Kmetijske in rokodelske Novice.

Na svitlobo dane od c. k. krajnske kmetijske družbe.

Tečaj VI.

V srédo 5. prosénca 1848.

List 1.

Ob novim létu.

Silvester sprémi stariga v zatòn,
Posije sonce nov'ga léta;
Se siplje sreča, se gostí poklòn,
Mnogteri kej si v žep obéta:
Kaj bodo kolj Novíce zbrale
Ter željnim bravcam darovale?

Od vétrov dvéh odjék napol glasán
V uhò Ljubljanci béli bije:
»Novíce! ved'te: je Gospodov dan,
Molčite dansi od kmetije;
Zvedrujte nas, — pustivši tlake —
Dvignite misli v vikši zrake!«

»»Ne oponašaj zlôbno, ljubi, nè!
Minul je praznik, že je sréda;
Imel pondeljk in tork si siv mordè, —
Ti dansi delo še presèda?
Smo kmétice, učiti kméta
Je skerb naj perva, skerb nam svéta.

Imej vedrílo prôstor svoj — naj bo.
Vsak list mu svoje da verstice;
Pa védi: mé kmetijo ljubimo,
Kmetijske bivamo Novíce;
So čisljali že plug Slovéni
Od nékdaj, — naj tud zdaj se céni.

Rimljanje so trobili v bojni rog.
Kovali suljce, meč brusili;
Brodili Nemci v gojzd in log,
Medvéde, bivole gonili.
Ko od poljskiga Slovénu dela
Je trudna že motíka péla.

Za kratkočasnike je lovski roj,
Naj tudi ne brez slednje céne ;
Keršanski mir sovraž' kervavi boj :
Kmetija sama — brez preméne —
Ostane vselej v svitli časti
Prostaku in visôki oblasti.

Ob Muri, Dravi že od nekadaj
Ob Soči, Savi in Savini

Je žito rumenélo, kakor zdaj;
Orali tù slovenski sini,
Vodé slovenske čede píle,
Besede naše se glasíle.

Pustila mlajšim znamnja Grek, Rimljan,
Jih nósi pôtok, hrib, dolína;
Sovražni zgubil ni Mohómetan, »
Kar kdej je imela Palestína:
Glej, v jêdru po dežel' Slovena
Odpró se le slovenske imena. —

V prijazni ravni ob Ljubljanci tje
Počiva stara mat' Ljubljana,
V Emono jo Rimljan prekerstil je.
Po nemškim v Lajbah prekovana;
Slovencu pa LJubljana bela
Po starim — v ustih bo živela.

Kdo gledal je sovrévat' Sovri dvé?
Poslušal kdo, de suje Sava?
Kdo zúmil, Bistra de bistrí poljé?
Alj kdo kerševal je Triglava,
Kdo Kóma, daljniga soseda
Ki un'mu v trojno lice gleda?

Slovenski orataj — drug javalnè —
Ki je ob berdih dobe davne
Čuvál goveda, jagnjeta berlikè,
Ogóne s plugam obetavne
Obračal sprétno prigojene,
Ter s plodno rôso napojene. —

Krivač, sekira, róvnica režijá,
Ogladi spervič zemlje lice,
Se kamnje perstení, se perst rahijá;
Potegne sčasam kmet brazdice;
Glej, raste žito, tersje, trava,
Kjer bla nepridna je gošava.

Ob njivah staviti je treba blo
Pristave, koče in šotore,
Tovarš tovarša v zvezo da rokó
Sozidata si hiše, dvore;

Vštric dóma dom se povzdiguje
Vás, mesto, terg se sčasam snuje.

Verdjana zemlja daja obilni plod;
'Ma kupe eden v sadji, v žiti,
Kmetijsko orodje dela se drugod, —
Zaména mora se goditi;
Razvaža roba se po césti,
Nevkretno lahki dnar namesti.

Takó 'z kmetije sčasam pricvetè
Obertna spretnost, umetnija.
Iz njé vsakteri nauk snuje se,
Iz njé pognala je kupčija;
Vsakdo spoznaj le brez spodtike:
Kmetija vir Je vse omíke!

Pridélik žêlel bit' je zavarván.
In slednji svést če bit' življenja:
Clovéku člôvk ponudi rôko v bran,
In spróži se koló občenja;
Ljudjé edín'jo se v deržave,
Ki vladajo jih modre glave.

Na polji je vladarstvo vstavljeno
Od tod mu moč in živež têče; '
Deržava kmetu v svést in bran zato
Skerbí za mir, ter brusi mêče;
Cesarji in visôki kralji
So vselej kmetu čast dajali.

Je révna béba in ubog bizják,
Ki kmeta vredno ne spoštuje;
Zaróbljen, slép in puhloglav je vsák,
Ki ga ošabno zaničuje;
'Z trinógov strupniga kardela,
Ki derzno mu krivico dela.

Zasliši torej, bravc! ki si volján,
Kaj voš'mo letašnje Novíce:
Poštenje v sercu hráni slednji stan,
Bogá se bój, in derž' pravíce!
Vèrh téga mirno dolge léta
Kmetijo , živi Bog in kmeta!««

— n.

Vošíla Novícam ob novim létu.

Od več straní smo dobíli prijazne vošíla Novícam ob novim létu, de bi jih v njih natisniti dali. Iz
serca radi bi jih bili današnjimu listu izročili, kér nas take znamnja serčne ljubezni neizrečeno veselijo in bi
gotovo tudi vsaciga rodoljuba razveselile, — ali prostora nam manjka! Oznanimo tedej le, de dopis iz Dunaja
gospoda Ž. nas je posebno razveselil, iz kteriga bomo drugikrat nektere svéte zastran naših šol svojim
bravcam podali. V tem dopisu beremo tudi s kakošnim veseljem „divico orleansko“ pričakujejo, rekoč: „Koseiski, o

sladko îmé! ktero v nobeniga praviga Slovenca persih neznano ni — s kterim je nova dôba slovenskiga pesmištva
zasijala!“ i. t. d. — Serčno razveselil nas je tudi dopis naših dragih kmetovavcov v Kamnjim, in brihtniga
kmetovavca A. B. iz Komna, ki želí, de bi vsaka tudi nar manjši vas saj ene Novíce imela, ki bi se z velikim
pridam ob nedeljah brale, namesto de marsikteri kmetje v kerčme, igre in druge slabe tovaršije zahajajo,
premoženje zapravljajo, si pravde na glavo nakopujejo, svojiga bližnjiga obrekujejo in dragi čas zapravljajo! — Pràv
ljub nam je bil tudi oglas častitih duhovnih mladenčev iz Senja (Zeng), ki so nam med drugim sledeče
verstíce pisali: „Želimo pa tudi, da bi nam naše mile Novíce v prihodnje, kakor do sadaj z lepim naukam plodíle,
vse Slavene, ki še spavajo, izbudile in svitlo luč jim pokazale; da bi mnogo mnogo prijatlov in bravcov dobíle,
med kterimi tudi mi na dalje ostati želimo. To so naše želje in naš pozdrav, kteriga Novícam za novo léto
pošljemo!“ — Še več dopísov v tem prijatelskim duhu bi imeli svojim bravcam tukaj oznaniti, pa žal nam je,
de nam prostor to veselje krati. — Naj bojo tedej te vošíla dovelj, Slovencam pokazati, de Novíce zmirej več
prijatlov dobivajo, in de trud tistih pisavcov, ki za nje pišejo, ni zaverženo, temuč visoko obrajtano delo.
„Kako prijetno je“ — govorí časti vredni kmetovavec A. B. v zgorej oznanjenim dopisu — „kako prijetno je,
kér ima po Novícah vsak bravec pravíco, kakošno znajdbo, kakošen svèt ali kar si bodi brez plačila očitno
oznaniti, ali pa. za svèt v potrebi poprositi in se z daljnimi prijatli pomeniti in soznaniti. Bog naj obilno plača blago
delo tistim, ki so Novíce Slovencam dali in tako nas tamè rešili, v kteri smo poprej tavali !“

Kmetijska šola za mlade in stare.
Vpeljanje.

Ljubi Slovenci! „Dobro kmetovati — so rêkli
že gosp. J. P. Ješenak , pervi slovenski pisatelj
kmetijskih bukev — je ena nar potrebniših vednost
na svetu. Vsaka umetnost pa ima svoje postave:
kmetovanje tudi svoje; zoper te postave grešiti, je
sebe v veliko škodo pripraviti.“ Resnične so te
besede.

Z velikim veseljem so naši kmetiški bravci v
pervim in drugim tečaji Novíc kmetijsko šolo
brali in si tù dane poduke v svoj prid in dobiček
obračali. Pa takrat nismo môgli začete šole
nadaljevati, kér bi navadni kmetje ne bili môgli naših
podukov razuméti, zató kér niso clo nobeniga
znanja od kemíjskih resnic in natornih postav
imeli, ktere se povsod s kmetijstvam vežejo.

Zdej pa je to vse drugači. Naši pridni
bravci, razjasnjeni po gospod Vertovcovi „kmetijski
kemíi“, niso več nevedni kmetje, ki brez pomislika
zemljo obdeljujejo, ampak oní so umni
kmetovavci postali, ki véjo, zakaj to tako in ne
drugači storiti morajo, in ki tudi spoznajo,
zakaj se to tako in drugači ne godí.

Gospod Vertovc so s svojo neprecenljivo
„kemíjo“ tako rekoč kvas postavili, ki bo
slovensko kmetijstvo kviško gnal, de bo veselo kipélo in
na vse straní veliko dobička prineslo. Zdej nam
je lahko od marsiktere potrebne rečí govoriti, od
ktere popred nismo môgli ne besedice ziniti, kér
bi nas kmetje ne bili razuméli. Tudi pripravnih
besedí imamo zdej za potrebo, kterih nam je
poprej manjkalo, in omikani kmetovavci te besede
zdej tudi umejo. Po vsim tem se je tedej — Bog
naj bo zahvaljen— nova dôba slovenskiga
kmetijstva pričéla!

Lahko bomo tedej zdaj svoje bravce v
kmetijsko šolo peljali, in jim tù zaporedama veliko
koristnih naukov razlagali. Deržali se bomo pa v
tem nauku bukev slavniga učenika kmetijstva, gosp.
Hlubeka, in kjer bo treba, bomo svoje podučenje
tudi s podobami razjasnili.

Učili pa bomo v kmetijski šoli: kakó z
mnogoterimi sadeži ali rastljinami od sejanja ali
sajenja noter do pridelovanja ravnati, de se bo
na odločenim kraji nar več pridelka dobílo, de se
bo rast pospešila ali pohitrila, in sadeži
poboljšali in požlahtnili. Govorili bomo tedej od
pomnoženja sadežev, od oskerbovanja
rastí in od pridelovanja sploh; potem pa
posamezno od obdelovanja žita in vsih druzih
rastIjín in sadežev.

Če bo le moč, bo sleherni list prinesel en

sostavek kmetijske šole, pa vse bolj ob
kratkim, de bojo naši bravci vedno z veseljem te
poduke brali in si jih dobro v glavo vtisovali. Pripravite
se tedej, dragi prijatli, stari in mladi, možki in
ženske, de boste ukaželni in dobrovoljni v
kmetijsko šolo stopíli, ktera se bo v prihodnjim
listu začela.

(Dalje sledí.)

Za rokodelce
in mnogotere hišne potrebe.

(Lepílo ali pôp za bukvoveze.) Pruskimu
umetniku, Kühle po imenu, je podarila Pruska
obertniška družba 100 tolarjev za razodévo naslednjih
lepíl: Pervo obstojí iz 4 lotov stérke, 6 lotov
v pràv drobno štupo stolčene kréde, iz 2 lotov
dobriga lima, 2 lotov beneškiga terpentína,
10 lotov žganja in pa 13 lotov vode. Napravi
se pa lepílo takóle: vzêmi žganja in vode toliko,
kolikor je potreba, de štérka in kreda skupej
zmešana postanete gost močnik ; v vodi in žganji
pa, kar ju še čez ostane, naj se lim pokuha, in
med kuhanjem naj se prideva terpentín; —
potem ko sta lim in terpentín dobro raztopljena, naj
se jima med vednim mešanjem prideva gôri
imenovana zmes iz štérke in krede.— Drugo lepílo se
pa takóle napravi: 6 lotov štérke naj se podela
z vodó v ne preveč gost močnik; na 3 lote lima
in 3 lote beneškiga terpentína naj se pa vlije
28 lotov in pol vode; vse to naj se pri ognji
polagama kuha, potem naj se pa, kakor gôri pri
pervim lepílu, počasi prideva iz štérke in krede
napravljena zmes. — To lepílo je močnejši kakor
pervo, in je posebno pripravno za bukvovezke lične
(Galanterie) in usnjate izdelke. Obé lepíli se
naglo posušite, in naj se merzli rabite.

(Vinski kis ali jesih) se da v malo dnéh
napraviti, če se žaganja ali pa trešičic brinjeviga
lesa v vino dene.

(Ilo za pečárje) , ki pràv dobro derží, se
naredí, če se trem delam ila pridêne en del
kalafonje (goselne smôle).

(Za podplate škorinj ali čevljev) ni boljšiga, jih
pràv terdne narediti, kakor jih z lanénim oljem
pràv dobro namazati, de se ga pràv napijó. Vari
se pa, de urbasov ž njim ne namažeš, kér potem
radi pókajo in se lomijo. Za podplate pa ni nič
boljšiga; čeravno gibčnost zgubé, so pa tako terdni,
de jih ne boš lahko stergal, posebno če enimu funtu
lanéniga firneža, neprenehama mešaje, pol
funta v štupo stolčene kalafonje pridénes, in s
tem gorkim firnežem podplate namažeš, in kadar
se je mazílo posušilo, še enkrat, dvakrat in trikrat,
de se podplatje mazila pràv dobro napijó.

Zlat nauk poisebno kmetiškim
starišem.

Postarniga kmeta so otroci neprenehama natvezali,
de naj jim njih dédinstvo (erbšino) še ob svojim
življenji razdelí, de ga bodo že do smerti preživili in
varovali, kakor se spodobi hvaležnim in dobrim otrokam.
Stari oče se je le branil in branil tje do spomladi. Ko
so spomladi pod njegovo streho vrabci mlade imeli,
vzame stari oče gnjezdo z mladiči vred, ga dene v kletko,
in jo obési na okno. Kmali so priletéli stari, prinesli
živeža, in so skozi mrežico lačne mlade pitali. — Mladi
dobé perje in se obrasejo, stari jih pa še vedno pitajo.
Ko zadnjič vidi kmet, de se mladi samí zamorejo
preživiti, vjame stare, jih dene v kletko, in mlade spustí,
ter pokliče svoje sine in hčere. Minulo je veliko veliko
ur, pa nobeno vrabče se ni spomnilo svojih vjetih
staršev, kteri bi bili mogli lakote poginiti, ko bi jih modri
oče ne bil izpustil. Sinam in hčeram pa je rekel: „Ste
vidili, kako so mladi svojim starim njih skerb povernili?
— Varniši je vselej, de se starim ni treba na mlade
zanašati, kér bi se jim utegnílo kot starim vrabcam
goditi!“ — — Otroci pa so omolknili, in niso nikdar
več očeta zavoljo razdelitve premoženja nadlegovali.

Poduk mladim dekletam.

Pater Abraham, nekdanji sloveči pridigar na
Dunaji, je enkrat takóle pridigoval: Nedolžne dekleta
morajo biti kakor zvon na vélki petik, ki je tih in
od sebe nobeniga glasú ne da; kakor navlečene
orgle, ktere zakričijo, kadar se jih kdo dotakne; kakor
beraška juha ali župa, ktera nima nič očí (mastnih
cinkov); kakor vgledalo (špegel), ki se otamní, kadar kdo
va-nj dihne; kakor polž, ki malokdaj iz svoje hiše gré.

Beseda na nedelske šolarje ob novim
létu.

Preljubeznivi šolarji in šolarce ! Nicojšna
dvanajsta ura je staro léto v dolgo večnost spremila , ž njim
tudi mnogo naših znancov in prijatlov, ki ne pridejo več
nazaj. Radi bi jim danes k novimu létu srečo vošíli,
radi po navadi roko podali; — pa njih roke že merzle
v grobu prahníjo, in sreča naša do njih v grob ne more.
Oní so radi v miru, in ne želijo od nas druge
novolétnice, kot de bi se jih v svojih molitvah spomnili, in
jim večni mir vošíli. — Na pragu noviga léta stojim,
in pervokrat v šoli v novim létu k vam govorim; hvala
Bogú ! de vas še zdrave in vesele vidim. Bog je bil v
starim létu vam milostljiv; dal vam je zdravje, skerbne
starše, ki so vas kojili, redili in pridno v šolo pošiljali;
dal vam je pridne učitelje, ki so se z vami trudili, vas
brati, pisati in računiti učili, in vam pot kazali k časni
in večni sreči; dal vam je brez števila dušnih in
telesnih dobrót; — ali ste se mu tudi za-nje spodobno
zahvalili? O zahvalite Bogá danes na pragu noviga léta
za vse prejete dobrote ! Zahvalíte ga za ljubo sonce, ki
je vam lani sijalo, — za luno in zvezde, ki so vam
takó prijazno svetíle, — za zemljo, na kteri živite, —
za zdravje, obleko in streho, ki so vam toliko potrebne,
— za rožice, ki so lepo cvetele, — za ptičice, ki so
vam lepo pele, in tebe, ljuba nedolžnost! budile.
Zahvalite ga za angelje varhe, ki so vas lepo varovali, —
za vse nauke, ki ste jih v šoli, domá in v cerkvi
slišali, — z eno besedo: zahvalíte ga za vse, kar ste lani
dobriga vidili, slišali, storili in se naučili. Za nastopno
novo léto pa ga prosíte, de bi vam še dober Oče bil,
vi pa njegovi pridni in pobožni otroci!— Zahvalíte se pa
tudi svojim učiteljem za vès njih trud in skerb, ktero so
lani z vami imeli, in jih lepo prosíte, naj bojo še létašnje
léto vaši neutrudni učitelji, de vam bojo pomagali v

ljubeznjivosti in modrosti per Bogu in ljudéh rasti. Svojim
starišem za dobrote stariga léta roke poljubite (kušnite)
in jih prosíte, de naj vam še létas v šolo hoditi
perpustíjo, kar bojo dobri in umni starši radi storili, kér
dobro vedó, de gorši dote bi svoji mladíni ne imeli
dati, kot de jo v šolo hoditi pusté, kjer se mladost v
božjim strahu kojí, in si bogastvo nabéra, kteriga ji
nihče vzeti ne more.

Ljubi otroci! lanjsko léto pri šolski skušnji, ki vam
je še v živim spominu, je mnogoteri izmed vas po
zasluženji darila prejél; pervošolci so dobili lepe kipe
ali pildke, križce, svetinjice in roženkrance, —
drugošolci pa koristne molitne bukvice, naukapolne
pripovésti, pripovésti s podobami zoper mučenje žival, nar
bolj omikan šolar pa je dobil cel tečaj kmetijskih in
rokodelskih Novíc. Vse te darila so iz ljubezni do vas
vaši predragi in neutrudni prijatli spisali, in so se vam
zlo zlo prikupili. Bog jim obilo poverni njih trud! Tudi
jaz bi se vam rad v tem novim létu vslužil, torej vam
troje bukve za novolétnico podam, kér sim si svest, de
bote v nastopnim létu še pridniši od lanjskiga. — Perve
bukve, ki vam jih danes v dar prinesem, so gerde,
stare, zamazane, znotrej in zvunej z černilam ali tinto
počečkane; — druge so lepo bele, kot sneg, in z
rudečimi čerkami natisnjene; tretje imajo zlate
pismenke, in se posodi od zlata in srebra lesketajo, — in te
troje bukve bora zdaj poredama odperl, in iz njih vas
brati učil.

(Konec sledí.)

Pristavik „k spominu na otročje léta.“
42. Novíčniga lista lanjskiga léta.

Naj bo tudi meni pervoljeno, par verstičic
Novícam perdružiti: namreč razlaganje stariga slovenskiga
pevca k verstícam:

V Terst po perst.

Terst, nar slavniši kupčijsko mesto vsih
avstrijanskih dežel, prejemlje za podporo vse kupčije perst
(zavorno) za vsako pomanjkanje druge kupčije. K temu
stoji v Barkoli perpravljenih 25 bark za vedno
postrežbo vsih vunanjih velikih baštamentov ne le na Laško,
Greško, Francozko in Angležko, temuč tudi na druge
dele svetá v Azijo, Afriko in Ameriko. Vsaka barka
ima po 3 možé, ki vozijo po morji potrebno perst, in
več druzih, ki jo kopajo; pri tem opravilu dobro živí
okoli 100 družin. Od tod pregovor: V Terst po perst.
Od teh so že goré prekopane.

V Réko po mléko.

Mislim, de vsak pravi Slovenec, kteri je hrovaško
in krajnsko deželo dobro pregledal, je tudi lahko spoznal,
de je slovensko mesto Reka v nar boljšim kraji za
kupčijo živine, posebno goveje, od ktere mléko
dobivamo. Od tod je stari pregovor: V Réko po mléko.

Jernej Rebec *)

Dopis iz Gorice.

Goriške modroslovne šole so s 3 novimi stolicami
obogatene. Na prošnjo tukajšne kmetijske družbe
so namreč Cesar privolili, de se bode, kakor pri druzih
šolah tega reda, tudi tukej naravoslovstvo in
kmetijstvo razlagalo, *) — in slave ter hvale vredno
perzadetje visokočastitiga gospoda prošta barona Kodellita,
vodja sedme in osme šole, učilnici za slovenski in
laški jezik napraviti, je tudi srečno oveljalo. Učila se
bo slovenšina v 2 létih, in sicer v pervim po 3 ure
v tednu z večim obziram na gramatikalno pravilnost, v
drugim pa po 2 uri, bolj gledé na prosto skladanje
slovenskih sostavkov in na slovensko (slovansko?)
pismenost ali literaturo. — Učitelju je odločena plača ali
pràv za pràv poveršek od 300 gold.

Do stanovitne izvolitve učitelja po konkurzu je
slovenska šola gospodu Premrovu, profesorju
latinskih šol, rojenimu Krajncu vedre glave izročena, in se
bode ob novim létu začela. Bogoslovci tukajšne
duhovšnice pa se bodo tudi létas ilirskiga jezika pod
radovoljnim vodstvam za slovanstvo gorečiga gosp.
Pelhana vadili.

Pristavim še serčno željo in vošílo, de bi
slovenski učenci z nar veči marljivostjo svojo hvaležnost
milostljivimu vladarstvu skazali, ki jim v novi napravi lepo
priložnost ponudi, de se bojo svojiga materniga jezika,
popolnama naučili; in sklenem z radostnim upam, de se
bo v ilirskim primorji, kjer je zdaj po deželi veliko
učilnic pametno osnovanih, in kjer se povsod, zlasti pa
med duhovšino, ljubezen do materniga jezika če dalje
bolj vnema , dvojnostranskimu zajedanju in gerdenju
lepiga jezika slovenskiga, ako Bog da, sčasama v okom
prišlo.

Cigale.

Domače prigodbe.

4. in 17. grudna je v Gornjim Logu oginj
pokončal 2 hiši, žitnico in sadno sušilnico; k sreči so vse
te pohištva pri Graški družbi sv. Florijana zavarovane.

18. grudna ste v Polhovim Gradcu pogoréle
2 kajži, en mlin in pa 2 žagi, pa le pridnim
pomočnikam in umnimu gasilnimu vodstvu tukajšne
duhovšine in grajšine se je zahvaliti, de oginj ni delj
segel in de ni cele vasí pokončal. Vse poslopja, razun
ene kajže, so pri Graški družbi zavarvane.

Gariboldi.

Šiškarjem pa tudi drugim kmetam
v pomislik!

„Pač bi bilo pràv“ — sim rekel danes zjutrej k
nekterim svojih sosedov, ki so iz Šiške v Ljubljano
gredé z menoj vred sneg do koléna gazíli — „de bi,
kadar kaj več snega pade, vsaka hiša eniga človeka
z lopato poslala, de bi se saj stèza za ljudí, ki iz
Šiške v Ljubljano, in iz Ljubljane v Šiško gredó,
napravila, de ne bo treba našim ženskam, ki vsak dan
mléko na glavi v mesto nosijo, takó težavno hoditi in
clo padati in mléko, namesti ga prodati, po snegu
zlivati. Kaj ne , sosedje! de ste mojih misel, de bi bilo
pràv, če bi zavoljo tega se vsi skupej vzeli in tó storili,
kar bi nobenimu težko ne stalo, vunder pa vsakimu v
prid bilo?“ — — „„E, kaj bomo mi zató skerbeli, nam
bo že gospóska ukazala , če bo treba““ — mi eden
izmed njih odgovorí, vsi drugi so pa molčali in po
snegu naprej kobacali. — „Kaj zlodja vunder! de vas
mora zmirej gospóska k temu priganjati, kar je k va-

šimu lastnimu pridu“ — sim jim togôten odgovoril —
„gospóska ima več opravkov, in ne more berž povsod
biti. Ali nas nima sram biti, de nas mora gospóska
kakor neumno živino k temu siliti in priganjati, kar je
nam dobro in koristno?“ — — „„Saj to imate pa pràv““
— so nekteri bolj umni izmed njih odgovorili; ali kaj
je pomagalo ? — — nobeden se ni snega lotil in vsi
čakajo, de jim bo gospóska to delo ukazala. *)

F. Kovač, iz Šiške 29. grudna.

Černe bukve.

Ko sim bral v Novícah, de so černe bukve v
Ljubljani pripravljene za take, ki živino brez usmiljenja
mučijo ali martrajo, zapišite — prosim — tudi tiste
divjake in brezdušneže v G— v Istríi va-nje, ki so pred
nekaj časam hudobijo dopernesli, de je grôza. Napili
so se namreč nekteri gerdúni, ktere ne morem drugači
kot tolovaje imenovati, in vsi pijani niso vedli, kaj
de bi iz prevzetnosti počenjali. Bilo je po nôči. Našli
so tovaríco (oslíco) pred mestam , jo vso s slamo
ovijejo in zažgó. Uboga živina se valja po tléh, rijôve na
vso moč — pa nič ne pomaga, dokler vsa sožgana po
velicih mukah ne pogíne! — Ali ni to strašna hudobíja!
Gospodár je imel škodo; nevarnost je bila, de bi se ne
vžgala kerma, ki je bila blizo zložena; uboga žival je
grozne bolečíne terpela — in vse to le zavoljo tega,
de so se poživinjeni pijanci smejali! Lejte, kaj
učini pijanstvo!

A. Z.

Vesela novíca.

Presvitli Cesar Ferdinand so po prečastnim sklepu
od 19. grudna visokorodniga gospoda grofa Leopolda
Welsersheima, ki so dozdej c. k. dvorni svetovavec
zgorno — avstrijanskiga poglavarstva v Lincu bili,
poglavarja krajnske in koroške dežele in ob enim
tudi Svojiga skrivniga posvétnika z naslovam
„ekscelencíja“ izvolili. — Novo izvoljeni deželni poglavar
so krajnski in koroški deželi že od tistihmal, ko so v
Ljubljani poglavarski svetovavec in v Celjovcu kresijski
poglavar bili, vedno v ljubim spominu ostali.

Današnjimu listu je pridjana pesmica od „
Ijenja“, ktero častitljivi gosp. fajmošter Urši č izKamne
Gorice prejemnikam Novic za novo léto podarijo. Gosp.
Greg. Rihar so nape v zložili.

Cena prešičev na somnji v Krajnji :
Prešiči po 8 in pol, 7 in pol, in 6 in pol krajc. funt. —
Spêh po 22, 23 in 24 gold. cênt.

Kmetijske in rokodelske Novice.

Na svitlobo dane od c. k. krajnske kmetijske družbe.

Tečaj VI.

V srédo 24. véliciga travna 1848.

List 21.

Presvitlimu našimu Cesarju
milimu očetu
FERDINANDU PERVIMU. *)

Na posipu mest sovražnih
Slavno Davorske je péti,
Ter z močjó orožij važnih
Tuje zemlje preotéti.

Alj deržáv véz zvézan s silo
Na kak tanjki visi niti!
Saj je za svobodo milo
Vsak pripravljen kri preliti.

Le prestol, nad ktérim mira
In ljubézni vénec dragi
Lesketá, od kódar zvira
Vsi deržavi stan rés blagi ;

Ta prestol je stanoviten
In na sivi zidan skali.
Ta stojí nepredobiten
Prot sovražnikov navali.

In med tém sloví prestoli
Orel Avstrije dvoglavni;
Kjé vladár je milji, bólji?
Vérnost Avstrii bod' slavni !

Kar Habsburški preddedovi
Si pravično pridobili,
To mogóčni njih sinovi
So z ljubéznijo ohranili.

Če Rudolfovičev déla
Bereš, našel bóš pravične,
Vidil — de minulost vzéla
Ni ljubézni nam resnične.

Ferdinand, vnuk Carov silnih.
Poln ljubézni nam kraljuje,
Ter dobrót nam neštevilnih
Védno z milostjo daruje.

Domoródna de Modríca
Miljši poje pésmi krasne.
De domača govoríca
V lastnim kraji ti ne vgasne;

To, Slovénija premila
To in dobróte neštevilne
So Njegovih rók darila:
Hvale Mu tedaj obilne !

Prédniki so Mu slovéli
Tud, bijóč' pravične bôje;
Ferdinandu pa ti déli
O mir, vénec slave svoje!

Vsemogóčni Oče mili!
Ti z modróstjo Ga obdari,
Ti podaj pomóč Mu v sili,
De mogóčno gospodari.

Naj živí še leta mnóge
Ferdinand naródam k sréči!
Naj Mu iz podlóžnih sloge
Móč izvira védno véči!

Ako bi pa zadonéti
Vtégnil bojni róg, in sine
Vérne vabil na-se vzéti
Brambo kralja, domovíne:

Takrat bi Slovénec tudi
Ne kèrví mudíl prelíti.
Ne mudíl bi s silo, s trudí
Cara, dóm osvoboditi.

A. Pirnat.

Kakošne poslance bomo za Dunaj
volili ?

26. dan prihodnjima mesca (rožniga cveta) se bo
začel veliki deržavni zbor na Dunaji, od kteriga ste že
slišali; za ta zbor bodemo mogli ob kratkim poslance
voliti po vodilih, ktere se nam bojo na znanje dale.

Iz vsih cesarskih deželá bojo poslanci vkup prišli
in se bojo na Dunaji združeni posvetovali zastran vsiga,
kar bo naše prihodnje postave, davke i. t. d. zadevalo.

Kako se moramo pri volitvi poslancov obnašati, nas
bo podučila volitna postava, ktera nam bo posébej ozna-

njena. Od téga tedaj ne bom govoril, ampak pomeniti
se hočem malo z vami, kakosne možé de bi bilo
dobro, za Dunaj izvoliti.

Pri volitvi poslancov v Frankfort na Némško so
bile voljivcam v nekterih krajih iména tistih gospodov
oznanjene, kteri so bili od nekiga zbora v Ljubljani za
to poslanstvo nasvetovani. Vsi so bili gospôskiga stanú.
„Kaj — so rekli nekteri kmetje — kaj se bojo ti gospodje
za nas potegováli? kaj vedó gospodje od naših težav?
Le kmete, pa kake pràv raztergane, suhe in lačne kmete
moramo vùn poslati, de jih bojo vidili, kako de jim gré!
Iz teh naj se gospoda prepriča, kakošin de je kmet.“ —

Ljubi moji domorodci! vse svoje žive dni me še ni
nobena tako v serce spêkla, kakor ta. — Dête, dête —
sim djal — kam bomo prišli, če se bojo raztergani, in
lačni kmetje za poštene gruntarje potégovali ? Kteri kmet
je lačin ali raztergan? Kteri? Tisti, ki je pijanec,
zapravljivec, postopač. Če se bodo taki za vas potegovali,
jim ni tréba na Dunaj hoditi ; taki naj koj domá začno
svoj stan zboljševati, in nar kraji pot je, de z gorjačo
po rakolnačarsko pred duri stopijo in od vas premožnih,
poštenih kmetov potirjajo, česar jim je potréba. Kdor si
sam sebi ne more domá obléke in živeža pošteno
prislužiti, kaj tak se bo hodil za vas na Dunaj poganjati? —

Če si sicer volite kakiga župana (rihtarja) ali
priséžniga možá, povejte mi, na kakošne možé
cikate? Nar bolj poštene in umne možé si zbirate, in to je
prav. Kolikanj bolj pa je potreba za Dunajski véliki
zbor ne le poštenih, umnih, temuč tudi učenih, po
deželi dobro znanih in sploh takih gospodov izvoliti, kteri

pervič dobro po nemško pisati in govoriti
umejo;

drugič de imajo natanjko védnost, ne le od
tlake in desetíne, od gosposkinih davkov,
prepisov, desétiga denarja i. t. d. temuč od vsih
rečí, ktere vladarstvo ljudstva vtičejo, namreč: od
postav vsakih zadev, — od kupčije po deželi in po
morji, od šolskih rečí in učeliš, od mitnih
pravíc, od sodbá, od sodbinih in kaznovavnih
bukev, od cene in veljavnosti našiga
domorodniga jezika, od srenjskih potréb
(Gemeindebedürfnisse), od dozdanjih ravnav drugih deželá našiga
Cesarstva, od pridelkov naše domače in druge ptuje
dežele, z eno besedo, ti gospodje morajo biti jako
prebrisani ;

tretjič de znajo dobro glasovitno besedo
zastaviti, se po nemško odrézati, de je kej. Zakaj
v tem zboru bo potréba sred kakih 400 možakov
govoriti. Kér pa druge dežéle slovenskiga jezika ne razumé,
se bo moglo vse po némško govoriti, pa ne tako
govoriti, kakor vam kak zakoten pisač pràv široko
gobezdá, ampak kakor pogumen govornik, s pametjo,
zložno , iskreno, kakor v' cerkvi na prižnici ;

četertič de so pošteni, časti vredni in
častí željni možjé, kterim je ljubši poštenje, kakor
vès svet. Zakaj to se ne smé zgoditi, de bi se dali od
poti pravičnosti na kako vižo premaknili; ne tako,
kakor po kmetih, če kdo za kak potent prosi, pa
župana in priséžne možé pred v kerčmo (oštarijo) pélje ,
prédin v kancelijo gredó.

„Pa — mi boste odgovorili — „gospod bo s gospodam
deržal, kmet bo pa kmet ostal.“ Ta zadnja veljá. Kmet
bo zmirej kmet, če ga tudi v gosposko suknjo obléčete.
Vam pa nič druziga po glavi ne blodi, kakor tlaka in
desetína. To vam je že oznanjeno , de tlaka in desetína
boste odnéhale ; kako in od kod se bo pa grajšinam
škoda za njih pravice poverníla, to se bo na
Dunaji razsodilo. Dête — boste rekli — za tole bi bili
kmetje potrebni, zdaj pa le vùn! — Počakajte malo!
Kdo se je do zdej za vas potegoval, če vas je kaj
tišalo? Kdo je dozdej vam pravde speljeval, sodbe delal?
Kdo je do zdej vaše pritožbe z gruntnimi gosposkami
poravnaval? Kam ste se hodili pritoževati če ste mislili,
de se vam krivica godí? Ali ste se h kakimu kmétu
zatékovali? Ali niste pri kantonskih gosposkah, pri
kresijah pomoči, pri dohtarjih in učenih gospodih svétov
iskali? — Če so bili taki možje do zdej od vas
spoštovani, zakaj bi pa za Dunaj ne bili pripravni, kjer se
bo tolikanj rečí moglo ugotoviti in vravnati?

Kmetje véste dobro , kakošin tèrn vam ali sosédu
v pêti tičí; od tega bi zamogli povédati. Ali na Dunaji
se ne bo le za dva, tri ali le za podložnike kake
grajšine govorilo, ampak za kmete celiga cesarstva. Kdo

bo védil bolj za občne potrebe kmetov : ali kak védež,
ki se le s pijanci prepira, ali kak omikan gospod, kteri
iz znanstva domačih in ptujih deželá, ljudstva pozná?

In če mislite, de bi poslancam ta ali una réč v
glavo ne padla, sej vam že ustava dovoljenje da, po
poslancu prošnje na zbor poslati. Take prošnje
morajo biti od vsih ljudí podpisane, ki jih želijo; če jih
več podpiše, boljši je. Te prošnje bojo pri zboru očitno
na glas brane. Na ta zbor bojo tudi drugi ljudjé hodili
poslušat. Pošlíte tedaj kakiga možá, ki nemški jezik
razume, na Dunaj, de bo slišal, kaj in kako de se bo v
tem zboru govorilo, in de bo tudi doma védil povédati,
kako so se poslanci za vas potegnili. — Ali ne bo ta
pràv ? Mislim , de.

Pa ne mislite, ljubi moji rojaki, de jez zató pišem,
de bi mene izvolili. Nič veséliga ne bojo iméli poslanci
na Dunaji, marsiktero grénjko bojo požèrli. Jez vas le
zató želim podučiti, kér vas dobro poznam, kér vas
ljubim, kér sim vašiga kmetiškiga rodú; zató bi se mi
britko zdélo , če bi vi zavolj neumne terme kako škodo
terpéli, de bi vi na zadnje le ostanjke dobili in ovsenik
grudili, druge dežele pa si pogačo pêkle.

Miha Ambrož, c. k. komisár v Smeledniku.

Nekaj od davkov
in v kterih davkih bi bilo kmetiškimu stanu nar
poprej polajšanja vošiti, pri kterih pa po pameti
kaj pozneje ?

(Dalje.)

B. Davki, kteri deržavne dohodke iz rečí
Cesarski samoprodaji prihranjenih (monopoljskih),
pomnožujejo, so tíle:

1. Davk od solí. Sol je dvoje baže:
podzemeljska sol in morska. Podzemeljsko sol ali
že čisto vledenito (kristalisirt) izpod zemlje kopljejo,
kakor v Vilički v Galicíi, — ali pa z rudníno ali
perstjó zedinjeno nar poprej v vodi rastopé ter slano
vodo v velikih kotlih kuhajo, dokler sama čista sol ne
ostane. Dosti dela je in vtrat pri pridelovanji
podzemeljske solí. Morska sol se z dosti manjšim
prizadevanjem in manjšimi stroški pridela, kér ni treba druziga,
kakor de se morje v nalaš pripravne in poravnane tla
vpeljá in voda ob gorkoti sonca v puh razpodí, de sama
sol na tléh ostane. Podzemeljsko sol kopljejo in
kuhajo v deržavnih solínah in z občnimi stroški, morsko
sol pa postestniki solín sami delajo, le de vès pridelk
v deržavne solaríje proti povračilu izročiti morajo.
Deržavne solaríje ne prodajajo solí na drobno, temuč le
na debelo, po nar menj pol centa, in v prodajni ceni
je že davk zapopaden z vsimi stroški vred. Ni ga
človeka, de bi ga davk od solí ne zadel, zató je pa tudi
deržavni dohodik iz solí gotov in stanoviten. Prevdarjen
je za 1848 na 31 milijonov in 709,000 gold., čisti pa
26 milijonov in 24,000 gold.

2. Davk iz prodaje tobaka. Osnova tega
davka je, de nobeden nesmé tobaka sejati, saditi in
pridelovati brez posebniga dovoljenja prihodkine gosposke, in
de se vès pridelk tobaka v deržavne zaloge proti
povračilu cene izročiti mora. Iz perja domá pridelaniga
tobaka, in iz tistiga, kar ga deržavno gospodarstvo še
na Mažarskim in v ptujih deželah nakupi, narejajo v
deržavnih fabrikah razne baže vdelaniga tobaka, kteriga
v zakladnice po deželah postavljene razpošljejo. Iz teh
zakladnic ga pa opravičeni prodajavci (zalogarji in
trafikanti) po zapovedani ceni (tarifi) na debelo in na drobno
prodajajo. V prodajni ceni so davki in vsi stroški za
kupovanje siroviga pridelka, za vdelanje, vožnjo in za
plačilo prodajavcov zapopadeni. Nobena kakšnimu davku
podveržena reč ni takó malo potrebna za človeško
življenje kakor tobak; le navada in dolgčas gta ga ljudém

potrebniga naredila; koliko de se ga po priliki porabi,
nam kaže prevdarjeno število dohodka, kteriga se nadja
deržavno gospodarstvo za 1848. léto 21 milijonov in
99,000 gold. na debelo, čistiga pa 13 milijonov in
288,000 gold.

3. Davk iz prodaje smodníka (strelniga prahú)
in solnítarja. Smodník mora zavolj občje varnosti
ojstrimu čuvanju vladarstva podveržen biti, zató je pa
tudi v naših nemških in slovenskih deželah narejanje in
prodaja smodníka vojniškimu čuvanju izročeno. Nihče
ga nesmé brez dovoljenja vikši vojniške gosposke, ki je
zató nalaš postavljena , narejati ali prodajati. Solnítar
sicer sam na sebi ni nevarna reč, marveč je mnogim
rokodelcam in obertnikam potrebna, pa je vender tudi
ojstrimu čuvanju vojništva podveržen zató, kér je
poglaviten obstojni del smodníka. Število dohodka ni znano,
kér na ravnost v vojniško denarnico dohaja; le za
Talijansko, kjer ni pod vojništvam, je za léto 1848 čistih
69,000 gold. prevdarjenih.

(Dalje sledí.)

Odperto pismice gosp. Ambrožu.

De po 16. listu Novíc bojè napravljeno pohujšanje,
kolikor mogoče, popravim, Vam častitljivi, za domovíno
goreči gosp. Ambrož odkritoserčno zaterdim, de me pràv
zlo veselí, de ste v 18. listu Novíc s toliko serčnostjo
nad me skočili; kar me še tolikanj bolj veselí, kér
spričevanje od možaka pride, v kancelijskih opravilih
skušeniga in znajdeniga, de je že mogoče, (desiravno še
težavno, kar še zmirej mislim) naš domorodni jezik
koj v pisarnice vpeljati. Nikar me, dragi gospod
sovražnika osvobodene slovenšine ne imenujte, kér nisim
svetoval, nikdar ne ga vpeljati, ampak le zavolj
opovér, ktere tudi sami spoznate in ravno v imenovanim
listu poterdite, še nekoliko časa poterpéti; tudi
sim le rekel, de še ni tako godin, de bi že popolnama
sam v kancelijah kraljevati in gospodariti zamogel. Če
pa skušen kantonski komisár, kakor ste Vi, terdi, de je
že zdej mogoče, opovére premagati in gaz predreti in
mu gospodarstvo izročiti, se s ponižnostjo in veseljem
Vaši besedi uklonem. In ni bilo napčno ne, de sim s
svojim svétam bil vmés dregnil, zakaj sicer bi nar beržej
Vašiga zaliga sostavka ne bilo na dan , kteri poterdi,
kar latinec pravi: „vexatio dat intellectum“. — Kaj ne,
kako zalo in koristno je, de nam je 15. dan Sušca
pravico prinesel, de se smemo očitno, pa spošteno
prepirati ? — — —

Lep in potrebin poduk za vse kantonske
komisarje in uradnike sim sicer od Vas v 18. listu
zdrezal; ali kaj pomaga, kér ga bo le malo izmed
njih bralo (kterim morebiti še clo potrebin ni), če se
jih ni kaj več od lani Novíc poprijelo ! — Kaj je 14
natisov Novíc, ktere so lani prejemali, za toliko čédo
uradnikov po vsim Slovenskim ! !

Zatorej Vas prosim, dajte le ta Svoj sostavek tudi
v nemškim jeziku v nemških novicah natisniti,
de ga bodo vender saj večidel vsi brali, de bodo slišali
in vidiii, de sila kola lómi, de naj se ročno slovenšine
poprimejo, ako bodo hotli željam ljudstva vstreči. Vi smete clo
pristaviti, de Vas jez premaganec zmaganca to storiti
prosim.

J. Podrebernicki.

Skušnja učí.

Kako potrebna je popolna znanost slovenskiga
jezika našim uradnikam (Beamten), se je undan pri
volitvi poslancov za Frankfort kej očitno pokazalo. Nek
uradnik je namreč hotel zbranim voljivcam namen té
volitve natanjko razložiti, ter je začel govoriti : „Vidite,
ljubi moji, nemški punt ni nič noviga; zdej se bo ta
punt, h kterimu imamo tudi mi pristopiti, le vnovič
sklenil“ — — Pa komej je uradnik besedo punt
izgovoril, so začeli kmetje, zvesti podložni svojiga Cesarja,

vpiti: „Punt, kaj punt? Mi nočmo punta, mi nismo
puntarji“. Sreča je bila, de je bil nek drug uradnik
pričijoč, ki je kmetam berž razložil, de njegov tovarš
slovenskiga jezika popolnama ne razume, de je tedej
nemško besedo „Deutscher Bund“ préstavil v nemški
punt,“ namesti de bi bil rekel „nemška zaveza.“

Dr. B.

Iz Celja.

v 14. in 18. listu kmetiških Novíc vprašate, kako
bi se konstitucíja po slovensko imenovala? Jez
mislim, nar bolj razumljivo bi bilo, ako bi pri besedi
konstitucíja ostali. Zakaj — pervič so to besedo,
ki iz latinskiga izvira, Nemci, Francozi, Lahi in drugi
narodi že davno v svoj jezik vzeli, in ji že zdavnej
národno pravico dali; drugič je konstitucíja lepa
beseda, razumljiva in lahko izrečljiva; tretjič ni
potreba, pri vsaki priložnosti novih besed kovati, kterih se
ljudstvo v več létih komej navadi. Zatorej še enkrat:
naj ostane imé konstitucíja! —

Tudi v Celji se verli rodoljubi za drago mater
Slovenijo potegujejo; pa nas ni veliko, večidel jih je, ki
po nemško vpijejo, čeravno ne véjo zakaj? Vsa čast
Nemcam; mi pa smo Slovenci, in Slovencov se hočemo
deržati, zatorej podpišemo vse, kar bo slovenski odbor na
Dunaji za našo domovino koristniga namenil. —

Začeli so v Celji učéni gosp. profesor. Konšek
v latinskih šolah slovenski jezik učiti, ter veliko
poslušavcov imajo. Slava, slava slovenšini!

J. Š.

Od sv. Lorenca, ua Štajarskim.

Tudi pri nas je krog in krog vse za slovenšino
vneto, in s to željo napolnjeno, da bi berž berž
slovenski jezik v naše učilnice in pisarnice bil vpeljan. Tega
smo se pretečeno nedeljo živo prepričali, ko smo od
Negovske gospóske sledeče oznanilo v slovenskem
jeziku, in v novem tudi pri nas že občinskem
pravopisu prejeli:

„V pondeljek in v torek , to je, 8. in 9.
vélikega travna bo Negovska Grašina v svojem
gospodskem hramu v Moravskem verhi sledeče davke
pobirala , kakti: penezno gorno, grofovsko dačo
(Dominicale) in deseti penez. Robotni in
desetinski denar pa se nebo prejemaval, da še se za re~
šitvo ali odkupilo totih davkov more višji odločenje
dočakati“.

Po dokončanim oznanilu se je na vsih licih očitno
veselje vidilo; oznanilo je šlo od rok do rok, in vse je
kakti z enim glasom reklo: „Tako je pràv, da bi se
odzdaj le vse, kaj bo občini potrebno vediti, v našem
slovenskem jeziku pisalo!“ Pravična želja! Grašinskomu
gospodu uradniku pa se v Novícah za to veselje, ki ga
je nam s tem slovenskem oznanilom napravil, očitno
zahvalimo, upajoči, da bo se to odzdaj večkrat zgodilo.

A. Strajnšak.

Iz Laškiga.

Pretečene dni je naša armada na Laškim sèmtertje
sovražnika zopet premagala in si nektere mesta pridobíla,
ktere so puntarji dozdej v pestéh imeli. Poleg Trebiža
so bili sovražniki tako tepeni, de je bilo joj! Kojniki so
našim vojakam svoje konje popustili, kterih so si toliko
nabrali, de so jih Hrovatje potem po 6 gold. prodajali. Pri vsim
tem vojska na Laškim še morebiti dolgo ne bo pri koncu,
ako ne bojo po druzih pogodbah miru storili. Zakaj ta
vojska ni kakor navadna vojska, de sovražnik nad
sovražnika pod milim nebam plane in se bojevati začneta —
Laška vojska je vojska zoper celo deželo, zoper vsako
mesto, zoper vsako vas — zoper več kot 5 milijonov
ljudí. Kteriga človeka pogledaš, je sovražnik. Ako naši
vojaki tudi eno mesto za drugim v svojo oblast dobé,
morajo vunder vse premagane kraje z veliko armado
varovati, sicer se zopet iznoviga spuntajo. — To je po-

glavitni vzrok, de se vojska na Laškim tako na dolgo
vléče.

Dr. B.

Sveti Oče Papež.

Sedanji čas prekucij po svetu je tudi čas gerdih
laží. Vsaki dan se zvé toliko laží, de bi jih lahko cele
kôše naložili. Nekteri ljudjé so tako hudobni, de jim
nar svetejši reč ni več sveta, tedej zabavljajo čez
cesarje in kralje — in tudi čez sv. Očeta Papeža se
slišijo gerde lažnjive govoríce, ki si jih le peklenski
satan izmisliti zamore. Umna glava, blago serce in terdna
véra naših slovenskih kmetov se sicer ne da po nebeni
ceni zmotiti, de bi verjeli take lažnjive kvante. Tode
med nar žlahtniši pšenico raste tudi kaka ljulika — in
zatorej smo slišali, de sèmtertje tudi med našimi
Slovenci nekteri hudobneži gerde laží čez sv. Očeta
Papeža okoli trosijo.

Vsakimu papežu je — kakor veste — dvojno
vladarstvo izročeno: on je naslednik sv. Petra in
poglavar katoljške cerkve celiga sveta, — on je
pa tudi deželski vladar Rimske deržave.

Slišali ste, s kakošno slavo de so sv. Oče Papež
Piji IX. nastopili sedež sv. Petra, in kako so si berž
začeli prizadevati, zastarane deželske napake
poprejšnjiga Rimskiga vladarstva odvirati in nove boljši
dajati. Pa nej pokaže zdej kak vladar svojimu ljudstvu
le en perst, ga nekteri že berž za celo roko
popadejo. Taka je bila v sedanjih prekucijskih časih tudi s
sv. Očetam Papežem. Lahi našiga Cesarstva so se
začeli puntati — to je bilo sicer Rimcam in vsim Laham
sploh po volji. Oče Papež pa so očitno rekli: de tudi
v deželskih rečéh nočejo sovražnik našiga Cesarja
biti — pa kaj je pomagalo? Ljudstvo jih je prisililo,
de so tudi rimski vojaki, združeni z drugimi Lahi, v
vojsko šli zoper našiga Cesarja.

To je resnica. Oče Papež — poglavar katoljške

svete cerkve — obžaljujejo, česar so prisiljeni kot
deželski vladar dovoliti. — To je ravno težavni stan
Rimskiga Papeža v sedanjih časih, de je on
cerkveni in deželni vladár!

Dr. B.

Opomín graške bratovšine svetiga
Florijana
združene za Krajnsko, Štajarsko in Koroško
deželo.

Že nekterikrat se je létas primerilo, de pogorelci
niso škode povernjene dobili, zató kér so zamudili,
létno plačílo odrajtati. Potem se sicer jokajo in
žalujejo— pa kaj pomaga, ker je prepôzno! Opomnimo
tedej vse hišne gospodarje, ki še niso létniga plačila,
ktero je letaš tako majhno in le enajst
krajcarjev od sto gold. znese, de naj se nikar ne
obotavljajo s plačilam!

Gariboldi, Krajnski inšpektor združ. brat. sv. Florijana.

Svaritev.

Ljubljansko c. k. deželno poglavarstvo je dalo
svarjenje na znanje, po kterim ojstro opominja, de naj se
vsakdo varje, ljudstvo k eni ali drugi reči šuntati, ki
je postavam zoperna, in miru nevarna; sicer je deželnim
gosposkam oblast dana, take nevarne podpihovavce in
šuntarje, naj bojo kakoršniga stanú koli, vjeti in sodni
gosposki izročiti.

Popravki pogreškov v poslednji pesmi „Edinosf.“

V srednji pôli v drugi verstici namesto Podi beri Rodí.—
V srednji pôli v šesti verstici namesto V edinost beri V edinosti.
— V srednji pôli v deveti verstici namesto v zmagu beri zmago
— V srednji pôli v sedemnajsti verstici namesti In iz serc
pobegne beri Iz sere vun pobegne — V zadnji pôli v četerti
verstici namesto Slovnija beri Slovenija. — V pervi pôli v 25.
verstici namesto vodilo beri rodilo. —

Današnjimu listu je perdjan 9. dokladni list.

Potrebne besede.

Slišali ste, kaj se je od 15. do 17. tega mesca na Dunaji zgodilo. Derhal postavi in
dobrimu redu in duhu protivnih ljudí je v Cesarjevo poslopje prihrumela, je Njih veličanstvo in Njihove
ministre prisilila, volitvino provizorno postavo za pervi deržavni zbor ovreči in prenaredbo nam dane
ustave obljubiti. Ministri so potem službam odrekli in le tako dolgo v njih ostati namenili, dokler si
Cesar drugih ministrov ne izvolijo. Sedemnajstiga proti večeru so Njih veličanstvo, naš mili Cesar, s
presvitlo Cesarico, s Svojim presvitlim bratam Nadvojvodam Francam Karolam in celo družino Dunaj
zapustili in so se v Inspruk med svoje zveste Tiroljce podali. Ministri so vlado v Cesarjevim imenu
zagovordavno prevzeli.

Žalostna je ta novica, tode ne vstrašimo se je. Vse se zna še v dobro premeniti. Že se
govorí, de so se Cesar spet sprositi dali, ter de se bojo na Dunaj nazaj vernili. Če bi pa ravno to
resnica ne bila, ne dajmo si glave zmešati. Kjer so Cesar, tam so serca naše. Kar nam od Njih
poterjena vlada zapové, to delajmo, tako se obnašajmo. Dunaj sam na sebi ni naš gospodar;
Cesar z vlado svojo nam ukazujejo, nej stanujejo v tem ali v drugim mestu.

Kar imenovano prisiljenje vtiče, se mi odpovémo vsaki naredbi, ki ne izvira iz
slobodne volje Cesarjeve in iz volje Njihove vlade. Sicer skažimo se vredne sinove svojih
slavnih očetov, ki so se v létu 1809 za rajnciga Cesarja Frančiška vzdignuli, kakor de bi bili en
mož. Bodimo zvesti velikodušnimu svojimu očetu Ferdinandu Pervimu do zadnje kaplje slovenske
kerví. Ne pripustímo, de bi jih hudobni ljudjé žalili, ali Njihove pravice krajšali. Podložni
bodímo svojim gosposkam, od Boga, od Cesarja so postavljene, v Cesarjevim imenu nam ukazujejo.
Šuntarjev ne poslušati! Delajmo pridno in pokojno, kar nas posamezno vtiče. Ko bi nas pa
naše gosposke v bran Cesarja ali domovine poklicale, ubogajmo, kakor se sinovam hrabrih junakov
spodobi. V létu 1844 je Slovenija v naši deželi potovavnimu Cesarju iz žive sredine svojih serc zapela:

Blago, življenje in kri, visoki vladar. Ti posvetim,
Bistri v sodbi razum, v boju nevžugani dlan;
Tvojimu rodu na čast, na zgubo protivnikam Tvojim
Snuje v oserčju mi duh, cuka na bedri mi meč;
Hrast se omaja in hrib, zvestoba Slovencu ne gane!

Jovan Vesel — Koseski.

Pristavik vredništva. Mi temu lepimu opomínu še pristavimo živo prošnjo, de nam je zdej
edinost in sprava z vsimi narodi našiga cesarstva nar bolj potrebna. Zdej ni čas enostranske
ločitve in samosvojnih razpèrtij med Slovenci in Nemci — zakaj naše Cesarstvo je v silni
nevarnosti, ako bi nas mili Cesar zapustili. Bratovska edinost med Slovenci in Nemci in vsimi
druzimi narodi našiga Cesarstva nam bo dala našiga Cesarja nazaj — nam bo dala moč; moč pa nam
bo dala varnost in mir, po kterim vsak resničen prijatel domovine hrepení!

Kmetijske in rokodelske Novíce.

Na svitlobo dane od c. k. krajnske kmetijske družbe.

Tečaj VI.

V srédo 11. kozoperska 1848.

List 41.

Naprej, slavenski Jug!

N

aprej, naprej, žareči meč osvete,
Slavenski Jug, junaška kri!
Naprej, naprej, postojne serda vnete,
V oserčje zmot, čez reke tri!
Čez reke tri v ostudni stan drakona
Ukaže vam očestva glas,
Zastavljena je tam slavenska krona,
Rešíte jo, je zadni čas!

Sej tujih mej preplavale ne boste,
Slavenska je ta zemlja vsa,
Sirov Madjar o blodnji tmine goste
Preklal jo je v razcepa dva.
In Madjarsag *) je sercu svete Slave
Že tisuč let strupeni zob,
Izbite ga — in veličanske glave
Pognal bo v zrak slavenski dob.

Ne zabite nesramnima psovanja,
»Nem ember tot« **) Madjar veli;
Ne zabite na serbski zemlji klanja
Kovarskiga poslednih dni.
Pobiti so sinovi majke sive,
Zasramovan je svet oltar,
Oskrunjene so vaše čiste dive,
Banata cvet — kervav požar!

Ne zabite tatranskih bratov slavníh,
Ki rešnika zdihujejo :
Ne zabite krivic viharjev davnih,
Sedajnosti pričina so.
Izročite tlačivniku plačilo ,
Kervavi plod nebrojnih muk.
Recite mu, če kaj od več bi bilo:
Dolžan ostal je Svatopluk!

Osveta scer je Božja, pismo sodi,
In sodi prav, ni dvombe več;
Na vekomaj osveta Božja bodi,
Slavenski Jug je Božji meč —
Groziven meč obnašanju barbarskim,
Oskrunjenju slavenskih vad,
Trepet in strah zatiranju madjarskim,
Slobodi pak nevžugan grad.

Naprej tedaj, žareči meč osvete,
Slavenski Jug, junaška kri!
Naprej, naprej, postojne serda vnete,
V oserčje zmot, čez reke tri!
Evropa nej razumiti se vadi
Slavenskiga junaštva glas ,
Ker, prej ko se železa ost ohladi,
Bo dela več za nas in vas.

J. Koseski.

Drugo razjasnjenje zastran
kmetijskih rečí.

v sklepu deržavniga zbora od kmetijskih rečí je
na dalje v 7. razdelku izgovorjeno, de nehajo pravice
v gojzdih in na pašah kakor sužne pravice med
gosposkami in med njih dozdanjimi podložnimi s primernim
odkupílam.

Veliko podložnikov je bilo, kteri so imeli pravico
do lesa v grajšinskih gojzdih za svoje cimpre pri hišah
in poslopjih in za kurjavo. Grajšaki so jim ob navadnim
času v gojzdih drevesa odkazati dali, ktere so
podložniki posekovali in v svoje potrebe obračali. Koliko
zopernost so kmetje in grajšine pri ti ravnavi imeli, vsak
dobro vé iz svoje skušnje, če je imel kaj opraviti v ti
reči. Kmet se je oglasil pri borštnarji za odkazovanje
lesa — zdaj je bil kmet v borštnarjevih pestéh. Ako ni
bil ž njim dober, ali če mu ni kaj v roke stisnil, mu
je slabe debla odkazal ali pa v takim gerdim kraji, de
jih je komej vùn spravil. Taka se je večkrat godila —
tode goljufija ali krivica, oboje je napčno.

Kmet, kér je bil zatert, si je sam pomagal, je na
skrivnim kaj več posekal. ali pa na drugim kraji,
kakor mu je bilo odkazano. Borštnarji so ga zalezli, so ga
zatožili ali rubili; po tem se je pa pričela druga
kondercija. Kmet je bil v kancelijo klican, kakor
hudodelnik izpraševan, tudi dostikrat v kazin ali štrafingo
obsojen. On je zoper obsoje pritožbe delal, dohtarje ali
pa kake zakotne pisače plačeval in tako je zavoljo zgube
časa in denarnih potroškov več imel škode, kakor če bi bil
derva na vago kupil. Zraven tega se je pa še
grajšinskimu oskerbniku zameril, in to je bilo dostikrat še hujši,
kakor vse drugo.

Ravno tako so tudi grajsine imele velike
sitnosti. Pervič so od gojzdov cesarske davke plačevale;
redile in plačevale so tudi celo tropo borštnarjev, kteri
so dostikrat na dva kraja služili, tako de je bila graj-

šina osleparjena, boršt pa pokvarjen. Ti gojzdni varhi
so na drugi plati ojstro pazili, kakó bi bili kteriga
zalezli, de bi bili svoje pregrehe s ptujimi slabostmi
zakrili. Delali so na grajšinsko oskerbništvo zatožbe,
včasih pravične, včasih pa tudi krivične; oskerbništvo je cele
litanije do kantonskih gosposk dajalo, je moglo
borštnarje k spraševanju pošiljati, pritožbe do vikših gosposk
vkladati, in vender se jim je pri vsim tem po skrivni
sili dostikrat velika škoda zgodila. Zraven tega so bili
pa vender v vednim prepiru in sovražtvu s kmetam.

Vse to so zoperne rečí, in treba je, de se tudi ta
napčnost poravná, kér je zdaj tisti čas prišel, de bi se
vsi hribi ponižali in vse doline zasule.

Ta zaveza bo tedaj nehala z odškodovanjem, to je,
z odkupilam. To de ni treba misliti, de bi mogel kmet
za te pravice denarjev jemati. To bi ne bil dober svèt,
— zakaj denarje bi zapravil, kmetištvo bi pa ne
cempera gojzda ne imelo in nasledniki bi mogli za drage
denarje od grajšakov derva kupovati. Nar bolj važno
bo namreč, de se bojo gojzdi po primeri razdelili.
Čez vse to bo odbor tukaj razločbo naredil, kakor bo po
različnosti deželá in po dozdanji zavezi med grajšinami
in kmetovavci nar bolj pràv.

Do tistihmal pa , dokler se imenovana razločba ne
storí, mora še dozdanje ravnanje veljati, zakaj,
ako se to ne storí, bi kmetje tako dolgo brez vse lesníne
mogli omagati ; tudi bi se znala kaka sila zgoditi.

Rekel bo pa mende kdo: „kmet od tehmal
grajšinam nič ne odrajtuje , zakaj bi pa zastonj les in derva
dobival?“ Ta misel je napčna. Nekteri kmetovavci imajo
v tacih zavezah pravico do lesa, kolikor ga potrebujejo,
in ta pravica se jim bo mogla odškodovati. Dokler
odškodovanje ne bo vgotovljeno, tako dolgo jim gré les in
se jim mora odkazovati. — De grajšine od kmetov več
davkov in žitnice in drugih rečí ne dobivajo , jim njih
pravic ne overže; zakaj za nektere teh davkov se bo
odškodovanje dalo. To odškodovanje pa bo tako
deIječ nazaj seglo, od kodar so nehale odrajtvila
kmetov ; tedej se grajšinam druga škoda ne godí, kakor
de bojo mogle enmalo počakati. Grajšine pa ložej čakajo
odškodovanja, kakor pa ko bi ubogi kmet od tehmal več
lesa ne dobival.

Nobeden pa vender ne more misliti, de bi
grajšinam tudi za odneho kmetijskih odrajtvil že zdej ne bilo
nekoliko polajšano. Grajšinske gosposke nimajo za
sodniško in politiško vladbo več potroškov; tudi za šole,
cerkve jim ne bo treba več toliko prikladati, kakor do
zdaj ; za bolnike v bolnišnice ali pri kužnih boleznih ne
bo treba več plačevati, oskerbnikov in druzih
kancelirjev ne bo treba imeti i. t. d. Zatorej ne more nobedin
govoriti, de bi grajšine že od tehmal za zgubo
kmetijskih odrajtvil clo nič ne bile pridobile.

Če pa ravno enmalo počakujejo plačila , naj
pomislijo, kakó dolgo je mogel pa ubogi kmet čakati, de
mu je zarja odrešenja zasvetila!

Ambrož.

Kurent je oživel.

Stari Slovenci so Kurenta imeli očeta šale
mnogoverstne, in so od njega mnogo smešnic basnali.
Nar imenitniši basen od Kurenta je, de je moglo vse
plesati, kader je na svoje čudne gosle zagodel, in de
takrat človek nobeniga druziga glasú ni slišal, kakor
samo Kurentovo vižo, in je mogel po nji se takó dolgo
vertiti in gnati, dokler je Kurent godel. — Ako
govorjenje in zaderžanje mnogih ljudí v sedanjim času,
posebno mnogih kmetiškiga stanú, prevdarimo, se ne
moremo misel zabraniti, de Kurenta gostí slišijo;
zakaj za vso drugo so gluhi, in samo le po Kurentovi
viži govorijo „vse je doli, vse je proč!“ — Že od
zdavnaj je gospôda sploh kmetam zoperna bila, z enim oče-

sam je gledal gospóda, in ga tihama čertil, morde
maršikteriga po pravici, mnogiga pa po nedolžnjim,
kakor se sploh na svetu rado godí, de mora pogosto
pravični s krivičnim terpeti.

Dolgo dolgo je kmetu gaden serd do gospoda v
sercu vrel; rad bi bil že zdavnej skipel, ali krov
močnih postáv in resnih ukazov je strupne pene še zadušil.
— De na dolgo časa ni bilo več moč strašen oginj
krotiti, ki je tihama v persih tam pa tam res po sužnjim
obtežavnih podložnih gorel, je lahko bilo previditi, in
vsak ljudoljuben in pravičen človek je mogel
želéti, de bi se težki jarm zaterl, ki je kmetu
naložen bil, in pod kterim je milo zdihoval.

Ustava je bila od prijatlov prostiga ljudstva serčno
poželjena, kot juterno sonce, ki ponočne oblake razkadí,
in beli dan rodí. — Ustava je bila poželjena kot dobra
mati, ki slabimu detcu povsod pomaga, de srečno in
čversto rase. Prišla je že zdavnaj goreče poželjena
ustava po milosti našiga presvitliga cara Ferdinanda,
dana od miliga in dobrotniga vladarja našiga, de naj bi
osrečila seljake in ude avstrijanskih derzáv. — Ali
žalibože ! do zdaj je ljubeznjiva ustava še malo dobriga
donesla. Kakor de bi sreče preveč na enkrat bilo, je
omamila in začarala ljudí, de se gonobno puntajo, in
na vražje vse prekucniti hočejo , namesti v miru
perčakovati novih postáv. Marsikod se hude in v nebo
vpijoče krivíce godijo, puntarji niso dovolnji s pametno
pravično svobodnostjo, ampak svobodni mislijo biti, kot divja
zver v afrikanskih pušavah — brez gosposke — brez
davkov.

Resnično, resnično Kurent jim gode. Uradnike
nižiga reda so kmetje nekdaj nar hujši sovražili, in
zaničljivo jih škricarje imenovali; zdaj pa ravno tiste, ki
so kmete nar več in nar bolj pogostim vkanili — tiste,
ki brez poštene službe se po sveti klatijo — tiste ki
nimajo kaj več upati pa tudi nič zgubiti, tiste kmetje
zdaj radi poslušajo, in jim na besedo vse verjamejo, kér
jim zapeljivci nič druziga ne pripovedujejo, razun tega,
kar vedó, de kmetje nar raji čutijo, če ravno je očitna
laž, ako le po Kurentu oglušene ušesa še nekoliko
šegeta.

Grajšakov se kmetje sploh ogibljejo, kakor de bi
se bali, grajšak bi utegnil jim še kaj vzeti. Tudi
duhovšini le malo kmetje upajo, kér nekteri clo mislijo,
de mašniki so od grajšakov podkupljeni, in kmetam
nočejo resnice povedati. Naj še tako očitno in dobro reč
naročajo duhovniki, in naj vpričo duhovniga pastirja
kmet od besede do besede vse razume in poterdi, de je
resnična , v družbi druzih kmetov začne dvomiti in se
bati, de bi vender le utegnilo kaj zvijačniga biti, kar
je od mašnika slišal. — Tako so pred kratkim duhovniki
Lavantiške škofije po naročbi svojiga ljubljeniga škofa
kmete nagovarjali, de naj prošnjo pred visoki deržavni
zbor na Dunaj pošljejo, in naj se podpišejo v prošnjo,
de bi se šole od cerkev ne ločile — de bi se duhovski
redi ne preganjali — de bi se duhovsko ali cerkveno
premoženje ne prodajalo — pa vse to, akoravno le kmetu
k dobrimu, so si takó narobe izkladali in razlagali, de
že ni mogoče hujši; rekli so clo, de jih mašniki hočejo
na drugo véro pregovoriti, in de silijo, naj se kmetje
antekristu podpišejo. — Eno samo, in zmiram eno
naprej ženó, namreč: vse je doli, pa je vùn! — Ali
jim ne gode Kurent?

Na nekim kraji so se kmetje clo posvetovali, ali
bi se ne spodobilo terjati, de naj jim grajšak in Cesar
še na ene léta nazaj plačujeta , takó de na več lét ne
bo le samo treba nobenih davkov plačevati, ampak de bi
še vsako léto tudi kaj na roke dobil. Ali jim ne gode
Kurent ? —

J. Hašnik.

Slovenska obléka pravih Pésničarjev
na Štajarskim.

Česka „Slovánska Lipa'' si močno prizadéva
s¡ podobe Slovanske noše od vsih krajev dobiti, da bi
se splošni Slovánski narodni kroj ustrojil. Ta réč me
je na tako imenovane Pesničarje spomnila, kteri na
južni réki Pésnici prebivajo. Ta réka, kteri imé
Slovénskega Nila davájo zató, kér travnike večkrat
poplavi in pokalí, je med Múro in Dravo nar imenitniši. —
Taka le je oprava Pesničkega Slovenca (ki je pred 20
léti še celò splošna bila, zdej le starih ljudí): Na visoki
bistri glavi ti nosi zeléno žametno kapo, zade z
velicim grebénam — pravi Štajarec na zelénih
rodovitnih poljanah, pozimi pa zelèn ali moder čamer iz sukna
s kosmatimi okrájki, kteri se prék črez ušesa razvihniti
dájo. Namesti hlač ali bregeš ima bize (behête ali
dolanjšćice), ktere niso preveč košáte, vender ségajo
veliko niže kolén, iz dománjega bélega plátna. Od teh
biz pride vlastno imé Bizjakov ali Bezjakov.
(Primeri Glag. Cloz. Kopitarjev LXX.) Vèrh teh biz pa
nosi robáčo ali srákico iz jednakega platna, dolgo skorej
do kolén, po kterim se Pésničar od Šćavničarja
lóči, ki ima zlo zlo kratko robáčo — bi rekel — do
pasa. Potlej ima okoli života širok rudéč pojás ali
pás, de mu predolga robáča ne plahta in ga pri delu
ne moti. Nad robáčo pa nosi pozimi ali tudi ob nedeljah
tudi rudéč télovnik ali kamižolo, (Weste) zlo kratko,
de se pojás Iépši vidi. Kar pa še Pésničarja posebno
razloči, njegov modri plajš iz sukna, kteri mu je
poléti in zimi, razun pri vročim delu, na truplu, kér
drugiga jopiča nima. Kar je Šćavničarju černi kožuh,
to je Pésničarju modri plašć.

To je pravi Štajarski Slován — po šárih ali fárbah.
Ženske Pesničke so Slovénsko nošo narberžej veliko
pèrole (préj) opustile, kér se jaz le nekaj spomnim, da
so iméle stáre tudi modre jenke (Kittel) suknjéne z
rudéčimi debelimi robi, in visoke škornjice z visokimi
lesénimi podpetki; v šiveh so tudi rudéči debeli
suknjeni robóvi všiti bili. Na glavi so imele, kakor še zdaj
Slovenske Štajarkinje poprék béle peče.

Natanjko nam to popiši, prosim, gosp. Dr.
Vogrin, kteriga délo, mislim, bo skorej na svitlo prišlo.

Cafov.

Iz Laškiga.

V vsim skupej je bilo dozdej naši armadi na Laškim
73 zlatih svetinj, 192 srebernih 1. reda, 485 pa
2. reda podeljenih.

Izmed téh so prišle na Krajnski regiment 4
zlate, 6 srebernih 1. reda, 22 srebernih 2. reda.

Zlate svetinje junaštva so dobili: Franc
Griesbah in pa Janez Denkel, feldvebeljna, Anton
Vertačič in pa Matevž Doles, desetnika 12.
kompanije, ki so še poverh po 10 gold. v srebru dobili. —
Janez Denkel je dobil tudi od Rusovskiga Cesarja
križ sv. Jurja 5. reda.

Sreberne svetinje 1. reda junaštva so dobili:
desetniki ali korporali Matija Mese, Vincenci
Krajcberger, Janez Smolej , Jožef Uranker, Peter
Stavdaher, Vencel Jankovski.

Sreberne svetinje 2. reda junaštva so dobili:
desetniki Jožef Jenko, Jožef Golob, Jožef Povh,
Anton Pihler in Janez Medec; bóbnar Jakob
Mihelčič, in pa prostaki (gmajnarji) : Janez Lovšar, Janez
Zupan, Janez Arh, Miha Jager, Andrej Varšik, Janez
Petrovšic, Juri Klobučar, Janez Huter, Jožef Strus,
Franc Pucete, Matija Cvelber, Janez Omahen , Janez
Mahorčič, Jurji Pétrinčič, Mesar in Radovič.

Stotnik, g. Bogomir Ložan je prejel očitno pohvalo.

V Celjskih slov. Novínah beremo, de tudi veliko
vojakov Štajarskiga regimenta je z zlatimi in sre-

bernimi svetinjami postavljenih, in de je vojskovodja
Radecki „Štajarce, pràv posebno pa Slovence,
kot junaški narod'' pohvalil. — Veselje je take
novice slišati!

Veselíca v Ljubljani

zavoljo poterjenja starih slovenskih barv.

V poslednjih Novícah ste brali, de je bila
pretečeno nedeljo ponoči zató velika veselica v Ljubljani,
kér je minister na Dunaji stare slovenske farbe
belomodro-rudeče poterdil in takó konec pravde storil,
ki je dolgo bila med narodno stražo v Ljubljani. Nekteri
so namreč po sili hotli, de barve krajnske gospôde
naj bojo barve celiga krajnskiga ljudstva.

Kér je pa ljudstvo zdej v vsim svoje pravíce
zadobilo, je minister modro sklenil, naj ima ljudstvo
tudi svoje stare barve, gospôda (deželni stanovi) pa
svoje. Tako se nobenimu krivica ne godí.

Veselíca je bila zares slovesna; gosp. Kordež,
vrednik nemških Ljubljanskih Novíc, ki se je lepo vnel
za našo slovensko narodnost, in pa iskreni Slovenec gosp.
Jeriša sta jo z gorečo besedo popisala, uni v nemškim
časopisu , ta pa v Slovenii.

Nekteri naših kmečkih bravcov bojo morebiti
poprašali : kaj pa imate s temi barvami? kaj pa pomeni
vse to ?

Tem povémo, de je stara, silno stara navada, de
ima vsaka dežela svoj gèrb ali vôpen, različno pisan.
Že v 4. Mojzesovih bukvah je Izraelcam zapovedano,
de naj se vsak pod zastavo svojih očetov podá.

Nar lože boste to reč zapopadli, ako se spomnite
cesarskiga dvoglavniga ôrla, — lejte! to je
gèrb ali vôpen celiga našiga cesarstva, in
rumenočerna barva je barva splošniga avstrijanskiga
cesarstva; zató vidite vrata cesarskih hiš, lése cesarskih
šrang i. t. d. rumeno-černo pisane.

Kakor celo cesarstvo ima tudi vsaka dežela svoj
različni gèrb različno pisan, po kterim se loči od
druzih deželá.

Kakor je sv. križ znamnje Kristusove vére, tako
tudi druge svete podobe niso brez pomémbe.

Svéte podobe sicer imenovanih deželnih znaminj
ne moremo imenovati, vender morajo vsacimu človeku
imenitne biti, če ima le kolčikaj občutka za svojo
domovíno, za zemljo svojih očetov.

Dandanašnji nam mora vsaka stvarica domačiga
naroda imenitna biti, zató kér povsod tičí kos naše
narodnosti, ktere v nobeni reči ne smemo v nemar pustiti.
Slovenski jezik, kteriga kmet na Krajnskim govorí, je
jezik našiga naroda; zató se potegujemo za-nj, de po
očitni obljubi našiga Cesarja pride v kancelije,
de se bo v njih tako govorilo in pisalo, de bo vsak kmet
in vsaka kmetica vedila, kaj de se godí, ne pa de bi
se pisma, kakor dozdej, v nemškim pisale, s kterimi so
mogli še le okoli hoditi, de jim jih je kdo razložil.

Belo-modro-rudeče barve v pasu krajnskiga
ôrla so nam tudi porok in znamnje, de se nam pravíce
stariga slovenskiga naroda ne kratijo — zatorej se jih
toliko veselimo , zatorej smo jih s tolikošnim veseljem
sprejeli! Ni tedej prazna reč to.

Zatorej jih boste gotovo tudi vi, dragi domorodci po
deželi! z neizrečenim veseljem sprejeli in so častitimu
ministru hvaležne za-nje skazali, kér so kos naše
svobode. Povedati vam pa tudi moramo, de naši poslanci
gosp. Ambrož, gosp. Kavčič in gosp. Dolšajn so
se za to domorodno reč krepko potegnili in de je posebno
gosp. Ambrož si veliko prizadjal, de razsodba ni
predolgo na Dunaji ležala, kér je bil prepričan, de jo
domorodci že težko pričakujejo.

Veselílo nas bo slišati, kako ste Vi deželani to
veselo novíco sprejeli.

Žalostna prigodba.

19. kimovca ponoči se je na Osivniku v
Černomaljski fari na Dolenskim velika žalost pripetila. Janez
Bajo, mlad mož, čverst ko hrast, lepe postave, de se
je človeku, viditi ga, sercé smejalo, se podá zvečer s
svojo ženo spat na senico. Ponoči zbudivši se je hotel —
ne vé se ali konjem polagati ali pa k potrebi iti, in
zgrešivši pod nogama, pade na opik na glavo v skadenj in
ostane mertov na mestu — zlomil si je vrat!

17. lét stara udova in starši se jokajo po njem;
tudi občina žaluje po njem, kér njegova dušna lepota
je bila telesni popolnama enaka.

Ojme! kako kratko je človeško življenje, pa kako
slabo se varje. Starši, starši! in vsi, ki ste že kaj
skusili, zakaj ne svarite mladosti, de bi od tal spat ne
hodila. Smertna je nevarnost spati na svislih in na
senicah, kér človek zbudivši v pervi omotici ne vé, kje
de se znajde.

K.

Jesen léta 1764.

V létu 1764 je bil 29. kimovca po Krajnskim takó
velik sneg zapadel, de je bil na Šmarni Gôri debel
2 pedí. Zavoljo ajde, ki še ni bila požeta, so bili
kmetovavci v veliki skerbi, pa vender ji ni bilo druge škode,
kakor de je bila zlo povaljena in se je težko žela. Štiri tedne
po tem, to je 28. kozoperska je bil pa še veči sneg, po
hribih 3 do 4 pedí debel. Repo in zelje so ljudjé še le
o sv. Martinu spravljali. Mesca kozoperska je bilo
zelje drago; 100 glav po 3 gold. 20 krajc. do 4 gold.,
v mescu listopadu pa po 1 gold. — 1 gold. 20 krajc,
do 2 gold. kakor so bile glave.

Tako se najde zapisano na Šmarni Gôri.

A.

Razglas
udam semeniškiga bravniga družtva.

Kér je namen naše družbice in pa Ljubljanskiga
slovenskiga družtva popolnama enak, želí večidel našiga
družtva, de bi se naša knjižnica s slovenskim družtvam
zjedinila. Samo to bi nekteri radi, de bi nam knjižnica
za perstopšino k slovenskimu družtvu zalegla. Če
pomislim, de ima naša bukvarnica okoli 400 bukev v
mnogoterih slovanskih narečjih, menim, de bo slovensko
družtvo rado pristopšino tistim spregledalo, kteri bojo
to želéli.

De se bo tedaj knjižnica zamogla slovenskimu
družtvu zročiti, ste vsi naprošeni do konca tega mesca
izposojene bukve semeniškimu bravnimu družtvu nazaj

poslati. Kdor pa ni naših misel, naj se do ravno tega
časa pri meni oglasi.

V Radoljci 2. kozoperska 1848.

L. Pintar.

Zahvala Ljubljanski narodni istraži!

Sprejmite, dragi bratje! v imenu cele Krajnske
narodne straže serčno zahvalo za prijaznost, ktero ste
nam v nedeljo tako očitno skazali, ko smo Vas v
Ljubljani obiskali.

Povémo Vam, de te nedelje nikdar ne bomo
pozabili, ki nas je brate edinih serc, ediniga namena, tako
lepo združila, in kakor vaši „Živijo'' so tudi naši
nam iz polnih pers kipeli.

Kakor smo ta dan v bratovski, pravi slovenski
ljubezni zedinjeni bili, takó bomo tudi ostali vselej z
Vami ediniga serca, v varstvo svoje drage domovíne,
v brambo svojiga Cesarja!

Bog živi Ferdinanda Miliga! Bog živi Vas,
drage brate, in Vašiga častitiga zapovednika !

Konrad Lokar,
zapovedník narodne straže v Krajnji.

Novičar.

Današnji novičar prinese svojim bravcam eno
veselo, drugo pa pràv žalostno novíco. Presvitli Cesar so,
ko so Madžari gorfa Lamberga, poslaniga cesarskiga
komisarja v Peštu umorili, po razglasu od 4. tega
mesca postavili slavniga bana Jelačiča za Svojiga
namestnika v celi Ogerski deželi, in mu oblast dali čez
vse vojake na Ogerskim in čez vse gospóske; Madžare
pa, ki se njegovimu povelju zoperstavljajo, so za
puntarje spoznali, zoper ktere ima tudi cesarska armada iti.
Ko bi bilo imelo potem povelju nekaj vojakov iz Dunaja
na Ogersko iti čez puntarje, je grozen punt na Dunaji
vstal 7. dan tega mesca popoldan ; prijatli Madžarov,
Madžarski vojaki, ki so na Dunaji, in več nepokojnih
ljudí je na noge stopilo — in kaj se zgodi? Grôza nas
je povedati, de je neka derhal planila čez ministra
vojništva grofa Latura in njegoviga adjutanta, in ju
je grozovito umorila! Vojaki so streljali na vojake,
narodni stražnike na svoje tovarše — in veliko kerví je
prelíte. Po ulicah mesta so zagraje napravili. — razun
dveh ministrov so vsi drugi od vladarstva odstopili, celo
mesto je v strašnim nepokoji. Cesar so Dunaj zopet zapustili.

Kér te dni niso nobene Novíce iz Dunaja prišle,
še vsiga natanjko ne vémo. Bog vé kaj bo iz tega !

Današnje Novice iz Dunaja pravijo, de je zdej spet
mir na Dunaji — ali — Bog pomagaj ! kakošin mir je to!

Krajnci in sploh Slovenci!

Vzemíte, prosimo Vas pri ti priložnosti spet 21 list naših Novíc v roke, in beríte tam govorjene
potrebne besede! Gerde reči se godíjo zdej na Dunaji — pa ne mislíte, de so tega vsi Dunajčanje krivi. Bog
obvari ! Na Dunaji je čez 4sto tavžent ljudí — in gotova je, de je le morebiti kakih 10 tavžent tacih, ki noč in
dan na to delajo , de bi naše Cesarstvo razdjali in nas clo ob našiga ljubeznjiviga Cesarja pripravili. Vsi drugi
pa so dobri, pošteni ljudjé, ktere le hudobneži nadlegujejo, brez de bi se jih znebiti mogli.

Slovenci! Nas ni treba opominovati, de naj bomo svojimu Cesarju do zadnje kaplje kervi zvesti,
zakaj gotove besede so :

Hrast se omaja in hrib , zvestoba Slovencu ne gane!

Tode zdej je čas, de se vsi serčni ustopimo okoli trona svojiga Cesarja, de ne pripustimo, de bi
Jih hudobni ljudjé žalili, de stojimo eden za vse in vsi za eniga, de šuntarjev ne poslušamo, de smo mirni in
podložni gosposkam, od Boga, od Cesarja postavljenim, in de se že naprej odpovémo vsim naredbam, ki ne pridejo iz
Cesarske ustavne vlade. Le kar od té straní pride, nej nam bo sveto — nobene druge silne močí ne spoznajmo.

Brez Cesarja nam zvestim podložnim ni moč biti: mi Slovenci pa smo od nekdaj nar zvestejši ljudstva
avstrijanskiga Cesarstva! To hočemo zopet pokazati! To bojo pokazali zdej tudi vsi Slovani našiga cesarstva,
ki nočejo nič opraviti imeti z nemškimi, madžarskimi in taljianskimi republikanarji !

Bog daj, de bi se kmalo na Dunaji vse na dobro spremenilo! To pa še enkrat na vès glas rečemo:
Dunaj sam na sebi ni naš gospodar; Cesar z vlado svojo so naš vladar, nej stanujejo v tem ali drugim mestu!

Bog živi našiga Cesarja in daj zmago braniteljem avstrijanskiga cesarstva!

Slovensko družtvo v Ljubljani.