Kmetijſke in rokodélſke novize.

Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.

№ 1.

V ſrédo 3.Proſénza.

1844.

☞ Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 3o kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.

Zhaſanapiſ sa pervo ſrédo tekózhiga léta :
V perVo VsIM Vošljo noVICe VeseLo, sreCno, roDoVltino noVo Leto.

Č.

Kmetijſke in rokodélſke
NOVIZE

vſim ſvojim prljatlam in podpornikam
sa novo léto.

Tak' kakor pride déte nebogljeno
V shivljenje britko, polno bolezhine,
Ljubésni matere le isrozheno,
Ki, kakor angel, kashe mu ſtopíne,
Ki, kér je domovini poſvezheno ,
Uzhi ljubit' je semljo domovine:
Takó ſmo mé Novize ſe rodile;
Pri rojſtvu shé ljubésin vaſho pile.

˛She déte ſlabo bile ſmo Novize
Ko v pervizh bile ſmo med vaſ poſlane,
Tak , kakor 's ptujih krajev ſo zvetlize,
Ko v verte jih vſadí vertnar nesnane,
In ko ſo mlade , komaj godne ptize,
Ki pervikrat ſo jim perote dane: —
Pa vi ſte milo nam roké podali,
Ter ſile in viharjev naſ varvali.

Sató vam sdaj, ko zhverſte ſmo poſtale,
Od vſih ˛Slovenzov ko ſeſtré ſprejéte
V ljubesni glaſih, v peſmih ſerzhne hvale
Naj bodo naſhe shelje glaſno péte,

De polja , réke in ſneshnikov ſkale,
Odpevajo nam — kakor mé — unéte
In daljezh od is — hoda do sahóda
Neſó imé ſlovénſkiga naroda.

Bres varha in bres mozhne vſe podpore
Je vſe, kar rók zhlovéſhkih je ſtvarilo,
Nesmoshno in obſtati nizh ne more,
Kar ni od Vézhniga mozhi dobilo ,
Ko serna vſjane v ſkalnate rasore,
˛So déla vſe, zhe jim nebó ni milo :
Sató sa vſaziga — in bod' kdor kóli —
Noviz ſlovénſkih peſim ſerzhno móli:

„Bog, ki daſh semlji rodovitne kale,
Miríſh viharje, morju ſtaviſh mêje,
Darí preshlahtne ſkrijeſh v mertve ſkale,
Ne daſh, de b' kdó poginil lakot', sheje,
Ki bitja vſe, velike kakor male,
Dobróte Tvoje ſolnze milo greje,
Isſuj obilnoſt' rog med vſe naróde.
De vſak Goſpoda Tebe hvalil bóde!

Naródam avſtrijanſkim pa ohrani
Nar bóljſhiga naródov vſih ozhéta.
De vſim deli, k' ſo mu v ljubesni vdani,
Pravizo, ki je Tvoja volja ſvéta ,
De ga nikol' néſrezha vójſk ne rani,
De mir mu vezhne ſlave venze ſpléta.
De m' kujejo naródi slate krone
V sveſtobi, ki podpéra terdno tróne.

In kar je kol' zeſarſke rodovine, —
K' je ena duſha, shlahtno ſerze eno,
Naj sdajna ji nikol' ſvitloſt ne mine,
Naj vénzha ſlava s krono jo seleno;
Pred vſim pa mé is ſerza globozhine
Te molimo sa ſrezho neſkaleno,
Ue nam ſhe dolgo hraniſh tud' JOANA,
Ker vſa ljubesin njega nam je dana.

˛Slovénzam pa ohrani umne glave,
Edinoſt ſerz naj veshe vſe njih dela,
De tém, ki jih redé bregovi ˛Save,
In tém, ki jih shivi Rebula bela.
In s njimi ſinam biſtre Mure, Drave
Ljubesin bratov v ſerzih de b' goréla;
Sarodi posni bodo ſhe kasali ,
De ſo, ˛Slovénzi moſhko ſe ravnali!“

In vi, k' s ˛Slovenzi ſte od mater' ene,
Horvatje, Dalmatinzi in ˛Serbljani,
K' imate dela Modrize zhaſtene ,
Tud' vi shivite v ſlavi, ſloshno sbrani,
De vnuk' redé ſpomine ſhe selene
Na grobih vaſhih od ljubesni vshgani ;
In ſvét bo rekel, de ſo ˛Slave venzi,
K' pletejo v miru ſi jih vſi ˛Slovenzi.

Malavaſhizh.

Perjatelſke voſhila sa narſhe
domazhine.

Zhaſtitljivi Goſpod naravnavez ſlovenſkih
noviz ! S obzhutjem ſerzhniga veſelja ſim bral liſte
kmetijſkih in rokodelſkih noviz, ki ſo jih Oni po
napravi z. k. kmetijſke drushbe drugo polovizo
pretezheniga leta isdajáti sazhéli. Tolashbe polna
miſel, de s temi novizami je v perhodnje tudi
naſhim ljubim ſlovenſkim domazhinam in
rokodelam pot odperta , svediti in ſe uzhiti, kako
samorejo vſak ſvoje dela s manjim trudam, in
sraven tega s vezhjo popolnoſtjo in dobizhkam
opravljati , in tako ſebi in zeli ſvoji domovini (rojni
desheli) obilniſhi prid in ſlavo vterditi: me je s
tako gorezhim zhutilam hvaleshnoſti do
zhaſtitljive kmetijſke drushbe in do vſih, kteri ſo k isdaji
teh noviz perpomogli, napolnila, de ga ne morem
r ſerzu sapertiga dershati; in de ravno to mojo
predersnoſt isgovarja, zhe ſe podſtopim. Jim ga
tukaj s temi voſhili sa naſhe domazhine
vred; ozhitno na snanje dati.

Oh, kako pazh potrebno je sa naſhe ſlovenſke
domazhine in rokodele, de tudi oni glavo
povsdignejo, in hité sa drugimi narodi, kteri ſo vſe,
kar domazhinſke in umetniſhke dela sadene,
tako mnogotero sboljſhali, in k tolikni ſtopnji
popolnoſti dopeljali! Veliko deshel po
Nemſhkim in Laſhkim ſim obhodil, in ſim slaſti,
kar kmetijſke ali domazhinſke dela tizhe. toliko
koriſtnih najdil in sboljſhkov vidil, kteri ſo savolj
pomanjkanja ſlovenſkih piſavzov naſhim
domazhinam ſhe dosdaj, ali ſkosi in ſkosi, ali ſaj
vezhdel nesnani oſtali. Tako poſtavim, de le nekterih
isgledov opomnim: kako perpravno in koriſtno je
tiſto drevo ali plug, ki je le sa eniga konja

(die Pſerdehacke), ali s drugo beſedo,
lahko drevo, ktero na Nemſhkim she povſod
imajo, in s zhimur praho orjejo, ali take
oranja , ki ſe morajo ſizer s teshavnim kopanjem
nameſtiti, opravljajo! in vunder je per naſ ſhe
sdaj ſkorej vezhdel nesnano. — Şhe vezhji
koriſtnoſt per oranju pak ima tako imenovano
dvojzhno drevo (Doppelpflug),— ktero bodo vémde
Njih novize szhaſama bolj na tanko popiſale, — ktero
ima namrezh dva lemesha, eniga na eni, in
drusiga na drugi ſtrani, tako nataknjena, de ſe
samore s njim kje in ſim brasda smirej na ravno
tiſto ſtran vrezhi, in tako bres rasorov, in bres
prenaſhanja ali prepeljevanja dreveſa per
vrazhilu orati. Tudi tá nar koriſtniſhi poprava
dreveſa je naſhim ſlovenſkim domazhinam vezhdel
nesnana, ali ſaj ne tako snana, de bi ſe ga sunej
nekterih malih krajev poſlushiti hotli. — Pa ſhe
bolj ſlushno k temu namenu, in ſhe manj
snano je posneje snajdeno drevo, ki ga tudi na
Nemſhkim she vezhdel imajo in ktero bi
ſe ob kratkim drevo s obertno diljo
imenovati vtegnilo , ktero namrezh le en ſam, pa na
obe plati resajozh lemesh ima, in per kterim
per vrazhanju nizh drusiga treba ni, kakor ſamo
odmetavno diljo preoberniti, de ſe samore brasda
smirej na ravno tiſto ſtran odmetovati, in tako
bres rasorov in sgube zhaſa orati. — De bi ſe
pazh vender naſhi domazhini od koriſtnoſti takih
snajdil bolj preprizhati in jih poſnemati hotli;
poſebno de bi ſposnati hotli, koliko perdelka jim
ſhkodljivi rasori per njivah odneſejo ! Malo
veljajo vſi isgovori, ki jih v tej rezhi delajo,
poſtavim rasori preobilno mokroto odpeljejo;
ali de bi bila dobra semlja preplitva, ko bi ſe
rasori opuſhali; ali de per oranju bres rasorov
plevel prevezh raſte; ali de slaſti peſknata
semlja rasore sahteva i. t. d. —

(Dalje ſledi.)

Denkov Tone. *)

(Poveſt mladenzhem k poduzhenju.)

V Dolni Gori je shivel pred létmi poſhten
kmet, Denk s imenam, ki je imel ſhéſt ſinov.
Nar mlajſhimu ismed njih je bilo Tone imé.
Komaj je Tone nekoliko k pameti priſhel, je shé
previdel, de bo od ozhetove kmetije ſilno malo
dobil; de mu ne bo mogozhe, s tém malim
poſhteno shiveti. Mikalo ga je pa vunder
mozhno , kadaj premoshen mósh biti. —

Denkov Tone je bil pa tudi poſebna glava ;
veſ perpraven kaj taziga kadaj poſtati, kar ſi je
v ſerzu shelel in domiſhljeval. Kjér je hodil ali
ſtal, je povſod ozhí in uſheſa pri ſebi imel in
je vſe, kar je vidil ali ſliſhal, na tanko svéditi
hotel. Ni ga bilo dervéſa v gojsdu, ne trave na
ſenosheti, de bi ne bil popraſheval, kako ſe
imenuje , sa koga de je dobra in kakoſhne laſtnoſti
de imá? Miſlil ſi je : To je ravno pravi
raslozhek med zhlovékam in med neumno shivino ,
de shivina le jé in pije , zhlovek pa bi ſe imel
prisadjati, vſe , kar njemu v dél pride, uméti
in sapopaſti, kako in sakaj de je. Poleg téga
ſe je DenkovTone nekterih pregovorov
nauzhil, kakor poſtavim: Nizh ſe bres usroka
ne sgodí. — Kakorſhen je usrok, tako
je djanje. — Vdjanju ne more nizh priti,
kar v usroku ni. — Kar na levízi leshí,
ne more na deſnizi leshati, in kar je
zherno, ne more bélo biti. — Bog she
dobro ve, kaj déla, in sakaj in kako. —
Kar je neſpamnetiga, snajo pazh ljudjé
delati, ne pa Bog. — Tazih pregovorov je
vezh imel, kteri ſo mu vſelej pripravno v miſlil
priſhli. Poſtavim: Ako je po nozhi kaj po hiſhi
ali odsunaj saropotalo, de ſo ſe njegovi bratje
ſtraſhila sbali. je djal : „Ne bodíte neumni !
Ropotanje je djanje, ki mora usrok iméti , bres
kteriga bi ſe ne sgodilo. Ako duhovi ſtraſhijo,
pazh rók in nog nimajo, ali kar bodi terdiga ,
s zhemur bi ropotali. Pojdimo gledat, kaj je
saropotalo !“ Vezhdel ſo naſhli, de je ali kaj is
kviſhkiga na tla padlo, ali de je mazhka sa
miſhami ſkakala i. t. d. Kmalo ſe niſo vezh bali,
ko ſo svedli, od kod to ali uno pride.

Tako je Denkov Tone she is mladiga
navajen bil, pri vſih rezhéh gledati, kako,
kadaj, kjé in sakaj ſe godé, in tako je mogozhe
bilo prevdariti, kako in s kakſhnimi pomozhki
bi ſi mogel pri ſvoji majhni kmetiji kadaj k
premoshenju pripomozhi.

Nar poprej mu je priſhla miſel v glavo :
Kako, zhe bi ſvoje dvé njivizi prodal in denarje
v lotorijo dal, tukaj ſvojo ſrezho poſkuſiti? Pa
néki mosh is ravno té vaſi, ki je pred nekimi
letmi 500 tolarjev sadel, je sapravljivez poſtal
ter vſe, kar je premogel, sabil. Pri njem je reſ,
obveljal pregovor: Kakor dobljeno, tako
sgubljeno. — Dva druga ſoſeda ſta le po
reparjih v lotorijo ſtavila ; pa pri goljfivim upanju in
zhakanju têrne in kvatrêne ſta ſkoraj obnoréla ;
opravke ſta samujala ter vſak dan beraſhki palizi
blisheje priſhla. Tone je tudi ſliſhal, de je vezh
ljudí savoljo lotorije ob pamet priſhlo, in de
je vezh drusih savoljo njé v take nadloge sabredlo,
de ſo vſe v némar puſtili, od doma potegnili
ter ſhélmi, goljufi , tatje in tolovaji poſtali. On
je dobro ſposnal, de ſe tiſtih denarjev komaj
deſetina nasaj dobí , ktere lotorija poshrè. Torej

je miſlil: „Zhemú je meni treba, ſvoje
premoshenje v vodo noſiti!“

Dvéma njegovih bratov je muha v glavo
priſhla, saklad (ſhaz) kopati. Nesnan lovez ſe
njima v kerzhmi pridrushi ter jima miſel v glavo
vbije, de na konzu nja verta velik saklad od vezh
tavshent krón sakopán leshí. kteriga bi on snal
vsdigniti. Tode poprej mora on tiſti duſhi, ki
je tam sakléta, ſedem slatov, ſédem kron, ſédem
petíz, ſédem ſedmíz, ſédem groſhev, ſédem
krajzarjev, ſédem vénarjev s zhernim petelínam in s
ſedmerimi jajzmi prineſti, jo réſhit. „V tej hipi
pa ravno toliko nimam, jima rezhe, in tudi ne
te ſorte denarjev.“ Mladenzha ſe oklamiti puſtita;
daſta, kar samoreta in denarje na ſkasano meſto
prineſeta. Ondi je lovez vſaktere krishe in
nezhimernoſti po tléh in v sraku delal in ſe pri
tem kakor norz obnaſhal, poſlednizh jima ſhe
vkashe jamo kopati. Tam ſta reſ do velike
ſkrinje priſhla, ktere jima pa ni bilo mogozhe
prevsdigniti. Sdaj jima lovez rezhe : „Tréba je
de ſe denarji na ſkrinjo poloshé, preden jo
duſha s sakladam sapuſtí.“ Lovez poloshi denarje
s petelínam in jajzmi na ſkrinjo , na tla poklékne
in vſe ſorte neumljíve beſede memrati sazhne.
Bratama pa vkashe prozh iti, de jima saklét duh
morde vratú ne savíje, ako bi dobre veſti ne
iméla. Is ſtrahú ſe brata odtegneta, kakor je treba
bilo, lovez jo pa med tém pobere. Ko ſta
menila , de je duh shé pregnán , ſta brata s
ſtraham nasaj priſhla in ſkrinjo s sakladam ſizer ſhe
na prejſhnim meſtu leshati vidila, denarjev in
lovza pa ni bilo nikjer vgledati. Samo petelina
in jajza je lovez puſtil s napiſam : „Tako ſe norzi
in bedaki lové!“ V ſkrinji je bilo pa do verha
teſhkih kamnov.

To prigodbo ſi je Tone dobro v moshgane
sapiſal in nikoli mu ni v miſel priſhlo, ſe s
kopanjem sakladov bogatiti. On ſi je v ſvoji
pameti miſlil, de imá kmet ſvoje saklade v ſvojih
njivah in vertih sakopane. Dar, kteriga imá
vſak kmet na saklad pokladati, je gnoj; to je
zherni petelin. Umetnoſt saklade vsdigovati, je
pa pravo obdelovanje poljá.

(Dalje ſledí.)

˛Stara prilika, ki ſhe sdaj veljá.

V reſnizi je prasnu modrovati, kako ſo ljudjé shivéli,
kadar jih je malo bilo; nmpak praſhanje je, kaj sdaj
potrebujejo, ko je she vſak kót na ſvetu s ljudmi natlazhen.
Zhe sdaj ne bode ſtrahú in goſpoſke med ljudmi, pojde vſe
krishem: mozhnejſhi bode ſlabſhiga terl. — Eden
nekadajnih modrih Rimzov je pravil ſvojim rojákam to priliko ,
rekózh : Udje zhlovéſhkiga teléſa ſo godernali zhes shelodez ,
de nizh ne déla, de len v ſredi trebuha na gorkim leshi
in jé. Glava je rekla; Jes moram sa shivesh ſkerbeti;
roka: jes delati; noga: jes po blatu hoditi; vſak ud:
jes moram shelodzu ſtrezhi, mu jedilo svezhiti. ˛Sam
shelodez je med nami toshijivez. Kaj sa bomo péſtovali ! rajſhi
pozhivajmo in mu nizh jéſti ne dajmo. “Tadaj ga sazhnejo
ſtradati. Shelódez ni nizh nizh prejél, pa tudi ni nizh drugim
udara od ſebe dal. Sazhéla je kri permankovati, sazhèli ſe

ſokovi po truplu ſuſhiti; glava je ſlabéla, ozhi medlele,
roka, noga ſe tréſla. Kar ſo udje ſposnali, de jim
shelodez ni sapſtojn, temuzh de vſim shivljenje povrazha proti
temu, kar mu dadò. Tako tudi vi neſpametni Rimljani
(govori modri Rimez) miſlite vſak ſam ſvoj biti; bóte she
ſposnali kaj bo, kadar bodete bres oblaſti shivéli. Le
kregajte ſe s pametjo, vaſ bo she vaſha laſtna nadloga suzhila.
— To ſliſhajozh ſo ſe Rimljani sopet k pameti povernili,
in ſe pod pokorſhino poprejſhne goſpojſke s veſeljem podali.

(Vodnik. Ljublj. Nov. 1797.)

Urno, kaj je noviga?

(Vojſka — vojſka je)! . . . „VojſKa? Kje?“ . . .
Bliso naſ — v Gradzu! ali ſaj savoljo Gradza! Pa
nekár ſe ne vſtraſhite , ljubi prijatli na ˛Shtajerſkim , ſhe
ni kaplize kervi teklo; nizh hudiga ne bo. Le dva uzhena
mosha ſe namrezh hudo preperata, kaj je bolj prav pitati,
Gratz ali Grätz? Ta prepér ſe je sopet tako sazhél: Ko
je bil vlanſko leto v jeſeni sbor uzhenih goſpodov v Gradzu,
je eden ismed njih na ſhiroko in dolgo raslagal, de nemſhki
pravopiſ poglavitniga meſta na ˛Shtajerſkim je Gratz, ne
pa Grätz, kakor nekteri piſhejo in govorijo. Ta goſpod je
ſvoje beſede tako prijetno in gladko ſtavil, de je vezhji
dél sbranih terdno verjel, de je tako in ne drugazh. Koj
drugi dan ſo Grazhanſke novize povelje dobile, ne vezh
„Grätzer Zeitung. “ampak „Gratzer Zeitung“ piſati.

7. Grudna pretezheniga leta pa ſe je vojſka savoljo
tega piſanja v Dunajſkih novizah sazhela. Nek uzhen
profeſar je namrezh v téh novizah ſe temu piſu soperſtavil
in terdi, de Gratz ni prav, ampak Grætz. Ta uzhen
mosh je pokasal, de ſo ljudje ſkosi vezh ko ſedem ſto let
vezhdel Grez, Grecz, Gretz, Grätz piſali, in to
rasſodbo ſkosi toliko ſprizhev v téh novizah poterdi, de ni
konza ne kraja. ˛Skosi pet liſtov eno gode. On pravi: „Zhe
ravno ni dokonzhano, de ſo ˛Slovenzi Gradzu od beſede grad
imé Gradez dali, jim vunder nezhe zhaſti vseti, de ime
glavniga ˛Shtajerſkiga meſta je od ſlovenſkiga naroda, le
viſoki glaſ zherka a ſe je s zhaſama v glaſ ä, premenil.“

Mora ſe rezhi, de je ta profeſar is vſih kotov podpérke
sa ſvojo miſel poiſkal in de ſe prav junaſhko v tej
vojſki obnaſha. Kdo pa ima vunder prav ? Ali ſadaj kaj vezh
vemo, kakor poprej, ktera je prava? Kakor poprej, bodo
tudi v prihodno nekteri Gratz — nekteri Grætz piſali.
Tudi v nemſhkih „obzhinſkih novizah“' ſe je glaſ sa naſlednje
piſanje vsdignil, in miſlimo, de ſe bo vojſka ſadaj ſhe le
sazhela.

Vi pa, ljubi ſoſedje na ˛Shtajerſkim, bote vkljub temu
mirno ſpali, kakor Krajnzi takrat, ko je v Ljubljani vojſka
bila, ali ſe Ljubljana, Ibljana, Loblana . . . piſati
mora ? Naj Nemzi piſhejo Gratz ali Grætz : nam je Grætz
tako ljubo, kakor Gratz! Mi ˛Slovenzi pa v edinoſti
shivimo, ker vſi piſhemo in govorimo Gradez!

Dr. Bleiweiſ.

(˛Stekli pſi v Ljubljani.) V meſzu Grudna
pretezheniga leta ſo bili v Ljubljani trije ſtekli pſi. — Na
Dunaju je tudi ta meſez en konj ſtekel. — Pasite tiſti, ki
miſlite, de le poleti paſja ſtekljina ſe perkashe in de le
od vrozhine is-haja.

Sméſ.

(Jes ſim ſam hudnik is pekla!) V Vodnikovih
Ljubljanſkih novizah od leta 1797 Nr. 53. ſe ta ſmeſhna
povedka bere :

Letaſ pomladi, kadar ſo ſe zeſarſki tukaj memo naſ
nasaj potegovali, Franzosi pak od Verhnike doli sa njimi
pertiſkali, ſo ljudje zbudno govorili, namrezh : De je na
piketu ſtojezh Franzos zeſarſkiga k ſebi klizal. Ta ſe sgo-

varja, de ne ſmé, ker ni perpuſheno is piketa iti. Franzos
ga lepo proſi, rekózh : „Pridi k meni, ſtori meni dobroto,
ne boji ſe nizh hudiga; proſim, de mi zhevlje isujeſh.“
Zeſarſki ſe puſti proſiti; gre, mu zhevlje isuje in kar sagleda,
de Franzós ima parklje in kremplje. — „Kaj slodja je tó!“
savpije preſtraſhen. Franzos odgovori; „Jes ſim ſam hudnik
is pekla ; nikar ſe ne vſtraſhi! Daneſ je oſem in dvajſeti
dan meſza ˛Suſhza; notri do perviga Majnika bom ſhe
Franzosam pomagal.''

(Na Dunaju) ſo poſebno ſhtir hiſhe, ki vſako leto
ſilno veliko obreſti (Zins) dajo. Ena (meſtni ſhpital) neſe
vſako leto 88,000 goldinarjev ſrebra; — druga (Tratnerjev
dvor) 45,000 goldinarjev; — tretja (˛Shotovi dvor) 38,000
goldinarjev in zheterta (Belegardov dvor) 31,000
goldinarjev ſrebra. — Ne bilo bi ſlabo, eno ali drugo teh hiſh imeti!

Dober ſvetvavez sa mlade kmetijſke
goſpodarje.

Novo leto 1844.

Na noviga leta dan povsdigni ſvoje ſerze ponishno proti
Bogu, perporozhi mu sa zelo leto vſe ſvoje perhodnje dela
in opravila, proſi Boga sa njegov ſveti shegen, in ſtori
reſnizhen ſklep, de boſh per vſim ſvojim djanju vſelej Boga
pred ozhmi imel, in le v njegovo ſveto voljo vdan ſvoje dela
poterpeshijivo opravljal. ˛Spomni ſe, kar ſtari pregovor pravi:

S' Bogam sazhni, s' Bogam tudi vſe konzhaj ;
˛Srézhno boſh shivel, in perſhel v' vezhni raj.

I. Proſenz — Ledenz ima XXXI dni.

Kmetijſki opravki v tem meſzu.

1. Ogledaj ſkerbno zhbelne panje,
De ne bo mogel desh ne veter va-nje.

2. Ob gorkih dnévih ispuſt' shivino is hleva,
De veſeli zhiſtote sraka ſe in dneva.

3. Mlade zepljenze, de jih kose in sajz' ne objedó,
Pomashi s' kravjim blatam, s sholzham, al s' pelenovo
vodó.

4. Vert per hiſhi, pred ſnegam s' pepelam , s' kokoſhjim
in drugim gnojem potroſi,

Lepa in viſoka trava dovolj dobizhka bersh noſi.
5. Prekladaj gnoj, de ſe bolj rasgnoji in ne trohni.
6. Popravi vosne pota, sagrad' prelase zhes ſenosheti.

Zena preſhizhev v Krajnju 27. Grudna:
Preſhizhi do 1 zenta po 4 ½ krajzerjev funt.
„ od 1 zenta do zenta in pol po 5 krajzarjev funt.
„ pri 2 zentih in zhes po 6 krajzarjev funt.

˛Shpeh v bòhéh 13 goldinarjev zent.
„ od is koshe djánih preſhizhev 14 goldinarjev zent.

Danaſhnimu liſtu je trétji ſpiſek imén deléshnikov
téh noviz perdján.

Kmetijſke in rokodélſke novize.

Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.

№ 3.

V ſrédo 17. Proſénza.

1844.

☞ Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 3o kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.

Perjatelſke voſhila sa naſhe
domazhine.

(Na dalje.)

Şhe drugo perporozhevanja vredno snajdilo,
klero ſim tudi na Nemſhkim ſim ter tje vidil,
je poſebna brana, ktera je tako narejena, de v
predni verſti, ali pa tudi ſkosi in ſkosi, nameſt
navadnih sob ali shebljev, noshe ima, de s njimi
per vlazhenju ruſhovno, ali druge debélſhi koſze,
ktere je ſizer s matiko raskopavati ali tolzhi
treba, preresuje. Per nekterih domazhinih ima
ta brana tudi (v podobi praviga vogla) sakrivljene
noshe, tako de pol navsdol, pol navprek
molézhi semljo preresujejo. De je pa ta brana le sa
take njive perporozhevati, kjer je semlja slo terda
in ruſhaſta, in de jo je vzhaſih tudi obloshiti
treba, de na verh ne v-ide, ſe ſamo kashe. — Per
tej perloshnoſti ne bo nepotrebno, tudi
opomniti, kako ſi nekteri, slaſti kteri vézhji domazhije
imajo, vlazhenje polajſhati vejo. Pred dve ali tri
brane namrezh, klere ſo ſkupej ſklenjene,
vpreshejo dva konja, in ta, ki vlazhi, na konju ſedi.
Tako je vlazhenje nameſt treh konj s dvema, in
nameſti dveh ali treh ljudí, s enim ſamim
zhlovekam opravljeno. De ſe pa tako poſpéſhenje
vlazhenja le na takih njivah sgoditi samore, kjer
nizh rasorov ni, je ſamo ozhitno.

Vidil ſim tudi na nekterih krajih, kako
umetno pridni domazhini gnoj mnoshiti vejo ,
kjer jim ga smankuje. To namrezh tako ſtoré,

de na eno klado gnoja vſelej eno klado drugih
sa gnoj perpravnih rezhi, poſtavim blata is zeſte,
ali reſja , ali perſti, ali tudi ſlame, kjer je doſti
imajo, natroſijo, in to en zhaſ s gnojnizo
polivajo , dokler de is hlevov sopet eno klado gnoja
naneſejo. — Tudi shivino imajo na Nemſhkim,
kakor ſe tudi per naſ per nekterih bolj sbriſanih
in perpravnih domazhinih s veſeljem vidi, tako
isuzheno, de vezhdel bres vojazha orjejo; ja zlo
vole ſim vidil bres vojazha lepo sa brasdo iti, in
na ſamo beſedo vbogati.

Ali bi ſe to, kar ſe drugod in tudi per naſ
per nekterih sgodi, ne moglo povſod sgoditi, ſaj
na vſih takih krajih, kjer oranje nizh poſebne
teshkote nima ! Koliko ljudi in najemſhine bi bilo
s tem odvezh!. Sgodilo pa bi ſe lahko, ko bi
goſpodarji ſvojo delavno shivino tako navadili,
de bi mogla vſelej prezej na pervo beſedo to
ſtoriti, kar ji sapovedo; in ko bi ji nikoli nizh
ne sapovedali, kar ſtoriti ne more, poſtavim: pre
ſilne hitroſti, (ktera she tako shivino prehitro vpeha);
in ko bi ſe sraven tega sdershali tudi vſiga
nepotrebniga perganjanja in rotenja, ktero nar bolj
shivino navadi, de sa beſedo malo mara. Ravno
tako pametno ravnanje s shivino ſim tudi povſod
per takih umnih domazhinih samerkal: ſkoraj
po zeli dolgoſti njive ni oravez beſede shivini
rekel, ſhe mènj pak jo k nesmerni hitroſti s
kletvijo in udrihanjem perganjal. — Rad bi ſhe
tukaj hotel rézhi eno uſmiljeno beſedo sa shivino,

ktero nekteri neuſniiljeno obloshé in gonijo in
tepejo, in ſe ne ſpomnijo, de tudi ona zhuti,
de tudi njo bolezhine vdarkov pezhejo, in de je
Bog zhloveku ni v terpinzhenje, ampak le v
pameten prid vſtvaril; de ona tudi na perjasno
beſedo rada ſtori, kar more, zhe le od
goſpodarjev rasvajena ni; in verh tega, de ſi s vſim
ſvojim terpljenjem nizh drusiga ne perſlushi,
kakor — ſlabo kermo! Tode bojim ſe, de bi bilo
vſe to sa tiſte , ktere sadeva , saſtojn. Sakaj taki
ljudje imajo neuſmiljeno ſerze, kteriga noben
poduk ni preravnati v ſtani. Oni ſo ſvojiga
neuſmiljenja, kteriga ſo ſe vezhdel she od ſvojih
ſtarſhev nauzhili, in morebiti she v nar mlajſhih
letih ſami s kebrovim mlinam sazheli, tako
navajeni , de zlo sapopaſti nemorejo, de bi gerdo
ravnanje s shivino kaj napzhniga , kaj
neſpodobniga in boshjim namenam naſprotniga bilo ;
satorej ſe vſakimu le poſmehujejo, kteri jih ſvariti
ali od kaj drusiga preprizhati hozhe, Ja zlo to,
de jim taka vboga shivina sgodej peſha, ali
morebiti zlo na zeſti pozepne , jih ni v ſtani od
njih divjote osdraviti.

Med te ſorte ljudi ſe morajo, sunej veliko
drugih, ſhteti tudi tiſti neobzhutni vosárniki,
kteri ſvojo voshno shivino med tem, ko oni v
goſtivhizi (oſhtariji) pijanzhjejo, zele ure odsunej na
mrasu, in — per prasnih parnjah ſtati puſté,
tako de od shaloſti glavo ſkori do tal obeſha. —
Tem enaki, in ſhe huji ſo nekteri kupzhevavzi
s teléti kteri tem ubogim ſtvarem , kadar jih na
vose nakladajo , ſhe toliko proſtora na vosu ne
pervoſhijo, de bi ſvojo glavo na ſlami ali na
ſenu naſlonjeno imeli; ampak jih savolj
poshreſhne shelje po vezhjim dobizhku toliko naloshé, de
zelo pot glavo is vosa obeſheno imeti morajo! —
Şhe grosovitniſhi pa ſo med temi neuſmiljenzi
tiſti ptizharji ali veliko vezh ptizhji tirani, kteri
tem ubogim in nedolshnim ſtvarem, po tem, ko
ſo jim she tako to, kar jim je nar ljubſhi,
namrezh proſtoſt odvseli, tudi ſhe pogled vsamejo,
in med neuſmiljenim martram s rasbelenim
shelesam ozhi istaknejo; in to ſamo savolj tega de
bi posneje rajſhi peli, ali boljſhi vabniki bili! —
In vſe to ſtoré ti ljudje, zhe ſe vunder ſmejo ſhe
med ljudi ſhteti, bres vſiga nar manjſhiga
obzhutja uſmiljenja, kakor de bi s vilizami v kak
koſ kruha bodli! Sareſ, ſkori nemogozhe je
sapopaſti, kako zhloveſhko ſerze, ktero je vunder sa
ljubesin in uſmiljenje vſtvarjeno , tako
popolnama oterpniti in v ſvoji terdobi sarijoveti
samore , de je take grosovitne martre nedolshnim
ſtvarem, in to savolj malo vredniga dobizhka ,
ali zlo savoljo veſelja ſtoriti v ſtani! Takim
kamnitim ſerzam njih pregreſhno lahkomiſlinoſt
ozhitati, ali oſtudnoſt in nezhlovenoſt njih djanja
ſkasovati, bi bilo prasno in od njih le saſmehovano
govorjenje. Torej ne beſede vezh takim
neobzhutnim! Le ſamo sa te, kterim njih uſmilje-

nje s shivino ſhe ni popolnama okamnelo, ſe
nemorem sdershati, de bi ſhe tega isgleda tukaj
ne perſtavil, namrezh: de, ko ſim enkrat ob
simſkim zhaſu na nekim velikim shitnim tergu na
Nemſhkim bil, niſim tam nobeniga konja vidil,
kteri bi ne bil splahto odet bil! O Bog,
poshegnaj shivino in polje takim domazhinam!

(Zheterti dél v prihodnizh.)

Denkov Tone.

(Na dalje.)

Tone je s ſvojim goſpodam tri leta dolgo
po ſvétu popotoval in njegovo popiſovanje deshel,
ſheg in navad mnogih narodov je tolikſhno, de
hi lahko zéle bukve s njim napolnili. Nar rajſhi
ſi je pa sapiſoval rezhí, ki kmelijſtvo in
rokodélſtvo tizhejo in nar vezh ſi je prisadjal po
ſlovenſkih deshelah vſe na tanko svediti in ſe
poduzhiti. Na ſvojih potih po ſvétu je Tone
marſikaj naletel, kar mu je ali dopadlo ali pa ſe
ſilno neumno in ſméſhno sdélo. V ſvojih bukvih
je imel ſilno veliko neumnih rezhi sapiſanih.
ktere ſo mu bile soper njegovo pamet. Tukaj
imate eno péſt tazih neumnoſt is Tonetove b
ahovne moſhnje sa pokuſhnjo, kterim je ſvoje
opombe pridjal :

„Kadar tvojiga ſoſeda hiſha gori, ti ni
treba po tvoji hiſhi ſpravljali; temuzh le puſti ogenj
sagovarjati. Tudi ti ni treba gaſiti, temuzh puſti
ſi ogenj sagovarjati. Kugel sa ogenj ſi kupi od
ziganov. Şo tudi dobre. — Kjer kaki zigan
pokopan leshi, ni treba derſkavnize ali
ſhprizovnize — dokler ne gorí.“—

Kadar po nozhi glaſ kakiga zhloveka na
pomozh klizati ſliſhiſh , nikar vun ne hôdi, —
sakaj kaki duh ali pa ſtraſhilo bi biti
vtegnilo.“

„Ako ſi bolan , ne hodi k dohtarju ali
sdravniku, temuzh vsemi jajze, in je ſpij. Tudi je
dobro jajze v kako moſhnjo djati ter v dimnek
obéſti — tako ſe bode o kadilo.“

„Ako ima tvoja krava viſhnjevo mleko ali
zhe premalo mleka da, vsemi kaki méh, in puſti
de ſe krava va-nj vſzhi. Potém meh s ternjevo
ſhibo dobro otêpi. Tako bo zoperniza tepêna
ali pa ſaj — méh.“

„Ako li je pinja sazoprana , de ſe ti nezhe
ſmetana vmêſti, le nov sbruſhen nosh v prag vtakni
ali pa rasbeljeno shelesno koso pod dimnik
poſtavi, zoperníja bo govoto nehala. Sakaj tako
boſh zopernizo obodel ali pa opékel, de bode
zopernijo nasaj vsela — ali ſaj ti nosh is
praga, ali koso ispod dimnika.“

„Ako imaſh glivo (gobo) na vratu, ſe vſtopi
s obrasam proti luni, vsemi kamen, ki pred
tabo leshí, pritiſni ga trikrat na glivo ter ga
ritniſko zhes glavo saluzhaj. Ştori to trikrat
sapored v tiſtim zhaſu, kadar ſe luna naraſha;
tako oſtane luna na nebu, gliva pa — na vratu.“

„Ako ſe vresheſh ali pa sbodeſh, pomashi
nosh ali ſhivanko s ſalam , s zunjo obéshi ter na
hladen kraj dêni; rano pak s ſuho zunjo
savéshi; tako ſe tebi ſama od ſebe sazéli — zhe jo
zhedno dershiſh.“

„Soper zopernijo je dobro kaj od obléke
ob shivljenje djaniga zhloveka iméti; tudi ſe konji
vdebélijo, zhe ſe s kako tako zapo briſhejo in
— dobro paſejo.“

„Kadar krava povershe, pojdi ritniſko v hlév
ter rêzi: Herbet notri, neſrezha vunkaj. —
Tako bo herbet nótri!“

„Puſtni vezhér ne prédi, ſizer predeſh sgol
klobaſe; ne ſhivaj, de kokuſham rít ne
saſhijeſh. Puſti sheno ali deklo na misi pleſati in
ritniſko doli ſkozbiti. Tako dobiſh viſok lan in
dolgo predivo — zhe viſoko sraſte!“

„Kadar, lan ſejeſh, dolg shakel vsemi ter
prav dolgo ſéme va-nj vſiplji in sopet prav
dolgo is njega isſuvaj: takó bo tudi lan dolg —
zhe je ſéme dobro in vreme sa tó.“

„Ako ti je bilo kaj vkradeniga, pojdi k
modrimu moshu ali k pametni sheni ter vtiſni mu
(ji) eno petizo v roke. Tako sveſh — de ſi
doſti bédaſt ſvoje denarje sametovati.“

„Merslize ſe snebit, vsemi péſt ſolí, pojdi tiho
k potoku, ter ſeji ſol proti vodi rekózh : Jes
ſejem to ſéme na dober namen, in kadar bo ſéme
kaliti sazhélo, me bo tudi mersliza minila.— To
gotovo pomaga, ako mersliza ſama od
ſebe mine.“

„Bradovize odpravit vsemi kaki klinez in v
njega toliko sarés naréshi, kolikor bradoviz imaſh,
klinez pa ſkrivèj komu v arshet vtakni. —
Tako ima on klinez, tí pa bradovize.

„Goſenze is répe ali sela pregnat, vsemi
devét goſenz od vſaziga vogla sélnika in jih v
dimnik obéſi. — Tako ſi jih ſhéſt in trideſet
pregnal.“

„Kadar goſpodar umerje, ſe morajo vſi
panjovi v uljnjaku in vſi ſodi v keldru premakniti
— ſizer oſtanejo, kakor ſtojé ali leshé.“

„Ako gré nevéſti desh na venez, bodo novi
sakonſki bogati — zhe pridno delajo in
hranijo.“

„Otrokam pred ſedmémi letmi láſ ne ſtrisi,
ſizer jim pamet odſtrisheſh — ktéra v laſéh
tizhi.“

„Ne ſeji sela na vezher, kadar zhednik krave
domú shene: ſizer bode tebi repa sraſtla, — zhe
nameſt sela répo ſejeſh.“

„Povſod tri kljuke naredi; ne bo tréba tebi
veliko miſiiti, kako bi ſe imelo bolj obrazhati.
Zhe ſe ti ne sgodi po volji— ſo kljuke tega
krive.“

„Na sibelki ſe mora noga od môre narediti,
ſizer pride môra ter otroke tlazhi ali isſiſá —
deſiravno môre ni.“

„Kadar merlizh s enim ozheſam pomiſhkuje

ali oblizhje mehko obdershi,~po eniga od tega
doma pride — préden petdeſet lét
pretêzhe.“

„Kadar nozhe shivina jeſti, poloshi roké na
krishem zhes-njo ter jih tako od glave po herbtu
zhes rep potégni rekozh : Ako ſi ti sazoprana od
konza do konza , te pogladim tudi jes s rokami
od konza do konza. Sopet bode jedla — kakor
hitro bode lazhna.“

Take norzhije, kar vſe nizh ni, in ſhe vezh
drusih vrash, ktere je na ſvojim popotovanju po
ſvetu med ljudmi naſhel, kakor od snaminj v
priliki, od mertvaſhkih par, od méſza in njegovih
krajzov in ſprememb, od ſhkratelnov, od moshá bres
glave , od béle shene in kar je ſhe takih
neumnih rezhi vezh, je Tone vſe v ſvoje bukve
sapiſoval, ktere bukve je bahovno moſbnjo
imenoval. Kadar mu je dolgzhaſ bilo, je te
norzhije prebéral ter ſvoje kako, sakaj in
kzhemu prevdarjal. Najdel je vezhdel, de pri vſim
tem drusiga ni, kakor dosdevanje ali hudobnoſt.
Uſmiljenje je imel s takimi ljudmí, ki ſi ſvoje
glave s takimi norzhavimi rezhmi polnijo, ktere
nikakiga temelja (grunta) nimajo. Doſtikrat ſe tako
v ſhkodo pripravijo ali hudo pregreſhé , kadar
ſ. imé Boshje k temu nepotrebama pritikujejo.
(Dalje ſledi.)

Naſhim prijatlam!

Vezh piſem ſmo she prejeli, ktére nam pravijo,
kako ſerzhiio ſo „novize“ po vſih deshelah ſprejete,
kjer ſe ſlovenſki jesik govori. Niſmo pa hotli dosdaj
nobeniga téh hvalnih piſm natiſniti, ker bi nam kdo
lahko ſamolaſtno hvalo ozhital. Pred nekim zhaſam
ſmo is Zelovza piſmo prejeli, ktero vunder
tukaj osnaniti hozhemo: vſak prijatel noviz ga bode
gotovo s veſeljem bral, poſebno pa tiſti, ki sa
novize piſhejo. Sakaj — njih ſo saſluge, de „novize“
bravzam dopadejo! S veſeljem bodo tudi sanaprej
namen kmetijſke drushbe podpirali in ſlovenſki
zhaſopiſ bode vſaki dan vezh prijatlov dobil.

Poſluſhajte, prijatli! tadaj, kaj to piſmo is
Zelovza govori :

V Celovcu 4. prosinca.

— — „Ne zamerite, ako nektero besedíco od
naših „kmetijskih novic“ progovorim. Kar človek
rad ima, od tega rad govorí; Němec pravi:
„Wovon das Herz voll ist, davon geht der
Mund über“. Taka se meni godi pri slovenščini.“

„Kar se tiče jezika u teh novicah,- ga lehko
zastopi vsaki Slovenec per nas, samo ako brati
znade, ako pa ne znade, pa niso tega novice
krive, ampak on sam, da se ni naučil, kakor valja.“

„Slog (Styl) je lěp, gladak, lehko razumliv,
s jedno besedo: narodno — slovensk; posebno u
izvornih sastavcih (Original-Auſsätzen), kakoršni
so večiděl vsi, kteri so s malemi pismeni tiskani.
Težej je kaj iz ptujega jezika lěpo posloveniti,
kakor kaj izvorniga po slovensko lěpo napisati.
Tudi s večimi pismeni tiskani sostavci imajo lěp
slog.“

„U vsih se lěpe, dobre reči povejo — pa tudi
slog je tak, da mora vsaki zastopiti; — da, ako
bi kdo dobro ne slišal, bi skoro ošlatal, kar se

pove. Tak slog je prav! Kako lep slog imajo
tudi nektere pesmi ! Kaj pa naj bolj dopade meni
in še mnogo drugim u kmetijskih novicah?“

Tri reči:
1. „Da se novice vsakiga prepiranja
sogiblejo. — Concordia res parvæ crescunt,
discordia maximæ dillabuntur!''

2. „Da te novice ne gledajo samo na krajnske
Slovence, ampak, da nas vse vkupej bratersko
objemejo, karkoli je nas Slovencov u Krajnskej,
Štajarskej, Koroškej, na Goriškim, Benatskim i. t. d.
Koga bi ne veselilo, kadar vidi, da Slovenec brat
Slovenca bratra ljubi po kristijansko, in ga ne
čerti več, kakor je, žalibože! nekada bilo.“

3. „Da se te novice pomalim u jeziku
približujejo narečji bližnjih Slavjanov u Horvatskej ,
Slavonii, Dalmacii i. t. d. — Navadno se je
poprej pisalo, na primer: sdej, kedej, tedej —
u km.novicah sadaj, kadaj, tadaj; s tem
poslednjem se približemo vsim dolnjim bratrem —
kteri tako te besede izgovarjejo, kakor koroški
Slovenci: namreč: sada, tada, kad a.
Istriance, mislim, da Krajnci zastopijo. Istrianca pa
zastopi Horvat, Slavonec, Dalmatinec, Serb in
Bosnjak tako, kakor, da bi si bila soseda u jednej
fari. Za te naše novice je zato naj lepši jezik
tisti, ki se govori med Ljubljano in Reko (Fiume).
Bliže je Ljubljani, bolj je po Koroškim — bližej je
Reki, bolj je podoben govoru vsih dolnjih Ilirov
(južnih Slavjanov). Jaz Vam pišem iz
Koroškega — pa vendar pravim, da je treba s časama
le bolj in bolj približovati se narečju (Dialekt),
ktero se okoli Reke govori — Tisto narečje
zastopimo blizo vsi južni Slavjani. — Tudi veſeli
nas, kolikorkrat u novicah kaj beremo u ilirskom
pravopisu — in želimo, da bi sastavci le bolj in
bolj pogosto se u tem pravopisu tiskali tako, da
bi sada leto pol od naših novic se že u ilirskom
pravovisu natiskalo — pol pa naj bi bilo še u
Bohoričici. Tu treba počasno postopati, da
nikogarja ne silimo, nikogarja ne žalimo, in
vendar zmiraj na bolji gremo.“

„Ne zamerite mi u ničem, da sim Vam to
pisal, in ako bi bila u tem listu kaka beseda, da
bi Vas ili koga drugega dražila, izbrišite jo, iz
pera mi je smuknila, da nisim vedel. S Bogam!

Matija Majer, domſki kaplan.

Kmetovski pregovori za mesec
Prosenec.

Je zima ugodna? Prosěnec volan?
Tak spómlad bo zgodna, gorák letni dan.

Če pred in u Prosěncu ne zmerzuje, ne sneži,
Sušec, mali Traven rad obilno namesti.

Če plohe v Prosěncu jamejo dret',
Ženice po leti nemajo kàj žet'.

Suh Prosěnec grozdje napolnuje,
Al' Prosěnec moker sóde izpraznuje.

Če v tem měscu zemlja nezapadna,
Je preveč od juga brita;

Voda rata obilno hladna,
In bolezin rada se očita.

Na dan s. Vincenca pravijo :
Če Vinka sonce peče,
U sode vince teče.

I.

Popravki.

V liſtu Nr. 1. v raslogu „prijatelſke
voſhila sa naſhe domazhine“ beri na 2. ſtrani v
drugim predelku v nar sgorni verſti: tó lahko dervo —
in v Nr. 2. ſheſti ſtrani v ravno tiſtim raslogu,
drugim predélku, v 23 verſti od ſpodej beri: ko bi po
zéli desheli tako (t. j. s rasori) orali. —

V liſtu Nr. 2. v raslogu „kaj je ſtoriti,
kadar zhlovek smersne“ nameſt: Med vſimi
pomozhki, beri: Nar bolji med vſimi pomozhki.

V tretjim ſpiſku imén deléshnikov beri: goſpod
Perzhizh Matévsh, fajmoſhter podfare v
gojsdu, nameſt: kaplan.

Ne Maroſhnik B. fajmoſhter podfare
v Şhent-Jakopu, ampak Marouſhnik J. kaplan
v Şhent-Jakopu:

Sakaj ſte mi, le u 's imena vseli,
In me 's kaplana fajmoſhtra ſtorili, —
V podfaro moj Şhent — Jakop ſprebernili, —
Kako B. nameſt J. poſtavit ſmeli?!

Şte prav'li, kako ſo ſe Nemzi brili,
K' ſo savolj Gratz al Graetz ſe k vojſki vneli!
Tud' mi savolj imen b'mo vojſko 'meli,
Zhe bote vezh tako jih prekerſtili. —

Kar niſim, ja neſmem , v novizah biti ;
Bi snalo — kdo ve, kaj ? — ſe mi sgoditi !
Oh ! najte le reſnizo prit' na dan. —

Odvseto zhaſt Şhent-Jakopu *) vernite,
Men' dano pa lepo nasaj vsemite,
K' ſte fajmoſhter mi djal' nameſt' kaplan.

Jernej Marouſhnik.

Zena preſhizhev v Krajnju 8. Proſénza:

Preſhizhi téshejſhi ſorte po 5 ½ do 6 krajzarjev funt.
„ loshejſhi ſorte po 5 krajzarjev funt.
Şhpèh po 13 ½ goldinarjev zent.

Kmetijſke in rokodélſke novize.

Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.

№ 5.

V ſrédo 31. Proſénza.

1844.

☞ Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 3o kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.

Kmet ſvojimu ſinu.

Poſhten in svéſt imaſh vſelej bit',
Dokler na ſvetu ſi,
Ne perſt ſhiroko ſmeſh ſtopit'
Od poti zhednoſti!

Tak' pojdeſh ſkos' po selenim
Na pót' ſvetá naprej,
In ſmeſh s ozhéſam veſelim
˛Smert' zhakati vſelej.

Tak' koſa, ſerp ino dervó
Ti lahko v rokah bó;
Veſél boſh pil ti tud' vodó ,
Ko de bi vino b'lo.

Hudobneshu je vſe teſhkó,
Naj déla karkolj zhè,
Ker huda veſt zhes tó in tó
Ga pêzhe ino shgè.

˛Spomlád ga tud' ne veſeli,
Tud shita klaſje né;
Ker le po dnarjih hrepeni,
V goljfij' imá ſerzè.

Shé liſt in véter ſtraſhi ga,
Ki ſkos' mejó ſhumi;
Pokoja mu tud' ſmert ne dá ,
Ker gréhu le shivi.

Sató imaſh svéſt in dober bit',
Dokler na ſvetu ſi,
Ne perſt ſhiroko ſméſh ſtopit'
Od póti zhédnoſti.

Tak' shegnajo te dobri vſi ;
Na grob ſolsé tekó,
Na njem ti trava selení
In roshize zvetó !

V. Ştanig.

Perjatelſke voſhila sa naſhe
domazhine.

(Konez.)

Nizh ne govorim, kaj veliko drusiga
koriſtniga in prijetniga sunej rezheniga, in sunej tega,
kar she Njih dosdaj sdani liſti ſprizhujejo, ſe bodo
naſhi ljubi Şlovenzi lahko is Njih noviz uzhili,
poſtavim kako imajo sa zhednoſt in ſnago
oblazhila in prebivaliſha ſkerbeti; kako nove
pohiſhtva sidati, de bodo sdrave in slaſti ne
mozherne, sraven tega tudi lepe in ſvitle, in
goſpodarjam in desheli v zhaſt, in ne v ſramoto ;
dalej, kako ſi mnoge bolj perpravne in zhedne
hiſhne orodja omiſliti; kako sa ſvoje sdravje
ſkerbeti, ſe vrashnih poſlushkov varovati, in
pametnih pomozhkov poſlushiti; kaj per shivinſkih
bolésnih varovati, kaj rabiti; kako ſe per
mnogih neſrezhah sadershati, ali jih s previdnoſtjo
preſtrezhi; kako ſvojo deshelo in ſvét bolj
ſposnati, kako poſnematí lepe isglede rokodelſke
umetnoſti ali domazhinſke pridnoſti, k jim jih bodo
Oni v perjetnih in poduzhnih poveſtih
nasnanovali i. t. d. — Molzhim tudi, ſhe od ene druge
koriſtnoſti, ktero bodo Njih novize sa Şlovenze
imele, in ktera gotovo ni majhna, namrezh od

koriſtnoſti sa ſlovenſko beſedo, ali ſlovenſki jesik.
Sakaj she prezej v pervim liſtu teh noviz ſo na
snanje dali, de hozhejo tudi ſkerb imeti sa
zhiſtoſt ſlovenſkiga jesika; in de, zhe ravno njega
zhiſtenje ne bo nikoli Njih poglaviten namen,
Jih bo vunder vſakkteri poduk v zhiſtenju jesika
rasveſelil. Pa ne poduka, ampak le hvaleshno
pomozh Jim bo gotovo vſak perjatel Şlovenſhine
po ſvoji vednoſti ſkasati perpravljen. Sakaj reſ
je, de ſe je veliko dobrih ſlovenſkih beſedi,
ravno savolj pomanjkanja ſlovenſkih piſavzov, kteri
bi jih bili ohranili, tako rasgubilo in posabilo,
de ſo ſe ſim ter tje v kakim ſamotnim kraju ſhe
navadne; in de ſe po tem takim le s sdrusheno
pomozhjo vezh perjatlov Şlovenſhine pojiſkati,
in sa obzhijo rabo nasaj perdobiti samorejo. Pa
sunej tega, de bodo Njih novize, k ſledenju in
najdenju sgubljenih ſlovenſkih beſedi in
pregovorov priloshnoſt dale, in tako nekdajno bogatoſt
jesika sopet nasaj dopeljovati perpomogle: Jim
bodo perjatli Şlovenſhine, in ſhe bolj perproſti
bravzi tudi hvalo vedili, ako bodo take nove
rezhi in snajdila, sa ktere ſlovenſki jesik dosdaj
ſhe laſtnih beſedi nima, s novimi beſedami, ktere
ſo is ſlovenſkih korenin ſpeljane, nasnanovati
poſkuſhali. Sakaj zhe je tudi le korenina kake
beſede ſlovenſka, ſe she is nje ſame lahko
vganuje, kaj bi pomniti snala: kar ſe per beſedah
is ptujih jesikov poſojenih bres poſebniga
slagovanja nikoli sgoditi nemore. Tako poſtavim zhe
rezhem : ena pola popira, kakor ſe ſizer
rezhe: ena pola platna, ſukná i. t. d.; bo vſak
Şlovenz lahko vganil, kaj bi to vtegnilo pomniti;
ne pa, zhe rezhem: en pogen popira; kjer
bi ſi vtegnil ravno tako lahko tudi ene bukve ,
ali en riſ, ali tudi en zel oklep (Kiſte) popira
miſliti. Ravno tako, zhe rezhem: naravnavſtvo,
naravniſhtvo, obravnavſtvo ali morebiti tudi
vredovavſtvo, vberſtvo noviz, bo gotovo loshej
saſtopil, kakor, zhe ſe ptuje beſede : redakzjon ali
redakzija noviz poſlushim. Po tem takim ſmejo
perjatli Şlovenſhine tudi sa bogatoſt in omiko
jesika , in po njemu tudi ſhe od te plati sa
omiko naroda veliko od Njih noviz upati. Sakaj komu
ni ozhitno , de je k vezhi vednoſti in omiki
ljudſtva tudi vezh in novih beſedi treba; in de, kdor
k omiki jesika perpomore, tudi omiki zeliga
naroda poſpíh in pognavo da. Torej po pravizi
pravi neki imeniten nemſhki piſaviz, de vſako
ljudſtvo, ktero ſe obravnati ali omikati
hozhe, per beſedi sazhetik ſtori.

Od vſih plati, ſo tadaj Njih novize ena
veſela, dolgo sashelena perkasen sa Şlovenze ; one
ſo porok in sarja perhodnje , ne le vezhi
pridnoſti in umetnoſti ſlovenſkih domazhinov in
rokodelov, ampak tudi obilniſhi vednoſti, omike
in ſrezhe zeliga ſlovenſkiga naroda. — Hvala torej
vſim, kteri ſi sa prid in ſrezho Şlovenzov
persadevajo, in poſebej, kteri ſok naſnovi in isdaji

teh noviz perpomogli. Şlava in sahvala pred
vſim nar vikſhimu predniku in varhu naſhe z. k.
kmetijſke drushbe, preſvitlimu zeſarſkimu
Knesu inVelkimu Vajvodu Janesu
Baptiſtu! kteri ſe is ozhetovſke ljubesni sa prid in
ſrezho naſhe deshele zlo dolge in teshavne poti
do naſ ne varje, de bi ſklepe in rasſoje
kmetijſke drushbe per nje ozhitnih sbiralih s ſvojim
ſvetam vladal, in s ſvojo modroſtjo podperal,
in zhigar ozhetovſk' podbudna beſeda vſe k
ſerzhnoſti povsdigne in s vnemo napolni. — Is ſerz
hvaleshnih Şlovenzov puhte prot nebu gorezhe
voſhila sa Njega dolgo ohranjenje! — Hvala in
sahvala zhaſtitljivimu sboru kmetijſke in
obertniſke drushbe , po kogar ſvetu in napravi ſo
bile te novize sa poduk Şlovenzov ſklenjene in
memo vſih sadershkov k djanſki dosornoſti
dopeljane! Hvala in sahvala poſebej Njim, kteri ſo
nar vezhi ſkerb in trud sa naravnanje teh noviz
prevseli; in ravno tako tudi vſim drugim
plemenitnim rodoljubam, kteri ſo Jim v Njih
presadevi pomozhni. Is ſerza shelim, de bi Njih
novize prav veliko samerkljivih in poduzhljivih
bravzov, in branih naukov ſpolnovavzov imele.
Njim pa voſhim , de bi to délo , k ſo ga s
saupanjem in ljubesnijo sazheli, s veſeljam in
nevtrudeno ſerzhnoſtjo od leta do leta doverſhovali !
Na sadnje ſhe perſtavim , de , kdor Jim to piſhe,
ni kak ud ali drushnik predej imenovane
kmetijſke drushbe kteriga bi bila morebiti
kakoſhna poſebna savesa k temu piſan iu naklonila :
ampak le en tih gledaviz od daljezh, kteri ſe
ſerzhno veſeli nad vſako pomnoshbo ſlave in
ſrezhe, ktera njegovi domovini dojide !
V Ljubljani 1. Proſenza 1844.

Prof. — r.

Denkov Tone.

(Konez.)

Tako ſe je Tonetovo premoshenje vſako
leto mnoshilo temzhaſi, ko je marſikter ismed
njegovih ſoſedov, ki ſe je smiraj po ſvoji termi
ſtare ſhege dershal, zhes hude zhaſe toshil in
od dne do dne bolj obóshal. Savoljo ſvojiga
umniga domazhinſtva in goſpodarſtva je pa tudi
Tone daljezh okrog ſlavil in vezh ljudi zlo od
dalnjih krajev ga je proſilo , de bi jih s beſedo in
s piſanjem poduzhil, kako bi ſe, obnaſhati iméli,
de bi ſi tudi ſvoj ſtan poboljſhali. Rad je ſtoril,
kar ſo ga proſili ; sakaj prav poſtréshen je bil.

Umeten kmetovavez je pa tudi varzhen
(ſhparaven) goſpodar. Tonetova perva vodba je tá
le bila : „Kdor ſhpranje sadeluje, ne dobi
velikih lukenj popravljati. Is venarjev
pridejo krajzarji, is krajzarjev groſhi,
is groſhev petize, is petiz tolarji.“

Po téh pravilih ſe je Tone vſeſkosi
ſkerbno ravnal. Ne kar venarje ni on sa nepotrebne
ali kozhljive rezhí dal ; ne kar serna kaféta,
zukra, nesnaniga gvirza ni v njegovo hiſho priſhlo;

on, njegova shena in otrozi niſo ne nitke na
ſebi noſili, zhe ni bila domazhiga isdélka.
Navajen je bil rezhi : „Zhe ſim ſit, eno ſukno
podnevi, po nozhi pa poſteljo imám , kaj mi je
ſhe vezh tréba? Pogazha nizh vezh ne naſiti,
kakor shganzi, ſvilnata obleka nizh bolj ne
greje, kakor ovnata, in kadar ſim truden, ſpim na
ſlamnizi ravno tako ſladko, kakor na pérnizi.
Şiromakam pa je rad kaj podelil, sakaj té terdne
miſli je bil: Kadar Bog kako hiſho poſebno
oblagodari (poshegna), de kaj odvezh ima, ſe to
sa tega voljo sgodí, de bi tudi kaj vezh
kerſhanſke ljubesni do ubógih in potrebnih v nji
prebivalo. In to je tudi poſhteno kasal.

S shivino je malokadaj napazhnoſti imel ; v
hlevih jo je redíl ter ſkerb imel shivini vſeſkosi
enako klaſti. Vſe ſe je, kar je bilo mogozhe, k
pridu in koriſti obernilo. S ognjem je on zeló
varno hoditi veleval. Prepéram in pravdam ſe
je od daljezh vgibal. Goſpoſkine davke je vſelej
ob pravim zhaſu ali pa ſhe pred odrajtoval, in
pred teh ni vkup ſpravil, tudi nar potrebnejſhih
rezhi ni kupil. Tako je vſako leto zhes vſe utrate
in potroſhke prezej lep dobizhek imel. Tode
pri vſim ſvojim premoshenju poprej drusiga polja
ſi ni prikupil, dokler niſo otrozi doraſtli, in mu s
ſvojimi rokami pri poljſkim délu pomagati mogli.
Kadar ſo odraſtli, je koſ semlje sa drugim
prikupoval in eniga sa drugim v boljſhi ſtan poſtavel.
Tako je Denkov Tone, ki ſhe zele kmetije
pri sazhetku imel ni, v 34 letih zhes 4 kmetije
nar boljſhi semlje goſpodar poſtal. Kako je to
doſegel, njegovo shivljenje in goſpodarſtvo kashe;
kdor tako, kakor on, dela, ſi sna ſveſt biti. de
mu bode tudi Bog ſvoj blagodar (shegen) dal in
bogatiga ſtoril, ako je k svelizhanju njegove
duſhe. Tone ni bil kak lakomnik, de bi bil le
pod ſe grabel , temuzh ſe je krivizhniga ptujiga
blaga varoval. Njegova shelja ni bila obogateti,
temuzh vſe po pameti oberniti. de bi Bogu
dopadel, ljudem pa koriſten bil. Ker je Tone tako
umno kmetoval, je zló Zeſar od njegove
pridnoſti pripovedovati in ga hvaliti ſliſhal.
Vezhkrat ſe je toraj Tonetu zló ſrezha prigodila,
de ga je poleti miloſtljivi Zeſar obiſkal; sakaj ne
daljezh od Tonetove kmetije je imel on ſvoj
poletni ſedeſh. Zeſar mu je tudi ſhe to zhaſt
ſkasal, de je na njegovo povelje popiſovanje
Tonetoviga goſpodarſtva v novizah natiſnjeno
bilo; tako je bil Tone zeli desheli isgled.

Ko je njegova poſledna ura priſhla, je s
mirno veſtjo v boshjo voljo vdán v 62. letu
ſvojiga shivljenja umerl. Umerl je kakor je shivel!
Po ſmerti mu je dal miloſtljivi Zeſar ta napiſ na
grob narediti:

Is perviga hlapez, po tem goſpodár,
Mu bila je ſrezha kmetijſtva le mar;
Şlovil ga je Zeſar, ſloví ga tud sdaj
Lep veniz premili v nebeſhkimu raj'.

Od ſadja rêje

uzhenze uzhitel poduzhi.

Ljubi uzhenzi ! Danaſ ſo ſe neka mati ,
Şrebretova goſpá, pertoshili, de od dné, ko
ſim velil , sernje ali pizhke (peſhke) ſadja,
ki ga boſte jédli, v ſholo pernêſti, njih otrozi
ſkos sa jabelka maledvajo.

Prav slo me veſelijo dobri otrozhizhi, ki
tako sa me ſkerbé; pa tudi vam ſe sahvalim, ki
ſte mi toliko pizhk nanoſili. Danaſ jih
hozhemo vſejati, in upam, de v vigradi (ſpomladi)
veliko ſto salih drevéſez s njih ſzimelo bode.

Druge léta ſim pizhke v jeſeni ſejal, (koſhize
ſe morajo tako vſelej shé poléti ali ſaj v jeſen v
semljo potêkniti) , lélaſ ſim ſejanje odloshil, ker
ſim delo: pizhke perpraviti , jih vſejati, mlade
dreveſza, ki bodo s njih sraſle, oſkerbéti,
preſajati, zépiti i. t. d. vam odlozhil.

Semlja je sdaj saperta , smersla ; tako
nemoramo v grêdo sernja vſejati ; sato ſim tù le
ſkledo perſti is kléti, kjer ſo selni ſadeshi
potaknjeni, perneſel. Tù notri bomo sernje tazhaſ
poloshili, dokler ſe semlja od — talí. Vilko! le
pomeſhaj pizhke mèd perſt, — ti, Shagarjeva Mizka!
pa vode pernêſi. Bomo ta sméſ poroſili, de ſe
ſprime. — Tako je prav !

Naj kake dni ſkleda tù v kotu ſtoji, de ſe
sernje napné ; potém jo bomo na merslo
poſtavili , de pizhki v perſti smersnejo, ſizer bi ſe
neselenili. Kadar semlja od-tali, bomo sernje na
drevno saſadiſhe v grêdo, ki ſim jo v jeſeni k
temu perpravil, vſejali. Otrozi! kaj ne, de prav
radi ſadje jéſte? Kdor hozhe kruh jéſti, mora
véditi ſi ga perpraviti. Tako tudi per ſadju
moramo ſkerbéti, sa ſtaro in vpéſhano drevje ſi
mlado perrêditi, in kjer ſe puſti, ſadunoſniz
naſaditi. Lipe, ſmejaje praſha: „Kadaj, in kdo pa
bo te jakelka jédel, ktere bodo na drevji s teh
pizhk raſle, ki jih sdaj ſadimo?“— Glej, glej!
Lipe, ako bi ravno mi ſadja drevja, ki ga
ſadinio, nikoli ne jédli, moramo vunder tudi sa
naſhe naſlédnike ſkerbéti. Ti ſe mi sdiſh,
kakor oſel, ki je djal : „De le tazhaſ trava raſe,
dokler shivim ; bodi ſi potém kakor hozhe.“ Zhe
bi naſhi ſpredniki bili tako miſlili, raſle bi nam
le kiſle in grenke leſnazhe in kumrize po
gojsdih; shlahtniga plemena ſadja pa bi dobiti ne
bilo. Léta hitro pretezhéjo. Fantizh bo
mladénezh ; s njim pa tudi drevje doraſe is sernja,
ki ga je otrozhizh vſadil. Poglejte sa zéſto proti,
farovshi drevje, na graſhinſkim in na
Andrejzovim vertu, ki ſim ga is sernja srêdil,
shé vezh lét rodí.

„Naſhe dreveſza ſo tudi shé ſadje imele, ki
ſo Oni jih Joshku odarvali“ pravi Naze. —
„Naſhe tudi! naſhe tudi!“ vezh uzhenzov krizhí.
— „Naſhiga Jaka ſadunoſnize, ki ſo Oni mu
jih dali, ſo ſe pa poſuſhile, eno drevéſze shé
pervo léto, drugo pa lanſko, zhes pét lét, — pové

Şlomſhkov Janes. Jih shé prav vſadil ni,
ménim. Şadaj pa tudi vezh nozhe drevja ſaditi.“

To ni prav, de je prezej obupal. Nobeno
drevo po pervim mahleji ne pade, in malo ktéra
rézh v pervim doneſe. Vſako dreveſze pa tudi
ne doraſe, kakor vſak otrok ſtaroſti ne do shiví.
K mladim ſadunoſnizam ſe kmalo kaj perpikne,
de uſaknejo. Glejte sa zeſto proti farovshu ſe tudi
drevje slo ſuſhí, sato ker je semlja prevezh
peſhena; pa jes ſim tudi ſhe mojſter Şkasa bil,
ki ſim ga ſadil. Per zhém ſim greſhil, bodem
pri perloshnoſti povedal. V rêji drevja ſim ſamouk,
le is knig ſe uzhil, bukvizam pa ni vſe verjeti.
Şkosi laſtno ſkuſhnjo ſe zhlovek ſhe le prav
sbrihta. Le sveſto me poſluſhajte , kadar bodem
od rêje ſadniga drevja govoril in uzhil vaſ; po
tém kar vam bodem povedal in kasal, poſkuſhajte
domá ſtoriti. Gotovo boſte ſzhaſama umetni
redniki drevja.

Obljubite mi danaſ in terdno ſi ſklenite,
sernja ne vezh tratiti, kadar boſte ſadje
jédli, ampak vſaditi ga, in zhe bo kdó
danaſ jabelko jédel, naj s pezhkmi déla, kakor ſim
kasal, de drevéſza s njih sraſejo. *)

„Ja, ja, tako bomo ſtorili!“ vſi uzhenzi
krizhijo.

Léta pertezhejo in ſadje bomo s naſhih
dreveſiz tergali, in ko naſ vezh ne bó, bodo naſhi
otrozi pod koſhatim drevjem ſe hladili in s
hvaleshnim ſerzham s njih dobro ſadje tréſli in ga jédli.

Peter Muſsy.

Urno, kaj je noviga?

(Nova zeſta v María Zelj.) Romarjem, ki
ſo zhes ſterme gore, ki ſe Imenujejo „Ana-,
Joahims- Joseſsberg in Knierigel,“ na boshjo
pot v Zelj romali, je snano, kako teshavno je zhes
te gore hoditi. Pa kmalo bo drugazh. To zélo pot
she sdaj predelujejo in v létu 1846 bo konzhana.
Liljenfeldſki opat, goſpod Ambrosh, imajo sa to
veliko naredbo nar vezhji saſluge.

(Na Dunaju) je bilo 22. Proſenza po nozhi
ſtraſhno gromenje in bliſkanje. Ravno tako hudo
vreme je bilo tiſto nozh v Kloſterneuburgu, dve
ure od Dunaja, kjer je ſtrela v zerkev Şt. Martina
vdarla in je vezh hiſh pogorelo.

(Ruſovſki Zeſar) je novo vkaso dal, de ſe
imajo vſako léto meſza vélikiga Şerpana v
Zarſkovim Şelu konji v diru sa ſtavo ſkuſhati in na

ogled poſtaviti:, Zeſar ſam bo nar boljſhi in nar
bolj plemenite konje per tej perloshnoſti jesdaril in
pred ſvoj vos vprezhi puſtil, ter tako njih
plemenitnoſt poſkuſil. Nar bolji med njimi bodo premje dobili.

(Shelesne zéſte v ſéverní Ameriki) ſrovo
maſlo ali puter delajo! Inshenírji Şhent-Jurſhke
dershave ſo to snaſhli. Pinja imá podobo veliziga
piſkra in vezh ko 120 bokalov mléka dershí. S
pomozhjo poſebne naredbe derzhanje vosá v pinje
vezh ſhib tako premika, de mleko meſha in v ſrovo
maſlo predéla. Kaj ſe ljudje vunder vſe smiſlijo!!

(Na Krajnſkim in Koroſhkim) ſe je
ljudſtvo od léta 1825 do leta 1840, torej v 15 létah
sa dva in pet deſet taushent, devet ſto in devet
deſet duſh pomnoshilo. — V letu 1825 ſte iméle
obedve deshele 70,3049 duſh, v lelu 1840 pa
75,6039.

(Is Planine 24. Proſenza.) Şnozhi okoli
8 ure ſo v oſhterijo k zhernimu orlu trije moshje
perſhli, nekoliko, pa ne popolnama po turſhko
oblezheni, — in ker ſo naſ kranjſko govoriti ſliſhali,
ſo ſe snami v pogovore ſpuſtili, in nam povedali,
de ſo Zhernogorzi (Montenegriner). Mi ſmo miſlili,
de ſo kupzi. Eden smed njih je nam savolj lepe
in velike poſtave, in v savolj drasiga oblazhila,
poſebno dopadel, in ſe je prav prijasno snami menil.
Popraſhevali ſmo ga od zhernogorſke kupzhije, od
zhernogorſkih navad, isdelkov, seljſkih perdelkov
i. t. d. in mu tudi naſhe kmetijſke novize v roke
podali. Na vſe praſhanja je nam prijasnim v
zhernogorſkim— krajnzam lahko saſtopnim jesiku —
odgovoril , in naſ med drugim tudi praſhal, zhe
goſpoda Kopitarja na Dunaji posnamo. V nar
vezhjim pogovori pa s vemo od z. k. poſhte, kdo
jé ta lep in prijasen mosh, ki je nam zhaſt ſkasal,
ſe s nami meniti. In kdo je bil?— Bili ſo miloſtljivi
in vſe zhaſti vredni goſpod Vladnika, to je
ſtarovirſki ſhkof, kteri imajo tudi deshelſko oblaſt v
zherni gori. Şram je naſ bilo, de niſmo njih
viſokimu ſtanu dolshne zhaſti ſkasali; tode prijasne
beſede, ſ kterimi ſo ſe poſlovili, rekozh: „s Bogam
Krajnzi!“ ſo naſ potolashile, pa tudi marſikterimu,
kteri je morde naſh krajnſki jesik obrekoval,
pokasali, de naſ zelo Zhernogorzi, akoravno is teh
daljnih krajev pridejo, lahko saſtopijo. —

M. K.

Zena preſhizhev v Krajnju 22. Proſenza:
Preſhizhi domazhi po 5 ½ krajzarjev funt.
„ hrovaſhki po 6 krajzarjev funt.
Şhpeh po 13 goldinarjev in 20 krajzerjev zent.

Kmetijſke in rokodélſke novize.

Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.

№ 7.

V ſrédo 14. Şvezhána.

1844.

☞ Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 3o kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.

Zimske misli.

Od polnočnih merzlih krajev
Ojstra sapa dije,
Ravno polje, verh Triglava
Ogrinjalo bélo krije;

Več se travnik in dobrava
V cvetji ne spreminja,
Več se gora in planjava
V petji ne razgrinja.

Ak' na prosto polje pridem,
Mračnost me obhaja,
Ko v brezlistnim drevji veter
Merzel se spremljaja.

Kjé so vresi tí obilni
Krajnska Švajca mila!
S' ktermi blaga te j' narava
Polno obdarila?

V kom bo solnce mlado obličje
Zjutrej ogled'valo,
K' je zakrito z čverstim ledam
Jezérov zerkalo ?

Kaj glavé u zrak molete,
Vi snežnični stópi,
Kriti z sivim oblačilam
U gluhosti tópi?

Sladkoglasne ptice, kam so
Vaše pésmi mile,
K' so prijetno po dobravah
V leti se glasile? —

Slišim, slišim vaš odgovor,
Bitja ljubezniva:
»Tiho! tiho! blaga mati
V sladkim snu počiva !

K' je za hrano sledne stvari
Toljkajn se potila;
Ktera stvar hvaležna j' ne bi
Mira pervošila?

S.

Tolsti pust! tvoj trebuh narveč
Nje dobrote vživa,
Ne razsájaj nehvaležni!
Zémlja v snu počiva.«

Od srejenja ſadnih dreveſiz is peſhka.

(Konez.)

Kako ſe morajo peſhke ſejati?

Peſhke ſe morajo redko ſejati. Na en ſeshen
ali klaftro semlje je doſti 600 sern. Po tem ſe
peſhke prav plitvo , komej po pavzi globoko s
grabljami ali s matiko v semljo sagrebejo. Ali
pa kar je ſhe boljſhi ſe s drugo perſtjo
potreſejo in pokrijejo. Koſhize pa ſe morajo ſaditi
ne ſejati , in pa v poſebno gredizo. Hruſhkove
in jabelzhne peſhke ſe ne ſmejo smeſhane
ſejati, kjer jabelka navadno pol hitreji raſtejo kakor
hruſhke, sato bi jih satopile in samorile. Peſhke
in koſhize vſaziga plemena, ſe morajo poſebej
ſejati ali pa ſaditi, de ſe lozhjo, in ena drugo
v raſti ne saduſhé.

Kako ſe v ſejane peſhke pred miſhmi in drusimi
shivalmi obvarjejo ?

Vsemi brinovga germovja in rasſekljaj ga,
kakor ſteljo sa gnoj, potlej ga na tiſti kraj,
kamur peſhke ſejati miſliſh po pedi na debelo
rasſtelji, in ga globoko podkoplji, po tem semljo

poravnaj in peſhke vſej, ali poſadi. Sadnjizh pa
ſhe gredo s brinovimi vejami goſto pokri. To
bo ſtorilo :

Pervizh, De miſhi in druge shivali bliso
nemorejo, kir ſe oboſti boje; tako peſhke per
miru oſtaneje.

Drugizh. Peſhke pomlad is mehke semlje
rade selené, kir brinje odnaſha, de ſneg perſti
ne potlazhi in je deshevje prevezh ne vtepe.

Tretjizh. To pokrivalo varje , de pomlad
peſhke prèsgodaj ne oselené in de ne posebejo,
kir mras slo ſhkodva dreveſizam , ktere ſe per
pervi pomladni toploti perkashejo. Zhe ſo pa
pokrite jim ne bo tako hitro ſhkodvalo.

Zhetertizh. Po simi s vejam pokrita perſt ,
tudi po letu rahlja oſtane , in dreveſizam dobro
ſlushi, kir rodovitnoſt is lufta, kterga
potrebujejo lahko v semljo do koreniniz pride.

Petizh. Podkopano brinje in ſhpizhuje je
narbolji gnoj sa mlade dreveſiza, torej je dobro,
de ſe ſhe po ſ. Jurji veje is dreveſiz vsamejo,
in ſe oterkajo, de ſe vmeſ oſujejo.

(Krajnſki Vertnar.)

II.
Reja shidnih zhervov ali goſénz. *)

Preden bomo od reje shidnih zhervov
govorili, je treba sa poſlopje, kjer ſe bodo redili,
ſkerbeti, in torej bo govorjenje nar prej od hiſhe
sa shidne zherve.

A. Hiſha sa shidne zherve.

Zhe imaſh malo zhervov, jih lahko na kazih
misah ali diljah ali niskih in ſhirokih polizah v
ſvoji hiſhi imaſh in rediſh. Zhe jih je pa véliko,
je tréba sanje poſebno kozho imeti. Taka kozha
ne bo nikomur veliko potroſhkov persadela, naj
bo sidana , ali leſena, ali s protja ſpletena in s
ilam ometána, pa pobelena ali pa tudi nè, de
je le zhedna, ſnashna, ſuha, ſvitla in gorka.

Zhe je veliko zhervov, je potréba sanje
vezhiga proſtora, ſe vé de.

Nar boljſhi je kozha takó narejena , de
vetrovi nimajo mozhí do nje, de je tadaj savétna,
na ſolnzi; vunder pa ſolnze ne ſmé naravnoſt
vanjo ſijati. Mora imeti dvoje prezej viſokih oken
in pezh ; sgorej in ſpodej eno ali vezh lin po
velikoſti kozhe, de ſe sunanja sdrava ſapa ſpodej
lahko vanjo ſpuſha, sgorej pa snotranjo,
ſmerdIjivo is nje shene, in s vratami, de ſe odpró, kadar
je tréba, vezh dobre ſape vanjo ſpuſtiti, in sapró
po nozhi in kadar je tréba. Dôbro je, de je
taka kozha prezej viſoka, kazih 9 ali 10 zhevljev,
in de ima ſtrop, zhe tudi is léſe, pa ometan.
Potlej pa ob ſteni léſe kakor polize is térſta ali
pa is leſenih palizhiz takó narejene, de zhervi
lahko od ſpodej nanjo slesejo. Léſe ſe tadaj takó

naredé, de ſe tèrſt ali pa leſéne palizhize druga
per drugi takó poloshé in na konzéh perterdijo,
de proſtor vmeſ oſtane, de zhervi ſkosi morejo;
sa 30,000 zhervov 6 leſ 2 zhevlja ſhiroke, 6 dolge,
ter dvoje, de ſe lahko saporedama pozhedijo ,
ko zhervi na drugo slesejo. Te leſe leshé po 2
zhevlja ena nad drugo per ſteni na ſtebréh ali pa
saporedama. Na drugo léſo pa slesejo zhervi.
Kadar ſe jim paſha perneſe na novi leſi, ki ſe na
ſpodnjo nalahko, pa ne prav tikama poloshí. Kmalo
zhervi ſkosi ſpranje na sgorno slesejo , ſpodnja
ſe vsame in ozhedi. To ſe mora vezhkrat, in
sadnje tednje nar manj vſak drugi dan ſtoriti.

Zhervi hiſho, kadar jih je veliko , slo
nadihajo in vſmradijo, poſebno sadne tri tédnje;
torej je tréba vezhkrat nove ſape, zhiſte in sdrave,
ne pa od kakſhne gnojnize jim dati. To jim je
ravno takó potrébno, kakor paſha ; torej ſe mora
vſak dan ſapa v hiſhi prenoviti, per lepim
vremenu vrata in okna nékaj zhaſa odpreti, nikoli
pa po nozhi ne, ali per vetru, per hudim
vremenu in deshji; takrat je doſti linze sgorej in
ſpodej, zhe je potréba, odpreti, kakor je bilo
sgorej rezheno. Tudi ſe ne ſmé v taki kozhi
tabák piti, ali kaj diſhavniga, poſtavim hren ,
zheſen, zhebula, roshe i. t. d. vanjo perneſti ;
ne s jeſiham, brinjem kaditi, ne ſroviga perja
kupe v nji imeti i. t. d. Tudi gorkomera
(termometra) je tréba, ki meri gorkoto, de ni ne
prevelika, ne premajhina , kakor bo posneji
govorjenje , in pa lonzhene, ne shelesne pezhi, de
ſe gorkota da , kakorſhne je tréba. Tudi ne gre
s hraſtovim leſam v nji kuriti, ampak s
bukovim , gabrovim, léſkovim, pa ſuhim, kir vſak
dim in ſmrad je zhervizham sopern in ſhkodljiv.
Zhe je vezh dni deshevnih in gerdih, jim ne
ſméſh oken odpréti; prenoviſh ſapo v kozhi, zhe
v kaki lonzheni poſodi s prav ſuhim leſam ali
treſkami, bukovimi, leſkovimi, gabrovimi v nji
sakuriſh, tode ſe ne ſmé nizh kaditi. Zhe per
lepim vremenu vrata in okna odpreſh , moraſh
dobro varovati, de ne pride kakſhno kure,
kakſhin ptizh vrabiz ali ſníza, kaka miſh ali mazhka,
ali kaj taziga v kozho, kir vſe te shivali zherve
hitro poshró in pokonzhajo; to bi ti velika ſhkoda
bila. Tudi vari, de ſe pajki v hiſhi ne saredé,
tudi oni zherve moré, kakor is nevoſhljivoſti,
de snajo ti zhervi lepſhi in terdnejſhi shido
preſti , kakor oní.

(Dalje ſledi.)

Sa hiſhne potrebe kaj.

(Pomozhik soper ſhurke in podgane.)
Doſti hiſh je, ki od ſhurkov veliko nadlego
terpé, kir jim ne le vſiga ſtanovanja neſnashniga
delajo, ampak doſtikrat zlo jedila ognuſijo, in ktere
s vſimi pomozhki pregnati ne morejo. Le s
kakim ſtrupam ſe ſhurki pomoriti dajo. Med vſimi
ſtrupi je pa nar bolj gotovo miſhiza, (arſenik) *).

Vsame ſe je namrezh en kvintelz is likarne ali
apoteke ; ta ſhtupa ſe dene v kako ſkledizo, in sraven
ſe pol kosarza mleka perlije, in s kakim
zvekam dobro smeſha. To ſe poſtavi ſhurkam na
perloshen kraj, kteri od tega grosno radi pijejo, in
vſi, ki ſo pili, pozepajo. Ta pomozhik ſe tako dolgo
ponavlja, dokler ni ta marzheſ popolnama
pokonzhan. — Ravno ta pomozhik je dober tudi soper
podgane, kjer ſe pa vezh, namrezh dva kvintelza
od te ſhtupe vsame; tadaj ſe v kaki ſkledizi s pol
polizha turſhizhne moke dobro smeſha, potem ſe
pozhaſi voda perliva in sopet meſha, tako de ſe ljupilo
(pop) naredi, ki ſe potlej podganam naſtavi. — r.

(Prav dober klej ali kit) sa pezhí masati
ſe naredí, zhe ſe s prav drobnim péſkam
toliko ſirupa smeſha, de je ta smeſ kakor teſto. Kadar
ſe poſuſhi, je terd ko kamen in ne kruſhi ſe,
kakor vezhdel drugi. Zhe je pezh bela, ſe ta rjavkaſti
klej po tem lahko s apnam pobéli.

Dober ſvèt sa puſtni zhaſ.

Hozheſh u sakon ſtopiti,
Hzherko sa sheno dobiti,
Mamko poprej
Dobro poglej !
Je mamka le pridna sheniza,
Bo hzherka nje prava deſniza.

L— z.

Osnanilo,

(Nove molitevſke bukve:) MALI ROSHNI
VERTIZ ali Molitve v vſih poſébnih zhaſih.
perloshnoſtOih in potrébah sa mladoſt. Şpiſal P.
Hitzinger. — V Ljubljani. 1843.

Kar bi té bukvize snalo mladoſti pred drugimi
perporozhiti, je poſébno to, de ſe v njih bolj obilno
kakor v dosdaj isdanih najdejo sbrane molítve, s
kterimi ſe samore mladi kriſtján ne le v navadnih,
ampak tudi v poſébnih ſvétih opravilih s ſvojo
zerkevjo ſkleniti. Sraven navadnih molitev sa sjutrej
in svezhér, k ſ. maſhi, k ſpovedi in ſ. obhajilu
i. t. d. namrezh, ſo v njih tudi molitve sa poſébne
ure dnéva, ob kterih zerkev opominja; sa vſe ſvete
zhaſe in sapovédane prasnike ; sa ſveti vezhér,
veliki teden, sa prozeſije — daljej sa ſ. sakramente
ſ. kerſta, ſ. birme, ſ. ólja ; sa shégne zerkvene,
kakor k shégnu s ſ. réſhnjim Teléſam, k shégnu
vôde, ſvézh, leſá i. t. d. ; sa ſpomin in o pokópu
mertvih; tudi ſhe druge poſébne molitve; in krishev
pot. Molitve ſo bòlj kratke in po sapopadku lepó
sverſtêne; vsete vezhidel is zerkvenih molitev; in
kjer je red kterih molitev v katekismih bolj na tanjko
rasloshen, ſo tudi po tém obravnane, kakor molitve
sa sjutrej in svezhér, k ſpovedi in ſ. obhajílu; tako
de gré po enih ſtopinjah katekisem in molitevne
bukve.— Beſéda je v njih sloshna in vſakimu umna;
tudi zéna ne draga. Veljajo namrezh terdó svesane
15 krajzerjev ; nekoliko poslazhêne in s
noshnizami 20 krajzerjev, s uſnjatim herbtam 24
krajzerjev, vſe uſnjate 30 krajzerjev; in s slatim obréskam
in lepo posiazhêne 1 goldinar. Na prodaj ſo per
g. Leopoldu Kremsharju , bukovesu pod Tranzho v
Ljubljani.

(Podóbe ilirſke nóſhe.)Ljubljanſkimu
zhaſopiſu, v nemſhkimu jesiku piſanimu, ki ſe mu
„Carniolia“ (Krajnſhniza) pravi, ſo jeli nóſhe Ilirzov
in Ilirjank perkladati. Od noviga léta ſmo jih
dobili she dvoje obrasov, in na vſakimu obrasu je
po dvoje oſéb (perſhon). Na pervim obrasu ſta kmet
in kmetiza, takó napravljena, kakor ſe vezhidel
okoli Tolmazhoviga sa Ljubljano noſijo; na
drugim ſta pa mosh in shena, taka, kakorſhne okoli
Şmlednika vidimo.

Sarèſ, vſe podóbe, ki ſmo jih do sdaj dobili,
ſo prav lizhno in umno sriſane; kar je pa per
takimu delu nar gorſhi, de ſo ravno take, kakor ſe
moshaki in shênſke v teh krajih noſijo. Po taki
noſhi ſe Krajnz she od delezh ſposna! Ako ravno ni
morebiti vſe tako na tanjko sriſano, kakor bi imélo
biti, jim mende vunder nizh poſebniga ne manjka,
zheſar bi ſe grajati dale. Temu pa, kdor jih graja,
in rezhe, de niſo po godu, de jim tega ali uniga
manjka, bi rekel: Perjatel! ali ne veſh, de ſo te
podobe le sa nek zhaſopiſ sriſane in napravljene,
ne pa sa ogléd v kaki zeſarſki — kraljevi galariji.
Drugimu bi pa djal, de naj pomiſli, kakó naglo
ſe krajnſka noſha ſpreminja in pazhi, ſkorej lih
takó, kakor v kakoſhni drugi desheli; javalne
vſakiga pol léta ſe nekoliko tudi Krajnzi drugazhi noſijo.

Namen teh podób pa ni drugi, kakor obléko ali
noſho terdiga Krajnza pokasati in sa prihodne zhaſe
ohraniti, ne pa, kakor ſe je po nemſhki ali drugi
obleki in ſhegi pazhiti jel. Ktéri úmen in sveden
zhlovek bo tadaj v podobah vſeſkosi le tega
grajal, kar ſe dan danaſhen le po redkama vidi? —

Rekel bi po ſvoji rasumnoſti, de jih bo vſaki
verli domorodez s poſébnim veſeljem ſprejel, in
sheljil ſi bo, de bi jih tudi po goſtama po zeli
ilirſki desheli dobivali; naj jih graja Peter ali Pavl,
kolikor hózhe, nizh ne de, blagi in rasúmni Krajniz
jih vunder le povſod zhiſla, in rad ſprejema, kir
ſi miſli:

Gotovo tiſti ſad nar ſlabji ni,
Kamur ſerſhen vſeſkosi rad letí!

Tiſtimu pa, kdor ſi nad vſako rezhjo jesik bruſi,
vſiga graja in zherti, bi s unim umnim mosham
rekel: „Goſpod Bog ima vſe ſorte ljudi na ſvetu.
Nekteri imajo golo dopadajenje, drugim veſelje
kaliti, in grajati od kraja vſe, naj bo ſhe takó
koriſtniga kaj. Delaj, kar in kakor hozheſh, nikoli
jim ne boſh vſtregel. Le ſrezha je, de ſe taki
hudobneshi urno ſposnajo, lih tako, ko ptizhi po petju,
in de jih nimajo perjatlov dovelj. — Taki sabavljivzi
ſo, ko polétne muhe, kamur ſe ta marzheſ le
vſéde, vſelej sapuſti zherne pike sa ſabo, in ti druge
ſhkode ne persadene, kakor tó, de moraſh sa njim
vſeſkosi zhediti“. — Blagi mosh je pravizo govoril!

Zena imenovanih podób s zhaſopiſam vréd sa
pol léta ni vezhi ko 3 goldinarje, zhe ſe v Ljubljani
ſprejemajo— po poſhti poſlane ſo pa nekaj drashji.

Kmetovski pregovori za mesec
SVEČAN,

(ki ima letas 29. dni. Dan v temu mescu raste od 9 ur in 34
minut — do 10 ur in 56 minut).

V tem mescu je po starim pregovoru večidel še velik mraz:
Ko pride Svečnica — maji od strehe svečica. — Matija led
razbija — če ga ni, ga naredi. — Ak prezgodaj sneg skopni,—
ojster mràz na to sledi. — Ce ptiči so vjeti zlo tolsti, mastnati, —
bo dosti snega še in mraza prestati. — Ak je na Svečnico lepo
in jasno, jazbec v jazbini ostane, kir čuti, de ima zimski mraz
še nastopiti ; ak je pa gerdo, sneževno in deževno vreme,

vún perplazi, kir čuti, de je zime konec. — Če noče v Svečanu
pràv šaldo zmerzvati — se spomladi slabe za žita je bati. —
Séver, ki konec tega mesca zlo vdeluje — rodovitno letno
oznanuje; — Če pa séver zdàj ne piše, — rad se v mal'mu Travnu
perkazuje — vinsko terto podkopuje — In poškodje vſe zeliša. —
Če zmerzla zemlja odjenjuje — gnjili hlap iz nje puhtí, — od
kter'ga marsikdo zbolí.

S.

Kmetijſke opravila v ˛Svezhánu.

Mravljiſhe o mokrim vreménu s lopato dobro
pretolzi, de mravljinzi v njemu poginejo, tudi
kertine rastréſi, in jamze potravnikih in po ſenoshétih
lepó porávnaj.

Sgodno vertno séliſhe s ſlamo svezher pokri,
de je mras ne vsame. Kapuſóvo ſéme ſej okôli
puſta, pa na tako semljo, ki je bila v jeſéni s
kurjikam pognojena, in ga ſkerbno pokri. Kadar topleji
vreme perhaja, ga odkri, de mlada zima ne s belí. V
vezhih krajih, ſoſébno v hribih kjer kapuſoviga
ſemena na gnoj ne ſejejo, ſe mora sa pervo ſétev s
poprej napravljeno hoſto ſolnzhni bréh poſhgati,
poshár drobno ſkopati, in vanj okoli ſvetiga Matija
kapuſovo ſeme ſejati.

V sadnjim krajzu poréshi verbe in jagnjeda, ti
bodo hitrejſhi ſpet pogajnale.

Kmali po mlaji, obréshi drevje, saſádi
ſadovne peſhke, v sadnjim krajzu pa dervéſiza preſádi,
vunder ne v mokrim vreménu, tudi ne v mokro
semljo, de ne vſahnjejo. Şhe je zhaſ, dobre perſti
od kakih obrubikov, ali zeſtniga blata, ali druge
naſtergáne ſoderge is dvoriſh, is potov, is lush,
ali is bajerjov navositi, in s njimi jame in nishave
po ſenoshetih in travnikah poravnavati, vodotozhne
shlebí per ſenosbetih popraviti in pozhedíti.

Krave, ki v tem meſzu telíjo, in kobile, ki
shrebijo, vari in ne preſili jih s délam.

Imej ſkerb sa ſadno drévje, glej, de boſh
goſenzhno salégo poterl, oſtergaj in omédi mah, sa
ktérim ſe ſhkodljiva golasen redi; poiſhi med
vejami in rogovilami, kamur goſenze pred simo sa-

rod ſkrivajo, in ga pokonzhaj; poiſhi na vertu tudi
med plankami in po shivim plotu, zhe kje goſenzhine
gnjesda najdeſh, omedi jih nar bolj s ſtaro bresovo
metlo , in sárod ſoshgí. Preglej vſe njivno in vosno
orodje, in vſo drugo kmetijſko in delavno robo,
popravi kar je sa popravit, de ne boſh, ko delo pride,
polomnjeno v roke jemál. Zhe je na njivi ali na verti
sametov kaj, jih s ſmetmi potréſi, ali prekidaj, de
pred sginejo in de osmina vezh ſape dobi. K.

Nasnanje.

Travne in vertne ſemena ſvojiga
pridelka ſo per meni v Ljubljani poleg zeſarſkiga moſta
Nr. 10 na prodaj: pahovke (französich Raigras)
funt po 20 krajzerjev in mazhjiga rèpa
(Thimothäusgras) funt po 30 krajzerjev. Tudi imam
nekoliko odraſhenih murv s viſokim dèblam in
shlahtnim perjam po 15 krajzerjev — ter vezh ſto
ſhteriletnih lepih in sdravih murvinih drevzov, vſaziga
po 4 krajzerje v prodaj.

Dr. Orel.

Zena preſhizhev v Krajnju 5. Şvezhána :
Preſhizhi domazhi in hrovaſhki teshejſhi ſorte po
6 krajzarjev funt.
Şhpèh po 15 goldinarjev zent.

Pogovori vredniſhtva.

Sopet ſe je toliko ſpiſkov sa naſhe novize nabralo, de je vredniſhtvu nemogozhe, vſakimu
goſpodu piſatlu poſebej odgovor dati. Torej naj bo tukaj vſakimu odgovor:

Goſpodu M. Korenu: Kakor hitro bode mogozhe, ſe bode Njih „Raslog'' natiſnil — Goſp.
Zh.. Vezhji del Njih prineſkov pride szhaſama v natiſ. — Goſp. Ivanu M. is Şhtajerja: Njih dela nam
dopadejo. — Goſp. Rod. Ledinſkimu: Dolgo dolgo ſmo sheljeli, tudi od Njih kaj prejéti; Njih peſim
nam je draga; bolj pogoſto! ſe Jim priporozhimo. — Goſp. A. P. Peſim „Njega dni,“ je sa novize
pripravna in ſe bode pred ko bo mogozhe natiſnila. — Goſp. Notarju: „Perporozhevanje zhebelarſtva“ bode
ob ſvojim zhaſu natiſnjeno. — Goſp. M. Vert.: „Od mnoshenja novih ſadnih ſort“ ſe bode novizam
prav prav prileglo. — Goſp. J. Njih dopiſi nam dopadejo in ſe ſhe v prihodno priporozhimo. Peſmi
„Posdrav kmetijſkim novizam k novimu letu“ niſmo mogli natiſniti, je bilo preposno; nam je shal. —
Goſp. Marouſhniku: S Njih „popravljenzo'' ſo ſe Oni vſim bravzam koj prav perkupili; obljubljeno peſim
s veſeljem prizhakujemo. — Goſp. J. Demſharju: Vſe njih piſanja bodemo ob ſvojim zhaſu s radoſtjo
natiſnili in ſe jim sa prihodno perporozhimo. —Goſp. K. proſimo kmetijſke opravila bolj popolnoma
popiſati. —Goſp. A.R. is Mekín: Kolikor vezh na sbéro, tolikor bolj ſe nam vſtréshe. — Goſp.
Viſhnjagorzu: Jih proſimo naſ vezhkrat s ſvojimi dopiſi rasveſeliti! — goſp. Voſnizhu: Njih piſanja „od nar
boljſhih plotov“ ſe bodemo pri vezhjim ſpiſku hvaleshno poſlushili. — Goſp. P. M. „Ena v jaſni uri“ je
prav oſtroumna; tode sa Novize ni. — Goſp. C. S. F. Vezhkrat kaj taziga! Prav vſezh nam je.— Goſp.
Oberdanku: Ferlanova pinja imá pokrov, ter is dvéh kóſzov, s kterim ſe pinja pokrije. — Goſp. S: Şhal
nam je, de „puſt“ in „koſtjak“ sa Novize niſo. — Goſp. V. Dober ſvèt shenam — bodemo natiſnili.

Sadaj ſhe eno beſédizo !

Zhe nekteri liſtov poredama ne dobivajo, mi tega niſmo krivi; vſelaj jih na tanko odrajtamo.
Zhe ſe komu kaj taziga priméri, naj ſe pri blishni poſhti oglaſi. — Drugi ſo ſe tudi pritoshilí, de
morajo pri nekterih poſhtah novize drashji plazhevati, kakor j njih zena; savoljo tega ſmo ſe s z.k.
veliko poſhto v Ljubljani poſvetovali; pomagalo ſe bóde. — Poſameſni liſti noviz ſo po 5 krajzarjev ;
tode le toliko zhaſa ſo na prodaj, dokler jih je ſhe kaj odvezh. —

Kmetijſke in rokodélſke novize.

Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.

№ 9.

V ſrédo 28. Şvezhána.

1844.

☞ Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 3o kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.

Reja shidnih zhervov ali goſenz.

(Na dalje.)

b) Kakó dolgo shidni zhervi shivé, in
kaj ſe s njimi do vpredenja godí.

Preden ſe zhervi v shido sapredejo, ſe
petkrat ſpreminjajo, saſpé, in ſtaro kosho ſlezhejo
ali ſe leve, in takó pet ſtaroſt narede.

Is ſkuſhnje ſe vé, de do perviga ſpanja po
tém, ko ſo ſe slegli, terpí in jedó 5 dni, do
drusiga 4, do tretjiga 6, do zhetertiga 7, do petiga
sadnjiga ali do sapletve 10 dni, in v vſim vkup
32 dní. Şpanje terpí vſelej 2 ali 3. dní. Nehajo
jeſti, glave sazhnó pokonzi dershati in ſe ne
ganejo vezh. Krajſhi ali daljſhi zhaſ do sapletenja
v shido pride od vezhi to je prave ali manjſhi
gorkote, od ſkerbnejſhi ali ſlabſhi paſhe in réje.
Kjer je smirej potrebna gorkota in ſkerbna réja,
ſe sapletó vezhidel, 30. ali pa she 29. in tudi
zlo 28. dan po ſvojimu rojſtvu ; v nekterih
krajih pa 40. ali 42. dan, kjer jim je gorkote in
hrane permanjkovalo. Beli zhervi, ki belo shido
predejo, ſe tudi v tém nekoliko raslozhijo.

Zhe hozheſh mozhne in sdrave zherve imeti
in lepo shido perdelati, jih moraſh smirej
ſnashno dershati, jih vſelej kadar ſe prekoshijo ali
od ſpanja sbude, preneſti, in tudi ſhe vezhkrat
vmeſ, to je, drugo isbo ali prebivaljſhe, léſo ali
mresho jim s perjem naloshiti, de nanjo slesejo;
ſtaro leſo pa vseti, poſnashiti in poſuſhiti, jim

ne prevelike ne premajhne gorkote dati,
namrezh, dokler ſo ſhe majhni, okoli 20 ſtopinj, ne
vezhi; potlej pa od ſtaroſti do ſtaroſti manjſhi
do 17 ſtopinj nasaj; jim ſapo vezhkrat
ſpreminjati; kadar saſpé, jim okna sapreti, de ſo v
tami, in pa sdravo paſho jim noſiti. Perje
mokró, ali pa praſhnó in blatno ali pa od
tiſtoletnih mladik, ali ſparjeno, ali s mano kakor s
kakim medam pomasano jim je ſhkodljivo in od
njega poginejo; dim ali kaka diſhava ali ſmrad
jim je sopern.

Majhne zhervizhke paſi s voljnim mladim
perjizhem is méj, in ga jim drobno sreshi, pezle
pa saversi. Od sazhetka malo potrebujejo, kakor
pa bolj raſtejo , jim je treba zhedalje vezh, in
sadnje dvé ſtaroſti she terdniga in mozhniga perja.
Reshe ſe pa perje od sazhetka sató, kir ſe s tem
ſilno veliko perja pervarje in manj potroſi. Proti
sadnjim ga ni tréba vezh resati. Sa 20,000
zhervov je tréba v 1. ſtaroſti 5 funtov, to je od
sazhetka malo, potlej vſak dan in po
majhnim vezh, takó de 5. dan 5 funtov sneſe; v 2.
ſtaroſti 15 funtov ravno kakor v pervi, vſakdan
vezh perkladati, kakor zhervizhki bolj raſtejo; v
3. ſtaroſti she 46 funtov; v zheterti 139 ſuntov,
in v peti ali sadnji 796 funtov; vſiga tadaj 1000
funtov ali 10 zentov ; zhe prav s perjem
obrazhaſh in zhe ga od perviga résheſh, zhe pa ne,
ſhe vezh. Nikoli pa jim vezh ne dajaj, kakor
toliko, kar morejo od obeda do obeda ſneſti,

ſizer drugo poſmradijo in je potrata, kakor per
vſaki shivali.

Velika 20 letna murva da okoli en ali pol
drugi zent perja; kazih 10 velizih murv tadaj ali
pa vezh majhnih in mladih je tréba sa 20,000
zhervov, ki ti dajo okoli 60 ſuntov galete, in
okoli 40 — 60 goldinarjev sa tvoj trud, ki ii
zhervize na 6 polizah 3o dní redil in jim ſtrégel.

(Dalje ſledi.)

Némſhka ali Luzernſka détela
mózhna podpora kmetovavzov.

(Konez.)

Sna biti, de ſi ſi hotel do ſedaj s tem
pomagati, de ſi ſvojo shivino na obzhinſko paſho (gmajno)
paſti gonil: ali to je ozhitna ſhkoda. Ko bi bile
ſoſeſke modre, vſaka bi ſvoje obzhine (gmajne)
med ſeboj rasdelila, in vſak bi toliko semlje s
némſhko detelo obſijal, kolikor mu jo je od
obzhine padlo, in vſak bi bil na dobizhku *).
Obzhina sa paſho malo tékne. Ker je smirej polna
shivine, ſe vſaka traviza, kakor is semlje
pomoli, proti podersa: in tako ſe shivina po pol dné
po obzhini goni, in pride bolj isſtradana v hlév,
kakor je is hleva ſhla. Tudi ſi shivina veliko
paſhe ſama popázhi, kir korenine potére in s
gnojem, ki ga tam déla, ſpridi, de ſe ji perſkuti:
take obzhine ſzhaſama ob vſe shlahtne ſorte
seliſh pridejo, in ſo s paſjim ſtrizam (konjſko
pogazho), konjſko meto, in s drugimi enakimi
seliſhi preraſhene, sa ktere nobeno shivinzhe ne
mara. Ako na takih obzhinah drevja ni, hozhejo
po léti muhe in obadi shivino vjeſti; ako je ‚pa
drevje po obzhini, ga shivina slo poſhkoduje:
mlade ſadeshe omaja, mlade deblize pogrise, in
tako je ondi, kjer ſe shivina paſe, teshko kako
lepo sdravo , ravno drevo najti. Dalej morajo
mejazhi, ki okoli obzhin polje imajo, ga vſako léto
mozhno ograditi, zhe hozhejo, de bi shivina is
obzhine na-nj ne vhajala, in jim vſe ne
pokonzhala. Koliko troſhkov sopet to vsame, ſoſébno,
kir je léſ zhedalje drashji! Tudi zhaſa ſe veliko
potrati, ker ſe to delo vſako ſpomlad poverne.
Sakaj ſtaro mejo v jeſeni paſtirji ſkurijo, in zhe
jim jo ſhe kaj oſtane, jo po simi podrushniki
(oferji) v ſvoje bajte snoſijo: vbogi goſpodar pa
pojdi, kakor ſe sima odpravlja, nove ploté delat,
ako ſi hozheſh perdelkov obvarvati.

Pa to ſhe ni vſa ſhkoda. Moraſh imeti ſhe
paſtirja , de ti vſak dan od sime do sime
shivino ſtradat goni: sopet sguba. Takſhni otrozi bi
ſe lahko sa hiſhne in poljſke dela obernili, in
bi bili vunder h kakſhnimu pridu ; bi bili per
odraſhenih ljudeh, in bi ſe modroſti uzhili: tam

na paſhi pa — ſaj ſe vidi in ſliſhi — kakſhne
modroſti ſe nauzhijo! Kir nimajo nobeniga
ſtrahoneta, in ſe med njimi vezhidel kak ſpazhenz
snajde, ſe jih mnogo v hudobijo sabrede, poprej
ko vejo, kakſhno ſhkodo sa zhaſno in vezhno ſi
nakopavajo! Savolj paſhe jih veliko is ſhole in
od ozhitne ſlushbe boshje oſtaja , in tako pride,
de ſe marſikteri paſtirzhek, marſiktera paſteriza
na paſhih poshívini, in sa zelo shivljenje ſpazhi!
— Ali ta ſhkoda nizh ni? Menim de, in ſhe
vezhi, ko vſaka druga : je mlad ſadesh popazhen,
kakſhno bo drevo is njega ? je zhlovek she ko
otrok veſ narobe, kakſhen bo, kadar sraſte !

Nemſhka detela vſih teh popak pervarje.
Nameſto otroke in shivino po obzhinah in gojsdih
goniti; nameſto, de po dvoje in troje ljudi zele
dni po njivah s koſhmi sa seljo diga, de ima
prilaſt, in potrebne dela sanemari; nameſto, de
ſe travniki sa prilaſt koſijo ali sa dragi denar v
najém jemljejo: ſe koſ semlje s to detelo
obſeje, in prilaſta bo dovolj bres vſe potrate zhaſa.

Pa ſhe kdo rezhe: „Na paſho puſtim tudi
sato shivino goniti, kir nimam v ſvojim doſti
naſtela, perpraviti ga pa ne morem toliko, de bi
shivina smiraj v hlevi ſtala.“ Şe motiſh ! Delo,
ki ſe naplezhvo in na paſho oberne, she toliko
vershe , de ſe naſtela toliko, perpravi, kolikor ga
je vezh potreba sato, ko shivina doma oſtaja. In
le pervo leto ti bo treba sa vezh naſtela ſkerbeti,
kakor poprej. Kadar she imaſh vezh gnoja, in
njive bolj gnojiſh, ti bo shito bolj plenjalo,
ſlama bo bolj goſta in bolj viſoka, in kir ti
travniki sa ſuſhino oſtanejo, samoreſh s ſlamo,
ſoſebno s ershenizo in ajdovſhnizo naſtilati, kar da
dober gnoj, shivesh sa shivino pa ſlab. — Vidiſh.
tadaj, de ſi od vſih ſtrani na dobizhku! —

Kir te beſede ſhe o pravim zhaſu pridejo,
naj, kdor ſhe nima nemſhke detele, vſaj kak
majhin koſ semlje s njenim ſemenam *) obſeje,
in rad ſi jo bo drugo leto toliko naſijal, de mu
jo bo obilno hodilo. Seje ſe pa v pervih dneh
maliga Travna do polovize tega meſza. Semlja
mora biti dobro in globoko preorana, in
tudi dobro gnojna: narbolji bi bilo, ko bi ſe
trikrat ali vſaj dvakrat preorala, dobro orahlala,
in od vſiga seliſha ozhiſtila , drugazhi je detela
teshko seliſha reſhiti. Eni ajdo vmeſ vſejejo, in
kadar ajda zvete, jo pokoſijo s detelo vréd sa
prilaſt, in ſe tako seliſh prevarjejo. Kdor pa
detelo ſamo ſeje, jo mora okoli ſvetiga Erasma
opleti, drugazhi jo sele duſhi. — Ako jo letaſ
vſejeſh, imaſh o Kreſu pervo koſhnjo, pred
Veliko maſho she drugo, in o ſvetim Miheli
tretjo. Druge leta potem imaſh pa vſako leto
5 — 6 koſhinj, in zhe vſako drugo jeſen
detelſhe nekoliko s gnojem potroſiſh, ti ta detela obſtoji
10 do 15 let v semlji. Semlja, ktera je sa na-

ſho detelo dobra, tudi nemſhki dobro ſlushi. Şeje
ſe tudi tako goſtó, kakor naſha detela ; vender
pregoſto ſe ne ſmé ſejati, de ſe lepſhi obrodi,
Şemena navadno toliko da , koliko naſha nevadna
detela, tode loshej ſe s mlatiti puſti.

To ſeme ſe po meſtih ſploh v tiſtih
ſhtazunah dobí, kjer ſe drobne rezhí prodajajo; v
Gradziga je funt sa pol rajnſh ; v Ljubljani per
Kuku ali per Kovazhu v Şhiſhki sa 24
krajzerjev. Kdor she to detelo na ſvojim polji ima,
bo dobro delo ſtoril, ako jo bo iſkal v ſvoji
okolizi ras — ſhiriti.

— o —

Moka (brašno) krumpirja.

Zagrebški list mesečni od leta 1842
perporoča, moko (brašno) is krumpirja delati, in
perpoveduje, kako pametno so severni Nemci
ravnati začeli kteri z' moko is krumpirja v druge kraje
svetà kupčujejo.

Do zdaj so Nemci is krumpirja k večimo
žganje (rakijo) žgali, in to natvorno in čudapolno blago
(krumpir) ne le v mnogih pijanicah (oštarijah)
končvali; ampak tudi srečo brez številnih družin
in celiga naroda podkopvali. *)

Davno so že znali za hišno potrebo is
krumpirja moko delati, tudi so ž njo v več krajih že
kupčovali, tode se je do zdaj le malo moke
narediti moglo. Naj noviji, in nar ložji skušnja pa uči
tako le is pozemljic moko delati : Očišeni ( ostergani
ali omajeni) krumpirji se zrežejo na ¼ to je: na
četerti del palca debele kosčike, kteri se v leseno
posodo veržejo, in potem se vode na nje nalije.
Ta voda mora pa tako le perpravljena biti : če se
more 100 bokalov vode na krumpir vliti ‚tak
zmešaj 99 bokalov čiste vode in en bokal tako
imenovaniga hudičoviga olja (Vitriolöhl) skupaj, in
potem vlij to na krumpir. V ti vodi ostane krumpir tako
dolgo, dokler prav bel postane, kar se veči del že v
kakih 24 urah zgodi — pa se more med tem časam
večkrat dobro premešati. Potem se kiselna —
smerdeča voda— odlije, in krumpir se pere tako dolgo
v čisti vodi, dokler se vsa kiselna ne zgubi. Tukaj
opomnim, de je boljši preveč, kakor premalo prati.
Krumpir se posuši potem na zraku, (ljuftu), še
boljši pa v vročini, in dobro posušen se pusti, kakor
žito v malinu mlêti, ker se ti kosčiki prav radi zdrobe.
Ljudem, kteri se s tem oljem niso nekoli pečali,
moramo perporočiti, de naj se ga ja nikar ne
pertaknejo, pa tudi naj nikar vode na olje, ampak
olje na vodo vlivajo.

Nêmci na Rajni, veliko take moke v južno
Ameriko pošiljajo, kjer cent za 6 goldinarjev
srêbra kupcam prodajo. Štirje, pet, do šest
centov krumpirja dado cent moke, ker je krumpir iz
bolj pognojene in očejene njive veliko težji. Če
uzamemo, de na njivi od 6 mernikov posjanja v
srednje rodovitnim létu 200 centov krumpirja zraste
(v veliko letih ga pa več) in če si mislimo, de 5
centov krumpirja da 1 cent moke, tako znese to
40 centov moke; in če vse troškove odrajtamo, de
bi cent moke samo 2 goldinarja vergel: tako bi taka

njiva čistih 80 goldidarjev na letu pernesla, kar
nobeni drugi sad, tudi vinogradi, ne perneso.

Ljubi Slovenci! ali bi ne bila naša dobra?
posebebno k imamo Terst tako blizo, kjer bi moko
lohka prodali. Kar pa imamo, de bi nam za sušilo
kosčikov služilo, so sušivnice, ktere so Gospod Pirc
za sadje sušiti perporočvali, in ktere bi prav s
pridam k temu poslu rabiti znali.

Prosim Vas, dragi kmetovavci! naj edin ali drugi
to poskusi, in naj potlej v naših krajnskih Novicah
oznani, če mu je ta poskušnja po sreči šla.
Neisrečena dobrota bi bila, posebno za nektere kraje
naših milih rodjakov, ako bi se ta reč poterditi zamôgla.

*

Dokasik
pogorelſke drushbe ali bratovſhnje ſ.
Florijana
sa Şhtajerſko, Koróſhko in Krajnſko deshelo léta
1843.

Ki ſmo v téh novizah, (v 15., 16., 17 in 18.
liſtu lanſkiga léta) od velikiga koriſta imenovane
drushbe sa vſakiga hiſhniga goſpodarja govorili, in
nje poſtáve raslagali, ſmo tudi obljubili, dokasik in
razhumbo ali rajtingo, kakor hitro jo bo vódſtvo te
bratovſhine v nasnanje dalo, tudi naſhim bravzam
osnaniti, de bodo svedili, koliko je ona pogorelzam
v pretezhenimu létu 1843 pomagala, koliko
deléshnikov je na novo k nji perſtopilo, i. t. d.

Şadaj ſmo dokasik is Gradza prijeli in s
veſéljem Vam ga tukaj le podamo:

„V letu 1843 je na novo 2243 deléshnikov k
bratovſhnji perſtopilo : is Şhtajerſkiga 1064, is
Koróſhkiga 638, is Krajnſkiga pa 541. Şhtevilo
vſih déléshnikov ſkupej je bilo tadaj 48139,
namrezh is Şhtajerſkiga 26990, is Koróſhkiga 12705
in is Krajnſkiga 8444. V tém létu ſo na novo 4825
pohiſhtev savarvali ali aſekurirali: na Şhtajerſkim
2239, na Koróſhkim 1392, na Krajnſkim pa 1194.
Potem je dosdaj 101594 pohiſhtev savarvanih, na
Şhtajerſkim 56219, na Koroſhkim 27402, na
Krajnſkim pa 17973.

Zena savarovanih pohiſhtev, ktére ſo pretezheno
léto na novo aſekurirali, sneſe 1 milijon in 786150
goldinarjev. Zeli ſoſhtevk (ſhuma), ktéri je
tadaj per ti bratovſhnji savarvan, je velik in sneſe
43 milijonov in 803700 goldinarjev — kar bo vſak
pravi domorodez s vſéljem ſliſhal, kir vidi, kako
veliko premoshenja je na to visho pred neſrezho
ognja obvarvaniga!

Povernila je pa drushba pogorelzam v
pretezhenimu létu 75081 goldinarjev in 50 krajzerjev;
Şhtajerzam 25776 goldinarjev — Koróſhzam 29100
goldinarjev — Krajnzam pa 20205 goldinarjev,
Rasun tega je ſhe 490 goldinarjev tiſtim
pomozhnikam podelila, ki ſo ſe per ognji ſerzhno in rozhno
obnaſhali in zhverſto pomagali. Od tega plazhila ſo
Koróſhzi 213 goldinarjev, Krajnzi 140
goldinarjev in Şhtajerzi 137 goldinarjev prejeli.

S pomozhjo drushbe je bilo v pretezhenimu letu
vezh pohiſhtev v bolji ſtan prenarejenih : nameſti
ſlamnatih in dilnatih ſtreh ſo jih 9 s ploſhami, 2 s
koſitarjem, 344 s opekam ali zeglam pokrili; rasun
tega pa ſhe 215 sidanih opashov, 28 varnih
dimnikov in 23 odvódov bliſka naredili.

Dva pogorelza pa niſta pomozhka ſvoje ſhkode
prejela. Pervi je ſhe le 7 tednov po ognji osnanil,
de je pogoril, kar bi bil po poſtavi she v pervih
dveh tednih ſtoriti imel. Drugi pa ni létniga pla-

zhila odrajtal, in ravno tako tudi poſtavi naſproti
ravnal. Prav ſe jima je sgodilo; nimata mende usroka
drugej iſkati, de niſta ſvoje dolshnoſti dopolnila,
kakor v goli sanikernoſti.

Per ti priliki osnani vodſtvo pogorelſke
drushbe, de ſe bo v prizhijozhimu letu 1844 le po 12
krajzerjev od ſto goldinarjev verſtne vrednoili
jsavarjenju (aſekuranziji) pohiſhtva plazhalo.

Hiſhni goſpodarji! ki ſhe niſte dosdaj v tí
bratovſhnji sapiſani, hititi k nji perſtopiti. Şliſhali ſte
she vezhkrat, kako koriſtna je ta drushba. Kar ſmo
Vam ſadaj povedali, Vaſ sna morebiti bolj
preprizhati , kakor — de bi Vam koriſt pogorelſke drushbe
s beſedami na ſhiroko in na dolgo raskladali. Oni
pa deshelſki Komiſionarji in poſébno pa Oni duhovni
Goſpodje! naj vezhkrat s ſvojo ſerzhno beſedo tega
ali uniga napravljajo, de naj k bratovſhnji ſ.
Florjana perſtopi! Naj mu rasloshno povejo v kakſhni
nevarnoſti ſmo vſaki dan, in de naſ sna na nagloma
ognjena neſrezha doleteti, in kakſhna podpóra in
pomozhik bi nam bila tazhaſ pogorelſka drushba! —

Vi pa, ljubi prijatli sunaj teh treh deshel! tudi
Vam ſo druge, ravno take koriſtne bratovſhnje ſ.
Florjana odperte. Ne obotavljajte ſe, k eni ali drugi
perſtopiti; poſtavim k Tershaſhki drushbi, k ſe
imenuje,“ Accienda assicuratrice, ktera she
zhes dvajſet lét pogorelzam in drugim neſrezhnim
pomaguje! — Şhe enkrat Vaſ proſim vſe ſkupaj ,
ki naſhe novize berete, vabite in nagovarjajte ſvoje
ſoſede v pogorelſko drushbo ſtopite, in tako bo
mnoshiza bratovſhnje ſ. Florjana od dne do dne
vezhi in mozhneji prihajala.

Dr. Bieiweiſ.

Shaloſtna povéſt.

S shaloſtjo osnanimo naſhim svunajnim bravzam,
de nam je neuſmiljena ſmert sopet eniga
zhaſtitljiviga rojaka vsela. Goſp. Jakob Praprotnik, korar,
nameſtnik duhovniga reda per dershavnih ſtaliſhih,
vikſhi vodja latinſkih ſhol ilirſkiga poglavarſtva,
knesoſhkofijſki ſvetovavez in vodja knesoſhkofijſke
piſarnize, ud z. k. kmetijſke drushbe v Ljubljani i. t. d.,
rojen v Dobravi na Gorenſkim 1797 , je umerl v
torik 20. dan Şvezhana v 47. letu ſvojiga
shivljenja. — Şlavo je vshival povſod, in zhiſlalo ga
je vſe. — Shalovali bodo po njemu ne ſamo njegovi
vshlahtniki, ampak tudi veliko prijátlov in
snanzov, in vſi tiſti, ki ſo njegovo djanje, pridnoſt in
vednoſt na tanjko posnali. — Ràk v zhevah ſe ga
je pred ſheſtnajſtimi meſzi vlotil, dokler je
njegovimu terpljenju in velikim bolezhinam ſmert konez
ſtorila. Umerl je, ko pravi kriſtjan, vèſ o boshjo
previdnoſt vdan. Naj v miru pozhiva! — Vſak
domorodez bo pa gotovo na njegovim grobu sdihnil:
Şhkoda ga je bilo !

Urno, kaj je noviga?

(Şilo veliko bolnikov) she 2 meſza je pri
naſ na Krajnſkim, poſebno okoli Ljubljane,
Krajnja i. t. d. Nahod, kaſhelj in pluzhniza ſo
vezhidel bolesni, ktere toliko ljudi saſazhijo, de jih je
bolnikov ſkoraj malo manj, kakor o koleri. Tode hvala
Bogu! v ti bolesni, ki jo dohtarji „Gripp“
imenujejo, jih ne pomerje veliko. Ene dni v poſtelji oſtati,
dobro ſpotiti ſe, in vezhkrat kosarz ajbſhoviga
zhaja ſpiti — manj jeſti, nizh vina piti: je
vezhidel dovelj, ſe te bolesni reſhiti.

(Potreſa v Dalmazii) ga ni konza. —
23. Proſenza ſe je sopet semlja v Dobrovniku slo
treſla. Bog daj, de bi ſe neſrezha ne primerila,
kakor v letu 1667, kir je v temu meſtu okoli 5000
prebivavzov ob zhaſu potreſa ob shivdjenje priſhlo.
— 10. Şvezhana je bil potreſ v Sadru.

(Shelesno zerkev), nar pervo take ſhege,
sidajo ſedaj v Belgiji v Hornuſki ſoſeſki.

(V P ar i s u) vſako jutro okoli 60,000 pintov
áli bokalov mleka prodajo. Koliko krav je potreba,
de bi bili Parisarji s mlekam prevideni, to bi ſe
lahko porazhunilo: teshejſhi bi pa bilo sadeti,
koliko vode ſe med tém mlekam prodá?

Pogled v pretezhene zhaſe.

(Na dalje.)

Pred 824 léti ſo jeli veternize (mline na ſapi)
poſtavljati.
„ 670 „ Şultan Muredin Mahmud v jutrovim,
je pervo poſhto napravil, kjer ſo
golobi piſma prenaſhali.
„ 664 „ ſo magnetno iglo snajdli.
„ 604 „ ſo jeli papir is zunj delati,
„ 596 „ ſo priſhli pervi bankovzi v Majlandi
na dan.
„ 571„ je Rudolſ I. Habſburgovi grof, pervi
naſhiga zeſarſkiga rodu, nemſhki
Zeſar poſtal.
„ 569 „ ſo jeli serkala (ſhpégle) delati.
„ 561 „ ſo lonzharſki loſh (Glasur) snajdli.
„ 549 „ ſo bile igravſke kvarte natiſnene.
„ 526 „ ſo jeli kozhije delati,
„ 514 „ je priſhel ſtrelni prah (pulver) na dan.
„ 484 „ ſo jeli voſhene ſvezhe liti.
„ 480 „ ſo jeli piſtole delati.
„ 454 „ ſo bile v Nirnbergu nar perve papirenze.
„ 440 „ ſo jeli opék ali zegel delati,
„ 422 „ ſo jeli v léſ riſati.
(Dalje ſledi.)

Vganjka.

Néki nesnaniga zhlovéka vpraſhajo: Kako ti
je imé? — Jim odgovorí: Tri ſeſtre ſim imel, pa
mi je ena umerla. Zhe sapiſhem ſvoje imé, in k
njemu eno zherko perdénem, je sapiſana ena
ſeſtra. Zhe pa od imena te ſeſtre eno zherko na
ſprédnim konzu odvsamem, je tiſta sapiſana,
ki je umerla, in zhe imé ſhe sa eno zherko
okrajſham, je sapiſana tretja ſeſtra. Kako je
tadaj meni, in kako mojim ſeſtram imé?

Poshenzhan.

Kmetijſke in rokodélſke novize.

Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.

№ 11.

V ſrédo 13. Şuſhza.

1844.

☞ Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 3o kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.

Reja shidnih zhervov ali gosénz.

(Na dalje.)

Kadar zhervi dosorijo, to je, po zhetertim
ſpanji 8. 9. ali 10. dan, sazhnó ſkorej zhiſti biti,
kakor srela vinſka jagoda, de ſe ſkorej ſkosi nje
vidi, mehki poſtanejo, nehájo jeſti, sazhno
vratove nakviſhko vsdigovati, po robi leſe leſti, kakor
de bi nekaj iſkali in bi radi nakviſhko ſhli. Ko to
vidiſh, takrat jim sadoſti, ſtruſhkov ali oblanz, ali
ſuhiga drazhja ali pa ſlame naſtavi, in bojo kmalo
nanje sazheli iti in ſi bodo kraj isbrali, kjer bodo
shido delali in ſe vanjo kakor v kakſhno jajze
sapredli. Takrat ſe jih nizh ne dotikaj, kteri ſo
leni, poſtavi sraven njih drazhja, ali oblanzov ali
ſlame; kteri pa ſhe jedó, tiſtim nar lepſhiga perja
pokladaj. V 3. In pol dnéh ſe zhervi popolnama v
shido sapredejo. Narprej narede okoli, kakor
kako mrésho pajzhevni podobno, ki jo na
Laſhkim bavelo imenujejo, potlej pa drugo, ki ji
na Laſhkim galeta, na Franzoskim pa kokon
pravijo, podobno rumenimu ali pa belimu jajzhiku.
Takrat ko ſe to godí, sazhni malo vezh ſape v
kozbo puſhati.

Ko ſe vſi zhervi vpredejo, je treba leſe in
dilize, na kterih ſo bili, vseli in lepó poſnashiti.
Şhe le zhes 8. dni ſe galete ali shidni jajzhki
oberó, ter varno de ſe shida ne rasterga. Bavela
ſe obere in poſebej hrani, in tudi poſebej ali
proda, ali pa rokovize, nogovize ali druga lepa
obleka is nje ſprede, ali pa sa dobre lahke in gorke

odeje oberne. Potlej ſe sa ſéme nekaj jajzhek
odbere in ſe na ſtran denejo; is njih bodo potlej
metulji islesli in ſéme sa prihodno leto naredili.
V drujih galetah pa ſe morajo vſi zhervi bersh
pomoriti, ali pa zhe jih ſam nepomoriſh,
prezej prodati, in jih bo kupiz pomoril. Zhe bi jih
ne pomoril, bi zhes nekaj dni metulji is njih
islesli, galeto poſhkodovali in vſe delo bi bilo
ſkorej saſtonj.

c. Kakó ſe zhervi v galetah pomoré.

Zhervi ſe v shidnih jajzhkih, v galetah ali
kokonih, takole pomore: deni vrele vode v
poſodo, v ſhkaf ali v zheber, galete ali kakone v
reſheti na tako poſoda deni in s ruho ali s kom
drugim pokri in jih bo takó vrele vode ſopár
umoril; pol firtelza ure je vſe mertvo; zhe bi pa
ſhe ne bilo, ſhe enkrat tako naredi; potlej pa
take jajzhke, v kterih ſo zhervi poginili,
poſuſhi ali na ſolnzi ali pa na pezhi, in jih v
zhednim ſuhim kraji pred miſhmi in pred praham
hrani, de jih boſh ali prodal, ali pa bersh ko
boſh zhaſ imel, shido isſnoval na vrateno ali pa
na motovilo.

Tako pomoriti zherve je nar losheji, nar
hitreji in nar manj bres ſhkode, in satorej
boljſhi , kakor v pezhi.

Zhe bi shide ne snal, ali dolgo ne vtegnil
odviti, je tréba tako galeto prodati, de je mol
ne sazhne jeſti, in zhe bi je v ſuhim kraji ne

hranil, ti shida vtegne ſtrohneti in tvoje délo je
saſtonj.

Zhe imaſh zherve, de belo shido predejo,
deni jih poſebej; taki kokoni ſo drajſhi, pa manj
shide dajo.

En kokon imá okoli 900 — 1200 zhevljev
dolgo shidano nit, in 200 — 500 kokonov gre
na 1 funt, in 10 — 12 funtov kokonov dajo 1 funt
shide, ki ſe po 8— 10 goldinarjev prodá. Takó
20,000 zhervov bo dalo okoli 60 funtov kokonov,
ali 6 — 10 funtov shide, in vezh ko 60
goldinarjev, zhe v vſim tako ravnaſh, kakor ſi dosdej
ſliſhal, in zherve 30 dní ſkerbno paſeſh in jih
zhedno imaſh.

Is tega ſe vidi, de bi ljudje, kmetje, veliko
denarjev dobili, zhe bi hoteli tega tako lahkiga
perdelka lotiti ſe, in veliko jih je, ki bi lahko
ne le 20,000 ampak vezh od 100,000 zhervov
preredili, zhe bi hoteli doſti murv naſaditi.
Poglej tudi te novize ſtran 24 per napiſu:
„Unajne povéſti.“

(Dalje ſledi.)

Kako gre ternov plot ſaditi, in
rediti ga?

(Na dalje s perlognim liſtam.)

Ker ſèm ter tje ljudje ſhe niſo popolnama
previshani *), de je sa kmetije koriſtniſhi, shivino
v ſhtali rediti, kakor jo na paſho goniti , je tréba
tadaj vſajen shiv plot pred paſhno shivino
obvarvati , ſizer bi bilo persadevanje saſtonj in
potroſhki bi bili savérsheni. Shivi plot mora biti
s drugim ſuhim plotam saſtavljen, ki je s
léſhovjem ali s verbjem opledén ; tode ſuh plot
moraſh , popred , kot shiviga ſaditi sazhneſh , tri
zhevlje prozh od shiviga poſtaviti, de mu ſenze
ne dela, de delovez sadoſti proſtora ima shivimu
plotu ſtrezhi ; varvavni plot mora toliko viſok
biti, de shivina zhes-nj mladiga ſadila
objedati nemore. Do pet — ſheſt lét mora shiv plot
tako savarvan biti. Kadar naſajen plot 5
zhevljev viſok sraſte, ſe mora po ſtranéh perſtrizhi,
in mu ne puſtiti debelje ſe srediti, kot pol
zhevlja ; taki plot je mozhan, kot sid; nar hujſhi
mras mu vezh ne ſhkodje.

Ako bi ne bilo ſadivniga ternja dobiti, ſe
morajo vſadike pa is ternoviga ſemena srediti.
Şeme ſe nabére pod ternovim plotam, ki je okoli
8 — 10 lét ſtar. V jeſen ſéj ſéme na zhiſto, pol
zhevlja globoko prikopano lého doma v vértu.
Şej ga v verſte, po pol zhevlja ſakſebe ſhiroke,
ali pa na ſploh lako, de vſako ſémenſko sernize
po 6 ◻ pavzov proſtóra dobi.

Şejano ſeme ſe mora s lopato ali s kakſhno
shaganzo dobro poteptati; potem pa po verhu
ſetve drobniga gnoja na tanjko savoljo tega
potroſiti, de ſe semlja prevezh ne poſuſhi.

Koj ſpomlad, kadar ſe semlja odtézhe, po-

tréſi tanjke ſkosi ſito preſijane perſti firtelz do pol
pavza na debelo po lehi ; med letam oſejano
lého zhiſto plévi ; ſhe le drugo ſpomlad ternovo
ſéme poshene in obseleni. Mlade, raſtljike puſti
dve leti raſti, leho od plevela zhiſto dershi, glej
de ſadu trava ne preraſte, in ne saduſhi. Kadar
ſo ternove ſhibinze, kakor perſt na roki debéle,
ſo perpravne sa preſajati.

Opravila v pervim letu.

(Glej na perlógi podobo 1, kakor je v ſpomladi; — podobo 2.
kakor v jeſeni.)

V pervim létu ni treba nizh drusiga, kakor
ſad zhiſto opléti, in s dvojno — roglato kopázho
okopáti ga; v ſuhótnim polétju pa mlado ſadilo
vezhkrat ſhkropiti. Te le ſo opravila sa vſako léto:

Opravila v drugim létu.

(Na perlógi vidiſh plótovo podobo 3. kakor je pred pervo
obréso , podobo 4. kakor je po rési ; podobo 5. kakorſhna je
okoli kréſa ; podobo 6. po kréſi ; in podobo 7. kakor je v
jeſeni téga léta.)

Şpomlad, préden berſt pogánja, ali tudi
v poprejſhni jeſéni po Liſtopádu perréshi, ali
odshágaj vſe ſadíke prékaſto, od pol drugiga —
do dvéh pavzov od semlje viſoko, tako ſizer, de
dva popka na ſtébli oſtáneta; istrébi jim vſe
mladike , ki bi bile v pervim letu pognále ; ne
puſhaj ga od dveh pavzov daljſhiga ſtebla is
semlje, zhe ravno nobéniga popka, ali ozhéſa na njemu
vezh ni. Kjer odshagujeſh, moraſh resí s ojſtrim
nosham glatko perzhelíti, (kakor 4. podoba
kashe.) Sdaj, ko ſo vſadike v drugizh podrésane, —
tode ne viſhji, kot dva pavza od semlje — in ko
ſo ſe she mozhneji sakoreninile, bojo mozhnó
vejnata mladike sagnále. Ko bi ſe nektére
vſadike ne prijéle, jih koj poruj, in druge zhverſte
nameſti. Take na novo poſajene ſtébla moraſh
ravno tako podrésati in obdelováti, kakor une
per pervim vſajénju. V tem létu moraſh
vſadiſhe nekterikrat prekopati, in enkrat plitvo
okopáti, ſkosi in ſkosi pa plevéla ga zhiſtiti.

Kadar mosig saſtávati sazhne , to je koj po
kréſu, preglej vſako ſadiko poſébej, puſti vſaki
ſadiki dve nar lepſhi in nar ravniſhi mladike, druge
pa , zhe ſo jih naredile, per ſtebli glatko
istrébi. Glej, de boſh is med nar lepſhih in ravnih
véj, le take odbral, ktere niſo na ſtran, ampak
na ravnoſt saplótovo verſtjo sagnale; sakaj na tem
obſtoji lepóta in terdnoſt plotá , de ſo mladike is
perviga lepo sverſténe ; satorej moraſh vſe
poſtránſke in nepotrébne ſhibinze odresati, ko bi bile
ſhe tako ravne in lépe, vſakimu deblu pa le po
dvoje puſti ne vezh. Ko bi bila na kakim deblu
le ena mladika sraſtla, odréshi ſhe to glatko do
dvéh ali treh ozhéſ; is téh bote perhodnizh
gotovo dve mladike pognále.

(Konez ſledi.)

Franz Hladnik.

Ljubljanſkiga museuma je pred nekimi tedni
darilo doteklo, ktero je gotovo vſim domorodzam
prav drago.

To darilo je obrastvo naſhiga ſlaviga rojaka
goſpoda F. Hladnika, vredno isſlusheniga z. k.
vódija latinſkih ſhol, ki ga je vmetna goſpa
Amálija shlahtna Hermanstalova tako vshivo sriſala,
de ga bo vſak snanez na perve ozhi ſposnal. In
tako imamo podóbo mosha, od kteriga je teshko
rasſoditi, zhe ga bolj ljubimo ali bolj zhaſtlmo. Şhe
zhes dolgo dolgo let bo veſeli Krajnez vſakimu
perpovedval, kteri bo muséum obiſkal, rekozh: To
le je naſh goſpod Hladnik! —

Kakor nam je is pravih uſt snano, ſo
Hladnikovi prijatli in snanzi dolgo zhaſa nagovarjali ga,
preden jim je dovoljil, obrasovati ſe; sakaj njemu,
kterimu je bil zeli saklad séliſh odgernjen, je bila od
njega dni le vijoliza narbolj ljubesniva zvetliza;
smiraj ſe je namrezh s veliko rasſodnoiljo vedel,
in ſloviti ga ni mikalo nikdar.

Ravno sato nam tudi ni mogozhe, tukaj naſhim
bravzam od njega kaj doverſheniga v roke podati,
ampak le poſameſne pergodke povedati, ktére bo
gotovo vſaki rad bral, poſébno pa tudi sato, kijih
je prav veliko naſhih bravzov tudi Hladnikovih
uzhenzov bilo.

Rojen v Idriji 29. Şuſhza 1773, je bogoſlovje
v Ljubljani konzhal, in v létu 1796 sa maſhnika
poſvezhovan bil. Od léta 1796— 1814 je bil
uzhenik némſhkih, latinſkih pa tud filosoſſkih ſhol v
Ljubljani; per vſih teh ſlushbah ſe je prav vmetno
obnaſhal. Zelih 26 lét je bil vódija latinſkih ſhol.
Velikih uzhenoſti ſi je v mnogih ukih nabral in sadobil,
zheſar je le en glaſ tiſtih, ki ſo bili njegovi
tovarſhi in pogoſtama krog njega. Med vſimi
uzhenoſtmi mu je pa vender séliſharſtvo (botanika) bilo
ljuboſlóvje; nar bolj ga je obrajtal in zhiſlal, h
kterimu ſe je od léta 1800 is zele mozhi obernil in s
poſébnim veſeljem podal. Obhodil jih je vezhidel
vſe kraje, grizhe, hribe in doline, in prav veliko
ſi je persadeval posnati jih séliſha, ki na
Krajnſkim raſtejo. Po velikim persadevanju ſe mu ni ſamo
namerilo, mnoshizo séliſh snajditi, od ktérih ni bilo
pred njim snano nikomur, de per naſ raſtejo;
ampak je tudi druge rasodél, ki jih ni pred njim
nihzhe posnal.

Po njegovi ſkerbi in persadevanju ſe je
séliſharſki vert perzhel, v kteriga je vezhidel vſih
plemenov séliſh saſadil, ki na Krajnſkim klijejo, ako
ravno takrat zeli ploſkomer verta ni vezh meril
ko 1352 □ ſeshnov. *) Hladnik je bil od léta
1810 — 1834 nar ſkerbneji varh tega verta, ki
she dolgo zhaſa tudi v ptujih deshelah ſlovi, in
gotovo saſlushi de bi ga njegov, naſlednik goſp. z. k.
uzhenih Dr. Biatzovſki in z. k. botaniſhki vertnar
goſp. A. Flajſhman tudi sa naprej s tako
ljubesnijo oſkerbovala, kakor do sdaj.

V temu vertu je Hladnik veliko lét is gole
ljubesni do uzhenoſti bres vſiga plazhila
séliſharſtvo uzhil, in veliko uzhenzov svuril, kteri ſlovijo

ne ſamo v domazhiji, temuzh tudi v ptujih deshelah.
Viſoko zhaſten je bil od nar imenitniſhih
botanikarjev v domazhi in ptuji desheli, s ktérimi je
vſeſkosi piſmene opravke in rasumne pogovore imel, in
ktéri ſo ga tako v zhaſti imeli, de ſo po njegovimu
iménu nekaj séliſh kerſtili. Blagodaril jih je she od
njega dni tudi naſh rajnki preſvitli Zeſar FRANZ I.
take umne in pridne moshe po ſvojim saſlushenju,
ravno tako je tudi naſhimu Hladniku poſlavenja
namenil, in mu je v létu 1818 veliko slato
ſvetinjo sadovoljnoſti podaril.

Şzhaſama ſo pa jele njegove ozhi jako peſhati in
popuſhati ga, tako, de je mogel v létu 1834
varſtvo séliſharſkiga verta, in v letu 1836 pa vodſtvo
latinſkih ſhol popuſtiti. Ako ſo ga ravno she pred vezh
létini ozhi popuſtile, prenaſha netoshljiv to boshjo
naklómbo kakor pravi kriſtjan in mosh po boshji
volji. Ne gre mu ſhe sdaj od ljuboſlóvja in
uzhenoſti lozhiti ſe, ampak to, kar ſam ſtoriti ne more,
tega mu ptuje sdrave ozhi nameſtijo.

V létu 1836 je Hladnik z. k. Ljubljanſkimu
bukviſhu 149 knigodélov v 306 sveskih in v 339
ſoſhitkih daroval. Te bukve ſo vezhidel
séliſharſkiga namena in obſeshka. V ravno tiſtim létu je
podaril tudi krajnſkimu museumu ſvojo veſolno
bero poſuſhenih séliſh, in v létu 1839 pa zhes nje
ſpiſani iménoſlov, v kterimu ſo imena séliſh
popiſane, in kraji kjer na Krajnſkim raſtejo, imenovani.
Pa le ſhkoda, de ni ta imenoſlóv natiſnjen na ſvetlo
priſhel, gotovo marlikdo bi ſi ga v ſvojim
bukviſhu imeti sheljil.

Ohrani nam pa Bog ſhe dolgo zhaſa mosha vedno
sdraviga, de ga bodo njegovi rojaki med ſabo ſhe
dolgo ſlavili in zhaſtili !

Dr. Bleiweiſ.

Is Mengſha

V kmetijſkih novizah 7. Şvezhana
prizhijozhiga léta 6. ſhtevila na 24 ſtrani v pervimu redu v
ſpodni verſtizi, proſimo, de bi ſe nameſt: „ſ. Urh,
ſ. Urban bralo; sato kir ni na ſ. Urha, temuzh
na ſ. Urbana dan v Mengſhu ſomenj.

V petek (9. Şvezhána) na ſ. Polone dan je
bil V Mengſhi prav velik ſomenj, poſébno sa
shivino prav jak; ako je lih poprejſhno nozh in
ſkorej zeli ſománji dan po malim ſneshilo, jih je
vender priderlo ljudi na ſomenj, de ſe je vſe terlo.
Domazhi in ptujzi ſo ſe temu zhudili, kaj velja, de
bodo ſzhaſama Mengiſhki ſomnji vſe druge v
okolizi saterli. Blagá, ki ſo ga na ſomenj prignali, je
bila lepa mnoshiza, namrezh volóv in krav 1032,
konj 370, in med temi veliko prav bersih in
dragih, preſhizhev pa 140 glav.

Na noge Mengſhani! prihodnizh bomo gotovo
ſhe bolj obiſkani, kir v naſh sali kraj mladi in ſtari
prav radi hité, in pripravni na ſomenj priti shelé.

Franz Dolenz.

Urno, kaj je noviga?

(Neki Anglijan), Clegg s imenam, je
snajdil, hlapone na shelesnih kolovosih ne vezh s vodno
ſoparizo nabaſati, ampak s ſamim srakam ali
luftam. Na nekimu shelesnimu kolovosu v Irlandu
ſo she to snajdbo poſkuſili in tudi drugej ſe she k
temu pripravljajo. Zhe bodo to napravo poterdili,
bo veliko derv in premoga perſhparanih. De pa
ſapa v sapertimu kotlu ſilno veliko mozh ima,
vidimo per puſhkah, ktere ſo s ſapo nabaſene
(Windbüchsen).

(Imenitno Maklinovo ſvéto piſmo) bo
prihodnizh v Londonu na Angleshkim v lotriji pro-

dano. To ſ. piſmo je v 45 velikih sveskih
svesano, in ima ſkoraj 7000 v kotlovino vresanih
obrasov in riſov, ki ſo jih nar imenitniſhi moshje
riſali, kakor: Rafael, Angelo, Rembrand, Dürer
i. t. d., ter jo 3000 Guinej zenijo (vſaka guineja
je slat in plazha 9 goldinarjev in 38 krajzerjev;
torej bo zelo ſ. piſmo 28900 goldinarjev veljalo!

Kmetijſke opravila v meſzu ˛Suſhzu.

Imej ſkerb, de ſe blato in gnoj is lush in grabnov
na verte in travnike ispelja; kir le tam, kir je doſt'
dobriga gnoja, kmetija velja.

Okoli travnikov saſadi shiv plot; ob ſuhim
vreménu travnike in ſenosheti lepó potrébi, in jih s
grabljem pregrábi; mahovnite pa s lahko brano
prevlézi; brana bo mah, ki travo duſhi, poruvala in
ti bo ſhe nekoliko ſtelje perdobila, ktero potem ſkup
sgrábiſh in pobéreſh. Potem na travnike in
ſenosheti vodó napelavaj, in jih takó mozhi, de bo voda
ras viſhjih na nishji pozháſo tekla, ne pa derla,
tudi, de ne bo saſtajala; kterih mozhiti nemoreſh,
jih pa potreſaj s nesgaſhénim apnam, s belim
kamnam ali gipſam, in s kako drugo gnojivno
drobnino. Kdor sa travnike ſkerbel ne bó, bo imel malo
trave, in to ſhe puſtó.

Zhbelne panje oſnashi v lépim vremenu, in
poglej ſkerbno, ako ſe niſo zhervi saredili v panjih.
Najdeſh pa sdrobljen voſek v panjih, poloshi
zhbélam medu.

Ozhédi drevéſa, pokonzhaj goſénzhne salége.
Rijavo salésheno perje oberi, ſuho s pajzhno k
mladikam perprédeno perje s vertnimi ſhkarjami
poſtrishi in ſoshgi.

Kmalo ko mras nehá, jabelka in hruſhke zepi
s jabelzhnimi in hruſhkovimi zepizhi, dokler ne
seIené in préden mushevni ratajo. V ſuhim urno
semljo obrazhaj, bodi s drevéſam, ali s kopalam, ſej
oveſ in drugo bélo shito. V mokrim ga ne gre
ſejati. Ko bi bil she po ſétvi mras ali ſrén
vſejano semljo ſpuhnil, ali persdignil, tako ſejanje s
valerjem povalaj. Ravno tako je valanje dobro na
lahki obilno rahlji semlji, saſtran tega déla ſe
semlja tako naglo ne oſuſhi, ſéme tudi lepſhi in hitreji
obselení.

O mlaji ſej korenje, péſo, retkev, zhebulo,
peterſhilj, simſki ſadesh, ſhpinazho; kar je pa sa
preſajati, preſajaj o polni luni.
Per vſim tem vender prevezh nagel nimaſh biti,
sakaj Şuſhez ima rép savit.

Tega méſza je dobro letaſhne teleta ſkopiti,
boſh prave junze sredil. Kdor ima shita kaj v
shitnizi, ga mora pogoſtama s vetriti in premeſhávati,
kir ſe ga ſizer v tem méſzu mol rad loti.
V temu meſzu kobile, ki ſe gonijo, k ſhrebzu peli.

K.

Prislovice

Štajerskih Slovencov.

17. Sila železo (kóla) tere. 18. Kaj boš se
čohal, gdér te ne serbi? 19. Kter enkrat postane
nagi, težko pride k blagi. 20. Rani (zgoda) dež,
pa stare babe ples. 21. Rane rože rade povénejo.
22. Prejd bi 'z mertve kobile perdec dobil, ko 'z
njega groš. 23. On ima železne rokavice. 24. Ta
si je mačko v méhi kupil. 25. To je tako résen,
ko pet krav za en groš. 26. Ta si je pameti kupil.
27. Ta ima toliko dnarjov, ko žaba perja. 28. Ta

je na jesih stopil. 29. Tod' je tako ravno, ko po
svéti. 30. Ta se je na merzli vodi ožgal. 31. Ktir
ima za čim, lehko gre v Rim. 32. Al'je nore
gobe jel? 33. Kopriva ne pozebe.

A. Krempl.

Pogled v pretezhene zhaſe.

Pred 404 léti je perzhel Janes Gutenberg knige
natiſkati.
„ 395 „ ſo jeli v kotlovino dletiti.
„ 361 „ ſo Anglijani sazheli gumbnize ali
knofIjize delati.
„ 355 „ ſo priſhli pervi semljini obrasi
(Landkarten) na dan.
„ 352 „ je Kriſhtoſ Kolomb novi ſvét (Ameriko)
snajdel.
„ 344 „ je Peter Hele v Nirnbergu pervo
varshetno uro naredil.
„ 329 „ ſo sazheli zhaſopiſe natiſkovati.
„ 327 „ ſe je kriva véra pod Dr. M. Lutram
perzhela.
„ 291 „ ſo jeli ſhpanſki ali pezhati voſek delati.
„ 284 „ ſo perpelali tabak is Amerike.
„ 284 „ je B. Uzmanza na Zheſkim perzhela
ſhpize klekati.
„ 281 „ je bilo konzhano zerkveno sberaliſhe
v Trientu.
„ 279 „ ſo priſhle ure s gugalam (Pendeluhren)
na dan.
„ 277 „ ſo sazheli v Niderlandu puſhe
(muſhkete) delati.
„ 263 „ ſo jeli pod Papesham GregorjamXIII.
pratike popravljati.

Ni smota ni reſniza. *)

Kolikor zhaſa ſim v Kopriunzi bil,
Şim vſih plemenov imena dobil,
Pervi me je vſeſkos fajmoſlitra zhaſtil,
Drugii ſe je lih sato zhes me grosil,
Tretji me je rad meſtratarja veljil,
Zheterti vmeſ tudi previsarja ſlovil,
V zhiſlu nameſtnik ſim petimu bil,
Şheſtiga zlo ſim ferbesar uzhil.
Şam ſebe tako nikdar niſim glaſil,
In tazih imén nikoli deljil,
Kar je kdo hotel to ſim vſelej mu bil,
To ſim v Ljubljanſkih novizah tud' bil.
Nameſtnik ſim bil,
Nameſtnik ſim ſhe,
Nameſtnik oſtanem,
Dokler bom shiv.

A. Lenarzhizh, Şijunſhki kaplan.

Kmetijſke in rokodélſke novize.

Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.

№ 13.

V ſrédo 27. Şuſhza.

1844.

☞ Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 3o kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.

Sirotek.

(Poleg česke ljudske pesme).

Vmladih dneh zgubilo
Dete mater milo.

Začne odrašati,
Misli: kjé je mati?

»Tata, ah moj tata!
Kjé je mama zlata?«

»»Mama je zaspala.
Nikdar ne bo vstala.

Na pokopališí
Vštric duri jo iši.««

Dete to slišalo,
K grobu pribežalo,

Z iglico kopalo,
V groba dno tišalo ,

K truplu dokopalo,
Britko. zajokalo:

»Ah l' en glasik pusti
Mama z sladkih usti.«

»»Milčik, nisim vstani —
Težka perst mi brani,

In na serci kamen,
Hujši kakor plamen.

Pojd' domú, saj tamo
Imaš drugo mamo.««

»Ah ta ni tak mila,
Kakor vi ste bila.

Ko krùh reže, bleda
Trikrat ga ogleda;

Ko ste ga vi dala.
Ste ga namazala.

Češe me na glavi,
Laske m' okervavi;

V i ste me česala,
Sladko objemala.

K' mi nožice mije,
Me ob mivnik bije;

Vi ste me vmivala,
V čelo kušovala.

Ko mi srajco pere.
Se nad mano dere;

Vi srajčico prala,
Sladko prepevala.

Č'mu ta nova mati ?
K' vi nemor' te vstati!«

»»Idi ljubčik, zroči
Božji se pomoči.

V kratkim pridem h tebi
Pa te vzamem k sebi.««

Dete se vernilo
Glavco položilo.

Pervi dan zbolelo ,
Drug' dan oterpnelo,
Treti — pokop 'melo.

S.

Reja shidnih zhervov ali goſénz.

(Na dalje.)

Kokoni sa ſéme.

Islesheni metulji nimajo drujih shelj, kakor
porozhiti in pomnoshiti ſe. On sazhne s peruti
foſlati, in je manjſhi od nje, ona pa je
debeljſhi in s peruti malokdaj in malo migljá. Ko ſe
sazhnó ſporozhati, jih je tréba sa peruti na
popir ali pa na platno preneſti in jih kazih 6 — 8
ur vkup puſtiti. V kozhi mora smirej ſhe sdrava
ſapa in temno biti in gorkota smirej enaka. Ob

6 ali 7. sjutrej ſe isleshejo metulji, to je,
pridejo is kokonov, ob 8. ſe sazhno sdrushovati, in
oſtanejo vkup do 2. ali 4. popoldne ; potlej ſe
vſi ſmejo raslozhiti in on pogine nekaj dni
potem, in nizh ne jé, kar je metulj. Ona pa ſéme
sazhne lezhi na popir ali na platno , kamur je
djana, podobno makovimu ſemenu, in pervih
36 — 40 ur isleshe ſkorej vſe, potlej malo ſhe.
Isleshe ena okoli 400 — 500 drobnih jajzhik ali
zhervniga ſemena sa prihodno leto. Zhiſta ſapa,
gorkota in tema oſtane kakor prej. Zhes 8 ali

10 dni pogine tudi ona in nizh ne jé, kar je
metulj bila.

Islesheno zhervino ſéme je ali belo ali pa
rudezhkaſto. V gorkoti ſe farba jajzhik tako
ſpreminja: is rudezhkaſtih poſtanejo bolj samokle in
rudezhkaſtoſive , potlej rujave, potlej zhernoſive ali
pa vshivo pepelnate. Petnajſt do dvajſet dni
potrebujejo , de ſe takó dogotové, in ſo potem
popolnoma srele. Nekaj dní potlej, ko ſo tako
dosorile, ſe vsame popir, na kterim ſo isleshene,
ſe dva — ſhtir — ali oſemkrat pregane in svije
in ſe v hladan, ſuh kraj neſe, kjer gorkota po
letu ne ſtopi viſhe od 15 ſtopinj, po simi pa ne
pod 0. Zhe bi ſe kmalo potem, ko ſo isleshene,
ſpravile in ſ-hraníle, ko ſo ſhe mokrotne, bi
savite lahko ſpleſnovale in ſe ſpridile. Nar bolj
je tak popir potlej djati pod ſtrop v kak hladan
obok (velb), ali v kamro ali v hram in ga na
kak drat obeſti in gledati, de miſhi, podgane,
ki jih grosno rade ſnedó, do njih ne pridejo,
in pa de prah tudi ne more do njih. V poletni
vrozhini je tréba vezhkrat pogledati, zhe jajzhka
niſo na mokrotnim, ki jim slo ſhkoduje, ali zhe
jim ni pregorko, de bi ſe vtegnili zhervi islezhi.

Zhe je treba táko ſeme delezh poſlati, ga
je narbolj v isdovbljenim terſti na obeh konzéh
s tanjkim platnam savesaniga poſlati. To ſe ſmé
pa le posno v jeſen ali pa sgodej ſpomlad
ſtoriti, de ſe per gorkoti po potu zhervi ne isleshejo.

(Dalje ſledi.)

Opomba sa ſpomlad.

Po ſvojih opravkih gredé, ſe mi je te dni
pot sa neko vaſjo prav kratkozhaſna sdela, in s
veſéljem ſim ſadno drévje ogledoval, in sraven
tega ſo ſe me te le shelje oſule: O, de bi pazh
naſhi rojaki ſvoje verte s ſadnim drévjem bolj
pogoſtama saſadili! de bi ſadja imeli sa ſvojo rabo,
kolikor je le mogozhe, gotovo ne bi jih toliko
denarjev sa-nj smetali. Dobro vém, de ga vſaki
zhiſla, bodi ſi mlad ali ſtar ; de ga pa nima ,
moram usrok le v njegovi lenobi in sanikernoſti
iſkati. — In do nekiga prav proſtorniga verta
pridevſhi, saſliſhim nenadjama v njemu to le
ojſtro in hudo gorizo : „Naj perpo rozhujejo
ſadno drévje ſaditi in rediti, kolikor
hozhejo, per naſ ne ſtorí po nobeni
zeni, in zhe ravno kaj sraſte, ti preſneti
marzheſi od goſénz vſe poshrejo in
pokonzhajo, kdo bo vſe te meſhizhke in
salege goſénzhne obral? nozh in dan bi
ſe mogel po drévju plasiti, ſhe bi nizh
ne opravil; goſpoſka ne úmi, kaj je s
tem slodjem opraviti, preden ſe satare.“

Tega ſliſhati ſe nevoljen zhes mejo ſtegnem
in vidim preſherniga vlaſtnika preklinjati, in zhes
goſénze grositi ſe. Réſ, prav velik in proſtoren
vert imá, in prav doſti bi imel opraviti, preden
bi vſe drévje obral. Ali moj preſherni abotnik

ſe raji vſiga ſadja snebí, ki bi mu ga drévje roditi
snalo, ko de bi ene dni drévje goſénzhne
salége trebil. Ako ſe pa daljiga dela in truda bojí,
bi mu rekel: Kratko nikar, ſaj dôbro véſh, de
ne sagromi drevó ob pervimu mahljeju.

Gotova reſniza je tudi, de ptizhi veliko
tazih meſhizhkov in goſenzhnih saleg pokonzhajo ;
pa nameſti, de bi otrebljenje ſadnih drevéſ
ptizham srozhili in pervoſhili, vidim ſem ter tje po
vertih ptizhje naſtave zhes zelo simo in ſpomlad,
in koliko ſhkode bi naſhimu kmetovavzu te
nedolshne shivalize na ſadnim drévju pervaruvale,
zhe bi jih le shiveti puſtil.

Tode she ozhe ſvojimu otroku, dezhiku ſhe
v narozhju kashe in oterpnjeno ſerzé déla, kako
ſe nedolshni pevzi na naſhih vertih lové in ob,
shivljenje ſpravljajo. — O de bi pazh vſi vertni
vlaſtniki in goſpodarji ſadniga drévja k ſposnanju
priſhli h kakoſhnimu pridu in rabi ſo jim
nedolshni ptizhi! gotovo bi ſe jih uſmilili in
pervoſhili bi jim shivesha , ki ga po vertih v
goſénzhni salegi nevtrudeni obérajo, in veliko
ſhkode ſadju odvrazhujejo. In saréſ per tem
ſposnanju ne bodo nikoli zhes zeſarſke goſpoſke
godernjali, ktére jim prepovedujejo ſpomlad in poleti
ptizhe loviti, moriti in perporozhujejo ſadno
drévje od goſenzhnih saleg zhiſtiti in trebiti.

Ne miſli pa ljubi moj ſoſed, de ti bodo
nedolshni vertni pevzi ſami po tvojim vertu vſe
ſadno drévje goſénzhnih saleg ozhiſtili in
potrébili; ampak tudj ſam ſi persadevaj ozhiſtiti ga,
kolikor moreſh , ne bodi sadovoljen, zhe ſi
meſhizhke is ſvojiga drévja ſpravil in po vertu
rasmelal, ali pod drévjem leshati puſtil, temuzh
pograbi jih ſkupej in na meſti jih potari.

Ştori to, boſh vidil, de nam boſh hvalo
vedil; imel boſh sdravo drévje, in obilno ſadja ti
bo jeſenſko plazhilo !

— zh —

Dober ſvèt.

Şéj proti vezheru in puſti ſéme zhes nozh verh
semlje leshati, de roſa na-nj pade, drugi dan pred
ſolnzhnim is-hodam ga pa savlezhi. Taka ſétev ti
bo vezh dni popred selenila, hitreji raſtla, in do
deſétih dni od druge pred dosorela. Şlama in klaſ
bo vezhi in serno bolj moknato, nekteri tudi
pravijo, de taziga shita ptizhi ne sobljejo.

Dr. Orel.

Ferlanova pinja in zheſhki
kolovrat. *)

Is Şhoſhtanja na Şhtajerſkim.

Pinjo, ki ſo jo zhaſti vredni goſp. Matévsh
Ferlan snajdli, ne bodem po vſih uſtah hvalil.
Berite kar od nje v novizah v 2. in 18. liſtu
piſhejo, in jeſ po ſkuſhnji poterdim. „Gotovo je tako“!
Novo pinjo, ktéro mije z. k. kmetijſka drushba is

Vredniſhtvo.

Ljubljane poſlala, ſim mnogoterikrat, po manj in
vezh ſmetane, oſtarane in nove molshe ſkuſil. Perva
ſkuſhnja, ki ſmo ſhéſt funtov ſroviga maſla ſtorili,
je zélo uro terpela — ſizer pa ſo pol dneva
umetali, de jim je pot po obrasi tekel; druge pota ſe
je umedlo v pol uri, v dvajſetih, petnajttih in zelo
v deſetih minutah.

Dal ſim jo po predkladu ali muſhtru pinjo
nekimu kolarju v Şhoſhtanj (Schönstein im
Schallthale) narediti, ki je ſhe lizhnejſhi od predklada,
in prav dobro isrekuje. Pokróv ima is zeliga in
kembelj manjſhi, ki je s ſvinzam saljit. Vzheraj
3. Şuſhza ſmo jo po poldanſhini boshji ſlushbi v
ſholi poſkuſili. Bilo je vezh ko oſemdeſet oſéb —
malih in velikih — vkupej sbranih. Pinja je
vſakterimu dopadla, in zhudilo ſe je vſe, ki v oſmih
minutah dve ſhtruzi ſroviga maſla is pinje ſe
pervalite. Vezh kolarjov in misarjov je pinjo she
ogledvalo, ki ſo pri njih pinje vdinjane. Dopadil mi je
ſklep ſhtirih ſoſedov, ſi pinjo ſkup omiſliti. Naj jih
vaſi poſnemajo!

Per tej perloshnoſti ſmo tudi poſkuſili na zheſki
kolovrat preſti. Proſil ſim is blishniga terga s
Velenja (Wöllann) nékiga Zheha, ki je tam oshenjen,
goſpoda Karl Weidlicha, priti, de je kasal s
zheſkim kolovratam preſti in obnaſhati ſe. Vezh prediz
je poſkuſhalo préſti; pa bolji prediza, ko je bila,
ſlabeji ji je ſhlo od rok. Po navadi ſo kolo hitro
gonile, nit pa med perſtmi ſukale in perdershovale,
in kir tak kolovrat naglo vlézhe, ſe je nit rozhno
ſkrotizhila ali pa vtergala. Sdi ſe mi zheſki
kolovrat, kakor mali ſvojoglavni, oshertni otrozi, ki
jeſti sazhno; ako ſe jim urno shliza sa shlizo jedi
ne da, krizhijo, ali pa vezh jeſti nezhejo.

Mamike in tetike tudi nimajo sadoſti
poterpeshIjivoſti, na ſtaroſt ſe kaj koriſtniga nauzhiti. Naj
oſtanejo tedaj pri ſtarih keſnik kolovratih, kir ſe
loshej puſti pri njih predenju sadremati, in naj
hodnik sa plahte in shakle predejo. — Devizhize ſo
kolo bolj pomalim gonile predivo urno v nit
podajale, ne perdershavalje in ſukale, ſo ſe bolj
ſkasale. Upanje imajo, ako ſe jim ſhe ene krati
pokashe, v kratkim na zheſki kolovrat preſti ſe
navaditi. *) Moja shena je ſklenila, ene dni h Zhehu
v uk iti, in potem deklize bres plazhila preſti
vaditi. Tudi ſim obljubil deklizi, ktera ſe nar hitrejſhi
in nar lepſhi nauzhi preſti, ji zheſki kolovrat
vſvojiti in druge v novizah po imenu pohvaliti. **) —
Goſpod Weidlich, rojen Zheh lépo tanzhizo prede
in pové, de na dan funt in ſhe vezh poveſmi ſprede.
Lepo ga je bilo pogledati, ki je s eno roko predel
v drugi pa knige dershal in bral. Veſela miſel me
je obſhla: „Kaj velja! naſhe hzherke snajo v
kratkim tudi nar lepſhi tanzhizo nam sa ſrajze préſti,
sraven tega pa novize brati!“

Le perganjajmo jih h uku! vſe je mogozhe
sgoditi ſe.

Peter Muſy, uzhitel.

Kako Zeſar kmetljſtvo zhaſti.

(Prava pergodba.)

Ko ſe je Eſtrajſki Zeſar Joshef II. o
velikimu Şerpanu léta 1769 v Prajſe na Şhlesáſhko
pelal, obiſkati Prajſovſkiga kralja Fridrika II.,
ki je bil ravno tazhaſ v veſélotabori per oglédu
ſvoje vojſkine armade, kar ſe mu oſ pri kozhiji,
v ktéri ſe po veliki zeſti med Brinam in
Oljmizam na Marſkim péle, bliso Kauſniza 19.
veliki Şerpana ſtare. Blagi Şamoblaſtnik te negodne
neſrezhe ne ſveſti ſi, in preſtraſhiti ſe, ſhine
rozhno is kozhije.

Anton Trenka, kmetovavz is Şlavikovza,
je lih ondi bliso zeſte sa osimnino njivo praſhil.
Şvitli Zeſar viditi ga, ſe k njemu ſpuſti, ter mu
pravi: „Puſti me nameſti ſebe sa drevó
dershati, boſh vidil, de ſim mu koſ prav
ravnati ga!“ — ter je s edinimi rokami zelo brasdo
kakor je njiva dolga isoral. Naſh dragi orázh
Trenka jo pa korazhi sraven ſvojih kljus, ktére
vèſ prepaden vſeſkosi besá, in nad njimi krizhi.
In debelo gleda mnoshizo salih goſpodov s slatimi
svesdami na perſih, ki jih je bil zel tróp krog
njega, in ktérih nar imenitniſhi sa drevo dershi, in
ne vé, kaj mu je pozheti, klobuk zhes sativnik
dershé, in premiſhluje ſam per ſebi, ali bi ſe
odkril, ali pa pokril, ter ſe plaſhen vſeſkosi sa
uſheſam praſka. Kar imajo tudi naſhi Şlovenzi v
navadi, ki kakſhniga goſpoda ſrezhajo, ali
popraſhajo in poproſijo kaj. *)

Kako ſe je pa Trenka savsel, ki je ſliſhal, de
je goſpod, ki je nameſti njega oral, njegov Zeſar bil.
In kmali ſe je ta pergodba rasvedila, ſhla je, ko
bi treſhil, od uſt do uſt po zeli Marſki desheli.

Blagi knes Venzel Lihtenſtajnſki, goſpod
in vlaſtnik v temu kraju, je bil tega ſliſhati
neisrezheno sadovoljen in veſel, ter poſtavi v ſpomin
prave hvaleshnoſti Zeſarſkimu orazhu preſvitlimu
Zeſarju Joshefu II. vezhno snaminje 19. veliziga
Şerpana 1770. lih sa oblétnizo ſtorjene pergodbe,
na ravno tiſti njivi, kjer je Zeſar Joshef II. oral,
in velji na snaminje ob kratkim vſiga napiſati,
zheſar ſe je na Trenkovi njivi godilo. Ta napiſ je bil
tréh jesikov, in ſe tako le glaſi :

„Zeſarju Joshefu II. preſlavimu Şinu
Franzovimu in Marije Teresije, kteri je
19 dan velikiga Şerpana 1769, de bi
obertnoſt narodov, pridnoſt kmetovavzov v
obzhinſki drushbi vnel, in oshivil, lih na
temu meſtu drevó vladal.“ (Joshef is kamna
isſekan sa delovzam kakor orazh ſtoji.) Tudi
Şlavikovſka ſoſéſka je ſvojimu Ozhetu, preſvitlimu Zeſarju
Joshefu snaminje (viſoki kamniten ſteber)
poſtavila v vedni ſpomin, ki je na polji oral.

Potém pa, ki ſte ſi ſzhaſama she obedve
snaminji proti rasſipu nagibale, ſklenejo Marſki
deshelſki shlahtniki pod deshelſkim oblaſtnikam grofam
I. Ditrihſtajnſkim drugo na ravno tiſtim meſtu is
shiviga kamna ſosidati, in kmali je ſtal prav lep
deſet zhevljev viſok ſteber s latinſkim napiſam, ki
ſhe dan danaſhen ſtoji.

Drevó pa, s kterim je Zeſar Joshef II. oral
je Marſko dershavno ſtaliſhe v Brin perpelálo,

in v vezlmi ſpomin kakor slato hranila v tajiſti
hiſhi, ki ſe vladarji sa prid deshele sbirajo. Drevo
je ravno tako, kakorſhniga je preſvitli Zeſar v
Trenkovik rokah dobil, ſhtoraſto in prav nesloshno.
Şhe okovanih nima koleſiz, ſamo peſtizi imate
shelesne oklepe. Ştojí na prav lepimu is marmora
vſekanimu ſhéſt zhevljev viſokimu podnushju s
latinſkim napiſam.

Danecki.

Sméſ.

(Čudno rešenje ali izbavljenje.) V
rusovskih pismih najde se sledeča prigodba, od
ktere terdijo , de bi se bla leta 1530 resnično
zgodila: Neki kmet, ki je vdaljnih rusovskih gojzdih
stanoval, odide zjutrej zgodej v dobravo, de bi
medu iz šupljiviga ali votliga drevja nabral, ker je
v tistih krajih še zdaj, kakor tudi v lepih Poljskih
deželah, veliko dovjih čebel, ktere k velikimu pridu
ondašnjih stanovavcov mnogo medu in voska
nanosijo. Ko ta kmet ali seljan na, od bčel zapušeno
drevo spleza, de bi iz globokih rup ali šupelj steblà
med skopal, poči pod njegovimi nogami trohljivo
drevo ; on pade, in se do vráta v med pogrezne. Z
velikim trudam in napenjenjem je pa vender roke
iz medu zlekel, in upehan zaspal.

Brez dvomenja bi bil tam poginil, ker te gôjzde
redko kdo obiše, če bi ga ne bla resnično čudna
prigodba rešila. Že sta dva dneva prešla, kar je
v médu ležal, kar se na enkrat medved perkaže.
Ki je med obvohal, je splezal na drevó, in znišel v
votlo steblo, de bi svojimu medvedovskimu téku ali
poželenju zadovoljil ; ali kako se ne vplaši, ki se
strašna čbelina (kmetova) glava z medu pokaže.
Medved oplašen se oberne, de bi pobegnil, kmet
ga pa z celo močjo za zadnjo taco zagrabi, in jo
tako čversto z obema rokama derží, kolikor mu je
le mogoče. Medved v naj veči stiski, napne vse
svoje žile, potegne z celo močjo, de bi se tega
neznaniga brémena znebil, in zleče tako kmeta srečno
z njegove sladke sužnosti na drevo, dokler se
poslednič oba doli ne prekucneta. Od svoje teže
rešen medved se zdaj mermrajoč spusti v beg, kmet
pa, de si ravno vpehan zdrav perpiha domú, k
velikimu veselju žene in otrok, kteri se ne
nadjajo, ga še kdaj živiga viditi.

*

Oznanilo bukev.

Mali beſednják, ſlovenſkiga in
némſhkigajesika (Kleines Wörterbuch der
ſlowenischen und deutschen Sprache), Şoſébno sa Şlovenze,
kteri ſe hozhejo némſhkiga jesika uzhíti. Drugi
natiſ. V Ljubljani, natiſnil Josheſ Blasnik. 1843.

She sdavnej ſo maliga beſednjáka sheleli, in
po njemu vſeſkosi popraſhovali tiſti, ki ſo ſe jeli
némſhkiga jesika uzhiti. S beſédnjákam ſo jim
dopolnili shelje zhaſtitljivi vodja némſhkih ſhol goſp.
J. Şhlaker. Tiſtimu, kteri ſe hozhe némſhkiga
uzhiti, ga perporozhimo, is kteriga ſe svuriti sna,
kako ſe ſlovénſka beſéda po némſhko, ali pa kako
ſe némſhka po ſlovénſko glaſi. Ravno sato je ta
beſednják v dva déla rasdeljen: pervi je
ſlovénſko-némſhki dél — in drugi pa
némſhkoſlovénſki.

Beſéde, ki jih v navadnimu shivljenju
potrebujemo, bo vezhidel v njemu najdel. Tiſtimu pa,
kteri ſhe ne posna naredbe nekiga beſednjáka, re-

zhemo, de ſo vſe beſede po Abezednikovimu redu
sverſtene, in de ſe le perva zherka beſéde imá, ſe
tudi zela beſéda urno najde, ktéra ſe iſhe. Koriſt
teh bukev ſe pa tudi po hitri prodaji rasſodi ; sakaj
bilo jih je v létu 1834 natiſnjenih 2000, in
pretezheno léto ſo she vſe poſhlé; ravno sato jih je
bilo sopet 2000 drugiga natiſa omiſliti treba. Ta
beſednják pa perporozhimo poſébno vſim mladim
Şlovenzam, ktéri ſe s Némzi pezhajo kaj, in ktéri ſe
némſhko brati, piſati in govoriti uzhiti hozhejo. Şkorej
vſaki dan ſmo s Némzi v taki mnogoteri svesi, de
vſeſkosi némſhki jesik potrebujemo, in gotovo
vezhkrat k pridu nam je, de némſhko snamo. De je pa
némſhko snati tudi kmetovavzam potrebno, tega
miſlim mi ne bo pazh nihzhe overgel, kteri ſe je
she is naſhih noviz preprizhal, de snajo tudi
Némzi ſhe kaj vezh, kakor hruſhke pezh.

Imenovani beſednják ſe prodaja v
knigoprodajavnizi shlahtniga J. Klajnmajerja v Ljubljani
po 36 krajzerjev. Miſlimo, de ſe tudi v Gradzu,
Zelovzu, Gorizi, Terſtu in v Zelji dobiva.

Naznanje.

Travne in vertne ſemena ſvojiga
pridelka ſo per meni v Ljubljani poleg zeſarſkiga moſta
Nr. 10 na prodaj: páhovke (französisch Raigras)
funt po 20 krajzerjev in mazhjiga rèpa
(Thimothäusgras) funt po 30 krajzerjev. Tudi imam
nekoliko odraſhenih murv s viſokim dèblam in
shlahtnim perjam po 15 krajzerjev — ter vezh ſto
ſhteriletnih lepih in sdravih murvinih drevzov, vſaziga
po 4 krajzerje v prodaj.

Dr. Orel.

Prislovice

Štajerskih Slovencov.
34. Ta čaka, kó grešnik na pokoro. 35. Tukej je
hudič mlade 'mel 36. Gdér niga, tam volk ne
vzeme. 37. Ta si je vuš za kolér spustil, ktera bo ga
jéla, dokler bo živ. 38. Timu je raka v nadra djal.
39. Ugradnik je ukradnik. 40. Tam Nemec
Slovenci preje, gdér se kača na ledi greje. 41. To bo
ti povernil, kda vrabel proso. 42. Bob v steno
meče. 43. Odprédi se sladí, odzadi pa z plotnicoj
stojí. 44. 'Z betva vóz. 45. Tebe se tol'ko bojím,
kó žaba dežja. 46. Oná sta si, kó dva persta.
47. Vsak' je sebi najrajši. 48. Vsaki ima perste
k sebi obernjene. 49. Oba v en róg trobita.

A. Krempl.

Snajdha vganjke v poprejſhnim liſtu je:
Kert.

Kmetijſke in rokodélſke novize.
Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.

№ 15.

V ſrédo 10.Malitravna.

1844.

☞ Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 3o kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.

Pesem v setvi.

Pridno in neutrudljívo
Orjemo vsak svôjo njivo,
S petjem gor' in dol' gredé ;
Sej veljá, pèrst razvaliti
In jo skèrbho vso zdrobiti,
Kakor grôbu setve gré.

Vsak z drevesam se ponaša,
Za počitek nič ne praša,
Dokler vse storjeno ni.
Lemež, čertalo le rita,
Mater zemljo nam vplodita,
De v nji zèrno se vmnoži!

Oko v zemljo obernímo;
Ž njo se dôbro soznanímo ,
Ona naj nam mila bo!
Sej nam večno ni živeti,
Vs'janim biti, v grôbu stleti,
Je tud' nam odlóčeno.

Obetavno zèrno séjmo,
In v odpèrte grobe gléjmo ,
De se delo nam pràv vdá.
Kar je vs'jano, zabranájmoj
Kar umèrlo, pokopájmo ,
In zaupajmo v Bogá!

Milo solnce bo sijálo,
Nêbo topli dèž dajalo
Na nezmožno zelenjád;
Sneg bo padal in zakrival
Setev, in v svoj plajš zaviral
Naših njiv prihodnji sád.

Zlato žito bo zorelo,
Kamor se je zerno delo,
Sej je zvesta mati-pèrst;
Kar v-njo deneš, ni zgubljeno ,
V trohljivosti prerojeno ,
Verne setev boljših verst.

Kar umerlo je pred nami,
To le dremlje v hladni jámi —
Setev vs'jana od Bogá;
Dalj scer čakati bo treba,
De razpade grobov gleba,
De ta setev pride 'z tlá.

Kdor to setev obžalúje,
Vervaj: večno ne trohnúje,
Kar umèrlo je zmed nas;
Umerjoči prah telesa
Klije v jami za nebesa —
Sád za vekovečni čàs!

Rodoljub Ledinski.

III. Od ravnanja s shido.

a) Kakó shido od kokonov odviti.

(Konez.)

Kakó ſe shida od kokonov odvija ali ſnuje,
je teshko s beſedo takó dopovedati, de bi vſak
prezej lahko in dobro snal. Nar boljſhi je to
delo viditi in ſe tako od drusih nauzhiti. Zhe ni
prav in dobro narejeno, je ſhkoda in shida malo
vredna. Torej je doſtikrat boljſhi ali kokone
prodati ali pa sa vſo ſoſeſko eno ſnovavnizo
napraviti in imeti, poſebno zhe kdo slo veliko shide
ni perdelal, de bi bilo vredno, sa-ſe poſebno
ſnovavnizo imeti.

De je velíko leshezhe, lepo, gladko in
enako shido vſo iméti, zhe jo hozheſh dragó
prodati, lahko verjameſh. Zhe jo hozheſh táko imeti,
je tréba:

1. ſlabe kokóne od dobrih odbrati in ſlabe
poſebej, dobre pa ſpet poſebej motati ali ſnovati.

Dobri kokoni ſo, kteri ſo zhverſti in terdi, in
ko jih potreſeſh, ragljajo. Şlabi pa tiſti, kteri
ſo mehki, nedodelani in dvojzhki. Zhervi vzhaſi,
ki sazhnó shido delati, poginejo, preden jo
dodelajo. Vzhaſi dva zherva en kokon delata in taka
shida je slo smedena, . in ſe sató rada terga,
in ni enakogladka. Tudi ſe morajo vmasani
kokoni poſebej djati;

2. moraſh vediti, de ſe shida pod 7 niti ne
prodá, torej je tréba 7, 8, 10 ali 12 kokonov sa
eno nit vkup motati. Od kolikor kokonov ſi
sazhel, po toliko jih smirej sa eno nit jemlji, de
bo shida vſa enako debela in gladka;

3. preden sazhneſh odvijati, je tréba od
kokonov bavelo obrati, in to she takrat, ko jp
pervizh obiraſh, preden zherve miſliſh v kokonih
pomoriti.

Odvíja pa ſe shida takó. V kotel vréle vodé,
pod kterim ſe védno kuri, de voda smirej
vrozha oſtane, ſe nékaj kokonov dene in ſe od
kazih 7, 8, 10 ali 12 kokonov nitke vsamejo in
vkup sa eno nit na motovilze ſnujejo ; od belih
kokonov poſebej, od drusih pa ſpet poſebej, in
ſe ſhtrene potlej kmalo na ſolnze ali na gorko
vſak ſebi denejo, de ſe dobro poſuſhe. To ſe
takó dolgo dela, de ſo vſi kokoni isſnovani. S
ſlabo shido ſe potlej ſpet ravno tako ravná, ſlabi
kokoni ſe ravno takó kakor dobri isſnujejo.
Mokro shido na kupi imeti ſtrohní.

b) Kakó ſe isſnovana shida v ſhtrenah
hrani.

Isſnována in dobro poſuſhena shida v
ſhtrenah ſe ali prezej prodá, zhe je kúp po volji,
zhe pa ne, ſe hrani, de ſe drujikrat drajſhi prodá.

Hraniti pa ſe mora v ſuhim zhednim kraji,
v ſuhi ſkrinji in v ſuhi kamri, ali pa kje
drugej, de prah do nje ne pride, de je mokrota
ne ſpridi, de je miſhi ne pogerdobé ali ne
¡sgrisljajo, in de ſizer kaj ſhkode ne terpí, in ſe
prodá kadar je kup bolj po volji. Şlaba shida
pa ſe mora poſebej djati.

Bavela in druga ſlabeji shida ſe ali poſebej
prodá, ali pa ſe sa nogovize ali sa drugo
obleko ſpréde, ali sa dobre, mehke, lahke in
gorke odeje i. t. d. oberne.

J. S.

Od sarajanja in mnoshenja novih
ſadnih plemen.

Pred vezh létmi ſo uzheni moshje zhudno
perkasen svedili in veliko ſkrivnoſt ſposnali, de
namrezh, kakor pri vſi shivali, ſta tudi pri vſi
raſtljini, to je pri vſim kar is korenine raſte, po
dva ſpôla: ſamez in ſamiza. Pri shivalih ſta
ſpola tako odlozhena, de ſledni poſebej
in sa-ſe shivi. Tudi pri nekterih raſtljinah
ſe to najde; tako ſo ene lorberjove ali figove
drevéſa goli ſamzi, druge pa gole ali zhiſte
ſamize ; pri konopljah , hmélu , in ſhpinazhi ſo ene
ſtebliza ſamzi, druge pa ſamize; pri jagodah

ſo ene korenine ſamzi, druge ſamize. De taki
ſamzi nobeniga ſadu ne dajo, je vſim vertnarjem
vedno snano. — Şo druge raſtljine, pri kterih
ſta ſpola tudi dobro odlozhena, pa vender
oba, ſamez in ſamiza, ſe snajdeta na
enimu in ravno tiſtimu ſteblu; tako ſo pri
dinjah, buzhah, kumarah in pri vſih raſtljinah,
ki ſo tega plemena, ene zvetlize zhiſti ſamzi,
druge zhiſte ſamize ; turſhizhni lat ali klaſ (krish)
je ſamez, laſza pa, ki ſe ſpodaj is klaſu ob
zvetenju perkashejo, ſliſhijo k ſamizhni pripravi ;
per léſki, oréhu, hraſtu in koſtanju ſo tako
imenovani brenklji ali janzhiki ſamzi, ſamize pa
ſo drugej na vejizah in druge podobe. — Nar
vezh plemen je pa tazih drevéſ, séliſh in tráv,
de ſta oba ſpôla v eni zvetlizi, kakor pri
jabelkah, hrúſhkah , zheſhnjeh, breſkvah, ſljivah
i. t. d. Na té rezhi uzheni moshje, k ſe
séliſharj (botanikarji) imenujejo, ſo k
loshejſhimu dopbvedanju in rasumu med ſeboj po téh
raslozhkih in po ſhtevilu ſamzhikov in ſamizhiz
v eni zvetlizi vſe raſtijine v nektere réde, shlahte
in rodovine ſpravili ali sverſtili, in ſhtevilo sdaj
snanih raſtijivnih plemenov ſéshe bliso do 100,000!
v kterim ſhtevilu pa je, poſtavim : jabelko, ali
hruſhka, ali vinſka terta li sa edino pleme poterjeno.

Ob zvetenju, kadar ſe ima ſadje sarájati, ſe
prikashe na ſamzhikih prah, k ſe zvetni ali
sárodni prah imenúje. Ko zvetézho léſko, ali
zvetezho turſhizhno ſteblo dregneſh, boſh vidil
zéle oblazhizhe zvetniga prahu doli padati. Ni
ga ſamzhniga zvétja bres sárodniga prahu, zhe
ga ravno s ſvojimi preſlabimi ozhmi vſelej viditi
ne samoremo. Vſi tovorizhi, ktere zhebéle okoli
léta na sadnjih noshizah sa rejo ſvojih
zhervizhev v panje snaſhajo , ſo li zhiſti zvetni práh.
Zhebéla ſe v zvetlizo globoko sarine, de na nje
dnu ſladko mokroto polishe , med tem ſe s
sarodnim praham opraſhí, sletaje pa od ene
zvetlize do druge prah s ſprednjimi noshizami po
ſebi pobriſhe , in ga kar je mogozhe vkup ſpravi,
potem ga s ſrednjimi na sadne noshize pertiſne.
Na eni poti is panja sleté obiſkuje zhebéliza le
eniga plemena zvétje, in ſe vede, kakor de bi
to pot nobene druge zvetlizhize ne vidila ; sna
biti, de bi ſe sárodni prah vezhſortnih zvetliz ne
ſprijemaval. Kdor bi hotel zhebéle na njih paſhi
oblesovati, bi samogel v enim létu ſe isuzhiti,
de bi vſelej vedil is kakiga zvetja je zhebéla
prineſla, sakaj tovorizhi ſo po raslozhkih zvétja, v
farbi in v ſvoji svunanji podobi tudi mozhno
raslozheni; nar bolj beli tovorizhi, kar je nam
snano , ſo is koſtanja in nar vezhi is ſlibovne.

(Konez ſledi.)

˛Straſhni naſlédki krive perſége.

Goſpod dohtar Dolezalek, vodja
ſlepogojivnize v Pêſhtu na Ogerſkim ſo naſlednji pergodek
v „pêſhtnih“ novizah povédali, kteri je, deſiravno
shaloſten, potreben povſod osnanjen biti. Takó povedó:

Şínu nekiga uboshniga kmetovavza is K. v K
omórenſki ſtolnizi, ki je bil od rójſtva ſlép, je
imela pred iſ-hodam is ſlepogojivnize od umetniga
sdravníka v letu 1838 mréna is ozhi vséta biti,
kir me je sdravnik sagotóvil, de ſe fantu tako sa
smiram pomagati samóre. Fant ſe je pa tega
sdravIjenja branil, bres de bi bil usrok povedal, in je
ſlép domú ſhel. Vezhkrat ſim njegove ſtariſhe
opominjal , de naj fanta v meſtu perpeljejo, de bo
poglèd sadóbil; pa tudi oni ſo ſe vſtavljali. Kir me je
pa sdravnik sagotovil, de samore to délo ſrezhno
opraviti, in fantu k vidu pomagati, ſe tedaj
obernem do goſp. fajmoſhtra, po kterih ljudoljubnim
persadevanju ſo ſtariſhi v to sdravljenje dovoljili,
in perpeljejo fanta, takrat 19 lét ſtariga, v méſtu.

Deſiravno vſak ſlépiz ſerzhno shelji pogléd
sadobiti, in velizhaſtno ſtvarjenje premodriga
Ştvarnika gledati, in veſeljiti ſe ga, je vender le ta
ſant nékak poſében ſtrah obzhutil, ko ſim mu sa
reſnizo pravil, de bo vid sadóbil. Po dolgim in
prijasnim ſpraſhevanju ſmo ſhe le isvir njegoviga
nevganljiviga ſtrahu svedili. K naſhimu nar vezhimu
zhudu je povédal, de ſe to sdravljenje nad njim
nemore po ſrézhi isiti; in zhe ſe tudi po ſrezhi iside
ne bo sa-nj nobena dobrota, in de jim sato tudi
nobene hvále ſkasati ne bo mogel. Dobro namrezh
vé, de bo mogel potlej bersh umréti, kir je njegov
déd enkrat po krivim perſegel, rekózh: „Ako
reſnize ne govorim, naj bojo vſi môji vnuki
ſlepi;“ sato je on , in ſhe troje njegovih bratov
in ſeſter ſlepótno rojenih, in de po tem takim ne-,
móre ne on, ne njegovi ſtariſhi v sdravljenje
pervoljiti. Vender ſmo ga pregovorili, de ſi je dal
mreno is ozhi potegniti, kar ſe je vſe prav po
ſrezhi isſhlo. Kdo samore obzhutljeje isrezhi, ki
jih je novovidiz imel, in tudi mi —, ko je od
sdravnika k nam vidijozh perſhel! — Pa per vſih tih
neisrezhenih obzhutljejih, de je videl, ni premogel
ſtrahu pred blishno ſmertjo savolj dédove krive
perſege is ſvojih miſel isgnati. Po velikih in shivih
tolashbah ſmo ga ſtariſhem nasaj poſlali, kamur je
ſhel prav veſel; tode réſ ni dolgo vshival tega
veſelja, kir je kmalo potem domá sa grisho umerl!
Njegovi ſtariſhi ſo bili sato neutolashljivi, kir ſo
terdno verovali, de je njegova ſmert naſtopik dédove
krive perſége.

Po tém ſim popraſhal savolj té rezhi
evangeliſhkiga ſajmoſhtra v R. , kteri ſo mi tako le
ſprizhali: Ta krivoperſeshnik is vaſi K. v
Komorenſki ſtolnizi domá, je, ko goſpodar vaſhke kerzhme
od kerzhmarize I. I. po poſtavljenih zhaſih ſkupſhino
prejemal, pa per oblétnimu razhunu je tajil, de ni
toliko od nje prejel, kolikor je ona terdila, de mu
je sdájala, in je v hiſhi ſoſeſkniga ſodnika v letu
1819 klezhé perſegel „de naj mu Bog odvsame
veſ blagoſlóv in naj njegovi vnuki nikoli ſvetlôbe
ne vidijo, ako on reſnize ne govori.“ Té perſege
ne prizhajo le podpiſane prizhe, temuzh tudi veliko
drusih mosh, ki ſo bili sráven in ſo jo ſliſhali.

Ta krivoperſeshnik je bil kmetovávez v K. in
je imel veliko in lepo premoshenje, ktero je pa po
ſtorjeni krivi perſegi hitro — hitro raspadalo, in po
njegovi ſmerti je perſhla njegova semlja ptujzam v
róke. Pred 16 léti je umerl, in je sapuſtil dva ſina
in dve hzheri. Ştarejſhi ſin, ozha sgorej
imenovaniga ſleporójenza, je bil na ozhetovim dômu, in je
imel petéro otrok, smed kterih je bilo zhvetero ſlepo
rojenih. Shivita ſhe ſamo dva fanta; eden ſlép, ki
je 19 lét ſtar, kteriga ſtariſhi ne dajo nikakor ne
od ſebe, in drugi je 8 lét ſtar, ki pa vidi, in v

ſholo hodi. Tukej ſe móra pa to poſebno vediti,
de ta ſin, ki vidi, ni bil v ozhetovi, ali dedovi
hiſhi rojen, temuzh v ptuji, ker ſtariſhi niſo hoteli
vezh v nji prebivati; preprizhani namrezh ſo bili,
de v nji savolj krive perſege boshje prekletſtvo
ſtanuje. — Toliko dam po ſvoji véſti in vednoſti na
snanje, in sheljim, de bi ta shaloſtni pergodek vſe,
kteri ga svedó, s boshjim ſtraham napolnil.
(Poleg zhaſopiſa: »Katholische Stimmen« 1843).

J. K.

Ogenj v Mednim.

Po nozhi od 27. do 28. pretezheniga meſza je
v Mednim, neki vaſi poldrugo uro od Ljubljane, na
veliki zeſti proti Krajnju, devétero kmetijſkih
pohiſhtev pogorélo.

Şhkoda je velika; nar shaloſtnejſhi je pa, de
je V temu ognju dvoje ljudí konez vselo; vdova
namrezh s ſinam je hotla ſvoje goveda v hlevu ognju
otéti, ktere ſta tudi s veliko ſilo otéla, tode mater
ogenj v hlevu prehiti, in na meſtu sgorí, ſin je
pa komej ognju is hleva odſhel, ali neisrezheno
opezhen, je zhes dve uri potém shaloſtno umerl.

Prav slo ſe bodo naſhi bravzi sazhudiH ſliſhati,
de ni bil nobeden od vſih devét
pogorélzov savarvan (aſekuriran) ! Ta neſrezha bi ſe
pazh lahko boshja kasen ali ſhtrafinga prevelike
sanikernoſti teh ljudi imenovala, in ſkorej bi djal, de
ga pogorélzi nesaſlushijo uſmiljenja v ſvoji neſrezhi
nikoder, sato, kir ſo ſami dobroto, ktero jim
bratovſhnja ſ. Florijana vſeſkosi delí, od ſebe odvernili.

Kako vſhezhno bi bilo sdaj vſim pogorèlzam
povernilo, ktéro bi jim drushba ſ. Florijana, to
neſrezho svediti, urno sa ognjeno ſhkodo podelila.

Naj vam bodo neſrezhni Mednijani vſim, ki
niſte ſhe v bratovſhnji ſ. Florijana veliki ſvarivni
isgled! — Zhe naſhim nagovoram ne verjamete, naj
vaſ ſaj neſrezha in nadloga nesavarvanih
pogorelzov h perſtopu te bratovſhnje ſpodbode.

Kratkozhaſnize.

(Nekimu grajſhaku), ki je bil slo
sadolshen, pravi njegov prijatel : „Zhuditi ſe Njim
moram , de morejo ſhe mirno ſpati.“ „O kaj bo to“
— mu olikan dolshnik odgovorí — „jeſt ſe pa ſhe
bolj zhes tó zhudim, kako morejo le moji
poſojvávzi mirno ſpati.“ —

(Na ſomnju) nekdó kupi kónja s tem
perſtavkam, de mora biti bres vſe napáke (falerja).—
Drusiga dne ga she nasaj prijesdi in prodajávzu
rezhe, de je konj na deſno okó ſlép! — „E ja!“
— mu prodajávez odmaje in pravi : „Prijatel, kaj
ne veſh, dé to ni nobena napáka; ampak le
neſrezha sa konja !

(Popótnik) je v neki goſtivnizi zhes nozh
oſtal, kjer pa nemore savoljo preveliziga ſhuma
pivzov kar ozhèſa ſtiſniti. Vſtane ter pride is gorne
hiſhe v ſpilnizo, in rezhe kerzhmarju: „Ljubi moj
ozha ! sbudite me, sbudite jutro prav sgodaj ; po poti
gredé ſim jih sgubil 200 goldinarjev, rad bi jih
najdel, jih pojdem iſkati nasaj.“ — Pivzi to ſliſhati
ſi pomignejo in ſe poberejo vſi po verſti od ondot,
denarjev iſkati. In naſh popótnik ſe pa mirno bres
ſkerbi sopet ſpat podá.

(Neki perléten neoshenenez) da eniga
dne ſvoji hiſhni sa navádno potrebo 11 funtov
govejiga meſá. — Ali, kakor ſe doſtikrat rado sgodí,
kader prave goſpodine per hiſhi ni; lih táka ſe
tudi temu ſamoglávzu póje. Le sa ſvojo mavho

ſkerbna hiſhna je meſó kam drugám oberníla, in
goſpodarju toshila: „Ta slodjeva mazhka mora od
hiſhe priti, lih kar mi je vèſ koſ meſá posherla!“
Molzhé gre naſh dragi mosh v kuhinjo, sgrabi v
jesi nedolshno mazhko, in pravi; „Şatan zherni!
sdaj bom vidil kam je meſó priſhlo; jo na tehtnizo
vershe, svediti koliko teshí. Ravno 11 funtov je bila
teshka. —“ Reſ je — pravi ſvoji hiſhni — 11 funtov
meſá je tukaj, kje pak je le ſedaj mazhka oſtala? —

Napoved bukev (knjig.)

Iz Dunaja smo nasledni dopis prijeli:
„Slavne dela dubrovniških pesmenikov leže, k veliki
škodi narodniga kniževstva, večidel v rokopisih
ali v starih knigah zaveržene, in nepoznane. Pa
tudi tacih zbirkov bo vsaki dan manj , in zato
mislim, de bo celi Slavjanski skupščini drago
zvediti, de bo na Dunaju in že drugi mesec
v ilirskim pravopisu:

„Slavjanska Antologia“
iz rokopisov dubrovniških pesmenikov z
pristavkam narodnih pesem na svetlobo dana.“

„V temu izboru bo kakor v vencu spleteno naj
bolj dušeče cvetje dubrovniškiga vertnarstva, ktero
vsaki rodoljub lahko zadobiti more, in vidil bo,
kako so naši stari pred četiri sto letmi govorili
in pisali, in mogoče mu bode se njih krasote
nagledati, njih izglede slediti in doseči. Perva
kniga bo samo naj ſtaršij pesmenike 15. in 16ga
veka obderžala. V ti dobi je naše stihotvorstvo
vsake versti pesem rodilo, kakor nam najstarij
Juri Daržic izgled ljubavniga petja daje, v
kteri versti se Zlataric jako izvišuje; ravno
tako najdemo v pesmih mladiga Maroje
Daržica in Nalježkovica izgled dramatike, v
Vetranovicovih, Čubranovicovih izgled
balad, v Demetricovih, Bobalicóvih in
Ranjinovih izgled vestnih (moralnih) in druzih
lepiga nauka polnih pesem, v Naljeskovicóvih,
Ranjinovih bogoljubnih, v Lukaricovih in
Babulinicovih prestavke iz gerčkiga, i. t. d.
Od vsih teh pesmenikov bo naša kniga nekoliko
pesem obderžala, in naberavec je zato nar veči
skerb imel, de bi ta kniga najboljši dela raznih
verst pesmeništva obderžala; tako hoče pokazat
različnost mere slogov, ktere so se naši stari
poslužili.“

„Podpisani naberavez prosi tadaj slavno
vredništvo, de bi Ono po kmetijskih in rokodelskih
novicah negovo podvzetje našim enonarodnim
bratam Krajncam, Korošcam, Štajercam
i. t. d. na znanje dati, in zraven vse rodoljube
pozvati, de bi po vsih krajih, kjerkol se naš
jesik razumi, imena gospodov podpisvavcov
popisati *) in jih doli podpisanimu na Dunaj

Rauhensteingasse Nr. 932 poslati vtegnilo. Cena
perve knige bo 40 krajcerjev srebra. Celo delo
bo v treh knigah na svetlo prišlo.“

„Podpisani tudi prosi slavno vredništvo, de bi
njegov napoved bukev v ilirskimu pravopisu
natisniti dalo, in serčno želi, de bi se gor
imenovani pravopis, kteriga so skoraj vſi drugi
Slavjani gor vzeli, tudi med včenim Slovencam če
dalej bolj razširjev, in de bi, če ravno ni mogoče
cele novize v temu pravopisu natiskati saj
polovico , de bodo tudi drugi Slavjani vaše novice
brati zamogli. Grof Orsat Počić r./s.“ Dobrovnican.

Kmetovski pregovori za mesec

Malitraven.

(Ta mesec ima 30. dni. Solnce stopi v znamnje bika.)
Celo leto nema toliko dni, kolikorkrat
Malitraven vreme spremeni. — Če zdaj germi, se kmet
slane več ne boji. — Kolikor pred st. Markam žaba
reglja, toliko po st. Marku počiva molkla. — Suhi
Traven-mali, kmeta žali. — Lepi, suhi post pomeni
žitno rodovitnost. — Slana v tem mescu je bolj
nevarna, kakor po leti toča, ali suša soparna. — Če
se krokar okol st. Jurja zamore v žito skriti, bo v
jeseni obilno mlatiti. — Ak penica poje, pred ko terta
bersti, se kmet dobre letne veseli. — Polne lune
sijanje, če ga oblak ne zaderži, drevesno cvetje
vkup vleče in zaduši. — Če v Malitravnu gorak
dež zemljo rahlja, bo žetva bogata in jesen volná,
— Ak je Malitraven preveč gorak, se Velikitraven
okrene navpak. — Malitraven z navade rad pobira
jagneta mlade. — Malitravnov sneg gnoji; Şušcov
sneg kazi. — St. Jurja gerdo vreme lisico iz
jazbene izžene; če je pa lepó , jo še 14 dni nebo. —
Veliki petek deženi dobro letno pomeni. — S.

Pogled v pretezhene zhaſe.

Pred 260 léti ſo is Amerike krompír v Europo
perpelali.
„ 255 „ je sazhel Anglijan V. Lee nogovize
tkati.
„ 254 „ ſo jeli kúkala (perſpektive) narejáti.
„ 246 „ ſmo v Eſtrajh krompír dobili.
„ 236 „ ſo toplomére (Thermometer) snajdli, in
„ 232 „ pa povékſhaje (Mikroſkop).
„ 224 „ ſo v Genovi pervo loterijo napravili.
„ 203 „ ſo ſe jeli nar pervizh po poſhti vositi.
„ 200 „ je priſhel pervi srakomer (Barometer)
med ljudi.
„ 161 „ ſo na Dunej kofé dobili.

Kmetijſke in rokodélſke novize.

Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.

№ 17.

V ſrédo 24. Mlitravna.

1844.

☞ Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 3o kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.

Osnanilo.

2. Velkitravna pred poldnem bode veliki sbor z. k. kmetijfke drushbe
V Ljubljani. Sberalifhe je po navadi v hifhi z. k. deshelniga vladarſtva na
novim tergu. Vſi udje te drushbe ſo povabljeni, k temu sboru priditi.

Sveti Juri.

Hodi, hodi, sveti Juri!
In po svetu tak zakuri: 1)
De se vgane mezgi koža,
Ki jo spomlad že pomnoža; 2)

De mladike se spustijo,
Ki na drevju mirno spijo ;

De se drevje cvetjem cira, 3)
Gde si čbela med pobira;

De se trave zelenijo,
Kosci skorej de kosijo ;

De 'mo skorej krave pasli,
Nemarno kaj nesti v jasli;

De 'mo skorej gor pod strehu
Rivali seno pri smehu.

Več ne hodi, sveti Juri!
In po svetu več ne kuri: 4)
Že od peči in vročine
Vun bežijo spat dekline.

V hiši več ne najde hlada.
Naj bo stara ali mlada.

Veselje grešno fant že iše,
Ki gre po noč' od svoje hiše.

Grešne so vam to navade,
Ktere motijo vas mlade.

Le se var'te te skušnjave,
De vam duše bodo zdrave,

V jesen póšli Miha, Juri!
Peč de naj nam zdaj zakuri.
V mirni vésti bote spali,
Okol peči spet ležali!

Iz Karlopaga.

S. G.

Ogerſhizhna preſha dôbra klaja sa
shivino in verli gnoj sa njive.

Po franzoskim in Angleshkim redé in
pitajo s ogerſhizhno preſho shivino, ali pa s njo
njive gnojé.

Sató , ki je ogerſhizhna preſha proti
lanjeni nekaj sharkeji, jo poprej, ko ſe mnogi
shivini poklaja, kakor v moko ſtolzhejo ali smelejo,
in potem s klajo ali futram vſake rabe smeſhajo.
— Molsnim kravam ſe je s resanzo v vſaki
klaji okoli eniga funta smeſhane da; jalovkam

in volam ſe je pa poklaje po tém, kolikor
druga kerma vezh ali manj tezhnoſti ima;
vezhidel eden do poldrusiga funta na enkrat.
Konjem v teshki vpregi ſe preſhe v vſaki klaji
poldrugi ali zelo dva funta potreſe. Tudi pri
pitanju goveje shivine ſe klajenje s ogerſhizhnimi
preſhami po tém ravna, ako je navadna kerma
bolj ali manj tezhna. Mnogotere ſkuſhnje nam
rasodevajo, de pitanje s lanenimi preſhami le
takrat dôbro tekne, kadar ſe po malim shivini
pokladuje, ſizer ſhkodjejo nji. Kdo tedaj shelji,
ſvojo goved hitro ſpitati, naj en del lanene
preſhe s tremi deli ogerſhizhne smeſha in
priprizhal ſe bo, kako koriſten je ta smeſ.

S ogerſhizhno preſho gnojiti, ſe nar bolj
ilovnati ali tako imenovani debeli semlji perleshe.
— V vinogradih ſe mora semlja od tert
nekoliko odkopati, potem ſe korenine s imenovano
preſho potreſejo, in potlej ſhe le s odkopano
semljo saſuti. Zhe ſe pa krompirju gnojí, ſe po
brasdah ali po jamizah okoli vſaziga krompirja
po péſti take preſhe potréſe, preden ſe saſuje.
Na Franzoskim potrebujejo sa zel oral vinograd
pognojiti 5 zentov, sa krompir pa 6 zentov
ogerſhizhne préſhe.

Angleshi ſejejo prav radi in veliko répe,
poſebno tiſte, ki ji Turnips pravijo, in terdijo,
de bi je toliko ne perdelali, zhe bi ſvojih njiv
s ogerſhizhno preſho ne gnojili, po kteri jo
prav veliko in neisrezheno debéle priraſte, bres
de bi ſe je goſenze podſtopile; ravno sató
ne pognojijo s ogerſhizhno preſho ſamo ſvojih
njiv, temuzh tudi repno ſeme, preden ga
vſejejo, v moki ogerſhizhne preſhe prav
dôbro omanejo. Na njivi, ki je s tako preſho
pognojena, prav rada répa raſte, in oljnatiga gnoja
duh je goſenzam sopern in jih odganja od ondot,
kjer repa raſte, de je ne poſhkodjejo. *) —
Koliko ſe ogerſhizhne preſhe sa zel oral semlje
pognojiti potrebuje, ſe ne more ſploh na tanjko
povedati, to ſe vezhidel le po boljſhi ali
ſlabejſhi semlji rasſodi.

Franzoski in angleshki vertnarji radi s
ogerſhizhno preſho po vertih gnojé , in pravijo, de
je tak gnoj soper bramorja prav dôber; ravno
sató potreſujejo tudi vſeſkosi vertne gredize s
tako moko. Zhe ſo tedaj per gnojenju njiv, 30
deli hlevniga gnojá eni mu délu is preſhe enaki,
ravno sató potrebuje ſkerbni vertnar per
gnojenju vertnih grediz tudi dve ali tri déla preſh,
nameſti 30 delov hlevniga gnojá, potem, kakor
mu zhervi manj ali vezh ſhkode napravljajo. —

Tiſtim, kteri miſlijo ſkuſhnje, s ogerſhizhno
preſho gnojiti, napraviti, ſhe povémo, de ſe gola
preſha, ktera ſétvi veliko rodovitnoſt obrodí, s
nekimi ſemenjemi, poſebno s ſozhivnim ſemenam
smeſhati ne ſme, namrezh ne s graham, bobam,

grahorizo i. t. d. ; ampak gnojenje mora v eno,
ſéme pa v drugo brasdo priti. — Shitu ſe mora
narmanj oſem dni pred ſétvo gnojiti. —

Kdor shelji, kaj vezh od tega svediti, naj ſe
na piſarnizo z. k. kmetijſke drushbe v Ljubljani
verne. *)

KMETIJŞKA ŞHOLA.

(Na dalje.)

Dôbro je ſéme v zhaſih premeniti.

Şkuſhnja pové, de navadno podnébje ali
srazhje ta ali uni ſad bolj srodi, de ſad ſzháſama
sahiri ali oſlabi, zhe bo smerej le v tiſto semljo
ſejan ; satorej je dobro ſeme premeniti. Per
temu naj te vodi le ta védnoſt :

1. Premeni ſeme takrat, kadar ſposnaſh,
de je tvoje ſemenſko serno od vezhletniga
perdelovanja oſlabélo.

2. Kupi ſeme is takiga kraja, od kteriga veſh,
de ſe mu je semlja perlegala ; kjer ga tedaj nar
obilniſhi perdelujejo.

3. Glej, de boſh, ko je mogozhe, dobro ſeme,
ki je na plitvi semlji sraſtlo , na debelji semljo
ſejal. Kupi tedaj dobro ſeme s puſtejſhiga,
merslejſhiga kraja, kot je per tebi doma ; kadar ſeme
v toplejſhi kraj in v bolji semljo pride , obilno
rodí. Ako bi kdo ravno naſproti is ſemenam
delal , ta bi ſi nizh ne popravil. Şamo konopljevo
ſeme perneſejo nekteri is gorkejih deshelá v
merslejſhi kraje.

Lanéno ſeme pa is merslejſhiga kraja v
toplejſhiga perneſeno, poſébno dobro donéſe.

4. Ne kupuj ſemena is krajev, kjer ſnetjé
in druga plasha med shitam rada raſte.

Kako gre ſeme sa ſetev perpravljati?

Nekteri ſeme pred ſetevjo namakvajo, de bi
hitreji pognálo. V mokrim vreménu je sa debélo
semljo namakvanje nepotrébno delo. V ſuhim
vreménu bi snalo namózheno sernje ſe pretegniti
in oſhkodovati, ker bi kal sadoſti ſóka v ſuhotni
semlji ne dobil. Satorej namakvanja ſploh ne
ſvetvamo. — Le kako terdo ſeme, poſtavim :
turſhizo — je dobro namakvati.
Perporozhimo pa raji na vézher ſejati, de zhes nozh
roſa ſéme smezhí, po dnevi ga pa sabránati. To
ſtoriti je prav, kjer je perpravno, in kadar zhaſ
perpuſti.

Kako ſe mora ſejati?

Mera ſétve na enakim proſtóru ſe po le tih
okoljſhinah ravná.

1. Rozhen ſejavez manj ſemena poſéje,
nerozhen pa vezh, tode ga tudi vezh savérshe.
Şétev ima tudi ſvoje poſtáve, po kterih ſe mora
voditi in delati.

2. Na enako velikim proſtóru ſe debeliga
sernja na méro vezh poſeje, kakor drobniga.

3. Lepiga polniga sernja je manj tréba,
ſlabiga , glotnatiga pa vezh.

4. Şejanje v lepimu vreménu manj ſemena
vsame, kakor ſétev v ſlabimu vremenu.

5. Na njivo, ki je sa ſétev perpravljena, in
od vſe plashe ozhiſtena in na novo pognojéna,
je treba manj sernja vrezhi, kakor na njivo, ki
taka ni. Na ſpozhito njivo naj páde sernje bolj
redko, kakor na njivo, ki je pred to leto rodila.

6. Na mozhno, maſtno semljo ſejaj
redkejſhi, kakor na terdo in puſto.

7. Sa semljo, ki ſe ſadu dobro vdá, je manj
ſemena potréba : poſtavim na debeli semlji je manj
pſhenizhniga ſemena treba, kakor bi ga bilo
treba na enakim proſtóru lahke semlje.

8. Per sgodni ſetvi ſe tudi manj sernja
poſeje, kakor per posni; sato, ker ſe po sgodni
ſetvi ſad bolj vkorenini in rasraſte, kakor po posni;
sa osimino ſe bolj goſtó ſeje, kot sa járino.

9. Şejanje s maſhinami manj ſemena
vsame, kakor ſejavzova roka, sato, kir
potreſálize ali ſejávne maſhine sernje bolj porédama
in bolj enakomerno rastréſejo, kakor zhloveſhka
peſt.

10. Vezh ſemenſkiga sernja je treba na
njivo, kjer je pred to leto ſad bil, ki ſe s
prihodnim dobro ne vsame; takó pſheniza vezh sernja
potrebuje, kadar ſe na krompirjiſhe ſeje, kakor
de bi jo na répiſhe , ali na zelino ſejal.

11. Na te opómnene okoljſtáve, in morebiti
ſhe na mnogotere rezhi ſe mora osirati, kdor
hozhe pravo mero ſemena ſi sa ſétev odlozhiti, de
ga ne bo savergel, in ne preredko ſejal; ampak
ravno, kolikor ga jo po pameti sa en oral semlje
potréba, de vſako serno ſvoj potrébni proſtor
dobi, kteri sa raſt mu biti mora.

(Dalje ſledí.)

Jesikoslóvni raslog.

Tu treba počasno postopati, da nikogar
ne silimo, nikogar ne žalimo in
vunder zmiraj na bolje gremo.

Majer.

Od vezh ſtraní, in is vſih krajev, kjer ſe
naſhe „Novize“ beró , nam iſkrene sheljé in krepke
opominjevanja doné, de bi mi vezh soſtavkov v
„Novizah“ s ilirſkim *) pravopiſam piſali,
ktériga nektéri tudi obzhno-ſlavjánſkiga
imenovati sazhenjajo; ker ſe med Şlavjani, ki s
latinſkimi zherkami piſhejo, oddne do dne bolj rasſhirja
in ako ſe ga ravno ſedaj ſhe vſi ne ſlushijo, ga
vunder vſi isobrasheni posnajo. Tudi naſhim bravzam
ſo te prijasne vabitve is nektérih v „Novizah“
natiſnjenih dopiſov she nekoliko snane. Prijatli
rezheniga pravopiſa njegov koriſt, vashnoſt in
potrébo, ga med Şlavjani rasſhiriti in v obzhno rabo

povsdigniti, mnogoverſtno dokasujejo, in njih
dokasi ſo réſ tako vterjeni, de Kar mene vtizhe,
jeſt ta pravopiſ ſadajni dôbi in potrébam Şlavjanov
sa nar bolj permérniga, nar bolj perpravniga in nar
bolj koriſtniga ſposnati moram, ne ſamo savoljo
njegoviga obrasa in njegove lizhnoſti, ampak tudi
savoljo lahkiga nauzhenja in rasſhirjenja. In kdo bi
ne poterdil pravizhne in hvale vredne shelje, de bi
vſi Şlavjani ali k manjſhim vezhidel od njih, v
enim ſamim pravopiſu piſali, kakor poſtavim tudi
Nemzi, Franzosje, Lahi i. t. d. med ſeboj enake
zherke imajo.

Sato mi Şlovenzi, kviſhko in takó vgodno
naprej iti nemoremo, kakor bi sheleti bilo, ker ſhe
smiraj s jesikoſlóvnoſtjo prevezh opraviti imamo,
ker vſak ſvojo miſel priſtraſtno terdi in tedaj
edinoſti ni, ktera bi naſ sdrushene naprej pelala.
Sadnji zhaſ je pazh in nudna potréba, de bi mi she
miſlili: Kaj nam je piſati in ne ſhe le
dogovarjali ali zelo prepirali ſe, kako bi piſali!

Toliko je bilo potréba naprej opomniti in s tim
moje drage Şlovenze k sloshenju, pomirenju,
sjedinenju *) vabiti. De bo pa ta lepa oſnôva
sheljni vſpeh doſegla, je tréba nar poprej
terdniga naprévsetja; njegovo ispeljanje pa ſe samore
le ſzhaſama in previdno sgoditi, sato ſe pri tej
rezhi ſtanovitno dershimo pravila goſp. Majerja:
„Tu tréba pozhaſno poſtopati, da nikogar
ne ſilimo, nikogar ne shalimo in vunder
smiraj na bolje gremo“, kar bo gotovo vſak
moder in prevdarljiv Şlavjan poterdil.

Vredniſhtvo vſakiga zhaſopiſa mora vſe ſvoje
delanje s védnim obsiram na ſvoje bravze
opravljati. Ker ſo tedaj „Novize“ narprej in poſébno sa
koriſt proſtiga ljudſtva — naſhim dragim
kmetovavzam in rokodelzam — namenjene, njegove
godnoſti in smoshnoſti pri naſhim delu nikdar posabiti
ne ſmemo. Veliko naſhih bravzov pred nekoliko
meſzi od ilirſkiga pravopiſa ſhe nizh vedilo ni —
in kako, ko jih veliko ſhe v navadnim piſanju bukve
brati perloshnoſti imelo ni! Kako bi ſe mi pri tem
takim predersniti ſmeli, bravzam na enkrat liſt v
roke dati, kteriga bi oni le s trudam brati samogli
in tako v njih veſélje k branju saduſhiti? nameſt
de bi jih podbadali, oshivljali in s ſladkim duham
navdajali, ki is pridniga branja isvira.

Naj ſe she mladoſt v sholah tega
poduzhi, potem ſe bo vſe to bres truda doſeglo. Kakor
ſe pa zhlovek ſtára, tudi vſaka navada shelesno
ſrajzo oblazhi in ſkuſhnja uzhi, de ſe potem le teshko
in vezhidel s nevoljo kaj noviga poprime, zhe je
ſhe tako koriſtno, ſhe tako malo in ſhe tako lahko,
kakor poſtavim ravno ta pravopiſ. „Zheſar Anshik
ſe navadi, ſe Anshe teshko odvadi.“

Ako je tedaj pri takih okoljſhnjah tréba kaj
noviga koriſtniga vveſti in ſvoj namen doſezhi , ſe
mora pametno poprijeti, pozhaſi poſtopati in ne
ſkuſhati, v en mahlej drevó podreti, Şzhaſama ſe
bodo vſi bravzi navadili, soſtavke s novim
pravopiſam takó lahko brati, kakor s ſtarim in bodo
nevedama brati snali, bres de bi ſe savedili, kdaj
ali kako ſo ſe nauzhili. In to toliko loshej, ker ſmo
preprizhani, de ſe vſak, ki she ſlovenſko brati sna,
v kakih deſet minutah ali k vezhjim v pol ure v
novim pravopiſu brati nauzhiti samore, ker prav sa
prav ni drusiga raslozhka, kakor le tri zherke:

c ilirſkiga pravopiſa ſe glaſi kakor naſh z.
s ilirſkiga pravopiſa ſe glali kakor naſh ſ.
z ilirſkiga pravopiſa ſe glaſi kakor naſh s.

Ako pa te tri zherke c, s, z, kljuzhizo ˅
od sgorej imajo, ta pomeni naſh h zherkam z, ſ, s
perſtavljen, tadaj:

č sgovarjaj kakor naſh zh.
š sgovarjaj kakor naſh ſh.
ž sgovarjaj kakor naſh sh.

S snamnjem ˅ ſe prihrani h, kar je po vſaki
zeni predſtvo tega pravopiſa in dobizhek ne le pri
piſanju, ampak tudi pri natiſu bukev; nar vezhi
koriſt pa je ta, de tako v kolo edinoſti s drugimi
Slavjani ſtopimo.

Naſhim pribriſanim Şlovenzam je pazh mala rezh,
to majhinoſt nauzhiti ſe; ako bodo en par soſtavkov
pozhaſi brali, bo jim tretji gotovo she gladko in
tozhno od rok ſhel. Tako se bodo bres truda vſe
ſlavjanſke, v tem pravopiſu piſane bukve brati
nauzhili in bodo nam hvaleshni, de ſmo jim perloslmoſt
dali, sopet kaj noviga nauzhiti ſe. S tem je pa tudi
perva ſtena, ki naſ od drugih Şlavjanov lozhi,
odmaknjena.

Vunder moramo, kakor je rezheno, v Novizah
v tí rezhi le pozhaſi naprej itopati. Sato ſmo
do ſedaj v ilirſkim pravopiſu le po malo v
pokuſhnjo dajali in tako bomo tudi vprihodnizh delali,
dokler zhaſ ne naſtopi, ob kterim bomo bres ſhkode
zhigar bodi, vſe enako piſati samogli. Gotovo pa
je, de ta doba, ako bi ravno sheleti bilo, na
Krajnſkim, Goriſhkim, Tershaſhkim,
Koroſhkim, Shtajerſkim ſhe dosorela ni. Şmemo li
dober soſtavik sato odvrezhi, ker je po
ſtarim piſan? Nikdar! Ali pa ſproti kakiga
drusiga sato ne vseti, ker je v ilirſkim
pravopiſu isdelan? Tudi ne! Tudi tega pravila
ſe bomo dershali, dokler zhaſ ne naſtopi, ob
kterim bomo bres ſhkode naſhih bravzov od njega
odſtopiti samogli.

Miſlim, de bo vſak rasumnomiſlezhi Şlavjan
to pravilo sa dobro ſposnal, ki eniga ali drusiga
pravopiſa priſtraſtno ne zhiſla in komur je v reſnizi
od ſerza, de ſe ljudſtvo isobrasi in oſrezhí.

Jesikoſlovne rasprave in rasjaſnenja v krog
naſhih „Noviz“ ne ſpadajo, vunder je bilo
potrebno, naſhe ravnanje enkrat bravzam rasloshiti, de
bodo vodilo vredniſhtva svedili, ktero je in smiraj
bo: vſim bravzam vſtrezhi, kolikor je
mogozhe!

Dr. Bleiweiſ, vrednik.

Urno, kaj je noviga?

(Gosp. Vladika Černogorcov) je dal na
Dunaju, kakor nam Dunajski časopis oznani, neko
ilirsko pesem natisniti, ki se glasi: „Tri dni v
Terstu“, od ktere gre prav velika hvala. V ti
pesmi speva omikanje zaderžanja — morje —
tergovino — brodništvo — družljivo življenje in podarí
tudi neke verstice plesávki „Fabri-Bretin.“ —

(Ni davno tega, ko seje oženil 70 letni
starček) s 20 letno devico. Ko so ga prašali, če
je pa tudi svojo starost in svojo prihodno polovino
dobro prevdaril, je odgovoril: „To se vé de; če
pogledam na svojo mlado zaročnico, sim
za 25 let mlajši, če se pa ona name ozre,
je za 25 let starši. Tako se ta reč dobro
porovna. —

Rasjaſnenje.

Popravek Premzov, ki ſmo ga v 14. liſtu
natiſnili, „Karniolii“ ni dopadil nizh. Goſpod
vrednik je zhes to prav ſarditljiv soſtavek v 30.
liſtu ſpiſal, ktermu mi to le odgovorimo:
Nepriſtranoſt (Unpartheilichkeit) je perva vódba
vredniſhtva „Noviz.“ Po temu vodilu ſe bojo vſelej
reſnize rasglaſile, zhe one tudi temu ali unimu vſhezh
ali po godu niſo, ako le neſpodobno niſo rezhene.
Le takrat, kader eden drusiga poduzhimo, gremo
po pravim potu naprej. Naj tedaj ſleherni
previdi, de bo to, kar pravi ali piſhe, tudi
verla reſniza.

Po tem takim niſmo sabraniti mogli, is Prema
poſlani liſt v „Novize“ natiſniti, ki ſmo ga v
imenu ſoſeſkinih mosh od nekiga zhaſtitljiviga goſpoda
prejeli, ktéri ima ſhe bolj kakor kaki drugi
pravizo tirjati, de ſe ozhitna smota tudi ozhitno
popravi, slaſti sa to, ki je bil od vezh ſtrani tega
ſtoriti naproſhen.

Vredniſhtvo Karniolije ſe je she vezhkrat
preprizhati snalo, de naſ perloga krajnſkih nóſh
ſerzhno veſeli, in kakor pervima dvema obrasama,
ſmo tudi Zhizhu (ne pa Premzu ali Rovanjzu)
naſhe nar glaſneji dopadajenje ſkasali.

S tém pa ſe niſmo savesali, de bi v „Novize“
nizh ne vseli, kar drugo miſel terdi, ako je ta
le reſnizhna in ſpodobno rasglaſena.

De je popravik Premzov goſp. vrednika prav
vshivo raskazhil, nam je shal, ker ni tako hudo
miſljen, kakor vredniſhtvo meni. Vſaka rezh ſe puſti
raslizhno rasloshiti. Pazh niſo „ſoſeſkini moshje“
nikoli menili, de „Karniolija“ s perlogo
kmetijſkih noſh obogateti hozhe!

Miſlili ſmo, de bo vredniſhtvo „Karniolije“
Premzam vashno dokasalo, de niſo njih popravki
reſnizhni; tode od tega niſmo brali ſkoraj nizh,
ker je gpſp. vrednik v imenovanim liſtu veliko
drusiga govoril, od te prave rezhi pa le prav malo.

Perſiljeni ſmo, to rasjaſnenje od ſebe dati s
tim perſtavkam, de je ne bo v naſhih miroljubnih
„Novizah“ prihodnizh kar beſedize vezh, od tega
govorjenja.

Dr. Bleiweiſ, vrednik.

Vganjka.

v hramnim koti tiho ſpim,
S gladnim gobzam ſe reshim,
Zhe podgane ne dobim,
Miſhi rada tud' lovim ;
Po leku shivim, zeli dan preshim,
Povéj , kako ie neki jeſt veljim ? —

Kmetijſke in rokodélſke novize.

Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.

№ 19.

V ſrédo 8. Velikitravna.

1844.

☞ Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 3o kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.

Orazh.

Obdélana ſpet sémlja je!
Srozhili ſmo ji ſeme vſé,
Bog! ti ji ſtoj na ſtrani!
Ti, Ozhe ! ki sa vſe ſkerbiſh,
In s' mal'ga sernja ſnope ſt'riſh,
Pred hudim ga ohrani.

Tak' golo in mertvo ſe nam sdi —
Pa v kratkim vſe poséleni,
Kjer górko bo deshilo.
Ko shit' pokrije lehé vſe ,
In goſta trava kviſhko gré,
Je blago osnanilo.

Po njivi ſkerbna vrana gré,
Pobira najdene zhervé;
In kader shito sraſte.
She prepeliza perleti
Zhes morje, in ſe veſeli,
K' v rasorih mlade paſe.

In ak' ſe Bog na naſ ſpomni,
Gorkó de v zhaſu nam deshi,
Tak klaſje bo metalo.
Pred lijo, tózho var' Bog je,
In de goljásen je ne ſné,
De sdravo bo oſtalo.

Potem v deshéli zeli bo,
Od Tvoje roke varvano,
Şvoj shivesh vſe prejélo.
Na to pa ljuba shetva je,
In vſe veſelo h delu gré,
Ker kmal' bo bogatèlo.

To pa le Bog ſam ſt'riti sna!
Zhlóv'k serno semlji le poda :
Le Bog pak raſtvo daja:
Bog! vſliſhi ſvojga kmeta glaſ!

Sveſéli s goſtim shitam naſ,
De teshko klaſje maja !

V. Ştanig.

KMETIJŞKA ŞHOLA.

(Na dalje.)

Od zhaſa ſejánja.
Şploh jarino ſéjemo ſpomlad, v jeſéni pa
osimino. Ne ſéje ſe vſako ſeme ravno ob tiſlim
zhaſu; eno je bolj rahliga, drugo bolj terdiga
rodu; temu ne ſhkodje ne mras ne sima,
unímu ſhkodje pa obôje; sató ſe mora eno ſéme v
jeſéni, drugo pa ſpomlad ſejáti. Per ſejánju naj
te vodijo le te opómbe :

1. Na gorah in viſhávah, ſe ſéje osimino
14 dni — tudi tri tédne prej, kakor po ravninah in
niskih dolinah , jarino pa ravno toliko posnéji.

2. Debélo, merslo sémljo oſéj s osimino bolj
sgodno, kakor rahlo in gorko semljo.

3. Dôbro je, zhe ſe sgodej ſéje jarino na
rahlo in gorko semljo, ker ſhe simſka mokrina
v semlji ſétvo koj oshivi.

4. Şenzhno njivo oſéj v jeſéni poprej,
ſpomladi pa posneji, sato ki ſe ſenzhna semlja na jeſen
pred is-hladi, in ſpomlad ſe pa kaſneji ogréje.

5. Navadno je osimino ſejati 8 do 14 dni
pred ſ. Mihélam in 14 dni po ſ. Mihéli. Sgodna
jeſénſka ſétev je bolji, kakor posna. Sgodna
ſétev ima doſti zhaſa ſe pred simo dôbro
vkoreniniti; po simi kerpkeji preterpí, in na ſpomlad

bolj zhverſto poganja; satorej osimina vſelej vezh
vershe , kakor jarina ravno tiſtiga plemena.

Smed jarine ſe ſéje narpred ôveſ, pſheniza,
ersh; sa temi: bób, grah, lezha, jezhmen s
detelo , in sgodni lan.

O ſ. Jurji ali o Trojazih ſádi krompir;
potém, kadar ſe ſlane vezh bati ni, to je v ſredi
Velikitravna, ſéj te bolj mehkótne ſémena,
kakor turſhizo, proſo, konoplje i. t. d.

Şkerbi, de boſh vſako ſéme v lepimu
vremenu, kolikor je mogozhe, ſejál in semljo prav
obdélal. Ne bodi prasnih vér, ne zhuj na nekake
ure, tédne, dneve ali na poſébne zhaſe, ne zhakaj,
ne mladiga méſza, ne ſhipa, i. t. d. Ako bi bilo
potrébno, na vſe to gledati, naj bi bil Bog, ktéri
naſ miloſtljivo shiví, tega, kakor drusih rezhi,
gotóvo poduzhil. Bog pa nam nikjer ni
nasnamenoval, de bi bilo dôbro, ali ſhkodljivo, na
dneve, na meſze, ali na sasnamenovane zhaſe ob
ſétvi gledati : ampak ſ. piſmo nam takó govorí :
Kteri na veter gléda, ne ſéje; in kteri
oblake ogleduje, ne bo nigdar shel
(pridgar 11, 4.) Ne poſluſhajte prerokvávzov,
ſanjávzov, vganjevávzov. Sjutrej ſéj
ſvoje ſéme, in na vezher naj ne nehá tvoja
roka: sakaj ti nevéſh, ktéro bo bolj
pognalo, to ali uno, in zhe bo oboje
ſkupej, bo ſhe boljſhi; to je, kadar je zhaſ in ti
vreme ſtréshe, pojdi in ſéj ſemenſko serno
vſako po ſvojimu poſebnimu zhaſu. Ne pasi v
pratko sa dan, iméj ſkerb le sa prav obdelano semljo
in sa dôbro ſeme, kteriga boſh v semljo djal in
saúpaj, de bo Bog tvoje prav opravljeno délo,
ktero ſolnza in deshja potrebúje, oblagodaril.
Spómni ſe ſ. Pavla, kteri nam pravi: Ne ta,
ktéri ſadí, ne ta, kteri perljiva, je kaj,
ampak Bog, kteri raſt daje.

Po ſtorjenimu ſejánju moraſh njivo lepó
sadelati ; vſo s drevéſam ali s brano na konzih
sdergnjeno perſt nasaj v njivo potegniti ; gerzhe ali
képe perſti rastepſti in rasdrobíti, ruſhnje in
kamnje po njivi zhiſto pobrati; kjer vóda naſlédva,
jo odshlebili.

Şéme ſadivniga raſtja, kakor kapuſ, vohravt.
i. t. d. ſe ſéje po vertih v dôbro pognojeno shivo
perſt, de bo pred mrasam obvarvano, in de
samore sa preſad naglo odraſti.

Kadar ſo poſadike kerpke odraſtle, ſo sa
preſajáti. Preſájaj le v permerno mokrotnim
vreménu. Ob zhaſu obilne mokrote v teshko ilovnato
semljo ſaditi, bi bilo ſhkodljivo, ker ſe po
mokroti ilovnata semlja ſterdi, de preſad raſti nemore.
To ſe vé, de je tréba ob ſuhimu vremenu
preſadu perljivati.

Hvale vredna navada nekterih kmetov je, ki ob
nedeljih in prasnikih ſvoje polje obhodijo, mnoshne
rodovitnoſti ſe veſelijo, in pregledújejo, kaj bi bilo
tu ali tam popraviti; prevdarjajo, kakoſhnih opra
vil bi bilo v tédni nar koriſtniſhi lotiti ſe.

Sa ſétevjo in ſadam je potréba semljo
rahljati , de jo srak preſhine, de ſe ſada koreninize
rasproſtijo in ſe plevel satére.

To rahljanje in obdelovanje je táko le :
1. Na ſpomlad, ko je ſétva ali ſad ſhe
majhina, je tréba semljo enkrat — dvakrat plitvo
prekopati; to ſtoriti ne gre ne ob obilno
mokrimu, ne obilno ſuhimu vremenu.

2. Kadar ſe ſad v viſhji raſt podá, je treba
semljo sopet 5 do 6 pavzov globoko prekopáti.

3. S semljo ogrebſti ſad, kadar je v lepimu
raſtu; s ogrebanjem pa ſe neſmé ſad
poſhkodovati, tudi ga ne gre s semljo pokriti, de bi ga
is perſti viditi ne bilo.

4.Şetvo, dokler je majhina, s brano
prevlezhi. To obdelovánje ſpomladi ob ſuhimu
vremenu poſébno osimini dôbro tekne ; brana semljo
prerahlja in plevél potáre, shito potém bolj
zhverſto raſte. Dételi in mahovnitim ſenoshetam
dôbro de, zhe ſe jih ſpomlad, dokler je raſt ſhe
majhina, s brano prevlezhe, ravno, kakor glavi
je koriſtno, kadar ſe s glavnikam prezheſhe.

(Dalje ſledí.)

Unajne povéſti.

Dopiſ goſpoda Pirza is Amerike.

Z. k. kmetijſka drushba na Krajnſkim je
pred dvéma létama zhaſtitljivimu goſpodu fajmoſhtru
Pirzu, ki je, kakor naſhi bravzi she véjo,
miſionar v Ameriki, ſreberno medaljo ali ſvetinjo, sa
pridne oſkerbovavze ſadniga drevja, v Ameriko
poſlala, zhaſtitljivimu fajmoſhtru pokasat, kako
naſha domazhija njegovo prisadevanje v reji ſadniga
drevja obrajta.

Goſpod fajmoſhter, kteriga je to slo sveſelilo,
de ſe ga smirej ſpomnimo, je na tó is Amerike 24.
Şvezhana pretezheniga leta kmetijſki drushbi lepo
piſmo piſal, is kteriga naſhim bravzam vediti
damo, kar je vediti nar bolj vredniga, de bi jim
pokasali: kaj pridnoſt, zhlovéſhki um in
obertnoſt ſtoriti samore. Sakaj Amerika, tiſti
veliki del ſvetá, v kterim naſh goſp. Pirz shiví, je
ſhe le po Kriſhtofu Kolumbu, v letu 1492
ljudem snana poſtala; snana je torej ſhe le 352 lét.
Sgol puſhava je poprej bila. — Poſluſhajte tadaj,
kogá goſp. Pirz zhes to deshelo piſhe:

„S veſeljem dám vſim ſvojim prijatlam in tiſtim,
„kterim ſo snajdbe in popravila v kmétijſkih in
„rokodélſkih rezheh per ſerzu, vediti, de ſim ſe s
„boshjo pomózhjo v vſih ſvojih miſionijah, med
„otaváſhkimi Indiani na miſhiganſkim
„jeseru, kakor tudi med ozhipvanſkimi na
„gornim jeséru po mogozhnoſti prisadeval, ne
„ſamo svelizhajozho luzh vére prishigati, temuzh
„tudi povſod uzhiti, kako semljo pametno
obdelo„vati; sakaj kadar ſim duſhe ſvojih Indianov s
„boshjo beſédo naſitil, ſim jih tudi po ozhetovo
„uzhil, ſi kruha pridobiti; ſam ſim jim pokasal,
„kako imajo orati, koſiti, shéti, mlatiti m druge
„dela opravljati; kako ſe vſe ſorte shita in
po„vertnje ſemena ſéjejo. Uzhil ſim jih tako
dobrót„Ijivoſt ljubiga Ştvarnika bolj ſposnovati. Oródja
„in ſemena, ktére ſo mi moji dragi miſionſki
pri„jatli is Ljubljane poſlali, ſo mi bili darovi
„boshje previdnoſti po moji shelji, ker ſo mi po-

„mózh v mojih opravilih bile. Pa tudi mojim
lju„bim Indianam ſo veſelje ſtorile in takó sazhetek
„indianſkiga kmetijſtva oſnovále.“

„Réſ je tudi, de ſo me savolj tega ſamogoltni
„koshuharſki kupzi ſovrashiti sazhéli, ktéri ſi vſe
„prisadevajo, de bi poduzhenja divjakov in
moji„mu prisadevanju, jih kmetije uzhiti, napotja delali.“

„Jes ſi pa miſlim: Vſaka dòbra nova rézh in
„vſaka poſkuſhnja na ſvetu, ki kaj dobriga
obé„ta, ſe mora s mnogotermi sadershki bojevati,
„predin vſe napotja premaga in zhlovéſhtvu
ſre„zho prinéſe.“

„Kakor je kmetijſtvo med Indiani v mojih
ſe„vernih krajih ſhe révno, tako ſe je she v tiſtih
„krajih sdrushenih dershav v ſéverni Ameriki *)
„povsdignilo, kjér ſo ljudje shé bolj sbriſani in
„poduzheni. Ni mogozhe verjeti, h kakſhni
po„polnomaſti de ſta tam umetna pridnoſt in
zhlo„veſhki um kmetijo in obertnoſt v tako kratkim
„zhaſu povsdignila. Ako mi ravno ni mogozhe
„veliko piſati, kér ſim predaljezh od tiſtih krajev,
„de ſe ſam ne morem od vſiga preprizhati:
vun„der opomniti hozhem, kar ſim pred 7. létmi, ko
„ſim ſkosi tiſte kraje popotoval, vidil in
posnej„ſhi v novizah bral in pripovedovati ſliſhal.“

„Zhe popotnik, ki ſkosi té dershave hodi, na
„kmetijſko goſpodarſtvo gleda, ſe mora zhuditi,
„koliko zhlovek s ſvojim umam in pridnoſtjo
ſto„riti samore; sakaj tiikaj ſe vidijo ſkopani
vodo„toki (kanali), vezh ſtó mil daljezh, zhes méſta in
„deshele, gojsde in terde ſkale peljani, po ktérih
„ſe veliko ſto bark vósi, v kterih je mogozhe, ſe
„ſhe zlo v kréber in navsdol peljati. Na vſe kraje
„nesmérjenih deshel ſo shelésne zéſte, po ktérih
„vosove s blagam in s ljudmí oblosheni, kakor
„ptizhi pod nebam, naglo prepelavajo. Vſak dan
„je mogozhe s njimi ſe peljati, kamor kdó hozhe,
„in v 3 do 4 dnéh ſe pride sa 10 tolarjev 1000
„mil daljezh. Shivina vſake ſorte nar lépſhiga
„plemena ſe v téh deshelah v velikim ſhtevilu
„vidi, ktero ſo vezhidel od nar perviga in nar
„lépſhiga plemena is Evrope v Ameriko
pre„peljali.“

„Neismerjeni gojsdi od pridnih rók od milionov
„ljudi sginejo, kakor simſki ſneg pred
pomladanj„ſkim jushnim vetram, in nove kmetije, hiſhe,
„vaſi in méſta raſtejo , kakor gobe is semljé.“

„Neisſhteto ſhtevilo Evropejzov, ki ſo ſe
„ſim preſelili, ſe mirno s rojáki v pridnoſti in
„kupzhii ſkuſha in ſilno rodovitna semlja obrodí
„is serna 40 — 60 sernov in vezh lét je ni
tré„ba gnojiti.“

(Konez ſledí.)

Škodljiva navada.

Mnogo lepiga se učite iz naših novic, in če
bodete vse umno preudarili, Vas ne bo grivalo , de
ste nje brali; ali kadar Vi jablance vsadite, se po
pameti ne nadjate , de Vam bo že pervo leto rodilo.
Tako tudi vse, kar se človek naučí, največ le po
času svoj lepi sad rodí. Tudi pri tem, kar bom
Vam zdaj na kratkim povedal, bodete gotovo, ali
le po nekim času vesele posledice vidili. Oberite in
bogajte. — V nektérih nemških novicah so se
zdravniki pertožili, de ljudje, posebno pa ženske, kar

imajo nositi, vse na glavi nosijo; potem se jih
je dosti združilo, de tiga ne bodo več dopušali. Pa
zakaj to? bodete pitali. Vidite, moji ljubi! posebno
pri otrokih je ta navada škodljiva, de bodi kaj.
Skušajte ſamo pri detetu na glavici, kako je
hrometanec ali hrustanec mehek; pritisknite, pa bo
počilo, in otrok si jé siroče za vse svoje dni. Potler
otrok rase neke leta, de se hrustanec malo vterdi,
pa mu že nalagate take bremena na glavo, ko bi
železno bučo imel. In desi je ravno hrustanec se
vkostnil, je vender le res, de so možgani ravno
tam naj blizo , gde je teža naj hujši. Možgani so
uzrok, bi rekel, naše pameti, vzemite komu
možgane, pa bo taki blodež ali pa top in slaboumen.
Zdaj si lahko premislite, de nam nošenje težkih
bremen morde pameti ne odvzeme, pa vender nam
njo skratí in slabí. Jez, ki Vam to pišem, sem si
to negda sam skusil; vselej, kadar sem kaj na glavi
nosil, mi je glava nekaj oslabela, in tako mi je
bilo, ko de je vse v omot šlo. Vem de se Vašim
otrokam tudi takó godí, samo de tisti tega tako
neobčutijo, ki so temu že navajeni. — Ljubeznivi
moji Slovenci, veliko še bi se od tega imelo
povedati, ali jez nečem več; z timi redicami sem
Vas hotel samo malo k temu oberniti, de bi še
rajši poslušali, kar bo morebiti kadaj kteri vračnik
od tega več povedal, in veselilo bi me, de bi mi v
naših novicah kaj več od tega brali, pa tudi, de bi
zvedil, de je kdo moje svetovanje prijel.

Ivan M. v malim Štajerju.

Slovstvo.

(Kolo). Vsaki domorodec z veseljem gleda,
kako se duh ljubezni do vsega, kar je domorodno
bolj in bolj v Slavjanih oživljuje; kako se mnogi
učeni može perzadevajo, de bi nekoliko
nadomestili , kar je do zdaj zamujeniga. V tej reči nam
južni sosedje, ko rane zvezde naprej svetijo, ki v
domačim vinogradu delajoči vsako leto več bukev
polnih slavjanskiga duha na svitlo dajajo. Mimo
druzih je posebno spomina vredno delo, ki pod
naslovam: „Kolo, članci za literaturu,
umetnost i narodni život“ (živlenje) letno v
Zagrebu na svitlo izhaja. Izdajavci so gg. Rakovac,
St. Vraz in L. Vukotinović, kteri so kakor
várli spisatelji celim slavjanskim svetu znani. V
„Kolo“ se jemljejo vsake sorte domorodni spisi z
vsih krajev slavjanske zemlje. Zaderžaj, ki je že v
nadslovu zapopaden, posebno na tanjko
napredovanje Slavjanov obseguje. G. Rakovac v
predgovoru I. zvezka 1842 pravi: „Naše Kolo je
vsakimu pisavcu odperto, samo naj ne piše zoper duha
sloge, in zdraviga napredovanja.“ Nemški poslani
spisi se v domači jezik prestavljajo. Letas je že
treta kniga rečeniga dela na svitlo dana. Perva
zvezika po 40 krajcerjev srebra veljata, tretji 45
krajcerjev. Dobi se po vsakim bukvarji iz Zagreba.

Povedka.

(Ohernika), ki je na ſmertni poſtelji leshal,
obiſhe ſtar prijatel in ga vpraſha: „kakó ſe kaj
v hiſhi godi?“ „V moji hiſhi — mu odgovori
— je dvojni ſtrah:“ „eniga imam jeſt, k ſe
bojim umreti, drusiga ima pa moj vnuk, ki ſe boji,
de bi jeſt sopet ne osdravil.

Kmetijſke opravila v meſzu
Velikitravnu.

V tem meſzu mora vſe ſpomladanjſko ſejánje
dokonzhano biti, ki ni bilo v poprejſhnim meſzu

ſtorjeno. Prav ſtoriſh, zhe mehkotne ſémena in
seliſha, ktére bi ſlana ſhe morila, le h konzu meſza
V semljo déneſh. Kapuſove in repne poſadike pred
desham na vézher vſádi. Prevlézi ali prekopluj
krompir, ko je do tréh pavzov odraſtil; ravno tako
obdeluj tudi drugo ſadivno raſtje. — Plevél is
jariga shita potrébi. — Dételo v zvétju pokoſi, in
dobro poſuſheno v lepim vremenu ſpravljaj. —
Sjutraj in svezhèr pridno obéraj kébre in goſénze;
poſébno ſe perkasuje v tém méſzu hudo ſhkodljiva
goſénza, imenvana Şreberniza, ki je
rujavkaſtozherna, prezej dolga in s kozinzami poraſhena. Najdel
jo boſh med rogovilami drevja. Nikar je ne
persaneſi; sakaj veliko ſhkode naredi. — S kébrov
delaj masilo sa koléſa masati: vsemi dva piſkra ali
lonza, deni eniga verh drusiga na oginj.
Sgorejniga na dnu prevertaj tako, de ſe bo is
gorniga prevertaniga lahko maſt v sdolajniga istékala.
— Goſénze, mravlje, léſne uſhi, ôſe in ſerſhéne,
ki radi v drevju sâlégo délajo in tako drevju
ſhkodvajo, satiraj. — Per ſadnimu mladimu drevju
poſtranſke mladike gladko poréshi. — Novo sa ſajene
drevéſza, de ti bojo naglo raſtle in kmalo rodile,
ob ſuſhi salivaj, trébi in zhédi, perſt po verhu
srahIjaj, de bo mogla semlja potrében dober srak na ſe
vlézhi. — Zhédi pridno ſhtale ; glej na to, de bo
tvoja shivina iméla mehko, ſnashno in sdravo
leshiſhe. Poſébno v tém méſzu, ker shivina selene
ali ſrove klaje dobi, je tréba tudi bolj pogoſtama
naſtiljati. — Seleno klajo sméſhaj, s ſlamo, de ne
bo shivino napihvala. Poprej ko jo sjutraj na
paſho sheneſh, pokladaj ji malo ſuhekerme v ſhtalji,

de ne sbolí. Ovzé, prédin jih boſh ſtrigel, dobro
okopaj, in ozhédi, de lépſhi volno dobiſh. — Ptize,
poſtavim: ſnize, berklese, taſhize, pénize in druge
take male shvergolevze, ktéri od zhervov shivé ne
pregajnaj od hiſhe in verta, ſhe vabi jih, versi jim
kaj sa posobati, gnésd jim ne podéraj, ne puſti jih
loviti, ker nobena rezh goſénz bolj ne smanjſha,
kakor take ptize. — Kadar resh zveté, kurja
shivai, rada piko dobí, de ſe odverne, vſaki dan
vodno korito operi, friſhne vode ji sa piti nalji, in en
malo kimelna v to vodo versi. — Okoli konza téga
méſza ti bojo zhbéle rojile, imej tedej ſkerbno okó,
de ti roj pobégnil ne bo.

K.

Vganjka.

Kdor dela, nezhe; kdor ukashe delati, ne
potrebúje ; kdor pa potrebúje, sa to ne vé. Kaj je to ? ? B. Je....

Osnanilo.

Prav veliko prejemavzov naſhih „Noviz“ prebiva v krajih, kjer vinſka terte raſte; med tém
jih je pa gotovo lepa mnoshiza, ki imajo s vinorejo opraviti. De je pa vinoreja zhes in zhes v vſih
ſvojih rasdelkih vezhidel ſhe le is debeliga, nam bo pazh vſak umen vinogradnik rad verjel, kteri vé,
de njene opravila niſo kaka kajbodi rezh in de ſe na ponatorne poſtáve opérajo, ktére ſo prav malo
vinogradnikam snane.

Ravno sato miſlimo tudi, de bomo prav veliko bravzam naſhih Noviz vſtregli, zhe jim zeli
podúk od vinoréje v róke podamo, in ſizer od nekiga moshá, zhigar imé nam je she dovelj , miſliti ſi,
kaj prav verliga in poſébniga perzhakovati od njega. Zhaſtitljivi goſp. Matija Vertovz, tovarſh z. k.
kmetijſke drushbe, in fajmoſhter per ſ. Vidu nad Ipavo, ſo ſklenili, ſvoje vezh ko trideſetlétne
ſkuſhnje od vinoréje v naſhih Novizah osnaniti in rasglaiiti.

S veſeljem in hvaleshnoſtjo bo vſak nogradnik njih ſkuſhnje in podúke prevsel, ki od
mosha is-hajajo, kteriga ſte umetnoſt in dolga ſkuſhnja mojſtra per vinoréji poterdile. Po njemu je vinoréja
v Ipavi in ob meji Goriſhke komiſije veliko koriſtnih poprav pridobila. Le en glaſ gre od njega, de
ſe v njegovimu klétu, v zeli Ipavi nar bolji kapljiza najde. Sató, ki kupzi s vinam njegovo blago nar
vezh obrajtajo in zhiſlajo, je veliko ljudi ménilo, de mora poſébne ſkrivnoſti imeti, de vé od viih
druſsih Ipavzov nar bolj s vinam v zaker iti. — Tazih ſkrivnoſti je pazh veliko, ktére bi ſe— ſame na
ſebi — marſikterimu majhine rezhi sdéle, vſe ſkupaj pa tó ſtoré, kar umetnoſt vinoréje imenujemo. Vſe
ſvoje dela in ſkrivnoſti per vinoréji nam hozhejo goſp. fajmoſhter osnaniti. Ko ſo nam ſami pred
nekimi tedni veſélo osnanilo podelili, de nam miſlijo poduk vinoréje sa Novize poſlati, ſo nam tó s
naſlédnimi beſédami osnanili : „Ni dávno, kar ſim 61 léto ſvoje ſtaroſti naſtopil; kratik je zhaſ,
ki mi ga je shiveti ſhe, in preden ſe k ozhakam na pot podam, hozhem vſe ſvoje
ſkrivnoſti — majhine rezhí ſo namrezh, na ktérih je pa vender veliko leshijozhiga,—
ſvojim dragim vinogradnikam rasodeti, in sheljim, de bi bile, kolikor je mogozhe,
povſod rasglaſene.“

Vinoréja bo od zhaſa do zhaſa v perlognih liſtih na ſvetlo dajana, takó, de ſe bodo potém,
ko bo konzhana, vſi liſti v edine bukvize ſkupej svesati dali. Po tém takim bodo prejemavzi naſhih
Noviz koriſtne in potrébne bukvize prejeli, in ſizer bres vſiga plazhila. Ravno sató ſmo jim tudi
obras (velikoſt) navadnih bukev svoljili ; podúk bode ſhel v njih vedno naprej , bres de bi po navadnim
„Dalje ſledi“ prejenjal. Saſtran tega ſe bo more biti vezhkrat na konzu eniga liſta, v ſredi eniga
ſtavka prejenjati moglo, zhe ſe lih takó naleti. To naj bo k rasumnoſti naſhih bravzov rezheno, preden
jim imenovani podúk vinoréje v roke podamo.

Vredniſhtvo.

Danaſhnimu liſtu je pervi del vinoréje perdjan.

gla ? če ne gre preveč na mesó ali na loj? če
ne hira preveč? če se ji po teletu, ki so ga ji
vzeli, preveč ne toži? — če ji kakosna bolečina
mléka v vimenu ne zaderžúje, postavim kaka bula
v sescu, ali če se ji v vimenu mleko zagríze ?
— če si krava sama, ali če ji kaka zraven
stoječa živina mléko posisava? če se ne môlze prav
ali pa premalo ? —

Glejte vzróke , koliko jih je ! Na tanjko se
morajo preiskati, de se ti pravi najdejo in de se
živina napčno ne ozdrávlja. — Pravijo tudi, de
tiste krave, ki jih vpregajo, prav po malim
môlzejo. Rés, tega mi ne gre vun in vun tajiti;
tó de mislim: delo nemore mléku škodovati, ako
se krave le ne presilijo; in skušnje novih
časov učé, posébno na Ogerskim, de so krave,
ako so ravno orati mogle, po navadi mléka
dajale , če se jim je tudi le dovelj klaje dajalo. Saj
se tudi pri naših ženah ravno kaj taciga vidi:
imenitne gospé, ki malo délajo, ali clo celi
dan počivajo, ako ravno v obilnosti živé, imajo
večji dél malo mleka za svoje dete; žena pa
kakiga delavca ali kakiga kmeta ima dostikrat, ako
ravno mora dan za dan veliko terpeti in slabo
živeti, vunder toliko mléka, de večkrat razun
svojiga deteta, tudi še drugo dojí. —

Mina. Tudi pri nas neki kmetovávci krave
vpregajo, tó de pravijo, de molznim kravam to
ne slúži.

Zdrav. Če pa pomislite, de pri nas le bolj
vbožni ljudje svoje kravice vpregajo, ktérih
morebiti več déla, kakor kerme doletí, ne morete
Ogerske skušnje zavreči nikakor. „Vse
poskusite , kar je nar boljšiga obderžite'' — samo tó
pazite, de čes méro ne mahnete.

Mina. Pač koristno bi bilo krave za dvojo
rabo imeti. Nekaj konj bi manj treba bilo. —
Sedaj Jih pa prosim podučiti me, kakó se
napáke pri mléku, ki so jih poprej imenovali,
odpravljajo?

Zdrav. Koliko je vzrokov, toliko je
pomočkov! Nekaj vam jih je že znanih, brez de bi vam
jih praviti tréba bilo, in lahko se jim da
pomagati. Kar klajo vtíče, vam je stari pregóvor
znan: „Krava pri gobcu molze.“— Per
nektérih že um pové, de se mora le pravi čas
perčakovati, de mléko samo pride, kakor per
brejih kravah i. t. d. — Nektére napáke se pa
ne dajo ozdraviti in najbolj se storí, če se
krava mesarju prodá, postavim: prav stara živina in
krave takiga plemena, ki bolj na meso ali loj,
kakor na mléko gredó. — Če je pa krava bolna,
ne obotavljajte se, ampak umniga zdravitelja
poišite, ki bolezen pozná in jo pametno ozdraviti zna.
— Če pa krava nanáglama ob mléko pride, brez
de bi posébno bolna bila, se je ta le lék
večkrat prav dôbro izkazal: Vzemite kumne,
janeža, štupe iz kolmežovih korenin
(Kalmuswurzel) od vsaciga 8 lotov; domače solí, in

žvepljeviga cvetja vsaciga 2 lota. Vse to se
vkupej z malo vode zmeša in po dvakrat na dan
za dvé veliki žlici kravi da.

Mina. Prav lepó se Jim zahvalim za to, kar
so mi svetovali ; kje pa se vse té zdravila dobíjo ?

Zdrav. Vselej vam bom le take pomočke
svetval in povédal, ki se lahko dobijo. Kumna,
sladki janež, domača sol, žvepljo se prav lahko
povsod dobíjo ; kolmež je tudi kmetam znan, in
tudi v lékarni se po ceni dobí. — Sedaj vam
moram še nekaj od molzenja povedati, ktéro
večkrat dôbro kravo popači, če dékla molsti ne
zna, kakor gré. Na tém, de se kravje vime
vselej čisto izmolze, je silno veliko ležéče. Tóde
ni takó lahko vse mléko iz vimena izmolsti,
kakor bi si marsikdo misliti vtégnil. Kdor samo za
sesce vleče, kakor se večidel po navadi godi, le
tisto mléko izmolze, ki je v spodnjim delu
vimena , to dôbro mléko pa, ki je kakor smetena
v zgornim delu vimena, je bolj mastno in ne
gré samo od sebe iz sescov. V Švajci takó le
molzejo in vsim kmetovávcam izgled biti
zaslužijo : Kravje vime pred molzenjem z mlačno
vodo vmijejo; nekaj zavoljo snažnosti (ali
slišite, ljubi moji kmetje, ki tolikokrat nesnažne in
z blatam pokrite vimena pri svojih kravah
terpite !) nekaj pa de se vimena vmečé. *) Ko je
vime vmíto, molzica ali molznik (v Švajci in v
Tirolah molzejo večidel možki) z obéma
rokama vime mane, de se vodeno in mastno mléko
zmeša, in potlej se še le krava molze. To
toljkrat storijo, koljkrat je treba, de se vse mléko
čisto izmolze. — Takó molsti vas teléta per
sescu same uče , ki po svoji naturi večkrat z
gobcam v vime sunjejo in ga pomanejo, de se mleko
bolj zmeša. Morde se iz tih opómb prevdariti
da, zakaj grajšinſke krave večkrat pri bolji
klaji manj mleka dajo, kakor pri kmetih, kjer
imajo dostikrat slabji klajo. Pri unih namreč
večkrat gospodinje manjka , ki bi na pravo molzenje
pazila, pri kmetu pa skerbna gospodinja nič v
nemar ne pusti.

(Dalje sledi.)

Kaj nam bodo od velikiga sbora z. k.
kmetijſke druishbe, ki je bil 2 dan
Velikitravna v Ljubljani, le
povedali ?

(Konez.)

Potem, ko je vſe to kar ſmo sadnjizh povedali,
sbranim tovarſham osnanjeno bilo, je goſp. Dr.
Şhubert, z. k. uzhenik kmetijſtva, ſkuſhnje rasloshil,
ki jih je lanſko léto na Polanſkim dvoru naredik Z.
k. kmetijſka drushba ima namrezh na ſpodnjih
Polanah v Ljubljani vezh ko 5 oralov veliki dvor;
sato, de ſe ondi ſadne dreveſiza in murbe redé
in rasne druge kmetijſke ſkuſhnje napravljajo.

Sa tem pride krajnſka „Pratika“ na verſto.
Kmetijſka drushba je she sdávnej sheljela,
zhedniſhi in koriſtniſhi pratiko oſkerbeti in na ſvetlo
dati. Kar ſe pa dolgo zhaſa sgoditi ni moglo, ſe
bo prihodnizh sgodilo; sakaj v temu sboru je bilo
poterjeno, de bo she sa pribodno léto 1845
nova pratika na ſvetlo priſhla. Ta nova
pratika bo ravno taka, kakorſhno imamo na Krajnſkim
she doſti lét ; ſamo prasniki, godovi ſvetnikov in
druge snaminja bodo veliko zhedniſhi in
lizhniſhi podobe, zheſar ne vidimo v dan danaſhni,
v ktéri je tudi le ena pola papirja, v novi ju bo
pa dvoje. Vſi ſomnji, kar jih je na Krajnſkim, pa
tudi imenitnejſhi na Şhtajerſkim, Koróſhkim,
Goriſhkim, Tershaſhkim In Hrovaſhkim bodo v nji; tariſa
ſhtempelnev in ſhe drusih potrébnih podúkov vezh.
Ta oliſhpana in s rasnopotrébnimi rezhmi
pomnoshena pratika ne bo nizh vezh, kot en ſam krajzar
drashji od te ſedajne, to je, veljala bo 6 krajzerjev
v ſrebru. Miſlimo, de bo s njo kmetijſka drushba
vſim ſlovenſkim kmetovávzam prav slo vſtregla.

Goſp. Dr. Orel je potem od obdelovánja bral,
ki ſo ga pretezheno léto na tiſtimu delu mahú
(mozhirja) na Ilavzi opravljali, ki mu Franzovi dvor
pravijo ; sato, ki ſo preſvitli Zéſar Franz I. 2000
goldinarjev kmetijſki drushbi miloſtljivo podarili, de naj ta
kraj, ktéri je bil po zelim mahu nar ſlabejſhi,
kolikor ſe da, dôbro obdéljuje. Preſvitli rajnki Zéſar
ſo ukasali nálaſh nar ſlabejſhi kraj na mahu kupiti,
de bi kmetijſka drushba kasala, kako ſe mozhirje
koriſtno obdeljuje, in de bi tudi drugi vlaſtniki na
mahu vidili in isurili ſe, kako ga gré obdelovati,
de bi jim popred pridélkov donaſhalo.

Sa tem pride pa nar vashniſhi rezh na verſto.
Le en glaſ je ſliſhati, de jih je pri naſ prav
poredkama vmétnih kovazhov, ktéri bi snali konja
podkovati, kakor gré; ſhe ſlabejſhi ſe nam pa takrat
pôje, kader nam konj, govédje, ovza ali preſhizh
sboli. Sa tó potrébo ſkerbeti je kmetijſka drushba
ſklenila na imenovani Polanſki priſtavi
kovazhnizo, shivinſko boleniſhnizo in ſholo
napraviti, kjer ſe bojo kovazhi poduzhili, kakó ſe konji
dôbro podkújejo in v bolesni sdravíjo. V ti ſholi,
ki jo bo kmetijſka drushba s ſvojimi denarji in
prineſki ſvojih udov in drugih blagih domorodzov
napravila, bode vſaktéri bres plazhila v
krajnſkim jesiku poduzhen. Ta ſhola ni ſamo sa podúk
le kovazham naménjena, ampak tudi drugim
kmetijſkim fantinam in vſakimu vſeſkosi odperta, ki bode
tukaj poduk pridobiti sheljel, kakó ſe bolno
shivinzhe sdravi i. t. d. Şamo od ſebe ſe rasumi, de ſe
mora k tej rezhi zeſárſko pervoljenje dobiti, ſhtale
sidati in veliko drusih potrébnih rezhi pripraviti;
she savoljo tega bodeta nar manj dva leta pretekla,
preden ſe imenovana ſhola prizheti sna. Kako ſe bo
ta rezh vedla, bodo naſhe Novize od zhaſa do zhaſa
sveſtó osnanile vſe, kar bo potrébniga; sdaj ſmo le
toliko povedati hotli, de bodemo ſholo dobili, v kteri
bodo Şlovenzi poduzheni, konje vmetno podkovati in
bolno shivino sdraviti.

V 25. liſtu lanſkiga leta je v naſhih Novizah
dvanajſtero bravzov z. k. kmetijſko drushbo
proſilo, de bi po deshéli zhuvaje dobili, kteri bi ſadje
in druge poljſke pridelke varovali. Tudi ta
proſhnja je bila pri temu sboru osnanjena, tode
kmetijſka drushba nesamore v ti rezhi drusiga ſtoriti,
kakor ſoſeſkam prepuſtiti, de naj vſaka sa-ſe pri
ſvoji goſpoſki pomozhi iſhe, sato kér je ſkuſhnja
uzhila, de niſo zhuvaji povſod ſoſeſkam po godu
bili. Zhe pa kaka ſoſeſka zhuvaje poſébno potre-

buje, ji bo goſpoſka v ti rezhi pomagala, ker je to
she po z. k. dvornimu ukasu od od 3. Kosaperſka
1814 sapovedano bilo.

Potem Je bilo vſe brano, kar ſo ſe svunanje
z. k. kmetijſke drushbe v ſvojih poſlednih sborih
poſvetovale in kar ſo v njih poterdile.

Na to je bil dopiſ goſp. fajmoſhtra M.
Vertovza bran, v kterim on vſe tovarſhe kmetijſke
drushbe proſi, kmetam pri vſaki priliki v ſerze
vtiſniti in poduzhiti jih, kakó potrébno je, zhe ſo ravno
otrokam kosè (oſépenze) ſtavljene, naj ſe jim tudi
odraſhenim zhes kake leta sopet ſtavijo ; sato, ker
ſkuſhnje osnanujejo, de ſe mozh ſtavljenjih kos
ſzhaſama smanjſha. Ravno sató je vezhkrat prav
potrebno, de ſe odraſhenim vdrugizh ſtavijo, poſébno pa
takrat, kadar kose v kakim kraju pogoſtama ſe
perkashejo. Per ti priliki je goſp. Dr. Bleiweis ſvoje
shelje rasodel, de bi ſi vſi udje te drushbe slo
persadevali, per naſhih domazhih kravah prave kosé,
ktére ſe le na vimenu in ſeſzih narajmajo, isnajditi,
sato, kér le té nar bolji materijo sa kose ſtaviti dajo.
V prihodnim obzhinſkim sboru bo goſp. dohtar
rasloshil, kakó naj ſe dela, de bi ſe tudi pri naſhih
kravah kose isnajdile. V ti rezhi ſe bomo mogli k
naſhim kmetovávzam oberniti in narozhiti jim, de
bodo vezhkrat vimena ſvojih krav ogledovali in zhe
bodo kakſhne oſépenze na njih sapasili, naj od
njih nasnanje dajo, sató, de ſe své, zhe ſo prave
kosé ali ne. Per drugi priliki bodemo ſhe kaj vezh
od tega povedali.

Goſp. Dr. Orel nam je ſvoje ſkuſhnje s
pahovko in mazhjim repam podeljil, is ktérih ſe
previdi, de ſo sa ſetev koriſtniſhi, kakor detela.
Prednoſti téh dveh trav ſo : de jim sgodna ſlana ne
ſhkodje, de vezh lét v semlji obſtojijo in de ſe dajo
bres vſe ſhkode na polju poſuſhiti.

Goſp. Terpinz, grajſhinſki vlaſtnik in tovarſh
té drushbe, je podaril nekaj ſemena amerikanſke
péſe (róne), od ktere pravijo, de je polna
zukreniga ſóka. Kér pa pri naſ zukra ne delamo, bi bila
morebiti sa shivinſko klajo prav dôbra, ako bi le
ſkuſhnje kasale, de bi tudi v naſhim kraju ravno
tako dôbro raſtla, kakor v Ameriki.

Pri temu sboru je bilo na dalje ſklenjeno, de
ſe bo vſako léto meſza Kimovza v Ljubljani
ozhitna rasſtava sa domazhe ſadje
napravIjala; od ktere bomo v ſvojim zhaſu vezh piſali.

Per timu sboru ſo bile sopet zhveterim
pridnim oſkerbovávzam ſadniga drévja
ſreberne ſvetinje podeljene, to je: Antonu Supanu,
is Kovorja, Gregorju Salokarju is
gornjih Járſh, Matevshu Şharzu is Preſérja
in Matiju Pobovſharju is Rúdnika.

Potlej je bila sboru letna rajtinga kmetijſke
drushbe osnanjena, po ktéri ſe je pokasalo, de je
drushba v pretezhenim letu 6077 goldinarjev in 22
krajzerjev dohódkov imela, potroſhkov pa 6054
goldinarjev in 39 krajzerjev.

Goſp. Ferlanova pinja je bila per ti priliki
na ogléd poſtavljena, in sa daljne ſkuſhnje
perporozhena.

Goſp. M. Pregel oſkerbnik krishanſke
grajſhine je bil sopet s enim glaſam sa kaſirja
kmetijſke drushbe poterjen; 56 jih je pa bilo novih
tovarſhov isvoljenih.

Goſp. Ferd. Şhmidt, kupez in opravnik
Milanſke aſekuranzije soper poſhkodovanje tózhe, je
to savarſtvo ali aſekuranzijo vſim sbranim
tovarſham sopet priporozhil in jih proſil, de bi kmeto-

Kmetijſke in rokodélſke novize.

Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.

№ 21.

V ſrédo 22. Velikitravna.

1844.

☞ Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 3o kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.

Sadovolni Krajnz.

Od ſtráshe Hraváſhke
Gor ſónze mi pride,
V nógrade Láſhke
Po póldne saíde ;
'S Benéſhkiga morja
Jug zhélo poti,
Od Şhtájerza bórja
Per dél' me hladi.

Mi brasdio konjízhi
Sa hajdo, pſhenízo ,
Netrudni deklizhi
Pa belio tanzhizo ;
Kaj maram, ſe kruha
Perſlushi sadoſt,
Ni ſile trebuha
Okoli mi noſt.

Imám oblazhílo
Domazhga padvána,
Sheniza pa krilo
Is pravga meslána;
Şe ſvéti na lize
Ko pirh moj ſkarlát,
Nje ſhapel, jeglize,
Nje modriz je slat.

Rad pléſhem okrogle,
S' pèto glaſ dájam,
Premedem vſe vogle,
Şe V zépa dva májam ;
Noshíza pa Minze
Sa mano drobní,
Pobéra ſtopinze,
Şe V króge vertí.

Na shganzih tropine,
Pa kiſliga séla,
Bob, kaſha, vſe mine,
Ko pridem od dela;

Al bodi pogazha,
Klobaſa, al ſók,
Al kar ſe obrazha
Na rashnu okrog.

Sa vſako povéle,
'Mam shidano volo,
Sa branbo deshele.
Al hóditi v ſholo:
Povſoti ſe maham
Ko zhveſt korenák,
Pa delam, pa baham,
Pa pijem tabák.

V. Vodnik.

O navádnih napak pri mléku.

(Pogovor živinskiga zdravitelja (lékarja) z hišno gospodinjo.

Zdravitelj. Nar pervo vam hočem od tega
kaj povedati , če krave premalo ali pa clo nič
mléka ne dajo. Ta napáka izvira od veliko
vzrokov; kdor hoče ta praviga spoznati, mora
pregledati in preiskati, če ni bilo prepičlo klaje,
ali pa če ni bila preslába? — če ni imela krava
oslabljen želodec? — ali morebiti bolno vime?
— ali kakošne notranje bolezni ? — če nima
bolečine na kakim vunanjim životnim delu? če ni
skozi pót, drisko, kervotók i. t. d. preveč močí
zgubila? če ni morde zéliš žerla, ktére imajo
tudi posušene vlastno moč, manj mléka dati, kakor
postavim: trubelika (Schirlingskraut), kervavi
mleček (Schöllkraut), peteršilj, vse dôbro
(Meisterwurz), i. t. d. — če morebiti dekla vime
večkrat z merzlo vodo vmiva ? — če ni krava že dolgo
časa teleta iméla? — če ni bréja? če ni izver-

vavze, kolikor je mogozhe, priprizhali, kako koriſtno
bi jim bilo tudi to savarſtvo.

In s tém ſe je obzhinſki sbor konzhal, v
ktérmu je bilo sopet vezh prav koriſtniga poterjeniga;
pa le ſhkoda, de jih je bilo per letaſhnimu sboru
tako malo kmetovavzov prizhíjozhih; ſaj jih je
vender vezh, ki ſo udje kmetijſke drushbe.

S veſeljem jih vſakokrat drushba ſprime;
goſpodje ali kmetovavzi: tukaj imajo vſi enako
pravizo, ki ſo veſolni udje eniga trupla!

Pomozh soper boshijaſt pri
preſhizhih.

Is Gorénſkiga ſo nam piſali, de she nekaj
zhaſa prav pogoſtama boshijaſt praſze poprijema,
in proſili ſo naſ, kaj de bi bilo soper tó bolesen
ſtoriti? Şkuſhnje vſih shivinſkih sdraviteljev uzhé,
de je boshijaſt pri preſhizhih prav huda bolesen in
de vezhidel nar bolj rajtingo prineſe, zhe tako
shivinzhe koj pri sazhetku bolesni sakoljemo, kér
ſedaj meſó, ſhpeh i. t. d. ſhe niſo ſhkodljivi.

Nar bolj navadni vsroki té bolesen ſo: gliſte
in napzhno pitanje. Vidili ſmo jo od preobilne
klaje s krompirjem isvirati; vezhkrat pa tudi od
prevelike neſnashnoſti ſvinjakov, kjer nizh dobre
ſape ni. Ljudje ſizer miſlijo, de preſhizhi
neſnashnoſt ljubijo, kér ſe vedno radi po ljushah in po
blatu váljajo ; tó pa ni reſ. Po blatu in po ljushah
jih le sató valjati vidimo, kér po zeli koshi poſébno
sérbenje obzhutijo, ktéro jim blatneniza in ljushniza
nar boli tolashi. Şizer je pa vſe umne kmetovavze
ſkuſhnja uzhila, de preſhizham zheden ſvinjak in
zhiſta pijazha nar bolj tekne in pitanje mozhno
podpira. Naj ſe tedaj tudi preſhizham kriviza ne
godi, kteri naſh shelodez tolikokrat rasveſeljijo!
— Med vſimi pomozhki soper boshijaſt
preſhizhev ſo tè le nar bolj poterdili : Dobro poſuſhene
koreninize od metlike (Beifuss) ſe v ſhtupo
ſtolzhejo in po pol lota dvakrat na dan praſzu
podajo;— tudi shajbeljna (Salbei) ali pa rutize
(Weinraute) s vrelo vodó poparijo, in te vodé, ktéra
ſe ſhe lé zhes kake pol ure od teh seliſh odzedí,
po pol maſljiza dvakrat na dan bolniku dajo. —
Vezhkrat je prav dobro bilo, praſze med boshijaſtjo
s merslo vodo po zelim truplo takó dolgo
poljivati, de ſo ſe slo tréſti sazheli. — Rasun tega ſe
mora napzhna in poſébno pretézhna klaja s bolj
pizhlo premeniti in ſkerbéti, de praſzi mersle vode
dovolj piti dobijo.

Dr. Bleiweis.

˛Somenj v Ljubljani.

Kupzi smiraj toshijo, de kupzhija ſlabo gré.
To ſliſhati ſmo she navajeni ; satorej jim ni vſelej
verjeti, zhe zhes ſlabe ſomnje godernjajo. Ta
ſomenj, ki ſe je v Trojazih perzhel, je bil pa v reſnizi
ſlab. Le malo ljudi je ſkupaj priſhlo in ſhe med
temi je bilo vezh ogledovavzov, kakor kupovavzov.
Shitno zeno na ſomanji dan ſmo v poſlednim liſtu
osnanili; en malo je poſkozhila. Kar pa shivinſki
ſomenj vtizhe, je bil tudi ſlabſheji, kakor o ſ. Pavlu;
nar viſhi kup sa par volov je bil 155 goldinarjev.
Şhtajerſke shivine ſo malo pergnali. Preſhizhev ni
bilo ſkoraj nizh, rasun nekterih pitanjih domazhih,
ki ſo jih funt po 6 krajzerjev prodajali. Konjev je
bilo veliko, in njih zena je bila manjſhi, kakor
drugikrat ob tem zhaſu.

Kratkozhaſniza.

Pertoshba shidnih zhervov.

Ljube Novize ! ako ſte nam ravno v mnogih liſtih
paslivoſt ſkasale, in toliko dobriga in lepiga od naſ
govorile in uzhile, vender niſmo s vami tako
sadovoljne, kakor miſlite. Şluſhajte, tó le ſo naſhe
pertóshbe :

Şakaj nam pravite goſénze (ſnedenze)? To
je neſpodobno imé sa naſ! dajte ga tiſtim zhervam,
ktéri vam ſadno in drugo drévje pokonzhajo, pa ne
nam; ali niſte ſame she vezhkrat toshile zhes nje,
in ſvoje drage kmetovávze nagovarjale, pokonzhati
in potrebiti jih? Şte ravno takó od naſ govorile? —
Nikdar ! — Ali bi ne bila grosna kriviza naſ takó,
kakor une merzheſe imenovati, ktéri vam le ſhkodo
délajo in zlo nizh dobizhka ne prineſejo. Le
pomiſlite, kakoſhna nam gré zhaſt, gotovo „goſénze''
naſ ne bote imenovale vezh. Po pravizi velika zhaſt
nam gré od vſaziga zhlovéka, od kmetizha noter
do Kralja in Zeſárja; sakaj me vijemo nar
imenitniſhi blago, in nar drashji obléke predemo sa
Kralje in Zeſárje in sa veliko mnoshizo drusih ljudi.
Ni je bolj imenitne shivali, kakor ſmo me; zlo
maſhnik ſe v naſho obléko podá, preden gré ſ. maſho
brati. — Zhe ſo vaſhe prave shelje, de bi me
prihodnizh ſhe med vami prebivale, takó naſ zhaſtite,
kakor gré. Naj vam bojo Lahi sa isgled ! Véſte kako
naſ ti imenujejo? — „Kavalieri'' nam pravijo,
to je shlahtniki ali plemenitaſhi. Glejte, tó
imé je ſpodobno.

Sdaj pa vender tudi eno beſedizo savoljo
shivesha, ki ga rasun zhaſti tudi potrebujemo.
Shaloſtne ſkuſhnje naſ uzhé, de ſe je naſhim ſeſtrizam
v vezh krajih prav hudo godilo, ker niſo dovelj
paſhe imele. Naj tedaj vſaktéri, ki dobizhek od
naſ prizhakuje, poprej dobro prevdari, koliko ima
murb, de nam shivesha ne pomanjka. Şaj ſi tudi
prevdarljiv kmetovavez poprej prerajta, koliko
govedne, konj i. t. d. prerediti samore, preden ſvojo
ſhtalo s shivino napolni. Tó tudi me proſimo, de
naſ sháloſtna oſóda ne doleti, od lákote poginiti.

J. Oberdank.

Beſédna vganjka.

Pervi tréh slogov je farbe rudezhe,
Şlabo, zhe sdravo po tebi ne tezhe,
Hitro nekol'ko sdravnik ti odsame,
Zhe ti le ſlab'ſhi, le ſlab'ſhi bit' jame.

Prizhata druga dva sloga od kraja
Ştraſhniga, daljezh od ſvetiga raja,
Tiſtim, ki delali bojo le tó ,
Kar vſi slogi v mnoshnim 'srekó.

L—z.

Danaſhnimu liſtu je drugi del vinoréje perdjan.

KMETIJŞKA ŞHOLA.

(Na dalje.)

Od plevéla in plétve.

She Adamu je Bog rekel: »S teshavo ſe boſh shivil na
semlji vſe ſvoje shive dni. Ternje in oſát ti bo
raſtel na nji.« Ta boshji rasſód ſe ſhe v vſih zhaſih ſpolnuje.

Plevél mnogoteriga saróda pije shivesh is
polja, ſhkodje pravimu in dóbrimu ſadú, in ga
duſhi de je kaj. Truditi ſe tedaj mora zhlovek,
in njive plevéla zhiſtiti , ſi poſébno persadevati,
de plevél njiv ne preraſte.

Ktére seljiſha ſe pa imenujejo plevél? bi kdo
praſhal. Bres potrébe bi bilo mnogih imenov
plevela tukaj ſpiſati ; sato odgovorimo to le : Vſe je
plevél, kar nozheſh, de bi ti na njivi ali vertu
raſtlo ; ſamo to raslozhimo : de ſe mnokoverſtèn
plevél is ſémena saſeje, — drugi pa is korenin
saredí. Po tih dvéh raslozhkih ſe mora délo pletve
ravnati, in plevél satérati. Per kmetovanju je
veliko dela s plétevjo. Losheji vunder je saſejan
plevél satreti, kakor pa she mozhnó
sakoreninjeniga.

De plevél njiv ne preraſte, je takó le ſtoriti:
1. Njive s dôbro predelanim gnojem pognoji,
pridno in pogoſtoma jih preoraj, vſako leto s
drugim ſadam po verſti jih obdeluj, kakor je v
kraju dôbra navada. Zhiſto ſeme vſe ſkosi ſéj ;
ne vosi ſvinſkiga ne dvoriſhniga gnoja na njive,
ampak potroſi ga le po ſenoshetih in travnikih,
sakaj v njemu je veliko glóte, ktera bi ſe po
njivah saſejála.

2. Zhe ſe po letnih njivah plevél saſéje ,
preoraj in prekopaj jih ob ſuhim zhaſu, in ob
prahi, to je, kadar niſo obſejane; potem takim
plevélno ſeme naglo poshéne in obselení, na tó
prevlézi pogoſtoma s brano take njive, takó boſh
saſejan plevél poruval in potérel. She vezh ſe
plevélnata njiva iszhiſti, s obdelovánjem ſadivniga
raſtja, ktero ſe vezhkrat mora okopavati, kakor
krompir, korenje, répa i. t. d. Dôbro drévo in
brana ſta pravo kmetijſko oródje sa plevél
umoriti. Zhe je osimino in jaro shito plevélno, takó
ga ſpomlad ob ſuhim vremenu lahko s brano
prevlézi, brana bo plevél isplela. Kdor pa takó
ne ſtorí, naj pa koj po shetvi plevélnato njivo
preorje, in naj jo lepo savlézhe; kmalo bo sáſejáno
plevélno ſeme seleno pognálo, ktero s brano lahko
porujeſh. Pred simo ſhe enkrat preóri táko
njivo, puſti jo v debéli brasdi, de jo sima in mras
predélata, takó boſh njivo od saſejániga plevela
ozhiſtil.

3. Zhe je njiva s plevélnimi koreninami
preprédena, takó jo moraſh vezhkrat globóko
preoráti, po vſakimu preoranju jo v brasdah dôbro
ſpraſhiti, potlej, jo s teshko brano prevlezi, de
korenine porujeſh in pobéreſh. Na takó
predelano njivo ſadi kopalni ſad, ali sélje, ktéro goſtó
in viſóko sraſte, kakor grah, graſhiza, viſoko nemſh-

ko detelo. Seljiſha tega plemena ſtore ſenzo, in
plevél saduſhé.

4. Zhe mozhirni ſvét oſuſhiſh, pomoriſh tudi
plevélno seljſhe, ki le v mokroti rado raſte.

5. Saród plevéla pokonzhaſh tudi s shivim
apnam, in s laporjem.

6. Zhe vſi tù naſhteti perpomózhki plevéla
is njiv neiszhiſtijo, takó ti ni drusiga ſtoriti,
kakor s pralizo plevél potrebiti, tode nar drashji
in ſilno samudljivo délo je tó. S pralizo pléti ſe
mora, kadar lih in gorak désh semljo omezhí.
pa vender ne préd, dokler ſe semlja po verhu
ne oſuſhi.

(Dalje ſledi.)

Kogá nam je sedaj nar bolj potreba?

(Konec.)

„Pred drugim je pa izdelanje boljih in lepših
ljudskih pravlic ali govoric (Volkssagen) in
pesim pri vsih slavjanskih plemenih in v vsih
narečjih nar bolj potrebno. Se vé, de bi verh tega
tudi spisi drugačniga obsega zlo koristni bili,
samo naj bi bili prilični in za ljudstvo vménjeni.“

„Izdelanje takih bukev za ljudstvo bi pa še drugi
posebni korist imelo; in bi takó v čistim narodnim
duhu spisane dela dobili, kakoršnih sedaj tim bolj
potrebujemo, čim hujši moč ptuje slovstvo do
našiga lastniga dobiva.“

„Take bukve pa, ko bi enkrat pripravljene bile,
bi se mogle ljudstvu po pravim potu podeliti; se vé
de po nar manjši ceni, ki je mogoče, in ako bi
se moglo zastonj. Zato bi se mogli tega
poprijeti premožniši prijatli ljudstva, učene in znanstvene
družtva, muzevmi, matice *) i. t. d., nar bolje pa
nalaš v ta namen osnovane družtva, ter založne in
tiskarne troške pomoliti. Od vsakiga spisa, ki bi
priméren spoznán bil, bi se móglo več jezerov
(tavžent) zvezkov natisniti in v vse slavjanske fare,
kjer se v tim jeziku božja beseda oznanuje, ali
zastonj, ali pa po okolšini za malo ceno poslati;
ktere bi po tem duhovni, selski učitelji ali pa drugi
pošteni možje med ljudstvo razdelili. Bukvarnice
ali biblioteke za ljudstvo moramo imeti, ako
hočemo na bolje iti. Ravno tako bi se v mestih v
kratkim prijatli našli, ki bi posodivne
bukvarnice (Leihbibliothecken) napravili in stanovnikam za
majhno plačilo pot do sadu domače literature
odperli. Potreba branja se je očitno pokazala na
Českim, Moravskim, gornjim Ogerskim, v
južnih slavjanskih krajih, na Pozenskim in
Šlezskim i. d. t. (kjer so si namreč take
bukvarnice že napravili); v drugih slavskih deželah pa bi
se pri malim pobudenju od zunaj ravno to
napraviti dalo. **) Nekterih zaprek, ki se takim početju
zoperstavijo, se ne smemo vstrašiti. Delanje v enim
duhu je h temu potrebno.“ —

Mi tukaj pristavimo de se z osnovo Dr.
Jordana popolnama zložimo. De je ta pot naravna in

Kmetijſke in rokodélſke novize.

Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.

№ 23.

V ſrédo 5. Roshnizvéta.

1844.

☞ Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 3o kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.

Osnanilo.

Sopet ſe blisha zhaſ drusiga léta, ob kterim bo treba sa „Novize“ vnovizh plazhilo
vloshiti. Deleshniki, ki ſo plazhilo le do konza tega meſza (Roshnizvéta) odrajtali, ſo tedaj proſheni ,
plazhati in ſizer popred ko je mogozhe, sató, de bomo prihodnizh po ſhtevili deleshnikov tudi
„Novize“ natiſniti vedili. Kdor ſe tedaj do konza tega meſza sa — nje ogláſil ne bo, od tega gre
miſliti, de jih prihodnizh prejemati ne miſli; savoljo tega menimo, de nam ne bo nihzhe saméril, zhe
mu jih od 3. Maliſerpana ne bomo poſhilali vezh.

Naj ſe tedaj tudi tiſti, ki jih sheljé na novizh prejemati, v temu meſzu sa-nje oglaſijo, in s
plazhilam vred ſvoje imé in ſtanovanje blishni poſhti na tanjko osnanijo, ali pa piſarnizi z. k.
kmetijſke drushbe v Şalendrovih ulizih Nr. 195 bliso Brega; tudi natiſkovávez goſp. Josheſ Blasnik
v hiſhni numeri 190 na Bregu sa-nje plazhilo jemlje.

Tiſtim pa, ktéri bi morde sheljeli „Novize“ tekozhiga pol léta dobiti, povémo, de ſo vſe,
kar ſmo jih od vezh iméli, poſhlé, torej jim s njimi vſtrezhi nemoremo ; le perlogne liſte „Vinoreje“,
ki ſo bili doſedaj natiſneni, bomo vſakimu novimu deléshniku bres plazhila podelili, sató, ki ſmo jih
vezh natiſniti dali.

Zéna „Noviz“ oſtane per ſtarim, ako jim bodemo ravno prihodnizh morebiti vſaki teden
„perlogni liſt“ perdjali. Plazhilo pa, sa ktéro ſe „Novize“ prejemajo, je gotovo takó majhino, de bi morde
ne bilo mogozhe s takó majhinim denarjem toliko koriſtnih podúkov in kratkozhaſniga omiſliti ſi. Satorej
miſlimo, de ſe bodo „Novize“ ſhe smeraj bolj rasſhirjevale, in kmalo jih bomo v rokah vſaziga
umniga kmetovavza in rokodélza vidili. S velikim veſéljem ſmo ſliſhali, de jih ſem ter tje ſhterje moshje
ali ſhteri sheníze ſkupej beréjo ; po tem takim pride enimu bravzu komaj 20 kr. sa pol léta plazhati.

Konez leta bodemo kasálo vſih saſtavkov perviga in drusiga tezhaja natiſnili; rasun tega pa
tudi iména deléshnikov téh „Noviz“ osnanili in saglávni liſt in saviték perdjali.

Oni pa, rodoljubni piſatelji, ki ſo nam bili v naſhi prisadevi sa prid in ſrezho Şlovenzov do
ſedaj pomozhni, naj tudi v prihodnizh prijasno podpérajo Şlovenſke Novize!

Naprej!

Vſako jutro ſolnze vs-haja
In pernêſe drugi dan ,
Tak sa zhaſam zhaſ prihaja,
Nam na novo darovan.

Uma luzh zhloveku ſije,
Dan na dan ga bolj rasſvet',

Doſt nesnan'ga mu odkrije:
»Novi zhaſi, novi ſvét«!

Hozheſh ſkosi ſe muditi
Le per tém, kar kdaj je b'Io?
Nozheſh v prid ſi oberniti,
Kar je s zhaſam snajdeno ?

Mar saſtonj ſe je dodélil
Semlje ſinu biſtri um?

Novih snajdb' te glaſ sveſélil
Vezh ne bo, ko prasni ſhum ?

O nikár ne sanizh'vati,
Kdor s semljo imáſh ſvoj trud,
Kar, bolj prav jo obſkerb'vati,
Şe ti dáje na ponúd!

Kdo sa rók umetno délo
Ne bi hotel kaj ſtorit'?
In komu b' ſe lepſhe sdélo
Rákov ſmeſhno pot ſledit' ?

Le kar s zhaſam ſe ne gáne,
Vedno ſtaro bod' per naſ ;
Ştara véra naj oſtáne,
In poſhténoſt vſaki zhaſ!

P. H.

Pokliz

na vſe kmetovavze, de bi ſvóje polje, verte in
vinograde pred ſhkódo tózhe savarvali.

Kdor je she vidil ſtraſhne rasgraje, ki jih je
tózha ſèm ter tje napravila; kdor je she vidil
shaloſtniga kmeta po sgubljenih poljſkih
pridelkih, ki mu jih je huda ura v enim hipu
pokoſila; kdor je vidil pridniga goſpodarja, kader
nima ne sheni ne otrokam od shivesha podati
kaj, in pri ſoſédi, ktérga je ravno táka
neſrezha doſhlá, nobene pomozhi perzhakovati; kdor
je enakih neſrezh she vidil vezh, — bo gotovo s
hvaleshnim ſerzam drushbe ſlavil, kterih namen
je, take neſrezhe polajſhati ali zlo odverniti jih.

Ambroshizh.

Ravno takó, kakor imamo bratovſhnjo ſ,
Florijana, po ktéri ſe pohiſhtva pred ognjeno
ſhkodo savarvajo, jih je tudi she vezh zhaſa v
vezh deshélah rasnih drushb, kjer ſe poljſki
pridelki, ſadje in vinogradi savarvati dajo.
Drushba, od ktére je tukaj govorjenje, ſe je v
letu 1828 v Milani prizhela ; tóde ni ſedaj po
Eſtrajſkih deshélah s imenovano Milanſko
drushbo v nobeni savesi vezh, ampak povſod ima ſvoje
opravnike, per ktérih ſe dajo poljſki pridelki
savarvati.

Pripomozhke, ktere ta aſekuranzija vſim
kmetovavzam ponúja , ki imajo vezhidel vſe ſvoje
premoshénje pod milim nébam rasſtavljeno, ne
morem s beſédo tako vshivo popiſati in ſvojim dragim
domoródzam k ſerzu vtiſniti, kakor bi jih rad.

Ravno sató ſe proti Njim zhaſtitljivi duhovni
goſpodje obernem, ter Jih proſim, de bi Oni,
ki ſo sveſti gojitelji in voditelji ljudſtva , ki ga k
vſimu dobrimu obrazhajo in vabijo, in v vſim sa
njegov zhaſni in vezhni prid ſkerbijo , ga tudi k
perſtopu imenovane drushbe nagovarjali. Jih je
ta ali uni ſluſhal, je priſtopil k ti aſekuranzii,
bodo vidili, de Jim bo, zhe ga je neſrezha tózhe
doſhlá, sa tó dobróto veſél in pred ſhkodo
obvarvan hvalo prepéval krog in krog.

Sdaj bom pa ſvojim dragim kmetam
povédal, kaj in kako jim gré pred tózho savarvati ſe.

H ti drushbi sna vſaktéri priſtopiti, ravno
takó tudi odſlopiti, kader hozhe. Kdor shelji
tedaj k nji priſtopiti, naj ſe oglaſi pri opravniku,
ki jih bom sa krajnſko deshélo posneje imenoval
vezh, in naj mu pové, od kód je domá, naj mu
imenuje ſvét, ki ga savarvati miſli, kakó je
velik , koliko ſe va-nj poſéje, in koliko ſe is njega

perdelati da in sa koliko ga rajta savarvati? —
Vſi semljiſki perdélki, ki ſe pri drushbi savarvajo
ſo v ſhteri verſté rasdeljene :

Perva verſta obſeshe: klajo sa shivino.
Druga „ „ shito, oljſke seliſha in
ſozhivje.
Tretja „ „ vſe vertne pridelke,
rasun téh konopljo in lan.
Zheterta „ „ vinograde, hmel in
druge kupzhijſke seliſha,
sa ktére ſe aſekuranzii po ti rasméri plazhuje,
kakor ſe v danaſhnimu „perlognimu liſtu“
vidi. Kér tózha ene kraje vezhkrat od drusih
potólzhe, ravno sató ſo tudi vſi kraji po zeli
krajnſki deshéli po deſétletni ſkuſhnji v zhvetere redi
sverſteni, zheſar ſe tudi v „perlognimu liſtu“
bére. V pervo réd, v ktéro ſe nar manj
plazhuje, ſe verſté vſi tiſti kraji, ktéri niſo v
naſlednih tréh rédih imenovani poſébno, sató, ki
ſe je po dolgolétni ſkuſhnji vidilo, de je ondi
tózha prav malokdaj potólkla. V drugi rédi ſo
tiſti kraji, kjer tózha vezhkrat rasgrája ; ravno
sató morajo od pervih tudi vezh plazhovati. Şhe
vezh od tih gré tiſtim plazhovati, ki ſo v tretji
rédi. Nar vezh plazhujejo pa tiſti kraji, ki ſo v
zheterto réd sverſténi, zheſar ſe tudi v
„perlognimu liſtu“ vidi.

Zhe vezh deleshnikov ali kmetovavzov k ti
drushbi priſtopi, manj ſe bo ſzhaſama od 100
gold. aſekuranzii plazhovati moglo.

Savarvanje poljſkih in vertnih pridélkov ſe
perzhne drugi dan po dobítvi aſekuranzijſkiga
piſma opóldan ob dvanajſtih, kader
imenovano aſekuranzijſko piſmo do perviga opravnika
doíde ; konzha ſe pa takrat, kader ſo savarvani
pridélki posheti ali pokoſeni in obrani, nar
posneje vſako léto pa 31 dan Kosaperſka. Şamo sa
tiſte pridélke, ki jih ni mogozhe pod ſtreho vseti,
aſekuranzija ſhe oſem dni po shetvi dôbra ſtoji,
tóde le takrat, kader ſo savarvani pridélki ſhe
na tiſtim meſtu, kjer ſo priraſtli.

Rasun létniga plazhila mora vſaki
kmetovavez petnajſt krajzerjev od ſtó, ki jih je
aſekuriral, drushbi sa mnoge potroſhke poſébej plazhati.

Od prejetiga létniga plazhila, ki ſe konez
vſaziga meſza na obreſt v Dunajſko ſhparovko
naloshuje in ondi do sadnjiga Kosaperſka oſtane,
bo ſhkoda, ki jo je tózha deleshnikam prisadela,
povernjena, tóde ſhe le jeſen, kader ſo she vſe
ſhkode osnanjene in rajtenga konzhana. Zhe bi
zhes vſe povrazhenje ſhe kaj denarjev v drushbni
kaſi oſtálo, takó bodo tí denarji sa drugo léto
prihranjeni ; zhe bi jih pa vtegnilo premalo biti,
tako bi ſe deleshnikam vſe tó léto poplazhati ne
moglo, kar jim gré, sató dobé le savarvano piſmo,
po ktérim bodo drugo léto ali posneje
plazhani, zhe v drushbi oſtanejo.

(Konez ſledi.)

edina prava, ki ljudstvo k duhovnimu in telesnimu
izobraženju peljati zamore, nas naše „Novice“
uče in prepričajo, ki se, odkar izhajajo, vodila
derže, kakoršniga je tukaj učeni gosp. Jordan
osnoval; ravno zato so pri ljudstvu, — čigar
potrebam in pridu so vmerjene, in iz čigar serca
vzete,— koj od začetka serčno dopadajenje dosegle,
in viditi'je vsak dan de bolj ko se žnjim
spoznava, bolj se zanje peča. Iz tega se tudi vidi, de
so Slovenci za branje bukev močno vneti. Nima se
jim ga tedaj tega vesélja kratiti nikakor; ampak
kolikor se da, jim ga le množiti gré; to bomo pa
nar ložej po sredstvih dosegli, ki smo jih v gosp.
Dr. Jordanovimu zostavku slišali. Naj tedaj vsak
verli domorodec tó stori, kar mu je le storiti
mogoče; zakaj z združeno močjo se prav veliko
koristniga storiti dalo bo. „Vse veliko le polagama
sazreva“ ! —

Goveji shivini ſhkodljiv ſmrád is
hleva ſpraviti.

Kadar je govéja shivina v hlevu nepokojna, de
bezá, s glavo ſèm ter tje maha in ji v hlevu kar ni
per pokoju biti, prekôplji vſe tla v hlevu dober
zhevelj globôko, in kar med prekopanjem koſti,
parkljev, láſ, lupín in drugiga merzheſa dobiſh,
vkup ſpravi in kjè v ſamotnim kraju ali na gmajni
ſoshgí: potem boſh vidil, de bo shivina v ravno
tiſtim hlevu per miru ſtala.

J. D.

Povedka.

(Nek Dunajſki najemni kozhjash) je
drusiga vpraſhal : „Sakaj pa tvoj konj takó klaverno
glavó noſi?“ — Jes ne vém — mu odgovori —
kaj je merhi? Kar imamo shelesno zéſto,
mi je smiraj veſ samiſhljen.

Kmetijſki in rokodélſki zhaſopiſi
na Poljskim.

Poljzi imajo zhvetéro zhaſopiſov, ktéri
ſo sa kmete in rokodélze piſani; takó le ſe imenujejo:

„Kmiotek“ (kmet) ; drugi tezhaj (Jahrgang) v
Varſhavi letaſ na ſvetlo hodi in velja sa zelo léto
dva goldinarja v ſrebru ;

„Przewodnik rolniczo przemyslowy“
(rokodélſko — kmetijſki voditelj), hodi she ſédem
lét v Liſi na ſvélto, in ſe prejema sa zelo léto po
2 tolerja in 30 groſhov;

„Tygodnik rolničzo
przemyslowy“(rokodélſko-kmetijſki tednoliſt) pride v Lvovi na
ſvetlo, in ſe plazhuje sa zelo léto po 10 goldinarjev;

„Szkólka niedzielna“ (nedeljſka ſhola),
hodi tudi v Liſi she ſédem lét na ſvétlo, in velja sa
zelo léto 1 goldinar. Tega zhaſopiſa prelepi poſlóv
je: „Moli in vmno delaj in blager ti bo!“
Med vſimi imenovanimi zhaſopiſi ſe tá nar bolj
rasſhirjuje.

(Oesterr. Blätt. f. Kunst u. Litert.)

Zlate pravila

in važne resnice za kmetiške gospodarje.

Pogosto presajanje ne tékne ne družini, ne
drevesu.

Če hočeš svojo obrest (interes) varno prejeti,
pojdi sam; če nočeš, pôšlji kogar druziga.

Bogate pojedine perhranijo malo dedine.

Marsikteri si zláto in sreberno obleko omišljuje,
kteri se per merzlimu piskru gostuje. Na ulicih
rožica, doma bóžiča.

Kader se svila, škerlat in dragi zarobi (Borten)
v kaki hiši vgnjezdijo, v kuhinji ôginj vgasnejo.

Stoječi delavec je veči mem klečijočiga
plemenitaša.

Ceno denarjev spoznajo, kader jih na posodilo
prosijo; kteri imajo pa posojene, kader jih nazaj
tirjajo.

Bedarija noše (Mode) je nevarna bedarija.
Revni, kteri bogatinca posnemati hoče, je žabi
enak, ktera se napenja, de bi bila vôlu enaka.

Barke se zoperstavljajo valovam prostiga morja,
čolnovi se pa morajo primorja deržati.

Napuh kosi z obilnostjo, južina z revšino in
večerja z zasramvanjem in z zasmehvanjem.

Posojevavci bolj pomnijo, kakor dolžniki; uni
so neverno ljudstvo, ktero na tanjko dóbo in rok
(Termin) pazi.

Kdor more o veliki nôči plačati, mu pôst ni
predolg.

Jutranje solnce ne sije celi dan. Pametni
gospodarji se v mladósti za starost in potrebe preskerbe.

*

Kmetovski pregovori za mesec

Rožnicvet.

(Ta mesec ima 30 dni. Sredi tega mesca jenja spomlad in se
polétje sačne. Solnce doseže pervi stopaj raka, nar više
stoji, in per nas nar dalji dan in nar krajši noč naredí).

O polni luni do zadnjiga krajca nestanoviten
veter gospodúje; v zadnjim krajcu zlo rádo
dežúje. — Kakoršno vreme na dan st. Medárda kane,
táko celi mesec ostane. Kar se od Medárda
kremIjá (govori), tudi od Kresa veljá. — Če Rožnicvet
bolj gréje in suši, kot deží; vinskim cvétju dôbro
vgodi. — Séver, ki v tem mescu pogosto vléče,
nam v deželo obilno žita pervléče. — Če st. Urban
móči, st. Vid suši; dobra letna sledi. — Ce je terta
pred st. Vidam cvetje dopolnila, dòbriga vina úpaj,
ako ravno poprejšna jesen ni prav prijetna bila. —
Ak' se kukuca dolgo po Kresu ogláša, pravijo de
dragino pernáša. — Na st. Medárda več taciga mraza
ni, ki se vinu grozi. — Če Kres deži, orehov ni. —
Ako je na st. Pavla lepó, dôbra letna bo. — Dan
st. rešniga Telésa dežéni, slabo žitno letno
pomeni ; če je pa lepó, dost žita bo.

S.

Snajdba vganjke v poprejſhnim liſtu je:
Ştaraſhina — Ştara ſhina.

Kmetijſke in rokodélſke novize.

Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.

№ 25.

V ſrédo 19. Roshnizvéta.

1844.

☞ Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 3o kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.

Osnanilo.

Sopet ſe blisha zhaſ drusiga pol léta, ob kterim bo treba sa „Novize“ vnovizh plazhilo
vloshiti. Deleshniki, ki ſo plazhilo le, do konza tega meſza (Roshnizvéta) odrajtali, ſo tedaj proſheni,
tudi sa prihodniga pol léta — to je, od perviga Maliſerpana do sadnjiga Grudna — naprej
plazhati in ſizer popred ko je mogozhe, sató, de bomo prihodnizh po ſhtevili deleshnikov tudi
„Novize“ natiſniti vedili. Kdor ſe tedaj do konza tega meſza sa-nje ogláſil ne bo, od tega gre
miſliti, de jih prihodnizh prejemati ne miſli; savoljo tega menimo, de nam ne bo nihzhe saméril, zhe
mu jih od 3. Maliſerpana ne bomo poſhilali vezh.

Naj ſe tedaj tudi tiſti, ki jih sheljé na novizh prejemati, v temu meſzu sa-nje oglaſijo
plazhilam vred ſvoje imé in ſtanovanje blishni poſhti na tanjko osnanijo, ali pa piſarnizi z. k.
kmetijſke drushbe v Şalendrovih ulizih Nr. 195 bliso Brega; tudi natiſkovávez goſp. Josheſ Blasnik
v hiſhni numeri 190 na Bregu sa-nje plazhilo jemlje.

Tiſtim pa, ktéri bi morde sheljeli „Novize“ tekozhiga pol léta dobiti, povémo, de ſo vſe,
kar ſmo jih od vezh iméli, poſhlé, torej jim s njimi vſtrezhi nemoremo; le perlogne liſte „Vinoreje“,
ki ſo bili doſedaj natiſneni, bomo vſakimu novimu deléshniku bres plazhila podelili, sató, ki ſmo jih
vezh natiſniti dali.

Zéna „Noviz“ oſtane per ſtarim, ako jim bodemo ravno prihodnizh morebiti vſaki teden
„perlogni liſt“ perdjali. Plazhilo pa, sa ktéro ſe „Novize“ prejemajo, je gotovo takó majhino, de bi morde
ne bilo mogozhe s takó majhinim denarjem toliko koriſtnih podúkov in kratkozhaſniga omiſliti ſi. Satorej
miſlimo, de ſe bodo „Novize“ ſhe smeraj bolj rasſhirjevale, in kmalo jih bomo v rokah vſaziga
umniga kmetovavza in rokodélza vidili. S velikim veſéljem ſmo ſliſhali, de jih ſem ter tje ſhterje moshje
ali ſhteri sheníze ſkupej beréjo ; po tem takim pride enimu bravzu komaj 20 kr. sa pol léta plazhati.

Konez leta bodemo kasálo vſih saſtavkov perviga in drusiga tezhaja natiſnili; rasun tega pa
tudi iména deléshnikov téh „Noviz“ osnanili in saglávni liſt in saviték perdjali.

Oni pa, rodoljubni piſatelji, ki ſo nam bili v naſhi prisadevi sa prid in ſrezho Şlovenzov do
ſedaj pomozhni, naj tudi v prihodnizh prijasno podpérajo Şlovenſke Novize!

Oče na smertni postelji.

(Poleg nemškiga).

Kmet zlo bolan u hiš' leži
In sinam svojim govorí:
»V vinogradu je zakopán
Zaklad prelep, ki vam bo dán,
Kopajte lé in išitè!«

»»Kjé pak leshi? — povédite I ««
»V vinogradu« — — še to, in več
Sinovam mož ni mogel reč';
Žé vzela ga je huda smert. —
Ko kmet je komaj v jamo dján ,
Žé iše zaklad zakopán
Vsak; rije v zemlji kakor kert,
Kjer kamen je, ga prevalí,
Kjer kepa je, jo razdrobí,

In prekopano tud' zemljó
Še verže skozi mréžo cló.
Vfak koplje, dela, trudi se —
Pa kaj pomaga delo vse,
Kér nič mogoče najti ni?
Sinove grozno to jezí.

Pa ko preteklo leto je,
Je vsak zavzél, začudil se,
De terte vse so tak polne
Ko niso bile nikdar še.
Zdaj je sinovam v glavo šló ,
De je zaklad nar lepši tó!
Zdaj kopljejo in délajo,
Zaklade lepe najdejo!

Malavašič.

KMETIJŞKA ŞHOLA.

(Na dalje.)

Od shitne ſkáse.

Shito in raſtjé ſe ſkasí ali sbolí, kakor shiva
ſtvar. Poglavitne ſkase per shiti ſo le té :

˛Snetljivz, medena roſa, in rijà.

Şnetljivz (Brand) je dvojin: je terd ali ſkrit
in je rahel ali ozhiten. Şkritiga ſnetljivza ſo
te le snaminja: Bilka, na ktéri je ſnetljivi klaſ,
je mozhna , debéla, in kratka. Kadar je
pſheniza v zvétju, saſtáne ſnetljivi klaſ majhin in medel,
je zhernkaſto — selén , dalje na viſhnjevo vlézhe.
Şnetljivo serno je okroglo, lahko in krajſhi od
sdraviga. Zhe ſnetljivo serno med perſtami
smaneſh, vidiſh zherno-vmasan prah, ktéri je
ſhkodIjiv zhlovéku in shivini.

Rahel ſnetljivz ſe tudi perkashe oh zhaſu
zvetenja; ſkashen klaſ je medel, viditi je, kakor
de bi bil poln ſaj, sa njim ſe ſkasi tudi ſlama.
Deſiravno je obedvojni ſnetljivz huda shitna
kuga, pa vunder je rahel ali ozhiten ſnetljivz
manj ſhkodljiv, ko terdi, sató, kér rahel
ſnetljivz vezhidel na njivi preíde, desh ga rastepe,
kadar je ſuh, ga veter raspiha, terdiga ali
ſkritiga pa ne. Terdi ſnetljivz bo s shitam vred
poshet in omlazhen. Mlatizhi, ki ſnetljivo shito
mlatijo, ſo zherni, kakor de bi is dimnika
perſhli. Varite ſe tedaj ſnetljivza, de ſe vam v
sernje ne vtepe, teshkó ga je odpraviti; to je kushna
shitna bolésen, ki jo sdravo serno dobi od
bolniga. Şnétje pride vezhidel od ſlabiga,
mokriga vreména, in od nesreliga sernja, poprej ſe
ſnetljivz loti medliga, kakor mozhniga ali
debeliga sernja. Şnetje ſhe tudi isvira is preposne
ſétve, is ſlabe semlje, velikokrat is premalo
predelaniga gnoja, ali kadar ſe shito v mokrim
ſpravIja, ali zhe ſe ſnopje predolgo na kupih hrani,
de ſe sernje ſogréje ali ſpari; ſhe vezh enakih
vsrokov je, de ſe ſnetljivz sredí.

Şnetljivza ogniti ſe, bi nar bolj pomagalo
to le: Sbéri sa ſejanje tako semljo, ktéra ſe
sernju, ki ga ſejati miſliſh nar bolj perléshe. *)

Dobro vdelaj semljo, in ne pognoji jo s
opréſnim, ampak s dobro predélanim gnojem. Eni
ſvetovajo, de bi ſemenſko sernje v gnojnizi
namakvali, in potem ga s shivim apnam, s ſoljo,
in s jeklenim zhernilam potreſali ; nekterim je
to pomagalo, drugim pa ne. Şnetljivza snebiti
ſe, bi bile nar bolji pomozhi: Odbéri ſi ſhe pred
shetevjo na njivi kóſ, kjer boſh nar lepſhi in naj
bolj polno klaſje vidil, puſti ga, de ſe
popolnama dosorí; sakaj v zelimu ſtvarjenju nobéna rezh
sa pleme ne velja, dokler ni srela, ravno tako
tudi nesrelo serno ne. Potem poshánji odbrani
koſ poſébej; ſnopje lepo na vetru poſuſhi, in
koj ga omlati, de ſe ki kaj ne ſogréje; kadar
je omlazheno, odlozhi ſi nar lepſhi in nar bolj
polno sernje sa ſeme ; rasgérni ga po zhiſto
pomedenimu podu na tanjko, in meſhaje ga ſuſhi
na sraku ; potem ga od vſega prahu dobro
ozhiſteniga v ſnashne shaklje sa ſejánje ſpravi. Şhe nar
bolj pomozh proti ſnetljivzu pa je lepó — v godno
vreme, ktériga nam le ſami Bog dati samore.

Medena rôſa.

Kadar ſe gorkota in hlad naglo
ſpremenujeta, takrat ſe ſhkodljiva rôſa jariga in osimiga
shita nar rajſhi prijemlje. Ob takim zhaſu ſe ſok
po ſtebli salepí, ter ſe po verhu ráſtja opikne ,
in mu ſhkodje. Tak ſok je ſladek, in je zhebelam
dobra paſha, sató ga medeno rôſo (Honigthau)
imenujejo. Taka rôſa pade vezhidel po dolinah,
bliso rek in jeserov. Soper to ſhkodljivo rôſo
ni prave pomozhi.

Rijà.

Rijà (Rost) perhaja na posno ſejane shita, na
shita v dolinah is ktérih ſe meglé vsdigujejo, tudi v
ſuhih letnah ſe shita prime. Rijà ſe rada tiſte ſetve
prime, ktera je preplitvo saorana, sató, kér ſe
shito nemore sadoſti globoko vkoreniniti, ter ſe
jame bilka ſuſhiti in rijaveti. Dobro vdelaj njive
sa ſétev, ſéj shito ob pravim zhaſu, pa ne v
mokrotni kraj ; takó ſe ga ne bo rijà prijela.

˛She druga ſhkoda ſe shita na polju poprime.

Shito in mnogotero dolgo raſtje poleshe
na dobri semlji, hudi vetrovi in mozhan desh
shito povalijo ; kolikor pred, ko shito poleshe,
toliko vezhji ſhkoda mu je; polésheno shito da veliko
ſlame, pa malo sernja.0

De ne boſh polésheniga shita shél,
ravnaj takó le :

1. Ne ſéj v predobro semljo taziga ſemena,
ktero rado poleshe, to je: pſhenize, reshi,
jezhmena.

2. Globoko oranje, de ſétev korenine
globoko v tla sashene, varje pred valam.

3. Zhe je treba, pershanji shito, preden
kolenza dela, de ti she v travi ne poleshe. To pa
ne ſmeſh ſtoriti v mokrim, tudi takrat ne, kadar
je velika ſapa. Nekteri s ovzámi popaſejo shito
pred simo.

Zhe je velika rôſa na shitu, de ga
perpoguje, némſhki kmetovavzi s vervjo kaplize
otreſejo. To ſe pa takó ſtorí : dva delovza potegneta
verv po rosori, in ſe vſtopita na konzih njive, od
rosora do rosora verv nategujeta in shito otréſata.

(Dalje ſledí.)

Sa vertnarize kaj.

De ſalata v zvetje ne gré, kar ſe vezhidel
po kreſu rado godí, naj ſe ſteblo ſalate kój pod
perjem in tikama nad semljo, s ojſtrim nosham
napol saréshe; ta saresa ne ſhkodije ſalati prav
nizh, ampak ſtorí, de ſalata narmanj ſhternajſt dni
dalje terpí, bres de bi v zvetje vihrala. F. sh.A.

Šembilja.

Kdor koli perložnost ima, se pri nas z kmetam
in rokodélcam večkrat pogovarjati, se bo lahko
prepričal, kako terdno véro obá na takó imenovano
Šembiljsko prerokvanje še dan današen
stavita. Posébno so pa kerčme in čebelniške klopí že
od nekdaj pripravne prižnice, na ktérih prosti kmet
in rokodelec praviga preroškiga duha iz polniga
kozarca ali iz peržgane pipice vlečeta. Očitno krivico
bi pa možkimu spolu delal, ko bi samo njega le
te stare in neúmne navade, ktera iz nagle in
nepresojene vere v Šembiljo izvira, dolžiti hotel;
tudi ženske, ktére — kakor je znano v dobrih, slabih
in abotnih navadah možake takó rade posnemajo —
tudi ženske, rečem, posébno ob dolgih zimskih
večerih od zaúpanja v te preroške marnje vnete, per
kolovratu ali motovilu žalostne prihodne pergodbe,
ktére se skorej v vsaki verstici Šembilje berejo,
z trepečim glasam mladim deklicam pripovedujejo ,
in takó že v mladih sercih prazno in mnogokrat
krivo véro cepijo.

De bodo pa moji pošteni kmetijski in
rokodelski rojaki, od prazne vére Šembiljniga
prerokvanja se prepričati zamogli, si bom perzadjal, tí,
posébno od starih ljudi časteni Boginji venec, ki se
ji ne spodobi, iz nje sive glave potegniti, in jo
postaviti v tiſte čase, kjer ljuč keršanstva še
svetila in solnce praviga spoznanja še posijalo ni,
postaviti med tiste naróde, ktéri so od malikovanja in
nasledkov vraž oslepljeni, mlado Šembiljko zibali in
nje peljnice tkali. Zabuči tedaj zgodovinna trobenta
in pokliči mi mogočniga Rimca in prebrisaniga
Gerka iz kamnatiga grôba, tolmači še v današne
čase ohranjene napise, pokaži njim razvalíne
tempeljnov , v ktérih so nar dražji dišave iz kadílnic
prot nébu puhtíle, — in upanje imam, de
prepričani bojo od goluſije čez méro časténe prerokinje.—
Babilonci in Kaldejci, Rimci in Gerki so
Šembiljo tiste ženske imenovali, ktére so, brez de bi
bile služabnice v kakimu posebnimu tempeljnu, po
laſtnim pričevanju od preroškiga duha navdane,
prihodne reči oznanovale. Zavolj števila takih
prerokinj, ktérih začetek se v tamnih časih
malikvavstva zgubí, so se ljudje dolgo prepirali. Varo
govori od desetih, Suida od štirnajstih, še drugi
od štirih, treh in nektéri le od dveh Šembilj. Zadnjič
terdi Petit v svojih v letu 1686 od te čudne
ženske spisanih bukvah, de je samo ena Šembilja in
sicer v Jonii živela, kjer so po spričevanju
Laktancija vse prave Šembiljske bukve v gerškimu spi-

sane bile. V njenim dolgimu življenju in dolgimu
popotvanju íše vzrok, de je bilo od več Šembilj
govorjenje. Po spričevanju Plinja, rimskih zgodovin
pisárja, je prinesla neka stara baba rimskimu kralju
Tarkvinju pervimu *) devetero bukev,
terdila je, de so Šembiljske, ter mu jih za veliko
denarjev ponudi. Kér jih pa Tarkvini zavoljo
pre velike cene kupiti ni mogel, pobaše stara baba
svoje kopita in ponudi, po tém ko je troje sožgala,
šestere za ravno tisto ceno , ktéro je popred za vsih
devetero imeti hotla. Kralj , ktérimu so se bukve
zavoljo manjšiga števila še bolj precenjene zdele,
odpravi zopet babo od sebe. Draga teržanka
pobere zopet drugič svojih šestero kopit in jih
verže, kakor popred, troje v ogenj. Pa še k
tretjimu perkrevlja sitna baba po dvornih stopinjah in
jih kralju k tretjimu ponudi, tóde ne drugači,
kakor po pervi ceni, svoje troje zadnje bukve.
Tarkvini jih vzame, nekaj zató, kér se mu je ta cela
prigodba prav čudna zdela, nekaj pa zató, de bi
bil že enkrat sitno babo od sebe odpravil, in kupi
te troje bukve za ravno tisto ceno, za ktéro bi bil
malo pred vsih devetero dobiti zamogel.

(Dalje sledí.)

˛Stare povéſti is ljubljane.

(Veliko obhajílo v zerkvi ſ. Marije
Devize pred moſtam v letu 1798). Pretezheno
nedéljo je ravno 46 let menilo, kér ſo bile pri zhaſt.
ozh. ozh. Franziſhkanerjih ſhtir pridige na en dan
in drugih ſ. opravil vezh. Vodnikove „Novize“
od leta 1798 to obhajilo takó le popiſhejo: „To
„nedelo ſo v zerkvi ſ. Marie Divize pred moſtam s .
„velikim veſelam obhajali sa svelizhaniga ſposnanje
„Leonarda is Porto Maurizio Franziſkanſkiga
„ordna, kateri je lani v Rimi sa svelizhanga
ſpos„nan bil. So bile tri krajnſke inu ena némſhka
pri„diga. Viſoko vredni proſht graf Auerſberg je
„peto maſho pel. Silna mnoshiza ludi ſe je ſkup
„natekla. Sjutraj je pridigoval krajnſko g. Andrej
„Shkotin fajmoſhter v Sodrashizi; ob devetih
„nemſhko g. korar inu meſtni ſajmoſhter Heribert
„graf Auerſberg, sunaj zerkve pa Ozhe
Frater„nus Terlip domazh kaplan v krajnſkim jesiku.
„Po poldne ob treh ſo bile vezhernize, ob ſhtirih
„je bila krajnſka pridiga, ktero je g. Matija
Sku„mavez, kaplan per ſ. Petru, imel, inu litanije.“

(Somenj ſ. Petra in Pavla je bil v letu
1797 odpovedan). Tó le osnanilo beremo v
Vodnikovih „Novizah“: „Ker ſe ta ob ſ. Petru in
„Pavlu osnaneni ſemejn v Lublani savol
veliki„ga polſkiga dela takrat nemore lahko ſkus 14
„dni dershat, ſemejn ſ. Petra in Pavla popolnama ven
„oſtane inu ſe bode nameſt tiga inu nameſt triaſhkiga
„ſejma, na 6 dan Roshenzveta, tó je na Finkuſhtni
„Torek sazhei inu ſkus 14 dni sapored dershal.“

Svunánja povéſt.

(Ştraſhna plôha in tózha v Şpodnim
Eſtrajhu). 7. Velikitravna popoldne ob ſhtérih je
jela tózha ſtraſhno rasgrajati in je rasgrajala
neusmiljeno zele tri ure takó, de je bila semlja vezh
ko zhevelj na debelo s tózho poſúta. Po tózhi je pa
taka plôha priſhla, de ſo miſlili, de je ſodni dan. Tak
potop je bil, de ſo hiſhe v vezh krajih vezh ko ſeshenj
globoko v vodi ſtale; veliko pohiſhtev ſe je poder-

lo, vſe polje je pokonzhano, ín veliko taushent
oralov po vinogradih je sa vezh let poſhkodovanih.
Veliko shivine je tózha vbila, ſhe vezh jo je pa v
potopu vtonilo. Tudi vezh ljudi je v ti hudi uri
shivljenje sgubilo. Şhkoda je neisrezhéna, kér je
vezh ko dvajſet ſoſeſk na beraſhko palizo priſhlo.
Şhkoda ene ſame ſoſeſke (Strass), ki jo je
goſpoſka rasſodila, sneſe 112,222 gold. (ſtó in dvanajſt
taushent, dve ſtó, dva in dvajſet gold. ſrebra)! —
Bog naſ obvari pred tako neſrezho.

Urno, kaj je noviga?

(Velka najémna kozhija
(Gesellschaftswagen) v Ljubljani.)

Od te vam Novize
Kmetijſke pov'do ;
Nikoli kozhijze
Şhe take ni b'lo.
Po Vodnikovi peſmizi.

Kar je marſiktéri she dolgo shelel, ſe je
sgodilo ſedaj. Zhe bo delo kolarju in ſedlarju naglo
is rok ſhlo, bo imenovana kozhija konez
Maliſerpana narejena. Namen te najémne kozhije je
sa majhine denarje ob napovedanih dnevih po 12
oſéb (perſhon) ſkupej v rasne kraje ſèm ter tjé
popeljati. Ta kozhija je pa poſébno sa voshnjo k
Blejſkimu jeseru namenjéna, kamur bo zelo
polétje noter do posne jeſeni vſaki teden dvakrat
ſhla. Blejſki grad! — ti ſivi poglavar prijasniga
jesera — koliko vezh ljudi boſh prihodnizh k ſebi
vabil, ki ſe bodo na boshjo pót k Marii na jesero
podali ali pa rasveſeliti ſe v tému lepimu kraju, od
ktériga naſh ſlavni peviz Dr. Preſherin poje:

Deshéla kránjſka nima lépſh'ga kraja,
Ko je s okólſhnjo tá, podoba rája.

Pa ne ſamo Ljubljanzhani bodo prihodnizh
priloshnoſt imeli, vezhkrat sa majhine denarje na
jesero priti; ampak tudi veliko ptujzov ſe bo
ſèmkaj drenjalo, kader jih bo shelesna zeſta is
Dunaja perpelala, ta prelepi kraj naſhe deshele
viditi. Blejzi! nova sarja vam bo kmalo saſijala,
— miſlite na moje beſede! sakaj jes jih dobro
posnam Dunajzhane, radi ſo dobre volje in ſe nar
rajſhi v lepi in proſti naravi rasveſeljujejo. Tóde
vezh rezhi morate pri vaſ poprej ſhe napraviti in
popraviti, od ktérih vam drugikrat kaj vezh
povedati hozhem. — Sdaj ſhe neke beſédize od sgodovine
imenovane velke kozhije. Narédbo perve take
kozhije ſo ſi Franzosi v letu 1825 vmiſlili ter ſo jo
„Omnibus“ imenovali; to ſe po naſhimu jesiku
„Vſim“ glaſí, sa to, ki je bila ta vſakimu
zhloveku sa majhno plazhilo odperta. Kmalo ſo jih jeli
tudi v drusih deshelah napravljati; Dunajzhani
jih imajo veliko mnoshizo takih vosov, ktére
„Gesellschaſtswagen“ sató imenujejo, kér ſe ljudje
v njih sdrusheni ſèm ter tjé vosijo; tudi jim
„Stellwagen“ pravijo, kér take kozhije po mnogih
ulizah na ljudi zhakajo, in ſe s njimi ob napovedani
uri odrinejo. Tudi na Şhtajerſkim in v
Zelovzu imajo vezh takih kozhij, in kakor ſmo ſliſhali,
tudi v Sagrebu.

Dr. Bleiweis.

(Taziga vòla ni ſmo ſhe v Ljubljani
vidili.) Pretezheni petik je Urbaſ, meſtni meſár,
nekiga vòla saklal, ki je bil po ſvoji velikoſti bolj
ſlônu, kakor vòlu podoben. Na kratkih meſnatih
nogah ſtojezh, Şhvajzerſkiga plemena, ſheſt lét ſtar,
je bil 17 peſtí viſok in od glave do répa 25 peſti
dolg; teshak je bil pa zhes 20 zentov. Rasun
vezh drusih glav ga je Dolnizhar na Hrováſh-

kim, 4 ure pod Varashdinam od nekiga
grajſhaka kupil. Ravno takrat, ko ſim jes to imenitno
shivino ogledoval, je neki kmetizh ſvojiga vòla k
meſarju prignal, ki je bil proti unimu, kakor miſh
proti mazhki.— Kmetje! kaj miſlite, kakó ſe táko
govedje sredí? S obilno klajo! Nikdar s klajo ſamó!
Şhe dve druge poglavitne rezhí ſte, bres ktérih
réja goveje shivine nikoli ne tekne, in ktére le
malokdo med vami takó obrajta, kakor gré.
Odlozhíte sa pleme le lepe in ozhitne telize in dajte
jim korenjáſhkiga bika; teliza mora narmanj
poldrugo leto ſtara biti, zhe je manj ſtara, le otroka
h biku ſpuſhate. Pa tudi ne vſaka ſtara merha ni
sa pleme dobra: motiſh ſe, zhe pri réji shivine kje
v en dan ravnaſh; ti in tvoja shivina bota revna
oſtala vſe ſvoje dni. Rasun dobriga pleména in obilne
klaje je pa pri réji shivine tudi ſhe nekaj drusiga
potreba, to je: ſnashnoſt, ktéra je pol shivljenja.
Koliko, miſlite moji dragi domorodzi, de je gori
imenovani vòl blata na ſebi is Hrovaſhkiga
perbaſal? Po vaſhi rajtingi morde nar manj en zent!
Tóde vaſha rajtinga nizh ne veljá, sakaj zheden
je bil po zelimu shivotu in ſvetila ſe mu je
dlaka, de ga je bilo veſelje gledati. Gnoj ſamo
polju dobro tekne: tjè ga vosite, tam ſe bo bolj
dobro prilegel, kakor na shivinſkimu truplu, ki ima
kosho, de ſkos njo diha, ne pa, de bi jo gnojili!

Dr. Bleiweis.

(Dekliza od ſtrele vbita). Ob hudi uri, ki
je bila pretezheno ſredo proti vézheru v Ljubljani,
gre neka dekliza s ſvojimi tovarſhizami is
prediſhnize proti dómu v Şhiſhko. Bliso
Paljaruzoviga gradú sapuſti neſrezhna dekliza ſvoje
tovarſhize in hitro naprej sbeshí de bi gromenju in
deshju odſhlá, pa ravno to je bila njena narvezhi
neſrezha ! Komej je tèzhi sazhela, ſtrela v njo
vdari in jo na meſtu vbije. Pregled mertviga trupla je
pokasal, de je ſtrela narpred slati uhàn na levi
ſtrani sadéla in od ondod doli po truplu ſhinila, in
po ti ſtrani tudi obleko ſèm ter tjè poſmodila. Le
pol uhána ſe je v tem uſheſu najdilo, drusiga pol
je pa ſtrela odbila. — Morebiti bi ſe ji ta neſrezha
ne bila primerila, zhe bi ne bila tèkla, sakaj v
hudi uri tèzhi, je slo nevarno, kér ték
veter naredí, in ſtrelo sa ſabo potegne, kakor ſo nam
tudi zhaſtitljivi goſp. Şlomſhek uni dan v
„Novizah“ povedali. De bi pazh ta lepi poduk
pasljivih bravzov veliko najdel!

Snajdba vganjke v poprejſhnim liſtu je:
Brinje.

Danaſhnimu liſtu je tretji del vinoréje perdjan.

Kmetijſke in rokodélſke novize.

Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.

№ 27.

V ſrédo 3. Maliſérpana.

1844.

☞ Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 3o kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.

Vénec
hvaležnosti in spoštovanja
Gospodu
Janezu K. Kersniku

starašini *) c. k. učeliša Ljubljanskiga
in učeniku prirodoslovja, udu kranjske
kmetijske družbe i. t. d. na dan obhajanja
njegoviga godú od rodoljubnih učencov
posvečen 24. Rožnicveta 1844.

Ti, ki ljubiš verno vdane
Svoje učence, o modrica
Domorodna! k so ti znane
Naše želje bélodane,
Bodi dans nam pomočnica,
Počastiti učenika
V pesmi lastniga jezika!

Z rajskim sladam naše žile
Naj napolni tvoja lira,
De se bodo čuti mile
Dolžne hvale v njih zbudile,
De z njih pesem sladka zvira,
Ki Njegove slavne dela
Celim svetu“ bode pela.

Ker ni čednosti na sveti,
Ki bi bolj češena bila,
Ko v ljubezni v serci vneti
Skazane dobrote peti,
Ktere roka je delila
Tvoja, učenik ! mladosti
Tak številno v obilnosti.

Iz navadniga obzora
U narave svete hrame
Peljal nas si, kamor zora
Svitla ne prodre odzgora,
Kjer temá oko objame,
Ogrinjalo megle černe
Prosti um gosto zagerne;

Tù nam svétit' je začela
Rajska luč od Tebe vžgana,
Tù pozdrav'Ia zarja bela,
Ko sestrica nas vesela
Od kraljev'ga solnca dana:
Glej! leskeče se v blišavi
Vse v dolini in višavi!

Zdaj zvestó smo Te sledili
V narave skrivne stráni,
Nje moči se čudne učili,
Nje sladkosti s Tabo pili
V njenim krili skupej zbrani;
Tù smo mogli vsi spoznati,
De je nárav sladka mati.

Tukaj um resnice zbira:
De ne vlada zgoda slepa,
De od Večniga vse zvira,
Čigar moč ves svet prestira,
In dobrota vse obklepa;
Sveta de modrost njegova
Večno je ena, večno nova. —

Ti učis, de domovini
U besdi in v djanji,
Kakor nje hvalešní sini,
Naj domá bo al v ptujini,
Stanovitno bod' mo vdani;
Lástno de blagó zatara,
Kdor za rod svoj malo mara.

O vodník naš prečastiti!
Kdo bi mogel Ti odreči
Vzeti nauk plemeniti,
Pokazano pot slediti,
Željni ter namen doseči?
Ko serce topi se Tvoje
V ognji domovine svoje !

Prejmi vénec gorke hvale
Za dobrote preobilne,
Ki bodo ko rož'ce zale ,
V naših sercih v vek dišale;
V njih zasluge neštevilne
So spomnike stav'le zlate,
De spomin ne vgasne na — Te.

Ven'c ni pervi naš ljubljeni,
Ki bo lepšal Tvoje čelo ,
Kitijo Te nebrojeni,
Vedno mladi in zeleni;
Tròp mladenčev jih je plêlo,
Ki z ljubeznijo gorečo
Tebi hval'jo svojo srečo. —

Nas valovi scer ločili
Bodo časa zdaj dereči,
Pa nauki in sveti mili
Tvoji vedno nam svetili
Bodo v sili in v sreči ,
Kakor potniku v ptujini
Svitle zvezde v nočni t'mini.

Srečin! kter' njih slušal glase
Bo v življenja polznim teku,
Njemu venec sreče rase
Zdaj že za prihodne čase.
V poznih letih bo še rekel:
To je nauk učenika,
Hvala bodi Mu velika!

Domazhe shitne plemena poshlahtiti.

Viſokouzhen in v kmetiſhtvu sveden uzhenik
gosp. Rossmässler nam je v nekimu némſhkimu

zhaſopiſu *) ſredſtvo rasodel, kako bi naſhi kme-

tovavzi samogli prav lahko domazhe shito
poshlahtiti, bres de bi jim treba bilo, ptujih
plemenov napraviti ſi. Ptuje shitne plemena ſe v naſhi
semlji kmalo svershejo in od leta do leta ſlabji
prihajajo; tega nam kashe ptuja pſheniza, ki ſe is otoka
ſ. Helene dobiva, jezhmen is Nampte, i. t. d.

Tudi per reji shivine ni vſelej potreba, de bi
ptuje plemena v deshélo vodili, zhe ſe le ſkerbno
na to pasi, de ſe med domazho nar lepſhi in
imenitniſhi sa rejo ohrani; ravno taka ſe tudi s
shitam godí. Imenovan uzhenik nam osnani po ſvojih
vezhletnih ſkuſhnjah, in pravi, de je nar gotovſhi
ſredſtvo domazhe shito poshlahtiti to le :

Poiſhi na ſvoji njivi tiſti kraj, kjer
nar lepſhi klaſovje vidiſh, in odlozhi ga
od drusiga per shetvi, de ga boſh poſébej
omlatil; po mlatvi pa odberi od tega sopet
nar boljſhi in nar lepſhi sernje sa
prihodno ſetev. Zhe boſh 3 ali 4 leta saporedama takó
ravnal, si boſh takó shlahtniga shita pridelal, de
ga bo veſelje viditi in shitni kupzi ſe bodo tergali
sa-nj. Ne miſli pa, de bi mogel per temu ravnanju
ſvojo njivo bolj gnojiti, kakor jo po navadi
gnojiſh, obdeluj in gnoji jo po ſtari navadi; na
táko visho bo shito vedno dobriga serna oſtalo, zhe
bi ravno vtegnilo, prihodnizh v ſlabji semljo priti.

S tem ravnanjam ſo ſi umetni Anglijani
veliko shitnih plemenov napravili, od ktérih ptujzi
miſlijo, de ſo nove ſorte, in ktére jim po prav
dragi zeni prodajajo.

Tudi per naſ umni kmetovavzi takó she dolgo
ravnajo , ki le to bolji sernje, kakor per naſ pravijo ;
„sernje is kota“ — sa ſeme odlozhujejo ; miſlim
pa, de naſhi kmetje vunder tó ſhe takó ne
obrajtajo , kakor gré.

Naj tedaj naſhi kmetovavzi te vezhlétne
ſkuſhnje gori imenovaniga uzhenika poſnemajo in k
ſvojimu pridu obernijo ; v malih letih ſe bodo
preprizhali, koliko vezh od ſedaj jim bodo njih njive
dobizhka doneſle, zhe bodo od leta do leta po tem
pravilu na tanjko ravnali! —

Travnik, na ktérmu némſhka detela
she 21 lét raſte.

Ako greſh, ljubi moj bravez, v Latermanovo
ſ-hodiſhe poleg Ljubljane, bodeſh koj per
sazhetku imenovaniga ſ-hodiſha na levi ſtrani, memo
ktériga tudi velika zeſta v Terſt pelje, travnik vidil,
na ktérmu lepa némſhka (luzernſka) detela
raſte. Vlaſtnik tega travnika s koſhnjo detele zelo
polétje do posne jeſeni takó ravná, de jo vedno le
en koſ naſprot pokoſí, ter jo ſvoji shivini poklada;
komej je pa na sadnjimu konzu pokoſhena bila, je
sopet na pervimn konzu toliko sraſtla, de je sa
drugo koſhnjo pripravna, in takó dalje.

Ljubljanzhani ſe od reſnize mojih beſedí ravno

ſedaj lahko preprizhajo, kér je na pervimu konzu
imenovaniga travnika she v drugizh detela tako
velika, de jo bodo samogli kmalo koſiti.

Ta travnik mi je she davnaj takó dopadil, de
ſim uni dan ſtariga goſp. Malizha, ki je vlaſtnik
tega travnika, popraſhal: kako dolgo ta lepa
detela she tukaj ſtoji? „21 lét! — mi prijasno
odgovorí in pravi, de jo je dolgo zhaſa po
ſhtirikrat ali zlo po pétkrat na leto koſil, nekaj lét
ſèm pa po trikrat. Vſako leto — mi na dalje pravi
— ſim puſtil travnik jeſen v deshevnimu vremenu,
ali pa v sazhetku ali pa pri konzu sime, kader je
bil ſhe s ſnegam pokrit, s gnojnizo is
ſerilnikov (ſekretov) poſhkropiti. Ta gnojniza s
deshjem ali ſneshnizo smeſhana, mu je prav dobro
teknila, ſizer bi mu prehuda vtegnila biti.“

To ſo beſede v kmetiſhtvu svédeniga goſp.
Malizha, ktére naſhim bravzam tukaj osnanim, in
ktére poterdijo, kar ſo goſpod — o— v 8 in 9 liſtu
naſhih Noviz od némſhke detéle piſali. S veſeljem
ſim tudi v Kukovi ſhtazuni ſliſhal, de ſo tukaj letaſ
na to perporozhvanje prav veliko tega ſemena prodali.
De ſe pa nobeden teh, ki ſo némſhko detelo
vſejali, kaſal ne bo, mu je imenovani Malizhov
travnik shiv porok, ako je le semlja sa-njo pripravna.

Dr. Bleiweis.

Šembilja.

(Na dalje.)

Tóde ni bila zadosti radovednim vražam in
učenostim udanim Gerkam sama Šembilja; imeli so
še druge vedeže, orakeljne po imenu, ktére so
v manjših rečeh za svet poprašovali. K tém jo je
perpihal vsak imeniten Gerk v svojih dvomih. Ni je
bilo vojske začete, ni ga bilo miru sklenjeniga, ni
bila dana nova postava, preden se ni imenitni
orakelj zaslišal. Pópi, kteri so per tih vražnih
vedežih služili, so urno vidili, kake lepe dobičke bi si od
radovedniga ljudstva lahko pridobiti vtegnili; zatorej
so drage in žlahtne darove, ktére so samo bogatinci
prinesti zamogli, od sleherniga terjali, ktéri se je
ondi hotel posvetovati. Razun tega so pa še drugi
dobiček dosegli ; vedili so namreč, de prosto
ljudstvo tó nar bolj obrajta, kar ne pozná, in to v nar
veči časti ima, komur se približati ne sme. Tudi ti pópi
so bili večidel najemniki, in so ravno takó zvito
prerokvali, kakor Šembiljski. Skorej vsi odgovori
so se lahko na dvojno razlagali.

V radovednosti in v vražah obojniga ljudstva so
našli zadnjič še drugi pópi svoj vſakdanji kruh v
tem, de so iz letanja ptičev in drobú
bogovam v daritev zaklane živine prerokvali.
Zdravi drob so deržali za srečno znaminje,
posébno so bile pljuča prav na tanjko pregledane. Včasi
je goljufija clo tako deleč šla, de so terdili, zaklana
živina serca nima, kar je bilo strašno znaminje.
Pa ne samo neúmne, tudi neusmiljene so te vraže
bile. Pošten Gerk, Cimon po imenu, je mogel
umreti, pa zakaj? zató — kér so mravlje kri
zaklane živine na njegovo nogo nosile. V vojski
in sovražtvu so čenčali prihodne rečí iz živinskiga
žolča, kér je sovražtvo grenjkó, ko žolč. Kako
škodljivo zaúpanje so Gerki v te vraže stavili,

so pokazali sicer serčni Špartanci pod svojim
vojvodam Pauzanijam, ki so se pustili brez vse
brambe od Perzov, svojih sovražnikov, silno
poterpežljivo umoriti, zakaj, živinski za svet
poprašan drob je prerokval zgubljeno vojsko. Če je pa
goljuſni póp še zmirej kaj dvomil, če ga sopuh gorkiga
droba k prerokvanju povzdignil ni, glej — živinski
mehur verže v ogenj, ter zvesto gleda, kje de bo
počel, in srečo oznanuje, ako ga je razkropljena
voda nekoliko zmočila.

Pa tudi ptiči so v tistih časih mogli
prerokvati. Belo obleko in zlat venec so nosili pópi, k
razlaganju ptičjiga letánja odločeni. Umili so prav
dobro ptiče vabiti. Proti jutru so kazali srečo, proti
večeru pa nesrečo. Lastovka je bila nesrečni ptič,
golob je vedno srečo oznanoval. Sova je bila
vsim Gerkam, razun Atencov, nesrečno poročilo.
Vran in srak so se bali; petelina so posébno ob
vojniškim času radi vidili. Čebele so pomenile
prihodno zgovornost. Še clo zajci, kobilice,
kače in žabe so bile zvesto za svèt poprašane. —

Tóde predolgo sim se morebiti pomudil per tih
dveh v moči in umetnosti kakor v vražah glasovitnih
narodih. Ne zameri mi, Rimski in Gerški duh, če
sim se prederznil, zagrinalo, ktéro te zákriva
prostim očim, nekoliko odgerniti; — odpusti mi dragi
prebivavec imenitniga mesta *) , ki je na sedmih
gričih zidano, de te lakomniga in gospodarstva
željniga imenujem, saj si res iskal vsako nar manjši
perložnost, si svoje sosede v oblast pripraviti,
požigal si in moril, nisi mu prizanesil še otroku v
maternimu telesu; perzanesi mi tudi ti prebrisani
roják **) sedmih modrijanov, de ti zvijače
prilastim in golufije perpisujem. Zakaj vas Rimce,
nekdajne gospodarje in vlaſtnike Kranjske dežéle,
in vas, čigar učenost vsim naródam sije, kakor
svetlo solnce, vas prebrisane Gerke bi tožil, de
vraža še dan današenj čez lepo Kranjsko dežélo
svoje černe perute razteguje, ako bi mi znano ne
bilo, de tudi narodi, ktéri ne poznajo vas, né
vašiga jeziga, skorej ravno tistim malikam služijo ,
pred ktérimi ste vi svoje kolena perklanjali.

(Konez sledí.)

Vrémenik.

Ze od nekdaj so se modrí možje trudili,
razodeti postáve vreména. Osemdesetléten dédek jo
marsikrat ne zadéne, ki te svarí, koso klepati, ali listje
grabljati; gorko solnče zvodi čolnarja, de iz
Terstá proti Benédkam odrine, kteriga na pol pota
júg in dež vtopit hoče. — Dolga skušnja je te le
znamnja premembe vremena nar bolj poterdila:

1. Krájski kazavci vrjeména.
Mi Celovčáni goré, ki Koroško in Kranjsko
dežélo ločijo, imamo kazavce vreména, sosébno pa
takó imenovano opoldnévno goró in peč,
ktérih meglén klobuk večidel gerdo vreme oznanuje.
Snég na Overju, ki spremlja dež po ravnótah,
obéta jasno vreme. Drugótni kraji druge hribe
imenujejo' svoje vrémenike. Ljubljančani gledajo
zvečer na Ljubelj, kér, če je brez oblakov, ali se
izjasnuje, lepo vreme perpihlja. Mnogi ljudjé
kazavce hude ure seboj nosijo, in iz bolečine
kurjih očesov, ali skerníne dež, sneg, veter oznanújejo.

Zrakoméri z živim srebram nalíti, niso sploh
znani, pa tudi dostikrat vreme ne zadénejo.

2. Povsotni kazavci.
Dež oznanujejo:
Obstréti krog solnca in mesca; zravensolnca
in zravenmesci ob merzlejšimu času; bleda luna;
ruménkasta večerna, rudéča zjutrenja zarja;
zjutrenja mavrica da rada kapljico; solnca izhod bled,
ali med černimi meglami; jásen zrak brez rôse;
oblaki, ki jih veter podí; bučanje vetrov; daljne
goré, ki jih čisto in blizo vidimo; smrad iz
odstopov ; iskre na piskrih; saje iz dimnikov padajoče;
dim proti tlam tlačen; glasje zvonov; voda bolj na
tanjko slišana; jug po leti ali v jeseni; mokrotno
kamnje; govedje, ki gobez na kviško molí in vóha;
večerno petje petelínov; kuretina v prahu
berzkajoča; mačke ki se snažijo; lástovke, ki nizko nad
vodami letajo; muhe težavne; race in gosí, ki se
prMno koplejo in semtertjè žlabrajo; dežni červi,
ki iz zemlje lezejo.

Lepo vreme oznanujejo:
Svetla, luna; solnčni záhod po lepimu nébu;
lahki, kopičani oblaki na obnébju; zjutranje meglé,
ki proti poldnévu zginejo; zvečerna mavrica;
velika rosa iz jasniga néba; bele meglice poleg vode
na večér; zjutranje megle, ki po dolínah nizko
leže ; mnogi topirji zvečér; mušice, ki se kopičijo
po solnčnim zahódu; visoke lastovice; divji golobje,
d v gojzdu gergotljajo ali kruljijo; rége, ki na
drévju raglajo; pajki če pridno predejo; pijavke,
ki merne v vodi ostanejo.

Merzlo zimo kažejo:
Merzlo in mokro polétje z mnogim sadjam na
šipikih (Hagebutte) in medvednikih; zgodni odlét
ptičov. Če po zimi dežuje, pride slaba letina.

Suho polétje kažejo:
Spomladna enakodolgost noči in dnéva brez
vetrov; vihár od jutra okoli 20. Velkitrávna; vihár
blizo 26, Sušca, od ktére strani koli bodi.

Mokro polétje sploh pride, če ob 20. Sušca
južno-izhoden veter bučí; slaba letina, če je
Svečan lep.

Dežévje v Kimovcu kaže suhóto v
Velikitravnu; dežévje v Velikitravnu suhóto v Kimovcu;
mokra jesén in topla zima perpélje suho in merzlo
spomlad; merzel južen veter ob polétju, ali jesén
perpodí deževje.

Zgorni in spodni veter ſta per nas nar bolj
mogočna. Če se dostikrat spodrineta, nobeno
vreme se ne derží. Dolgo pihanje burje prinese merzlo
zimo, — suho, gorko polétje; pihanje juga pa
mokro in merzlo polétje.
Iz Celovca.

R.

Svunánje povéſti.

(Ştraſhna ſhkoda per obertniſki
rasſtavi v Parisu) ſe je 9.pretezheniga meſza
popoldne sgodila. Franzosi ſo túdi letaſ veliko
rasſtavo obertniſkih rezhí v Parisu napravili; kér je
pa ondi ſilo veliko blaga ſkupej priſhlo, ſo pod
milim nebam leſeno poſlópje napravili, ga vmetno
snotrej in svunej olépſhali in ſtreho s zinkam pokrili.
Ştraſhen vihár je pa gori imenovani dan, ſtreho
rastergal, grosna ploha je pritiſnila, in kmalo je bilo
zelo poſlópje polno vode. Şilo veliko ljudi je she
poprej ſèmkej priderlo, hudimu vremenu oditi, sato
je taka smeſhnjava vſtala, de je bilo joj! — Veliko
nar drashjih rezhí je takó poſhkodvanih bilo, de je
zela ſhkoda — kakor pravijo — okoli 80 tavshent
goldinarjev v ſrebru sneſla!

(Şhvajzi letaſ kebri veliko ſhkodo
delajo.) V vezhih kantonih ſe kmetovavzi prav slo
persadevajo, to ſhkodljivo shival pokonzhati.
Lanſko léto ſo v devetih ſoſeſkah 114,304 bokalov
(pintov) ali po ſhtivilu ſedemſto in devet in
dvajſet milionov kebrov nabrali in koriſtno
porabili. Nek úmni mosh je is njih drago viſhnjévo
barvo (Berlinerblau) pridobil. Zhe bi tudi pri naſ
kmetovavzi kebre tako salesovali, kakor gre,
koliko shita, dreveſov in drusiga seliſha bi ohranili!
koliko kebroviga olja bi ſi s njimi lahko pridobili
ali pa ſaj dobriga gnoja. Nizh na ſvetu
ſhkodljiviga ni, kar bi tudi koriſtno ne bilo , ako ga
zhlovek le oberniti sna !

˛Stare povéſti is Ljubljane.

(Maliſerpan v letu 1799). Vodnikove
„Novize“ od tega méſza piſhejo; „Stari ludje
ne„pomnio, de bi kdaj poleti tako malo merlizhov
„per naſ bilo, kakor letaſ. Deſlih je vrozhina na
nag„lim sazhela, vunder nobeden ni vmerl ſkus
ſhtir„najſt dni, od perviga dne tiga meſza do
petnaj„ſtiga. Sizer je v Ljublani kaj poſebno redkiga,
„kadar dva ali tri dni nobeden nevmerje.“ —

(Naj mi ſhe kdo ſtare zhaſe hvali!) V
Vodnikovih „Novizah“ leta 1798 beremo to le
pergodbo, od ktire on pravi, de ni smiſhlena, ampak
reſnizhna : „Ena lepa rezh sa nauk shenam inu
mo„shem ſe je ne davno pergodilo v Lublanſki kraſii.
„Nek mosh pride pred goſpoſko savolo toshbe, kér
„ga je ſoſed toshil; on proſi, de bi ga goſpoſka
„neſilila, de bi ſe on ſam zhes toshnika
sagovar„jal, temuzh de bi goſpoſka njegovo sheno nameſti
„njega gorivsela. Goſpod ga praſha: ali ſi neupaſh
„ſam toshniku odgovor dati ? ali je mar shena
go„ſpodar per tvoji hiſhi? Mosh pravi: Proſim, naj
„shena nameſti mene pravdo ispele, sato ker
per„vizh ob ſedajnim zhaſu vſe narobe po ſveti gre,
„naj pa tudi shena nameſti mosha bode. Drugizh
„ſim jes per hiſhi le kakor otrok bres ſtariſhev, ona
„pa dela, kar hozhe in hlazhe noſi. Tretizh bo
„pravda narbol ſkusi njo doblena, sakaj nje jesik
„je smiraj na mokrim, njena bo vſelej ta sadna.“

Urno, kaj je noviga?

(Perva hitra natiſkavniza (Schnellpresse)
v Ljubljani) je 26. Roshnizveta par natiſkovavzu
naſhih Noviz goſp. J. Blasniku sazhela delati;
danaſhne Novize s zhetertim liſtam „Vinoréje“ ſo
pervi natiſ té nove maſhine: naj bo to tudi naſhim
naſlednikam sa prihodne zhaſe rezheno ! Ta
natiſkavniza ni kakoſhna navadna maſhina, in kashe,
kaj vſe zhloveſhka umetnoſt samore! Kar ſta samogla
dva zhloveka s navadno natiſkavnizo zeli dan
ſtoriti, tó ſtori ta nova maſhina v dvéh urah. Ona
vſe per natiſu potrébne opravila ſama dela;
tiſkarſko zhernilo ſi ſama pripravlja, zherke s njim
pomashe, ſama natiſka i. t. d. Tri delavze potrebuje,
eden goni veliko koló, drugi sa natiſ perpravljene
pole pipirja v njo vloshuje, tretji jih pa v enimu
lipu na eni ſtrani natiſnjene, is nje prejemlje. — Kér
bodo gotovo naſhi bravzi radi svedili, kje in kdaj
ſo perve hitre natiſkavnize jeli napravljati, jim ob
kratkim to le povémo: Némzam gre zhaſt té
snajdbe; natiſkovavez Friderik König is Eislebna na
Şakſonſkim in vmetnik J. Bauer is Ştutgarda ſta v
Londonu, poglavitnimu meſtu Anglijanov, pervo

hitro natiſkavnizo napravila, s ktéro je bil 29.
Liſtopada 1814 angleshki zhaſopiſ, „Times“ s
imenam, vpervizh natiſnjen. V létu 1817 ſta pa na
Némſhkim ſhteri take natiſkavnize naredila in od
takrat ſo jih bolj pogoſtama prizheli narejati; takó,
de jih imajo sdaj vezhidel she po vſih imenitniſhih
natiſkarijah. —

Zhe bi kdo to vmetno isdelano natiſkavnizo shelel
viditi, naj jo gre k natiſkavzu goſp. J. Blasniku
gledati; radovoljen mu jo bo pokasal.

(Kér ſo kose letaſ na Kranjſkim)
sopet prav pogoſtama otroke in odraſhene ljudi
napadale, in smiraj bolj vſakdanje ſkuſhnje uzhé, de
ſtavljene kose zhes vezhlet ſvojo mozh sgubé,
in zhloveka ne samorejo pred kushnimi kosami
obvarvati, sató je z. k. poglavarſtvo vſim sdraviteljem
priporozhilo, ne ſamo odraſhenim otrokam ampak
tudi drugim ſtarejſhim ljudem kose v drugizh
ſtaviti. V hiſhi meſtne Liubljanſke goſpoſke jih
ljudem she vezh tednov ſtavijo, med temi tudi vſaki
torek in zhetertek popoldan uzhenzam Ljubljanſkih
ſhol; do ſedaj ſo jih okoli 500 otrokam in
odraſhenim v Ljubljani poſtavili.

Kmetijske opravila v méſezu
Maliſerpanu.

V temu meſzu pride delo na enkrat s kupam:
koſhnja, shetev, oranje in ſetev; vunder ſe morajo
tudi sraven tega ſhe druge opravila dopolniti. — Repo
ſejati in pleti. Kapuſ na sélniku, krompir in turſhizo
okopavati, njive v drugo praſhiti sa jeſenſko ſetev. —
V vertu plevel potrébi, srélo ſéme oberi, in vſakimu
ſemenu snamnje perdeni, de ſe posnej smotil ne boſh.
— Şadno drevje, zhe mu vrozhina nadlégva, s
vashnim maham obloshi, bo vrozhina in ſuſho loshej
preterpélo. — V deshevnih dnevih ſe lan ruje in raſla.
— Po drevéſah oſé, ſerſhéne, mravljinze in drugo
ſhkodljivo golasen satiraj, in de boſh s njimi manj
opraviti imel, ne posabi, kar ſim ti v méſzu
Velikitravnu sa ptizhe perporozhil, ne perpuſti mladizhev
loviti ali satirati. — Zhe bób, kadar zveté, rijà ali
uſhí poſhkodvati hozhejo, je dobro , verhizhke
potergati mu. — Ako ti muhe v kuhini, v hiſhi ali v
hlévu nadleshvajo, pokadi s buzhnim perjam, bojo
muhe pozerkale. — Kvaſ sa kruh dobro oſòli, de
kruh ſpléſnil ne bo. — Koſhtrune med ovzé, in bika
med krave ſpuſti. — Jagneta v deshju na paſho ne
isgajnaj ; selene klaje shivini ne polagaj. — Şadej
ſe rad jaſtrob in dihur k hiſhi perkradeta; imej per
kuretni ſkerbno okó, de ti kaj odnéſla ne bota.

K.

Danaſhnimu liſtu je zheterti del vinoréje perdjan.

Kmetijſke in rokodélſke novize.

Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.

№ 29.

V ſrédo 17. Maliſérpana.

1844.

☞ Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 3o kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.

KERŞT PER ŞAVIZI. *)

Sloshil

Dr. Preſhérin.

Vvod.

Valjhún **), ſin Kajtimára, bòj kervávi
She dólgo bije sa kerſhánſko véro,
S Avreljam Droh ***) ſe vèzh mu v brán ne ſtávi;
Konzháno nijno je in marſiktéro
Shivlênje, krí po Kránji, Koratáni
Prelita, napolníla bi jeséro.
Gnijó po pólji v bójih pokonzháni
Trum ſèrzhni vájvodi, in njih vojſháki,
Şam Zhertomir ſe s májhnim trôpam bráni.
Bojúje ſe nar mlájſhi med junáki
Sa véro ſtárſhov, lépo Bóg'njo Shívo ****),
Sa Zhèrte, sa Bogóve nad obláki.
On s njími, ki ſhe terd'jo véro krívo
Beshi tjé v Bôhinj, v Biſterſhko dolíno,
V terdnjávo sídano na ſkálo ſivo.
Şhe dán danáſhni vidiſh rasvalíno.
Ki Ajdovſki ſe Grádez imenúje,
V nji glédaſh Zhertomirovo laſtnino.
Devétkrat vézhi mnósh'za jih obſúje,
In svéſte ſtrashe króg in króg poſtavi,
Odvsáme up jim vſe pomózhi ptúje ;

Viſoke ódre támkej ſi naprávi,
Sidôvje podkopúje, vráta ſéka ;
Ne polaltí ſe njih, ki ſo v terdnjávi.
Şheſt méſzov mózhi tlá kerváva réka,
Şlovénez shé morí Şlovenza, bráta —
Kakó ſtraſhnà ſlepôta je zhlovéka!
Ki niſo mèzh, ſekíra in lopáta
Jih môgle, lákota nepremagliva
Pertí odpréti gráda tèrdne vrata.
Dalj Zhertomír jim réve ne sakríva,
Beſéde té továrſham rêzhe sbránim:
„Ne mèzh , pregnála bo naſ ſrézha kriva.
Le málo vam jedila, bratje! hranim,
Braníli ſmo ſe dólgo bres podpóre,
Kdor hózhe ſe podáti, mu ne bránim;
Kdor hózhe vaſ dozhákat' tèmne sóre,
Nepróſte dni shivét' nozhém enáke,
Ne branim mu, al jútra zhakat' móre,
S ſebój povabim drúge vaſ junake,
Vaſ, ktérih ráma ſe vkloníti nózhe,
Temnà je nózh, in ſtréſa gróm oblake ;
Şovráshnik ſe podál bo v ſvôje kózhe,
Le májhin prôſtor je tje do goſháve,
To nózh nam jo doſézhi je mogózhe,
Nar vèzh ſvetá otrôkam ſliſhi Şláve,
Tje bómo nájdli pót, kjer njé ſinóvi
Şi próſti vól'jo véro in poſtáve,
Ak pa naklónijo nam ſmèrt Bogóvi,
Manj ſtráſhna nózh je v zhèrne sêmlje kríli,
Ko ſo pod ſvetlim ſólnzam ſushni dnóvi !“
Ne sapuſtí nobèden ga v ti ſili,
Molzhé orôshje ſvoje vſák bersh vsame,
Ştrahlivza v zélim ní imèl ſhtevíli ;
Al kómej vrata ſo odpèrte, vnáme
Şe ſtráſhni bòj, ne bòj, meſárſko klánje,
Valjhún tam s zelo jih mozhjó objáme.
Tud' òn ſe je sanéſil na njih ſpánje,
Preléſti miſlil je osídje gráda,
In ponevédama planíti nánje.
Ko ſvôjo mózh nar bòlj vihár raskláda.
Okróg vrát ſtrásha na pomózh savpíje,
In vſtáne ſhúm, de mósh sa mósham páda.

Ko ſe neúrnik o povódnji vlíje,
Is hríba ſtérmiga v dolíne pláne ,
S derézhimi valóvami ovije,
Kar ſe mu soper ſtavi, ſe ne vgáne,
In ne pozhíje pred, de jes omága;
Tak vèrshe ſe Valjhún na nekriſtjáne.
Ne jénja pred, doklèr ni sádnja ſrága
Kerví prelíta, doklér njih kdo ſôpe ,
Ki jim je ſtárſhov véra bla tak drága.
Ko sór saſíje na merlízhov trope,
Leshé, k ob ájde shétvi, al pſheníze
Po njivah tam leshé ſnopôvja kope.
Leshí kriſtjánov vezh od polovíze ,
Med njími, ki ſo pádli sa malike ,
Valjhún saſtónj tam iſhe mládo lize
Njegà, ki kriv moritve je velíke. —
(Dalje ſledi.)

Opomba. Ne posnamo je v krajnſkimu piſmeſtvu
lépſhi sverſtene povéſti v versih, kakor je „Kerſt
per Şavizi“, ki jo je naſh ſlavni pevez goſpod
Dr. Preſhérin ſpiſal in v létu 1836 dal natiſniti.
Zhe je ravno prav veliko Şlavljanam snana, jih
je vunder med bravzi naſhih Noviz, ki ſo po
rasnih ſlavjanſkih deshélah rasſhirjane, vezh
takih , ktéri je ſhe ne posnajo ; sató ſmo ſlavniga
goſp. piſatelja proſili, de bi nam pripuſtil, jo tudi
v naſhih Novizah natiſniti. Prav rad nam je
dovoljil, kar ſmo ga proſili. Nate jo tedaj natiſnjeno
in berite jo s takim veſéljem, s kakorſhnim Vam
jo srozhimo! V vezh naſledbah Vam jo bomo
podali ; kdor jo pa v enimu svesku shelí imeti, jo
sna pri Janesu Giontini , bukvarju v Ljubljani
sa 20 kr. dobiti.

Ta povéſt bo naſhim bravzam shiv porok, de
imajo kaj poſébno lepiga od peſem prizhakovati,
ki jih bode, kakor ſmo ſliſhali, goſp. Dr.
Preſhérin, v kratkim na ſvetlo dal. De bi ſe to pazh
prav kmalo sgodilo : gotovo veliko naſhih bravzov
je, ki po njih she davnej hrepené ! —

Vredniſhtvo.

Bolesen v gobzu in na parklih.
(Maul- und Klauenweh).

Kdor vé, od kodi shivinſke bolesni
pridejo, kdor njih vsroke ſi odvrazhati
persadeva, in vé, koga de ne ſme med
bolesnijo ſtoriti: verjemite mi, ta je sa
ſvojo shivino ſtoril, kar je bilo nar bolj
potrebniga. Bukve, sa kmeta.

Ni davnej, kar ſim bil naproſhen, v „Novizah“
osdravila osnaniti, s ktérimi bi kmetovavzi samogli,
bolesen v gobzu in na parklih osdraviti, kér
umniga sdravitelja le malo kje pri rokah imajo ,
imenovane bolesni pa poſébno govéda, prav
pogaſtama napadajo.

Ni ga ſkorej léta, de bi ſe od teh bolesen kaj
ne ſliſhalo. Şpomladi in jeſeni ſe nar raji
prikashejo; malokdaj le ſama bolesen v gobzu
shivinzheta poprime, vezhidel je pa sdrushena s bolesnijo
na parklih, h kterima doſtikrat tudi bolesen na
vimenu pritiſne, takó de je shivinzhe na enkrat
na tréh delih shivota bolnó.

Ta bolesen poprijema le malokrat poſamesne
goveda, temuzh pride, kakor kuga, zheſ shivino
zeliga kraja, zele ſoſéſke ali zelo zele deshéle.

Po rasnih krajih ima ta bolesen tudi
mnogoverſtne imena; nar vezhkrat jo po Kranjſkim
ſliſhimo vovzhizh (ovzhizh) ali ſájovez v gob-

zu in na parklih, ſèm ter tje pa tudi jesizhni,
gerlovi ali parkleni vovzhizh ali ſájovez
imenovati.

Dolgo ſim she priloshnoſti zhakal, od
vovzhizha in ſájovza v „Novizah“ nektére beſedize
govoriti, kér ſi she ſkorej tri léta prisadevam
svediti, kaj de je vovzhizh ali ſájovez? bres de
bi bil mogel ſvoj namen doſezhi. „Kaj!
vovzhizha (ſájovza) ne posnajo, ki ga vſak
kravar posna?“ Ne posnam ga ne, pa tudi vi ga ne
posnate, ljubi moji „saſtopni moshje“ kakor vaſ
vaſhi ſoſédje imenujejo, — ſaj ſim ſe she doſtikrat
priprizhal, de vſi ſkupej ne veſte, kaj de je. Vezh
ko deſet nar bolj glaſovitnih ſamoúkov, ki ſe po
deshéli s bolno shivino pezhajo, ſim praſhal, in jim
tudi she nekteri bokal vina plazhal, de bi mi
rasloshili, kaj de je vovzhizh ali ſájovez, tóde
veſ moj trud je bil do ſedaj saſtonj.
„Vovzhizhov ali ſájovzov je vezh ſort“ — ſo mi
odgovorili — „beli, zherni, rumeni, rudezhi,
podkoshni, navadni, otekleni, svunanji,
notranji, v gobzu, v gerlu, na vimenu,
na pljuzhah, na parklih i. t. d.“; tó je bilo
vſe, kar ſo mi snali na moje vpraſhanje povedati.
V zhim pa obſtoji ta bolesen, ki jo vovzhizh
imenujete? kaj je njena natura? — to mi povejte! sakaj
pri vſaki bolesni njeno naturo ſposnati, je nar vezhi
umetnoſt sdraviljſtva. „Tega Jim pa ne morem
povedati“ — mi je pervi, drugi in deſeti
odgovoril: „vovzhizh je — vovzhizh!“ vezh niſim
mogel svediti.

V sazhetku, ko ſim nektere bolesni vidil, ki jih
vovzhizh ali ſájovez imenujejo, ſe mi je jelo
dosdevati, de bi bile morebiti priſadne bolesni
(Entzündungskrankheiten), ki jih ti ſamoúki ſploh
vovzhizh imenujejo, tóde kmalo ſim ſe priprizhal,
de tudi vezh drusih bolesen takó imenujejo, ktére
niſo imele kar snamnjizhka priſadne bolesni.

Is vſiga tega vſaki umni zhlovek previdi, de
imenovani ſamoúki ſkorej vſako bolesen vovzhizh
imenujejo, bres de bi vedili, kaj de je. Şin ga od
ozheta prevsame in tako gre to ime od rodú do rodú
naprej, pod ktérim mojſtri Şkase ſvojo vrazhiteljſko
neumnoſt ſkrivajo. Jes tedaj pravim:

Vovzhizh
Je nizh !

Teshko bi bilo rasſoditi, od ktere korenine te
dva imena: vovzhizh in ſájovez is-hajata; rajnki
goſpod fajmoshter Shemlja, s kterim ſva ſe
vezhkrat od tega pogovarjala, je bil moje miſli, de je
vovzhizh, bersh ko ne, smanjſhajavna bedéſa od
vovka (volka, Wolf), kér ſo v ſtarih zhaſih
morebiti miſlili, de ſe v truplu bolne shivine kaka huda
materija ſprehája, ktera kakor kovarni volk ſèm ter
tjè notranje in svunanje dela shivinſkiga trupla
popada in takó mnogoverſtne bolesni pri shivini vsro-

kuje. Take miſli od bolesen ſo pa ljudje le takrat
imeli, dokler ſo ſhe v tami sdraviteljſke umetnoſti
tavali in ſhe niſo nature rasnih bolesen posnali.

Beſeda „ſajovez“ je pa mende enake korenine
s priſadam, ktéri is-haja od beſede „ſaditi“
(pflanzen, ansetzen); miſlimo tedaj, de ſájovez
ſploh vſe priſadne bolesni pomeni. Pred enim
letam je z. k. kmetjjſka drushba od vſih krajev na
Krajnſkim iména rasnih bolesen dobila, ktere po
deshéli ſhpogajo, is kterih ſe pa tudi vidi, de
nimajo od vovzhizha in ſájovza nikjer prave
vednoſti: bolj ſe jim mende ni meſhala beſeda pri sidanju
babilonſkiga turna, kakor ſe nam v ti rezhi meſha.

Rad bi svedil, zhe imajo tudi na Şhtajerſkim ,
Koroſhkim, Goriſhkim in Tershaſhkim té dva, ali pa
morebiti kakoſhne druge imena, ktére sraviteljſki
ſamoúki pred drusimi ſploh bolj ſhpogajo.

T o ſim hotel mojim bravzam enkrat rasodeti,
ter jim pokasati, de ſta vovzhizh in ſájovez le
prasne beſede, od kterih naſhi mojſtri Şkaſe ſami
ne vedó, kaj de pomenijo: eden tó trobi, drugi drugo!

Kér ſim ſe daneſ pre dolgo pri vovzhizhu
in ſájovzu pomudil, bodem v prihodnimu liſtu
rasloshil, kakó ſe imajo kmetovavzi pri bolesni v
gobzu in na parklih obnaſhati, de bo prav.

(Konez ſledi.)

Snamnja, is kterih ſe ſposna, de gré
kmetijſtvo rakovo pot.

Povſod ſe vidi, kamur ſe le zhlovek osre,
narodnoſti dovelj, in vſe ſe narobe vêde in dela.
Hiſhe nimajo ſtreh, plotovi ſo rastergani, koſolzi ſo
víſlizam (gavgam) podobni. Po vaſi je toliko
blata, de ga shivina vſeſkosi do vampa gási in brede,
in vderajo ſe vosne koleſa do peſt vanj ; po hlevih
ſe vidi govedov le po malim in vezhidel le revnih,
vmasanih in lokaſtih; polje je le po verhu obdelano,
in po redkama pognojeno, takó, de ſe vezh glote,
ko shita pridela. Pazh réſ, kjer vrabez gnojí,
tam tudi vrabez shanje! Kaj bi rekel pa od
revnih konj, kterih doletí vezh tepésha, koker kerme;
vſeſkosi ſo muzheni in biti tako dolgo, dokler zlo
tudi vezhkrat obleshé ? — Med tém ſe pa bresſkerbni
kmet poredama, ſkorej vſak vezher v goſtivnizo
vlezhe, kjer ga shljevi, kvartá in kvantá doſtikrat
do beliga dné. — In njegova shena pa, nameſto
de bi tri vogle hiſhe podperala, in ſvojo ſrezho v
pridnim delu iſkala, jo iſhe vezhidel v lotrii in
drusih prasnih marnjah.

Te snamnja ozhitno kashejo, de taki kmetovavzi
nimajo daljezh do beraſhke palize!

Şhe nekaj od Ferlanove pinje.

Goſpod F. Vidmar, duſhni oſkerbnik pri
Devizi Marii na Panikvah v Tominſki
goſpoſhzini ſo nam to le piſali: „Goſp. Ferlanovo pinjo
„ſo ſi tudi she v naſhih tominſkih gorah nekteri
„kmetje omiſlili. Kako ſe je to sgodilo?
Hribar„jov Jakob sa Verham bukovſke ſoſéſke,
ſa„moúk teſarſkiga rokodelſtva, je, ne vém kje,
„obras Ferlanove pinje v róke dobil; tresne in
„brihtne glave mladenizh prebere s samerklivoſtjo

„popiſ, in ſe lóti sa domazho hiſho eno narediti.
„Şrezha in umetnoſt ga podpirata, in glej dobro
„ſe mu je svedla. To pinjo viditi, nje rabo
ſpos„naje, je hitro 5 bukovſkih kmétov eden sa
dru„gim, ki ſo naſhi nar blishneji ſoſédje, per
sgo„rej imenovanimu Jakobu, Ferlanovo pinjo
na„rediti ukasalo. , Kakor ſliſhim , prav dobro jim
„ſlushi. Le poſluſhaj ijubi ſobravez kmetijſkih
„noviz! kako mi eden teh poſeſtnikov nove
Fer„lanove pinje na moje vpraſhanje: ali kaj velja?
„odgovori: „Naj bi tudi— ſo bile njegove
be„ſéde, deſet goldinarjev veljala, vender '
„nobenimu kmétu ni biti bres nje,
poſeb„no pa per gorſhih kmetijah. Popred je
mo„gel per ſtari navadni pinji en junak ſe pol ure in
„pogoſto tudi eno zélo uro dobro vêſti in potiti, pa
„ſrezha je ſhe bila, zhe je le vmedil. Sdaj pa
„v novi Ferlanovi pinji en otrok v deſetih
mi„nutah, ino ako ji bolj vetra da, tudi v ſheſtih
„bres potu ſrovo maſlo is nje dobi“. — Kdor bi
„dvomil nad reſnizo rezheniga, naj pride k meni
„na Panikve, ga bom peljal sa Verh k Şeljaku,
„Hribarju ali pa k Şhkoſizhku na Bukovo.
„— Le ſhkoda, de Hribarjev Jakob
zheſ„kiga kolovrata ſhe ni videl.“ *) —

Sled Ciriloviga obréda (ritus) na
Krajnskim.

Kristjanstvo je po raznih potih do Slovanov
dospelo. Bulgari in Serbi, ki so po Mezii in Ma—
cedonii do Tesalije in Epira se raširili, so bili
verjetno pervi, kteri so svetlobo prave vere zagledali.
Veruje se, de je bil Cesar Justinian njih rodú.
Primorce dalmatinske in hrovaške so kerstili
rimski duhovniki v sedmimu véku. Korošce so
spreobernili Talijanski misionarji okoli osmiga, ali
devetiga stolétja. Skoraj ravno v tem času so dali
se kerstiti Slovani v Panonii in Moravii. Ko
je Svatoplukovo kraljestvo nar lepši précvctaló,
so panonski poslaniki podali se v Carigrád
(Constantinopel), prosit kristjanskih učenikov, tacih,
ktéri bi slavijanski jezik razumeli. Cesar Mihajl
jim da v letu 862 dva brata, modrijana sta bila,
Konstantina in Metoda iz Tesalonike, gerške
dežele, ki sta slavijanski jezik gladko govorila. Ne
vé se prav, če sta bila rojena Slovana, ali sta se
jezik slavijanski naučila od Slovanov, ki so blizo
njih stanovali. Ko med Slovane v Panonijo
prideta, precej začneta prestavljati sveto pismo iz
gerškiga v slavijanski jezik, sveto mašo v
slavijanskimu jeziku sta brala in pela, Slovanam sveti
evangelji oznanovala v domači besedi takó ročno,
kakor de bi bila med njimi zrejena. Slovani, ko
so božjo besedo v svojim jeziku oznanovati slišali,
so se jako veselili, de jim se nar sveteji reči v
damači besédi oznanujejo, in de se sveta maša po
slavijansko poje. — Ali zavid in nevošljivost, ki

sta povsod doma, sta jela tudi Slovanam in njih
učenikam to nedolžno radost ogreniti. Nemški škoije
so se v Rimu pritožili čez ravnanje tih posiljenih
gerških prenoviteljev: tode sveti Oča, po imenu
Ivan osmi, je potem, ko se je bil Konstantin
v Rimu opravičil, slavljanske pismena pohvahl, in
Konstantinoviga brata, Metoda, postavil
velikiga škoſa čez Panonijo in Moravijo. Pohvahl jih
je papež tudi v svojimu pismu do Svatopluka v
letu 880 s temi besedami: „Pismena slavijanske,
ki so od nékiga Konstantina modrijana,
iznajdene, de bi se z njimi Bogu, kakor mu gré, čast
in slava izkazovala, hvalimo in zapovémo, de naj
se v tem jeziku slava in dela Jezusa Kristusa
našiga Boga oznanujejo. Tudi ni pravi véri in nauku
zoperno, sveto mašo in vse druge uroslovne službe
(horarum officia), v tem jeziku péti, ali sveti
evangelji in sveto pismo, noviga in stariga zakona
dobro prestavljeno in iztomačeno, v slavijanskimu
jeziku brati, zakaj kteri je naredil tri poglavitne
jezike, namreč: judovskiga, gerškiga in latinſkiga, ta
je tudi vse druge stvaril v svojo hvalo in slavo.“

Metod je potem, ko je njegov brat Konstantin,
po imenemu Ciril v samostan (klošter) šel, še
blizo 30 lét marljivo delal v vinogradu Goſpodovimu
v svoji škofii, ki se je razprostirala med Dunajem
in Kolpo, ob Savi, Dravi in Moravi i. t. d.
V slavijanskim jeziku, kakor je bilo gori rečeno, je
vredil božjo službo, in tako je slavijanski jezik
postal jezik, pismeni in cerkveni. — Ta blažena in
sveta vredba je bila od Metoda upeljana med
Slovane, de bi jim prijazno božja beséda od
oltarja in is prižnice v domačim ljubkim glasu na
ušesa vdarjala in v sercé ségala; tode tega njim
modro pripravljeniga užitka so oni nar manj savžili.
Komej, ko je Metod oči zatisnil, so že njegovi
zoperniki, némški in talianski duhovniki in
misionarji na noge vstali, preganjali slavijansko božjo
službo in vſe tiste, kteri so se je stanovitno deržali.
Morala je sapustiti Slovane: Krajnce, Korošce,
Štajerce, Hrovate in Slovake, in se je k njim
zrodnim bratam proti Severju in Jugu obernila, kjer jih
še dan današnji oblažuje okoli pétdeset miljonov ljudi.

Ako ravno ni ne duha ne sluha od Cirilove
in Metodove vrédbe med Slovenci, se vender
sléd in oſtanki še najdejo. Govorica ali pripoved se
še dan današnji med ljudmi na Trebelnim
(gornjim Mokronogu) hrani, de so pervi navéstniki
(oznanovavci) svetiga evangelja skrivali se po
samotnih krajih in gorah, in kažejo cerkvico, v ktéri
so skrivaje sveto mašo brali. Ta cerkvica stoji
na desni strani ceste gori gredé nekaj stopinj od s
Petra v griču. Ostermiš na pervi pogled, ko noter
stopiš, ker vidiš nekaj, kar na Krajnskim nikjer
ne najdeš. Tu zapaziš zidanje, ki te na šege izhod
ne cerkve opomni in v stare veke prestavi; Cerkvica
je okrogla in precej visoka, z lahkim kamnam
so,zidana, zgorej lepó obokana (velbana); iz pod obóka
na križ stoji tak kinč (Verzierung), ki v naših starih
cerkvah se nikjer ne najde ; okna ima vozke
podolgovate, za oltarjem prostor prizidan, kjer je
mašnik po Cirilovimu obrédu (ritus) maševal. Pod
cerkvico je prostrana raka, ki so jo zdaj z
mertvaškimi glavami iz grobja s. Petra tako nametali, de se
noter iti ne more. Razumni možje jo v deſéti vek
postavljajo; gotovo se pa reči zna, de je naj
stareji na Krajnskim. Desiravno nima nobene

strehe, se vunder le že tolikanj let mnogoverstnim
vremenam v bran stavi, in kakor de bi jo božja
previdnost čudno ohraniti hotla, je obrašena z
zeenim beršlenam, čigar rozge in korenine ji se
razvalit ne dajo ; mislil bi od strani, Ue je visoka
pečina z zelenmo okínčena. Spomladi in poléti čbele
okoli nje tako bučé in gomazijo, de bi človek
mislil, de se več rojev na njo vsesti hoče. Vsa je še
nepokvarjena, samo iz pod prizidaniga svetiša so
se začeli kamni izmikati, in razvahna bo zmeraj
veči postajala, ako se ne podzida. Gospod Andrej
Rojic, ondešnji kaplan, so obljubili, tó na svoje
potroške storiti, ali so pa besedi zvesti ostali, tega
nevem. Gotovo bi dobro in koristno bilo, de bi se
ta stari spomenik za našo cerkveno zgodovino še
dolgo ohranil.

Jure Sodevski.

Prislovice Štajerskih Slovencov.

95. Kar te ne žge, tiga ne vgašuj. 96.
Zabstojn doblenimu konju se ne gleda v zobe. 97. Kar
serce misli, to jesik govori. 98. Zato kovač kléše
'ma, de 'mu ni treba z' golimi rokami v ojgen
segati. 99. Z' velkimi gospodi ni dobro črešnje
zobati. 100. 'Ma svoje muhe v glavi. 101. Kakor se
mi stréže, tako mi kosa réže. 102. Rana ura
zlata ura. 103. Kter visoko léče, nisoko sede. 104. ^
Černa krava tudi bélo mleko'ma. 105. To je z'
kruhom ni dobro. 106. Ktera krava se skozi dere, ta
malo mleka 'ma. 107. Kod' se vovk kota, tam dlačje
(vouno) pustí. 108. Hudiga psa se ne treba bati.

A. Krempl.

Oznanilo.

Po priporočenji gospoda profesorja J.
Šafárika oznanimo prijatlam pismenstva, de se ravno zdaj
v Belgradu natiska s Cirilovimi čerkami peti del
„Golubice s cvetom knjižestva srbskog“
(golobica s cvetam pismenstva
serbskiga), ki bo z mnogoterimi, sosebno mikavnimi in
za vsaciga Slavena važnimi spisi olepšan, do
konca Velikiserpana na svitlo prišel. Naročivna
céna mu je 1 gold. sr. — G. G., ki se na imenovane
bukve naročiti želijo, naj rečeni naročivni dnar s
svojimi imeni k večim do 15. Velikiserpana t. l. do
bukvarja in izdajavca tih búkev g. Gróga
Vozaroviča v Belgrad, kjer se bodo bukve natisnile,
poslati potrudijo. Ker so v dopisu, ki smo ga pred
nekimi dnevi is Belgrada prijeli, častiti gospod
Šafárik, proſesor pri serbskimu učelišu v Belgradu,
sami te knige priporočili, ne gre dvomiti, de jih
bodo vsi tisti Slaviani z veseljem sprejeli, ki znajo v
Cirilovih čerkah brati.

Danaſhnimu liſtu je peti dél vinoréje perdjan.

Kmetijſke in rokodélſke novize.

Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.

№ 31.

V ſrédo 31. Maliſérpana.

1844.

☞ Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 3o kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.

Kerſt per Şavizi.

(Na dalje.)

Oblagor Zhertomir ! o blagor têbi!
Ker vnéta je od tvôjiga pogléda,
Prevséta dekliza je ſáma ſêbi,
Kak gléda v tlà, kak tréſe ſe beſéda!
Ko sarja, ki pót sjútraj déla Fébi,
Şpreminja ſe sdaj njé podóba bléda,
In V tvôji rôki, rôka njé oſtáne
Sadèrshana ji od mozhí nesnáne.

Naj péviz drúg vam ſrézho popiſúje ,
Ki zélo léto je zvedla obéma:
Kak Zhertomir oſrédik obiſkúje,
Kak ôzha omladí med njíma dvéma,
Ki ni, ko mêni mu veſêlje ptuje,
Ki ſrézhna ga ljubésen v pèrſih vnéma,
Pijánoſt njíno , ki tak hitro míne,
Pregnána od lozhitve bolezhíne.

She Zhertomir je tréba ſe lozhíti,
Ne ſliſhiſh kak gláſno trobénta pôje!
Perpódil s ſábo je Valjhún ſerdíti
Poshígat bôshje vêshe divje rôje ;
Povſòd vsdigújejo ſe vére ſzhíti,
Ki ſi prejél od mátere jo ſvôje,
Te vére, ki ji dékliza ta ſlúshi,
Ki sdaj te s njó ljubésen zhiſta drúshi.

Kak téshka, brítka ura je ſlovéſa!
Ştojé po lizah jima káplje vrózhe,
Objéta ſta, ko ki bi blá 's teléſa
En'gà, ſpuſtiti shnábel shnábla nózhe,
Şi 's lév'ga ôzha, déſniga ozhéſa
Jok bríſhe , ki'ga 'ſkríti ni mogózhe,
Ko vídi V táko shaloíl nji vtopljéne,
In de toláshbe sánje ni nobêne.

Bi ſpómnil njíma smáge vézhno ſlávo ,
Ak bi, de jo doſézhi mózh je, ſódil;

Al preveliko trumo je zhes Dravo
Po Kókri dôli v Kranj Valjhún perpódil.
Şe móshu sdí, de grè le v ſmert kervávo,
Bres de bi véro, bráte oſvobódil.
Liſt príde, kak vaſí in vêshe bôshje
Goré; — zhaſ, Zhertomir! je vset' orôshje.

In ſhèl je boj bójvat bres úpa smáge,
In ſkásal ſe je korenÍne práve,
Kjer ſúzhe mézh , na zhêli ſmertne ſráge
Leshé ſovráshnikov trupla kerváve
Mertvih, al isdihjózhih dúſhe dſáge ;
Vunder ne mèzh, ne mózh gradú terdnjáve
Bogóv ne móre réſhit' ſlávnih ſtárſhov,
In ne pred ſmértjo ohranít' továrſhov.

Premágan per Bohinjſkim ſam jeséri
Ştojí naſlónjen na ſvoj mézh kervávi,
S ozhmí valóv globôki brêsin méri,
Ştraſhnè mu miſli rójijo po glávi,
Shivlênje miſli vsét' ſi v ſlépi véri ;
Al nékaj mu prèdersno rôko vſtávi, —
Bla Bogomila, je podóba tvôja,
Ki vzhéraj ga ſpeljála je is bója.

Enkràt vidit' shelí podóbo mílo,
Posdrávit' préjſhnjiga veſélja méſto.
Al ſrézhno je preſtála zháſov ſilo,
Al njéno mu ſerzé ſhe bíje svéſto,
Al morebít' pod hládno ſpí gomílo,
AI premagavez mu je vsél nevéſto,
Al shíva, al mèrtva je, svédit' móre,
Lozhiti pred ſe is ſvetá ne móre.

(Dalje sledi.)

Od navadnih napak pri mléku.
(Pogovor živinskiga zdravitelja z hišno gospodinjo.)

(Na dalje.)

Zdravitelj. Danes bova nájin pogovor
zopet naprej pelála, ki sva ga uni dan jenjala.

Mina. Rés težko sim že čakala, de bi mi
svetovali, kaj mi je storiti, če se smetena ne da vmesti.

Zdravitelj: Ne bom je govoril kar besedice
več od copernije, ako ravno vém, de jo vražni
ljudje pri ti napaki prav pogostama dolžé. Mislim,
de bo gosp. Ferlanova pinja, ki se zmiraj bolj
po deželi razširja, sčasama vsim coperniskim
vražam slovo dala. Kar pa ljudje večkrat pri mléku
copernijo mislijo, to pride večidel, kar sami dobro
veste, od napčniga vremena; od pregorke ali
pa od premerzle smetene; od nečednih posod
ali soparnih mlečnih shramb; tudi ima
nektéra krava že tó lastnost, de tako mleko daje, ki se
le ne rado vméde.

Mina. To je pač vzrokov dovelj smetene spriditi.
Zdrav. Razni vzroki potrebujejo raznih
sredstev. Če je smetana premerzla, se ji pomaga,
če se v toplo hišo prinese, ali če se pinja v škaf
tople vode poſtavi, ali pa z toplo vodo izmije, ali
če se nekaj smetene pogreje in med merzlo zmeša.
— Če je pa smetena pretopla bila, naj se v
kakšnimu bolj hladnimu kraju mede, ali naj se
pinja v merzlo vodo postavi, ali z merzlo vodó izmije.
Tudi se da večkrat z tem pomagati, če se nekoliko
mlačniga mleka, ki ravno iz pod krave pride, k
smeteni v pinjo prilije. Jez miſlim, de je
Ferlanova pinja ravno savoljo tega takó dobra, kér se
vertilo v eni méri v nji obrača, tér v smeteni
enako toploto naredi, na ktéri je pri medenju
tolikanj ležeče.

Mina. Pri nas si v takih okoljšinah po stari
navadi z kruham, soljo, žganjem, golunam
ali z kakim krajcerjem pomagamo, ki ga v pinjo
veržemo.

Zdrav. Vse drugo znate brez škode
poskušati, le z krajcerji ni varno, zakaj krajcerji so iz
kotlovine narejeni, na ktéri se zelenica (Grünspan)
nabere, ki je prav zlo strupéna. Prav nedolžno sredstvo,
srovo maslo (puter) vmesti, so tudi čebulne kožice,
ki se pri medenju smetani primešajo. — Dobro srovo
maslo napraviti ni tako težka reč, pa vunder se le
malokje prav dobro in prijetno dobi, večidel je
žaltovo, mehko, kašnato i. t. d.

Mina. Ta razsodik čez naše srovo maslo se
mi pač prehud zdi; jez mislim, de se ga vunder
dovelj dobriga dobi.

Zdrav. Pojte z menoj na terg v Ljubljano,
pokušala ga bova pri mlékarcah okoli vodnaka
(štirne), in prepričali se boste, de sim resnico govoril.
Kaj je tedaj tega krivo, de se po dežéli več
slabiga, kakor dobriga sroviga masla najde? Ali
morebiti smetena, ki je večidel prestára? Ali
hrami, kjer se mleko hrani? Ali latvice? Ali
medénje? Jez miſlim, de dostikrat vse te reči srovo
maslo spridijo. De se dobro srovo maslo dobi, je
pervič treba smeteno posneti, predenj se

mléko pod njo popolnama skisa. Miſlim, de
naše kmetice na tó takó ne pazijo, kakor gré. —
Hram za mléko nima ne pre merzel ne pretopel,
pa tudi ne pretaman in soparen biti, temuč zračen
in čeden. — Latvice za mléko imajo pred vsim
drugim popolnama snažne biti, to je za dobro
srovo maslo perva pogodba; tudi pregloboke
nimajo biti, ampak plitve in prostorne, ravno zató jih
tudi plošaste delajo. Cinkaste latvice
(Zinkschüsseln) so naj boljši, v njih se smetana nar
hitreji naredi, in se jo tudi nar več dobi.

Mina. Od takih latvic še nikoli nisim slišala,
kakošne so pač té ? —

Zdrav. Pri grajšinah in velikih kmetijah so
že davnaj znane, in ako so ravno dražji od druzih,
so vunder zavoljo tega prav koristne, kér tretji
del več sroviga masla dajo , kakor druge.
Kositarnim (cinastim) skledam so nekoliko podobne.

Mina. Ktere pa Oni za temi nar bolj obrajtajo ?
Zrav. Per majhnih kmetijah so lončene
nar bolji, če so takó napravljene, kakor sim vam
ravno popred povédal. Nar slabéji so pa lesene
zató, ki se ne dajo čisto čediti, mleku neprijeten
okus dajo, ter storé, de se rádo zagrize.

Mina. Kaj pa mislijo, de je storiti, dobro
srovo maslo tudi dolgo časa dobro ohraniti?

Zdrav. Nar bolj je, de ga koj, ko ga is
pinje vzamete, prav dobro v merzli vodi zmijete
in na tanjko očedite, de ne bo kaplice mleka v
njemu več; potém ga pa dobro pognedite, z malo
soli zmešajte in v večih kosovih (štrucah)
postavim od 10. do 15. funtov, v hladne in zračne
hrame spravite. — Nar bolj se pa srovo maslo tako
le nasolí; vzamite dva dela lepe soli, en del
cukra, en del pa solitarja , vse to se prav dobro
skupaj v štupo zmeša, in po dva lota na en funt
sroviga masla pridene; potém se srovo maslo zopet
prav dobro pognede in v štruce podéla. Prav zlo
hvalijo neke kmetice to ravnanje.

Mina. Pervič, ko bom srovo maslo narejala,
bom tó poskusila, če se mi pa po Njih besédah vedlo
ne bo, kakošna bo pa ta ? —