolnzu enaka. Tudi
ſvôjim neprijatlam bi rada dôbro ſtorila, de bi
lé mogla.“ Kadar je sa ohranjênje ſvôjiga
shivIjênja ſkerbéla, in kadar ji je shaloſt ſerze
rasjédala, in zhe je po tém kakiga lépiga jutra
prijétno pétje ptizhev ſliſhala, je rekla: „Tako ſte
veſéle in bresſkerbne, male radoſtne ſtvárize, in
tako radoſtno pojete! Alibi ſe ne iméla tudi jes
radovati in péti kakor vi? Sej Jésuſ ſam tako
hozhe: „Poglejte le ptizhev pôd nébam. Ne
ſejejo, ne shanjejo in ne ſpravljajo v ſkednè, in vaſh
ôzhe nebéſhki jih vunder le preshivi. Ali niſte
vi vezh, kakor oni?“ Ja moj Bóg! Ti me bolj
ljubiſh, kakor vſe té plizhe. Tudi bi imela bolj
veſéla biti, kakor oni vſi in ne ſkerbéti, ako ſe
ravno sdaj sa me nobeno serno ne ſeje, nobena
bilka ne shanje in nobèn ſnop vezh v ſkedèn ne
ſpravlja.“ Zhe je zvetlíze, ktére ſo ji malo
dolinizo s mnogimi barvami lépſhale,
pregledovala, je rekla: „Tudi vé ſté mi prijasni poroki, in

ljubesnjive osnanovavke bôshje ljubésni do mène.
Tudi take zvetlize je Jesuſ pokasal, rekózh:
„Premiſhljevajte zvetlize poljá! Ne delajo in ne
predejo, pa vunder vam rèzhem: tudi Salomon v
vſim ſvôjim velizhaſlvu ni bil tako lépo oblézhen,
kakor êna ismed njih. Zhe tedaj Bog travo na
polju tako lépo oblazhi, ali ne bo vaſ ſhe bólj,
vi malovérniki?“ Nizh vezh nêzhem malovérna in
nizh vezh neſèrzhna biti, in ako rajno sdaj ne
morem ne préſti in ne ſhiváti, vunder nêzhem
sa ſvôjo obléko v prihodnje prevèzh ſkerbéti.“
Po léti, kadar je v njéni dolinizi ſolnze
pripékvalo in ôna shejna k ſvôjimu viru priſhla,
merslé vodé sajéla in pila, je mnogokrat“ rekla: „Kar
je ta vir mojim ſuhim uſtnizam, to je Tvoj uk,
Tvoj duh, o Goſpod! môji duſhi.“ Saj ſi ſam
rékel: „Kdorje shêjin, pridi k mêni in pij. Vôda,
ki mu jo jes podám, mu bo vir, ki v vézhho
shivljênje lêzhe.“ „Samo tá notranji vir
shivljênja me s tolashbo pokrepzhuje, in me s
veſêljem napaja, sdaj ko ſim ob vſo toláshbo od ſvetá
in ko mi je vſe veſêlje prihodnjiga shivljênja
vséto.“ — Dôſtikrat, kadar je ſtraſhno pezhovje,
ki je njéno dolino obdajalo in shé véke v
viharju in hudi uri nepremakljívo ſtalo,
ſpremiſhljevala, ſe je Jesuſovih beſéd ſpómnila: „Kdór
mojo beſédo poſluſha, in po nji shiví, téga
modrimu moshu prilízhim, ki je ſvôjo hiſho na ſkalo
sidal.“ — Po tvôji beſédi hozhem, — je rekla
po tém, — ſvôje svelizhanje sidáti in terdno ko
na ſkali bo ſtalo. „She ternje in oſât ji je bilo
polno poduzhênja.“ Ko bi ſe s vaſ, vé ternjeve
séliſha, grojsdje in drugo shlahtno ſadjè tergati
dalo, — je rekla — bi mi bilo réſ prav ljubó,
in bi ſe mi tù v puſliavi prav prileglo. Pa pri

tém obſtane, barje Jèsuſ rékel; „S ternja ſe ne dá
grojsdje in s oſata ne ſige nabirati. Vſako dôbro
drevo obrodi dôbro, sanikerno pa sanikerno ſadje.
Dôbro drevó zhem tedaj biti in dôbro délati,
kolikor mi je mogózhe. Nikoli nêzhem biti ternju in
oſatu enáka, ki le bode in nizh ali pa sanikerno
ſadje rodi. Tako ſo ji bile ſolnze, ptize, zvétlize,
vir, ſkale, tem je in oſat zhiſte snamnja, ki ſo jo
Jesuſovih beſéd opominjale in ji dovolj miſliti dajale.

Ljubſhi od pomladanſkiga ſolnza, bolj veſél,
kot pomlád s njénimi zvetlízami in ptizami, bolj
poln poduzhênja od vſiga,-kar je v puſhavi
viditi mogla, ji je bil pogled njéniga otrôka. Vſak
jaſen dan ga je is votline pod lépo jaſno nebó
nêſla. Kadar ſe je med tém, ko ſe je koſhuta
nekoliko od njé paſla, s otrôkam na rokah pred
votlino ſprehajala in s njim, ako ravno ſhe ni nizh
od téga umél, prav prijasno menila; kadar je
otrôk ſvôje rozhíze sa njo ſtégal in ſe ji ſmehljal,
ſe ji je sdélo, kakor de bi ji to ſmehljanje vſo
puſhavo olépſhavalo in kakor de bi vſe okróg
poslazhéno bilo. Doſtikrat je na méſtu, kjér je
ſtala, poklekníla, déte na ſerze pritiſnila, s
milim, ſladkim ſmehljanjem malerſke ljubésni na-nj
gledala ter djala: „O Bóg, kako Te zhem
sahvaliti, de ſi mi ſhe to déte puſtil! koliko veſêlje,
koliko radoſt, kakſhno vſakdanje opravílo mi déla
v tém divjim sapuſhênim kraju! O pogléj tudi
Ti, ôzhe nebéſhki, blagoſlovèzh to déte in daj,
de bo tudi dalje raſtlo in bólje prihajalo! —
Kako jaſno in veſélo gléda“ — je dalje rekla —
„kako zhiſto je tó zhêlo in ljubesnjivé liza bres
vſih ſtraſti, kako neſkerbno mi tukaj na ſerzu
pozhiva ! O pazh reſnizhno je govoril
odreſhenik“: „Ako niſte kakor olrozi ne bódete priſhli

v nebéſhko kraljéſtvo. O, de bi tako vſi ljudje
proſtovoljni in s dobrim prevdarkam bres
napuha, saviſti, zhertenja in inih (drusih) hudih
ſtraſti bili, kakor je to déte ſhe v ſvôji
nedolshnoſti in v ſerzhni nevédnoſti; gotövb bi nebéſhko
kraſjéſtvo v ſvôjih ſerzih iméli; tako veſélo bi na
ſvétu shivéli, kakor déte na maternih perſih;
tako sadovoljno in ſrézhno bi, tako rekózh, na
ozhétovim ſerzu bôshjim pozhiváli.“

Mnogokrat ſe ji je shíva shêlja vnéla, ſhe
kdaj kako zérkev obiſkati. „Kakſhna ſrézha je
to, je rêkla, zhe jésera ljudi pred Bógam
klezhijo, bôshjo beſédo poſluſhajo, ali zhe ſe hvalna
péſem vérne mnóshize pobóshno proti nébu
vsdiguje! O, ko bi le sopet kako svonjenje ſliſhala,
miſlim, de bi ſe mi ſerzé oddahnilo. Pa vunder
— je rekla dalje, — ſej je zéla natura, nebó nad
menój in sêmlja okróg mene tudi Tvoj tempelj,
o Bóg, in ſerzé, ki v ſamôtni puſhavi bíje, je
tudi Tvoj altár. Ta ſkalovita dolína naj bóde
tedaj tudi tempelj Têbi poſvezhèn in môje ſerzé
naj Ti bode altár!“ — Tudi ni bilo ne drevéſa
ne ſkale, kjér bi ne bíla molila ali klezhála, in
zhe ji sima ni pripuſtila is votlíne iti, je
marſiktéro uro pred malim krishem v ſvôji votlini
na tèrdim kamnu klezhala, ki je is ſkale molel
in ji pruzhiza bil.

Déseto poglavje.
Genovefe materſka radoſt v puſhavi.

Kakor v zhaſi med séliſhi in ternjem v pu
ſhavi kraſna, rudézha zvetlíza sraſte, tako je sdaj
Genovefi v ſrédi njéne tihe ſamôte naj lépſhi,

priljudno veſêlje zvêſti jélo. Boleſlav, njéni ljubi
otrôk, je med tém pràv odraſtel in je bil sdaj
prav ljubesnjiv ſantizh, ki je shé hoditi jél. V
pikaſto koshizo mlade ſerne, od ktére je v gojsdu
leſjaka odpodíla, ga je oblékla. Zhe ravno
ſantizh ni drusiga, ko seliſha in koreníne, mléko
in voda vshîval, je vunder tako popoln in
zvetèzh bil, kakor shivljênje. Sdaj ſe je pamet v
ljubim ſantízhu sbudila; jél je ſe ſamiga ſêbe
svédovati, rezhi krog ſêbe raslozhevati, beſéde
umevati in isgovarjati.

Genovefa, bi shé tako dolgo ni beſéde is
zhlovéſhkih uſt ſliſhala, je ſerzhno veſêlje
obzhutila, ko je perve rasumljíve glaſove od ſantizha
ſliſhala; ſhe vézhi veſêlje je pa zhutíla, ko je
ſladko imé „mati“ pervi krat lépo in umljivo
isgovoril. To je bilo v sazhetku síme.
Pogovarjala ſe je sdaj v ſvôji tamni votlini po vezh ur is
njim; ga je vſe, kar ſe je v votlíni in mali
dolinizi vidilo, od ſolnza do kremehzhka, od
hvojeviga drevéſa do mahú imenovati uzhila, in
kmalo ſe je môgla s njêm po malim pogovarjati.
Pervi sharki ſe unemajozhe pameti, perve iſkrize
prôſte ljubésni, ktéro je pri njêm ſpasila, ſo jo
neisrezhêno veſelile, in vſak dan ji je obilniſhi
in mnosheji materſke radoſti prinéſel. V ſrédi
síme ji je tako rekózh lépa pomlád zveſti sazhéla.

Proti kônzu síme je ſantizhek sbôlel in dolgo
ni mogel votlíne sapuſtiti. Pa kmalo po pervih
dnevih pomladi je shé osdravel in ſe je sopet
lepo kakor rosha raszvétal. Nékiga lépiga
pomládanſkiga jutra ga je Genovefa vséla sa roko in
peljala ga je v pervizh sopet is tamne votlíne v
prôſto in zvetézho dolinizo. Lepota vſe pomládi,
ktéro je sdaj ſantizhek v dnévih boljſhi pameti ob

ênim previdil, ga je prav poprijéla. Veſ oſtermèn
je poſtal, vſe s velíkimi ozhmí pogledajózh in
rekel je: „Mati, kaj je tó? ſaj je vſe drugazh,
kakor je bilo poprej; vſe je lépſhi! Ta dolina
je bila vſa s ſnégam pobeljena, sdaj je pa tako
lépo selêna, de ſo hvoje mémo nje le zherne.
In germovje in drevéſa, ki ſo poprej ſube in bres
liſtja ſtale, in le tu ali tam kak rumen liſt
imele, ſo sdaj polne, polne tanziga, ſvítloselêniga
liſtja. In kako sdaj ſolnze ljubo in tôplo ſije,
in kako je nebo lepo viſhnjeno. In le pogléjte
tù na tlà, kakſhne lépe, majhne ljube rezhí ſo
tu, o pogléjte, nô, kako lepo rumene,
viſhnjeve in béle!“

„To ſo zvétke , ljubo déte,“ je rêkla
Genoveſa. „Glej tukaj jih nekoliko têbi nabiram. Té
tukaj ſo marjétize, in svônzhiki! Gléj, kako ſo
snótraj lepo rumene in kako lepo ſo kônzhki
bélih kriliz krog in krog rudézhi! Té ruméne tukaj
dobro poduhaj! Ta viſhnjeva tù je vijoliza. Ta ſhe
prijétniſhi duſhi. Na, tujih imáſh; vſe ſo tvoje!
— in ſhe ſi jih natergaj, kolikor jih móreſh.“
Toliko ſi jih naterga, de jih s ſvôjima majhnima
rokama ni mogel objeti.

Genovefa ga je po tém na kraj doline k
selênimu germu peljala. „Sdaj poſluſhaj“ je rêkla,
„Ali kaj ſliſhiſh?“ — ſantizhek je sdaj pervizh
v ſvôjim shivljênju ſtoglaſno pétje ptizhev ſliſhal,
ki ſo tukaj nepreganjani od neuſmiljenih rok v
neisſhtétih mnóshizah gnjesdíli. „Oj — je rékel
— kaj pa tako prijetno pôje? Navſakim drevéſzu
in germizhu ſtotéri ſladkî glaſovi pojejo. Vidíti
zhem vunder, kaj je tó! Pojdite!“

Genovefa ſe je na s maham poraſheno ſkalo
vſédla v ſénzo dvéh mladih bukovih drevéſ, vsa-

me ſantizhka v narózhje in je, kar je tudi po
simi in v sazhétku pomladi vezhkrat ſtoríla,
nekoliko nabranih sern od divjiga drévja na tlà
natréſla, de bi ptize vabila. Mnogo ptíz je priſhlo
— prijâsni ſhinkovez, selénkaſti zisek, ptizhki s
lepo rudézho glavo in perſmi, piſani ſhtigljiz,
in urno ſo serna pobirali. „Glej,“ je rekla, „ti
ptizhki tako lépo pojejo.“

Fantizhek je od veſêlja poſkakoval. „Oj
ljube, ljube, lépe ſtvarize!“ — je rékel. „Vé tako
lépo pojête? Vé shé lépſhi snate kakor krokarji,
ki zélo símo v zhaſih tako shaloſtno ſtradajo, in
tudi bôlj lépe ſte kakor oni. Pa povéjte mi lé,
mati!“ je sopet sazhél, „kako pa je to, de je
sdaj vſe tako lépo? Od kod pa pridejo vſe té lépe
rezhi? Sej vi niſte môgli té dolinize tako
olépſhati, ta zhàſ, ko ſim bil jes bolán. Sej ſte bili
vedno pri mêni v votlini in tako umetni gotovo
tudi niſte.“

„Ljubo déte“, je odgovorila Genovefa,
„povédala ſim ti shé, de imam tako dôbriga ozhéta
v nebéſih, ljubiga Bogá, ki je ſolnze, luno, in
svésde naredil. Gléj, ôn je tudi vſe to narédil,
de bi prav velíko veſêlja iméli.“ — „O ljubi,
dobrótljivi Bóg!“ je rékel ſantizhek; „ta je pazh
prav dóber in uméten!“ in Genovefa ſe je
ſmehIjala savoljo té nedolshne proſtoſti. „Pazh je réſ,
je djála ſama pri ſêbi in ga objéla in kuſhnila,“
de bi te marſiktér otrôk, ki je ſtariſhi ko ti,
neumniga imenoval in ſe ti ſmejál. Pa lé sa to,
kér posâbi, de je ſam nékadaj tako govoril, in ki
je, kakor vſi ljudjé s zhaſam k ſposnanju priſhel.

Drugi dan jo je ſantizhek sjutraj, sarano
sbudil in rékel je: „O mati ! vſtaníte no in
pojdite s mano! Vidili hozheva, kaj je ljubi Bóg

sopet lépiga narédil.“ Genovefa ſe mu je
prijasno naſmejala in na selêno tratizo med ſkalovje
ga pélje, kamor je ſolnze prav toplo ſijalo, kjér
je vſe poprej dosorilo in kjér je shé undan zvétje
od jagod vídila. Pa réſ ſo bile nektére jagode
shé sréle in bolj rudézhe, kakor ſhkerlât. „Ali ſo
to tudi zvetlíze?“ je vpraſhal ſant „Nak', je rêkla
Genovefa, „to ſo rudézhe jagode.“ Pozhepnila je
in nekolíko naj lépſhih naterga in pravi: „Le sini
sdaj in pokuſi êno!“ ſantizhek jih je jédel in roko
na perd pertiſnil, ter rékel: „O té ſo dobre! Ali
ſi jih ſmém vezh nabrati?“ — „O lé!“ je rêkla
Genovefa „pa le tazih, ki ſo lépo rudézhe.“ —
Urno je roko ſtégnil ter nabiral in jédel. „O
kako je pazh dobrotljiv ljubi Bóg“ je rékel, de nam
tako dobre rezhí daje! — „No“ je rêkla
Genovefa, „sahvali ſe mu vunder tudi!“ Fantizhek je s
ſvitlimi ozhmí v lépo viſhnjevo nebó poglédal,
ſvôjo rozhizo kuſhnil in kuſhljej proti nébu pih
nil in savpil, kolikor je mogel: „Ljubi Bóg!
sahvâlim te sa jagode!“ Po tém je rékel. Svôji
materi: „Ali je to tudi ljubi Bóg ſlïſhal?“
Genovefa ga je k ſêbi pritiſnila ter ſmehljaje rêkla: „Kaj
pa de! Pazh bi bil tudi tako miſlil, bres de bi
bil beſéde isgovóril, in on bi bil tudi védel. Bog
vidi in ſliſhi vſe.“ Boleſlav je sdaj hôtel vſaki
dan novih rezhí viditi, ki jih je ljubi Bog
narédil. Pa Genovefa je djala: „Sam moraſh sdàj
pasiti in gledati, ter mêni povédati, kaj bodeſh
naſhel. Gléj, koj tù v ſénzi té viſóke ſkale, tù
na polnozhni ſtrani dolinize, kjér je ſnég ſhe lé
undán ſkôpnel, ſtojí zherno bodézhe ternjízhe. To
ſo ternjule. Gléj, mnógo majhnih, selênih in bélih
kugljiz na ternju viſi. Té ſe imenujejo popki zvétja.
Pridi ſim! Tam na poletni ſtrani dolinize ſo dru-

gi germizhi s manjim ternjem. Te ſe
imenujejo divje róshe. Tudi na téh ſo podolgaſti popki.
In glej! Gori v dolinizi ſtojí dvoje velízih drevéſ
leſnik in drobniza. Lé dôbro jih pogléj! Nizh
ſhe na njih ne vidiſh, kakor de ſo vſe ſhibíne
polne velikih popkov. Sdaj pa le vſak dan pasi,
kaj ſe bo s njimi sgodilo in povej mi potlej sopet.“

Po nôzhi je pohléven, tôpel désh ſhel in
liſtje in zvétje je poganjalo. Veſ radoſten je
Boleſlav priſkakljàl in klizal: „Mali! seléne
kugljize na ternjulah ſo sdaj sgol majhne, ko ſnég
béle zvétke! In uni ternjevi germ je poln
ſvitloselênih liſtkov ! In tudi drevéſa ſo polne bélih
in. rudézhih zvétliz. O, to je veſêlje! O kako
dober je, pazh Bóg! O pojdite le ſim in pogléjte!“
Genevefa je ſhlà tje. „Ali vidite?“ ji rêzhe. „In
glejte! Ta ternjevi germ bo tudi ſhe gotovo
lépe, rudezhe zvetlize dobíl. Te pa ſhe níſo
narejene. Gléjte! Rudézhe ſo shé, pa lé nekoliko
is glaviz glédajo. Ali jih morde Bóg ni mogel
pa nozhi dokonzhati?“ — „O déte!“ —
odgovori Genovefa: „to ſtoriti, ſe Bogú ni treba nizh
truditi! Vſe v ênim migljeju sna ſtoriti. Sakaj
vſigamogózhen je.“ — „Pa povejte mi vunder“
je ſantizh dalje rékel — kako pa móre Bog v
tamni nôzhi vſe to ſtoríti?“ Genovefa mu je
povédala, de Bóg po nôzhi takó dôbro vidi, kakor po
dnévu — in Boleſlav ſe je môzhno nad vſim
zhudil.“

Nékiga jutra je Boleſlav veſ radoſten
priſkakljal in rékel: „Mati! sopet ſim pa nékaj
lépiga naſhel. O pridite lé in poglejte, kaj je !“
Sa roko jo prime, k ternjulevimu germu pélje
ter rêzhe: „Tu nótri pogléjte v tamno ternje! Ali
kaj vidite? — „To je ptizhje gnjésdo, ljubo dé-

te,“ je rêkla Genovefa, „ſternadovo gnjesdo je.
Kakor imáva midva votlino, tako imajo ptizhi
gnjesda. Le gléj, ptizhiza v njem ſedí. Kako
prijasno naju glédal! Sdaj ſtran letí. Le dôbro
gnjésdizhe ogléj, pa ne obódi ſe ob ternje! Gléj,
svunaj je s ſuhe, mêhke ſlame ſpletèno, snotraj je
s mehkimi, ſivkaſtimi laſzhkami obloshêno. Le
dôbro va-nj pogléj!“ je rêkla in fantizhka
prisdignila. „O, to je lepo!“ je rékel. „Koga je pa to
petéro lépih ſtvarzhiz, ki v gnjésdu leshé?“ —
„To ſo jajzhika“ rêzhe Genovefa, „gléj, kako
ſo lepo selénkaſte in lépo rudézhe progaſte!“ —
„Kaj potém ptizheks jajzhki naredi? vpraſha
fantizhek,“ To bódeſh she vidil! je Genovefa
odgovorila. „Le vſak dan pridno jih ogledúj, pa
nimaſh ſe ne êniga jajzhka dotakniti.“

Sa nekoliko dni je Boleſlav sopet s materjo
gnjésdizhe obiſkal. Naméſti jajzhik ſo sdaj shé
mladi ptízhki v njêm bili. „O pogléj no“ rêzhe
Genovefa, „kako ſo lepó majhni in lépi! — Gléj,
ſlépi ſo ſhe in nizh pérjizha ſhe nimajo. Letéti
ſhe ne snájo in tudi ne ſhe is gnjésdizha
ſkozhiti.“ — „Oh, ljube mále, ubóge nage bébize!“
je rékel fantek. „Ali pa ne bodo lakote poginili
in smersnili?“ „Nak', ljubo déte“ rêzhe
Genovefa. „Sej je Bóg shé pred sa-nje ſkerbel.
Gnjésdizhe je snotraj mêhko in goſto s mehkimi laſmí
vloshêno, de na mehkim in na gôrkim leshijo.
Lepo okroglo je, de ſe nikamor ne sadénejo in
de jih ne boli. To zhédno gnjésdizhe je ſtara
ptíza ſama naredíla. Jeli, to je umétno? Midva,
ljubo déte, bi ne mogla taziga narediti. To
umétnoſt je Bog ſtare uzhil, s miloſtne ſkerbi sa
mlade, majhne ptízhke. Glej, ti seléni, okrogli
liſtizhi ternjeviga germizha, ki jim sdaj, ko ſoln-

ze vrózhe pripéka, hladno ſénzo délajo, jíh tudi
pred mokroto varjejo, kadar deshuje. In
ponôzhi in sjutraj in svezhér, kadar holj hladno
prihaja, pride ſtara ptíza in ſe s rasproſtrênimi
perotami na-nje vléshe, de ſo gorko pokríti, in de
jih ne sébe. Glej, tudi ternje ni saſtojn tukaj.
Hudi krokarji bi mladízhke posherli. Ternje jim
pa do gnjésda brani in jih sbôde, zhe mladízham
kaj shaliga ſtoriti hozhejo. Stara ptíza pa lahko,
kér je prav majhna, med ternjem ſkosi slése,
bres de bi ſe poſhkodovala. Glej vſe rezhí, tudi
bodézhe ternje nam prijásnoſt in miloſtno
ozhétno ſkerbljivoſt Bóg osnanuje.“

Ko je Genovefa to rêkla, je ſtara ptíza
priletela, in ſe je na kraj gnjésda uſédla. Vſi ptizhki
ſo glaſno zvilezh glavize kviſhko vsdígnili,
kljunzhke ſhiroko odperali, in pitala jih je. Boleſlav je
bil veſ radoſten. „O to je lepo!“ je rékel. „To je
prav lepo!“ in od veſêlja je poſkakoval. — „Glej,“
rézhe Genovefa, „mladizhi ſi ſhe ne morejo ſamí
jedí iſkati, in ſtara jím je donáſha. Sorna bi jim
bile preterde, torej jim jih ſtara presvézhi, v
kroſu omezhí in jih jim po tém da. Ali ni Bóg
téga naredil? Glej, tako miloſtno Bóg sa vſe ſvôje
ſtvarí ſkerbí in tudi sa nar majnſhi ptíze. Tako
miloſtno tudi sa naſ ſkerbí. Ja, ljubo déte!“ je
rêkla dalje, ga s ſolsami pogledajozh, „On je
doſléj sa té ſkerbel in ſhe dalje bo ſkerbel!“ —
„Réſ, réſ“ je rékel fantek, „On je sa-mé
ſkerbel, dobri mili Bóg! Sej je ôn vaſ mêni dal,
ljuba mati! Sej me imate veliko, rajſhi, kakor
ſtara ptizhiza mladizhe! Bres vaſ bi bil mogel shé
davno umréti!“ Tako je rékel in objél jo je. —

Boleſlav je imel sdaj vſaki dan kaj noviga
materi pripovédati, pokasati in prinêſti. Kér ſe

je le s njem pezhála, ki ni imel tovarſhev, de
bi ga bili ſpridili, in otrozhjih igrázh, ki bi
ga bile snemarile, ſe je njegov um kmalo
pokásal. Svôjo mater je zhes vſe ljubil in vſaka
lepita bôshjih dél ſe je globoko v njegovo ſerzé
vtiſnila. Vſako jutro je prinéſel ſvôji materi naj
lépſhih zvetliz in polno lépih jerbaſzhikov, ki mu
jih je is bizhja ſpletla, ji je najbôljſhih rudézhih
jagod in borovniz, in posnêji robidniz in
malinez nabiral. Puſto votlino je s paſaſtimi
polshevimi lupinami in ſvitlimi muſbeljni, s lépim
maham in s ſvitlimi kamnizhi olépſhal, kar ſe je
prav podálo. Vſaki dan ji je pripovédoval, kako
ſo majhne seléne kugljize, ki ſo na ternjuljevim
germu, in seléne, kakor jajznki podolgaſto
okróglje kugljize od divjih rósh dan na dan vezhi
prihajale in kako ſo tudi ptizhki raſtli in majhno
pérjizhe dobivali — toliko zhaſa, de je ternjuljev
germ poln ſvitlozhernih ternjulj in dívja rósha
polna ko ſhkarlát rudézhih jagod iméla in de ſo
ptizhki odleteli.

Ko je pervikrat lépo ſvitlo danizo saglédal;
ko je nékdaj med zhernimi, tamnimi hvójami
lépo vezhérno sarjo sagledal, ko je pervikrat
mavrizô vidil je smiraj veſ radoſten po ſvôjo mater
pritekel in vſe je mogla s njim gledati in ſe
zhuditi, in Boga sh-njim sahváliti, ki je toliko lépih
rezhí vſtvaril. Tako je ſvôjo mater mnogo
rasveſeljeval. Genovefa je doſtikrat kadar je
prijasnoſt ſantka vidila, s ſolsami v ozhéh proti nébu
poglédala, rekózh: „O Bog! Tako more tudi
nedolshno ſerzé v puſhavi raj dobiti, in duſha, ki
Têbe ljubi in Têbe imá tudi v nadlógah in
terpljenju nebó dobí!“

Skerbljiva mati pa tudi ni posabíla, ga pred

ſtrupenimi ſeliſhi ſvariti, ki ſo okrog po
puſhavi v ſtraſhni lepoti raſtle. „Nímaſh mi od njih
jéſti,“ je rêkla, „pa tudi kaj drusiga ne jéj, bres
de bi mêni poprej ne pokasal. Zhe ne, bi
hudo, hudo sbôlel.“ Pa dobra pametna mati ga
je ſhe ſkerbnejſhi pred nepokorſhino,
ſamovoljnoſtjo, ſladkanjem in drusimi otrózhjimi
napákami ſvarila. „Té ſo“ je djala, „ſhe ſilno bolj
pogubljíve, kakor ſtrupenína. Oh, gréh je
mnogokrat tém sapeljívim, rudézhim jagodam
podóben, ki ſe ozhém tako lépe in vábne sdijo, ktere
pa, zhe jih kdo vshíje, vmoríjo. Jà, hudobno
je vezhkrat bolj vidljívo in ſe bolj lepo ozhém
prilisuje, kakor dobro — kakor tukaj ſtrupéna
muſhniza prôſto, rjavo, dôbro, ne krivno in
vshivIjivo gobo sraven ſêbe v lepoti barve preſéshe.

Enajſto poglavje.
Genovefa dobi gôrko ovzhjo obléko.

S mnógim, nedolshnim veſêljem ſta
poſlednja pomlád in léto Genovefi in njénimu ſinu
priſhle. Sdaj je bila jeſén. Solnze je shé ſlabeje
ſijalo, in dan na dan posneje is-hajalo in
poprej sahajalo. Zhiſto viſhnjevo nebo je bilo
ſkoraj védno s tamnimi obláki prevlézheno. Sêmlja
ni nizh vezh kaj noviga obrodila. Ljubo pétje
ptizhev je vtíhnilo, in ptízhi ſo vezhi dél is tiſtiga
kraja prozh sleteli. Vſe zvetlize ſo vſahnile in
sginile, in lilije je rumeno in blédo na drévji in
germovji viſélo — in zhe ſe ni ſarno obletélo ,
ſo ga mersli buzhézhi vetrovi do zhiſtiga otréſli.
S ſerzam polnim ſkerbí sa símo je Genovefa pred
vratmi votlíne ſedéla in je s ſolshimi ozhmí v

puſhavo glédala. Sdaj je Boleſlav rékel: „Mati!
ali naju Bog sdaj vezh ne ljubi, bi nama vſe
jemlje, ali ſe bóde mar ſvét pogrésnil?“ —„Nak',
ljubo déte!“ je rêkla Genevefa. „Zhe ſva
pobóshna in dobra, naju imá Bóg védno rad. Pa tù na
sêmlji ſe vſe ſpremení in míne. Ljubésen boshja
do naſ je pa vézhna in neſpremenljiva. — Le
sima ſe blisha. Sa simó pa smiraj ſpet lépa
pomlad pride. Tako je vſako léto. Veſêli ſe pa sdaj
shé, ko ſe síma priblishuje, ljube pomladi! Oh,“
je ſhe priſtavila, „têbi ljubo déte, ki ſi, kar ſi
jél pametovati, pervo simo doshivel, ni
samériti, de komaj verjéti moreſh, de bóde po simi
sopet pomlad. Pa jes, tvôja mati, ſim bolj
neumna imenovati, kakor ti. Po tako dolgi
ſkuſhnji shé vém, de po terpljenju védno veſêlje pride,
pa vunder me védno ſpet têshko ſtane, to
verjeti. Pa le mirniga ſerza zhem biti in v
terpljenju ſe prihódnjiga veſèlja ſpomniti in veſéla in
bres ſkerbi biti kakor ti!“

Genevefa je iméla sdaj vſaki dan leſník
drobníz, hruſhiz, shiru, leſhnikov, ternjulj in kar
je drusiga savshivljiviga ſadja dobíla, sa simo
nabirali. Tudi mnogo korenin ſi je nakopala —
in Boleſlav ji je pridno pomágal. S ſénam sa
koſhuto ſe je bila shé poprej preſkerbéla.
Vézhi ſkerb, kakor kaj bo jédla, ji je obléka
délala. Tiſta edína obléka, ki jo je shé toliko lét
noſila, je bila shé obnóſhena in ſtergana. Pred
votlino je jokaje ſedéla in ſkuſhala s gibkimi
ſlamnatimi ſtèbli in ternjem kóſze obléke, ki ſo
ſtran mahali, ſkerpati. Pa nizh ni pomagalo.
„Oh“ je tiho sdihovala, „koliko bi hôtla sdaj sa
iglo in nitko ſukanza dati! Koliko bôshjih dobrót
pazh ljudje sdaj vshivajo, ki priljudno v druſhtvu

shivijo in marſiktérimu ſhe na mar ne pride,
Bogá sa to sahvaliti.

Boleſlav, ki je njeno ſerzhno-shaloſt vidil,
ji je rékel: „Mati, ali ſhe véſte, kar ſte mi rèkli,
ko ſim vaſ nékdaj vpraſhal, sakaj ſe naji koſhuta
goli? Rekli ſte mi: De ji Bóg vſako poletje
rudézhkaſto, bolj tanko in lahko obléko dá in potlej
sopet novo, ſivkaſto in bolj toplo obléko na simo.
Sató ne shalujte! Bog vam bode tudi gotovo
ktéro dal. Ali morde miſlite, de vaſ níma rajſhi,
kakor koſhuto?“ Genovefa je s ſméham fanta
objéla in rêkla: Prav imáſh, ljubo déte,
mirniga ſerzâ zhem biti, Bog bóde sa naju ſkerbel!
Kdor shivali in zvétke oblazhi, bode tudi mene
oblékel!“

Sa nekoliko dni je ſantizhku sapovédala, ſe
ne od votlíne podati; vsame terdno gorjazho v
roko, obéſi buzho s mlekarn žhes ramo in daljezh
okróg po puſhavi gré, ſhe vezh drevéſ iſkat,
ktérih ſadje bi ſe 'dalo vshiti. Na klanzu viſoke
gore, na ktéro je hôtla iti, ſe je uſédla, ſe
pozhit in ſe s mlékam pokrepzhat. Straſhán volk
pride po gôri s ovzó v shrélu. Tiho ſe vſtavi in
Genovefo s hudimi, ſvitlimi ozhmí gleda.
Genovefe ſe je vſtraſhila, de ſe je tréſla. Pa urno ſe
je pomiſlila; sagrabi gorjazho, ki je bila ravno
sraven njé na tlèh, ſkózhi proti volku in po glavi
ga mahne, de bi mu ubogo shíval, is shérla
reſhila. Volk ſpuſti ovzó, ſe nekoliko veſ omóten
ſem ter tje mézhe in s ſtraſhnim tuljenjem
sbeshí. Genevefa je sraven ovze pokleknila, ji
nekoliko mléka v gobez vlíla, in ſkuſhala jo ſhe
ovshiviti. Pa nizh vezh ni pomagalo.

Pogled ubóge shivali je v Genovefnim ſerzu
mnóge britkoſti vshgál. „Oh, ti ljuba shivál!“ je

rêkla. „Ti ſi tedaj is tiſtih prijasnih krájev, kjér
ſim jes domá? Oh, she dolgo niſim nizh od ôndi
vidila in ſliſhala! Oh, ko1 bi ti ſhe shivéla! Kako
bi ti hôtla ſtrézhi in sa te ſkerbéti. Kako bi ſe mój
Boleſlavzhek nad tebój veſelil. Morde ſi ſhe od
drobnize môjiga moshâ in od môjih dróbniz!
O Bóg!“ je sdaj glaſno djala, ſi shé od njih!
Tukaj imâſh naſbe snaniinje! Oh, ko bi lé ſhe shivéla
in zhlovéſhki jesik rasuméla, de bi te vpraſhala:
Ali ſe je vernil s vôjſke mój mósh? Ali ſe ſhe ſvôje
Genovefe ſpomni? Ali je ſhe hud na-me? Ali je
ſposnal môjo nedolshnbſt? Oh, on v obílnôſti shiví,
jes pa tukaj v pomajnkanju in revſhini koperním!“

Ko bi bil trenil, je omolzhala. Ta miſel jo
je obſhlà: „Prav bliso ſvôjiga doma moram biti.
Drugazhe bi ta shivál ne môgla tù ſim priti. Kaj
bi bilo, ko bi ſe s ſvôjim otrôkam tjékaj
vernila? Vrózha shêlja po domazhii jo je jéla mikati
in obilne ſolsé ſo ſe ji po lizih vlile. Dolgo je
premiſhljevala. Poſlédnjizh je rêkla: „Nak', raji
zhem vunder tù oſtati. Huda obljuba me véshe.
Réſ bi snála rêzhi, de ſim lé v ſmertnim ſtrahu
obljubila; pa vunder bi ne bilo pràv, ko bi ji ne
bila svéſta. In kdo vé, zhe bi moj príhod
mosháma, ki ſta mi shivljênje puſtila, ſmerti nè
prinéſel! Nak', nak'! Tù zhem oſtáti, dôkler Bóg
hozhe. Ako me hozhe is té puſhave réſhiti, bo shé
kdaj kakiga uſmiljeniga zhlovéka ſim pripeljal.
Sej je vunder bolje, vſe nadlóge terpéti, kakor
ſvôjo véſt sdrashiti!“

Na potoku, ki je pod goró tékel, je ojſter
muſhelj poiſkala, in je s njêm ovzo is goſtovolnale
koshe djala. Po tém je kósho v zhiſti vodi od
kervi in prahu zhiſto oſnashila, jo na ſolnzu
poſuſhila in ſe v njo savila. Tako je shé pôsno sve-

zhér sopet v dolínizo v votlíno priſhla. Boleſlav
ji je shé od daljezh na próti priſkakljal in
rékel: „O mati! ali ſte vunder sopet priſhli? Oh,
jes ſim tàko ſkerbel sa vaſ! Kjé ſte pa bili tako
dolgo?“ Pa oſtermèn obſtoji in jo gléda. Ovzhja
kosha in mrak ſta ſtorila, de ſvôje matere vezh
ni posnal. Urno je nasáj tékel ſe v votlíno ſkrit.
Ko je pa njén glaſ saſliſhal: „Ne bôji ſe, ljubo
déte! Jes ſim, jes!“ ſe sopet verne, ter rêzhe:
„O hvala Bogú, de ſte vunder ví? O, kako me
veſelí! Pa vunder povéjte mi, v kogá ſte
oblezheni? Saj ſte, ſkoro ravno tako oblezheni,
kakor jes. Kjé ſte lé to obléko dobili?“ — „Ljubi
Bóg mi jo je dal!“ je odgovorila Genovefa.“
„Jelite, ljuba mati!“ je rékel Boleſlav in od
veſêlja je ſkakal: „Sej ſim vam rékel, de vam bo
Bóg novo, bolj gôrko obléko sa simo dal.“
Poſhlatal jo je in rekel: „Kako je mehka in
kodraſta in kako lepa bela! Kakor majhne,
kodraſte béle meglize na pomladajnim nébu. Réſ,
réſ ſe vídi, de je dar nebá? Oba gréſta tedaj
v votlino, in Boleſlav ji prinêſe polno buzho
mléka in jerbaſzhek ſadja, in Genovefa mu je
mógla vſe na tanko povédati, kako je ovzhjo
obléko dobila.

Terda sima Genovefo in Boleſlava sopet v
votlino saprè. V poſébno toplih dnévih ſta ſe
nekoliko v dolinizi ſprehajala. „Gléj, ljubi ſin!“
mu Genovefa rêzhe, „tudi po simi vídiva boshjo
prijasnoſt. Kako je sdaj vſe ſvítlo, jaſno in
bélo! Vſe drevéſa in germovja v helôti plavajo,
kakor de bi bile s zvetjem poſute. Gléj, kako je
ſnég tam, kamor ſolnze ſíje, s zhudno lépimi,
rudezhe in viſhnjevo in seléno ſe leſketezhimi
iſkrami poſút! Ako ravno ſo vſe dreveſa bres li-

ſtja, je vunder le Bóg smíraj selênim
hvojam vſe puſtil, de imájo sverine gôjsda pod
njimi prebivaliſhe. Bodézhe brinje imá tudi ſhe
po simi préſne, viſhnjeve jagode, de imájo
gôjsdni ptizhi kaj shivesha. Naji vir nikoli nesamersne,
de imájo piti in smiraj opréſne seliſha v njêm
raſtejo, s kterimi ſe marſiktéra shivál preshiví.
Tako ſkerbljiviga, tako prijasniga in
dobrotljiviga ſe Bóg tudi v budim létnim zhaſu ſkasuje.“
Kadar je prav hudo medlo in véter vlékel, je
Boleſlav mnogotere serna pred votlíno ſtréſal.
In priletéli ſo ſtershki in urne ſinize pred vrata
votline jih pobirat. Tudi od nabraniga ſenà je
nekaj pred votlíno natróſil. Tako je lazhne
ſerne in sajze bliso privabil in sajzhki ſo bili
poſlednjizh tako krôtki, de ſo mu duſhézhe ſenô
s rok jemali, in ſernize ſo bile takó priljudne,
de ſo ſe s njim igrale in s njim ſkakale.

Tako je iméla Genovefa tudi po ſimi
marſiktero veſêlje, pa tudi dovolj terpljênja.
Boleslav je smiraj prav sgodaj ſpát hôdil, in ſe zélo
nozh ſhe enkrat jat prebudil. Tazhaſ je v
tamni votlíni vezh ur ſama in bres ſpanja ſedéla.
„Oh,“ je velikokrat sdihovala, „de bi sdaj le
kako majhno lampizo s oljem iméla, de bi ſi to
tamno votlino rasſvitila; kolika dobrota boshja
bi mi pazh bila! In ko bi ſhe kake lépe
bukve ali prediva na kolovratu iméla, kako
ſrezhno bi ſe ſhtéla! Naj manjſhi môjih dékel in naj
révnejſhi dékliza v môjim grajſhinſtvu ima sdaj
bolje, kakor jes! V gôrkih kozhah sdaj ſedéjo,
prédejo pri ſvôji lampizi in v veſélim
pogovarjanju jim ure tekó!“ Pa sopet je ſerzé k Bogú
povsdignila rekozh: „O kako dôbro je vunder,
zhe kdo Têbe ſposná, ljubi Bôg! Bres Têbe bi

bila v téj votlíni od dolsîga zhaſa in plahôte she
davno umerla. Pa Ti naſ v ſlédnjim shivljênju
obilno tolashiſh!“

Dvanajſto poglavje.
Genovefa sboli.

Kakor pretezhéno poletje in simo je
Genovefa vezh polétij in sim s ſvojim ſinam v
puſhavi prebila, in sdaj je shé ſédmo simo
doshivéla. Poprejſhnih sim ni bila nobena slo
mersla. Sedma sima njeniga prebivanja v
puſhavi je pa bila sa-njo prav ſtraſhna. Neismern
ſnég je hribe in dolíne pokrival in naj
mozhneji hraſtove in bukove vêje s ſvôjo tésho polomil.
Ako ravno je Genovefa vrata votlíne ſnégu
dobro sadélala bila, ſo ga vunder divji in mersli
vetrovi smiraj veliko va-njo nanaſhali. Ako
ravno ſe je mrásu v obilni mah ſvôje poſtelje
ſkrivala, ſe je vunder veſ máh od naneſbêniga ſnêga
premôzhil in premrásil. Vrata votlíne in branézhe
hvojeve vêje ſo bile od ivja smiraj béle ko ſnég,
in ſtene votlíne kakor samersnjene ókna s
róſhami prevlézhene. Naravſka (natürliche)
toplota sveſte koſhute ni vezh samôgla ſtraſhniga
mrása preganjati. Leſíze ſo v mrasu lajale in
po nôzhi ſo volkovi ſtraſhno po puſhavi rjuli.
Genovefa ni zéle nozhí od mrasa ozhí ſtiſnila
in od ſtrahú, de bi jo s ſinam volkovi ſtergali,
ſe je tréſla. Boleſlavu, ki je shé s pervih lét
ſlábih jedi in terdiga shivljênja vajen bil, tudi
v mrasu nizh ni bilo. Pa Genovefa, mehka
vojvodſka hzhi, ki je v ſobah, ktérih tlà ſo s pert-

mi pokríte bile, srejena bila, ni môgla v tém
pezhovju dalje preſtati. „O,“ je vezhkrat rekla
ko ſe je jokala in ko ſo ſolsé, ki ſo, na tlà
padale, smersovale, „o edina iſ kriza ognja, —
kakſhen dár nebá bi mi bila! Tako mi bo pa v
ſrédi derv smersniti. Pa vunder, Goſpod,
Tvoja volja naj ſe sgodí!“—

Njéno lépo, príjasno oblízhje ſe je vſe
ſpremenilo. Ljubka, bléda rudézhiza njénih liz je
minula, in kakor merlizh je obledéla. Njéne
ljubesnjive ozhí ſo ſe nehale ſvetiti in vderle ſo
ſe. Hudo je ſ-hujſhala in prava podóba
revſhine le bila.

„O ljuba mati!“ je rékel Boleſlav s ſolsnimi
ozhmi, „kakſhni ſte! Skôraj vaſ ne posnám. O
Bóg! o Bóg! kaj je Ii to!' „Drago déte!“ je
rekla Genovefa, „slo ſim bolna! Umerla bom!“
„Umerla?“ je rékel Boleſlav. „Kaj je pa to?
Svoj shivi dan ſhe nizh taziga niſim ſliſhal.“

„Saſpala bom,“ je rêkla Genovefa s ſlabím
glaſam, „in ſe ne bom vezh sbudila. Môje okó
ne bo vezh ſolnza gledalo, in môje uhó potlej
vezh ne bo tvôjiga glaſú ſliſhalo. To teló bo
potlej merslo in terdo na tléh leshalo in ſhe
perſta ne bo premakniti môglo. Poſlédnjizh bo
ſtrohnélo in ſe v perſt ſpremenilo.“

S glaſnim jókam jo je fantek objél in je
védno lé beſéde ponavljal: „O mati! O mati!
Ne umrite ſhe ne! Proſim vaſ, ne umrite!“

Genovefa je rêkla: „Ne jokaj ſe, drago
déte! To ni v môji oblaſti, zhe zhem umreti ali
ne. Bog zhe tako iméti.“

„Bog?“ je rékel ſantek in zhudil ſe je; „ſaj
ſte mi ſmiraj pravili, kako je Bog dober! Kako
pa more sdaj to pripuſtiti? Gléjte, ſhe ptizhka

bi ne môgel umoriti, koliko manj pa vaſ!“
Genovefa je odgovorila: „Ti imâſh prav, ljubo
déte! Kakor bi me ti ne mogel umréti puſtiti, ſhe
manj pa umoriti, tako more Bóg ſhe manj kaj
taziga ſtoriti. On, ki vezhno shiví, dá tudi
vezhno shivljênje. Pa vunder ti moram to ſhe
popred rasjaſniti. Ali ſhe véſh, ljubi ſin, kako
ſim ſvôjo ſtaro obléko ſlékla in prozh vergla, ki
ni bila dalje sa rabo in kér mi je Bóg drugo dál?
Gléj, tako bom tudi sdaj to telô ſlékla in prozh
djala. Strohnélo bo kakor ſtara obléka. Jes
ſama pa pridem k Bogu, naſhimu ljubimu ozhétu
v nebéſih. Ta me bo tudi nameſti téga teléſa s
lépſhim, kraſnejim oblékel. O, gôri v nebeſih
ſe mi bo dôbro godilo. Tam ſe ne bom vezh
v mrasu tréſla in ne bom vezh bolna. Tam ne
bom vékomej vezh sdihovála in jokala, in
nameſti terpljênja bom iméla sgôl veſêlje. Kakor
je pomlad lépſhi od sime, tako je nebó lepſhi
od sêmlje. Kaj ſhe, naj lepſhi, naj jaſniſhi
pomladanſki dan je mémo lepôte in velizhaſtva
nebéſ le puſhôbnai tamna, posimſka nózh. Kdór
je dober in pobóshen, pride tje gôri.“

„Mati,“ je rékel Boleſlav, „jes grém s
vami! Jes nêzhem ſam med divjimi sverinami
oſtati. Té mi nizh ne odgovarjajo, zhe s njimi
kramljam. Umréti hozhem iudi, in ſe té
meſene obléke snebiti.“

„Nak, ljubo déte!“ je rêkla Genovefa. „Ti
moraſh ſhe dalje na sèmlji shivéti. Priſhel boſh
pa, ako lé pobóshno shivíſh, gótovo v nebó.
Sakáj tudi têbi bo nékdaj umréti. Sdaj pa
poſluſhaj, kar ti bom dalje povédala. Kadar ne
bom vezh govorila, kadar ne bom vezh ſopéla,
kadar ne bom vezh glédala, kadar mi viſta o

bledé, kadar mi bo roka mersla iti terda; ſhe
tri dni tukaj oſtani. Po tém pa, kadar boſh
preprizhan, de ſim mertva, in kader ſe bo
mertváſhki duh po téj votlini rasſhirjati jél, pojdi is
té puſhave dalj — védno na ravnaſt tjè, kjér
sdaj ſolnze is-haja. V ênim ali v dvéh dneh
boſh na kraj téga gojsda perſhelin lépo, velíko
planjavo pred ſeboj saglédal, kjér velíko,
velíko ljudí shivi.“

„Velíko, velíko ljudí!“ je rékel Boleſlav veſ
savsét. „Oh, smiraj ſim miſlil, de ſva midva
ſama na tém ſvétu. Sakaj mi pa niſte téga shé
popréj povédali? O, ko bi le vi hoditi mogli,
bi v téj prizhi tjékaj k njim ſhla!“

„Oh, môje déte!“ je rêkla Genovefa, „ravno
ti ljudjé ſo naj v to puſhavo ſognali med
sverine gojsda! Mene in têbe ſo hôtli umoriti.“

„Nezhem iti k njim!“ je rékel ſantek.
„Miſlil ſim, de ſo tako. dobri, kakor ſte vi, mati.
Ali mórajo ti ljudjé tudi umréti?“ „Tudi,“ je
odgovorila Genovefa. „Vſi ljudje morajo umréti.“
„O gotovo ne véjo téga, kakor jes niſim vedel!“
je rékel Boleſlav. „K njim hozhem iti in jim
povedati. „Ljudjé!“ jim hozhem rêzhi, “umréti
morate. Pobóljſhajte ſe, zhe ne, ne pridete v
nebéſa! — Zhe mi bodo lé verjeli!“

„O déte!“ je odgovorila Genovefa. “To shé
davno véjo! Pa savolj téga ſe vunder ne
pobóljſhajo. V obilnoſti shivijo; semlja jim najlépſhi
ſadje obrodí, kakorſhno ſe ſhe tù v puſhavi ne
vidi, najbólji jedí in pijázhe imajo; piſane
oblazhila imajo, ki ſo pri imenítnih doſtikrat ſhe s
dragimi rezhmi olépſhane, ktere ſe kakor svesde
bliſketajo. Njih ſtanovanja ſo takó kraſne, de
ti ne morem dopovédati. Tudi po simi imájo

táko rekózh ſolnze v ſvojih ſtanovanjih, ne sébe
jih nikoli, in tudi po nôzhi véjo ſvôje ſtanovanja
tako rasſvitliti, kakor po dnévu. Vézhi del ſe
jih pa Bogú ſhe ne sahvali sa té dobrote in ſhe
miſliti nêzhejo na-nj; ſovrashijo, ſtiſkajo in
peklijo ſe med ſebój, kar ſe koli mórejo. Skôrej
vſaki dan nektéri smed njih odmerjejo. Pa
drugi ſe sató ſhe ne sménijo in tako shivijo, kakor
de bi jim bilo vézhno na semlji shivéti.“

„Sdaj pa she nêzhem k njim iti!“ je rékel
Boleſlav. „Ti ljudjé niſo lé hujſhi od volka,
ampak ſhe neumnejſhi od najne kuſhute, ki
od vſiga, kar govoriva, nizh ne rasumé. Tudi
od jedi téh ljudi nizh nêzhem in raji s sverinami
jem. Té vunder rasun ſamiga derézhiga volká,
mirno med ſebój shivijo in ſe pokójno s travo
in séliſhi redijo. Pri sverinah hozhem oſtati in
ne grém k ljudem.“

„Pa vunder móraſh k njim iti, ljubo déte,“
je rêkla Genovefa. „Nizh shaliga ti ne bodo
ſtorili. Le dalje poſluſhaj. Dosdàj ſim ti lé od
tvôjiga nebéſhkiga ozhéta pripovédovala; sdaj ti
moram pa ſhe povédati, de imáſh tudi na
semlji ozhéta, kakor imáſh tudi mater na sêmlji.“

„Tudi na sêmlji imám ozhéta!“ je rékel
fantek veſélo, „ki jih tudi kakor vaſ vidili morem,
in ki ſe dajo tako, kakor vi, sa roko prijéti, ki
niſo nevidljivi, kakor nebéſbki ôzhe?“

„Tako je, ljubo déte,“ je rêkla mati,
„vidil jih boſh, in sh- njimi boſh tudi govoril“

„Ali vidil jih bom in govoril bom sh-njimi ?“
je rekel ſantek in prijasnoſt mu je is ozhí ſijala.
„Sakaj pa ne pridejo k nama,“ je dalje govoril,
„in sakaj naju tako v ſamôti puſtijo v téj puſhavi?
Ménde ſaj niſo tudi êden smed hudobnih ljudi?“

„Nak, ljubo déte!“ je rêkla Genovefa.
Dober zhlôvek ſo. Ne véjo, de ſva v téj puſhavi.
She ne véjo, de ſhe shivivà. Miſlijo, de ſva
obá vmorjena. Oni miſlijo, de ſim naj bolj
hudobna mati, ki ſe lé na semlji dobiti more.
Ljudjé ſo jim tako lagáli.“

„Kaj je pa to, lagáti?“ je rekel ſantek.
„Téga ne umém.“ „To je,“ pravi Genovefa, „zhe
kdo drugazhe govorí, kakor miſli. Ljudjé,
poſtavim, pravijo êden drusimu, de ſe imájo prav
radi, in ſe vunder ne morejo terpéti. To ſe
pravi lagáti.“ „Ali ſe pa more to?“ je vpraſhal
fantek. „To bi mi ne bilo nikoli v miſli priſhlo.
O ljudjé, ljudjé!“ tako je sdihoval in s
kodraſto glavizo majal. „To ſo zhudne ſtvari!“

„No, tvojimu ozhétuſo ſe tudi tako slagali,“
je rêkla Genoveſa. Povédala je po tém ſantu
od ſvôje sgodbe, kolikor je rasuméti mogel,
in ſhe dalje mu je pripovédovala: „Gléj, ta
slati perſtan na môjim perſtu! Téga imám od
tvôjiga ozhéta.'*

„Od môjiga ozhéta?“ je rékel ſantek veſélo.
„O dajte mi vunder perſtan prav na tanko
oglédati. Od ſvôjiga ozhéta v nebeſih ſim shé
veliko lépih rezh vidil — ſolnze, luno, svésde in ´
zvetlize, pa od ſvôjiga ozhéta na sêmlji ſhe ſvoj
shiv dan niſim nizh vidil.“

Genovefa je perſtan ſnéla in fantku ga je
dala. „O ta je lép“ je rékel Boleſlav. „Ali
imájo moj ozhe ſhe vezh tazih lépih rezhí, in ali
bi méni tudi kaj taziga dali?“

„Kaj pa de,“ mu je rêkla Genovefa, „ljubo
déte, kader bom mertva, ta perſtan s môjiga
perſta ſnêmi. Sakaj popréj ga nêzhem ſnéti
temuzh do ſmerti ga zhem varovati, kakor ſim

tudi ljubésen in sveſtobo tvôjimu ozhétu do
ſmerti obvarovala. O, reſnizhno je bila môja
ljubésin do njêga zhiſta, kakor slató téga perſtana in
môja sveſtoba je vézhna, kakor krógljej téga
perſtana, kjér ſe kônez ne vidi — podoba
vézhnoſti! Kadar k ljudem prideſh, popraſhaj po
grofu Vojnomiru. Tako je imé tvôjimu ozbétu.
Proſi ljudi, de te k njêmu popeljejo, pa nobenimu
ne povej, kdo ſi, od kod prideſh ali sakaj de
hozheſh k grofu priti. Tudi perſtana nimaſh
nikomúr pokasati. Kadar boſh pred grôſam,
ſvôjim ozhétam ſtal, mu perſtan podáj ter rêzi:
„Ozhe! ta perſtan vam poſhljejo mati v snaminje,
de ſim vaſh ſin. Un dan ſo umerli. Lepó vaſ
ſhe enkrat posdravijo, in po mêni vam dajo
véditi, de ſo bili nedolshni in de vam odpuſtijo.
V nebeſih vaſ upajo sopet viditi, kér to na
sêmlji ni bilo vezh mogozhe. Ti imáſh pa
pobóshno in mirnigà ſerzá shivéti, in nimaſh po mêni
jokati in ſkerbéti. Le téga mi ne posabi, ljubo
déte, de ſim nedolshna in ozhétu svéſta bila.
To ſim ſhe v ſmerti pokasala in po tém umerla!
Povéj jim to gotovo! Povéj jim tudi, de ſim jih
ſhe v ſvoji poſlédnji uri tako rada iméla, kakor
têbe ljubim! Povéj jim, kako ſim tukaj shivéla
in umerla! — Tudi jih proſim, de bi môje
mertvo truplo is té votlíne dali v pokopaliſhu
mojih prédnjih ſtarſhev pokopati. Sakaj jes niſim
bila téga nevrédna, ako ravno ſo me ljudje
pregréſhnizó in nezhiſtnizo miſlili.''

„In po tém ti imam ſhe nekaj povédati,
zhéſar nevéſh. Kakor imáſh ozhéta in mater
na sêmlji, tako imám tudi jes ozhéta in mater.
O Bóg! jes ne vém, zhe ſo shaloſt, ktéro ſim
jim jes po nedolshnim usrokovala, preshivéli ali

ne. Zhe ſo pa ſne pri shivljênju — o prôſi
ſvôjiga ozhéta, de naj te prezej k njim poſhljejo!
O, veſelilo jih ho, ko bodo têbe, ſvôjiga ljubiga
vnuka, saglédali, in v tém veſêlju bodo vſe
nadloge ſedmih dolsih lét posabili. Sakaj, oh!“ je
dalje govorila in ſolsé ſo ſe ji uderle, „oh! vi
moj mili ôzhe! vi ſte gotovo po mêni slo
shalovali, in vi, moja draga mati! vi ſte ſe gotovo
po ſvôji Genovefi slo jokali! O, môji preljubi
ſtarſhi! vaſ be oblizhje bi vunder ſhe rada
vidila, preden umerjem. O, gotovo ſte shéléli,
mene ſhe viditi,'zhe ſte védili, de tù shívim! Ali
oh, mîſlili ſte, de môje truplov Bóg vé kjé,
v téj puſhavi shé davno trohni. Oh, kaj je
vunder bolj ſladko, kakor up, de pridemo v
nebéſa — in de ſe v nebéſih sopet vidimo. Bres té
toláshbe bi bilo terpljênje na sêmlji prevelíko in
mi ubógi ljudje bí mógli obupati! — Ali ſe
jokaſh; ljubo déte? Nesaméri, de te tako v ſerze
bôdem. Glêj, ako ravno sdaj mene, ſvôjo
mater sgubiſh, ti bo vunder Bóg naméſti mène
dôbriga ozhéta dal! Ne jókaj ſe tedaj, ljubo
déte! tvoj ôzhe te bodo. gotovo prav radi iméli,
kuſhevali te bodo, v narózhje jemali in
péſtovali, te na ſerze pritiſkali m te ſvojiga ſinú
imenovali, te mnógih rezhi praſhali in od shaloſti
in veſèlja jokali, kadar bodo têbe ſvôjiga
ljubiga otrôka pogledali!“

Genovefi je sdaj jók govor saperl;
bresmóshna je nasaj na poſteljo padla in dolgo ni
mogla v ſvôji ſlaboſti kar beſéde ne govoriti.

Trinajſto poglavje.
Genovefa ſe k ſmerti pripravlja.

Straſhni mras sime je bil odjenjal, topel,
mlazhen véter je pihljal, ſolnze je sopet o
poldne ſvítlo in prijasno v votlíno ſijalo in
njegovi mili sharki ſo sa ſposnanje topljeje ſijali. Ivje
na vratih in ſrésh na ſtenah votlíne ſe je ſtópil
in velike kapljize ſo na tla kapljale. Genovefi
je pa zhe dalje huje prihajalo in nizh ni vidila
pred ozhmí, kakor blishno ſmert. Krish, ki je
sraven njé nad póſteljo viſel, je s ſténe vsela,
in ſe je v ſmert pripravljala.

„Oh,“ je djala, „tolashbe ſizer nimam, de
bi duhovna pri ſêbi iméla, ki bi mi ſerzé délal
in mi kruh shivljênja, okrepzhanje sa dolgo pot
v vézhnoſt, podál! Pa Ti, o Goſpod! Ti
vézhni vikſhi duhoven ſi ſam pri mêni! Ti ſi vſim,
ki ſo ſkaſaniga ſerza in ponishni, prav bliso!
Vſako zhlovéſhko ſerze, ki terpí in po tebi
hrepení, obiſheſh in pokrepzhaſh! Sej ſi ſam
rékel: „Glej, pred vratmi ſtojím in terkam; ako
kdo moj glaſ ſliſhi in mi odpre, zhem k njemu
iti in sh-njim vezhérjati, in on bo s menoj.“ To
rêzhi je dolgo s ſklenjenima rokama in s v tlà
vpertimi ozhmi molzhé molila.

Boleſlav je zél dan in v dolsih posimſkih
nozhéh bres luzhi védno sraven njé ſedel in
dobri ſante ni hôtel ne jêſti in ne pili vezh. Vſe
ji je ſtóril, kar ji je v ozhéh bral in prav s
prôſto ljubésnijo ji je ſtrégel. V obé rozhíze je
mahú vsél in kar jih je mogél doſézhi, mpkre
ſténe ſuſhil, de bi vôda na bolno mater ne
kapljala. Ob ſkalovju in drevju je ſhe vezh ſuſiga
mahú nabral, de bi nameſti mokre poſtelje bó-

lji napravil. Sdaj ji je v buzhi mersle vode is
vira prinéſel in djal: „Ali hozhete piti, mati!
Takó vam je vrózhe in vaſhe uſtnize ſo vſe
ſuhe.“ Sdaj ji je mléka prinéſel in rékel: „Pite
no, draga mati! dôbro je in ravno sdaj ſim ga
namolsil. Po tém jo je objél in ihtijozh rékel:
„O mati, o draga mati, o ko bi lé nameſt vaſ
mogel bolan biti, ali pa umréti!“

Nékiga jutra je dvoje ur prav mirno in
ſladko sadremala. Dôſti brihtneji in mozhneji ſe
je sbudila. Mali leſéni krish, ktériga je smiraj
v rokah dershala, ji je bil v ſpanju is rok
padel. Iſkala ga je, in Boleſlav, ki je koj vidil,
kaj hozhe, ji ga je sopet v roko podal. „Oh
ljuba mati!“ je sazhel, „sakaj dershite smiraj
ta léſ v roki?“

„Ljubo déte“! mu je rêkla, „dàlj ſim
miſlila shivéti, drugazhe bi ti bila shé popréj
povedala. Pa sdaj shé dobro previdim, de ſe kaj
dôbriga nima odlaſhati. — Pripovédovala ſim ti
shé ſizer, de imá nebéſhki ôzhe tudi ſina, ki mu
je po vſe enák. Pa kaj je ta ſin vſe savolj naſ
ſtóril, ti ſhe niſim povédati mogla. Velíko téga
bi ne bil vtégnil rasuméti, kér ſi doſlèj od
vſiga ſvéta odlozhen v téj puſhavi raſtel. — Sdaj,
ko shé véſh, de je vezh ljudí na ſvétu in
kakſhni ſo ti ljudjé, kér ſi ſliſhal in nekoliko shé
na mêni viditi moreſh, kaj ſe pravi umréti
— hozhem poſkuſiti, ti naj vashneji reſníze is
sgodbe Bôshjiga ſina rasloshiti. Po tém boſh tudi
previdil, kaj ta léſ v môji roki poméni.
Poſluſhaj tedaj pasljivo, kar ti bom sdaj
pripovédovala in beſéde ſvôje matere ſi dôbro v ſerzé vtiſni!“

„Gléj, ljubimu ozhétu v nebéſih ſe je
inako ſtorilo, de ſo bili ljudjé zlo tako hudobni

in savolj téga tako révni, de jih savolj téga po
ſmerti ſhe v nebéſa ni mogel vséti. Poſlal jim
je tedaj ſvôjiga ljubiga ſina is nebéſ. Ta je
imel sa-nje ſkerbéti, de bi ſe bili pobóljſhali.
Njegovo ſvéto imé je Jesuſ Kriſtuſ.

„Ta njegov ljubi ſin je bil tako mogózhen
in miloſten, kakor ôzhe. Ko je ſhe otrok bil,
ſhé veliko manji ko ti sdaj, je bil s ſvôjo
materjo tudi v taki votlini, v ktéri ſo shivali
prebivale , kakor v tej. Ko je odraſtel, ſhe vézhi
ko ſim jes sdaj, je tudi dolgo v puſhavi shivel,
ki je bila ſhe ſtraſhnêji, ko je ta. Tam je
védno môlil, de bi to, kar je imél ljudém
povédati in v njih prid ſtoriti, ſaj saſtonj ne bilo!“

„Po tem je ſhel med ljudí, in jim je
povédal, de ga je nebéſhki ôzhe med-nje poſlal,
in de je nebéſhki ôzhe tako dober, de jih imá
tako rad, de ſo vſi ljudjé otrôzi téga dôbriga
ozhéta, in de imajo sató tudi oni dôbri biti in
téga dobriga ozhéta in eden drusiga prav radi
imeti. Kdor njega, ſinú, poſluſha, je rékel, in
ſe pobóljſha, pride nekdaj tudi v nebéſa in bo
tam prav veliko veſêlja imel. Kdor ga pa ne
poſluſha in ga ne vboga, ta ne pride ne le v
nebeſa, temuzh v prav ſtraſhan kraj. — Pa
ljudjé mu niſo verjéli, de je ſin nebéſhkiga ozhéta,
in de ga je nebéſhki ôzhe poſlal. Ozhitno jim je
tedaj pokasal, de je tako mogôzhen, kakor ôzhe.“

„Neka mati, kakor jes, lé nekoliko ſtareji,
je bila, poſtavim, nekdaj bolna, in je iméla ravno
tako hudo merslizô. Shivi zhlôvek ji ni mogel
pomagati. On jo je pa lé sa roko prijél, kakor
te jes sdaj sa roko primem — in v tiſtim
migljeju je sopet osdravéla, in sopet tako lépa in
rudézha poſtala, kakorſhna je prej bila.“

“Drugikrat je bil ſin — nekoliko vézhi, ko
ti — zlo umerl. Edini ſin ſvôje matere je bil,
kakor ſi ti moj edini ſin! O kako ſe je mati po
njêm jokala! To ſi moreſh lahko miſliti. Pa ſin
Bôshji je materi prijasno rékel: „Ne jókaj ſe,“
in mertvimu truplu je rékel: „Vſtani!“ in koj je
bilo sopet shivo in vſtâlo je. In ſin Bôshji ga
je materi peljal, in nepopiſlivo ſe je veſelila.“

„Pa ljudjé mu ſhe niſo verjéli, de je ſin
Bôshji, in de ga je nebéſhki ôzhe na ſvét poſlal.
Niſo ga môgli terpéti, kér jim je védno pravil,
de ſo hudobni in de ſe imájo poboljſhati. Velik
léſ ſo tedaj ravno tako svesalij kakor je ta mali,
ki ga tukaj v roki dershím — krish ſe imenuje,
in potem ſo sbeblje, ki ſo bili nekako ternju
podobni, pa veliko vézhi in terji, ſkosi njegove
roké in nogé savertali in ſo ga po tem s
raspétimi rokami na krish pribili. Kri je is njega
vréla in umréti je mógel. Oni pa ſo ſe ſhe
ſmejáli in saſmehovali ſo ga. Pa vunder ni ne
êniga zhloveka rasshalil, in vſim je le vſe dôbro
shêlel in vſim je pomagal, ki ſo pri njém pomozhi
iſkali!''

„O hudobni, hudobni, sanikerni ljudjé!“ je
rékel Boleſlav. „Ali je pa to terpel nebéſhki ôzhe
in ali ni ſtrél va-nje ſpuſtil? Jes bi bil, ko bi
bil na njegovim méſtu, vſe pobil!“

„Ljubo déte!“ je rêkla mati! „ſin je sa-nje
k ozhétu môlil: „Ozhe!“ je rékel, „odpuſti jim;
nevéjo, kaj délajo!“ In kaj ſhe, umeri je is
ljubésni do ljudi, is ljubesni do vſih ljudí, tudi is
Ijubésni do tiſtih budôbneshev. To je bilo tako
potrebno, ljubo déte, drugazh bi ne bil nihzhè
v nebéſa priſhèl, in ti in jes tudi ne. Tudi is
Ijubésni do náju je dal ſvôje shivljênje!“

Dobri fantek je nepremakljivo ſedel in vſe
na tanko poſluſhal, biſtre ſolsé ſo ſe mu po
rudézhih lizih vlile. Sakaj kér je to pervikrat
ſliſhal, ga je nepopiſljivo poprijélo. „O dobri,
dobri ſin Bôshji“ je rékel in s ſernjino, v ktéro
je bil savit, ſi je ſolsé briſal. „Ali je pa sdaj
tudi v nebéſih?“

„Kaj pa de, ljubo déte,“ je rêkla mati,
„njegovo truplo je réſ mertvo obleshalo. V ſkalo
ſo ga poloshili, ki je bila téj enaka, v ktéri
midva prebivava, in velik kamen ſo pred-njo
savalili. Pa le pomiſli, préden je bil trétji dan,
je sopet shiv is njé priſhel. Nekoliko ljudi
vunder ni bilo tako hudobnih, kakor drugi.
Poſluſhali ſo ga in pobóljſhali ſo ſe. Ti ſo ga prav
radi iméli jjn mozhnó ſo njegovo ſmert
objokovali. K tém je sdaj ſhel. O, to jim je bilo
veliko veſêlje, ga sopet viditi. Pa rékel jim je,
de gré sdaj sopet k ſvôjimu ozhétu domú v
nebéſa. Vſi ſo savolj téga ſilno shaljevali; On jim
je pa rékel: „Ne jokajte ſe in mirniga ſerzá
bodite! Gléjte, gôri, kjér moj ôzhe ſtanuje, je
proſtora dovolj sa vaſ. Tjé grém sdaj, in
pripravil vam bom tam ſtanovanje, Storíte lé, kar
ſim ukasal, in vſi bote tjé priſhli, kjér ſim jes.
Sopet vaſ bom vidil in po tém bo vaſhe veſêlje
popolno, in nihzhè vam ga ne bo môgel vséti. Pa tudi
na sêmlji bom ſhe; ako ravno me nihzhè ne bo
vidil, bom vunder smiraj nevidljivo pri vaſ do
kônza ſvetá. „Blagoſlovil jih je ſhe in prizho
njih ſe je viſhej in viſhej v nebéſa vsdigoval,
dokler jim ga je ſvitel oblak sakril.“

„O to je moglo lepo biti!“ je rékel
Boleſlav. „Ali pa sdaj tudi ſhe vé sa naju? Ali vé,

de ſva v téj puſhavi, in ali ga bova kdaj v
nebéſih vidila?“

„Kaj pa de!“ je odgovorila mati. „Povſod
naju vidi, in kjer ſva kóli, je on pri nama, in
naju ljubi, nama daje dobre miſli v ſerze, in
nama pripomore, de ſva prav dôbra. Sakaj, gléj
môje ljubo déte! ti ſi sdaj dober ſantek, in ſi
mi shé veliko veſêlja ſtóril. Pa prav in veſ
dober vunder ſhe niſi. Pa to lahko, ako lé
nekoliko naſe pasiſh, na ſébi vidiſh vſaki zhaſ. Gléj,
ti bi gotovo ne bil tako sa ljudí molil, kakor ſin
Bôshji, ko bi te bili morili. Sej ſi ravno sdaj
rekel, de bi bil vſe pobil, ko bi ti bilo le
mogozhe bilo. Tukaj shé vidiſh, de ſhe niſi tako
dober, in de ſhe, nimaſh take ljubésni, kakor
ſin Bôshji. In tako dobri in miloſtni moramo vſi
biti, kakor je ôn, zhe hozhemo njemu in
njegovimu nebéſhkimu ozbétu dopaſti in v nebéſa
priti. In v tem, de bomo tako dôbri in miloſtni,
kakor ôn, nam hozhe ſin Bôshji pomagati. Sa
to je na ſvét priſhel, in sa naſ na krishu umerl.“

„In sdaj, ljubi Boleſlav, uméſh, sakaj ta mali
krísh védno v roki dershím. Ljubésni uniga
naju opominja, ki je sa naju na krishu terpel in
umerl! Opominja naju, de moramo tudi mi ljudjé
s terpljênjem in ſmertjo, kar ſe tudi krish
imenuje, v nebeſa priti. In sa to nam je to prôſto
snaminje tako ljubo in drago!“

„Oh, ljubo déte;“ je dalje govorila ga s
ſolsnimi ozhmí pogledajozh, „nizh nimam, kar bi
ti v ſpomin dala, kakor ta révni léſ. Pa kadar
bom shé mertva, ga vsemi is mojih, merslih,
ſterjenih rok in hrani ga. Ne ſramuj ſe, ljubi
ſin, kadar boſh odraſtel in bogàt, ta révni
ſpomin ſvôje matere na najbólji kraj ſvôjiga prihód-

njiga kraſniga ſtanovanja poſtavili! Smiſli ſe,
kadar koli ga saglédaſh, na-nj, kſ je s ljubésni do
têbe na krishu umerl, in na ſvôjo mater, ki sdaj
s tém krishem v rokah umira! Skleni vſelej,
poboshno in dôbro, zhiſto in nedolsnno shivéti, ljudí
ljubiti, jim dobro délati in zlo sa-nje umreti,
ako jim je to koriſtno in ako bi tudi previdil,
de bi ti nikóli hvaléshni bili ne vtegnih! O, zhe
pri poglédu v ta krish vſe tó ſkléneſh in tudi
ſtoriſh, — ti bo mala dédina (erbſhina) po tvoji
materi vezh vrédna, kakor vſa velíka dedina, ki
jo imáſh po ſvôjim ozhétu prizhakovati!“

Od dolsiga govorjenja je bila Genovefa,
tako oſlabéla, de je sopet dolgo pozhivati in
molzhati mógla.

„Oh,“ je ſpet jéla sa nekoliko zhaſa, „de
bi le ſrézhen do ſvôjiga ozhéta priſhel; sakáj pot
tjekaj ſkosi grosovito puſhavo, ſkosi goſti,
saraſheni, tamni gojsd, ~zhes ſterme ſkale in
globoke prepade, je têbi ubósimu, ſlabimu otrôku
reſ terda, dolga in nevarna. Pa Bog ti bo shé
pomagal, de boſh k ſvôjimu ozhétu, ktériga ti
je tù na sêmlji dal, ſrézhno priſhel, kakor nam
tudi ſkosi veliko bolj nevarno puſhavo shivljênja
pomaga, de bi k njemu, k pravſmu in
edinimu ozhétu nebéſhkimu ſrézhno priſhli in
njegovo oblizhje glédali! Ne posabi tudi kake dve
buzhi polne mléka s ſebój vséti, de na póti ne
omagaſh. Vsemi tudi liſto gorjazho tam, de ſe boſh
divjim svérinam branil. Kdor v Bogá saupa,
ſrézhno po kazhah in gadih hodi, in leve in smaje s
nogami tare.“

Ko ſe je jélo mrazhiti, ji je prav ſlabo
prihajalo. Tako teshko je ſôpla, de ſi je vrozhe
potila. Vſo ſvôjo mozh je sbrala in na ſvôji ma-

hovi poſtelji ſe ſklenivſki je ſantka, ki je ravno
sraven njé ſedel, ôjſtro in milo poglédala, ter s
terdnim glaſam djala, de ſe je vſtraſhil:
„Boleſlav, poklékni, de te ſhe oblagoſlovim, kakor ſo
tudi môja mati mene oblagoſlovili, préden ſim
ſe od njih lozhila. Miſlini, de je môja
poſlédnja ura blíso!“ Ubógi ſantek je ihtijózh
pokléknil, ſvoj mili obràs k tlam priklonil, ter ſvôje
majhne, trepézhe rozhize poboshno vsdignil.
Genovefa je ſvôjo roko na njegovo kodraſto glavo
poloshila in s globoko ganjenim glaſam djala :
„Bog te oblagri, moj ſin, in Jesuſ Kriſtuſ bodi
s tebój, in njegov Duh naj te vodi in vlada, de
boſh dober zhlovek in nikoli, prav nikoli kaj
hudiga ne ſtoriſh, in de te bom v nebeſih, sopet
viditi mogla!“ Sasnaminjala ga je ſhe s ſvêtim
krishem objéla in kuſhnila, rekozh; „O
Boleſlav! ko boſh sdaj med ljudí priſhel in njih
hude sgléde vidil, ſe nikar ne ſpridi! Kadar boſh
v zhaſti in v bogaſtvu shivel, ne posabi ſvôje uboge
matere! Oh, zhe boſh te môje' ljubésni do têbe
in téh môjih ſols in môjih poſlédnjih beſéd,
beſéd ſvôje umirajozhe matere kdaj posabil, in ſe
ſpridil; boſh na unim ſvétu vézhno od mène
lozhen! O, Boleſlav, oſtani dober!“ —

Dalje ni môgla vezh govoriti; na ſvojo
poſteljo je nasaj padla in ozhi ſtiſnila, in Boleſlav
ni védel, ali lé ſpi ali je shé réſ mertva!
Jokajózh in ihtijózh je sraven njé pokleknil in
védno môlil: „O Bog, ne daj ji umreti. O Jesuſ
Kriſtuſ! sbudi mi sopètmôjo ljubo mater.“

Şhtirnajſto poglavje.
Vojnomirovo shalovanje po Genovefi.

Grôf Vojnomir je takrat, ko je po Golovi
tôshhi, od perve jése vnét, neſrézhno obſojenje
Genovefe v ſmert podpiſal, v ſvôjim bojnim
ſhotoru savolj prejéte rane bolán lêshal. Njegov
ſtari bojni tovareſh in konjnik, Volk s iménam,
je bil ravno vezh milj daljezh od tabora; s
ſvôjimi konjniki je vosek klanez med gorami
varoval. Ko ſe je bil vernil in v ſhotor groſa ſtopil,
po sdravju ſvôjiga goſpoda popraſhat, mu je grôf
koj vſe povédal, kar ſe je ta zhaſ sgodilo. Stari,
poſhténi ſlushabnik ſe je uſtraſhil, de je oblédel
in rékel: „O ljubi goſpod, kaj ſte ſtorili? Vaſha
goſpa je gotovo nedolshna; ſvôjo ſtaro, ſivo glavo
saſtavim. Tako poboshna duſha, tako dôbro
srejêna hzhí ſe ne ſpridi tako kmalo. Verjemite mi
to, po ſkuſhnji govorím. Pa vaſh Gôlo je
sarobIjen sanikernik! Ne samerite ſvôjimu
ſlushabniku savolj té beſéde. Dôbro vém, de ſe je s
ſvôjim prilisovanjem globoko v vaſhe ſerze
vgnjesditi snal. Pa verjemiti mi ſaj, kdor vaſ védno
hvali in vam védno pravi, de imáte prav, ta je
vaſh neprijatel; Is ſerza vaſ sanizhuje in le ſvôje
koriſti (dobizhka) iſhe. Kdor vam reſnizo tudi
takrat pové, kadar je ne ſliſhite radi, je vaſh
prijatel. Poſluſhajte me tedaj, ljubi goſpod in v
téj prizhi ſvôjo obſodbo preldizhite! Bog ſe
uſmili! Kam je priſhel moj dobri goſpod! Naj
manjſhiga ſvôjih ſlusbabnikov bres ispraſhevanja
obſoditi bi ſe vam naj vézhi pregréha sdéla —
sdaj ſte pa ſhe ſvôjo poboshno goſpó bres vſiga
îspraſhevanja obſodili! O satérite shé vunder kdaj
ſvôjo neſrézhno, prenaglo jéso! Védno ſte ſe mogli

pred ali potlej savolj ſvôje jéso kàſati, sdaj pa —
bojím ſe, bojím ſe, — je velike neſrézhe kriva.“

Grôf je ſposnal, de ſe je prehitel, pa je
vunder smiraj ſhe dvomil, kdo de je kriv,
Genovefa ali njegov ljubzhek Gôlo. Sakaj Golovo
piſmo je bilo tako umétno is lashí ſtkano, in
pôſel (pot) ktériga ſi bil je Golo sa ſvôje
narozhilo odbrál, je bil tako premêden goluſ in snal
je vſe s takim sasdevanjem poſhtenoſti potèrjati,
de je ſumni grof veſ oſlepljen bil. Med tem je
ſhe tiſto uro svéſtiga pôſla Golu poſlal s poveljem,
de imá njegovo goſpó Genovefo do njegoviga
prihoda v njéni ſôbi (zimru) varovati, pa ji nizh
shaliga ne ſtoriti in ji vſiga obilno po njéni vólji
podáti. Svôjiga naj boljiga kônja je pôſlu dal in
sasugal mu je, na vſo mózh hitéti. Tudi mu
je obljubil veliko slatá, zhe bo ſhe ob pravim
zhaſu na Vojnomirovo priſhel, hi mu od ôndi
po vólji odgovor prinéſel.

Tazhaſ, ko je bil pôſel na poti, je grôf dan
na dan bolj otôshen prihajal. V téj uri ſe mu
je sdélo, de je Genovefa nedolshna, v drugi je
sopet miſlil, de je nemogozhe, de bi ga bil Golo,
ktérimu je bil toliko dóbriga ſtoril, tako nalagati
mogel. Tako je bilo njegovo ſerzé neprenehama
od negotovoſti in ſtrupenih dvomb (zvibljanj)
shgáno. Po deſétkrat na dan je ſvôjiga svéſtiga
Volka gledati poſlal, ali ſhe pôſel ne pride
nasaj, in zéle nozhi ſe je ſpanje njegovih ozhí
ogibalo. Pôſel pride nasaj in ſporozhí, de je
bila Genovefa s ſvôjim otrôkam ſkrivno v gojsdu
vmorjena, kakor je bil grôſ ukasal. Dobrimu
grôfu ſe ni drugazhe sdélo, kakor de bi bila
njemu ſamimu ſmertna ſôdba ſtêkla in méma
(mutaſta) shaloſt ga je obſhlà. Stari poſhténi Volk

je ſhel vùn, in je glaſno sdihoval in grofovi
konjniki, lû ſo Lili vſi pred njegovim ſhotoram
shrani, ſö preklinjali in shugali, Gola, kadar
domú pridejo, na drobne koſe rasſékati.

Grôf je lêshal lét in dan savolj rane bolan;
sakaj nepokoj in grisézhi zherv njegoviga ſerzá
ſta osdravljênje savirala. Koj, ko je osdravel, je
proſil, domú iti. Ko ſo bili Samorzi shé
premagani in ſe jih vezh ni bilo bati, ga je kralj
domu ſpuſtil. S ſvôjim svéſtim Volkam in s
ſvôjimi hrabrimi junaki ſe je tedaj koj na pot podal
in proti dragi domazhii odjésdil.

Nékiga vezhéra pôsno je pervo vaſ ſvôjiga
grajſhinſtva doſégel. Dôbri ljudjé, moshjé, shené
in olrôzi ſo priſhli vſi kmalo is ſvôjih kozh in
ſo glaſno sdihovali: „O dobri, miloſtivi goſpód!
Oh, ſtraſhna neſrézha! Oh, dôbra grôſinja! Oh
sanikerni Golo!“ Grôſ s kônja ſtópi, vſe prijasno
posdravi, jim roko podá in vſe ispraſhuje, kaj ſe
je ta zhaſ, ko je bil na vojſki, doma sgodilo. Pa
le vſe dôbro je od Genovefe ſliſhal in od Gôla
vſe hudo.

Nevoljen in s preſtraſhenim ſerzam je dalje
jésdaril, de bi ſhe tiſto nozh na Vojnomirovo
priſhel. Shé od daljezh je vſe grajſke ókna
rasſvitljêne vidil. Ko je blishej priſhel in proti grádu
po hribu jésdaril, je ſhumézho musiko saſliſhal.
Golo je ravno s ſvôjo derhálijo veſél obéd imel.
Gotovo ſe je nádjal, de bo grôſ savolj ſvôje hude
rane umerl. Goſpoda zéliga grajſhinſtva ſe je
tedaj shé miſlil in s védnim rasveſeljevanjem in
veſélim rasgrajenjem je ſkuſhal ſvôjo hudo véſt
omamili. Pa ko je tako pri obilni misi v kotu
ſedel, je marſiktér ſlushabnikov, ki ſo jedí na
miso noſili, skrivaj drugimu rékel: „Ti, zhe naſh

dobri grôſ umerje, jo bo sviti Golo v téh
nepokojnih zhaſih, ſhe svil, de bo naſh goſpód. Pa
jes bi ne hôtel v njegovi koshi biti. Lé pogléj,
kako nepokojno ſedií!“— „Prav imáſh!“ je drugi
rekel, „nizh praviga veſêlja nima, in nizb ſe mu
ne priléshe. Ravno tako tam ſedi, kakor ubógi
gréſhnik pri ſvôjim poſlédnjim obédu. Ne tel bi
v njegovi koshi tizhati, in plazhila, ki ga bo na
unim ſvétu prejel, s njim deliti.“

Ko je grof do grajſkih vrát priſhel, je
ukasal satrobiti v snaminje ſvójiga prihoda. Zhuváj
v ſtolpo jim je s trobénto odgovóril. Golo in vſi
njegovi gôſtje ſo od ſtolov ſkozhili in beſéda: „grôf !
grôf!“ ſe je po zélim gradu raslégala. Gôlo, ki
bi bil bersheje ſmert, kakor groſa prizhakoval,
je urno doli hitel in je grofu, ki je ravno s
kônja ſtopal, veſ ponishen kônja dershal. Grôf
ga je dolgo ojſtro in terdno glédal, bres de bi
bil beſédo govoril, in Golo je tako bléd in v
trepetu tam ſtal, kakor hudodélnik pred ſvôjim
ſodnikam. Njegova huda véſt mu je ozhitno is
plaſhnih ozhí glédala in vſa neſrézhna sgodba mu je
ſtala s velikimi zherkami na obrasu sapiſana. S
ſlabimi, trepezhimi ſtopnjamije ſhel pred ſvôjim
goſpódam po ſtopnjizab, in njegova trepézha
roka je komaj gorézho bakljo dèrshala. Grôf v
zélim gradu ni drusiga vidil, kakor potrato in dôbro
shivljênje, neródnoſt in smeſhnjavo. Povſod ſo
ga ptuji, uſtraſhêni obrási ſrézhevali, in malo
ſtarih ſlushabnikov, ki ſo bili ſhe oſtali, ga je s
ſolsnimi ozhmí posdravljalo. Ko je v veliko
oroshnizo ſtopil, je zhelado in oklèp na miso
poloshil, od Gola vſe kljuzhe od gradú tirjal, in
ſvôjimu svéſtimu Volku ukasal, dôbro na grajſke
vrata pasiti, de nihzhe ne pobégne, in ſlushab-

nikam je sapovédal, njegovim trudnim vojakam
dôbro poſtrézhi, in molzhé je vſim s roko
pomigal, de imajo vùn iti.

Na to je ſhel naj préd v ſôbo ſvôje goſpé.
Golo jo je bil koj po Genovefinim vjétju saklênil,
in potém ni bil nizh vanjo ſtopil vezh, kér mu
huda véſt téga ni pripuſtila. Vſe je bilo ſhe,
kakor tiſto jutro, ko je Genovefa is nje ſhla. Tam
je njéni rom sa ſhtepanje ſtal, v ktérim je bil
vénez pol dodélan s biſerov narejen in s napiſam:
„Vojnomiru ſe vernivſhimu junaku njegova
svéſta Genovefa?“ Tam je ſhe njéna harfa ſtala nad
bukvami, ki ſo bile polne nedolshnih pobóshnih
péſem, ktérih je vézh ſama na prizhujózhnoſt
ſvôjiga moshá sloshíla. Vezh naſtavkov od piſem
na-nj, polnih pobóshnih, blagih miſel, polnih
Ijubésni in sveſtóſti je naſhel, ktérih pa
nobêniga ni v roko prijél. Piſala je v njih, kako
vſaki dan sa-nj moli, de bi ga Bog sdraviga is
kervavih bojev domú pripeljal; kakó ſe veſelí,
mu s imam ali s hzhérko na proti priti; kako
sa-nj ſkerbí, in ſe po njêm joka, in kako ji
njegovo molzhanje toliko nozbi bres ſpanja usrokuje.
Sakaj kakor Golo nobêniga piſiria od njé gróſu
ni poſlál, tako je tudi vſe piſma, ki jih je grôf
nji piſal, vjél. Preſtrâſhen grôf je ſhe o
polnozhi s prekrishanima rokama in poln tihe
boleznine ſedel, in ſhe vidil ni, de je shé ſvézha
dogoréla, in de shuga vgaſniti. Sdaj je Berta,
svéſta dekliza, priſhla in mu je piſmo prineſla,
ktéro je Genovefa v jézhi piſala; vervizo biſerov
mu je pokasala, ktére je kój ſposnal in s
britkim jókam mu je povedala, koliko dôbriga ji je
Genovefa v bolésni ſtorila; koj je v nôzhi,
préden je bila v ſmert peljana, rêkla, in kar je ſhe

od njéne sgodbe védila. Grôfova tiha shaloſt ſe
je sdaj v ſolsé omezhila. Vſe to, sjaſti pa piſmo,
mu je bilo shiva prizha od Genovefine
nedolshnoſti. Tako mozhno ſe je jókal, de ni nizh vidil
in de ſo ſolsé vſe Genovefino piſmo premozhile.
Védno je klizal: „Bog! O, Bog! O Genovefa! —
in têbe, têbe ſim môgel umoriti! Têbe in
ſvôjiga ſinú! O, jes naj neſrézhnejſhi smed vſih ljudi!“
— in njegov svéſti Volk, ki je na njegovo
sdihovanje prihitel, ga je ſkuſhal vtolashiti, pa saſtonj.

Ko je grôf shé dolgo jókal, je, ko bi bil
trenil, vſtal; ſvoj mezh je hotel iméti in Gola
britko umoriti. Volk mu je branil in ga opominjal,
tudi Gola ne bres ispraſhevanja obſoditi. Sa
torej je ukasal grôf, Gola ſhe to nozh prijéti, ga
v shelésje in ſpone vkleniti in ga v ravno tiſto
jézho vrézhi, v ktéri je Genovefa toliko zhaſa
kopernéla. Tudi vſe tiſte, ki ſo bili s Gôlam, je
ukasal do praviga zhaſa sapréti. Vojaki ſo to s
veſêljem ſtorili. Drugo jutro je grôf sapovédal,
Gola pripeljati. Préden ſo ga pripeljali, je ſhe
enkrat Genovefino piſmo prebrál. Beſéde:
„Odpuſti mu, kakor mu jes odpuſtim; — savolj mene
ſe nima ne kapljize kerví preliti!“ ſo mogózhno
njegovo ſerze poprijéle. Ko ſo Gola pripeljali,
ga je grôd s objokanimi ozhmí milo poglédal s
krotkim glaſam rekózh: „Golo, kaj ſim ti ſtoril,
de ſi mi tako shaloſt napravil? Kaj ti je moja
shêna — kaj ti je moj ſin narédil, de ſi ju
umoril! Reven paglovez ſi priſhel na ta grad in ſi
mnogo dobrót vshíl— sakaj mi tako vrázhaſh?“
— Golo je miſlil, de bode grôf rasgrajal in ſe
grosíl. To nenadjana miloſt mu je ſerze prebôdla.
Glaſno je sajokal in rekel: „Oh, neſrézhna ſtraſt
me je oſlepila! Vaſ ha goſpá je bres krivíze ka-

kor angelj v nebéſih — jes ſim bil hudoba, ki
jo je hôtla sapeljati. Kér me ni vſliſhala, ſim
sdivjàl, in ſim ſe hôtel maſhevati pa tudi ſvôje
shivljênje obvarovati. Bal ſim ſe, de me bóte,
zhe vam reſnizo pové, umorili. Sa to ſini jo
prehitel in jo po krivim satóshil.“ Grôfu je bila
velíka tolashba, de je bil ſam Golo priſiljen,
njéno nedolshnoſt ſkasati in mignil je s roko, ga
sopet nasaj v jézho peljati; in ſvoj obras je v
bélo ruto ſkril, jokal ſe je in ſvôjo jéso v dnô
pekla preklinjal.

Grôf je bil doſlèj tako otóshen, de ſe ſo sa
njegovo shivljênje bâli. Njegova bolezhina ga je
vzhaſih tako pêkla, de bi bil kmalo snôrel. Vſi
ſoſédni vitesi, njegovi hrabri prijatli, ſo priſhli
vkup, ga toláshit. Pa grôf je tiho ſedel in ſe ni
dal potolashiti. Smiraj je v Genoveſini ſôbi ſedèl
in nikamor dalje ni ſhel, kakor v kapélizo v
gradu. Njegova naj vezhi ſkerb je bila,
Genovefini grôb poiſkati, de bi ſe na njem sjókati
mogel, in de bi jo ſpodobno pokopati dal. Pa
nihzhè ni sa grôb védel; sakaj moshá, ki ſta jo bila
v ſmert peljala, ſta kmalo po tem sginila in
nihzhè ju vezh ni najti védel. Grôſ je v zérkvi na
Vojnomirovim ſpomín njene ſmerti lepo obhajati
ukasal. On in njegovi ſlushabniki in vſi vitesi is
okôliſhine s ſvôjimi shenámi ſo priſhli s veliko
shaloſtjo, in tudi tolika mnoshiza ljudſtva ſe je
nabrala, de je komaj deſétiza njih v zerkev iti
môgla. Grôf je dal obilni milodar (almoshno)
ubogim deliti in ſvôji goſpéj v zérkvi lépo
snaminje narediti s slatim napiſam, ki bi njéno
shaloſtno sgodbo tudi ſhe mlajſhim praviti imel.

Pétnajſto poglavje.
Grof Kojnomir sopet Jvôjo Genovefo najde.

Léta ſo pretekle, préden ſe je grôf
Vojnomir pregovoriti dal, sopet is ſvôjiga gradú iti.
Pa potlej ſhe ſo ga mógli njegovi prijatli,
vitesi in sveſti Volk tako rekózh ſiliti, in ſi vſe
prisadjáti, zhe ſo ga le nekoliko rasveſeliti hôtli.
Ta je pripravil velíko obéd in kak uméten
ſtrunar je mogel sabrenkati in tolashne péſmi péti.
Drugi je napravil viteshke igre, ſtreljanje s
lokam i. t. d. Tretji ga je na lov povábil. To
poſlédnje rasveſeljevanje, ktéro je grôſ shé s
mladiga ljubil, je bilo ſhe naj bolj pripravno, mu
otoshnoſt preganjati. Ko ſo vitesi to vidili, ſo
mnogokrat, sdaj jeléne in divje merjaſze, sdaj
volkove in medvéde, ktérih je bilo takrat na
Némſhkim ſhe veliko, ſtreljali, in grôf je
mogel s njimi na lov hoditi. Na Volkovo
prigovarjanje je tedaj tudi on nékdaj veliko lovſhino
napovédal, in vſe vitese je proſil s njêm iti.
Kônez sime je bilo, in pervi jami dan, ko bo
sopet ſnég pádel, je bil odlózhen. Dan je
priſhel in kôj, ko ſe je sasorilo, je ſhel grôf od
vſih shlahtnih vitesov is okóliſhine in od velike
derhali ſlushabnikov ſpremljen na lov. Vſi ſo jesdarili
in ſhe mnoshiza ljudí s obtovorjenimi konji,
mesgi, in Iovſkimi pèſmi je ſhla s njimi. Rogovi ſo
veſélo po gojsdu buzhali. Mnogo jelénov in
divjih merjaſzov je bilo poſterljênih. Tudi grôf
je priſhel kmalo do divjazhine. Na kônju jo sa
njo udari. Svér zhes ſtermo ſkalovje in po
germovju in ternju beshí in ſe poſlédnjizh — v
Genoveſino votlino ſkrije. Sakaj ravno tiſta sveſta

koſhuta je bila, ktére mléko ſta Genovefa in
njeni ſin shé tako dolgo vshivala.

Grôf je kônja k hvoji privésal in svér po
ſnégu ſledivſhi pride v votlíno. Va-njo je
pogledal in veſ sazhuden sagléda sad v votlíni
s-hujſhano zhlovéſhko podôbo s sidoblédim oblizhjem.
Genovefa je bila. Hudo bolésen je bila ſizer
preſtâla, pa vunder je bila ſhe tako ſlaba in bres
vſe mozhí, de bi v téj puſhávi nikóli ne bila
osdravéla, temuzh vſak tjéden je ſmerti prizhakovala.

„Zhe ſi zhlôvek“ je savpil grôf v votlino,
pridi vùn na ſvítlo!“ Genovefa je priſhla v ovzhji
koshi savíta, plézha ſo ji dolgi slaténkaſti laſjé
sakrivali; goloroka in bôſa — vſa premrasena in
bleda kakor umerajózha je bíla. „Kdo ſi?“ je
rékel grôf, nemalo preſtraſhen nasáj ſtopivſhi,
“in kako tù ſim prideſh?“ Sakáj nizh vezh je
ni posnal. Ona ga je pa o pervim pogledu ſposnala.

„Vojnomir!“ je rêkla s ſlabim glaſam.“
Tvoja shêna Genovefa ſim, ki ſi jo v ſmert obſódil.
Pa, Bog vé, de ſim nedolshna!“

Grôfu ſe ni drugazh sdélo, kakor de je
va-nj treſhilo. Vezh ni védel, zhe ſe mu ſanja
ali zhe bdi, kér je v ſvôji otóshnoſti vezhkrat bres
vſih zhutljejev bil in kér ſe je sdaj v téj
grôsni dolíni daljezh v gojsdu, daljezh od vſih
ſvôjih ljudi snajdel, je miſlil, de je Genovefin
duh pred njim.

„O, ti svelizhani duh môje Genovefe!“ je
glaſno savpil, „sakaj nasaj hódiſh, me môje
kervave ſramote toshit? Ali ſo te morde na tém
méſtu vmorili in ali ſo morde tvôje truplo v téj
votlini sakopali? Oh, taka je, in tvôje truplo
ſe v grobu obrazha, kér na semljo ſtôpim, kté-

ro ſim s tvôjo kervjo vrudézhil in tvoj duh ſe
grosí, kér ſe tvoj morívez tvôjimu mirnimu
pokopaliſhu blisha! O verni, verni ſe, svelizhani
duh! Môja véſt me shé dovolj pêzhe! Verni ſe
nasaj v ſtanovanje mirú in môli sa-me ubosiga
moshá, hi nima na sêmlji nikjér vezh mirú!
Ali ſe mi pa ne prikashi v tako shaloſtnim ſtanu
— prikashi ſe mi isvelizhaniga angelja in povéj
mi, de mi odpuſtiſh!“

„Vojnómir!“ je rêkla Genoveſa jokajózh,
„ljubi mosh! Niſim ne duh! Réſ ſim tvôja shêna —
tvôja Genovefa ! She shivim. Dobra moshá, ki
ſta me iméla vmoriti, ſta mi prisanêſla!

Grôf je bil pa ſhe od ſtrahú in grôse veſ
omámljen. Temà ſe mu je pred ozhmi delala
in ne beſéde ni ſliſhal. She smiraj jo je ſtermó
glédal in smiraj je ſhe miſlil duha viditi.
Genovefa ga je prijasno sa roko prijéla. Pa ôn jo
je ismaknil in s plahim glaſam rékel: „O,
puſti me! puſti me! Tvôja rôka je mersla ko léd.
Pa lé me vlêzi s ſvôjo ſmertno roko sa ſebój v
grôb! Sakaj shivljênje mi je gnjuſobno in ſmert
je sa-me naj bólji!“

Genovefa je ſhe enkrat rêkla: „Vojnomir!
Ljubi dragi mosh!“ in takó miloſtno in prijasno
ga je poglédala, kakor nebéſhki angelj. „Ali
ne posnaſh vezh ſvôje Genovefe? Gléj, jes ſim
reſnizhno jes! Le dôbro me pogléj! Poſhlataj
môjo roko! Pogléj le perſtan na-nji, ki ſi mi ga
ti dal. O Bog! réſhi ga is téga ſtraſhniga
domiſhljevanja!“

Sa dolgo zhaſa ſe je vunder is ſvôje grôse
sbrihtal, kakor de bi ſe bil is têshkiga ſpanja
isbudil. „Réſ je, ti ſi!“ pravi in ſkeſán
prednjo na koléna pade. Njegove ozhí ſo bíle dol-

go v njéno s-hujſhano podobo vperte — in dolgo
ni mógel pregovoriti. Poſlednjizh ſe mil je
potok ſols vlil: „Ti tedaj,“ je rékel, „ti ſi môja
shêna! Ti Genovefa! V taki revſhini! In od
mene va-njo perpravljena. O, jes niſim vezh
vréden, de me sêmlja nóſi! Jes ne ſmém ſvôjih
ozhi k têbi povsdigniti! O, ali mi moreſh
odpuſtiti?“

Genovefa mu je s ſolsami odgovorila: „O
Vojnomir! nikoli niſim bila na-te jésna! Sej ſim
védila, de ſi bil goluſán. O, vſtani in daj ſe
objéti, gléj, ſaj ſe od veſêlja jókam, de te
sopet vidim.“

Grôf ſe je pa ſhe le komaj upal, jo
poglédati. „Kaj? ti mi nizh ne ozhítaſh!“ ji je rékel:
„In ſhe shal beſéde mi né rezheſh? O, ti
nebéſhki angelj — ti mila nebéſhka duſha! O, kaj
ſim ſtoril, de ſim te tako hudo — hudo
rasshalil!“ Genovefa je rêkla: „Bodi shé vunder
upokojen, Vojnomir! miſli ſi, de je vſe Bog tako
naklonil. On je tako hôtel. Dôbro je bilo, de
ſim v to puſhavo priſhlà; bogaſtvo in velikoſt bi
me bile morbiti ſpridile — v puſhavi pa ſim
Bogá in nebó naſhla!“

Med tém, ko je ſhe govorila, je Boleſlav
priſhel. Kizh ko ſernino je imel okróg ſêbe in
boſ je po ſnégu hôdil, ki je po nektêrih krajih
dolinize ſhe debel bil. Pod pasdiho je imel
nekaj opréſnih ſhe mókrih séliſh, ki jih je bil
ravno v viru natergal, in v rôkah je korenino
dershal in jo ravno jédel.

Ko je ſantèk grôſa v kraſnim viteſhkim
oblazhilu, s viſôkim pripognjenim pêram na
zheladi (Helm) saglédal, ſe je uſtraſhil, obſtal in glaſno
savpil: „Mati, kdo je to? Ali je ta morde tudi

kdo od hudobnih ljudí? ali vaſ hozhe umoriti?
Ne jokajte ſe!“ je rékel in k materi je ſkôzhil.
„Nizh vam ne puſtím ſtoriti. Raji naj mene
vmori, kakor de bi vam kaj sbaliga ſtoril.“

Genovefa je prijasno rêkla: „Ljubi ſin, ne
boj ſe! Pogléj ga vſaj in kuſhni mu rokó. Nizh
ti ne bo ſtóril. Tvoj ljubi, mili ôzhe ſo! Gléj,
jokajo ſe nad najno révſhino! Bog jih je poſlal,
de naju réſhijo in ſeboj domú vsamejo!“

Fant ſe osre in ga pogléda. S ſvôjimi
kodraſtimi, zhernimi laſmí, shlahtnim zhêlani,
velikimi ozhmí, lepo sakrivljenim nóſam in s
lépimi uſtmi je bil shiva grôſova podoba. Ko je
grof brihtniga, zvetézhiga ſanta v têj revni
obléki saglédal, je ſhe huje sajókal, ſanta na roko
vsél, ga kuſheval ter rékel: „O moj ſin! o moj
ſin!“ in s ganjenim ſerzam je proti nébu
pogledal, s drugo roko je Genovefo objél in is
globozhine ſvôje duſhe rékel: „O Bog, te
ſrézhe je prevezh môjimu ubosimu ſerzu, de zhes
vſe môje upanje in miſli ob ênim tukàj ſvôje
ljubo déte pervizh vidim in ſvôjo shenó, kakor
od ſmerti nasaj dano sopet vidim!“ In Genovefa
je terdno roke ſklenila in pobóshno v nebó
pogledajôzh rekla: „Réſ je, o Bog! Ti ſi
neſkonzhno bogat v daréh in véſh zhlovéſhkimu ſerzu
v êni uri teshave mnógih lét , obilno plazhali!
Têbi bôdi hvala!“ In ſantek, ki je ſvôje ſtarſhe
tako ſerzhno moliti vidil, je bres povelja ſvôje
rozhize povsdignil in beſéde ſvôje matere
ponovil: „Ljubi Bog! Têbi bôdi hvala!“ In vſi trijé
ſo ſhe dolgo nepremakljívo in molzhé v tej
poſtavi oſtali in lé njih ſerza ſo k Bogu govorile,
zheſar nobêno ſerzé ne samore isgovoriti.

Zhes dolgo je Genovefa sazhéla: „Ali môji

ſtarſhi ſhe shivijo? Ali ſe jim dôbro v ſtarolti godi ?
Ali véjo, de ſim nedolshna? Oh, ſedem lét shé
me mertvo obshalujejo, in ſédem lét shé niſim
nizh od njih ſliſhala!“ Grôf je rékel: „Shivijo,
dôbro jim gré in véjo, de ſi nedolshna. In zhe
je mogôzhe, bom ſhe v téj uri kogá s veſélim
porozhilam k njim poſlal, de ſi sopet najdena.“
Genovefa je vnovizh ſvôje roké povsdignila in s veſelim
ganjenjem v nebo pogledala s ſolsamí
hvaléshnoſti, rekózh: „Bódi tedaj sahvalen, o Bog! Ti
ſi môjo molitev vſliſhal in naj ſkrivniſhi sheljé
môjiga ſerzá ſpolnil in mi tudi ſhe tó dodélil,
kar ſim ſi komaj sheléti upala. Môjiga moshá
ſi is vojſke nasaj pripeljal, môjo nedolshnoſt ſi
rasodel, mène ſi vſih nadlóg, jézhe in ſmerti
réſhil. — Srézhno uro ſi mi odlózhil, de ſim
ſvôje ljubo déte njegovimu ozhetu pokasati
mogla in sdaj mi hozheſh ſhe môje ſtarſhe
pokasati. Ti ſi zhiſta ljubésen!“

Po tém je Genoveſa ſvôjiga moshá v votlíno
peljala. Sakaj bôſa ni môgla vezh na ſnégu
preſtati. Pripognjen je grôf v nisko votlíno ſtópil,
in ko je v nji zherno ſténo in mali s maham
poráſhen krish in kamen pred njim, ki je shé
od Genovefiniga klezhanja sglajen bil, in
poſteljo s mahú in torila is buzh in bizhji jerbaſizhek,
kar je bilo vſa njena ſprava, preglédoval in ſe
sraven Genovefe uſédel in ſantizhka na roko vsél,
in ko je tudi is votlíne ha ſterme ſkale in
zherne ſhe ſnéshene hvoje poglédal, ſo ſe mu
vnovizh ſolsé vlile. „O Genoveſa!“ je rékel, „po
kakſhnim zhudu vſigamogozhnoſti te je Bog v
téj puſhavi ohranil? Ali ti je ângelja is nebéſ
poſhiljal, te shivit? Oh“ je dalje shaloſtno
govoril, „ſedem dolsih lét — bres grishljeja kruha,

bres ôgnja po sími, bres poſtelje, bres vſe
obléke, bôſa v debélim ſnégu — vojvoſhka hzhí, ki
je is ſrebernih in s slatih poſód jédla, ki je v
bagoru (Purpur) in ſvili (shida) sraſtla, ktéro
je komaj mersel vétrizhek popihljati ſmel; in
vunder, v ſkerbéh in nadlogah s-hujſhana, me
ſhe ljubiſh — ti svéſta, mila duſha! O, koliko ſo
vunder dobri ljudjé vredni!“

Genovefa je urno beſédo poprijéla in s
angelſko jaſnoſtjo v ſvôjim blédim oblizhju ſe
ſmehljaje rêkla: „Molzhi vunder in ne govori beſéde
vezh, ljubi mósh! Bóg vé, de ſim tudi veliko
veſêlja v téj puſhavi iméla; ali ni v kraljevih
hiſhah nizh nadlóg, in ali ſi ti mànj terpel,
kakor jes? Nemiſli na to dalje“, je rêkla, de bi
njegove miſli na kaj drusiga napeljala — „in
pogléj sa ſo ſvôjiga ſina. Gléj, njegove liza ſe
sharijo, kakor bágor. Ob-proſti rêji in v
bôshjim proſtim ſraku je sdrav in terden sraſtel. V
naſhim gradu bi ſe bil morebiti smehzhal, in
bléd bi bil in réven kakor otrôzi mnósih
imenitnih ljudi. Sa to ſe veſêli in sahvali Boga!“

Sdaj mu je povedala, kako zhudno je Bog
njó in njeniga ſinú ohranil od tiſtiga zhaſa, ko
je koſhuta v pervizh v votlíno priſhla, do
tiſtihmal, ko je dôbra svér od grofa preganjana
tjékaj pribeshala. Grôf je vſe sveſto poſluſhal in
poſlédnjizh je ganjen rékel: „Bog vſe zhudno
obrazha in neſkônzhno bogat je v ſredſtvih (Mittel),
ſvôje ljudi otéti. O, ne posabi nikoli, ljubi moj
ſin; ko ſi ſhe majhen otrok bil; ko ſo te tvoj
ôzhe savérgli; ko ti tudi mati niſo vezh
pomagati môgli, in ko bi bilo s tebój mogli
pomanjkanja poginiti: je Bog têbe in njih s to dôbro
sverjo od ſmertne lakote réſhil. In ko je bla réva

tvôje matere verha doraſtla, ko. ſo iméli
omagati, in ko bi bil ti ubogi ſant v téj ſtraſhni
puſhavi, polni derézhih sverín, na póti k môjimu
domu tudi bleso poginiti mogel, in ko bi mi
zhlovéſhke uſta vajne revſhine povédati ne bile
môgle: mi je mogla tudi tiſta néma (mutaſta)
svér pot do vajniga ſtanovanje pokasati. Tako
lahko in tako zhudno sná Bog o pravim zhaſu
pomagati. Saupaj tedaj va-nj vſe ſvôje shivljênje!“

Şhéſtnajſto poglavje.
Genovefini prihod na Vojnomirovo.

Ozhe, ſin in mati ſo ſhli sdaj sopet is votlíne
— in vſim ſo ſhe ſolsé ganjenja v ozhéh igrale.
Sdaj grôf, ſvoje ljudí ſkup klizaje, v ſvoj ſreberni
róg satróbi, de ſe glaſno buzhénje po ſkalovji
raslega. ſant, ki ſhe v ſvôjim shivljênju kaj
taziga ni ſliſhal, ſe je slo veſelil savolj téga, in
kôj je hôtel tudi on trobiti. Miloſtna mati ſe je
jéla ſmejati, ako ravno ſo ji ſolsé ozhi salivale.

Na trobljenje roga ſo vitesi in groſovi
ſlushábniki s vſih ſtrani na konjih in peſh v kup
hiteli. Vſi ſo oſterméli, ko ſo blédo, s-hujſhano
goſpó, ktéro je grôf sa roko dershal, in lépiga,
ljubesnjiviga ſanta, ktériga je na roki imel,
saglédali. Vſi ſo blisô ſtopili in jih obdali. Vſi ſo
pohlevno in molzhé okrog ſtali. sakáj vidili ſo,
de ſo grôſa, goſpó in ſina ſolsé ſilile. S
ganjnim glaſam je grôſ rékel: „Shlatni vitesi, in vi,
môji svéſti ſlushabniki, gléjte, to je Genovefa,
môja shêna, in to je moj ſin, Boleſlav.“ Na té
beſéde ſo vſi od grôse in zhudênja savpili, ta to,
uni kaj drusiga in ſtotére klizanja in vpraſheva-

nja ſo ſe-sméſhano ſliſhale. „O, nebéſhki Bog!
ali naſha miloſtiva grôſinja? ali jih niſo
vmorili? ali ſo od ſmerti vſtáli! Nak, to ni mogózhe!
Pa réſ je, ôna je! O Bog, v kakſhni révſhini!
Glejte le, kakſhna je! Oh naſh mili grôſizh; o
lépi, mili ſantek!“ Od radoſti in ſosbaljênja in
novosheljnoſti niſo mogli jenjati isklizovati in
vpraſhevati, sdihovati in ſe glaſno radovati.

Grôf jim je ob kratkim poglavitni dél
prigodbe povédal, in po tém je ſvôjim ljudém
mnogo sapovédoval. Dva njegovih, konjnikov ſta
mogla urno domú po noſílo jesdariti, in napovédat, de
bi vſe na njeni prihod pripravilo; drugim je
ukasal, koj konje in mesge pripeljati in ſhe
drugim je sapovédal derv nanoſiti in na ſuhim kraju
pod isſpodkopano ſkalo sakuriti in jedí
pripraviti. Grôf je sdaj ſam rasvésal, kar ſo bli
ſeboj prinêſli, in je na tlèh sraven ognjiſha plahte
rasgrinjal. Svôjo shêno je v ſhkarlataſt posimſk
plajſh savíl in veliko tanko pézho ji je dal, de
bi jo okrog glave savíla; po tém ſe je
narasgernjene plahte uſedel. Vſi vitesi, ki ſo jo ſhe
posnâli, ſo priſhli po verſti k nji, jo ponisbno
posdravit in pokasali ſo ji ſerzhno- ganjeni ſvôje
ſoshaljênje in ſvôjo radóſt. Pred vſimi
ſlushábniki jo je pa svéſti Volk naj bôlj viditi in sh-njo
govoriti shêljel; komaj mu je bilo prizhakati, de
ſo jo vſi vítesi posdravili. „Miloſtiva goſpá“ ji je
djal „in njeno roko je s ſolsami oblil, „sdaj ſim ſhe
le veſél, de mi niſo Samórzi ſive ſtare glave
vseli; rad hozhem umréti, ker ſim ſhe to
doshivel! „Po tem je vsel ſantka na roko, in ga je
v obé lizi kuſhnil ter rékel: „Bog te ſprimi, milo
déte! Ti ſi shiva podoba ſvôjiga ozhéta! Bodi
hraber in ſerzhán, kakor ſo tvoj ôzhe in tako

kroták in mil, kakor ſo tvoja mati, in pobóshen
in dober, kakor obá!“ Boleſlav je bil od
sazhétka bojèzh in ſramoshljiv savoljo mnoshize ljudí,
med kterimi je na enkrat ſtal. S zhalam je pa
priljudniſhi in sgovorniſhi prihajal. Ker je
mnogo rezhí v pervizh v ſvojim shivljênju vidil, je
imel védno kaj popraſhevati, in vſi, slaſti pa ſtari
Volk, ſo ſe veſelili umnih vpraſhanj in opomb
brihtniga ſanta, ktére ſo bile réſ v zhaſih prav
premedêne. Naj bolj ſe je ſantek s perviga
konjam zhudil. Ravno tako ſe mu je godilo, kakor
ljudſtvam, ki ſo perviga konjnika vidili; miſlil
je, de ſta mosh in konj ſkup sraſhéna. — „Ozhe,“
je rékel, ali ſo to ljudje s ſhterimi nogami?“ Ko
ſo konjniki s konj ſtopíli in mu kônja
pripeljali, je vpraſhal: „Ozhe, kjé ſte pa té sveríne vjéli?
Tazih ni pri nama v gojsdu.“ Ko je konja bolj
na tanko pregledoval in ſreberno obilno
poslazhêno bersdo saglédal, je rékel: „Aj, ali té
sverine tudi slato in ſrebro jejo?“ Ko je ogenj
hudo sazhel goréti, je vnovizh veſ sapanjen obſtal
in rékel: „Mati; ali ſo ljudjé bliſk is nebéſ
prinêſli? ali ga jim je Bog dal?“ „O,“ je dalje
govoril , ko je lépo ſvitlobo ognja oglédoval in
dobrotljivo toploto zh util, „tó je pazh lép dár nebéſ!
Jelite, mati, ko bi bila midva sa-nj védila, bi
bila tudi Bogá sa-nj proſila? Téga bi bila v téj
simi pazh potrebovala.“ Pri jedi mu je med vſim
lépo ſadje naj bolj dopadlo. Vsél je lepo, ko
slato rumenkaſto in paſaſto jabelko, in rékel je:
„Ozhe, ali morebiti vi nikoli nimate sime, de
imate tako lépo ſadje? O, pri vaſ je gotovo
dôbro prebivati!“ Komaj ſe je upal jeſti. „Saj
bi jih bilo ſhkoda jéſti!“ je rekel. Po tém je
kosarez dolgo prav dôbro ogledoval: komaj ſe ga

je dotakniti upal, po tém ga je dolgo terdno v
rokah dershalin poſlédnjizh veſ sazhudèn rezhe:
„Ali ſe ne ſtopí? Ali ni s ledú?“ Ko je svédel,
is koga je, je djal: „O koliko lepih in zhédnih
rezhi je vunder Bog vſtvaril, ki ſo mi bilo zhiſto
nesnane!“ Ni ga malo veſelilo, ko je ſvôjo mater
in vſe, ki ſo bili pri jedi, ſkosi ſteklo (glash) vidil.
Ko je poſtrêshnik ſrebern ploſzhek, préd-nj
poſtavil, v ktérim je ſvôjo podóbo saglédal, ſe je
vſtraſhil; nasaj je ſtópil, po tém pa plaſhno sa
plóſzhikam tapal, ſanta sagrabit, kteriga je viditi
miſlil. Rézh mu je bila nesapopadljíva, slaſti pa
ſe je zhudil in veſelil, de je, kadar je moder
obras naredil, tudi ſant tako narédil, in de ſe mu
je ſmehljajozhimu tudi ſant ſmehljal. Tako ſo
imeli vſi nad ſantkam ſtotéro veſelje, in ako ſta
ravno poprej neisſhtéte ſolsé prelivala, ſta ſe
vunder sdaj ôzhe in mali ſerzhno ſmejála, in tako
môzhno in glaſno ſo ſe tudi vitesi in vojaki ſniejali.

Obéd je bila komaj dokonzhana, je shé ſluga
s Genovefinimi oblazhili nasaj pridirjal. Genovefa
je ſhla v votlíno in je najpréd na kolena padla,
ſe Bogú sa zhudno reſhênje sahvaliti, po tem ſe
je v votlini preoblekla. Mali leſéni krish je vséla
v hvaléshni ſpomin ſvôjiga terpljênja ſeboj in po
groſovſko napravljena je sopet is votline priſhla.
Med jedjó ſo hlapzi, kér bi bili noſilo le po
dolsih pótih prinêſti môgli, s leſá noſilo naredili.
Grôf je plahte zbes-nj rasgernil, Genovefo in
Boleſlava na-nj poſadil in tako ſo ſhli vſi proti
domovini. Na pol póta ſo jim priſhli s noſdam
na proti, ki je bilo Genovefi bolj pripravno in
s Boleſlavam ſe je na-nj uſédla. Kmalo, ko ſo
is gôjsda priſhli, jim je shé mnoshiza ljudi na
proti derla. Povéſt, de ſo shlahtno grôſinjo sopet

naſhli, ſe je bila kmalo po zélim grajſhinſtvu in
okóli po ſoſédnih krajih rasſhirila. Kmétje ſo
délo popuſtili; zepove ſo na kljuke obeſili in vſak
kolovrat ſe je vſtavil. Zéle vaſi ſo bile prasne
in nihzhè ni hôtel domá oſtáti, rasún bolnikov
in njih poſtreshnikov. Vſi ſo ſvôje prasniſhke
oblazhila oblékli in ſo hitéli ſvôjo blago grôſinjo
glédat. Obzhinſki prasnik je bil v zéli
deshéli. Kolikor ſe je Genovefa ſvôjimu gradu
blishala, toliko vézhi je bila mnoshiza ljudí na póti.
Vſi ſo jo s ſolsami in veſélim ukanjem
posdravIjali.

Med ljudmi, kiſo jo ſrezhevali, ſta ſe tudi dva
romarja s dolsimi romarſkimi palizami prikasala
in s muſheljni na ſvôjih klobuzih in romarſkih
plajſhih. Ta dva ſta vſak na êno ſtran noſila
ſtopila in pred Genovefa pokleknila. Tiſta moshá
ſta bila, ki ſta iméla Genovefo vmoriti. Obá,
ſoſébno Kunez, ſta sdaj Genovefo odpuſhanja
proſila, de ſta jo bila is ſtrahú pred Golam v
puſhavi v revſbini puſtila in de je nilla njénim
ſtarſhem na Brabanſhko peljala. Povédala ſta po
tém, de ſi kmalo pred Golam niſta ſvôjiga
shivljênja ſveſta bila, in de ſta v obljubljeno deshêlo
romala; de ſta ſe od ondi ſhe le undán nasaj
vernila in lé ſkriváj shivéla, in de ſta ſe, bres
de bi ſe bila komu rasodéla, rasun domazhim,
po deshêli potikala; de ſta Genovefo shé davno
mertvo miſlila, in de ſta ſe savôlj téga
pogovorila od té rezhí molzhati, de bi Grofa vnovizh
ne shalila. „Oh,“ ſta djala, „kako je bilo
vunder mogozhe, de niſte mrasa in lakote umerli,
miloſtiva grofinja, ali de vaſ niſo divje sveríne
rastergale. Miſlila ſva, vi in vaſhe ljubo déte ſté
shé davno v hujſhi révi umerli, kakor ko bi

bila vaju midva vmórila.“ Genovefa jima ukashe
vſtáti, jima prijasno roko podá in rêzhe: „Dobra
moshá! Vama ſe imám sa Bogam naj pred
sahvaliti, de s ſvôjim otrokam ſhe shivím. Ti,
ljubo déte,“ je rêkla Boleſlavu, „ſe jima tudi sahvali.
Gléj to ſta tiſta moshá, ki ſta te iméla vmoriti
— ki ſta pa Bogú bolj kakor ljudém pokorna
bila. Jelita,“ je djala moshama ſe s ſolsnimi
ozhmi ſmehljaje „sdaj ſe vunder lé ne kèſata, de
ſta nama takrat prisaneſla?“ „O Bog!“ ſta djala
obá, „takrat ſva ſe zhudila, koliko ſva ſtoríla,
de ſva vama shívljênje puſtila. Sdaj pa ſhe lé
vidiva, de 'to nizh ni bilo, in de bi bila
midva tudi ſvôje shivljênje dati iméla, vaju
réſhit in vaju k vaſ him dobrim ſtarſhem na dom
peljati.“ Moshá ſta po tem pred grôſa pokléknila
in ſta tudi njega odpuſhanja proſila in ſe mu sa
uſmiljenje sahvalila, ktéro je nad njunima
shenama in otrózi ſkasoval. Sakáj sazhudila ſta ſe
ko ſta svédila, kako blagoſerzhno ju je Genovefa
v ſvôjim poſlédnjim liſtu grôſu priporozhevala,
in kako ozhétovſko je grôſ, de bi pobóshno
prôſhnjo ſvôje goſpé ſpolnil, sa nju shêne in otrôke
ſkerbel. Rekel jima je: „Niſim védil, de ſta ſe
môje shêne in otrôka uſmilila in de ſta jima
shivljênje puſtila, pa kér ſim ſe vajnih shená in otrók
uſmilil, ſe je po mêni, bres de bi bil védel,
nad vama goſpodova beſéda isſhla: „Kdor je
uſmiljen bo tudi uſmiljenje doſégel.“ Pojdita, tudi
sanaprej hozhem sa vajne shené in otrôke
ſkerbéti. Obá ſta vſtala in noſilo ſpremíla. Na poti
je Hajnez Kunzu rékel: „Ali vidiſh sdaj, de je
reſnizhno, kar ſim ti rékeſ: Pri dôbrim délu ſe
ni nizh bati, zhe ſe ravno v zhaſih nevarno sdi.
Sakaj danaſ ali jutri vunder dôber ſád prineſe.“

V téj prizhi, ko ſe je Genovefa is nékiga
majhniga gôjsda, ſkósi ktériga ſo ſhli, prikasala
in Vojnomirovo sagledala — ſo na Vojnomirovim
svonovi sapéli, in ljudem ſo ſe ſhe ohilniſhi solsé
vlile. Ljudſtvo je to napravilo, bres de bi mu
bil kdo ukasal, in lé prizhakovalo je, de bi bili
Genovèfo od daljezh saglédali. Pod Vojnomirovim
ni bilo mogózhe ljudſtva preglédati in veſ
proſtor je bil tako rekozh, obléshen. Ljudjé ſo
pokraj zéſte na drevje plésali, in na
Vojnomirovim ſo bíle vſe okna s ljudmi natlazhene, in
kodar ſo mémo ſhli, ſo bile ſhe ſtréhe polno
ljudi. Sakaj vſi ſo hôtli ſvôjo drago grôſinjo,
ktéro ſo shé davno mertvo miſlili, tak bliso,
kolikor je bilo mogózhe, viditi. Odperli ſo tedaj
noſilo, ktéro ſta dva mesgà nêſla, de ſo vſi
grôſinjo viditi mogli. Vſih ljudí ozhí ſo bile va-njo
vperte, ljudſtvo je tako glaſno likanje sagnálo,
de ſe je svonjênje le malo ſliſhalo. Genovefa je
pa, kakor sgol pobóshnoſt, ſedéla in ozhí savolj
zhaſti, ktéro ſo ji ſkasovali, na tlà obrazhala.
Sinu je iméla v narozhju. Ta je bil ſhe v
ſernini oblézhen in krishek is votline je v rokah
dershal. Na deſni ſtrani sraven noſíla je grôf
jesdaril in na lévi je ſhel svéſti Volk. Romarja ſta
jo ſpremljala in koſhuta je sa njimi, kakor
krotâk peſ ſkakljala. Vitesov in groſovih
poſtreshnikov je nékaj pred noſilam, nékaj pa sa njim
jesdarilo.

Ko ſo ſe tako po zhaſi med ljudmí dalje
premikovali, ſo nektéri rêkli: Oh, naſha mila,
miloſtiva goſpá! Kako bléda in pobóshna je. Taka
je mogla tudi Marija pod krishem biti!“ Drugi
ſo rekli: „Gléjte lé lépiga ſanta! Ravno tak je v
ſvôji ſernini in s krishem v roki, kakor maliga

Jjanesa v puſhavi isobrashujejo.“ In ſhe drugi ſo
djâli: „Gléjte, gléjte koſhute! ſhe neumne
sveríne ljubijo naſho pobóshno, dôbro grôſinjo!“
Marſiktéra mati je rêkla ſvôjimu otrôku, ki ga
je na rokah dershála, de bi mu miloſtivo
grôſinjo pokasala: „Gléj, ta je tiſta goſpâ, od ktere
ſim ti tolikokrat pripovédovala, de ſo jo nam
vséli; takrat te ſhe ni bilo na ſvétu. Marſiktér
ôzhe je ſvôjiga ſinú kviſhko vsdignil ter mu
rékel: „Ali jo vidiſh sdaj? Gléj je, ki ti je shé
veliko dôbriga ſtorila, ko ſi ſhe v sibeli leshal.“
Marſiktér ſivzhek, ki je bil po zhaſi ob palizi
prilésel, je od veſelja sdihoval, de ſo ſe mu roké
in koléna tréſle in ſhibile, in de ſe je na vſim
shivotu tréſel.

Ko je Genovefa do grajſkih vratpriſhla, je
pred dvôram vſe shlahtniſhi goſpé in
goſpodizhne vſiga ſoſéſkiga viteshſtva saglédala. Bres de
bi bile êna sa drugo védile, ſo vſe priſhle
Genovefo ſprejét. Vſe ſo ſe Genovefine
nedolshnoſti ſadovale in zhudniga reſhenja ſe veſelile.
Vſe ſo ſe pa ſhe téga veſelile, de ſo vſe tako
nevédama ſkùp priſhle, in de tudi edine niſo
pogréſhile. Ta dan ſo prasnik shénſke krepoſti
in obzhinſki prasnik poſhtenoſti in veſelja vſih
shená in devíz obhajale. Vſe ſo bile v ſvôjih
naj lépſhih oblékah napravljene, kakor o
velikih prasnikih, in naj ſpredej je lépa deviza vſa
belo oblézhena s vervizo naj lépſhih biſerov okrog
vratú ſtala in je Genovefi vénez s védno selénih
mirt, s lépim, ſnéshnobélim zvétjem, lépo
snaminje nedolshnoſti in sveſtóſti podala. „Vsemite“
je rêkla deviza, ki je komaj te beſéde ihtéti môgla,
„vsemite ta venez v iménu naſ vſih; lépſhi
venez premaganja vam je Bog v nebéſih pripravil.

Genovefa ni pognala devize. Goſpé ſo ji
povédale, de je tiſta dobra dékliza, ki jo je v
jézhi obiſkovala, in ki takrat ſhe ni bila
ſhtirnajſt lét ſtara. „Shlahtna goſpá,“ ſo rêkle, ta
je bila edína, ki ſe je vaſ v vaſbi ſramoti in v
vaſhi révſhini uſmilila. Ona naj bo tedaj tudi
naj perva, ki vaſho zhaſt in vaſho veſêlje s
vami delí!“ Ko je Genovefa deklizo poglédala in
dôbro snane biſere okróg njeniga vratú
saglédala, ſe je sopet tiſte ſtraſhne nozhí v jézhi
ſpomnila. „Oh Bog!“ je rékla in ozhí proti nébu
povsdignila, „kdo bi ſi bil to miſlil, ko ſim
takrat, kakor ubóga gréſhniza s ſvôjim otrôkam
na rokah is téga osidja peljana bila, de ſe bom
ſhe kdaj vernila! Ti ſam, o Bog! ſi shé takrat
vedel, in ſi imel takrat shé to veſêlje sa-me
pripravljeno! O Bog!“ je dalje govorila, in
venez is roke devíze milo v obras sagoréla vséla,
„zhe shé tukaj na sêmlji nedolshnoſt tako zhaſliſh in
rasveſeljujeſh, kaj bo ſhe lé nékdaj gôriv nebéſih!'

„Prav tako je, miloſtiva goſpá!“ je rékel
Volk. „Nedolshnoſti ſizer tukaj na sêmlji ne
zhaſtijo tako, in lé redko obhajajo tako
njéni zhaſtni dán, kakor je danaſhni. Bog pa
vunder to vzhaſih ſtorí, de bi nam ob málim shé
to okuſiti dal, kar nam v nebéſih pripravlja.“
Po tém ſe je k ſvôjimu goſpodu obernil rekózh:
„Goſpod, jes ſim ſe v oſemdeſétih létih, kar ſe po
ſvétu klatim, shé marſiktérkrat veſél in
premagovavez na ta grad vernil, pa dné taziga veſêlja,
kakor ga ta goſpâ nam déla, ſhe niſim
doshivel.“ „Volk,“ je rékel grof, „sato je Bog to
veſêlje ſam napravil — nar lepſhi prasnovanje je —
prasnovanje smage zhédnoſti nad hudobíjo!“ in
vſi vitesi in devize ſo mu prav dali. Devize ſo

pa ſhe poſébno ſklenile: de imajo védno
selene mirte s bélim zvétjem podoba deviſhkč
nedolshnoſti in sakonſke sveſtôbe, odlózhene biti.
Shêga ta ſe je do danaſhniga dné v mnogih
krajih na Némſhkim prihranila.“

Veſêlje téga dnéva, ſilno jokanje in
govorjenje je Genovefo tako poprijélo, de je bila vſa
oſlabéla. Bres pomude ſo jo v njéno ſobo
peljali, kjér shé toliko lét ni bila, in po tém, ko
ſe je Bogú ſhe enkrat sa zhudno odreſhenje
sahvalila in le nekoliko ſhe s Drakovo vdovo in
njenimi ſirotami ſe pogovarjala, in jim ſvôjo
miloſt sagotovila, ſe je v shé pripravljeno
poſteljo pozhivat podála. Svéſta dékliza jé sdaj védno
pri nji oſtala in Genovefa ſi ni od nikogar
drusiga vezh ſtrézhi puſtila, kakor od njé.

Şedemnajſto poglavje.
Genovefa sopet ſtarſhe vidi.

Med tém, ko je bilo na Vojnomirovim vſe
polno veſêlja, je v vojvodſkim gradu ſhe zherna
shaloſt kraljevala. Stari Volk ſe je ponudil,
veſélo povéſt, de je Genovefa sopet najdena,
njenim ſtarſhem nêſti. Grôf je rékel: „Ljubi,
ſtari prijatel! oſtanite vi tukaj in puſtite to
teshavno pot mlajſhimu moshu. Sej véſte, kako vaſ
je potovanje is vojſke v domovino sdélala, in
kolikokrat ſte po poti sdihovali, de je to vaſha
poſlédnja pot.“ Pa Volk je odgovóril: „Zhlovek
obrazha, Bog oberne! On mi je po marſiktérim
boju porozhilo in poſlédnjizh ſhe to zhaſtno
in veſélo hojo naklonil, in té ſi ne puſtim vséti.
Pripuſtite mi vunder mili goſpod, in naj grém!“

„Pomiſlite le ſvôjo ſtaroſt“ mu pravi grôf,
„dolgo pot, hudo vrême, ljubi Volk!“ „Vſe nizh ne
dé!“ odgovorí Volk.“ Kar ſo miloſtiva goſpá
sopet pri naſ, ſe zhutim deſét lét mlajſhiga. In
lépſhi, miſlim, kakor sto höjo, ne morem
ſvôjiga vojaſhkiga shivljenja ſkleniti. Kadar bo
ſklénjeno, zhem rad pozhivati. Jes, ſtari mósh ſe
zhem po tém vlézhi; ſej ſe po tém do ſódniga
dnéva lahko naſpím.“ „Pojdite tedaj,“ je rékel
grôf ganjen, „ljubi, ſtari, svéſti vojâſhki tovareſh
in vsamite naj lépſhiga kônja in sberíte ſi
dvanejſt naj hrabrejſhih môjih konjnikov na
pomozh in povejte môjimu dragimu taſtu in môji
taſhi, kar vam vaſhe blago ſerzé pové, in Bog
vaſ ſprémi in sopet sdraviga v môje roké
pripelje! Tudi Genovefa ga je ſhe poklizati ukasala
in mu je vſe do ſvôjih dragih ſtarſhev
narozhíla, kar otrózhje ſpoſhtovanje in ljubésen lé
ſerzu vdihniti more. Volk ni zélo nozh mirú imel.
Prédin ſe je prihódnji dan sasorilo, je bil shé
veſ napravljen, sbudí vojáke, pomaga ſam
konje, napaſti in oſédlati, sapové neprenéhama
dírjati, ſam kônja saſéde in ſe s ſvôjimi vojaki
odpravi. Smiraj dalje je jesdaril in vezh ſtokrat
na dan jih je opominjal: „Urno tovarſhi naprèj,
naprej!“ In tako je bilo dan na dan od raniga
jutra do pôsniga vezhéra. Kader ſo ga konjniki
praſhali: „Sakáj pa tako hitite, goſpod
nadhlévar?“ (Stallmeister) jim je odgovóril: „Pomiſlite
tarnanje ſtarſhev, ktéro bomo sdaj konzhali! Zhe
poſhtèn mósh terpézhimu le nekoliko shaloſlnih
ur more odverniti, ſe nima nizh teshavam
braniti in ſvôjim nogam ne prisanaſhvati.
Mnogokrat ſmo ſerzhno jesdarili rane ſékat in ſolsé
usrokovat; jesdarite tedaj tudi sdaj ſerzhno, ráne

zélit in ſolsé briſat. „Ha!“ je rékel, „hotel bi,
de bi kônj imel perote, kakor tiſti, ki ſim ga
nékdej, nevém shé kjé, isobrasheniga vidil, in
ki ſe mi je prav zhuden sdèl.“— Pri téh
beſédah je sopet konja ſpodbódel.

Star vites, v ktériga gradu je Volk s
ſvôjimi konjniki prenozhil, mu je povedal, de
pobôshni ſhkôf, ki je bil Genovefo s Vojnomiram
porózhil, néke ure v ſtráni ravno novo zérkev
poſvezhuje. „Tjékaj moramo natvégama!“ rezhe
Volk. „Tudi ta ſvéti mósh naj naſhe veſélo
porozhilo své. In ker je tako moder in umén, ga
hozhem dobriga ſvetú proſiti, kako bi ſe ſvôjiga
porozhila pri vojvodu in vojvodnji naj bólje
snébil. Slo ſim shé po poti ſpremiſhljeval, pa nizh
pametniga ſi niſim smiſlil. Najrajſhi bi shé od
daljezh vpil: „Genovefo ſo sopet naſhli! She
shivi!“ pa tako s durmi v hiſho telébiti tudi nizh
ne veljá. — Star voják ſim, in lé s
pripovédovanja vém, kaj je ſtrah. Pa vunder je zhudno;
beſéda „Genovefa shiví !“ me je tako
preſtraſhila, de ſim ſe tréſil, in de me ſhe sdaj po vſih
udih mersi. Nikóli bi ne bil verjel, de móre
veſêlje koga tako preſtraſhiti, in zhe ſe tudi
drugim ljudém tako godí, bi to preſtraſhenje od
veſêlja ſtarſhe kar vmoriti vtegnílo, kakor is
lóka ſpuſhêna puſhíza, ki ſerze v ſrédo sadéne.
In rézh jim pozhaſi rasodéti, beſéde svito
vésati, pogovor umetno napeljati — tega ne umém.
Taki, kakor ſmo mi, le mezh ſukati snamo,
ne pa jesika. Zhaſtitljivi goſpod nam morajo
ſvetovati. Sakaj v ſerzi s beſédo milo ravnati,
umejo, de je kaj.“ — Volk je koj tjè jésdaril,
in vſe, kar ſe je sgodilo, ſhkofu pové, in mu
tudi ſhe vſe ſvóje miſli rasodene. Shkôf ſe je

môzhno rasveſélil in Bogá hvalézh je rékel
Volku: „Ne ſkerbite, ſtari mosh! Bog vſe in na
tanko ravná, de je prav dohro. Ravno ſim ſe bil
pripravil, shaloſtne ſtarſhe obiſkat, kamor me
tudi moj opravek klizhe. Skup zhemo tedaj
iti.“ Poſhtêniga Volka je to prav veſelílo in nizh
vezhiga veſelja in zheſti ſi ni mogel miſli ti,
kakor de je ſhkoſa s ſvôjimi konjniki ſpremiti
mogel.

Vojvoda in vojvodnja ſta ſpomín tiſtiga
ſtraſhniga dné, ko ſta bila povéſt od Genovefine ſmerti
dobila, vſako leto v zérkvi v ſvôjim gradu s
molitvijo in ſolsami obhajala. Tiſti dan je sdaj
ravno bil tù, in sjutraj tiſtiga dnéva ſta ſkùp v ſôbi
prav shaloſtna ſedéla. Od tiſtiga zhaſa ſta ſe bila
ſîlno poſtarala in nju laſjé ſo s zhaſama ſivéli.
Obá ſta bila zherno oblézhena; in vojvodnja
zhernih oblek od tiſtihmal ni bila ſlékla. V
vojvodſkim gradu je bilo tako tiho, kakor de bi bili
vſi po merli; sakaj obá ſta ſe, kolikor je bilo
mogózhe, drushb ogibala. Sdaj je bil shé ſkorej
zhaſ ſlushbe Bôshje, in prizhakovala ſta, de bi
ſhkôf priſhel, ktériga ſta ſamiga vſako leto
povabila, pri ravno tiſtim altarju, pri ktérim je
bil Genovefo s grôfam porózhil, ſpomin njéne
ſmerti obhajat.

Vojvoda je poln ſerzhnih bolezhin molzhal,
in ravno miſlil: „Straſhno nakluzhje je vunder
to, de je taka ſramôta zhés najno biſho priti
mogla in de naji rod tako poginil! Pa vunder
Goſpod, naj ſe tvôja volja sgodí!“ Vojvodnja je
sdihovala: „Oh, edino déte, in tako ljubo déte po
rabeljnu sgubiti — je vunder preſtraſhno. O
Genovefa! Miſlila ſva, de boſh kakor angelj pri
najni ſmertni poſtelji ſtala, in nama ozhí satiſni-

la, sdaj pa ſe je moglo tako nakljuzhiti! Pa
vunder“ je tudi ôna djala, ko ſe je sopet sbrihtala,
„Tvoja volja, o Goſpod, naj ſe sgodi!“

Komaj ſta dogovorila, ko zhaſtitljivi ſhkôſ
pride. Njegovo oblizhje ſe je od nebéſhke
ſvitlobe ſvetilo. „Nehajte shalovati in radujte ſe v
Goſpodu!“ je rékel in s velikim navdanjem in
ſerzhnim ganjenjem je jél od zhudnih pot
Boshje prevídnoſti govoriti; Jakobovo shaloſt,
ktérimu je bil ſin Josheſ vsét, je na nju shaloſt
obernil, po tém je Jakobovo veſêlje popiſal, ko je
ſvôjiga ſinú Josheſa sopet naſhei, in duh, v
ktérim je ſhkôf govoril, in mila gorézhnoſt
njegove sgovornoſti ju je mozhno poprijéla. Miſel
na Bôshjo vſe vladajózho ljubésen in na
Jakobovo ozhétovo veſêlje je tudi nju ſerza s veſeljem
napolnila in jima je vſo shaloſt vséla.“ „O ko bi
tako veſêlje“ je rekla vójvodnja, in je roké
ſklenila , naju sadélo; o, kaj bi bilo to!“ In
vojvoda je rékel: „V tém shivljenju ne vezh, v
nebéſih pa gotovo.“ — „Tudi v tém shivljenju
ſhe,“ je rékel ſhkôf. „Goſpod tudi sdäj ſhe
velike rezhí déla. Rane nam déla, pa jih tudi zéli.
V jamo pélje, pa tudi is njé. On, Bog
Jakoba in Josheſa ſhe shiví. On, ki je vajnimu
ſerzu pomozh dodélil, de ga ni shaloſt vmorila,
naj vama tudi sdaj pomozh dodéli, de vaji
veſêlje ne premaga. Na méſti shaloſtniga pétja
sapojimo veſélo: „Goſpod, mi Têbe hvalimo!“
Sakaj Genovefa shivi — in vidila jo bodeta.“
Starſhi ſo ga savséti poglédali. Grôsa ju je pri
vasbnih beſédah moshá ſpreletéla. Upanje in ſtrah
ſta ſe v nju ſerzih bojevala, in kar jima jo
povedal, niſta môgla verjéti.“

Şhkôf je sdaj vrata odperl in Volka, ki

je s trepézhim ſerzam pri vojvodovih
ſlushabnikih v véshi ſtal, poklizal in rékel: „Ta tukaj je
mósh, ki vam bo dalje povédal.“ Volk je nótri
ſtopil in rékel: „Ona shiví! Gotovo je tako. S
témi ſvôjimi ozhmi ſim jo vidil, in s témi
ſvôjimi uſheſmi ſim njéni glaſ ſliſhal in s to ſvôjo
rokó ſim njéno prijél!“ Beſéda: „Genovefa shiví!“
ſe je koj po zélim gradu rasſhirila. Vſi
ſlushabniki vojvoda in vſe vojvodnje ſlushabnize ſo
oſtermeni, vſtraſheni, rasveſeljeni in ſkoro ob pamet
v ſôbo planili. Volk pa je tam ſtal, in vſo
zhudno sgodbo pripovedoval, in ſolsé ſo mu v ozhéh
igrále in vezhkrat je veſ ganjen omolzhal. Vſi
okrog ſo ſe tréſli, jokali in ihté ſtali — vojvoda
pa in vojvodnja ſta od veſéliga ſtrahu bléda
ſedéla in — niſta vedila, pri zhem ſta.

Zhes dolgo, ko dalje niſta dvomiti (zviblati)
mogla, in ko ſo moshjé, ki ſo s Volkaru
priſhli, vſaki njegovo beſédo poterdili, ktéro ſta
mu grôf in Genovefa narozhila — ſe jima je
sdélo, kakor de bi ſe bila is hudih sanj sbudila.
Ko vnovizh ſta jéla sopet shivéti in djala ſta:
„Dovolj ſva shivéla, kér naji hzhí Genovefa ſhe
shivi! Tjè gréva in viditi jo hozheva, préden
umerjeva! Bogá ſhe popred v njegovim lempeljnu
sahvalivſhi ſta ſe bres odlóga na pot podála in
pobôshni ſhkôf in poſhténi Volk s ſvôjimi ljudmí
in veliko derhalijo ſlushabnikov ſo ju ſpremili.

Genovefa ſe jo ta zhaſ v miloſtni
ſkerbljivoſti in poſtréshbi vedno bóljſhala in njéne liza
ſe ji sopet nekoliko, pa komaj sa ſposnanje,
rudézhe prihajale. Edina shêlja, ktéro je sdaj na
sêmlji iméla, je bila, ſvôje ſtarſhe ſhe viditi.
Kar pridejo in dôſti pred, kakor ſo jih
prizhakovali na Vojnomirovo. S vrózhimi ſolsami ſo

Genovefo posdravili. Zhaſtljivi ôzhe je is ſerza,
kakor nekdaj Simeon rékel, ko jo je objél. „Sdaj,
o Göſpod, naj v míru umerjem, kér ſo móje
ozhí ſhe to ſrézho vidile! In pobóshna mati je
rêkla, ko jo je objéla, kakor Jakob is ſerza:
„Sdaj rada umerjem, de le ti ſhe shiviſh, in
de ſe je tvoja nedolshnoſt ſkasala.“ In obá,
ôzhe in mati ſta dolgo jokala in jo objemala.

Po tém ſta miliga ſantka sagledala in obá
ob ênim ſta veſélo savpila: „Ti ſi tedaj naji vnuk
— o pridi, pridi v naji roké!“ „Bog te
oblagodari, môje déte!“ je rékel ſtari ozhe, in na roke
ga je vsél in kuſheval. In „Bog te oblagodari,
ljubo , ſladko déte!“ je ponovila ſtara mati, ki
je ſantka is ozhétovih rok v ſvôje narozhje
vsela in s kuſhevanjem in s ſolsami ga pokrivala —
in obá ſta po tém ſkoraj s ênim glaſam in
polna molitve rêkla: „O zhuden, zhuden je Bog!
Mertvo ſva te objokovala, ljuba hzhi, in niſva
ſe nadjala, ſhe kdaj na sêmlji tvôje oblizhje
viditi; sdaj pa nama Bog ſhe zlo tvôjiga ſina
viditi da!“

Sdaj je pobóshni ſhkôf, kteriga Genovefa
in grôf Vojnomir v ſvôji radoſti ſhe vidila niſta,
blishej ſtopil. Sdélo ſe je Genovefi, ko ga je
tako is nenáda vglédala, kakor de bi bila pôſla
bôshjiga is nebéſ vidila. Apoſtoljſki mosh je
najpred Genovefo in Vojnomira, po tém pa
vojvoda in vojvodnjo po verſti blagoſlovil in poglédal
in roko ſtegnivſhi je rékel: „Sdaj je goſpod
ſpolnil, kar mi je bil njegov duh previditi dal!
Tebi, môja hzhi, in vam vſim je vézhi ſrezho,
kakor poſvétno pripravil — ktera ſe je s velikim
terpljênjem sazhéla, kakor ſe ima vſaka prava
ſrézha na sêmlji sazhéti. On je drugazh naré-

dil, kakor ſmo vſi miſlili — pa v vézhim
velizhaſtvu, kakor ſmo vſi miſliti mogli. In sdaj
naſ je — kakor ſmo takrat vkupej ſlali, tudi
zhudno in soper vſe prizhakovanje sopet sbral,
in danaſ je dan priſhel, de ſe mu vſi s ſolsami
radoſti sahválimo in nobêniga s med viih ne
pogréſhamo; naſhe ſhtevilo. ſe je ſhe s tém milim
détetam pomnošhilo, kér Goſpod v vſim vezh
ſtorí, kakor obljubi. Srézhen je, kdor v ſkuſhnji
obſtojí. Sakáj, kér je ſtanoviten bil, bo
krono shivljênja prejel, ktéro je Bog vſim obljubil,
ki ga ljubijo. Ta krona je sdaj vam vſim
pripravljena.“

Oſemnajſto poglavje.
Genovefino terpljênje je blagodar zéli deshêli.

Koj, ko ſo svédili, de je Genovefi bolje,
in de ſe je od ſvôjiga terpljênja osdravila, ſo vſak
dan ljudjé priſhli, de bi jo vidili. Volk je
mogel pri ſvôji viteshki poſhtenoſti obljubiti, prav
nizh ne odrèzhi. Smiraj vezh jih je tedaj hodilo,
in védno vezh jih je bilo v ſobo puſhenih.
Ljudje ſo bili pa tako mirni in tihi, de ſo ſi komaj
ſopſti in dálje iti upali, temuzh de ſo pri vratih
obſtáli. Moshjé s ſvôjimi kapami pod pasdiho
ſo tako pobóshno kakor v zérkvi ſtali in ſhe
majhni otrôzi na rokah ſvôjih ſiarſhev ſo pobóshno
rozhíze proti nebu vsdigvali.

Genovefa je vézhi dél na ſvôji pozhivávni
poſtelji leshála ali v bélih oblazhilih na
naſlonitnim ſtôlu ſedéla in njéno lepo blédo oblizhje je
bilo tako pobóshno in nebéſhko, tako milo in
krotko, tako miloſtno in prijasno, kakor de bi

bilo od ſolnzhnih sharkov obſijano. Vedno je
ljudem take beſéde pravila, ktere ſo vſe ſvôje
shivljênje pomnili.

„Vi, ljubi dragi ljudjé !“ je rêkla s krotkim
milim glaſam, „veſeli me, de me obiſhete, in
sahvalim vaſ sa ljubesen, s ktero môje
terpljênje in veſêlje delitè. Oh, lahko ſi miſlim, de
imate tudi marſiktere nadlóge, in vém, de ſe
more marſikdó s med vaſ terdo vhivati. Pa lé
Bogá ljubite, va-nj saunajte in ne obupajte! On
ga réſhi, kdor ga ljubi, is vſih nadlog. Kjer
miſlimo, de je vſe sgubljêno, on ſhe sna
pomagati. Kjer je naj hujſhi nadlóga, ſmo
najblishe Bogá. Poſlédnjizh vunder vſe prav ſtorí.
Ali ni reſ? ali ne ſprevidite téga is môje sgodbe?“

„Dovoljni bodite s tém, kar imate in s
malim bodite sadovoljni. Tudi s malim moremo
veſéli biti. To ſim v puſhavi ſkuſila. Zhe ſte
ſhe tako ubógi, imate vunder lé kozho, obléko ,
poſteljo in po ſimi gôrko ſtanovavnizo in gorko
jéd. Vezh pa zhlôvek ne potrebuje. Ne
veshite tedaj na poſvétne rezhi ſvôjiga ſerza! Ne
sanaſhajte ſe na mertve denarje, temuzh na
shiviga Bogá. Bog sna bogatinza hitro bolj ubosiga
kakor naj vezhiga ſiromaka, in naj bolj ubosiga
sná sopet bogatinza ſtoriti. Sej to na meni vidite!“

„Terdno ſe dershite Bogá, radi molite in
ſvôjo véſt zhiſto ohranite. Kdor je s Bogam, in
ga v'ſerzu nóſi, imá nebéſa v ſerzu„ Molitev
da mozh k dobrodeljſtvu in terdnoſt v nadlogah.
Skosi oblake gré in ne oſtane nikoli nevſliſhana.
Dobra véſt je v vſih nadlógah v jézhi, v
bolésni in v ſmerti mehka blasina. Şkuſili bodete to ,
kakor ſim jes ſkuſila.“

“Kadar vam vaſha véſt kaj ozhita — in ko

mú pa nikoli nizh ne ozhita, zhe ſe ravno tako
hudo ne pregreſhi, kakor ſo mene toshili.
Kadar vam, pravim, vaſha véſt kaj ozhita, ſe
ſkuſite naj pred s Bógam ſpraviti, in priheshite k
Kriſtuſu, njegovimu ljubimu ſinu. Njega nam je
ôzhe v svelizhanje ſvetá poſlal. On je ſprava
naſhih gréhov. On je ſvôjo kri v odpuſhanje
naſhih préhov prelil. Zhe rezhemo, de nimamo
grehov, ſe goluſamo, zhe pa ſvôje gréhe
ſposnamo, je Jesuſ svéſt in pravizhen, in nam gréhe
odpuſti in naſ od vſiga ozhiſhi, kar ni pravo.“

„Le ſv. Evangeli radi poſluſhajte — in vſe
bote ſhe bolj na tanko svédili, kakor vam jes
samórem povédati. S evangelſkimi bukvami v
êni in s krishem v drugi roki ſo priſhli pervi
osnanovavzi evangelija k vam. She enkrat:
poſluſhajte evangéli, ohranite ſi ga v ſerzih — po
njem-ſe ravnajte! Sakâj bôshja beſéda je in imá
mozh v ſêbi, vſe svelizhati, ki va-nj vérujejo.
In po tém ſhe enkrat: miſlite védno, de je v
krishu svelizhanje. Po krishu, terpljenju in ſmerti
je ſhel Jesuſ v Jvôje velizhaſtvo! Po krishi in
terpljenju in po mnógih nadlogah moramo tudi mi
v nebéſhko kraljeſtvo priti. Jélite — po téj póti
hozhemo ſkupaj hoditi?“ je djala in vſim je ſhe
roko podala in vſi saporédama ſo ji mogli to
v roko obljubiti.

Sakonze in ſtarſhe je poſébno opominjala.
Sakonze je le k ljubésni in ſlôgi (edínoſti) in
pred ſumenjem (Eiſersucht) ſvarila. „Ne
poſluſhajte nikoli krivih prizh, ki snajo vaſho
ljubésen in ſlôgo popâzhiti!“ je djála, ki je ſama
ſkuſila, kakſhne nadlóge take prizhe tudi naj
bôlji ljubésni usrokovati morejo. Starſhe je
opominjala, ſvôje otroke pobóshno in kerſhanſko

rediti. „Glejte,“ je rêkla marſiktéri materi, ki je
s otrôkam na rokah pred njó ſtala, ljubimu
otrôku ni na zhêlu sapiſano, kaj mu je ſhe vſe
na ſvétu naklónjeno. Sdaj ſe ſhe ſvetu prijasno
ſmehljá, pa priſhel bo zhaſ, ko bo sdihoval in
jókal, kakor vſi, ki ſo na ſvét priſhli. Torej ga
dôbro redite, de bo imel mozh v ſêbi, ſe s
ſvétam bojevati. Ko ſo mene môja mati tako na
rozhju dershali, gotovo niſo miſlili, kakſhne
nadloge me bódo sadéle. Pa ko bi me ne bili s
perve mladoſti k ſerzhnimu ſtrahu boshjimu in
k ſerzhnimu upanju v Bogâ opominjali, bi bila
mogla v ſvôjih nadlógah omagati in v puſhavi
obupati, in ſi ſhe zlo ſarna shivljênje vséti in
vezh bi me ne bilo tù. Bres terdne vére v
Bogâ, v Kriſtuſa in vézhno shivljênje bi bilo
shivljênje shaloſtno in bres toláshbe na sêmlji.
Vſadite tedaj sgodaj to véro v ſerza ſvôjih otrók.“

Boleſlav je mógel sdaj tudi vſakimu otroku
kaj lépiga v ſpomín dati in bres darú ni bil
noben otrôk ſpuſhèn. Ta dobrotljivoſt in
prijasnoſt in lépi nagovori ſvôje míle grofinje ſo ſi
ljudjé prav k ſerzu jemáli, in ſhe terdoſerzhni
moshjé ſo vzhaſih kakor otrozi jokáli.
Genovefina poboshnoſt, njeno terpljênje, njéna
poterpeshljivoſt; njéne beſéde in njéni sglédi ſo bili
zéli deshéli velik blager (shégen). Daljezh okrog
ſo bili ljudjé veliko bolj pobóshni; ozhitno ſo ſe
poboljſhevali in v marſiktéri kózhi, kjér je
poprej nemir kraljeval, je sdaj ſlôga in ljubésen,
pokojnoſt in sadovoljnoſt ſtanovala. Pobóshni ſhkôf
je sdaj rékel: „Zhe hozhe Bog po kakim
zhlovéku veliko ſrézho narediti, mu veliko
terpljênja poſhlje — in to je tudi naj bôlj ſvéto oſré-

zhenje, ktero Bóg ſam daje. Njéne beſéde vezh
dôbriga délajo, kakor moje pridige.

Devétnajſto poglavje.
Gola konez.

Kadar ſo ljudje is ſôbe od grofinje priſhli,
ſo hôtli tudi Gola viditi. Kervava ſodba ga je
obrekvavza, nesvéſtiga ſlushabnika in trojniga
vmorivza v ſmert obſodila. Od ſhtérih volov
bi bil imel rasſtergan biti. Pa grôf mu je po
ſerzhni proſhnji ſvôje pobóshne goſpé ſmertno
kasen (ſhtraſingo) odpuſtil. Pa od vêzhne jézhe
ga reſhiti ni bilo v grôfovi môzhi. Jézhar, ki
je Gola ljudém pokasovati imel, ni ſkoraj zéli
dan ne ure pokoja imel. Pa vunder je rad vſe
ſtóril. „Le pridite!“ je rékel ljudém. „Tarn gôri
v ſôbi ſte podobo nedolshnoſti in zhednoſti
vidili; tu dôli v Golovi jézhi snate pa podóbo gréha
in hudobije glédati.“

S latérno in teshkim sveskam kljuzhev je
ſhel po voskih kamnitnih ſtopnjizah naprej
daljezh pod semljó. Ko je têshke shelésne vrata
odperl, je ljudi grôsa ſpreletéla, in ko je s
latérno v jézho poſvétil in ko ſo Gôla saglédali,
ſo ſe ſhe bolj uſtraſhili. Laſjé ſo mu divje in
rasmerſheno zhes zhelo viſéli in dolgo brado je
imel. Njegovo oblizhje je bilo blédo ko ſténa,
in s ſvôjimi zhernimi ozhmi je plaſhno in
ſtraſhno krog ſêbe glédal. Huda veſt ga je tako
grisila, de je mnogokrat divjal, ſtraſhno tulil,
s ſvôjimi verigami rashljàl in s glavo v ſténo
butal. Pa zhe je bil tudi bolj pri pameti, je take

ſlraſhne pogovore s ſeboj imel, de ga je bilo
ſtraſhno poſluſhati.

„O bedák, bedák! ſedméri bedák, ki ſim
bil jes!“ je dôſtikrat vpil. „O gorjé mu, kdor
Bogá sapuſtí, ſvôje ſerzé hudim shêljam vda in glaſú
ſvóje veſti ne poſluſha! V sazhêtku ſhe kake krive,
neſtanovitne goluſive rasveſeljevanja vshiva, pa
njegov kônez jesdihovanje in révſhina. Po zvétkah ſe
ſprehaja, pa nanaglama ſe v bresno pogrésne, ki ſo
ga zvétlize njegovim ozhém ſkrivale. Gorjé, gorjé
mu, kdor imá po prepovédanim veſêlju
posheljênje! Miſli, de ſe zvetézhimu róshnimu
germizhu priblishuje, in ſtégne roko po róshi, kar
plane huda, ſtrupéna kazha is germizha, ſe ga
ovije ſedemkrat in ga davi in grise bres
prenéhanja s ſtrupénimi sobmí!“

Vzhaſih je vpraſhal, ako ravno ſo mu shé
doſtikrat povédali: „Ljudjé ! Ali je réſ, de ſo
grôfinjo in njéno déte sopet naſhli? Ali je réſ
tako, ali ſe mi je lé ſanjalo? Nak', nak', ni ſe
mi ſanjalo ne! Tako je, gotovo je tako; vérjem.
Sakáj poſluſhajte,“ je potem s milim glaſam dalje
govoril: „Bog ſe ſtraſhno maſhuje. On jo je is
té jézhe tù réſhil, in mène va-njo pahnil.
Tukaj, tukaj je ſedéla,“ je rékel in s roko je po
rudézhih tlàh udaril, „tukaj na téh tlàh je
ſedéla, kjér jes sdaj ſedim. Ali mi sdaj verjamete,
de je Bog pravizhen.“

Drugikrat je rékel: „Hvala Bogú, de she ſaj
pridete po-me. Le peljite me tje na moríſhe.
Rad grém!“ je rekel in vſtal: „Nedolshno mater
in nedolshno déte ſim vmóril — sató mi morajo
tudi glavo odbiti. Nedolshno kri ſim prelil —
pogléjte lé mojih rok; vſe ſo kervave — gléjte
zhes in zhés ſo kervave! Gléjte, potôki ſolsá, ki

mi is ozhí derejo, jih vezh ne isperejo. Sa to
moram tudi ſvojo krí na moriſhu preliti. Pa rad
ſtorím to! Bolje je po rabeljnovim mezhu
umréti, kakor martro tù — tù notri“ na perſi je
pokasal — „ſhe dalje terpéli!“

Vzhaſih je ljudí koj, ko ſo vrata odperli,
ſtermo poglédal, ſe je po tem ſtraſhno poſmejal
in djal: „Takó! Ali vaſ vunder tudi pripéljelo!
Jèlite, vi ſte ſe tudi dali od hudiga posheljêna
sapeljati 5 ali ſte tudi nedolshnoſt sapeljali? Kaj?
Pokashite mi ſvôje roké, zhe ſe jih ne dershé
tudi ſolsé kake neſrézhne matere ali pa kri
kakiga nedolshniga déteta? Ne pokashete mi jih,
ſe ne úpate, mi jih pokasati? — Sdaj vém,“ je
po tém ſtraſhno savpil, „tako je! Vaſhe roké ſo
polne kervi in ſolsâ, kakor môje. Hudôbneshi
ſte, kakor jes. Le k mêni pridite! Glejte“ je
dalje govoril in ſe je na ſtran pomaknil, „gléjte,
tù je sa prihodnje vaſh prôſtor. Vſi ti
hudôbneshi gréjo k mêni tukaj nótri!“ — —

Preſtraſheni otrôzi ſo jéli na glaſ jokati,
vpiti in ſvôje oblizhje v oblazhila ſvôjih mater
ſkrivati; mladénzhi in devize ſo terdno ſklenili,
ſerza pred takimi gréhi varvati, ki poſlédnjizh
v tako révſhino pripéljejo in marſiktéri mósh je
miſlil, in marſiktera shêna je glaſno rekla: Bólje
je zhlovéku v puſhavi seliſha in korenine jéſti
in nedolshnimu biti, ko Genovefa — kakor v
grofovſkim gradu s Gôlam obilno shivéti in
hudo véſt iméti in tako umréti.“

„Prav imâte!“ je rékel jezhar, ki je
shelésne vrata saperl; in zhe hudôbno shivljênje na
sêmlji ravno tako hudo ne konzhá, ſe vunder
na unini ſvétu ſhe bolj hudo iside.

V tém bresúpa polnim ſtanu je Golo mnó-

go lét snivel; zhe je njegova ſmert bolj mirna
bila, ſe ne vé. Pravijo, dé ni dobil préd
pokoja, kakor ko ſo mu poſlédnjizh po njegovi
volji pravízo ſtorili in ga ob glavo djali.

Dvajſeto poglavje.
Şhe nékaj od koſhute. Şklèp.

Otrôzi ſo hôtli, ko ſo Genovefo, Boleſlava
in Gola vidili, ſhe tudi, kakor je shé otrózhja
naváda, koſhuto viditi. Grof ji je dal poſében
lép hlév sidati. Proſto je po dvoru in po gradu
hodila. Vezhkrat po dnévu je po ſtopnjizah do
Genovefine ſôbe priſhla, in ni je bilo odgnati,
de ſo jo sa nekoliko zhaſa k nji ſpuſtili. Pa s
vſim ljudmi je bila priljudna in is rok je jédla;
ſhe lovſki pſi ji niſo nizh shaliga ſtorili. Otrôzi
ſo ſe tudi lépe shivali veſelili, ki ſo ji kruha
dajali, jo boshali, in matere ſo rekle: „O Bog, ko
bi te shiváli ne bilo, bi bila naſha mila grôſinja
in naſh ljubi grôſizh v puſhavi poginila.“ —
„Sato ſe ne ſmé nobêna svér terpinzhiti!“ je djala
kerſhenza, ki je iméla sveſto shival opravljati.
„Ko bi vola ne iméli, ki ga v plug vprégamo,
in tudi krave ne, ki nam mléko daje, nam bi
ſe ravno tako hudo godilo, kakor bi ſe bilo ljubi
grôſinji bres koſhute v puſhavi godilo. Pa kaj
ſhe, veſ ſvet bi nam bil puſhava bres shivál.
Malo obdélanih njiv bi ſe vidilo, in naj lépſhi
travniki hi nam nizh ne pomagali. Toréj ne
terpinzhite shivine — in hvalíte Bogá sa te dobrote.“

Doklej je Genovefa shivéla, ſe ne vé; to pa
ſe vé: Dokler je shivéla, je shivéla v veſêlju in
neisrezhèno veliko dôbriga je ſhe ſtorila, in njén

kônez je bil miren, in blag. Njéno shivljênje po
prihódu is puſhave je bilo enako lépimu,
mirnimu pomladajnimu vezhéru po hudim vreménu,
ki je ſrézhno minulo, in njéna ſmert je bila,
kakor lépi, mili sâhod ſolnza, ki ſhe ſije in
blagoſlov rasliva, dokler tudi njegov poſlédnji sharek
ne vgaſne — temuzh ſe Je naſhim ozhém ſkrije,
de bi ſe sopet lépſhi v drugim ſvetu prikasal.

Pri njenim pogrébu je bilo neismérno
veliko ljudi, in vſi ſo na njénim grobu ſolsé tozhili
— pa nihzhè bolj vrózhih, kakor Grof Vojnomir
in Boleſlav, Svéſta koſhuta ſe je na njén grôb
vlégla in ni vezh vſtala. Nobêne rezhí, karkoli
ſo ji kládli, ſe ni dotaknila, in nékiga jutra ſo jo
mertvo, na grobu dobili. Grôf je dal
Genovefi lép ſpominek is drasiga marmorja poſtaviti,
na ktérim je bila sdôlej tudi koſhuta s kamna
isſékana,

V puſhavi je dal grôſ po Genovefini
prôſhnji puſhavniſhtvo vloshiti. Na déſni sraven
Genovefine votline je bila kapeliza. Shkôf Hidolp
jo je poſvétil, in ljudſtvo jo je zérkêv goſpé
imenovalo. Genovefina sgódba je bila lepó na ſtenah
isobrashena in mali leſéni krish, na ktérim je
bilo toliko drasih ſpominkov, ſo dali — to de
ſhe lé po Boleſlavovi ſmerti — v slato vkovati
in na altár poſtaviti. Na drugi ſtrani votlíne je
bila puſhâvniſhka kozhiza in pri nji lép vertez,
po ktérim ſe je vir stékal. Mnogo ljudí je
smiraj tjékaj hodilo in prijasni puſhavnik jim je vſe
— mali krish, pild, votlino, kamen, na ktérim
je Genovefa klezhala, vir, is ktériga je pila,
kasal; pripovédoval jim je Genovefino sgodbo, in
odraſhene in mlade je opominjal, ſe po njénim
lépim isgledu ravnati.

Ljudſtvo je Genovefo kakor ſvetnizo zhaſtilo.
Şkoraj po pretezhenih ſto létih ſo ſe ſhe ſivi
moshjé hvalili. „Ko ſim ſhe otrok bil, ſim
Genovefo vidil!“ In pripovdovali ſo poſluſhajózhim
vnukam, kaj jim je kdaj povédala.

Vojnomirovi grad, ſplôh le Vojnomirovo,
imenovan, kjér ſta Vojnimir in Genovefa
prebivala, ſe je bil ta zhaſ poderl, in ne daljezh od
Koblenza ſo le rasvaline po imenu „Staro
Vojnomirovo“ viditi, pa zheſtênje in ljubésen do
Genovefe ſhe ni vgaſníla v ſerzih ljudí. Mnógo
kraſnih zérkev ſo v njén ſpomín sidali in
marſiktéra shêna in deviza ſe v pobóshen ſpomin ſhe dan
danaſhni Genovefa imenuje.