Nemški
PAVLIHA
v
slovénski obléki.
BUKVE
polne smešnih povest za kratek čas
poslovénjene.

V LJUBLJANI, 1866.

?oce
, klaver
kakor ma?

?aja Janez Giondini, bukvar v Ljubljani.

Predgovor.

Vém, de bi vam bih ljubši, od
slovenskega Pavliha kaj brati, od kterega se
posebno na Gorenskem toliko pripoveduje.
Tudi meni bi bilo ljubši, vam od
domačega kaj povédati. Pa pomagaj si kdor
si more; kakor sicer, gré nam Slovencem
tudi tukaj tako, de od ptujih več vemo
in povedati znamo, kakor od domačih.
Nihče naj pa ne misli, de so te bukvice
zato poslovenjene, de bi slovenščina z njimi
obogatela; Bog ne prizadenitegal Namen
sem imel, marsikomu kako kratko uro
napraviti. Človeško življenje je viharno in
nemirno; skerb in žalost sedite tolikokrat
kot dve černi kraljici v človeškem sercu;
veseli pogovori ali nedolžni burki splašijo
žalost in otožnost, zavist inserdnost.
Nazoče povesti so gotovo pripravne, hladilo
v klaverno ser ce vliti in njih moč je boljši,
kakor marsikadaj lekarnica. Res je, de se

v teh bukvicah marsikaka zarobljena bere
in z glavo bo marsikdo majál ter rekel:
oj? to je bil hudoben paglavec, ki ni bil
vreden de ga je zemlja nosila! Pa
namen ni teh bukvic, koga česar hudega
učiti, ampak de vsak hudobijo spoznava,
sovraži in se tudi zvitih in prebrisanih
ljudi varje. Zakaj dan današnji je svet,
de bi pač ne bil, vès nezvest, goljufen
in hudoben. Berite tedaj té bukvice v svoj
prid in korist; kratek čas vam bodo
délale, bolj kot kvarte ali pa kerčme9 ali
pa tako imenovane historije od strahov in
copernic in od druzih neumnost.

1. Povést.
Vsi kmetje in kmetice se pritožijo čez
Pavliha, kako je enkrat na konji za svojim
očetom sedel in ljudém nekaj kazal.

Ko je nemški Pavliha iz plenic se
skobacal in hoditi se naučil, jè šel med otroke
in se je prav serčno po trati in gnojišču v
vasi médel. Spredej in zadej je bil viditi
kakor pristrižena opica. Od dné do dné je
neporedniši prihajal in v svojem četertem letu
je take rečí počenjal, de so sosédje vsak dan
nad njegovega očeta hodili se čez Pavlihca
pritožit, de je hudoben otrok. Če so ga oče
zavoljo tega okregali, se je vedil Pavlihec
zvito izgovoriti in nedolžnega storiti, tako, de
oče niso védili, komu verjéti. De bi se
resnice prepričali, so enkrat Pavlihca na konja
zadej za sebe posadili, ko je ravno veliko
kmetov na cesti bilo. Zapovedali so mu, tiho
in lepo sedéti. Kaj pa storí ubogljivo déte?
Lepo tiho vzdigne svojo srajčico in pokaže
kmétom novo zerkalo (špégel). Ljudje so ga
začeli glasno grajati in upiti: „Fej te bodi!
mladi hudobnež“ Oče niso védili, zakaj ljudje
vpijejo, zato se je Pavlihec zdajci očetu
pritožil ter rekél: Ali zdaj vidite, oče, de nikomur
nič ne storim in mirno sedim, in vender
pravijo ljudjé, de sim hudobnež? Brez de bi se
dolgo pomišljevali, posadé oče svojega ljubega
sinčika pred se, de bi ga pred očmi iméli.
Pa tudi tukaj jo je vedil Pavlihec zviti: svoje

usta je široko raztégnil in jezik je ljudem molil.
Ti so zopet skup derli in ga mladega
hudobneža imenovali. Bedasti ocek pa ni mogel
umeti, od kod to pride in reče: Ti si nesrečno
déte; kaj boš mogel še na tem svetu prestati!
In ljubši ga je imel kot popréd. Oče je šel
kmali v drugo deželo, kjer je bila njegova žena
doma. Umerl je tam ne dolgo potem, zapustivši
ženo in otroka v veliki revšini. Desiravno je bil
Pavliha že 16 let star, se vender še ni
ničesar učil. Veselili so ga samo norčije in burki.

2.Povést.
Kako se Pavliha po očetovi smerti obnaša
in se po napeti vervi hoditi uči?

Pregovor govori: Kadar mačke domá
ní, se mišim dobro godí. Po očetovi smerti
niso mogli mati svojega divjaka več krotili, in
začel je vsaktere neumosti uganjati. Mati so
stanovali v neki hiši, mimo ktere dvorišča je
voda tekla. Ko je bil enkrat Pavliha pod streho
in se je učil po napeti vervi hoditi, pridejo
mati z velikim polénam nad-nj, on pa se jim
izsmukne skozi okno na sosedovo strého, de
ga niso mogli doseči. Na vervi se je kmalo
toliko naučil, de je sklenil, svojo umetnost
ljudém pokazati. Napel je tedaj verv iz
zahišja čez vodo in jo je tam na nasprotno
hišo privezal. Ko so ljudje od take
nenavadne igrače zvedili, je vse mlado in staro k

vervi derlo in čudili so se, de zna Pavliha
tako po vervi hoditi. Toda njegova sreča je
bila kratka in je imela se kmalo v veliko
žalost premeniti. Ko so namreč mati vidili,
kako ljudje skup vrejo, so se hotli v svoji
jézi prav znositi in svojega, sina zavoljo
njegovih neumnost prav izplačati.

Tiho so se tedaj za hišo priplazili in verv
na dvoje presékali. Ljubi mojster Pavliha
plombsne v vodo, in ljudje so se smejali in
ploskali dolgo na to. To se je Pavlihu
zamerilo tako, de ni ne besedice čerhnil, in to
mu je menj v serce segalo, de je čez ušesa
v vodo padel, kakor to, de so se mu mladi
in stari smejali, ki so za njim tekli in mu
osle kazali. Mislil je pa, kako bi jim to
zasmehovanje povernil. Po vervi ni hotel več
hoditi, ker mu je enkrat tako slabo spodletelo.

3.Povést.
Kako Pavliha več kot 100 fantičev
pregovori, čevlje sezuti, ktere je po tem nakup
razmetal in je veliko ruvanje vzrokoval?

Kmalo potém se je hotel Pavliha nad
zasmehovanjem pri kopanji maševati.
Potegnil je zopet iz druge hiše verv čez vodo in
je napovedal ljudem, de ba po nji plésal.
Ljudstvo je skupaj derlo, mladi in stari so
pričakovali reči, ki so se imele goditi. Reče
tedaj Pavliha prijazno mladim fantičem, da

jim hoče kaj lepega na vervi pokazati, če
mu svoje čevlje dajo. Ti mu verjamejo,
sezujejo voljno svoje čevlje in jih dajo Pavlihu.
Bilo jih je blizo sto in šestdeset Nabere jih
na vervico in gré z njimi na verv. Stari in
mladi so zijali in bi bili radi vedili, kaj bo
lepega naredil; pa nekteri mu niso prav zaupali
in so si mislili, če bi le svoje čevlje nazaj
dobili! Ko tedaj Pavliha na vervi sedi in svoje
sleparije začne počenjati, zavpije: „Pazite!
Vsak naj pazi in svojih čevljev zopet išče!“
To izgovorivši preréže vervico in verže vse
čevlje na zemljo na en kup, de se je čevelj
čez druzega prekuceval. To vidiri se veržejo
stari in mladi na kupec, in eden zgrabi tu en
čevelj, drugi tam; eden kriči: ta je moj! drugi
lažeš, moj je! in tako se začnejo lasati in
jako pretepati; eden je spodej ležal, drugi
zgorej, eden vpije, drugi kolne, tretji se smeja;
z eno besédo, prava prekucija je bila.
Pavliha pa se je smejal na vervi, de se je za
trebuh deržal in vpil: „Tako je prav! tako je
prav! Iščite si zdaj svojih čevljev; undan ste
se mi vi smejali, danes je pa moja versta!“
Med tém, ko so se stari in mladi za čevlje
dolgo in kervavo ruvali, je vzdignil Pavliha
svoje peté in se ni smel več pokazati, ampak
je doma pri materi sedel in čevlje šival.

Njegova mati niso nič tega védili,
zakaj de ne smé iz hiše, in so se zlo veselili,
de je začel delati. Mislili so si, de se bo
zdaj resnično poboljšal.

4.Povést.
Kako mati Pavliha nagovarjajo, se kakega
rokodélstva učiti?

Pavlihova mati so bili veseli, de je
njih sin naenkrat tako pokojin in tih postal.
Nagovarjali so ga, se kakega rokodelstva učiti. Pa
do enega ni imel veselja, do druzega je bil
preveč neposajen, in tako se je védno
izgovarjal. Mati pa niso nehali mu na serce
govoriti in mu žalostne prihodnje dni
oznanovati. „Ljuba mati!“ jim reče tedaj Pavliha,
„kakor kdo svojo réč začne, tako jo konča“.
„To vém,“ odgovoré mati; „zakaj že štiri
tedne nisim kruha pri hiši ne vidila ne imela“.
„To se ne priléže k mojemu govorjenju“,
reče Pavliha; „tode ubog mož, kteri nima nič
jésti, se mora tudi postiti znati, in če kaj
ima, se tudi mastí; včasi s psam, včasi z
betam. Tako tudi midva jéva“.

5.Povést.
Kako Pavliha v nekem mestu péka za cel
žep ali žakelj kruha ogoljufa?

„Oh, ljubi Bog, pomagaj, zdihuje
Pavliha drugo jutro, kako hočem svojo mater
potolažiti? od kod hočem kruha dobiti, jih
nasititi ?“ S težko glavo gré iz terga, v
kterem je z materjo prebival, v neko mesto.
Tam vidi štacuno nekega péka, gré k njem
in mu reče: „Prijatel, ali bi ne hotli mojemu

gospódu za deset petič kruha poslati?“
Imenoval je gospodovo ime in hišo, v kteri je
prebival, in reče mu, fanta z njim dati, de
denarje prejme. Pék v to dovoli. Pavliha pak
je imel žep s skrito luknjo. V ta žep si je
dal kruha naštéti in gré s fantom, ki bi bil imel
denarje prejéti. Ko se okrog vogla zavijeta
pusti Pavliha hlebec belega kruha v blato
pasti, postavi žep na tla in reče fantu: „O
jojmeni! umazanega kruha ne smem svojemu
gospodu prinesti, teci urno nazaj in prinesi
mi drug hlebec, tù te hočem čakati“. Fant
je tekel in prinese drug hlebec. Preden pa
nazaj pride, zgine Pavliha in se zvunaj mesta
v hišo skrije. Ko fant Pavliha več ne najde,
teče domu in pové péku, kaj se je zgodilo.
Ta gré v hišo, kjer bi bil po Pavlihovem
govorjenji gospod imel stanovati, pa tu ne
najde nikogar in spozná, de je ogoljufan.
Pavliha pa naloži svoj kruh vozniku na voz,
ki je bil iz njegovega kraja, in gré poleg
vozá. Ko k svoji materi pride, jim reče:
„Nate, jejte, dokler kaj imate; tak post je
dober“.

6. Povést.
Kako mora Pavliha z druzimi otroci kaše
čez méro jésti in je še kloftan zató.

V vasi, v kteri je Pavliha s svojo
materjo prebival, je bila navada, de so, kadar
je kdo prešiča zaklal, otroci sosedov v to
hišo prišli in juhe, to je, kaše z zeljem in

kakim koščkom klobas dobili. V tisti vasi
je pristavec stanoval, ki je bil skop, in ker
zavoljo sramote otrokom kaše ni mogel odreči,
si je zvijačo zmislil, de bi jim kašo v juhi
za vselej psolil in naréže jim va-njo mastne
skorje. Kadar fantiči in deklice pridejo in
tudi Pavliha z njimi, jih spusti v hišo,
zaklene vrata in polije kašo. Pa kosov je bilo
dosti več, kakor so jih otroci jésti mogli. Ko
je tedaj kter preč šel in ni hotel več jésti, je
vzel pristavec šibo in jih je naplétal, de so zopet
jedli. Poznal je pa Pavlihove muhe, in če je
kterega čez pleča vrézal, je Pavliha še bolj
vžgal in to je toliko časa počénjal, de so kašo
pojedli, tako de jim je tako teknila, kakor psam
trava. Od tistihmal ni hotel nobeden več v hišo
téga skopega pristavca na koline priti, Pavliha
pa si je mislil: Le čakaj, tudi jez ti jo
hočem zasoliti.

7. Povést.
Kako Pavliha naredí, de se pristavceve
kokoši za kermo pulijo.

Drugi dan sréča Pavliha pristavca. Ta
ga vpraša: „Ljubi Pavlihà, kadaj boš spét
k meni prišel na koline?“ Pavliha mu
odgovori: „Kadar se bodo tvoje kokoši za kermo
pulile, in štiri in štiri za drobtino kruha se
kavsale“. Reče mu pristavec : „Do tistihimal
je še dolgo“. Odgovori mu Pavliha nâ to:
“Kaj pa, če pridem, preden boš imel zopet

koline?“ Na to gré svojo pot in misli na to,
dokler je čas prišel, de so pristavceve kokoši
na cesto prišle. Zdaj zveže Pavliha blizo 20
nit, po dve v sredi skup in privéže na vsak
konec niti drobtino kruha in verže vse
kokóšem. Kokóši pogoltnejo drobtine in jih vender
ne morejo požréti, ker je na drugem koncu
vedno druga kokoš vlékla. Tako je več kot
30 kokoš se sem ter tje vlačilo, in se zavoljo
velikosti drobtin vender niso mogle rešiti.
Začele so praskati in daviti se, in Pavliha je
lakomniku koline zasolil.

8. Povést.
Kako Pavliha v uljnjak zléze, in kako, ko
ponoči dva tata prideta, uljnjak vkrast, stori,
de se med sabo stepeta in uljnjak pustita.

Enkrat se zgodi, de gré Pavliha s
svojo materjo v neko vas na semenj. Ko
se tam dobro vina naserka, si je iskal kraja,
kjer bi se naspal. Pride do uljnjaka, kjer
je bilo razun mnozih uljev tudi nékaj praznih.
Zleze tedaj v prazen panj, ki je bil narbliže
čebel, de bi nekoliko zaspal. Spal je pa od
poldne do terdne noči in mati so mislili,
de je šel domú, ker ga niso nikjer najti
mogli. Tisto noč pa prideta dva tatova, ki
sta hotla panj vkrasti; rekla sta, de je
vselej tisti narboljši, kteri je narbolj težek.
Tehtala sta tedaj panj za panjem, in ko do

tistega prideta, v kterem je bil Pavliha, ga
najdeta nartežjega. Vzdigneta ga tedaj in
ga komaj nesêta. Medtém se Pavliha zbudi
in posluša njene naklepe nekaj časa. Ker
je bilo tako tamá, de eden druzega ni mogel
viditi, zgrabi Pavliha prednjega za lase in
ga jako potegne. Ta se vjézi nad svojim
tovaršem in misli, de ga je on zlasal in ga
kolne. Zadnji pa reče: „Mislim, de se ti
sanja, ali pa v spanji greš; kako mi je
mogoče te lasati? Saj komaj z obema rokama
panj nesem“. Pavliha se je skrivaj smejal in
mislil: „To bo sméšno!“ Čakal je, de za
streljaj dalje prideta; zdaj tudi zadnjega prime
za čop iz panja. Ta se je še bolj vjezil
ter rekel: „Teško nesem, de mi koš poka,
pa praviš, de te lasam; zakaj ti mene
lasaš?“ Sprednji odgovori: „Lažeš, tepec,
kako bi te jez lasal? Saj komaj pot pred
sabo vidim“. Tako se prepéraje neseta
zopet nekoliko dalje. Zdaj prime Pavliha oba
na enkrat, in sicer zadnjega tako močno za
grive, de se z glavo v panj zadeno. Vès
raskačen izpusti kol in pade nad sprednjega.
Tako sta se nekaj časa nabijala, dokler
eden nju pobégne. Tako sta se v tamoti
razšla, de eden za druzega ni védil, panj sta
pa popustila. Slišati, de sta oba odšla,
pogléda Pavliha iz panja, in ker je bilo še
tama, je ostal v njem do dnéva. Zdaj še le
izléze iz njega, pa ne vé, kje de je.
Nazadnje pride do grada, kjer je v službo stopil.

9. Povést.
Kako Pavliha pečene kokoši z rašnja jé?

Pavliha je prišel v neko vas na Nemškem
k županu. Temu je Pavliha zavoljo njegovega
priprostega vedênja dopadel. Vzel gaje za
hlapca. Obljubil mu je, de mu bo dobro pri njem in
de bo imel to jésti in piti, kar njegova kuharica.
Pavliha si tega ni dal dvakrat reči in ostane pri
županu z veseljem. Županova kuharica zadavi
koj dva piščanca in ju natakne na raženj, ju
speči. Pavliha je bil prav priden ip je piščanca
na ražnji skerbno vertil, dokler sta bila pečena.
Med tem je spazil, de ima kuharica eno samo
oko, in spomnil se je županovih besed pri
vdinjanji, de bo imel jésti kakor župan in
njegova kuharica. Sname tedaj enega piščanca z
ražnja in ga sné v kuhinji brez kruha. Ko je
bilo čas jésti, pride na eno oko slepa kuharica k
ognju, piščanca polit. Viditi pa, de se samo en
piščanec peče, reče Pavlihu: „Kje je pa drugi
piščanec?“ Pavliha ji pa odgovori: „Poglejte
še z unim očesom in vidili bodete oba“. Ker
je kuharici slepoto očital, jo je bilo sram in
velika jéza jo je napadla. Teče tedaj k
županu in mu pové, kako jo je hlapec
pogledal in kaj ji je rekel, in de se samo en
piščanec še peče. Župan gré tedaj sam v
kuhinjo ter reče : „Poslušaj me Pavliha, zakaj
si mojo deklo zasramoval? Dobro vidim, de
je samo en piščanec na ražnji, kam pa je
drugi prišel?“ Pavliha mu odgovori: „Sej
vidite tukaj enega; unegajè vaša dekla vidila,

in rekel sem ji, de naj z obéma, očesoma
pogleda, de bo obá vidua. Na to je vsa jezna
proč tekla“. Župan se je smejal, ter rekel:
„Moja dekla ne more z obéma očesoma
poglédati, ker ima le eno samo“. Pavliha reče na
to: „Tako le vi govorite, jez pa tega ne
rečem“. Župan pravi, „in vender je tako;
enega piščanca pa ni“. Pavliha reče: „Jez
sem ga snédel; sej ste mi rekli, de imam to
jesti in piti, kar vaša dekla; žal bi mi bilo,
če bi bila vidva piščanca brez mene snedla;
de bi tedaj vi ne bili lažnik, sem enega
piščanca poprej snédel“. Župan je bil dovoljin
s tem zvitim odgovorom in je rekel: „Ni mi
ravno za pečenega piščanca, ravnaj še
prihodnje le bolj po volji moje kuharice“. Reče
na to Pavliha: „“V vsem, kar mi ukažete“.
Kar je tedaj kuharica Pavlihu storiti ukazala,
je storil vse le na pol. Če je imel škaf vode
prinesti, je prinesel samo pol škafa; če je
imel dvé poléni v kuhinjo prinesti, je
prinesel eno samo poléno in tako je vse le na
pol storil, tako de je kuharica dobro vidila,
de ji samo nagaja. Vse je tedaj svojemu
gospodarju potožila. Ta je pa rekel: „ljubi
Pavliha, moja dékla ni clo nič s tabo
zadovoljna“. Odgovori mu Pavliha: „Druzega nisem
nič storil, kakor kar ste mi ukazali; rekli ste, de
bom imel kakor vaša dékla; vaša dékla bi
rada z obema očesama vidila in ima vender
le eno samo, torej le polovico vidi in jez
storim tudi samo polovico“. Župan se je

smejal, kuharica pa se je togotila ter rekla:
„Gospod! ako tega cepca še delj obderžite,
vam uidem“. Téga pa župan vender ravno
ni hotel; mogel je tedaj Pavliha iz službe
iti. Pa pomagal mu je vender župan. Ker je
namreč mežnar tiste vasi umerl, je skerbel
župan, de je Pavliha mežnarstvo dobil.

10. Povést.
Kako je Pavliha rékel, de hoče z mestne
hiše nekega mesta leteti.

Pavliha ni dolgo mežnar ostal. V neko
veliko mesto pride, ki je ob veliki reki ležalo.
Tu je vsaktere oznanila trosil, de bi svoje ime
bolj razglasil, in de bi povsod od njega govorili.

Mestnjani so tedaj védno k njemu hodili in
ga prosili, de bi jim kako posebno umétnost
pokazal. Rekel jim je tedaj, de jim hoče
vstreči in z mestne hiše letéti. Velik krik je
tedaj zagnal v mestu, tako de so se stari in
mladi na tergu zbirali, njegovo umetnost gledat.
“Zdaj stopi Pavliha na mostovž pred mestno hišo
in déla z rokami, kakor, ce bi hotel zleteti.

Ljudje so z ustmi in očmi zijali ter mislili,
zdaj bo zletel le. Pavliha pa se je smejal ter
glasno rekel: „Častiti gledavci! doslej sem
mislil, de ni véčega norca na svetu od mene;
zdaj pa dobro spoznam, de je tukaj célo mesto
polno norcev. Zakaj če bi mi vi vsi rekli, de
znate leteti, bi jez vender tega ne verjel. Jez
nisem ne gos ne kak drug ptič; verh tega

nimam ne perut ne perja, brez kterih vender
nihče ne more letéti. Zdaj mende sami
spoznate, kakošni bedaki de ste. Norci ostanete
vsi; toliko znam leteti, kolikor vi“. S temi
besedami zapusti mestno hišo in pusti ljudi
stati, kteri so se ali smejali, $li sramovali, in
se v žnablje grizli ali pa za ušesami praskali.

11. Povést.
Kako Pavliha bolnike v néki bolnišnici
brez zdravil za en dan ozdravi?

Enkrat pride Pavliha tudi v némško mesto
Norimberg in nabije velike oznanila na
cerkvene vrata, ter se. imenitnega zdravnika vseh
bolezin razglasi. Takrat je bilo ravno veliko
bolnikov v novi bolnišnici, kterih bi se bil vodja
bolnišnice rad znebil in kterim Je ljubo zdravje
iz serca privoščil. Ta pride k Pavlihti,
čudadélnemu zdravniku, in ga vpraša, ali si upa
bolnikom pomagati? Pavliha odgovori de, če
mu da 200 krón plačila. Obljubi mu jih vodja,
ako bo bolnikom pomagal, in ko Pavliha še
pristavi, de naj mu ne dá vinarja, ako ne
ozdravi vseh, je to vodju bolnišnice tako zlo
dopadlo, de mu je koj dvajset krón dal. Zdaj
gré Pavliha v bolnišnico in vzame dva
postrežnika sabo. Vsakega bolnika posebej je
vprašal, kaj mu je, in ko je šel od njega,
ga zaroti in mu reče: „Kar ti bom razodel,
Bog obvari, komu povedati“. Vsak bolnik mu
je mogel to obljubiti. Reče tedaj vsakemu v

uho: „Ako hočete, de vas ozdravim, se to
ne more drugače zgoditi, kakor de enega
izmed vas v prah sežgem in ta prah drugim
spiti dam. Kteri je tedaj med vami nar bolj
bolan in nar slabši hoditi zamore, tega hočem
sežgati, de drugim pomagam. Vratarja
bolnišnice bom tedaj pred vrata postavil in zavpit:
„Kdor ni bolan, pridi vèn in ne mudi se!“
Ko pa Pavliha tako zavpije, so vsi zbežali,
tako, da je bolnišnica vsa prazna ostala.

Ko mu vodja bolnišnice plačilo z veliko
hvaležnostjo odrajta, je šel Pavliha dalje. Čez
tri dni pa pridejo bolniki vsi zopet nazaj in
so tožili, kako so bolni. Vodja jim reče: „Kaj
je pa to? Ali vam nisim pred tremi dnevi
še lé mojstra pripeljal, ki vam je na noge
pomagal, de ste vsi teči zamogli?“ Zdaj so
mu razodéli, s čim jim je žugal, de bi bil
tistega, kteri bi bil poslédnji k vratam prišel
v prah sežgal. Zdaj je vodja spoznal, de je
bil goljufan. Tako so bolniki v bolpišnici
ostali, denarji pa Pavlihu.

12. Povést.
Kako se Pavliha péku v službo ponudi?

Ko Pavliha v nekem mestu k péku pride,
ga vpraša ta, kaj zna delati. Odgovorí mu,
de je pekovski hlapec. Reče mu pék: „Ravno
nimam nobenega hlapca, ali hočeš pri meni
služiti?“ Pavliha se uda v ponudbo. Drugi
dan mu ukaže pék, zvečer péko napraviti,

zakaj danes mu ne more pomagati. Pavliha
ga vpraša: „Kaj pak imam peči?“ Mojster,
ki je bil tudi norčevaven mož, mu odgovori:
„Pékovsk hlapec si in ne veš, kaj bi pékel?
Kaj pa se péče? Sove ali opice?“ — Pavliha
gré in naredi iz testa zgolj sove in opice. Ko
mojster zjutraj vstane, mu pomagati, ne vidi
nikjér ne régelj ne štruc, ampak zgolj sove
in opice. To ga razserdí in reče Pavlihu:
„Tepec, kaj si naredil?“ Odgovor mu dá: „Kar
ste mi ukazali!“ Na to reče pék: „Kaj mi je z
norcem storiti? Tak kruh ni za nič“. To
izgovorivši ga prime za vrat ter reče: „Plačaj
mi testo!“ Pavliha mu reče: „Ako moram testo
plačali, ostane blago meni!“ „Kaj maram za
blago!“ odgovori pék in Pavliha mu plača testo.
Ko so bile sove in opice pečene, jih pobere
Pavliha v jerbas in jih nese sabo, kjer je
prenočil. Mislil si je: Dostikrat sem že slišal, de
neprinesó ljudje nič tako posebnega v toj mesto,
de bi se ne dalo v denar spraviti. Ker je bil
ravno sveti Nikolavž, se vsede ravno pred
cerkev s svojo robo in prodá vse svoje sove in
opice in dobi dosti več denarjev za-nje, kakor
je dal za testo. Ko je pék to zvedil, se mu je
za malo zdelo. Pred cerkev je tekel in je hotel
tudi še plačilo od péke od njega iméti. Pavliha
pa jo je z denarji dalje pomaknil.

13. Povést.
Kako da Pavliha svojega konja z zlatimi
podkovami podkovati?

Pavliha je bil mož, de je s svojo
modrostjo dalječ okrog slovel, in de so ga povsod
hvalili. Veliki gospodje so ga tudi radi imeli, in
so mu dajali obleke, hrane, denarjev in konj.
Tako pride enkrat k danskemu kralju, kterega
prosi, mu svojih umetnost ktero pokazati.
Obljubil mu je, njegovega konja z narboljšimi
podkovami podkovati dati. Pavliha praša kralja,
ali smé njegovim besedam verjéti. Kralj mu
odgovori: „Ako svojo umetnost pokažeš, bom
mož beseda“. Pavliha pelje tedaj svojega konja
k zlatarju in ga pusti z zlatimi podkovami in
srebernimi žeblji podkovati. Potem gré h kralju
ter ga vpraša, ali hoče podkovanje plačati.
Kralj mu obljubi in zapové svojemu dvorniku
plačilo odšteti. Dvornik je mislil, de bo kak
navaden kovač koval. Pavliha pa ga pelje k
zlatarju, kteri sto cekinov terja. Toliko
dvornik ni hotel plačati, ampak je šel h kralju to
povedat. Ta pokliče Pavliha k sebi ter mu reče:
„Pavliha, kako drago si pa dalj konja
podkovati? Če bi jez vse svoje konje tako drago
podkovati dajal, bi mogel kmalo deželo in ljudí
poprodati“. Pavliha mu odgovori: „Svitli gospod
in kralj! Ali niste rekli, de mora nar boljši
podkovanje biti in po téh vaših besédah sem
storil“. Kralj mu reče: ;,Ti si moj narzvestejši
služabnik, ki vsaj storiš, kar ti ukažem“.
Smejal se je nad to zvijačo in mu plača sto

cekinov. Pavliha pa je dal zlate podkove
odtergati, svojega konja z drugimi podkovati in
je ostal pri kralji do njegove smerti.

14. Povést.
Kako so Pavlihu néko deželo prepovedali?

V neki deželi je Pavliha enkrat silno
hudobijo naredil, tako de so mu zavoljo tega
tisto deželo prepovédali in povelje dali, de ga
imajo obesiti, če ga v nji zasačijo. Pavliha
pa se té dežele ni hotel ogibati, in ker je
njegova pot ravno skozi to deželo peljala, je šel
naravnost skozi njo. Enkrat gré spet ravno
skozi prepovedano deželo, kar vojvoda sreča.
Zdaj si je mislil Pavliha: „Ako zbežim, me
s konji doidejo in posekajo in vojvoda me
dá v svojem serdu na pervo drevo obesiti“.

Ni tedaj dolgo premišljeval, ampak stopi s
svojega konja, ga zabode, mu preréže vamp,
izmeče drob iz njega in stopi v votlo truplo
konjevo. Kadar vojvoda s svojimi tovarši k
njemu prijezdari in Pavliha v vampu njegovega
konja zagleda, reče eden njegovih
služabnikov: „Milostljivi vojvoda in gospod! Pavliha
stoji v vampu svojega konja“. Vojvoda gré k
njemu in mu reče: „Ali sva skup? Ali ne veš,
de sem ti svojo deželo prepovédal in zažugal,
de te bom ukazal, ako te v nji dobim, na kol
obesiti?“ Reče mu Pavliha: „Gospod! upam,
de mi bote prizanesli, ker nisem ničesar storil,
zavoljo česar bi bil zaslužil, obešen biti“.

Vojvoda mu reče: „S čim se zamoreš
izgovoriti, ali zakaj stojiš tako v koži svojega
konja?“ Odgovorí Pavliha: „Milostljivi,
presvetli knez! bal sem se tako vaše nemilosti, de
mi ni bilo kaj druzega storiti, kakor se med
štiri kole vstopiti, med kterimi sem se po stari
šegi v varnosti mislil“. Vojvoda se pa zasmeja
ter reče: „Ali hočeš prihodnje moje dežele
se ogibati?“ Pavliha odgovori na to: „Kakor
ukažete, milostljivi gospod!“ Vojvoda
spodbode svojega konja in reče: „Tebe nečem
nikoli več gledati“. To slišati, skoči Pavliha iz
konjevega vampa ter reče: „Hvala tebi ljubi
konj, ti si mi pomagal in gospoda
milostljivega storil; bolje je, de krokarji požrejo tebe,
kakor pa mene“, in zapustil je deželo péš.

15. Povést.
Kako Pavliha od kmeta zemlje kupi?

Kmalo potem pride Pavliha zopet v to
deželo v neko vas in čaka, de bi vojvoda v
mesto z imenam Zèl jezdaril. Tu se je peljal
kmet na svojo njivo. Pavliha ga vpraša,
čigava je njiva. Kmet mu odgovorí: „Njiva
je moja, dobil sem ja po svojem očetu“.
Pavliha ga dalje vpraša, koliko bi mu mogel dati za
voz zemlje z njegove njive. Kmetje hotel iméti
dve petici. Pavliha mu plača, se vséde na voz
kupljene zemlje in se pelje s konjem ,
kterega je pred kratkim od nekega Juda kupil,
v Zèl. Ko vojvoda prijezdari in Pavliha na

vozu do brade v zemlji zakopanega zagleda,
reče: „Pavliha, ali ti nisem svoje dežele
prepovedal, če ne — te pustim obesiti?“ Pavliha
mu odgovorí: „Milostljivi gospod! jez nisem v
vaši deželi; v lastni deželi sedim, ki sem jo od
nekega kmeta kupil, ki mi je rekel, de jo je
po svojem očetu dobil“. Vojvoda reče na to:
„Pojdi v božjem imenu s svojo deželo, in ne
hodi mi več pred oči, če ne, te pustim s
konjem in vozom obesiti“. Nato poréže Pavliha
štrange pri konji, se zažene na-nj in hiti iz
dežele. Voz je pustil pred vojvodovim gradom.

16. Povést.
Kako je Pavliha v Pragi na Českem s
studenti se skušal in spraševanje dobro dostal?

Pavliha pride tudi v Prago in se izdá
tukaj za zlo učenega moža, kteri zna na
nartežji vprašanja odgovarjati, in de mu ni noben
dohtar kos. Dal si je oznanilo spisati, ktero
je na cerkvenih vratah nabil. Vodja šol je to
ustenje zlo žalilo; dohtarji in profesorji so
pisano glédali in so se zberali in posvetovali,
kaj bi Pavliha vprašali, de bi je ne izpeljal,
in so mislili, če bi izpraševanje slabo dostal,
bi mu kropa prilivali in ga v sramoto spravili.
Sklenili so tedaj vsi priti in se z njim v
učenih rečeh prepirati; šolski vodja bi imel
prašanja mu dajati. Po šolskepi pisarji so ga
prosili drugi dan k izpraševanju priti; tudi je
mogel pisarju pismo dati, da bo gotovn pri-

šel, priča cele visoke sole odgovarjati se, de
se njegove učenosti prav prepričajo. Pavliha
odgovori pisarju: „Povej svojemu gospodu,
de hočem tako storiti in upam, de me bodo
še kot pobožnega moža spoznali“.

Prihodnji dan se zberejo vsi dohtarji in
profesorji, tudi večdél vsi študentje. Pavliha pa
vzame svojega kerčmarja (birta), nekoliko druzih
mestnjanov in dobrih tovaršev sabo, de bi ga
študentje ne napadli. Kadar v zberališče pride,
so mu rekli k mizi stopiti in na dane
vprašanja odgovoriti.

Pervo vprašanje, ktero mu je vodja dal,
je bilo, de naj pové in v resnici razkaže:
„Koliko kapljic vode je v morji?“ Ako jim tega
ne more vganiti in dostojnega odgovora dati,
ga bodo neučenega in baharskega zaničevavca
umetnost obsodili in kaznovali. Pavliha pa je
odgovoril na to vprašanje umno in serčno:
„Častitljivi gospod vodja! Ukažite drugim vodam
vstaviti se, ktere od vseh strani v morje tekó,
vam hočem morje premeriti, dokazati in
resnico povédati“. Ker je pa vodju nemogoče bilo,
druge vode vstaviti, mu je mogel tudi merjenje
morja spregledati, in osramoten mu da drugo
vprašanje ter reče: “Povej mi, koliko dni je
preteklo od Adamovega časa do danas?“
Pavliha mu odgovorí kratko: „Samo sedem,
zakaj kadar jih sedem preteče, se začné spét
druzih sedem in to gre tako, kar svét stoji“.
Vodja mu da tretje vprašanje ter reče: “Povej
mi zdaj, kje je sred zemlje?“ Pavliha od-

govori: „Ravno tu, kjer mi stojimo; ako mi ne
verjamete, primerimo z žnóro, in če sem se
za bilko ali za las zmotil, nej nimam prav“.
Vodja ni mogel nič na to reči in vpraša ga
četerte: “Povej koliko je od zemlje do nebes“.
Pavliha odgovori: „Če kdo v nebesih govori,
je mogoče na zemlji ga slišati; pojdite tedaj
v nebesa in glasno bom vpil, de bote v
nebesa slišali, ako pa slišite, recite, de nimam
prav“. To vodju spet ni bilo mogoče, in
začelo je mu vroče prihajati, ker mu je Pavliha
tako zvito na vse vprašanja odgovarjal, de
ga niso mogli vjéti. Peto vprašanje je bilo:
“Kako globoko je morje?“ Brez dolzega
pomišljevanja odgovori Pavliha: „Kolikor
globoko kamen pade; zakaj vsak kamen, ki ga
va-nj veržete, pade na dno“. Zdaj mu da vodja
še šesto vprašanje: „Kako velike so
nebesa?“ Urno dobi odgovor: „Jezéro sežnov so
široke in jezéro sežnov visoke; to ne more
biti drugače, in če mi tega nečete verjéti,
vzemite sonce in luna in vse ozvezdje z nebesa, in
premerite jih natanko in vidili boste, de imam
prav“. Nič več niso mogli storiti. Pavliha jim
je bil vsem preveč zvit, in sram jih je bilo,
de ga niso mogli v kozji rog vgnati. Vodja
je pobral osramoten svoje kopita, Pavliha pa
je dolgo suknjo slékel, in dalje popotovaje
pride v mesto Erfurt.

17. Povést.
Kako Pavliha v Erfurtu osla brati uči?

Ko se je Pavliha v Pragi tako izrézal,
gré v mesto Erfurt, ker se je bal, de bi mu
pražki gospodje očí ne iztaknili. V Erfurtu so
bile takrat imenitne visoke šole. Tù je tudi
brez odloga svoje pisma nabil in s tem je
veliko govorjenja naredil. Zakaj gospodje
visocih šol so že od njegovih zvijač veliko
slišali in radi bi ga bili od obličja do obličja
poznali. Posvetovali so se tedaj, kaj bi mu
naložili, de bi enako prejšnjim osramoteni ne bili.
Sklenili so, Pavlihu osla v uk dati, ker so oslov
dovolj iméli. Rekli so tedaj Pavlihu: „Veliko
obetajoče pisma ste nabili, de hočete vsako
stvar brati in pisati naučiti. Zavoljo tega so
profesorji visocih šol ene misli, vam osla v uk
dati; ali si upate, ga učiti?“ Pavliha odgovori:
„Se vé de, tode časa mi je za to treba, ker
je osel nepametna žival“. Pogodili so se tedaj
z njim na dvajset let in obljubili so mu 500
tolarjev plačila; nekaj so mu koj odšteli.
Pavliha si je pri tem mislil: Trije smo na vsako
vižo: Ako šolski vodja umerje, sem odrešen;
ako jez umerjem, kdo mi more kaj, in če moj
učenec gré rakom žvižgat, sem tako rešen.

Vzél je tedaj svitle tolarje z lahko vestjo,
osla pa v uk. Pustil si ga je v svoje
staniše peljati, kjer je bil vesél kerčmar, je najel
hlev za svojega upa polnega učenca, in mu
položi stare bukve v jasli. Med liste bukev pa
je ovsa nasúl. Ko je osel to kmalo spazil,

je liste z jezikom premétoval, ovsa iskal in
ga lizal, in ce ga ni več našel, je upil: I A,
I A! Ko je Pavliha to vidil, gre k vodju
in mu reče: “Častitljivi gospod vodja! kadaj
hočete viditi, kaj moj učenec déla?“ Vodja
mu reče: „No, ali mu pa tudi vas uk v glavo
gré?“ Odgovori Pavliha: „Prav neotesanega
zaderžanja je in terdo bučo ima; pa vender
sem s svojim prizadevanjem v kratkem času
ga naučil, de nekaj čerk, in posebno nekaj
samoglasnic razložno izgovoriti zná. Ako vam
je kaj na tem ležéče, pojdite z mano in sami
ga bote slišali“. Ubogi osel se je celi
predpoldan postil. Ko tedaj Pavliha z vodjem in
nekterimi izmed profesorjev v hlev stópi,
položi bukve pred svojega učenca. Koj ko osel
bukve v jaslih zagleda, naredi silno učen obraz,
in premetuje liste sem ter tje, ovsa iskaje;
ko pa nič ne najde, začné s svojim
prijétnim glasom vpiti: I A, I A, I A! de se je
vès hlev tresel in de je vodja strahama vrat
iskal. Na to reče Pavliha: „Ljubi gospodje!
ali slišite samoglasnici I A, kako jih že v
glavi ima, upam, de bo nekaj iz njega; tudi
se mi zdí, de ima za petje glavo“. — Kmalo
po tem umerje vodja in Pavliha zapusti
svojega učenca in visoko šolo, zakaj mislil si
je: preveč bi imel opraviti, če bi hotel vse
osle v Erfurtu zmodriti. Od tistihmal je
učenost na kol obésil.

18. Povést.
Kako Pavliha ženskam kožuhe opere?

Od todi popotje Pavliha dalje in ostane
v neki vasi čez noč. Na vprašanje
kerčmarice, kakošen rokodélec je, ji odgovori, de
ni nikakoršen rokodélec, ampak de vselej
resnico govori, „Take ljudi prenočim rada“,
reče kerčmarica. Ko ji pa Pavliha bolj
natanko v oči pogleda, vidi, de kerčmarica naskriž
gleda; zato ji je rekel: „Kam pa glédate,
žena; vi pa naskriž gledate!“ „Oh, de bi te
zlodi!“ ga ozmerja kerčmarica. „Kar živim,
mi še ni nikoli nihče kaj tega očital!“ Pavliha ji
pa reče: „Ljuba žena, ako mi je vedno
resnico govoriti, ne morem tega zamolčati“.
Kerčmarica se je potolažila, ker ju sicer nihče
ni slišal. Ko je Pavliha čez noč v njeni hiši
ostal, je prišel s kerčmarico na pogovor, de
zna stare kožuhe prati, de so kakdr novi in
jih moli ne jedó. Žena je imela več stare
kožuhovine domá in prosila ga je, jo koj
prihodnje jutro oprati, in rekla mu je, de bo to
tudi vsem sosedinjam in prijatlicam povédala,
de tudi one svoje kožuhe prinesejo in v perilo
dajo. To je Pavlihu dopadlo. Ko je drugo
jutro kerčmarica v vasi razglasila, prinesejo
ženske svoje kožuhe v perilo. Pavliha jim
ukaže zdaj veliko mléka prinesti, kar so rade
storile; zakaj zlo so se veselile novih
kožuhov. Postavil je zdaj dva kotla na ogenj;
vlije vse mléko in déne vse kožuhe va-nja
in pusti, de so se kuhali. Ko je mislil, de

so že dosti kuhani, rece žen9am: „Zdaj mi pa
morate mladega, belega lipovega lesá
prinesti, in kadar zopet pridete, hočem kožuhe
iz kotlov vzéti, za to pa potrebujem lesá“.
Babe so voljno tekle po les in njih otroci so
veselo skakali in péli: a ha! zdaj bomo imeli
nove kožuhe! Pavliha pa si je mislil: Le
počakajte, se niso dosti kuhani. Med tem, ko
so bile babe v gojzdu, je Pavliha še bolj
podkuril, je pustil kožuhe kuhati se in jo je
odtegnil iz vasi, in ga tudi ni bilo več nazaj,
kožuhe prat. Ko so žene nazaj prišle, so se
začele prepirati; zakaj vsaka je hotla svoj
kožuh narperva iz kotla iméti. Ko so jih pa
bolj ogledale, so jih vidite vse razkuhane,
tako de so razpadli. Pavliha je bil pa že čez
hribe in doline, brez de bi se bil pri
kerčmarici poslovil.

19. Povést.
Kako Pavliha v nekem parskem mestu
beriče razkači, de v vodo popadajo ?

Dolgo dolgo je Pavliha od mesta do mesta
popotoval in ljudi goljufoval; ko je prigoljfane
denarje zapravil, pride v neko mesto na
Parskem. Tu je dalj časa ostal, in ko se je že
z mestom bolj seznanil, ga je začel dolg čas
obhajati, in zderžati se ni mogel, tudi tukaj
svoje burkve vganjati. Enkrat vidi, de so
beliči nekam pod mestno hišo zlézili, kjer so
ponoči spali in čuli. Dobro si tedaj to v glavo
vtisne, posebno neko berv med tergom in med

tisto kalupico, v kteri so beriči čuli. Čez to
berv je bilo ponoči težko priti. Pavliha čaka,
de se ljudje spat spravijo in de vse potihne,
de bi svojo hudobnost mirno izpeljal. Vzame
tedaj tri plohe z mosta, jih verze v vodo,
gré po tem pred mestno hišo in začne tam
razgrajati in kleti in mlati s starim nožem ob tla,
de so iskre letele; ko beriči to slišijo, so
vstali in za njim jo vderli. Pavliha zbeži čez
terg in se je komaj čez berv splazil, s ktere je
plohe v vodo pometal. Ko pa na uno stran
pride, začne glasno vpiti: „He, he, he! kje
pa ste zaspanci, brezserčne babe!“ Ko so
beriči to slišali, tečejo še bolj jaderno za njim,
in vsak je hotel pervi biti. Ker je bilo pa
silno tamá, niso vidili luknje na bervi in
počepajo eden za drugim v vodo; luknja je bila
pa tako tesna, de so si še nad plohmi glave
očesali in zobé izbili. Zdaj začoe Pavliha
zopet vpiti: „He, he, kam pa greste? Jutri me
pa spet lovite!“ — Eden si je nogo zlomil,
drugi roko, tretjemu je glava otekla, in
nobeden ni brez škode ostal. Ko je Pavliha
beričem tako naredil in jih dobro skopal, ni
več v tistem mestu ostal, ampak je zbežal;
zakaj bal se je zeló de bi mu nad koš ne prišli.

20. Povést.
Kako Pavliha za denarje jé?

Ko Pavliha v drugo mesto pride ves
lačen, si je z zvijačo denarjev pridobil. V

kerčmo gré. kjer silno veselo kerčmarico najde,
ktera ga prijazno pozdravi; zakaj na njegovi
obleki je spoznala, de je poseben človek.
Ker je bil kmali čas kosila, vpraša ga
kerčmarica, kaj se njemu poljubi. Pavliha ji
odgovori, de je ubog popotnik in jo prosi, mu
za božjo voljo kaj jésti dati. Kerčmarica pa
mu reče: „Prijatel, v mesnici mi tudi nič
zastonj ne dajo; veliko imam stroškom in zato
se mi mora jéd plačati“. Pavliha reče: „Ljuba
žena, sej znam jez tudi za denarje jésti in
piti; le povejte po čim?“ Odgovori mu: „Pri
gosposki mizi za 8 grošev, pri mizi poleg
gosposke za 18 krajcarjev, pri mizi za kmete
pa za 12 krajcarjev“. Pavliha si je mislil:
Čim več denarjev, tem bolje, in se vsede tiho
k gosposki mizi, jé in pije, kar mu diši. Ko
si je trebuh z jedmi in pijačami napolnil, prosi
kermarico ga odpraviti, ker mora zavoljo
siromaštva dalje iti. Kerčmarica mu reče: „Ljubi
gost, plačajte za kosilo 24 krajcarjev,
potem znate iti v božjem iménu“. „O ho!“ reče
Pavliha, „tako se nisva zmenila; jez sim jédel, de
mi je pot na tla kapal, in težko mi je stalo, de
sem si denarje z jedjo zaslužil. Ali niste rekli,
de se pri gosposki mizi za 24 krajcarjev jé;
dajte mi tedaj 24 krajcarjev, de morem
naprej; trebuh mi hoče ražpočiti se; teči moram“.
Kerčmarica ni védila ničesar več storiti in
rekla mu je: „Pojdi v božjem imenu hudoba!
za zdaj ti bodi, drugi pot pa pojdi tjè k
sosedu, ki mi je tudi druge goste prevzel.

21. Povést.
Kako si Pavliha v nekem mestu kokoš kupi
in kmetici njenega petelina zastavi?

V starih časih ljudje niso bili tako
hudobni in prekanjeni, kakor so zdaj, posebno
kmetje, in s temi je Pavliha svoje reci
navadno dobro opravil. Tako pride enkrat v néko
mesto, kjer so ravno semenj iméli. Denarjev
ni imel; zakaj kakor si jih je zaslužil, tako
jih je zopet pognal. Ko je tedaj mislil, kako
bi zopet denarjev dobil, zagleda kmetico na
tergu sedéčo, ki je imela poln kurnik kokoš
in petelina. Pavliha jo vpraša, koliko jih par
štima? Odgovori mu: „Par veljá 5 grošev“.
Reče ji: „Ali nič nejenjate?“ „Nič“ mu
odgovori, „toliko dobim povsod za-nje“. Pavliha
pa zgrabi kurnik s kokóši in steče, brez de
bi jih bil plačal. Žena teče za njim in vpije:
„He, mož, kako je to? ali mi ne bote mojih
kokoš plačali?“ Odgovori ji: „Jez sem
pisar pri tém in tém gospodu“. „Tega ne
vprašam“, mu reče, „ako hočete kokóši imeti,
jih plačajte; jez ne poznam tistega gospoda,
nimam tudi z njim nič opraviti, in razun tega
so me tudi oče učili, de imenitnim ljudém ne
na upanje nič dajati“. Pavliha pa ji reče:
„Žena vi imate slabo vero; de se pa ne bo
treba vam bati — vam tega petelina tukaj
v zastavo dam, dokler kurnik in denarje
prinesem“. Priprosta žena se je pustila
pretentati in vzame petelina v zastavo; pa goljfana
je bila, zakaj Pavliha ni bilo več nazaj

22. Povést.
Pavliha kovaški hlapec.

Ne dolgo potem pride Pavliha v drugo
mésto in gré h kovaču v službo. Mojster je
bil silno denarja lakomen mož, ki bi bil
svojim delavcem rajši ne vém kaj, kakor plačilo
konec tédna dal. Pa to pót je na pravega
naletel, zakaj Pavliha se ni pustil dolgo za
nos voditi. Svojega delavca koj začetkama
dobro privaditi, je sklenil mojster že o
polnoči vstati in delavce k delu zbuditi. Ko
tedaj rés ta čas pride in jim v kovačnico
ukaže, reče Pavliha: „Mojster, kaj pa mislite,
de nas tako zgodej budite; cela soseska se
bo iz spanja zbudila?“ Mojster mu odgovori:
„Moja navada je taka, de svojih hlapcev
pervih osem dni ne pustim dalje ležati, kot do
polnoči“. Pavliha ni ne čerhnil na to in se
uda v to. Ko jih pride drugo noč zopet
buditi, gré Pavlihov tovarš k delu, Pavliha pa
vzame svojo posteljo in si jo priveze na
herbet. Ko je bilo železo razbeljeno, priteče iz
izbe k nakovalu in je pritiskal s kladvom na
železo, de so iskre na posteljo letele. Mojster
zavpije nad njim: „Kaj pa počneš, ali si
znorel? Čemu imaš posteljo na herbtu? zakaj
je nisi na njenem mestu pustil?“ Pavliha mu
odgovori: „ Ljubi mojster, nikar se ne jezite,
ker delam po vaših besedah, de imam pol
noči na postelji ležati, pol noči pa postelja na
meni“. Mojster to slišati se še bolj vjezi in

mu reče, de naj posteljo nazaj nese, od kodar
jo je prinesel, in govori mu še dalje:
„Poberi se mi precej iz hiše, nesrečni neporedneš!“
Tega si Pavliha ni pustil dvakrat ukazati,
temuč gré na izbo in postavi posteljo na njeno
mesto. Potem prinese lestvo (lojtro), zleze
na streho, jo predere, stopi na remeljne,
potegne lestvo za sabo in jo postavi s strehe
na cesto, gré doli in naprej. Ko je mojster
ropotanje slišal, je šel z unim hlapcem za
njim pod streho, in ko vidi — de je streho
razstergal, ga še veči jeza zgrabi, vzame
dolgo železo in teče za njim. Hlapec pa
prime mojstra, ga derži in mu reče : „Ne tako,
mojster, saj ni nič druzega storil, kakor kar
ste mu ukazali“. Kovač se na to vtolaži,
še bolj par ker mu je Pavliha izpred oči zginil.

23. Povést.
Kako Pavliha k čevljarju v službo stopi in
ga praša, kako ima usnje rezati? Ko mu
pa mojster reče: debelo in drobno, kakor
pastir iz hleva žene, je rezal vole, krave,
teleta, ovce in svinje iz usnja.

Kmalo potem pride Pavliha k nekemu
čevljarju; ta je hodil pa raje na sprehod ali
pa v pivnico, kakor de bi bil delal in je
prepuščal svoje delo hlapcem. Pavliha se komaj na
stol vsede, mu že prinese mojster velik kos
usnja in mu ukaže ga prirezovati. Na Pavlihovo

vprašanje, po kaki meri hoče vrezano imeti,
odgovori mojster: „Reži debelo in drobno,
kakor pastir iz hleva goni“. Potem ko je šel
čevljar od doma, je vrezovai Pavliha usnje
in je delal iz usnja teleta, ovee, vole, krave,
koze, kozle in vsaktere bivali.

Ko pa mojster domú pride in viditi
hoče, kaj hlapec dela, najde iz usnja vrezane
živali. Jeza ga zgrabi in Pavlihu reče: „Kaj si
pa naredil in usnje tako nepotrebama
potrančal?“ „Nezamerite ljubi mojster, mu odgovori
Pavliha, ravno tako sem storil, kakor ste mi
vi ukazali“. Mojster je rekel: „Jest ti nisem
ukazal, usnja spriditi“. „Kaj se jezite, mojster,
tako zeló?“ mu odgovori Pavliha. “Ali mi
niste ukazali debelo in drobno, kakor pastir iz
hleva goni? in to sem storil, kakor vidite“.
Reče mu mojster: „Mislil sem le, za velike
in za majhne čevlje“. „Ako bi mi bili tako
ukazali, reče Pavliha, bi bil tudi rad tako delal
in bi tudi zdaj še rad to storil“, Zmenila sta
se z lepim in mojster je to Pavlihu spregledal,
ker je obljubil, v prihodnje vse po mojstrovi
volji storiti, naj mu le vselej prav natanko pové.

Kmalo po tem je mojster podplate rezal,
jih položi pred Pavliha, ter mu reče : „Dobro
pazi in šivaj male čevlje z velicimi po versti“.
Pavliha reče: „Prav je“ in začne šivati.
Mojster je to pot nekoliko odložil od doma iti in je
hotel viditi, kaj bo Pavliha naredil; zakaj dobro
je vedil, de bo storil kakor mu je ukazal.
Pavliha pa vzame en majhen in en velik čevelj

in ju sešije. Mojster se tiho priplazi, in viditi,
de čevelj k čevelju siva, mu reče: „Ti si mi
pravi čevljar, vse mi storiš, kakor ti ukažem“.
Pavliha mu pa odgovori: „Kdor stori, kakor
mu ukažejo, ga ne tepejo“. Na to mu
mojster reče: „Ja, moj ljubi hlapec, moje besede
so bile pač take, mislil sem pa drugače.
Mislil sem, de imaš en par majhnih čevljev
dodelati, potem pa en par velicih. Ti delaš po
besedah, ne pa po mislih“.

Zdaj mu prinese druzega usnja ter reče:
„Tu imaš novega usnja; reži čevlje čez
kopito“. Potem gré mojster od doma, brez de
bi bil pomislil, kaj je govoril. Čez eno uro se je
še le spomnil, kaj je govoril, namreč de ima
čevlje čez kopito rezati. Urno spije tedaj svoj
poliček in teče jaderno domú. Pavliha je sedel
in vse usnje ravno čez narmanjši kopita rézal.
Ko mojster pride in vidi, kaj je storil, mu
reče: „Kaj si narédil? Ali je samo majhnih
čevljev treba; čimu so ti pa vélika kopita?“
Pavliha se je izgovoril na njegove besede,
de ima čevlje na kopita rezati. Mojster pa
mu reče: „Ti znaš zvito besede obračati,
tako jez nisem mislil, plačaj mi usnje, ktero
si spridil, če ne, še mene s tabo vred obesijo“.
Pavliha mu odgovori: „Strojar zna še
drugo usnje delati“, vstane, gré skozi vrata
ter reče : „Ako me več ne bo, sem bil tukaj.
Z Bogam“.

24. Povést.
Kako Pavliha nekemu kmetu juhe (župè)
skuha, in namesti masla smerdeče ribje
masti va-njo déne?

Od ondi je šel Pavliha v drugo mesto in
ostane zopet pri nekem čevljarji. Ko bi bil
imel pervi dan delati, gré njegov mojster na
terg, kupi seženj derv in obljubi kmetu verh
denarjev tudi juhe dati. Ko kmeta z dervmí
vred pred hišo pripelje, ni bilo nikogar domá;
njegova žena in dekla ste šle tudi od doma.
Samo Pavliha je doma ostal in čevlje šival.
Ker je mogel pa mojster še enkrat na terg
iti, ukaže Pavlihu vzeti, kar dobi in kmetu
obljubljeno juho skuhati. Pavliha mu obljubi
to storiti, in ko je kmet derva z voza metal,
je Pavliha juho kuhal. Ker pa ni mogel masla
najti, vzame iz neke posode, ki je v kotu stala,
smerdeče ribje masti in polije juho z njo. Kmet
pride v hišo, se vsede in začne jesti. Pa juha
mu je silno zoperno dišala; ker je bil pa
lačen, jo je vender jedel. Med tem pride
čevljar domu in ga vpraša, kako se mu je juha
prilegla? Odgovori mu kmet: „Dišala je prav
po novih čevljih“. Ko kmet odide, se je
čevljar smejal in Pavliha vprašal, s čim je
kmetu juho zabelil. Odgovori mu Pavliha:
„Sej ste mi rekli vzeti, kar imam; druzega
nisem nič imel, kakor ribjo mast in z njo

sem kmeta juho zabelil“. Čevljar je pohvalil
svojega hlapca rekoč: „Prav si storil; juha
je bila za kmeta dobra dovelj, nej mu
dobro tekne!“

25. Povést.
Kako da Pavliha nekemu čevljarju svoje
čevlje namazati, kteremu za to okna podrobi.

V nekem mestu na Nemškem je stanoval
neki čevljar z imenam Krištof. K temu gré
Pavliha, de bi mu čevlje namazal in mu
reče: „Mojster, ali bi mi hotli te čevlje
našpikati, de pridem v ponedeljek zopet po-nje?“
Mojster mu obljubi. Ko Pavliha odide, reče
hlapec mojstru: „Mojster, to je Pavliha, kteri
vsakemu ktero pod nos dá; varujte se ga
de tudi vi ktere ne dobite“. Mojster mu
reče: „Kaj nama je ukazal? „Hlapee mu
odgovori: „Rekel vam je čevlje mu našpikati,
mislil je pa, de mu jih namažete. Zdaj mu
jih ne bova namazala, ampak našpikala,
kakor pečenko špikajo“. Mojster reče na to:
“Storiva, kar nama je ukazal!“ in vzame
špeha, ga zreže in našpika z njim čevlje kakor
pečenko, tako de so imeli luknjo pri luknji.
Pavliha pride že drugo jutro spet in vpraša,
ali je že storjeno, kar sem rekel. Čevlje je
mojster na zid obesel. Pokaže mu jih tedaj,

ter reče: „Tukaj visé“. Viditi, de so čevlji
tako našpikani, se Pavliha zasnieja ter reče:
„Vi ste pošten mož; storili ste, kakor sem
vam ukazal; koliko sem vam dolžan?“ „En
srebern groš“, odgovori mojster. Pavliha mu
ga dá, vzame svoje našpikane čevlje in gré.

Mojster in hlapec sta se smejala in za
njim gledala. Mojster je rekel z dopadajenjem:
„Ta pot Pavliha ni pravega zadel; tega bi mu
ne bila imela storiti“. Med tem pa priteče
Pavliha zopet nazaj k hiši, butne z glavo in z
ramo v okna, de so zazvenčale ter rece
čevljarju: „Mojster, prašal bi samo rad, kakošen
špeh je to, ali od svinje ali od merjasca?“
Mojster in hlapec planeta kviško, ko
zaslišita okna žvenklati in ko Pavliha zagledata,
ki je tako hudo z okni ravnal, se je mojstru
jeza unela in rekel je: „Ti hudobnež,
plačaj mi okna ali pa ti glavo razbijem!“
Pavliha pa reče mojstru: „Ljubi mojster, nikar
se ne jezite, zvedil bi samo rad, kakošen je
ta špeh, ali od svinje ali od merjasca?“
Mojstra je pa še bolj jeza lomila in vpil je, de
naj mu okna cele pusti. Pavliha pa mu je
rekel : „Ako mi nečete povedati, kakošen špeh
je to, moram iti iu kterega druzega
poprašati“. Šel je tedaj od okna in skerbel je,
de je čevljarju izpred oči prišel. Ta se je
zdaj nad hlapcem nosil, in rekel mu je: „Ti
si mi dal svèt, čevlje našpikati; zdaj ti dam
jez tudi en svèt, de se moje okna popravijo“.
Hlapec pa mu reče: „Dostikrat sem že sli-

šal, de z norci In hudobnimi ljudmi se ne
pečati. Ako bi bili vi to storili, bi bile vaše
okna cele ostale“. Na te besede je dal
mojster hlapcu slovo, in škoda gâ je spametovala.

26. Povést.
Kako Pavliha nekemu čevljarju
zmerznjenega blata namest masti prode?

Povedali smo že, kako je Pavliha nekemu
čevljarju usnje razrezal in mu veliko škode
naredil. Ko Pavliha zopet v tisto mesto pride,
obišče tega čevljarja in ga pomiluje zavoljo
njegove takratne zgube. Rekel mu je, de bo v
kratkem veliko usnja in masti prejel; prav po
ceni mu hoče oboje prepustiti, de mu za
storjeno škodo nekoliko poverne. To je bilo
čevljarju všeč in rekel je: „Dobro mi boš storil;
zakaj takrat si me bil na beraško palico spravil.
Kadar blago prejmeš, mi ga pošlji“. Tako
sta se razšla. Pozimski čas je bil ravno in
ljudje so gnojišča trebili. Pavliha gré tedaj k
nekemu premožnemu kmetu in mu obljubi lepo
plačila, če mu šest sodčkov rečí papolni,
ktere sicer v vodo zvozi. Kmet mu to stori in mu
napolni sodčke skorej do verha, in jih pusti
na mrazu, de vse terdo zmerzne. Pavliha pride
po nje in jih zgorej za štiri perste na debelo
z mastjo zalije, jih potem terdno zabije, domú
spelje in pošlje po čevljarja. Ko ta pride,
odbijeta zgorej posóde, in ker je blago čevljarju

prav prav dopadlo, se kmalo zmenita, tako,
de bi mu čevljar 42 goldinarjev plačal, in sicer
22 goldinarjev koj, ostanek pa čez letô.
Pavliha je spravil denarje in je šel svojo pot
dalje; zakaj bal se je, ker je bila druga
goljufija hujši od perve.

Čevljar je prevzel svoje blago in se je
veselil, kakor kdo, ki zgubljene denarja najde.
Njegovi hlapci so se tudi že veselili pojedine,
kakor je navadno. Ko sodček k ognju
denejo in se je, kar je bilo v njem, začelo
tajati, jim hud duh v nos udari, tako, de so eden
druzemu rekli: „Smerdiš, kot presica! Ti si
kam stopil! Ti piješ smerdeč tabak i. t. d,“ Ker
pa ničesar našli niso, so djali mast v drugo
posodo in so hotli usnje z njo namazati.
Globočeje pa, ko so prišli, veči smerad je bil,
nazadnje pa so spoznali goljufijo in so nehali
delati. Ko to mojstru povejo, gré ta s hlapci
vred Pavliha iskat; pa kje je bil že ta z
denarji, in ima ostanek še dan današnji tirjati.

27. Povést.
Kako je Pavliha olarski ali prajarski
hlapec, in psa namest hmela skuha?

Čez nekaj časa pride Pavliha v nekem
mestu k nekemu olarju v službo. Enkrat je imel
olar k ženitvi iti in ukaže Pavlihu, de naj z
deklo ol ali pir kuha, dokler nazaj pride.
Posebno naj skerbi, de se hmél dobro prekuha, de

bo ol bolj ojster. Obljubi, njegovo povelje
natanko spolniti. Potem gré olar s svojo ženo iz
hiše. Pavliha začne kuhati in dékla ga je
učila, ker se je bolj na to razúmela kot on.
Ko je bil čas prišel, hmel kuhati, mu rece dekla
„Rada bi šla malo gledat, kako kaj plešejo;
saj boš znal sam hmel kuhati“. Pavlihu je bilo
prav, ker si je mislil: „Češ, kadar jo dekla
odtegne, znaš svojo porednost bolj pokazati“.

Olar je imel namreč velicega močnega
psa, kteremu se je Hmél reklo. Ko je tedaj
voda dobro zavrela, vjame psa, ga verže v
vrelo vodo in ga tako dolgo kuha, de je šla
dlaka in koža od njega. Ko dekla zopet domú
pride in Pavlihu pomagati hoče, mu reče?
„Dosti je, odtoči“. Ko cedilo prinese, mu reče:
„Ali si tudi hméla pridjal? Nič ga ne čutim
na lopati“. Ko dekla išče in išče, najde psove
kosti na dnu in začne glasno vpiti: „Kaj si pa
djal med ol? Konjač naj ga pije!“ Med tem
pride olar domu, precej vinjen. Pogledal je
pa vender še po svojih ljudéh in jim reče:
„Ljubi moji, kaj delate?“ Dekla mu odgovori:
„Ne vem, kaj; za pol ure sem šla k plesu
in sem ukazala hlapcu hmél popolnama
skuhati, on je pa našega psa skuhal; tu vidite
njegov herbet“. Pavliha reče: „Saj ste mi
rekli, če bi le vsi tako vbogljivi bili, bi bili
gospodarji gotovo dovoljni“. Gospodar ga je
pa še tisto uro iz službe spokal. Kaj je pa s
svojim pasjim olam naredil, se še
dandanašnji ne vé.

28. Povést.
Kako je Pavliha pri krajaču (žnidarju)
pod kadjo šival in iz suknje volka naredil.

Pavliha je šel tudi k krajaču v službo.
Ko je v šivavnici sedel, mu reče mojster:
„Hlapec, ako hočeš šivati, šivaj tesno in
dobro, de se ne vidi“. Pavliha obljubi to,
vzame šivanko in suknjo, zleze pod kad in šiva.
Mojster je poleg njega stal in mu reče: „Kaj
pa misliš storiti? To je čudno šivanje?“
Odgovori mu: „Mojster, rekli ste mi, de naj
šivam, de se ne vidi, in tako nihče ne vidi“.
Mojster mu reče na to: „Ne, ne tako, ljubi
moj! tako nisem mislil; nehaj in ne šivaj
več, ampak začni, šivati, de bo drobno viditi“.
To je blizo tri dni terpelo; tretjo noč pa je
krajača zaspanec prijel in več se mu ni
ljubilo šivati. “ Vzel je tedaj sivo kmetiško
suknjo, ktera je bila komaj pol dodelana, jo
verže Pavlihu in mu reče: „Dodelaj tega
volka popolnama, potem pojdi pa v posteljo“.
Pavliha vzame suknjo, jo razpara, naredi
volkovo glavo, potem život in noge, postavi
vse na klince, de je bilo volku enako in gré
potem v posteljo. Ko mojster drugo jutro
vstane in Pavliha zbudi, najde volka. Čudil
se je nad njim in ni vedil, kaj ima pomeniti,
in ko Pavliha pride, mu rece : „Kaj si
naredil?“ Odgovori mu: „Volka, kakor ste mi
ukazali“. Mojster mu reče; „Tacega volka

nisem mislil, imenoval sem le sivo kmetiško
suknjo volka“. Pavliha mu pravi: „Ljubi
mojster, tega jez nisem vèdil; če bi vas bil
pa prav razumel, bi bil rajši suknjo naredil
kot volka“. Krajac je bil s tem odgovorom
zadovoljin. Čez nekoliko dni je krojača
zopet dremota obšla. Mislil si je, za hlapca je
še prezgodaj spat iti, in dá suknjo, ktera je
bila do rokavov dodelana, Pavlihu rekoč:
„Verzi še rokave k nji, potem znaš tudi v
posteljo iti“. Pavliha mu rece : „Je že prav!“
in obesi suknjo na kljuko, prižge dve luči
in meče rokave do jutra na suknjo. Ko
mojster vstane, pride, ga gleda in mu reče:
„Kaj počneš te norosti?“ Pavliha mu
odgovori z modrim obrazom: „To mi ni
nikakoršna norost; celo noč sem tukaj stal in
rokave v suknjo metal, pa niso se je hotli
prijeti; boljši bi bilo, de bi mi bili ukazali
spat iti, kokor de ste mi veleli, rokave metati;
zakaj dobro sem vedil, de bo to prazno delo“.
Krajač mu reče: „Ali sem jez tega kriv,
ali sem vedil, de vse narobe razumiš? Jez
nisem tako mislil“. Pavliha mu odgovori:
„Zato vam bodi kdor hoče hvaležen, de kaj drugač
poveste, kakor mislite; vaših misel neznam
uganiti; če bi bil jez to vedil, bi bil rokave
kmalo prišil in še par ur bi bil lahko spal,
vam pa dve luči prihranil; zdaj se pavi
podnevi vsedite in šivajte, ker sem jez silno
zaspan in moram počiti“. Mojster pa ga je
zavernil: “Ne, ne tako! jez ne bom zaspanca

in zanikernega človeka redil, ali ne boš spal
ali mi pa iz hiše šel“. Prepírati sta se
začela, in ker je krajač tudi še dve luči
plačane hotel imeti, ktere je sožgal, je Pavliha
svoje kopita pobral in šel.

29. Povést.
Kako je Pavliha naredil, de so trije
krajači s klopi padli, in kako je potem ljudi
prepričeval, de jih je sapa verglat?

V mestu Bamberg na Parskem je
Pavliha blizo terga 14 dni stanoval, zraven je
pa krajač prebival, pri kterem so trije
šivankarji na klopi sedeli. Kadar je Pavliha
mimo šel, so mu nagajali in cunje vanj metali.
Pavliha si je mislil: Saj mi še niste odšli,
kozli; pa molčal je in pričakoval dotre
priložnosti. Nazadnje nažaga v noči pred
semnjem Pavliha noge klopi, na kteri so krajači
sedeli, klop pa položi na kamen. Zjutraj
postavijo krajači klop na noge, se vsedejo in
šivajo. Ko je svinski čednik zatrobil,
pridirjajo prešiči tudi iz krajačeve hiše, pridejo
pod okno in se dergnejo ob noge klopí tako,
de so krajači s okna na ulice zleteli. To
viditi vpije Pavliha po cesti in po tergu:
„Ali ste vidili, kako je veter tri krajače z
okna pihnil!“ Vsi ljudje so vkup derli, se
smejali in krohotali, in krajače zasramovali.

Začetkama niso vedili, kako se je to
zgodilo, kmalo p& so zvohali, de jim je Pavliha
to naklonil. Druge kole so pod klop zabili
in od tistihmal so pustili Pavliha v pokoji.

30. Povést.
Kako Pavliha kerznarju v kožuhovne zleze,
kjer so bile suhe in mokre zmešane?

Kmali potem dobi Pavliha pri nekem
kerznarji delo. Pervo noč, ko je šel
kerznar spat, vzame Pavliha široke kože, ki so
na drogih visele, in suhe kože, ktere so bile
že izdelane in ktere so bile še mokre, jih
zmeče pod streho na kup, zleze med nje in
spi med njimi celo noč. Ko mojster vstane
in vidi, de ni nobene kože na drogih, gré
urno pod streho, in je hotel Pavliha prašati,
ali nič ne vé, kje so kože; pa Pàvliha ne
najde nikjer in vidi, de so kože suhe in
mokre, ena verh druge ležale. To ga je zeló
žalilo in pokliče z milim glasom ženo in
deklo. Klicanje pa je Pavliha zbudilo, ki izleze
izmed kož ter reče: „Ljubi mojster, kaj vam
je, de tako silno kličete?“ Kerznar se
vstraši, ker ni vedil, kaj se na kupu kož giblje,
in reče: „Kje si?“ Odgovori mu: „Tukaj!“
„De bi te zlodi! je rekel mojster, si ti mi
kože z drogov vzel in suhe in mokre iz apna
skup zložil, in mi ene z druzimi spridil; kako

si vender bedakast“. Odgovori mu Pavliha:
“Kako, mojster! ali se zato jezite, ko sem
eno samo noč v njih ležal?“ Kerznar mu
reče: „Jez ti nisem veleval izdelanih kož
pod streho znositi, z mokrimi v en kup
zmetati in v njih spati“. Polena je iskal, de bi
Pavlihu nekoliko kožo vstrojil, pa Pavliha
skoči po stopnicah in je hotel pri vratih uiti.
Pridete mu pa kerznarjeva žena in dekla na
pot in ste ga hotle obderžati. On pak je
kričal iz vsega gerla: „ Pustite me, de grém
po zdravnika, mojster si je nogo zlomil!“
Spustite ga in tečete k mojstru. Ta pa leti
po stopnicah za Pavlihom, pade v svoji
naglostï čez ženo in deklo, in ju podere tako, de
so vsi trije se po tleh valjali. Tako je
Pavliha mojstru ušel!

31. Povést.
Kako Pavliha nekemu kerznarju volkove
namesti kožuhev dela?

V nekem mestu je stanoval kerznar, ki
se je na svoje rokodelstvo dobro umel in je
prav priden bil. Zavoljo tega je bil
bogat in je imel dosti dela. Za kralja in za
veliko gospodo je le on delal. Primerilo se
je, de so napravili veliki gospodje o zimskem
času veselico na ledu, in naročili so pri
kerznarju silno veliko kožuhov iz volčine. To

zvediti, gré Pavliha k temu mojstru in ga
prosi, mu dela dati. Ker je imel mojster
ravno veliko opraviti, ga je bil vesel in ga
vpraša, ali zná tudi volkove delati. Pavliha
mu pokima, de jih zná, ter reče, de jih je
tudi že v druzih deželah delal. Kerznar mu
reče: „Ljubi hlapec, ravno prav mi prideš,
ostani pri meni, zavoljo plačila se mende ne
bova pisano gledala“. Pavliha mu odgovori:
„Meni je prav, pošteni se mizdite in upam,
de bote kmali spoznali, kakošen človek de
sem, kadar bote moje delo vidili. Tega jez
ne delam z druzimi hlapci, sam moram biti,
de svoje delo beržeje po svoji volji
dogotovim“. Na to mu dá stanico od druzih ločeno,
položi volčine pred njega, iz kterih bi bil imel
kožuhe ali tako imenovane bunde delati in
mu dá mero za nektere veci in manji kožuhe.
Pavliha prevzame volcine ali volčje kože, jih
vreže in naredi iz njih samo volkove, v ktere
sená nabaše in jim iz palic noge naredi,
de so stali, kakor če bi bili živi. Ko so bile
kože vse razrezane in volkovi dodelani, gré
k mojstru in mu reče: „Mojster, volkovi so
dokončani, ali imate še kako drugo delo?“
Mojster mu reče: „Imam pač še veliko dela,
ljubi hlapec, le šivaj v eno mer kolikor
zamoreš“. Ko pa mojster v Pavlihovo stanico
stopi in volkove pokonci stoječe vidi, ga
popade jeza in mu reče: „Kaj pa je to, ti
lahkomisljeni gumpec, kakošno škodo si mi
naredil? Zapreti te bom dal“. Odgovori mu

Pavliha: „Mojster, ali je to moje plačilo?
Ali nisem po vaši volji delal? Ukazali ste
mi volkove delati; ako bi mi bili pa rekli
kožuhe iz volčin delati, bi bil koj umel in
tudi rad storil. Treba je, de se ptujemu
človeku v začetku reč dobro razloži Ako bi si
ne bil domišljeval, de bom veči hvalo za
svoje delo pri vas imel, bi pač ne bil delal“.
Potem vzame Pavliha slovó od tistega mesta,
in gré s pičlo hvalo in mošnjico v drugo.

32. Povést.
Kako Pavliha kerznarjem živo mačko v
zajčji meh zašije, v žakelj zaveze in prodá?

Če je veljalo, koga prekaniti, je bil
Pavliha vselej pripravljen, kakor je to v nekem
mestu kerznarjem pokazal. Ko so namreč
kerznarji pustni večer obhajali, bi bili tudi radi
zajca jedli. Pavliha to zvediti, si misli:
„Kerznar, kteremu sem volkove delal, mi tudi ni
nič za moje delo plačal; za to se morajo
tukajšnji kerznarji pokoriti“. Kerčmarica hiše,
v kteri je stanoval, je imela lepo mačko; to
k sebi privabi, jo vjame in k sebi pod
suknjo stisne. Potem si kupi zajčji meh, in de
bi vse prav po svoji volji storil, zašije mačko
vanj, obleče kmetiško obleko, se vstopi
pred mestno hišo in derži svojega zajca
toliko časa pod suknjo skritega, de nek
kerznar pride. Tega vpraša Pavliha, ali bi ne bil
pri volji, dobrega zajca kupiti, in mu zajca po-

kaže. Pogodila sta se, de mu Je štiri
sreberne groše za zajca in šest vinarjev za staro
mavho dal, v kteri je imel zajca. Kerznar
nese zajca v gostivnico, kjer so bili vsi
zbrani in veseli, de je zajca kupil in narlepšega
živega zajca tako po sreči dobil. De bi se
pa prav veselili, grejo kerznarji na vert,
izpuste zajca in pse za njim, de bi si z lovom
kratek čas delali. Psi so vžgali za zajcem,
kteri pa ni zajčjih skokov delal, ampak je
na pervo drevo splezal in njavkal: mjav,
mjav! To slišati in viditi, se kerznarji
spogledujejo, usta zavoljo zajca obrišejo, in
rečejo: „Goljufani smo!“ Pavliha se je pa v
pest smejal. Od tod mende je tudi pregovor:
Mačko v žaklji kupiti.

33. Povést.
Kako je Pavliha pri nekem baronu
kočjaž, in kako mu kočijo namaže?

Kmalo potem pride Pavliha v grad, v
kterem je bogat baron stanoval. Pri tem se
oglasi in mu reče, de je posebno dober
kočjaž in bi rad pri njem v službo prišel.
Baron ga k sebi poloiče in ker se je Pavliha
globoko priklonil in je od svojega popotvanja
govoril, je baronu zeló dopadel in v svojo
službo ga je vzel. Njegovi burki so barona
marsikterikrat k smehu prisilili, in kadar je
Pavliha svoje burke prav začel spušati, se

je baron za svoj debeli trebuh deržal in djal:
„Šencej, ti si zvit, kot kozji rog!“

Ko je baron enkrat s svojo gospo se v
mosto peljati hotel, poklice svojega kočjaža
in mu ukaže, konje oskerbeti, in kočijo
osnažiti in dobro namazati, ker se hoče v
mesto peljati. Pavliha mu reče : „Gospod, vse
bom po vaši volji poskerbel; samo mazila je
že malo, in ga je za tako dolgo pot premalo.
Tudi moram prositi, milostivi gospod, če mi
ne zamerite, ker je moja mošnja že skoraj
na suhem, de mi kake krajcarcke va-njo
porinete, de vam ne bom sramote delal“. Baron
mu reče: „Tu imaš denarjev za mazilo, le
dobro mi kočijo namazi, zakaj jutri sem h
kralju povabljen, in za sebe imaš tukaj dva
zlata lisca, ktera ti bom na koncu leta
vrajtal“. Pavliha se dvakrat globoko priklone in
hiti k svojemu delu. Kupi si tedaj mazila za
kolesa, vzame kertačo, gré z njo v kočijo in
jo namaže znotraj, na straneh in na sedežih
vso vso. Potem si umije roke, se obleče
po kočjaško in stopi pred barona ter pové,
de je vse oskerbel in de je napravljen. Ko
je bil baron napravljen, podá gospej svojo
roko in jo pelje na dvorišče h kočii.
Pavliha jo odpre, pomaga gospej baronovki lepo
va-njo in ravno tako baronu. Pa komaj
postavi ta desno nogo v kočijo, kar
zagromi in zakolne: „Kaj si mi storil, prekleta
kanalja, de bi te h . . . . . . !“ Pavliha pa
te žlahtne Molitve ni dalje poslušal, ampak

vzdigne s kočjaško obleko in z dvema
zlatima liscama peté, in gre ter si je mislil: „Ta
dva sem oba dobro namazal!“

34. Povést.
Kako je Pavliha kerčmarja goljufal, ker
mu je verč pode za verč vina dal?

Ko je Pavliha v mesto Libek prišel, se
je zlo varoval in lepo zaderžal, de ni
nikogar razžalil; zakaj v Libeku je bila gosposka
ojstra. Tisti čas je bil kerčmar, ki je vina
mestne gosposke točil, silno ošaben in
napihnjen mož, kteri je mislil, de ni nihče tako
pameten kakor on, tudi bi bil rad imel, de bi
ko tak veljal, in dostikrat se hvalil, de
mora tisti zgodaj vstati, ki bi ga hotel
goljufati. Zavoljo tega so ga mestnjani zeló
sovražili in se niso hotli nič z njim pečati. Ko
je tedaj Pavliha od ošabnosti tega kerčmarja
zvedil, se ni mogel premagati, mu tudi eno
narediti. Samo misliti je še pred mogel, kako
to storiti. Gré tedaj k njemu, poskusit, in
vzame dva verča sabo, ki sta bila enako
delàna. V enem je imel polno vode pod
plajšem, de nihče ni vidil, prazni verč je pa
očitno nosil in gré z njim urno h kerčmarju,
si da vina nameriti, vzame verč z vinom pod
plajš in dene unega z vodo v roko, ga
postavi na mizo, brez de bi bil kerčmar to vse
vidil, ter reče: „Keremar, po čim točite
bokal?“ „Po 24 kr.“, mu odgovori. „To je

preveč“, reče Pavliha; „jez nimam več kot
12 kr. pri sebi, ali mi ga za toliko daste?“
Kerčmar se vjezi ter rece: „Ali hoče še
ceno za vino postavljati? Toliko daj, kolikor
sem rekel, če ti pa ni prav, pa pusti vino v
sodu“. Vzame na to verč z vodo in jo vlije
pri vehi v sod rekoč: „Butec, ako ne
moreš vina plačati, si ga ne pusti natočiti“.
Pavliha je pustil to mirno storiti, in je šel
rekoč: „Zdaj vidim, de si butec; nihče ni
tako zvit, de bi ga budala ne mogle
prekaniti in če bi bil prav kerčmar“. Verč z vinom,
ki ga je pod plajščem imel, je zadovoljni domu
nesel in si je tudi dobro postregel z njim.

35. Povést.
Kaka bi bil imel Pavliha obešen biti, kako
mu pa spet zvijača dobro služi?

Ko pa Pavliha od kerčmarja pride, je
ta še le njegovo govorjenje premislil, gleda
po beriču, teče za Pavlihom in ga doide na
cesti. Berič ga prime in najde oba verča pri
njem, praznega in unega z vinom. Zavoljo
tega sta ga tatvine obsodila in v mestno
hišo, od ondi pa v ječo peljala. Po kratki
pravdi so ga obsodili, de zavoljo tatvine kol
zasluži, torej mora na kol priti. Nekteri
sodnikov pa so rekli, de ni nič enacega, kakor
zvijača; kerčmar se je hvalil, de ga nihče
ne more goljufati, bolj naj bi se bil varoval.
Tisti pa, ki so na Pavliha piko imeli, so rekli,

de je tat in zato mora viseti, zato so ga na kol
obsodili. Ko tedaj dan pride, ko bi bil imel
Pavliha h kolu peljan in obešen biti, je vse
mesto na nogah bilo, nekteri peš, nekteri na
konjih; tudi ga je ljudstvo razno pomilovalo,
de zavoljo tako majhne stvarice življenje
zgubi, in nazadnje je bilo še gospodom žal, de
so ga obsodili, in radi bi bili Pavlihu še
življenje pustili, pa kar je bilo sklenjeno, se
ni dalo več prenarediti. Mnogi bi bili tedaj
radi vedili, kako smert bo storil, ker je bil
v življenji tako čuden človek. Nekteri so
mislili, de je copernik in so djali, ta jim bo
še osle kazal; večidel vsi so mu pa življenje
privoščili. Ko so ga tedaj h kolu peljali, se
je prav mirno zaderžal, tako, de se je vsak
nad njim čudil, in ljudje so mislili, de je
obupanje tega krivo. Ko je pa pod kol
prišel, reče vsem sodnikom k njemu priti,
odpre svoje usta, in prosi ves ponižen, de bi
mu samo eno prošnjo še privolili, ker jih ne
bo ne za življenje ne za život, ne za blago
ne za premoženje, ne za kako drugo veliko
reč prosil, ampak samo majhno reč, ktera se
da brez nevarnosti in škode lahko storiti, in
ktere mu modri sodniki gotovo ne bodo
odrekli. Sodniki so vsi vkup stali iij bi bili
radi vedili, česar bi prosil; zavoljo tega
stopijo malo na stran, se posvetujejo in
sklenejo, njegovo poslednjo voljo spolniti in ga
uslišati, če le zoper njegovo govorjenje ni.
Pavliha reče: „Kar sem govoril pri tem osta-

nem; le nekaj malega je, česar prosim, ako
mi hočete to storiti, podajte mi roke“.
Obljubili so mu tedaj z ustmi in z rokami. Potem
stopi na gred in reče glasno: „Mogočni
gospodje! Zanesem se v vašo obljubo in prosim
tedaj, de, kadar, me bote res iz tega sveta
spravili, kerčmarju in beriču, ktera sta me
na kol pripravila, zapoveste, de tri dni
zaporedama prideta in me na tešče v herbet
pihata!“ — „Fej te bodi!“ so rekli, „to je
nespodobna prošnja, pa vender smo mu
obljubili. Rajši ga spustimo, tako se svoje
obljube rešimo“. Tako se je Pavliha rešil in
je šel vesel iz tistega mesta.

36. Povést.
Kako se Pavliha pri nekem mlinarju
vdinja in hlapcem žago na dvoje razbije?

Na svojem popotovanji pride Pavliha
mimo mlina, pri kterem je bila tudi žaga za
deske. Hlapci so ravno na nekem hlodu
sedeli in malicali. Pavliha se začne z njimi
pogovarjati in jim pripoveduje svoje poti. De
se jim je debelo lagal, kar je mogel, se že
tako vé. Med tem pride tudi mlinar in ga
posluša. Njegovo vedenje je mlinarju dopadlo,
in ko mu Pavliha pové, de je tesar in de
je tudi že pri žagah delal, ga vpraša
mlinar, ali bi ne hotel pri njem ostati;
potrebuje ravno tacega hlapca. Pavliha ma pokima

in je začel koj tudi malicati, kar mu je prav
dobro dišalo, in delal je, kakor ce bi bil že star
znanec med njimi. Po jedi so zaceli zopet
delati in Pavliha je mogel hrastove hlode na
žago valiti pomagati, kar mu je pa menj
dišalo kakor pa malica. Kmali se je tega
dela naveličal in mislil je, kako bi jih zvil,
de bi od ondi prišel. Ko tedaj hlapci veliko
žago prinesejo, de bi gerče odžagali, jim reče:
„Kakošno je pa to delo z vašim sem ter
tje vlečenjem, kakor de bi vsak hotel žago
dobiti? Pri meni doma ima vsak svoje delo
in vsak svojo žago. Vi se pa zastonj
trudite, ker vsak žago k sebi vleče. Pokazati
vam hočem, kako imate storiti; jez ne
morem glédati, de bi se za eno žago dva
prepirala“. Ko to izreče, vzame sekiro in
razbije žago čez sredo na dvoje ter reče: „Tako,
zdaj zna vsak svojo žago imeti, brez de bi
se prepirala“. Hlapci pa, to viditi, tečejo k
mlinarju in mu povejo, kaj je Pavliha
naredil. Mojster priteče, de bi mu Pavliha žago
plačal, tode Pavliha ga ni čakal, ampak senca
ga je vzela.

37. Povést.
Kaj je Pavliha z nekimi gospodi in z
mladim prešičkom počel.

Pavliha pride v veliko mesto, v kterem
je kralj in ves njegov dvor prebival.
Posebnosti in lepe hiše ogledavši si misli: poldan

je, po kakem prebivališču se je treba ozreti,
in čas je, svoj dolgi želodec namazati; zakaj
danes še nisem imel grižljeja v ustih. Gré tedaj
naravnost v eno narvečih gostivnic in vpraša
hlapca, ali se kaj za jesti dobí. Ta ga
prijazno sprejme in mu reče; de veliko imenitnih
gospodov sem jesti hodi in ali hoče on s temi
jesti. Pavliha mu reče de, gré v stanico in
se vsede k imenitnim gospodom, ki so se vsi
nad nepričakovanem gostom čudili. Z
veseljem so ga gledali, kako mu je jéd dišala, in
so si smejaje sklede ponujali, kterih nobene
ni Pavliha mimo sebe spustil, brez de bi ne
bil zajel iz nje. Ker je Pavliha na koncu
mize sedel, je prišla versta nazadnje do njega.
Nazadnje pride tudi pečen prešiček na mizo.
Že od dalječ je Pavliha ves zaljubljen va-nj
oči obračal. Čez dolgo mu pomolí sosed
plošico s pečenim prešičkom, ki je kakor živ
na nji stal in pomorančo v gobcu deržal. Zdaj
so gospodje glave vkup pomolili in čakali,
kaj bo s prešičkom začel. Obračal je plošico
zdaj sem, zdaj tje, in ogleduje od vseh strani,
pečenčka, ki ga je tako prijetno v nos
zgačkal. Nazadnje se to drugim gostom
predolgo zdi, ker toliko časa ni hotel va-nj
vgrizniti in je že čas bilo v pisarnico iti. Reče
tedaj eden njih: „Ljubi gost, vam prešiček
zlo dopade, tudi še vaši zobje niso trudni;
mi ne bomo več jedli, počnite z njim, kar se
vam poljubi; pa, dobro pazite, to nam
morate povedati, kaj bote s prešičkom počeli.

Plačali ga bomo za vas , ali ste dovoljni?“
Pavliha ni dolgo pomišljeval ter reče:
„Zakaj pa ne? že velja!“ Oberne tedaj
prešička tako, de mu ni v gobec ampak nekam
drugam gledal, obriše svoj perst ob pert, ga
porine zadej v prešička in ga oblizne rekoč:
„To je mastno, to je sladko!“ To viditi
pridejo gospodje ob vse veselje, se s Pavlihom še
dalje norčevati ali pa mu celo to storiti, kar
je on s prešickom ravno kar storil. Eden
za drugim so iskali klobuka in molčé jo iz
gostivnice poberejo. Pavliha je vesel za
njimi pogledoval, in ko vsi odidejo, zavije
prešička v papir, plača svoj dolg in se v pest
smeja, de je gospode tako splačal.

38. Povést.
Kako Pavliha svinjo ubije in potem
odgovor dá?

Čez dva dni potem, ko je tudi že
svojega prešička pohrustal, pride Pavliha v neko
vas, kjer je pri nekem kmetu véliki hlapec
postal. Temu so Pavlihove muhe silno dopadle,
in kmalo mu je pri hiši vse veljal. Enega
večera mu potoži kmet, de ima hudobnega
soseda, kteri mu želí škodovati, kakor mu je
mogoče. Pavliha si je mislil: „Temu bom
že jez eno zagodel; to mojega gospodarja
veseli; naj izide ta reč, kakor hoče“. Ko
tedaj drugo jutro na dvor pride, je sosedova
svinja gnojišče njegovega gospodarja razri-

vala, zraven kterega je bila jama za gnojnico.
Pavliha vzame desko in vdari svinjo tako
čez rebro, de je v gnojnico padla in se
zadušila. Sosed pa ga je skrivaj gledal, začne
silno vpiti in hoče imeti škodo plačano.
Pavlihov gospodar mu pa reče: „Kaj je to meni
mar; to je moj hapec storil, njega tožite“.
Sosed gré tedaj k županu in hlapca toži. Ta
pusti Pavliha poklicati, de bi zaslišal, kako se
je to zgodilo. Pavliha je zgodej vstal,
obsedla konja, mu da žreti in piti in gré k
županu. Ta je ravno kosil in je imel škedelo
černe kave pred sabo. Izpraševal ga je
narpervo, kdo de je in zakaj in kako je svinjo ubil.
Pavliha stopi pred župana in mu pripoveduje,
kako je svinja njegovo dvoriše razrivala in
kaj je on storil. Ker je pa župan to reč še
bolj in bolj natanko zvediti hotel, mu reče
Pavliha: „Ne zamerite, gospod župan! po
stavim, vi bi bili svinja in vaša kava
gnojnica in jez bi vam dal eno tako za uho
(tukaj mu založi eno vročo zaušnico), de bi
tukaj le v kavo padli; ravno tako sem tam
naredil!“ Župan je vpil na pomoč in ga je
hotel zgrabiti; ali Pavliha jo pocedí skozi
vrata v hlev, se verže na obsedlanega konja
in jo pokadi po svetu, brez de bi bil od
svojega gospodarja slavó vzel.

39. Povést.
Kako se je Pavliha enkrat v zakonske
reči mešal in prepiru kmalo konec storil?

V neki vasi so veliko velika žganja in
brinjevca žgali, in kmet tam ne pozná skoraj
nobene druge pijače, kot.žganje, ali kakor
ga prav po domače imenujejo šnopec. Koliko
nemirnosti, nepokoja, pretepa je že žganje v
marsikaki hiši napravilo, že vsak vé, kteri je
že tudi kadaj v kozarček pregloboko pokukal,
in je bil potem od svoje drage babe domá
ne preveč prijazno sprejet. Tudi je po žganji
že marsikdo dom in dvor zapravil.

Enega večera gré Pavliha iz nekega
mesta nazaj v svoje domovanje, sliši v neki
čevljarski hiši strašno razgrajanje. Vstavi se
pred oknom in sliši, kako je baba čevljarja
kozje molitvice brati učila, ker se je. v
kerčmi vpijanil. „Ti nesnaga!“ mu reče, „že spet
prideš domú kakor presica, jez pa nevem, od
kod kruha za jutri“. — Moža pa je to peklo
in on je hotel prav imeti; imenoval je svojo
ženo staro avšo, opravljivko, kregarco. Ko
je to četert ure tako terpelo, reče čevljar,
mu večerjo prinesti. Žena pa mu je rekla:
„Zakaj te ni bilo domú o pravem času, zdaj
ne kuham več ?“ Čevljar zgrabi svojo drago
in vpije: „Ali mi boš dala jest? Pečenine
hočem!“ Ko mu pa na to žena reče : „Figo,
če jo hočeš!“ je strašno začel kleti; svojo
babo s pestmi nabijati in vpiti: „De bi te hudič živo
vzel!“ — Pavliha si je mislim: Zdaj

mi je pa dosti! vzame velik kamen in ga
zadrevi v okno, de je vse razdrobil. Čevljar
in čevljarica nista vedila, kaj je to; mislila
sta, de res peklenski skoz okno pride, in de
jo bo vzel. Ko bi bil trenil, je bil mir med
njima. Pavliha pa je vzdignil peté, de bi
mu ne bilo treba okna plačati. —

40. Povést.
Kako Pavliha Judu konja prodá in ga
goljufal?

Kmali potem pride Pavliha v
meklenburško deželo, kjer konje slovečega plamena
rede in si kupi lepega konja. Ko na svojem
konji mimo neke kercme jezdariti hoče, se mu
konj vstavi, zakaj navado je imel, de je hotel
pri vsaki kerčmi obstati. „No, si je mislil
Pavliha, saj ga jez tudi lahko en poliček
prekucnem; vroče je“. Stopi tedaj s konja in
ga priveže k hangarju. V kerčmo gré, v kteri
je več pivcev vkup sedelo. Pri mizi je
sedel tudi Jud, ki je s konji kupčeval; že od
dalječ mu je konj dopadel. K Pavlihu stopi
in ga vpraša, ali konja prodá in koliko hoče
za-nj imeti. Pavliha se je nosil, kakor de
bi kak grof bil in reče: „Tega konja ne
moreš kupiti. Šmuel, to je, prav Meklenčan in
velja 300 kron“. „Nu“, reče Jud, „kam pak
mislite, milostljivi gospod“. „Tacega konja vam
jez za dvanajst kron pripravim, koliko
stavite?“ „Nesramni mavšelj!“ ga zaberne

„ali tacega konja brez madeža in krotkega kot
ovca!“ „No“, reče Jud, „ali hočete 20 kron
za-nj?“ Odgovori mu Pavliha: „Nekaj ti
hočem povedati, Hebrejc, ali deržiš, de te
trikrat s svojim bičem pristriženi, in dam ti
ga zastonj“. „O vaj“, reče Jud, „mislim,
de se norčujete z mano; z eno besedo, kako
dobim tega konja?“ „Slišal si že, kaj sem
ti rekel“, odgovori Pavliha, „če deržiš, de
te trikrat pristrižem z bičem“. „Mož beseda“,
reče Jud, „ti gospodje tukaj so priče“,
„Dobro“, pravi Pavliha, „kadaj ti hočem tri
dati? Ali hočeš, de koj začnem?“ „I“,
odgovori Hebrejec, „enkrat mi jih jederžati; koj
na mestu mi jih znate našteti“. Potem ukaže
Pavliha klop prinesti, položi Juda čez njo
ter reče: „Tri tedaj hočeš deržati, in ko jih
prejmeš, je moj lisec tvoj“. Zdaj pošverka
s svojem bičem, ga vzdignje in vžge eno Judu
po koži, de se je vil in skakal in vpil, de
je bilo joj. „Kako se ti je prilegla, sin
Abrahamov?“ ga vpraša Pavliha. „Ali hočeš une
dve tudi koj imeti?“ „O vaj, o vaj!“ je kričal
Jud. „Bodite usmiljeni, gospod, le ne tako
hudo“. „Vlezi se tedaj“, mu reče Pavliha,
in ga še v drugo vreže. Jud si je v
bolečini skoraj jezik odgriznil in omedlel; pa
vender je še rekel: „Oh, dajte mi urno še tretjo
in poslednjo, de sem odpravljen; oh, kako
me peče!“ Pavliha se je smejal ter rekel:
„Tretje znaš še dolgo čakati; in dokler té
nimaš j ostane lisec moj, tukaj so priče!“

Desiravno Jud skorej stati ni mogel, vender
ni nehal prositi, de bi mu še tretjo pritisnil.
Pa Pavliha se ni dal pregovoriti. Polie vina
je plačal ubozemu Judu, konja zasedel in zginil.

41. Povést.
Kako je Pavliha rekel, de je svojo
mošnjo z denarji zgubil, in kako o tej
priložnosti k topli peči pride?

Enega večera pozno, ko je že tamno
bilo, pride Pavliha vès premočen in od
mraza terd v neko vas, de bi tam prenočil. Ko
v kerčmo pride, je veliko kmetov okrog tople
peči sedelo, ki so se od vojske, od vremena,
od strahov in copernic in od druzih reči
pogovarjali. Pavliha pa ni imel več prostora pri
topli peči, de bi se obsušil, ampak je mogel
v kotu hiše ostati. Kerčmar mu prinese polič
vina in ga vpraša od kod in kam. Povedal
mu je Pavlih, de je hotel v terg iti, de se
mu je pa velika nesreča primerila, ker je
zvunaj pred vasjo pri véliki lipi svojo mošnjo z
denarji zgubil, ktero je sicer dolgo iskal, pa
je v tami ni mogel najti. Kmetje se
spogledavajo, ko to slišijo in nehajo se pogovarjati.
Kerčmar pa je rekel Pavlihu, de je že
prepozno ponoči, in de je preveč deževno, de
bi se to noč kaj storiti moglo; drugi dan o
zori hoče pa on sam z njim na tisto mesto
iti in iskati. Med tem pa so kmetje eden za
drugim svoje kučme pobrali, se skozi vrata

izplazili in tekli k omenjeni lipi, desiravno je
kakor iz škafa dež lil, se mošnje polastit.
Potem ko so bili že vsi odšli, se je začel
Pavliha smejati in razodene kerčmarju, de ni
ne besedice resnice, in de je samo k topli peči
hotel priti, ktero so poprej kmetje obsedli.
Tisti čas, ko so kmetje zvunaj v tamoti
tapali in po blatu berbali, se je Pavliha grel
in se je s pečenko mastil. Kerčmarju je
sicer gostove pregnal, pa kerčmar se je mogel
sam nad tem smejati in rekel je drugi večer
kmetom: „To pot ste na pravega naleteli, to
je bil Pavliha!“

42. Povést.
Kako Pavliha prav ne vedama lonec
denarjev dobi?

Drugi večer pride Pavliha zopet v neko
vas, de bi tam prenočil. V vasi pa ni bilo
nobene kerčme in kmetje so že vsi luči
pogasnili. Dalje v pervo vas iti, ni hotel, zakaj
tamno je bilo in slaba pot, in vender ga ni
nič druzega čakalo. Nevoljin gré skozi celo
vas in je bil že skoraj na koncu, kar v
poslednji hiši še luč zagleda. Tiho gré k oknu,
viditi, kaj ljudje v hiši delajo, in ali bi morde
ne dobil prenočišča. Ko je tako pod oknom
stal, vidi, de je v hiši premožen kmet, ki je
ravno s semnja prišel, kjer je par pitanik volov
prodal. Ko je kmet s svojo ženo denarje še
enkrat na mizi preštel, je hotel majhen otrok

tudi en krajcar imeti; kmet pa mu je rekel:
„Ne moreš ga potrebovati“, in poderza svoje
tolarje v lonec. Otrok pa ni nehal prositi, in
se začne nazadnje jokati, de bi mu oče
krajcar dali. Reče mu kmet: „Ako mi ne
molčiš, bom denarje divjemu možu dal“. Odpre
pa res okno, pomoli lonec s tolarji skoz-nj in
reče: „Na, divji mož!“ Pavliha mu vzame
lonec iz rok in je stekel z njim, kakor če bi
ga bil vihar odnesel. Kmet je naredil hrup po
vasi, pa kmete je bilo komaj mogoče iz
pervega spanja zbuditi. Ko so si oči zmeli in
slišali, kaj se je zgodilo, so rekli : „Voherniku
to nič ne dé; prav se mu je zgodilo“. Ulegli so
se zopet nazaj, in so pustili Pavliha Pavliha biti.

43. Povést.
Kako bi bil imel Pavliha obešen biti, pa
namest tega petnajst goldinarjev dobi?

Drugi dan so tatú povsod preiskali, in
kmali so prišli beriči tudi v vas, kamor je
Pavliha o polnoči prišel, in kjer je čez noč ostal.
Ker je tako pozno prišel in zavoljo njegove
posebne obleke, so koj njega natolcevali in
peljejo ga pred gosposko. Tajiti ni mogel, ker
so denarje pri njem dobili; peljali so ga tedaj
k mestnemu sodniku. Ko ga je ta ojstro
nagovoril in po imenu, stanu in od kod de je,
vprašal, odgovori Pavlih: „Ojstri gospod
sodnik! domá sem v pomorski deželi, ki ob
morji leži; moj oče so bili mornar blizo 30

let, in so imeli nesrečo v viharji poginiti; mati
so mi tudi že pred tridesetimi leti umerli;
nikjer nisem domá na svetu in popotjem kakor
pošten kertačar po svetu, de bi dela dobil.
Vselej sem se varoval koga goljufati ali okrasti;
pa kar mi kdo da ali ponudi, hvaležno
vzamem; kmet mi je svoje denarje v roko dal
in vzel sem jih, kakor so me rajnca mati učili.
Ako sem krivično delal, se podveržem postavi;
pa ne sodite človeka, ki ni ničesar kriv“.
Sodnika in prisežne može je to govorjenje
ganilo; ker se pa z nikakoršnim pismom skazati
ni mogel, in ker se jim je prederzen vlačugar
zdel, so mu pravdo naredili, in sodnik ga je
zavoljo storjene tatvine na kol obsodil. Mestni
gospodje so bili pa zoper to obsojenje in so
rekli: „To se ne more in ne sme zgoditi; zakaj
naš mestni kol je za nas in za naše otroke“.
Zavoljo tega so obsodbo prenaredili in sklenili
mu kol v herbet vžgati in petnajst goldinarjev
za pot dati, s pristavkon de naj se pusti, kjer
koli hoče, s temi denarji obesiti, kjer ni nikjer
doma. Pavliha se je zahvalil modrim gospodom
za tako milostljivo kazen in je šel svojo pot.

44. Povést.
Kako Pavliha konja kupi in nekega
kupca goljufa?

V mesto Vismar je prišel večkrat
kupčevavec s konji, kteri je konje, ki so na
semnji bili, za repe vlekel; zakaj mislil je, de

konji ne živé dolgo, če jim žima iz repa gré.
Če je tedaj žima kakemu konju se rada iz
repa izderla, ga ni kupil; ako je bila pa terdna,
je imel dobro upanje do njega, de bo dolgo
živel in de je dobre nature, in kupil ga je.
Drugi kupci so si to tudi dobro v glavo vtisnili
in so se po njem ravnali. Ko Pavliha to zvé,
si misli, temu moraš eno narediti, de ta
prazna vera izmed ljudstva pride. Preskerbel
si je tedaj konja, kteremu je naredil rep iz
kervi in smole, de je bil kakor pravi rep. V
semenj ga pelje in drago dosti ceni, de ga
nihče ni kupil, dokler kupec ni prišel, ki je
konje za repe vlekel. Temu gaje po ceni
ponudil, in kupec, kteremu se je lep in vreden
zdel, stopi bliže in ga je hotel za rep vleči.
Pavliha pa je tako naredil, de mu je rep mogel
v roki ostati, če je za-nj potegnil. Komaj
začne tedaj kupec vleči, mu že rep v roki
ostane. Silno se je vstrašil. Pavliha pa je
ljudi vkup poklical ter rekel : „Glejte ga
hudobneža, kako mi je konja naredil“, Ljudje
pritečejo, de bi bili mir naredili in so
pogovorili kupca, de je Pavlihu deset goldinarjev
za rep dal Pavliha je bil zadovoljen s tem.

45. Povést.
Kako Pavlihu človeku, ki ga je nalagal,
eno zaigrá?

V nekem mestu je sedel Pavliha v družbi
pri vinu v kerčmi. Eden-gostov ga povabi v

nerčii na kosilu in mu reče: „Pridi jutri k
meni na kosilo, če moreš“. Pavliha mu
obljubi in je mislil, de je res. Ko pa drugi dan
pride h kosilu, je bilo vse, vrata in okna,
zaperto. Dolgo je letal okrog hiše, in v
želodcu mu je začelo že slabo prihajati; pa
vrata so zmiram zaperte ostale, desiravno je
bil čas kosila že davno minil. Pavliha je
vidil, de je goljufan. Molčé jo je spet potegnil
in si mislil: „Ti mi ne odideš; ta te bo
drago stala, bratec!“ Drugi dan gré Pavliha
od doma in najde ravno tistega človeka na
tergu in ga prijazno ogovori: „Vi ste pač
gostoljuben človek; goste povabiti in greste
sami od doma in še vrata zaprete spred in
zad“. Ta mu pa odgovori: „Ali te nisim s
pogodbo povabil, rekoč: Pridi jutri opoldan
in jej z menoj, če moreš. Ker si vrata
zaperte našel, se vé, de nisi mogel pri meni
kositi?“ „Zato ti bodi zlod hvaležen“, mu
odgovori Pavliha. „Vsaki dan se moram kaj
novega učiti!“ „Človek se mu je sladko smejal
ter rekel: „Ne bom ti nagajal; pojdi zdaj v
mojo hišo, odperta je in kuhanega in
pečenega najdeš dovelj. Kmali bom prišel, ta
čas znaš pa sam biti. Razun tebe nimam
nobenega druzega gosta“. — Pavliha gré
in dobi ravno njegovo ženo pri ognišču, ktera
je pečenko pekla. Pavliha ji prinese
pozdravljanje od njenega moža in ji reče, de mu
je na tergu nekdo silno veliko ribo dal;
urno naj gré z deklo na terg; de mu poma-

gate ribo domú nesti; on bo pa ta čas raženj
vertil. Žena pokliče deklo in obe hitete na
terg. Spotama pa srečate moža, ki jo
praša, kam tako urno greste? Pové mu zdaj
žena, de je Pavliha domú prišel in jima
ukazal na terg iti, kjer je njemu, njenemu možu,
nekdo veliko ribo daroval, de mu je pomagate
domu nesti. Mož, se je za ušesmi praskal;
ter rekel: „Ej, ako bi bila le, ena doma ostala;
meni nekaj po glavi šumi!“ Ta čas je
Pavliha hišo zgorej in spodej zaklenil, in ko
mož s svojo ženo pred hišo pride, najdeta
zaklenjene vrata. Reče zdaj mož: „Mislil
sem si jo tako! Zdaj pa vidiš, po kakošno
ribo si šla. Terkala sta na vrata in rekla,
de naj ju v hišo spusti. Pavliha priteče zdajci
k oknu ter reče: „Nikar ne terkajte,
nobenemu ne odprem; hišni gospodar mi je
obljubil, de bom sam tukaj, ker nobenega
druzega gosta neče. Zato pojdita le in pridita
po kosilu“. Mož je rekel: „Res je, de sem
tako rekel, pa mislil nisem tako. Pustiva ga
le, naj jé; le poterpiva, mu jo bom že
vernil“. Gré tedaj z ženo in z deklo v
sosedovo hišo počakat, de bi se Pavliha nasitil.
Ta je tačas popolnama vse skuhal, jed
napravil, na mizo znosil in se dobro mastil.
Potem ko se je nasitil, postavi ostanke
zopet k ognju in odklene vrata. Ko gospodar
z ženo in deklo pride, reče Pavlihu: „Tako
pravi gostje ne delajo, kakor si ti storil“.
Pavliha mu pa odgovori: „Ali bi bil imel d
rugače storiti; to bi bilo neumno. Sicer pa

še nisem vsega pojedel in sem kosti k ognju
postavil. Dobro naj vam teknejo!“ To
izgovorivši, je šel iz hiše. Hišni gospodar je kislo
gledal za njim ter rekel: „Te bom že splačal,
ti prebrisana buča!“ Pavliha pa mu je še od
dalječ rekel : „Kdor narbolj zná, je mojster“.

46. Povést.
Kako Pavliha v nekem mestu od kmetic
mleka nakupi in ga vsega vkup v eno kad zlije?

Enkrat pride Pavliha v neko mesto. Na
tergu vidi, de so kmetice veliko mleka na
prodaj prinesle. Zdajci je mislil, kako bi babam
štreno zmešal in jih prav razdražil. Najel si
je tedaj veliko kad, jo postavi na terg in kupi
vse mleko, kar ga je na terg prišlo. Vsako
žensko, ki je z mlekom mimo prišla, jo je
klical glasno, kolikor je mogel, rekoč: „Tu sèm,
kdor mleko prodaja!“ in vsem babam je ukazal,
mleko v kad zlivati. Rekel je tudi mlekarcam,
toliko časa čakati, de vse mleko vkup pokupi,
potem hoče vsem plačati, kakor je prav. Ena
je imela toliko mleka, druga menj, tretja več.
Dolgo so mogle čakati, dokler ni nobena več
mleka prinesla in dokler ni bila polna kad.
Vse so okrog kadi zdihaje sedele. Ko so se
naveličale čakati in so hotle svoje denarje imeti,
jim pokaže Pavliha svojo hudobijo rekoč:
„Danes nimam nič denarjev; ktera tedaj ne
more 14 dni za-nje čakati, ko spet pridem,
naj vzame svoje mleko nazaj iz kadi. Tukaj

še stoji. Po teh besedah je pa Pavliha zginil.
Zakaj babam ni nič upal. Te so pa začele
strašno kričati in prepirati se, ker je hotla
vsaka nar več mleka iz kadi imeti; ruvale in
praskale so se, si puterške, stekienke (flaše)
in vedra v glavo metale, se s pestmi bile, ena
drugi mleko v oči brizgale, obleko z njim
polivale, ga na tla izlivale, de je bilo tako po
tleh, kakor če bi bilo mleko deževalo.
Mestnjani so se pa tej komedii smejali in so
Pavliha hvalili, de je tako kmeticam naredil. Ko
pa domu pridejo, so vidili, de so sami goljufani,
ker so mogli tisti dan kavo brez mleka piti.

47. Povést.
Kako Pavliha 12 slepim beračem reče,
de jim je 12 goldinarjev dal, in vsakter
misli, de jih je drug prejel, ko jih
vender nihče ni prejel?

Enkrat jezdari Pavliha iz nekega mesta in
sreča pred mestnimi vratmi 12 slepih beračev.
Ko k njim pride, jim reče: „Od kod pridete,
slepci?“ Ti so obstali in so pač slišali, de
je na konji. Mislili so si tedaj, de je imeniten
gospod, zato so se odkrili ter rekli:
„Milostljivi, uboščki smo bili v mestu, kjer je bogat mož
umerl, po kterem so bile danes bilje, in milih
darov smo dobili. Pa silno mraz je in zebe
nas“. Potem reče Pavliha slepcem; „Silno mraz
je, bojim se, de bote zmerzniii; vzemite
tedaj teh 12 goldinarjev, pojdite v mesto h

kerčmarju J. in zajejte jih. Tačas bo pa mraz
odjenjal in mogoče vam bo potem dalje iti“.
Slepci se mu priklonejo, lepo zahvalijo, ker
je vsak mislil, ta je denarje prejel, in drugi
je mislil tretji jih je dobil. Potem grejo v
kerčmo, v ktero jim je Pavliha nasvetoval in
tam rečejo, de so dobrotnika našli, kteri jim
je 12 gold. daroval; te naj zdaj zajejo do
bolj toplega vremena. Kerčmar je bil denarjev
željen mož, pozabil je pa prašati, kteri njih
ima denarje, in jim reče: „Ljubi prijatli, to
me veseli, in dobre dni bote pri meni imeli“.
Koj je rekel vola pobiti, ga razmesari,
skuha vsacemu slepcu velik kos in pustil jih je
jesti, dokler je mislil, de so 12 goldinarjev
zajedli. Potem jim pa reče: „Ljubi prijatli,
zdaj bomo pa enkrat rajtengo naredili; jez
mislim, de bo 12 gold, skorej zajedenih“. To
je bilo slepcem prav in vedno so eden
druzega prašali, kdo de je 12 goldinarjev prejel,
de bodo kerčmarju plačali. Pervi, drugi in
tretji do poslednjega, noben ni hotel nič od
denarjev vediti. Ostermeli so naenkrat in so
se za ušesmi praskali; zakaj goljufani so bili
in tudi kerčmar. Ta si je pa mislil: Ako jih
spustiš, ne dobiš plačila; ako jih obderžiš,
ti še več pojejo in še veči škodo boš imel.
Ker si tedaj ni vedil drugače pomagati, jih
zapre v svinski hlev, jim da kruha, sena in
slame. Pavliha je mislil, de je že čas prišel,
de so denarje zajedli. Zavoljo tega se
preobleče in jezdi v mesto k imenovanemu ker-

čmarju. — Ko na dvorišče prijezdi, je hotel
konja v hlevu privezati, in vidi pri tej
priložnosti, de so slepci v svinjaku ležali. V
hišo gre in reče: „Kercmar, zakaj pustite
uboge, slepe ljudi v svinjaku ležati; saj so
mende tudi ljudje?“ Kerčmar mu odgovori:
„Hotel bi, de bi bili, kjer se vse vode
stekajo ali kjer poper raste, de bi mi le plačali!“
Povedal je potem Pavlihu vse, kar se je
zgodilo. Pavliha ga vpraša: „Ali ne morete
nobenega poroka dobiti?“ Kerčmar mu
odgovori: „Če bi kakega poroka mogel dobiti,
bi bil zadovljin in bi slepce izpustil“.
Pavliha mu reče: „Dobro, po celem mestu se
hočem ozreti, de vam poroka dobim“. Potem
gré Pavliha k nekemu dohtarju in mu reče:
„Ljubi gospod dohtar, prosim vas, nekemu
bolniku pomagati. Moj kerčmar je vročinsko
bolezen dobil, in posebno po noči ga ima
tako hudo, kakor če bi bil obseden. Prosi
vas, mu pomagati“. Dohtar mu reče: „Bom
poskusil, pa par dni morate poterpeti, zakaj
v tej bolezni se ne dá nič prehiteti, posebno
ko pravite, de se vede kakor obsedenec“.
Pavliha reče: „Bom šel sam njegovi ženi povedat,
de pridete in ji sami to poveste“. Dohtar je
rekel: „Dobro, recite ji le sem priti!“ Gfé
tedaj Pavliha k svojemu kerčmarju in mu reče:
„Dobil sem vam poroka, in to je dohtar J.;
ta bo za slepce dober stal, zato naj gré
vaša žena z mano k njemu, de ji to pove“.
To je kerčmarja veselilo in poslal je svojo

ženo k dohtarju s Pavlihom. Ta je rekel:
„Gospod dohtar, tu je žena, povejte ji zdaj
sami, kar ji imate povedati“. Žena je bila s
temi besedami potolažena, gré zopet s
Pavlihom domu in pové to svojemu možu.
Kerčmar si je mislil. „Dober dovolj je ta !“
izpusti slepce in jim reče iti, kamor se jim
poljubi. Pavliha jo je tudi kmali potem potegnil,
ker vremenu ni upal. Tretji dan, ko še le
dohtarja ni bilo, gre žena na njegov dom in
ga terja za dvanajst gold, ki so jih slepci
zajedli. Dohtar ji reče: „Ljuba žena! ne
umem, kaj govorite; ali vas je mož s temi
besedami k meni poslal?“ Odgovori mu žena,
de. Dohtar ji rece na to: „To je v svoji
vročinski bolezni govoril, ali je pa res obseden,
kakor mi je bilo od vašega prijatla rečeno“.
Reče mu žena: „Gospod dohtar, mož nima
ne vročinske bolezni in tudi obseden ni!
ampak samo plačilo hoče imeti“. Reče ji potem
dohtar: „Saj mi je bilo rečeno, de je v
vročinski bolezni in de se posebno ponoči vede,
kakor če bi bil obseden. Obljubil sem, de
bom prišel mu pomagat. Recite mu k meni“.
Ženo pa jeza vname in reče dohtarju: „Tako
znajo vsi goljufi, kadar imajo kaj plačati.
Vse narobe obernejo in umejo takrat“. Tekla
je zdaj domu po moža. Kerčmar pride ves
divji v dohtarjevo hišo z orožjem. To viditi
se začne dohtar bati in pokliče svoje sosede
v pomoč zoper moža, ki je od hudiča obseden.
Kerčmar je vpil: „Goljuf plačaj!“ in ga je

hotel vdariti. Med tem pridejo sosedje, se
vtaknejo v prepir in spravijo ju komaj narazen.
Vidila sta, de sta oba goljufana. Pogovorila
sta se, de hočeta vsak pol škode terpeti.

48. Povést.
Kako je Pavliha nekega kerčmarja z
meritvim volkom strašil?

Bil je neki kerčmar, ošaben in
zabavIjiv. K temu pride Pavliha v zimskem času,
ko je debel sneg ležal. Ko je bila že tamna
noč, pridejo tudi trije kupci v to kerčmo.
Kerčmar jih je prijazno sprejel, jim je podal
roke, je bil zgovoren in jih je tako le
nagovoril: „Od kod tako pozno ponoči? zakaj vas
tako dolgo ni bilo?“ Kupci so mu rekli:
„Gospod kerčmar, zato nas ni bilo, ker nas je
spotama volk srečal, ki nas je prijel, tako, de
smo se mogli z njim bojevati“. To slišati,
reče kerčmar zabavljivo: „To bi vam bila
sramota, če ste se pustili od volka prijeti, ki
ste bili vender trije; če bi jez sam bil in če
bi mi v gojzdu dva volka nasproti prišla, bi
ju hotel odpoditi“. S tacim govorjenjem je
svoje goste tako dolgo nadlegoval, de so šli
spat. Pavliha je sedel pri njih, brez de bi
kaj govoril, in je kerčmarja poslušal. Spat
so šli vsi v eno spavnico. Tu so se kupci
menili, kaj bi napravili, de bi kerčmarja za
njegovo zabavljanje splačali. Reče jim
Pavliha: „Prijatli, vidil sem koj, de je naš ker-

čmar bahač; poàlusajte me; jez ga bom splačal,
de vam ne bo nikoli več od volka govoril“.
To je bilo kupcem prav in obljubili so mu
dobro plačilo. Rekel je nej le grejo po svoji
kupčii ta čas in ko nazaj pridejo, naj zopet
tukaj ostanejo. On bo takrat tudi prišel in
kerčmarja bodo na boso posadili. Kupci se
napravijo, plačajo za se in za Pavliha, kar so
bili dolžni in jezdijo dalje. Kerčmar pa je še
za njimi zabavljivo vpil: „Gospodje pazite,
de vas kak volk ne sreča“. Rečejo mu:
„Zahvalimo, de nas posvarite; ako nas volkovi
vjejo, nas ne bo več“. Potem je šel Pavliha
na sled, vjame volka, ga umori, in ga je na
mraz postavil, de je terdo zmerznil. Ko so
kupci zopet v tisto mesto nazaj prišli, dene
Pavliha zmerznjenega volka v širok žakelj
in pride kakor so se pogovorili, v tisto kerčmo.
Zvečer pri večerji je kerčmar še vedno kupce
z volkom dražil in je rekel, de bi dva volka
v drobne kosce razsekal, in to je terpelo celi
večer, dokler niso šli spat. Pavliha je molčal
in h kupcem gré v spavnico in jim reče:
„Gospodje in ljubi prijatli, prosim vas, še ne
zaspati in pustite luč goreti“. Ko je šel kerčmar
s svojo družino spat, gré Pavliha tiho iz
spavnice, prinese mertvega volka, ki je bil od
mraza terd ko rog, ga postavi v kuhinjo pred
ognjišče in ga podpre s palicami, de je pokonci
stal. Potem mu razkrene gobec, mu dene dva
otročja čeveljčka va-nj in gré v spavnico ter
kerčmarja pokliče. Ta ga kmalo sliši in vpraša,
kaj de hočejo imeti? Rekli so mu: „Prinesite

nam pijače; žeja nam ne pusti spati“.
Kerčmarja je to jezilo in rekel je: „To je že
vaša navada, de noč in dan pijete!“
Pokliče pa deklo, in ji ukaže, jim pijače prinesti.
Dekla vstane, gré v kuhinjo in hoče luč
prižgati. Ko pa volka z odpertim gobcem
zagleda, se ga tako vstraši, de ji luč z roke
pade, na dvorišče zbeži in nič druzega ne misli,
kakor de je volk otroke snedel. Pavliha in
kupci pa niso nehali, pijače prositi. Kerčmar
je mislil; dekla je zaspala. Zato pokliče
hlapca. Ko ta vstane in luč prižgati hoče,
zagleda volka s čevljem v gobcu in ne misli nič
druzega, kakor de je deklo požerl, in zbeži
v hram. Pavliha reče kupcem: „Le poterpite,
ta bo lepa. Še tretje pokliče kerčmarja in
ga vpraša, kje de sta dekla in hlapec, de ne
prineseta pijače. Sam naj pride in luč prinese,
ker oni ne morejo iz spavnice. Kerčmar ni
druzega mislil, kakor de je hlapec tudi zaspal.
Ves nevoljin je tedaj rekel: „Ti nepokojneži
mi preveč nepokoja prizadenejo s svojo pijačo!“
Vstane tedaj, naredi luč in zagleda volka pred
ognjiščem, kteremu so čevlji še iz žrela molili.
To viditi steče h kupcem v spavnico in začne
na vso moč vpiti: Pojdite mi vender
pomaga ljubi prijatli; strašna zverina je v moji
kuhinji; požerla mi je otroke, deklo in
hlapca!“ Gospodje gréjo ž njim. Hlapec pride iz
hrama, dekla iz hleva, žena prinese otroke iz
spavnice, in vsi so živeli. Pavliha pa stopi k
volku, ki se ni ganil, ga prekucne z nogo ter
reče: „To je le mertev volk, in tako vpijete;

kako ste boječ mož! Undan ste hotli z dvema
volkoma se skusiti, tak jezik ste imeli, zdaj
pa se vidi vaša serčnost“. Kupci so se mu
jako smejali, mu plačajo zjutraj svoj dolg in
jezdijo s Pavlihom od njega.

49. Povést.
Kako Pavliha jagnje ukrade in tistega,
čigar je bilo, k jedi povabi, kteri mora tudi
vino plačati?

V nekem mestu so ravno bukvoveza
pokopali, ko Pavliha tje pride. Mislil si je: Kako
bi bilo, če bi k vdovi šel delat; morde bi z
njo dobro oral? Šel je tedaj k nji, reče, da
je bukvovez in praša po delu. Vdova mu
reče, de je njeni mož še le umeri, in če se
na delo razume, hoče njega obderžati in dobro
plačati. Pavlihu je bilo to všeč in brez odloga
se loti dela. Vzel je veliko bukev, ki so
imele vezane biti, in tolkel jih je celega pol
dné, de so bile tanke, kakor belinci. Pa kmali
se mu je delo vperlo; zatorej vzame povoj
si poveže palec desne roke in teče k vdovi
„Kaj pa je?“ ga vpraša žena. Odgovori ji
Pavliha: „S kladvom sem si noht s palca odbil,
in to me strašno boli“. Ženi se je zlo smilil
de se mu je to prigodilo, in rekla mu je, de
naj se varje in par dni počiva, dokler se
perst zaceli. Rekla je tudi še, de je pač
slišala, kako priden de je bil. Ker se mu je
pri vdovi tožilo, je šel na sprehod ali je pa
soseda obiskal, ki je bil bogat pa skop mož.

temu so reči, ktere je Pavliha pripovedoval,
lo dopadle, in kmalo je bil njegov prijatel. Ko
enega dne bogatinca domá ni bilo, se ukrade
Pavliha v njegov hlev in vzame mlado jagnjiče.
Prinese ga domú, ter reče gospodinji: „Ker
je jutri moj god, se hočem malo potraktirati;
specite mi to jagnje za-ine in za mojega
gosta“. Žena je storila, kokor ji je Pavliha
ukazal. Ta obiše drugi dan svojega soseda in ga
povabi h kosilu. „Ljubi sosed, mu reče, ker
je danes moj god, vas povabim z mano
dobro pečenko jesti; le nekaj vam moram
skrivaj povedati, ker ste moj priserčen prijatel:
jagnje sem ukradel, zato se vam ne bo
gnjusilo, ako hočete k meni priti, me bo veselilo.
Dobre volje se boma imela“. Sosed mu obljubi
priti in pride tudi ob uri. Gospodinja prinese
pečenko, ktera jih že zdelječ prijetno v nos
ega. Pavliha reče: „Ljubi mojster, kar sem
skrivaj povedal, ohranite za se in nikakor ne
razodenite, de je jagnje ukradeno. Saj tega
nihče ne voha“. „Ej, ej! mu reče sosed,
zanesi se de bom molčal; ná, moja roka“,
Jedla sta tedaj jagnje in tudi gospodinja jima
je mogla pomagati, ktera je čisto
pozabila de je vdova. „Vse bi bilo zdaj prav,
reče Pavliha, če bi le tolika suša ne bila;
pečenka je pa tudi še silno osoljena in h
veselju gré tudi kupica vina“. Sosed je pač
dobro umel, kaj je Pavliha na jeziku imel, pa
storil se je, kakor de bi ne umel in nov kos
pečenke si vzame na plošček. Pavliha pa
reče: „Ali veste, kaj, sosed, bokal starega

hočemo serkniti, izdajavec ga plača“. Sosed
si zdaj ni mogel pomagati; že za časti voljo
je mogel dovoliti in reče, de le. Pavliha
vzame tedaj denar v roko, jo dene čez drugo roko
ter reče: ali je v zgornji ali v spodnji? Sosed
odgovori: “v spodnji“, in urno spusti
Pavliha denar v spodnjo roko. Sosed je mogel
tedaj bokal vina prinesti ukazati, kar mu je pa
vse veselje do jedi vzelo. Pavliha natoči,
terčne s sosedom in pije na njegovo zdravje.
Ko so pa vino popili, reče Pavliha: “Ljubi
sosed, ker ste za vino dali, vam se nekaj
povem. V začetku sem vam rekel, de je jagnje
ukradeno, in roko ste mi dali, de tega nikomur
ne bote povedali; kadar na svoj dom pride
štejte svoje jagnjeta, ali vaurnobenega ne
manjka. Vohernik se je razserdil, de ga je Pavliha
tako prekanil in ob denarje in ob jagnje
popravil. Pavliha pa se mu je smejal in je
tisto uro mesto zapustil.

Sklep.

Tacih in enacih muh je Pavliha silno veliko
svojem življenji vganjal. Pa kakor je živel, tako
tudi umre. red svojo smertjo je svojo žlal
in svoje dobrotnike goljufal, ker je polno skrinjo
kamnja in čepin zapustil, v kteri so zlato in srebro
upali najti. Kakor je bilo vse njegovo življenje
narobe, tako je šlo tudi po njegovi smerti vse
narobe z njim. Nazadnje ko so ga imeli v grob djati, ste
vtergajo vervi pod njegovo trugo in pokonci se
postavi v jamo. Pustili so ga tudi tako in so ga zakopali.

Natisnil J. Rud. Milic v Ljubljani.