I.

Na Sokólovski grajšini je živel pred več sto let serčni vitez Teobald s svojo pobožno ženó Otílijo. Vitez je bil ravno takó blaziga kot ju­naškiga sercá. Za vse stiskance po celi deželi se je zlò poganjal, pa zató še hvale ni hotel. Rádost, ljudí osréčiti, mu je bila že dovòlj pla­čila. Otílija je réveže obilno obdarovala, je obi­skovala bolnike po kóčah bližnjih dolin, in njen grad je bil zavetje vsim ubozim, ki so bili pomoči vredni. Tudi Neža, edina hči teh zalih staršev, gospodíčna per osmih létih, je bila zgolj dobrota in perjaznost do ljudí. Zanjo ni bila večiga veselja, kot druge oveselováti. Stariše in hčer je vse spoštovalo, in kdor koli je visóki Sokólovski stolp ali turn od déleč ugledal, je blagrovàl dobrotne, tam stanujóče ljudi. In go­tovo je bil božji blagoslòv (ali žegen) pràv vídama nad Teobaldam, Otílijo in Nežo. Desi­ravno so veliko razdelili, so vender vsiga dovólj imeli, ker so bili smed nar bogatiših blago­ródnih družin tiste dežele.

Bil je lep, jasen poléten dan, ko greste Otílija in Neža po obédi skosi vratica v dvornim ozidji po kamnitnih stopnicah na vert, ki je bil navdòl hriba. Z veseljem zagledate, kako lepó sinjkljati (ali plavkasti) vòhrovt raste, in se vertnični popki prézajo; kako se bôb ovija, in češnje med začernêlim perjem že rudéčijo. Nekaj

časa postojité per vodoskóki v sredi verta, in se razveselujete nad igranjem vodé, ki je v solnčni svitlobi bistra ko golot (ali kristál) kviš­ko vrela, in v kapljicah, pisanih ko mavrica, zopet spadávala. Po tem se usédete v lepó omré­ženo lopo, ob ktéri se vinske terte ovijajo, in pridno dodelujete oblačilo za néko siróto. Vse po verti je tiho in pokojno; le pénica je še verh bližnjiga drevesa prelepó popévala, in od vodo­skóka se je neprenéhama slišalo perjetno vodno šumenje.

Nanáglima, de še viditi neste bile v stani, kaj de si je, nekaj v lopo perleti. Obé se strá­hama pogledujete. Ko bi trenil, se velik ptič z razprostertimi perutami pred lopo spusti, pa ljudí v njej zaglédavši préc spet odleti. Neža je vsa plašna, de se ne gane; še ozrêti se, si ne upa, kaj de bi bilo takó urno v lopo perletélo. Tode mati ji reče posmehljàje se: „Nikar se ne boj! Kaj če néki biti, kot kaki ptiček, ki je jástrobu ubéžal“. Pogléda in zavpije: „Glej, glej go­lobčika, beliga kakor snég! Ves prestrašen se ti je za herbèt skril“. Ga prime, ter se v Nežo ozre in ji reče: „Véš kaj, za večerjo ti bom golobčika spekla“.

„Kaj spekli?“ reče Neža z zavzétjem, ter z obéma rokama golobčika popade, ravno ka­kor bi ga hotla zažugani smerti otéti: „Ne, ne, ljuba mati,“ ji reče, „to ni bila vaša resnica! Uboga živalica je k meni perbežala, kakó bi jo koli zamogla umoriti? Le poglejte, kakó je lép! Gotovo je bel ko sneg, in njegove nožice, le poglejte, kakó so lepó rudeče kot koralde. Vite, kakó mu še sercé utripa! Z svojima nedolžnima očéscama me takó milo pogleduje, kakor bi mi

hotel reči: Nikar mi nič žaliga ne stóri! ― Pràv nič ti ne bom storila, ljuba živalica, nési se zastonj k meni zatekla. Per meni ti ima dobro biti“.

„Pràv imaš, ljubi otròk“, ji mati perjazno reče, „mojo misel si zadela. Le skusiti sim te hotla. Nêsi golobčika v svojo stanico, in mu daj piče. Nesrečnih, ki k nam perbežé, ne sme­mo spoditi. Do vsih revnih, tudi do žival mó­ramo biti usmiljeni.“

Mati je dala narediti golobnják z rudečo streho in z zelenim omréžjem. Neža ga postavi v kot svoje izbe, in ga golobčiku v stanovanje odkaže. Vsak dan ga preskerbi z obilno pičo in hladno vodó, in mu tudi časih čistiga peska natrese. Golobčik se je kmal Neže pervadil, in je bil pràv kroták in domàč. Kakor hitro mu, je Neža durice odperla, je golobčik sletel, in ji z rok zernica zobal, ki mu jih je ponujala. Še zapreti ni bilo hišice več treba, ker je go­lobčik že sam rad v nji ostàl.

Kadar se je dan zaznàl, in je Neža še spala, golobčik na njeno zglavje perletí, jo zbudi, in ji ne da mirú, dokler ne vstane in ga ne napase. Neža se zavoljo tega materi pertoži in pravi: „Pa že vém, kaj bom storila, de me ne bo več budíl. Zanaprej ga bom zvečér vselej v njegovo hišico zaperla, de zjutrej ne bo vùn môgel“. „Tega pa saj ne“, ji reče mati. „Še le učiti se imaš od golobčika zgodej vstajati. Zgodej vstajati človeku zdravje ohrani in veselo sercé. Bi te li ne bilo sram, ako bi bila léniši od goloba?“ Takó le se je Neža navadila za rana vstajati.

Eniga dné je Neža per odpertim okni sedé šivala. Golobčik je per njenih nogah drobtinice pobiral. Pa nanáglama skozi okno sletí in se na bližnjo streho usede; Neža se ustraši, in zlò zakričí; mati pride in jo vpraša, kaj de je. „Oh moj golobčik“, odgovorí Neža , in jokaje na streho pokaže, ki se je na nji sedéči go­lobčik grèl. „Vabi ga,“ je reče mati. Neža to storí , in per téj priči golobčik perletí in se ji na roko usede. Té bogljivosti je bila Neža neizrečeno vesela. Na to ji reče mati: ,,Bódi tudi ti meni zmirej takó pokorna, kakor je tebi golobčik, in to mi bo še véči veselje delalo, kakor ga ti zdaj občutiš. Kaj ne, de mi boš to rádost storila?“ Neža ji obljubi, in je bila tudi mož besede. Nar bogljivši deklico je mati odslej v nji imela.

Neki dan je Neža na verti zelém in cvetlicam perlivala. Vsa spéhana se k materi usede na zeléno klop tik vrélca. Golobčik, takó krôtek, de ga je Neža letati pustila, koder koli se mu je poljubilo, perletí k studencu pit. „Le poglejte, mati,“ reče Neža, „kakó varno po máhnatim kamnji stopa, kakó skerbno se váruje ila, ki je med kamnjem! Kakó čedna je ta živalica! Belôto je nar težji čedno obvarovati, in vender se nikoli ne vidi nobèn mádežek na prebélim perji varljive živalice.“ „In kakó nemarna je časih Nežica!“ reče mati, ter pokaže na dolgo gospodičnino oblačilo. Neža, per vrelcu v škropílnico, vodó zajemaje, ni oblačila dovolj varovala. Sramote ji kri v obràs stopi, in odslej je bilo njeno oblačilo zmirej čistimu snegu enako.

Neža je enkrát s svojo materjo nékam popótvala, kjer je veliko veselja vžila. Ko zvečer

domú pride, ji koj golobčik naproti perletí, in se nad njenim prihodam radúje. „Celi dan je po vami žalovàl“, ji reče dekla, „in vàs povsod iskàl. Se le čudim, de je še neumna živalica svoji dobrotnici takó vdana.“ „Rés je,“ reče Neža, „za malo zérnic, ki mu jih vsak dan veržem, bi ne môgel hvaležniši biti.“ „Si pa li ti,“ ji reče mati, „tudi zmirej takó hvaležna? Poglej, dans si se tóliko poveselovála! Ali si pa že zahvalila Bogá? Ne daj se vsaj od živalice osramotiti.“ Neži še na misel ni prišlo, Bogá zahvaliti. Pa odslej ni nikoli več šla po­čivat, de bi ne bila za razveseljenje in dobrote Bogá perserčno zahvalila.

„Ljuba živalica,“ pravi enkrat Neža, zjutrej zgodej že per svoji mizici deláje, svojimu golobčiku na vogli mizice sedéčimu, ki se je z bistrima, nedolžnima očéscama prijazno vanjo ozíral: „marsikaj sim se že od tebe naučila, in ti veliko hvalo vem.“ Mati ji reče: „Nar lepše, čésar se imaš še od njega učiti, ti še ostaja. Lej, čedni, beli golob je ljubeznjiva podoba nedolžnosti, ker je brez zavidnosti, brez hlimbe, brez zvijáč in brez vse lepotíje. Naš božji odre­šenik je to z eno besedo povedal rekoč: Bodite priprosti ko golobje! O bi bila pač ta blaga priprôstost zmirej v tebi! Ko bi bila zavítost in hlimba (ali hinavšina) in vse gréšno tebi vseskozi neznano! Bog daj, de bi se od tebe za­môglo rêči: Neža je nedolžna in brez zvijáčine kot golob“. In to se je tudi resnično nad njo spolnilo.

II.

Eniga dné je vitez Teobald zmagávec veliciga trôpa tolovajev domú peršel, ki so bili celo deželo v strah perpravili. Zadovoljin in vesél dobljene vojne je néki večer per kozarci vina sedèl in pravil, kakó je razbojnike lovil in sodbi izdajal, druge pa pobijal, de je po deželi spet mir in pokoj. Povést je nékako dolgo terpela. Otilija in Neža sté zatorej svoja lepa kolóvrata pernesle, sté urno prédle in pazljivo po­slušale. Precej pôzno je že bilo, in luč je že gorela na mizi. Med tém stopi v stanico imenitna, zala gospá v černim oblačili, z blédima licama, in perpelje za róko majhno gospodično, tudi v černo obléčeno. Vitez, Otilija in Neža vstanejo in pozdravijo ptujo jim neznano gospó.

Gospá pa reče s solznimi očmi; „Bog vas sprimi, preblagi vitez! Ako ravno vas še nikoli nésim v obličje vidila, vender per vas pomoči išem. Jest sim Rozalinda Visóška, in ta le otròk je moja hči Hema. Mendè že véste, kakó me je Bog obiskal. Moj mož, dobri Adalrik, Bog mu daj sveti raj, je za ranami umerl, ki jih je v vélikim boji pretékliga léta dobil. O koliko sim pač v njem zgubila! Bil je dober, ljubeznjiv mož in nar boljši oče! Pa saj ste ga sami poznali. Verh tega pa je bil predobrotljiv, de bi nam bil zakládov môgel zapustiti; namésti téh pa nam je v nebesih zalòg perhranil. Zdej nam pa še to hočejo vzeti, česar nam je v živež potreba. Moja soseda, dva lakomna viteza, me zlò zatírata. Eden jo na vso moč zvija, de bi me ob lepe žítiša in travnike perpravil, ki se do spodnjiga grajskiga [ozidja] razširjajo. Drugi

pa bi se rad vélikih gojzdov ob zgornji strani grajšine polastil. Oba viteza sta se proti meni vsa spreménila. Lakomnost, ki tóliko zlégov (ali hudiga) na sveti napravi, ju je, popréj prijatla mojimu možu, meni sovražnika naredila. Moj ranjki Adalrik je pač to vse previdil. Umiráje

še vas je imenovàl. „V Boga zaupaj“, mi je djal, „in v viteza Teobalda, ter ti nobèn sov­ražnik nar manjši krivice ne bo storil.“ Spolnite zdej té beséde umirajòčiga. I kaj čèm počéti, če ob vso svojo lastino pridem, in mi druziga ne ostane, kot zidovje! Bove káli z Hemo od kamnja živéle? Ako bi vas kdaj, kar Bog ob­vári, nesreča mojiga možá zadela, in bi bila kdaj vaša gospá in vaš preljubeznjiv otròk v enaki nadlogi, kot jest ― bote gotovo tudi pomočnika dobili, ki vas bo réšil.“

Mala Héma, ki je skorej ravno tóliko lét imela, kot Neža, se vitezu perbliža, in mu reče jokaje: „Blagi mož, nadomestíte mi očeta, in nikar me ne odprávite!“

Vitez Teobald premišljevaje postojí, se po svoji navadi za podbrádek derží, in molčé očí pobési. Neža pa pravi z zalitimi očmi: „Ljubi oče, usmilite se jih! Lejte, ko je golobčik, ki ga je ropni ptič lovil, k meni perbéžal, so mati djali: Nesrečnih, ki se k nam zatekó, ne smémo sognati. Veselilo jih je, de sim se uboge ži­valice usmilila. In ta le ljubeznjiva gospodična in njena mati sté vender več usmiljenja in mi­losti vredne, kot kaki golob. Otmíte jih krém­pljem tih hudobnih vitezov, ki so ropnim pticam enaki“.

Vitez odgovorí ganjen: „Imaš pràv, ljuba Neža, z božjo pomočjó jima bom pomagal. Nesim

molčal iz neusmiljenja, ampak sim le pre­udárjal , kakó bi blágo mater in dobriga otroka zamògel otéti“. Vitez gospé pernese stol, Neža pa ga Hemi permakne. Se usédete. Otilija pa gré, zavolj gostov, ktérih se néso nádjali, malo obilniši večerjo napravit; ker je bila takrat na­vada, de so viteške žene same kuho oskerbo­vále.

Vitez Teobald je na tanko izprašal, zakaj viteza tóliko tirjata, in reče na zadnje: „Že do­bro; kólikor previdim, je vaša tožba popolnama pravična. Jutri o zôri se bom z nékaj kojniki napravil, in bom skusil to réč nar popréj z lépo poravnati. Ostanite s svojo hčerjo tukej, dokler spét ne pridem; ter dobre oznanila, s ktérimi vas mislim oveseliti, lahko samí domú seboj ponesete“. V tém je bila večerja perpravljena. Veselo so skupej jédli do terde noči, in kakor hitro se dan napóči, vitez Teobald konja zasé­de, in jo odrine s svojimi jézdici.

Neži je bilo veliko veselje, de je gospo­dična Hema nékaj dni per nji ostala. Pélje jo v svojo stanico in na vert, in ji pokaže svojo omaro, svoje cvetlice in goloba. Obé dekléti sté si bile kmal nar boljši prijatlice, ker se je tudi Hema lepó vêdla, ki je bila od svojih staršev tudi lepó izkojena ali izrejena.

Čez nékaj dní pride vitez Teobald domú. „Veselo oznanilo,“ reče stopívši v stanico. „Va­ša nasprotnika sta od svojih krivic odjenjala, in vsiga prepira je konec. Za moje besede sicer nésta nič kaj marala, ako ravno sim jima njuno krivico na tanko razločil. Ko sim pa sléhernimu, ki vam bi še tóličkno žaliga storil, boj napové­dal, sta se dala umiriti. Le potolaženi bodite

in dobre volje, blaga gospá! Nobèn ptujic ne bo več na vašim lepim polji žèl, ali v vašim lési zverí streljal in drev sekal.“

Žalostna gospá je bila zlò oveseljena. Solze zahvale se ji utrinjajo v očeh. „Bog,“ je djala, „zvesti varh vdov in siròt, ki vse dobro povra­čuje, naj vam poverne, kar ste meni in mojimu otroku storili! On naj vas váruje nesréč in naj vas otmè iz slednje nadloge.“

Po tem se je jéla domú na Visóko naprav­ljati. Obé gospodíčni se poslovité, in obilno se jima solze po licah uderó. Neža hoče svoji mladi prijatlici nekaj v spomín dati. Hema je že ve­likrat želela, tudi takó krotkiga golobčika imeti. Neža pernese golobčika, ga pertisne še na svoje solzne lica, ter ga da, kakor ga je rada imela, svoji prijatlici. Ker ga pa Hema ni hotla vzeti, je prijazen prepír med njima vstàl; tode posléd­njič je mogla vender Hema odjenjati. Neža ji verh tega še podarí zali golobnjak, in ji golob­čika takó skerbno perporóča, kakor koli kaka mati svojiga otroka, ki ga ptujim ljudem izročí.

Ko je Hema odšla, se je Neža skorej ke­sala, de je svojiga ljubiga golobčika oddala. „Raji bi bila gospodični svoje zlate uháne v spo­min dala“, je rekla svoji materi. Pa mati ji pravi: „To utégneš kaki drugikrat storiti, ko nas Hema spét obiše. Za zdej svoji majhni pri­jatlici nési môgla nič spodóbnišiga dati. Dražji dar bi ji ne bil tóliko prijétin, in, bi jo bil mordè še le v sramoto perpravil. Z darilam ti nar­ ljubši rečí, desiravno je malo vredna, si jo po­čestila in ji svojo ljubezen skazala. Nikar se tega ne kesàj. Lej, dobri oče se je svojiga življenja vánal, de bi zaterti vdovi pomagal.

Toraj je to lepó, de si se tudi ti svojiga nar ljubšiga veselja znebila, žalostni siroti sercé razjasniti. Kdor se v mladosti ne učí, časniga blagá, bódi mu še takó ljubo, zavolj ljudi se snebiti, jih ne bo nikoli resnično ljubil. Taki daróvi so nar lepšim perštéti, kakoršne koli zamoremo Bogú darovati ― in Bog ti bo tudi to le tvojo daritev enkrat čestito povernil“.

III.

Gospá Rozalinda je s svojo hčerjo Hemo zopet mirno, veselo in zadovoljno živela v zi­dovji svojiga stariga gradú, ki je bil v sredi med gójzdnatim górjem. Terda noč je že bila, ko prideta dva romarja do grašinskih vrát, in prenočíša prósita. Černikaste oblačila sta iméla na sebi, dolge palice v rokah, in po romarsko ostríge za klobúki. Vratár ju Rozalindi napové. Gospá ukaže moža v spodnjo izbo peljati , jima večerjo napraviti, in slednjimu kupo vina per­nesti. Po večerji z Hemo k njima pride.

Romarja sta védila veliko perpovedovati od obljubljene dežele. Vsi grajšinski so ju pazno poslušali. Gospodična Hema pa se je nad čudnimi pripovéstmi nekako nezmerno radovála. Solzé

so ji po licah créle, in v njenim otročjim serci se vname pobožna želja, tiste srečne kraje enkrat viditi, po kterih je kdaj naš zveličar hodil. Le to se ji je umílilo, de ta želja pač nikoli ne bo spolnjena.

„Ljuba Hema“, ji reče mati, vsako dôbo ali uro lahko grémo v obljubljeno deželo, in obišemo Oljsko goró, Kalvarijo in Bóžji grob; le pridno naj beremo v Jezusovih zgodbah. Tù

bôžjiga odrešenika spremljamo po vsih njegovih dobrotnih stopinjah, poslušamo besede iz njegovih ust, ga vidimo terpeti, umreti in od smerti vstati. Če si njegov uk, izgled, njegovo terpljenje, smert in povelíčanje pràv v svoj prid obernemo, imamo obljubljeno deželo v svojih sercih. Vesóljni svet bi po tem takim zamôgel postati svéta dežela.

Romarja na tó oprašujeta po okóljšini, po­sebno pa po Sokólovskim gradi. Viteza Teo­balda le nésta v stani prehvaliti. „Ako bi nama njegov grad ne bil preveč odróčin“, pravi starši romar, „in ako bi védil, de ga domá dobím, bi že ne maral, de naredím tóliko ovínka.“ Ro­zalinda ga zagotoví, de njuna pot blizo mem Sokóloviga gré, in de bo vitez Teobald, ki je le pred kakimi dnevi domú perjezdil, gotovo še domá. „No, mi je prav ljubo,“ pravi romar. „To mi bo pa veselje, ko ga v njegovim gradi dobím! Se imam marsikaj z njim poméniti. Jutri za hlada jo bova tedaj udárila na Sokólovo.“

Mati in hči romarjema skerbno naróčata, de naj viteza Teobalda, njegovo ženo in hčer prav lepó pozdrávita. Hema slehernimu še maj­hen srebernik v pést stisne, ki ga je poprej od matere dobila, ter še obá prav nadléžno prósi, gospodični Neži povedati, de se ima golobčik prav dobro. Ker je dobrotna vítežnja iz njunih pogóvorov previdila, de poti ne znata, ukaže nékimu hlapčiku, ki je bil tudi v izbi, jima zju­trej pot skozi górje pokazati, in po tem jima vóši lahko noč.

Ko se dan napóči, jo romarja odrineta. Déček (ali fantič) je veselo za njima tekel, in iz postrežljivosti še obéma torbe nésel. Romarja

se za déčka nič kaj ne zménita, in jo molčé mahata po poti, ki je bila kmal nazdól, kmal nazgòr. Ko prideta na verh stermiga hriba, kjer je bila steza ravniši, začneta med seboj po laško govoriti. Déček, ki ji je spremljal, je bil z Laškiga. Grajšinski so ga le Lenartika ime­novali, ako ravno bi bil imé Leonardo, kakor so mu v njegovi očetnjávi rekli, raji slišal. Vitez Adalrik ga je uboziga sirótka iz usmiljenja na Nemško seboj vzel. Če se je tudi déček popolno némšine naučil, je vender svoj očétovski jezik prav dobro znál. Tenko na uho vléče, in ravno jima hoče svoje veselje skazati, de svoj domovinski jezik sliši govoriti, ko ga njunih pogóvorov strah in groza spreletí.

Iz njune govorice je zvédil, de nésta prava romarja, ampak de sta se le takó preblekla, de jima ta kraj ni tako neznan, kakor sta právila; de sta zmed tiste tolovajske derhali, ki jo je bil vitez Teobald prav dobro opókal, in de vso svojo zlôbo vanj želita izpústiti; in de mislita v podobi pobožnosti se v njegov grad perhlíniti, in ga prenočiša prositi, de pa po nôči mislita vstati, njega z ženó in otrokam in celo njegovo družino pomoriti, grajšino obropati in zažgati.

Ko Sokólovo med dvema gójzdnatima gorama v nezmerni dáljosti uglédata, pravi starši razbojnik z imenam Lupo svojimu tovaršu Or­zotu : „Lej ga pléntaniga gnjezda, kjer un zlodej prebiva, ki je toliko naših tovaršev na mo­riše spravil. V nar strašnejših mukah (ali martrah) mi móra to s svojo smertjo plačati. Zve­zala ga bova, in v plaméni njegove grajšine živiga sožgala.

„To delo je pa vender grozno nevarno“, reče Orzo, mlajši tolovaj. „Če se nama skazi, se nama bo terda godila. To de zakládje, ki jih je vitez na kùp spravil, so tólike prederznosti vredni.“

„Ga pobiti,“ pravi kervoželjni Lupo ves serdít, „mi bo véče rádost, kakor mu celo njegovo bogastvo pobrati, ako ravno se ga ne bom branil. Le ta naj se nama po sreči izide, in bova dosti bogata. Potlej bova opustívši najno rokodélstvo mirniši življenje si izvolila. Ravno mi je nekaj prav záliga na misel prišlo. Nar lepši vitezove oblačila si bova izbrala, in jih oblékla. Ti boš nôsil njegov zlat ogarljáj, in jest njegov viteški križec, v kteriga so biseri vdelani. Po tem bova ubégnila v daljno deželo, kjer naji ne poznajo, se bova velíka gospoda délala, in od [nabranih] zakladov veselo živela.“

„To je vse pràv,“ reče Orzo; „pa ne vém kakó, vender me nekaka britkost nahaja.“

„Kaj britkóst!“ pravi Lupo. „Ali ni vse dobro oglédano in pogovorjeno? Ali némava v tem kraji dovolj pomagavcov? Berž ko bova na okni romarske izbe tri sveče peržgala, nama bo sèdem hrabrih, krepkih korenjakov na pomoč prišlo, ki že davno slednjo noč na to znamnje pázijo. Té bova potlej skozi vertne vratica, ki se znotrej lahko odpró, na dvoriše spustila. Njih eden vé za vse grajšínine mostovže, stanice in obóke, ravno kot za svojo hišo. Devetéro nas bo vsaj zamôglo nékaj spijóčih ljudi poklati. Serčnost veljá! Gotovo se bo srečno izšlo.“

Dobriga Lenarta nad témi strašnimi naklépi groza obide; tode se dela, kakor bi njuniga jezika ne umèl. Za njima gredé cvetlice in zelí

terga, ter na list pésmico žvížga. V serci pa milo k Bógu zdihuje, de bi môgel naklépe hudobnežev ovréči. Tudi je sklenil, ju do Sokó­loviga sprémiti, in vitezu vse razodéti.
V tem, ko se tolovaja še marsikaj pogo­varjata, kakó de bota svoj naklèp speljala, se starji na ozki stezi spodtakne, in bi bil skorej v nék prepad telébnil. Padóč vender na nékim ternji obvisi. Ternje mu romarsko oblačilo odpnè, in Lenart ugleda, de ima pod černikasto halo škerlatast jópič in svétel železen oklèp. Tudi ostro bodálce mu odletí. Pa déček se dela, ka­kor bi nič ne bil vidil. Stari hudobnik bodálce berž skrije, halo zapnè, in se večkrat po strani z ôrlovjim pogledam v plašniga déčka vzrè. Do strašniga brezna zdej prideta, v kteriga globočini hudoúrnik šumí, ki se je od dolziga dežévja zlò narastel. Dvé z germíči obrašene skáli sté od obéh straní nad potokam moléle, in dolga, ozka jelka le po zgornji pláti malo obtesana, je bila v berv čez-nj položena. Stari razbojnik po laško reče svojimu tovaršu: „Bi znalo biti, de bi bilo otročè zaglédalo, de sim oborôžen, ter bi se mu to ne zdelo kaj prida. Ko čez berv pojde, ga bom pehnil, de se bo v brezno zver­nil. Potlej sva na terdim“.

Ubogimu Lenartu vsi udje oterpnejo. Več stopínj od nevarne berví obstojí in reče: „Čez to
berv si pa ne upam; me že zdej omótica nahája“.

Stari razbojnik mu pa reče: „Nič, nič se nikar ne boj, deček, le sem pojdi, te bom čez prenésel“. Stari hudodélnik z razpetima rokama gré proti Lenartu, de bi ga zgrabil. Tode Lenart tarnáje in vekáje spred njega beží, in je bil že perpravljen v germovje skočiti, če bi mu tolovaj,

preblizo peršel. „Oh“, zavpije deček ves v trepéti, „pustite me per miri! Sej bi se lahko obá čez berv prekucnila. In naj tudi srečno tje pridem, kakó bom pa spet nazaj peršel? Pustite me domú. Sej vam zdej ni več tréba vodnika. Ker ste na stezò peršli, in že ni deleč do So­koloviga, ne morete zaiti.“

Mlajši tolovaj je déčkova britkost le strašni bervi perpisal, ktere ga je bilo samiga groza, in po laško reče: „Koj tù le dôli naj se zvernem, če je ta tràp kaj zagledal, in ako bi bil tudi tvoj oklèp in tvoje bodalce vidil, kaj si to čè? Najniga jezika vsaj ne umé, torej ne vé, kaj sva sklenila. Tudi bi njegove otroške kvante nikomur ne bile mar, ali vsaj bi se malokdo za to zmenil. Pústi ga, pústi, uboziga bébčika!“

„No, naj pa bo!“ reče starec. „De si sva pa gotovši, berv poderíva. Potlej naj ta trápež vse vé, ako čè; najnjiga dela vender ne more overniti. Tam le je Sokólovo. Veliko ur ob po­tóki ni nobeniga mostú čez-nj. Pràv nemogoče je, poročilo sem pernesti, prédin svoje delo do­končava.“

Razbojnika vzameta svoje torbi, pustità dečka stati, ter jo usékata čez berv, pa ne de bi ga bila za sprémljanje zahvalila. Ko čéz prideta, Lupo po nemško zavpije: „Déček, imaš prav, to je nevarna berv, od starosti je trohléna in na pol že sognjíla. Tù si človek ni življenja svést. De se kaka nesreča ne perméri, jo bova raz­derla. Ljudjé bodo že terdniši napravili“.

Tolovaja ozko bruno v vodo spustità; z ve­likim hrupam je v prepad telébilo, in deréči potok ga je serdito seboj gnal. Kakor hitro sta se obšémljena romarja za néko pečêvje skrila,

ob kterim se je pot ovijala, se Lenart v ték spu­stí, in letí na vso moč, de bi nevarno poročilo svoji milostivi gospé pernésel, ker sicer krog in krog za nobeniga človeka ni védil, de bi mu bil grozovito skrivnost brez skerbi môgel zaupati.

IV.

Gospá Rozalinda na Visókim v svoji grajšini pač ni mislila, kólika nesreča njeniga varha, blaziga Teobalda, čaka. Gospodična Hema je vedno le od lepih romarjevih pripóved govorila, in je mater vùn in vùn opraševala od obljubljene dežele. Vse mirne sté po dnevi svoje dela oprav­ljale. Proti večeru, ko solnce že ni tako per­pékalo, in je hladna sápica pihljala, sté šle z gradú v dol svojih njiv ogledovàt. Vsa póljšina je lepó rastla. Po nekterih njivah je klasovje že rumenélo in obilno žetev obétalo; nektere s póznim lanam vsejane je višnjevo cvetje prelepo zaljšalo. Mati in hči sté se tega še tóliko veselile, ker jima je bila lastina kakor vnovič podarjena, in sté Bogá še serčneji hvalile za njegov obilni blagodár.

V hípi perspè Lenart, ki je romarja sprémil, ves preparjen in zasôpen. „O milostiva go­spá“, zakriči in sterne roké, „to je pa vender strašna réč! una dva možaka nésta romarja, ampak razbojnika in morivca. Viteza Teobalda z vso družina vred mislita umoriti, njegov grad obropati in požgati.“ Déček je bil takó oslabljen, de ni môgel daljej govoriti. Pod hruško omahne, ki je bila per poti, začnè pojémati, skorej omedlí, ter je dolgo terpelo, prédin je zopet zamôgel govoriti.

Rozalinda in Hema se od strašnega poročila komej zavéste. „O nebeški oče!“ mati zavpije, „kakó grozoviten naklèp je to! O preblagi mož ― in ljubeznjiva žena!“

„In dobra Nežica!“ reče Hema trepetáje, bleda kot merlič. „Oh, če je ona s svojimi starši umorjena, jest žalosti poginem!“

„O Hema,“ ji reče mati, „jáderno têci v grajšino! Jest bom s spéhanim déčkam koj za teboj peršla, kakor hitro zamorem. Têci na vso moč in družíno skliči. Konje naj zasédejo in na Sokólovo jáhajo, de dobre ljudí nesreče opomnijo. Dirjajo naj, kar morejo, če nam tudi konji poginejo.“

Hema je po stermim hribi takó berzno in urno hitéla, kot divja koza, in pride do grajšinskih vrat. Na njeno sklicovanje so domači vsi plašni na dvoriše pervréli. Hema jim ob krat­kim pové, v kolikšni nevarnosti je Sokólovo, z ognjem in mêčem biti pokončano. Pričujoči se zavzamejo, se hudújejo nad romarjema, in tar­najo, ravno kakor bi njih grajšina gorela.

Čez nékaj časa pride Rozalinda, in stopi z Lenartam, ki ga je gredé bolj na tanko po okóljšinah oprašala, na dvoriše. „De brez dela tù stojitè in plákate!“ zavpije. „Zasedite konje ― podvizajte se ― rešite!“

„To je nemogoče , milostiva gospá!“ pravi hlévar ranjciga viteza, siv starčik. ,,Una dva zlodja sta že predeleč naprej. Gotovo že ene ure več némata do Sokóloviga. Le pomislite, de imamo po voznim poti petnajst ur tjékej, in de se že mrači. Kdo bi zamôgel dolgo od de­žévja skažéno pot v terdi nôči takó naglo storiti? Z nar izkrišim konjem bi si komej upal pred

zôram na Sokólovo prijahati. Naše stare kljúseta pa za ježo še nič ne veljajo, in naši vojskni konji so bili koj po smerti ranjciga viteza pro­dani. Po celim kraji, kakor je dolg in širok, nésim v stani konja dobiti, de bi ježo le do pôli poti môgel prestati.“

Blága žena stojí z nad glavo sklénjenima rokama. Milo se vzrè v nebó, in solzé se ji uderejo po licih. „Ni li nikjér nobene pomoči , kot per tebi, o Bog!“ zavpije s povzdvígnjenima rokama. „Usmili se vsaj ti blazih ljudi, ki so se mene takó ljubeznjivo usmilili! O Hema ― môli, môli, de bi Bog naklèp hudobnikov overnil!“

Hema sklenivši roké moli z zalitimi očmí: „Ljubi Bog! pomagaj jim, kakor so tudi oni nam pomagali.“ Vsi Grajšinski po dvóri sklenejo roké, in svojo molitev z njeno združijo.

„O ljubi moji,“ jih mati spet ogovori, „de­siravno je težko in skorej nemogoče, do polnoči na Sokólovo priti, pa vender le poskusite! Ena beseda bi utegnila vsim življenje otéti. V hipi vse obvisí! Ko bi le Lenart ne bil takó spéhan, in od prenagle hoje skorej bolan, berž bi tékel. Martin“ pravi nékimu mladimu hlapcu, „saj si ti tudi urnih nog, se pa ti napravi, saj ima péšec trikrat krajši pot. Sto zlatov ti bom podarila, če še o pravim časi na Sokólovo prideš.“

„Po nóbeni céni tega nésim v stani,“ reče hlapec. „Kdo bo v terdi nôči ozke steze skozi górje najdel, in bi se desetkrat v brezna ne prekucnil!“

„Pa še edina berv čez réko,“ reče Lenart, „je poderta. Človek bi mogel perute imeti, de bi tjekej peršel.“

„Perute!“ zavpije Hema, in veselja se ji oči zablisketajo. „Zdej sim si nékaj domislila, kakó bi zamôgli na Sokólovo poročilo poslati. Vitez Teobald mi je rekel, de naj s perviga go­lobčika dobro zapiram, sicer bo berž nazaj letel. Bódi si še tako deleč, je djal, za terdno vém, de bi pot nášel. Torej golobu písemce na vrat obésimo, in gotovo ga bo kmal na So­kólovo pernesel.“

„Bog ga bodi zahvaljen!“ reče mati: „mi­slim, de je našo prošnjo uslišal. Hema, to misel ti je tvoj dobri angeljc vdihnil!“

Hema prec skóči po golobčika. Mati hití v svojo stanico, ter spiše poročilo na majhen list. Po tem listek terdó zvije, in ga pervéže na rudeči ogerlín, s kterim je bila Hema goloba ozaljšala. Hema, sprémljena od svoje matere, od stariga hlévarja in vsih pôslov, na to nese goloba na plano pred grad, in ga spustí. Golob visoko zletí v sinji zrak, se giblje nékaj časa semtertje, in ko bi trenil, se z hitéčima peru­tama na ravnost proti Sokólovimu požene. Vsi Grajšinski se radújejo, in hvalijo srečno misel gospodične. Vsi sprémljajo goloba s sto in sto dobrimi željami in perserčnimi molitvami. Nikoli nikjér ni nobena barka z zlatnino otovórjena med tóliko gorečim blagrovanjem odrinila.

Gospá Rozalinda in gospodična Hema ste bile pa vender v neznanih skerbéh. „Ali bo golob pač peršel na pravi kraj?“ reče mati. „Če bi kaki ropni ptici v kremplje perletel ― če bi dolziga letú ne prestál in bi se zapôznil ― če ga na Sokólovim ne zagledali in na vpustili ― kólikšna nesreča bi bila iz tega!“ Mati, in hči se usédete k oknu, skozi kteriga se je na Sokólovsko

stran vidilo. Z hrepenečimi očmí v vedni serčni molitvi gledate proti tistimu kraju. Neizre­čena britkost ji obhaja. Komej si upate misliti, de jima ognjeno znamnje na nébi mora na znanje dati, ako golob s pisemcam ni tjékej perletel. Ne premaknete se več od okna, in v njune oči ni bilo spanja.

Polnoči odbije! strašen vihár bučí skozi log, krog in krog Sokóloviga vse terda tma pokriva. Pa groza ju prešíne, ko se od tiste platí začne svetléti. Obé trepetate in mólite. „O Bog,“ zavpije Hema, „plamen že šviga na kviško ― zmiram više in više! Poglejte, kakó ga piš po strani perpoguje!“ Mati in hči sté skorej omedléle. Tode k svojimu velikimu veselju sté kmal svojo zmoto zaglédale.

Dozdévni plamen je bil le zadnji krajic lu­ne, v hlápnim zraki z ognjéno svetlobo vez-ha­jóče, ki je serpu enaka nad daljnimi hribi viséla. Ostanete per okni; pa čisto nič se ne vidi tiste neznane zarje, ki se po nôči na nébezi prikaže, kader v daljnim kraji gori. Počasi se je vender jelo daniti ― in z veseljem in serčno hvalo do Boga ste po prestani strašni nôči pozdravile pri­jazno jutrenjo zarjo.

V.

Rozalinda in Hema sté zdej za terdno vé­dile, de hudobneža Sokóloviga nésta v pepél spreménila. Pa sté vender zmirej še grozno skerbêle, de bi se blazimu vitezu in njegovi ljubi družini ne bilo kaj žaliga permérilo. „O kaj bi pač dala za dobro poročilo od Sokóloviga,“

pravi večkrat Rozalinda. „Vsih svojih dragòst bi se hotla vánati.“

„In jest,“ reče Hema, „bi ves svoj hránjeni denár z veseljem perdala.“ Tode, kar se je pretéklo noč na Sokólovim godilo, jima je bilo zdej še skrito, in druziga jima ni bilo počéti, kot [poterpežljivo] poročila perčakováti. S to pergodbo je bila pa taka :

Vitez Teobald, gospá Otilija in gospodična Neža so se pretékli večer veseli in brez skerbi k večerji usédli. Zahajóčiga solnca goréči žári sijajo skozi okrogle okna, in razsvetlújejo sta­rovíto obédnico. V tim napové služabnik dva romarja. Vitez jima ukaže dobro postréči. „Po jédi,“ reče, „bom z njima govoril. Potlej bota gôri prišla, in nam od svojiga popotvanja pripovedovála. Zdej jima pa pernesite verč vina, de bota zgovôrniši.“ Služabnik gré, in Neža se že veseli zalih pripòved. Kdo bi si bil mislil, kólikšna nesreča jim je zagrožêna!

Ko ravno pràv veseli vkupej sedé in kram­ljajo, Neža nanaglima z zavzétjem zavpije: „Joj, moj golobčik!“ Rés je bil z raspétima perútama pred oknam, in je na-nj kljuvál, ravno kakor bi prosil, de bi ga vpustili. Neža okno odprè, in berž ji golobčik na ramo zleti, in se ji pri­jaznega dela. „Déte vender kako lép rudeč ogerlín ima,“ reče mati; „in tù clò zvit listek visi, pràv menim, de je pisemce. Kaj si otroci še domislijo.“

Vitez list ogleduje in bere napìs: „Naté­gama brati“ ― „No,“ reče posmehljaje se, „to si bo pa že prava hitrica! Razvije list, vanj pogleda, in obledí. „Oče nebeški,“ zavpije, „to je neznáno!“ ― „Kaj pa je?“ rečete mati in hči

vse ostrašene. Vitez jima bere: „Preblagi Gospod! Romarja, ki necój k Vam prideta, sta razbojnika veliciga od vas premáganiga trôpa. Starjimu je imé Lupo, mlajšimu Orzo. Pod romarsko obléko imata oklepe in ostre bodalca. Necoj sta sklenila, Vas, Vašo ženo, gospodično Nežo in vse domače pomoriti, Vaš grad obro­pati in zažgati. Z Vašo viteško obleko, z zlatim ogerljájem in križem v kteriga so biseri vde­lani, ozaljšana mislita še več ljudí prekániti. Še sédem hudobnežev v tistim kraji čaka pogovor­jeniga znamnja, treh luč pod oknam romarske izbe, de bi skrivši peršli v grad jima pomagat. Tolovaja jim hočeta skrivàj vertne vratica odpreti, ter jih vpustiti. Bog daj, de bi golob srečen do Vas peršel in de bi bili vsi otéti. Vam drugači le to na znanje dati, ni bilo mo­goče. Hitro hitro jézdica pošljite Vaše rešenje povedati ― Vaši hvaležni Rozalindi“.

„O Bog,“ reče mati ganjena, „kako pre­čuden si ti! Golob je nebešk poročnik, kakor nékdaj Noetov golob, ki je oljko v barko per­nésel. O Neža, klečé zahvalímo Bogá, kot uni pobožni ljudjé v barki. Ravno takò čudno nas otéva!“

Tudi vitez se na koleno spustí, ter reče s sklénjenima rokama v nebo oziraje se: „O Bog, tebi bodi čast in hvala!“ Po tem reče svoji ženi in svoji hčeri iti v drugo stanico, déne na-se svoj oklep, in zapové dvema terdnišima konjni­kama perpravljenima biti.

Na to da romarjema véditi, de naj gôri prideta. Stopívši v stanico se mu grozno ponižno perklanjata, in Lupo začne pràv sladko in z nezmerno perljudnostjo govoriti: ,,Preblagi gospod

in vitez! Davno prideva z Visociga, in sva poročnika stotòjniga prijazniga pozdravljanja. O kako sva pač srečna, de možà po célim svéti slo­véčiga v obličje poznava, kteriga vsi zaterti, vse vdove in siróte spoštujejo, in kteriga pobožna Rozalinda svojiga blaziga varha ni môgla prehvaliti in dovolj povzdigniti! Kakó bogaboječa je pač ta gospá! Kóliko častí je nama nevréd­nima skazala! in kako ljubeznjiva gospodična je njena šibka hči Hema! Angeljčik je potoke solz prelíval, ko sva od svojiga pobožnega romanja pripovedovála. Tode še cele ure bi imela vam in vaši častiti družini od Visóciga dôsti praviti.. Zdej vam pa le to še poročiva, de se mati in hči in zlásti perljudni golobčik vsi pràv dobro počutijo.“

Vitez Teobald je bil s tem nezmernim perlizovánjem, kteriga je bil sìt do gerla, še bolj razkačen. Vender se še zderžuje, in ji reznó pa mirno vpraša: „Kdo sta?“ „Uboga romarja“ mu odgovorità, „prideva iz obljubljene dežele, in greva v svojo očástvo, v Turingo, kjer sva rojena.“ „Kakó se pišeta?“ ji vitez na daljej vpraša. Meni je ime Herman,“ pravi Lupo, „in tù le mojimu stričku Burkard.“ „Kaj čtà na tem gradi?“ ji vpraša vitez. „Le prenočiša prósiva,“ rečeta perpogováje se ― jutri bova o petelínjim pétji vstala, in jo od tod odrínila. O pač se bojo domači najniga prihoda obveselili!“

„Lážeta!“ z groméčim glasam vitez nad njima zavpije. „Ni vama ime Herman in Bur­kard; ampak ti, stari hudodélnik, se pišeš Lupo, ti mladi malopridnež, pa Orzo. Nesta prišla iz obljubljene dežele, in nesta romarja, ampak raz­bojnika, morívca in požigavca. Turinško ni vaji

domovina, tudi Nemca nésta. Ne de hi preno­čiša iskala, ampak morit, rópat in požigat sta semkej prišla. Zdej se vama bodo vajne dela strašno utépale. Z mêčem in z ognjem vaji bom ob življenje perpravil. De vidva bota mojo vi­teško obléko, moj križec in ogerljéj nosila! Hlapci, potegnite znad ju njune goljufne oblačila, de v svojih lastnih ostaneta. Odvzemite jima orožje, denite ji v železje; ter ji versite nar spodej v stolp.“

Hlapca ji zgrabita, in znad ji potegneta ro­marsko obleko. Tù se jima oklepa posvétita. „O gerda hinavšina,“ pravi vitez, „po vídezi po­božnosti bogabojéče serca takó ogoljfati! Že ta prederznost je smerti vredna.“ Na to sta bila križem vklenjena in v stolp veržena.

Ko sta obá že v stolpi, reče mlajši: „Le temu se čudim, de vitez vse takó na tanko more vêditi. Še clò to vê, kar sva se le po poti po­govarjala, de misliva njegovo obleko nositi in se zanaprej viteza delati. Pa ne, ko bi bil deček najin jezik umèl in naji izdal?“

„Tù bi bil mogel skozi grajšinino okno perletéti,“ mu starec odgovori. „Sim dobro pásil, in grajšíninih vrat nesim iz oči spustil. Živiga človeka ni bilo čez gibljívi most, kar sva tukej. To ni nikoli po pravici! Vitez ima zavezo s peklenskim.“

Stari hudobnik je takó obdivjàl, de je viteza prestrašno jel preklinjati. „Ta grozovinski Teo­bald,“ pravi s pénastimi ustmi, „je sam kriv vse najne nesreče.“ Terdovratni Lupo le ni hotel spoznati, de se je sam s svojimi hudobijami nesrečniga storil.

Orzo, mlajši razbojnik, se je pa jel jokati in plákati, in starcu očitati. „O de bi tvojimu nagovárjanju ne bil verjel!“ je rekel. „Zlate gradí si mi obétal in zdej me nar zasramljivši smert čaka. Zmirej si tajíl, de so najne dela pregrešne, in de Bog hudobije na unim, in velikrat že na tem svéti prestrašno kaznuje. Pa nék znotranj glas mi je vse drugáči pravil, in mi zažugano kázen napovedovàl. O bi bil pač ta glas slušal! Čimú so mi zdej vsi narópani za­kladje? Bi se bil od nar slabšiga dela, od drevaríje ali vôžnje pošteno preživil, in si čisto vést ohranil, kakó srečin bi bil memo svojiga sedanjiga stanú! Tode zdej me je roka nar višiga sodnika, ki nar skrivniši hudobije vidi in kaznuje, zgrábila in v to strašno ječo pehnila. Na tem svéti me bo kmal konec. Ako bi vsej na unim svéti milost zadobil! O bi bila pač najna kázen sléhernimu v svaritev, de naj se od poželjivosti do bogastva in slasti nihčé ne da v greh in hudobijo zapeljati, de se v brezno tólikšnih rév ne pogrézne, ko jest!

Grajšinski vojaki pa so imeli na vitezovo povelje še nékaj druziga opraviti. Koj ko se tma storí in zvezde na nočnim nébezi že migljajo, postavijo tri goréče sveče pod okno tiste izbe, ki je bila po navadi romarjem in drugim pošte­nim popotnikam v prenočiše odkazana. Po tem gré vratár, na kteriga razumnost se je vitez zanesel, s sédem vojšaki na dvôr, in preží per vertnih vraticih, de bi tolovaji peršli. Dolgo jih zastonj čaka. Polnoči odbije. Luna pride iz za­gòrja, in obsvéti verh stariga stolpa. Hlapci so zavolj tega vsi nevoljni. „Zdej bo ves naš trud

prazen,“ pravijo; „slodji nas bojo berž spoznali, in nam ušli.“

„Nékaj sim si domislil,“ reče vratár, „de jih bomo gotovo v pest dobili.“ Jaderno gré, pa prec spet pride. Romarsko oblačilo je oblékel, in klobúk z ostrigami obtaknjen si na glávo djal. „Takó le,“ pravi, me ne bodo spoznali; vi se pa za steber k zidu ustopite, de vas ne bodo prenaglo zagledali.“ Zopet so jih z nevoljo čakali.

Čez malo časa nékaj na vrática poterkljà. Vratar tiho odprè. Tolovajev eden stojí pred vrátici, ga misli v prebléki svojiga tovarša, ter mu reče na skrivnim: ,,Ali smo pràv peršli?“

„Pràv, pràv!“ mu odgovori vratár ravno takó skrivno; „le tiho bódite, in le vsi noter pójdite!“

Vsih sédem, drugi za drugim, se po per­stih skozi vrata splázi. Žveplo in smolo so seboj nesli, in slédenj je imel meč pripasan. Ko so bili že vsi noter, vratár duri zaklene, ključ k sebi stisne, ter zavpije: „Zdej pa le!“

Per ti priči hlapci perleté, plánejo v raz­bojnike, in vsak se eniga polòti. Ko bi trenil, je že tudi vitez ves orôžen in od več hlapcov z goréčimi svetili in blišéčimi mêči sprémljen, na dvòri. Temna noč se je nanaglima v béli dan spremenila. Razbojniki so bili strahú skorej iz uma. Še časa néso imeli, de bi bili mêče po­tégnili. Brez veliciga truda so bili premagani, v želézje djani in v ječo verženi, de bi plačilo svojih hudobij prejéli.

„Taka le,“ pravi vitez, „se vsacimu godí, kdor hudodelstvo uganja, in kdor koli svojimu bližnjimu jamo koplje, se poslednjič sam vanjo zverne.“

VI.

Na Visókim sté gospá Rozalinda in gospo­dična Hema še zmirej s hrepenenjem in z britkostjo od Sokóloviga poročnika perčakovale. Hema je vsako uro po desetkrat po kamnitnih stopni­cah k čuváju hodila gledat, če še ni nobeniga konjnika, takó de se ji je že tma jela pred očmi delati. Ko poldne že mine, in še ni nobeniga jézdica viditi, mater in hčer vnovič velika groza obide, in slednja ura jima je takò dolga, de mislite, de jé ne bo konec. Proti mraku, ko je bila Hema spet v stolpi, po céstici, in na grad kaže, voz od več konjnikov sprémljen iz loga perderdrá. Hema se spustí po stopnicah, in vsa v veselji reče materi: „Sami gredò!Gotovo so!“ Mati in hči se urno zasúčete, in tečete z gore jim malo naproti.

Vitez Teobald, njegova žena in hči so se že, prédin se je dan zazôril, na pot napravili, de bi jima samí veselo novico svojiga srečniga rešenja pernesli in ju zahvalili. Vitez Teobald, kakor hitro Rozalindo in Hemo ugleda, skóči z konja ― in gospá Otilija in Neža stópite z vozá, ju prijazno pozdrávite in takó perserčno zahvá­lite, de ni izrêči. Vsi so se jako veselili, in so jo vpraševáje in perpovedováje péš proti gradu mahnili.

Večer svojiga srečniga s-hoda po tólikšni nevarnosti so z veselico obhajali. Vsi so bili pràv dobre volje in so se vedno od té zgodbe pogo­varjali. Tudi Lenart, ki jim je per mizi strégel, je mogel čisto vse povedati, kar sta razbojnika med sebój govorila. Pràv rad je to storil. Zlásti je na tanko perpovedovàl, kakó je per tistim

prepádi mlajši tolovaj zanj prosil, de bi ga sta­rec v vodo ne vergel. „Za tega voljo,“ reče Lenart, „bi pa tudi jest zdej za nesrečniga člo­veka prosil. Ker je boljših misel, bi mu pa vender kazen malo zmanjšali.“ Vsi so dobrimu déčku pràv dali.

H koncu pojédine vitez Teobald prime sre­berni kozarec, in reče: „Gospodična Hema, Bog vas žívi! Vaši srečni misli, golobčika poročnika narediti, Sokólovci hvalo vémo, de nesmo pod razvalíno pogoréle grajšine zakopani.“

„O ne, ne,“ pravi pohlevna Hema, in ru­déčica jo obide, „Nežina prijaznost, de se je uboziga golobčika usmilila, in njena dobrotljivost, de ga je meni podarila, je storila, de se je ta prigodba takó srečno iztekla. Njéj gre čast.“

„Hvala Bogú“, reče Rozalinda, „de smo starši z vama obéma dovoljni. Pa, dekliča, zató se nikar ne prevzemíte! Lejte, ubogi sirótek Lenart, ki je iz hvaležne ljubezni do najnih dobrotnikov ves zasôpen in preparjen domú pertekel, je brez primére več storil, ko vidvé.“

„Resnično,“ pravi vitez Teobald, „prav imate!“ Vina nalije v svojo sreberno kúpico, ter déčku napije rekoč: „Mozíti Bog!“ mu jo podá in reče: „Pí na naše zdravje! Ti mi imaš kdàj moj opróda biti; ker tvoje zvesto sercé te bla­ziga dela, in ti na to pravico daje.“

Otilija pravi: „Tudi dobrimu, usmiljenimu Adalriku se spodobi hvaležna solza! Ako bi ne bil uboziga dečka milostljivo sebòj na svoj grad perpeljal ― kakšna bi bila zdej z nami?“

„Rés je,“ reče Hemina mati, „dobrota, ki jo je moj ranjki Adalrik ubozimu sirotku skazal, nama je po vaši rešítvi, ki naji tóliko veselí,

kakor bi se bila nama pergodila, stotéro povernjena. Ali se je pa vitez Teobald proti meni in moji Hemi, ki je tudi brez očeta, menj blagoserčno obnesel? Njegova milost, s ktero naji je sprejél, in se zoper najne nasprotnike za naji potegnil, ni brez plačila ostala. Njega, najniga rešenika, je Bog zopet réšil. Ravno takó je on, zvésti povračevávec vsiga dobriga, dobrotljivi Otílii in prijazni Neži njuno ljubezen do naji po­vernil. Njemu bodi čast in hvala!“

„Gotovo“, sklene vitez, „Bogú gré, kakor vselej, tudi zdej perva hvala! Milostivo se je na nas ozerl, in je po nedolžnim golobčiki velike in čudne reči nad nami storil. Njemu bodi večna hvala! Torej pa tudi mi do blazih ljudí ne bódimo nehvaležni! Kar moj meč ni zamôgel ― mojo lastno grajšino zoper zvijáčine in prekánjenost pokončanja obvarovati ― to je gospodična Hema z golobčikam speljala. Tudi žene, še otrôci so v stani veliko dobriga storiti, če so blaziga sercá, in če le v Bogá zaupajo, kakor Rozalinda in Hema. In ker bo gospodična Hema to grajšino enkrat v lastíno dobila, in ker je v svojih otroč­jih létih brez meča cesarstvu mejsko terdnjávo ohranila: bom cesarja dovoljenja prosil, de bo smela beliga goloba z zeleno oljko v svojim gerbi (ali grajšinskim znamnji) imeti“.

Otílija mu reče: „pràv lepó si si to zmislil, in moraš tudi izpeljati. Pa tudi jest bi rada Hemi néko veseljce storila“. Pomigne svoji hčeri. Neža gré vùn, in v kratkim golobčik noter perleti. Neža ga je bila v jérbasčiki seboj pernesla; tode svoji prijatlici tega ni bila povédala. Golobčik se usede na Hemino razpéto rokó. K Héminimu veselimu zavzétju je imel zlato oljko

z zlatimi perésci v kljuni. Otítija pa pravi: „Zlata oljka, lepa podoba rešitve iz nesréč, vam bodi, ljuba Hema, známnjiče naše hvaležnosti. Moja ranjka mati so mi jo enkrat podarili, in jest sim jo nékdaj namesti igle v lasé vtikala, v kar je tudi naménjena. Ko so mi pobožna mati oljko dali, so mi to lo pésmico povédali, ki se je v téj zgodbi prav lepó spolnila:

V nesreči le k Gospodu perbežímo,
Ko Noe se na njega zanesímo ―
In réšil nas bo vsih nadlóg
Predobri in mogočni Bog.

I.

Tisti nesrečni čas Francostva, ko je bil stari kralj raz prestola pahnjen, in mnogo plemenítih družín v nar veči revšino bilo zakopanih, je unkraj Rena Erlavska družína živela. Erlavski gospod je bil preblag, zal mož, njegova žena dobra, ljubeznjiva gospá, in njuna otroka, Karl in Lenka, sta bila žive podobi svojih staršev. Kakor hitro je tisti strašni pùnt vstal, zavoljo kteriga je bilo po celi Evropi tóliko kerví in solz prelito, se je Erlavski iz vélikiga mesta na svoje nar odroč­niši posestvo med Renam in Vogeškim górjem presêlil. Tukej na svojim gradi, ki je bil z vasjó mu podložno vred s skalovjem, z nógradi, žítiši in z rodovitnim drevjem obdán, je ločen od své­tovnih homatíj s svojimi v miri in tihôti živel. Njegove podložnike, ki so v njem svojiga nar večiga dobrotnika čestíli, in ki so ga sicer le kake tedne v léti vidili, je grozno veselilo, de ga imajo zdej vedno med sebój. Neizrečeno ve­liko dobriga jim je storil. Okóljšina je bila vertu enaka; pa blagi mož jo je v raj spremenil.

Dobri oče se je srečniga štél, de je tù utegnil učenik biti svojih otrók. Nar slajši ure so mu bile tiste, kadar ju je bogočástva učíl. Za terdno je bil prepričan, de le bogoslužnost zamre člo­veka v resnici zmodríti, mu pravo vrednost dati, ga osréčiti in v nadlogi in smerti potolažiti. Blága mati, ravno od teh misel navdana, je bila per

tem nauki vselej pričujóča, in je tudi iz svojiga občutljiviga, pobožniga sercá časi kako prílično besédico perstavila. Posebno zdej, ob časi tólike nevarnosti, je oče v živo govoril od božje previdnosti in od zaupanja v Bogá. Kadar se je mati v svoja otroka vzerla, ki bota na tem zmámljením svéti živela, in kadar je misel v božjo ljubezen, ki vse vodi in vlada, njeno dušo prešínila, ni môgla uderžati solz žalosti in ve­selja, in njene besede so imele moč in življenje v sebi. Kar je takó le iz serca prišlo, se je tudi serc prijelo. Dobra otroka sta pràv pazno poslušala, in večkrat so se jima bistre solzé v očéh utrínjale. Per vsih nevarnostih, ki so bile krog njih, so bili starši in otroka dobre volje in veseliga sercá.

Mem nar téhtniši reči, bogočástva, je oče otroka v vsih druzih potrebnih in koristnih znánostih podúčil; pa tudi ni opušal, ju v tem súriti, kar je le v lepôto, in človeško življenje slajša.. Per tem je pa še pràv dobro znàl na klavír brén­kati, in je takó lepó pél, de mu ni bil nihčè kos, kot le njegova žena. Zató je maliga Karla učil na klavir brénkati, krotko Lénčico pa péti.

Nék obláčin, strašen večer proti koncu zime so oče, mati, Karl in Lenka v topli razsvetljéni staníci ob zalim klavírji sedéli; ker so se létni čas zvečér po navadi z godbo (ali muziko) in pétjem oveselováli. Oče je za otroka nalas pésmico zložil, lahko lepo vižo perstavil, in jo takó na klavír perméril, de je déček s svojimi perstici brez težave prebíral. Mati tega še nič ni védila; otroka sta ji hotla s pésmico nenádjano veselje storiti. Ko je mati s svojim prečistim glasam nekaj lepih viž odpéla, ki jih je oče ljubeznjivo

z brénkanjem sprémljal, reče : „No Karl in Lenka, pokážita svoje umétnosti!“ Karl se usede h klavirju in ga začne prebírati; Lenka pa s svojim tenkim glasam stráhama, pa prelepó to le pesem zapôje :

Vsih zlégov na svéti
Se nič ne bojim;
Per našim Očéti,
Vém, moč zadobím.

Se tréskanje sliši,
Vetróvi bučé; ―
Potihnejo píši,
Ko Bog zapové.

Če tudi razmêče
Gospód vso zemljó ―
Moj duh ne trepéče,
Se vzira v nebó.

V vsim Bógu se vdati,
Je prava modróst;
Kdor to čè spoznati,
Bo nášel blagóst.

Neskončna dobrota
Je Bog do ljudi,
Zató mi britkota
Sercá ne kali.

Mati je bila té perve pesmi svojih ljubih otrók zló veséla. Nobeno soglásje na kraljevim dvóri ji ni tóliko rádosti storilo. S solznimi očmi je objéla svoja otroka. „Bog“, je rekla, „ki vaji je dosléj vároval, vama bo tudi v prihodnje mogočen zavétnik“.

Per ti priči se duri stanice rasodpró, orô­žene ljudske straže po vojáško napravljene va-njo

perdivjajo, vodítel pokaže ukàz, blaziga očéta vjéti, ter ga popadejo brez izgovora, in berž ima v méstno ječo odpelján biti. De s kraljem derži in de je sovražnik svobóde ali prostósti, mu povelje očita. Mati se verže k nogam terdi­mu možú, ki je s černimi, bistrimi očmi, z začernélimi po čeli raznesenimi lasmi in po licih ves obrašen terdovratno pred njo stál. Sterne roké; vroče solzé ji tekó po njenim, strahú blédim obrazi. Tudi otroka, povzdigováje svoje šibke ročice, milo prósita, de bi jima očeta ne odvzeli, Solza solzo pobija, in od plakanja ni kar bese­dice iz nje. Tode vse je bilo zastónj. Še do jutra ali vsaj eno uro počakati, mu ni bilo perpušeno, de bi nékaj potrebnih rečí za žalostno prebivá­liše v jéči perpravil. Per tem ostane. Prec je mogel od njih; pa ker ga je mati jokáje in tarnája objela, in ker sta se otroka njegovih kolén okleníla, jim je bil s silo iz rok iztergan in odpelján.

Plákanje matere in otrók ni izrêči. Vojáki jih ne pusté iz stanice, de bi se ta prigodba po vasi, v kteri je Evlavskiga gospoda vse ljubilo, prenaglo ne razglasíla. Materi se strahú koléna gibljejo. Jokáje, z nad glavo sklénjenima roka­ma in z zalítimi očmi v nebo vzerta sedi na stóli, in plakajóča otroka se k nji pértiskata. Pa blaga, pobožna mati se kmal spet zavé. „Pre­ljuba otroka“, jima reče, „nikar takó naglo ne zgubímo zaupanja v Bogá. To veliko terpljenje nam je Bog poslàl. Milost nam bo dodélil, ga z voljo prenašati. V našo srečo ga bo obernil, in enkrat v veselje spremenil. Veselo in zaúpljivo recímo: Gospod, izídi se tvoja volja!“

II.

Nesrečna žena si je vse prizadjala, de bi svojiga ljubiga možá otéla. Kakor hitro straža odide, v mesto hiti. Gré do sodnikov, spričuje nedolžnost svojiga možá, celo sosésko v pričo vzame, kakó tiho in samotno je živel, de se za svétovne homatíje zlò nič ni zménil, in de od njih še z nikómur ni govoril. Se verže sodnikam k nogam. Pa ni bilo drugáči, kakor bi bila kamnitim podobam govorila. Nabenimu ni sercá ganíla. Še svojiga možá v jéči obiskati, ji ni bilo pervoljeno. Clò to je mogla slišati, de ima v nekterih dnéh kervavo smert storiti.

Ko čez tri dni domú pride, je bila grajšina od vojšákov obsédena. Njeniga premoženja so se polastili, grajšino obropali in jo v vojášnico prenáredili. Néso jé več vpustili, zatò se mora žalostna od tod podati. Tarna in joka se po svo­jih otrocih, ker nihčè ne vé, kam bi bila prešla. Vsa njena družína je bila razkropljena. O mraki je že bilo. Ne vé, kam bi se obernila, ali kje bi prenočiša iskala.

V tem jo sreča Rikard, njen stari, zvésti služabnik, in ji reče: „Ljuba, dobra, milostiva gospá! Nobene dôbe si néste svesti, de bi vas ne vjeli. V nevolji vam je nékaj beséd od vne­bovpijóče krivice in grozovítosti, od zatíranja v podobi svobóde ušlo. Púntarji so vam té besede iz ust perstrégli in jih koj svojim napeljevávcam povedali. Drugáči se néste v stani otéti, ko v urnim bégi. Vas perkriti, je prenevarno. Možá ne morete rešiti; če tukej ostanete, si bote sami smert nakopali. Vaša otročíča sta v moji hiši. Le z menój pójdite! Svojimu bratu, starimu ribču

per Reni, sim že vse naróčil. Še necòj vas bom do njega sprémil, in on vas bo srečno čez Ren prepeljal. Takó le si bote vsaj življenje otéli“.

Pride na vás v hišo dobriga Rikarda. Pa nova žalost jé ôndi čaka. Lenka je ravno tisti dan, ko je mati v mesto šla, strahú in britkosti zbolela. Bolezen jo je ta večer še bolj potláčila. Ubogo gospodično je huda merzlica tresla. Ni se več zavédila in še poznala ni matere. Torej je mati po vsi sili hotla ostati, de bi svojimu lju­bimu bolnimu otroku sama stregla. Zdravnik, ki je bil ravno vpričo, ji to terdó prepové. „Bol­nici“, pravi, „se ne bo nič več oboljšalo, ne bo se več zavèdila; le mertvo si jo že mislite. Vaša vpričnost, milostiva gospá, bi otročiču nič ne po­magala. Vaša dolžnost je de samí sebe réšite“.

S pobítim sercam, z blédim obrazam in s solznimi očmí mati stojí per postelji svoje hčerke in se ne more od njé ločiti. Zdravník jo s sil­nim nagovárjanjem lepo pod paz-ho prime, de bi jo preč peljal. Storí dvé stopínjici proti vra­tam, se [začne] tresti, se zaberne z razproster­timi rokami, se okléne svoje hčere, in vsa obúpna reče z milim glasam: „Ljubi otròk, nikakor te ne morem zapustiti. Nič ne maram za svoje življenje. S tebój čèm umreti“.

Stari Rikard in njegova dobra žena jo pró­sita s povzdignjenima rokama, de naj se berž berž na pot napravi, in obá ji za terdno obljú­bita; de bota za bolno gospodično skerbéla, ka­kor bi bila njuna lastna hči. „Noč je že“, reče Rikard. ,,Le v temni nôči vam je mogoče ubé­žati. Obotavljanje je nevarno, in zamore ne le vas, predobra, milostiva gospá, ampak tudi mene in mojo ženo ob življenje perpraviti; ker je po

zapóvedi slédenj v smert obsojen, kdor bi po nôči kteriga pod streho imel, in bi gospóski ne povédal“.

„O moja ljubeznjiva Lénčica“, reče kláverna mati svoji hčeri, „ako ti na tem svéti s ničémur več ne morem postrèči, ako bi s tem, ko bi tu­kej ostala, te le dobre, stare ljudí utegnila na moríše spraviti ― ti pa pojdem v božjim iméni. Bog te obvári, preljubi angeljčik, le pojdi v prebivališe mirú, kjer nedolžnost več ne terpí, kjer se ljubijóče serca več ne ločijo“.

Mali Karl, ki je zraven matere stál, prime svojo sestrico jokáje in tarnáje za róko rekoč: „Le vesela bodi, ljuba Lénčica, saj boš lép angeljc v nebesih. Tam ti bo bolje, kot tukej na zemlji, kjer moramo v tòlikšnim strahi in v vednih brit­kostih živéti. Oh, kakó rad bi šel s tebój!“

Mati zdej poklekne k postelji svoje ljube hčere, in reče v nebó vzerta: „Tebi, o Bog, naj bo dana v daritev in tvoji milosti in tvojimu usmi­ljenju naj bo vsa izročena!“ Nató utihne ― urno vstane ― Lenko kušne ― prime Karla za rokó ― ter hití vsa v trepéti skozi duri in se vanjo več ne ozrè.

Erlavska gospá se zdej v bég podá. Zvesti služabnik je nékaj potrebnih reči za popotvanje spravil. Zlò obložèn jo maha naprej. Uboga žena s kernírjem (ali zvézkam) pod paz-ho za njim gré, in ljubiga déčka, ki tudi cúlico nese, za róko pelje. Kar besédice ne spregovore. Velik piš ostane, in huda plôha perdere. „Ta vihár, to dežévje, ta neznana tma“, reče starčik na­tihama, „so zgolj božje dobrote, ker nas pre­ganjavcov várujejo. Ob jasni, svetli nôči bi nas gotovo zajašili. Takó se to, ker se nam strašno

dozdéva, vselej v našo srečo izíde. Taka je z vsimi nadlogami, viharji in temnimi poti našiga življenja“.

Pridejo do hiše stariga ribča. Stópijo v sájnato izbo, v kteri je temna lučica berléla. Pošteni ribič ženo in dečka v svoji kóči serčno pozdravi. V tem, ko je z Rikardam čoln v Ren spravljal, je ribčevka gospej in dečku gorke juhe (ali župe), kruha in vina prinesla. Strahú in mraza prevzéta le malo povžijeta. Ko moža prideta, ženo peljeta k Renu. Luna v zadnjim krajci je bila že iz zagórja, posíja skozi pretergane oblake, in neznano temnôto malo razsvetlí. Dobro ženo groza spreletí, ko v strašni nôči, v viharji in dežévji ob nezmerni, šuméči réki stojí, ko slabi čolnìč ugléda, ki je komej za dva človeka, in ko ima s svojim otrokam vanj stopiti in se čez réko prepeljati. Možá ji serčnost dajeta. Stari ribič gré v čoln, in prímši za veslo reče s pobožno zaúpljivostjo: „Bog nam bo na uni kraj pomagal“.

Rikard zdej vzame slovó. Ko so vojáki po grajšini rópali, je zvésti služabnik zlato uro in dva perstana unésel, v ktera so bili biseri vdelani. Vse to da Erlavski gospé. Perloží tudi nékaj zlátov, ki jih je v njeni službi perhranil; tode ne povê, de so njegovi. Z zalítimi očmí ji rokó kušne, in jokáje dečka objame. „O preljuba, mi­lostiva gospá!“ je djal. „Jest starčik vas in lju­biga Karla pač zadnjikrat vidim. Zdej vam ne morem več pomagati, pa bo že Bog za vas skerbel. Še vesele dní vam bo dal doživéti. Tóliko dobra gospôda ne zamore biti nesrečna. Rad bi vas sprémil; pa morebiti sim v stani, našiga dobriga, milostljivega gospóda otéti. Vsiga se bom vánal“. Vsi se jokajo in plákajo. Mati mu še

priporočí, de naj skerbí za njeniga možá in za njeno hčer. Starčik ji obljubi, in pomaga nji in malimu Karlu v čoln.

Ko odrinejo, se Rikard na brégi na kolena spustí, in roké proti nébu povzdigne. „Tù le bom kléčal in Bogá prosil, de se srečno prepeljejo. Ne vstanem popréj dokler moj brat z veselim poročilam ne pride, de sta otéta. Bog hotel, de bi jima jest od ljubiga možá in ljubeznjive hčere kdaj ravno takò veselo poročilo pernésel.

III.

Erlavska gospá se je s svojim sinkam srečno čez Ren prepeljala, in je bila na varnim. Tode tù ji ni bilo ostati. Stanovanje je bilo tukej ubéž­nim težavno, in tudi vojska se je zmirej bolj perbliževala. Po Rikardovim napeljevanji jo ob Reni proti Helvéškimu ali Švájcarskimu zavije. Njena gotovína se je zlò stisnila. Prebivališa na Helvéškim, ji je bilo povédano, de so drage. Torej ji svétujejo, de naj na Švabškim stanovališa iše. Ko se je dolgo zastonj po tistih krajéh mudila, pride do Tirolske meje. Napósled jo nék priljuden človek zagotovi, de jo star Tirolic rad v svojo hišo vzame.

S svojim malim Karlam se natégama na pot podà; vodník, ki ji tudi zvézke nese, gré pred njo. Visoke hribe prehódi in globoke doline. Ko zopet dojde do verha néke goré, zagléda v neznani globočini ozek, zelen dol. Ob desni strani dola, na strašnim, viséčim pečêvji je bilo nékaj nizkih, lesénih bajt s plošnátimi in skorej rávnimi stréhami; zmed srede je moléla leséna, s skód­lami pokríta streha in verh zvoníka néke kapélice.

Ob levi strani je bil dol s černim jélkovjem prepréžen, za kterim sta bila dva v oblake moléča verha še s snegam pokrita, desiravno je po dolinah že vse zelenélo in cvetlo. Vodnik pokaže s palico v dolino rekoč: „To je Černapeč! Tù dôli stanuje pošténi starčik, ki vas bo k sebi vzel“. Erlavska gospá zdihne, ter se spusti navzdòl po ozki stezì.

Tirolic, ki ji je dans perčakovàl, še cvetèč starčik, jima z veselim, prijaznim obrazam naproti pride. Se po naše komú perljudno obnašati. V to se ni nič zvédil; koga víkati, mu je bilo neznano. Pa je vender pravšne misli imel od pristójnosti ali spodobnosti. De bi ptuji gospé svoje spoštovanje skazal, je imel dans svoj sivi praznični jópič in škerlátasti podléklic na sebi, in lép, zelen klobúk s krivim petelínjim perésam na glavi. „Bog te sprími, milostljiva gospá“, ji reče; „me veselí, de te zamorem s tvojim go­spodíčkam pod svojo streho iméti“.

Tirolka, prijazna ženíca s sivimi lási in ru­déčima licama, je pred durmi stala. Bila je čedno oblečena, in ker je ravno iz kúhinje peršla, si otrè z belim pripásam rokó, ter jo podá milostivi gospéj rekoč: „Bog te sprimi, ljuba gospá. Kmal bo skúhano: pa moraš malo za ljúbo vzeti; per nas skorej druziga némamo, kot mleko in maslo, ovsenják in podzémljice“.

Tirolic pelje gospó v izbo, ki se je skozi njene okenca v temno jélkovje in v uno dva snežníka vidilo. Miza, klóp, dva jelóva stola in lepó zelena lončéna péč, ki jima je bila tudi v ognjíše ― to je bilo vse, kar sta imela v svoji staníčici; tik njé je bila tudi revna čumnata. ― Pa gospá je vender Bogá hvalila, de je ta prostórčik dobila.

Gospodínjila je, kakor so ji okóljšine dopu­stile. Kuhala si je sama, drugekrati je pa nogovíce splétala in šivala, ter si je s tem še vender kaj maliga zaslužila. Nar bolj jo je skerbélo, svojimu Karlu zmirej kaj dela dati. De bi ga sama učila, ni imela bukev, in per tem se je pa že tudi jél latínšine učiti. Ko néko jutro, ravno vsa v skerbéh to premišljuje, per kapélici pozvoní. Dobra, pobožna Tirolka perspè in ji pové, de bodo gospod-fajmošter iz zagórja dans tukej maševáli. Erlavska s svojim Karlam berž gré v kapélico. Fajmošter so imeli kratek na­góvor, ki ji je v serce ségel. Po božji službi je z njimi govorila, in jih je pràv razumevniga, pobožniga in ljubeznjiviga možá nášla. Obljubijo ji, potrebne bukve kupiti, in dečka sléherni popoldan po dve uri učiti, ako ga hoja čez góro ne bo težko stala.

Karl z rádostjo v to pervolí, in kar je go­tovo opravilo imel, je bil še tóliko bolj vesél. Vselej je že komej júžine pričakovàl, de bi jo le urno s svojimi bukvami čez gòro mahnil. Pa ubogi déček, zlásti kadar je bilo več dni zapó­red dežévje, že clò nobeniga razveseljenja ni imel. Razumna mati je nedolžno rádost ravno takó potrebno previdila, kot delo. Torej mu je hotla za oboje preskerbéti.

Na Tirolskim se veliko kanárčev izredí, ki jih po tem ptičarji po druzih deželah razprodá­jajo. Tudi stari Tirolic je imel ravno več mladih, posébno lepih kanárcov. Karl prosi mater, ker so ti ptiči tukej takó dober kup, mu eniga ku­piti. „Domá“, pravi, „je Lenka zmirej táko ptičico imela. Kupíte mi eno, de bova tukej med skolovjem in gojzdi vsaj kaj imela, kar naji bo

ljube očetnjáve spómnilo!“ Mati je bila koj dovoljna, in déček si zmed vsih nar lepšiga ka­nárca zbere, kteri je bil tistimi, ki ga je nje­gova sestra kdàj imela, nar podóbniši.

Karl je imel nad rumenim ptičkam z bistrima černima očéscama veliko rádost. Kmal je bil kroták, mu zletí na razpéti kazínc, ter mu z rudéčih žnablov drobtínice kljuje. Kadar je pisal, perletí, mu puli peró in ga v perst kljuje, de ga je mogel zapreti, akoravno mu je to dopadlo, de mu ni per deli nagajal. Ko je ptiček jel pêti, Karl ne more petja prehvaliti. „Ga moraš kako vižo učiti!“ mu reče enkrat Tirolic. Karl méni, de se starčik le šali (ali norčuje); še ni védil, de se ptiči lahko zučé. Tirolic séže po svojo pišálko“. „Joj“, reče Karl, „to je neznano lepa slonokosténa pišálica!“ Tirolic mu okroglo zapiska, ter mu pokaže, kakó ima pišalko po­prijémati. Karl je lepiga, čistiga glasú zlò ve­sél; in ker je imel velike zmóžnosti za godbo (ali múziko), je kmal vse razumèl, v kratkim vsako vižo znal piskati, ki jo je slišal. Zatorej je ptiču velikrat tisto vižo „Vsih slegov na sveti i. t. d.“ zapiskal, in ko jo je ptič pervikrat na tanko in brez pregreška izpél, je Karl veselja jel skakati, in mati mu reče posmehljáje se: „Le glej, de boš tudi ti, kar ti je naloženiga, vselej takó na tanko in brez spodtíkljeja znal, kakor ptič“. Kanárec in pišala sta čverstimu Karlu in še materi, zlasti kadar jima vihár in dež ni pustil iz temne izbe, marsikako veselo uro napravila.

Pa blagi ženi sta bila njen mož in njena hči vseskozi v mislih, in marsikak žalosten dan je prebila, in marsikako noč v solzah prečula. Se vé, de je zmirej iskala od nji kaj zvéditi ―

tode zastonj. Edine poročila iz Francoskiga, ki jih je zmogla prejeti, so bile v novícah. Gospod fajmošter so ji jih vsak téden po Karli poslali. Nék večer pride Karl ves vesél domú, pernese novíce, jih vzame zmed svojih bukev, in reče: ,,Gospod fajmošter jih sicer néso utegnili prebrati; pa so vender toliko vidili, de je veliko dobrih poročíl v njih. Mati željno bere in vojskne poročíla zarés veséle najde. Nádjala se je, de se bo zopet v svoje ljubo očástvo smela verniti ― kar zagleda na konci novíc dolg spísik ple­menítnikov ali blagoródnih, zavolj ljubezni do stariga vladstva pomorjenih. In med témi najde tudi imé svojiga možá, Henrika Erlavskiga. Groza jo prešíne, kakor bi bilo tréšilo va-njo. List ji pade iz rok ― ona omedlí. Dolgo je terpelo, de se je s pomočjó domačih, ki so na Karlovo tárnanje vsi perhruméli, spét zavédila. Nevarna bolezen jo napade. [Dvomili] so, de bi si kdàj opomôgla, in mali déček, ki je bil noč in dan per njeni postelji, je vídama sáhnil. Stari Tirolic pa je večkrat z glavó zmajáje in z milim gla­sam rekel: „Prihodnja jésen bo pač svoje listje na grob dobre žene otrésala, in ubogi otròk mordè tudi več ne doživí prihodnje spomládi!“

IV.

Stari, zvesti služabnik Rikard je unkraj Rena čakal, dokler ni njegov brat, ribič, v čolníči peršel in mu poročíla pernésel, de je gospó srečno prepeljal. Njegova nar veči skerb je zdej bila, svojiga dobriga gospoda smerti otéti. Rikardu se je zlò nepravično zdelo, de bi ga zavolj nje­gove zvestôbe do praviga kralja ob glávo djali.

Drugi dan še pred solncam v mesto hití. Imel je ôndi sinú, Roberta z imenam, ki so ga s silo med ljudsko stražo vzeli. S pomočjó téga pogumniga in zurniga mladenča, ki je bil časih per jetnikih na straži, je Rikard upal svojiga gospoda iz ječe rešiti. Rikard in njegov sin sta marsikaj sklenila, pa po nikakor ni bilo moč izpeljati. Napósled se pogovorità, de naj sin vedno pázi, in kadar koli se mu kakšna perložnost ponudi, naj jo v to oberne. Pa clò nobene ni bilo, in Robert je že nad tem obupal.

Erlavski gospod je bil na zadnje v smert obsojen. Drugo jutro ima sodba že spolnjena biti. Klávern, z glavó na róko naslónjen, je zvečer v svoji samotni ječi sedèl. Še toliko ga néso imeli v čisli, de bi mu bili luč pernesli, in gosta tma ga obdaja. Mislil je na svojo ženó in na svoja otroka. Ni mu bilo mar samiga sebe, ampak le njih se mu je umílilo. Nič ni védil za-nje in je bil zatorej zlò v skerbéh. Pa kar je per svojim obsojenji s pogledam v nebó rekel, je bila tudi zdej njegova misel: „Gospod, izídi se tvoja volja!“

V Bogá je vperl vse svoje misli. „Per kom,“ pravi, „čèm zadnjo noč svojiga življenja tolažbe iskati, kot per tebi, preljubi, nebeški oče. Kar ti perpustíš, je vse nar boljši. Torej ravnàj z menój in z mojimi po svoji božji prevídnosti. Ako me čèš moji ljubi ženi in mojima dobrima otro­kama odvzeti, boš po očétovo zanje skerbel in jih v preveliki žalosti tolažili ― in z zaupanjem v té bom glavo mirno položi na klado, s kervijo veliko mojih prijatlov že okervávljeno! Ako me pa hočeš moji ženi in mojima otrokoma še kaj časa ohraniti, saj ti je lahko, duri moje ječe odpreti, in me mojim sovražnikam iz rok iztergati ―

in po tem bo vse naše življenje tebi posvečeno in vedna hvalitev!“

Ko je blagi mož takó zamišljen, nanaglima vstane na móstovži velik hrup. Ko bi trenil, se duri njegove ječe odprò. Gost dim se vanjo valí in neznana svetloba obsvéti vso ječo. Mlad voj­šak se prédnj vstopi in reče: „Za božjo voljo, rešite se!“

Ta je bil Robert, sin stariga Rikarda. Po neprevídnosti nékaj pijanih vojakov je v hiši, v kteri so bili jetniki zaperti, ogenj vstal. Vojšaki, ki so pred durmi jetnikov stražo imeli, so orožje in zgornje oblačila od sebe pometali, in so hitéli gasit. Mladi Robert je v pervi zmeš­njávi obleko in orožje nékiga vojaka pobrál, in s tem naglo k Erlavskimu gospodu tekel.

„Le urno to le oblecite!“ mu Robert reče dalje, mu pomaga suknjo obléči, mu klobuk s perésjem in kupmo ali kokárdo dene na glavo, mu sabljo k pasu perpnè in mu da pušo v róko. Ker dobriga gospoda v jéči néso nobenkrat obríli, ga je brada divjim vojšakam tistiga časa tóliko podóbnišiga délala, in mu vojaško postavo da­jala. „Zdej“, reče Robert, „jo pa le berž vde­ríte po stopnícah in skozi vélike vrata. V téj obleki, mislim, bote lahko brez zaderžka ušli. Potlej pa hitíte k mojimu očetu, ki jih bote per njih brati, per ribči zraven Rena, najdli“.

Erlavskimu je bil uglèd mladiga vojaka ko angeljska prikazen, in njegov nagovor ko nebeško poročilo. Koj se je v to zvédil. Moško, kakor bi imel nar tèhtniši opravila, se spustí po stopnicah, v tiste, ki so védra k ognju valili, zareží: „Prôstor, prôstor!“ takó pride na césto; nihčè se mu ni vstavil. S prederzno serčnostjo

in z urnimi nogami jo mahne na ravnost proti méstnim vratam, in ker mu je Robert tudi geslo ali paròlo povedal, se srečno zmuzne iz mesta.

Po polnoči pride do hiše starigá ribča. Poterka na obóknico. Ribič pride iz hiše, in se prestráši. Mislil ga je vojšaka, ki hoče njega ali pa njegoviga brata vjeti, ker sta si obá s svojo zvestobo do Erlavskih veliko sovražnikov naredila. Ko pa dobri ribič Erlavskiga gospoda spozná, reče s povzdignjenima rokama: „O hvala Bogú!“ in ga ves v veselji pelje v izbo. Rikard, ki je že desét noči tukej prečúl in pričakovàl, vanj plane z besédami: „O moj gospod!“ in obá se s solzami v očéh objemata. Nar popréj ga Erlavski gospod popraša po svojih otrocih. Rikard mu pové, de sta gospá in Karl otéta, de je bila gospodična Lena zlò bolna, pa de je zopet ozdravéla, in de je v ti hiši. Lenka, ki je tik tiste izbe spala, se je na veséli krik dobriga Rikarda prebudíla in svojiga očeta po govoríci spoznala. S solzami veselja ga hití objét, in tudi on je z obilnimi solzami môčil njene cvetóče lica.

Koj po nôči se hoče čez Ren prepeljati, de bi ušel deželi, kdàj raju, zdej pa jami morjênja podobno. V ravno tistim čolníči, ki je njegovo ženó in njegoviga sinú na unstranski breg prenésel, se je tudi on hotel prepeljati na takrat še srečno nemško zemljo. Natégama se z Leno na pot podá. Stari ribič gre napréj, in za njim Rikard s kernírjem ali zvézkam na herbti. Lepa, jasna noč je bila. Vse je bilo tiho, ko se Renu perbližujejo, kjer je bil čolnìč za germam že perpravljen. Per ti priči zaslišijo streljanje za sebój, in več možákov, ki so vpili: „Stoj, stoj!“ Ogenj v jéči je bil kmalo pogašèn. Vojáki so Erlavskiga

gospoda, obleko in orožje berž pogréšili in ubéžniga osledili. S strašnim vpitjem se per­bližujejo. Revne ubóžce grozen strah obide. K čolníču tekó, kar morejo. Erlavski z Leno na ročji koj vanj stopi, in Rikard skoči za njim. Oba vzameta vêsla in na vso moč odrívata. Stari ribič, ki v čolníči ni imel prostóra, se je skril v néko votlo verbo.

Pa komej so bili dvajset stopínj od kraja, ko so vojaki že na brégi. Koj začnejo streljati za ubéžci. Strašno so nedolžnim pulje (ali kugle) okoli ušés ferčále. Erlavski ukaže Leni se v čoln ulêči, una dva pa še urniši začneta vesláti. Ena kugla Erlavskiga gospoda ravno v klobuk zadéne, in mu luknjo naredí, dvé pa v Rikardovo veslo peržvížgate. Čoln, komej za en perst nad vodó, se guglje in skorej potopí. Pa vender vsi uídejo neoránjeni, in srečno dojdejo na unstranski breg.

Erlavski se na kolena spustí, in Bogá zahvali za rešítev; Lena in Rikard tudi storità po njegovim izgledi. Po tem se usêdejo na ulómljeno deblo, de se malo oddáhnejo. Ko se spočíjejo, jo Rikard, ki svojiga gospoda tudi v sili ni hotel zapustiti, s palico v roki in s težkim brémenam na herbti, napréj mahne, njegov gospod pa in gospodična Lena grésta za njim. Proti gójzdnatimu Švabskimu górju jo uséka, ki se je zavoljo veliko jélkovja Černi-log imenovalo.

V.

Erlavski zdej ni imel druge skerbi, kot svoje žene poiskáti. Rikard je bil blizo Černiga-loga z jákim kmetam znan. K temu nar popréj gredó,

de bi se tukej kake dní spočíli, prédin bi daljej popótvali. Pa Erlavski je komej v kmečko hišo stopil, mu je že odhòd v mislih. „Ne bom jé imel préd mirne dôbe“, je djal Rikardu, dokler ne najdem svoje žene in svojiga sinú. Ti mi že praviš, dobri Rikard, de sta gotovo na Helvéškim. Pa kakó smo v stani tjékej priti? Péš moja Lenka ne more táko daljo hoditi; peljati se pa tudi ne premorem“.

Nató potégne Rikard mošníco z zláti iz žêpa, in jih na mizo izsuje. „Néste ne takó revni, kot mislite, predobri, milostljivi gospod“, mu reče. „To vse je vaše“. Erlavski zdej v denarje očí oprè, zdej v zvestiga služabnika. „Ko ste bili še blagovíti (ali premožni)“, pravi Rikard, „ste bili tudi zmirej dobrótni. Kólikim ste v nar veči sili denarjev posodili! V tem, ko ste v ječi ko­pernéli, in se vaša ubéžna žena po ptuji deželi potíkajo, sim teh dolgóv nekaj iztírjal. Desiravno sim jih dôsti naletel, per kterih ni ne hvaležno­sti, ne poštenosti, sim pa vender tudi veliko poštenih duš najdel, ki mi néso le posodíla ver­nili, ampak iz ljubezni in hvaležnosti do svojiga dobriga gospoda še več perdali“. Erlavski zláte preštéje. „Veliko je, pràv veliko“, pravi z hva­ležnim pogledam v nebó. „Pa kakó dolgo nas bo to terpélo?“ „Bomo že dobro gospodarili“, reče Rikard“, in se vender na Helvéško peljali“.

Rikard kupi konja in lahek kmeček vóz, nad kteriga so po obróčih platneno streho razpéli, de bi se vetru in dežju ubranili. Gredó daljej, Rikard hodi veči del péš zraven nji; Erlavski pa in Lena sta se od dobriga starčika persiljena skorej zmirej vozila. Dojdejo na Helveško. Pa Erlavski nikjér le stvarice ne zvé od svoje žene.

Vse opraševanje nič ne pomaga. Prepričan je bil, de jo mogla drugám udáriti. Torej se vernejo na Švabsko.

Pa terpljenje v ječi, strah in groza per obsojenji, vedna skerb v bégi, in vsakdanje težave popotvanja dobrimu gospodu vso moč prevzamejo. Zbolí in se mora v néko Švabsko mestice vseliti, dokler se mu ne oboljša. Rikard najme dvé stanice, s čumnato in [kuhinjo], nakúpi nar potrébnišiga hišniga oródja, in ker je bil v domačih opravilih dobro zurjen, je vse ogospodáril. Lena mu je zvesto pomagala, in od jutra do večéra z velikim veseljem vse dela opravljala,

ki néso njeno moč preségle. Erlavski je s per­viga le v postelji mogel tíčati. Dolgo je terpelo, prédin je bil zopet v stani, céli dan po konci biti. Lena si je vse perzadjála, mu dobro postréči, sercé razjasniti in čas [perkrájšati]. Vsak dan ga je s čem drugim oveselíla ― zdej s kako novo jedjó, ki jo je pervikrat sama skuhala, zdej s kako novo pésmijo, zdej s kakim prijetnim poročilam. Oče ji je svojo ljubezen in zadovoljnost per slédnji priliki (ali priložnosti) skazal.

V tem pride [Lenkin] rojstni god. Še pred belim dnevam teče k maši Boga hvalit in molit za svojo mater in za svojiga očeta. Ko domu pride, lej ― so njene nar ljubši cvetlice, prel­epe rudeče in môdre vijolice, na okni stale, in lepó rumèn čópast kanárčik, kakoršniga je domá imela, je bil v zali klétki ali hišici nad cvetlicami obešen. Jutranje solnce je svetló in prijazno v okno sijalo in zale cvetlice še bolj lepšalo. Léna je vsa v veselji. Nad perserčno ljubéznijo njeniga očeta ji solzé perigrajo v oči. Z vso otročjo ljubeznjivostjo se mu zahvali. „Vzêmi

to za ljubo, dobri otròk!“ ji pravi oče. „Dokler smo bili še v svoji grajšini, je bilo, kaj pa de, vse drugáči. Z veselíco smo ta dan obhajali, in cela vás ga je praznovala. Dans pa ga bomo v tihim veselji preživéli“.

Napravijo boljši obéd, per kterim je bil oče zopet pràv židane volje. Rikard je mogel tudi k njima persésti. H koncu obéda pridni stari slu­žabnik še pernese sladčíno ali torto s cvetlicami obtáknjeno in sklenico rudéčiga vina iz Elzaškiga, njih očetnjáve. Oče nar pred pije na Lénkino zdravje, in po tem na zdravje svoje žene in svojiga sinú. Tode britkost se zdrúži z veseljem, in solzé mu kanejo v vino. „Oh, Lenka!“ pravi, „kje pač dans tvoja mati in tvoj bratec tvoj rojstni dan obhajata? Kaj se jima je že pač permérilo? V kóliko neprijétnost, zadèrg in nevarnost se zaplête žena ali otròk, brez prijatla in varha po sveti sognana! Bog vé, če bomo ta dan še kdàj vkupej praznováli! Sicer sim bil takó veseliga serca in sim takó terdno zaupanje imel v božjo previdnost. Zdej pa velikrat pràv žalostne ure prebím. Bojím se - bojím!“

Lena se jokáje svojiga očeta okléne, de bi jih potolažila. „Le potolaženi bódite, preljubi oče“,
jim pravi. „Bog nas ne zapustí. Gotovo nas bo še vse enkrat združil. Zastónj bi nas ne bil vse
takó čudno réšil. Gotovo bo za nas skerbel!“ O se vé de bo!“ reče Rikard solzé si otiráje. Vse umólknejo. Britkost jim serca navda ― vsi so gánjeni.

Per ti priči začnè kanárčik vižo tiste pésmi péti:

Vsih zlégov na svéti
Se nič ne bojim;
Per našim Očeti,
Vém, moč zadebím.

Lena z zavzétjem sterne roké in reče: „Oče nebeški, kaj si je to? To je perva pésmica, ki se jé je Karl na klavir brénkati, in ki sim se jé jest péti učila ― ki smo jo ravno takrát péli, ko so vas, preljubi oče, vjeli“. Oče, Lena, Ri­kard ― vsi trijé se stermé v ptiča vzrejo. Dvakrat, trikrat to vižo povzame. Ni bilo drugáči; ravno tista pésmica je bila. Le gláska ne manjka.

„To se mi pa pràv čudno zdi!“ pravi oče, ter se odkrije. „Ljubi Bog, mislim, de mi zopet hočeš dati mojo ženo in mojiga sinú Karla. Le od nji se je ptič zamôgel pésmice naučiti, de­siravno ne umém, kakó! O Rikard, kakó si vender ptiča dobil?“

Rikard mu pové, de je ljubo živalico včé­rej od mladiga Tirolca kupil. „O podvízaj se in têci, kar moreš“, reče Erlavski, „in poíši ga. Mordè nam bo védil kaj sporočiti“. Rikarda ni dolgo nazaj. Erlavski in njegova hči ga vsa nepokojna pričakújeta. „V kólikšni revi morata biti“, pravi oče, „če sta clò to ljubo živalico mogla prodàti. Ali morebiti sta že mertva, in ptiček vse njuno premoženje, ki ga nama zapu­stità. „Na zadnje pride Rikard s Tirolcam. Tode mladéneč od kanárca ne vé nič posébniga po­vedati. On ga je od nékiga pastirja na Tirolskim kupil. Pa na opraševanje Erlavskiga gospoda ga zagotoví, de je taka žena s takšnim déčkam rés v njegovim kraji, de je torej mogoče, de bi bil ptiček kdàj njun. Pravi, de je gospó vsako ne­deljo v cerkvi vidil, in dečka, ki se k gospodu fajmoštru hodi učit, večkrat srečal. „Déček“, mu reče, „že mora biti neznano učèn, ker je vselej veliko bukev z jerménam prevezanih na herbti nésel. Tirolic gospéno in déčkovo podobo

takó na tanko popiše, de vsi z enim glasom in v veselji zavpijejo: „So že ― so že gotovo! „Serčno in s solzami hvalijo Bogá, de jim je po svoji prečudni previdnosti prebivališe njih preljubih razodèl. Erlavski mladénča še prav izpraša po kraji, v kterim žena živi, in po poti, ki tjékej kaže, in podari sterméčimu Tirolcu za odkrito­serčno pripoved vêlik tólar.

Berž so se jéli na pot napravljati. Erlavski nobene slabósti več ne čuti; veselo sporočilo ga je bolj pokrepčalo, ko vse zdravila. Lena mu pomaga spravljati, Rikard pa vozèk perpravi in gré k kerčmárju ali oštirju po rujávca, ki mu je le za hrano služil brez plačila. Koj drugi dan jo odrinejo na Tirolsko. Tudi ljubiga ptička ne pozabijo; obésijo ga v njegovi klètki na obróč, nad ktérim je bila bela streha raspéta. Erlav­skimu gospodu in Leni je kratek čas delal, in ji s svojo lepo pésmico oveselovàl.

VI.

Erlavski je s svojo tovaršijo in kméčkim vozam srečno peršel v vás, v ktere fari je bila soséska Černa-peč. Natégama gré k gospodu fajmoštru. Oni mu vse poterdijo, kar je mladi Tirolic pravil, ki je s kanárci kupčevàl. Erlav­ska gospá in njen sin sta bila še per življenji. „Samo de“, mu duhoven rekó , „dobra gospá nezmerno žaluje. Svojiga ljubiga možá mertviga misli, in kar je to nesrečno poročilo prejéla, v njeno sercé pač ni bilo nobeniga veselja. Komej je nevarno bolezen užúgala, ktero ji je žalost nakopála, in le z veliko težavo in počasi se ji je oboljšalo“.

Erlavski vpraša, od kod de je to lažnjivo poročilo. Gospod-fajmošter pernesó cel kùp novíc, poíšejo list zmed njih, in ga prédnj položè. Erlavski pràv s svojimi očmí bere na natísnje­nim listi, de je bil ta in ta dan ob glávo djan. Kakor se mu je koli to čudno zdélo, se je pa vender kmal v to reč zvédil. V tačasni zmeš­njavi je bil tak pregréšek kaka nar manjši ne­ródnost. Ali so pozabili njegovo imé iz že spisaniga lista umorjenih izbrisati ― ali ga pa mordé néso hotli zbrisati ― de bi jim ne bilo tréba odgóvora dajati, zakaj de so ga pustili uiti.

Erlavskimu gospodu se je v serce užalílo, de je to lažnjivo nesrečno poročilo njegovi ženi tólikšno britkóst napravilo, in jo skorej umorílo. Gospod fajmoštrova misel je bila, de se ji veselje, ki jé čaka, le z veliko várnostjo smé po­ročiti. Nató se pogovoré z Erlavskim gospodam, kakó bi se to speljalo, in po tém se vsi napra­vijo proti Černi-peči, desiravno je bilo že zlò o

mraki in neprijetno vreme. Celi dan je dež šel, in ker je v ti deželi poprej zima, še začnè zlò sneg iti. Srečno dojdejo na verh gójzdnatiga hriba, s kteriga so se skozi jelovíno v globokim doli vidile nizke koče z ravnimi, snéžnatimi stré­hami in z dímniki, ki se je ravno iz njih kadílo. Tukej pod góstimi jelkami, ki so popótnike s svojimi prostertimi véjami vétru in mokrôti bra­nile, se usédejo na máhnato skalo; Rikard pa jo nar pervi udári proti bajti, ki so mu jo per­ljudni duhoven s perstam skozi luknjo med véjami pokazali.

Erlavska gospá je sedéla v černo obléčena per ognjíši, in švigajóči plamen je že razsvetlovàl

mračno izbico. Nogovíce je še pletla, in déček ji je iz nékih bukev bral. Ko zvéstiga služabnika s sivimi lási ugléda, zakričí in delo ji pade iz rók. Vanj plane, in ga s solzami veselja in žalosti takó perserčno pozdravi, kot bi bil njén lastni oče. Tudi Karl je od veselja skorej iz uma. Gospá reče starčiku se na leséni stol usésti, ki ga je Karl k ognji permaknil.

„Oh, Rikard“, ga ogovorí, ji nasproti per ognji sedéčiga ― „takó le se móramo spet vi­diti. Oh, od kervave smerti nar boljšiga možá ti ne bom pravila; ta spomín je prežalosten. Pa kákšna je bila z Lénčico? Ali je umerl dobri otròk, kakor je vrač previdil? Oh, morebiti je njena ljubeznjiva podoba že zdavnej prah in pe­pél!“ Rikard ji pové, de je prijazni vrač otrôkovo bolezen takrat le malo nevarniši delal, de bi bil mater lože k bégu pregovoril, de si je Lena kmalo opomôgla, in de je odsihmal čversta in zdrava. Mati je vsa v veselji, in rádosti se ji utrínjajo očí. „Kakó pa“ mu reče reznó in s temnim poglédam, „de jé nési sebój perpeljal? Zakaj jé nési otél nesrečnimu očástvu, kjér si no­bene dôbe ni življenja svésta? Kako si bil v stani, se brez njé na pot podati, terdi mož? Zakaj si ― ―“ Ne more izgovoriti, kar se duri odprò, in se Lena k svoji materi spustí. Tudi Karl priteče k svoji sestríci. Veséliših solz pač ni bilo prelitih, kakor jih je srečna mati točila, ko je obá otroka spet v rokah deržala.

Tode kmalo spet britkost rádost prežene. „Oh, de bi še živel moj ljubi mož“, reče, ter se jokaje v nebó vzré. „O potlej bi moje vese­lje do verha perkipélo. Pa takó sta, preljuba otroka, uboge siróti brez očeta, in vajin pogléd

zaterti materji sercé z žalostjo navdaja! S čém vama zamorem pomagati revna vdova, ki si ne vém svétvati!“

Zdej jo Rikard začnè lepó perpravljati na veselo poročílo rešítve svojiga gospoda. Pa Er­lavska je bila že serčnéji, kot je Rikard mislil. Veliko veselje, dobriga starčika spet viditi, in še veči, svojo hčer zopet objéti, je blágo ženo k nar veči radosti perpravljajo, svojiga možá, ki ga je že umorjeniga mislila, spet živiga viditi. Z utripajóčim sercam je blagi mož že dolgo pred durmi stal, kjer je sléherno besedo lahko slišal.

Ko gospá iz Rikardove govoríce očitno zvé, de je njem mož še živ, in ko vsa v veselji zavpije: „Tàk živi! O vékomej bodi češeno božje usmiljenje, ki ga je njegovim morívcam otélo! O gotovo ni deleč! O otroka, pojdita, pojdita ― le berž k njemu,“ ― v tem Erlavski gospod duri odprè, in od veselja skorej iz uma zleti v raz­péte roké svoje žene! Dobro ženo pa, ki je svojiga ljubiga možá dosoréj mertviga objokovála, in ga spet živiga pred seboj vidi, nékako posébni ob­čutljeji obídejo. Plašna in bojéča, kakor bi še ne verjéla, de je zarés on, ga ogleduje v ognjéni svitlobi pred njo stojéčiga. Ne more izrêči, kó­liko sréčnost v serci občuti, le to je djala: „O kólikšna blagóst nas v nebesih čaka, kjér bomo tóliko ljubih spet vidili, ki jih mertve objokujemo“.

Oče in mati, sin in hči, častítljivi fajmošter in zvésti služabnik so bili per ognjiši céli večer prav dobre volje. Tudi stari Tirolic in gospodínja sta k njim peršla, in se nad veselo pergodbo pràv iz serca radovála.

Drugo jutro pa dobé še eniga gostú, ki je k združenju blage družíne za Bogam nar več

perpomôgel. Rikard pernese kanàrca, ki ga je bili pretékli večer v fárovži pustil. Karl se zlò razveselí, ko svojiga ptička spet ugléda. O materni bolezni je skozi odperto okno ušel, in odsihmal Karl ni nič več od njega zvedil. Erlavski zdej na tanko pové, kakó je po kanárci prebivališe svoje žene in svojiga sinú razodèl. Erlavski gospéj se solzé veselja in hvaléžnosti nad pre­čudno božjo prevídnostjo po licih uderó. „Dobri Bog“, reče s sklénjenima rokama, „ti si takó obernil. Po ti le letajóči živalici si mojimu možu povedal, v kterim odróčnim kotíčki zemlje prebívam! Ako bi ne bil takó naglo sem peršel, bi bila pač to zimo žalosti skopernéla!“

Karl vesél svojo hvalo z máterno sklene.. „Kaj ne“, pravi, „to je bila pač srečna misel, de sim ptička ravno to pésmico naučil. To bi pa vender ne bil mislil, ko sim bil zgube ptička tóliko žalosten, de mi ga je Bog le zató odvzél, de bi mi očka in sestríco ― in še ptička na verh ― spet dal. Tù se pràv očitno vidi, kakó nam Bog majhno nesrečo zamore oberniti v ve­liko srečo.

„Imaš pràv, ljubi Karl“, mu pravi oče. „Vse naše lastíne nam je Bog odvzel, de bi nam boljši zaklàde dodélil. Ménim, de smo vsi po ti časni zgubi veči krepóst (ali čédnost) dosé­gli, proti kteri lésk in blagovítost nič ne veljá, ki ima sama večno vrednost v sebi. In morebíti nam Bog kdàj tudi časno poséstvo zopet da, kakor tebi tvojiga kanárčika“.

Pastír, ki mu je Karl naróčii, de bi mu njegoviga kanárca vjél ― in ne de bi ga bil nazaj dal, ampak ga je ptíčarju prodál ― je ves ostermel, ko ga gospod-fajmošter zavolj tega

terdó primejo in mu povéjo, de je ptič več milj od tod v drugi deželi tatvíno razodel. „Moje žive dni ne bom nikoli več kàj nepošteniga storil“, reče deček; „ker zdej dobro vém: Kar svét imá zdej skrito, bo enkrat vsim očítno“.

Erlavski sklene v ti revni bajti zimo prebíti; Rikard pa se v bližnjo kočo vséli. Kanàrčika dénejo ravno na tisti kràj, kjer je bil, prédin je ušel. Lena ga pridno oskerbljuje, in mu tudi po zimi vsaki dan kako zeleno perésce da, ali pa kak srov kerhelj. Večkrat, kadar je blága družína o svitlih zimskih dnéh v izbici sedé v snéžnato okóljšino in v temno jelovino glédala, je ptiček vižo té pésmice zapél:

Vsíh zlégov na svéti
Se nič ne bojim;
Per našim Očéti,
Vém, moč zadobím;

in po tém so starši in otroka celo pésem izpéli, ki jih je potolažíla in k dobrimu spodbôdla. V marsikakim žalostnim pergodki in v britkih sker­béh, ki so to družíno še zadele, je bilo vsim veliko razveseljenje, če je ptičica nanáglima svojo pésmico zapéla, in nató z veselim glasam zažvergoléla. „Vanj hočemo zaupati“, so djali, „ki nam je po tem ptički, po ubogi stvàrici, že enkrat takó prečudno pomagal. On, ki nam mno­gotérama zamore pomagati in nam je dosléj pomagal, nam bo tudi zanapréj pomočník“.

„Kaj pa de“, reče stari Rikard, „jest ravno takó mislim. Poglèd revnih ptičkov tlè pred oknam o vélikim snegi in hudim mrázi mi vselej sercé gane. Vselej se beséd domislim: Poglejte ptic pod nebam. Ne séjejo, ne žánjejo, ne správljajo

v žitnice, in vender jih vaš nebeški oče pre­živí! In ali néste vi veliko vrédniši mem njih? Pa kadar to le ptičico poglédam, mi té besede še globokéji v serce sežejo, in kadar clò svojo pèsmico zapôje, ne morem več maloserčen biti ― bodi si še takó hudó na svéti, in naj se še tako terda z nami godí. Kdor ptiči preživí, nas ni v stani pozabiti“.

Blàga družína je mogla še nékaj časa mar­sikakšno britkòst prestati ― pa napósled se je zopet smela v svojo očetnjávo verniti, je svojo lastíno veči del spet prejéla, in Erlavska sta se zopet v bogastvi in premoženji veselila, ker sta bila v stani, svojim prijatlam v nadlogi, dobrimu Rikardu, njegovi ženi in njegovemu sinu, starimu ribču in sléhernimu, kteri jima je koli kako dobroto skazal, vse po svoji volji poverniti.