Fellöcker, Sigmund: Rudninoslovje. (1867) [AHLib/NUK]

PRVO POGLAVJE,
v kterem se razlagajo rudninska znamenja.
Prvi razdelek.
Lastnosti enotérnih rudnin, zlasti kristalov.
I. Kristalni liki (Krystallgestalten).

Pri vsacem kristalnem liku je treba paziti na četvero,
namreč: 1. na ploskve, 2. na robove, 3. na ogle in
4. na osi.

1. Ploskve mejé lik, pri njih se mora gledati na
število in na obliko.

a) Po številu ploskev, namreč: 4, 6, 8, 12, 24, 48
i po dotičnih grških številnikih: „tetra, hex, octo, dodeca,
ikositetra, tetracontaocto“, imenujejo se kristalni liki:
Tetraeder, Heksaeder, Oktaeder, Dodekaeder, Ikositetraeder,
Tetrakontaoktaeder.

b) Po obliki je ploskev ali: trikot — trigon — ali
četverokot — tetragon — ali petokot — pentagon — ali
šestokot itd. Od teh tujih besed se izpeljújejo pridevniki:
trigonal, tetragonal, pentagonal itd., i z njimi se kristalni
liki še dalje razločújejo. Tako n. pr. je Trigonal —
Dodekaeder omejen z dvanajstimi trikoti, Tetragonal —
Dodekaeder z dvanajstimi četverokoti, Pentagonal — Dodekaeder z
dvanajstimi petokoti.

Toda trikoti, pa tudi četverokoti, petokoti, šestokoti
itd. spet se med sebó razločujejo, na kar je treba tudi
paziti.

Trikot je ali enakostran; ali enakokrak ali pa razno-ž
stran. Enakostrani trikot (gleichseitiges Dreieck). (sl. 1)

ima tri med sebo enake strani: ab = bc = ac;
enakokraki trikot (gleichschenkeliges Dreieck) ima samo dve
enaki strani (sl. 2) ac = bc, a tretja ab je različna;
raznostrani trikot (ungleicliseitiges Dreieck) (sl. 3) ima same
različne strani ab > bc > ac.

Četverokot se po svojih lastnostih spet loči v kvadrat,
pravokotnik, romb, romboid, deltoid, trapez itd.

Kvadrat ali štirják (sl.4) je četverokot enacih strani

ab = bc = cd = ad i enacih (pravih) kotov a = b = c = d =
90°, tudi njegovi préki (diagonali) ac = bd ste enaki i
stojite druga na drugej navpik.

Pravokotnik (Rechteck) ima same enake (prave)
kote (sl 5.): a = b = c = d = 90°, toda le po dve i
dve enaki strani i to vštritni dve: ab = cd, ad = bc.

Romb (Rhombus) (sl. 6) ima enake strani: ab = bc =
cd = ad, toda le dva i dva nasproti si ležeča kota sta si
enaka: a = c, b = d, a i c sta manjša nego pravi kot
(ostra kota) , b i d sta pa veča nego pravi (topa kota).
Preki stojite sicer druga na drugej navpik, toda óna; ki veže
ostra kota, daljša je od druge.

Romboid (Rhomboid) (sl.7) ima le dve i dve enaki
strani i to vštritni dve: ab = cd, bc = ad, i takisto tudi
dva i dva enaka kota: a = c, b = d. Préki se križate
v naklonjenem kotu.

Deltoid (sl. 8) ima po dve i dve enaki strani, ki
se stikate: ab = bc, ad = cd; dva kota
a i c, kjer se stikate dve razni strani, sta
enaka, dva pa, namreč b i d, kjer se
stikate dve enaki strani, sta različna.

Trapez (sl. 9) ima dve vštritni razni
ab || dc, i dve nevštritni enaki strani
ad = bc i dva para enacih kotov : a = b,
c = d, vsak par ob enej vštritnici.

Petokot je ali pravilen (regular) ali
ravnoméren (symmetrisch). Pravilni (sl.
10) ima same enake strani ab = bc = cd =
de = ae i same enake kote: a = b = c = d = e. Ravnomérni
ima pa le štiri enake strani (sl. 11): bc = cd = de = ae,
a peta stran ab je sama
i razna, potem dva para
enacih kotov, namreč (ob
raznej strani) kota a = b,
i potem bližnja dva c = e,
kót d pa, ki leži nasproti
raznej strani ab, je sam.

Važen je tudi pravilni šestokot (sl. 12),
ki ima zgol enake strani: ab = bc = cd =
de = ef = af i zgol enake kote: a = b =
c = d = e = f. Tudi njegove tri preke so
si enake: ad = be = cf, i režejo se v
kotu 60°.

2. Dve sosedni ploskvi se strinjate ob ravnej črti,
ki jo rob (Kante) imenujemo. Pri robu je treba glodati
na troje, namreč: 1. na njegovo dolgost, i po njej
razlikujemo enako dolge, ali daljše, ali pa krajše robove;
— 2. kako je ploskva nagnena proti ploskvi, to je na
kot, ki ga delate ploskvi na robu. Ta kot je ali oster, i
potem se tudi rob imenuje oster rob (scharfe Kante),
ali pa je top, i tak rob se zove top rob (stumpfe Kante).

Navadno se ta kot meri s posebnim orodjem,
kotomerec (Groniometer) imenovanim (sl. 13). To orodje je
vstopinje razdeljen mesingast polukrog, ki nosi dva linirja,
eden ab gre skozi krogovo središče ter je nepremičen, drugi

pa cd se okoli tega središča
premiče za 180 stopinj. Ako
hočemo omeriti kak rob,
obkračimo ga s krakoma ae i de tako,
da se ta kraka popolnoma
prislonita na ploskvi , ki delate ta
rob, a rob sam se stisne v
kot e. Isti kot, kakor ga
delata kraka ae i de, delata tudi podaljšana kraka, to je
kraka be i ce, a kolikošen je ta kot, bere se lehko na
razdeljenem krogu. Samo oni robovi so si enaki, ki so enako
dolgi i enako ostri ali topi. Kristalni liki, ki imajo zgol
enake robove, zovejo se enakorobi liki (gleichkantige
Gestalten).

3. Ako se trije ali še več robov i ploskev strinja v
enej točki, onda se ta točka imenuje ogel (Ecke). Pri
oglu je treba spet na dvoje paziti, namreč: 1. na število
ploskev, ki se v oglu shajajo, i po tem se ogel imenuje:
triplosk, četveroplosk, petoplosk, šestoplosk
itd. 2. na kakovost strinjajočih se robov, ako so si robovi
enaki, imenuje se ogel enakorob, ako so pa robovi razni, tudi
ogel se zove raznorob, i to dvorob, trirob itd. Na dvorobem
oglu se vrsti navadno ostrejši rob s topejšim, ali daljši s krajšim.

4. Da se kristalni liki laže opisujejo, mislimo si v
likih ravne črte, okolo kterih so likovi ogli, robovi in ploskve
enako razvrščene. Take ravne črte imenujemo osi (Achsen).
Osi gredo zmerom skozi likovo središče i vežejo druge
znamenite točke, n. pr. nasproti ležeče ogle, ploskvena središča
i razpolovišča robov.

Kristalni liki se med sebój jako razlikujejo po številu
i po obliki ploskev, robov i oglov i tudi po tem, kako so
razvrščene ploskve, robovi i ogli okoli osi. Najvažnejši
likovi so ti-le:

I. Kockini ali tesularni ¹) liki.
(Tessulare Gestalten.)

Kocka (Würfel) i vsi njej sorodni kockini liki imajo
to splošno znamenje, da so v treh meréh, od kterih druga

na drugej navpik stoji, enako razvite, to je: da se vsak
kockin lik dá tako postaviti, da je od zgoraj i od zdolaj
takisto razvit, kakor na desno in na levo, kakor od
spredaj i od zadaj. To se dá tudi tako-le povedati:
Kockini liki imajo tri osi, drugo na drugej navpik
stoječe in enako dolge.

Kedar koli hočemo primerjati dva kockina lika,
moramo ju tako postaviti ali si ju postavljena misliti, da je
ena od ónih treh osi navpik, druga horizontalna med
desno i levo roko a tretja gre tudi horizontalno med
spredaj in zadaj.

Najimenitnejši kockini liki so:
1. Kocka ali hexaeder
(Würfel) (sl. 14) je omejena s šestimi
sokladnimi kvadrati (eden zgoraj, eden
zdolaj, eden desno, eden levo, eden
spredaj, eden zadaj = 6), ima 12
enakih robov aa (zgoraj 4, zdolaj 4 i ob
straneh 4), i 8 triploskih, enakorobih
oglov a (zgoraj 4, zdolaj 4).

Tri enake i druga na
drugej navpične osi bb (sl. 15)
gredo skozi središči dveh
vštritnih ploskev.

2. Osmérec ali
oktaeder (sl. 16) je omejen z
osmimi sokladnimi
enakostranimi trikoti (zgoraj 4. zdolaj
4), ima 12 enakih robov bb
(zgoraj 4, zdolaj 4 i na okoli
4 v kvadratu), i 6 štiroploskih,
enakorobih oglov b (zgoraj enega,
zdolaj enega i na okoli štiri, kot
ogle onega kvadrata). Skozi dva i
dva nasprotna ogla gre ena os.

3. Enakorobi
dvanajstérec ali enakorobi dodekaeder
(gleichseitiges Tetragonal —
Dodekaeder), sploh na kratko dvanajsterec

imenovan (sl. 17), omejen je z 12
sokladnimi rombi (zgoraj 4, zdolaj
4 i na okoli 4), ima 24 enakih
robov i dvojne ogle, namreč: 6
štiroploških b, ki takisto ležé, kot 6
oktaedrovih, a 8 triploskih a, ki
ležé takisto, kot hexaedrovi ogli.

Osi gredo skozi dva i dva
nasprotna štiroploska ogla b.

Kockasti trikotni
štirindvajsetérec (Hexaedrisches Trigonal — Ikositetraeder)
(si. 18) je omejen s 6 x 4 = 24 sokladnimi
enakokrakimi trikoti. Lik je podoben kocki,
kterej smo na vsako ploskev postavili
četveroplosko enakorobo kopico— torej
ima pridevek „kockasti“. Ima: dvojne
robove: 12 daljših aa, ki ležé takisto
kot hexaedrovi, i 6 x 4 = 24 krajših
robov ab, ki delajo omenjene kopice;
in dvojne ogle: 8 šestoploskih
dvorobih a, ki ležé takisto kot hexaedrovi,
i 6 četveroploskih enakorobih b na omenjenih kopicah. Osi
gredó skozi dva i dva teh istih oglov.

5. Osmerčasti trikotni štirindvajsetérec
(oktaedr. Trigonal — Ikositetraeder) (sl. 19) je omejen z
8 x 3 = 24 sokladnimi enakokrakimi
trikoti. Lik je podoben osmeren,
kteremu smo na vsako ploskev postavili
triplosko enakorobo kopico, torej
pridevek „osmerčasti“. Ima: dvojne
robove, 12 daljših bb, ki ležé takisto, kot 12
osmerčevih, i 8 x 3 = 24 krajših ab,
ki so robovi omenjenih kopic, i tudi
dvojne ogle: 6 osmoploskih dvorobih
b, ki ležé takisto, kot osmerčevi i 8 triploskih
enakorobih a, ki ležé kot hexaedrovi.

Osi gredó skozi dva i dva osmoploska ogla b.
6. Dvorobi četverokotni ali deltoidni
štirindvajseterec (zweikantiges Tetragonal Ikositetraeder)

je omejen s 6 x 4 = 24 sokladnimi deltoidi,
(zgoraj štiri, zdolaj štiri, levo štiri
desno štiri, spredaj štiri, zadaj štiri),
ima dvojne robove: 6 x 4 = 24
daljših bc j ki delajo 6 štiroploskih
enakorobih oglov b, ki leže kot
osmerčevi, a tudi takisto dela 24 krajših
robov ac, 8 triploskih oglov a, ki ležé
kot hexaedrovih osem oglov. V vsem
ima tedaj trojne ogle, ker razen
omenjenih dvojnih ima tudi 12 štiroploskih dvorobih c, ki
ležé kot središča dodekaedrovih rombov.

Tri osi gredo skozi dva i dva četveroploska,
enakoroba ogla b.

7. Osemištiridesetérec ali
tetrakontaoktaeder (sl. 21) je omejen z 12 x 4 = 48 sokladnimi
raznostranimi trikoti, od kterih po štirje i
štirje delajo četveroplosko, dvorobo
kopico nad dodekaedrovo ploskvijo,
ima trojne robove: 24 daljših ab, ki
ležé takisto kot dodekaedrovi robovi ;
24 srednjih bc nad daljšimi prekami
12 rombov ónega dodekaedra, i
napósled 12 x 2 = 24 krajših ac nad
krajšimi prekami onih rombov.

Ogli so trojni, namreč: 6 osmoploskih dvorobih b
takisto ležečih, kot oktaedrovi ogli; — 8 šestoploskih
dvorobih a, ležečih kot hexaedrovi ogli — i 12
četveroploskih dvorobih c, ki ležé, kot četveroploski dvorobi ogli
na del toidnem ikositetraedru.

Osi gredó skozi dva i dva osmoploska ogla b.

8. Četverec ali
tetraeder (sl. 22) je omejen s
štirimi sokladnimi trikoti, ima 6
enacih robov ee, (po dva i dva
sta si navskriž, kot preke na
hexaedrovih ploskvah) i 4
triploske enakorobe ogle e, ki so
si tudi vskriž.

Osi gredó skozi razpolovišča dveh i dveh robov.
9. Trikotni dvanajsterec (Trigonal —
Dodekaeder) (sl. 23) je omejen s 4 x 3 = 12 sokladnimi
enakokrakimi trikoti , od kterih trije
i trije delajo triplosko enakorobo
kopico nad štirimi tetraedrovimi
ploskvami. Robove ima dvojne:
6 daljših ee, ležečih kot robovi
tetraedrovi, i4x3 = 12 krajših ae,
ki so robovi onih kopic. Ogli
so dvojni: 4 šestoploski, dvorobi
e, ki ležé, kot 4 tetraedrovi ogli i
4 triploski enakorobi a na omenjenih kopicah.

Osi gredó skozi razpolovišča dveh i dveh daljših robov.
10. Petokotni dvanajsterec (Pentagonal-
Dodekaeder) (sl. 24) je omejen z 12 sokladnimi ravnomernimi
petokoti (zgoraj i zdolaj po dva,
desno i levo po dva, spredaj i
zadaj po dva) ima dvojne robove: 6
daljših dd (1 zgoraj, 1 zdolaj, 1
desno, 1 levo, 1 spredaj, 1 zadaj)
- i 8 x 3 = 24 krajših ad. Ti
krajši robovi delajo sami 8
triploskih enakorobih oglov a, ležečih
kot hexaedrovi ogli, a naposled je
še 12 triploskih dvorobih oglov d, namreč na koncéh
vsacega daljšega roba po dva ogla.

Osi gredo skozi razpolovišča dveh i dveh daljših
robov.

Opomba. Dostikrat kristali niso tako razviti,
kakor smo je tukaj opisali, časi je mesto ogla ali roba
ploskev, to je, rob ali ogel je otopljen (abgestumpft).
Tako n. pr. so v sl. 25 kocki otopljeni
ogli s ploskvami o, v sl. 26 osmerci
ogli, v sl. 27 četverci ogli, v sl. 28
kocki robovi, v sl. 29 petokotnemu
dvanajsterci daljših 6 robov. Časi
so mesto vsacega roba po dve
ploskvi, ki delate topejši rob; takemu liku

pravimo, da ima zaostrene robove n. pr. sl. 30, a
naposled so časi tudi ogli zaostreni, to je, mesto
pravih oglov so drugi topejši n. pr. sl. 31

II. Romboederski liki.
(Rhomboedrische Gestalten.)

Romboeder i vsi njemu sorodni liki imajo ta-le splošna
znamenja: Vsi ti liki so v eno mér drugače razviti nego
v druge tri meri, ki vse tri ležé v istej ravnici i delajo
med sebo kot 60°, takisto kakor preke v pravilnem
šestokotu, prva mer pa stoji na ónih treh navpik; ali
drugače rečeno: Vsak romboederski lik ima štiri

osi: eno posamezno, ki velja za glavno ter se
zmerom stavlja navpik, i tri druge med seboj
enake v istej ravnici ležeče, ki se križajo v
kotu 60°. Zadnje tri stojé horizontalno i zovemo je
stranske osi.

Najimenitniši romboederski liki so:
1. Romboeder (sl. 32 i 33) (Rhomboeder) je ome-

jen s šestimi sokladnimi rombi, ima dvojne ogle: 2
triploska, enakoroba a, tudi roglja imenovana; skozi ta dva
gre glavna os, i 6 triploskih dvorobih b i b' — stranski
ogli. Od teh 6 so trije b bliže gornjega, trije b' pa bliže
doljnega roglja. — Tudi robovi so dvojni: 2 x 3 = 6 ab i
ab', ki se končavajo v rogljih — rogljevi robovi — i 6
stranskih bb', ki gredo ob strani gori i doli.

Skozi razpolovišča dveh i dveh nasprotnih si stranskih
robov gredo stranske osi cc, (sl. 33).

2. Enakoroba šestostrana piramida (sl. 34.)
(gleichkantige sechsseitige
Pyramide) je omejena z 2 x 6 = 12
sokladnimi, enakokrakimi trikoti (6 zgoraj, 6 zdolaj), ima: dvojne
ogle, 2 šestoploska,
enakoroba a (roglja), skozi ktera gre
glavna os, i 6 četveroploskih
dvobih b — (stranski ogli) — v
kterih se končavajo stranske osi; i
tudi dvojne robove : 2 x 6 = 12
ab (6 zgoraj, 6 zdolaj), ki se končavajo v rogljih i zovéjo
se rogljevi robovi (Spitzenkanten); in 6 drugih bb, ki gredó

okoli piramidine srede v podobi pravilnega šestokota ter
se imenujejo stojálni robovi (Basiskanten).

Ta piramida se zove enakoroba samo zato, ker so si
rogljevi robovi enaki.

Raznoroba šestostrana piramida (sl. 35)
(ungleichkantige sechsseitige
Pyramide) je omejena z 2 x 6 = 12
sokladnimi, raznostranimi trikoti. Ima
dvojne ogle: 2 šestoploska dvoroba
a i a' (roglja), skozi ktera gre glavna
os, i 6 štiroploskih trirobih b i b',
trije so bliže gornjemu, a drugi
b' bliže doljnemu roglju; i trojne
robove: 2x3 = 6 krajših i
ostrejših rogljevih robov ab i a'b', ki
vežejo gornji rogelj z gornjimi stranskimi i doljni rogelj z
doljnimi stranskimi ogli; 2 x 3=6 daljših i topejših
rogljevih robov ab' i a'b, ki vežejo gornji rogelj z doljnimi,
a doljni rogelj z gornjimi stranskimi ogli; a naposled 6
stranskih robov bb', ki gredo kot na romboedru ob strani
gori i doli.

Skozi razpolovišča dveh i dveh nasprotnih si stranskih
robov gredó stranske osí.

Enakoroba šestostrana prizma (sl.36)
(Gleichkantiges sechsseitiges Prisma) ima ob stranéh 6 sokladnih
navpičnih ploskev a, i 6 ravnih navpičnih robov, od
zgoraj i od zdolaj je pa pokrita ali z horizontalnim pravilnim
šestokotom b (sl. 36) ali z romboedrom (sl. 37) ali pa z

enakorobo šestostrano piramido (sl.
38). Sl. 39 kaže isto prizmo , kot
sl. 36 , samo da je jako nizka i ploči
podobna.

Opomba. Tudi pri teh likih se dostikrat primerja,
da so n. pr. ogli otopljeni, v sl. 40 se vidi romboeder,
ki je le malo, v sl. 41 pa skoro do sredine otopljen, da
je skoro podoben pločici. V sl. 42. se vidi enakoroba
šestostrana piramida iz sl. 38 jako otopljena; sl. 43 kaže

šestostrano prizmo (ploskve s), kterej je vsak drugi rob
otopljen z navpično ploskvijo l, od zgoraj i od zdolaj je
pa pokrita z romboedrovimi ploskvami P.

III. Piramidasti liki.

(Pyramidale Gestalten.)

Enakoroba štirostrana piramida i vsi njej sorodni liki
imajo to-le splošno znamenje: V dve meri, ki stojite druga
na drugej navpik, enako je lik razvit, drugače v tretjo
mér, ki pa tudi navpik na ónih dveh stoji; ali drugače
govorjeno: Vsak piramidast lik ima tri osi,

drugo na drugej navpično stoječe, toda le dve
med njimi ste enako dolgi, tretja je pa ali
daljša ali pa krajša. Zadnja se zove glavna os i
postavlja se navpik, drugi dve ste pa stranski i stojite ena
med desno i levo roko po dolgem, druga pa med spredaj
i zadaj po čez.

Semkaj spadajo ti-le liki:
1. Enakoroba, četverostrana piramida (sl.
44)(GleiehkantigevierseitigePyramide)
je omejena z osmimi sokladnimi,
enakokrakimi trikoti (4 zgoraj, 4 zdolaj),
ter ima:

dvojne ogle: 2 štiroploska enakoroba
a na koncéh glavne osi, roglja
imenovana, i 4 štiroploske dvorobe b na
konceh stranskih osi, zato tudi
stranski ogli zvani;

i dvojne robove: 2 x 4= 8 (4
zgoraj 4 zdolaj), ki se končavajo v rogljih
torej rogljevi robovi ab — i 4 druge, ki pašejo piramido
okoli sredine v podobi kvadrata ter se imenújejo stranski,
i — ker se ón kvadrat zove tudi piramidino stojalo —
tudi stojalni robovi (bb).

Enakoroba se imenuje zato, ker so si vsi rogljevi
robovi enaki.

2. Enakoroba, četverostrana prizma
(piramidasta prizma) (sl. 45) (gleichkantiges vierseitiges Prizma)
je omejena s štirimi sokladnimi i
navpičnimi ploskvami, ima štiri
pravokotne navpične
robove aa', i
pokrita je zgoraj i
zdolaj ali z
horizontalno
ploskvijo, namreč s
kvadratom(sl.45)
ali pa z
enakorobo četverostrano
piramido (sl.40).

Ako je prizma zgoraj i zdolaj pokrita s kvadratom i
ako je jako nizka, zove se pločica.

3. Klin ali sfenoid (Sphenoid) (sl. 47) je omejen
s štirimi sokladnimi enakokrakimi trikoti, in ima 6 robov.
Različne strani teh trikotov se namreč stikate po dve i
dve, deláje dva enaka roba ab i cd; skozi njijna
razpolovišča gre glavna os. Ostale enake strani pa delajo štiri
med sabo enake robove ac, ad, bc i bd, ki gredó ob liku
gori i doli. Skozi razpolovišča dveh i dveh nasprotnih
greste stranski osi.

Klin ima štiri triploske i dvorobe ogle a, b, c i d.
Opomba. Tudi na teh likih so često ogli več ali
menj otopljeni (sl. 48).

IV. Ortotipni liki.

(Orthotype Gestalten).

Ortotip ¹) i vsi njemu sorodni liki so v vse tri druga
na drugej navpik stoječe meri razno razviti, zgoraj i
zdolaj drugače, nego desno i levo, i spet drugače spredaj
i zadaj; ali krajše rečeno: Vsak ortotipni lik ima
tri drugo na drugej navpik stoječe osi razne
dolgosti.

Ena teh osi, ktera koli se postavlja navpik, zove se
glavna os, drugi dve stojite horizontalno ter se zovete
stranski osi; ena je daljša, druga krajša.
Najvažnejši ortotipni liki so:

Ortotip, (sl. 49) je omejen z osmimi sokladnimi
raznostranimi trikoti, (4 zgoraj, 4
zdolaj); ima:
trojne ogle: 2 na krajéh glavne osi
a — roglja zvana; — 2 druga b na
krajéh daljše i spet dva c na
krajéh krajše stranske osi;
i trojne robove: 4 ostrejše rogljeve
robove ab med rogljema i med
koncema daljše stranske osi v podobi
romba; 4 topejše rogljeve robove ac med rogljema i med
koncema krajše stranske osi tudi v podobi romba; a
naposled 4 stranske robove bc, ki delajo tretji romb,
namreč stojalnico ortotipovo.

2. Ortotipna prizma (sl. 50) je omejena s štirimi
sokladnimi navpičnimi ploskvami, i ima dvoje navpične
robove : 2 topejša cc na koncéh krajše stranske osi i dva
ostrejša bb na konceh daljše stranske osi. Zgoraj i
zdolaj je pokrita ali z horizontalnim rombom (sl. 50) ali pa
z ortotipom (sl. 51).

3. Doma je prizma z
horizontalnimi robovi, tedaj
horizontalna prizma. Dómini robovi
pa gredó ali vštrit daljše
stranske osi, i onda je na koncéh
pokrita z dvema navpičnima
ploskvama b, vštrit krajše stranske
3. Doma je prizma z
horizontalnimi robovi, tedaj
horizontalna prizma. Dómini robovi
pa gredó ali vštrit daljše
stranske osi, i onda je na koncéh
pokrita z dvema navpičnima
ploskvama b, vštrit krajše stranske

osi (sl. 52); ali pa gredó robovi
vštrit krajše stranske osi, i
onda je na konceh pokrita z
dvema navpičnima ploskvama d vštrit
daljše stranske osi (sl 53).

Doma tudi lehko pokriva
prizmo zgoraj i zdolaj, tako n.
pr. se vidi v sl. 54 prizma (4
ploskve ca ac), ki je zgoraj i zdolaj pokrita z domo (4
ploskve aca) vštrit daljše stranske osi. Sl. 55 kaže prizmo
(4 ploskve abbac) zgoraj i zdolaj pokrito z domo (4
ploskve aba) vštrit krajše stranske osi.

Opomba. Tudi pri teh likih so časi robovi i roglji
otopljeni. V sl. 56 n. pr. so otopljeni robovi cc sl. 54,
v sl. 57 robovi aca sl. 55 s ploskvami s. Sl. 58 kaže
ortotip, kteremu sta roglja otopljena s ploskvijo r. V sl. 59
se vidi lik iz sl. 51, kteremu sta robova bb otopljena s

ploskvama o vštrit krajše stranske osi. Tudi sl. 60 je
lik iz sl. 51, kteremu je ploskev M otopila robove ac
vštrit daljše stranske osi. V sl. 61 naposled so otopljeni
robovi cc iz sl. 50 s ploskvama k vštrit daljše stranske osi.

V. Hemiortotipni liki.

(Hemiortothype Gestalten.)

Hemiortotip¹) i vsi njemu sorodni liki
imajo tri razne osi, od kterih samo dve — zovete
se stranski osi — še navpik stojite druga na
drugej, tretja pa — glavna os — stoji le še
na enej stranskej osi navpik; kdrugej je pa
nagnena. To stransko os, proti kterej se glavna
nagiblje, imenujemo prvo, óno pa drugo. Obrazce i
načrte si pa mislimo tako postavljene, da glavna os stoji

⁴

navpik, druga stranska os horizontalno povprek, prva
stranska gre pa po dolgem navzgor.
Sem spadajo ti-le važnejši liki:

1. Hemiortotip (sl. 62) je omejen z 8
raznostranimi trikoti, 4 zgoraj, 4 zdolaj, toda
niso vsi, ampak le po 4 i 4 med
sebój sokladni, i to: 2 zgornja i sprednja
acb, z vštritnima dvema dolnjima i
zadnjima a¹cb¹, onda dva zgornja i
zadnja acb¹ z dvema doljnima i
sprednjima a'cb. Prve štiri enake ploskve
zase delajo eno polovico ortotipa, a
druge štiri spet drugo polovico, od
tod ime hemiortotip. Prve štiri
ploskve acb i a¹cb¹ zovemo pozitivno,
druge štiri pa negativno polovico ; ima:
trojne ogle: 2 čveteroploska, triroba — roglja a i a¹ — skozi
ktera gre glavna os, 2 druga čveteroploska triroba b i b¹
na konceh prve stranske osi i 2 četveroploska dvoroba c
na konceh druge stranske osi;

i četvere robove: 4 namreč bc b'c vežejo konce dveh
stranskih osi i delajo romb, ki je hemiortotipova stojálnica;
4 druge namreč ac i a¹c, vežóče roglja s koncema druge
stranske osi — tudi ti štirje robovi delajo romb, kteri je proti
prvej stranskej osi toliko nagnen, kolikor glavna os; a
naposled še 4 robove, ki vežejo v
podobi romboida roglja s koncema prve
stranske osi, od teh štireh robov sta
si le vštritna dva enaka ab¹ = a¹b
i ab = a¹b¹.

2. Prizma z nagneno
končno ploskvijo (sl. 63) je omejena
s štirimi sokladnimi ploskvami, ima 4
z glavno osjo aa¹ vštritne robove,
toda le po dva i dva sta si enaka
bb = b¹b¹ i cc = cc, a pokrita je
ali z nagneno ploskvijo ali pa z eno
ali z obema polovicama
hemiortotipa itd.

3. Doma (sl. 84) s štirimi sokladnimi in s prvo stransko
osjo vštritnimi ploskvami a i c, ki je na konci zaprta
z navpičnim rombom b vštrit druge stranske osl.

4. Domasti lik (sl. 65) je omejen tudi s štirimi,
toda le po dve i dve sokladnimi ploskvami, ki pa vse
gredo vštrit druge stranske osi, a konca zapirata navpična
romboida e vštrit prve stranske osi. Dve i dve sokladni
ploskvi se zovete domini polovici, i to ploskev c i njej
vštritna od zadaj ste pozitivna, a ploskev d i njej vštritna
zgoraj negativna polovica.

Opomba. Tudi ti liki so dostikrat otopljeni n. pr.
v sl. 66 so robovi cc sl. 63 — pločaste oblike— otopljeni
s navpičnima ploskvama s vštrit prve stranske osi.

Sl. 67 kaže prizmo, kterej sta
roba cc otopljena z navpičnima
ploskvama s vštrit prve stranske osi;
a pokrita je ta prizma zgoraj i
zdolaj nekaj z nagneno končno ploskvijo, nekaj pa z
negativno hemiortotipovo polovico ob robéh ab¹ i a¹b.

SI. 68 kaže prizmo, (ploskve f) iz sl. 63,
kterej so ostali robovi bb i b'b' celi, robovi
cc so pa otopljeni z navpičnima ploskvama
P vštrit prve stranske osi. Pokrita je s
pozitivno hemiortotipovo polovico l.

V sl. 69 se vidi prizma (ploskve M) iz
sl. 63, kterej sta oba para robov otopljena,
namreč robova bb i b'b' navpičnima
ploskvama r vštrit druge stranske osi,
robova cc pa z navpičnima ploskvama l vštrit
stranske osi. Pokrita je z negativno hemiortoti
povo polovico.

Sl. 70 kaže prizmo (ploskve f iz sl. 63) , kterej
sta robova cc otopljena z navpičnima
ploskvama P vštrit prve stranske osi.
Pokrita je s pozitivno (ploskve l) i
negativno (ploskve n) hemiortotipovo
polovico.

V sl. 71 sta spet otopljena robova
cc sl. 63 z navpičnima ploskvama
vštrit prve stranske osi, zgoraj i
zdolaj je pa zaprta z dvema dominima
polovicama, namreč ploskvi aba i a'b'a'
ste pozitivna, a ploskvi a'ba' i ab'a
negativna polovica.

II. Nepopolnost kristalov.

Kristal je popoln, ako so 1. ploskve iste vrste na
njem enako velike, 2. popolnoma ravne i 3. gladke.

Toda popolni kristali so redki, navadno so nepopolni
i sicer:

1. Mnogokrat so med ploskvami iste vrste posamezne
ali prevelike ali pa premajhne. Tako n. pr. so
časih na hexaedru štiri ploskve pravokótniki mesto
kvadratov; na oktaedru so štiri ploskve trapezi mesto trikotov.

2. Časih so ploskve ukrivljene i sicer ali ven ali
notri, i tako pločast kristal je lehko lečast, prizmasti
kristal je lehko stebelčast, a če je jako tenek tudi iglast
ali lasast.

3. Večkrat so stanovite ploskve na kristalu
protaste, to je z vštritnimi brazdicami preráskane; — druge
ploskve so časih raskave (rauh), to je polne so višav i
globin, ki so pa tako majhne, da je komaj razločimo.
Mnogokrat so neke ploskve bradavičaste (drusig), ako
imajo na sebi sicer majhne ali vendar dobro razločne
kristalaste višave ter so videti, kot bi bile z majhnimi
kristali posute. Zrnčasto (gekörnt) ploskev imenujemo óno,
ki je z drobnimi okroglimi zrnci posuta.

Opomba. Najpopolniše kristale nahajamo navadno v
kakej lehkej i mehkej snovi, ktera kristale na vse strani
obdaja. Take kristale imenujemo vrasle (eingewachsene
Kr.); ako je pa iz te snovi izluščimo, imenujemo je
izluščene (lose Kr).

Ako se kristali samo z enim koncem drže druge
snovi, imenujemo je vzrasle (aufgewachsene Kr.). Tak
kristal je le na enem, to je na prostem konci razvit;
drugi konec si moramo v mislih dopolniti.

Opomba. Enoterne rudnine brez pravilnega lika
(podobe) imenujemo pločice, ako so jako tenke,
stebelca, ako so dolge a ne debele, i naposled zrna, ako
je rudnina enako široka, debela i visoka.

III. O razkolnosti i lomu kristalov.

Na kristalu ali na enoterni rudnini ne moremo
razločevati nikakoršnih delov, i vendar se dadé skoro vsi
kristali na mnogoteri način na kosce deliti. Ako ima tak
kosec bolj ali menj gladke i ravne ploskve stanovitega
položaja, onda se tak kristal imenuje rázkolen (spalt-

bar) ; ako pa kosci, na ktere smo kristal razdrobili,
nimajo stanovitih ploskev, in ako te ploskve niso ravne,
onda to imenujemo lom (Bruch).

1. Razkolnost (Spaltbarkeit). Ravne ploskve, ktere
dobimo, ako kristal razkoljemo, imenujemo rázkolne
ploskve (Spaltungstlächen).

Nektere kristale je jako lehko razklati. Ako n. pr.
s kladivcem udarimo na kristalizovani apnenec ali
svinčnati sijajnik, razdrobi se apnenec na kosce
romboedrovega, svinčnati sijajnik pa na kosce kockinega lika.
Tedaj pravimo: apnenec je razkolen na romboedre, svinčnati
sijajnik pa na kocke.

Nektere rudnine n. pr. sadro, tinjec lehko s tenkim
nožem razkoljemo, navadno pa potrebujemo ostro dletce
in z njim ravnamo tako-le: kristal položimo na sukno ali
prt, ki smo ga na več gub zložili, dletce z rezjo
nastavimo tjekaj, kjer se nam dozdeva, da je prelomna
ploskev. Da tako ploskev laže najdemo, dobro je kristal
sukati proti svetlobi (najbolje pri sveči), őna mér, ki svetlobo
močneje odseva, je navadno taka razkolna ploskev.

Kolikor ravnejše, gladkejše i svitlejše so razkolne
ploskve, toliko popolnejša se imenuje razkolnost;
rudninam, ki nimajo teh prednosti, pravimo, da imajo
nepopolno ali nerazločno razkolnost.

Znamenito je to, da moremo kristal, ako smo v njem
našli eno razkolno mer, vštritno tej meri tudi dalje
enako lehko klati, in sicer v najtanjše pločice. Iz tega lehko
sodimo, da so kristali znotraj takisto pravilno stvarjeni
kakor od zunaj.

Mnoge rudnine se dade klati le v eno mér, druge v
2, druge v 3, še druge v 4, nektere v 6 i nektere celo
v več meri; toda razkolne ploskve niso v vseh meréh
enako popolne.

2. Lom (Bruch). Samo taki kristali, ki se dadé težko
klati, se lehko lomijo, a take, ki se dadé lehko klati,
težko je lomiti.

Vsako ploskev, ki postane, ako rudnino prelomimo,
imenujemo lomno ploskev (Bruchflache). Te ploskve
niso ravne ter morejo imeti vsakoršno mér. Časih (n. pr.

pri streli) je prelomna ploskev več ali menj podobna
notranej strani kake školjke, i tako ploskev imenujemo :
školjkasto (muschlig) i sicer popolno ali nepopolno školjkasto.
Ako so grbe na lomnej ploskvi nepravilne i brez stanovite
meri, imenujemo jo neravno (uneben).

Kosci, na ktere se rudnina razdrobi, imajo ali ostre
ali tope robove, i potem se tudi imenujejo ostrórobi
(scharfkantig) ali pa toporobi (stumpfkantig).

Drugi razdelek.

Lastnosti zloženih rudnin.

I. Njihovo lice.

Ako se več kristalov med sebó zraste, onda je tak
zrastek večkrat podoben kakej drugej naravnej ali
umetnej stvari, i takim zrastkom velimo posnemki
(nachahmende Gestalten), ker tako rekoč v svojih podobah
posnemajo druge stvari.

Najimenitnejši posnemki so:
1. Vrastek (Krystallgruppe) i njegovi posnemki.
Vrastek imenujemo več vraslih i med sebó
zrastenih kristalov. Ako gredó ti kristali iz istega središča;
ako so vsi skoro enako dolgi i tenki, i ako jih je jako
mnogo: onda je tak vrastek bolj ali menj podoben krogli.
Imenujemo ga: vrasla krogla (eingewachsene Kugel).
Krogla, ki je vzeta iz snovi, v kterej se je naredila,
imenuje se izluščena krogla (lose Kugel). Ako tako
kroglo razbijemo, vidimo dostikrat posamezne kristale, kako
gredo iz središča kot polumeri. Blizu središča so tenki,
proti obodu so debelejši ter se končávajo v dosti očitne osti, i
zato je krogla po vrhu tudi največ bradavičasta.

Iz več tacih krogel, ki so se med sabo sprijele,
postanejo grozdasti i ledvičasti posnemki. Grozdast
posnemek je postal iz večih koscev manjših krogel,
ledvičast pa iz manjših koscev večih krogel.

2. Vzrastek (Krystalldruse) i njegovi posnemki.
Več vzraslih i med sebó zrastenih kristalov, ki imajo
skupno podlogo, imenujemo vzrastek.

Ako so vrastkovi kristali tenki; ako gredo iz
vkupnega središča na vse strani kot polumeri v krogli, i ako
je njihova površina bolj ali menj podobna krogli: onda
je imenujemo vzrasle krogle (aufgewachsene Kugel).

Na onej strani, na kterej so vzrasle, so te krogle
nepopolne. Ako se več takih krogel dotika, postanejo
zopet grozdasti i ledvičasti posnemki. Če je na
grozdastem ali ledvičastem posnemku vsaka krogla
nasajena na reclji, onda se spreminja v grmičaste
(staudenformig) ali broskvaste (blumenkohlförmig) posnemke.

Časi je vzrasli kristal podloga drugemu, drugi spet
tretjemu itd., i tako se napravi cela vrsta vsakoršno
skrivljenih kristalov. Časi se posamezni kristali dadé lehko
razločiti, časi so pa tako zliti, da posameznih ni mogoče
razločiti, i tako postanejo zobčasti (zähnig), žičasti
(drahtförmig) i lasasti (haarförmig) posnemki.

Ako se od take vrste kristalov odcepijo druge slične
vrste, kakor n. pr. veje od debla, i ako veje ostanejo v
istej ravnici ter se med sebo ne zrastejo, onda je
imenujemo drevesaste; ako se pa med sebó dotikajo,
postanejo listasti (blattförmig) i platičasti (blechförmig)
posnemki.

Ako preki vrste vštritnih kristalov gredó druge take
vrste, onde delajo pletene posnemke (gestrickte Gst.).

Večkrat stojé posamezni kristali navpično okoli
ravnega i okroglega stebelca; taki kristali delajo
kapničaste (tropfsteinartig) posnemke. Če pa stebelce ni ravno,
i če so posamezni kristali krivo na njem vzrasli,
postanejo rogljasti (zackig) i koralasti (korallenartig)
posnemki.

Zloženo rudnino, ki v svojem lici ne kaže niti
pravilne oblike, niti ne posnema drugih stvari, tako rudnino
imenujemo brezlično (gestaltlos) ali gručavo (derb).
Majhne gruče, ki niso debelejše od lešnjaka, zovemo
drobiž ali drobir (Eingesprengtes).

II. Notranji zlog ali sklad zloženih rudnin.

Posamni nepopolni kristali, iz kterih je zložena
rudnina sestavljena, imenujejo se njene zloženine
(Zusammensetzungsstücke). Način, po kterem so te zloženine v
rudi med sebó vezane, imenujemo zlog ali sklad
(Struktur).

Ako so zloženine skoro enako dolge, široke i debele,
onda se imenujejo zrna, i tak zlog je: zrnast (körnig);
po raznej debelini zrn se spet razločuje: debelozrnasti,
drobnozrnasti, predrobnozrnasti zlog.

Ako so zloženine mnogo daljše nego so široke i
debele, onde se imenujejo: stebelca (Stängel) i tak zlog:
stebelčast (stängelig). Stebelca so spet časi debelejša,
časi tanjša, časi gredó stebelca drugo vštrit druzega ali
pa se razhajajo.

Po tem spet razločujemo zlog: debelostebelčast,
tenkostebelčast,
vštritnostebelčastirazhodnostebelčast.

Ako so naposled zloženine mnogo daljše i širše nego
so debele, onda je imenujemo luščine (Schalen), tak
zlog: luščinast (schalig). Tudi tukaj ločimo
tenkoluščinasti zlog od debeloluščinastega.

Ako ima rudnina velike zloženine, onda so časi te
zloženine spet zložene. Tako n. pr. so časi debela zrna
zložena iz drobnejših, luščine iz stebelc itd. Tak zlog je
dvojen. (Doppelte Zusammensetzung).

Dostikrat so zloženine tako majhne, da jih z golim
očesom ne moremo ločiti, onda je zovemo predrobne
(verschwindend klein), i takej rudnini pravimo, da je
jedrnata (dicht). Od enotérne rudnine se taka jedrnata
samo v tem razločuje, da se enoterna dá klati, jedrnata
pa ne. Zložena rudnina se namreč ne dá nikoli klati, i
to zato ne, ker njene zloženine ne ležé vštritno.

III. Lom zloženih rudnin.

Zložene rudnine se sicer ne dadé klati, toda se dadé
lomiti, kot enotérne.

Lom zloženih rudnin je ali školjkast ali
neraven, kot pri enoternih rudninah, ali pa: troskvast
(splittrig), to je: lomna ploskev je polna troskev, ki se z
debelejšim koncem drže rudnine, s tanjšim so pa
odstopile, i zato so tudi na tem konci jasnejše; repinast
(hackig), ako je lomna ploskev polna majhnih kaveljcev,
kot repinčeva glavica; prstan (erdig) je lom prhkih
rudnin.

Tretji razdelek.

Lastnosti, ki pripadajo enotirnim i zloženim rudninam.

I. Rudnine z ozirom na svetlobo.

Sijajnost (Glanz).
Rudnine odsévajo nekoliko svetlobe, ki pada na nje,
i to imenujemo sijajnost.

Pri sijajnosti je treba paziti na njeno kakost (Art) i
na jakost (Grad).

Glede kakosti razločujemo 5 vrst sijajnosti:
1. Kovinsko (Metallglanz), 2. demantovo
(Diamantglanz), 3. tolščéno (Fettglanz), 4. stekleno
(Glasglanz) i 5. biserno (Perlmutterglanz).

Mnogokrat se kakost ne dá popolnoma določiti,
sijajnost n. pr. omahuje med kovinsko i demantovo.

Mnoge rudnine imajo na kristalnih ploskvah drugo
sijajnost a na razkolnih spet drugo, celo na raznih
razkolnih ploskvah je časi sijajnost različna.

Po jakosti razločujemo 5 stopinj sijajnosti, i sicer: 1.
sijajno (starkglanzend), 2. svetlo (glanzend), 3.
svetličasto (wenigglanzend), 4. leskótno (schimmernd) i 5.
temno (matt).

Ista rudnina je zdaj bolj, zdaj menj svetla.
2. Barva (Farbe). Gledé barve je treba paziti
ima li rudnina kovinsko sijajnost ali ne. Rudnine
kovinske sijajnosti imajo tudi kovinske barve (metallische
Farben), i teh je 8, namreč: 1. tompakasta
(tombackbraun), 2. bakrasta (kupferroth), 3. brónasta
(speissgelb), 4. médasta (messinggelb), 5. zlata (goldgelb)

6. srebrna (silberweiss) 7. kositarjasta (zinnweiss)
8. svinčasta (bleigrau).

Znamenito je to, da med kovinskimi barvami ni niti
modre niti zelene.

Rudnine brez kovinske sijajnosti imajo nekovinske
barve, kterih je tudi osem glavnih, ki pa po raznih
stopinjah prehajajo druga v drugo.

Te barve so: 1. bela (weiss), 2. siva (grau), 3. črna
(schwarz), 4. môdra (blau), 5. zelena (grün), 6.
rumena (gelb), 7. rdeča (roth) i 8. rjava (braun).

Barvna vrsta (Farbenreihe). — Nektere rudnine
imajo vedno eno in isto barvo, torej jo imenujemo
stanovito (beständig), in taka stanovita barva je bistveno
znamenje te rudnine. Druge rudnine kažejo pa zdaj to
zdaj óno barvo — tedaj so nestanovite barve.
Rudnine nestanovite barve se dadé časi tako zvrstiti, da se
druga barva izgubi v drugo, i da je vsaka srednja med
dvema drugima. To zovemo barvno vrsto.

Pestrost (Farbenzeichnung). Na enotérnih
rudninah je redko videti več barv, pogosto se pa
nahajajo pestre ali pisane zložene rudnine. Po podobah, ki
je delajo razne barve med sebó, rudnini pravimo, da je:

pikčasta (punktirt), ako ima male okrogle pičice
druge barve nego je dno;

pégasta (gefleckt), ako ima veče med sebó nevezane
lise druge barve nego je dno;

oblákasta (gewölkt), ako ima veče okroglaste lise,
ki se med sebó strinjajo;

plaménasta (geflammt), ako so lise podolgaste,
plamenu podobne;

marógasta (gestreift), ako se vrsté razno barvane
maroge ali proge;

ž i las ta (aderig), ako so maroge nepravilne, žilam
podobne.

Časi se na rudnini tudi vidi podoba drevesa,
razvaline itd.

3. Raza (Strich). Ako potegnemo z rudnino po
belej, trdej i raskavej ploči (najbolja je porceljanasta), od-

drgne se nekoliko rudnine, ktera na ploei ostane; ta
prah ima mnogokrat drugo barvo nego rudnina.

Barvo tega prahu imenujemo razo (Strich).
Ako ima prah na razi isto barvo, ktero ima rudnina,
velimo, da se rudnina v razi ne spreminja
(unverändert im Strich).

Ako je prah na razi bel ali samo malo sivkast, onda
velimo, da je raza brez barve (ungefärbter Strich).

Rudnine brez stanovite barve imajo sploh tudi razo
brez barve.

4. Prozórnost (Durchsichtigkeit). Mnoge rudnine
puščajo skozi sé nekoliko svetlobe, in kolikor več svetlobe
gre skozi nje, toliko bolj se vidi skozi nje, toliko
prozornejše so.

O rudnini se reče, da je:
a. prozórna (durchsichtig), ako pušča toliko svetlobe
skozi sé, da človek skozi njo lehko loči črke na
papirji;

b. poluprozorna (halbdurchsichtig), ako se črke i
druge stvari sicer vidijo, ali nejasno, kot v megli;

c. prosójna (durchscheinend), ako le še nekoliko
svetlobe pušča skozi se;

č. na robéh prosojna, ako le na tankih robéh pušča
nekoliko svetlobe skozi se;

d. neprozórna (undurchsichtig), ako ne pušča
nikakoršne svetlobe skozi se.

Rudnine s kovinsko sijajnostjo i s kovinskimi
barvami so zmerom neprozorne, in o rudnini, ki ima
te tri lastnosti, pravimo, da ima kovinsko lice
(metallisches Aussehen).

5. Kot se na milnih mehurcih ali penah navadno
kažejo krasne barve, tako opažavamo večkrat tudi na
rudninah slične prikazke, ki imajo različne vzroke, torej
je tudi različno imenujemo. Tako n. pr.:

Nadúhlost (Anlaufen). Nektere rudnine, posebno
one kovinskega lica, dobe na zraku po svojem površji
tenko kožico druge snovi, i zarad tega bolj ali menj
jasno kažejo mávrine barve. Temu prikazku pravimo
naduhlost (das Anlaufen). Nektere rudnine so tako na-

duhle, da so podobne pavovemu repu, druge mavrici, spet
druge golobjemu vratu itd.

b) Mavrica (d. Irisiren). Časi ima rudnina v sebi
tenke rázpoke, napolnjene z zrakom, i ta tenka zračna
plast tudi kaže bolj ali menj lepe mavrine barve.

c) Barvni preliv (Farbenspiel). Nektere
rudnine kažejo sem ter tje lepe žive barve, ki se spreminjajo,
ako rudnino v roci sučemo, da svetloba v drugej meri
nanje pada. To prikazen imenujemo barven preliv.

č) Ména barv (Farbenwandlung) je podobna
barvnemu prelivu, toda pokazuje se samo v nekih meréh, ki
so pokorne rudninemu zlogu.

d) Ména svetlobe (Liehtwandlung). V nekterih
prozornih rudninah opažavamo neki posebni blišč v enej ali
tudi več v barvah, i ta blišč se menjáva, kakor rudnino v
roki obračamo. Posebno lepo se vidi to onda, ako je
rudnina na okroglo izbrušena. Ta prikazek je najlepše
videti na opalu, i zato se tudi imenuje opalovánje
(Opalisiren).

Ako ima neprozorna rudnina ta prikazek na
površji, onda o takej rudnini pravimo, da je
spreminjasta (schillernd).

II. Skupnost (Aggregationszustand).

Navadno so najmanjši drobci v rudnini tako vezani
med sebó, da je moreš le siloma premekniti ali je celó
raztrgati — i take rudnine imenujemo: trde (feste).

V nekterih rudninah se pa njihovi najmanjši drobci
slabo vežejo med sebo, i najmanjša sila je premakne
ali odtrga — te imenujemo: tekóčne (fliissige).

Trde rudnine so pa spet ali krhke ali pa vléčne,
vitke, raztezne, mehke, gibke, prožne ali vratke.

Krhka (sprod) rudnina se razdrobi na kosce, ako s
kladivom na-njo udariš, ter se dá v prah stolči;
vlśčna (zahe) se ne dá z lepa razdrobiti;
vitka (geschmeidig) se reže;
melko ali mehko (milde) lehko z nožem stržeš,
a rudnina ne bode škripala, i stržine ostanejo na noži.

raztézna ali kovna (dehnbar oder hämmerbar) se
dá v tenko žico raztegniti ali v tenko pločo stanjšati;
gibka (biegsam) se dá pregibati i ostane tako,
kakor si jo pregenil;

vratka ali prožna (elastisch) se tudi dá pregeniti
toda ne ostane pregánena, temuč se vrne v svojo staro
podobo.

Tekočne rudnine so ali kápljaste (troptbarflüssig,
ali pa plinave (ausdehnsam flüssig). Kapljaste rudnine
se dadé le težko i malo stisniti, plinave pa lehko i jako,
toda kakor preneha tisek, zopet se enako hitro i jako
raztegnejo.

Nektere rudnine so sedaj trde, sedaj kapljaste i
sedaj spet plinave, n. pr.: voda; živo srebro je navadno
kapljasto, na večem mrazu trdo, v večej toplini plinavo.

III. Trdota rudnin.

Ako hočeš drobce kake trde rudnine razmekniti,
tedaj se drobci bolj ali menj temu vpirajo.

Nektere rudnine se dadé že z lesenim suličastim
klincem ali z nohtom obraziti (ritzen), nektere pa samo z
železnim ali celo samo z jeklenim žrebljem, a nekterih niti
najtrša pila ne more obraziti.

Trdota (Härte) rudnine je tedaj vpor, ki ga stavlja
rudnina onej sili, ktera hoče njene drobce razmekniti.

Na rudninah razlikujemo deset stopinj (Grade)
trdote, i te so:

Rudnine v prvej stopinji trdote obrazijo mehak les,
rudnine druge stopinje zaostreno pero ali pa nohet, tretje

stopinje železni žrebelj, četrte stopinje jeklena ost. Rudnino
pete stopinje more le pila obraziti, toda z jeklom ne dá
iskre; šeste stopinje rudnino obrazi tudi pila, i rudnina dá
z jeklom tudi posamezne iskre; rudnina sedme stopinje se
tudi z najtršo pilo le težko dá obraziti, ali z jeklom dáje
obilo isker. Rudnine v treh najviših stopinjah se dadé le
med sebo primerjati, ker topaz je že trsi od najtrše pile,
še trši je korund i še mnogo trši od tega je demant.

Vseh 10 stopinj trdote imenujemo trdotno lestvico
(Härteskala). Vsaka rudnina v tej lestvici more obraziti
vse druge pred sebó v lestvici stoječe, ali nobene za sebó.
Živec n. pr. more obraziti vseh 5 rudnin pred sebó, toda
nobene za sebó. Ako hočemo seznati trdoto kake rudnine,
moramo poskušati, koliko rudnin v lestvici moremo z njo
obraziti a ktere obrazijo njo. Ako n. pr. vidimo, da
ta rudnina obrazi apatit, a da živec obrazi njo, onda
pravimo, da je ta rudnina trda med 5 i 6 ali 5·5.
Trdota se navadno pri opisu rudnine zaznamuje s „tr.“,
n. pr. tr. = 5·5.

IV. Posebna teža rudnin.

Ako bi si izrezali enólike kocke iz raznih rudnin,
n. pr. iz sadre, mramora, živca, železa, svinca i zlata,
ter bi te kocke déli na vago, prepričali bi se, da je
njihova teža tako različna, kakor so rudnine same. Ako bi
sádrina kocka vagala n. pr. 1 lot, mramorna bi onda
vagala 1 ⅛ lota, živčeva 2½, železna 3¼ lota, svinčena 5
a zlata 8 lotov. Iz tega se vidi, da ima vsaka rudnina
svojo posebno težo (spezifisches Gewicht).

Da se rudninam določi njihova posebna teža, primerja
se vsaka rudnina s čisto vodo, ki služi za mero; zato
pravimo, da je posebna teža vode = 1. Ako je rudnina
2, 3, 4, 5krat itd. teža, nego je del vode, ki jemlje
toliko prostora, kolikor rudnina, onda pravimo, da je
posebna teža (tž.) = 2, 3, 4, 5 itd. N. pr. tž. srebra je
10·5, to je z drugimi besedami: stanovita prostorna enota
(Raumeinheit), recimo 1 kubičen palec, čistega srebra je
10 i polkrat teži nego 1 kubičen palec čiste vode.

Samo piinave rudnine se ne primerjajo teži vode,
temuč teži navadnega zraka. N. pr. posebna teža oglénčeve
kisline je 1·5, to je: prostorna enota, recimo 1 kubičen
črevelj, oglénčeve kisline je poldrugikrat teži nego 1
kubičen črevelj navadnega zraka.

Najlaže je določiti posebno težo tekočnim rudninam,
n. pr. živemu srebru i to tako:

Málo steklenico z ozkim vratom, ktero smo enkrat
za vselej vagali, napolnimo prvič z vodo, drugič z živim
srebrom, vagamo eno i drugo, ter obojič odbijemo
težo prazne steklenice. Tako zvemo težo vode i težo
živega srebra v istej prostornej enoti, namreč v našej
steklenici. Ce tedaj podelimo težo živega srebra s težo
vode, onda zvemo, kolikokrat je živo srebro teže od vode.
To je živega srebra posebna teža.

Trdim rudninam, ki se v vodi ne topé, sezna se
njihova posebna teža tako:

Kosec rudnine i steklenico z vodo napolnjeno
zvagamo, vsako posebe. Teža rudnine recimo naj bode p a
teža steklenice z vodo q. Ako spustimo rudnino v
steklenico, rudnina izrine nekoliko vode, ktera mora izteči.
Steklenica se tedaj dobro obriše, potem se z ostalo vodo
i z rudnino še enkrat zvaga i njena sedanja teža bodi Q.
Da ni nekaj vode izteklo, bila bi teža steklenice z vodo i
z rudnino vred p + q, ali ker je nekoliko vode izteklo,
našli smo, da je sedanja teža Q. Ako težo Q odbijemo
od prejšnje p + q, zvemo težo vode, ktero je rudnina
izrinila, to je: težo vode istega prostora, kakor ga ima
rudnina. To težo imenujemo m. Ce tedaj težo rudnine p
podelimo s težo m, zvemo, kolikokrat je rudnina teža od
vode, i to je te rudnine posebna teža.

Ako bi se rudnina v vodi topila, ne bi mogli na ta
način določiti njene teže, ampak morali bi poskušati z
drugo tekočino, v kterej se ta rudnina ne topi, n. pr.
z vinskim cvetom, kaménim oljem itd. Tu bi morali
najpopreje določiti, kolikrat je vinski cvet ali olje teže ali laže
od vode, potem na zgoraj opisani način, kolikrat je
rudnina teža ali laža od olja, ter iz teh dveh razmer moremo
ukreniti, kolikratov je naša rudnina laža ali teža od vode.

V. Magnetizem.

Nektere rudnine imajo v sebi moč, da železne opilke
k sebi vlečejo, i to moč imenujemo magnetizem
(Magnetismus), a rudnine s to lastnostjo zovemo magnete.
Nektere druge rudnine, da si tudi same niso magneti, imajo
pa lastnost, da je magneti k sebi vlečejo, kakor železne
opilke. Rudnine prve vrste na enej strani magnetno iglo
k sebi vlečejo, na drugej strani jo pa odbijajo, rudnine
druge vrste jo pa k sebi vlečejo na obeli stranéh.

VI. Elektrika.

Mnoge rudnine dobé, ako je drgnemo, to lastnost,
da male kosce papirja, kroglice iz bezgovega stržéna i
druge lehke stvari na se potezajo i potem spet odbijajo.
To lastnost imenujemo elektriko, (Elektricität), a take
rudnine električne (elektrisch).

VII. Svetlikanje ali fosforovanje.

Nektere rudnine imajo lastnost, da se v temi svetijo,
pa ne izgoré; to lastnost imenujemo svetlikanje ali
fosforovanje, ker se to posebno lepo vidi na fosforu.
Ta lastnost se pokaže, če rudnino drgnemo (n. pr. dva
kosa kvarca), ali ugrejemo (n. pr. ako jédavčev prah na
platinovi platici ugrejemo nad plamenom vinskega cveta),
ali naposled, ako jo dalje časa pustimo na solnci ležati.

Nektere rudnine se svétijo bolj, druge menj, nektere
rumeno, druge zeleno ali modro ali rdeče.

VIII. Okus.

Rudnine, ktere se v vodi topé, imajo okus
(Geschmack), o čemer se prepričamo, ako je z jezikom
pokušamo.

Okus je ali trpek, (zusammenziehend), ali
omléden (sűsslich), slan (salzig), lužen (laugenhaft), hladi-

len (kühlend), grenek (bitter), rézen (stechend), kisel
(Bauer).

Ker so nektere rudnine jako strupene, zato ni varno
z jezikom pokušati.

IX. Duh.

Nektere rudnine imajo poseben duh (Geruch), a
druge ga dobé še le tedaj, ako je ugrejemo ali drgnemo
ali pa nadahnemo. Duh je različen, ali diši po smoli
(bituminös), ali po séri (žeplu) (schwefelich), po česnu
(knoblauchartig), po smodu (brenzlich), po ilu (thonig) itd.

[[39]]

DRUGO POGLAVJE.
V njem se opisujejo najimenitnejše vrste rudnin.

Te rudnine so najvažnejše, i tudi se v prirodi najčešče
nahajajo.

I. Plini.

(Gase).

Plini so raztezno-tekočni ali zrákavi, niso kisli ter
imajo med vsemi rudninami najmanjšo posebno težo.

1. Najvažnejši plin je zrak ali hlip
(athmosphärische Luft), nima niti duha niti okusa, brezličen je i
prozoren, a nad 800 kratov laži od vode.

Zrak je ob vsej zemlji, potreben je ljudem i živalim,
da dihajo; brez njega niti goreti ne more nobena stvar.

2. Oglovodénec ali blatni plin
(Kohlenwasserstoffgas ali Sumpfgas) je tudi brezličen i prozóren, no
laži od zraka, ima duh po smodu, gori z rumenkastim,
slabo svetéčim plamenom, ali dihanju je škodljiv.

Ta plin se nareja po jamah, kjer premog kopljejo, po
močirjih i mlakah, v nekterih krajih tudi šviga iz zemlje, n. pr.
pri Vičenci s plamenom 5 črevljev visokim i 3 čevlje širokim.
Če se z zrakom meša, napravi se po rúdnikih zmes, ki se na
rudarskih lampicah jako lehko vname, razpokne ter je takisto
mnogokrat vzrok velikim nesrečam. Rudarji ga zato imenujejo
„tréskava sapa“.

II. Voda.

Voda nema — če je čista — niti duha niti okusa,
ob navadnej toplini (temperaturi) je kapljiva, ob večej
plinava t. j. sopara (Dampf), a ob manjšej se strdi v
kristale i mnogotere posnemke, n. pr. v sneg, slano,
točo, led. Vodni kristali so navadno zvezdasto ubrane
tenke igle. Voda ima lastnost, da požira mnoge pline,
pa tudi kapljive i trde snovi v sebi raztaplja. Vse to
vodi jako spreminja okus, duh i tudi njeno
posebno težo.

Na ta način postajajo tako imenovane trdo vode : apnenice,
sadrenice, kislice, grenčice, slanice i druga slâtina,
pa tudi morska voda. Iz ozračja pada voda kakor rosa,
megla, dež, sneg, toča, ter se precéja skozi zemljó i kamenje, pa se
drugjé spet prikazuje kakor studenec, zbira se v potocih, rékah,
jezerih i naposled v morji, od koder se spet v soparo
spremenjena vzdiguje v zrak. V polarnih krajih i po snežnikih se
nahaja zmérom kakor sneg ali led. Vsacemu je znana
mnogotera raba i velika korist, ktero imamo od vode.

III. Kisline.

(Säuren).

Kisline so ali plinave ali kapljive ali tudi trde,
imajo kisel ali omléden okus, a njihova posebna teža je
jako različna, sedaj manjša, sedaj veča od vode.

Najvažnejše kisline so :
1. Oglénčeva kislina ali huda sapa
(Kohlensaure, fixe Luft) je brezlična, prozorna, 1·5krat teža od
zraka, okisnega in rezkega okusa; v njej se ne more
dihati, živali se v njej zadušé i luč ugasne. Voda jo
vpija ter dobiva od nje rezán okus. Ce se jako stlači,
potem je kapljiva.

Razvija se iz kislic i drugih slatin, tudi iz nekterih
močvirij , i zbira se po globinah, ker ni propuha, n. pr. v
pasjej jami blizu Napolja, po kletih, vodnjakih i rudnikih, kjer
ugaša luči i duši delavce. Z oglénčevo kislino, ki se v velikej
množini prosti iz kislic pri Franzensbadu i Marienbadu na
Češkem, delajo se peneča vina i oglenčevokisle soli.

2. Žeplovodénčeva kislina
(Schwefelwasserstoffsäure) je brezlična, prozórna, 1·2krat teža od zraka,
diši po gnjilih jajcih, sama sicer gori, če se zažge, ali
druge stvari v njej ne morejo goreti, niti živali ne morejo
dihati. Meša se z vodo, ktera potem tudi diši po gnjilih
jajcih. Kovine v njej navadno črné.

Ta kislina se prosti iz žeplenic (Schwefelwässer), n. pr. v
varaždinskih in badenskih toplicah i. dr., tudi po močvirjih i
zahodih ter sploh po tacih mestih, kjer gnjijó živalske snovi.

3. Sasolin, ¹) navadno bôrova kislina
(Boraxsäure) imenovana, nahaja se največ samo v tenkih
kristálastih lúskah, ki se sprimejo v rahle kupčke, svéti se
kakor biser, sivkastobela je, ima belo rázo, prosojna je,
le malo trša od lojévca (tr. = 1·0 .... 1·5), i 1.5krat teža
od vode. Okusa je s prva okisnega, potem
grénkastohladéčega, naposled omlédnega.

Nahaja se raztopljena v vročem vrelci pri mestu Sasso blizu
Siene i v toskanskih lagunih — a utrjena po robéh tega vrelca
i po lagunskih bregovih. Rabi se sama za se, i tudi borač
se dela iz nje.

IV. Soli.

(Salze).

Soli so trde, v vodi se topé, imajo okus, le kisle niso;
njihova trdost (tr. = 1·0 .... 3·5) i njihova posebna teža
(tž. 1·4 .... 3·2) niste veliki.

Najvažnejše vrste so:
1. Soda ali nátron kristalizuje hemiortotipno (sl.68.),
sveti se, kakor steklo; bela je, onečiščena,
tudi rumenkasta ali sivkasta, ima belo
rázo ter je poluprozórna. Soda je trša
(tr. = 1·0 .... 1·5) od lojévca, l·4krat
teža od vode, okusa je lužnega. —
Zložene vrste kažejo največ posnemke
stebelčástega zloga, ali pa so grúčave i
zrnaste. Na zraku lehko sprhnejo i
razpadejo.

Soda se že od nekdaj dobiva iz natrono-

⁵

vih jezer pri Memfu v Egiptu. Štiri do pet črevljev debela
sodina skorja pokriva dno teh jezer, a vode ni več, nego dva
črevlja. Ta soda je čista, lehko se dá rezati, pa se z nova
spet naredi. Na Ogerskem pri Debrecinu je tudi kaeih 20 do 25
tacih natronovih jezer, ki dajó na leto po 10.000 centov sode. Od
meseca aprila do oktobra jezera vsahnejo, i potem se soda pokaže
kot bel, snegu podoben cvet, kterega ljudje zmetajo.
En sam mož nabere na dan po 30 do 40 vaganov sode.

Veliko sode se potrebuje v milaríji, barvaríji, belaríji i
steklariji, ter vprav tej rudnini moramo hvalo vedeti, da imamo
steklo. Feniški trgovci so jo iznašli po naklučji: kuhali so
namreč na bregu neke reke, kjer je bila soda s peskom zmešana,
a iz raztopljene sode i peska se je naredila trda prozorna
stvar — steklo.

2. Nitrit (od latinskega imena nitrum = salitra)
navadno solitar (Salpeter) imenovan, kristalizuje
ortotipno (sl. 56.) , sveti se, kakor steklo, bele barve i bele
ráze je, prozoren ali poluprozóren,
mehák, trd (tr. = 2), kakor sol,
1·9krat teži od vode, slanega i
hladečega okusa.

Solitar se napravlja po pečinah, po
zidovih i jamah (n. pr. v Burkhardovi
jami blizu Würzburga), kjer je kaj zraka,
gnjijočih živinskih snovi i prhkih rudnin
n. pr. drobirja od razsutih zidov itd. Po
solitarnicah se dobiva solitar tako-le:
Živinskih snovi navzeto zemljo, n. pr. iz
hlevov, mesnic itd. pomešajo z živim
apnom, z izpranim pepelom, s sipom (Schutt) od starih zidov,
pa iz te zmési naredé kupe, pokrijejo, da jih dež ne izpira, i
večkrat je premešavajo. O svojem času vso zmes izperó,
precede, i dodadé tej tekočini še nekoliko luga; naposled voda
izparí, i solitarjevi kristali se pokažejo.

Iz solitarja delajo smodnik, ki je zmešan iz 100 delov solitarja,
iz 16 delov žepla (sére) ino iz 17·5 delov ogla.

3. Navadna sol, tudi kaména
ali kuhinjska sol (Steinsalz)
imenovana, kristalizuje tesularno (sl. 14),
vštrit hexaedrovih ploskev je
popolnoma rázkolna, a lomna ploskev je
školjkasta, sveti se, kakor steklo,
največ je bela, pa tudi: rumena,
rdeča, siva, časi lepo vijolasta, višnjeva

i modra, nečista sol tudi zelena; razo ima belo,
prozórna ali prosójna je, malo krhka, trdoto ima druge
stopinje ; 3krat teža je od vode ter slanega okusa. V
zloženih zvrsteh se malokedaj vidéva v zobčastih, platičastih
i drugih posnemkih; največ je samo grúčava, sedaj
zrnastega sedaj stebelčástega zloga.

Znamenito je, da se v tolikih krajih i tako obilo nahaja
ta človeku zeló potrebna rudnina. Sloveča je ravnica pri
Dankali v Abisiniji, kjer na štiri dni hodi zemljo pokriva sol, bela
kot sneg. V Arabiji je toliko soli, da z njo zidajo hiše.
Neizmeren zaklad soli ima tudi Galicija (pri Vielički i Bohniji),
gornja Avstrija i Štajerska (Išl, Hallstadt, Aussee), dalje
Solnogradska (Hallein), Tirolska (Hall), Ogerska, Sedmogradska itd.

V avstrijskih rudnikih je sol dostikrat nečista od gline.
Dobiva se tako: V rudniku se izkopajo veliki prostori, v ktere
se napušča sladka voda, ki v sebi raztaplja sol, a glina se na
dno seséda. To vodo imenujejo: slanico (Soole). Po 10 do 14
dnéh, kedar mislijo, da se je voda nasitila soli, iztrombajo jo
po leseneh ceveh v velike kotle, ki držé po 1000 i še več veder.
V kotlih voda izpari, a sol ostane na dnu. Ko je slanica
iztrombana iz rudnika, z nova napuščajo vode vanj, i vse to se
ponavlja kacih 30 kratov, dokler se ne bojé, da bi se jim
prevelik prostor ne zrušil. — Mnogo soli pride na dan tudi po
slanih potocih, ki ali sami odtékajo po svojih strugah , ali pa se
po ceveh iztrombajo. Slano je tudi morje i voda necih jezer,
sosebno po iztočnih krajih hvalinskega morja. Take vode, če
izpare, tudi dajejo sol.

Znano je vsem, da se sol rabi v kuhinji. Nečista sol se
poklada živini; malo soli primešane sadri ali malcu (Gyps) tudi
ve'kša zemlji rodovitnost. Sol potrebujejo mnogi obrtniki n. pr.
milarji; naposled je sol tudi dober lek: znano je n. pr. da
morske ali sploh slane kopéli v mnogih boleznih pomagajo.

4. Galún ali alun (od latinskega alumen) (Alaun),
kristalizuje tesularno (sl. 16); vštrit oktaedrovih ploskev
je rázkolen, toda le nepopolnoma,
a lomna ploskev je školjkasta. Galun
se sveti kot steklo, bel je, tudi rázo
ima belo, prozóren ali prosójen je;
malo krhek, nekoliko trši (tr. =2·0 ....
2·5) od soli, ter 1·8krat teži od vode.
Okusa je s prva osladnega, potem
trpkega. V zloženih zvrsteh se
nahaja v kapničastih i tudi drugih po-

snemkih s stebelčastim zlogom, ali pa je gručav, bodi-si
zrnast, bodi-si stebelčast. V vodi se precej lehko topi.

Dobiva se v Črniku blizu Kadnja na Češkem, v
Duttweileru blizu Saarbrückena, na liparskih otokih. Rabijo ga v
barvariji, strojariji i v papirnicah. Živalske snovi brani gnjilobe.

5. Melanterit ¹), navadno zelena ali železna
galica, tudi zeleni ali železni vitrijol ²)
(Eisenvitriol , grüner Vitriol) imenovan, kristalizuje hemiortotipno,
toda kristali se morajo umetno delati, v naravi se nahaja
največ v kapničastih, ledvičastih i grozdastih kepah, ali
pa kot skorja ali ôprh. V enej meri se dá popolnoma, v
drugej ne tako popolnoma klati, a lomi se školjkasto.
Sveti se, kakor steklo, jasno zelen je, a razo ima belo.
Zelena galica je navadno poluprozorna ali prosójna, malo
krhka, trda kot sol (tr. = 2) i 1.8krat teža od vode.
Okusa je omledno-trpkega. V vodi se lehko topi, a
raztopljena précej počrni, če jej prilijemo vode, na kterej smo
kuhali hrastove šiške.

Zelena galica postaja tamkaj, kjer železni kršec razpada i
na zraku preperéva. Nahaja se v Goslaru na Harzu, v švedskem
Falunu, v ogerskej Ščavnici, na Češkem, kjer ga mnogo delajo.
Kot stransk pridelek ga dobivajo po nekterih bakrénih rudnikih,
n. pr. v Škofjem na Kranjskem.

Rabi se v barvariji i lekariji, potrebuje se za tinto, dalje
kedar se zlati porceljan ali steklo; iz nje se dela hudičevo olje
(Vitriolöhl), tudi lepa modra barva, berlinska višnjevica ali
modrina (Berlinerblau) zvana. Največ se zelena galica v novejšem
času rabi za razkuževanje zahódov (sekretov) i gnjijočih
smrdljivih stvari, ki širijo kužne bolezni.

6. Halkantit, ³) navadno modra ali bakrena
galica, tudi modri ali bakreni vitrijol
(Kupfervitriol, blauer Vitriol) imenovan, v naravi redko
kristalizuje v razločnih kristalih, navadno se nahaja samo v
kapničastih, ledvičastih i grozdastih kepah, časi tudi kot
oprh i skorja po drugih bakrénih rudah, posebno na
bakrenem kršci. Rázkolen je nepopolnoma, a lomi se
školjkasto. Sveti se, kot steklo; lepo moder je, kakor

⁶

nebo, raza mu je pa bela; poluprozoren je, ali pa samo
prosojen, malo krhák, nekoliko trši (tr. = 2·5) od soli,
ter 2·2krat teži od vode. Okusa je jako zopernega. V
vodi se topi, i raztopljenina je tudi lepo modra, a če
položiš vanjo čistega železa, pobakri se za kratek čas, pa v
raztopljenini več ne bode modre galice, ampak zelena.
Raztopljena modra galica — zove se bakrica
(Cementwasser) —

nahajajo po mnogih bakrénih rudnikih, n. pr. v banskej
Bistrici i v Ščavnici na Ogerskem, v Goslaru na Harzu i po
drugod.

Rabi se v barvariji i v slikariji, v papirnicah i lekarnicah.

V. Solikovci.

(Haloide).

Solikovci so na videz dostikrat podobni solém, zato je
tudi tako imenujemo, toda od soli se očitno ločijo v
tem, da se v vodi ne topé, torej niti okusa nimajo.
Njihovo lice ni kovinsko, največ se dadé lehko klati, nekteri
le v eno mer, i to v tenke, gibke, toda ne prožne listke.
Dasitudi imajo nekteri razne i žive barvo, vendar je
raza največ bela, samo časi rdeča ali modra, no nikdar
ne črna. Navadno so steklene svetlosti, le nekteri biserne.
Njihova trdost (tr. 1·0 .... 6·0) je sploh srednja, niti
teža (tž. = 1·6 .... 3·3) ni velika.

Najvažnejše vrste so:
1. Sadra ali malec (Gyps) kristalizuje
hemiortotipno (sl. 68), vštritno s ploskvama P je popolnoma
razkolna, sveti se kot steklo, na ploskvah P časi jako
lepo kakor biser, bela je — nečista tudi siva ali rdeča —
razo ima belo. Sadra je prozórna, mehka, v tenkih
listkih gibka, trda (tr. = 1.5 .... 2.0) kot sol, 2·3krat teža
od vode. V zloženih zvrstéh dela kroglaste vrastke,
zobčaste in platičaste posnemke, ali pa je gručava časi
zrnastega časi stebelčastega zloga; stebelca so časi tenka,
kot las.

Nektere zvrsti imajo posebna imena: Marijno steklo se
imenujejo čisti, prozorni kristali; vlaknasta sadra je
vlaknastega zloga; alabaster je čisto bela sadra drobno-zrnastega

zloga. — Posebno lepa sadra se nahaja v Oxfordu
na Angleškem, v Bexu na Švajcarskem, v
tirolskem Hallu, v avstrijskem Salzkammergutu,
v Černiku na Češkem itd. Na Slovenskem se
nahaja malce v Bohinji na Kranjskem, v Mačah
pod Roščico i v Bajdišah na Koroškem.
Alabaster potrebujejo podobarji, iz vlaknaste sadre
se ponarejajo biseri i delajo se tudi zapéstnice
i drug lišp gospém. Z navadno sadro gnojé
sosebno deteljišča, i mort se dela iz nje.
Žgana, stolčena i potem z vodo zmešana sadra je
posebno pripravna za modelovanje; iz nje se
delajo sadrčni vlitki, tudi umetni mramor i
sicer tako: sadréni kaši se primešajo klejeve barve, i ko se vse
do dobrega posuši ter strdi, potem se zgladi ino olika.

2. Fluorit¹) ali jédavec (Flussspath) kristalizuje
tesularno (sl. 14,16, 25), (sl. 14 glej na str. 40 i sl. 16 na str. 41),
vštrit oktaedrovih ploskev je popolnoma
rázkolen, ter ima skoljkast lom; sveti
se kot steklo, bel je, moder, rumen
zelen, rudeč v nepretrgani vrsti, a
raza je zmerom bela. Jédavec je
prozoren ali prosojen, krhák, trd v
četrtej stopinji, 3·lkrat teži od vode, v
zloženih zvrstéh navadno zrnast.

Nahaja se posebno lep v angleškem Derbyshiru , v saskem
Annabergu, v češkem Zinnwaldu, na sv. Grotthardu itd. Na
Slovenskem se dobiva jédavec pri Plajbergu i blizu sv. Pavla v
zilskej dolini. Iz večih kristalnih gruč delajo strugače
vsakovrstne posode i druge lepoče, tudi se primešáva mnogim
rudninam, da se laže topé v ognji. Naposled se iz njega dela
fluorova kislina, ki steklo razjeda. Ce hočeš kaj v steklo vdolbsti,
namazi je z voskom ali asfaltom, potem z iglo ali s kakim
dletcem načrtaj v vosek, kar bi rad vdolbel v steklo, i položi
ga na posodo, kjer razvijaš fluorovo kislino. Para te kisline
ti hitro razjé ona mesta, s kterih si vosek odstrgal, óna pa,
ktera so z voskom pokrita, ostanejo gladka i svetla.

3. Apatit²) kristalizuje romboederski (sl. 42.), lomi
se školjkasto ali pa neravno; sveti se kot steklo, bel je,

⁷

moder, zelen ali pa tudi druge
barve; časi kaže na enem
kristalu dve barvi, prozóren je ali
prosójen; krhak, trd v petej
stopinji, 3·2krat teži od vode. V
zloženih zvrsteh dela vzrasle
krogle , ledvičaste posnemke, ali pa
je gručav in zrnast.

Razločujejo se te-le zvrsti:
apatit je kristalizovan, fosforit je
gručav, a špárgovec (Spargelstein) je zelen, kot šparga, i
prosójen.

4. Aragónec ¹) (Aragonit) kristalizuje ortotipno
(sl. 56 na 40. strani), najpopolnejše je rázkolen vštrit
dominih i prizminih ploskev; lomi se školjkasto ali
neravno ; navpične ploskve so časi krive, torej so taki
kristali često šilasti ali iglasti; sveti se kot steklo; bel je,
pa tudi siv, rumen, zelen, moder; razo ima sivkasto-belo,
prozóren ali prosojen je; krhak, trd (tr. 3.5 .... 4), skoro
kakor jédavec, 2·9krat teži od vode. Zložene zvrsti so
ali kroglasti, ledvičasti, rogljasti posnemki, ali pa so
grúčave s stebelčastim zlogom.

Pri aragonci razločujemo te zversti: železni cvet
(Eisenblüthe) v rogljastih posnemkih — dobiva se blizu železnih rud,
n. pr. v štajerskem Eisenerzu; gráhovec (Erbsenstein) —
razhodno stebelčastega zloga — nareja se v vrelci v Karlovih
varih: iz vročega vrelca se namreč nekoliko apna prime
posamnih peščenih zrn, i ta zrna plavajo v vrelci, dokler se okrog
njih ne ovije apnena skorjica za skorjico, da so potem grahove
debelosti. Vsled svoje teže naposled zrna popadajo na dno
vrelca, kjer se njih več v kamen sprime. — Tudi druge stvari,
n. pr. cvetje, klasje, sadovi, listje, polžje hiše itd. dobé kameno
skorjo, če nekoliko dni ali mesecev leže v vrelci. Tudi ta
kamen je le aragonceva zvrst, imenuje se vrélovec (Sprudelstein).
— Najlepše kristalovan aragonec se nahaja v češkem Horenci
blizu Bilina, pri Molini v Aragoniji, v ogerskem Herrengrundu
i v solnogradskem Leogangu. Na Slovenskem se dobiva na
Belščici pri Javorniku na Gorenjskem.

5. Kalcit, navadno apnénec (Kalkspath)
imenovan, kristalizuje v romboedrih (sl. 32), v skalenoedrih

⁸

(sl. 35) v šestostranih prizmah
(sl. 36), izvrstno se kolje vštrit
romboedrovih ploskev, a lomi
se školjkasto , sveti se kot
steklo; največ je bel, pa tudi siv,
rdeč, moder, zelen i rumen,

ter ima sivkasto-belo razo; prozóren je ali prosójen; krhák,
trd v tretjej stopinji, a 2·7krat teži od vode. Zložene zvrsti
so često vzrasle krogle, kapničasti, ledvičasti i grmičasti
posnemki stebelčastega i tudi krivo-luščinastega zloga, — ali
pa so gračave, i to časi stebelčáste, časi zrnaste, časi
luščinaste.

Te zvrsti imajo svoja imena: vláknasti apnénec;
zrnasti apnenec — najlepši i najčistejši se imenuje beli
mramor; jedrnáti apnenec je dostikrat pester ali pisan,
n. pr. pestri mramor; kreda je bel, jedrnat i prhek
apnénec ; smrdeč (Stinkstein) je apnenec nečist od smolastih stvari,
(n. pr. od kamenega olja), ter diši po smodu, če ga tareš ali
ugreješ. Lapor (Mergel) je apnenec z glino pomešan, če ima
pa 13 do 19 ali še več odstotkov gline, imenuje se hidravlično
apno. Školjkasti mramor je jedrnat apnénec, poln
školjkinih drobcev, ki lepo barve spreminjajo. Apnena siga
(Kalksinter) ali kapnik (Tropfstein) postane iz apnenih vód, ktere
kapljájo i curé skozi apnénčeve gore; ko pridejo te kaplje na
zrak, apno se v njih strdi i seséde, časi v lepih kristalih. Tudi
apnéni maček (Kalktuff) se seséda iz tacih vód; maček je
več ali menj luknjast, i prijemlje se listja, trstja, mahú, ter
sploh vsega, kar raste kraj tacih vód. Apnenec je izmed
najširše razprostranjenih rudnin, i dostikrat so iz njega velikanske
gore. Najlepši apnénec se nahaja v Pribramu i Braniku na

Češkem , v Angleškem Kumberlandu, v koroškem Hüttenbergu,
na Harzu, na otoku Izland, pri Klosterneuburgu blizu Dunaja, v
tirolskem Häringu itd. Lepi apnenčevi kristali se dobivajo v
Plajbergu, v Rablji i na Obiru na Koroškem , v Idrii i v
Jelovici na Kranjskem. Lep školjkast mramor se nahaja v Plajbergu
i na Obiru, a lep pisan mramor v Teržiči, v Idrii, pod Pečjo,
na Krasu i. d. Zaradi prelepih kapnikov slové po vsem svetu
postojnska i mnoge druge jame na Kranjskem, Goriškem i v
Istri. Mnogovrstna je apnenčeva raba. Iz belega mramorja,
posebno iz kararskega, delajo podobe, s pestrim mramorjem
pokrivajo stene i pode, ter delajo stebre i druge stvari. Kosci
pestrega mramorja i drugi kamenčki, 1/16 do 1/18 palca veliki,
zlagajo se po kakej sliki i prilepljejo na bakréne platíce; potem
se brusijo i ugladijo. Take podobe se imenujejo mozaike,
najlepše ima sv. Petra cerkev v Rimu. Posebno jedrnat apnénec se
rabi za tiskarje na kamen, navadni za zidanje, za tlak, za stópnice
i. dr. st.; iz njega se kuha živo apno, ki ugašeno i s peskom
zmešano daje mort. Kreda je za črtanje i mazanje, lapor nekterej
zemlji dober gnoj. Hidravlično apno je potrebno za zidanje pod
vodó. Apneni maček se more sekati i žagati, najpripravnejši
kamen je za zidanje oblokov, samo da se mora prej uležati, ker
mokrega ni rabiti. Na Solnogradskem so nalašč mlini, da se v
njih máli četverovoglati mramorni kosci brusijo v kroglice, s
kterimi se otroci radi igrajo.

VI. Težci.

(Baryte).

Težci so nekovinskega lica, raza jim je največ brez
barve, le redko rjavkasta ali rumenkasta, no nikdar
modra niti črna, nahajajo se v vseh barvah, svétijo se, kot
steklo, nekteri tudi kakor tolšča, kakor demant i tudi
kakor biser. Od solikovcev, kterim so po lici podobni,
razločujejo se sosebno po večej teži (tž. = 3·2 .... 8·1);
njihova trdost (tr. = 1·0 .... 5·5) pa ni velika. Mnogi
težci imajo v sebi obilno kovi, torej je rudarji tudi
imenujejo rude.

Najvažnejše vrste so:
1. Siderit¹) ali jeklénec (Spatheisenstein, Flinz),
kristalizuje romboederski (sl. 32), vštrit romboedrovih
ploskev se izvrstno kolje, a lomi se nepopolnoma školjkasto;
svetlost je stekléna, i vléče malo na biserno. Jeklé-

⁹

nec je rumenkast ali siv, na zraku
zarjavi ali počrni, raze je bele,
prosójen, krhák je, časi trši (tr. =
3·5 .... 4·5) časi mehkejši od
jedavca i 3·8krat teži od vode.
V zloženih zvrstéh so kristali
navadno zrasli, kot stopnice, ali so
pa ledvičasti, kroglasti posnemki s stebelčástim zlogom,
ali je naposled tudi gručav i zrnast.

Lep jeklénec se nahaja v Neudorfu na Harzu, v francoskih
Pirenejah, v koroškem Hüttenbergu, v štajerskem Eisenerzu itd.
Koder se dobiva v večej množini ter nima škodljivega primésa,
n. pr. na Koroškem i Štajerskem, topé iz njega izvrstno železo,
iz kterega se izdeluje posebno dobro jeklo.

Na Slovenskem kopljejo jeklénec v Javorniku i na Savi na
Gorenjskem, v Vresnem pri Konjicah, v Železnem i v Hramšah na
Štajerskem.

2. Barit¹) ali težec (Schwerspath) kristalizuje
ortotipno (sl. 53), vštrit ploskev c i d se popolnoma kolje, a
sveti se kot steklo, i vléče se
malo na tolščéno, navadno je
bel, pa tudi moder, rumen i
rjav, razo ima belo, prozóren
je ali samo prosójen, malo trši
(tr. = 3·0 .... 3·5) od apnénca,
a 4·4krat teži od vode. — V
zloženih zverstéh dela vrastle i
vzrastle krogle, ledvičaste, grozdaste, grmičaste
posnemke luščinastega ali stebelčastega zloga, ali pa je gručav z
luščinastim ali zrnastim zlogom.

Lep težec se nahaja v češkem Pribramu, v ogerskej
Felsöbanji, v Veleji blizu Parme, v angleškem Duftonu. Na
Slovenskem se dobiva na Koroškem pri Plajbergu i v Rablji. Neka
vlaknasta zvrst se nahaja sosebno pri Bolonji, i zato se
imenuje bolonjski kamen.

Kemiki delajo iz njega razne bariumove spojine, drobno
semletega mešajo s svinčeno beljo, i sedaj delajo tudi iz
samega težca lepo belo barvo.

3. Smithsonit²) ali Kalamina³) (Galmei) kristalizuje

¹⁰

romboederski , toda malo kedaj razločno ; vstrit
romboedrovih ploskev se izvrstno kolje, a lomi se neravno ali
nepopolnoma školjkasto; sveti se kot steklo, bela je, časi
siva, zelena i rjava, ima belo razo, ter je poluprozórna
ali prosôjna, krhka, trda kot apatit (tr. = 5·0), i 4·3krat
teža od vode. V zloženih zvrstéh je ledvičasta, grozdasta,
kapničasta s stebelčastim ali pa gručava z zrnatim
zlogom. Na zraku sprhne, i potem je zemljasta.

Nahaja se v Sibiriji, pri Lyonu na Francoskem, v ogerskej
Dognacki i v koroškem Rablji. Razen Rablja se dobiva
kalamina na Slovenskem tudi v Reznem hribu na Savi, pri Soštanji
i v Sevnici na Štajerskem, v Pliberku, Plajbergu, na Obiru i
na Peci na Koroškem. Iz kalamine se topi cinek (Zink).

4. Piromorfit¹) tudi zéléni svinčénec
(Grünbleierz) imenovan, kristalizuje romboederski (sl. 42), vštrit
ploskev enakorobe šestostrane
piramide se kolje, toda ne
popolnoma, lomi se školjkasto ali
neravno, sveti se kot tolšča,
največ je zelen ali rjavkast, pa tudi
zdržema rumen, rdeč i siv,
ima belo razo, poluprozóren je,
ali pa le na robeh prosojen; krhek,
trd, (tr. = 3·5 .... 4·0), skoro
kot jédavec, i sedemkrat teži od
vode. V zloženih zvrsteh posnema krogle, ledvice, grozde,
grmiče, ali pa je gručav s stebelčastim ali zrnastim
zlogom.

Lep zelen svinčénec se nahaja v češkem Pribramu i v
saskem Čopovem, rjavi svinčenec pa v francoskem Poullaonu i
na češkem Srebru.

Wulfenit²) ali rumeni svinčénec (Gelbbleierz)
kristalizuje piramidalno (sl. 48), vstrit piramidnih ploskev
se skoro popolnoma kolje, lomi se nepopolnoma školjkasto;
sveti se kot tolšča, največ je rumen, pa tudi rdeč; razo
ima belo, poluprozóren je ali samo na robéh prosójen;

krhek, trd (tr. = 3·0) kot apnénec, 6·7krat teži od vode.
V zloženih zvrstéh je gručav z zrnastim zlogom.

Rumeni svinčénec se nahaja sosebno lep v koroškem
Plajbergu i v Črni blizu slovenske Kaplje na Koroškem.

6. Cerusit¹) ali beli svinčénec (Weissbleierz)
kristalizuje ortotipno (sl. 60), vštrit dominih i prizminih
ploskev se skoro popolnoma kolje, lomi se školjkasto,
svéti se kot demant, ali pa kot tolšča; bel je ali siv,
sivkasto-črn, pa tudi rjav, ima belo razo, prozóren je ali
prosójen, nekoliko krhak, trši (tr. = 3·0 .... 3·5) od
apnénca i 6·5krat teži od vode. V zloženih zverstéh je
ledvičast, ali pa je gručav z zrnatim, malo kedaj sé
stebelčástim zlogom.

Najlepši beli svinčénec se nahaja v sibirskem Nerčinsku, v
ogerskej Rezbanyi, češkem Pribramu, na Harzu. Na Slovenskem
se dobiva beli svinečnee po več krajih na Koroškem, n. pr. na
Obiru, na Peči, v Rablji, v Plajbergu i drugod. Kjer se nahaja
v večej množini, topé svinec iz njega.

VII. Malahiti.

(Malachite).

Tudi malahiti so podobni solikovcem, samo da imajo
v sebi bakra. Nimajo kovinskega lica, navadno so zeleni
ali modri, i taka je tudi raza. Najtrši niso trši od
apatita (tr. = 1·5 .... 5·0), toda so vsaj 2·4krat, nekteri
celó 6·4krat teži od vode.

¹¹

Najimenitnejše vrste so:
1. Malahit¹) se nahaja navadno samo v iglastih i
lásastih, največ v šopke zbranih kristalih, sveti se kot
demant, pa tudi kot steklo, zelen je kot smaragd, tudi
raza je zelena, toda nekoliko bledejša, samo prosójen je;
krhek, trd (tr. = 3·5 .... 4·0) skoro kot jédavec, i 3·8
krat teži od vode. Zložene vrste so króglasti, kapničasti
posnemki ter imajo tenko-stebelčáste, časih tenko
vláknaste zloge.

Nahaja se posebno v banatskej Moldavi, v Sibiriji, v
tirolskem Sehwazu i. dr. Na Slovenskem se nahaja na Pohorji
i v Škofjem na Kranjskem. Iz njega se topi baker (med), semlét
daje lepo zeleno barvo, a jedrnat se brusi, ter iz njega se delajo
razne lepoče.

2. Azurit²) ali modri bakrénec (Kupferlazur)
kristalizuje navadno le v malih plošnjatih ali lúskastih
kristalih, sveti se kot steklo, a vleče malo na demantovo
sijajnost; barve je lazurne, i tudi raza je taka, samo
nekoliko bledejša; prozóren je ali prosójen, krhek, trd (tr.
= 3·5 .... 4·0) skoro kot jédavec, i 3·8krat teži od vode.
V zloženih zvrstéh posnemlje krogle, ledvice, grozde
i kapnike, ali pa je gručav, — stebelčástega, redko
zrnastega zloga.

Najlepši azurit se dobiva v Chessi blizu Lyona na
Francoskem, pri Nerčinsku v Sibiriji, v banatskej Moldavi i Saški.
Kjer se obilno nahaja, topé iz njega z drugimi bakrénimi rudami
vred baker. V prah semlét daje lepo modro barvo.

VIII. Opálovci.

(Opaline).

Opálovci nimajo kovinskega lica, zmerom so gručavi,
lomijo se pa dostikrat izvrstno školjkasto, imajo vse razne
barve, svétijo se kot steklo ali kot tolšča, raza je bela,
siva ali tudi barvana, precej trdi so, (tr. = 2·0 .... 7·0),
a težki niso (tž. = 1·8 .... 4·8).

¹²

Najvažnejše vrste so:
Obsidiján¹) nikdar ne kristalizuje, ampak se
nahaja samo v zrnih , v koséh, v kepah itd. Nikakor se ne
dá klati, lomi se popolnoma školjkasto, po vrhu je često
nagrban ali pa zméteno brazdast; svéti se kot steklo ali
kot tolšča, črn je, rjav, zelen itd., toda zmerom temán,
le malo je prozóren ali samo na robéh prosójen, trd je
skoro kot kvarec (tr. = 6·0 .... 7·0) i 2·3krat teži od
vode.

Obsidijanove zvrsti so: pravi obsidijan je črn, jako se
svéti i lomi se popolnoma školjkasto; obsidijan se spreminja
malo po malo v gobast kamen, ki mu pravimo plovec
(Bimsstein); — tenke kožice tega góbastega kamena so časi ovite
druga okoli druge , a v srédi leži obsidijanovo zrno. To zvrst
imenujemo bisernik (Perlstein) , ker se posamezna zrna svétijo
kot biseri; — smolin (Peclistein) je zelen, rdeč, rjav, sveti
se kot tolšča, a lomi se nepopolnoma školjkasto. Vse te rudnine
so delo sedanjih i nekdanjih vulkanov; najlepši obsidijan se
nahaja v Eckfiordu na Izlandu, v Tinu nad Veltavo na Češkem,
v ogerskem Tokaji; smolin je v saskej Mišnji a plovec na
Vesuvu (Pompeji) i na liparskih otocih.

Iz obsidijana se dela črni lišp, zrcala, razne posode,
tobáčnice i. dr. stv.; plovec je dobro ostrilo i gladilo, tudi se zida
z njim.

2. Opál²) ne kristalizuje, ampak se nahaja le v
zrnih i koseh, klati se ne dá nikakor, lomi se pa
največ popolnoma školjkasto, sveti se kot steklo, časi kot
tolšča, barve je razne, toda nikdar posebno žive. Opál
je bel, rumen, rdeč, rjav, zelen, siv, črn; prozoren ali
prosójen je, pa tudi neprozoren. Nektere prozórnejše
zvrsti lepo spreminjajo barve, na nekterih belkastih
prosojnih zvrsteh se pa vidéva neko spreminjevanje svetlobe,
ktero baš po tej rudnini imenujemo opalovanje. Trd je
kot živec (tr. = 6·0) i samo 2krat teži od vode. V
zloženih zvrstéh je ledvičast, grózdast, kapničast, časi z
izvrstnim krivo-luščinastim zlogom, ali pa je gručav, i lomi
se ali ravno ali školjkasto. Ako drgnemo opal ob opal,
vidimo, da fosforizuje.

¹³

Opâl ima te zvrsti : plemeniti opâl, ki spreminja barve;
žareči opal (Feueropal) je rumen ali rdeč, no barv ne
preliva ; poluopal (Halbopal) raznih barv, na robéh prosójen;
navadni opâl razne barve, neprozóren; voskasti opal
(Wachsopal) se sveti kot vosek; lésasti opâl (Holzopal) je
opal podoben lesu; menilit je opâl v rjavih kepah;
steklasti opâl (Hyalith) drobno-grózdast i ledvičast, brez barve,
prozóren i sijajen kot steklo ; kremenova siga (Kieselsinter)
je vlaknasta, kapničasta i seséda se iz vročih vrelcev;
jašmasti opâl (Jaspopal) je rumen, rdeč, rjav, i sveti se kot tolšča.

Plemeniti opal — sosebno lep —- nahaja se v Črvenici blizu
Košič na Ogerskem; žareči opâl pri Zimapanu v Mehiki, navadni
opal v ogerskej Telke-Banyi, Menilit pri Menil Montant-u blizu
Pariza, kremenova siga okoli Gejsira na Izlandu, steklasti opâl
pri Walschu na Češkem itd.

Plemeniti opal i tudi žareči opâl se štejeta med drago
kamenje, ter imata veliko vrednost; iz navadnega i poluopala delajo
gumbe, tobačnice i dr. st.

IX. Tolščeniki.

(Steatite.)

Tolščeniki so rudnine nekovinskega lica, brez barve
je njihova raza, svétijo se slabo, kot vosek ali steklo,
niso sosebno trdi (tr. = 1·0 .... 4·0), niti težki (tž. =
1·0 .... 3·0), i največ gručavi.

Najvažnejše vrste so:
1. Kaolin¹) ali porceljanka (Porzellanerde) je
gručav, lomi se neravno i na prelomu je prhâk, mèhek
je (tr. = 1·0) i mèlek, 2·2krat teži od vode, bel je i
vleče na rdéčkasto, rumenkasto, sivkasto, zelénkasto ;
ne sveti se, neprozôren je ; suh kaolin je pust, a moker
se lehko gnjete.

Najlepši kaolin se nahaja v angleškem Cornwallu, v saskej
Mišnji i pri bavarskem Pasovu.

Na Slovenskem so našli čist kaolin pri sv. Martinu na
Pohorji i tudi blizu Fravhajma. Porceljanasta posoda se tako dela
iz porceljanke : porceljanka se v vodi razmoči, pesek pade na
dno , a voda s porceljanko se pretoči v drugo posodo, kjer
mirno stoji, da se čista porceljanka sesede na dno. Tej se
potem primeša drobno semljetega živca (Feldspath) i kvarca, i to
se dobro zgnjete. Iz tega testa se potlej na lončarskem kolovratu

¹⁴

delajo vsakoršne podobe, ki se najpopreje posuše i potem žgó,
ali ne v prevelikej vročini. Ko se je posoda ohladila, zamoči
se v loš ali glazuro, i drugič se žge v večej vročini nego prvič,
tako da se glazura stopi. Porceljan se v tem razločuje od
druzega lončenega posodja, da je nekoliko prosôjen, pa da v glazuri
ni svinca.

Za porceljanko se vrsté razne vrste gline (Thon), ktera
ni nič druzega, nego porceljanka, zmešana z apnom, železom,
peskom i z drobci drugih rudnin. Se bolj zblójena je ilovica
(Lehm). Iz ilovice i gline izdelujejo lončarji razno posodje, tudi
opeka se žge iz njiju.

2. Stiva ali morska pena (Meerschaum) se
dobiva samo v gručah i kepah; na prelomnih ploskvah je
plošnjato-školjkasta ali prsténa, temna je, bela i vleče na
rumeno, rdeče ali sivo. Stiva je neprozórna, melka,
pusta, i prijémlje se jezika; v vodi se ne spremeni, samo
vode se napije; jako mehka je, n. pr. kot sadra, i časi
laža, časi teža od vode.

Nahaja se po več krajih v malej Aziji, v Španiji, v
moravskej Hrubšici. Tobáčne pipe se iz nje izdelujejo.

3. Serpentin¹) je gručav, lomi se
plošnjato-školjkasto, neravno ali troskvasto, sveti se slabo, i to kot
tolšča, razo ima belo, prozóren ali neprozóren je, melek,
trd kot apnénec (tr. = 3·0), i 2·5krat teži od vode. V
zloženih zvrsteh je zrnast, žilast, pégav i razno pester.

Nahaja se na gori Monzoni v Tirolu, v saskem Zöblitzu,
pri Eastonu v Pensilvaniji, v norveškem Snarumu. Na
Slovenskem je serpentin na Pohorji blizu slovenske Bistrice. Iz njega
stružijo razno posodje i orodje, tudi ga rabijo zidarji.

4. Steatit²) ali sálovec (Speckstein) niti
kristalizuje niti se kolje; sveti se kot tolšča, toda slabo, bel
ali siv je, zelen, moder, rumen, rdeč, raza je bela ,
prosojen je samo na robéh, melek je i masten, če ga
tiplješ.

Nahaja se posebno blizu Wunsiedel-a na Bavarskem; ž njim
gladijo mramor i drugo kamenje, črtajo po suknu i po steklu
ter mažejo lesene mašine. Tudi delajo iz njega barve i stružijo
vsakoršne stvari.

¹⁵

5. Lojévec (Talk) kristalizuje samo v nepopolnih
šestostranih luskah, na skrajnjej ploskvi se sveti kot biser,
a inače kakor vosek, razno zelen, pa tudi rjav je, moder,
siv, bel, i taka je tudi raza; poluprozóren je ali pa samo
prosójen, jako melek, v tenkih listkih jako gibek, trd v
prvej stopinji, i 2·7krat teži od vode. Zložene zvrsti so
cesto kroglaste i zvezdaste kepe stebelčástega zloga, ali
pa so zrnaste, luščinaste ali stebelčáste gruče, a časi je
tudi skoro prstén.

Nahaja se posebno na Tirolskem, Štajerskem i Švajcarskem.
Iz lojévca se dela lepotica (Sehminke), i mašine se z njim
mažejo. Na Slovenskem se lojévec dobiva na štajerskem Pohorji.

Opomba. Lončník (Topfstein) je lojévec z nekterimi
drugimi rudninami zmešan, i ker je mehák ter se v ognji ne
spremeni, delajo iz njega lonce i druge stvari.

6. Ivérščak (Bergholz) je gručav, platičast i tenko
vláknast; vlakna so trdno zrastla; melek je, v tenkih
ivérih tudi nekoliko gibek; bolj ali menj rjav, kot les,
sveti se slabo ali celó nič, ter ni prozóren.

Dobiva se v tirolskem Sterzingu.

X. Tinjci.

(Glimmer).

Tinjci so rudnine nekovinskega lica, v enej meri se
jako lehko i popolnoma koljejo v neizmerno tenke i gibke,
časi tudi prožne listke, živo se svetijo kot steklo, na
rázkolnih ploskvah kot biser. Niso posebno trdi (tr. =
0·5 .... 6·0), niti ne težki (tž. = 1·9 .... 3·6).

Najvažnejše vrste so:
1. Klorit ¹) ali zelénec kristalizuje največ v jako
otopljenih šestostranih piramidah, a navadno je gručav,
i to v lúskavih kepah; vštrit topeče ploskve je popolnoma
rázkolen, melek, v tenkih listkih gibek, toda ne vratek,
sveti se kot biser, ter je bolj ali menj zelen.

Nahaja se v Švajci, v Tirolu, na Solnogradskem itd.

2. Navadni tinjec ali sljuda (Grlimmer) krista-

¹⁶

lizuje hemiortotipno (sl. 66), vštrit krajnje ploskve je
popolnoma rázkolen, na tej ploskvi
se jako lepo sveti, kot biser, a
inače kot steklo, i vleče malo
na demantovo sijájnost. Tinjec
je bel, siv, rjav, zelen, črn, rdeč
kot roža ali kot bréskov cvet;
ima belo ali sivo razo, prozóren
je ali prosójen, melek, v tencih listkih vratek, malo
trši (tr. = 2·0 .... 2·5) od soli, i 2·9krat teži od vode.
V zloženih zvrsteh dela vrasle i vzrasle krogle,
ledvičaste posnemke, ali pa je gručav, i to zrnast, stebelčást
ali luščinast.

Breskovordeča i lúskova zvrst se imenuje lepidolit ali
lúskavec. Bele i rumene zvrsti so podobne rudam, i mnozega
so zmotile, da je mislil, da je našel zlato ali srebro. To
dokazujejo tudi imena mačje zlato (Katzengold), mačje
srebro, (Katzensilber).

Nahaja se posebno po teh mestih : v češkem Zinnwaldu, v
Midletown-u v Conecticutu v severnej Ameriki, v Mijasku v
Sibiriji , v Puratu v vzhodnjej Indiji i moravskej Rozni.
Kristalizovani tinjec se dobiva na Slovenskem pri Prévalah na Koroškem.—
Prozorni tinjec, ki se v velikih pločah dobiva iz Sibirije,
imenuje se rusko steklo; rabijo ga posebno na bojnih ladijah za
okna, ker pri streljanji ne popoka tako hitro, kakor navadno
steklo, samo da na zraku oslepi. Iz luskovca brusijo tobačnice
i druge lepoče; semlét se rabi za sipo (Streusand).

XI. Lágovci.

(Kuphite.)

Lágovci se približujejo kálavcem, toda od teh je
razlikuje manjša teža, i zato je tako imenujemo. Nimajo
niti kovnega lica, niti stanovite barve, beli so ali barvani,
navadno se svetijo kot steklo, i raza je zmerom bela,
srednje trdote so (tr. = 3·0 .... 7·0), a male teže (tž. =
1·9 .... 2·5).

Najvažnejše vrste:
1. Analcim¹) kristalizuje tesularno (sl. 31), vštrit

¹⁷

heksaedrovih ploskev se kolje, toda
težko, lomi se neravno ali
nepopolnoma školjkasto; sveti se kot steklo,
sivkasto-bel ali rdečkasto-bel je, ter
ima belo razo, prozóren ali prosójen
e; krhek, trd (tr. = 5·5) med
apatitom i živcem, 2·lkrat teži od vode.
Zložene zvrsti so gručave i zrnaste.

Nahaja se v dolini Fassa na Tirolskem i na ciklopovih
otocih blizu Kataneje v Siciliji.

Na Slovenskem se dobiva analcim v Kramarici blizu Črne
na Koroškem.

2. Levcit¹) ali bélec kristalizuje tesularno (sl. 20),
vštrit heksaedrovih i dodekaedrovih
ploskev je rázkolen, toda
nepopolnoma, lomi se školjkasto, sveti se
kot steklo, sivkasto-bel je, ter ima
belo razo, poluprozóren ali
prosójen je, krhak, trd (tr. = 5·5 ....
6·0) skoro kot živec, i 2·4krat teži
od vode. Zložene zvrsti so
gručave i zrnaste.

Vrasli kristali i zrna se nahajajo v lavi, posebno na Vesuvu
blizu Napolja.

XII. Kalavci.

(Spathe.)

Kalavci so rudnine nekovinskega lica, srednje trdosti
(tr. = 3·0 .... 7·0) i dosti velike teže (tž. = 2·5 .... 6·0),
popolnoma rázkolni so v enej ali v več meréh, zato jim
tudi pravimo kalavci, imajo razno barvo, a raza je ali
bela ali pa rdečkasto-rjava, zelena, rumena, modra.

Najvažnejše vrste :
1. Hemimorfit²) ali kremenita kalamina

¹⁸

(Zinkspath, Kieselgalmei) kristalizuje ortotipno (sl. 56),
vštrit dominih i prizminih ploskev
je popolnoma razkolna, lomi se
neravno; sveti se kot steklo, bela je,
siva, tudi rumena, zelena, rjava i
modra, razo ima belo; prozórna ali
prosójna je, krhka, (tr. = 5·0) kot
apatit, i 3·4krat teža od vode.
Zložene zvrsti so kroglaste ali pa
gručave s stebelčástim i zrnastim zlogom.

Nahaja se posebno v Nerčinsku v
Sibiriji, v koroškem Rablji i v Plajbergu.
Na Slovenskem se dobiva kremenita kalamina pri Šoštanji na
Štajerskem, pri Rablji, Plajbergu, na Obiru i na Peči na
Koroškem.

Imenitna je ta rudnina zato, ker se iz nje dobiva cinek.

2. Avgit¹) kristalizuje hemiortotipno (sl. 69), vštrit
prizminih ploskev se dosti popolnoma
kolje, vštrit ploskev l i vštrit ploskev
r manje popolnoma; lomi se neravno
ali školjkasto, sveti se kot steklo,
zelen ali rjav je, ter ima belo razo.
Avgit je prozóren pa tudi neprozóren,
krhak, trd je med apatitom i živcem
(tr. = 5·0 .... 6·0) i 3·3krat teži od
vode. Zložene zvrsti so navadno
gručave, i to zrnaste, luščinaste i
stebelčaste, največ širocih vštritnih stebelc.

Te avgitove zvrsti imajo svoja imena: pravi avgit v
temnozelenih, neprozornih vraslih kristalih; diopsidi so
zelenkasto-beli, prozorni kristali; sahlit v rumenkasto-zelenih listastih
kepah; kokolit v temnozelenih debelozrnastih gručah. Pravi
avgit se nahaja v lepih kristalih na Tirolskem v dolini Fassa i v
češkem Črnošinu, diospid v pijemontskej dolini Ala i v cilskej
dolini na Tirolskem.

Posebno lepo zelen avgit — zarad tega smarágdovec
imenovan — nahaja se v štajerskem Pohorji.

3. Amfibol²) navadno rožanec (Hornblende) ime-

¹⁹

novan, kristalizuje hemiortotipno (sl. 67), vštrit prizminih
ploskev je popolnoma razkolen, lomi
se nepopolnoma školjkasto; sveti se
kot steklo, zelen je ali siv ali črn;
razo ima sivkasto-belo ali rjavo;
poluprozôren ali neprozóren je.
Amfibol je krhàk, trd. (tr. = 5·0 .... 6·0)
med apatitom i živcem, i 3·3krat teži
od vode. Zložene zvrsti so navadno
gručave, zrnastega ali stebelčastega
zloga ; stebelca so časi dolga i vštritna
ali razhodna, časi pa kratka i zmétena.

Te zvrsti se posebno imenujejo : pravi rožanec je
temnozelen, slabo se sveti ter ni popolnoma razkolen, v lepili
kristalih se dobiva v čuhonskem Pargasu, v češkem Kostenblattu i
norveškem Arendalu; Karintin je popolnoma razkolen, nahaja se
posebno na svinskej planini na Koroškem; trákavec
(Stralhstein) se imenuje kot trava zelen, tenek kristal. Tremolit je
podoben trakavcu, samo da je bel ali siv. Tremolit i trákavec z
lasastimi kristali se spreminja v asbest, a kratko-vlaknasti
asbest se imenuje amijant; najlepši se dobiva iz Sondrija v
Veltlinu. Na Slovenskem se rožanec nahaja v Kaplji i v Črni na
Koroškem.

Asbest se dá kuštrati, sukati i presti; iz njegove preje se
dela neka tkanina i neki papir, ki ne zgori.
Železnati rožanec mešajo med železne rude.

Ortoklas ¹) ali živec (Feldspath) kristalizuje
hemiortotipno (sl. 71), vštrit ploskve d je jako popolnoma, vštrit
ploskve s popolnoma razkolen; lomi
se školjkasto toda neravno; svéti se
kot steklo, na razkolnih ploskvah
pa vléče več ali menj na biserno
svetlost; sivkasto-bel, zelenkasto-bel,
rjavkasto-bel, rdečkasto-bel, pa tudi
lepo rdeč i zelen je; razo ima
sivkasto-belo; če ga gledamo v
stanovitej meri, vidimo časi, da modro
odseva i da barve menjáva. Živec
je prozóren ali pa samo na robéh

²⁰

prosójen, krhak, trd v šestej stopinji, i 2·5krat teži
od vode. V zloženih zvrstéh je gručav i zrnast, časi tudi
luščinast.

Prozorne zvrsti imenujemo: adular; zelene zvrsti:
amazónski kamen, se svetlimi rudečimi pikami opalizujoče:
solnčev kamen (Sonnenstein), i temnejše: mesečev kamen
(Mondstein). Devljejo je v prstane. — Živec se v najlepših
kristalih dobiva razen sv. Gottharda tudi na otoku Elbi, v čeških
Karlovih varih, v bavarskih Smrečinah i dr.

XIII. Trdci.

(Sklerite.)

Trdci so izvrstni v svojej trdoti (tr. = 6·5 .... 10·0),
njih posebna teža pa ni velika (tž. = 2·5 .... 4·9),
nimajo kovnega lica, njih barve so največ žive, svetijo se
kot steklo; ena sama ima demantovo sijajnost; prozórne
so, njihova raza je bela.

Trdci se prodajajo na karate: 150 karatov je 480
granov ali dva lota, tedaj 1 karat — 31/5 grana.

Najimenitnejše vrste:
Granát kristalizuje tesularno (sl. 17,20), (sl. 20. glej
na 57. strani), težko se kolje vštrit
oktaedrovih ploskev, lomi se
nepopolnoma školjkasto ali
neravno, sijajnosti je steklene, ter
vleče na tolščéno, rdeč, rjav,
rumen, bel, zelen ali črn je.
Granat je prozoren ali
neprozoren, časi trši (tr. 6·5 ....
7·5) časi méči od kvarca i 3·9
krat teži od vode. V zloženih
zvrsteh je gručav i zrnast.

Granat ima te zvrsti: plemeniti granat ali almandin
je rdeč kot hijacint i prozoren; cimetovec (Kaneelstein) je
rumen; grosular zelen kot šparga; črnec (Melanit) je črn;
kolofonit rdečkast ali temno-rjav. Najlepši granati so iz cilske
i oetzske doline v Tirolu, iz Dognacke v Banatu, iz Zlatousta v
Sibiriji, iz Arendala v Norvegiji itd. Prozorne zvrsti so drago
kamenje, a navadna železnata se meša med železne rude.

Prelepi granati se nahajajo na Slovenskem v Prévalah na
Koroškem.

2. Pirop¹) kristalizuje tesularno, toda kristali so
redki, največ v zrnih; klati se ne dá, a lomi se
popolnoma školjkasto , sveti se kot steklo; lepo rdeč
je kot kri, prozóren ali poluprozóren, i trd je med
kvarcem i topazom (tr. = 7·5) ter 3·7krat teži od vode.

Nahaja se skoro samo na Češkem, posebno v Triblici i
Posedlici, kjer ga brusijo i na niti nizajo; torej ga tudi
imenujejo „češki granat“.

3. Topaz kristalizuje ortotipno (sl. 59), navpik na
glavno os je popolnoma razkolen, bel je
ali rumen kot méd, rdeč, moder ; sveti
se kot steklo, prozóren je ali prosójen,
njegova trdota velja za osmo stopinjo,
3·5krat je teži od vode.

Pogosto i v velicih kristalih se nahaja
v Braziliji i Sibiriji, v manjših tudi v
saskem Auerbachu, v češkem Slavkovu, v
Zinnwaldu i moravskej Rožni i dr. Topaz je
priljubljen drag kamen, karat stoji 15 do 20
gold. srebra.

4. Kvarec (Quarz) kristalizuje romboederski (sl.
38); najlepši kristali se nahajajo dostikrat po votlinah
druzih rudnin; prizmine ploskve so
zmerom po vprek raskave. Da se ta ali ona
ploskev bolj razširi na škodo druzih, s
tem se kristal več ali menj izpači. Kolje
se le nepopolnoma vštrit prizminih i
piramidinih ploskev, dostikrat se lomi
popolnoma školjkasto, a časi tudi
nepopolnoma, sveti se kot steklo, na
prelómnej ploskvi časi tudi kot tolšča.
Kvarec je navadno bel, toda tudi
vijolčast, rdeč kot roža, rjav i zelen kot
jabelko; prozóren ali prosójen, zarad barve ali nečistote
časi neprozóren; njegova trdota velja za sedmo stopinjo,
2·6krat je teži od vode. V zloženih zvrstéh je ledvičast,
kapničast i stebelčast. Če treš kos ob kos, diši po smodu.

²¹

Najvažnejše kvarčeve zvrsti so: kamena strela
(Bergkrystall) je kristalizovana i čista kot voda; — ametist je
vijolčast; — citrin ali zlati topaz rumen; sájavec
(Rauchtopas) siv i rjav; morijon temno-rjav; mlékovec bel kot
mleko; róževec (Rosenquarz) rdeč kot roža. V avanturinu
vse migljá zarad mnogih tenkih rázpok; železnati kremen
(Eisenkiesel) je od železne rje rumen, rjav ali rdeč; mačje
oko (Katzenauge) je vlaknasto, i če se okroglo zbrusi,
spreminja se zelenkasto, sivkasto ali rumenkasto, skoro kot mačje
oči. Kalcedon je ledvičast, poluprozóren ali prosójen, slabo
se sveti, ali pa je temán, barve je razne; karneol je kot kri
rdeč, plazma pa zelen kalcedon. Heliotrop je kalcedon
zelenkast, rdeče i rumeno pikast; hrizopraz je gručav i
zelen kot jabelko; kresilnik (Feuerstein) je navadno kepast,
školjkastega loma, na robéh prosojen, siv, rjav ali črn;
rogoličnik (Hornstein) je kroglast, troskvastega loma, na robeh tudi
prosójen i navadno siv; drévec (Holzstein) je v rogoličnik
spremenjen les, kteremu je še poznati lésni zlog. Skrilav
kremen (Kieselsehiefer) je na lomu troskvast i neprózoren, lidit
(lydischer Stein) je črn, skrilav kremen; jašma (Jaspis) je
jedrnat železen kremen, ki ima razen kvarca i rje tudi gline v
sebi. V agatih so se vrstéma jako tesno zrastli lehko razločni
kalcedonovi, karneolovi, ametistovi, kvarčevi i rogoličnikovi
nasadi, i po votlini, kjer se agati nahajajo, ondod so ti nasadi
mnogovrstno zganeni. Po pestroti razlikujemo trákave, máhave ,
pégaste agate. — Oniksi so agati sé stanovitim barvnim
spreménom, orijentski oniks n. pr. spreminja črno v belo;
sardoniks je bel kalcedon z rdečimi i rumenimi pegami.

Med vsemi rudninami se kvareč najčešče nahaja. Granitu
je bitna primes. Peščenjaki so navaden kvareč, tako tudi pesek
po réčnih strugah i po poljanah. Časi je tako droben i legak,
da ga veter vzdigne. Izvrstni kristali i druge čislane zvrsti se
nahajajo: najlepši ametist v Rio Pardo v Braziliji, v Porkuri v
Erdelji, v ogerskej Ščavnici; — kamena strela na sv. Gotthardu
v Švajci, v francoskej Dauphineji, v ogerskej Marmaroši, v
kranjskej Cérknici, — a kalcedon v erdelskej Trestiji.

Lepa kamena strela se dobiva na Črnem vrhu blizu
Polhovega Gradca, pri kranjskej Cerknici, pri štajerskem Rogatci;
kalcedoni i agati v Kramarici blizu Črne na Koroškem; kresilnik i
jašma po več krajih.

Velika je tudi kvárčeva raba. Enobarvne prozórne, i
mnogobarvne neprozorne zvrsti se izdelujejo za mnoge lepoče i
umetne stvari, brezbarvne i popolnoma čiste se rabijo pri
optičnem orodji na mesti stekla, s kresilnikom se kreše; lidski
kamen rabijo zlatarji i srebrarji, da poskušajo, koliko čistega
zlata ali srebra ima kaka reč; peščénjak je za zidanje, za bruse
i mlinske kamene, pesek za mort. Najimetnitnejši je kvarec v
steklariji i lončariji; tudi se dela iz njega emajlj i ponarejajo se
drugi dragi kameni.

5. Smaragd kristalizuje romboederski (sl. 42), vštrit
skrajnje ploskve je rázkolen,
toda nepopolnoma, sveti se kot
steklo , ter ima krasno zeleno
barvo, ktera se baš po njem
imenuje „smaragdasta“, a
večkrat prehaja v modro, rumeno
i belo; prozóren ali prosójen je,
v trdoti (tr. = 7·5 .... 8·0) je
skoro topazu enak, i 2·6krat je
teži od vode.

Navadno se samo izvrstno-zeleni kristali imenujejo smaragdi,
a drugi berilji (Beryll), razen modro-zelenega, ki se zove
akvamarin (Aquamarin).

Santa Fé de Bogota v Kolumbiji ima najlepše smaragde,
manjši se dobivajo tudi v solnogradskem Heubachtlialu. Smaragd
je dragocen kamen, karat prodajajo po 50 gold. srebra, manje
čislani so akvamarini, ktere dobivamo posebno iz Sibirije. Lepi
berilji se nahajajo sosebno v sibirskem Katharinenbergu, na otoku
Elba, v bavarskem Bodenmaisu i dr.

6. Korund¹) kristalizuje romboederski (sl. 42), a
nahaja se tudi v zrnih, neke zvrsti so popolnoma rázkolne
vštrit skrajnje ploskve e; sveti se kot steklo, samo na
skrajnjej ploskvi časi kot biser, brez svoje barve je,
navadno vendar rdeč, moder, redkejše je zelen, rumen,
rjav, siv — časi sosebno lep — trdota mu veljá za
deveto stopinjo, a 4krat je teži od vode.

Čiste, prozorne i lepo barvane zvrsti se štejejo med najprve
drage kamene; rdeči so naj draži, imenujejo se navadno
orijentski rubini, modri orijentski safiri, zeleni
orijentski smaragdi, vijolčasti orijentski ametisti a rumeni
orijentski topazi. Slabše zvrsti, sosebno zelene i sive,
imenujejo se korund sploh, a rjave démantovec
(Demantspath); oba sta skoro neprozórna. Smirek (Schmirgel) je
korundova zvrst z lójevcem zmešana.

Zadnje zvrsti sosebno rabijo za blazinice v urah. Z
démantovcem, navadnim korundom i smirkom brusijo jeklo i druge
drage kamene, celo demant, a démantovec ima od tega svoje ime.

Najlepše safire i rubine dobivamo iz Cejlona; tudi na
Češkem na Izerskej planoti se nahajajo safiri, akoprem so redki i
majhni. Karat se navadno céni po 30 gold. srebra, a rubini,

²²

nad tri lote težki, najdraži so med vsemi dragimi kameni,
celó draži od démanta. — Navadni korund i démantovec se
nahaja posebno v Tibetu i v Kitaji, tudi v Bieli na Pijemontskem;
smírek na otoku Naksu i na saskem Ochsenkopfu blizu
Schwarzenberga.

7. Démant (Diamant) kristalizuje tesularno (sl. 16,27),

a dobíva se tudi v zrnih; vštrit oktaedrovih plóskev je
popolnoma rázkolen; sveti se kot démant, navadno je bel,
pa tudi moder, rdeč, rumen, zelen, rjav, siv i celó črn,
prozóren ali prosójen je, brušen sosebno lepo barve
menjava, trši je (tr. = 10·0), nego ktera koli rudnina, a 3·5
krat teži od vode.

Nahaja se skoro samo v vzhodnjej Indiji i v Braziliji, kjer ga
izpirajo iz réčnega proda ali iz naplavljeno zemlje. — Med vsemi
dragimi kameni ima največo vrednost. Razno ga brusijo za lišp.
Z malimi kristali steklarji režejo steklo; bakrorezci i
kamenopisci ga rabijo za koníce na dletcih. Z démantovim prahom
se brusijo drugi jako trdi dragi kameni , sosebno démant sam.
1 karat težak démant se ceni po 100 gold. srebra, 2 karata po
400 gold., 3 karate po 900 gold., 4 karate po 1.600 gold., 5
karatov po 2.500 gold., 6 karatov po 3.600 gold. Poslej raste
cena s težo še v večem razmerji. — Največi démanti so:
demant angleške kraljice, nekdaj vélicega Mogula, 280 karatov
težak, perzijskega Šaha eden 252, drugi 162 karatov, ruskega
carja 194 karatov, avstrijskega cesarja 139 karatov i naposled
orleanskega vojvode démant, ki je nebrusen tehtal 410 karatov
a sedaj ima 136 karatov; dve leti so ga brusili i med vsemi
démanti ima najlepšo podobo. Vojvoda ga je kupil za 2,250.000
frankov, a cené ga na 6,000.000 frankov.

8. Turmalin ¹) kristalizuje romboederski (sl. 43),
vštrit prizminih i romboedrovih ploskev je rázkolen ali

²³

nepopolnoma, tudi je nepopolnoma
školjkastega ali neravnega loma;
prizmine ploskve so vštrit glavne osi
navadno jako raskave; sveti se kot
steklo, črn je ali zelen, moder,
rdeč, prozoren, pa tudi skoro
neprozoren; trši je (tr. = 7·0 . . . . 7·5)
od kvarea i 3·1 krat teži od vode. V
zloženih zvrstéh je gručav, zrnast
ali stebelčàst, a stebelca so časi
vštritna, časi razhodna. Toplina ga
naredi električnega.

Rabijo ga za optično orodje, čistega i lepo barvanega tudi
za dragi kamen. — Najlepši kristali se dobivajo v Vélikem
Meseriči na Moravskem, Karosuliku na Grönlandskem, v norveškem
Modumu, v bavarskem Hörlbergu, na otoku Elbi, v moravskej
Rozni i pri Sterzingu v Tirolih. Na Slovenskem se lep
turmalin nahaja pri Kaplji na Koroškem.

XIV. Rude.

(Erze.)

Rude so rudnine nekaj kovinskega, nekaj
nekovinskega lica, dovolj težke so (tž. = 2·1 . . . . 9·5) a trdoto
imajo samo srednjo (tr. = 1·0 . . . . 7·0), sploh apatitovo
ali živčevo.

Rude kovinskega lica so navadno črne, a
nekovinskega črne, rjave, rdeče, rumene, sive, malokedaj zelene,
modre ali bele, svetijo se kot steklo, vosek ali kot
démant, i vlečejo na kovinsko sijajnost. Največ so
neprozórne; raza je navadno barvana, časi tudi sivkasta ali
belkasta, redko zelena, nikdar ne modra.

Ruda se imenuje po onej kovini, ktere ima največ
v sebi.

Najvažnejše vrste so:
1. Kašiterit ¹) ali kositarjevec (Zinnerz, Zinn
stein) kristalizuje piramidalno (sl. 46); prizmine ploskve
so časi po dolzem ráskave, vštrit prizminih plóskev je

²⁴

razkolen, lomi se nepopolnoma školjkasto
ali neravno, sije kot démant, bel, siv,
rdeč, rjav, črn je; raza je sivkasta
ali rjavkasta, poluprozóren ali skoro
neprozóren je; krhák, trd (tr. = 6·0 . . . .
7·0) kot živec ali kvarec i 6·7krat teži
od vode. V zloženih zvrstéh je
ledvičast, vláknastega, tudi
zvezdasto-rázhodnega zloga ali tudi gručav i zrnast.

Vlaknasta zvrst se imenuje kornvalski
kositarjevec, ker se nahaja sosebno v
angleškem Cornwallu.

V lepih kristalih se dobiva v Cornwallu, v češkem Slavkovu
i v Zinnvaldu.

Iz njega se topí kositar ali čistec, kamenje s kositarjevo
rudo se na prvo stolče, potem izpere (prazno kamenje voda od
naša, a težka ruda ostaja) i naposled se topi z ogljem. V
Cornwallu dobivajo po 80.000 centov čisteca na leto, v Saskej
po 3000, a v Češkej po 1000 centov. Čisteč sam je premehák,
zato se mu dodaja nekoliko svinca, toda po zakonu ne več nego
po 1 del svinca na 5 delov čisteca. Iz kositarja delajo
vsakovrstno kuhinjsko posodo, tudi se železne, rumeno-médaste (messin
gene) i bakrene posode z njim kositrijo. Čistec v listih jako
tenkih imenujemo stanijol; ž njim se preoblačajo steklene
posode, leseno orodje i dr. st.

2. Kuprit ¹) ali rdeči bakrovec
(Rothkupfererz) kristalizuje skoro v vseh tesularnih likih (sl. 16);
ploskve so gladke i svetle, vštrit
oktaedrovih ploskev je rázkolen, lomi
se školjkasto ali neravno; sije kot
démant ali tudi kot kovina, rdeč je
kot škrlat, razo ima rjavkasto-rdečo,
poluprozóren je, krhak, trd skoro
kot jédavec (tr. = 3·5 . . . . 4·0), a
5·8krat teži od vode. Zložene zvrsti
so gručave i zrnastega zloga.

Nektere zvrstí se časoma spremínjajo v malahit, ali samo
na površji ali tudi skozi i skozi, toda ohranijo svoj prvi
kristalni lik. Jedrnata, tudi prstena, kot opeka rdeča zvrst se
imenuje opékovec (Ziegelerz). Mesta, kjer se dobiva najlepši
bakrovec, ta so: Francoski Chessy, banatska Moldava, angleški
Cornwall, sibirski Katharinenburg. Iz njega se topí baker.

²⁵

3. Magnetit, magnetovec, magnetni
železovec (Magneteisenerz) kristalizuje tesularno (sl. 16 glej
stran 66); vštrit oktaedrovih ploskev je rázkolen, lomi se
školjkasto ali neravno, sveti se kot kovina, črn je kot
železo, tudi razo ima črno, neprozóren, krhak je, časi
trši, časi méči (tr. =5·5 . . . . 6·5) od živca, a 5krat teži
od vode, ter ima moč do magnetne igle. Nektere zvrsti
tudi železo náse vlečejo, imenujemo jo prirodne ali naravne
magnete i na njih so najpred zapazili moč, ktero zovemo
magnetizem.

Najlepši kristali se nahajajo v švedskem Fahlunu; v Sibiriji
je gora „Blagodat“ sam magnetovec, dobiva se tudi na Češkem,
Tirolskem, Ogerskem i dr. Iz njega se topi izvrstno železo.

4. Hajmatit ¹) ali rdeči železovec (Rotheisenstein)
kristalizuje romboedersld (sl. 40, 41), vštrit rom-

boedrovih ploskev i skrajnje ploskve je razkolen, lomi se
školjkasto ali neravno, romboedrove ploskve so časi
horizontalno jakoraskave, skrajnja ploskva je navadno ravna
i gladka; sije kot kovina, sivkast je ali črn kot železo,
raza je črešnjeva ali rdeče-rjavkasta, dostikrat je
naduhel; neprozóren, krhák je, sedaj trši (tr. = 5·5 . . . . 6·5)
sedaj méči od živca i 5krat teži od vode. Zložene zvrsti
so kroglaste, ledvičaste, grozdaste, kapničaste, — v
stebelčastem zlogu, ali so tudi gručave — zloga zrnastega,
stebelčastega i tudi luščinastega.

Te zvrstí razlikujemo: svetli železovec (Eisenglanz)
se imenujejo kristalizovane ali zrnato zložene zvrsti kovinske
sijajnosti; luskavi želézovec (Eisenglimmer) so zeló tenki
ploskasti kristali; rdeči želézovec (Rotheisenstein) so sploh
vse druge rdeče zvrstí; rdeči svitioglav (r. Glaskopf) je
vlaknast rdeč železovec; rdeča okra (Rother Eisenocker) se

²⁶

zove prstén rdeč železovec; rdeča železna pena
(Rotheisenrahm) je lúskava, penasta, svetla i mehka; rdeča kreda
(Röthel) je jedrnat železovec; glínovnati rdeči
železovec (rother Thoneisenstein) je zmes rdeče okre i gline. Svetli
železovec se nahaja v najlepših kristalih na otoku Elbi , v
Frammontu na Francoskem, na sv. Gotthardu, v saskem Altenbergu
i na Vesuvu pri Napolji. Na Slovenskem se nahaja svetli žele@
zovec v Kaplji; rdeči svitloglav v Črni, na Obiru i v Rablji na
Koroškem; rdeči železovec v Reznem hribu i v Hrastnem blizu
sv. Ruperta na Dolenjskem. Mnogo železa se topí iz te rude,
rdeča kreda se rabi, da se ž njo gladi i piše.

5. Limonit ¹) ali rjavi želézovec (Brauneise@
erz) se nahaja skoro le v polukroglih, ledvičastíh,
kapníčastih, grmičastih posnemkih vláknastega ali tudi krivo
luščinasto-vlaknastega zloga, a dostikrat je tudi jedrnat,
prstén i gručav. V kristalastih zvrstéh se sveti kot tolšča
i vleče malo na stekleno sijajnost, barve i raze je
rumenkasto-rjave, neprozóren je, krhák, trd časi kot apatit časi
kot živec (tr. = 5·0 . . . . 6·0) a 3·6krat je teži od vode.

Njegove zvrstí so: rjavi svitloglav, (brauner Glas
kopf) je vlaknast, rjav želézovee; rjava okra (brauner
Eisenocker) je prsténa; ruméni glinovnati železovec (gelber
Thoneisenstein) je zmes rjave okre i gline; klopotec
(Eisenniere) je luščinast i rumen glinovnat železovec; bobovec
(Bohnenerz) je rumen glinovnat železovec v okroglih zrnih. — V
najlepših posnemkih se nahaja v koroškem Hüttenbergu, v ogerskej
Radabuli, v Braziliji, v Sibiriji i dr. Železo, ki se dobiva iz
te rude, izvrstno je, sosebno dobro jeklo se izdeluje iz njega.

Železne rude, ktere kopljejo in topé na Slovenskem,
spadajo največ v to vrsto. Kraji, kjer se ta ruda obilneje
nahaja , ti so :

Na Kranjskem: v Bohinji, v Železnikih, v Kropi, v Kámeni
gorici (povsod bobovec), pri Cérkljah, v Hotavljah, Podlipo blizu
Vrhnike, pri Litiji, v Polšnjaku, v suhi Krajini i na več mestih
po Dolenjskem (največ glinovnat, rjav železovec).

Na Koroškem: na Obiru, na Peči, v Črni (svitloglav rjav).
Na Štajerskem: v Mariborskem okraji, v Trebovljah, v
Brežicah i dr.

6. Piroluzit ²) ali rjavi mangánovec (Braun
stein) kristalizuje v kratkih ortotipnih prizmah ter je ráz-

²⁷

kolen v dve meri. Sveti se slabo kot kovina, neprozóren
je, siv kot jeklo ali črn kot železo, raza mu je črna
Manganovec je mehak, samo malo trši od soli (tr. = 2 @
2*5) i 5krat teži od vode. V zloženih zvrstéh se nahaja v
grozdastih i ledvičastih posnemkih stebelčástega zloga, a
največ je gručav ali drobirjast, jedrnat ali prstén.

Dobiva se na Češkem, na Štajerskem, na Koroškem, v
Banatu i dr.

Na Slovenskem so našli rjav mangánovec blizu Škofje loke
na Gorenjskem.

Iz njega se razvija kislec i klor, potrebuje se tudi v
belilnicah, v steklarnicah, kjer se z njim steklo čisti pa tudi barva.

XV. Kovine.

(Metalle.)

Kovine imajo svojo lastno, namreč kovinsko sijájnost,
neprozorne so i največ dovolj težke (tž. = 1·8 . . . . 24·0),
ker so največ 8 do 10krat, nektere celó 20 do 24krat
teže od vode, njihova trdota pa komaj doseza kvarčevo
(tr. 0·0 . . . . 7·0) a največ so trde kot apnence ali kot
jédavec. Barva je razna: rdeča, rumena, bela, siva, črna.
Mnoge so jako raztezne ali kóvne, a nektere tudi krhke
i dadó se v prah zdrobiti. Mnoge kovine, ki jih rabijo
obrtniki i rokodelci, n. pr. svinec, čistec ali cin, cinek,
celó železo (razen onega, ktero med ognjenimi prikaznimi
v tako imenovanih meteornih kamenih časi pada iz ozračja
na zemljo) so v naravi zmerom vezane na druge snovi, i
samo na umetni način se morejo ločiti iz svojih sestav.

Najvažnejše vrste so:
1. Grafit ¹) ali tuha (Graphit) kristalizuje
romboederski v malih šestostranih pločicah, toda samo
malokedaj; ima kovinsko sijajnost, črna je ali temnosiva ter
ima črno, svitlo razo. Neprozórna je i mehka, v tenkih
listkih je jako gibka, trdota jej omahuje med lojevčevo i
solno (tr. 1·0 . . . . 2·0), i 2krat je teža od vode. V
zloženih zvrstéh je gručava, zrnasta, luskava, časi jako prhka.

²⁸

Najčistejši tuha be nahaja v Borrowdale v angl.
CumberIandu, menj čista blizu Pasova na Bavarskem, na Češkem itd.
a kristalizovana skoro samo blizu Franklina v severnej Ameriki.
Rabi se za svinčnike (Bleifeder), za glajenje drugih kovin; z
njo se črníjo stvari iz litega železa n. pr. peči, mažejo se tudi
kolesa, iz tuhe i primešane gline delajo topilne lonce
(Schmelztiegel), ploče za pečí, opeko itd.

2. Platina ¹) kristalizuje tesularno, vendar so
kristali redki, največ se nahaja v zrnih i v oblotinah, klati
se ne dá, na prelomu je repinasta; kovinske sijajnosti,
jeklene barve i tudi jeklene svetle raze je; kovna je,
malo trša (tr. = 4·0 . . . . 4·5) od jedavca a 16 do
20kratov — kakor je bolj ali menj čista — teža od vode.

Nahaja se sosebno na Uralu v Sibiriji. Zarad velike trdote
i kovnosti, potem zato, ker se težko topí i ker niti ne rjavi, niti
je ne razjedajo kisline, rabi se posebno za kemijska orodja i
posodja a zarad izvrstne sijajnosti za kovinska zrcala. Iz platine
tudi izdelujejo mnogovrstne lepoče, na Rusovskem celo novce
kujejo iz nje.

3. Zlato (Gold) kristalizuje tesularno, toda lepi
kristali so redki, klati se ne dá, na prelomu je repinčasto,
kovinske sijajnosti, zlate barve je i tudi zlate svetle raze,
kovno je, trdo kot apnenec, no, kakor ima več ali menj
srebra v sebi, 12 do 19krat teže od vode. V zloženih
zversteh je žičasto, lásasto, pleteno, drevésasto, v listkih
itd. ali pa je gručavo v zrnastem zlogu.

Mesta, kjer se najlepše zlato nahaja, ta so: Matto grosso v
Braziliji, Popajan v Kolumbiji, Vöröšpatak i Offenbanya v
Erdelji, Kremenica na Ogerskem, Peru, Mijask v Sibiriji, Kalifor@
nija i Avstralija. — Razen prvotnih nahajališč se dobiva zlato
tudi po dolinah i planjavah, v pesku nekterih rek i v
naplávljenej zemlji, kamor ga je voda nanesla. V nekterem kamenji
je zlato v tako malih drobcih, da se potler še le zapazi, ko se
kamenje stolče i spere. Rabi se za novce i svetinje, za
cerkveno, namizno i drugo orodje, za lepoče i za pozlato drugih
kovin. Ker je mehko i drago, ne izdeljuje se čisto, ampak s
srebrom ali bakrom, ali z obema pomešano. Marka zlata ima
24 karatov i čisto zlato se zove 24karatno, zmes od 22
karatov zlata i 2 karata srebra ali bakra — 22karatno zlato itd.

4. Srebro (Silber) kristalizuje tesularno, da si tudi

²⁹

malokedaj razločno, im dá so klati, na prelomu je
repinčasto, sije kot kovina, barve je srebrne več ali menj
naduhle, i tudi srebrne svetle raze; kovno je, trdo (tr. =
2·5 . . . . 3·0) skoro kot apnenec, no 10 do 11 krat teže
od vode. V zložénih zvrsteh je zobčasto, žičasto, lasasto,
pleteno, drevesasto, v listkih i pločicah, ali pa je gručavo.

Mesta, kjer se najlepše srebro nahaja, ta so : Kongsberg v
Norwegernu, Wittichen v Badenu, Potozi v Ameriki, Andreasberg na
Harzu, Freiberg na Saškem, Joahimov dol na Češkem itd. Rabi
se skoro takisto, kot zlato. Ker je premehko, zato se navadno
doda nekoliko bakra. Marka srebra ima 16 lotov, za tega delj
se čisto srebro zove 16lotno; 14lotno se zove ono, ktero ima
v marki 14 lotov čistega srebra a 2 lota bakra; srebro, ktero
ima na vsako marko 4 lote primese, zové se 12lotno.

2. Merkur ali živo srebro (Queeksilber) je
brezlično, tekočno, največ v malih kapljicah, ktere visé na
kamenji, sijajnosti je kovinske a barve kositarjeve, 13·6krat
je teže od vode. Na velíkem mrazu zmrzne i kristalizuje
časih v heksaedrih, zmrzlo se dá kovati.

Nahaja se sosebno v kranjskej Idriji, v španskem Almadenu,
v ogerskej Slani, v Kaliforniji i dr. Rabi se za razna fizikalna
orodja (barometre, termometre), za ločitev zlata i srebra iz rud,
ker je lehko raztopí, za pozlato, za zrcala i za zdravila.
Njegova para je pa jako škodljiva, ne samo rudarjem, ampak sploh
vsem, kteri imajo mnogo ž njim posla.
Razen Idrije so našli živo srebro tudi pri sv. Tomaži blizu
Loke i v Knapovšči na Gorenjskem.

6. Baker ali méd (Kupfer) kristalizuje tesularno, a
redko v razločnih kristalih, sijajnosti je kovinske, barve
bakraste i naduhle i tudi takšne svetle raze; koven je,
trd (tr. 2·5 . . . . 3·0) skoro kot apnenec i 8·8krat teži od
vode. Zložene zvrstí so ali drevésaste, žičaste, ledvičaste
v stebelčastem zlogu ali pa grúčave.

Nahaja se sosebno v sibirskem Bogoslavskem, v banatskej
Moldavi, v ogerskej banskej Bistrici i Smolnici, v Japanu i dr.
Baker se jako rabi v rokodelstvu i v umetnostih, z njim se
pokrivajo strehe, obijajo se ladje, iz bakra se kujejo novci,
izdeluje se vsakovrstno orodje i razne kovne zmesi se mešajo z njim.
Najvažnejše zmési so: rumena méd ali mesing, to je zmes iz
bakra i cinka ; tompak, bron, zvonovína, (Tompack,
Bronce, Glockengut) so zmesi iz bakra, čisteca (cina) i cinka
v raznih razmerah; topovína (Kanonengut) je zmes iz bakra,
svinca, čisteča ino antimona.

2. Bizmut (Wiesmuth) kristalizuje nerazločno,
sijajnosti je kovinske, barve srebrne, a jako vleče na
rdečkasto, takšne je tudi raze, no skoro zmerom je
naduhel; mehek je, skoro vitek, malo trši (tr. = 2·0 . . . . 2·5)
od sadre a 9·7krat teži od vode. Zložene zvrsti so
drevésaste ali pa gručavo i zrnaste.

Nahaja se posebno pri Penzance-u v Cormvallu, na saškem
Schneebergu, v Joahimovem dolu na Češkem i dr. Rabi se za
lehko tekočne kovinske zmesi (s svincem i čistecem), ktere
potrebujejo orgljarji, kositrarji, steklarji za varilo ali spojilo (Loth).

3. Antimon (Spiessglanz) kristalizuje romboederski,
toda redko, sijajnosti je kovinske, barve cinaste (čistočeve)
i cinaste raze, nekoliko je krhak, malo trši (tr. = 3·0 . . . .
3·5) od apnénca i 6·6krat teži od vode. Zložene zvrsti so
ledvičaste, luščinastega zloga ali pa gručave.

Nahaja se posebno v francoskem Allemontu; v češkem
Pribramu itd. Meša se s čistecem, svincem, bakrom, železom i
potem se izdeluje za razno orodje, posebno pa so iz antimonove
zmesi tiskarske pismenke. Steklo, porceljan i drugo ilovo posodo
ž njim jasno-rumeno barvajo; iz njega se delajo rakete, umetalni
beli ogenj i tudi bela barva, ki je v mnozem oziru boljša, nego
svinčena bél.

4. Arsenik kristalizuje le redko i to romboederski,
srhek je i lomi se neravno, sijajnosti je kovinske, barve
cinaste, ktera zaradi naduhlosti rada počrni, i tudi je
takšne raze; krhek je, trdota omahuje med apnenčevo i
jedavčevo (tr. = 3·5) i 5·7krat je teži od vode. Zložene
zvrsti so ali pletene, ledvičaste, grózdaste v zrnastem,
stebelčastem, navadno pa luščinastem zlogu, ali pa so
gručave.

Nahaja se posebno na saskem Schneebergu, v Joahimovem
dolu na Češkem, v Andreasbergu na Harzu i v erdeljskem
Nagyagu. Rabi se v raznih kovinskih zmesih, kterim daje trdoto
i belo barvo, v barvariji i v malariji na steklo. Arsenik je hud strup.

XVI. Kršci.

(Kiese.)

Kršci so kovinskega lica, raznih barev, samo ne sive
niti črne, raze pa zmerom črne. Od kovin se posebno
razločujejo po črnej razi i po tem, da niso nikoli vitki

ampak zmerom krhki. Njihova trdota (tr. = 3·0 . . . . 6·5)
se premenjáva med apnenčevo i kvarčevo, navadno so
trši od jédavca; redko so apnénčeve trdote, a 4 do
7·7krat teži od vode. — Kršci so največ kovine, ve
zane z žeplom (séro) ali z arsenikom. Oe hočemo
kovine iz teh rudnin odločiti, moramo je najprej na zraku
peči ali žgati, da se izkadi žeplo, arsenik i druge izhlap
Ijíve snovi.

Najimenitnejše vrste so;
1. Nikelin ali nikljevnati kršee (Kupfernikel)
kristalizuje redko i nerazločno, ne dá se klati, lomi se
drobno-školjkasto ali neravno, sveti se kot kovina, rdeč
je kot baker, a raza je rjavkasto-črna; krhek je, malo
trši (tr. =: 5·0 . . . . 5·5) od apatita i 7*6krat teži od
vode. V zloženih zvrstéh je ledvíčast, kapníčast, grózdast
v zlogu stebelčástem, ali pa je gručav i zrnast.

Nahaja se posebno v hesenskem Rieehelsdorfu, v štajerskem
Schladmingu i v Joahimovem dolu na Češkem. Iz njega se do
biva kovina nikelj, ki je jako čislana za nektere kovinske
zmesi. Tako n. pr. znájo Kinezi že davno nikljevo zmes po
imenu „Pak fong“, to je beli baker; v Evropi so jo jeli še le
v novejšem času rabiti po imenu „novo srebro“ (Neusilber).
Mešana je v 100 delih iz 54 delov bakra, iz 17 niklja i 29
cinka; popolnoma je podobna srebru i dalje trpí nego srebro,
ker je trša.

2. Smaltit ali smaltovnati kršec (Speiskobalt)
kristalizuje tesularno (sl. 14), slabo se kolje, največ vštrit
heksaedrovih ploskev, sijajnosti je
kovinske, barve cinaste, raze
sivkastočrne; krhak je, trd (tr. = 5·5) med
apatitom i živcem i 6·5krat teži od
vode. Zložene zvrsti so pletene ali
grmičaste ali gručave i drobno-zrnaste.

Mesta kjer se sosebno lep smaltit
nahaja, ta so: Schneeberg, Annaberg,
Ehrenfriedersdorf na Saškem itd. Iz njega
se dela smalta, to je lepa modra barva, s ktero se modro
barva porceljan, emajlj, navadna lončena posoda i tudi steklo.

3. Kobaltin ali kobaltnati kršec (Glanzkobalt)
kristalizuje tesularno (sl. 29), vštrit heksaedrovih ploskev

je popolnoma rázkolen , lomi se
školjkasto ali neravno, sijajnosti je
kovinske, barve srebrnate, i vleče
malo na rdeče, raze je
sivkastočrne; krhek je, trd (tr. 5·5) med
apatitom i živcem i 6.2krat teži od
vode. Zložene zvrsti so gručave
i drobno-zrnaste.

Nahaja se v švedskem Tunabergu. Rabi se kot poprejšnji

4 Mispikel ¹) ali arsenovnati kršec
(Arsenikkies) krislalizuje ortotipno (sl. 54, 55), vštrit prizminih

ploskev je dosti razločno rázkolen, lomi se neravno,
sijajnosti je kovinske, barve srebrnate ali jeklene, a raze
sivkasto-črne; krhek je, trd (tr. = 5·5 . . . . 6·0) skoro kot
živec i 6·Okrat teži od vode. Zložene zvrstí so gručave,
časi stebelčástega, časi zrnastega zloga.

Nahaja se v saškem Freibergu i Annabergu, v erdelskej
Zalatni itd. Iz njega se dobiva arsenik, a iz neke srebrovnate
zvrstí se odločuje srebro.

5. Pirit ²) ali rumeni železnati kršec
(Schwefelkies) kristalizuje tesularno (sl. 14, 24), vštrit
heksaedrovih i oktaedrovih ploskev je časih popolnoma rázkolen,
lomi se več ali menj školjkasto ali pa neravno; sijajnosti

³⁰

je kovinske, barve bronove a raze rjavkasto-črne; krhak
je, malo trši (tr. = 6·0 . . . . 6·5) od živca. Ako udari@
ž njim ob jeklo, daje iskre, a 5krat je teži od vode.
Zložene zvrstí so vrastle ali vzrastle krogle nerazločnega
stebelčástega zloga, ali pa so gručave i zrnaste.

Lepi železnati kršec se nahaja v pijemontskej Traverselli,
na otoku Elbi, v Cornwallu na Angleškem, v ogerskej Ščavnici
i dr. Žeplena kislina ali hudičevo olje i železni vitriol se delata
iz te rudnine. Železnati kršec se nahaja tudi na Slovenskem na
več krajih, na Kranjskem, Koroškem i Štajerskem, kjer se so
@@@no lepi kristali dobivajo pri sv. Lavrenci i pri sv. Mariji v Puščavi.

6. Markazit ¹) ali sivi železnati kršec (Grau
@@@enkies) kristalizuje ortotipno (sl. 55, 57, sl. 55 glej na
74. strani); navpične kristalne
ploskve so jáko raskave, lomne pa
neravne. Sijajnosti je kovínske ,
barve sivkasto-bronove, raze siv
kasto-črne. Markazit je krhak ,
nekoliko trši (tr. = 6·0 . . . . 6·5)
od živca, z jeklom daje iskre,
i 4·8krat je teži od vode. V zlo
ženih zvrstéh kaže sedaj
kroglaste , ledvičaste, kapníčaste i
druge posnemke stebelčastega
zloga — sedaj pa je gručav, bodi si tudi stebelčastega
ali zrnastega zloga.

Razlikujejo se te zvrstí: súličevec (Speerkies) s
súličastimi kristali; streménovec (Strahlkies) se imenujejo kroglasti
ali ledvíčasti vzrastki stebelčastega zloga; grebenovec
(Kammkies), ako so zrastki petelínjemu grebenu podobni.

³¹

Nahaja @@ posebno na Češkem, Ogerskem, Angleškem idr.
Po nekterih krajih se nareja še zdaj v slátinah, v morji ter po
močvirjih, zato se tudi imenuje vodni kršec (Wasserkies).

Tudi sivi železnati kršec se nahaja po Slovenskem na več
krajih, n. pr.: v kranjskem Bohinji, na Štajerskem pri sv.
Lavrenči v puščavi, v Rablji na Koroškem i dr.

7. Halkopirit ¹) ali bakrovnati kršec
(Kupferkies) kristalizuje piramidalno (sl. 47), lomi se školjkasto,
po vrhu je največ
pisano-nadúhel, sijajnosti je kovinske, barve
medaste (mesingaste) a
zelenkasto-črne raze. Halkopirit je menj
krhek, trd (tr. 3·5 . . . . 4·0) skoro
kot jedavec, ne daje isker, i s
tem se že dovolj razločuje od
železnega kršca, 4·2krat je teži
od vode. Zložene zvrsti so
kroglaste, ledvičaste, grózdaste, kapničaste ali pa grúčave i
zrnaste.

Nahaja se v saškem Freibergu, na Harzu, v angleškem
Cornwallu, v češkem Slavkovu, v ogerskej Smolnici i Ščavnici i dr
Največ bakra se dobiva iz te rude; sicer tudi delajo iz njega
bakreni vitrijol.

Na Slovenskem kopljejo bákrovnati kršec v Kamenici blizu
Vač i okoli Škofjega na Gorenjskem. Nahaja se tudi v
Lapajnovem grabnu blizu Kaplje na Koroškem.

8. Bornit ²) ali pisani kršec (Buntkupfererz)
kristalizuje malokedaj jasno tesularno, komaj se dá klati vštrit
oktaedrovih ploskev, lomi se drobno-školjkasto ali neravno,
po vrhu je navadno pisano-nadúhel, sijajnosti je kovinske,
barva omahuje med bakrasto-rdečo i tompakasto-rjavo, a
raza je sivkasto-črna. Bornit je precej mehek, trdote
(tr. = 3·0) apnénčeve ter od vode 5krat teži. Zložene
zvrsti so gručave i zrnaste.

Nahaja se sosebno v cornwallskem Redruth-u, v banatskej
Oravici i Saški, v norveškem Kongsbergu i dr. Baker se dobiva
iz njega.

³²

Na Slovenskem kopljejo bornit na več krajih po
Gorenjskem med Škofjo loko i Cérknim.

XVII. Sijájniki.

(Glanze.)

Sijájniki so rudnine kovinskega lica, sive, črne, redko
rjave barve, i tudi takšne raze, male trdote (tr. = 10 . . . .
4·0), i v tem se posebno ločijo od kršcev, no veče teže
so, ker najlaži so 4krat, a naj teži 9·8krat teži od vode.
Sijájniki so kovine vezane z žeplom.

Najvažnejše vrste so:
1. Tetraedrit ¹) ali sivkasti sijájnik (Fahlerz)
kristalizuje tesularno (sl. 23, 27), vštrit oktaedrovih plo-

skev je rázkolen, toda nepopolnoma, lomi se več ali menj
školjkasto, ali pa neravno; sijajnosti je kovinske, barve
jeklene ali železaste i tudi take raze. Malo krhak je,
trdota mu omahuje (tr. 3·0 . . . . 4·0) med apnénčevo i
jedavčevo, ali od vode je 4·3krat teži. Zložene zvrstí so
grúčave i zrnaste.

Nahaja se sosebno v erdeljskem Kapniku, v tirolskem Schvvazu,
v nasovskem Dillenburgu. Zarad srebra i bakra je jako važna
ruda. Srebra ima časi do 30% v sebi. Na Slovenskem se
dobiva ta sijájnik pri gorenjskih Poljanah, blizu Rožeka na Koro@
škem i na Pohorji.

2. Antimonit ali antimonovnati sijájnik (An
timonglanz oder Grauspiessglanzerz) kristalizuje ortotipno
(sl. 51), prizmine ploskve so jako ráskave, sijajnosti je

³³

kovinske, barve s vin easte i tudi
take raze, časi je pisano
naduhel. Melek je, trd (tr. = 2·0)
kot sadra i 4·5krat teži od vode.
Zložene zvrstí so gručave, i to
časi zrnastega, časi stebelčástega
zloga. Stebelca so dostikrat
šopasto ali zvezdasto ubrana, a časi
so kristali lasasti i kuštrasti.

S osebno lep antimonit se
nahaja v ogerskej Ščavnici i
Felsöbanyi, v erdeljskej Toblici, na Harzu
i dr. Antimonovnati sijajnik so našli tudi blizu Trojan na
Kranjskem i pri Šoštanji na Štajerskem.

3. Galenit ¹) ali svinčnati sijájnik (Bleiglanz)
kristalizuje tesularno, (sl. 14, 25, 26), (sl. 14 na 75. strani)
vštrit heksaedrovih ploskev je popolnoma rázkolen, lomi
se školjkasto, sijajnosti je kovinske, barve svinčaste i tudi
take raze, precej melek je, trd (tr. = 2·5) med sadro i
apnencem a 7·5krat teži od vode. Zložene zvrstí so časi
pletene, cévaste, a časi gručave i zrnaste.

Nahaja se sosebno v Derbyshiru na Angleškem, v češkem
Pribramu, v saskem Freibergu, v ogerskej Ščavnici, v crdeljskej
Rodni, v koroškem Bleibergu i. dr. V slovenskih deželah je
največ svinčnatega sijajnika na Koroškem. Koplje se v Rablji, v
nemškem i slovenskem Plajbergu, na Obiru, na Peči, v Črni i
pri Kaplji. Na Kranjskem se dobiva na teh mestih: v
Knapovšči, pri Krašnji, v Kamenici i v Cérkovšči blizu Váč na Savi,
pri Javorniku, pri Litiji, v Novinah blizu gor. Polján i v Dolih
pri Šmarji na Dolenjskem. Na slovenskem Štajerskem so ga

³⁴

našli na Pohorji, pri Šoštanji, blizu Šmartnega v Rožnej dolini i di.
Svinec se topi iz njega. Na Češkem i na Saškem je galenit
srebrnat, i onde ločijo iz njega srebro. Lončarji navadno z njim
lóšajo posodo.

4. Redrutit ¹) ali bakrovnati sijajnik
(Kupferglanz) kristalizuje ortotipno, toda malokedaj razločno, lomi
se školjkasto, sijajnosti je kovinske, barve i raze črnka@
sto-svinčaste. Melek je, trd (tr. = 2·5 . . . . 3·0) skoro
kot apnénec, no 5·6krat teži od vode. V zloženih zvrstéh
je gručav i zrnast.

Nahaja se posebno v Redrutu na Angleškem, v banatskej
Dognacki i Saški. Na Kranjskem se nahaja okoli Škofjega na
Gorenjskem v društvu druzih bakrenih rudnin. Baker se dobiva
iz njega.

5. Argentit ²) ali srebrnati sijajnik
(Silberglanz) kristalizuje tesularno (sl. 14 glej stran 75), vštrit
dodekaedrovih ploskev je rázkolen, lomi se školjkasto ali
neravno, sijajnosti je kovinske, barve črno-svinčaste, po
vrhu je navadno nadúhel a raze svitle. Vitek je, malo
trši (tr. = 2·0 . . . . 2·5) od sadre i 7·krat teži od vode.
Zložene zvrstí so pletene, drevésaste, zobčáste i lasaste
ali pa gručave.

Nahaja se sosebno v saskem Annabergu i Freibergu, v
češkem Joahimovem dolu, v ogerskej Ščavnici, v norveškem
Kongsbergu i dr. To je jako važna rudnina zarad srebra, ki se iz
nje dobiva.

6. Stefanit ³) ali črni srebrnati sijájnik
(Schwarzsilberglanz) kristalizuje malokedaj razločno
ortotipno, lomi se več ali menj školj kasto ali neravno,
sijajnosti je kovinske, barve črne kot železo i tudi take raze.
Melek je, malo trši (tr. = 2·0 . . . . 2·5) od sadre no 6·lkrat
teži od vode. Zložene zvrsti so časi klobasaste ali
kroglaste, a časi gručave i zrnaste.

Nahaja se sosebno v saskem Freibergu, v češkem Pribramu
i v Joahimovem dolu, v ogerskej Ščavnici i dr. Črni srebrnati
sijájnik je jako srebrovita rudnina.

³⁵

XVIII. Svetlíce.

(Blenden.)

Svetlíce nimajo kovinskega lica, največ so barvane i
to v vseh barvah, malokedaj so bele ali brezbarvne.
Največ jako sijejo, i to kot demant, vosek, biser, i malo
vlečejo na kovinsko sijajnost, ki se pa na nobenej svetlici
ne nahaja popolnoma, i po tem se baš ločijo od krščev i
sijajnikov. Njihova raza je črna, rjava, rdeča, rumena,
zelena, bela; trdote so male (tr. = 1·0 . . . . 4·5) a teže
precej velike (tž. = 3·4 . . . . 8·2).

Najimenitnejše vrste so:
1. Pirargirit ¹) ali srebrnata svetlíca
(Silberblende oder Rothgiltigerz) kristalizuje romboederski (sl. 37),
lomi se školjkasto, po vrhu je časi
ráskava i nadúhla; síje kakor demant,
barve je črníkaste ali škrlataste i tudi
take raze, poluprozórna je ali
neprozórna. Pirargirít je malo trši (tr. =
2·0 . . . . 2·5) od sadre i 5·6krat teži
od vode. Zložene zvrstí so gručave
i zrnaste.

Nahaja se sosebno v Joahimovem
dolu na Češkem, v saskem Annabergu i
Freibergu, na Harzu, v ogerskej Ščavnici
i dr. Za srebrnatim sijájnikom je
najbogatejša srebrna ruda.

2. Cinober ²) ali živo srebrnata svetlíca
(Merkur oder Quecksilberblende), malokedaj razločno kristalizuje
i to romboederski, romboedrove ploskve so horizontalno
jako ráskave. Lomi se školjkasto, sije kot demant, barve
i raze je škrlataste, poluprozorna je ali pa samo na
robéh prozórna; melka je, malo trša (tr. = 2·0 . . . . 2·5) od
sadre, no 6·7 do 8·2krat teža od vode. Zložene zvrsti so
največ gručave i drobno zrnaste.

Nahaja se sosebno v kranjskej Idriji i v špánskem Almadenu.
Na Kranjskem je še več mest, kjer se dobiva cinober. Tako n.

³⁶

pr. pri sv. Ani pod Ljubeljem, pri sv. Tomaži nad Loko, pri
sv. Ožbaltu nad Polhovim Gradcem i v Knapovšči. Na Koroškem
so ga našli v Črni, v Bajdišah i v Kočni blizu belskih toplic.
Živo srebro se dobiva iz njega, a čist rabi malarjem.

1. Sfalerit ¹) ali cinkovnata svetlica
(Zinkblende oder Blende) kristalizuje največ v dodekaedrih (sl. 17),
vštrit njegovih ploskev je
popolnoma rázkolna, lomi se
školjkasto, navadno je jako gladka i
svetla, samo časi so stanovite
ploskve ráskave. Sije kot
demant, zelena je ali rumena,
rdeča, rjava, črna i potem je
tudi raza bela ali
rdečkastorjava, prozórna je ali
neprozórna, trda skoro kot jédavec (tr. = 3·5 . . . . 4·0) i 4·1
krat teža od vode. V zloženih zvrstéh je ali ledvičasta,
i onda časi stebelčástega časi zrnastega zloga.

Nahaja se sosebno v Kapniku i v Sčavnici na Ogorskem, v
Rodni na Erdeljskem, v starih Vošicah na Češkem, v Derbyshiru
na Angleškem i dr.

Na Slovenskem se dobiva na Savi, v Kamenici pri Vačah,
v Vidrenici nad Ponovičem, blizu Šoštanja i blizu Selnice na
Štajerskem, v Črni i v Rablji na Koroškem. Cinek se dobiva iz nje.

4. Oprment ²) ali rumena mišnica
(Auripigment, ³) Rauschgelb) kristalizuje ortotipno toda le redko,
po vrhu je največ jako ráskava, lomi se ravno, sije kot
tolšča, na rázkolnih ploskvah kot biser, barve i raze je
citronaste, poluprozórna je ali pa samo na robéh prosójna;
melka, trda (tr. = 1·5 . . . . 2·0) skoro kot sadra i 3·5krat
teža od vode. Zložene zvrstí so ledvičaste, grózdaste
v krivoluščinastem zlogu, ali pa gručave i zrnaste.

Nahaja se blizu banske Bistrice na Ogerskem, v banatskej
Moldavi i dr. Na Slovenskem se nahaja pri Naborgetu i pri Ko

³⁷

cah na Koroškem. Rabi se za rumeno barvo; z njo barvajo
katun, v njej raztapljajo indiko, z njo strojijo kože i delajo zeleni
safijan. Jako je strupéna.

XIX. Žveplo.

(Schefel.)

Žeplo ali séra (Schwefel) kristalizuje ortotipno
(sl. 58)i po vrhu je največ gladka i svetla, lomi se dosti
popolnoma školjkasto, sveti se kot tolšča,
barve je žeplene, raze tudi take ali pa
bele, prozórna je ali pa samo na robéh
prosojna. Žeplo je melko, časi trše
(tr. = 1·5 . . . . 2·5) časi meče od sadre,
i 2krat teže od vode. Zložene zvrstí so
ali vrastle krogle, ali pa so gručave i
zrnaste, časi tudi prsténe.

Lepa séra se nahaja sosebno v Forliji
i v Ceseni na Laškem, blizu Cadiz-a na
Španskem, v Svosovicah v Galiciji, na Vesuvu blizu Napolja i dr.
Iz nje se čisti pródalna séra, a ta se rabi za smodnik, za serino
ali žepleno kislino (hudičevo olje), za cinober, za žeplenke, za
zdravilo itd.

XX. Smolci.

(Harze.)

Nekteri smolci so tokočni, a nekteri trdi. Tekočni
diše po smoli, ter so laži od vode (tž. = 0·5 . . . . 0·9).
Trdi smolci nimajo duha, v trdoti ne dosézajo apnénca, a
težki so vsaj kot voda, toda ne nad 1·6krat teži od vode.

Najimenitnejše vrste so:
1. Jantar (Bernstein) se nahaja vedno v
nepravilnih likih, v zrnih, kepah itd., ne dá se klati, lomi se
školjkasto, po vrhu je neraven i srhek, svéti se kot tolšča,
barve je medéne, raze bele, prozóren je ali prosójen, samo
malo krhák, malo trši (tr. = 2·0 . . . . . 2·5) od sadre i 1·1
krat teži od vode.

Jantar je okamenéla drevesna smola i dostikrat je v njem
videti kako žuželko ali kako rastlinico. Največ se nahaja na
bregovih vzhodnega morja, namreč na Pruskem, Danskem, v
Holsteinu, Kurlandiji i Livorniji, sosebno po viharjih, kedar ga
zburkani valovi mečejo na suho. Rabi se za vsakovrstne lepoče
i umetne izdelke, za kajo, za pókost (Firniss) itd.

2. Kaméno olje i kaména smola (Erdöl und
Erdpech) se nikdar ne dobiva v pravilnih likih , olje je
tekočno, smola trda; ne dá se klati, lomi se več ali menj
školjkasto; sveti se kot tolšča, črna je ali rjava i taka je
tudi raza, prosójna je ali neprozorna, melka, vitka i vratka.
Trda (tr. = 0·8 . . . . 2·0) ni nad sadro a težka (tž. =
0·8 . . . . 1·2) skoro kot voda.

Te zvrsti se posebno imenujejo: kaméno olje (Steinöl,
Erdöl) je tekočno, i če je prav čisto, zove se nafta. Kaména
smola (Erdharz, Erdpech) ali asfalt je vratka, jako mehka;
kaméni vosek (Erdwachs) je vóskast, dá se rezati, i če ga
malo ugreješ , tudi gnjesti. Ako je kameno olje čisto, dá se
popolnoma vsparíti (destilovati) , jako se lehko zažge i gori z belim
plamenom, nareja veliko dima, i smrdí po smoli. Nahaja se
sosebno v severnej Ameriki, v Perziji, v Modeni i na Bavarskem,
a kamena smola največ pri mrtvem morji, v Albaniji, v
Dalmaciji, na Tirolskem, v Galiciji i na Hrvatskem. Na Slovenskem
se dobíva kaméno olje i kaména smola pri Rablji na Koroškem.

Rabi se za svetilo, za kurjavo, za maz, za pókost, za tlak.
Tudi se dela iz nje črni pečatni vosek i neki mort za zidanje
pod vodo, i dr. st.

XXI. Ogljeci.

(Kohlen.)

Rudninasto oglje je črno ali rjavo, i raza je tudi
takšna, v trdoti doseza časi komaj lojevec a nikdar ne
apnenca (tr. = 0·5 . . . . . 2·5); lkrat ali 1·7krat je teže od vode.

Najimenitnejše vrste so:
1. Smolnati prêmog (harzige Steinkohle) se
nahaja samo v nepravilnih likih, ne dá se klati, a lomi se
več ali menj školjkasto ali neravno. Sveti se kot tolšča,
črn je ali rjav, časi tudi siv, i take je tudi raze;
neprozóren, melek je, trdota mu omahuje med lojevčevo i
apnénčevo, a 1·3krat je teži od vode. Zložene zvrstí so
gručave i onda časi luščínaste, časi zrnaste ali pa lésaste
a naposled časi prsténe. Zažge se več ali menj lehko,
gori s plamenom i diši po smoli. Ako ga žgemo v zaprtem
prostoru, kjer zrak ne more do njega, odločijo se iz
njega smolaste snoví, i naposled ostane neka črna,
žlindrasta stvar, ki jo imenujemo koks. Koks gori brez
plamena i brez duha.

Te zvrstí se razločujejo:
1. Rjavi prêmog (Braunkohle) je črno-rjavkast ali pa
rjav, i tudi rjave raze, a njega spet razlikujemo v: pravi
rjavi prêmog (eigentl. Braunkohle), ki se lomi školjkasto ter
se bolje sveti; močvírni prêmog (Moorkohle) se ne sveti
tako; premôgasti les (bituminöses Holz) se nahaja v podobi
drevesnih debel i véj, ki so časi stlačene.

2. Črni prêmog (Schwarzkohle je črne barve i raze, ter
se spet razlikuje v: smolasti prêmog (Pechkohle), ki se
lomi izvrstno školjkasto, i jako se sveti; svitlogôri premog
(Kännelkohle) se lomi ravno, slabo se sveti, i večkrat je pisano
nadúhel (sosebno lep na Angleškem); skrílavi prêmog
(Schieferkohle) je skrilavega zloga; zrnasti prêmog
(Grobkohle) pa skoro zrnastega.

Črni premog se je do sedaj na Slovenskem našel samo pri
Vremu na Kranjskem, pri Vitanji na Štajerskem, pri Kozini i blizu
Škofljega v Istri. Mnogo bogatejše so slovenske dežele z rjavim
premôgom. Najznamenitejši kranjski rudniki z rjavim premôgom
so: pri Lokah, v Šemeníku i Zagorji; koroški: pri Lošah v
pliberškem okraji; štajerski: v Hrastniku, v Trebovljah, na
Laškem, pri Celji i Konjicah itd.

V premôgu se nahajajo često vtisnene, sedaj nepoznane
rastline. Prêmog se rabi za kurjavo v hišah i fabrikah, posebno
za kurjavo parnih mašin. Iz svitlogôrega premôga tudi izrezujejo
mnogovrstne posode, tobačnice, gumbe i dr. st.

2. Samočisti premog ali antracit ¹) (harzlose
Steinkohle oder Anthracit) se nahaja samo v nepravilnih
likih, v kepah, kroglah i zrnih, ne dá se klati, toda lomi
se časi popolnoma školjkasto, svetel je i gladek a večkrat
lepo pisano-naduhel, sijajnosti je nepopolnoma kovinske,
barve i raze črne, neprozóren je i ne preveč krhák, malo
trši (tr. = 2·0 . . . . 2·5) od sadre i 1·5krat teži od vode.
Zložene zvrstí so gručave i onda luščinaste ali pa zrnaste.
Težko se zažge, toda nareja veliko vročino, gori brez
plamena, brez dima i brez smolnatega duha.

Na Kranjskem se nahaja samočisti prêmog po več mestih:
v dolinah gornje Poljanščice i blizu Save i Javornika na
Gorenjskem.

V hišah se ne more toliko rabiti, ker ne gori rad sam
ob sebi, a važen je v plávežih, apnénicah i dr.

³⁸

[[87]]

Dodâtek.
O najvažnejših zmésih.

Že v vvodu je bilo rečeno, da so zmési zložene iz
rudnin raznih vrst, i ker so te vrste sestavni deli zmési,
zovemo je zmesníne (Gemengtheile).

Zmesníne so časi bolj časi menj razlôčne, a često so
tako drobne i tako izpremešane, da je kamen golemu
očesu videti, kot enakšna jedernata snov, še le z
drugimi pripomočki mu je moči uganiti pravo lastnost.

Cesto se je iz te na videz enakšne jedernate snovi
odločila ena zmesnína v kristalih ali v zrnih. Ta zlog se
posebno lepo vidi na porfiru, torej se po njem tudi
imenuje porfirasti zlog (porphyrische Struktur).

Nekteremu kamenu je videti, da so njegove zmesníne
odlomki ali drobci druzega kamena, ki so mehanično skup
znošeni, med sebó se sprijeli i navadne so tudi še s kako
zamazo zlepljeni v novi kamen. Te vrste kamen
imenujemo sprimek (Conglomerat).

Često sprimkovi drobci v resnici niso odlomki
druzega kamenja, tudi niso od drugod mehanično znošeni,
ampak postali so na istem kraji ter ob istem času, i
zrastli so se med sebó. Tak kamen imenujemo sprimek
na videz (scheinbares Conglomerat).

Zmési se često koljejo na ploče. O takej zmési
pravimo, da je skrílavega zloga (schiefrige Struktur).

Najvažnejše zmési so:
1. Granit ¹) ali žúla je zmés živčevih i kvarčevih
zrn pa tinjčevih lúsk. Živec je navadno rdečkast,
rumenkast, zelenkast ali sivkast, i sveti se slabo; kvareč je
sivkast, no poznati ga je lehko po jačej steklénej ali
tolščénej sijajnosti, tinjec naposled je v tenkih listkih ali
luskah, ter je navadno bel, zelen, rjav ali črn. Ker so
granitove zmesníne raznih barv, zato je ves kamen pikčast.

³⁹

Granit je zrnastega zloga, tinjčeve luske so posijane
brez vsakoršnega reda.

Granit je izmed najbolj razprostranjenih kamenov,
od njega so cesto velika pogorja n. pr. v srednjih Alpah,
Pirenejah, Tatrah, v češkej Šumavi, Rudogorji, v
Sudetih, na Harzu i v Skandinaviji. Iz granita delajo
kamenoseki spominke i razna druga dela, rabi se tudi za
mlinske kamene, za zidanje i za tlak po cestah i ulicah.

2. Gnajs ¹) ali rúla (Gneiss) je sestavljena iz istih
treh zmesnin, kakor granit, toda razlikuje se od njega v
tem, da tinjčeve luske v gnajsu ležé druga vštrit druge,
i da se te luske cesto med sebó zraštajo v veče liste ali
kožice, med kterimi leži gosta zmes živčevih i kvarčevih
zrn. Te tinjčeve kožice dajó gnajsu skrilavi zlog, po
kterem se kolje v velike ploče, ki se rabijo za pločnike
(Trottoirs).

V Alpah, Pirenejah, Tatrah, v Sudetih i v
Škandinaviji je gnajs jako razprostranjen kamen.

3. Lesketač (Glimmerschiefer) razlikuje se od
gnajsa, da nima živca. Tinjčeve luske i kožice ležé tudi
tukaj več ali menj vštritno, a med njimi so nadrobljena
kvarčeva zrna, časi tudi veči nasadi lečastih oblik. Tudi
lesketáč je skrilavega zloga, ter se lehko kolje v ravne
ali krive, časi tudi v zvite ploče.

Lesketač je tako razprostranjen, kot gnajs; sosebno
v Alpah, v Sudetih i Krkonoših, na Ogerskem,
Španjolskem, Škotskem, v Švediji i Norvegiji.

Rabi se za pločnike, tenke skrili; tudi se z njim
pokrivajo hiše.

4. Skrilavec (Thonschiefer) je mešan iz istih zmesnin,
iz kterih lesketáč ali pa gnajs, toda te zmesnine so tako
drobne i tako do dobrega izpremešane, da so vidéti, kot
enakšna jedernata snov. Mogli bi tudi reči: skrilavec je
lesketač ali gnajs predrobne i nerazločne sestave. Zloga
je izvrstno skrilavega i zarad tega ima tudi ime.
Kolje se ali v ravne ali pa v krive skrili.

Njegove zvrsti so: brusnik (Wetzschiefer) ima več
kvarca i živca, zelenkast ali sivkast je i trši od
navadnega skrilavca. Rabi se za bruse. Risarski skrilavec
(Zeichenschiefer) je črn — zarad primešanega ogla —
temán i mehák. Po njem se lehko riše i piše. Slanec
(Alaunschiefer) je tudi črn ter ima v sebi mnogo
železnatega kršca, na zraku hitro preperi i sprhne. Iz njega
delajo galun i zeleno galico. Strešni skrilavec
(Dachschiefer) se kolje v ravne i tenke skrili, z njim se
pokrivajo poslopja.

⁴⁰

Skrilavec spada med najbolj razprostranjeno
kamenje.

2. Drobnják (Grauwaeke) je sestavljen iz samih
kvarčevih zrn razne velečine i oblike, a zrna so z neko
skrilavčevo snovjo zlepljena. Drobnjak je tedaj sprimek.

Rabi se za zidanje.
6. Peščénjak“ (Sandstein) je več ali menj trden
kamen iz kvarčevih zrn, ki so z neko zamazo čvrsto
zlepljena. Ta zamaza je ali kremenasta, ali rjasta — od te
zamaze je peščénjak rdeč ali rumen — ali kaolinasta, ali
glinasta, ali apnenčasta ali naposled apnenčasta i glinasta
ob enem.

Peščenjak je zrnastega zloga.
Peščénjak se rabi za mlinske kamene, drobnozrnasti za
spominke i druga kamenorezna dela, a navadni peščénjak
za zidanje.

4. Porfir (Porphyr) je drobnozrnata ali jedernata,
na videz enakšna snov iz živca i kvarca, iz ktere so se
odločili kristali i zrna živčeva, kvarčeva i tinjčeva. Ima
tedaj porfirast zlog, ki se bas po jemu tako imenuje.

Živec, kterega je največ v porfiru, navadno je rdeč
i tedaj tudi portir sam. Od rdeče barve ima ime, ker
grški @@@@@@@ — porfira — pomenja škarlat ali bager.

Iz lepo rdečih porfirovih zvrsti se brusijo posode i
druge lepoče, z navadnim porfirom se nasipavajo ceste, a
za zidanje ni posebno pripraven, ker se težko obdeluje.

5. Trahit ¹) (Trachyt) je predrobno zrnasta ali
jedernata živčeva snov, ki je cesto luknjasta i rahla, največ
bela ali pa jasno siva. Iz te snoví so se odločili kristali
živcevi, amfibolovi i tinjčevi, trahit je tedaj
porfirastega zloga.

Trahit je jako razprostranjen kamen, sosebno v
Kordiljerah, kjer je nekoliko najviših vrhov iz trahit a, n. pr.
gora Čimboraso, tako tudi gora Ararat v Armeniji, Pik
na Tenerifi i mnogo druzih vulkanov. V Evropi je trahit
razprostranjen na Francoskem (Auvergne), na Rajnu, na
severnem Ogerskem, na Češkem i. dr.

Rabi se za zidanje.
6. Sijenit ²) (Syenit) je zmés iz rdečkastega ali
belega živca ter iz nekoliko amfibola, ki je navadno
temnozelen. Zloga je zrnastega. Stari narodi so kipe
klesali iz njega; zdaj se rabi samo za zidanje.

Nahaja se v Vogezih, v Rudogorji, na Moravskem,
Ogerskem, Norveškem, Škotskem, Angleškem i. dr. Gora
Sinaj je iz tega kamena.

⁴¹

10. Zelenjaki (Grünsteine) — zato tako imenovani,
ker so največ zeleni — mešani so iz amfibola ali avgita
pa iz neke vrste živca. Njihov zlog je zrnast,
drobnozrnast ali tudi jedernat. Znamenita zvrst je črni
porfir ali melafir (Melaphyr), v kterem so posijani mnogi
avgitni kristali, tako da se mu zlog spremeni v
porfirasti, torej se tudi avgitni porfir (Augitporphyr)
imenuje.

Zelenjáki , razen melafirja, za zidanje niso posebno
spretni.

11. Bazalt ¹) je zmes iz avgita, iz neke vrste živca
i magnetovca. Te zmesníne so tako izpremešane, da je
kamen videti enakšna jedernata snov. Često je
luknjast, a luknje so nekoliko izpolnjene z vsakovrstnimi
rudninami. Največ je črnkast ali siv, malokedaj
zelenkast ali rjavkast.

Bazált je izvrsten kamen za nasipavanje cest, rabi
se tudi za ogelnike, prage itd., toda ga je težko obdelati.
Bazált se nahaja na Francoskem (Auvergne), na Rajnu,
v Rudogorji i Smrečini, na Moravskem, Ogerskem,
Češkem, na Škotskem, Irskem, v Italiji, Mehiki i. dr.
Bazált i tudi nekteri bazaltasti zelenjaki delajo časi
prekrasne stolpe (stebre), ter se zarad tega tudi imenujejo
stolpniki (Trappgesteine — od švedske besede trappa =
stopnice).

⁴²

[[91]]

Imenik opisanih rudnin.

Stran.

Stran.

Stran.

Stran.

Stran.

Stran.

Popravki večih tiskarskih pogreškov.

[[97]]

KAZALO.

Stran.

Vvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1

Prvo poglavje.
Prvi razdelek.

Kristalni liki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 3
Kockini ali tesularni liki . . . . . . . . . . . . . . . 6
Romboederski liki . . . . . . . . . . . . . . . . . 11
Piramidasti liki . . . . . . . . . . . . . . . . . . 14
Ortotipni liki. . . . . . . . . . . . . . . . . . . 16
Hemiortotipni liki. . . . . . . . . . . . . . . . . 19
Nepopolnost kristalov . . . . . . . . . . . . . . . . 22
O razkolnosti i lomu kristalov . . . . . . . . . . . . . . 23

Drugi razdelek.

Lica zloženih rudnin . . . . . . . . . . . . . . . . 25
Notranji zlog zloženih rudnin . . . . . . . . . . . . . 27
Lom zloženih rudnin . . . . . . . . . . . . . . . . 27

Tretji razdelek.

Rudnine z ozirom na svetlobo . . . . . . . . . . . . . 28
Skupnost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 31
Trdota . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 32
Posebna teža rudnin . . . . . . . . . . . . . . . . 33
Magnetizem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 35
Elektrika . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 35
Svetlikanje ali fosforovanje . . . . . . . . . . . . . . 35
Okus . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 35
Duh . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 36

[[98]]

Drugo poglavje.

Stran.

Plini . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37
Voda . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 38
Kisline . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 38
Soli . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 39
Solikovci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 43
Težci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 47
Malahiti. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 50
Opalovci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 51
Tolščeniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 53
Tinjci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 55
Lagovci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 56
Kalavci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 57
Trdci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 60
Rude . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 65
Kovine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 69
Kršci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 72
Sijajniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 77
Svetlice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 80
Žeplo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 82
Smolci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 82
Ogljeci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 83
dodatek o zmésih . . . . . . . . . . . . . . . . . 85

[[99]]

V LJUBLJANI.

Natisnil Jožef Blaznik

Opombe

*) Od grške besede χϱύϭταλλος — krystallos, ki pomenja najpopreje
led in potem tudi kamen, ki je prozoren ko led.

↵

¹) tessula — kocka.

↵

¹) Po grškem ? — orthos = ravno, navpik, i ? —
typos = oblika.

↵

*) Od grškega ? — hemi = pol i ortotip, zato ker je tako
rekoč polovica ortotipa.

↵

¹) Od mesta Sasso v Italiji, kjer se nahaja.

↵

¹) Od melanteria (Plinius)= črnilo ali črna tinta.
²) Vitriolum od vitrum = steklo, ker se steklu enako svéti.
³) Od grškega ? = halcanthos = bakreni cvet.

↵

¹) Zato, ker ima kemijsko prvino fluor v sebi.
²) Od grškega ? — apatao = motim, varam, zato ker
ga rudoslovci dolgo niso spoznali, misleč, da je kaka
druga rudnina.

↵

¹) Od dežele Aragonije, kjer se posebno lepi kristali nahajajo.

↵

¹) Od grškega ? — sideros = železo.

↵

¹) Od grškega ? — barys = težek.
²) Po angleškem kemiku Smithson.
³) Od giala mina = rumena ruda.

↵

¹) Od cerussa = svinčena bél, Bleiweiss.

↵

¹) Od grškega ? — malahe = sléz, ker je enake barve.
²) Od arabske besede azur, ki pomenja prvo: modro, drugo:
nebo.

↵

¹) Menda po necem Rimljanu Obsidiji.
²) Grškemu piscu Dioskoridu pomenja ? — opallios
neki drag kamen.

↵

¹) Kitajska beseda za porceljanko.

↵

¹) Od latinskega serpens = kača, ker je pisan, kakor kača.
²) Od grškega ? = stear = loj.

↵

¹) Od grškega ? — hloros = zelen.

↵

¹) Od grškega ? — analkis = slab, zaradi tega, ker
kaže slabo elektriko, ako ga tremo.

↵

¹) Od grškega ? — levkos=bel, ker se po belej barvi
razlikuje od granata.
²) Od grškega ? — hemi = pol i ? — morfe =
podoba, zato ker so kristali na gornjej strani često drugače
razviti nego na dolnjej.

↵

¹) Od grškega ? — avge = sijajnost.
²) Od grškega ? — amfibolos = dvoumen.

↵

¹) Od ? — orthos = navpik i ? — klao = koljem,
ker stojite dve razkolni ploskvi navpik druga na drugej.

↵

¹) Od grškega ? — pir = ogenj i ? — opsis lice,
ker je lepo rdeč.

↵

¹) Indska beseda.

↵

¹) Cejlonsko ime.

↵

¹) Od @@@@@@@@@@ kasiteros @ cin, čistec.

↵

¹) Od kuprum = baker.

↵

Od @@@@ haima = kri, ker je rdeč.

↵

¹) Od Λειμών — leimon = senožet, močvirje, zato ker se še
zdaj dela po nekterih močvirjih
²) Od @@@ — pii = ogenj i @@@@ = perem, čistim, ker v
ognji steklo Čisti od rjavih i zelenih barev.

↵

¹) Od γράφω — grafo = pišem, ker je tako mehák, da se
more z njim pisati.

↵

¹) Od španjolskega plata = srebro, platinga = srebru podobna
kovina.

↵

¹) To ime so mu zdeli stari nemški rudokopi. Najbrže je to
zaničljivo ime zato, ker ta ruda po njihovih mislih ni
imela nikakoršne vrednosti.
²) Od @@@ — pir = ogenj, ker se ž njim ogenj ukreše.

↵

¹) Markasita je staro ime za železnati kršec.

↵

¹) Od @@@@@ — halkos = baker i @@@ — pir = ogenj, gl.
Pirit.
²) Rudoslovcu J. Bornu na čast tako imenovan, ker ga je on
prvi razločil od Halkopirita i Redrutita.

↵

¹) Ker navadno kristalizuje v tetraedrastih likih.

↵

¹) Od latinske besede galena = svinčnati sijajnik.

↵

¹) Od nahajališča Redruth na Angleškem.
²) Od latinskega argentum = srebro.
³) Asvtrijskemu nadvojvodi Štefanu na č@@t tako imenovan.

↵

¹) Od @@@ — pir = ogenj i @@@@@@@ — argiros = srebro,
zarad žive barve i srebrovitosti.
²) Od indskega Cinabari, ki pomenja živo rdečo smolo
(Zmajeva kri.)

↵

¹) Od @@@@@@@@ — sfaleros = bliščeč, preslepljiv, ker bi
zarad lepe sijajnosti utegnil kdo misliti, da je plemenitejša
rudnina.
²) Spačeno iz auripigmentum.
³) Od aurum = zlato i pigmentum = barva , zarad zlataste
barve.
Rudninoslovje.

↵

¹) Od @@@@@@ — antraks iz žareč ogel.

↵

¹) Od latinskega granum = zrno, ker je zrnastega zloga.

↵

¹) Saski rudokopi so ga že od nekdaj tako imenovali.

↵

¹) Od grškega @@@@@@ — trahis — raskav, oster, namreč
pod roko, ako tipljemo.
²) Od mesta Sijene v gornjem Egiptu.

↵

¹) Beseda neznanega korena.

↵

Kazalo po straneh

Kazalo

RudninoslovjealiMINERALOGIJAzaniže gimnazije in realke.

RudninoslovjealiMINERALOGIJAzaniže gimnazije in realke.

Predgovor.

VVOD.

PRVO POGLAVJE,v kterem se razlagajo rudninska znamenja.Prvi razdelek.Lastnosti enotérnih rudnin, zlasti kristalov.I. Kristalni liki (Krystallgestalten).

I. Kockini ali tesularni ¹) liki.(Tessulare Gestalten.)

II. Romboederski liki.(Rhomboedrische Gestalten.)

III. Piramidasti liki.

IV. Ortotipni liki.

V. Hemiortotipni liki.

II. Nepopolnost kristalov.

III. O razkolnosti i lomu kristalov.

Drugi razdelek.

I. Njihovo lice.

II. Notranji zlog ali sklad zloženih rudnin.

III. Lom zloženih rudnin.

Tretji razdelek.

I. Rudnine z ozirom na svetlobo.

II. Skupnost (Aggregationszustand).

III. Trdota rudnin.

IV. Posebna teža rudnin.

V. Magnetizem.

VI. Elektrika.

VII. Svetlikanje ali fosforovanje.

VIII. Okus.

IX. Duh.

DRUGO POGLAVJE.V njem se opisujejo najimenitnejše vrste rudnin.

I. Plini.

II. Voda.

III. Kisline.

IV. Soli.

V. Solikovci.

VI. Težci.

VII. Malahiti.

VIII. Opálovci.

IX. Tolščeniki.

X. Tinjci.

XI. Lágovci.

XII. Kalavci.

XIII. Trdci.

XIV. Rude.

XV. Kovine.

XVI. Kršci.

XVII. Sijájniki.

XVIII. Svetlíce.

XIX. Žveplo.

XX. Smolci.

XXI. Ogljeci.

Dodâtek.O najvažnejših zmésih.

Imenik opisanih rudnin.

Popravki večih tiskarskih pogreškov.

KAZALO.

Prvo poglavje.Prvi razdelek.

Drugi razdelek.

Tretji razdelek.

Drugo poglavje.

Rudninoslovje
ali
MINERALOGIJA
za
niže gimnazije in realke.

Rudninoslovje
ali
MINERALOGIJA
za
niže gimnazije in realke.

PRVO POGLAVJE,
v kterem se razlagajo rudninska znamenja.
Prvi razdelek.
Lastnosti enotérnih rudnin, zlasti kristalov.
I. Kristalni liki (Krystallgestalten).

I. Kockini ali tesularni ¹) liki.
(Tessulare Gestalten.)

II. Romboederski liki.
(Rhomboedrische Gestalten.)

DRUGO POGLAVJE.
V njem se opisujejo najimenitnejše vrste rudnin.

Dodâtek.
O najvažnejših zmésih.

Prvo poglavje.
Prvi razdelek.