NOVICE
gospodarske, obertniške in narodne

Izhajajo vsako sredo po celi pôli. Veljajo v tiskarnici jemane za celo leto 3 fl. 60 kr., za pol leta 1 fl. 80 kr., z
pošiljane po pošti pa za celo leto 4 fl. 20, za pol leta 2 fl. 10 kr., za četert leta 1 fl. 5 kr. nov.

kr.

V Ljubljani v sredo 5. januarja 1859.

Strehe iz platnic debelega papirja.

Strehe pokrivati s platnicami debelega ali tako
imenovanega pôpanega papirja (Pappendeckel) ni prazna reč,
kakor morebiti marsikdo misli. Časnik dunajske kmetijske
družbe, kteri nikoli ne loví praznih muh, priporoča
napravo takih streh in pravi, da nemške bukvice, ki jih je
nedavnej na svetlo dal saksonski grajšak A. Schönberg
pod naslovom: „Die Pappdächer; Erfahrungen über
Haltbarkeit und Werth, so wie Anleitung zur Anfertigung
derselben. Schönfelds Buchhandlung, Dresden“ prav djansko ali
praktično razlagajo napravo in koristnost takih stréh.

Navadne platnice debelega ali pôpanega popirja pa niso
same po sebi za pokrivanje streh pripravne, ampak namazane
morajo biti s katranom iz premoga ali kamnenega
oglja (Steinkohlentheer), s kterim, na priliko, tudi morske
ladije ali barke mažejo, da jim moča ne škoduje, in se v
štacunah lahko dobiva.

Napravi si pa slehern gospodar prav lahko sam streho iz
vsacega debelega ali pôpanega papirja ali kartona, da je
papir le dovelj močan, terden in gost.

Katran, v kterem misliš platnice namakati, se mora,
zavolj nesreče ognja, ker se rad vname, na prostem kraji,
ne pa kje pod streho, v kaki ponvi ali pa v kakem
vzidanem kotlu tako dolgo kuhati, dokler se popolnoma ne
raztopi. Ta ponva ali kotel mora tako globok biti, da se
platnice v raztopljeni katran lahko pokonci ena k drugi tako
postavijo, da se ga popolnoma od vseh strani dobro navzamejo.

Eno uro je za to dosti; katran se mora v tem vedno
pri malem ognji pustiti, da se polagoma kuha.

Potem se napojene platnice iz katrana ena za drugo
poberejo in na kakošno dolgo mizo razpolože, ki je nekoliko
na eno stran nagnjena, da se maz popolnoma in lože odteče.
Če se pa mizi zadej kako slonilo napravi, se dajo platnice
še lože in sicer pokonci postaviti, in če ima miza na drugi
strani višji rob, in, kjer je najnižje, luknjo za odtok, se katran,
ki se z namočenih platnic oceja, ne pogubuje, ampak v
podstavljeno posodo steka.

Da se pa namočene platnice popolnoma posušé,
se morajo tudi na prostem kraji razstaviti tako, da se
najprej na eni strani do dobrega posuše, potlej pa na drugi. Ne
smejo se pa platnice ena na drugo naložiti, dokler niso
popolnoma suhe, sicer bi se ena druge prijele in težko bi
jih bilo narazen spraviti.

Če se tako ravná, moreta dva delavca v malo dneh
toliko platnic napraviti, da jih je za eno streho dovelj.

Naprava pokatranjenih platnic kakor tudi njih
pribijanje na streho ne potrebuje nobenega posebnega poduka
ali kakošne poprejšne vaje; to delo ni na nobeno plat težko
in ne tirja nobene posebne ročnosti. Vsak delavec ga
lahko opravi.

Stroški, da se streha s takimi platnicami pokrije,
so, skoraj bi djal, za 5. del manjši od une, ki je z opeko
(ceglom) krita; zraven tega je pa taka streha silno lahka,
tedaj se tudi vse podstrešje toliko cenejše napraviti dá
kar se tiče zidovja in lesovja.

Posebnega priporočila so pa na to vižo krite strehe
tudi zato vredne, ker se jih moča ne prime; podstrešnice
so suhe in čedne; vse, kar se v njih spravlja, je dobro
shranjeno; srež se notranje plati teh streh ne prime kakor
cegelnatih stréh, in zaméti snega so pod njimi nemogoči.

Če poslednjič še povemo, da najimenitniše asekuracije
ne stavijo višje tarife za zavarovanje takih stréh
kakor za take, ki so s ceglom pokrite, je menda to
najbolja priča, da tudi zavoljo ognja niso ne varniše kakor
une s ceglom ali plošami krite.

Če bi si že naši gospodarji ne upali pokrivati hišnih
stréh s takimi platnicami, naj saj prevdarijo: ali bi ne bilo
prav, da bi saj manje poslopja pokrivali ž njimi, ker
imajo vse lastnosti dobre strehe, pa so verh tudi še cenejše.

Ali so pa tudi za terpež, to je edino vprašanje, o
kterem v tem priporočilu ni nobenega govorjenja. Ker se
pa tako na glas priporočajo, bi vendar utegnili misliti, da
so, — pa to morejo le skušnje do dobrega poterditi. Če
bi tedaj kdo tako streho skusil, naj nam ob svojem času po
„Novicah“ pové, kako je ž njo zadovoljen.

Nova kèrma.

Marsikdo pri nas še misli, da v ruski Sibirii imajo
samo led in sneg; — al ona je plodna kakor je naša zemlja.
Tako ravno sedaj priporočajo dunajske gospodarske novice
neko pri nas dosihmal še neznano rastlino kot izverstno
kermo ali klajo za živino, ktere korist se je poterdila po
mnogoletnih skušnjah; zato omenjene novice zavračajo
pozornost naših gospodarjev na to prekoristno rastlino, ktero
posebno goveda in ovce rade jejo.

Rastlina ta je sibirski dežen — ali sibirski bèršt,
kakor ji na Horvaškem pravijo — (Heracleum sibiricum L.,
sibirisches Heilkraut), kteri v Sibirii raste do ledene
Kamčatke, v slabi (meršavi) in merzli zemlji, in samo
enkrat vsejan terpi 8 do 10 let, vsako leto prav rodoviten.

Sibirski dežen je soroden našemu navadnemu dežnu
ali medvedji dlani — ali volčji šapi kakor ga
Horvati zovejo — (Heracleum Sphondylium, gemeines
Heilkraut), kteri raste po livadah ali travnikih in je dobra
živinska piča. Kdor ne pozna navadnega dežna ali medvedje
dlane, pa pozna vendar tobak, ga bo lahko spoznal, ker
mu je zelo podoben: na velikem in čez seženj (klaftro)
visokem steblu raste perje, do dva komolca dolgo in
tričetert komolca široko, ktero vsaka živina rada je, posebno
dokler je mlado. Poglavitna korist te rastline pa je, da že
zgodaj spomladi začne rasti berž ko je zmerzlina
odjenjala in še vse druge trave spijo, in da je tudi pozneje
ponočni mraz ne zaderžuje. Dežen že takrat dosti perja ima,
da ga more gospodar živini pokladati, in ob kratkem mu
zraste iznova. „Fundgrube“ piše, da seje lani od 2 štiriletnih
stebel mesca malega travna (aprila) 180, rožnika 190,
velikega serpana (avgusta) pa 160 funtov perja nabralo,
tedaj sta one dve stebli skupaj 5 centov in 30 funtov
zelene kerme dale. Poleg tega bi gospodar od 12 takih

stebel, kadar dorastejo in so že dosti močne, dobil na leto
30 centov kerme — in to je že kaj!

Ker je dežen ali beršt zlo košat, ga je treba po
sežnji (klaftri) saksebi saditi, in perje je treba smukati,
preden terdo prihaja. Da ga več dobiš, pognoji zemljo,
še bolj zato, ker dežen več let na istem prostoru ostane;
zavoljo tega jo boš tudi dobro opravil, ako vsako leto
vsako steblo obložiš z dobro podelanim gnojem.

Samo to ne bo gospodarjem po volji, da se mora eno
leto čakati, dokler začne dežen roditi: ako vseješ dežna
letošnjo spomlad, ti bo kalilo seme še le čez leto in dan,
namreč drugo spomlad, pa kdor čaka, pričaka lepo kermo.
Za to ga sejejo radi tako, da ga en del vsejejo mesca
kimovca, drugi del pa mesca svečana.

Vsaki gospodar ima gotovo blizo hiše kak prostor,
ki mu ne donaša nobenega dobička; naj tedaj ta prostor
globoko izorje, pognoji in potem vseje dežna kakih 10 do
20 stebel; pa bo imel pri roki 30 do 50 centov kerme. To
je pač lepa reč!

Seme deženovo prodajajo vsi imenitniši semenarji,
posebno pa Kari Mayr v Peštu. *)

„Gosp. list.“

Gospodarska skušnja.

(Podgane pregnati), ki so dostikrat gospodarjem
velika nadloga, svetuje francozki časnik „Globe“ nek gotov
pa popolnoma nedolžen pomoček: namreč navadno ali
vinsko rutico (Garten- oder Weinraute, Ruta
graveolens), ktera naj se posušiti da in potem v šopičih sem ter
tje po skednjih ali žitnicah obesi. Pravijo, da podgane
kmali pobegnejo, kadar rutični šopiči sem ter tje visijo. —
Da je rutica nedolžna reč, je gotovo, — ali pa tudi tako
gotovo pomaga kakor „Globe“ pravi, se bo treba še le po
skušnjah prepričati. — Ravno ta časnik terdi, da čebulja
in seno kmali po košnji prežene žitnega mola.

Naturoznanske čertice.
Solnce.

Kraljica na nebu, ki našo zemljo osvetljuje in greje,
in ktera se našim slabim očem kaže kakor kugla, ki v
presredji le čevelj ali 12 pavcov meri in se nam največja
zdi 1. prosenca ali januarja, najmanja pa 2. malega
serpana ali julija, je pervakinja izmed vseh planetov; ona je
srednica neizmernega sveta, v kterem se, kolikor nam je
dozdaj znano, 28 planetov, 21 lun in sto in sto tisoč repatih
zvezd in asteroidov suče po neskončni modrosti Stvarnika
nebes in zemlje. Na njo so po skrivnostni navlečni moči
vezane vse druge stvari na nebu z našo zemljo vred; ž
njimi vred dela ona veliko deržavo, v kteri veličastno
kraljuje, pa ne, da bi sebično gospodarila, ampak da vse pod
svojim milostnim krilom ima in jim je dobrovoljna mati.

Da pa solnce zvonec nosi med vsemi njemu podložnimi
svetnimi stvarmi, izvira od tod, ker jih na veličini in
masi presega vse. Masa njena je namreč 720krat večja
kakor vseh drugih stvari njene verste. Zdi se nam solnce
sicer ne veliko večje memo lune, al to izvira od veliko
večje daljave od nas; luna je od nas le 51,800 milj dalječ,
srednja daljava solnca od zemlje pa znaša 20 milijonov in
682,440 milj. Koliki razloček!

Če po tej daljavi in njegovi dozdevni velikosti
prerajtamo solnčni pravi prernernik, ga najdemo, da je tolikšen,

kot 112 premernikov zemlje, in po tej prerajtbi se vidi, da
obseg njegov ali jedro njegovo presega zemeljni obseg za
milijon in 409,725krat.

Da moremo to silno velikost solnca bolje zapopasti,
mislimo si solnčno kuglo votlo, v njeni sredi pa zemljo z
luno vred, in luno tako daleč od zemlje kakor je res.
Solnce je zdaj tako veliko, da se luna ne le lahko v ti
votlini okoli suče, temuč da še 42,900 milj prostora ostane
od lune do solnčnega okraja.

Nasproti pa je snova ali materija, iz ktere je
solnce narejeno, 4krat rahleja kakor je snova zemlje
naše, in je po primeri le tako gosta kakor černi ali ebenovi
les ali pa rujavi premog. Za tega voljo je solnce le 335,499
težji memo zemlje, ali, če bi solnce in zemljo vagali, bi
na tisto stran, kjer vagamo zemljo, treba bilo 335,499
zemelj položiti, da bi odvagali uno stran, kamor smo
položili solnce.

Preiskave na polji slovanske archaiologije.
O gromski sekiri imenovani: „Taran balta-sekira.“

Spisal Davorin Terstenjak.

Kadar germi, rečejo slovenske matere svojim otrokom:
„Bežite pod hram, otroci, da Taran balta-sekira na
vas ne padne.“

Kadar je Prekmurec jezen, rad zakolne: „Da bi te
zadela Taran balta-sekira!“

Kdor „Taran balto-sekiro“ pod streho ima, tega
hram je obvarovan strelje. Kadar se je v vas živinska
kuga natepla, je treba samo „Taran bal to-sekiro“ v
vratni stožer zapičiti, in kuga bode pobegnila iz vasi. S
„Taran balto-sekiro“ lahko v boji vsako glavo na
pervi mah posekaš. S „Taran balto-sekiro“ si lehko
dežja sprosiš, ako jo trikrat prek visokega doba veržeš.

Ljudi, kteri v bajo (copernijo) verujejo, na veliki
četertek po njivah iščejo „Taran balte-sekire«
Pravijo, da, kadar germi, pade s černih oblakov na zemljo,
in zleti tako globoko v zemljo, da bi človek imel 7 let
kopati, preden bi do nje prišel. Al čez sedem let sama
pride na svetlo iz globoke zemlje, in srečen, kdor jo
najde! Černe šole dijak jo je nekdaj našel in svoji
materi dosti dojeva pripravil. Krave so močno vimjale, in
vsaka je dala vsaki večer vedro mleka.

Al enkrat je odjahal na pozoji (zmaji, lintvernu) v
oblake, in vkradla mu je „bela žena“ sekiro. Od one
dôbe ni bilo več sreče pri hiši.

Toliko sem zvedel o moči „Taran balte-sekire“
Kaj bi utegnila ta „sekira“ biti?

Arjanski (indoevropski, indogermanski) narodi so
častili Boga groma in bliska. In di so ga imenovali
Pardžanjas. To ime se ujema s slovensko-litevskim:
Perkun-om — Perkunas-om: imenom za božanstvo groma
in bliska.

Pardžanjas pomenjuje po Pottu: „Der ringsum
Erzeugende“, *) ker tudi grom in blisk pospešujeta
rodovitnost zemlje.

Al bog groma in bliska ima še druge imena, ktere
so nastale večidel ali po blesku in svitu bliska, ali
pa po glasu in ropotu groma.

Tako se je pri starih Slovanih tudi bog groma in
bliska velel Perun po učenem J. Grimmu od perem=
ferio. Nemci so ga imenovali Thor, in to priime J. Grimm
stavlja k imenu Taranis, kakor se v Vêdah lndra,
indiški Jupiter veli, in h keltskemu Taran, Taranuk,
tako so Kelti imenovali boga groma in bliska.

J. Grimm si prizadeva dokazati, da so se po prelazi
glasnika p v k, kteri prelaz se res v arjanskih jezikih
nahaja, in glasnika k v t, kakoršno zmeno tudi najdemo v
indogermanskih jezikih, *) nastale oblike Taran, Thor,
Perun, Kurun 1) in geršk Kεςαυνoς, der Donnerkeil.

Vse to je res, al arjanski jezici imajo še drugo prav
prikladno koreniko za razlago poznamovanj Taranis,
Taran, Taranuk, Thor; in ta je tar = tarem,
schlagen, brechen, poltern, in Taran toraj pomenjuje to,
kar Perun, feriens, tundens, iciens, der treffende,
schlagende, polternde, schallende.

Da so boga groma in bliska stari Slovani tudi pod
imenom Taran častili, poterjuje napis na rhetranskem
božanstvu: Taran, dalje lastne imena oseb in krajev
Taran, Teran, Taranovo itd. (glej časopis Krok, II, 379).

Zloželevnica slovenska: „Da bi te zadela Taran
balta-sekira“ se torej ujema s slovaškimi: „Paromisko
po njem! Paromova gula, strela, skala tě zabila!
Parom tě tréstal!“ itd.

Pa kaj ima sekira v rokah boga groma in bliska opraviti ?

Znano je, da bog groma in bliska ima kamen,
kroglo, tako indiški lndra svoj açman = akmen,
po prestavi: kamen (glej Rigvêda 1, 18, 1, 9.) litevski
Perkunas svoj aszmu, nordiški Thor svoj hamar in
gerški Zeus svoj akmon (Hesiod Theog. 722). — Al kako
pride sekira v njegove roke? Ne samo špičasti kamen
açman, aszmu, akan, vokan2) „die spitzige
Felsenzacke« je služil bogu bliska in groma v mitologii
indogermanskih narodov za poznamek bliska in groma, temoč
tudi kij in kladvo „Keule und Hamer.“ To kladvo se je
velelo pri Škandinavih mjölnir, od korenike mal,
contundere, conterere, in po J. Grimmu odgovarja besedi
mjölnirslov. mlnja, blisk, serbsk. munja, staročeski:
m'ln', „quod conditur, quando cadit de coelo“, toraj:
Donnerstein, Donnerhammer, Donnerkeil, (Mater Verbor s. v)
primeri slovenski malj, Hammer, malin, melin, Mühle,
prav za prav: conterens, contundens instrumentum, das
Zermalmende, Zerbrechende, Zerschlagende.

Razun špicastega kamna, kamnenega kija in
kamnenega mal ja, kladva najdemo blisk in grom v
basenstvu arjanskih narodov simbolovana pod podobo sekire ali
balte: Indiški Indra = Jupiter, Zeus, Thor, Thunnar,
Perkun, Perun, Taran tolče oblačne velikane in stramore
z orodjem drughan=drog, tudivadžra „ein knottiger
Stock.“ Tej besedi odgovarja po zvočnih ali glasniških
postavah slov. bakla, baklača, ein knottiger Stock. Pa tudi
sekiro mu pripisujejo. V Samavédi 3) stoji po Benfeyevi
prestavi: „Der sonder allen Schluss sein Beil, bevor er

auf den Nacken (Vritras), schlägt, festmacht — der
schätzereiche — vielen Theure, und das gestumpfte wiederwezt.“

Tudi nordiški Thor 1) kolje s sekiro velikane, in da
jo je tudi slovanski Perkun — Taran imel, pričujejo
povesti o Taran balti — sekiri.

„Taran bal ta — sekira“ je na enem kraji bila
sekira, na drugem če kan ali čekič*) (Hammer).
Orodje je toraj imelo križevo podobo, zato kranjska
prislovica: „Križem baltič“, ktero nam je nas slavni
Poženčan priobčil.

Tudi orodje nordiskega Thor a imenovano mjölnir
je imelo križevo podobo. 2) Sekira je toraj bila
posvečeno orodje, in sadaj zapopadamo, zakaj so bile
imena CEPIN, TAPVR, TAPON, ktere nahajamo na
norenskih rimsko-slovenskih kamnih, tako omiljene.

(Dalje sledi.)

Iz potne bisage.
Prijazni dopisi do strica Bercka Dragana v
Verbovcu.

Kar smo potovaje v idili, je dosti lože drugim
povedati, kakor to, kar smo si potovaje mislili.

Arthur Schopenhauer.

1. Pismo.

Dragi stric Bercko!

Ker ste me želeli pri sebi imeti dva cela mesca, da
bi prav po domače kremljala o starih boljših časih, sem
se že napotil proti iztoku v blaženi Verbovec, — al baba
Vida me je gnala proti jugu.

Saj se še, dragi stric, dobro spomnite babe Vide,
Babica Magda je nama večkrat pravila o njej, da, kadar
je še ona živela, je bilo malo bolnih, ker Vida je
ozdravila vsakega; ona je nek poznala vsako zel in vsako štupo,
vedila je več kakor vsi homeo- in alopatkarji. Baba Vida pa
je pobegnila daleč na nek morsk otok, ko so ljudje začeli juho
srebati, piščance pražiti, kavo piti, — in zato je toliko
bolezin sedaj od počasnega volčeca, kteri postopače napenja,
do berze kolere, ktera človeku skoro ne da časa, da bi si
culico zvezal za pot prek božjega stolca k starim očakom.

Baba Vida je ozdravljala vse le z vodo; zato sem tudi jaz
se podal k bistri Savini. „Kaj tudi Ti si bolan, dragi moj
unučič?“ — bote Vi, preljubi moj striček Bercko, žalostno
me prašali. Da, da! bolan sem, hudo bolan, in sicer me
boli serce zavoljo napak devetnajstega stoletja, bolí me
glava od samega premišljevanja čez veliko zgubo starih
dobrih časov. „Glejte starokopitneža!“ — bote mi
oponašali. — Oj staro kopito, da bi te še imel, na kterem mi je
črevljar perve škornje napravil. Kako močno so stare škornje
deržale in kljubovale mokroti in blatu in — kak dober
kup so bile!

Pa pustimo tožbe, — saj slavni pesnik poje:
Wir leben! unser sind die Stunden!
Und — der Lebende hat Recht.

Perve dni mesca horvatskega kolovoza sem se podal
tudi jaz, dragi stric, na kolovoz in sicer železni. Bistri
černko z imenom „Triglav“ me je peljal proti stari Celeji.
Herzal je veselo in žvižgal si kakor Talijan, kadar na suhi
polenti ima še želvo, — saj je vlekel slavno dete verbovsko.

Na železnici človek hitro dalje pride, pa si tudi hitro
dosti skusi. Posebno človeka zdravih jeter veselí družba,
v kteri se peljá. Meni nasproti je sedel visokoučeni
profesor rimskih pandektov. Visoko čêlo in velike očalnice
kakor plužne kolesca (stric! le malo manjše so bile), so
pričale, da je ta mož važen ud v republiki učenih. Berž
ko zine, mu poznam hitro po kljunu, da je iz dežele
intelligencie, kjer žolti pesek valja slavna reka, iz ktere mi

Verbovčani nismo še pili. Stric! ali veste: ktero reko
menim? — Ne Donave, — ta iz Švabskega teče, in
prebivavci te dežele slujejo kakor mi Verbovcani po svetu, —
ne Veltave, akoravno je tudi zemlja, skoz ktero Veltava
teče, „ein Kalifornien an Intelligenz“, — ne tudi
Ljubljanice, akoravno tudi ob njenih bregovih živijo prebrisane
glave; — reka, ktero jaz mislim, je ona, kraj ktere stoji
slavno mesto, kterega Bog obvaruj od zadej pogledati ali
pa z visokega turna, v kterem stanujejo gostoljubni
prebivavci in kjer prislovica veljä „Eine jut jebratene Jans ist
ene jute Jabe Jottes.“

Moj nasprotnik je večkrat jeknil in se pogostoma za
litke lovil. Poznal sem hitro, da ga putika martra.
Malopridni ljudi pravijo, da „putiko“ narejajo: Venus, Frigus,
Bacchus. Al to ni res. Moj tovarš je še živel v
brezzakonskem stanu, in je bil ud slavnega berolinskega
„Tugendbunda“; tudi je imel lep medvedov kožuh, kteri ga je
varoval zime; tudi je le edino pivo (ol) serkal; —
neusmiljene „putike“ mu nič drugega ni naredilo, kakor da si je
preveč glavo belil z „principia juris romani“ in je preveč
podnevi in punoči stikoval po plesnivih folijantih. Dunajski
zdravniki so mu svetovali, naj gré v krapinske toplice.
Tudi jaz sem mu hvalil Krapino. Krapina „for ewer“ v
mukah „putike“ ! — mu rečem. Al moj tovarš strepeče
vsakokrat pri imenu „Krapina.“

„Tam v družbi možkih in žensk kopati se in spati,
jaz, kteri sem vse svoje žive dni samši spati vajen in še
komara in mušice zraven sebe ne terpim — to ni mogoče!
Ti nesrečni Horvati! — Da bi Krapina na Nemškem
stala, kakošne palače bi se že vzdigovale prek čez najvišje
hribe, — al na Horvaškem: „keine Civilisation, kein
Fortschritt, kein Comfort — o juter Jott, diese unglückselige
Nation !“

Kaj pa da! — mu rečem: „Ein kleines Land mit
grossen Verlegenheiten“ ; vendar mu svetujem zavolj
presnete „putike“, naj le hrabrega serca potuje v Krapino.
Pri Polčanih sva se ločila, — on je šel v toplice
— jaz pa v studenice.

Berolinsko narečje mi, kteri govorimo
„österreichischdeutsch“ težko razumemo, zato sem vesel bil, da v Polčanah
dobim vès drug vis-à-vis. Mislil sem si, sedaj mi ne bode
treba tako zlo ušes nategovati ; moj dedlek je morebiti kakšen
Štajerc s svojim težkim „Sterztemperamentom“, kteri ni
tako radoveden kakor so Berolinci, — al ko „ach, lieber
juter Jott“ zdihne, vidim spet, da sem prišel le iz dežja pod
kap. Možicelj moj je bil srednje postave; lice je bilo rujave
barve, kakor jabelka, ktere mi Slovenci imenujemo kosmače.
Plešasto glavo mu je pokrivala — mastna baroka, čêlo pa
je bilo nabrano kakor — ogerske čižme; dolge cipote
(noge) niso še znale nič od „putike“. Moj možicelj je imel
le prebogato matico ljubeznjivosti do zalega dekleta, ktero je
poleg njega sedelo. Lice deklično pa je bilo pokrito z zelenim
velom (šlarom) in tako ni bilo mogoče spoznati nje značaja
národnega. „Ich wusste nicht woher sie kam.“

„Vi, gospodine, pridete iz Slatine (Rhoitsch-a)?“ —
nagovorim mastno baroko — „kakošno je tam življenje?“
— „Slabo, meršavo, o Kissingen, o Wiesbaden! — in kaj
je krivo vseh teh pomanjkljivost, weil Sauerbrunn nicht
liegen thut in Deutschland.“ — Tù imaš spet
antipatetikarja Slovencov — si mislim in hitro iz žepa potegnem
zemljovid ter mu pokažem, da „Deutschland“ sega do
Tersta, in verh tega mu še poterdim, da posestniki „Kisele
vode“ so terdi Nemci. Vendar ni se hotel z menoj
zadovoljen biti.

Potem začne grajati, da na Štajarskem nimajo
nikakoršne „Gartenkultur.“ Še le ko mu pokažem njive polne
zelja, je omolknil.

Sedaj se oglasi tudi Evina hčerka. Mislil sem, da je
tudi kerščena na bregu modre reke, — al goljufal sem se;
mlado dete je bilo iz bele Ljubljane, iz mesta, o kterem

se še jezikoslovci prepirajo: ali ima ime njeno po „ljubem“
ali pa po „lubu“ svoj početek.

Nemščina, ktero je tolkla, je bila pol berolinska pol
ljubljanska, kakor jo govorijo stanovavci v onem koncu mile
Ljubljane, ktere dražijo s „podkovanim karfom.“ To storijo
železnice — sem si mislil — da iz Krakova se lahko pride
v Berolin, in da mlada Krakovčanka bode v kratkem času
zaročnica starega Brandenburgarja — z mastno baroko.

„Slišijo, frajlica! — nagovorim jaz svojo ljubo
rojakinjo — Vi ste ja Kranjica?“ Res, da sem — mi prav
prijazno odgovori. „Morebiti so to Vaš ujic?“ „O Bog obvar'
— moj mož bo kmali; sedaj potujeva na Laško, in berž
ko prideva domú, bode poroka.“ Beseda dá besedo. In tako
dalje vprašam dekle slovensko, kako se je soznanila z
starim Brandenburgarom? „Vidijo, gospod, to je bilo tako-le:
Jaz sem v Baden-u poleg Dunaja bila štubenmadel, moj
gospod pa tamkej v toplicah, — in tako sva se soznanila.“

Vi, dragi moj stric, veste, da jaz rad podučujem; zato
sem mlademu dekletu tudi dajal nauk čez nauk, naj dobro
premisli, preden kaj takošnega stori in se poroči s ptujim
in že tako starim človekom.

Starec Brandenburgarski je spoznal iz mojega terdnega
glasa in mahanja rok, da mu strežem po njegovem plenu.
Vés nevoljen zareží: „Was reden sie da so lanje? Was is
das fűr ene Sprache?“ Ljuba zaročnica mu odgovori: „Es
ist eine krainerische; sie gleicht der slavischen.“ — Starec
je bil zadovoljen, pa tudi jaz, da je železni konjič zaherzal
v stari Celeji, ker bal sem se na kopnem dobiti — morsko
bolezen. Moj Brandenburgar se je spet začel na smeh proti
meni deržati, ko se poslovim, in smehljal se je tudi proti
svoji zaročnici; jaz pa, dragi moj stric, sem iz voza
stopivši na glas mermral z Hamletom: „that one may
smile, and smile, and le a villain. (Nekteri ljudje
se znajo na smeh deržati in smejati, čeravno so
malopridneži.)“

Da ste mi zdravi, dragi stric Bercko! Slava Verbovcu!
Ne pozabite svojega unučiča

Vicka.

Spominki na Dolensko.

Kakor si spehano in onemoglo truplo želí krepčavne
hrane pa sladkega počitka, tako tudi duh naš po dolgem
trudu hrepení po oddihu, da bi se nekoliko okrepčal in
oživil za novo delo. Kako bi pač človek tudi izhajati
mogel, ako bi neprenehoma vprežen bil ko černa živina!
Dosti prezgodaj bi mogel v kertovo deželo.

Kdor si hoče duha izvedriti, naj prime za romarsko
palico in naj gré po svetu — je že stara beseda. In ta je
tudi moje vodilo. Kdor pa ne more v Rim, si izbere bližnjo
pot, in ker pravi domača pesemca, da

„Vse drugač Dolencom solnce sije“,
sem se lani namenil, ogledati nekoliko dolensko stran
in prepričati se, je li res to ali ne, kar nam pesemca pravi.
Do tjè, kamor nas Potočnikova „Dolenska“ vabi, ki veli:

„Pridi na brod
Kerški s Triglava !“

tabart ravno nisem bil prišel, vendar pa sem preživel pod
milim dolenskim podnebjem mnogo prijetnih ur, tudi sem
marsikaj vidil in slišal, kar bi tudi častitim našim bravcom
utegnilo mikavno biti. Tedaj — pero v roke! —

Zapustivši postrežno Zvokeljnovo gostivnico na
nekdanjem „Pergarši“ sem jo udaril popoldne iz Ljubljane.
Škoda, da so mi černi oblaki veselo potovanje enmalo
grenili; saj to vsak vé, da dež ni ravno prijeten popoten tovarš.
Pretresel sem se bil dobro skozi mesto in grudaste ulice
sv. Florjana. Pod zvonarjem se mi že odpre pogled na
blizo 4 štirj. milje obširno ljubljansko močvirje ali „mah“
— kakor mu tukaj pravijo — in na bližnje goré. Takraj
cesarskega prekopa, kteri je najočitniši spričevavec posebne

skerbljivosti rajne cesarice Marije Terezije, še bolj pa
rajnega cesarja Franca I za svojo Ljubljano, stoji na desni
strani ceste spominek, da je na tem mestu nekdaj stal
cesar Franc I. ogledovaje od tod veliko planjavo, ktero je
njegova mogočna beseda prenaredila iz smerdljivega
močvirja v rodovitno polje. Vidši spominek ta in cesto do Iga
se spomnim mičnih besed, ki sem jih bral v življenjopisu
Hradeckovem, ki ga je spisal gosp. dr. Bleiweis. *)
„Ko je stal rajni cesar Franc na tem mestu, kjer stoji
sedaj spominek, in je pred seboj imel obris ljubljanskega
máhu, je zagledal deleč doli pod hribom vas Studenec.
„Kako lepo bi bilo — je smehljaje rekel blagi car
— ako bi odtod, naravnost tjè do Studenca, se
peljati môgli!“ In rajni mestni poglavar Hradecki je
vès nadušen zgrabil mile te besede cesarjeve pa odgovoril:
„Vse, presvitli cesar, je mogoče, da je le terdna
volja; tudi ta cesta ne bo nemogoča.“ In res! —
čez 2 leti so prišli že pervi s senom obloženi vozovi iz Iga
v Ljubljano. Nevtrudljivi mož je pokazal, da terdna volja
zasuje močvirja in zniža hribe.

Natanjčni popis imenitnega močvirja se nahaja v „SI.
Romarji“ za leto 1858 str. 59 — 72, pa tudi priobčile so
ga „Novice“, — toraj se podajmo urno naprej.

Unkraj zidanega mosta, kteri se bo umaknil kmali
novemu, sem se ločil od vélike dolenske ceste ter jo
udaril s svojim vozačem po stranski, ki pelje proti Igu in
dalje proti Laščam, Ribnici, Kočevju itd. — Kmali tjè od
mosta je na levi ob cesti botanični vert, ki shranuje
zraven ptujih rastlin vse domače in kjer se naša nadepolna
mladina uči rastljinoznanstva. Naprej pelje terdna cesta
naravnost čez nekdanje močvirje. Čudna sprememba sveta!
Pred malo leti je bilo tukaj polno vode, mahú, ločja in
bičja; — ako bi se bil človek hotel tú sem podati, plačal bi
bil gotovo svojo derzovitost z življenjem, — al zdaj je vse
drugač. Čez sredo nekdanjega močvirja pelje lepa in terdna
cesta; — ob nji nas spremlja jagnjedov drevored; na obeh
stranéh pota pa nam kimajo nasproti plodne njive in pisani
travniki; tú in tam se dvigujejo celi kupi za naše fabrike
neprecenljive šote. Res, da ni dolgočasno tú potovanje. Le
ozri se nekoliko krog sebe, dragi spremljevavec moj! Zadaj
vidiš belo Ljubljano, ki se ti odtod lepša kaže kot od druge
straní; od nje proti severju se dvigujejo Rožnik, Šmarna
gora, za njo gorenski velikani. Ako se obernemo proti
zahodu, nas pozdravlja visoki Krim, na desno tjé naprej od
njega Žalostna gora in okolica verhniška; proti izhodu se
pa vlečejo za ravnino nizki grički, o kterih je po versti
viditi prelepi grad Rakovnik, farna cerkev Rudniška,
prijazna Laverca itd. Le-ti grički se do „Žegnjanega studenca“
(vasí ob véliki dolenski cesti) vlečejo vés čas na izhodni
strani našega razgleda, nekoliko zdolej omenjene vasí pa
e zasučejo skoraj naravnost od izhoda proti jugu. Okrenejo
se pozneje ti griči v dolino, ki na južni strani merno Želimelj
proti Turjaku derži, omenjujejo jo skozi in skozi na levi
strani, dokler polagoma ne narastejo v precej visoko goro
Mali ločnik, na ktere temenu cerkev sv. Ahacija poleg
Turjaka stoji. Ravno omenjeni griči od „Žegnjanega
studenca“ sem proti Zelimeljski dolini in Turjaku so dolenski
strani to, kar je terdnjavam unajno obzidje; in da so oni
za obrambo sovražnika res vsi pripravni in kakor nalašč,
se bomo v kratkem prepričali.

Pregledovaje okrog in okrog znani in neznani svet me
na enkrat res kaj neljubo iz mojega premišljevanja zbudijo
debele kaplje dežja, pa še nekaj hujega — šina nama je
namreč pri prednjem kolesu počila. „Kaj pa bo zdaj —
rečem vozaču — kdo nama bo tukaj na samoti šino varil?“
— Al fant me lepo potolaži: „Tam le je pristava
Mokarjeva („Slonova“ iz Ljubljane); ondi bova dobila drugo

kolo ali pa cel voz, če bo treba.“ „Dobro! — rečem —
samo če bo le res?“ Nekoliko potolažen po besedah
voznikovih prideva počasi — a la Eizele Beizele — do
zaželjenega kraja, in glejte! vozač je imel prav. Kakor so me
namreč že v Ljubljani večkrat dobro postregli priljudni
„Mokarjevi“, tako so bili tudi tukaj pripravljeni, nama kolo
posoditi, ki se je k sreči prav kakor nalaš najnemu vozu
prileglo. V tem pa se je vreme zvedrilo in ko se zopet na
voz vsedeva, se je razpenjala pisana mavrica čez planjavo,
mili up v serce vlivaje, da dež je skončal za danes svoje
poslanstvo.

Kar sva z vozačem poprej zamudila, sva skušala zdaj
prihiteti. Čili konjiček je hitel urno naprej. Čedalje bolj se
je kazal pred manoj Ižanski grad, cerkveni stolp studenški
pa je bil viditi, kakor bi rastel polagoma iz zemlje. Al
moj duh, kakor tudi oči so se bavile več tam v okolici
„Žegnjanega studenca“ na gričih, od kterih sem zgoraj govoril,
kakor pa krog Studenca, akoravno ima ta kraj tudi svojo
staro imenitnost.

Kdo pač ne pomni — ali sam ali po naznanilu druzih
— za Avstrijo žalostnih pa tudi slavnih časov, ko je
namreč mogočni Napoleon I. v začetku nepremagljiv,
poslednjie vendar, kjerkoli se je z našimi v kake pule spustil,
dobro oklesten. In glejte, ljubi bravci, ravno oni griči
poleg „Žegnjanega studenca“ in Bele cerkve so še zdaj in
bodo na veke žive priče avstrijanske moči in hrabrosti.
Dovolj kervi avstrijanske, pa še več francozke, se je ondi
prelilo in kar je prevzemalo mojega duha, ko sem se peljal
proti Studencu, naj sledi tukaj v naslednih versticah.

Približal se je bil jesenski čas leta 1813. Glavna
avstrijanska vojska, kar se je je v naših krajih s
Francozom borilo, je stala o tem času v Gorotanu, naslonjena
s svojim levim krilom na Ljubljano in dolensko stran.
Sklenila je francozka stran, levo krilo naših od glavne vojske
odcepiti, napasti ga in popolnoma pokončati. Vsled tega
sklepa pritisne francozki general Pino (po rodu Lah) v
Ljubljano in se dvigne 6. septembra z 2 batalijonoma proti
Višnji gori. Morebiti bi bil silil tudi še naprej, al polkovnik
Milutinovič, ki je primarširal iz Karlovca čez
Jastrebersko in Novomesto, ga je zaderžaval tú s poldrugo
kompanijo gradiškanskih graničarjev in z dvema oddelkoma
huzarjev do noči. Francozi se vernejo proti večeru zopet v
Ljubljano, al naši niso hotli rok križem deržati. Ko se
namreč téma naredi, udere Milutinovič s huzarji za njimi,
jih doteče pri „Žegnjanem studencu“, in oba batalijona
tako razkropi, da se več dni nista zediniti mogla. Velika
množica je celó poginila. Naši so razun tega, da je bil
hrabri polkovnik Milutinovič nekoliko ranjen, zgubili pri ti
priložnosti le malo mož. Kaj tacega se Francozi niso
nadjali; zastavili so toraj s pešci prihodne dni celo cesto od
Ljubljane do „Žegnjanega studenca“ in naznanili to
namestnemu kralju talijanskemu Evgenu.

To, ljubi bravec, je bil začetek in pervi prizor
žalostnega gledišča, kterega priča je bila ta okolica. Slušajmo,
kaj nam zgodovina dalje pripoveduje.

V tem, ko so Francozi vsled perve pljuske*) cesto
od Ljubljane do „Žegnjanega studenca“ zastavili s svojo
armado, se je bil tu naših celi gradiškanski batalijon z
unima dvema oddelkoma huzarjev, ktere že poznamo, v
Višnji gori združil, in sicer 9. septembra. — Ta dan se
vzdigne polkovnik Milutinovič proti Šmarji, ktera vas
leži koj tam za unim-le gričem. Po sporočilu sprednje straže
ni ondi nič sovražnikov bilo. Al ko tjé primašira, najde
Šmarjo mahoma od Francozov zastavljeno; bila je tedaj
nevarnost za naše velika. Toda Milutinovič je bil hitro

pripravljen ter z malo četico, ki jo je ravno krog sebe
imel, neprestrašeno napade Francoze. Precej hudo se
pokajo. K sreči pritisnejo v tem še druge kompanije naših,
vzajemno sovražnike primejo, iz Šmarije preženó ter jih
proti Ljubljani zapodé. Namestni kralj Evgen je bil zdaj v
hudi zadregi. Vendar je sklenil, naše tukaj do dobrega v kozji
rog vgnati, naj velja kar hoče. Poklical je toraj v
Ljubljano gardo in večidel vse vojake od Drave in gornje Save.
Veljalo je najpoprej polkovniku Milutinoviču, ki je bil
posedel griče, ktere, ljubi bravec, tú pred saboj vidiš, od
Studenca namreč tjé proti Beli cerkvi in naprej proti
Lesičju, naslanjaje se na ono kerdelo brodskih graničarjev,
ki so stali ob Ljubljanici proti Zalogu. Imel je hrabri
mož ojstro povelje, terdno stati in le največji sili se nazaj
vmakniti v Višnjo goro.

Tako so stale reči dné 9. septembra.

Potem ko je namestni kralj princ Evgen z večjim
oddelkom svoje vojske 11. septembra čez Ljubelj in skoz
savsko dolino v Ljubljano dospel, se je vzdignil
zjutrej 12. sept. z blizo 6000 vojaki proti Šmariji, kjer je,
kakor nam je znano, stal polkovnik Milutinovič s 6
kompanijami gradiškanskih graničarjev. Res, nevarn stan
malega kerdela proti taki sili! — Francozi so jo mahali na
vides proti levemu krilu naših, in so mislili s tem prekaniti
Milutinoviča. V tem pa so prijeli z dvema batalijonoma ono
poldrugo kompanijo naših pod stotnikom Niksičem, ki
je stala na gričih ob desnem krilu cesarskih krog Lesičja
namreč. Stotnik Niksič jaderno nekterim svojih ljudi
zaukaže, sovražnike od strane zajeti; z večino graničarjev
pa prime Francoze z bajonetom, jih zapodi sopet z gričev
in ujame pri ti priliki 70 Francozov. V ravno tem času je
prijel sovražnik levo krilo cesarskih pri Beli cerkvi z
največjo silo. Akoravno od dveh gardnih batalijonov od
spredaj in od strane napaden, se je vendar stotnik Martini
s tremi kompanijami Gradiškanov sovražnikom hrabro
zoperstavil. Terdno kot zid stojí s svojimi, ob enem pa je tudi
zaukazal hrabremu stražmojstru Elger-ju, naj sovražnika
z malim kerdelcom — s 40 možmi — od strane prime.
Po modri ti osnovi in hrabrem napadu sta bila sovražna
batalijona hipoma razprašena in v beg zapodena. Zmaga
je bila Milutinovičeva.

Pa ne le tú, ampak tudi poleg Zaloga so se danes
tepli, kjer je cesarski major Reinbach s 3 kompanijami
brodskih graničarjev in malim kerdelcom huzarjev veliko
večjemu in močnejemu številu Francozov z največjo
hrabrostjo zoperstal in jih tudi srečno zmagal.

Iz vsega tega, kar se je dné 12. sept. poleg Zaloga
in Šmarije godilo, je posnel general Rebrovič, ki je
stal z majhno reservo v Višnji gori, da je imel sovražnik
veliko armado zbrano. Bal se je pa, da bi ga Francozi
drugi dan še z večjo silo ne prijeli; zato je sklenil umakniti
se s svojo sprednjo stražo nekoliko nazaj ter nasproti iti
pomoči, ki je je pričakoval od Novega mesta. Hotel je
potem sovražnika na novo prijeti.

Medvedjek se imenuje nizki griček, ki stoji med
dolenskim Št. Vidom in Trebnim; kakor nalašč je
napravljen za kako obrambo, ker se unkraj njega proti
Trebnemu cesta skoz ozko dolino vleče, ob kteri se po
gričih ob obeh stranéh sovražnik lahko unemiruje. Do
Medvedjeka se je toraj general Rebrovič s svojimi
umaknil, in prav je storil, zakaj koj 14. sept. je sovražna
divizija Marcognetova s štirimi gardnimi batalijoni se
vzdignila iz Ljubljane proti Šmariji in Višnjigori. Ker pa ta
kraj prazen najde, si ne upa dalje po cesarskih stikovati,
ampak se verne zopet 15. sept. v Ljubljano, gardo pustivši
v Višnji gori.

Še bi bil sledil s svojmi mislimi hrabremu obnašanju
naših vojnikov na tem mestu, ker kervava igra v teh gričih
še ni končana, — al priderčala sva bila z mojim voznikom

na Studenec, in kar se je nekdaj godilo, se je zdaj
iz spomina umaknilo temu, kar je bilo danes.

(Dalje sledí.)

Dopisi.

Iz Sibinja na Erdeljskem 30. dec. — Danes Vam
drage „Novice“ iz daljnega sedanjega stanovanja le toliko
morem pisati, da Vas nisem pozabil; drugo pot, ako Bog
dá, kaj več, ako ne pozabim milega svojega jezika, ker
tukaj se govori le nemško, saksonsko (drack si mir di
hôund = drűck mir die Hand), valaško in madjarsko (ne
madžarsko, zakaj gy se izgovarja kot d i). Poletje je bilo
tukaj oskurno, pa veliko prijetnejši je bil jesenski čas;
turšice, za ktero so Erdeljci (Siebenbűrger) trepetali zavoljo
deževnega vremena, ker je njih poglavitni živež (kar je
Lahom polenta, je tukaj kmetom in gospôdi palukus),
se je nenadoma veliko nalušilo. Krompirja je dve tretjini
sognjilo; vinski pridelk je srednji, ker je bila zima
prehuda, al vince je sladko in tudi teče prav gladko kakor
štajarsko; kerme je zadosti, drugega pridelka pa za silo.
Sveti večer smo imeli 15 stopinj mraza. Serčno Vas
pozdravljam; veselo novo leto vošim Vam, pa tudi vsem ljubim
Slovencom in za naveržek še posebno staremu Uhnetu, s
kterim sva lani v planinah bčele pasla pa „Novice“ pridna
prebirala. Bog vas živi vse skupaj!0

Cvetko.

Iz Gradca. * Tudi našo cukrarnico bode nek
prevzela neka družba na akcije in v prihodnje le iz pese
cuker kuhala. Ljubljanska pa bode, ko bo sopet
dozidana, kakor poprej, cuker delala iz cukrene moke.

Iz Goriškega 18. dec. — Dasiravno je sèm ter tjé
bolj ali manj suša rastlinje zaterala, vendar se ne smé letos
slaba letina imenovati; kodar je bilo žita manj, so pa vinske
terte z dobro kapljico se bolje obnesle, zlasti ker se po
dosti visoki ceni prodaja. Nekdaj smo bili veseli, da smo
4 fl. za kvinč vina prejeli, zdaj pa vedro po 6 do 8 fl.
prodajamo. Zato pa tudi ni čuda, da največja želja in
prizadeva Ipavcov je več in več rodovitnih tert si zarediti. Al
to ni prav, da se za žlahne plemena premalo skerbi. Škoda,
da čisto premalo spoznavamo, da le sosebna nesreča
na Laškem je vzrok, da zdaj slovenski Primorci bolje in slabje
vina lahko po visoki ceni prodajamo. Al ko se bo Lahom
spet milejša vinska letina prikazala, bo menda naši deželi
druga pela. Vendar obupati ni, temoč po besedah
nepozabljivega rajnega očeta Vertovca precej začeti za bolje
vina skerbeti. Izverstne vina se bojo vselej — čeravno
včasih po nižji ceni — prodajale, vinček vinček pa ne bo
kupca vjel. Naj bi si moji rojaki dobro zapomnili to
prerokovanje! — Od šolstva in izobraževanja mladine v šolah
se je že mnogo govorilo, ter vsak lahko vé, da si naši
duhovski in deželski oblastniki, kakor tudi učniki v novejši
dobi s hvalevrednim prizadetjem za omiko ljudstva
nevenljive vence pletejo. Da pa vse fare v ravnovagi ne stojé,
mi bo poterdil vsak, ki šolstvo pozna. Zlasti nedeljske
šole so zlo različne cene. Kolikor je meni znano, najbolj
napreduje nedeljska šola pri dekanski fari v Černičah.
Morda kaj pomaga to, da vsako nedeljo po dva pametna
moža v šolo hodita, ter pazita, da vsi v nedeljsko šolo
vpisani šolo redno obiskujejo, in se v šoli lepo mirno
zaderžé. Utemeljitelja in voditelja te naprave mi ni treba
imenovati. Če pa je res to hasniv pomoček *), bi bilo
prav, da bi tudi drugod Černičane v tem posnemali.
Pomoček ta je nedolžen in ne pretežak. Tudi tù bi se smelo
reči: „Vse poskusite, in kar je pravo, obderžite!“ Kajti reč
je važna; in če drugod, menda tudi pri izobraževanji naše
mladine veljá pregovor: „Kdor hitro pomaga, dvakrat
pomaga.“ — Ker ravno o šolstvu govorim, mislim, da ne bo

napčno, če radosten omenim moža, ki zraven težkih
duhovskih skerbi za blezo tisoč ljudi, tudi prostovoljno otroke
šolskih reči marljivo uči. Ta mož je visokočastiti gospod
Fidel Okorn, duhovnik v Lokavci, Verl Krajnec. Taki
možje (zlasti priletniši), ki poleg težke duhovne službe
tudi otroke brati, pisati itd. prostovoljni učijo, so vredni
kot dobrotniki domovine v zlate bukve zapisani biti!

Ljudoljub.

Iz Ljubljane. Kakor smo mi z veseljem brali
pisemce, ki ga je te dni naš gospod prof. Terstenjak od
visokoučenega in po vsem omikanem svetu slovečega gosp.
Jakoba Grima iz Berolina prejel in ga nam poslal,
ker nam rad razodeva „seine Leiden und Freuden“ na
ternovi poti svojih preiskav, tako bojo gotovo tudi vsi
prijatli njegovi pisemce to radostni brali; zato ga natisnemo
od perve do zadnje verste: „Hochgeehrter herr! — Schon
vor einigen monaten empfing ich Ihre gütige Zuschrift,
begleitet von lehrreichen, grösstenteils aus Ihrer feder
geflossenen mittheilungen. wie viel des stoffes mag der
steirische und krainische boden für slavisches und deutsches
alterthum darbiethen! die kaum begonnene forschung ist
natürlich oft noch unsicher, wird sich aber allmälich festen
grund bereiten, entschuldigen Sie nur, dass ich meinen
dank so spät erstatte, ich bin von meinem vorgerückten
alter und von arbeiten so bedrängt, dass ich bedauern
muss, mich in einen briefwechsel, der mir grossen vortheil
bringen würde, nicht so häufig einlassen zu können als ich
wünsche. Ihrem streben wünsche ich glückliches gedeihen.

Mit vollkommenster hochachtung und ergebenheit
Berlin 29. Dec. 1858. Jacob Grimm m/p.“

Da bojo pisemce to razumeli tudi tisti naših bravcov,
kteri radi berejo v listu našem gosp. Terstenjakove spise,
pa ne razumejo jezika nemškega, ga jim podamo tudi v
našem jeziku; tako-Ie se glasi: »Prečastiti« Gospod! Že
pred nekimi mesci mi je došlo prijazno pisemce Vaše s
pridjanimi podučnimi spisi, ki so večidel delo Vaših rok.
Koliko gradiva za slovansko in nemško starinarstvo obsega
pač štajarska in kranjska zemlja! Se vé, da še le komaj
začete preiskave še večkrat omahujejo, pa sčasoma si bojo
napravile že terdno podlago. Ne zamerite mi, da sem se
tako zakasnil s svojo zahvalo. Starost velika (Grim je že
74 let star) in opravil na kupe: vse to me zaderžuje, da
se ne morem tolikrat kakor bi rad spušati v dopisovanje, ki
bi mi gotovo bilo v veliko korist. Da bi prizadevanje Vaše
prav srečno in vspešno bilo!

Serčno Vas poštuje in Vam je udan
V Berolinu 29. dec. 1858. Jakob Grimm s/r.“

Iz Ljubljane. V poslednjem mestnem zboru so bili
stroški in dohodki tekočega leta še enkrat prevdarjeni.
Ker ima mestna kasa še 2000 gold. n. d. lanskega dolgá
zaubožnico v karlovškem predmestji plačati in ker je
odbor za kupščin o šalskega poslopja za realno šolo
določil za letos že 4000 gold., so se povišali stroški za
letošnje leto za 6000 gold.; tedaj bojo stroški v vsem
skupaj znašali 81,839 gold. in dohodke z 76,049 gold.
presegali za 5790 gold. Sklenjeno je bilo v tem zboru
med drugim tudi to, da se imajo dobrovoljni doneski za
Radeckov spominek začeti poberati, vtem pa določiti,
kam naj se postavi, ker v sredo „zvezdnega drevoreda“
nikakor ne more priti, — dalje, da se bo naprava novega
čevljarskega mosta v prevdarek vzela; in da živinsko
sejmiše, ker ne more več biti na svojem dozdanjem
mestu, pride vprihodnje v Krakovo namreč v tako
imenovani Cojzov graben in poleg Ljubljanice tjè gori proti
Gradašici. Treba bo, da bo magistrat to premembo kmali
o klical, da se ob pravem času po deželi zve in ne
bojo na sejm prignanih kónj in goved preganjali iz kraja
v kraj. — Za kasirja pri ljubl, hranilnici (Sparkasse) je
bil v pondeljk izvoljen gosp. Janežič, nedavnej izvoljeni
mestni kasir.

Novičar iz domačih in ptujih dežel.

Iz Dunaja. Novi bankovci po goldinarji novega
dnarja so bili zadnji dan preteklega leta izdani. Ti novi
bankovci so starim goldinarskim bankovcom popolnoma
podobni, le v sredi so rudeči, in tako se ločijo od starih
že od deleč. Ker pa se na goldinarsk bankovec novega
dnarja mora doplačati 5 novih krajcarjev, da ima
vrednost starega bankovca, se mora na to gledati in pri vsaki
kupčii tudi določno izgovoriti: ali se bo plačalo s
starimi ali novimi bankovci, da ne bo pomote in prepira.
— izdajanje teh novih bankovcov se upira na cesarski
patent od 26. dec. preteklega leta, kteri je veljaven za
vse cesarske dežele razun lombarško-beneškega kraljestva,
in ki dunajski banki dovoljuje, da sme goldinar skih
bankovcov v novem dnarji polagama za 100 milijonov
goldinarjev izdati, vse stare bankovce po 5, 2 in 1 gold.
pa med tem in sicer do konca tega leta (31. dec. 1859)
nazaj vzeti. Ti novi goldinarski bankovci imajo vso tisto
veljavo kakor že pred njimi izdani novi bankovci po 1000,
100 in 10 gold. in so začasno za to namenjeni, da je kaj
manjšega dnarja med ljudstvom, dokler ne pride dovelj
srebernega dnarja med ljudi. Zagotovljeni so pa ti bankovci
z doneski in izkupilom tistih cesarskih posestev,
ktere je deržava banki izročila.

— Da bi se na Ogerskem, Horvaškem, v
Slavonii, Vojvodini in na Erdeljskem naselilo več
kmetov iz drugih deželá našega cesarstva ali pa celó iz
ptujih dežel, bode te dni cesarski patent za take
naselnike oklican, kteri določuje vse okoljšine novih naselbin,
in iz kterega povzamemo sledeče: Naselíti se morejo
kmetovavci ali v celih novih občinah ali soseskah ali
pa posamno; da se nova naselbina more soseska
imenovati, se mora najmanj saj 50 samosvojnih družin združiti
in 1000 oralov zemlje posesti; naselniki ene soseske morajo
biti enega naroda in ene vere, da bode edinost in sprava
med njimi kraljevala; novi naselniki skozi 6 let ne bojo
plačevali gruntnega davka; skozi 15 let pa tudi hišnega,
rokodelskega in dohodkinega davka ne; skozi 10 let bojo
oprosteni ukvartiranja, če ne bo kakošna posebna sila;
kontrakti za gruntne in naseliške opravila so prosti štempeljna
in drugih davšin. Ptujci iz unanjih dežel in njih v unanjih
deželah rojeni sini so vojaščine prosti; živino, mašine in
orodje smejo brez cola v svoje naselišča pripeljati itd.

— Teta presvitlega Cesarja nadvojvodinja Marija
Anna je 28. decembra v Badenu poleg Dunaja umerla 54
let stara.

— Od vseh Svetih je tudi eksekucijno plačilo
v novem dnarji določeno; plača se namreč vojaku, ko pride
pervi pot na eksekucijo, 5, drugi pot pa 10 novih krajc,
na dan.

— Dunajčanje so lani 64,676 veder piva (ola) več
poserkali kot predlanskim; predlanskim so ga popili 2
milijona in 138,159 veder, lani pa 2 milijona in 202,835.

Iz Lombardije. Velike šole v Pavii so na višje
povelje zaperli, pa le čez božične praznike, kakor vladni
časnik „Oest. Corr.“ pravi, in učenci, kteri niso v Pavii
doma, so mogli mesto zapustiti. Ta ukaz je menda nasledek
tistega hudodelstva, po kterem je bil nedavnej profesor
dr. Briccio na ulicah umorjen. Pismo iz Milana v „Presse“
razjasnuje ta umor tako-le: Ko je „domoljublje talijansko“
pregnalo cigare, pijejo Talijani tabak le iz lončenih pip.
„To tedaj je orodje talijansko“ — je zasmehljivo rekel nek
gospod v kavarnici pokazaje lončeno pipo.“ Drugi dan ga
je zabodel nekdo na ulicah — bil je prof. Briccio.

— Sveti večer je bila pošta med Mantovo in
Milanom, kakor „Triester Zetung“ pravi, za 1000 lir
oropana.

Iz Češkega. Iz Prage. Na sveti večer, pišejo „Praž.
Nov.“, smo bili tukaj v silnem strahu. Kmali po 5. uri
zvečer je začelo v enem proti Žofijnemu otoku ležečih

mlinov na vodi goreti in kmali je bilo šest druzih mlinov
in se dvoje drugih poslopij v plamenu; požar je bil sila
strašen. Blizo 2000 vaganov žita, veliko moke in druzega
orodja je zgorelo/ Škodo cenijo na 300,000 gold. sr. Al
nesreče s tem še ni bilo konca; 30. dec. se je oginj
ponovil, in pogoreli so ob Moldovi sopet 3 mlini; komaj so
ubranili, da strašni požar ni dalje segel.

Iz Ogerskega. Pošte, ki je imela 17. dan pretečenega
mesca zvečer v Pečúh (Funfkirchcn) priti, ni bilo, in še
le pozno ponoči se pripelje voz pred pošto, — pa kako!
— Postiljon je ležal strašno razmesarjen spredaj na kočijo
privezan, vse pisma so bile prerezane, in kar je bilo
dnarja v njih, je bilo vse iz njih pobrano: okoli 30,000
goldinarjev. Pravijo, da so tolovaje že zasledili.

Iz Novega Sada. Po dostani trimesečni prepovedi
je 23. dec. „Srbski dnevnik“ sopet prišel na dan s 72.
listom.

Iz Galicije. Iz Lvova. Presvitli cesar so
študentom, kteri so bili, kakor smo lani povedali, zavoljo
nekega prekucijskega naklepa obsojeni, milost skazali tako,
da na smert obsojeni Danilovič in za pet let v težko
ječo obsojeni Paskovski imata vsak le dve leti sedeti;
vsi drugi so popolnoma oprosteni. Danilovič je med tem
že v ječi umerl.

Iz Serbije. Kar smo unidan o ustaji Serbov zoper
kneza Karagjorgjevića povedali, poterjuje v „Serb.
Dnev.“ tudi neki mestnjan iz Novega Sada, ki je 26. dec.
iz Belega grada domú prišel in priča bil dogodb
belogradskih. Skupščina je vsled tiste oblasti, ktero je kot višji
gospod dežele serbske turški sultan Serbom podelil, leta
1843 v skupščini izvoljenega kneza Karajgjorgjevića
(naslednika rodovine „Černega Jurja“) v skupščini 22. dec.
I. I. enoglasno vladarstva spet odstavila, ob enem pa
sklenila, poslance v Carigrad do sultana poslati s prošnjo,
naj poterdi Serbom iznova (že četertič) izvoljenega kneza
Miloša. Vodja 27 skupščinarjev, ki so se podali k
odstavljenemu knezu, mu naznanit sklep skupščine, je blèzo kneza
tako-le nagovoril: „Gospodar! Narod serbski je dostojno
spoznal, da Te ni volja, pa da tudi neznaš Serbije osrečiti.
Narod Te po nas moli, da se odpoveš knežtvu; ostati pa
moreš v deželi kakor Ti je drago, in ne Tebi ne Tvojim
se ne bo nič žalega zgodilo. Narod pričakuje, da se
odpoveš vladarstvu; ne mudi se, in skaži se domoljuba.“ Knez
se je obotavljal z odgovorom, in je, kakor smo že povedali,
pobegnil v turško terdnjavo, češ, da ga bo armada
(800 vojakov) belogradska rešila iz zadrege. In res je ta,
nagovorjana od knezovih prijatlov, 24. dec. se pripravljala
skupščino napasti, al v tem je privrelo ljudstva od vseh
strani kot listja in trave, pa ne z orožjem v roki, ampak
le s kolmí, palicami in prekljami, in hipoma se je armada
udala in prestopila k ljudstvu. Tako je bilo brez prelite
kapljice kerví ob kratkem konec vojaške zoperstave.
Armada je prisegla skupščini na ustav. 31. dec. so šli
poslanci k staremu Milošu, kteri je v tem iz Krajove v
Valahii, kjer je dosihmal stanoval, se preselil bliže proti
serbski meji v Oernec. Trije možje: Sveča, Garašanin
in Ugričič so prevzeli začasno vlado. Odstavljeni knez
je menda še v turški terdnjavi pod turškim zavetjem.
Turška vlada, ktera še ni nikoli preklicala knežke
časti, ktero je v svojem beratu leta 1830 Milošu in
njegovi rodovini dedno podelila, ne bo menda, kakor se
kaže, nobenih ovér delala postavnim pravicam skupščine
serbske ter bode poterdila, kar je skupščina v imenu
serbskega naroda sklenila, in se bode tolikanj manj
zoperstavljala odstavi kneza Karagjorgjeviča, ker mu je le
za njegovo osebo tako dolgo podelila knežtvo serbsko,
dokler bode spolnoval voljo sultanovo in bode pospeševal
blagor serbskega naroda. Tudi naša vlada, čeravno

je ob meji serbske knežije za svojo varnost postavila
nekoliko armade, se ne bo, kakor vladni časnik „Wiener
Zeitg.“ zagotovlja, vtikovala v notranje serbske zadeve.
In tako bo menda kmali potihnil vihar po deželi, ki ni menda
nič druzega prekucijnega zahteval kakor le popihati
naslednika Černijurjevega s prestola serbskega.

Iz Černe gore, „Srb. Dn.“ se piše od černogorske
meje, da se je podal knez na reko Černovico, da
prebije zimo v milejem podnebji. — Véliki škof černogorski
Ivanovič Njegoš je iz Petrovega grada došel na Cetinje.

Iz Italije. Tudi v Modeni so bili poslednji čas na
več hišah opomini nabiti, nektere dni ne cigar kaditi —
v „blagor Italije !“ Vlada je pa razdelila na to več tavžent
cigar med vojake s poveljem, naj jih ravno imenovane dni
puhajo da bo kaj.

Iz Švajca. V Bernu se je pripetila te dni
žalostnosmešna prigodba. Pes je ravno svoj močnik zajterkoval,
kar potegne veter v odperti sobi njegovega gospoda in
popiše z mize bankovec za 500 fr. in ga nese naravnost v
skledo; pes zmočeni bankovec z močnikom vred požrè.
Zaklali so ga sicer berž, pa bankovec je bil že za nič.

Iz Francozkega. Iz Pariza. Cesar je grofu
Montalembertu odpustil tudi vso drugo kazen, v ktero ga
je bila 21. dan p. m. presojna gosposka ali apelacija
obsodila; lastniku časnika „Correspondant“ Douniolu je
odpustil ječo, globe ali dnarne kazni pa ne. Najnovejše novice
iz Pariza pa pravijo, da grof še ne da mirú, ampak da se
hoče pri najvišji overžni sodnii pritožiti. Še ni tedaj
konca pravde; radovedno se tedaj pričakuje, kaj bo dalje.
Resnobna pravda bi uteguila nazadnje — smešna biti!

Iz Angležkega. Kakor vsako leto se je sponašala
tudi letos na sveti dan po stari šegi na mizi naše
kraljice v Windsoru silno velika goveja pečenka pod
imenom „royal baron of beef.“ Vagal je ta mali goveji
košček le tri cente. Po starodavni šegi ostane pečenka
do novega leta na neki stranski mizi, kjer kraljica s svojo
družino je; okoli pečenke pa so razpostavljene sklede z glavo
divje svinje in pa pašteta divjega petelina. Tudi prebivavci
londonskih delavšnic so dobili ta dan kaj boljega prigrizniti.

Spomin in up.

„Kam, oče preljubi, se tako mudi?
Kaj goni Vas tako viharno?
Oh, sever pred hišo nemilo bučí,
Da skoraj mi serčice mlado duší,
Brez Vas mi ostati ni varno!“ —
„„Déte nježno, sinček mili!
Krepko stoj, razmotri se; —
Iti moram, tek me sili:
Ti kraljuj zdaj — zdrami se!““

Takó znad Triglava čarobnih verhov
Donelo je iz svitle meglice,
O blisku in gromu jék čudnih glasov
Gre dalje v šumenju pénečih valov
Vodá in v šumljanju vodice.
Zdrami se! — Kak réka vabi
In vodíca, ki šumljáj —
Iti mora, ne pozabi,
Vse naprej, kar moč ima!

In ura odbije, vsušé se vodé,
Meglica preíde s Triglava:
Oblaki, meglice, šumeče vodé
V spomina že jutro se komaj živé —
Up — déte — ga nam namestava!
Toraj z upom napredujmo,
Pozdravljujmo nove dní; —
Le naprej, naprej! — to čujmo,
In — da modri Bog živí!

Malavasič.

Tečaj XVII.

NOVICE
gospodarske, obertniške in narodne.

Izhajajo vsako sredo po celi pôli. Veljajo v tiskarnici jemane za celo leto 3 fl. 60 kr., za pol leta 1 fl. 80 kr., za četert leta 90 kr.
pošiljane po pošti pa za celo leto 4 fl. 20, za pol leta 2 fl. 10 kr., za četertleta 1 fl. 5 kr. nov. dn.

V Ljubljani v sredo 21. decembra 1859.

Sovražniki poljskih miš.

Pod tem nadpisom smo brali v nekem švicarskem
kmetijskem časniku to-le:

Še vedno lové in preganjajo ljudje sovo in pa čuka,
in mislijo, da dobre dela dopernašajo; oni streljajo te živali
in jih na skednje ali kakošne druge vrata pribijajo, kakor
da bi to znamenje bilo kakega posebnega junaštva.

Je pa le znamenje nevednosti!

Ravno sove in čuke in celo njih pleme bi mogli
ljudje z največjo skerbjo varovati, da bi se ne preganjale
in morile, ker bi vediti mogli, da sovam in čukom najljubši
živež so miši, ktere kmetijstvu veliko škodo prizadenejo.

Kako koristna sta nam čuk in sova ravno zatega
voljo, kaže neizrečeno velika rodovitnost (plodnost)
poljskih miš, ker namreč vsaka ona od vélicega travna do
kimovca vsacih pet tednov po 12 mladih na svet
pripravi. Če se jih pa le po 40 rajta, med kterimi gotovo je
polovica babic, in da vsaka teh le po 8 mladih zaredí, ste
dve miši v stanu v enem letu 200 miš na naše polje
zarediti.

Če pohlevna zima nastopi, se zaredí iz teh 200 v
prihodnjem letu lahko 10 do 15.000 škodljivih miš! —
Profesor Leunis v Hildesheimu terdi celó, da se more
en sam par miš v enem letu do 25 tavžent pomnožiti,
če se rod za rodom rajta.

Koliko miš pokončá potem takem ena sova, če v šestih
mescih ali v 200 dnéh vsaki dan eno miš pozoblje, med
kterimi je kakih 100 babic? Rajtenga je lahka.

100 krat 200 je 20.000, to je, dvajset tavžent.

20 sov v enem kraji je tedaj v stanu po omenjeni
rajtengi zarejo štirikrat sto tavžent miš pokončati.

In take prijatle kmetijstva pribija marsikter
neumen mož, ki je sam krnetovavec, z neko ošabnostjo na
vrata svojega skednja in hleva! — v tem, ko si kmetijske
družtva glave ubijajo, kako bi se dalo strašni mišji škodi
v okom priti.

Ravno tako se dela tudi z nekterimi nedolžnimi
kačami. Preganjajo in pobijajo se te koristne živalice s tako
ljuto razserditostjo, kakor da bi se Bog vé kakošno junaško
delo doveršilo, — in tudi te živali, ktere kmetovavci s
takim sovražtvom preganjajo in s tako ostudnostjo
ogledujejo, jim vendar le vse njih sovražtvo z vednim —
mišolovom povračujejo.

Za ubijavce sov in kač bi se moglo moliti: „Gospod,
odpusti jim, saj ne vedó, kaj delajo, in vlij jim možganov
v prazno glavo!“

Kako se dá dno kapnic in štirn lahko
preiskavati.

Malo je znano, da se dá dno v kapnicah in štirnah ali
pa globoko žoltno v vodi z navadnim zercalom ali
ogledalom (špeglom) lahko pregledati in preiskati.

Kadar sonce svitlo sije, derži ogledalo tako, da bode
svitloba naravnost na dno kapnice ali pa štirne sijala. In

dno bo po teh solnčnih žarkih tako razsvitljeno, da se vsaka
tudi najmanja stvar prav natanko razločiti dá.

Na to vižo smo štirne pregledovali, ki so bile po 50
do 60 čevljev globoke in napol z vodo napolnjene, in na
dnu tako razsvitljenih štirn smo od zgorej vsako slamico
ali kako drugo majhno reč natanko razločili.

Ravno tako se dá tudi dno v bajarjih in vodah
ogledavati, če je le voda nekoliko čista in dosti mirna.

Če je pa kaka štirna ali kapnica pokrita ali če za
kakim poslopjem tako stojí, da sončna svitloba blizo do
luknje ne more, se morate pa dve ogledali (dva špegla)
vzeti, in sicer eno tako, da se svitloba na luknjo napelje,
drugo pa tako, da solnčni žarki navpik v šterno ali
kapnico svetijo. Svitloba se dá 50 do 100 komolcov deleč do
namenjenega mesta peljati, potem pa se navzdol mora oberniti.

Gospodarske skušnje.

(Česplje iz semena iz rejati). Ker češplje iz
koreninskih odrastkov zarejene dolgo ne terpé, so jeli
gospodarji na drugačno češpljevo zarejo misliti, namreč na
zarejo iz koščic. Kdor si pa hoče dobrih češpelj iz koščic
zarediti, naj jemlje koščice za setev od dobrih in
debelih sort, in pri takih, pri kterih se meso rado od
košic loči.

Za domače potrebe kaj.

(Slamnatih podplatov) naredijo po „Deutsche
Gewerbeztg.“ na Saksonskem vsako leto sila veliko, ki jih
ljudje kmečki in gosposki pozimi nosijo v škornjah in
čevljah. Nobena reč ni za noge tako gorka kakor
slamnati podplati, ki tudi dolgo terpé; dva para ima človek za
celo zimo dosti. — Ker si iz mehke slame takih
podplatov napraviti ni nobena posebna umetnost, naj si jih
naredí ali narediti dá, kogar rado v noge zebe.

(Pege, kako se odpravijo). Marsikaka hči Evina
bi kaj dala, ako bi dobila pripomoček zoper nemile pege.
Nek pošten sodar mi je to jesen pravil, da je nektere tih
peg tako-le čisto odpravil: Ko nov hrastov sod izkuri, in
ga z vodo znotraj polije in zvalja, bo ta voda vsa čreslasta
in žgeča kot krop. S takim kropom se mora po 6— 8krat v
tednu lice umivati, pa ga ne obrisati, dokler se samo ne
posuši — in pege so preč.

(Zdravilo za razpokane roke). Razpusti 8 lotov
belega voska in primešaj dva lota mandeljnovega
olja, da si mazilo napraviš. Razpokane roke si vsaki
večer, preden greš spat, s tem mazilom namaži in čez noč
imej rokovice na rokah. In v kratkem času ti bodo roke
zdrave.

(Zmerznjene jajca za jéd dobre napraviti).
Raztopi v merzli vodi nekoliko solí in deni va-njo
zmernjene jajca. Slana voda potegne zmerzlino iz jajic, da so
ravno tako dobre, kakor so pred bile.

Zivinozdravilske rečí.

(Zoper govejo kugo), to je, tisto hudo bolezen,
ki se v naše kraje dosihmal le iz ptujih (rusovskih,
turških) dežel pritepa, in se ne izcimi pri nas domá, je
že sto in sto pomočkov priporočanih bilo, vsak s posebno
hvalo in da gotovo pomaga, — in vendar pri vsem
tem ga dandanašnji še nimamo zdravila, ki bi
bilo kaj več vredno kot piškov oreh. Daj ti piškov
oreh svojemu za govejo kugo bolnemu živinčetu, tvoj sosed
pa naj svoji dá najbolj hvaljeno mešanico, in oba štejta
potem, koliko repov si ti, koliko tvoj sosed otel, —
obljubim, da rajtenga vama ne bo hodila nič navskriž. Ljudí
za norce imeti ali pa priporočati gotovo zdravilo
zoper govejo kugo, je vse eno. Kako malo prav
umnih ljudí je na svetu, razodeva pred vsemv
lahkovernost njih v boleznih človeških in živalskih. Če bolj je
pisana kakošna reč, več zaupanja imajo do nje. V to versto
spada tudi tista mešanica, ktero so zdaj spet nekteri časniki
pogréli in to „pogreto rihtou nosijo po svetu rekoč: „Leta
1792 je kuga na Pomorskem (Pommern) v vasi Fideborn
vso govejo živino pokončala, — le kmet Steineke si je
ohranil vso svojo vsakrat. In kaj je dajal ta kmet svoji
živini? Napravil je lek iz 8 različnih reči: vzel je namreč
za dve polne žlici katrana(Theer), periše solí, pest
češnja, žlico navadnega maternika ali divičnika
(Mutterkraut), žlico kužnika (Pestilenzkraut), žlico hrena,
žlico žganih in stolčenih brinjevih jagod, žlico aškeca
ali iljke (angelike); vse to je dobro pomešal, enmalo vode
prilil, da je postala gosta kaša ali latverk, kterega je vsako
jutro vsaki živini po žlici dajal“. In — pravijo — to je
pomagalo! Nam pa se leto čudno zdí, kako je mogoče, da
od leta 1792, kar je Steinekova mešanica znana, je že na
milijone živine za govejo kugo počepalo? In vendar
se ponuja ljudém spet ta „pogreta rihtaa kot gotova pomoč!
Mi nimamo nič zoper to, ker tudi nobenega druzega
gotovega zdravila ne vemo, — al le to je pri takih rečeh
nevarno, da lahkov9erni ljudje, se zanašaje na take
čudapolne zdravila — zanemarjajo to, kar je pravo in
najbolj gotovo: namreč zapreti svojo živino tako
ojstro, da ne pride kar z nobeno stvarjo od zunaj v dotiko.

Novice.

* Divjega petelina (Auerhahn) je neki gospod
Zamotajev v Petrogradu tako privadil, da je v vsem kakor
domača kuretina. Gosp. Zamotajev ima že 5 parov iz
drugega zaroda. Kdor plaho in divjo natoro imenovane živali
pozná, se bo čudil nad to novico, ki pa je čista resnica.

„Frauend. BI.“

* To je mož, daje kaj! Nek učitelj ljudskih šol
blizo Potsdama na Pruskem si je s svilorejo, ki mu je le
18 tolarjev stroškov prizadjala, letos (to je v 6 tednih)
200 terdih tolarjev pridobil. „To je mož po volji naši !“ —
pravijo „Frauend. BI.“, in mi dostavljamo: „Naj bi bil
izgled tudi drugim! Obljubimo, da se ne bojo kesali“.

Pratikar.
Letošnji Božič.

Letos se bode o Božiču nekaj primerilo, kar se redko
primeri — namreč najkrajši dan leta bo tudi mlaj,
tedaj bojo o Božiču zraven najkrajših dnevov tudi
nočí popolnoma brez lunine svetlobe (temne). Letošnji
Božični teden se tedaj — zavoljo najkrajših dnevov in zavoljo
nočí brez luninega svita šteje v versto najtemnejših
celega stoletja. Dvojno prerokovanje se opira na to. Eno pravi

Drugo pa:

Koljkor bliže Božič mlaja,
Toljkor huji mraz prihaja.

Sveti večer če je temnó,
Žita bo prazno k letu gumnó.

Po tem takem huda zima in slaba letina.
Al — človek prerokuje vreme, Bog ga pa nareja!

Kakošna bo letošnja zima?

Stari kmetje in gojzdnarji prerokujejo, da letošnja
zima bo sila huda, kakor je bila zirna vse tiste leta, kterih
številka se je z 9 končala, kakor v letu 1819, 1829, 1839;
1849. Prerokujejo pa hudo zimo iz tega, da je letos veliko
tistih ptičev, ki se pozimi v druge dežele preselijo, naše
kraje že zgodaj zapustilo.

Zlato.

Nekdaj kakor danes so hrepeneli ljudje po zlatu. Že
v starodavnih časih so čislali zlato za najžlahnejo kovino,
zato ker se lepo blešči in ker se redko najde; čeravno se
namreč nahaja po vseh delih sveta, ga vendar nikjer ni
veliko. Kakor druge žlahne kovine se tudi zlata rija ne
loti. Zlato se dá tako vleči, da z enim samim cekinom
lahko pozlatiš celega konja z jezdicom vred; en gran zlata,
ki ga ni več kakor je glavica bučična, se dá v drat
raztegniti 500 čevljev dolg. Lakomnost človeška po zlatu je
iznajdenike amerikanskih zlatih rud spreobernila v
grozovitne rabeljne, in Kalifornija je marsikterega pridnega
delavca popačila v razujzdanega klateža. Pravijo, da kralj
David je za svoj tempelj porabil 15.000 centov zlata;
Salomon je vsako leto 1200 centov zlata iz Ofira vzel; v
rimskem deržavnem zakladu je včasih po 15.000 centov
zlata ležalo. Prerajtali so, da vsako leto se po celem svetu
okoli 164.000 mark zlata na dan spravi, in sicer na
Rusovskem 21.000, v Azii 51.000, v Afriki 45.000, v Ameriki
pa 41.000 mark.

Hvala domačih mojstrov.

Ternovska nova cerkev v Ljubljani je po skerbi
neutrudljivega gospoda fajmoštra Karun-a in s pripomočjo
hvalevrednih Ternovčanov in Krakovčanov, ljubljanske mestne
gosposke, ki je pomočnica tej cerkvi, in pa mnogih druzih
ljubljanskih dobrotnikov in dobrotnic skor popolnoma
dodelana in sicer tako, da, osnovana po bizantinskem redu in
okinčana z dvema stolpoma, se more med najlepše cerkve dežele
krajnske šteti. Naj tedaj »Novice«, kterim je v njih
obertnijskem in umetniškem razdelku vseskozi mar za domači
napredek, svojim bravcem povejo, kdo so bili mojstri,
ki so notranjo opravo cerkve s peterimi oltarji in tremi kori
izdelali, s ktero se ona vsakemu ogledavcu prikupuje. Kar
je lesenega dela, tudi po snovi bizantinskega reda v nji,
sta dobroznana mojstra gosp. Tornec in gosp. Zajic lepo
doveršila in si tako z našim slovečim kamnorezom gosp.
Toman-om vred, ki je marsikaj iz kamna za to cerkev
napravil, novo živo pričo svoje umetnosti postavila v tej hiši
Božji. Podobe za 4 stranske oltarje je izmalal g. Kühnel,
ki se je, kakor že večkrat drugej, tudi tú kot izurjenega
umetnika skazal. Podoba vélikega oltarja je ostala poprejšna
stara, ki pa še dandanašnji spričuje slavo našega
Mencinger-ja, ki bode na veke stal v zlatih bukvah domačih
umetnikov. Al ker je podoba ta za novi oltar bila prekratka,
ji je treba bilo toliko dostaviti, da se prileze novemu
večjemu oltarju — in to nalogo je lepo doveršil domač mojster,
kterega ime imamo danes pervikrat priložnost v
„Novicah“ imenovati, namreč gosp. Wolf, kteri, rojen Dolenec
in bivši ces. oficir, je po izstopu iz vojašine, na Laškem
se izuril v malanji tako, da ga moremo z dobro vestjo
priporočiti deželi. On in pa gosp. Borovski, čigar malarska
zmožnost je že tudi v šolah, kjer je bil učenik, dobro
poterjena, sta malarijo na mokro (fresko) za vélikim
oltarjem lično napravila in s tem pokazala, da sta kos tudi

tej malarii, za ktero nimamo v vsakem kotu pripravnih
mojstrov. Ako še omenim, da so Temovčani dali po gosp.
Samasa-tu tudi svoj véliki zvon preliti, ki s svojim glasom
H tako veličanstveno doní, da malokter drug lepše, razodenem
le še to željo, naj bi marljivi gosp. fajmošter še tudi orgije
v take roke dali, da bi se ujemale lepo z vsem lepim, kar
ima zdaj zala cerkev ternovska.

Paznik.

Glasi o cesarskem ukazu,
ki določuje učbeni jezik v različnih deželah
našega cesarstva.
XI.

Cesarski ukaz 20. avgusta t. l., kakor smo brali v
34. listu „Novic“, veleva, da naj se mladež vprihodnjič po
gimnazijah našega cesarstva v tistem jeziku podučuje, kteri
je materin večini učencov, in hoče tako dati vsakemu svoje,
kolikor je mogoče na tem svetu, kjer ni nič popolnega.

Besed tega visokega ukaza se terdno deržimo in verno
pričakujemo, da se bode tudi nam Slovencom po pravici
dalo, kar se je brez izjeme in brez prideržka
oklicalo vsem narodom avstrijanskim, čeravno imamo
protivnikov dosti, ki zaničujejo visoko častitljivi jezik slovenski.

Odkod pa protivni ugovori, odkod taka nevolja nekterih
zastran tega cesarskega ukaza, ki tudi nam ima dati, kar
nam gré? Nerazumejo ne naših težav in potreb, ne naše
pravice in zmožnosti, ako so dobre volje, — ali pa jih
nočejo razumeti, ako so hude. Vselej veljá: »Oče odpušaj
jim; saj ne vejo, kaj delajo«. Ker pa taki zaslepljenci, naj
so naše ali druge kervi, po drugih — nemških — časnikih
svoje cesarskemu ukazu zoperne, nam krivične misli trosijo,
bi pač jako koristno bilo, ako bi se dotični sostavki iz
„Novic“ poslali ponemčeni v ravno tiste časnike, kteri so
zoper naše potrebe in zmožnosti krivo govorili, da
se pred visoko vlado in pred vsem svetom razjasni in
odpravi ta mrena, s ktero hočejo slepi ali hudovoljci pravico
omrežiti. Saj so vredniki dolžni, tudi odgovore sprejemati v
svoje liste.*)

Tudi jaz terdim, da se ima vsak učenec najpred dobro
učiti maternega jezika; tudi jaz terdim, da se naj v
jezikopisani Avstrii vsak gimnazijalen učenec dobro uči
vladnega nemškega jezika; tudi jaz terdim, da je
prekoristno se učiti še drugih sosednih jezikov, kolikor mogoče.

Če pa nenemški narodi složno podajajo roke in trud v
blagor občni domovini Avstrii, bo saj bratovsko in
uzajemno, da se nemški učenci, ktere vlastna volja ali druga
neobhodljiva okoljnost v naše gimnazije in kraje pripelja,
učé tudi našega domačega učnega jezika v svoj in občni
blagor, kakor si. ministerstvo nauka živo priporoča v
nalašč natisnjeni in vodjem gimnazij in realk razposlani
knjižici , da bi se delila med nemške učence.**) Saj večno
veljá: „Roka roko umiva“, in kolikor jezikov znaš, toliko
človekov veljaš“. Zato želimo:

Ne terdite krivo vladi in svetu, da nimamo dovelj
slovenskih učiteljev. Gospod Terdina jih je na perste
naštel. Povem vam, koj jih bo obilno! Ne bodo hodili drugod
s trebuhom za kruhom, ako se jim ponuja domá v domačem
premilem jeziku. — Dobro se spominjam, ko se je pred 10
leti glas razlegal, da bodo uradnije ljudstvu v domačem
jeziku morale pisati, kako urno in pridno so se naši uradniki

slovenščine vadili, da bi mahom pripravljeni bili, ako bi
treba bilo!

Ne oponašajte, da še nimamo knjig za gimnazijske
razrede. Verjemite nam, da smo toliko praktični in se ne
ukvarjamo z rečmi, ki niso treba — ali ne smejo treba biti.
Nikdo ne zgotovlja robe, ktera se ne rabi in ne kupuje.
Ne vi, ne noben drug umen človek ne piše šolskih knjig v
jeziku, ki za šole ni pripuščen. Kdo bi jih rabil? kdo
kupoval? Verh tega pa mi povejte še: kako stare pa so
sedanje učne knjige po gimnazijah ali realkah? Menda
maloktera čez 10 let; večidel so mlajši šopki nabrani iz več
vertov, tudi tujih — in pogostoma tudi po tujih vertnarjih.
Marsiktero teh knjig so našinci spisali, česa je priča njih
slovansko ime na pervi strani. Ako so jo vedili v nemške
prav zadeti, Bogme! da jo bojo vedili tudi v našem jeziku,
berž ko bo treba. Dokazov imamo in podlage zadosti.

Ne zabavljajte, da nimamo veliko slovstva.
Slovstvo je nježen cvet. Cvetlica ne cvete, kjer jo nemila
noga teptá; kjer se ne sme okopavati in zalivati; ne raste,
kjer se ji vertnarji, ljubci in častivci odvračajo ali
oddomačujejo. To je stara — pa ne naša krivica! Zato ne
naganjajte, ne silite, ne bodite krivi, da še bi dalje terpela. Ne
overajte visokega ukaza v početiv popravi, da se skeleča
rana zaceli po pravem vračniku. Če podlago razcvetja
podjedate, ga nikoli ne bode, in stara zabavljica : „nimajo
slovstva“, bi bila vaša stareja krivica ! — Tudi smem tolažno
in ponosno reči, kar so se nam verige prejšnih žalostnejših
časov po visoki vladi zrahljale, se je pri nas v naših
razmerah v desetih letih več storilo, ko drugod v
petdesetih. In ako se nam sedaj podari pol toliko podpore, ko
je bilo nekdaj over, bo gotovo uspeh vesel. Čez silo pa
nikdo ne more.

Ne krivite ljudstva po slepih sklepih. Razločujte
pošteno med kratkovidnim, prostim in nečimernim
in pa med podučenim in rodoljubnim človekom
slednjega naroda. Spominjajte se basni Menenia Agripove!
Neprevidni priprosti ljudje so terjali in sklenili, kar bi jih
bilo pogubilo. Čversta noga zajde, pridna roka seže krivo,
ako jima ne sveti bistro oko. Pregladen seže po srovi ali
nezreli hrani, da si le berž silni glad potolaži — ne
porajtaje, kak hudo utegne to njegovo zdravje in življenje
podkapati. — Še več, kdo se utonja (vtaplja), in že
zavest zgublja, se ne dâ priplavšemu rešniku prijeti, da bi
ga otel iz nevarnosti, temoč ves omoten loví okoli sebe,
kar more najhitreje zgrabiti, da še milega rešnika sebo
pogrezne. in na take krive slabe podlage hočete operati
svoje dokaze?! Komur je mar za občni blagor, ne praša
nevednega priprostega za svet, ker vé, da govori ali
kričí, kako ga ravno sila tere, ali pervi dobiček mika in
slepí, ne pa previdno, kakor bi se dala lepo terdno postaviti
hiša občne stanovitne sreče.

Tak — vaš — in tudi moj nasvet je v tej reči vladi
nepotreben.

Bog pa daj, da bi rodoljubni možje, ki so njenega
zaupanja vredni, ji berž pripomogli vresničiti, kar njeni
blagi ukaz razglaša! Njim gré skerb, overe — prave in
krive odpravljati in skoremu pričetku pot uglajati.

To so moje misli o tej zadevi, in moj odgovor tistim,
ki se po nemških časnikih ustavljajo cesarskemu ukazu
zastran učnega slovenskega jezika po naših gimnazijah, terdé,
da ga ni treba, ali da ni moči za to!

Živkov.

Slovenščina na Slovenskem.

(Dalje.)

Nekteri ljudi pa nečeju toga viditi, nečeju toga slišati
i spoznati, daje slovenščina imenitna, koristna i
potrebna — i to je tisti glavni uzrok, tisti glavni
koren, iz kteroga poganjaju zaderžki i overe našega
napredovanja.

*

Da se ti zaderžki odpravijo, je treba v djanji
pokazati , da je slovenščina imenitna, koristna i
potrebna; dokažimo to tako, da budu ljudi
pošlatali, ker nečeju toga viditi, slišati i spoznati.

Kako?

Povzdignimo, kakor drugi narodi svoj jezik, tudi
mi slovenščinu za družbeni jezik med nami.

S tem izrujemo tisti glavni koren, iz kteroga rastu
zapreke i overe našemu napredku i izobraževanju našega
jezika i naroda.

Slovenščinu med seboj upeljati za družbeni jezik, toga
nismo do sada pošteno skusili: mi smo v tom pravi slabeži,
gotovo najslabejši med vsemi plemeni slavenskimi. Vsako
slavensko pleme časti bolje svoj jezik, kakor mi; vsako se
rajše pogovarja javno v svojem jeziku, kakor mi, i odtuda
izvira ona škodljiva misel, da slovenščina nije imenitna,
nije koristna, nije potrebna. Ako je mi sami ne častimo,
kako moremo po pravici očakovati, da bi ju častili drugi
narodi? Moram povedati besedu nam Slovencom grenku;
povem ju odkritoserčno, pa ne da bi nekoga žalil, nego ju
povem s žalostnim sercom i samo zato, da se skeleča rana
odkrije, pregleda, o veže i onda zaceli. — Nemci govoré
med seboj po nemečko, Italijani po italijansko, Francuzi po
francusko, vsaki narod v svojem prirodnom jeziku: mi
izobraženi Slovenci pa večjidel v jeziku tudjem. Nemci,
Italijani, Francuzi i vsaki drugi narodi se pogovarjaju med
seboj v svojem jeziku i malo gledaju na pričujoče Slovence,
ali razumimo njihov jezik ali ga ne razumimo. Ako se pa
znajde še tako velika i častna družba samih Slovencov — ako
pa stopi med nje kak ptujec, da le šiltastu kapicu na glavi
nosi — cela slovenska družba omolkne, ne upaju se
siromaki več pogovarjati v svojem častnom jeziku! Ptujec se
med nami s svojim jezikom košati, zanikerni Slovenec pa
nima toliko možke serčnosti, da bi se pogovarjal s Slovenci
v svojej domačej deželi po slovensko. Neredko se prigodi,
da je sbrano celo gnjezdo samih korenitih Slovencov —
pogovarjaju i vesele se pak v tudjem jeziku! — Govorimo
med seboj rezno i krepko po slovensko, kakor govore Nemci
po nemečko, Italijani po italijansko, Francuzi po francuzko,
i brez skerbi se moremo zanesti, da nas bude vsaki
pameten človek v večej časti imel; namesto posmehovanja se
bude od nas govorilo: Glej, to su slovenski gospodi,
slovenske gospe i gospodične.

Slovenščinu povzdignuti na čast družbenoga
jezika, to moramo mi Slovenci sami, osobito mi
izobraženi, sicer zastonj čakamo, da se bude bolje godilo
našemu jeziku. Zastonj bi čakali, da se budu trudili i
napenjali drugi narodi za čast i povzdvigu našega jezika.
Mi sami se moramo dela krepko poprijeti: Печенi голубi
нiкомур сaмi в устa нa лътajу (Pečeni golubi nikomur
sami v usta ne letajo).

Zastonj bi čakali kakega ukaza, da Slovenci v
slovenskoj družbi se moramo pogovarjati med seboj po
slovensko, — to je osobna, privatna stvar, v kteru se javna
oblast ne meša; to nam mora zaukazati naše rodoljubje,
naša čast narodova. Toga prevažnoga dela se moramo pri
toj priči lotiti: Что се не почне, се нiкaдa не кончa
(Čto se ne počne, se nikada ne konča). — Samimi dobrimi
željami se hiša ne sozida: samimi željami se slovenščina
ne upelje za družbeni jezik. Jeden lot marljivoga dela je
več vreden, nego dva centa praznih želj.

Čto nam je storiti, da povzdignemo na Slovenskem
slovenščinu na čast družbenoga jezika?

Sledeča:

1. Govorimo med seboj vsigda po slovensko.
Govorimo pa tako, kakor smo vajeni govoriti od mladih
nog; ne silimo se govoriti, kdo vé kako čisto, učeno i
književno. To bi nam kvarilo govor i neprenehoma bi se
spotikali i govoreč zapletali boječi se, da morebiti nečto prav
ne rečemo. V pismu se mora pisati pravilno i se imamo

varovati tujih slov: v govoru nije tako važno; govorimo
samo rezno i serčno; jedno perišče ali dve tujih slov več
ali manje, to celo nič ne zaverne; nikto ti ne bude očital
tvojih malih pogrešek; sada se tebi zareče jedna beseda,
lehko da bude drugomu se jih zareklo deset; vse to ne
škoduje toliko, kakor černo za nohtom. Ako bi govoril
desetkrat slabeje, kakor se ti zdi, da govoriš, toliko nikada
ne spraviš tujih slov med slovenščinu, kolikor jih ima v
sebi književna nemščina, kamo li priprosto narečje nemečko.
Kdor se govoreč pogreškov i tujih slov boji, se ne bude
naučil nikada gladko i dobro govoriti. V pogovarjanji se
nam bude slovenščina ugladila, samo radi se po slovensko
pogovarjajmo. Brez skerbi povlečeš slovenščinu po krajnsko,
ali po štajersko ali po koruško ali po goričko; to nam je
vse jednako, drago i ljubo, — saj je vse to naše i
slovensko; ne boj se, da bi te ne razumeli; Slovenec razume
narečje horvatsko, serbsko, češko i rusko začto bi v
jeden mah se imel deržati, kakor da bi svoje slovenščine
ne razumel, ako se malo drugače povleče kakor doma za
pečjo ?

Ako bi se primerilo, da bi ti domač človek odgovarjal
na tvoje slovenske besede v tujem jeziku, ostani ti stalen ;
derži se ti krepko slovenščine; on se mora slovenščini udati,
ne ti v tujščinu preskočiti.

To bi bila kakor mala, pa v vsem prijateljska vojskica
med nami, vojskica za slovenščinu vsa nedolžna i nekervava.

2. Ako si v družbi ti sam edini Slovenec, vsa
družba pa tujega naroda i jezika, onda nikoli ne upletaj
slovenščine. Čemu? V takoj družbi pogovarjaj se s
Nemcom po nemečko, s Italijanom po italijansko i ako hočeš
i znaš v kakoršnem koli jeziku. To terja spodobnost, to
terja omikanost. Dajmo vsakemu, čto je njegovo!
Pravi Slovenec, poganjaje se za svoju pravicu, ni nikdar
neslan separatist.

3. Ako su v družbi pomešani Slovenci i Nemci:
ima biti govor tudi pomešan iz dveh jezikov iz
slovenskoga i nemečkoga, to je: v takoj družbi govori s
Slovenci po slovensko, s Nemci po nemečko. To
terja pravica; s pravicoj se pravičnim ne zameriš. Nemec
govori rad svojim jezikom; se ne ima čuditi, ako tudi
Slovenec govori rad svojim. Что je тебi льубо, je I мені
дрaго; тебі твоj jeзік, нa мені мој (Čto je tebi ljubo,
je i meni drago: tebi tvoj jezik, pa meni moj). Nam
Slovencom ne škodi, ako v družbi govoré Nemci po nemečko:
tudi Nemcom se ni potreba bati, da naša lepa i gladka
slovenščina bi komu reber polomila.

4. Pozdravljaj vsakoga človeka po slovensko
rekoč: Dobro jutro! Dober dan! Dober večer! Bog daj
sreču! Bog daj zdravje! — Kadar se poslovuješ, reci:
Srečno! Z Bogom! Lahko noč! Ako nas kdo tako
pozdravlja, mu odzrdavljamo rekoč: Bog daj! Nemcom se to
nič čudno, nič neznano ne zdi, ako jih kdo v tujem jeziku
pozdravi; njim to ješče dopada, tudi sami med seboj se
radi pozdravljaju tujim jezikom govoreči: Bon žur (jour)!
Servus! Adio! — Lepše se prileže Slovencu, ako pozdravlja
i ozdravlja lepo po slovensko, nego da bi gerdo mermral,
kakor se ne redko sliši: No, košamster diener! No, pa
fitkot! 1)

Ne pozdravljaj po tujem kopitu, na primer: Sluga!
Sluga ponižni! Kušnem roko! — Slovenec tudi pametno
misli: Kdor ni lačen, ne jej, i zato ne reče: Dober apetit!
Dober tek! — To je neslovensko.

5. Tudi v javnih družbah i svečanostih
skažimo se kakor koreniti Slovenci.

Ako stupiš doma v kaku štacunu, govori po slovensko,
akoravno imenuješ različno blago po tujem imenu, vsaj ga
tako imenuje cela Evropa; ako je tergovcu tvoj slovenski
denar dober, kteroga mu daš, naj je njema tudi naša

slovenščina važna. Ti plačaš, on mora gledati, da ti
prijazno postreže i ti priljudno ustreže tudi s slovenščinoj.

V kavarnah i gostivnicah, kamor zahajate, poskerbite,
da se najdu nekteri slovanski časniki. To je znamenje,
da v takom mestu rodoljubi živé.

V kazinah, čitavnicah, glediših, v besedah skerbite, da
se tudi nečto slovenskoga za čitanje naruči, nečto
slovenskoga deklarnira, kaka slovenska pesem zapoje. V svojej
domačej deželi ne derži se, kakor da bi bil le gost; ne
zanemarjaj milih maternih glasov!

Pri svečanostih naj se tudi slovenščina ne posadi v kot.
Ako je svečanost cerkevna, naj ne manjkajo propoved
(pridiga) slovenska, pesmi slovenske i molitve slovenske; ako
je svetovna, budite napisi, prozraki 1), poputnice 2)
slovenske; prigostii pogovor budi slovenski, isto tako
zdravice i pesmi, ktere se zapoju. Brez petja ni slovenske
svečanosti. Zdravice znaju najlepše Horvati i Serblji.
Najlepše poklikovanje za Slavene, kterogakoli plemena, je klic:
Slava !

Napise napravljajmo slovenske, na primer, v
cerkvi na oltarji, ali na cerkvenih zastavah (banderah), na
pokopališčih i križih, na postajah (štacijonah) sv.
križevnoga puta . . . To bi se imelo samo po sebi uže razumeti,
pri nas se mora pa to opomenuti. Nedavno sem vidil v
jednoj slovenskoj krasno ponovljenoj cerkvi v Koruškoj i
jeden cirilski nadpis, namreč: verh oltarja pozlačen križ i
pod križem obče znana slova: в то знaмja побъдишь
(V to znamja pobědiš).

Opominjajmo naše gospode župane i ostale gospode,
ktere to zadeva, da se zraven cest i putov tiste table, na
kterih stoje imena vesi, krajev, tergov i mest, napišu v
dveh jezikih, to je, po nemečko i po slovensko. Kako
je to potrebno, sem se jaz prepričal uže kakor dijak.

Povabili su me na berbu v vinograd Rittersberg v
prijetnu dolnju Štajersku, kde popred ješče nisem hodil i
su mi povedali po nemečko, da ta kraj lehko najdem, samo
da grem skoz „Klagenfurt, Bleiburg, Gonowitz v
Windisehfeistritz i tam da poprašam po vinogradu. Kako se ti kraji
po slovensko imenuju, to sem uže sam vedil i da
„Gonowitz“ su Konjice, sem gredé zbaral. V Slovenskoj Bistrici
poprašam za vinograd i mi poveju, pa sopet po nemečko,
da naj idem za mestnoj cerkevjoj po tamošnjem putu ravno
napred črez polje, zatim skoz gojzd k mlinu „Teufelsmühl“
i tam da poprašam, kde je vinograd Rittersberg. Tako sem
storil. Hodim i hodim, put mi začne dosadjivati, noč se
približuje, pred seboj imam gojzd, za gojzdom stermne
visoke gore, puta ne znam, mene je začelo skerbeti, da po
temi v gojzdu ne zaidem, da bi moral ostati pod milim
nebom. K sreči me srečata jedna možtva i ženstva. Saj
znam slovensko, si mislim jaz, i zapitam človeka:

Prosim, povej mi, ali pelje ta put v Rittersberg? Ona
dva se pogledata i on odgovori: Toga ne vem, da bi se tù
pri nas kak vinograd tako imenoval.

Jaz. Naj popred moram priti k mlinu „Teufelsmühl“.
Ali pridem po tom putu v Teufelsmühl?

Ona dva se spet pogledata začudjeno i on reče:
To ime mi je celo neznano, kako se imenuje po slovensko?

Jaz. Toga ne vem — po slovensko bi semlinu morebiti
reklo: Hudičev mlin.

Oba me pogledata začudjeno i on reče: Toga imena
ješče nisem slišal svoje žive dní.

Jaz. Ne vem, kako bi se ta mlin mogel ješče
imenovati; morebiti: Satanov mlin?. . . . ali morebiti: Vragov
mlin?. . . . Vsi trije smo premišljevali. Sada v jeden mah se
začne človek smejati rekoč: Tomu mlinu se pravi: Zlodjev
mlin! Neimate več daleč do njega, ne morete zajiti,
samo puta se deržite.

Nisem šel daleč, pridem k mlinu, pred mlinom sedi

mlinar i ga vprašam: Ali je tukaj.... mlin? Meni se je
činilo nespodobno prašati ga, ali je tu „Zlodjev mlin“. On
pa ves prijazen vstane i mi odgovori: Da, tú je „Zlodjev
mlin“ i jaz sem Zlodjev mlinar, i mi pokaže vinograd, kamor
sem bil namenjen i kamor sem imel samo nektere stupinje.

Ali bi bilo potreba takoga škarcanja i mešetovanja,
ako bi na cestnih i putnih tablah bila napisana imena
vesi, krajev, tergov i mest po nemečko i zraven tudi
po slovensko?

Ali su te table napisane nekde na Slovenskem v obeh
jezikih ? *)

(Konec sl.)

Ozir po svetu.
Černogorski zakonik.

Omenile so „Novice“ že ob svojem času, da je knez
černogorski Danilo svojemu narodu dal nove postave,
ki jih v 95 razdelkih zapopada černogorski zakonik.
Radoveden sem prebiral Danilove postave, in ker sem si
večkrat mislil, da bi tudi bravci „Novic“ radi morebiti kaj slišali
o njih, sem si izpisal nektere, ter jih podam bravcom
Novičnim. Zakoniki so zercala, v kterih se ogleduje življenje
narodov. Nate čertice iz zakonika černogorskega,
jugoslavenskega naroda, v kterern je marsikaka prav praktična,
narodu primerjena postava.

Kneza nihče ne sme razžaliti; nihče ne sme kaj
slabega zoper njega govoriti ali zoper njega šuntati; kdor
razžali osebo ali čast vladarja, naj se kaznuje kot morivec.

Vse sodbe na smert se morajo njemu v poterjenje
predložiti; njemu gré oblast pomilostenja.

Kdor ovádi (zatoži) sodnika, da seje dal podkupiti,
prejme 50 tolarjev plačila, ktere plača podkupljeni sodnik.
Tak sodnik se tudi odstavi in plačati mora še 120 tolarjev
pokore.

Kdor razžali čast sodnikovo ali kakega starašina ali
ga opravlja, plača 10 tolarjev; sodnik pa, predstavnik
(predstojnik) ali starašina sela, kteri Černogorca ali
Berdanca na njegovem p štenji razžali, plača 20 tolarjev globe.

Vsak izdajavec naše domovine in naših bratov, kteri se
v kako reč, ktera bi naši deželi škodovati utegnila, z
našimi sovražniki zmeni, ali skuša naš narod pobuniti
(spuntati) ali ga res pobuni, se ima ustreliti, če dve verjetne
priči to spričate. Tacega izdajavca domovine in hudodelca
sme vsak Cernogorec in Berdanec brez razločka umoriti,
ko zvé, da je izdajavec in da ga naša deželna gosposka
zasleduje. Kdor tacega izdajavca skriva, ali pa kdor zvé,
da jo tak človek izdajavec, pa ga ne ovadi ali ne umorí,
se ima tako kakor izdajavec zasledovati in umoriti.

Ob času vojske mora vsaki možki svoje orožje uzeti in
nad sovražnika svoje domovine in morivca naše svobode iti.

Kdor se brani zoper občnega sovražnika v boj iti, se
tedaj strahljivca in za domovino nemarljivega pokaže, naj se
mu vzame orožje in vse svoje žive dni ne sme več orožja
nositi in za vselej naj se mu odvzame poštenje; „verh
tega naj se mu opaše ženska opregača (prednik
ali predpas) v znamenje, da ni možkega serca v
njem (da je figa mož)“.

Kadar deželi kakoršna kolj nevarnost pretí ali žuga,
ima vsak predstavnik svoje može v orožje poklicati; kdor
ne pride, naj ga ustrelé.

Kdor kakemu vinemu (krivemu), kterega hoče
gosposka v oblast dobiti, bodi si kakor kolj pomaga, da
pobegne, zapade tisti kazni, v ktero je bil obsojen begún, in
bodi si tudi v smert.

Čez mejo deželo sosedno napadati je ob času mirú
prepovedano, in kdor v ptuji deželi kaj hudega storí, se
ima za to ravno tako kaznovati, kakor če bi bil to nad
Černogorcom storil.

Kdor nerazžaljen in brez pravične brambe samega
sebe, kakega Černogorca aii Berdanca po sili ali hudovoljno
umorí, se ne more z nobenimi denarji odkupiti, ampak
ustreljen bodi; ako pa morivec iz dežele pobegne, se
kaznuje s tem, da se mu njegov delež hiše in druzega
premoženja odvzame in deželni denarnici izročí, kar se za to
skupi. Morivec se ne sme nikoli več domú verniti; kdor
ga pod streho vzame, naj se umori. Tacega hudodelca, in
pa tudi njegovega zagovarjavca sme vsak Černogorec in
Berdanec kakor tudi brat umorjenega umoriti.

Kadar kdo kakega drugega s puško ali z nožem rani,
se imajo rane pravično ceniti; kazen za-nje je zapor (ječa)
ali pa globa, ktera pride v deželno denarnico.

Kdor siloma ali hudovoljno nedolžnega z orožjem ali s
palico samo zato rani, da bi veljal za junaka ondi, kjer
junaškega djanja ni treba, mora za ranjenje dvojno globo
plačati.

Kdor sebi ali pa kakemu drugemu nalašč roko ali
nogo pokveči, plača 100 tolarjev; če pa je storil to brez
namena, pa 50 tolarjev; — kdor koga po glavi udari in
rani ali komu oko iztakne, plača 60 tolarjev. Zdravljenje
plača tisti, kteri škodo naredi.

Kdor nedolžnega z nogo bacne ali s cevko svoje
pipe (fajfe) udari in rani, plača za vsak mahljej 50
cekinov. Ako udarjeni takega, ki ga udari, koj takrat v svoji
pervi jezi umorí, je pravde konec in zavoljo takega
umora nima nobena sodba več biti. Ravno taka je, kadar
kak tat pri tatvini ob svoje življenje pride. Ako pa
udarjeni tistega, ki ga je udaril, še le čez eno uro umori ali
drugi dan potem (tedaj s pomislikom), se ima kaznovati
kakor tisti, kteri koga iz namena umorí.

Kar se tiče kervne osvete (kervavega maševanja)
veli §. 39: Šega, ne le nad dolžnim in morivcom, temuč
tudi nad njegovim nedolžnim bratom se maševati, je od
danes za naprej ojstro prepovedana, in kdor kakega
nekrivega umori, se ima v smert obsoditi. Samo morivci se
smejo ustreliti, ktere sodnija zasleduje, ne pa brat, žlahtnik
ali kdo drug, kteri moritve ni deležen; kajti samo ta naj
da življenje, kteri je hudo delo storil.

Dvoboj je pripušen, toda ne priča svedokov (prič)
ne priča zbranih možakov; priče dvoboja plačajo po 100
tolarjev globe.

Požigavec plača svoje hudodelstvo z življenjem;
pogorelec ga sme umoriti.

Kdor hoče kakoršno kolj nepremakljivo posestvo prodati,
ga mora najpervo svojim žlahtnikom, in sicer pred pričami
na prodaj ponuditi; ako mu ti niso kupci ali ne morejo biti,
ga mora ponuditi svojemu sosedu. Ako mu tudi soded ni
kupec, sme to svoje premoženje kteremu kolj seljanu ali
takemu ponuditi, kteri je tistega rodú; toda pred mora s
pričami in pismi dokazati, da žlahtniki ga niso hotli kupiti.

Sinovi morejo samo z dovoljenjem svojih staršev iz
družinstva stopiti.

Kar si je oče sam pridobil, more po svoji prosti volji
med sinove razdeliti. Slednji je gospodar svojega
premoženja in ga more po svoji volji razdeliti ali prodati. Hči ne
dobi dote, kadar se omoží, temuč samo, kar ji starši iz
svoje volje dajo.

§. 59. razklada potrebnost davkov s tem, da je „praha
i olova“ (smodnika in svinca) pred vsem treba, in kaže
dalje na ceste in druge rečí, kterih je deželi treba.

Kdor se brani davke plačevati, se ima kaznovati kakor
izdajavec in sovražnik domovine; kdor skriva reči, ki so
davku podveržene, naj mu jih odvzamejo starašini, in kar se
za-nje skupi, razdelé med se možje, ki so to reč razsodili.

Kdor pride prihodnjič k sodbi, se zoper kaj pritožiti,
pa ima kamen ob vrat navezan, dobí šeške, naj je
kriv ali ne.

Vsakdo, kteri je vtretjič tatvine kriv spoznan, naj se
obsodi v smert. Kdor ustrelí tatu, kadar krade,

dobi 20 tolarjev plačila; al slednji naj se varuje, da
ne ustrelí nedolžnega, če ne, ravna sodnija ž njim kakor
z morivcom“.

Kogar zasačijo pri cerkveni tatvini, mora življenje
za to dati, ravno tako tudi, kdor krade deželno strelivo ali
se tega kakor kolj po krivici polasti.

Ako pride tat, kadar krade, ob življenje ali dobí kako
rano, ni treba nikakoršne pravde več o tem; kajti
pravica govorí: cela dežela naj zasleduje in kaznuje tatú
kakor morivca.

Kdor dela na sejmišu ali tergu nepokoj, plača
20 tolarjev globe ali pa dobi šeške. 25 tolarjev pa plača,
kdor se v cerkvi krega ali nespodobno obnaša.

Doslej je bila šega, da so si, kadar je kdo v hiši
umerl, možje in žene lasé postrigli, se po obrazu spraskali
in več časa spraskani okoli hodili; to je od današnjega
dné prepovedano. Kdor se zoper to prepoved pregreši, plača
pervikrat 2 cekina globe.

Šega, še druge dneve kakor dan svetnika varha
praznovati in darove deliti, ima nehati, ker zavoljo takih
stroškov hiša terpí in ljudje obožajo. Kdor se zoper to
prepoved pregreši, plača dva cekina ali pa pride v zapor.
Dosti je, da se praznuje po naši serbski šegi samo hišni
patron, v spomin kersta naših dedov.

Begún, kteri pride v „našo svobodno deželo“, uživa
popolnoma varstvo. Tudi slednji drug, bodi si ktere kolj
vere ali národnosti, če prav nase ne, more tukaj mirno
živeti ter svobode in pravic vsacega Černogorca deležen
biti; sodil se bo pa tudi vselej po zakoniku naše dežele.

Kratkočasilo berílo.
Gradišče.
Národska pravlica.

Pred nekoliko leti mi je zapisal v „Celjsko Slovenijo“,
ktera pa je sedaj po odhodu rodoljubnih dijakov, žala mi
majka! — zamerla, dijak F. Ogradi, sledečo pravlico:

Pol ure od Gornjega grada stojí prijazen hribček, ki
je po eni plati zidu podoben iz stermih gladkih pečin, na
verhu in po celi drugi strani pa je z lepimi košatimi
smrekami obraščen. V eni uri komaj ta hribček obhodiš,
kterega na eni strani tiho šumeči potok „Dreta“, na drugi pa
zeleni travniki in majhno polje obdajajo. Na tem griču so
tri globoke votline, kterim pravijo „Vertače“, eno globoko
jamo „Zijavka“ zovejo, zato menda, kajti kakor strašen
zmaj proti nebu zeva. Marsikaj pripovedujejo od tega
griča, ki se „Gradišče“ imenuje.

Stala je nekdaj blizo tukaj grajščina, ki je mejila
Štajarsko in Kranjsko, od ktere pa sedaj ni sluha ne duha,
in ta grajščina je berž ko ne ravno na tem mestu stala,
kjer sedaj „Gradišče“ stoji. Odtergalo se je bojéda nekaj
planine, kteri „Petelinek“ pravijo, in se na grajščino
prekucnilo ter jo na veke pokrilo. Pozná se na planini ravno
taka jama, da bi se ta hribček v njo prilegel. Ravno pod
planino teče gori imenovani potok, ki je menda planino tako
dolgo spodjedal, da se je od nje odtergala, ker je apnéno
kamenje celó kerhko. Da je pa tú grajščina stala, priča
ime griča. Tudi najbližnejši kmet se „Zagradišnik“ imenuje,
ker ima za gradiščem hišo in polje. — Ljudje pripovedujejo
to-le pravlico: Po votlini „Zijavka“ se pride v serce griča.
Nekdaj je neki pastir v njo zlezel in v krasne izbe velikega
poslopja zabredel. Tú najde mlade gospodične in pod zlato
mizo, na kteri so kupi denarjev ležali, hudega černega psa,
ki ga popasti hoče. Ali gospodične se pastirja usmilijo, ter
ga rešijo in mu povejo, da bodo tako dolgo mogle terpeti,
dokler jih neki kosec ne reši, potlej ga na verh peljajo in
on srečno domú dojde. — Nekega jutra, ko je ravno ta
pastir na bližnjem travniku kosil, pride ena tistih
gospodičin, prinese polno ruto denarjev, ter reče: „Rosi, rosi !“
Kosec plah ostermí in hoče zbežati. Gospodična pa milo

zavikne: „Nesrečnež! kako lahko bi me bil rešil, ako bi
bil z roko po rosi potegnil. Tako bodem mogla do
sodnjega dne odreščenja čakati“. — Po teh besedah gospodična
zgine, kosec se je pa po glavi butal, da je ni razumel.
Janko Vijanski.

Sivi lasi.

Kaj prášate
Prijatli me:
Zakaj lasé
Imam sive žé?

Prašajte raj'
Vijólico,
Al drugo vsaj
Cvetličico! —
Prašájte hrást,
Ki nósi se,
Kot če oblást
Bi imel čez vse!

Vijolico
Prezgocnico
In druge vse
Cvetličice
čas umorí, —
Hrast še stojí!

Pa naglo čas
Doíde nas;
Se uklonemo
in rečemo:

Vijólica
Je zmerznila,
Cvetličice
So zvenile,
Hrast červ spodjé,
Ko sam ne vé,
In s časom hrast
Tud mora past'!

Ne prašajte
Prijatli me:
Zakaj lasé
Imám sive žé!

Malavašič.

Dopis.

Iz Ljubljane. V pondeljek je imela tukajšna
hranilnica (šparkasa velik zbor. Gospod predsednik Šlaker je
naznanil zboru novico, da tistih 300.000 gold., ki so jih
pred laško vojsko plahúni iz hranilnice vzeli, so pritirali
po vojski spet nazaj in čez to še drugih 300.000 gold.,
tako, da hranilnica skor ne vé, kam z dnarji. Ker si je
letos spet okoli 22.000 gold. prigospodarila, je danes zbor
sklenil, naj 1000 gold. milodarno razdelí, in tako bo
ubožnišnica ali hiša starih bab in dedcov prejela za mnoge
potrebe 300 gold.; mestni ubožničarji (Viertelmeister) pa bojo
za siromake in ubožni učenci ostalih 700 gold. dobili. Na
prošnjo predsednika kmetijske družbe gosp. Terpinc-a je
dovolil zbor tudi v podporo učencom kmetijskih šol za
prihod, leto 100 gold. Kmetijska družba bo v blagi namen
določeni dar gotovo hvaležno sprejela, in hranilnica si more
svesta biti, da, če bi vprihodnje tudi še kaj več tem šolam
podariti blagovolila, bo vse prišlo deželi v dobro. Zbor
je danes tudi še to prav pametno sklenil, da se ima na
hišo, kjer je zdaj hranilnica, še dvoje nadstropij nadzidati
in ta cela hiša potem ljudem za stanovališa v najem
dati; hranilnica pa si bo kje drugod novo poslopje zidala.
Tako bo sebi ustregla s pripravnišimi sobami, Ljubljančanom
pa tudi, kterim zlo stanovanj pomanjkuje. — Snega je v
pondeljek ponoči tako na debelo padlo, da včeraj po mestnih
ulicah niso mogli vozovi naprej; cele hribe ga leži
po kupih na sredi. Že veliko veliko let ne pomnimo
takega; iz kmetov ni ljudí v mesto, pa tudi nobena pošta
ni včeraj prišla. Pa še v eno mer sneží.

Novičar iz domačih in ptujih dežel.

Iz Dunaja. Po razglasu c. kr. ministerstva od 12.
t. m. se bojo ob novem letu plačljivi kuponi (činži)
prostovoljnega posojila od leta 1854 spet v
gotovem srebernem denarji izplačevali, kakor je bilo
izperva določeno, potem pa po ces. ukazu od 11. junija t. l.
začasno preklicano.

— Po ministerskem ukazu od 5. okt. t. l., veljavnem
za vse dežele našega cesarstva razun Krajine vojaške, ima
vsak vojak (soldat), od feldvebeljna doli, ko je med
potoma kje ukvartiran, za južino opoldue, ktera mu se
mora po §. 31 dotične postave dati, do prihodnjih vseh
svetih za vsaki dan gospodarju plačati na Krajn-

skem 13 novih kraje, in pol, na Koroškem in
Štajarskem 14 kr., na Teržaškem in Goriškem 16 kr. in
pol, na Horvaškem in Slavonskem 11 kr., v
Dalmacii, v serbski Vojvodini in temeškem Banatu
9 kr., v Bukovini 6 kr. in pol, na Češkem in
Marskem 13 kr. in pol, na Šlezkem 13, v Galicii po
različnosti kraja 8 in pol ali pa 9 kr., na Ogerskem
po različnosti kraja 8, 9 ali 10 kr., na Beneškem 17 kr.
in pol, v Tirolih 16 kr., na Salcburškem 13 kr., v
doljni Avstrii 16 kr., v zgornji Avstrii 11 kr. in
pol. Določena je pa tarifa po ceni govejega mesa od 1.
avgusta 1858 do 1. avgusta 1859.

— C. k. ministerstvo je določilo, da nabiranje cunj
od hiše do hiše proti temu, da se za cunje šivanke,
cvirn in kakoršna druga taka roba zamenjuje, je tudi
vprihodnje pripušeno, toda s to robo, s ktero cunjarji cunje
zamenjujejo, se ne sme drugač po hišah kramariti, kar bi
pa se zgodilo, ako bi cunjar ne zamenjal imenovane robe
za cunje, ampak bi jo za dnar prodajal.

— Vsled nekterih vprašanj je c. k. ministerstvo
določilo, da v takih zadevah, kjer se davki odpišejo, se
imajo odpisati tudi priklade; le pri novo zidanih
hišah, ktere po postavi za nekoliko let niso davku
podveržene, se imajo pa priklade vendar plačevati.

— Komisija, ktera ima nalogo, prenaredbo
zemljišnih, hišnih in vseh drugih naravnih davkov
nasvetovati, je imela svoj pervi zbor 15. dan t. m.
Predsednik te komisije grof Hartig je pozdravil zbor z
ogovorom, iz kterega posnamemo važniše besede njegove.
Najpred je omenil, „da v tej komisii ne sedijo samo
namestniki ministerski in deržavnega svetovavstva, temuč tudi
drugi popolnoma samostojni možje, ki sami davke
plačujejo in niso v cesarskih službah. Če niso v to komisijo
poklicani zaupni možje iz vseh 22 dežel našega cesarstva
— je rekel — naj nihče ne misli, da se bo zatega voljo
ta reč le enostransko pretresla; razmere posamnih dežel
niso tako razločne, da bi tudi ti možje, ki so v komisijo
izvoljeni, ne vedili za-nje. Kar še pri nobeni drugi komisii
ni bilo, bo pri tej, namreč, da to, kar bo ta komisija
nasvetovala, se bo naravnost cesarju izročilo, da bo potem
sklenil, kar bo njegova modrost za dobro spoznala. Davke
plačevati je vselej nadloga, kteri uiti ne more nobena
deržava. Vsaka deržava pa si mora prizadevati, da kar more
zmanjša to nadlogo. Zmanjšati se morejo pa davki le potem,
da se zmanjšajo tudi deržavni stroški. Da bi se ti stroški
zmanjšali, je že tudi skerb cesarjeva, ker je poklical
posebno komisijo, ki ima to reč prevdariti in zmanjšanje
deržavnih stroškov nasvetovati. Vi, gospodje, se nimate
vtikati v drobne številke, kolikšen naj bo ta ali uni davek;
to določi cesar sam vsako leto po potrebah deržavnega
gospodarstva. Pervo, o čem ste prošeni svoje misli tù
razodeti, je: ali je treba po vsem kataster prenarediti ?
drugo, če rečete, da je treba, povejte dalje: ali bi ne
bilo prav, da namesto sedanjega katastra, ki je narejen po
tem, koliko kako zemljiše na leto dohodka donaša, bi
se napravil kataster po tem, koliko je zemljiše sploh
vredno? in tretjič: ali naj kataster kakor dozdaj bode
za vse leta stanoviten, ali naj se včasih preceni? Na
te 3 vprašanja, ki so naj važniše za zemljišni davek, nam
razodenite najpoprej svoje misli in svetujte, kar je po
Vaši najbolji vednosti in vesti. Vse to, kar se bo tukaj
sklepalo, pa se mora za molčati, da ne pride po časnikih
popred med ljudstvo kakor pa v vednost ministerstvu, ki je
prenaredbo davkovsko nasvetovalo“. — Da naši bravci poznajo
može, kteri so izvoljeni v to imenitno komisijo, naj jim
povemo njih imena. Predsednik je dosluženi minister grof Fr.
Hartig; opravilni vodja, kteremu sta še 2 ministerska
uradnika dodana, je sekcijni predstojnik vitez Kalchberg;
razun teh sta dva namestnika deržavnega svetovavstva in
2 namestnika notrajnega ministerstva; osem pa drugih mož,

kteri namestujejo davku podverženo ljudstvo, namreč: opát
Eder iz Melka, opát Beer iz Praga, M. vitez Krajnski,
odbornik deželnih stanov (kje? ne vemo), dr. Seiler,
mestni župan dunajski, advokat vitez Gredier na Dunaji,
dr. Paitinger, predsednik kupčijske zbornice v Leoben-u
na Štajarskem, in pa ogerska grofa Juri Andrassi in
Juri Festetics.

— C. kr. ministerstvo je dovolilo, da bosniški
frančiškan pater Rados sme po vseh deželah našega cesarstva
milodarov nabirati za novo bolnišnico v Carigradu na
Turškem, kamor se bojo posebno bolniki avstrijanski
kakoršne koli vere sprejemali. Kakor česki časniki pišejo,
potuje pater Rados zdaj po Marskem.

— Mesníc, kjer se konjsko meso zdravih kónj
kakor goveje toda cenejše prodaja (po 8, 10 in 12 novih
krajcarjev funt) je na Dunaji in okolici dunajski zdaj 6.
Dosihmal je bilo tú 4900 kónj zaklanih in njih meso
prodano, 197 jih pa ni bilo za klavšnjo pripušenih.

— Toliko je snega padlo povsod, da so se nektere
železnice zlo zakasnile, nektere pa celó izostale.

Iz Tersta. „Triest. Zeitg.“ toži, da ne le srebernih
šestič, temuč tudi novih in starih krajcarjev tako
pomanjkuje, da dostikrat kak tergovec na drobno kakošnega
blaga za tega voljo prodati ne more , ker bankovca ni v
stanu menjati. Šestice — pravi „Triest. Ztg.u — grejo
na Turško z dobičkom po 5 od 100; starih krajcarjev
gré veliko v južne kraje Ogerskega, kjer se 60 starih
krajcarjev za nov gold. spečá, tedaj pri 100 gold. čez 11 gold.
vloví; novi krajcarji pa potujejo na Beneško in
Furlanijo, kjer ž njimi plačila v srebernem dnarji pobotujejo,
tedaj 100 nov. kraje, za srebern goldinar dajo, s kterirn se
pa pridobí nadavek (ažio) srebra. Pač živa potreba je, da
bi se kmali odpravile zadrege z drobižem.

Iz Zagreba. „Napredak“ piše v svojem poslednjem
listu: „Hvala Bogu! malo čemo se opet probuditi i
napredovati. S dozvolom viš. mjesta ustanovit če se ili bolje
rekav nastaviti kod nas u Zagrebu narodna čitaonica,
koja če se u doljnem varošu smestiti, pretežno slavenske
novine, spise itd. deržati i tako domoljubnom občinstvu za
čitanje pripraviti“. — „Katol. list“ pa piše: „Udova banica
grofica Sofija Jellačička naputila se je u družtvu
grofa Karla Seilerna i njegove sopruge u Jeruzalem.
Dne 11. t. m. odplovili su visoki hodočastnici parabrodom
iz Tersta put Aleksandrije.

Iz Ogerskega. Čedalje več homatij se sliši iz
Ogerskega. Protestantiški zbori, ki niso zadovoljni z novim
cesarskim patentom, ki določuje oblasti in pravice
protestantiške cerkve, se vkljub vseh prepovedb zberajo po
celi deželi in podpisujejo pisma zoper cesarski patent, in če
ne morejo tega drugod storiti, se godí to v cerkvi med
službo Božjo. 15. dan t. m. je bil celo velik hrup v Peštu.
Po popisu „Wien. Ztg.M so hotli protestanti vkljub
prepovedi zbor (konvent) v Peštu napraviti. Ker jim je policija
cerkev zaperla, so se hotli v šoli siliti; al preden so šolo
odperli, je prišla od policije prepoved, da tudi tù ne smejo
zbora imeti. V tem je pa prišlo po ravno opravljenih biljah
za rajnega slavnega ogerskega pesnika Kisfaludy-a v
veliki cerkvi kakih 100 študentov pred protestantiško šolo. Ker
večkratnega opomina, naj grejo mirni domú, niso ubogali,
so prišle vojaške patrole; študenti so se potem brez opora
razkropili; le enega samega študenta, ki se je nespodobno
obnašal, je patrola vjela in seboj peljala. Na to pa je vstal
velik hrup; študenti so se podali pred policijno hišo in so
poslali nektere svojih tovaršev k policii, naj spusti
zapertega. Policijni vodja jim je prigovarjal, naj le mirni grejo
domú; na to so šli saksebi brez daljnega nepokoja. Pozneje
je bil zaperti študent izpušen. — Kaj bo dalje iz vse te
opornosti ogerskih protestantov zoper cesarski patent, se ne vé.

Iz Češkega. Goveja kuga se je zatrosila tudi že
na Česko. — Zraven goveje kuge pa razsaja v okolici
habriški tudi zajčja kuga, za ktero je že dokaj zajcov
poginilo. — Najnovejši vezek češkega, vsacih 5 tednov pod
vredništvom gospoda Belak-a izhajočega časnika „Posel z
Pratiy“ je v prepoved djan.

Iz Tiroljskega. Tudi tukaj se po celi deželi
podpisuje pismo milovanja in verne udanosti, ktero se bo
papežu v Rim poslalo.

Iz Laškega. Ktere poslance bojo vlade v
kongres poslale, še ni gotovo. Sliši se, da rusovska vlada
prigovarja angležki, naj pošlje lord Palmerston-a ali lord
Russel-a; ali bo sardinska vlada poslala Cavour-a ali
ne, se tudi še ne vé. Tudi Švicarji hočejo svojega
namestnika v kongresu imeti, ako bi utegnila zastran
Savojiške vlade kaka prememba se sprožiti. Pravijo, da bojo
začasne vladarstva srednje Italije tudi svoje opravnike v
Pariz poslale, da bojo pozvedanja dajali, ako bi treba bilo.
Ker Garibaldi nima zdaj z vojsko nič opraviti, je čas
pokoja obernil za to, da si je poiskal mlado lepo
ženico, hčer laškega grajšaka.

Iz Rima 6. dec. Pred božičnimi prazniki vsako leto
imajo sv. oče papež velik skriven zbor (konsistorij). Tudi
letos so se že delale priprave za ta zbor; al včeraj je vse
nehalo, in kakor je podoba, bo konsistorij še le po novem
letu. Pisma iz Rima pravijo, da bi bili papež radi
konsistorij napravili, ker jim je žal, da več škofij nima
škofa, ktere poterjujejo v takih zborih, — al važne druge
okoljšine (punt v nekterih rimskih deželah) so sv. očeta
primorale odložiti konsistorij noter do tistega časa, da
se bo kongres v Parizu snidel in rešil važne zadeve.
Pravijo, da bojo papež čakali do tega časa, po tem pa „z
zadnjo besedo“ (ultimatum) stopili na dan.

Iz Francozkega. Iz Pariza 15. dec. Knez Rihard
Metternich je včeraj cesarju Napoleonu izročil pismo,
v kterem ga avstrijanska vlada poterjuje za svojega
poročnika v Parizu. Knez Metternich (sin nekdanjega
pervega avstrijanskega ministra) je pri ti priložnosti Napoleonu
željo razodel, da bi bile avstrijanska in francozka vlada
spet dobre prijatlici. Napoleon mu je to obljubil rekši,
da cesarja Franc-Jožefa osebno zlo spoštuje, in da mu je
prav po volji, da je knez Metternich izvoljen za poročnika
avstrijanske vlade. — Ako s tem pogovorom primerimo to,
kar je lani ob novem letu cesar Napoleon avstrijanskemu
poslancu Hübner-ju rekel in z novoletnico vojsko napovedal,
je pač očiten velik razloček med letos in lani, kteri kaže,
da v prihodnjem kongresu bote francozka in avstrijanska
vlada eno pot šle. Da bo ta pogovor Lahe zlo osupnil,
ki so od cesarja Napoleona vse kaj druzega pričakovali, je
jasno kot beli dan.

Iz Serbije. Iz Beligrad-a. Knez Miloš je v soglasji
s starešinstvom preklical postavo, po kteri so mogle vse
bukve, ki so bile v Serbii tiskane ali v Serbijo pripeljane,
v serbskem deržavnem pravopisu tiskane biti.

Popravek. V 49. lista namesto „Boj pri sv. Miklavžu na
Doberni na Koroškem“ beri „Boj pri sv. Mik. na Dob. na
Štajarskem“ (poleg doberških toplic Bad Neuhaus). Tadanji junaški
doberški fajmošter so se zvali Franc Perkan.

Pogovori vredništva. Gosp. dr. R. v G: Česar ste želeli,
smo Vam poskrbeli; nadajamo se, da že imate oba lista. Kar ste
obljubili, nas je razveselilo. — Gosp. A. K. v Z: Tudi Vam se je
poslalo, česar ste želeli. Za pošiljane rečí Vam bojo listi vprihodnje
dohajali brez plačila. — Gosp. K. Ž. v Z: Nič nismo prejeli. —
Gosp. pr. Š v G: Hvala lepa za poslano; prosimo po priliki za
obljubljeno. — Gosp. J. Išk. v Fr: Ker je treba o Vaši zadevi
obširnišega odgovora, naznanite nam kmali, kako se ima adres
napraviti, da Vam pride pismo gotovo v roke. — Gosp. J. Fr. Št. v Lj:
Le večkrat kaj! Ljubo bi nam bilo, ako bi Vas po osebi poznali.