I.

Med tiste ljudi, s katerimi živim v prijateljstvu
že izza mladih let, štejem na prvem mestu Frančiška Lazarja.
Poznal sem ga že na ljubljanski gimnaziji. Bil je dve leti
starejši od mene, hodila sva pa skupaj v isti razred in
stanovala sva skupaj pri Gregorki v enonadstropni hiši poleg
Kravje doline. Frančišek na gimnaziji ni imel posebne sreče.
Boril se je s hladom in gladom, poleg tega pa je bil izmed
tistih mladeničev, ki prva učna leta ne morejo pozabiti, da so
odtrgani od domačih pašnikov in se pozneje ne morejo
sprijazniti z nadzorovanjem, katerim pa misli, ko so se utrdile
in ublažile, tako rade uhajajo od ozkih predalov šolskih knjig
k tistim tvoritvam bujne domišljije, katerim se v poznejših
letih tako radi posmejemo. Res se je odlikoval v nekaterih
predmetih, a drugi so se mu zdeli tako pusti, da je le za silo
prebil z njimi. Temno se spominjam šolskih let. Zdi se mi, da
gledajo obrazi nekdanjih tovarišev name mrko in brezpodobno,
kakor gledajo z nekaterih slik glave, naslikane v meglenem
ozadju, brez pravega izraza, brez znatnih potez in obrisov, brez
življenja in značaja. Le Frančiškov obraz je med to množico
jasen in rezek, le Lazar mi stoji še živo pred očmi,
zamišljen in skrivaj čitajoč „Slovenski Narod“, med tem ko
učitelj predava poslušnim in neposlušnim učencem o bistvu in
nebistvu hroščev in podobne gomazni.

Predno je dovršil
Frančišek gimnazijo, so ga vzeli v vojake. Po štirih letih se
je odpovedal vojaštvu, želja po domačih krajih ga je privela
nazaj na Slovensko. Jaz sem bil tisto leto nameščen z dnevno
plačo pri cesarskem uradu, in ko je prišel Lazar v Ljubljano,
me je nagovoril, naj se nastanim z njim

vred pri Gregorki, ki je
imela takrat prazno dijaško sobo. Hotel sem v nekdanjem
stanovanju še enkrat živeti srečno otroško dobo, torej sem
ras sprejel njegovo ponudbo.

Najina gospodinja Gregorka je bila stara devica, utrjena v
marsikateri kreposti. Poleg skrbi za svoje dušno zveličanje —
in velika je bila ta skrb — ni zanemarjala reda in snažnosti v
hiši. Pri dijakih in njih roditeljih je bila v čislih zaradi
svoje poštenosti in vljudnosti. Pri nji nismo dan na dan žulili
ričeta, ne lokali juhe, podobne sami vodi; pri nji se ni
valjala v vsakem kotičku krpa, ni gostolel iz vsake špranje
ščurek, ni dišalo v njenih sobah danes po kisli repi in po
gnilobi, jutri po pricvrti kaši in po trohnečem prahu, ni se
pod posteljo glina valila od prhke stene, ni še moča in
trohnjad razjedla podnic in tudi stilna živad ni motila sladkega
dijaškega spanja. Res, da je tudi ona, kakor vse ženice njene
vrste, prejšnja leta dijaško sobo nabijala z dijaki tako, da
so ležali notri duša pri duši, kakor pogubljenci v šestem
krogu pekla — če je prav videl Dante v svojih vizijah — no,
pozneje, ko se je bila že nakopala kopica, se ni hotela več
ubijati s celo kopo otrok, ampak jemala je po dva, največ po
tri odrasle dijake in sicer odrasle ljudi v stanovanje brez
hrane. Gregorka se je rada pogovorila z dobrim človekom; ker pa
drugi ljudje niso prihajali k nji, oprla se je na stare babnice
svoje vrstnice, ki so si pred njeno sobo kar podavale kljuke:
zdaj se je pritresla po stopnicah gor kaka prevezana z jerbasom
ob komolcu, zdaj je prilezla kaka zgubana in osmojena in glej,
zdaj skaklja k nji preko mostovža jezik na klepetec. Nočem
opravljati, kako so te ženice včasi obirale žive in mrtve, le
skratka povem, da je bila Gregorka ženska „očen ljubivšaja
pit kofe in pokaljakat“, kakor pravi ruski pisatelj.

V našem nadstropju in nasproti našim durim je stanoval čevljar
Vah že mnogo let. Za mojega dijaštva mu je bila družica šibka
ženska, ki se je poslujoč po hiši sukala silno urno in tiho in
je živela z vsemi v hiši v miru in prijaznosti. Ta ženska je
Gregorko zelo uvaževala in ni minilo dneva, da ne bi sedela pri

njih z vezenjem ali šivanjem. Za njo je hodila, kakor mlado
jagnje za svojo materjo, rdečelična, osemletna deklica, držeč
se vedno za materino krilo, poskakujoč in smehljajoč se
neprestano v njeno bledo lice. To deklico so imenovali Ivanko in
prinesla jo je Vahulja s seboj iz svojega prvega zakona s
privatnim uradnikom. Pripeljala pa je Vahu v dom tudi svojo
mater, šestdesetletno ženo, katero sem včasi videl sedeti pri
Gregorki. Tedaj so bili Vahovi v hvalevrednih razmerah in
Gregorka je dala nam dijakom večkrat pokusiti kakega cvrtja in
pogače, katero je dobila od njih.

Tisti čas, ko sem
prišel z Lazarjem drugič h Gregorki, je bilo pri Vahovih že
marsikaj drugače: hišni mir in red je bil podrt in marsikaj je
bilo narobe. Prva Vahulja je bila že mrtva in Vah je bil oženjen
v drugo z mlado hčerjo mestnega sluge ali biriča Trovraga.
Težko si je misliti dveh zakonskih, ki bi si bila tako malo
podobna, kakor ta dva Vaha. Čevljar je bil že star, pohabljen,
medel dedec, mlada njegova žena pa v oni krepki dobi, ko človek
misli, da se vsa sreča tega sveta suče okoli njegovega telesa
in da samo treba imeti razum in potrebno smelost in popasti, pa
se odkrhne ono, kar uteši naše želje.

Ivanka je bila
vzrasla že v sedemnajstletno dekle in je stanovala s svojo staro
materjo tik Vahovih v majhni sobi, katero so vezale duri z
Vahovo in ki je bila del skupnega stanovanja. Bila je ljubljenka
ne samo stare matere, ampak tudi Gregorke, pri kateri je
presedela za šivanjem po več ur na dan. Preživljala je s
šivanjem sebe in staro mater, ki je že tako opešala, da ni
prišla več iz sobe.

Tudi druga Vahulja se je izprva približala moji gospodinji in
se je skušala okleniti; in dasi se je Gregorka naživela in
natrpela na svetu, si nabrala izkušenj in se naučila, da se
mladost redkokdaj druži s starostjo, razen ko jo potrebuje, se
je vendar toliko upognila sladko govoreči ženi, da ji je
posodila desetak, ki ni priromal ob določenem času nazaj v
njen predal, kar je zaupnost varčne starke v poštenje mlade
sosede omajalo in izpodkopalo tla prijateljstvu

teh dveh po
starosti in mišljenju tako različnih žensk. Moja gospodinja ni
mogla pozabiti desetaka, ki bi še lahko bil, pa ga ni več, in
je dala pri vsaki priliki sosedi spoznati, da se nikakor ne more
sprijazniti z njenim mišljenjem. Sedi na primer Vahulja pri
Gregorki in ji po svoji navadi brblja venomer. Gregorka, ki je
pri svojih poštenih sosedah vselej pazna in zgovorna, kaže
skrajno ravnodušnost: jeziček vtakne med zobe, prikimuje in
odkimuje.

„Sokolci pojdejo v nedeljo na Vič. Oh, bo pa
spet parada!“ pripoveduje Vahulja.

„Hm, parada že! Ali
denar, denar!“ vzdihne Gregorka, čvrsto pogleda na mlado ženo,
ki takega pogleda ne more strpeti, vtakne jeziček med zobe in
umolkne.

Neko jutro sem slišal nastopni razgovor:

„Dobro jutro! Kaj pa, mamka, ali ste dobro spali?“ se je
oglasila Vahulja vprašaje v Gregorkino kuhinjo.

„Dobro,
hvala Bogu! Zdrava sem in spim dobro.“

„Ali ste kaj
slišali godbo, kako je godla davi po mestu?“

„Nič!“

„Jaz sem pa še za njo šla nekaj časa gredoč v cerkev.“

„Hm!“

„Danes je prvega majnika.“

„Ko ljudem že
vsega manjka. Meni, hvala Bogu, ne primanjkuje, ker sem vselej
umela gospodinjiti, drugim ljudem pa, oh ljubi moj Bog!“ je
dejala Gregorka prihulivši se. In pri takih prilikah je znala
pravo besedo tako naglasiti, da je človek moral razbrati njen
smisel, če ni bil preveč v glavi udarjen.

Vahulja je
rekala moji gospodinji mamka, pa Gregorka ni bila nikdar omožena
in nobene krstne bukve ji ne morejo pritrditi tega naziva.

Da ni očak Noe zasadil vinske trte, da ni žid izumil
žganjarske kuhe in da ni vrag zatrosil na svet kvart, bi bil Vah
ne samo priden in pošten čevljar, ampak tudi sicer mož po
želji božji. Pa naj bi bil že pil vino — ali žganje in kvarte
— to, to! Kvarte so ga

zvabile vsak večer v kavarno. Ni igral
visoko, ali potrate je bilo dosti. Vahulja je hodila po moža v
kavarno, posedela pri njem in njegovih tovariših, šla sta
potem še na polič istrske črnine, katero je Vah vselej rad
plačal, bodisi da je bil vesel dobitka v kvartah, bodisi da ga
je pogrela in razsrdila izguba. Prihajala sta navadno pozno v
noč domov in večkrat se je slišal ponoči do Gregorke
dirindaj in vpitje pri Vahovih. Ko bi že to pohajanje kavarn in
gostilnic ne bilo povzročalo nikakega prepira, bi bilo rušilo
vsekakor red, ki se nahaja v poštenih družinah, kjer se živi po
težkem telesnem delu nekako notranje, duševno življenje
večera. Takega vse oblažujočega življenja Vaha nista
poznala.

Spominjam se ... Neki prizor iz tistih dni se mi je zadolbel
globoko v dušo. Bilo je že pozno v noč, štramljanje po
stopnicah in ostro govorjenje me je prebudilo iz spanja. Ležal
mi je že zopet prvi mrak spanca na očeh, ko se zasliši krik,
podoben rjovenju, iz Vahovega stanovanja. Z Lazarjem sva
skočila obenem iz postelj. Odprla sva vrata. Pritajen vrišč
in stok in pretrgane kletve so se slišale od sosedov. Zdajci so
se odprla na stežaj njih vrata in na mostovž je skočil čevljar
in si hlastno nasadil klobuk na glavo. Ni še dospel do stopnic,
ko se je pojavila na pragu Vahulja, razgaljena, rdeča in
razjarjena s sekirico v roki. In hipoma je zagnala z močjo in
razmahom ostro orodje za možem, katerega je k sreči obrsnilo le
toporišče ob ramo. Takrat človeške narave še nisem poznal
in zavzel sem se ob takem divjaštvu in nisem pozabil tega
prizora. Priznati pa moram, da se mi jeza na gledališkem odru,
kjer se strasti kažejo v njih dovršenem vidu, ni predstavljala
— skoraj si ne upam izreči — tako visoko in veličastno,
kakor ono noč na našem mostovžu. Vahulja je stala z
razpuščenimi gostimi in dolgimi lasmi, z obraženim polnim
ramenom, z napeto gorenjo ustnico, z napihnjenima nosnicama,
kakor Amazonka, v svesti si svoje moči in slave in pridala je
svojemu žarovitemu, razdraženemu pogledu še več iskrenosti in
ognjevitosti, ko je zapazila, da sva z Lazarjem priča njene
zmage.

Oh, kakšno revše se mi je zdel takrat Vah in tistega
vtiska se več nisem mogel iznebiti, on je ostal zame ubogo
revše tudi poslej!

II.

Frančišek je prinesel od vojakov nekaj novcev, toliko da je
mogel nekaj mesecev prebiti in čakati službe, o kateri je
mislil, da jo lahko dobi po pravici, ki si jo prilastuje vsak
človek do vsakdanjega kruha. A prinesel je tem več knjig.
Občudovanja vredno je bilo veselje, ki ga je navdajalo do tega
knjižnega zaklada. Po cele ure je stal pred knjižno omarico,
urejeval, pregledaval in prebiral. Polastila se ga je bolezen,
da je hotel vse prečitati, kar se natisne v slovenskem jeziku,
in kakor čmrlj sede na vsako cvetico, naj je kaj slaščice tam
ali nič, tako je on bral vse, kar se je pojavilo na našem
književnem polju. Suhoparno je bilo, kar je nabral, neurejeno in
zmedeno; ti slabotni odlomki, ki so mu iz knjig ostali v
spominu, niso mogli utešiti njegovega hrepenenja po duševnem
napredku. V nemškem jeziku ni čital razen zgodovinskih del
ničesar. V tej stroki pa si je nabral toliko znanja, da sem se
mu čudil, čudil tem bolj, ker sem bil sam v zgodovini velik
nevednež. Poleg tega pa je imel že izkušenj: prišel je bil med
svet, videl je dosti ljudi in spoznal že nekoliko življenje in
bedo, učiteljico človeštva. Lazar je rad napeljal govorico na
zgodovinske dobe. Meni zgodovina, kakor sem že povedal, ni šla
nič v glavo; da bi pa prijatelj moje pomanjkljivosti ne opazil,
sem brskal z njim po njenih predalih, kolikor mi je bilo
mogoče. Včasi je bil smisel mojega umstvovanja v takih stvareh
resen, včasi nasmešljiv.

Rada sva se pogovarjala o
zgodovinskih možeh. Moj junak je bil Hanibal, katerega nisem
veličal zaradi njegovih junaških pohodov, ampak zaradi
njegovega neugnanega sovraštva do Rimljanov. Lazar se je
posmejal, kakor je rekel, moji naivnosti v zgodovinskih stvareh;
a je pritrdil, da je bilo tisto dosledno in dosmrtno sovraštvo
vsekakor znak duševne velikosti.

Tudi Lazar je imel svojega
zgodovinskega moža, katerega je hvalil nad vse druge, in ta je
bil Mojzes. Ko sem se neverno posmejal njegovi trditvi, mi je
korenito dokazal, da je Mojzes naložil na svoje rame težji
posel, ko je sklenil izpeljati zasužnjeni, mršavi in kodrasti
izraelski narod iz Egipta, nego Aleksander Veliki, ko se je
pripravljal, da pokori z vojsko, vajeno zmage, azijske
despote.

„Povej mi, Lazar,“ sem ga vprašal nekoč, ko sva
sedela pri mizi, jaz za knjigo, ki uči računovodstva, on za
zgodovinsko knjigo, „čemu se ukvarjaš toliko z zgodovino, s
tako vedo, ki zate ne more imeti nobene praktične vrednosti
več? Mar bi se prijel računovodstva, kakor jaz, saj sčasoma
se izprazni kako mesto, kamor se lahko vrineš.“

„Vsak
živi po svoje: slavca zabava petje, žabo kvakanje,“ je
odgovoril.

„Istina, ta dva žgolita vsak svoje,“ sem dejal
in se vgriznil v ustnice in nekamo debelo pogledal, ker me je
tako pikro prismuknil.

„In žgolita vsak sebi na slavo in
veselje.“

„A ne živi slavec od petja, ne žaba od
kvakanja.“

„Res, da ne: oba zobljeta črve: slavec jih pobira med perjem
in cvetjem, žaba po lužah. Ali črvi so le črvi, naj se
skrivajo v zeleni travi ali naj gomazijo po blatu. Napačno je
soditi človeka po tem, kar si zasluži in kar užije, treba ga je
uvaževati po tem, česar se uči in kar zna.“

No — sem si
mislil — včasih je boljši drobec sreče nego cel koš znanja
in vede — rekel pa nisem ničesar.

Lazar se je rad pri priliki pohvalil s svojim znanjem in
spoznanjem in rad je namaknil na človeka, na katerega
je zapazil kaj posebnega, bodisi v dobrem ali v slabem.
Iz svojega kratkega vojaškega življenja je vedel dosti
povedati in, kar je posebnost, ni mi pripovedoval kakih
pustih, polzkih dovtipov, ki so doma v vojašnicah, ampak
povedal mi je semintam kako anekdotico, ki je krepko naslikala
kako zanimivo osebo. In tako je znal zasoliti svoje pripovedovanje,
da sem ga rad slišal, četudi je bilo večkrat

ponovljeno. Najrajši je
namaknil na svojega stotnika in mi naslikal starega, dosti
pohabljenega moža,
z mozolom na nosu, s prestreljeno desno nogo, vedno bolečo,
vsled česar je stopal, kakor da ima dve levi nogi.
Stotnik je bil rodom Kranjec in se je pisal za Pipana.
Bil je
ta Pipan tudi Gregorki znan. Kakih trideset let poprej — nji je
bilo takrat blizu dvajset let — je stanoval kot dijak pri
njeni materi, predno so ga potrdili sedmošolca k vojakom.
Gregorka se ga je rada spominjala, dasi se je on v
svojem kapitanskem stanu vedel, kakor bi bil pozabil
domačih krajev in prejšnih znancev in prijateljev in
jo je v teku tridesetih let obiskal samo dvakrat.
In kaj je nama Gregorka pripovedovala o dijaku Pipanu?
Pravila nama je, da je bil velik prijatelj
porcelanaste pipe in romanov in da se ima njemu zahvaliti.
Da tudi ona ve, kaj in kašni so romani, dasi ni čitala še nobenega.
Kratil je namreč nji in njeni materi dolge zimske večere s tem, da
je njima pri topli peči sede pripovedoval odlomke iz romanov, katere
je čital čez dan. Gregorki ni ugajala nobena povest toliko,
kakor ona o Pavlu in Virginiji. To povest je moral Pipan od
odstavka do odstavka večkrat ponoviti, in tako globoko so se
ji zasekale te zgodbe v srce, da jih več ni pozabila;
in mnogo let pozneje, se hvaležno spominjajoč Pipana
in njegovega povestovanja in morda še česa drugega,
o čemer pa molči zgodovina, je kupila slike,
ki so predstavljale prizore iz imenitne Saint-Pierreove povesti,
slike, na katere je slučajno naletela na semanji dan pri
slikotržcu pred škofijo in jih spoznala za prave.
Te slike so krasile sobo, kjer sva prebivala z Lazarjem,
in Gregorka je nama radostno razložila njih zgodovino
in pomen, ko je slišala, da je Lazar služil ravno onega
stotnika, ki je kot dijak stanoval pri nji. Dosti ponosa
je prizadela dobri ženici zavest, da je postal eden dijakov,
kakor je rekla: iz naše hiše — stotnik, med tem ko si to
ni štela v posebno čast, da sta dva druga dijaka, tudi
iz naše hiše, postala prošta in je bil eden že blizu škofovske palice. Ta liberalnost je gotovo imela
svoje tehtne vzroke, ker je znano, da stare ženice raje tekajo
za duhovniki kakor za stotniki.

Ali ni ga bilo človeka, od
katerega bi bil slišal kdaj kaj slabega o svoji gospodinji.

Pipan je bil Lazarju dobrotnik in pokrovitelj. Kadar je moj
prijatelj govoril o njem, se je vtopil tako v pripovedovanje in
spomine nanj, da se mu je utrnila solza iz očesa, kar se rado
prigodi čutečemu človeku, kadar žarko opisuje dni, katerih ni
več, in osebe, ki so mu prirasle k srcu. Bil je Pipan, po
izpričevalu Lazarjevem, pravi pravcati čudak, o katerem se je
spočelo v polku dosti zabavljic in pravljic, katerim ni povsem
verjeti, kakor sploh ustnemu poročilu ne, ker se odvali od
vsakih ust v prenarejeni in povečani obliki. Tako se je na
primer natanko poznal okus stotnikov glede njegovega berila.
Stotnik je največ čital iz službenih knjig, vzpodbujajočih
častnike in prostake na mehanično pokorščino; če se je pa
domislil, da bi bilo dobro pogledati tudi v kako drugo knjigo,
je dal svojemu služabniku par šestic, naj gre v knjigarno in mu
kupi knjigo, katero in kakršno hoče. Ta mu je prinesel kako
razbojniško povest s strahovito sliko na sprednji strani, in
Pipan jo je slastno prečital. Nekoč se je silno razsrdil na
službnika, ki mu je prinesel precej debelo knjigo iz knjigarne.
Stotnik leže na hrbet, zapali smotko, čita in zeva in čita. Ko
pride do dvajsete strani, se ga polasti strašno dolgočasje; to
berilo se mu zdi pusto in otožno, prazno in kislo obenem.
Radoveden postane, kdo je pač pisal to vodeno povest; pogleda
na prvo stran — Marlitin roman! Mirno bi bil položil roman, ko
bi ga bil napisal moški, na mizo, naj ga bere služabnik, če se
mu ljubi, ali stotnik je tako globoko preziral ženski rod, da ni
maral v hiši knjige, katero je rodila ženska. Mahoma jo je
vrgel skozi okno na dvorišče in še sam je skočil k oknu in
radostno si je pomel roke, ko je videl, da plapolajo razburjeni
listi ženskega romana po zraku, podobni grivi, ki jo
razpusti ognjevit konj po vetru, veselo
dirjajoč preko ravnega polja.

Pipan je bil dobra, predobra duša in vsak mu je želel višjega čina.
Bil je stotnik v polku že mnogo let in ker ga
nihče ni videl z drugačno, nego s kapitansko
glorijo na ovratniku, so dejali

nekateri zbadljivci;
da je kakor večni žid prešel iz starega v novi vek, drugi —
predrzna mladost se tako rada zaletava v starost — so pa
trdili, da je Pipan svetopisemski stotnik iz Kafarnauma
in da se ga je najbrž spomnil kak starinar in ga izkopal iz
razvalin obljubljene dežele. Priimek stotnik iz Kafarnauma
je ugajal vsemu polku in vsak ga je imel na jeziku: moštvo
seveda skrivaj, častniki pri svojih veselih popivkah
pa tudi vpričo dobrodušnega Pipana.

Frančišek je res že nekaj pretrpel in spoznal na svetu, ker
sicer ne bi bil mogel slikati s tako ironijo svojega sobrata.
Tudi ob to spoznanje se je zagnal včasih z želom ironije. „Kaj
mi pomagajo izkušnje in spoznanje?“ tako je modroval, „ko sem
brez službe in sedim pri suhi skledi. Vedno čutim, da me je to
spoznanje razburilo, a ni mi prineslo zaželjene tolažbe in miru.
In ko bi tudi dosegel ono globoko spoznanje, ki je lastno
velikim duhovom, in katero so veliki duhovi porabili v svoj
prid, kaj bi to meni pomoglo. Poznanje človeštva je Cezarja in
Napoleona dvignilo na vrhunec slave, jaz pa ostanem vedno v
prahu in naj postanem še tako razsvetljena glava.“

Smejal
sem se Frančišku ob takem modrovanju in šele nekaj let
pozneje, ko sem imel že za sabo mladeniško dobo in že nekaj
grenkih izkušenj, sem ukrenil sam pri sebi, da je imel Lazar
takrat poleg malenkostnih, mladostnih izkušenj mnogo srca in
še več domišljije.

III.

Precej prve dni, ko sva prišla h Gregorki, sem se prepričal,
da je Vahova žena pogledovala na Lazarja pazneje, nego na moža
ali na mene. Če se je naključilo, da smo se srečali na
mostovžu, dvorišču, na ulici, ali če sva bila v sobi pri
Vahu, ki je nama popravljal in delal obutev, vselej je letel
neki čudno globok pogled mlade žene po brdki postavi mojega
prijatelja. Očividno je iskala takih naključij, da jo je Lazar
zapazil ali srečal; če je naju videla prihajati preko
dvorišča domov, je odpirala okna, jih brisala, zalivala ali
prestavljala rože, ali pa naju čakala na

mostovžu, baveč se s
kakršno si bodi malenkostjo. Imela je navado, da je skoraj
vedno pogrizovala kako bilko ali šibico z belimi zobmi, zevaje
z rdečimi ustni — navada, ki je lastna močnim, silnim ljudem
z globoko strastjo, katerih edina misel hlepi z vso silo na en
in isti smoter in konec.

In spominjam se ... Nekoč sva bila
pri Vahovih. On je molče nabijal čevelj, jeklene barve lasje
so mu štrleli preko čela in padali na oči, ona je stala pri
oknu, vrteč rožo v ustih in ni odvrnila pogleda od Lazarja.
Lazar je bil vesele volje in smejoč se je pripovedoval iz
svojega vojaškega življenja. Ko sva odhajala, se je stresla
mlada žena na vsem životu, dvignila roko po rožo in je povela z
njo gracijozno, kakor kaka imenitna svetska dama, od ust nizdol
proti srcu, bliskajoč z očmi in dvigajoč sapo, kakor bi
hotela reči: „Oh, človek božji, ko bi ti vedel ... “

Toda
Lazar o tem ni hotel ničesar vedeti. Pozdravljal jo je včasih
vljudno, včasih zadosti hladno in površno; vedel se je z njo
dostojno, včasi celo nekoliko neotesano in nikdar ni šel k
Vahovim brez mene. Tako sem bila priča vseh njenih tajnih
naporov. Smejal sem se prijatelju, kadar sva sedela zvečer v
sobi pri knjigah in se je na mostovžu zaslišal zvonki glas
sosede, kakor izzivajoč na pomenek in pogovor.

Mar je bilo Lazarju pomenkov z Vahuljo! Njegove misli so
krenile tiste dni na ves drugačen tir; slučajno sem jim
prišel na sled. Takrat sem se pripravljal za državni izpit iz
računovodstva. Vse svoje proste ure sem posvetil pouku o tem
predmetu, da po pravici povem, zame silno dolgočasnem. Naša
hiša je imela skoncema nekaj vrta, na katerem je v kotu stalo
troje orehov. Prav ob zidu je stala pod orehom klop. Tja sem
hodil, kadar nisem bil v službi, s knjigo, ki uči
računovodstva. Neko popoldne sem korakal na vrt s knjigo pod
pazduho in s trdnim namenom, da ne neham prej, dokler ni zadnja
vrstica odstavka, ki opravlja konto-korentno vknjiževanje,
semléta in zabičena v mojo pusto glavo. Ali evo nesreče, ki
človeku podere najboljše namene. Prestopivšemu prag se mi je
zazdelo, da se nekaj

giblje v ozadju vrta pod orehom. Pogledam
pazneje — Lazar sloni obrnjen s hrbtom proti meni ob orehu in
poleg njega stoji pol prikrita za drevesom Ivanka. On jo je
držal za roko, ona je stala nekoliko upognjena, potopljena,
kakor šibka jelka ob viharju. Pogovarjala sta se. Noga mi je
zastala, zdelo se mi je, da listje na drevju miglja in lepeta,
kakor pred hudim vremenom, oko je topo strmelo tja v temoto pod
orehe, kakor bi še dvomilo, sta li to res Lazar in Ivanka, ali
so to druga bitja, ravnodušna zame, tuja, ne dotikajoča se
tako silno mojega srca. Povedati moram, da sem Ivanko na ulicah
pozdravljal, še predno sem prišel drugokrat h Gregorki, da se
mi je, ko je odrasla, zasadila v spomin, da so moje misli
vselej, kadar sem slišal njen mehak glas pri Gregorki, zavrnile
na njene globoke oči in da sem ob takih prilikah pozabil na
borno resničnost in na izpit iz računovodstva in si naslikal
za ta svet življenje, kakršno ni bilo opisano v moji suhoparni
knjigi.

Razbravši položaj, sem se splazil tiho nazaj v sobo,
kakor človek, ki mu je zdajci padla na dušo moreča ga
skrivnost; položil sem knjigo na polico in šel pod grad
Podturen uživat svežega zraka. Ivanka je bila moja prva
ljubezenska misel, in da sem bil smelejši in mi je ona dala
kdaj kak znak ljubezni, nikdar več bi te deklice ne bi mogel
izruvati iz srca. Tu na sprehodu sem izprevidel, kaj mi je bila
in kako lepe so bile sanje o nji, in začutil sem prvikrat v
življenju tisto neznosno srčno rano, o kateri so peli vsi meni
tedaj znani pesniki. Dve uri sem se motal po stezah in potih pod
Rožnikom, in kakor

so zmedene in zavozlane te steze in poti,
tako zamotane so bile moje misli. Ko sem se vračal domov, sem
srečal v drevoredu Lazarja: globoko zamišljen, v tla gledaje
je šel kakor burja mimo mene. Ni me opazil. Hitel je tudi on v
Podturen, tudi njemu je bilo treba svežega zraka. Postal sem in
gledal za njim. Padlo mi je nekaj v glavo, nekaj nerazločnega
in temnega, da sam ne vem, kaj je bilo, ali motreč za Lazarjem,
sem izprevidel, da je zdaj konec moje tajne sreče, da je na
veke izgubljeno zame, kar je prišlo v last prijatelju. To
motrenje za prijateljem mi je privabilo na lice bridek nasmeh.
Posmejal sem se samemu sebi. Tako sem se že v mladeniški dobi
naučil se premagovati, ukrotivši prvo strast, ki se je
pojavila v meni.

Ko je Vahulja izprevidela, da ji nič ne
hasnijo napori in izzivanja, se je kazal užaljeno in dasi so
njeni dolgi, živi pogledi še pričali, da še vedno tli strast
v njenem srcu, je bila že brati na njenem zamišljenem licu
prisiljena, nemirna odpoved.

IV.

Neko nedeljo zjutraj me je poprosil Lazar, naj grem z
njim h Vahu vprašat, je li že narejeno zaukazano novo
obuvalo.

„Čemu sam ne greš?“ vprašam.

„Ne maram
zaradi nje.“

Pritajeno sem se posmejal, rekoč: „Star
vojak si, pa se Putifarke bojiš!“

„Ne bojim se nikogar,“
je odgovoril Lazar, „a tako mi je zoprna ta vsilujoča se
ženska, da ti povedati ne morem. Da, ona je prava Putifarka.“

„Ali si že slišal, kako ravna z Ivanko in njeno staro
materjo?“

„Slišal; prava šiba božja je obema.“

„Ali se ti je Ivanka sama pritožila?“

„Ivanka ... Ivanka
ne toži. Gregorka mi je pravila in drugi ljudje tudi vedo.“
Lazar se je obrnil od mene, njegov obraz je bil obsenčen;
izprevidel je, da nemara več vem, nego je bilo treba. Umolknil
sem,

ker sem čutil, kakšnih strun sem se dotaknil. Res so
slepi zaljubljeni ljudje. Kako bi bil mogel pač prezreti
Lazarjevo in dekličino vedenje, ko bi tudi ne bil slučajna
priča njiju sestanka na vrtu? Frančišek mi tiste dni ni
pravil smešnic, svojega Pipana je pozabil, govoril je malo,
tudi zgodovinske knjige ni imel vedno pri rokah. Šetal se je po
sobi in mnogokrat je postal pri oknu nad vrtom in ni mu bilo žal
časa, ki bi se bil dal s takim pridom porabiti pri knjigah.
Ivanka prejšnje čase ni bežala tako tiho, lahko, po mačje
gibčno mimo naju, in če je dvignila oči, te niso bile poprej
vajene se spajati s tako živahnostjo z Lazarjevimi.

Stopila
sva k Vahovim. Čevljar je likal dodelane čevlje, žene ni bilo
doma.

„Dobro jutro, gospoda!“ je kliknil Vah, „po
čevljičke ste prišli, jelite!“

„Da, po čevljičke,“
je odgovoril Lazar.

„Že so zbiti in sešiti. To bodo
čevljički, da takih še niste imeli. Ovili se bodo noge kakor
predivo, usnje jedro, podplati jeklo. Tu ni nič tistega
piškavega blaga notri, kakršno dajejo sedaj v obutev. Tisto
blago, ki izdelujejo zdaj po fabrikah na mašinah, res na videz
je na blesk, ali komaj ga dobro nategnete in stopite, pa je
preč — resk! Jaz pa delam vse z roko in na moč!“

Nama z
Lazarjem pa ta hip ni bilo do tega, kaj blebeče kopitar; najine
misli so hipoma ušle v ves drugačen svet, tja za pol priprte
duri sosednje sobe, kjer je prebivala Ivanka. Izza teh duri je
zabelelo pri najinem vstopu dvoje drobnih ženskih rok, tanko
zapletajočih rumenkaste lase v dolgo kito. In kakor bi Vaha ne
bilo v hiši in bi ničesar drugega ne bilo na svetu, sva se
zagledala v te bele elastične prstke, ki so tako gibčno
prebirali mehke, svetle lase, kakor bi plesali po taktu divne
razburilne godbe, in v to polovino rdečega obraza, kakor
dozorevajoča jagoda, in na živo oko, ki je pozdravljajoč in
smejoč se napol prikrito zrlo na naju.

Videč, kako sva se
zagledala v Ivanko, je viknil Vah v sosednjo sobo: „Ej,
deklina, prepelica, le bliže

pristopi. Nista taka gospoda, da bi
te pojedla. Mlad gospod, ljub gospod!“

Ivanka se je odmaknila za duri, pa kmalu je stopila na prag z
zapletenimi lasmi, podobna pomladanski roži. Bila je praznično
oblečena. Radostni blesk njenih oči je oživil Lazarja.

„Sedita, gospoda, se bomo kaj pogovorili o starih časih,
kako smo mi vojačili po svetu. Primakni klop, deklina!“

Ivanka je nama primaknila klop. Poklonila sva se ji in sedla.
Mela se je ob vratih kakor otrok, ki je prišel v nenavaden
položaj, da občuje z odraslimi ljudmi, ki ga izprašujejo o
stvareh, ki so celo zanj preotročje, ali pa o takih, do katerih
še njegov razum ne dosega popolnoma.

„Vesta kaj, gospoda,
o laških dekletih vama kaj povem; saj taki gospodje le o
dekletih radi slišijo,“ je povzel Vah, „in obuvala potem laže
pričakata!“

„Povejte kaj veselega in poštenega,“ je
odgovoril Lazar. „Lahinje so lepe, kajne?“

„In zvite.“

„Pravijo. Pa Vi se pač niste dali prevarati nobeni. „Lazar
je govoril trdo, veselo in pritrkuje z glavo.

„Tega pa ne,
premotila me ni, ali poskušala je ena v Veroni.“

Vah je
vzel leseni gladež in začel z njim neznansko drgniti kraje
podplatov. Kakor kodelja nad vegastim kolovratom mu je
opletavala glava nad čevljem. Ko je ogladil podplate in si
oddahnil, je pričel:

„Torej v Veroni je bilo na Laškem in
nastanjen sem bil kraj mesta s konjem šarcem. Dober konj je
bil, ali spomladi nikakor dlake ni hotel dati od sebe, dasi sem
ga golil od jutranje zarje, pa da so nam trobili večerno zarjo.
Takrat konj še niso strigli. Kakor ščetine so štrlele
kosmatine od njega tja do poletja in mene so zmerjali in uhljali
višji od mene dan na dan. Zato pa se je svetil, ko sem ga dobro
ogolil, kakor salo in plaval je z menoj preko laškega polja,
kakor zvezda preko širokega neba!“

Vah je potegnil dober
požirek žganja iz steklenice, stoječe pred njim na stolu,
umolknil in se zasolzil.

Te solze so bile bržkone posledica
hudega pijančevanja.

„Bogme, dober konj je bil vaš
šarec. Le pripovedujte!“ ga je obodril Lazar, ki je imel oči
vedno pri Ivanki.

„Z menoj je imel v hlevu svojega konja
moj tovariš Madžar, ki je znal le toliko naših besed in jaz
tudi le toliko madžarskih, da sva se za silo razumela. Tisti
Madžar ni maral dosti za svojega konja, imel je pa bukve in v
tiste bukve je vedno gledal. Čudil sem se včasih, kako se hudir
ne naveliča. Ni bil prida človek. Še poleg konja je gledal
vanje in če je prišel kak višji, jih je skril v žleb. Bil je
gotovo iz kake dobre hiše.“

„Ker je znal brati?“ je
vprašal Lazar, da bi pokazal svojo paznost.

„Tudi zato, in
pa ker je bil lep mladenič: obraz okrogel, poln, kakor na
kopitu, in tudi denar je dobival od doma. Hlev je pripadal
hiši, ki je bila lastnina laškega grofa, v hiši pa je
stanoval grofov najemnik. Otroci iz tiste hiše so se naju kmalu
privadili: prihajali so v hlev, ogledavali in otipavali najino
opravo in v kratkem so se pri naju udomačili. To je dobro
znamenje, se mi je namuznil Madžar, ko so se otroci vpričo naju
že brez strahu prekopicavali po slami.“

„Zakaj je bilo
tisto dobro znamenje?“ je vprašal zaradi priličja Lazar, ko
je čevljar malo poduškal.

„Madžar je bil navihan človek. Vidiš, baratom, mi je dejal,
otroci so se naju navadili in za otroki prideta kmalu tudi
najemnikovi hčeri pogledat v hlev. Že se prepeljavata po
dvorišču in to je dobro znamenje. In res, kmalu sta stali
najemnikovi hčeri na pragu hleva.“

Vsi trije poslušalci
smo lahno pordeli, se spogledali in se posmejali. Nam je bilo
tako lahko, svetlo na dušah.

„Ali sta bili lepi tisti dve
deklici?“ sem vprašal.

„Lepi! Obraz teman, napet in
prišpiljen, kakor ajdovo zrno. Vse Lahinje so take, tanke in
ravne kakor ščetina.“

„Pa ste se zagledali v eno ali v
obe,“ je pridejal Lazar in nekak šegav pogled mu je ušel po
strani na Ivanko, ki mu je enako odgovorila.

„Ne tajim —
laže mi je bilo, kadar sta stali deklici v hlevu, in zdelo se mi
je, da moje roke s povesloma slame hitreje švigajo po konjskem
hrbtu. Milovali sta naju, da sva velika trpina in kaka škoda
bo, če padeva v vojski. Prišli sta pa vsak dan po dvakrat,
trikrat in po celo uro sta stali na pragu hleva, se smejali in
brbljali. Mlajša Kolomba se je uprla v Madžara, starejša
Jermenžila pa vame. Ej, takrat je bilo življenje, mladost,
zdravje in vsega drugega dovolj. Ob vojski je vsega dosti, ob
mirnem času pa živi vsak vojak na tesnem.“

„Da, posebno
kadar si jermenje na tesno zapne,“ je dodal veselo Lazar.

„Le en primer Vam povem. Prišlo je povelje: vsak dan dobi
vsak vojak pet smotk na roko in po mestu se mora izprehajati in
v mestu pokaditi smotke. To je bilo pa zato, ker so se bili Lahi
uprli, da ne marajo več avstrijskega tobaka, da bi s tem
oškodovali cesarske dohodke. Ker nam je bilo prepovedano v
tistih nemirnih časih posamič hoditi po mestu, smo se
izprehajali po najbolj obljudenih krajih v tolpah in vsak je
imel gorečo smotko med zobmi. In pokazali smo jim, da se bodo
smotke tudi brez Lahov še kadile!“

„To so se Lahom sline
cedile po dobrih smotkah, katere ste dobivali zastonj in katerih
vonjava jim je puhtela v uporne nosove. Ali ste jih užugali
Lahone, ali so se podali in so zopet segli po našem tobaku?“
vprašam.

„Kar jaz vem, se niso podali. Nam je kmalu za tem
prišlo povelje, da nam je vsak čas odriniti na Ogrsko, kjer je
bil Košut dvignil rebeljon.“

„Kaj pa je bilo z Vašo
Jermenžilo!“ sem vprašal hitro Vaha, boječ se, da ne bi padla
v vodo povest o italijanskih deklicah.

Vah je pricurnil v
grlo žganja in si z dlanjo obrisal porosele brke. „Deklini sta
se naju kar navadili. In glejte, kake reči mi je govorila
Jermenžila.

Beži, pravi, z menoj na Pijemonteško, tam boš
čevlje delal, jaz bom pa tvoja žena! Tu ti ude polomijo, ali te
pa še ubijejo; beži z menoj, tako me je večkrat nagovarjala.
In veste, tako se je obesila name, da sem dejal sam v sebi:
Vraga, slaba je polenta, ali ko bi ti šla z menoj na Kranjsko
— “ Kopitar se je posmejal v ves obraz in dvignil
razščetinjene obrvi preko vsega čela.

„Lepo je to, Vah,
da ste ostali zvesti slovenski zemlji,“ sem obodril mojstra.
„Povejte, kako ste z Jermenžilo izpeljali stvar do konca.“

„Le poslušajte! Tiste dni so v naš regiment vtaknili nekaj
Madžarov, katere so uklenjene pripeljali z Ogrskega. Trije
tistih so se napili nekega večera in razgrajali po mestu in
kričali ‚eljen‘ zemlji Ogrski in Košutu. Takrat so Lahi in
Madžari kljubovali našim, kjer so le mogli. Nato so vse tri
prijeli in priprli. Zaprti pa so bili v neki kamri, ki je bila
poleg hleva, kjer sem imel konja. Neko noč je stal pri tistih
jetnikih na straži moj madžarski prijatelj. Po vojaških
zapovedih pusti stražnika pri miru, kakor da stojiš poleg
božjega groba, in vendar Madžar tisto noč ni imel miru. Ko je
sedela Jermenžila v kotu dvora pri meni, je stala pri Madžaru
njegova Kolomba. Pri luninem svitu sem dobro razločil, kako so
se v njiju pomenek vtikali tudi jetniki, dasi kaj takega ni
dovoljeno. Če je zarožljala kaka častniška sablja na ulici, je
dala Jermenžila znamenje in Kolomba je zbežala kakor srna preko
dvora, jetniki so skočili od okna in Madžar je korakal pod
oknom z golo sabljo raven kakor sveča. Ko je zopet utihnilo na
ulici, se je pričel pomenek pred ječo iznova. Malo pred deseto
uro je bilo teh pomenkov konec, ker ob desetih se je menjala
straža. Madžar je šel v stražnico, dekleti v hišo, jaz pa spat
h konjem. Kako sem se zavzel drugo jutro, ko sem slišal, da
tistih Madžarov ni več v ječi, pobegnili so vsi trije z mojim
tovarišem vred. Zgodilo se je pa to med drugo in četrto uro
ponoči, ko je stal na straži Madžar. Čakal sem, da se prikaže
katera deklin, pa zastonj sem čakal. Ves dan nisem videl nobene
in tudi drugi

dan ne, in tudi otroci iz hiše se niso več
prišli prekopicavat po moji slami. Tretji dan smo odmarširali
na Ogrsko.“

„Kaj menite, ali je Madžare tista deklica
izpeljala izpod cesarskih zastav ali ka-li?“ je vprašal
radovedno Lazar.

„Podoba je. Lahinje so take. Zakaj je pa
mene izkušala tisto poslednjo noč Jermenžila, naj bežim z njo
pod sardinskega kralja. Pravila mi je, da se na Sardinsko
preseli tudi njen oče in vsa družina, ker bodo grofova posestva
v Veroni prodana in grof sam je že zbežal. Podoba je tako, da so
tisto noč zbežali vsi, ker nisem videl nobenega več.“

„Oj, poštenjak ste bili, Vah, da se niste dali preslepiti,“
je pohvalil Lazar. „Mamiti nedolžnega slovenskega vojaka,
kakršen ste Vi, to pač ni posnemanja vredno delo; ta dogodek
pa kaže, kako vnete so Lahinje za svoj narod. Pri nas bi bilo
kaj takega nemogoče; naše ženske nimajo takega rodoljubja.“

„Oh, Vi tako pravite ... seveda vsak moški tako pravi!“ se je
vnela Ivanka, ljubko se smejoč. Kazala se je malo užaljeno, a
bila je to tistega roda užaljenost, katere ne smatramo za
resnično, katera se tako rada pojavi med zaljubljenimi ljudmi,
če si hočejo nagajati.

„Oprostite, gospodična, ni
pravila brez izjeme,“ je hitro popravil Lazar vesel, da ima
povod izpregovoriti z deklico.

„Oh, v rodoljubju tudi ljubljanski gospodje niso trdni;
slišala sem že, da navadno pravijo: Iz čigar sklede jem,
tistega jezik govorim. To je prav žalostno za Slovence!“ Ivanka
črke ‚ž‘ ni mogla čisto izgovoriti, izgovarjala je
‚šalostno‘, kar njenega govora ni nič kazilo, še pridalo mu
je neki poseben, samo nji lasten izraz.

„Da, to je res
žalostno,“ je odgovoril Lazar. „Naj si bo človek v katerikoli
službi, on vedno je iz sklede naroda. Težko je najti zavod ali
upravo, kamor bi se ne stekali prispevki naroda primerno
njegovemu številu in bogastvu v primeru, kolikor njemu koristi
ta uprava ali zavod.“

Ivanka se je čutila že kar domačo
ob Lazarjevi navzočnosti. „Vi še ne veste, kako nemškujejo
moški

v Ljubljani,“ je dejala. „Saj jih spoznate, če
ostanete dlje tukaj.“

„Odklej ste Vi taka iskrena
Slovenka, da ste zapazili to narodno mlačnost?“ je vprašal
moj prijatelj.

„Od tistega časa počenši, kar sem
prvikrat prebrala Prešerna.“

„To je lepo! To je lepo!“
je ponavljal odobraje Frančišek.

Kje je neki dobila obliko
‚počenši‘ v svojo govorico? sem vprašal ves zavzet. Nastal
je kratek premolk. Nisem se čudil deklici le zaradi rabljenega
deležnika, oblike, ki je delala meni toliko preglavice v šoli,
vse njeno bitje je bilo polno tistega mehkobnega in obenem
odločnega, dobrega, mladostnega ženstva, ki se na prvi hip
prikupi in zavzame moškega. V njenih očeh ni bilo drznosti in
neskromnosti: s svojim vlažno bleščečim žarom so božale tako
Lazarja kakor mene ali Vaha ali mačka, ki je zaspano murlikal
pod pečjo.

Lazar je pretrgal molčanje, rokoč:

„Tako
mislim, Vah, da ste prili iz dežja pod kap, ko so Vas premestili
z Laškega na Ogrsko.“

„Saj je bilo res tako in tako
pravim, da ne Madžari ne Lahi niso bili prida ljudje. Takrat so
bili čudni časi: če sem legel zvečer s tovarišem, nisem
vedel, ali ga najdem zjutraj še poleg sebe, ali ga odnese
ponoči veter bogve kam. Ko smo se bili po Ogrskem, so nagnali
v naš regiment laških ljudi, kakor poprej na Laško
madžarskih, in tudi ti so nam uhajali drug za drugim ali pa
trumoma. Le kar nas je bilo pravih naših mož, ti smo bili vedno
pripravljeni udariti, kadar se nam je velelo: Sablje ven!“

Po zadnjih besedah se je kopitar dvignil po ščetico in
črnilo. Vzpevši se k polici je pogledal skozi okno in nič mu
ni prijalo, kar je videl na dvorišču. Hlastno je segel po
steklenici, popil ostanek žganja in zroč skozi okno je mlasknil
z jezikom in namrdnil obraz, kakor tisti, ki je izpil kozarec
pelina. Potem je kliknil: „Harum baša, cirum curum, čuhu
čuhaj — moja starica gre domov! Nikar ji ne pravite o
Jermenžili!“ In kakor se glumač, zvirajoč pred

občinstvom v
cirkusu pred vsako novo zvirko abotno postavi in s pogledom
značilno šine po občinstvu, želeč zanimanja in pohvale, tako
se je Vah postavil pred nas, očitno hoteč nas pripraviti na
nekaj posebnega, različnega od tega, kar je bilo doslej. Mene
je spreletela misel, kako prijetno bi se sedelo pri Vahovih, ko
bi ne bilo Vahulje. Ivanka se je za hip zganila, kakor bi hotela
uiti v svojo sobo k stari materi, pa precej se je vzbudil v nji
odpor, pogledala je v strop, potem pa Lazarja, kateremu ni ušel
pojav njenega notranjega boja, in trdni sklep je bil storjen, da
počaka ob durih slone nemilo gospodinjo.

Vrata so se odprla
in vstopila je „starica“.

V.

Val rezkega zraka je zaplul z gospodinjo po sobi. Bal sem se,
da ta sitna Vahulja zamori naš prijetno oživljeni pogovor in
pomenek slično slani, ki je nastlavši travnik „vso trav’co
pomorila in vse rož’ce pisane“. Ona sama se je po dosti
prijaznem nemškem pozdravu (imenovala je naju z Lazarjem
„Herrschaften“, mislila pa si je menda „Kundschaften“) in po
priličnem strmenju, da sva tako zgodaj že na nogah, držala
pusto in vidno kazala spočetka, kako malo ji je mar tuja
trojica, navzočna v njeni sobi. Vendar pa tudi ni mogla odoleti
svoji stari navadi, da bi ne pokoketirala, kar je pokazala s
tem, da je vzela ruto z glave, stopila pred zrcalo in si tam
popravljala kito močnih temnih las, ovito dvakrat okoli glave,
kar ji je dalo priliko, v zrcalu obrsniti nekaterekrati tja,
kjer se ji je predstavljala podoba toliko zaželjenega Lazarja.
To je Lazar opazil in kakor bi ga dregnil hudobni, nagajivi duh
nasprotovanja in zanikanja, je obrnil hrbet proti zrcalu in s
svojim navadnim smehom na licu ogovoril Ivanko, rekoč: „Kaj
pa, gospodična, ali greste kdaj v slovensko gledališče?“

„Oh, samo enkrat sem bila to zimo, na vseh svetnikov dan,“
je odgovorila deklica.

„Aha, pri Mlinarju in njegovi
hčeri?“ je vprašal Frančišek.

„Da, pa še takrat sem
se tako vedla, da se mi še zdaj smejejo Gregorka in moje
tovarišice.“

„Ta smeh se gotovo nanaša na kako
ljubeznivo dejanje od vaše strani?“

„O, prav ljubezniva
sem bila in otročja, tako da me je bilo prav sram, ko sem se
opomnila in se obenem sama sebi smejala.“

„Kaj se je
takega prigodilo?“

„Le pomislite: sredi igre sem začela
ihteti in solze brisati, tako da so od vseh strani na mene
gledali in se mi smejali. Od trakrat še nisem bila v
gledališču, ker se bojim, da bi se mi ne pripetilo zopet kaj
podobnega. Pa tudi nisem posebna prijateljica gledališča.“

„Ali res ne?“

„Prav res.“

„Glejte, v tem ste meni
podobni.“

„Oh, res? Jaz sem se včasih že naveličala
sedeti pri predstavi in prav dolgočasno se mi je zdelo, med tem
ko na primer v cerkvi lahko sedim celo uro in se nič ne
naveličam.“

Lazar je malo pomislil, potem je odgovoril: „Da, v tem sva si
podobna, ker sem se tudi jaz naveličal gledaliških predstav,
le vzroki so pri Vas drugačni kakor pri meni. Za mojih
dijaških let in še pozneje sem bil ves za gledališče in vsak
denar bi bil nesel vanj; namah pa me je minila navdušenost in
razočaranje mi je prišlo v najboljšem avstrijskem
gledališču, v dvornem gledališču na Dunaju, pri najboljših
igralcih. Igrali so žaloigro Arija in Mesalina.“ — Tu je Lazar
pripovedoval, kako je šel v dvorno gledališče, še poln
mladeniških misli, gledat razborita igralca: gospo Wolter in
gospoda Levinskega; kako si je naprej naslikal značajno Arijo,
žensko visokih misli, in lokavo in ničemurno Mesalino, žensko
močne čutnosti. (Vahulja je stopila mačku na rep, da je
nemilo zacvilil in odskočil za duri, kjer je zvijal rep in mrko
gledal na družbo.) In ves svet njegovih premišljevanj se je
vrtel že nekaj dni poprej okoli teh dveh zgodovinskih žensk. In
tu tekom predstave, kar hipoma je prišlo razočaranje. (Lazar
je zamolčal, da je bil vzrok prevrata njegovih nazorov beda, ki

ga je tlačila na Dunaju, in tuga po domovini in iz teh
izvirajoča nezadovoljnost s človeštvom in ono mladostnim
filozofom, če so bedni in nesrečni, lastno preziranje vseh
ljudi, torej tudi onih, ki se kretajo po deskah.) Oh, ti nisi
Arija, ti ne Mesalina, ti nisi Cecina Pet, ti ne Marko Pet! —
je vzkliknilo nekaj v njegovih prsih in ta vzklik je uničil
mnogo njegovih prejšnjih nazorov in vzorov. Vse je laž, vse je
prevara! — šepetalo mu je nekaj na uho. Od takrat se za
gledališče več ne navdušuje. Izgubil je za vselej dar
iluzije — pomen te besede je Lazar kolikor mogoče razložil —
in on še vedno občuduje dejanja velikih mož, a nevoljen beži
od desák, na katerih se razkoračen zvira kak krojač
v Črtomirovi obleki in hoče pokazati junaka davno
preteklih časov. To je žalostno zanj, da je tako zgodaj
prišel do spoznanja, toda razmere, življenje, izkušnje —
in Lazar se je razgovoril in postavil je na dlan vso svojo
preteklost. Ni je slikal kar s temnimi barvami; dotaknil se je
tudi svojega duševnega življenja, notranjega razvoja,
a modro je zamolčal svoje najbednejše dni. H
koncu je dodal nekak posnetek, rekoč, da ni bila
njegova preteklost najjasnejša, da si je ne želi nazaj,
da pa gleda poln nad v prihodnost, da ni izgubil po
svetu energije, volje, poguma.

Vsak sam o sebi najrajši in najlažje govori in
vsak je že pripovedoval samemu sebi cele pravjice o samem sebi.
Lazar pa je dobil priliko, razložiti povest svojega življenja
deklici, ki ga je mirno, radostno in hvaležno poslušala, kakor
da ji je treba te pravljice in si jo hoče vtisniti za vse
življenje. Kaj mu je bilo mar malopaznosti Vahove, kaj mu je
bilo mar Vahulje, ki je delala, kakor bi malomarno brskala okoli
ognjišča, pa je od togote spreminjala barve, videča, kako se
dva človeka, katera oba sovraži, v njeni, v njeni sobi
zbližujeta in bližata višku pozemske sreče.

Vahulji se ni
nič kaj zdelo umestno, da je Lazar nazival Ivanko z
gospodično, in kolikorkrat je izgovoril ta pridevek, vselej je
posmehljivo namrgodila lice. Ni je razjedal samo strup
ljubosumnosti, tudi nož sovraštva jo je neusmiljeno rezal v
srce.

VI.

Med tem je Vah čevlje dolikal. Postavil jih je pred Lazarja,
rekoč: „Zdaj so pa! Tako se privadite mojega obuvala, da se ga
boste spomnili na sodni dan, ko vstanete iz groba in zavpijete:
Vahove čevlje sem, Vahove čevlje sem! Nosili jih bodete dve
leti in se bodete še dolgo spominjali mojega dela. Kaj stavite,
da bo res!“

Tu je vzpihnila Vahulja, stopila sredi izbe, se
površno ozrla na Lazarja in se bistro obrnila k Vahu, rekoč:
„Ali si ti neumen, Vah! Taki gospodje, da bi mislili na
razščetinjenega čevljarja, kakršen si ti? Taki
premišljujejo o drugačnih stvareh. Kako si ti neumen!
Groza!“

To je odvrnilo Lazarja od Ivanke in ne da bi
pogledal mlado ženo je odgovoril: „Da, različne misli rojijo
človeku po glavi in ena izvira iz druge. Kdo ve, če se
pozneje, ko me ne bo več tukaj, ne spomnim še kdaj današnjega
dneva in tudi mojstra Vaha.“

„Pa vendar ne mislite
zapustiti Ljubljane in nas?“ je vprašala Vahulja in temu
vprašanju je bil primešan izraz porogljive prošnje.

„Ne
ve se še; morda bom na svetu kakor ptica selivka, danes tukaj,
jutri tam.“

„Zategadelj bi bila jaz rada moški, da bi
mogla iti po svetu, kolikor in kamor srce želi.“

„Človek
se naveliča tudi tega in tako nestalno življenje trga srce, če
se človek ubija na zemlji kakor riba od kamna do kamna.“

„Pa je le prijetno in zanimivo.“ Razmahom se je obrnila
zopet k možu. „Jeli, Vah, ti si tudi dosti hodil po svetu, ko
si bil mlad. V vsakem mestu si imel po vojaškem običaju drugo
gospodično. Vojaki ste vsi enaki!“

„Take sile ni bilo,“
je čmerno pristavil Vah.

„Seve, če si bil umazan, kakor
si danes, te gospodične niso dosti marale. Kaj si mislita
gospoda, ko te vidita v nedeljo takšnega.“

„Kaj ... pri
delu sem ... od šestih že zbijam, tolčem in mažem po
čevljičkih.“

„Pa bi se bil umil in počesal, ko si
vstal. Saj te vedno učim! Kaj bo pa naša lepa gospodična
rekla, ko si ves prižast po licu?“

„Ali deklina?“ je
vprašal kopitar nedoumevajoč.“

„Ne bodi, ne bodi! Kaka
deklina? Saj deklin ni več na svetu. Kaj deklina! Zdaj imamo
samo gospodične! Kje je tvoja pamet? Groza!“

„I nu — “
je zamrmral Vah in se potuhnil. Kako heroično navdušeno je
govoril poprej o svojem vojačenju po Laškem in Ogrskem in kako
lirično piskljivo je javkal tu pred svojo ženo!

„Ti še ne veš, kakšne so te frajlice,“ je nadaljevala
zlobna žena. „Le mene poslušaj, Vah! Zjutraj vstane in brž
beži k ogledalu in prva misel ji je, kako bi se ne primerno,
ampak nad mero nalepotičila, našemila in nafrkala in napravila
iz abotne, tope dekline divno gospodično. In ni konja ne kraja
vrtenja pred ogledalom in pred predalnikom in vsa druga hišna
dela — groza — kaj to frajlici mar! Da so le lasje lepo na
fru-fru in ličica interesantne barve in da se obleka lepo
oklepa, prilega in oprijemlje. Potem pa na ulici tisto nesramno
spogledovanje in striganje z očmi, postavanje po drevoredih,
pozdravljanje z vsemi brivci in mazači! Jelite, gospodična, da
je tako?“

Ivanka je koprnela ob tem naskoku nemile
gospodinje; kri ji je šinila v glavo, zmešala molekule v
možganih in ji tako prestrigla hiter, stvaren in rezek
odgovor.

Lazar je opazil dekličino zmešanost in je suho
odgovoril Vahulji: „Pripeti se, da, mogoče je, da ima takih
gospic tudi Ljubljana, ali gospodične Ivanke Vi sedaj pač
niste slikali.“

„Ne ve se.“

„Tedaj ste jo slikali
povsem neresnično. — Vah, koliko sem dolžan za čevlje?“

Vah je praskaje se za ušesom povedal vsoto in Lazar je
plačal.

„Oj, gospod Lazar, ali je mogoče, Vi ste se že
vzpeli do varuha te dekline,“ se je zasmejala Vahulja po
kratkem premisleku. „Čestitam! Vam seveda treba drugače
govoriti; oprostite, da sem se izjavila tako odkrito!“

„Oh, izjavili ste se neprilično in povsem lažnivo,“ se je
zdajci oglasila Ivanka, katero je minilo prejšnje koprnenje, a
glas se je še tresel. Njena nožica je zdrknila z durinega
praga, izzivajoč in nastopajoč, kakor bi se hotela postaviti v
bran, po njenem mirnem obrazu se je razlil nasmeh, tisti
slastni, pol zlostni, pol nasmešljivi nasmeh, ki je lasten
samozavestni mladi nedolžnosti, če stoji pred sovražnikom, o
katerem meni, da nima škodljivega orožja.

„Glej, glej, Vah, kako me naša gospodična pita z
lažnivko,“ se je obrnila Vahulja po izbi iskaje moža. „Vidiš,
kako gospodično si odgojil?“ Ali mojstra že ni bilo v sobi;
vtaknivši zasluženi denar v žep, se je bil tihoma izmuznil iz
sobe.

„Le poglejte, gospod Lazar, kakega gospodarja imam;
ko bi bilo treba se potegniti za svojo ženo, ga pa ni. Oh, kako
sem sama na svetu! Zdaj pa res druge ni, kakor da prosim
vsestransko odpuščanja.“ In zavrtela se je kakor vrtavka
sredi sobe, se porogljivo priklonila in obstala pred deklico,
rekoč: „Oj, dična gospodična, oprostite mi tudi Vi!“

Dregnil sem Lazarja v komolec, hoteč ga opomniti, da bi bilo
čas zapustiti to odurno žensko.

„Ivanka!“ se je
zaslišal iz sosednje sobe star, hripav in zadušen glas.

„Precej, precej, mati!“ je odgovorila Ivanka pospešno v
duri in precej se je tudi odzvala na Vahuljin ugrizljiv priklon.
Ustnice so ji trepetale in vedno se ji je še tresel glas.

„Oh —,“ je dejala obrnjena z vsem telesom k Vahulji —
Ivanka je stavke rada začenjala z vzklikom: Oh —. „Oh, ko bi
Vi le hoteli pometati pred svojim pragom, pred mojim ni smeti,
in ko bi videli bruna v svojem očesu, mene pa pustili na
miru!“

„Torej pred mojim pragom, pravite, da so smeti?“
Mlada žena je uprla roke v bok.

„Poln kup jih je tam!“

„Groza!“ je vzkipela Vahulja, „to je pa že preveč, da bi
nedorasle smrkolinke poučevale odrasle poštene ljudi. To je pa
že res, da se lahko reče, da jajce več ko puta ve. Komaj se je
izvila iz plenic, pa že druge uči.“

„Oh nikdar, nikdar bi
jaz ne izpregovorila besedice o Vas, da me ne silite sami k
temu. Zakaj se zaletavate vedno vame, ko se Vas ogibljem, kjer
le morem? In še to Vam povem, ker se sami prištevate k
poštenim ljudem, da je Vaše poštenje znano vsej Kravji
dolini. Celo pesem so zložili, ki slavi tisto Vaše
poštenje.“

„Pesem?“ je vprašala Vahulja kakor iz uma.

„Da, pesem! Oh, ne delajte se tako nevedno.“

Postelja je
zaškripala za steno in zaslišal se je zopet izza duri
zategnjen, nekak umiljen glas, kličoč Ivanko. Deklica se je
obrnila v duri. „Oh, pustite me, mati, da govorim, kakor govori
burja na Krasu. Saj smo se dosti natrpeli v tej hiši in danes
je moj dan, dan povračila in osvete!“ Ponosno se je ozrla po
družbi.

„Oh, Vi, poštena gospa, ki ste se danes zopet
tako kruto in očito zagnali vame in se drznili natolcevati in
podtikati meni nespodobno vedenje — a živi Bog mi je priča, da
ste obrekovali — le spomnite se, da so Vam zapeli pošteni
fantje šentpetrskega predmestja pod Vašim oknom pesmico o
mačku na strehi; tega se domislite in pa tega, čemu so Vam jo
zapeli in pred svojim pragom pometajte!“ Rekši se je lahno
priklonila Lazarju in meni in izginila v svojo sobo.

„Ha, ha, ha!“ se je Vahulja zvonko zasmejala, vijoč z
rokami. „Glejta, gospoda, kake muke imamo v naši hiši; v kaki
ljubezni živimo mi, družina krščanska! Le se ne oženita nikdar
nikar, gospoda, nikdar, nikdar! Bolje je iti v puščavo in
živeti ob samih koreninicah, nego si nakopati na glavo tako
dolgočasno družinsko življenje ... Kako prazno, neumno
govoričenje! Groza ... Res, da ga ni človeka, kateremu bi se ne
mogli postaviti pred obraz sveti evangelji, — kakor so
pridigovali nedavno pater Dominik — da se ogleda v njih kakor v
zrcalu in spozna svoje grehe in napake, ali otroci nam pa vendar
še ne smejo postavljati takih zrcal pred oči in se vtikati v
stvari, katerih ne razumejo in ne morejo presoditi. Tej deklini
se bo to še otepalo, le pomnite me! Kolikokrat sem upala
prejšnja leta, pride čas, in Ivanka spozna, kako je dobro, če
ima ljudi, na katere

se lahko zanaša ... pride k pameti in se bo
složno živelo ž njo. Ali ona ne in ne! No, kakor si kdo
postelje, tako spi!“

Govoreč je Vahulja hodila po sobi od
omare do ognjišča in do mize in do okna in povsod je
pospravljala, brskala, brisala, kakor človek, ki je prišel v
veliko zagato in ne ve, kako bi prikril osuplost in onemoglost.
Z Lazarjem sva segla po klobuke; med durmi sva se primerno
priklonila.

„A to vaju prosim, gospoda,“ je dejala mlada
žena pri slovesu, stopivši na prag, „nikar se ne spotikajta ob
tem, kar sta slišala danes pri nas. V nebesih in na zemlji je
znano, da smo vsi grešniki; čemu torej očitanja in prazne
marnje? Upam, da tudi v prihodnje še rada prideta k nam, in
takrat se bomo zabavali bolje!“

VII.

Pokazilo se je jutro, ki se je pričelo tako prijetno pri
Vahovih. To sva čutila z Lazarjem, ko sva hodila po sobi,
nevede, kako dati duška tesnemu čustvu, in molčala kakor
učenjak, ki premišljuje o težavnih vprašanjih.

Naposled
se je oglasil Lazar: „Kaj si slišal kdaj o tej babi? ... Ali
znaš tisto pesem o mačku na strehi?“

„Ne znam. Morebiti
je Jenkova pesem o mačku.“

„A ... ne verjamem ... nemara bo
kaj drugega.“

„Ali to je pokazala Putifarka, da jo ta
pesem grize. Ali si videl? Kakor bi jo bil polil z mrzlo vodo;
ker precej je reč izpremenila, kar minila jo je tista zlobna
zadirljivost.“

„Da, to je težka vest, ob katero je zadela
Ivanka.“

„Meni se zdi neumestno, zakaj baba toliko sovraži
deklico.“

„To stvar je treba razvozlati, tu so posebni
vzroki. O sovraštvu se ne more govoriti, da je slepo, kakor
ljubezen, dasi se dostikrat ne more spoznati, kaj povzroči tako
strast. Morda Gregorka kaj ve o tem.“

„Morda ...
povprašajva! Ravnokar je prišla od maše.“

„Ivanka te
pesmi ni spravila zastonj na dan ... to je prebrisana, pogumna
deklica. — Hej, Gregorka, ali ste doma?“ je zaklical Lzar.

„Doma, doma; precej Vama prinesem mrzle vode!“ se je odzvalo
iz sosednje sobe.

Gregorki sva povedala od konca do kraja
vse, kar se je prigodilo pri sosedih: kako se je razblebetal
čevljar; kako se je razgovoril Lazar in so tekle besede kakor
namaščeno kolo in je bilo vsem lahko in svetlo pri srcu; kako
je poparila Vahulja našo dobrovoljnost, se vmešala, se
razkokodakala in zavladala pogovoru in kako je ta ‚sklesek
babji‘ — prav tako se je izrazil Lazar — napadel Ivanko.

„Povejte, Gregorka,“ je poprosil naposled Lazar, „kaj je s
tisto pesmijo o mačku na strehi? Ta mora biti imenitna, da je
tako spekla njeno vest.“

Ženica je zmajevala z glavo, ker
ji nič ni bilo všeč, kar je slišala. „Križ božji,“ je
javknila, „kaj je bilo treba dekletu čakati takega naliva; ko
vendar ve, da proti Vahulji ne opravi ničesar. Do zdaj je
sirota molčala in še ji ni bilo prebiti. Kaj bo pa zdaj?
Ugonobi jo Vahulja.“

„Ne ugonobi je!“ je povzel Lazar.
„Naj poskusi!“

„Kaj Vi veste! Ivanka je navezana nanjo in
se ne more ganiti od nje. Zdaj ne, zdaj ne!“

„Že poprej
sem Vas hotel vprašati, pojasnite mi, čemu si deklica ne
poišče drugega stanovanja, kjer bi lahko mirno živela s staro
materjo?“

„Stara mati noče; ona pravi: tu umrjem, kjer je
umrla moja hči in njen mož. Dve leti sem se že tudi ne more
preseliti, ker ne more iz postelje in je čisto pri kraju.“

„Ali povejte, kaj je zanetilo tako globoko sovraštvo v tej
družini? Ivanka pač ni zakrivila ničesar?“

„Kaj je
zanetilo? Velik greh, Vahuljin greh.“

„Kakšen greh? Grehi
so mnogovrstni kakor plevel med žitom.“

„Smrtni greh,“ je
poudarila Gregorka bridko.

„Tudi ti so različni: v nebo vpijoči, mutasti, zoper
svetega Duha.“ Lazar je govoril odločno, kakor sodnik, ki
izprašuje trdovratnega hudodelca. Na njegovem visokem čelu se
je bralo, da hoče prodreti stvari do konca in da je pripravljen
na vse. Gregorka ga je osuplo gledala.

„Kaj tako
izprašujete in gledate kakor ris. Jaz bi se Vas kmalu zbala.“
Pri teh besedah je stopila za dva koraka nazaj.

„Postojte,
gospodinja, Vam se me ni treba bati, a boje naj se me v
soseščini, če bo Ivanki treba moje zaščite. Vedite, da sem
pripravljen storiti za Ivanko vse, odkar vem, kako se ji
godi.“

„Tako je torej ... to se mi je zdelo. Vi zalezujete
deklico.“

„Nikakor ne tajim svojih namer, ker so poštene,
in nič se ne obotavljam očito priznati, da vse sile napnem, da
rešim to dekle neznosnega položaja. Pa povejte že vendar, kaj
je s tisto pesmijo in pokaj tako sovraštvo proti Ivanki!“

Gregorka je dvignila pogled na steno k sliki, ki je kazala
Pavla, budečega svojo Virginijo, ki se je izgubila in zaspala
sredi bujnega amerikanskega gozda. Zadovoljen smehljaj se je
razlil po njenem licu, stopila je bliže k Lazarju, rekoč:
„Gospod Lazar, Vi imate dobro srce. Blagoslov božji bo z Vami,
če ostanete zvesti svojim nameram, pomagati ubogemu dekletu.
Vam zaupam, da se ne boste premislili in znemar pustili sirote.
Le poslušajte me, zakaj se je razlilo to sovraštvo nad Ivanko.
Pred dvema letoma je služil pri Vahu čevljarski pomočnik, ki
se je pisal za Mačka.“

„Aha!“ je dejal Lazar z izrazom
čudečega se človeka, kateremu se je ravnokar zatesala v
možgane do sedaj nepoznana misel.

„S tem Mačkom je bila
Vahulja ... veste ... no, saj veste kako!“

„O vem, vem, dasi
nisem nikdar poznal tega Mačka, pa to se lahko ugane pri prvem
namigavanju.“

„Nesreča je tako nanesla, da je bila nekega
dne z Mačkom vkup pod streho — —“

„Aha, tudi mene je
zalezovala in tudi z menoj bi bila rada ... veste ..., oh, saj veste
kako!“

„Oh ta Putifarka!“ sem se odzval in čutil, da mi
pri teh besedah sili gorkota v lice.

„In pripetilo se je,
da je imela tistikrat Ivanka opravka pod streho in je naletela
na Vahuljo in Mačka. Meni je prav žal, da je ona tako mlada
prišla na take stvari. Prijokala je takrat k meni. Razen meni
pa ni nikdar nikomur omenila o tem, ker je pametna in o takih
stvareh takšen otrok ne govori.“

„Danes torej je kljunila
golobica prvikrat v sovo in precej zadela v živo. Ali znate
tisto pesem šentpetrskih fantov? Vsaj začetek mi povejte, da
ji jo tudi jaz včasi zažgolim, kadar pojdem mimo nje preko
dvora.“

„Kaj meni mar pesmi ponočnjakov! Le na miru
pustite to žensko; vendar ne boste podpihovali ognja in še
prediva metali vanj! Ona je objestna ženska in se je že poprej
ujedavala nad njo; odkar se je pa to prigodilo s tistim Mačkom,
jo črti iz dna duše. Vah je kmalu potem zvedel za to stvar,
sam Bog ve po kom,“ — tu se je Gregorki besede malce zapela in
ubila — „veste, ljudje vse izneso, kar se govori med štirimi
stenami ...“ Vah je za to zvedel in Mačka spodil iz hiše.“

„Gorec,“ Lazar se je obrnil k meni, „to pesem bi rad znal.
Ali nimaš kakega znanca med šentpetrskimi fanti, ki prebivaš
že toliko let pod šentpetrskim zvonom?“

„Imam ga. Ali se spominjaš tistega Ščinkovca, ki sva bila z
njim na normalki pod Ivanetičem? Kako ga je lasal Ivanetič dan
na dan in mu polagal roko na glavo s tisto svojo neumestno
nemško prislovico? Njegov oče je mnogo let fijakaril po
Ljubljani.“

„Kje je zdaj Ščinkovec?“

„Stavec je v
Narodni tiskarni.“

„Hajdi, poiščiva ga!“

„Ob
enajstih ga gotovo dobiva v Zvezdi. Tam se sprehaja ob vojaški
godbi. Tudi Mačka sem že večkrat videl tam.“

„Ti ga
poznaš?“

„Poznam.“

VIII.

Ob enajstih sva šla z Lazarjem v Zvezdo, kjer sva precej
naletela na Ščinkovca, ki se je šetal v stranskem drevoredu, z
rokami v žepu, kakor se sprehajajo vsi ravnodušni ljudje, ter z
ugaslo viržinko za ušesom. Po kratkem pozdravu je prišlo,
kakor navadno ob takih prilikah, spominjanje šolskih let in
Lazar se je počudil Ščinkovcu in Ščinkovec Lazarju, da se —
oj, oj! — po tolikih letih zopet vidita in snideta.

„Jeli,
Ščinkovec, ti stanuješ v Kravji dolini, precej nad
znamenjem?“ je povzel Lazar, hoteč napeljati vodo na svoj
mlin.

„Da.“

„Midva pa v soseščini.“

„Pri
Gregorki, nasproti čevljarju Vahu?“

„Da. Ali poznaš
Vahuljo?“ Lazar je pazno, ostro pogledal na stavca in se s tem
izdal, da pričakuje na svoje vprašanje posebne novice. Stavec
je spoznal, o čemer gre delo, in zdajci je zamežiknil z levim
očesom, uprl desno oko šegavo v Lazarja, napel ter namrgodil
šobo tako, da sem se mu na glas posmejal.

„Ali si bil že
kdaj pri Vahovih?“ je vprašal Lazar.

„Bil, kajpada.
Vahulja je moja čevljarica.“

„Kako — saj ona ne dela
čevljev.“

„Seveda ne, ali umeriti jih zna kaj dobro. Meni
jih je ona pomerila.“

„Hm, hm — ali Mačka poznaš?“

„Poznam, saj sva vkup v gledališču igrala.“

„Pravi
korenjak mora biti to — a?“

„Kakšen korenjak? Šalobarda
je in tepec! Na odru se je mel, kakor bi valil mlinske
kamne.“

„Kaj, ti tudi na odru nastopaš?“ je izpraševal
radovedni Lazar.

„Da; včasi sem kočijaž, včasi hlapec,
kakor nanese in kar treba.“ Ščinkovec si je samoljubno
pogladil svetle brkice. „Tudi pojem včasi v koru.“

„Koga
je Maček predstavljal?“

„Hišnega postrežnika; pa drugega
ni imel opraviti, nego med vrati na oder zaklicati: Gospa, jaz
sem pripravljen! A še to mu je izpodletelo.“

„Ali se ni
morda zarekel in zaklical: Vahulja, jaz sem pripravljen!“

„Kaj si tudi ti že slišal o tem?“

„Ničesar nisem
slišal.“

„Res je tako zaklical!“

„Kaj vraga! Beži,
beži!“

„Da, istina! Ta tepec neumni! Vahulja, jaz sem
pripravljen! je bleknil. Hvala, da je bil tako boječ in je tako
tiho zamrmrljal, da ga niso slišali med občinstvom. Za
kulisami smo od smeha skoraj popokali. Od takrat pa on več ne
igra.“

„Verjamem, verjamem.“

„Vahulja je bila tisti
večer tudi v gledališču.“

„Slišal sem, da sta bila
Vahulja in Maček velika prijatelja.“

„Oj, pa še kakšna!
Jaz sem na to prijateljstvo zložil pesmico, katero včasih v
Kravji dolini ponoči zakrožimo.“

„Kaj ti tudi pesmi
kuješ?“

„Bi že, pa nimam časa in volje pečati se s
prismodarijami. Ta se mi je kar brez pravega pomisleka
zatelebala v glavo. Veš, jaz sem zmeraj vesel, kaj bi človek
klavrno s povešeno glavo hodil po božjem tlaku kakor kljuse, ki
je obljubljeno konjedercu.“

„Napiši mi tisto pesem, jaz
nabiram narodno blago.“

„Pisana ti ne bo ugajala, ker ni
narejena za tisk; ko bi jo pa v čitalnici zapeli po polnoči,
vem, da bi ji vse ploskalo.“

„Kdo jo je uglasbil?“

„Jaz sam.“

„Ščinkovec, ti
si postal čudovit možakar. Učitelj Ivanetič se je presneto
motil o tvojih sposobnostih.“

Taka hvala je stavca
prevzela; prijetno se je posmejal, pomaknil klobuk na tilnik, se
pogladil po telovniku in pazno pogledal proti nunskemu
samostanu, kakor bi od tam pričakoval kaj prijetnega. Mahoma se
je vzpel, njegova dosti pritlikava postava

se je nekako
povečala in živo je vzkliknil: „Glejta, tam gre Maček nam
nasproti! Dajmo ga! ... Postrašimo to suho preklo! Jaz bi ga
najrajši utopil kakor mlado mače. Počakajmo ga tukaj!“

„Zakaj si pa tako hud nanj? Pusti ga!“ je dejal Lazar, ki je
že tako težko čakal zaželjene pesmi.

„Kaj porečeta temu ...
ta pokveka se je domislil moje sestrice Albinice, pa je začel
postopati za njo!“ je hitel pripovedovati stavec. „Ali sem mu
posvetil! Kakor grom sem planil nanj, ko sem videl, da se
zvečer že v tretje sprehaja pod našim oknom in da oprezuje
venomer noter; pa ga nisem mogel kaj namahati, ker mi je
prezgodaj ušel.“ —

V tem se nam je približal Maček, z
levico za hrbtom in zlagoma postavljaje palico pred se. Bil je
raztegnjen, slok človek, smolnatih las in čisto obritega, sila
bledega lica. Ušesa so mu že nekako na izpregled molela od
glave in uhlja, kakor bi postajala prozorna — znamenje
delujoče sušice. Iznad ušes mu je segal na vsaki strani
kvišku zakrivljen zalizec las v čelo, kakor bi hrepenel, da se
združi s črno obrvijo. Šel je mimo nas trdo in ponosno, gledal
v stran in živahneje potikal palico v tla. Ščinkovec je pljunil
v dlan in si povrtal z njo nad ušesom, kakor bi si hotel,
oponašaje Mačku, narediti tak zalizec. Potem je veselo
mlasknil z jezikom in nama pošepetal:

„Vesta kaj ... pojdimo
za njim in se latovski pogovarjajmo; ti, Lazar, pa primešaj
včasih kako madžarsko kletev.“

Z Lazarjem sva nerazumljivo
gledala na stavca, češ, čemu bi govorili latovski in kleli
madžarski?

„Le kar pojdimo! Videla bosta, kako se
preplaši, ker bo mislil, da se menimo o njem, kako bi ga
nabili. On je tako neumen, da še latovski ne razume. Takemu
oslu ne škoduje, če ga imamo za norca.“

Udala sva se temu
naklepu, dasi nisva uméla, kako bi mogli oplašiti na
predlagani način Mačka. Ko smo mu bili za petami, je pričel
Ščinkovec s svojo latovoščino, mlaskal z ustnicami, cmakal z
jezikom in oponašal na nekak čuden, smešen način mačje

mijavkanje. Lazar se je smejal in zdržano prilagal z
vsakovrstnimi neslovenskimi besedami. To se je Mačku že zdelo
preneumno in je krenil iz drevoreda na trg, mi za njim. Sredi
trga je Ščinkovec suho zakašljal, vzel iznad ušes viržinko in
recitiral svojo pesem, poudarjaje z naglasom, z viržinko in z
glavo na dolgih zlogih. In vedno je gledal, kak učinek bo
napravila pesem na njegovega sovražnika. Z Lazarjem sva jo
zvesto vlekla na uho. Vse pesmi si nisem zapomnil, tudi ni ne v
jezikovnem, ne v drugih ozirih vredna, da bi se uvrstila v sicer
široke predale naše književnosti, prvi kitici pa še zdaj
znam. Glasita se takole:

„Oh, ta je imenitna, ta pa je imenitna!“ je pritrjeval Lazar
z glavo. „Ta ščiplje!“

Mačka je pesem v živo zadela;
pospešil je korake in mahnil proti Gradišču. Obračal je
pogled zdaj na levo na hišne številke in napise, zdaj na desno
na kostanjeve vršiče, ali razbrati teh stvari menda ni hotel,
ampak oziral se je po straneh najbrž zato, da bi ugledal
sovražnika, ki mu je za petami. Tako smo ga gnali prek vsega
trga. Pri vhodu v Gradišče smo ga pustili. Ščinkovec je bil
sila dobrovoljen.

„Ves prestrašen je,“ je dejal. „Te
pesmi ne more slišati. Zdaj se doma zaklene.“

„Le pustimo
ga!“ je svetoval Lazar. „Veš kaj, Ščinkovec, tvoja pesem ima
na nekatere ljudi blagodejen, nravstven vpliv. Rad bi se je
naučil. Povej jo nama še enkrat!“ Ni se dal dvakrat
prositi.

Čemur sva se z Lazarjem najbolj čudila in smejala
je bilo to, da je znal stavec pri besedi ‚mijav‘ tako mlaskati
in cmakati z jezikom, da se je slišalo kakor strasten, glasen,
odmevajoč in slasten poljub, kakršnega z razmahom pritisne
ljubimec svoji ljubi pri slovesu in ločitvi za več časa.
Poskušala sva se naučiti

tega mlaskanja, a meni se ni hotelo
podati, čeprav sem zvesto gledal na stavčeve ustnice. Lazar je
pa kmalu razbral in pogodil to stvar.

„Kdo je pač
raztrosil po mestu ono ljubkovanje Vahulje z Mačkom?“ je
vprašal.

„Kdo? Stare babnice so zagostolele in Kurji
želodček je raznesel.“

„Kurji želodček?“

„Da. Saj
poznaš tisto babišče, ki je znano pod imenom Kurji želodček,
tisto mrtvaško ptico, ki okopava mrliče, jih straži in
spremlja na pokopališče. Ta obleze vse hiše in obere vse
novice.“

„Seveda jo poznaš, Lazar, h Gregorki tudi včasi
pride,“ vmešal sem se jaz. „Kaj pa, Ščinkovec, ali Vahovo
Ivanko poznaš?“

„Poznam. Pripravna, umna šivankarica.
Hodila je šivat v Prečno ulico.“

Tu me je Lazar potegnil
za suknjo, se obrnil k stavcu in se poslovil, rekoč: „Zbogom
torej, Ščinkovec! Kuj še dalje pesmice sebi na slavo in drugim
v pouk in radost. Ti nisi zadelana glavica. Ti si ptič! Bog te
živi in hvala za pesmico!“ Moj prijatelj ni hotel, da bi pesnik
Ščinkovec blebevsal o Ivanki.

Ločili smo se; spotoma pa
sva še pogledavala nazaj na stavca, mu migala in kimala in on
je istotako gledal za nama, nemalo vesel, da je nama pokazal
svojo sposobnost in da je bil slavljen in hvaljen.

„Nepridiprav je tista pesem in kdor jo je zložil!“ sem dejal
na obratni poti, spomnivši se Dantejevega verza: Galeotto fu il
libro e chi lo scrise.

IX.

Oprostite mi, če zasledite na meni ali na osebah moje povesti
kako nedoslednost. Že pridejo take razmere in okoliščine in
vsa doslednost gre po zlu. Lazar je nekoč našel na meni hibo
nedoslednosti: zdel sem se mu premalo trden v svojem slovanskem
mišljenju in imenoval me je zategadelj nemškega Pavliho v
slovenski obleki. S tem je potipal na mojo občutno stran in
dolgo nisem mogel pozabiti

tega pridevka. Ponudila se mi je
prilika, da sem mu dal razumeti, da taki ljudje, ki se smatrajo
za vrh značajnosti in za duševno vzvišene, ne morejo biti
vseskozi dosledni.

Nekaj dni po prej omenjeni nedelji sva
sedela zvečer za mizo. Jaz sem s prsti dromljal po mizi in
premišljeval, kdo je pač izumil tisti dolgočasni
konto-korente, Lazar je z nožičem prerezaval liste novi
knjigi.

„Kako knjigo pa sedaj premlevaš, bo pa spet
zgodovinska — á?“ sem vprašal prijatelja.

„Ta pa ni
zgodovinska,“ je odgovoril.

„Pokaži, pokaži! Ni mogoče,
da bi ti obrnil hrbet svoji preljubi zgodovini in da je za en
sam večer. Svet bi se podrl!“ Vstal sem, sklonil se čez mizo
in pokukal v knjigo. Debelo tiskani besedi „Konto-Korente“ sta
me zbodli tako neznansko v oči, da sem precej nazaj padel na
kanapé. Da, kar padel sem!

„Kaj vraga, ali tudi ti riješ
med birokrate?“ sem vprašal z ironičnim usmevom.

Na
obrazu mu je bil razlit tisti pritajeni nasmeh, s katerim
človek sramežljivo pripozna, da je zakrivil kaj lahkega, bodisi
v svojih razsodkih ali pa v svojih dejanjih in nehanjih.

„Glej, prijatelj,“ mi je odgovoril, „zdaj je prišla vrsta
nate, da me zasmehuješ, kakor sem se pri priliki jaz posmejal
tebi.“

„Ker naposled tudi ti lezeš med žabe?“

„Da,
tudi jaz lezem tja, kamor si ti že skočil, in če hočeš,
lahko mi očitaš nedoslednost.“

„Ne bodi, ne bodi, kaj bi
ti očital! Prav imaš, da se primeš kakega resnega posla in
tisto zgodovino zameniš z vedo, ki ti lahko kaj koristi. Tebi
je pred vsem treba, da se vrineš v kako službo. Pa ne misli, da
ti jo bodo ljudje sami ponudili, na nos obesili, iskati jo
moraš. Res, težko je, ali kdor išče, ta najde, kdor trka,
temu odpro. Že zdavnaj sem te hotel opozoriti na to. Svoj denar
porabiš, čas poteče in iskal boš službe, ko boš brez
sredstev in je boš čakal težje. V tvojem položaju bi se jaz
obrnil na agenta Muzeljna v Gosposki ulici, on ve za vse male
službe in po

novinah bi razglasil, da tak in tak človek želi
pisarskega dela. Za zdaj moraš biti z majhnim zadovoljen;
zahtevaj toliko, da se skromno preživiš, in v tem se
pripravljaj na kaj boljega. Ivanka je vredna, da se potrudiš za
kako stalno službo.“

„Kako si danes zgovoren,“ je zamrmral Lazar. Senca
zamišljenosti se je razlila po njegovem obrazu in globlje se je
vtopil v puščobno knjigo. Nisem ga hotel dlje motiti, ker sem
se bal, da bi mi ne očital sitnosti. Žutil pa sem tiho
zadovoljnost v sebi: prvič zato, ker sem dal tako modre svete
prijatelju, drugič, ker sem videl, da se je poprijel resnega
dela in je dal slovo zgodovini, kateri je očital že Salust
pristranost, in tretjič, ker sem izprevidel, da utegnejo priti
Ivanki boljši dnevi, če začne Lazar misliti na resno delo.

Ali dandanes je tako: misli, misli človek na resno delo
kolikor hočeš, se pripeti, da si brez kruha. Dosti je ljudi na
svetu, ki ne vedo, kaj se pravi biti brez zaslužka in brez
kruha, ker niso zmožni resnega premišljevanja; dosti je tudi
takih, ki vidijo stradajočega siromaka, a srca jim tak pogled
ne gane, in nekaj je tudi še takih smešnih ljudi, sam sem jih
že slišal, katerim se zdi to večno vpitje stradajočega
ljudstva po kruhu in po delu nizko, gabno, preziranja vredno
filistrstvo. Ljudje poprek v slast delajo: ogromna večina
pristopi k delu z dušo, razvneto od veselja: delavci pojo in
žvižgajo, kjer je to dovoljeno, gredoč prek mestnih ulic v
tovarno, kosci ukajo na travniku, še predno je zažarilo solnce
na vzhodu, ženjice prepevajo ob večerni zarji; delo jim je
veselje in sreča. Lazar je pokazal, da ne pripada onim puhlim
postopačem, ki se sramujejo službe, če ni dobro plačana. Delo
mu je postalo dolžnost in jel je napenjati vse sile, da dobi
trajno ali vsaj začasno službo. Njegova ljubezen je šla za
kruhom. Šel je k agentu Muzeljnu, razglasil po časnikih, vložil
prošnjo za razpisano tajniško službo pri neki občini na
Dolenjskem in čakal. Muzelj ga je dvakrat ali trikrat poklical
in mu sporočil o službi, ki ni bila zanj, ker je bila
brezplačna ali pa kje zunaj Kranjske dežele

in s tako pičlo
plačo, da se je Lazarju škoda zdelo potnih troškov; zato je
Muzeljna sumničil, da ga vodi s svojimi službami le za nos.

Prvi prvak, častitljiv mož, ga je zelo ljubeznivo sprejel, sama
dobrota je bila razlita na njegovem obrazu, a odslovil je
prosilca, rekoč, da ima zdaj samo pri enem zavodu vpliva in tam
ni praznega mesta, da se ga pa spomni, kadar se tam kaj
izprazni. Drugi prvak, liberalec in dovtipnež, se je mogočno
razkoračil pred ubogim prosilcem, se udaril na prsi in na svojo
vero zatrdil, da se dandanes laže dobi služba „hofrata“, nego
borna pisarska služba. In še k tretjemu prvaku je šel. Ta je
dejal, da kadar potrebuje kakega delavca, razglasi po časnikih
in da ne ve nikjer za nič. Poskusil je priti k zavarovalni
banki; tu bi ga bili sprejeli za popotnega agenta; toda agentu
se morajo besede zložno zmikati z jezika, ali

kakor pravijo:
jezik mora imeti na mokrem; a Lazarju se je zdelo, da ima več
misli v glavi, nego besed na jeziku, torej takega posla ni hotel
sprejeti. In čedalje bolj je spoznaval in z njim sem spoznaval
tudi jaz suhoparnost in brezsrčnost, ki delata iz nas
nezadovoljneže, da zabavljamo vsemu, kar se nahaja pod božjim
solncem, dokler naposled izmučeni in razteptani, obenem pa tudi
utrjeni ne prijadramo v naročje ironije, tiste svete ironije,
ki skuša vsa nasprotja spojiti, pokriti vse pomanjkljivosti s
plaščem krščanske ljubezni in se tako radovoljno vdati v
neizogibnost. Blagor mu, kdor spotoma ne omahne na taki trnjevi
poti življenja!

X.

Nekega večera je prišel Lazar nenavadno dobrovoljen domov,
čemur sem se čudil, ker je bil resnega značaja in nekaj dni
se je držal že kislo kakor meglen dan.

„Kaj se ti je
pripetilo tako nenavadnega, da si se prismejal v sobo? Kar
jamice se ti delajo na licih!“

„V službi sem bil vse
dan,“ je kliknil veselo.

„Ali res, pa mi opoldne nisi
ničesar povedal.“

„Saj ti zdaj pravim.“

„Naposled
si se vendar dokopal do nje, hvala bodi Bogu! Ali se ti je
vendar posmejala sreča? Ali je kaj prida služba?“

„Da,
sreča se mi je posmejala, toda ironična.“

„Torej zopet
nič — ej vraga!“

„Službica je to — žal, da sem jo že na
kol obesil, ker sem se ves dan smejal samemu sebi in drugim.“

„Te je agent Muzelj morda zopet opeharil za tvoj honorar?“

„Da, zopet. A mar mi je!“

Tu mi je Lazar na dolgo in
drobno pripovedoval, kako ga je poklical Muzelj — evo službe!
— in poslal ga v menjalnico, katero je pred nekaj meseci nanovo
odprl v Ljubljano se preselivši Nemec, kako se je tam
predstavil in so ga sprejeli s predlogom,

da bo štirinajst dni
brezplačno služil, da ga poskusijo in ako se izkaže, odmerijo
mu potem primerno plačo, kako ga je pomočnik menjalnice,
krivonos človek, žid nemara, vzel pod svojo vrhovno oblast, mu
narekoval dvoje terjalnih pisem na Dolenjsko, dvoje na
Notranjsko, kako ga je potem pošiljal na pošto, v brzojavni
urad, v prodajalnico po pečatni vosek, po smotke, a ni ga
poslal tako, da bi šel in vse obenem opravil, naročil mu je
zdaj to, in ko se je vrnil, poslal ga je zopet drugam, skratka:
pošiljal ga je. Naposled ga je poslal po žveplenke.

„Kakšna služba zate, ki znaš po vrsti našteti z letnicami
vred vse rimske in nemške cesarje, kar jih je kdaj rogovililo
po Evropi!“ sem jeknil nevoljen. „Tebe po žveplenke
pošiljati! Ali si slušal hudirja?“

„Slušal. Spotoma sem
zmajeval z glavo, dvojil in se tolažil, rekoč: poskusiti te
hočejo, naj bo! — Za popoldne mi je naročil, naj pometem
pisarno.“

„Pometal mu pa vendar nisi?“

„Sem, sem,
zakaj bi ne! Posmejal sem se samemu sebi, da sem zagazil v tak
smešen položaj in posmejal sem se vsem onim, ki se sramujejo
kakega dela. Le nepošteno delo je sramota, vsako pošteno je
dolžnost.“ — Popraskal sem se za ušesom, spomnivši se reka,
ki ga je nekoč navedel Lazar, rekoč: Slavca zabava petje, žabo
kvakanje.

„To je preširoko razlaganje, Frančišek, ti
devaš svojo luč pod mernik! Kako si dalje delal tlako?“
„Ko je prišel popoldne v pisarno, je stopil s šopom papirja
v roki važno pred me, rekoč: Sedaj pojdete pa po mestu k našim
dolžnikom denarje inkasirat.“

„Glej, kaka zaupnost!“

„Podal mi je sedem obročnih listov, naj na nje izterjam
dolžne obroke. Menjalnica prodaja srečke na obroke, to je
tisti, ki bi se rad vzpel do originalne srečke, dobi za vsak
obrok, ki ga je plačal, potrdilo, ki se imenuje obročni list,
a srečke same ne dobi v roke, dokler ni poravnal ob pravem
času vseh obrokov. Vzamem torej tiste obročne liste, sprejmem
tudi natančni naslov vseh tistih, pri katerih moram potrkati

in
poterjati in hajdi. Prva oseba, ki mi je odprla, je bila brhka
kuharica v Gradišču. Glej — sreča bo! Začetek je! — sem si
mislil, ko sem zagledal rdeči, prijetni obrazek kmečke
deklice. Prijazno se mi je nasmehnila, prijazno mi odzdravila,
ali ko je prišla govorica na obrok, se ji je beseda zalomila in
obotavljala se je, češ, da ji v igri sreča ni mila in da
rajši s tistim denarjem podpira brata, ki je prišel od vojakov
in ne ve kam. Vesel sem bil, da sem našel v deklici krščansko
ljubezen, in nič ji nisem prigovarjal h kupčiji — še
odgovarjal sem ji. Ko sem odhajal, je odprla okno in dolgo zrla
za mano.“

„Kakor Julija za Romeom?“

„Da. In čutil
sem v sebi tiho zadovoljnost.“

„Zakaj si čutil
zadovoljnost?“ sem vprašal spomnivši se Ivanke.

„Zaradi
dekličinega dobrega srca; mene so vsi moji sorodniki
zapustili.“

„Kam si šel potem?“

„V Krakovo. Stopil
sem v branjarijo in izšetala je pred me nizka, tolsta, zabuhla
baba, po svoji širokosti podobna tistim sneženim možicem,
katere smo svoje dni po zimi postavljali kraj hiše. Nikdar je
ne pozabim! Povem ji, da prihajam po tem in takem opravku; ni me
sprejela povoljno. ‚Kaj,‘ — zarepenčila se je name, ‚že
zopet ste prišli s tistim sleparstvom! Vi ste pač takšen
slepar, kakršen je Vaš gospodar. V štirinajstih dneh sem že
pet takšnih pognala. Že se ne poberete precej iz moje hiše‘
— in zagrabila je za smetišnico.“ —

„Pa te je
opljusnila ... ti revež ti!“

„Ne boš! — Odskočil sem, ne
od strahu, ampak tako nenadoma je prišla ta ploha, da nisem
vedel s kakšno besedo odmahniti — skočil sem z razmahom na
plano pod silni curek od kapa. Po neznanskem blatu sem cokljal
iz Krakovega na Žabjak. Dež je lil tako silno, da je kar od tal
priskakoval. Na Žabjaku sem stopil v zakotno gostilno. Oštir,
suh človek, ostrih oči in razježenih obrvi, me je vprašal:
Kaj bi radi, Dolenjca ali Hrvata? Eh, očka! — menil sem
dobrodušno, kakor se spodobi agentu — nimam danes

žeje ne
dolenjske, ne hrvaške, ali tule Vam prinašam srečo, debelo
srečo: ta list tako pravi, da boste Vi enkrat bogat mož, ako
odrajtate drugi obrok, prvega ste pošteno plačali! In
smehljaje sem mu molil obročni list pod nos.“

„Dobro si mu nateknil besedo, dejal sem,
kaj oštir na to? Ali je plačal?“

„A ... kaj ... nič!“ Zagrohotal se je, doznavši,
kaj pravi list. Plesknil je z rokama in kakor izpit, no
človek se je vrtel okoli mene protivno se grohotaje
Hahaha! Veste kaj, Vam tak denar dati, je pač toliko
kakor če bi kdo šel s svedrom k Ljubljanici in bi
hotel luknjo vrtati v vodo. I, poznam, poznam debelo
srečo, katero Vi nosite po hišah, pa še bolj jo pozna
mož, ki sedi tu-le notri. (Oštir je pokazal v sosedno
sobo, pogrnjeno morda za boljše ljudi.) Ta. se je že
zaril z Vašim gospodarjem, pa ni dobil ne denarja
nazaj, ne sreček, ne hudiča! Še zaprli so ga, ker je
sleparja po pravici in resnici ozmerjal. I kar prav ste
prišli! Ze zdavnaj je hotel dobiti takega. ptiča v svoje
mesce. Čakite, čakite! — Oštir je skočil k durim in
jih zaklenil — še ključ je vzel ta. mrkač k sebi —
potem je zaklical v sosedno sobo: Miha, Miha, vzdrami
se, tu-le sem ujel ednega tistih ptičev, ki so te spravili na boben! Pojdi, oskubi, oskubi ga! Mihaaa!
Aaa! Odjéknil in zahreščál je hripav glas, ob ednem je
zaškripala v sosedni sobi miza. tako neznansko, kakor
da je butnila vánjo kaka predpotopna zverina.“

Smejal sem se Lazarjevemu pripovedovanju: pripovedoval je takó živo in šegavo, hlastno in veselo,
kakor da mu sedi sama. jasna sreča. na rami in se
mu smehljá v obraz. Tudi jaz sem bil vesel videč, da
prijatelja ni potrla neudača tistega dné.

„Radoveden sem, kakó se je končala ta halabuka. Ali si se kaj ustrašil Mihovega. vstajanja?“ naméknil sem šegavo.

„Kako bi se prestrašil, ko se ne bojim dveh
treznih, še menj pa dveh pijancev. Ali tako protiven
in oduren se mi je zdel ta položaj, da sem želel k
najhitreje niti iz te kletke.“

„Kako si pa ušel?“

„V tem ko je oštir v sosedni sobi spravljal
Miho na noge, opazil sem, da je okno na dvorišče
odprto. V hipec mi je udarila v glavo misel rešiti se
in smuk — skočil sem na dvorišče. V naglici sem
bil še dežnik pozabil v gostilni.“

„Ali nisi šel nazaj ponj.“

„Ne, pregabna se mi je zdela tista beznica. Po
meni je vse vrelo in kipelo in polotila. se me je za
hip neka zbeganost, kakor da je že sveta konec in
spomnil sem se zadnjega špartanskega kralja.“

„I, zakaj pa tistega? Ali je imel tudi opraviti z
obročnimi listi?“

„Nič ni imel, ampak ko je videl, da se norčujejo
z njim na egiptovskem dvoru, kjer so ga nadzorovali,
kakor bi bil njih jetnik in ko je spoznal, da ga pitajo s praznimi obljubami, izdrl je svoj meč in drl je s svojimi tovariši po ulicah Aleksandrijskih, klicaje
narod na boj za svobodo in iščoč sebi slavnega konca.“

„E, neumnost! Meni kralj Kleomenej ne ugaja
zarad tega, prenapetega čina, ampak zato, ker je vse
svoje premoženje razdelil med obubožani narod in je
še bogatine prisilil storiti istotako; ker je zapovedal
enakost in ravnopravnost in je sam začel pri svojem
premoženji. Danes takih kraljev ni več! To ti povem
le mimogrede in zato, da boš vedel, da sem tudi jaz
pobrskal v dotičnem poglavji zgodovine Zdaj pa povej,
kako se ti je godilo v okrožji svetega Jakoba.“

„Listov nisem šel nikamor več ponujat, zadosti
sem bil že zvedel. Bil sem takó razjarjen, da sem
izgrešil celó pot v mesto. Zašel sem bil na Dolenjsko
cesto in okoli grada sem prišel nazaj v Ljubljano.“

„V takem dežji?“

„Da.“

Oba sva se na glas zasmejala.

„Toliko ti povem, prijatelj“, nadaljeval je Frančišek,
„da sem se danes, motreč v življenje, naučil za življenje
več, nego cele mesece poprej čepé pri knjigah. In spoznal sem tudi staro resnico, da so knjige le slab odsev
spoznanja. življenje pa je njega vir.“

Segel je v žep suknje in izvlekel šop listov
premočenih in zlepljenih. Bili so neizpečani obročni

listi. Bacnil jih je na predalnik rekoč: „Tu gori naj
trohné in plesnejo! Drugače se menjilničarju ne morem
maščevati!“

Po sobi se je bil že razširil duh vlažnosti in
mokrote. Potipal sem prijatelja po suknji in tlesknil
sem z rokama rekoč: „Človek božji, ti si moker, ti
si moker do kože! Kar puhti od tebe, kakor od Turgenevovega stepnega kralja Lira. Slekel bi se in legel
v posteljo, in Gregorka naj ti skuha čaja!“

„Mar mi je! Veš kaj ... ker sem danes tako
pri volji in korajži ... veš kaj narediva? Pojdiva doli
na vrt in zapojva tisto pesem o mačku na. strehi toli
glasno, da jo bo slišala ... (Namignil je na nasprotno stran, k Vahovim.) Potem pa hajdiva v kavarno novine čitat: Rusje so napovedali vojsko Turkom
in že so prekoračili Dunav; vse novine so tega polne.“

Moja povest se vrši 1877. leta ravno ob času,
ko smo tako željno pričakovali. da prične širovladna.
Rusija vojsko s Turki. Novica, kojo je prinesel Lazar,
me je tako navdušila, da sem bil precej pripravljen
vrsti za nji, če treba noter na Balkan. Segel sem
po klobuku mladostno hrumno sva stekla po stopnicah na vrt.

žeja ne dolenjske, ne hrvaške, ali tule Vam prinašam
srečo debelo srečo: ta list tako pravi, da boste Vi
enkrat bogat mož, ako odrajtate drugi obrok, prvega
ste pošteno plačali! In smehljaje sem mu molil obročni
list pod nos.“

„Dobro si mu nateknil besedo,“ dejal sem, „a kaj oštir na to? Ali je plačal?“

„A ... kaj... nič! Zagrohotal se je, doznavši,
kaj pravi list. Plesknil je z rokama in kakor izpit, no
človek se je vrtel okoli mene protivno se grohotaje
Hahaha! Veste kaj, Vam tak denar dati, je pač toliko
kakor če bi kdo šel s svedrom k Ljubljanici in bi
hotel luknjo vrtati v vodo. I, poznam, poznam debelo
srečo, katero Vi nosite po hišah, pa še bolj jo pozna
mož, ki sedi tu-le notri. (Oštir je pokazal v sosedno
sobo, pogrnjeno morda za boljše ljudi.) Ta se je že
tožaril z Vašim gospodarjem, pa ni dobil ne denarja
nazaj, ne sreček, ne hudiča! Še zaprli so ga, ker je
sleparja po pravici in resnici ozmerjal. I kar prav ste
prišli! Že zdavnaj je hotel dobiti takega ptiča v svoje klešče. Čakite, čakite! — Oštir je skočil k durim in
jih zaklenil — še ključ je vzel ta mrkač k sebi —
potem je zaklical v sosedno sobo: Miha, Miha, vzdrami
se, tu-le sem ujel ednega tistih ptičev, ki so te spravili
na boben! Pojdi, oskubi, oskubi ga! Mihaaa!
Aaa! Odjéknil in zahreščál je hripav glas, ob ednem je
zaškripala v sosedni sobi miza tako neznansko, kakor
da je butnila vánjo kaka predpotopna zverina.“

Smejal sem se Lazarjevemu pripovedovanju: pri
povedoval je takó živo in šegavo, hlastno in veselo,
kakor da mu sedi sama. jasna sreča na rami in se
mu smehljá v obraz. Tudi jaz sem bil vesel videč, da
prijatelja ni potrla neudača tistega dné.

„Radoveden sem, kakó se je končala ta halabuka. Ali si se kaj ustrašil Mihovega vstajanja?“ nalmknil sem šegavo.

„Kako bi se prestrašil, ko se ne bojim dveh
treznih, še menj pa dveh pijancev. Ali tako protiven
in oduren se mi je zdel ta položaj, da sem želel k
najhitreje niti iz te kletke.“

„Kako si pa ušel?“

„V tem ko je oštir v sosedni sobi spravljal
Miho na noge, opazil sem, da je okno na dvorišče
odprto. V hipec mi je udarila v glavo misel rešiti se
in smuk — skočil sem na dvorišče. V naglici sem
bil še dežnik pozabil v gostilni.“

„Ali nisi šel nazaj ponj.“

„Ne, pregabna se mi je zdela tista beznica. Po
meni je vse vrelo in kipelo in polotila se me je za
hip neka zbeganost, kakor da je že sveta konec in
spomnil sem se zadnjega špartanskega kralja.“

„I zakaj pa tistega? Ali je imel tudi opraviti z
obročnimi listi?“

„Nič ni imel, ampak ko je videl, da se norčujejo
ž njim na egiptovskem dvoru, kjer so ga nadzorovali,
kakor bi bil njih jetnik in ko je spoznal, da ga pitajo s praznimi obljubami, izdrl je svoj meč in drl je s svojimi tovariši po ulicah Aleksandrijskih, klicaje
narod na boj za svobodo in iščoč sebi slavnega konca.“

„E, neumnost! Meni kralj Kleomenej ne ugaja
zarad tega, prenapetega čina, ampak zato, ker je vse
svoje premoženje razdelil med obubožani narod in je
še bogatine prisilil storiti istotako; ker je zapovedal
enakost in revnopravnost in je sam začel pri svojem
premoženji. Danes takih kraljev ni več! To ti povem
le mimogredé in zato, da boš vedel, da sem tudi jaz
pobrskal v dotičnem poglavji zgodovine. Zdaj pa povej,
kako se ti je godilo v okrožji svetega Jakoba.“

„Listov nisem šel nikamor več ponujat, zadosti
sem bil že zvedel. Bil sem takó razjarjen, da sem
izgresil celó pot v mesto. Zašel sem bil na Dolenjsko
cesto in okoli grada sem prišel nazaj v Ljubljano.“

„V takem dežji?“

„Da.“

Oba sva se na glas zasmejala.

„Toliko ti povem, prijatelj“, nadaljeval je Frančišek,
„da sem se danes, motreč v življenje, naučil za življenje
več, nego cele mesece poprej čepé pri knjigah. In spoznal sem tudi staro resnico, da so knjige le slab odsev
spoznanja. življenje pa je njega vir.“

Segel je v žep suknie in izvlekel šop listov
premočenih in zlepljenih. Bili so neizpečani obročni
listi. Bacnil jih je na predalnik rekoč: „Tu gori naj
trohné in plesnejo! Drugače se menjilničarju ne more
maščevati!“

Po sobi se je bil že razširil duh vlažnosti in
mokrote. Potipal sem prijatelja po suknji in tlesknil
sem z rokama rekoč: „Človek božji, ti si moker, ti
si moker do kože! Kar puhti od tebe, kakor od Turgenevovega stepnega kralja Lira. Slekel bi se in legel
v posteljo, in Gregorka naj ti skuha čaja!“

„Mar mi je! Veš kaj ... ker sem danes tako
pri volji in korajži ... veš kaj narediva? Pojdiva doli
na vrt in zapojva tisto pesem o mačku na strehi toli
glasno, da jo bo slišala ... (Namignil je na nasprotno stran, k Vahovim.) Potem pa hajdiva v kavarno novine čitat: Rusje so napovedali vojsko Turkom
in že so prekoračili Dunav; vse novine so tega polne!“

Moja povest se vrši 1877. leta ravno ob času,
ko smo tako željno pričakovali, da prične širovladna
Rusija vojsko s Turki. Novica, kojo je prinesel Lazar,
me je tako navdušila, da sem bil precej pripravljen
vreti za njim, če treba noter na Balkan. Segel sem
po klobuku in mladostno hrumno sva stekla po stopnicah na vrt.

XI.

Jedva sva se drugi dan zvečer dobro vglobila v
knjige, ko stopi Gregorka v najino sobo. Ubitost, skrb
in nejevolja je prinesla s seboj na lici.

„Nekaj bi vaju poprosila“ izpregovorila je, a beseda se ji je trgala, kakor človeku, kojemu sapa pohaja.

„Kaj pa je, Gregorka? Govorite!“ pobitel je Lazar
obrnivši se z vsem obrazom k starici in sklenivši roke
na kolenih.

„Meni je tako neprijetno in zoperno danes, da
nič tega: še jed mi ne diši; kofe se mi je za malico
tako upiral, da nikdar tega, dasi mn nisem pridejala,
prav nič cikorije.“

„Ali naj skočim po zdravnika? Prehladili ste se:
po včerajšnjem dežji se je izhladil svet in najbrž Vam
je zopet škodoval hlad. Tudi meni je bilo žaltavo davi
ponudil sem se jaz dobro hoteč ženici.

„Bog pomagaj in devica Marija!“ Res je bila
prepadla, kakor da je živela ves dan ob sami pelinovki.

„Pazite, pazite, Gregorka!“ dejal je Lazar, „zdravje
curkom doli, po niti gori, pravi pregovor. Kar po
zdravnika pošljite!“

„Oh, kaj zdravnik ... le pustite ga! Življenje je
v božjih rokah in zdravniška pomoč tudi. Ali še nista
slišala, in smo imeli danes Boga v hiši?“

„Boga?“ prašal je Lazar, „saj je Bog vedno v
naši hiši in povsod, le v Vahulji ga ni“.

„Saj ga tem menda res ni. Torej še ne veste,
da so danes prinesli zadnjo popotnico Ivankini stari
materi?“

„Kaj se je revi tako shujšalo? prašal je moj
prijatelj z velikim sočutjem.

„Čisto na kraji je. Moje starosti je, zdaj pride
pakmalu vrsta náme.“ Gregorka je zakrila s predprtom obraz brisaje si oči.

„Ne bojte se, Gregorka, Vi ste trdni in prebijete
še svojih petnajst let lahko“, potolažil je Lazar.

„Tisto je v božjih rokah. Ali mi obljubita, da
bodeta danes meni in Ivanki na ljubo pri rokah, če
bo treba. kake pomoči?“

„Kar hočete, Gregorka, na vse sva pripravljena,
le smrti ne moreva odgnati, če pride po staro mater“,
dejal je Lazar.

„Ne zoper smrt, zoper hudobno žensko pomagajta!“ Gregorka si je pri teh razrivno izgovorjenih
besedah zopet zakrila, obraz. Z Lazarjem sva vstala
izza mize veličavo, kakor deželni zbor ob kaki posebni
novici.

„Govorite, Gregorka, kaj se je pripetilo takega,
da trebate najine pomoči!“ rekel je Lazar.

„Oh, ne veste, kaj si je izmislila Vahulja!“ viknila
je Gregorka.

„Kaj neki?“ prašal je Lazar strmo uprši oči v
gospodinjo. In ves se je tresel in roka se je oprla ob bok.

„Kakor stekla psica — Bog mi greh odpusti —
begala je vse popoldne po sobi in po mostovži
in kričala, da ji je zmanjkalo desetaka in da ji
ga nihče drug ni vzel, kakor Ivanka. Pomislite!“

„Kakšna podla izmišljotina!“ sem siknil.

„To je maščevanje za najino sinočno podoknico!“
je vskliknil moj prijatelj. „Ali za tako natolcevanje
je sodišče, je globa, je ječa! A kje in kakšni so njeni
dokazi? Takó se ne dolži, kar tako na slepo!“

„Precej sem si mislila, ko sem vaju slišala sinoči,
da iz tega ne bode nič prida. Pa res, kaka nespametnost je to od vajine strani, da sta ji šla pod okno
nagajat s tisto pesmijo. Prav tako sta naredila, kakor
tist, ki je steklemn psn navlašč molil stegno, češ,
ugrizni!“ — Gregorka je pomela s prstom pred svojim
čelom, kakor bi hotela namékniti, da se nahaja v
najinih glavah to, kar ljudje ob vročini na glavah
nosijo slama. „V nedeljo — tako pravi Vahulja —
ko sta bila Vaša gospoda pri nas, spravila sem desetak. ki sem ga imela pri sebi, v svoj predalnik;
prav očito sem ga položila v denarnici vrh obleke,
ker nisem mislila, da bi bila tatvine pri nas mogoča.
Ivanka, ki je stala na pragu, je vse to videla, nobeden
drug ga ni vzel, kakor ona — pravi. Baba dobro ve,
da dekle ne pojde k sodišču iskat pravice, in kjer
ni tožnika, ni sodnika!“

Lazar je grizel ustno; v njegove oči je stopil
tist mrki nemir, ki se zasadi tja, kadar zaslišimo kaj
takega, kar na prvi hip ne moremo opravičiti, ne sebi,
ker vidimo krivdo, ki nas žge in reže noter v dušo,
ne drugim, ker smo zmešani in nam nedostaje pravih
besed, nemir, ki prisili oko, da pogleda na vsak drug
predmet, le človeškega obraza ne more strpeti. Kmalu
pa je zbral misli in stopil pred Gregorko rekoč:

„Ali Vi verjamete Vahulji, ali mislite ...“ Lazar
ni hotel končati stavka.

„Oj, ta je bosa; nič ji ne verjamem, saj sem
Vam rekla, da si je izmislila, daje skovala laž. Ivanka
mi je popoldne sama pravila in je tako bridko jokala,
da so naposled še meni prišle solze. Seveda ona ne
ve o denarji ničesar. Njene nedolžnosti sem tako prepričana, kakor umrlivosti telesa.“

Lazarjevo blodeče oko se je pomirilo. „Hvala
Vam za Vašo zaupnost Hudo bi me bili razžalili, ko
bi se bil pokazal najmanjši dvom v Vaših besedah;

vem, da tudi v Vaši duši ni dvoma.“ Tako pošteno
dekle dolžiti, da je skrivna zalaznica, to more le oseba,
ki že nima več čuta poštenja v sebi; to more le taka
izprijena ženska, popolnoma podobna onim, ki namigavajo po ulicah. A jaz ji pokažem roge, ne Vahovih, a
drugačne! Naj se me čuva! Precej mora resnico povedati in preklicati natolcevanje. Ta prekleta ...

Lazar si je nategnil suknjo, hoteč iti k Vahovim.

„Vsšš!“ mirila ga je Gregorka. „Nikar tako grdo
kleti! K Vahovim Vam tudi ni treba hoditi, ker nista
doma. Ali naprosila bi Vas in gospoda Gorca, da bi
se res potegnila za Ivanko in za njeno staro mater,
ker Vahulja je zagrozila, da ju nocoj pahne na dvorišče, če se sami nočeta izkidati, da ne mara tatic
v hiši. Tako je zagrozila Ivanki, predno je šla zvečer
z doma. Kako smo poprej mirno živeli pod to streho — oh saj vidva veste! — zdaj pa dan na dan prepir
in krik! Kam pojde stara mati, ki se že več geniti
ne more. Ježiš pomagaj!“

Nastal je kratek premolk. Lazar je korakal po
sobi, najbrž premišljujoč, kaj početi sedaj, kako pokazati Vahulji rogé. Ustavil se je pred gospodinjo rekoč:

„Umirite se, Gregorka! Z Gorcem bova nocoj
stražila, dokler ne prideta Vaha domov. In če zaslišiva potem krik pri sosedih, planíti hočeva v njih
sobo, kakor so nekdaj udarili dobri angelji na hudobne,
in niti las se ne skrivi na glavi ne deklici, ne njeni
stari materi!“

Starki se je razvedril obraz. „Bog vama povrni,
če branita preganjano nedolžnost. Tudi jaz bom čula
in vama pomagala, če drugače ne, pa z jezikom. Prašala. jo bom, kje je zalotila desetak, naj dokaže, kdo
ji ga, je dal. Ona nima toliko denarja, da bi se ji
valjal po predelih. Kako bo zapravljivka spravljala v
predalnik, saj še meni ne more vrniti mojega desetaka;
Že vse leto čakam nanj in ga čakam, pa ga ni in ga
ni in ga ne zmore. Vsi trije jo že uženemo!“

To bo krasna ponočna ekspedicija, sem si mislil;
na pročelji prizorišča ravs in kavs med sovražnima
strankama, a v ozadji tantiguje in regljá. Gregorka o
desetaku, ki bi še lahko bil, pa ga ni več. In poradoval

sem se ob tej misli, dasi je bila stvar težka
in ozbiljna: boj z Amazonke ima vsekako nekaj privlačnega v sebi in že stari kiparji so take boje v
slast upodabljali v svojih umotvorih.

„Ali bi ne mogel zdaj precej govoriti z Ivanko?“ prašal je Lazar.
„Oh, pustite ubožico, saj komaj ve, da je na svetu.
Pri materi sedi in joka, joka. joka. Takega udarca
ji še materina smrt ne nanese, kakor ji ga je prizadela Vahulja. Oh, živa šiba božja je ta ženska!“

„Ali stara mati še kaj ve o tem, kar se godi
okoli nje ... o natolcevanji?“

„O ve že, dasi se ji menda že meša v glavi.
Časih govorí prav pametno. Nič ne jokaj, Ivanka —
govorila je popoldne — gori grem k nebeškemu očetu
in s tvojo mamo ga poprosim, da bi se našel tak
človek, takšen pošten človek, da bi prišel, ki te
vzame v varstvo. Potem postane tako otročja in prav
po otročje jame govoriti. Umrčkala bom — pravi —
pa nič se ne boj, vsakega pokliče Bogec k sebi, tebi
pa pošlje poštenega človeka, kakršen so bili tvoj oče.
Oh, Ivanka — pravi — ali še kaj pomniš, ko je ležala
tvoja mama na smrtni postelji ... ti si bila takrat
še majčkena? Tule sva sedeli pri mizi in jaz sem te
rnoliti učila. Ali še veš, kako si zaklicala — oh, kaj
boš vedela, ko si bila tako majčkena! Mati, tako si
zaklicala, če bodo mama. umrčkali, naučite me mrčkati,
naučite me mrčkati! — Tako ji govori stara mati.
Mene so pri zadnjih besedah kar solze polile in brisaje oči sem zbežala iz sobe.“

Lazar je šel dvakrat po sobi ves bled. „To je
grozno, to je grozno!“ je vskliknil, kakor bi odgovarjal
svojim mislim. „Stara mati na smrtni postelji in še
umirojoča nima miru. Gregorka, prosim Vas, idite
precej k Ivanki in povejte ji, da jaz ... da oba z
Gorcem stojiva na straži in da je še božja pravice
v nebesih, ki poplača preganjano nedolžnost in udari
hudobnega obrekovalca. Recite ji, da če nihče drugi,
jaz bom orodje v rokah božje pravice!“ Pogledal je
na mene, kakor bi me hotel proučiti, sem li tudi jaz
sposoben, da postanem orodje v rokah božje pravice.

XII.

Bog ve — sem si mislil, ko so se zaprla za
Gregorko vrata, — Bog ve, kakó bova z Lazarjem
orodje v rokah božje pravice. Ženske dotakniti se,
tega ne! O tem še misliti ni. In besede pri nji ne
izdajo ničesar. Naregljala se bo tako ali tako Gregorka,
čemu torej besedičenje z moške strani? Seve e
se Amazonka surovo dotakne deklice, onda treba porogoviliti ...

Prašal sem Lazarja, kaj misli storiti, ko bi se
Vahulja resno podstopila, da izžene Ivanko iz hiše.
Zmajal je z ramama, in ta ravnodnšnost mi je vcepila
misel, da so se morebiti v njem podrle vse poprejšnje
junaške nakane, kakor se to rado pripeti človeku, ki
sili in stremi le na eden predmet, da temu stremljenju
na edni strani še priliva strast, da je pa na drugi
strani že krha in ruši spoznanje onemoglosti in da
mu ono brez posebnega duševnega trpljenja in grenkega očitanja popolnoma upade, brž ko je skoz
meglo strasti jasno razbral položaj in spoznal svojo
onemoglost v očigled tega težkega položaja.

„Veš kaj,“ sem dejal, „če se Vahulja zares kakor
si bodi zaleti in bi že ne bilo druge pomoči ... poslala bi ... jaz bi sam tekel na policijo —.“

Lazar je uporno molčal, korakal je po sobi in
na njegovem čelu se je videlo globoko razmišljevanje.
„Trovraga treba poklicati“, nadaljeval sem njenega očeta Trovraga. On sam naj jo strahuje, to najbolj pomaga! Saj časih tudi oblast tako kaznuje uporne
ljudi, da maščuje brata, da strelja na brata, sina, da
strelja na očeta in obratno.“

Lazarju ni šla v glavo moja logika. Zmajal je z
glavo, češ, neumnost! Ali jaz nisem odjenjal.

„Vsekako, pravim dalje, „treba že zdaj ukreniti, kako prihiteti na pomoč zatirani nedolžnosti. Ni
težko sovi premagati golobico. zato treba najine izdatne, premišljene in hitre pomoči.“

„Oj, ne brbljaj toliko,“ jeknil je Lazar, če hočeš
biti z menoj, delaj, kakor boš videl mene. Ko sem
včeraj gazil blato za gradom, potlačil, pogoltnil sem

svoje pojme o časti in zdi se mi, da sem prav storil,
ker sem sem se hotel vsiliti tujim špekulativnim
ljudem in kaznován sem bil za svoje in za njihovo
dobičkarstvo. Danes gre zsresno za čast in ne za
dobičkarstvo; gola hudobija je naskočila brezozirno
na njo in Ivankina čast je moja čast in za njo sem
pripravljen dati vse.

Kakor zadnji špartanski kralj! — sem si mislil
in ugajala mi je misel, da prijatelj ni ravnodušen.

Sédel sem k mizi. Konto-Korrente mi je migljal
pred očmi ali skrivnosti puščobne knjige mi zopet
niso šle v glavo. Lazar je postal časih pri oknu, časih
pred stenskimi slikami in takó pristalno seje vgledal
na Pavla in Viržinijo, kakor bi hotel tam pozvedeti,
kako bi dostojno dovršil svoje nakane. Če je kje kaj
zašumelo, dvignil je bliščeče oči in poslušal, če ni ta
šum predslovje grozne barje, če se ne plete že po
stopnicah gori Ivanke živa šiba božja. Jelen, pasoč se
v mirnem zakotji, vzravna se tako, kadar mu veter
prinese jek oddaljenega strela in z namuljeno travo
v gobcú vleče na uho, od katere strani se pač bliža
grozna nevarnost, njegova živa šiba božja.

Okoli ednajstih se jo začul pretrgnn govor z
dvorišča. Stopila sva k oknu; mesečina je zavladala
noči. Vah in Vahulja sta šla domov. Ona je šla ravno
v svesti, kakor vselej, svoje moči in sile, z rokama
trdo vgoždenima v žepih, češ, katera je meni ednaka
in mar mi je ves svet, — poleg nje je krevljala motna
njena senca, čevljar Vah. Tavajoč v temi sta prilomastila. po stopnicah, zašnmela je obleka, suh kašelj
se je razdal, zaškrtala je žvipelj od ključavnice, nekaj
se je silno zadelo ob podboj pri vratih. Stisnil
pest v žepu.

Pri priprtih vratih sva. ždela, popolnoma prepričana, da se ta večer že ne konča brez hrupa, in pripravljena, drzno prestopivši tuji prag, narediti mir in
red ter konec besedi takó ali takó.

Jedva sta se Vaha. dobro vgnezdila v domu,
sva začula Vahuljin zvonki glas: „Rade bi videla, ali
pride moj denar na dan ali ne!“ (Odprlo se je predalce in se spet zalopntnilo.)

„Pss!“ je miril Vah.

„Kaj?“ seje zaznal zopet njen glas. „Da bi se
pa ti ljudje mastili z mojim denarjem!“ (Beseda „mastili“ se mi je zasadila globoko v srce: mastili, mastili, sem ponavljal: kakšen izraz! Kedaj se pač
masti naš borni narod, ki ima več masti na čevljih,
kakor pa pod svojo kožo!) „Jaz jima razbrskam skrinjo,
posteljo, vse predale, vse obmem na robe! Ali pa
denar nazaj, primojdunaj! Za tem je prišlo dolgo
zamolklo šepetanje med zakonskima. Razločila sva
posebno hriple izraze Vahove, glasove, svoje pijanim
ljudem. Potem je prasknila žveplenka in se s puhom
užgala, zaprl in odprl se je predalnik. Maček je skočil
od nekod nekam.

Dolgo, vsaj nama se je zdelo dolgo, sva stala na
Straži. Najina bojevitost se je že krhala in vsega sva
se že naveličala. Ze sva hotela zapreti vrata, pomirjena in uverjena, da pri sosedih vse leže k počitku,
ko se je zdajci zaslišal glas Ivankin in ta glas — o tem nisva mogla dvojiti — je prosil, klical na pomaganje. Kakor razjarjen lev, ki je izvohal in zaželel živi
plen, je planil Lazar prek rnostovža, jaz za njim.
Malo poprej sem se bal, da je morda Lazar že spoznal
svojo onemoglost in da so se v njem že obrušile junaške nakane, a tn v skoku prek mostovža mi je
zamigljal nekak premislek v glavi, češ: kakó pa zdaj
— iz česar sklepam, da se slabost nahaja v nas, ko
o nji razsojamo in jo pripisujemo drugim in menimo,
da je v nas ni, da smo vzvišeni nad njo. Lazar je
kazal vid divij, strašen, bojevit. A boja ni bilo potreba. —

Pri Vahovih se nama je predočil ta-le prizor:
Vrata v drugo, v Ivankino sobo, so bila na iztežaj
Odprta. V tej sobi sta goreli ob postelji Ivankine stare
matere dve sveči; na odeji je ležala suha, koščena
roka s skrčenimi prsti, tista izmozgana roka, ki je
tolikrat blagoslavljala Ivanko. Od starčinega obraza je
bil videti samo šiljast bled nos, vse drugo se je posušilo in zgrudilo pod nagrbljeno kožo. V prvi sobi
je stal poleg postelje Vah s sezutim čevljem v roki,
osupel in od strahu se tresoč, ob predalniku je slonela
Vahulja s skrižanimi rokami na prsih, velike oči strmeč

uprte na naju. Poleg sebe sem ooutil nekak odblesk
Gregorke, ki je pala v sobo precej za nama tiho, kakor
megla na polje. Lazar je stopil sredi sobe, mogočno
podprši pest ob bok, kakor izzivajoč na boj vse, kar
mu je sovražnega pod solncem.

„Oh, pomagajte, pomagajte ... mati ... mati ...
moja ljuba mati umirajo!“ viknila je zdajci Ivanka,
planivši iz zadnje sobe pred Lazarja. Angelj božji je
tako planil pred svoje tovariše s strehovitim poročilom,
da so se pobunili hndobni angelji.

„Kje?“ prašal sem ves razburjen in vsi smo se
rili skozi ozka vrata v drugo sobo.

Starka je bila že mrtva; nji ni bilo treba pomoči,
pač pa Ivanki. Bled sem stal poleg postelje, zroč na
mrtvo lice in na stotine gub, čez koje so se vsipali
redki beli lasje. Takrat sem prvikrat srečal smrt in
silno me je porazilo novo grozno srečanje. Čutil sem
hlad blede gostje: morda se je splazila mimo mene,
ko sem skočil skozi ozka vrata, nesoča s seboj dušo,
opročšeno telesa, morda je dihnila vame in moja duša je od strahu zatrepetala, skopmela in dušek si
dala v onem sicer nenmestnem vzkliku: Kje?

„Le spat pojdite, bova že z Ivanko opravili, kar
je treba!“ velela je Gregorka. Ob ednem se je razdal
milo proseč glas Vahov: „Po Kurji želodoek teci,
Lenka — po Kurji želodček teci!“ (Vahulja je bila za
Lenko krščena.) Razumela sva z Lazarjem, da sva
odveč tu, in tiho sva se splazila iz sobe. Mimo naju
je švignila Vahulja in zdrknila po stopnicah.

XIII.

Sami lahko uganete, da sem slabo spal tisto
noč: misel na neizbežno grenko smrt mi je stala neprestano pred očmi. Menda prvič v življenji mi je
prišlo na um: tako boš ležal ti edenkrat brezsilen
brezslaven in strmé bo gledalo naté okó. In javil
je ponos, napuh človeški, ki bi se takó rad ustavlja
smrti, in vzbudil mi je one vsakdanje tožbe, s kojimi
tako brezuspešno buhamo ob večni zakon, ona neplodna razmišljevanja, s katerimi se tako rada poigrá

razburjena duša. Jedva sem zatisnil oči, že mi je
začelo mrgoleti v glavi: oseba za osebo se je vrstila
v sanjah: zdaj se prepiram z Vahom, potem z Vahuljo,
naposled z Lazarjem. Pomaga mi izprva Gregorka,
a kmalu se obrne na nasprotno stran in me
napade prav z mrtvaškim izrazom umrle sosede na
lici. Vzbudil sem se, planil po konci in sedel na posteljo.
Nov neznanski strah me je obšel, ko sem ugledal
na steni nad glavo pravcato sliko smrti. Tam je izobrazila
mesečina, ki se je lila v sobo, ogromno okno,
v čegar okvirji je stala smrt s koso. Ko sem se pristalneje
vgledal v stvar, razbral sem, da se je sklonila
vejica od bršlinove brajde, vijoče se okrog našega
okna v sobo, menda samo zato, da mi naobrazi s
svojo senco na steni podobo smrti in me postraši in
opomni o polnočni uri, da mi je že napisan nad glavo
moj Mene tekel“. Ni mi izbrisala iz spomina tožne podobe
o smrti misel, da smrti ni — plitka tolažba
mlademu, krepkemu, življenja polnemu in polno kupo
življenja zahtevajočemu človeku, kupo, ki naj se nikdar
ne izprazni — a pomirila me je misel na zgodovino.
Zgodovina mi kaže može plemenite sile, velikih zmožnosti
in visokih značajev: vsi so poginili in ni mi jih
žal! Njih dela stojé pred mojo dušo in čudim se jim,
o njih smrti ne mislim. Ali je moje bitje vredno, da
mislim o njega konci? — Proti jutru sem omamljen
in zmučen trdo zaspal.

Mrtvaški mir se je vselil pri Vahovih. Gregorka
in Lazar sta pomagala Ivanki s svetom in dejanjski.
Vah je pokazal svojo dobro stran in z neko mračno
marnostjo in skrblivostjo se je motal okoli Gregorke
in deklice. Čevljarsko kladivo je počivalo. On je preskrbel krsto, Lazar je šel v župnišče. Vahulja se ni
genila iz hiše. Vrata v Ivankino sobo je zaprla in
vzela ključ k sebi. Prihuljena resnost s tajno primesjo
se je brala na njenem lici.

Mimo nas, ki smo v hiši prebivali, in mimo dveh
Gregorkinih prijatlic se ni nihče spomnil umrle starke,
nihče ni prišel kropit in Kurji želodček ni mogel
piskljati svojih milih „Bog lonaj!“ v odmeno srčni
molitvici, opravljeni kraj mrliča.

Tretji dan smo pokopali starko. Bila je vpisana
v bratovščino, ki pokaže svojo naklonjenost človeku s
tem, da ga shrani v črno jamo. Tudi Vahulja je šla za
pogrebom. Držala se je ponosno, visoko, razdraženo.
Na lici ji je bil razlit pečat globokih misli, svojstven
strastnim ljudem. Javno je kazala preziranje do družbe,
v kateri je šla. Kurji želodček je glasno molil častitljivi
del rožnega venca, ostali smo tise ali glasneje
prilagali. Vahulja ni genila ustnic. Med potjo se nam
je pridružil star slamorezec s škopnikom slame na
hrbtu in ta usmiljeni mož je šel z nami v cerkev in
h grobu. On je najglasneje molil, ali srčneja je bila
molitev Ivanke, topeče se v solzah. Po pogrebu so
ostale ženske na pokopališči, z Lazarjem sva se vrnila
v mesto.

In tako je na svetu urejeno, da nas vse utrudi;
predolgo veselje nam je neznosno in tako tudi predolga
žalost. Nehoté se človeku v žalosti vrine nekoliko samopridno prašanje: Čemu žaluješ? In v
odgovor se dvignejo v srci veselejše, časih celo šegave misli.

Spominjam se, da sem od sv. Krištofa v mesto
gredé premišljeval, od kod dobiva ljubljansko ljudstvo
takó čudne priimke kakor so: Kurji želodček, Žabja
mošnjica, Trovrag, Macafura itd. Opozoril sem Lazarja
na te priimke. On se je nejevoljno odvrnil od mene.
Bil je iz drugačnega kremena izklesan, nego jaz. Različni
smo ljudje: če tudi se kažemo časih ednake v
dejanji in nehanji, v strasteh in čednostih, vendar
smo tako različni med seboj, kakor trava na polji.
In zdi se mi, da od te nejednakosti izvira ono sovraštvo,
ki razjeda človeštvo večne čase.

Ker nihče ni plačal običajne skupne sedmine,
plačal jo je vsak pogrebec sam zasé. Z Lazarjem sva
zavila v čitalnico, da ne bi grešila zoper stari slovenski
običaj. Ko sva prišla zvečer domov, slišala
sva Gregorko v sosedni sobi pogosteje pohrkavati,
kakor navadno, znamenje, da je tudi ona obhajala
sedmino najbrž v gostilni pri „Beli vrani“, kamor se
je zaletela vsake kvatre edenkrat iskaje razvedrila,
kadar se ji je zatesala v srce kaka posebno globoka

bolest. Vaha sta prišla pozno v noč domov in lahko
sem ugenil po njihovem štramljanji v sobo, da sta
se v dovoljni meri nasrkala pijače, ki ni bila voda.
Vahulja je pri tej priliki pokazala, da je ostala v
starem tiru. Odprla je vrata na mostovž in dala je
Vahu na znanje toli glasno, da smo jo tudi sosedje
lahko slišali, da jutri zjutraj pojde tožit Ivanko. Kopitar
jo je miril, kakor je vedel in znal, ali njegove
besede so bile bob ob steno.

„Kaj meniš, da pobiram na cesti desetake, ali
da mi jih vrag nosi na repu?“ se je togotila. „Jutri
bomo videli, pride li denar na dan ali ne; policaj
mora priti po njo, ves komisijon pokličem in ta
denar se najde, ko bi ga imel sam vrag skritega pod
pazduho.“

Ta togota je takó zbodla Gregorko, da je odprla
svoja vrata in izšetala na mostovž. „Da Vas le sram
ni, na denašnji dan ubogemu, nedolžnemu otroku prizadeti
toliko gorjupega! Ker že vedno blebečete o
desetaku, katerega še zmogli niste, odkar sem Vam
jaz ednega posodila, Vam pa tudi to povem, da
pojdem tudi jaz tožit in da tudi moj glas nekaj velja,
zaleže in odrine!“

Tako je zagostolela naša gospodinja in to je bil
še le uvod daljšemu jezikanju, ki se je vnelo med sosedama.
Videl sem v gorskih krajih, kjer ni drugih
vodil, da bi se po njih spravljal les v dolino, kakó
zajezé gorski potok in zbirajo njega vodo za močno
zatvornico in pod jez navale lesa polno strugo;
kadar je pa dosti vode nabrane, odpró zatvornico in
vodna sila hrumé plane, dere in lomasti s poleni,
platišči in hlodi po strugi v dolino, kar tja kamor
lastnik hoče; takó po priliki se je nabirala v Gregorki,
ki sicer ni bila klepetavka na moč, nekaj dni sem
jezična sila, koji je zapirala izhod skrb, žalost in priličje;
ko je pa odjenjala sveta potrpežlivost — glavna
podpora te zaporice — in se porušila, vsul se je besedni
gramoz raz njen jezik z vso vihravostjo srditega
gorskega potoka. Lepih priimkov je nasula tist
večer nasprotnici. Pridevki: grdoba in grdavš, macafura
in krempelj mačji in krmevža so kar vreli iz

nje in Vahulja ji je hitro in spretno vračevala, postavljaje
na konce svojih razrivno proiznesenih stavkov
besede, s kojimi se častitlivim ljudem predbaciva
njih starost.

Z Lazarjem sva zdela za zaprtimi durmi. Ostala
sva mirna, ker Ivanka je bila pred Vahuljo že varna.
Zapustila je precej po pogrebu staro stanovanje in
se preselila k Gregorki. —

Drugi dan na vse zgodaj sem dobil tole pismo:
„Ljubi moj sin Janez! Dam Ti na znanje, da sem
nekaj obolela in sem le toliko vstala, da Ti napišem to
slabo pisanje. Drugi so pa, hvala Bogu, vsi zdravi in
če je božja volja takó, si tudi Ti zdrav in v milosti
božji. Jaz, Tvoja mati, bi Te že prav rada videla, ker
od Velike noči Te že ni bilo nič doma. Vem, da imaš
dosti dela, ker le Bog je dodelal sedmi dan, človek
pa ne dodela do smrti nikoli; pa če jih boš lepó prosil
v kancliji, pridovolé Ti za eden dan k Tvoji materi,
ki Te v vsaki svoji molitvi priporoča Bogu in Tvojemu
angelju varuhu. Posebnih drugih novic ni, kakor
ta, da razsaja zdaj po dolini neka zavratna bolezen
pri prascih; kar za korito ne mara več, pa crkne.
Bog se usmili in pa sveti Anton! Nič se ne izgovarjaj,
ampak le kar odtrgaj se in pridi. Zdaj Te pa vsi lepo pozdravljamo,
posebno pa jaz, Tvoja skrbna mati. Z Bogom!

Ker je bila tist dan nedelja, sem se odtrgal izlahka
in še tisto popoldne sem stal zlati materi iz
obličja v obličje. Njih zdravje se je zelo shujšalo.

Zarana v pondeljek sem se ž njimi poslavljal.
Vi morda ne verujete slutnjam, ali jaz trdim, da se
nahaja v naši duši nekak odblesk tega, kar nam prikriva
prihodnjost v svojem naročji, čeprav se tega
odbleska spomnimo šele tedaj, ko se je izpremenil v
resničnost, ko se je takó rekoč utelesil. Zdi se mi,
kakor bi bil takrat slutil, da vidim svojo mater
zadnjikrat na tem svetu. Borna luč je brlela na mizi.
Sedeli so na klopi ob robu peči v belem nočnem krili,
z rokama sklenjenima nad kolenom, upognjena, zgubana,
zlomljena in bleda. Hodil sem gor in dol, moje
srce je bilo polno ljubezni in vedno me je nekaj
vleklo, da bi sedel k materi in jim od blizu še edenkrat,

morda zadnjikrat pogledal v njih mile, dobre
oči. Dolgo sem odbijal to misel, ker javnega skazovanja
ljubezni nisem bil vajen; napôsled ji nisem
mogel odoleti in sédel sem k njim na klop. Kakó mi
je bilo svetlo na duši in težko v srci, ko sem v svoji
držal tisto roko, ki je toliko delala zâme. Tudi mati
so imeli slutnjo svojega konca. „Za maše daj po meni
in križ, čeprav lesen, postavi na moj grob!“

To so bile zadnje besede, katere sem slišal iz
ust, ki so s sveto mislijo v srci tolikokrat molila záme.

XIV.

Ko je napočil zor, vračal sem se po železnici v
Ljubljano. V misli zatopljen sem sedel v kupeji, razbirajoč
stvari, ki so se tikale moje matere in dedščine
po očetu, katero so upravljali mati. Seveda,
ko so me utrudila ta premišljevanja, obrnil sem svojo
pozornost, kakor se to rado prigodi v dolgočasnih
trenotjih na poti, glasnemu govorjenju v sosednem
oddelku kupeja, kjer sta sedela, kar sem že pri vstopu
površno opazil, dva stotnika. Govorila sta častnika
seveda nemški, a ne s čistim nemškim naglasom,
posebno pa se mi je zdelo pri ednem, da časih stavke
kar prelaga iz slovenščine. Drugi častnik pa je vpletel
v svoj govor časih kak krepak hrvaški rek.

„Kaj pa, oženil se še nisi?“ prašal je mehak,
gibčen glas onkraj pregraje.

„Hm“ zažuborel je trudno drug glas skozi smodkin
dim, „ne še in se ne bom več!“ Ta glas je bil trd,
rezek, starikav in kakor bi donel iz soda.

„Zakaj ne? Trden si še in tudi ne prestar!“
dejal je zvonki glas s sočutnim poudarkom.

„Zamujeno, zamujeno!“ odvalil seje starikavi glas.

„Nič ne de, še bolje takó, vrag poberi!“ vskliknil
je zvonki glas. „Tudi jaz se ne maram nikdar ženiti.
Čemu nam razcviljena žena in jadikujoči otroci ? Kukala
jim majka! Najlože se vojak bori in umrje, če
nima nikakih pripon in pritiklin. Padeš na polji časti
in slave, pluneš, bogme, na ves svet, in ni mačka ne
porosi za teboj solzice!“

Dobre nazore imaš, pa se tudi vidi, da se rediš
ob njih in da se te leta niso doteknila.“

„Resnično ti povem, da sem popolnoma zadovoljen
in ničesar ne pogrešam. Teló mi krepi jed in
pijača, starost preganjam z dobrim humorjem. Pravilo,
da človek za to jé in pije, da živi, záme nima veljave,
ampak baš nasprotno: jaz živim zató, da jem in
pijem.“

„Ti si še vedno stari veseljak, kakršen si bil
na Ogrskem.“

Nastal je kratek premolk onkraj pregraje. Moja
domišljija se je precej polastila tega, kar sem ravnokar
slišal. Takim-le ljudem — tako sem modroval
v sebi — takim-le ljudem, kojih žitje in bitje je naravnano
le na uživanje, dali so narodje in obstojateljstva
skoraj vso oblast na zemlji v roke. Ko bi
bil tukaj Lazar, on bi že rad poslušal častnika, čeprav
to vse vkup nič ni ne! Dobro, brezskrbno življenje
jim rodi brezmisel in smele besede. V starih časih je
Orfejeva piščalka krotila surove rodove Tracije, dandanes
mirnemu narodu zagodejo s puškami in topovi
in še se hvalijo, da širijo kulturo. Nazori vojaškega
stanu so bili záme nov svet in niso mi ugajali, rajši
bi bil mislil o Ljubljani ali pa na kmečki svoj dom,
no obstojateljstva so bila taka, da sem moral slišati
pomenek obeh sopotnikov.

„Povej mi, ali na Češkem še takó razgrajate,
kakor smo svoje dni. Vse noči, vse noči —“ pričel je
zopet starejši glas.

„O še! Veseli rod pri vojakih ne izmrje. Da ne
pozabim ... če se ne motim, spominjali so se tebe
nedavno v veseli družbi, kak ostrak in dovtipnež si
bil, takó da še zdaj živé v ustnih poročilih čeških
stanic smešnice o tebi. Oprosti, ali nisi malo takó ...

pohajal za neko bogato Nemko iz Draždan?“

„Ali si že tudi ti čul o tisti neumnosti?“

„Slišal pač, pa sem že pozabil; daj, povej tudi
meni, kako je bilo!“

„Neumnost, sama sama neumnost; no da si prikrativa
čas, povem ti, kakó je bilo s tisto Nemko.
— Ko sem bil na severnem Češkem, to je bilo še

pred šestinšestdesetim letom, shajali smo se večkrat
z nemškimi častniki uradno. Saj poznaš tist pusti in
prazni „Reunion“ na mejah?“

„Poznam! Vrag ga poberi!—“

Tu je starejši častnik začel pripovedovati, kakó
sta se za njegovega bivanja na severnem Češkem navadila
zahajati k njemu dva saksonska kavalerijska
častnika, nastanjena v Draždanih. Kapitan Berger in
njegov poročnik, oba velika ljubitelja čeških piv in
ogrskih vin; kakó so obhajali radovanke do belega
dne, kako je sam zahajal v Draždane, zaljubil se tam
v Bergerjevo sestro; kakó je bil že do grla sit nemške
družbe, a zarad Bergerice se ni hotel odreči prijateljstvu.

Pripovedovanje častnikovo mi je prihajalo čedalje
zanimiveje. Vmešal je časih kako primero, da sem se
moral počuditi in posmejati. Zvesto sem torej poslušal.
Kakor potoček, izvirajoč visoko v zeleni gori veselo
curlja navzdol, mestoma poigravajoč in skakljajoč,
mestoma tiho lazeč med belim peskom: tu zavrti
perišče suhega listja, tam zasloni bilko za šibko travo
in zopet tam glasno žubori gorsko pesem svoji najljubši
cvetici: tako se je zdelo častniku, da mu teče
življenje na blaženi zemlji češki ob nadepolni ljubezni:
časih strastno in burno, časih mirno in tožno, a vedno
prijetno in slastno.

„Da, to so bili drugačni časi, časi neskrbnosti
in mladostne lahkomišljenosti. In ker sem bil takrat
dospel na vrhunec razposajenosti, vrivala se mi je
čedalje bolj misel, da bi bilo dobro preskrbeti si svoje
ognjišče še predno se voz obrne navzdol, in vedno
bolj se me je oprijemala misel na ženitev. Bergerica
je bila ženska z denarjem, samostojna, razven brata
in tete, ki je bila omožena na Dunaji, nič sorodnikov,
kje naletiš na tako žensko, a?“

„Da redke so primerne. Če je že bogata, pa ti
pripelje s seboj polno gnezdo sorodnikov s taščo vred.
Kukala jim majka!“ pritrdil je nervozno zvonki glas.

„Seveda je bila tudi nekoliko ošabna, ohola,
kakor vsi Nemci, pa sem si dejal: to se popravi v
zakonu. Takó sem zahajal v Draždane, dvoril ji in

čakal ugodnega trenutka, da pridem s pravo besedo
na dan. Iz njenih pisem sem zvedel, da pride njena
teta z Dunaja v posete; moj načrt je bil precej na
rejen: tist dan, ko bo teta v Draždanih, popeljem
se tudi jaz tjekaj, predstavljen ji bom in teta, ki živi
že toliko let na Dunaji, je gotovo prijatlica avstrijskih
častnikov in sama napelje govorico na ženitev, ali
pa vsaj takó, da jaz lahko izprožim kako pametno o
svoji zadevi. Če obvelja moja beseda, dobro; če ne,
tudi dobro: beseda ni volk, da bi koga požrla. Saj
veš, kako oprezen mora biti človek pri takih stvareh,
a?“

„A ... bogme! ... Na čast treba misliti, na svojo
in na čast svojega stanu.“

„Peljem se torej neko pomladansko jutro zopet
v Draždane. Bil sem v civilni obleki. Z menoj v kupeji
je sedela trojica sopotnikov: dva gospoda in postarna dama. In glej, polagoma ti začne ta gospoda
rešetati avstrijske zadeve na tak način, da nisem
mogel ostati ravnodušen. Kako so opravljali in zabavljali;
da si ti to slišal!“

„Vrag jim jasi duše!“

„Gledam, poslušam. Najbolj razvozljan je bil jeziček
one dame. Ona je povsod videla le nemarnost
v Avstriji in zmešnjavo nad zmešnjavo. Rekla je, da
je državni zbor Babilonija vlada brez moči, da narodje
delajo, kar hočejo, da vsaka dolina zahteva svojih posebnih
pravic in vsaka dežela svojega kralja. Jaz jo
le gledam in poslušam in tudi ona mene gleda, kakor
bi hotela od mene potrdila za svoje neumnosti.“

Mlajši častnik si je dal duška s tako silno
hrvaško kletvico, da sem se vzklonil po konci in mu
pogledal v obraz. Bil je to možak rdečega lica, velikega nosu, debele glave. Vse na njem je kazalo prvobitno silo. Starejši častnik je dalje pripovedoval, kako
se je dama zaletavala ob avstrijske narode, katerih je
izprva naštela nič manj nego trideset, sčasoma pa
se je zadovoljila z devetorico; kakó je opisala svoje
popotovanje po jugu Avstrije, kjer je našla same za
mazane, raztrgane in surove ljudi, hujše, nego so
cigani.

„In vedno je gledala milostiva náme in mi stavljala prašanja. — Da da, milostiva, nameknil sem ji
na videz veselo — ima naša zemlja krajev, kjer bi
vrag, ugledavši jih, plunil, voščil lahko noč in zbežal.
Ali težko je natanko spoznati jih z železniškega voza.

— Oh, ne mislite, da sem obsodila tiste kraje z železniškega
voza, dejala je pikro dama. Moj svak je
služil v Ljubljani, če veste, kje je to, deset let za
profesorja, ta jih pozná. — Bog ve, zakaj gospodu
svaku niso ugajali, pristavil sem suho in trdovratno,
— Oh, oprostite ... kako morete dvojiti o resničnosti
tega, kar rečem, in oporekavati mi, Vi, ki mi niti
predstavljeni niste — vznesla se je nad menoj Nemka.
— Oh, oprostite milostiva — odgovoril sem in glas se
mi je tresel — Vi ste me ogovorili, pa sem si mislil,
da sem zatorej že sprejet v Vaše društvo! Dovolite,
da se Vam predstavim sam: Jaz sem brivec Pipan
iz Teše vasi na Kranjskem domá!“

V tem, ko se je mlajši stotnik burno posmejal
in starejši si odkašljal, viknila je moja duša: „Kaj,
Pipan se pelje z menoj ? Pipan, stotnik iz Kafernavma,
branitelj domovine? Kako naključje! Čudež, čudež!
Oj, kakó se bo čudil Lazar!“ In da bi mogel videti
čudnega moža, Lazarjevega in sedaj že tudi mojega
prijatelja, vzpel sem se k polici, kjer je ležala moja
culica, v katero so mi draga mati zavili mesa in
cvrtja. Stojé sem otepaval posluške in dal si opraviti
s tisto culo. Ni edne besede nisem hotel preslišati.
Takrat se še nisem bil otresel šolske učenosti in zanimalo
bi me bilo, na primer, izvedeti, o čem so se pomenkovali
grški junaki, sedeči v sredini trojanskega konja,
no zanimiveje še se mi je zdelo pripovedovanje Pipanovo,
dasi nisem bil nikdar prijatelj denašnjega militarizma.

„Da si videl,“ nadaljeval je Pipan, „kakó je bila
dama pičena, ko je zaslišala, da je človek, s kojim je
govorila, tako nizkega poklica in na Kranjskem doma.
Bal sem se, da omedli. Naslonila se je nazaj v
blazine, našobila se, vzela iz torbice stekleničico dehteče
tekočine, duhala in duhala. Zdelo se je, ko da
sedi na šivankah in se ji pode neznosne misli po
glavi. Oh, oh, brivca ogovoriti, kaka nepremišljenost!“

Pripovedoval je Pipan, kakó so dalje popotovali
on dobrovoljno uživaje razgled na Polabje, na češko
Švico, in zadovoljen, da se je osvetil dami, njegovi
sopotniki nemi in poparjeni. Naposled so v Draždani
izstopili: prva dama, potem sopotnika in tudi Pipan
se je že hotel izkobaliti, a — glej kak prizor! Njegova
Bergerica stopi s perona, šeta se naproti izstopivši
dami, njegovi sopotnici in z vzklikom: Oh, tetka, mila
tetka! — ovije se ji okoli vratu. Bedni stotnik se je
zgreznil na sedalo, da bi se prikril in gledal je kakor
človek, ki svojim očem noče rad verjeti. In postalo
mu je težko in pusto na duši, ko je izprevidel položaj
in spoznal, da je dama, s katero je imel razporico
atako, tista teta, na kojo se je zanašal, da pripomore
njegovi srčni zadevi. Potrt je stopil iz kupeja, ko je
bila Bergerica s teto že izginila v prostorih kolodvorskih; potulil se je v restavracijo in s prvim vlakom
vrnil nazaj na Češko. Še je šel parkrat v Draždane,
ko hude tete ni bilo več tam, ali prejšnje prisrčnosti
ni prinesel več s seboj. Priskutila se mu je ohola
družba za vselej. Kmalu za tem je bil prestavljen na
Ogrsko. Kakor potok hrumno prispevši z gore na
plano, umiri svoj tek in zmrači svoj vid čuteč, da je
za vselej izpeta njegova pesem, in brez sledu izgine
napósled med ločjem in bičjem pustega travnika: tako
se je izgubila za vselej v ogrskih pustah Pipanova
ljubezen, da sam ni vedel, kedaj in kakó.

Med takim pripovedovanjem sem opazoval natančneje Pipana. Nisem mu mogel dati dosti nad
petdeset let. Videlo se je, da ga je že semtertja hudo
in dolgo ščipala kaka srčna bolest. Njegovo medlo
lice je bilo krotkega izraza, drobne, umne in dobre
oči so kazale pravega Slovenca, katerega ne skazi
obleka, naj si bo vtaknjen v kakršno koli. Jagodasta
bradavica na nosu ga je nekoliko kazila in zob časa
mu je bil zarisal poleg oči že dovolj tistih praskotin.
katere imenujemo „kurje krempeljce“, no posebnih
brazd na lici ni bilo. Njegovi kratko pristriženi lasje
so štrleli kvišku, uporni in redki, kakor strnišče, kadar
je pozebljina strla setev in je Bog dal slabo letino.
Pod tem strniščem pa ni bilo slame, najsi je čital

Pipan v resnici samo službene knjige in razbojniške
povesti. On je že vedel, zakaj ne mara romanov, posebno
takih ne, katere je pisala ženska.

„Čemu si se predstavil za brivca iz Teše vasi?“
prašal je mlajši stotnik.

„Kar takó mi je prišlo na um. Narodil sem se
v selišči, ki se imenuje Teša vas in moj stric je šel,
ko sem bil jaz še otrok, po svetu brit ljudi in norce.
Pa sem se v naglici spomnil tega. Neumnosti, same
neumnosti!“

V tem je pridrdral vlak na ljubljansko polje.

„A glej ti, kako prekrasen kraj se nama odpira!“
vskliknil je Pipan in se nagnil k oknu. Osvojilo ga
je veselje in v glasu je bila čuti razburjenost. „Kadar
se peljem tod prek in zagledam naše Grintovce, postane
mi lože, kakor bi se odvalila od duše vsa
službena peza. Glej, tam na desno pod onimi gorami
sem se narodil in tam se v drugo naselim, morda
ne čez dolgo. Takó je na svetu: komariš, komariš po
svetu, po vsem cesarstvu te gonijo, raduješ se, živiš
in uživaš in čedalje bolj te tesní razočarovanje. Naposled
se vsega naveličaš in rad greš v tist tihi kraj,
kjer te je rodila majka.“

„Istina, brate,“ povzel je Pipanov tovariš, „tudi
meni je veselo pri srci, kadar pridem v svoje krševito
Primorje. In če me ne pobere vrag na bojnem polji,
trohnele bodo moje kosti v lepi hrvaški domovini,
kojo Bog poživi!“ —

Vlak je obstal na ljubljanskem kolodvoru; stotnika
sta se poslovila, Pipan je izstopil. Izročil je
kovčeg vozniku, sam je šel peš v mesto, jaz za njim.
Radostno se je ogledaval, kakor človek, ki po dolgih
letih zopet pride v domače kraje, kakor ptica selivka,
ko se vrne na pomlad in ugleda svoje gnezdo.
Pobiral sem stopinje za njim, dokler mi ni izginil pri
Malici.

Meni je bilo prijetno misliti o tem, kar sem
videl in slišal na železnici. Lahno priskakujé sem
hitel domov, ker sem nesel dobro novico, ki je na
moč silila na dan. Bog nam daj vsem, da bi imeli
vedno dobre novice za našega brata trpina!

XV.

Najprej sem stopil h Gregorki. Pospravljala je
po sobi, pri mizi je šivala Ivanka. Gospodinji sem
moral podrobno razložiti vse, kar se je tikalo mojega
domovja, ker ona je zelo čislala mojo mater. Ivanka
je sedela s stranjo proti meni. Povedati vam moram,
da sem bil za dijaških let velik prijatelj slik in kipov,
da sem slike trgal iz knjig in žurnalov, kjer sem na
letel nanje, in si takó nabral precejšnjo zbirko, da
sem pri kipih stal po cele ure, kjer sem jih videl v
steklenih izložnicah. Naletel sem nekoč na kip, ki se
mi je živo vtisnil v glavo in me je vabil dan na dan
k sebi. Predstavljal je nemško Gretko. Ivankin obraz
je bil podoben tej Gretki. Tista gorenja ustnica, krepkejša in napeta, vabeča na uživanje, tist okroglovati
nos in podbradek in tiste spuščene, mehke trepalnice
in na vsem obrazu sama dobrota in požrtvovalnost,
sama duša. In ko sem pripovedoval Gregorki, kako
je na mojem domu, ko sem ji govoril o materi, bratih
in sestri, naslikala si je menda Ivanka v svoji glavici
najlepšo podobo družinskega življenja, kjer kraljuje
zložnost, mir in ljubezen med domačini, vzor tihega
družinskega življenja, kakršnega se je ona jedva
spominjala in kakršnega je ravno sedaj najbolj pogrešala in morda — da gotovo je bila ta lepa slika
vir solze, ki se je prikradla iz njenih velikih, svetlih
oči in zdrknila na gorenjo ustnico malce pridvignjeno
in ošpiljeno. Spoznal sem pričino njene žalosti, žal
mi je postalo deklice in napeljal sem govor na svojo
imenitno novico.

Gregorka se je začudila in razveselila. „Deset let
ga že nisem videla. Moj Bog, moj Bog, morda se me
pa vendar spomni in pride k nam!“

„Veste kaj, Gregorka? Pipan ima morda znanja
v Ljubljani; recimo, ko bi bilo pri deželnem glavarji,
predsedniku, ali županu, ali pa drugod pri vplivnih
možeh prvakih; kaj ko bi ga Vi nagovorili, naj zine
pri teh možeh besedo za Lazarja, da ga spravijo kam
v primerno službo? Vam bi morda take usluge ne
odrekel.“

Prijetna se je zdela Gregorki misel, da bo za
koga prosila pri drugem človeku. „Še škof ga dobro
poznajo, saj sta vkup v šolo hodila,“ kliknila je vesela
in zamišljena.

„Škof mu ne pomore“ dejal sem nejeverno.

„Lahko bi mu pomogli, njih oblast sega na Dunaj
in v Rim.“

„Škof bi ga nemara vteknil v kak samostan;
to bi pa ne bilo prida in prav,“ pridejal sem z lahno
nasmeško in pogledal na Ivanko. Še niže se je sklonila
deklica na šivanje in opazil sem živahen priliv
rdečice na njenem lici. Ko sem odhajal in se poslavljal,
se je nasmehnilo po sili njeno vlažno okó in še bolj
mi je segla v srcé tista pridvignjena ustnica, za katero
sem zavidal prijatelja.

Lazarja že nisem dobil domá, torej se nisem
mogel iznebiti svoje novice. Ko sem prišel tisto popoldne
iz pisarne, našel sem ga sedečega pri oknu.
Njegov odzdrav je bil čmeren, otožna senca je ležala na
njegovem visokem čelu; kamen, ki ga je tiščal na srci,
zajezil je vir njegove sicer dovtipa polne zgovornosti.

„Frančišek, novico, oh kako novico imam záte!“
vskliknil sem vstopivši. Lazar ni dal glasu od sebe.
„Ugani, s kom sem se vozil od Litije gori!“

„S kom neki? S kakim starim sošolcem, ki se
je pohvalil, kako se mu dobro godi, kako se ženi in
tako dalje.“

„Nisi pogodil!“

„Morda s kakim zanimivim popotnikom s culo
na rami, ki prihaja iz devete dežele po svoj vsakdanji
kruh na Slovensko, v tem ko ga domovina nima za
svoje sinove.“

„Ne ne, pravega ti ne uganeš, če ugibaš do jutri;
zato ti ga povem naravnost. Tvojega stotnika s Kafernavma
sem videl, tistega —“

„Ali Pip —“ Lazar se je zaiknil, bodisi da ga
je takó morila žalost, bodisi da se je takó začudil
„Naj bo pipež ali papež, tist je pa le, o katerem
si mi tolikrat pravil, da ima bradavico na nosu, rdečkasto,
kakor jagoda.“

„Ti da si se s stotnikom Pipanom vozil?“

„Da, prav s tistim, ki koraka, kakor bi imel dve
levi nogi.“

Zdaj sem razložil prijatelju vse, kar sem videl
in slišal na železnici. On me je zvesto poslušal. Časih
se je posmejal razmišljeno in prisiljeno, a vedno je
pogledaval skozi okno na dvorišče, kakor bi čakal
nekoga, kojega bi rad brzo ugledal.

„Povej mi, ali nisi morda že davi pravil Gregorki,
da je Pipan v Ljubljani?“ me je prašal.

„Da, na vse zgodaj sem bil pri nji in iskal sem
tudi tebe.“

„Zatorej, zatorej —“

Moje oko je prašaje strmelo v Lazarja.

„Zatorej se je izšetala Gregorka dopoldne tako
našopirjena in nalepotičena, kakor še nikdar ne. Imela
je na sebi tisto svileno krilo starega kroja, katero
obleče sicer samo k sprevodu na Telovo. In kako
bojko je stopala? In kako dolgo je ni bilo nazaj?
To nekaj pomeni. Oj, oj! kaj pa je stara norost, Če
to ni?“

Jaz sem bil le deloma tega mnenja. Bolj mi je
ugajala misel, da je šla gospodinja moledovat za Lazarja
in dobro se mi je zdelo, da sem spravil v tir
tako tehtno moledovalko. Rekel pa nisem ničesar.

„Vsekako se vidi Pipanu, da je dober človek,“
končal sem svoj hvalospev. „Vroče ljubi svojo domovino.“

„Dober človek je, dasi ga obdaja vojaška skorja.
Ni pust slinež in lizun. V njem sem našel več srca,
nego sladkih in gladkih besedi.“

„Kaj čepiš torej tu pri oknu in gledaš na božje
solnce, kakor mačka na vrelo kašo. Mari bi se šla
sprehajat, morda kje srečava Pipana; on te spozna,
praša te kaj in ti ga lahko prosiš za dober svet. Kaj
si že pozabil svojega dobrega stotnika?“ Zdelo se mi
je, da je premalo presenetila moja novica prijatelja.

„Jaz se ne ganem od tega okna, dokler njega ni.
Pusti me na miru!“

„Njega? Koga pa čakaš pust in čmeren, kakor
bi ti kdo mašil koprive za vrat.

„Trovraga!“

„Trovraga?“ prašal sem tiho, sklonivši se k prijatelju,
ker šepetaje sva govorila, da ne bi slišali
ženski v sosedni sobi.

„Da, Trovraga!“

„Kaj pa je ž njim opraviti?“

„Tožila je menda.“

„Kdo?“

„Vahulja.“

„Ivanko?“

„Da!“

„In ti misliš, da pride Trovrag v hišo zarad nje?“

„Podoba je. Davi me je ustavil na ulicah Ščinkovec
in me prašal, kaj se je zgodilo pri nas, ker se
mu je ustil Trovrag, da pride danes k nam miši lovit.“

„Miši lovit?“

„Da! In dejal je Trovrag, da več ve mačka nego
miš in da se ni še prigodilo, da bi miš pozobala
mačko, obratno pa že. On pa da pride v našo hišo,
da naredi tukaj mir in red in ne vem, kaj je še vse
napovedal Ščinkovcu.“

„Ti torej čakaš mišjega lovca?“

„Da, če ti pravim!“

„Če je tudi tožila ... saj tako nemara ne stoji
zapisano v sodnem redovniku, da bi smeli kar brez
dokazov, meni nič tebi nič, tirati koga pred sodišče.
Najprej mi pošljejo priziv, povabilo, naj se javi.“

„Saj tist priziv ali tistega povabila pričakujem.
Ali meniš, da bi Ivanka mogla odoleti takemu javnemu
sumničenju? Ti je ne poznaš!“

„Res je, težko mora biti človeku, ki si ni v
svesti najmanjše krivice, ako ga kličejo tja, kjer prašajo
le po krivici.“

„Zato onega priziva ne bo v našo hišo. Ne bode
ga, pravim ti, prijatelj! In živ ne pojde s takim povabilom
prek našega praga mišji lovec, naj so v njem
trikrat trije vragi.“

„Ali te ni morda slabo poučil Ščinkovec?“

„Že sinoči je Vahulja pravila Vahu o nekaki pozivnici,
pa nisem natanko slišal o kakšni. Ščinkovec
pa mi je dal častno besedo, da govori resnico. Zato
sem precej tekel domov ogledat sabljo.“

Lazar je prinesel od vojakov sabljo, kakor je
rekel, za spomin. Tista sablja, gola in bridka, je slonela
poleg njega ob zidu, zapičena v podnico. Dolgo
sem hodil po sobi in pogledaval na njo in na Lazarja.

Rečem vam, da sem imel v tistih mladih letih
dosti drznosti in poguma. Ko sem bil še v šoli, imeli
smo dijaki svoje vojske na Gradu, za sv. Krištofom
in v Šempeterski jami, in bili smo istinite boje z ljubljanskimi
postopači najnižje vrste, ki so nam hoteli
nagajati pri naših igrah. Jaz sem stal tedaj vedno v
prvi vrsti, naj je frčalo okoli mene kamenje in naj je
imel sovražnik še tako debel sklesek v rokah. Nikakih
bojazlivih pomislekov torej nisem imel vzpričo nakan
Lazarjevih in pripravljen sem bil pomagati mu, kakor
si bodi. Ugajala mi je misel, da bom „orodje v rokah
božje pravice.“

XVI.

Prek našega dvorišča je bil prehod iz Šempeterske
ulice na stari živinski semenj; ta prehod ni
bil dosti v rabi. ker ni bil vsakemu znan, in je bil
ta kraj mesta takrat odljudnejši nego je dandanes.
Sredi dvorišča je stal vodnjak, od katerega se je odtekala moča po majhni grapi.

Zvesto sem pogledaval skozi okno na dvorišče,
in pazil, kaj se odvali od gore, to je, kedaj se pojavi
mišji lovec. Suhokrak dedek s culo pod pazduho je
prišel na dvor, stopil za zid in začel nekaj jesti. Njegova
koščena postava je pričala o nekdanji moči, katero,
sta ukrotila trpljenje in stradež. Siromak bi bil, da
ni takó mršav pod širokokrajnim klobukom, prej podoben
bedni duši, prišedši nazaj iz vic, da se na svetu
kesá in pokorí za grehe, nego živemu človeku. Z Lazarjem sva se mu čudila, ker so bile črte njegovega
lica tako zeló podobne zajčjim in ker je pri jedi baš
tako vrtel in migal z ustnicami, kakor zajec. Vsa
njegova gibanja so bila takó neokretna in trda, da
sva se mu morala smejati. Po jedi je stopil k vodnjaku, potegnil za kembelj, in ko je pritekla voda,
je skočil k cevi in naostril ustnice, da bi ujel pijače.
Dasi je bil zadosti hiter, priložil je le prepozno k

cevi, namreč ko je bila voda že odtekla na tla. Zato
je ponovil ist napor in ga ponavljal: tagal je za
kembelj in čedalje hitreje je skakal k cevi, a vse zastonj: voda mu je vselej ušla skoraj do poslednje kaplje.

„Glej,“ dejal sem Lazarju, „podoben temu kmetu
se ubija človek za vsakdanji kruh, vedno nastavlja
usta, da bi kaj prida ujel vánje in večina blagodati,
ki izvira iz njegovih žuljev in naporov, odteče v tuje
grape in pojí one, ki so umeli človeško moč zapreči
v voz, na katerem sami mehko in prijetno sede
ukajoč in se veseleč.“

„Da,“ pritrdil je Lazar, „res je tako; take pozlačene
fraze so dandanes vsakemu na jeziku in po
godi, — a dobro je, če je človek vsaj uprežen, da
more vleči in živeti. Tu imaš priliko, da vse modrovanje
človeku nič ne pomaga; beseda ne zaleže nič,
z usmiljeno radodarno roko treba poseči v delo in
navleči narodu siromaku vodé življenja. Hajdi in skazi
človeku dejanjsko pomoč! To lahko opraviš sam. Ne
sramuj se!“

Nove misli so mi šinile v glavo in me osvojile.
Da, dejal sem sam v sebi, nama bi bilo bolje pristovalo,
da skočiva nemudoma na dvor in pomagava
žejnemu dedu, nego marno modrovanje. Zdelo se mi
je za malo, da nisem bil sam roditelj take misli.
Zardel sem segel po klobuk.

Obrnivši se sem zapazil, da se nova pohabljena
oseba plete pod temnim hišnim obočjem na dvor —
Trovrag sam Lazar je skočil na noge, kakor bi bilo
poleg njega treščilo „Alo, nad mišjega lovca!“ je
kliknil. Stekla sva prek mostovža in udrla jo po
stopnicah k hišnim vratom. Tam sva se postavila
vsak ob eden steber. Lazar je skril golo sabljo za
hrbet in stal je strog in mrk, kakor se poje v baladi
o vojaku na poslednji straži. Prvo delo Trovraga prišedšega
na dvor je bilo to, da je navlekel vode žejnemu
dedu. V tem ko se je on mudil pri delu usmiljenja,
bližal sem se vodnjaku.

„Stric,“ ogovoril sem Trovraga spokojno, kakor
bi mu nudil pipo tobaka, „kaj pa grejete ondukaj pod
svojo pazduho?“

„ Pisanje nesem, pisanje nekomu, ki morda ni
pričakoval takega pismonoše. Jaz tiram grešne duše
k časnemu sodniku, ki prisodi po zaslugah, največkrat
pa post osoljen z jokom in škripanjem z zobmi. Vse
kote pretaknem in po dnevi in po noči vidim in
lovim.“ Trovrag je bil Ižanec in zavijal je po ižansko.

Te besede so morale pogreti človeka. Lazar je
stopil predenj. „Vi nobene duše ne boste tirali pred
sodnika,“ dejal je drzno, „a slobodno Vam, ako hočete
tirati tja svojo hčer Vahuljo.“

„Kakó ste rekli, kaj ste dejali?“

„Razumeli ste, če ste me poslušali.“

„Vi ste Frančišek Lazar in do Vas vêde moja
pot. Govorite takó, da bo moč izhajati z Vami. Vi
kar nimate povoda moštvovati; saj znam in vse vem, kako je in kako še bo. Vi se ženite, a?“

„To Vam nič mari?“

„Vi znate prepevati mične pesmi po noči pod
tujimi okni. In neke liste ste prodajali po Ljubljani.
Hm! hm!“

„Vi ste se napili in ne veste kaj govorite, a
pazite —“

„Človek božji,“ vmešal sem se jaz, „pustite za
danes te stvari na strani in pojdite mirno domóv.
Pridite drugikrat, da se pogovorimo do kraja.“

„Kaj Vi boste domov gonili mene, ki sem službeno
leskaj? To je že na las podobno rebeliji!“ Opotekaje
se je obrnil. „Hej, ti kmet, ali kaj si, pojdi sem,
da mi pomoreš krotiti uporne ljudi, ki so se naveličali
dobrot! (Obotavljaje in nemirno gledaje se je bližal
kmet.) Vidva sta ptička, ki zaslužita, da se naveličata
tudi hudega. Marš z menoj na policijo!“

Trovrag je hotel prijeti Lazarja za ramo ali
zdajci je zagledal njegovo sabljo in vskliknil: „Kakega
psička peljete pa Vi za sebój ? Bojte se Boga in redarja,
pravim Vam! Dajte sabljo meni, to ni za Vas!
Ne bodite, ne bodite! Jaz sem cesarski mož!“

„Vi ste poleg tega stari bedak, ki ne poznate
svoje službe in javno in nepremišljeno trabozljate o
sodnih stvareh ljudem, katerim do tega nič mari!“
zagrmel je Lazar. „Odlazite!“

Trovrag je za hip obstal, kakor okamenel. Ko
je pa pristalneje pogledal v lice mojega prijatelja,
zazdelo se mu je menda, da ima blaznega človeka
pred seboj. „Rebeljon, sukurz, sukurz, sukurz!“ zakričal
je na vse grlo in razmahom je bežal prek
dvorišča. Še hujše je tekel na nasprotno stran proti
suhemu mlinu kmet, dasi morda ni vedel, kaj mu
pričinja tak strah. Kar prašilo se je za njim, takó je
tekel, in le žeblji njegovih podkovanih čevljev so se
svetili iz prahu.

„Hajdiva v vežo in čakajva za zaprtimi vrati,
naj se vrne s svojim sukurzom!“ velel je Lazar in
brž sva se umeknila. Zaprla sva vrata z železno zaporico,
poleg tega sva jih zapehnila z debelim hrastovim
brunom. Poleg vrat je bilo precej visoko od
tal dvoje omreženih oken, na vsaki strani edno. Po
kratkem vojnem posvetovanji sva sklenila utobariti
se pri tistih oknih in braniti vhod v hišo. Pomislil
sem, kako bi si priskrbel primernega orožja. V kotu
veže je slonel dolg drog, ki se mi je zdel kakor navlašč
ustvarjen za dreganje v napadajoče sovražnike.
Prinesel sem ga k oknu. Lazar je odobril mojo nakano
in mi velel prinesti izpred Gregorkine kuhinje
škaf vodé in korec. Storil sem, kakor je bilo ukazano,
in čutil sem radost v sebi misleč, kakó lepó se bo
dalo z oken dol hladiti Trovraga in njegov sukurz,
če bo naval na vrata prevroč. Skozi edno okno se
je dalo operirati s stopnic, pod drugo je prinesel Lazar
klop iz najinega stanovanja. Vse je bilo za brambo
urejeno kar najboljše. Genij Napoleonov ne bi bil
vedel dodati ničesar. Odpiral sem prašna okna in ves
razjarjen sem šepetal Lazarju: „Zvedel bode Trovrag
in njegov sukurz: — Kako Metulum se Avgustu brani!“

XVII.

Pol ure pozneje se je povrnil Trovrag okrepljen
pod naša vrata. Poklical je sukurz, ki je štel v vsem
dve osebi: velikega slokega moža z dolgimi brki, ki
se je pisal za Barberinija n je bil vsemu mestu
znan z imenom Baraba, koje so mu nadeli berači,

ker jih je silno pestil in preganjal, in majhnega, pa
čokatega in hudogledega možica z majhnimi očmi in
protivnim, skrivljenim obrazom, znanega s priimkom
Kofernica— oba s sabljo ob bedrih. Oprezno je
stopila trojica na dvor in se zavzela, ker na prvi mig
ni zagledala nasprotnika. Vem da se je malce preplašila, ker neprijetna je zavest, da imaš blizu skritega
sovražnika in ne veš ali te buhne iz zraka, ali puhne
pred teboj iz tal, ali plane náte od straní. Po kratkem
odmoru naju je zapazil Trovrag v oknih in namignil
Barabi. Troglava četa je korakala prek dvorišča tiho
in pazno, kakor sv. Trije kralji proti betlehemskemu
hlevu, ker takó je zahteval resni trenotek.

Baraba je četi načeloval, dasi je bil po službi
nižji od Trovraga. Zakaj je on načeloval in ne Trovrag,
ne vem povedati: ne more vsak piškav duh prodreti
v spletke sočasne politike in diplomacije. O takih
stvareh le ugibamo. Najnižji po činu je bil Kofernica,
ker vselej se je stresel in zravnal na „abtak“, kadar
je pogledal vanj Baraba ali Trovrag. Baraba je bil
strog, resen in trezen. Mogoče, da mu je Trovrag drage
volje odstopil vodstvo ekspedicije, uvaževaje po skušnji
njega mirnost in previdno in modro ravnanje ob ednakih slučajih; najbrž pa je spoznal, da se je sam že
preveč zagovoričil in sedaj že ne more drugih tanjih
strun napeti, prikladnih poostrenemu položaju, takó
napeti, da bi ne bilo na kvar ugledu in službi.

Baraba je trikrat pomikastil žvipelj. Oglasil se
je Lazar rekoč: „Brezuspešno se trudite! Le mika
stite vrata, pa bolje bo za Vas, če se ne odpró, ker
tužne Vam žene in otroci, ako prestopite prag najine
trdnjave!“

Bog ve, v kateri jugoslovanski povesti je pobral
take grozne izraze.

„Gospoda,“ dejal je Baraba resnega in imenitnega obraza, „Gospoda, odprita nam izlepa in udajta
se! Vidva nista premislila, na kako nevarno pot sta
krenila. To pomislita, kaj sta storila, kaj delata! Še
se lahko reši vse izlepa, vse se lahko popravi. Vajina
mladost opraviči marsikaj in ako odjenjata drage
volje, postavim to v svoj protokol in lože se vama

bo zagovarjati. Vajino postopanje imenuje oblast upor,
punt in rebelijcn — to pomislita! Ko bi pa moje vama
dobro hoteče besede ničesar ne izdale, bil bi prisiljen
uporabiti hujše, ostrejše mere in sredstva in primerno
tem bi zadela tudi vaju hujša kazen — to pomislita!“

Baraba je govoril rezko in zložno, v redarskem
pismenem jeziku. Za odgovor je pomolil Lazar konec
drogu skozi okno, kar je tako ujezilo Kofernico, da je
nervozno priskočil, stiskaje ročaj svoje sablje.

„Hm, hm,“ vikal je nemški, skakljaje pred vrati
„dos is schon der höchste Spenat! Vojaško silo treba
poklicati, da jih postreli! Postreliti jih!“

Za ta nasvet ga je osato pogledal Baraba. Mene
pa je silno zgrabilo in speklo v prsih. „Pojdite bliže,
Vi mož z nemško špinačo, da Vam jo zalijem!“ viknil
sem in — šop — zagnal sem mu curek iz korca za
vrat.

V tem, ko je srditi možic klel in mi žugal, pojavil
se je na dvorišči stotnik Pipan. Korakal je naravnost
proti našim vratom. Z Lazarjem sva prebledela
in se spogledala. Siromak Orest se ni zgrozil hujše,
ko je zagledal Erinije v „veži Dijane mile“. Da pride
vsa armada na naju, ne strmela bi takó, ne prašala
bi se z očmi, kaj početi zdaj in kakó, ali odporovati
dalje, ali odpreti vrata in se udati. Pipan je hotel kar
k vratom, ali Baraba je stopil predenj in mu vojaški
objavil, da je ta hiša v obležnem stanji in da branita
vhod vanjo dva uporna človeka, ki sta se utaborila
tu-le v teh oknih in se že trikrat hudo pregrešila
zoper postave: prvič ker sta nevarno žugala, drugič
ker sta se nasilno protivila redarski oblasti in tretjič
ker sta jo ozmerjala. Kofernica in Trovrag sta stala
Barabi ob strani in potrjevala njega tožbo, pritrkujé
z glavama. Pipan je bistro pogledal v okna, spoznal
Lazarja in menda tudi mene. Zmajal je z glavo in
zvesto je poslušal raportnika s stranjo obrnjen k
njemu. „In zakaj sta se uprla redarjem? nadaljeval
je Baraba. „Ednega teh dveh mladeničev kliče sodna
oblast predse — Frančiška Lazarja namreč, tu je pozivnica
— zove ga sodna oblast predse, da ga pobara
zarad nekih poneverjenih obročnih listov, ker

poneverjenja ga dolži tukajšnji bankir, a on noče in
noče vzprejeti pozivnice in se je rajši uprl in je rajši
zgrabil za orožje in se s svojim tovaršem že štirikrat
hudo pregrešil zoper postave, oviraje redarstvo ob izpolnitvi
predpisanih dolžnosti.“

Strmel sem ob tem prevratu stvari in zopet sva
se spogledala z Lazarjem. Ali je res, da je prinesel
Trovrag le pozivnico zarad nesrečnih obročnih listov!
Zakaj ni pijanec povedal tega precej, čemu se je ustil
po mestu? Ta vprašanja so se mi valila po glavi.“
Postala sva raalodušna in korec mi je padel z rok
na tla. Že me je začela težiti zavest, da sva nemara
res preživo odporovala in poleg tega še druga zavest,
da je bil odpor po nedoumenji odveč in nepotreben.
In vzbudila se mi je sumnja v glavi, če ni Vahulja
morda nalašč takó napeljala svojega natolcevanja, da
je naju speljala na pot odporstva.

„Tega človeka poznam in nikdar nisem mislil,
da bi bil zmožen kake malopridnosti!“ dejal je Pipan
Barabi in se obrnil k Lazarju rekoč:

„Hej, Lazar, kakó je to, da ste se tako prevrgli,
odkar ste doma? Pri meni ste bili tako pameten in
zanesliv?“

„Gospod stotnik,“ odgovoril je moj prijatelj,
„tisto ob obročnih listih nič res ni, ker listi takó
trohne pri meni na predalniku, kakor sem jih prejel
od bankirja, in lahko se mi bo zagovarjati pred sodnikom.“

„Ne bo takó lahko, ker uprli ste se redarjem in.
teptali ste postave,“ kliknil je stotnik nekako oživljeno,
kakor bi šlo o stvari, kjer si lahko zasluži cesarski
red. Zapovedujoč je bil njegov glas, njegove obrvi
žugajoče razježene. Potrepal je po smodki, da je odletel
pepel in skrbno je pogledal po dvoru, ga li ne vidi
kak znan človek.

Lazar je molčal. Domislil sem se, kako težko
mu mora biti izpregovoriti pred temi ljudmi o Ivanki
in o svojih zadevah, odkrito pravo pričino odpora, in
poleg zakriti svojo ljubezen in pred vsem ime drage
deklice in vse ono, kar se je prigodilo poslednje dni.

In da bi mu pomogel, izkopal sebe in njega, oglasil
sem se: „Gospod Barberini, poslušajte me! Midva se
sama javiva jutri zjutraj ali kadar ukažete na policiji
in gospod Lazar prinese obročne liste in oba se bova
zagovarjala zarad denašnjega postopka in tožila bodeva
tiste, ki so zakrivili to nedoumnost.“

Zopet je vspihnil Kofernica in se obrnil k Trovragu:
„Glejte, še tožila nas bosta, tožila! Tako žuganje
si treba zapomniti. To je zopet nov prestopek!“

„Ustavljala sva se.“ nadaljeval sem in jako imenitno
se mi je zdelo, da so me poslušali, „ustavljala
sva se, ker sva mislila, da se hoče storiti velika krivica
nedolžnosti preganjani po hudobni ženski v naši
hiši. Hotela sva biti orodje v rokah božje pravice!
Sedaj pa, ko je stvar jasna in veva, zakaj je prišlo
redarstvo sem, sva pripravljena udati se in odpreti
vrata, če ne zahtevate, da bi šla v vašem spremstvu
na policijo!“

„Eh, glejte jih, zdaj pa še pogoje delata. To je
že prevelika drznost, to presega vse meje naše prizaneslivosti!
To je nov prestopek, ki si ga treba
zapomniti! Tu treba eksempelj pokazati! V ječo ž
njima, brez pardona naravnost v ječo!“ Takó mi je
odrezal besedo Kofernica.

Zaškrtalo je okno nad nama v prvem nadstropji
in razdal se je razrivni glas Gregorke. In takó se je
vznesla gospodinja: „Kaj Vi hočete gnati v ječo moja
fanta, moja gospoda, ki sta oba tako nedolžna, kakor
to-le moje jagnjiče? (No, sem si mislil — puhnil je
veter in sprožil je klepetec!) Veste kaj, ko bi smela
in bi bila hudobna, vseh priimkov, kar se jih govori
pod solncem, nametala bi Vam lahkó brez greha na
hrbet, ker hočete takó brez uvidnosti onesrečiti ljudi,
ki imajo toliko blagorodnosti v sebi, da se zavzamejo
zatirane, od vsega sveta zapuščene sirote. Nič ne
jokaj, jagnjiče moje! Pravica je na svetu in pride na
dan, ta pravica, ki osramoti vse tiste ki so hoteli
tebi nakopati sramoto. Jaz bom govorila in brez
ovinkov še vse povem, kakó so te nesramni ljudje
sovražili in zavidali, obrekovali in na časti žalili in
kako drugače že delati nista mogla moja vse časti

vredna gospoda, nego postaviti se v bran, ko sta
mislila, zapeljana po hudobnih ljudeh, da te hočejo še
očito sramotiti. Bog ti meni grehe odpusti — vsega
je kriva nevošlivost in nesramno poželenje!“

Pipan je srdito pogledal v okno. „Lazar,“ kliknil
je, ko se je hipoma ustavil tok Gregorkinih besed,
„vojak ste in vedeti bi morali, kaj je prav, kaj ne.
Ne čakajte, da bi vse mesto zijalo na Vas. Če ste se
pregrešili, spokorite se, odprite vrata in pustite tem
možem, da se pravica izpelje po svoji odmerjeni poti.
Kako, da se obotavljate! Vse vem, v kakšnem položaji
ste, in skoraj da sem že ugenil, kako ste prišli v to
zagato. Pomorem Vam, če je še mogoče, in le zato
prihajam v to hišo, da bi Vam pomogel.“ Prijel je Barabo
za rokav in ga peljal nekaj korakov na stran.
Iz tega kakó se je vêdel z redarjem, kakó je odmahaval
z roko, primigaval z glavo, kakó je polagal
roko na prsi, kazal na odprto dlan, kakor bi imel
tam zapisano resnico, kako se je nagibal z životom
proti Barabi, kakor bi mu hotel vnušiti svoje dobroželje
in človekoljubje — iz vsega tega se je videlo,
da mu govori na srce moledujoč za naju.

Odstranila sva zapah, odklenila vrata in odprla.
Kofernica je stopil pred naju, da bi nama zastavil
pot, ko bi hotela uiti. Obstala sva pred vrati in čakala,
da se do kraja zmeni Pipan z Barabo. Napósled
je bil pomenek končan in stotnik seje obrnil k nama:
„Vidva se oglasita jutri dopoldne ob devetih v redarskem uradu in tam se vama objavi, kaj se je
izvolilo ukreniti zarad vajinega prestopka. Glava se
vama ne odtrga. Bodita pa vsaj odslej pametna in
zapomnita si to: razbije si čepinjo, kdor buta ž njo
ob zid!“ In potrkal si je pomembno ob čelo rekoč
„Pamet rabi, takó so vas učili starši, predno ste šli
z doma! Pamet, pamet, pamet!“

„Oh mladost norost! Saj taki ljudje ne pomislijo,
kaj delajo,“ dejal je Baraba, vročivši Lazarju pozivnico.
„A Vi, gospod, kdo ste Vi in kaj je Vaš posel?“ prašal
je mene, visoko dvignivši obrvi in stisnivši ustnice.
Nazval sem svoje ime in posel. Skrčil je obrvi in
važno je pisal v svoj zapisnik. „Ahám! Takó! Dobro!

Vi ste se posebno junačili!“ dejal je in se obrnil k
Pipanu. „ Veste, gospod stotnik — vse dobre besede
so časih bob ob steno. Pa kaj se hoče: naši zakoni
so strogi in to rabuko moram objaviti, da ne bi se
reklo, da smo čuvaji zakona sami teptali njega ugled.
Da, da, od nas ubogih redarjev se zahteva po zakonu,
od drugih pa le po dragi volji. Priporočam se Vam,
gospod stotnik!“

Odzdravili smo se hladno in površno. Trovrag,
ki je ves čas topo gledal in zaspano mežikal, kakor
človek, kojega po prečuti noči še mučijo vinski duhovi,
ostal bi bil kmalu na mestu pozabivši, da je
že končano opravilo. Baraba ga je moral opomniti,
potegnivši ga za seboj. Kofernica je nestrpno mencal
z nogama menda nedoumevaje, kako da se more tako
uporstvo končati brez končnega javnega toržestva redarske
oblasti.

Pipan se je zopet ozrl po dvorišči, da bi se
prepričal, kdo ga je opazoval, ko se je pečal s tako
malo imenitnimi ljudmi. Potem je skočil razmahom
v našo vežo, da bi se prikril radovednim očem, ki so
z nekterih oken, odprtih onstran dvorišča, gledale na
našo halabuko. Šla sva po stopnicah za njim nema,
zbegana in poparjena.

XVIII.

Pipan je urno stopal po stopnicah, da čim prej
pride proč od ljudi, ki so rušili njegovo pokojnost.
Tiščal je sabljo pod pazduho in niti ozrl se ni na
naju: javno je hotel pokazati srd, da se je sešel z
bitji, ki so po častniških nazorih pravi nebodigatreba
na svetu. In res, kaj je takemu gospodu mar človek,
ki ni ne vojak, ne uradnik, ne duhovnik, človek, ki
sploh še nič ni ne in se tudi ne pričakuje kaj prida
od njega.

Vrh stopnic sta nas čakali Gregorka in Ivanka.
Deklici je že pojemal jok, solze niso tekle več s prejšnjo
obilostjo in že so se lomili tisti vse telo potresujoči
porivi, ki v veliki žalosti nastanejo v prsih in
nov tok solzá pripeljejo na lice. Edna roka, vzravnana

ob životu, je brezsilno držala za beli predprt na krajih
zmét in poškropljen s solzami, druga do komolca obnažena
je pritiskala ruto zdaj na levo, zdaj na desno
stran lica, od solza nekoliko nabuhlega in orudelega.
Ko smo prišli na mostovž, ni si mogla deklica kaj: stopila
je podobna Kvasovi Manici pred Lazarja in mu
molčé podala roko. Ali se je hotela zahvaliti, da se
je potegnil za njo, da ne dvomi, da ji zaupa, ali mu
je hotela odmeniti za neprijetnosti, katere si je nakopal
na glavo, ali samo dokazati, da mu tudi ona
zaupa? Tudi Pipana je zadelo njeno vlažno oko s
takim izrazom hvaležnosti, da se je precej storil prevrat
v njegovi duši. Šegavo poredno so pogledale
njegove še bistre oči na deklico — levo oko je malce
priprl, pridurnil — in ugibala je morda njegova grešna
duša. ali je pač vredna ta plebejska cvetica upora in
rebelije, ali ni. Rekel bi, da se je odločil za prvo, ker
se je pojavil nasmeh na njegovem lici, tist dobrohotni,
prijetni, nazdravljajoči nasmeh, ki osvetli široka lica
rimskih velikašev, kedar jim po slastnem obedu nalijejo
prvo čašo rujnega orvijetanskega vina.

Vse to se je vršilo po tihem; globoke, resnične
žalosti nihče ni hotel kaliti z besedami. Šele ko se
je skrhal prvi vtisek, ki ga je napravila na nas žalujoča
deklica, oglasila se je Gregorka. Dvignila je
kvišku roke, kakor mlin na veter svoje veternice,
kedar ni vetra in ne more mleti, in takole se je zlila
njena jezica: „Oh, vidite, gospod Pipan, v kakih razmerah
ste nas našli; še s policijo bomo imeli opravka,
s policijo! Bog pomagaj in sveta Devica! Kolikokrat
sem že rekla: iz te hiše pojdem proč, kamor me
veter zanese, in preselim se na drugi konec Ljubljane,
da bom imela že vsaj mir, mir, mir! (Resnici na ljubo
moram povedati, da še nisem nikdar poprej slišal, da
bi bila razodela komu željo po preselitvi.) Tudi to
povem: Ko bi ne bila toliko let živela tukaj pod to
streho z rajnico materjo — Bog jim daj sveti raj! —
saj Vi se jih gotovo še spominjate in ko bi ne bilo
le-té deklice, takó poštene, kakor čisto zlato (Gregorka
je s prstom pokazala na jagnjiče), že zdavnaj bi bila
rekla hišnemu gospodarju, da še zastonj ne maram

imeti takih sosedov, nikar za drage denarje. (Gregorka
je togotno plunila v stran ob zidu stoječemu Lazarju
na čevelj) Le pomislite: sto in petdeset goldinarjev
plačam na leto za take-le beznice. Križ božji! — za
toliko denarja si najmem lahkó sredi mesta stanovanje,
ali pa v Zvezdi in pa kakšno stanovanje —
še gospodje častniki bi radi stanovali pri meni! Sto
jn petdeset goldinarjev, to je nekaj denarja — uh —
treba jih spravljati, predno so skupaj, pa za take
beznice, v Kravji dolini in pa v takšni soseščini — to,
to!“ (Gregorka se je na videz zagovorila, ker sicer ni
devala v nič svojih sob, ampak hvalila jih je na moč,
kedar je nanesla priložnost.) Pogledal sem prek dvorišča
in zapazil, da je stal hišni gospodar pri odprtem
oknu in je mogočno pušeč iz dolge pipe menda ugibal,
kakšen vrag je to, da je redarstvo navalilo kar tolpoma
in da se danes nočejo in nočejo pomiriti razburjeni
duhovi njegove države. (Gregorka ga je že
poprej opazila, zatorej — beznice.) „Kakó sem jaz
mirila, pridigovala in prigovarjala: ne moli steklemu
psu stegna — Bog mi grehe odpusti! — Kaj vama
nisem tako svetovala, ali ni res gospoda? (Z Lazarjem
sva se pomela ob zidu in prikimala.) Oh, gospod
Pipan, Vi ne veste, Vi ne veste —“ Pipan je mignil
z glavo in povèl z roko, ko da hoče reči: že dobro,
vse vem! Stopil je proti durim najine sobe, katere
mu je priskočivši odprla gospodinja, vedno žuboreč,
kakor lonec, v kojem kipi krop.

Z Lazarjem sva nedoločno in boječe tihotapila
za njima Na pragu sva se oba še ozrla na Ivanko.
Šla je v Gregorkino sobo. Zmestila sva se v kot,
kakor statisti na odru, ki niso za druzega, nego da
polnijo prostor in zakrivajo stene.

Gregorka si je dala opravka z urejevanjem stolov;
s predprtom je pobrisala po mizi, po stolih in po
usnjenem kanapeji, dasi tam ni bilo praha. Pipan je,
ne meneč se za gospodinjo, stopil dvakrat gor in dol,
iskaje menda strategiške točke, s katere bi najlože
navalil na naju mlada zločinca. Ustavil se je pred
nama, namršil obrvi in z odločnim, strogim glasom
jel naju je žmikati, lupiti in stružiti. Naši pogledi so

se srečavali in ogibali, njih lesk je temnel. Oh, kako
pridigo nama je napravil! Škoda, da si nisem za,
pomnil vse.

„Lepo sta jo zagodla,“ takó je rekel med drugim
„in oba zaslužita, naj vama zagodejo, da vama bo
zvenelo vse življenje po ušesih. Ali sedaj takó vzgajajo
mladino, ali na takem polji rasejo naši prihodnji
državljani? A kaj bosta počela, Če vaju zapró in
pričine je več, ko dosti, kaj potem, če dobita madež,
ki vaju bo zajedal vse življenje? Govorita, govorita
sedaj, ko sta stvar že lahko premislila, ko sta lahkó
že prišla do spoznanja, kakó neumen je bil vajin
odpor!“ Z Lazarjem sva molčala, stiskaje se v kot;
meni seje delala tema pred očmi. In kaj bi ne! Človek
misli, da se bije za pravico in resnico, da ima vzvišene
nazore in tudi nekaj tiste tvarine, ki pretvarja
svet, ga čisti in boljša, pa vam pride drug človek,
ki kruto razbije vaše sladko samoljubje. Kaj bi vam
ne upadlo srcé, ko se več ne morete smatrati vrednega,
da bi smeli s ponosom na čelu stati na strani neukročenemu Hanibalu, smehljaje potrepati po rami značajnemu Kleomeneju, poigrati v taroke s poštenjakom!
Katonom. Tudi Lazar je stal okamenel in ukopan,
kakor bi bil slišal gromovit ukaz svojega poveljnika,
in nekaj živalskega je bilo brati na njegovem lici.
Taka lesena, mrtva obličja se vidijo vsak dan na
vojaških vežbališčih, takó se zbegane ovce rijejo v
kot, kedar lačni volk zatuli pred ograjo. Kje je bila
sedaj Gregorka, da bi nama pomagala, da bi izpregovorila tehtno besedico za naju? Jedva je slišala prve stroge stotnikove besede, pa se je izmuznila iz sobe.

Ko naju je Pipan do dobrega oskubel, napél je
rahle strune. Skoraj kakor bi bil odsekal, nasmehnil
se je Lazarju, češ, sedaj je končano ono, kar se tiče
službenega dela moje osebnosti in navzočnosti. Takšna
je namreč, to sem opazil pozneje, vojaška vzgoja ini
tudi že priroda, da v službi srcá ne sme biti: vpričo
mene se je pohvalil nekoč vojaški dostojanstvenik
rekoč: V službi sem živina, v privatnem občevanji
in zunaj službe pa zgolj angelj. Jel je izpraševati Lazarja, ima li doma kaj premoženja, imovitih sorodnikov,

kam se misli sedaj obrniti, če gladko izteče praska z
redarstvom, sedaj ko je že na več mestih poskušal
brezuspešno. Lazar je prvi del prašanja zanikal, na
drugi del ni vedel odgovoriti nič gotovega. Stotnik
mu je delal lahne upreke, ker je zapustil vojaško
službo, kjer se mu ni godilo slabo; rekel je, da se
tudi tam lahko skrbi o svoji bodočnosti, le samozatajevanja
je treba, potrpeža in uvidnosti. Omenil
je, da je tudi njega misel na domovino izpeljala svoje
dni nazaj v domače kraje, da je pa kmalu spoznal
zmoto in jo kolikor mogoče popravil; pristavil je, da
tudi na tujem človek ljubi domovino, še srčneje nego
domá, in da ga ta tajna in sladka muka spremlja
po vseh krajih zemlje, naj bo na jugu ali na severji.

Poprej sem bil že zameril Pipanu, ker naju je
takó ožmikal in oskubel — pa res, v goste pride, pa
zmerja — zdaj pa, ko sem videl, da kaže dobro, usmiljeno
dušo, sprijaznil sem se zopet ž njim. On je
moral zmerjati, on po stari navadi ugodni priliki
odoleti ni mogel, dejal sem sam v sebi in zopet mi
je postal zanimiv človek.

Gregorka je vstopila in postavila liter vina,
krožnik plečeta in vogel belega kruha na lepem,
rožastem podstavci na mizo. „Če se Vam ne zamerim,
pokusite, gospod Pipan, kranjskega vina. Najboljše vino
je zdaj to v Ljubljani; iz gostilne pri „Beli vrani“ je
ravnokar prineseno. Dobro je in zdravo“. Nalivši
kozarec se je spomnila, da brni še vedno struna zlosti
v nji. dasi dosti rahločutneje, nego prej. Takó se o
potresu pojavijo izprva silno zadirni sunki; sčasoma
pa se skrha podzemeljska moč in po malem pojemlje,
dokler se sama ne izbrca — če je prav, da se slabotna
in brezumna dejanja človeška primerjajo ogromnim
pojavom mogočne prirode.

„Vi ne veste, gospod Pipan,“ dejala je in porinila
bliže predenj dobrote na mizi, „Vi ne veste, koliko
sem se jaz ubijala s to žensko, predno sem ji pokazala,
kako se gospodinji. Ko je prišla k Vahu, saj ni
znala za nobeno delo prijeti. Da bi bila žganjce sama
skuhala — še zdaj jih ne zna! Nekaj tednov sem ji
kar sama gospodinjila. Vse sem ji naredila, dekla in

gospodinja sem ji bila. Zdaj pa tolika nehvaležnost
in take marnje!“ In zopet je zaohnila.

Pipan je odpil, Gregorka je prilila. —

Razdalo se je lahno trkanje na vrata. Precej za
tem se je prikazala med durmi črnolasa glava, ki me
je na moč presenetila, ker sem spoznal po nji pesnika
Ščinkovca. Njegovo oko je pazno šinilo po sobi. kakor
bi hotelora zbrati, ima li prave ljudi pred seboj, ali
ne; njegovo lice je zalila živa rdečica in neko šegavo
začudenje, češ, koliko vas je doma in kakega gosta
imate pri sebi. Bil je delavno, toda lično oblečen. Prek
lica je imel vidno praskotino notri do ušesa. Vstopil
je ves spehan in zasopel, kakor maratonski junak, ko
je prinesel poročilo, da je strt in pobit sovražnik.
Edna roka je podržala kljuko od zaporice, kakor bi
dvojil, bode li njegova navzočnost v tej sobi prijetna
ali ne, z drugo je vrtel ponosen, sivkast klobuček.
Kazalo se je, da od razburjenosti vse gori v njem
in na njem, in lep mladenič je bil videti v tej gorečnosti.

„I, s kom si se pa ravsal, da si tako opraskani
S policijo, a?“ prašal ga je Pipan, kije z zanimanjem;
gledal na prišleca, misleč morda: lep materijal bi bil
ta za vojaštvo.

„O, ne s policijo!“ odgovoril je Ščinkovec in našobil
ustnice. „Maček me je tako razravsal in razkavsal.“

„Kaj si mu v škodo zahajal?“

„Ne, ampak on hodi drugim v škodo, on preži
na tuje luknje, pa sem ga zavrnil. Pa ne mislite, da
takšen maček, ki hodi po noči s pridvignjenim repom
po strehah, ampak čevljarski pomočnik Maček me je
razpraskal. Saj, Lazar, ti ga poznaš in pa ti, Gorec.

Stavec se je splazil ob steni k nama, ker pred
stotnikom ni hotel obstati; za malo se mu je zdelo,
da ga ta tiče.

„Kaj pa je zopet s tistim Mačkom?“ prašal je
zamolklo Lazar.

„I kaj ... nabuhali smo ga danes takó, da
bo pomnil nekaj časa. Le poglej ta, kak neumen bik
je to!“

Z Lazarjem sva s podvojeno radoznalostjo pogledala
na Ščinkovca. „Kegljal je danes že od ednajste
pri „Beli vrani“, izgubljal, pijančeval in plačeval. Še
dva druga taka pomagača sta bila ž njim, ki ne delata
ob ponedeljkih. Jaz pridem tja ob dveh, pa vidim,
kako udeluje Maček. To spet ne bo prida za Tinico,
si mislim. Pokličem torej tisto Tinico iz Kranja, ki
je za točajko in mene rada vidi, pa jo opomnim, naj
bo oprezna, ker Maček je brez službe in zopet ne bo
plačal. Ali ona mi je odvrnila, da Maček naprej
plačuje in da je pred nekaj dnevi pri nji zmenil desetak“.

„Desetak? Kje je dobil človek desetak?“ vskliknil
je Lazar in meni je bilo isto prašanje na jeziku.

Gregorka se je z obema rokama oprla ob mizo
in zvesto poslušala; kar oči je zasadila v stavca.

„Tudi jaz sem bil precej teh misli, da je Maček
ta denar pofulil, ker sem se spomnil, da mi je Trovrag
pravil, da je bil njegovi hčeri ukraden desetak. Da
sta Maček in Vahulja rada skupaj, to sem tudi vedel.
Imel sem dva stavca pri sebi, pa bi se sam Mačka
tudi ne bal. Grem torej bliže in potuhnjeno gledam
na kegljišče. Maček je potegnil „žnoro“, segel v žep,
potegnil mošnjiček „ven. Gledam tist mošnjiček in
znan se mi vidi. Že nekterekrati sem ga videl pri
Vahulji, ko sem plačeval za obutala. Trde, svetle, kovinske
platnice ima in podobnejši je tobačnici, nego
mošnjičku. Tu le imaš Lazar mošnjiček, poglej vanj
in prepričaš se, da je Vahuljin. Daj ji ga nazaj in
pošteno ji povej svojo misel.“

Lazar je nervozno pograbil denarnico rekoč:
„Le not poglejmo, ukradeno blago se sme pregledati
do dna. — Glejte zastavni listki od tukajšnje zastavarne
na njeno ime! Eden na uhane, drugi na uro.“

„Oj, ti zapravljivka!“ viknila je Gregorka in skoraj
preplašena je tlesknila v roke.

„In denarja je: eden, dva, tri — štiri goldinarje
in nekaj drobiža!“ štel je Lazar. „Živel Ščinkovec,
Bog ti plati! Z Gorcem poneseva denarnico tjá, kjer
jo pogrešajo.“ Videlo se je Frančišku na lici, da se
mu je odvalil kamen od duše.

„Kakó si pa ugrabil te stvari?“ prašal je stotnik,
ki je od straní gledal na naše raziskavanje.

„Kakó? Kogar jaz primem, temu pomagaj Bog
in vsi svetniki, ta se ne gane več, dokler ga ne
izpustim! Takó-le sem naredil. Pravim Tinici: Veš kaj,
Tinica, ti si pošteno dekle in za pol leta boš prej
moja žena, če mi pomagaš danes. Ta-le Maček je tist
desetak ukradel in tatvine se po krivičnem dolži
mlado pošteno dekle. Pokliči Mačka na stran, da ga
dobim samega v pest; on mora priznati! Le reci mu,
da ga Vahulja čaka zadaj na vrtu v kotu. Slišiš:
Vahulja Vas čaka, rada bi Vam nekaj povedala, reci!
— on bo precej šel. Res, Tinica je izvabila Mačka, jaz
s svojima prijateljema za njim. V kotu vrta smo ga
dobili. Kar od spredaj in od zad sem ga zgrabil ob
ednem. Mošnjiček sem, ti imaš po krivem denar, Vahuljin
denar, sem ž njim! — takó sem mu tulil na
uho in ga mikastil. Pa precej ni hotel dati, otepaval
je krog sebe za žive in mrtve. Šele ko smo ga na
tla spravili in ga onemoglega držali, segel je v žep.
Povéj, kajón, ali si ukradel denar, ali si ga dobil za
dar! — takó sem rohnel nad njim. To nobenemu
mar! — je odgovoril. Dobro, sem dejal, mošnjiček
bom pa jaz dal nazaj tjà, kjer so ga pogrešili. Ti pa
zabrusi pete, kamor hočeš!“ — Izpustili smo ga in
kar plot je zahreščal pod njim, takó urno je zbežal
na sosedni vrt. Torej delajta, kakor vesta, daje prav,
meni se mudi v tiskarno. Z Bogom, zdravstvujte
gospod stotnik, z Bogom!“

Ščinkovec je prišel, kakor pravijo, v svoj element;
obvela ga je igralska prisotnost duha in po igralski
se je sukal, klanjaje se na vse strani. Kakor bi mignil,
nam je izginil za durmi.

XIX.

Malo pozneje je bila najina soba podobna prizorišču,
na katerem se nahajajo po mišljenji in po
starosti različni ljudje v prijaznih odnošajih in prijetni
harmoniji, primerni njih starosti. Precej po stavčevem
odhodu je šla Gregorka v svojo sobo obvestit Ivanko

o najdenem denarji. Ko se je vrnila, je izrazil Pipan
željo, da bi pozvala deklico, naj se v njih družbi potolaži
in razveseli, ker je konči, kakor v starih poštenih
povestih, prišla resnica na dan. Gregorka se
ni obotavljala izpolniti te želje in kmalu je stala
Ivanka na pragu, na katerega še nikdar stopila ni,
odkar je odrasla.

Z njo je zavejala nekaka sveža struja radosti v
sobo. Mrak skrbi je izginil z lica naše gospodinje,
sama milina se je naselila tja in milina jo je bilo
gledati, ko se je ustrežlivo vrtela okoli starega prijatelja.
Ivanko je izprva trla zavest, da je rušila pokoj
dobrim ljudem, kmalu pa je mladost vzela svoje in
premagala tesnobo. Marsikak prikrit pogled in svitel
smehljaj je letel od okna, kjer sva stala z Lazarjem,
k deklici in obratno. Pipanu ni ušlo tako pritajeno
ljubkovanje. Večkrat je dvignil glavo in zasačil je
mlada človeka, koja so zgodbe tistega dne docela
zbližale. Ali ni se zgruzil ob mladi sreči, ni je zavidal,
kakor je to navada nekaterih starih, nestrpnih ljudi,
ki ne privoščijo drugim tega, kar je zanje že izgubljeno
na veke — češ: ljubezen je strup. Časih se jima je
posmejal zdržano, na kóčnikih, in tist smeh je bil
prej odobritelen, nego karajoč. Jaz sem bil v tej
družbi tako rekoč brez druge polovice, ali veselje me
je prešinjalo, ker sem videl srečne obraze.

„I, koliko je že tega, kar Vas ni bilo pri meni?
Po mojem bi imelo biti tjà o sv. Miheli deset let?“
povzela je Gregorka sédši nasproti stotniku.

„Saj bo nemara toliko.“

„In kakó dobro izgledate sedaj, bolje nego ste
takrat. — Oh, in pa káko glorijo imate sedaj na ovratniku,
še opazila nisem precej — jej, jej! Vi imate
gotovo že dosti ljudstva pod seboj!“ Posmejal sem
se po tihem taki čudni govorici in šestero mladih
oči je švignilo in se srečalo. Gregorka ni govorila
povsem takó, kakor Vam jaz sedaj pripovedujem,
ampak rabila je znano purgarsko slovenščino (mesto
ljudstva je rekla „fólka“), stotnik pa je govoril ono
starodavno pošteno materinščino, ki je doma na deželi,
a videlo se je, da je vešč tudi književnemu

jeziku, pa ga ne mara govoriti, da ne bi se kazal
previsokega in afektiranega.

Odrezal je košček plečeta in kruha, da ne bi
bilo zamere. „Ljudstva nimam dosti, skrbi pa in
trpljenja,“ mrmljal je jezik valeč vzprejete dobrote.

„Verjamem, verjamem, da Vi, ki ste tako vestni,
dobro skrbite za svoje ljudi. — Oh, gospod Pipan
nekaj novega in lepega Vam moram pokazati,“ dejala
je bliščečega obraza ter vstala, „— mojih stenskih
slik še niste videli. Poglejte jih!“

Pipan je dvignil glavo takó, da so mu izstopile
debele gube na tilniku in z izrazom nedoumnosti na
lici je gledal po stenah, podoben tujcu, koji pride v
hram božji, čegar znamenitosti mu slavi njegova popotna knjiga, a njegovo neizurjeno oko ne najde nič
znamenitega v njem, naj še takó naporno išče in išče.

„ Ali se nič več ne spominjate. kakó ste nama
z rajnico materjo, ko ste bili še dijak, zimskih večerov pripovedovali povesti? Na tem kanapeji ste
sedeli, ogrodje je še vedno tisto, le prevlečen je že
dvakrat od takrat. Ali ste pozabili tistih časov? Oh,
človeku, ki toliko komari po svetu, izgubi se v spominu marsikaj.“

„Pozabil tistih časov nisem, Gregorka: kakor
senca gre spomin na preteklost za človekom: izgine
za kratke ure, pa se zopet pojavi.“

„Pa to ni senca, gospod Pipan. Záme je to luč,
ki mi sveti iz preteklosti, kakor mi sveti v prihodnjosti druga luč še lepša: nebeško kraljestvo, če ga
bom deležna.“

In ljubo se je nasmejala dragemu gostu, da ne
bi slutil v njenih besedah kakega upreka

„Kdo si ga je pa zaslužil, če Vi ne?“

„Tudi Vi morate poskrbeti zanj, če še niste. To
je naš up onstran groba.“ Rekši je snela sliko s stene
in prožeč mu jo pred obličje je prašala radovedno
zroč nanj: „Uganite, kaj predstavlja ta obraz.“

„Saj je zdolaj napisano.“

Tudi on se je posmejal.

„Tu imam v slikah vso povest Pavla in Viržinije,
katero ste nama morali tolikrat ponoviti. Lahko bi

Vam še vso povedala, takó sem si jo ohranila v
spominu.“

Prinesla je za vrstjo vse slike. Pipan je vzel
vsako v desnico, držal jo pred seboj, kakor ogledalo,
in bistro je gledal nánjo, vihaje si z levico dolgi brk
v ostro ošpiljeno pušico in navzdol gibaje z glavo
vselej, kedar je roka gladeč šla po brku. Pri sliki:
Pavel nese Viržinijo štuporamo čez potok — pomudil,
se je dlje. Gregorka je z javnim zadovoljstvom brisala
in poda vala tablice in jih nosila nazaj na njih mesto,
nič manj ponosna na svojo galerijo, nego Italija na
Pitijevo. Pri sliki, ki je kazala rdečelična otroka, gredoča
ob deževnem vremenu pod dekličino suknjico
od zadaj zavihano čez glavi, sklonila se je k Pipanu
naslonivši se na mizo in oba sta družno gledala in
dolgo se nista mogla ločiti od ljubkih obrazov nasmihavajočih
se in zorko gledajočih izpod suknjice.

Ko sta do kraja pregledala „galerijo“, rekel je
Pipan: „Da ... Vaše slike tudi meni bude prijetne
spomine. Kar je spojeno lepega z našo mladostjo, ima
za nas veljavo do smrti.“ Naslonil se je na stol, oko
se mu je zmračilo in površno je pogledal na Lazarja.
Sabljo je predjal med koleni. „Lepa je mladost.“ nadaljeval
je, „le škoda je, da so naši mladini pota
preprežena s trnjem in da se ne zna in ne more dokopati
do trdnega stališča, s katerega bi vsaj v poznejših
letih zadovoljno lahkó zrla na življenje. Javljajo
se mlademu človeku dostikrat take zapreke, o katerih
misli, da jih ni mogoče prestopiti, da so cele gore, ki
se mu valjajo pred noge; če pa krene na drugo pot,
sčaka in potrpi, izginejo te zapreke same ob sebi.
Res življenje za človeka, ki ni rojen v gosposki postelji,
ni lahkó; vedru v vodnjaku je podobno: težko
in počasno, zdi se, da gre na verigi k vrhu, a ko je
izpraznjeno in iztrkano, urno rožlja na dno, kjer se
potopi v vodi. In vedno je priklenjeno k verigi.“

„Da, res k verigi — to so naše skrbi!“ vzdihnila
je Gregorka.

„Ali zaradi tega ni obupati! Ne izpolni se
vsaka nada, ali za vsakega se odkrhne kaj od blagodatij
tega sveta, če je vztrajen.“ Umolknil je, nekaj

pomislil, vstal in stopil pred Lazarja. „Da, da ... le
nikar ne obupate, Lazar! Jaz bi Vam svetoval nekaj
pametnega. Poskusili ste sedaj, da domovina za Vas
nima mesta. Iščite si ga drugod, svet je velik. Idite
nazaj k vojakom, pri moji stotniji je mesto za Vas
prazno in lahko pridete k meni, če le hočete. Ne
rečem, da bi se zavezali za večno; če se kaj boljega
odpre za Vas, lahko se zopet odpoveste. Tudi vojaku
se poda žena in ne bodo se Vam delale zapreke, če
hočete osrečiti deklico, za katero ste uporstvovali.“
Obrnil se je, šetal po sobi in pogledal na Ivanko.
Njena glava se je sklonila na prsi in vsa se je potopila
v čuvstvo sramožljivosti. Pipan je ni motil. Ségel je
po kapi in še edenkrat se je obrnil k Lazarju. „Premišljujte
o tem, kar sem Vam rekel, in če Vam ugaja
moj svet, sporočite mi to v treh dneh. — Ne pozabita,
kam morata iti jutri. Zarad vajinega uporstva,
bom skušal, da stvar uravnam, kolikor je mogoče.“

Poslovil se je. Gregorki je podal roko; stisnila
jo je oberôč in neizrečno usmiljeno ga je gledala, z
vsem obrazom proseč, naj kmalu zopet pride. Ali ste
kedaj videli Mihelandželovo sliko „Tri Parke“? — Ne?
— Edna Parka, tista, ki prosi tovaršico, naj še ne
odreže niti življenja, ima take moledujoče izraze v
obličji. Spremila ga je do stopnic.

Ivanka je obstala med durmi, kakor uvezana;
Lazar je gledal na njo, kakor bi prašal, kaj zdaj v
očigled obzorja, koje je odprl stotnik. In čudno je to
tajno utripanje dveh ljubečih src! V njem mora biti
skrita sposobnost, ki pričini, da ljubeče srce ugane
nade in dvome, trepet in srečo, strah in veselje sorodnega
srcá. Deklica je hipom uganila misli prijatelja
in zdaj ... zdaj. Ko Gregorke ni bilo blizu, zdela se ji
je ugodna prilika, da ljubimcu razodene svoje mnenje
gledé stotnikovega nasveta. Pogledala je name z najjasnejšim
pogledom, češ, ti vse veš, ti si se bil zame,
ti si dober in mlad, ti vse odpustiš! — in hitrih korakov
je stopila pred Lazarja: „Lazar, prijatelj moj
dragi, stori kar hočeš! Če je tvoja volja, ... ne bom
se bala tvojega stanu, in če greš na konec svetá!“
Rekši je zbežala v Gregorkino sobo.

Trenotek pozneje sva gledala z Lazarjem skozi
okno za Pipanom, ki je odhajal prek dvorišča. Od
severja je pihljal čuten veter in perje orehovo na
našem vrtu je neprestano trepetalo v njega valih in
eden list odtrgan od orehove mladike in viseč na
rastlinski nitki je lepetal v zraku, vrteč se, oddeljen
od svojih tovarišev.

„Glej prijatelj“, dejal sem, ko nama je izginil
stotnik, ali ni to perje, trepetajoče v vetru, podoba
Slovencev? Tako trepetamo mi v valovih tujega navala,
kar je pričina, da smo se ojačili in postajamo
vedno čvrsteji.“

Lazar ni odgovoril.

„In oni oddeljeni list, odtrgan že na pol od skupnega
roditelja — ali ni podoba tega stotnika Pipana.“

„Da! — Tudi moja usoda bo taka!“ odgovoril je
Lazar.

XX.

Tisto popoldne je praznoval Vah svoje ponedeljske
počitnice; šel je zgodaj od doma in nisva
mu mogla oddati denarnice. Vahulja se nama je zdela
že pregabna, da bi se ž njo menila; poleg tega se
nama je kazalo prilično in potrebno, da izročiva tak
plen možu ki je glava vse rodbine. Zvečer sva šla k
„Beli vrani“, da bi se primerno zahvalila Ščinkovcu na
njegovem junaštvu in tudi njegovi Tinici. Tu v razveselilnih
prostorih smo se jako dobro počutili. Udarili
smo v živ pogovor in pomenek. Seveda smo
naj prvo pošteno obrali Vahuljo in Mačka in jima
želeli in prerokovali vsakovrstnih neprijetnosti za ta
in za on svet. Tudi zaničevani cviček ima resnico v
sebi: Ščinkovec je odprl dušo na široko in ker je v
nji sedela ljubezen na zlatem stolu, govorila je sama
ljubezen iz njega. Lazar se več ni sramoval razodeti
vseh skrivnosti svojega srcá. Njegov trden namen je
bil, vrniti se nazaj na Ogrsko v Pipanov oddelek in
čakati tam boljših časov. Spominjam se, da je Ščinkovec,
dospevši na vrhunec zidane volje, vstal in jel
deklamovati Uvod Krsta pri Savici, da je pri tem stal
korenito igralski razkoračen poleg mene s polnim kozarcem

v roki in da je v verzu „Ko se neurnik o
povodnji vlije“ pri gromko proizneseni besedi „neurnik“
živeje dvignil kozarec in po nerodnosti izpraznil polovico
tekočine za moj vrat, kar me je nemalo pogrelo.
Pogoltnil sem jezico, ali spomnila me je ta neprilika
tistega korca, kojega sem izpraznil redarju na glavo,
da se mi bo treba zagovarjati drugi dan. Ugriznila
me je nekoliko vest, pa moje zidane volje še ni bilo
konca, ker precej me je pomirila zavest, da sem se
poganjal za preganjano nedolžnost in da sem bil
„orodje v rokah božje pravice.“ Ta zavest je pričinila
z moje strani predlog, da ga stisnemo še eden
polič in potem še eden in da sem pozabil tistega
korca. In prigodilo se je, da sva prišla z Lazarjem
domov, ko je vladala že po vseh sobah gluha tema
in je že vse spalo v hiši, tako da se zopet nisva
iznebila denarnice.

Uranivši drugo jutro sva šla k Vahovim. Bila
sva v položaji človeka, ki se je dobro naspal in nabral
one duševne in telesne sile, kojo potrebuje za
predstoječa težavna dela. In bolj nego druge dni so
gnali živci neko bodro, moško veselost v glavo, morda
je bil to učinek cvička, izpitega prejšnji večer, ali pa
zavesti, da so naše stvari v dobrem tiru in da se
drugače ne morejo končati, nego dobro Vahova nista
pričakovala takih gostov. On je pometal okolo svojega
stola, ona je pripravljala zajutrek. Opazil sem, da se
je sramovala, ker sva jo zalezla nekoliko razmršeno,
in njene okrogle bele roke so hitele popravljat glavnik
in pripet močno kito, ki je zlezla na zardelo uho.
Morda ji je pa tudi kaj druzega gnalo sram v lice.
Nisva se ni klanjala, ni pozdravljala. Kedar začne
odločen človek uporstvovati, nasprotuje že do skrajnosti
in če treba vsemu svetu. Čevljar naju je prašal,
kaj bi rada takega, kaj sva prinesla novega. Na to
nisva imela nič odgovora. Lazar je potegnil takoj denarnico
iz žepa in trdo je izpregovoril te besede: „Prinašava
Vam zaklad, katerega ste pogrešili in zarad
kojega ste hoteli tožiti!“ Vah je strmo pogledal ni
zalepetal: „Kaj? Tožiti? ... Jaz ne ... jaz ne vem
ničesar!“ — „To je vse edno, kdo!“ poudaril je Lazar

in položil denarnico na čevljarski stol. „Vi ste glava
tukaj in z Vami govorim!“

Kopitar se je vojaški vzravnal, držé metlo ob
bedri. „Tu je denarnica, z vsebino vred ... kolikor se
je našlo! Našla pak se je pri Mačku, Vašem pomočniku!“
Zadnji besedi je pridal Lazar poseben naglas.
„Ali jo je Maček ukradel, ali dobil za dar, ne veva!
Tožila pa midva ne bodeva! Z Bogom!“ Odhajaje
nisem mogel kaj, da ne bi se prepričal, kak vtisek
so pričinile Vahulji Lazarjeve besede. Prihuljeno sklonjena
je bezala z železnim kavljem v peč, takó da ji
nisem mogel videti v obličje. —

Vselej in na kakršen način si bodi človek tudi
ne more in ne sme biti „orodje v rokah božje pravice.“
To so mi v šolah le površno in po okoliših
povedali, pri sodišči pa so me tiste dni poučili do
korena. Proti devetim sva šla v redarski urad. Radost
je bila razlita po mojem obrazu, ker bil sem
prepričan, da bi v podobnem položaji noben poštenjak
ne bil ravnal drugače in da se mi hudega nič pripetiti
ne more. Stopal sem po mestnem tlaku trdo oživljeno,
samosvestno, kakor zmagonosni mladeniči, ki
so se vračali od olimpijskih iger. Prišla sva pred sodnika.
Ne bom Vam razkladal tistih sitnih, podrobnih,
minucijoznih raziskavanj in prašanj, tičočih se najine
praske z redarji. Izpraševanje je trajalo več dni in
precej se je pokazalo, da se záme ne konča ugodno.
Tudi Gregorka je bila poklicana na pričo. Dobra starka
se je javila v svoji najlepši obleki in toliko je napovedala
sodniku, da jo je ta nekaterekrati opomnil, naj
ostane pri stvari in naj govori o tem, kar se tiče
najinega uporštva, da vse drugo, kar se je godilo poprej
v naši hiši. ne spada v okvir obravnave.

Pipanu se imam zahvaliti, da nisva bila že med
preiskavo v zaporu. Lazar se je opral zarad obročnih
listov, katere je razgrnil na sodno mizo, in tudi gledé
uporštva je odšel kazni, dasi se je velikodušno sam
izdal za podpihovalca, hujskača in začetnika vse rebelije.
Pipan ga je potreboval na Ogrskem, zato je
vložil zanj tehtno besedo. Meni se je godilo hujše.
Pestili so me zarad javnega nasilstva, ker sem preveč

govoril, in glavno, ker sem Kofernici, delujočemu v
službi, žalil jezo. Tistega korca vode mi niso mogli
odpustiti. Dobil sem štirinajst dni zapora. S tem so
se začeli záme kruti časi. Prišel sem ob komaj pričeto službo in pretekla so štiri leta, predno sem se
vrinil drugam. Ali najbolj skeleče gorjé to še ni bilo,
ker sem imel doma toliko imovine, da sem za silo
čakal. Najhujše me je zadelo poročilo — bil sem
takrat v zaporu — da so mi umrli mati. Koliko bi
bil dal, da prejmem od njih poslednji blagoslov, slišim
še edenkrat njih opomin ali pouk in poslednjo besedo,
da njih angeljsko okó vlije poslednjikrat krepila váme
za dolgo trnjevo pot življenja. Preselili so se v boljši
svet v moji odsotnosti in ni poslednjih tolažilnih besed
jim nisem mogel govoriti. Koliko več lepih spominov
bi se nahajalo v moji duši, ko bi bil navzočen ob smrti
svoje drage matere in ko bi me ne težila misel, da
sem jim jaz okrajšal življenje.

Prišedši domóv sem zvedel po ovinkih od dobrih ljudi, da so se precej, ko sem prišel v preiskavo,
v mojem domačem kraji raznesli grozoviti sluhi o
mojem hudodelstvu. Bog vé, kdo jih je prinesel iz
Ljubljane in povečal, najbrž potovke. Govorilo se je,
da sem se zarad nekega dekleta pretepal po noči z
mesarji na šempeterskem predmestji, da sem dva
ranil in potolkel policaja, ki me je hotel zvezati in
da bom sedel več let na gradu in kakó škoda je tistih
let, katera sem presedel pri šolskih bukvah — mari
bi bil domá pasel koštrune — in da se nikomur še
sanjalo ni, da tiči pod takim poštenim obličjem toliko
hudobije in hinavstva. Slišal sem, da se je moji bolni
materi, ko so zvedeli o takem vedenji svojega ljubljenega, obožavanega sina, jel mešati um, da niso več
izpregovorili pametne besede in so umrli četrti dan
po zaslišanji one grozne vesti. Povedati moram, da
je bila taka moja vzgoja in sem takó zeló spoštoval
svojo mater, da vpričo njih nisem nikdar klel in da
nisem nikdar storil ali izpregovoril kaj takega, kar
bi bilo moglo pričati o izprijenosti mojega srcá ali o
madežih na moji nravnosti. Od teh dob mi je očitala
vest, da sem jaz pričina njih rane smrti!

XXI.

Ali mislite, da vam hočem s svojo povestjo reči:
človek, če hočeš biti srečen na svétu, pusti iznémar
pravicoljubje, ne poteguj se za preganjano nedolžnost,
pusti sobrata, če je v nesreči, naj si sam uredi svoje
stvari in po svoje? Nikakor ne mislim tega. To bi
bilo grozovito. Ako vidiš v trpljenji sobrata; ako vidiš
krivico, na široko odpri srcé, a prašaj tudi glavo za
svet, posebno pa pretehtaj sredstva, ker vsako ni
dobro. Mladina nima dosti idej, in še te so zmedene
in fantastiške; skupine idej, ki vlada svet, ne pozná.
Ako se ji zateše kaka ideja v glavo, onda jo smatra
za dobro, naj je že v resnici dobra ali ne, in da se
utelesi ta ideja, prime za vsako sredstvo, bodisi dobro
in pospešiteljno ali ne. No, vi moralnega modrovanja ne
marate; rajši vam torej povem, kar mi je še znanega
o nadaljni usodi mojih in sedaj tudi že vaših znancev.

Lazar je šel k vojakom. Leto pozneje je Avstrija
zasedla Bosno in Hergovino in on s Pipanom je pomagal
pridobiti cesarju dve deželi, kakor se mi je
takrat pohvalil pismeno. Po končani vojski je dobil
službo pri bosenski upravi, kjer službuje še dandanes.
Ivanka je njegova žena.

Pred nekaj leti mi je pisal na Tirolsko, kjer sem
takrat služboval, da pride z ženo in otrokoma na
odpust na Slovensko in da bi rad, ko bi se sešla v
Ljubljani. Rad sem vzprejel njegov predlog. Štejem se
k tistim ljudem, ki se naveličajo svetá in tudi že samega
sebe, če so dolgo na tujem. Moj načrt je bil
tak, da popotujem najprvo na Laško, potem pa da
ostanem nekaj tednov v domovini. Prišel sem torej
prek Italije v Ljubljano, kjer me je že čakal Lazar s
svojo družino. Pozdravljanja in stiskanja desnic ni
bilo ne konca ne kraja. Tudi Ivanka je kazala odkritosrčno
radost in večkrat je ponovila, kakó neizrečno
jo to veseli, da še jedenkrat vidi tistega velikodušnega
gospoda, ki se je nekoč tako moško potegnil
za njeno čast, in pristavila je, da se me mnogokrat
spominjata z možem v svojih pogovorih. Sicer pa se
je vnanje močno izpremenila: izginila je prejšnja mladostna,

sveža barva z lic, postala je tanji, nos se je
nekako ošpilil, le oči so ohranile prejšnjo globokost
izraza. Zato pa sta njena dečka cvetela v prvi svežosti
in znatno sta povzdignila čvrstost teh umnih
obrazov rdeča fesiča, ki sta pokrivala polnolični glavi.
Lazar je vzrasel v postavnega moža, razvalil se, ovil
si podbradek v mogočno brado. Vse na njem se je
okrepilo, celo beseda. Navzel se je tistih krepkih jugoslovanskih
izrazov, ki takó dobro dejo slovenskemu
sluhu. Ker je bil že nekaj dni pred menoj v Ljubljani,
zvedel sem od njega vse novice, tičoče se najinih
nekdanjih znancev.

Družno smo obiskovali Gregorko, ki živi še sedaj
v starem stanovanji in še vedno v slast razlaga izvor
in pomen svojih stenskih slik gospodom, ki stanujejo
pri nji. Pripoveduje jim tudi povest o Ivanki in Lazarji
in mene pripletava vanjo. Dobra starka, ki ni
poznala nobene posebne strasti, udala se je na stara
leta užitku duhana, in takó globoka je postala ta
strast, da si ga je v naši navzočnosti natlačila v nosogrejko
in jo prižgala. Vselej se nas je srčno obveselila,
posebno pa Ivanke in njenih dečkov, katerih se ni
mogla nagledati.

Vahovi že davno niso več stanovali v hiši. O
Vahulji sva zvedela, da živi še vedno po starem razuzdano.
Prvega moža čevljarja Vaha je ubila ona in
pa žganje, nič boljše ni ravnala z drugim možem, s
tistim Mačkom, katerega se je usmilila sušica in ga
spravila pod zemljo. Sedaj je omožena v tretje s
starim kantinšrjem, obogatelim ob vojaških novčičih.
Dočim se stari mož nikamor ganiti ne sme in mu
žena ničesar ne privošči, vozika se ona z vojaki po
okolici ljubljanski, kolikor ji želi srcé. „Ta pa zna,
ta!“ takó se je izrazil o nji Ščinkovec, na katerega
sva naletela pri „beli vrani“. „Ta je sedaj ... kaj ...
gospá je ... po pravici se ji mora reči gospá, velika
gospá je, vsa v svili, in peš ona izletov ne dela, ampak
v kočiji, le v kočiji ... drugače ta žlahtna roža ne!“
Dočim je Ivanka z dečkoma presedala cele ure
pri Gregorki, hodila sva z Lazarjem po mestu in delala
izlete v okolico. Moj prijatelj mi je vedel mnogo

zanimivega povedati o bosenskih stvareh, o navadah
in težnjah ondotnega prebivalstva, o svoji službi in
zasebnem življenji, jaz pa sem bil tiste dni ves v ognji
za proizvode umetnosti, koje sem videl na Laškem in
po cele ure sem jih našteval in hvalil, če sem našel
potrpežlivega poslušalca. Oh, kakšne slike! — ah,
kakšne stavbe! — uh, kakšni kipi! — ti in podobni
vzkliki so se valili nepretrgoma iz mojih ust. In takó
sva se pogovarjala o tem, kar je ravno takrat polnilo
in razvnemalo dušo, in o preteklih časih.

Na jednem takih izletov se nama je pripeljala
kočija naproti. Voznik, zavaljen človek, je javno kazal,
da je samostojen voznik, ki ne služi pri gospodi, kojo
pelje, ampak sam lahko séde v druščino te gospode,
če hoče. Široko lice pod majhnim klobukom, pomaknjenim
na stran, mu je zarilo na moč — vidno je bilo,
da ne od večerne zarje, in zadovoljno se je nasmihalo
nazaj v kočijo, v kateri so sedele tri osebe: dva korenita
vojaka in našopirjena ženska z vsem mogočim
rastlinjem na klobuku. Kočija je vozila počasno po
napeti cesti in časa je bilo dovolj razbirati. Izlahka
sva spoznala to žensko. Njeno oko je v naglici šinilo
po meni in po Lazarji. Kakó bi na prvi pogled ne
spoznala teh črt čutnosti in napuha, katerim je doba
desetih let pridala nekak surov značaj, kakršnega ni
videti v kipih Amazonk! Burno se je posmejala, ko
se je peljala mimo, le tega ne vem, ali nama, ali kakemu
dovtipu svojih prijateljev. Ta smeh me je živo
spomnil tistih časov, ko je ž njim hotela zvabiti in
zmamiti Lazarja.

S prijateljem sva se pogledala. „Glej, ta se je
naposled dokopala do tega, kar je želela!“ dejal je
Lazar, ko sva imela kočijo za hrbtom. Pomislil je
nekaj, potem pa pristavil: „Meni ne ugaja to, da nekaterih
javnih hudobnežev božja roka ne zadene že
na tem svetu, in bojim se časih, da ne bi hudobija
tudi na onem svetu ušla zasluženi kazni, recimo, da
bi jo kako izpregledali, ali pa da bi jo merili z drugačno
mero, nego smo mi vajeni!“

„Tvoja dvomlivost glede povračila na ónem svetu
je greh, ali odpuščena ti bo, ker izvira iz pravicoljubivega

srcá!“ sem mu odgovoril. „Take ženske bi bilo
treba vsekako kaznovati že na tem svetu!“ In jel
sem prijatelju pripovedovati, da sem videl na steni
stranskega oltarja v orvijetanski cerkvi veliko sliko Sinjorelijevo,
predstavljajočo padec pogubljencev v peklo,
kakó nese nad druhaljo grešnikov, ki so vstavši iz
groba pozabili obleči se, ostuden peklenšček štuporamo
nago žensko prek neba, naravnost v peklo, in da mi je
cerkovnik pravil, da je bila ta ženska ljubica imenitnega
slikarja, kateri se je njeni črni nezvestobi odmenil
s tem, da jo je naslikal v tako brezbožno družbo.

„Cerkovnikom ni dosti verjeti,“ pretrgal mi je
Lazar besedo. „Slišal sem, da imajo laški mežnarji
jako bujno domislijo, ako se jim pokaže lira.“

„Naj bo s tisto sliko tako ali tako: jaz bi si
želel biti slaven slikar in na podoben način bi hotel
naslikati Vahuljo, da bi se večne čase zgražali ljudje
in bi vsak s prstom kazal na njo, ker takó verolomno
teptá zakon božji!“

Lazar se mi je posmejal. —

Pipan je dosegel podpolkovniški čin in šel ž
njim v pokoj. Živí pozimi v Gorici, poleti pa in not
do pozne jeseni na kmetih v svoji rojstni vasi. Kmetje
ga visoko čislajo, pravijo, da je prehodil peš in na
konji devet dežela, in še druge čudovite stvari pripovedujejo
o njem. Iz kraja, ko je prišel v njih vas, niso
mogli razumeti, čemu dobiva tako visoko plačo sedaj,
ko ne službuje. „Vleče“ pa stopetinsedemdeset goldinarjev
na mesec. Tešovaščani dolgo niso hoteli verjeti,
da bi mu cesar dajal toliko na mesec in pa zastonj;
preverjeni so bili, da je toliko za vse leto. Ko jih je pa
birič o resnici prepričal, jeli so se čudom čuditi in sklepali
so roké rekoč: „Stopetinsedemdeset goldinarjev
na mesec? Tristo medvedov! Kam jih padevlje? Ej
zlomka ... saj suhih menda vendar ne jé ne!“

Iz takih govoric posnemam, da se jim je začelo
nemara daniti.

Jaz Pipanu ne zamerim toliko denarja na mesec,
ker precejšnjo svoto obrne v dobrodelne namene in
ker — kakor slišim — pridno obiskuje našo Gregorko.