I. Poglavje
Bolezni gobca.

Spredej na notrajni strani zgornje šobe postanejo včasi vodeni mehurčki, ktere je treba z ojstrim nožom prerezati, in s soljo ribati, da se ozdravijo.

Kedar žrebeta druge zobe dobivajo, se včasi pripeti, da spodrinjeni zob ne odpade in novi zob vegasto raste. Torej je treba starega izpuljiti.

Pri dveletnih ali triletnih žrebetih raste včasi zgornje nebo čez zobe, kar jim je pri zobanju na poti. Treba je z ojstrim nožom skoz leto nebo dve ali tri zareze od zad do spred narediti. Iz rane naj se kri dobro izcedi, in potlej se rana z zmesjo iz medu in jesiha namaže, kar jo kmalo zaceli.

Pod konjevim jezikom ležita dva pokrovčka leči enaka, ktera nekteri odstrižejo, ker menijo, da konje pri zobanju overata. Letu se ne sme storiti, ker pokrovčka pokrivata dva žleba za sline.

Berzda včasi rani gobec; kedar se to zgodi, se konj ne sme berzdati, dokler ni gobec zaceljen. Celi se pa gobec, ako se večkrat na dan z medenim jesihom riba.

Berzdni člen jezik včasi hudo rani. Rana se mora po vsakem zobanju s slano vodo čisto izmiti, in potlej z medenim jesihom mazati. To ravnanje se tako dolgo ponavlja, dokler rana ni zaceljena.

Ako se konjem sline iz gobca cedijo, verh tega so tužni, zobati nočejo, glavo pobešajo; in ako se na jeziku in na nebu rane zapazijo: imajo konji [bolezin] , kteri se kurdej (Mundfäule) pravi. Leta se ozdravlja, ako se vzame en komolc dolga, palec debela, gladka palica, ktera se na koncu cepi; v precep se kake mehke cunje potisnejo in dobro povežejo. V posodi se zmeša ena žlica medu, polič olovega jesiha in ena pest soli. V to zmes se cunje pomakajo, in z namočenimi cunjami se konjevi gobec trikrat na dan dobro izmiva. Tako se ravna, dokler gobec ni zdrav.

Včasi se naključi, da konj nagloma ne more zobati. Vzrok tega je dostikrat palčica ali kaka druga reč, ktera je bila v kermi, in ktera se je nad jezikom med zobe zaglozdila, da konj kerme ne more požirati. Pri takšni naključbi je treba konju železno lestvico v gobec postaviti, da odpert ostane, in da se lahko po gobcu pregleduje, kaj noter tiči. Ako palčica zapazi, se z roko izpuli.

Konjska kerma je v nekterih krajeh krompir ali kapus. Lahko se naključi, da konj prevelik kos krompirja alj kapusovega štora požre, ki v požiralu obtiči. Konju se sline iz gobca cedijo, on glavo steguje, in poskuša kašljati; z debelimi očmi plašno gleda in njegova žila naglo bije. Zabasani kos se včasi v požiralu še ošlata, včasi se je že v persno dupljo pogreznul, in ne moreš ga ošlatati. V požiralu sedeči kos se na sledečo

vižo v želodec porine: Konju se da železna lestvica v gobec, in se mu glava in vrat, kolikor je mogoče raztegne in izravna.

Potlej se pahne 4 čevlje dolga, s sirovim maslom ali s salom namazana palčica v požiralo. V ta namen nar bolj pripravna palčica je ali terskovec, ali verbova palica mezincove debelosti. Na koncu palice se cunica ovije in dobro priveže, da požirala ne rani. – Ako se zamašek ne da v želodec poriniti, ampak se žmirej v požiralu ošlata, je treba na levi strani vrata poleg požirala kožo prerezati, vse kar požiralo obdaja in zagrinja, rahlo odparati, da se kaka žila ne poškodova. Odkrito požiralo se tamkej, kjer zamašek tiči, podolgasto prereže, in zamašek se vun spravi. Potlej se ranjeni robovi požirala lepo zašijejo in s kožo, ktero je tudi treba zašiti, pokrijejo. Dokler ni rana popolnoma zdrava, se konj z mehko kermo, postavim z mokrimi otrobami kermi. Rana se vsaki dan nekekrat z merzlo vodo omiva, in postane zdrava brez rabe kakih drugih zdravil.

Imenovana operacia požirala [je] pa nevarna, ker se lahko žile in čutnice poškodvajo. Torej je v taki nesreči treba živinskega zdravnika na pomoč poklicati, in le takrat, kedar zdravnika ni dobiti, se operacie podstopiti. Zakaj konj je v smertni nevarnosti, in se bo zadušil, ako mu ne pomagaš. Torej se z božjo pomočjo operacie podstopi. Za naprej pa skerbi, da konj zdrobljeno kermo dobi, ktera mu ne ostaja v požiralu.

II. Poglavje.
Bolezen očes.

Ako je konjevo oko oteklo, ako se solze iz njega cedijo in trepavnice očesni jabelček zakrivajo: je znamnje, da je oko vneto. Kaka dva maselca kervi je treba konju iz vratne žile izpustiti. Pri pušanju je treba kri v posodbo vjeti, ne pa na tla teči pustiti; sicer se ne more natanko presoditi, koliko kervi je že iz žile izteklo.

Po preteklem času množtvo kervi meriti ni varno, ker kri včasi bolj počasno teče. Prave mere si si pa svest, ako posodbo poprej zmeriš in zaznamvaš 1, 2, 3 itd. maselce. Bolno oko je treba z merzlo vodo pogosto omivati, ali s svinčenim mazilom, kteremu je nekaj kafre primešane (ung. alb. camphorat) po zgornji trepavnici vsaki dan enkrat dobro namazati.

Kedar se oteklina zgubi, poglej oko ali je zdravo, ali ne. Ako je oko z belo mreno pokrito, ktera se v 8 dneh ne zmanjša: je dobro skoz lice pod očesom trak zavleči, ali mazilo iz 1 kvintelca španskih muh, in 1 lota sala za dlan široko na lice vribati. Hasnjivo je tudi konju namesto rezanice mokrih otrobov dajati, kterim se dvakrat na dan po 3 lote glavberjeve soli primeša.

Kedar izvira vnetje očesa od zunajnega poškodovanja, pomaga kervopušanje in omivanje z merzlo vodo brez vsih mazil.

Kedar bolezin očes iz notranjih vzrokov izvira, je grozno nevarna, in se izide v sivo slepoto ali cink v očesu. Pogosto ponavljanje očesne bolezni se mesična slepota, ali občasno vnetje očesa imenuje, zoper ktero ni gotovega zdravila.

Dostavek.

Včasi pride bolezin očes od slabosti, in tiste konje navadno napada, ki so se ob slabem vremenu pasli. Konji, ki so v močvernih krajih izrejeni, so takšni bolezni bolj podverženi do unih, ki so se na visoko ležečih pašnikih pasli.

Znanmja te bolezni so: Oko je oteklo, solze se iz njega cedijo, rožnica ali košena koža je navadno čista, včasi tudi otemnjena alj motna. Ako je rožnica čista, se vidi v vodi prednje očesne kamre sterjena meza (Limphe) sem ter tje plavati. Voda v kamri je zelenkasta. Skoz otemnjeno rožnico se ne vidi v očesno kamro, dokler se temnota ne zgubi.

Od zunaj se oko s sledečim zdravilom zmiva:

Dve pesti gamilčnih cvetlic se z dvema librama kropa poparite. Čez četertinko ure se gamilčna voda odcedi. V leti vodi se raztopita 2 kvintelca cinkovega vitrijola.

---

[13]

V notranjo rabo služi sledeče zdravilo:

12 lotov encianovih korenin,
12 lotov kozlekovih korenin,
12 lotov angeliknih korenin
se v štupo zdrobi in dobro zmeša. Lete štupe se konju 2 lota po trikrat na dan na kermo potrosita.

Sledečo vodo za oči tudi [hvalijo] :

2 libri rožne vode,
2 lota [svinčenega] izlečka,
4 lote Thedenšove ranne vode
dobro zmešaj in z zmesjo petkrat ali šestkrat na dan oko omivaj.

III. Poglavje.
Oteklina čeljustnih žlez (Drusengeschwulst.)

Pri smoliki oteko žleze (Drüsen), ktere ležijo pod in za čeljustmi na zgornjem koncu vrata. Tukaj se zbira neka gnojna oteklina, ktero je treba takole ozdravljati.

Vsaki dan se oteklina z [gosjo] mastjo dergne in potlej z ovčjo kožo, alj s suknom pokrije in poveže. Kedar se oteklina ognoji, se z ojstrim nožem prereže in gnoj odpravi. Da je oteklina že gnojna se spozna po mehkem mesticu na oteklini, iz kterega tudi dlaka izpada. Ako je bila oteklina velika, se ognojena za dva persta odpre; ako je bila oteklina majhena se luknja za en perst velika naredi. Paziti je treba da se rana ne zaceli, dokler niso vse vterdine zgnjile in ves gnoj se ni odcedil. Sicer se gnoj zopet nabira, kožo preje in ozdravljanje zavera. Preden se koža prereže, je treba dlako po oteklini prav čisto postriči. Gosja mast se tako dolgo rabi, dokler rana ni zaceljena. Včasi več vredov na enkrat pod vratom najdeš, s kterimi je ravno tako ravnati, kakor sim rekel. Pri gnojenju žlez za čeljustmi gnoj včasi razje slinjake (Speicheilgänge), in namesto gnoja se voda iz rane cedi. Kader kaj takega zapaziš, vzemi 2 lota lopatiknega izlečka, 2 lota mirnega izlečka, 2 kvintelca terpentinovega olja, in dobro jih zmešaj.

S tem zdravilom pomoči tuljevi svalk, in ga, kar moreš globoko v rano potisni. Tako delaj dvakrat na dan, dokler ni rana zdrava.

Vendar ne le na vratu, ampak tudi na drugih krajeh života se najdejo žlezave otekline, ktere je treba na rečeno vižo ozdravljati. Vred je dobro na spodnjim kraju predreti, da se gnoj ložeje izceja; vselej je treba paziti, da se rana prezgodej ne zaceli, in da se vsaki dan osnaži.

Marsikteri se bo čudil da ne priporočam nobenega mazila, olja, obliža pri ozdravljanju vgnjid. Vendar teh reči ni potreba, in z njimi se navadno več popači kakor popravi. Natura sama zdravi rane, ako le gnoj odteči zmore, in ako se rane snažijo.

Kdor nima gosje masti, naj se posluži mazila iz 4 lotov ajbešovega mazila, in iz 4 lotov [lorberjevega] olja.

Zajčja mast je bolj hasnjiva, kakor gosja mast, alj kakor poslednje mazilo, in kdor ima zajčje masti, naj se lete posluži.

Pri smoliki je treba konje premrazenja varovati. Pozimi se ne smejo z merzlo vodo napajati, ampak s tako, ktera že dalje v hlevu stoji. Kedar konji v ti bolezni radi zobljejo, jim ne smeš nobenega notrajnega zdravila dati. Zakaj sama natura žene bolezin po vgnjidah iz trupla. V ti bolezni ne smeš vpregati konj k težkem delu, ampak jih moraš truda varovati in dobro kermiti.

Ako so otekline tako velike, da [sapo] zaverajo, in da bi se konj lahko zadušil: se mora konju na vratu pušati in mu 2 libri kervi odcediti. Potlej je treba oteklino naglo ognojiti in predreti. Ognoji se naglo, ako čebulne koščke v medu pečeš, in gorke na [oteklino] pokladaš. Kakor hitro mehko mestice na oteklini zapaziš, jo koj prederi.

Dostavek.

Kedar se oteklina in vred pod ušesom napravi, in gnoj slinjake razje, postane iz rane pijavka (Fistel), ki se ne pusti ozdraviti, dokler niso slinjaki zaceljeni, in dokler se sline v ranó pocejajo. V ti bolezni se je treba poslužiti razbeljenega železa. Vzemi železo za pipno cevko debelo, ga dobro opilji

---

[15]

in ogladi, potlej razbeli, razbeljeno po lesu podergni. Zdaj seži z razbeljenim {želozom} železom, ktero vedno, sučeš do dna rane, ktero si poprej v ta namen preiskal, da veš kako daleč se {razpostori} razprostori. To ravnanje kake dvakrat ponavljaj. Razbeljeno železo pripali slinjake, sline se ne morejo več v rano cediti, in rana se celi. Pri leti operacii je koristno zunajno rano nekaj razprostoriti, da se z železom prostejše giblješ in da se rana prehitro ne zaceli.

IV. Poglavje.
Davica.

Znamnja te bolezni so: Konj ne zoblje, tudi ne pije lahko. Ako se sili vodo požirati, gre voda skoz nosnice nazaj namesto dolj v požiravnik. Ušesa so merzle, glava pobešena, sapa težka. Bolj ko bolezin raste, bolj konj piska in smerči, njegov gobec je vroč in jezik je suh. Na spodnji strani vratu se oteklina ošlata, ako jo stisneš, konj velike bolečine občuti.

Kakor hitro te znamnja zapaziš, moraš konju dve libri kervi iz vratne žile izpustiti, in mu tole zdravilo dajati: Vzemi pol libre medu, in mu primešaj 8 lotov čistega, zmletega soliterja. Ako je zmesa preredka, toliko moke prideni, da kašo dobiš. Tega zdravila namažeš konju štirikrat na dan, vsakikrat 2 lota z leseno lopatico na jezik. V oteklino na vratu se dvakrat na dan sledeče mazilo vriba: Vzemi pol lota zmlete kafre, perlji ji počasno 8 lotov lanenega olja tako, da se kafra v olju raztopi. Potlej še prideni 4 lote salmijakovca. Teh zdravil dobiva konj na rečeno vižo, dokler se popolnoma ne ozdravi. Pri ti bolezni je treba konja premrazenja varovati, mu mlačne ne merzle vode piti dajati; in kedar začne zobati, mu mokrih otrobov pokladati. Ako noče otrobov, se mu pa ovsa daje.

V. Poglavje.
Pijavka na vratu.

Na zgornjem koncu vratu, nekoliko za ušesi, na desni ali levi strani grive se včasi pijavka naredi. Narprej se zapazi oteklina na tistem mestu, na kterem pozneje pijavka sedi. Ako

oteklino koj od začetka zapaziš, vribaj v njo 3 dni zaporedoma sledečega mazila:

1 kvintelc zmletih španskih muh,
1/2 kvintelca euforbium – gumeta,
2 lota sala se dobro skupej zmešajo.

Po tem mazilu se oteklina včasi zgubi, in vzrok otekline. Ako se pa oteklina predere, je treba luknjo, iz ktere gnoj teče, še bolj razširiti. V ta namen se rana in bližnja koža poleg vratu prereže, in toliko razpara, da lahko do dna rane prideš. Potem se predivni ali tuljni svalk s tistim zdravilom pomoči, kterega sim v III. poglavju, zoper smoliko, pri kteri so slinjaki preglodani, naznanil, in ta svalk se v dno rane potisne. Tako se po dvakrat na dan ravna in sicer tako dolgo, dokler ni rana zdrava.

Gnoj, ki iz rane teče, je treba vedno odpravljati, da je rana snažna.

VI. Poglavje.
Otiska po sedlu.

Kedar se pod sedlom oteklina pokaže, je jo treba z merzlo vodo vedno zmivati. Včasi je tudi zmivanje z žganjem in žajfo zdravo, po kterem oteklina kmalo mine.

Nekekrat vendar za oteklino pride voden mehur, ki se lahko v gobo preoberne. Vodeni mehur kaže okroglasto višino, v kteri se voda pod perstom lahko spozna. Mehur se ozdravlja, ako se na več krajeh predere in voda iz njega iztisne. Kedar je vodeni mehur že suh, se namaže s tistim mazilom, ktero sim zoper oteklino vratne piavke priporočil. Potlej se mehur v miru pusti, in kmalo je popolnoma zdrav.

Kedar od sedlovega tiska ožgalek, to je koža enaka sožganemu usnju postane, se mora vsaki dan z gosjo, ali svinjsko mastjo ribati. Koža se potem na robu nar poprej lupiti začne. Odlušeno kožo je treba s škarjami odrezati; ostalo pa zopet namazati in tako dalje ravnati, dokler se ni vsa koža odlupila.

Rana se potlej sama od sebe zaceli. Včasi se pod ožgalkom ognoji, in gnoj ožgalek vzdigne. Ako se to zgodi, je treba ožgalek, kjer se še derži, odrezati, rano zmiti, in s sožganim v prah zmletim podplatom postupovati. Tako se rana zmiva, štupa in kmalo ozdravi.

Ožgalkovi robi se [tudi] z mastjo godijo, omehčajo in odlušijo: potlej se ves ožgalek lahko izreže in osnažena rana z zmletim podplatom poštupa. Nikdar se pa ne sme pripušati, da bi kovač s klešami ožgalek izpuljil.

Včasi se podkožni deli od sedlovega tiska zmečkajo, in potlej ognojijo. Ako je gnoj pod kožo ali ne, se čuti, kakor hitro oteklina vpade. Kedar je gnoj pod kožo, se mora koža predreti, da gnoj odteče; nikdar se ne sme čakati, da bi gnoj sam kožo prederl. Zakaj gnoj bi se lahko med mišice vsedel, alj clo vezke ali kosti nagrizel. Zareza v kožo se mora, kakor vselej, tako napraviti, da gnoj iz rane navzdol teče. Kedar je koža prerezana, je treba s perstom v rano seči in jo dobro preiskati, ali ni globokejih gnojnih votlin, kakor je spodnji rob rane. Ako se gnojne votline najdejo, jih je treba do dna zrezati, da se ne more v njih gnoj nabirati, zastajati, in tako dalje jesti.

Ako iz rane, ktero si na leto vižo iztrebil, kri več ne teče, lepo izmi rano in njene robe, potlej jo pokri s suhimi,

mehkimi tuljami. Prihodni dan se rana zopet lepo zmije in osnaži, in potlej s tuljami, ktere so s sledečim mazilom namazane pokrije:

Vzemi drobno zmletega zelenega volka, mastiks-gumeta, kadila, ajbešovega mazila, malvnega mazila, lorberjovega olja, terpentinovega olja, vsakega dva lota, in dobro zmešaj, da dobiš mazilo. Leto mazilo se imenuje zeleno, zdravno mazilo.

Letega mazila se je treba posluževati, in rano gnoja snažiti, dokler ni zaceljena.

Vse rane na komu, ako so ravno globoke, se po tem mazilu ozdravijo, če le skerbiš, da se gnoj iz rane odteka, in se rana snaži.

Enake otiske tudi po komatu pridejo in se ozdravljajo, kakor otiske po sedlu. Ako konj pri ozdravljanju počiva, se mu bojo rane hitrejše zacelile, ako ga pa vpregaš ali jezdariš, moraš saj paziti, da komat alj sedlo ne pritiska na ranjeno mesto, sicer bo rana hujša namesto boljša postajala. Kedar je otiska stara; kedar so se terdovratne piavke naredile; kedar so vezki, hrustanci ali kosti že razjedene: moraš konja živinskemu zdravniku zročiti sicer ga zgubiš.

VII. Poglavje.
Hrom v nogi. (Buglähmung.)

Znamnja te hromote so: Kedar se konj prestopa, popisuje z hromasto nogo neki zvunajni krog, in jo manj visoko vzdiguje, kakor zdravo nogo. Kedar konja čez visok prag pelješ, ali čez visoko bruno: ne prestopi z hromasto nogo, ampak jo le čez potegne. To tudi zapaziš, ako konja ritinsko siliš.

Ako tega švedranja ne spremlja kaka oteklina na zgornjem bedru, ali na zadnji velki kiti; ako člen in bencelj nad kopitom ni otekel; ako nebene bolezni v kopitu ne najdeš: tedaj je konj gotovo v zgibi hromast, in treba je zgibo s sledečim zdravilom, ktero moraš pred rabo vselej dobro potresti, dvakrat na dan zmivati:

Vzemi 4 lote lanenega olja,
1 lot lastovčnega olja,
3 kvintelce kamnovega olja,
3 lote terpentinovega olja,
3 lote sivkovega olja (Lavendelöhl),
1 lot olja za čutnice (Nervenöhl),
1 lot olja iz dežnih červov (Regenwürmöhl),
2 kvintelca vitriolovega olja,
in dobro jih zmešaj.

5 alj 6 dni dolgo se vmiva s tem zdravilom zgiba ali spodnji del pleč, in hrom je navadno ozdravljen. Kedar je hrom zastaran in to zdravilo ne pomaga, naj zdravnik trak zavleče nad plečnim členom, kteri 12 alj 14 dni vleče, potlej se vun potegne. Ako hrom od zunajnega [poškodovanja] izvira, se na to vižo ozdravi.

Hrom, ki izvira iz znotrajnih vzrokov, se ne da popolnoma ozdraviti. Konji bolehajo, kakor ljudje, po skernini (Gicht). Ako se skernina na kako mesto vsede, oslabi lete dele in včasi hrom naključi. Takšno hromenje se ozdravi, ali vendar se rado poverne. Taka je tudi pri konjskem hromu; večkrat je treba čakati, da ga natora ozdravi. Na plečih trak zavleči je v taki nadlogi edino zdravilo. Gnoj, ki se pod trakom dela, je treba vsaki dan iztisniti, krog zavleke z mlačno vodo zmivati, in suho kožo z oljem mazati. Tudi trak se mora vselej premakniti in sprati.

Hromastega konja ne smeš z delom mučiti; in ako je ozdravljen, ga moraš še nekaj časa v miru pustiti, sicer ti zopet začne šantati.

VIII. Poglavje.
Otiske na persih.

Ako se na persih po tisku komata oteklina napravi, je jo treba prav pogosto z merzlo vodo močiti, in včasi z žganjem in žajfnico zmivati.

Močnejše zdravilo, ktero naglo pomaga, je sledeče:

Vzemi 3 lote svinčenega izlečka,
2 lota kafrovca,
1 libro vode,

jih dobro zmešaj, in vselej pred rabo potresi. Ako koža ni ranjena, pomoči s tem zdravilom večkrat na dan oteklino; ako je koža ranjena, jo pomoči le trikrat na dan.

Od komatovega tiska izvira, kakor od sedlovega tiska ožgalek. Tega ozdravljaj na enako vižo, kakor je bilo v VI. poglavju povedano.

Kedar se od tiska vred naredi, ga je treba na nar bolj mehkem mestu predreti. Leto mesto najdeš, ako s perstom vred ošlatuješ. Ako je vred toliko odpert, da se gnoj lahko iz njega izteka, se rana vsaki dan 5 alj 6krat z merzlo vodo pomoči. Gnoj je treba pridno zmivati, in rana bo kmalo zdrava.

Včasi postane od komatovega tiska gobova, neobčutljiva oteklina. Ako jo hočeš odpraviti, jo moraš izrezati. V ta namen prereži oteklino naskriž, odgerni kožne kosce in čisto izreži oteklino. Potlej položi kožne kosce na rano, in zaši gornje tri kosce; spodnjega pa prostega pusti, da se gnoj iz rane lahko izteka. Rano večkrat z merzlo vodo pomoči, in omij izcejeni gnoj. Ako se to poleti zgodi, in konj na pašo hodi, je treba rano vsaki dan enbart s terpentinovim oljem namazati, da se červi v njo ne vgnjezdijo.

Kože, ktera oteklino pokriva, se ne sme pri operacii nič odrezati, sicer bi na tem mestu tanjka kožica zrastla, ktero komat lahko ožuli.

IX. Poglavje.
Vgnjide na persih.

Oteklina na persih se rada ognoji. Torej je jo treba vsaki dan z zajčjo alj gosjo mastjo mazati, da se hitreje gnoji. Kakor hitro na oteklini mehko mesto zapaziš, kjer jo hoče gnoj predreti, jo tako prereži, da gnoj lahko navzdol teče. Kedar je vred odpert, iztisni ves gnoj iz njega.

Rana ostane odperta, in se vsaki dan krog in krog z zajčjo alj

gosjo mastjo maže, da vsa oteklina vpade in se zgubi. Gnoj, ki iz rana teče, je treba pridno zmivati, in rana bo kmalo zdrava.

Oteklina včasi tako naraste, da konj iz hleva ne more; vendar se ti ni treba nič bati, ako ravnaš, kakor sim rekel.

Ako nimaš zajčje ali gosje masti, vzemi ajbešovega in lorberjovega mazila, in sicer vsakega pol: tudi svinjska mast alj sirovo maslo je dobro.

X. Poglavje.
Goba na kolenu.

Na kolenih sprednjih nog postane včasi po vdarku, vtisku alj drugem poškodovanju oteklina, ki se rada v gobo preoberne. Leta se s sledečim mazilom ozdravlja:

Vzemi 1 lot španskih muh,
1 lot evforbium – gumi,
1/2 lota rudečega žvepla (auripigment),
dobro jih zmli, in jim prideni
2 lota terpentinovega olja
4 lote svinjske masti,
da dobiš mazilo.

Tri dni zaporedoma gobo maži s tem mazilom, in sicer enkrat vsaki dan; potlej počakaj, ako se goba odluši. Navadno izpade dlaka na gobi, in kedar zopet raste, je treba vnovič 3 dni gobo mazati. Zakaj po pervem mazanju se redko goba odluši. Kolikokrat je treba s tem mazilom mazati, ne morem povedati. To se ravna po velikosti in terdovratnosti gobe.

XI. Poglavje.
Oteklina velke kite na sprednjih nogah (Sehnenklapp.)

Kedar je velka kita na sprednji nogi otekla, in konj hromata, je treba oteklino takole ozdravljati:

Vzemi 2 lota zmletega salmijaka,
1 libro štupe rudeče smurke, ju

mešaj z vinskim jesihom, da gosto mazilo dobiš, vribaj tega mazila v oteklo kito in potlej toliko tega mazila na kito namaži,

da en perst debelo leži. Med benceljnovim členom in kolenom ovij nogo s suknenim kosom.

Slednjič zmešaj 1 libro vinskega kisa z 1 libro vode in razstopi v zmesi 2 lota salmjaka. Vsaki dan trikrat, namreč zjutraj, opoldne in zvečer vlji nekaj te raztopline za sukno, da mazilo na kiti vlažno ohraniš. Mazilni okladek pusti na kiti dva dni, potlej ga z novim namesti. Tako ravnaš, dokler se oteklina ne zgubi, in noga ne ozdravi.

Ako je bolezin zastarana, se težeje ozdravi, vendar moraš 2 ali 3 tedne na to vižo oteklo kito ozdravljati.

Ako se po tem ravnanju oteklina ne manjša, jo maži 2 dni zaporedoma s tistim mazilom, ktero sim v X. poglavju zoper kolenovo gobo priporočil. Ako ti leto mazilo pomaga, se ga dalje posluži; ako pa ne pomaga; ali ako je oteklina že terda si sledeče zdravilo napravi, ktero je prav hasnjivo:

Vzemi 2 lota štupe španskih muh,
2 kvintelca evforbiuma,
1 lot mastiks-gumeta,
1 lot kolofonije,
1 lot žafranovega obliža (Safranpflaster),
lot terpentinovega olja,
6 lotov černe smole,
in si obliž napravi iz njih.

Da si pa obliž napraviš, moraš imenovane reči v glinjastem piskru na žerjavici razpustiti. Kedar se je obliž toliko ohladil, da na lopatici, s ktero ga hočeš mazati, ne dela več mehurjev; ga hitro z lopatico v oteklino vribaj, da skoz dlako gre in na kožo se vleže.

Ako prevroče mazilo namažeš, se čez 12 ur odluši in z dlako vred proč pade. Kedar je vsa oteklina dobro namazana, se pokrije z mikano volno, ktera se na obli pritisne. Obliž tako dolgo pri miru pustiš, dokler sam ne odpade.

Ako oteklina, kedar se je obliž odlušil, še ni popolnoma minula, se leta obliž še enkrat napravi. Ako leto mazilo ne ozdravi otekline, je treba oteklo kito poleg noge ali podolgoma žgati.

XII. Poglavje.
Spahnjenje benceljnovega člena.

Sledeče znamnja naznanujejo spahnjenje benceljnovega člena: Konj navadno stoji na sprednjem robu kopita, benceljnovi člen je naprej nagnjen; in ako ravno konj na vsem kopitu stoji, je vendar benceljnovi člen naprej nagnjen. Pri hoji premika konj zgornjo nogo, kakor zdravo; spodnjo nogo nekteri konji naravnost na tla stavijo, nekteri na prednji rob kopita narprej stopajo.

Vendar se benceljnovi člen nikoli ne zravna, kakor pri zdravi nogi. Pri nekterih konjih je člen vidno otekel, pri nekterih malo; gorkota je pa zmirej večja, kakor v členu zdrave noge. Spahnjeni člen se vsaki dan trikrat s tistim zdravilom zmiva, ktero sim zoper otisko komatov na persih priporočil. Zmivati ga je pa tako dolgo treba, dokler spahnenje ni zdravo.

Pri ti priložnosti moram svariti napčnega ravnanja, ktero je pri nekih kovačih v navadi, ki menijo, da so členove kosti križem šle, kterih je treba poravnati. V tem mnenju raztegujejo benceljnovi člen, in ga še hujše popačijo, kakor je bil poprej. Verh tega, vbogo živino brez potrebe mučijo. Ako bi kosti križem šle, kar se redko pripeti, bi se gotovo dale ošlatati.

Druga [napaka] pri spahnenju benceljnovega člena je ta, da nekteri vzrok bolezni v nekem mehurju išejo, kterega izrežejo. Tako ravnanje pa vnetje množi, bolečine poveča, torej bolezin konja le hujša, ne pa boljša.

Ako je spahnenje zastarano, in nasvetovano zdravilo ne pomaga, je treba sledečega mazila dvakrat na dan v benceljnovi člen vribati:

Vzemi 8 lotov olja iz dežnih červov,
4 lote olja za čutnice,
4 lote kamnovega olja,
2 lota terpetinovega olja,
in jih dobro zmešaj.

XIII. Poglavje.
Goba na komolcu.

Na zadnji strani sprednje noge, in sicer na komolcu, se prikazuje bolezin, kteri goba na komolcu pravimo. Narprej se tukaj zapazi oteklina in konj stopa nevkretno. Leta oteklina se zgubi po pogostem zmivanju z merzlo vodo. Kedar oteklina mine, zapaziš ravno na komolcu okroglo višino ali neki žakeljc; v oteklini ali v žakeljcu najdeš rumenkasto vodo. Ako se voda v oteklini ali v [žakeljcu] zapazi, se z levo roko voda proti verhu pritisne, da se koža na verhu dobro napne. Potem se napeta koža prebode z ojstrim nožom in vsa voda se iz otekline ali iz žakeljca iztisne. Kedar je koža, kjer je oteklina bila, že suha, se riba s tistim mazilom, ktero sim v X. poglavju zoper gobo na kolenu nasvetoval. Ako si tako storil, pusti oteklino pri miru in poterpi, dokler goba odpade. Zdaj je goba odpravljena. Če pa vendar še kako vterdino zapaziš, jo še enkrat s tem mazilom namaži.

Ako je goba na komolcu stara, in torej vterjena, se je treba sledečega mazila posluževati:

Vzemi: Španskih muh,
nadchloreka (sublimata),
rudečega žvepla (auripigmenta), vsakega 1 kvintelc,
euforbiuma 1/2 kvintelca.
Vse skupej v štupo zdrobi in s 3 loti svinjske masti (sala) v mazilo zmešaj.

Ako se namazano mesto zopet zaceli in z dlako zarase, ga vnovič s tem mazilom namaži. Leto ponavljaj tako dolgo, dokler ni goba popolnoma zginila.

Včasi se na tem mestu terda, kroglasta bunca [zapazi] , ktera je kakor oreh velika ali pa še večja.

Leto bunco je treba prerezati in vterjeni gnoj, ki je ribjem jajcom podoben, iztisniti. Rana se potem sama od sebe ozdravi. Kedar je leta bunca gobnasta, jo je treba izrezati.

Komolčna goba navadno iz tega izvira, da podkova na notrajni komolc pritiska, kar se pri legi zgodi, kedar konj nogo

pod se skerči, posebno takrat, kedar so kole predolge in nerodne. Torej je treba konja ozdravljenega od gobe podkovati s podkovami brez štol, sicer bi se goba zopet naredila. Pri konjih, ki niso podkovani, se goba na komolcu redko zapazuje.

XIV. Poglavje.
Volk.

Po volku zbolejo konji, posebno žrebeta, ki se o deževnem vremenu pasejo. Tudi konji, ki pozimi v raztopljenem snegu in po mokri zemlji dan na dan hodijo, večkrat dobijo volka.

Narprej se zapazi nad kopitom do benceljnovega člena oteklina, v kteri razsajajo hude bolečine. Zatorej konj noče nastopiti na bolno nogo. Zdravila zoper to bolečino nisim mogel najti. Treba je oteklino, prej ko je mogoče, goditi in predreti. Zatorej se oteklina vsaki dan enkrat z gosjo mastjo ali s salom dobro namaže.

Oteklina se pri benceljnu, ali nad kopitom, ali na strani predre, in rjujavkasta, smerdljiva sukrovica teče iz nje, ktera tudi nekaj kože odje. Ako razjedena koža ne odpade sama od sebe, jo je treba z ojstrim nožom odrezati. Rana se vsaki dan namaže z mazilom, ki sim ga v V. poglavju nasvetoval. Tako se ravna, dokler rana ni zdrava.

XV. Poglavje.
Lupina.

Med beceljnovim členom in nadkopitom je še en člen, ki se nadkopitni člen imenuje. Vezki tega člena oteko [per] spahnenju, ino za palec nad kopitom, posebno na stranih se izcimi oteklina, in konj postane krulav. Pri nekterih konjih se šantanje zopet zgubi, akoravno oteklina raste. Leta bolezin, ako se od začetka ne zatare, se pozneje ne da ozdraviti.

Kakor hitro se oteklina zapazi, je jo treba vsaki dan dvakrat s [sledečim] zdravilom, ki se pred rabo dobro pretrese, zmivati:

8 lotov kafrovca,

2 lota terpentinovega olja.

Kedar si že oteklino kakih 5 ali 6 dni zmival, prenehaj z zdravilom 3 dni, in maži oteklino z lanenim oljem ali s salom; potlej zopet s poprejšnim zdravilom zmivaj. Če ravno dlaka izpade, moraš vendar oteklino tako dolgo zmivati, dokler ni zdrava. Ako čez 3 nedele oteklina ne zgine, je treba zmivanje opustiti, in kakor hitro dlaka oteklino pokrije, se poslužiti mazila, ktero sim v X. poglavju zoper gobo na kolenu nasvetoval. S tem mazilom maži oteklino 2 dni zaporedoma, počakaj da se posuši, in na tako vižo tako dolgo maži, dokler oteklina ne mine.

Ako je oteklina zastarana in konj vedno šanta, mu imenovane zdravila nič ne pomagajo. Treba je živinskega zdravnika poklicati, ki oteklino žge.

XVI. Poglavje.
Ščetinje ali ježji tok.

Leta bolezin sedi v nadkopitu. Ojstra mokrina se cedi skoz kožo in dlako spodjeduje. Kar dlake ne izpade, se ščetini. Pri nekterih konjih vidiš suh prah na koži, pri nekterih pa smerdljiva mokrina iz kože teče. Tega navadni vzrok je nesnažnost. Kedar konji v globokem blatu čez dan hodijo, ki na nogah obsedi, in kedar se jim zvečer v štali noge ne odergujejo s slamo ino ne omivajo.

Leto bolezin, ako je mogoče ozdraviti, osnaži noge s kartačo v vodi pomočeno, kedar konji opoldne ali zvečer v stalo pridejo. Potem pomoči bolne mesta z mokom obstoječim iz 4 lotov svinčenega izlečka in iz 8 lotov vode.

XVII. Poglavje.
Nadkopitni nastop.

Kedar se kaj nadkopitnega roga odluši, ga je treba čisto odrezati, da se ne nabira blato ali pesek za kopitom, iz kterega vgnjide lahko postanejo.

Rana se vsaki dan enkrat s tinto, kteri je ravno toliko vode primešane, pomoči.

XVIII Poglavje.
Nadkopitne vgnjide.

Njih vzroki so dvoji: Poškodovanje nadkopita in gnoj v nogi, ki nadkopito predere. Zdravljanje te bolezni tirja posebno znanost in opaznost in se mora zdravniku izročiti. Vendar hočem ob kratkem razjasniti, kako naj se zdravljanje poskuša.

Kedar vgnjide iz poškodovanega nadkopita izvirajo, in kedar je gnoj kaki del kopita razjedel: je treba poškodovano

kopito do zdravega izrezati, sicer ga ni mogoče ozdraviti. Ako so se vgnjide po nadkopitu razširile: je treba s tenko palico luknje, iz ktere gnoj izvira, [poiskati] , in potem luknjo z majhnim, palec debelim, okroglim, razbeljenim železom izžgati. Ako je več lukenj je treba vsako posebej izžgati. Žganih ran ni treba ozdravljati, ker same od sebe ozdravejo. Kedar se ne ve, ali so vgnjide od poškodovanja nadkopita postale ali ne: se mora pod vgnjidami kopito blizo roba izrezati, da se bolj gotovo zve, od kod vgnjide izvirajo. Ako gnoj najdeš, je treba kopita, kolikor je poškodovanega, izrezati. Vsega kopita ne pusti odrezati, kar kovači radi delajo, da rana večja postane, ino da si pri ozdravljanju več zaslužijo. V rano se vlije zmes iz 4 lotov žganja in 1 lota terpentinovega olja; rana se potem pokrije s suho kodeljo in noga se obveže. Ravno s tem zdravilom se tudi mesto nad nadkopitom ozdravlja, kedar je bilo treba kopita odrezati.

Kedar ni vgnjid v nogi, izvira bolezin gotovo iz poškodovanja nadkopita.

Včasi se v nadkopitnih vgnjidah velike zrasti najdejo. Te je treba z razbeljenim nožom izrezati. Kdor ne ve s takim nožom se pečati, naj navadnega vzame, ino naj si razbeljeno železo pripravi, s kterim kervotočne žile ožge in kri vstavi.

Dostavek.

Nar nevarnejše so tiste nadkopitne vgnjide, ki so na zadnji strani noge, in ki izvirajo iz napčno ozdravljanih podplatnih otisk. Gnoj se za kopitom nabira, vedno globokejše leze in nožni hrustanec razje. Take nadkopitne vgnjide, ako se ne ozdravljajo umetno ali od zvedenega živinskega zdravnika, postanejo neozdravljive. Po sledečem navodu se vendar dajo popolnoma ozdraviti.

Vzemi sondo ali pero, in jo porini do dna gnjile rane da spoznaš globokost in pot vgnjid. Včasi vendar ni mogoče do dna rane seči, ker ima krivo luknjo. Pri slednjem primerleju je treba luknjo pri operacii [preiskovati] . Operacia se takole stori: Luknja v nadkopitu, iz ktere gnoj teče, se od zgoraj doli za en palec široko izreže, in tudi kopito se ravno tako

---

[29]

široko do dile odreže. Skoz odperto kopito se pride do hrustanca, ki se prereže, da se gnojni žleb najde. Dobro je dno gnojnega žleba z razbeljenim železom ožgavati; ker pa vendar razbeljeno železo ne doseže vsih strani tega žleba, je treba takole ravnati: Narprej se kri iz rane rahlo pobriše, in potem se nekaj krepke vode (vodene solniterjeve kisline) v rano vlije. Leta voda gre v vse priluknje in razje vse, kar je gnjilega, ktero potem z gnojem vred iz rane izteče.

Da pa kri, ki iz prerezanih žil vedno teče, operacie ne zavera in mudi: je treba bencelj terdo prevezati in tako kervotok vstaviti. Kdor operira, mora paziti, da zgornje kopitne strani preveč ne odreže, kar bi ozdravljanje zaveralo. Rana, ki se počasno celi, se vsaki dan enkrat [s] sledečim zdravilom pomoči:

3 lote cinkovega vitriola raztopi v 1 libri vode.

XIX. Poglavje.
Podplatne otiske.

Podplatne otiske se navadno najdejo v sprednjih nogah in sicer v znotrajnem oglu blizo kipe, zraven strele; le redko na zadnjih nogah ali v zunajnih oglih. Rade postanejo, ako se ogli pri kovanju izrezujejo, torej jih pri neokovanih konjih ne najdemo. Znamnja otisk so sledeče: Konj šanta, prej s sprednjim kakor z zadnjim delom kopita nastopuje, in po celi nogi se nobeden vzrok šantanja ne zapazi. Pri takih konjih je treba dilo rezati, in posebno na znotrajne in zunajne ogle paziti, ali nimajo višnjevih ali rudečih pik. Take pike so podplatne otiske. Pike se morajo do živega izrezati, in rumena sokrovica ali clo gnoj se pokaže. Tisti del dile, pod kterim otiske ležijo, je navadno bolj gorak, kakor ostali.

Ako je kaki kos roga po gnoju že ločen, ga je treba odrezati. Za steno se sedaj nekaj žganja vlije, potem s suho kodeljo pokrije in dobro preveže, da nobena nesnaga notro ne pride. Da se vnetje tolaži, je treba dilo in steno kopita za 2 persta debelo s frišnim kravjekom pokriti, ki se čez 12 ur ponavlja. Ako meso v dilno luknjo sili, ga je treba

s štupo živega apna poštupati. Kedar konj nič več ne šanta, je treba luknjo s kodeljo zamašiti in s podkovo pokriti, ktere plat na dilni luknji je širokejša od ostalih plati, da se ne nabira nesnaga v luknji. Tako podkovani konj je zopet dober za rabo.

XX. Poglavje.
Podplatni vbod in zakovanje.

Kedar žebelj ali kakošna druga špičasta stvar konju podplat ali strelo prebode, jo je treba pazljivo izpotegniti, da se ne odlomi in v nogi ne ostane. Potem je treba luknjo z ojstrim nožom razširiti, da gnoj, ako se napravi, lahko odteče; sicer bi se za rogom nabiral, ga razjedel, in nevarnost povekšal. V luknjo se žganja vlije, s kodeljo pokrije, noga s kravjekom namaže in obveže. Ako je že gnoj v nogi, je treba dile in strele toliko odrezati, kolikor je gnoj zadene. Ako se na mestu, kjer je rog odrezan, divje meso pokaže, ga je treba vsaki dan z živim apnom poštupati, dokler se rog ne zaraste.

Ako je šebelj, ki se je v nogo vbodel, izpadel in mesto, kjer je tičal, se ne vidi: je treba dilo in strelo s kovaškim nožom

malo porezati, in kmalo se bo [vbodeno] mesto spoznalo. Na tem mestu se s špičastim nožom globokeje reže in tudi gnoj najde, ako ga je žebljovi tisk včinil.

Kedar konj nekaj časa po podkovanju šantati začne, je treba podkovo proč vzeti in slehern žebelj natanko ogledati. Na žeblju, s kterim je bil konj zakovan, se zapazi černkast gnoj. Luknjo, v kteri je ta žebelj tičal, je treba izrezati, da se do gnoja pride. Potem se ravna, kakor sim prej povedal.

Ako po izdertih žebljeh ne najdeš mesta, na kterem je konj zakovan: vzemi kleše in stiskaj rob kopita, kjer so žeblji tičali. Kedar konj z nogo zmikne, si na zakovanem mestu. Tukaj je treba poleg žebljove luknje rezati, da se do gnoja pride.

Ako je zakovanje zastarano, in gnoj se je že močno razširil, alj clo na benceljnu ali na nadkopitu si luknjo odperl: je treba dile alj strele toliko odrezati, kolikor jo je gnoj razjedel. Sicer gnoj pod rogom naprej jé in ni ga mogoče ozdraviti. V zdravilo vzemi 4 lote žganja, kterem 1 lot terpentinovega olja primešaš, in z zmesjo vsaki dan enkrat nogo obvežeš.

Dostikrat se primeri, da kovači na ravno in ne votlo dilo, tudi ravno podkovo prikujejo. Taka podkova pritiska z znotrajnim robom na dilo in konj šanta. Kedar se kaj takega zapazi, je treba podkovo odtergati in jo prekovati, da postane votla alj povišana na znotranjem robu. Taka podkova ne bo več tišala in konj ne bo šantal.

XXI. Poglavje.
Ožulenje nog.

Noge, ki imajo nizke pete in velike strele, se na terdih, kamnitih in ojstrih potih, ali po zimi na zmerznjeni, bodeči cesti lahko ožulijo. Leto se spozna, kedar konj ne stoji na celi nogi, ampak le na perstih; kedar gredejoči konj ne stopa na peto. Poškodovana noga se spozna po večji gorkoti v peti in v streli, ako svoj dlan na konjovo nogo položiš. Pri teh znamnjih se mora strela s kovaškim nožom tanko izrezati, in potem na obeh stranih za en palec dolgo tako globoko razparati, da

obilna kri teče. Tudi v peto se kake 3 ali 4 zareze naredijo, da kri iz njih teče. Kedar kri iz [zarez] nič več ne teče se noga s kravjekom debelo namaže in dobro obveže. Ako se lete zareze in takošno pušanje kervi opusti, se pod strelo gnoj nabira, ki rog lehko popolnoma odje. Odločene strele kos je treba odrezati, kolikor je je gnoj spodjedel, da ne pride gnoj pod dilo, in ne napravi dolge bolezni.

XXII. Poglavje.
Oteklina pod trebuhom.

Oteklina pod trebuhom se konjem, ki so sicer zdravi, s sledečim zdravilom odpravi:

Vzemi 8 lotov burgundske smole
4 lote solitarja,
3 lote žveplenega balzama,

dobro jih zmešaj, v 3 dele razdeli, in daj konju vsaki tretji dan na tešče en del. Kedar si vse 3 dele porabil, počakaj 8 dni, in ako oteklina ne zgine, si vnovič napravi enako zdravilo. Dveletnemu žrebetu se polovica, in enoletnemu četertinka takšnega dela daje.

Ako se enaka oteklina pri breji kobili malo časa prej, ko ima storiti, pokaže: se ne smeš nobenega zdravila poslužiti. Po ožrebenju oteklina sama preide.

Pri kumernem konju, ali ki vedno težko voži, ali ki je bil dolgo časa bolan, služi sledeče zdravilo:

Vzemi v štupi 8 lotov kozlekovih korenin,

8 lotov encianovih korenin,
4 lote arnike,
12 lotov brinjevih jagod,
dobro jih zmešaj.

Lete štupe se vsaki dan trikrat po 2 lota na kermo potrese. Tudi se konju na persih usnje pod kožo vtakne ali trak zavleče, k delu se manj sili in z zdravo obilno kermo redi.

Da se oteklina hitreje razdeli, se seneni drob na vodi prekuha, in s tem tako gorkim oparkom, kakor ga more roka sterpeti, se oteklina trikrat na dan zmiva.

XXIII. Poglavje.
Popkna kila žrebet.

Oteklina na popku žrebeta, ki se je storilo, imenujemo popkno kilo. Žrebe, ktero hočemo te bolezni ozdraviti, se na tla verže, kedar je pol leta staro. Potem se raztegnjena koža, ki je popkna kila, zgrabi in s terdnim motozom spodveže, in motoz se kolikor mogoče nategne. Koža tako spodvezana odvmre in kila je ozdravljena.

XXIV. Poglavje.
Oteklina žilnjaka.

Leta oteklina večdel izvira od nesnage po žilnjaku. Kedar se nesnaga po žilnjaku zapazi, ga je treba trikrat na dan z gorko vodo in mjilo (žajfo) zmivati, da postane žilnjak popolnoma snažen. Ako se razpokline in gnoj v žilnjaku zapazijo, ga je treba nar poprej osnažiti, in potlej z merzlo vodo večkrat čez dan izmivati, da se razpokline ozdravijo in tudi oteklina mine.

Ako je žilnjak snažen in malo otekel, se z merzlo vodo večkrat omiva in ozdravlja.

Ako je pa žilnjak hudo otekel, se rabi zdravilo, ktero sim v XXII. poglavju pervo zoper oteklino pod trebuhom nasvetoval. Za omivanje služi tamkej popisani oparek senenega droba. Tudi se pod trebuhom lahko trak zavleče, ali usnje pod kožo vtakne. Omivanja z merzlo vodo se tako dolgo ponavlja dokler oteklina ne mine.

XXV. Poglavje.
Poškodovanje stegna.

Leto poškodovanje izvira iz več vzrokov. Kedar se več žrebet skoz kake duri baše, se lahko pripeti, da s stegnom na steno pridejo in si svoje mehke kosti mečkajo. Pozimi na polzki poti žrebe lahko pade in si kukovico poškodje. Na

nogi, ktere kukovica je poškodovana, šanta, in oteklina se vzdigne, ktera mečkano kost zakriva. Kedar oteklina mine, se stisnjena kost lahko vidi. Kakor hitro se oteklina zapazi, jo je treba z merzlo vodo večkrat na dan zmivati, in kmalo bo minula, in tudi šantanje bo nehalo. Stisnjena kost se pa ne da več popraviti, zatorej je treba žrebet takega poškodovanja pridno varovati.

XXVI. Poglavje.
Hromota na ledju.

Leta hromota izvira iz trojih vzrokov.

1. Notrajne mišice ledic se včasi tako raztegnejo, da konj kruljav postane. Takošno mertudenje se po sledečih znamnjeh spozna: Konj stoji, kakor un zdrav na nogi; kedar pa gre, vleče nogo za seboj. Notrajno stran dotične ledice najdeš oteklo. Včasi se le neka klobasa {ne} na ledici zapazi, in ako s perstom klobaso pritisneš, konj nogo vzdigne, ker po tisku hudo bolečino občuti. Pri takih znamnjeh je treba rabiti:

8 lotov svinčenega izvlečka,
4 lote kafrovca,
2 libri vode,
ktere reči se dobro zmešajo.

S to zmesjo se otekle mišice trikrat na dan omivajo. Ako imaš priložnost konja v vodo peljati, ktera do otekline seže, ga pusti vsaki dan dvakrat četertinko ure dolgo v vodi stati; ako pa nimaš take priložnosti, omivaj oteklino z merzlo vodo po dvakrat na dan. Konja pusti pri miru, ker vsako napenjanje bolezin povekša.

2. Po kaki sili se ledični člen lahko raztegne, kar se po sledečih znamnjeh spozna: Pri stopanju konj spodnje dele noge giblje, kakor zdrave; vendar so koraki bolne noge manjši, kakor zdrave. Kedar pa truplova teža na bolno nogo tiši, ali kedar konj zdravo nogo na kviško vzdigne, mika z bolno. Včasi se oteklina na ledičnemu členu zapazi, in člen je bolj gorak, kakor ostalo truplo. Ako si se prepričal, da je člen bolan, ga vsaki dan dvakrat s sledečim zdravilom zmivaj.

Vzemi 8 lotov kafrovca,
8 lotov mjilovca,
1 lot terpentinovega olja,
ktere dobro zmešaš.

Ako se bolezin v 8 ali 10 dneh ne boljša, zmivaj člen 5 ali 6 dni dolgo z zdravilom, ktero sim v VII. poglavju nasvetoval, in sicer enkrat na dan. Ako je bolezin po zanikernosti zastarana, in lete zdravila nič ne pomagajo, je treba nad členom trak zavleči, ki bo pomagal.

3. Po hudi sili se kita, ki člen veže, lahko razterga, ali členova kost iz svoje ponove stopi. Ali je kita raztergana, ali ne, se od začetka bolezni ne more spoznati.

Kedar pa to za gotovo zveš, ne moreš pomagati; zakaj raztergana kita se noče zarasti. Ako je kost iz svoje ponve stopila, ošlataš zraven člena neko vzdignjenost, ktera se pri stopanju pod kožo giblje. Pri tem primerleju je treba konja konjedercu dati. Zakaj, akoravno se kost v svojo ponvo spravi, se vendar člen ne da ozdraviti ker se raztergana kita ktera člen veže noče zarasti.

XXVII. Poglavje.
Krak (Spath.)

Leto bolezin kmetje malo poznajo, in so pri kupčiji z bolnimi konji oguljufani. Jih takošne škode varovati, hočem krak natanko popisati.

Krak se najde na notranji strani skoknega člena ali kolena zadnje noge. Neka povzdignjenost ali očevidni prestank le na eni nogi tamkej, kjer se na notranji strani pišala s kolenom veže, je krak. Pri nekterih konjeh je leta povzdignjenost majhena pri nekterih velika, kakor kurje jajce. Redko se krak na obeh nogah najde. Nekteri konji po kraku šantajo, nekteri ne. Vendar je krak neki pogrešek ali neka pomankljivost, na ktero se mora pri kupovanju konj paziti; in vselej je nevarno takega konja kupiti. Včasi se popisana povzdignjenost komaj najde, vendar konj šanta, kar prihodnjega kraka opominja. Konj včasi v štali z eno nogo na perstih stoji, in ako ga iz štele [pelješ] , šanta; pozneje pa zopet lepo gre. Leto šantanje je gotovo znamnje kraka. Tergovavci s konji tako živince vedno semtertje gonijo, da bi kupec ne zapazil šantanja.

Krak ozdraviti je težka reč. Edino sredstvo, ki bi znalo pomagati, je ogenj. Ako je zdravnik blizo, in gospodarju je na tem konju veliko ležeče, naj ga pusti od zdravnika žgati. Ako pa ni zdravnika blizo, se dva dni zaporedoma krak s tistim zdravilom maže, ki sim ga v dostavku k XIII. poglavju nasvetoval. Kedar zdravilo odpade, in dlaka zopet zraste, je treba mazanje ponoviti. Tako se 4krat ali 5krat stori. S tem zdravilom boš saj šantanje odpravil, akoravno kraka ne boš ozdravil.

XXVIII. Poglavje.
Otiske v skoknem členu.

Na tem členu postanejo otiske na treh mestih: na podkolencu, na sredi člena in na obeh stranih. Te otiske se imenujejo prehodijoče. Še druga otiska se pokaže na sprednji bolj notranji strani skoknega člena, in ta otiska je narbolj nevarna pri konjih. Ako se takošne otiske prikazujejo, jih je treba vsaki dan dvakrat ali trikrat z gorkim ribjim salom mazati, in salo z dlanom dobro vribati. Ako so te otiske zastarane, salo nič ne pomaga, in treba se je poslužiti ojstrega mazila, ki sim ga v XIII. poglavju nasvetoval.

S tem mazilom se mažejo otiske dva dni zaporedoma. Ako tudi to mazilo ne pomaga, je treba otiske žgati.

XXIX. Poglavje.
Pipa.

Pipa je večja alj manjša gibljiva oteklina, ki se napravi, kedar se konj vdari alj sune na mesto, pod kterim skokna kost leži. Tudi iz notrajnih vzrokov včasi pride.

Ako se pipa koj od začetka zapazi, jo treba trikrat na dan z mjilo in žganjem omivati. Dobro je tudi jo večkrat z merzlo vodo pomočiti. Ako je pipa zastarana, vzemi:

8 lotov kafrovca,
1 lot terpentinove olja,

ju dobro zmešaj in z zmesjo enkrat na dan pipo omivaj. Ako se po ti zmesi ne manjša in je že zlo vterjena, se posluži mazila, ktero sim v X. poglavju zoper gobo na kolenu nasvetoval. Če pipa po pervem mazanju ne, zgine jo dobro osnaži in zopet namaži.

XXX. Poglavje.
Nadkost na zadnji strani skoknega člena.

Leta nadkost obstoji iz majhene, podolgaste kostne otekline, in sedi na kiti, kjer skokni člen neha. Ona stori, da konj z nogo, na kteri sedi, šanta. Leta oteklina se maže z mazilom, ktero sim v X. poglavju nasvetoval, in mazanje je treba tako dolgo ponavljati, dokler oteklina ne zgine popolnoma.

Ako je ta nadkost zastarana in tako velika, da se s tem mazilom ne da ozdraviti, jo je treba žgati.

XXXI. Poglavje.
Oteklina na zadnjih nogah.

Leta oteklina, ktera se včasi na eni, navadno na obeh zadnjih nogah napravi, se nar poprej nad benceljnovim členom pokaže, in izvira alj iz dolge staje alj iz slabe kervi. Pri

nekterih konjih je majhena, pri nekterih je tako velika, da se po pišali čez skokni člen do ledice razširja. Kedar je oteklina majhena, in na bečeljnu sedi, se po pridnem gibanju, po zmivanju z merzlo vodo in po dergnjenju s slamo razdeli, kedar je pa velika in se po pišali razširja, je treba konju trak na krajčiču zavleči alj usnje pod kožo vtakniti, ga pridno prepeljavati in oteklino z merzlo vodo zmivati in s slamo ribati. Kedar oteklina noter do ledice seže, je verh tega treba konju dajati zdravila, ktero sim v XXII. poglavju na pervem mestu nasvetoval. Ako ste obe nogi otekle, je treba z obema nogama tako ravnati, kakor sim doslej za eno priporočal.

Včasi je eden, ali sta oba skokna člena otekla. To oteklino je treba trikrat na dan s slamo dergniti in s sledečo zmesjo zmivati:

Vzemi 4 lote svinčenega izlečka,
2 lota kafrovca,
1 libro vode.

Imenovane otekline se včasi naglo razdelijo; vendar se v nekih dneh ali na eni ali na obeh nogah zopet prikažejo.

Temu v okom priti, se na nogi, kjer je konj oteklino imel, zavlečeni trak pusti, in oteklina se ne poverne.

Znotrajno zdravilo, ktero sim v XXII. poglavju na drugem mestu nasvetoval, je tudi pri leti oteklini hasnjivo. V omivanje je oparek senenega droba zdrav.

Zakaj aromatična moč tega oparka z gorkoto zjedinjena da zopet tisto elastičnost delom, ki jih otekline varje.

XXXII. Poglavje.
Otiske na benceljnovem členu.

Koj nad benceljnovim členom, med pišalo in veliko kito, na zadnji ino na obeh stranih noge, se napravijo majhene, okrogle in mehke otekline, ktere tudi otiske imenujemo. Lete je treba ravno tako ozdravljati, kakor sim v XXVIII. poglavju za otiske na skoknem in kolenovem členu nasvetovat.

XXXIII. Poglavje.
Mahovnice.

Bolezin, ktera izvira iz ojstre, vodene mokrote pod benceljnom, in ktera je s kostno oteklino združena, imenujemo mahovnice. Ako se leta spušaj zanemara, ali z napčnim zdravilom ozdravlja: se bolj in bolj razširja, benceljnovi člen osipa in po pišali na kviško gre.

Kedar se mahovnice zapazijo, je treba dlako čisto ostriči in mesta, kjer mahovnice sedijo, večkrat na dan močiti s sledečo raztoplino:

4 lote cinkovega vitriola v poliču vode.

Ako po tem zdravilu mahovnice ne zginejo; ako so že zastarane, po vsem benceljnovem členu razširjene, in kost močno otekla: se konju na ledici trak zavleče ali usnje pod koto vtakne in sledeče čistilo se mu na enkrat da:

2 lota lopatike,
2 lota bluvne soli,
2 kvintelca jalapnih korenin.

Vse skupej se v štupo zdrobi in z mjilo v svalek zmeša.

Preden konj leto čistilo dobi, ga je treba poleti skoz tri dni s travo kermiti, pozimi mu mokrih otrob in malo sena dajati. Četerti dan zjutraj na tešče se mu pripravljeni svalek da, in potem se na imenovano vižo tako dolgo kermi, dokler ne neha se čistiti. Po potrebi se čistilo čez 8 dni ponovi.

Potem se čisto ostrižene mahovnice s sledečim zdravilom trikrat na dan močijo:

Vzemi: 6 lotov cinkovega vitriola,
6 lotov galuna,
ju zdrobi in v poliču vode raztopi.

Oteklina v mahovnicah, ako je ktera, se bo razdelila, kedar so mahovnice ozdravljene. Ako je pa oteklina razširjena in tako zastarana, da se ne razdeli sama od sebe, je treba krog benceljnovega člena, kjerkoli se oteklina kaže, rise en palec saksebi od zgoraj navzdol izžgati.

Kedar so mahovnice tako zastarane, da se mesene zrasti rujave ali višnjeve barve, ktere bradovice imenujemo, na njih napravljajo: je treba lete bradovice z razbeljenim nožom porezati, in mahovnice ozdravljati, kakor je bilo rečeno.

XXXIV. Poglavje.
Ranjeni bencelj po ujzdni vervi.

Kedar je koža le poškodovana, vendar ne popolnoma odergnjena, naj se dlaka na benceljnu čisto postriže, in rana naj se z merzlo vodo pridno vmiva, in kmalo bo bencelj zdrav. Kedar je pa bencelj odert, se je treba poslužiti mazila nasvetovanega v VI. poglavju zoper otisko po sedlu, ino ga enkrat na dan na rano mazati, sicer pa paziti, da se ne nabira kaka nesnaga v rani. Ako je rana nesnažna, jo je treba z mlačno vodo prej izprati, kakor se z mazilom maže. Leto mazilo se tako dolgo rabi, dokler rana ni zdrava.

Ako se konju, ki z nogo v ujzdni vervi ali verigi visi, ne pomaga urno, se včasi tako poškodova, da ni le koža oderta; ampak da so tudi kite, ki pod kožo ležijo, mečkane ali pretergane. Kdor takošno rano z oljem ali mazilom maže, ktero iz samih mastnih delov obstoji: leta napravi klobaso na rani, ki je za palec debela in včasi še debelejša, in ki navprek benceljnu leži. Leta klobasa konja pri hoji zavera, se na blatni cesti odere in pri gibanju boli. Tako klobaso je treba izrezati in rano z razbeljenim železom žgati. Kedar se krasta žgane rane oluši, se mora rana s sledečo raztoplino dvakrat na dan močiti:

Vzemi: 2 lota cinkovega vitriola,
2 lota galuna,
1 libro vode.

XXXV. Poglavje.
Bolezni repa.

Rep se včasi na tam ali unem mestu odlomi. Ako se rana lepo celi ni [nobenega] zdravila potreba; ako se pa

ognoji in gnoj kožo razje, se mora bolni kos repa odrezati in žile z razbeljenim železom ožgati.

Včasi se pod repom bobu ali špehu podoben izrastek napravi. Leta izrastek se mora noter do zdravega mesa izrezati, in rana se mora neke dni zaporedoma s živim apnom poštupovati. Gnoj se iz rane z vodo izpira in kmalo se bo zacelila. Pri ozdravljanju je treba rep na kviško privezati, sicer konj z repom maha, in si rano odera.

Včasi se v repovi repi neka sokrovica napravi, iz ktere krasta izvira, in ktera se sme repni lušaj imenovati. Zakaj leta lušaj je ravno tako zatrosljiv, kakor ta pravi, in vsi konji v štali ga kmalo nalezejo. Ozdravlja se ta lušaj s tistim zdravilom, ktero je v XXXIX. poglavju zoper garje nasvetovano bilo.

XXXVI. Poglavje.
Bradovice.

Bradovice so ali suhe ali mokre. Suhe se takole lahko ozdravijo. Vzemi terdno in ovoskano nit, in z njo dobro oveži bradovico, ki se bo posušila in odlušila.

Mokre bradovice so včasi polovici kurjega jajca podobne so, kervovidne in pod kožo z mesom zarašene. Takošne je treba z nožom čisto izlušiti, rano je treba z razbeljenim železom žgati, in kedar krasta odpade, enkrat na dan s živim apnom poštupati, da se rana zaceli. Ako bradavice na kakem členu sedijo, je pri operacii paziti, da se členovi vezki z nožom ne poškodovajo.

XXXVII. Poglavje.
Otekline iz zunajnih vzrokov.

Po [padcu] , vdarku ali drugi sili se včasi napravi oteklina pri konjih. Kedar oteklina na plečeh, na spodnjem delu sprednje noge, na ledici, ali na spodnjem delu zadnje noge sedi, konj navadno šanta. Oteklino je treba trikrat na dan z žganjem in mjilom ribati, in včasi z merzlo vodo zmivati, da spehne.

XXXVIII. Poglavje.
Vredi.

Okroglasta oteklina, v kteri se večja gorkota čuti, in čez ktero je koža močno napeta, se vred imenuje. Leta oteklina se mora vsaki dan enkrat z gosjo ali svinsko [mastjo] , ali pa s sirovim neosoljenim maslom ribati. Kedar se mehko mesto na oteklini zapazi, jo je tukaj treba z ojstrim, špičastim nožom predreti, in gnoj iz nje iztisniti. Oteklina se mora tako predreti, da gnoj lahko iz luknje teče, torej se mora predreti na spodnji strani. Vribanje masti tako dolgo terpi, dokler ni vred zaceljen.

Kedar se divje meso na rani pokaže je po Novicah, leto 1855, stran 93 nar boljše zdravilo, če se notranja plat ene ali več suhih češpelj na rano poklada in vsaki dan ponavlja.

XXXIX. Poglavje.
Garje ali grint.

Na koži, zlasti na čelu, na vratu, na herbtu, po repu, na nogah itd. se večje ali manjše goline prikažejo, kterih koža se v [majhnih] luskinah luši in je suha; – ali se pa mehurčki napravijo, ki so z vodeno tekočino napolnjeni. Kedar mehurčki počijo, se napravijo kraste, in pod temi se najdejo mnogokrat vgnjide, ki vedno večje postajajo, in v kterih se včasi mnogo živih, prav majhnih živalic najde. Kedar se garje pri kakem konju zapazijo, ga je treba od drugih ločiti in samega v kakšen kraj postaviti, da ostali konji garij ne nalezejo. Bolnega konja je treba z ječmenovim drobom obilno kermiti, ker dobra kerma ozdravljanje močno podpira. Takemu konju pušati bi bilo napčno, ampak sledeče zdravilo se mu napravi:

Vzemi 8 lotov žveplove štupe,
8 lotov antimona,
4 lote vinskega kamna,
6 lotov encianovih korenin,
6 lotov brinjevih jagod,
vse skupej dobro zmešaj.

Te štupe dobi konj na kermi po 2 lota trikrat na dan. Pet ali šest dni pozneje, skoz ktere dni namreč štupe dobiva, se mesta, na kterih garje stojijo, s sledečim mazilom mažejo:

Vzemi 4 lote dobro zmletega žvepla,
4 lote čistega solitarja,
ju zmešaj z lanenim oljem v redko mazilo.

Leto mazilo dva dni namazano ostane, potem se s sledečim lugom omije: Vzemi enake dele kurjeka in pepela, ju z vodo polij in četertinko ure kuhaj. Omiva se pa namazana koža z mlačnim lugom.

Ako zdaj zapaziš, da koža ni popolnoma zdrava, še enkrat namaži mesta, ki so mazoljeste z imenovanim mazilom, in mazilo čez dva dni z lugom operi.

Konjska priprava, ktera se je garjeve kože dotaknila, se mora dobro osnažiti. Nar boljše je jermene kaki čas v vodi namakovati, potem z lugom omiti, in preden so popolnoma suhi, z ribjo mastjo namazati.

Jasle, lojtra in stena, pri kteri je garjevi konj stal, se morajo z lugom oribati, in z apnom pobeliti. Komati in sedli se morajo z novo robo prevleči; berzda in ujzdna veriga se mora razbeliti; odeja se mora oprati; čohalo in kertače in tudi cunje ali žima, s kterimi se je konj osnažoval, se morajo očediti, da ne okužijo drugega konja pri rabi. Vendar je ložeje garjeve konje ozdravljati, kakor zdrave okuženja varovati, torej se v nekterih vasih garje vedno najdejo.

XL. Poglavje.
Serbečica in dergnenje konj.

Kedar konja koža serbi in se dergne, brez da bi se vredi ali garjevi mehurčiki ali garjeve luskine na koži zapazile; brez da bi konj hujšal ali činžal: mu je treba 2 libri kervi iz vratne žile izpustiti; in je treba mesta, ktere konj dergne, pervič z žajfnico in potem [s] čisto vodo omivati. Ako serbečica poleti pride, in ako je priložnost konja kopati, naj se to vsaki dan enkrat zgodi. Ako se pa majhni vredi ali majhne bule na koži pokažejo, naj se kraji, na kterih stojijo, z mazilom nasvetovanim v XXXIX. poglavju mažejo in potem z gorko žajfnico zmivajo.

Navadno se serbečica na repu napravi, s kterim konj, kjerkoli more, dergne in riba. Vzrok lete serbečice je nesnažnost kože, za ktero se navadno premalo skerbi. Ta serbečica se takole odpravi. Repova žima se razdeli in koža s kertačo v gorki žajfnici pomočeno dobro dergne in snaži. Potem se koža dvakrat na dan z vodo, v kteri je sol raztopljena, pomoči. Ako je serbečica zastarana, žajfnica in raztopljena sol nič ne pomaga; ampak treba je kožo, kjer se serbečica kaže, narprej osnažiti in potem kauterizirati, to je poleg repa z ojstrim nožom plitve zareze v kožo eno zraven druge narejati. Kedar kri iz zarez teči neha, naj se dobro osnažijo in omijejo.

XLI. Poglavje.
Červ pri konjih.

Červ se na več viž naznanuje. Včasi se napravijo okroglaste zvišane bule na raznih krajih života, ktere se predrejo, in sukrovico izcejajo. Včasi se zapazijo podolgaste otekline, ktere se zdaj predrejo, zdaj ne. Včasi ta ali uni del života oteče in majhni vredi se napravijo, ki bolj in bolj krog sebe razjedajo. Včasi se bule najdejo, ktere se ne predrejo.

Kedar se takošno znamnje pri konju zapazi, ga je treba samega v kaki kraj postaviti, da drugih konj ne okuži. Daje

se konju zdrava in obilna kerma in trikrat na dan sledeča štupa, ktero je vendar treba z vodo namočiti, da je konj ne odpihne. Dva lota te štupe se vsakikrat s kermo zmešata:

Vzemi 8 lotov amoniakovega gumeta,
4 lote antimonovih jeter,
2 lota rudečega žvepla,
4 lote encianovih korenin,
4 lote vodnega kimelja.
Vse dobro zdrobi in zmešaj.

Ako se zapazijo bule, ki so prederte in sokrovico iztakajo, jih je treba z razbeljenim železom žgati. Kedar krasta, ki se je napravila, odpade je treba rano vsaki dan enkrat s katranom mazati.

Ako se je bolezin po dolgastih oteklinah naznanila, in ako so se otekline prederle, jih je treba vsaki dan z živim apnom poštupati, dokler ne delajo zdravega, to je gostega in belega gnoja. Potem se rane s katranom ali kolomazom zacelijo. Kedar se na oteklini vredi napravijo jih je treba na enako vižo ozdravljati.

Ako se je zgorej nasvetovana štupa, ki je za desetkrat pripravljena, že porabila, naj se skoz 8 dni nobenega zdravila konju ne daje. Potem se štupa zopet napravi, in kakor pervikrat daje. Navadno jo je treba dvakrat ali trikrat ponavljati, preden se červ ozdravi.

Hasnjivo je konju o začetku bolezni usnje pod kožo vtakniti, ali trak na trebuhu, in na persih zavleči in ju 14 ali 16 dni pustiti.

Ako se konju v leti bolezni iz ene ali druge nosnice cediti začne, in ako na ravno ti strani pod čeljustmi terde bunke dobi: se mora koj konjodercu zročiti, ker se je smerkelj z červom zjedinil, in nobene pomoči ni več upati.

XLII. Poglavje.
Goba na komu.

Leta goba se napravi na eni ali drugi strani, včasi na obeh stranih, in je od začetka oteklina, ki sčasoma raste, in

se pozneje predre. Iz nje teče redka, smerdljiva sokrovica. Ako hočeš ta vred ozdravljati, ga moraš po globočini in širjavi dobro preiskati. V ta namen vzemi debelo pletiljko, jo vtakni v luknjo in na vseh straneh poskušaj, kjer da bi globokeje šla. Kedar nar globokejo votlino najdeš, porini pletiljko do dna, in poleg nje razparaj vred noter do dna, da se gnoj lahko iz vreda iztaka. Potem s perstom po rani preiskuj, ali nima še drugih votlin. Ako kake najdeš, jih tudi razparaj, da gnoj iz njih izteče. Kedar kri iz rane teči neha, jo lepo obriši in osnaži in potem s suho kodeljo pokri. Prihodnji dan se kri iz rane rahlo zbriše, kodeljni svalk se s tistim mazilom, ki sim ga v VI. poglavju zoper otisko po sedlu nasvetoval, namaže, in na rano položi. Tako ravnaj dan na dan, dokler rana ni zdrava. Treba je pa vsaki dan pri obvezovanju gnoj iz rane čisto izprati, sicer se ozdravljanje zavera.

XLIII. Poglavje.
Od ran sploh.

Konji včasi čez plote skačejo, in pripeti se, da na plotu obvisijo in si ojster kol v trebuh zasadijo. Ako skoz luknjo male čreva silijo, se mora konj, če je mogoče, na tla vreči in čreva se morajo skoz luknjo nazaj v trebuh zbasati.

Potem se vzame močna šivanka s terdno nitjo, se prebodejo nasprotni robi rane, se skup zvlečejo in nit se dobro zavozla. En palec daleč od perve veze se napravi druga in tako [daleč] , da se cela rana zašije. Vendar ni zadosti nit le skoz kožo potegniti, ampak mora tudi skoz mišico ali meso iti, sicer bi vezanje ne deržalo. Zdaj se mora rana in krog rane brez prenehanja skoz tri dni z merzlimi okladki pokrivati, da ne oteče in se ne vname. Tudi pozneje se mora rana nekekrat na dan z merzlo vodo pomokovati, dokler ni popolnoma zdrava. Bolnega konja je treba kermiti z ovsom in vlažnimi otrobi, ne pa s senom ali slamo.

Vse majhne in velike rane, v kterih je le meso poškodovano, in iz kterih gnoj lahko izteče, se ozdravljajo, ako jih z merzlo vodo večkrat pomočiš. Poškodovane kosti, vezke in kite je pa treba s sledečim zdravilom ozdravljati:

Vzemi 2 lota mirne esencie,
2 lota lopatične esencie,
3 kvintelce terpentinovega olja,
dobro jih zmešaj.

S tem zdravilom se kodeljni svalk pomoči in na [poškodovane] dele položi. Rana se krog in krog s suho kodeljo pokrije.

Ako je kaki člen poškodovan, in rumena sokrovica obilna iz rane teče, kar je znamnje hude bolezni: se mora oteklina, ki je pri takih ranah grozno velika, vsaki dan 3 alj 4krat s sledečo vodo, vendar mlačno omivati:

Vzemi libro svinčenega izlečka,
2 libri vode,
in dobro jih zmešaj.

Ako potem rumena sokrovica neha, se oteklina vsaki dan enkrat s salom (svinsko mastjo) alj pa, kar je bolje, sledečim mazilom maže:

8 lotov ajbešove maže,
8 lotov lavorovega olja,
se skupej zmeša in rabi, ktero mazilo oteklino kmalo razdeli.

Takošne rane suhota ali švint na tisti nogi, na kteri je oteklina, rada spremlja. Kedar [oteklina] na sprednji nogi sedi, se pleče sušijo, kedar pa oteklina na zadnji nogi sedi, se suši ledica. Del, na kterem se suhota kaže, se s sledečim mazilom enkrat namaže:

Vzemi 2 kvintelca zmletih španskih muh,
6 lotov sala,
in dobro jih zmešaj.

S tem mazilom se pa rana ne sme mazati, zakaj mazilo bi rumeno tekočino zopet napravilo.

XLIV. Poglavje.
Prelom kosti ali kostolom.

Ako si je konj kako kost prelomil, ne trudi se ga ozdravljati; ampak konjodercu ga daj. Zakaj kostolomi pri konjih se ne morejo ozdraviti.

I. Poglavje.
Grizenje ali kolika.

Znamnja lete bolezni so: Konj neha jesti, koplje s prednjima nogama, se vleže, in se večkrat proti trebuhu ozira.

Od začetka bolezni ne leži dolgo, ampak naenkrat na kviško plane. Ako bolezin hujša postaja, se ne le na tla verže, ampak s nogami semtertje bije, z glavo maha in se valja.

Kedar se takšne znamnja pri konju zapazijo, se mu mora iz vratne žile pušati, in dober maselc kervi odcediti. Potem se 2 pesti gamilc v poliču vode prekuhate, kuhovina se ohladi, skoz platno precedi in s pollibro lanenega olja, z 2 lotama solitarja zmeša, ktera zmes se, kedar se je solnitar raztopil, bolnemu konju v gobec vlije.

Ako je kaka lekarija blizo, se po 1 lot vožnika pošlje, ki se v vreli vodi raztopi in imenovanemu zdravilu primeša, da je močnejše.

Med tem, ko se imenovano zdravilo napravlja, je treba konja brizgljati, kar se takole zgodi: Vzemi gamilčnih cvetlic in malvnega perja, vsakega tri pesti, kuhaj jih v bokalu vode, jih precedi, potem poldrugo libro odlij, in ti poldrugi libri 2 lota lanenega olja primešaj, ktero zmes v brizgalo vliješ, in kedar je že mlačna, konju vderskaš. Brizglja je močnejša, ako zmesi prideneš pollota vožnika, ali pa kvintelc kafre. Preden konja brizgljaš, se mu mora ritnik izprazniti. V ta namen

naj kaka oseba rokav nazaj zaviše, roko z lanenim oljem namaže, naj v ritnik seže, in kolikor more blata vun spravi. Da so pri tem opravilu dolgi nohti nevarni, ker ritnik lahko ranijo, je jasno, torej jih je treba poprej porezati in ogladiti.

V mnogih živinskih boleznih so dristlje nar boljše in nar hitrejše zdravila, ino brez dristlje včasi ni mogoče živini pomagati. Torej naj si vsaka vas potrebnih brizgal na občne stroške priskerbi, in pastirji naj se vadijo in urijo v pravi rabi brizgal.

Ako po pervi dristlji in po pervem znotrajnem zdravilu grizenje ne neha, se mora čez pol ure dristlja, in čez 2 uri znotrajno zdravilo ponoviti, in oboje se mora na to vižo tako dolgo ponavljati, dokler konj ni zdrav.

Kdor dristlje ne more dati, naj konju kedar mu je ritnik iztrebljen žajfni kos v ritnik potisne. V ta namen se vzame novo pripravljene žajfe (kolikor frišnejša, tolikor boljša je), se obreže kos v podobi kurjega jajca, potem se namaže z lanenim oljem in s soljo poštupa. Leto žajfno jajce se, kar je mogoče, globoko v ritnik potisne. Kedar žajfno jajce s blatom vred iz konja pade, ga je treba zopet z oljem namazati in s soljo poštupati, in v ritnik poriniti. Tako se ravna, dokler grizenje ne neha.

Ako žajfa konjevih črev ne odpre, se mora en palec debela, poldrugi čevelj dolga bezgova palica odrezati, sverž iz nje pahnuti, ogladiti in z oljem namazati. Na eden konec bezgove palice se natakne s tobakom nebasana pipa, in eden se v spraznjeni ritnik potisne. Potem se tobak prižge, in sapa, ki skoz ritnik noter in vun gre, bo ogenj živila, in dimno draženje bo čreva odperlo.

Ako pa na leto vižo tobak ne gori, mora človek tobakovi dim skoz bezgovo cev v ritnik puhati, in blato, ki se prikaže, iztrebiti.

Včasi konj, ki ima hitrico, po grizenju ali koliki zboli. Takemu se zdravilo od konca tega poglavja nasvetovano iz gamilc, olja, solitarja itd. daje, dristelj pa ne sme dobivati.

II. Poglavje.
Zaperta scavnica in kolika.

Kolika, ki izvira iz zaperte scavnice, se po sledečih znamnjeh spozna. Konj se pripravlja, kakor da bi hotel scati, vendar nič vode iz sebe ne spravi. Potem se vleže in z nogami semtertje bije, kmalo zopet na kviško skoči in se k scanju pripravlja. Kedar se takšne znamnja zapazijo, je treba konju vsake dve uri sledeče zdravilo naenkrat v gobec vljiti: 2 pesti zmletega peteršiljevega semena se kuhate v maselcu votle, potem se kuhovina odstavi od ognja in ohladi, in ohlajeni kuhovini se prideneta 2 lota solitarja.

Zraven tega znotrajnega zdravila dobi konj vsako uro eno dristljo iz gamilc, malvnega perja in olja, kakor smo v I. poglavju rekli, pripravljeno. Vsaki dristlji se pa primeša polkvintelca zmlete kafre.

Ako bolezin čez 2 uri terpi, se mora konju en polič kervi iz vratne žile izpustiti.

Hasnjivo je tudi bolnega konja v ovčjak peljati in na mestu, kjer konj v ovčjaku stoji, gnoj dobro premešati, da gnojni hlap na konja puhti. Po tem hlapu je bila zaperta scavnica že večkrat ozdravljena.

III. Poglavje.
Smolika.

Ako konj kašljati začne, ako mu žleze pod čeljustima oteko, ako so njegove oči kalne in zagnojene: je konj po smoliki zbolel. Kedar konj v ti bolezni rad je in je vesel, kakor je bil zdrav; kedar konju materia brez težav iz nosnic teče: ne potrebuje nobenega zdravila; ampak treba je le dobro mu streči, ga ne presiliti, ne prehladiti. O lepim vremenu se mora vsaki dan prepeljavati ali prejahati.

Ako pri znamnjeh smolike materia ne teče iz nosnic, se konju, kedar še rad žre, vsaki dan trikrat po eni žlici sledeče štupe na kermi daje. Štupo je treba, preden se na kermo potrese, pomočiti in potlej s kermo dobro [zmešati] .

Zakaj konji ne ljubijo le štupe in jo odpihnejo, ako jim je mogoče.

Vzemi 8 lotov encianovih korenin,
8 lotov brinjevih jagod,
8 lotov trigonelnega semena,
v štupo jih zmli in dobro zmešaj.

Kedar pa konj noče več žreti, se mora leta štupa z redkim medom ali sterdom v močic zmešati. Tega močica se konju trikrat na dan, vsakikrat za eno kurje jajce, z leseno lopatico na jezik namaže. Pri smoliki je pozimi namesto navadne treba konju pogrete vode piti dajati.

IV. Poglavje.
Smerkelj pri konjih.

Ako konju vlečljiva materia iz ene nosnice teče; ako se pod čeljustjo te strani ena ali več terdih bulic zapazi; ako je mednosnična stena razjedena ali z majhnimi vredi posuta: se mora konj iz štale, v kteri več konj stoji, odpraviti, in on mora v drugem hlevu samoten stati, da se ne okužijo zdravi konji. Konjska roba, ktera se je pri sedaj bolnem konju rabila, kakor ujzda, komat, zagrinjalo itd. se ne sme pri nobenem drugem konju rabiti. Posoda, iz ktere je leta konj pil, in jasli, iz kterih je jedel, se morajo z lugom dobro osnažiti.

Ako je konj mlad, dobro rejen in mednosnična koža še ne razjedena in brez vsih vredov, se sledeča štupa poskusi:

Vzemi 4 lote amoniakovega gumeta,
4 lote žveplovega cveta,
2 kvintelca rudečega žvepla,
2 lota antimonovih jeter,
2 lota voženka,
4 lote encianovih korenin,
4 lote brinjevih jagod,
jih v štupo zmli in dobro zmešaj.

Komur se leta štupa predraga zdi, naj s sledečo poskusi:
4 lote [amoniakovega] gumeta,
6 lotov žvepla,

3 lote antimona,
2 lota voženka,
4 lote encianovih korenin,
4 lote brinjevih jagod,
ktere se v štupo zmeljejo in dobro zmešajo.

Te štupe dobiva konj trikrat na dan, vsakikrat 2 lota na omočeni kermi. Verh tega se mu eno usnje na persih, eno na trebuhu pod kožo vtakne. Pri rabenju te štupe mora konj zdrave in obilne kerme dobivati; nar boljša je jačmenovi drob. Ako pa pri rabenju te štupe vendar pridejo vredi po nosni koži, ali kri primešana materii iz nosa teče, (na kar je treba dobro paziti) se mora konj hitro konjodercu izročiti. Pomagati mu ni več mogoče.

V. Poglavje.
Vnetje pljuč.

Konj, kteri na pljučnici zboli, začne suho kašljati, glavo pobeša, jesti neha. Žlemnate kože gobca so vroče in suhe, sapa je hitra, lakotnice in nosnice se močno dvigajo. Pozneje postaja konj slab, in se pri hoji opoteka, kar posebno na zadnjem delu života zapaziš. Pri nekterih konjih postaja kašelj od dne do dne hujši, pri nekterih pa mine. Ako roko na levo stran konja za ramo na spodnji kraj položiš, čutiš sercobitje. V ti bolezni se konj ne vleže.

Kedar se take znamnja pri konju zapazijo, se mu mora polič kervi iz vratne žile izpustiti, in na persih usnje pod kožo vtakniti. Potem se mu vsakih 6 ur 2 lota sledečega zdravila z leseno lopatico na jezik namažeta.

Vzemi 6 lotov solitarja,
8 lotov [glauberjeve] soli,
4 lote sladiča,
zdrobi jih v štupo, in zmešaj jih s sterdom, da močic dobiš.

Zraven tega dobiva konj vsakih 6 ur enkrat tole dristljo: Vzemi tri pesti gamilc, tri pesti malvnega perja, jih kuhaj v poldrugem bokalu vode, jih precedi skoz platno in jim prideni 4 lote solitarja. En polič tako pripravljene še mlačne

kuhovine se vlije v brizgljo, potem se prideneta 2 lota lanenega olja, in to se konju vbrizglja.

Ako sercobitje drugi dan ni manjše ali clo močnejše in terdejše: se mora še en maselc kervi iz druge vratne žile izpustiti, in imenovane zdravila se morajo dalje rabiti.

Ako tretji dan bolezin ni odjenjala, se še enkrat konju na vratu puša in na lednici se mu usnje pod kožo vtakne. Konju, ki je močen in dobro rejen, kterega sercobitje ni mehkejše postalo, se tudi četerti dan puša.

Ako konj bolj vesel postane in po kermi gledati začne, je znamnje, da se boljša. Kerma se mu pa daje v majhnih delih, vendar pogostejša kakor navadno. Poskusiti je treba, ali bi konj ne jedel pomočenih pšeničnih otrobov zmešanih z ovsom. Ako te kerme noče, se mu samega ovsa da. Kedar seno rad je, se mu mora sladkega, ki je na visoko ležečih travnikih rastlo, dajati.

Ako konj o tistem letnem času zboli, kedar je dovolj trave, se mora s travo kermiti, ali pa, kar je zdravejše, o lepem vremenu na pašo spušati.

Pozimi se konju bolj gorke, ne merzle vode piti daje, ktera se v škafu pred konja postavi, da pije kolikor se mu je ljubi. Hasnjivo je tudi konju kapusoveh ploč pokladati, ktere konji radi žrejo, in ktere so v ti bolezni posebno zdrave.

Kedar sercobitje manj terdo postaja, konj se bolj urno obrača in po kermi pogleduje, se mu močica le dvakrat na dan daje, in on le dve dristlji brez solitarja dobiva.

Ako se konj v bolezni potiti začne, ga je treba dvakrat na dan s slamo oribati in s suho odejo pokriti. S slamo ga ribati je tudi drugekrat dobro, akoravno se ne poti. Kedar ima konj v ti bolezni merzle noge, se morajo tri- ali štirikrat na dan s slamo močno in dolgo dergniti.

Kedar se začne močic konju le dvakrat na dan dajati, se mu pollota kafrove kupe primeša. Rabijo se pa močic in dristlje tako dolgo, dokler ni konj popolnoma zdrav.

Nar bolj gotovo znamnje odjenjajoče bolezni je, ako se konj mirno vleže; kar se pa tako dolgo ne zgodi, dokler je bolezin nevarna.

Večkrat se v ti bolezni otekline na zadnjih nogah ali pod trebuhom zapazijo. Lete vendar zginejo, kedar bolezin mine in konj se pridno prepeluje. Pozimi je treba konja prehladenja pazljivo varovati. Torej mora v gorki vendar ne v soparni štali stati, vedno suho steljo imeti in večkrat čistega zraka v štalo dobiti. Kedar pri ti bolezni konj zlo oslabi in omedli, se mu mora obilne in redivne kerme dajati.

Pri ti bolezni se ni čuditi in vznemiriti, ako 10, 12 ali clo 20 in več dni terpi, kar se včasi naključi.

VI. Poglavje.
Vnetje trebušnega droba.

Znamnja lete bolezni so enake znamnjem poprejšne bolezni. Vendar pri trebušnem vnetju konj ne kašlja in se večkrat vleže. Ozdravlja se trebušno vnetje kakor pljučno, po kterega vodilih se je treba ravnati.

VII. Poglavje.
Topa norost. (Der dumme Koller.)

Topa norost se spozna po sledečih znamnjeh: Konj stoji, kamor ga postaviš, nepremakljiv in omoten. Kedar ga naprej pelješ, vzdiguje noge višeje kakor navadno, in ima glavo pobešeno. Ako mu daš zobati, željno zgrabi zobanje, vendar ga ne prežvekje, ampak v gobcu derži. Ako ga zakličeš, nič ne porajta, kakor da bi ne slišal, in ako mu sprednje noge navkriž postaviš, tako stoji, dokler mu nog ne prestaviš.

Ako ga jahaš, ima glavo pobešeno, in nisi v stanu mu glave na kviško spraviti. Včasi konj v kako stran tiši, ali se v krogu verti, in se ne da na drugo pot spraviti. Včasi od jasel nazaj stopa in se tako vleče, da ujzdo, verv ali verigo izterga in ritinsko pade. Ne čuti ne biča ne ostrog, kakor da bi bil lesen.

Leta bolezin se pri takih konjih navadno kaže, kteri se preobilno kermijo in premalo gibljejo in trudijo; torej se na kmetih redko zapazi. Ako je takšni pokoj vzrok bolezni, se mora ozdravljati s primernim delom in trudom, kar več pomaga kakor drage zdravila. Ako pa bolezin od hude vročine poleti pride, se konj takole ozdravljati mora: Narprej se mu iz vratne žile en polič kervi izpusti, potlej se mu dvakrat na dan, in sicer zjutraj na tešče in zvečer po poslednji kermi daje 2 lota solitarja raztopljenega v maselcu vode. Ako pa konj te raztopline ne pusti vlijati v gobec, se mu vsaki dan trikrat 2 lota sledeče štupe med kermo zmešata.

8 lotov solitarja,
12 lotov glauberjeve soli,
ki se zmeljejo in dobro zmešajo.

Verh tega mora konj v hladni, zračni štali stati, se z ravno nakošeno travo kermiti; zgodaj zjutro, in pozno zvečer ga moraš kake pol ure prepeljavati ali jezdariti.

Puša se mu vsakih 6 dni enkrat, dokler ni zdrav. Kjer je priložnost, se spusti konj na pašo alj ponoči, alj podnevi, kedar je hladno. Kakor hitro pa vroče postaja je treba konja v štalo gnati.

Po dolgih skušnjah sim znajdel zdravilo zoper norost, vendar nisim mogel vsih konj s tem zdravilom ozdraviti.

Na čelu sim namreč konju zavlekel gnojni trak iz sukna, ktero sim prej v terpentinovem olju namočil. Kedar je mogoče konju s takim trakom pomagati, se v 10 alj 12 dneh boljšati začne. Ako se bolezin v teh dneh ne manjša, trak nič ne bo pomagal.

VIII. Poglavje.
Divja norost (Der rasende Koller).

Divja norost izvira iz dvojih vzrokov, namreč od vnetja možganov, ali od vodenice možganov. Po sledečih znamnjih ga spoznaš.

Od začetka je konj klavern, noče žreti in od jasel nazaj stopa; oči so dervne in se svetijo, gobec je vroč ino suh. Konj se ritnisko vleče, razterga ujsdo, verv ali verigo, na kterih je privezan, včasi s sprednjimi nogami v jasle skoči in hudo razsaja. Včasi se na tla verže in buta z glavo v zemljo, v zid, alj v kako drugo reč. Tako se nekteri en čas vedejo, postanejo pozneje mirni in kmalo zopet razsajati začnejo.

Kedar konj razsaja, se na da vstrahovati, torej je treba poterpeti da [miren] postane. Zdaj se mu poldrugi maselc kervi odcedi, in 2 lota solitarja raztopljenega v vodi se mu v gobec vlijeta. Ako je mogoče se mu tudi dristlja da, kakoršno sim

v V. poglavju nasvetoval. Zdravilo in dristlja se mu dajeta čez vsake štiri ure, ako konjevo zaderžanje pripusti. Puša se mu, če bolezin ne odjenja, vsakih 24 ur, in se mu vselej en maselc kervi izpusti. Kedar je mogoče, se konju glava s perteno ruto ovije, in z merzlo vodo vedno namakova; ako to ni mogoče, se mu mora glava z merzlo vodo poljivati. Konja je treba v taki kraj postaviti, kjer se pri razsajanju ne more poškodovati. Na tako vižo se s konjem ravna, dokler ni zdrav, ali dokler ne cerkne.

Po tem ravnanju se vnetje možganov večkrat ozdravi; ako je pa voda v [možganih] , se mu ne more več pomagati.

IX. Poglavje.
Omotica.

V ti bolezni nekteri konji klaverni stojijo; malo žrejo, glavo pobesijo, brez zavesti tavajo, kedar jih iz štale pelješ. Pri nekterih ne zapaziš imenovanih znamenj, ampak so veseli in radi žrejo. Ako pa dalj časa in težko delajo, postanejo omotični, se omahujejo in včasi na tla padejo, kjer brez zavesti poležijo. Naj se bolezin na to ali uno vižo oznanuje, vselej je treba konju polič kervi izpustiti in mu trikrat na dan po 2 lota solitarja v vodi raztopljenega dajati, in kmalo bo zdrav.

X. Poglavje.
Hrom.

Nar navadnejši vzrok te bolezni je prehladenje. Pri težkem delu se konj speha in poti. Ako tega konja v vodo spustiš, ali naglo napajaš, ali na merzlem kraju stati pustiš, da se prehladi, zboli po hromu. Vendar izvira ta bolezin tudi iz preobilne in nenavadne kerme, namreč od graha, grahorke, boba, ali reži, s ktermi se mladi konji nikdar ne, in stari prav redko kermiti smejo.

Znamnja bolezni so sledeče: Sprednje konjeve noge so popolnoma dervne, ki se le z veliko težavo premakniti dajo.

Kedar konj mirno stoji, postavlja zadnje noge pod trebuh; kedar konj gre, se ti zazdeva, kakor da bi mogel sprednji konec života naprej potiskati.

Kakor hitro imenovane znamnja zapaziš, moraš konju polič kervi iz vratne žile izpustiti ino mu tole pijačo dajati: Tri pesti arnike kuhaj v maselcu dobrega ola (pira) skoz četertinko ure, in precedi kuhovino. Kedar je kuhovina hladna, ji primešaj 1 lot bobrove stroje (Bibergeil) in vlij leto zmes konju naenkrat v gobec. Zdaj konja semtertje goni ali jahaj, da se potiti začne, potem se pokrije s platneno odejo, ktero si v vodi namočil in ožmel. Čez leto platneno odejo pogerni neke suhe, volnate odeje, in postavi konja v štalo, kjer si mu s slamo tako nastlal, da do trebuha v slami stoji. Konj krog in krog odet se močno poti skoz 2 ali 3 ure. Kedar se potiti neha, odeje iz njega verzi in ga s slamo dobro oribaj, potlej s suho odejo pokri. Ako imaš žganjevih drož, jih ogrej, in z njimi omivaj vsake 3 ure pleče in sprednje noge bolnega konja. Če konj drugi dan ni bolj zdrav, moraš imenovano pijačo in priporočeno ravnanje ponoviti; včasi je to tudi tretji dan treba storiti.

Potem ko se je konj pervokrat izpotil, in ko si ga oribal, mu napravi ilovnato kopelo za sprednje noge. V ta namen deni kake 4 perste visoko ilovice tje, kjer konj s sprednjimi nogami stoji, jo z vodo namakovaj, in v manjše kosce drobi tako dolgo, da neko kašo dobiš. V to kašo postavi konja s sprednjimi nogami, vendar mu moraš poprej podkove proč vzeti. Konj v ilovci tri dni stoji; vendar tiste ure, kedar se poti, mora na suhi stelji stati. Čez tri dni se konj na steljo postavi in 24 ur pusti, sicer bi bile kopita premahke.

Včasi se hromu pljučnica pridruži: Konj noče žreti, hitreje sope, lakotnice mu mahajo in vse druge znamnja kaže, ktere sim pri pljučnici imenoval. V tem primerleju se s konjem ravna, kakor sim pri pljučnici nasvetoval. Verh tega ga je treba v ilovnato kopelo postaviti.

Ako po ozdravljeni pljučnici konj s sprednjimi nogami še nekakošno hroma, ali na peto prej nastopa kakor na perste: je treba na perstih kopitovi rob en mazinc široko in tri palce dolgo do mesa izrezati. Kri naj teče, da sama od sebe neha.

Kedar kri več ne teče, se kodelja z žganjem pomoči in na rano položi. Rana se potem oveže, in tako se z njo vsaki dan ravna, dokler ni zdrava, in kopito zarašeno.

Primeri se tudi, da konjove kopita, kedar dolgo v ilovnati kopeli stojijo, se tako omehčajo, da konj šanta. Takega konja je treba pri pokoju pustiti, da se mu kopita vterdijo in šantanje mine.

Ako je bolezin zastarana, se mora konju imenovana kuhovina tri dni zaporedoma dajati, konj se mora v ilovnato kopelo postavljati, in kopito se mu mora izrezati. Kedar se pa še kaka nevkretnost v plečah kaže, se mu mora na persih trak zavleči. Trak ali usnje pod kožo vtaknjeno v ti bolezni veliko pomaga. Ako nevkretnost ni prehuda, se konj z zavlečenim trakom na pašo žene, kjer se nevkretnost kmalo zgubi.

XI. Poglavje.
Gobčni kerč.

Leta bolezin, ktera se med nar hujše šteje, ker se grozno redko ozdravi, izvira kakor hrom iz premrazenja, in se spozna po sledečih znamnjih.

Narpoprej stisne kerč konjovi gobec in ni ga mogoče odpreti; potem se razširja nevkretnost po vratu, po plečeh, sprednjih nogah, po životu in zadnjih nogah.

Kedar imenovane znamnja zapaziš, moraš konju tri libre kervi iz vratne žile odcediti, in ako je mogoče konju kaj v gobec spraviti, mu dajaj vsakih 8 ur enkrat sledečega zdravila v maselcu vode.

Vzemi vrele vode kolikor je treba, da v nji lot vožneka raztopiš, temu prideni 1 kvintelc zmljete kafre in 1 kvintelc [raztopljenega] omama.

Zraven tega se morajo čeljustne mišice vsake 4 ure enkrat s sledečim mazilom mazati: Pollota kafre se v štupo zmelje, se ji sčasoma med mlenjem 8 lotov lanenega olja pridene, da se kafra popolnoma raztopi. Ti raztoplini se prideneta 2 lota Hofmannovega tolaživnega cveta. Tudi se mora konju vsake

tri ure enkrat dristlja dati, kakoršno sim v V. poglavju popisal, kteri dristlji se pa pol kvintelca zmljete kafre primeša.

Ako se po tem kerč ne boljša, ampak le hujša, in se po vratnih mišicah razširja, je čez 8 ali 10 ur treba 1 polič kervi zopet odcediti, in tudi vratne mišice je treba z zgorej nasvetovanim mazilom mazati. Ake se kerč še hujše razširja, in pleče, sprednje noge, život in zednje noge napade, ni več mogoče konja ozdraviti.

XII. Poglavje.
Gliste in červi.

Gliste manj nadlegujejo odrašene konje, kakor žrebeta. Znamnja, iz kterih bolezin za glistami spoznaš, so sledeče:

Žrebeta ali konji hujšajo in slabi postanejo, rajše ležijo kakor stojijo, tudi včasi na trebuh pogledujejo. Nar gotovejše znamnje glist je pa, ako jih v konjskem gnoju najdeš. Sledeča štupa gliste prežene.

Vzemi 4 lote glistnika,
4 lote prapreta,
4 lote cvetja tavžent rož,
v štupo jih zmlji in dobro zmešaj.

Lete štupe dobiva konj v maselcu vode vsaki dan na tešče, in sicer dobiva odrašeni konj 2 lota, triletno žrebe poldrugi lot, enoletno žrebe 1 lot, polletno žrebe 3 kvintelce. Čez 8 dni se da bolnemu konju sledeči čistivni lek:

Vzemi 2 lota lopatike,
3 lote glauberjove soli,
1 kvintelc jalapnih korenin,
jih v štupo zmlji in dobro zmešaj.

Popisani lek se odrašenemu konju naenkrat da, triletno žrebe dobi tega dve [tretjini] , dve- in enoletno žrebe dobi polovico tega leka. Ako konj čistega teka noče požreti, se mu dva rumenjaka primešata; vse skupej se maselc vode dene in zjutraj ne tešče konju v gobec vlije.

Neke dni pred čistivnim lekom se konj kermi z mokrimi otrobi senom; poslednji večer tudi sena ne smeš konju

dajati. Od te dobe do tiste, kedar se je konj popolnoma očistil, ne dobiva nič razun mokrih otrobov.

XIII. Poglavje.
Driska.

Ako žrebe, ki še ni 2 mesca staro, na driski zboli, se mu daje po enkrat na dan polkvintelca rabarbare in 2 kvintelca magnezie v vodi, dokler driska ne neha. Ako je žrebe stareje, vendar še sisa, mu dvojnato mero imenovanega zdravila dajej. Ako je žrebe odstavljeno in terdo kermo dobiva, ali žrebe v drugem letu že na pašo hodi: se mu vsaki dan enkrat daje ali pollota zmljetih tormentilnih korenin na vodi, ali pa kuhovina iz ene pesti [černih] jagod v maselcu vode. Tako ravnaj dokler hitrica ne neha.

Dveletno ali treletno žrebe dobiva 1 lot tormentilnih korenin ali dve pesti černih jagod, in odrašenemu konju se daje ali po 2 lota tormentilnih korenin ali po tri pesti černih jagod.

XIV. Poglavje.
Poščivanje.

V ti bolezni konj pogosto šči, in večdel kakor bi zato ne vedel; sčavnica je čista kakor voda. Takega konja ozdravljati vzemi pollibre bolusa, kterega v štupo zmelješ in v škaf vode deneš. Lete dobro zmešane vode naj konj pije. Ako se poščivanje čez tri dni ne boljša, je treba konju sledečega zdravila vsakih 8 ur dajati:
Vzemi 2 lota magnezie,
1 lot sožganih ostričnih lušin,
jih zmlji v štupo in v dobrem maselcu vode konju v gobec vlij.

Vodi za pijačo bolnega konja vselej eno pest otrobov primešaj.

XV. Poglavje.
Kervomok ali kervoscanje.

Ako je konjevi scavnici kri primešana ali scavnica kervava, se morate konju libri kervi izpustiti, in potem dvakrat na dan sledeče zdravilo dajati:

Vzemi 1 lot solitarja,
1 lot vitriolnega vinskega kamna,
ju v štupo zmlji in v poliču vode konju v gobec vlij.

XVI. Poglavje.
Naduha (Dampf).

Leta bolezin iz mnogih vzrokov izvira, in sicer ali iz napčno ozdravljene pljučnice, ali iz premrazenja, ali iz sparjene,

močvirnate, plesnive klaje, ali iz paše na travnikih, kteri so bili ravno prej z vodo pokriti, itd.

Znamnja bolezni so: Konj težko sope, nosnice se mu zlo odpirajo, lakotnice pri sopenju zlo dvigajo in clo rebra se gibljejo. Pri sopenju se tudi večkrat žvižgajoč, hropeč, pihajoč glas sliši in celi život se giblje, če je bolezin zlo huda. Pri delu je sopenje veliko hitreje in dviganje lakotnic še hujše. Kedar se pri konju te znamnja brez kašlja kažejo, se bolezin dihavičnost imenuje; kedar je pa bolezin združena s kašljem, ji pravimo naduha. Oba imena vendar zaznamovata ravno tisto bolezin.

V zastarani bolezni je pomoč težka in negotova; o začetku bolezni vendar sledeči svalki veliko pomagajo:

Vzemi 2 lota amoniakovega gumeta,
2 lota galbanovega gumeta,
6 lotov omanovih korenin,
6 lotov pimpinelnih korenin,
2 lota žveplenega balzama in
belega mjila (žajfe) kolikor je treba, da se svalki narejati dajo.

Iz tega se delajo svalki po 2 lota težki, in bolni konj dobiva vsaki dan enega. Verh tega se napravi konju soparna kopela (Dampfbad), in sicer dvakrat ali trikrat na dan.

Vzemi 1 bokal jačmena, ga kuhaj v vodi da razpoči, vlij jačmenko v škaf vode, ktero postaviš pod konjeve nosnice, da pri sopenju jačmenovi sopar v se vleče. To terpi tako dolgo, dokler se iz vode kadi. Ako ti konj pripusti, mu pokri glavo z rjuho, da se manj sopara zgubi. Ravno tisti jačmen se za dve ali štiri kopele rabi in potem v kermo da.

Ako je konj dobro rejen, se mu koj o začetku ozdravljanja 2 libri kervi izpustite. Nar boljše in nar gotovejše zdravilo je pa pomladanska paša, na kteri se bolezin navadno in naglo zgubi. Drugačno ozdravljanje je počasno in dostikrat tri nedele terpi.

Ako se v veliki sili nadušni konj vpreže, se mu ne sme sena pokladati, ampak mu je treba ovsa dajati, in med ovsom le malo jačmenove ali pšenične rezanice. Dobro je tudi pomočenemu zobanju otrobov primešati.

XVII. Poglavje.
Kašelj.

Tukaj ne menim takšnega kašlja, ki spremlja smoliko, ali pljučnico, ali nahod, ali kako drugo bolezin; ampak tistega, ki je sam na sebi brez druge bolezni.

Nekteri konji kašljajo, kedar jih jahaš ali s kakim drugim delom napenjaš, in ki so sicer zdravi in terdni. Izvira pa leta kašelj alj iz zaslinenja sapnikovih cev alj iz zastaje sokov v pljučnih žilah. Pri tem kašlju se morajo ravno tiste zdravila rabiti, ktere sim v poprejšnem poglavju zoper nahod nasvetoval. Leta kašelj se tudi ozdravi, ako spomlad konja neke tedne na pašo spustiš.

XVIII. Poglavje.
Rumena oteklina.

Po leti oteklini, ktera se narprej na glavi napravi, in po tem po celem životu razširja, večdel konj cerkne, ako ne dobi prave in nagle pomoči. Kakor hitro oteklino zapaziš zavleci konju en trak na persih, enega pod trebuhom, in dajaj mu trikrat na dan sledeče štupe, ktere za eno žlico na kermo potreseš:

Vzemi 6 lotov encianovih korenin,
6 lotov kozlekovih korenin,
6 lotov kolmežovih korenin,
6 lotov brinjevih jagod,
ktere v štupo zmelješ in dobro zmešaš.

Ako se oteklina po životu razširja, se mora na obeh lednicah trak zavleči, ali usnje pod kožo vtakniti.

Kedar se leta bolezin pri več konjih kake vasi zapazi, je treba tudi zdravim konjem te štupe dajati, da ne nalezejo otekline.

I. Poglavje.
Gobčne gobice telet.

Gobice so majhni beli vredi, ki se na jeziku in na nebu zapazijo. Napravijo se pa večdel pri teletih, ki še sesajo. Kedar tele noče sesati, poglej v njegov gobec, posebno na njegov jezik. Vidil boš popisane vrede, zavolj kterih tele noče sesati, in ki se takole ozdravljajo: Vzemi pičel frakel jesiha, eno žlico medu in pollota zmljetega galuna; zmešaj dobro vse skupaj, in ribaj s tem trikrat na dan teletovi gobec. Ako po tem zdravilu gobice ne zginejo, daj teletu vsaki dan dvakrat polkvintelca rabarbare in 2 kvintelca magnezie na vodi, dokler ni zdravo. Zmivanja gobca ne opusti med tem, kedar teletu znotrajno zdravilo daješ

II. Poglavje.
Majanje zob.

Ako kaka goved noče žreti, ji preiši gobec in zobe. Če zapaziš, da kotniki rahlo stojijo, ali da se sprednji zobje zlo majejo – sprednji zobje goveje živine se zmiraj nekoliko majejo, ako jih pritisneš – se ozdravijo in vterdijo s sledečim zdravilom:

Vzemi 2 lota galuna, ga polij s 3 loti vrele vode, in primešaj, kedar se je galun že raztopil, 4 lote medu.

S tem se maže dlasna od znotraj in od zunaj dvakrat na dan, dokler se zobje ne vterdijo. Da se zobje ložeje ozdravijo, moraš živini močnate pijače namesto terde klaje dajati.

III. Poglavje.
Ranenje jezika.

Ako se živina z jačmenovimi plevami, ali z zernjem, z jačmanom, z ovsom kermi: se lete reči nabirajo v gerbi, ki je zadej na jeziku, in zbadajo jezik, kedar se giblje. Na to vižo se jezik rani. Če živina noče žreti, in nobene bolezni pri nji ne zapaziš, dobro oglej jezik, ali ni ranjen. Kedar ranjeni ali otekli jezik vidiš narprej iztrebi vse, kar v gerbi najdeš, potem dobro zmešaj dve žlici jesiha z eno žlico medu. S tem mazilom maži ranjeni jezik dvakrat na dan, dokler ni zdrav.

IV. Poglavje.
Očesne bolezni.

Kedar zapaziš, da je oko kake živine oteklo, da se solzi in je zaperto: moraš iz vratne žile na tisti strani, na kteri je bolno oko, 2 libri kervi odcediti, in z mazilom, ki obstoji iz svinčene beline in kafre, in ktero v lekarnici (apoteki) pod imenom ung. alb. Camphor. dobiš, namazati za slamno bilko debelo vsaki dan enkrat zgornjo trepavnico. Ako živina na leti bolezni pozimi, kedar v hlevu stoji zboli, je tudi hasnjivo zmivati bolno oko z merzlo vodo, kar je vendar pogosto treba ponavljati. Kedar pa oko otemni in sivo postaja, ali kedar se mrena na očesu napravlja: se mora z imenovanim mazilom oko vsaki dan enkrat mazati, dokler ni zopet svitlo. Ako je bila živina na oko sunjena ali vdarjena, in od tod bolezin izvira, ni treba pušati, ampak samo mazilo oko ozdravi.

Kedar se živina s plevami kermi, se dostikrat pripeti, da živini od kerme kaj v oko pride. Ako je kaka kosmata reč, postavim kaka resa v oko prišla, se tako terdo očesa prime, da se ne da od trepavnic odriniti in iz očesa spraviti. Pri tem

primerleju zapre živina oko, iz kterega obilne solze tečejo. Da se vzrok te očesne bolezni najde, je treba trepavnice tako saksebe spraviti, da se lahko vse oko preiše in ogleda. Zdaj zapaziš plevo ali reso v očesu in tudi vidiš, ako je rožnica otemnela. Pleva ali resa se mora narprej s kako špičasto rečjo, postavim z dolgo iglo od očesa odločiti in potem iz očesa odtrebiti. Takošno oko je treba z merzlo vodo pridno izmivati, da se vnetju v okom pride; in tudi otemnenje se bo kmalo zgubilo.

V. Poglavje.
Vlomenje rogov.

Ako si kaka goved rog odbije ali vlomi, se mora vsaki dan [poškodovano] mesto s kolomazom mazati in kmalo bo zdravo.

VI. Poglavje.
Červi v ušesih.

Kedar govedje z glavo potresa, to ali uno uho na steni dergne, ali z zadnjo nogo praska: se mora uho pregledati, ali ni kaka muha svojih jajc v uho položila, iz [kterih] so zaplivki izlezli, ki kožo grudijo in ranijo. Ako merčese zapaziš, vzemi leseno lopatico, in jih iztrebi, kolikor ti je mogoče; potem vzemi kurje pero, pomoči kosmati konec v terpentinovo olje in namaži z njim ranjeno kožo. Tako ravnaš vsaki dan enkrat, dokler se koža ne zaceli. Vendar je treba večkrat uho pregledovati, ali nima nič več červov. Lahko se namreč zgodi, da pervikrat nisi vsih odpravil.

Popisani nepokoj govedja tudi od tod včasi pride, ker je kaki merčes v uho zlezel, in živino šegeta. Da ga iz ušesa spraviš, ovij konec palice s pavolo, in vtakni pavolo v uho, da se je bo merčes poprijel, in ti ga iz ušesa potegneš. Ako ga na leto vižo ne dobiš, vlij vode v uho, in kmalo bo merčes na verh priplaval. Dergnenje ušesa včasi izvira od kerme, ki je v uho prišla in šegeta. Tudi kermo moraš živini naglo iz ušesa spraviti.

VII. Poglavje.
Ušesne vgnjide, (Geschwüre im Ohre.)

Govedje včasi vgnjide v ušesih dobiva. Da jih ima, spoznaš na glavi, ki je na [tisto] stran nagnjena, na kteri so vgnjide v ušesu. Da se pa tega zagotoviš, pregleduj uho, in kedar vgnjide zapaziš, ovij palico s kodeljo in iztrebi gnojnico iz ušesa. Tudi z mlačno vodo se uho lahko snaži in potem s kodeljo osuši. Tako ravnaj vsaki dan, in maži vgnjide s kurjim peresom, ktero si v terpentinovem olju pomočil. Kmalo bo uho zdravo,

VIII. Poglavje.
Oteklina, vnetje in druge vratne bolezni.

Živina, ki je po oteklem vratu zbolela, postane žalostna, manj žre, in pozneje se klaje več ne dotakne. Sopenje je težavno, živina začne hripati in sicer hujše in hujše. Gobec je vroč in suh, na vratu in sicer na gerlu se oteklina ošlata, ktera, ako jo stiskaš, grozno boli. Živina bi rada pila, vendar ne more vode požirati, ampak voda ji skoz nos nazaj teče. Tudi serce hitrejše in hujše bije.

Kedar takošne znamnja pri živini zapaziš, ji 2 libri kervi iz vratne žile odcedi; potem vzemi 8 lotov solitarja, in 12 lotov glauberjeve soli, dobro jih zmlji in s pollibro sterdu zmešaj. Te zmesi dajaj vsake 4 ure enkrat za eno žlico, na leseni [lopatici] na jezik bolni živini. Potem derži kviško glavo bolne živine tako dolgo, dokler zdravila ni požerla. Zraven tega zdrobi 1 kvintelc kafre v štupo, ji prilij 6 lotov lanenega olja, da se kafra raztopi. S tem zdravilom oteklino na vratu vsaki dan [dvakrat] rahlo ribaj.

Ako sopenje in hripanje hujše postaja, moraš tretji dan zopet pušati. Kedar bolna živina še kaj požirati more, ji vmešaj režene moke v vodo, in postavi škaf naljit z leto vodo pred njo.

Žleze na sapniku včasi oteko pri mladi in pri stari govedi, in sicer tako močno, da sopenje overajo, in živina hripati

začne. Ako ne išeš pomočka koj o začetku te bolezni, vedno hujša prihaja, in živina je v nevarnosti se zadušiti. Po skušnjah ti sledeče zdravilo priporočim:

1/4 lota kafrove štupe raztopi v 12 lotih lanenega olja, in potem primešaj
4 lote salmjakovca.

S tem zdravilom ribaj vsaki dan dvakrat ali trikrat oteklo mesto, dokler sapa ni lahka.

IX. Poglavje.
Goba na kolenu.

Pri govedju se leta bolezin večkrat nahaja, kakor pri konjih. Zakaj govedje, kedar vstaja, se narprej na kolena vpira. Ozdravlja se pa leta goba ravno tako, kakor sim v X. poglavju drugega razdelka zoper gobo na kolenu pri [konjih] nasvetoval.

X. Poglavje.
Kedar se goved v nogo zbode.

Kedar si je goved žebel, teršico ali tern v nogo zabodla, ga je treba pazljivo iz noge potegniti, in rano nekoliko razparati. Potem se nekaj žganja v rano vlije in rana se s kodeljo dobro pokrije in poveže, da nobena nesnaga v rano ne pride. Tako ravnaj vsaki dan, dokler rana ni zdrava. Še boljše je pa vsaki dan neke kapljice terpentinovega olja v rano vlivati. Ako je reč, ktera je v nogi tičala, sama od sebe vun padla, ali se odlomila; in ako se rana že gnoji, vendar gnoj iz rane ne more: je treba vred z nožom odpreti in gnoj iz rane izpraviti. Ako odlomljena ali zabodena reč še zmiraj v rani tiči, jo je treba vun spraviti, in potem terpentinovega olja noter vliti in rano povezati in sploh z njo tako ravnati, kakor smo poprej nasvetovali.

XI. Poglavje.
Spahnenje binceljnovega člena.

Spahnenje spoznaš po hromanju in oteklini bolnega člena. Otekli člen moraš vsaki dan trikrat ali štirikrat s sledečim zdravilom mazati, dokler člen ni zdrav.

6 lotov svinčenega izlečka,
3 lote kafrovca,
2 libri vode
se dobro zmešajo.

Kedar je pa spahnenje člena zastarano, ne pomaga imenovano zdravilo, ampak treba je se sledečega poslužiti:

Vzemi 12 lotov lanenega olja, kteremu po malem primešuj 2 kvintelca žveplokisline ali hudičovega olja, in vedno dobro potresuj storjeno zmes;
potem dodeni zmesi
6 lotov dežočervnega olja,
2 lota terpentinovega olja.

Z leto zmesjo ribaj vsaki dan enkrat bolni člen.

XII. Poglavje.
Mahovnice.

Mahovnice se napravijo dostikrat pri volih, ki v globokem blatu po cestah gazijo. Blato se nabira v binceljnovih gerbah, jih pritiska in rani. Torej se noga vgreje in oteče, in živina potem šanta. Da jo zopet ozdraviš, moral narpoprej nogo osnažiti in potlej vsaki dan trikrat s tistim zdravilom mazati, ktero sim v popredšnjem poglavju pervo nasvetoval.

XIII. Poglavje.
Bolezin na parkljih.

S tem imenom se [zaznamvajo] mnogosortne bolezni parkljev. Včasi se pri živini, ki na pašo hodi, medparkeljni rog odloči, pesek in perst se tu nabirata, gnojiti se začne in živina šanta. Kedar zapaziš, da živina šanta, pregleduj nogo, in ako

imenovano bolezin najdeš: očedi nogo vse nesnage, polij parklje s sledečim zdravilom, jih s kodeljo ovij in potem dobro poveži.

Vzemi 1 lot cinkovega vitriola,
1 lot galuna,
1/2 lota zelenega volka,
v štupo jih zdrobi, dobro zmešaj in v 1 libri vode raztopi.

Ako je medparkeljni rog odlušen in od gnoja razjeden, ga moraš, kolikor je poškodovanega, izrezati, da se ne bode gnoj za rogom nabiral in dalje razjedal.

Da vročino in oteklino, ktera to bolezin spremlja, manjšaš, je treba krog parklja sledeči oklad djati:

Vzemi 2 dela ilovce in 1 del frišnega kravjeka, jih z jesihom v kašo zmešaj, namaži nogo za en palec debelo s to kašo, in dobro poveži. Leta oklad pomoči večkrat z jesihom in ga 24 ur dolgo na nogi pusti. Potem odvzemi oklad, polij rano z imenovanim zdravilom, jo pokri s kodeljo, in zopet napravi takšni oklad. Tako ravnaj, dokler ni noga popolnoma zdrava.

Včasi gnoj parkeljnovo krono razje. Zdaj je treba {kronni} kronin rog toliko porezati, kolikor ga je razjedenega, potem ga s kodeljo, ktera je z imenovanim zdravilom pomočena, oviti. Čez kodeljo pride ravno tisti oklad. Kdor ima blizo tekočo vodo, temu kašnega oklada ni treba napravljati; namesto tega naj goni trikrat na dan bolno živino v tekočo vodo, kjer jo kake pol ure stati pusti. Tako ravnati je posebno potreba, kedar leta bolezin o vročem in suhem poletju napada.

Ako goved v hlevu v gnojnici stoji, in po leti bolezni zboli, jo je treba koj iz hleva spraviti, gnojnico posušiti, in goved na suho steljo postaviti.

Po leti bolezni včasi cele čede zbolijo; tudi ona včasi nasleduje bolezni v gobcu.

XIV. Poglavje.
Ožulenje nog.

Na terdih, štorastih, kamnitih, zmerznjenih cestah se dostikrat pete tako ožulijo, da se vnamejo, oteko, boleti začnejo in, da se clo gnoj za rogom nabira.

Kedar kaka goved šanta, oteklo peto [ima] , in v peti hujšo gorkoto zapaziš; kedar živina nogo vmika, ako na oteklo peto pritiskaš: si napravi zmes iz ilovce in frišnega kravjeka, jo vmedi z jesihom, na bolno nogo položi in dobro poveži. Leta oklad ali pogosto z [jesihom] pomakovaj, da vedno vlažen ostane; ali ga, kedar je suh, z novim namestuj. Po tem ravnanju boš nogo mnogokrat ozdravil, brez da bi se bila ognojila. Kdor ima ročnost na bolni peti z ojstrim in špičastim nožom tri zareze od zgorej navzdol tako globoko napraviti, da kri iz njih teče: leta naj na storjene zareze okladek položi, in noga bo kmalo zdrava.

Ako se je noga že ognojila, in ako je gnoj parkelj na peti razjedel, ga moraš, kolikor je poškodovanega, izrezati in v rano terpentinovega olja vliti. Potem pokri rano s suho kodeljo, ktero na nogo privežeš. Tako ravnaj vsaki dan, dokler rana ni zdrava. Kdor nima terpentinovega olja, naj se tinte posluži.

Ako gnoj v peti prej zapaziš, kakor rog preje in predre, ne smeš čakati, da bi si gnoj sam luknjo napravljal; ampak prereži rog, pritiskuj krog rane, da gnoj iz nje spraviš, in jo potem obvezuj, kakor sim ravno prej nasvetoval.

XV. Poglavje.
Podkožni ogerci. (Feigbeulen.)

Podkožni ogerci se narvečkrat na herbtu, na obeh straneh herbtanca najdejo. V ogercih tičijo zaplivki, ki so zrastli iz jajčkov, ktere so muhe v kožo nanesle. Kolikor večji zaplivki postajajo, toliko višeje vzdigujejo kožo, in toliko večje so tudi bule, v kterih zaplivki tičijo. Ako ima živina mnogo takih bul, začne hirati, slabo raste in se redi. Torej je treba zaplivke, narprej ko je mogoče, takole odpraviti. Vsaka bula ima svojo luknjico, v ktero se ojster in špičast nož nastavi, in koža toliko razpara, da se zaplivek lahko iztisne. V rano moraš neke kapljice terpentinovega olja vliti, da muhe ne nanosijo [novih] jajčkov v luknjo.

XVI. Poglavje.
Hromota na sprednji nogi.

Hrom na sprednji nogi se malokrat pri kravah, mnogokrat vendar pri volih zapazi, ki se k delu vpregajo. Po sledečih znamnjeh ga spoznaš: Kedar bolna živina prestopa, vleče hromasto nogo za seboj in z bolno nogo nikdar tako velikih korakov ne dela, kakoršnih z zdravo. Ako mora čez prag ali čez kako drugo višino prestopiti, nikdar bolne noge ne vzdigne, ampak jo le čez vleče. Lete znamnja se pa tudi pri drugih boleznih zapazijo, torej je treba bolno nogo dobro ogledati, ali ni na kako vižo poškodovana, zavolj ktere škode morebiti šanta. Kedar pri tem ogledovanju nobenega poškodovanja na nogi ne najdeš, je le hrom vzrok šantanja. To bolezin ozdraviti, se posluži zdravila, ktero sim v VII. poglavju drugega razdelka zoper hrom pri konjih nasvetoval. S tem zdravilom vmivaj spodnji del pleč proti persam, in sicer vsaki dan enkrat. Čez 6 dni, v kterih si bolno živino zaporedoma z zdravilom zmival, poterpi kakih 8 dni, in nobenega zdravila ne rabi. Ako potem hromota ne odjenuje, zopet začni zmivati bolni del, kakor poprej.

Ako je pa hromota zastarana in se ne da ozdraviti z imenovanim zdravilom, je treba na spodnjem delu lopatice trak zavleči, in zraven tudi lopatico s tistim zdravilom zmivati, kakor poprej. Opomniti še moram, da se dlaka kedar je dolga, čisto postriže na tistem mestu, kjer se z zdravilom zmiva, sicer bi zdravilo težko do kože prišlo.

XVII. Poglavje.
Hromota na ledju.

Kedar kako živinče šanta, vendar terdno na nogi stoji, kakor da bi bilo popolnoma zdravo; kedar na spodnji nogi in na parkljih nobenega vzroka hromote ne zapaziš: moraš leta vzrok v lednicah iskati. Ako hromota izvira iz zvitja ledničnega člena, boš težko kako zunajno znamnje šantanja na členu najdel; ako je pa živinče sunjeno bilo na tem členu, naznanuje oteklina mesto, ktero je bilo poškodovano. Pri zvitju ledničnega

člena so hasnjive tiste zdravila, ktere sim nasvetoval v drugem razdelku pri zunajnih boleznih konj, in sicer v XXVI. poglavju, število 1, zoper raztegnenje ledničnega člena. Ako pa na ledničnem mestu, kjerkoli naj si bode, kako oteklino zapaziš, jo moraš pogosto z merzlo vodo zmivali, in trikrat na dan z mjilovcom ribati. Če se pa lednica sušiti začne, kar se pri leti hromoti lahko zgodi, jo skusi ozdravljati z zdravilom, ktero sim nasvetoval v VII. poglavju zoper hromoto na sprednji nogi pri konjih.

Tudi tukaj moram opomniti, da je treba dolgo dlako čisto postriči na tistem mestu, ktero mažeš, sicer ne bode zdravilo nič pomagalo.

XVIII. Poglavje.
Rane.

Rane večdel iz zunajnega poškodovanja izvirajo. Naj pa izvirajo iz kterega si bodi vzroka, vselej je treba paziti, da gnoj, ki se v njih nabira, lahko odteče. Globoke, razširjene rane, v kterih se gnoj nabira, in iz kterih odteči ne more, je treba ali do dna razparati, ali jim v globočini nasprotno luknjo napraviti, kar se takole zgodi: Dno rane se poiše z debelo pletiljko, ali s pripravno palico. Kedar se dno najde, se pritisne pletiljka ali palica v rano, in mesto, kjer hoče pletiljka ali palica kožo predreti, se zaznamova. Na tem mestu se tako globoka zareza napravi, da se do dna rane pride. Potem se naredi svalk iz kodelje, in leta svalk se namaže z mazilom, ktero sim v VI. poglavju drugega razdelka zoper otisko po sedlu nasvetoval. Tako pripravljeni svalk se skoz rano od zgorej navzdol potegne, in njegova konca se zvežeta, da se ne more iz rane izmuzniti. Na to vižo se rana neke dni prevezuje. Potem se opusti svalk skoz rano potegovati. Gnoj, ki iz rane teče, je treba večkrat čez dan obrisati in rano čediti, da se bolj naglo celi. Kedar gnoj iz spodnje luknje teče, se z vodo omiva in rana se celi brez vsega drugega zdravila.

Rane, iz kterih se gnoj lahko izceja; ali tiste, ktere so bile od zgorej navzdol razparane, pokrivaj vsaki dan enkrat

s kodeljo, ktero si z imenovanim mazilom namazal. Izcejeni gnoj je vendar treba večkrat čez dan odmivati.

Včasi koža ni ranjena, ampak podkožni deli so zmečkani, se ognojijo in vred napravijo. Ako v tem primerleju gnoj pod kožo čutiš, jo moraš razparati, da se gnoj lahko odcedi. Potem pa obvezuj rano s kodeljo in imenovanim mazilom, [dokler ni] zdrava. Vendar moraš kožo dobro in dovolj razparati, sicer se zopet stisne in vred zakrije, da se gnoj ne more izcejati.

Pri živini, ktera na pašo hodi, se včasi zaplivki v rano vgnjezdijo. Lete moraš iztrebiti, preden rano z mazilom obvežeš. Kedar je pa rana z mazilom že obvezana, se ne morejo zaplivki v nji napravljati, ker muhe ne morejo do rane, da bi zaplivke vlegale.

Ako ena goved drugi z rogom trebuh razpara, da čreva skoz rano lezejo: se mora ranjeno živinče na tla vreči, čreva se mu morajo v trebuh nazaj zbasati, in potem se mora rana takole zašiti:

Vzemi veliko šivanko, kteri je tanek motoz vdet, jo vtakni na enem koncu rane skoz kožne robe tako, da ne boš le kože, ampak tudi meso prebodel, potem motoz dobro nategni in zavozlaj, da kožne robe zjediniš.

Zdaj motoz odreži in za en palec od tega vpehleja napravi drugega na enako vižo. Tako dalje ravnaj, dokler ne prideš do drugega konca rane in dokler ni rana popolnoma zašita. Pri tem moraš paziti, da ne vbodeš pregloboko, in da črev ne raniš.

Kedar je rana zašita, spravi živinče v hlev in ga kermi z drobom in z močnato pijačo, dokler rana ni zaceljena. Ako bi bolnemu živinčetu sena, trave ali kaj enakega pokladal, bi mu takošna kerma trebuh napenjala, in rana bi se zopet razparala. Krog rane je treba, posebno v pervih dneh, z merzlo vodo pridno omivati, da se vnetju in oteklini v okom pride, in da ne bo še drugih zdravil potreba. Kedar je rana zaceljena, se motozi iz kože izpulijo.

XIX. Poglavje.
Otekline.

Otekline iz zunajnih in znotrajnih vzrokov izvirajo. Kedar oteklina iz zunajnih vzrokov izvira, postavim iz vdarka ali bitka, je vroča in koža zlo napeta.

Včasi se na oteklini mesto zapazi, kjer je koža poškodovana. Takšna oteklina se ozdravlja, ako jo pridno z merzlo vodo vmivaš, in nekekrat čez dan z mjilnim žganjem vribaš. Potem bo kmalo splahnila.

Oteklina, ktera pride iz znotrajnih vzrokov je pa merzla, in kaže jamico, kjer si jo s perstom pritisnil. Ako je oteklina velika in na sprednjem delu života, je treba na persih trak zavleči ali usnje pod kožo vtakniti; ako je pa na zadnji nogi, je treba trak na ledju tiste noge zavleči, na kteri oteklina leži. Verh tega se mora [oteklina] vsaki dan trikrat s sledečim zdravilom zmivati.

Vzemi tri pesti vsakega:
gamilc,
malvnega perja,
lučneka,
dobre jih kuhaj v 4 bokalih vode, in odcejeni vodi prideni 4 lote salmjaka. Zavlečeni trak se čez kakih 8 ali 14 dni preč verže.

Še je neka baža oteklin pri živini, ktere izvirajo iz notrajnih vzrokov, in ktere se ognojijo. Od teh bom v sledečem poglavju, kjer bom od vgnjid govoril, povedal, kar je vediti potrebnega.

Pri oteklinah, ki se pri govedju najdejo, je tudi oparek senenega droba hasnjiv, kterega sim že v XXII. poglavju drugega razdelka priporočal.

XX. Poglavje.
Vgnjide.

Vgnjide se pri govedju nar večkrat na glavi, na vratu in pod vratom napravijo. Izvirajo večdel iz poškodovanja

z rogmi. Od začetka je majhena oteklina, ki sčasoma raste in bolj visoka postaja. Ako jo ošlatuješ, se ti terda in kakemu izrastku podobna zdi. Da se v oteklini gnoj nabira, malokdaj pod perstom čutiš. Kedar je takšna oteklina zastarana, hrani v sebi malo terdega gnoja, ki je ribjem jajcom podoben. Take vgnjide je treba kmalo prebosti in odpreti, ker gnoj le redko sam od sebe kožo razje in se izprazni. Ako se ti takšna oteklina terda in brez gnoja zdi, boš vendar večdel gnoj v nji najdel.

Kakor hitro kako oteklino zapaziš, moraš dlako na oteklini čisto postriči, in oteklino večkrat čez dan z gosjo ali svinsko mastjo mazati, da se hitreje ognoji.

Kedar meniš, da je ognojena, jo z ojstrim nožom razparaj in dovolj veliko luknjo napravi, da se koža ne zarase prenaglo, in da zopet ne zapre gnoja. Na tako vižo odperte vgnjide je treba vsaki dan enkrat s solno vodo zmivati, in kmalo bodo zdrave in se zacelile.

Vgnjide, ktere na drugih krajih života zapaziš, moraš na enako vižo ozdravljati.

XXI. Poglavje.
Bradovice.

Govedje dobiva enake bradovice, kakoršne dobivajo konji. Ozdravljati jih je treba ravno tako, kakor sim v XXXVI. poglavju drugega razdelka nasvetoval.

XXII. Poglavje.
Oteklina na vimenu.

Kedar se krava oteleti, ali kmalo po tem, ji včasi vime oteče, in v vimenu se terde bulice zapazujejo. V ti bolezni je treba vime, kolikor ga je oteklega, vsaki dan s sledečim mazilom mazati, in trikrat na dan izmolzti.

Vzemi 4 lote ajbešovega mazila,
4 lote lorberjevega olja
in jih dobro zmešaj.

Včasi eden ali več sescov na vimenu oteče. Otekle sesce je treba z imenovanim mazilom dvakrat na dan mazati, in mleko pridno izmolzevati, da mleko sescov ne napenja, in da krave ob mleko ne pridejo.

XXIII Poglavje.
Rane na sesceh.

Včasi se zapazijo na sesceh razpokline in rane, ktere krog in krog segajo. Bolne sesce je treba vselej po molzenju s svinčeno mažo mazati, dokler niso zdravi. Ako kraste pokrivajo sesce, jih moraš dvakrat na dan z ajbešovo mažo mazati, dokler se kraste ne olušijo. Mleko je treba pridno izmolzovati, ako ravno se krave tega branijo, ker jih boli.

XXIV. Poglavje.
Kervavo mleko.

Kervavo mleko ali pride od splošne kervopolnosti, pri kteri se kri proti vimenu vali; ali od poškodovanih sescov, posebno pri molzenju, ker se nektere žilice pretergajo in kri izpušajo. Tekoča kri se mleku primeša, in mleko je kervavo. Takšno poškodovanje [navadno] dolgo terpi, zakaj pri slehernem

molzenju se slabo zarašene žilice zopet raztergajo, in zopet kri izpušajo.

Kedar je kervopolnost vzrok kervavega mleka, se mora kravi pušati, in ji kake 2 libri kervi iz vratne žile odcediti. Ali je krava kervopolna ali ne, se težko spozna; če si pa tudi kravi, ktera ni kervopolna pušal, ji nisi veliko škodoval.

Pri molzenju je treba iz tistih sescov, ki dajo dobro mleko v eno posodo, in iz tistih, ki dajo kervavo mleko, v eno posodo molzti, in kervavo mleko proč vljiti, da se ne pokvari vse mleko. Bolni sesci se morajo le stiskati, ne pa vleči pri molzenju, da mleko odteče, in da se vnovič ne pretergajo žilice.

Včasi kaki sesec oteče, in vredi se v njem napravijo. Kedar se vredi predrejo, je mleku kri in gnoj primešan. V tem primerleju ni treba nobenega zdravila rabiti, vendar se mora krava pridno molzti, da se luknjice v sescu ne zarasejo in krava ob mleko ne pride.

XXV. Poglavje.
Otiske po jarmu.

Na zgornji strani vratu blizo koma, kjer jarm leži in nar bolj pritiska, lahko kožo odergne, in manjše ali večje rane napravi. Lete rane naglo ozdraviš s sledečim zdravilom, ako vola en čas ne vpregaš, ampak mirnega v hlevu pustiš. Ako ga pa vedno vpregaš, se mu rana dalj časa ne zaceli, ker jo jarm vedno draži.

Vzemi 4 lote svinčenega izlečka,
8 lotov močnega žganja,
1 libro vode,
dobro jih zmešaj, in s tem zdravilom dvakrat ali trikrat na dan rano zmivaj.

Včasi se na tistem mestu, kjer jarm leži, ali terda, ali mehka oteklina napravi. Ako je oteklina okroglasta in zvišana in se po eni strani vratu razširja, jo moraš prerezati, da se gnoj in sokrovica odcedi. Luknjo pa napravi dovolj veliko, da se prekmalo ne zaceli, in izmivaj rano večkrat na dan s slano vodo. Takšnih ran ne smeš mazati z mazili ali mastnimi rečmi, sicer boš iz njih žulje napravil.

XXVI. Poglavje.
Garje ali grint.

Garje ali grint izvirajo pri postarni živini iz prepičle kerme, ali iz popačene klaje; včasi se tudi nalezejo. Pri teletih se pa napravijo, kedar jim prevročo kermo pokladaš, ali kedar stradajo. Seno, ktero je na močirnih in blatnih travnikih rastlo, napravi garje pri mladi in stari živini. Torej je pri ozdravljanju grinta na vzrok bolezni treba paziti.

Ako garje pri odrašeni živini iz prepičle kerme izvirajo, se mora živini obilne in redivne klaje pokladati; verh tega pa eno žlico sledeče štupe na dan na klajo poštupati:

Vzemi 8 lotov žvepla,
6 lotov encianovih korenin,
6 lotov brinjevih jagod,
ktere moraš dobro zdrobiti in zmešati.

Potem, ko si štupo že neke dni dajal, maži mesta, na kterih garje sedijo, s sledečim mazilom:

4 lote žvepla in 4 lote solitarja
v štupo zdrobi, in pollibri [lanenega] olja primešaj, da redko mazilo dobiš.

Tretji dan se mora mazilo z gorkim lugom odmivati. Ako se zdaj tu ali tam ostanek grinta zapazi, ga je treba zopet mazati.

Kedar garje iz spridene kerme izvirajo, je nar poprej treba namesto spridene pokladati zdrave kerme in na njo vsaki dan eno žlico sledeče štupe potresti:

Vzemi 6 lotov žvepla,
6 lotov antimona,
4 lote encianovih korenin,
4 lote brinjevih jagod;
vse dobro zdrobi in skupej zmešaj.

Zraven te štupe je treba garjeve mesta z nasvetovanim mazilom mazati in omivati, kakor je bilo zgorej rečeno.

Ako so garje zastarane, in s štupo in mazilom se ne dajo pregnati, je treba na persih in na lednicah trak zavleči ali usnje pod kožo vtakniti, in ga 12 do 14 dni pustiti.

Ko kako živinče izpustek dobi, kteri je garjem podoben, se mora koj od druge živine odločiti in samo v kaki hlev postaviti, da ne nalezejo garjev ostale živinčeta. Kedar se pa garje med živino v hlevu zatrosijo, jih je težko zatreti, in ozdravljanje veliko stroškov napravi.

V ti bolezni pušati je nepotrebno in večdel škodljivo. Kedar pa kako živinče zdravo in oblino kermo dobiva, in se za gotovo ve, da garij ni nalezlo, in vendar kak sumljiv izpustek dobi: se mora misliti, da je živinče polnokervno, in da od tod izpustek izvira. V tem primerleju se sme živinčetu 2 libri kervi iz vratne žile izpustiti, na persih trak zavleči, in garjeve mesta je treba z imenovanim mazilom mazati, in na tretji dan z lugom zmivati.

Mlado živinče dobiva polovico nasvetovane štupe.

Ako tele po oparjenju garje dobi, se mu daje sledeče štupe na vodi vsaki dan enkrat:

Vzemi 2 lota žveplenega cveta,
3 lote solitarja,
dobro jih zdrobi, zmešaj in v 10 enakih del razdeli.

Kedar je tele 6 takšnih del že povžilo, ga maži z imenovanim mazilom, ktero tretji dan z gorko žajfnico zmiješ.

Ako je tele od spridene ali prepičle kerme garje dobilo, se mu dvakrat na dan po 1 lotu sledeče štupe na zdravo kermo potresa:

Vzemi 6 kvintelcev žveplenega cveta
6 kvintelcev antimonovih jeter
1 lot encianovih korenin,
1 lot brinjevih jagod,
dobro jih zdrobi in zmešaj.

Namesto spridene in prepičle kerme mu moraš zdrave in obilne pokladati. Jačmenovi drob mu je prav hasnjiv.

XXVII. Poglavje.
Červivnost v repu.

Červivnost pride od nesnažnega hleva, v kterem živina vedno po blatu brodi. Spodnji del repa začne gnjiti od vedne mokrote in nesnažnosti. Gnjiloba, ki se na koži prične, razjé kožo in seže do kosti, ktere tudi najé. Gnjili kos repa odpade.

Kedar se leta bolezin zapazi, preden ko je koža razjedena, je treba dlako čisto postriči in rano s slano vodo zmivati, in potem s štupo sožganih usnjatih podplatov poštupovati. Tako se ravna vsaki dan enkrat, dokler koža ni zdrava. Da pa rep snažen ostane, ga je treba za dlako tako na strop hleva privezati, da ne pride do tal, ako se ravno živina vleže. Na to vižo bo koža kmali zdrava. Ako je koža že razjedena, se mora rep nad rano odsekati, in z rano tako ravnati, kakor je bilo zgorej nasvetovano.

XXVIII. Poglavje.
Mazolčki pri teletih.

Mazolčki so kožni spušaji. Zapazijo se nar večkrat na glavi, na vratu, ali pa po celem životu. Živina zgubi dlako

na spušajih; suhe kraste se napravijo, ktere so belkaste, kakor da bi bile z moko poštupane. Tele, ktero mazolčke dobi, hira in skumra. Zapazil sim, da se mazolčki nalezejo, in da celi hlev okužijo, ker so teleta, ki so v tistem hlevu stale, v kterem je pred letom tele po mazolčkih bolno stalo, tudi mazolčke dobile. Mazolčke dobivajo teleta v pervem polletu svoje starosti. Kakor hitro teleta na pašo hodijo, zgubijo mazolčke. Ozdravljajo se pa mazolčki takole: Napravi se hud lug, in s kartačo ali s slamo, ki je bila v ta lug pomočena, se dergnejo kraste, ki se po koži zapazijo. Kedar so se bolne mesta osušile, se morajo enkrat na dan s sledečim mazilom mazati.

Vzemi 4 lote terpentinovega olja,
8 lotov sala,
in jih dobro zmešaj.

Jasle, iz kterih po mazolčkih bolne teleta žrejo, se morajo potem z lugom dobro omiti, in stene z apnom pobeliti, da se kužnost zatare.

I. Poglavje.
Driska.

Pri odrašeni živini driska izvira ali iz premrazenja, ali od pokvarjene kerme, ali od zavžitve sena, ki je bilo prezgodaj košeno na nizkem, močirnem travniku.

Kedar izvira driska iz imenovanih vzrokov, se mora narprej namesto slabe in pokvarjene dobra in zdrava kerma živini pokladati, sicer vse zdravila nič ne pomagajo.

Potem se daje na vodi odrašenemu živinčetu dvakrat na dan, in sicer vsakokrat 1 lot štupe iz tormentilnih korenin. Tako se ravna, dokler driska ne neha. Ali pa kuhaj 4 periša suhih [borovnic] v pičlem bokalu vode tako dolgo, da se za en [polič] vkuhajo, in dajaj živinčetu 2 dni zaporedoma po maselcu na dan. Enoletno in dveletno tele dobiva polovico te kuhovine.

Pri teletih, ki se z mlekom kermijo, se pogosto driska zapazi, in več telet pomori. Bolnem teletu, ktero še ni 14 dni staro, se daje na vodi zjutraj in zvečer pol kvintelca rabarbare in 1 kvintelc magnezie, dokler driska ne mine. Starejšemu teletu se po dvakrat toliko daje.

Novice, leto 1849, stran 200 nasvetujejo zoper drisko telet: Kupi za 2 groša grenkih mandeljnov, stolči jih, kar nar bolje moreš drobno, potem jih daj v poliču sladkega mleka enmalo prekuhati. Po tem vlij vse to teletu na enkrat mlačno v gobec, da popije. O dvanajsteh urah je večidel driska odpravljena, in malokrat je treba to zdravilo dvakrat ponoviti.

Hasnjivo zdravilo zoper drisko telet je sledeče: Vzemi 2 lota štupe encianovih korenin, jih polij z 1 libro vode, in jih daj neke minute kuhati. Potem odlij tekočino, in ji primešaj 2 kvintelca opiove tinkture, in dajaj prav mlademu teletu po lotu, bolj staremu po 1 1/2 lota, in polletnemu teletu 2 lota enkrat vsake dve uri.

Poznam kraje, v kterih teleta, ki so en dan ali 2 dni stare, drisko dobivajo, in na nji poginejo. Zdravila, ki sim jih poskušal zoper to drisko, niso nič pomagale. Pri bolj natančnem preiskovanju sim pa našel, da je kravja kerma vzrok te driske bila. Zakaj krave so dobivale slabega sena, ki je na močirnatih travnikih rastlo. Leto seno je napravljalo neko kislino v mleku, po kteri je pri teletih driska prišla. To kislino v mleku krotiti in vničiti sim ukazal mleku, ktero se je teletom dajalo, pšenične moke primešati. Potem teleta niso več dobivale driske, zatorej priporočujem enako ravnanje v enakih primerlejih.

II. Poglavje.
Zapertje in črevna skernina.

Črevna skernina pri govedju izvira ali iz prehladenja ali iz zapertja, in se po sledečih znamnjeh spozna. Živinče noče žreti, z zadnjimi nogami berca in tla bije; vamp je močno napet. Živinče se pogosto vleže in zopet vstane; večkrat na vamp pogleduje, ali pa leži in stoka.

Kakor hitro se te znamnja zapazijo, je treba desno roko do komolca z oljem namazati in blato iz ritnika, dokler roka pride, iztrebiti, potem pa sledečo dristljo živinčetu dati:

Vzemi 3 periša gamilčnih cvetlic,
3 periša malvnega perja,
in jih v bokalu vode dobro prekuhaj.

Potem odcedi kuhovino in ji prideni 2 periša soli. Lete slane kuhovine vzemi 1 maselc, ji primešaj 2 lota lanenega olja, in jo mlačno rabi za dristljo. Dobro je tudi vsaki dristlji pol kvintelca kafrove štupe pridjati. Dristlja se mora vsake pol ure dajati, dokler bolezin ne [odjenja] .

Ako bolezin noče odjenjati, vzemi pol maselca kuhovine, ji prideni četertinko libre lanenega olja in 1 lot solitarja, in jo živinčetu v gobec vlij; leto ponavljaj čez 2 uri. Kedar bolezin čez 1 uro terpi, je treba živinčetu 2 libri kervi iz vratne žile izpustiti. Ako imaš voženka pri rokah, ga pollota v vreli vodi zribaj in imenovanemu zdravilu primešaj. Hasnjivo je tudi nekaj voženčne vode dristlji pridjati.

III. Poglavje.
Kervomok, ali kervavo scanje.

Leta bolezin se pogosto najde in nevarna postane, ako se ne pomaga naglo. Zakaj kervomoku je rad pridružen ritnikovi čerm, po kterem živinče pogine.

Poglavni vzroki te bolezni so močirnate paše in mokro vreme brez prenehanja. Tudi seno iz močirnatih travnikov, ako je bilo prezgodej pokošeno, napravi kervomok. Tista živina, ktera je iz visokih krajev na nizko ležeče paše prišla,

je leti bolezni nar bolj podveržena. Vendar se pri [volih] redkejše najde, kakor pri kravah. Kedar krava na leti bolezni zboli, pride ob mleko. Klaverna stoji in noče žreti. Ušesa so merzle in serce močnejše in naglejše bije, ktero bitje serca z boleznjo vred raste. Scavnici je kri primešana, torej je scavnica rudeča.

Kakor hitro se te znamnja zapazijo, se mora živinčetu en dober maselc kervi izpustiti, in mu 2 lota solitarja na vodi dati. Leto zdravilo se daje po dvakrat na dan, dokler bolezin ne mine. Poleti je treba bolno živinče, kedar je na paši že vroče, v hlev gnati, in mu dobre trave pokladati. V mnogih krajih je navada bolno živinče iz paše v hlev djati in mu sena pokladati, kar je vendar napčno in škodljivo. Zakaj na tako vižo se bolezin hujša in včasi neozdravljiva postane. Ako pozimi kako živinče to bolezin dobi, se mu morajo zeljeve ploče pokladati.

Pri ti bolezni je tudi treba paziti na blato, ki gre od živine. Kedar je blatu kri primešana, kedar je suho ali clo zastaja in zapertje napravlja: je gotovo združena z ritnikovim čermom, kterega ozdravljanje se bo razlagalo v sledečim poglavju.

Pri kervomoku je prav hasnjivo bolnemu živinčetu po 2 ali 3 dristlje na dan dajati, da se zapertju v okom pride, in da ritnikovi čerm, kteri je s kervomokom večdel združen, živinčeta ne vmori. Dristlje se lahko takole napravljajo: Vzemi tri periša ovsenega pšena, jih kuhaj v poliču vode, odcedi kuhovino, vlij maselc te kuhovine v brizgljo, in prideni 2 kvintelca solitarja in 3 lote lanenega olja. Tako napravljeno dristljo dobi bolno živinče.

IV. Poglavje.
Ritnikovi čerm, ali kužna ritna žabica. (Rückenblut.)

Leta bolezin se naznanuje po enakih znamnjih kakor kervomok; vendar kervave scavnice nima vselej za svoje znamnje, in namesto tega navadno zapertje. Kedar se lete znamnja zapazijo, se mora živinčetu blato iz ritnika iztrebiti kar se zgodi, ako si kaka oseba desno roko do komolca

z oljem namaže, in v ritnik, kar nar bolj globoko more, seže. Potem se mora en polič kervi iz vratne žile izpustiti, in dvakrat na dan, namreč zjutrej in zvečer po 2 lota solitarja, ki je v vodi raztopljen, živinčetu dajati. Zraven tega dobi živinče na dan 2 dristlji, kakoršne sim v II. poglavju zoper zapertje nasvetoval.

Tako se ravna, dokler živinče ni zdravo. V kermo nar bolj služi sladka in mlada trava. Ako se tretji dan leta bolezin in kervomok ne boljšata, se mora zopet pušati.

Sledeča štupa je pri ritnikovem čermu in pri kervomoku večkrat pomagala, torej jo priporočujem:

Vzemi 8 lotov solitarja,
12 lotov glauberjeve soli,
6 lotov bluvne soli,
dobro jih zdrobi in zmešaj.

Te štupe dobivajo na vodi in sicer velik vol je dobiva po 3 lote trikrat na dan, krava in junec po 2 lota, telica po 1 1/2 lota in enoletno tele po 1 lotu.

V. Poglavje.
Napenjanje.

Leta [bolezin] izvira od zelene kerme, ki v želodcu vreti začne, postavim deteljno perje, mlada pšenica, oves, jačmen, grah, grahorka; tudi sirovi krompir, ako se ga je živina prenajedla, in otrobi jo napenjajo. Torej je treba paziti, da se trava, ki je v kermo namenjena, ne spravlja na prevelike kupe, zakaj lahko se razgreje in potem živino napenja. V žganarijah in olarijah so tropine večkrat vzrok napenjanja.

Napenjanje živine vsak lahko in kmalo spozna. Zdravila zoper nevarno bolezin so poleg Novic sledeče:

Pustite napeto živinče vedno, toda počasi se sprehajati; sprehajanje vetrove odganja. Nevarno je pa napeto živino naglo okolj poditi ali jahati. To vetrove zaderžuje in naredi, da živini vamp poči.

Prav dobro je tudi napeti živini v ritnik z roko seči, in iz njega blato iztrebiti, toda mora popred roka z oljem ali mastjo pomazana biti. To opravilo dostikrat vetrovom pot iz vampa nanagloma odpre.

Iz ravno tega namena so tudi dristlje vselej dobre, ktere se napravijo, če se v poliču mlačne vode ena pest domače ali pa grenke soli raztopi. Take dristlje se pa morajo nar manj štirikrat v eni uri ponavljati.

Ako pa imenovani pomočki kmalo ne pomagajo, se mora brez obotavljanja živini apnene vode skoz gobec v vamp vljiti. Živo apno je med drugimi pripomočki pri ti bolezni nar bolj poterjeno, ker ima lastnost vetrove v se potegniti. Apnena voda se pa takole napravi: Vzemi 2 žlici živega apna, ga zmešaj z maselcom vode, ter jo vlij napeti živini v gobec. Če napenjanje potem ne neha, vlij ji te vode vsake pol ure ravno toliko v gobec, kakor pervič.

Zdravilo, ki je dober kup, in se da v dobro zamašeni steklenici veliko let shraniti je salmiakovec, ki se v apoteki dobiva. Kedar govejo [živino] napenja, se vzame en maselc vode, in se ji prilije ena ali dve žlici salmiakovca, in se bolni živini v gobec vlije. Če ji ne odleže kmalo, se vsako četert ali pol ure ponavlja ta pijača.

Neki zdravitelj priporoča pol funta na drobno zrezane žajfe v bokalu vrele vode raztopiti, in ko se ohladi, v napeto živino vliti. Vsacih 10 minut se to ponavlja.

Kedar pa živino zlo hudo napenja in vse to ne pomaga, se rabi igla (troakar) za vbod napravljena in ktero v vamp živinčetu zasadiš, da se vetrovi po vbodu izpuste.

Nar bolje orodje za to je 6 ali 8 palcov dolga, pol palca široka in okrogloplošnata igla, ktera je na koncu v špico, ki na štir plati reže, izdelana, in ktera v jeklenih ali mesingastih nožnicah tiči tako, da se sam ojstri konec iz njih vidi.

Ta igla se z nožnicami vred na levo stran trebuha v lakotnico na pol igle globoko zasadi, na tisti kraj, kjer je trebuh nar bolj napet. Potem se igla vun potegne, nožnice pa v vampu ostanejo.

Po takem ravnanju začnejo vetrovi iz trebuha ferflati. Včasi se pa prigodi, da klaja v vampu nožnično luknjo zabaše, ktera se pa lahko z iglo ali kako šibico iztrebi.

Kedar je vamp popolnoma vpadel, in vetrovi skoz nožnice več ne ferče, je čas jih vun potegniti. Rana, ki si jo z iglo naredil, ne potrebuje nobenega zdravila, in se v kratkem času sama zaceli. Da pa ne bojo muhe ranjeno živince nadlegvale ga pomaži krog rane s kolomazom (šmirom).

Če bi se pa primerilo, da se je napenjanje kmalo zopet ponovilo, vdrugič živinčetu iglo zasadi na ravno tisto mesto ali pa kje drugej blizo pervega vboda. Tudi tretjič znaš brez vse nevarnosti to storiti. Dokler obilno blato od napetega živinčeta ne gre, se napenjanje rado ponavlja.

Ako bi pa v potrebi imenovane igle pri rokah ne bilo, je vsaki drugi nož za to opravilo dober, kterega gre v vamp ravno tako zasaditi, kakor iglo. Zasajen nož se pa mora potem navkriž zasukati, da se rana bolj raztegne, skoz ktero vetrovi ložeje morejo ferčati.

Pri leti operacii je potrebno živinčetu, ktero na tleh leži, zadnji nogi zvezati, da pri vbodu ne more [bercati] , kar bi vbodenje overalo in iglo na napčno pot sililo.

Ako pa živinče pri vbodenju stoji, se mu leva sprednja noga od tal vzdigne, da mora potem z zadnjima nogama mirno stati.

Troakar in brizglja sta kmetu potrebno orodje, torej sim jih v dodatku natanko popisal in obrisati dal. Po tem poobraženju jih dotični umetnik lahko naredi, in za majhne dnarje prodaja.

Dostavek.

Da je koristno, in da nič ne škodje, troakar več ur v vampu napete živine pustiti terdijo mnoge skušnje. Iz teh hočem eno povedati.

V Novomestu na Dosi je neki prebivavec svojo kravo s sirovim krompirjem kermil. Krompir je kravo napel in prebivavec je živinozdravnika Sajdlerja na pomoč poklical. Zvečer

---

[95]

o devetih je bilo, ko je zdravnik iglo kravi v vamp zasadil, in ker so se vedno novi vetrovi napravljali, jo je čez noč v vampu pustil. Krava je ozdravela, in ni nobene bolezni pa vbodu dobila.

Ako se živina dalj časa na deteljšu pase, se lahko prigodi, da cela čeda po napenjanju zboli. Nar hitrejše pa napenja vole, ki so prej težko delali, in ko so, kakor hitro so bili izpreženi, na deteljše prišli. Torej je dobro, ako je pastir s sredstvi, napenjanje ozdravljati, vedno previden. V tacih primerlejih svetujem, da se pastir z iglo in kamnovim oljem, ali apneno vodo, ali salmiakovcom preskerbi. Kamnovo olje se rabi, ako se lot tega olja s pollibro žganja zmeša in hrani. Kakor hitro pastir zapazi, da kako živinče noče žreti, in da ga napenja, naj mu od enega imenovanih zdravil daje; in ako [napenjanje] potem ne neha, ampak hujše postaja, naj se igle posluži.

VI. Poglavje.
Hrom govedja (Verfangen).

Leta bolezin se spozna po sledečih znamnjih: Živina malo ali clo nič ne žre; ne prežvekova in ima merzle ušesa in noge. Leta bolezin se lahko ozdravlja in kmalo mine, ako se živinčetu en maselc kervi iz vratne žile odcedi. Enoletnemu in dveletnemu teletu se le pol maselca kervi izpusti. Teletom, ki še sesajo, ali ki se z mlekom kermijo, se daje dvakrat na dan po kvintelcu solitarja v vodi raztopljenega, dokler niso zdrave. Pri teletih, ki po hromu zbolijo, se včasi driska pokaže, ktere perve tri dni ne smeš vstavljati. Ako pa driska dalje terpi, se rabijo zdravila, ktere sim v I. poglavju tega razdelka zoper drisko nasvetoval.

Leta bolezin je nevarna, kedar razum imenovanih znamenj vse štiri noge živinčeta dervne postanejo, in jih živinče bližeje skupej postavlja. V tem primerleju se mora, kakor sim že povedal, živinčetu pušati, in potem mu sledečega zdravila dajati; Vzemi 4 periša arnikinih cvetlic, prekuhaj jih v bokalu dobrega ola, kuhovino odcedi in v 2 polovici razdeli. Eni

polovici prideni pol kvintelca kafre in jo živinčetu v gobec vlij.

Potem pokri živinče z gorko odejo, in ga 3 ure pri miru pusti. Čez 3 [ure] odvzemi odejo in dergni živinče s lamo po celem životu, posebno po nogah. Drugi dan prideni ostali polovici pol kvintelca kafre in ravnaj kakor pervi dan.

Ako po tem ravnanju živinče še ni zdravo, se mora imenovana kuhovina še enkrat napraviti, in 2 dni zaporedoma dajati. Ako bi se živinče potem tudi ne boljšalo, je treba na persih trak zavleči ali usnje pod kožo vtakniti, in živinče na pašo gnati, kjer se bo nevkretnost zgubila.

Pri mladi živini se le polovica imenovanega zdravila daje.

VII. Poglavje.
Pereči ogenj.

Leta bolezin je zavolj naglega preteka grozno nevarna in živino umori, ako se ji kaj od začetka bolezni ne pomaga.

Izvira pa iz poletne vročine in iz zavžitka strupenih zeliš. Torej se ne najde pri živini, ktera ne hodi na pašo, in le suho klajo dobiva.

Znamnja bolezni so sledeče: Huda vročina se razlije po celem truplu živinčeta, torej k vodi hiti, se v njo zavali in v nji valja, da bi se ohladilo. Glava ali kaki drugi deli života naglo in močno oteko. Oteklina je mehka, ker je z zrakom, ki se med kožo in mesom nabira, napolnjena. Ako na oteklino [vdarjaš] , molklo brenči. Leta oteklina se naglo po životu razširja, če ni berze pomoči. Serce hitro in terdo bije.

Kakor hitro te znamnja zapaziš, izpusti živinčetu za dober maselc kervi iz vratne žile, in daj mu 2 lota solitarja in 1 lot voženka na vodi popiti. Potem bo oteklina kmalo zginila. Kedar pa nimaš imenovanih zdravil, vzemi četertinko maselca jesiha, pol maselca vode, in eno periše soli, dobro jih zmešaj in živinčetu v gobec vlij.

Ako se je oteklina že zlo razširila, se mora živinčetu pušati in trikrat na dan solitarja z voženkom dajati. Oteklino

je treba semtertje z ojstrim nožom predreti in zrak iz nje spraviti. Potem bo kmalo vpadla. Kedar se kje v oteklini ognoji, ostane, akoravno oteklina vpade, zvišano mesto, ktero je mehko. Na spodnji strani tega mesta se mora koža predreti, da gnoj odteče. Da pa gnoj čisto odteče, in krog sebe ne razjeda, se razparana koža ne sme prenaglo zaceliti, in rana se mora večkrat z merzlo vodo zmivati, da se vgnjide ozdravijo.

VIII. Poglavje.
Kašelj.

Kašelj izvira iz prehladenja, od sena, ktero je na travniku, na kterim večkrat voda stoji, rastlo; od prašnatega sena. Prašnato seno se mora, preden se živini poklada, izprašiti in s slano vodo poškropiti. Kdor pa ima drugega sena, ktero ni prašno, naj tega živini poklada. Zraven tega se rabi zoper kašelj sledeče zdravilo:

Vzemi 6 lotov žveplovih cvetlic,
8 lotov štupe encianovih korenin,
8 lotov koprovega semena,
1/2 libre drobno naribanega hrena.

Tem primešaj toliko medu, da močic dobiš, in dajaj tega močica zjutrej in zvečer na jezik, kolikor je eno kurje jajce veliko.

Kedar kašelj od prehladenja pride, se da živinčetu zjutrej in zvečer en maselc pogretega ola, kteremu se pridene ena žlica bezgovega izločka, ali 2 žlici medu.

IX. Poglavje.
Zlatenica.

Znamnja te bolezni so sledeče: Živinče noče žreti, tudi ne prežvekova. Koža v gobcu, v nosnicah in oči so rumenkaste; tudi blato in scavnica sta nekako rumenkasta. Kedar živinče, ktero v hlevu stoji, po leti bolezni zboli, se mu ne

sme sena pokladati, ampak razsekana repa, korenje, kuhani krompir, otrobi, na debelo zmljeto žito alj zadnja moka. Zraven tega se mu daje vsaki tretji dan na tešče sledeči čistivni lek.

Vzemi 1 lot lopatike,
2 kvintelca jalapnih korenin,
4 lote glauberjove soli,
v štupo jih stolci in maselcu vode primešaj.

Komur ni predrago, naj se sledečega zdravila posluži:

Vzemi 2 lota rabarbare,
6 kvintelcov jalapnih korenin,
12 lotov glauberjove soli,
dobro jih zdrobi, zmešaj in v 3 dele razdeli, kterih enega vsaki tretji dan živinče na vodi dobi.

Kedar se je po tem zdravilu živinče očistilo, se mu vsaki dan ena žlica katrana daje, dokler ni popolnoma zdravo.

Včasi je zlatenica z jeternim vnetjem združena, pri kterem primerleju se zraven imenovanih znamenj tudi sledeče zapazijo: Ušesa so merzle, gobec vroč in suh, koža po životu je bolj gorka kakor sicer, serce hujše in hitrejše bije, kakor pri zdravem živinčetu, žeja je huda. Kedar se lete znamnja zapazijo, se mora živinčetu en polič kervi iz vratne žile izpustiti, in na persih trak zavleči. Vsaki dan dobiva 2 dristlji, kakoršne sim v 2. poglavju zoper zapertje nasvetoval. Zraven tega se mu daje vsakih 6 ur enkrat sledeče zdravilo:

Vzemi 1 lot solitarja,
2 lota glauberjove soli,
1 kvintelc rabarbare,
dobro jih zdrobi, skupej zmešaj in v maselcu vode živinčetu v gobec vlij.

Ako bolezin odjenuje, kar se spozna, če živinče bolj veselo postaja in žreti začne: mu dajaj tega zdravila le po dvakrat na dan in zraven zdravila eno dristljo, dokler ni popolnoma zdravo.

Ako po tem zdravilu živinče [drisko] dobi, se mu ne sme več dajati in namesto tega zdravila 1 lot solitarja v vodi raztopljenega. Pri ti bolezni naj živinče pije, kolikor se mu ljubi, vendar se mora škafu vode 2 periša moke in 2 žlici medu primešati.

Če se potem, ko je jeterno vnetje ozdravljeno, rumena barva v gobcu, nosu in v očeh ni popolnoma zgubila, se daje živinčetu vsaki dan katrana, kakor je bilo poprej nasvetovano.

Ako je bolno živinče zlo hujšalo, se mu mora obilne in redivne klaje dajati, da zopet k mesu pride.

X. Poglavje.
Vnetje možganov.

Pri ti bolezni, ktera večdel od sončne vročine izvira, ima živinče leskeče, vun stoječe oči, vroč gobec, jezik prevlečen z žlezo. Ušesa in rogovi so veliko gorkeji, kakor po navadi; serce naglo in močno bije. Živinče noče žreti in v začetku bolezni debelo pred se gleda, pozneje divjati in razsajati začne, Tudi se včasi po vsih udih trese.

Kakor hitro imenovane znamnja zapaziš, moraš živinčetu 3 libre ali tri maselce kervi iz vratne žile izpustiti, in mu vsake 3 ure 2 lota v vodi raztopljenega solitarja dati. Zraven tega je treba napraviti brizgljo, kakoršno sim zoper zapertje nasvetoval, in živinče vsakih 6 ur enkrat brizgljati, tudi se mu na persih trak zavleče ali usnje pod kožo vtakne. Glava bolnega živinčeta se v platnene rjuhe zavije in vedno z merzlo vodo poliva. Ako drugi dan bolezin ne odjenuje, se mora iz druge vratne žile zopet en polič kervi [odcediti] , in to tudi tretji dan storiti, če živinče ni zdravejše. Solitar in brizglja se tako dolgo živinčetu dajeta, dokler ni zdravo. Ako je živinče tako divjo, da se mu zdravila o predpisanem času ne morejo dajati, je ali treba čakati, da se živinče umiri, ali ga je treba tako zvezati, da sebe in drugih poškodovati ne more.

XI. Poglavje.
Vnetje ledic.

Leta bolezin se po sledečih znamnjeh napoveduje:

Živinče noče žreti, serce mu naglo in hudo bije, zadnji nogi saksebe in pod vamp postavlja, in herbet krivi, kakor da bi se k scanju pripravljalo. Scavnica je rumenkasta ali rudečkasta, včasi kervava, in po malem teče. Ako živino po herbtu ali po ledjeh dergneš in stiskaš, občuti bolečine. Na letih delih je tudi koža bolj gorka, kakor sicer. Krave pridejo ob mleko pri vnetju ledic.

V ti bolezni je treba živini en polič kervi iz vratne žile izpustiti, in ji vsakih 6 ur enkrat poldrugi lot solitarja v vodi raztopljenega dajati.

Tudi dobiva vsaki dan 2 brizglji, kakoršne sim zoper zapertje nasvetoval. Na ledje se skupej zložene rjuhe denejo, in z merzlo vodo vedno polivajo.

Kedar se živinče boljša, dobiva na dan po dvakrat solitarja, in enkrat brizgljo. Za pijačo se mu daje močnata voda.

XII. Poglavje.
Vnetje želodca.

Vnetje želodca se pri govedju redko najde. Izvira pa nar večkrat od škodljive kerme, od strupa, strupnatih zeliš, težko prebavljive, plesnjive in zgnjite klaje, po kteri se škodljivi zraki v želodcu nabirajo.

Živina postane nemirna, se od jasel vleče, na trebuh pogleduje, z zadnjimi nogami večkrat pod trebuh mahne. Blato je o začetku bolezni bolj suho, pozneje bolj mehko, včasi s kervjo prevlečeno.

Ozdravlja se ta bolezin s pušanjem, solitarjem in dristljo.

Ako je pa živinče kaj strupenega požerlo, se ozdravlja po vodilih sledečega poglavja.

XIII. Poglavje.
Pomoč zoper strup in strupene zeliša.

Kedar je živina strupa ali strupenih zeliš požerla, postane kmalo klaverna, noče jesti, se začne zvijati in tresti, je vertoglava, z nogami berca in včasi divja. Na trebuh, ki je večkrat napet, pogleduje, se na tla verže in stoka. Gobec ima suh, sapo težko žejo veliko. Po životu se včasi bule prikažejo.

Po strupu bolni živini večdel pomaga ravno namolzeno mleko, ktero se vsako uro po maselcu, zmešano s pollibro lanenega ali laškega olja daje.

V Novicah, leto 1849, stran 109 se kuhinska sol, kakor nar boljši pomoček zoper strupene zeliša priporočuje. Leta sol se da živini lizati, ali se ji pa, kar je še boljše, v vodi raztopljena v gobec vliva, ako bi živina osoljene vode sama piti ne hotla. Sol hladi živino, jo odpre, in pokonča zelišni ojstri strup v želodcu in [črevah] .

XIV. Poglavje.
Pomoč, kedar se živina prenaje.

Živina se včasi, posebno če je bila izstradana in k obilni kermi pride, prežre. Bolno živinče se na tla verže, stoka, težko sope in ne prežvekova; včasi nazaj na trebuh pogleduje.

Kedar te znamnja zapaziš, mu dajaj vsako uro enkrat po maselcu vode, v kteri sta 2 lota glauberjove soli raztopljena. Leto zdravilo žene na blato, in kmalo reši živinče njegovih težav.

XV. Poglavje.
Iztrebo spraviti od krave.

Večkrat se primeri, da od krave ki je storila, iztreba ali posteljca ne gre. Včasi gre še le drugi dan potem, ko je

krava storila. Ako ne, se mora kravi 1 lot gjumberjovih korenin v štupo zdrobljenih, ali pa 2 lota terjaka v poliču dobrega ola dati.

XVI. Poglavje.
Francozi ali sramna bolezin.

Francozi so neka kužna in nalezljiva bolezin spolovil pri kravah in bikih, še večkrat pa pri kobilah in žrebcih. Leta bolezin obstoji v vgnjidah na spolovilih, in se po plemenu naleze.

Od začetka bolezni se krava vede, kakor bi se gonila, sramnica ji nekoliko oteče, in iz nožnice se izceja vlečljiv, belkast žlem. Potem se na žlemnih kožah mehurčki pokažejo, iz kterih se majhine vgnjide napravijo ktere gerdo gnojnico

izcejajo. Kedar bolezin dolgo terpi, se na celem životu spušaji napravijo, ki so garjem podobni.

Po ti bolezni živina hira, in mertud križ ali druge dele života napade.

V začetku se francozi ozdravijo, ako se živina dobro snaži in njene spolovila zmivajo. Kuhovina hrastove skorje, v kteri se nekoliko svinčenega kisa, ali železovega vitriola raztopi, je za zmivanje posebno hasnjiva. Pri višji stopnji bolezni dajaj 2 lota terpentinovega olja s pol lotom sirovega antimona, ktere zdravila z moko v testo zmešaš, po dvakrat na dan.

Ako imenovane zdravila ne pomagajo, živino zakoli.

Nekteri menijo, da meso po francozih bolnega živinčeta ni zdravo, kar pa ni resno. Le komur se gnjusi, naj ga ne jé.

XVII. Poglavje.
Gliste in červi v črevah.

Červi v črevah se spoznajo po sledečih znamnjih: Živinče brez posebnega vzroka hujša, dlaka se mu šetini, na trebuh pogosto pogleduje, z zadnjimi nogami pod trebuh berca, z repom maha, na enkrat jesti neha in kmalo zopet začne, z nosom alj smerčkom se večkrat ob jasli dergne. Nar gotovejše znamnje je pa, če gliste z blatom vred od živine gredo.

Kedar se takošne znamnja pri živini zapazijo, se ji 12 dni zaporedoma sledečega zdravila daje:

Vzemi 3 lote glistnika,
3 lote cvetja tavžentrož,
3 lote vratiča,
dobro jih zmlji, in skupej zmešaj.

Lete štupe dobiva odrašena živina vsaki dan poldrugi lot, večje tele 1 lot, mlajše tele pol lota.

XVIII. Poglavje.
Čutnične bolezni.

Dvoja čutnična bolezin se pri govedju nar bolj pogosto najde. Ena je navadna božjast, druga je pa božjasti zlo podobna. Od obeh hočem popisati znamnja in zdravila nasvetovati.

Pri božjasti se živinče narprej začne na vsih udih tresti, potem se na tla zgrudi, glavo na vse strani obrača, noge nanagloma na se potegne, in jih zopet raztegne. Pri tem živinče nič ne čuti, in se nič ne zave. Kedar božjast neha, živinče zopet vstane, se strese in zasuče, in zopet jesti začne. Doba, v kteri ga ima božjast zopet prijeti, se ne ve.

Po sledečem zdravilu, ktero zoper božjast dajem, se sčasoma zgubi,

Vzemi kozlekovih, encianovih in [kolmežovih] korenin, in merzlične detelce, vsacega 8 lotov, v štupo jih zribaj in dobro zmešaj.

Te štupe dobiva v vodi vsaki dan dvakrat en vol po poltretjem lotu, ena krava po 2 lota. Tudi sim za koristno spoznal bolnemu živinčetu 2 traka zavleči, enega na persih, enega na ledju.

Druga bolezin te sorte se po sledečih znamnjih naznanja: Bolna živina se na tla zgrudi in se po strani vleže. Z nogami, ki so ali raztegnjene alj skerčene krog sebe maha in glavo na vse strani zavija. Leta bolezin se le poleti, kedar živina na pašo hodi, najde, torej je misliti, da od kakega strupenega zeliša izvira.

Tudi v ti bolezni pomaga zdravilo, ktero sim zoper božjast nasvetoval.

XIX. Poglavje.
Kamni v mehurju.

Zaperanje vode po kamnu v mehurju je že marsiktero živinče pokončalo, ker ljudje niso vedli kamna po operacii

odpraviti. Jaz sim operacijo kamna po iztelesovanju mnogih živinčet, ki so za kamnom poginile, znajdel, in jo hočem v sledečem popisovati. Poprej moram vendar lego in pot scala alj mehurjove cevi natančno popisati, iz kterega popisovanja se bo spoznala težava operacije, in tisti, kdor hoče operirati, bo zvedel, kako je treba ravnati.

Mehurjova cev stopi iz mehurja na njegovi zadnji strani. Mehur pa leži malo pod zadnico pred medenico.

Od tod se mehurjova cev zakrivi, gre med zadnjima nogama navzdol proti trebuhu. Štiri ali pet palcov od tod, kjer se cev zakrivi, je votla krogla blizo en palec debela. Potem gre cev kakor za dva dlana daleč naravnost naprej. Od tod gre za en dlan daleč na kviško, se potem zopet navzdol krivi, in gre zdaj naravnost noter do konca, kjer se scavnica odceja. Pri slednji krivini ima cev tri gerbe. [Cev] ni vseskozi enako debela ali široka. Nar širokeja je od konca, kjer iz mehurja stopi, in od tod se stisnuje. Iz tega se lahko zapopade, da skorej ni mogoče, skoz cev v mehur z vpogljivo palčico (Catheder) priti, in jo preiskovati, kje da kamen leži.

Širokost mehurjove cevi je večdel tako majhena, da se ravno grahovo zerno skoz njo spravi. Torej kamen, kedar je nekoliko velik, iz mehurja v pervi konec cevi pride, vendar naprej ne more. Dokler je kamen tako majhen, da se skoz vso cev lahko plazi, gre s scavnico naprej, in kedar živinče sči, se tudi kamna brez bolečine znebi. Napravi se pa kamen v mehurju, ker se neke soli, ki so v scavnici raztopljene od scavince ločijo, na dnu mehurja ostajajo, vedno rastejo, in včasi s scavnico vred v mehurjovo cev pridejo.

Po mnogih skušnjah sim zapazil, da kamen nar večkrat v tistem delu cevi tiči, kteri med zadnico in mošnjico pri volih leži. Od začetka, kedar se kamen v cev vbaše, ima scavnica nekaj prostora zraven njega, gre tedaj počasno iz mehurja v cev, in živinče se je po kapljah znebi. Kedar pa kamen na tesneji kraj cevi pride, jo tako zapre, da scavnica ne more memo kamna teči, in živina se je ne more znebiti.

V tem primerleju ni pomoči razun operacije. Zakaj zaperta scavnica se v mehurju nabira, ga preveč izteguje in vnetje napravi.

Potem snet pritisne in napeti mehur poči alj se razterga. Scavnica se iz razterganega mehurja v trebuh zlije, ga grozovitno napne, in živinče, ki je neizrečene bolečine prestalo, pogine.

Iz tega se vidi, kako je potrebno paziti, alj živina prav in zdravo sči alj ne; in da se ne sme motiti alj poganjati, kedar se k scanju pripravlja. V temnotnih hlevih tako pazenje ni vselej mogoče, vendar kedar gre živina na pašo, alj kedar je vprežena, se lahko vidi, kako sči. Tudi hlapcom in pastirjem je treba ostro zaukaziti, da naj na sleherno živinče gledajo, kako se o scanju obnaša. Kedar se pristojni čas operacije zamudi, je živinče zgubljeno.

Druge znamnja, da ima živina kamen v mehurju, so sledeče: Vol se ne dotakne kerme, je nepokojen, z zadnjima nogama semtertje prestopa, pod trebuh berca, je klavern in se večkrat vleže. Tako živinče se mora na svitli prostor postaviti, in dobro nanj paziti, alj gre scavnica od njega kakor od zdravega alj ne? Kedar scavnica od njega le kaplja, je gotovo za kamnom bolan.

Ako bolezin raste, in zaperta scavnica mehur bolj razteguje: dobiva živinče večje bolečine, postaja bolj klaverno, se vleže, ima zdaj merzle, zdaj gorke ušesa.

Zdaj se vnetje mehurja prične, kar se tudi na hitrejšem bitju serca in ciple spozna. Zdaj je treba živinče alj operirati alj zaklati. Kmalo se snet mehurja poprime, in operacija ostane brez uspeha.

Kako se kamen v mehurju operira, je težko jasno razložiti. Rajše bom dve operaciji pripovedoval, ktere sim jaz speljal; kterih je bila ena lahka, ena pa težavna.

Naprošen sim bil, razodeti alj ima vol, ki ne more prav scati in scavnico le po kapljah spuša, kamen v mehurju alj ne. Pri preiskovanju sim tiste znamnja, ktere sim poprej popisal, pri volu najdel, in sim se prepričal, da v njegovi mehurjovi

cevi kamen tiči. Vola smo na tla in sicer na levo stran vergli, zadnjo desno nogo smo z vervjo za vrat privezali, in verv tako nategnili, da je noga kar naj bolj mogoče nategnjena bila. Zakaj noga na ravnost in po navadi položena, overa operacijo. Povedati moram, da se mehurjova cev od mesta, kjer pod zadnico iz mehurja stopi, noter do mošnjice ošlata; vendar se kamen, ki v cevi tiči, ne more ošlatati. Jaz sim [torej] kožo poleg mehurjove cevi pod njeno krivino za 3 palce dolgosti razparal, sim piskričaste kože, ktere cev obdajajo, odlupil.

Zdaj sim kamen v cevi dobro ošlatal, sim z enim perstom pod cev segel, in jo s kamnom vred proti zunajni strani pritisnil. Potem sim cev na kamnu toliko razparal, kolikor je bilo potrebno, da se je kamen iz cevi izpravil. Kri, ki je iz rane tekla, sim ukazal omiti in potlej verv odvezati, da je vol vstal.

V eni uri je veliko scavnice od vola odteklo, in sicer kakor pri zdravemu po mehurjovi cevi. Potem se je rana vsaki dan enkrat z žganjem in jesihom, vsakega je bilo polovica v zmesi, zmivala, dokler ni bila zaceljena, kar je 3 tedne terpelo. Vendar se je vol čez 8 dni zopet vpregal.

Opomniti moram tistega, kdor se lete operacije loti, da naj takole ravna. Kedar je kamen najdel mora cev, preden jo razpara, tako zasukati, da pride do tiste strani, ktera na trebuhu leži. Leto stran cevi je treba razparati, ne pa une, do ktere se po razparani koži narprej pride. Takšno ravnanje je zavolj tega potrebno, da razparana stran cevi, kedar je kamen iz nje odpravljen, na trebuhu leži, in scavnica ne more iz prerezane cevi teči.

Druga operacija kamna je sledeča: Naprošen sim bil bolnega vola ogledati in razsoditi, ali ima kamen v mehurju ali ne, ker ne more prav scati. Kedar sim bil pa od mesta, kjer se je bolni vol znajdel, več milj, sim še le čez 5 ur do njega prišel. Vola sim najdel klavernega, ki se ni nobene klaje dotiknil. Na svitlem mestu, kamor ga je gospodar postavil, in kjer je že dalj časa stal, ni bilo trohice scavnice najti. Poprejšnji

dan je vol, kakor so mi pripovedovali, neke kapljice scavnice iztlačil. Po volovi klavernosti soditi, je velike bolečine terpel, in njegovi mehur je mogel že silo napolnjen biti.

Tudi je njegova žila močnejše in hitrejše bila, kakor pri zdravem volu. Torej se je mehurjovo vnetje že pričelo, in bati se je bilo, da vol ne pogine. Treba je bilo vola naglo operirati. Na tla smo ga spravili in zvezali, kakor sim poprej popisoval. Zdaj sim na ravno tistem mestu, kakor pri pervem volu kožo razparal, in kamna iskal, vendar ga nikjer ni bilo najti. Potem sim kožo noter do druge krivine, kjer mehurjova cev v treh verstah, ena nad drugo, leži, razparal, sim tudi piskričaste kože odlupil in s palcom in kazincom cev ošlatoval. Po dolgem iskanju sim kamen v srednji versti zašlatal, in ga iz razparane cevi spravil. Operacija je pa čez pol ure terpela in rana, ktero sim z razparanjem napravil, je bila blizo 9 palcov dolga in 3 palce globoka. Ozdravljal sim jo, kakor pri pervem volu. Zdaj smo vola razvezali, da je vstal, in čez pol ure je začel vol, kakor un zdrav, scati in je veliko scavnice [iztočil] , brez da je je kaj skoz rano odteklo. Potem ko so bolečine od napetega mehurja nehale, so se druge zavolj velike rane pričele. Neke dni je le kaj malega jedel, pozneje je vendar rad jesti začel. Krog rane se ni velika oteklina napravila, tudi mošnjica je bila malo otekla. Pod trebuhom pa, kjer mehurjova cev skoz kožo stopi, je bila velika oteklina. Senenovega droba sim ukazal prekuhati, in s to kuhovino večkrat na dan oteklino zmivati. Potem se je začela [manjšati] . Čez 3 nedele sim pa zapazil, da se je v oteklini gnoj nabral, torej sim jo [prebodel] in gnoj iz nje odpravil. Rana se je zacelila in oteklina zgubila.

Kakih 8 dni pozneje, kakor sim vola operiral, je začela scavnica iz razparane cevi curljati, kedar je vol scal. Leto curlanje se je tako dolgo ponovljalo, dokler rana ni bila popolnoma zdrava.

Velika zguba kervi pri operacii, in hude bolečine v rani so storile, da je vol, ki je bil poprej lepo rejen, močno shujšal

in oslabel. Temu smo pomagali z obilno in redivno kermo. Čez 14 dni sim ga na dobro pašo goniti ukazal, in čez 6 nedel je bil zopet v jarmu.

XX. Poglavje.
Operacija gnjile žile.

Kedar sim mnogosortne bolezni govedja zapazoval in ozdravljal, sim na neko bolezin zadel, ki je bila dosehmal malo znana, ktere nobeden živinozdravnik pred menoj ni popisal, tudi ne ozdravljal, ker se je mu operacija te bolezni prenevarna zdela. Leta bolezin je gnjiloba bikove ali volove žile, ktera v ti bolezni grozno smerdeti začne, in po majhenih kosčkih odpada. Znamnja te bolezni so: Žilnjak ali kože, v kterih žila tiči, so močno otekle. Iz žile se smerdljiva žlezoba izceja, ktera se na dlaki pred luknjico posuši. Kedar vol sči, ne gre scavnica s curkom, kakor pri zdravem, ampak le kaplja iz žile.

Ako se te znamnja pri volu zapazijo, ga je treba na tla spraviti in dobro zvezati. Potem se mora žilnjak poleg žile kakih 5 ali 6 palcov [daleč] razparati, in vsi gnjili deli se morajo iz žile izrezati. Pri nekterih operacijah sim zapazil, da je bila žila skorej za en čevelj dolgosti nagnjita. V teh primerlejih sim 4 palce nad pervo zarezo drugo napravil, in sim tako vso gnjilobo iz žile iztrebil. Ako bi bil jez kožo poleg cele žile razparal, bi bila rana prevelika postala, in se težko zacelila. Rano je treba vsaki dan enkrat s slano vodo zmivati, dokler ni zaceljena. Poleti, kedar muhe svojo zalego rade v rane devajo, iz ktere se zaplivki napravljajo, je treba rano vsaki dan enkrat s terpentinovim oljem mazati, in na to vižo muhe od rane odganjati.

XXI. Poglavje.
Kuge goveje živine.

1. Jezični čerm.

Jezični čerm ali rak na jeziku je grozno hudobna, pri govedu strašna kuga, ktera se le po veliki pazljivosti ozdravlja.

---

[111]

V ti bolezni dobi živinče mehurček ali bulico na jeziku, ali na nebu, včasi na drugem kraju gobca, kteri [spušaj] kmalo tako hudoben postane, da živinče pogine. Leta mehurček ali bulica je edino gotovo znamnje jezičnega čerma. Zdaj je živinče klaverno, noče žreti in krave pridejo ob mleko. Kedar se leta kuga v vasi, ali v okraju prikaže, je treba govedju zjutraj in zvečer gobec preiskovati, da se mehurček koj zapazi. Zakaj mehurček naglo hudoben postane, živini se potem ne more več pomagati. Kakor hitro se mehurček zapazi, ga je treba predreti, rano čisto iztrebiti, gnoj pa s kakšno cunjo vjeti, da ne pride na zdravo kožo ali clo v želodec. Kdor operira, mora rokovice imeti, da se s kužnim gnojem ne oskruni, kar bi bilo nevarno.

Potem se ena žlica medu in ena žlica soli v polmaselcu hudega jesiha raztopi, in s tem se rana trikrat na dan zmiva, dokler ni zdrava.

2. Bolezin v gobcu.

Leta kužna bolezin tudi gobec nadleguje, vendar ni tako hudobna kakor jezični čerm, ako ravno ona živino grozno terpinčuje, da ob vso moč pride, hudo izhujša, krave ali nič ali le vodenega in višnjevega mleka dajejo. Kedar se leta bolezin v kakem okraju prikaže, sčasoma skorej vse živinčeta zgrabi.

Spozna se po sledečih znamnjih: Živinče postane klaverno, noče žreti; obilne sline se mu iz gobca cedijo, in krave pridejo ob mleko. Pri nekterih se koža na jeziku oljupi, pri nekterih je jezik poln ran; nektere zgubijo kožo na nebu ali na spodnjih delih gobca, nektere dobijo vrede na notrajni strani žnabljev. Bolezin ni pri vsih živinčetih enako huda; nektere manj terpinči; pri nekterih daljši, pri nekterih krajši čas terpi.

Mnoge sredstva se priporočujejo, da bi se živina te bolezni obvarovala, vendar nobeno ni gotovo, torej nobenega ni treba rabiti. Ker je bolezin nalezljiva, je treba paziti, da zdrava živina ne pride k bolni, kar bi se na občinski paši, in pri napajanju lahko zgodilo.

---

[112]

Kedar se po imenovanih znamnjih bolezin v gobcu zapazi, se raztopite 2 žlici medu v maselcu jesiha, in s tem jesihom se gobec bolne živine dvakrat na dan zmiva.

V ta namen vzemi za en palec debelo gladko palico, jo na enem koncu razcepi, vškerni v razcep mehko cunjo, ktero po tem na palico lahko privežeš, pomakovaj leto cunjo v jesih, in z njo zmivaj gobec bolnega živinčeta. Ako se iz mehurčkov hude vgnjide narejejo, jih spiraj z apneno vodo.

Bolezin v gobcu rada spremlja, ali nasleduje bolezin na parkljih. Leti bolezni v okom priti, se daje živinčetu, kterega gobec je že zdrav, in ktero zopet jesti zamore, zjutraj in zvečer, vsakikrat 4 lote glauberjove soli, tako dolgo, da živinče drisko dobi.

Ker živina v gobcu bolna ne more terde in suhe klaje žreti, se ji mora dajati trave, skuhane in zmečkane repe, krompirja, močnate pijače. Tudi je treba na snažnost v jaslih posebno paziti.

Gospodarjova zguba pri ti bolezni je velika, kedar bolne živine ne more vpregati, in kedar mleka, ako ga krave kaj dajejo, ne sme porabiti. Zakaj tako mleko tudi pri prešičih enako bolezin napravi, če so ga zavživali.

3. Pljučna kuga.

Leta kuga je razun goveje kuge nar hujša bolezin goveje živine, ki dostikrat cele čede pomori. Izvira pa posebno iz 2 vzrokov:

1. Iz vlažnega, deževnega vremena; od nizkih, močirnatih, večkrat z vodo pokritih paš; od gnjile, spridene klaje; od nizkih, soparnih hlevov; od goste, dolgočasne megle; nar večkrat pa od pijače iz luž, v kterih voda v poletni vročini gnije in brezštivilne merčese redi. Kedar žejna čeda do takšne luže pride, se v njo zakadi, po vodi semtertje brodi, blato in vso plodro na kviško spravi, in potem vodo pije. Taka voda mora vso kri in vse soke v živinskem truplu pokvariti in hudo bolezin napraviti.

---

[113]

2. Drugi vzrok pljučne kuge je pa nalezba, zatorej leta kuga po tistih deželah nar večkrat in nar hujše razsaja, kjer je policijski nadgled zanemarjen.

Skušnje učijo, da živina na paši hira in hujša, kedar slabo vreme dolgo terpi. Leto hiranje ne le samo od merzlega in mokrotnega zraka pride, ampak tudi od vodene trave, ki je sicer velika, pa vendar slabo redi. V tacih okolšinah je treba živino čez noč v hlev goniti, in ji sena pokladati, ako je mogoče. Tako ravnanje stori, da živina zdrava ostane.

Paše, na kterih voda dostikrat in dalj časa stoji, so nezdrave. Zakaj trava v vodi začne gnjiti, in kedar voda vsahne, dobiva živina gnjilo pašo. Komur je mogoče naj živino iz nizko ložečih pašnikov ne višeje žene. V ohranenje zdravja pri živini na paši služi sol in grenke zeliša.

Vzemi kolmežovih korenin, pelina, vratiča, merzlične detelce in brinjevih jagod, in sicer vsakega 1 libro, jih zdrobi v štupo in jim prideni 4 libre soli.

Lete štupe dobiva na vodi vsako živinče 4 lote na drugi dan. Kedar pa tudi seno in slama pri dolgoterpečem deževju vlažna postajata, ju je treba s soljo potresovati in potem živini pokladati.

Znamnja pljučne kuge so pa sledeče: Od začetka bolezni se kratek kašelj zapazuje; ako bolezin raste, pridejo krave ob mleko, žreti se živini ne poljubi, kašelj postaja hujši, sapa krajša, in lakotnice hudo mahajo. Ako roko na serce položiš, zapaziš, da serce hitrejše in močnejše bije, kakor pri zdravi živini; živinče se opoteka in posebno zadnji del života omahuje.

Ozdravljuje se leta bolezin po sledečih vodilih. Srednji kravi se 2 libri, večji kravi ali volu se 3 libre kervi iz vratne žile odcedijo; tudi se živinčetu na obedveh stranih pers trak zavleče ali usnje pod kožo vtakne. Zraven tega dobiva manjša krava po 2 lota, večja krava ali vol po 3 lote solitarja na vodi, vsaki dan trikrat. Ako se težka sapa, mahanje z lakotnicama in serčno bitje ne boljša, je treba tretji dan zopet pušati. Ako so se pa imenovane znamnja vnetja pomanjšale,

---

[114]

in večdel zgubile, se ne sme več pušati in solitarja dajati; ampak sledeče zdravilo se napravi in rabi:

Vzemi v enakih delih: arniknih korenin, pelina, merzlične detelce, kozlekovih korenin, kolmežovih korenin in brinjevih jagod,

v štupo jih zdrobi in dobro zmešaj.

Te štupe dobiva na vodi po trikrat na dan: majhena krava 2 lota, velika krava ali vol 3 lote tako dolgo, dokler bolezin popolnoma ne zgine.

Kedar živinče zopet jesti začne, se mu tiste klaje daje, ktera mu nar boljše diši. V pijačo dobiva vodo zmešano z moko ali otrobi. Ako pa živinče čisto vodo rajše pije, se mu takšna daje. Pije naj pa, kolikor se mu ljubi, torej je treba škaf s pijačo napolnjen pred njega postaviti, in pijače po potrebi dolivati. Kedar pljučna kuga poleti razsaja, se živini trave, detele in grehorke v jasle položi, in se pazi, ktere klaje si živina izbere. Ako pa seno, suho detelo ali rezanico z zernjem rajše je, se mu mora poslednje klaje pokladati.

4. Vrančni čerm ali prisad.

Akoravno se bolezin vrančni čerm imenuje, vendar ni vselej vranica snetiva ali bolna; ampak pri nekterem živinčetu so pljuča, pri nekterem jetra ali čreva bolne.

Vzroki te strašne bolezni so: Dolga in huda vročina poleti, pomanjkanje vode, ali spridena, gnjila in močirnata voda za pijačo; dolgoterpeč in hud mraz pozimi,

Živina, ktera ima ta bolezin dobiti, postane klaverna, noče žreti; krave pridejo ob mleko, ušesa so merzle; vlečljive sline se iz gobca cedijo, ki so nenavadno vroče; dlaka se šopiri, oči so temne in neka gnojnica se iz njih vleče; serce močno in naglo bije. Lete znamnja se vendar ne zapazijo pri vsakem po [vrančnem] čermu bolnem živinčetu; ampak nektere živinčeta padejo in poginejo, preden si na kako bolezin pri njih mislil in jih ozdravljati začel. V tem primeru je večdel vranica bolna.

---

[115]

Kedar se imenovane znamnja prikažejo, je skorej nemogoče živino smerti oteti. Torej je treba, kakor hitro vrančni prisad v okraju ali clo v vasi razsaja, sledeče zdravilo rabiti: Vsakemu živinčetu se en polič kervi iz vratne žile izpusti in na persih se mu trak zavleče; potem se mu 10 ali 12 dni zaporedoma po 2 lota solitarja vsaki dan na [tešče na] vodi daje. Čez 14 dni se trak proč verže.

Ako je kako živinče že zbolelo, se mu mora tudi en dober polič kervi odcediti in na persih trak zavleči ali usnje pod kožo vtakniti. Potem se mu daje trikrat na dan, vsakikrat poldrugi lot solitarja na vodi, kteri se ena žlica medu primeša. Verh tega dobiva vsaki dan 2 dristlji kakoršne sim v III. poglavju zoper zapertje nasvetoval.

Bolna živina se mora od zdrave ločiti, in v zračen hlev postaviti, da ti ne zboli vsa živina. Včasi se namreč vrančni prisad tudi po sapi naleze, akoravno je kri in gnojnica iz bul posebno strupena. Poklada se bolnemu živinčetu zelene klaje, namreč solate, kapusovega perja, dobre trave; ako je senožet ali dober pašnik blizo hleva, se živinče na pašo spuša, dokler vročina ni huda: postavim do osmih zjutraj, in od šestih do desetih zvečer. Če so tople noči, se sme živinče celo noč na paši pustiti.

Vendar se mora škaf vode, kteri ste 2 pesti režene moke primešani, zraven njega postaviti, in vedno skerbeti da živinčetu vode ne manjka, ker je pijača v ti bolezni silno potrebna.

Ako se bolezin drugi dan ni zboljšala, kar se na tem spozna, če serce ravno tako naglo in terdo, ali pa še hitrejše bije, kakor poprejšni dan: se mora bolnemu živinčetu še enkrat pušati. Zdravilo in dristlje se po danem pravilu tako dolgo ponavljajo, dokler bolezin ne odjenjuje; to je, dokler serce ne postane bolj mirno, in živinče ni bolj veselo. Kedar se živinče boljšati začne, dobiva zdravilo in dristljo le enkrat na dan tako dolgo, dokler ni popolnoma zdravo.

Hasnjivo je tudi zdravilni pijači, ako se le enkrat na dan daje, pol kvintelca kafre primešati.

---

[116]

Da se živina vrančnega čerma obvarje, mora poleti v temnotnem, zračnem in hladnem hlevu stati; se le takrat, kedar ni vroče, na pašo goniti, torej se zjutraj le do osmeh in zvečer še le po šestih na pašo spusti; se mora večkrat z merzlo vodo napajati. Kjer je priložnost, naj se živina v tekočo vodo žene, ali saj z merzlo vodo poliva.

Dostavek.

Lepi poduk, kterega Novice, leto 1854, stran 277 dajejo, kako je o vrančnem prisadu ravnati, bom dostavil.

Vrančni prisad, ali kakor bolezin bolje imenujejo, čerm, ker če ravno velikrat vendar ne vselej, je vranica (slezéna) bolna, je tista bolezin, pri kteri kri postane černa in gosta, kakor kolomaz, in strupena tako, da kamor se navali, ali v možgane pljuča, serce, umori živino večidel na nagloma, ko bi trenil. Ker napada rada več živine v enem hlevu, mislijo ljudje, da jo ena od druge naleze. Ali to ni vselej tako. Čeravno sapa in puh bolne živine, ako naravnost zadene sopila blizo stoječe zdrave, ali pa kri in drugi izmečki, če jih voha, to strašno bolezin od živine do živine, naj bo konj, vol, prašič ali ovca, zaploditi zamorejo; vendar več živine v enem hlevu zboli večidel le zato, ker vsa živi v ravno tistih okolšinah, to je, se vsi enaka klaja daje, se vsa enako napaja, enako glešta, enak zrak diha. Ker tedaj enako živi tudi enako zboli, kedar [posebno] vreme za bolezin nastopi.

In ravno ta lastnost, da vrančni prisad ni tako naležljiva kuga, kakor je goveja kuga, naj tolaži gospodarje, da zamorejo v ravno tistem kraju svojo živino zdravo ohraniti, če zvesto odvračajo vse to, iz česar vstaja vrančni prisad.

Da ne zboli živina, je treba pred vsim jo:

1. Na hladnem imeti; hlev mora tedaj ta čas zračen hladen in čeden, ne pa soparčen biti. Vročina je živini strup, ki zgosti in spari kri. Ob hudi vročini živina ne sme delati, ne na paši biti. Kedar je hladno naj se spuša živina iz hleva pod senco. Kdor nima čednega, hladnega hleva, naj jo postavi za ta čas kam drugam na hladno.

---

[117]

2. Klaje naj dobiva manj in zelene (frišne), ktera kri hladi.

3. Vode naj se ji daje večkrat na dan piti merzle in čiste. Veliko piti dela redko kri, in merzla čista voda jo hladi.

4. Vsaki dan, dokler se od te bolezni sliši, naj se ji da

perišče soli: sol dela redko, zdravo kri.

5. Kaj dobro je živino, zlasti konje in prešiče, vsaki dan v hladni vodi skopati, ali saj z merzlo vodo politi, se ve da tako, da se ne prehladi. – To je petero potrebnih reči.

Ako pa bolezin živino prime, da se stresati začne, omotična semtertje omahuje, naglo in težko diha, kri od nje gre itd., se ji mora hitro in veliko pušati. Naj boljše zdravilo, ki se živini noter daje, je košenilni salmiakovec (liquor ammonii coccinellinus). Napravi se pa takole: V eno libro apotekarskega salmiakovca se dene 1 lot v štupo zmlete košenilie (Cochenille). Ta zmes naj stoji v dobro zamašeni steklenici skozi 24 ur, potem se precedi.

Ko je živina že za čermom bolna, naj se da tega košenilnega salmiakovca:

teletu po različni starosti do enega leta 5, 10 ali 20 kaplic; mlajim govedam od enega do treh let 20, 30, do 60 kaplic; kravi 40 do 80 kaplic; volu ali biku 60 do 100 kaplic v dveh ali treh kozarčkih merzle vode, ki se z imenovanimi kaplicami salmiakovca zmeša, in iz steklenice živini v gobec vlije. Ako se živini ne da noter vliti, naj se imenovane kaplice salmiakovca z nekoliko vode in režene moke, kakor v testo, zmešajo, in živini na jezik spravijo, da ga požre.

Ponavlja se pa to zdravilo vsakih 5 ali 10 minut skozi eno ali dve uri, dokler bolezin ne odjenja. Poglavitno znamnje, da bolezin odjenjuje, [je] : da žila jenja hitro biti, da živina se bolj zdrami itd. Večidel začne bolezin odjenjevati, ko se je bolni živini trikrat ali k večemu šestkrat imenovano zdravilo podalo; večidel je že s tim bolezin premagana.

Potem se da omenjeno zdravilo še nekterekrat, tode le bolj poredkoma: vsake tri ali 4 ure, in med tim se pazi na živino, kako ji je.

---

[118]

Ako jo utegne bolezin vnovič napasti, kar se večidel v 8 ali 12 urah primeri, se ji spet daje zdravilo, kakor se ji je dajalo v začetku, dokler bolezin ne prejenja.

Malokterikrat se zgodi, da se bolezin trikrat pohujša in živino tretjič napade. Če se to ni v 24 urah zgodilo, je veselo znamnje, da je bolezin zaterta. Vendar se da zdravilo živini pervi dan potem, ko ji je odleglo, še trikrat, – drugi dan dvakrat, – in tretji dan enkrat. Potem si zamoremo zvesti biti, da je konec bolezni. Je pa bolezin posebno huda, živina mlada, dobro rejena in kervnata; ali kjer se ta bolezin silo naglo in večkrat prikaže; ali če živina kri šči ali kervavo blato od nje gre: je treba imenovanega zdravila v začetku več dati, namreč pervikrat ali tudi drugikrat po 2 kvintelca na poliču vode. Zraven tega je treba živino brizgljati enkrat vsake pol ure z merzlo vodo, kteri se po velikosti in starosti živine ali 2 kvintelca, ali 1 kvintelc, ali pol kvintelca košenilnega salmiakovca pridane.

Navadno se tudi bolna živina po križu in krog lakotnic s čistim salmiakovcom namaže; ali pa tudi z merzlo vodo po životu polije in potem s slamo dergne in odene.

Hudo bolna živina nič ne je; ako se ji jesti poljubi, naj ne strada, ampak naj se ji da zrezanega korenja, ali ogersičnih preš, ali dobrega sena z vodo.

Če živino v ti bolezni napenja, naj se ji nikar ne dajejo navadne soli, tudi naj se ji ne puša; ampak naj se ravna, kakor [je] bilo gor rečeno. [Imenovano] zdravilo tudi pomaga, če je napenjanje in ne čerm.

Ako so se čermaste bule ali otekline po životu prikazale, naj se namažejo večkrat s salmiakovcom, noter naj se pa živini daje, kakor sicer košenilni salmiakovec.

Kedar oteklina večja prihaja, naj se varno prereže in rana potem pridno s salmiakovcom spira.

Ravno tako se tudi konji ozdravljajo: Žrebetom do pol leta se daje po 10 kaplic; od pol leta do enega leta 10 do 20 kaplic; od enega leta do dveh let 20 do 30 kaplic; od dveh do štirih let 40 do 60 kaplic; čez 4 leta starih konjem

---

[119]

pa 60 do 80 kaplic v dveh ali treh kozarčkih merzle vode, ali z reženo moko v svalkih, v začetku vsacih pet do deset minut skozi eno ali dve uri, dokler [bolezin] ne odjenja. Sicer je tudi zunajnje ozdravljanje in brizgljanje ravno tako, kakor je bilo pri goveji živini rečeno.

Če je eno ali več živinčet za čermom ali vrančnim prisadom pocepalo, naj se živini, ki je bila z mertvo skupaj, ali ki je v enakih okolšinah živela, začne omenjeno zdravilo dajati, da se bolezin odverne.

V ta namen se daje govedam in konjem gori omenjena mera zdravila, in sicer enkrat ali če se je bolj bolezin bati, dvakrat na dan.

Jagnetam do enega leta naj se da 10 do 20 kaplic; ovcam in ovnam pa po starosti 20, 30 do 40 kaplic na ravno tako vižo.

Vselej se mora pa ta salmiakovec na imenovani meri vode dajati in nikdar brez vode. Zakaj salmiakovec je ojstra, razjedljiva tekočina, ako se z vodo ne zmeša in stanjša.

Kedar se pa živina s košenilnim salmiakovcom ozdravlja, se morajo opustiti vse druge zdravila. Takrat se ne sme živini ne soli, ne kisa, ne druzih kislin dajati; tudi pušati se ji ne sme.

Opomnimo poslednjič, da salmiakovec zgine na zraku, kakor kafra; steklenica mora tedaj vedno terdno zamašena biti. Če ne, pride zdravilo ob moč, in potem pomagati ne more.

5. Goveja kuga.

Od goveje kuge nam Rohlves nič ne pove, meni se vendar potrebno in hasnjivo zdi, tukaj pristaviti, kar nam Novice, leto 1850, stran 171, 179, 183, 187 in 191 podučljivega razlagajo. Zakaj leta kuga semtertje po Avstrijanskem cesarstvu razsaja in [bi] se tudi v Slovenske dežele lahko zatrosila.

Edini vzrok te bolezni pri nas je ta, da živina kugo naleze od kužne živine; in edina pomoč je, da se to okuženje ali ta nalezba odverne.

Da pa naša domača živina te ptuje bolezni ne naleze, je treba vse priložnosti in pota natanko poznati, po kterih se okuženje

---

[120]

trosi. Nar boljše in nar ojstrejše naprave in uradni ukazi vendar nič ne pomagajo, če si vsak posamesen gospodar na vso moč sam ne prizadeva vse odverniti, kar more kužnino v hlev zanesti.

Kaj pa je pri kugi kužno? – Vse kar od take bolne živine pride, namreč: sapa in sopuh, ki iz nje puhti, sline, solze, govna, scavnica, kri, meso, loj, ves drob, koža, rogovi, parklji, rep; z eno besedo – vse je navdano s kužnino in živina je kužna, kar je je.

Res je sicer, da večidel ena od druge to bolezin naleze na živinskih somnjih, pašnikih, potih; pa ravno tako gotovo je, da jo mesarji zaneso, kader kako takšno bolno živino kupijo, posebno, če jo skrivaj zakoljejo in jo po navadi poprodajo. Tudi usnjarji in strojarji, ki kože bolne živine; svečarji, ki tak loj nakupujejo, jo zaneso med našo domačo živino; tudi konjoderci, ki bolno živino ozdravljajo, in iz enega hlev v drugega gredo, so to bolezen že večkrat zanesli. Zanese jo tudi vsak človek, ki iz hleva bolne živine v hlev zdrave živine gre. Kužnina se vleže v njegovo oblačilo, in če gre človek s tem oblačilom v zdrav hlev, jo more zatrositi.

O tacih časih tedaj, ki je kuga že blizo naših mej, je sosebno na vsako goved gledati, ki se od sosedščine take dežele pripelje, v kteri že kuga razsaja; in da se nobena bolezin ne zataji, od ktere se je le količkaj bati, da bi utegnila goveja kuga biti.

Perve znamnja lete bolezni niso nič kaj razločne od druzih vročinskih bolezin. Goveda so klaverne in žalostne, včasi pa tudi divje in hude; jed se jim vpira, včasi so požrešne: sapa je nekoliko težja, in poredkoma se sliši, da živina pokašljuje; smerček je bolj suh, gobec vroč; govna (blato) je o začetku bolezni suha, kakor sožgana; govedo se žalostno derži, postavlja noge pod trebuh, ki ga boli; pozneje mu začno iz oči solze teči in driska ga prime, ktera je eno poglavitniših znamenj te bolezni. Kakor hitro živina za popisanimi znamnji zboli, je treba natanko paziti, da se začetek kuge ne zanemari. Perve bolne goveda, če imajo zares govejo kugo, in in če je gospodar to brez skrivanja gosposki na znanje dal,

---

[121]

pobijejo, in s kožo vred globoko zakopljejo, gospodarju se pa cena pobite živine poverne.

Županam in županijskem možem naj bo tedaj poglavitna skerb naložena, da po svoji županii vsim posestnikom živine na serce položijo, da pridno pazijo na vse goveje bolezni, če se jim le količkanj čudne zde. Bolja je perva skerb, kakor prepozni kes!

Poglavitna skerb gospodarjev naj bo:

1. Da naj ob času, ko je v bližnjih krajih goveja kuga, nobenega goveda ne kupijo ne na somnju, ne v tacih krajih, skoz ktere se govedje na somnje ali sicer na prodaj goni.

2. Da naj nobenega ravno kupljenega goveda berž med svoje druge goveda ne postavijo; ampak naj ga poprej skoplejo, potem do suhega obribajo, v kak poseben hlev denejo in mu deklo ali hlapca za postrežbo odločijo, ki nima z drugo živino clo nič opraviti. Še le čez 14 dni, če je popolnoma zdravo, naj se brez skerbi združi z drugo živino.

3. Ob časih, kader goveja kuga razsaja, tudi ni varno, goved na somenj gnati, kjer zna z okuženo živino skupej priti in kugo nalezti.

4. Ob času kuge dobro zaperaj hlev in vari, da noben ptujic, noben živinski barantač, mesar, svečar, mazač, konjoderc do živine ne pride. Če je sila, da se mora kakošno govedo prodati, pelji kupcu živino na dvorišče, da jo tam ogleda, brez da bi jo ošlateval, posebno po glavi ne. Ako se je to zgodilo, kupec pa živine vendar kupil ni; jo daj po celem životu omiti in obribati, in potem skoz 14 dni dobro nanjo pazi, ali se ne kaže kaj bolna.

5. Hlapcam in deklam dobro v glavo vtisni nevarnost te kuge in jim razloži vse pota, po kterih se zatrosi. Prepovej jim, da ne puščajo neznanih ljudi v hlev, in da sami tudi ne hodijo v ptuje hleve. Razloži jim nevarnost ponočnega zahajanja, ker se tudi po tem kuga zanese, in podaruj jim za varno obnašanje in veči trud tudi večje plačilo.

6. Kdor o sili z govejo živino v druge kraje vozari, naj vzame kermo za živino sabo, in naj nikdar živine v ptuje

---

[122]

hleve ne postavlja. Domu pridši omij živino in sebe in premeni oblačilo, preden jo izpreženo zopet v hlev k drugi živini postaviš.

7. Kjer se goveja živina na občne pašnike goni, naj posebno župan na to pazi, da se nobeno ravno kupljeno govedo berž drugi čedi ne pridruži; ampak še le o 14 dneh, ko je bilo popolnoma zdravo spoznano. Nevarnost raztrošenja kuge po pašah je tako velika, da je po postavah od leta 1810 in 1834 razločno prepovedano, živino ob času kuge na pašo goniti. Kdor zoper to prepoved pregreši, bo ojstro kaznovan.

8. Tudi na to je gledati, da na pašnike, ki so blizo ceste, po kterih se klavna živina memo goni, ptuje čede ne pridejo, ker bi sicer, ako so z govejo kugo navdane, oskrunile pašnike s slinami, z govno, ki zamorejo zdravo živino okužiti. Govna je zlo nevarna, in nar varniše je, da se vse sožge, kar je od okužene živine, in česar se je ona dotaknila.

9. Sosebno se je o nevarnih kužnih časih tistih izgovorov bati, po kterih se eno ali drugo govedo na prodaj dá ali mesarju izroči, češ, ker je na poti opešalo ali šepati jelo. Tacih živinčet se je zlo bati, ker nevestni gonjači se na to vižo bolnih goved znebiti hočejo. Kaj tacega se mora berž županu na znanje dati, da tako govedo ne pride med druge in da se tudi berž ne zakolje; ampak na odločeno mesto samo postavi, da se zve, kaj je nad tem.

10. Živinški somnji so nar bolj nevarni ob času, kedar blizo kje goveja kuga razsaja. Po somnjih se je mnogokrat kuga zatrosila. Nar bolj varno je o tacih časih svoje živine ne na somnje gnati. Če je pa kuga že v tistem kraju, ker bi imel živinski somenj biti, se morajo po postavi vsi somnji odpovedati.

11. Oštarijam, kodar ptuja živina ostaja, naj župani ojstro prepovedo, da živine ne devajo v hlev z domačimi govedi; in da tudi sicer nič ne pride v dotiko s ptujo živino, od ktere se ne ve, ali je zdrava ali ne.

12. Posebno je na mesarje ojstro paziti, da mesa okužene ali take živine ne prodajajo, od ktere se je bati, da zamore

---

[123]

okužena biti. Župani morajo skerbeti, da se ogledovanje klavne živine in mesa natanko zgodi, in da se vsim, ki imajo živino, živo priporoča, da tiste vode, v kteri se meso pred kuho izpira, v pominjek ne vliva in govedam ne daje.

13. Goveja kuga se večkrat zatrosi po deželah, kodar v vojskah armade marširajo, in se za njimi klavna goveja živina žene. Treba je skerbeti v tacih okolšinah, da ptuja živina v odločenih ostajah zunaj vasi ostane in nikakor, ne sama ne po ljudeh, v dotiko z domačo živino ne pride, da se vse, karkoli je morebiti klaje, stelje in gnoja ondi ostalo, na stran spravi in sožge. Za konje se sicer ni bati, da bi bolezin po okuženi klaji ali stelji nalezli; vendar je nevarno, če se taka klaja konjem daje, ali se s tako steljo nastilja, ali gnoj na njivo spelje, kamor znajo goveda priti, in se potem kužnina dalje zatrosi.

14. Ako je že sicer treba, da gospodar in gospodinja na svojo živino pridno gledata, da se nobena bolezin v začetku ne zanemari: je leta skerb o kužnih časih še toliko potrebniša, da se živinče berž iz hleva na kak poseben kraj dene, če kakšne sumljive znamnja kaže, od kterih smo govorili. Vendar to še ni zadosti, ampak neutegoma se mora županu na znanje dati, če se kaj nevarnega zapazi, da on leto berž cesarski gosposki naznani, ktera poskerbi, da se po obstoječih postavah sumljivo živinče po izvedenih možeh preiše in po spoznanju, ali je kaj nevarnega ali ne, potrebno ravnanje zapove.

15. Ker ob časih kuge nobena živina na občinske pašnike ne sme, je treba, da se kmetovavci ob času nevarnosti kuge s potrebno živinsko klajo preskerbe.

16. Dobro je tudi, če je mogoče, da si soseske že poprej kakšen odločen kraj poskerbijo, kamor bi zamogli popolnoma bolno živino ali tako, pri kteri se je bati, da je bolna, postavljati.

17. Ako je kuga že v deželi, ali v nar bližnji soseski, kar deželna uradnija povsod hitro na znanje da: takrat so morajo vse tukaj nasvetovane naprave ojstro spolnovati, in za

---

[124]

to postavljene gosposke so natanko ubogati v vsim, kar zapovedo. Bog ne daj, da bi se tukaj kdo njih ukazam zoperstavljal, ali pa kaj bolnega [skrivati] hotel! Nesreča in škoda bi bila ne le za celo sosesko, ampak tudi za celo deželo, in morebiti še za več dežel silno velika.

Gotovo je, da je sitno in težavno, kar je o kužnih časih kmetovavcam storiti treba; vendar to natančno in zvesto ravnanje je edina pomoč, se te strašne kuge obvarovati, in če se je kje že začela, jo nanagloma zatreti, ali saj okrajšati in se večje škode obvarovati.

Zdravilo zoper govejo kugo.

Zoper govejo kugo so na Ogerskem v šempronski županii poskusili isopatično zdravilo: 3 dele [žolča] , ki se vzame iz žolčnega mehurja kakega goveda, ki je poginilo za govejo kugo, so zmešali z 99 deli vinskega cveta (Weingeist) v tinkturo. Deset kapljic te tinkture so primešali 100 kapljicam vinskega cveta v drugi steklenici; iz druge steklenice, ktero so poprej dobro pretresli, so zopet vlili 10 kapljic v tretjo steklenico napolnjeno s 100 kapljicami vinskega cveta. In tako so ravnali s tretjo, [četerto] in peto steklenico. Iz pete steklenice so dajali po 5 kapljic dva-, tri- ali štirikrat na dan bolni živini. Pravijo, da že v pervih 24 urah odleže živini, če se je to zdravilo o pervi stopnji (stadium) bolezni dajalo.

I. Poglavje.
Ovčja gnjiloba ali glen.

Leta bolezin izvira iz sledečih vzrokov: Od nizkih, močirnatih in blatnastih pašnikov; od deževnega vremena, pri kterem zlo vodena trava naglo raste, ktera je zdravju grozno škodljiva. Od pomočkov zoper nasledke takšne trave sim že v poprejšnem razdelku govoril. Gnjiloba pride od vode, ki se v grapah in jamah na pašniku nabira, in tukaj stoji, ako jo

ovce pijejo; od rosnate paše zjutraj zgodej ali pozno na večer; od razpridene in sparjene klaje, ki se je na močirnatih travnikih nabrala.

Znamnja vodenice so tele: Trebuh bolnih ovac je napet, in ako je bolezin že huda postala, se pod roko, s ktero trebuh ošlatuješ, voda čuti; volna slabeje tiči, kakor pri zdravih ovcah; koža ni več rudečkasta, ampak bleda; žile v očeh, ki so sicer lepo rudeče, [postanejo] tudi bledaste in spodnja trepavnica je [zatekla] ; tudi koža po gobcu je svojo zdravo barvo zgubila.

O začetku se more ta bolezin s sledečim zdravilom ozdraviti; kedar je pa že zlo huda postala, je ni mogoče ozdraviti. Bolnim ovcam se poklada rezanica, kteri se grahova moka in tale kupa primeša, ktera je za 32 ovac pripravljena:

Vzemi 3 lote vsakega, namreč rutnega perja, brinjevih jagod, cvetja tavžent rož, encianovih korenin;

vse skupej je treba v štupo zmljeti in s pollibro soli zmešati.

Rezanica s tem zdravilom zmešana se vsaki dan enkrat daje tako dolgo, dokler niso vse imenovane znamnja zginile.

Ovce, pri kterih se vodenica ne da ozdraviti, je treba na dober pašnik goniti, odebeliti in potem prodati. Pitanje pa ne sme predolgo terpeti, da ovce ne pocepajo prej, kakor jih misliš prodati.

II. Poglavje.
Driska in griža.

Vzroki, iz kterih driska rada pride, so: Pozimi seno, ktero je na kislem, močirnatem travniku rastlo in je bilo prej

pokošeno, kakor je dozorelo, in spridena ali sparjena klaja sploh; poleti paša na močirnatih pašnikih, in deževno vreme.

Kedar se driska pri ovcah zapazi, ktera čez tri dni terpi, se mora eno periše borovnic na votli skuhati, in ta kuhovina vsaki dan enkrat ovci v gobec vliti, dokler driska ne neha. Ako se pa driska zanemari, rada prestopi v grižo, ktero je težko, včasi nemogoče ozdraviti. V griži gre kervavo blato od ovce. Ozdravlja se z zdravilom obstoječim iz pol kvintelca magnezie in 1 lota medu na vodi, ktero se ovci v gobec vlije.

Čez 12 ur se da grižovi ovci omenjena kuhovina iz borovnic, ktera se vsaki dan enkrat ponavlja, dokler griža ne mine. Ako se po tem ravnanju griža ne boljša, je treba bolni ovci zjutrej in zvečer 1 kvintelc štupe iz tormentilnih korenin na vodi dajati. Dobro je tudi eno periše izpilkov hrastove skorje v maselcu vode prekuhati, vodo odcediti in po četertinki te kuhovine dvakrat na dan grižovi ovci dajati.

Kedar jagnjeta, ki sesajo, drisko dobijo, se jim predloži velik kos krede, da jo ližejo; ako kreda ne premaga, se 1 kvintelc magnezie ovčjemu mleku primeša, in dvakrat na dan tako ravna, dokler griža ne neha.

V hudi griži ovac je sledeče zdravilo prav hasnjivo:

Dva lota štupe iz encianovih korenin se na vodi kake minute kuhata, potem se pridene kuhovini 1 kvintelc opiove tinkture. Tega zdravila dobiva bolna ovca vsake dve uri dve žlici.

III. Poglavje.
Garje ali grint.

Leta bolezin pride od slabe, spridene kerme, od nesnažnosti, od prevelike gorkote in soparnih hlevov; od ranenja kože po motozu ali po pseh, ki z ovcami gerdo ravnajo; od lakote in, kar se nar večkrat zgodi od garjevih ovac, od kterih zdrave bolezin nalezejo.

Kedar pridejo garje od slabe kerme, ali od nesnažnega, soparnega hleva: se mora ta napaka nar poprej odpraviti, sicer

ni mogoče ovac ozdraviti. Kedar je prevoza ovco ranila, se mora rana in cel život s slano vodo zmivati. Takšno zmivanje, ako se vsake štiri dni ponavlja, obvarje kožo vsih izpustkov, ki po striženju radi pridejo. Ako je pes ovco ranil, se morajo rane vsaki dan dvakrat s slano vodo omivati.

Garje, ki so se v čedi zatrosile, se težko ozdravljajo. Ozdravljanje je pa mnogosortno. Nekteri ovčarji žvečijo tobak, da se tobak s slinami zmeša in izpljunejo ta sok na garje, potem ga v garje vribajo. Dobro zdravilo je štupa iz enačih delov žvepla in solitarja, iz ktere štupe se z lanenim oljem redka maža napravi, ktera se na garje vriba.

Nar boljše in nar gotovejše zdravilo ktero se 8 ali 12 dni zaporedoma rabi, je sledeče:

Vzemi 1 lot žveplovega cveta, 1 lot v štupo zdrobljenih omanovih korenin, jih zmešaj s 4 loti medu, in daj vsaki dan eno četertinko te zmesi garjevi ovci v gobec. Nar boljše je, ako se leta četertinka zdravila z leseno lopatico ovci na jezik maže. Leto zdravilo ozdravlja ovčjo kri, in kedar je kri zdrava, tudi garje zginejo. Ako se pa garje po zunajnem zdravilu ozdravljajo, rade zopet pridejo, ker se kri po tem ravnanju ne zboljša.

Zraven imenovanega notrajnega zdravila rabi tudi sledeče zunajno:

Vzemi 1 libro loja, ga raztopi in malo ohladi, potem mu primešaj pol libre terpentinovega olja.

Kedar hočeš to mazilo rabiti, razprostori volno, da garjevo mesto nago dobiš, ostergaj garje s talebom, in potlej mazilo v bolno kožo vribaj. Tako ravnaj tri dni zaporedoma. Potem bo terda koža, na kteri so garje sedele, zopet mehka postala. Akoravno si pa garje odpravil, moraš vendar večkrat ovčjo kožo pregledovati, in kakor hitro kaj garjovega zapaziš, moraš zopet z imenovanim mazilom mazati. Leto mazilo se v kositerjovi škatli, ki je dobro zaperta, dolgo časa lahko hrani. Ker pa pozimi prepusto postane, vzemi o tem času rajše sala kakor loja za pripravljanje mazila.

IV. Poglavje.
Kozé ovac.

Kozé ovac izvirajo iz nalezbe. Včasi se po celi čedi naglo raztrosijo, včasi se počasno razširjajo. Pozimi, kedar ovce ena blizo druge vedno stojijo, se tudi kozé med njimi veliko hitrejše razširjajo, kakor poleti, kedar se ovce po pašniku sprehajajo. Edino sredstvo, da ovce po kozeh ne poginejo, je koze jim včepiti ali vstaviti. Leto je posebno potrebno, kedar koze v kakem bližnjem kraju razsajajo in ovce morijo. Po mojih skušnjah med 1000 ovcami, kterim so bile koze vcepljene, komaj ena pogine. O vsakem letnem času, razun vročih poletnih dni, se smejo brez nevarnosti koze vcepovati. Pri neki čedi 900 španskih ovac so koze tako razsajale, da je od dveh po kozeh bolnih živinčetov eno poginilo. Huda zima je bila, in jez sim začel jim koze vstavljati, izmed obvarovanih ovac ni nobena poginila, akoravno so španske ovce bolj nježne od naših domačih.

Kedar koze v kakem bližnjem kraju razsajajo, je treba po eno bolno ovco iti, od nje čiste meze iz lepih koz jemati, in s to mezo toliko ovac cepiti, kolikor je mogoče. Šesti ali sedmi dan po cepljenju se koze prikažejo. Vendar sim jih tudi že kimalo po cepljenju zapazil. Torej je treba pridno ogledovati, kdaj da se prikažejo; sicer bi se lahko zamudila doba, v kteri je meza godna in tedaj pripravna, je drugim ovcam vcepovati. Iz perve zapazene koze, ako je lepa, se jemlje meza, s ktero se cepi cela čeda. Lepe koze so okrogljaste in zvišane. Koze, ki so nizke, plošnate in ki se z drugimi sprejemajo, [niso] lepe in zdrave.

Ovčje koze imajo malo meze ali gnoja, in z mezo, ki se v kozi najde, se malo ovac cepiti zamore. Meza se narprej iz koznega mozolja vzame, potem mazoljova koža čisto odreže, in mozolj z levo roko tako stisne, da meza, kar jo je še notne, vun zleze, in se za cepljenje porabi.

Pri cepljenju se potrebujejo sledeče reči: Cepilo, ki je majhini sulici podobno, in v sredi plitev grabenček ima; miza, na ktero se ovca za cepljenje položi; klop, na kteri ovca, ki

ima koze, leži. Cepi se potem takole: Ovca na mizi leži na herbtu, in kak močen človek njeno glavo pod levo podpasho stisne, noge pa prime ali zveže. Stavljavec koz prime z levo roko kožo na spodnji strani repa 2 ali 3 perste od ritnika, in jo močno napne. Potem vzame s cepilom meze iz koze in vbode cepilo pod kožo tako, da je plat z grebenčkom navzgorej. Zdaj se zadnji konec cepila nekoliko poviša in potem se cepilo zasuče, zadnji konec zopet poniža in cepilo iz rane, na ktero z levim palcom stavljavec rahlo pritisne, potegne. Se zagotoviti, da je meza v rani ostala, je dobro, leto operacijo na drugem mestu ponoviti. Pri cepljenju je skerbeti, da se koža ne prebode skoz in skoz. Sicer radi vredi iz rane postanejo. Ako se pri stisku koznega mazolja rudeča sokrovica namesto gnoja prikaže, je tudi dobra in zavarova pred kozami, kakor prava meza. Cepilna sulica za ovce sme dvakrat tako široka biti, kakor una za ljudi. Kdor se je v cepljenju koz izuril, lahko na dan 1000 ali clo 1500 ovac cepi. Cepljene ovce navadno dobivajo koze le na tistem mestu, kjer so bile cepljene; le nektere po vsem životu. Mesto, kjer so koze cepljene, mora ovčar pridno ogledovati, in kedar velik vred tukaj zapazi, ga mora predreti, in vsaki dan enkrat s slano vodo zmivati, da se zaceli.

V. Poglavje.
Vertoglavnica.

Vertoglavnica večdel napada jagnjeta do enega leta starosti, in ovčarjam več jagnet pomori, kakor druge bolezni. Nektere živinčeta jo že seboj na svet prinesejo.

Splošno znamnje vertoglavnice v tem obstoji, da živinče nima naravne in zdrave rabe počutkov in udov. Vertoglavna ovca se vede, kakor una bedasta; zapusti na paši čedo, je nepazljiva in nezavedna, malo in počasi jé; glavo pobeša ali po strani derži, in se včasi v kolobarju verti.

Lete znamnja so v začetku manj očevidne, pridejo in zginejo, in se pri slabem vremenu nar hujše kažejo. Od tod pride, da vertoglavna ovca na paši včasi mirno stoji in glavo na kviško derži, plašno beketa in kmalo zopet jesti začne.

Pozneje se bolna ovca nobene kerme ne dotakne, hira, postaja slabejša in nar rajše leži. Zdaj jo od časa do časa božjast zavija in kerč po vsih udih vleče. Kedar te znamnja nastopijo, tudi smert ni daleč, ki ovco strašnih bolečin reši. Leta bolezin terpi pri nekterih živinčetih od tiste dobe, kedar se je nar hujša prikazala, četvert leta; nektere pa naglejše umori.

Kedar je ta bolezin huda postala, se ošlata na glavi namesto terde kosti eno ali več mehkih mest. Na teh mestih se najdejo v glavi, ako se po smerti čepinja odpre, mehurji, v kterih červi plavajo. Lete červe vidi prosto oko v podobi makovega semena; skoz povekšavno steklo se pa vidijo živi merčesi s podolgastim, gerbastim životom, ki imajo veliko sesal. Leti červi lahko iz mehurja in v mehur nazaj zlezejo. Kedar iz mehurja zlezejo, se na možgane vsedejo, in na možganih sesajo. Torej možgani krog mehurja hujšajo, in ako bolezin dolgo terpi, rumenkasti, terdlati in apnu podobni postanejo.

Po kraju, na kterem mehur leži, se tudi gibanje glave in nog ravna. Kedar mehur na strani velkih možganov leži, se tudi bolno živinče na stran suče; in na levo, kedar je mehur na levi; na desno, kedar je mehur na desni strani možganov, glavo derži, kakor da bi hotlo tisku na možgane se ogniti. Ako mehur na majhnih možganih, kar se vendar malokrat najde, ali med majhnimi in velkimi možgani leži, derži ovca gobec na kviško. Ako mehur na sprednji strani možganov leži, pobesi ovca glavo in hitrejše stopa, kar naznanja, da je glava težka in da se ovca pasti boji. Pri takšnem ravnanju bolne ovce se lahko vertoglavnica s kako drugo [boleznjo] zmeša.

Praviloma se najde v glavi bolnega živinčeta eden ali dva mehurja, včasi jih je več, clo sedem. Zatoraj je ozdravljanje lete bolezni tako težavno in negotovo.

Vzroki te bolezni so mnogoverstni *). Večidel jih je več zedinjenih, ki vertoglavnico napravijo. Taki so: Preobilna kerma, huda vročina, vlažen in soparen zrak, pretres možganov pri terkanju.

V zavarovanje bolezni bi bilo hasnjivo, jagnjetam o začetku, o polovici ali k koncu junija; ali o začetku, o polovici ali saj k koncu julija, potem ko so ovce jagnjeta vergle, pušati, in jim 1, 2 ali clo 4 kvintelce v vodi raztopljene glavberjove soli v gobec vlivati, da bi se dobro izčistile. Zraven tega je treba jim za vsakim uhalom trak zavleči, ki ostane do septembra, ali saj več tednov dolgo. Trak se mora s terpentinovim oljem namakovati, da se rana vedno gnoji. Gnoj se mora odpravljati s tem, da se trak vsaki drugi dan semtertje potegne in gnoj iz rane večkrat iztisne, da kake druge bolezni ne napravi.

Tako sim jez v mnogih ovčarijah že ravnal, in se bodem tudi prihodnjič imenovanih sredstev posluževal, ker omenjeno ravnanje ne more škodovati. Naj se tudi ovčarji teh sredstev poslužujejo, da svoje ovce vertoglavnice obvarjejo.

Nekteri zdravniki so v zavarovanje vertoglavnice svetovali z razbeljenim železom [jagnjeta] žgati, kar je gotovo takrat zdravo, kedar so možgani vneti. Jez pa menim, da to žganje nič ne pomaga, ako se nekaj časa pred ali po vnetju rabi. Zavlečeni trak, ki bolezin od možganov na zunajno kožo vleče, pa tako dolgo bolezin možganov odvrača, dokler rane ne zaceliš.

Ako so pa mehurji že v možganih, je živinče vertoglavno, in ima tiste znamnja na sebi, ktere smo poprej imenovali. Zdaj nič več ne pomaga živinče žgati ali mu trak zavleči. Kdor hoče vertoglavno živinče gotove smerti rešiti, mu mora narprej ko je mogoče, mehurje iz možganov spraviti, ali jih saj izprazniti. Leto se po trepaniranju, troakariranju ali po vbodu v čepino in v mehur zgodi.

Takšne operacije, pri kterih se je treba trepana ali kakega domačega noža; pravega troakarja ali čevljarjovega šila poslužiti, so bile večkrat z dobrim uspehom izpeljane.

Da se mesto čepine, kjer v možganih mehur tiči, najde, je najprej paziti, kako vertoglavec svojo glavo nosi. Iz tega se že vrane, na kteri strani bi mehur prej ko ne ležal. Potem se zgrabi glava bolnega živinčeta, se terdno derži, in s palcom

preiskuje. Palec je pa treba na čepino pritiskovati in noht nastavljati. Ako preiskovavec dobro pazi, bo čutil, kedar živinče glavo nazaj [potegne] , in se bolečini vmakniti hoče; tudi bo vidil, če živinče oči zasuče. Zdaj preiskovavec ve, da je njegov palec na bolnem mestu možganov, akoravno čepina ni mehka in se ne udaja.

Bolne mesto čepine je treba s troakarjem prevertati, in troakarja kake tri ali kakih šest čert globoko v možgane potisniti, potem nož iz troakarja potegniti in nožnico v čepini pustiti. Zdaj se živinčetova glava tako zasuče, da nožnica navzdol pride, in voda, ako je mehur predert, lahko iz njega teče. Če voda ne teče, še ni mehur predert, torej je treba nož v nožnico nazaj vtakniti in malo globokejše potisniti.

Večkrat vendar mehur tako globoko v možganih leži, da ga ne moreš doseči. Zakaj troakar je precej debel, in ako ga globokeje v možgane potisneš, jih boš tako ranil, da živinče po ti operacii pogine. Ranenje možganov je tudi vzrok smerti pri živinčetu, ki ima več mehurjov v glavi, in pri kterem moraš troakar na več mestih in po raznih potih v možgane zasaditi, kar je vendar potrebno, ako hočeš živinče mehurjov oprostiti, bolečin in smerti rešiti. – Leto operacijo dobro izpeljati le zdravnik zamore, toraj jo je njemu izročiti, in ako ima živinče več mehurjov v možganih clo opustiti in bolno živinče zaklati.

VI. Poglavje.
Bolezin na parkljih.

Kedar kaka ovca šantati začne, in je gotovo, da se ni v nogo vbodla, se mora noga bolj natanko pregledovati. Ako ravno ni zapaziti gnoja na parkljovem robu, je vendar včasi noga bolj gorka in otekla. Pri tem primerleju se mora ovca v hlevu obderžati, da si pri hoji noge ne nateguje, in bolezni ne hujša. Potem se napravi žakeljc, v kterega bolna noga lahko gre, se dene v žakeljc ilovca z jesihom vmedena in se postavi noga v žakeljc, ki se nad nogo zaveže. Tako se ravna vsaki dan dvakrat, dokler gnoj, ki je med rogom in mesom, roga ne predere in se ne pokaže ali na robu, ali

med parklji. Kedar je gnoj rog prederl, se mora rog, kolikor ga je razjedenega, izrezati, svalk iz mehkih tulj napraviti in z raztoplino, ki obstoji iz 1 lota bakrenega vitriola v polmaselcu vode, namočiti in rana s svalkom pokriti. Svalk se povije s suhimi tuljami in noga se v žakeljc, kterega si poprej izpraznil, postavi. Tako se ravna, dokler noga ni popolnoma zdrava.

Ako je bolezin huda in živinče parklje zgubi, je nar koristnejše ga zaklati, ker parklji dolgo ne zrasejo. Bolna živina mora na suhi in mehki stelji stati.

VII. Poglavje.
Ranenje nog po ojstrih rečeh.

Kedar je ovca kruljova, je treba nogo pazno ogledovati, ali se ni kaka ojstra reč v nogo vbodla, od ktere šantanje pride. Ako se kaj takega najde, se mora pazljivo iz noge potegniti, da se ne zalomi. Luknja, v kteri je tičala ojstra reč, se mora nekoliko izrezati in razširiti. Potem se v rano nektere kaplje žganja pocedijo, tuljov svalk se z žganjem pomoči in na rano položi. Čez vse to pride žakeljc, ki svalk derži in rano nesnažnosti valje. Tako je dan na dan ravnati, dokler ovca ne neha šantati.

Ako se je pa ojstra reč v nogi zalomila, je jo treba ali izrezati, ali nogo v žakeljc z okisano ilovico zavijati, da se poškodovani del noge ognoji, in gnoj zalomljeno reč izpahne. Naprej se z bolno nogo ravna, kakor je bilo v poprejšnem poglavju nasvetovano.

VIII. Poglavje.
Kervomok.

Leta bolezin pride rada poleti o hudi vročini, izvira tudi od kisle trave na močirnatih pašnikih, ali če ovce v hlevu seno iz takih senožet jesti morajo.

Kervomok se odvračuje in zavarjuje, ako pastir ovce na paši o hudi vročini v kako senco zapodi in saj enkrat na dan

do vode žene, da se napajajo. Močirnatih pašnikov se je z ovcami kolikor mogoče, ogibati.

Bolezin se spozna na kervi, ki je scavnici primešana. Ako se bolnim ovcam naglo ne pomaga, postanejo klaverne, nočejo jesti, dobijo neko tresliko, hirajo in hujšajo, in slednjič za snetom poginejo.

Kedar se kervomok pri ovcah zapazi, jim je treba sledečega zdravila dajati:

Vzemi 1 lot vinskega kamna, 1 lot solitarja, vse zdrobi v štupo in dobro zmešaj. Četertinko lete štupe potresi na vodo in bolni ovci v gobec vlij. Tako ravnaj dvakrat na dan.

IX. Poglavje.
Razgretje.

Leta [bolezin] se napravi navadno o poletni vročini, ako je pašnik, na kterega se ovce gonijo, daleč od doma; ali kedar psi ovce preveč plašijo in dervijo; ali ako ovce nimajo sence o poldnevni vročini; ali ako se preredko napajajo.

V ti bolezni ovce veliko žejo terpijo; žile v [očeh] so napete in grozno rudeče; gobec je vroč in suh; sapa je nagla in ovce hirajo in očevidno hujšajo. Kedar se takšne znamnja pri ovcah zapazijo, jih je treba na senožeti goniti, kjer lepa trava raste; vode se jim mora dajati, v kteri je solitar raztopljen. Za 50 ovac se rabi 1 lot solitarja. Po takem ravnanju bo razgretje kmalo nehalo.

Kedar je kaka ovca tako razgreta, da tresliko dobi, in tako slaba, da ne more za čedo hoditi; se ji mora pušati in trikrat na dan, vsakikrat 1 kvintelc solitarja na vodi dajati. Zraven tega se mora ovca v hladen hlev postaviti, s travo in z mokrimi otrobi kermiti. Tako se ovca glešta, dokler ni popolnoma zdrava.

Pri ti priložnosti hočem mesta, kjer se ovci puša, in obnašanje pri pušanju bolj na tanko razložiti.

Ovca se mora na vratu, kjer se ji bode pušalo, ostriči, in spodnji vrat z motozom prevezati, da žila, iz ktere hočeš

pušati, bolj zatače in se dobro vidi. Potem stisne kak pomagač ovco med kolena, prime za glavo in jo na kviško derži. Kdor puša, vzame napet omerzalec, ga nastavi bolj proti glavi na zateklo žilo (odvodnico) tako, da se podolgoma vanjo zaseka, kedar ga sproži. Kervi se izpusti kakih 6 ali 8 lotov, kar se nar ložeje s tem vgane, ako se kri vjame v steklenico (glaž), na kteri so loti zarisani. Kedar je živinčetu dovolj kervi odteklo, se prerezana koža na obeh straneh z iglo prebode, krog igle se nit ovije in zategne, da se kožji robi skupej stisnejo.

Kdor nima omerzalca, da bi ovci pušal, naj se špičastega in ojstrega noža takole posluži: Naj pritisne s perstom na zadnjočelustne kosti, kjer se žila krog teh kosti ovije. Potem bode obrazna žila zatekla, in se med očesom in gobcom tam, kjer korenina četertega košnika tiči, dobro vidila. Tukaj naj se žila z nožom prebode, in kedar je dovolj kervi odteklo, zopet koža zašije, kakor je bilo poprej rečeno.

X. Poglavje.
Oteklina vimena.

Pri ovcah tudi včasi, posebno kedar so vergle, vime oteče, ali se terda bula v njem napravi. Oteklina se rada razširja po sescih. Leta bolezin se ravno tako ozdravlja, kakor sim v XXII. poglavju petega razdelka nasvetoval, kjer sim od otekline na kravjem vimenu govoril.

XI. Poglavje.
Metlaji v drobju.

Leti červi se najdejo na jetrih in v bližnjih žolčnih žilah. Pridejo pa od mlakuže, ktero ovce na paši pijejo, od močirne, nizke paše, bičja ali ločja; od sparjene klaje; od soparčnih hlevov; deževnega vremena i. t. d.

Znamnja te bolezni so: Ovce začno hirati; ne jedo in ne prežvekvajo po navadi; bistre in rudeče žilice v očesih zginejo, oči obledijo ali pa kakor pri zlatenici ali rumenici rumenkaste

postanejo; gobec je žlezast in rumenkast; blato gre bolj poredkoma od njih; včasi je trebuh na desni strani pod rebri otekel in boleč, zatoraj bolna živina svojo glavo večkrat proti ti strani obrača. Kedar ovce leže, slonijo na sprednjih nogah in desno zadnjo nogo od sebe molijo; volna je vpadena. Rumenica, vodenica in driska so hude znamnja, ki kažejo, da se živinčetu ne more več pomagati.

Živina, ktero je ta bolezin že očitno napadla, se ne sme nikoli za pleme porabiti, zakaj veržene jagnjeta bojo pred ko ne metlaje dobile.

Ozdravljajo se bolne ovce, ako se vsakemu živinčetu enkrat na dan daje 4 lote jesiha z 1 lotom soli na vodi. Tako se ravna 6 ali 8 dni.

Sledeče zdravilo pridenem iz Novic, leto 1849, iz kterih sim tudi znamnja bolezin (leto 1845) prepisal:

Zraven suhe klaje je treba vsak teden trikrat ovcam dajati gipsa z encianovo štupo in soljo namešanega takole: 2 periši gipsa v štupo zmletega se zmeša z 1 perišom soli in nekoliko štupe iz encianovih korenin. Tako se metljave ovce ozdravijo, in zdrave metlajov obvarovajo.

XII. Poglavje.
Kašelj.

Kašelj pri ovcah dostikrat izvira iz prehladenja ali prašne klaje. Ako kmalo potem, ko so bile ovce ostrižene, merzlo in deževno vreme nastopi, se ovce lahko premrazijo in kašelj dobijo. V tem primerleju se jim mora vsaki dan pol žlice bezgovega soka na olu dajati, in kašelj bo kmalo nehal. Ako pa kašelj od prašne klaje pride, je treba klajo preden se ovcam poklada, dobro pretresovati, in prahu očistiti, in kašelj bo sam od sebe nehal. Če pa vendar noče nehati, se vsaki ovci enkrat na dan ena žlica medu na olu da, in kašelj bo minul.

XIII. Poglavje.
Vnetje možganov.

Znamnja vnetih možganov so sledeče: Bolno živinče ali celo nič, ali saj tako veselo ne jé, kakor sicer, glavo pobeša; ušesa so vroče in pobešene; oči nekoliko vnete, in trepavnice težke, včasi popolnoma zatisnjene. Koža v gobcu je suha; gobec in vsa glava je bolj gorka, kakor navadno, včasi tudi zatekla. Sapa je vroča in jezik večdel z belkasto žlezo prevlečen. Bolna ovca se vede kakor una omotična, se večkrat kam zadene, včasi naenkrat obstoji, včasi semtertje skače. Kedar se vleže, vedno preklada glavo, in ako so tla bolj hladne kakor zrak, pritiska glavo na tla.

Leta bolezin je grozno nevarna in se težko ozdravi. Ne za tega voljo, kakor da bi se vnetje ne dalo ozdraviti, ali da bi vnetje ravno ovce tako naglo morilo; ampak za tega voljo, ker vnetje možganov rado v drugo bolezin, posebno v vertoglavnost, prestopi prej, kakor se je pomagati začelo. Zakaj na bolnem živinčetu se dostikrat nobene bolezni ne zapazi do tiste dobe, ko se je voda v možgane zlila.

Kakor omotica, tako tudi vnetje možganov večkrat od preobilne in preredivne klaje pride; včasi izvira iz silovitega poškodovanja glave, in sploh iz tistih vzrokov, ki omotico naključijo, in po kterih v možganih kri zastaja. O poletni vročini se možgani vnamejo, ako ovca po sončnem pašniku hodi, in nobene sence ne najde. Znamnja omotice in vnetja možganov so si zlo enake, in ena bolezin v drugo rada prestopi.

Ako se vnetje možganov o pravem času spozna, in prav ozdravlja, se brez posebne težave in popolnoma ozdravi.

Večdel vendar se bolezin ne spozna in ovčarji ne pazijo na začetne znamnja. Vnetje, ko takšno le kratek čas terpi in živinče za mertudom [pogine] , kar se vendar bolj redko zgodi; ali bolezin prestopi v vodenico možganov. Zdaj zginejo znamnja vnetja in živinče je kakor uno zdravo; vendar kmalo se pokažejo nove in od poprejšnih različne znamnja bolezni, kakoršne smo pri vertoglavnici imenovali.

Zdravila zoper vnetje možganov so skorej ravno tiste, ktere smo pri omotici nasvetovali, pri kteri je tudi treba kri tolažiti, in zastajo kervi odpravljati. Po vnetju možganov bolnemu živinčetu se tedaj dovolj kervi odcedi, glava se z merzlo vodo poliva, ono se na hladnem derži, s travo po malem kermi brez vsega zernja, in sledeče zdravilo se mu na polmaselcu vode ali na enkrat, ali v dveh delih v gobec vlije.
Vzemi 1 ali 1 1/2 kvintelca solitarja,
6 ali 8 granov bljuvne soli,
10 ali 15 granov kafre.

Zraven tega zdravila je hasnjivo na glavi bolnega živinčeta gnjile rane napraviti, da se bolezin iz možganov na zunajne mesta potegne. Leto se doseže, ako se maž iz španskih muh v kožo vriba ali, ako se obliž iz španskih muh na teme dene. Koristno je tudi kožo na temenu z razbeljenim železom žgati, ali za ušesama trak zavleči in skerbeti, da se rana dolgo gnoji.

XIV. Poglavje.
Napenjanje.

Ovce zbolijo po napenjanju, ako jih zanikeren pastir predolgo na mladi deteli pusti, ktere se tako nažrejo, da je ne morejo prebaviti. Pri vrenju detele v želodcu se toliko [gasov] nabere, da so ovce napete ko boben in poginejo, če se jim kmalo ne pomaga. Kakor hitro se napenjanje zapazi, se mora vsaki ovci 2 kvintelca kamnovega olja v 2 lotih žganja v gobec vliti. Ako to nič ne pomaga, je treba ovco s troakarjem smerti rešiti.

V ta namen se ovca na levi strani pod kukom na lakotnici ostriže in troakar se med rebra zasadi, kakor sim to v V. poglavju šestega razdelka pri napenjanju goveje živine nasvetoval. Potem se pri ovci ravno tako ravna kakor pri govedju. Troakar za ovce mora vendar krajši in tenkejši biti od unega, ki se pri govedju rabi.

XV. Poglavje.
Omotica.

Omotica, ki se dostikrat pri ovcah zapazi, se spozna iz opoteklijve hoje in pobešene glave. Včasi ovca na enkrat obstoji, in noge daleč saksebe postavi, da bi ne padla, kar ji vendar vselej ne pomaga; ampak včasi tako dolgo omahuje, da se na tla zverne. Zdaj ovca nekoliko poleži, potlej zopet vstane in je, kakor una zdrava.

Omotica se pri ovcah pozneje ali hitreje povrača: nektere v 24 urah večkrat napade, nektere čez več dni ali tednov le enkrat. Napad sam na sebi ne umori, vendar živinče za mertudom ali vnetjem možganov lahko pogine.

Vzrok omotice je nek naval kervi v možgane. Žilice, ki le malo kervi, s ktero možgane redijo, hraniti zamorejo, so pri navalu grozno napolnjene, in na možgane pritiskajo.

Karkoli kri proti možganom vabi ali nje odtok iz možganov overa, napravlja omotico. Torej so mlade in dobro rejene živinčeta omotici nar bolj podveržene. Omotica izvira iz preobilne in preveč redivne klaje, posebno pri polnokervnih živinčetih; iz hude vročine, kedar sončni žarki glavo zadevajo; iz silovitnega poškodovanja glave itd.

Pri ozdravljanju je nar poprej treba vse odpraviti, kar omotico napravlja. Potem se mora bolni živini pušati, in sicer iz žile, ktera nad očmi [leži] , ali iz vratne žile. Bolj ko je živinče rejeno, več kervi se mu mora odcediti.

Razun pušanja praviloma ni nobenega zdravila potreba; včasi je hasnjivo glavo večkrat z mrzlo vodo polivati in živinčetu kako zdravilo dati, ki ga od znotraj hladi in na blato žene. V ta namen se mu naenkrat ali pa dvakrat v gobec vlije pol maselca vode, v kteri so raztopljeni 3 kvintelci glavberjove soli in 1 kvintelc solitarja.

Ako pride bolezin od preobilne klaje ali od debelosti živinčeta, naj se nekaj časa malo posti.

Hladen in senčen kraj je bolni živini nar bolj koristen. Ako se more v senci pasti, jo je treba en teden dolgo

v hlevu in z zeleno klajo kermiti, ktere po majhnih delili dobiva.

XVI. Poglavje.
Padica.

Leta bolezin napada mlade in stare ovce, vendar se pri mladih večkrat najde, kakor pri starih. Takšne živinčeta nanagloma začnejo se opotekati, omahujejo, na tla padejo, z nogami in lakotnicama mahajo, oči in gobec [navskriž] vlečejo, z zobmi škripljejo, iz gobca in nosnic pene tišijo, blato in scavnico izpušajo, se po vsem životu potijo, stokajo in perhajo, so brez zavednosti in občutenja.

Kedar napad neha, ki nektere minute ali četertinko ure terpi, je živinče trudno in omamljeno, še nekaj časa poleži in potem ostane. Potem nekaj časa leseno hodi, se včasi strese, je kmalo zopet veselo in začne jesti, kakor uno zdravo.

Napadi pri tistem živinčetu zopet pridejo, in se ponavljajo včasi nagleje včasi pozneje; včasi dan na dan, večkrat še le čez kake tedne ali mesce.

Padici podveržena ovca, ako ravno jo napadi hudo izdelujejo in slabijo, vendar pri dobri strežbi včas dolgo živi in je procej rejena; včasi pa zlo hira, slabeja postaja in pogine. Bližnji vzrok padice se mora pri ovcah, kakor pri drug živini v čutnicah iskati, ki so popačene in nježne. Leta bolezin je ali prirojena, ali po kakih škodljivostih pridobljena. Takšne so gliste v črevah posebno tiste, ki se jim askaride pravi.

Ako so vodeni mehurčki v možganih, ali zapljivki ovčjega brenceljna v čelnih votlinah, v kterih primerlejih se najdejo padici enake znamnja: se vendar bolezin ne imenuje padica, kakor bomo pozneje slišali.

Za padico bolne ovce se malokdaj popolnoma ozdravijo. Morebiti, da je vzrok tega ta, ker se bolno živinče ne ozdravlja dovolj dolgo in stanovitno, kar bi predrago prišlo. Zakaj zdravila, ki kako pomoč razodevajo, bi bilo treba več mescev dolgo rabiti, da bi živinče popolnoma ozdravelo.

Kdor hoče ozdravljanje poskusiti, temu svetovam, da se koslekovih korenin, kakor unega poglavitnega zdravila poslužuje. Teh se po dvakrat na dan, vsakikrat 2 kvintelca jemlje; se jim prideva ravno toliko gamilčnih cvetlic, in pol ali eden kvintelc zobnika. Vse to se polije s polmaselcom kropa, pokrije in nekaj časa stati pusti. Potem se voda odcedi, se ji dve žlici žganja prilijete, in to se bolni ovci v gobec vlije.

Kedar je ovca dobro rejena in mlada, se ji od časa do časa nekaj kervi izpuša in čistivni lek iz 4 kvintelcev glauberjove soli na vodi daje.

Ako so gliste vzrok padice, se bolni ovci sledeče zdravilo v lizanje napravi: Vzemi pelina, pimpinele, vratica, saj, katrana in jim primešaj dovolj soli.

XVII. Poglavje.
Križovitje.

Leta bolezin v nekterih ovčarijah hudo razsaja, jim veliko škodo napravlja, torej se je ovčarji zlo bojijo.

Perve znamnja, ali prav za prav, perve predznamnja bolezni se že tri mesce pred boleznjo pokažejo, in v tem obstojijo, da se živinčetu ušesa tresti začnejo, kedar ga sonce na paši dobro greje. Pri tem primerleju živinče glavo nazaj derži in se steguje. Ako to ovco zgrabiš, vzdigniš in nagloma na tla spustiš, da na noge pade, se začne na vsem životu tresti. Poslednje znamnje in neka plašljivost gotovo dokazujeta, da je bolezin blizo. Kmalo potem pobesi živinče ušesa, lahko opeša in se dervno vede, kar se na zadnjih nogah nar očitnejše kaže.

Neke tedne pozneje nastopi pravo križovitje. Zadnji nogi ste popolnoma nevkretni in nevkretnost raste od dne do dne in sčasoma na sprednji nogi pride.

Ako bolno živinče naprej gre, stavlja zadnji nogi daleč pod trebuh, skorej do sprednjih nog, da bi križ bolj podpiralo, in se pri tem večkrat spotakne.

Vse vedenje živinčeta dokazuje, da je na celem životu, posebno v križu grozno slabo. S križom živinče nar bolj semtertje omahuje, kakor psi, ki za morom (Staupe) bolehajo. Od tod je bolezin svoje ime dobila. Slednjič živinče zadnji nogi za seboj vleče, ako še hoditi zamore, in pade na tla, če le količkej s perstom na križ pritisneš. Po velikem trudu se živinče zopet na noge spravi, ali celo ne brez tvoje polnoči.

Kedar je bolezin nar hujša, živinče ob vse meso pride, ako ravno zmiraj rado jé; rebra in kosti kaže, vedno slabejše postaja, in pogine za popolnem obnemaganjem.

Prej ko ne tiči korenina te bolezni v vodi, ki se v herbtancu nabira, na herbtancove mozge pritiska, in vse čutnice vmertudi, ki iz tega mozga izvirajo in se po nogah razširjajo. Tako si vse znamnja bolezni lahko razjasnimo.

Kakovost kraja, v kterim živinče živi, izbuja bolezin. Nekteri zdravniki menijo, da je bolezin tudi prirojena.

Mnoge zdravila so zdravniki zoper to bolezin poskušali. Med temi tudi žganje poleg herbtanca z razbeljenim železom. Vendar še niso nobenega živinčeta ozdravili. Torej ni drugega svetovati, kakor da se živinče, ktero na ti bolezni zboli, zakolje.

XVIII. Poglavje.
Dergetavnica.

Dergetavnica je čutnična bolezin, ktera se le pri ovcah najde. Kakor skušnje učijo, je gotovo dedišna, vendar ne nalezljiva.

Znamnja, ki se pri dergetavnici, in tudi pri križovitju zapazujejo, so: Nobena ni nalezljiva; pri obeh je živinče v križu in nogah nar bolj slabotno, omahuje in ima dervne ude, se trese, je boječe in plašno, hira ino hujša, popolnoma obnemaga in gotovo pogine.

Sledeče znamnja vendar ločijo dergetavnico od križovitja:

1. Tisto znamnje, od kterega je ime bolezni [vzeto] . Živinče namreč na herbtu in križu tako serbi, da se kjerkoli

priložnost dobi, dergeta, ali pa, če more, z gobcom sterga. Tako si ovno odriba in clo kožo podergne, da je kervava ali krastova.

2. V hujši bolezni neka žlezoba, ki je belkasta ali zelenkasta, in se iz gobca in nosnic cedi in grozno smerdi. Živinče škriplje z zobmi, kedar leži, in menile hujše bolečine terpi, kakor uno, ki je po križovitju bolno.

Dergetavnica ne napada ovce pred dopolnjenim pervim, tudi ne po tretjem letu. Izbira si nar rajše žlahtne ovce, vendar je bila že prej znana, kakor so se žlahtne ovce, ki jih merinos imenujejo, pri nas vpeljale.

Večkrat se pri jarcih, kakor pri ovcah najde. Zavolj tega in zavolj drugih zapazb nekteri terdijo, da bolezin izvirno iz presilenja pri spoju izvira, posebno če se ovni, ki so še le leto stari, pregosto spušajo k ovcam.

Ker nobena pomoč zoper to bolezin ni znana, se mora živinče, ki to bolezin ima, zaklati.

XIX. Poglavje.
Tresnica ovac.

Leta bolezin pride od ovčjih brenceljnov, ki svoje jajčika v nosnice zaležejo, iz kterih po sopenju v čelne votline pridejo in se tukaj izležejo. Tresnica se skorej sleherno leto spomlad in po leti pri mladih ovcah zapazuje. Nektere leta je vendar hujša in zlo mori, nektere leta je manj huda.

Leta bolezin se dostikrat z vertoglavnico zmeša, kar je lahko mogoče, ker so znamnja obeh zlo enake. Iz te pomote se lahko zastopi, kako nekteri terdijo, da so vertoglavce s kadilom v hlevu ozdravljali, in da vertoglavci sami od sebe včasi ozdravejo. Ako bi bili ti možje enemu svojih vertoglavcov glavo razparali, in njegove možgane ogledovali, se bi bili svoje zmote koj prepričali.

Po tresnici bolne ovce sprednje noge tako povzdigujejo, kakor da bi v vodi hodile, kar se pri vertoglavnici ne najde. Včasi tudi malo omahujejo. Nos včasi nagloma na kviško vzdignejo in nek čas glavo na kviško in nazaj deržijo; včasi

jo tudi na stran nagnejo. Včasi, vendar redkejše, se bolno živinče v krogu suče. Takšne živinčeta imenujejo Avstrijanci zavolj miganja z glavo pračarje, ktero ime jih dobro zaznamova, in od vertoglavcev loči. Bolne živinčeta pogosto kihajo, in po kihanju včasi žlezobo, včasi pa zapljivek ovčjega brenceljna, ali kakor ovčarji pravijo, červa iz nosa spravijo.

Ako živinče nima preveč teh zapljivkov, znamnja bolezni ne postajajo hujše in živinče se samo od sebe ozdravi, ker sčasoma vse zapljivke izkiha; ako je pa mnogo zapljivkov v glavi, se tudi znamnja bolezni množijo in hujšajo.

Živinče noče več jesti, hira in strašno bolečino terpi. Ako od slabosti na tla pade, malokdaj zopet ustane, ampak pogine v petih ali osmih, včasi v treh ali štirih dneh. O tem času živinče dostikrat z zobmi škriplje, oči vedno navskriž vleče, ki so vnete in polne vode, in kterih punčica je majhina. K koncu se mu gobec peni in kmalo pride smert, ki ga bolečin reši.

Bolečine pridejo od merčesev, ki žlezne kožice glodajo. Ako je mnogo merčesev, se kožice kmalo vnamejo in snetjave postanejo, zatorej živinče pogine.

Da je tako, se lahko prepriča, kdor glavo mertvega živinčeta razreže, in senčne votline, nosnice in rogove pregleduje.

Leta bolezin se ložeje zavarova, kakor ozdravlja. Po leti namreč, v juliju in v avgustu, kedar ovčji brencelj ovce nar bolj nadleguje, se jim morajo nosnice zjutraj, preden na pašo gredo, s kako smerdljivo rečjo namazati, postavim z jelenovim oljem ali s smolnjakom, kteri smerad brenceljne odganja, da ne silijo v nosnice. Takšno ravnanje je o dolgo suhem in vročem vremenu nar bolj potrebno. Starejšem ovcam ni treba nosa mazati, ker se same brenceljna varjejo; le neumnim jagnjetom in enoletnim ovcam se mora s takšnim mazanjem na [pomoč] priti.

Večsortne zdravila so bile nasvetovane zoper to bolezin. Skorej vse te zdravila napravijo, da ovca kiha in se merčesev znebi. Takšne zdravila so: Suha tobakova štupa, ktero je treba živinčetu v nosnice pihati; apneni prah, ki se v nosnice

meče; štupa telohovih korenin, ktera se mora tudi v nosnice vpihati. Ako je verjetno, da so merčesi v rogovih, je treba rogove blizo čela odpiliti.

Kedar ni preveč merčesev v glavi, in znamnja bolezni niso hude, se živinče z imenovanimi zdravili ozdravi; kedar je pa veliko merčesev v glavi, te zdravila nič ne pomagajo, in živinče pogine. Torej je treba ga o pravem času zaklati.

I. Poglavje.
Vratni čerm.

Leta bolezin pride od prehladenja, posebno spomlad in kedar se prasiči zjutrej prezgodej, ko še slana leži, na pašo gonijo; poleti se zapazuje o deževnem vremenu, ali kedar toča prasiče prehladi.

Znamnja vratnega čerma so sledeče: Prasič postane klaveren, iz oči se mu neka voda cedi, iz nosa mu leze bela vlečljiva žlezoba. Kedar jé, potresuje z glavo, ker ne more lahko požirati in ga v gerlu boli. Rivec je vroč in suh. Ako bolezin hujša prihaja, mu vrat za čeljustmi oteče. Jezik je od začetka rudeč, pozneje rujav; pri nekterih prasičih se rujave lise na vratu zapazijo, ki so znamnje bližnje smerti. Prasičovi glas je hripav in sapa težka.

Kedar leta bolezin v kaki čedi razsaja, se mora vsim prasičom pušati. Puša se jim pa na ušesih ali na repu. Na vsakem ušesu, in sicer na spodnji strani ušesa, kjer je nar več žil, se napravi dva persta dolga zareza; in repa se koj kos odreže. Potem se prasičom vsaki dan enkrat kislega mleka da, v kterem je za vsakega 1 lot glauberjove soli in 2 kvintelca solitarja raztopljeno. Prasičom srednje velikosti se le polovica tega zdravila; še manjšim pa manj od polovice daje. Ako osem dni tega zdravila daješ, boš prasiče bolezni zavaroval, in nobenega bolnega ne boš v čedi imel.

Ako pa prasič že ima znamnja te bolezni, se mu mora pušati, kakor je bilo rečeno; potem se mu mora trikrat na dan kislega mleka dajati, v kterem je vsakikrat pol lota glauberjove soli in kvintelc solitarja raztopljeno. Tako se ravna, dokler prasič ni zdrav. Kislo mleko je v ti bolezni dobro zdravilo, torej se ga prasiču toliko da, kolikor ga hoče jesti. Prav hasnjivo je tudi, ako se prasič dvakrat na dan med čeljustmi in po vratu s kafrovcom dobro riba.

Nekteri ljudje menijo leto in druge prasičje bolezni ozdravljati, ako na paši zakurijo, in bolne prasiče čez ogenj gonijo. Takšno ravnanje je škodljivo, ker prasiče peha in straši, torej bolezin le povekšuje; je pa tudi pregrešno, ker vero na vraže in copernije razodeva. Poterjenih zdravil se je v bolezni posluževati, ne pa od babjih vraž pomoči pričakovati.

Ako prasič v ti bolezni težko požira, in tedaj noče jesti, se napravi močic iz 4 lotov solitarja in 8 lotov glauberjove soli, kterim se dovolj medu primeša, in tega močica se vsake 4 ure 1 lot prasiču na jezik namaže, da ga požre. Pri rabi tega močica se vribanje kafrovca ne sme opustiti.

II. Poglavje
Bolezin v gobcu.

Leta bolezin se pri prasičih naznani po mozolju na jeziku ali na nebu, in je zlo podobna jezičnemu čermu govedja.

Znamnja bolezni so sledeče: Prasič noče jesti, se vleže in večdel mirno leži, vendar pogosto z zobmi škriplje. Kedar se imenovane znamnja zapazijo, se mora prasičovi gobec natančno pregledati, in mozolj, ako se najde, s krivim nožom ali s kositerjovo žlico čisto postergati, potem se mora rana vsaki dan trikrat s sledečim zdravilom mazati, dokler ni zdrava: Dve žlici jesiha se zmešate z eno žlico medu in eno žlico soli.

Kakor hitro si mozolj postergal, moraš ves gobec s slano vodo dobro zmiti, da odpraviš iz gobca gnoj, ki se je iz mozolja razlil.

III. Poglavje.
Garje ali grint.

Garje so neki kožni izpustik, ki grozno serbi. Torej se prasiči radi dergnejo in si včasi na več mestih kožo ogulijo.

Pervo zdravilo pri ti bolezni je, da se zdravi prasiči od bolnih ločijo in na drugo mesto postavijo; sicer bojo vsi garje nalezli. Pa tudi garjevi prasiči ne smejo v okuženem svinjaku ostati, ampak naj se na čedno mesto postavijo. Potem naj se svinjak dobro očedi, tla in stene naj se posnažijo, kterih se je morebiti kužnina prijela.

V znotrajno zdravilo služi štupa iz enakih delov žvepla in sirovega antimona, ktera se piči primeša. Po trikrat na dan dobiva garjevi prasič 1 lot te štupe, osem dni zaporedoma. Potem ko je prasič že 4 dni te štupe dobival, se začne po garjevih mestih zmivati z lugom, napravljenim iz enakih delov kurjeka in pepela, in sicer se zmiva vsaki dan enkrat.

Ako garje po tem ravnanju ne zginejo, se morajo ribati s tistim mazilom, ktero sim nasvetoval za garjeve konje v XXXIX. poglavju drugega razdelka.

Hasnjivo je tudi garjovega prasiča o gorkem vremenu v vodi vsaki dan kopati.

IV. Poglavje.
Driska in griža.

Bolezin izvira večdel od prehladenja, torej se spomlad in jesen nar večkrat zapazi. O deževnem vremenu tudi druge letne čase napada prasiče. Ako driska le dva ali tri dni terpi, ni nevarna, ampak včasi clo zdrava in hasnjiva, ker se prasič izčisti; ako pa dalj časa terpi, je resnična bolezin in prasiču škodljiva. Zakaj po dolgi driski hirajo prasiči in iz driske se rada griža izcimi, za ktero prasiči poginejo, ker snet [čreva] zgrabi.

Pri ti bolezni mora prasič v svinjaku ostati; dobro se mu mora s suho steljo nastiljati, in kermiti se mora s kuhanim

in zmečkanim krompirjem, ali s kuhanim korenjem, kterima se primešajo otrobi. Kislega mleka se pri driski ali griži ne sme prasiču dajati. Zdravilo zoper drisko so suhe čeme jagode, kterih se eno periše na vodi v kašo skuha, in enkrat na dan prasiču daje. Kdor nima černih jagod, naj vzame dvakrat na dan po pollota štupe iz tormentilnih korenin, in naj jo piči primeša. Manjši prasiči dobivajo manj teh zdravil. Tako se ravna, dokler bolezin ne neha.

Tudi tisto zdravilo, ktero sim v I. poglavju šestega razdelka zoper drisko govedja nasvetoval, se z dobrim uspehom pri prasičji driski rabi. Tega zdravila dobiva velik prasič vsake štiri ure tri žlice; srednji prasič dve žlici, majhen prasič eno žlico.

Griža se mora vselej kot hudo vnetje črev ozdravljati z žlemnatimi zdravili in takšnimi brizgljami.

V. Poglavje.
Ikre.

Ikre so červi merhurčikom podobni, ki se po celem truplu prasičev najdejo. Včasi so veliki ko proso, včasi veliki ko grah. Nar bolj gotovo znamnje, da ima prasič ikre je to, da se mu pod [jezikom] in v očesnih trepavnicah vidijo ali ošlatajo. Torej se prasič, ki je iker sumljiv, na herbet verže, poleno se mu v gobec navprek potisne, jezik iz rivca potegne in pregleduje, ali ni pod njim okroglih bulic. Če se vendar ikre pod jezikom ali v trepavnicah ne najdejo, še ni terditi, da jih prasič nima, ker so ikre po celem truplu raztrošene in se ošlatati ne dajo povsod. Druge znamnja, da ima prasič ikre, so: nekako zatekel rivec, na kterem se, ako ga stisneš, persti poznajo, sprednji konec života bolj rejen, kakor zadnji, hripav glas. Vender te znamnja niso gotove in se tudi pri drugih boleznih najdejo.

Kedar se imenovane bulice pod jezikom zapazijo, je treba prasičam vsaki dan enkrat eno žlico hrastovega pepela in pol lota antimona na kermi dajati.

Ali pa vzemi 4 lote vratiča,
4 lote cvetja tavžent rož,
4 lote merzlične detelce,
v štupo jih zdrobi in dobro zmešaj.

Tega zdravila se vsaki dan pol lota kermi primeša, in tako se vsa štupa porabi.

Meso na ikrah bolnih prasičev ni škodljivo in se jesti sme, če se le ikreni deli izrežejo in proč veržejo. *) Vendar je prepovedano v mesnicah meso in špeh bolne živine prodajati zato, ker je za vžitek ostudno, in ker ima kupec pravico, za svoje dnarje lepo meso terjati.

VI. Poglavje.
Kašelj.

Kašelj pride včasi od prehladenja, včasi od prahu, ki o suhem vremenu po pašniku pade, in kterega prasiči požirajo. Od začetka taki kašelj malo pomeni; ako se pa zanemari, lahko [sušico] naključi.

Ako kašelj od prehladenja pride, ga zdravi sledeča štupa: Vzemi 3 lote sladkih korenin in 3 lote janeža, dobro jih zmlji in z 8 loti medu zmešaj, da dobiš močic. Za en oreh tega močica namaži vsaki dan dvakrat na jezik bolnega prasiča.

Ako je pa kašelj zastaran, in prasič že po sušici boleha, ki se po hujšanju naznanja, mu moraš sledečega zdravila dajati:

Vzemi 4 lote žveplovega cveta,
4 lote encianove štupe,
4 lote štupe sladkih korenin,
jih zmešaj s pollibro medu, da močic dobiš.

Tega močica dajej bolnemu prasiču na jezik, kolikor je oreh velik in sicer dvakrat na dan, dokler kašelj ne odjenja.

Ako kašelj pride od prahu, bo kmalo minul, če bolnemu prasiču kislega mleka večkrat daješ.

VII. Poglavje.
Steklina.

Leta bolezin izvira ali od vnetja možganov, ali od tega, ker je bil prasič od steklega psa vgriznjen.

Znamnja stekline so: Prasič noče jesti, klaveren in tih semtertje postopa, ali se pa vleže; oči so vporne in svitle; ušesa so veliko gorkejše, kakor pri zdravi živini; gobec je vroč in suh; prasič se z zadnjo nogo za ušesom praska, in s sprednjo na tla beca; z rivcom strašno v tla rije, krog sebe hlašta in z glavo v steno tiši.

Ako se steklina poleti, o vročem in suhem vremenu pokaže, in ako si gotov, da ni stekel pes prasiča vgriznil in mu bolezni vcepil: se mora prasiču pušati, kakor sim v III. poglavju tega razdelka popisal. Tudi se mu vsaki dan trikrat po poldrugem kvintelcu solitarja v vodi raztopljenega daje; na glavo se mu kos platna priveže, ktero se z merzlo vodo poliva, da je zmirej mokro. Na obeh straneh vratu proti plečam se za en dlan [široko] sledeče mazilo vriba:

Vzemi 2 kvintelca štupe od španskih muh,
4 lote sala (svinske masti),
in jih dobro zmešaj.

Ako prasič kaj jé, se mu mora kislega mleka dajati. Raba solitarja in hladnih okladkov na glavi tako dolgo terpi, dokler bolezin popolnoma ne mine.

Kedar svinjar zapazi, da je stekel pes kakega prasiča popadel, mora vgriznjeno mesto z ojstrim nožom naglo izrezati en malo širokejše in globokejše, kakor so pasji zobje segli. Rana se potem kmalo zaceli, ako jo s slano vodo večkrat čez dan izmivaš.

Ako je stekel pes po prasiči šavsnil, in vendar kože ni ranil, da se ne ve, ktero mesto je pes zadel: se mora celi život prasiča s kertačo v žajfnici pomočeno oribati, da se pasje sline odpravijo. Zakaj tudi sline steklega psa, akoravno so le na kožo prišle, lahko napravijo steklino. Torej se mora tudi pastir varovati, da se s slinami ne oskruni.

Ako se je vgriz steklega psa pri prasiču zanemaril, in oskrunjeno mesto se ni hitro izrezalo, nič ne pomaga, če ga pozneje izrežeš. Znotrajnih zdravil zoper steklino nimamo [gotovih] ; na poškodovano mesto se pa mazilo iz španskih muh in sala, od kterega sim poprej govoril, za en dlan široko vriba.

Kedar prasič po steklini že zboli, po svinjaku razsaja in krog sebe grize, ga je treba pokončati, ker mu nobeno zdravilo več ne pomaga. Kdor se s takim prasičem peča, mora dobro paziti, da ne bo ranjen, ali na kako rano prasičovih slin ali njegove kervi, ali kakega drugega dela dobil. Zakaj vse na prasiču je strupeno, če se naravnost rane dotakne.

VIII. Poglavje.
Hrom.

Hrom izvira iz dvojih vzrokov: Če prasič pohlepno žre, ali če se naglo proti vetru goni.

Naznanuje se hrom po šledečih znamnjih: Prasič noče jesti, postane klaveren, njegova ušesa sta merzla, rad leži, težko in nevkretno hodi.

Kakor hitro se te znamnja zapazijo, je treba prasiču pušati. Potem dobiva vsaki dan dvakrat, in sicer vsakikrat pol lota sledeče štupe na vodi:

Vzemi 1 lot encianovih korenin, 1 lot brinjevih jagod, kvintelc kafre, dobro jih zdrobi in zmešaj.

Leta štupa se mu tako dolgo daje, dokler ni popolnoma zdrav.

Srednjim prasičam se polovica, majhnim četertinka imenovanega zdravila daje.

IX. Poglavje.
Grizenje ali klanje.

Vzroki te bolezni so mnogosortni; spozna se iz tega, ker prasič noče jesti, nepokojen postane, se zvija, na tla verže in stoka. Potem ko bolezin odjenuje ali hujša postaja, se tudi znamnja bolezni zgubljajo ali bolj očitno prikazujejo.

V ozdravljanje grizenja služi sledeče zdravilo: Vzemi eno periše gamilčnih cvetlic, jih polij s polmaselcom kropa, čez nekaj časa odcedi poparino, in kedar je že mlačna, odlij polovico v drugo posodo. Ti polovici prideni 4 lote lanenega ali laškega olja in jo vlij prasiču v gobec. Ako čez 2 uri grizenje ne odjenja, tudi uni polovici olja prilij, in jo prasiču noter daj.

Kedar grizenje od zapertih vetrov pride, je prasičovi trebuh zlo napet. Ga ozdraviti vzemi pol lota kuma, ga zdrobi in prasiču na pijačo daj.

Še neko zdravilo je hasnjivo pri grizenju, namreč: Vzemi eno periše gamilc in ravno toliko razdrobljenega lanenega semena, ju kuhaj v poliču vode tako dolgo, da voda žlezasta postane, potem vodo odcedi, in polovico te mlačne vode prasiču v gobec vlij.

X. Poglavje.
Červi v ušesih.

Poleti ležejo muhe svoje jajčika v prasiče ušesa, iz jajčikov se izvalijo červi, ki kožo v ušesih glodajo. Leti červi prasiče šegetajo, torej prasiči z ušesi po stenah dergnejo z glavo mahajo, in z nogami se po ušesih praskajo. Kedar to zapaziš, preiši ušesa, in ako červe v njih najdeš, jih z lesenim, gladkim klinčkom potrebi. Da ranjeno kožo zaceliš, vzemi kurje pero, ga v terpentinovem olju pomoči, in z njim notrajno kožo namaži. Tako vsaki dan ravnaj, dokler uho ni zdravo.

XI. Poglavje.
Gnjiloba šetin.

Leta bolezin napada prasiče, ki so dolgo v soparnem, mokrem in nesnažnem svinjaku, ki malokdaj na čisti zrak pridejo; redko napada tiste, ki na pašo hodijo, ki pozimi snažen in zračen svinjak imajo, in večkrat na čisti zrak pridejo.

Lete gnjilobe znamnja so sledeče: Prasič čez dalje manj rad jé, šetine so bolj terde, lahko vun padajo in imajo kervave korenine; večidel tudi barvo spremenijo in postanejo bolj blede.

Kedar se leta bolezin zapazi, se mora svinjak snažiti, s suho steljo nastiljati, večkrat prezračiti. Prasič se mora več dni zaporedoma s kertačo, ki je v žajfnici pomočena, po celem životu kertačiti, in vsaki dan dvakrat na čisti zrak izpušati. Zraven tega dobiva sledeče zdravilo tako dolgo, dokler ni popolnoma zdrav:

Vzemi 8 lotov testa, ga v kislem mleku raztopi in ga daj trikrat čez dan med kermo. Tudi se mora štupa hrastove skorje napiliti ali naribati, ena libra te štupe v dveh bokalih vode kuhati in pol maselca te kuhovine vsaki kermi pridjati. Ravno ti kermi se sme tudi 1 lot brinjevih jagod primešati. Ako leto bolezin zanemariš, se lahko ritnikovi čerm pridruži, od kterega hočem v sledečem poglavju govoriti.

XII. Poglavje.
Ritnikovi čerm.

Leta bolezin rada pride po gnjilobi šetin. Zadnji konec prasiča postane hromast, in on zadnji nogi za seboj vleče. Pri naj hujšem ritnikovem čermu se tudi mehurji na jeziku zapazijo, pri kterem primerleju je težko bolezin ozdraviti. Prasič malo ali clo nič ne jé.

Kakor hitro prasič na zadnjem koncu hromast postane, se mu mora sledečega zdravila dajati.

Vzemi 2 kvintelca kafre,
6 kvintelcev salmiaka,
6 kvintelcev solitarja,
6 kvintelcev brinjevih jagod,
vse v štupo zdrobi, dobro zmešaj in v 12 enakih delov razdeli.

Tak del dobiva prasič trikrat na dan, zjutraj, opoldne in zvečer, in sicer na vodi. Zraven tega se mu na ledju vsaki dan enkrat sledeče mazilo vriba:

2 kvintelca štupe španskih muh in 4 loti sala se dobro zmešajo.

Ako je mertudenje zadnjega konca odpravljeno, se mora zdravilo, ktero sim v poprejšnem poglavju zoper gnjilobo šetin nasvetoval, tako dolgo rabiti, dokler ni prasič popolnoma zdrav.

XIII. Poglavje.
Vrančnica.

Akoravno se bolezin vrančnica imenuje, vendar ni sama vranca, ampak tudi jetra so bolne. Obstoji pa v nekem zabasanju malih posodic teh delov, po kterem vranca in jetra otečejo in se vterdijo.

Pri ti bolezni se prasiči, kakor ovce pri vertoglavnici, v krogu sučejo; njih sapa je kratka in suh kašelj jih terpinči.

Vrančnica se na sledečo vižo ozdravlja: Narprej se bolnemu prasiču puša; potem se prasič, ako poleti zboli, zjutrej in zvečer s travo kermi in s koreninami mliča.

Leta kerma se drobno zreže, kislemu mleku prideva, in vsaki kermi se primeša en del sledečega zdravila:

Vzemi 3 lote amoniakovega gumeta,
3 lote salmiaka,
6 lotov beneške žajfe,
dobro jih zmešaj in v 12 enakih delov razdeli.

Pozimi rabi zeliše in korenine suhe lesandre, kterih vzameš 6 periš in jih v bokalu vode četertinko ure dolgo kuhaš. Potem odcediš kuhovino in je vsakikrat pol maselca zgorej nasvetovanemu zdravilu primešaš.

Leto zmes pridevaš zjutrej in zvečer prasičovi kermi tako dolgo, dokler ni popolnoma zdrav.

XIV. Poglavje.
Kozé.

Kozé naznanuje vročina: Prasič postane klaveren, pogostoma kruli, potem se prikažejo rudeči mozoljci po glavi, po notranjih stegnih, po trebuhu in po celem životu. Leti večji prihajajo in se šesti dan gnojiti začno. Deseti dan so že bele kraste, ki dvanajsti dan odpadati začnejo. Oči posebno rade obsedejo in zalepijo. Lete je treba z mlačnim mlekom večkrat omakovati in zmivati, da prasič ne pride ob oči.

Ako je prasič kozé dobil, se mora od zdravih odločiti, sicer bojo vsi po kozéh zboleli. Bolnega je treba prehlajenja varovati, ga vendar ne prevroče imeti. Vsaki dan naj dobiva suhe stelje in kislega mleka za pičo. Mleku se primeša sledečega zdravila 1 lot:

Vzemi 4 lote žvepla in 8 lotov brinjevih jagod. Dobro jih stolci in zmešaj.

Kedar o gnojenju koz prasiča driska napade, stolci želoda v [moko] in dajaj dve žlici te moke prasiču dvakrat na dan. Ako prasič zlo hujšati začne, skerbi za snažnost in dober zrak; ženi ga vsaki dan nekoliko na čisti zrak, da ga poživi, in dajaj mu vsaki dan 1 lot brinjevih jagod in 1 lot štupe hrastove skorje skupej.

XV. Poglavje.
Bolne oči.

Prasci in mladi prasiči nar večkrat na očeh bolehajo. Nek bel in vlečljiv gnoj jim iz oči teče, ki trepavnice zamaže in zalepi. Da jih zopet odpreš, se morajo z mlačno vodo ali z mlačnim mlekom omakovati in zmivati.

V ta namen služi morska goba, ali mehka platnena cunja, ki se v mlačno tekočino pomoči, na oči položi, ali rahlo čez oči dergne. Tako osnažene oči se mažejo enkrat na dan z mažo svinčene beline, kteri je nekaj kafre primešane, in ktera se v apoteki dobi. Za en lešnik maže je na enkrat dovolj.

XVI. Poglavje.
Bljuvanje ali kozlanje.

Bljuvanje napada prasiče, ki so požrešni, in brez razločka vse pohlastajo, kar dobe; torej si včasi reči v želodec nabašejo, ktere ga tako dolgo dražijo, da se prekucne in vse iz sebe spravi.

Pri bljuvanju je narprej treba paziti, da prasič zopet ne požre, kar je izbljuval. Iz tega bi novo bljuvanje prišlo, ktero je navadno hujše kot pervo. Pogosto bljuvanje pa

želodec tako oslabi, da nobene piče ne more več hraniti in prekuhati.

Bljuvanje včasi samo od sebe neha, kedar je prasič nezdrave reči iz sebe zmetal. Ako pa bljuvanje noče nehati, vzemi rumenjaka od dveh jajc, in ga raztopi v vodi in prasiču daj. Vsake dve uri ponavljaj to zdravilo, dokler bljuvanje ne neha. Ako bo pa prasič kermo zopet izbljuval, mu dajaj vsaki dan trikrat 1 lot terjaka, da bo piča v njem ostala.

XVII. Poglavje.
Trebušna vodenica.

Leta bolezin, ki iz deževnega vremena izvira, včasi celo čedo napade. Iz sledečih znamenj jo spoznaš: Prasič postane kumeren, klaveren in opešuje; njegov vamp je nenavadno velik. Kdor more, naj prasiče o takem vremenu v svinjaku ima; kdor tega ne more, naj jih vsaki dan enkrat kermi in naj leti kermi za vsakega prasiča primeša:

8 lotov kolmežovih korenin, in 8 lotov encianovih korenin, ktere je treba v štupo zmljeti.

Ako se pa imenovane znamnja vodenice že zapazijo, se mora 8 dni zaporedoma zjutraj in zvečer kerma dajati, in leti kermi za vsakega prasiča 1 lot sledeče štupe primešati:

Vzemi 16 lotov encianovih korenin,
16 lotov kolmežovih korenin,
16 lotov brinjevih jagod,
vse v štupo stolci in zmešaj.

Čez 8 dni se bolnim prasičam sledeče zdravilo daje:

Vzemi 16 lotov burgundske smole, ktero v 1 libri lanenega olja raztopiš,
8 lotov solitarja,
2 lota žveplenega balzama,
dobro vse skupej zmešaj, in ti zmesi prideni toliko stolčenega peteršiljovega semena, kolikor je treba, da močic dobiš.

Tega močica maži vsaki dan enkrat na jezik velikemu prasiču za en oreh, manjšemu za polovico oreha. Tako ravnaš

4 dni zaporedoma. Potem daješ 8 dni zaporedoma od perve štupe, in tako naprej premenuješ močic s štupo, dokler vodenični prasič ni zdrav. Da je prasič zopet zdrav, vidiš na tem, če mu vamp vpade, prasič vesel postane in se rediti začne.

XVIII. Poglavje.
Bolezin parkljev.

Pri prasičih se morajo bolezni parkljev ravno tako ozdravljati, kakor sim učil pri ovcah v VI. poglavju osmega razdelka.

XIX. Poglavje.
Spahnenje člena na nogi.

Kedar si prasič na sprednji nogi člen spalnic in vezke raztegne, da potem šanta, se mu mora v člen dvakrat na dan sledečega mazila vribati:

Nasterži 4 lote žajfe in jo v žganju dobro ribaj, da mažo dobiš. Leto mazilo je boljše ako mu 1 kvintelc kafrove štupe prideneš.

Leto mazilo rabi tako dolgo dokler ni noga popolnoma zdrava.

XX. Poglavje.
Rane.

Psi ali merjasci, kterim se kali niso polomili, prasiče večkrat ranijo. Da se rane zopet zacelijo, jih je treba vsaki dan enkrat s terpentinovim oljem mazati.

Leto olje tudi muhe odganja, da ne tišijo v rane, in da jajčikov ne vležejo. Ako pa ran nisi zapazil koj od začetka, in muhe so jajčika v nje že vlegle, moraš rane dobro snažiti, in jajčika ali zapljivke, iztrebiti, in potem s terpentinovim oljem mazati.

XXI. Poglavje.
Bule ali vgnjide.

Kakor hitro se na prasiču bula zapazi, jo je treba ogledati, ali je mehka ali terda. Če je mehka in misliš, da je gnoj v nji, jo moraš koj prerezati, da gnoj izteče. Pri prasičih ne smeš nikdar čakati, da bi gnoj kožo prejedel, in si sam pravo pot odperl. Zakaj prasičja koža je debela, in gnoj je ne more lahko prejesti. Torej se pod kožo bolj in bolj razširja in vred raste no to vižo.

Odperte vgnjide se morajo vsaki dan snažiti, in gnoj, ki iz rane teče, se mora obrisati. Osnažena rana se potem s terpentinovim oljem maže, dokler se ni zacelila.

Terde bule, ki se po vdarku ali bitku napravijo, maži vsaki dan enkrat z mažo, ktero sim zoper spahnenje člena nasvetoval v XIX. poglavju. Potem se bojo bule ali razdelile in zgubile, ali pa bojo mehke postale in se ognojile. V slednjem primerleju ravnaj, kakor sim zgorej povedal.

XXII. Poglavje.
Pereči ogenj, ali vrančni prisad.

Nobena druga bolezin pri prasičih ni bolj [nevarna] in strašna, kakor pereči ogenj. Zakaj leta je grozno nalezljiva, se med prasiči hitro razširja, in v kratkem času polovico čede pokonča. Pravi vzrok vrančnega prisada zvediti je po mojeh skušnjah težko ali clo nemogoče. Huda [in] dolga vročina, o kteri nimajo prasiči dovolj čiste vode; mlake po močirjih, v kterih se valjajo; hudi mraz in soparčni svinjaki, zavžitek nezdravih zeliš itd. navadno naključijo pereči ogenj. Jez sim enkrat zapazil, da je pastirski pes prasiča za ušesom vgriznil in hudo ranil. Rana se je tako vnela, da se je vnetje po celem vratu prasiča razširilo. Leta prasič je v svinjaku pri zdravih prasičih ostal, in tukaj poginil. Bolezin tega prasiča, ki je iz pasjega ogrizka izvirala, so pa tudi ne vgriznjeni prasiči nalezli.

Pereči ogenj je zlo nalezljiva vročnica, pri kteri se vnetje navadno po vratu, včasi pa tudi po zadnjem koncu prasičovega života razširja.

Znamnja, po kterih se pereči ogenj spozna, so sledeče: Kedar se vnetje na vratu prične, vrat naglo in hudo oteče, posebno krog sapnikove verhine. Prasič zavžite piče ne more več požirati. Zavolj te otekline in zavolj vročnice prasič noče jesti. Prasičovi glas je hripav, in skoz požirak komej pijačo spravlja. Ako vnetje hujše prihaja, se zapazijo po vratu bledorudeče lise, ktere se čez dalje bolj razširjajo in temne postajajo. Kmalo potem prasič za kužnim čermom pogine.

Pri prasičih, pri kterih pereči ogenj zadnje dele hujše napade, je oteklina na vratu manjša; rudeče lise se narprej na ledju in nad repom zapazijo, ki se čez trebuh razširjajo, černorudeče postanejo, in prasiča po čermu vmorijo. Nekteri prasiči po ti bolezni prej, nekteri pozneje poginejo; malokteri četerti dan preživijo. Dostikrat sim se trudil prasiče lete bolezni ozdravljati, vender se ne morem hvaliti, da bi bil kterega ozdravil. Le zavarovavne zdravila so mi po volji izdale, s ktermi sim veliko prasičev smerti rešil.

Kakor hitro se leta nevarna in nalezljiva bolezin prikaže, se morajo bolni prasiči od zdravih ločiti. Potem se vsakemu prasiču dvakrat na dan, zjutrej in zvečer sledečega zdravila med pičo daje: Enoletnim in dveletnim prasičom pol lota solitarja in en lot glauberjove soli; polletnim prasičom polovica, in prascam tretjina tega zdravila. Piča je pijača z otrobi ali z drobom zmešana. Kislega mleka je hasnjivo primešati leti piči, kdor ga ima. Prepričal sim se, da od 200 prasičev, kterih je poprej 6 ali 8 na dan poginilo, po rabi tega zdravila nobeden ni več poginil. Torej leto zdravilo zoper nalezljivost perečega ognja vsakemu priporočam.

Dostavek.

Temu pridenem iz Novic, leto 1843, stran 10 sledeče.

Pri prasičih, ki imajo že gotovo vrančni prisad, je poglavitna pomoč:

---

[169]

1. [Pušanje] . Da bi se prasičam nekoliko kervi vzelo, se morajo v ušesa vrezati, ali pa košček repa se jim odreže, in ti deli (namreč ušesa in rep) se morajo s šibico tepsti, da jim dolgo kri teče.

2. Polivanje živine po celem životu z merzlo čisto vodo, da se začne od mraza tresti; potem se mora pa s slamo otreti ali do suhega obrisati. To se mora vsake 2 uri zgoditi in tudi še ponoči, dokler se živina bolj vesela ne pokaže.

3. Tretja pomoč so vse kisle reči, ki se morajo živini dajati. Za to je dobra voda od kvasu, jesih z vodo, zelnica, zmečkano kislo sadje, nezrelo sadje; še bolje je pa hudičovo olje, kterega se nektere kapljice med veliko vode vlije. Če bi živina rada pila, se hudičovega olja med vodo dene toliko, da se voda malo okisa, kar se spozna, ako so voda pokusi. Še bolje je se hudičovega olja za pijačo poslužiti, ktera se iz poliča vode in iz 1 kvintelca hudičovega olja naredi. Tri ali štirikrat na dan se mora v živino vliti. Taka voda se mora v steklu (glažu) imeti. Mnogokrat se je arcnija, ki se klorkalk imenuje, za prav dobro spoznala. Pol lota klorkalka se v maselcu vode raztopi, in [štirikrat] na dan, vselej za eno žlico, bolnemu prasiču daje.

4. Čveterta pomoč je teloh skozi vratnik potegnjen, ki slabo kri iz notrajnih delov živine bolj proti koži potegne.

5. Med drugimi notrajnimi pomočki se je solitar s kafro zmešan nar bolj izkazal. Vzemi 1 lot solitarja v štupo stolčenega, četertinko kvintelca kafre z nekoliko moke in vode, in daj to na enkrat bolnemu prasiču. Tako ravnaš tri ali štirikrat na dan. Namest solitarja je v sili tudi strelni pulfer dober, vendar se ga mora še enkrat toliko vzeti, kakor solitarja.

6. Prav dobro se je tudi pri ti bolezni skazalo zdravilo, s kterim se prasiči prisilijo, da kašljajo. Ta lek obstoji iz treh granov bljuvne soli, ki se v 4 lotih vode raztopijo. Leto zdravilo se živinčetu na enkrat počasi v gobec vlije. (Leto 1844, stran 147).

Kako se imajo ljudje s previdnostjo pri vrančnem prisadu ravnati.

---

[170]

Kdor si bodi, ki se z bolno živino peča, ali z mertvo opraviti ima, naj gleda dobro, in se varje obrozdati z nje prisadnim gnojem, s sokrovico ali kervjo. Ga je kaj zadelo, naj si berž vmije lice, roke in kamor ga je kaj zadelo; če ne, se naredi huda černa pika. Sosebno in ojstro mu prepovemo segati v gobec ali v čreva živine, da jo trebi, z golo roko, ali pa dobro naj si jo z mastjo namaže; prepovemo hoditi do živine ali bolne ali mertve, vsim ljudem, ki so ali po licu ali po rokah ranjeni, oderti ali drugač poškodovani. Krepáno živino naj le hitro odpeljejo in zakopljejo. Nar bolj pa naj [čuvajo] vsi soseskarji, da nobeni take bolne živine ne kolje ne skrivaj ne očitno, da mesa ne prodaja, ne vživa, ne drugam odnaša.

XXIII Poglavje.
Kerč in mertudnost.

Leto bolezin Rohlves mende Verfangen imenuje, in jez sim jo v VIII. poglavju pod imenom hrom popisal; vendar si mi važno zdi, tukaj dostaviti, kar Novice leto 1850, stran 56 pravijo.

Prasiči so zlo kerču, božjasti in mertudnosti podverženi, ki jih nanagloma prime. Velikrat je že naglo pomagalo, če se je tak mertuden prasič k vodnjaku ali kakemu studencu peljal, kake pol ure neprenehoma z merzlo vodo polival, potem v hlevu s slamo dobro in do suhega po celem truplu dergnil, in poslednje s slamo dobro odel. To ravnanje naj se večkrat ponovi, če je treba, in marsikteri prasič se bo ozdravil.

I. Poglavje.
Bolezin na nogah.

Kozam, ki se v hlevu kermijo, zrasejo tako dolgi parklji, da težko hodijo. Torej je treba večkrat parklje povezovati, in jih tako prikrajšati, da imajo naravno dolgost, sicer bi se vlomili, in koza bi šantala. Ako si koza kako špičasto ali ojstro reč v nogo zasadi, postavim kak žebelj, tern ali kako stekleno črepino in potem šantati začne: se mora ta reč iz noge potegniti, in rana z ojstrim nožom razširiti, da se ne začne noga pod parkljem gnojiti. V rano se potem neke kapljice

Žganja kanejo, rana se s suho kodeljo pokrije in obveže. Ako se je pa pod parkljem že gnoj nabral, je treba parklja toliko, kolikor ga gnoj zadene odrezati, in potem rano na imenovano vižo ozdravljati.

Kedar koze v mokrem hlevu stojijo, lahko dobijo tako imenovani parkljinovec, pri kterem parklji odpadejo. Koze močno šantajo, in parklji se jim, kjer se dlake dotikajo, odlušijo. Za odlušenimi parklji se gnoj nabira. To bolezin [odpraviti] je treba parkelj, kolikor je odlušenega, odrezati, da se gnoj za parkljem ne more nabirati in dalje razjedovati. Rana se s sledečim zdravilom celi:

Vzemi 1 lot cinkovega vitriola,
pol libre vode,
in ju skupej zmešaj.

V to vodo se kodelja pomakova, na rano poklada in dobro poveže. Parkljinovec tudi iz drugih vzrokov pride, postavim od kake notrajne bolezni ali od močirnatega pašnika. Vendar naj pride od kodar hoče, ozdravljanje parkljinovca ostane enako. Kedar parkljinovec iz notrajne bolezni izvira, je noga nad parkljem vroča in otekla. Ako se kaj takega zapazi, se mora noga dvakrat ali trikrat na dan v merzlo vodo postavljati.

Po tem ravnanju se vročina in bolečine manjšajo, in včasi bolezin ozdravi. Kedar parkljinovec iz zunajnih vzrokov izvira, in se je kos parklja zavolj gnoja že odlušil, in je zraven tega noga vroča in otekla: se mora vsaki dan dvakrat, vselej pol ure dolgo, v merzlo vodo postavljati; vendar se mora poprej obveza odvezati.

Sploh je paziti, da se kozji hlev po potrebi izkiduje in da vedno suh ostane.

II. Poglavje.
Garje ali grint.

Vzroki te bolezni so: Nesnažnost, slaba in spridena kerma lakota. Garje se pa tudi nalezejo.

Garje se naznanjajo na koži po mozoljih, ki se predrejo in neke kraste napravijo. Včasi se garje najdejo po celem

životu; včasi se le suh grint prikaže, po kterem dlaka izpada. Slednje garje se imenujejo suhe, perve mokre.

Kedar kaka koza garje dobi, se mora od drugih ločiti, in na kak pripraven kraj postaviti. Potem je treba vzrokam nasledovati, iz kterih bolezin izvira, da se odpravijo; sicer bodo zdravila malo ali clo nič izdale. Zdaj se kozi sledeči lek v notrajno zdravilo daje:

Vzemi 2 lota žvepla,
3 lote brinjevih jagod,
3 lote encianovih korenin,
vse v štupo stolci in z medom v močic zmešaj.

Kakor za pol lota tega močica se bolni kozi dvakrat na dan na jezik namazuje. Kozlič le polovico tega dobiva.

Pri rabi tega močica se mora kozi redivna kerma pokladati, sicer se garje ne bojo boljšale. Takšna kerma so: zdrobljeni krompir s tropinami, ali korenje z drobom ali z jačmenovo moko, – pšenični in roženi otrobi niso tako tečni –; včasi se tudi ena pest ovsa kozi lahko da.

Kdor droba, moke ali otrobov piči primešuje, mora dobro paziti, da nobena suha kepa v piči ne ostane; zakaj suhe kepe živinče zabasujejo, in ga včasi clo umorijo.

Potem, ko je koza pet ali šest dni močica dobivala, se garjeve mesta s sledečim mazilom mažejo:

Vzemi 6 lotov goveje masti,
3 lote terpentinovega olja.

Goveja mast se mora raztopiti, in kodar že hladna postane, se ji terpentinovega olja prilije. Leto mazilo je vendar pozimi preterdo, torej se o tem času namesto loja vzame svinska mast ali salo. Čez tri ali štir dni je treba mazilo z gorko žajfnico odmiti.

Ako garje niso prešle, se morajo garjeve mesta zopet z mazilom ribati in kmalo bodo zdrave. Redivna piča se mora kozi tako dolgo pokladati, dokler ni popolnoma zdrava, in dokler ni zopet terdna postala.

III. Poglavje.
Zguba dlake.

Koze iz mnogih vzrokov dlako zgubljajo, kakor zavolj nesnažnosti, zavolj slabe in spridene kerme, zavolj nizkih, mokrih in soparčnih hlevov. Kedar koze koža serbi in se one po stenah rade dergnejo in dlaka jim izpada: jim dajaj soli lizati in jih vsaki dan enkrat z vodo dobro omij. Potem se bo serbečica zgubila in dlaka ne bo več izpadala. Kedar pa veliki kožni kosi goli postanejo, brez da bi se živinče dergnilo, se mu mora sledečega zdravila dajati:

Vzemi 1 lot voženka,
4 lote glauberjove soli,
3 lote koprovega semena,
3 lote brinjevih jagod,
vse dobro stolci, zmešaj, in z medom v močic vgneti.

Vsaki dan trikrat, zjutrej, opoldne in zvečer namaži pol lota tega močica na jezik bolni kozi, in vsaki dan enkrat omij njeni jezik z vodo. Gole mesta se vsaki dan enkrat z lanenim oljem mažejo in kmalo bo dlaka zopet zrastla.

IV. Poglavje.
Očesne bolezni.

Lete izvirajo iz zunajnih in znotrajnih vzrokov. Zunajni vzroki so: Silovitne poškodovanja očes. K znotrajnim vzrokom se štejejo: Slaba in spridena kerma, ali preveč zernja v kermi, nezdravi in soparčni hlevi.

Kedar je oko zateklo, vedno zaperto, in se solze iz njega cedijo, in vendar silovito poškodovanje očesa ni znano: izvira vnetje iz znotrajnih vzrokov. V tem primerleju se mora narprej za vzrok vnetja zvediti, da se odpravi; sicer bi ozdravljanje nič ne izdalo. Potem dobiva koza vsaki dan dvakrat, zjutrej in zvečer, vsakikrat 3 lote glauberjove soli na vodi, da dobro skoz njo gre. Na oko se namaže mazilo svinčene beline, zmešano s kafro; ali pa oko večkrat na

dan z merzlo vodo zmiva in hladi. Ako vnetje ne odjenja, se kozi čez 8 dni zopet daje glauberjovi soli, ki jo vnovič očisti.

Kedar je bilo oko silovito poškodovano, ni treba notrajnega zdravila rabiti, ampak vneto oko se z imenovanim mazilom namaže, in pogosto z merzlo vodo hladi.

V. Poglavje.
Rane.

Pri ranah je posebno na to treba paziti, da se iz njih gnoj lahko in popolnoma odceduje. Torej se morajo tiste, ki se od zgoraj navzdol razširjajo, do dna razparati, ali pa na nar nižejem mestu predreti. Ako se na to vižo gnoj lahko odceduje, je treba rano pogosto snažiti in z merzlo vodo izpirati, in kmalo se bo zacelila. Mazanje z mazili, olji in drugimi rečmi navadno več škodje, kakor pa pomaga. Po leti, kedar koze na pašo hodijo, se mora rana, kedar je že osnažena, vsaki dan enkrat s terpentinovim oljem namazati, da se muhe na njo ne vsedajo, in červov v nji ne zaredijo.

VI. Poglavje.
Zapertje in kolika.

Takšna bolezin izvira pri kozah iz piče, ki v moki, drobu ali otrobih obstoji, in v kteri se znajdejo kepe, ktere niso skoz in skoz premočene.

Znamnja zapertja in kolike so sledeče: Koza noče jesti, njene ušesa so merzle; pogostoma se vleže in kmalo zopet vstane; plašljivo se na trebuh ozira in se začne potiti po vratu, po ledjeh in med zadnjima nogama. Kedar se lete znamnja pri kaki kozi zapazijo, se ji vsake tri ure dva lota glauberjove soli, v vodi raztopljene, daje. Zraven tega znotrajnega zdravila dobi koza dristljo, obstoječo iz gorke vode, v kteri je nekoliko žajfe raztopljene, in iz enega lota lanenega olja. Dristlja se vsake pol ure ponavlja, dokler kolika ne mine.

Kedar kolika od prehlajenja, ali iz drugega vzroka, ki kerč napravlja, pride, se vzame sedem pariš gamilc, ktere se

polijo s poličom vrele vode. Čez nekoliko časa se voda odcedi, in lete poparine se vsake pol ure polovica maselca kozi v gobec vliva. Dobro je tudi v poliču poparine pol lota voženka raztopiti, ker leto zdravilo kerč močno tolaži. Leta poparina se tudi v dristlje lahko rabi, v kteri namen ji je pa treba pol lota lanenega olja primešati.

Koze, ki jih z deteljo kermiš, večkrat po detelji koliko dobijo. Tem je treba imenovane gamilčne poparine, kteri se dva lota glauberjove soli prideneta, vsake dve uri enkrat, in zraven tega znotrajnega zdravila, eno dristljo vsake pol ure dajati.

VII. Poglavje.
Vnetje drobja.

Leto vnetje navadno izvira od prehlajenja. Živenče malo ali clo nič ne je, njegove ušesa so zdaj vroče zdaj merzle, sapa je nagla, lakotnice zlo bijejo, žilno bitje je naglo in močno, kar se čuti, ako se dlan na leve rebra koj za plečetom položi.

Pri ozdravljanju vnetja je narprej treba vratno žilo narezati in pol libre kervi odcediti; potem se bolni kozi vsake dve uri enkrat en lot sledečega močica na jezik namaže:

Vzemi 2 lota solitarja,
6 lotov glauberjove soli,
4 lote bljuvne soli,
jih v štupo zdrobi in z medom v močic zmešaj.

Zraven tega močica dobiva koza vsaki dan tri dristlje, ki se takole napravljajo: Popari dve pesti gamilc s tremi maselci vrele vode; čez nekoliko časa poparino odcedi in ji prideni dva lota solitarja. Za eno dristljo odvzemi pol maselca te poparine in ji prideni en lot lanenega olja. Dristlje se dajejo tako dolgo, dokler vnetje terpi.

Kedar je vnetje v persih, se živinče nikoli ne vleže; kedar je pa v trebuhu se saj včasi vleže.

VIII. Poglavje.
Vodenica.

Vodenica pride od močirnatih pašnikov, včasi od drobjeve slabosti, s ktero so večkrat žlezne vterdine združene.

Znamnja vodenice so: Medel život in nenavadno velik vamp. Vodenico tudi naznanujejo razne otekline po životu. Sledeče zdravilo se priporoča:

Vzemi 3 lote encianovih korenin,
3 lote brinjevih jagod,
3 lote koprovega semena,
vse v štupo stolci in dobro zribaj, potem z medom v močic zmešaj. Močicu se mora pol lota beneškega terpentina primešati.

Dvakrat na dan mažeš tega močica kozi na jezik, in sicer vsakikrat en lot.

IX. Poglavje.
Kervava scavnica.

Leti bolezni so tudi koze podveržene, in izvira od sena, ktero je na kislih močirnatih travnikih rastlo, in od trave na takšnih pašnikih. Kedar se kervava scavnica zapazi, se mora kozi pol libre kervi iz vratne žile izpustiti, in ji vsaki dan dvakrat po kvintelcu solitarja na vodi dajati. Potem bo bolezin kmalo minula.

X. Poglavje.
Omotica.

Omotica pride od polnokervnosti, od kervnega navala proti glavi, od sončnih žarkov, ki glavo zadevajo, ako živina o hudi vročini nobene sence nima. Pri kozlih se bolj pogosto zapazuje, kakor pri kozah; zakaj kozli po plemenu bolj hrepenijo, kakor druge živali, in ako ne pridejo do koze, jim kri v glavo tiši in omotico napravlja.

Znamnja omotice so sledeče: Ušesa in rogovi so bolj gorki, kakor navadno; oči se svetijo in v solzah plavajo;

glava je pobešena in živinče noče ne jesti ne piti; ono brez zavednosti semtertje tava in omahuje. Pri teh znamnjeh se mora živinčetu pol libre kervi iz vratne žile odcediti, in mu vsake dve uri pol lota solitarja na vodi dajati. Krog glave se mu morajo platnene cunje oviti in vedno z merzlo vodo polivali. Verh tega se mu mora vsako uro ena dristlja dajati, kakoršno sim v VII. poglavju tega razdelka zoper vnetje drobja nesvetoval.

XI. Poglavje.
Kašelj.

Leta navadno izvira iz kake pljučne bolezni: Kedar so zračni mehurčki zaslinjeni; kedar se ojstra tekočina iz njih izceja in jih draži; kedar po prehlajenju izmetki zastajajo; kedar se vterdine v pljučah napravijo ali vredi izcimijo. Takšna kakovost in bolezin pljuč se navadno še le po smerti žinčeta, in sicer pri raztelesovanju prav spozna.

Ako so vredi in vterdine v pljučah, se živinčetu ne more pomagati. Sicer mu je sledeče zdravilo hasnjivo:

Vzemi 3 lote kozlekovih korenin,
3 lote arnike,
1 lot antimonovih jeter,
4 lote naribanega hrena.

Kozlekove korenine in arnika se v štupo zmeljejo, in z ostalimi leki dobro zmešajo. Temu se pridene [bezgovega] soka ali medu toliko, da se močic napravi.

Tega močica, dobiva koza dvakrat na dan na jezik, in sicer vsakikrat en lot.

XII. Poglavje.
Sušica.

Vzrok te bolezni je navadno slabo prebavljanje, ali zastaje in vterdine v izcedivnih žlezah drobja.

Bolno živinče noče rado jesti, in tudi pri nar bolj redivni piči vedno hujša in hira. Sledeče zdravilo v ti bolezni nar bolj pomaga:

Vzemi 4 lote angeliknih korenin,
4 lote kozlekovih korenin,
v štupo jih stolci in z medom v močic zmešaj.

Tega močica dajaj za en lot bolni kozi dvakrat na dan.

I. Poglavje.
Gobčne bolezni.

Mladi in stari pri dobivajo včasi majhene vrede na nebu, jeziku in dlesni, ki stare pri jedi in mlade pri sesanju overajo. Leta bolezin je gobicam pri otrokih podobna, in se tudi lahko pasje gobice imenuje. Kedar stari psi nočejo jesti, ali mladi nočejo sesati, se jim mora gobec odpreti in preiskati, ali morebiti imajo gobice. Ako se lete zapazijo, jih je treba takole ozdravljati:

Vzemi pol žlice medu, ga raztopi v štirih žlicah hudega jesiha, in pomakovaj mehko cunjo, ki je na palici privezana v ta jesih, in zmivaj z njo gobice trikrat na dan tako dolgo dokler ne zginejo, in dokler pes noče jesti ali sesati.

II. Poglavje.
Očesne bolezni.

Lete izvirajo iz znotrajnih in zunajnih vzrokov. Znotrajni vzroki so: Razgretje in neka sočnost trupla; zunajni vzroki so silovitno poškodovanje očesa.

Kedar jo oko zateklo, pogostne solze izceja, je vedno zatisnjeno, in silovitnega poškodovanja na njem ni zapaziti: je vnetje prišlo iz znotrajnih vzrokov. Očesno [vnetje] pri psu, ki težavne dela pogosto opravlja, pride od truda, in v tem primerleju se daje srednje velikemu psu dvakrat na dan, vsakikrat pol lota glauberjove soli na vodi, da ga malo odpre in izčisti; velikemu psu se daje en lot. Vneto oko se mora večkrat z merzlo vodo zmivati, dokler vnetje terpi. Ako je po vnetju prezračena očesova koža otemnela, so mora v oko dvakrat na dan štupa belega sladkora (cukra) pihati tako dolgo, dokler se mrena ne zgubi, in oko čisto ne postane. Kedar se očesno vnetje pri psu zapazi, ki redivno pičo dobiva, in ki je od počivanja debel in tolst: se mu mora manj in manj redivne piče dajati, on se mora k gibanju in trudu siliti, in verh tega se mora imenovano zdravilo rabiti. Po takem ravnanju so bo vnetje kmalo zgubilo. Ako se ozdravljanje vnetja natori pripusti, pes lahko mreno dobi.

Kedar je vnetje po vgrizu drugega psa, ali po kakem drugačnem poškodovanju prišlo, je treba oko večkrat z merzlo vodo zalivati, in kmalo bo zdravo. Ako je pa prezračna koža poškodovana, se mora sladkorna štupa v oko pihati, in temnota se bo kmalo zgubila. Če pa sladkor ne pomaga, je treba sledeče zdravilo rabiti:

Vzemi 1 kvintelc lipanove masti,
1 kvintelc šukove masti,
dobro ju zmešaj in s to mažo maži dvakrat na dan, zjutraj in zvečer bolno oko, pri kterem mazanju se lahko kurjega peresa poslužiš.

Ako je po vgrizu kos [trepavnic] tako poškodovan, da se ne more več zaceliti, ga s škarji odstriži.

Nekteri psi dobijo kermežljive oči, in neka ojstra tekočina se jim iz oči izceja, ktera spodnje trepavnice razje. Kermežljivemu psu je treba glauberjove soli dati, da ga izčisti; potem se mu maža iz svinčene beline in kafre vsaki dan na zgornjo trepavnico namaže, in to mazanje tako dolgo ponavlja, dokler oči niso zdrave.

Stari psi dobivajo na enem ali na obedveh očesih mreno, ktera se pri psih ne ozdravlja.

III. Poglavje.
Ušesne bolezni.

Navadne ušesne bolezni so: Gluhota in bolečine v ušesih. Gluhota dostikrat izvira iz ušesnega masla, ktero se je obilno v ušesu nabralo in vterdilo.

Kedar se zapazi, da pes ne sliši dobro, se nareže in zmečka nekaj čebulja, in se neke kaplice čebuljovega soka v uho kanejo; vendar je poprej treba iz ušesa vso dlako čisto postriči. Čebuljovi sok omehča zasušeno maslo, ktero se s klinčkom, ki je s predilom ovit, zdaj lahko iztrebi. Čebuljovega soka je pa treba vsaki dan v bolno uho kapati, dokler maslo ni omehčano in iztrebljeno. Ako pes od starosti ogluši, se mu ne more več pomagati.

Bolečine v ušesu iz kerča izvirajo, ki znotrajne ušesne dele napade, dolgo in strašno psa terpinči, zatorej pes milo cvili in z zadnjima nogama za ušesi praska.

Sledeče zdravilo pomaga v teh bolečinah:

Za vsako bolno uho vzemi, kakor za en grah, kafre, jo v pavolo zavij, in z nitjo povij. Leta kafra pride noter v bolno uho; zunaj krog bolnega ušesa se vsaki dan dvakrat s kafrovo mažo maže, kakor sim v IV. poglavju drugega razdelka zoper konjsko davico nasvetoval. Kafre v ušesih psi ne terpijo radi, torej jim moraš ušesa kako prevezati, da kafre iz njih ne izpraskajo.

IV. Poglavje.
Davica.

Davica pride rada po razgretju in sledečem prehlajenju. Spozna se po oteklini na vratu ravno tam, kjer je kerhelj. Zavolj otekline pes ne more požirati, torej ne jesti ne piti. Kedar ta bolezin psa napade, se mu mora, po njegovi velikosti, ali četertinka libre ali več kervi iz vratne žile izpustiti; oteklina se mora dvakrat na dan s kafrovo mažo rahlo mazati, in verh te je treba psu sledečega zdravila dajati:

Vzemi dva lota solitarja, ga zribaj v štupo in zmešaj s 6 loti medu. Tega močica eno žličico namaži vsake tri ure enkrat bolnemu psu na jezik, in tako ravnaj tako dolgo, dokler oteklina ne zgine in pes jesti ne začne. Kedar zopet požirati začne, mu napravi sok iz moke vkuhane ali v mleku, ali v mesni juhi. Pozneje dobiva pes bolj gosto in debelo pičo, kakoršne je bil pred boleznjo navajen.

V. Poglavje.
Košica v goltancu.

Kedar kaka košica psu v goltancu obtiči in ne gre, ne naprej ne nazaj, je treba gladko palčico iz ribje kite vzeti, jo z oljem dobro namazati, ji na enem koncu napraviti glavico iz pečatnega voska, in leto glavico tudi z oljem namazati. Potem se psova glava na kviško derži tako, da gre palčica na ravnost skoz gobec v goltanec, in košica se naprej potisne.

VI. Poglavje.
Garje ali grint.

Nekdaj so čvetere garje pri psih imenovali.

a) Rudeče garje, ki pse pozimi navadno napadajo, kedar po snegu in snežji vodi brodijo. Noge psam oteko, postanejo rudeče in garjove.

b) Velike garje, ki pokrivajo kože kos kakor za en dlan.

c) Navadne garje, ki se narprej na plečih, po herbtu in na križu prikazujejo.

d) Černe garje, od kterih dlaka na mestih, kjer sedijo, izpada.

Sedaj razločujemo dvoje garje, namreč suhe in mastne, kterih imen se tudi jez hočem deržati.

Vzroki, iz kterih suhe in mastne garje izvirajo, so: Močirnato nesnažno ležiše, nesnažna piča, slaba spridena voda za pijačo, prebivanje pod milim nebom pri deževnem vremenu in naglo prehlajenje. Vsi ti vzroki napravljajo popačeno kri, ki v končnih žilicah zastaja, in na koži garje napravi.

Suhe garje hranijo neko ojstro, rudečkasto tekočino, ki se navadno na herbtu v mehurčkih zapazuje, kteri mehurčki serbijo in sklijo.

Mastne garje se tudi narprej na herbtu meti pleči in križom prikažejo, dlako spodjedo, in so večji špehasti mehurčki. Obedve sorte garij se s sledečim zdravilom ozdravljajo:

Vzemi 6 lotov sala,
3 lote terpentinovega olja,
in ju zmešaj v mazilo.

Pri suhih garjeh se mora dlaka, pod ktero garje tičijo, ostriči, potem se mora mazilo v garje tri dni zaporedoma vribati, mazilo na garjeh 4 ali clo 6 dni pustiti, in potlej z gorko vodo in žajfo omiti. Ako po tem ravnanju garje niso zginile, ga je treba še enkrat ponoviti. Na ravno to vižo se tudi mastne ozdravljajo. Lete so sicer bolj terdovratne, vendar se s tem mazilom odpravijo. Drugi zdravniki mnogosortne zdravila zoper garje rabijo; jez se vselej tega mazila poslužim, ker garje gotovo ozdravi, in se brez velikih stroškov lahko napravi. Torej drugosortnih zdravil ne bom imenoval. Prav hasnjivo je pa zunajnemu mazilu kako znotrajno zdravilo pridružiti, ktero kri čisti.

Sledeče znotrajno zdravilo se priporoča:

Vzemi 12 grahov rudečega žvepla,
1 lot vinskega kamna,
2 lota kozlekovih korenin,

2 lota kopra,
2 lota arniknih korenin,
vse v štupo stolci in z medom v močic zmešaj.

Tega močica dobiva pes dvakrat na dan na jezik: Velik pes pol lota, majhen pes četertinko lota ali en kvintelc. Omivanje psa z merzlo vodo je tudi koristno.

Garjovi psi se morajo od zdravih naglo ločiti, ker so garje nalezljive.

VII. Poglavje.
Kožni izpustki.

Ojstra kri, razgretje in prehlajenje napravijo psom razne kožne izpustke, ki se pa večdel ozdravijo, ako psa pridno koplješ ali z merzlo vodo zmivaš. Kedar pa izpustik po kopanju ali vmivanju noče zginiti, raztopi 1 lot žveplovih jeter v bokalu vode, in omivaj psa z leto vodo, dokler se izpustik popolnoma ne zgubi.

VIII. Poglavje.
Bradovice.

Bradovice so neki izrastki na živalski koži, in mislil bi si, da jih izobrazivna kožna moč požene, kedar se v svojem djanju popači in zmoti. Bradovice so dvoje, suhe in mokre; suhe večdel majhne ostanejo, mokre pa vedno rastejo.

Odpravljajo se suhe bradovice, ako se jim recelj s terdno nitjo dobro preveže, da kri ne more v nje. Potem jim redivnega soka pomanjkuje, sušiti se začnejo in sčasoma popolnoma zvenejo [in] odpadejo. Mokre bradovice je treba z nožom iztrebiti, in rano, kedar kri teči neha, z živim apnom poštupati, da se krasta napravi. Sledeči dan se mora krasta odlupiti in na rano zopet živega apna štupati. Tako se ravna kake štiri- ali šestkrat in potem je bradovica v svojih koreninah pokončana. Kedar bradovica na kakem členu ali na kakem žilovitem delu sedi, ne sme globoko porezati; sicer

bi se člen ali žile poškodovale. Torej je treba dalji čas apno rabiti, ki bradovične ostanke razjé.

IX. Poglavje.
Gobasti izrastki.

Gobasti izrastki so neke terde otekline, ki izvirajo iz vgriza, vdarka ali kakega drugega silovitega poškodovanja. Nahajajo se pod kožo, kjer včasi nepremakljivi stojijo, včasi se gibati pustijo. Takšni izrastki, ako so na zgornjem delu noge, zaderžujejo psa v teku. Jih razdeliti je težko; nar gotoviše jih ozdraviš, kedar jih izrežeš.

Izrezati se pa morajo, kakor hitro se zapazijo; sicer vedno večji postajajo. Pri majhnih izrastkih se ena sama počesna zareza napravi, iz ktere se izrastek izluši; pri večjih se mora zareza navskriž narediti, čveteri kosi kože se morajo odlupiti in nazaj položiti. Potem se izrastek izluši. Zgornji kos in postranska kosa kože se zašijejo; spodnji kos se mora prost pustiti, da se gnoj iz rane lahko izceja. Posebnih zdravil pri rani ni treba rabiti; le z merzlo vodo naj se vsaki dan nekekrat zmiva, in gnoj naj se lepo čedi.

X. Poglavje.
Rane.

Rane v mesu, iz kterih se gnoj lahko izceja, si pes sam celi, ako jih le lizati zamore. Druge pomoči nobene ne potrebuje. Ako pa pes veliko rano dobi, postavim kedar ga huskani prasič šavsne, in kožni robi se sami od sebe zediniti ne morejo: je treba rano zašiti, kar se zgodi, kedar se sošitki za en palec saksebe napravijo. Pervi sošitek se napravi na zgornji strani rane, kjer se nasprotni kožni robi z močno šivanko prebedejo, svilnata nit skoz potegne, nategne in zaveže. Potem se nit odstriže, in en palec nižeje se drugi sošitek ravno tako napravi. Na to vižo se cela rana sošije razun nekega prostora na nar spodnji strani, kjer mora luknja ostati, iz ktere se gnoj odceja. Velike rane se močno vnamejo

in zlo oteko. Torej jih je treba pogosto z merzlo vodo omivati, kar je gotovo bolj koristno, kakor jih v okladke iz dišečih zeliš in iz vina zavijati. Pri velikih ranah so dostikrat debele kervne žile raztergane, iz kterih kri močno dere. Da pes preveč kervi ne zgubi, in da ne pogine, se kos purhavke *) na ranjeno žilo pritisne in pod sošitkom vterdi, da ne more izpasti. Kedar se rana gnojiti začne, se morajo neki sošitki nad purhavko izparati, purhavka iztrebiti, in potem koža zopet sošiti. Ako je vnetje in oteklina nehala, in ako se iz rane zdrav gnoj izceja: je ni treba več zmivati, in tudi drugega nič ne rabiti. Zakaj pes, ki jo liže, jo tudi čedi in ozdravlja.

Včasi prasič pasji vamp tako razpara, da čreva iz rane visijo. Ako čreva niso raztergane, se morajo, ako so vmazane, očediti in potlej v vamp nazaj spraviti. Potem se rana sošije in tako dolgo z merzlo vodo zmiva, dokler je vneta in otekla. Kedar pes jesti hoče, se mu daje redek mlečen sok ali pa juha od kuhanih telečjih in ovčjih nog. Goste in terde piče ne sme dobivati, zakaj leta bi mu čreva polnila in vamp napenjala, kar ozdravljanje zavera, in rano lahko razterga.

Kedar prasič psove kite ali člene na nogi razterga, ostane pes, ako ravno se mu rane zacelijo, vendar šantav in ni za nobeno rabo. Takega psa je treba koj končati.

XI. Poglavje.
Otekline.

Psi, ki se vedno trudijo in urijo, malokdaj otekline iz znotrajnih vzrokov dobijo; dostikrat se pa otekline nahajajo pri podpazdničkih. Pri slednjih večdel izvirajo otekline iz preredivne piče in iz počivanja.

Ozdravljajo se takole: Pes se mora pogosto pod milim nebom gibati in truditi, in oteklina z merzlo vodo zmivati. Ako je pes dobro rejen in polnokerven, se mu po njegovi velikosti vsaki dan dvakrat pol lota ali en lot glauberjove soli na vodi daje, da začne skoz njega gnati. Leto ozdravljanje se vsakih osem dni ponavlja, dokler oteklina ne zgine.

Otekline, ktere izvirajo iz silovitega poškodovanja, je treba vsaki dan trikrat z žganjem in žajfo tako dolgo zmivati, dokler ne minejo.

XII Poglavje.
Vgnjide.

Dvoje vgnjide razločujemo pri psih: Navadne in kervne vgnjide.

Navadne se naznanijo po oteklini, ktera je bolj gorka, kakor okrajni deli. Leta oteklina se mora večkrat. na dan z gosjo ali zajčjo mastjo ribati, da se ognoji, kar se po nekem mehkem mestu na oteklini spozna. Na tem mestu se zdaj oteklina prereže in gnoj iz nje iztlači. Ako pes do rane pride in jo lizati zamore, ne potrebuje nobenega drugega zdravila, ako jo pes lizati ne more, je treba gnoj, ki se izceja, z vodo zmivati, da je rana vedno snažna, in kmalo se bo zacelila.

Kervne vgnjide se v koži napravljajo in so z hudimi bolečinami združene. Lete se morajo, kedar so godne, prerezati in gnoj iz njih spraviti. Rana se mora potem z vodo zmivati, da je vedno snažna, in da je gnoj ne zamazuje.

XIII. Poglavje.
Oparjenje.

Pes meso naglo ovoha in ga včasi pri ognju poiše, kjer se v vreli vodi kuha. Pri taki priložnosti pes včasi lonec prekucne in se s kropom opari. Tudi pri drugih priložnostih se psi oparijo. Sledeče zdravila tolažijo vnetje in ob enem tudi bolečine:

Oparjeno mesto se z gorkim kravjekom namaže, neke minute pozneje se pervi kravjek osterže in z drugim namesti. Tako se ravna pol ure dolgo ali pa še dalje, in vnetje z bolečinami vred se večdel zgubi. Potem se oparjeno mesto le vsake dve uri enkrat s kravjekom namazuje in sicer tako dolgo, dokler vnetje ni popolnoma minulo. Še boljše zdravilo pri oparjenju je sledeče: Vzemi enake dele apnene vode in laškega olja, ju v steklu dobro zmešaj, da redko belo mazilo dobiš. Z letim mazilom maži oparjene mesta vsakih pet minut enkrat, in vnetje se bo razdelilo in bolečine bojo nehale.

Opekline močno hladiš in bolečine tolažiš, ako platneno cunjo v merzli vodi pomočiš, z žajfo dobre namažeš in na opeklino položiš. Kedar se cunja nekoliko ogreje, jo namestuj z drugo na enako vižo namočeno in ožajfano.

XIV. Poglavje.
Rak.

Psi dobijo včasi vgnjide na ušesih, ki se vedno razširjajo in raku enake postanejo. Kedar se kaj takega zapazi, je treba vgnjide popolnoma z nožom izrezati in rano z razbeljenim železom žgati. Po tem ravnanju se bo rana kmalo zacelila.

Kdor rane noče žgati, jo mora, kedar kri teči neha, izmiti in jo vsaki dan poštupati z ogljovim prahom, ki se napravi, ako se podplati sožgejo in v štupo stolčejo.

XV. Poglavje.
Spahnenje člena in hromota.

Ako se na sprednji ali na zadnji nogi zvezki členov raztegnejo, začne pes šantati. V tem primerleju se mora noga, na kteri šanta, dobro pregledati, da se najde pravi vzrok. Raztegnenja zvezkov sicer nobena oteklina ne naznanuje, vendar se na zvitem členu večja gorkota zapazi. Šantava noga se vsaki dan trikrat ali štirikrat s kafrovcom riba, in večkrat z merzlo vodo zmiva. Bolnega psa je pa treba zapreti in privezati, da si pri hoji noge ne napenja in tako ozdravljanja ne zavera.

XVI. Poglavje.
Poškodovane noge.

Včasi si pes kak žebelj ali tern ali stekleno črepino v nogo zabode, in zavolj tega poškodovanja šanta. Pri natančnem ogledovanju noge se bo pokazalo, ako je kaj v njo zabodenega. Zabodene reči je treba iz noge spraviti, in potem pripustiti, da pes rano z lizanjem ozdravlja. Ako se pa tern ali kaka druga reč v nogi zalomi, se mora poskusiti, da se zalomljeni ostanek iz noge potegne. Kedar tega ni mogoče, je treba poterpeti, da se noga krog ostanka ognoji, in ostanek z gnojem vred iz noge gre. Tudi tiste rane, ki jih je steklena črepina napravila, pes izliže in ozdravi.

XVII. Poglavje.
Kostolomi.

Kedar je kaka kost vlomljena, se morajo zlomljeni deli v naravni red spraviti, z mehkim platnom poviti, in s trakom, ki je kaka dva persta širok, rahlo povezati. Potem vzemi štiri vozke in tanke dilice, položi eno na sprednjo, drugo na zadnjo, tretjo na desno, četerto na levo stran noge, in jih poveži. Sreda vsake dilice mora ležati na lomu; konci dilic vendar ne smejo na kak člen pritiskati, sicer bi se člen vnel in bi otekel. Povezujejo se dilice s traki in sicer pride ena vez čez kostolom, druga na zgornji, tretja na spodnji konec dilic. Vendar se vezi ne smejo preveč, ne premalo zategniti, sicer bi ali stiskale in oteklino napravljale, ali bi pa zlomljenih kosti skupej ne deržale. Napravljena vez se mora s kafrovcom tako namakovati, da je vedno mokra. V ta namen se pol lota kafre v poliču žganja raztopi. Vez se mora večkrat pregledovati, ali se ni morebiti kaj premaknila. Ako je kaj premaknjenega, se mora zopet v pravi red spraviti. Če je noga otekla, je znamnje, da je povez prevozka, torej se mora enmalo odjenjati. Čez štiri tedne se povez odveže. Zdaj so kosti že toliko zarašene, da se skupej deržijo, vendar bi se pri nategovanju lahko zopet zlomile. Torej se mora

nova povez ravno tako, kakor perva napraviti; vendar ne več s kafrovcom, ampak z merzlo vodo pomakovati. Čez štirnajst dni se tudi ta povez odveže, in noga je dovolj terdna. Po odvezi je noga navadno nevkretna in se ne more prav gibati, torej jo je treba, posebno na členih, s sledečim mazilom vsaki dan dvakrat mazati, in psa siliti, da se giblje in semtertje hodi. Potem se bo tudi nevkretnost zgubila.

Vzemi 2 lota čutnične maže iz apoteke,
2 lota jagnedove maže,
2 lota dežočervnega olja,
dobro jih zmešaj, da mažo dobiš.

XVIII Poglavje.
Sušica.

Včasi dobi pes sušico v kaki nogi, brez da bi bil prej šantal. V tem primerleju se mora noga s sledečim zdravilom mazati:

Vzemi 8 lotov kafrovca,
2 kvintelca tinkture španskih muh,
in jih skupej zmešaj.

Četerti in naslednje dni se mora noga, ki je po sušiti bolna, vsaki dan dvakrat v merzli vodi kopati. Čez osem dni se zopet zdravilo v nogo vriba, in potem se zopet kopela v merzli vodi rabi. Tako se ravna, dokler sušica ni ozdravljena.

I. Poglavje.
Treslike.

Treslike izvirajo iz mnogosortnih vzrokov: Iz prehlajenja, zaslinjenja črev, iz ojstrosti ali pokvarjenja sokov itd. Treslika

je neka naravna prizadetev trupla škodljive dele raztopiti in po svojih potah iz sebe izpraviti. Tudi vročnica ima ta način, vendar ne gre vselej tiste poti, ktera k zdravju pelje; ampak verže škodljivo robo na kak znotrajni del, ki se potem vname, in ako prave pomoči ni, v snet prestopi in živinče umori.

Navadne znamnja treslike so sledeče:

Psa napade mraz, ki se po trepetu razodeva, in je včasi tako hud, da živinče z zobmi luska ali klepeče. Nos, ušesa in vsa koža je merzla, gobec je znotrej bledast, in jezik je žlezast. Pes se vleže in skerči, piče se ne dotakne; serce močno in naglo bije.

V ti dobi treslike se psu nobenega zdravila ne sme dati; mehko ležiše se mu napravi, in z odejo se pokrije. Na znamnja pri tresliki in po tresliki se mora dobro paziti, in vzrok treslike se mora iskati. Kedar pri tresliki pes ne bljuje, je treba po treslike bljuvanje zbujati. V ta namen se da psu po različni velikosti eden ali clo tri skruple (1 skrupel je 20 granov) antimonovih jeter. Ako pervo zdravilo ne zbudi bljuvanja, se mora čez eno uro ponoviti.

Kedar po tresliki skoz psa žene, se driska ne sme vstavljati; kedar je pa pes zabasan, se mora dristljati. V ta namen vzemi pičel maselc vode, raztopi v nji 1 lot žajfe in pol periša soli, odlij 3 ali 4 lote te raztopline in jim primešaj pol lota lanenega olja. Leta zmes se vlije mlačna v dristljo, in se psu v čreva da. Dristlja se vsake pol ure ponavlja, dokler ne začne skoz psa gnati. Zraven dristlje dobiva pes po svoji velikosti en ali dva kvintelca glauberjove soli na vodi, da začne skoz njega gnati.

Ako treslika od prehlajenja pride, je z njo nahod navadno združen. Takega psa je treba na toplem imeti, in če nahod dalj časa terpi, mu sledečega zdravila dajati:

Vzemi 3 lote sladkih koreninic,
3 lote brinjevih jagod,
v štupo jih stolci in z bezgovimi sokom ali z medom v močic zmešaj.

Tega močita se daje psu dvakrat na dan in sicer po njegovi velikosti 1 ali 2 kvintelca na jezik.

II. Poglavje.
Žolčna treslika.

Žolčna treslika se naznanuje po sledečih znamnjih: Pes je nemiren, jezik je z žlezo prevlečen, sapa in hlapenje smerdita, ravno tako tudi njegova scavnica in njegovo blato. Sledeče zdravilo je prav hasnjivo: En, poldrugi ali 2 skrupla rabarbare s soljo dobiva pes po svoji velikosti dvakrat na dan in sicer na vodi, da začne skoz njega gnati. Ako je driska prehuda, neke dni nobenega zdravila ne dobiva, in potem se mu ga vsaki dan le enkrat daje, dokler treslika ne mine popolnoma. Pri podpazdničkih se lahko sledeče bolj drago zdravilo daje: Za psička vzemi 1 kvintelc mane, pol kvintelca senesnega perja, ju polij z vrelo vodo, in kedar se ohladi, odcedi vodo, in raztopi v poparini 1 skrupel angleške soli. Toliko zdravila dobiva pes dvakrat na dan. Večjemu psu se nekoliko več zdravila daje.

III. Poglavje.
Gnjila treslika.

Gnjila treslika ima sledeče znamnja: Pes je zlo truden in slab, serčno bitje se komaj čuti, od slabosti se pes poti, in ima drisko. Sapa, gnoj ali pot in blato smerdijo po gnjilobi; vamp je včasi zlo napet.

Pri ti bolezni se ne smejo razmečivne in čistivne zdravila dajati; ampak mično budivne in krepčavne, ki gnjilobo zaverajo. Sledeče se posebno priporočajo:

Vzemi 2 lota encianovih korenin,
2 lota cvetja tavzent rož,
2 lota armanovega cvetja,
v štupo jih zdrobi in dobro zmešaj.

Te štupe se daje eden, dva ali tri skruple po velikosti psa trikrat na dan. Vodi za pijačo se primešajo nektere kapljice hudičovega olja, ali pa, če lete pijače pes noče, 2 kvintelca hudega jesiha. Takšno pijačo dobiva pes dva- ali trikrat na dan.

IV. Poglavje.
Vroče treslike.

Vroče treslike spremljajo navadno kako vnetje v persih ali v trebuhu. Takšne vnetje večdel izvira iz prehlajenja in se po sledečih znamnjih naznanuje:

Žila terdo in naglo bije, kar se nar ložeje spozna, kedar se dlan na levo stran života blizo pleč na rebra položi. Sapa je močna in nagla; jezik psu iz gobca visi, in on rad veliko pije. Oči so rudeče, zatekle in polne vode. Na vsem životu se večja gorkota čuti. Ker ta treslika mnogosortne vnetja spremlja hočem od [posameznih] govoriti.

a) Pljučno vnetje.

Razun omenjenih znamenj se najde pri pljučnem vnetju kašelj. Pes se večkrat na persa ozira in pri kašlanju bolečine naznanuje.

Kakor hitro takšne znamnja pri psu zapaziš, mu moraš na vratni žili pušati, in mu po velikosti 4 do 16 lotov kervi odcediti. Potem si napravi sledeči močic:

Vzemi 2 lota solitarja,
2 lota vitriolanega vinskega kamna,
2 lota štupe sladkih korenin,
in jih z medom v močic zmešaj.

Tega močica se daje na jezik 1 kvintelc do 1 lota vsake dve uri enkrat. V pijačo mu služi sirotka, ako jo piti hoče. Hasnjivo je tudi mu na persih ali med pleči trak zavleči, ali pa na teh mestih obliž iz španskih muh za dlan širok položiti. V obliž rabi 1 kvintelc štupe španskih muh, ktero enemu lotu sala primešaš.

Obliž se mora pa dobro povezati, sicer bi ga pes lizal, in si gobec in jezik ranil. Zraven tega dobiva bolni pes [vsaki] dan dve brizglji iz sledečih reči: V poliču vode prekuhaj eno periše gamilc, odcedi kuhovino, odlij lete kuhovine kolikor za eno brizgljo potrebuješ, in prideni pol kvintelca [solitarja] in pol lota lanenega olja.

---

[202]

Močic se tako dolgo rabi, dokler vnetje ni nehalo. Kedar pa vroča treslika odjenja, vzemi arniknega zeliša s cvetjem vred, ga v štupo zdrobi, in zmešaj štupo z medom, da arnikni močic dobiš. Zdaj dajaj tega močica psu namesto zgorej imenovanega. Arnikni močic namreč zredkuje vnete soke, da iz njih ne pride kaka vterdina ali clo gnjiloba pljuč.

d) Vnetje ostalega droba v trebuhu, namreč jeter, vrance, ledic in črev.

Pri vnetih jetrih je jezik bel, blato je suho in rumeno, scavnica temnorujava, in pes na trebuhu, kjer jetra ležijo, zlo občutljiv.

Vnetje vrance se le takrat za gotovo spozna, kadar je bilo vrančno mesto silovito poškodovano, in potem se zapazi vnetje v trebuhu.

Pri vnetih ledicah pes naznanuje bolečine, ako ga po herbtu dergneš ali stiskaš; scavnica gre z bolečinami od njega in je rudeča ali clo kervava.

---

[203]

Vnetje črev se naznanja, kakor vnetje jeter. Pes se večkrat na trebuh ozira, kakor da bi hotel sedež bolezni kazati.

Ozdravljajo se lete vnetja ravno tako, kakor sim pri persnem vnetju nasvetoval. Torej se je treba po unem ravnati.

V. Poglavje.
Vodenica.

Psi, ki se ne prepičajo in naravno trudijo, redko zbolejo, po vodenici; podpazdnički, kteri preobilne in preredivne piče dobivajo, se malo ali clo nič ne trudijo, so leti bolezni podverženi. Vzrok vodenice je neka slabost popijavnih žilic in vterdenje drobjih žlez.

Znamnja vodenice: Velika nevkretnost, napeti trebuh, včasi [otekline] na tem ali unem delu života. Vodeničnega psa koj pokončati, je nar bolj pametno, ker se le malokteri ozdravi. Tistemu gospodarju, ki noče psa usmertiti, nasvetujem sledeče zdravilo za poskušnjo:

Vzemi 2 lota burgundske smole,
2 kvintelca solitarja,
4 lote štupe peteršiljovega semena,
5 lotov štupe encianovih korenin,
in jih z medom v močic zmešaj.

Tega močica dobiva dvakrat na dan, in sicer majhen pes 2 kvintelca, večji pes en lot.

Vodeničnemu psu se tudi voda odcediti zamore. V ta namen se blizo popka, na levi ali desni strani koža in mišice toliko razparajo, da gre peresna cev v [luknjo] . Leta cev se od peresa tako odreže, da špičasti in zarašeni konec cel ostane, in na stranih tega konca se napravijo zareze ali luknjice. S tem špičastim koncom se potisne cev v kožo noter do vode. Voda teče skoz zareze v cev, in se odceja na drugem koncu cevi. Kedar je voda iz trebuha že iztekla, se cev vun potegne in luknja se sama od sebe zamaši in zaceli. Po leti operacii je pes truden in slab; po redivni piči pa svojo moč kmalo zopet zadobi. Iz korenine se vendar vodenica ne da ozdraviti, ker doslej zdravil ne poznamo, ki bi vzroke te bolezni vničili.

Pri persni vodenici pes naglo sope in vsako gibanje ga zlo vtrudi. Leta vodenica je še hujša od trebušne. Imenovane zdravila se tudi zoper to lahko poskusijo.

VI. Poglavje.
Omotica.

Leta izvira deloma iz razgretja in kervnega navala proti glavi, deloma iz vnetja možganovih mrenc.

Pes je klavern, noče jesti, njegove oči so okorne in se zlo svetijo, gobec je vroč in suh. Ušesa so bolj gorke kakor zdravega psa. Navadno leži, in ako ga hoditi siliš, se opoteka in omahuje. Kedar se lete znamnja zapazijo, se mu na vratni žili puša in 4 do 16 lotov kervi odcedi, po tem ko je manjši ali večji. Da se kri manj proti glavi vali, in da se vnetje možganovih mrenc, ako je vzrok omotice, razdeli: se mora psu tistega močica dajati, kterega sim v IV. poglavju zoper pljučno vnetje nasvetoval. Verh tega se mu mora glava s platneno cunjo oviti, in cunja z merzlo vodo tako namakovati, da je vedno mokra.

VII. Poglavje.
Pasji glad.

Vzrok te bolezni se mora iskati v ojstrem želodčnem soku, ki želodec vedno draži in glad napravlja.

V ti bolezni pes strašno veliko jé, Več ko pa jé, medlejši postaja in bolj ob meso pride. Sledeče zdravilo ozdravlja pasji glad:

Vzemi 2 kvintelca štupe školjskih ljupin,
1 kvintelc jeklenih pil,
2 kvintelca štupe galganknih korenin,
in dobro jih zmešaj.

Te štupe dobiva pes 1 do 2 kvintelcov dvakrat na dan, in sicer zjutraj in zvečer.

Ako si leto štupo neke dni rabil, in glad ne odjenjuje, se mora psu sledečega čistivnega zdravila dajati:

Vzemi 1 skrupel lopatike,
2 skrupla bljuvne soli:
1/2 skrupla gjumberjovih korenin,
jih stolci v štupo in dobro zmešaj.

Takšen del se da majhnemu, dvojni del srednjemu in trojni del velkemu psu.

VIII. Poglavje.
Dremota.

Dremota je čutnična bolezin, ktera navadno izvira iz slabosti čutnic. Da se ta bolezin ozdravi, je treba psa večkrat v merzli vodi kopati, in ga siliti, da se po prostem zraku pridno giblje.

IX. Poglavje.
Kašelj.

Kašelj navadno izvira:

a) Iz pljučnega vnetja, pri kterem se vnetje ni prav razdelilo, in po kterem kri in druge tekočine v pljučih zastajajo, in v njih vterdine ali clo gnjijenje napravljajo. V tem primerleju se kašelj ne da ozdraviti. Kedar pa soki v pljučih le zastajajo in se gostijo, takrat se dajo razredkati, in potem tudi [kašelj] mine.

b) Iz prehlajenja, kar se nar večkrat pripeti. Kašelj po premrazenju se ozdravlja s sledečim zdravilom:

Vzemi 3 lote štupe sladkih korenin,
3 lote štupe janežovega semena,
jih zmešaj z bezgovim sokom ali z medom v močic.

Tega močica daješ trikrat na dan, dva kvintelca do enega lota naenkrat.

Kašelj, ki pride po pljučnem vnetju, ker se soki v pljučih niso popolnoma razdelili, se ozdravlja s sledečim zdravilom:

Vzemi 10 granov rudečega žvepla,
1 lot amoniakovega gumeta,
2 kvintelca salmiaka,

2 lota arnikne štupe,
2 lota kozlekovih korenin,
jih v štupo zdrobi in z mličnim izlečkom v močic zmešaj.

Tega močica se daje dvakrat na dan 1 ali 2 kvintelca po velikosti psa. Leta močic je sicer drag, vendar gotovo pomaga.

X. Poglavje.
Nahod.

Nahod izvira iz prehlajenja. Psi, ki so vedno na čistem zraku in se veliko trudijo, malokrat zbolejo za nahodom: Podpazdnički in tisti, ki vedno pri gorki peči ležijo, so nahodu zlo podverženi.

Pri ti bolezni pes veliko kašlja, in žlezasta voda [se] mu iz nosa cedi; klaveren postane in nič se mu ne poljubi. Zoper nahod je sledeče zdravilo hasnjivo:

Vzemi 3 lote štupe sladkih korenin,
3 lote brinjevih jagod,
jih v štupo zdrobi in z medom v močic zmešaj.

Tega močica dajej bolnemu psu dva- ali trikrat na dan, vsakikrat 1 ali dva [kvintelca] .

XI. Poglavje.
Driska.

Driska izvira iz prehlajenja, iz premastne piče, iz kislega mleka i. t. d. Vendar tudi ojstri soki v črevah drisko napravijo.

Ozdravlja se driska s sledečim zdravilom: Vzemi štupe tormentilnih korenin in daj 1 do 2 kvintelcov te štupe, po velikosti psa, dvakrat na dan, dokler driska ne neha. Namesto tormentile se tudi rabi 1 skrupel rabarbare zmešane z 2 skrupli magnezie, ktera mera mora pri večjih psih večja biti.

XII. Poglavje.
Zapertje.

Pri zapertju so dristlje poglavitno zdravilo. Dristlja, ki jo ima vsaki pri rokah, obstoji iz 1 kvintelca žajfe in 1 kvintelca soli, ki se v mlačni vodi raztopita. Leti raztoplini se prideneta 2 kvintelca lanenega olja, in takšno dristljo dobiva pes vsake pol ure, dokler ne gre skoz njega. – Da se pa zgornje čreva, kterih dristlja ne doseže, bolj gibati začnejo, se daje psu dvakrat na dan 1 kvintelc glauberjove soli raztopljene v vodi.

Kedar je grizenje pridruženo zapertju, se mora imenovanim zdravilom pol kvintelca voženka primešati. Tudi gamilčna kuhovina, ki se napravi iz 2 periš gamilc in iz maselca vode, služi v pijačo in dristlje.

XIII. Poglavje.
Pasja kuga ali mor.

Mor je čutnična bolezin, ki izvira iz zaslinjenega želodca in zaslinjenih črev.

Znamnja te bolezni so: Pes se začne po udih tresti, postaja klaveren in tih, ljubi samoto, kaj malega jé in pozneje se nobene piče ne dotakne. Potem mu začne iz nosnic teči, zadnji konec života vedno slabejši prihaja in je slednjič popolnoma omertuden. Vendar se omertudenje križa ne najde pri vsih za morom bolnih psih; ampak nekteri z zadnjim koncom le omahujejo, in veliko slabost v njem razodevajo. O začetku bolezni se zapazi večkrat hudo zapertje in iz oči se neki gnoj vleče.

Ako se koj od začetka bolezni sledeče zdravilo rabi, se bolezin vstavi in pes popolnoma ozdravi:

Daj velkemu psu 3 skruple, srednjemu 2 skrupla, in majhnemu 1 skrupel antimonovih jeter, po kterih se bo izbljuval. Naslednji dan daj zjutraj in zvečer, vsakikrat velkemu psu 1 lot, srednjemu 3 kvintelce in majhnemu psu 2 kvintelca glauberjove

soli na vodi, da dobro skoz njega žene. Ako takšna mera ne izčisti psa, se mu mora večja mera glauberjove soli dajati, da ga začne čistiti. Leta prisiljena driska mora 4 dni terpeti, kar se doseže, ako se dajanje glauberjove soli po potrebi ponavlja.

Da se pes ložeje in hitreje izčisti, se mu mora, posebno kedar je zapert, sledeča dristlja vsake tri ure enkrat dati: Vzemi 2 lota žajfe, in jo raztopi v dobrem polmaselcu vode, dodeni 2 lota soli in pol lota lanenega olja.

Da se slabosti v zadnjem koncu života v okom pride, se mora na obedveh ledjeh trak zavleči, ali pa hromasti konec s sledečim zdravilom zmivati:

Vzemi 8 lotov kafrovca,
2 lota salmiakovca,
2 kvintelca tinkture španskih muh,
in dobro jih zmešaj.

XIV. Poglavje.
Plošnata glista, ali trakulja.

Iz kterih vzrokov izvira plošnata glista, ne vemo *); tudi gotovih znamenj ne poznamo, po kterih se ta glista v črevah naznanuje. Le toliko je gotovo, da pes, kteri to glisto ima, tudi pri nar redivniši piči medel ostane. Sledeče zdravila se zoper plošnato glisto priporočajo:

a) Vzemi 2 lota podleskovega semena,
2 lota vratiča,
2 lota cvetja tavžent rož,
v štupo jih stolci, in z medom zmešaj, da močic dobiš.

Tega močica se daje dvakrat na dan, in sicer po razni velikosti psa, 2, 3 do 4 kvintelcov, ktera mera se nekoliko časa ponavlja.

b) Vzemi 1 lot vratiča,
1 lot skamonia,
ju stolci v štupo, in s 4 loti medu zmešaj.

Tega močica dobiva pes enkrat na dan po svoji velikosti ali 1, ali 1/2 ali 2 kvintelca.

c) Vzemi 1 kvintelc pelinovega soka,
1 kvintelc lopatike,
1 kvintelc podleskovega semena.

Leti leki se z vodo v pijačo napravijo, in takšno pijačo dobiva pes vsaki drugi dan.

Nekteri terdijo, da so z oljem plošnato glisto odgnali. V ta namen se 4 lote lanenega ali laškega olja psu v gobec vlije.

XV. Poglavje.
Gliste v želodcu in črevah.

Znamnja, po kterih se gliste naznanujejo so sledeče: Pes je medel, ako ravno mu dovolj in dobro redivne piče daješ; včasi začne nanagloma stokati in po trebuhu grizti, tudi rad popada. Vendar gotovo znamnje je le, kedar gliste od psa z blatom vred gredo.

Zdravila zoper gliste v želodcu in črevah so ravno tiste, ktere sim v poprejšnem poglavju zoper plošnato glisto omenil.

XVI Poglavje.
Skernina.

Skernina se naznanuje po bolečinah in mertudenju kakega uda, posebno nog. Skernina včasi bolno mesto zapusti in se na drugo doslej zdravo preseli. Izvira pa večdel iz prehlajenja.

Sledeče zdravilo je v skernini prav hasnjivo:

Vzemi 1 lot amoniakovega gumeta,
1 1/2 lota česna,
1 lot štupe encianovih korenin,

vse dobro stolci in zmešaj, potem 1 lot žajfe dodeni, in iz tega testa 36 svalkov napravi.

Vsaki dan dvakrat dobiva majhen pes 1 svalek, velik pes pa dva svalka na enkrat.

XVII. Poglavje.
Kerč.

Pes, kterega kerč zgrabi, šanta z bolno nogo nekoliko časa, ali jo clo ne postavlja na tla, dokler kerč terpi. Včasi vendar pes zdravo nogo od tal vzdigne in nekoliko časa gre ali skaklja, brez da bi jo na tla postavljal. Leta pasja navada se ne sme zmešati s kerčom.

Nar bolje zdravilo zoper kerč je tole: Namaži sukneni kos s kafro, in s tem suknom ribaj bolno nogo trikrat na dan.

XVIII. Poglavje.
Grizenje.

Grizenje, klanje ali kolika izvira večdel iz prehlajenja ali iz zapertja, po kterih vzrokih vetrovi v črevah zastajajo, jih napenjajo in take bolečine napravijo. Znamnja grizenja so sledeče: Pes večdel leži, se vije, stoka in ječi, večkrat na trebuh pogleduje, in njegov život je napihnjen.

Zoper grizenje se priporoča sledeče zdravilo: V maselcu vode prekuhaj 2 periša gamilc, odcedi kuhovino in čakaj, da se ohladi. Potem vzemi 8 lotov te kuhovine, ji prideni 1 lot laškega olja in to zmes daj bolnemu psu. Iz te kuhovine mu tudi dristljo napravi, kteri prideneš pol lota lanenega olja. Večjemu psu vlij dvojno mero imenovane zmesi v gobec. Ako je apoteka blizo, kupi pol lota voženka, in ga raztopi v 4 lotih vrele vode, ktera voda z voženkom vred se gamilčni kuhovini prilije. Dobro je tudi kuhovini pridjati 50 kapljic Hofmanovega tolaživnega cveta, in pri terdovratnem grizenju 8 do 16 kapljic opiove tinkture; in dristlji se v slednjem primerleju pridenejo 4 grani kafre.

XIX. Poglavje.
Steklina.

Pasja steklina, na kteri psi, značke, volkovi in lesice zbolejo, je neka posebna smertna bolezin, ktere natoro še ne poznamo popolnoma. Leta bolezin napravi v truplu po nji pervotno bolne živine neki strup, ki se po ugrizu, pri kterem sline v rano pridejo in se s kervjo zmešajo, drugim živinam in tudi človeku vcepi. Ali tudi sline, ki kožo brez rane zadenejo, strup vcepijo, ni gotovo. Iz vcepljenega strupa se izcimi steklina deveti dan, včasi deveto nedelo, in včasi še pozneje.

Poglavitni vzroki, iz kterih strašna bolezin izvira, so sledeči: Hudi in dolgi mraz, huda vročina, nagla prememba vročine in mraza. Torej stečejo psi, ki navadno pri vroči peči ležijo, in nategoma na mraz pridejo. Drugi vzrok je zavžitje obilnega in smerdljivega ali sploh spridenega mesa; pomanjkanje zdrave vode, ktero žejnega psa do mlake sili, da se je napije. Dostikrat pride steklina, kedar se psu brani po plemenu iti, ali kedar se pes pri plemenu moti in draži. Torej je grozno škodljivo in nevarno, pse pri plemenu z merzlo vodo polivati, kakoršno ravnanje cel pasji organizem stresne in popači. Menda še drugi vzroki, kterih pa doslej ne vemo, steklino zbuditi zamorejo.

Znamnja stekline so: Pes je manj prijazen, kakor navadno, je klaveren in se po samoti potika, noče jesti ne piti. Ušesa in rep pobeša, nič več ne laja, ampak le tuli ali renči, svojega gospodarja ne pozna, ali ga saj ne vboga, je len in dražljiv, krog sebe grize, kedar ga količko dražiš, le temne kraja iše brez da bi spal, in ako ga na svitlo siliš, renči in se ti vstavlja. Njegove oči so kalne in kermežljive, in so zatisnjene, kedar leži. Na vsako reč, ktera je pred njim, se togotno zažene. Kedar gre, stiska rep med noge, in včasi se po vsih udih tresti začne, kakor da bi ga, kerč napadel.

Imenovane znamnja najdeš pri psu v pervi dobi stekline, za ktero nastopi včasi v 12 ali 24 urah, včasi čez neke dni druga dobo, in ta je prava steklina. V drugi dobi so imenovane

znamnja veliko strašnejše. Iz vedno odpertega gobca se cedijo obilne sline in višnelkast jezik iz gobca visi. Oči so rudeče in goreče, dlaka se šetini, z zobmi škriplje; brez zavestja leta, včasi naravnost, včasi nakrižem in se ne pusti vstavljati. Zdravi psi se ga ogibajo, ne grejo k njem in tudi ne lajajo nanj. Vsega se boji, in kar vidi ali doseči zamore, popada in grize. Včasi na tla pade in se ves polomljen in oslaboten zopet vzdigne. Slednjič se stresne, pade in pogine. Leta doba terpi 3 ali 4 dni, in lahko se prevdari, koliko strahu, nevarnosti in škode stekel pes napraviti zamore.

Ime: pasja divjost, s kterim nekteri to bolezin zaznamovajo, ni primerno, ker je divjost le eno znamnje lete bolezni, in se najdejo stekli psi, ki ne divjajo. Nekteri stekli psi poprej poginejo, kakor divjati začnejo. Od tod pride ime tihe stekline.

Steklina se pri človeku vodobojnost imenuje, ki je strašna bolezin; človek zboli po steklini, kedar ga stekel pes ali kaka druga stekla živad vgrizne. Na vodobojnosti umerje sleherno leto več ljudi, ki pred smertjo grozne bolečine terpijo. Torej je potreba posebno na psa paziti, in kedar se kake imenovanih znamenj pri njem zapazijo, ga je treba prikleniti ali v kak varen kraj zapreti, da ne more nobenega poškodovati, če steče. Nobenemu ne svetovam, da bi steklega psa ozdravljati poskušal. Zakaj ozdravljanje je zastonj in se ne izide po sreči; verh tega je pa ozdravljanje močno nevarno in lahko zdravniku strašno smert nakluči. Pes, ki se za steklega spozna, se mora koj pokončati.

Ker se pa vendar najdejo ljudje, kteri psa nočejo pokončati, in nevarnosti vkljub, ktera iz ozdravljanja psa njim in drugim ljudem proti, vse poskušajo, da bi svojega psa, kterega je stekel pes vgriznil, pri živlenju ohranili: hočem ravnanje s psom, ki je stekline sumljiv, naznaniti, da kako večjo nesrečo odvračam. Sploh opomnim, da človek, ki se s takim psom peča, posebne pazljivosti potrebuje, da se mora nar prej vsakega poškodovanja svoje kože varovati; da se mora vselej, kedar od bolnega psa pride, z žajfnico dobro omiti in osnažiti.

Rana po vgrizu steklega psa napravljena se mora, ako drugačne pomoči ni pri rokah, s scavnico sprati; potem se mora izrezati, to je, vse kože in vse meso, ktero bi vtegnil stekel pes z zobom ali s slino zadeti, se morajo čisto odrezati in iztrebiti. Tako pripravljena in očišena rana se s sledečim mazilom dobro dergne, z mazilom pokrije in potem zaveže:

Vzemi 1 kvintelc štupe španskih muh,
3 kvintelce terpentinovega olja,
1 lot loja, kterega pri ognju raztopiš,
kedar se loj ohladi, ga vedno mešaj in mu pridevaj perva dva imenovana leka.

Ako je rana čez 12 ur stara, ni dovolj, da jo izrežeš; ampak jo moraš tudi z razbeljenim železom žgati. Potem jo moraš na vse kraje izparati, po njenem robu rožiče nastaviti in tako kri, v ktero je že stekline strup zlezel, izsesati. Zdaj še le imenovano mazilo v rano vribaj, jo z mazilom pokri in zaveži. Psu pa bernjico na glavo obesi, da ne more rane lizati, sicer mu mazilo gobec in jezik razje. Kedar se pa očitna steklina pri psu pokaže, ga moraš koj pokončati.

Še več druzih zdravil se zoper pasjo steklino priporoča, kterih vendar nobeno ne pomaga gotovo, torej jih nočem imenovati; ampak le ponavljam, kar sim že rekel, namreč da se mora pes, pri kterim se steklina očitno pokaže, precej pokončati.

Ker je mogoče, da tudi mleko in meso take krave, ktero je stekel pes vgriznil, steklino ali vodobojnost pri človeku napravi: je zavolj velike nevarnosti potrebno prepovedati takih reči prodajati ali zavživati.

Dostavek.

Zavolj važnosti te reči, hočem pridjati nekaj iz razpisa c. k. ministerstva notrajnih zadev 26. maja 1854, zastran tega, kako varovati, da živali ne stečejo in ljudje za steklino ne zbolé.

---

[214]

Leta bolezin se zna vneti, ne samo, če stekle živali koga ukelejo, ako tudi ne do kervi; ampak ravno tako, če one kožo poliznejo na takem mestu, kjer je odergnjena ali sicer ranjena, ali kjer je prav tanka, kakor na ustnicah ali žnablih, potem tudi, če se slina ali kri take živali dotakne do živega kože ondi, kjer je razpočena, ranjena ali zlo tanka. Nasproti pa ni znano, da bi bil še kdaj kak človek stekel zavolj tega, ker ga je kak stekel človek vgriznil ali s slinami in penami omazal; ali ker se ga je bil sicer kako na ravnost dotaknil.

Vediti je treba, da se steklina ne ubrani nikakor s tem, če se živali vzame, kakor pravijo, nekak červ; če se žival žge z Hubertovim ključom; če se žveplene palčice devajo v vodo, s ktero se žival napaja, i. t. d.

Vsak gospodar od psa ali kake druge hišne živali je za blagor cele dežele dolžan paziti in si prizadevati kar more, da mu žival ne steče. Pomočki, s kterimi se steklina psov odvrača, so sledeči, in ker psi znajo steči v vsaki letni dobi, se ti pomočki nikdar ne smejo v nemar pustiti, namreč:

1. Psom se mora dajati dovolj jesti in piti.

2. Zlasti po leti ne smejo dobivati gnjile ali smerdljive kervi, niti takošnega mesa, masti ali takošne jedi sploh.

3. Kruh, ki se jim poklada jesti, ne sme biti ne nedopečen (premalo pečen) ne še gorak ali plesnjiv. Za pse je posebno dobro slani kruh.

4. Škodje jim protinatorja jed, posebno pa poper in druge takošne začimbe in korenike v nji, ravno tako so jim škodljive vroče jedi. –Nasproti pa so kosti potrebna jed za pse.

5. Zmiraj je treba gledati, da so psi snažni; treba jih je pridno česati, štrigljati in prati. Kodrasti psi naj se saj dvakrat na leto ostrižejo.

6. Po leti jih je pogostoma spušati v vodo, da po nji okoli plavajo.

7. Njih hlevi (pesnice) se morajo velikokrat očistiti in s frišno slamo nastiljati.

---

[215]

8. Po zimi naj se psi devajo v hlevce dobro s slamo nastlane, da se pred mrazom, vetrom in mokroto obvarjejo, in vedno morajo imeti čiste vode za piti, na kar je ob hudem mrazu toliko bolj misliti, ker voda rada zmerzne.

9. Škodljivo je za pse, če predolgo leže pod vročo pečjo ali tik nje, ali blizo ognja, ali clo na soncu, da jih sončni žarki na ravnost zadevajo.

10. Ne smejo se psi iz nagajivosti dražiti ali huskati, tudi se jim ne sme piti braniti. Če kdo po draženju ali šuntanju psov v škodo pride, zapade draživec kazni, ktera je v §. 392 kazenskega zakonika postavljena.

11. Po leti posebno potrebujejo psi čiste in zdrave vode; torej je treba skerbeti, da jim je nikdar ne pomanjkuje.

12. Psi, kteri se gonijo ali pojajo, se morajo pustiti, da kmali po plemenu gredo.

13. Nikoli naj se psi ne puste, da bi se dalj čas okoli vlačili, da nihče nanje ne pazi, ker tako zadobe priložnost se z druzimi pesmi ravsati, in iz tega postanejo sami hudi, in radi ujedajo, in ker od lakote in žeje žro in lokajo škodljive reči, sosebno pa zato, ker gospodar več ne more na svojega psa paziti.

14. Pse, ki so hudi in radi kolejo, je treba priklepati na lanec; sploh pa se morajo tako deržati in čuvati, da ne morejo nikogar poškodovati.

Če se pa pri vsem tem zapazujejo na psu znamnja, da je bolan, treba je toliko skerbneje nanj gledati in toliko previdneje z njim ravnati, ker utegne to biti začetek stekline, ktera se že berž iz pervega prijemlje. Zavoljo tega se mora neprenehoma čuti nad takim psom, da ne more nikogar ujesti.

Pod težko štrafingo je prepovedano, otroke k takošnim psom pušati.

Ako prikazki bolezni postajajo očitneji in nevarniši, ako se opazi, da je pes klavern in merčen ali jezen, da se počasi iz enega na drugo mesto okoli vlači, da se skriva; zlasti pa, da se vede, kakor mu sicer ni bila navada, da se zoper ljudi

---

[216]

kterih je bil pred dobro vajen, hudo derži in da hoče popasti kar koli najde: naj se hitro, če še tudi vode pije, priklene na lanec (ketino), kterega ne more pregrizniti; naj se kam zapre, in vsakdo naj se var je blizo iti, zakaj takrat ni več dvombe, da bode kmali stekel. Samo do tega časa je dopušeno gospodarju, obderžati psa doma ali kje pri hiši, in tudi to samo [takrat] , če je hiša taka, da ima kam bolnega psa varno spraviti.

Kedar nastanejo leti omenjeni prikazki in še popred, ako ni varnega mesta, kamor bi ga djali, mora gospodar ali kdor si drugi bodi, kteri zve za psa, zastran stekline nevarnega in sumljivega ali že steklega, ali za kako drugo takošno žival, pod najtežjim odgovorom pri tej priči to naznaniti tisti gosposki, ktera je v ravno tem mestu za varnost postavljena. Sicer je gospodar dolžan poverniti vso škodo, ktero stekle živali napravijo.

Ali steklina nima vselej takih znamenj, ki bi jo naprej naznanjale, marveč zna ona vstati tudi brez očitnih poprejšnih prikazkov. Zavolj tega in pa tudi za to, ker zna že stekel pes ali druga stekla žival v tistem kraju, kjer je, uiti, ali ker se utegne iz kacega druzega kraja pritepsti, bode potrebno poznati znamnja, kdaj stekloba naraša in kdaj je popolnoma vun udarila. Te znamnja pa so:

Kedar steklost psa raste, takrat ima gobec penast, rudečovišnjeve farbe, nosnice smerkove, oko mu gleda plašno tje in sem, pozneje postaja motno, kermežljivo ali zalepljeno. Sope hitreje, glava mu je potuhnjena, viseča, ali kviško vzdignjena ali tudi na stran zavita, in pri tem ima na čudno vižo hripav glas: gerdo laja in tuli. Ta posebna spremenitev glasa in lajanja je najimenitniše znamnje steklosti.

Jé in pije pes zdaj močno rad, zdaj pa zopet ne; zdaj ne mara pes za nikako jed, tudi za tisto ne, ktera mu je popred naj bolj dišala, zdaj bi pogoltnil in pohlastal poželjivo, če prav z velikim terplenjem celo tudi slamo, usnje, les, dlako in druge takošne reči, ki se ne dajo prebavati; in potem se začne zopet daviti, dokler vse iz sebe ne izmeče. – Pijače ali clo noče, ali jo pa tudi poželjivo poloka; ali dostikrat je

---

[217]

ne spravi doli, ker ne more goltati. Zato se včasih komu zdi, da se tak pes boji vode, ali ni res, da bi se stekel pes vode bal, kakor se je doslej tu in tam po krivem mislilo. Zavolj tega tedaj, ker kak bolan pes še vodo serka ali loka, naj si nihče ne misli, da ne more biti stekel, ali da se steklina v njem ne more začeti.

Sliši se pri psu nekako kruljenje v trebuhu, kteri mu je oplahnil ali upadel, in pes se silno napenja, da bi kaj blata iz sebe spravil: ali malokrat kaj prav terdega od njega gre. Pozneje pa se samo ob sebi vlija neko kervavo gnojno in strašno smerdljivo blato. Poščiva le malo na enkrat in sicer scavnice večji del čiste kakor voda, včasih pa tudi kervave, in kedar šči, pogostoma se previva in tuli od bolečine.

Potem zapuste stekle živali svoje, večjidel temno in hladno mesto, gobec se jim od bolečine trese, je na pol ali do dobrega stisnjen, včasi pa tudi zeva; glava jim omahne, rep visi ali ga pa stisnejo med noge, in tako gredo omahovaje in kakor z zlomljenim križom kamor si bodi; ali naravnost naprej, ali letajo tje okoli, včasi se tudi okoli verte; zdaj hitro, zdaj [počasi] kakor zlomljeni, prehodijo ceste, polja, pašnike, preplavajo tudi vodo, ali se ji umaknejo, ali se pred vodo ali sploh pred svetlimi rečmi nazaj obernejo, se včasih vstavijo, pocepnejo, in se potem težavno zopet na noge skobacajo.

Ali se pokazujejo vbogljivi in se radujejo in pri tem potuhnjeno in iz nenade jedajo, ali napadajo razsajaje in tuleče ljudi in živali, ki so jim na poti ali jim nasproti pridejo, ali se razkačeno zaganjajo na vse, sosebno pa na pse in mačke in jih ujedajo. Potem taka stekla žival zopet proč leti, se zvija in obnaša, kakor je bilo popred rečeno; se poverne včasih nazaj domu, uteče zopet proč, in to uganja toliko časa, dokler nazadnje vsa ne obnemore in se skup ne zverne, in tako ležé ali sedé ujeda, kar ji blizo pride, z zadnjo močjo in s tako ihto, da si [dostikrat] pri tem zobe polomi. Celo, če bi ji kdo s sikolico vode nasproti siknil, hlastne z gobcom za curkom, svoje lastno telo oškodje, ako ji ni kerč popred čeljusti zvil,

---

[218]

in na zadnje cerkne ali že čez 24 ur, ali pa še le čez 2 do 8 dni.

Pri druzih domačih živalih so poglavitne znamnja, da se jih stekloba prijema, te, da žival postane klaverna, plaha ali divja, da malo žre ali clo nič, navadno pije, da daje od sebe čudno hripav glas, kterega se togota in razkačenost oznanuje, in da se jezno in sovražno vede zoper ljudi in reči, in da jih skuša po svojem [oškodovati] (ugrizniti, spraskati i. t. d.)

Lesice in volkovi, kedar stečejo, se več ne boje ljudi, se približujejo človeškim stanovališem, če tudi jih lakota k tem ne primora, in ujedajo ljudi in živino.

Ker vsaka domača žival more biti ujedena od steklega psa ali druge stelje živali, ali pa okužena od njene sline, ko gospodar živinčeta nič za to ne ve: mora on, kakor hitro mu takošna žival zboli, na popred razložene perve znamnja paziti; žival, če se mu sumljiva vidi, od ljudi in živine ločiti in napraviti, da se bode primerno z njo ravnalo. Če se pa zagledajo nevarniši prikazki, mora se to brez odloga pod težkim odgovorom naznaniti gosposki, ktera je za varnost v kraju postavljena, in bolno žival naj da gospodar preci ali sam od sebe, ali po povelju gosposke ubiti. Ostro je prepovedano jesti mleko ali meso, kakor tudi rabiti druge reči, ki pridejo od tacih sumljivih ali bolnih živali. Zna, se samo po sebi, da je gospodar toliko bolj dolžan, brez odloga naznanilo varnostni gosposki poslati in svojo žival, bodi si pes ali kaj druzega, pobiti, kedar mu je znano, da bi bila ona od kake stekle živali uklana.

Takšen pes, ki je zastran stekline sumljiv, ali od stekline že bolan, ali od stekline že bolan, ali kterega je kaka stekla žival ujedla, kakor tudi vsaka druga takošna žival, se pa samo takrat ima preci ubiti in kakor gre zakopati, če od tega psa ali od te živali, kolikor se more soditi, še ni bil noben človek ujeden. Če je pa stekla ali zastran stekline sumljiva žival kacega človeka poškodovala, naj se samo žival, za ktero se ve, da je v resnici stekla, pokonča; tista žival pa, zastran ktere se je le bati, da

---

[219]

utegne bili stekla, naj se ne ubije preci, temoč, nanjo je treba z dostojno previdnostjo paziti, da se pokaže, ali je zares stekla ali ne, in samo kedar se zve za gotovo, da je stekla, takrat se mora pokončati.

Ako zastran stekline sumljiva ali zares stekla žival v kraju, kjer je, uide, ali če od kod drugod pride in se zapazi, naj se to v kraju in v okolici vsim na znanje da, da se mora vsakdo varovali. Kedar se kaj tacega prigodi, je treba posebno na otroke gledati. Pse in druge živali je treba pri hiši zaperte imeti. Žival pa, ki je stekla ali zavolj stekline sumljiva, se mora uloviti in pri tem lovljenju s potrebno previdnostjo vsak pomagati; in če se najde, da je ujeta žival zares stekla, treba je jo pobiti. Ako je pa žival samo stekline sumljiva, naj se ji, če je mogoče, nič ne stori, da se bode s potrebno previdnostjo še le nanjo pazilo in potem zvedilo, ali je stekla ali ne; in to ravnanje je toliko potrebniše, ker se še ne ve, ali je ona že poškodovala kacega človeka ali kako žival. Torej bode po vsakem varnostna gosposka imela na tanko popraševati, odkod je prišla žival? čigava je? ali je morda kacega človeka ali kako žival v kraju ali kje drugje popadla ali ranila? i. t. d.

V naznanilu, ki se daje sosedstvu, naj se zraven tega pove, v ktero stran je žival ušla, ali odkod se je privlekla; potem kake sorte, velikosti, farbe je in ktere druge znamnja ima na sebi, da se bode tudi v sosednih vaseh moglo na žival paziti in nesreči, kar se da, v okom priti. Ubita žival naj se s kožo vred na vstranskem mestu globoko v zemljo zakoplje; v vodo naj se nikakor ne meče. Pesnica ali pasja utica, posodje, iz kterega je pes žerl in pil, če je leseno, slama in vse drugo, na čemur je ležal, in karkoli utegne od njegovih slin in pen omadežano biti, se mora sožgati. Tla izbe ali hleva, v kterem je stekla žival bila, se morajo s kropom prepariti in s negašenim apnom ali z neizluganim pepelom očistiti. Ravno tako naj se očistijo spodnji deli izbnih ali hlevovih sten, kolikor jih je bolna žival mogla doseči. Lanec (ketina), na kterega je bila naklenjena, se mora prebeliti, in ravno tako naj se dela s tistim orožjem, s kterim je bila ubita.

---

[220]

Tisti, kterega je kaka stekline sumljiva ali zares stekla žival oškodovala, ali kterega se je tudi le slina take živali dotaknila, in uni, ko so mu na pomoč priskočili, si morajo na vso moč prizadjati, da se strup, ki je do telesa [prišel] , na mestu pokonča, in da se njegov prehod v kri ubrani, ali da ga saj le tako malo v kri prejde, da še ne more škodovati,

Samo nagla pomoč v pervem hipu more človeka rešiti.

1. Kako se žilno bitje pri konjeh in govedju opazuje.

Pri vnetljivih boleznih je posebno važno, opazovati žilobitje ali bitje serca. Torej hočem o kratkem razložiti, kako se pri konjeh in govedju leto opazovanje napraviti mora.

Na rebra leve strani blizo pleč položi dlan in boš žilobitje natanko občutil. Vendar se mora zdravega živinčeta dobro poznati, da se od žilobitja bolnega lahko razloči, in potem razsodi ali je živinče zdravo ali bolno. Takšno opazovanje te uči, da sercovo bitje, ki se pri zdravem živinčetu komaj čuti, je pri bolnemu močno in se razločno zapazi. Pri zdravem konju vdarja serce v eni minuti po razločnem temperamentu 48- do 54krat, pri mladem tudi večkrat; pri govedju le kakih 38- 46 krat. V vnetljivi bolezni vdarja pri konjeh 70- do 100krat; pri govedju 60- do 90krat.

Po tem ko vnetje raste, tudi žilobitje terdeje postaja, ktero na dlanu bolj čutiš, in sčasoma tudi nagleje prihaja. Kedar se število žilobitja manjša, tudi bolezin odjenuje; torej iz žilobitja spoznaš, ali bolezin raste ali odjenuje. Ako pa žilobitje nevredjeno postaja in nektere bitja izpadajo, to je, ako serce nekaj časa počiva namesto da bi vdarjalo, in [pogrešaš] enega ali dveh bitkov: je gotovo znamnje bližnje smerti. Zakaj vnetje že prestopa v snet.

2. Kako je pušati.

Ker ni vselej zvedenega človeka pri rokah, ki zna pušati, hočem natanko povedati, kako je treba ravnati, kedar se konjem ali govedju puša.

Žila, ktera se navadno odpre, da se iz nje kri izpusti, je vratna žila, ki na obeh straneh sapnika in požirala leži. Da se žila očitno vidi, in da se ne more zgrešiti, je treba krog vratu na njegovem spodnjem koncu vervico djati, jo toliko nategniti, da žile zateko in jo tako zavezati, da ne more odjenjati. Potem se konju ali govedju glava na kviško derži, da se žila še bolj napne. Žila se navadno eno ped za glavo razpara. Ako je tukaj dolga dlaka, da se žila ne vidi natanko, jo je treba z vodo pomočiti, da se vleže in na kožo pritisne. Potem se ojstrina pičle tako na napeto žilo nastavi, da se podolgoma vanjo zaseka, kedar s kakim polenčikom na pičlo vdariš. Kri se ne sme na tla spušati, sicer bi se ne vedlo, koliko da je odteče; ampak v pripravljeno posodo se mora ujeti. V ta namen se v posodo poprej toliko vode vlije, kolikor hočeš kervi izpustiti. Na posodi se mora zaznamvati, dokle voda stoji; potem se voda iz posode izlije, in kri se iz žile tako teči pusti, da do narejenega znamnja stoji. Zdaj se vervica odveže in žila se zatisne, da kri teči neha.

Žila se pa zatiska na sledečo vižo: Na sredi zareze se skoz oba roba kože igla vtakne, ki se potem z nekimi dlakami stisneta. Dlake se vzamejo pri konjih iz grive, pri govedju iz repa. Lete dlake se krog igle ovijejo, nategnejo in dobro zavežejo. Da zavozlanje ne odjenja, in kri zopet ne začne teči, se mora več vozlov zaporedoma narediti; zakaj dlaka je nevkretna in se lahko razplede. Čez neke dni se žila in koža nad njo zarase in igla se iz kože potegne,

3. Kako se usnje pod kožo vtakne, teloh in trak zavleče.

Usnje pod kožo in zavlečeni trak imata skorej enako moč. Usnje pod kožo vtakniti je ložeje, kakor trak zavleči. Ker vendar nekteri od traka večjo pomoč pričakujejo in nanj bolj zaupajo: hočem tudi povedati, kako se trak zavleče. Poprej bom pa od usnja pod kožo govoril.

Usnje, ktero hočeš konju pod kožo vtakniti, moraš takole pripravljati: Vzemi močnega in terdega usnja in izreži iz njega okrog, ki je blizo 2 palca širok in tolarju skorej enak. Iz srede tega okroga izreži manjši okrog, ki je palec in pol

širok, da dobiš plošnat obroč. Leta obroč se s kodeljo povsod ovije tako, da vsredi luknja ostane. Ovito kodeljo namoči s terpentinovim oljem, ali jo namaži z ojstro mažo, ali, kedar nimaš druzega, s sirovim maslom. Ako hočeš konju usnje vtakniti na persih, zgerbi podpersno kožo z levo roko in prereži gerbo odzgoraj navzdol, da napraviš razparo blizo dva palca dolgo. Vendar pazi, da ne bodeš pregloboko vrezal in mišice pod kožo razparal. Potem odluši s perstmi kožo od mesa tako široko, da usnje lahko pod odlušeno kožo spraviš. Na leta pripravljeni prostor položi usnje. Tri dni pozneje, kakor si usnje pod kožo vtaknil, iztisni gnoj, ki se je pod kožo in krog usnja nabral, skoz luknjo in rano lepo obriši in osnaži. Odsehmal moraš gnoj vsaki dan iztiskati in kožo omivati. Čez 12 ali 14 dni se usnje izpotegne; ako se je pa koža nad usnjem toliko zarasla, da ga ni mogoče izpraviti, se mora koža toliko razparati, da se usnje vun spravi. Gnoj, ki se še v luknji nabira, je treba vsaki dan iztlačiti, in rano z vodo dobro izprati. Potem se bo rana kmalo brez vsega zdravila zacelila. Na enako vižo se vtika usnje na plečih, na ledju, na zadnicah in na drugih mestih.

Pri govedju se namesto usnja teloh takole rabi: Vzemi 5 ali 6 telohovih korenin, jih z nitjo dobro zveži in en [palec] dolge pusti. Potem razparaj za en palec kožo na podvratniku, jo navzdol za 3 palce s perstom od mesa odlupi, in vtakni v luknjo telohovi zvezek. Sicer ravnaj z zavlečenim telohom ravno tako, kakor z usnjem pri konjeh. Včasi vendar se teloh tako dolgo pod kožo pusti, da se sam izvali.

Kdor hoče trak zavleči, takole ravna: Naj odstriže od sukna kosec, ki je 1 čevelj dolg in 1 perst [širok] , in naj ga namaže s terpentinovim oljem na obeh straneh. Potem se na persih, na plečih, na križu, ali sploh tje, kjer se ima trak zavleči, koža za en palec široko razpara, in kake 4 palce nižeje se enaka razpara napravi. Skoz lete dve razpari se spravi trak s pomočjo igle ali palčice. Igla mora biti dovolj močna in velika, da se skoz spodnjo zarezo pod kožo in skoz zgornjo zarezo izpod kože požene. V iglo, ktera tako pod kožo tiči, se trak vdene in z iglo vred

skoz kožo toliko potegne, da na obeh koncih enaka dela traka zunaj kože ostaneta. Zdaj se igla proč dene in trakova konca se ali sošijeta ali zvežeta. Kdor nima jeklene igle, naj se lesene palčice posluži, ktera je za perst debela, okrogla, gladka in na enem koncu špičasta. Takšna igla se skoz zarezi presune, potem se na špičasti konec palčice pripravljeni trak dobro priveže, in palčica se s trakom vred nazaj potegne. Zdaj se trakovi [konci] , kakor sim rekel, zvežejo. Čez tri dni se trak tako premakne, da pride kos, ki je bil doslej pod kožo, izpod kože, in tako se vsaki dan zanaprej ravna. Gnoj, ki izpod kože teče, se mora vsaki dan s trakom vred zmivati. Čez 12 ali 14 dni se trak proč verže in rana se z vodo zmiva, dokler ni popolnoma zaceljena. Ako bi se v trak toliko gnoja vsedlo, da bi ga ne bilo mogoče premikati, ga je treba proč vreči in z novim namestiti.

Nekteri jemljejo žimnato kitico namesto suknenega traka, in odtod izvira nemško ime: Žimnati trak. Ranjeno mesto se gnoji krog sukna ravno tako, kakor krog kitice; za rabo je vendar sukneni trak bolj pripraven torej ga jez višeje cenim od žime.

4. Kako je treba jagnjeta rezati.

V nekterih krajih jagnjeta režejo, ki so še le 14 dni stare, v nekterih ne pred dokončanim šestim tednom. Nekteri gospodarji terdijo, da se jagnjeta ne smejo rezati, dokler niso pol leta stare, ker pri takšnem ravnanju kaštruni večji in lepši zrasejo.

Kedar se jagnje, ki je še le 14 dni staro, reže, se razpara mošnja po [podolgastem] na spodnji strani, jajca se zaporedoma iztisneta in odrežeta. Kedar je pa jagnje že 6 tednov staro, se mora na vsaki strani mošnje ena zareza napraviti, in iz sleherne zareze se eno jajce iztisne, ktero se potem odreže. Kri, ki iz rane teče, se mora čisto zmivati in rana skoz nekoliko časa z merzlo vodo močiti, da se zaceli.

Rezanje se tudi takole lahko napravi: Vzemi terden motoz in preveži z njim mošnjo nad jajci. V 8 dneh se jajca posušita in se z mošnjo vred pod motozom odrežeta.

Naj se rezanje na pervo ali drugo vižo opravlja, vselej je treba, da se rezane jagnjeta vsaki dan v vodo gonijo, in rana v vodi namakva. Po takšnem ravnanju se rana lepo spira in snaži, in vnetju se v okom pride. Zakaj po rezanju vnetje rado pritisne in je včasi tako hudo, da jagnje pokonča. Kedar se pa jagnje koj drugi dan po rezanju, in potem vsak naslednji dan v vodo žene, se ni nobenega vnetja bati.

5. Kako se kozli režejo.

Ako kozel ni več za pleme, ga je treba rezati, sicer njegovo meso ni dobro za hrano. Ako pa rezanega kozla nekoliko časa pitaš, postane njegovo meso bolj mehko in zgubi zoperni kozlovi okus, in je tako dobro, kakor kozje meso. Rezani kozel, kterega dobro pitaš, tudi mast dela, in ti je bode kakih 10 liber dal.

Kozli se navadno režejo, ker se jim mošnja nad jajci dobro preveže in, kedar sta se jajca posušila, se mošnja odreže. Takšno rezanje vendar velike in dolgo terpeče bolečine živinčetu napravi, po kterih zlo oslabi in ob meso pride. Torej je koristniše kozla na sledečo vižo rezati, pri kteri kozel le neke dni z zadnjima nogama leseno hodi, in potem zdrav in vesel postane.

Dlaka na mošnji se čisto ostriže, potem se eno jajce navzdol potisne in napeta koža na njem se razpara. Razpara mora pa tako velika biti, da gre jajce lahko skoz njo. Kedar jajce prosto leži, se mora vez, ktera od jajcove špice do semenove vervice seže, blizo vervice odrezati, in semenova vervica se nad jajcom z motozom dobro preveže. Zdaj se vervica med motozom in jajcom prereže in jajce odpravi. Motozovi konci se morajo tudi, kar je mogoče gladko porezati; vendar ne toliko, da bi se vozel odvezati vtegnil. Ravno tako se drugo jajce odpravi, in potem se rana z merzlo vodo lepo izpere. Kedar je to opravljeno, ni druzega nič potrebno, kakor da se rana z vodo večkrat zmiva in gnoja snaži.

Pazka. Na enako vižo se režejo [žrebci] , biki in merjasci. Ker je vendar rezanje vsake sorte živine težavno in nevarno, ako rezar ni dobro izurjen, se rezanje rajše zvedenemu možu pripuša.

6. Kakó se vstavlja kervotok frišne rane.

Kervotok iz kake nove rane se vstavlja na dvojo vižo: ali s tem, da se raztergana žila spodveže in tako njena luknja zamaši; ali s tem, da se odperta žila stisne in tako zatisne ali zamaši. Vendar ste obe viži za vsakdanjo rabo težavne in za kmetovavca malo pripravne. Torej hočem nasvetovati ložeje sredstvo zoper kervotok, in to je purhavka, od ktere sim že v X. poglavju štirnajstega razdelka govoril, in ktero sim popisal.

Kedar iz rane kri močno teče, se mora poiskati mesto, na kterem je žila pretergana ali prerezana, in kosec purhavke, ki se v rano pripravno vleže, se mora na žilno luknjo pritisniti. Ako ni mogoče najti žilne luknje, se mora cela rana s purhavko napolniti in zamašiti, pri kterem ravnanju bo purhavka gotovo tudi na [žilno] luknjo prišla. Kedar je takšna rana na nogi ali kakem drugem telesnem delu, kteri se lahko poveže: se napravi za dlan široka povez, ktera purhavko na rani derži. Kjer se pa rana povezati ne da, se mora purhavka z roko tako dolgo na rano tišati, dokler kri teči ne jenja. V rano zabasana purhavka se tako dolgo v rani pusti, dokler je gnoj ne izpahne kar se navadno tretji dan zgodi. Ako purhavko prej iz rane potegneš, zopet zbudiš kervotok. Poveza se mora čez 6 ur odvezati, sicer bi na rano pritiskala, vnetje podpirala in več škode kakor koristi napravila.

7. [Kako] se razbeljeno železo rabi.

Razbeljeno železo se rabi v mnogoversten namen: Z njim se ali kri vstavlja, ali divje meso in drugi zrastki požigajo, ali se bolezin iz notrajnih delov na zunajne vabi.

Železo, ktero v takšni namen rabiš, mora biti take postave, da z njim, lahko prideš do tistega dela, kterega hočeš žgati; potem mora biti dobro vglajeno in opiljeno, da ne praska in draži. Zatorej je treba razbeljeno železo pred rabo po kakem lesu nekoliko podergniti, da skaje odpadejo ali se k železu gladko pritisnejo.

Železo do belega razbeljeno v trenutku vse razžge, česar se dotakne in napravi debelo hrasto, ktera spodej ležeče dele varje. Pod leto hrasto ni hudega vnetja. Rudeče razbeljeno železo napravi tanjšo hrasto in pod njo hujše vnetje; rujavo razbeljeno železo se dalj alj manj časa rabi in potem napravi bolj ali manj debelo hrasto, in vnetje, ktero se po dolgosti rabe ravna.

8. Kako se morajo konji podkovati.

Podkovanje konj kovač oskerbuje; le včasi se podkov s kakim žebljom koj doma priterdi. Vendar je kmetovavcu koristno vediti, kako se mora kopito za podkovanje pripravljati, in kako je treba podkov strojiti, da se kopito ne popači.

Kotlar je ponošena podkev odtergana, se mora od kopita toliko otrebiti, kolikor je natora [odločila] , da kopito svojo postavo zopet zadobi. Kar je terdnega in zdravega, mora pa ostati. Od strele se le listo odreže, kar je izcepljenega in mertvega; kotne zagojzde se ne smejo odrezovati ali izrezovati, sicer noga vso svojo moč zgubi. Temu nasproti veliko kovačev ravna, ki ne pomislijo, da, kedar je dila pretanka, konj, ki na kak kamen ali kako drugo terdo in špičasto reč stopi, tisk veliko hujše občuti, kakor takrat, kedar ima močno dilo.

Podkev se mora na naklu popolnoma ravna izkovati, da ona, ako jo na ravno dilo položiš, jo na vseh krajeh popolnoma pokriva, da se nikjer med dilo in podkevjo skoz ne vidi.

Kedar je kopito porezano in mertev rog od dile in strele odločen, se mora še popiliti. Potem naj kovač dobro prevdari, ali je kopito konjevi nogi in njegovi rabi pripravno ali ne. Po velikosti in postavi noge se mora zdaj podkev izkovati. Napčno je, poprej podkev pripraviti in po podkvi nogo porezati. Takšno ravnanje naravno postavo noge popolnoma popači. Luknje za žeblje morajo na sprednjih stranih podkve bolj naprej, in na zadnjih stranih bolj nazaj nagnjene biti; žeblji ne smejo predebeli biti, sicer se rožna stena preveč razcepi in pokvari.

9. Kako uši pri konjih in govedju pokončati.

Uši se navadno najdejo pri izstradanih in takih konjih, ki po dolgi bolezni hirajo. Iz enakih vzrokov se tudi pri govedju uši vgnjezdijo. Ušivo živinče se mora narpoprej dobro kermiti in gleštati, potem ga je treba z mažo živega srebra mazati, ktera maža se napravi, ako se en del živega srebra s 4 deli sala v persteni ali stekleni posodi tako dolgo meša in riba, da živega srebra nič več ni viditi, in da maža rujava postane. Nekoliko te maže se z leseno žličico na dlako namaže in potem s slamo v kožo vriba. Leta maža uši v 12 urah pokonča, potem jo je treba z gorko vodo in z žajfo omiti in od kože spraviti.

V Novicah, leta 1854, stran 281, se priporočuje olje, kakor nar boljši pomoček za ušivo živino s sledečimi besedami: To nam spet poterdi kmetovavec, ki je tri ušive govede le enkrat zvečer z oljem dobro namazal (v kožo vribal), in drugo jutro, ko se je olje posušilo, jih je dobro oštrigljal in očesal; ves merčes je poginil. Vsako olje je za to dobro, in kakor smo že enkrat rekli, je brez vse nevarnosti za zdravje živine.

10. Kako govedje in konje mesožretnih (bomaških) muh varovati.

Mesožretne muhe, ktere [Rohlves] bomatiške muhe imenuje, se redko nahajajo; vendar se včasi, sosebno na močirjeh najdejo. Lete muhe so govedju in konjem zlo nevarne in jih clo umorijo; vendar ne s sisalom, s kterim jih ranijo, ampak s tem, da živina takšno muho včasi požre. Bomaške muhe so še enkrat tako velike kakor navadne domače muhe, so po svoji postavi mesnim muham, ki včasi po izbah brenčijo, podobne in višnjeve barve. Takšna muha nadlegova živino, in jo grize. Torej si živina prizadeva muho odpoditi, in ako jo na nobeno drugo vižo ne more doseči, jo z jezikom oblizne in lahko požre. Včasi jo pa s travo vred na pašniku zgrabi in požre. Od požrete muhe se pa velki želodec vname, ktero vnetje že čez dve uri v snet prestopi in živinče umori. Da

je bomaška muha živinče pokončala, se je pri raztelesevanju mertvega živinčeta že večkrat dokazalo.

Edino sredstvo, leto muho od živine odganjati, je tole: Vzemi 2 lota kolokvinte in 4 lote galuna in jih zavri v bokalu vode. Leto kuhovino vlij v škaf vode in dobro zmešaj. V leto vodo se pomakova goba, in z gobo se živina poverhno omije; bolj pomočijo se tiste mesta života, kjer je malo ali nič dlake. Takšno ravnanje je sicer težavno in dolgočasno; vendar ti obilno povračuje stroške in trud, ako le eno živinče s tem smerti rešiš.

Kedar kak konj ali kako govedje bomaško muho požre, postane klaverno in se piče ne dotakne; njegove ušesa so zdaj merzle zdaj gorke; glavo pobesi ali na trebuh pogleduje; dlaka se šetini, koža je merzla in žilobitje čez dalje bolj hitro in terdo prihaja. Sčasoma postaja sapa bolj nagla in težka, lakotnice hujše bijejo in živinče kmalo pogine. Nektere živinčeta se koj vležejo in nič več ne vstanejo. Kakor hitro imenovane znamnja zapaziš, moraš živinčetu vsake pol ure dober maselc frišnega mleka, kteremu je rumenjak dveh jajc primešan, v gobec vlivati, kakoršno ravnanje živinče včasi smerti reši.

Bomaška muha se navadno prikazuje v juniju in juliju o hudi vročini in suši, in po deževni plohi zopet zgine.

11. Kako se bolhe od psov odpravljajo.

Bolhe psa včasi grozno terpinčijo, posebno takega, kterega malokdaj snažiš, kteremu ne napravljaš novega ležiša od časa do časa; ali kterega ne kertačiš in koplješ pogosto. Dobro sredstvo je sledeče, s kterim se bolhe odpravljajo: Dva lota kolokvinte kuhaj v poliču vode in s kuhovino pridno omivaj psa. Takšno ravnanje se ponavlja, dokler ne poginejo bolhe. Zelene orehove lušine se na enako vižo rabijo in bolhe pokončajo. Kteremu ni predrago, naj si kupi štupe zoper merčese (Insekten-Pulver) v apoteki, in naj z njo psa redko potrese. Kmalo bojo vse bolhe zginile.

12. Kako ravnati, kedar krave ob mleko pridejo.

Vzroki, po kterih krava ob mleko pride, so mnogosortni. Te je treba poznati, da se odpravljajo.

Včasi ima krava oslabljen želodec, kar se iz tega pozna, da ona le pomalem ali clo nič ne žre; da ne prežvekje; da le poredkoma blato od nje gre in leto kislo in gnjilo smerdi; da ima žležast gobec in nečeden jezik. Leti kravi dajaj tri dni zaporedoma, vsaki dan zjutraj na tešče, naenkrat 8 lotov glauberjove soli na vodi, in potem 10 ali 12 dni dolgo, vsaki dan zjutraj in zvečer sledečega zdravila.

Vzemi 12 lotov naribane hrastove skorje,
12 lotov stolčenega kuma,
16 lotov zdrobljenih encianovih korenin,
dobro skupej zmešaj, v 24 enakih delov razdeli, in sleherni del v maselcu vode kravi v gobec vlij.

Če pa krava nanagloma ob mleko pride, brez da bi posebno bolna bila, se ji sledeči lek daje: Vzemi kuma, janeža in štupe kolmežovih korenin, od vsacega 8 lotov; domače soli in žvepljenega cveta, od vsacega 2 lota. Vse leto se skupej z nekoliko vode [zmeša] in dvakrat na dan po dve žlice kravi daje.

Včasi krava na paši ali v klaji take zeliša dobi, po kterih se ji mleko posuši, postavim: Trubeliko, kervavi mleček, peteršelj, vsedobro. V tem primerleju je treba skerbeti, da krava nikdar več do takih zdiš ne pride, in da se rabijo potrebne zdravila, kedar morebiti krava boleha.

Včasi je tudi kravarica kriva, da krava ob mleko pride, ker je ne molze prav ali pa premalo. Na tem, da se kravje vime vselej čisto izmolze, je veliko ležeče. V Švajci takole molzejo: Kravje vime pred molzenjem z mlačno vodo umivajo. Kedar je vime vmito, ga molzica z obema rokama mane, da se vodeno in mastno mleko zmeša. To tolikrat storijo, kolikorkrat je treba, da se vse mleko izmolze.

13. Kako ravnati, kedar je mleko vlečljivo in vsirjeno.

Poleti o hudi vročini se mleko kravam v vimenu popači. Večkrat je kisla klaja tega kriva; pa tudi izvira iz oslabljenega želodca ali bolnega vimena. Kako je treba v teh primerlejih ravnati, je že znano. Če se pa mleko v vimenu vsiri, se mora varno in prav rahlo po štirikrat na dan [izmolzti] in

vime večkrat z žajfenco zalivati, in zvečer se cizeji z nekim mazilom, ki se iz černe žajfe in nekoliko masti napravi, pomažejo.

Ako je krava tacega plemena, da se ji mleko večkrat v vimenu zasiri, kar se starim kravam rado zgodi, se mora krava mesarju dati.

14. Kako ravnati, kedar je mleko višnjevo.

Včasi se na smetani manj ali več višnjevih lis zapazi, ktere se večkrat razširijo, in celo smetano pokrijejo; tudi se v mleko potegnejo, da vse višnjevo postane.

V tem primerleju je narprej treba zvediti, ali višnjevo mleko od krave pride, ali je od višnjevih živalic barvarno, ki se v neizrečeni veliki množici v mleku zarede? Če je mleko od živalic višnjevo, zgubi leto barvo, kedar se živalice na mleku posnemejo; in vsako mleko postane višnjevo, če se mu od unega kaj pridene, ker se živalice v njem zarede. Če je pa mleko od kake krave višnjevo, se mora ena žlica kuma stolči in štupa v pol maselca vode djati, in kravi v gobec vliti. Tako ravnaj vsaki [dan] enkrat, dokler krava višnjevo mleko daje. Ako je višnjevo mleko od več krav skupej zmolzeno, se mora vsaka krava v posebno posodo [molzti] , da se zve, od ktere pride višnjevo mleko.

Včasi vendar so posodbe v kterih mleko stoji, ali je hram, v kterem se mleko hrani, vzrok višnjeve barve. Torej se morajo posodbe pridno izmivati, in na sonce postavljati, da se osušijo. Hram se more večkrat odpreti in prezračiti, da vlažni zrak iz njega izpuhti, in da mleko ali druge reči, ki so v hramu, ne plesnejo.

15. Kako se grenkota iz mleka odpravi.

Ako mleko ali sirovo maslo ni sladkega okusa, se težko v dnar spravi; slabo sirovo maslo se tudi domačim ljudem ne prileže in jim dostikrat želodec popači. Torej morajo gospodinje skerbeti in si prizadevati, da napravljajo okusno sirovo maslo. K tem se potrebuje dobrega mleka in umnega ravnanja z mlekom.

Iz grenkega mleka se dela grenko maslo. Grenko mleko pa večdel odtod pride, če je krava kake grenke zeliša žerla, postavim: pelin, vratič, grenko ali močirno deteljo, štir, poljski mleček, poljski ženof itd. Po divjem česnu, laneni preši, plesnjivi slami in po nekterih drugih zeliših mleko večkrat tudi smerdi. Nar večkrat pa krave takrat grenko mleko dajo, kedar imajo kako bolezin na jetrih, zlasti takrat, kedar imajo zlatenco, od ktere mleko rumeno in od primešanega {žolca} žolča tudi grenko postane. Tukaj se pomaga narpoprej, če se kravam dobre in kedar je mogoče, zelene klaje, in zdrave vode piti daje. Razun tega jim pa tudi naslednji lek pomaga: Vzemi 2 lota štupe encianovih korenin in 8 lotov grenke soli. Ta zmes se da kravi na klaji, ali se ji pa z mlačno vodo zmešana v gobec vlije. To ravnanje se mora več dni zaporedoma ponavljati da se živinčetu bolezin odpravi.

Ako se mleko hrani v zatuhlem hramu; ako se v tem hramu tobak puha ali več ljudi v njem spi; ako se v hramu ribje salo v svičavo žge: tudi dobi mleko slab in grenek okus. Gospodinja, ktera hoče sladko in sirovo maslo delati, mora narprej za snažnost posode skerbeti. Kjer snažnosti ni, je vse drugo zastonj; potem mora hraniti mleko poleti v hladnem, pozimi v srednjo toplem hramu. Če je prevroče in če je premraz, bo mleko le malo in slabe smetane naredilo. Silno veliko je na tem ležeče, da se mleko o pravem času in prav posname. V 18 ali saj v 24 urah naj se posname, da se preveč ne skisa in pogubi. Pri manjših kmetijah je pa poglavitna reč, da se smetana nespridena tako dolgo obderži, dokler se je toliko vkup spravi, kolikor je je k vmedenju potreba. Napčno je novo smetano k stari, ali današnjo k včirajšni dajati. Ravno nasprotno se mora ravnati: Deni današnjo smetano v čedno posodo, in potem ji včerajšnjo smetano z žlico pridevaj, in oboji dobro zmešaj. Tako naj se ravna vsaki dan, da se zmiraj stara smetana, vendar brez vode pod njo nabrane, k novi v posebno posodo deva in vselej dobro premeša.

16. Kako je treba ovce zaznamovati.

Da se ovce, ki se na občnem pašniku pasejo, lahko razločijo, in da med gospodarji ne postanejo prepiri, jih je

treba zaznamvati. Vendar večdel barv, ktere se v ta namen rabijo, poškodje volno, ktero zadene, kar gospodarju, ki ima veliko ovac, veliko škodo napravi. Sledeča barva se priporoča, ker iz volne ne zgine, in se vendar z žajfnico lahko izmije tako, da barvana volna ne gre v zgubo.

Vzemi lota katrana in pol libre loja, ju razstopi na žerjavci, in [jima] primešaj, kedar se raztoplina zopet terditi začne, toliko oglovcovega prahu, kolikor ga je potreba, da zmes pravo černino zadobi.

17. Vraže in mazilarije.

Vraže in mazilarije še dan današnji spravijo kmetovavca ob marsiktero lepo živinče, ker je on tako lahkoveren, da sladkim besedam in širokoustnim obljubam verjame, in ker se slepih in nepoštenih ljudi dovolj najde, ki njegovo lahkovernost v zlo obračajo, in v njegovo škodo svojo mošnjo napolnujejo. Nekteri kmetovavci še zmiraj na copernije verjejo in rajše sleparjem, kakor modrim in poštenim možem verjamejo; nekteri se od sleparjev pregovoriti pustijo, da je bolnemu živinčetu narejeno, in sterganega in neznanega sleparja, ki sam sebi pomagati ne more, za tistega vedeža deržijo, kteremu Bog vsim drugim ljudem skrite reči oznanuje. Če se clo včasi primeri, da kako živinče, s kterim je slepar svoje pregrešne burke uganjal, samo od sebe ozdravi, mislijo ogoljufani ljudje, da je ta slepar edini pomočnik, kterega posebno živinozdravniki iz nevošljivosti preganjajo.

Nekteri kmetovavci, ki so dovolj pametni in v keršanskem nauku podučeni, da na copernije ne verjejo, vendar rajše izročujejo svojo bolno živino tako imenovanemu živinskemu arcatu, ali kakemu kovaču, ali pastirju, ali konjodercu, kakor učenemu in izurjenemu živinozdravniku. S tem ne terdim, da bi je une osebe nikdar ne zadele in nobene bolezni ne ozdravile; gotovo je vendar, da jim navadno spodleti, in da več popačijo kakor popravijo. In to ne more drugači biti, zakaj ozdravljanje bolezni je težka umetnost, in kdor hoče srečno ozdravljati, mora naglo bolezin spoznati, mora poznati zdravila, ktere v ti bolezni pomagajo; mora sploh vediti, kakšne

lastnosti ima to ali uno zdravilo, in kakšno moč vsaktero zdravilo v živinskem truplu razodeva. Kako more človek, ki raznih zvunajnih in znotrajnih del trupla ne pozna; ki ne ve, kako djanje je slehernemu delu od stvarnika odločeno, bolezin spoznati in jo ozdravljati? Kako more pravo zdravilo nasvetovati, ker le nektere, in te večdel le po imenu pozna? ker ne ve, kaj te zdravila v truplu načinijo, ktere dele trupla nar hujše in rajše zgrabljajo, in kake nasledke v sicer zdravih delih zapušajo?

Tukaj hočem le nektere napake omeniti, ktere mazilarji navadno uganjajo, in s kterimi zdravje živine podkopljujejo in kmetovavcu škodo napravljajo. S tem upam saj nekterim kmetovavcam oči odpreti in jih o pravem času svariti, da ne bojo prepozno svoje lahkovernosti ožalovali.

Nekteri sleparji vlivajo zdravila skoz nosnice, in terdijo da takšno ravnanje bolj zda, kakor zdravila skoz gobec dajati. – Jaz vendar pravim, da je to ravnanje napčno in nevarno. Zakaj živina ima nos, kakor človek zato, da skoz njega diha; le z gobcom živina požira klajo in zdravilo. Požreto zdravilo gre po gerlu o želodec in iz želodca v kri, ktero boljša in tako živino ozdravlja. Skoz nosnice gre le sapa v sapnik in pluča. Vsakdanja skušnja nas pa uči, da nas hud kašelj žene, in da se človek in živina lahko zaduši, ako kapljica vode, ali kaka drobtinca jedil v sapnik pride, in nazaj noče.

Nekteri kovači in mazilarji prederajo konjem neko slinjivko, ktera je, kakor kvasijo, vzrok mnogih bolezen. Takšno ravnanje vendar naznanuje grozno nevednost, kar bom koj dokazal. Slinjivke namreč so neke žleze, ktere za čeljustima tam, kjer se vrat začne, ležijo. Lete žleze so nekoliko povišane čez okoljšino, vendar v nekterih boleznih zateko in se očitno vidijo. Njih namen je sline iz kervi v gobec spušati, da se pri žvekanju s pičo mešajo. Ako te žleze izrežeš, se sline ne morejo več mešati s pičo in potem oslabuje prebavljanje; iz slabega prebavljanja pa izvira mnogo bolezen.

Da bi pa slinjivke iztrebili, razparajo nekteri kožo nad temi žlezami, žleze skoz zareze potegnejo in jih odrežejo;

nekteri vzamejo kleše, mečkajo in stiskajo ž njimi žleze. Razdražene žleze se potem vnamejo, ognojijo in dostikrat neozdravljive vgnjide napravijo.

Nekteri mazilarji ozdravljajo očesne bolezni s tem, da neko hrustančasto mišico v notrajnem kotu očesa, ktera čez celo oko seže in je od Boga stvarjena, da škodljive reči iz očesa spravlja, izrežejo. Iz tega se vidi, kako nespametno in pregrešno je leto ravnanje.

Pri očesnih boleznih imajo mazilarji še drugo napako, s ktero se ponosujejo, in ktero imenujejo odpravljanje mišk. Odpravljajo pa miške takole: Na vsaki strani nosa leži ena mišica, ktera je za palec široka in stvarjena, da nosnice razširja. Kedar je kako oko bolno, prerežejo mazilarji dotično mišico pri nosu in je nekoliko odrežejo. Takšno obrezanje [mišice] mora po mnenju nevednežev oko ozdravljati. – Ali leta mišica ni v nobeni zvezi z očesom, torej ne more biti vzrok ne očesne bolezni, ne očesnega ozdravljenja.

V gobcu pod jezikom sta dva pokrovčka, kaki leči zlo podobna, ktera pokrivata dve cevki za sline, da bi jih jedilo ali kaj druzega ne zamašilo. Nekteri mazilarji pa menijo, da ta pokrovčka konje pri zobanju zaverata, in ju torej porežejo. Da je to porezanje pokrovčkov napčno in škodljivo, se razume iz njunega namena.

Druga ravno tako [škodljiva] napaka je izrezanje mehurčka iz otekle noge. Konj ima namreč na zadnji strani benceljnovega člena neko majheno roženo bradavico. Leto bradavico mazilar prereže in potegne skoz zarezo nekoliko piskračastega tkanja, ktero odreže in terdi, da je mehurček odrezal. Po takšni operacii, ktera le brezumno in ljuto djanje razodeva, hočejo mazilarji oteklino odpravljati.

Pri kraku ali pri otiski v benceljnovem členu prerežejo nekteri mazilarji nad členom na znotrajni strani žilo, ktero dosežejo, in ktera kri nazaj k sercu vodi, in menijo, da so kervotok v člen s tem vstavili. Ali motijo se popolnoma, zakaj serčna žila je cela ostala, in pelje kri, kakor vselej v člen; vendar prerezana kervna žila ne more več kervi nazaj iz člena

odpeljati. Torej kri v členu še bolj zastaja in bolezin raste, namesto da bi odjenovala.

[Razjasnjenje] tablice.

Podobi I. in II. kažete poobraženje troakarjevih delov.

Podoba I. kaže okroglasto jeklo s špico, ktera je na tri plati ojstra, in ktero jeklo ima na unem koncu deržalo.

Od a do b je deržalo zarisano, ktero je okroglasto, tri palce dolgo in iz terdega lesa narejeno; od b do c je zarisano okroglasto jeklo, šest palcov dolgo, in od d do c je jeklova špica na tri plati ojstra. Jeklo mora biti 3/8 palca ali štiri in pol rise debelo, kakoršno je tudi narisano; potem mora biti dobro oglajeno in v deržalo vterjeno.

Podoba II. kaže cev ali nožnice, v ktere se jeklo vtakne. Cev mora od a do b ravno tako dolga biti, kakor dolgo je jeklo od b do d, da namreč špica od d do c prosta ostane, kedar jeklo v cevi tiči. Za en palec pod a mora cev svitek, kakoršnega zaznamova, imeti in na treh straneh po tri luknje, eno nad drugo, kakoršne so v podobi na eni strani s čerkami ccc zaznamovane. Cev se izdela iz medenine tako, da je povsod gladka in se na jeklo dobro vleže.

Podobi III. in IV. kažete poobraženje brizgala. Leto je od a do c iz debele pokositrene pločovine. Med a in b ima lijaku podoben rob, da se za dristljo pripravljeno zdravilo ložeje v cev vliva. Leta rob mora dva palca visok biti. Brizgalo od b do c mora 9 palcov dolgo in 2 1/2 palca široko ali debelo biti. Od c do d se brizglja bolj in bolj stiska, in od d do e je zopet ravna. Kos od d do e mora en palec dolg in 1 1/1 palca debel biti. Da je brizgalo terdneje, se napravita dva kositerjova obrača, za dober palec široka, kakoršno čerki gg kažete.

V vožejo cev od d do e se vtakne in vterdi vozka cev, ki je iz lesa strugarjena. Lesena cev od e do f je en čevelj dolga in ima pri e lijaku podoben nastavek. Pri h in pri i pol palca debela; pod i se konča v glavico jajcu podobno. Luknja skoz leseno cev mora saj čertertinko palca široka biti.

Podoba IV. kaže cep, ki je strugarjen iz lesa, ki brizgljo skoz brizgalo požene, da se iz lesene cevi izcedi. Deržalo od a do b je kakih 6 palcov dolgo. Ostali del cepa od b do c mora ravno tako dolg biti, kakor brizgalo od b do d. Proti koncu pri d ima cep neko globino, ktera je 1/4 palca globoka, 1 1/2, palca široka in krog in krog cepa seže. V leto globino se toliko kodelje povije, da cep brizgalo dobro maši. Cep mora za 1/4, palca tanši biti, [kakor] votlina brizgala in pri čerki c mora zokrogljen biti, da prostor cd brizgala popolnoma spolnuje.

Troakar ti naredi vsak umen ključar; kositerjovo cev za brizgalo naredi klepar, leseno cev in cep pa strugar.