Prvi nastop.

Ilo, Butlar pa Izolan.

Ilo.
Grof Izolan, prišli ste pozno — ali
Prišli ste! Dolga pot vas izgovarja.

Izolan.
I nejsmo s praznimi prišli rokami!
Pri Donavvertu smo dobili vest,
Da Švedu pelje hrane Šest sto voz —
Hrvatije so to pobrali še
I semkaj pripeljali.

Ilo.
Prav nam pride,
Njoj pogostimo prišlece obilne.

Butlar.
Tu je uže vse živo, kakor vidim.

Izolan.
Da, da, Še cerkve polne so vojakov.
(se krog sebe ozre.)
I v mestnej svetovalnici uže ste
Vdomáčeni. — Nu! nu! vojak pomaga
Si tako dobro, kakor vé i more.

Ilo.
[Že] trideset tabornikov je prišlo
Od vseh straní, i tukaj zbralo se,
Uže je Trčka tu i Tifenbah,
Kolalto, Gec, Maradas, Hinersam,
I sin in oče Pikolomini —
Pozdravite več starih prijateljev,
Le Galasa še nej, ni Altringarja.

Butlar
Ne pričakujte Galasa!

Ilo (osupne).
Kaj veste —
Izolan (mu v besedo seže).
Maks Pikolomini je tu? O, k njemu
Peljite me. Še vidim ga — desét
Užé je lét — ko pri Desávi smo
Z Mansfeldom bili se, kakó je z vrancem
Poskočil z mosta i deroči Lab
Preplul k očetu, ki je v stiski bil.
Takrát še dobro nej obradel, zdaj
Pa nekij vitez je od nog do glave.

Ilo.
Še denes videli ga boste. Pélje
Vojvódico i vojvodičino
S Koroškega; še to dopoldne pride.

Butlar.
I hčer i ženo knez je sem poklical?
Veliko jih poklical je.

Izolan.
Tem boljše.
Da tukaj bo o samih potih, topih,

Naskokih govorica, mislil sem;
Pa gledi! knez je skrbel i za tó,
Da nas kaj ljubeznjivega vzraduje.

Ilo
(se je zamisli, Butlarju, kega na stran pelje).
Kakó pa veste, da ne pride Galas?
Butlar (važno).
Ker mene tud je hotel pridržati.

Ilo.
I vi ste bili trdni!
(mu roko stisne).
Vrli Butlar

Butlar.
Dolžnost sem storil, ker je knez mi jasni
Velél.

Ilo.
Res, general major! Iz srca
Vam srečo vošim!

Izolan.
Zarad polka, ne?
Ki ga mu knez je dal? I kakor čujem,
Polk isti, v kterem prost je konjik bil?
Nu, to je res! v izgled, v spodbado vsemu
Je polku, ako star vojak, ki ima
Zasluge, do visoke časti pride.

Butlar.
Ne vem, al smem vošilo že sprejeti.
— Za tacega me car še nej potrdil.

Izolan.
Le primi! primi! roka, ka te je
Povišala, le-tá je dosti močna,
Vzdrži navzdor te carju i ministrom.

Ilo.
Ko vsi bi pomišljáli se takó!
Od carja nejmamo ničesar — vse
Od kneza je, kar upamo, imamo.

Izolan (Ilu).
Prijatelj dragi! Sem užé povedal?
Knez hoče moje platiti dolgé,
Po zdaj sam hoče biti moj blagajnik,
Da bom poštenega imena mož —
I to uže je v tretije, pomisli!
Da blagodušnostijo me kraljevoj
Otél pogube je i čast ohranil.

Ilo.
Da more vselej, kakor sam želi!
Svetá, podložnikov bi dal vojakom.
Pa kako v Beči roko mu krčé,
Strigó peruti, kder je le mogoče! —
Pej! nove, vmazane terjatve té,
Ke nam prinesel je ta Kvestenbergar!

Butlar.
I jaz sem čul o tem [?]
Cesarskem — ali upam, da se knez
Nikakor i nikoder ne umekne.

Ilo.
Gotovo v pravdi ne, če le ne — z mesta!

Butlar (se prestraši).
Al vi to veste? Vstrášili ste me.

Izolan (z Butlarjem vred).
To nas bi vse podrlo!

Ilo.
Tiho! tiho!
Sedaj ta človek semkaj gre, i ž njim
Je stari Pikolomini.

Butlar (sumljivo glavoj maje).
Bojim se,
Ne vrnemo se, kakor prišli smo.

Drugi nastop.

Prejšnji. Oktávij Pikolomini. Kvestenberg.

Oktavij (bližaje se).
Je res? Al prišlo je še gostov več?
Prijatelj! pritegnite, trebalo je
Te solz obilne vojne, da je zbralo
V ostrogi slavnih toliko se mož.

Kvestenberg.
Kdor hoče slabo misliti o vojni,
Nikar ne hodi v Valenštajnov ostrog,
Pozabil skoro njenih sem nadlog,
Ko sem opazil preizvrstni red,
Ki svet razdeva i sam sebe hrani,
Ko videl slavna sem njegova dela.

Oktavij.
I tu, pogledi! hrabra dva junaka
Izmej junakov mnogobrojne vrste.
Grof Izolan i ž njim polkovnik Butlar. —
Pred nama tu je vsa vojaščina.
(Pokaže Butlarja in Izolana).
Prijatelj! tu je v združbi moč in urnost.

Kvestenberg (Oktaviju).

I mej obema moder svetovalec

Oktavij (pokaže Kvestenberga).
Ta vredni gost je Kvestenberg, komornik,
Vojaški svetovalec, vojski velik
Zavetnik i patron, prinesel je
Cesarjeve ukaze vojski v tabor.
(Vsi molčé.)

Ilo (se bliža Kvestenbergu).
Gospod minister, denes v taborji
Nas počeštili nejste prvikrat.

Kvestenberg.
Že enkrat bil pred temi sem prapori.

Ilo.
I se spominjate, kde to je bilo?
To bilo v Znojmu na Moravskem je.
V to mesto car vas takrat je poslal
Ponižno prosit kneza, naj prevzame
Poveljstvo.

Kvestenberg.
General, ponižno prosit?
Imel ukaza nejsem tacega,
I niti take ne gorečosti.

Ilo.
Nu, če je vam po všeči, silit ga.
Predobro mi v spominu je. Na Liki
Sovražnik zmogel je i Tili padel.
Bavarsko bilo je sovražnim jatam
Odprto — brez ovire mogle so
V srcé dežel avstrijskih planoti.
Takrat prišli ste vi i Vrdenberg,

Tiščali prošnjoj v našega gospoda,
Nemilostijo carjevoj grozili,
Če knez ne vsmili se nadlog i stisk.

Izolan (pristopi).
Da, da! umejemo, gospod minister,
Zakaj spominjate neradi se
Ukaza starega pri tem ukazu.

Kvestenberg,
Zakaj se ne bi ga spominjal? Saj
V ničem nasproten drug nej druzemu!
Takràt je šlo za to, da Češka se
Sovražniku iz rók iztrga, denes
Otmem jo varuhom i prijateljem.

Ilo.
Lep posel! Lastnoj krvijoj smo Sase
Pognali s Češkega, zato bi radi
Nam dobro plačo dali tem, da nas
Iz oproščêne vržejo dežele!

Kvestenberg.
Da reve z revoj ne zameni bedna
Dežela, treba, da sovražnikove
I prijatéljeve znebi se šibe.

Ilo.
I kaj pa! Dobra letina je bila,
Kmet zopet lehko dá.

Kvestenberg.
Gospod maršal,
Da, ako mislite o pašnikih
I čredah —

Izolan.
Vojna daje vojni hrano.
Če zmanjša kmetov se število, car
Obogati za toliko vojakov.

Kvestenberg.
In obuboža za enoliko
Podložnikov!

Izolan.
Ba! vsi njegovi smo
Podložniki!

Kvestenberg.
Z razločkom, grof! Nekteri
Zakladnice koristnim delom polne,
Nekteri jako praznoti je znajo.
Cesarja meč je obubožal; plug
Ga mora zopet obogátiti.

Butlar.
Ne bil ubog bi car, da toliko
— Pijavk deželnega ne pije mozga.

Izolan.
I tako hudo tudi nej. Saj vidim,
(stopi predenj i progleduje njegovo obleko.)
Da vse zlató se nej skovalo še.

Kvestenberg.
Naj Bogu hvala bode! Malo smo
Poskrili jat hrvaških dolgim prstom.

Ilo.
Ba! Slavata i Martinic, i taki
I tem enaki naj poplatijo
Pogubno vojno, ker so vžgali jo

Samí; ti, ktere car v pohujšanije
Vsem dobrim Čehom milost'jo obsipa,
Ki pasejo od ropa se izgnancev,
Ki od vesoljne rastejo gnjilobe,
Ki žanjejo samí v nesreči občnej,
Ki rogajo v kraljevej se bliskoti
Deželi jadnej: ti naj platijo.

Butlar.
I ti lizuni, ki imájo vedno
Pod mizo carjevo nogé, ki vedno
Po vseh dobrotah lakomno hlapajo,
Ti hočejo vojaku, ki v okó
Sovražnikovo gleda, kruh lomiti,
Obrezovati mu račune?

Izolan.
Pomnil
Bom, dokler bodem živ, ko v Beči bil
Pred šestimi sem leti, priganjaje,
Naj v polkih naših vsaj dopolni se
Konjica: kako so vlačili me
Iz druge v drugo svetovalnico;
Kakó sem dolge ure moral stati
Za stoli teh pojedežev, ko da
Prišel sem prosit vbogajme. Naposled
Poslali kapucinca k meni so,
Že menil sem, da zarad mojih grehov,
Al vendar ne, to bil je mož, ki ž njim
Imel za konje sem se pogoditi,
Pa mogel nejsem nič opraviti.
Potem mi v treh priskrbel dnéh je knez.
Kar v Beči v tridesetih nejso mogli.

Kvestenberg.
Da, da! v računih se je našlo to,
I še do denes vse nej plačano.

Ilo.
Surovo rokodelstvo vojna je,
Vojak povsod ne more krotek biti,
Povsod ne more prizanašati.
Ak čakamo, da se najmanjše zlo
Na Dunaji izbere izmej štir
I dvájsetih, čakali dolgo bi!
Naravnost k cilju, to je mnogo boljše!
Naj poči, kar že hoče! Po navadi
Zna ljudstvo krpati, skrpávati,
V dolžnost sovražno vé udati se,
Izvolije pa mu je trpko, britko.

Kvestenberg.
Da! res je! Knez je nas izvolija
Oprostil.

Ilo.
Knez je vojski skrben oče,
Kaj misli z nami car, to vidimo.

Kvestenberg.
Za vse stanove ima isto srce,
Ne more stana dati stanu v dar.

Izolan.
Zató v puščavo paha nas mej zver,
Da drage svoje ovce obvarúje.
Kvestenberg (se roga).
Grof! vaša je ta prilika, ne moja.

Ilo.
Da taki smo, ko menijo na dvori,
Nej varno bilo svobodo nam dati.
Kvestenberg (ozbiljno).
Svobóda vam je vzeta, a ne dana,
Zató je treba, da jo obrzdate.

Ilo.
Tedaj dobó naj konja div'jega.

Kvestenberg.
Lehko ga boljši jezdec ukroti.

Ilo.
Kdor ga ukrotil je, le tega nese.
Kvestenberg.
Ko ukročén je, za otrokom gre.

Ilo.
Otroka, vem, uže so našli mu.

Kvestenberg.
Dolžnost skrbi naj vas, a ne imé.

Butlar
(ki je do zdaj s Pikolominom na strani stal, pa
pogovor pazljivo poslušal, stopi bliže).
Gospod minister! cesar ima v nemških
Deželah mnogobrojno vojsko, v tem
Kraljestvu trideset je tisoč je,
Na Sleskem šestnajst tisoč, i desét
Krdel stojí na Vizeri, na Reni
I Meni; šest krdel na Švabskem; na
Bavarskem v bran stoji dvanajst jih Švedu,
I to je brez posad, ke taborje
Na mejah brane; Fridolančevim
Je stotnikom pokorna vsa ta vojska.

Vsi izučili so glavarji v istem
Se učilišči, isto mleko je
Gojilo je, isto srce moč
Jim daje. Ptujci so na zemlji tej,
Le služba jim je dom i domovina.
Ne vnema jih ljubezen do očestva,
Ker tisočero z manoj vred rojenih
Je v ptujej zemlji; tudi ne do carja,
Ker polovico jih ubegnolo
Iz ptuje službe je i prišlo k nam,
Al je dvoglavi orel, lilii,
Al lev je na praporih, ne prašaje.
I vse te vodi na mogočnej brzdi
Le eden, veže je ljubeznijo
I strahom v eno ljudstvo, eno telo.
I kakor strela svobodno i hitro
Po strelovodu švigne: tako vlada
Njegov ukaz od zadnje daljne straže,
Ka čuje, kako Belt na Dvine burka,
Ka gleda v strašne dole na Adiži,
Do straže, ka je svojo stražnico
Postavila pred carjevoj palačoj.

Kvestenberg.
Kaj dolge te pomenjajo besede?

Butlar.
Da ne podeduje za njim kdor bodi,
Ki cesar ga iz Beča pošlje nam,
Zaúpa, čislosti, udanosti,
Ki nas v oblast so dali Valenštajnu,
V spominu živem je ostalo nam,
Kak Fridolanec je dobil poveljstvo.

Al mu njegovo veličanstvo je
Pripravljenih krdel za vojno dalo,
Krdelom le poveljnika iskalo?
— Krdel celó nej bilo. Fridolanec
Je moral ja vstvaríti, nej prejél,
A dal ja je cesarju! Valenštajna
Nej dal za vojevodo cesar nam.
Durgako je, drugako! Valenštajn
Cesarja za gospoda nam je dal.
Na te prapore veže nas le on.

Oktavij (stopi vmes).
Spominjam le, gospod vojaški svetnik,
Da v taborji sedaj ste mej vojščaki. —-
Svoboda, drznost pristuje vojščaku. —
Če delati prodrzno smé, zakaj
Ne smel bi drzno govoriti? Drugo
Se vjema z drugim. — Ta prodrzni častnik,
(pokaže Butlarja.)
Ki zdaj v namenu se le zmotil je,
Cesarju zlato Prago je otél
Pogumom, drznim svôm dejanijem,
Ko je posada v strašnem hrupu vstala.
(Od daleč se čuje vojaška muzika.)

Ilo.
Prišli so! Straže je pozdravljajo.
Strel znani, da prišlá je kneginja.

Oktavij (Kvestenbergu).
Tedaj prišel moj sin je tudi. Ponje
Šel na Koroško je i sem je spremljal.

Izolan (Ilu).
Al skupaj pojdemo pozdravljat je?

Ilo.
Prav, prav! polkovnik Butlar, idite!
(Oktaviju).
Pomislite, da snidemo pri knezi
Z gospodom tem še to dopoldne se.

Tretiji nastop.

Oktavij i Kvestenberg ostaneta.

Kvestenberg (osupel).
Kaj slišati sem moral, general!
Kak razuzdan upor i kake misli!
— Če misel ta je občna mej vojščaki —

Oktavij.
Nad polovico vojske čuli ste.

Kvestenberg.
Gorje! od kod nam dojde nova vojska,
Da straži te! Bojim se, Ilo še
Zlobnéje misli, nego govori. I Butlar
Zakrivati ne more zle menitve.

Oktavij.
Razdražena oholost — nagla jeza —
Sicer nej druzega! O Butlarji
Obupal nejsem, vém, kakó izženem
Iž njega zloprtečega duha.

Kvestenberg (zelo nemiren sem ter tija hodi).
Prijatelj! to je hudo, tako hudo,
Da v Beči še o tem senjali nejsmo.
Dvorjanskimi smo gledali očmi,
Kim vid jemljó sijajnosti prestolne,
Še videli v njegovem taborji

Vojvode nej smo vsemogočega.
Tu je vsa druga! Tukaj nej cesarja.
Sam knez je car! Kar gledal sem hodé
Sedaj po taborji na vašej strani,
To mi je v srci nadejo podrlo.

Oktavij.
Zdaj vidite samí, kakó nevaren
Je posel, kega sem dobil od dvora —
Kakó je polzka pot, po kterej hodim!
Najmanjši sum, ki v knezu izbudim,
Svobodo i živenije mi vzame,
Pospeši drzni le namen njegov.

Kvestenberg.
Kak slabo smo provdarili, ker dali
Orožije zbesnelcu smo v rokó,
I toliko mu izročili moč!
Prehuda temu nečuvanemu
Je srcu bila izkušnjava! Ali
Se boljšemu bi možu morala
Nevarna biti! Branil bode se,
To pravim, carjev spolniti ukaz —
On lehko to stori, i on stori —
Njegov upor, ki kazen zasmehuje.
Sramotno razodene našo revo.

Oktavij.
Kaj menite, da hčer i ženo brez
Namena k sebi v ostrog je poklical
Sedaj, ko se pripravljamo na vojno?
Pokazal je, da vstaja skoro poči,
Ker svôbode je zadnji zastavi
Odpeljal iz cesarjevih dežel.

Kvestenberg.
Gorjé nam! kako bomo stali v vihri,
Ka vleče se od vseh vetrov na nas?
Državni vražnik je na meji, v rokah
Imá že Donavo, že dalje seza —
V državi bije vstaja plat zvoná,
Kmet je v orožii — vsak stan osoren —
I trume, ki zanašamo se nanje,
Zdiv'jane, zapeljane, nepokorne —
Odtrgane državi i cesarju,
Veleva vrtoglavec vrtoglavim,
Orodije so slepo, grozopolno
Pod solncem najdrznejšemu človeku.

Oktavij.
Prezgodaj ne obupajmo, prijatelj!
Beseda je drznejša vselej, nego
Dejanije, v gorečosti slepotnej
Zdaj misli marsikdo do konca stati,
A naglo srce najde v svojih prsih,
Ko se izreče hudobije pravo
Imé. I celo brez obrambe nejsmo.
Grof Altringar i Galas v strahu i
Pokorščini imata male trume —
Vsak dan je množita. — Prenagliti
Ne more nas. Vi znate, da zajél
Sem krog i krog s sluhovti ga. Najmanjšo
Pozvem stopinjo precej — razodene
Celo mi lastni jezik jo njegov.

Kvestenberg.
Ne morem razumeti, kako je

Mogoče, da ne zre na svojej strani
Sovražnika.

Oktavij.
Ne mislite, da stregel
Sem mu hinavski i legal umetno,
Takó se mu prikupil, da zaupa
Zató mi, ker sem njemu se sladkal;
Če tud veleva mi providnost i
Dolžnost, ki dolžen sem državi jo
I carju, da mu krijem pravo srce:
Hinavskega mu nikdar kazal nejsem!

Kvestenberg.
To je očitna volja božija.

Oktavij.
Ne vem, kaj veže ino kaj ga vleče
Tak silno k meni, k sinu mojemu.
Kar nosiva jeklenke, prijatelja
I brata sva, navada in enaka
Oso da naju zgodaj je zvezala.
Spominjam se še dneva, ko mi srce
Kaj naglo zaupljivo je odprl.
Zarana bilo v licenskej je bitvi,
Zle sanje so me gnale ga iskat,
Ponujat v bitvi druzega mu konja,
I našel sem ga daleč od šatorjev
Pod drevom spečega. Ko ga izbúdim
I mu bojazen svojo razodenem,
Strmé je dolgo gledal me, potem
Objel me strastno, bil je tako ganjen,
Da mala skrb nej bila tega vredna.

Od tega dne zaupan'je njegovo
Za manoj hodi tako, kakor moje
Beži od njega.

Kvestenberg.
Svojemu ste sinu
Gotovo razodeli tajnost?

Oktavij.
Ne.

Kvestenberg.
Ne? Morali bi vsaj svariti ga,
V kakovej hudej roci je.

Oktavij.
Njegovej
Nedolžnosti prepuščati ga moram,
Odkritej duši je hinavstvo ptuje,
Svobodo dušno ohraniti more
Mu le nevednost, v kej se vara knez.

Kvestenberg (skrbno).
Prijatelj vredni! Jaz najboljše mislim
O Pikolominoviču — al — če —
Pomislite —

Oktavij.
To moram vagati — Molčite! Sem gre.

Četrti nastop.

Prejšnja. Maks Pikolomini.

Maks.
Tu-lè je. Bog vas sprimi, oče!
(Objame ga. Ko se obrne, zapazi Kvestenberga i se mrzlo umakne.)
Vidim,

a ste v opravkih; nečem vas motiti.
Oktavij.
Kaj, Maks? pogledi dobro tega gosta!
Pazljivosti je vreden star prijatelj,
I čast poslancu gre cesarjevemu.

Maks (mrzlo).
Minister Kvestenberg! Bog sprimi vas,
Če prišli v tabor z dobrim ste namenom.

Kvestenberg (mu poda roko).
Grof Pikolomini! Ne odtegujte
Mi roke, nejsem vam podal samó
Jo zarad prijateljstva starega,
Se mnogo važnejše namene imam.
(prime oba za roke).

Oktavij i Maks Pikolomini!
Imeni blagonosni i pomembni!
Nikdár se Avstrii ne skrije sreča,
Doklér dve taki zvezdi sijeti
Blagosti, brambi našemu gospodu!

Maks.
Le-tó nej posel vaš, gospod minister,
Vi nejste prišli hvalit — oponašat,
To vem, i grajat prišli ste, jaz nečem
Celo nič boljši mimo druzih biti.

Oktavij (Maksu).
Prišèl je z dvora, kder z vojvodoj nejso
Takisto zadovoljni, kakor tukaj.

Maks.
Kaj spet mu imate očitati?
Da sklepa sani, kar sam ume? To dela
Gotovo prav, i tako tud ostane. —

On vstvarjen nej, da gledal druzih bi,
Po njih obračal se, črti njegova
Natora to, ne more tega, duša
Njegova se je povladarila,
Ker na vladarsko mesto je posajen.
O, blágor nam, da je takó. Le malo
Jih je, ki vladati sami se znajo
I rabiti razum razumno. — Blágor
Celoti, ako vstane mož, ki je
Središče i držalo tisočerim,
Ki se postavi, kakor trden steber,
Na kteri lehko se oklepamo
Veselijem, zaupanijem. Ták mož
Je Valenštajn, i če prilega dvoru
Kdo drug se boljše — vojski je le ták
Po godi.

Kvestenberg.
Vojski! To se vé, da je!

Maks.
Veselo gleda človek, kako on
Budi, krepi, oživlja vse krog sebe,
Kakó na videz deva vsako moč,
Darove iz mrtvila vse budi!
Krepóst v vsakterem vidi prirojeno,
Povzdigne do najviše jo stopinje,
Skrbi, da vsak ostane to, kar je,
Da vedno je na svojem mestu vsak;
I tako vseh ljudi kreposti vse —
Kreposti svojej veleumno druži.

Kvestenberg.
Kdo pravi to, da ne pozna ljudi,

Da rabiti ne zna jih! Da je služnik,
To zabil čisto je v vladánii,
Ko da je rojen v veličastvu svojem.

Maks.
A morda nej? Kreposti vse za tó
Imá, i poleg teh še to krepost,
Da streči vé popolnoma natori,
Vladarskemu príbojevati umu
Vladarsko mesto.

Kvestenberg.
Torej blagodušnost
Njegova le razsodi, koliko
Še kde veljati smemo!

Maks.
Redki mož
Zaupan'je zahteva redko. Dajte
Mu prostor, cilj si sam postavi.

Kvestenberg.
Dajte
Poroštvo.

Maks.
Da, da! Taki-le ste vi!
Strah grabi vas pri vsakej reči, ka
Globoko seza, nejmate mirú
Nikod, le onde, koder je prav plitvo.

Oktavij (Kvestenbergu).
Udajte voljno se, prijatelj dragi!
Le-temu tu ne pridete do konca.

Maks.
Vi precej kličete v pomoč duha,
Pa groze drgetate, ako se prikaže.

Naj veča, nenavadna dela naj
Godé se, ko navadna! V boji silna
Sedašnost je. — Osobnost vladati
I lastno mora gledati okó,
Vojvodi treba vseh je veličin
Natornih, torej naj se mu privoši
Život v natornih vélikih razmerah.
Naj sluša živega duhá, ki prsa
Njegova polni, a ne mrtvih knjig,
Uredeb starih i plesnjivih listov.

Oktavij.
Sin moj! ne zaničuj nekdanjih tesnih
Naprav! predrage so, necenjene
Uteži, ktere stiskani je človek
Na svojih zatiralcev urno voljo
Privezal; vselej bila samovoljnost
Je strašna — Redna steza, i če ima
Krivine, nej ovinek. Strela, krogla
Iz topa gre naravnost grozno pot,
In urno po najkrajšem tiru cilj
Doseže, razdevaje dela sama
Si prostor, da razdeva delj i delj.
Sin dragi! pot, po kterej človek hodi,
Po kterej se blagóst sprehaja, ta
Drži ob rekah, po krivinah dolnih,
Pšenice se i nograda ogiblje,
Odmérjenih pridelkom mej se ne
Dotika, daljša je, al cilj doseza.

Kvestenberg.
O, slúšajte očeta svôga, njega,
Ki nej junak le, temuč tudi človek.

Oktavij.
Sin moj, iz tebe vojna govori.
Odgojil te je petnajstletni boj,
Mirú nikoli nejsi videl! Slava
Vojaška še največa cena nej;
Namen poslednji v vojni vojna nej;
Oblasti nagla i velika dela,
Trenótija velika divna čuda
Mirú, močí i sreče stanovitne
Nam ne rodé. Postavi v naglici
Iz platna lehki šator si vojak,
Prične gibanije i hrum se v hipu,
Po trgu ljudstvo mrgoli, po cestah
Dovažajo i rekah blago v tabor,
In obrtnik se trudi noč i dan.
Al pride dan, izginejo šatorji,
I trume dalje se pomaknejo,
Tišina, kakor v grobu, zdaj nastane,
Pokopališču je podobna njiva,
Leži po polji setev poteptana,
Nazadnje žetve ni pridelka nej.

Maks.
Ah, oče, mir naj cesar dade nam!
Krvavo lavoriko dam vesél
Za prvi cvet vijolice duhteče,
Ka iz pomlájene zemljé priklije.

Oktavij.
Kaj ti je? Kaj te ganolo je tako?

Maks.
Mirú nikoli videl nejsem? Videl
Sem ga, i zdaj, prav zdaj sem prišel od

Ondod, vodila me je pot skoz kraje
Cvetoče, koder vojska nej div'jala —
Živenije imá prijetnosti,
Ki jih poznali nikdar nejsmo! Le
Ob lepega života pustih bregih
Po div'jem morji z div'jimi naravi,
Natlačeni v zaduhlej ladii
Smo se vozili, ko razbojniki.
Ki vélike dežele ne poznajo,
Poznajo le zaliv, kder rop na suhem
Krijó. Kar zemlja krije v notranjih
Dolinah krasnega, ah, tega nejsmo
Zapazili na div'jej našej vožnji.

Oktavij (pazljiv).
I to ti pokazala je ta pot?

Maks.
Životu mojemu je dala prvi
Oddihljej. Kaj je cilj i cena dela
Težavnega, ko je mladost mi vkralo,
Srce mi opustošilo, a ne
Okrepilo duhá, ki mu še nej
Omika dala dike? Srcu nič
Ne dade koprnečemu ležišča
Hrupeče gomolen'je, konjsko rzan'je,
Trobente don, vsak dan enaka služba,
Vojaška vaja i glavarjevi
Ukazi. — Delo brez duhá je mrtvo. —
Za drugo radost vém, za drugo srečo.

Oktavij.
Učil se mnogo si na kratkej poti!

Maks.
O, lepi dan, ko se voják naposled
V živenije, človeštvo zopet vrne!
Prapori razvijó k odhodu se
Veselemu, zapoje boben glasno,
Vojak si diči šleme i klobuke
Zelenim klasom, zadnjim poljskim ropom!
Odpró se mestna vrata na stežaje,
Nej treba, da ja stenolom razbije;
Nasipe mirni polne ljudije,
I pozdravljaje mahajo klobukom,
Zvonovi glasno v vseh pojó zvonikih
Krvavega oznanjevaje dneva
Veseli večer, iz vasi i mést
Pritiska k vojski množica vriščé,
Vprašuje ljubeznjivo, v vrste sili
Marljivo, ter krdelom pot zapira —
Vesel, da je učakal le-ta dan
Vojaku sinu stiska roko starec;
Ko ptujec stopi sin v domačo hišo,
Ko zdávna je zapustil, vejami
Širocimi pokrije ga drevó,
Ko se na šibek naslanjaše prot,
Ko je zapustil dom, i sramežljivo
Naproti mila pride mu devica,
Ko pustil je na prsih maternih.
O! srečni, komur vrata i roké
Odpró se, da objamejo ga milo. —

Kvestenberg.
O, vam je tako daljni cas na srci,
A ne denašnji dan in jutrišnji!

Maks (se naglo k njemu obrne).
Kdo drug je tega kriv, Če vi ne v Beči? —
Povem vam brez ovinkov, Kvestenberg!
Ko videl vas poprej sem tukaj stati,
Nevolja mi je stiskala srcé —
Le vi ustavljate se miru, vi!
Vojak se mora bojevati zanj.
Vi knezu grénite živenije,
Vi črnite, vi ga ovirate —-
Zakaj? Zato, ker mu je bolj pri srci
Blagost evropska občna, nego péd
Zemljé, ki je cesarstvo ima več
Al menj; za vpornika ga vi imáte,
I vedi Bog, za koga še, ker prizanaša
Sasonom, išče pri sovražniku
Zaúpanija, k miru pot edino.
Če vojna v vojni ne potihne še,
Od kod nam pride mir? Le pojdite!
Črtim vas tako, kakor ljubim dobro —
I tukaj vam obetam, kri prolijem
Za Valenštajna, zadnjo svojo kapljo
Krvi prolijem, predno boste vi
Njegovega se pada veselili!
(Odide).

Peti nastop.

Kvestenberg Oktavij Pikolomini.

Kvestenberg.
Gorjé nam! ali je takó?
(nujno i nestrpno.)
Prijatelj, in oditi dala sva

Mu v takej blodinji, nazaj ga brzo
Pokličiva, da mu oči pri tej
Odpreva priči.

Oktavij.
Meni je je zdaj
Odprl i več sem videl, nego želel.

Kvestenberg.
Kaj je, prijatelj moj?

Oktavij.
Prokleta pot!

Kvestenberg.
Zakaj pa? Kaj je?

Oktavij.
Pojdite! Zdaj precej
Na sled nesrečno moram priti mu,
Očesom lastnim zreti — Pojdite —
(ga hoče odpeljati).

Kvestenberg.
Kaj bo? Kam pojdeva?

Oktavij (naglo).
K njej!

Kvestenberg.
Njej —

Oktavij (popravi).
K vojvodi!
Le pojdiva. Najhujšega bojim se.
To vidim, da so mrežo vrgli nanj,
Vrnol se ták nej, kakoršen je šel.

Kvestenberg.
Povejte mi, kaj menite —

Oktavij.
Al nejsem
Poprej že tega slutil? Nejsem mogel
Zapreti mu poti? Zakaj mu sem
Zamolčal? Vi ste prav imeli. Moral
Sem ga svariti, zdaj je že prepozno.

Kvestenberg.
Kaj je prepozno? Spomni se, prijatelj,
Da v samih z manoj govoriš ugankah.

Oktavij (mirnejše).
K vojvódi idiva. Prišel je čas,
I bliža ura se, ko nam v pogovor
Določil je. Le z manoj idite!
Prokleta pot! prokleta trikrat, stokrat!
(ga odpelje; zagrinjalo pade.)

Prvi nastop.

Strežaji postavljajo stole i pogrinjajo preproge. Precej za njimi Seni, zvezdar, črno i čudno oblečen kakor laški doktor. Stopi sredi sobe, v roci ima belo palčico, kteroj zaznamljava svetá štiri strani

Prvi Strežaj (hodi s kadilnicoj po dvorani).
Le urno, da bo skoro v redu! Straža
V orož'je kliče. Precej bodo tukaj.

Drugi strežaj.
Zakaj pa odpovedali so izbo
S pomoli, ker se vendar tako sveti?

Prvi strežaj.
To vprašaj matematika. On pravi.
Da je nesrečna soba.

Drugi strežaj.
Bedačija!
To pravi se nadlegati ljudi.
Dvorana je dvorana. Kako mogel
Imeti bi pomembo kraj?

Seni (važno).
Sin moj!
Na svetu nej stvari najmanje brez

Pomembe. Prvo i najvažnejše
Pa je pri vsakej reči kraj in ura.

Tretiji strežaj.
Natanael, s tem ne začenjaj nič!
Celo gospod ga mora slušati.

Seni (šteje stole).
Enajst! Številka zla! Dvanájst mi jih
Postavite! Zodijak ima znamenij
Dvanájst; številki sveti, petko i
Sedmico, ima v sebi dvanajstica.

Drugi strežaj.
Zakaj vam enajstica nej po volji?

Seni.
Enajst je greh. Enajst — deset prestopa
Zapoved.

Drugi strežaj.
Tako? I zakaj je petka
Številka sveta?

Seni.
Ker pomenja dušo
Človeško. Kakor človek je iz zla
I dobrega, enako petka prva
Številka je iz lihe ino sode.

Prvi Strežaj (tretijemu).
To je neumec prav!

Tretiji strežaj.
E, pusti ga!
Rad ga poslušam. Marsikako misel
Zbudi človeku v glavi.

Drugi strežaj.
Strani! strani!
Uže gredó! Tu-le skoz stranska vrata!
(Strani tekó, Seni gre počasi za njimi.)

Drugi nastop.

Valenštajn. Vojvodica.

Valenštajn.
Vojvódica, al prišli ste na Beč?
Al bili ste pri ogerskej kraljici?

Vojvodica.
Da, bila sem pri njej i carici,
Obema poljubila sem rokó.

Valenštajn.
Kaj rekli so, ker sem poklical ženo
I hčer zdaj v zimskem času v tabor?

Vojvodica.
Po vašem naročilu sem kazala,
Da ste možá izbrali našemu
Otroku, i da bi zaróčnico
Mu radi še pred vojno pokazali.

Valenštajn.
I se dozdevalo jim morda je,
Koga izvolil za možá sem hčeri?

Vojvodica.
Želeli, so, naj je ne dademo
Gospodu ptujemu i protestantu.

Valenštajn.
Elizabeta, kaj je vaša volja?

Vojvodica.
To veste, da je bila vaša volja
I moja vselej.

Valenštajn (po kratkem molku)
Nu, i káko so
Sicer sprejeli vas na beškem dvori?

(Vojvodica oči pobesi i molči.)
Ne zakrivajte mi — Kakó je bilo?

Vojvodica.
Ah, dragi mož — Vse nej več tako, kakor
Je bilo — promenilo se je mnogo.

Valenštajn.
Nej? Al vas nejso spoštovali, kakor
V poprejšnjih dneh?

Vojvodica.
To ne. Dostojno so
I vredno vedli se. Al našla zdaj
Tam nejsem blagovoljne vljudnosti
I mile, ampak le slovesne šege.
I nežna prizanašba je kazala
Pomilovanije, ne milosti.
Ne! vójvode Alberta knež'je žene,
Grof Haras o ve plemenite hčere
Takó ne bili smeli bi sprejeti.

Valenštajn.
Grajáli so gotovo, da ne vedem
Sedaj se, kakor si želé?

Vojvodica.
Ah, da
Bi bili! Zagovarjati že zdavna
Navajena sem vas, tolážiti

Nemirne i srdite duše — Ne,
Nikdó vas grajal nej — Zagrínjali
So v ták se težek i slovesen molk.
Ah, tu navadna zmota nej, tu nej
Le kratka občutljivost — tu zgodila
Se je nesreča, ka popraviti
Ne dade se — Sicer me ogerska
Kraljica vsikdar je pozdravila
Ko svojo teto in objela ob
Ločitvi.

Valenštajn.
Zdaj pa ne?

Vojvodica (si briše solze, po kratkem molku).
Objela me je,
Pa še le, ko sem vzela že slovó,
Za manoj prišla je še le tedaj,
Ko sem obrnola se proti vratom.
Na srce me je stisnola, al ne
Presrčno, ampak britkodušno.

Valenštajn (jo prime za roko).
Srčni
Bodite! Kaj sta rekla Egenberg
I Lihtenštajn i drugi prijatelji?

Vojvodica (maje glavoj)
Nikogar nejsem videla.

Valenštajn.
I španski
Poročnik, ki sicer je tako gorko
Govoril zame?

Vojvodica.
Zdaj za vas imel
Besede nej.

Valenštajn.
Le-ta ne sijejo
Tedaj nam solnca več; vprihodnje mora
Nas lastni ogenj razsvitijévati.

Vojvodica.
Predragi vojvod, ako res je to.
Kar si na dvoru tiho šepetajo,
Pripovedujo po državi glasno —
Kar oče Lamormén je —

Valenštajn.
Lamormén!
Kaj pravi on?

Vojvodica.
Dolže vas, da prodrzno
Oblast zaupano presegli ste,
Da zaničujete najviše carske
Ukaze, Spanci in oholi vojvod
Bavarski so tožniki zoper nas,
Nad vašo glavo zbira se vihar
Se mnogo groznejši od onega,
Ki vas podrl je v Ratisboni. Pravi,
Da govoré — ah! jaz ne morem tega
Izreči —

Valenštajn.
Nu?

Vojvodica.
O drugej —

Valenštajn.
Drugej —

Vojvodica.
[?]Sramotnejšej — odstavi.

Valenštajn.
Govoré?
(Ves nemiren hodi po sobi.)
O! silijo me, zoper mojo voljo
Me pahajo na to ozbiljno pot.

Vojvodica (se proseče k njemu pritisne).
O, ako čas je še, preljubi mož!
In ako se odvrnoti še dá,
Ak se ponižate, odjenjate:
Odjenjajte napihnenemu srcu.
On je vaš cesar i gospod. O, ne
Trpite dalje, da kovarska zloba
Dolži strupenim, mrzkim vas jezikom!
Z resnicoj vzdignite se zmagovitoj,
V sramoto pahnite lažnike in
Obrekovalce! Malo prijateljev
Imamo zvestih. Dobro nam je znano,
Da nagla sreča nam je nakopala
Sovražnikov obilo. Kaj smo, ako
Še carska milost se od nas obrne!

Tretiji nastop.

Grofinja Trčka pripelje vojvodičino Teklo za roko k prejšnjima.

Grofinja.
Kaj, sestra? O opravkih govoriš
Uže, i kakor vidim, ne veselih,

Še predno se je hčere naveselil?
Veselju posvečen je prvi hip.
Tu, oče Fridolanec, hči je tvoja!
(Tekla se mu boječe bliža i se hoče do njegove roke
prikloniti; on jo objame i nekaj časa zamaknen gleda).

Valenštajn.
Da! zasijal mi je prekrasen up,
On bode lepše sreče mi poroštvo.

Vojvodica.
Še nežno dete bila je, ko šli ste
Cesarju veliko nabirat vojsko,
Pa ko ste s pomoranske vrnoli
Se vojne, bila je uže v gojišči,
I tam do zdaj bivala.

Valenštajn,
Ko sem v vojni
Se mnogo trudil, da jo poveličam,
I skrbel, da osrečim jo na svetu,
Storila mati je narava v tisih
Zidovih samostanskih svoje delo,
I blagovoljno ljubega otroka
Odičila nebeškimi darovi.
Sijajnej zdaj osodi, mojim upom
Naproti pelje jo v prelepej diki.

Vojvodica (hčeri)
Gotovo, ljuba hčerka, več ne bila
Očeta bi spoznala? Osem let si
Imela, ko si videla ga zadnjič.

Tekla.
Na prvi pogled, mati — Oče moj
Se nej postaral — Kakor meni se

Njegova vtisnola podoba je,
Takó cvetoč stoji mi pred očmi.

Valenštajn (vojvodici).
Preljubko dete! Kako nežno, umno
Izgovorila je besedo! Gledi,
Jezil sem na osodo se, ker nej
Mi dala sina, ki bi mojega
Imena, moje sreče dedič bil,
Očák ponosno vrste knezov slavnih,
Ko vgasne kratko mi živenije.
Krivičen sem osodi bil. Na to
Deviško cvetlo glavo položim
Vojaškega života krasni venec.
Zgubljen nej, ako kdaj se promeni
V kraljevi šapelj, kteri smem krog tega
Preljubeznjivega oviti čela.
(Objema hčer, ko pristopi Pikolomini.)

Četrti nastop.

Maks Pikolomini. Kmalu za njim grof Trčka.

Prejšnji.

Grofinja.

Ta bil je nam za varuha na poti.

Valenštajn.
Maks, Bog te sprimi! Vselej si prinesel
Al to, al ono lepo radost mi,
I kakor srečna zvezda jutrajnica,
Pripeljal zdaj si mi života solnce.

Maks.
Moj vojvoda —

Valenštajn,
Do zdaj te cesar je
Po mojej roci plačeval, al denes
Zavezal si očeta srečnega,
Ta dolg ti Fridolanec sam poplati.

Maks.
Knez moj! Plačilo dal si jako naglo.
Sramujem se, da, srce me boli,
Dospel sem jedva, hčer i mater tvojim
Izročil rokam, precej mi iz svoje
Konjušnje pripeljati si velel
Prekrasno lovsko vprego, da mi trud
Poplatiš. Res je, da mi trud poplatiš.
Le trud i služba bila je, ne milost,
Kakor sem sodil nepromišljeno
I prišel tebi se za to zahvaljat.
Ne, tega nejsi menil, da bi moj
Opravek bil naj veča moja sreča!
(Trčka pristopi in izroči vojvodi nekaj pisem, ktera
naglo odpre.)

Grofinja (Maksu).
Da vam je trud poplatil? Svoje vam
Poplatil je veselije. Menitev
Vam nežna pristova, spodobno je
Šurjaku mojemu, da vede vselej,
Povsod se blagodušno, kakor knez.

Tekla.
Tedaj bi tudi jaz dvomiti o
Ljubezni morala njegovej, ker

Okrasil me je miloj rokoj, predno
Odprl mi je očetino srcé.

Maks.
Da, vedno bi dajál i srečo sipal!
(Prime kneginjo za roko, vedno bolj goreče).
O, kolik sem dolžnik njegov! — o, kaj
Besedoj: Fridolanec, ne izrekam!
Jetnik njegovega imena bodem
Do zadnje ure — V njem mi vsaka sreča,
I vsaka lepa nadeja cvetè —
Na to imé osoda me priklepa
Tak trdno, kakor čarovna veriga.

Grofinja.
(ka je mej tem vojvode skrbno pazila, vidi, da se je
zamislil).
Brat hoče biti sam. Pustimo ga.

Valenštajn.
(se naglo obrne, umiri i veselo govori kneginji).
Ponavljam, kneginja. Bog sprimi vas!
Vi tega dvora gospodinja ste —
Ti, Maks, opravljaj zdaj še staro službo,
Mi imamo gospodove opravke.
(Maks Pikolomini dá vojvodici roko, grofinja odpelje
vojvodičino.)

Trčka (zakliče Maksu).
Ne pozabite, da je denes zbor.

Peti nastop.

Valenštajn. Trčka.

Valenštajn (v misli vtopljen, sam s seboj).
Prav ima ona — Tako je, ujema
Popolnoma se z druzimi glasovi —
Storili v Beči so poslednji sklep,
I dali mi uže nastopnika.
Zdaj Ferdinand, kralj ogerski, cesarjev
Otrok negodni, njihov je zveličar,
On zvezda jim je novovshajajoča!
Uže mené, da z nami so pri kraji,
I kakor kacemu mrliču, dali
So nam že dediča. Na delo torej!
(Obrne se ter zapazi Trčke i mu dá pismo.)
Grof Altringar se pismom izgovarja,
I tudi Galas — To mi nej po všeči.

Trčka.
Ak še odlašal boš, odpade drug
Za drugim.

Valenštajn.
Altringar tirolske straži
Soteske, moram koga mu poslati,
Naj milaneškim Špancem je zapré.
— No, Sesin, stari pogajalec, še le
Te dni se je pokazal spet, kaj nam
Prinesel je od grofa Turna?

Trčka.
Grof
Poroča, da je s švedskim kanclerjem
Govoril v Halberstadtu, kder je shod,

Dejal mu je, da se je naveličal,
Da s taboj več pogajati se neče.

Valenštajn.
Zakaj?

Trčka.
Ker nikdar prave nejmaš volje,
Imeti Švede le za bebce hočeš,
S Sasoni proti njim na zvezo misliš,
I meniš novci je ubozimi
Odpraviti.

Valenštajn.
Takó! al misli on,
Da v rop mu ktero lepo nemško dam
Deželo, da napósled še na lastnej
Ne bomo zemlji svoji gospodarji?
Proč ž njimi! proč, proč morajo! sosedov
Nej treba tacih nam.

Trčka.
Privoši vsaj
Jim zemlje košček, saj ne gre za tvojo!
Kaj tebi mari, kdo je na izgubi,
Če v igri ti dobiš?

Valenštajn.
Proč ž njimi, proč!
Ti ne umeješ tega, meni naj
Se ne očita, da sem Nemčijo
Na kose strgal, tujcu jo izdal,
Da svoj izvijem del. Česti država
Naj me ko svojega zavetnika,
Pokažem se, ko nemški knez, i vredno
Na stran državnih knezov sedem.

Nobena moč se vkoreniniti
Ne sme v državi, i najmanj ti Got'je,
Ti gladneži, ki gledajo očesom
Zavistnim i za ropom hrepenečim
Dežele nemške blagost. Pripomoči
Mi v mojih morajo namerah, a
Napitati je hočem praznoj žlicoj.

Trčka.
Al pošteneje s Sasi boš ravnal?
Uže vtrpeti več ne morejo,
Ker vedno zanjke pleteš jim. Govôri!
Kaj hočejo te krinke? Prijatelji
So v dvomu, ne vedó, kaj bi počeli —
Ni Oksenstirn, ni Arnhajm še ne vesta,
Kaj mislila o tvojej bi odlašbi.
Naposled jaz lažnik ostanem; v roci
Vse imam. Al podpisal nejsi še.

Valenštajn.
To veš, da jaz ničesa ne podpišem.

Trčka.
Iz česa pa se vidi tvoj namen,
Če za besedoj nej dejanija?
Pritrdi sam. Kar si do zdaj pogajal
S sovražnikom, vse to se lehko je
Zgodilo, da imel si ga za bebca.

Valenštajn
(po kratkem molku ostrim pogledom).
Kakó pa veš, da nejmam ga zares
Za bebca, da vseh vas za bebce nejmam?
Al tako dobro me poznaš? Ne vem,
Da tebi kdaj odkril sem svoje srce, —

Res, cesar z manoj hudo je ravnal!
Če hočem, lehko hudo s hudim mu
Povrnem. Veseli me, da spoznal
Sem lastno moč; če rabil bodem jo
V resnici, tega, menim, boljše ti
Ne veš, no kdor si koli bodi.

Trčka
Torej
Igrača tvoja vedno bili smo.

Šesti nastop.

Ilo. Prejšnja.

Valenštajn.
Kakó je? Ali so pripravljeni?

Ilo.
Tako udani, kakor sam želiš.
Vedó, kaj car zahteva, ter so besni.

Valenštajn.
Kakó se je odločil Izolan?

Ilo.
Telesom je i dušoj tvoj, kar si
Poplačal zopet upnike njegove.

Valenštajn.
Kaj pa Kolalto pravi? Ali sta
Na strani našej Tifenbah i Bogdan?

Ilo.
Kar Pikolomini stori, storita.

Valenštajn.
Tedaj se smem zanašati na njiju?

Ilo.
Da, ako imaš Pikolomina.

Valenštajn.
Ko sebe samega. Nikoli me
Ta dva ne zapustita.

Trčka.
Jaz svetújem:
Na zvitega Oktavija se ne
Zanašaj toliko.

Valenštajn.
Al podučiš
Me ti, kakovi ljudije so moji?
Šestnajstkrat skupaj sva na vojno šla.
Sicer — prorokovale so mi zvezde,
Pod istim znamenijem sva rojena —
I s kratka —
(Skrivnostno.)
To je kaj posebnega.
Če si tedaj za druge porok mi —

Ilo.
Vsi tako govore, da se poveljstvu
Ne smeš odreči. Čul sem, da poslance
Ti zarad tega pošljejo.

Valenštajn.
Če njim se
Zavežem jaz, tud oni morajo
Se meni.

Ilo.
To se vé.

Valenštajn.
Zagotovilo
Podpisano mi dati morajo.
Priseči, da so brez pogoja moji.

Ilo.
Zakaj ne?

Trčka.
Brez pogoja? Carsko službo
Gotovo pridržé si, i dolžnosti
Do Avstrije.

Valenštajn (odmaje glavoj).
Udati morajo
Se brez pogoja mi; ne dam pridržka!

Ilo.
Na misel mi je nekaj prišlo. Ali
Ne dá nocoj gosti grof Trčka?

Trčka.
Da,
I vsi vojvode so povabljeni.

Ilo (Valenštajnu).
Povedi! ali hočeš, naj ravnám
Po svojej volji? Vojvodov ti vseh
Podpise priskrbim, ko sam želiš.

Valenštajn.
Priskrbi je! Kakó dobóš je, to
Je tvoja skrb.

Ilo.
In ako ti prinesem
Podpise vseh poveljnikov, ki tukaj
So zbrani, da ti slepo se udajo,

Al bo resnica ti potem, al srečo
Poskusiš?

Valenštajn.
Le poskrbi mi podpise!

Ilo.
Pomisli, kaj počenjaš! Tega, kar
Zahteva car, ne moreš privoliti,
Ni tega ne, naj zmanjša vojska se,
Naj polki Špancem se pridružijo,
Če nečeš, da iz rok za vedno ti
Oblasti ne vzemó, pomisli tudi
Še to! Kar hoče i veleva car,
Zasmehovati tega ti ne moreš,
Ne moreš obotavljati se dalje
I čakati, ak nečeš se razpreti
S cesarjem trdovratno. Skleni urno,
Al hočeš ga prestreči drzovitim
Dejanijem? Al hočeš čakati
Do zadnje ure?

Valenštajn.
Zadnje pristuje,
Ker zadnji sklep zahteva zadnja ura!

Ilo.
O, pazi ure, predno ti poteče!
Živenije tak redke ima hipe,
Ki so v resnici važni i veliki,
Kder mora sklenoti se kaj, tam mora
Reči se mnogo srečno strnoti. —
Raztresene i razdeljene sreče
So niti, ke se v priliki le enej
Na enem mestu strnejo v životu,

I v sadonosen vozel zapletó.
Kakó razsodno in usodno zdaj
Se zbira vse krog tebe! Zbrani so
Pri vojvodi kraljevem vojske vse
Najboljši i najhrabrejši glavárji,
I čakajo, da le pomigneš jim —
Ne daj, da se razidejo kar tako!
Takó edinih v vojni vsej nikoli
Ne združiš več. Visoka plima le
Z meline vzdigne težko ladijo. —
V velikej reci mnoštva raste vsako
Srcé. Zdaj je še imaš, zdaj! Al kmalu
Na vse je kraje vojna razkropi.
Duh nizki se pogrezne v lastne male
Skrbi, koristi i dobičke. Kdor
Spozabi se, ker množica ga s saboj
Potegne, ta se strezvi, ko sprogleda,
Da sam stoji, povrne naglo se
Na staro pot uglajeno vsakdan'je
Dolžnosti, ter poišče varne strehe.
Ko svoje se zavé nezmožnosti.

Valenštajn.
Moj čas še prišel nej.

Trčka.
To vedno praviš.
Kedaj pa pride čas?

Valenštajn.
Ko jaz povem.

Ilo.
O! ti boš ure čakal na zvezdišči,
Da zemsko zamudiš! Verjemi, svoje

Osode zvezde imaš v lastnih prsih,
Zaupanije v lastno moč, pogum
Je tvoja Venera! Le dvomba je
Nesrečna zvezda, ka ti kvari vse,

Valenštajn.
Kakor umeješ, tako govoriš.
Kolikokrat sem pravil i razlagal!
Mej tvojim rojstvom je zahajal svitli
Bog Jupiter; ti gledati ne moreš
V leté skrivnosti, v zemljo črno le
Rovati znaš, slep, ko podzemska luč,
Ka ti v život sijala bledim je,
Svinčenim žarkom. Svét vsakdanji vidiš,
Najbližnje pametno z najbližnjim vežeš;
O tem ti upam ino verujem.
Al kar skrivnostno i pomembonosno
V globinah stvari i plodi naravnih —
Duhá gredi, ke iz prahú te zemlje
Molé v zvezdnati svét z neštetimi
Stopnicami, po kterih se nebeške
Sprehajajo oblasti čudovite,
Okroge v krogih, ki stojé krog solnca
Osrednjega tesnejše i tesnejše —
To vidi razsvitljeno le okó
Otrok rojenih v svitu Jovovem.
(Korači sem ter tija po dvorani, potem postoji i zopet začne.)
Nebeške zvezde ne rodé le dneva,
Noči, poletija, pomladi — ne
Kažó sejalcu samo setve časa
J žetve. Tud človekovo dejan'je

Je sreče i nesreče setev v mrkle
Prihodnjesti razore zasejana,
Močém osodnim upajoče dana.
Zatorej treba čas pozvedeti
Je setvi, zbrati pravo zvezdno uro,
Nebeške hiše skrbno preiskati,
Al skrit v njihovih kotih nej sovražnik,
Ki žuga rast i kal pokvariti.
Zatorej ne tiščite v me. Spolnujte
Mej tem, kar vam je naloženo. Zdaj še
Povedati ne morem, kaj storim.
Odjenjam vendar ne. Gotovo ne!
Iz rok mi tudi ne vzemó poveljstva —
Za tó sem vam poròk.

Hišnik (pride).
Gospod'je generali.

Valenštajn.
Naj pridejo.

Trčka.
Al vsi naj pridejo?

Valenštajn.
Nej treba, Pikolomina obá,
Maradás, Butlar, Forgač, Bogodan,
Karafa, Izolan naj pridejo.
(Trčka odide s hišnikom.)

Valenštajn (Ilu).
Al Kvestenberga si opazoval?
Al nej z nekterimi skrivaj govoril?

Ilo.
Čuval sem skrbno ga. Govoril je
Samó z Oktavijem.

Sedmi nastop.

Prejšnji, Kvestenberg, oba Pikolomina, Butlar, Izolan, Maradas i še trije drugi generali pristope. Vojskovod pomigne Kvestenbergu i ta sede njemu nasproti, drugi sedejo zapored po častnej svojej stopinii. Iz začetka vsi molčé.

Valenštajn.
Sicer mi znano je, zakaj so vas
Poslali, Kvestenberg, provdaril dobro
I storil sklep sem, kteri ne o vržem;
Al pristuje, da čujejo glavarji
Iz vaših ust cesarjeve željé —
Če vam se ljubi, oznanite v pričo
Teh pleminitih glav, kaj car zahteva.

Kvestenberg.
Pripravljen sem, al to pomislite,
Da govori iz mojih ust oblast
Cesarjeva, njegovo veličanstvo,
Ne moja drznost.

Valenštajn.
Treba nej uvoda!

Kvestenberg.
Ko je njegovo veličanstvo, cesar
Pogumnej svojej vojski slavnega
Glavárja dal, i v vojni skušenega
Vojvódo Fridolanskega, zgodilo
Se je le-tó, ker se zanašal je,
Da naglo v vojni se povrne sreča.
Začetek vstrezal je njegovej želji,
Izgnala je Sasone s Češkega,

Ustavila zmagavajoče Švede;
Oddahnole so spet se te dežele,
Ko Fridolanski vojvoda potegnol
Je skup raztresene sovražne čete,
Ke so ležale na vseh nemških rekah,
Ko na terišče eno je priklenol
Bernarda, Banerja in Oksenstirno
I grofa renskega i celo kralja
Nevžuganega, da pred Norimbergo
Razsodi véliki, krvavi boj.

Valenštajn.
Če vas je volja, govorite nam
O tem, kar spada sem!

Kvestenberg.
Nov duh oznanil
Je precej novega poveljnika,
Tegota slepa nej borila več
S tegotoj slepoj se; prodrznosti
Je stala v bran krepost, umetnost modra
Jemala moč je hrabrosti, zaman
Vabili so ga v bitvo, v taborji
Globejše vedno zakopava se,
Ko večen dom postaviti bi hotel.
V obupu hoče kralj ga zgrabiti,
I v klalnico požene svoja ljudstva,
Ka njemu je moril počasni glad,
I črne kuge strahoviti srd;
Skoz taborjev zasek, za kterim smrt
Preži iz sto i sto cevi, presilni
Udariti, odpreti pot si hoče.
Tu bil popad je, tu je bila bramba,

Da je oko še videlo nej srečno!
Domú z bojišča razmesarjeno
Je ljudstvo peljal kralj, morijoj groznoj
Pridobil zemlje nej, kar je pokrije
Kopito konjsko.

Valenštajn.
Ne pripovedujte
Iz časopisa nam, kar gledali
Sami smo grozoj.

Kvestenberg.
Posel moj i moje
Poslanstvo ukazuje, naj vas tožim;
Al moje srce rado hvalo daje.
V ostrogi norimberškém pustil slavo
Je švedski kralj, živenije pri Lični.
Al kdo se čudil nej, ko bežal je
Z bojišča Fridolanski vojvoda
Na Češko po tem slavnem dnevu, ko
Bi têpen bil, mej tem pa Vajmarski
Junak je mladi brez upora planol
V Frankonijo, prodrl na Donavo,
I ko bi trenol stal pred Ratisbono,
Preplašil prave vse katoličane.
Sedaj pokliče v prevelikej stiski
Pomoči nagle vredni knez bavarski —
I car s sedmémi pošlje jezdici
Vojvodi Fridolanskemu to prošnjo,
Car prosi, kar ukazal lehko bi.
Zastonj! knez v tem trenotii posluša
Sovraštvo staro le, i stari srd,
Zavrže občni prid, da se nad starim

Sovražnikom meščuje! Tako pala
Je Ratisbona.

Valenštajn.
O kterem času pa je govor, Maks?
Zapustil ves me je spomin.

Maks.
On méni,
Ko bili smo na Sleskem.
Valenštajn.
Tako! Tako!
Pa kaj smo tam opraviti imeli?
Maks.
Imeli smo izgnati Švede, Sase.

Valenštajn.
Res! Tako mi napolnil je ušesa,
Da sem pozabil vojne vse. (Kvestenbergu).
Le dalje!

Kvestenberg.
Na Odri morda spet so pridobili,
Kar bilo izgubljeno je sramotno
Na Donavi. Pričakovali smo,
Da čuda delala ta vojska bode.
Ker bil voditelj je sam Fridolanec,
Ko kraljev tekmec stal je zoper — Turna,
Arnhajma! I zares so tukaj dobro
Zadeli skupaj, da so kakor gosti
I dobri prijatelji se gostili.
Vso Nemčijo je trla huda vojna,
Mir bil je v Valenštajnovem ostrogi.

Valenštajn.

Za nič i zopet nič bijó se bitve
Krvave marsikdaj, ker treba zmage
Je mlademu vojvodi. Vojvoda
Izkušeni imá pred njim letó,
Da njemu zmage treba nej, da svetu
Pokaže, da umeje zmagati.
Prav malo bilo meni bi pomoglo,
Da s svojo srečo zmogel sem Arnhajma,
Al mnogo Nemčii koristilo
Bi moje bilo prizanašanije,
Da mogel sem pogubonosno zvezo
Raztrgati mej Švedi i Sasoni.

Kvestenberg.
Al mogli nejste, i zato začela
Iznova se krvava vojna je.
I še le tukaj opravičil knez
Je staro slavo. Na štajnarskem polji
Brez boja zmožena je švedska vojska
Orož'je odložila — izmej druzih
Je tu pravica bož'ja maščevalcu
V roké uporca dala starega,
Prokleto plamenico vojne té,
Matija Turna, ali v blagodušne
Roké je prišel, plačo je prejel,
Ne kazni, i bogatimi darovi
Obložil je in osvobodil knez
Krvavega cesarjevega vraga.

Valenštajn (se smeje).
Vem, vem — Imeli v Beči ste uže
Najeta okna i pomole, da

Na vozu ga sramotnem vidite —
Naj sem sramotno zmožen bil, Bečani
Bi to mi prizanesli, al ne tega,
Ker sem prevaril je za priliko,
Da nej so mogli nazijati se.

Kvestenberg,
Osvobojêna sleska zemlja je,
Vse kliče kneza na bavarska tla,
Ker silno ja teptá sovražna moč.
I res se vzdigne — skoz deželo češko
Počasi krene po najdaljšej poti,
Al predno vidi vraga, naglo se
Obrne, pelje trume v zimski tabor,
Deželo carsko stiska carskoj vojskoj.

Valenštajn.
Pomanjkovalo vsega vojski je.
Pomilovanija je bila vredna,
O tem je ostra zima nastopila.
Kaj meni veličanstvo o vojacih?
Al nejsmo ljudije? Mokroti, mrazu,
I vsem potrebam služni, kakor drugi?
Proklet je stan vojaški! Kamor pride
Vojščak, bežé pred njim — od koder gre,
Tod ga proklinjajo! Vse mora si
Jemati sam! Ničesar mu ne dajo.
Ker mora vsacemu jemati, gnjusi
Se vsakemu. Tu so glavárji moji.
Karafa! Butlar! vi, grof Bogodan!
Povedite, od kdaj že čakajo
Plačila?

Butlar.
Leto že i dan.

Valenštajn.
I dati
Soldatu sold vsakakor mora se,
Ko v službi je, od tod ima imé.

Kvestenberg.
Pred osmimi, devetimi je leti
Knez Valenštajn govoril vse drugače.

Valenštajn.
Da, sam sem kriv, to vem, razvadil sam
Cesarja tako sem. Res! V dánskej vojni
Pred devetémi leti štirdeset
Sem tisoč, ali petdeset nabral
Vojakov, kterim dal iz lastne mošnje
Nej reparja — Skoz Sasko razsajala
I strah i grozo je nosila vojska
Do Beltovih škrbin! Takrat je bil
Še dober čas! V cesarstvu vsem nej bilo
Imé nobeno tako čislano
I slavljeno, ko moje. Valenštajn
Imenoval je tretiji se kamen
V njegovej kroni! Al ta kamen pal
Iž nje je v ratisbonskem knež'jem shodu,
Tu prišlo je na dan, iz ktere mošnje
Sem gospodaril, kako hvalo sem
Dobil za to, da sem ko zvest mu hlapec
Nakopal si na glavo narodov
Prokletstvo — vojno to, ka je mogočnost
Njegovole povzdignola visoko,
Poplatil iz zakladov knež'jih? Kaj?

Poslušal car je knezov teh pritožbo,
— Odstavil mene!

Kvestenberg.
Vaša milost vé,
Da v knežijem nesrečnem zboru nej
Imel svobode cesar.

Valenštajn.
Za hudiča!
Imel sem jaz, kar bi jo dalo bilo.
Nikakor ne, gospod! Od kar godi
Se tako slabo mi, da služim ob
Državnih stroških carja, o državi
Sem misliti drugače se naučil.
To žezlo, to se vé, imam od carja,
Al zdaj ga nosim ko državni vojvod
Za občno srečo, za blagost celotno,
A ne, da samo enega veličam!
— Na dan z besedoj! Kaj zahteva se
Od mene?

Kvestenberg.
Najprej hoče veličanstvo,
Naj brzo vojska ide s Češkega.

Valenštajn.
Pozimi, zdaj! I kam se imamo
Obrnoti?

Kvestenberg.
Sovražniku naproti.
Njegovo veličanstvo hoče, da še
Pred veliko noč'jo iz Ratisbone
Iztira se sovražnik, da se v cerkvah
Več ne oznanja luteranska vera,

Da krivoverski ne oskruni gnjus
Prečistega godu slovesnosti.

Valenštajn.
Vojvode, ali je mogoče to?

Ilo.
Mogoče nej.

Butlar.
Ne more se zgoditi.

Kvestenberg.
Polkovniku Svisu je car ukazal
Uže, naj se pomakne na Bavarsko.

Valenštajn.
I kaj je storil Svis?

Kvestenberg.
Kar bil je dolžen.
On se je vzdignol.

Valenštajn.
Vzdignol? Jaz, njegov
Poveljnik pa sem ostro mu ukazal,
Naj se ne gane z mesta ! Al je tako
S poveljstvom mojim? Tó pokorščina,
Ko meni dolžni so, brez ktere se
Ne more misliti vojaški red?
Vi ste sodniki, moji vojvode!
Česá je vreden častnik, ki prelomil
Prisego je, ker slušal nej ukaza?

Ilo.
Smrti!
Valenštajn
(glasnejše, ker drugi zamišljeni molče).
Grof Pikolomini, česá je vreden?

Maks (dolgo molči).
Po zakonu zapal je — smrti!

Izolan.
Smrti!

Butlar.
Po vojnej sodbi — smrti!
(Kvestenberg vstane, Valenštajn tudi, i za njim vsi
drugi.)

Valenštajn.
Zakon k smrti
Obsoja ga, ne jaz! Ak prizanesem
Mu jaz, zgodi se to, ker dolžen sem
Cesarja spoštovati svojega.

Kvestenberg.
Če je takó, tu nejmam posla več.

Valenštajn.
S pogojem le prevzel poveljstvo sem!
I prvi bil je ta pogoj, da meni
V kvar vtikati ne sme se živa duša
V reči vojaške, celo cesar ne.
Če svojo čast i glavo jaz zastavil
Za srečen konec sem, tedaj gospod
Vojakom moram biti jaz. Zakaj
Nej mogel zmoči Gustava nikdó?
Zato, ker bil je svojej vojski kralj.
I kralja, ako je v resnici kralj,
Nikoli zmogel nej Še mož, ki nej
Enak mu bil — Al k reči. Zdaj še le
Najboljše pride.

Kvestenberg.
Kardinal kraljevič
Spomladi napoti se iz Milana.
Skoz Nemčijo popelje špansko vojsko
Na Nizozemsko. Da bo varno hodil,
Veleva cesar, naj tija ga spremlja
Konjice osem polkov iz te vojske.

Valenštajn.
O, vidim, vidim — Osem polkov! Dobra,
Nakamba dobra, oče Lamormén!
Da tak prokleto modra nej, resnično,
Mikálo bi me reči, da je grozno
Neumna. Osem tisoč konjikov!
Da! Da! resnično, vidim, kaj še pride.

Kvestenberg.
Nakambe druge nej. Providnost hoče
Le-tó, potreba ukazuje.

Valenštajn.
Kako
Gospod poslanec? Kako da ne vidim,
Da moja jim oblast mirú ne daje,
Da siti meča v mojej roci so?
Da željno hlapajo po tej pretvezi,
Imenu španskem, da me oslabé,
Da vpeljejo v državo nove trume,
Ke nejso mi pokorne. Preoblasten
Sem se, da kar takisto spravijo
Me s pota. Jaz pogodbo imam tako,
Da so pokorne mi vse carske čete
Po vseh deželah nemških. Al o španskih
Krdelih, ka s kraljičem po državi

Potujejo, v pogodbi nej besede. —
Natihoma zalezejo za njo,
Najprej me oslabé, potem ne bom
Jim več potreben, i naposled me
Odpravijo kar tako brez ovinkov.
Gospod minister, čemu kriva pota?
Povejte mi resnico! Carja moja
Teži pogodba. On želi, naj idem,
Ustrežem mu, to sklenol sem uže,
Gospod! ko vas se tukaj bilo nej.
(Mej vodii gibanije, ko je vedno živejše.)
Za svoje mi polkovnike je žal,
Ne vidim še, kdo jim zasluženo
Plačilo dá, povrne posojila.
Poveljnik nov ljudi povzdigne nove,
Zasluge prejšnje naglo otemné.
Zunanjikov v krdelih mnogo služi,
Kdor bil sicer je vrl i hraber mož,
Veliko nejsem se pečal za to,
Kaj veruje, iz kterega je kraja.
Drugače tudi to bo zanaprej!
Nu — to me več ne briga.
(Sede.)

Maks.
Bog obvari,
Da kdaj do tega pride! v vojski vsej
Zavrel bi strahovito srd i hrup —
Slepé cesarja, to ne more biti.

Izolan.
Ne more biti; vse bi se podrlo.

Valenštajn.
Podre se, zvesti Izolan! Na kup
Vse pade, kar zidali smo opazno;
A vendar le se najde vojvoda,
I vojska tudi skupaj steče se
Cesarju, ako boben zaropoče.

Maks
(hodi strastno od druzega do druzega ter je tolaži).
O, slušaj me, vojvoda! Slúšajte
Me vodije í Za bož'jo voljo, knez!
Ničesar zdaj ne skleni, dokler sveta
Ne razodenemo ti. Prijatelji,
Zdaj pojdimo! Še vse na dobro se
Obrne, tako upam.

Trčka.
Idimo!
V dvorani zunaj čakajo nas drugi.
(Odidejo.)

Butlar (Kvestenbergu).
Če vam je drag moj svét, nikar se javno
V teh prvih ne kazajte urah, zlati
Vas ključ zasrambe ne obvaruje.
(Zunaj glasno gibanije.)

Valenštajn.
Ta svét je dober — Ti, Oktavij, porok
Si mi za to, da varen bo naš góst,
Bog vas obvari, Kvestenberg!
(Ko hoče ta govoriti.)
O nevšečnej
Tej reči ne besede več! Dolžnost
Storili svojo ste. Kaj druzega

Je mož, kaj druzega njegov je posel.
(Kvestenberg hoče z Oktavijem iti, pa o tem trenotii planejo v dvorano Gec, Tifenbah i Kolalto, i za njimi še več poveljnikov.)

Gec.
Kde je, ki hoče našega vojvodo —
Tifenbah. (z Gecem vred).
Kaj morali smo čuti, ti nas hočeš —
Kolalto (s prejšnjima vred).
S teboj živimo, i s teboj umremo!
Valenštajn (imenitno IIa kažoč).
Maršalu moja volja znana je.
(Odide.)

Prvi nastop.

Ilo i Trčka.

Trčka.
Sedaj povejte mi, kako doboste
Ta večer v góstijah polkovnike?

Ilo.
Le pazite! Napišemo prisego,
I v njej se knezu vsi zavežemo,
Da smo njegovi dušoj i telesom,
Da zanj krvi poslednjo damo kapljo,
Dolžnostij ne krateči, ktere do
Cesarja imamo. Le pazite!
Izrečno pridržimo si dolžnosti
Lete, da vésti zadostimo. Čujte!
To pismo brát jim damo pred gostijo,
Nobeden ne spotakne se ob njem.
Le čujte! Po gostii, ko odpré
Jim motni vinski duh srce, zapre
Oči, potakne se jim drugo pismo
Brez te pridržbe, da ga podpišó.

Trčka.
Al menite, da so tako abotni!
Prekličejo prisego, kteroj smo
Zvijačno i sleparsko je ujeli?

Ilo.
Vsekako smo ujeli je. — Potem
Naj le kriče, kar koli hočejo,
Da smo je osleparili. Na dvoru
Podpisom bodo verovali bolj,
No najsvetejšemu prisezaniju.
Za izdajalce bodo, morajo
Imeti je, i tako je potreba
V naročije nam vrže.

Trčka.
Zadovoljin
Sem jaz, da le zgodi uže se kaj.
Da se naposled z mesta ganemo.

Ilo.
I tako važno tudi nej, al mnogo
Opravimo z glavárji, dosti je,
Da knezu vero obudimo v srci,
Da so njegovi, če se le ozbiljno
Poprime dela, ko bi je imel —
Imel je bo, potegne je za saboj.

Trčka.
Ne vem, kaj mislil časi bi o njem.
Sovražniku uho nastavlja; Turnu,
Pošiljati Arnhajmu moram pisma.
Sesini razodeva smele sklepe
Odkritosrčno, cele ure z nami
Se pogovarja o naklepih drznih;

Pa kader menim, da uže ga imam,
Kaj naglo se umekne, zdi se mi,
Da mu na srci je samó poveljstvo.

Ilo.
On stare bi iz prs naklepe strgal!
To pravim vam, da noč i dan ne misli
Nič druzega, da vsak dan vpraša zvezd.

Trčka.
Da, veste, da zapre se z doktorjem
To noč v zvezdarnico, da pazi zvezd?
Ker imenitna, čujem, noč je ta,
Godilo bode se na nebu nekaj
Velicega, pričakovanega
Že davno.

Ilo.
Da zgodi se le tu doli.
Glavárji zdaj so kakor živi ogenj,
I radi v vse udajo se, da le
Ne izgubé vojvode. Gledite!
Sedaj imamo priliko pri roci
Za trdno zvezo zoper carski dvor;
Nedolžno je sicer imé, ko pravi,
Da hočemo, naj on glavár ostane.
Al, veste, v vročej se potiri kmalu
Začetek izgubi izpred očij.
Že vem, kakó osnujem, da je knez
Dobó, misleč, da roko mu dadé
Za vsako smelo započetije.
Naj ga zapelje prilika. Ko velik
Stori korak, ki ga ne odpusté
Mu v Beči, dalje ga i dalje zgodeb

Potegne sila, le izvolije
Mu težko je, ak sila ga pritisne,
Njegova moč i volja oživi.

Trčka.
Le-tega čaka tudi sam sovražnik,
Da vojske mu dopelje.

Ilo.
Idite!
Se té dni morava to reč takó
Pospešiti, da v letih nej se tako —
I če posije tukaj doli sreča,
Svetile bodo tudi prave zvezde!
Zdaj idite k tabornikom. Železo
Se kuje, kader je razbeljeno.

Trčka.
Vi, Ilo, idite. Jaz Trčkine
Čakati moram tukaj grofinje.
I mi brez posla nejsmo. Če protrga
Se ena nit, pripravljena je druga.

Ilo.
Da, vaša gospodinja se smijala
Je tak prekanjeno. Kaj imate?

Trčka.
Skrivnost! Molčite! Sem gre!
(Ilo odide).

Drugi nastop.

Grof Trčka; grofinja Trčkina stopi iz stranske izbe. Za njoj strežaj, nazadnje Ilo.

Trčka.
Al pride ona? Jaz ga več ne morem
Zadrževati.

Grofinja.
Precej. Le ga pošlji.
Trčka.
Sicer ne vem, al nam hvaležen bode
Gospod za to. Le-té rečí, to véš,
Nikoli nej omenil. Ti si me
Pregovorila, torej znati moraš,
Doklé stopiti smeš.

Grofinja.
To jaz prevzamem.
(Sama zase).
Pooblastila treba nej, šurják,
Molčé umeva se — Nej morda res,
Da sem poklicali so hčer zató,
Nalašč izbrali njega za spremljalca?
Slepljiva ta zaročba s ženinom,
Ki ne pozná ga nikdo, druge naj
Slepi! Jaz dobro vidim v tvoje srce —
Spodobno nej, da v to se vtikaš ti,
Nikakor ne! Ta nežna reč je le
Skrb moja. Sestra tebe ne prevari.
Strežaj (prišedši.)
Glavarji. (Odide).

Trčka.
Skrbi, da možgane mu
Razgreješ, da ga v misli zatopiš —
Da se pomišljeval ne bo podpisom,
Ko pride v gôstije.

Grofinja.
Ti skrb imej
Za zvoje góste ! Idi, pošlji ga!

Trčka.
Najvažniše je to, da list podpiše.

Grofinja.
Le h gostom idi!

Ilo (se vrne).
Trčka, kde pa ste?
Uže je hiša polna, vse vas čaka.

Trčka.
Zdaj! Zdaj! (grofinji).
A da se ne mudi predolgo —
Sicer bi stari sumil —

Grofinja.
Prazna skrb!
(Ilo i Trčka odideta.)

Tretiji nastop.

Grofinja Trčkina. Maks Pikolomini.
Maks (bojazljivo pogleda v sobo).
Smem, teta Trčkina?
(Stopi sredi izbe ter se nemirno krog sebe ozira.)
Tu je nej! Kde je?

Grofinja.
Le dobro v oni kot pogledite,
Morda za onim-le zaslonom skrita —

Maks.
I tukaj vidim njene rokavice!
(Naglo se ponje stegne, grofinja ga prestreže).
Nemila teta! Vi tajite mi —
Vi se radujete, ker jaz trpim.

Grofinja.
O, kako ste hvaležni mi za trud!

Maks.
Da znate, kako mi pri srci je! —
Kar tukaj smo — Tako se zdrževati,
Poglede i besede čuvati!
Navajen tega nejsem.

Grofinja.
Marsikaj
Se še navadite, prijatelj krasni!
Jaz moram to zahtevati od vas,
Da mene slušate, to je pogoj,
Da morem s tem pečati se povsod.

Maks.
I kde pa ona je? Zakaj je nej?

Grofinja.
Vse meni morate zaupati,
Kdo more z vami bolje misliti?
Nobeden vedeti ne sme, celo
Vaš oče ne!

Maks.
Saj tudi treba nej,
Tu nej človeka, da mu razodenem.

Kaj trese dušo mi zamakneno.
— O teta! ali vse promenjeno
Je tukaj, ali sem le jaz? Vsi ptuji
Se zdé mi ljudije. Izginole
Poprejšnje so željé i radosti.
Kam prešlo je vse to? Saj nejsem bil
Sicer na svetu tem nezadovoljin.
Kakó vsakdanje zdaj je vse i pusto!
Tovaršev kar trpeti več ne morem,
Z očetom več ne morem govoriti,
Orož'je, služba prazna je igrača.
Tak čut imel bi le zveličan duh,
Ki vrnol bi iz večne radosti
Se bivališč k otročiim opravkom
In igram, hrepenen'ju svojemu,
K tovaršem mej ubogi rod človeški.

Grofinja.
A vendar moram vas prositi, le
Ozrite malo se v vsakdanji svét,
Kder mnogo važnega se zdaj godi.

Maks.
Res plete nekaj se krog mene, vidim
Le-tó iz nenavadnega giban'ja;
Ko bo storjeno, i do mene pride.
Kaj mislite, kde bil sedaj sem, teta?
Ne rogajte se mi! Hrupeči ostrog,
Neslana šala mnogih znancev, ki so
Tiščali v mé, ničemurne besede
Stiskale so mi srce, bilo mi
Pretesno je, ubegnoti sem moral,
Tihote polnemu iskal sem srcu

I čistega prostora svojej sreči.
Ne smejite se, grofinja! Ubegnol
Sem v cerkev. Samostan je tukaj, v vežo
Nebeško stopil sem, tu bil sem sam.
Visela je v oltarji Mati bož'ja,
Podoba slaba, vendar bila mi
Je prijateljica, ke sem iskal
V tem hipu. O, kolikokrat sem videl
V sijajnej diki veličastno, ko
Goreča srca k njej so koprnela;
Nikoli genola me nej, al zdaj
Umel pobožnost sem, umel ljubezen.

Grofinja.
Vživájte svojo srečo. Pozabite
Svetá krog sebe. Naj mej tem ,za vas
Zvesto prijateljstvo skrbi i dela.
Bodite pa poslušni tud potem,
Ko vam pokaže se do sreče pot.

Maks.
Kde vendar se mudi! O, zlate ure
Na tej so bile poti, ker je vsak
Nov dan iz nova združil, noč le pozna
Ločila naju. V steklu sul nej pesek,
Na zvon nej bilo kladivo nobeno.
Presrečnemu se zdelo je, da čas
Stojí mu v teku vekovitém.
O! padel iz nebes uže je ta,
Ki mora misliti, da ura mine!
Nikoli srečnemu ne bije ura.

Grofinja.
Kedaj srcé odkrili svoje ste?

Maks.
Govoril prvo sem besedo davi.
Grofinja,
Ne? Še le denes v teh dvajsétih dneh?

Maks.
Na lovskem gradu bilo je, na poti
Mej Nepomukom i tem mestom, na
Postaji zadnjej tega pota, kamor
Naproti nam ste prišli. Na pomolih
Sva stala, v polje gledala molče
Pustotno, prijahali so dragonci,
Spremljalci, ke je vojvoda poslal,
Ločitev britka mi srce je trla,
Tresočim glasom sem jo nagovoril:
Vse to me opominja, gospica,
Da moram denes slovo dati sreči.
Vi najdete očeta v malo urah,
Sprejmó mej sé vas novi prijatelji.
Jaz vam ostanem ptujec, izgubljen
Mej svetom — »Z mojoj govorite tetoj!«
Tresočoj mi na to odgovori
Besedoj, videl sem, da rudečica
Jej žarna krasno lice je oblila.
Pobeslo zdaj oko počasi vzdigne,
Pogleda me — Zdaj mogel držati
Se nejsem več —
(Tekla se prikaže na vratih in obstane, grofinja jo zapazi, ali ne Pikolomini.)
— objel sem drzno jo,
Pritisnol svoja sem na njena usta —
Zdaj v stranskej sobi zašumí. — Ločiti

Sva morala se naglo — Vi ste bili.
Kaj se potem zgodilo je, to veste.

Grofinja
(nekaj časa molči, skrivaj se ozre na Teklo).
Pa tako ste ponižni, ali tako
Neradovedni, da ne brigate
Za mojo tajnost se?

Maks.
Za vašo tajnost?

Grofinja.
Se vé da! Ko stopila v sobo precej
Za vami sem, sestričino tam našla,
Ko srce polno ste imeli, kaj
Ste v prvem hipu tem —

Maks (živo).
Kaj storil sem?

Četrti nastop.

Prejšnja. Tekla (pristopi naglo).

Tekla.
Ne prizadevajte nikar se, teta!
To jaz povem mu bolje.
Maks (se umakne).
Gospica! —
Kaj pa sem rekel, teta Trčkina!

Tekla (grofinji).
Al je že dolgo tukaj?

Grofinja.
Dolgo že.
I kmalu mora iti. Kde ste bili
Do zdaj?

Tekla.
Jokala britko spet je mati.
Trpi — to vidim — mnogo — Vendar srečno
Srcé je moje.

Maks (se jej v obraz zamakne).
Zdaj v obličije
Brez straha gledam jej. Al zjutraj nejsem
Le-tega mogel. Dragih kamenov
Bliskota zakrivala mi je ljubo.

Tekla.
Tedaj me gledalo je vaše le
Okó, ne vaše srce.

Maks.
O! to jutro,
Ko vas mej svojimi, v očetovih
Sem našel rokah, ko sem videl, da
Sem ptujec v tej družini! kako želel
Objeti sem ga v tem trenotii,
I reči njemu: oče! Al ozbiljno
Okó njegovo čut je moj krotilo,
I strašil sem se dragih kamenov,
Ki vas krilaho liki zvezdni venec,
Zakaj je precej, ko je vas ugledal,
Zagradil i ovenčal angela
K daritvi, svojega stanú bremena
Otožna vrgel na veselo srce!

Ljubezen sme se bližati ljubezni,
Al k tej bliskoti sme le kralj stopiti.

Tekla.
O, tiho o le-tem zalupljenii.
Saj vidite, kak naglo ta bremena
Sem vrgla strani.
(Grofinji).
Nej vesel. Zakaj ne?
Vi, teta, srce mu potrli ste,
Saj bil na poti ves drugačen je!
Tak miren! tak vesel, zgovoren! Rada
Bi videla, da vedno ste veseli,
Nikoli ne potrti.

Maks.
Našli ste
V očetovih se rokah v novem svetu,
Ki vam udan je, ki raduje vaše
Okó, i bodi si, ker vam je nov.

Tekla.
Da, res je, marsikaj me tu raduje.
Raduje vojske živo me terišče,
Ko spet obnavlja mi podobo drago,
I veže na život me i resnico,
Ka se mi zdela sta le sanje lepe.

Maks.
Sproménilo je meni srečo v sanje.
V poslednjih živel dneh sem na otoci,
Ki visel je v nebeških visočinah,
Otok na pusto zemljo se je spustil,
I most, ki je v živenije me staro
Nazaj pripeljal, od nebes me loči.

Tekla.
Kdor nosi v srci drag, gotov zaklad,
V život osodni gleda bodrim okom,
I vrne v lepšo vlast se radostnejše,
Ko ga je videl i precenil sam.
(Preneha, britkim glasom.)
Koliko novega, prečudnega
V tem kratkem času tu sem videla!
Al vse to ne primerja čudu se,
Ko nam krijó skrivnostno ti zidovi.

Grofinja (promišljuje).
Kaj bode to? Saj znani so i meni
Vsi tega grada temni kotije.
Tekla (se smehlja).
Na poti tej so varuhi duhovi,
Krilata leva stražita na vratih.

Grofinja (se smeje).
Ah to! zvezdarnica! Kakó se v prvih
Je urah vam odprlo to svetišče,
Ko tako ostro straže ga sicer?

Tekla.
Odprl mi vrata majhen, sivolas
Je mož, ki bil prijazen mi je precej.

Maks.
To je vojvodin zvezdar, Ivan Seni.

Tekla.
O mnogih me rečeh je vprašal, kdaj
Rojena bila sem, kij dan i mesec —
Al bilo je ponoči, al podnevi —

Grofinja.
Iz zvezd je hotel vam prorokovati.

Tekla.
Pogledal tudi mojo roko je,
Sumljivo glavoj majal, zdelo se
Mi je, da črte nejso mu po všeči.

Grofinja.
Kakó pa vam je ta dvorana všeč?
Jaz vselej le nekoliko sem se
Po njej ozrla.

Tekla.
Čudno mi je bilo
Pri srci, ko iz bele luči naglo
Stopila vanjo sem, obdala me je
Kar naglo temna noč, razsvitijeváli
So jo le slabo čudopolni žarki.
Krog mene v polukrogu sedem kraljev,
Al osem bilo je vpodobljenih,
Vsakteri je imel v desnici žezlo,
Na glavi zvezdo, zdelo se mi je,
Da vsa svitloba le od zvezd prihaja,
To so planete, reče mi voditelj,
Rodov človeških vladajo osodo,
Zató so upodobljene, ko kralji,
Naj skrajni, čmeren, temen sivor,
Z rumenoj, kalnoj zvezdoj je Saturn;
Nasproti njega, ta z rudečim žarom,
Za boj opravljen in orožen — Mart,
Oba sovražnika človeškej sreči.
Na strani stala mu je lepa žena,
Na glavi zvezda krasno jej migljala,
Le-tá je Venera, vesel'ja zvezda.
Na levi stal krilati je Merkur,

Pa v sredi mož vesel s kraljevim čelom,
Ko srebro lesketal se čisto je,
To očina je zvezda, Jupiter.
Na strani stalo mu je solnce z lunoj.

Maks.
O! nikdar mu ne bodem oponašal,
Da vero ima v zvezde, v moč duhov.
Z duhovi i skrivnostnimi ne polni
Močmi prostora le ponos človekov.
Pretesen tud ljubečemu je srcu
Život vsakdanji, i pomen je globokejši
V pravljicah mojih let detinskih, nego
V resnici, učiteljici životnej.
Le čud skrivnostnih jasni svét na srce
V radosti utopljeno govori,
Odpira vekovité mu prostore,
Nasproti steza tisočero vej,
Na kterih duh veselija pijan,
Ko lepa rajska tica ziblje se.
Pravljica je ljubezni domovina,
Mej duhi, Vilami prebiva rada,
V bogove ima vero, ker je bož'ja,
Pravljičnih starih bitij zdaj več nej,
I boginje so izselile se;
Al srcu treba je besede, stari
Nagib imena stara oživi;
Zdaj hodijo po zvezdovitem nebu,
Ka prej v životu bila so prijazna,
Iz visočin ljubečemu migljajo;
Kar slavno je, to Jupiter podari
Se denes nam, i Venera vse krasno.

Tekla.
Če to je zvezdarija, srcem se
Veselim jasnej veri tej udam.
Prijazna, ljubeznjiva misel je,
Da bil nad nami je ljubezni venec
Iz migljajočih zvezd na neizmernej
Spletèn višavi tisti dan užé,
Ko smo ugledali životno luč.

Grofinja.
Ne zgoli rož, nebó i trnje ima.
O, blagor ti! če venca ti ne strga.
Kar srečna Venera zvezala je,
Razdere naglo lehko Mart nesrečni.

Maks.
Zdaj temne vlade bo njegove konec!
O blažena gorečost kneževa!
On oliko zaplete v lavoriko,
Veselemu podari svetu mir;
Potem njegovo veliko srcé
Ne bo imelo več nobenih želij,
Zadosti je za svojo včinil slavo.
Živeti more sebi zdaj i svojim,
Na svoja se imetija umekne,
V Jičinu ima krasen grad, v veselem
Sta kraji Liberec i Fridolan,
Do krkonoških gor prostira se
Njihovih logov lovska branjevina,
Velicemu stvaréčemu nagibu
Uda potem se lehko svobôdno.
Umetnost vsako lehko tam budí,
Vse vredno, plemenito varuje —

Sadí i zida, lehko vpraša zvezd —
Če drzna moč ne more mirovati,
Naj krepko z elementi se bori,
Prestavlja rekam struge, ruši skale,
I gladke ceste dela obrtnii.
Iz naše vojne zgodovine bodo
Potem povesti v zimskih mu večerih —

Grofinja.
Jaz vendar vam bi svetovala, striček:
Prerano meča ne odpašite,
Ker vredna je nevesta, kakoršna
Je ta-le tu, da snubi mečem se.

Maks.
O! da bi mogel mečem jo dobiti!

Grofinja.
Kaj to je bilo? Nejsta čula nič?
Al glasen nej prepir v obednici?
(Odide.)

Peti nastop.

Tekla i Maks Pikolomini.

Tekla,
(ko je odšla grofinja, naglo i skrivaj Pikolominu).
Ne upaj jim. Hinavci so.

Maks.
Bi mogli —

Tekla.
Nikomur tu ne upaj, samo meni.
Opázila sem precej, da imajo
Nekák namèn.

Maks.
Nekak namen? Kaj bi
Koristilo, da nama up —

Tekla
Ne vem. Al meni veruj, ne želé
Ni sreče niti zveze najine.

Maks.
I čemu Trčkini? Saj tvojo mater
Imava. Da, preblaga vredna je,
Da razodeneva se jej zaupno.

Tekla.
Nikogar tak ne ceni i ne ljubi,
Ko tebe, ali ne imela bi
Srcá to tajnost skrivati očetu.
Zaradi njenega pokoja mora
Zamólčati se njej.

Maks.
Zakaj povsod
Skrivnosti? Veš-li, kaj storiti mislim?
Pokleknem tvojemu očetu k nogam,
Naj on razsodi mojo srečo, on
Resničen je, odkritosrčen, kriva
Sovraži pota, tako dober je,
I tako plemenit —

Tekla.
Prav ták si ti!

Maks.
Še le od denes ga poznaješ ti,
A jaz devet sem let mu pred očmi.
Al prvikrat bi bilo, da stori
Kaj nenadejnega, posebnega?
Človeka rad, ko bitije nebeško
Osupne, da strmé raduje se.
Kdo vé, al moje ino tvoje prošnje
Ne čaka zdaj, da združi naju — Ti
Molčiš ? Ti me dvomljivo gledaš?
Kaj imaš zoper svojega očeta?

Tekla.
Jaz? Nič, le preveč ima opravil,
Da naju sreča bi mu v mislih bila.
(Ljubeznijvo ga za roko prime).
O slušaj mene, ne verjemi prêveč
Ljudem; hvaležna Trčkinim bodiva
Za to udanost, al ne upajva
Jim več, no vredni so, opirajva
Sicer se le na svoje lastno srce.

Maks.
O! ali bodeva zares kdaj srečna!

Tekla.
Al nejsva? Al ti nejsi moj? Jaz tvoja?
Pogum je velik v tvojej duši, meni
Ljubezen daje ga — odkritosrčna
Bi tako ne imela biti, moje
Srce bi kriti več imelo tebi;
Le-tó zahteva šega. Ali kde
Pa tukaj najdeš ti resnico čisto,
Ce je iz mojih ust ne čuješ, našla

Sva se, na večno sklenola se trdno.
Verjemi! To je mnogo več od tega,
Kar so hotéli. Torej ohraniva
To, kakor svet rop, v najglobejšem srci.
Z nebeških visočin je nama palo,
I le nebesom hodiva hvaležna,
Storé za naju lehko čudo.

Šesti nastop.

Grofinja Trčkina. Prejšnja.

Grofinja.
Moj mož po vas je vprašal. Zadnji čas je.
Le urno h gostom —
(Ker ne poslušata, stopi mej nja.)
Zdaj ločita se.

Tekla.
O! ne še. Le en hip je še pri meni!

Grofinja.
Sestričina, vam hitro čas mineva.

Maks.
Nej sile, teta.

Grofinja
Precej idite!
Vsi vas pogrešajo. Že dvakrat oče
Po vas je vprašal.

Tekla.
Lejte! Lejte! oče!

Grofinja.
Sestričina, vi to umejete.

Tekla.
Kaj hoče vedno v družbi tej? Zanj nej.
Naj bodo možije zaslužni, vredni,
On je premlad, v tej družbi brez veljave.

Grofinja.
Pri sebi vi ga rajši bi imeli?

Tekla (živo).
Da, tako je! Takisto mislim jaz.
Pustite ga, povedite gospodom —

Grofinja.
Sestričina, al vam se v glavi blodi?
Pogoji vam so znani, grof.

Maks.
Da, moram
Poslušen biti. Z Bogom, gospica!
(Ko se Tekla naglo od njega obrne.)
Kaj pravite?

Tekla.
Nič, idite!

Maks.
Al morem,
Če name se jezite —
(Bliža se jej, z očmi se vjameta; ona za hip molče stoji, potem se mu vrže na prsi, on jo strastno nase pritisne.)

Grofinja.
Idite!
Če sem kdo pride! Čujem sum. Uže
Se ptuji semkaj bližajo glasovi.
(Maks se izvije iz njenih rok ter ide, grofinja ga spremlja. Tekla iz začetka za njim gleda, nemirno hodi po

izbi, potem pa se zamisli in obstoji. Na mizi leži gitara, vzamejo v roke, nekoliko časa otožno brenklja, potem pa začne:)

Sedmi nastop.

Tekla brenkoče i poje.
Buči vihar, oblake podi,
Na breg zeleni deklé hiti;
Pené se valovi na moč, na moč,
Deklé v temotno zajoka noč
Valovom, ledinam i logom:

Srce je umrlo, utonil svét!
Pozebel želij na veke cvét!
Svetnica, pokliči dete nazaj!
Veseli vžila na zemlji sem raj;
Ljubezen, živenije z Bogom!

Osmi nastop.

Grofinja se vrne. Tekla.

Grofinja.
Kako ste vedli se? Sram bodi vas,
Sestričina! Obešate se mu
Na vrat. Jaz menim, da vam pristova.
Da bolj čisláte se.

Tekla (vstane).
Kaj menile?

Grofinja.
Pozabiti ne smete, kdo ste vi,
I kdo je on. Da, tako se mi zdi,
Da tega nejste še promislili.

Tekla.
Nu, kaj?

Grofinja.
Da hči ste Fridolančeva.

Tekla.
Nu? Še kaj?

Grofinja.
Še kaj? Lepo ste vprašali!

Tekla.
Kar zdaj smo mi, on bil je že ob rojstvi.
Rodú je starega lombarskega,
Rodila ga je kneginja!

Grofinja
Senjate?
Zares! prositi še ponižno bomo
Ga morali, naj svojo roko dá
Najbogatejšej dednici v Evropi.

Tekla
Ne bode treba tega.

Grofinja.
Da, prav bode,
Da take ne nakopljemo si graje.

Tekla.
Njegov ga ljubi oče, grof Oktavij
Ne bode se ustavljal temu —

Grofinja.
Oče
Njegov! Njegov! Sestričina, i vas?

Tekla.
Da! mislim, da očeta se bojite
Njegovega, saj, kakor vidim, njemu,
Njegovemu očetu tako to
Zakrivate.

Grofinja (jo bistro pogleda).
Sestričina, vi ste
Hinavka.

Tekla.
Teta, ste razžaljeni?
O! dobri mi bodite!

Grofinja.
Mislite,
Da vaša igra je uže dobljena —
Prezgodaj ne vriskájte!

Tekla.
Dobri mi
Bodite!

Grofinja.
Tako daleč nejsmo še.

Tekla.
To verujem.

Grofinja.
Al menite, da vojni
Je daroval živenije veljavno,
Odrekel vsakej se posvetnej sreči,
Da toliko nočij prečul je v skrbi
Samó zató, da vama vstvari srečo?

Da te iz samostanskih izb pokliče,
Slovesno dá v naročije možú,
Ki všeč je tvojemu očesu? Lehko
Bi to cenejše bil dosegel! Setve
Sejal nej té, da ti ostročijoj
Utrgaš rokoj del njegovih cvét,
Ter ga ničemurno pripneš na prsi.

Tekla.
Kar on mi nej sejal, to lehko mi
Iz proste volje krasen sad [?]
In ako hoče dobra mi osoda
Iz bit'ja strašnega njegovega
Osladiti živenije z vesel'jem —

Grofinja.
Ti misliš, ko zaljubljeno deklé.
Poglej krog sebe vendar. Spomni se,
Kde si — V vesel'ja dom stopila nejsi,
K možitvi nej so okrašene stene,
Ni svatije ovenčani. Tu razen
Orožija nobene dike nej.
Al misliš morebiti, da so tisoč
I tisoč sem poklicali vojakov
Na raj k možitvi tvojej? V mislih vidiš
Globocih skrbi polnega očeta,
I solze materi v očéh, na vagi
Je naše hiše velika osoda,
Detinskih čutov zabi zdaj dekliških,
Teh malih želij? Kaži da moža
Preslavnega si hči! Živeti žena
Ne sme le sebi, na osodo ptujo
Privezana je trdno, ino tista

Najboljša je, ka more voljno ptuje
Osode se privaditi, da nosi
Na srci jo ljubeznijoj gorečoj.

Tekla.
Takó učili so me v samostanu,
Do zdaj imela nejsem želij, znala
Sem le, da sem mogočnikova hči.
Njegove slave glas, ki je prodrl
Do mene tudi, v meni druzega
Budil nej čuta, razen tega, da sem
Namenjena, naj se trpeča mu
Darujem.

Grofinja.
Taka je osoda tvoja.
Udaj se z dobre volje. Jaz i mati
Izgled svi ti.

Tekla.
Osoda pokazala
Mi njega je, ki naj se mu darujem,
Udam se jej vesela.

Grofinja.
Tvoje srce,
Preljubi moj otrok, a ne osoda.

Tekla.
Čutila v srci so osodni glas.
Jaz sem njegova. Nova žizen ta,
Ko zdaj živim, samó njegov je dar.
Pravico do stvari imade svoje.
Kaj jaz sem bila, predno me njegova
Ljubezen lepa je navdušila?
Menj nečem misliti o samej sebi,

No ljubi moj. Ne more nizek biti
Ta, kdor imá zaklad necenjen. Čutim
Moč, ka mi s svojoj dana srečoj je.
Ozbiljnej duši je ozbiljna žizen.
Zdaj vem, da moč nad saboj imam sama,
Spoznala krepko, kakor skala trdno
Sem voljo v svojih prsih, ako ceno
Dobim najvišo, lehko vse darujem.

Grofinja.
Upirala bi ti očetu se,
Če sklenol je s teboj drugače? Njega
Bi silila? Otrok, pomisli! On
Se imenuje Valenštajn!

Tekla.
Tud jaz.
Naj v meni najde pravo svojo hčer.

Grofinja.
Kako? Njegov vladar i cesar ga
Ne more siliti, a ti, njegova
Hči, bojevala bi se ž njim?

Tekla.
Česar
Ne upa se nikdó, njegova tega
Sme hči se drznoti.

Grofinja.
Zares! Na to
Pripravljen nej. Overe vse je zmogel,
A trmoglavost hčerina bi nov
Napravila mu boj? Otrok! Otrok!
Do zdaj si videla le smehljaje,
Ne jeze v oku svojega očeta.

Kakó do njega tvojega upora
Trepetajoči se prodrzne glas?
Ko sama si, kaj lehko sklepe kuješ
Velike, delaš lepe govore,
Orožije bojazni ostro daješ.
Al skusi! Stopi pred oko njegovo,
Uprto v tvoj obraz i reci: Ne!
Pred njim boš ginola, ko rože nežno
Peró, ko pali solnčni žarek je.
— Strašiti nečem te, preljubo dete!
Do tega vsaj ne pride, tako upam —
Tud znana volja mi njegova nej,
Mogoče, da se s tvojim srcem strinja
Njegov namen. Al to ne more volja
Njegova biti, da se vedeš ti,
Njegove sreče hči ponosna, kakor
Zaljubljeno dekle, da ponižuješ
Se možu, ki največi dar, ki svetu
Ljubezen daje, za veliko plati
Darilo, če mu je namenjeno.
(Ide)

Deveti nastop.

Tekla sama.
O, hvala ti za opomin! Zdaj vidim,
Da je gotovo zlo, ko mi se je
Dozdevalo. Tedaj je res? Tu nama
Nej prijatelja, niti zveste duše —
Tu nejmava nikogar, razen sebe,

Težavni boji naju čakajo.
O ti, ljubezen rajska, moč daj nama!
Prav trdi ona! Blagonosne zvezde
Src najinih ne svetijo zavezi.
Tu nejso dvori, kder prebiva up,
Tu gluho le orožije brenkoče,
Ljubezen okovana v jeklo je
Celo za smrten boj opasana.
Po hiši našej hodi duh teman,
Osoda nagloj nam prti poguboj,
Zalopnola je tihi samostan,
Srcé prikaznijoj mi vžgala ljuboj;
Podoboj vabi rajskoj me s sebó;
Drví se vedno bliže zmaj srditi,
Nebeskoj vleče me v propad moč'jó,
Slabotna jaz ne morem se braniti.
(Od gostije se čuje muzika.)
Če Bog plamenom hišo pokončá,
Blisk iz oblakov gromonosnih šine,
Udari strela z jasnega neba,
Udari ogenj iz zemljé globine;
Celo radósti slepobesni bog
Verigo smolno vrže v žarni krog.
(Odide.)

Prvi nastop.

Trčka. Izolan. Maks Pikolomini.

Izolan.
Gospod brat, to mi ljubimo! Nu, kdé
Tičíš? Za mizo, urno! Trčka je
Na čep najboljša materina vina
Nastavil; kakor v raji sultanu,
Takó se nam godi. Najboljše si
Zamudil že. Delé za mizo tam
Klobuke knežije, ponujajo
Posestva Egenberška, Slavatina,
Sternbergova i Lihtenštajnova,

I vse velike češke fevde, ako
Si uren, pade tudi tebi kaj.
Brž! Sedi sem!

Kolalto i Gec (kličeta za drugoj mizoj).
Grof Pikolomini!

Trčka.
Imeli boste ga! i precej! — Beri
Prisego to, ti je sestavljena
Po volji? Brali so jo vsi po vrsti,
I vsak imé zapiše spodaj svoje.
Maks (bere).
«Ingratis servire nefas.«

Izolan.
To bo latinska prislovica. Brat!
Kako pa to se pravi po slovenski?

Trčka.
«Mož pravi nehvaležnika ne služi!«

Maks.
«Ker se je hotel preoblastni naš vojvoda, prejasni Fridolanski knez, odreči cesarskej službi zarad mnogih krivic, ke so mu bile storjene, po soglasnej našej prošnji pa sklenol še vprihodnje pri vojski ostati, i ne zapustiti nas brez naše dovolitve; tedaj se zavezujemo vsi skupaj, i vsak zase posebe — mesti telesne prisege, da hočemo pošteno i zvesto pri njem ostati, nikdar i nikoli od njega se ne ločiti, i zanj vse, tudi krvi zadnjo kaplo proliti, kolikor to dopušča prisega, ko smo storili cesarju. (Poslednje besede ponavlja Izolan.) Tedaj izrekujemo
za naše zveze izdajalca vsacega izmej

nas, kdor bi na to zvezo grešil i zanemarjal občno reč, ter se zavezujemo, da se bomo maščevali nad njegovim imenijem i premoženijem, životom i živenijem. To potrjujemo lastnoročnimi podpisi.«

Trčka.
Al hočeš list le-ta podpisati?

Izolan.
Zakaj ga ne bi! Smé i — mora častnik
Pošten ga vsak — Črnilo i pero!

Trčka.
Zdaj pusti, po gostii.
Izolan (Maksa za seboj uleče).
Idi, idi!
(Oba gresta za mizo).

Drugi nastop.

Trčka. Najman.

Trčka.
(pomigne Najmanu, ki čaka pri pijačnej mizi i gre ž njim na sprednjo stran.)
Al si prepis prinesel, Najman? Daj ga!
Pa je-li tak, da lehko se zamenja?

Najman.
Od vrste sem do vrste ga posnel,
Besede o prisegi le izpustil,
Kakor ste, vzvišeni gospod, veleli

Trčka.
Tija položi ga, tem pa le precej
Na ogenj! Svoj namen dosegel je.
(Najman položi prepis na mizo, i stopi spet k prejšnjej mizi.)

Tretiji nastop.

Ilo pride iz druge sobe. Trčka.

Ilo.
Kako je s Pikolominom?

Trčka.
Menim,
Da dobro. Nič nej rekel zoper to.

Ilo.
Le njemu i njegovemu očetu
Ne upam dosti. Pazite obéh!

Trčka.
Kako pa je pri vašej mizi? Menim,
Da ste ogreli goste.

Ilo.
Volje so
Kaj dobre. Mislim, da imamo je.
I kakor vam uže sem pravil — več
Ne govoré o tem, naj v svojej časti
Ostane. Ker užé smo skupaj, carju
Storiti v Beči moramo pogoj,
To meni Montekukuli. Verujte,
Da teh bi Pikolominov ne bilo,
Le-té prevare ne bi trebalo.

Trčka.
Kaj hoče Butlar? Tiho.

Četrti nastop.

Butlar. Prejšnja.

Butlar (pride od druge mize).
Nečem vaju
Motiti; dobro sem umel, maršal,
I srečo vošim — kar se mene tiče,
(Skrivnostno.)
Zanašati se name smeta.

Ilo (živo).
Smeva?
Butlar.
S pridržkom, ali brez pridržka! Vse
Enako! Me umejeta? Naj knez
Zvestobo mojo skuša, kakor hoče,
Povedita mu to: Jaz častnik sem
Cesarjev, dokler ljubi knezu se
Cesarju vojvoda ostati, hlapec
Bom Fridolančev, kadar všeč mu bode
Oklicati, da je sam svoj gospod.

Trčka.
Zamena dobra! On nej Ferdinand,
Ne zavezujete skopuhu se.

Butlar (ozbiljno).
Grof Trčka, jaz zvestobe ne prodajam,
I ne bi vam bil svetoval pred pol
Obrnoti se letom name s tem,

Kar prostovoljno vam sedaj ponujam.
Dà, sebe i svoj polk darujem knezu,
I menim, da izgled, ki dadem jaz,
Ne bode brez dobička.

Ilo.
Komu nej
To znano, da v izgled je vojski vsej
Polkovnik Butlar!

Butlar.
Menite, maršal?
No, ne kesám tedaj se, da sem zvest
Ostal let štirdeset, če dobro mi
Ohranjeno ime pošteno kupi
Popolno maščevan'je v šestdesetem! —
Gospoda, ne izpotikujta se
Nad mojimi besedami. Enako
Naj bode vama. kako me dobosta,
I mislim, da ne pričakujeta,
Da vaša zmoti varka mojo sodbo —
Da s častne, davno že navajene
Poti nestalnost, lehkomišeljnost,
Razgreta kri zapelje sivoglavca.
Menj trdne volje zarad tega nejmam,
Ker dobro vem, od česa ločim se.

Ilo.
Povejte brez ovinkov, kaj o vas
Imamo misliti —

Butlar.
Za prijatelja
Imejta me! Tu moja roka je.
Z menoj vred vaše je vse to, kar imam.

Ne le vojakov, knez i novcev treba.
Prihranil mnogo sem v njegovej službi,
Posodim mu, i če me nadživi,
Sporočil sem že davno mu, on bode
Moj dedič, jaz nikogar nejmam tu
Na svetu, ne poznajem čutov, ki
Na drago ženo vežejo možá,
I na otroke mile, z manoj moje
Umre ime, končá se bitije.

Ilo.
Nej treba vaših novcev — vaše srce
Iskreno več veljá od zlate gore.

Butlar.
Slab konjik z Irskega sem prišel v Prago
Z gospodom, kega sem pokopal tam,
Osoda vojna, trmoglave sreče
Igrača me iz nizke službe je
Konjuške k časti tej povzdignola
Visokej. Tudi Valenštajn je sreče
Otrok. Jaz ljubim pot, ka mojej je
Enaka.

Ilo.
V rodu so vse krepke duše.

Butlar.
Čas ima večkrat velik, slaven hip,
Pogumnemu i hrabremu je mil.
Kakor iz roke v roko gre drobiž,
Tak menjajo gradovi, mesta nagle
Posestnike. Prastarih hiš potomci
Se izseljujejo, i novi grbi,
Imena nova vstajajo na dan,

Na nemškej zemlji nepovoljno ljudstvo
Se skuša stanovitno naseliti,
Vajmarski knez na vojno se pripravlja,
Da bi na Meni vstvaril kneževino
Mogočno, ako Mansfeld, Halberstatec
Bi delj bil živel, viteškim pridobil
Bi mečem bil si zemelj i posestev.
Kdo izmej teh dosega Fridolanca?
Nič tako nej visocega, da hrabri
Ne sme gredi do njega nasloniti.

Trčka.
Beseda taka pristuje možaku!

Butlar.
Zagotovite Špancev se i Lahov;
Za Škota Lesleja sem jaz porok;
Al k družbi idimo!

Trčka
Kde je ključar?
Prinesi, kar imaš! Najboljših vin!
Denes veljá! Poganja naša setev.
(Odidejo, vsak za svojo mizo).

Peti nastop.

Ključar z Najmanom pristopi. Strežaji prihajajo in odhajajo.

Ključar.
Najboljše vino! Ako stara bi
Gospôda, stara mati videla,
Kakó jedé požrešno i pijó,

Obrnola bi v grobu se! - Da! Da!
Gospod! Ta plemenita hiša pot
Gre rakovo — Nej mere niti konca!
Šurjaštvo jasno to z vojvodom ne
Prinaša nam obilo blagoslova.

Najman.
Obvari Bog! Prične še le se radost.

Ključar.
Al menite? O tem bi govorilo
Se marsikaj.

Strežaj (pride).
Burgundca na četrto mizo!

Ključar.
To je desetkrat sedma steklenica,
Gospod poročnik.

Strežaj.
To je, ker sedi
Gospod tam nemški, Tifenbah,
(Odide).

Ključar (Najmanu).
Nositi
Se previsoko hočejo. V bliskoti
Hoté posnemati volilne kneze
I kralje, kakor dela jasni knez,
Enako tudi milostivi grof.
(Strežajem)
Kaj tu poslušate? Nabrusim vam
Peté, čuvajte miz i steklenic!
Tu-le! grof Palfi ima prazno čašo!

Drugi strežaj (pride).
Hoté imeti kupo veliko,
Bogato, zlato, s češkim grbom, vi
Že veste ktero, rekel je gospod.

Ključar.
Ko Miroslavu je o venčanii
Skoval umetnik Vilijem, prekrasno
To kupo izmej plena praškega?

Drugi strežaj.
Da, to! Nazdravljali si bodo njoj.

Ključar
(maje glavoj, ko vzame kupo i jo splakuje)
To dá spet kako poročilo v Beč!

Najman.
Pokažite! To je prekrasna kupa!
Zlatica težka, vzvišanega dela,
Na njej vpodobljene reči so modre.
Na prvem polji precej, dej, da vidim!
Ponosna Amaconka jaše konja
Čez mitre i vladiške palice,
Klobuk na drogu nese s praporom,
Na kterem vidim kelih, ali veste
Povedati, kaj to bi pomenilo?

Ključar.
Ta žena, ko na konji vidite,
Volilna je svoboda češke krone.
Klobuk okrogli oznanjuje to,
I div'ji konj, na kterém ona jaše.
Človeku je klobuk lepota, kdor
Pred kraljem i cesarjem mora biti
Odkrit, nikakor nej svoboden mož.

Drugi strežaj (priteče;)
Ste čuli? Vajmarju nazdravljajo!

Tretiji čuvaj.
Avstrijskemu sovragu!

Prvi strežaj.
Luterancu!

Drugi strežaj.
Poprej napil je Bogodan cesarju,
Pa kakor mutci vsi molčali so.

Ključar.
Pri vinu nejma vozla jezik. Práv
Strežaj ne sme nastavljati ušes.

Tretiji Strežaj (tajno četrtemu).
Le dobro pazi, Ivan, da očetu
Kiroži mogla bo deva veliko
Povedati, ker mnogo nama da
Zató odpustkov.

Četrti strežaj.
Na uho bom vlekel
Za stolom Ilovim, kar mogel bodem,
Prečudne on besede govori.
(Odidejo k mizam.)

Ključar (Najmanu).
Kdo črni je gospod s pripetim križcem?
Grof Palfi govori ž njim tak zaupno.

Najman.
Izmej gospodov tistih, ki preveč
Zanašajo se nanje. Maradas
Mu je imé, na Španskem je domá.

Ključar.
Pečati s Španci nej se, to vam pravim;
I kar je Lahov, vsi so malovredni.

Najman.
O! O! Ne smeli tako govoriti bi,
Ključar! Mej njimi generali
So prvi, vojvoda najbolj se nanje
Zanaša.
(Trčka pride po pismo, za mizami gibanije.)
Trčka vstaja! Pazite ?
Vse vstaja! Urno, odmeknite stole!
(Strežaji hité k mizam, nekoliko gostov pride na sprednjo
stran.)

Šesti nastop.

Oktavij Pikolomini i Maradas prideta v pogovoru, oba stopita spredaj na isto stran prozora. Na nasprotno stran stopi Maks Pikolomini sam, zamišljen, ter se ne meni za druge. Na sredi, nekoliko bolj zadaj obstojé Butlar, Izolan, Gec, Tifenbah, Kolalto. Precej potem pristopi grof Trčka.

Izolan
(mej tem, ko družba prihaja na sprednjo stran).
Kolalto! Trčka! lehko noč! Imel
Uže bi dobro jutro vošiti.

Gec (Tifenbahu).
Gospod pobratim, naj ti dobro tekne!

Tifenbah.
To bila je večerja!

Gec.
Da, gospá
Grofinja to umeje. Naučila
Se je od svekrve. Daj Bog jej večno luč
Le-tá je bila gospodinja!

Izolan (hoče iti).
Luč! Luč!

Trčka (pride s pisanijem, Izolanu).
Gospod pobratim! dve minuti še.
Podpišite pisanije.

Izolan.
Podpišem,
Kolikorkrat vam drago. Branijem
Pa me nikdar ne nadlegujte.

Trčka.
Nečem
Truditi vas. Prisega je, ki jo
Uže poznate. Le dve, tri poteze.
(Ko Izolan daje pisanije Oktaviju.)
Po vrsti, kamor dospe! Tu nej predstva.
(Oktavij proleti pisanije očmi, kakor da se veliko ne meni zanje; Trčka ga od strani pazi.)

Gec (Trčki).
Gospod grof! Dovolite mi, da idem.

Trčka.
Nej sile — Povečerek še — Ehej! (Strežajem.)

Gec.
Ne morem.

Trčka.
Kako igrico

Gec.
Ne morem —
Prizanesite.

Tifenbah. (sede).
Odpustite mi,
Gospôda. Naveličal sem se stati.

Trčka.
Gospod glavár konjičin, po domače —

Tifenbah.
Želodec zdrav, i glavo imam vedro,
Al nesti nečejo me več nogé.

Izolan (kaže debeljaka).
Pretežko res ste naložili breme.

Tifenbah.
Potrla me je pomoranska vojna,
Po snegu i po ledu smo gazili,
Dokler bom živ, ne iznebim se tega.

Gec.
Res je! Šved vprašal nej za letni čas.
(Oktavij je podpisal, ter da pisanije Trčki, ta pa Izolanu, ki gre k mizi podpisat).

Oktavij (stopi k Butlarju).
I vi zelo ne ljubite gostij,
Gospod polkovnik! Dobro sem opazil,
I mislim, da bi radovali bolj se
V viharnej bitvi, nego v [?]

Butlar.
Se vé da, vajen nejsem se gostiti.

Oktavij (stopi zaupno bliže).
Jaz tudi ne, odkrito moram reči,
I veseli me, vredni polkovnik,

Da sva obá takó enake misli.
Pet dobrih prijateljev, ali šest
Krog majhne in okrogle mize, kupo
Tokajca, i pri tem odkrito srce,
I pameten pogovor — to jaz ljubim.

Butlar.
I jaz pridružim se. če bo mogoče.
(Pisanije pride Butlarju, ki ga podpisat gre k mizi. Igralnica se sprazne tako, da ostaneta samo oba Pikolomina, vsak na enej strani.)

Oktavij,
(ki je nekaj časa od daleč molčé opazoval sina, približa se mu nekoliko).
Mudil si dolgo se, moj sin.

Maks (se naglo obrne, zmočen).
Jaz — silni
Zadrževali so opravki me.

Oktavij.
Pa. kakor vidim, zdaj še te nej tukaj?

Maks.
To veš, da v hrupu vselej rad molčim.

Oktavij (se mu se bolj bliža).
Jaz ne bi znati smel, kaj zadržalo
Te je? (prekanjeno.) A Trčka vé?

Maks.
Kaj Trčka vé?

Oktavij (važno).
Le on te izmej gostov nej pogrešal.

Izolan,
(ki je od daleč poslušal, stopi bliže)
Nuj, stari oče. dobro ga ožmi!
Zakuri mu! To nej samó ob sebi.

Trčka (pride s pisanijem).
Ne manjka več nikogar? Ali so
Vsi podpisali?

Oktavij.
Vsi.

Trčka (vpije).
Kdo se podpiše?

Butlar (Trčki).
Štej! Trideset podpisov mora biti.

Trčka.
Tu-le je križ narejen.

Tifenbah.
Križ sem jaz.

Izolan (Trčki).
Pisati ne umeje, križ je dober
Njegov; čestí ga žid i kristijan.

Oktavij (naglo Maksu).
Polkovnik, pojdiva. Uže je pozno.

Trčka.
Podpisal eden Pikolominov
Še nej.

Izolan (kaže Maksa).
Le pazite! To bo leseni
Ta gost, ki ves večer je bil negóde.
(Maks vzame iz Trčkinih rok pisanije, v ktero gleda nemislé.)

Sedmi nastop.

Prejšnji. Ilo pride iz zadnje sobe, v roci ima zlato kupo, zelo je razgret, za njim Gec i Butlar, ka si prizadevata vzdržati ga.

Ilo
Kaj hočeta? Pustita me.

Gec i Butlar.
Ilo!
Ne pijte več!

Ilo
(se bliža Oktaviju, ter ga objame, pijoč).
Oktavij! Tebi sem prinesel to!
Utone ves naj srd v tem bratovskem
Požirku! Vem, da ljubil nejsi me
Nikoli — Bes me plentej! tudi jaz
Te nejsem ljubil! Zábiva preteklo!
Jaz te neskončno cenim!
(Večkrat ga poljubi.)
Tvoj naj boljši
Prijatelj sem, zapazite si to!
Kdor reče mu hinavski pes,
Ta ima z manoj posel.

Trčka (od strani).
Ali si
Pri pameti ? Pomisli, Ilo, kde si!

Ilo (odkritosrčno).
Kaj je? Tu so le dobri prijatelji.
(Veselim obrazom se ozre na okoli stoječe.)
Slepar mej nami nej nobeden, to
Me veseli.

Trčka (naglo Butlarju).
Peljite strani ga!
Lepó vas prosim, Butlar.
(Butlar ga pelje k pijačnej mizi).

Izolan.
(Maksu, ki je do zdaj vpiral oči nemisleč v pisanije).
Al bo kmalu,
Gospod pobratim? Si že preudaril?

Maks (kakor bi se iz sanj probudil).
Kaj hočeš?

Trčka in Izolan (oba kmalu).
Da imé zapišeš spodaj.
(Oktavij ga boječe gleda).

Maks (dá nazaj list).
Počakajte do jutri. To je posel,
Ves zbegan sem. Pošljite mi ga jutri.

Trčka.
Pomisli saj —

Izolan
Podpiši! Urno! Ne!
Najmlajši izmej gostov vseh je on,
Modrejši saj ne bode hotel biti,
No drugi vsi? Pogledi! Oče je
Podpisal tudi, vsi smo podpisali.

Trčka (Oktaviju).
Ukažite očetnoj mu oblast'jo.

Oktavij.
Dorastel sin je moj.

Ilo (postavi kupo na pijačno mizo).
O čem je govor?

Trčka.
Pisanije podpisati se brani.

Maks.
Do jutri lehko čaka, pravim.

Ilo.
Ne,
Ne more. Vsi smo podpisali. Tudi
Ti moraš, moraš se podpisati.

Maks.
Spi sladko, Ilo.

Ilo.
Ne! takó se ne
Izviješ! Znati mora knez, kdo so
Njegovi prijatelji.
(Vsi gosti se zberó krog Ila i Maksa.)

Maks.
Kakó udan sem knezu, to on vé,
I vsi vedó, i tacih burk nej treba.

Ilo.
Zahvalo tako ima knez zató,
Ker Lahe je najbolj povzdigoval!

Trčka,
(v največej zadregi tabornikom, ki se začnó groziti).
Iž njega vino govori! Nikar
Ga ne slušajte, to vas prosim.

Izolan (se smeje).
Vino
Nič ne izmisli, al odkrije mnogo.

Ilo.
Kdor nej z meno, le-tá je zoper mene.
Kakó imajo tenko vest! Če se
Skoz stranska vrata i pridržkom kakim —

Trčka (mu naglo v besedo seže).
Ves besen je, ne poslušajte ga!

Ilo (glasnejše vpije).
Pridržkom kakim ne mogó oteti.
Pridržek! Kaj? Hudič pridržek vzemi —

Maks.
(pazljiv pogleda zopet v pisanije).
Kaj pa je v pismu tak nevarnega?
Pogledati me sili radovednost.

Trčka (od strani Ilu).
Kaj delaš, Ilo? Ti nam vse pokvariš!

Tifenbah (Kolaltu).
Vem dobro, brali so poprej drugače.

Gec.
Tud meni zdi se to.

Izolan.
Kaj mêni mari?
Kder druga so, naj bo imé še moje.

Tifenbah.
Poprej o carjevej je službi nekij
Pridržek bil.

Butlar (enemu izmej tabornikov).
Sramujte se, gospoda!
Pomislite, o čem se govori,
Sedaj se vpraša, ali obdržimo
Vojvodo v vojski, ali ne? Ne smemo
Preostri biti, i tako natanki.

Izolan (enemu izmej generalov).
Al knez zavaroval se takimi
Pridržki je, ko vam je polk izročil?

Trčka (Gecu).
I vam zaupal vojskino zalogo,
Ka daje tisoč vam pištol na leto?

Ilo.
Sleparji so, ki za sleparje nas
Imajo! Kdor nej zadovoljni, ta
Naj reče: Tukaj sem!

Tifenbah.
Nu! Nu! saj nej
Beseda — konj.

Maks.
(je probral pisanije ter je dá nazaj).
Tedaj do jutri!

Ilo,
(ves srdit i sam iz sebe jecljá, enoj rokoj moli Maksu pisanije, drugoj nastavlja meč).
Judež!
Podpiši!

Izolan.
Sram te bodi, Ilo!

Oktavij. Trčka. Butlar (vsi kmalu).
Meč
Iz roke!

Maks
(ga naglo za roko zgrabi ter mu vzame meč.)
Trčka, v posteljo ga spravi!
(Odide. Ilo vpije i proklinja, nekteri vodije ga držé. Ko vsi odhajajo, pade zagrinjalo).

Prvi nastop.

Oktavij Pikolomini. Hišnik mu sveti. Precej za njima Maks Pikolomini.

Oktavij.
Ko pride moj sin, precej k meni ga
Pošljite — Koliko je ura?

Hišnik.
Dan
Se dela.

Oktavij.
Luč postavite mi semkaj —
Zdaj več ne ležemo; spat idite.
(Hišnik odide. Oktavij hodi zamišljen po sobi. Maks Pikolomini pride, Oktavij ga precej ne opazi. Sin ga nekoliko trenotij molče gleda.)

Maks.
Al hud si name, oče? Bog je priča,
Jaz nejsem kriv nesrečnega razpora.
— Res, videl sem, da si podpisal ti;
Kar bilo prav je tebi, to i meni

Bi moglo biti — ali bilo je —
Saj veš, v rečeh le-takih vprašam sebe,
Ne drugih. —

Oktavij
(stopi k njemu ter ga objame).
Uprašuj vprihodnjič sebe,
Preljubi sin! Sedaj je bilo prav,
Da svojega očeta slušal nejsi.

Maks.
Razjasni mi le-tó.

Oktavij.
Razjasnem ti.
Kar se zgodilo je to noč, le-tega
Skrivaj ne smeva v prsih zakopati.
(Oba sedeta).
Povedi, Maks! kaj meniš o prisegi,
Ko dali so podpisat nam sinoč?

Maks.
Za celo neškodljivo jo imam,
Če tud običejev ne ljubim tacih.

Oktavij.
Iz druzega nikakoršnega vzroka
Se branil nejsi je podpisati?

Maks.
Ozbiljen bil je posel, jaz razmišljen,
I zdelo se mi je, da nej tegínje.

Oktavij.
Odkritosrčen bodi, Maks. Al nejsi
Imel sumljivosti?

Maks.
Sumljivosti?
O čem? Nikakor ne.

Oktavij.
Angel varuh
Te je otel, hvaležen bodi mu,
Nedolžnost tvojo rešil je propada.

Maks.
Ne vem, kaj meniš.

Oktavij.
To ti razodenem.
Imel za sleparijo si imé
Podpisati, podpisom se dolžnostim,
Prisegi svojej odpovedati.

Maks (vstane).
Oktavij!

Oktavij.
Sêdi! Sin moj, še veliko
Ti imam razodeti. Mnogo let
V slepoti neumljivej živel si.
Prokleta se zarota plete pred
Očesom tvojim, moč peklenska tvoje
Menit ve jasni, svetli dan mračí —
Ne smem molčati dalje, sneti vez
Z očij ti moram.

Maks.
Predno govoriš,
Promisli dobro! ako boš govoril
Samó o tem, kar se dozdeva ti —
Bojim se skoraj, da nej druzega —

Storiš najboljše, da molčiš. Ne morem
Zdaj mirnoj dušoj te poslušati.

Oktavij.
Luč iz ozbiljnega sovražiš vzroka,
Iz silnega ti moram jo prižgati.
Srcá sem tvojega nedolžnosti
I lastnej sodbi lehko te prepuščal;
Al vidim zdaj, da mrežo so razpeli
Pogubno srcu tvojemu — skrivnost,
(ostro vanj oči vpre.)
Ko kriješ meni, mojo ti odkrije.

Maks,
(beseda se mu ustavi, ko bi rad govoril, v zadregi pobesi okó).

Oktavij.
Čuj torej, sin! slepé te, ti in jaz
I vsi sramotna smo igrača jim,
Knez vede se, ko hotel bi v resnici
Poveljstvu se odreči; pa v tej uri
Kovari, da ukrade vojska se —
Cesarju, i sovražniku izdá!

Maks.
Ta farška basen mi je znana, ali
Pričakoval iz ust je nejsem tvojih.

Oktavij.
Ta usta, ki iž njih jo čuješ zdaj,
Poroštvo so ti, da nej farška basen.

Maks.
Al vojvodo za besnega imajo!
On mogel bi le-to kovati, da
S potí čestí, prisege i dolžnosti

Vojakov pahne tridesetkrat tisoč,
Da združi je za tako sleparijo!

Oktavij.
Res je, nesramen tako nej. Kar hoče
Od nas, imá nedolžnejše imé.
Mir hoče le, sicer ničesar ne,
I ker sovraži cesar mir le - tá,
Zató primorati ga hoče k mira!
Nasprotnikom vsem hoče ugoditi,
I za plačilo truda svojega
Deželo pridržati češko, ktero
Že v rokah ima.

Maks.
Ali mu v zahvalo
Je to, da tako misliva o njem?

Oktavij.
Ne vpraša se, kaj misliva midvá.
Reč sama, jasne priče govoré.
Sin moj! Neznano tebi nej, kakó
Nas gledajo na dvoru — al zvijač,
Laži ne slutiš, ke sejo prodrzno,
Da v taborji upor i vstaja poči?
Raztrgane so vse vezi, ke na
Cesarja častnika držé, vojaka
Zaupno vežejo na mirni svét,
Ne zre zakona i dolžnosti do
Države, ktero mu je braniti,
Meč žuga zoper njo potegnoti.
Do tega prišlo je, da v hipu tem
Cesarju lastna vojska dela strah,
Da v stolnem mestu, v svojem gradu se

Bojí izdajčevega noža, da
Napotil v beg je nežne vnuke svoje,
Ne zarad Švedov, zarad luterancev,
— Ne! ampak zarad lastnih vojnih trum.

Maks.
Stoj! Ti me strašiš, dušo mi protresaš.
Vem, da jim prazen strah mori srcé.
Nesrečo blodinja rodi gotovo.

Oktavij.
Nej blodinja. Domača vžge se vojna.
Človeškej naj protivnejša naravi,
Če ne odvrnemo je naglim delom;
Podkupljenih uže je davno mnogo
Tabornikov, v zvestobi omahujo
Vojaci, omahujo celi polki,
Posadke cele že, zunanjikom
Zaupane trdnjave naše so,
Sumljivi Šafgoč ima vojsko vso
Na Sleskem; Trčka polkov pet; pehoto,
Konjico Ilo; vsem najboljšim četam
Veleva Kinski, Butlar, Izolan.

Maks.
I midva imava krdela svoja.

Oktavij.
Ker menijo, da imajo že naju.
Da naju njih obeti zapeljó.
I mêni dal je kneževino glaško
S saganskoj vred, jaz dobro vidim trnek,
Na kteri tebe hočejo ujeti.

Maks.
Ne! Ne! Nikakor ne!

Oktavij.
O! odpri vendar
Oči! Zakaj so nam veleli v Polzenj?
Morda so nas poklicali v posvet?
Kdaj vprašal Valenštajn za nas je svèt?
Poklicani smo, naj se jim prodamo,
Če vpremo se — život zastavimo.
Zató grof Galas hotel sem nej priti —
Tvoj oče tudi ne bi prišel bil,
Da nej pozvala viša ga dolžnost.

Maks.
On ne zakriva, da poklical nas
Je zarad sebe sem — pritrdite,
Da obdrži se, treba mu je nas.
On storil nam je toliko, zató
Smo dolžni tudi njemu kaj storiti.

Oktavij.
I veš, kaj imamo storiti njemu?
Pijani Ilo ti je razodel.
Pomisli vendar, kaj si čul i videl.
Potakneno pisan'je, izpuščeni
Pomembonosni kaže nam pridržek,
Da zvezati za dobro nas neté.

Maks.
Kar so to noč pisanijem storili,
To nej nič druzega, no slaba šala,
Ko Ilo je izmislil. Pogajači
Le-ti bi radi vse pretegnoli.
To vidijo, da sprl se knez je z dvorom,
Zató mené, da njemu strežejo,

Če spor redé, da sprava nej mogoča.
Verjemi, knez o tem ne zna ničesar.

Oktavij.
Boli me, da podreti v tvojem srci
Ti moram vero, ko do kneza imaš.
Ne morem prizanašati, pripravi
Se naglo, treba je dejanija.
Ker vedi, vse to, kar sem ti zaupal.
Kar tako se ti neverjetno zdi,
Vse, vse to imam iz njegovih ust —
Iz ust vojvodinih.

Maks (ves vroč).
Mogoče nej!

Oktavij.
On sam mi je zaupal, kar sicer
Že davno sem po drugej poti zvedel:
Da k Švedu hoče vojsko odpeljati,
Na čelu združenih krdel cesarja
Primorati —

Maks.
Krvi je nagle on
Razžalil hudo ga je carski dvor,
Naj bode, da spozabil se je v uri.
Ko mu nevolja legla je na srce.

Oktavij.
Ko razodel mi to je, bil krvi
Je hladne; i ko videl je, da sem
Ostrmel, mislil, da me strah sproleta,
Pokazal mi zaupno saska je
I švedska pisma, ka obetala
So mu pomoč gotovo.

Maks.
Nej mogoče!
Mogoče nej! Mogoče nej! Poglej,
Da nej mogoče! Razodel bi ti
Mu bil gnjusobo, slušal on bi bil
Svaritev tvojo, ali ti ne stal
— Ne stal bi živ na mojej strani zdaj!

Oktavij.
Pomislike sem razodel mu svoje,
Svaril sem ga ozbiljno, živo, ali
Gnjusobo svojo, pravo svoje srce
Globoko sem zaprl.

Maks.
Ták hinavec
Si bil? Očeta mojega navada
Nej to! Verjel besedam nejsem tvojim,
Ko slabo si o njem govoril; še menj
Verjeti morem zdaj, ko obrekuješ
Sam sebe.

Oktavij.
Nejsem silil mu v skrivnost.

Maks.
Odkritosrčnosti zaup je vreden.

Oktavij.
Gotovo! Ali on jo je zapravil.

Maks.
Še menj je varka tebi pristovala.

Oktavij.
Preljubi sin! Mož vselej tako čist
Ne more biti, kakor dete, kakor

Veleva mu v globokem srci vést.
Ko človek vedno brani se zvijači,
Potuhne tudi se odkrito srce —
Zató je zlo dejanije prokleto,
Ker vedno mora zlo iz zla roditi.
Jaz ne modrujem, le dolžnost spolnjujem,
Kar hoče car, to moram slušati.
Gotovo rajši slušal bi srcé
Povsod; al moral bi pri tem odreči
Koristnim marsikterim se namenom.
Sin dragi, prvo je cesarska služba,
Naj govori srcé, kar koli hoče.

Maks.
Jaz ne bi denes te umeti smel.
Ti praviš, da ti knez je razodel
Srcé za slab namen, a ti za dober
Namen si ga prevaril! Prosim te,
Nikar več ne govôri! Prijatelja
Mi ne uropaš — pusti mi očeta!

Oktavij (zakrije občutnost).
Ne znadeš vsega še, moj sin! Se imam
Ti nekaj razodeti.
(Po kratkem molku.)

Fridolanec
Se je pripravil že. Zanaša se
Na zvezde. Nepripravljene zajeti
Nas misli — Zlati krog gotovoj rokoj
Doseči méni. On se vara. Mi
Smo tudi se pripravili. On temno
I zlo osodo zgrabi.

Maks.
Oče, ne
Prenagli se! zaklinjam te, za vse
Na svetu: Oče, ne prenagli se!

Oktavij.
Zlo pot je lezel tihotapno; lezlo
Za njim je tiho — zvito maščevan'je;
Stoji nevidno, temno že za njim,
Korak še, i dotakne se ga grozno.
— Pri meni videl Kvestenberga si,
Do zdaj poznaš njegov le javni posel,
Prinesel sem je tudi tajen posel,
Ki dan le meni je.

Maks.
Povedi ga.

Oktavij.
Maks! S toj besedoj v roke ti polagam
Blagost državno, žizen očino.
Drag srcu tvojemu je Valenštajn,
Ljubezni, spoštovan'ja krepka vez
Od zgodnje te mladosti veže nanj —
Želje gojiš — O! čakati ne morem
Odlašajočega zaupanija —
Želje gojiš, da še tesnejše ž njim
Se skleneš.

Maks.
Oče —

Oktavij.
Jaz zanašam se
Na tvoje srce, al zanašati
Se smem, da mirno kri ohraniš ? Ali

Obrazom mirnim boš stopiti mogel
Pred kneza, ako razodenem ti
Njegovo vso osodo?

Maks.
Ako me
Prepričaš, da je on zločin.

Oktavij
(vzame pisanije iz skrinjice i mu ga dá).

Maks.
Kaj? Kako?
Odprto carjevo pisanije!

Oktavij.
Proberi ga.

Maks (se ozre v pismo).
Izgnan, obsojen knez!

Oktavij.
Takó je.

Maks.
O! to je preveč! Nesrečna zmota!

Oktavij.
Le mirno dalje beri!

Maks
(bere dalje in osuplo pogleda očeta).
Kaj? Ti? Ti si —

Oktavij.
Za kratko dobo — dokler ogerski
Ne more k vojski priti kralj, poveljstvo
Je meni izročeno —

Maks.
Ali meniš,
Da mu je vzameš? — Oče! Oče! Oče!

Ne misli tega! Dan ti posel je
Nesrečen. To pisan'je — to-le! meniš,
Da bo veljalo kaj? Mogočniku,
Ki brani mečev tisoč ga i tisoč,
Orož'je vzeti kaniš ? Izgubljen
Si ti — I s taboj vsi smo izgubljeni!

Oktavij.
To vem. česá se imam tvegati,
Nad manoj čuje bož'ja roka, ona
Zakrije milo svojim ščitom carsko
Pobožno hišo, nočno delo stré.
Služabnikov še zvestih ima car,
I v taborji še mnogo mož je vrlih,
Ki dobro reč branili bodo krepko.
Posvaril zveste sem, obstražil druge.
Stopinje čakam samo prve, precej —

Maks.
Na goli sum se naglo dela lotiš?

Oktavij.
Nikakor ne! trinoštvo car sovraži!
Ne volje, delo hoče kaznovati.
Še ima v rokah knez osodo svojo —
Obraz od hudobije naj obrne,
I vzame se poveljstvo mu na tihem,
Umekne se cesarjevemu sinu;
Prognanstvo častno na gradéh njegovih
Mu veča bo dobrota, nego kazen,
Al prvo ko stori stopinjo —

Maks.
O kakej govoriš stopinii?
Hudobne ne stori. Al ti (i to

Se je zgodilo) najpobožnejšo
Obrneš lehko v najhudobnejšo.

Oktavij.
Naklep njegov je ostre kazni vreden,
Stopinje, ktere javno storil je,
Pripuščajo še milostivo sodbo.
Ne mislim tega pisma rabiti,
Dokler se delo ne zgodi, ko brez
Ugovora potrdi sum, i njega
Obsodi zarad vélike izdaje.

Maks.
I kdo dejanije bo sodil?

Oktavij.
Ti sam.

Maks.
O! tega pisma treba nej potem!
Besedo imam tvojo, da boš čakal
Z dejan'jem, dokler me prepričal nejsi.

Oktavij.
Je-li mogoče? Zdaj še meniš, da
Nedolžen je, ko toliko že veš?

Maks (živo).
Motiti more tvoja se menitev,
Ne moje srce.
(mirnejše).
Duh njegov nej tak,
Ko drugih je ljudi. Kakor na zvezde
Osodo veže svojo, tako jim
Enak je tudi na prečudnej, tajnej
I večno neumljivej poti? Mêni
Verjemi: njemu se godi krivica.

Razpade vse. Nedolžni vzdigne se
Iz suma črnega sijajen, čist.

Oktavij.
O, da učakam to!

Drugi nastop.

Prejšnja. Hišnik. Precej za njim sel.

Oktavij.
Kaj je?

Hišnik.
Sel čaka zunaj.

Oktavij.
Tako rano?
Kdo je? Od kod je prišel?

Hišnik.
Tega mi
Povedati nej hotel.

Oktavij.
V sobo ga
Pripelji. Drugim nič o njem ne pravi.
(Hišnik odide, Kornet pristopi.)
Ste vi, Kornet? Je vas poslal grof Galas?
Nu, pismo dajte mi.

Kornet.
Le ustno mi
Je naročilo dal, ker bal se je —

Oktavij.
Kaj je?

Kornet.
Poroča vam — Al govoriti
Smem tukaj svobôdno?

Oktavij.
Moj sin vé vse.

Kornet.
Imamo ga.

Oktavij.
Kogá imate?

Kornet.
Pogajalca!
Sesino.

Oktavij (naglo).
Njega?

Kornet.
Stotnik Morbrand ga
Predvčeranjem v Surnavi je ujel,
Ko šel je s pismi v Ratisbono k Švedu.
Oktavij.
I pisma —

Kornet.
General z jetnikom vred
Ja precej je poslal na Dunaj.

Oktavij.
Vendar!
Zdaj vendar! To je važno oznanilo.
Ta mož je dragocena nam posoda,
Reči zakriva važne — Ali našli
So mnogo?

Kornet.
Zvezkov šest, na kterih bil
Je Trčkin grb.

Oktavij.
I knežev na nobenem?

Kornet.
Ne, da bi vedel.

Oktavij.
I Sesina?

Kornet
V strahu
Je bil velikem, ko so rekli mu,
Da v Beč ga pošljejo. Grof Altringar
Pa mu dajal je srce, ako vse
Odkritosrčno razodene.

Oktavij.
Ali
Pri vašem je gospodu Altringar?
Čul sem, da v Lincu je bolan obležal.

Kornet.
Pri generalu je v Globokem že
Dva dni. Junakov vrlih že imáta
Šestnajst praporov zbranih ino vam
Poročata, da čakata ukaza.

Oktavij.
Zgodi se lehko v malo dneh veliko.
Kdaj morate se vrnoti?

Kornet.
Ko boste
Veléli vi.

Oktavij.
Čakajte do večera.

Kornet.
Počakam.
(Hoče iti.)

Oktavij.
Nej-li vas nobeden videl?

Kornet.
Nobeden. Kapucinci, kakor vselej,
Odprli so mi samostanska vrata.

Oktavij.
Počijte zdaj i dobro skrijte se.
Odpraviti vas mislim do večera.
Kaj naglo se reči razvijajo,
I predno ta se nagne dan, ki zdaj
Osodopolno oznanjuje zora,
Razsodni mora pasti kober.
(Kornet odide.)

Tretiji nastop.

Obá Pikolomina.

Oktavij.
Sin moj, i zdaj? Očito vse bo skoro;
Ker vse, to vem, opravljal je Sesina.

Maks,
(ki je bil mej poprejšnjim nastopom zelo nemiren, srčno).
Najkrajša pot mi luč prižgati mora.
Bog s taboj!

Oktavij.
Kam? Ostani tukaj!

Maks.
H knezu.

Oktavij (se prostraši).
Kaj?

Maks (se vrne).
V zmoti bil si, ako menil si,
Da jaz ti bom podpora v takej igri,
Naravnost moj držati mora pot.
Resničen z usti, i hinavec v srci
Ne morem biti. gledati ne morem,
Da kdo mi upa, kakor prijatelju,
Vesti ne morem tem tolažiti,
Da kdo v pogubo dela svojo, ker
Ne vé, če nej ga nalegal moj jezik,
Za kar me kupi kdo. to moram biti.
— K vojvodi pôjdem. Denes še od njega
Zahteval bom, naj reši dobri glas,
Naj zanjke, ktere ste umetno spleli,
Pred svetom strga prostodušnim delom.

Oktavij.
To hočeš ti?

Maks.
To hočem jaz. Ne dvomi.

Oktavij.
Prevaril sem o tebi se, to vidim.
Dà, mislil sem, da moder je moj sin.
Ki blagoslovi milostivo roko,
Ka je potegnola od brezdna ga —

Zdaj vidim, da je slep, ker dve očesi
Sti mu zmešali um, ker strast ga vodi,
Da bela dneva luč ga ne ozdravi.
Le idi! vprašaj ga! i bodi tako
Nespameten, povedi mu skrivnost
Očetovo, cesarjevo. Pred časom
K očitnemu prisili sporu me!
Zdaj, ko nebeško čudo je hranilo
Skrivnost do ure te, sumljivosti
Zapíralo okó budeče, naj
Učakam, da moj sin počet'jem besnim
Državne stre modrosti delo trudno!

Maks.
Prokleta bodi ta modrost državna!
Prisilite v državnej tej modrosti
H koraku ga — dá, lehko se zgodi,
Da h hudobii ga primorate.
Ker hočete, naj bode hudodelec,
O! to ne more dobro se končati —
I naj konča se, kakor hoče, v duhu
Nesrečni vidim konec, ki se bliža —
Če ta kraljevi mož, če pade on,
Za padom se njegovim svét razruši,
I kakor sredi morja ladija,
Ko plamen jo objame krog i krog.
Skrlupne, i mornarje vse, katere
Nosila je, mej morjem i mej nebom
Izbruhne naglo, tako padajoč
Za saboj on potegne vse, ki smo
Na srečo prikovani le njegovo.

Ti sodi, kakor hočeš! Ali meni
Dovoli, naj ravnam po svojem srci.
Čist mora mi ostati on, jaz njemu.
Razsóditi se mora, predno stopi
Na strop nebeški truma zvezd nešteta,
Zgubim-li prijatelja, al očeta.
(Ko odhaja pade zagrinjalo).

Prvi nastop.

Valenštajn. Seni.

Valenštajn.
Naj dosti bode, Seni. Stopi doli,
Deni se že, i Mart to uro vlada.
Nej dobro več pozvedati. Naj bode!
Zadosti veva.

Seni.
Slavni moj gospod!
Le Venero naj še pogledam. Vshaja
Sedaj na nebu, kakor svitlo solnce.

Valenštajn.
Da, zdaj dospela je najbliže zemlji,
I nam pošilja svoje žarke vse.
(Gleda podobo na deski.)

O blagi pogled! Vendar, zdaj se le
Zadela srečno skupaj je osodna
Trojica; srečni zvezdi, Jupiter
I Venera zvijaškega zajeli
Mej sé sti Marta, starega kvarilca,
I morati ga, naj me služi on,
Ki dolgo časa bil mi je sovražin,
Navpik je, al pošev rudeče strele
Na moji zvezdi metal, zdaj v kvadratu,
Zdaj v svitlem ščipu njiju blagonosne
Moči slabil; premagali sedaj
Sti oni starega sovražnika,
Ujetega mi peljeti po nebu.

Seni.
I veličanskih teh svetil ne žali
Noben nezgodonosni žar! Saturn
Je brezoblasten, in cadente domo.

Valenštajn.
Pri kraji je oblast Saturnova,
Ka vlada tajni porod v zemlje krili
I dušnih globočinah, svoje žezlo
Drží nad vsem, kar luči se boji.
Nej časa več snovati i kovati,
Ker vlada svitli Jupiter, moč'jó
Na luč poteza delo, ko skovalo
Se v temi je — Sedaj je dela treba,
I dela naglega, da iznad glave
Prikazen srečna ne ubegne mi,
Ker vedno se sprominja strop nebeški.
(Nekdo na vrata potrka).
Potrkal je nekdo. Poglej, kdo je.

Trčka (zunaj).
Otvori!

Valenštajn.
Trčka je. — Kaj se tako
Mudi? Imava posel.

Trčka (zunaj).
Deni zdaj
Vse strani. Prosim te. Moj posel ne
Trpi odloga.

Valenštajn.
Odpri, Seni!
(Ko Seni Trčki odpira, zagrinja Valenštajn podobe).

Drugi nastop.

Valenštajn. Grof Trčka.

Trčka (pristopi).
Ali
Si čul uže? Ujel, cesarju ga
Izročil Galas je.

Valenštajn.
Kogá je Galas
Ujel? kogá izročil?

Trčka.
Tistega,
Ki vé vse naše tajnosti, ki naše
Naklepe s Švedi i Sasoni zna,
Ki vse le-to imel je v svojih rokah —

Valenštajn (se prostrani in umekne).
Sesino? saj ne? Reci: ne, za Boga!

Trčka.
Na poti v Ratisbono k Švedom so
Prijeli ga poslanci Galasovi,
Ki mu že davno prišel je na sled.
Vsa pisma Kinskemu, Arnhajmu, Turnu
In Oksenštirni je imel pri sebi;
Vse to zdaj v njihovih je rokah, zdaj
Vedó že vse, kar se je dogodilo.

Tretiji nastop.

Prejšnja. Ilo (pride).

Ilo (Trčki).
Mu je že znano?

Trčka.
Da.

Ilo.
Al misliš zdaj še
Na mir s sesarjem? Iščeš še pri njem
Zaupan'ja? Če vsem se odpoveš
Namenom, kaj vse to pomore? Dobro
Vedó že, kaj si hotel. Dalje moraš,
Zagradil si za saboj vse poti.

Trčka.
Dokaze pristne v rokah zdaj uže
Imajo —

Valenštajn.
Ne podpisov mojih. Tebe
Na laž postavim.

Ilo.
Tako? Ali meniš,
Da tó, kar sklepal tá je, tvoj šurjak,
V imenu tvojem, ne zadene tebe?
Za tvojo naj njegova bi veljala
Beseda Švedu, a ne beškim tvojim
Sovražnikom?

Trčka.
Podpisal nejsi — Ali
Pomisli, kaj Sesini si govoril.
I bo-li molčal? Če oteti more
Ga tvoja tajnost, al jo bode hranil?

Ilo.
Kak misliti kaj tacega le moreš!
I ker vedó, dokle si drznol se,
Govôri! kaj še pričakuješ? Vzeli
Ti bodo vodstvo, nej ti več pomoči,
Zgubljen si, ako se mu odpoveš.

Valenštajn.
Armada je svoboda moja. Vojska
Mi ne pobegne. Naj vedó kar koli,
Oblast je moja, ona jezik jim
Zaveže — Če za svojo sem zvestobo
Porok, zadosti mora to jim biti.

Ilo.
Armada je svoboda tvoja; zdaj, ta hip
Je tvoja; ali bój počasne se
I tihe časové oblasti. Denes
In jutri tvojih čet udanost še
Te sile varuje; al če odlašaš,
Podkopljejo zvijačami ti dobro

Menitev, ki se nanjo zdaj naslanjaš,
Podkupijo za drugim druzega,
Da v prah se razvali črviva stavba,
Ko pribobnél potres bo grozoviti.

Valenštajn.
O, to je zla naključba!

Ilo.
Jaz jo imam
Za srečno, če ti srce dá i k delu
Spodbode naglemu — Polkovnik švedski —

Valenštajn.
Je prišel? Ali veš, kaj je prinesel?

Ilo.
To hoče samo tebi razodeti.

Valenštajn.
Zla, zla naključba — Kaj pa! kaj pa! Preveč
Sesina ve, i molčal on ne bode.

Trčka.
On češki je begun in izdajalec,
Njegova glava se pod mečem trese,
Če more tebi v kvar oteti se,
Al ne izvije se? al bo tajil
Mehkužnik, če na tezo ga razpnó?

Valenštajn (zamišljen).
Zaman je zdaj zaupan'ja iskati,
I naj počnem, kar hočem, imajo
Za izdajalca me i bodo me
Imeli; naj k dolžnosti se še tako
Pošteno vrnem, nič mi ne pomore —

Ilo.
To bi te pogubilo. Ne zvestobi,
Prištevali bi to slabosti tvojej.

Valenštajn
(zelo nepokojin sem ter tija hodi).
Al moram zdaj ozbiljno vžgati plamen,
Ker šalil sem poprej se presvobôdno?
Proklet je, kdor s [hudičem] šali se!

Ilo.
Če bila je le šala, veruj mi,
Ozbiljno, britko pokoril jo bodeš.

Valenštajn.
Če mora se zgoditi, zdaj se mora,
Ker zdaj je v mojih rokah še oblast.

Ilo.
Če je mogoče, predno v Beči strah
Upade, predno te prenaglijo —

Valenštajn (progleduje podpise).
Besedo so taborniki mi dali —
Maks Pikolomini se nej podpisal.
Zakaj ne?

Trčka.
Da nej treba — menil je —

Ilo.
Njegov napuh! — Mej njim i tebi tega
Nej treba.

Valenštajn.
Ima prav, res treba nej —
Armada neče v Flandrijo, poslala
Mi pismo je, ustavlja se ukazu,
Storjen k razponi prvi je korak.

Ilo.
Gotovo laže jo v sovražni tabor
Popelješ, nego k Špancu.

Valenštajn.
Slišal vendar
Bi rad, kaj ima Šved mi poročiti.

Ilo (naglo).
Pozovite ga, Trčka. Zunaj že
Stoji.

Valenštajn.
Počakaj še nekoliko.
Pripravljen nejsem — prišlo je prenaglo —
Navada moja nej, da bi se dajal
V oblast nameri slepej, temno vládnej.

Ilo.
Poslušaj ga sedaj, potem provdari.
(Odideta).

Četrti nastop.

Valenštajn (govori sam s seboj).
Je-li mogoče? Najman več izvolja?
Ne morem več nazaj po svojej volji?
Al moram dovršiti delo, ker mi
Je v mislih bilo, ker uhó nastavljal
Skušnjavi sem, pojil srcé v teh sanjah,
Ker se za delo negotovo nejsem
Pripravljal, le odprto pot si puščal?
Bog večni zna, ozbiljno nejsem tega
Nikoli hotel i nikoli sklenol!

Le misel ta mi bila je prijetna,
Dražila me je svoboda i moč.
Al je krivica, da sem radoval
Kraljeve nadeje slepila se?
Al nejsem hranil v prsih prostega
Izvolja i si puščal dobre poti,
Ka bila mi odprta je k vrnitvi?
I kam zablodil zdaj sem tako naglo?
Za manoj pota nej, za hrbtom svojim
Sezidal sem si neprestopno steno,
Vrnitev brani stolp mi do oblakov.
(V misli vtopljen obstoji).
Mené, da kriv sem, i ne morem krivde
Od sebe odvaliti, naj še tako
Poskušam, ker živenije me toži
Dvoumno; še pobožnih virov čisto
Dejan'je mi otruje sum hudobni.
Da sem izdajnik, kakor mislijo,
Zvestobe luč bi svetu kazal bil,
Pod temnim zagrinjalom kril naklepe,
Nevoljin glas ne bil mi nikdar prišel
Iz ust. Udal sem trmi se i strasti,
Ker dobro sem poznal nedolžnost svojo
I voljo nepokvarjeno. Prodrzno
Govoril sem, ker drzno delal nejsem.
Zdaj modrovaje zvežejo vse to,
Kar se je brez namena dogodilo,
Umetno vse spletó v celoto, kar sem
Govoril v jezi, v preobilosti
Veselega srcá, i strahovito
Na glavo tožbo mi nakopljejo,

Da bodem moral oneméti. Tako
Pogubno sem zaplel se v lastno mrežo,
Ko sila more le raztrgati.
(Spet preneha i postojí.)
Drugače nej! ker me poguma prosti
Nagib je silil k delu drznemu,
Ko trpka i surovovladna sila,
Ko moja ohranitev zdaj zahteva,
Osorno lice ima sila. Groza
Človeka zgrabi, ako segne v tajne
Osode vrč. Dejanije se bilo
Je moje v prsih mojih, izpuščeno
Iz srca varnega zavetja, svoje
Zibéli, v svet života ptujega
Poslano, onim trmastim zapade
Močem, pri kterih išče um človeški
Zaman zaupa i prijaznosti.
(Naglo korači po izbi, potem spet obstoji i se zamisli).
I kaj počnem? Al sem provdaril sam
Pri sebi? Mirno i neskrbnovladno
Namenjen podkopati sem oblast.
Ka trdno na posest se posvečeno
Opira i navado starodavno,
Ka tisočero krepkih korenin
Vcepila je v detinsko verno srce
Narodom. To moči ne bode boj
Z moč'jo. Tacéga ne bojim se boja.
Nej strah nobenega me vraga, komur
Ozreti prosto morem se v oči,
Junak junaštvo tudi v meni vžiga.
Al strašen mi nevidni je sovražnik,

Ki se upira mi v Človeških prsih,
Bojim samó njegove se bojazni —
Nevarno, strašno to nej, kar živi,
Kar ima vidno moč; al grozna je
Navada i vsakdanjest, ka je bila
Od nekdaj, ka povrača vedno se,
Denes veljá, ker je veljala včeraj!
Navada mati je, vsakdanjest srca
Človeškega dojnica. Zlo človeku,
Ki se dotakne starega pohišja,
Pradedov starih i čestitljivih
Spominkov! Starost je je posvetila;
Kar čas osivi, to je posvečeno.
V posesti bodi i v pravici si,
I množica jo zvesto bo čuvala.
(Pristopivšemu plemiču.)
Polkovnik švedski? Je-li on? Naj pride.
(Plemič odide. Valenštajn zamišljen vpre okna vrata).
Ta prag je čist še zdaj. Stopilo čezenj
Še hudodelstvo nej. Tak ozka meja
Obé životni poti loči!