FABIOLA
ali
cerkev v katakombah.

Po

kardinalu M. Wisemanu

poslovenil

Anton Zupančič

Izdala

družba sv. Mohora.

Z dovoljenjem prečast. Kerškega knezoškofijstva.

V Celovcu 1867.

Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani.

Predgovor.

Ko so spisali to knjigo Wiseman, kardinal
in nadškof vestminsterski, niso iméli namena svetu
podati učene preiskave o napravah in starinah perve
cerkve; ampak vernikom so hoteli popisati v mični
povesti življenje in šege kristijanov pervih stoletij, pa
tako z izgledom teh kerščanskih junakov spodbuditi
sedanji svet k posnemanju in širiti med ljudstvom
katoliškega duha. Tudi niso imeli misli pisati
zgodovinskega dela; kajti kdor je zveden v cerkveni
zgodovini tistega časa, našel bo marsikaj, kar se ne
vjema ne s krajem, ne s časom — ampak zneseni so
izverstni prizori tudi iz nekoliko ločenih časov in
krajev in sklenjeni v mojstersko sliko tedanjega
kerščanskega, pa tudi ajdovskega sveta. Pač pa si je
učeni gosp. pisatelj sam ogledal katakombe in druge
kraje, kjer se razmotava povest, in sv. mučenci so
naslikani v svojem djanji, govorjenji in mišljenji po
njih pravem značaji — takošni so, kakor je nam
kažejo sv. oficiji in druge zanesljive listine.

Ko je to delo zagledalo beli dan, razširilo se je
na nagloma po vsem omikanem, sosebno katoliškem
svetu, tako da je sedaj že skoraj v vse evropejske
jezike prestavljeno in že po večkrat natisnjeno. Saj
pa tudi človek vse v njem najde, kar katoličane
zanimati more: prigodbe, ki se razmotavajo v njem,
gode se na klasiški zemlji in osebe v njem popisane
so nravno visoko visoko izobražene, po nekoliko
sv. mučenci — pravi vzori človeštva. Zató je segalo
in še sega po tej knjigi vse — ne le prosti človek,
ampak tudi izobraženec, kteremu je bila najprej
namenjena, ker smela bi se tudi imenovati prava
apologija katoliške vere. Kajti najpoglavitniši in
najvažnejši naši sv. nauki, ktere radi napadajo in
izpodbijajo drugoverci, so dokazani v življenji, šegah in
naukih sv. cerkve daljnih stoletij.

Ni čuda tedaj, da je tudi skerbna „družba sv.
Mohora“ vernim Slovencem v domači besedi podati hotela
to delo. Skerbela je pa za to, da bi se knjiga
nekoliko predelala in tudi prostemu ljudstvu razumljiva
storila.

Da se to dvoje ob enem doseže, opustilo se je
to, kar je le bolj zvedencu namenjeno, če ni s
povestjo samo v ozki zvezi; vendar je ostalo, kolikor
je bralcu v pojasnjenje popisanih dogodkov ravno
neobhodno potrebno — vzelo se je pa izmed povesti,
ktera zdaj neprelergano naprej teče, in pridjalo z
manjimi čerkami ko „pojasnilo bralcu“, ali pa kot
opazka postavilo pod versto. Tudi še kaj druzega
prostemu človeku manj znanega se je pojasnilo v
opazkah; zató so pa izpadle druge učene opombe pa
take, ki zavračajo na vire, iz kterih so zajemali
slavni kardinal. Tako se je knjiga za nekoliko
zmanjšala pa slehernemu razumljiva postala, naj jo le
počasi in premišljeno bere.

Izročamo jo tedaj tudi vam, predragi Slovenci!
povsod toliko čislano „Fabiolo.“ Vi radi prebirate
življenje naših slavnih rojakov, pazljivo poslušate,
če se vam pripoveduje od daljnih slavnih mest, od
vojske itd. — tukaj imate vse ob enem: slavne
rojake, kerščanske junake, otroke ravno tiste preljube
matere sv. cerkve, ktere sinovi ste tudi vi, ki so se
bojevali v dalnji, imenitni deželi, in v sv. mestu,
mogočnem Rimu, za svojega Gospoda in Zveličarja,
in sicer v strašni vojski, ob silnem preganjanji
neusmiljenih rimskih cesarjev svojo kri prelivali za
svojega Odrešenika!

Berite tedaj od teh junakov, opazujte je v njih
djanji, govorjenji in mislih pa posnemajte je. Tako
boste brali to knjigo s pridom, tako bo vsak v nji
našel, česar bo iskal: žalostni tolažbe, preganjani in
zaničevani dušnega krepčala itd., vsi pa ljubezen do
svoje sv. vere in cerkve — in tako se bo tudi pri
nas želja spolnila, s ktero so spisali kardinal to
povest. Bog pomozi!

V Ljubljani meseca vinotoka 1866.

A. Z.

Pervi del.
Mir.
I. Kerščanska hiša.

Popoldne je meseca septembra leta 302; jasno
je nebo in vročina jenjuje, ker že se je solnce nagnilo
k zahodu. Prebivavci mogočnega Rima zapuščajo
svoje hiše in hité proti vertom Cesarjevim ali
Salustijevim, da bi se sprehodili v večernem hladu in
pozvedeli, kar se je med dnevom tù ali tam prigodilo.

Tudi z dragim bralcem se podamo na pot, pa ne
v krasne verte, ampak v neko hišo ga hočemo peljati na
Martovem polji, (campus Martins so mu Rimljanje
rekli). Martovo polje se je imenovala planjava na
severozahodu, med mestom in reko Tibero. V pervih časih
rimskega vladarstva so se vadili na njej mladenči
vojaških reči, in možaki so se tam posvetovali o važnih
deržavskih zadevah. Poznej so stavili Rimljanje na tej
planjavi mnogoverstna zidanja; sosebno cesarji so
sezidali na nji krasnih tempeljnov, velikanskih gledišč,
toplic itd. Ko se naša povest začne, bila je planjava
že čez in čez pozidana.

Naša hiša je stala ravno tam, kjer je zdaj cerkev
sv. Marcela. Bilo je poslopje veliko, kakor sploh pri
Rimljanih. Da bo bralec marsiktero reč v povesti
bolj razumel, povedali mu bomo, kako je bila hiša
zidana in kakošna notranja njena oprava; kakoršna
ta, bile so blizo vse hiše rimljanske.

Vnanje stene so brez vsega kinča zidarske
umetnosti; malo malo je oken. Skoz edine duri
stopimo z ulice v predhišje, ali kakor bi po naši šegi
rekli, v vežo. Tla so vložena z malimi kamenčki
raznih barv in na tleh beremo s kamenčki sestavljeni
navadni rimski pozdrav: „Salve“, zdravo ali dobro
došel! Iz veže pridemo v pervi dvor ali atrij; krog
in krog ga obdaja versta stebrov.

Sredi mramornih tal šumljaje kviško skače žarek
čiste vode, zdaj više, zdaj niže , ter pada v
rudečekamniti vodnjak, droben dež razlivaje čez versto jako
krasnih krog stoječih cvetlic. Med stebri ob steni
stoji mnogoverstno, umetno izdelano hišno orodje:
mehke klopí, bogato s slonokostjó in srebrom kinčane,
mize iz drazega lesa jutrovih dežel in svetilniki na
njih, izverstno izdelane dopersne podobe in drugega
orodja srebernega pa bronastega na kupe. Na stenah
visijo slike, stare in vendar tako živih barev, kakor
bi bile včeraj izdelane; med njimi umetno izdelane
podobe zgodovinske ali pa iz basnoslovja, vendar
nobena ni žalila čistega očesa ali nravnih čutil. Tu
pa tam je bila kaka podoba pokrita — gotovo ne
po naključbi.

Prostor ta je bil pokrit in v stropu je bilo veliko
štirivoglato okno (Impluvium so ga imenovali) s
temnim pertom zakrito. Iz tega prostora pridemo v
notranji, pa še lepši dvor. Tudi temu so tla mramornata
pa z zlatimi podobami okinčana; tudi tù je okno na
stropu, pa s steklom ali previdljivim kamnom (lapis
specularis) zaperto; zagrinjalo je na pol potegnjeno
čez-nj in zadnji žarki večernega solnca se razlivajo
po dvorani.

Med stebri iz afrikanskega mramorja sedí pri
mali mizi gospa srednje starosti; mil jej je obraz
in marsikaj britkega iz preteklih dni obrazi se na
njem. Brez posebne lepotije je njena obleka in se
nikakor ne vjema z bogatijo, ktera jo obdaja. S
srebernimi nitkami prepreženi lasjé niso prekriti, brez
lišpa, kakor obleka, ktero kinča edini škerlatni trak
— v znamenje, da je gospa vdova. Tudi biserov
in dragocenih kamenov nima na sebi (s kterimi so
bile tedanje Rimljanke kar obložene); edina tenka

zlata verižica jej visi krog vrata in na njej nekaj
skerbno v obleki skritega.

Ravno veze, pa menda ne za svojo rabo; na
dolgem kosu tkanine šiva z zlatimi nitkami, seže zdaj
v to, zdaj v ono predalce ter iz njega prinese biser
ali v zlato vdelan drag kamenček, da je všije v
tkanino, kakor zahteva podoba na njej — kaj, ko
bi bila te dragocenosti za kaj višega odločila?

Menda jo neka skerb budí in drami iz tihih misli,
ker vedno pogleduje naduri in posluša, če kdo pride?
Gleda na solnce, gleda na klepsidro ali vodno uro
zraven nje na mizici; že postaja nemirna — kar nekdo
poterka na hišne duri. Proti vhodu pogleda in veselo
pozdravi že dolgo pričakovanega.

II. Mučencev sin.

Priserčen deček priskakljá veselega obraza, in
komaj ga dobro pogledati moremo, že je pri mizi.
Kakih 14 let star, je kaj visok za ta leta, lepo zrasen
in nekako moške postave. Čelo mu je visoko in
razodeva bister um. Nosi navadno obleko rimskih
mladenčev: kratko preteksto do pod kolen; zlata krogljica
visi mu krog vrata. Stari služabnik za njim nosi snopič
papirja in skupaj zvitega pergamenta — prišel je
tedaj iz šole.

Med tem ko ga tako popisujemo, objel je že svojo
mater in se potem vsedel k njenim nogam. Molčé
ga nekaj časa gleda, kakor bi mu htela na obrazu
brati, zakaj je skoraj za polno uro prepozno domú
prišel? Deček pa materi tako živo, tako nedolžno
smehljaje se v oči pogleda, da jej koj vse jdvomljive
misli razperši: „Kaj te je vendar danes zaderžalo,
predragi deček? Saj se ti menda ni kaj neljubega
pripetilo?“

„Tega ne, draga mati, temveč vse mi je šlo tako
po sreči, da — da se ti*) skoraj povedati ne upam.“
Prijazno se mu nasmehljá mati; tudi deček se ljubo
nasmeje in začne: „Vidim, da moram. Saj veš, da
nisem srečen, da še mirno spati ne morem, če ti vsega
ne povem, kar se mi čez dan pripetí, dobrega ali pa

slabega. Bral sem nekoč, da mečejo Skitje vsak večer
v pripert verč kamenčke, bele ali pa černe, kakor
jim je bil dan srečen ali nesrečen. Ko bi jaz imel
to navado, vergel bi vsikdar bel kamenček v verč,
kedar bi bil tako srečen, da bi ti vse dogodke
povedal, v tako srečo si to štejem. Ali danes — danes
pervič dvomim, ali bi ti vse povedal ali ne.“

Deček seže po materni roki in jo nese k ustom;
ali ko skerbljivo materno obličje ugleda, nadaljuje:
„Nikar se ne boj, preljuba mati! tvoj sin ni ničesar
storil, kar bi te žaliti utegnilo. Povej, ali hočeš vse
vedeti, kar se mi je danes pripetilo, ali samo to, zakaj
sem tako pozno domú prišel?“

„Vse, vse mi povej, dragi Pankracij, saj to tudi
mene zadene, kar se tebi prigodi.“

„Veš, da sem danes zadnjič v šolo šel, in glej!
posebno blagoslovljen je bil ta dan za mé, pa tudi
poln čudnih dogodkov. Danes zjutraj nam je dal naš
učenik Kasian nalogo, „da mora pravi modrijan vedno
pripravljen biti svoje življenje dati za resnico.“ Nikdar
nisem slišal kaj tako mlačnega, tako neslanega, kakor
so bile naloge mojih součencev; pa saj reveži niso
sami tega krivi! Kaj nek vedó, kaj je resnica, kaj
bi je pač v smert gnalo? Vse drugače je to pri
kristjanu! Res izverstna je taka naloga za njega —
to sem tudi jaz čutil: moja naloga je bila najboljša.
Kako mi je plamenelo serce, ko sem jo potem v šoli
bral! Mati! polna je bila tvojih naukov, tvojih
izgledov. Moja navdušenost bi me bila kmalo izdala; med
govorom mi je ušla besedica „kristjan“ mesto
„modrijan“ in „vera“ mesto „resnica“. Ko se pervič
zmotim, videl sem, kako se je Kasian prestrašil, in
ko mi drugič napačna besedica uide, zalesketala je
solza v njegovem očesu, k meni se nagne in mi na
uho šepne: „Pazi, deček! pazi — tù tenka ušesa
poslušajo.“

„Ali je mogoče“, oglasi se mati, „da je Kasian
kristjan? Poslala sem te k njemu v šolo, ker je učen
in lepega zaderžanja — oj, kako moram zató Boga
hvaliti! pa nadaljuj, nadaljuj, drago dete! Kaj se je
potem zgodilo?“

„Mojo pomoto je menda malokdo zapazil, ker

vsi so hvalo ploskali mojemu navdušenemu govoru;
le sam Korvin je čudno in zaničljivo na-me zerl in
se jezno v ustni grizel.“

„Kdo je Korvin in zakaj je bil nejevoljen?“

„Najstarši je v šoli in najmočnejši, pa tudi najbolj
trapast. Vendar tega ni on kriv; večkrat je že
pokazal, daje jezen na-me; pa jaz ne vem, kaj bi mu
bil kedaj prizadjal.“

„Ko smo se, domú gredé, reki bližali, nagovoril
me je vpričo součencev kaj zaničljivo: Pankracij!
danes, mislim, sva zadnjič tu-le (to besedo je kaj
glasno izgovoril) skupaj in vendar imam še toliko
poravnati s teboj. V šoli si se jako rad povzdigoval
nad mene in nad druge, ki so starši in modrejši ko
ti — tudi danes si me kaj zaničljivo pogledoval, ko
si blebetal svojo napuhnjeno deklamaeijo. Vlovil sem
v njej besede, za ktere ti bo žal, povem ti: še kmalo
žal! Godé se reči, ktere se tudi tebe tičejo in moj
oče, saj veš — je mestu predstojnik! (Mati se pri
teh besedah strese). Predno se tedaj za sedaj ločiva,
hočeva se še skusiti, pa drugače skusiti, kakor smo
se skušali v šoli. Če si kaj vreden, vdariva se, kakor
se bijejo možaki! Komaj čakam, da te ponižam; saj
druzega ne zaslužiš vpričo teh-le, ki so tvoje
povzdigovanje nad druge v šoli videli!“

Mati pazljivo in skerbno posluša; še dihati si ne
upa. „Kaj pa si ti odgovoril, ljubi moj sin?“

„Prijazno sem mu rekel, da se móti, da vedé
nikdar nisem kaj počel, s čimur bi bil koga žaliti
utegnil, tudi nisem nikdar mislil na to, da bi se nad
druge povzdigoval. Biti s teboj se pa tudi ne morem,
sem rekel, saj dobro veš, da sem se vedno takih bojev
ogibal, ki se s telesnimi vajami začnó, z hudim bojem,
z jezo in maščevanjam pa končajo. Kako bi se sedaj
s teboj meriti mogel, ker sam praviš, date jeza vodi.
Součenci so stali krog naj in videl sem, da so vsi
zoper mene. Prijazno je nagovorim: Tovarši! zdravi
in srečni mi bodite, v miru se ločim od vas, kakor
sem v miru z vami živel.“

„O ne boš je tako lehko odnesel, ne“, —
zagermi Korvin jeze ves rudeč, „ampak“

Deček zarudi, začne se tresti in z zamolklim

glasom zdihuje: „Ne smem, ne smem! Tega ne smem
povedati.“

„Za božjo voljo! Če ti je drag spomin tvojega
očeta — sin govóri! Ne bom imela mirú, če mi vsega
ne poveš. Kaj je rekel potem Korvin?“

Še je molčal deček, menda je molil, potem začne:
„Ne boš je tako kmalo odnesel, vpije Korvin, ti
mevžasti molivec oslovske glave.*) Skrili ste se, pa jaz
vas hočem iztakniti; do tedaj pa naj ti bo to-le v
zastavo, da me je res terdna volja, nad teboj maščevati
se. Pri teh besedah me tako silno vdari po obrazu,
da omahnem. Divje so se zarežali tovarši.

„Kako je vrela kri po meni, kako se mi je
kerčilo serce! Zaničljivo mi je nek glas šepetal na uho:
„mevža!“ Gotovo, to je bil zapeljivi duh. Jeza se je
vzdigovala v meni in mi velevala: „Zgrabi ga,
nesramneža! ob tla ž njim! dovolj ti je moči za-nj.“
Hud, hud boj je bil v meni. Nikdar se še meso in
kri nista tako mogočno v meni vzdigovala — Bog
daj, da bi se nikdar več!“

„In kaj si storil, moj sin?“ praša mati trepečega
glasu.

„Moj angelj varuh je premagal zapeljivca na moji
strani“, odgovori deček. „Spomnil sem se ljubega
našega Gospoda in Zveličarja, kako so ga v Kajfovi
hiši zaničevali, zasramovali, v obraz tolkli in kako
jim je odpustil. Ali sem mar jaz mogel drugače
ravnati? Roko podam Korvinu: naj ti Bog odpusti,
mu rečem, kakor ti jaz iz serca odpuščam. V tem
trenutku pristopi Kasian; vse je od daleč videl. Učenci
so se naglo pozgubili. Učenika sem prosil pri sveti
veri, da Korvina zavoljo tega ne kaznuje, kar mi je
tudi obljubil. Kaj tedaj misliš, draga mati!“ pristavi
deček tihega in milega glasú, „ali ni bil ta dan za-me
srečen?“

III. Posvečevanje.

Med tem se je zmračilo. Prišla je stara služabnica
in prižgala luči na bronastih svetilnikih. Živa svitloba

se je razlivala čez mater in kazala žareči njen obraz;
gorki materin poljubek na sinovo čelo mu je bil
odgovor na njegovo vprašanje. Kaj nek vzdiguje materi
serce tako mogočno? Kaj jej vedri obraz? Je mar
veselje nad sinom, ki se je danes tako junaško obnašal?

Še več je! še žlahtnejši občutki polnijo jej serce
— leta in leta je že pričakovala tega trenutka. Če
pobožna mati svoje dete že v zibeli za najsvetejši
stan na zemlji odloči, če vedno pazljivo čuje nad
njegovim nagnjenjem in vedno njegovo serce obrača
na svetišče Gospodovo; če željno pričakuje dné, da
bo svojega sina, edino svoje veselje, edino podporo,
pri oltarji videla — ali ne bomo imenovali take
matere junaške? Če pa edinega svojega sina Gospodu
odloči ne v služabnika, ampak v kervavo žertev?

Taka mati je bila pobožna Lucina — taka misel
je navdajala njeno serce, ko je mežé pred sinom
sedela in molila, da jej Bog moč dodeli za velikanski
sklep. Kaj pa se je godilo v mladenčevem sercu,
ko je v misli zatopljen zraven matere sedel? Gotovo
si ni mislil, da bo sto in sto let poznej pobožni romar
rad zahajal v mogočno cerkev, kteri bo on imé dal;
gotovo ni v duhu videl cerkve na dalnjem Angleškem,
njemu v čast sezidane! Tudi ni vedelo njegovo serce,
da bodo njegovo ime med mučence vpisali in da bo
njegova z žarki obdana podoba visela nad marsikterim
oltarjem. Kot priprost kerščanski sin je tu sedel,
kteremu je kaj naravno, da božje zapovedi spolnuje.
Veselilo ga je, da je danes svojo dolžnost storil; da
bi se bil pa zavoljo tega povzdigoval, to mu še na
misel ni prišlo. Zdaj pogleda materi v žareči obraz
— tako navdušene je ni še videl. Molčé in skoraj
nevede je pokleknil pred njo: saj je bila njegov zvesti
angelj varuh od zibeli sem, saj mu je bila izgled
vseh čednosti. Ginjeno spregovori Lucina:

„Zdaj je prišel čas, kterega sem dolgo
pričakovala, dolgo za-nj molila. Videla sem, kako je v tvojem
sercu kalila čednost za čednostjo; videla sem in
veselila se tvoje ubogljivosti, tvoje pridnosti, tvoje
pobožnosti, radovala se tvoje ljubezni do Boga in do
ljudi. Vesela sem gledala živo tvojo vero in milo
tvoje serce do revežev. To vse sem videla, pa čakala

sem ure, ktera mi pokaže: če ti bodo zadostile slabe
čednosti tvoje matere, ali če te navdaja duh tvojega
očeta, kteri je za vero umerl. Zaželena ura, Bogu
bodi hvala, prišla je danes. Današnji dan, zadnji
tvojega šolanja, ta mi je pokazal, da te ne navdajajo
več otroške misli, ampak da misliš, govoriš in se tudi
obnašaš kakor možak in da moram zanaprej s teboj
tudi kakor z možakom ravnati.“

„Ne razumem te, draga mati!“

„Kar si mi pripovedoval o današnji tvoji nalogi,
to mi jasno kaže, kako napolnjeno je tvoje serce
visocih in žlahtnih misli. Gotovo, kdor tako navdušeno
popisuje, da je častna dolžnost umreti za vero, ta
tudi tako misli in čuti!“

„Saj tudi res tako mislim in čutim,“ oglasi se
mladeneč. „Saj ni veče sreče na zemlji za kristjana!“

„Res je! pa same besede ne bi mi bile zadostile;
v djanji si mi pokazal, da znaš krivico poterpežljivo
prenašati, in kar je bilo še teže za plemenito tvojo
kri, tudi gerdo tepenje in zaničljive besede in poglede
neusmiljenih tovaršev. Se več; celo toliko moči si
pokazal, da si svojemu sovražniku odpustil, za njega
molil. Terdo pot si danes nastopil, težavno pot s
križem na rami; skazal si se vrednega sina mučenca
Kvintina. Ali želiš mu enak postati?“

„Mati, mati, preljuba mati!“ začne deček veselega
serca, „saj ne bi bil njegov pravi sin, ko bi ne želel
mu enak postati? Nikdar ga nisem poznal, pa vedno
mi je bila pred očmi njegova podoba, vedno je bil
moj ponos! Oj kako se je veselilo moje serce, kedar
so obletnico njegovemu imenu praznovali! Vroče želje,
žive molitve so se vzdigovale iz mojega serca k njemu,
ne da mi izprosi častí ali bogastva, tudi ne
posvetnega veselja, ampak da to k dobremu obrača, kar je
edinega na zemlji pustil.“

„Kaj je to, moj sin?“

“Njegova kri, ktera se v mojih žilah pretaka.
Gotovo želi, da se tudi ta, kakor njegova lastna,
prelije iz ljubezni do Zveličarja in do svete vere.“

„Dosti, dosti, drago dete! Vzemi z vratú
znamenje otroških let (zlato krogljico, kakor so je rimski
dečki nosili) — podedoval si po svojem očetu“, govorí

mati s slovesnim glasom, “plemenito imé, imeniten
stan, bogastva in posvetnih prednosti, pa nekaj sem
ti do zdaj še prideržala iz tvoje dedšine! Zvesto sem
varovala in skrivala ta zaklad, draži ko zlato in
biseri, dokler se ga vrednega skažes.“

Snela si je zlato verižico z vrata. Pervič je zdaj
zapazil sin, da na njej visi majhena, krasno z dragimi
kamenci kinčana mošnjica. Mati jo odpre in iz nje
prinese gobico, suho pa temnorudečo. „Tu, tù, vzemi
Pankracij!“ spregovori trepečega glasú in solzé se jej
prikažejo v očéh. Tudi to je kri tvojega očeta, jaz
sama sem jo ulovila iz smertne rane, ko je svoje
življenje dal za svojega Kristusa! Milo pogleda na
gobico, navdušeno jo k ustom pritisne — dereče njene
solze jo zopet enkrat namočijo. Živo se je svetila kri,
kakor bi bila ravno kar iz mučencevega serca pritekla.
Na trepeči ustni pritisne mati sinu gobico in očetova
kri mu ji je porudila. Kdo vé, kaka čutila
napolnujejo sinu serce? Polno svetosti mu je obličje: za
trenutek je zedinjena vsa družinica! Zopet vzame
Lucina dragi spominek, shrani ga v mošnjico in jo
obesi sinu krog vrata, rekoč: „Če se bo zopet kdaj
namočila, naj jo namaka žlahtna kri, ne solze slabotne
ženske!“

Tako je bil maziljen prihodnji mučenec s kervjó
lastnega očeta, ktero so mešale materine solze.

IV. Nevernikovo gospodarstvo.

Obiskati hočemo zdaj drugo hišo, večo pa tudi
krasneje zidano; stoji med Kvirinalom in Eskvilinom.*)
Gospodar jej je Fabij, mož viteškega rodú in
neizmernega bogastva, ktero si je v Aziji pridobil, kjer
mu je vlada pobiranje davkov v najem dala. Po vseh
prostorih so bila pregernjena tla s persiškimi
preprogami, in nakopičeno je bilo tu blaga svilnatega iz
Kitajskega in dragocene druge tkanine babilonske,
indiške in iz drugih jutrovih dežel. Na krasno
izdelanem pohišji je ležalo umetnijskih izdelkov in
drugih reči oddalnjih, malo znanih otokov.

Fabij, gospodar vsega tega bogastva, je bil človek,

kteremu je bilo edino vodilo: prav prijetno, brez
truda in dela živeti. Druge naloge človeškega
življenja ni poznal. Veroval ni ničesar, pa je vendar
zvesto svoje bogove častil, na kterega je ravno versta
prišla. Skoraj ves ljubi dan je sedel v teh ali unih
toplicah. Rimske toplice pa niso bile samo za kopel,
ampak shajali so se tam tudi Rimljanje v zató
odločenih sobah, pogovarjali se o tem ali unem, brali,
z raznimi igrami čas tratili, se tudi vadili telovadstva
itd. Sploh se Rimljan tedanjega časa ni nikakoršnega
dela poprijel, če ni bila posebna sila — postopal je,
hodil očitne govornike poslušat, obiskoval je verte,
da mu je le dan pretekel. Tako je tudi Fabij ravnal.

Pri izbranih njegovih pojedinah in gostijah je
imel vedno gostov obilo, povabljenih in tacih, ki so
se mu med dnevom sami vrinili. Hišo mu je
oskerbovala brezštevilna množica sužnjih in družin prostih
služabnikov in reči moramo: prav prijazen in
poterpežljiv gospodar jim je bil, da je le vse prav tiho
in mirno v hiši bilo.

Vendar za nas ni tolikanj gospodar imeniten,
kakor njegova hči, ktero so po rimski šegi po očetu
imenovali Fabíolo. Iz drugega ali notranjega dvora
pridemo po mramornatih stopnjicah mimo dolge verste
sob do prekrasnega njenega stanovališča. Večer je
že in bliža se ura, da bo treba k večerni (véliki)
jedi: napravlja in lepša se torej, da se v vsej krasoti
pri kosilu pokaže.

Soba njena ima steklena okna noter do tal, in
skoz nje se vidi na majhen umetno napravljen vertič,
poln krasnih cvetic. Na lepem, mehkem, s srebrom
okinčanem stolu leží, in njej nasproti na steni visi
sreberno zercalo, ki jo kaže v celi podobi. Na mali
kamniti mizici zraven nje je brezštevilnih dišav in
druzih enacih stvarí, za ktere so rimske gospé
nezmerno veliko potratile. Tudi predalce iz dragega
dišečega lesa je stalo blizo, polno dragih kamencev
in zlatega lišpa, da si ga izbere po volji.

Imela jih je kakih dvajset let, in kar se tiče njene
vnajšine, ni se ustrašila nobene Rimljanke njenega
stanu in premoženja. Imela je pa tudi snubačev vsaki
dan novih. Po nagnjenji in značaju ni bila kar nič

podobna očetu: ponosna, ošabna, nagle jeze.
zapovedovala je vsej svoji okolici kakor samovladna cesarica,
vse se jej je moralo ponižno vklanjati! Le dve osebi
ste bili izvzeti. Saj pa tudi ni čudno, da je bilo
táko njeno serce: edino dete, kteremu je že v zibeli
mati umerla, odgojil jo je oče z vso skerbjó;
najboljih učiteljev jej je preskerbel, ničesar jej ni odrekel,
vse jej prizanesel.

Skoraj sama sebi gospodar, prebrala je veliko
veliko učenih knjig. Izobraževala se je iz njih, pa
tudi skoz in skoz navzela viših modrijanskih misli
in kar modrijanka postala. O veri kristjanski kar nič
ni vedela, vendar jo je tako zaničevala, da še o njej
nič popraševati ni htela. Vere, se vé da, bila je
ajdovske, pa tudi le po imenu; v resnici pa se tudi
za rimske bogove, njih pravljice in bogočastje ni kaj
zmenila. Na kratko: njena vera ni segla nad meje
zemeljskega življenja in edino vodilo jej je bilo: vživaj!
Vendar spridena in spačena ni bila; neizmerni ponos
jej je varoval čednost. Gnjusilo se jej je poželjive
nejeverske tovaršije in zaničevala je razuzdane
mladenče, kteri so jo dan na dan nadlegovali; smejala
se pa je njih aboti.

Našli smo Fabíolo na mehkem sedežu; v levici
derži sreberno ogledalce, v desnici pa orožje, ktero
nič kaj ne pristuje nježni roki: ostro nabrušeno
bodalce s slonokostenim deržajem. Bodalce je bilo
Rimljankam navadno orožje, ž njim so kaznovale
sužnje in tudi za najmanjšo stvar svojo jezo raznašale
nad njimi. Tri sužnje raznih ljudstev so se ročno
vertele krog lastnice — Fabij je je bil kupil v dalnjih
deželah za velik denar, ne samo zavolj telesne njih
lepote, ampak zavoljo mnogíh umetnosti in prednosti.
Ena je černega obraza in iz dalnje Numidije domá.
Pozna neki kaj dobro zelišča in zdravilno njih moč,
pa tudi druge čudodelne rastlinske lastnosti. Imenujejo
jo v Fabijevi hiši, kakor so jo v njeni domovini
imenovali: Afra. Druga je bila Gerkinja; čislali so jo
zavoljo čistega in miloglasnega njenega jezika. Znala
je oblačila po najnovejši šegi, po izbranem okusu
napravljati; njeno ime je Graja. Tretja, Sira, je bila
iz Azije; hvalili so jo zarad njene neutrudne pridnosti

in velike izurjenosti v umetnem vezenji. Bila je tiha,
mirna, vedno v delu. Vse drugačni ste uni dve:
lehkomiselni, jezični, vedno neizrečeno hvalo pojete
Fabíoli, vedno se jej prilizujete, jej priporočate tega
ali unega mladega snubača, kteri ju je ravno podkupil.

„Oj, kako srečna bi bila jaz!“ spregovorí zamorka,
„ko bi mogla danes z vami, preblaga gospa! pri jedi
biti; ko bi videti mogla, kako se gosti čudijo vaši
krasoti, kako hvalijo lepotico, ktero sem vam danes
napravila! Res, skušala in skušala sem, da se mi je
posrečilo — pa doveršila sem svojo nalogo — gotovo
še nihče v Rimu ni kaj tacega videl!“

„Pri mizi hočeš z gospó biti?“ spregovori
prilizovaje se in smehljaje Gerkinja. „Za mé je toliko
časti že preveč! O, ko bi le pri durih v sobo
pogledati mogla, kako se bo vse prekrasni svilni tuniki
čudilo, ktero smo ravno kar iz Azije dobili! Kaj
lepšega še niso videli. Saj sem se pa tudi z vso
bistroumnostjo s krasno obleko trudila noč in dan.“

„Kaj pa ti, Sira? Kaj bi si ti želela?“ nagovori
Fabíola Azijanko in jo nekako zaničljivo pogleda.
“Ali ne boš tudi tí pohvalila svojega dela?“

„Blaga gospa! druzega si ne vošim, kakor to,
da bi vi bili vedno srečni in da bi mojega dela nikdar
ne hvalili — saj nikdar ne storim več, kolikor mi
veleva dolžnost.“ Tako je govorila ponižna sužnja;
pa Rimljanki niso bile po godu take besede: „Sužnja!“
se oglasi, „zdl se mi, da ti ne znaš hvaliti ! Nikdar ni
priliznjene besede iz tvojih ust.“

„Saj bi prilizovanje revne sužnje pri tako
imenitni gospej nobene vrednosti ne imelo,“ odgovori
Sira. „Saj se vam prilizujejo izobraženci dan na dan,
in vajeni jeziki vam govore sladkih besed obilo —
ali jim verjamete? Ali ne zaničujete našega
prilizovanja?“

Divje ste jo gledali tovaršici, tudi Fabiola se je
jezila.

Ponosno spregovori: „Ali te hočem še-le učiti,
da si moja, da sem te za drage denarje kupila, da
mi služiš, kakor jaz hočem? Moje so tvoje roke, moj
tudi tvoj jezik! Ako hočem, da me hvališ, da se mi
prilizuješ, me popevaš — ubogati moraš, hoté ali ne-

hoté! Lepa bi bila ta, da bi sužnja imela svojo voljo'!
Gospejina želja mora jej biti zapoved. Saj sužnja še
lastnega življenja nima!“

„Pač res je to!“ mirno odgovorí služabnica, “moje
življenje in vse, kar z življenjem mine, vse to je v
vaši roki — moje zdravje, moja moč, moje telo.
Vse to ste kupili s svojim zlatom: Vaše premoženje
je; pa jaz še nekaj premorem, cesar tudi cesar sam
s svojimi zakladi kupiti ne more! Verige sužnosti
tega vklepati ne morejo, visoko visoko je še nad
življenjem.“

„Kaj pač?“

„Dušo!“

Fabiola se neizrečeno začudi. Še senjalo se jej
nikdar ni, da bi tudi sužnja kaj tacega imela. „Dušo!
povej, povej, kaj pa misliš, da je duša?“

„S visocimi besedami vam tega ne morem
dopovedati, pa take-le so moje misli: Jaz imam nekaj
v sebi, kar mi živo priča, da živim; in da ne živim
sama, ampak da je razun mene še drugih bitij, boljših
od unih, ki me obdajajo — nekaj, kar se zediniti ne
dá s pogubljenjem, ne z boleznijo, ne s smertjo —
nekaj, kar zametuje vse prilizovanje in sovraži laž.
To je duša in dokler imam to, nemogoče mi je
prilizovanje, nemogoča laž!“

Se vé da ste tovaršici kaj malo o vsem tem
razumeli. Debelo ste gledali: od kod neki ta modrost,
ta prederznost? Za trenutek se je čudila tudi Fabíola,
pa premaga jo prirojeni ponos. Nejevoljna praša: „Od
kod imaš vso to neumnost? Kdo te je učil tacega
blebetanja? Jaz sem se učila, sem premišljevala in
premišljevala in prišla sem do spoznanja, da je vse
govorjenje naših pesnikov in modrijancev o
breztelesnih bitjih prazno; zgolj sanjarije so. Ti pa si
nevedna in neolikana sužnja, pa hočeš vse to boljše
vedeti, ko tvoja gospá? Če umerješ ali če te bodo
do smerti stepli, in če potem tvoje truplo veržemo
na kopico k drugim sužnjim in zažgemo, da sam pepel
ostane, in če potem ves pepel v eno jamo zagrebemo
— mar meniš, da bo potem res še kaj ostalo? kako
duševno, prosto bitje?“

„Že eden vaših pesnikov pravi : non omnis mo-

riar!“*) mirno odgovori Sira; pa v živem ognji se jej
zasvetijo oči, ko zopet spregovori: “resnično, jaz mislim,
jaz terdno verujem, da bo tako! — O še več! Jaz
tudi poznam moč, ktera bo velela vsem vetrovom, da
zberó vsako zernce raztresenega mojega prahú in iz
njih zopet sezidajo to-le moje telo, ktero pa ne bo
več podložno, ne vam, ne komu drugemu: prosto bo,
veselo in poveličano! To je terdno moje zaupanje!“

„Kake divje prikazni žive, jutrove domišljije!“
misli si Rimljanka; „moram jej je iz glave zbiti. V
kteri modrijanski šoli si se naučila vseh teh
neumnosti? Jaz nisem ne pri gerških, ne pri latinskih
pisateljih o njih brala.“

“Tega sem se naučila« v svoji domačiji — v šoli,
ktera ne pozna razločka med Gerkom in ptujcem,
ne med prostim in sužnjim.“

„Kaj!“ razkačeno zavpije ponosna Rimljanka, „že
zdaj se derzneš meni na enako stopnjo se staviti, ali
znabiti še celó kako prednost pred menoj imeti? Pojdi
sem! odgovori mi prav odkritoserčno!“ Željno
odgovora pričakovaje, nasloni se na mehki sedež. Videlo
se jej je na obrazu, kako da je vrelo, kako kipelo
v burovitem njenem sercu, ko jej Sira odgovarja:

„Preblaga gospa! visoko visoko ste nad menoj
po rodu, po veljavi, po učenosti in zmožnosti — po
vsem, kar življenje lepša. Visoko ste nad menoj po
telesni lepoti — še nikdar mi ni v misel prišlo, da
bi se po vsem tem z vami merila, jaz revna sužnja;
ali vi mi velevate, da resnico govorim, torej moram
odgovoriti.“ Lastnica jej ponosno prikima. „Razsodite
sami! Ali se more revna sužnja, ktera pa v svojem
sercu hrani neomagljivo prepričanje, da v sebi nosi
duševno, živo in neumerjoče bitje, čegar podoba je
Bog tukaj gori v nebesih — ali se more taka sužnja
za slabejo šteti, kakor kaka druga, ki je z vsem
preobložena, pa na zemlji nobene više naloge ne pozná,
kakor sama pravi, in je torej podobna pisanim in
nespametnim ptičkom tam-le, ki ob zlate hišice tolčejo
in tolčejo, pa jim vendar nikdar ne zasveti sveta
prostost?“

Ognjene iskre so sipale Fabíoline oči; pervikrat
v življenji jo je kdo grajal, in ponižala jo je — revna
sužnja! Zgrabi za bodalce, povzdignjena desnica mahne
proti sužnji — pa ta se ne umakne, le roko stegne,
da si varuje življenja. V roko se vdere orožje in jo
globokeje rani, nego kedaj poprej. Iz rane lije kri;
solze stopijo sužnji v oči. Fabíola ni je mislila tako zlo
raniti, zato se sramuje naglega in neusmiljenega djanja:
še bolj ponižano se čuti!

„Pojdi k Evfrozini, naj ti obveže rano. Ni me
bilo volja, tako globoko te raniti. Čakaj malo, moram
te odškodovati za bolečine.“ Seže v predalce: „Tukaj
imaš perstan in danes zvečer te ni več treba sem-kaj!“

Tako je upokojila Fabíola svojo vest. Ali je mogla
po njenih mislih več storiti, kakor da je revni sužnji
dragoceni perstan podarila?

Prihodnjo nedeljo so našli v bližnji cerkvi med
darovi, za reveže nabranimi, dragoceni perstan. Mislili
so, da ga je podarila kaka bogata rimska gospa; pa
Gospod, ki vé vse skrivnosti, videl je, da ga je
obvezana roka neke ptuje sužnje med darove vergla.

V. Prijateljica.

Videli smo, kako hrupno se je končal pogovor
med ponosno Rimljanko in revno sužnjo; lehko se
je torej zgodilo, da je nekdo noter do Fabíoline sobe
prišel, pa ga ni zapazila, posebno ker v rimskih hišah
večidel niso duri sobe od sobe delile, ampak
pregrinjala. Ko hoče torej Sira sobo zapustiti in se oberne
k durim, kar plašno odskoči: pred temnorudečim
pregrinjalom je stala v belo-leskeči obleki dobro znana
podoba.

Bila je prišla deklica, skoraj še v otročjih letih,
v čisti beli obleki in brez vsega lepotičja. Nedolžno,
otročje je bilo jej obličje; vendar se mu je že znala
pamet dorasle mladosti. Nedolžnost jej sije iz jasnih
oči; zdaj in zdaj se zamaknejo kakor na dalnjo, njej
ljubo in drago, pa vsem drugim nevidljivo stvar in
žarek čiste, žive ljubezni se takrat vlije iz njih.
Visoko in jasno bilo jej je čelo, pravi sedež dušne
čistosti, in ljubeznjivo, priljudno smehljanje jej je igralo
na obrazu. Kdor jo je poznal, terdil je, da nikdar

sama na-se ne misli, ampak da jej je serce vedno
polno ljubezni do nevidljive stvari in prijaznosti do vseh.

Sira za trenutek obstojí pred deklico, ktera je
kakor angeljček pred pregrinjalom stala; ta pa jo
prime za roko, poljubi jej jo in šepne: „Vse sem
videla. Čakaj me v sobici pri velikih vratih!“

Rudečica polije Fabíolo, ko deklico zagleda; bala
se je, da ne bi bila videla nevrednega in strastnega
njenega ravnanja. Migne in sužnji zapustite sobo.
Zdaj preserčno pozdravi svojo sorodnico — ker to
je bila lepa deklica. Povedali smo že, da je bila
Fabíola ponosna, ošabna, nagle jeze, in dale dveh oseb
niso zadevale njene strasti. Ena teh oseb je bila
Evfrozina, njena dojka in sužnja, ktero je pa oprostila
in druga — ravno prišla mlada deklica: vedno jej je
bila nagnjena, vedno je njene druščine iskala, vedno
jo ljubila.

„O to je kaj lepo, draga Nežica!“ spregovori
Fabiola, „da si uslišala mojo prošnjo in da k nam v
gostje prideš. Glej! moj oče je povabil danes enega
ali dva gosta in veliko mi je na tem, da imam koga
pri sebi, s kterim se še posebno razgovarjati morem
— zató sem te dala tako nenadoma poklicati. Na
enega teh gostov sem pa še tudi posebno radovedna;
Fulvij mu pravijo in veliko je govorjenja o njegovi
priljudnosti, o bogastvu in drugih njegovih prednostih,
vendar pa nihče prav za prav ne vé, kdo da je, kaj
in od kod.“

„Ljuba Fabíola, saj veš, da sem vedno srečna,
če te obiskati morem, kar mi moji ljubi starši tudi vselej
kaj radi privolijo.“

„Pa si zopet v snežno-beli obleki k meni prišla!“
spregovori Fabíola in jo po licu poboža, „brez
drazega kamenja, brez vsega lišpa, kakor bi bila nevesta
dan na dan. Ali kaj je to? Si se mar kje vdarila?
Ali nisi zapazila tu na desni strani obleke vélicega
rudečega madeža? — Kakor bi bila kri — pojdi,
pojdi! preoblecive obleko!“

„Za ves svet ne, Fabíola! To je edini biser, edini
lišp, ki ga hočem nocoj nositi. Res — kri je to, kri
revne sužnje, pa v mojih očeh žlahtneja kri, ko tvoja
in moja!“

Zdaj se zjasni v Fabíolini glavi: Neža je vse
videla! Ponižano se je čutila, in nekoliko nejevoljna
odgovori: „Mar hočeš vsemu svetu oznaniti mojo
naglico, da sem malo ostro kaznovala prejezično sužnjo?“

„Tega nikakor ne, draga tetka! želim le v
spominu si ohraniti nauk, ki mi ga je dala ta sužnja v
kreposti in visokodušnosti — v visokodušnosti, kakoršno
nam le redko kak modrijanec pokazati zamore.“

„Kake misli! Kar od serca ti povem, Neža! da
sem res velikrat že mislila, da ti te ljudi le preveč
čislaš. Kaj neki misliš, da so sužnji?“

“Ljudjé kakor smo mi; pamet imajo kakor mi
in čutijo kakor mi. Toliko vem, da spoznaš, če mi
že tudi morda ne priterdiš, da so tudi sužnji del
človeškega rodu; in če mi Boga imenujemo očeta, ker
je nam življenje dal, smejo ga tudi oni in torej so
naši bratje in sestre!“

„Kaj? Sužnji moj brat, moja sestra? Neža, tega
naj nas obvarujejo bogovi! Naše blago so, naše
premoženje. Moja misel je, da bi še ravnati, misliti, čutiti
ne smeli, kar ni gospodarjem ljubo in v prid.“

Prijaznega glasú odgovorí Neža: „Ne bove se
več o tem pričkali — dobro vem, tvoje verlo in
odkrito serce ti živo priča, da te je danes sužnja
prekosila po vsem, kar ti najbolj čislaš: po pameti,
po razumu, zvestoserčnosti in velikodušnosti! Saj
mi ni treba odgovarjati, solza v tvojem očesu mi glasno
odgovarja. Vendar, draga tetka! rada bi, da bi se
ti več tako ne zjezila; torej bi te nekaj rada
poprosila, če bi mi hotela spolniti prošnjo?“

„Vsako, če je le v moji moči!“

„Če je tako, prodaj mi Siro; saj jo menda tako
imenujete? Gotovo je tudi nimaš rada pri sebi.“

„Ti se motiš, Nežica! Naj se ponižam in ti
odkritoserčno povem, da jo bom od sedaj cenila,
znabiti celo občudovala. Nekako drugačnih misli
prihajam o teh ljudeh.“

„Fabíola! jaz pa mislim, da bi pri meni srečneja
bila ko pri tebi.“

„O gotovo, draga Nežica! Saj imaš nekako čudno
moč v sebi, in sleherni se čuti srečnega, kdor je pri
tebi. Pa tudi ni tacega gospodarstva, kakor je tvoje:

zdi se mi, da pri tebi ni razločka med prostakom in
sužnjim. Vse je prijazno, vse veselo svoje dolžnosti
opravlja — povelja nihče ne čaka! Nežiea, povej mi
povej tvojo skrivnost! (Deklica se nasmehljá). Ti mlada
čarovnica ti, menda me zató nikdar ne pelješ v svojo
skrivnostno sobico, ker v nji hraniš čarovno pijačo,
s ktero slehernega očaraš, da te ljubi. Ko bi bila ti
kristijanka in ko bi te v gledišče med rise in leoparde
vergli, dobro vém, da bi ti nič ne prizadjale zverí,
krog nog bi se ti menda plazile. Vendar kaj me tako
resnobno gledaš, drago dete? Saj veš, da se šalim.“

Kakor v globoke misli vtopljena je stala Neža;
milo, prijazno in vendar navdušeno plameče bilo jej
je oko: kakor bi preljubega ženina pred seboj videla
in slišala njegov glas. „O marsikaj čudnega se je že
prigodilo, Fabíola! Ko bi se meni kaj tako strašnega
pripetilo, resnično ti povem, tudi takrat bi najrajša
Siro pri sebi videla. Kar moraš mi jo prepustiti.“

„Lepo te prosim, Nežica! nikar mojih besed za
resnico ne jemlji; saj ti povem, da sem se šalila. Kaj
tacega se ti nikakor ne more prigoditi, saj imaš
prezdravo pamet. Kar pa se tiče Sirine vdanosti, res
pravico govoriš. Zadnje poletje, ko tebe ni bilo tù,
mučila me je nevarna nalezljiva merzlica. Druge sužnje
so z bičem morali k moji postelji poditi, ta uboga
revica pa me še zapustiti ni hotela; noč in dan je
čula, noč in dan mi stregla. Gotovo! ona je menda
največ k mojemu zdravju pripomogla.“

„In ti je zató ne ljubiš?“

„Ljubiti? Kaj vendar misliš, predraga! sužnjo
ljubiti? Se vé da, obdarovala sem jo bogato, čeravno
ne vem, kam vse to vtakne, kar jej dam. Kakor mi
pripovedujejo druge, nima kar nič več shranjenega;
da pa sama za-se ne porabi, to je tudi gotovo.
Govori se še celo, da neumna revica svojo vsakdanjo
jed z neko revno, slepo deklico deli. Res, kaj čudne
misli!“

„Mora moja biti, draga Fabíola, mora!“ vsklikne
Neža. „Saj si mi obljubila, da mi spolniš željo. Povej,
koliko za-njo hočeš, in nocoj vzamem jo s seboj.“

„Naj tedaj bo, no, saj tebi ne morem ničesar
odreči; pa kaj bove barantali — le jutri koga k meni

pošlji, in vse je pri kraji. To je tedaj vravnano,
zdaj pa pojve, da si ogledave goste.

VI. Gostovanje.

Vsi so bili že skupaj v dvorani, ko pridete. Ne
bomo na dolgo in široko popisovali pojedine; rečemo
le toliko, daje bilo vse bogato opravljeno, vse praznično,
akoravno ni bilo slovesno gostovanje, ampak le
navadna jed v bogatinovi hiši, kjer je vedno
pripravljeno za znance in prijatelje.

Ko se prikaže Fabíola s svojo prijateljico,
pozdravi Fabij najprej svojo hčer: „Pozno prideš, pozno,
moje dete! in vendar nisi nič kaj primerno oblečena;
saj si vsega svojega navadnega lišpa pozabila.“

Fabíola je bila v zadregi, ni vedela, kaj bi
odgovorila; pa berž se oglasi Neža: „ Vsega tega sem
jaz kriva, striček, jaz sem jo zaderževala s svojim
žlobudranjem. Tako borno napravljena je pa menda
zato prišla, da bi mene ne osramotila.“

„Tebi pa ničesar očitati ne zamorem, predraga
Nežica!“ reče Fabij, „akoravno vedno po svoji glavici
ravnaš; pa toliko ti rečem, da se ti je to vse bolje
podalo, ko si bila v otroških letih, sedaj pa si že
za možitev*) in morala bi se malo razkazovati, da si
pridobiš serce kakega lepega in vrednega mladenča.
Kak zlat ovratnik, kakor je imaš doma dovolj, ta bi
te kaj lepo kinčal — pa saj me ne poslušaš! menda
imaš že koga izbranega.“

Tako je popolnoma po svojem značaju in svojem
mnenji besedoval Fabij; Neža pa je med tem
zamišljena stala in prijazne njene oči so bile kakor v koga
zamaknjene. Vendar ni preslišala Fabijevih besed,
ampak odgovorila je: „Imam ga, imam! Že sem mu
zaročena, že mi je dal zaročni perstan in me okinčal
s prekrasnim lepotičjem.**)“

„Kaj mi poveš! Kdo je pač?“

Resnega pogleda in priprostega glasú odgovori:
„Z dragocenim kamenjem mi je ovil roke in vrat in
podal mi biserne uhane neizrekljive vrednosti.“

„Pri bogovih, kdo je neki? Neža, to skrivnost mi
pa moraš kedaj razodeti! Gotovo je to tvoja perva
ljubezen — naj bi bila dolga in naj bi te srečno
storila!“

„O srečno srečno, na veke srečno“, odgovorí in
z Fabiolo odide k gostom. Kar hudo zamerila bi bila
Fabíola Neži, da ni tako važne reči že poprej njej
razodela — pa preslišala je zadnji pogovor, ker se
je med tem z gosti pogovarjala. Eden zbranih gostov
bil je neki Kalpurnij, okroten in štorklast; bil je
zvijačen modrijan in nosil se je mož, ko da bi bil on
vir vse modrosti. Njegov sosed je bil Prokul; ves
zaljubljen v dobre jedi je kaj pogosto v to hišo
zahajal. Vendar bolj važna ko te dva, sta za nas
naslednja gosta. Eden je tribun, izmed viših častnikov
cesarske telesne straže in kakor se kaže Fabíoli pa
Neži dobro znan. Še trideset let ni bil star in že se
je v vojski tako skazal, da ga je Dioklecijan, cesar
vzhodnih dežel, kakor tudi Maksimijan v Rimu, visoko
visoko čislal. Bil je kaj lepe postave, in ni kazal
Rimcem tako navadnega hlinjenja, ne v zaderžanji ne
v govorjenji: jedernate in premišljene so bile vsikdar
njegove besede. Na kratko: v vsem se je kazal
značajnega, časti vrednega možaka, pogumnega vojščaka
in vendar brez prevzetnosti.

Ves drugačen je bil današnji novi gost Fulvij,
kterega je bila Fabíola radovedna videti. Bil je mlad
in nekako babjega obraza; na obleki se mu je videlo,
da mu je veliko truda prizadjalo, da se je po
najnovejši šegi nališpal. Zlato in dragoceno kamenje mu
je kinčalo obleko in vse perste na rokah. Jezik mu
je bil nekako po ptujem zavit in govorjenje kakor
obnašanje njegovo prenapeto, sladko, hlinjeno. Ni še
bil dolgo v Rimu in že so ga radi imeli tudi v
najimenitniših družbah, nekaj zató, ker so ga večkrat
na cesarskem dvoru videli, nekaj pa zavoljo
njegovega sladkega in priljudnega obnašanja. Ž njim je
prišel v Rim postaren služabnik, pa nenavadno
prijazno se je proti njemu obnašal; ni se torej vedelo,
ali mu je suženj, prostovoljen služabnik ali prijatelj.
Med seboj sta se razgovarjala vedno v nekem ptujem
jeziku. Najel si je Fulvij hišo v mestu in preskerbel

si krasnega hišnega orodja pa kerdelo sužnjih: v vsem
gospodarstvu je bolj kazal zapravljivost kakor
preobilnost. V hrumečem Rimu so kmalo pozabili, da
nihče o njem ne vé, kdo in od kod da je: sodili so
ga le po vnanjem bogastvu in po priliznjenih njegovih
besedah. Kdor bi ga bil pa natančneje opazoval,
zapazil bi bil, kako temno in nemirno njegovo oko po
vseh obrazih bere, kako njegovo uho na vsako besedico
pazi, videl bi bil, kako mu časih, kedar ga nihče ne
gleda, zaplami oko, kako se mu zgerbanči temno
čelo. Gotovo! pod tako gladkim in prijaznim vnanjim
tiči lisičja zvijačnost!

Že so bili gosti pri jedi. Fabíola pa Neža ste
skupaj sedeli, možaki so pa po rimski navadi polegli
po mehkih blazinah. Mlada možaka sta si bila
nasproti, gospodar pa je imel svoja stareja prijatelja
pri sebi.

Ko so se nekoliko pokrepčali, jeli so se živo
pogovarjati.

„Kaj pa je kaj po kopališčih novega?“ popraša
Kalpurnij, „jaz ne utegnem, da bi po takih
malenkostih popraševal.“

„Prav važne reči se slišijo,“ oglasí se Prokul,
„nek da je res prišlo od blaženega Dioklecijana
povelje, da morajo v treh letih gotova biti njegova
kopališča.“

„Ni mogoče!“ pravi Fabij; „saj ni dolgo, kar sem
mimo zidanja šel in videl, da so zadnje leto kaj
malo storili. Dela je še neizmerne kupe. Kje so, n.
pr. stebri, ktere bo treba izsekati iz živega mramorja?“

„Res je to, pa jaz za gotovo vem,“ odgovori
Fulvij, „da so se že na vse strani razposlala povelja,
naj pripeljejo semkaj vse jetnike in vse na Španskem,
na Sardiniji in celo pri Černem morji v rudnike
obsojene, če le niso tamkaj neobhodno potrebni. Vse to
se bo dela lotilo. Da le nekaj tisoč kristijanov k delu
priženó — kmalo bo gotovo.“

„Zakaj bi pa kristijanje bolji bili, ko drugi
jetniki?“ radovedno popraša Fabíola.

„Zakaj?“ spregovori sladko se smehljaje Fulvij,
„tega res skoraj ne vem povedati — in vendar je

taka. Ko bi med petdesetimi jetniki le en kristijan bil,
stavim, da ga izmed vseh spoznam.“

„Ni mogoče!“

“Navadni hudodelci ne ljubijo dela, vedno je
biča treba; kedar jih pazniki ne gledajo, naglo je
popuščeno delo. Tudi so zgolj sirovi ljudjé, neumni,
prepirljivi. Ali kristijani se skoraj veselé terdega dela,
vedno so veseli, vedno ubogljivi. Večkrat sem videl
mlade azijske plemenitnike veselo najteža dela
opravljati, akoravno njih roka nikdar ni poprej težkega
orodja poznala, in jim ni nikdar kaj žulilo ram. Se
ve da jih vsa ta pridnost in poterpežljivost ne ubrani
paznikovega biča in tudi njegove palice ne, kar je tudi
prav; saj je volja blaženih cesarjev, da se jim
življenje ogreni kolikor mogoče. Vendar pri vsem tem
nikdar ni tožbe iz njih ust.

„Take pravice pa jaz ne morem pohvaliti,“
oglasi se Fabíola — „ali kako čudni ljudjé so vendar
ti kristijani! Rada bi vedela, kaj je vzrok taki
topoglavosti in nenatorni neobčutljivosti?“

Z zaničevavnim pogledom se oberne Prokul k
svojemu sosedu: „Tukaj-le Kalpurnij vam gotovo vé
razjasniti to reč; modrijan je in v stanu o vsaki
malenkosti besedovati na dolgo in široko.“

Koj je bil Kalpurnij pripravljen pokazati visoko
svojo učenost, torej kaj slovesno začne: „Kristijanstvo
je neka ptuja vera, začela se je pred veliko, veliko
leti v Kaldeji, in pod Vespazijanom sta jo zanesla dva
brata, Peter in Pavel, tudi v Rim. Nekteri pravijo,
da sta to tista dvojčka, ktera Judje imenujejo
Mojzesa pa Arona, tistega Arona namreč, ki je svojemu
bratu pervorojenstvo za mladega kozliča prodal, da
si je iz njegove kože rokavice za boj napravil. Vendar
tega jaz ne poterdim, ker v starih judovskih knjigah
berem, da je eden teh bratov, ko je videl, da je bratov
dar bogovom ljubši, ga na polje speljal in ga tam
ubil, kakor naš Romul Rema, samo da z oslovsko
kostjó. Zató ga je pa tudi macedonski kralj Mardohej
dal na petdeset čevljev visoke vislice obesiti, kakor
mu je svetovala njegova sestra Judit. Ko sta tedaj
ta dva brata, Peter in Pavel, v Rim pribežala in ko
so zvedili, da je bil Peter suženj Poncija Pilata in

mu je ubežal, križali so ga na Janikulu. Njih
nasledniki, kterih je že takrat bilo lepo število, so si od
sedaj križ izvolili za sveto svoje znamenje, ktero tudi
molijo. Tudi si v največo čast štejejo, če jim je
bičanje prestati ali pa tudi najsramotnejo smert — tako,
mislijo, najlože enaki postanejo svojima učenikoma
in po smerti v nek kraj gori le med oblake pridejo.*)“

Vse se je čudilo visoki učenosti — razun dveh.
Mladi častnik je milo pogledal Nežo, kakor da bi
prašati hotel: ali hočem odgovoriti ali se smejati?
Pa smehljaje položi deklica perst na ustni — častnik
jo je razumel in molčal.

„Po vsem tem bomo imeli torej kmalo kopališča
dodelana,“ oglasi se Prokul. „Ali ne govoré, da pride
Dioklecijan sam, kedar je slovesno odpró?“

„Ta je gotova,“ odgovori Fulvij, „imeli bomo
zopet bogatih veličastnih iger! Tudi v Afriko so že
sporočili, da pripeljejo do zime veliko število risov
in leopardov.“ Oberne se sedaj k mlademu častniku
s prešinljivim očesom: „Hrabri vojščak, kakor ste vi
Boštjan! mora res občutiti neizrečeno veselje pri tacih
glediščnih igrah, sosebno ker gre za to, da se
pokončajo sovražniki blaženih cesarjev in neprijatelji
deržavini.“

Veličastno se dvigne častnik in mirnega,
resnobnega obraza pogleda Fulvija, ko odgovorí: „Resnično!
ne zaslužil bi imena, ktero mi dajete, ko bi se
veseliti mogel in mirno gledati, kako se divja zver bori
s slabim detetom ali z revno ženico. Vsikdar rad
primem za meč zoper sovražnika deržavnega, pa ravno
tako voljno bi ga zgrabil zoper divjega risa ali
leoparda, ki na nedolžnega in zapuščenega človeka
planiti hoče, če tudi na cesarjevo povelje.“ Fulvij
kviško šine, pa Boštjan mogočno svojo roko na
njegovo ramo položi: „Poslušajte dalje! Jaz nisem pervi
Rimljan, pa tudi ne najvredniši, ki tako misli. Le
spomnite se, kaj pravi Ciceron: „Krasne, brez dvoma,
so te igre; ali kako bi izobraženega človeka veselilo,
če vidi mogočno zver, ko razterga slabotnega starčeka

ali pa kako sulica predere krasno zver?“ To so
besede najizverstnišega rimskega govornika, tudi meni
se jih ni sramovati.“

„Po tem takem vas ne bomo v borišču videli?“
popraša nekako zaničljivo Fulvij.

„Če kedaj, gotovo le na strani zapuščenih revčkov,
pa nikdar na strani divjih zveri, ktere je požreti
hočejo.“

„Boštjan, imaš prav!“ zavpije Fabíola in ploska
z rokama. „S tem naj bo konec besedovanja. Kakor
po navadi, je tudi tù Boštjan pokazal svojo
visokodušnost!“

Fulvij se grize v ustni. Vstali so.

VII. Slepa sirota.

Stari Fabij je premišljeval in premišljeval, kdo da
bi bil tisti, kterega si je Nežino serce že izbralo? Mislil je
na tega, mislil na unega, pa le ni šlo. Posebno ga je
spravljal v zadrego krasni, dragoceni lišp, od kterega
je govorila. Nobeden mladih plemenitih Rimljanov
kaj tacega ne premore, to je vedel; pa tudi bi bil
gotovo zvedel, ko bi bil kdo naročil si takih
dragocenosti. Kaj ko bi bil Fulvij? Vsaki dan kaže nove,
krasne bisere; on bi jej kaj tacega podariti mogel.
Tudi pri obedu je zapazil, kako je Fulvij zaljubljeno
pogledoval Nežico — gotovo! Fulvij je izvoljeni! Kar
sklenil je, da po svoji moči to reč pospeši.

Pa zapustimo zdaj naše imenitne goste in poglejmo,
kaj se je godilo med Fabiolinimi sužnjami.

Oj kako se je prestrašila Evfrozina, ko jej Sira
pokaže hudo rano, kar zavpila je dobrovoljna starka.
Koj se pripravi, da jej opére in obveže roko. Zdaj
jej pride na misel, da je Fabíola to storila, in precej
se jej nekaj spremeni obraz. „Revica! huda, huda
rana je! S čim si se pregrešila, da ti je toliko terpeti?
Neusmiljena rana, in vendar ti jo je najnežneja
ročica prizadjala! Zeló si slabotna, ker ti je toliko kervi
izteklo, vzemi to-le. Gotovo si sama kriva hude rane!“

„Res sama,“ smehljaje odgovori Sira, „ni mi bilo
treba pričkati se ž gospó.“

„Kaj, pričkati? O bogovi — kdo je še kedaj
slišal, da bi se sužnja pričkala z žlahtno gospó, in

pa s tako učeno? Še Kalpurnij bi se ne upal. Ni
čuda, da te je ranila — menda še sama ni vedela
kedaj. To se ne sme zvedeti; ali imaš kako lepo
prepasnico ali tančico, da bi jo obvezala okoli roke,
kakor zavoljo lepšega? Pogledive!“

Stopite v stanico, kjer so sužnje spale. Starka
nekoliko stika v nekem Sirinem predalcu in naposled
najde na dnu štirivoglato, krasno vezeno in z biseri
kinčano tkanino. Sira zarudi; prosi, da jej ne obveže
dragocene stvari, ker ni primerna njenemu stanu in
ker je spomin na prejšnja srečneja leta — nič ni
pomagalo. Evfrozina hoče prikriti napako svoje gospe;
kmalo je krasna tkanina mično okoli ranjene roke ovita.

Čez nekoliko stopi Sira v malo sobico pri vélikih
vratih, kjer so nekteri sužnji smeli svoje prijatelje
sprejemati; v roki nese pokrito pleterko. Ko duri
odpre, priskakljá jej nasproti deklica, kakih šestnajst
ali sedemnajst let stara, kaj revno in vendar snažno
napravljena. Veselo objame Siro, z obrazom tako
veselim, tako prijaznim, da kdor bi jo bil videl, ne
bi bil uganil, da njeno oko še nikdar ni gledalo milih
solnčnih žarkov.

„Vsedi se, draga Cecilija!“ prijazno nagovorí
Sira slepo sirotico; „prav gosposkih jedí sem ti danes
prinesla, gotovo ti bo dobro dišalo.“

„Kako je to? saj mi vsaki dan diši.“

„Danes mi je dobrotna gospodinja poslala od
lastne mize prav izbranih jedi — tu je imaš!“

„Zakaj pa nisi sama od njih povžila, ljuba sestra?
Saj so bila jedila tebi namenjena, ne meni.“

„Da ti resnico povem: veliko bolj me veselí, če
tebi veselje napravim, kakor pa če bi sama jedla.“

„Tega pa nikakor ne, draga Sira! Saj je bila
božja volja, da sem revna, po njegovi volji se mi je
ravnati. Rada od tebe sprejemam revna tvoja jedila,
ker vem, da mi je revica kakor sem jaz iz zgolj
kerščanske ljubezni podelí; ali tacih jedi ne maram,
kakor tudi obleke bogatim namenjene ne. Po svojem
stanu se mi je ravnati, saj me Bog ravno tako ljubi,
ali pa še bolj, kakor če bi bila bogata; zatorej hočem
raji z Lazarom pred durmi ležati, kakor pa z
bogatinom sedeti pri bogati mizi.“

„O koliko popolniši, koliko modrejši si, ko jaz,
ljubo dete! Naj se po tvoji volji zgodí — ta jedila
nesem tovaršicama. Le počakaj, kmalo ti prinesem
navadnega kosila.“

Sira stopi pred tovaršiei in jima podá sreberno
skledico. Kaj nevošljivo ste jo gledali, čudili se pa
niste, ker je je gospa ob posebnih priložnostih že
večkrat z jedili svoje mize razveselila. Ali s krasno
prepasnico ni Sira pred nje stopila, tega se je
sramovala, odložila je bila torej pred durmi bogato
tkanino. Da bi se pa Evfrozini ne bila zamerila, ovila
jo je iz sobe stopivši zopet okoli roke — se vé da
ravno terdno je z eno roko ni mogla. Že je bila na
dvorišču, da se k slepi svoji prijateljici verne, ko
zagleda enega imenitnih gostov, ki jej temnega obraza
ravno nasproti stopa: umakne se in za debel steber
skrije, da se ogne vsaki nepriljudnosti. Bil je Fulvij.
Komaj ga ugleda, ko kakor okamnjena obstojí. Močneje
in močneje jej bije serce, napenja se in širi, kakor
bi htelo počiti; kolena se jej šibé — strah jej
prešine telo — pot jej stopi na čelo. Široko odperta jej
šterlé oči, kakor očarana je stala, enaka ptičici, ktero
okamni strupeni kačin pogled. Pa dvigne se desnica,
persti se dotaknejo čela, ust, persi — s svetim
znamenjem mine nevidljiva moč: naglo steče in se skrije za
bližnje pregrinjalo; ptujec je ni zapazil. Zdaj je
gost prišel na mesto, ki je je ravno kar Sira zapustila
in čudno! — tudi ta ostermí in preplašeno gleda
pred sé na tla. Kaj je pač, da se tako trese? Pa se
zdrami, pogleda krog sebe, če ga kdo vidi — žive
duše ni — plašno in od daleč steguje roko, kakor
bi mu bilo živega gada zgrabiti: roka mu omahne,
zopet jo stegne pa se mu zopet umakne. Terdne moške
korake sliši, gotovo je Boštjan, si misli, zdaj velja!
— zopet se stegne roka in pobere neko reč. Bila je
krasna preveznica, ktero je Sira zgubila z roke. Ves
se trese, ko tkanino ravná, in ko na nji še tekočo
kri (iz Sirine rane) zagleda, kar steče in domú hiti.

Bled ko merlič in spehan pride Fulvij domú,
sužnji pritekó, da mu postrežejo, pa kar odpodí je;
le staremu služabniku migne. Odideta in se pripreta.
Sredi sobe je stala miza in svetilnica je berlela na

nji. Molčé verže Fulvij najdeno prepasnico na mizo,
molčé kaže na tekočo kri. Tudi starec nič ne odgovori
pa obledi mu zatemnelo obličje.

„Res je, ravno tista je,“ odgovorí naposled
služabnik, „ona je pa vendar le gotovo mertva!“

„Si le res tega popolnoma prepričan?“ praša
gospodar in kakor jastrobu se mu zasvetijo oči.

„Prepričan, kolikor je mogoče tistemu prepričanemu
biti, ki ni sam videl. Kje si to našel, od kod kri?“

„Vse ti hočem jutri povedati, nocoj ne morem —
sem bolan. Kri je bila tekoča, ko sem jo našel — od
kod je prišla, kdo vé? Znabiti je opomin na
maščevanje, znabiti maščevanje, ki mi je pošljejo Furije*) —
to je gotovo: ta kri se ni zdaj prelila.“

„Molči, molči! Kdo bo s praznimi sanjarijami in
umišljijami čas tratil! Ali te je kdo videl, ko si to pobral?“

„Nihče! Dobro vem!“

„če je tako, sva rešena; bolje da je v najini
roki, ko v kaki drugi. Le k počitku pojva — bova
se že jutri pomenila, kaj nama je storiti.“

Fulvij leže na mehko posteljo, Avrota pa sede
blizo njega, nasloni glavo na roki ter dolgo ogleduje
mladega človeka, kako se v težkem spanji premetava
sem ter tje, kako stoka in zdihuje: težke sanje in
žalostne so ga nadlegovale. Lepo mesto vidi pred seboj
v dalnji, ptuji deželi, široka in čista reka dere med
hišami in nosi veliko galejo. Nekdo stoji na poveršji
in mu v odhod miga s krasno vezeno prepasnico. Megla
pokrije lepi prizor in on ugleda ravno tisto barko, kako
se sredi šumečega morja borí z razkačenim valovjem.
Visoko na drevesu pa visi prepasnica, mirno je
razpeta, kakor bi ne vedela za vihar — kar peneči valovi
barko ob pečevje veržejo — žalostno vpitje — in vse
je pogreznjeno v neizmerni morski globočini! Pa jambor
še moli nad vodo, mirno na njem še visi krasno
banderce; morske ptice švigajo krog nje — kar se glasno
kriče razleté, ker ravno kar se iz valovja vzdiguje
čudna podoba, gorečo bakljo v roki — mogočni, černi

peruti jo nosite. Z drevesa sname prepasnieo in
jeznega obličja odleti mimo Fulvija — ves prestrašen
ta bere na dragi tkanini: maščevanje! —

Kaj pa Sira? Vsa spehana priteče v sobo,
se malo oddahne in seree si okrepča s kratko
molitvijo ter zopet k svoji slepi prijateljici hití, ktera je
bila z jedjo ravno pri kraji in je je že željno
pričakovala. Sira prinese vode in kakor vsaki dan začne
jej tudi danes po lepi stari kerščanski šegi umivati
roke in noge, jo česati in jej ravnati lase, kakor bi bila
revica lastno njeno dete. Kdor bi jej bil pogledal v
prijazni, mili obraz ali slišal rahle besede, ktere je
govorila sirotici, kdor bi jo bil videl, kako se skerbno
suče krog deklice — gotovo ne bi bil mislil, da je to
sužnja, ki streže revici — mati je to, ljubeča mati,
bi bil rekel, ki oskerbuje edino svoje dete. Pa tudi
deklica, kako srečna je bila in kako vesela! Kakor
hčerka v maternih rokah!

Ravno se Neža bliža vratom, Fabíola jo spremlja
in ko perva odgernivši zagrinjalo, zagleda Siro in
slepo sirotico v sobi, pomiga Fabioli, da bliže stopi
pa da je tiho. Jako je ponosno Rimljanko ganil ta
prizor; ona ni verjela, da bi se ptujci ljubiti mogli;
njej, kakor sploh Rimljanu in Gerku ljubezen,
nesebična ljubezen ni bila znana. Oberne se v stran, solza
jej igra v očéh: „Jaz grem, Nežica!“ spregovorí; „malo
prej mi je pokazala ta ptujka, da tudi sužnji imajo
zdravo, bistro pamet, zdaj pa mi kaže svoje serce,
usmiljeno, blago serce! Ko si me poprej poprašala,
če sužnje ne ljubim, čudila sem se tvojim besedam,
zdaj ti rečem: Siro bi skoraj lehko ljubila. Kar žal
mi je, da sem ti jo prepustila.“

Fabíola se verne, Neža pa stopi v sobico. „Aha,
Cecilija, sem te zasačila? To je tedaj tvoja prijateljica,
to so tista jedila, ki ti tako diše, da se mojih nikoli
ne pritakneš! Če bi tudi jedila boljša ne bila — to
vidim, da ti Sira lepše streže, kakor bi ti zamogla jaz.“

„Nikar tako ne govorite, ljuba Neža!“ odgovori
slepa deklica; „res so ta jedila boljša, res. Vi imate
vsaki dan priložnost sto in stokrat, da pokažete svojo
radodarnost, usmiljeno svoje serce — revna sužnja
tega ne more, drugače če najde še revnišega, še bolj

zapuščenega, kakor je ona sama. Táka sirotica sem
jaz. Glejte! ta misel v mojih očéh táko vrednost daje
temu-le kosilcu.“

„Resnico govoriš! Kaj ljubo mi je tudi, da te
tu najdem, ker tudi tebe bo razveselila, te celó osrečila
novica, ktero Siri prinesem. Sira! tvoja gospodinja
mi je privolila, da si od zdaj moja. Jutri greš z menoj;
prosta boš v moji hiši in draga mi tovaršica.“

Veselja poskoči Cecilija in navdušena objame Siro:
„Dobro, izverstno! Kako srečna boš zdaj, ljuba Sira!“

Drugače se je vedla Sira; nekako nemirna je
postala in jecljaje odgovarjala: „Oj draga gospodičina!
kako dobrotni ste, da se spominjate revne stvarce, kakor
sem jaz — pa ne zamerite mi — prosim lepo —
dovolite, da ostanem. Zagotovim vas, da sem prav srečna
tukaj!“

„Kako je to, da hočeš ostati?“

„Zato ker je najbolje, da ostanemo v tistem
stanu,“ odgovori Sira, „kteri nam je Bog odločil. Res
da nisem v tem stanu rojena, drugi so me sužnjo
naredili (premolkne in solzé se jej vderó). Iz tega
sprevidim, da je božja volja, da mu v tem stanu
služim; kako bi se torej odtegovala temu stanu?“

„To se lehko pomaga,“ živo odgovori Neža; „če
ti je tako ljubo, te pa ne storim proste, moja sužnja
boš torej — tako ne boš premenila stanu.“

„Tudi to ne more biti,“ smehljaje odgovorí Sira,
„ker nam veli naš apostelj: Bodite podložni gospodarjem
z vsim strahom, ne le dobrim in krotkim, ampak
tudi čmernim. Ne terdim, da je moja gospodinja taka;
pa vi, draga gospodičina, bi bili za-me le predobri.
Kje bi bile moje nadloge, kje tedaj moje zasluge,
ko bi pri vas živela? Vi ne veste, kako sem jaz
prevzetna in ponosna; ko bi mi ne bilo nič preterpeti,
bojim se, da se zopet oglase te strasti.“

Neža se čudi taki kreposti in še rajša bi jo bila
imela. „Vidim, da te lastni dobiček ne premore,
naredive torej drugače: imela te bom pri sebi, da mi
boš v izgled in svèt! Tega mi menda ne boš odrekla?“

„Oj saj vas poznam, da niste sebični,“ odgovori
Sira, „naj vam povem svoje misli: glejte, kako blago
dušo ima Fabíola, kako bistrega uma je! In koliko

še drugih prednosti, ki bi se svetile ko biseri, če bi
je obsijala luč prave vere! Glejte, ali bi ne bila to
izverstna kristijanka?“

„Če je taka, pa le ostani!“ navdušeno vsklikne
Neža. „Bog ti pomagaj! Ali imaš upanja?“

„Imam — to je moja molitev po noči in med
dnevom, to vedna moja misel, to je namen mojega
življenja. S ponižnostjo, stanovitnostjo in z besedami,
kakor danes, skušala jo bom pridobiti, in če bi vse
to nič ne zdalo, ostane mi vendar še en pripomoček.“

„Kteri?“

„Moje življenje. Kes da ima revna sužnja malo
upanja do mučenstva, ali če se vname hudo
preganjanje, pride znabiti tudi taka stvarca na versto; pa
naj se zgodi po Božji volji — vedno bo moje
življenje pripravljeno za rešitev njene duše. Torej
gospodičina, prosim, lepo prosim, pustite me, kjer sem!“

„Zmagala si, sestra Sira! le ostani, kjer si in ne
imenuj me več gospodičine. Le ostani, gotovo bo zmaga
tvoja! Moja hiša je nevredna take blage duše!“

Služabniki naznanijo, da stojí Nežina nosilnica
pred durmi. Poslové se: gospodičina imenitega rodú,
sužnja pa slepa sirotica, poslové se tako prijazno,
tako priserčno, da bi se bil čudil, kdor bi jih bil
videl in mislil: glejte kako se ljubijo kristijanje!

VIII. Nasprotni sklep.

Vernimo se v hišo. Kaj nek počne Fabiola? —

Glej, kako letajo sužnji po mostovžih gori in
doli, ti s svetilnicami v rokah, uni z bakljami! Kako
iščejo, kako stikajo po vseh kotih! Kaj pomeni to?
Evfrozina vpije, zapoveduje, veli, da se mora najti.
Naposled odnehajo brez vspeha. Bralec je menda že
uganil, po čem tako skerbno stikajo.

Kakor jej je bilo ukazano, šla je Sira k Evfrozini,
da bi jej prevezala rano; kar ni preveznice več na
roki. Sira sama ni vedela, kje bi jo bila zgubila,
pripovedovala je le, da jo je enkrat odvezala in zakaj,
pa da jo je potem zopet okoli roke ovila, se vé da
je z eno roko ni mogla privezati kaj terdno.
Neizrečeno je žalovala dobrovoljna starka, da je sužnja
zgubila tako dragoceno reč; gotovo jo je hranila, da

bi si nekdaj prostoti kupila, misli si Evfrozina; ali
tudi Sira je po preveznici žalovala, pa ne zarad njene
velike vrednosti. Vse je bilo že premetano, vsi kotje
prestaknjeni, — lepe tkanine le ni bilo; na imenitne
goste gospodarjeve še nihče mislil ni.

„Kaj je to,“ misli si naposled starka, „mar je
preveznica zginila? Kaj ko bi jo bila Afra s svojimi
copernijami zmaknila?“ Vsi v hiši so bili namreč
prepričani, da zamore černa sužnja čudodelne reči, da
je mogočna čarovnica. Kedar je po noči polna luna na
nebu sijala, zapustila je večkrat Afrikanka hišo, kakor
je rekla, da si nabere skrivnostnih zelišč in napravi
svoji gospej lepotíl iz njih; drugi so jo pa na sumu
imeli, da si iz zelišč napravlja morivnih strupov. To
pa so vedeli vsi, da po noči zahaja k svojim rojakom,
ptujim vojščakom, da tam nesramno in gnjusobno
časté svoje lesene bogove in pa da jo rojaki časté ko
pravo kraljico čarovnic.

Nehali so iskati. Sira je sedela sama in
premišljevala, kar je preživela danes. Tudi ptujec na
dvorišču jej pride na misel — kaj ko bi bila tam
preveznico zgubila? Skoraj ni drugače. Gotovo jo je
Fulvij pobral. Ali kaj bo zdaj ? Naj se zgodi po božji
volji, si misli, in gre k počitku.

Potem ko se je Fabíola poslovila z Nežo, šla je
v svojo stanico; prišle so služabnice in jej po navadi
stregle, ona pa je danes tako lepo in prijazno ž njimi
ravnala, da še nikoli tako. Ko odidejo, hoče se na
mehki sedež nasloniti, kar na njem ugleda bodalce, s
kterim je ranila Siro; zgrabi je in nejevoljna telebi v kot.

Blizo nje je ležala knjiga, ktera jo je poprej kaj
kratkočasila; vzame jo zopet v roke, pa kaj neslano
in suho se jej je zdaj zdelo branje. Pusti tedaj tudi
knjigo, in premišljuje o rečéh, ki so jej ravno na
misel prišle. „Kako prijazno dete je Nežica, si misli,
kako ponižna, priprosta v obnaši in kako modra,
bistra v govorjenji! In kako je Fulvij danes pri jedi
lepo dete pogledoval, niso bili navadni nesramni
njegovi pogledi, nekako hinavsko, goljufivo jo je
opazoval, kakor bi kako zvijačo si umišljeval zoper mojo
sorodnico. Treba bo paziti — kar nič ne zaupam
temu človeku.“ Tako je mislila Fabíola in ravno na-

sprotno sklenila kakor njen oče: nič več ne sme
ta ptujec v dotiko priti z Nežieo; naj si bo tako ali
tako, to moram ubraniti!“

Ravno takrat pa se je Fulvij brez spanja po svoji
postelji premetoval in za terdno sklenil, da se bo od
zdaj ogibal Fabijeve hiše.

Misli preskočijo Fabíoli od Fulvija na Boštjana.
„Bostjan, ta je ves drugi človek; kako odkrito, kako
žlahtno je njegovo obnašanje! Kar nič ni podoben
drugim mladenčem, ki zahajajo v našo hišo. Kako
modrih besedi je, in obraz, kako resnoben in vendar
kako prijazen mu je! Zmeren je pri jedi, zmeren
tudi v govorjenji; o svoji vojaški hrabrosti in
pogumnosti nikdar ne govori in vendar celo mesto vé
od njegove vojskine slave! — Ko bi pač on do mene
občutil, kar se mi drugi lažejo — — !“

Še celó sužnja Sira, kako lepo se je obnašala
danes, zmagala je ponos v njenem sercu — to je
čutila sama in neka neznana, nevidna moč jo je vedno
vlekla k sužnji. Ni čuda — saj je revna ptujka ravno
v tem trenutku klečala pri svoji postelji in goreča
molitev se je vzdigala pred stol nebeške milosti iz
pobožnega serca— za spreobernjenje Fabíolino.

IX. Ponočni shod.

Daleč so se stegovala mogočna cesarska poslopja,
pokrivala so ves Palaeij in segala na dolgo in široko
do bližnjih gričev. V teh poslopjih je stanoval tudi
Boštjan, viši častnik ali tribun cesarske garde. Brez
posebnega lišpa so bile njegove sobe, pa vendar kaj
prijetne in čedne; po njih se ni dervila cela tropa
sužnjih, le stara, priljudna ženica in nekaj drugih
prostih služabnikov mu je bilo v postrežbo. Vsi so
bili kristijanje, kakor po skerbnem njegovem
prizadevanji sploh tudi njegovi vojaki.

Necega večera se bližata temu stanovanju Boštjan
pa Pankracij. Mladi Pankracij je neizrečeno ljubil
staršega vojaka in veselil se njegove drušine, kakor
se veseli mladi vojščak, če se mu pridruži skušeni
junak. Pankracij pa ni le častil Boštjana ko
navadnega hrabrega vojaka cesarjevega, še bolj ga je ljubil
in občudoval ko junaka Kristusovega; saj so ga pa

tudi res kinčale najlepše katoliške čednosti, da človek
ni vedel, čemu bi se bolj čudil, ali velikosti njegovega
duha ali premišljenosti in hrabrosti, združeni z
največo ponižnostjo. Tudi bistri um Boštjanov je bil v
Pankraciju kmalo zapazil blago dušo, čistost in
nedolžnost; in ker je dobro vedel, kake nevarnosti
žugajo neskušenemu mladenču, opomnil ga je, da naj
se le njega oklene, njega posluša in uboga. Tako je
zvezala blagi duši najtesnejša prijateljska vez.

Ko prideta v tisti del cesarskega poslopja, kjer
so na straži stali Boštjanovi vojaki, pravi mladi tribun
svojemu prijatelju, kazaje na slavolok pred palačo:
„Kedar pogledam to Titovo zidanje, mislim si, prav
božje naključje je, da ta spominek razdjanega
Jeruzalema in razkropljenega judovskega ljudstva stojí tu
pred cesarjevo palačo. Judovski národ je bil pervi
hudi sovražnik naše vere in zmeraj me navdaja misel,
da se bo kedaj tudi še drugi slavolok vzdignil v
spominek, da je pokončan tudi drugi hudi nasprotnik
kerščanstva — nejeverna rimljanska deržava.“

„Kako? Je-li res tvoja misel, da mora konec biti
temu mogočnemu kraljestvu, preden se more
razširjati in vpeljati kristijanstvo?“ praša Pankracij.

„Bog obvaruj — tega nikakor ne mislim. Še celó
svojo zadnjo kapljico kervi sem voljen preliti, kakor
sem prelil pervo, da se le ohrani naša deržava;
uklonila se bo pa vendar le mogočna Roma sv. križu, in
kedar se bode pokristijanila, gotovo se ne bode tako
počasi godilo, kakor se zdaj širi vera, ampak s takimi
pripomočki, da bo vse stermé klicalo: to je Božje delo!“

Med takimi pogovori prideta v Boštjanovo
stanovanje. Bilo je razsvitljeno in, kakor se je videlo,
za neke ljudi pripravljeno. Vratom nasproti so bile
visoke steklene duri, skoz ktere se je prišlo na
mostovž zunaj ob zidu. Mesec je tako milo in prijazno
svetil v sobo, da jo naša dva prijatelja kar naravnost
ven na mostovž kreneta. Bila je krasna noč, kakoršne
so le samo na Laškem. Polna zlata luna je plavala
na temnem nebu in blede svoje žarke lila čez nebo,
da so se zvezde blizo nje kar skrivale in le dalnje
so se lesketale na čistem temnem nebu; razlivala je
pa tudi svojo svitlobo čez velikansko mesto ter

čudno razsvitljeno kazala kerščanskima mladenčema tu
mogočno kolozejo, zlatila tam velikanske stebre in
igrala in lesketala po mramornih stenah Karakalovih
toplic. Ali za vso to ponočno krasoto nista kaj marala
naša junaka; starši je bil položil svojo roko mlajšemu
na ramo in zamišljeno pa molčé sta zerla v daljavo.
Čez nekaj trenutkov začne Boštjan: „Ko sva iz sobe
stopila, hotel sem ti pokazati prostor, kjer si
domišIjujem moj novi slavolok, ki bo spominek
premaganega našega drugega nasprotnika, ali pustiva to —, kdo
bi govoril od tako revnih sanjarij, če se nad njegovo
glavo razprostira ves drugačni obok, poln nebeške
krasote, ki kar nevedoma povzdiguje naše serce
v nebo.“

„Pač resnico govoriš,“ oglasi se Pankracij; „če
se že nebes, ki ga ogleduje naše grešno oko, žari
v toliki krasoti, kaj je pač še-le zgorej, kamor ne
seže telesno oko. Zdi se mi nébes kakor pregrinjalo,
polno krasote na gornji strani, skoz ktero se le sem
ter tje kaka zlata nitka in pičica prikaže na zdolnjo
stran; take pičice se mi zdé zvezde na nebu, ki so
prederle skoz pregrinjalo, da pričajo o krasoti tistih
prostorov, po kterih se prehajajo izvoljeni nebeškega
Očeta!“

„Krasna misel, zares krasna misel,“ reče Boštjan;
„in ravno to tenko pregrinjalo loči nas, ki se še tu
na zemlji potimo in borimo z raznimi sovražniki, od
naših bratov, ki se že vesele svoje zmage — — “

„Predragi Boštjan! ne zameri, če te ustavim — ;
glej tam-le pa so duri, skoz ktere prederemo do njih,
ki so unkraj pregrinjala, tam-le odperti oboki v
borišču, skoz ktere stopimo pred divje zveri. —
Poslušaj! kaj je to?“

Temno rujovenje levje je donelo od kolozeje sem.

„Rujovenjeje divjih zveri,“ odgovarja vojak, „ktere
so pripeljali v borišče. Včeraj jih še ni bilo.“

„To so glasovi, ki nas kličejo v boj, ki nas
kličejo k zmagi!“ Oba obmolčita, kmalo pase oglasí
Pankracij: „Ravno kar mi je zopet na misel prišlo,
za kar sem te hotel že davno sveta poprositi —
vendar, ali bo tvoja druščina kmalo skupaj?“

„Ne še prav kmalo; prišli bodo posamezno. Da

so vsi skupaj, poj diva v mojo sobo. tam naju nihče
ne bo motil.“

Šla sta skoz versto stanic v zadnjo, ktera je
bila v vogalu poslopja proti ulici. „No, zdaj mi
povej, kaj imaš tako važnega,“ začne smehljaje častnik,
„o kom ti čem pa svetovati, no?“

„Za te verlega in skušenega moža bi bilo kaj
tacega res prava malenkost, ali drugače je za-me
nevednega fantalina; vendar naj ti kar povem,“ začne
počasi Pankracij in malo sramožljivo zarudi, „saj veš,
da ima moja mati polno stare sreberne šare domá.
Mi živimo tako, da nam je vsa ta starinska lepotija
brez koristi, zaperta leži in nihče se ne meni za-njo;
tudi ga nimam, komur bi po moji smerti vse to
zapustil: jaz sem in ostanem zadnji svojega rodú in v
takih okoliščinah ima katoličan za dediče — vdove,
sirote in reveže. Čemu bi li moje smerti čakali, da
dobé, kar jim po pravici gré; zdaj in zdaj se lehko
vname preganjanje — zakaj bi vse to vladi v roke
prišlo?“

„In kaj te ovira, da ne storiš, kar namerjaš?“

„Naj ti prav po pravici povem, nespodobno se
mi zdi za mojo starost, ker bi ljudjé potem mislili,
Bog vé kaj posebnega storim; povedal sem ti pa že,
da mi je vse to brez koristi, revežem bo pa dobro
teknilo v hudih časih.“

„Ali Lucina vé za to?“

„To naj te le nikar ne skerbi, brez njene volje
in želje bi se tudi najmanjšega zernca ne pritaknil.
Tebe pomoči prosim v tej reci le zató, ker bi zares
ne mogel sterpeti, če bi ljudjé zvedeli, da sem jaz
dobrotnik. Prosim torej, skerbi da se bo razdelilo
v kaki ptuji hiši in reci obdarovanim, da jim vse to
nekdo dá, ki zeló potrebuje molitve; naj torej
molijo za-nj.“

„O blaga duša!“ spregovori Boštjan in ga objame,
„rad, rad ti bom pomagal in Tiho! Ali slišiš?
Fabíolo je nekdo imenoval, in zopet!“

Pankracij stopi k oknu; dva človeka sta se
pogovarjala spodej na ulicah pod oknom. Preblizo sta
bila zidu, da ju ni bilo moč videti: po glasu soditi moški
in ženska. Kmalo govoreča stopita v lunino svitlobo.

„Zamorko poznam,“ šepne vojak, „Afra je,
Fabíolina sužnja.“

„Moškega pa jaz poznam, Korvin je, moj
nekdanji součenec.“

To nič dobrega ni pomenilo, torej sta naša
prijatelja poslušala; ker sta pa una dva zunaj hodila sem
ter tje, vjela sta Boštjan in Pankracij le posameznih
besed. Od zamorke že dovolj vemo, tedaj nekaj besed
o Korvinu. Tertul, oče Korvinov, bil je mestni
prefekt ali predstojnik, kakor smo že povedali. Kaj
imenitna je bila ta služba; ustanovljena pod cesarji je
obsegala kmalo vso civilno in vojaško oblast in
prefekt je imel najvišo sodnijsko oblast v svojih
rokah. Treba je pa tudi bilo za to službo moža terdnih
čutnic pa kamnitega serca; saj pa tudi ni kar si bodi,
ves ljubi dan sedeti v sodnišnici, sredi orodja za
terpinčenje pripravljenega, ter poslušati jok in stok sivih
starčkov ali krepkih mladenčev in slabotnih žensk,
izpraševati tu na kolesu raztegnjenega in s kervjó
oblitega, tam ukazati, da tepó obsojenca do smerti —
pri vsem tem pa mirno spati in vsesti se k mizi.
Tertula so z Sicilije poklicali v to službo, ne ravno
zato, ker je bil neusmiljen, trinoški, ampak ker je
imel kamnito serce, kterega ni nič ne omečilo ne
ganilo. Sodnišnica je bila Korvinu perva šola; že
ko mlademu dečku mu je prizadjalo neizrečeno
veselje, sedeti pri očetovih nogah in gledati, kako so
mučili ali morili obsojence. Tako je Korvin dorastel
do mladenških let, pač mogočen in vznesen po truplu,
ali reven na duhu, neumen, zarobljen, razuzdan in
nezmožen vsakoršnega blažega občutka. Strast za
strastjo so se jele zbujati v njem in ker ni
premagoval nobene, postalo je njegovo serce pravi sedež
vsega slabega. Odpustil ni nikoli, če ga je kdo
razžalil, ali če je vsaj mislil, da ga je — večno
maščevanje je obljubil tacemu. Najbolj je pa nosil v
želodcu dva človeka: svojega učenika, ki ga je zarad
lenobe v šoli in vpornosti večkrat kaznoval, in pa
součenca, ki ga je blagoslavljal zató, ker ga je
pretepavati hotel.

Tertul ni imel premoženja, da bi ga bil zapustil
svojemu sinu; sin je bil pa sam preneumen, da bi

si ga bil pridobil, akoravno mu je bil denar nad vse,
ker mu je bil pot, da nasiti svoja poželenja. Vedno
je skušal, da bi prav po lehkem prišel do premoženja.
Najbliža pot se mu je zdela ženitev; ker je bil pa
preneumen, da bi se bil sukal in vedel po imenitnih
družinah (ali prav za prav bogatih; tacih je on iskal),
skušal je z drugačnimi pripomočki, kteri so se zares
prav vjemali ž njegovim značajem. Pogovor s sužnjo
kaže, kakošni so bili.

„Danes te že četertič ob tako pozni uri tukaj
pričakujem; kaj imaš novega zame?“

„Nič druzega, kakor to, da gré pojutrajšnjem
moja gospodinja na svoja posestva pri Kajeti. Jaz se
ve da pojdem ž njo, in potrebovala Bom več denarjev,
da tvojo reč srečno doženem.“

„Še več denarjev?“ odgovori Korvin. „Saj sem
ti dal vse, kar sem zadnje mesece dobil od očeta.“

„Pojdi, pojdi! Vsaj pomisli, kaj je Fabíola?“

„To dobro vem, najbogatejša nevesta je v Rimu.“

„Pa tudi tako visoka in merzla, da je ni kmalo ganiti.“

„Saj si mi obljubila, da mi s svojimi copernijami
in pijačami nakloniš njeno serce ali vsaj njeno
premoženje. Čemu ti je pač toliko denarjev za tvojo šaro.“

„Čemú? Najdražih reči potrebujem za svoje
copernije in treba mi jih je plačati. In mar misliš, da bom
zastonj hodila ob polnoči ven med grobe, da si
naberem potrebnih zelišč? Kako me boš pa ti podpiral?
— saj sem ti povedala, da bi šlo potem hitreje.“

„Kako mi je to mogoče? Saj veš da nisem
obdarovan s tistimi prednostmi, da bi si pridobil nagnjenje
kake osebe; zató se rajši zanašam na tvojo černo šolo.“

„Če tacih prednosti nimaš,“ odgovorí zamorka,
„skusi vsaj z neko drugo rečjó, kteri se tudi serce
dolgo ne ustavlja.“

„S čim?“

„Z zlatom!“

„Pa kako do njega priti? to je ravno moje
prizadevanje.“

„Kako do zlata priti? — po kervi!“

„Po kervi?“

„Jaz sem se seznanila z nekom, ki po obrazu

sicer ni tako čern kakor jaz, pa s svojim černim
sercem vse to nadomestí. Ta me je popraševal po
tem ali unem strupu in mi obetal, da me odkupi in
me za svojo ženo vzame. Od tega sem tudi marsikaj
zvedela, sosebno mi je povedal, „da je Fulvij veliki
zarotbi zoper Dioklecijana na sled prišel“ — pri teh
besedah se je pa starec tako pomenljivo zarežal, da
sem koj uganila, da je Fulvij p er vi tisto zarotbo
iztuhtal. Slišiš? — iztuhtal! Zdaj so ga pa v Rim
poslali, da ga tu v enacih zadevah porabijo.“

„Jaz pa nisem za to. Ne znal bi ne osnovati
zarotbe, ne na sled jej priti, pač pa kaznovati jo.“

„Za nekaj si pa vendar pripraven.“

„Za kaj?“

„V moji domačiji imamo neke ptiče, kterih ne
dojdeš z berzim konjičem; če pa tiho in mirno po
njih gledaš, koj si jim na sledu, koj se izdajo, ker
samo glave skrivajo.“

„Koga pa misliš s tem?“ praša Korvin.

„Kristijane. Ali se ne bo kmalo preganjanje zoper
nje začelo?“

„Kaj pa da kmalo — še prav grozovito, kakor
nikdar poprej.“

„Če je tako, mene ubogaj in spravi se na lov
zoper take ptiče. Začni je plašiti in poditi, če tudi
od začetka samo navadno robo vloviš; pri tem pa
dobro pazi in kmalo boš zapazil in v roke dobil tudi
kaj bolj mastnega. Pobrali jim bodo vse premoženje
in tebi — ne uide kaka polovičica.“

„Dobro, dobro, že razumem — ti tedaj ne moreš
terpeti kristijanov?“

„Se ve da ne; že duhovi, ktere jaz molim, so
njihovim postavam nasproti. Čertim je od pervega
do zadnjega.“ In peklensko se zakrohotaje pristavi
zamorka: „Mislim, da je tudi ena mojih tovaršic
služabnic zraven — kar videti je ne morem.“

„Kako si jo li spoznala?“

„Pervič se že za ves svet zlegati noče in časih
nas res prav v zadrego spravi s svojo resničnostjo.
Potem se ne méni ne za zlato ne za darila in je tako
kriva, da nam jih ne dajó.“

„Dobro; kako pa še?“

„Potem je tudi nad vse — —“

„E pa le pusti, saj že dosti vem, moja draga
černa prijateljica! Včeraj so pripeljali za najine ptiče
celo rajdo kervoželjnih tvojih rojakov, krepkih levov,
risov, leopardov, ali ti je vendar vse prekosiš.
Tukaj-le imaš moj zadnji denar, pa sporoči mi koj, kedar
kaj opraviš s tvojimi copernijami in pijačami. Tvoj
svèt zastran kristijanskega premoženja bom pa že
porabil, prav dopade mi.“

Ločita se. Ko se Korvin skrije za vogalom, mu
sužnja smejé se in zaničljivo pregovori: „ Tepec, mar
res misliš, da je Fabiola za take bedake zrastla? Pri
nji tudi skušala ne bodem s svojimi pijačami.“ —
Zeló se je čudil Boštjan, ko zapazi, da jo zamorka
maha naravnost v dvor palače. Po vsem tem je sklenil,
da bode posvaril Fabíolo , kar se pa ni storiti dalo
pred njenim dohodom z dežele.

X. Kristijanje

Ko se Boštjan pa Pankracij verneta v prednjo
sobo, bila je zbrana že vsa družba. Bilo je veliko
kristijanov skupaj, duhovni pa neduhovni, moški in
ženske. Pred njimi na mizi je bila napravljena
pojedina; prišli pa niso k jedi, ampak da se pogovoré
o nekem posebnem dogodku, ki se je že pred
začetkom naše povesti zgodil. Pogernjena miza je bila tedaj
le na videz, če bi bil kdo nenadoma motil druščino.

Boštjan namreč je bil pravi ljubljenec cesarjev,
vse je zaupal hrabremu tribunu vladar. To svojo moč
in veljavo je rabil mladi častnik, da večin več sinov
in hčeri pridobí Kristusu; veliko jih je postalo
kristijanov po njegovem prizadevanji, ali kaj tacega se še
ni zgodilo, kakor malo pred našo povestjo. Vsled
starejih cesarskih ukazov so večkrat priperli kristijane
in je časih tudi s smertjo kaznovali, tako bi bila imela
tudi dva brata Mark in Marcelijan za Jezusa v smert
iti, ko to zvedó njih starši in prijatelji. Pridejo k
njima v ječo, in ju s solzami v očeh prosijo, da se
odpovesta Kristusovi veri in si rešita življenje. Že
sta jela omahovati, kar zvé to Boštjan in sklene ju
vterditi v veri. Posebno si je prizadeval mladenčev
oče, Trankvilin, da ju pripravi k odpadu; podpiral

ga je zeló tudi Nikostrat, uradnik, ki je imel
mladenča v svojem stanovanji v zaporu. Mladi tribun
Boštjan je bil povsod preveč znan, da bi mu bili
branili v ječo. Reč, ktere se je lotil sedaj, bila je
jako težavna. Pri mladenčih je bilo zbranih tudi
šestnajst nevernikov: starši, jetničar Klavdij, uradnik
Nikostrat s svojo ženo Coe in drugi. Mar bi bilo kaj
čudnega, ko bi bil iz tolikega števila kdo, spoznavši
Boštjana za kristijana, ga izdal? Ali bi ne bila to
njegova smert? Vso to nevarnost je Boštjan dobro
poznal, ali bal se je ni. „E kaj“, si je mislil, „če namesti
dveh trije svoje življenje damo za Kristusa, toliko
bolje!“ Skerbelo ga je le, da bi nihče ne prišel do
mučeniške krone. Soba, v kteri so imeli vjete priperte,
bila je temna, le skoz lino v stropu se je vsipala
dnevna svitloba. Ravno pod to lino se je vstopil hrabri
vojščak, tako da je vsa luč ravno na-nj padala in da
so ga vsi lehko videli. Odkrit je stal sredi njih;
svitloba je kazala mili njegov obraz, obernjen proti
mladenčema, in lepo se je lesketala v zlatu in biserji
bogata njegova vojaška oprava. Bralo se mu je na
obrazu, da mu velika žalost premikuje serce; z
neizrečeno milim pogledom se ozre na okoli stoječe in
čez nekaj trenutkov začne:

„Častitljiva brata! ki sta prisegla na Kristusovo
ime, ki za njega terpita, zavoljo njega železje nosita
— glejta, jaz bi moral pred vama na kolena pasti in
prositi vaji vajine priprošnje , ne pa pred vama stati,
da vaji opominjam ali celó grajam. Ali je mar res,
kar sem slišal? Angeljci v nebesih vama že pletó
mučeniško krono, vi dva pa jima velita: le pustite
delo, le raztrosite cvetlice, ne marava jih. Z eno
nogo že stojita v svetem raji, ali res hočeta nazaj
stopiti v to dolino solz?“

Mladenča osramotena pobesita glave in jokati
začneta. „Glejta,“ nadaljuje tribun, „že mojega pogleda,
moje besede ne moreta sterpeti, ki sem revni vojščak
in zadnji izmed služabnikov Kristusovih; kako bosta
kdaj sterpela pogled onega Gospoda, kterega hočeta
sedaj zatajiti pred ljudmi, ko bo tudi On vaji zatajal
pred svojimi angelji v nebesih. Jutri že bi lehko
pred-nj stopila ko zvesta njegova služabnika — mar

bi res rajši še nekaj let živela v sramoti, zaveržena
od cerkve, in okoli tavala brez mirne vesti?“

„Nehaj, nehaj, kdor si koli“, oglasí se
Trankvilin, oče mladenčev, „in nikar tako ostro ne govori
z mojima sinovoma — le moje in materine solzé so
krive, da sta jela omahovati, ne pa terpineenje, ktero
sta že prestala. In zakaj bi tudi nesrečne storila
svoje starše in je v žalosti in revščini zapustila?
Mar to veleva vaša vera, mar to imenujete sveto delo?“

„Oče!“ odgovorí prijazno Boštjan, „le počakaj in
pusti me poprej z mladenčema govoriti; ona razumeta,
kar govorim, ti pa še ne; ali z božjo milostjo bodeš
tudi ti kmalo razumel. Mladenča! vajin oče prav
govori, da sta na njegove in materine prošnje začela
omahovati, prašam pa, ali starše bolj ljubita ali Njega,
ki je govoril: „Kdor očeta in mater bolj ljubi kakor
mene, on mene ni vreden?“ Ali hočeta tako starše
h Kristusovi veri pripeljati, da jo sama popustita;
ali je hočeta s tem narediti Kristusove vojščake, da
sama zapustita njegovo bandero? Če hočeta staršem
zadobiti in izprositi večno zveličanje, pridobita si ga
najprej sama, stopita kakor mučenca pred vajinega
Odrešenika in ga prosita za spreobernjenje staršev.“

„Dosti je, dosti, Boštjan!“ zavpijeta oba na en
glas. „Že sva se odločila.“

„Klavdij!“ spregovori pervi, „le v železje me
spet deni.“ — „Nikostrat!“ pristavi drugi, „le
zapovej, da naji umoré.“ Ali ne Klavdij, ne Nikostrat
se nista ganila.

„Zdrav! ljubi oče; zdrava, draga mati!“ sta
klicala in objemala starše. „Ne bomo se ločili ne,“
odgovori oče, „Nikostrat! le pojdi k Kromaciju in povej
mu, da sem od sedaj-le tudi jaz kristijan. Tudi jaz
hočem umreti za tako vero, ki iz fantičev dela
junake.“ — „Kjer so moji otroci in moj mož, hočem
tudi jaz biti, tudi jaz sem kristijana“, odgovori mati.

Kdo bo popisoval sledeči prizor! Božja milost je
zadela pričujoče in do solz ginjeni so obsuli Boštjana
— vendar če le eden nejeveren ostane in izdajavec:
izgubljeno bi bilo vse. To nevarnost je dobro
previdel mladi tribun in bal se je, ne za sé, ampak za
vso cerkev. Le dva še nista razodela svojih misli:

Nikostrat pa njegova žena Coe, ktera je z
razprostertimi rokami in prosečega obraza klečala pred
Boštjanom pa molčala.

„Boštjan!“ spregovori Nikostrat. „čas bo, da greš
— jaz pač častím tebe, tvojo odkritoserčnost v veri in
tvojo velikodušnost, jaz celó občudujem neustrašljivo
tvojo ravnanje, ali moja dolžnost velí in vsa druga
čutila morajo molčati v meni.“

„Ali ne veruješ z drugimi vred?“

„Ne, Boštjan! jaz se ne udam tako lehko ; za-mé
je treba močnejih dokazov.“

„Tedaj govori ti svojemu možu, Coe! govori
in geni mu terdo serce; saj mi priča že tvoje oko,
da ti veruješ!“

Žena si pokrije obraz z rokami in se zjoka.

„Glej, do solz si jo ganil,“ pravi njen mož, „ali
ne veš, da je mutasta?“

„Mutasta? Tega nisem vedel. Ko sem jo zadnjič
v Aziji videl, je govorila.“

„Že pred šestimi leti so jej utihnila usta in od
takrat ni spregovorila ne besedice ne,“ pravi Nikostrat.

„Boštjan obmolči za nekaj trenutkov, potem stegne
in vzdigne roke, kakor so kristijanje pri molitvi sploh
storili, povzdigne k nebu oči in začne:
„Vsegamogočni Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa!
ti si začel to delo, daj ga tudi ti končati. Skazi
svojo moč in dodeli jo za enkrat najslabšemu in
najnevrednišemu tvojemu bitju! Coe, poglej v mé!“

Vse je molčalo, ko je Boštjan po kratki molitvi
stegnil svojo roko, naredil ž njo čez usta žene znamenje
sv. križa in jej rekel: „Coe! govori, ali veruješ?“

„Verujem v Gospoda Jezusa Kristusa!“ odgovori
s terdnim jasnim glasom in pade pred Boštjanom na
kolena. Tudi Nikostrat se verze pred-nj in móči
njegovo desnico s svojimi solzami. Zmaga je bila popolna;
vsi so bili dobljeni. Treba je bilo varovati se, da se
ne razvé ta čudna dogodba; Nikostrat je bil odgovoren
za priperta — zavaroval ju je torej, kjer in kakor je
hotel. Vzel ju je bil v svojo hišo s starši vred. Boštjan
ju je pa izročil varstvu in v poduk pobožnemu duhovnu
Polikarpu; in ker so bili časi nevarni, hiteli so,
podučevali noč in dan, da kmalo prejmó sv. kerst.

To novo družinico Kristusovo je pa še tudi drug
čudež poterdil v veri; Trankvilina namreč je hudo
terpinčil protin, pa s kerstom je popolnoma zginila
ta bolest. Kromacij je bil takrat mestni prefekt in ni se
mu dala dolgo zakrivati ta dogodba; mož je bil
poštenega značaja in ni ljubil preganjanja; posebno
pazljivo je poslušal, ko so mu pripovedovali tudi o
ozdravljenji Trankvilinovem, kajti tudi njega je
mučila ravno tista bolezen. „Če je to res, kar
pripovedujete, in če tudi jaz skusim zdravilno moč vaše
vere, gotovo se jej dalje ustavljal ne bom!“

Poslali so po Boštjana, ki pa ni hotel privoliti
k sv. kerstu, samo da bi bil ozdravil prefekta in si
ga pridobil, ker še ni bil podučen; ampak nastopil
je drugo pot — ktero bomo poznej povedali.
Kromacij je res popolnoma ozdravel in kmalo po svojem
sinu Tiburciju je prejel tudi on sv. kerst. Se vé da
ko kristijan ni mogel več ostati v svoji službi,
odstopil je in tako je mestni prefekt postal Korvinov
oče, Tertul.

Vse te spreobernjence najdemo sedaj v
tribunovem poslopji skupaj, pa še tudi nekaj drugih, kakor
Kastula, nekega višega uradnika, pa njegovo ženo
Ireno. Že pred so se večkrat sešli, da bi pogovorili se,
kako ravnati, da se po nepotrebnem ne izdajo, za kar
je bila res velika nevarnost, ker so po pokristijanjenji
večidel vse drugačno življenje nastopili in tako
pazljivost rimskih ogleduhov zbudili. Boštjan je bil pri
cesarju sprosil, da smé Kromacij na neko posestvo v
Kampaniji; sklenili so, da se več novopridobljenih
kristijanov okoli njega zbere in tam kakor ena
družina v molitvi in svetih vajah živi.

To ni bilo težko izpeljati, ker je vse iz mest na
deželo hitelo, kar je moglo, in ker se je tudi cesar
sam pripravljal v Neapel, od koder je bil namenjen
obiskati spodnje Laško. Danes so vse na tenko
določili: v majhnih številih naj bi šli eni naravnost po
veliki cesti Apijevi, drugi po skrivnejih stranskih potih,
vsi pa naj bi se našli v nekem gradiču pri Kapovi.
Pri vsem tem posvetovanji se je posebno nemirnega
in nesterpljivega skazal Torkvat, kterega si je že
poprej enkrat Boštjan v ječi pridobil. Z nobeno rečjó

ni bil zadovoljen, noben sklep mu ni dopadel, in
očital je drugim, da so strahljivci, da hočejo bežati,
on pa da je voljen vsak trenutek stopiti pred sodnika
in kristijana se spoznati. Tolažili so ga in tolažili, da
bi ga upokojili; čutili so, kako važno je, da tudi on
z drugimi vred na deželo gré; pa on je le terdil, da
hoče sam za-se hoditi in ravnati.

Samo nekaj je še ostalo — kdo bo vodja vsem
tem? Tù se je spet vnel boj prave svete ljubezni med
duhovnom Polikarpom pa Boštjanom. Oba bi bila rada
ostala v Rimu, ker sta v Rimu imela več upanja, da
kmalo umerjeta za Kristusa. Prišlo je pisanje od
papeža, da naj gré Polikarp in pričkanju je bilo na mah
konec: duhoven je šel s spreobernjenci, da je še
bolj utèrdi v sv. veri, Boštjan pa je ostal na
težavnejem mestu, v Rimu, da varuje in skerbi za kristijane.

Ko se poslové in ostaneta Boštjan pa Pankracij
sama, reče ta: „Boštjan! Veš kaj, ta Torkvat mi nič
kaj ne dopade. Bojim se, da nas še v zadrege spravi.“

„Da ti kar od serca povem, tudi meni ne dopade;
ali treba je poterpljenje ž njim imeti, ker je še-le
spreobernjen. Z božjo pomočjó se bo sčasoma
poboljšal.“

Ko stopita na dvor, vdari jima na uhó čuden
šum in hrum: divje kričanje, vpitje, smeh; prihajalo
je iz dvorišča, kjer so imeli mavntanski (afrikanski)
strelci svoja stanovanja. Sredi dvora so menda kurili,
kajti gost dim in iskre so se valile proti nebu.

Boštjan stopi k bližnji straži in praša: „Prijatelj!
kaj pav počno tam-le naši sosedje?“

„Černa sužnja je prišla, ktero imajo za duhovnico
in ki je zaročena ž njih poveljnikom. Kedar pride ta,
vselej počno tak dir in dej — nek da svoje bogove
časté.“

„Takó? Mar veš, kake vere so ti Afrikanci?“

„Gospod! tega ne vem,“ odgovori vojščak —
„znabiti so tako imenovani kristijanje.“

„Kako Ii prideš na to misel?“

„Ker sem slišal, da se kristijanje po noči
shajajo, gerde pesmi poje in vsakoršne ostudnosti do-

prinašajo, Nek da otroka umoré, ga skuhajo in
pojedo*) — in ravno tako se mi zdi počnoóti-le.“

„Lahko noč, tovariš!“ posloví se tribun, in čez
nekaj k Pankraciju obernjen: „Glej prijatelj, to je
vendar-le čudno, da nas, ki molimo živega,
edinopravega Boga v duhu in v resnici, nas, ki se skerbno
varujemo vsacega greha in ogibljemo vsake nečiste
besede — da nas še sedaj po 300 letih imajo za
malikovavce. Doklej še, o Gospod, doklej?“ —

Boštjan je spremil Pankracija do doma, in ko se
poslovita, reče mu: »Boštjan, ti si nocoj nekaj rekel,
kar bi rad, da mi razjasniš.“

„Kaj tacega?“

„Ko sta se s Polikarpom pričkala, kdo ostane
v Rimu, si ti obljubil, da se boš skerbno varoval,
da še ne prideš nejevernikom v roke, ker imaš nek
viši nagib in namen k temu; ko pa bodeš dosegel
uno, potem bi te težko več kaj zaderževalo. Kteri
je tisti tvoj namen?“

„Prav žal mi je, moj mladi prijatelj! da ti ne
morem tega povedati, ali enkrat boš že zvedel“

„Ali mi obljubiš?“

„Obljubim! Z Bogom!“

Bralcu v pojasnjenje.

Ljudjé so večkrat napek mislili zastran pervih
katoliških časov. Eni mislijo, da so kristijane pervih 300 let
vedno preganjali in mučili, da so se morali vedno pod
zemljo skrivati, na kratko: da so v vednem boji živeli.
Drugi pa mislijo, da jim je perva 3 stoletja v deset dob,
v deset preganjanj ločiti, med kterimi so daljši ali krajši,
popolnoma mirni časi. Oboje je napek. — Ko so začeli
pervič cerkev preganjati, terpelo je preganjanje, smemo
reči, vedno — noter do Konštantina. Preganjanje, enkrat
razpisano od tega ali unega cesarja, ni bilo preklicano
nikoli — pismo je ostalo, in kdor je hotel, lehko ga je rabil
po svoji želji zoper kristijane. Iz tega se vidi, da od enega
vélikega preganjanja do drugega ni bilo popolnega mirú;
Če je bil v tej ali uni deželi ali mestu neusmiljen, kervo-

željen glavár, pa dobil kak star cesarski razglas v roke —
in preganjanje se je začelo. Zató beremo, da so imeli
kristijanje tù včasih terdi mir in ravno takrat v nekterih druzih
krajih hudo preganjanje; od tod pride, da se nam
imenujejo pod najboljšimi in miroljubnejimi cesarji mučenci, ki
so svoje življenje dali za Kristusa. Zlasti v Rimu je bila
v tej zadevi huda, tako da je bilo v pervih treh stoletjih
za papeža voljenemu biti ravno tako, kakor bi ga bili
izbrali v mučenca za sv. vero.

Ko so se godile dogodbe v naši povesti, imeli so
kristijanje tak mir, kajti odkar je umeri cesar Valerijan, ni
bilo očitno razpisanega preganjanja, akoravno ni bilo brez
mučencev. Kristijanje so tačas smeli na dan, so razdelili
mesto v posamezne okraje ali fare, kterih vsaka je imela
svojo cerkev z duhovni, dijakoni in drugimi nižimi
cerkvenimi služabniki. Shajali so se vsak dan k božji službi,
delili sv. zakramente, skerbeli za lepo zaderžanje med
verniki, podučevali na novo pridobljene in pridno skerbeli pa
nabirali za reveže. Tako najdemo zapisano, da je bilo
l. 250 pod papežem Kornelijem v Rimu 46 duhovnov pa
154 manjših cerkv. služabnikov, ktere so vse z 1500 reveži
vred verniki vzderževali z dobrotnimi darovi.

Akoravno so tudi takrat zeló častili grobe mučencev
in ravno zato lepo skerbeli za katakombe ali podzemeljska
pokopališča in je vedno v dobrem stanu ohranjevali, da bi imeli
varna pribežališča, ko bi se vnelo novo preganjanje; vendar
niso po navadi se shajali k božji službi v teh prostorih,
ampak imeli so očitne hiše božje nad zemljo. Bile so prostorne,
časih prav krasno ozaljšane, pa večidel v navadnih
kristijanskih hišah, sosebno v prostornih dvoranah, kterev so
imenovali Rimljani, „triclinia,“ kakor so bile v hišah bolj
imenitnih in premožnih mestjanov. — Ali utegnil bi kdo prašati,
kako je zamoglo v časih nevarnosti v navadno hišo toliko
ljudi zahajati in da niso zbudili pozornosti nejevernikov?
To je storila neka navada pri Rimcih. K bogatim in
imenitnim Rimljanom so hodili vsako jutro ljudjé vsacega stanú,
da je pozdravijo in se njih milosti priporočé: prijatelji, njih
klijentje ali varovanci, sužnji in drugi. Nekteri so
gospodarja kar v sprednji sobi pozdravljali in zopet odšli,
imenitniše je pa v notranjih okoli sebe zbral. Tako se je zgodilo,
da je v kako hišo šlo nad sto ljudí, eni spredaj, drugi zadej
in nikomur se ni to nenavadno zdelo.

XI. Volk pa lisjak.

Slišali smo, kako je černa sužnja podpihovala
Korvina zoper kristijane, ktere je tudi sama zeló
sovražila. Imela je namreč nekdaj gospodinjo, ktera
je kristijana postala in zató vsem svojim sužnjim
prostost podelila. Afre ali pa Jubale (to je bilo njeno
pravo imé) ni htela oprostiti, ker se jej je to zavoljo
njenega ognjenega značaja nevarno zdelo; prodala jo
je torej drugemu gospodarju — od tod njeno sovraštvo
do kristijanov.

Besede niso bile zastonj; Korvin je sklenil, da
se loti dela, ali čutil se je premalo prekanjenega in
zvitega za to, torej se je oziral po kakem pomagaču.
Večkrat je že videl po kopališčih in na drugih očitnih
prostorih Fulvija in ga zavoljo ličnega in bogatega
njegovega vnanjega pa zavoljo gladke in sladke
njegove besede občudoval, ali nisi ga upal nagovoriti.
Kar zvé, kaj da je prav za prav Fulvij in kaj njegovo
opravilo. „Ko bi se ž njim zvezal?“ si misli, „kar
manjka mojemu nevkretnemu obnašanju in moji sirovi
moči, nadomestila bi njegova zvijačnost in prebrisanost.
To bi kaj zdalo!“

Blizo čez deset dni sreča v krasnih Pompejevih
vertih Fulvija in kar pred-nj stopi.

„Kaj bi rad?“ oglasi se ptujec in zaničljivo od
nog do glave ogleduje Korvina v borni umazani obleki.

„Pomenil bi se rad s teboj o neki reči, ktera bi
bila tebi v dobiček — in meni.“

„Da bo tebi v dobiček“, odgovori Fulvij, „rad
verjamem — ali meni?“

„Fulvij, jaz sem odkritoserčen človek in ne poznam
lepih pa sladkih besed, naj ti tedaj kar naravnost
povem: ti in jaz sva enega kopita.“

„Kaj, prederznež?“ razkačen zavpije Fulvij,
zaradi čez in čez in mu grozi.

„Če mi zató pesti kažeš,“ odgovorí merzlo Korvin,
„da vidim tvoje nježne ročice pa zlate perstane, le
kaži je; če mi pa misliš žugati, je pa le za obleko
vtekni — bolj se ti bo podalo.“

„Na kratko povej! Kaj hočeš? Kaj meniš s tem,
da sva oba enega kopita?“

„Nič druzega kot to,“ pošeptá Korvin, „da si ti
zalezovavec in skrivni toživec.“

Fulvij za par trenutkov ostermí, pa se kmalo zavé
in odgovorí: „Od kod si jemlješ pravico, da me tako
gerdo dolžiš?“

„Ti si zasledil (to besedo je posebno povdaril
Korvin) neko zarotbo na Jutru in Dioklecijan“

„Kdo si ti?“ seže mu naglo v besedo Fulvij.

„Korvin, sin mestnega prefekta Tertula.“

Ta odgovor je Fulviju razjasnil vse, mirnejega
glasú reče: „Za zdaj molči; tam-le pridejo znanci;
čakaj me jutri za rano na Patricijevi cesti pri
Novatovih toplicah, pa preoblečen — tam še bova več
pomenila.“

Korvin je odšel domú in je bil prav zadovoljen
s tem, kar je danes opravil. Koj si je preskerbel
oguljeno obleko nekega sužnjega, in drugi dan se je
komaj danilo, ko je že stal na svojem mestu. Dolgo
dolgo ni bilo njegovega novega prijatelja; naposled
pride zavit v široko obleko in klobuk potisnjen na
čelo. „Dobro jutro!“ nagovori Korvina; „menda sem
te malo predolgo čakati pustil v merzlem jutru,
sosebno ker si tako slabo opravljen.“

„Res bi me bil skoraj dolgi čas obhajal, ko bi
ne bil nekaj opazoval, kar me je prav zeló zanimalo.“

„Kaj neki?“

„Že od pervega jutra leze in se plázi mimo mene
cela procesija na vse viže pokvecenin in pohabljenih:
slepi, kruljevi, polomljeni, od starosti poterti in
drugačne pokveke; kar trumama hodijo zadej pri malih
vratih v to-le hišo. Spredej pri vélikem vhodu pa
zahajajo v poslopje ljudje boljših stanov, kakor se
mi zdi.“

„Ali znabiti veš, čegava je ta hiša? Poslopje je
staro in veliko, pa precej zanemarjeno.“

„Hiša je necega prav bogatega in kakor
pripovedujejo, prav skopega patricija — — poglej; Poglej,
že spet dva!“

Bil je siv, sključen starček, kterega je vodila in
podpirala mlada vesela deklica; prav prijazno sta se
pomenkovala. „Še malo stopinj pa sva tam“, reče
ravno deklica starčeku; „potlej se boš spočil.“

„Zahvalim se ti lepo, zahvalim, drago dete!“
odgovorí stari revček, „ker si tako zgodaj po-mé
prišla.“

„Vedela sem, da potrebuješ pomoči in ker me
doma prav nič ne potrebujejo, zato sem šla po-té.“

„Ali si pozabil, Korvin?“ spregovorí Fulvij.
„Deklica je slepa; le poglej, kako naravnost stopa, ne
pogleda ne na desno ne na levo.“

„Saj res! Pa tudi to sem zapazil, da so ti berači
vse drugi in drugačni ko uni na Aricijevem mostu.*)
Niso tako divjega, ampak celó veselega obraza in ne
eden me ni prosil daru.“

„Zares čudno; to-le reč bi rad malo bolj na tanko
poznal — znabiti se nama zraven tudi lep dobiček
prikaže. Praviš, da je gospodar prav bogat? Ko bi se
pač v hišo moglo!“

„Veš kaj? Črevlje bom sezul in nogo sključil,
potem pa pomešal se med to derhal pa bom prederzno
ž njimi vred noter šel. Kakor bodo oni delali, tako
bom jaz.“

„Tako ne bo šlo, ker skoraj gotovo vse te ljudi
poznajo v hiši.“

„Mislim da ne,“ odgovori Korvin, „ker me jih je
več prašalo, če je to hiša gospice Neže.“

„Čegava?“ se začudi Fulvij.

„Kaj me tako debelo gledaš? Hiša je Nežinih
staršev; ker je pa mlada nevesta zeló bogata, morda
nič manj, ko njena tetka Fabíola, zató jo ljudjé bolj
poznajo ko starše in le po njej poprašujejo.“

Fulvij malo pomolči in nek sum se mu vzdiga
v glavi, ali pre važen se mu zdi, da bi ga razodel
sirovemu pajdašu; reče mu le: „Če dobro veš, da niso
znani pri hišnih ti ljudjé, tedaj le poskusi s tvojo
zvijačo. Jaz sem z gospico nekaj znan, torej hočem
skusiti pri prednjih vratih — tako nama bode menda
še prej po sreči šlo.“

„Upam; kajti kjer se zarotita volk pa lisjak zoper
ovčji hlev, tam jima malokedaj spodleti.“

Fulvij ga zaničljivo od strani pogleda in vsak

*) To je bil prostor blizo mesta, kjer se je največ in
najsilnejih beračunov shajalo.

odide na svoje mesto. Preden povemo, kako se jima
je godilo, hočemo bralce nekoliko seznaniti z Nežino
rodbino.

Nežini starši so bili stare, plemenite rodbine,
ktera je že pred več rodovi sprejela Kristusovo
vero in v svoji versti štela že nekaj mučencev. In
kakor so druge nejeverne družine visoko v spominu
imele in častile tiste predede, kteri so se junake
skazali v vojski ali so bili v visocih deržavnih službah,
tako je ta kerščanska rodovina častila in praznovala
tiste svoje prednike, ki so svojo kri prelili za svojega
Odrešenika. Vse veselje in upanje družine je bilo
sedaj zedinjeno v Neži, edinem otroku in dediču.
Bila je pa tudi Nežica tako priljudnega obnašanja,
tako rahločutna, tako mehkega in blagega serca, tako
čiste in nedolžne duše, da jo je sleherni ljubil, kdor
jo je videl. Le en del poslopja so imeli Nežini starši
za svoje stanovanje, ktero je bilo lepo opravljeno in
čedno, akoravno ne gizdavo olišpano. Tu so tiho in
mirno živeli, sprejemali pičlo število svojih prijateljev
in malo se menili za svet, kakor tudi Nežica ni
marala za-nj. V tem stanovanji jo je večkrat obiskala
Fabíola, akoravno je rajša Neža k nji hodila.

Ajdje, kteri so je obiskali in so po vnanjem
sodili, mislili so, da iz zgolj skoposti tako sami za-se
in priprosto živé, in da so si že kdo védi kake kupce
zlata priskopuhili in nakopičili; tudi so mislili, da
ves notranji del hiše zanemarjen v razvalinah leží,
ker niso nikdar odpertega videli — kar pa ni bilo
res. Znotranji del, to je, prostorni dvor z bližnjo
dvorano vred so prenaredili v cerkev, in v gornjih
prostorih hiše so se shajali reveži in prejemali darov iz
rok dijakona Reparata. Cerkev namreč si je štela
v sveto dolžnost skerb za reveže; razdelila je Rim
v sedem okrajev in v vsacem okraji skerb za nje
izročila enemu sedmih dijakonov.

Tudi sobe so bile v tej kerščanski hiši vedno
pripravljene za ptujce, in lepo so pogosto vali
slehernega, kdor je priromal od kake druge cerkve s
priporočilom svojih viših. Pripravljene so bile v gornjih
prostorih tudi postelje za stare in bolne, kterim so
stregle dijakonise in drugi, ki so se ponudili k temu

delu usmiljenja. Tukaj je stanovala tudi slepa deklica,
ktera pa ni hotela jedi domá, kakor smo že videli.

V tej hiši tedaj so se oskerbovali reveži enega
celega okraja — tako so rabili in obračali Nežini
starši svoje premoženje. Pri revežih in med reveži
je tudi Neža najraja bila, jim stregla in je tolažila.

Slišali smo, kako je Pankracij prosil Boštjana,
da bi kje v kaki ptuji hiši razdelil srebernino in
dragino revežem namenjeno. Hiša Nežina se je Boštjanu
za to najpripravniša zdela, in ravno na to jutro je
bila napovedana razdelitev Pankracijevega darú. Tudi
drugi okraji so poslali svoje ubožce in ž njimi so
prišli dijakoni kakor tudi Boštjan. Pankracij in drugi
oljih stanov — té je Korvin videl pri vélikem vhodu
v hišo iti.

XII. Volk in lisjak med ovcami.

Ravno je prišlo zopet nekaj revežev — tem se
pridruži Korvin; kakor so delali oni, delal je on
in jim bil v vsem podoben, samo v ponižnem
zaderžanjine. Pri durih je vsak izrekel besede „Deo gratias
— hvala Bogu“; tudi on zamermrá: „Deo gratias“ in
z drugimi vred je smel v hišo. Kmalo pride na
notranji hišni dvor, kjer je bilo že mnogo revežev pa
nadložnih zbranih. Postavili so moške na eno stran
in ženske na drugo. Na mizi je bilo srebernine in
zlatnine nakopičene in zraven dragega kamenja; pri
mizi pa sta stala dva zlatarja s tehtnicami, da bi vse
to skerbno pretehtala, cenila in za denarje kupila.
Tudi denar je ležal že pripravljen, in ta denar je imel
med ubožce razdeljen biti.

Neizrečeno željno je gledal Korvin na vso to
dragocenost. „O, ko bi mogel vse to jaz pobasati!“
si misli, „kar k mizi bom skočil, nekaj vmavho
pobasal pa stekel.“ Ali kmalo sprevidi, da to ne gré;
torej čaka, da mu sami dadó svoj delež. Ubožci so
se jeli pomenkovati in kramljati drug z drugim, le
njega nihče ne nagovorí — to mu začne skerb delati.
Mladi možaki — ki so nad navadno obleko nosili še
drugo tesno, krajšo s širocimi pa kratkimi rokavi,
kakoršno so nosili v Dalmaciji in jo torej dalmatiko
imenovali — letali so sem ter tje, zbirali menda re-

veže vsak svojega okraja in je postavljali v versto
ob stranéh. Ker Korvina nihče ni poznal, ostal je
naposled sam sredi dvorane — čudno mu je bilo serce
in se kerčilo. Sin mestnega prefekta je tù stal ko
berač med berači; sin mestnega prefekta, kteremu
je bilo skerbeti za hišno pravico vsakterega, on je
preril in prederl v ptujo hišo, v plemenito hišo —
po zvijači, po goljufiji!

Dijakoni so jeli na-nj pogledovati, pomenkovati se
— gotovo o njem — zdelo se mu je, da celó slepci va-nj
šterlé, da kruljevi žugajo s svojimi bergljami ... kar
vertelo se mu je v glavi. Pogleduje na duri, da bi
zbežal, ali o joj ! pri njih je stal sivi starček Dijogen s
svojima korenjaškima sinovoma. Edino tolažilo mu je še
ostalo: „Saj me ne poznajo, se bom že izgovoril kako.“

Naposled stopi k njemu dijakon Reparat ter ga
prijazno popraša: „Prijatelj! ti menda nisi iz nobenega
danes semkaj sklicanih okrajev; kje pa stanuješ?“

„V okraji Alta semita.“

„Alta semita“ je bil pač en okraj mesta, pa po
politični razdelitvi ne po cerkveni; vendar mu
odgovori Reparat: „Alta semita je pač v mojem okraji,
ali ne spominjam se, da bi te bil že kedaj videl.“
Ko mu je to govoril, zapazil je začudivši se, da je
ptujec ko merlič obledel, omahoval in na duri zerl,
v kterih se je ravno Pankracij prikazal. Zadnje upanje
je zginilo Korvinu. Še en trenutek in stal je pred
njim njemu dobro znani mladeneč; kakor takrat ko
sta šolo zapustila, samo da okoli stoječi sedaj niso
bili sirovi in hrumeči šolski paglovci, ampak ljudjé
Pankraciju gotovo prav prijazni, in pa da je v teh
malih tednih Pankracij iz plahega učenca postal krepek
mladeneč. Korvin je meril sam po sebi in trepetaje,
če ne tepenja, vsaj ostrih in hudin besed pričakoval;
tembolj se je čudil, ko ga Pankracij neizrečeno
prijazno in vljudno tako-le nagovori: „Korvin! ali
te je res taka nesreča zadela, da si ob nogo prišel?
Ali si mar zapustil očetovo hišo?“

Lepa beseda pri Korvinu ni našla lepega mesta,
ampak storila ga je še le prav nesramnega. Termasto
odgovori: „O tako daleč še ni prišlo, akoravno bi se
ti menda najbolj veselil tega.“

„Motiš se. Verjemi, da nimam nikakoršne jeze
zoper te. Če potrebuješ pomóči, kar povej mi;
akoravno ni prav, da si tu, peljal te bom v posebno sobo,
kjer boš nepoznan prejel dar!“

„Naj ti resnico povem — samo za šalo sem noter
prišel in prav veselilo bi me, če me natihoma ven
zapelješ.“

„Korvin, Korvin!“ resno spregovori Pankracij,
„to je silno razžaljenje. Kaj bi rekel tvoj oče, ko bi
te dal tacega, kakoršen si, bos, v sužnji obleki in za
pokveko našemljen, na forum*) postaviti pred njegov
sodni stol in te tožiti, da si siloma prederl v hišo
plemenitega Rimljana?“

„Za bogove, dragi Pankracij, nikar me ne kaznuj
tako strašno!“

Tvoj oče bi moral obsoditi svojega lastnega sina,
ali pa zapustiti službo.“

„Rotim te pri vsem, kar ti je drago in sveto,
nikar tako silno ne sramoti mene in mojih; vso našo
rodbino pripraviš v nesrečo. Na kolenih te bom prosil
odpuščanja za vsa prejšnja razžaljenja — le
odpustite mi!“

„Stoj, Korvin, stoj! Vse prejšnje je že davnej
pozabljeno. Ali poslušaj: vsi okoli stoječi razun slepih
so priča tvoje pregrehe, dokazov tedaj manjkalo ne
bode; če boš torej kdaj govoril od tega snoda ali
koga tukaj pričujočih zató nadlegoval — vedi, da te
lahko pred tvojim lastnim očetom tožimo! Razumeš?“

„Razumem, razumem,“ začne milega prosečega
glasú, „dokler bom živ, ne bom ne živi duši povedal,
da sem bil na tem strašnem kraji. Prisegam ti pri
bogov — —“

„Tiho, tiho! tacih priseg ne potrebujemo. Le z
menoj pojdi!“ Okoli stoječim pa reče: „Tega človeka
jaz poznam; le po zmoti ]p zašel semkaj“ ter ga pelje
na ulice. „Korvin, nikar ne pozabi, kar si obljubil!“
bile so poslovivne besede Pankracijeve. —

Fulvij je skusil svojo srečo pri prednjih vratih.
Našel je je po rimski šegi odperte; in zares bi nihče

ne bil ob taki uri kakega ptujca pričakoval. Mesto
vratarja je našel mlado kmečko deklico, kacih
dvanajst ali trinajst let staro. „Nobenega ni blizo,“ si misli,
jo malo izprašujem, da vidim, ali je opravičen
moj sum.“ „Deklica,“ nagovori jo, „kdo si pa ti in
kako ti je imé?“

„Jaz sem Emerencijana, sestra po mleku
gospodičini Neži.“

„Ali si kristijana?“ Kmečka deklica ga debelo
pogleda in odgovori: „Nisem, ne.“ Temu priprostemu
odgovoru, tem nedolžnim očém je moral verjeti Fulvij
in prepričan je bil, da se moti. Ta deklica je bila
namreč hči Nežine dojke; ker jej je mati umerla,
vzela jo je usmiljena sorejenka k sebi, da bi jo dala
podučiti in kerstiti. Bila je pa še-le nekaj dni pri Neži
in torej še ni vedela, kaj ž njo namerjajo.

Zdaj premišljuje, kaj mu je storiti — ali naprej
ali nazaj? — Kar priskakljá čez dvor lahkih korakov
in veselega obraza Neža in obstoji, ko zagleda ptujca,
kteri jo z najvljudnišim obrazom tako-le nagovori:
„Ni še sicer navadna ura za obiskovanje in zato se vam
morda vsiljenec zdim, ali moje serce mi ni dalo čakati,
da se vpišem ko ponižni klijent (varovanec) vaše
žlahtne hiše.“

„Naša biša,“ smehljaje odgovori ona, „nima
klijentov pa jih tudi ne iščemo, ker ne hrepenimo po
časti in moči.“

„Ne zamerite! Hiša, kjer gospoduje taka gospodinja,
kakor ste vi, ima največo moč, ker gospoduje čez serca.“

Devica še zapazila ni, da se jej prilizuje, ampak
nedolžnega, priprostega serca odgovori: “Pač res;
Gospod te hiše ima neomejeno oblast čez serca njenih
prebivalcev.“

„Ne, ne“ — ustavi jo Fulvij — „jaz menim tistega
nežnega vladarja, ki svojo milobo kaže vsem, ki se
mu bližati smejo.“

Neža je obstala ko zamaknjena; njena duša je
gledala vse nekaj druzega, kar je govoril gnjusobni
prilizovavec in s hrepenečim pogledom v nebo
spregovori : „Zares! Njemu je posvečeno moje djanje in
moja ljubezen, čigar krasoto stermé ogleduje solnce
in luna na nebu.“

Fulvij ni vedel, kaj bi mislil pri tej ljubeznjivi
prikazni. Njen goreči in navdušeni pogled, mili in
prijetni njen glas, skrivnostne besede, ktere je
govorila — vse to ga je nekako omamilo in mu besedo
zaperlo. „Vendar, zdaj ali nikoli,“ si misli; „take
priložnosti ne bo več, da jej razodenem svoja čutila.“
„Vas mislim, vas; in prosim da blagostno sprej@et@
najodkritoserčniša in najzvestejša čutila mojega serca.“
Pri teh besedah se spustí na kolena in se@a po njeni
roki — ali plaho odskoči deklica @n s tr@pečimi
rokami pokrije obraz.

Naglo kviško plane Fulvij, ker terdnih korakov
in jeznega obraza se bližati zagleda Boštjana, ki je
prišel po Nežo, da bi šla k revežem, kteri so je željno
pričakovali.

„Boštjan!“ nagovori ga Neža, „ne hudujte se
preveč — menda je po nekaki pomoti ta gospod noter
prišel in bo gotovo sam zopet iz hiše šel.“ Neža odide,
Boštjan pa mirno in resno vsiljenca nagovori: „Fulvij!
kaj počnete tu; kaj vas je sem pripeljalo?“

„Mislim, da imam ravno toliko pravice, pokloniti
se hišni gospej, kakor kdo drugi.“

„Pa ob takó nespodobnem času?“

„Tisti čas, ki je spodoben za mladega častnika,
je menda tudi za vsacega druzega,“ prederzno
odgovorí Fulvij.

Boštjan je že komaj samega sebe premagoval.
„Fulvij! ne prenaglite se v govorjenji, ampak
pomislite, da v eni in isti hiši niso vsi ljudjé enako
znani; pa ko bi tudi še tako znani bili, vendar bi se
ne smeli tako prederzno obnašati, kakor ste se
malo prej.“

„Zdi se mi, da ste ljubosumni, verli stotnik!“
zbadljivo reče Fulvij. „Ljudje pripovedujejo, da
lazite za Fabíolo; ona je sedaj na deželi, zató se sučete
krog Neže, da vam vsaj ena teh dveh najbogatejših
rimskih dedičin v roke pride.“

To nesramno in gnjusobno zasramovanje je
globoko ranilo žlahtno tribunovo serce, in ko bi ne bil
vajen kerščanske pohlevnosti, težko bi bil zaderževal
pravično jezo. „Za vas in za me ne bi bilo dobro“,
odgovori, „da bi vi dalje tukaj ostali. Lepe besede

gospodičine vas niso ven spravile, zato moram jaz
bolj po domače to storiti.“ Pri teh besedah zgrabi
Fulvija s svojimi močnimi rokami, nese ga do vrat
in ga pred prag postavi. Se ga derží, ko mu govori:
„Zdaj pa le v miru dalje idite, Fulvij! pa ne
pozabite, da ste se danes z vašim nevrednim obnašanjem
pregrešili zoper deržavne postave. Hočem vam
prizanesti, če boste tudi vi vašo skrivnost sami za-se
prideržali; povedati vam pa vendar moram, da so mi
dobro znana vaša opravila v Rimu. Vaše nesramno
obnašanje to jutro mi bo pa za zastavo, da se boste
pri njih zmerno obnašali. Še enkrat tedaj: v miru!“
Komaj je zgovoril te besede in ga spustil iz rók, ko
ga nekdo od zadej zgrabi s silno močjó. Bil je
Evrota, kteremu Fulvij ni nobene rečí prikrival in torej
tudi povedal, da se bo to jutro sešel s Korvinom.
Ker mu je pa že černa sužnja pripovedovala od
malopridneža in nesramneža Korvina, bal se je kake
zvijače za Fulvija in zató natihoma za njim lezel; ko
vidi, kako Boštjan oklenjenega derži njegovega
gospodarja in misleč, da je to zviti Korvin — splazi
se blizo in plane z vso silo kakor medved na-nj. Ali
Boštjan ni bil kdor si bodi; akoravno mu zdaj tudi
Fulvij pomaga, ne moreta ga ob tla vreči. „Tako ne
gre“, misli si Evrota; seže v pas in v njegovi roki
se zaleskeče lično jekleno kládvice. Zamahne nad
glavo — kar mu nekdo morivno orožje zbije,
nevidIjiva roka ga zasuče z jako silo dva — trikrat v
kolobarji in — v pervem trenutku leži sredi ceste.

„Bojim se, da bi ne bil reveža preterdo zgrabil,“
nagovori Boštjan svojega rešitelja centurija, ki je bil
zares orjaške postave pa neznano močen, in je ravno
k shodu prišel.

„Vsaj zaslužil bi bil, tribun! ta lokavi napadnež.“

Ko prideta Fulvij pa Evrota do bližnjega ogla,
zagledata Korvina, ki pa ni več šantal, ampak tekel
je, kolikor so ga noge nesle. Večkrat sta še skupaj
prišla Fulvij pa Korvin, ali od tega jutra nista nikoli
besedice zinila. Vsakemu se je že zdelo, da je uni
ravno toliko opravil, kolikor on sam.

XIII. Mesec vinotok na Laškem.

Najlepši letni čas na Laškem je menda mesec
vinotok. Solnce ne pripeka več s poletno vročino,
zgubilo pa še nič ni bistre svoje svitlobe, in zlati
vzhajajoči žarki se vsipljejo nad naravo v največi njeni
krasoti. Griček se derži grička, ktere čez in čez
prerašča vinska terta, ki se pa zdaj že šibí pod težo
velikih, černih pa rumenih grozdov; zraven pa hosta
košatih bukev, namešanih z lepo zelenim kostanjevim
drevjem, ktero obdaja dolga versta žalostno-temnih
cipres. Tu pa tam se širi kaka ravninica z oljkinim
gozdičem, in ko pihljá lahni vetrič, zamigljá malo
perjiče in kaže v vedni spreminjavi zdaj svojo temno,
zdaj svojo spodnjo belo stran. Med vsem tem zelenjem
zapazi oko poslopja bogatih Rimljanov, obdana s krasno
obdelanimi verti, ktere obdajajo ograje lavorovega
germovja ali pušpana in drugačnega zelenja in kinčajo
verste kamnitih in vlitih podób. Tam spet bistri
potoček, ki se zdaj šumljaje in mermraje vije sredi
raznobarvnih cvetlic, zdaj čez skale se zliva ali v
tankih žarkih kviško skače. To in drugo vábi
rimskega patricija iz hrumečega mesta v tiho mirno samoto.

Ko se je približeval ta srečni čas, videti je bilo
po teh samotnih poslopjih vse odperto. Kerdelo sužnjih
so je podilo sem ter tje; tukaj so čedili in lepšali
stanovanja, tam meje ob vertih pripogovali in v razne
podobe vezali ali s belim peskom posuta pota snažili.
Kmalo se je pokazalo na prašnih cestah tudi vóz
vsake verste: tukaj težko s hišnim orodjem obloženi
— vlekli so ga voliči; tam lahki voziček z mestnimi
gostij kterega so derdrali čili konjiči. Vozovi gori,
vozovi doli — se vé, da tudi ruvanja in vpitja ni
manjkalo.

Fabíolino deželsko stanovanje je stalo ob zelenem
griču tik Kajete pri morji. Že po vnanjem se je
odlikovalo to poslopje od drugih: vse snažno, vse lično,
vse napravljeno po najtanših lepoznanskih pravilih.
Pred poslopjem je bila ravninica in od tod se je
videlo na morje, ktero se je tam globoko vjedlo v zemljo
in bilo vedno polno življenja. Barke majhene in
vélike, z belimi jadri ali brez njih so se premikale na

vse kraje po mirnem poveršji; ž njih je donelo in
se daleč razlegalo veselo petje ali brenkanje harp.
Od poslopja proti morju se je vila po hladni senci
pot noter do kopališč, in blizo tega pota je bil
prostorček, kamor je Fabíola nad vse rada zahajala,
namreč tratica, ktero ste senčili mogočni platani in
jo močil pa napajal studenček, ki je sreberno svojo
vodico mermraje proti morju podíl. Tukaj sem se je
podala Fabíola iz vročega Rima.

Fabij, oče njen, jo je redkoma tu obiskal in še
takrat ni nikoli čez dva dni ostal — zakaj, to bomo
poznej videli; njegova hči je bila tedaj večidel sama.
Njeni tovarši so bile knjige, kterih je bilo precej,
večidel starejih vedno v hiši, k tem jih je še prinesla
vsako leto prepisov novejših dél, kakoršna so bila
ravno v navadi. Skoraj vsako jutro je hodila na dragi
svoj prostorček, kteri smo prej popisali — zraven
nje jerbasček knjig pa kaka tovaršica; letos, kar se
je slehernemu čudno zdelo, je bila vedno krog nje
le — sužnja Sira!

Zvedeli smo že prej v povesti, da je Fabíola
sužnjo Siro prepustila Neži; ali v veliko začudenje
zvé drugi dan, da je noče zapustiti, akoravno jej je
Neža prostost obetala. Nad vse čudno se je
Fabíoli zdelo, da Sira iz vdanosti do nje noče iz hiše.
Saj jej je serce britko očitalo, da si te vdanosti
nikakor ni zaslužila in da ni s tako vljudnostjo pa
hvaležnostjo ravnala ž njo . Res je slišala in brala
od sužnjih, ki so bili zvesti in vdani svojim
gospodarjem, tudi terdim, neusmiljenim; ali to so bile le
posamezne prikazni proti temu, kar je zapazovala
dan na dan: da čerte in sovražijo sužnji svoje
gospodarje. Sira je prismuknjena, si misli — ali tak
odgovor jej ni zadostil, jela je na tanko opazovati
deklico, če bi morda po njenem obnašanji kako
uganila to zastavico; vendar zastonj — delala je z enako
ponižnostjo in pridnostjo, vse kar so jej dali, težavno
in netežavno, kakor poprej. To je ganilo Fabíoli serce
in čutila je, da ni tako nemogoče, kakor je rekla
Neži — sužnjega ljubiti!

Tudi še na drugi strani je spoznala vrednost Sirino.
V svojih pogovorih ž njo je zapazila Rimljanka, da je

zeló izobražena in kmalo tudi zvedela, da sužnja
gerške pa latinske pisatelje z lahkoto bere in razume,
pa tudi piše v obeh jezikih. Bila je pa Fabíola toliko
mehko čutna, da je ni htela prašati po prejšnjem
življenji, bojé se, da jej ne zbudí morebiti žalostnih
spominov, ampak odločila jo je za bol ja in lahkeja
opravila, kar je druge sužnje zeló jezilo. Odkazala
jej je posebno sobico, kar je biio revni deklici v
največe veselje, in jo pri sebi imela za pisarije in branje.
Tudi ta častneja služba ni povzdignila in napihnila
Sire; enako ponižna in postrežljiva je ostala in z ravno
tisto marljivostjo se na delo spravila, če so jej tudi
kaj prav navadnega in težavnega odkazali.

Najrajša je brala Fabíola učene filozofične
razprave in premišljevanja, pa čudé se je zraven zapazila,
kako je njena sužnja z malo besedami overgla na
videz najterdnejša pravila in razodevala vodila in
nravne resnice, kakoršnih je zastonj iskala po filozofih.
Tega pa Sira ni storila po dolgem in zvijačnem
dokazovanji, ali kakor bi bila te pisarije že prej kedaj
pretuhtovala, ker je vse kazalo , da so jej novi in
neznani ti spisi. Zdelo se je Fabíoli, da ima Sira neko
splošno in skrivnostno pravilo ali resnico za mero,
po kteri méri in ceni vse druge vodila in resnice;
kaj bi to bilo, tega ni uganila Rimljanka.

Neko lepo jutro ste sedeli gospodinja pa sužnja
pri že omenjenem studenčku. Fabíola je deržala v
roki obširna pisanja in brala. „Sira,“ pregovori,
„položi to neslano branje v jerbasček in daj mi uno-le.
Prav novo je še in nek zeló mikavno in kratkočasno.“

Sužnja seže po omenjeno knjigo, prebere naslov
in zarudí. Bila je ena tistih nesramnih in umazanih
pisarij, kakoršnih se takrat ni manjkalo. Sužnja jo
položi zopet med druge in mirno reče : „Draga
gospica! nikar ne tirjajte, da bi vam brala to knjigo.
Ne spodobi se ne za-mé, da berem, ne za vas, da
poslušate.“

Fabíola stermo gleda. Da bi jejjdta veleval, to
beri uno ne, tega še ni doživela. „Škodovale nama
ne bodo“, smehljaje pregovorí. „Prej ko ne je
popisana cela versta černih hudobij in zločinstev to pa

naji ne bo zapeljalo v enaka djanja; mikavno je pa
vendar, če je beremo od drugih.“

„Povejte mi, ali bi vi storili taka djanja?“

„Za ves svet ne!“ odgovori Fabíola.

„Če je pa berete, peča se ž njimi vaš duh; začnó
vas mikati in z dopadanjem se pasó po njih vaše
misli.“

„To je res. Kaj pa potlej?“

„Glejte, to pečanje, to dopadanje je malopridnost,
je greh.“

„To ni mogoče; treba je djanja, da kaj
imenujemo malopridnost, hudobija.“

„Res je to; ali kaj je misel druzega kot djanje
duha ali duše, kakor jaz pravim? Strast, ktera želi
smerti, je djanje — skok v vodo ali kaj druzega,
kar pelje v smert, je samo vnanje, mehanično
opravilo telesa. Pa kdo je veleval, kdo je ubogal? Duh
ali teló? Ne mar duh? ni li tedaj duša ali duh odgovorna
za djanje?“

Nekako ponižano se čuti ponosna Rimljanka in
odgovorí: „Te že razumem; vendar ostane še ena
težava. Po tvojih besedah smo odgovorni za vnanje,
pa tudi za djanje duha — komu pa? Če storimo
vnanjo pregreho, odgovorni smo človeški družbi,
postavam in sami sebi — kaj je pa z notranjim djanjem?
Komu smo za-nj odgovorni? Kdo je vé, kdo sódi?“

„Bog,“ odgovori resnobno Sira.

Fabíola je kaj druzega pričakovala; káko novo
vodilo ali kaj tacega, in Sira jej s suho besedo
odgovori: Bog! — „Kaj? Mar res veruješ na Jupitra ali
Junono, ali na Minervo, ki je neki še najbolj
častitljiva izmed vse olimpiške družine? Ali res misliš,
da imajo kaj opraviti z našimi zadevami?“

„Nikakor ne; studi se mi že nad samimi imeni
in pravljicami o teh božanstvih. Jaz ne govorim od
bogov in boginj, ampak od samega in edinega Boga.“

„Kako ga imenuješ po tvoji sistemi?“

„Nima druzega imena ko: Bog, in še to imé so
mu ljudjé le dali, da ga imenovati zamorejo. To
imenovanje ne naznanja ne njegovega bitja, ne njegovih
lastnosti.“

„Ktere so njegove lastnosti?“

„Nerazdeljiv je On, povsod eden in tisti, je povsod
in obseže vse, Njega pa noben ne omejí in ne obseže.
On je že bil, ko še nič druzega ni bilo in bo še,
ko nič ne bode. Mogočnost in modrost, dobrotljivost
pa ljubezen in pravičnost so mu lastne že po njegovem
bitji, in sicer v najviši meri in popolnosti. Samo On
stvârja, On vse ohranjuje, samo On zamore vse
pokončati.“

Takega ognja, takó navdušenega obraza in takih
plamečih pogledov Fabíola še ni videla, kakor pri
sužnji, ko je govorila te besede; le pri Nežici je že
časih opazila tak pogled. „Kako žive in zbudljive
kervi so ti jutrovci!“ si misli, „ni čuda, da jutrove
dežele imenujejo dom domišljije in poezije.“ In ko
vidi, da se je Siri malo polegel notranji ogenj, jej
rahlo reče: „Ali Sira, kako si moreš misliti, da se
tako nad vse veličastno bitje, kakoršno ti popisuješ,
s tem peča, da opazuje djanja in še celó borne misli
milijonov in milijonov stvari?“

„Gospica! za Njega to ni nikakoršno delo. On
je kakor luč, kakor svitloba; je mar dela treba ali
truda svitlobi, da skoz bistri ta studenček prerije do
kamenčkov na dnu? Le glejte, kako vse odkriva,
ne samo lepega, ampak tudi gerdo — lično progaste
polžke in mušelčke pa zlate ribice, ki se premičejo
med tenkim zelenjem; pa tudi černo gomazen, ktera
bi se pred svitlobo rada poskrila v luknje. Mar to
déla ali truda prizadeva solncu? In kar dela svitloba
tukaj, to dela v bližnji reki in v vseh drugih z enako
lahkoto.“

„Tvoja teorija je prav lepa, Sira, in če resnična
— res čudovita! In zares, kako resnična se mi zdi;
kako bi neki moglo napačno lepše biti, kakor
resnično? Vendar, kako strašna je ta misel,“ nadaljuje
Fabíola in gleda na studenček, kakor bi se htela
prepričati o resnici ali neresnici, Sirinih besed — „da
človek ni nikoli sam, da nikoli ni imel skrivne želje,
da nobene še tako neumne misli prikriti ne more
nékomu, ki ne pozna nepopolnosti! Strašna misel!
Vedno pod bistrim očesom živeti, s kterim primerjeno
je solnce kar temna senca, kajti solnce ne prerije v
dušo. In vendar se mi resnično zdí!“

Skoraj divji pogledi so švigali Rimljanki iz oči,
ko je to govorila, močno je vrelo ponosno ajdovsko
njeno serce in se borilo z mislijo, da ni nikoli sama,
da nima ne ene skrivne misli ali želje, in da je neko
bitje, ki opazuje vse njene domišljije in čutila. Pa
vedno jej pride misel: „in vendar se mi zdi tako
resnično!“ Dolgo se je borila pamet s strastjo;
naposled se je upokojila. Menda je pervič čutila, da je
pričujoče neko bitje, veličastne je ko vse drugo —
bitje, kterega se je bala, pa bi je bila vendar rada
ljubila. Njen duh se je ponižal in njena pamet —
pervič je spoznalo njeno serce, da ima gospoda nad
seboj.

Molče in pazljivo jo je opazovala Sira in
premišljevala, kaj se pač v Fabíolinem sercu godí; saj
je čutila, koliko je za prihodnji verski napredek na
tem ležeče, da spozná resnico, s ktero se je ravno
borilo ponosno njeno notranje.

Fabíola vzdigne glavo in milega, prijaznega glasú
pregovori : „Sira! ti mi gotovo še nisi odkrila vse
svoje vednosti; moraš me še več učiti! (Sira je
zarudela pri teh besedah, pogledala v nebo in solzica
se jej prikaže v očéh). Danes si odperla mojim mislim
nov svet. Pokazala si mi krepost, ki visoko visoko
stoji nad mnenjem in sojenjem človeškim, odkrila
neko moč, ki opazuje naše djanje, ga odobruje —
poplačuje — ali imam prav, Sira? (sužnja je
prikimala) — ki zraven nas stojí, ko nas nobeno drugo
oko ne vidi. S tem si mi pa še druge reči pojasnila,
ktere so mi bile do sedaj temne. Nekdaj si mi rekla,
da ni razločka med gospodom in sužnjim — kaj ne,
ti si mislila: razloček je le vnanji, obstoji le pred
ljudmi; pred tvojim najvišim bitjem ga ni, ampak vse
je enako, po nravni prednosti celó prekosi lehko
suženj gospóda, ker táka prednost bi bila le takemu
veličastnemu bitju znana. In vendar so se mi takrat
tvoje besede tako neslane in strašanske zdele, da me
je kar jeza obšla, in — ali se še spominjaš ?“

„O ne več“, prijazno odgovori sužnja, „le nikar
več ne govorite od tega!“

„Ali si mi odpustila, Sira?“ praša Fabiola tako
ginjeno, kakor še nikdar poprej.

„Predraga gospodinja —“ dalje govoriti jej ni
dalo serce; pred Fabíolo se je na tla spustila in
segala po njeni roki; ali tudi v gospodinji je zmagalo
serce, pervič v življenji je ponosna Rimljanka objela
revno sužnjo in v solzah se jej je topilo okó. Čez
nekaj trenutkov pogleda Siro in reče: „Še nekaj —
ali se sme človek bližati ali moliti tako bitje, kakor
si je popisala? Ali ni previsoko ali predaleč od nas?“

„Ni ne, žlahtna gospica! On je vedno blizo nas;
kakor v solnčni svitlobi, tako živimo in se premičemo
vedno v njem — zató se pa tudi vedno lehko na-nj
obračamo, On sliši naše besede in znana so mu vsa
vošila našega serca.“

„Ali se mu morda še na kak poseben način čast
skazovati more — s kako daritvijo znabiti?“ praša
nekako strahoma Fabíola.

Sira nekoliko premišlja, ker če bi bila na široko
odgovarjala, govoriti bi bila morala o oni presveti
daritvi, ktero je sv. cerkev skerbno prikrivala
vsakemu nejeverniku. Odgovorila je na kratko: dà.

„Mar bi me mogla ti toliko izučiti v vaši vednosti,
da bi doprinesla tako veličastno daritev?“

„Tega pa ne; imeti bi morali dar, ki je Boga vreden.“

„Vidim, da imaš prav. Za Jupitra se vé da je
dober kak junec, ali kak kozel za Baka, ali kje bi
bila daritev, vredna tacega bitja, kakoršno si mi ti
popisala?“

„Pač; je, je tak dar — veličasten, neomadeževan,
čist, Njemu prijeten.“

„Oj, kaj je pač ta dar, draga Sira?“

„Le samo On sam.“

Fabíola si zakrije oči, potem pa resno pogleda
sužnji v okó, rekoč: „ Jaz te ne umem, vendar te
prašam, ali rabiš to strašno besedo v pravem pomenu?“

„Vse moje besede so čista resnica.“

„Za danes sem pretrudna, da bi s svojim duhom
dalje sledila; treba mi je počitka.“

XIV. Med kristijani.

Po tem pogovoru je šla Fabíola v svojo stanico
in je sama ostala. Zdaj jej je serce mirno bilo, zdaj

zopet nepokojno postajalo in vzbujeno. Če je skušala
premišljevati ogromne resnice, ktere jej je danes
odkrila sužnja, kar nekako migljalo jej je pred očmí:
ni jih mogla v celoto spraviti, zdele so se jej še brez
stajala.

Drugo jutro je namerjala Fabiola obiskati
bivšega mestnega prefekta Kromacija (kteri je po svojem
spreobernjenji — kakor smo že slišali — z drugimi
pokristjanjenci vred pa z duhovnom Polikarpom
zapustil Rim in se podal v Kampanijo, da se popolnoma
izučé v sv. veri). Da je Kromacij kristijan, tega ni
vedela; slišala je pa mnogo čudnih govoric o njem
in njegovi hiši: da ima mnogo neznanih gostov, vendar
ne napravlja gostarij; da je vsem svojim sužnjim
prostost dal, da jih pa veliko ni htelo zapustiti ga itd.
To vse jo je zeló mikalo in rada bi se bila sama
prepričala, torej se napoti k njemu, ker sta bila zeló
znana že od otročjih lét. Lehki jesenski dežek je
poškropil ceste in pote pa se v tankih kapljicah obesil
na vinske terte, ki so na desni in levi obdajale cesto,
da se je svetilo in lesketalo ko tisoč biserov. Kmalo
se je pokazalo belo, prostorno poslopje na nizkem
griču; obdajal je je lavorov gaj s temnim pušpanom
in visocimi tenkimi cipresami.

Ko pride Fabíola skoz vrata, zapazi koj neko
spremembo. Ob lepo obrezanih zelenih mejah je sicer
stalo v verstah mnogo umetno izdelanih podob —
danes je videla skoz in skoz prazna stajala. Druga
sprememba je bila ta, da jej je Kromacij prav vesel in
zdrav naproti prišel, zadnjič ga je na vso moč protín
terpinčil. Priljudni starček jo vpraša, če je res, da
bo šel njen oče v Azijo, kar je Fabíolo nekaj
osupnilo, kajti ne besedice jej ni oče naznanil o kakem
popotvanji. Sprehajaje se po vertu, videla ga je
gospodičina še ravno tako skerbno in lepo obdelanega
kakor poprej, le prejšnih podob ni bilo; in ko
prideta do umetno napravljenega jezera, ktero je poprej
obdajala cela versta bogov in drugačnih podob, o
kterih pa sedaj ne ene ni bilo videti, reče Fabíola
nekako nejevoljna starčku: „Kromacij! kaj so vam
pač tako strašnega storili bogovi, da ste je vse od
hiše spravili?“

„Lepo vas prosim, draga gospodična! nikar se ne
jezite zavoljo tega. Čemú mi nek bodo podobe?“

„Če vi niste za-nje marali, veselili so se jih pa
drugi; ali kam ste je vendar djali?“

„Kar resnico vam bom povedal: pod kladvo!“

„Pod kladvo? In meni nič povedati! Saj veste,
da bi bila rada ktero kupila.“

Kromacij se glasno nasmeje in pravi: „Ne, ne
pod klicarjevo kladvo, pod kovaško kladvo sem je
spravil. Bogovi in boginje — vsi so razbiti in
stolčeni. Kako bedro ali košček roke bi vam še lehko
dal, cel obraz z nosom vred bi se pa menda že ne
dobil več.“

Fabíola se čudi in pravi : „Moj dragi, bistroumni
sodnik, kak strašanski trinog ste pač postali! Rada
bi vedela, kako bi opravičiti mogli táko grozno
ravnanje?“

„I glejte, to je tako-le: ko sem se postaral,
postal sem tudi modreje in sprevidel, da sta gospod
Jupiter pa mamica Juno ravno toliko boga, kakor
jaz in vi; zató se jima nisem hotel dosti uklanjati.“

„To je vse res; tudi jaz sem to sprevidela,
akoravno še nimam sivih las; ali saj imajo podobe tudi
vrednost kot umetnijski izdelki.“

„Tukaj pa niso bili postavljeni ko umetnijska
dela, ampak ko božanstva in torej kot goljufi. Saj
bi tudi vi pahnili vsako podobo izmed podob vaših
predstaršev, če bi spoznali, da ni prava, ampak ptuja,
vrinjena. Tako sem tudi jaz ravnal, in da bi se še
komu drugemu ne stavili in kazali v časti, ktere niso
vredni, zató jih nisem prodal, ampak pokončal.“*)

*) Slišali smo že, da je Trankvilin po sprejetem kerstu
čudovito ozdravel in da je Kromacij slišavši to, tudi koj
voljan bil sprejeti sv. kerst, če poprej sam skusi ozdravilno
njegovo moc. Po takem potu ga Boštjan ni hotel vpeljati
v sv. cerkev in skusil drugače. Kromacij je bil namreč
daleč daleč znan po svojih malikih, ktere je imel
nastavljene po vertih in sobah. „Vse te podobe pokončaj, in koj
boš ozdravel,“ mu reče Boštjan. Huda je bila ta za-nj,
vendar se udá; njegov sin Tiburcij pa je bil tako razkačen,
da je zažugal: „Če oče res ne ozdravi, dal bom Boštjana

„Čudno, čudno — pa veste kaj, še tudi marsikaj
druzega nenavadnega od vas govore ljudje.“

„Kaj tacega?“

„Da imate veliko ljudi, kterih nihče ne pozná,
da ne napravljate več gostarij, da ste le sami za-sé in
da vas je malo zunaj doma videti, da prav siromaško
živite in kdo vé kaj še!“

„Znabiti, koliko smo temu in unemu dolžni?“
vpraša smehljaje starček.

„O tega ne.“

„Ali ne? Čudno je zares, kako ljudjé za nas
skerbé. Poprej ko smo hrum in šum uganjali drugod
in domà, dan na dan pri gizdavi mizi sedeli in klatili
neumnosti in dosti druzega počeli, kar ni bilo ne lepo
ne prav — o takrat se nihče ni menil za nas. Zdaj
se nas je nekaj zbralo, da bi zmerno, mirno, tiho pa
delavno živeli, in za druge pa za občne zadeve nič
marali: koj je vse radovedno in bi se rado vtikalo
v naše zadeve; kujejo laži in je trosijo pa vse baže
nam podtikajo. Ali ni to čudno?“

„Res je; ali povejte mi, kaj je vaš namen in
kakošno je vaše življenje?“

„Mi gojimo in vadimo svoje više dušne zmožnosti.
Vstajamo tako zgodaj, da si ne upam povedati kedaj,
potem imamo skoz nekaj ur razne duhovne vaje. Kar
ostane dneva, porabi ga vsak po svoje; eni beró, drugi
pišejo in zopet drugi delajo po vertih, pa s tako
marljivostjo, da nobeden najemnik takó. Včasih pridemo
skupaj, da pojemo lepe, poštene pesmi ali beremo
dobre, koristne knjige, in pa tudi, da se učimo pri
izurjenih in zvedenih učenikih. Živimo prav zmerno,
vživamo skoraj sama zelišča, vendar smo ravno tako
dobre volje, kakor bi se pred nami miza šibila dragih jedil.“

„Táko življenje menda tudi ni preveč drago,“
nekako zabavljivo reče Fabíola.

„Oj, oj — menda celó mislite, da smo se zató
zbrali, da si lože kaj prihranimo? Tega pa ne; le
poslušajte kaj smo sklenili.“

„No?“

„Sklenili smo, da v naši okolici ne bomo terpeli
nobenega reveža več. Se to zimo bomo skušali obleči
vse gole in nasititi vse lačne pa streči bolnikom. Tako
bomo porabili vse prihranjeno.“

„To je res prav žlahtno početje, pa v naših dnéh
prav nenavadno in skoraj vem, da se vam bo z
nehvaležnostjo in zasmehovanjem povračalo. Znabiti
vam še hujega porekó.“

„Kaj nek?“

„Nikar mi ne zamerite, če vam povem, da ljudjé
celo šepetajo, da utegnete biti kristijanje; kar se tiče
mene, govorila sem vselej zoper táko natolcevanje.“

„Zakaj pa, predrago dete?“ smehljaje praša
Kromacij.

„Zató ker predobro poznam vas in vašega sina,
pa Nikostrata in nemo revico Coe, kakor da bi le za
trenutek misliti mogla, da ste se poprijeli take
neumnosti in sleparije,“ odgovorí Fabiola.

„Naj vas nekaj prašam. Ali ste se že kedaj
potrudili, da bi prebrali kako kristijansko knjigo in se
podučili, kaj da so ti ljudjé in kaka je njih vera?“

„O ne. S tem pa že nočem tratiti časa; preveč
čertim te sovražnike vsega napredka, te nevarne
deržavljane, te babjeverce in hudobce.“

„Glejte, draga Fabiola, tudi jaz sem nekdaj ravno
tako o njih sodil, ali sedaj so moje misli vse druge.“

„Temu se je res čuditi, sosebno zató, ker ste
jih kot mestni prefekt večkrat ostro kaznovati morali
ko zaničevavce postav.“

Pri teh besedah se je zatemnilo obličje sodnikovo
in solze so se mu pokazale v očéh; na misel mu je
prišel sv. Pavel, ki je preganjal sv. cerkev. Fabíola
je zapazila to in rekla: „Nepremišljeno sem govorila.
Bojim se, da ne bi bila zbudila neljubih grenkih
spominov vašemu dobrotljivemu sercu. Prosim,
odpustite mi, dragi Kromacij — le o čem drugem go-

voriva. — Prav za prav sem danes k vam prišla, da
bi zvedela za kakega človeka, ki gre v Rim. Poprej
ste mi povedali, da je namenjen moj oče v Azijo;
to sem že tudi od drugih straní nekaj slišala, zató
bi mu rada pismo poslala*) in ga prašala, kako in
kaj, da mi na zadnje brez vsega slovesa ne odide.“

„Kakor nalašč! Pri meni je mlad človek, ki je
namenjen jutri zjutraj v mesto. Le v knjižnico pojte
z menoj in spišite tam list; menda donašavca tudi
naj deva tam.“

Kromacij pelje Fabíolo v neko sobo, kjer so
stale omare polne knjig in pisarij. Pri mizi je sedel
mladeneč in prepisoval iz velicega zvezka. Ko zagleda
ptujko, zapre bukve in je na stran položi.

„Torkvat,“ nagovorí ga Kromacij, „ta-le gospica
bi rada svojemu očetu v Rim pismo poslala.“

„Prav veselilo me bo, če morem postreči blagi
Fabíoli ali njenemu dragemu očetu.“

„Kaj jo poznaš?“

„V svojih mladih dneh sem služil blagega
Fabija v Aziji, kakor že tudi moj oče pred menoj,
poznej pa zavoljo bolehnosti zapustil njegovo službo.“

Na mizi je ležalo nekaj kosov tenkega
pergamenta enake velikosti, menda za kako knjigo
pripravljenega. Starček položí enega pred Fabíolo pa
pripravo za pisanje. Ona napiše nekaj verstic, zloži
pergament skupaj, poveže z nitjo, priterdi z voskom
in pritisne svoj pečatnik na-nj. Ker zdaj še ni vedela,
kako bi plačala poslanca, vzame še drugi košček
pergamenta, napiše si na-nj ime mladencevo pa
stanovanje in ga vtakne k sebi. Potem se z jedjó malo
okrepča in se posloví. Prav po očetovsko je bil
ginjen Kromacij in zdelo se je Fabíoli, da jo tako milo
pogleduje, kakor bi zadnjič ž njo govoril; ali starčku
je nekaj druzega težilo serce. „Kako blaga duša,“
si misli; „ali če poginiti v tmini paganstva? Koliko
sadu bi prinašala, ko bi jej posvetila luč svete
resnice; ne sme več tako ostati.“ In vendar ga je
zaderževalo sto in sto reči, da se jej razodene. „Zdrava,

draga Fabíola, zdrava!“ bile so zadnje besede
ginjenega starčka. „Stoterno bodi blagoslovljena z
blagoslovom, kterega zdaj še ne poznaš!“

Tudi Rimljanko so ganile te skrivnostne besede
starega prefekta, s tako milim glasom govorjene.
Pred vratmi jo ustavi Torkvat: „Ne zamerite, blaga
gospica, da vas mudim, vi bi gotovo radi, da pride
pismo prav kmalo v Rim?“

„Se vé da. Veliko mi je na tem, da ga dobi oče
prej ko mogoče.“

„Če je tako, vam menda ne bom mogel postreči.
Jaz ne morem drugače popotovati, kakor péš ali pa
prav za male denarje s kakim vozačem.“

„Po tem takem mi ne zamerite, če vam nekoliko
pripomorem, da boste hitreje popotovali.“ Pri teh
besedah mu pomoli polno mošnjieo. Nekako strastno
in smehljaje jo zgrabi mladeneč in naglo odide. Nič
ni dopadel ta človek Fabíoli in čudila se je, kako
je prišel v drušino blagovoljnega starčka; veselilo jo
je pa tudi, da se ga je ob enem iznebila z zlatom in
se tako oprostila vse dalnje dolžnosti do njega. Zató
vzame listič, na kterega si je zapisala poslančevo
ime, da ga razterga — kar zapazi tudi na drugi strani
nekaj zapisanega. Bere in bere — teh besed ni še našla
v nobeni knjigi: „Jaz pa vam rečem: ljubite
svoje sovražnike, dobro skazujte tistim, ki vas
sovražijo in molite za-nje, ki vas preganjajo in obrekujejo;
da boste sinovi svojega nebeškega Očeta, ki daje
solncu vzhajati čez dobre in slabe in deževati čez
pravične in nepravične.“

Kdo popiše Fabíolina čutila, ko premišljuje tá
besede! „Čegave so pač te besede? Kakega gerškega
ali rimskega filozofa ne. Ali so domišljija ali resnica;
ali imajo naj ve če poniževanje v sebi, ali zares
najviši nravstveni vzor? Mar kdo po njih živí, ali so
samo zlata pena? Hočem li Siro prašati, nji je
pokazati? Vendar, čemú? Saj ne razumem njenih misli,
nemogoče se mi zdé njene teorije. Naj je veter
odnese, da si nihče več ne bo glave belil ž njimi.“ —
In zaferfral je listič po vetru; pa koj na to zakliče:
„Formijo, Formijo! poberi mi listič, ki mi je odletel!“
Kočijaž jej ga prinese in vtaknila ga je zopet v nedrije;

tako so zlate besede ležale na njenem sercu, ktero
je bilo zdaj mirno in pokojno do doma.

XV. Zbegana ovca.

Drugo jutro je stala na vse zgodaj pred
Kromacijevim poslopjem mula za Torkvata pripravljena in
na nji mala culica z vsem njegovim premoženjem.
Prišlo je obilo prijateljev, da se poslové; eni ga
opominjajo, da ne pozabi na velike milosti, ktere je prejel
od Boga pa na svoj poklic, kar je tudi prav resnobno
obljubil; drugi so ga prosili, da naj opusti vse
poprejšnje navade in znance, ali so mu pa kaj malega
darovali za na pot, ker je bil reven. Naposled je
prišel duhoven Polikarp in ga opominjal z živo besedo
in s solznimi očmí, naj se varuje svojih čeravno
malih, vendar nevarnih napak, da odloži
lehkomišljenost, ktera se je večkrat pokazala na njem in da naj
se bolj vadi kerščanskih čednosti. Torkvat je obljubil
vse to, poljubil duhovniku roko, pokleknil in prejel
njegov blagoslov. Tudi nekaj priporočil mu je dal
Polikarp do raznih kristijanov pa denarne pomoči. —
Ko se je že vse vernilo v hišo, stal je še Kromacij
pri vratih in gledal za odhajajočim z milimi pogledi:
bili so blizo taki, kakor očetovi, ki zrè za svojim
sinom zapravljivcem.

Mulo so mu najeli le do vélike ceste, ker je bilo
pohišje Kromacijevo precéj v strani; tam pa, v Fundi
dobil bi bil drugačnih pripomočkov za daljo pot.
Kraji so bili neizrečeno lepi, koder je jezdil: vse je
stalo v največi jesenski krasoti in obilnosti; ali za
vse to veličastvo božje se je malo zmenil naš jezdec.
Bolj ko lepi jesenski vinogradi in bistri potočiči, bolj
ko čisto, modro nebo dopadlo mu je véliko mesto,
hrumeča Roma s svojimi verti in toplicami — le s
tacimi krasotami se je pečal njegov duh. Zdaj je
pred seboj zagledal v domišljiji samotno sobo v
kopališču in v nji so sedeli lakomni igravci, tudi on
strastno zgrabi za kocke, kar se mu prikaže za mizo
mili proseči obraz Polikarpov. Zopet mu kaže
duševno okó mizo, polno dragih jedil in ognjenega
žlahtnega vina, ali spet ga plaši duhovnov obraz. —
Urneje in urneje je šlo, da pred dospe do vsega tega

veselja — revež! gnjilobe, goljufije in gizdavosti pa
ni videl razuzdanega cesarskega mesta; ni vedel, da
igra in nezmernost ste le vrata do vse te spačenosti
in hudobije?

Med takimi domišljijami se mu pokaže neko mesto.
„Fundi“ zamermrá in seže po svojih pismih, ker je
imel enega tukaj oddati. Ko pride v mesto, praša po
stanovanji učenika Kasijana; najde ga in izroči
pismo. Priserčno sprejme starček našega ptujca in
mu med jedjo pripoveduje svoje dogodke. Rojen je
bil Kasijan v Fundi in napravil je bil v Rimu svojo
šolo, o kteri smo že od začetka govorili; ker so ga
pa spoznali za kristijana in se je bal, da bi se zavoljo
njega ne začelo preganjanje, pribežal je v svoje rojstno
mesto in se tudi tukaj z učenjem pečal. Torkvatu je
tako odkritoserčno vse razkladal, kakor svojemu bratu;
temu pa je menda sama hudoba vdihnila misel: „Kaj,
ko bi me vsa ta sporočila še enkrat do denarjev
pripeljala?“

Drugo jutro se poslovi, pravi da ima v mestu
še nekaj opravka in gré. Kupi si lepšo obleko, in
da bi Fabiolino pismo prej ko mogoče oddal,
priskerbi si dvoje urnih kónj, in tako je šlo v naglem
diru po dnevi in po noči noter do Rima. Pred mestom
obleče novo, lepe obleko in stopi med mogočno
zidovje — v svojo pogubo.

Perva pot je bila k Fabiju, da oddá hčerino
pismo. Ta ga prijazno sprejme, poprašuje po tem
in unem in ga slednjič na večer h kosilu povabi, česar
se Torkvat ni dosti branil; ampak šel je in poiskal
si lepega stanovanja, kakoršno se je po njegovih mislih
spodobilo sedanji lepši opravi in večemu premoženju.

Fabij ni ljubil življenja na deželi, vesela družba
pa njene čenčarije so mu bolj dopadle ko zeleni gaji
in šumeči potočki. Zató ni hodil s svojo hčerjo iz
mesta in jo tudi po redkem obiskoval. Še veselil se
je, ko je odšla; kajti dokler je bila ona doma, bal
se je je nekako in nič nespodobnega se ni godilo v
hiši; ko je pa ona s svojo robo odrinila v Kampanijo,
jeli so se okoli Fabija zbirati najhuji lehkoživci, noč
in dan so po hiši razgrajali razuzdanci pa igravci in
valjali se okoli bogate gizdave mize. Ko je tedaj po-

vabil Torkvata, šel si je iskat še drugih gostov, kar
ni bilo težko, ker so se mu nekteri postopači
pojedneži sami nastavljali, da bi je vzel k jedi. Blizo
Titovih toplic naleti med drevjem na dva svojih
znancev; ker sta se prav živo pomenkovala, jih ni hotel
motiti, ampak postal je malo.

„Ta novica je tedaj res?“ praša eden.

„To je prav gotovo, da so se prebivavci v
Nikomediji vzdignili nad kristijane in jim cerkev pred
palačo zažgali. Cesarjev tajnik sam je danes pravil
mojemu očetu.“

„Saj so bili pa tudi kristijanje dosti neumni, da
so sredi najlepšega terga zidali svojo cerkev! Lehko
bi bili vedeli, da se bo pravoverno ljudstvo prej ali
poznej vzdignilo zoper nje.“

„Res je to. Tudi moj oče pravi, da naj bi bili
ti ljudje veseli, če jih dobrovoljni vladarji v miru
pusté. V kotiček naj bi se skrili in v tihoti živeli,
ne pa pred palače stavili svojih tempeljnov; zató jim
pa tudi prav privošim, če kdo te ptičke malo na
dan zvleče in zraven še svoji mošnjici malo pomaga.“

„Imaš prav. Pri tem tedaj ostane: prizadevala
si bova najprej, da zveva najbogatejše kristijane in
pri tem eden druzega po svoji moči podpirala. Potlej
bova njih premoženje prav pošteno med seboj zdelila,
kaj ne?“

„Se vé da!“

Zdaj pristopi Fabij. „No, kako se kaj imate, Fulvij?
Že devet dolgih let vas nisem videl. Danes zvečer
vas povabim k jedi; tudi vaš prijatelj — Korvin menda
— naj bi z vami prišel.“ (Korvin je prav štorasto
priterdil).

„Prav žal mi je, lepo se zahvaljam,“ odgovori
Fulvij, „ne morem, ker sem nekam drugam povabljen.“

„Pojte, pojte! Saj ga ni v celem mestu, da bi
tako dobro pri njem jedli, kakor pri meni; kuge pa
menda tudi nima moja hiša, ker se je tako ogibljete,
odkar ste se pri jedi malo skavsali z Boštjanom.
Mar vam je zacoprala černa čarovnica? Povem vam,
da je tudi jaz ne morem videti, že zdavna bi jo bil
rad odpravil od hiše; ali mislil bi, da naj bi vas vsaj
nekaj druzega pripeljalo v hišo. Saj sem dobro za-

pazil tisti večer, kako željno ste pogledovali na mojo
tetico Nežo.“

Fulvij ga nekako čudé se pogleda in pravi čez malo:
„Kaj mi to pomaga, če pa vaša hči vsako znanje ž
njo ovira.“

„A — to tedaj vas zaderžuje od moje hiše! O,
na Fabíolo nikar ne glejte, ona je modrijanka in nič
ne vé o tacih rečéh. Tudi meni bi bilo ljubše, če bi
popustila vse svoje bukve in si rajši moža poiskala.
Kar se pa Neže tiče, vam povem, da vas tako rada
ima, kakor le vi njo.“

„Ali je mogoče? Kako pa veste to?“

„Sama mi je povedala ravno tisti dan.“

„Vam?“

„Meni, meni. Z vašim lišpom in vašimi biseri ste
si pridobili njeno serce. Tako je ona sama govorila,
in stavim, da ni nikogar druzega mislila kot vas.“

Fabij je namreč sklepal iz tistih Nežinih besed,
ko je govorila o ženinu, kteri jo je okinčal z
dragimi kamnji; Fulvij pa je mislil, da si jo je res
pridobil z gizdavim lišpom, ki ga je na sebi nosil, in že
se je zibal v najslajših sanjah in smehljal se lepemu
premoženju. „Le pogumno se lotite,“ spodbuja ga
Fabij, „in gotovo bode vaša, naj že počne Fabíola,
kar hoče, česar se vam pa zdaj ni bati, ker z vsemi
svojimi posli je odšla na deželo. Prav sami bomo in
dobre volje.“

„Dobro, jaz pridem gotovo!“ — „Pa tudi Korvin
z vami!“ pristavi Fabij.

Pojedine ne bomo popisovali, le toliko opomnimo,
da je kraljevala navadna rimljanska razuzdanost in
da so ga kmalo vsi v glavi imeli, samo Fulvij je ostal
trezen. Po raznih pogovorih so prišli na najnovejše
novice iz Jutra. Potem ko so bili v Nikomediji
kristijanom poderli cerkev, vnel se je v cesarskih poslopjih
hud ogenj, kterega je pa Galerij sam dal napraviti,
to so vedeli — dolžil je pa kristijane in tako dražil
boljšega Dijoklecijana*) zoper nje k hudemu
preganjanju. Pričakovati je bilo torej cesarskega ukaza

*) Ko je nastopil l. 284 Dijoklecijan vladarstvo
mogočnega, čez tri dele zemlje razširjenega cesarstva, je previdel,

za preganjanje tudi v Rim, kterega bode Maksimijan
gotovo z veseljem izveršil. Naši gostje so bili sploh
tudi te misli, da se kristijanje morajo pokončati, tako
ali tako, in izgnati iz deržave; in vedeli so strašnih
hudobij in krivic pripovedovati o njih.

Med tem pogovorom je ostro opazoval Fulvij vse,
posebno pa Torkvata, ki je vedno molčal pa
spreminjal svoj obraz: zdaj je postal bled ko merlič pa
zopet rudeč ko kri. Vino ga je storilo pogumnega,
vendar se je še zderževal pri tolikem gerdenji zoper
kristijane; popolno zakriti pa ni mogel svojega
notranjega nepokoja. Zdaj je grozé vzdignil pest, zdaj grizel
se v ustni, zdaj kruh začel mečkati med persti ali pa
kakor v mislih zvernil kozarec vina.

„Kristijani nas sovražijo in bi nas najraji pojedli,
ko bi mogli“ odreže se eden; in Torkvat se spnè, ko
bi hotel kviško skočiti, odpira usta — pa obmolči.

„Pojedli, dà, pa pokončali kakor so pod Neronom
Rim pokončali z ognjem in sedaj cesarsko palačo v
Aziji“ reče drugi; in Torkvat stegne žugaje roko —
pa jo zopet skrije.

„Še hujše je pa, ker s svojo vero spodjedajo
deržavo, prekucije napravljajo in celó nagnjusno
molijo oslovsko glavo“ pristavi tretji — Torkvat
razkačen kviško plane, povzdignivši roko, kar Fulvij v
pravem trenutku z merzlim zasmehovanjem pristavi:
„Res je, pa tudi otroka zakoljejo in jedó njegovo
meso pa kri.*)“

Zdaj zamahne Torkvat ob mizo s táko silo, da
je vse na nji poskočilo in zarožljalo, in zavpije s
hripavim glasom: „To je laž, nesramna laž!“

„Kako morete vi to vedeti?“ praša Fulvij grenko
smehljaje se.

„Ker sem sam kristijan,“ zavpije v ognji, „in
vsak trenutek pripravljen umreti za svojo vero!“

Ko bi bil iz kozarca na mizi se prikazal strupeni
pisani gad, ne bi bila taka merzlica stresla goste,
kakor je je pri teh besedah; kot okamneli so zerli
s čudnimi obrazi v kervoželjno zver — v kristijana.
Fabij je tako gerbančil obraz, kakor bi hotel svoje
goste odpuščanja prositi, ker je je pripeljal v tako
slabo druščino. Kalpurnij filozof je pihal okrog sebe
kakor zdivjan konj, češ, no zdaj je pa eden tukaj,
ki še več vé od kristijanov kakor jaz. Nek mladi
človek se je tako plašno odmikal in z odpertimi ustmi
zerl v kristijana, kakor bi bil stal pred živo pošastjo,
Korvin se je pa režal in zobe kazal, kakor postavim
kmet, ko najde podlasico v pasti vjeto. Fulvijev
pogled je pa vse druge prekosil. Najloži in najboljši
popišemo njega in njegova čutila, če ga primerimo
pajku, ki sedí sredi svoje mreže in po dolgi lakoti
zagleda muho v njegovi zanjki zapleteno —
pripravljen zdaj in zdaj jo zvezati in kri jej izpiti. Dolgo
že je bila najiskrenejša njegova želja, dobiti kristijana,
kterega bi storil izdajavca nad svojimi brati. Zdaj ga
je našel pripravnega za to, samo če se ga loti od
prave strani — kako je pa to vedel? Ker je dobro
poznal kristijane in bil prepričan, da se pravi nikdar
ne napije pa tudi ne baha, da je pripravljen umreti
za svojo vero.

Kar tiho je zapustilo vse dvorano in bežalo od
kristijana, kakor od žive kuge, ko Fulvij nekaj reče
Fabiju in Korvinu potem pa mladenča za roko prime
in ga prav prijazno nagovori: „Ne zamerite mi, da
sem tako nepremišljeno govoril in vas zapeljal do
nekih besed, ktere vas utegnejo v veliko nevarnost
pripraviti.“

„O jaz se nič ne bojim, do zadnjega bom zvesto stal.“

„Tiho, tiho,“ reče Fulvij, „da vas sužnji ne
slišijo in izdajo. Tukaj-le v to sobo pojva, tam se bova
dalje pomenila, in nihče naju ne bo slišal.“

S temi besedami pelje Torkvata v krasno sobo,
kjer je bilo nastavljeno več posod vina; na lepi mizi

so pa ležale kocke. Fulvij mladenču napija, potem
kakor v mislili vzame kocke in je verze na mizo:
„Oj kako slabo. To je sreča, da z nobenim ne igram,
kar zgubljen bi bil. Skusi ti, Torkvat!“

Igra je bila nekdaj glavna strast Torkvatova;
zavoljo igre in pretepa, ki se je začel pri igri, je
prišel v ječo, kjer ga je spreobernil Boštjan. Oči
so se mu zabliskale, ustni trepetale, ko je z nemirno
roko segel po kocki. Fulvij ga je na tenko opazoval,
videl vse to in spoznal na vajeni roki, da ima pred
seboj starega, skušenega igravca. „Vidim, da tudi ti
nimaš boljše roke,“ reče mu Fulvij, „vendar tukaj-le
s Korvinom bi še imel srečo, če postaviš kaj malega.“

„Pa prav kaj malega — le za opočitek, ker sem
se igri odpovedal. Nekdaj se vé da — pa naj bo.“

Fulvij migne Korvinu z očesom in reče: „Skusi no!“

Začela sta igrati za prav malo in navadno je
dobil Torkvat; Fulvij mu je pa vedno pritakal in
napijal, da mu je naposled že čudno tekel jezik.

„Korvin — Korvin“ — začne mermrati, „ali nisem
že tega imena slišal, iz Kasijanovih ust?“

„Kje?“ začudeno praša Korvin.

„Prav tam — da!“ mermra Torkvat sam za-se,
„ti tergávs, ti zverina. Ali si ti tisti Korvin, ki je
kristijanskega fantiča Pankracija tolkel?“

Korvin razkačen kviško plane, pa z enim
pogledom ga upokoji Fulvij, rekoč: „Kasijan, Kasijan
— o to je izversten učenik; kje že stanuje sedaj?“
To bi bil Korvin rad vedel, zato mirno posluša.

„On stanuje — stanuje — ne, izdajavec pa nočem
biti. Rad se dam terpinčiti, sežgati, rad umerjem za
svojo vero — izdati ga pa nočem, ne.“

Ko je zapazil Fulvij, da Torkvat z vedno večim
veseljem igra, reče Korvinu: „Pusti me, pusti, bom še
jaz malo igral s Torkvatom!“ Prijel je za kocke in
stavil več — dobil je Torkvat in postavil svoje
denarje pa dobiček — in zopet dobil. Tako je šlo
naprej, zdaj je dobil ta zdaj uni; sploh je bil pa proti
koncu le Fulvij na dobičku. Enkrat je Torkvat plašno
kviško pogledal, zdelo se mu je, da vidi za stolom
Fulvijem duhovna Polikarpa; mencá si oči in vidi,
da je le Korvin tam stal in ga prav debelo gledal.

Napel je vse svoje moči in vednosti. Glas vestí je
utihnil, vera omahovala in milost božja ga zapustila.
Vernil se je v dušo hudobni duh, duh lakomnosti in
poželjivosti, pa seboj pripeljal še sedem drugih duhov,
hujših kakor on sam.

Vino in zguba sta ga naposled tako v ogenj
pripravila, da zgrabi za mošnjo, ktero mu je dala
Fabíola, in vse na mizo verže, kar je še bilo v nji.
Fulvij odšteje ravno toliko in zdaj zgrabita za kocke
za zadnji mah — s strastnimi pogledi gledata eden
drugemu pod roko — Fulvij dobí in ves pa zadnji denar
Torkvatov potegne k sebi. Mladeneč se nasloni na
mizo, pokrije svoj obraz z rokami, cepeta z nogami,
škriplje z zobmi in vpije in veka kakor iz uma pa
ruje si lase. Nek glas mu zašepeče v uho: „Ali si
ti kristijan? Svojo vero si onečastil in izdal!“

„Ne, ne,“ ječi Torkvat v obupnosti.

„Da, da — v tvoji pijanosti si povedal vse;
toliko da si svoje izdal in da ti je nemogoče k njim nazaj.“

„Proč, proč od mene!“ zaječi grešnik. „Saj mi
bodo še odpustili. Bog — — “

„Molči; ne izgovarjaj tega imena. Ti si
osramoten, zgubljen za zmeraj. Ti si zaničljiv zapravljivec
in igravec — na beraško palico si prišel in jutri boš
kruha okrog prosil. Ali kdo ti ga bo dal? Kristijani?
Ne spoznajo te in vendar si kristijan, in to je zadosti,
da te na kosčike raztergajo naši, da te umoré — tvoji
te pa vendar ne bodo spoznali za mučenca. Hinavec
si, hinavec — druzega nič, Torkvat!“

„Kdo me tako grozno muči?“ zdihne kristijan in
kviško pogleda; Fulvij je stal zraven njegamerzlega
obraza. „In če bi tudi vse to res bilo, kaj pa tebe
to skerbi?“

„Me, me,“ odgovori Fulvij, „popolnoma te imam
v svoji oblasti. V moji roki je tvoj denar, tvoje
poštenje in imé — tvoje življenje! Samo da drugim
kristijanom povem, kaj si danes govoril in počel, pa
jim ne smeš več pred oči; ali te pa izročim unemu-le
tergavsu, uni zverini, kakor si ga imenoval in pelje
te svojemu očetu prefektu v sodbo. Ali te je sedaj
še volja, za tvojo vero pred sodnika stopiti, ko
pijanec in igravec?“

Torkvat molčí. — „No, ali si že izvolil? Kaj češ
raji, zdaj-le pred kristijane stopiti, tak kakoršen si,
ali pa jutri pred sodbo?“

„Ne eno, ne drugo,“ zamermrá Torkvat.

„Kaj pa češ storiti?“

„Vse, kar hočeš, samo nobeno od teh reči,“
odgovori grešnik.

Fulvij se vsede zraven Torkvata in mu prijazno
pa sladko tako-le govorí: „Poslušaj me, Torkvat, pa
stori, kar ti velim in vse bo dobro. Dobil boš svojo
hišo, bogate obleke in jedila, denarjev za igro
le stori, kar hočem!“

„Kaj hočeš?“

„Jutri vstani po navadi in kakor bi se ne bilo
nič zgodilo, idi okoli svojih znancev, potem mi pa
odgovori na vse, kar te bom prašal in kar si videl.“

„Izdajavec naj bi bil?“ stoka mladeneč.

„Imenuj to, kakor hočeš; stóri, kar hočem — ali
pa smert, najhujša smert! Govori, kaj si izvoliš?“

„O ne smerti, ne! Vse kar hočeš — le smerti ne!“

Fulvij zapusti svojo žertvo in gré h Korvinu, da
ga popolnoma upokoji s tem, da mu obljubi
pozvedeti stanovanje učenika Kasijana, do kterega se je
vnovič vnela Korvinova jeza. Ko stopi Fulvij zopet
noter k Torkvatu, da bi ga domú spremil in tako
zvedel njegovo stanovanje, našel ga je naslonjenega
na mehki blazini. Pijanost mu ni dala stati in serce
ne pokoja: premetoval se je tje in sem in milo milo
stokal. Sramota, kes, jeza, obupnost so se dervile
skoz dušo zbegane ovce.

Drugi del.
Boj.
I. Dijogen.

Kar smo pripovedovali do zdaj, godilo se je
v dnevih, ko niso kristijane preganjali očitno in splošno,
opolnega mirú pa tudi ni imela cerkev — bili so
dnevi pred nevihto. Zapazili smo razna znamenja
nevarnosti: rujovenje divjih zveri, ktero sta slišala
Boštjan pa Pankracij, naznanila iz Nikomedije, besede
Fulvijeve pa Korvinovo žuganje — vse to nam je
kazalo, da se bliža preganjanje in da bo spet tekla
kerščanska kri v potocih. Tudi cerkev je zapazila
znamenja in natihoma se pripravljala na boj. —

Necega merzlega večera proti koncu meseca
vinotoka je stopal mlad človek, terdno v plašč zavit,
po ozkih temnih ulicah, ktere so „suburra“ imenovali.
Bil je Pankracij in videlo se mu je, da ni znan v tem
kraji, kajti ogledoval in ogledoval je hiše, skoz in
skoz majhne pa revne, in si prave iskal, ker takrat
ni bilo tako lehko kakor dan današnji, ko so s
številkami zaznamovane. Ko zagleda eno, bolj snažno
ko druge, stopi k vratom in poterka. Visok sivolas
starček Dijogen se prikaže in odpre. Leta so ga bila
že sključila in mu zgerbančila obraz, na kterem je
kraljevala nekaka otožnost in resnobnost. Stopivši
v stanovanje najde Pankracij Maja in Severa, zala
in močna sina Dijogenova. Maj je sedel pri mramor-

nati plošči in dolbel v njo čerke; na drugi strani
plošče je bil pa že nek drugi ajdovski napis, kterega
je bil naš umetnik le po vernu zbrisal in zamazal.
Vse delo je bilo zeló okorno in v napisu skoraj vsaka
beseda napek — tak-le je bil:

DE BIANOBA

POLLECLA QVE ORDEV BENDET DE BIANOBA*)

Sevér je pa risal na les neko podobo. Kdor je
dobro zveden v zgodbah sv. pisma, ta bi bil iz
njegovih čečkarij spoznal Jona, ko ga požira riba in
zraven Lazarja, kterega Jezus ravno v življenje obuja.
Stari Dijogen je pa ostro kopačo na novo toporišče
nasajal, ko je prišel Pankraeij. Vsa ta dela so kazala,
káko opravilo ima ta družina: Dijogen je bil kopač
ali grobár**) v kristijanskih pokopališčih, in sicer
glavar ali mojster vseh grobarjev; sina pa sta mu
verlo pomagala pri tem podzemeljskem delu in po
svoji moči in vednosti narejala ljudém napise in
podobe na grobe.

„Maj!“ praša Pankracij, „ali na vse grobe ti
napise narejaš?“

„O ne,“ odgovorí smejé se umetnik, „le tistim,
ki boljega plačati ne morejo. Ta-le dobrotna ženica
je imela „na novi cesti“ malo prodajavnico, in lehko
si mislite, da ni obogatela zraven, sosebno ker je
bila zeló poštena. In vendar me je navdajala neka
sladka misel, ko sem vsekoval ta robati napis.“

„Ktera nek?“

„Mislil sem si, da bodo znabiti še čez tisoč in
tisoč let kristijanje s spoštljivostjo na steni brali to

*) Po naše: Z nove ceste. Polekla, ki ječmen prodaja
na novi cesti. — Ta napis so res našli v Rimu na
pokopališču Kalistovem.

**) Ti kopači, grobárji ali fossores, kakor so jim
rekli, so bili zbrani v svojo družbo ali ceh. Cerkveni
predstojniki so je imeli pod svojo oblastjo, poterjevali nove ude
in znabiti tudi sprejemali. Na čelu vsem je stal od cerkve
izvoljen glavár. Eočnost in enoličnost, ki se kaže v vseh
delih po katakombah pa tudi sporočila nam poterjujejo, da
je šlo to delo ali rokodelstvo od očeta na sina, od rodú
do rodú.

mojo čerčkarijo in od dobre Polekle zvedeli, od
ošabnih napisov cesarjev, ki so preganjali cerkev, pa ne
bo duha ne sluha — pozabljeni, izgubljeni bodo.“

„Tega si vendar ne morem misliti, da bi se
ponosni spominki cesarjev popolnoma pozgubili, taki-le
napisi pa ostali. Kaj te je neki napeljalo na to
misel?“

„Samo zato tako mislim, ker bi jaz rajši
zanamcem ohranil spomin poštenih revežev, kot brezbožnih
bogatinov.“ —

„Oj, oče Dijogen!“ reče zdaj Pankracij, „kmalo
bi bil pozabil sporočiti, čemú sem prišel. Jutri zjutraj
pridite v hišo moje matere k važnemu pogovoru; tudi
naš milostljivi in spoštljivi papež bodo pričujoči, pa
duhovni posamnih cerkev, dijakoni in notarji. Zató
morate pa tudi vi priti ko glava grobarjev, da se
zavoljo prihodnjih viharnih časov marsikaj zastran
pokopališč pomenite.“

„Grotovo pridem,“ odgovorí starček.

„Zdaj imam pa še jaz prošnjo do vas.“

„Prosnjo? Kakšno?“

„Večkrat sem že bil v naših svetih pokopališčih,
ali na tanko ogledal jih še nisem; zató bi rad, da
bi mi je vi enkrat razkazali, ker vam je znan vsak
kotiček v njih.“

„To vam iz serca rad storim. Precej jutri po
posvetovanji pojdem v Kalistovo pokopališče; če hočete,
čakajte me pol ure pred poldnem pred „porto capeno“
pa bomo šli skupaj.“

„Že pridem; pa ne sam. Dva mladenča, ki sta
ne davno prejela sv. kerst, sta me prosila, da ju
seznanim s temi svetimi kraji, ki so jima še
popolnoma neznani.“

„Vsak vaš prijatelj je tudi meni ljub; ktera sta?“

„Eden je Tiburcij, sin bivšega prefekta Kromacija,
drugi nek mladeneč, Torkvat po imenu.“

„Torkvat?“ zavzame se nekako Sevér. „Ali ga
dobro poznate?“

„Zares ga ne poznam tako do dobrega, kakor
Tiburcija, ki je prav verl mladeneč, pa ker se zeló
prizadeva seznaniti se z vsemi našimi zadevami, sem
mislil, naj bo. Kaj tebi dela skerb?“

„Ko sem danes zjutraj sel v pokopališča, stopil
sem za nekaj trenutkov v Antoninove toplice —“

„Kaj?“ nasmeje se Pankracij, „ali ti tudi po
toplicah hodiš?“

„Vi še znabiti ne veste, da ste kapsarij*)
Kukumio v Antoninovih kopališčih pa njegova žena
kristijana?“

„Ali res?“

„Tako je; in ker si je ravno naročil grob v
Kalistovem pokopališču, zató sem šel k njemu, da se
pomeniva. Ko tedaj stopim v poslopje, zagledam v
nekem kotu Torkvata prav prijateljsko se
pomenkovati s prefektovim sinom. Saj veste, s tistim
Korvinom, ki se je splazil v Nežino hišo, ko je ravno
nek neznani dobrotnik (Bog mu poverni!) delil
bogatih darov revežem. Kristijan v družbi s tem
človekom in ob tej uri, si mislim, to ni dobro znamenje!“

Pankracij zaradi in reče: „To je res, ali pomisli,
da je še novinec v veri in da njegovi prejšnji znanci
ne vedó, da je kristijan.“

Po tem pogovoru se Pankracij poslovi in gré;
sina ga pa še nekoliko spremljata po samotnih ulicah.

Kmalo bi bili pozabili na neko osebo, s ktero
smo se že v začetku naše povesti seznanili — na
pobožno Lucino. Živela je pa tudi tako tiho in mirno
svetosti in kreposti, da je svet malo za-njo vedel in
smo zató malo priložnosti imeli, očitno jo kazati v
povesti. Njeno hišo je zadela velika čast: bila je v
nji že poprej ena farnih cerkev in sedaj so stanovali
tam tudi papež. Ker je pretila nevarnost in se je bilo
bati, da bodo sovražniki najprej iskali in segli po
glavarjih Kristusovega kraljestva, zato so zapustili
sv. Oče svoj navadni sedež in se podali tù-sem v
varniše zavetje.

Lucina je bila v štirdesetem letu*) v red dijakonis
sprejeta in je imela opravila dovolj v spolnovanji
dolžnosti tega stanú. Dijakonise so pazile na ženske
v cerkvi; so skerbele za bolnice in rovicee, so narejale
in popravljale sveta oblačila in platno za altarje,
podučevale otroke in ženske, ki so se pripravljale na
sv. kerst in tudi pomagale pri tem sv. zakramentu.
Lucini se je že tudi spolni la najiskreniša želja njenega
življenja: njen sin se je bil Bogu daroval in je bil
pripravljen svojo kri preliti za sv. vero. Edina skerb
za sina jej je bila le še moliti za njega in paziti na-nj.

Na vse zgodaj se je zbrala družba, od ktere smo
poprej govorili. Sklenili so; da se bo nabirala milošnja,
ker treba je bilo skerbeti, da se razširijo in
popraijo pokopališča, da se preživé tisti, ki bodo pred
preganjavci v tihem zavetji živeti morali, da se preskerbé
jetniki in odkupijo trupla mučencev. Izvolili so tudi
za vsak okraj biležnika ali notarja, kteremu je bila
skerb, da zapiše, kako so mučili tega ali unega
spoznovavca v njegovem okraji in drugo, kar se je ž
njim zgodilo. Duhovni posameznih far so dobili
povelja zastran oskerbovanja sv. zakramentov, sosebno
sv. Rešnjega Telesa, pa odkazali so vsacemu nekaj
pokopališč ali katakomb, v kterih naj opravlja daritev
sv. maše. Papež so si izvolili katakombo Kalistovo,
česar je bil stari Dijogen neizrečeno vesel in vedel
in sukal se je, kakor da bi za-nj zdaj šele prišli
pravi časi. Sklical je druge grobarje v svoje
stanovanje in jim veleval: tako in tako, kakor vojaški
častnik svojim vojakom, kedar se bliža sovražnik.

Solnčna ura na „porti capeni“ je ravno na poldne
kazala, ko je stopil iz mesta s svojima sinovoma in
tam že našel vse tri mladenče. Po dva in dva so šli
natihoma po raznih potih ob Apijevi cesti do
odkazane Lucinine hiše, kjer je bilo že vse pripravljeno
za podzemeljsko pot; tudi v katakombo so šli po
dva in dva. Sever je vzel Torkvata — lehko nam je
misliti, zakaj.

Nekaj o katakombah bralcu v pojasnilo.

Najprej nekaj zastran imena „katakomba.“ Mesto
Rim obdaja krog in krog več ko šestdeset pokopališč, ktera
imenujejo veči del po svetnikih, kterih trupla tam počivajo,
n. pr.: pokopališče sv. Neže, sv. Pankracija, sv. Pretekstata,
sv. Priscile itd. Pokopališče sv. Boštjana se je imenovalo
tudi pokopališče ad catacumbas; bilo je imenitno tudi
zavoljo tega, ker so tu nekaj časa hranili ostanke sv.
aposteljnov Petra in Pavla in jeli so tudi druga pokopališča
imenovati „ad catacumbas,“ tako da je to imé splošno
postalo za vse druge — začeli so vse podzemeljska
pokopališča imenovati „ad catacumbas“ ali katakombe.

Tla v Rimu in okolici so peščena. Zgorej je drobni in
rudečkasti pesek rahel, spodej pa se je spoprijel in skale
naredil. Navadno tedaj so napeljane do katakombe sterme
stopnjice noter do tam, kjer dela pesek terdna skalnata tla.
Tako se pride v gorno katakomb o ali — rekli bi — v
pervo nadstropje; od tod po stopnjicah v doljno ali drugo
nadstropje in velikrat še v tretje. V vsaki taki katakombi
razločujemo tri dele: pote ali mostovže, veče
štirivoglate prostore in cerkve. Mostovži so ravni potje ali
galerije, z ravnimi stenami in Časih tako ozke, da komaj
dva Človeka vštric gresta; napeljane so na vse strani,
in druge spet tem po vprek, tako da so ti podzemeljski
potje razpeljani kakor mreža. Če bi kak nezveden zašel v teh
prostorih, bila bi njegova smert gotova.

Ti mostovži niso samo zato vsekani v skalo, da bi se
po njih prišlo sem ali tje, ampak to so že tudi pokopališča,
kajti njih stene so čez in čez prevertane in vsekane kakor
satovje. Versto nadversto, časih celo Štirnajst, vidimo jih v
stenah ozkih in bolj ali manj dolgih lukenj ali votlin — to
so grobi. Truplo leži tako po dolgem, kakor se steguje
mostovž, s stranjo proti galeriji. Votline so na tenko
umirjene po dolgosti trupla, tako da nekteri mislijo, daje umerli
zraven stene ležal, ko so za-nj dolbli grob. Ko je bilo truplo
veči del dvakrat povito in po navadi tudi z dišavami
maziljeno, položili so ga v táko ozko celico in sprednjo odperto
stran pokrili z mramornato ploščo ali pa z velicimi opekami;
robove so pa dobro primašili in prilepili. Napis so zdolbli
v mramor ali pa vrezali v še mehko malto. Na tisoče in

tisoče tacih napisov so prepisali in nabrali v novejih časih,
akoravno je večina grobov brez napisa.

Kristijanje so precej v pervih časih pokladali svoje
mertve v taka podzemeljska pokopališča; to kažejo
simbolična znamenja pa podobe po katakombah, iz kterih
sklepajo učeni na najstareje čase; na več grobih je pa tudi
čas zaznamovan in sega od pervih časov do l. 350. Imeli
so pa tudi kristijanje navado, v še mehko malto vtisniti
kak denar, kako školjko ali kaj enacega, menda zato, da
so lože spoznali in našli, kje leže njih dragi, zlasti če ni
bilo napisa. Tudi tacih denarjev se je ohranilo ali pa
vsaj v malto vtisnjena podoba denarja in priča visoko
starost teh pokopališč. Čuditi bi se utegnil, kdor prebira
napise iz katakomb, da je večidel le dan smerti zaznamovan
pa ne leto, ali vedeti je treba, da je kristijanom več ležeče
bilo na dnevi, ko na letnici, ker se je obhajal leto na leto
dan mučenstva Kristusovih spoznovavcev, kterega je torej
bilo treba dobro vedeti.

Ko so se začeli za sv. cerkev boljši časi in se
kristijanom ni bilo več bati preganjanja, nastopila je tudi za
katakombe druga doba. Shajali so se v njih verniki k božji
službi, da so na grobéh najimenitniših marternikov
praznovali obletnico njih mučenstva. Napravili so zato lepe vhode
s stopnjicami in podperli že razpokano ali vderto skalovje
z novim zidovjem pa napravili skoz strope luknje, da so
dobili obiskovavci luči pa svitlobe. Naposled so pa začeli
nad temi vhodi zidati cerkve, in kristijanje so obiskali in
šli potem pod zemljo po lepo razsvitljenih mostovžih do
grobov najimenitniših mučencev. — V tej dobi niso nikoli
odpirali grobov in iz njih jemali sv. trupel, le prevertali so
grobovo steno, vtikali skoz njo rutice in dotikali se svetih
ostankov; take pertiče so nosili v vse kraje in je visoko častili.

Ko so sovražniki priderli na Laško, ko so po Rimu
divjali Lombardje in pozneje Saraceni, takrat so prišli tudi
za katakombe žalostni časi. Ptujci so ropali tudi po
podzemeljskih pokopališčih in je onečastovali ; zato so vzeli
papeži trupla najimenitniših mučencev iz njih in je prenesli
v cerkve. Tudi veliko tistih cerkev nad vhodi se je takrat
in v poznejših viharnih časih poderlo. Zemlja se je posipala
v te podzemeljske prostore, stropovi se podirali in veliko
so pokončali tudi hudobni ljudje — tako so postale kata-

takombe vse zapuščene in skoraj pozabljene, da so se v
najnovejših časih jeli učeni bolj pečati ž njimi. Sosebno
sedanji papež, sv. Oče Pij IX. so neizrečeno veliko storili,
da se v teh za vse kerščanstvo preimenitnih prostorih še
ohrani in popravi, kar je mogoče.

II. Pod zemljo.

Dolgo so že stopali Dijogen s sinovoma pa ptujci
vred po podzemeljskem mostovžu s voščenimi svečami
v roki. Tu pa tam je postal sivolasi grobar in
pripovedoval pa razlagal to in uno, slednjič je krene
stari vodja na desno. Torkvat plašno pogleda krog sebe.

„Kdo vé, mimo koliko mostovžev smo že šli,
preden smo se zavili,“ praša.

„Mimo veliko“ prav na kratko odgovori Sever.

„Kaj praviš, ali jih je bilo deset ali dvajset?“
zopet vpraša Torkvat.

„Menda ravno toliko; štel jih nisem nikoli.“

Torkvat jih je bil sicer štel, pa bi se sam do terdnega
rad prepričal. „Kako pa razločiš pravo pot?“ praša
zopet kmalo. „Glej, kaj je to?“ Pri teh besedah se
je priklonil, kakor bi hotel ogledovati malo dolblino
na oglu, pa pazljivo Sevérovo oko je videlo, da hoče
neko znamenje v steno narediti. „Urno, urno naprej!“
reče Sever, „če ne, izgubiva une in potem ne veva,
kam jo zavije. Ta dolblina je narejena, da se v njo
postavi svetilnica; na vsakem oglu je ena.“

Naprej gredé je Torkvat na tanko štel vse ovinke
in postal zdaj tu zdaj tam, da si vse ogleda in zapazi ;
pa ostro oko Sevérovo je videlo vse to. Prišli so v
prostoren štirivoglat prostor, ki je bil čez in čez s
podobami ozaljšan. „Kaj je pa to ?“ praša Torkvat.

„Tacih rak ali kamric je neizrečeno veliko po
naših pokopališčih,“ reče Dijogen; „časih ima v takem
prostoru kaka rodbina svoje pokopališče, večidel pa
hranijo truplo kacega mučenca in shajamo se tu, da
praznujemo dan njegove smerti. Le poglejte tam-le
grob, nad kterim je strop obokan — ta je pri tacih
priložnostih altar, na kterem praznujemo sv. daritev.
Na stenah vidite podobe, kakoršne so pri nas najbolj
navadne; zavoljo teh sem vas pripeljal v to kamrico,

ktera je ena naj starših in ima tedaj podobe iz vseh
časov noter do podobarij mojega sina.“

„Oče Dijogen!“ reče Pankraeij, „kaj, ko bi nam
je nekoliko razložili? Po večem so mi znane, pa ne
vse in rad bi poslušal, če bi je nam vi malo
pojasnili.“

„Jaz sicer nisem učen na te reči, pa če človek
šestdeset let preživi kot deček in možak tukaj-le med
njimi, se že malo spoznajo — zató naj bo. Te-le
podobe na stropu: nekako omrežje z grozdi, ki nas
menda spominjajo na Kristusa, pravo, živo vinsko
terto, čigar mladike smo mi verniki — te so
najstareje, kajti naredili so je takrat, ko ta podzemeljski
prostor; une ob stenah pa takrat ko grobe. Tukaj-le
sedi Orfej in milo piska in gode ne le svoji čredi,
ampak tudi divjim živalim v puščavi, ki kakor
zamaknjene stoje okoli njega.“

„Oj, oj, Orfej? To je ajdovska podoba, kaj pa
dela tukaj?“ oglasi se nekako zabavljivo Torkvat.

„Res, ali to je alegorija (prilika) pa še prav
priljubljena,“ prijazno odgovori Pankracij, „kakor tudi
še druga ajdovska znamenja tukaj videte, že iz pervih
časov. Pod podobo Orfejevo so obrazili našega
Gospoda Zveličarja, da bi ga lože obvarovali
oskrunjevanja nejevercev. Tukaj-le zraven vidite Gospoda
v drugačni podobi.“

„Pastirja z ovco na ramah, to že razumem,“ reče
Torkvat, „to je dobri pastir.“

„Res je dobri pastir,“ reče Sevér, „v borni obleki
stoji tukaj, na rami izgubljeno in zopet najdeno ovco.
Njemu na straneh stojita človeka, ktera je poslal, da
oznanujeta božjo besedo; naprej se deržita in
govorita ovcam, ktere niso iz Gospodovega hleva. Na
vsaki strani je ena, kteri je videti, da ne posluša
njegove besede, ampak mirno se pase naprej, neka
druga pa je vzdignila glavico in oči, in pazljivo
poslušala; dežek pada na-njo: to je milost božja.“

„Kaj daje ta podoba tako priljubljena; tudi drugod
sem je že videl,“ praša Tiburcij.

„Zato ker so te in enake podobe iz tistega časa, ko
je kriva vera Novacijanova kalila mir med kristijani.“

„Kaj je pa učil ta Novacijan?“ prašal je že malo

nejevoljno Torkvat, češ, s takimi praznimi rečmi si
kratimo čas.

„ Novacijan je učil, da cerkev ne more vseh grehov
odpuščati ter da so nekteri preveliki, da bi je Bog
odpustil.“ Pankracij, ki je to govoril, ni vedel,
kâko moč so te besede imele do Torkvata; ali Sevér,
ki ga je vedno opazoval, je videl, kako ga je čez in
čez rudečica polila.

„Ali je to kriva vera?“ praša plaho.

„Se vé da je silna pregreha krajšati milost pa
usmiljenje Onemu, ki je prišel na svet, da najde, kar
je izgubljenega in k pokori pripelje ne pravičnih,
ampak grešnike. Vedno je učila katoliška cerkev, da
se grešniku vsi grehi, in če bi bili tudi tako rudeči
ko škerlat, in če bi jih imel še toliko, odpusté, če
se jih skesanega serca spové; zatô je tudi cerkev
zmeraj ljubila podobo dobrega pastirja, ki je
pripravljen iti v puščavo in poiskati izgubljene ovce.“

„Kaj pa,“ reče Torkvat očitno ginjen, „če bi kdo,
ki je kristijan postal in že tudi sv. obhajilo prejel,
odpadel od vere, v pregrehe se vtopil in — in —
(glas se mu je tresel) in svoje brate izdal, ali bi
tacega ne pahnila cerkev od sebe?“

„Gotovo ne. Saj ravno od teh pregreh so rekli
Novacijanje, da jih cerkev ne more odpuščati, ali
ona je ljubeznjiva mati, ki ima naročje vedno odperto
za izgubljene sinove.“

Solzica je zaigrala Torkvatu v očesu, ustna so
mu trepetala, kakor bi se hotel spoznati za skesanega
grešnika, ali le en trenutek — in spet se je pokazal
prejšnji merzli pogled. V ustni se vgrizne in reče s
hlinjeno vnemarnostjo: „To je res zeló tolažljivo za
tiste, ki so v takih pregrehah.“

Dobro je spoznal in bral na obrazu Sevér ta
trenutek milosti božje za mladenča, kterega pa ni
porabil, in zapazil je, da je satan v njem vdušil glas
vesti. — „Mostovže pa te-le štirivoglate prostore smo
ogledali,“ reče Torkvat kopaču, „zdaj bi še cerkev
rad videl, kjer se bomo shajali.“

Dijogen ni čutil nič nevarnega in je hotel ravno
pokazati mostovž do cerkve, ko se sin oglasi: „Oče!
jaz mislim, da je za danes že prepozno; saj veste,

da imamo se dosti opravka. Ti mladi prijatelji nam
pa tudi ne bodo zamerili, sosebno ker bodo kmalo
cerkev videli še v lepšem redu in lišpu, ko bodo
namreč sv. Oče božjo službo opravljali v nji.“

To je bilo vsem po volji. Ko pridejo nazaj gredé
do tistega kraja, kjer so pervič v stran krenili, stopi
Dijogen v nek stranski mostovž in pravi: „Tod-le in
potem na desno je najbliža pot do cerkve, jaz sem
vas pa semkaj le zato pripeljal, da vam to-le podobo
pokažem, ki nam kaže Marijo Devico z Jezuščekom
v naročji, kterega molijo modri iz Jutra. Tukaj so
narisani štirje, navadno štejemo le tri.“

Vsi so občudovali lepo podobo, le Severa je
neizrečeno jezilo, da je oče nevedé Torkvatu pokazal
pot do cerkve, ktere ni mogel zgrešiti, če se ravná
po tej podobi. Ko odidejo ptujci reče svojemu bratu:
„Zelo imam tega človeka na sumu; ta nam bo še
zanjke pletel.“

Šla sta brata in izbrisala znamenja, ktera je
Torkvat narejal na ogle; ker se jima pa to še ni zadosti
varno zdelo, sta sklenila navadno pot do cerkve zasúti
in jo po drugih potih speljati. Pripravila sta že
potrebnega peska, vendar sta morala poprej kristijanom
povedati o tej prenaredbi.

III. Nad zemljo.

Zapustimo še mi temna pokopališča in vernimo
se k Fabioli v „srečno Kampanijo,“ kakor so jo
imenovali rimski pisatelji. Še zmeraj premišljuje pomen
čudnih besed, ktere je našla. Zdé se jej s kakor pismo
iz druzega sveta, in ni vedela, kaj ž njimi; več ljudi
jo je obiskalo prihodnje dni in htela je pokazati
najdene verstice temu ali unemu — pa kar ni se mogla
odločiti.

Obiskala jo je gospa, ki je prav pošteno in
krepostno živela in kteri je tudi branje modrijanskih knjig
šlo nad vse; pogovarjali ste se o svetu in njegovem
mišljenji in Fabiola je že po lističu segla — pa roka
se jej vstavi, zdelo se jej je, da ga oskruni, če ga
izroči ptuji roki. Tudi nek učenjak jo je obiskal in
jej kaj lepo govoril o veličastnih mislih starejih in
novejih šol — tega je hotela prašati, pa najdene

besede so se jej zdele pretemne za tega modrijana.
Zares čudno je. da se je ponosna Rimljanka vselej
slednjič skoraj nehote do kristijanske sužnje obernila,
če je potrebovala poduka in tolažbe — tako tudi zdaj.
Ko je bila ž njo sama, poda jej najdeni listič. „To-le
pisanje sem našla v Kromacijevi hiši,“ jej reče, „in
kar ne gre mi iz glave. Premišljevala sem je in
premišljevala, da se mi že moti.“

„Kako je to, žlahtna gospa? Saj se mi tako jasno
zdi, da nič tacega.“

„Saj ravno to mi dela težavo. Moja prirojena
čutila, vsa moja natora se vzdigujein nasprotuje takim
mislim; tacega človeka bi zaničevala, ki bi se ne
maščeval, če ga kdo razžali in ki bi sovraštva ne
povračal s sovraštvom. Že komu odpustiti bi bilo
veliko, pa hudo z dobrim povračati — to se pravi kaj
tirjati, kar je nasproti človeški natori.“

Jaz pa mislim, da tudi vi častite take, ki se
ravnajo po tem pravilu. Povejte mi, ali zaničujete ali
visoko čislate Aristida, ki je uslišal enega svojih
sovražnikov ter svoje lastno ime napisal na čepino *) v
svojo pogubo ? Kaj pa Koriolana, ali ga ko Rimljanka
zaničujete ali povzdigujete, ker je tako visokodušno
se obnašal proti vašemu mestu?**)

„Se vé da oba častim; ali ta dva nista bila
navadna človeka, ampak junaka.“

„Zakaj bi pa mi vsi ne bili taki junaki?“
smehljaje praša Sira.

„Za bogove! drago dete, kakšen svet bi bil to!
Vsi taki junaki! Človeka že veseli, če bere od
čudovitih del teh ljudi, če bi pa navadni ljudje dan na
dan doprinašali taka djanja, brez veljave bi bila in
še neprijetna.“

„Kako je to?“

„Kako je to? Ktero mater bi veselilo, ko bi njeno
dete v zibelki se igralo s strupenimi kačami in je
zadavilo, kakor je počel Herkul? In zeló neprijetno bi
mi bilo, ko bi pri jedi začel kak gost praviti, da je
to jutro umoril Minotavra *) ali Hidro **) zadušil.
Moja misel je ta, da naj nas bogovi obvarujejo take
nesreče, da bi vsi ljudje bili taki heroji (junaki).“

„Kaj pa če bi nas zadela taka nesreča, da bi
stanovali v deželi, kjer bi res živele take pošasti,
Minotavri, hidre in zmaji; ali bi potem ne bilo bolje,
da bi vsi ljudje bili taki vitezi, kakor pa na uni svet
pošiljati po Tezeja ali Herkula, da nam je pokončata?“

„Res bi bilo bolje, pa kje so te pošasti?“

„Jeza, sovraštvo, maščevanje, častilakomnost in
skopost so po mojih mislih vsem ravno tako nevarne
pošasti, kakor one kače in zmaji — zakaj bi sami ne
skušali, da je premagamo, zakaj bi se sami ne
skazali take junake, kakor so se Aristid, Korijolan ali Cincinat?“

„Ali imaš ti res to za navadno moralno postavo?
Če to tirjaš od vsacega človeka, mislim, da si
previsoko zašla!“

„Nikakor ne. Vas je že osupnilo, ko sem
pripovedovala, da je notranja, nevidljiva čednost ravno
tako potrebna kakor vnanja; zdaj vas mislim še više
peljati.“

„Le, le in nič se ne boj pa vse mi povej.“

„ Glejte, kar ima vsaka druga postava (in naj bo
še tako čista pa veličastna) za kdo zná kako junaštvo
in za najvišo čednost, to je nam vsakdanje vodilo
in navadna dolžnost, po kteri se je slehernemu
izmed nas ravnati.“

„To je preterdo! Če junak ukroti svojo
poželjivost in doprinese viteško djanje, povzdiguje ga svet
in časti, njegova dela se zapisujejo za vse prihodnje
čase in to mu daje moč in pogum — kaj pa samotni
revež, ki natihoma posnema junaka? Kdo pa njega
vidi, kdo ga poplačuje, da mu daje pogum?“

Sužnja povzdigne z veliko spoštljivostjo in
slovesnostjo oči in roko proti nebu in počasi reče: „Oče
nebeški — ki solncu daje vzhajati nad dobre in slabe,
in deževati nad pravične in nepravične.“

Fabiola nekoliko pomolči, kakor v svetem strahu,
potem pa reče: „Sira! tvoja veličastna modrost je
zopet zmagala moje modrijanstvo. Da bi človek
doprinašal take junaške čednosti kakor kaj vsakdanjega,
in če ga tudi nihče ne vidi, moral bi biti više bitje,
viša stvar, kakoršne si mi bogove mislimo — in že ta
sama misel je vredna vsega modrijanstva. Ali me
moreš še više peljati?“

„Više, in še veliko više!“

„Doklej pač?“

„Tako daleč, da bi vaše serce mir zadobilo.“

IV. Priprave za preganjanje.

Na Jutru je terpelo preganjanje že več mesecev
in Dijoklecijan pa Galerij sta že Maksimijanu
sporočila, da naj začne kristijane preganjati tudi po
zahodnih deželah. Ker so pa tu sklenili, da ne bodo
kar počez mesarili kristijanov, ampak da je hočejo
popolnoma zatreti in zato tudi najprej najviše cerkvene
glavarje pomoriti, potem še-le navadne vernike: treba
je bilo še prej veliko priprav. Cesar sam naj bo dal
znamenje, potem pa se bo začelo preganjanje na vseh
krajih na enkrat, z vso silo in z vsemi pripomočki,
da se prej doseže, kar so namerjali. Cesarje sicer
komaj že pričakoval kervavega morjenja, vendar je
ubogal svojim svetovavcem in čakal z ukazom, da bi
se v vseh njegovih deželah na en dan oklical in tako
toliko bolj preplašil kristijane.

Meseca novembra je sklical Maksimijan velik zbor,
da se zadnjič o tej zadevi pogovore. Prišli so bili
najviši deržavni uradniki, med njimi tudi mestni
prefekt s svojim sinom Korvinom. da bi ga ponudil za

glavarja in vodja neki divji četi, ktera je bila še
posebno odmenjena za preganjanje. Tudi cesarjevi
namestniki s Sicilije, iz Španskega in Galije so bili prišli
pa tropa učenih modrijanov in govornikov (med njimi
tudi Kalpurnij) kakor tudi ajdovski duhovni iz vseh
kotov deržave, ki so še posebno prosili za ostro
preganjanje.

Cesar Maksimijan je bil rojen iz najnižega stanú*),
brez vse omike in ptujec, ki je bil šel po svetu sreče
lovit; tem veča je pa bila njegova telesna moč, niso mu
zastonj rekali Herkulej, kajti res je bil močen,
kakor sam Stempihar. Dijoklecijan si ga je izvolil
za socesarja, ker mu je bil v vsem enak: nad vse
lakomen, na drugi strani pa spet zapravljiv kakor on;
vdan najgnjusobnišim pregreham in brez čutila za
pravico in miloserčnost. Preganjanja se je veselil,
kakor neke nove veselice, kakor požrešnik bogate
mize. Že sam pogled na tega trinoga je pretresnil
marsikoga — orjaške postave in divjega obraza, kterega
so obdajali zmeršeni Tkodri rudečkastih lás so se mu
vertele in obračale pod nagerbančenim čelom oči,
kterim se je brala sumljivost, malopridnost pa sirovost.

Na slonokostenem sedežu pod bogato ozaljšanim
nebesom je sedel v dvorani lateranske palače**) pred
sklicanimi, ki so ga v polkrogu trepetaje obdajali.
Kerdelo telesne straže je varovalo vse vhode in njih
poveljnik tribun Boštjan je slonel na vratih, kakor
bi se za vse to nič ne menil, kar se tu beseduje;
vendar mu ni ušla tudi naj manj a besedica ne.

Najprej so dobili besedo duhovni. Ta je
pripovedoval, da se je kaka reka vzdignila nad svoje
bregove in veliko škode napravila na polji, uni, da je
potres razrušil kako mesto; drugi spet so tožili, da
na severnih mejah žuga ptuji sovražnik, na jugu pa
da razsaja kuga — vsega tega, so rekli, krivi so
kristijanje, kajti prorokovališča ali orakeljni vsi so
naznanili, da bogovi pošiljajo take nesreče, ker so
razkačeni, da se terpé v deržavi kristijani. Nekteri

*) Pravijo da v Dalmaciji.

**) Zdaj: lateranska basilika ali „mati vseh cerkev
na svetu“, kakor je brati spredaj na tem poslopji.

orakeljni so celó rekli, da ne pregovoré ne besedice
več, dokler ne bodo pokončani vsi kristijani.

Za duhovni so nastopili modrijanci (filozofi) in
govorniki s svojimi dolgimi govori; cesar jih ni nič
kaj pazljivo poslušal, kolcalo se mu je od dolgega
časa, pa poterpel je, ker sta tudi vladarja na Jutru
poslušala enake zbore. Te modre glavice so jeli
prežvekovati, kar se je že tisoč in tisočkrat slišalo: da
kristijani otroke koljejo in jedo, neznane hudobije
doprinašajo, oslovsko glavo molijo, pa da ne verujejo
na nobenega boga. Vse je verno poslušalo te strašne
reči in ploskalo, akoravno so večidel vedeli, da so
vse to izmišljene laži. Naposled se vzdigne izmed
učenjakov neka glava, ktera je slovela, da pozná
kristijane in njih vero do pičice, pa da je prebrala vse
njih bukve in da ravno namerja v posebni knjigi s
svojo ogromno učenostjo v prah zdrobiti vso sistemo
kristijanov — to je naš stari znanec Kalpurnij.

Odperl je usta in začel razlagati vsem v
začudenje, da je prebral vse kristijanske knjige in tudi
judovske, ki so predniki bili kristijanov. „Judje“, je
rekel, „prišli so ob vladanji Ptolomeja Filadelfa v
Egipet, ker jih je terla domà revščina in lakota. Po
zvijačah njih vodnika Jožefa so pokupili in v svojo
domovino spravili vse žito; za kazen so morali ob
sami slami živeti in opeko narejati za zidanje nekega
mesta. Ker je slišal egiptovski vladar že marsikaj
čudnih reči od Judov, dal je dva njih najbolj učenih
mož v ječo vreči, Mojzesa pa Arona, jima brade na
pol porezati, da v gerškem jeziku spišeta vso
zgodovino in vero judovsko. Te bukve sem jaz videl
in bral, je rekel Kalpurnij, in le nekaj naj iz njih
povem: to judovsko ali kristijansko ljudstvo se
vojskuje z vsemi kralji in narodi; če dobé kako mesto,
koj vse pomoré in to zató, ker jim velevajo njih
častilakomni duhovni, ki je vladajo. Kristijanje imajo
dan današnji še ravno take duhovne in radi bi še danes
vso našo vlado pokončali, nas vse na vélikem tergu
sežgali pa tudi naše prečastitljive in božje cesarje.“

Strah in groza je preletela vse pričujoče pri teh
strašnih besedah; pa koj je vse utihnilo, ko začne
cesar govoriti: „ Jaz imam pa drugačnih in boljih vzro-

kov, da sovražim iz vsega serea te kristijane. V sredi
naše deržave so si postavili nekega novega najvišega
verskega glavarja, ki ni nam podložen pa ravno tako
mogočno vlada nad svojimi. Do zdaj je bil cesar
najviši poglavar v verskih in političnih zadevah, ti
ljudje so ločili te oblasti in tedaj tudi dobri podložniki
niso. Ta duhovska oblast krati in manjša mojo oblast,
zato pa tudi očitno povem, da bi rajši slišal, ta ali
uni se hoče za cesarja vzdigniti, kakor da so tacega
duhovna izvolili.“

Te besede je govoril cesar z divjim, hripavim
glasom in vsi so je sprejeli z veliko pohvalo. Ko so
še marsikaj sklenili zastran preganjanja, oberne se
Maksimijan k Tertulu: „Prefekt! vi ste mi rekli, da
imate nekoga prav pripravnega, da vodi in izverši
moja povelja in brez usmiljenja ravná s temi izdajavci.“

„Tukaj ga imam, veličanstvo! Moj sinje, Korvin.“
Cesar ostro pogleda sina, ki je pred-nj pokleknil,
potem se pa na vse gerlo nasmeje, rekoč: „Pri moji
besedi, ta je pravi; mislim, če je kdo za taka opravila,
gotovo je ta-le. Kdo bi bil mislil, da imate tako
gerdega sina; kar iz oči mu gleda zanikernost in
razuzdanost.“

Korvin je postal rudeč korak od jeze in sramote.
„To ti pa povem, dečko, da moraš varno in
premišljeno ravnati, in ne slepo z vratmi v hišo riti. Jaz
dobro plačam, če se mi dobro streže, če ne jih pa
tudi lepo število namažem; le pojdi tedaj pa boj se
za herbet in glavo, če se pregrešiš.“ Ko se je cesar
že vzdignil, zagleda Fulvija, ki so ga tudi poklicali
ko plačanega cesarskega ogleduha, pa se je le v kot
stiskal. „O kaj pa ti, moj preljubeznjivi Jutrovec?
Le bliže, le bliže !“

Fulvij se je bližal trinogu pa s težkimi koraki,
tako kakor divjemu tigru, od kterega ne vé, ali je
na terdni verigi priklenjen ali ne, kajti davno je že
čutil, da ga cesar nič kaj ne more, akoravno ni vedel,
zakaj. Maksimijan ga je pisano gledal že zató, ker
je sam imel dovolj ogleduhov plačevati in mu ni bilo
treba še iz Jutra jih pošiljati, še bolj pa ker se je
bal, da ne bi bil Dioklecijan Fulvija iz Nikomedije
njemu samemu za ogleduha poslal, da bi opazoval,

kar se godi na dvoru, in sporočal Dijoklecijanu. „Veš,
da mi tvoje prilizovanje nične dopade; vdjanji — v
djanji moraš kaj pokazati! Meni so te poslali kakor
za podlasico, da mi izvohaš gnjezda izdajavcev in
drugih tacih tičev, pa do zdaj še nisi nič storil,
akoravno sem ti denarjev že dosti izmetal. Zdaj boš imel
priložnosti dovolj, pokaži, kaj znaš! Tedaj le pazi,
saj me poznaš, če ne — se ti kaj neljubega primeri.
Premoženje obsojenih se bo razdelilo med deržavo in
tistega, ki ga je pripeljal pred sodbo — če ne bom
jaz posebnih vzrokov imel, da vse za-sé prideržim,
— Zdaj le pojdi!“

Razšli so se in si mislili: „Menda bodo zmeraj
taki posebni vzroki.“

V. Smert in žalost.

Nekaj dni potem, ko se je Fabiola vernila v Rim,
se je Boštjan namenil k nji, da bi jej, svaré jo,
povedal o ponočnem pogovoru med Korvinom in sužnjo,
kolikor se je dalo, pa ne da bi komu škodoval.
Povedali smo že poprej, da od vseh mladih mož, ktere
je poznala Fabiola, jej nobeden ni tako dopadel
kakor Boštjan, zavoljo možatega in modrega njegovega
obnašanja pa vsestranskih lepih lastnosti. Veselja jej je
tedaj serce bilo, ko so jej povedali, da bi mladi častnik
sam rad ž njo govoril; vgibala in vgibala je, kaj
bi ga bilo pripeljalo k njej. Se bolj pazno je
poslušala, ko se začne Boštjan izgovarjati, da jo nadleguje
in ko smehljaje pristavi, da velikemu številu njenih
snubačev jej ima danes še enega pristaviti, za kterega
še ne vé, in to je — okorni Korvin.

Zdaj jej pripoveduje o ponočnem pogovoru in
pristavi, da zamorka menda le denarje vleče iz
lehkovernega Korvina. Fabíola kakor Boštjan sta bila
zastiran sužnjinih zelišč pa pijač te misli, da se jih je bati
le zastran škode na zdravji. Obljubila je, da bo
zabranila Afri ponočno pohajkovanje, kajti neizrečeno
je jezilo ponosno Rimljanko, da taka malopridneža
za-njo barantata, kakor za blago, ki se dá z zlatom
kupiti.

„Prav zelo se vam imam zahvaliti!“ reče kaj
prijazno Boštjanu, „da ste bili tako dobrotljivi in me

svarit prišli, kakor tudi občudujem izurjenost, s ktero
ste mi razkladali to neljubo stvar.“

„Saj nisem storil nič, kar bi ne bil vsakemu
človeku storil — obvarovati ga škode in nesreče.“

„Menda hočete reči: vsakemu prijatelju,“
popravi smehljaje Fabíola, „če ne bi bilo vaše življenje
polno dobrih pa nepoplačanih dél.“

„Če tudi; tako življenje bi bilo vendar-le dobro
obernjeno.“

„Gotovo ne mislite tega v resnici. Povejte mi:
če bi tistega v nesreči videli, ki vas sovráži in
preganja, ali bi stegnili roko in mu pomagali?“

„Gotovo da. Če Bog pošilja solnce in dež svojim
prijateljem kot sovražnikom, ali bi bore človek
drugače ravnal?“

Fabíola se je zeló začudila, ko je slišala te
besede. Kako podobne so bile unim na najdenem
pergamentu — in ravno take misli je tudi Sira razvijala.
„Boštjan! vi ste gotovo že v jutrovih deželah bili?“
ga praša. „Ali ste se tam seznanili s takim
mišljenjem? Jaz imam pri sebi neko žensko, ki mi
prostovoljno kot sužnja služi, in ima ravno take nenavadne
nravne zapopadke in misli, pa je iz Azije.

„Tacih zapovedi in pravil se jaz nisem v ptujih
deželah učil, akoravno so pervotno iz Jutrovega
prišle, ampak že mati me jih je učila.“

„Lepe so same na sebi, lepe, pa človeka bi smert
zajela, preden bi jih le na pol djansko izpeljati mogel,
če bi po njih kdo živeti skušal.“

„In če bi ga tudi. Ali more smert človeka bolje
pripravljenega najti, kakor če ga najde v spolnovanji
svojih dolžnosti, če bi jih tudi še ne bil doveršil?“

„Kar se pa mene tiče, sem zastran smerti s
starim epikurejskim pesnikom ene misli. Življenje je
pojedina in kedar sem sita, me je volja izza mize
vstati, prej pa ne. Bukve življenja bi rada prebrala
skoz in skoz, in je še-le zaperla, kedar pridem do
zadnje strani.“

Boštjan smehljaje z glavo zmajuje in reče:
„Zadnja stran v bukvah tega življenja je sredi knjige, kjer
stoji beseda: smert; koj na drugi strani se pa pričnó
bukve novega življenja — brez zadnjega lista.“

„Mislim, da vas razumem. Vi ste hraber vojščak
in govorite ko hrabri vojščak. Vedno ste pripravljeni
na smert in mislite menda na častno smert v boju
zoper sovražnika; ko junaku se vam s smertjo začne
novo življenje, življenje slave.“

“Draga gospica! jaz ne mislim takó; za táko
slavo se ne menim, ktero tukaj samo v domišljiji
vživati zamorem. Prav od navadne smerti govorim,
ki me zgrabi, kakor najslabšega sužnjega po taki ali
drugačni bolezni; ali naj se mi približa v kteri
podobi koli hoče, vedno mi bo draga, ker vém, da mi
jo pošlje On, ki ga ljubim.“

„Ali bi vam bila res taka navadna smert draga?“

„Kakor se veseli lehkoživec, kedar mu odpré
vrata svitlo razvitij ene dvorane, v kteri ga čakajo
bogato gizdavo kosilo pa lepo opravljeni in ovenčani
služabniki, ki mu bodo stregli; in kakor se raduje
nevesta, kedar jej povedo, da pride ženin z bogatimi
darovi in jo popelje v novo domovino — ravno tako
se bo tudi veselila moja duša, kedar jej bo smert,
in naj si bo kakoršna koli, odperla vrata, železna
sicer in temna na tej strani — pa zlata na uni, ki
peljejo v novo, v večno življenje. Ne menim se tedaj,
naj bo smert taka ali taka, samo da me pelje k tistemu,
ki je neskončno lep.“

Radovedno praša Fabiola: „Kdo je ta? Ali ga
ni moč prej videti, kakor po smerti?“

„Ne, prej ne. On je tisti, ki nam povrača za vse,
kar smo storili; in srečen, kdor je ohranil svoje
serce čisto in nedolžno in je svojo dušo, ktera je
Njemu vedno odperta bila, lepšal z lepimi čednostmi.“

„Kako podobno mislim Sirinim“ misli si Fabiola
pa preden ga še more prašati, od kod ima take nauke,
stopi suženj v dvorano: „Nek sel je pridirjal iz Baje*),
milostna gospica!“

„Le koj naj pride noter.“

Poslanec ves truden in ukajen je stopil na prag
in podal zapečateno pisanje. Roka se je tresla Fabíoli,
ko je segla po njem in odvijala zavitek. „Ali je od
mojega očeta?“ je prašala.

„Vsaj zastran njega,“ je pomenljivo odgovoril sel.

Odpre, preleti verstice — zavpije in omahuje.
Naglo jo prime Boštjan, da padla ni, pelje jo na sedež
in prepusti služabnicam, ki so na glasni krik skupaj
priletele.

Njen oče je bil mertev. —

Na dvorišču najde Boštjan tropo služabnikov, ki
so pazljivo poslušali ptujega poslanca, ko jim je
pripovedoval o smerti gospodarjevi.

Hčerino pisanje, ktero je Fabiju prinesel Torkvat,
ni bilo zastonj; v Azijo popotovaje obiskal je tudi
Fabiolo v tihem stanovanji in pri nji ostal nekaj dni,
potem pa se je prav priserčno poslovil in podal se
v Baje, kjer so ga pričakovali že navadni lehkoživci
in pojedneži. Živel je kakor po navadi v vsi obilnosti
in razuzdanosti ter pričakoval, da bi z vsem previdili
njegovo barko za daljno pot; kar ga necega dné po
bogatem kosilu zadene mertud — in v 48 urah je
bil mertev. Vse svoje premoženje je zapustil edinemu
otroku. Ravno ko je poslanec odhajal, so balzamirali
truplo, da bi ga na barki, v Azijo namenjeni, odpeljali
v Ostijo in potem v Rim.

Ko je Boštjan slišal to žalostno dogodbo, bilo
mu je prav žal, da je od smerti govoril z Fabíolo in
zamišljen je zapustil hišo.

Rimljanko je tako nenadoma zadela žalostna novica
in jo vergla v največo žalost, da jej je zavednost vzelo.
Služabniki so se verteli krog nje in poskušali z vsem,
kar bi jo utegnilo iz omedlevic zbuditi. Njeno mlado
in krepko telo je zmagalo; vzdigne se — bleda,
stermega suhega pogleda in pahne od sebe roko, ki jej
je podati hotela zdravil. Bojé se že za njeno pamet;
zdravnik pride in jo zbudi iz nezavednosti, zaklicavši
jej glasno na uho: „Fabíola, ali veste da je oče umeri?“

Vsa se stresne pri teh besedah, pade nazaj na
postelj in solze se jej vlijo iz oči ter p olajšaj o
bolečine. Govorí od očeta, ga kliče, zdihuje po njem,
vse zmešano in pretergano; zdaj misli, daje še živ,
in zopet se spominja, da ga ni več — tako joka in
zdihuje, da naposled zaspi, v veliko dobroto duši
in truplu.

Evfrozina in Sira ste čuli pri nji. Nejeverka je

tolažila svojo gospodinjo z navadnimi praznimi
besedami in ajdovskimi tolažili: saj je bil tako dobroten
gospod, tako pošten mož in kako prisercno je ljubil
svojo hčer! Kristijana jej je skerbno stregla, rekla
káko rahlo besedico ali pa molčala — kaj je neki
zamogla boljega storiti, kakor moliti za-njo, da bi
božja milost v tej žalosti zadela njeno serce in je
pripravno storila za svitlobo resnice.

Ko jo malo mine huda žalost, mogla je zopet
misliti, pa njene misli so bile temne temne in so jo
navdajale z novim nepokojem. Kaj je zdaj z njenim
očetom? Kam je šel? Ali je še kje, ali se je
spremenil v nič? Ali je tudi nj eg ovo življenje opazovalo
tisto oko, ki vse vidi? Ali je prestal tisto skušnjo,
od ktere sta govorila Boštjan in Sira — če ne, kaj
je zdaj ž njim? Ustrašila se je Fabíola te misli in
si jo skušala iz glave zbiti.

Kdo jej bo odgovoril na vsa ta vprašanja? Ali
pesniki? — Skušali so, pa prišli le do grobovih vrat.
In učenost? Ta ni v grobu drugega našla kakor
smrad in kosti. Filozofje? Modrovali so in modrovali pa
slednjič z ramami zmajali. Kar vsi ti niso mogli
odovoriti, to bi jej bila razjasnila uboga sužnja; ali
Siri se ni še zdel pravi čas, o tem govoriti z Fabíolo.

Pripeljali so umerlega in Rimljanje so videli
pogreb, kakoršnega malokedaj. Sprevodi z bakljami;
pred mertvim so nosili voščene podobe prededov;
napravili so gromado iz najdražega dišečega lesa, polili
jo z dišavami dalnje Arabije, na-njo posadili bogato
opravljenega merliča — in vse to zažgali. Nekaj
perišč ogorelih kosti, ktere so shranili v alabastrovern
verču ter postavili ga z Fabijevim imenom
zaznamovanega med druge verče te rodbine — to je bilo vse,
kar je ajdom ostalo od posvetne slave.

Pri pogrebu je po rimski navadi govoril
Kalpurnij in razlagal, kake čednosti so kinčale umerlega,
kako gostoljuben in kako skerben deržavljan je bil;
ves drugačen kakor tisti skrivni ljudje, ktere
kristijane imenujejo, ki se vedno posté, molijo in svojo
nevarno vero v vse rodbine vrivajo pa natihoma
ljudstvo zoper cesarja šuntajo . . . „Če je po smerti res
še kako življenje, kakor pravijo nekteri filozofi“, je

rekel stari, hinavski Kalpurnij, “prepričan sem, da
se zdaj Fabij v Eliziju*) greje in sprehaja po zelenih
livadah pa nektar**) serka. O da bi mi pač bogovi
kmalo poslali tisti dan, ko se bom jaz, tvoj
najponižniši klijent, s teboj združil v elizijskem veselju“

Vse je bilo ginjeno in se je čudilo taki udanosti.

Fabíola je morala tudi vse zamotana opravila in
račune očetove uravnati in v red spraviti, in kaj težko
jej je bilo, ko je zapazila goljufijo in odertijo v
zadevah možaka, kterega je čislal ves svet za najbolj
poštenega in dobrotljivega.

Čez nekaj tednov je Fabiola šla v černi obleki
obiskat svoje prijatelje in prijateljice — najprej Nežo.

VI. Izdajavec.

Vernimo se k Torkvatu. Ko se zbudi zjutraj po
tistem nesrečnem večeru, najde zraven sebe Fulvija.
Z dobro premišljenimi besedami mu pred oči postavlja,
kaj je prej ta dan storil, mu dokazuje, da je izgubljen
pa da ga le njegov svèt rešiti more; tako ga
popolnoma zveze. Če bi pri kristijanih pomoči iskal in
se ž njimi spraviti skušal, koj bi ga Fulvij izročil
sodniku in hudi smerti; če bi se pa za izdajavca dal
rabiti, obetal mu je vsega v obilnosti, česar bi poželel.

„Tebe vročina trese,“ reče mu naposled Fulvij,
„pojdi z menoj, hladni jutranji zrak ti bo dobro storil.“

Zapeljani mladeneč je ubogal; pa komaj sta prišla
na forum, ko jima že nasproti pride Korvin in jima
reče: „Dobro, da sem vaji dobil, prav rad bi vama
pokazal delavnico mojega očeta.“

„Delavnico?“ čudi se Torkvat.

„Delavnico, dà, kjer hrani svoje orodje. Ravno
na novo jo je ozalšal z vsem potrebnim. Precej tam-le
je; saj stari čmerni Katul ravno odpira vrata.“

Stopili so na prostorno dvorišče, na kterem je
bilo krog in krog ob stenah pod streho nakopičenega
raznega orodja za mučenje. Torkvat se je vsega tega
mučila zeló prestrašil; to je menda zapazil stari berič,

*) Ajdovska nebesa.

**) „Nektar“ je v ajdovskem basnoslovji pijača bogov,
kakor „ambrozija“ njih jed

ker je rekel: „Le noter stopite, gospodje, le, in nikar
se ne bojte ; vam se ne bo nič hudega zgodilo,
drugače ko bi bili izmed vražnih kristijanov. Za nje
smo nedavno vse to tako lepo pripravili.“

„No Katul,“ reče Korvin beriču, „razlozi razloži
malo temu gospodu tvoje igračice. Ptujec je in so
mu še neznane.“

Zdaj jim je začel starec razkazovati svoj strašni
muzej, zraven seje pa režal in take sirove šale uganjal,
da je Torkvata kar merzlica tresla, posebno ker mu
je berič v svoji navdušenosti s kleščami skoraj uho
odščipnil. Tu je stal velik razen, zraven železni stol
s pripravo, da se more razbeliti; velikanski kotli za
olje in vodo vreti, velike žlice za svinec topiti in ga
v usta vlivati. Tam klešče, železne kljuke, razna
železna česala, da se meso terga z reber. Precej zraven
orodje, s čimur so meso na životu žgali, bič z
železnimi ali svinčenimi krogljicami na koncéh, železje
za na roke in noge — razni meči —, noži, sekire, vse
lepo razstavljeno „za terdoglavce kristijane“, kakor
je krohotaje rekel Katul.

Vsega poparjenega sta Torkvata zvita tička
peljala v kopališča Antoninova, kjer sta ga stari
kapsarij Kukumio in njegova žena čudno pogledovala,
ker sta ga že v cerkvi med kristijani prej videla.
Po dobri jedi sta ga tirala v sobo za igravce. Torkvat
je zgubljal in zgubljal, Fulvij pa mu posojeval; ali
za vsak denar je tirjal pismeno poterjilo. Tako je
prišel nesrečni mladeneč popolnoma v Fulvijevo oblast.

Med dnevom sta ga spustila, da je hodil med
kristijani, kakor se mu je ljubilo in pozvedel, kar
sta mu zapeljivca velela; zjutraj in zvečer so se pa
shajali. Korvin je le še čakal cesarskega ukaza, potem
je sklenil z vso silo planiti nad kristijane; zapovedal
je zato Torkvatu, naj se na tenko seznani s tistim
pokopališčem, kjer naj visi pastir opravlja božjo službo.
Videli smo že, daje to tudi storil, obiskavši katakombe
Kalistove; ter vse sporočil Korvinu, kar je zapazil in
zapomnil si od podzemeljskih potov; ta pa je vse to
si narisal in precej tisti dan po razglašenem
cesarskem povelji je mislil na vse zgodaj napasti to
pokopališče.

Spet drugačno si je izmislil Fulvij. Najprej bi
bil rad poznal vse duhovne pa najimenitnise in
bogatejše kristijane v Rimu, „če je spoznam, potem
jih ne obvaruje nobena obleka pred ostrim mojim
očesom, si je mislil, in eden za drugim bo prišel na
versto.“ Veleval je zató Torkvatu, da naj ga pri pervi
slovesnosti s seboj vzame, kedar bo največ duhovnov
pa dijakonov okoli papeža zbranih. Torkvat mu je
to odsvetoval, ali zastonj. „Da me le noter spraviš,
je rekel, potem je dobro vse. Vedel se bom kakor
vsak drugi.“

Takrat in še tudi dolgo pozneje so sv. Oče le
meseca decembra nove mašnike posvečevali in druge
redove delili. Tak dan se je tudi zdaj bližal, kar je
Torkvat naglo sporočil Fulviju.

Ker je Torkvat vedel potrebno glasilo, prišla sta
lehko med zbrane in tudi nista pozornosti zbudila,
ker je Fulvij opazoval okoli stoječe in je v vsem na
tenko posnemal. Cerkev, kjer se je bila zbrala
najviša duhovščina s tistimi vred, ki so se pripravili na
sv. rede, je bila v prostorni dvorani neke hiše. Med
novinci je zapazil Torkvat tudi ž njim vred
spreobernjena brata Marka in Marcelijana, ktera sta
dobila dijakonstvo, pa nju očeta Trankvilina, ki je bil
za mašnika posvečen. Te in vse druge je Fulvij na
tenko opazoval in zapazoval si njih obraze, ali pred
vsem se je na enega obračalo njegovo ostro oko, in
njegovo obličje si je globoko vtisnil v glavo. Bil je
to sivolasi starček, milega obraza in prijaznega
pogleda , ki je opravljal sv. obrede — sv. Oče papež
Marcelin, ki je že šest, let vodil Kristusovo čredo.
Stal je pred sv. Petrovim oltarjem, ki je bil med
njim in ljudstvom in obernjen proti zbranim. Ostro si ga
je ogledoval ogle duh, meril njegovo visokost, opazoval
barvo njegovih las in obraza, pazil, kako se obrača
in premice, kak glas ima . . . in slednjič rekel: „Naj
se le na dan prikaže ta-le dragocena glava, koj ga
bom spoznal, naj bo napravljen kakor koli hoče.“

VII. Device.

Že med pervimi kristijani so si kerščanske device
velikrat svojega Izveličarja izvolile za svojega ženina

ter obljubo storile vednega devištva, kar se je slovesno
v cerkvi godilo pred škofom, navadno velikonočno
nedeljo.

Táko slovesno obljubo je cerkev sprejela
šele v poznejših letih, mlajše so le storne navadno
obljubo vpričo svojih staršev in iz njih rok
prejele v znamenje černo obleko, če je pa žugala
nevarnost in preganjanje, odjenjala je cerkev za
nekaj let ter že mlajšim (menda od 12. leta naprej)
privolila, da se s sveto obljubo zedinijo s svojim Gospodom.

Neža si je že v mladih letih izvolila ta sveti stan
in ker je ravno nastopilo polajsanje zavoljo bližnje
nevarnosti, berž se je oglasila za slovesno obljubo,
kar so jej tudi zavoljo njenega čistega in modrega
obnašanja radi privolili. Pridružila se jej je še druga
tovaršica — revna sužnja Sira.

Precej od pervega pogovora, ki ga je imela Neža
s Siro, začela jo je ljubiti in kmalo ji je vezalo sveto
prijateljstvo, ktero je še bolj rastlo, ko se je tudi od
rugih prepričala, kako blago dušo ima Sira in da
si je za namen svoje službe pri Fabioli postavila njeno
spreobernjenje, ktero prizadetje je tudi zavoljo božje
milosti in njenega umnega ravnanja lepo napredovalo.

Ker se je Sira kot služabnica Fabijeva, Neža pa
kot žlahtnica po njegovi smerti černo oblekla, ste
kaj lehko pred Fabiolo in pred drugimi prikrili, kar ste
bili namenjeni storiti. Tudi Siri so prošnjo dovolili,
kar pa ni nikomur povedala, kakor nekaj dni pred
srečno uro svoji slepi prijateljici.

„Glej, glej,“ reče jej revica, kakor bi bila
nejevoljna, „vse dobro hočeš sama za-se prihraniti, ali je
to lepo in usmiljeno?“

„Nikar se ne huduj, drago dete! Prav potrebno
je bilo, da sem prikrivala to reč.“

„Se ve da; zato tudi menda zraven ne bom smela
biti?“

„O to pač !“

„Povej mi tedaj, kako boš oblečena in kaj imaš
še pripravljenega zato slovesnost?“ Sira jej je
popisala vse potrebno — obleko, tančico, venec . . .

„Oj kako bo to lepo;“ reče slepa sirotica, „kako
se je pa treba obnašati?“

Sužnja se je čudila, da je danes njena prijateljica
tako radovedna in jej je ob kratkem popisala vso
slovesnost.

„Še nekaj te bom prašala: kdaj in kje se bo vse
to godilo? Če smem zraven priti, moram tudi
vedeti kam.“

Sira jej pové, da tretji dan na vse zgodaj v cerkvi
Pastorjevi. „Nisem te se tako radovedne videla, kaj
nek to pomeni? Glej, da ne bos preveč posvetna
postala.“

„Nič ti ne povem, ne. Če imate drugi svoje
skrivnosti, zakaj bi še jaz ktere ne imela?“

Sira se je smejala Ceciliji, ker se je tako
nejevoljno delala, kajti dobro je poznala nedolžno in
ponižno njeno serce. Ko se prav priserčno ločite,
gre Cecilija k pobožni Lucini, ktera je slepo deklico
kaj rada imela, verze se jej v naročje in milo milo
začne jokati. Lucina jo tolaži, jo boža, izprašuje,
prikima — in kakor bi odrezal je slepa revica
potolažena, tiha in mirna, veselja žarečega obličja je
zapustila Lucijino in šla v Nežino hišo, kjer je
stanoval duhovnik Dijonizij. Na kolena se pred njega
verže in tako milo nekaj prosi, da jej stari duhoven
do solz ginjen priterdi in jo razveseli. Kaj je neki
pomenilo vse to?

Napočil je veseli dan. Še pred dnevom so
obhajali kristijanje slovesno božjo službo in potem se
je razšla množica ljudstva; le tisti so ostali, kteri so
se imeli slovesnosti vdeležiti, ali pa ki so za priče
naprošeni bili: Lucina in njen sin, že postarai starši
Nežini in Boštjan. Zgodnji zjutranji mrak so
razsvitlevale lepodišeče sveče na oltarji pa mila svitloba
dragocenih srebernih in zlatih svetilnic. Oltarji
nasprotu je sedel na stolu sv. Petra, kterega še zdaj
hranijo v Vatikanu, prečastitljivi papež s škofovo palico
v roki in krono na glavi in obdajali so ga služabniki,
častitljivi kakor on. Iz daljne tmine so doneli mili glasi,
kakor angeljsko petje in strinjali se v cerkveno pesem.

Zdaj se pokaže par za parom že posvečenih devic,
vse v černi obleki, peljejo je duhovni in dijakoni, kterim
je bila skerb izročena za-nje; sredi med njimi se
odlikujete dve v svetli beli obleki — Neža in Sira. Device

so se vstopile v versto na desno in levo oltarja ,
novinki pa ste pokleknili pred oltarjem k nogam sv.
Očeta. Vprašani, kaj želite, ste odgovorile, da med
device sprejete biti in njih dolžnosti spolnovati. Že
takrat so začele neveste Kristusove skupaj živeti, enako
kakor dan današnji po samostanih, vendar jih je veliko
kar domá ostalo, najbolj zavolj preganjanja; shajale
so se pa večkrat v cerkvah k posebnemu poduku in
vajam in so tudi svoj odločeni prostor imele tam.

Sv. Oče so nagovorili čakavki, razloživši jima
imenitnost stanu, kteri ste si izvolile, ki ju že tukaj
na zemlji enake dela angeljem, ki se ne može in ne
ženijo, enake tudi sv. Devici Mariji, in ki je bo
pridružil tistim v nebesih, ki hodijo za božjim Jagnjetom,
kamor koli gré.

Po kratkem nagovoru je bilo izpraševanje novink
in potem so papež blagoslovili in podali jima oblačila
njih stanu, in zraven govorili molitve, ki so bile
današnjim ob takih priložnostih skoraj enake. Vsaki
na strani ste stali dve družici in ji oblačili. Položili
ste slednjič ovenčane glave na oltar, v znamenje, da
se popolnoma darujete Bogu; las jima pa niso
odstrigli, to je bilo tačas le na Jutru v navadi.

Vse je bilo že pri kraji; Neža je klečala pred
oltarjem, zamaknjena kakor večkrat in stermo pred
se gledala, kakor na kako jej drago reč; Sira pa
globoko zamišljena v največi ponižnosti molila in hvalila
Boga, daje njo revno stvar vredno storil tolike časti —
ko se začne za njima nekaj gibati. Vprašanje
papeževo: „Kaj želiš, draga hči?“ je prebudilo v
molitvi vtopljeni, in preden nazaj pogledate, prime ji
nekdo vsako za eno roko in obema dobro znani glas
odgovori: „Sveti Oče! jaz želim sprejeta biti med
device in neveste Kristusove, ki je moja edina ljubezen
na zemlji, in sicer pod varstvom teh-le dveh že
Gospodu zaročenih devic.“ — Kdo bo popisal, kako ste
osupnile Neža in Sira, ko zaslišite glas — slepe
Cecilije. Saj smo videli, kako je tožila in prosila pri
dobrotljivi Lucini, da jej je vsega potrebnega
pripravila, duhovnik Dijonizij pa jej je to milost sprosil
pri sv. Očetu. Ker je želela Nežo in Siro za družici,
prišla je še-le na versto, ko ste te dve že obljubo storile.

Vse je že bilo storjeno, le venca ni še bilo.
Prašana, če ni seboj prinesla venca, boječe izpod svoje
obleke izvleče krono, spleteno iz gole ternjeve veje,
rekoč: „Cvetlic nimam za mojega Ženina, saj tudi
On ni nosil cvetlic; jaz sem revna deklica in zató
mi ne bo zameril, če ga prosim, da me venča z vencem,
kakoršen je On nosil. Tudi naznanujejo cvetlice
kreposti, čednosti; moje revno serce pa še ni nič druzega
rodilo, kakor to-le ternje.“ Sira in Neža ste segli po
svojih vencih, pa sv. Oče so mignili in s ternjevo
krono je šla Cecilija od oltarja.

VIII. Nomentansko stanovanje.

Iz Rima po nomentanski cesti proti vzhodu gredé
pride popotnik kmalo do lepe ravninice, kjer stoji
cerkev sv. Neže. Ravno tukaj je stalo Nežino deželsko
poslopje in tu sem so se namenile tri novoposvečene
device, da bi v tihoti in veselji preživele srečni dan,
sosebno ker jim znabiti ni dosti več mirnih odmenjenih.

Bil je lep zimski dan in vendar je nebo bilo
jasno kakor ribje oko in solnce gorko; samo sneg
na Apeninih*) pa gola vinska terta so oznanovali zimski
čas. Po vertu je stopala Neža, priletavali so golobčki in
vsedali se jej na rame in jagnjički so skakljali krog nje
pa jemali iz njene roke zelišč, ktera jim je donašala.
Nobeden jej pa ni bil tako podložen, kakor stari
zvesti čuvaj na verigi, mogočni Molos, kakor so mu
rekli; če je priklenjen bil, ni se mu smel razun dveh
ali treh služabnikov nihče približati, tako je rohnel;
ko je pa zagledal Nežo, vlegel se je na tla, mahal
s svojim kodrastim repom in cvilil in prosil, da so
ga odklenili. Zdaj je bil pa krotek kakor ovca, vedno
je stopal za Nežo in če seje vsedla, legel je k njenim
nogam in gledal jo v oči, neizrečeno vesel, če ga je
z mehko roko malo potreplala po mogočni glavi.

Med tem je prišla Fabiola, ki je danes pervič
po očetovi smerti šla od doma in sicer najprej k Neži,
a jo obišče in se jej zahvali za sočutje v svoji
žalosti. Ko pa na vertu zagleda tri presrečne deklice
polne veselja skupaj sedeti, ni jih hotela motiti, tudi

zató ne, ker bi bila rada Nežo samo dobila; torej jo
krene na drugo stran, predenj so je še zagledale,
vendar se skoraj nehoté praša: zakaj bi nek ti
ne mogla tako vesela in srečna biti, kaj te neki loči
od njih?

Skoraj ravno takrat kakor Fabíola je še nek drugi
šel iz mesta, da bi obiskal Nežo, samo da z drugim
namenom. Fulvij ni mogel nikdar pozabiti Fabijevih
besed, da je s svojim sladkim, mikavnim obnašanjem
pa s svojim lišpom si Nežico popolnoma pridobil;
vendar je še odlašal s svojim snubljenjem nekaj zato,
da minejo dnevi žalovanja po Fabiju, nekaj pa ker
se je bal in ogibal hiše, v kteri jo je tako gerdo
naletel ali prav za prav iz nje pahnjen bil. Ko je
pa slišal, da je šla Nežica sama brez staršev in
služabnikov na deželo, mislil si je: „zdaj-le je najlepša
priložnost, zdaj-le je treba skusiti.“ Ko pride do hiše,
vratar ga ni precej noter pustil, ker je pa le silil in
silil, da ima kaj zelo važnega ž njo govoriti, je smel
noter. Solnce je že zahajalo, Neža je sedela sama na
lepem prostorčku in pletla venec iz zimskih cvetlic,
kakoršnih ste ravno šli po vertu nabirat prijateljici.
Pred njo je ležal stari pošteni čuvaj , ki je počasi
glavo vzdignil in zarenčal, ko je čutil priti nekoga.
Devica pogleda od dela in vidi Fulvij a sicer spoštljivo
se bližati, pa vendar bolj pogumno kakor navadno,
kakor bi bil že gotov svojega opravila.

„Grospodičina Neža!“ nagovorijo, „jaz sem prišel,
da vas vnovič zagotovim svojega najserčnejšega
spoštovanja do vas; boljšega dné bi ne bil mogel si izbrati,
kajti lepšega in bolj prijaznega nam tudi poletno
solnce ne dá.“

„Zares,“ rekla je Neža spominjaje se slovesnosti
od zjutraj, „lep in prijazen je bil ta dan za-me.
Lepšega mi ni še v mojem življenji solnce prineslo —
in enega samega lepšega mi še lehko prinese.“

Fulvij je bil neizrečeno vesel, mislil je, da njemu
veljajo te besede in je sladko odgovoril: „Kaj ne, vi
mislite dan vaše poroke s tistim, ki je znabiti
pridobil si vaše serce?“

„To se je res že zgodilo, in to je srečni dan
za-me. On je venec položil na mojo glavo in vtisnil

znamenje obličju mojemu, da ne bom nobenega
druzega spoznala razun Njega.*)“

„Kdo je ta presrečni? Do zdaj sem mislil in upal,
da imam tudi jaz prostorček v vaših mislih in znabiti
tudi v vašem sercu?“

Kar nič bojazljiva ali plašna je nedolžnega in
bistrega očesa ga gledala stermo naravnost v obraz, da
je koj oči pobesil, in rekla: „Med in mleko sem prejela
iz njegovih ust in njegova kri mi je ozalšala moja lica.“

„Meša se jej,“ mislil je Fulvij in gledal, kako
je žarečega obraza in bistrega, navdušenega očesa
gledala na nekoga samo nji vidnega. Ko se kmalo
zdrami, sklene Fulvij še dalje skušati svojo srečo.

„Grospodičina! vi se norčujete s človekom, ki
vas resnično občuduje in ljubi. Saj mi je povedal
prav zanesljiv človek, ki je bil prijatelj vam in meni,
kterega pa zdaj ni več med nami, da ste mi dobri,
in da bi ne bili nasproti, če bi vas snubil. To
tedaj zdaj storim v vsi resnici — zdi se vam morda
prenaglo, nepričakovano, ne tako kakor je navada,
pa moje ljubeče serce mi ne dá čakati.“

„Proč od mene, ti mertvaška hrana! Moje serce
je že drugemu oddano; Njemu hočem vedno zvesta
ostati, le Njemu se vsa darujem. Če Njega ljubim,
ostanem čista, če se Njemu zaročim, ostanem devica.“

Fulvij se je pri svojih zadnjih besedah pred Nežo
na kolena spustil; ko pa zasliši te besede in vidi, da
se je popolnoma zmotil, razkačen kviško plane, rekoč:
„Ni dosti, da me zametujejo, še privabijo me sem,
da me osramoté in mi v obraz povedo, da je že nek drugi
pred menoj tukaj bil. — Je pa že tisti Boštjan“

„Kdo ste, da se prederznete zaničevaje imenovati
ime možaka poštenjaka in krepostnega junaka?“
zadoni razkačeni glas za Fulvijem.

Ta se naglo oberne in stal je pred — Fabíolo,
ktera je po vertu sem ter tje hodé, zdaj pristopila,
misleč da najde Nežo samo in tako zadnje besede
pogovora slišala. Fulvij je bil osupnjen in ni vedel
pervi trenutek odgovoriti, ko je Fabiola razkačeno

dalje govorila: „Kdo ste vi, ki ste se že enkrat
prederznili v hišo preriti k moji žlahtnici in jo razžaliti
in ki ste zdaj zopet vlomili v mirno tihoto deželskega
stanovanja?“

„Kdo ste pa vi, ki se prederznete v ptuji hiši
gospodovati?“

„ Jaz sem tista“, odgovori Fabiola, „ki je že takrat
zapazila vaše namene in naklepe do nedolžne deklice,
ko ste se pervič z Nežico sešli pri mizi mojega očeta,
in kteri je čast in vest velevala, da vniči vaše namene
in obvaruje svojo sorodnico.“ Pri teh besedah je
prijela Nežo za roko in jo odpeljala; stari Molos je
renčal in stopal za njima — Fulvij pa je škripal z zobmi
in mermral: „Le čakaj, ponosna Rimljanka! Ti boš
še čutila, kako se Azijanec maščuje in se
spominjala tega dne in te ure!“ —

IX. Cesarski razglas.

Prišel je dan, da se je imel razglasiti cesarski
ukaz, naj se preganjajo in pokončajo kristijanje.
Korvinu so izročili to delo, in ker se je slišalo, da je v
Nikomediji nek kerščanski vojak, Juri, stergal tak
razglas, zato je skerbno vse vravnal, da bi se v Rimu
ne zgodilo kaj tacega. Več pergamentnih listov so
skupaj zložili, nanje napisali z velikimi čerkami
razglas in nabili ga na desko, ktero so potem obesili
na steber sredi fora, in sicer potlej, ko je bila tema
in nič ljudi na tergu, da bi še-le zjutraj ga zagledali
meščani in toliko bolj se prestrašili.

Da bi pa po noči kdo te dragocene pisarije ne
snel in pokončal, dali so Korvinu célo kompanijo
panonskih vojščakov za ponočno stražo. Vojaki te
panonske kohorte so bili zgolj ptujci izmed najbolj
divjih severnih ljudstev: Daci, Panonci, Sarmatje itd.;
divjega pogleda in sirovega obnašanja, ki so le za
silo lomili latinski jezik. Zadnje čase rimske vlade
so bili ti divjaki neusmiljenim cesarjem najzvestejša
životna straža, Rimcem pa v velik strah.

Razpostavil je tedaj teh hrustov povsod, koder
se je prišlo na for in jim ukazal, da prebodejo
slehernega, kdor bi hotel na terg in bi ne vedel glasila
ali parole, ktero so za vsako noč posebej poveljniki

po tribunih in eenturijonih vojakom naznanjevali. Da
bi pa kak kristijan ne mogel rabiti parole, ko bi jo
zvedel po naključbi, dal je Korvin svoji kompaniji
za to noč za glasilo: numen imperatorum*) kar
je vedel, da nobeden kristijanov ne bo izgovoril.

Ko je bilo vse storjeno, šel je Korvin še enkrat
okoli vseh straž in jim vnovič veleval pazljivim biti,
posebno pa onemu mogočnemu orjaku, kterega je
zraven stebra z ukazom postavil, da naj slehernega
prebode, kdor bi se mu bližal. Zopet in zopet mu je
pravil glasilo in potem na pol od pijače omamljenega
zapustil. — Noč je bila gerda pa viharna in večkrat
se je dež vlil; korenjaški vojak se je zavil v svoj
plašč, zdaj pa zdaj segel v svoj žep po posodici z
neko pijačo, in godernjaje stopal gori in doli ob stebru.

Ko se je to godilo na foru, sedeli so Dijogen in
njegova dva sina v svoji siromašni hišici blizo tega
terga okoli ognja in priprave delali na zmerno kosilce.
Nekdo poterka na duri in kmalo se prikažeta dva
mlada človeka, vsem dobiro znana. „O kaka čast za
mojo borno hišo, dame obiščeta, draga gospoda!“
pozdravi ju stari grobar. „Ne vem, ali bi vaji smel povabiti
na kosilce, pa če hočeta zajeti, jako bo nas veselilo.“

„Dobro, oče Dijogen,“ odgovori starši, namreč
Kvadrat, Boštjanov močni centurijo, „saj sva danes
res prav zato prišla k vam, da tukaj jeva, pa zdaj
še ne. Imava v tem delu mesta še prej nekaj opravka ;
potem koj prideva. Dotlej naj pa gré eden vaših sinov
in za naji kaj kupi, da bomo danes kaj boljega imeli
in se tudi pri kozarcu vinca razveselili.“ Pri teh
besedah séže po mošnjico in jo podá enemu sinov.

Govorili so še marsikaj s priljudnim starčkom,
naposled pa reče Kvadrat svojemu mlajšemu
spremljevavcu Pankraciju: „Kmalo bi bila pozabila na najin
opravek. Le dobro se zavij v plašč, pa togo**) čez
glavo potegni, ker je mokra in merzla noč. Dijogen!

*) Po naše: božanstvo cesarjev ali božji cesarji.

**) Toga je bila Rimljanu verhna obleka, podobna
široki, beli, volnati ruti. Nosili so jo tako ogernjeno, da je
en konec ležal čez levo ramo, dragi pa segal pod desno
pazduho; spredaj na persih sta bila konca skupaj sklenjena.

vi pa le dobro prikladajte, da bo pred gotovo;
mudila se ne bova dolgo, torej le priprite vrata,
zaklepati jib ni treba.“

„Bog vaju spremljaj, draga sinova! Vajinega
opravka sicer ne poznam, vendar sem prepričan, da
je kaj lepega in dobrega“, reče Dijogen.

Kvadrat se zavije v svoj vojaški plašč in oba jo
mahneta skoz ozke ulice proti foru. Komaj odideta, ko
se zopet odpró vrata. Z znanim pozdravom: „Bogu bodi
hvala!“ stopi v sobo Boštjan in praša, če niso videli
Kvadrata ali Pankracija. Rekel je, da se mu malo
dozdeva, kaj namerjata. Dijogen pové, da sta bila tù
pa da kmalo spet prideta. Kes je komaj četert ure
preteklo, ko se verneta pa duri za seboj zapahneta.

Je že tukaj-le!“ reče veselo se smeje Pankracij
in kaže polno pest zmečkanega pergamenta.

„Kdo je tukaj? Kaj je tukaj?“ vse radovedno praša.

„No — prevažni razglas, le glejte: DOMINI
NOSTRI DIOCLETIANUS ET MAXIMIANUS,
INVICTI, SENIORES AUGUSTI, PATRES
IMPERATORUM ET CAESARUM*) itd. Le v ogenj žnjim!“
— Tukaj je ležal v plamenu grozovitni razglas in
vil se in gerbančil, se napenjal in pripogibal, da
je pokalo in prasketalo in — kupček pepela postalo.

Boštjan je stal zraven ognja in zamišljeno gledal
na plameči pergament, kteri sta mladenča stergala
z deske ne iz gole neporednosti, ampak ker je bilo
na njem mnogo sramotivnih in pregrešnih besed zoper
Boga in najsvetejše resnice. Ko bi jima bilo
spodletelo, bilo bi njih plačilo najsilniše mučenje; ali na
to niso gledali pervi kristijanje. Vedno so bili
pripravljeni umreti za Kristusa, naj si bo nagle ali
počasne smerti, lehke ali težke.

Boštjan je mislil Pankracija grajati, ker je vse to
početje res nekako smešno bilo; ko je pa videl, kako
plašno in bojazljivo ga mladeneč pogleduje in ko mu na
misel pride, kako osupnjen bo drugo jutro ajdovski
svet, začel se je še sam smejati. Vsedli so se k jedi,
ker še ni bilo polnoči in se tedaj še ni bilo treba

zderžati jedi, če so hoteli drugo jutro pristopiti k sv.
Obhajilu; med veselim pogovorom je pretekel čas,
in treba se je bilo ločiti. To kosilo je dal Kvadrat
najbolj zatô napraviti, da bi kak izgovor imel, če bi
ga pogrešili doma.

Ko je dan napočil, bil je že Korvin na nogah
in hajdi na terg. Vnanje straže so stale na svojem
mestu — zdaj stopi na forum. Kdo popiše njegovo
stermenje in jezo, ko najde prazno desko, le pri žreblih
so se še deržali koščeki pergamenta — zraven stebra
je pa mirno stal čversti velikan meni nie tebi nič.
Kar na vrat bi mu bil planil kakor ris, ko bi ga ne
bilo strašilo vojakovo divje oko. Z obupaj očim glasom
zavpije: „Nemarnež! kje je razglas ? Kar po pravici
mi povej!“

„O le počasi, le počasi,“ odgovori divjak. „Ravno
tam je vse, kamor ste djali.“

„Kje, neumnež? Le sem pojdi in sam poglej!“

Vojak se je zdaj pervič vstopil pred steber, ga
ogledoval in odgovoril: „No — ali ni to tista deska,
ktero ste snoči obesili?“

„Ti bedak, ti — deska je pač tukaj, ali na nji
je bilo nekaj napisanega. Kje je tisto? Tisto bi bil
moral varovati.“

„Kar se pa tiče pisanja, jaz o tacih rečéh nič
ne razumem, ker nisem v šolo hodil. Znabiti je to
dež spral, ker je deževalo?“

„Kaj ne — pergament je pa veter odnesel, ker
je viharno bilo?“

„Se vé da. Prav imate.“

„Prijatelj, tu se ni norčevati. Povej mi, kdo je
prišel po noči semkaj?“

„Dva izmed njih sta prišla.“

„Dva? Izmed kterih dva?“

„Dva copernika, dva škrata ali znabiti še kaj
hujega.“

„Nikar ne govori takih neumnosti,“ vpije ves
raztogoten Korvin ; pa vojak ga tako divje pogleda,
da koj bolj prijazno pristavi: „Arminij, povej mi
kakšni ljudje so bili tukaj in kaj so počeli?“

„Eden je bil dolg suh pobin ; tisti je šel okrog
Fabiola. 8

stebra in je prej ko ne vzel, kar vi iščete, med tem
ko sem imel jaz z drugim opraviti.“

„Kaj pa ta, komu je bil podoben?“

Vojak pri tem vprašanji zazija, Korvina nekoliko
debelo gleda in prav slovesno odgovorí: „Komú je
bil podoben? Če ni bil Tor*) sam, dosti menj ni bil;
take moči še nikdar nisem skusil.“

„Kako je pa pokazal svojo moč?“

„Naj prej je prišel k meni, me prijazno prašal, če
me kaj zebe itd., kar mi pride na misel, da moram
vsacega prebosti, kdor k meni pride — — “

„Zakaj ga pa nisi?“

„Zato ker se ni pustil. Rečem mu, da naj se
pobere ali ga prebodem, in mu nastavim sulico; pa
kakor igraje mi jo zvije iz rok, nisem vedel kedaj.
Potlej jo na kolenu zlomi kakor leseno prekljo in
tje-le v pesek zavihti — kakor vidite, petdeset
stopinj daleč.“

„Saj si imel še meč, zakaj mu nisi ž njim buče
preklal? Pa kje ga imaš? — prazna nožnica ti visi
na strani.“

Vojščak se prav bedasto zarezi in pokaže na
visoko streho bližnje bazilike: „Tam-le — ali ga vidite,
kako se leskeče?“

Korvin pogleda gori in vidi res v pervi jutranji
svitlobi nekaj tacega na strehi, kakor meč. „Kako
je pač gori prišel?“ zareži se nad stražo.

„Tisti, ali človek ali ne, jaz ne vem, mi ga je
brez vsega napenjanja z neko copernijo iz roke zvil
in ga gori-le vergel, kjer ga vidite.“

„Kaj pa potlej ?“

„Potlej je pa zginil v temi s pobinom vred, ki
je prišel od stebra.“

„Čudno, čudno,“ je mermral Korvin, „in vendar
je moralo tako biti.“ — „Ali čuj , zakaj nisi vpil in
drugih straž na pomoč klical, da bi ga bili vjeli?“

„Pervič, ker se pri nas domá pač z živimi ljudmi
vojskujemo, s škrati pa ne — drugič, čemú pa? Saj
je tam-le visela deska, kakor ste jo obesili.“

„Ta bo huda za-te. Lehko ti gré za glavo.“

„Zakaj?“

„Ker si človeka k sebi pustil in ž njim govoril,
ko ti ni glasila povedal.“

„Kdo pravi, da ni povedal — jaz tega nisem rekel.“

„Ali je? Pa že ni bil kristijan.“

„Povedal je povedal — blizo je prišel in prav
razločno rekel: nomen imperatorum*).“

„Kaj je rekel?“

„Nomen imperatorum.“

„Numen imperatorum je bilo glasilo,“ vpije
Korvin ves razkačen.

„Nomen ali numen mislim, da je vse eno, ena
čerka tako ali tako. Saj tudi meni pravite Arminij
pa sem vendar Herman — ali ni to eno? Kdo bo
poznal vaše tenke jezikove razločke?“

Korvin je bil sam na-se jezen, ker je videl, da
bi bil bolje opravil s kakim premedenim Rimljancem,
kakor da je izvolil tega topoglavega, če tudi močnega
ptujca. „Rad bi vedel, kako se boš opravičil pred
cesarjem,“ mu reče, „saj veš, da cesar ne dá igrati
s seboj.“

„O kar se tega tiče,“ odgovori stražar, „sva pa
oba v eni zanj ki. (Korvin obledí pri teh besedah,
ker spozna, da je res). Vi si morate kaj izmisliti,
da mene rešite, Če hočete sami sebe rešiti. Saj je
cesar vas odgovorne naredil za tisto-le — kaj že?
— za desko.“

„Imaš prav, prijatelj! Jaz bom rekel, da te je
cela derhal napadla in umorila. Le pripri se za
nekaj dni v svoje stanovanje, ne bode ti manjkalo ne
jedi ne pijače, da se ta reč malo pozabi.“

Vojak je odšel in tako storil.

„Preden je šel Korvin z fora, je še po tleh vse
na drobno pregledal, če bi našel kako sled. Res,
blizo stebra z desko je ležal nožič, kterega je nekdaj
v šoli pri nekom videl, tako se mu je zdelo. Varno
ga je shranil in šel, da napravi nov prepis cesarskega
razglasa. —

Nekaj dni potem je vergla Tibera na prod truplo
nekega vojaka panonske kohorte, kteremu se je po-

znalo, da je bil umorjen. Ljudje so mislili, da je v
pijanosti v vodo padel in se niso dalje menili za-nj;
ali najbolj bi bil to reč razjasniti vedel — Korvin.

X. Razna razlaganja.

Zjutraj so od vseh strani ljudje skupaj vreli na
forum, da bi videli in brali strašni, že dolgo zažugani
razglas; ko so pa našli prazno desko, začel se je hud
punt. Nekteri so občudovali pogumnost kristijanov,
ktere so sploh imeli za strašljivce; drugi so se jezili
nad njih nesramnostjo in nekteri so zabavljali in
norčevali se nad cesarskimi služabniki, kteri so imeli
razglasiti ukaz, ker se jim je taka prigodila. Po vsem
mestu in vseh očitnih shajališčih ni bilo to jutro druge
govorice. Tudi v Antoninovih toplicah je sedela družba
v živem pogovoru o dogodku tega dné; bili so advokat
Skaver, Prokul, Fulvij in modrijanec Kalpurnij, ki
je berkal po nekih starih bukvah.

„Kako čudna dogodba je pač to s cesarskim
razglasom!“ oglasi se nekdo.

„Recite raji, kako izdajavno hudodelstvo zoper
blažene cesarje!“ reče Fulvij.

„Ali niste slišali, da so mertvega našli panonskega
vojaka, ki je pri razglasu na straži stal,“ reče Prokul,
„sedemdvajset ran z bodalom narejenih je imel v
životu, izmed njih devetnajst takih, kterih je vsaka
zadosti za smert.“

„Ni tako res, ne. S samo copernijo se je zgodilo,
pa ne s silo,“ popravi Skaver.

„Dve babi ste se približali vojaku; ta pa je
svojo sulico vergel v eno, da jej je šla skoz život in
se je unkraj v pesek zaderla, babi pa nič ni bilo.
Potlej popade meč in maha po drugi, pa bilo je kakor
bi bil po kamnji udrihal — še zmenila se ni, ampak
z neko štupo ga je poštupala in v tem trenutku je
sferčal v zrak in na streho bližnje bazilike. Zjutraj
so ga našli spečega na strehi. Eden mojih prijateljev
je zgodaj zjutraj sam videl lestvico prislonjeno, po
kteri sp ga doli vzeli.“

„Čudno, kaj čudno! Kako nenavadni ljudjé so
pač ti kristijanje,“ se jih več oglasi.

„Jaz pa od vsega tega pičice ne verjamem,“ reče

Prokul. „V čarodelstvu ni tacih moči; pa mi tudi ne
gré v glavo, zakaj bi ti zaverženci več vedeli ko
drugi ljudje, ki so boljši od njih. Kalpurnij!
odložite knjigo in povejte vi nam, ali je to mogoče, kar
je pravil Skaver, ali ne?“

Kalpurnij prav resnobno obraz nagerbanči in
tako-le začne:

„Jaz ne najdem razloga, da bi to nemogoče bilo;
saj moč čarodejstva neskončno daleč seže. Za štupo,
ktera bi človeka v zrak vzdignila, je treba najti
zelišč, v kterih bi bilo več zraka, kakor drugih tvarin
n. pr. v grahu in leči, kakor uči Pitagora. Tacih
zelišč bi bilo treba nabirati, kedar stoji solnce v
znamenji tehtnice, ktera ima to lastnost, da tudi težke
reči v zraku v ravnotežji obderži. Čez take rastline
moral bi potem kak urjen čarman govoriti
čarodejnih, skrivnostnih besedi; taka zelišča v možnarji v
štupo stleči — in sicer v možnarji iz aerolita, t. j.
iz tacega kamna, ki se je v zrak vzdignil in zopet
na zemljo padel. Če bi tako štupo kdo prav rabil,
gotovo bi pripravna bila, da človeka vzdigne v zrak.
Saj ste že kedaj slišali od tesalskih copernic, ki po
oblakih sem ter tje jašejo — to storé s tako štupo.

„Zastran kristijanov sem vam pa že enkrat
povedal — če se prav spominjam, pri mizi blaženega Fabija
— da so iz Kaldeje; v tej deželi je pa copernija in
skrivne umetnosti že od nekdaj doma. Vendar saj
imamo tudi v zgodovini dokaz za to: tukaj v Rimu
se je nek Simon, kterega nekteri Simon Petra, drugi
Simon Maga imenujejo, pred ljudmi v zrak vzdignil.
Medpotoma mu je pa štupa iz pasa padla in —
šterbunk, je tudi on padel na tla pa vlomil si noge;
zato so ga tudi z glavo navzdol križali.“

„Po tem takem so vsi kristijanje coperniki?“
praša Skaver.

„Saj so! Oni mislijo, da imajo njih duhovni
čudovito oblast čez vse moči v natori, tako n. pr., da
zadobi človekova duša nenavadnih moči, če duhovni
truplo v vodi kopljejo in da je tako okopani veliko
imenitniši, kakor gospod ali celo božji cesar, če je
tudi on sam sužnji.“

„Strašo!“

„Saj vam je vsem znano,“ nadaljuje Kalpurnij,
„kako silno hudodelstvo so storili to noč. stergavši
razglas božjih cesarjev; in če bi še kaj hujšega storili
pa celo napadli sveto vladarjevo življenje, kar nič bi
se ne zmenili ti hudodelci za to: šli bi k pervemu
duhovnu; prosili ga odpuščenja in mu povedali
hudodelstvo. Če bi jim ta odpustil, imajo se za nedolžne.“

„Strasno! Grozno!“

„Taka vera je zeló nevarna za deržavo. Tak
človek je za vsako hudobijo pripravljen, kdor misli,
da se mu hudodelstvo vsak trenutek odpustiti more.“

„To je res, in menda ravno zato se je razglasil
strašni cesarski ukaz. Saj pa tudi nobena reč
prehuda ni za take nevarne ljudi,“ reče Fulvij.

Med tem je stopil Boštjan v dvorano. Koj ga
Fulvij z ostrim pogledom nagovori: „Kaj pa vi
Boštjan? Menda ste ravno teh misli?“

„Jaz mislim,“ zmerno odgovori vojščak; da naj
se kristijanje pokončajo od pervega do zadnjega, če
so res taki coperniki, kakor pravi Kalpurnij. Vendar
bi jim še to kazen nekaj olajšal.“

„Kako?“ praša Fulvij zaničljivo.

„Nobeden bi jih ne smel preganjati, kdor ne bi
dokazal, da ima manj pregreh na sebi, kakor
kristijanje; kdor bi ne spričal, da ni prešestnik, goljuf,
pijanec, zanikerni postopač, tat itd., kajti teh pregreh
nihče ne dolži kristijanov.“

Fulvij je v tla gledal, ko je Boštjan našteval te
pregrehe; ko je pa imenoval tatu, se je kar stresnil.
Ali ga je tribun morda videl, ko je v Fabiolini hiši
dragoceno obveznico pobral ? — Jeza se je začela
Fulviju kuhati v sercu na keršanskega junaka.

Zapustivši poslopje je Boštjan molil: „Doklej še,
o Gospod! doklej? Kako moremo upati, da se vse
to mogočno cesarstvo spreoberne k svetim resnicam, če
celó sicer pošteni možaki verjamejo vsaki še tako obotni
govorici in najnagnjusnejemu obrekovanju zoper nas?“

Mislil je junak, da je sam in precej glasno
govoril — kar se mu oglasi prijetni glas: „Dobri
mladeneč! kdor si tudi, in skoraj mislim, da poznam
tvoj glas — ne pozabi, da je Sin božji slepemu oči
odperl z blatom; z blatom tedaj, ki bi bil v roki

človekovi celó zdravega oslepil. Mi moramo tedaj
biti kakor prah pod njegovimi nogami, če hočemo
da z nami prižge drugim dušno svitlobo. Le voljno
terpimo, znabiti se še-le iz našega pepela vname iskrica
prave luči.“

„Zahvalim, lepo zahvalim, Cecilija, da si me tako
lepo podučila in zavernila. Kam pa capljaš tako
brezskerbno?“

„Ali ne veste, da so me izvolili za vodnico v
pokopališču Kalistovem? Ravno grem na svoje mesto
— le molite, da bi mene zadela perva sreča in da
bi jaz postala perva cvetlica v tem preganjanji.“
Hotela je urno naprej, pa Boštjan jo malo ustavi.

XI. Sovražniki v katakombi.

Kvadrat in Pankraeij nista imela veliko časa za
počitek tisto noč, ko sta prišla od Dijogena, ker že
pred dnevom so bili sklicani vsi kristijanje v svoje
cerkve po mestu, da bi se že zgodaj raziti mogli
vsak na svoj dom. Ta božja služba naj bi bila zadnja
v teh cerkvah; od tega dné pa naj se bodo shajali
v podzemeljskih cerkvah v katakombah. Se vé da
ni bilo pričakovati, da bi v katakombe vsi prišli, še
v nedeljah ne; to bi bilo prenevarno, zlasti ker se
je šlo v nektere katakombe zeló daleč zunaj mesta.
V tacih viharnih časih je cerkev podelila vernikom
posebno pravico, dajala jim je pre sv. Rešnje Telo
seboj, da bi se vsak sam zjutraj obhajati mogel, preden
je povžil kako drugo jed in se tako pokrepčal za
hudi boj. Sv. hostijo so domú jemali, zavito v lepo
bel platnen pertič (orarium so mu rekli), kterega
so velikrat še v dragoceno tančico zavitega spoštljivo
na svojih persih nosili. Zdaj je tudi Sira najbolj
obžalovala, da nima več krasno delane prepasice, ktero
je nalašč za take priložnosti hranila, če ne bije bila
že davnej dala revežem.

Kristijani so se razšli, še preden se je zvedelo,
kar se je zgodilo z razglasom in naročeno jim je
bilo, da se še tisti dan snidejo v podzemeljskih
cerkvah. Stari kapsarij ali omarar v Antoninovih
toplicah in njegova žena sta na tenko
opazovala Torkvata, ki je velikrat z Fulvijem in Kor

vinom tje zahajal in pri taki priložnosti tudi slišala,
da namerjajo en dan po razglašenem ukazu napasti
pokopališče Kalistovo. Mislili so torej kristijani, da
se zamorejo ta dan še brez nevarnosti v katakombi
zbrati k slovesnemu opravilu. Kopači so popravili
pod zemljo, kar je treba bilo, in v cerkvi vse za
božjo službo preskerbeli, ker že več let ni bilo v
katakombah sv. opravila. —

Korvin si je preskerbel nov prepis cesarskega
razglasa in ga obesil na foru; potem je začel
premišljevati, kaj k vsemu temu poreče cesar. Vojak je prav
govoril, on je bil odgovoren za zgubljeni razpis;
najhujšega se mu je bilo bati. „Danes še moram kaj
storiti, da se cesarju prikupim,“ si je mislil, „drugače
si ne upam pred-nj“ — in sklenil je: še danes napasti
katakombo Kalistovo. Hitel je ko j zgodaj v
Antoninove toplice, da se tam poméni z Fulvijem in
Torkvatom, ktera sta ga že pričakovala. Korvin naj bi
se z nekimi svojih izbranih vojakov v katakombo splazil
(pot naj bi mu kazal odpadenec Torkvat) in iz nje
izgnal pa iztiral duhovne z najimenitnišimi verniki
vred — pred vhodom naj bo čakal Fulvij z drugo
četo vojakov in polovil posebno duhovne pa papeža,
ko bodo ven pribežali; saj so mu bili po večini znani
od takrat, ko se je splazil v cerkev.

Ves ta pogovor je slišala Kukumijeva žena, ki
je po dvorani hodila gori in doli pa cedila in brisala,
zraven pa se delala, kakor bi jej za vse to
besedovanje mar ne bilo. Ko vse to možu pové,
premišljeval je pošteni kapsarij, kako bi se dalo to na pravo
mesto sporočiti. „Že vem,“ je veselo zamermral in
odšel v svojo sobo in k obleki.

Po jutranji božji službi in ko je v palači opravil
svoja opravila, je šel Boštjan, kakor je bila sploh
navada, v kopališče, da se malo pokrepča. Med tem
ko je bil v kopeli, napisal je stari omarar na košček
pergamenta vse, kar je slišala njegova žena in to z
iglo pripel znotraj v Boštjanovo obleko, ker vpričo
drugih ni smel govoriti ž njim.

Iz kopeli je šel Boštjan v dvorano, kjer so se
Kalpurnij, Skaver in drugi pogovarjali o prigodku
pretečene noči, kakor smo povedali v prejšnjem po-

glavji in kjer je čakal Fulvij. da mu dojde naznanilo
od Korvina: vse je pripravljeno. Zapustivši kopališča
ga začne nekaj v obleki na persih bosti, seže po
neznani reči in najde kapsarijev listič. Akoravno v
čudni latinščini pisan, povedal mu je dosti, da je
spoznal veliko nevarnost. Namesto proti domu, krenil
jo je torej proti Kalistovi katakombi — kar se mu
oglasi slepa deklica, kakor smo že videli, in jej izroči listič,
da ga urno nese kristijanom in jim pové od
nevarnosti; kajti na slepo revico ne bo nihče pazil,
tribun bi bil pa na samotnem kraji pozornost obudil.
Še sta stala skupaj, ko Boštjan zagleda trop vojakov,
ki so jo derli čez polje — bili so Korvinovi, in ne
daleč za njimi Fulvij.

Ko je Torkvat pripelje do na pol razpadlega
poslopja, iz kterega so peljale stopnice v tla, našli
so vse varno in se napravili za temno pot, Fulvij z
10 ali 12 možmi se je postavil k stopnjicam, da zgrabi
slehernega, ki bi se prikazal, Korvin pa s Torkvatom
z le 8 vojaki naj bi šel noter. Kar se oglasi star
sivobradat vojak: „Tako berkanje po temnih luknjah
mi nič ne dopade; jaz sem vojak pa ne podganolovec.
Tukaj-le pred mé mi ga pripeljite, kogar hočete, in
vdaril se bom ž njim kakor mož z možem, v tem-le
berlogu me pa ni volja se zadušiti.“

Te besede so dopadle vojakom in koj se oglasi
drugi: „Kdo vé, koliko sto kristijanov je notri, nas je
le osem !“

„Prav imata, za tâko službo nas ne plačujejo,“
pristavi tretji.

„Kristijanskih pesti bi se ne bal, ali kaj ker so
coperniki,“ ugovarja spet eden.

Komaj je je pregovoril Fulvij jz vso svojo
zgovornostjo. Pravil jim je, kaki strahljivci so kristijanje,
da bodo bežali kakor zajci, če jih le zagledajo, da
bodo v cerkvi našli zlata in srebra več ko na leto
plače dobé itd. Pritapali so do konca stopnjic in
zagledali tù pa tam male svetilnice.

„Čujte — ali slišite glas?“ spregovori nekdo.

Iz temne daljave so prihajali glasovi — kakor
petje čverstih mladih ust. Lehko so razločili
posamezne besede;

„Dominus illuminatio mea et salus mea, quem
timebo ? Dominus protector vitae meae, a quo
trepidabo?“*)

In kakor šumenje vodá zadoné krepki glasovi:

„Dum appropriant super me nocentes, ut edant
carnes meas; qui tribulant me inimici mei, ipsi
infirmait sunt et ceciderunt.“**)

Napadnike je bilo sram pa jezilo jih je, ko
slišijo te besede popolne udanosti v božjo voljo, ki so
se pa njim zdele, kakor bi je zaničevali. Zopet se
brez strahu oglasi prejšnji mladi glas:

„Si consistant adversum me castra, non timebit
cor meum.“***)

„Ta glas mi je znan,“ zamermrá Korvin, „iz sto
bi ga spoznal. To je glas tistega vraženca, ki je kriv
vse moje sramote in zadrege nocojšnje noči —
Pankracij je, ki je ukradel razglas! Le urno, le krepko,
prijatelji, moramo ga imeti ali živega ali mertvega.“

„Stojte vendar, prižgimo pred naše baklje,“ oglasi
se nekdo.

„Kaj je to?“ praša drugi. „Neko čudno šumenje,
kakor bi kje kopali in derzali, že delj slišim.“

„Glej, glej — dalnje luči so zginile — petje je
utihnilo. Gotovo so nas zapazili.“

„Le nikar se ne bojte,“ opominja Torkvat ter
se serčnejega dela kakor je bil. „To šumenje ni nič
čudnega; tisti stari kert s sinovoma menda grobe
napravlja kristijanom.“

Imeli so smolnate baklje prižgane. Torkvat jim
je prej svetoval, da naj ne jemljó bakelj, ampak
male svetilnice ali pa voščene sveče, kakor jo je on
sam imel — pa vojaki so rekli, da za ves svet ne
gredo v to luknjo drugače, kakor s smolnatimi
bakljami, kterih ne pogasi vsak vetrič. Zdaj so se po-

*) „Gospod je moja luč in moje zveličanje, koga bi se
bal? Gospod je varh mojega življenja, pred kom bi trepetal?“

**) „Če se mi bližajo hudodelniki, da bi jedli moje
meso in sovražniki, ki me nadlegujejo, brez moči bodo
postali in popadali na tla.“

***) „In če se cela vojska zoper mene postavi, se ne bo
balo moje serce,“

kazali nasledki. Ko so varno stopali po nizkem ozkem
mostovžu, jele so smolnate luči pokati in prasketati
pa neizrečeno vročino delati; se hujše je bil pa
černi gosti dim. ki se je kviško valil, potem pa proti
tlam se vlegal in v gosto meglo je zavil, da niso
mogli ne sopsti ne videti krog sebe. Torkvat je
spredej stopal in štel mostovže, kakor si jih je bil
zapomnil, akoravno svojih znamenj ni več našel; ali
komaj pride do polovice svojega števila, ko strahoma
zapazi, da je pot popolnoma zaperta.

Ko bi bil Torkvat mogel unkraj zapertega pota
pogledati, videl bi bil Dijogenova sina in še nekaj
mož, kako se jim posmehujejo. Sevér namreč je stal
vedno na straži, da bi ga kedaj ne prehiteli
sovražniki; tudi danes je bil pri vhodu, ko so prišli vojaki.
Urno je tekel h kupcu peska in kamnja, kterega je
pripravljenega imel za pot zapreti; on pa še. nekaj
krepkih rok — in pot je bila vstavljena napadnikom !
To šumenje so slišali Korvinovi ljudjé, to jim je
otemnilo dalnje luči in zadušilo petje.

Korvin in vojaki zabavljajo, kolnejo, vpijejo nad
Torkvatom.

„Lepo vas prosim“, oglasí se, „le trenutek me
počakajte, znabiti sem se zmotil v potu. Dobro poznam
pravi mostovž na neki znameniti podobi; precej bom
v enega ali druzega stranskih potov stopil in pogledal.“

Tekel je v bližnji mostovž, storil nekaj korakov
in — zginil; ž njim je zginila njegova luč. Niso bili
daleč za njim njegovi spremljevavci, vendar niso
videli, kako se je to zgodilo; mislili so, da s
copernijo. „Tukaj nočemo več opraviti imeti“, so rekli,
„ali je Torkvat izdajavec, ali je pa po coperniji zginil.“
Vernejo se trudni, umazani, od gostega dima vsi černi
in na pol zadušeni, in ker so se naravnost vhodu bližali
— vsaj neka dalnja svitloba se je kazala,
kakor dnevna luč — pometali so svoje baklje v
stranske mostovže, eden sem, drugi tje. Kdor bi bil nazaj
pogledal, zdelo bi se mu bilo, kakor bi bili kristijanje
veselja razsvetlili svoje podzemeljske prostore: iz
stranskih votlin se je vsipala žareča svitloba tlečih
bakelj, razsvitljevala rudečkaste peščene stene in igrala

po mramornatih ploščah na grobéh, da so se kakor
čisto zlato lesketale v rudeči steni.

Preden je ta derhal kakor potepeni psi s
pobešeni mi glavami primahala do belega dne, ustrašila
jih je neka nova prikazen. Svitlobo, ktero so imeli
za dnevno luč na vhodu, je prihajala iz svetilnice,
ktero je kviško deržala neka človeška podoba, ki je
nepremakljivo stala sredi poti. Bila je v čemi obleki
in zdela se jim je kakor kip z belo mramorno glavo
in nogami.

„Kdo je nek to? Kaj je nek to?“ so si šeptali,

„Copernica!“

„Škrat.“

„Duh je, duh.“

Ko se jej tihih korakov približajo, stala je zmeraj
še nepremakljivo in neprestrašeno, kakor bi jih ne
videla. Dva jo zgrabita za roke.

„Kdo si?“ serdito zarenči Korvin.

„Kristijanka,“ odgovori prijazno in veselo kakor
zmeraj — Cecilija.

„Zgrabite jo!“ zapové. „Naj ta terpi za vse!“

XII. Perva cvetlica.

Cecilija je prišla na drugem kraji v katakombo,
in komaj je stopila v pervi mostovž, ko jej v nos
vdari zoperni duh gorečih bakelj — „to niso naše
sveče“ si misli in hiti k zbranim kristijanom ter jim
poda Boštjanov svarilni listič pa še pristavi, kar je
sama zapazila. Verniki so se razšli v dalj niše in spodnje
prostore, tudi slepo sirotico je silil Pankracij, naj se
reši, pa odgovorila je: „Moja dolžnost je, varovati
duri in voditi vernike.“

„Kaj pa, če te sovražniki dobé?“

„Nič ne dé; moje vjetje lehko marsikterega
druzega reši. Le svetilnico mi daj.“

Pankracij se jej nasmeje: „Čemu ti bo, saj tudi
pri luči ne boš videla.“

„Jaz ne, pa bodo drugi.“

„Če bodo pa tisti „drugi“ tvoji napadniki?“

„Vse eno. Če me zgrabijo, naj me v svitlobi.

Moj ženin me mora z gorečo svetilnico najti,
kakor modro devico, če nocoj k meni pride.“ Po

teh besedah je šla na svoje mesto in ker ni druzega
slišala, kakor tihe korake, mislila je, da se bližajo
kristijani ter kviško deržala svetilnico. —

Ko se je Korvinova derhal prikazala na
stopnjicah z edino Cecilijo, začel je Fulvij silno rentačiti
in razsajati. „Kaj, to je vsa vaša zmaga — ta mala
miška? To je sramotne je ko nič! Kje je Torkvat?“

Ko so mu povedali, kako je zginil, ni druzega
mislil, kakor da ga je Torkvat za bebca imel in mu
sedaj v varne temne katakombe ušel. Če je to res,
morala bi vjeta vedeti za to; torej sklene, da jo bo
ostro izpraševal. Debelo in divje kolikor more jo
pogleda in se zareží nad njo: „V oči me poglej in
pravico mi govori!“

Revica smehljaje odgovori: „Jaz vam moram
pravico povedati, pa ne da bi vas pogledala; ali ne
vidite, da sem slepa?“

„Slepa!“ zavpijejo vsi na en glas in jo
radoedni obsujejo. Fulvija pa pri teh besedah prešine neka
nova misel in k vojakom obernjen jim reče:
„Sramota bi bila, da bi dvajset vojščakov slepo deklico
skoz mesto tiralo; le domú pojte. Jaz bom skerbel,
da se vam trud dobro poverne. Ti Korvin pa zajaši
mojega konja in vse očetu povej; jaz pridem z vjeto
kmalo za teboj v kakem vozu.“

„Da nobenih zvijač ne napravljaš, Fulvij!“ čmerno
zagodernjá Korvin. „Pripeljati jo moraš, vsaj eden
mora danes pasti.“

„Le brez skerbi bodi.“

Fulvij je od začetka mislil, mesto zgubljenega
Torkvata si novega ogleduha in izdajavca dobiti in
izučiti v vjeti deklici; ali ko je gledal v mirno
nedolžno obličje slepi sirotici, mu je skorej zginilo to
upanje. Najprej je hotel nekaj druzega iz nje zvedeti
in je tako-le začel:

„Ali si že dolgo slepa, revica?“

„Vse žive dni.“

„Kdo si pa in od kod?“

„Ko sem bila stara štiri leta, pripeljali so me
moji starši v Rim, da bi ondi spolnih neko obljubo,
ktero so v težki bolezni zavoljo mene storili, in da
bi molili na grobu mučenca Krisanta in Darije. Ko

so šli k grobu, pustili so me kraljevi revici na
cerkvenih vratih. Ravno tisti znameniti dan je bil, ko
so veliko kristijanov na grobu posuli z zemljo in
kamnjem, ki so ga na-nje metali — moji starši so
bili tudi tako srečni, da so bili med njimi.“

„Kje si pa živela od takrat?“

„Od tedaj je bil Bog moj edini oče in katoliška
cerkev moja mati, in nikoli nisem pomanjkanja terpela.“

„Ti si se tedaj sama spoznala za kristijano?“

„Kako bi pač mogla to tajiti?“

„Ta današnji shod je bil tedaj shod kristijanov.“

„Kaj pa druzega !“

„Ti si slepa, pa po cestah tako dobro in varno
hodiš, kakor bi videla.“

„Od kod to veste?“

„Jaz sem te že enkrat videl, ko si neko jutro
na vse zgodaj kraljevega reveža peljala v Nežino
hišo. Ali se spominjaš?“

„Spominjam se.“

Zdaj je Fulvij vedel, kolikor in kar je hotel:
Neža je kristijana! Tega mu Torkvat ni vedel
ali ni hotel povedati. Zdaj je bil storjen njegov sklep:
Neža mora biti njegova, ali pa vsaj njeno premoženje,
če jo zatoži.

Čez nekoliko spet praša slepo sirotico: „Ali veš,
kam zdaj le greš?“

„Menda pred zemeljskega sodnika, ki me bo
mojemu nebeškemu Ženinu poslal.“

„Kaj se nič ne bojiš?“ praša jo z začudenjem,
kajti odgovarjala mu je smehljaje.

„Še veselim se,“ kratko odgovori.

Ker je Fulvij vedel, kar je želel, izročil je
Cecilijo Korvinu in se ni dalje menil za-njo. Merzlo je
bilo in deževno kakor poprešnjo noč, zató ni bilo
veliko ljudi zbranih v prefektovi sodnišnici; pa ravno
takrat ko so pripeljali vjeto, pridervila se je nova
derhal in se vstopila k stranskim vratom, od koder
so vse lehko videli, kar se je godilo v sodnišnici,
Tertul, nekaj usmiljenja ginjen, nekaj ker je mislil
tako lože pregovoriti slepo ubožico, če bi mislila da je
sama, je ukazal in ostro zažugal vsem gledavcem,
da imajo molčati in ne čerhniti ne.

„Ko pripelje Cecilijo, je res mislila, da ni nikogar
druzega, kot tisti, ki jo je prijazno nagovoril:

„Kakega ti je ime, drago dete?“

„Cecilija.“

„To ime je plemenite rodbine ; ali ga imaš od
svojih staršev?“

„Ne, jaz nisem plemenitega rodu, če ne zató,
ker so moji starši, ako ravno revčeki, umerli za
Kristusa. Ker sem slepa, imenovali so me moji
dobrotniki „ceca“ (slepa) in mi iz prijaznosti rekali tudi
Cecilija po naši imenitni mučenki.“

„Glej, kristijani so te pustili revno in slepo,
pusti tedaj vse njih bedarije in neumnosti, spolnuj
povelja božjih cesarjev pa bogovom daruj, in dobila
boš bogastva, lepih oblačil, dobrih jedi in
najimenitniši zdravniki se bodo prizadevali ti zopet odpreti oči.“

„Če mi nimate boljših reči obljubiti, ne bo nič.
Ravno tisto mi hočete vzeti, za kar sem najbolj
hvaležna Bogu in njegovemu Sinu.“

„Kako to misliš?“

„Jaz sem hvaležna Bogu, da sem revna, slabo
oblečena, da siromašno jem, ker sem v tem toliko bolj
podobna svojemu edinemu ženinu Jezusu Kristusu.“

„Ti abotna deklica ti ! ali si se že vseh teh
praznih sanjarij priučila?“ reče sodnik že nekoliko
nejevoljen. „Vsaj zató ne moreš Boga hvaliti, ker te
je slepo vstvaril?“

„Zato še najbolj. Vsakdan, vsako uro ga hvalim,
da sem slepa.“

„Kako? Mar se šteješ srečno, ker nikdar ne
vidiš svitlega solnca, lepe zemlje in ljudi?“

„Vsega tega res ne vidim, pa mi je pred očmi še
svitleje, še veličastneje solnce; vedno gledam Onega,
ki je vse to naredil, kar ste imenovali — svojega
nebeškega Ženina, kterega tako ljubim, da razun
njega ne želim ničesar druzega gledati.“

„Pojdi, pojdi s tacimi praznimi rečmi. Ubogaj
cesarja, če ne bom nekaj skusil, kar ti bo malo
bolečin prizadjalo in te kmalo omečilo.“

„Bolečin?“

„Bolečine, dà ! Ali še nikdar nisi terpela bolečin,
ali te še nikoli ni kdo vdaril?“

„O ne, kristijani se ne tolčejo.“

Sodnik je mignil Katulu, da jo položi na tezo.
Rabelj je razpel sirotico na raztezavico, jej zanjke
priterdil na roke in noge pa roke razpel nad glavo.
Slepa deklica ni nikogar druzega čutila in mislila je,
da ravno tisti to vse ž njo počne, ki jej je prej
govoril. Okoli stoječi so sapo na-se vlekli in gledali
ubožico, kteri so se ustnice premikale v molitvi.

„Še enkrat tedaj te opominjam, preden te izročim
groznemu terpinčenju: daruj bogovom!“

„Ne terpinčenje ne smert me ne bo ločila od
Jezusa Kristusa. Jaz ne morem drugemu darovati,
kakor edino pravemu živemu Bogu, in ta dar sem
jaz sama!“

Sodnik migne, rabelj enkrat zasuče kolesca na
pretezavici, vervi, na kterih so bile privezane roke
in noge, se napnó — vsi udje se raztegnejo, akoravno
še iz členkov ne skočijo, in buda bolečina strese ves
život, ktera je bila tolika veča, ker ni videla, kaj
se ž njo godi. Čez in čez je bolečine obledela.

„Aha, ali zdaj čutiš? Naj bo to dosti; vsaj zdaj
ubogaj.“

Cecilija še slišala ni njegovih besed, ampak
molila je: „Lepo se ti zahvalim, o Gospod Jezus
Kristus, da si me za vredno spoznal zavoljo tebe terpeti.
Jaz sem te ljubila v sreči, sem te ljubila v veselji, in
zdaj v terpljenji te še bolj ljubim. Kako sem vesela,
ker sem ti zdaj po terpljenji še bolj podobna postala,
kakor v življenji po revščini in nadlogi!“

„Ti mi ne odgovarjaš? Se norčuješ z menoj?
Le čakaj, bomo kaj hujega skusili!“ zavpije razkačen
sodnik. „Katul, prinesi prižgano bakljo in jej jo
pritisni v meso.“

Gledavcem se je že pred smilila slepa sirotica,
zdaj se jim je studilo sodnikovo ravnanje in začeli
so mermrati pa svojo nejevoljo kazati.

Cecilija je še-le zdaj zapazila, da ni sama in da
jo obdaja množica ljudstva. Rudečica sramožljivosti
jo polije po obrazu in vratu, ki je bil ravno pred še
bel ko mramor. Sodnik se je zaderl nad gledavci in
vdušil tako njih čutila, med tem ko je spet deklica
molila: „O moj Gospod in Ženin! vedno sem ti zvesta

bila; daj mi terpeti vsakoršnega terpinčenja, le
osramotenja pred ljudmi me varuj. Prosim, vzemi me
koj k sebi. da mi ne bo treba srameži obličja
zakrivati, kedar bom stala pred teboj!“

Spet so začeli gledavei nejevoljno mermrati.

Sodnik zarenči v največi jezi: „Katul! Kaj sem
ti veleval? Naglo stori — kaj se tako dolgo okoli
opletaš s svojo bakljo?“ Rabelj stopi k Ceciliji, da
bi jej obleko z života potegnil, pa plašno odskoči in
k prefektu obernjen mehko reče: „Je že prepozno ;
mertva je!“

“Mertva? Pa samo enkrat si jo stegnil s kolesci?
To ni mogoče!“

Katul je odjenjal z natezami, pa truplo se ni
ganilo; res je bila mertva, s peze in spred
neusmiljenega sodnika je stopila pred svojega nebeškega
Ženina. Ali so jo umorile perve bolečine, ali pa je Bog
uslišal njeno molitev ter k sebi vzel čisto dušo, preden
je pred ljudmi terpela srameži?

Ko seje vse čudilo in stermelo, zavpije glasno in
pogumno nekdo izmed poslušavcev: „Ti brezbožni trinog!
ali ne vidiš, da ima slepa kristijanska sirotica večo
oblast čez življenje in smert, kakor ti in tvoj gospodar?“

“Kaj, že tretjič v 24 urah se mi nastavljaš na
pot? Takrat mi ne boš ušel.“ Tako je zavpil Korvin
ter s svojega sedeža zraven očeta planil med gledavce,
ko ob necega silno velikega častnika butne, ki je
kakor nevede izmed gledavcev stopil in Korvina za
roko prijel: „Prosim odpuščanja — saj se menda niste
preveč terdo zadeli?“

„O nisem se ne. Le pustite me, Kvadrat, le pustite.“

„Kam pa v taki naglici? Ali vam zamorem
pomagati?“ praša vojak in ga še zmeraj derži za roko.

„Pustite me, pustite — če ne mi uide!“

„Kdo bo ušel?“

„Pankracij, Pankracij, kicje ravnokar zasramoval
mojega očeta.“

„Pankracij?“ reče Kvadrat okrog sebe gledé, in
ker ga več ne vidi, pristavi: „Jaz ga nikjer ne vidim.“
Zdaj je spustil Korvina, ali kaj? Pankraeij je med
tem že na varnem sedel pri starem Dijogenu. —
Ko se je to godilo, je zapovedal prefekt Katulu, da

truplo v Tibero verže; ali nek oficir v plašč zavit
je bliže stopil, služabniku pomignil in mu skrivé
mošnjico denarjev v roko stisnil, zašeptavši: „Skoz
„porto capeno“ proti zahodu, v Lucijino poslopje
jo prinesite.“

Rabelj prikima Boštjanu.

XIII. Plačilo.

Mestni prefekt je šel k cesarju sporočat, kaj se
je zgodilo in doveršilo ta dan, in da bi kolikor mogoče
opravičil svojega sina. Sodnik je našel visocega
gospoda prav slabe volje in ko bi mu bil Korvin prej
pred oči stopil, kdo vé, kako bi bilo za njegovo
glavo. Posebno ga je še razkačilo, ko je slišal od
napada na pokopališče in da niso nič opravili. Ko
stopi oče Korvinov v dvorano, kjer je stal Boštjan na
straži, pozdravi ga cesar tako-le: „Kje imate vašega
butca?“

„Preponižno zunaj čaka povelja Vaše božjósti in
iz serca želi potolažiti sveto jezo pa popraviti, kar
mu je spridila osoda.“

„Osoda ? Lepa osoda — njegova neumnost in
strahopezljivost! Zares lep začetek! Bo pa tudi čutil; le
noter ž njim!“

Ves tresel se je in jokal Korvin, ko so ga
pripeljali v dvorano. Pokleknil je pred cesarja; ta pa
ga je tako bacnil z nogo, da se je daleč zaterkljal,
kar je zelo razveselilo cesarsko visokost in jih malo
potolažilo.

„Vstani, malopridnež! in povej mi sam, kam je
zginil razglas?“

Korvin je nekaj jecljal, menda strahú sam
ni vedel kaj; cesar se mu je smejal, ker ga je prav
za prav samega veselilo to zvito delo.

„Naj bo, milostljivega se ti bom skazal. Liktorji*),
razvežite svoje butarice!“

*) Liktorji so bili pri Rimljanih služabniki viših
uradnikov. Hodili so ž njimi ter na ulicah prostor pred njimi
delali, pred njib stanovanjem stražili, povelja izverševali itd.;
pa zato čez ramo nosili butarice skupaj zvezanih palic in
na sredi je iz njih molela sekira. Nekdanji rimski kralji so

Liktorji so potegnili sekire izmed palic in s persti
skušali ostrino. Korvin to zapazivši se verze na tla
in prosi: “Vsaj življenje mi pustite! Nekaj prav
važnega bom razodel, če ostanem živ.“

„Kdo nek mara za tvoje revno življenje ?“ oglasi
se cesar. “Liktorji, sekire odložite, za-nj so palice
dobre.“

Ko bi trenil, so ga zgrabili in zvezali, obleko
mu s pleč potegnili, in zdaj so začele vajene roke
udrihati po njem, da je bilo joj in da se je kmalo
začel viti po tleh in prekucovati pa rjuti v veliko
veselje Maksimijanovo.

„No, kaj tako važnega imaš razodeti?“

„Jaz vem, kdo je preteklo noč strašno hudobijo storil.“

„Kdo?“

„Nek mladeneč Pankracij; našel sem njegov nož
tam, kjer je hudobijo doprinesel.“

“Zakaj ga pa zgrabil nisi in pred sodnika pritiral?“

„Dvakrat sem danes slišal njegov glas in ga že
skoraj v rokah imel, pa mi je ušel.“

„Glej, da ti tretjič ne uide, če ne— zadene tebe
njemu namenjena kazen. Od kod pa poznaš njega
in njegov nož?“

„Součenea sva bila v Kasijanovi šoli, ki je tudi
kristijan, kakor sem poznej zvedel.“

„Kaj, kristijan se podstopi podučevati moje
podložnike in je deržavi za izdajavce izrejati pa učiti
zasramovati svojega cesarja in bogove? Gotovo je
tudi on naučil tega mladega gada, kako naj sterga
naš cesarski razglas! Ali veš, kje stanuje?“

„Vem, veličanstvo! Torkvat mi je povedal, ki
se je odpovedal prazni kerščanski veri.“

„Kdo je ta, Torkvat?“

„Nekdo, ki je delj časa živel na deželi pri
Kromaciju in še drugih kristijanih.“

„Glej, glej — ta reč se čedalje lepše kaže; mar
je bivši prefekt tudi kristijan postal?“

„Tudi, in z več druzimi živi v Kampaniji.“

„Kaka nezvestoba, kako izdajavstvo ! Kmalo ne
bom imel človeka, da bi se zanesel na-nj. Prefekt!
urno pošljite kóga v Kampanijo, da vse te tiče polovi,
tudi učenika pa Torkvata.“

„Torkvat ni več kristijan“ odverne sodnik.

„Kaj to mene briga? Polovite je, kolikor jih
morete, pa nobenemu ne prizanašajte, veste? — Zdaj
le idite vsi; čas bo k jedi.“

Ko je Korvin domú prišel, mu vsa zdravila niso
mogla pregnati bolečin; celo noč ga je tresla merzlica
in jeza pa sramota mu niste dale spati. Drugi dan
je prosil očeta, naj njega pošlje v Kampanijo, da si
tako čast reši pred cesarjem in pred ljudmi, ki so ga
zasmehovali, pa ohladi svojo jezo nad kristijani. —

Poglejmo, kaj Fulvij počne? Doma sedi pri
Evrotu in mu pripoveduje, kar je tisti dan doživel.
Resnobno posluša starec in mu na zadnje merzlo
odgovori: „Pač majhen dobiček iz vsega tega.“

„Prav za prav nobenega pravega dobička pa up
do lepega dobička.“

„Do kakšnega?“

„Neža je v mojih rokah, ker sem zvedel, da je
kristijana. Dobim jo zdaj ali njo s premoženjem
vred ali vsaj samo premoženje.“

„Drugo naj velja“, odgovori starec in oči se mu
čudno zaleskečejo, obraza pa ni premenil ne z enim
migljejem ne. „To je najkrajša pot in najbolj gotova.“

„Kaj pa ker gre za mojo čast? Jaz ne morem
dati tako zaničljivo z menoj ravnati, kakor sem ti
povedal.“

„Saj so že zaničljivo s teboj ravnali, in to tirja
maščevanje. Kdo bo še s takimi neumnostmi čas
tratil; tvoji denarji so že skoraj pošli in dohodkov
ni od nobene strani. Ti moraš kaj izpeljati!“

„Gotovo bo tudi tebi bolj všeč, če pridem do tega
premoženja po poštenem potu, (Evrota se nasmeje)
kakor da je s tako sramotnimi pripomočki dobim.“

„Dobodi, kakor ga hočeš, da ga le dobiš in
naglo. Saj veš najino pogodbo : tvoja rodbina mora
priti spet k premoženju in veljavi, ali je bo pa konec
s teboj. V zaničevanji, to je, v revščini ne sme več
živariti.“

„O vem, vem; ni me treba se vsak dan
spominjati strašne pogodbe“, reče Fulvij, roke vije in
se trese na vsem životu. „Le časa mi daj, časa, pa
se bo vse dobro steklo.“

„Saj ti ga dajem, še preveč, da bo vse upanje
zginilo. Vendar čas je prišel, da ti povem, kdo sem.“

„Ali nisi zvesti služabnik mojega očeta, komur
me je v varstvo in skerb izročil?“

„ Jaz sem starši brat tvojega očeta, tedaj gospodar
rodbine. Edina misel, edina skerb je bila vse moje
žive dni — povzdigniti našo hišo k tisti veljavi in
mogočnosti, s ktere jo je pahnil moj oče po svoji
zanikernosti in zapravljivosti. Mislil sem, da ima tvoj
oče, moj brat, več zmožnosti za to, in prepustil sem
mu svoje pravice z nekterimi pogoji, med drugim
tudi s tem, da sem jaz tvoj varh in te odredím po
svoji misli. Saj veš, da sem te vedno tako učil, ne
gledati na pripomočke, samo da se doseže veliki namen.“

Čudé se in pazljivo je poslušal Fulvij, in skoraj
ga je sram bilo, ko je slišal tako odkritoserčno
govoriti. Spet ga temni starec pogleda z ostrim
očesom, rekoč: „Saj veš po kakem nevarnem potu se
je zedinilo razdeljeno premoženje v tvoji roki.“

Fulvija obide groza pri teh besedah, obraz si
zakrije z rokami in prosi: „Jenjaj, jenjaj, Evrota!
Nikar me ne terpinči s takimi spomini!“

Starec je ostal tudi pri teh besedah merzel ko
led. „Naj ti tedaj na kratko povem: Kdor se ne bojí
lepe vesele prihodnosti, do ktere se dá le po krivični
roki priti, tega tudi ne sme strašiti krivična preteklost,
ktera je bila podlaga boljši bodočnosti; saj bo enkrat
tudi prihodnost preteklost postala. Le zvesto in terdno
se derživa najine pogodbe. Tebi je dala natora veliko
sebičnosti in zvijačnosti, mene je storila prederznega
do vsega — to bo že kaj zdalo. Naji bo vezala enaka
osoda: oba na enkrat bova bogata ali pa mertva.“

Fulvij je v svojem sercu preklinjal dan, ki ga je
pripeljal v Rim, dan, ko je znanje in zvezo storil s
svojim ostrim neusmiljenim zapovedovavcem, na
kterega so ga vezale skrivnostne, nepretergljive vezi,
ki ga je popolnoma v svoji oblasti imel, kakor volk
ovco. Težkega serca se je vlegelk počitku. —

Marsikteri bralec je znabiti že radoveden, kaj
se je zgodilo z našim odpadencem Torkvatom. Ko
je hitel v stranski mostovž, se je primerilo, da je
naletel na stare, razpadene, v pesek vsekane stopnjice,
ki so peljale v spodnjo katakombo. Deržal je luč
pred seboj in brez premislika hitel pa oziral se po
znameniti podobi, ki bi mu dalnjo pot kazala — kar
se na mah čez glavo prekucne v globočino, da ves
omamljen in brez zavednosti obleži. Ko se zavé, od
začetka še vedel ni, kje je, vstal je in tipal po temi
okrog sebe, da se slednjič spomni, kje leži. Pri sebi
je imel še nekaj sveč in netilo; naredi luč in ker
se je med tem že toliko pomaknil od stopnjic, da jih
več videl ni (spominjal se pa tudi ni na-nje) zašel
je globokeje in globokeje v podzemeljske zvite prostore.

Mislil je od začetka, da bo prej prišel do kraja,
kjer se gre na dan, kakor bo požgal vse luči in preden
opeša; pa lazil in taval je uro za uro, ena sveča je
pogorela za drugo — in rešivnega izhoda le še ni
bilo. Zdaj ga je začelo skerbeti, zlasti ker je že tudi
pešal; kajti od jutra še ni ničesar povžil. Hodil je
ob grobéh in vnemarno bral od začetka napise na
njih; ko so ga pa le bolj in bolj jele zapuščati moči
in mu je skoraj zginilo vse upanje, začeli so ga
obhajati resnobni občutki, ko je bral na nagrobnih ploščah:
„v miru počiva“ ali „spi v Kristusu“. Tukaj za
plošami leže maziljena trupla, kakor je je položila skerbna
mati Cerkev in čakajo, da je trombe glas zbudi k
novemu, večnemu življenju. V malih urah sem tudi
jaz lehko mertev! Ali bodo tudi mene pobrale
pobožne roke in me položile na kraj miru? Tukaj le
na merzlih tleh bom obležal, tukaj v temi segnjil in
razpadel na kosce in nihče ne bo vedel za-me, nihče
žaloval po meni. Čez leta in leta pa morda najdejo
moje kosti in govorica jim bo povedala, da so kosti
odpadnika izdajavca — in ven je bodo pahnili iz
svetega prostora, ven na polje, da razpadejo in je
raznese veter.

In smert se mu je bližala, v glavi se mu je
vertelo, serce mu je nepokojno bilo. Zadnja sveča mu
je že tako daleč pogorela, da je več deržati ni mogel,
na kamen jo položi zraven sebe, da bi se še par

minut veselil ljube svitlobe; ali kapljica vode
kane s stropa in mu ugasí lučico. Kakor bi si s svitlobo
življenje podaljšal, poiskal je netila in užgal si zopet
ostanek, da mu za malo razsvitljuje vnanjo okolico
in ga ne bode terpinčilo notranje. In zerl je in zerl
v plamenček, da je pojemal in — prekucnil se ogorek
v pesek — še se je kadilo in svetilo kakor ognjen
červiček — ugasnilo je, cerna trna je nastala!

Ali sem mertev? Menda. Večna tema okrog in
okrog. Za zmeraj sem ločen od živih; moja usta ne
bodo več vživala hrane in uho ne bo več poslušalo
glasov, oči ostanejo na večno slepe, solnčna svitloba jih
ne bo več razsvitljevala. Okrog mene vse mertvo —
okrog mene mertvi.

Vendar, to ni še smert — za smertjo pride še
nekaj druzega! — In tudi to je prišlo. Červ vestí ga je
začel grizti — rasel je in rasel in se mu kakor
strupen gad ovil okrog serca. — Kako vesele in srečne
ure je preživel pri Kromaciju in Polikarpu; kako
lepo, kako prijazno so ž njim ravnali! In on? Izdal
je je, izdal — Korvinu, Fulviju! Joj — Fulvij, Fulvij!
— in stopi mu pred oči tista strašna noč,
pijančevanje, nepoštena igra, hlimba, izdajavstvo. Fulvij!
ž njim je preril v najsvetejši kraj — ž njim danes
zjutraj napadel katakombo. In migljati mu je začelo
pred očmi — pošasti, strašne pošasti so se kazale,
so plesale krog njega, ga zasmehovale, se mu režale,
s kremplji po njem segale. Strašno! Obraz si pokrije
z rokama in se zgrudi na tla. „Gotovo, jaz sem mertev!
Hujšega nima peklenski ogenj!“

Kar vdarijo dalnji glasovi na njegovo uho —
tako milo in živo je donelo, kakor iz angeljskih gerl
— z nekega višega kraja je prihajalo petje. „Jaz ne
bi bil verjel, da sta nebesa in pekel tako blizo skupaj,“
misli Torkvat. „Ali tí angelji znabiti strašnega
sodnika spremljajo k sodbi?“ — Svitloba se prikaže od
koder so prihajali glasovi in kmalo so se razločile
besede: „In pace in idipsum dormiam et requiescam.“*)

„Te besede niso za-me. Za kacega mučenca bi
bile, za zaverženca ne.“

Svitloba je prihajala veča in razlila se po
mostovžu; v njenem svitu se pokaže versta ljudi,
najprej device v dolgih oblačilih s svetilnicami v rokah,
med njimi štiri, ki so nosile v bel pert zavito truplo
s ternjevo krono na glavi. Precej za temi je stopal
mladi fantič, akolit*) Tarcizij z gorečo kadilnico, iz
ktere so se vzdigovale lepodišeče meglice — potem
več duhovnov, med njimi tudi sv. oče papež, slednjič
Dijogen in sina pa še več drugih za njimi, med
kterimi je spoznal Torkvat Boštjana.

Ko se je ta versta pomikala mimo Torkvata, peli
so naslednjo verstico: „Quoniam Tu Domine
singutarifer in spe constituisti me.“**)

„Té besede meni veljajo“, je rekel in vzdignil
se na kolena; zadel ga je žarek milosti božje — in
v spomin mu poklical besede, ktere je nekdaj slišal,
in ktere je sedaj govoriti moral, to je čutil. Lezel
je za njimi, kolikor so mu dali upehani udje, da so
prišli do neke veče kamrice. Svitloba mu je kazala
na steni mili obraz dobrega pastirja z ovco na rami
— pa ni si upal med nje stopiti, na pragu je klečal,
ponižno na persi se terkal in prosil milosti božje.

Truplo so na tla položili, peli še druge psalme
in opravljali molitve polne veselega upanja boljšega
življenja in potem položili merliča pod nek obok v
novo izdolbeni grob. Med tem se je Torkvat
najbližemu približal in mu pošeptal na uho: „Čigavo
truplo je to?“

„Truplo zveličane Cecilije, ktero so vojaki danes
v tem pokopališču vjeli in ktera se sedaj pri Bogu
veseli.“

„Tedaj sem jaz njen morivec,“ je zamolklo
zaječal in vergel se sv. Očetu pred noge. Nekaj
trenutkov še pregovoriti ni mogel skesani grešnik, potlej
pa je izgovoril besede, ktere se je bil namenil go-

voriti: „Oče! grešil sem pred Bogom in pred teboj;
nisem vreden, da me imenuješ svojega otroka.“

Papež ga prijazno vzdignejo, objamejo in rekó:
„Bodi že kdor koli, pozdravljen zopet v hiši tvojega
Očeta! Ali ti si slab in truden in treba ti je počitka.“

Hoteli so mu koj kaj preskerbeti, pa ni hotel
prej, da je očitno spoznal vse svoje pregrehe in
hudodelstvo tistega dné. Vse se je veselilo zgubljene,
pa spet najdene ovce.

Še enkrat milo pogleda Neža za slepo devico v
grob, potem pa oberne svoje oči proti nebu in zdelo
se jej je, kakor bi videla Cecilijo sedeti pri nogah
nebeškega Ženina, ko smehljaje in z odpertimi očmi
sipi je šopek cvetlic doli na glavo spokornikovo — ko
pervi dar svoje priprošnje pri Bogu.

Dijogen in sinova sta preskerbela Torkvatu v
neki kristijanski hiši malo stanovanje, da ne bi padel
spet zapeljivcu v roko; Cerkev ga je pa sprejela
med spokorjence, da bi po večletni, na prošnjo
spoznovavcev prikrajšani pokori zopet zadobil vse pravice.

XIV. Dvojno maščevanje.

Boštjan je prišel v katakombo k pogrebu perve
mučenke, še bolj pa, da bi posvaril in v varnost
spravil sv. Očeta Marcelina, ker je vedel, da mu
sovražniki zeló strežejo po življenji, kar je tudi
Torkvat poterdil, razloživši Fulvijeve namere. Življenje
papeževo je bilo prevelike vrednosti za vso cerkev,
da bi se bilo smelo tako zgodaj darovati ; in ker
sedanje stanovanje ni bilo več varno, sklenil je
pogumni vojščak in „varh kristijanov,“ kakor ga
imenujejo stare listine, tam zavetje pripraviti najvišemu
pastirju, kjer ga gotovo nihče ne bo iskal — v
cesarski palači.

V bolj pristranskem koncu cesarskega poslopja
je stanovala imenitna kerščanska gospá Irena; ktere
mož je bil v palači v cesarski službi; tu sem sta
pripeljala Boštjan pa Kvadrat iz katakombe sv. Očeta,
dobro preoblečenega.

Drugo jutro je šel Boštjan k Pankraciju in mu
rekel: „Moj predragi! kar precej moraš Rim zapu-

stiti in se podati v Kampanijo. Konja sta pripravljena
za-te in za Kvadrata in nie se ne smeta muditi.“

Mladeneč mu odgovori žalostnega obraza in
solznih oči: “Zakaj pa, Boštjan? Ali sem se kaj
pregrešil, ali dvomiš nad mojo stanovitnostjo?“

„Ne dvomim, da bi bil premalo stanoviten za
sedanje preganjanje pa tudi nič krivega nisi storil —
vendar, ti si mi obljubil, da mi boš ubogal v vseh
rečeh. Ubogaj tedaj, kaj potrebno je!“

„Lepo te prosim, dragi Boštjan, povej mi zakaj?“

„Za zdaj mora še skrivnost ostati.“

„Kaj, že spet skrivnost?“

„Ravno tista je, in ob enem z uno ti jo bom
odkril. Vendar ti bom povedal, kar ti je storiti; to
ti bo dovolj: „Korvin je povelje dobil, da naj hiti
nad Kromacija in ga zgrabi z vsemi drugimi vred, ki
pa še niso terdni v veri, kakor kaže žalostni zgled
Torkvatov; in kar je še hujši, tudi tvojega starega
učenika Kasijana v Fundi naj izroči grozoviti smerti.
Zato želim, da bi ti prišel pred Korvinovimi ljudmi
tje (morebiti bo še Korvin sam šel) in kristijane
opomnil na nevarnost.“

Pankracij je bil spet vesel, ko je slišal te besede.
„Zdaj vidim, da mi zaupaš, Boštjan! torej mi bo
tvoja želja povelje. Saj bi pa tudi tekel do konca
sveta, če velja rešiti svojega ljubega Kasijana ali
tudi kakega druzega kristijana.“

Kmalo je bilo vse pripravljeno za na pot, in
preden so še zadnji Rimljanci iz postelj skobacali,
jahala sta jo že Pankracij pa Kvadrat na krepkih
konjih čez Kampanijo po bolj zapuščeni, pa zató
varniši cesti. —

Korvin se je sam namenil nad kristijane, ker
je mislil tako najlajše priti do časti pa tudi do lepih
denarcev. Da bi z vsem dobro preskerbljen bíl pa
tudi svoja pleča malo pozdravil, odložil je pot do
druzega dné. Najel si je voz pa kerdelo numidiških
tekavcev, ki so bili tako urnih pet, da so z vozom
vštric leteli; vendar je bil za dan ali še več za
kristijanoma, akoravno je šel po krajši in bolj navadni
Apijevi cesti.

Mala občina kristijanska je bila že vsa prepla-

sena zavoljo novic, ki so jim došle iz Rima, ko sta
naša poslanca prišla k njim. Z veliko spoštljivostjo
so brali Boštjanov svarilni list in potem z molitvijo
in svetim premišljevanjem se pripravili na bližnjo
nevarnost. Mark in Marcelijan sta že prej šla s svojim
očetom Trankvilinom v Rim k podelitvi duhovnih redov,
za njim je šel zdaj Nikostrat, Coe in drugi. Kromacij,
kterega Bog ni odločil za mučeniško krono,*) skril
se je za nekaj časa v bližnjem Fabíolinem poslopji,
za kar so jo pismeno prosili, če jej tudi niso
povedali zakaj; lastno poslopje so pa v varstvo izročili
nekaj poštenim in zvestim služabnikom.

Ko sta se spočila popotnika in konja, sta po isti
poti, kakor zadnjič Torkvat, odšla v Fundi. Ostala
sta zunaj mesta v mali kočici in kmalo v mestu
našla Kasijana. Pankracij mu je povedal, kaj mu žuga
in ga silil, naj beži ali se vsaj skrije, pa pošteni
učenik mu odgovori:

„Tega ne smem storiti. Jaz sem že star in sit
svojega nerodovitnega dela, ker jaz in moj služabnik
sva še zmeraj edina kristijana v mestu. Res, da so
iz najboljših hiš pošiljali sinove k meni, ker so
vedeli , da je v nravnem oziru tako ostro deržim,
kolikor ajdovstvo sploh pripušča; pa ravno zavoljo te
ostrosti nimam ne enega prijatelja med svojimi učenci.
Pravi kmečki divjaki so, in nekteri starejih bi se
gotovo ne obotavljali, če bi jim kdo rekel, naj me
ubijejo. Kar nič jih nisem mogel ganiti in spremeniti;
in kako tudi, ker moram ž njimi brati tiste nevarne
rimske pa gerške knjige, polne basni in praznih reči.
Z besedami nisem mogel nič opraviti, morda jim
koristim s svojim življenjem.“

Pankracij je videl, da je zastonj vse
pregovarjanje in najrajši bi se bil združil ž njim in ž njim
umerl, ko ne bi bil obljubil Boštjanu, da se bo
varoval medpotoma. Sklenil je pa blizo ostati, da
vidi, kaj se bo zgodilo s starčkom.

Ko je prišel Korvin do Kromacijevega poslopja,
planil je na vse zgodaj nad njo. Vse prazno. Pre-

stakne vse kote in kraje, pa ni ga bilo najti ne
človeka, ne knjige, ne druzega znamenja, da tù
stanujejo kristijanje. Ves osupnjen gleda okoli sebe, kar
vidi na vertu služabnika in ga praša po gospodarju.

“Gospod ne pripoveduje sužnjim, kam gré,“
odgovori v nekako čudno grampovi latinščini.

„Ti se lažeš. Povej, po kteri poti je šel on in
drugi ž njim?“

„Tam-le skoz.“

„In potlej?“

„Tam-le skoz vrata; več se ne vidi od tod. Jaz
tukaj delam in vidim vrata pa dalje nič.“

„Kdaj so šli? To vsaj veš.“

„Ko sta una dva prišla iz Rima.“

„Ktera dva? Povsod sta dva.“

„Eden dober mladeneč. Tako lep, tako lepo poje;
uni pa debel pa prav mičen, prav. Vidite tam-le
mlado drevo s korenino izruvano? On to tako lehko
stori, ko bi jaz lopato potegnil iz zemlje.“

„Sta že, ravno tista sta“ zavpije razkačen Korvin.
„Spet mi je vse poderl grintavi pobin. Ta bo še
čutil zato!“

Ker ni pri Kromaciju nič opravil, bil je toliko
bolj razkačen; jeza mu je švigala iz oči in vso pot
je premišljeval, kako bi se znosil nad učenikom in
součencem Pankracijem. Zato je bilo veselje njegovo
veliko, ko je v Fundi prišed zvedel, da je vsaj eden
tam. Napoti se k cesarskemu namestniku in mu
pokaže povelje, da vjame in kaznuje Kasijana kot enega
najnevarniših kristijanov. Ko je videl mestni glavar
cesarski ukaz, izročil je Korvinu samemu vso oblast
in mu ponudil rabeljna v pomoč, česar pa ni hotel,
ker je že seboj pripeljal dosti pripravnih za vsakoršno
terpinčenje. Samo enega uradnika je vzel.

Ravno je bila šola polna, ko stopi Korvin noter
in duri za seboj pripre. Stari učenik mu prijazno
nasproti pride in ga pozdravi; Korvin pa se zareži
nad njim: „Podpihovavski kristijan si in izdajavec!“

Kakor divje zveri zarjové na en glas učenci in
kviško planejo. Korvinu serce veselja igrà, misli si:
te so že pravi in reče: „Fantalinje, ali mar ljubite

svojega učenika? Tudi moj je bil nekdaj, pa mu imam
še marsikaj poverniti.“

Zopet zarujove vse kerdelo po klopeh.

„Če je tako,“ nadaljuje Korvin, „imam tukaj le
prav veselo novico za vas, povelje božjega cesarja
Maksimijanà, da smete ž njim storiti, kar hočete.“

V tem trenutku je kakor toča letelo od vseh strani
bukev, pisalnih tablic in drugega šolskega orodja na
učenika, ki je mirno, s prekrižanimi rokami stal pred
svojimi preganjavci. Že skačejo nekteri s klopi in
se mu groze bližajo, kar se oglasi spet njih poveljnik:
“Čakajte, čakajte, ne tako brez premislika!“ In
zamislil se je v svoja šolska leta, kaj bi mu bilo takrat
največe veselje delalo, pa potem ukazal svoji
nečloveški derhali, kako in kaj.

Zvezali so ga in potem so planili na-nj ti risi
kakor žive hudobe. Nekteri so pisali in bodli z
jeklenimi čertalniki po njegovem životu, drugi so ga
mesarili drugače, da je slednjič toliko kervi zgubil
in toliko preterpel, da se je na tla zgrudil. Novo
veselje, novo mučenje; potem so se pa razleteli
škrateljni po mestu in raznašali svoja junaška dela.

Za neusmiljeno terpinčenega starčka se sevéda
ajdovski preganjavci niso dalje menili, pustili so ga
ležati; ali zvesti služabnik Kasijanov ga pobere in
položi na njegovo postelj pa Pankracija pokliče, kakor
so se bili zgovorili. Zeló se je bil zavzel mladeneč,
slišati o grozovitem terpinčenji, pa tudi veselil se je
in občudoval toliko stanovitnost, ker ne ena besedica
pritožbe ali očitanja ni prišla iz njegovih ust, ampak
samo molitev.

Kasijan je še spoznal Pankracija, stisnil mu roko
in se nasmehljal, govoriti pa ni mogel več, in drugo
jutro je umeri. Storili so natihoma, kar je bila
navada pri kristijanskem pogrebu, ker hiša je bila
Kasijanova; potem pa je Pankraeij s svojim tovaršem
hitel težkega serca iz strašnega kraja, kjer je
brezserčen divjak merzle kervi, kakor kako zver, pobil
svojega lastnega starega učenika.

Vendar tudi pri tem divjaku se je zbudil červ
vesti. Ko si je serce ohladil v maščevanji, začelo ga
je sram biti svojega djanja. Bal se je, da ne bi zvedel

njegov oče, kar je počel s Kasijanom, ki ga je zmeraj
čislal; bal se je tudi staršev, ki so svoje otroke h
Kasijanu pošiljali, ker jih je bil tudi po ajdovskem
zapopadku ne dosti manj kakor k očetomoru napeljal.
Urno je hotel napreči, pa rekli so mu, da morajo
konji še počivati. Šel je torej, da bi svojo skerb
vtopil v vinu, in se je upijanil.

Naposled se je odpeljal, pa medpotoma se
večkrat vstavil in zopet pil. Vozil je tudi po noči po
gerdi cesti, ker je vedno deževalo, pa tudi po precej
nevarni, ker je ob cesti bil napravljen véliki kanal,
v kteri se je stekala mokrota pontinskega močvirja.
Korvin, ves razvnet od vina pa tudi ker mu je serce
toliko očitalo in ga pekla vest, ni mogel terpeti
počasnih korakov vtrudenih konj in jel je mahati po
njih, kar se je dalo. Ko so se spustile živali v dir,
zaslišijo za seboj cepetanje naglo deročih konj in to
je spravi popolnoma v divji ték. Kmalo so
služabniki in tekavci daleč zadej ostali, konji pa so dirjali
kakor blisk ob kanalu, da se je voziček zaletaval
kakor luščina sem ter tje. Ko slišita jezdeca zadej
to silno ropotanje in peketanje in vpitje služabnikov;
še bolj poženeta konja. Komaj imata derhal spehanih
služabnikov za seboj, ko slišita močni tresk in
šterbunk! Voz se je bil zadel ob kamen, se je prevernil
in v njem sedeče prekucnil v vodo. Precej sta bila
Pankracij in njegov spremljevavec ràz konj in pri
kanalu.

Luna je malo posijala izpod oblakov, in zdaj sta
zagledala v mlaki Korvina, ki se je prekucoval po
vodi. Ni bila sicer voda tam zeló globoka pa strani
so bile visoke in blatnate, mokre in spolzke;
kolikorkrat je skušal Korvin ven skobacati, vselej se
mu je spodersnilo in je spet nazaj padel v merzlo
vodo, da je že ves terd bil.

“Prav bi se mu zgodilo, da bi ga tukaj pustila,“
zamermrá Kvadrat.

„Tiho, tiho, centurij — kako morete tako
govoriti? Le za roko me terdno primite! Tako, dobro
je!“ To izgovorivši se je stegnil Pankracij nad kanal
pa zgrabil Korvina, ko je ravno na tem bil spustiti
suh germiček, za kterega se je deržal in nazaj pasti

v vodo. Menda bi bil zadnjič padel! Izvlekla sta ga
na cesto , dergnila mu sence in roke, da se je zopet
jel zavedati. Med tem so prišli njegovi služabniki, in
dala sta jim ga v varstvo pa tudi izročila jim mošnjo
z denarji, ktera mu je padla izza pasa, ko sta ga na
suho vlekla. Samo svoj nož si je prideržal Pankracij,
ki mu je tudi padel izza pasa in kterega je vedno seboj
nosil Korvin, kot dokaz zoper Pankracija, da je
stergal cesarski razglas. Ko je popolnoma k sebi prišel
Korvin, pripovedovali so mu služabniki, kako so ga
oni iz vode izvlekli, da pa mošnje niso našli; menda
se je v mlaki zgubila. Nesli so ga v bližnjo kmečko
hišo, da se opočije. Sami pa so popravljali voz in pa
dobro se imeli zraven — za gospodarjeve denarje.

Tako sta se ta dan maščevala dva človeka ~
nejevernik pa kristijan!

XV. Javna dela pa ječa.

Že pred razglašenim cesarskim ukazom za
preganjanje so skoraj zgolj keršanski jetniki trudili se
pri zidanji Dioklecijanovih toplic, še bolj pa po
začetem preganjanji, ker so cesarja samega pričakovali,
da si ogleda to svoje drago početje in torej še veliko
bolj hiteli, da bi je izgotovili. Dan na dan so vozili
iz rudnikov in kamnolomov vseh okraj in rimske
deržave verste kristijanov, enega k drugemu priklenjenega
v Rim, da bi pomagali pri težavnem zidanji. Eni so
morali kamenje in drugo pripravo skupaj voziti, drugi
kamenje obsekovati, mramor žagati, spet drugi so
malto napravljali ali zidali itd. Veliko jih tacih del
ni bilo vajeno, vendar so delali neutrudljivo pa za
ves trud prejemali ravno toliko kakor živinčeta, s
kterimi so vozarili : kako temno luknjo za čez noč,
jedi toliko, da so pri moči ostali, in toliko obleke,
da niso mokrote in mraza skoperneli. K vsemu temu
jim je še težko železje žulilo ude; za herbtom so jim
pa stali neusmiljeni ogledniki s palicami in biči ter
svojo neotesanost znašali nad nedolžnimi jetniki pa
s tepenjem jim povračali trud in pot.

Le kristijani po Rimu so lajšali malo tem
svetim spoznovavcem težki jarem. Njih dijakoni pa drugi,
sosebno mlajši kristijanje, so podkupili oglednike in

brez strahu zahajali med nje. nosili jim tečnih jedi,
gorkeje obleke pa denarjev, da so si mogli čuvaje
bolj prijazne storiti. Priporočevali so se tudi njih
molitvi in častitljivo poljubovali njih rane in železje,
ktero so nosili za Kristusa.

Ti od vseh krajev skupaj prignani kristijani pa
niso bili Rimcem samo izverstni delavci, ampak imeli
so je, kakor mesar svoje živinčeta v hlevu pita, da
si po priložnosti in potrebi najboljše izbere — imeli
so je v hrano divjim zverem. Kedar je rimsko ljudstvo
vpilo in hrepenelo po strašnih igrah in bojih z divjimi
živalmi — hajdi med té kristijane, in so si jih izbrali
za kervave javne igre.

Taka priložnost se je bližala zdaj. S
preganjanjem nič kaj srečno ni šlo iz pod rók, še nobene kaj
veljavne glave niso dobili v pest; ljud je pričakoval
bolj bogatega lova in začel vpiti po drugem bolj
kervavem mesarjenji, po igrah vborišču (amfiteatru).
Ker se je bližal cesarjev rojstni dan, privolili so mu
in namenili veselico na to godovnico.

Konec decembra je že bilo in necega popoldne,
ko je šel Korvin med kristijanske delavce v
Dijoklecijanovih toplicah, da si izbere pripravnih borivcev
za gledišče, spremljal ga je Katul, na to zbiranje
tako vajen kakor mesar, ki po semnji stopa med
živino in vé pravo najti. Zagledavši pervega oglednika
jetnikov ga pokliče in mu reče: „Rabirij! jaz sem
prišel na povelje cesarjevo, da si izberem nekaj tvojih
vražnih kristijanov za prihodnje boje v borišču.“

„Žal mi je,“ odgovori oglednik, „da ne morem
nobenega dati. Jaz moram delo zgotoviti do
določenega časa; to mi ni mogoče, če bi mi zmanjkovalo
delavcev.“

“Jaz ti ne morem pomagati; bodo že še drugih
prignali. Kar pelji naji s Katulom med nje, da si
izbereva najpripravniše.“

Rabirij je sicer malo nejevoljno mermral pa ni
bilo drugače; peljal ju je skoz neko okroglo sprednjo
poslopje, ki je skoz strop dobivalo svitlobe, na
mogočno dvorišče, ktero so ravno obokovali. Nekaj
delavcev je delalo pripravo, da bi vzdignili in po koncu
postavili orjaški granitov steber. Katul migne Korvinu

in mu pokaže na dva mladenča. ki sta bila kakor
sploh sužnji do pasa gola pa lepo zraščena in prava
hrusta.

„Rabirij! ta-le dva moram imeti; kakor nalašč
sta za mojo reč. Gotovo sta kristijana, ker tako pridno
delata.“

“Brez teh pa vsaj za zdaj ne morem biti; delata
mi za šest mož, ali za par konj. Počakajte, da bo
delo v kraj, potem je vzemite.“

„Čakaj, moram je zapisati. Le dobro skerbi za-nje.“

„Imenujeta se Larg in Smaragd in sta boljih
stanov, pa delata kakor kmeta. Menda se ne bosta
preveč branila z vami.“

„Se jima bo že spolnila želja, no“ reče smejé se
Korvin; in tako se je tudi res pozneje zgodilo.

Tako je šlo naprej, in Korvin si jih je nabral
lepo število, akoravno je Rabirij večkrat zeló
ugovarjal. Naposled stopijo v kraj, kjer je več jetnikov
po težavnem delu počivalo. Sredi med njimi je sedel
starček kaj častitljivega, pa prijaznega obraza z dolgo
sivo brado — Saturnin, že osemdeset let star, vendar
ste ga težili še težki verigi. Na straneh sta mu stala
mlada delavca Cirijak pa Sisinij, od kterih se bere,
da sta starčku pri delu težko železje kviško deržala
in razun svojega dela še drugim slabejim pomagala.
Več kristijanov je ležalo po tleh okoli sivčeka in
verno ga poslušalo, ko je na kamnu sedé resnobno
jim nekaj govoril. Kaj pač? Mar to, da bo kos tega
zidov ja, kterega sedaj stavijo s svojimi kervavimi
žuli, kdaj posvečen Bogu in njegovi sveti Materi?*)
— Vsaj največe tolažilo bi bilo to za reveže jetnike,
ko bi bili vedeli, da ne zidajo samo gizdavim cesarjem
toplic, ampak poslopje večnemu Bogu in sveti Devici.

Korvin je ogledoval te zbrane in potem prašal
oglednika po imenih.

Rabirij mu je je naštel in pristavil: „Tega-le
starca pa le poberite; še jesti ne zasluži, kar se tiče
dela.“

„Zahvalim; lep čok bi bil ta za borišče. Ljudjé
ne marajo za stare kosti, ktere vsak medved potolče,

če se jih le s taco pritakne; mlada kri mora teči,
mlada, in krepke pesti se morajo ustavljati zverém,
preden je raztergajo. — Slišite, kaj pa tisti-le tam,
ki je s herbtom proti nam obernjen? Nima jetniške
obleke in tudi železja ne, kdo je nek?“

„Po imenu ga ne poznam,“ odgovori Rabirij.
„Prav priljuden mladeneč je, veliko zahaja med jetnike,
tolaži je in jim tudi pomaga pri delu. Ker nam za
dovoljenje, da sme k njim, dobro plača, ne prašamo
ga po imenu.“

„Bodem ga pa jaz,“ zavpije Korvin in skoči
proti njemu. Od kterega so govorili, se na ta glas
oberne; Korvin pa plane na-nj kakor divja zver, ga
zgrabi za vrat in zavriska: „Zvežite ga! Vsaj zdaj
mi ne uideš, Pankracij!“ —

Zvezali so Pankracija in vse druge, ktere so zbrali
za divje zveri (kakih dvajset jih je bilo), priklenili
enega k drugemu in je tirali v ječo. Sila veliko so
preterpeli že medpotoma: terdoserčni čuvaji so je
neusmiljeno nabijali, če niso urno stopali in sirove
derhali ljudstva so se zbirale krog njih, so je suvali
s pestmi in z nogami, ali jim gerdo zabavljali pa kamenje
in blato v nje metali. Po mnogih težavah so prilezli
do mamertinske ječe*); pahnili so je v njo, kjer so
našli že drugih terpinov, ki so voljno pričakovali
svoje smerti. Ko so Pankraciju natikali železje na
roko, segel je v žep, stisnil svojo mošnjico z denarji
jetnišničarju v roko in ga prosil, da naj sporoči
njegovi materi in Boštjanu, kaj se je zgodilo ž njim.

Še tri dni je manjkalo do javnih veselic, za ktere
so bili namenjeni; postavili so je torej pred sodnika.

„Kaj si ti?“ praša sodnik pervega.

„Kristijan sem s pomočjo božjo!“

„Kdo si pa ti?“ nagovori prefekt Rustika.

„Jaz sem sicer ubog suženj cesarjev, pa po
Kristusu sem oprosten in deležen ravno tistega upanja,
kakor vsi drugi, ki stoje pred teboj.“

Na tó se oberne sodnik k spoštljivemu starčku,
duhovnu Lucijanu: „Ubogaj tedaj ti bogovom pa
cesarskim poveljem!“

„Jezus Kristus je naš Gospod in Odrešenik, in
nobenemu ne smete očitati in ga obsoditi, če je
pokoren njegovim zapovedim.“

„S kako učenostjo se pečaš?“

„Pregledoval in premišljeval sem že vse učenosti
in vede, pa naposled sem se poprijel naukov
kerščanstva, akoravno ne dopadajo tistim, ki se deržé
praznih sanjarij.“

„Revše, kako veselje imaš nek ti nad to
učenostjo?“

„Jaz imam največe veselje v tem, da sem
deležen edinoprave kerščanske vere.“

„Kakošna je ta edinoprava vera?“

„Edinoprava in sveta kerščanska vera je ta , da
verujemo v edinega Boga, stvarnika vseh vidnih in
nevidnih stvari in v njegovega Sina, našega Gospoda
Jezusa Kristusa, kterega so že od začetka preroki
oznanovali ko prihodnjega odrešenika in kteri bo kedaj
prišel, sodit človeštvo. Jaz se vé da ne morem dosti
praviti od Njega, neskončnega Boga, ker sem ubog
človek, pa to so storili njegovi preroki.“

„Ti si drugim učenik, in ker še druge v zmote

zapeljuješ, moram te ostreje kaznovati, ko druge.
Vklenite mu noge v leseni hlod in stegnite mu je,
kolikor se največ dá. — Kaj pa vé, babnici?“

„Jaz sem kristijana in nimam nobenega druzega
ženina kakor Kristusa. Imé mi je Sekunda,“
odgovori perva.

„ Jaz sem pa vdova in ravno tiste sv. vere;
imenujejo me Rufino,“ pravi druga.

Tako je šlo po versti naprej in vsi so enako
odgovarjali in stanovitni ostali, razun enega nesrečneža,
kterega so drugim v veliko žalost pregovorili, da je
daroval malikom. Naposled je prefekt nagovoril
Pankracija tako-le: „Poredni paglovec, ki si se prederznil
pokončati razglas blaženih cesarjev, glej — tudi tebi
naj bo prizaneseno, če daruješ bogovom. Tako boš
pokazal svojo pokorščino in svojo pamet, ker si še
v mladih letih.“

Pankracij se prekriža in mirno odgovori: „Jaz
sem služabnik Kristusov; Njega spoznavam z ustmi,
Njega nosim v svojem sercu in ga neprenehoma
molim. Moja mladost, ktero mi očitaš, je naj
globokejša modrost, ker moli le enega Boga; vaši
bogovi pa in vsi, ki je molite, odločeni ste večnemu
pogubljenju.“

„Po gobcu ga počite za njegovo zasramovanje
pa s šibami ga našeškajte!“ ukaže razkačen sodnik.

Mirno odgovori blagi mladeneč: „Zahvalim se
ti, da mi nakladaš kazen, podobno tisti, ki jo je
preterpel tudi moj Odrešenik.“

Prefekt je na zadnje tako-le razsodil: „Lucijan,
Pankracij, Rustik in drugi pa babnici Sekunda in
Rufina, ki so se vsi spoznali za kristijane in se
branili pokornim biti cesarju pa darovati deržavnim
bogovom, so obsojeni, da naj se postavijo v Flavijevem
borišču med divje zveri.“

Ajdovsko ljudstvo je veselja zarjulo, ko je to slišalo
in kričaje spremilo spoznovavce nazaj v ječo; nekteri
pa so se čudili, da so kristijani tako mirni in veseli.

XVI. Sveta zadnja večerja.

Kdor bi bil pogledal k našim jetnikom v ječo,
našel bi bil vse v radosti in svetem veselji; kamnite

stene so odmevale od petja psalmov, s kterimi so se
tolažili. Ena ječa odgovarjala je drugi, in Bogu je
donela slava zdaj iz spodnjega, zdaj iz zgornjega prostora.
Pankracij je naprej pel.

Rimci so tisti dan pred bojem z divjimi zvermi
ali prav za prav dan pred smertjo dovolili obsojencem
večo prostost: smeli so je obiskati znanci in
prijatelji pa pojedino so jim napravili zvečer na deržavne
stroške. Te priložnosti so se p oprijeli kristijani ter
pogumno hiteli k svojim bratom v ječe in se jim
priporočali v molitev pred božjim stolom za-nje, ostale
brate. Ko so je zvečer peljali iz ječ k bogati mizi,
stali so ajdje okoli njih in ogledovali si obraze tistih,
ktere bode drugi dan videli nasproti stati
kervožejnemu risu ali divjemu leopardu.

Skerbeča mati sv. Cerkev je pa med tem
pripravljala dušam svojih otrok še slajše jedi. Dijakoni
so bili vedno krog obsojenih, sosebno Réparât, ki bi
bil najrajši koj ž njimi v smert šel, ako bi mu za
zdaj tega ne bila branila njegova dolžnost; in ko so
jim preskerbeli potrebnega časnega, šel je Reparat
k duhovnu Dijoniziju v Nežino hišo in ga prosil, naj
zvečer po kom pošlje v ječo svetega Kruha, da se
junaki Kristusovi zjutraj pokrepčajo ž njim. Navadno
so sicer dijakoni donašali sv. Obhajilo iz glavne cerkve
v druge, mučencem v ječe in tudi umirajočim so je pa
nosili tudi manjši cerkveni služabniki, kar je bilo še
posebno v teh dnéh kervavega preganjanja treba.
Kakor je povedal Torkvat, zapomnil si je Fulvij dobro
vse duhovne in dijakone in je tudi mnogim svojim
ogleduhom na tanko popisal. Ko bi se bili tedaj
sosebno te dni na dan pokazali, ko je ajdovsko ljudstvo
zeló razdraženo bilo nad kristijane, koj bi jim bili
v pestéh, če bi ne bili kaj dobro preoblečeni. —

Duhoven je imel že pripravljeno sv. večerjo na
oltarji, ko se nazaj oberne, da bi videl, kdo bi jo
najvarniše nesel v ječo; pa preden se je kdo oglasiti
mogel, pokleknil je mladi akolit Tarcizij pred
duhovna ter stegnil svoje ročice, da bi prejel sv. hostije.
Veselja se mu je zarilo nedolžno angelsko obličje.

Dijonizij se začudi in prijazno spregovori: „Ti
si še premlad, moj sin!“

Solzice so stopile fantičku v oči in notranjega
ginjenja mu je zarudelo lice, ko odgovori: „Sveti
oče ! saj ravno moja mladost me bo varovala; prosim,
nikdar mi ne odrecite te velike časti.“ Željno je stegoval
roke in tako milo prosil, da mu ni mogel odreči
prošnje ; povil mu je sv. hostije v lep platnen pertič,
tega vtaknil še v drug zavitek in položil dečku na
roke. „Tarcizij! pa nikar ne pozabi, kak zaMad je
izročen tvojim slabotnim rokam. Očitnih prostorov se
ogiblji in vedno misli, da svete reči niso za pse in
biseri ne za svinje. Ali boš skerbno varoval sveto
popotnico?“

Rajši umerjem, kakor da bi jo izdal,“ odgovori
ter skerbno vtakne izročeni mu dragoceni zaklad pod
svojo tuniko. Kaj resnobnega obraza za njegova leta
in veselo skakljaje hiti proti ječi pa se ogiblje vseh
očitnih tergov in tudi preozkih ulic. Ko je tekel mimo
necega velikega poslopja z na persih sklenjenimi
rokami, videla ga je bogata hišna gospodinja in vdova
brez otrok. Neizrečeno jej je dopadel lepi nedolžni
fantek in nagovorila gaje tako-le: „Počakaj, počakaj
malo, drago dete! Povej mi, kako ti je ime in kje
tvoji starši stanujejo?“

„Tarcizij mi je ime, sem sirota brez staršev;
domovja pa nimam nobenega, razun enega, od
kterega pa znabiti nič rada ne slišiš,“ odgovori deček
in jo smehljaje pogleda.

„Pojdi z menoj v hišo, da si malo opočiješ; bova
se še kaj več pomenila. O ko bi imela jaz tacega
sinka, kakor si ti!“

„Zdaj ne, zdaj ne, draga gospa! Izročili so mi
sveto dolžnost in zelo moram hiteti, da jo spolnim.“

„Pa mi vsaj obljubi, da jutri prideš. To-le je
moja hiša.“

„Bom že prišel, če bom živ,“ je odgovoril ves
navdušen, da jej je zdel kakor kak poslanec iz
druzega sveta. Dolgo je gledala gospa za njim,
potem pa šla, da bi videla, kam gre. Ni še daleč prišla,
ko zasliši strašno vpitje; postoji, da je pojenjalo,
potem je spet dalje stopala.

Med tem je prišel Tarcizij, v bolje reči
zamišljen kakor v bogastvo prijazne vdove, do terga,
kjer se je več dečkov igralo, ki so ravno iz šole
prišli.

„Ravno enega še manjka za igro,“ spregovori eden
pobinov. „Kje bi ga nek dobili?“

„Glejte, glejte, kakor nalašč,“ oglasi se drugi,
„Tarcizij gre, kterega že neizrečeno dolgo nisem
videl. Včasih je bil prav dober pajdaš pri vseh igrah.“
Prime ga za roko in reče: „Kam se ti tako mudi,
Tarcizij! malo postoj in igraj z nami.“

„Ne utegnem, res ne utegnem, imam sila važen
opravek.“

„Pa moraš,“ odgovori nek močen in prepirljiv
deček. „Kar jaz hočem, to mora biti. Zastonj se
braniš; kar začni!“

„Tarcizij jih milo poprosi: „Lepo vas prosim,
pustite me.“

„Kaj še,“ oglasi se mu eden. „Kaj pa skrivaš
tukaj-le na persih? Menda kako pismo? O to ne bo
segnjilo ne, če kake pol urice počaka — le sem je
daj, da je tje-le vtaknem, dokler se igramo.“ In pri
teh besedah je segel po svetih hostijah pod dečkovo
obleko.

„Tega pa ne, tega pa ne,“ odgovori Tarcizij in
oči oberne proti nebu.

„Jaz pa hočem vedeti in videti, kakošne
skrivnosti okoli prenašaš,“ zagrozi se nad njim in ga
začne sem ter tje pehati. Ljudje so skupaj vreli in
prašali, kaj je? Videli so dečka, ki je sredi med
derhaljo stal, roke prekrižane na persih in zdel se
jim je nenavadno močen, kajti zastonj se je v njega
zaganjal in butal veči in krepkejši deček, da bi mu
bil iztergal, kar je tiščal pod obleko. Suvali so ga in
pehali, v obraz bili pa z nogami in rokami butali,
ali opravili niso nič. Mirno je stal sredi njih, molčé
vse preterpel, svojega zaklada pa le ni izročil.

„Kaj je nek? Kaj nek ima?“ popraševali so se
eden druzega, ko je ravno Fulvij mimo prišel. Stopil
je bliže in koj spoznal Tarcizija, ker ga je bil v
katakombi pri posvečevanji videl. „Kaj nek ima

fantek?“ tudi Fulvij a nekdo praša. „Kerščanski osel
je, ki skrivnosti nese*)“ zaničljivo zamermrá in odide,

Fulvij se s takó majhnimi rečmi ni hotel pečati,
vendar je dobro vedel, kaj je storil s svojimi
besedami: med množico je zbudil radovednost, videti
skrivnosti kerščanske in željo, zaničevati in teptati je;
na en glas so zarjuli: „Sem daj, kar neseš!“

„Nikoli ne, dokler bom živ!“ je odgovoril Tarcizij.

Težka pest necega kovača zamahne po njem,
da bi se bil kmalo zgrudil. Kri se mu pocedi iz
rane. Vse rine v njega; mah pade na mah, da je
bil potolčen čez in čez in kervav. Zdaj omahuje,
pade — pa roke so še zmeraj terdno sklenjene na
persih. Kavno mu je nekdo hotel iztergati presveto
Rešnje Telo, ko začne orjaška roka ljudi razmetavati
kakor snope na vse kraje. Eni so počepali sem, drugi
tje in ostali so plašno v stran skočili pred nekim
mogočnim častnikom. Ko je bila pot odperta do
pobitega reveža, spusti se častnik pred dečkom na svoja
kolena in s solznimi očmi vzame rahlo kakor skerbna
mati ranjenega fantiča v svoje naročje. Milo ga praša:
„Ali si hudo ranjen, Tarcizij?“

Deček počasi odpre oči, smehljaje pogleda vojaka
in slabega glasu odgovori: „Nikar ne skerbi za-me,
Kvadrat, ampak za sv. Obhajilo, ktero nesem.“

Vojak je z veliko spoštljivostjo nesel svojo težo;
saj ni deržal v naročji samo udov mladega mučenca,
ampak ž njim vred tudi Kralja in Gospoda samega
vseh mučencev. Deček je naslonil glavico na
vojakovo ramo, ročice so pa še zmeraj sklenjene ležale
na persih in varovale dragi zaklad. Sreča ga neka
gospa, ga z začudenjem pogleduje in vstavi: „Ali je
mogoče,“ zavpije, „ali je res to tisti lepi in ljubi
Tarcizij, ki sem ga pred malo trenutki videla? Kdo
je pač tako neusmiljen bil?“

„Gospa!“ odgovori Kvadrat, „umorili so ga, ker
je kristijan.“

Gospa ga pogleduje, kar se še enkrat odpró
kalne oči — še en smehljej in umerje. Iz tega pogleda
je posijala luč vere: gospa je šla in postala kristijana.

Kvadrat sam je nesel malega junaka v
pokopališče Kalistovo, kamor je prišlo več vernikov,
pokopat*) mladega mučenca.

Se le zvečer po pojedini so zvedeli jetniki od
nesreče, ki je zadela malega Tarcizija; morebiti bi
je bilo to naznanilo žalostne storilo, misleče, da jim
sedaj ne bo moč, pokrepčati se z nebeško jedjó, kar
stopi Boštjan mednje. Koj je zapazil, da jih je nekaj
žalostnega zadelo in tudi uganil, kaj — ker mu je
že vse povedal Kvadrat. Potolaži spoznovavce
Kristusove ter je zagotovi, da jim bo preskerbel svete
popotnice, pa dijakonu Reparatu nekaj šepne na uho,
ki je koj veselega obraza nekam hitel.

Boštjana so dobro poznali jetničarji in ga
spuščali vsaki dan v ječe; sedaj je prišel, da slovó
vzame od svojega preljubega prijatelja Pankracija. Stopita
na stran in Pankracij začne tako-le: „Boštjan! ali
se še spominjaš tistega večera, ko sva pri tvojem
oknu poslušala rjovenje divjih zveri v borišču in ko
sem ti kazal visoke oboke, vrata do milih zveličanih
bratov, ki so nad nami?“

„O dobro se spominjam, preljubi! in zdi se mi,
kakor bi bilo takrat čutilo tvoje serce, kar te jutri
čaka.“

„Saj je tudi res čutilo, in prepričan sem bil, da
bom jaz eden pervih, na kterin bodo zveri skusile
svoje zobe. Zdaj pa ko je ta čas res prišel, zdaj se zeló
bojim, da nisem vreden tolike časti. Dragi Boštjan,

s kom bi je bil — ne rečem zaslužil — le s kom bi
se bil vrednega skazal take časti?“

„Saj veš. ljubi Pankracij. da si ne odsojuje človek
sam svoje smerti. ampak preljubeznjivi Bog mu jo
odloči. Ali povej mi, kako ti je pri sercu danes pred
imenitnim in slavnim dnevom?“

„Tako veličastni, tako slovesni občutki me
navdajajo, da se skoraj bojim, da ne bi bilo res, kar
me čaka, ampak le lepe sanje. Pa le sam prevdari,
se ti li ne zdi samemu nekako neverjetno, da bi,
preden bo solnce še enkrat zatonilo, vžival nebeško
veselje in poslušal petje angelskih glasov? Da bi jaz,
ki danes še v temni, merzli ječi ležim, jutri že hodil
med izvoljenimi svetniki in duhal nebeške dišave?
Da bi jaz ubogi deček, ki sem komaj še šolo zapustil
in za Kristusa še nič storil, jutri že od obličja do
obličja Ga gledal in iz Njegove roke prejel krono
zveličanja? Glej, bojim se, da bi vse to ne ostalo le
sladko upanje — in vendar je res, kmalo se bo
vresničilo,“ reče navdušeno in prime Boštjana za obe roki.

„Pred ljudmi bom zaperl oči in je odperl pred
Božjim obličjem, zatisnil pred tisoč in tisoč obrazi,
ki bodo s sedežev v borišču serdito in zaničljivo doli
na-me gledali in odperl je bom v krasoti tistega
nebeškega sobica, ki blišči naše oko. Le povej mi,
Boštjan, če ni prederznost misliti, da bom jutri —
ali čuj! na kapitolu čuvaj že kliče polnoči — da bom
že danes vse to vžival!“

„O srečni Pankracij!“ reče vojak, „kako že
naprej čutiš prihodnje veselje.“

„Boštjan!“ oglasi se zopet mladeneč, „ti še svoje
obljube nisi spolnil; svojih skrivnosti mi še nisi razodel.
Zadnja priložnost je sedaj, le vse mi povej.“

„Kaj se še spominjaš tistih skrivnosti?“

„Kaj bi se ne; tisto noč, ko se je bila družba
zbrala v tvojih sobah, si mi rekel, da te še nekaj
gotovega zaderžuje pred zaželeno smertjo za Kristusa
in nedavno mi nisi hotel povedati, zakaj me v vsi
naglici pošiljaš v Kampanijo; rekel si mi pa, da je
oboje ena skrivnost, kar pa ne previdim.“

„Res je oboje eno. Jaz sem obljubil zvesto in
z ljubeznijo skerbeti za tvoj blagor. Videl sem, kako

hrepeniš po smerti mučenikovi pa zapazil tudi ognjeno
tvoje serce, in se bal, da bi te ne bila tvoja mlada
kri zapeljala v kako le prederzno djanje, ktero bi
bilo omadeževalo tvojo dušo in kalilo čistoto tvojega
hrepenenja, če tudi le za malo, kakor lehki dihljej
skali čisto, ravno jeklo. In ker sem želel, da se ti
tudi ne en list tvoje mučeniške krone ne pomaže,
sklenil sem toliko časa krotiti lastne želje, da tebe
vidim brez nevarnosti. Ali sem storil prav?“

„Predobrotljiv si bil do mene, ljubi Boštjan!
Zares velikodušnega si se skazal. Pa zakaj sem moral
v Kampanijo?“

„Ko bi te ne bil proč iz Rima poslal, gotovo bi
te bili zgrabili, ker si stergal cesarski razglas ali pa
tudi, ker si sodnika razžalil na njegovem sodnijskem
stolu. Se vé da bi te bili obsodili in tudi terpel bi
bil za Kristusa, pa ne zató, ker si kristijan, ampak
ker si ravnal zoper deržavne zapovedi in se puntal
zoper cesarsko voljo. Taka obsodba bi ti bila pa še
celo pri nejevernikih slave naklonila. „Le glejte, kako
pogumen in hraber mladeneč je!“ bi bili rekli, in
kdo vé, če bi se tudi tebe v tvoji smerti uri ne bil
lotil kak ponos? Vsaj ta čast bi ti bila odšla, samo
zato umreti, ker si kristijan.“

„Resnico govoriš,“ reče Pankracij in zarudi.

„Ko sem pa videl, da so te takrat zgrabili,“
nadaljuje Boštjan, „ko si svojim terpečim bratom
skazoval dela usmiljenja; kosem te videl vklenjenega
kot navadnega razbojnika in kako so te po ulicah
vlačili pa kamenje v té lučali in te zasramovali,
kakor druge vernike; ko sem videl, da so te zato
obsodili, ker si kristijan in zavolj nič druzega — takrat
je bila spolnjena moja dolžnost, ne z enim perstom
bi ne bil več mignil, da te rešim.“

„O kaka ljubezen, kako blago serce!“ zdihoval
je mladeneč in svojo glavo naslonu na vojakovo ramo.
„Boštjan!“ nagovori ga čez malo, „le to mi še obljubi,
da boš danes do zadnjega blizo mene in da boš
gotovo sporočil moji materi poslednjo mojo voljo.“

„Bom in če tudi svoje življenje dam; saj dolgo
ne bova več ločena, dragi Pankracij!“

Med tem jima dijakon sporoči, da je vse pri-

pravljeno, da se bo sv. daritev opravila kar v ječi.
Ko se obernete, se je Pankracij kar začudil. Na tleh
je ležal stegnjen in vkovan duhovnik Lucijan, da se
še vzdigniti ni mogel. Reparat mu je pogernil čez
persi tri pertiče, kakoršne so imeli za na oltar; na
te pertiče pa položil opresni kruh in zraven deržal
kelih z vinom, malo z vodo namešanim. Drugi so
pri glavi malo privzdignili svetega starčka, da je bral
navadne molitve pa daroval in posvetil po navadni
šegi; potem pa so se približevali eden za drugim in
prejemali iz sv. roke sveto zadnjo večerjo. Solze
hvaležnosti so jim igrale v očeh.

Po posebni milosti je bil mučenec Lucijan
duhovnik in oltar ob enem!

XVII. Boj.

Napočilo je jasno, pa merzlo jutro in solnce se je
lesketalo in odsevalo na krasnih tempeljnih in drugih
očitnih poslopjih pa oblačilo Je kakor v praznično
obleko. Tudi ljudje, vsi bogato opravljeni, so zapuščali
svoje hiše in vreli proti Flavijevemu borišču, kterega
sedaj sploh le kolizej imenujejo. Vsak je šel na sedež,
kteri mu je naznanovala številka na njegovi
stopnici in tako se je kmalo napolnilo orjaško poslopje
čez in čez z ljudmi; versta sedežev se je vzdigovala
nad versto v podolgastem krogu, da ni bilo druzega
videti kakor glava pri glavi, in ko se je premikati
začelo to neštevilo, zdelo se je človeku, kakor da
bi se sem ter tje zibalo mogočno zidovje samo.
Naposled je prišel k igram tudi cesar sam s krasno
opravljenim mnogim spremstvom, kajti kakor njegove
podložne, veselile so tudi njega kervave igre in tudi
njegovo oko se je radovalo nad terpinčenjem in
mešarjenjem nedolžnih kristijanov.

Veselica je prišla za veselico in marsikteri
umorjen ali ranjen borivec je že prelival svojo kri po
belem pesku. Kar začne ljudstvo rjuti po bolj divjih
igrah, po kristijanih in kervoželjnih zveréh. Vernimo
se torej malo k našim jetnikom.

Na vse zgodaj so je peljali iz ječe v neko varno
sobo, ktero so Rimci imenovali „spoliatorium“ in so
jim vzeli železje, Hteli so je našemiti za ajdovske

duhovne in duhovnice, čemur so se pa zeló branili
ter rekli, da gredo prostovoljno v boj, torej jih ne
smejo napraviti v obleko, ktero zaničujejo iz celega
serca. Več ur so sedeli skupaj, pogum so dajali drug
drugemu in Bogu v čast in hvalo peli svete pesmi
— kar stopi Korvin med nje. Ponosno in nesramno
in z obrazom, enakim vojaku, ki se kot zmagovavec
Terne iz boja, je stopil k Pankraciju, rekoč:

„Hvala naj bo bogovom, da je že napočil dan,
kterega sem si dolgo dolgo želel. To je bil trud, to
je bil boj med nama, kdo bo zmagal — in moja je
zmaga!“

„Kaj govoriš Korvin? od truda in boja?“ praša
Pankracij.

„Zares, vedni boj je bil! Ti mi nisi dal ne spati
ne počivati, v sanjah si plesal pred menoj kakor
veša, in ušel si mi, kedar sem zgrabil po tebi. Zmeraj
si bil moj mučivec, moj preganjavec. Jaz sem te
sovražil in te že davno namenil podzemeljskim
bogovom, preklinjal sem te, zaničeval in danes — je
dan mojega maščevanja!“

Smehljaje odgovori Pankracij: „To se mi zdi
kaj čuden boj; vse je bilo le na eni strani. Jaz nič
tacega nisem počel zoper tebe.“

„Nič ? Ali misliš, da ti verjamem, ker si mi vedno
na poti ležal kakor gad, da bi me pičil in zmagal?“

“Kje?“

„Kje? — Povsod, v šoli, v Nežini hiši, na foru,
v katakombi, v sodnišnici mojega očeta, v Kampaniji
— povsod, povsod!“

„Pa še tudi nek drugej, kar nisi omenil. Ko je
tvoj voz derdral v divjem diru po Apijevi cesti, ali
nisi takrat slišal cepetanje konj za seboj?“

„Gnjusoba!“ zavpije v divji jezi prefektov sin.
„Tedaj je bil zopet tvoj prokleti konj, ki je moje
splašil in me skoraj v smert pahnil?“

„O ne, Korvin! Le mirno me poslušaj, saj
zadnjič govoriva. Ko sem najinemu učeniku Kasijanu
skazal zadnjo čast — (pri teh besedah zaceptá Korvin,
ker tega še ni vedel) popotval sem mirno s svojim
tovaršem nazaj v Rim, kar zaslišim silno ropotanje

voza, s kterim so konji zdivjali — spodbodem svojega
konja, in res že zadnji cas je bil za-té!“

„Kako to?“

„Ker sem ravno še v pravem času prišel. Vse
moči so te že zapustile in ves terd si že bil od merzle
vode v kanalu. Se enkrat je segla tvoja oterpnjena
roka po slabem germiču pa spustila ga, in padel bi
bil zopet v vodo in menda obležal, ko bi te ne bil
jaz zgrabil in te obderžal — ti še vedel nisi za to.
V svoji roki sem deržal morivca, ki mi je smerti
daroval človeka, meni ljubega in dragega; zdelo se
mi je, da te je zadela zaslužena božja kazen, pa
moja volja te je še rešila. To je bil moj dan
maščevanja, in maščeval sem se!“

„Oj! kako nek?“

„Na suho sem te zvlekel, dergnil senci pa roke,
da je serce zopet začelo biti. Tako sem te smerti
rešil in te izročil tvojim služabnikom.“

„Lažeš!“ zavpije Korvin. „Moji služabniki so
rekli, da so me oni zvlekli iz vode.“

„Ali so ti dali tudi moj nož pa mošnjico iz
leopardove kože, ki ti je padla s pasa?“

„Ne, pa rekli so, da je mošnjica vtonila. Bila
je res iz leopardove kože; dala mi jo je afrikanska
copernica. Kaj pa praviš od noža?“

„Vidiš ga, tukaj-le je in še rijast od vode. Mošnjo
sem dal tvojim sužnjim, nož sem pa za-se prideržal,
ker je moj. Le še enkrat ga poglej! — Ali mi sedaj
verjameš? Ali sem ti bil res zmeraj kakor gad na noti?“

Korvin je bil premalo možak, obstati resnico in
povedati: res, prekosil, zmagal si me; ampak
ponižanega in osramotenega se je čutil, je pobesil glavo
in tiho se splazil proč. Preklinjal je igre, cesarja,
preklinjal je lastnega očeta, preklinjal je vse — le
enega ne — Pankracija za ves svet ni mogel
preklinjati.