NOVICE
kmetijskih, rokodelnih in narodskih rečí.

Na svitlobo dane od krajnske kmetijske družbe.

Odgovorni vrednik Dr. Janez Bleiweis.

Tečaj VIII.

V sredo 2. prosenca (januarja) 1850.

List 1.

Pravlica od stvaritve svetá.
(Poslovenjena po Rusinski narodski pesmi.)

K Kadar ni bilo svéta s poćetka,
Takrat ni bilo neba ne zemlje, —
Samo le mórje sinje je bilo,
Ino sred mórja javor zeleni,
Na javoričku tri golobíce.
Tri golobice se posvetvale,
Se posvetvale, svet osnóvale:
»Dajmo! spustímo se na dno morja,
Tù naberemo drobniga péska, —
Pesčik predrobni bomo pos'jale,
Pa nam postane černa zemljica.
Tù mí dobimo zlato kamenje ;
Zlati mi kamen bomo pos'jali,
Pa nam postane nebo prijazno,
Nebo prijazno, sončice svitlo,
Sončice svitlo , meseček čisti,
Meseček čisti, zarja rumena,
Zarja rumena, drobne zvezdice.«

(Iz Šafařikoviga »Narodopisa«.)

Misli o novim letu.

Staro léto je slovó vzélo in novo je nastopilo —
polno vošíl de bi veselejši bilo od pretekliga! Léto
1848 je veliko obljubilo, léto 1849 je malo tega
spolnilo, Bog daj! de bi iz težav in kerví pretečeniga časa
o novim létu razcvetéla oljka mirú in sprave med
vsimi narodi avstrijanskiga cesarstva , in de bi
kraljevala živa ljubezin med tronam in ljudstvam! Le v miru
rodíjo vednosti bogat sad; le v miru obdeljuje
kmetovavec veselo svoje polje in pričakuje z lahkim
sercam gotovih pridelkov; v miru obèrtnost in kupčíja
srečno napredujete, in jezéro in jezéro glav in rók
skerbí za bogastvo dežele, ki se ji odtegnejo o potrebi
krivavih vojsk.

Hrepenenje po miru je gotovo želja večiga dela
avstrijanskih narodov, ki véjo, kar zgodovínske bukve
vsih časov spričujejo, de topovi, sablje in puše še
nikdar in nikjer niso stanovitno prinêsli ljudstvu tistih
darov, ki jih le mir dodeliti zamore. Tista vikši
čudovita moč , ktera ustavi kervavi boj in strašni grom
topov v lastni domovíni, je — zaupanje med vlado
in ljudstvam.

To vzajemno zaupanje vstanoviti, je imenitna
naloga, ktero ima vladarstvo kakor ljudstvo v
novim letu. Iz tega vterjeniga zaupanja bo
razcvetéla prava živa ljubezin, in kjer je ljubezin, so
nebésa na zemlji !

Presvitli cesar Ferdinand so osvobodili
avstrijanske ljudstva nevredniga jarma, pod kterim so poprej
zdihovale, — in kar so podelili cesar Ferdinand, so
poterdili presvitli cesar Franc Jožef v vsim, de se ima

zgoditi „z edinjeno močjó“, to je, z deležnostjo
vladarstva in ljudstva.

Vstavni ministri so tedaj prevzeli imenitno nalogo,
se v vsim po postavah vstave ali konstitucíje
zveste ravnati, in nikjer, tudi v nar manjši reči ne
odstopiti od poti, ki jim je po vstavi predpisana.
Cesar so ljudstvam pravíco dali, čuti nad zvestim
izpolnjenjem te visoke naloge, in ljudstva, polne
hvaležnosti za tak dar, se nikakor nočejo znebiti teh
cesarskih pravíc. Kakor ministri, kot višji oblastniki, se
morajo ravnati tudi vsi nižji vradniki, od pervíga do
zadnjiga.

Polne pazljivosti in upanja gledajo tedaj ljudstva
na ministre, de jim bo od cesarja ljudstvu podeljena
vstava sveta reč, zoper ktero se nikjer ne smejo
pregrešiti, scer se začnè zaupanje do vladarstva
majati ali clo popolnama zgubiti.

Kakor pa ljudstvo gleda na vlado , tako gleda
nasproti tudi vlada na ljudstvo; zakaj tudi ljudstva so
prevzele po vstavi ne le pravíce, temuč tudi dolžnosti.

Ljudstvo je po vstavi poklicano, se po postavni poti
vladarstva vdeležiti v deržavnih in deželnih
zborih. Ljudstvu gré tedaj tudi, de postave natanjko
spoštuje, tedaj tudi spoštuje tiste, ki imajo za
spolnjenje postav skerbeti, in to so vradniki (Beamte).
Razvujzdanost je grôb vse sreče na svetu, in pelje
naravnost h pogubi. Postave dajati ali dane postave
pretresovati, pa ni clo vsaka glava pripravna. Marsikdo
misli, Bog vé kakó moder de je, in zabavlja čez vse
naj bo božje ali posvetno, kar ni po njegovi glavi.
Ako ga pa kdo terdo prime, de naj dokaže, kar
govorí , — ne vé ne naprej ne nazaj. Ena taka glava
pa zamore več druzih zmešati, de se v eni ali drugi
reči pregrešé zoper vstavne postave; — in takó se
začne majati zaupanje vladarstva do ljudstva, ín se
zna tù in tam popolnama zgubiti.

Torej le pošteno in pravično zgorej in spodej,
kakor vstava zapové, in odkritoserčno. Iz poštene
odkritoserčnosti, in iz nepremakljiviga deržanja vstavnih
postav na obéh stranéh, zgorej in spodej, izvira
zaupanje, ki je nar terdniši podlaga vstavne vlade.
Zaupanje pelje na ravnost k občni sreči; po rakovo
nazaj iti ali pa razvujzdano naprej siliti, zapelje
na stransko pot, ktera je enako nevarna.

Pretêklo léto — strašno v svojih prekucíjah in
vojskah — ni môglo dozoriti v létu 1848 vsajene vstavne
svobode. Ministri brez deržavniga zbora so mógli
v tacih okoljšinah samí postave dajati, za ktere bojo
pa odgovor dali v pervim prihodnjim deržavnim zboru.

Novo léto bo rodílo deržavni zbor, še poprej
pa deželne zbore, in vstanovitev novih srenj,
ktere so korenina vstavne vlade. Nove politiške vrade
v vstavnim duhu iz poprejšnjih kantonskih gospósk že

mamo , od kterih upamo , de bojo spoznale svojo novo
imenitno nalogo, zavoljo ktere so na svoje mesto
postavljene. Od teh novih vradnikov je pričakovati, de
si bojo vedno svojiga poklica zvesti, de ni ljudstvo
zavolj njih, ampak de so oni zavolj ljudstva na svojim
mestu; — ljudstvo pa bo tudi spoznalo, de vradniki so
spolnovavci tistih postav, pri kterih se je tudi
ljudstvo vdeležilo, de, kdor vradnikov ne spoštuje, sam
sebe in ljudstva ne spoštuje, ki se je v zboru
vdeležilo tistih postav, za kterih spolnovanje imajo
možje skerbeti, ki so od vladarstva zató postavljeni.

Takó ena roka drugo umiva; takó se imamo vsi
obnašati, de eden druziga spoštujemo, dokler smo
spoštovanja vredni. Tega pa je vsak, ki svoje dolžnosti
v vsim spolnuje.

Namesti strahú pred poprejšnjimi gospóskami
ima stopiti sedaj ljubezin med vradniki in
ljudstvam, — v vzajemni ljubezni bo med ljudstvam in
vladarstvam kraljeval mir, in iz mirú bo izvirala
občinska sreča. Bog daj! de bi vlada in ljudstva
razumele imenitni klíc noviga leta, v kterim ima
beseda vstave še le mesó postati!

Opomíni zdravnika o zimskim času.

Mi nismo s tistimi edinih misel, ki pravijo, de
žganje je vsacimu človeku nezdrava pijača; žganje
za bolj stariga delavniga človeka mérno povžito
je dobro krepčálo oslabljene močí. Nezmérno in brez
potrebe vživano je pa zdravju silno škodljivo;
posebno nevarno je pozimi žganja se napiti, v misli,
de žganje človeka greje, — to ni rés, skušnja ravno
nasproti učí, de človek, ki se žganja napije in v hudi
zimi na pot podá, nar poprej zmerzne. En maslic
vóla pozimi človeka bolj gréje, kakor pol maslica
žganja. — Za zmerznjene ude se je bata (Watte) po
mnogih skušnjah poterdila. S kosmato platjó bate naj
se zmerzljina ovíje, in na to še en kos bate položí. Če
se je zmerzlína predèrla , naj se vsaki dan nova bata
na rano položí. — Ni nevarniši rečí pozimi, kakor s
žerjavico ali živim ogljem izbe in posebno spavnice gréti.
Gotova smèrt tistiga čaka, ki v taki izbi zaspií.

Pésa.

Novíce so za svojo dolžnost spoznale, kmetovavce
po Slovenskim prihodnjič tacih pridelkov opominovati,
kteri se pri nas še vse premalo sejejo ali sadijo, in
kteri kmetovavcam drugod neizrečeno veliko dobička
veržejo.

H takim koristnim , pri nas vse premalo
obrajtanim sadežem se šteje pésa ali róna (Runkelrübe).

Pésa je po mnogih deželah v poslednjih létih tako
vrednost zadobila , de so se je kmetovavci prav pridno
poprijeli. Pésa ni le za živinsko kermo neizrečeno
dobra in tečna , temuč je tudi v fabrikah , kjer cuker
ali sladkor iz nje delajo, zlo obrajtan in kupovan sadež.

Pése je več plemén, ki se razločijo po barvi in
obliki, pa tudi po tem , de imajo več ali menj sladkora
v sebi.

Béla (Šlezka) pésa sploh za tisto veljá, ki ima
nar več sladkora v sebi; rudeča pésa ima menj
sladkora v sebi, se je pa več pridela. Zató rabijo bélo
péso sladkorne fabrike, rudeča pésa pa služi za rejo
živine. Kakor rudeča je pa tudi bela pésa, ki se
burgunska pésa (Burgunderrübe) imenuje, za rejo
živine neizrečeno dobra.

Pésno séme ni drago, in se v štacunah , ki s
semeni kupčujejo , na prodaj dobí. *)

Pésa ljubi globoko, težko (ilovnato) zemljo, se pa
tudi v vsaki drugi zemlji dobro obnaša, če se ji le
dobro gnojí in streže; nar več se je pa pridéla v
nekoliko apnéni in ne preveč suhi zemlji. V krajih, kjer
se zavolj težke zemlje krompír dobro ne obnaša, je —
zraven bôba — pésa nar rodovitniši in nar navadniši
sadež na prahi. V pešéni zemlji, ki ni posebno rodovitna,
je pa boljši, krompír namest pése saditi, kterimu se taka
zemlja nar bolj prileže. V mastni zemlji pa, kjer
krompír bolj v zeliše (krompírjevec) žene in se le malo
drobniga krompírja pridela, pa prekosí pésa vse
druge sadeže v rodovitnosti.

Čeravno se le splača , péso v imenovani zemlji in
pri obilnim gnoju na debélo za sladkorne fabrike
obdelovati, jo zamoremo vunder vsacimu kmetovavcu , če
ima le majhin prostor za-njo, za rejo njegove živine
prav živo priporočiti.

(Dalje sledí.)

Zdravila zoper kevžeh in prisadno
pljučnico kónj.

Popisali smo v poslednjih listih lanjskih Novíc
natoro in lastnosti kevžeha (Kehlsucht) pri konjih;
povedali smo tudi, de posebno iz prehlajenja izvira,
in de ta bolezin obstojí v prisadu sápnika, po kterim
začnè žleza iz nosníc têči. Zraven téh znaminj so
poglavitniši téle: Konj pokašljuje; — če ga le
enmalo za goltanc stisneš, začne hudo kašljati; enmalo
težji sôpe ; jed se mu upira , in ako je zraven tega tudi
gèrlo po prisadu zatêklo, clo ne more požirati ne
kerme ne pijače. Če prisad ni hud, tudi vročnice
(Fieber) ni, in žila k večimu v eni minuti 10krat hitrejši
vdarja kakor v zdravim stanu (tedaj namest 40krat
vdari 50krat v eni minuti). — Bolezin terpí 10, 14,
20 dni.

Pervo zdravílo zoper kevžeh je: de daš konja s
slamo po celim truplu dobro dèrgniti (ribati), potem
ga s kako plahto ali s kôcam dobro odeti, de se
spotí. To storivši nej ostane konj v gorki, pa vunder
ne preveč soparni štali, kjer nej vedno odét pokojno
stojí nar manj 7 dni.

Piti mu dajaj bolj mlačne, kot mèrzle vode, in
v vodo mu pomešaj nekoliko rèžene moke ali otrobov.
— Sêna mu nikar ne pokladaj, posebno če ga gèrlo
zlo bolí, ker senó bôde po gobcu, in prisad pohujša.
Daj mu raji otrobov, stolčeniga ovsa, in kar je
posebno dobro, zmečkaniga korenja med rezanco
(Häkerling), ki naj bo enmalo omočena.

Te zdravila so večidel zadosti, če kevžeh ni prehud.

Če je kevžeh hud in zlo k pljučnim prisadu
(Lungenentzündung) nagnjen, kar se iz hude sape
in vročnice spozná, se mora (berž ko žila 60krat v
eni minuti bije) konju pušati, in mu iz vratne žile —
po velikosti in debelosti konja — 8, 10 ali clo 12
funtov kerví vzéti, in če pljučnica ne jenja, čez kakih 8
ur to pušanje ponoviti.

V škaf mlačne (pa ne gorke vode, ktere
konj ne pije) naj se déne 2 — 3 lote solitarja
(Salpeter). Solitar je pri pljučnici, zraven pušanja kerví,
pervo zdravilo; tode v vodi mora raztopljen biti, in
konj ne sme driske imeti, sícer zna iz driske v čevih
černi prisad (Brand) postati. V hudi pljučnici naj se
3. ali 4. dan konju na persih trak zavleče (Eiterband)
ali usnje postavi (Lederstecken). Pri taki hudi
pljučnici je pa že pomoči umniga zdravnika potreba, ki
ima sto in sto majhnih, pa vunder imenitnih rečí
razločiti.

Če je pa zraven kevžeha prisad v gèrlu, de konj
ne more lahko požirati, kar se iz posebno vročiga in
rudečiga gobca spozná, mu ni treba pušati, in naj

se ž njim takó ravná, kakor smo gôri od kevžeha
govorili; le mehka jed naj se mu daje, in gobec naj se
mu 3krat vsaki dan z okisano vodo zmije, ki se napravi,
če v polič vode priliješ 1 maslic jesiha, prideneš 2
pestí moke in kaka 2 lota medú. Ta zmes tolaži
prisad, če gobec ž njo omočiš, kar se da nar lože
opraviti, če okoli kratke palčice privežeš gobo ali kako mehko
cunjo, in pomočivši jo v to zmes, rahlo potapljaš
gobec ž njo. Dergniti se ne sme.

Če ste pa nosníci zlo zatékle, in če se veliko
žleze iz nju cedí, ni za konja nič boljšiga, kakor če
si napraviš poltretjo péd dolg, poldrugo ped pa širok
zakljiček, in va-nj kake 4 pestí prekuhaniga vročiga in
mokriga ječmena deneš, in potem ta zakljiček na 2
trakéh takó konju okoli glave privežeš, de derží obé
nosnici v njem , in mu takó skozi pol ure ječmenov
vodeni sopár v nosnici puhtí; ta púh omečí in sčisti
nosníci. Zakljiček mora zató precej dolg biti, de si konj
nosníc ne prismodí z vročim kuhanim ječmenam.

Če konja kašelj zlo nadlegva in mu žleza iz
nosníc teče — pa brez pljučniga prisada — takrat naj se
mu da na rezanco ena žlica naslednje štupe, ki se da
v lekarnici (apoteki) napraviti: Encjana, janeža
(Aniessamen), siroviga antimona (roher
Spiessglanz) in čistiga žêpla, 4 lote vsaciga, —— soli
pa 8 lotov; vse to naj se skupej v štupo stolče, in
ta štupa, kakor je gori rečeno bilo, po žlici trikrat
na dan daje. — Če je treba , naj se ta štupa 2krat
ali 3krat ponoví.

To so poglavitniši zdravila zoper imenovane
bolezni. Gospodár naj pa konju — posebno če bolezin
dolgočasna postane — v nosníci večkrat pogleda: ali ste
čisti in ali se ne delajo majhni turovi, ker to bi bilo
znamnje, de je konj smèrkav, in bolezin kužna smolika.
Tak konj zapade konjedercu.

Čeravno kevžeh, pri kterim žleza z nosa téče, večidel
ni nalezljiv, je vunder vselej varniši, taciga konja v kot
štale postaviti, de se ne dotika druzih kónj.

Mazílo za razpokane pečí.

Navadna ilovca ne veljá veliko razpoke zamazati,
de se peč ne kadi. Ilovca se kmalo odkruši. Si hočeš
terdno mazílo za pečí napraviti, vzêmi dobriga pepéla
in ga preséj skozi tanjko sito, vzemi tudi presejane
drobne ilovce, in zmešaj pepél in ilovco z nekoliko
solí; — po tem zmôči to zmes s vodó takó, de testó
(Teig) postane, in s tem namaži razpoke pečí, kader
je mèrzla. — Ta klej (kit) je neizrečeno terden in
se ne odkruši. Če se s takim klejem nove pečí
zamažejo , se ne razpokajo nikdar.

Volilve za odbor kmetijskih
poddružnic na Krajnskim.

Po naznanilu dozdanjiga dopisnika kmetijske
družbe za Planinskí kanton so 18. dan p. m. volili gosp. udje
kmetijske družbe za poddružnico Planinsko
predsednika in 4 odbornike, in so izvolili:

gospoda Matija Koréna za predsednika,
„ Matevža Dolscheina v Logatcu,
„ Jožefa Obreza iz Cerknice,
„ Matija Millauza v Studenim za odbornike
te poddružnice.

Ravno takó so po naznanilu gosp. tehanta Antona
Kosa, dosedanjiga dopisnika kmetijske družbe za
Idríjski kanton , 20. dan p. m. gospodje udje kmet. družbe
za poddružnico Idrijsko predsednika in 4 odbornike
izvolili, namreč:

Gospoda fajmoštra v Žiréh Janeza Majnika za
predsednika ,

Gospoda Mat. Grošeljna, posestnika in velk. župana
v Dobračevi,

„ Andr. Čadeža, posestnika in župana iz Ledin,
„ Pavla Grošeljna, posestnika v Stari Vasi,
„ Lor. Seljaka, posestnika in župana v Sori
za odbornike te poddružnice.

Če bo vstanovljenje poddružnic takó poredama
napredovalo, bo kmetijska družba po celi deželi kmalo
lepo nadomestvana , in poddružnice bojo v svobodni
samostojnosti zamógle kmalo svoje opravila v prid
kmetijstva svoje okolice, in po tem tudi v prid
kmetijstva cele domovíne začeti.

Od kod so prišli Slovani v svoje
sedanje kraje.

Preden se je slovanski zarod po Evropi
razposelil, in tudi še pred, je prebival v Mali Azii, kakor
nje stari zemljopis kaže. in kakor je soditi po
iménih ljudí in druzih stvarí, kar nam je znanih. Ako
bi nas Slovence kdo pregnal ali končal, bi vender še
čez tavžent let drugi Slovani vedili, de je tod nekdaj
slovansko bilo, če bi le iména naše, iména naših
mést in vasí vedili. Iména, postavim, Krajn,
Krakovo, Ternovo, Šiška, Dobrova, Brezovica,
Celje, Gorica, Gradec i.t.d. bi to pravile; ravno
takó bi to govorile iména: Hribar, Potokar, Okorn,
Levičnik i.t.d. Vedilo bi se, de smo bili Slovani,
če bi se ravno tudi ne vedilo, ali smo bili Slovenci,
Horvatje ali Čehi, ali kaki drugi Slovani.

Ravno takó, če pogledamo iména stariga
zemljopisa in ljudí Male Azije, nam je spoznati, de so
bili tamkaj nekdaj naši rojaki Slovani, akoravno ž njimi
ne moremo govoriti, de bi jih po besedi spoznavali. De
pa malo-aziatske iména svoj pravi slovanski obraz
pokažejo , jim je treba le ptujo krabuljo (larfo) strani
potegniti, jim posebno greški rep na koncu os ali us
odščipniti, ali spačeno zgovorjenje zravnati. To pa ni
vselej lahko. Ptujci slovansko sploh napak zgovarjajo,
in se jim godí kot glušcam. Znana je povest, ko je
nekdo žensko vprašal: „Ženska! kam ta pot derží?“
Odgovor: „En mernik rèží,“ — „Ali si gluha?“ „Pred
je bila rjuha, pred; zdaj pa kar sim sošila, ni rjuha
ampak vreča (žakelj).“

Ptujci ali od ptujcov popačeni Slovani so od Azije
stare obraze delalí, oni so iména zapisevali; zató so
dostikrat takó popačene, de so skoraj vso pervo in
pravo podobo zgubile. Kdo, če bere dalmatínske iména:
Jadera, Tininium, Rhizinium, Almissa,
Arsa, Gravosa, bi uganil, de je to Zadar, Knin,
Risan, Omiš, Raša, Gruz. Kdo bi uganil, de
ponarejene in popačene nemške iména Feichting, Zarz,
Malgern, Foerlach, Lohitsch, Rohitsch so
slovensko: Bitnje, Sorica, Mala Gora,
Borovlje, Logatec, Rogatec? Take besede je težko
uganjevati, ki so jih nekteri spremenili ali še spremenjajo,
kakor bi bili pri babilonskim turnu zidali, ko je bil Bog
pogovor zmedel. S ptujci je poterpljenje imeti, jim
pomagati , če se jim naše besede spodtikujejo. De pa
nekteri domači še zmiraj ptuje besede štulijo namest
domačíh, in de ž njimi ravnajo, kakor s-ja z meham, to
pa vunder ni prav , naj reče kdo , kar koli hoče.

(Konec sedí.)

Se nekaj zastran „skutnika“.

Beseda „skutnik“ je zlo v navadi v Semiču,
po Černomeljski in Metliški okolici.

„Skutnik“ pravijo takimu dečku (fantu), ki ga
kaki zakonski (ljudje) starši, kteri svojih otrók nimajo,
za svojiga sína vzamejo, in mu svoje posestvo ali
kmetištvo v last dajo, in ga tudi ožênijo, naj bo že fant

njih rodovine (žlahte) ali ne. — Takim pravijo
skutnik ali skutnek. — To za gotovo vém.

J. O. Lepstanski.

Novičar iz Ljubljane.

Dosedanji deželni poglavár, grof Leop.
Welsersheimb, je s prijaznima pismama slovó vzel od
predstojnika in odbora mestne srenje, in pa od narodne
straže. Ljudomili grof si je na Krajnskim, kjer je
malo manj ko 2 leti deželni poglavar bil, dober
spomín ohranil; in s tem občutkam svojo oblast nasledniku
izročiti, je dan današnji tudi kaj vredno. Prihodnji
poglavar kronovíne Krajnske je grof Chorinsky, od
kteriga le en glas iz Dunaja gré, de je prijazen, pravičen
in — kar sedanji čas posebno posebno veliko veljá —
vstavoljuben mož. Kér bo s temi tremi lastnostmi tudi pri
nas novo vlado nastopil, nam ni treba popraševati: ali
razume jezik krajnskiga ljudstva; če ga tudi še ne
zna, si bo kot vstavni poglavar slovenske dežele
gotovo prizadjal, se ga kmalo naučiti. De je le zares
vstavoljuben in samostojen mož: to je sedaj
nar perva potreba, pa tudi nar gotovši poroštvo, de
bo dežela ž njim zadovoljna , ako bo z bistrim očesam
sam cul nad zvestim spolnovanjem vstave na
vsih stranéh, in si prizadeval, potrebe krajnske dežele
na tanjko spoznati, in jim pomagati. — Grof Andrej
Hohenwarth, kronovinniga poglavarstva izvoljeni
svetovavec, je prejel od g. ministra notranjih oprav
pohvalno pismo za svoje dosedanje koristno in zvesto
obnašanje , in de so mu zató Cesar tudi njegovo poprejšnjo
čast in plačo kot dvorni svetovavec pustiti blagovolili.
Gosp. minister pristavi na koncu tega pohvalniga pisma:
„de terdno pričakuje, de bo gosp. grof pri opravilih
novih politiških vradov krepko pomagal, de se bojo
nove naprave v duhu deržavne vstave zvesto
izpeljevale in de si bo zaupanje, ki se na njega stavi,
opravičiti, pridno prídno prizadeval.“ Kar gosp.
minister od gosp. grofa pričakuje, pričakuje tudi dežela od
njega. To pričakuje pa dežela tudi od vsih drugih
novih vradnikov; — zakaj to je gotovo , de marsikateri
med novo izvoljenimi bojo mógli vso svojo dušno moč
napéti, de bojo opravičili zaupanje, ki ga je vlada ravno
na nje postavila, ko jim je prednost pred mnogimi
druzimi dala , ki so že dalje in tudi dobro poprejšnjo
cesarsko službo opravljali. — Naš novi poglavar pride
mende konec tedna iz Dunaja v Ljubljano. —
Kantonski poglavarji so se zadnji dan pret. léta na svoje
nove mesta podali. — Ravno berêmo v Dunajskih
novínah , de so presvitli cesar 28. grudna bivšíga
predsednika v Terstu, barona Karlna Buffa za
predsednika c. k. višjiga deželniga sodnjištva v Celjovcu,
žl. gosp. Karlna Pettenegga za predsednika c. k.
deželniga sodnjištva v Ljubljani, žl. gosp. Jožefa
Scheuchenstuela za predsednika c. k. deželniga
sodnjištva v Novim Mestu izvolili. Ravno ta dan so
Cesar tudi g. Dr. Karlna Ullepitscha za
generalprokuratorja c. k. višjiga deželniga sodnjištva za
Koroško in Krajnsko kronovino izvolili. —

Novičar iz mnogih krajev.

Za poglavarja Štajarske kronovíne so Cesar Dr.
Friderika Burgerja izvolili, ki je bil visoko
obrajtan pravdosrednik (advokat), in poslednjič
generalprokurator v Terstu. Svetovavca poglavarstva sta
gospoda Fellner in Pichler; kresíjski predsednik za
Graško okrožje je vitez Marquet, za Bruško knez K.
Lobkovic, za Marburžko okrožje pa g. Vincenci
Ritschel. — 10. dan t. m. — pravijo — bo ban Je-

lačič Dunaj zapustil in se v Zagreb podal. —
Nadvojvoda Janez so se namenili 27. grudna
Frankobrod zapustiti, ker je pa njih sin zbolel, so mende
mógli odhod za nekoliko časa odložiti. — Od vsih
krajev se sliši od hude zime in veliko ljudí je že
zmerznilo. Na Ogerskim je v nekterih krajih toliko snega,
de je veliko vasí popolnama zamedenih. — V Banatu
neizrečeno denarja manjka; več oralov (johov) njiv je
neki posestnik hotel v najém (štant) dati za 3 gold.,
pa ni nobeniga najemnika našel, — scer se je pa 1
oral lahko za 18 gold. v najem dal. Na Ogerskim
ponujajo 1 oral zemlje za 20 gold. na prodaj, pa ni
kupcov. — Zima je že navadni čas za tatvíne in
roparije; vse novíce pripovedujejo od njih; tudi na
Krajnskim se tega dosti sliši; posebna tatinska šega pa je letas
semtertje na Gorenskim, de tatovi prešiče kradejo,
jim glave odrežejo, in jih na oknjo gospodarja postavijo,
prešiča pa potem sabo pobašejo. — Nektere soseske v
Galicii so jéle prav lepo za napravo novih šol skerbeti.
— Korošci so si začeli prav zlo prizadevati za napravo
železnice skozi Koroško deželo proti Laškim. —
Fajmošter Hansen v Liesdorfu je napravil pri svojim
farovžu kmetijsko šolo, v kteri on sam poduk dajè
kmečkim fantam. — V vunajnih deželah se pretečeni
teden ni níč posebniga primerilo. Rus in Turk se še
nista poravnala zavolj Ogrov , ki so na Turčijo bežali
in zdaj tam prebivajo. — Na Francoskim so davki
za vinske pijače (vino, žganje i. t. d.) za leto 1850
spet vpeljani, kakor so v letu 1849 bili. — Profesor
Füster je —— po dolgi in nesrečni vožnji po morji —
ne davnej vès bolán v mestu Boston v severni Ameriki,
na suho stopil. —

Napčna priméra.

Gotovo vsaciga Slovenca je mógla tista priméra
razžaliti, ki jo je gosp. Rizzi zastran Prešerna in
Koseskiga v svojim mesičnim časopisu na dan dal.
Sama ta primera nam kaže, de gosp. Rizzi
Prešernovih in Koseskovih poezij clo ne pozná; de naj bi bil
tedaj raji kritiko opustil, kakor v tako priméro se
spustil!! Slavni Dr. Prešern je svoje pesmi o vsi drugi
dôbi pél, in večidel je imel le z „ljubeznijo“ opraviti;
marca 1848 je pa zapél v „Novícah“ zdravljico,
ktera v 3. versti: „Grom z oblakov naj treši“ i. t. d.
očitno kaže, kako nejevoljno je bilo tudi njegovo serce
zavolj sužnosti Slovanov. Koseskiga krepkejši duh
„višji podobe“ ljubi in se clo nikdar „v kvantah ne gubi.„
Navadni Madžarski izrék „Nem ember tot“ je že sam
po sebi zadostno opravičenje pesmi „Naprej slovenski
jug“ našiga perviga slovenskiga pesnika. Koseski se bo
gospodu Rizzitu za njegov svèt: „de naj v pesmih po
stopnjah Prešerna hodi“ serčno zahvalil.

Pogovori vredništva.

Gosp. Zagorskimu: Radi bi natisnili Vaš sostavek
»Moje misli zastran slovenskih časopisov,« ko bi smeli kakíga
dogóda pričakovati. Vsim nihče ne vstreže, še sam Bog ne.
Nej vsak sam poskusi le pol léta, se bo že tega prepričal.

Nemški časopis v Zagrebu:
„Südslavische Zeitung“

izhaja tudi letas vsaki dan razun nedelj in praznikov;
plačilo za pol léta je 5 gold. 10 kraje. — za ene
kvatre 2 gold. 35 krajc. Obširniši oznanilo bo drugo pot
v dokladi natisnjeno, kér je danes prostora zmanjkalo.

NOVICE
kmetijskih, rokodelnih in narodskih rečí.

Odgovorni vrednik Dr. Janez Bleiweis.

Tečaj VIII.

V sredo 22. velikiga travna (maja) 1850.

List 21.

Kmetijske skušnje.

(Razpočene kosé in sèrpe zavaríti ali
zalótati.) Nar boljši kosé se nar raji razpočijo, in kosci
pravijo, de take kose niso potem večidel za nobeno
rabo več. Take razpočene kosé in sèrpe popraviti,
oznani nek kmetovavec na Parskim poterjeno pomoč,
ki v temle obstojí: Razpóka naj se nar poprej dobro
očedi, in z razribanim in enmalo pomočenim
Benecjanskim boraksam (neko sorto mórske solí, ki se v
štacunah in apotekah dober kup dobí) namaže; potem naj
se na takó namazano razpoko položí majhen košček
čistiga kufra ali pa mesinga. Potem naj si pripravi
kovač kleše, ki so znotraj na ustih popolnama ravne,
de se zamore ž njimi razpoka, ki se ima zavaríti, povsod
enakomerno vkup stisniti. Takó napravljene kleše naj se
potem razbelijo in s takó razbeljenimi klešami naj
se kôsa ali sèrp po razpoki vkup stísne; kmalo se kufer ali
mesing raztopí in z boraksam vred razpoko zavarí.

Kakó dolgo naj se s klešami razpoka derží, de je
dobro zavarjena , se ravná po vročíni kleš , in potem
ali se je kufer ali pa mesing za varenje vzel. Vsak
kovač, ki je to le ene dvakrat poskusil, bo potem lahko
pravo ravnanje zadél.

(Pomoč zoper bolhe na zelji ali kapusu.)
Vsacimu kmetovavcu je znano, kako nadležne so
včasih bolhe zelju ali kapusu. Pa nobeden še ni praviga
pomočka znajdel, zató kér ni vedil, de je z kapusovim
sémenarn tudi bolhe sejal. In zares je taka. Jajčka
bolh so v sémenu samimu skrite, tedaj se zamorejo le
v sémenu pokončati. Eno dobro uro tedaj, preden
se séme seje, ga namakaj v sôlni vodi ali v
neprehudim lugu; preden ga pa seješ, ga daj spet
posušiti, — potem ga vséj — in nič ne bo bolh!

(Prav velika čebulja se da zrediti), če tisto
čebuljo, ki jo misliš spomladi vsaditi, čez zimo blizo
peči obesiš ali položiš, de se skorej popolnama posuší.
Na spomlad se v zemljo vtakne, in kér skorej nič
stebelj ne požene, zraste takó velika kakor répa, včasih
en funt težka.

Pomenki in sklepi kmetijske
podružnice v Planini.

(Dalje.)

Gosp. M. Milavc je priporočil:

Skerb za veči pridelke živinske klaje.

Gnjilína krompírja, ki se je na Notranjskim že več
lét poredama pokazala, je marsikteriga kmetovavca
napravila, de je le tretji dél scer za krompir
odločeniga zemljiša za krompír, drugo tretjínko za turšico,
tretjo tretjíno pa za deteljo odločil. V ta namén se
navadna detelja s tretjim delam pahovke ali erníce
zmešana in pod ječmen vsejana, na mastni in dobro
pognojeni zemlji prav dobro obnaša; v pervim létu po

požetim ječmenu se do konca veliciga serpana silno
pomnoží in pokošena in posušena da dobro klajo, po
košnji pa dobro sterniše za pašo; — v drugim létu pa
se da trikrat pokositi in donese veliko tečne klaje.
Mešanje detelje s pahovko da veliko dobička. Tretje
léto se deteljše podorje , in takó očišena zemlja je
potem za mnoge druge pridelke pripravna.

De se gnjilína krompírja, kolikor je moč, odverne,
naj se njiva v jeseni gnojí in gnoj podorje; drugo
spomlad pa, kakor hitro se da, naj se spet, in preden
se krompír sadí, še enkrat orje. Takó vdelani gnoj je
veliko boljši za krompir, kakor sirov (frišen). V
jeseni naj se krompír skoplje, kader je dobro dozoril,
to je, o sv. Mihelu.

Tudi metelko je priporočil g. Milavc, vender
le bolj tistim kmetijam, ki imajo veliko zemljiša in ne
preveč mokrotne in merzle zemlje. Nar boljši čas za setev
je mali ali veliki traven; seje se enmalo bolj redko od
navadne detelje, zató kér se bolj obrase; za 1 mernik
ječmenove posetve je dovelj ena četert mernika
metelčniga sémena.

Za poboljšanje senožet naj kmetovavci
posebno skerbé, de vsako léto germovje, ki se je tù ali
tam zarase, vùn porujejo, kamnje z njih poberó,
grabne in luknje poravnajo s cestnim blatam ali drugo
sodergo in potem s pahovko obsejejo, ki naj se z
grabljami pod zemlo spravi, de hitrejši kaliti začnè.
Kertíne naj se o jeseni in spomladi, preden trava rasti
začnè, pridno razmečejo. Taka po zimski zmerzljíni
zrahljana perst kertín je senožeti tečna.

Mah po senožetih naj se pokončá s pepélam, s
pèrgo, s cestnim blatam; za take senožeti, ki so polne
mahú, je dobra pernica (Queckenwurzel), tisto nadležno
plevélo, kteriga se na njivah pri oranju dostikrat
veliko najde, in ki prepléta s svojimi dolgimi koreninami
cele njive. Na spomlad pri oranju njiv se nabere
lahko veliko pernice, ktera naj se na takšne majhne
kosčike razseka, de na vsaki štiblici eno ali dve očesi
ostanete. Z maham debelo zarašena senožet naj se
preorje in povleče, potem pa razsekana pernica, ki se
je do téh mal v mokrotnim in hladnim kraji spravila, prav
gosto na senožet poseje, povleče in z valarjem dobro
povalí. Pernica da brez gnoja veliko dobre klaje; če
se pa senožet verh tega še pognojí, pa še veliko več,
scer pa tudi mah takó spodjé, de ga popolnama pokončá.

Tudi močirne senožeti, ki dajo slabo kislo
mèrvo, se morajo pridno gleštati. Perva potreba je, de
se dovelj primerno globokih in širokih grabnov po
njih napravi, po kterih se voda odteka. Potem naj
se na take senožeti o jeseni dovelj konjskiga blata
navozi, po njih enako raztrosi, na spomlad pa spet
z njih počedi in domú na gnojniše zvozi. »Skušnja je
pokazala, de konjsko blato merzlim in močirnim
senožetim posebno dobro tekne; ko je pa svojo dolžnost na
njih storilo in se je potem z drugim gnojem na gnoj-

nisu zmešalo, je pa potem tudi za njive dobro. — Tudi
pepél se je prav dober skazal.

Je pa senožet prav močír ali mah (Morast), je
treba za vodotoke po skopanih dostojnih grabnih
skerbeti, in de se prerahla zemlja dovelj vterdi, peska,
šute in enake soderge na-nje navoziti, de ji dobro
podlago da in zemljo zboljša.

Takó ogleštane senožeti naj se ogradé, de se
poveršina dovelj vsede in posuší, in de se živina ne
pase po njih in globokih jam ne naredí, kjer stopa, —
scer ti ne bo senožet nikdar lepo ravna.

Na močirnih senožetih se pa da nar hitrejši in nar
lože plot iz vèrbjih véj napraviti; na tistim koncu,
kjer se v zemljo vtaknejo, naj bojo slab palc debele in
nekoliko ošpičene, brez stranskih mladík; na spomlad,
ko je zmerzovati jenjalo, naj se pol čevlja globoko v
zemljo vtaknejo; v visokosti pol sežnja (klaftre) naj
poprek po njih leskovce, na debelim koncu pol palca
debele, privežejo. Že v pervim létu se da na to vižo
stanoviten plot z majhnim trudam napraviti.

(Dalje sledí.)

Nove kmetijske podružnice na
Krajnskim.

V podružnici Višnjagorsko-Zatičinski so bili
29. mal. travna izvoljeni: za predsednika gosp.
Janez Kopecki, fajmošter v Zatičini; — za
odbornike pa gosp. Ivanc Franc, v Grundlju, gosp. vitez
Benjamin Födransperg, v Hudim, gosp. vitez
Anton Widerkhern, v Mali Loki, in gosp. Hribar
Franc, v Podgabru.

V podružnici Novomeški je bila 13. t. m.
volitev, in so bili izvoljeni: za predsednika gosp. vitez
Anton Fichtenau, — za odbornike pa gosp. Dr.
žlah. Juli Vest, gosp. Karl Fabiani, gosp.
Bernard Hochmayer in gosp. Franc Germ.

V podružnici Podpeč-Zaloški je bila volitev
16. t. m., pri kteri so bili izvoljeni gosp. Juri Račič
za predsednika, —- gosp. Janez Thomann, gosp.
Gašper Švab, gosp. Janez Detela in gosp.
Kajetan Šuller za odbornike.

Takó so večidel že vse podružnice vstanovljene in
bojo v prid domačiga kmetijstva svoje opravila začele.—

Podružnica Radoljška je imela 18. dan preteč,
mesca svoj pervi shod, pri kterim so med drugimi
rečmí posebno pomenki zastran varstva gojzdov
važni bili; zapisnik (protokol) te rečí je poslal gosp.
predsednik podružnice središnimu odboru kmetijske družbe
v predlago višjimu vodstvu. —

Odbor Idrijske podružnice je oznanil kmetijski
družbi, de pervi velki zbor te podružnice bo 17. dan
prihodnjiga mesca (rožnika) dopoldne.

Korístnost raslljinoznanstva.

Pretekli teden je gosp. Andrej Fleišman, naš
izverstni rastljinoslovec , v Ljubljanski
živinozdravniški šoli začel podúk rastljinoznanstva, sosebno
tistih rastljín, ktere mora živinozdravnik poznati, de vé
razločiti trave , ki so za kermo dobre od slabih,
de pozná zeliša, ki so zdravila, in vé, ktere so
strup. Živinozdravniku na deželi, ki si zdravila sam
nabíra, de mu jih ni treba iz dragih lekarnic kupovati,
de tedaj zamore tudi živino boljši kup ozdravljati, je
ta vednost pošebno potrebna; pa tudi zató mora dobre,
škodljive ali clo strupene zeliša dobro poznati, kér
živina večkrat po klaji v hlevu ali po paši zbolí, in je
tedaj treba vediti: ali ni kaj strupeniga vžila. Zavoljo
tega je vodstvo imenovane šole g. Fleišmana
naprosilo, de naj, kér mu je vsaka rastljina pri nas natanjko
znana, prevzame očitni podúk rastljinoznanstva za

učence živinozdravniške šole, kar je on tudi rad storil.

V sredo je začel učenje z nagovoram na učence
v živinozdravniški šoli, kteriga zdej vsaki dan, razun
sabote, nedelje in praznikov, od 5. do 6. ure popoldne
daje v botaniškim vertu, kér pravo poznanje
rastljín se ne da doseči iz bukev in malanih podob,
ampak tam, kjer zeliša rastejo.

Nagovor,
s kterim je gosp. Fleišman poduk rastljínoznanstva
v domačim jeziku začel, se pa takóle glasí:

„Ljubi učenci! Rad sim se udal častnimu poklicu,
Vas podučiti v rastljinoznanstvu, de boste poznali tiste
zeliša, ki so živini tečne, škodljive, zdravilne
in strupene. Čakal sim pa s tem podukam takó
dolgo, de je čas prišel, o kterim nam je ljubeznjiva
natora spet svoje rastljinske zaklade iz zemlje
pokazala. Ta čas je zdej tukaj; zató se bomo zdej
poprijeli tega poduka. Narpoprej vam pa čem namén in
veliko koristnost tega znanstva sploh enmalo razložiti
in povedati, kje, kaj in kakó se boste učili.

Rastljinstvo, naj bo travje, zelištvo, germovje ali
drevje, je neprecenljiva podpora našiga življenja, in
takó koristno in potrebno, de , ako bi nas ne bil modri
Stvarnik ž njim podaril, bi nam skorej ne bilo moč
živeti. To lahko vsak spozná, če je še takó prost in
neveden, če le enmalo okolj sebe pogleda, kaj de vse
iz rastljinstva za mnoge potrebe ljudí in žival rabimo.
In če dalje premislimo, kakšna bi bila na svetu, če bi
rastljinstva ne bilo! Kakšna je že pozimi, kadar sneg
zapade in nam rastljíne in zemljo pokrije! Vse je
pusto, kamor se pogleda; vse žalostno in neprijetno;
otožnost in žalost nas sprehaja.

Vsa druga je na spomlad, kadar narava zgubí
sneženo in ledeno odejo in se rastljinstvo spet oživí.
Že perve cvetlice, ki se iz zemlje prikažejo, nas
razveselé, de je kaj — še bolj pa smo veseli, če
pogledamo po ravninah in dolínah, planínah in hribih, in
zagledamo brez števila veliko cvetlic, ki se lesketajo v
mnogih pisanih barvah in puhté prijeten duh iz sebe,
de vsaciga človeka, ki ni ledeniga sercá, od nježne
mladosti noter do stariga sivčika , živo veselje presúne.

Pa ne le človek, temuč tudi živalstvo se
veselí prerojene narave, ktera mu zdaj ponudi za
življenje toliko živeža, brez kteriga bi ne môglo obstati.

Iz tega, kar sim vam, ljubi učenci! tukaj ob
kratkim pred očí postavil, spoznate neizmerno dobroto
previdnosti božje, ki jo je vsim stvarém na zemlji po
rastljinstvu naklonila, — pa ne samo zató, de bi ga le
imeli, gledali in le tjè v en dan vživali, ampak zató,
de bi se ga v splošni prid vsih stvarí prav poslužili,
za česar je vstvarjeno bilo.

Ako ga pa hočemo v naš prid prav obračati, ga
moramo nar poprej prav poznati, — in zató je treba
podučenja.

Poduk v rastljinstvo, ljubi učenci! se zamore pa
le tam prav natanjko deliti in dobro razjasniti, kjer so
rastljíne večidel vsih plemén in klasov vkupej
sostavIjene; — pervič zató, de se ne vidijo le take, ki so
za rejo, za zdravila, ki so škodljive ali strupene,
ampak zraven tudi vse tiste, ki so tem podobne in se
lahko ž njimi zmešajo, de se po taki zmešnjavi
dostikrat velika škoda ali nesreča zgodí, kakor žalostne
skušnje učé; — drugič pa tudi zató, de se
rastljíne takrat viditi zamorejo, kadar začnó kalí poganjati,
kadar cvetó, séme, zernje in sad donašajo noter do
časa, de dozorijo in se obleté. Zakaj nektere rastljíne
se v teh časih tako zlo spremené, de, če bi kdo eno
rastljíno popred vidil, preden cvetè, in spet potém,
kadar cvetè ali kadar séme obrodí, bi mislil, de je
čisto druga, ako je ni dobro in natanjko poznal. In zató
je treba, de ise večkrat v létu pregledujejo.

To se pa ne more natanjko zgoditi. kakor bi
morebiti marsikdo mislil, po senožetih, dolinah ali hribih
— in scer zató ne, kér se rastljíne tukaj ne morejo ob
vsih poprej imenovanih časih in povsod takrat obiskati,
kader se njih premembe godé.

Zató so botaniški verti potrebni, v kterih so
v imenovani namén rastljíne večidel iz vsih plemén in
klasov, iz domačije in druzih dežel vkup znešene in
zasajene, de se lahko v vsih dôbah od zelenjenja noter
do sada pregledujejo.

Tak botaniški vert ima tudi c. k. Ljubljansko
učeliše že čez 40 lét, ki je v ptujih deželah zavoljo
imenitnih rastljinskih zakladov skorej bolj znan in čislan,
kakor v domačíi, in v tem vertu se boste tudi vi, ljubi
moji! raslljinoznanstva učili.

(Konec sledí.)

Od kantonskih cést.

(Konec.)

Ali od tehmal, ko so jeli poprejšnje kantonske
komisíje in kresíje konca pričakovati, od tehmal se je
veliko v nemar pušalo in s žalostjo vidimo, de veliko
potrebnih tacih naprav hira, kakor jetični človek. Od
takih prigodeb hočemo tukaj le ene omeniti, ki nam je
dobro znana.

Lansko léto 12. septembra je grozoviten naljiv
pokončal cesto , ktera pelje od Svibna v terg Rateče pri
zidanim mostu na Dolenskim in reka Zapota je most v
Ratečah poderla. Prebivavci Svibenške in Šent-Urške
fare so bili v zadregi, ker niso imeli poti do Rateč in
do kantonske gosposke na Dvor; z vozarn se nekoliko
dni ni moglo voziti; pešci so pa po takih stezah mogli
hoditi, ktere so komaj za kozé pripravne. C. k.
stavsko vodstvo je neutegama napravilo most čez Zapoto v
Ratečah, zastran poderte ceste se pa ni dolgo nič
druziga zgodílo, kakor de se je v enim kraji nekaj hriba
odkopalo, takó de kako kljuze komaj naprej precipa; v
druzih krajih je pa podertija ostala, takó de morajo
pešci še zmiraj po kozje hoditi, vozovi pa le z veliko
nevarnostjo in težavo se naprej pomikovati, ker morajo
na več krajih čez vodo bresti, čez grabne gomaziti in
dostikrat po produ ceste iskati. Koliko de živina in
ljudjé terpé, koliko de se orodja potare, vsaki lahko
prevdari. Kér od nobene straní pomoci ni bilo, je neki
posestnik na poprejšnjo c. k. kresijo v Novim mestu 14.
novembra p. t. prošnjo poslal, de naj se ta cesta
popravi. C. k. kresija je 28. decembra p. l. to prošnjo
na poprejšnjo c. k. kantonsko komisijo na Dvor poslala
in ukazala, de kaj za popravo pokvarjene ceste
potrebniga storí. Kantonska komisija je pa to prošnjo
prošniku nazaj poslala, de naj ima za vednost, kar
kresija ukaže. Ta prošnik ni mogel druzíga storíti,
kakor tiho biti, kér sam ni mogel ceste narediti. Celo
zimo se je uboga živina po tistih podertijah terpínčila;
celo zimo so se ljudjé plazili, kakor je bilo mogoče,
na spomlad pa jim je že preveč bilo in poslali so
nekteri soseskini predstojniki in gg. fajmoštri tistih
krajev prošnjo do deželniga poglavarstva, de naj bi se
cesta naredila, de oni so pripravljeni vse storiti, kar
je potreba, samo de naj kdo vodstvo prevzame. Gotovo
je deželno poglavarstvo to prošnjo na zadevajočo
gosposko za spolnjenje poslalo, ali kje de zdaj ta reč
leží, ne vémo, samo to vémo, de ceste še zdaj ni.

Mi scer dobro vémo, de take in enake rečí so
izvirale iz nestanovitniga stanú (provizorium), v kterim
so se zadnji čas kantonski uradi znajdli, in tudi
prenapetiga ne tirjamo, de bi novi uradi, ki so komej svojo
službo začeli, vse na enkrat poravnati mogli, posebno
kar po večim delu spada v prihodnje opravila srenj —
vunder kjer je potreba takó očitna, mislimo, de
bi se ne čakalo vstanovitve srenj, posebno tukaj, kér

soseskam nič druziga ne manjka, kakor vodstva za
izdelovanje ceste in potrebne pomoči zoper nektere
zanikernike.

Ambrož.

Popis Cerkniškiga jezera na
Notrajnskim.

(Dalje in konec.)

Čudna naravska prikazen je, de obé vodi iz
tamnih tesnob na dnevski svit zríjete, se pa kar naglo spet
zgubite; ob času naljivov pa se po zalih Planinskih
travnikih v škodo in žalost marsikterim vlastnikam
razlijete. Kér reki Unc in Pivka podarjene svobode pristojno
čislati ne umete, jo morate za kazen kár hitro spet v
tamnico pomêsti, kjer se zmodrujete in clo poročne
iména za Ljubijanšico zajemate, ki zna bolj dar
svobode spoštovati ter pohlevno tekoča prinaša polne
čolnove v Ljubljano.

Steinberg *) dopoveduje, kakó je nekdaj jezero
mergolelo polno rib; v létu 1714 so ljudjé pred pustam,
ko je takó huda zima bila , de je 18 palcov débel léd
jezero pokrival, in se večidel voda posušila bila, po
jamah toliko rib nalovili, de skorej niso vedili kam ž
njimi. Cerkniških rib so takrat Krajnci, Stajarci
in Korošci celi post dosti imeli. Čversteji so pač
tudi takrat ribči memo zdanjih bili, kakor Steinberg
piše, de so med jamami, kjer je nar več rib bilo, léd
presekali in kar brez vse obléke po pol četertinke ure
ribe sačili, ter jih urno na léd metali; le k ognju se
nekoliko pogret in s kakšnim požirkam se okrepčat
stopili, potem pa spet ročno dela poprijeli.

Čuditi se pa ni, de je takrat toliko rib bilo, kér
poprej zaporedama 7 let ni jezero bilo usahnilo.

Menihi iz Bistre (Freudenthal), ki so pervo in
poglavitno ribštvo kupili bili, so skerbeli, de bi ribe
ne bile preveč pošlè, zató ni smel nihče v globokim
ribniku, kteri se skozi celo léto poln vode v zglavju
jezera znajde, in kterimu ondašnji prebivavci cemun
pravijo, kar nobene ribe ujeti; od tod so se naglama,
kakor je voda nastopila, po celim jezeru naselile.
Bistriški opát je blizo Cerknice na Loki (Thurnlack) v
lepo tihotnim kraju stanoval. Puste razvalíne so zdaj
tù, in se opeka žgè, kjer so se pred 80 léti ribe
pekle in cverle, siromaki nahranovali in kamor je
marsikdo rad šel, kér je vedil, de bo gostoljubljivo sprejet.

Nekoliko časa sèm se pa ribe brez vsiga reda po
strugah in jamah lové, kar je le moč, torej se ni čuditi,
de ribštvo peša in ribči dostikrat zastonj mreže
mečejo. Ako tudi voda iz tamnih globočin , kader se
jezero napolnuje, kej rib prinese, jih je vunder še
premalo, ga obilno pomnožiti, de bi se ribštvo takó
bogato splačevalo , kakor nekdaj.

Tù imaš, dragi bravec, popis čudovitiga jezera,
kterimu ga ni kmalo para. Drugo pot bom nektere
vošila in svete razodel, kakó bi se znalo zali
Cerkniški okolici sčasama veliko koristi in dobička nakloniti.

Podgrivarski.

Cesar v Terstu.

Časopisi in tudi tisti, ki so v Terstu bili, ne
morejo zadosti povedati od slovestnost, ki so jih ondi
vidili, presvitlimu cesarju na čast. Cel teden je bil Terst
v veselji; ena slavnost je roko podajala drugi. Od več
straní smo slišali praviti, de kdor ni rasvitljenja
(Beleuchtung) v Terstu vidil, nima zapopadka, kaj se pravi
rasvitljenje.

Cesar je bil povsod, kamor je prišel, z živim
„Eviva“ sprejet in spremljen od toliko množice ljudi,

de se je vse tèrlo. 14. dan t. m. je postavil cesar
pervi kamen, kjer se bo velikanski kolodvor železnice
zidati začel. Teržaški škof g. g. T. Legat je vpričo
4 ministrov, deželniga poglavarja, predsednika mestne
srenje in silno velike množice ljudí opravljal cerkovno
blagoslovenje nove naprave; in ko je Cesar podstavni
kamen položil, so zagromeli od vsih straní mesta in
barkostaje topovi in so oznanili Teržaškimu mestu in
njeni okolici imenitno prigodbo, ktera bo pripeljala
železno cesto v Terst. — Cesar je obiskal vse očitne
Teržaške naprave, se je peljal tudi v Polo, je
obiskal Lipico i. t. d. V saboto popoldne je zapustil
Terst in pot v Gorico nastopil. V 2. listu
„jadranskiga Slavjana“ je natisnjena krasna pesem, ki jo
je naš slavni Koseski zložil ob veselim prihodu
presvitliga ce sarj a Franca Jožefa v Terst,
ktero tudi bravcam Novic“ podamo. Takole se glasi:

Osoda, glej! na bregu Jadre slavne
Sklenila je mogočne sile tri,
Taljanski um svitlosti starodavne.
Izkušeno Slavenstva hrabro kri,
Germanski ved modrosti bistroglavne ,
Zvarila vse je v stik edínosti,
De svetu tak očitno znamnje dade ,
Kam „Viribus unitis“ priti znade.

Po klicu tim se verlo breg obnaša,
Mogočni Terst namembe cilj spozná,
Deržavi v prid, Evropi v kinč naraša,
Podnebjam trem teržestva cvet veljá,
Po vednosti le ude svoje praša,
Ne gleda kdo jim kerstne liste da,
Do Tebe pak zvestobo vsim naroči,
In „Viribus unitis“ jo zvedoči.

In tak Ti dans veselo blagor vriska,
Iz tisuč pers Ti poje slave glas,
Iz tisuč lic ljubezni plamen bliska,
Kreposti vse oberne Tebi v kras;
In če se kdaj poverne dôba stiska
Zaúpaj, knez, in kliči zveste nas!
Ko skalnat breg valovju bomo stali,
In „Viribus unitis“ piš pregnali.

J. Koseski.

Novičar iz Ljubljane.

Presvitli Cesar so iz Tersta 13. t. m. sledeče
lastnoročno pismo poglavarju Krajnske kronovine poslali:
„Ljubi grof Chorinsky! S pravo zadovoljnostjo sim se
prepričal, akoravno sim le malo časa v krajnskim
vojvodstvu bil, de so mi prebivavci te dežele , ki so svojo
nepremakljivo zvestobo do moje hiše v naj bolj britkih
časih v djanju pokazali, v resnici z globoko in
odkritoserčno ljubezníjo udani. Na celim popotvanju,
posebno v glavnim mestu v Ljubljani, sim od tega ravno
takó obilne kakor žive dokaze sprejel. Čast, ktera se
mi je skazala, me je, kér je izrek enakiga mnenja,
serčno razveselila, in potreba mi je, de v teh besedah
svojo hvalo za to izrečem, kar Vam naložim, očitno
na znanje dati. Tudi Vam, ljubi grof Chorinsky gre
moja hvala zo zveste in koristne službe, ktere ste moji
hiši in deržavi med Vašo dozdajno službo storili.
Prepričan sim, de boste z enako gorečostjo tudi zanaprej
za blagor dežele skerbeli, ktero vladati sim Vas z
zaupam zavolj Vaših doskušenih lastnost poklical. —
Slavni maršal Radecki je v četertek 16. t. m.
zapustil Ljubljano in se v Gorico podal, cesarja še
enkrat ondi pozdraviti. Junaški starčik, kteriga
glava in sercé ste še zmiraj mlade, si je ohranil v
sercih Ljubljančanov drag spomin. — V nedeljo sta bila
ministra Švarcenberg in Šmerling v Ljubljani, na
poti iz Tersta na Dunaj nazaj. Ker je pervi minister
Švarcenberg še s cesarjem tukaj poslavljen bil, je
očitno poslavljenje ta dan le g. vitezu Šmerlingu,
ministru pravice, veljalo.— Binkoštno nedeljo popoldne

ob dveh se je začela vožnja po železnici iz Ljubljane
noter do Litije, od kodar se ob 8. zvečer spet
voz nazaj v Ljubljano verne. O nedeljo in pondeljik se
je veliko Ljubljančanov za kratki čas po železnici
peljalo. Vsako nedeljo in pondeljik, ako bo vreme lepo,
je tedaj priložnost dana, po železnici se kratkočasovat.—
Binkoštno nedeljo popoldne so pokopali mlado zalo hčer
gosp. prof. Kersnika, gospodično Leopoldino, ki je
po nagli bolezni v 17. létu svoje starosti na pljučni
bolezni umerla. Malokdaj se vidi toliko pogrebcov za
pogrébam, kakor smo jih pri tem pogrebu vidili; malokdaj
se sliši pri pokopališu toliko joka , kakor ko so visoko
spoštovano — pravo slovensko deklico — v jamo
pogreznili. De ji „Novíce“ s tem naznanilam
spominček v današnjim listu postavijo, spolnejo le svojo dolžnost,
kér rajnka je iz celiga serca ljubila svojo domovíno in
je to očitno pokazala v slovenskih igrah v
Ljubljanskim gledišu , ktere so zavoljo nje posebno dopadle.
Nemila smert jo je prezgodaj prezgodaj vzela! — 18.
dan t. m smo vidili pervi spomladanski sad v
Ljubljani: Vipavke so prinêsle perve češnje v Ljubljano.

Novičar iz mnogih kraljev.

Na predlog ministerstva so cesar 16. dan t. m.
napravo častnih bander dovolili, ktero bojo
prihodnjič tiste kupčijske barke našiga cesarstva dobivale,
ki so kakšno slavno délo dopernêsle. Bandera bojo
bele ali rudeče. Belo častno bandero dobí tisti
barkini vodník, ki je v kaki daljni ptuji deželi
avstrijansko kupčijstvo začel, razširil, pomnožil i. t. d. —
rudeče pa tisti vodník, ki se je na morji zoper kak napad
sovražnih ali roparskih bark vojskoval, cesarskim
barkam pomagal i. t. d. Mornarji takih bark prejmejo še
poverh 500 do 2000 gold. za darílo. — Minister
pravíce je po novih sodnjiških napravah cesarju nasvetoval,
de se bojo po sodnjiških kantonih notárji vstanovili,
ki bojo oblast imeli, veljavne pisma, ženitvanske,
izročilne i. t. d. izdelovati, v pravdinih rečéh svete
dajati i. t. d. Kaj več od te koristne naprave bomo
drugikrat v Novicah povedali. — Po ministerskim
dovoljenju od 23. pret. m. je srenjam pravica dana, svojim
srenjčanam, ki se na pot podajo, domovinske liste
dajati, ki so pa le za popotovanje po deželah našiga
cesarstva veljavne; če gré kdo v ptuje dežele,
mora navadni pôs imeti. — Minister denarstva je na
znanje dal rajtingo pretečeniga léta 1849. Vsi
dohodki celiga cesarstva so znêsli skupej 144 milijonov
in 13,758 gold., — izdajki pa 283 milijonov in
864,674 gold. Velik razloček med dohodki in izdajki
izvira posebno od tod, ker se je lani samo za soldate
in vojske 102 milijona in 887,369 gold. več
potrebovalo, kakor druge léta. Vojske so huda reč; Bog daj,
de bi jih kmalo konec bilo. — Tudi cigani, kterih je
okoli 120,000 na Ogerskim, se pripravljajo za
ravnopravnost (enake pravíce, kakor jih vživajo drugi
avstrijanski narodi) cesarju prošnjo predložiti, in se
zbirajo in posvetujejo zato v mejni vasi „Neudörfl“.

Naznanílo in povabílo.

Prihodnjo nedeljo 26. dan t. m. ob 10. dopoldne
je zbor deležnikov (akcionarjev) slovenskiga
glediša, v kterim se imajo postave in začetek glediša
vstanoviti.

Vsi gosp. deležniki so tedaj povabljeni na
stréliše (Schiessstadt) gotovo priti, de se bojo postave
določile in potem plačevanje delnic ali akcij pričelo.

Odbor deležnikov slov. glediša.

NOVICE
kmetijskih, rokodelnih in narodskih rečí.

Odgovorni vrednik Dr. Janez Bleiweis.

Tečaj VIII.

V sredo 9. kozoperska (oktobra) 1850.

List 41.

Kako naj kmetovavec ravná, de
svojo govejo živino kuge obvarje?

Goveja kuga (Rinderpest) je nar hujši vsih
govejih bolezin. Vrančni prisad je scer tudi huda bolezin,
ki veliko živine pomorí; tode zoper vrančini prisad
imamo saj nektere zdravíla, ktere o pravim času
pomagajo; zoper govejo kugo pa nimamo clo nobeniga
zdravíla. Zato je ta bolezin, ker je tako huda in kužna,
pred vsimi druzimi boleznimi imé „goveje kuge“
dobila.

Kakor tat se prikrade v hlev, in gorje kmetovavcu!
če se je zatrosila med njegove goveda; — gorjé
deželi! kjer razsaja.

Ta goveja bolezin, ki je človeški koleri zavoljo
hude driske nekoliko podobna, ni domača bolezin,
ampak je ptujka, ktera se večidel iz rusovskih
deželá ali po živi goveji živini ali po govejih kožah,
rogovih, parkljih itd. v druge dežele zatrosi, le goveda
napada , in od živinčeta do živinčeta iz eniga hleva v
druziga, iz ene vasí v drugo, iz ene soseske v drugo,
iz eniga kantona v druziga, iz ene dežele v drugo se
razširja.

O začetku tava počasi; že na tem se da zlo
spoznati. Danes zbolí eno živince, ki je od kodar koli
kugo nalezlo, — še le čez en teden zbolí drugo,
ki je od uniga okuženo bilo, — spet v nekih dneh tretje
in tako gre od konca počasi naprej, dokler jih ni več
okuženih. Berž pa, ko jih je več to bolezin nalezlo,
se razširjuje naglo na vse straní, de je joj !

Ravno to tatinsko postopanje o začetku je silno
nevarno, ker si ljudjé nič hudiga ne mislijo.

Hvala Bogu! de se še na Slovenskim ta strašna
ptujka dosihmal ni nikodar prikazala, — ali ker je že
po mnogih deželah našiga cesarstva raztrošena, se
je zlo zlo bati, de se tudi v naše kraje ne prikrade.
Zato je treba, de se naši kmetovavci dobro podučé,
kako se je je varovati, de k narn ne pride, — in če
pride, de se kmalo zatare.

Prepozin bi bil podúk, če bi bila — kakor
pogovor pravi — „že krava iz hleva“.

Treba je našim kmetovavcam, de pred vsim dve
reči vedó, namreč: v čim obstojí edini vzrok te
bolezni? in v čim je edína pomoč proti nji?

Edini vzrok je, de naša živina to ptujo kužno
bolezin naleze.

Edina pomoč je, de se to okuženje ali ta
nalezba odverne.

(Dalje sledi,)

Novi stan kmetijskih družb
v našim sedanjim vstavnim cesarstvu.

(Po »Oeconom. Neuigk. und Verhandl. Dr. Hlubeka.)

(Dalje.)

Marjsikteri bravec utegne prašati: zakaj nektere kme-

tijske družbe pri osnovi novih družbinih postav po starim
kopitu ravnajo? zakaj po rakovo nazaj gredó, namest de
bi po vodílih vstavne vlade napredovale?

Odgovor ni težak. Za to, ker je še v vsaki družbi
dokaj tacih ljudí, ki so skrivé ali očitno hudi
sovražniki noviga vstavniga časa, ki se tedej vsimu
zoperstavljajo, česar ima v duhu vstavne vlade biti. *)

Poslanci vsih kmetijskih družb lanjskiga
kmetijskiga zbora na Dunaji so enoglasno sklenili, de
kmetijske družbe hočejo svobodne privatne družtva bili brez
vsih naslovov — in de bojo radovoljne vladarstvu na
vse vprašanja odgovarjale in nasvete v prid kmetijstva
dajale , brez de bi bile ces. kralj, kmetijske vradíje.

De tedaj enoglasni sklep lanjskiga zbora v djanje
stopi, de se postava poštuje, in de se očitno dokaže,
de avstrijanski kmetovavci, navdani od prave ljubezni
do mirú in redú, resnobno želíjo, na vstavni od cesarja
podeljeni poti napredovati brez de bi se jim roke
zvezale in mudne pisaríje naložile, se morajo tedaj
kmetijske družbe kot svobodne privatne družtva vstanoviti,
vseskozi kot take se obnašati, svojo veljavno podlago
v družtvini postavi od 17. sušca 1849 iskati brez
vsiga druziga omejenja in brez vsih perimkov, ki jim
nikakor ne grejo.

De izvolitev svojiga predsednika cesarju v
poterjenje predložijo, čeravno tudi tega postava od 17.
šusca ne ukaže, je prostovoljno djanje, s kterim
kmetijske družbe avstrijanskiga cesarstva svojo zvestobo in
udanost do cesarja razodevajo in očitno spoznajo, kako
potrebno de je, se terdno deržati cesarskiga gêsla.

Vsako drugo omejenje ali tlačenje kmetijskih družb,
naj izvira od kodar koli hoče, je očitno znamnje, de se
hočejo na staro nazaj spraviti, kar je pa prihodnjimu
stanu kmetijskih družb ravno navskriž.

(Dalje sledi.)

Kakó pustimu Krasu vesélo
prihodnost vstanoviti.

(Dalje.)

Drugič. Ti hribi in berda so na več krajih tako
zlo kamnitni, de bi se zdelo skorej nemogoče, na njih
drevje zrediti. Ako bi se na takih krajih drevesno
séme sejalo, bi to gotovo malo izdalo in zastonj bi bilo;
ako pa se med pečí ali skalovje , kjer je kaj zemlje,
ali kamor se potrebna zemlja nanesti da, drevesca
vsadijo, se bodo prijele, vsako léto bolj ukoreninile in
rastle. Če zraven tega pomislimo, de setev tudi draga
pride, ker se na več prostorih, kakor pri posadišu,
zemlja obdelati mora, ino de na nar slabeji zemlji,
kjer je nar bolj drevja potreba, bojo sémena nar manj
gnale, takó spoznamo ino za terdno mislimo, de bo na

Krasu sajenje drevesc boljši, hitrejši ino
gotoviši, pa tudi z manjšimi stroškimi združeno,
kakor sejanje drevesniga sémena. Vse je nad
tem ležeče, de se bo pravo drevje sadilo, ino de
posajene drevesca bodo rastne, ne medle, z obilnimi, ne
poškodvanimi korenincami previdene.

Tretjič. Zato bo treba drevesnih sadíš
(Pflanzschulen) napraviti, in v njih, bore, smreke, hraste,
orehe, kostanje, jesene in breste izrediti, pri
kterim delu vam G. Buttlarjevo vižo zasadiše
priporočimo, od ktere, ako bi bravci „Novíc“ želeli, *)
bi znali mi drugikrat kaj obširniši govoriti. Za zdaj
samo to še rečemo, de v sadiših naj se bòr (Kiefer)
v slabši, hrast (Eiche) in brést (Ulme) v boljši
zemljo seje; — de naj se drevesca, že dve, tri ali
nar več štiri léta stare, vùn iz sadiša na hribe in
berda presajajo, — de tedej prostor sadiša bo mogel tudi,
dva- tri- ali štirikrat tako velik biti, kakor tajisti,
kteriga bo potreba za izréjo toliko drevesc, kolikor se
jih bo vsako léto za presadíše potrebovalo.

Četertič. V vsaki županíi naj bi se po tem,
kar je v 1. oddelku rečeno bilo, odločili vsi hribi
in berda, kteri se tamkej najdejo, in kteri so
potrebni, pogojzdeni biti. Njih prostor se bo iz
katasterskih (davkinih) obrisov vzel, in po tem se bo
prevdarilo: v koliko létih se bodo vsi ti
prostori znali z drevesi obsaditi; potem pa se bo
določil prostor vsakolétniga presadiša. Sadiša,
od kterih smo v 3. oddelku govorili, naj bi se, ako
je le mogoče, v enim imenovanih presadiš napravili,
ali pa v drugih bolj priložnih in zastran zemlje
enakih krajih. —

(Konec sledí.)

Matica slovenska.

Slovenski duh se je izbudil iz več stolétniga
spanja; sonce svobode greje in oživlja slovanske planjave
in goré; lepo cveté slovensko pismenstvo, ter imenitniga
sadú nam obilno obéta. Pa napotíj je veliko, ktere to
cvetenje ovérajo ali celo zadušiti žugajo.

Marsikter rodoljub je vzel peró v roke, ter se
namenil, svojimu narodu kaj lepiga ali koristniga spisati
v veselje ali podučenje. Trudi se večkrat mnogo lét;
naposled je delo dokončano; zdaj pa revež ne vé, kaj
in kam ž njim. Založnik za nove bukve se težko
najde ; posebno za še neznaniga, še ne široko slovečiga
pisatelja, ali pa za bukve, ktere še gotoviga
dobička ne obetajo. Na svoje stroške rokopis v tiskarnico
dati, ne zamore vsak. Naš pisatelj je nepremožen,
kaj če torej storiti? Njegov rokopis ostane — v
pisateljevi omari, večkrat se clo pogubí.

Če pa ravno u kakim slovenskim mestu kakošne
nove bukve beli dan zagledajo, je na drugi strani
mnogokrat strašno težko, jih drugod dobiti. **)

Torej bi bilo sredstva (pripomoči) potreba,
pervič, de bi se zložene literarne dela ložej natiskale,
drugič, de bi natisnjene se ložej in za primerno ceno
dobivale. Tako sredstvo bi bila matica slovenska.

Znano je šploh, koliko je matica češka u tej
zadevi koristila, kako je češko pismenstvo podpirala in
še podpira, in kako veliko število imenitnih knjig je
svojim deležnikam podelila. Očitno se tudi u njej vidi
moč združenja. ***)

Ravno tako je tudi matica serbska naloge
prevzela, rokopise od pisateljev nakupovati, jih na svoje
stroške natiskovati, ter za kar je mogoče nizko ceno
prodajati. Ona je bila za povzdigo serbskiga
pismenstva tako potrebna, kakor človeku kos kruha, ter je
tudi pretekli čas čudo veliko doveršila. Kakor ona, je
tudi matica ilirska že lepo versto národnih
klasikarjev na svitlo pripeljala, mlade pisatelje zbudila, ter
veselje k pisanju in branju obudila.

Kaj mislite tedaj, dragi rodoljubi, ko bi mi take
lepe naredbe posnemali? Ko bi, posebno po izgledu
češke matice, kaj enaciga vstanovili? Tukaj smo le
kratko in u obrisu govorili, ker hočemo koristno reč le
zbuditi ali sprožiti; treba bi bilo pogovorjenja
rodoljubov, da bi se ta načert dalje izpeljal in uistinil.
Slovensko pismenstvo, samo sebi izročeno, kakor
dozdaj, bo le počasi napredovalo, ako mu rodoljubi
podporniki blagoserčno pod pasho ne sežejo. Združenih
močí je torej tudi tukaj potreba; za tega voljo naj
vstane matica slovenska! *)

J. Š.

Spomín popotovanja po Štajarskim
in Gorenskim.

(Dalje.)

Med mnoge vesele rečí se rada večkrat tudi
kakošna grenjka umeša. Tako se je tudi meni godílo.
Veliko prijetniga in veseliga sim vidil in slišal na
Štajarskim zastran naše mile, tako pohlevne slovenšine , —
ali zabolelo me je slišati, de izverstni učitelj ljudskih
šol, gosp. Krajnc, zastran kteriga je le en glas, de
je v vednosti, pridnosti in obnaši posebne hvale vreden,
kteriga je tudi šolsko vodstvo in konzistori v pervo
versto kompetentov postavilo — zopet ni naprošene službe
na Celjskih ljudskih šolah prejel, ker je
poglavarstvo v Gradcu nekimu drugimu učitelju to službo
podelilo, akoravno — pri scer vsih drugih dobrih
lastnostih — mu poglavitne in perve manjka, namreč
znanosti slovenskiga jezika, ki je vunder v
Celjskih ljudskih šolah živa potreba! Malo veseliga smemo
za naš tako dolgo zaterti jezik pričakovati, dokler se
v slovenskih krajih bojo v ljudske šole učeniki brez
znanosti slovenskiga jezika, in v vradíje vradniki tudi
brez slovenšine jemali. Vémo scer, de sama znanost
jezika ni ne pri učeniku ne pri vradniku zadosti — ali
kjer je scer dostojna učiteljska in vradniška pripravnost,
zraven te pa tudi znanost jezika, tam — mislimo —
je lahko praviga možá izbrati. Ali je morebiti sploh
hvaljenimu g. Krajncu to škodovalo, de je dobro
slovensko šolsko knjižico spisal? Zna biti, de je
zavoljo tega v duhu panslavizma! Za slovenskiga
rodoljuba ni nič nemogoče. — Obiskali smo na svojim
popotovanju tudi Rimske toplice (Tüfferbad), ktere so
bile létas silno polne ljudi zavoljo zdej tako pripravne
lege poleg železnice. Naše toplice na Dolenskim so
bile zavoljo tega létas zlo pozabljene. Rimske toplice so
v prijetnim kraju; stanovanja so lepe, živež pa je
precej drag. Kruh dobivajo vsaki dan po pervi ponočni
peki iz Ljubljane, kamor po železnici pride. Na zidu
eniga oddelka Topliške hiše visí tablja z napísam
„Horvatski stan“. Neki gost, ki je ravno pred nami šel,
je dregnil svojiga tovarša rekoč: „Schau an, den
slavisehen Separatismus auch da!“ „Warum nicht
gar — mu odgovorí tovarš — hast nicht g'rad den ungar.
Fürsten Esterhazi dort beim Fenster gesehen.“ Knez
Esterhazi iz Ogerskiga je ravno v tistim oddelku
stanoval. — Drugi popoldan smo zapustili toplíce.

(Dalje sledi.)

K pomenkam zastran besede
„županija“.

Kar nemško besedo „Gemeinde“ vtiče,
naznanim , da ste tukaj dve besedi sploh že od nekdaj znane,
in sicer „županija in komun“. Da je beseda
„komun“ ptuja, se vé. „Županija“ je pa, kolikor sim
sprašati zamogel, tudi po drugem Notranjskem znana.
Torej bi bilo zlò nespametno se rabi te besede
zoperstaviti, in nam „srenjo“ vrinovati, ki je le na
Gorenskem v navadi, in sicer, kolikor sim sam iz ust
prostiga kmeta slišal, v pomenu „zbor“ ali
„Versammlung“. „Soseska“ je tudi pri nas navadna, pa v
pomenu nemške „Nachbarschaft“. —

Iz Idrije.

Prifarski.

Še eno oglasilo zastran besede
„župan“ in „nadžupan“.

Marsikterimu bravcu bi se utegnili pogostniši
pomenki od slovenskih besedí nepotrebni, ali morebiti
celò prenizki in nepristojni zdeti; tode pomisliti je, de
so besede podloga in povodi zauménov ali
zapopadkov, in de od pripravnosti ali nepripravnosti besedí
visi: ali bodo Slovenci v zadevnih rečéh svitle ali tamne
zaumene imeli, ali bodo prav in čisto, ali pa popačeno
in sodergasto govorili, in ali bo slovenski jezik kadaj
k samostalnosti prišel, ali pa, ali bo zmirej po krivíci
znaminje ubožtva na čelu nosil.

Desiravno nam, kakor mnogim drugim, beseda
župan za „Bürgermeister“ zlo dopade, nam
vender nadžupan namest Bezirkshauptmann noče
dopasti. Ne kakor de bi hotli znajdnika te besede
grajati, kterimu velikoveč za njegovo prizadevo, slovenski
jezik očistiti in olepšati, vsa hvala gré; ampak le za
to, ker se nam zdi, de ta beseda po svoji korenini
nima tega poména, kteriga bi imeti mogla. Naši
razumi (Gründe) so ti. Pervič je župan po
pleménskim poménu te besede, če tudi véliki ali višji
župan, vender le župan, in po redu (ponatorno) je
misliti, de po tem takim tudi le oblast in opravila
županov ima. Drugič to imé tudi nič razločka
ne odkaže med Bezirkshauptmanam, kar je
vender bistvino potrebno. In zadnjič, ker imamo
Besirksgemeinde in Kreisgemeinde, in pri teh
tako imenovane „Obmann“, bi prav za prav temu to
imé šlo. Zraven tega je tudi beseda nadžupan
nekako težkotna, in še težkotniši v daljni sostavi,
postavim, nadžupanijstvine postave, tako de bi tudi v
zadnji prigoji pripravniši bilo, nadžupana vélikiga
ali višjiga imenovati. Še nepripravniši pak se nam
zdi besedo nadžupanija in nadžupanstvo na
Bezirk in Bezirkshauptmannschaft prenesti.

Nar boljši v ti reči, mislimo, bi utegnilo biti, ko
bi kmetje sami, kteri v slovenski besedi nepokvarjen
slad imajo, za te zaumene ali zapopadke nove iména
vstvariti ali odbrati hotli. Tode pomagati bi jim bilo
treba, in jim natanjko razložiti, kaj te in takšne
besede, namreč: Orts-, Bezirks-, Kreis-Gemeinde,
Bürgermeister, Bezirkshauptmann, Kreis-Präsident v sebi imajo,
kar „Novícam“ pridjana razlaga srejnske
postave tako jasno učí. Torej, ljubi slovenski kmetje! ki
vemo, de „Novíce“ radi berete, se zdej do vas
obernemo, de vam razložimo, kar je k znajdbi dobrih imén
za poprej imenovane zaumene treba.

Ortsgemeinde se imenuje po Slovenskim na
nekterih krajih soseska ali srenja,*) na drugih tudi

občina. Novíce so vam nasvetovale, srenje v
prihodnje, zato ker bodo vsaka svojiga župana imele,
županije imenovati. Nam je to imé zlo všeč, in ne
dvomimo, de bo tudi vam dopadlo. Pa, če to imé dovzamete,
kako bote posamezne ude županíje imenovali? Ude
kake soseske imenujete sosedčane, ude kake srenje
srenjčane, ali morebiti v nekterih krajih občane.
— Ali bi se ne utegnili tudi udje županije:
županovljani, (izreci: žpanovljani) ali županijani ali
županijčani imenovati? Pa morebiti bote vi temu imenu
kakšen pripravniši izhod dobili, če se vam ti dosti
gladki ne zdé.

(Konec sledí.)

Novičar iz slovenskih krajev.

Iz Štajarja.

V 35. listu Novic je bila volitev
Šmarske županije močno pohvaljena. Ker je imela
25. septembra pervo sejo, se ne smem muditi, nje
perve sklepe naznaniti, ki so vsaciga močno razžalili, ki
zapopade, de kaplanija in keha ne greste v eno
hišo!! Sklenili so namreč, eniga kaplana iz kaplanije
djati; iz izbe kanclijo, iz kleti pa keho napraviti;
drugi kaplan naj pa posluša, kako se bojo po pisarnici
in ječi prepirali in vjedali. Kaplanija, in scer pri
tehantíi, in keha! — alj se zamorete zediniti? — Jez
mislim, de takšniga onečastenja nista kaplana
zaslužila , ker pri toljkšnih obširnih opravkih le 25
mernikov pšenice za plačilo dobivata; zdaj so jima pa še
edino dobro — dostojno prebivališe — vzeli. —

Tojnko.

Iz Celja 5. oktobra.

Naše mesto danes v
velikim jezeru stojí. Po večdnevnim deževanju so
Savina in druge vode tako velike priderle, de je čez
noč do 4. t. m. strašna povodinj vstala. Kakor dalječ
očí zagledajo, je žalibog! vse v vodí. Kar je žita in
sočivja še na polju bilo, je vse pokončano. Huda bo
zima in dragota gotovo še večji. —

Iz Tersta.

Misliti bi bilo, de od 1. julija t. l. se
je pri Ljubljanski deželni sodíi že več takih oseb
izpraševalo, ki ne razumejo nemškiga jezika; in de po tem
takim se je tudi zvesto spolnevala postava, ki ukaže
napravo zapisnika v jeziku, ki ga izpraševanec govorí.
Zatorej se je pa tudi marsikteri začudil, v 39. listu
„Novic“ brati, de še le 21. septembra t. l. se je pri
ondašni deželni sodíi pervi zapisnik v slovenskim jeziku
pisal; med tem ko so se pri c. k. okr. zborni sodíi v
Terstu, od mesca julija pričemši, že celi spisi (Akten)
v slovenskim jeziku napravili; ter se pričakuje v
kratkim javna obravnava, pri kteri obdolženi bodo samo
slovensko razumeli.

Djanjski.

Od Idrce.

Tudi pri nas se napravljajo srenje po
novi postavi; in sosebno Cirkljanska srenja je bila že
pred 3 tedni vstanovljena. Izvoljen je bil za župana g.
Čerin, ki je scer vès prikladen mož, kterimu pa bi bilo
leto svetovati, v svojih opravilih se slovenščine posluževati,
ne pa nemščine, in ne le samo za to, ker nemško le
siloma lomi, ampak tem več, ker je župan čisto
slovenske srenje.

Umski.

Iz Loke dne 7. oktobra.

Pretečeno sredo
zjutrej zgodej so po celi Krajnski nadžupanii patrolirali.

Vsaka županija po svojim. Bitenska patrola je v
gojzdu blizo Černgroba na eno tropo tatov in rokovnačev
zadela, kteri so bili s pušami in pištolami dobro
oboroženi in so na patrolo strelaje kmete na korajžo
klicali: kmet le gôr, ako češ kaj dobiti. Ker kmetje
druzega orožja niso imeli ko kôle in gerjače in
žandarjev je premalo bilo, se jih niso upali lotiti in so se
nazaj umaknuli. Pred sv. Mihelam tisti večer so
ponočnjaki v Maučah enega hlapca ubili. V nedeljo
zjutraj so ga blizo cerkve mertviga našli. Včeraj so
se blizo sv. Duha stepli in en pošten gruntar je
nekega potepuha po nesreči s pervim udarkam ubil, in se
je koj sam jokaje sodni gosposki izdal.

Iz Dolenskiga 4. oktob. .....n.

Že teden je, kar
nas dež močno moči, če se za kako uro zvedrí, le še
bolj potem naliva. Ajda je močno po hribih pozebla, pa
tudi po ravninah, kjer ni bilo zjutraj mègle; zdej pa
če tudi je semtertje lepa, jo morejo žeti, ker je
deževje in se močno bojé, de bi kaliti ne jela. Glad nas
čaka; krompírja nič, žita čisto malo, ajde srednjo reč,
vina le za pokušati — kar ga ne bodo tiči in miši, pa
tatje v grojzdju popili. Tergatev se je začela. Hodijo
v Karlovic po žito — pa prehod čez Gorjance je
zavoljo živinske in tudi človeške bolezni prepovedan.
Kolera je huda. V Novimmestu jih neki umerje na dan
po 7— 12. V Medenipeči (Mirnipeči) po pét v eni hiši
— tudi gosp. kaplan so nevarno bolni. Pri Trebnim je
tudi huda, po 4 na dan grejo v večnost. Molitve se
očitno opravljajo, precesje deržé, za odvernitev te
sovražnice človeškiga življenja. V Šentruperski fari je
ponehala in se doli proti sv. Trojici vleče. — Prosimo,
dajte nam oznaniti, kje se bodo za prihodnje šolsko leto
bukve v Ljubljani dobivale, de se bomo vedili kam
oberniti *).

Iz Primorja.

Zlo, zlo nas je razveselilo v 39.
listu Novic sostavek gosp. profesorja V. J. Menclna
brati, nadjaje se , de mnogospoštovani profesor,
navdani z gorečo ljubeznijo do slovenskiga jezíka nas bodo
prihodnič tudi večkrat z lepimi slovenskimi spisi
obdarovali. Kdor je g. profesorja lepe nemške sostavke
kot skladne pesmi bral ali slišal, bo z menoj enake
želje, tudi v slovenskim jeziku kaj njegoviga dela
pokusiti. To slovenski rodoljubi, ki gosp. profesorja zlo
spoštujemo in čislamo, željno pričakujemo. — Slava
Vam, dragi rodoljub! ki ste se tako serčno gladke
slovenšine v sramoto dostih Laškónov poprijeli in za terdno
sklenili v tesnejši zavézi se z nami radovati, kar je in
bo vselej k našimu ponosu in veselju. Upamo pa, de
bote zedinjeni s svojimi enakomislečimi tovarši tudi druge
sinove Slovenije podbujali k omiki materinšine, in jih
razvedrili in prepričali, kako silno de se tisti zadolžijo
in lastno mater zaničujejo, ki domači jezik zametujejo
in le samo po ptujšini segajo. Ne perpustite torej, de
bi bili kedaj primorani, Vam izročene sinove Slovenije
Laškone imenovati.

J. Ternogovski.

Novičar iz Ljubljane.

Nar važniši zadéva tega in pretekliga tedna v
Ljubljani je volitev svetovavcov za mestno županijo.
Kamor prideš, ne slišiš druziga govoriti. Nihče bi ne
bil mislil, de bo Ljubljančanam toliko mar za to volitev;
kar očitno kaže, de je naše mesto navdano od praviga
in pošteniga vstavniga duha, ki je o pervi volitvi tudi
popolnama zmagal. Tretji volitni oddelk je svoje
odbornike že izvolil; bila sta pri ti volitvi že pervi dan s
čezpolovico glasov izvoljena: gosp. Ambrož Mihael,

kupec, in pa Dr. Bleiweis Janez, c. k. profesor;
— po téh so bili z večíon glasov izvoljeni naslednji
gospodje: Pauer Janez, usnjarski mojster,
Baumgartner Janez, kupec, Debevc Jožef, kupec,
Blaznik Jožef, bukvotiskar, Dr. Ahačič Janez,
posestnik, Eržen Jožef, posestnik, Janež Janez,
usnjarski mojster, Vollheim Vilhelm, ključarski
mojster. — Ker smo samí v ti volitvi zapopadeni, se nam
ne spodobi, jo obširno pretresovati; temuč le povémo,
kar večína Ljubljančanov o ti volitvi sodi. Vsi
Ljubljančanje, ki vstavo resnično ljubijo, so prav prav
zadovoljni s to volitvijo; — to se sliši kamor se pride.
Nar gotovši znamnje pa, de je volitev dobra,
je to: de dopisnika v „Gracarci“ in v „Lloydu“
zabavljata. — V pondeljik je volil 2. volitni oddelk;
izid te volitve nam bo pa še le danes (v sredo“)
naznanjen. — Danes (v sredo) pričakujemo stariše našiga
presvitliga cesarja, namreč presvitliga nadvojvoda
Franca Korlna in presvitlo nadvojvodinjo Sofijo v
Ljubljani, ki gresta z enim sinam svojima sinovama naprot,
ki prideta po popotovanju iz Gerškiga spet iz Tersta nazaj.

Novičar iz mnogih krajev.

Mnoge novíce pripovedujejo, de se mislijo cesar
oženiti s kraljično Saksonsko Sidonije, in pred ko ne
— pravijo nekteri časniki — pridejo cesar kot ženin
že iz Bregenca nazaj. Govorí se, de se bo v
Bregencu več vladarjev snidilo, ki se bojo pomenili
zastran prihodnjiga ravnanja v nemških zadevah; zató se
je ministerstva predsednik knez Švarcenberg za
cesarjem na Tiroljsko podal. — Rusovski car nek
ojstro terja, de naj se zmešnjave na Nemškim kmalo
stanovitno poravnajo in je ponudil v ta namen zopet svojo
armado. — Ministerstvo uka zdej terdno dela, revni
učiteljski stan poboljšati; pred vsim je neki vsim
vradijam ukazalo, de naj skerbé, de učitelji svoje
dohodke, ki jim grejo, gotovo dobijo; za prihodnje léto
pa naj se jim iz vérske založnice toliko doplača, de
bojo mogli pošteno živeti. Bog daj, de bi se to zgodilo!
— V Gradcu izvoljeniga mestniga župana Dr. Ulma so
cesar poterdili. — Sèm ter tjè se sliši od poškodovanja
telegrafov; ni davnej kar sta dva gerdeža poleg
Save telegrafov drat prestrelila. Naj bi duhovni
gospodje in učeniki ljudstvo večkrat spomnili dobrote te
naprave, in jih svarili poškodovanja! — V Londonsko
obertniško razstavo bo poslal nek angležk fabrikant eno
cigaro 4 čevlje dolgo, 24 pavcov debelo in 35
funtov težko. Kakšne usta bojo nek na ti cigari vlekle?
— Na Nemškim bo zavolj Hesije mende huda
razpartija. Pruska vlada mende pravi, de je Hesko
ljudstvo prav ravnalo, ko se je brezvestnimu ravnanja
ministrov ustavilo, — Frankobrodski zbor nemške
zaveze pa pravi, de so Hesje puntarji. Čigava bo
obveljala? se ne vé. Prajzovska armada se skup zbera,
avstrijanska, ki na Tiroljskim in Vorarlberškim stojí,
je pa tudi nek pripravljena, če bi treba bilo, se
Pruski armadi zoperstaviti. — Na Francoskim je unidan
stopila kraljevska stranka z nekim razglašam na dan,
— predsednik republike Napoljon pa tudi s svojim; ti
dve stranki boste tedaj začele ena drugo zdej zmirej
bolj spodkopovati.

Pogovori vrednislva.

Gosp. J. Š. Barovničanam smo poslani goldinar
odrajtali.