Pervi nastop.

Hana Kenedi, dojnica škotske kraljice, v hudem prepiru s Pauletom, ki hoče kovčeg odpreti. Drugeon Druri, njegov pomočnik, z vetrihi.

Kenedi.

Sir, kaj spet delate? Prederzni človek,
Preč od predalov!

Paulet.

Lej! — Od kod ta lišp?
Iz gornje izbe so ga vergli dol,
Da podkupili bi vertnarja ž njim.
— Prekleta bodi ti, zvijača ženska!
Iskal in pazil sem že noč in dan,
Nahajam še le zdaj zaklade skrivne!

(Spravi se čez kovčeg.)

Kjer to je bilo, tamkaj bo še kaj!

Kenedi.

Prederznik, preč! Skrivnosti hrani tu
Gospa.

Paulet.

Teh ravno iščem. (Dobi nekaj pisem.)

Kenedi.

Zgolj nedolžne
Poskušnje vrezanih peres, da si
Čas krajša v žalostni in tožni ječi.

Paulet.

Hudoba dela v brezposlénih urah.

Kenedi.

V francoščini so spisane.

Paulet.

Še huje!
Sovražnik naš ta jezik govori.

Kenedi.

Poskušnje pisem do kraljice vaše.

Paulet.

Te izročim — Lej! kaj se sveti tu?

(Odperl je skriven predal in prinesel lišpa iž njega.)

Kraljevi šapelj, dragih kamnov poln,
Francozke lilije so všite vanj.

(Dá ga spremljevavcu.)

Na ga, Druri; to deni k unemu !

(Druri odide.)

Kenedi.

Sramotna sila, ki se nam godi!

Paulet.

Nevarna nam je, dokler kaj ima,
Ker v njeni roci je orožje vse.

Kenedi.

O milost, sir! Pustite zadnji lišp
Življenja nam! Jetnico veselí
Spomin nekdanjih veličastnih dni:
Saj drugo vse ste nam že davno vzeli.

Paulet.

V pošteni roci je. Ne bojte se!
Pošteno verne se o svojem času!

Kenedi

Kdo mogel bi verjeti, da kraljica
Prebiva v golih, pustih teh zidovih!
Kje je nebo nad njenim sedežem?
Nožica nežna, vajena mehkobe,
Hoditi mora po tem pustem tlaku,
S kositerjevo ji posodo strežem,
Ki zadnja plemkinja jo zaničuje.

Paulet.

Gostila s tako je možá v Sterlinu,
S hotivcem sama pa iz zlata pila.

Kenedi.

Še zèrcala ji ne privoščite.

Paulet.

Dokler nečimerno obličje gleda,
Ne neha upati in žugati.

Kenedi.

In bukev manjka ji za dušno hrano.

Paulet.

Pustili smo ji sveto písmo, naj
Sercé poboljša.

Kenedi.

Citre ste ji vzeli.

Paulet.

Ker pela pesmi je zaljubljene.

Kenedi.

Kakó godi se mehki knežinji,
Ki bila že v zibéli je kraljica,
Odrasla na dvorovih Medicejskih
V naročji preobilne radosti?
Dovolj ni, da ste vzeli ji mogočnost,
Še revni lišp ji tergate iz rok!
Udá nazadnje blago se sercé

V nesrečo hudo; ali britko peče
Izguba malih radosti življenja.

Paulet.

Rede mu le nečimernosti v sercu,
Ki treba mu spoznanja in pokore.
Življenje razuzdano pokori
Se le v pomanjkanji, ponižanji.

Kenedi.

Če v pervi je mladosti pot zgrešila,
Naj spravi z Bogom se in svojim sercem,
Sodnika nad sebó v Angležih nema.

Paulet.

Kjer je grešila, tam jo čaka sodba.

Kenedi.

Kakó grešila tu bi v tesnih sponah!

Paulet.

In vender znala je iz tesnih spon
V svet roko stegniti, v deržavo vreči
Domače vojske žarno plamenico;
Razbojniško derhal orožiti
V pogin kraljici, ktero Bog ohrani!
Al ni iz tesnih zidov obudila
Zločina Paria in Babingtona,
Da bi kraljico našo umorila?
Al ni zaplela v zanjke blago serce
Norfolku skoz železne križe? Zarad
Nje pala je najbolja glava na
Otoku pod sekiro rabeljnovo.
Je-li ta žalostni izgled prestrašil
To puntarsko derhal, ki zanjo se
Pogreza v eno mer v prepad pogubi?
Morišče polni vedno, dan na dan,
Za njo s zločini se prederznimi,
In puntanje poprej se ne konča,
Da pade ona, ki ga kriva je.
— Nesrečni dan, ko so bregovi naši
Sprejeli gostoljubno to Heleno.

Kenedi.

Da, gostoljubno je sprejeta bila!
Zaperli so ubožico ta dan,
Ko prišla je pregnana v to deželo
Iskat pri svoji rodbini pomoči.
Mednarodna pravica, visokost
Kraljeva je branile niste; v ječi
Življenja zora ji je utonila.
In zdaj, ko vse težave in britkosti
Zaperta v ječi je okusila,
Jo kličejo pred sodbo, ko zločinko;
Na smert in na življenje tožijo,
Ko kako hudodelnico — kraljico!

Paulet.

V deželo k nam prišla morivka je.
Pregnalo ljudstvo, pahnilo jo je
S prestola, ker ga je oskrunila;
Zaklela se na srečo našo je,
Da bi Marije španske čas kervavi
Obnovila in pokatólčila
Angleško, ter izdala jo Francozu.
Zakaj ni podpisala edimborske
Pogodbe, odpovedala se kroni
Angleški, z eno čerto pota si
Odperla iz te ječe ? Rajši je
Ostala v ječi, kakor da bi bila
Imenu temu odpovedala.
Zakaj je tako delala? Ker upa

Kovarstvu, zli umetnosti zakletve.
Nesrečo kuje in ves ta otok
Iz svoje ječe misli osvojiti.

Kenedi.

Sir, vi nas grajate! — K besedi terdi
Pristavljate porugo grenko! Kako bi
Imeti mogla take sanje ona,
Ki tu zazidana umira živa,
Do ktere ne predre tolažni glas,
In ne odmev prijatelski iz doma
Premilega, ki vidila že davno
Obličja ni človeškega, razun
Obrazov temnih svojih ječarjev,
Ki je dobila — ni še tega davno —
Čuvaja novega rodbine vaše,
Ko vedno jo gradi omrežje novo —

Paulet.

Zvijače ne ovira to železo,
Morda prepiljeni so križi ti,
Morda te izbe tlak in stene té,
Na videz terdne, so po sredi votle,
Izdaji pot odprejo, kadar spim.
Peklenska služba, ki je meni dana,
Da moram čuvati to zvito ženo!
Strah me budi iz spanja, hodim krog
Po noči, kakor nepokojen duh,
Ključavnic in zapahov in čuvajev
Zvestobo skušam; vsako jutro vstanem

V trepetu. Ali blagor, blagor mi!
Up me navdaja, da bo skoraj konec.
Pred peklom raji bi na straži stal,
Ko pred kraljico to, zvijače polno.

Kenedi.

Sem ravno gre.

Paulet.

S svetim razpetjem v roci,
Z napuhom in nečimernostjo v sercu.

Drugi nastop.

Marija s zagrinjalom pregernjena, s svetim razpetjem v roci. Prejšnja.

Kenedi (ji steče naproti).

Z nogami nas teptajo, o kraljica!
Trinoštvu mere ni in konca ne.
Vsak novi dan vali terpljenje novo,
Sramoto na kraljevo tvojo glavo.

Marija.

Zakaj žaluješ? Kaj je?

Kenedi.

Sem poglej!
Odperli so predale; tvoje pisma,
Zaklad edini, z mnogim trudom rešen,
Nevestni lišp francozki, slave zadnji

Ostanek, je v njegovi roci. Vse
Kraljevo so ti vzeli, nič več nemaš.

Marija.

Umiri se, o Hana! Treba ni
Kraljici lišpa. Ponižujejo
Naj nas, ponižajo nas vender ne.
Prestala mnogo na Angleškem sem,
Prebijem tudi to. — Po sili, Paulet,
Ste vzeli mi, kar vam sem namenila
Zročiti danes še. Med listi temi
Je pismo moje roke do kraljice
Angleške; obljubite mi, da ga
Pošteno izročite sami njej,
Pa ne Burleighu v nepoštene roke.

Paulet.

Če se prepričam, da je prav in dobro.

Marija.

Povem vam čisti zapopadek, sir!
V tem pismu prosim milosti velike,
Pogovora s kraljico, ž njo, ki je
Z očesom lastnim nisem nikdar vid'la.
Postavili so me možem pred sodbo,
Ki meni niso ravnorodni, kterim
Ne morem se zaupati. Rodu
Je mojega kraljica, mojega
Je spola in stanu. Njej sami, sestri,
Kraljici in gospej sercé odkrijem.

Paulet.

Miladi, mnogokrat ste že osodo
In svojo čast možem zaupali,
Ki manj so bili vredni spoštovanja.

Marija.

Spolnite mi še drugo prošnjo, sir,
Le nečloveštvo bi mi jo odreklo.
Že dolgo v ječi bivam brez tolažbe
Cerkvene, brez kreposti zakramentov;
Če vzela mi je krono in svobodo,
Če mojemu življenju žuga, ona
Nebeških vrat gotovo ne zapre mi.

Paulet.

Po vasi želji pošljem po dekana —

Marija (mu naglo v besedo seže).

Dekana nočem. Pripeljite mi
Duhovnega možá katolške vere.
— Želim pisarja in notarja tudi,
Da zadnjo svojo voljo zgotovim.
Britkosti, dolga reva v ječi gloda
Življenje moje. Zdi se mi, da so
Preštete moje ure, mislim, da
Umiram.

Paulet.

To prav mislite, miladi!
Premišljevanje to se vam spodobi.

Marija.

Bog vé, če hitra in nenadna roka
Britkosti del počasnih ne pospeši;
Storim naj oporoko in naj sklenem
Čez to, kar moje je.

Paulet.

Vam je svobodno.
Kraljica naša vas gotovo ne
Želi oropati.

Marija.

Od zvestih mojih
Služabnic in služabnikov ste me
Ločili. — Kje so? Kak se jim godi?
Ne potrebujem njihne službe, ali
Bojim se, da terpé in stradajo.

Paulet.

Služabnikom se ne godi krivica.

(Hoče iti.)

Marija.

Zapustite me spet, vi greste, sir,
Pa niste mi terpečega sercá
Iz muke negotovosti rešili.
Da sem od vsega sveta ločena,
Gre hvala vam in stražnikom; nobena
Beseda ne predre zidovja toga,
Osoda moja je v sovražni roci.
Pretekel mesec je v trepetu vednem,
Kar me je komisarjev štirdeset

Obsulo v gradu tem, veleli so
Mi nepripravljeni pred naglo sodbo,
Zatožbe zvite mi prebirali
In brez pomoči zagovornikove,
Da opravičim se, zahtevali;
Ko duhi prišli so in šli ko duhi.
Molči od tega dneva vsaki jezik;
Zastonj v očesih vaših izprašujem,
Če je nedolžnost moja zmagala;
Če zdal je kaj prijatlov mojih trud,
Če me pogubil je sovražni svet.
Odprite vender usta. — Oznanite,
Kaj imam upati, česá se bati.

Paulet (malo premišljuje).

Pri Bogu milosti iščite.

Marija.

Upam,
Sir, v božjo milost, in zanašam na
Pravico tenko se sodnikov časnih.

Paulet.

Pravična sodba bo. Ne dvomite.

Marija.

Je pravda dokončana, sir?

Paulet.

Ne vém.

Marija.

So obsodili me ?

Paulet.

Ne vém, miladi.

Marija.

Tu ima sodba hiter ték. Mordà
V mé rabelj plane, kakor so sodniki.

Paulet.

Ta misel naj pretrese vam sercé, da
Vas najde bolj pripravljenih, ko oni.

Marija.

Celo nič mene ne osupne, sir,
Kar razsoditi se prederznila
Westminsterhalska sodba je, ki jo
Burleigh in Hatton vladata, sovražna
Prostosti moji. Vém, kaj sme početi
Angleška vladarica zoper mene.

Paulet.

Ničesar se angleški ne bojé
Vladarji, ko vesti in parlamenta.
Kar določila je pravična roka,
Le-tó pred svetom doverši oblast.

Tretji nastop.

Prejšnji. Mortimer, Pauletov bratranec, pristopi, ter [pusti ] čisto v nemar kraljico.

Mortimer.

Ali ste tu, stric? Prášajo po vas.

(Odide, kakor je prišel, kraljica zapazi to.

Marija.

Še eno prošnjo, sir! Ak mi imate
Vi kaj oznaniti — od vas poterpim
Veliko, spoštovaje vašo starost;
Al zopern mi mladenčev je napuh,
Varujte me sirovih šeg njegovih.

Paulet.

Kar vam je zoperno, je meni drago.
Bedak mehkužen tiste verste ni,
Ki se topé v hinavski ženski solzi. —
Bil je po svetu, v Remi in v Parizu,
Povernil se z angleškim starim sercem,
Umetnost vaša je pri njem zastonj. (Odide.)

Četerti nastop.

Marija. Kenedi.

Kenedi.

Sirovež se prederznil je, v obraz
Zasramovati vas. O, to je britko!

Marija (zamišljena).

Ko nas je veličastni blesk obseval,
Sladkačem smo nastavljali uho,
O Kenedi! pravično je, da zdaj
Poslušamo očitkov britki glas.

Kenedi.

Kaj? tako ste poterti, maloserčni?
Saj bili sicer ste veseli, vi
Ste mene tolažili, le objest
Sem vam očitala, ne tožnosti.

Marija.

Kervava senca kralja Darnleja
Dviguje jezno se iz temne rake,
In ne umiri z mano se poprej,
Da verha dokipí nesreča moja.

Kenedi.

Kaj moram čuti!

Marija.

Ti si pozabljiva —
Al jaz sem ohranila zvest spomin.
Obletnica je danes grozne zgodbe,
Praznujem s postom in s pokoro jo.

Kenedi.

Pustite v miru tega hudega
Duhá. Oprali djanje ste z večletnim
Kesanjem in terpljenjem. Odpustila
Je cerkev vam, ki veže in odpušča,
Nebeški raj odperla vaši duši.

Marija.

Iz groba lahkokritega na novo
Se dviga davno odpuščeni dolg!
Osveto hoče možev duh, ne zapre
Ga zvonček ministrantov v temni grob,
Ne sveto telo v roci mašnikovi.

Kenedi.

Vi niste, drugi so ga umorili.

Marija.

Pa znala sem za to. Pustila sem,
Priliznjeno vabila v mrežo ga.

Kenedi.

Mladost krivico manjša. Tako mladi
Ste bili!

Marija.

Tako mlada nakopala
Na mlado sem življenje težki dolg.

Kenedi.

Unelo serd je v persih vam kervavo
Razžaljenje in moževa prevzetnost;
Ljubezen vaša dvignila ga je
Iz temne nižnosti, ko božja roka;
Vi posadili ste ga na prestol
S kraljevo svojo roko, z dedno krono
Ga osrečili. Kako mogel je
Pozabiti, da ga ljubezen vaša
Je poveličala čez druge vse?
In vender je pozabil, nehvaležniki!

Razžalil je s sumljivostjo nečastno,
S sirovim običajem vašo nežnost,
Ugasil žar ljubezni vam v očesu.
Slepivna mreža vam je z oka pala.
Iztergali ste mu z naročja se,
Nesramneža v zaničevanje vergli —
In on — je prosil za zamiro vas?
Je prosil milosti? Je vam objel
Kolena in poboljšanje obljubil?
Kljubával je ostudnež vam; on, vaš
Podložnik, pa je hotel biti kralj;
Prebodel je pred vašimi očmi
Sercé ljubljencu pevcu Riciju —
Kervavo ste plačali dolg kervavi.

Marija.

Kervavo plača tudi mene. Hana,
Obsojaš me, daravno me tolažiš.

Kenedi.

Zavedli niste se, v omotici
Ste bili, ko ste v djanje privolili.
Omotica ljubezni slepe vas je
Vklonila zapeljivcu strašnemu,
Nesrečnemu Bothwellu. — Vladal je
S prevzetnim sercom vas in vaše misli,
Unemal vam možgane s čarovno
Pijačo in umetnostjo peklensko.

Marija.

Pomočkov druzih in zvijač ni rabil,
Ko lastno zmožnost in slabosti moje.

Kenedi.

Nikakor ne! Duhové pogubljene
V pomoč je moral klicati, da vam
Je jasni um omračil. Svárjenja
Prijatlic svojih niste poslušali,
In mar vam bilo več poštenja ni.
Pred Bogom in pred svetom sramovali
Se niste nič več; lica vaše, prej
Dom sramožljivosti, žarele so
V plamenu grešne poželjivosti.
Skrivnosti zagrinjalo vergli ste
Od sebe; derzna zloba moževa
Je zmagala boječnost vašo, derzno
Nosili ste nesramnost na ogled.
Morivec, kterega je klelo ljudstvo,
Je nosil v slavi škotski meč kraljevi
Po edimborskih ulicah pred vami;
Z orožjem ste zajeli parlament,
In tu, v svetišču pravde in zakona,
Sodnikom ukazali ste, da so
Sodili, da nedolžen je — morivec!
In tu še konca ni — Moj Bog!

Marija.

Povedi vse!
In pred oltarjem sem mu roko dala!

Kenedi.

Naj večna tema djanje to zakrije!
Prestrašno je, pregrozno, duše

Zgubljene strašna priča — ali vi
Zgubljeni niste, dobro vas poznam.
Gojilo vas je mleko mojih pers,
Sercé imate čutno, sramožljivo,
Objest nesrečna le je vaša rana.
Ponavljam vam: hudobni so duhovi,
Ki sejejo človeku v persi ljuljko,
Iz ktere klije greh in hudobija;
Iz pers ostrupljenih povračajo
V žvepleno reko se peklenskih tmin.
Od te dogodbe, ki življenje vaše
Mračí, se niste pregrešili več,
Jaz sem pokore vaše terdna priča.
Pogum tedaj! umirite se saboj!
Naj peče vas, kar bodi, na Angleškem
Vi niste nič zakrivili. Elizabeta,
Ne parlament angleški, je sodnica
Nad vami; tu zatira vas oblast,
Stopiti smete serčno pred sodnike.

Marija.

Čuj, kdo-li sem gre?

(Na pragu se prikaže Mortimer.)

Kenedi.

Mortimer. Sem gre.

Peti nastop.

Prejšnje. Mortimer boječe pristopi.

Mortimer (dojnici).

Odstopite, pri vratih pazite!
Kraljici imam nekaj oznaniti.

Marija (važno).

Ostani, Hana!

Mortimer.

Ne bojte se, miladi! Zdajci me
Spoznate. (List ji podá.)

Marija (pogleda list in osupne).

Ha! kaj to pomenja? Kaj?

Mortimer (dojnici).

Na stražo, Kenedi! skerbite, da
Nas ne zasači stric!

Marija (dojnici, ki se obotavlja in skuša kraljičino voljo v njenem obličji brati.

Le pojdi, Hana!

(Dojnica se čudi ter odide.)

Šesti nastop.

Mortimer. Marija.

Marija.

Od kardinala, strica mojega,
Iz Lotringa iz Francije! (bere)

„Zaupajte sir Mortimerju, ki
„Vam izroči to, ker zvestejega
„Prijatla na Angleškem nemate".

(Gleda Mortimerja, ter se mu čudi.)

Je to mogoče! Ni slepilo prazno?
Prijatla imam tako blizo in
Menila sem, da mene je ves svét
Zapustil — Môga ječarja bratranec
Je moj prijatel, kterega imela
Sem za najhujega sovražnika —

Mortimer (poklekne ji pred noge).

Kraljica odpustite, nosil lice
Lažnjivo s težkim sercem sem; al ono
Mi je odperlo pot do vas, miladi,
Da morem vam pomoči, vas rešiti.

Marija.

Vstanite, sir! — Ne morem tako hitro
Iz globočine rev se dvigniti,
V naročje upanju se vreči. — Kje
Mi sije up, povejte, da vam verjem.

Mortimer (ustane).

Uhaja čas. Moj stric bo skoraj tu,
In spremlja človek ga sovražen vam.
Preden oznani on vam sodni sklep,
Skušajte, kako dojde vam rešitev.

Marija.

Nebesa s čudežem jo pošljejo!

Mortimer.

Začnem o sebi.

Marija.

Govorite sir!

Mortimer.

V dolžnostih ostrih sem dorasel, v temnem
Sovraštvu papeštva sem bil odgojen.
Ko sem dopolnil dvajset lét, kraljica,
Nepremagljive so me gnale želje
Ven v kopni svet. Za sabo sem zapustil
Učilnice tihotne puritánske
In domovino svojo, z urno nogo
Prehodil sem Francozko. Serce mi
Je hrepenelo po taljanskem svetu.

Bil ravno velik je cerkveni god,
Vsi potje mergoleli so ljudi,
Ovenčan bil je vsaki križ pri cesti,
Ko bilo bi človeštvo romalo
V nebó, se mi je zdelo. Mene tud' je
Zajela reka verne množice
In me dervíla v večno mesto — Rim.

Kraljica, kako mi je tukaj bilo!
Ko sem ugledal stebrov kras in zmagnih
Obokov, ko stermečega objel me
Je veličanski kolisej, v naročje
Veselo vzeli me prekrasni kipi!
Umetnosti moči prej nisem čutil:
Sovraži cerkev, ki me je zgojila,
Milino čutov, ne terpi podob,

Vteleseno besedo le časti.
O, kako mi je bilo, ko sem stopil
Čez prag cerkvi, poslušal harmonijo
Nebeško in podob obilnost gledal
Z očaranim očesom in zaperto sapo,
Ko se je vsa lepota in krasota
Gibala živo pred plamečo dušo,
Ko gledal sem podobe božje sam:
Češčenje angelsko, Kristovo rojstvo,
Devico sveto, trojedinega
Bogá in preobraženje nebeško —
Pél mašo veliko je papež, v krasu
Neskončnem blagoslovil svet vesoljni.
O, kaj je blesk zlatá in dragih kamnov,
Ki ž njimi krasijo se zemski kralji!
Z nebeškim svitom je le on obdan.
Njegova hiša je nebeški dom,
Ker tega sveta niso te podobe.

Marija.

Prizanesite! dosti je! Nehajte
Razgrinjati življenja cvetni pert,
Jaz sem uboga, reva in jetnica!

Mortimer.

Tud jaz sem bil, kraljica! Moja ječa
Se je odperla, spone duh razdrobil,
Pozdravil je življenja lepi dan.
Prisegel tihi knjigi sem sovraštvo,
Z zelenim vencem sence si ovil,

Uverstil med vesele se vesel.
Obsipalo me mnogo je Francozov
Veselili ino Škotov plemenitih,
Peljali so me k stricu vašemu. —
Guisiski kardinal, kak mož je to!
Učen in umen, moder, duh orjašk!
Ustvarjen za duhovsko vladanje!
Izgled kraljevega duhovnika,
Cerkvenih knezov zlatosjajna krona!

Marija.

Vi vidili obličje ste njegovo
Prijazno, milo, spoštovanja vredno,
Ki bil vodnik je mladih mojih let?
Povejte mi, se še spominja mene?
Je srečen, mu še sveti solnčna luč?
Stoji še terdno skala svete cerkve?

Mortimer.

Preblaženi se sam ponižal je,
Podučil me v resnicah svete vere,
Razpodil dvombe mojega duha,
Razjasnil mi, da modrovavni um
Človeka vedno v težke zmote vodi,
Da mora viditi okó, kar treba
Verjeti sercu, da je vidne glave
Potreba cerkvi, da resnica večna
V zakonih govori očakov svetih.
Otročje duše krivi zapopadki
Tonili pred zmagljivim umom so
Njegovim, pred zgovornostjo njegovo.

V cerkveno sem povernil se naročje,
S prisego sem se zmoti odpovedal.

Marija.

Tedaj ste v družbi tistih tisoč duš,
Ki jih z besedo je, močjo nebeško,
Kot božji sin, zveličar naš na gori,
Omečil in zveličanju pridobil!

Mortimer.

Ko na Francozko kardinala je
Pozval poklic, poslal me v Rêmo je,
Kjer pridni in pobožni jezuiti
Duhovnike gojé Britanii.
Morgan, Škot plemeniti, bil je tukaj,
Vaš zvesti Leslej, vládika učeni
Roseski tudi, ki na tleh francozkih
Živé v pregnanstvu nevesele dni.
Soznanil in sprijaznil sem se ž njimi,
Terdili so me v veri. — Neki dan,
Ko se oziral sem po bivališču
Vladičnem, sliko sem ugledal ženske
Lepote čudovite; v živo dušo
Me je pretresla, stal do solz sem ganjen
Pred njo. Vidéč to, vládika mi reče:
Zastonj ganila vas ta slika ni.
Vsih žen kraljica, ki živé na svetu,
Je tudi naj nesrečniša pod solncem,
Terpi zavoljo svete naše vere,
In vaša domovina jo terpinči.

Marija.

Pošteni mož! Zgubljeno ni še vse,
Ker mi ostal je v revi tak prijatel!

Mortimer.

Potem z besedo živo je začel
Mučenje vaše mi razkladati,
In kervoločnost vaših vražnikov.
Položil je pred mene rodovnico,
Dokazal mi, da ste Tudorske hiše
Rodu in me prepričal, da imate
Le vi pravico vládati Angleško,
Ta nazovi-kraljica ne, spočeta
V prešeštvu, ktero Henrik oče njeni
Zavergel je za nezakonsko hčer.
Zaupal nisem le njegovi priči,
Iskal sem sveta pri vsih pravoznancih.
Pregledal mnogo starih gerbov sem,
Vsi zvedeni možje, ki sem jih vprašal,
Terdili so pravice vaše moč.
Zdaj vem, da je pravica vaša do
Angleške krone vsa krivica vaša;
Da je lastnina vaša ta deržava,
V kateri ste jetnica po nedolžnem.

Marija.

Nesrečna ta pravica! Ona je
Edini vir terpljenju mojemu.

Mortimer.

V tem času mi je prišlo na uho,
Da iz gradu Schrewburskega so vas
Odvedli v hišo strica mojega.
Naredbo to sem cenil kakor delo
Usmiljene nebeške resne roke.
Osode glasen klic je bila meni,
Ki izvolila mojo roko je,
Da reši vas; prijatli so veselo
Moj sklep pozdravili, in svete dajal
In blagoslovil me je kardinal,
Hinavščine potrebne me naučil.
Ko dozorela je osnova, sem
Se vernil v domovino, dan deseti
Je danes, kar sem stopil na otok.

(Nekoliko preneha.)

In zdaj, kraljica, gledam vaš obraz!
In ne podobe! Kako ceno hrani
Ta grad! Ne, ječa ni! Nebeški dom je,
Krasneji, ko kraljevi dvor angleški.
O, srečni, komur dovoljeno je
Prebivati pod eno streho z vami!

Zastonj ne skriva tak globoko vas!

Mladost angleška bi se spuntala,
Nabrúšení se zasvetili meči,
Korakal hrupni punt z orjaško glavo
Po mirnem tem otoku, ko Anglež bi
Kraljico svojo vidil!

Marija.

Blagor ji,
Ko vidil bi jo vsak Britanec z vašim
Očesom!

Mortimer.

Ko bi priča bil, ko jaz,
Terpljenja, vdanosti, krotkosti vaše;
Ko vidil bi ponižno mučenico,
Ki ne uvene v tožni ječi ji
Lepota sjajna milega obličja.
Vam manjka vsega, kar življenje diči,
In vender vas obseva blesk življenja.
Kolikorkrat le stopim čez ta prag,
Sercé mi bolečina v persih terga,
V obličje vaše milo se zamikam!
— Al z urno nogo bliža sodba se,
Nevarnost z vsako uro se narašča,
Nič več ne smem odlašati — nič več
Vam groze skrivati —

Marija.

Je pravda moja
Razsojena? Povejte mi resnico
Naravnost. Na vse sem pripravljena.

Mortimer.

Da! Dva in štirdeset sodnikov je
Sodilo, da ste krivi. V parlamentu
Obedve zbornici, prestolno mesto
Priganja silno, da se spolni sodba;

Kraljica sama se še obotavlja,
Iz zvite hudobije, da jo ljudstvo
Prisili sodni sklep podpisati,
Ne iz človeštva in usmiljenja.

Marija (mirno).

Sir Mortimer, osupnili me niste,
Ne ustrašili. Tacega glasu
Že davno pričakujem, ker poznam
Sodnike. To, kar sem do zdaj prestala,
Mi priča, da svobodna več ne bom —
Saj vém, kaj z mano namerjavajo.
Deržati čejo v ječi me do smerti.
Osveto mojo in pravice moje
Zagrebsti z mano v temo večne ječe.

Mortimer.

Kraljica, ne — o ne! Še hujše je.
Trinoštvo v delih ne ostane na
Pol pota. Dokler ste na svetu živi,
Živi tud strah kraljici te deržave.
Dovolj globoke ječe nema vam;
Življenje vaše nje prestol ji maje,
Po vaši smerti sme na-nj mirno sesti.

Marija.

Prederzne se, kraljevo mojo glavo
Na smertno klado položiti?

Mortimer.

Da
Prederzne se, ni dvombe.

Marija.

Lastno svoje,
Vsih kraljev veličanstvo ognusiti?
In se francozke ne bojí osvete ?

Mortimer.

S Francozko sklepa večen mir, vojvodu
Anžuskemu z rokó prestol ponuja.

Marija.

Ne prime za orožje španski kralj?

Mortimer.

Ne trese pred oroženim se svetom,
Dokler je v miru z ljudstvom svojim.

Marija.

Ták
Izgled sramoten dala bi Britancem?

Mortimer.

V deželi tej je v zadnjih časih več
Kraljevih žen s prestola na kervavo
Stopilo klado. Katarina Howard,
Kraljičina je mati šla to pot;
Tud Graj je bila glava kronana.

Marija (po kratkem premišljevanji).

Ne, Mortimer! vas prazen strah slepi,
Skerb zvestega sercá vam mir kali?

Strahu ne dela mi morišče, sir;
Odperte so kraljici druge pota,
Bolj tihe, mirne in nič bolj nevarne,
Da z mano mojo pravdo pogubi.
Preden poišče meni rabelj se,
Gotovo najde se skrivaj morivec.
— To, sir, mi dela strah in nikdar kupe
Ne nesem k ustom, da me groza ne bi
Sprelétala, da morebiti jo
Nalila je ljubezen moje sestre.

Mortimer.

Morivec k vratom tem se ne približa,
Očitno ne in tudi ne skrivaj.
Bodite brez skerbi! Pripravljeno
Je vse. Dvanajst mladenčev plemenitih
Dežele té je v zvezi z mano, danes
Prejeli svete zakramente so;
Od teh rešitve svoje pričakujte.
Poročnik Aubespine, grof francozki,
Za zvezo ve, ponuja lastno roko.
Pri njem se zberemo, ko pride čas.

Marija.

Trepečem, dragi sir! — pa ne v radost,
Sercé mi je prešinil hud spomin.
Kam mislite? Prevdarite! Ni groza
Vas Babingtonove, Tishburnove
Glave kervave, vzdignjene v svarilo
Na mostu londonskem? Ne straši vas

Prederznikov neštetih žalostna
Osoda, ki so našli smert v enacem
Početji, meni ječo utesnili?
Bežíte preč, če je še čas, ak Burleigh
Še vas omrežil ni, še izdajavca
Med vašo družbo nema. Srečen človek
Ne skuša mene rešiti.

Mortimer.

Ni groza
Me Babingtonove, Tishburnove
Glave kervave, vzdignjene v svarilo
Na mostu londonskem. Ne straši me
Prederznikov neštetih žalostna
Osoda, ki so našli smert v enacem
Početji; našli v tem so večno slavo,
In sladka sreča je za vas umreti.

Marija.

Zastonj je sila in zastonj zvijača!
Sovražnik bdi, njegova je oblast.
Ne varje Paulet sam in trop njegovih
Čuvajev, ves angleški narod pazi
Pri durih ječe moje. Prosta volja
Kraljičina le more jih odpreti.

Mortimer.

O, to se ne zgodi nikdar, kraljica!

Marija.

Samó en mož jih more otvoríti.

Mortimer.

O, tega imenujte mi —

Marija.

Grof Lester.

Mortimer (osupnjen nazaj stopi).

Grof Lester! Lester! — Vaš najhují vrag,
Elizabeti ljubljenec — Od tega —

Marija.

Rešitve pričakujem, le od njega.
— Stopite k njemu. Serce mu odprite
In da verjame, da vas jaz pošiljam,
Podajte mu to pismo in podobo.

(Vzame pismo iz nedrij. Mortimer se umakne in obotavlja vzeti pismo.)

Vzemite. Davno že ga skerbno skrivam,
Ker stric vaš ostro čuje in zapira
Do njega pot. Vas je poslal moj angelj.

Mortimer.

Kraljica — ta skrivnost — razjasnite
Mi jo —

Marija.

Grof Lester jo razjasni vam.

Zaupajte mu, da zaupa vam.
— Kdo gre sem?

Kenedi (naglo pristopi).

Paulet z nekim dvornikom.

Mortimer.

Lord Burleigh je. Kraljica, s hladno kervjo
In serčno poslušajte glas njegov.

(Odide skoz stranske vrata. Kenedi za njim.)

Sedmi nastop.

Marija. Lord Burleigh, pervi blagajnik na Angleškem in vitez Paulet.

Paulet.

Vi ste želeli zvediti, kam se
Nagnila vaga je osode vaše;
Prišel je to oznanit svitli lord
Burleigh. Bodite voljni in udani!

Marija.

Obnesem se dostojno, kakor gre
Nedolžnosti.

Burleigh.

Poslala me je sodba.

Marija.

Burleighov jezik zdaj robuje sodbi,
Ki svojega duha ji vdihnil je.

Paulet.

Vi govorite, ko bi znali sodbo.

Marija.

Vem jo, ker jo prinesel je lord Burleigh.
— Govorite.

Burleigh.

Podvergli ste se dva
In štirdeset sodnikom.

Marija.

Ne zamerite,
Milord! da moram vam v besedo seči.
Vi pravite, da sem podvergla se dva
In štirdeset sodnikom. Nikdar ne!
Osramotiti nisem mogla svoje,
In ne naroda svojega časti,
Ne sina svojega in knezov vsili.
Velí v zakoniku angleškem zakon:
Naj ravnorodniki priseženi
Razsojajo reči zatožencem.
Je kdo sodnikov meni ravnoroden?
Le kralji so enaki meni.

Burleigh.

Tožbo
Ste poslušali, odgovarjali
Sodnikom na vprašanja —

Marija.

Da, zvijača
Me zapeljala je Hattonova.
Poslušala sem tožbo, da odkrijem
Poštenje svoje, da pokažem svetu
Nedolžnost svojo, da odgernem plašč
Krivice, ki se mi godi — To sem

Storila, ker poštujem vredne lorde,
Ne njihne službe, ktere ne priznavam.

Burleigh.

Priznavajte jo, ladi, ali ne,
To celo nič ne dé, to vaše sodbe
Nikakor ne premoti, ne ustavi.
Vi sôpete angleški zrak, dobrote
Zakonov vžívate angleških, toraj
Podložni ste angleški vladi.

Marija.

Sopem
Angleške ječe zrak. Se pravi to
Živeti na Angleškem in dobrote
Zakonov vživati? Poznam jih malo.
Prisegla na nje nikdar nisem, nisem
Angleška deržavljanka, prosta
Kraljica sem deržave druge.

Burleigh.

Morda
Ime kraljevo daje vam pravico,
Kervave svade seme v tuji zemlji
Brez odgovornosti sejati? Kako
Bi bilo z varnostjo deržav, ko bi
Ne smel pravice meč kraljevega
Gostu se dotakniti tako, kot
Beraške glave?

Marija.

Ne utezam se
Pravici, al sodnikov ne priznavam.

Burleigh.

Sodníkov! Kako? Morda so derhal
Zaveržena, nesramni blebetuni,
Ki šalijo se s pravdo in resnico,
Najeti, podkupljivi zatiravci?
In ne možaki pervi te dežele,
Veljaki, dovolj samostojni, da se
Jim treba ni ogibati pravice,
Ne bati knezov? Oni vladajo
Svobodno in pravično žlahen narod.
Razkaja vse sumljivosti in dvombe
Že njih ime. Glavar jim je pobožni
Vladika kenterborski, modri Talbot
Pečate hrani, Howard ukazuje
Brodovju. Govorite! Je angleška
Kraljica mogla več storiti v tej
Kraljevi pravdi, ko izbrati vse
Najplemeniteje možé v deržavi?
Se more misliti, da bi sovraštvo
Nektere podkupilo — v eni strasti
Mož dva in štirdeset zedinilo?

Marija (po kratkem molku).

Stermé poslušam čudno moč jezika,
Ki s strupom je od nekdaj na-me sikal.
Kakó bi neučena ženska se
Z govornikom umetnim merila!
Da! ko bi bili lordi ti res taki,
Bi molkom molknila, zgubljena

Bi bila moja pravda, ko bi me
Obsodili; al té imena, ktere
Vi slavite, ki pogubiti me
Imajo, kaže vse drugače zgodba
Dežele té: visoki žlahniki,
Deržavni veličastni starašine
Prilizovali so se osmemu
Henriku, mojemu prededu, kakor
Seraljski robi sultanovim termam —
Na prodaj nosi viša zbornica
In tako tudi niža svojo voljo;
Zakone kuje, preklicuje; sklepa
Ženitve in razdira, kakor hoče
Vladár; angleške knežje hčeri danes
Iz hiše kakor kopiléta paha,
In jutro daje jim kraljevo krono.
Ti vredni lordi so pod štirimi
Vladarji štirkrat vero zatajili. —

Burleigh.

Angleški zakon vam je tuj; angleška
Nesreča vam je le predobro znana.

Marija.

To so sodniki moji — Lord blagajnik?
Pravična vam bom jaz! Bodite mi
Pa tudi vi pravični. Pravijo,
Da dobro mislite deržavi in
Kraljici, da ste zvesti in pošteni,
Čuječi, nevtrudljivi. Rada verjem.

Dobiček lastni vas ne vlada, ampak
Korist vladarjeva, deržavna. Ravno
Zavoljo tega glejte, da vam prid
Deržavni za pravico ne velja.
Vem, poleg vas sede še plemeniti
Možaki med sodniki mojimi.
Pa ti so protestantje, za deržavni
Prid vneti, hudo govorijo na-me,
Kraljico škotsko in katoličanko!
Britanec Škotu ni pravičen, to je
Že star prigovor. — Toraj je navada
Od starodavnih časov, da pri sodbi
Ne sme noben Britanec pričati
Na Škota, na Britanca Škot noben.
Potreba dala je ta čudni zakon;

V navadah starih je globoka misel,
Poštujmo jih, milord — Natora vergla
Je na to plahto v oceanu dve
Ognjene ljudstvi in inako jo
Je razdelila, ukazala jima,
Da pulita za njeno se posestvo,
Le reke Twede ozka struga loči
Razgrete serca; večkrat se mešala
Je bojevavcem kri v valovih njenih.
Že tisoč let se gledata sovražno
V desnici z mečem na bregovih njenih.
Noben sovražnik planil na Angleško
Še ni, da bi mu Škot ne bil pomagal;
Domače škotske vojske vse podnetil

Britanec je. Poprej se ne konča kervavo
Sovraštvo, da zedini parlament
Edin oba naroda bratovsko,
In eno žezlo vlada ves otok.

Burleigh.

In Stuart tako srečo naklonila
Deržavi bi?

Marija.

Zakaj bi to tajila?
Povem vam, da sem sladki up gojila,
Da združim v senci oljičini srečno,
Svobodno in veselo dva naroda.
Menila nisem, da podnetím njuno
Sovraštvo, ampak da pogasim tlečo
Žerjavico nesloge in prepira
Za večni čas, in, da zedinim Škotsko
Z Angleškim, kakor je moj ded Richmond
Dve roži skupaj zvezal po kervavem
Prepiru.

Burleigh.

Po hudobni poti ste
Namen lovili, ker ste v žaru punta,
Domače vojske segali po kroni.

Marija.

Nikakor ne! Za Boga! Kdaj sem tega
Iskala? Kje so take znamenja?

Burleigh.

Jaz nisem prišel sem prepirat se.
V tej reči ni več pravde, ne prepira.
Med dva in štirdesetimi sodniki
Je štirdeset glasov, da ste grešili
Na lanski zakon in zapadli kazni.
Ukazano je bilo lansko leto:

„Ko bi v kraljestvu vnel se punt v imenu,

„H koristi ktere bodi si osebe,

„Ki sega po prestolu in po žezlu:

„Naj izroči se ta oseba sodbi,

„Kaznuje s smertjo" — Ker je spričano —

Marija.

Lord Burleigh! vem, da zakon, ki je na-me
Skovan, porabi dobro se na mene,
Da pogubi me lahko. — Ah, gorje
Nesrečnemu človeku, ako jezik,
Ki dal je zakon, sam razsoja reč!
Tajite, lord, da lanski zakon ta
Nalašč izmišljen ni v pogubo mojo?

Burleigh.

V svarilo vam imel je biti, ladi,
Hoté ujeli ste se v past njegovo.
Prepad ste vidili, ki je pred vami
Zijal; čeravno smo svarili vas,
Pogréznili ste vender-le se va-nj.
V pogovoru ste bili z Babingtonom,
Deržavnim izdajavcem, in njegovo

Razbojniško derhaljo, vse ste znali,
Iz ječe ste zaroto, punt motali.

Marija.

Prepričali me niste. Kje je černo
Na belem?

Burleigh.

Spričevala pokazali
V obraz so vam sodniki unidan.

Marija.

Prepise tuje roke! Naj se spriča,
Da sem narékala takó jih sama,
In ravno tako, kakor so jih brali.

Burleigh.

Da tisti so, ki jih je Babington
Prejel, poterdil je pred smertjo sam.

Marija.

Kakó je to, da niste živega
Mi pred oči postavili? Zakaj
Ste k smerti ž njim takó hiteli, preden
Ste pred obličje mi ga pripeljali?

Burleigh.

Pisarja vaša, Kuri in Nau, sta tudi
Prisegla, da besede vaše so,
Ki sta iz vaših ust jih zapisala.

Marija.

In na besede mojih slug ste me
Obsodili? Verjeli tistima,

Ki sta izdala vam kraljico svojo,
Ki sta zvestobo prelomila mi
Tedaj, ko pričala na mene sta?

Burleigh.

Sami ste nam besedo dali, da
Je Kurl pošten, pobožen, vesten človek.

Marija.

Le tacega sem ga poznala — ali
Pobožnost moževa preskusi se le
V nevarnosti. Strašila ga je teza,
Da je govoril, česar sam ni vedil!
Z lažnjivo pričo mislil se oteti
Ter ne veliko škodovati meni.

Burleigh.

Poterdil je s prisego prostovoljno.

Marija.

Ne pričo mene! — Kako sir? To ste
Dve priči, žive še obe! Naj se
Mi pred oči postavite, v obraz
Ponovite mi pričanje! Zakaj
Mi milost in pravico kratite?
Ki ju morivcu ne odbijate?
Povedal mi je Talbot, moj poprejšnji
Čuvaj, da obveljal je pod to vlado
Deržaven sklep, da ima pričati
Tožnik zatožencu v obraz. Ni tako?
Sem napek čula? — Paulet! za možá

Poštenega sem vedno vas imela,
Povejte mi na svojo vest, ni tako
To? [Ni – li] na Angleškem zakon tak?

Paulet.

Miladi, tako je. Pri nas je tako,
Tak zakon. Kar je res, je res.

Marija.

Tedaj,
Milord! če mene tako ostro po
Angleškem pravu sodite tam, kjer mi
V pogubo je, zakaj ogibljete
Zakona se, ak za-me govori?
Zakaj mi niste Babingtona po
Zakonu pred oči postavili?
Zakaj pisarjev ne, ki še živita?

Burleigh.

Nikar, miladi, se ne togotite,
Zarota z Babingtonom ni edino —

Marija.

Edino je, ki me pred sodbo kliče,
Veleva, da se opravičim — Lord! ne
Obračajte na drugo pot besede,
Ne sprezajte!

Burleigh.

Mi znamo, da Mendoza,
Poročnik španske vlade, plete z vami —

Marija (naglo mu v besedo seže).

Ne stopajte iz vojnic, lord!

Burleigh.

Da ste
Naklepali zatreti vero nam
Deržavno, klicali na vojsko na
Angleško vse v Evropi kralje —

Marija.

Ni res!
In če bi bilo res! — Milord, deržé
Me tu zaperto, vsem pravicam vkljub
Mednarodnim. Stopila nisem z mečem
V deželo vašo, s prošnjami sem prišla,
Iskala gostoljubja svetega,
V naročje vergla sem kraljici se,
Ki mi je v rodu — Tak me oklenila
V verige je oblast, kjer sem iskala
Pomoči — Kako? Je-li moja vest
Privezana k le-tej deržavi? Kako
Dolžnost imam do nje? Pravično je,
Da hrepenim iz spon in silo s silo
Odbijam, vse deržave v pomoč klicem.
Vse, kar je v vojski prav in viteško,
Vse to s pravico smem počenjati.
Moritev le, kervavo skrivno djanje,
Prepoveduje mi ponos in vest;
Osramotila bi moritev me,
Osramotila, pravim, pa nikakor

Ne pogubila in podvergla sodbi.
Ne govori med mano in Angleškim
Se o pravici, tu veljá le sila.

Burleigh (važno).

Ne zidajte na temelj strašne sile,
Miladi! ta jetnice ne neguje.

Marija.

Jaz sem slabotna, ona je mogočna —
Naj dela silo, naj me umori,
Naj me daruje, da jo mine strah.
Potem pa naj pred svetom razodene,
Da delala je silo, ne pravice,
In naj ne jemlje meča od zakona,
Da merzko pogubi sovražnico,
Naj ne oblači v sveto zagrinjalo
Moči sirove, derznosti kervave.
Naj ne slepi sveta s to sleparijo!
Vmorítí more me, pa ne soditi!
Naj se ne derzne sadju hudobije
Družiti angelske pobožnosti,
Naj skuša, da ji v serce vidi svet! (Odide.)

Osmi nastop.

Burleigh Paulet.

Burleigh.

Kljubuje, in ne neha kljubovati,
Dokler ne stopi na morišče. — Močno

To serce se ne da presuniti.
Prestrašila je sodba ni. V oko
Le ena solza ji stopila ni;
Ni obledela, milosti prosila.
Pozná kraljičino omahovanje,
Bojézen daje naša ji pogum.

Paulet.

Milord blagajnik! Terdoglavost njena
Ko senca zgine, ako vzame se
Ji uzrok. V pravdi tej, če reči smem,
Ni bilo prav, da niso Babingtona,
Tishburna in pisarjev njenih pred
Oči ji pripeljali.

Burleigh. (naglo).

Vitez Paulet,
Ne, ne! to bilo bi nevarno zlo;
Oblast do moških serc imá neznano,
S solzami v svoje mreže jih lovi.
Da stal bi Kurl pisár ji pred obrazom,
In prišel na besedo, na katerej
Visi življenje njeno, zbal bi se,
Omolknil, trepetaje vse preklical —

Paulet.

In tako bodo vražniki angleški
Ves svet s sovražnimi novicami
Polnili, in za mučenico njo,
Nas razglašali za razbojnike.

Burleigh.

To ravno je, kar skerb kraljici dela —
Da bila bi umerla, preden prišla
Je na Angleško ta nesrečnica.

Paulet.

Na to pristavljam amen.

Burleigh.

Da jo v ječi
Zagrebla bila bi bolezen!

Paulet.

V mnogo
Nesreč bi nas ne bila zakopala.

Burleigh.

In ako z lepo smertjo bila bi
Umerla, mislilo bi vender ljudstvo,
Da smo morivci mi.

Paulet.

Res je, ljudem
Je prosto misliti, kar hočejo.

Burleigh.

Dokazati bi se ne dalo, hrupa
Tud manj bi bilo.

Paulet.

Hrup sem ali tje!
Ne glasna, le pravična graja peče.

Burleigh.

Pravica sveta tudi graji ne
Odgre. Menitev blaži le človeka
V nesreči, zmagovavca srečnega
Zavist preganja. Meč pravice, s kterim
Se diči mož, v ženski roki ni češčen.
V pravico žensko nema vere svét,
Ko pade ženska glava v golt pogubi.
Zastonj, da smo sodili mi jo vestno,
Do milosti kraljičine ima
Pravico, in kraljica mora sodbo
Zavreči, al poterditi; udati
Ne more se zakonu ostremu!

Paulet.

Tedaj naj —

Burleigh (mu v besedo seže).

Naj živi? Nikakor ne!
Ne smé, ne! Po nobeni ceni ne!
To ravno, to je, kar kraljico muči
In ji po noči sladko spanje krati.
V očéh ji berem težki dušni boj,
Ne upa njeni jezik želj odkriti.
Okó le njeno skerbno poprašuje:
Je kdo med mojimi služabniki,
Ki oprosti me težkega izvolja:
Imám li v vednem strahu trepetati,
Al kruto pogubiti to kraljico,
To svojo srodnico?

Paulet.

Drugače ni,
Potreba hoče, da razsodi sama.

Burleigh.

Kraljica misli, da bi lahko bilo
Drugače, ko služabnike imela
Bi bolj pazljive.

Paulet.

Bolj pazljive?

Burleigh.

Kteri
Umeli bi povelje nemo.

Paulet.

Nemo
Povelje!

Burleigh.

Ki strupene kače ne
Bi varovali kot zenice, kot
Reči najdražje.

Paulet (važno).

Dober glas, pošteno
Ime kraljici je najdraža reč;
Preveč ne more tega varovati.

Burleigh.

Ko smo jo vzeli grofu Talbotu,
In Pauletovi roki izročili,
Smo mislili —

Paulet.

Ste mislili povelje
Najteže v najčisteje roke deti.
Za Boga! službe te beriške bi
Ne bil prevzel, ko mislil bi ne bil.
Da je za najzvestejega možá.
Vem, kaj sem dolžen dobremu imenu!

Burleigh.

Naj se raznaša, da boleha, hira
In hira, slednjič naj oznani se,
Da je umerla; tak ostane ljudstvu
V spominu ona, čisto vam ime.

Paulet.

Ne moja vest.

Burleigh.

Če nočete podati
Desnice lastne, naj se najme tuja —

Paulet (seže mu v besedo).

Na njeni prag morivca ne pustim,
Dokler je varje sleme hiše moje,
Življenje mi je njeno sveto, ni
Sveteja glava mi kraljice naše.
Vi ste sodniki! Na življenje in
Na smert sodite. Ko je čas, pošljite
Tesarja s žago in sekiro, da
Postavi oder, rabeljnu odperte
So vedno vrata mojega gradu.
Sedaj je meni v varstvo izročena,

Ne bojte se, v pošteni roci je.
V tem gradu se ni bati zlobe njéne,

Morivca ne v njegove terdne stene. (Odideta.)

Pervi nastop.

Grof Kentski in sir Davison se srečata.

Davison.

Ste vi, milord moj dragi? Že s turnirja?
Je že končana igra viteška?

Kent.
Kaj? Niste bili vi pri krasni igri?

Davison.

Zaderževála me je služba.

Kent.

Igro
Najkrasnejo ste zamudili; ki
Okus jo zmislil je, zveršila blaga
Dostojnost. Lejte! tabor čisti je
Naskakoval pohlep, in lord maršal,
Sodnik veliki, senešal in druzih
Deset kraljevih vitezov branilo
Je tabor; vitezi francozki so ga

Napádali; pred njimi napovedal
Se je klicar, imeti hotel ključe;
Z nasipa odgovarjal mu je kancler.
Potem germelo je streljanje, vence
Dišečih rož, dišave dragocene
Metali so iz sebe lični topi.
Zastonj! naskakovavce so odgnali,
Pohlep se moral je umakniti.

Davison.

Znamenje slabo, dragi grof, francozki
Snubitvi.

Kent.

No, no, to je bila šala —
V resnici, tako menim, se udá
Terdnjava.

Davison.

Mislite? Jaz pač ne mislim.

Kent.

Reči najtežje so že poravnane,
Francozka vláda je odjenjala,
Zavezal se je vojvoda, da hoče
Opravljati na tihem božjo službo
In javno braniti deržavno vero.
Nadušeno je ljudstvo vriskalo,
Ko šla od ust do ust je ta novica;
Pritiskal vedno je deržavo strah,
Da brez naslednika bi ne umerla,
Marija Stuart sela na prestol,
Angleško vergla v papeževe spone.

Davison.

Ta strah je votel — Una gre k poroki,
Ta na morišče.

Kent.

Lej, kraljica sem gre!

Drugi nastop.

Prejšnja. Elizabeta, ktero spremlja Leicester. Grof Aubespine, Belliévre, gróf Schrewsburi, lord Burleigh nastopijo in še nekaj drugih francozkih in angleških gospodov.

Elizabeta (Aubespinu.)

Grof, smilijo se mi gospodje blagi,
Ki jih velika, blaga je gorečnost
Čez morje pripeljala, ker pri meni
Pogrešajo francozke sjajnosti.
Izmišljati ne morem veselic
Krasotnih tako, ko kraljeva mati
Francozka. Nravno in veselo ljudstvo,
Ki vselej z blagoslovi me obsipa,
Ko se mu le prikážem, to je vse,
Kar smem s ponosom kazati nekacim
Očesu tujemu. Blesk plemenitih
Devic, ki v vertu Katarininem
Cvetejo, bi otemnil mene in
Zasluge moje nebliščeče.

Aubespine.

Eno
Gospo le kaže dvor westminsterski
Osupnenemu tujcu — ali vse,
Kar diči in krasoti lepi spol,
V tej eni milo se in krasno strinja.

Bellievre.

Britanska veličastna, slavna krona!
Dovoli, da sedaj se poslovimo
In svojega kraljevega gospoda
Osrečimo z novico radostno.
Sercá prevroče hrepenenje ga
V Parizu ni pustilo, pričakuje
V Amienu sle velike svoje sreče,
V Kalé poslal služabnike je svoje,
Da mu besedo sladko tvojih ust
S hitrostjo bliskovo oznanijo.

Elizabeta.

Ne silite me dalje, Grof Bellievre!
Ponavljam vam, da zdaj ni vgodni čas
Prižigati možitvi plamenice.
Nebo je otemnelo tej deželi;
Obleka černa bi mi pristovala,
Ne lišp in blesk oprave ženitvanske;
Nesreča britka togi lok napenja,
Ferči pušica v serce mi in hišo.

Bellievre.

Obljubi nam preslavna krona; v bolj
Veselih dneh naj spolni se obljuba.

Elizabeta.

Le sužnji svojega stanú so kralji,
Poslušati ne smejo svôga serca,
Devica rada vedno bi ostala;
Iskala vedno v tem sem svoje slave,
Da bralo v časih bi poznejih se
Na vzvišeni gomili moje rake:

„Deviška v grobu tem leži kraljica."

Zastonj upiram se podložnikom,
Sedaj že skerbno mislijo na čas,
Ko mene več ne bo — Ni dosti, da
Zdaj lije blagoslov na to deželo,
Celó prihodnji njihni sreči moram
Prinesti dar, deviško svobodo,
Največe blago, ktero imam, dati
Narodu, ki gospoda sili mi.
S tem kaže mi, da sem mu ženska zgolj,
In mislim vender, da sem vládala
Ko mož in kralj; vem, da ne dela prav, kdor
Prevrača red natorni, hvala gre
Vladarjem prejšnih časov, ker odperli
So tihe samostane v tej deržavi,
Oteli tisoč duš iz rok hinavski
Pobožnosti, v naročje jih natornim
Dolžnostim povernili. Al kraljica,
Ki ne živí v premišljevanji tihem,
Ki z mnogim trudom brez pokoja vestno
Spolnuje najtežavnejo dolžnost,
Kraljica taka bi ne smela biti

Podveržena natornemu namenu,
Ki suži pol človeškega rodu,
In ga uklanja spolu druzemu.

Aubespine.

S krepostjo vsako si, kraljica slavna,
Prestol kraljevi poveličala:
Le spolu, kterému si v večno slavo,
Izglede dajaj še v zaslugah ženskih,
In vse storila si! Kaj pa, na svetu
Možá ni, ki bi vreden bil, da mu
Prostost pokloniš. Vender, ako sme se
Prederzniti do tebe kdo po rojstvu,
Po visokosti, po junaški slavi
In po lepoti moški, je —

Elizabeta.

Ni dvombe
Gospod poslanec, da bi v čast mi bila
Zakonska zveza s kakim kraljevičem
Francozkim. Odkritoserčno govorim,
Če mora biti — če se moram želji
Narodovi vkloniti — in bojim se,
Da s silo si podverže mojo voljo —
V Evropi ne poznam nobenega
Kraljevega sinú, ki darovala
Bi z manjo zopernostjo mu svobode
Nebeški dar. Naj vam bo to dovolj.

Bellievre.

To je najlepša nada; pa le nada.
Gospod moj več želi —

Elizabeta.

Kaj še želi?

(Sname perstan ter ga zamišljena gleda.)

Celó kraljica ni povišana
Nad prosto ženo! Znamenje enako
Dolžnost enako ji in službo kaže. —
Zakone sklepa perstan, perstani
Verige — Dajte vojvodu ta dar.
Ni še verig, ne vežejo me še,
Utegnejo pa biti, vezati.

Bellievre (kleče perstan prejema.)

Kleče prejemam dar, kraljica slavna!
V imenu vojvodovém ljubim vašo
Kraljevo roko.

Elizabeta.

(grofu Leisteru, od kterega med poslednjimi besedami ni oči obernila.)

Dovolite, lord!

(Sname mu plavi trak in ga obesi Bellievru krog vratu.)

S to diko odeníté vojvoda, ko
Vas jaz odevam, v častni red sprejemam.
Honni soit qui mal i pense !*) Naj zgine
Zmed dveh narodov sum in nezaupanje,
Prijazna vez naj za naprej oklepa,
Francozki in angleški diadem!

Aubespine.

Kraljica slavna, to je dan vesel!
Da bil bi vsem, in da nobeden človek

Na tem otoku bi ne žaloval!
Na licu tvojem se leskéče milost.
O! da bi žar vesele njene luči
Na knežinjo ubogo posijàl,
Ki za-njo je enako mar francozki in
Britanski kroni —

Elizabeta.

Dosti, grof! Nikar
Ne strinjajmo reči neskladnih dveh.
Ak res želi Francozka moje zveze,
Skerbi nositi mora z mano tudi
In ne podpirati sovragov mojih —

Aubespine.

S Sramoto bi oblila tvojo glavo,
Ko v srečni zvezi tej bi pozabila
Jetnice, ki je ene vere ž njo,
In vdove kraljeve. — Že čast človeštva
Veleva —

Elizabeta.

V tem pomenu vem spodobno
To njeno prošnjo ceniti. Francozka
Dolžnost prijatelsko spolnuje. Jaz
Se vêdem, ko spodobi se kraljici.

(Prikloni se francozkim gospodom, ki z druzimi lordi spoštljivo odstopijo.)

Tretji nastop.

Elizabeta. Leicester. Burleigh. Talbot. (Kraljica se vsede.)

Burleigh.

Kraljica slavna! Danes si spolnila
Goreče želje svojega naroda.
Veseli še le zdaj smo srečnih dni,
Ki nam jih ti deliš, ker trepetaje
V viharno več ne gledamo prihodnjost.
Le ena skerb teži še to deželo,
Le en dar serca vse zahtevajo.
Osreči s tem jih še, in dan le-tá
Na veke uterdi angleški blagor.

Elizabeta.

Milord, kaj hoče moje ljudstvo še?

Burleigh.

Glavó Marije Stuart! Ako hočeš
Narodu ohraniti dar svobode drage
In svitlo luč resnice, ki smo drago
Kupili jo, podreti v grob jo moraš —
Ak hočeš, da ne tresemo se vedno
Zavoljo tvojega življenja, vniči
Sovražnico! Ti véš, da vsi Britanci
Ne mislijo enako, rimska cerkev
Ima prijatlov in malikovavcev
Še mnogo skrivnih na otoku tem;
Vsi ti rede sovražne misli, serce
Jim bije za Marijo, v zvezi so
S sovražnico imena tvojega,

Lotrinsko zaroteno bratovščino.
Priseglo je to družtvo, s pomočjo
Peklenske kače umoriti tebe
In tvoje vse. Orožnica je v Remi.
Od todi na-te sika kardinal,
Tam na-te smertne strele kujejo,
Tam oznajujejo moritev tvojo,
Od tod pošiljajo zarotnike,
Podkupljene prederzne klateže
V obleki vsih stanov na tvoj otok —
Od tod morivec prišel je že tretji,
In brez prestanka vedno novi se
Sovražniki rodé iz tega pekla.
— In v gradu Pauletovem piše kača
Žerjavico peklensko vedne svade,
Prižiga plamenico puntarsko
In meče na netilo te deržave.
Z ljubeznijo mládenče zapeljuje,
Da za-njo v smertno žrelo se topé —
Vse skušajo, kakó bi jo rešili,
Ji dali krono in prestol angleški.
Lotrinško društvo ne poterdi tvojih
Pravic in pravi, da oropala
Si krono, da te posadila na
Prestol angleški je le slepa sreča.
Ta rod zapeljal je neumnico,
Da zvala se kraljica je angleška.
Mirú ni ž njo, ne sprave z njenim rodom!

Če nje ne vničiš, vniči ona tebe.
Življenje njeno, to je tvoja smert,
In njena smert — življenje tvoje!

Elizabeta.

Lord!
Vi službo žalostno opravljate.
Poznam skerb čisto vašega sercá,
In vem, da modra je beseda vaša;
Al to modrost, ki sestrino če kri,
Sovražim v najglobeji svoji duši.
Svet blažji dajte. — Plemeniti Talbot!
Še vi mi oznanite svoje misli.

Talbot.

Ti si gorečnost vredno pohvalila,
Ki nosi Burleigh v zvestih persih jo.
— Tud meni, akoravno mi beseda
Ne teče tako gladko, kakor njemu,
Nič manj zvestó sercé ne bije v persih.
Živi naj Bog še dolgo te, kraljica!
Veselje bodi svojemu narodu,
Miru podaljšaj srečo tej deržavi.
Tak lepih dni otok ta vidil ni,
Kar ga domači knezi vladajo.
Naj sreče s svojo ne kupuje slavo!
Naj pred zapre se Talbotu oko,
Ko se zgodi kaj tacega v deržavi!

Elizabeta.

Bog vari, da skrunili slavo bi!

Talbot.

Tedaj s pomočki druzimi obvarješ
Deržavi blagor. Zloba je, Marii
Življenje vzeti. Ti pravice nemaš
Soditi nje, ki tebi ni podložna.

Elizabeta.

Tedaj se moti moj deržavni svet
In parlament, deželske sodbe v zmoti
So vse, ker poterdile to pravico
So enoglasno meni —

Talbot.

Dokazalo
Pravice tvoje ni edinoglasje,
Britanija ni svét, tvoj parlament
Še ne človeštva združeni rodovi.
Britanija današnja ni prihodnja,
Nekdanja tudi ne. — Ko nagnenje
Meni se, tako rase, tako pada
Človeške misli spremenljivi val.
Ne reci, da te sili ljudska sila.
Resnično hoti, ino v vsacem hipu,
Zapaziš, da imaš svobodno voljo.
Poskusi! Reci, da sovražiš kri,
Da sestri varješ milo luč življenja;
Razlij nad onimi kraljevo jezo,
Ki v sercu kurijo ti maščevanje,
In vidiš, kako naglo zgine sila,

Pravica se v krivico spremeni.
Ti sama, sama moraš soditi.
Ne moreš se naslanjati na terst,
Ki pripogiblje vsaka sapa ga.
Udaj blagosti lastnega se serca.
Ostrosti v mehko žensko serce ni
Položil Bog. Začetniki deržavni,
Ki dali tudi ženi vajete
Deržavne so, kazali nam so s tem,
Da nema biti terdovratna strogost
Krepost vladarjem na otoku tem.

Elizabeta.

Vroč zagovornik je grof Shrewsburi
Sovražnici deržavni ino moji.
Jaz cenim više one svetovavce,
Ki imajo sercé za blagor moj.

Talbot.

Ne dadete ji zagovornika,
Nobeden si ne upa ziniti
Besede za-njo, jeze tvoje se
Bojé — tedaj dopusti meni, starcu,
Ki z eno nogo v grobu že stojim,
In časni up me več ne zapeljuje,
Da sem se za ubožico potegnil.
Naj ne pripoveduje se, da vpila
Sebičnost je v deržavnem svetovavstvu
In strasti, pa usmiljenje molčalo.
Vse zarotilo se je na Marijo,

Še ti je nikdar nisi vidila,
Za tujko tvoje serce nič ne čuti.
Ne zagovarjam njenih grehov. Neki,
Da svojega možá je umorila.
To vém, da v zakon vzela je morivca.
Veliko hudodelstvo! Ali to
Zgodilo se je v temnem, žalostnem,
Viharnem času, v stiski in vročini
Domačih vojsk; vazalov trop je njo
Slabotno jako stiskal. Takrat se je
V naročje vergla najmočnejšemu —
Sam Bog vé, kako zvito so jo vjeli!
Zakaj posoda ženska slaba je.

Elizabeta.

Ne, ženska slaba ni! Krepostnih duš
Ima ta spol — V obraz naj se nikar
Mi ne očitajo slabosti spola.

Talbot.

Al tebe je nesreča izučila,
Smejalo se ti ni življenje jasno,
Prestola gledala pred sabo nisi,
Zijal ti černi grob je pod nogami.
V Woodstocku v temnem stolpu te gojil
Je milostljivi oče te dežele,
K dolžnosti pervi z revo in ostrostjo.
Tam dobrikač te ni iskal. Tvoj duh
Se zbral je zgodaj, se učil modrosti,
Spoznaval je življenja pravo srečo,

Ker te ni motil prazni zemski šum.
— Ta reva je zgubljena bila. Na
Francozki dvor so dali jo v detinstvu,
Kjer vlada le objest, posvetno, prazno
Veselje. V godovanji vednem, v šumu
Posvetnem čula ní glasu resnice.
Oslepil jo je spačenosti blesk,
Dervila sabo jo je reka strasti.
V nečimerni lepoti je sijala,
Kot solnce se svetila je med ženstvom,
Lepota njena, njenega rodu —

Elizabeta.

Vi ste iz sebe, lord! pomislite,
Da tu sedimo v resnem svetovanji.
O, res je bila neprimerno lepa!
Še starec tako se unema za-njo!
— Lord Lester! Samo vi ste tiho tu?
Vam jezik veže, kar ga temu brusi?

Leicester.

Kraljica slavna, čudim se jaz in molčim,
Da ti s strahovi polnijo uhó,
Da basni te, ki strašijo derhal
Po mestu, v jasno sredo svetovavstva
Deržavnega zahajajo in modrim
Možakom v glavi bistri um kalé.
Ne smem tajiti, čudim se zares,
Da ta kraljica škotska, ktera nema
Pedi zemlje, ki mogla žezla ni

Nositi lahkega, vazalom smeh
In smet deželi, ta kraljica v ječi
Zdaj mogla biti bi strašilo tvoje!
— Za Boga! kako je strašilo to?
Da hrepeni po kroni? Da te Guizov
Pest za kraljico svojo ne priznava?
Omaje li upornost Guiška sveto
Pravico tvojo, ki ti gre po rojstvu,
Ki ti poterjena je v parlamentu?
[Ni – li] molče Marije v oporoki
Zavergel Henrik? Da bi se Angleško,
Ki se raduje v svitu nove luči,
Katolčanki v naročje verglo, tebe,
Preljubljeno kraljico zapustilo,
K morivku Darnlejevi uskočilo?
Kaj čejo nepokojni ti možje,
Ki živo te straše z nastopnico,
K možitvi v eno mer te silijo,
Da cerkev in deržavo bi oteli?
Mladost obseva tebe s krepkim žarom,
Al ona vene in se v grob pogreza.
Za Boga! Upam, da veliko let
Še hodiš zdrava ti po njenem grobu,
Daravno sama v grob je ne prekucneš —

Burleigh.

Lord Lester ni bil vedno tacih misel.

Leicester.

Res je, pri sodbi sodil sem na smert.

— V deržavnem svetovavstvu govorim
Drugače. Tu ne gledamo pravice,
Temuč koristi le. Al zdaj je čas
Od nje nevarnosti se kake bati,
Ko jo Francozka zapustila je?
Al zdaj, ko meniš dati svojo roko
Vojvodu, ko deželi tej cvete
Up novega vladarskega rodu?
Čemu bi jo tedaj morili? Prava
Smert je zaničevanje. Skerbi, da je
Ne obudi usmiljenje k življenju!
Zato svetujem jaz: Naj se pusti
Ta sodba, ki ji glavo jemlje, v moči!
Al ona naj živi — a pod sekiro
Živi naj rabeljnovo, in če prime
Kdo za-njo meč, naj pade njena glava.

Elizabeta (vstane).

Gospoda! čula zdaj sem vaše misli,
In lepa hvala vam za to gorečnost.
S pomočjo božjo, ki razsvitlja kralje,
Razsojevanje vaše preudarim.
Izvolim, kar se bolj prav mi zazdi.

Četerti nastop.

Prejšnji. Vitez Paulet in Mortimer.

Elizabeta.

Tu sem gre Paulet — Plemeniti sir,
Kaj dobrega?

Paulet.

Preslavna krona! Moj
Bratranec, s tujih krajev se vernivši,
Želi ti pred nogé poklekniti,
Kleče zvestobo svojo ti priseči.
Pod plašč ga vzemi svoje milosti.

Mortimer (poklekne z eno nogo).

Bog naj živi gospo kraljico mojo,
In sreča, slava naj ji čelo venča!

Elizabeta.

Vstanite. Dobro srečo na Angleškem!
Po svetu daleč bivši na Francozkem,
Mudili ste se v Rimu, tudi v Remi,
Kaj naši kujejo sovražniki?

Mortimer.

Naj Bog jih zmoti in pušice njihne
Oberne strelcem v persi, ako bi
Streljane bile na kraljico mojo.

Elizabeta.

Ste vidili Morgana, Roseta,
Zvijaškega vladika?

Mortimer.

Z vsimi Škoti
Pregnanimi sem se soznanil v Remi,
Ki strele mečejo na ta otok,
V zaupanje se vkradel njihovo,
Da kaj od njih zvijač bi zvedil bil.

Paulet.

Zaupali so tajne pisma mu,
Namenjene kraljici škotski, v šifrah,
Ki s zvesto roko nam jih je izročil.

Elizabeta.

Povejte, kaj naklepajo sedaj?

Mortimer.

Ko strela jih zadelo je, da jim
Francozka odteguje roko, sklepa
Z Angleškim zvezo; up zdaj stavijo
Na Špansko.

Elizabeta.

To mi piše Walsingham.

Mortimer.

Tud bula, ki jo ná-te vergel je
Med svet iz vatikana papež Sikst,
Prišla je v Remo, ko sem jo zapuščal.
Prinese nam jo perva ladja sem.

Leicester.

Orožje tako nas ne straši več.

Burleigh.

Sanjarjem v roci še nevarno je.

Elizabeta (skuša z očmi Mortimerja).

Dolžili so vas, da ste v učilišča
Hodili v Remi in tajili vero?

Mortimer.

Da, hlinil sem se tako, ne tajim,
Ker želel sem ti zvesto služiti.

Elizabeta (Pauletu, ki ji pismo izroča).

Kaj je to?

Paulet.

Pismo Škotske vladarice.

Burleigh (hlastne po njem).

Dajte ga sem!

Paulet (daje pismo kraljici).

Ne, lord! Kraljici v roko
Velela mi je pismo izročiti.
Očita mi, da sem sovražnik njeni;
Sovražnik sem le njene hudobije,
Storim ji rad, kar veže se z dolžnostjo,
(Kraljica je vzela pismo; ko ga bere, govorita na tihem
Mortimer in Leicester.)

Burleigh (Pauletu).

Kogá pa bo v tem pismu? — Prazne tožbe,
Da se užali milostljivo serce
Kraljici. Kaj je tega treba bilo?

Paulet.

Kaj v njem stoji, mi je povedala.
Kraljico prosi, da bi dovolila
Ji priti pred obličje.

Burleigh (naglo).

Nikdar ne!

Talbot.

Zakaj ne? Njena prošnja je pravična.

Burleigh.

Morivka vražja se ne sme ozreti
Kraljici v neoskrunjeno obličje,
Ker hrepenela je po njeni kervi.
Kdor dobro hoče svoji knežinji,
Z goljufnim svetom ne izdade je.

Talbot.

Ák hoče jo osrečiti kraljica,
Se njeni milosti upreté vi?

Burleigh.

Obsojena je! Pod sekiro njena
Se trese glava. Oskrunila krono
Bi ona, ker je v rabeljnovi roci.
Ne more več zadeti sodba je,
Ak bližala se je kraljica njej,
Ker milost sije iz oči kraljevih —

Elizabeta (prebravši pismo, briše solze).

Ah, kaj je človek! kaj na zemlji sreča!
Kak je globoko pala ta kraljica,
Ki je začela s tak oholim upom,
Ki na prestol poklicana je bila
Najstarši celega kerščanstva, ki
Nosila je že v sanjah krone tri
Na svoji glavi! kako vse drugače
Sedaj, kot v tistem času, govori,

Ko se odela je z angleškim gerbom,
Ko so jo dvorniki priliznjeni
Imenovali obedveh otokov
Kraljico! — Odpustite mi, gospoda!
V sercé me reže, milo se mi dela
In duša ranjena mi kervavi,
Da gine vse posvetno, kakor sanje,
Da tako blizo mimo moje glave
Osoda strašna, grozovita dirja.

Talbot.

Kraljica! Bog ti ganil je sercé.
Poslušaj ta nebeški glas! Pokoro
Prebila težko je za težki dolg.
In čas je, da konča se ostra skušnja!
Podaj ji roko, dvigni jo iz reve!
Ko angel obsijan z nebeškim svitom
Prikaži se ji v grobu temne ječe.

Burleigh.

Kraljica slavna, bodi stanovitna!
Naj te ne zmoti blago serce tvoje,
Svobode si ne jemlji, stori serčno,
Kar hoče neogíbljiva potreba.
Ne moreš mila biti ji ter ne
Rešiti je: ne kopaj graje na-se,
Da pasla svoje si očí v radosti,
Gledaje zmagano sovražnico.

Leicester.

Gospodje, ostanimo v svojih mejah.
Kraljici modri ni potreba svetov,
Izvoli sama si najbolje. S sodbo
Kraljic pogovor ni v nobeni zvezi.
Obsodil zakon je Marijo Stuart,
Al nikdar volja ne kraljičina.
Pristojno je veliki njeni duši,
Da glas posluša lastnega sercá,
Ko hoče zakon sodbe ostri tek.

Elizabeta.

Gospoda, dosti je! Pomočke najdem,
Zedinim vse dostojno, kar veleva
Mi zakon in kar hoče milost. — Dosti!
(Lordi odhajajo. Ko pride Mortimer do vrat, ga nazaj
poklice.
Sir Mortimer! še z vami par besed!

Peti nastop.

Elizabeta. Mortimer.

Elizabeta

(nekaj časa ga meri in skuša z očmi.)

Pogumni bili ste in stanovitni,
To je za vaše leta res veliko.
Kdor tako zgodaj nauči prevare
Se težkih opravil, je zrel pred časom,
In si prikrajša leta terdih skušenj.

— Osoda kliče vas na slavno pot,
Jaz prerokujem vam le-tó, in k sreči
Prerokbo morem sama dopolniti.

Mortimer.

Preslavna gospodinja! kar premorem,
Kar sem, poklonjeno je tvoji službi.

Elizabeta.

Spoznali ste sovražnike angleške,
Ki v persih na-me strašen serd rede
In brez nehanja kujejo pušice.
Sicer do danes varval me je Bog;
Al vedno moja krona maje se,
Dokler je ona živa, ki jim pita
Požar prederznosti in upanja.

Mortimer.

Ak ti veliš, je ugasnilo njeno
Življenje.

Elizabeta.

Mislila sem se na koncu,
In vender nisem dalje, ko v začetku! —
Zakonu v roke sem jo izročila,
Da lastnih rok si ne okervavim.
Obsojena je. Kaj mi to pomaga?
Iz sveta mora iti, Mortimer!
Jaz moram njeno smert podpisati.
Sovraštvo mi nakoplje djanje to.
Soditi moram, ogniti ne morem
Se sumu. To je hudo!

Mortimer.

Kaj ti mar
Hudoben sum je pri pravični reci?

Elizabeta.

Kakóv je svét, vi še ne veste,
Poznajo te, po tem te sodi vsak;
Po tem, kar si, nobeden. O! pravice
Nihče mi ne poterdi, toraj moram
Skerbéti, da ostane v večni dvombi
Moj delež na Marij'ni smerti. Djanjem
Vsakóršnim, ki imajo dvojno lice,
Le tema je zavetje. Stopnja je
Najhujša ta, katero sam poterdiš;
Reči, ki se je kdo ni odpovedal,
Ni zgubil.

Mortimer (premišljuje).

Toraj bi najbolje bilo —

Elizabeta.

To je, najbolje bilo bi — O, dobri
Moj angel dal je vam besedo tako.
Prav tako, govorite dragi sir!
Vi se ne šalite, umete to,
Vi ste ves drug mož, kakor stric je vaš —

Mortimer (v zadregi).

Si razodela voljo vitezu?

Elizabeta.

Sem, žalibog!

Mortimer.

Odpusti starcu. Léta
Ga strašijo pred tacim djanjem. Taka
Prederznost hoče derznega poguma
Mladosti —

Elizabeta (naglo).

Smem vam —

Mortimer.

Roko ti podajam;
Ime ti reši, kakor veš in znaš —

Elizabeta.

Da, sir, če me zbudite kdaj z novico:
Marija Stuart, tvoja vražnica,
Umerla je to noč!

Mortimer.

Zanašajte
Se na-me.

Elizabeta.

Kdaj se vležem mirno spat?

Mortimer.

Strah perva nova luna ti razdene.

Elizabeta.

Sir, z Bogom! Naj nikar ne žali vas,
Da mi je z nočnim zagrinjalom kriti
Hvaležnost. — Molk je srečnim bog.— Naj oža,
Naj slajša vez je, ki skrivnost jo sklepa! (Odide.)

Šesti nastop.

Mortimer (sam).

Počakaj , ti priliznjena hinavka !
Prekanim te, ko svet prekanjaš ti.
Prav je, in dobro je izdati tebe!
Al mar podoben sem morivcu? Nosim
Na čelu znamenje nesramnosti?
Zanašaj se na mojo roko, s svojo
Odlašaj. Svet slepari z milostjo
Hinavsko. Le zanašaj se, ti kača!
Da svojo roko ti podam k moritvi,
Zdaj zdaj Marii bije rešna ura!

Povišati me hočeš — kažeš mi
V daljavi krasno plačo — da bi bila
Ti sama v plačo mi in tvoja milost!
Kdo si, ti reva, kaj mi dati moreš?
Ne mikajo me venci prazne slave!
Ljubezen sije le krog njene glave.
Krog nje igrá se boginja cveteča
Miline in mladostne radosti,
Na njenem sercu je nebeška sreča,
Samo sovražne imaš ti darí;
Ti némaš blagra, ki život obseva,
Ko mili raj na sercu serce vživa,
Ko duša v drago dušo se izliva:
Te krone nisi nikdar ti imela,
Možá v ljubezni nikdar ne objela.
— Pričakovati moram lorda, pismo

Mu izročiti. Zoperno povelje!
Ne morem dvorniku zaupati.
Sam jaz, jaz sam jo morem rešiti.
Naj bo nevarnost, slava, plača — moja!

(Odhajajočega sreča Paulet.)

Sedmi nastop.

Mortimer. Paulet.

Paulet.

Povej, kaj hotla je kraljica ti?

Mortimer.

Nič, vitez. Cálo nič posebnega.

Paulet (resno ga meri z očmi).

Čuj, Mortimer! na polzko pot si se
Podal. Vabljiva je kraljeva milost;
Po časti hrepeni mladost — Varuj se,
Da te pohlep po slavi ne zapelje!

Mortimer.

Me niste vi poklicali na dvor?

Paulet.

Da bi ne bilo tako! Svoji hiši
Častí na dvoru nismo pridobili.
Pošteno delaj. Ne kupuj predrago!
Ohrani čisto vest!

Mortimer.

Kaj mislite?
Kaj vam je v glavo prišlo? Kaka skerb!

Paulet.

Obeta naj kraljica ti, kar hoče,
Ne zidaj na priliznjeno besedo.
Če si poslušal jo, te zataji.
Kervavo djanje zapovedano
Maščuje, da opere si imé.
Mortimer.

Kervavo djanje, pravite?

Paulet.

Proč s hlimbo!
Vem, kaj ti je kraljica naročila:
Nadja se, da bo tvoja slavoljubna
Mladost volneja od starosti moje
Okorne. Si obljubil? Si?

Mortimer.

Stric moj!

Paulet.

Če si, prekolnem te in te zaveržem —

Leicester (pride).

Predragi vitez, dovolite mi
Besedo z vašim bratrancem. Kraljica
Je milostiva mu, zatoraj hoče,
Da se Marija Stuart le v njegovo
Zaupa varstvo. Ona na poštenje
Njegovo se zanaša.

Paulet.

Se zanaša —
Prav!

Leicester.

Kaj ste rekli, vitez?

Paulet.

Na-nj zanaša
Kraljica se, in jaz zanašam se
Na se in na oči odperte svoje. (Odide.)

Osmi nastop.

Leicester. Mortimer.

Leicester (se čudi).

Kaj vas je, vitez, tako spreletelo?

Mortimer.

Ne vem — zaupanje nenadno, s kterim
Me je kraljica ravno počastila.

Leicester (z očmi ga skuša).

Ste vredni, vitez, da se vam zaupa?

Mortimer (ravno tako).

To jaz vas prašam, lord.

Leicester.

Želeli ste
Na skrivnem z mano govoriti.

Mortimer.

Ako
Vam smem zaupati.

Leicester.

Smem [vam – li] jaz?
To vidim, da obraz imáte dvojin
Na dvoru tem. Gotovo mora biti
Lažnjiv med tema eden; kter je pravi?

Mortimer.

Grof Lester, vaš obraz je ravno tak.

Leicester.

Kdo-li tedaj začne s zaupanjem?

Mortimer.

Kdor manj se ima bati.

Leicester.

To ste vi!

Mortimer.

Ne, vi ste! vaša tožba, preveljavni
Mogočni lord, me lahko v prah zdrobi,
Pa moja célo nič ne more vaši
Visoki stopnji, toliki veljavi.

Leicester.

Sir, vi ste v zmoti. Sploh sem tu mogočen,
Pa v tenki reči tej, ki imam jo
Sedaj zaupati zvestobi vaši,
Sem najslabeji mož na dvoru tem,
Sovražna tožba me podere lahko.

Mortimer.

Ker tako ponižuje se mogočni
Lord Lester pred menoj, da razodeva

Mi to, smem malo više se pospeti
In dati mu izgled velikodušen.

Leicester.

Zaupate mi vi, zaupam jaz.

Mortimer (seže naglo po pismo).

To vam poslala je kraljica škotska.

Leicester (strah ga spreleti, hlapne po pismu).

Sir, tiho govorite — Kaj je to!
Ah! Nje obraz!

(Poljubi ga in tiho zamaknjen gleda).

Mortimer (med branjem pazi na-nj).

Sedaj vam verjem, lord.

Leicester (ko pismo z očmí preletí).

Sir Mortimer! Vi znate, kaj je v pismu?

Mortimer.

Ne, nič ne znam.

Leicester.

Zaupala je vam
Gotovo —

Mortimer.

Nič mi ni zaupala.
Da rešite mi vi zastavico,
Je rekla. In zastavica mi je,
Da bil bi ljubljenec Elizabeti,
Sovražnik in sodnik Marii, mož,

Od kega nadja se rešitve — Vender
To mora biti, ker očesi vaše
Prejasno kažete mi vase čute.

Leicester.

Povejte mi najprej, kakó je to,
Da tako je na sercu vam nesrečna
Osoda njena, in zakaj Marija
Zaupala je vam.

Mortimer.

Milord, povem
Vam to ob kratkem. V Rimu svoji veri
Sem dal slovo in združil z Guizi se;
List remskega vladike do Marije
Pridobil mi je vero pri kraljici.

Leicester.

Vem, da prisegli ste katolški ven,
In ravno zavolj tega upam vam.
Podajte mi rokó in odpustíte
Mi dvombe. Varovati moram se,
Sovražita me Walsingham in Burleigh,
Prekanjeno nastavljata mi mreže,
Morda ste ravno vi orodje njuno,
Da lovite me va-nje —

Mortimer.

Kako nizko
Stoji tak velik lord na dvoru tem!
Grof, smilite se mi.

Leicester.

Veselo stiskam,
Zaupno na prijatljeve se persi,
Kjer smem predolge stiske vez odpeti.
Sir, vi se čudite, da tako naglo
Premenil do Marije sem sercé.
Sovražil je v resnici nikdar nisem,
Le sila časov me je premenila
V nasprotnika. Namenjena je bila
Že davno meni, preden roko dala
Je Darnleju, ko jo obseval je
Še blesk visosti. Srečo to sem merzel
Zavergel takrat, zdaj je iščem v ječi,
Z nevarnostjo na pragu blede smerti.

Mortimer.

To kaže blagodušno serce.

Leicester.

Sir,
Med tem reči so premenile se.
Hrepenel sem po časti, merzel bil
Sem za lepoto in mladost. Prenizka
Marija tistikrat je meni bila,
Elizabetine sem roke čakal.

Mortimer.

Svét vé, da vas imela je najraje.

Leicester.

Tak se je zdelo, plemeniti sir —
Pa zdaj, ko snubim že deseto leto

Zastonj in z grenko, nesterpljivo silo —
O sir, sercé mi terga jeze nož!
Otresti moram se nevolje dolge —
Svét méni, da sem srečen — Da bi vidil
Verige, ki me osrečavajo —
Deset sem grenkih let zastonj kadil
Maliku prazne nje nečimernosti
In stregel muham njenim sultanskim
Ko rob najzadnji, bil igrača sem
Nje samovoljne termoglavnosti:
Preljubeznjivo me je negovala,
Prevzetno me od sebe je suvala,
Z ostrostjo me in milostjo mučila,
Ko pes pred peklom me je stražila
In ko jetnika spraševala — O, za pekel
Ták — ni besede!

Mortimer.

Grof, milujem vas.

Leicester.

Na zadnje cena mi po vodi splava!
Nevesto sterga drugi mi iz rok.
Pravice davno pridobljene moram
Cvetečemu odstopiti možu!
Z visosti jasne žuga me podreti,
Kjer tako dolgo bil sem perva zvezda.
Ne roke njene le, tud njeno milost
Odtegniti mi žuga novi prišlec.
Mlad, ljubeznjiv je on, in ona — ženska.

Mortimer.

Sin Katarinin. V dobri šoli res
Učil se je prilizovanja.

Leicester.

Tako
Kadijo v dim se zlati moji upi —
V potopu lastne sreče iščem deske,
Da bi se je oklenil — in oko ozira
Se željno spet na pervo lepo nado.
Obraz Mariin v blesku in milini
Pred solzne spet mi stopil je oči,
Pred mano se blešči lepota njena;
Ne merzlo slavoljubje, serce je
Sodilo, čutil sem vso zgubo svojo.
Globoke njene reve strah me je,

In sam jaz kriv sem nje globoke reve.
Budi se v meni misel, kako bi
Jo rešil in podal ji svojo roko.
Premenjeno sercé ji svoje morem
Po kaki zvesti roki razodeti,
In pismo to, ki ste mi ga prinesli,
Mi pravi, da mi odpustila je,
Da bode moja, če jo rešim.

Mortimer.

Ali
V rešitev njeno niste nič storili!
Pustili, da obsojena je bila,
Sami ste dali glas za njeno smert

Zgoditi moral čudež se, resnice
Luč razsvetliti morala je mene,
Nebesa morale zbuditi so
Rešitelja ji v rimskem vatikanu,
Sicer še poti našla ni do vas!

Leicester.

Ah, sir, prestal, preterpel sem dovolj!
V tem času so iz Talbotovega
Gradu odvedli jo v Fotheringhaj
In izročili stricu vašemu.
Zaperli so mi poti vse do nje;
Preganjati sem moral jo pred svetom,
Pa smerti sem jo varval in obvarjem
Jo, upam, kakor vedno upal sem,
Da najde še se za-njo rešnja pot.

Mortimer.

Grof Lester, pot je najdena! Beseda
Odkritoserčna če odkritoserčnost:
Jaz prišel sem zato sem, da jo rešim.
Pripravljeno je vse. Če ví ste z nami,
Nam za gotovo ne izpodleti.

Leicester.

Kakó? Kaj? Strah me trese. Vi bi jo —

Mortimer.

Odperl bi s silo njeno ječo, imam
Tovaršev, in pripravljeno je vse —

Leicester.

Tovaršev, kteri vse vedó! Gorjé mi!
V kakóve zanjke me zapletate!
In vejo tudi ti skrivnosti moje?

Mortimer.

Ne bojte se. Brez vas smo sklepali,
Brez vas bi jo rešili, ali ona
Bi rada vam za prostost hvalo ved'la.

Leicester.

Tedaj ste mi gotov porok, da med
Tovarši ni imena mojega?

Mortimer.

Gotov! Pa kaj? Kako ste maloserčni
Pri reči, ki oznanja vam pomoč!
Marijo sebi radi bi rešili,
In hitro našli ste prijatle zveste,
Iz neba pada vam pomoč najbliža,
Pa vi ste tako plašni, neveseli?

Leicester.

Nič, nič ni s silo! To je prenevarno
Početje.

Mortimer.

Obotavljanje ne manj!

Leicester.

Svarim vas, ne prederznite se tega.

Mortimer (zbada ga).

Nikar vi, ki jo vzeti hočete
Mi čemo le rešiti jo, pa nismo
Strašljivci taki.

Leicester.

Vi, mladeneč, ste
Prenagli, ternjeva je taka pot.

Mortimer.

In prepočasni vi, ko gre za čast.

Leicester.

Jaz vidim mreže, nam nastavljene.

Mortimer.

Jaz čutim svoj pogum, da vse raztergam.

Leicester.

Prederznost, besnost je ta vaš pogum.

Mortimer.

Previdnost vaša ni junaštvo, lord!

Leicester.

Vas mika jama kakor Babingtona?

Mortimer.

Vas ne Norfolkova velikodušnost.

Leicester.

Norfolk pripeljal ni na dom neveste.

Mortimer.

Pokazal je, da vreden je je bil.

Leicester.

Ak nam izpodletí, tud ona pade.

Mortimer.

Ne rešimo brez derznega je djanja.

Leicester.

Vi ne prevdarjate, ne čujete.
Razdenete z viharno silo vse,
Kar bilo je na tako dobri poti.

Mortimer.

Zarés, vi ste odperli dobro pot!
Kaj vi storili ste v rešitev njeno?
— In kako, ko bi jaz hudobnež bil
In jo umoril, kakor mi kraljica
Velela je in kakor pričakuje
V tej uri. Oznanite, kaj storili
Ste vi, da se ohrani ji življenje.

Leicester (osupnjen).

Kraljica dala vam je tak ukaz?

Mortimer.

Ni me poznala, kakor ne pozná
Marija vas.

Leicester.

In ste ji obljubili?
Ste? Ste?

Mortimer.

Da ne podkupi druzih rok;
Ponudil svoje sem.

Leicester.

Prav ste storili.
To dade nam odlog. Na vašo službo
Kervavo se zanaša, odloži
Se sodba ino nam ostane čas —

Mortimer (nepoterpežljivo).

Ne, nam poteče čas!

Leicester.

Zanaša se
Na vas, tedaj se ne prenagli s sodbo,
Da s svojo milostjo slepari svét.
Mordá s zvijačo jo pregovorim,
Da priti pred očí pustí Marijo,
In to ji mora zvezati roké.
Prav ima Burleigh. Sodba se ne more
Izveršiti, ak jo je vidila
Kraljica — Vse poskusim, vse storim.

Mortimer.

Kaj s tem dosežete, ak slednjič vidi,
Da sem jo vkanil, ak živi Marija?
Svobodna več ne bo! Največa milost
Ki sme je upati, je večna ječa.
Prederzno djanje naj to reč konča,
In spelje naj se brez odlašanja.
Oblast je v vaši roci. Ako plemstvo
Orožite samó na svojih gradih,
Naberete si celo vojsko. Mnogo
Prijatlov skrivnih ima še Marija:

Boljarske hiši Howard ino Perci,
Čeravno jima pala sta glavarja,
Imate dosti še junaških sinov,
Ki čakajo, da bi jim dal izgled
Kak lord mogočen. Preč s predličjem hlimbnim!
Očitno, z derznim čelom v svet stopite!
Branite ljubico, ko hraber vitez,
Za njó se bijte v plemenitem boju!
Če vam je le resnica, kadar čete
Gospod kraljice ste angleške. Sabo
Zvabite jo na grade, kamor večkrat
Je z vami šla. Pokažite ji ondi,
Da ste junak! Ostro jo primite,
Zaprite, dokler ne spusti Marije.

Mortimer.

Stermim, koleno se mi v grozi trese,
— Kam vertoglavna derznost vas dervi?
Poznate zemljo to? Al veste, kako
Se snujejo reči na dvoru tem?
Kak tesno je ta ženska oklenila
Duhove? Iščite junaških serc,
Ko nekdaj bile so v deželi tej.
Podvergel vse je ene ženske ključ,
Pogum je vpadel, kakor voda v suši.
Svarim vas. Ne počnite nič prederzno.
— Kdo sem gre? Odstopite.

Mortimer.

Marija upa!
Verniti moram se s tolažbo prazno?

Leicester.

Nesite ji prisego večne moje
Ljubezni!

Mortimer.

Le samí nesite jo!
V rešitev njeno sem roké ponudil,
Prenašale ne bodo pisem vaših
Zaljubljenih. (Odide.)

Deveti nastop.

Elizabeta. Leicester.

Elizabeta.

Kdo bil je tu pri vas?
Sem čula tako živo govorico.

Leicester (naglo in s strahom se ozre.)

Sir Mortimer je bil.

Elizabeta.

Kaj je? Zakaj
Ste tako zmedeni?

Leicester.

Ker tebe gledam!
Tak krasne te še nikdar nisem vidil,
Lepota tvoja me prevzela je
— Ah!

Elizabeta.

Kaj zdihujete?

Leicester.

Ne brezi vzroka!
Ko gledam blesk in ljubeznjivost tvojo,
Sercé mi v zvestih persih kervavi
Zavolj pertéče zgube.

Elizabeta.

Kake zgube?

Leicester.

Ah! kake zgube? — Serca tvojega!
V naročji mladega vojvoda te
Ugledam zdajci srečno in veselo.
Pokloniš svoje njemu le sercé.
On je kraljevega rodu, jaz ne;
In vender terdim pred vesoljnim svetom,
Da ni na širni zemlji žive duše,
Ki bolj od mene bi ljubila te.
Anžuski vojvod nikdar ni te vidil,
Ljubiti more le sijajnost tvojo
In tvoje slave blesk, jaz ljubim tebe.
Ko ti bi revna pastarica bila,
In jaz najpervi knez na belem svetu,
Pastirsko palico bi v roke vzel,
Položil tebi k nogam diadem.

Elizabeta.

Ne toži mene, obžaluj me, Dudlej!
Saj véš, da vprašati ne smem sercá.

Ah! serce bi volilo vse drugače,
Ah! kak zavidam zavolj sreče žene,
Ki smejo, kar jim drago je, voliti.
Jaz nisem tako srečna, da bi s krono
Razveselila moža, ki mi drag je!
Marija smela je možá izbrati
Po lastni volji; ona je ravnala,
Kar se je poljubilo njej, posvetno
Veselje pila je iz polne kupe.

Leicester.

Zdaj pije kupo grencega terpljenja.

Elizabeta.

Zaničevala je sveta menitev,
Mehkužno je živela, jarma vzela
Na svoje rame ni ko sem ga jaz.
Pravico tudi jaz imela sem
Življenja in sveta se veseliti,
In vender težko sem dolžnost vladarsko
Na ramo vzela, vestno opravljala.
Pa vender vnemala je serca vsem
Možakom, ker je bila ženska zgolj,
Zato po njej hlepi mladost in starost.
Možje so taki. Sladneži so vsi.
Njih bog je lahkomiselnost in sladnost,
Ne cenijo, kar morajo častiti.
Še Talbotu žarelo lice je,
Ko je govoril o krasoti njeni!

Leicester.

Odpusti mu. Čuvaj je njeni bil;
S zvijačo mu je bistri um zmešala.

Elizabeta.

Je-li resnica, daje tako krasna?
Predličje njeno čujem tolikrát
Hvaliti. Rada bi resnico znala,
Prav prikupljive so podobe njene,
Al čujem tudi, da lažnjive so.
Verjela bi le lastnemu očesu.
— Zakaj me tako čudno gledate?

Leicester.

Postavljal tebe sem nasprot Marii.
— [Veselje rad bi] včakal, ne tajim,
Ko moglo bi na tihem se zgoditi,
Da vidil tebe pri Marii bi!
Potem še le bi bila tvoja zmaga
Popolnoma! Sramoto voščim ji,
Da vidi z lastnimi očmi — zavid
Kaj bistro vidi — da prepriča se,
Za koliko presegaš jo v lepoti
Telesni, ki v krepostih drugih tako
Neizrečeno daleč je za tabo!

Elizabeta.

Al mlaja ona je od mene.

Leicester.

Mlaja?
Ne kaže. Kaj pa da, terpljenje njeno!

Postarati se morala pred časom;
Najbolj bi ogrenelo ji serce,
Ko vidila bi te v nevestni diki;
Življenja lepi up jo je zapustil;
Ko vidila bi tvojo srečo, tebe
Nevesto vojvoda francozkega,
Ker ona se je vedno toliko
Ponašala s francozkimi snubači,
In zdaj pomoči upa še francozke!

Elizabeta (zaničljivo.)

Saj me terpinčijo, da bi jetnico
Pred sé pustila.

Leicester (živo.)

Ona prosi to
Za milost, ti dovoli ji za kazen!
Ak izročiš jo rabeljnovi roci,
Gotovo ti najhuje stareš jo,
Ako jo otemniš z lepoto svojo.
Takó jo umoriš, ki umoriti
Je hotla tebe. Ura ji odbije,
Če vidi tvojega obličja blesk,
Nevestne rudeč ice milo zarjo,
Ki čuva jo poštenje in obseva
Prečisto veličanstvo vsih kreposti,
Katero ona je od sebe vergla
V nečastnem, preposvetnem radovanji —
Z očesom gledam zdaj lepoto tvojo —
Ko solnce siješ, zmage si gotova,

Ko nikdar še! — Ko si stopila v sobo,
Si me, ko svit prikazni obsijala. —
Kaj? ko bi precej zdaj stopila pred njo,
Nikdar ugodniše ne najdeš ure —

Elizabeta.

Sedaj — ne — ne — Sedaj ne, Lester — Moram
Premisliti natanko — Burleigha —

Leicester (ji živo v besedo seže.)

Burleigh le za deržavni prid skerbi;
Ti žena si, imáš pravice svoje,
Ta nežna reč zahteva tvoj o sodbo,
Ne sodbe vladnih mož, — Modrost deržavna
Pa tudi hoče, da jo sama vidiš,
Zadovoliš menitev občno z djanjem
Velikodušnim. Znebi se sicer
Sovražnice po dragi svoji volji.

Elizabeta.

Ne bilo bi dostojno srodnice
V pomanjkanji in revi viditi.
Pogreša neki sjajnosti kraljeve:
Oskervnila bi njena reva me.

Leicester.

Ni treba ti na njeni prag stopiti.
Poslušaj svèt: Po sreči naključilo
Se je, da danes veliki je lov.
Pot derži mim gradu Fotheringhaja,
Sprehaja naj se Stuart ondi v gaji,
Ti prideš mimo, kakor po nameri,

Ne smé se zdeti, da je bilo to
Poprej izmišljeno; ak nočeš, treba
Ti ni je nagovarjati.

Elizabeta.

Ak je
Nespametno, vi krivi ste, ne jaz,
Lord Lester! Danes ne odrečem vam
Besede, ker sem ožalila vas
Najbolj med svojimi podložniki.

(Milo ga pogleda.)

Če tudi so le muhe vaše. S tem
Se nagnjenje oznanja, da dovoli
iz proste volje, naj že bo, kar koli.
(Leicester se ji verze pred kolena; zagrinjalo pade.)

Pervi nastop.

Marija hitro korači zmed dreves. Hana Kenedi počasi za njo.

Kenedi.

Vi greste, ko imeli bi peruti,
Ne morem vas dohajati, čakajte!

Marija.

Pusti, da vžívam novo svobodo,
Bodem otrok, oj, bodi z meno!

Da med zeleno stopim prirodo
Z lahko in čilo, urno nogo.
[Sem - li] iz [ ] ječe temne stopila?
Me ne derži več žalostna raka?
Pusti me pusti, rada napila
Bi se nebeškega, čistega zraka.

Kenedi.

Ah, draga moja gospa! Vašo ječo
So le nekoliko razširili.
Zidov, ki nas zapirajo, ne zrete,
Ker jih zakrivajo drevesa gosta.

Marija.

O hvala vam, zelena ve drevesa!
Ki stene ječi moji ste zakrile —
Zakaj kališ mi sanje nade mile?
V neskončni svét mi plavajo očesa:
Sercé mi bije zopet svobodno,
Popenja duša prosto se v nebo.
Tam, kjer meglene gore v zrak molijo,
Začenja meja mojih se deržav;
Oblaki, ki se tje na jug podijo,
Francozko morje gledajo z višav.
Zračni veslarji, berzi oblaki,
Da bi vozila se z vami po zraki!
Moji zibéli nesíte pozdrav!
Jaz sem v verigah, jaz sem jetnica,
Nemam poslanca tožna kraljica!
Prosto pod nebom plavate vi,
Kaj vas kraljica britanska skerbi!

Kenedi.

Ah, draga gospa! Vi ste vsi iz sebe,
Prostost nenadna je prevzela vas.

Marija.

Tam ribič pripenja leseni čoln.
Ta slabi me čolníč bi mogel rešiti,
V prijatelska mesta z mano oditi.
Mali čolniček bil sreče bi poln,
Ribič ubogi hitro bogat;
V mrežo zajel bi obilen zaklad.
Lova nalovil, da nikdar še ne,
Ko vzel bi v čolniček ribič me.

Kenedi.

Kaj vam pomagajo te prazne želje?
Sleduhi pazijo na vsako našo
Stopinjo; temen, grozovit ukaz
Podi pred nama s pota vsako stvar,
Ki nosi v persih serce vsmiljeno.

Marija.

Ne, moja Hana! Upam, da zastonj se
Odperla niso vrata ječe moje.
Ta milost mi oznanja dni srečneje,
Ne motim se. Ljubezni mila roka
Vzdiguje me iz reve in nadloge,
Mogočni Lester mi razbija spone.
Počasi ječo mi razširijo,
Privadijo me z malim na veliko,

Naposled se v njegov obraz ozrem,
Ki razdrobi za vedno mi okove.

Kenedi.

Ah, jaz ne morem tega razumeti!
Smert vam so še le včeraj oznanili,
In danes dali vam so tako prostost.
Tud tistim, pravijo, se spona jemlje,
Ki se odpira jim svoboda večna.

Marija.

Čuješ, kako tam razlega lovski se rog,
In kako poje v poljane in log!
Ah, na čilega konja planila,
K družbi veseli bi se verstila!
Znani glas na uho mi doni,
Sladke spomine v persih budi,
V visokih gorskih dobravah
Čula milino sem teh glasov,
Ko vabil je lovski rog na lov.

Drugi nastop.

Paulet. Prejšnje.

Paulet.

Sem vender enkrat storil prav, miladi?
Sem vreden vaše hvale?

Marija.

Kako, vitez?
Al vi ste mi to milost izprosili?
Mar vi?

Paulet.

Zakaj bi jaz ne bil? Na
Kraljevi dvor sem nesel pismo vaše —

Marija.

In izročili ga? Ste ga, kaj ne?
In ta svoboda, ktero vživam zdaj,
Je pisma sad —

Paulet (važno.)

Pa ne edini sad!
Pripravite se še na večo milost.

Marija.

Na večo, sir? Kaj menite?

Paulet.

Al čuli
Rogove lovske ste?

Marija (vstraši se in umakne.)

Za božjo voljo!

Paulet.

Kraljica je na lovu tukaj v logu.

Marija.

Ne?

Paulet.

Zdajci stala sama bo pred vami.

Kenedi.

(steče k Marii, ki se vsa trese).

O, draga moja gospa! Kaj vam je?

Paulet.

No! Al ni prav? Ni bila vaša prošnja?
Poprej se spolni, ko ste mislili.
Sicer besed ste urnih bili, ladi!
Zdaj govorite, zdaj je temu čas!

Marija.

Zakaj mi niso prej povedali?
Jaz nisem zdaj pripravljena, zdaj ne.
Kar sem prosila za največo milost,
Zdi se mi strašno, grozno. — Pojdi, Hana,
Nazaj me pelji v grad, da se umirim,
Počijem —

Paulet.

Ostanite. Morate
Tu le je čakati. To je, da pot
K sodniku s cvetjem ni potresena.

Tretji nastop.

Grof Shrewsburi. Prejšnji.

Marija.

O, ne zato! Moj Bog, ah, vse drugače
Mi je pri sercu — Plemeniti Talbot!

Vi prišli ste ko angel iz nebés!
— Ne morem je pogledati! Rešite,
Rešite me sovražnega očesa —

Shrewsburi.

Pogum! naj serce ne upade vam,
Osodo vašo ura ta razsodi.

Marija.

Čakala sem je težko — pripravljala
Se mnogo let, premišljevala sem,
Vse zvesto zapisala si v spomin,
Kakó bi omečila ji sercé!
In zdaj mi naglo je odpalo vse,
Vse mertvo je, nič v meni ne živi,
Le mojega terpljenja čut pekoči.
Kervava jeza vzdiga na-njo v bridkem
Se v mojem sercu, pobegnile so
Vse dobre misli, z biči kačjimi
Obstopajo peklenske me mučivke.

Shrewsburi.

Vtolážite, miladi, zvrelo kri,
Premagajte britkost in serce gnjevno,
Ni dobro, ako sreča se sovraštvo
S sovraštvom. Naj upira se še tako
Sercé, zametati ni dobro ure!
Ponižajte se pred mogočnico!

Marija.

Pred njó! Ne morem se ponižati.

Shrewsburi.

Ponižajte se vender! Govorite
Spoštljivo in ponižno! Terkajte
Na njeno blagodušnost, ne kljubujte.
Sedaj se ne opirajte na svoje
Pravice, kajti zdaj ni temu časa.

Marija.

Ah, izprosila sem pogubo si,

V gorje mi prošnja je uslišana!
Nikdar bi viditi se ne imele!
Nič dobrega ne more to prinesti!
Poprej se bosta ogenj ino voda
V ljubezni družila, poprej bo jagnje
Objemalo serdito, besno tigro,
Preden sprijaznite se najne serci —
Jaz sem preveč razžaljena — preveč je
Žalila ona — Sprave ni med nama!

Shrewsburi.

Ozrite se zaupno ji v obraz!
Saj priča bil sem, kako vaše pismo
Presúnilo ji serce je, solze
Si brisala je iz oči. Ne, ni
Brez serca, ne obupajte nikar.
— Zato pred njó sem prišel k vam, kraljica!
Da vas pripravljam, da vas opominjam.

Marija (zgrabi ga za roko).

Ah, Talbot, vi ste bili vedno zvest
Prijatel moj! — Da v mehki vaši ječi

Ostanem! Težko se mi je storilo,
Ko so mi vzeli vas, o Shrewsburi!

Shrewsburi.

Zdaj pozabite vse in mislite
Le to, dajo ponižno sprejmete.

Marija.

Je tudi Burleigh ž njo, nesreča moja?

Shrewsburi.

Nobeden je ne spremlja, razun Lestra.

Marija.

Lord Lester?

Shrewsburi.

Nič nikár se ga ne bojte.
On ne sovraži vas. Izprosil je
Kraljico, da se vdala je v pogovor.

Marija.

Ah, saj sem znala to!

Shrewsburi.

Kaj pravite?

Paulet.

Kraljica sem gre.

(Vsi se vstran umaknejo, le Marija ostane operta na
Hano.)

Četerti nastop.

Prejšnji. Elizabeta. Grof Leicester. Lovci.

Elizabeta (Leicestru.)

Káko zove se
Ta grad?

Leicester.

Fotheringhaj.

Elizabeta (Talbotu.)

Pošljite v London
Pred nami lovce, Talbot! Množica
Po ulicah se tako silno gnjete.
Ognimo se v zelenje gaja tega,

(Talbot odpravi lovce. Ona meri z očmi Marijo, ter govori Pauletu.)

Preveč me ljubi dobro moje ljudstvo,
Nezmerno, malikvavsko je njegovo
Veselje. Taka čast gre Bogu, ne
Človeku.

Marija.

(ki se je v medlevicah naslanjala med tem na dojnico, se vzdigne in njeno okó se sterne z Elizabetinim očesom. Strese se in verze zopet dojnici na persi.)

Bog, v obličji tem ni serca!

Elizabeta.

Kdo je ta gospa?

(Vsí molče.)

Leicester.

Ti si, o kraljica
V Fotheringhaji.

Elizabeta.

(vede se ko osupnjena, ko bi se čudila; pogleda temno Leicestra.)

Kdo mi je to storil?
Grof Lester!

Leicester.

Prizanesi, o kraljica.
Nebo je tvojo nogo pripeljalo,
Da blagodušna si in milostiva.

Shrewsburi.

Kraljica slavna, odpri svoje serce,
Ozri se milo na ubožico,
Ki pred očesom tvojim trepeta.

(Marija se sklone in se hoče bližati Elizabeti, pa na pol pota obtrepeče; v obrazu se ji bere strašen dušni boj.)

Elizabeta.

Gospoda, kako? Kdo mi rekel je,
Da je poterta? Le prevzetnica je to,
Nesreča njena ni je pripognila.

Marija.

Naj bo! podveržem se še tej britkosti.
Ponižaj se, ponos preblage duše!
Pozabljeno naj bo, kaj sem in kar
Terpela sem, h kolenom padem njenim,
Ki me pahnila je v sramotno ječo.

(Se oberne h kraljici.)

Vas so povišale nebesa, sestra!
Ovila vam je senci srečna zmaga,
Častím Bogá, ki je povišal vas.

(Verže se pred njó na kolena.)

Bodite vi tud blagodušni, sestra!
V sramoti ne pustite me pred sabo!
Stegnite roko, dajte mi desnico,
Vzdignite iz globoke me nadloge!

Elizabeta (umakne se ji.)

Vi ste na svojem mestu zdaj, Marija!
In hvalim božjo milost, ki ni hotla,
Da bi pred vašimi nogami jaz
Ležala, kakor vi pred mojimi.

Marija (živeje.)

Pomislite, da je menljivo vse
Posvetno! da prevzetnost Bog kaznuje!
Njegove strašne jeze ne budite,
Ki vergla me pred vaše je noge. —
Častíte v meni samo sebe zarad
Prič tujih! O, nikar ne sramotite
Kervi tudorske, ki po mojih žilah,
Po vaših žilah teče — Bog nebeški!
Ne stojte nepristopno in osorno,
Ko v morji skala, ktere se zastonj
Topljenec prizadeva okleniti.
Osoda moja in življenje moje
Visi na solzah in besedah mojih;

Zbudíte v sercu mi zaupanje,
Da gane prošnja moja vam sercé,
Ak me pogledate z očesom merzlim,
Zapre sercé mi groza, posuši
Se potok solz in merzlo dregetanje
Zatrè mi vroče prošnje v britkem sercu.

Elizabeta (zaničljivo in ostro.)

Povejte, kaj bi radi, ladi Stuart!
Prosili ste pogovora. Naj zabim,
Da smertno sem razžaljena kraljica,
Naj spolnim sestersko dolžnost. S tolažbo
Vas osrečujem svojega pogleda.
Udala sem se blagodušnosti,
Pravično grajo na-se nakopala,
Da sem se toliko ponižala —
Saj veste, hotli ste me umoriti.

Marija.

Kak bi začela, kako obračala
Besedo, v serce da vam najde pot in
Ga ne razžáli. O, moj mili Bog,
Besedo mi na jezik daj in vzemi
Ji želo, ki bi zbosti utegnilo!
Celo za-sé ne morem govoriti,
Da ne bi vas hudó tožila, ali
Tožiti nočem vas, kraljeva sestra!
— Pravično niste z mano delali;
Kraljica niste vi le, jaz sem tudi,
In vi ste mene v temno ječo vergli.

Prišla sem k vam, pomoči vase prosit,
In vi ste oskrunili gostoljubja
Zakone svete in mednarodno
Pravico, ker ste sunili me v ječo.
Prijatlov zvestih in služabnikov
Ste vzeli mi, v pomanjkanje pahnili,
Postavili pred sodbo me sramotno —
Nič več o tem! Naj večna noč zakrije,
Kar sem prestala, kar sem učakála.
— Naj bo, ne terdim, da ni božja volja:
Vi niste krivi, jaz tud nisem kriva;
Hudoben duh se vzdignil je iz brezdna,
Vsejal sovraštva seme v najne serci,
Ki je kalilo v nežnih letih že
In z nama raslo, prilivali so mu
Ljudje hudobni. Besni derzniki
Orožili so nepoštene roke. —
To je prekletje, ki leži na kraljih,
Da svet na kose tergajo v sovraštvu,
Bude prepir in svado med narodi.

— Zdaj ni med nama tujega jezika.

(Zaupljivo se ji približa in s prosečim glasom.)

Samé stojíve zdaj nasproti si,
Povejte, sestra, kaj je moja krivda?
Popolnoma se opravičim vam.
Ah, da ste slušali me tistikrat,
Ko tako skerbno vas iskala sem!
Ne bilo nikdar bi do tega prišlo,

Ne bile tu na mestu žalostnem
Zadele skup bi v tej nesrečni uri.

Elizabeta.

Obvarovala me je srečna zvezda,
Da nisem stisnila na serce kače.
— Dolžite černo svoje serce, svoje
Rodbine prenapetost, ne osode!
Sovražne pravde bilo ni med nama,
Ko mi prepir vaš stric je napovedal,
Napihnjeni duhovnik, ki hlepi
Po vladi in prederzno roko stega
Po kronah vsih, on vas preslepil je,
Da ste pridéli moje si imena
In gerb, podkúril vam sercé, da z mano
Se pravdate na smert in na življenje.
Pošasti vse je šuntal on na mene:
Duhovnikov jezike, meč narodov,
Orožje strašno verske blaznosti;
Celó v deržavi tu, kjer cvete mir,
Unel požar je divjega mi hrupa. —
Al Bog je z mano, ne z oholostjo
Duhovnikovo. — Moji glavi bil
Namenjen je udarec, vaša pada!

Marija.

Sem v božjih rokah. Ne prevzamete
V oblasti svoji se s kervavim djanjem. —

Elizabeta.

Kdo mi ubrani to? Stric vas je dal

Izgled vsim kraljem, kako naj ravnajo
S sovražniki. V izgled naj bo nočí
Jernejske mi kervava svatovščina.
Kaj mi je rodbina in kaj so mi
Mednarodne pravice? Cerkev terga
Vezi dolžnosti vsake, nezvestobo
In kraljemorstvo ona posvečuje.
Ravnam po uku se duhovnov vaših,
Povejte, kje za vas poroka najdem,
Ak ječo blagodušno vam odprem?
Pod ktero naj ključavnico zaprem
Zvestobo vašo, da bi je ne mogel
Odpreti svet'ga Petra skrivni ključ?
Edino varstvo je oblast in sila,
S zalego kačjo nikdar zveze ni.

Marija.

O, to je žalosten in mračen sum!
Ravnali z mano vedno ste, ko s tujko,
Sovražnico. Ko za nastopnico
Bi bili me izbrali, kot mi gre,
Vam bila bi v hvaležnosti, ljubezni
Prijatlica in srodnica ostala.

Elizabeta.

Tam zunaj, ladi, so prijatli vaši,
Vaš dom je papeštvo, vaš brat je mnih —
Da za nastopnico bi vas izbrala!
Goljufna, izdajavska zanjka taka!
Da zapeljujete mi moje ljudstvo,

Dokler še jaz živim, Armida zvita.
Da mi mladost kraljestva mojega
Prekanjeno v vezi zapletate —
Da vse na novovshajajoče solnce
Obrača se, in jaz. —

Marija.

Bog daj vam mir!
Odpovedujem žezlu se in kroni,
Ah, mojega duha peruta peša,
Ne mika več sveta me veličastvo.
Namen dosegli ste, jaz sem Marii
Le slaba senca še, pogum zaterla
Mi dolga ječa je, vi ste zagrebli
Me v lepem cvetji mojega življenja.
— Sedaj nehajte, sestra! Govorite,
Pokaj ste prišli sem, nikdár ne verjem,
Da prišli mene ste zasmehovat.
Izustite besedo: „Vi ste prosti,
„Marija! skusili ste mojo roko,
„Sedaj spoštujte mojo blagodušnost.«
Življenje milo in svobodo sladko
Ko dar nebešk iz vaše roke prejmem.
— Beseda ena lahko vse popravi,
Izustite jo, ne čakajte dolgo!
Gorjé vam, ako ž njo ne nehate!
Ker, ako z blagim djanjem, z milostjo
Ne ločite od mene se — o sestra!
Ne stala tako bi pred vami, kakor

Pred mano vi, za ta otok bogati,
Za vso zemljo, na ktero morje pluska!

Elizabeta.

Al znate zdaj, da ste premagani?
Je konec li zvijač? Ni več morivca
Pri rokah? Klateža, da bi za vas
Potegnil meč in žalostno poginil?
— Da, konec je, Marija. Nič več ne
Zapeljete nikogar. Svét imá
Vso drugo skerb. Nihče vam noče biti
Četerti mož, ker snubce vi in može
Morite!

Marija.

Sestra! Sestra! O moj Bog!
Vtolaži moje serce!

Elizabeta (jo dolgo zaničljivo gleda.)

To tedaj
Je ljubeznjivost njena, Lester, v ktero
Brez kazni ne pogleda mož noben,
Ki nema je nobena druga ženska!
Zares! prav dober kup je slava bila;
Ki z razuzdanci se pečá, kupuje
Pri razuzdancih dober kup lepoto.

Marija.

To je preveč!

Elizabeta (se zaničljivo smeja.)

Zdaj ste razkrili pravi
Obraz, do zdaj kazali ste predličje.

Marija.

(jeze vroča, vender z blago dostojnostjo.)

V mladosti pala sem v človeške zmote,
Oblast me zapeljala je, skrivala
Pod temnim plaščem nisem svôga pada,
S hinavščino sveta slepila nisem,
S kraljevo prostodušnostjo ravnala.
Naj huje djanje svét o meni vé,
In reči smem, da boljša sem, ko moje ime.
Gorje vam, ako pade častni plašč
Kedaj raz vaših djanj, ki ž njim hinavsko
Pokrivate žerjavico peklensko.
Poštenja niste vi podedovali
Po materi; svét vé, zakaj stopila
Bulenska Ana na morišče je.

Shrewsburi (stopi med kraljici.)

O moj Bog! mora - li do tega priti!
Je to ponižnost in pokorščina,
Marija?

Marija.

Jaz sem se ponižala,
Prestala, kar prestati more človek,
Zapusti me, ponižnost krotkoserčna!
V nebesa zbeži poterpljivost tožna!
Razbij okove naposled in stopi

Iz jame svoje davno skriti čert!
In ti, ki dal morivni si pogled
Razdraženemu bazilisku, daj
Na jezik mi strupeno sulico —

Shrewsburi.

O, vsa iz sebe je! Odpusti hudo
Razdraženi

(Elizabeti zapre jeza besedo, serdito meče oči na Marijo.)

Leicester.

(zeló nemiren, skuša Elizabeto odpeljati.)

Zdivjane ne poslušaj!
Preč, preč! zapusti to nesrečno mesto!

Marija.

Kopile sramoti prestol angleški,
Britanski blagi narod je sleparka
Ogoljufala — Ko poznal bi svét
Pravico, vi pred mano v prahu bi
Ležali, ker jaz sem kraljica vaša!

(Elizabeta naglo odide, lorda za njo, strašno prepadena.

Peti nastop.

Marija. Kenedi.

Kenedi.

Kaj ste storili! Vsa serdita je!
Sedaj je vse zastonj, ves up zgubljen.

Marija (še vsa iz sebe.)

Šla je serdita! V sercu nosi smert!

(Hani se obesi krog vratu.)

Kak mi je dobro, Hana! Vender, vender
Po tolikem zaničevanji in
Terpljenji prišel čas je maščevanja
In zmage! Hribi se valé mi s serca,
Sovražnici sem nož zabola v persi.

Kenedi.

Ubožica! Vas grabi divja besnost,
Nepomirljivo dušo ste ranili;
Blisk ona kuje, ona je kraljica;
Hotivca v pričo ste jo sramotili!

Marija.

Ponižala pred Lestrovim očesom!
On vidil je, poterdil mojo zmago.
Iz visokosti v prah sem jo pobila,
Njegova bliža strele mi ostrila.

Šesti nastop.

Mortimer. Prejšnje.

Kenedi.

O, sir, kak konec. —

Mortimer.

Sam sem slišal vse.
(Migne dojnici, da bi šla na svoje mesto, sam stopi bliže. Vede se jako nemirno in strastno.)

Premagala si jo! Poderla v prah!
Ti bila si kraljica, ona bila
Je hudodelka, tvoj pogum me vnema,
Častim te — Kakor boginja velika
In slavna tu stojiš v trenutji tem.

Marija.

Ste govorili z Lestrom? Izročili
Mu dar in pismo? — Govorite, sir!

Mortimer (jo gleda z ognjenim očesom.)

Kakó te je kraljeva blaga jeza
Obsevala in tvojo ljubeznjivost
Poviševala! Ti si krona žen
Na zemlji!

Marija.

Prosim vas, povejte mi,
Kaj pravi lord, kaj imam upati?

Mortimer.

Kdo? Ta strašljivec, ta zanikernik?
Ne upajte od njega nič in čisto
Nič! Zaničujte, pozabite ga!

Marija.

Kaj pravite?

Mortimer.

On vas bi rešil, on!
In dal vam roko! Stojte! Z mano mora
Se prej na smert in na življenje biti!

Marija.

Ak niste pisma dali mu — je preč!

Mortimer.

Življenje ljubi ta plahún preveč.
Kdor tebe če rešiti in objeti,
V obličje smerti mora se ozreti.

Marija.

In noče za-me zdaj nič več storiti?

Mortimer.

Nič več o njem! Kaj more on, čemu
Je on? Brez njega morem te rešiti.

Marija.

Ah, kaj bi mogli vi!

Mortimer.

Današnji dan
Ni včerajšnji, pomislite, kraljica!
Elizabeta je razdražena,
Beseda vaša jo je hudo zbola,
Zaperte so vse pota milosti.
Zdaj treba djanja, serčnim Bog pomaga,
Življenja kdor ne vaga, je brez blaga,
Pred pervo zarjo boste svobodni.

Marija.

Kaj pravite? To noč! To ni mogoče?

Mortimer.

Slušajte, kaj je sklenjeno. Tovarišev
Sem zbral v kapeli skrivni, spovednik
Je nas spovedal, nam odpustke dal
Za grehe vse, ki smo storili jih
Dozdaj, za vse, ki jih nocoj storimo.
Prejeli sveto rešuje smo teló
Na pragu zadnjega popotovanja.

Marija.

O, kako groze polno pripravljanje!

Mortimer.

Nocojšno noč popnemo se na grad.
Jaz ključe preskerbim. Pomorimo
Čuvaje tvoje, tebe rešimo.
Kar diha v gradu, mora vse umreti
Pod nožem, da nobeden ne ostane,
Ki bi oznanil in ovadil rop.

Marija.

In Druri, Paulet, ječarja moja?
O, raji dasta zadnjo kapljo kervi —

Mortimer.

Najperva padeta pod mojim nožem!

Marija.

Kaj strica, druzega očeta bi —

Mortimer.

Vmoriti čem ga z lastnima rokama.

Marija.

O, grozna hudobija!

Mortimer.

Hudobije
So odpuščene vse. Najhuje smem,
In hočem jih storiti.

Marija.

Grozno, grozno!
Mortimer.

In če kraljico moral bi prebosti,
To sveti hostji sem prisegel danes.

Marija.

Nikar ne za-me toliko kervi. —

Mortimer.

Brez tebe in ljubezni moje ni
Življenja za-me! Naj svetov se vez
Preterga, naj povodenj potopi
Z neskončnimi valovi, kar živi!
Naj vse svetove popeli požar,
Nič druzega, ko ti, ni meni mar!

Marija (umakne se mu.)

Moj Bog! kak govor, sir, in — kak pogled!
— Strah me je vas, vi me odganjate.

Mortimer.

(s zmotenim očesom, v obrazu se mu vidi, da ima zmešano pamet.)

Življenje, kakor smert terpi le eno
Trenutje! Naj me vlečejo v Tiburn,
Naj mi z razbeljenimi kleščami
Teló in ud za udom tergajo,

(naglo se ji bliža z razpetimi rokami.)

Ak smem objeti, draga duša! tebe —

Marija (umakne se mu).

Preč, besni človek!

Mortimer.

Tu na persih teh,
Na ustih teh, ki dihajo ljubezen —

Marija.

Za božjo voljo, sir! Pustite me!

Mortimer.

Bedák je, sreče kdor se če ogniti,
Ki v roke dale so mu jo nebesa.
Vkljub vsemu svetu hočem te rešiti,
In jaz te rešim, slava bode moja
In, kakor Bog živi! — tud roka tvoja.

Marija.

Ah, mi ne pride angel na pomoč!
Osoda strašna! Jezno me gojiš,
Iz ene groze v drugo me derviš.
[Sem - li] rojena, da budim divjanje?
Ljubezen, serd — budi mi trepetanje.

Mortimer.

Sovražijo te uni, jaz te ljubim;
Sovražniki te čejo umoriti,
Tvoj beli tilnik rabeljnu izdati.
Življenje ti izroči radosti,
Ki moraš ga sovraštvu darovati!
S to ljubeznjivostjo, ki ni več tvoja,
Osreči mene, ki te serčno ljubim!
Lej, v tvoje lepe, svilene lase
Zapletajo mertvaške se močí,
Zapleti milo v njihne me vezi!

Marija.

Besedo kako moram čuti, sir!
Naj vam nesreča moja sveta bo,
Če vam kraljeva moja glava ni.

Mortimer.

Raz glavo v prah je pala tvoja krona,
Posvetne slave si obropana,
Ukaži, naj zdrobi se tvoja spona,
Poišči si prijatla, rešnika!
Ostalo tebi nič ni, kakor jasno
Obličja tvojega bájilo krasno.
Nebo na zemlji ono mi odpira,
Nasprot sekiri rabeljnovi tira —

Marija.

O, kdo me reši iz njegove sile!

Mortimer.

Prederzna služba plati se prederzno.
Zakaj junak preliva svojo kri?
Življenju je življenje pervi dar!
Bedak je, ki zastonj ga potopi!
Naj greje vroči me njegovi žar —

(Strastno jo pritisne na persi.)

Marija.

O, moram zavolj moža klicati
Pomoč, ki rešnik moj —

Mortimer.

Nečutna nisi;
Ostrosti merzle svét te ne dolži;
Ljubezni prošnja gane serce ti.
Osrečila si pevca Ricija,
Uplenila te roka Bothwellova.

Marija.

Prederznik!

Mortimer.

Bil je tvoj trinog, pa ti
Ljubila si ga, pred njim tresla se,
Ak morda groza te omaje le,
Na dan, pošasti!

Marija.

Moj Bog! Al divjate?

Mortimer.

Pred mano tudi moraš trepetati!

Kenedi (noter buti).

Vse polno sem jih gre. Od vsih strani
Vojaki vrejo.

Mortimer (kviško plane in za meč zagrabi).

Jaz ubranim te!

Marija.

O Hana, reši me njegovih rok!
Na vek mi vgasnil je rešitve zor.
Ozri se milo na-me, večni Bog!
Na desni sila je, na levi mor!

(Beži v grad, Kenedi za njo.)

Sedmi nastop.

Mortimer. Paulet in Druri, vsa zmešana planeta na oder. Lovci letajo čez oder.

Paulet.

Zaprite vrata. Potegnite brane!

Mortimer.

Kaj se zgodilo je?

Paulet.

Kje je morivka?
Verzite v ječo mi jo najtemnejo!

Mortimer.

Kaj je? Povejte mi, kaj je?

Paulet.

Kraljica!
Prekleta roka! Vragova prederznost!

Mortimer.

Kraljica! ktera?

Paulet.

Naša! Umorjena
Na londonskih je ulicah! (Leti v grad.)

Osmi nastop.

Mortimer. Koj potem Okelli.

Mortimer.

Al meša
Se v glavi mi? Ni nekdo memo tekel
In kričal: Umorjena je kraljica!
Ne, to ni res; bledenje je vročinsko,
Ki v praznih sanjih kaže mi,
Kar je napolnovalo glavo mojo —
Kdo teče sem? Okelli! Tako grozen!

Okelli (noter buti).

Bežite, Mortimer! Bežite! Vse je
Zgubljeno, vse!

Mortimer.

Kaj je zgubljeno?

Okelli.

Ne
Vprašajte dolgo. Urno, urno v beg!

Mortimer.

I kaj je vender?

Okelli.

Derzni naš Sauvage
Je planil na-njo.

Mortimer.

Al je vender res!

Okelli.

Res, res je, o rešite se!

Mortimer.

Ona
Je umorjena, rešena Marija
Iz ječe sede na prestol angleški!

Okelli.

Kdo pravi, daje umorjena!
Mortimer.

Vi!

Okelli.

Ni umorjena, živa je! in jaz
In vi in z nama vsi poginejo.

Mortimer.

Živí?

Okelli.

Uzderžal plašč je sulico,
Morivca razorožil Shrewsburi.

Mortimer.

Živí?

Okelli.

Živi, da vse nas pogubi!
Pobegnite, že gaj zapirajo.

Mortimer.

Kdo bil je tako besen?

Okelli.

Barnabit
Tulonski, kterega globoko ste
Zamišljenega vidili v kapeli,
Ko nam razlagal mnih cerkveno je
Prekletje na angleško knežinjo.
Prijel se pervega je pripomočka,
Da bi s prederznim djanjem osvobodil
Katolško cerkev, mučeniško krono
Si s tem pridobil! Le duhovniku
Je svoj namen zaupal, djanja lotil
Se je na poti londonski — nesrečno.

Mortimer (po dolgem molčanji).

O, tebe strašna, jezna roka tepe,
Ubožica! Zdaj moraš ti umreti,
Tvoj angel sam te treščil je v pogubo.

Okelli.

Povejte mi, kam vi pobegnete?
Jaz pojdem skrit se v gozde severne.

Mortimer.

Bežite! Vodi Bog stopinje vaše!
Jaz tu ostanem, skusim jo rešiti,
Če spodleti, voljan sem smert storiti.

(Odideta na nasprotne strani.)

Pervi nastop.

Grof Aubespine. Kent in Leicester.

Aubespine.

Gospoda, kako je kraljici? Ves
Prestrašen sem še in strahu omamljen.
Kak pripetila se je hudobija
V osredji najzvestejega naroda?

Leicester.

Zločinec ni Anglež; vaš človek je,
Francoz, podložnik kralja vašega.

Aubespine.

Gotovo besen človek!

Kent.

Katolik,
Grof Aubespine!

Drugi nastop.

Prejšnji. Burleigh v pogovoru z Davisonom.

Burleigh.

Berž naj smertna spiše
Se sodba in pritisne na-njo pečat
— Potem naj brez odloga se kraljici
Zroči, da jo podpiše. Urno! Pojte
Brez obotavljanja.

Davison.

Koj bo gotova.

Aubespine. (Burleighu).

Lord, zvesto moje serce je deležno
Veselja splošnega na tem otoku.
O, hvala Bogu! da ubranil je
Kraljici glavo jekla smertnega!

Burleigh.

Čast njemu, ker je osramotil naše
Sovražnike!

Aubespine.

Naj ga ubije strela,
Ki lotil se peklenskega je posla!

Burleigh.

Ki lotil se in ki gaje podkúril!

Aubespine (Kentu).

Če vas je volja, slavni lordmaršal,
Pustite me h kraljici, prosim vas,

Da ji voščila svojega gospoda
In kralja k nogam položim ponižno. —

Burleigh.

Grof Aubespine, ne trudite se.

Aubespine (uredovno).

Vem, kaj sem dolžen.

Burleigh.

Vi ste dolžni to
Deželo brez odloga zapustiti.

Aubespine (osupne).

Kaj? Kako to?

Burleigh.

Svetost poslanstva vas
Varuje dansi še in ne več jutro.

Aubespine.

Sem se pregrešil v čem?

Burleigh.

Ak imenujem
Pregreho, kazni ne odide več.

Aubespine.

Jaz sem poslanec, lord, pravica moja —

Burleigh.

Ne varuje deržavnih izdajavcev.

Leicester in Kent.

Ha! Kaj je to?

Aubespine.

Milord, premislite —

Burleigh.

Dobili potni list so pri morivcu,
Ki ga je podpisala vaša roka.

Kent.

Je to mogoče?

Aubespine.

Mnogo potnih listov
Sem že podpisal, jaz ne vidim v serce
Človeku.

Burleigh.

V vaši hiši je opravil
Morivec spoved.

Aubespine.

Moja hiša je
Odperta.

Burleigh.

Vsem sovražnikom angleškim.

Aubespine.

Naj se preišče.

Burleigh.

Varite se tega!

Aubespine.

Jaz sem razžaljen, z mano moj vladar,
Moj kralj razterga zvezo sklenjeno.

Burleigh.

Raztergala jo že kraljica je,
Francozu v zakon roke ne podá.
Lord Kentski! Ukazujem vam, da grofa
Z vso varnostjo odpravite na morje.
Napalo ljudstvo je razdraženo
Njegovo hišo in orožja našlo
Na kupe; hoče ga raztergati,
Če ga le najde; skrijte ga, da vleže
Tegota se. — Vi ste mi porok za-nj!

Aubespine.

Rad grem in zapustim deržavo to,
Kjer se teptá z nogami narodom
Pravica, kjer igrača so pogodbe —
Odgovor dá moj kralj —

Burleigh.

Naj pride po-nj!
(Kent in Aubespine odstopita.)

Tretji nastop.

Leicester in Burleigh.

Leicester.

In tako zvezo ste raztergali,
Ki ste sklenili brez prevdarka jo
In brez poklica. Slaba hvala vam!
Kaj ste storili za Angleško vi?
Milord, vaš trud se slabo je poplačal.

Burleigh.

Imel namen sem dober; ali človek
Obrača, Bog oberne. Blagor mu,
Ki roko sme, ko jaz, na serce deti!

Leicester.

Skrivnostne vaše mreže svét pozná,
Ki va-nje hudodelnike deržavne
Lovite. — Zdaj je vam ugoden čas,
Milord! Odkrijte strašno hudodelstvo;
Skrivnost še krije hudodelnike.
Preiskovavna sodba se odpre,
Da zvagajo po pravdi se besede,
Da sodijo pogledi se in misli.
Tu ste vi mož, da ni enacega,
Deržavni Atlant, Anglija sloni
Na vaših ramah.

Burleigh.

Vi, milord, ste mojster;
Ker take zmage, kakor jezik vaš,
Beseda moja nikdar ni dobila.

Leicester.

Kaj hočete s tem reči, lord?

Burleigh.

Kaj niste
Zvabili vi za herbtom mi kraljice
K Fotheringhajskem gradu? Govorite!

Leicester.

Za herbtom vam! Kdaj balo se, milord,
Je djanje moje čela vašega?

Burleigh.

Da bili bi v Fotheringhaj kraljico
Zvabili? Ne! Kraljice niste vi
Zvabili tje! — Kraljica bila je
Tak dobra, da je tje zvabila vas.

Leicester.

Kam zopet to leti, milord?

Burleigh.

Preblaga,
Ki se je ondi vedla kot kraljica!
Preslavna zmaga na prekrotko jagnje!
O dobra, milostiva knežinja!
Takó so derzno te zasramovali
In te izdali brez usmiljenja!
Da! to tedaj je blagodušnost vaša
In milost, ki se vas je polotila
V deržavnem svetovavstvu! Da! zato je
Marija tako slaba, zaničljiva
Sovražnica, da vredno ni se ž njeno
Kervjó oskruniti! Namera zvita!
Prav dobro ste skovali jo! Le škoda,
Nabrúsili preveč, da odletela
Je ost.

Leicester.

Nevrednež! Urno z mano! Pred
Elizabeto daste mi odgovor!

Burleigh.

Tam mene najdete — al glejte! lord,
Da ondi vam ne zmanjka besedi! (Odide.)

Četerti nastop.

Leicester sam, potem Mortimer.

Leicester.

Spoznal, ujél me je. Kakó na sled
Mi prišel je zaviti človek ta!
Gorje mi, če ima dokazov! Ako
Kraljica zve, da sem se pogovarjal
Z Marijo! — Moj Bog, kaka ostro ona
Obsodi me! Oči odpre ji moj
Hinavski, zviti, zapeljivi svet,
Nesrečno prizadevanje, da sem
V Fotheringhaj izpeljal jo! Spozná,
Kak zvito sem zakopal jo v sramoto,
Sovraženi protivnici izdal!
O, tega mi ne odpusti nikoli!
Premišljeno zazdi se vse kraljici:
Celó pogovora izid grenkobni,
Zasmehovanje, zmaga vražnice;
Sum na-me pade, da orožil sem
Morivca jaz, ki vergla vmes ga je

Osode strahovite pest kervava!
Zgubljen, zgubljen sem! Ha! kdo sem leti!

Mortimer (prileti v strašnem nemiru in se plašno ozira).

Grof Lester! ste sami? ste prav sami?

Leicester.

Bežite, derznik! Kaj pri meni čete?

Mortimer.

Na sled so prišli nam in tudi vam;
Lord, pazite!

Leicester.

Bežite!

Mortimer.

Znajo tudi,
Da bil je zbor pri grofu Aubespinu —

Leicester.

Kaj meni mar!

Mortimer.

Da se ga je morivec
Vdeležil —

Leicester.

To je vaša skerb. Prederznik!
Kaj mene mešate v kervavo djanje?
Sami branite svoje hudobije!

Mortimer.

Lord, poslušajte vender!

Leicester ( v hudi jezi).

V pekel z vami!
Kaj se pripenjate, ko hudi duh,
Na moje pete! Še poznam vas ne!
Z morivci nemam nič opraviti.

Mortimer.

Vi nočete poslušati. Svarit
Sem prišel vas: tud vam na sled so prišli.

Leicester.

Ha!

Mortimer.

Prišel veliki blagajnik je
Potem, ko se nesreča je zgodila,
V Fotheringhaj, kraljičine je shrambe
Preiskal, našel —

Leicester.

Kaj?

Mortimer.

Začeto pismo
Kraljičino do vas —

Leicester.

Ubožica!

Mortimer.

V njem prosi ona, da bodite mož
Beseda. Vam ponuja svojo roko,
Prejete opominja vas podobe —

Leicester.

Peklensko oglje!

Mortimer.

Pismo ima Burleigh.

Leicester.

Zgubljen sem!

(Hodi med naslednjimi besedami Mortimerjevimi v obupu sem ter tje.)

Mortimer.

Na delo, dokler je še čas in sebe
In njo rešite! Iz zaderge se s prisego
Izvijte, zmislite izgovore,
Nesrečo odvernite! Moja moč je
Pri kraji. Razkropljeni so tovarši,
Raztergane vse niti naše zveze.
Na Škotsko jaz nabirat novih grem
Prijatlov; zdaj je v vaši roci vse.
Storite vse, kar morete!

Leicester (postoji, naenkrat mirno).

Storim!

(Odpre vrata in zavpije.)

Trabanti! noter!

(Častniku, ki pristopi z oroženimi ljudmi.)

Tega izdajavca
Deržavnega izročam vašim rokam,
Zarota strašna je prišla na dan,
Jaz grem kraljici vse oznanit. (Odide.)

Mortimer.

(stoji v začetku ves omamljen, pa se kmalo zavé in ozre zaničljivo na Leicestra).

Nesramnež! Naj bo, saj sem to zaslužil.
Zakaj pa upal sem nevrednežu?
Življenje njemu hrani moja smert,
Moj grob mu resna biti mora berv.
— Omolkne jezik moj. Le reši se!
Podreti sabo v jamo nočem te,
Še v smerti mar mi tvoje zveze ni,
Življenje vragu je edino blago.

(Častniku, ki ga hoče prijeti.)

Kaj češ, trinoštva rob podkupljeni?
Jaz sem svoboden, serce te čerti (Potegne bodalec.)

Častnik.

Orožje ima — Vzemite mu ga!

(Va-nj se zaženejo, on se jim ubrani.)

Mortimer.

V trenutji zadnjem svobodno odpre
Naj se sercé in jezik razvozla!
Čert, kletev in poguba vam, ki ste
Boga izdali in kraljico svojo!
Ki obernili herbet v nezvestobi
Posvetni in nebeški ste Marii,
Prodali se kraljici — kopilétu —

Častnik.

Preklinja, čujete! Zgrabite ga!

Mortimer.

O, duša ! Nisem mogel te oteti,
Tedaj izgled ti krepkodušen dam.
Marija sveta, ti mi pot razsveti
V nebeški dom iz solznih zemskih jam!

(Prebode se in pade stražniku v naročje).

Peti nastop.

Kraljičina soba.

Elizabeta s pismom v roci. Burleigh.

Elizabeta.

Tje me je zvabil! Treščil me v sramoto!
O, izdajavec! Pred sovražnico
Slovesno me pripeljal! O, takó še
Nobena žena ni izdana bila.

Burleigh.

Ne morem razumeti, kako, s ktero
Močjo in čarovno zvijačo mu
Je obveljalo, da prekanil je
Modrost kraljice moje.

Elizabeta.

O, sramote
Umreti moram! Kako smelo je
Slabosti moje zaničaval. Njo
Sem mislila ponižati in bila
Ponižana sem sama!

Burleigh.

Zdaj spoznavaš,
Da dobro, zvesto sem ti svetoval.

Elizabeta.

Zadela me je kazni huda šiba,
Ker nisem poslušala modrega
Nasveta vašega! In kako njemu
Ne bila bi verjela? Kako mogla
Sem bati se v prisegah najzvesteje
Ljubezni take zanjke? Komu smem
Verjeti, ko prevaril me je on,
Ki sem pred vsemi ga povišala?
Ki bil mi vedno je naj bolj pri sercu,
Ki sem mu dovolila, da obnaša
Na dvoru tem se ko gospod in kralj!

Burleigh.

In ravno v času tem te je izdal
Tej zavidljivi škotski knežinji!

Elizabeta.

O, to sramoto mi s kervjó opere!
— Povejte, al je sodba spisana?

Burleigh.

Da! kakor zapovedala si sama.

Elizabeta.

Umreti mora, naj jo vidi mréti,
Za njeno glavo naj njegova pade.

Iz serca njega sem iztergala.
Ljubezen se je ohladila, jeza
Unela se, iz visočine naj
Telebi v žrelo jame najglobeje!
Naj bo spomin ostrosti, kakor bil je
Izgled slabosti moje. Naj se verže
Na dno temnice toverske. Izvolim
Sodnike, da ga sodijo. Zapadel
Ostrosti je zakona.

Burleigh.

Ali silil
Bo pred-te, da se opraviči —

Elizabeta.

Kako
Se more opravičiti? Ne priča
Na-nj to pisanje? Hudobija je
Njegova kakor beli dan očita!

Burleigh.

Pa ti si blagoserčna, milostiva,

Ko ga ugledaš, ko stoji pred tabo —

Elizabeta.

Nič več, nič več ga nočem viditi!
Ste zapovedali, da pred oči,
Ko pride, mi ne sme?

Burleigh.

Ukazal sem!

Plemič (pristopi).

Lord Lester!

Elizabeta.

Derznik! Préd-se mu ne dam.
Recite mu, naj zopet gre, od kodar
Je prišel.

Plemič.

Tega si ne upam reči
Milordu, tudi bi mi ne verjel.

Elizabeta.

Povišala sem tako ga, da bolj
Bojé služabniki se moji njega
Od mene!

Burleigh (plemiču).

Prepovedala mu je
Kraljica priti pred obličje svoje.

(Plemič obotavljaje se odide.)

Elizabeta (po kratkem molčanji).

In če pri vsem tem bi mogoče bilo,
Če mogel bi se opravičiti!
Povejte, ni mogoče, da je to le progla,
Ki jo nastavila mi je Marija,
Da me razpre s prijatlom najzvestejim?
O, ona je prebito zvita tica!
Ak je písala pismo le za to,
Da vseje v persi meni sum strupeni,
Da njemu, ki čertí ga, jamo skoplje —

Burleigh.

Al dobro vse premisli, vladarica —

Šesti nastop.

Prejšnja. Leicester.

Leicester.

(silam prilomi, s zapovedovavnim obnašanjem).

Nesramneža bi vidil, ki zavrača
Od praga me kraljice moje.

Elizabeta.

Ha,
Prederznik!

Leicester.

Meni pot zapirati!
Ak sprejme Burleigha, tud mene mora!

Burleigh.

Vi ste prederzni, lord; brez dovoljenja
Lomastite sem noter, ko razbojnik.

Leicester.

In vi, milord, nesramni ste zelo,
Da vtikate se v to. Kaj? Dovoljenje?
Na dvoru tem nikogar ne poznam,
Da Lestru dovoljenje in ukaze
Bi dajal. (Ponižno se bliža Elizabeti.)

Le iz ust kraljičinih —

Elizabeta (ne pogleda ga).

Spred mojega obličja, spridenec!

Leicester.

Glas neprijazen čujem v teh besedah
Milorda, svojega sovražnika,
Ne milostne Elizabete svoje.
— Jaz na Elizabeto svojo se
Opiram — ti si poslušala njega,
Boš mene tud.

Elizabeta.

Nesramnež, govorite?
Pomnožite zločinstvo! Hudobijo
Tajíte!

Leicester.

Naj odstopi ta nadležnik
— Lord, odstopite, kar imam s kraljico
Jaz govoriti, prič ne potrebuje.
Lord, odstopite!

Elizabeta (Burleighu).

Ostanite, lord!

Leicester.

Čemú med tabo je in mano tretji!
S preljubljeno kraljico imam posel —
Ne odpovem pravic se, ki gredo mi —
Pravice te so svete, hočem, da
Odstopi lord!

Elizabeta.

Vam prístova ponosna
Beseda!

Leicester.

Prístova mi res, ker sem
Presrečni mož, ki tvoja milost me
Najviše ceni, ki povzdignila
Me je nad tega, nad možé vse druge!
To prednost mi je dalo tvoje serce.
Za Boga! kar ljubezen mi je dala,
To branim do poslednje kaplje kervi.
— Naj on odstopi — dveh trenutji mi
Je treba, da vse s tabo poravnam.

Elizabeta.

Zastonj me skušate s zvijačo vjeti.

Leicester.

Ujél te blebetavec je, kraljica,
Jaz pa bom sercu tvojemu govoril,
In kar počel sem v tvojo upajoč
Veliko milost, zagovarjal bom
Pred samim tvojim sercem. — Druge ne
Priznavam sodbe, le samó sercé
Kraljice mile!

Elizabeta.

Ravno to, nesramnež!
Pogublja vas — Pokažite mu pismo,
Lord!

Burleigh.

Tuje!

Leicester.

To pisala je Marija!

Elizabeta.

Berite in umolknite!

Leicester (ko prebere, mirno).

Sum ná-me
Letí, smem vender upati, da me
Zgolj prazni, puhli sum ne pogubi!

Elizabeta.

Tajite, ako morete, da niste
Pečali se skrivaj z Marijo, vzeli
Podobe, ji rešitve obetali?

Leicester.

Težavno bi ne bilo, ko bi kriv bil,
Zavreči pričanje sovražnice!
Al moja vest je čista; ne tajim,
Da piše zgolj resnico!

Elizabeta.

Vender no,
Hudobnež!

Burleigh.

Lastni jezik ga pogublja.

Elizabeta.

Izpred oči mi! v ječo — izdajavec!

Leicester.

Ne, izdajavec nisem. Prav ni bilo,
Da skrival tebi sem početje to;
Namen je bil posten, da se ukradem
V skrivnost sovražnici in jo potarem.

Elizabeta.

Izgovor prazen —

Burleigh.

Lord, vi mislite —

Leicester.

Prederzno igro sem igral, to vém,
In le grof Lester smel na dvoru tem
Se je prederzniti takovih del.
Svét vé, kako sovražim jaz Marijo.
Visoka stopnja in zaupanje,
Ki ž njim kraljica moja me časti,
Zatreti mora dvombo vsako v moje
Poštenje; mož, ki tvoja milost ga
Pred vsemi druzimi možmi veliča,
Hoditi sme po lastni derzni poti,
Da vse stori, kar mu dolžnost veleva.

Burleigh.

Milord, pošteno delo se ne skriva!

Leicester.

Milord! pred delom blebetate vi,
Vi svoja dela trobite po svetu,

To je po vaše, ali ne po moje,
Jaz delam prej, potem pa govorim!

Burleigh.

Vi govorite zdaj, ker morate.

Leicester.

(ponosno in zaničljivo ga z očmi meri).

In vi se báhate, da Bog vé kaj
Storili ste, kraljico rešili,
Zaroto zadušili — Vi vse veste,
Očesu vašemu ne more nič
Oditi. O, oslepljeni bahač!
Čeravno vohate na vse strani,
Še danes prosta bila bi Marija,
Ko jaz zarote bi no bil zadušil.

Burleigh.

Vi zadušili —

Leicester.

Jaz, milord. Kraljica
Zanašala se je na Mortimerja,
Serce mu je odkrila, dala mu
Kervav ukaz, ker stric njegov ni hotel
Spolniti njene volje. Ali ni
To tako bilo?

(Kraljica in Burleigh se osupnjena pogledata.)

Burleigh.

Kje ste čuli to?

Leicester.

Ni tako? Kje imeli ste oči,
Da niste vidili, kakó vas je
Prekanil Mortimer, katoličan,
Orodje Guizov, ljubljenec Mariin,
Butica vrela, ki je prišel sem
Osvobodit Marijo, umorit
Kraljico —

Elizabeta (grozno osupnjena).

Mortimer!

Leicester.

Mariine mi
Je pisma nosil, v past sem ga ujel,
Še danes so imeli jo iz ječe
Potegniti, v trenutji tem mi je
Povedal sam, dal straži sem ga v roke.
V obupu, ko je vidil svojo mrežo
Raztergano, se je usmertil sam!

Elizabeta.

O, strašno, strašno sem prevarjena!
Ta Mortimer!

Burleigh.

Sedaj, sedaj seje
Zgodilo to, ko jaz sem vas zapustil?

Leicester.

Zarés mi je hudó in jako žal,
Da se usmertil je. Ko bi še živel,

Njegovo pričanje bi me gotovo
Opralo suma in očistilo.
Zato izročil sem ga straži v roke.
Nedolžnost moja pokazala jasno
Bi svetu se po najostreji pravdi.

Burleigh.

Umoril se je, pravite. Al sam?
Al ste ga vi?

Leicester.

Sramotni sum! Prašajte
Vojaka, kemu sem ga v roke dal!

(Stopi na prag in klice. Častnik telesne straže pristopi.)

Povejte, sir, kraljici, kak umerl
Je Mortimer!

Častnik.

Na straži bil sem ravno
V dvorani prednji, ko odperl je vrata
Milord mi velel viteza zapreti,
Ker je deržave naše izdajavec;
In vedel se je, kakor besen človek,
Izderl bodalec je, preklinjal strašno
Kraljico, v persi sunit si bodalec,
Še preden je mogoče bilo mu
Ga vzeti.

Leicester.

Sir, dovolj je! Pojte. Dosti
Kraljica vé! (Častnik odide.)

Elizabeta.

O, pekel izdajavski!

Leicester.

Kdo rešil tebe je tedaj? Lord Burleigh?
Je vedil za nevarnost, ki te je
Oplétala? Jo je odvernil on?
— Tvoj zvesti Lester bil je angelj tvoj!

Burleigh.

Grof! kaj ugodno vam je Mortimer
Umerl.

Elizabeta.

Ne vem, kaj rekla bi. Verjamem
In ne verjamem vam in mislim, da
Ste krivi in da niste krivi. Bog vé! —
O, kak čertím jo, ki me v toliko
Gorje zagreba!

Leicester.

Na morišče ž njo!
Zdaj sem za njeno smert. Moj svèt je bil,
Naj se pusti ji mila luč življenja,
Dokler se za-njo ne potegne meč.
Zdaj se je to zgodilo — toraj hočem,
Da sodba izverši se brez odloga.

Burleigh.

Vi, vi to svetvate!

Leicester.

Čeravno se
Upíra mi to zadnje sredstvo, vender
Spoznavam zdaj in verjem, da zahteva
Kraljičino življenje njeno smert:
Zato je svet moj, naj ukaže se,
Da pelje ona koj se na morišče!

Burleigh (kraljici).

Ker tako zvesto misli zdaj milord,
Je moj nasvet, naj izverši on sam
Povelje smertno.

Leicester.

Kako? Jaz?

Burleigh.

Da! Vi!
Najbolje rešite se suma, lord,
Če vi ukážete, da glava vzame
Marii se, katero, kakor svet
Pripoveduje, ste ljubili vi.

Elizabeta (Leicestra z očmi meri).

Nasvet je dober. Naj zgodi se tako.

Leicester.

Visoka moja stopnja bi imela
Me varovati tako žalostnega
Ukaza; pristova veliko bolje

Burleighu, nego meni. Kdor kraljici
Stoji tak blizo, kakor jaz stojim,
Ne smel bi nič nesrečnega storiti.
Da pa pokažem zvesto svoje serce,
Da volji zadostim kraljičini,
Znebim pravice svoje visokosti
In zoperni dolžnosti se udam.

Elizabeta.

Lord Burleigh naj imá jo z vami!

(Temu.)

Lord.

Skerbite, da se naglo da ukaz.

(Burleigh odide; zunaj se čuje hrup).

Sedmi nastop.

Grof Kentski. Prejšnja.

Elizabeta.

Kaj je, lord Kentski? Kaj je hrup le-tá
Po mestnih ulicah? Kaj je?

Kent.

Kraljica!
Krog grada zbira množica se gosta
In jako sili, da se ji prikážeš.

Elizabeta.

Kaj hoče ljudstvo?

Kent.

Strah po mestu gre,
Da je v nevarnosti življenje tvoje,
Da klatijo morivci se okrog,
Ki ná-te jih poslal je rimski papež,
Da katoliki so se spuntali,
Marijo namerjavajo oteti
In za kraljico razglasiti jo.
Druhal veruje in divja. Le glava
Mariina, ak pade dansi še,
Vtolaži in umiri množico.

Elizabeta.

Kaj? Kako? S silo mi grozi druhal?

Kent.

Druhal se ne vtolaži, ne odjenja,
Dokler ji smertne sodbe ne podpišeš.

Osmi nastop.

Burleigh. Davison s pisanjem. Prejšnji.

Elizabeta.

Kaj ste prinesli, Davison?

Davison (bliža se, resnobno).

Kraljica,
Ti si povelje dala —

Elizabeta.

Kaj je?

(Ko hoče prijeti pisanje, jo strah in trepet spreleti.)

Moj Bog!

Burleigh.

Poslušaj, ljudstva glas je božji glas.

Elizabeta.

(ne vé, kaj bi storila, bojuje se sama seboj).

Gospoda moja, kdo mi porok je,
Da čujem res naroda vsega glas
In glas sveta! Ah, kako se bojim,
Če spolnim želje ljudstvu zdaj, da ne bi
Glasu nasprotnega pozneje čula,
Da ne bi ravno grajali me ti,
Ki zdaj me k djanju tako silijo!

Deveti nastop.

Grof Shrewsburi. Prejšnji.

Shrewsburi.

Kraljica! premotili bi te radi,
Ne daj se premotiti, terdno stoj!

(Ko zagleda Davisona s pisanjem.)

Se je zgodilo že? Nesrečen list
V tej roci vidim. Naj kraljici v tem,
Trenutji pred oči ne pride.

Elizabeta.

Blagi
Grof Shrewsburi! Napenjajo vse žile.

Shrewsburi.

Kdo smé te siliti? Ti si kraljica,
Pokaži tukaj veličanstvo svoje!
Ukaži molk sirovi množici,
Ki s silo krati voljo ti kraljevo,
Pokaži, da je tvoja sodba prosta.
Bojezen, slepa zmota vlada ljudstvo,
Ti si razdražena, ti si v nesvésti,
Človeško bitje, zdaj ne smeš soditi!

Burleigh.

Že davno je razsojeno. Ne praša
Se več za sodbo, ampak le za kazen.

Kent.

(ki je odstopil, ko je prišel Shrewsburi, verne se.)

Hrup rase, ljudstvo se ne dá krotiti.

Elizabeta (Shrewsburi).

Zdaj vidite, kakó me silijo!

Shrewsburi.

Odloga prosim le. Poteza ena
Peresa more vzeti mir in srečo
Življenju tvojemu. Premišljevala
Si mnogo let, te smé le-tó trenutje
Ko ljut vertinec sabo potegniti?

Počakaj malo, da vihar ti v sercu
Potihne. Čakaj ure mirneje.

Burleigh (s živo jezo).

Odlašaj, čakaj, mudi, da deržava
Stoji v plamenu, obvelja poslednjič
Sovražnici namenjena moritev.
Ohranil Bog je trikrat tvojo glavo,
Dans te je skoraj smert objela; skušaš
Bogá, če enkrat čudeža še upaš.

Shrewsburi.

Zaupaj Bogu, ki te s čudežem
Je štirkrat rešil, ki je dansi moč
Dal slabi roki starčevi, da je
Premagala zdivjanega morivca!
Ne terkam zdaj z besedo na pravico,
Zdaj časa ni, ne moreš čuti je
V viharji tem. Le to ohrani v sercu!
Zdaj treseš ti pred živo se Marijo,
Ni treba tebi žive bati se,
Pa tresi se pred mertvo, umorjeno,
Iz groba dvigne se, s kervavo šibo
In maščevavnim duhom nad deržavo
Popnè se jezno, ljudstvu serca spre
In v vročem serdu ná-te zdraží jih;
Zdaj jo čertí Britanec, ker se je
Boji; al njeno smert bo kaznoval,
Imenoval ne bode reve več
Sovražnice deželne vere, vidil

Bo v njej le vnuko kraljev, mučenico
Sovraštva! Vidila premembo boš
Koj, ko je več ne bo; obhodi London,
Ko se spolnilo je kervavo djanje;
Pokaži ljudstvu se, ki te vriskaje
Sicer obsipa, in boš vidila
Britanijo in ljudstvo čisto drugo,
Ker tebe več ne bo obsevala
Pravica sveta, ki podvergla ti
Je serca! Strah, trinoštva strašni drug,
Pred tabo trepetaje bo korakal
In s potov vseh, na ktere stopiš, ljudstvo
Podil. Je kdo v deržavi brez skerbi,
Če pade posvečena njena glava?

Elizabeta.

Ah, Shrewsburi! Vi ste rešili mi
Življenje dansi, nož morivcev ste
Od mene odvernili. — Da zadèrl
Morivec bi ga v moje persi bil,
Končan bi bil prepir in dvombe prosta,
In čista vse krivice bi ležala
V tihotni, mirni raki zdaj. V resnici!
Življenja sita sem in vladanja!
In ako mora ena naju pasti,
Da živi druga — in drugače ni,
To vidim — ne smem biti tista jaz,
Ki pade? Naj izbere moje ljudstvo.
Nazaj mu veličanstvo dam njegovo.

Nebesa priča so mi, da živela
Narodu sem, ne blagru lastnemu.
Če upa od priliznjene Marije,
Kraljice mlajše, dneve srečneje,
Prestol in krono rada zapustim,
V samoto tiho v Woodstock vernem se,
Kjer sem v mladosti bivala ponižno,
Kjer sem, v zavetji pred nečimerno
Posvetno visokostjo, sama v sebi
Iskala visokosti in je našla.
Za vladarico nisem stvarjena!
Vladavec biti mora terd, osoren,
In moje serce milostljivo je.
Otok ta vladala sem dolgo srečno,
Ker bilo druzega mi treba ni,
Ko srečo vsipati med svoje ljudstvo,
Zdaj prišla perva težka je dolžnost,
In čutim, da sem brez močí —

Burleigh.

Za Boga!
Ko moram čuti tako nekraljeve
Besede iz kraljičinih ust, bil bi
Dolžnosti, domovini izdajavec,
Ko bi še dalje molčal. — Rekla si,
Da ljubiš svoje ljudstvo bolj od sebe.
To zdaj poterdi! Ne izbiraj sebi
Miru, deržave ne izdajaj vihram.
— Pogledaj vere! Mora s to Marijo

Se spet verníti krivoverstvo?
Menih tu vladati, na novo priti,
Iz Rima papežev poslanec, naše
Cerkve zapirat, naše kralje metat
S prestola? Tebe terjam za vse duše
Podložnikov. Kraljica, djanje tvoje
Odreši jih al večno pogubi.
Tu ni na pravem mestu ženska milost,
Narodov blagor perva je dolžnost;
Če rešil ti je Shrewsburi življenje,
Odrešim jaz Angleško. — To je več!

Elizabeta.

Pustite, da to reč premislim sama!
Tolažbe pri ljudeh ni, svéta ni!
Sodnika višega o tem poprašam,
Storim, kar vdihne večna mi modrost —
Gospoda, dosti!

(Davisonu.) Ostanite blizo!

(Lordi odhajajo. Le Shrewsburi stojí še nekaj trenutji pred kraljico s pomenljivim pogledom; potem odide počasi silno žalosten.)

Deseti nastop.

Elizabeta (sama).

Peklenska ljudska tlaka! Vražja sužnost!
O, kako sita sem prilizovati
Maliku se, ki v sercu ga sovražim!

Kdaj vender sedem mirna na prestol!
Menitev moram spoštovati, [?]
Podložnikov iskati, vgajati
Druhali, ki ji vgaja le slepar;
O, ta ni kralj, ki mora svetu streči!
Le on je kralj, ki dela, kakor mu
Je drago in mu treba ljudstva ni
Po hvali prašati. — Zakaj sem bila
Pravična, sovražila svojevoljnost
Vse žive dni? Da sem zvezala sama
Roke si v pervi sili tej, ki se
Ogniti je ne morem. Obsojéva
Izgled me, ki dajala sem ga sama.
Ko delala bi kruto, kakor španska
Marija, ki je vladala pred mano,
Brez graje bi kraljico v grob pahnila!
In [Sem - li] svobodno imela voljo?
Zakaj sem vladala pravično? Sila
Potrebe, ki uklepa v spone tudi
Svobodno voljo kraljem, mi je to
Krepost velevala. — S sovražniki
Obdani mi derži le vdano ljudstvo
Na glavi omahljivo krono. Vse
Deržave kopne zemlje hrepene
Pahniti me iz visokosti v prah.
Prekletje meče nespravljivi papež
Na mojo glavo in izdaja me
Francoz s poljubom lažnim, Judovim;
Španjol pripravlja mi na planem morji

Pregrozovito, pogubljivo vojsko;
Na neoroženo kraljico vstal je
Vesoljni svet! Pravic nagoto moram
S krepostmi kriti sjajnimi; svét vé,
Da nisem knežjega rodu zakonska
Hči. Lastni oče me je osramotil.
Sovražniki so razgernili mojo
Sramoto in postavljajo mi to
Marijo, ko perteči strah, nasproti.

Storiti moram konec temu strahu!
Naj pade njena glava, da bo mir!
Mučivka mi je ona in strašilo,
Ki ga poslala mi osoda je!
Kjer sem sadila nado in veselje,
Leži na poti mi peklenska kača,
Iztergala je milega iz rok mi,
Ukradla ženina! Marija Stuart
Je vsa nesreča, ki me v lice luska!
Ko nje mèd živimi ne bode več,
Bom svobodna, ko čisti zrak na gorah.

(Nekaj časa molči.)

Kak zaničljivo me je gledala!
Z očesom hotla meje v prah pobiti!
O, reva, jaz imam orožje bolje,
To rani smertno, to te pogubi!

(Gre naglo k mizi in popade za pero.)

Jaz sem kopile? Ti uboga stvar!
Kopile sem le, dokler ti živiš,
Ko padeš ti, s teboj tud dvomba pade,

Al sem, al nisem knežjega rodu.
Ko zbirati Anglež ne bo več mogel,
Spočeta sem v zakonski postelji!

(Podpiše naglo, s krepko roko, spusti potem pero iz rok in se strahoma odmakne. Potem pozvoni.)

Enajsti nastop.

Elizabeta. Davison.

Elizabeta.

Kje so ostali lordi?

Davison.

Šli mirit
Razdraženo so ljudstvo. Koj se je
Umirilo, ko se prikazal je
Grof Shrewsburi: „Ta je, ta je!" je glasov
Sto klicalo „ta rešil je življenje
Kraljici! Poslušajte moža, naj
Bolj verlega Britanca! »Zdaj začel
Je plemeniti Talbot govoriti,
Posvaril ljudstvo je z besedo krotko,
Govoril tako jasno, tako krepko,
Da otažilo se je ljudstvo, tiho
Domú je šlo.

Elizabeta.

Omahljiva druhal,
Ki vsaka sapa jo vali sebó!
Gorje mu, ki naslanja se na slabi

Ta terst! — Že prav, sir Davison, le pojte.

(Ko pride Davison do vrat.)

Ta list — vzemite ga nazaj, izročam
Ga vaši roki.

Davison.

(ozrè se na list, ter se prestraši).

Tvoj podpis, kraljica!
Si razsodila?

Elizabeta.

Podpisala sem,
Ker se ogniti sili nisem mogla,
Kaj če papir ta razsoditi? eno
Imé ne umori nikogar.

Davison.

Tvoje
Imé, kraljica, pod pisanjem tem
Razsoja vse, mori, ko živa strela
Iz viška bije, ker zapoveduje
Sodnikom, da imajo brez odloga
V Fotheringhaj poslati rabeljna,
Da smert kraljici škotski napove,
Da jo usmerti, ko se pervi dan
Zazna. Tu ni odloga! V smert jo treščim,
Ak to pisanje dam iz svojih rok.

Elizabeta.

Da, sir, osodo važno Bog je v vaše
Roke položil. Sir, prosite ga,

Da vas z modrostjo svojo razsvetli.
Jaz grem, storite vi dolžnosti svoje. (Hoče iti).

Davison (stopi ji na pot).

Nikar, kraljica! ne zapusti me,
Dokler mi nisi razodela volje.
Je treba tu modrosti druge še,
Ko tvoj ukaz po čerki dopolniti?
— Si dala ta ukaz ti v mojo roko,
Da spolni se nemudoma po čerki?

Elizabeta.

To bode, mora umnost vaša vam —

Davison (hitro in strahotna ji v besedo seže).

Ne moja! Bog obvaruj me! Pokornost
Vsa umnost moja je. Služabnik tvoj
Soditi tukaj čisto nič ne sme.
Pomota majhna je tu kraljemorstvo,
Rodi gorje brez kraja in brez konca.
Dovoli, da sem v tej veliki reči
Orodje slepo in brez lastne volje.
Oznani jasno mi povelje svoje:
Kaj hočeš ti s kervavim tem ukazom?

Elizabeta.

Ime njegovo vam oznanja vse.

Davison.

Tedaj ti ukazuješ, da se spolni?

Elizabeta (obotavljaje se).

Ne rečem tega, straši me ta misel.

Davison.

Al hočeš, da ga obderžim pri sebi?

Elizabeta (hitro).

V nevarnost svojo. Vi ste odgovorni.

Davison.

Jaz? Sveti Bog! Povej mi, kaj želiš?

Elizabeta (nepoterpežljivo).

Jaz hočem, da se ta nevšečna reč
Ne jemlje v misli dalje, da imám
Saj enkrat in na večne čase mir.

Davison.

Daj mi besedo eno le. Povej,
Določi, kaj počnem naj s tem pisanjem!

Elizabeta.

Povedala sem vam, ne mučite
Me dalje.

Davison.

Ti si mi povedala?
Celó nič nisi mi povedala —
O, spomni se, kraljica moja!

Elizabeta (z nogo ob tla udari.).

Sitnež!

Davison.

Poterpi! Malo dni sem še le v službi!
Ne vém še, kako mora se beseda
Na dvorih in pri kraljih sukati.
Narava prosta me je odgojila,
Zato poterpi s zvestim svojim hlapcem!
Naj ti besede žal ne bo, ki poduči me,
Ki mi dolžnosti stavi pred oči —

(Bliža se ji, ko bi jo prosil; ona mu ob oberne herbet; on stoji v obupu, potem pa govori serčno).

Nazaj to pismo vzemi! vzemi ga!
Ko živo oglje peče v roke me.
Ne voli mene v strašno opravilo.

Elizabeta.

Storite, kar sem zapovedala! (Odide.)

Dvanajsti nastop.

Davison. Koj potem Burleigh.

Davison.

Šla je! brez svéta zapustila me!

Kaj čem početi s tem pisanjem strašnim?

Bi ga obderžal, ali ga izročil?

(Burleighu, ki pristopi.)

O, prav, da prišli ste, milord! Vi ste
V deržavno službo pripeljali me.
Rešite me iz nje. Prevzel sem jo,

Ker nisem je poznal. Lord, dovolite,
Da vernem se v temoto, kjer ste vi
Me našli; nisem, nisem za to službo —

Burleigh.

Kaj je? Bodite serčni! Kje je sodba?
Poklicala je vas kraljica.

Davison.

V hudi,
Najhuji jezi me je zapustila,
O, dajte svet mi, pomagajte mi!
Razjasnite mi to peklensko dvombo!
Tu-le je sodba in — podpisana!

Burleigh (naglo).

Je? Dajte, dajte sem!

Davison.

Ne smem.

Burleigh.

Zakaj?

Davison.

Razločno mi še volje ni —

Burleigh.

Razločno? Podpisala je. Le sem!

Davison.

Naj spolnim — naj ne spolnim. —Bog! kaj vem,
Al ima se spolniti, al se nema?

Burleigh (silneje va-nj tišči).

Koj mora se spolniti. Dajte sem!
Vi ste zgubljeni, če odlašate.

Davison.

Zgubljen, milord, sem, ako se prenaglim.

Burleigh.

Bedak ste, brez možganov! Dajte sem!

(Izterga mu pisanje iz rok in odleti ž njim.)

Davison (letí za njim).

O, stojte! Vi me v brezno sujete!

Pervi nastop.

Hana Kenedi vsa v černi obleki, z objokanimi očmi, v velikí tihi žalosti pečati zavitke in pisma. Večkrat globoko vzdahne in preneha v delu; vidi se, da vmes tiho moli. Paulet in Druri pristopita tudi v černi opravi; za njima prinašajo strežaji zlate in sreberne posode, ogledala, podobe in druge dragotine, ter jih postavljajo v dno izbe. Paulet izroči dojnici skrinjico z lišpom napolnjeno in pisanje, ter ji znamenje da, da je popis tistih reči, ki so jih prinesli strežaji. Ko zagleda dojnica te reči, se ji milo stori. Vsi spet odidejo, le Kenedi ostane, Melvil pristopi.

Kenedi (zavpije, ko ga ugleda).

Melvil, vi prišli ste! Vas zopet vidim!

Melvil.

Da, zvesta Hana, vidiva se zopet!

Kenedi.

O, dolga, britka bila je ločitev!

Melvil.

In žalostna in grenka je vernitev!

Kenedi.

Moj Bog! Vi prišli ste —

Melvil.

Jemat slovo
Za večno od kraljice.

Kenedi.

Zdaj še le,
Ob smertni njeni uri puščajo
Se pred obličje ji nekdanji znanci.
O, dragi sir, ne prašam, kako se
Je vam godilo, ne razkladam vam
Terpljenja, ki smo ga prebili, kar
Iztergali so vas zmed naše srede.
Saj pride temu še pozneje ura!
Melvil! Melvil! smo morali ta dan
Učakati, ta dan nesreče britke!

Melvil.

Nikar si ne topiva britkih serc!
Dokler bom živ na svetu, jokal bom,
Nič več ne bode lic mi jamčal smeh.
Obleke černe nikdar več ne slečem!
Vse žive dni za njo bom žaloval;
Al dans bom stanoviten. Obljubite
Mi tudi vi, da bolečine boste
Krotili — in če vsi žalujejo
Obupno, serce ji midva dajajva,
Na smertni poti bodiva podpora!

Kenedi.

Melvil! Če mislite, da potrebuje
Podpore najne na tej britki poti,
Ste v zmoti! Ona sama daje nam
Izgled poguma blazega. Nikar,
Nič se ne bojte! Ko kraljica in
Junakinja umerje ona.

Melvil.

Kako
Sprejela smertno oznanilo je?
Čul sem, da bila ni pripravljena.

Kenedi.

Ni bila ne. — Drug strah jo je moril.
Ni tresla se zbog smerti, ampak zbog
Rešitelja. — Obljubljena je bila
Svoboda nam. Da reši nas to noč

Iz ječe, je obljubil Mortimer.
In v upanju in strahu, v težki dvombi,
Al izročiti smé osebo svojo,
Kraljevo čast prederznemu mladenču,
Kraljica čakala je bele zore.
— Nastane šum in terkanje po gradu,
Na uho bijejo nam mnoge kladva;
Menili smo, da so rešitelji.
Up miga nam, življenja sladka želja
Prebuja vnovič se z močjo neskončno —
Zdaj vrata se odprejo — noter stopi
Sir Paulet in oznani, da tesarji
Postavljajo pod nami smertni oder!

(V veliki bolečini se od njega oberne.)

Melvil.

Pravični Bog! povejte, kako je
Prebila strahovito to premembo ?

Kenedi.

(čez nekaj časa, ko se ji spet nekoliko serčnost poverne.)

Počasna ni stopinja iz življenja!
Naenkrat, naglo, v enem hipu mora
Zameniti se časno z večnim; Bog
Je milost dal kraljici v tem trenutji,
Da je od sebe vergla z dušo serčno
Posvetni up in s terdno, živo vero
Nebés se oklenila. Knežinje
Ni osramotil bledi strah, ne tožba,

Najmanjša ne besedica. Potem
Še le, ko čula je, da jo izdal
Nesramno je lord Lester, ko je čula
Osodo britko drazega mladenča,
Ki za-njo padel je v pogubo strašno
In ji odnesel zadnji up, so se ji
Očí s solzami napolnile zarad
Nesreče tuje, ne osode lastne.

Melvil.

Kje je zdaj, [smem - li] stopiti pred-njó?

Kenedi.

Ostalo noč je čula in molila,
Prijatlom dala v pismih je slovo,
Poslednje poročila zapisala,
Sedaj počiva malo; zadnje spanje
Jo krepi.

Melvil.

Jeli kdo pri njej?

Kenedi.

Zdravnik
Domači Burgoin in njene ženske.

Drugi nastop.

Margareta Kurl. Prejšnja.

Kenedi.

Gospá, kaj nam imate sporočiti?
Se je kraljica že zbudila?

Kurl (solze briše).

Je že
Napravljena. — Želi, da greste k njej.

Kenedi.

Grem koj.

(Melvilu, ki hoče ž njo iti.)

Melvil, čakajte malo, da je
Pogled vaš ne pretrese. (Odide.)

Karl.

Melvil! stari
Opravnik dvorni!

Melvil.

Da, opravnik sem!

Kurl.

Opravnika ni treba več tej hiši!
— Melvil! vi prišli ste iz Londona,
Kakó godi se možu mojemu?

Melvil.

Pripoveduje se, da ga spusté,
Ko —

Kurl.

Ko kraljice več ne bo na svetu!
O, malovredni, zlobni izdajavec!
On drage naše je gospé morivec;
Njegovo pričevanje jo je sterlo.

Mevil.

Da, tako je.

Kurl.

Naj se pogrezne v pekel!
S krivičnim pričanjem je sterl kraljico —

Melvil.

Miladi Kurl! premislite besede!

Kurl.

Priseči hočem Bogu na sodišču,
Iz oči v oči možu ponovim,
In glas raznesem med vesoljni svet,
Da je umerla po nedolžnem —

Melvil.

Bog daj!

Tretji nastop.

Burgoin. Prejšnja. Potem Hana Kenedi.

Burgoin (zagleda Melvila).

O, Melvil!

Melvil (objame ga).

Burgoin!

Burgoin (Margareti Kurl).

Kozarec vina
Pripravite kraljici! Ali urno! (Kurl odide.)

Melvil.

Kaj? Je kraljici slabo?

Burgoin.

Krepka je,
Pogum junaški krepi jo in misli,
Da ni jedi ji treba; ali še
Je čaka težek boj, naj njeni se
Sovražniki ne hvalijo, da ji
Je strah pred smertjo sterl krepotno serce,
Ak ji slabost natorna vzame moč.

Melvil (dojnici, ki pristopi).

Al sprejme mene?

Kenedi.

Koj bo sama tukaj,
— Dozdeva se mi, da se čudite,
In da me prašajo očesa vaše,
Kaj ta krasota če pred smertno uro?
— O, sir, terpeli smo pomanjkanje,
Ko smo živeli; smert nas bogati.

Četerti nastop.

Prejšnji. Dve druge Mariine služabnici, tudi v černi obleki. Ko zagledate Melvila, na glas zajokate.

Melvil.

Vaj' vidim tu! Kakó smo spet se našli!
Gertruda, Rozamunda!

Druga služabnica.

Poslovila
Se z nami je! V trenutji zadnjem hoče
Se z Bogom pogovarjati.

(Pristopite še dve druge služabnici, oblečene kakor prejšnje; na obrazu se jima bere žalost.)

Peti nastop.

Prejšnji. Margareta Kurl prinese v zlatem kozarcu vina, postavljaje ga na mizo, se derži za stol s trepetajočo roko; v obrazu je bleda.

Melvil.

Miladi, kaj vam je? Od kod ta strah?

Kurl.

Moj Bog!

Burgoin.

Kaj je?

Kurl.

O, kaj sem vidila!

Melvil.

Zavédite se! Sporočite, kaj je?

Kurl.

Ko nesla sem kozarec po stopnicah
Deržečih mimo spodnje sobe, so se
Odperle vrata — Jaz ozrem se noter —
Zagledam — moj Bog!

Melvil.

Kaj ste vidili?

Kurl.

Preprežene so bile s černim suknom
Od tal do stropa stene, stal na sredi
Je velik oder tud s preprogo černo,
Na njem ležala klada s černim pertom
In zraven nje blazina, pri blazini
Nabrušena sekira. Soba polna

Je ljudstva bila, ki pritiskalo
K mertvaškemu je odru in daritve
Pričakovalo s kervoločnostjo.

Druga služabnica.

O, Bog, usmili se kraljice naše!

Melvil.

Bodite serčni! Sem gre!

Šesti nastop.

Prejšnji. Marija, belo, pražnje oblečena, za vratom ima verižico, na kteri visi Jagnje božje, za pasom kronico, v roci sveto razpetje, v kitah diadem, z dolgo, černo, odgernjeno tančico. Ko pristopi, razdelé se pričujoče osebe na obé strani v veliki žalosti. Melvil se nehote na koleno zgrudi.

Marija.

(ozre se z mirno visokostjo na vse.)

Kaj plakate? Zakaj žalujete?
Imeli bi se z mano veseliti,
Da bliža konec se nadlogi moji,
Da težke moje spone se drobe,
Odpira ječa moja, da vesela
Na angelskih perutih duša dviga
Tje gori se, kjer večna je svoboda.
Ko bila sem sovražnici prevzetni
Izdana, pahnjena v terpljenje britko,
V sramoto — slavna, svobodna kraljica,

Tedaj sem bila milovanja vredna!
— Prijatlica resnobna, bližnja smert,
Ozdravi bolečine! S černim plaščem
Pokrije milo dni sramote moje,
Človeku, ki zabredel je globoko,
Osoda zadnja zopet čast poverne.
Na glavi čutim zopet staro krono;
Ponos kraljevi v plemeniti duši!

(Pristopi nekoliko bliže.)

Melvil, ste tu? Sir blagi, tega ne!
Vstanite! Prišli k moji zmagi ste,
Ne k moji smerti, sreča mi je došla —
In tega res ne bila bi verjela —

V sovražne roke zgolj ime mi ne
Zapade, ker prijatel zvest stoji,
Ki terdi z mano eno vero, v smerti
Za pričo mi na strani. Blagi vitez,
Povejte, kako se je vam godilo
V deželi tej sovražni, neprijazni,
Od kar so vas odtergali od mene?
Bolelo me za vas je vedno serce.

Melvil.

Nič manjkalo mi ni, le bolečina,
Da ti pomagati ne morem, mi je
Sercé morila.

Marija.

Kako se godi
Didjeru, staremu ključarju? Ali

Gotovo spi že davno v tihi zemlji,
Ker mnogo let je nosil že na ramah.

Melvil.

Te milosti, mu ni še skazal Bog,
Živi še, da mladost pokoplje tvojo.

Marija.

Da bila bi pred smertjo srečo vžila,
Le eno dušo mile rodbine
Objela! Ah, le-tó mi dano ni!
Umreti moram tu na tujem svetu,
Solze le vam po meni bodo lile!
— Melvil, voščila svoji rodbini
Izročam zvestim vašim persom, — Kralja
Kerščanske zemlje, svaka blagoslavljam
In vso francozko hišo kraljevo,
In blagoslavljam strica kardinala,
Henrika Gviza, ujca blazega,
In papeža, namestnika sinú
Božjega, ki me tudi blagoslavlja,
Katoliškega kneza, ki mi je
Obljubil, da me reši, da maščuje
Se zarad mene; vseh sem spomnila se
Teh v svoji oporoki, dar ljubezni,
Čeravno majhen, bodo spoštovali.

(Oberne se k služabnikom.)

Priporočila vas sem bratu, kralju
Francozkemu, on poskerbi za vas
In dá vam novo, milšo domovino.

Če vam je draga zadnja moja prošnja,
Ne ostanite na angleški zemlji,
Da se napihnjeni Anglež ne pase
V nesreči vaši, v prahu vas ne gleda,
Ki bili meni ste do konca zvesti.
Pred svetim mi razpetjem obljubite,
Da zapustite to neblaženo
Deželo koj, ko mene več ne bo!

Melvil (dotakne se križa).

Prisegam ti v imenu vsih.

Marija.

Kar revi
Obropani mi je ostalo še,
Kar smem po lastni volji razdeliti,
Vse to med vas sem razdelila; upam
Da bodo spoštovali mojo voljo.
Tud to je vaše, kar na smertni poti
Na sebi imam. — Dovolite mi
Še enkrat lišp sveta na poti v večnost!

(Gospicam.)

Vam, moja Aliks, Jedert, Rozamunda
Poročam biserje, opravo svojo,
Ve ste še mlade in mladost raduje
Nad lepotinami se svetnimi.
Ti Margareta, ti imaš pravice
Naj več do moje blagodušnosti,
Zapuščam tebe najnesrečnejo

Na svetu tem; zavolj krivice se
Ne bom nad tvojim možem maščevala,
To razodene oporoka moja —
Ti zvesta moja Hana, ti ne ljubiš
Zlatá in bleska dragih kamnov, tebi
Blago najdraže je spomin na-mé.
Darujem ti to ruto! Z lastno roko
Sem vezla v britkih urah tebi jo,
Utkala va-njo vroče svoje solze;
S to ruto mi oči zavezi ti,
Ko pride čas. — Želim, da službo to
Poslednjo skaže moja Hana mi.

Kenedi.

O, Melvil! tega ne prebijem jaz!

Marija.

Stopite bliže, da se poslovim
Še z vami.

(Podaja jim roké, in vsi poklekajo pred njo, ljubijo ji roke in britko jokajo.)

Varuj Bog te, Margareta —
Bog s tabo, Aliks. — Hvala, Burgoin,
Za zvesto službo. — Tvoja usta, Jedert,
Gore ko ogenj. — Vžila mnogo sem
Sovraštva, pa ljubezni tudi mnogo!
Naj mojo Jedert blag osreči mož,
Ljubezni hoče to gorkó sercé, —
Ti, Berta, boljši del si izvolila,
Ostati češ nebes nevesta čista.

O, hiti, da obljubo svojo spolniš!
Nečimerno je vse posvetno blago,
To vidiš nad kraljico svojo! Dosti!
Bog z vami! Bog obvari vas na vedno!

(Naglo se od njih oberne; vsi odstopijo, le Melvil ostane.)

Sedmi nastop.

Marija. Melvil.

Marija.

Posvetne vse reči sem poravnala
In upam, da ne bo na uni svet
Za mano tožb človeških in sovraštva.
Le nekaj težko še na duši mi
Leži, ji brani, da ne more se
Svobodno in veselo dvigniti.

Melvil.

Odkrij mi serce, zlajšaj svojo dušo,
Prijatlu zvestemu skerbi zaupaj.

Marija.

Stojim na stermem robu večnosti;
Pred strašnega sodnika stopim kmalo,
In še se nisem z Bogom spravila:
Zaperta pot je spovedniku k meni.

Nebeške hrane svetih zakramentov
Iz rok lažnjivih se duhovnov branim.
Umreti hočem v veri svoje cerkve,
Edina ta je pot k zveličanju.

Melvil.

Umiri serce. Živa, sveta želja
Pred Bogom je v potrebi to, kar djanje.
Trinoštvo veže le roke človeku,
Pobožno serce pne se prosto k Bogu,
Beseda mertva je, al vera živa.

Marija.

Ah, Melvil! serce samo si ni dosti,
Poroštva vidnega zahteva vera,
Da terdno svetih se nebes oklene.
Zató včlovečil seje božji sin,
Darí nebeške, nevidljive je

V telo vidljivo po skrivnosti vdihnil.
— Visoka, sveta, božja cerkev nam
Gredi naslanja na nebeške vrata;
Katoliška, vesoljna se ji pravi,
Ker le občinska vera krepi vero;
Kjer mnoštvo moli in častí Bogá,
Se dviga plamen iz žerjavice,
Popenja duh v visoke se nebesa.
— Ah, srečni, ki jih združena molitev
V veselih urah zbira v hiši božji!
Olepšan je oltar, prižgane sveče,
Zvon poje in zažiga se kadilo,

V opraví mašni vladika stojí,
Poprime kelih, dela čezinj križ,
Spremínjevanja čudež oznanuje;
Pred istinitim Bogom verno ljudstvo
Pokleka. — Ah! odločena sem jaz
Edina, k meni ne predere
Nebeški blagoslov.

Melvil.

O, tudi k tebi
Je prišel! Vsemogočnemu, zaupaj!
Mladike suha veja v roci vere
Pognati more! On, ki storil je, da
Privrel iz žive skale je studenec,
Postaviti oltar ti v ječi more
In kupo to, telesno okrepčavo,
V nebeško okrepčavo premeniti.

(V roko vzame kupo, ki na mizi stoji.)

Marija.

Melvil, vas prav razumem? O, prav, prav!
Tu ni duhovnika, ni cerkve, ne
Telesa rešnega — al govori
Zveličar: Kjer se dva človeka v mojem
Imenu združita, sem jaz med njima.
Duhovnika Gospodu posvečuje
Sercé nedolžno in življenje sveto,
— Bodite mi, čeprav ne posvečeni,
Duhovnik, božji sel, ki mir deli.

— Vam hočem se spovedati in jezik
Vaš naj oznani mi zveličanje.

Melvil.

Če hrepeni sercé po tem tak močno,
Kraljica, védi, da v tolažbo dušno
Storiti more tudi čudež Bog.
Ti praviš, da tu ni duhovnika,
Ni cerkve in ne rešnega telesa.
— Lej, motiš se. Tu je duhovnik božji,
Tu je v telesu rešnem živi Bog.

(Pri teh besedah se odkrije, ter ji pokaže hostijo v zlatí škudelici.)

Duhovnik prišel sem te spovedavat,
Na poti smertni ti oznanjat mir,
Zato prejel sem sedem posvečenj,
Od svetega očeta sem prinesel
To hostijo, ki jo je sam posvetil.

Marija.

Tedaj na smertnem pragu mi je še
Pripravljena nebeška sreča! Kakor
Nebeščan na oblacih zlatih se
Na zemljo spušča, kakor nekdaj je
Apostelna iz ječe angel rešil,
Čuvajev meč, zapah ga vzderžal ni,
Z močjo je stopil skoz zaperte vrata,
Z nebeškim veličastvom v ječi stal:
Tak stopil k meni je nebeški sel,
Ko me okanil je vsak svetni rešnik!

— Vi, nekdaj moj služabnik, ste sedaj
Služabnik višnjega Bogá, njegova
Beseda! Kakor vi poklekali
Pred mano nekdaj ste, pred vami v prahu
Klečim ponižnica. (Poklekne predinj.)

Melvil (stori križ čez-njo).

V imenu
Očeta, sina in duhá! Marija,
Kraljica! si sprašala svojo vest,
Obljubiš in prisežeš, da resnico
Boš govorila pred resničnim Bogom?

Marija.

Odperto vam in njemu je sercé.

Melvil.

Govori, kteri greh ti vest očita,
Kar spravila si z Bogom se poslednjič?

Marija.

Sovraštvo in zavid polnila sta
Mi grešno serce, maščevanje je
Dívjalo v mojih persih, odpuščanja
Sem upala od Boga grešnica,
In sama nisem mogla zopernici
Zanesti.

Melvil.

Ti je greha žal, je terden
Tvoj sklep iz sveta v spravi se ločiti?

Marija.

Resničen, kakor upam v božjo milost.

Melvil.

Ti še kak drugi greh serce teži?

Marija.

Ne le s sovraštvom, razžalila z grešno
Ljubeznijo neskončno sem dobroto.
S pregrešno strastjo sem ljubila moža,
Ki bil mi je nezvest in me izdal je!

Melvil.

Ti žal je greha, se je od malika
K ljubezni večni serce obernilo?

Marija.

O, bil je hud in težek boj sercá,
Vez zadnja grešna je raztergana.

Melvil.

Ti še kak drugi greh očita vest?

Marija.

Ah, dolg kervav, spovedan davno že,
Povrača z novim strahom se nazaj,
Vali se černo pred nebeški raj
V trenutji, ko me kliče Bog pred se.
Kraljevega moža sem umorila,
Rokó in serce zapeljivcu dala!
Cerkvene kazni ostro sem prebila.
Al moja duša se ni umirila.

Melvil.

Te serce ne dolží pregrehe druge,
Še nespovedane, nespokorjene?

Marija.

Zdaj znadeš vse, kar serce mi teži.

Melvil.

Pomisli, da je blizo Vsevedoči!
Na kazni misli, s kimi sveta cerkev
Zamolčanemu grehu žuga! To je
Pregreha, ki zagreba v večno smert,
Pregreha je na svetega duhá.

Marija.

Naj meni večna milost zmago dade,
Za druge grehe moja vest ne znade.

Melvil.

Bogu zakrivaš svoje hudodelstvo,
Ki smert na glavo ti je nakopalo,
Se nisi vdeležila Parijeve
In Babingtonove izdaje grešne?
To djanje plača s časno smertjo tebe,
Želiš, da tudi v večno te zagrebe?

Marija.

Stopiti v večnost sem pripravljena,
In stopim pred sodnika strašnega,
Še preden perva ura mi odbije,
Verjemi: serce grehov ti ne krije.

Melvil.

Pomisli dobro! serce je lažnjivo.
Zvijačno morebiti se ognila
Besede si, ki te pred Bogom toži,
Čeravno v hudodelstvo privolila
Je tvoja volja. Védi, da oko,
Ki gleda v serce, ni oslepljeno!

Marija.

Vse kneze na pomoč sem klicala,
Da bi rešili me iz spon sramotnih,
Al nikdar nisem z djanjem in naklepom
Življenja vražnice se dotaknila!

Melvil.

Tedaj sta krivo pričala pisarja?

Marija.

Kar rekla sem, to je. Kar pričala
Pisarja sta, naj sodi Bog!

Melvil.

Tedaj
Na smertno klado glavo položiš
Prepričana, da si nedolžna?

Marija.

Milost
Mi Bog je skazal, da operem dolg
Kervavi s smertjo nezasluženo.

Melvil (stori križ čez-njo).

Umri tedaj, spokori s smertjo ga!
Ko vdano jagnje na oltarji padi!
Naj spravi kri, kar je grešila kri,
V slabosti ženski v greh zabredla si,
Človeških zmot, slabost seboj ne nese
V življenje večno duh zveličani.
Z oblastjo oznanujem ti, ki jo
Imám, da vezem in da razvezujem:
Vsi grehi tebi odpuščeni so,
Ker spokorjena verješ, upaš, ljubiš!

(V podobi kruha jo obhaja.)

Zavžíj v zveličanje telo presveto!

(Vzame kelih, ki stoji na mizi, blagoslovi ga in podá. Ona se obotavlja ín se ga z roko brani.)

Vžij sveto resno kri, prelito za-te!
Vžij jo! to milost skazal ti je papež!

(Pod podobo vina jo obhaja.)

In kakor si s telesnim prahom zdaj
Skrivnostno se združila z Bogom svojim
Se poveličan angel veselila,
Na veke se z nebeščani družila
Boš ondi v domovini vekovití,
Kjer ni terpljenja, kjer ni žalosti.

(Postavi kelih na mizo. Zunaj se začuje šum, on se pokrije in gre na prag. Marija moli pobožno na kolenih.)

Melvil (verne se).

Terd boj še čaka te: si dovolj terdna,
Da zmagaš vse britkosti in sovraštvo?

Marija.

Nič več se ne bojím. Sovraštvo svoje
Sem in ljubezen Bogu darovala.

Melvil.

Pripravi se tedaj, da sprejmeš lorda
Burleigha ino Lestra. Tukaj sta.

Osmi nastop.

Prejšnja. Burleigh. Leicester in Paulet, Leicester obstoji zadej in pobesi oči. Burleigh, ki pazi na-nj, stopi medinj in med kraljico.

Burleigh.

Prišel sem, ladi, da mi daste zadnje
Ukaze.

Marija.

Hvala, lord!

Burleigh.

Kraljičina
Je volja, da se vam ne krati nič,
Kar je pravično.

Marija.

Oporoka moja
Oznani vam poslednje moje želje,
Zročila sem jo v Pauletovo roko,
Le prosim, da natanko spolni se.

Paulet.

Bodite brez skerbi.

Marija.

Pustite moje
Služabnike na Škotsko brez žalitve,
Al na Francozko, kamor si želé.

Burleigh.

Že prav!

Marija.

In ker ne sme počivati
Telo mi v posvečeni zemlji, prosim,
Da zvesti ta služabnik na Francozko
Prenese moje serce k rodbini.
— Ah, saj je bilo vedno tam!

Burleigh.

Naj bo.
Sicer nič več —

Marija.

Pozdravite kraljico
Angleško, mojo sestro, in recite
Ji, da odpuščam ji iz serca smert,
Da se kesam tegote včerajšnje.
Naj Bog ohrani jo in dade ji
Prihodnjost srečno!

Burleigh.

Govorite! Ste
Še tistih misli? Nočete dekana?

Marija.

Odpustil mi je grehe Bog. — Sir Paulet!
Vi ste terpeli mnogo zarad mene,
Podporo vzela starosti sem vam,
Nikar se ne spominjajte s sovraštvom
Po smerti me —

Paulet (dá ji roko).

Bog z vami! Mir vam bodi!

Deveti nastop.

Prejšnji, Hana Kenedi in druge kraljičine služabnice pristopijo z velicim strahom; za njimi rabelj z belo palico v roki; zadej za njim se vidijo skoz odperte vrata oroženi ljudje.

Marija.

Kaj ti je, Hana? Da, sedaj je čas!
Prišel je rabelj vsmertit me. Ločiti
Se moramo. Preljubi, z Bogom, z Bogom!

(Služabnice se obešajo na-njo z veliko žalostjo; Melvilu.)

Vi, dragi sir in zvesta moja Hana,
Spremita me na zadnji moji poti —
Lord, ne kratite mi dobrote te!

Burleigh.

Jaz nemam te oblasti.

Marija.

Kako, lord?
To malo prošnjo bi kratili mi?
Poštujte moj spol! Kdo-li služi mi
Pri smerti? Volja moje sestre ni,
Gotovo ne, da v meni se razžali
Moj spol, da se dotakne moška me
Sirova roka!

Burleigh.

Na kervavi oder
Ne sme nobena ženska stopiti —
Upitje njeno ino stokanje —

Marija.

Ne bode stokala! Porok sem vam
Za krepko dušo dobre svoje Hane!
Usmiljeni bodite! Ne ločite
Od zveste me dojnice moje v smerti!
Na rokah me prinesla je v življenje,
Naj spremi z milo roko k smerti me.

Paulet (Burleighu).

Lord, dovolite!

Burleigh.

Naj bo!

Marija.

Zdaj na svetu nič
Več nemam —

(Vzame sveto razpetje in ga poljubi.)

Moj zveličar! Moj zveličar!
Kot ti razpel na križu si roké,

Tak zdaj razpni jih, da me va-nje prejmeš.

(Oberne se k odhodu, okó se ji ujame z Leicestrovim očesom, ki ves trepeta. Ona se začne tresti, koleno se ji šibi,

toliko da ne pade. Leicester jo vjame v naročje; ona ga nekaj časa resno gleda; ali on ne more sterpeti njenega

pogleda.)

Grof Lester, vi ste mož beseda, zdaj
Spolnujete obljubo, ki ste mi
Jo dali, zdaj me peljete iz ječe!

(Leicester je čisto potert. Ona nadaljuje).

Da, Lester, nisem mislila hvaležna
Vam biti za edino svobodo,
Imeli ste mi osladítijo,
Menila sem, da novega življenja
Zasije solnce mi na vaši strani,
V ljubezni vaši. Ni me sram odkriti
Vam te premagane slabosti zdaj,
Ko v večnost grem, kjer bodem duh zveličan,
Ki ga posvetno nagnjenje ne skuša. —
Bog z vami, spremlja naj vas dobra sreča!
Vi smeli ste snubiti dve kraljici!
Zavergli in izdali vdano, vroče
Ste serce, da prevzetno pridobite.
Elizabeti k nogam pokleknite!
Da vam plačilo bi ne bila kazen!
Bog z vami! — Zdaj na svetu nič več nemam!

(Marija odide, rabelj pred njo, Melvil in Hana na straneh, Burleigh in Paulet zadej; drugi žalostno za njo gledajo, dokler jo vidijo, potem odidejo skoz oboja stranska vrata.)

Deseti nastop.

Leicester (ostane sam).

Jaz še živim! Življenja sit še nisem!
Se stropa teža ne podira ná-me?
Me ne pogoltne noč peklenske jame?
Ah, kaj sem zgubil! Kako ceno, kako
Nebeško srečo sem od sebe vergel!
— Zveličan duh na grozno gre morišče,
Obup, ves pekel v persih mi divja
— Kam mi pobegnil hrabri je pogum?
Prišel sem, da zatarem glas sercá,
Da gledam pod sekiro rabeljnovo
Kervave njene glave smertni znoj,
Pogled mi njeni vzel je mir, pokój,
Presunil serce s sulico ljubezni. —
— Zaverženec, ti nisi, kar si bil!
Zakaj bi v babjih solzah se topil?
Ljubezni sreča te je zapustila,
Sovražno ti je herbet obernila.
Jeklen oklep ti mora serce kriti!
Studena skala tvoje čelo biti.
Hudobno delo moraš doveršiti,
Da klete plače ne zgubiš! O, molči,
Usmiljenje! Oči, bodite kamen!
Grem k smerti, naj divja peklenski plamen!

(Gre s krepko nogo proti vratom, skoz ktere je šla Marija, na sredi pota obstoji.)

Zastonj! zastonj! ves pekel mi grozi!
Ne morem strašne smerti gledati.
Čuj! kaj je bilo to? Tam so že —
Pod mojimi nogami se pripravlja
Prestrašno djanje. Čujem govorico.
V beg! v beg! iz hiše, kjer je strah in smert!

(Hoče skoz druga vrata pobegniti, ker so pa zaklenjena, telebi nazaj.)

Kaj? Me je vrag priklenil na to mesto?
Al moram čuti, kar ne morem gledat'?
Dekanov glas — Čuj! — opominja jo —
Čuj! — sega mu v besedo. — Glasno moli. —
S krepotnim glasom. — Tiho — vse je tiho!
Le stok se čuje, žensko žalovanje —
Čuj! — slačijo obleko ji — podnožje
Premikajo — pokleká — vrat na klado —

(Ko te besede z vedno večim strahom izgovori in nekoliko pomolči, naglo se po celem životu strese in na tla zgrudi; ob enem se začuje od spodej žalosten jok, ki dolgo terpi.)

Druga soba četertega djanja.

Enajsti nastop.

Elizabeta.

(pristopi skoz stranska vrata; po hoji in po obrazu se ji pozná, da je zelo nepokojná).

Nikogar še ni tukaj. — Oznanila
Še nemam. — Danes noče se zmračiti!
Je prikovano solnce v večnem teku?
Imám še dalje na tej tézi biti?
— Al se je, al se ni zgodilo? Groza
Obojega me je in prašati
Ne upam se! Ni Lestra, ni Burleigha,
Ki ju zvolila sem, da zveršita
Sklep sodni. Sta-li zapustila London?
Potem je sprožena pušica smertna,
Ferči, se vsaja, se je že vsadila;
Da šlo bi za deržavo mojo, vse
Zastonj! vsadila bi se v serce. — Kdo je?

Dvanajsti nastop.

Elizabeta. Plemič.

Elizabeta.

Si prišel sam? Kje sta ostala lorda?

Plemič.

Lord Lester in blagajnik pervi —

Elizabeta (zlo radovedna).

Kje sta?

Plemič.

Šla sta iz Londona.

Elizabeta.

Iz Londona?
Kam?

Plemič.

Tega nisem mogel zvediti,
Pred dnem obá sta zapustila mesto
Na tihem, naglo.

Elizabeta.

Jaz sem vladarica
Britanska!

(Hodi sem ter tje v velicem nepokoji.)

Pojdi in poklici! — Ne
Ostani tukaj. — Saj je mertva že!
Zdaj imam vender prostor na tej zemlji.
— Zakaj se trésem? Kaj mi dela strah?
Moj strah leži že v grobu, kdo sme reči,
Da sem ga pokopala jaz! Ne zmanjka
Mi solz, da jokam se po mertvi!

(Plemiču.)

Ali
Stojiš še tukaj? Koj pokliči sem
Pisarja Davisona. Pošlji tudi
Po Talbota. — Tu sem gre ravno!

(Plemič odide.)

Trinajsti nastop.

Elizabeta. Grof Shrewsburi.

Elizabeta.

Prav
Ste prišli, lord! Kaj ste prinesli mi?
Kaj malega ni moglo pripeljati
Tak pozno semkaj vas.

Shrewsburi.

Kraljica slavna!
Sercé za slavo tvojo vneto in
Preskerbno gnalo me je danes v ječo,
Kjer sta zaperta Kurl in Nau, pisarja
Mariina; prepričati sem hotel
Še enkrat se resnice njune spričbe.
Ves plašen, zmešan častnik mi ni hotel
Odpreti vrat, pokazati jetnikov;
Le z ostrim žuganjem sem ga prisilil.
— Bog, kaj sem vidil! Ležal je škot Kurl
Na postelji, lasje so mu seršéli,
Oko mu je stermelo, tulil je.
Ko bi ga pikale peklenske kače.
— Ko me spozná, mi pade pred noge,

Objame mi kolena in kriči,
Obupno vije se ko červ pred mano,
In prosi me za sveto voljo božjo,
Da bi povedal, kaj se je zgodilo
S kraljico; glas predèrl je v pusto ječo,
Da bila k smerti je obsojena.
Ko po resnici mu poterdim to,
Pristavim, da njegovo pričanje
Marijo obsodilo je, poskoči
Na noge ves razjarjen, plane na
Tovarša, trešči s silno ga močjo
Ob tla in hoče zadaviti ga.
Z velicim trudom smo iz rok mu ga
Iztergali. Potem se besno loti
Sam sebe, bije se po persih s terdo
Pestjo, preklinja sebe in tovarša.
Upije, da je krivo pričal, da
Lažnjive pisma so do Babingtona,
Za ktere je prisegel, da so prave,
Da pisal je drugače, kakor je
Narékala kraljica mu, da ga
Zapeljal k temu je hudobni Nau.
Potem je skočil k oknu, ga odperl
Z močjo lomastno in na ulice
Upil, da vreli skúpej so ljudje,
Da je pisar Mariin, hudodelec,
Ki je po krivem pričal na kraljico,
Da je preklet in pogubljen na večno!

Elizabeta.

Da zmedla se mu pamet je, ste rekli,
Zmedénčeva beseda nič ne priča.

Shrewsburi.

O, ta beseda je pač važna priča!
Kraljica slavna, ne prenagli se,
Ukaži, da preišče se na novo!

Elizabeta.

Naj bode, ker je vaša volja, grof,
Akravno ne varjamem, da prenaglo
Sodili so to reč sodniki moji.
Da se umirite, naj ponovi se
Preiskovanje. — Prav, daje še čas!
Kraljeve časti moje se ne sme
Ne senca kake dvombe dotakniti.

Štirnajsti nastop.

Davison. Prejšnja.

Elizabeta.

Kje je pisanje, sir, ki vam sem dala
Ga včeraj?

Davison (zelo osupnjen).

Sodba?

Elizabeta.

Ki sem shraniti
Jo dala v roke vaše?

Davison.

Shraniti?

Elizabeta.

Podpisati sem morala, da sem
Spolnila voljo množici, po sili
Sem to storila, pismo izročila
Sem vam. Vi veste, kaj sem rekla. — Dajte
Ga sem!

Shrewsburi.

Sir, dajte ga, zdaj je vsa druga,
Ponoviti se mora preiskava.

Elizabeta.

Ne mislite tak dolgo. Kje je pismo?

Davison (obupno).

Po meni je, pogreznil sem se v smert!

Elizabeta (hitro mu v besedo seže).

Sir, Bog ne daj —

Davison.

Zgubljen sem! Dal sem ga
Iz rok.

Elizabeta.

Kaj? Kako?

Shrewsburi.

Bog pomagaj!

Davison.

Dal
Sem ga v Burleighove roké še včeraj.

Elizabeta.

Nezvestnik! Ste me tako slušali?
Vam nisem ostro ukazala, da
Ga hranite?

Davison.

Kraljica, tega nisi
Ti ukazala.

Elizabeta.

Malovrednež! me
Na laž postavljaš? Kdaj sem ti velela,
Da imaš dati Burleighu pisanje?

Davison.

Ne prav določno, ne prav jasno — vender —

Elizabeta.

Nepridnež! derzneš se tolmačiti
Besede moje? Dajati pomen jim
Kervav? Gorjé ti, ak nesreča vstane
Iz tega djanja samoglavnega!
S življenjem svojim mi pobotaš jo.
— Grof Shrewsburi, zdaj vidite, kak z mojim
Imenom se ravna.

Shrewsburi.

O, vidim, vidim!

Elizabeta.

Kaj pravite?

Shrewsburi.

Če delal vitez je
Po svoji ino ne po tvoji volji,
Postaviti pred sodbo mora se,
Ker je na vek imé oskrunil tvoje.

Zadnji nastop.

Prejšnji. Burleigh. Nazadnje Kent.

Burleigh.

(pripogne koleno pred kraljico).

Ohrani dolgo Bog kraljico našo,
Naj pade vsak sovražnik na otoku
Tem, kakor Stuartova!

(Shrewsburi zakrije obraz. Davison vije obupno roke.)

Elizabeta.

Govorite,
Lord! Sem vam dala jaz povelje smertno?

Burleigh.

Ne ti, kraljica! Davison mi ga
Je dal.

Elizabeta.

V imenu mojem?

Burleigh.

V tvojem ne —

Elizabeta.

In vi ste ga spolnili neprašaje
Po moji volji? Sodba bila je
Pravična, grajati me svet ne more,
Al prav ni bilo, da se zanašali
Na milost niste mojega sercá —
Zato spred mene za vse žive dni!

(Davisonu.)

Ostreja sodba pa zadene vas,
Ker ste oblast pregrešno prestopili,
Zapravili zaupano zastavo.
Verzite v ječo ga; po moji volji
Naj sodi se na smert in na življenje.
— Moj blagi Talbot! vi ste mož edin
Med svetovavci mojimi pravičen,
Odslej bodite moj voditelj in
Prijatel moj —

Shrewsburi.

Ne pahaj izpred sebe,
Ne vlači v ječo vdanih ti prijatlov,
Ki delali so za-te, za-te zdaj
Molče! — Kraljica slavna, meni pa
Dovoli, da pečate, ktere hranil
Pošteno sem dvanajst lét, v tvoje roke
Spet položim.

Elizabeta.

Ne, plemeniti Talbot!
Sedaj ne zapustite me, sedaj —

Shrewsburi.

Odpusti mi, jaz sem prestar, ta roka
Je preokorna, da pritiskala
Pečate bi na tvoje nove dela.

Elizabeta.

Zapustil bi me mož, ki mi je rešil
Življenje?

Shrewsburi.

Storil sem prav malo. Tvoje
Časti in slave nisem mogel ti oteti.
Bog bodi s tabo! živi, vladaj srečno!
Nasprotnica je mertva. Nič več se
V prihodnje ni ti bati, tréba ni
Ti nič več spoštovati.

Elizabeta.

(grofu Kentu, ki pristopi.)

Kje je Lester?
Naj pride k meni!

Kent.

Lord se izgovarja,
Odnesla ga je ladja na Francozko.

(Kraljica premaga sama sebe in stoji neprestrašena.
Zagrinjalo pade.)