NOVICE
gospodarske, obertnijske in narodske
Tečaj XV.
List 1.

Izhajajo vsako sredo in saboto. Veljajo za celo leto po pošti 4 fl., sicer3fl.; za pol leta 2 fl. po pošti, sicer 1 fl. 30 kr.

V Ljubljani v saboto 3. Januarija 1857.

Le naprej!

Čas je tisto silno kolo , ktero suče svet neprenehoma,
ž njim pa ljudstva, ki živijo na njem. Kolo to pa je tako
veliko, da ne pride več tje nazaj, odkodar se je sukati
začelo. Stvarnik naš nas je posadil v to kolo, da se sučemo
v njem in nam je um dal, da se deržimo v tem kolesu, da
ne pademo ž njega. Kdor se ne poslužuje tega nebeškega
daru, se bo vertoglav lovil morebiti nekoliko let v tem
krogoteku, pa obderžal se ne bo, padel bo na glavo in v
nadlogah obležal ali celó konec storil.

Z drugimi besedami se to pravi: Z novimi časi
nastopijo nove potrebe; v novih potrebah pa je treba iskati
novih pripomočkov, da človek zadobi to, česar potrebuje.

Kmetijstvo in obertnijstvo sta dva imenitna
stanova v družbi človeški; brez nju bi ljudje ne mogli živeti.
Vprašamo tedaj: ali je mogoče , da bi ravno ta dva
stanova, ker ju kolo časa naj bolj tira, mogla ostati v
svojih delih in opravilih pri starodavnih šegah? Ce bi
kmetovavec in obertnik delal po starem: ali bo zadostil
potrebam svojim in temu, kar terjajo ljudje od njega dan
današnji ?

Res je sicer, da žito je še zmiraj tiste podobe kakor
je nekdaj bilo; tudi klaja ni premenila svoje; deteljno seme
je še zmiraj drobno kakor je nekdaj bilo. Al vprašanje je:
ali tista mera, ki jo je preded tvoj nekdaj prideloval za
svoje potrebe, zadosti tudi tebi dan današnji, — al moreš
shajati danes, ako jo prideljuješ s tistimi stroški, kakor jo
je prideloval tvoj stari ded? Ali je tudi tisti kup klaje,
ki jo je pridelal stari oče, tudi tebi še danes zadosten, da
moreš si rediti toliko živine, kolikor je sedaj potrebuješ za
svoje potrebe?

ti obertnik in rokodelec: ali bota še kresala dan
današnji ogen s „cundrom“ po stari šegi ? Hitrejše in
cenejše se mora sedaj luč prižigati kakor nekdaj, — to je,
z novimi znajdbami, ki jih obertnijstvu na roko dajejo
natoroznanske vede in posebno kemija, mora napredovati
obertnik in rokodelec; ako ne, zaostajata za drugimi, ki lepše
blago izdelujejo pa tudi cenejše.

Ni namen naš tukaj na dolgo in široko popisovati, kako
je kmetijstvo in obertnijstvo od leta do leta
napredovalo, da je doseglo tisto stopnjo, na kteri se znajde dan
današnji, in ktero je moglo doseči, da je zadostilo
potrebam. ki so jih nanašali različni časi. Mislimo se nazaj za
300 let. Po vsem polji našega cesarstva nikjer takrat niso
vidili nobenega peresca detelje. Leta 1567 še le je
začel Benečan Kamilo Torello učiti, naj začno
kmetovavci sejati deteljo; popred ni bilo ne duha ne sluha od
nje. Mislite si, da bi dan današnji detelje ne imeli, kaj bi
počeli? Lahko pa je tudi spoznati, koliko prekucij o je
napravila detelja na polji vseh dežel, in za koliko je ta drog
časa spravil poljske pridelke naprej. Popred so mogli
kmetovavci le toliko živine rediti, kakor so dobili klaje iz
spašnikov in senožet, — sedaj je moremo rediti veliko več,
ker nam tečne klaje obilo dajejo deteljša; — žito za žitom
se je leto za letom sejalo na ravno tistih njivah, ki zatega
voljo niso mogle tako rodovitne biti kakor so sedaj, ker jih
je žito izpilo in plevel prerašal; detelja pa zrahljala

zemljo, zaterla plevel in orodovitila polja, da niso bile več
pervim podobne.

Pa takrat so še mogli tudi brez deteljš izhajati ljudje,
ker jih je bilo veliko manj in tudi manjše potrebe so
imeli. Sedaj je vse drugač: ljudstvo se množi od leta do
leta bolj, potrebe so pa tudi čedalje večje. Če je bilo
izperva že zadosti, da se je le malo detelje sejalo, se je
kmali pokazalo, da je je več potreba. Dolgo časa spet je
prešlo, preden se je znajdla neka moč , ktera čudovito
pospešuje deteljno rast, — kdo izmed umnih kmetovavcev ne
pozná mavca ali gipsa, kteri res dela čudeže na seno- žetih !

Pa s klajo še nismo dospeli do konca; še zmiraj je
več potrebujemo kakor je prideljujemo. Pri vsem tem , da
smo z obilnišo klajo povzdignili živinorejo na višjo stopnjo,
gré iz našega cesarstva vsako leto še zmiraj okoli 4
milijone srebernega dnarja v p tu je dežele za živino.
Namesto da bi naši domači kmetovavci spravili v svoj
žep te lepe dnarce, segajo ptujci po njih in so veseli.

Ali pa so današnji časi še morebiti posebno taki, da
kličejo kmetovavcem in obertnikom z ogromnim glasom
na uhó: Naprej!

Da! ravno naši časi so taki. Tisti veliki potres sveta,
ki je bil leta 1848, je prekucnil veliko veliko na svetu v
vseh rečeh in dal poprej zlo zaspanemu svetu vso novo
podobo. Desetina in tlaka ste padle in oprostena je zemlja
tistega jarma, ki jo je težil toliko let; — čolne meje
ogerske in horvaške so padle, ki so overale prosto vožnjo
mnogoverstnih pridelkov v druge dežele cesarstva; dolgočasne
vojske in nove deržavne naprave so pomnožile stroške
deržavne in zatega voljo tudi davke.

Da v kratkem rečemo: vse drugačno življenje je nastopilo.
Al s tem še nismo pri kraji; največja prememba sveta
nas čaka, kadar bojo železnice na vse strani dodelane.

Železnice so za občinstvo ena največjih dobrot.
Res je, da pervi čas zadenejo nektere kraje hudo, — al
čas, kakor smo izzačetka rekli, je tisto silno kolo, ki ne
praša za ene leta, ne za življenje enega človeka; celó
življenje enega rodu mu je le mala pičica v velikem krogu.
Železnice so tisti veliki pripom ogleji, da daljni daljni kraji, kteri
niso bili popred v nobeni zavezi, so si sedaj sosedni. Kdor,
če še tako deleč, ima kaj prodati, sedaj lahko naloži, hitro
in cenó spravi v daljne kraje. Pa to, kar naloži na
železnico in spečati hoče na ptujem sejmu, mora biti dobro, lepo
in kolikor je mogoče tudi cenó. Po železnicah je
kmetovavcu in obertniku priložnost dana pridelke in izdelke lahko
spečati kamor koli; — kdo bi bil še pred malimi leti
mislil, da bomo iz naših krajev peljali živino, poljske in
obertnijske pridelke v Pariz! — kaj bi bil naš preprosti
Jaka iz Fužin mislil, da pride kdaj v Pariz!

Pa kakor polajšujejo železnice prodajo blaga
križem po svetu, tako pa nam tudi vozijo in bojo vozile
še veliko več ptujih pridelkov in izdelkov v naše
dežele, da bomo imeli marsikaj na zbero, in da nam ne
bo treba-domačega kupovati, ako je slabejein dražje
memo ptujega. Tako bo železnica, sicer velika
dobrotnica občinstvu, pa tudi šiba domačim, ki se ne bojo
zdramili iz navadnega spanja in napredovali tako kakor terja

sedanji čas. Da je to gola resnica, se iz tistega malega
izgleda lahko razvidi, ki smo ga omenili v lanskih
“Novicah“, da namreč sirovo maslo (puter) že sedaj po
železnici vozijo iz Dunaja v Zagreb na prodaj, čeravno bi
horvaški kmetje, ki imajo dosti živine, prav za prav, ako
bi s časom napredovali, lahko vozili svoje maslo na Dunaj!

V obertnijstvu pa se pričakuje se druga velika
prememba ; morebiti že pride to leto. Sedaj se veljavne
postave zastran obertnij in rokodelstev, ktere zaderžujejo, da
ne more vsak, čeravno ima vednost in zmožnost samostojno
— na svojo roko — obertnijstvo in rokodelstvo začeti, se
bojo morebiti popolnoma ali saj deloma prenaredile in
proste bojo potem nase obertnije in rokodelstva, razun
nekterih , kterim se zavolj občnega prida ne more dovoliti
prostost. Ako pride ta postava na dan , se bo dokaj
premenilo pri obertnikih in rokodelcih ; bistre glave in pridne
roke bojo brez over započele to in uno, in kdor ne bo šel
s časom naprej, bo mogel zapreti svojo delavnišnico in
prodajavnico, ker kupci bojo šli drugam kupovat.

Kamor se tedaj ozremo, povsod čujemo glas:
„Naprej! Nikar nemarrio se deržati starega, ampak
pozvedovati, kaj se dela in godi novega po
svetu, kako se spravlja to in uno, da se
zboljšuje kmetovanje in povzdiguje obertnijstvo“.
Kdor misli, da mu ni treba mar biti za nove znajdbe,
nove skušnje, takega bojo novi časi v čedalje večjo zadrego
spravili.

Kdor pa z novim časom napredova, temu pa tudi ni
treba zametovati vsega svojega starega, kar ve, zna in ima;
ker veliko tega, česar si je v pridnem napredovanji
pripravil in napravil, je dobro, če je sedaj že tudi staro , ker se
opira na to, kar je pred malo leti še novo bilo.

Tako ne bo umen kmetovavec in obertnik zametoval vsega
starega, pa tudi dremal ne bo in ne spal, ampak vedno bo
imel oči odperte na to , kar svet novega na dan prinaša,
da poskusi vse, obderži pa za-se to, kar je njegovemu
kmetijstvu ali obertnijstvu v dobiček in čast.

Zato kliče naš list vsem ob novem letu: Le naprej!
S pomočjo Božjo ne bo bistri glavi, pridnim rokam in pa
poštenosti sreča nikdar slovesa dala. Tedaj „Le naprej!
Čedalje bolj naprej !

Gojzdnarstvo.

Cesarske preskušnje za take gojzdiiarje, ki hočejo
sarnostojno službo gojzdnega gospodarstva
nastopiti, so bile lani za južne avstrijanske dežele vLjubljani
mesca oktobra. Časnik „Mitth. d. Forstu. d. öst. Alp.“
piše o teh preskušnjah, da se je še 7 gojzdnarjev oglasilo,
ki so se hotli tem preskušnjam podvreči, al eden je v tem
zbolel, eden pa je bil na Ogersko prestavljen in se je
tedaj v Budi izpraševati dal.

Veseli smo — pravi omenjeni časnik — da zamoremo
reči, da so se izpraševani letos popolnoma dobro obnesli in
da 80 pokazali, da jim je gojzdnarstvo živo pri sercu. Na
koncu preskušnje se je enen»u dalo spričalo, da je za
samostojno gojzdnarsko službo „posebno ugoden'', štirim
drugim pa da so „ugodni“.

Veseli smo pa dobrega izida teh preskušinj toliko bolj,
ker v južnih deželah našega cesarstva še zmiraj silno
pomanjkuje dobro izučenih in izurjenih gojzdnarjev , in da je
tedaj Mpet 5 novih, ki bojo v stanu prevzeti službo
samostojnega gojzdnega gospodarstva.

Vprašanja, ki jih je poslalo c. k. ministerstvo notranjih
oprav iz Dunaja in ki so jih mogli izpraševani pismeno
izdelati , so bile :

1. Kaj se pravi gojzd trebiti in kteri prikazki v
rasti gojzdov sami kažejo, da je koristno in potrebno gojzde
trebiti? Kteri dobički izvirajo iz tega, ako se pauietno trebijo
gojzdi, in kdaj naj se začne, kdaj ponavlja to delo, kako
deleč in kam naj sega, da se doseže zaželjeni namen?

2. Po kolikih potih se dá spluh les prodajati? Kdaj
je ena, kdaj druga pot očitno bolja? in ktere opravila segajo
zastrart prodaje lesa v opravilstva gojzdnega oskerbnika?

3. Ktere pravila veljajo sploh zastran posekovanja
gojzdov, kar se tiče sekanja, velikosti in podobe posekov
in primernega vredjenja v tem? in kakošna škoda se dela
gojzdom, ako se te pravila zanemarijo?

Domovina mnogoverstnih sadežev.

Mikavno bi utegnilo biti našim bravcem, da bi vedili:
odkod je prišel k nam ta in uni sad, kterega mislimo, da
je morebiti naš od nekdaj.

Jabel k a so prišle iz Sirije in Egipta na G e
rško, odtod pa na Laško in iz Laškega so se razširile
naprej po svetu. Kirnci so jih poznali le 29 plemen, in
tisto drobno rudeče jabelko, ki se še dandanašnji Api
imenuje, je Apij zasadil na Laško.

Hruške najbolje so prišle iz Aleksandrije, iz
Numidije, Sirije in Gerškega. Plini jih je poznal 34
plemen. Tiste prijetno-dišeče hruške, ki se bergamote
imenujejo, so prišle še le ob času križarskih vojsk iz
Perzije ali iz Turčije v Evropo. Bergamot se pravi v
turškem jeziku „knežinja“.

Češnje so dobili 100 let pred Kristusovim rojstvom
v Rim iz Pon ta v mali Azii. Lukul jih je iz
azijatiškega mesta C era sus prinesel; odtod se še v latinskem
jeziku dan današnji češnji „cerasus“ pravi. Leta 40 so
prišle češnje na Angležko. Lavorove ali lorberjeve
češnje so se imenovale tiste prijetne grenjklate češnje, ki
so jih Rimci cepili na lavorove drevesa.

Cešplje (slive) so v Sirii in Armenii domá; ob
križarskih vojskah so jih zaplodili na Francozko in Nemško.
Iz Damaska je tista sliva, ki se dan današnji „damaščanka“
zove. Nekdaj so iz jutrovih dežel le suhe češplje v Evropo
vozili.

Breskve smo prejeli iz Perzije; ob času
imenitnega latinskega pisatelja Plinija je bilo breskev v Rimu še celó
malo. Pravijo, da so breskve v Perzii strupene, da pa
zgine ta strup iz njih , kadar se presade' v ptuje bolj
severne kraje. Jederca tudi pri nas niso brez strupa in sicer
tistega, ki se pruska kislina“ (Blausäure) imenuje.

Oreh so ob času rimskih vojsk iz Perzije prinesli
v Rim; odkodar tudi ime „laški oreh“ (welsche Nuss);
veliki orehi so iz Ponta, zato se imenujejo „pontiški orehi“.

(Konec sledi.)

Novo leto 1824.
Povestica. Spisal Davorin Terstenjak.

Ni bilo solnca viditi na starega leta dan. Gosta megla
se je kadila tako, da nismo iz naše dolinice vidili ne v
široko ne visoko. Proti večeru še je bilo huje. Začela je
burja pihati in neusmiljeno lica briti. Zgodaj smo v hiši
prižgali luč, in težko očeta pričakovali, ki so nam s
hlapcom „v verh“ po vina šli. Mati so ravno stavili lopare v
peč, na kterih so se tolčne gibanice cedile. Mi otroci pa
smo okoli njih skakali in sline cedili.

„Oče pridejo!“ zavriska zdajci najstareja sestrica, in
vsi hipoma smuknemo v hišo. Na miglej smo že tudi na
koletiih bili. Zakaj pa to? — kaj ste Turčini? — bode
morebiti kdo vprašal. O ne! al poznali smo vsi očetovo
voljo, da berž, ko oni iz vinograda pridejo, molimo „Zdravo
Marijo“. Oče torbo odložijo, in k nam pokleknejo. Al na
herbtu je še zmiraj visel velik žurč. Veste li, kaj ježurč?
Velika lesena okrogla posoda; Horvati ji pravijo čutura.

Ko smo ravno za „uboge duše v vicah“ molili, nas
prestraši glas v hišo stopivšega ptujca. „Huš, huš, hušl
Hvaljen bodi Jezus Kristus!“ „Na veke Amen!“
odgovorimo in se prekrižamo. Popotnik je bil sivoglav
dolgobradec, pravi Resimar (barba clarus); oči so se mu svetile

kakor sovi ponoči. Bali smo se ga mi otročiči. Ptujec
viditi nas plahe hitro reče: „Ne bojte se me; sem posten
mož ; iščem samo za to noč stanisča pri vas v Boga ime“.
Po marni se mu je poznalo, pa ni bil rojen med Šavnico
in Pesnico. Težke Usta so ga ovadile za Korošca. Oče ga
povprašajo rekoč: „V ime Boga! Pod mojo streho hočete
prenočiti? Radi Vas vzamemo v gostje, pa povejte nam, stari
možak, odkodi ste?'' „Sem doma iz Pečic na Koroškem,
tam, kjer kralj Matjaš počiva“. „Kralj Matjaš , kralj
Matjaš! kakošen je ta kralj?'' — radoveden jaz najmlajši med
otročiči povprašujem. „Sram te bodi! že v šolo hodiš
poldrugo leto'' — zavernejo mati — „pa še ga ne poznaš,
kaj pa se nek v šoli učite?“ Stari hlapec pa, kteri je
veljal med nami otroci za vidovino, to je, za človeka, kteri
vse zna, celó leseno laž napraviti,-prav modro na to reče:
„Kralj Matjaš je bil najstarji brat kralja Davida“. Ptujec
mu popravi: „Brat ravno ne, vendar njegov verstnik, in
počiva v Pečicah. Kadar mu brada bode devetkrat okoli
mize zrastla, bode se zbudil s svojimi junaci, in slovenski
zemlji bode cvela spet zlata doba, zato mi Korošci pravimo
„Kralj Matjaš zlata doba naša“.

„Pa idimo sedaj jest“ — rečejo mati — „po večerji
jim utegnete pripovedovati po dobri moti.

Za mizo se vsedemo. Bila je miza iz orehovega lesa,
napravljena prav umetno, ter je staremu mojemu stricu, ki
so jo napravili, ko so po meni se kerstitki služili, delala
veliko čast. Večkrat so me malega dečka na mizo
postavili pa rekli: „Glej, dečko, ta miza je tako stara, kakor si
ti. Jaz sem jo napravil“. Čez mizo je bila bela rljuha
pogernjena, sošita iz ogerskega platna. Darovali so jo moji
materi rajna teta, ktera no vsako zimo na Ogersko prest
hodili. „Tu jo imaš“ — so materi djali — „da boš imela
kam otroka poviti“. Al materi se je prelepa zdela, in rabili
smo jo le za mizno rijuho. Joj otroku, kteri jo je pobrodal.
Žlice smo imeli rožene, nože in vilice pa so imele lepe
slivove černe. Nedavno kar nam jih je bil kovač prinesel.
Mogel sem mu pomagati pri kovu meh vleči, da so me žuli
še dolgo pekli.

Mene so porinili v kot poleg ptujca, ravno pod Božjo
martro, ktera je v kotu visela, in pod Betlehemom, ki nam
ga je hlapec za sveti večer umetno napravil.

Kmali se najemo. Jaz se k ptujcu obernem pa mu
rečem: „Sedaj, stric, nam povejte od kralja Matjaša“. Ko
te besede izgovorim, polijejo svetle solzlce obraz našega
gosta. „Zakaj se jočete, dragi?“ — rečejo mati. „Oj,
žalosten spomin! Imel sem mal hramec ped Pečicami, v njem
pa ljubo ženko in tri fantiče; ženko in dva fantiča mi je
vzel kralj Matjaš“. „Kako to?“ vsi iz enega gerla baramo.

Ptujec nam začne praviti: „Znana Vam je povest, da
na Koroškem kralj Matjaš počiva. Bil pa je kralj Matjaš
dober kralj. Dal je same zlate kovati. Drugega dnarja
niso poznali. Zato so bili takrat zares zlati časi. Pod
košatimi lipami so naši očaki vsaki dan rajali, in v svitle
kozarce rujno vince natakali. Bil je kralj Matjaš slovensk
kralj — naše gore list. Zbralo si ga je ljudstvo na
celovškem polji, in v starem Kérnu je imel svoj prestol. Noč
in dan so bile odperte vrata gradske In vsak revež si je
lahko sprosil milost in pravico. Ker je pa kralj Matjaš bil
bogat kralj, so mu bili drugi kralji zavidni, in kakor gosenc
na replšče je enkrat iz onega kraja, kjer solnce zahaja,
prišel sovražnik nad Matjaša in v kervavem boji pokončal
njegovo vojsko do sto zvestih junakov. Vendar, ker je bil
pravičen kralj ni bil ubit, ampak ko ga v begu sovražnik že
meni zajeti, se odpre skala v Pečicah, do kterih je
pobegnil, pa ga skrije pred britkim mečem sovražnikovim. Tam
sedaj počiva s svojimi junaki, in kadar bode njegova brada
devetkrat okoli mize zrastla, ga bode gora nazaj dala, da
srečno vlada slovenski rod. Izvoljenim večkrat ugodi do
njega priti. Bil je pri Pečicah neki kovač, in ta je, ko je
po gori glogovega ročnika za kladivo iskal, našel dupljo, skoz
ktero v hipu pride v prečuden svet. Vidi kralja Matjaša

pri okrogli kamnati mizi sedeti in dremati. Njegovi junaki
pa ležijo podolgoma na tleh. Na mizi je bila debela mošnja
zlatov. Kovač jo vzame, in je bil odslej bogat mož.
Pravijo, da na starega leta dan lahko to dupljo najde. Šli smo
tedaj vsi, in ko se malo čase plazimo po bregu, se izmakne
snežnata plahta, in mi odnese ženo in dva sinčeka v
globoki brezden, da ju nisem nikdar več vidil. Samo enega
sinčeka sem rešil nesreče, prljemši ga za roko. Močen glog
je naji obderžal, da nisva tudi mi dva padla v brezden za
unimi. Zapustim potem žalosten kraj. Bog je mojo prazno
vero hudo kaznoval. Bolezni so mi požerle vse premoženje,
in me spravile na beraško palico. Sinčeka je vzel moj svak
in mi ga redi“.

Tukaj sklene ptujec svojo pripovedko, — mi pa smo
bili vsi tihi in na miru kot ribe, kadar vodice (terneke)
zagledajo. Starec pa si je brisal debele solze z lica.

(Dalje sledi.)

Ozir po svetu.
Rusi.

Po razsodbi nekega duhovitega Nemca v začetku 19. veka.

Vsi narodi slovanski iz Azije pridši in drugo
evropejsko pervotno pokolenje za Germani, starim kot Sciti in
Sermati znani, delajo prehod od Jutrovljanov do Zahodnlkov.
Oni so veliko bolj polteni (sinnlich) kakor celtiški narodi
in nosijo brade kot Iztočani, so bolj srednje kot velike
postave, ljubijo ples, petje in godbo, so večidel černih las in
oči poleg rujave boje (farbe); vsem je lastna velika
učljivost, ki se vsemu prilagoditi ve; njih duh od čudovite
posnemljlvosti in pa dobra volja temu boljšemu bližati se, sta
krasna poteza narodnega značaja, akoravno je mnogim
služnost tako draga, da bi se je ne znebili radi. Ta
služnoIjubnost je kriva, da sta „Slave“ in „Sclave“ dosegla enaki
pomen.

Vse te slovanske ljudstva od talijanske meje do
bregov ledenega morja in od Visle do Irtiša, ki so nekdaj na
Nemškem gospodovale, zmagane bile in iz narodnega
sovraštva od teh tako černo večkrat popisane kot Amerikanci
od Španjolov — so naj manj se udeležile evropejske omike,
overane po jeziku , nravnosti in vladni sostavi, posebno pa
po Mogolskem gospodstvu; sicer bi Rusija bila mogla
stopiti na vikšo stopinjo v evropejski izobraženosti, ker je
zgodaj prišla v dotiko s Carigradom. Še leta 1543 je Ivan
Car danskemu kralju nazaj poslal bijočo uro z besedami:
„On veruje v Boga in se ne peča s planetarni in znamnji“.
— Vse te ljudstva slovanske so bolj dobrovoljne kot
resnobne , bolj divje po nravi kot po sercu, in imajo mnoge
sposobnosti in prirode. Še pijan Rus ni zagaten , nagel in
sirov, ampak dobrovoljen in kušljen *) — ako se ne valja
popolnoma pijan na tleh. Vsi odlikujejo se po stanovitnem
ponosu, ki ga Rusi naravno naj bolj kažejo po gizdosti in
zapravljivosti In se Imenujejo „Slavence“, kakor se je na
priliko nek drug narod v naši dobi »„velikega“ imenoval.

Deržavni velikan rusovski, čigar ustni dih v ledu
dreveni, dočim mu samorastne melone pri nogah rastejo , ima
eno nogo na nemški meji, drugo v Kini in Ameriki —
segaje od belega do černega morja. Tu solnce nikoli ne
zahaja in Rusija čini 9. del poljudenega sveta in 20. del cele
poveršine zemeljskega kroga. V Taurii In Kaukazii
precveta mila pomlad, ko še sneg pokriva stolno mesto in
sedlon v Koli si izpod leda puka pičel mah za hrano. —
Kirgiz gleda v plavo vedno jasno nebo — Čukče v merklo
devet mescov dolgo noč. Rusija ni deržava, ampak je svet,.
in četert leta bi lahko porabil, kdor bi jo naravnost
prehoditi hotel, vsaki dan na saneh prevalivši šestnajst milj. S
tem so Rusi ponosni, In vendar je Rusija ravno v svoji
velikosti revna — tergovina , brodarstvo, obertnije, umetnosti
in vede še le v postanku.

Gerški Aleksander bi ne bil haptil po luni, ko bi bil
viditi mogel svet rusovskega Aleksandra, veči od rimskega
cesarstva, tudi od arabskega in španjolskega v njuni
cveteči dobi. Okoli 50 milijonov ljudi za osnove severa in na
pokoršino izhoda izkojenih stoji na povelje današnjemu
Aleksandru , ki na 350.000 štirjaških miljah raztreseni žive;
sledoma pride 142 ljudi na štirjaško miljo.

Kaka bi bila nek Rusija, ako.bi Petra velikega ne bili
sledili vladarji, kteri bi bili z njegovo serčnostjo in politiko
začeto delo nadaljevali! Ako bi bila Katarina II. manja bila
osvojivka!! — Aleksander bo Petra nadaljeval, in kmali se
slišalo ne bo od služnosti, ktero bo blagi vladavec laglje
odpravil pri svojih Rusih, kakor pri nemških baronih. Kmali
se ne bojo smejali, kadar se bo govorilo od rusovske
nravnosti in od rusovskih ved in umetnost, od rusovskega
jezika, tako malo kakor Francoz pri besedi „Allemand“! Učili
se bomo ruski, kakor pred 50. leti angležki, in že zlato
pismo (Bulle) šteje v dolžnost cesarom in knezom umeti
slovanski jezik! (Konec sledi.)

Novičar iz mnogih krajev.

Po pismu iz Benetk v teržaškem časniku se bota presv.
Cesar in Cesarica danes opoldne v Padovo podala; iz
Brešije gresta v Monco, kjer se bota 4 dni mudila, iz Monce
pa naravnost v Milan, kamor prideta berž ko ne 15. dan
t. m. V Milani bota ostala 3 tedne, in potem obiskala
velikega vojvoda toskanškega, vojvoda modeneškega in
vojvodino parmazansko. Na poti domú, ki bo zadnje pustne
dni, bota ostala še 6 dni v Benetkah in se potem čez
Treviž, Videm in Gorico podala; iz Nabrežine,
pravijo, se bota pa po novi železnici do Postojne
peljala, ondi ogledala postojnsko jamo, potem pa spet po
železnici naprej v Ljubljano in tako naprej. — Sliši se, da
je naprava telegrafa iz Reke v Karlovec in iz
Zagreba v Sisek že dovoljena, in da se bota ta dva
telegrafa napravila že to leto. — Še zmiraj je
prusko-švajcarski razpor tam, kjer je bil. Zavezni zbor v Bernu
se je začel 27. dan p. m.; več predlogov mu je bilo
predloženih, kterih bistvenost pa je: naj se vlada poganja še dalje
kar je moč za mirno spravo; ako pa ni moč doseči častne
sprave, naj bo vojska; Švajca naj vzame 30 milijonov
frankov na posodo in izvoli naj se višji vojskini poveljnik. Brez
dolgega besedovanja so bili vsi predlogi poterjeni; 110
odbornikov je kot en mož vstalo iz svojih stolov in s tem
enoglasno izgovorilo svoj „amen“. Dufour je bil za višjega
poveljnika, Freiherose pa za glavarja generalne komande
izvoljen. Od vseh krajev vrejo mladi in stari in se
zapisujejo v armado; za živež družine takih prostovolcov, ki
nimajo lastnega premoženja, se nabirajo dnarji, in
domoljubnim Švajcarkam je oklicano povabilo, naj se oglasijo,
ki bi hotle v vojski ranjenim streči; z eno besedo: vés
narod je na nogah. Al še ni odbila zadnja ura; še zmiraj
telegraf in kurirji avstrijanske, angležke, francozke in
pruske vlade nosijo pisma semtertje, da bi se brez vojske
poravnal razpor, in še ni vse upanje pri kraji, da bi to
mogoče ne bilo. Vendar najti tiste srednje poti, ki bi bila
na obé strani prava, dosedaj ni še obveljalo. — Zavolj
parižkega zbora se je sedaj to za gotovo zvedilo, da se
je pervikrat snidil v sredo, zadnji dan p. l.; vladni
francozki časnik „Moniteur“ pravi, da se ima porazumiti o tem,
kako naj bi se konec storil tistim razpertijam, ki overajo
izgotovljenje mirú po rusovsko-turški vojski. Sliši se, da bo
rusovska vlada za to, da odstopi Bolgrad, odškodovana
na besarabiški meji. — Iz Španjskega, kjer se ne more
nobeno ministerstvo za dalj časa ustanoviti, se spet govori,
da bo Narvaez zgubil višjo ministersko službo, in da berž
ko ne bi utegnil spet O'Donnell na njegovo mesto priti;
kraljica ne mara več toliko za Narvaez-a kakor nekdaj, in
sliši se, da tudi Napoleon bi raji imel O'Donnella na čelu

ministerstva. — V zadnjem novičarji smo povedali od tiste
strašne prigodbe , ki se je primerila v Napolji, ko se je
v nekem magazinu smodnik vnel in vse pokončal krog sebe,
in spet se sliši, da so nekega vojaka zasačili, ki je ravna
smodnik posipal do nekega drugega magazina pri sv.
Barbari; ako bi se, bil ta hram, poln smodnika, vnel, pravijo, da
bi bilo pol mesta v nevarnosti. Vidi se iz tega in drugih
prigodb, da na Napolitanskem se pripravljajo hude reči. —
Iz Švajca se bere, da se je unidan odtergal plaz z neke
gore in zasul memogredočega kmeta; k sreči je vidil to
nek drug kmet, ki hitro teče v bližnjo vas ljudi na pomoč
klicat; berž je bila vsa vas z lopatami na nogah in leti
nesrečnemu pomagat. To je bilo ob devetih dopoldne. 6 ur
so kidali sneg, pa še ni bilo sledu nesrečnega človeka; že
so skor obupali ga najti — kar ga najdejo. Stal je v snegu
z golido mleka na herbtu, brez zavesti. Ko pa ga opihlja
spet podnebni zrak, se mu poverne počasi spet življenje, in
kmali je tudi govoriti začel; le iti ni mogel; dva korenjaka
ga tedaj nabašeta in neseta v bližnjo vas , kjer je v malo
dneh spet tako okreval, da je mogel vstati in se verlim
ljudem zahvaliti, ki so berž na pomoč prihiteli in mu oteli
življenje.

Novoletnica.

Vidili smo novo leto;
Čuden mož se meni zdi,
Suknjo ima vso zapeto,
Roci u žepu derži.

Upertiv ima na rami,
Kakor cunjar b'sagi dve,
Kaj da vse ima u krami,
Kdo povedati to vé!

Toda kupčevati noče,
Bogajme tud' nič ne da;
Jemlje vsak kar le kdor hoče,
Ker odperti koš ima.

Noče se nikjer muditi,
Za-nj somnja po mestih ni,
Robe čul ga ni hvaliti,
Kar na svetu jih živi.

Kdor pa derzno stopil h košu
Pa nabral si je blaga,
Vsak si dobro srečo voši,
Radost se v očeh mu zna.

Kdo jezičneža je Juda
Vidil tacega še kdaj,
Da brez dnarja in brez truda
Bi dobil od njega kaj?

Bratje! berzo jo stopimo,
Ino ropajmo moža,
Le nikjer se ne mudimo,
Da ne odtegne nam peta!

Josip Novak.

Stan kursa na Dunaji 31. decembra 1856.

Obligacije
deržavnega
dolga

Oblig.5% od leta 1851 B 90
Oblig. zemljiš. odkupa 5% 87
Zajem od leta 1834 ... 273
1839 ... 128
z loterijo od leta 1854
107 ⅛
narodni od leta 1854
83 ⅛

Nadavk (agio) srebra:
na 100 fl. 6¼ fl.

NOVICE
gospodarske, obertnijske in narodske.
Tečaj XV.
List 101.

izhajajo vsako sredo in saboto. Veljajo za celo leto po pošti 4 fl., sicer 3 fl.; za pol leta 2 fl. po pošti, sicer 1 fl. 30 kr.

V LJubljani v saboto 19. decembra 1857.

Od sive ajde kaj.

„Te baže ajda se je letos, ker se je povsod le po
malem piče za živino nakosilo, kaj dobro obnesla. Od 11.
aprila do konca julija tekočega leta nismo imeli dežja, da
bi bil zemljo dobro premočil. Detelja je bila slaba; že o
pervi košnji se je slabo obnesla, pri drugi je pa skorej
prav nič ni bilo. Zato sem pa 30. dan majnika en oral
zemlje, kjer je lani rež rastla, dal s sivo ajdo obsejati, da
bi k semenu prišel. Sred julija sem drugo njivo pognojil in
sem na-njo sive ajde za srovo klajo posejal. Akoravno je
suša hudo pritiskala, se je vendar le ajda kaj dobro
obnašala in rastla, da je jo bilo lepo viditi, in ker smo imeli
nekterekrat dež, je bila košata da kaj; cvela je neizrečeno
lepo in izrastla 4 čevlje visoka in še čez. Ker se da ta
ajda že prav zgodaj spomladi sejati, kakor hitro zmerzovati
neha, in se od 3 do 4 tedne zaporedoma do mesca julija
seje, zato je pa tudi prav koristna in zasluži, da bi jo
kmetovavci bolj pogostoma za sirovo klajo sejali. Temu še
boljši je, ker ji je vsaka zemlja dobra, naj je težka ali
lahka; živina jo kaj rada je, in ji tudi prav dobro tekne,
posebno pa molznim kravam.“

Tako piše iz Honske vasi v Anhaltskem pri Ketnu v
septembru 1857 Fr. Ravald, fajmošter.*)

Gospodarske skušnje.

(Nekega sadjorejca svèt). On priporoča, da ne
gré pešak mešancgarjev sejati, ker iz njih slabi in šibki
divjaki izrastejo. Razun tega tudi svetje, da se morajo za
zgodnje sadje peške tudi od zgodnjega sadja
naberati, za pozno sadje od poznega in za zimsko ravno
tako od zimskega sadja sejati.

(Boljši jabelčnik kakor po navadi) se napravi
po storjenih skušnjah nekega sadjorejca, da se ne samo
popolnoma zrele jabelka za to jemljejo, temuč se morajo
še kakošnih 5 do 6 tednov mladiti (goditi) v podzemeljskih
jamah pustiti. Potem bo jabelčnik veliko močneji in sladkeji.

(Če imas kako zdravo, ne prestaro in močno
terto, ki slabo grojzdje rodi, znaš drugo
žlahnejše pleme na njo cepiti). Tako cepljenje se pa le
takrat priporoča, kadar kaka terta prav slabo jagodo rodi.
Opravi se pa to cepljenje takole: šibinico tertno z dvema
zdravima očesoma, kakor pri grobarcah, odreži po strani,
blizo spodnjega očesa zastavi ojster nožiček in zagojzdasto
mladico kaka dva pavca na dolgo obreži, vendar tako, da
ne boš saj en pavec pod očesom steržena načel. Na obeh
straneh moraš lup na cepiča pustiti, in tisto stran, ki pride
na vunanjo stran, nekoliko debelišo od znotranje pušati.
Potem odkoplji zemljo od tertnega debla, ter ga, kjer je
najbolj okroglo, odreži ali odžagaj, ali v zemlji ali koj nad
zemljo; prevezi ga pa, preden ga prekolješ, da se ti ne

bo predaleč razklalo, potem še le ga razkoli in vtakni dve
cepni mladiki, na vsako stran eno v tertno deblo. Kakor
se po navadi drugo drevje cepi, tudi na terti opravi.
Zamaži rano dobro, in če je treba, jo znaš tudi ovezati z
ličjem ali kako drugo rečjo, in zagerni vse skupaj zopet
z zemljo. Če očesa gnati začno, odkerhni spodnje, da dobi
zgornje več soka in bolj spešno raste. Najboljši čas terte
cepiti je, preden začnejo gnati.

Kmetijske drobtinice.

(Dvojno imenitno vino) je letošnje leto
repate zvezde prirodilo. V vinskih krajih pravijo namreč, da
je vino letošnjega leta 1857 vino leta 1811 in leta 1846
skupaj; ker 11 in 46 je 57. Številki saj kažete, da je to
gola resnica!

Ljubljansko močvirje. *)

Svet, ki ga obsega sedanje ljubljansko močvirje, je
prav za prav dolina, ki se razširja med Ljubljano,
Verhniko, Borovnico in Igom, in je do treh milj dolga in čez
piljo široka; zaperta pa je s hribi in griči na vsih straneh,
razun ondi, kjer stoji ljubljansko mesto. Hribje in griči v
okolici so večjidel iz apnenka, ki je z rujavo ilovico
pokrit; enake lastnije so tudi griči, ki se po sredi močvirja
vzdigujejo kot otoki, da se iz tega smé soditi, tudi v
globočini je apnének; hrib, na kterem stoji Ljubljanski grad,
verh nad Šiško, in Golovec pa je iz pešenega in ilovnatega
škerlovja. Močvirni svet kaže v dnu belo rumenkasto ali
sivkasto ilovico in lapornico; nad njo je skorej povsod bolj
ali manj debela, zlo napojena černa perst, le poleg Iške
vodni pesek in prod; potem sledi od dveh do sedmih
čevljev debela šota, stvarjena iz mahú, ločja in drugih
povodnih rastlin, in nad njo večjidel černo blato; po verhu
pa se nahaja debela lega stlačenega mahú; na nekterih
krajih po černem blatu rastejo le redki šopki trave; so pa
tudi sémtertjé kraji, kjer bolj ali manj globoko pod mahom
voda stoji ali tudi izvira, in jih jezerčne okna in okenca
imenujejo. Nasprot pa suha planjava od Ljubljane proti
Savi skozi in skozi kaže v dnu po enem do štirih sežnjev
debelo vodnega kamnja, po verhu pa plitvo černe persti in
apnéne ilovice.

Vsa planjava je bila pred nekterim časom takošno
močvirje, verh tega je bila v mnogo krajih še preraščena z
nizkim smrečjem, borovjem, jelšjem, brezjem in verbjem z
resjem vred; težko je bilo torej človeka jo prehoditi, in
mnogokrat se je kdo vderl, in je bil le s težavo izlečen,
ali je celó poginil na nevarnim in goljufnim svetu. Kadar
so pa po večjem deževji nastopile povodnji, se je vsa
planjava pokrila z vodami, in čez in čez je stalo veliko jezero,
ki se je v boljšem vremena še le po enem ali po dveh
mescih odteklo. Veliko oralov zemlje je po takem ležalo
prazno in nerodovitno, in ni donašalo nikakoršnega dobička,
razun kar so ga zadeli izurjeni lovci, ki so nevarne pota
delali za obilno množino močvirnih in povodnih tičev, klju-

načev, rac in tudi gosi, ali kar so ga nalovili pridni ribči,
ki so mreže nastavljali po namnoženih vodah. Le po
okrajnih straneh planjave, ki se naslanjajo na hribe in vise leže,
in po gričih, ki stojijo po sredi močvirja, kakoršni so
Vunanje in Notranje gorice, Plesivec z Zablatmi, Bevke,
Blatna brezovica. Sinja in Babna gorica, ondi so se
nahajali gojzdje, senožeti in njive; poleg Ljubljanice pa je bilo
ob bregovih nalaš nasajeno hrastje, da so ladije imele
zavetje pred močnimi vetrovi. Nasproti pa so stoječe vode in
rastlinske gnjilobe zrak močno spridovale in nezdrav delale,
in vso okolico napravljale megleno in neprijetno; razne
bolezni in zlasti merzlice so bile od tod žalostni nasledek
za stanovavce, posebno za ptujce.

Vzrok, da je bila ta planjava toliko močvirna, je bil
na tem, da svet od Verhnike do Ljubljane celó malo visi,
in je sèmtertjè celó nizek; da se dalje ondi zbira mnogo
vod, rek in potokov, iz cele notranjske strani, in pa, da te
vode niso imele zadosti odpertega odtoka. Poglavitna reka,
v ktero se vse druge vode izlivajo, je Ljubljanica, ki poleg
Verhnike izhaja iz treh močnih virov, tako, da precej goni
malne in žage, in kmalo nosi ladije s sto centi blaga. Ta
reka ima sicer svoj pravi začetek daleč na Notranjskem;
Pivka, ki izvira unstran Šempetra, z Nanošico vred hahlá
v Postojnsko jamo, in z drugim imenom ko Unec prihaja
na dan poleg Planine; ondi privzema vode, ki pritekajo
pod zemljo od Loža in cerkniškega jezera. Unec gré zopet
kmalo pod zemljo, v teminah se z njim družijo potoki od
Logatca, in vse te vode se pri Verhniki zopet prikazujejo
na svetlo, in z novim imenom kot Ljubljanica po sredi
močvirja tečejo proti poglavnemu mestu krajnske dežele.
Mnogo drugih vod pa se še preteka po močvirji, ter ga
obilniše napaja. Na desnem bregu se v Ljubljanico izlijajo
Lubija, Bistra, Borovnišica, Iška in Išica z Želimljišico
vred ; na levem bregu pa Tujnica, Šujca, h koncu v Mali
graben spremenjena, in Gradašica, tudi za malo Ljubljanico
klicana. Več ko štirideset večjih in manjših potokov še
priteka v Ljubljanico, ali pa se zgublja v mahu; mnogo
studencov še izvira ob kraji mahú, ali po sredi izhaja Iz
jezerčnih oken ali prikritih votlin.

Vse te vode se pred časom niso mogle odtekati drugod
razan po sredi ljubljanskega mesta po tesni in zajezeni
strugi. Namreč reka, ki je skozi močvirje tekla 30 sežnjev
po širokem, je bila med zidovjem stisnjena na 20 do 16
sežnjev; nasute razvaline in podertine, naplavljeno blato,
ilovje in ločje je polnilo vodotok, versta nabitih kolov kot
del mestne zabrambe na enem koncu, in množina mlinskih
jezov na drugem koncu ga je zapirala; gosti jarmi dveh
ali treh mostov so ga tesno oklepali. V dnu pa je ležal
pervotni, in v celo skalovje zrašeni vodni prod. Po takem
ni bilo čuda, če se je reka pri navadnem stana komaj dalje
plazila, in če so povodnji močvirje spreminjevale v široko
in dolgo jezero; tudi ni bilo čuda, če se je močvirje bolj
in bolj narašalo, če je zrak spridovalo ün ljudem bolezni
rodilo. Vse to se je spremenilo, kar so se počele dela,
vodam drugačen odtok pripraviti in mokri svet posušiti.

(Dalje sledi.)

Sveta vera.
Povedka iz paganskih časov Slovencov.
Spisal Vicko Dragan.

(Dalje.)

II.

„Čuješ, Marko, kako zunaj hudo gromi! ali ne vidiš
žarjavega bliska, kako široko vodo razsvetljuje in kako
ploha poleva. Voda naraša v vsakem trenutku; oj bati se
je, da ne bi najne bajtice vzela; gorje nam ubogim
siromakom!“ Tako govori Jela, ženka Marka ribča pod kačjim

gradom, in plaha gleda skoz okno, ali ne teče že
kjevoda skozi.

„Glej! to je kazen, zakaj sva zapustila staro vero.
Perun mogočni se je razljutil, ker ga več ne častiva; pa
nisem jez tega kriv. Tebe naj doleti njegova ojstra strela;
po tvoji glavi naj treši s svojim silnim jakanom; ti si me
pregovorila, da sem se pokerstil“, odgovori ženki mož.

O tem zmiraj huje gromi, in Drava zmiraj večja
naraša. Ribčeva zapustita bajto in s svojim blagom bežita od
rečnega pobrežja na obrežek bližnji, na kterem je stal
visok košat dob.

Hvala Perunu mogočnemu, da sva na varnem!“ Ko
je te besede zaslišal Rajko, kteri je na drugi strani pod
ravno tem dobom počival, mu je serce rastlo. „To sta
človeka moje vere“ — si misli — njima hočem odkriti se.“

„Božja pomoč, brate!“ „„božja pomoč!““ „Sveto je
ime Perunovo!“ „„Na veke sveto.““

Ker se mu je odgovorilo po njegovi veri, njima pove,
kaj ga je spravilo pod ta hrast in kaj je njegova želja.
Ribič Marko mu hitro ve povedati, da je pred mescom
dni prišla mlada in lepa paganska deklina do njegove
bajte in ga prosila, naj jo prek pelja, ker ima v Hočah
pri kristjanih nekaj opraviti. „Zadnjo nedeljo bil sem jez s
svojo ženko sam tam — reče Marko — in čul sem na
svoje ušesa, in vidil s svojimi očmi, kako je preklela
Peruna in vse mogočne bogove, in se dala kerstiti. Drugi
dan se je omožila z mladim vlastelinom*) Jurkom, kteri
ima lep gradič, dosti volov in dvesto juter njiv. Razun
tega mu je kerščanski svečenik — ali kakor mu pravijo
— mašnik, stric, in mu- pomaga, kjer le zamore.

„Jaz pa mislim, da nas nocoj zatega voljo silni Perun
tako tepe, ker spet nova odpadnjenka je serce mogočnega
božanstva razdražila.“

„Ne govori tako — Marka opominja pobožna ženka
njegova, ali neveš, da Perun ni Bog, da njegov jakan**)
in njegove strele so prazne reči. Ali nisi čul mašnika
razlagati svetih resnic o trojnoedinem Bogu, ali nisi čul?“ —
„„Odjenjajte poštena ženka — prereže ji Rajko besedo —
odjenjajte, vaš uk ne bode presvetlil ne mene, in kakor
vidim, tudi ne Vašega poštenja vrednega moža, kteri se je
spet k častja starih naših bogov obernil, kakor sem se iz
njegovega pozdrava prepričal: Ostanite, ostanite, ako Vas
je draga volja, kerščenca — ali pustite podučevanje
drugim.““

V tem se je začelo daniti, in nebo se razjasnovati.
„Glej, Marko, draga duša — kako se na zlatih kolah —
začne Rajko — je pripeljal veseli Jutrobog — oj
Jutrobog! zlato solnce juterno! pozdravljeno mi bodi; darujem
ti iz globoke duše.“ Tako govoreč Rajko stopi k vodi in
začne vodo proti solnca škropiti. Za tri dni se vleže voda
in ribič Marko pelja Rajka prek Drave.

(Dalje sledi.)

Berilo za kratek čas.
Rusovski car Pavel in eden njegovih oficirjev.

Car Pavel je ojstro ukazal, da se ne sme naglo
voziti po ulicah. Nekega popoldne se na lahki droški hitro po
ulici pelje en častnik (oficir). Naključi se, da se car pelje
za njim. Berž veli svojema kočijaža, naj ga doteče. Ko
pa oficir opazi cesarja za sabo, gleda mu jo upihati; al z
enakim derkom sledi cesar za njim. Oficir je dobro vedil,
da se mu ne bo dobro godilo, ako ga cesar dospe; zato
pusti ujzdo svojema kozaškemu konjiču in hipoma zgine
cesarju izpred oči. Ko beguna ne more vloviti, se poverne
car serdit nazaj, ukaže oni trenutek, bobnati občeniti marš,

in veli, berž zgrabiti onega oficirja, ki bo manjkal na
shajališču, in ga drugi dan ob 10. uri pred-se pripeljati.

Manjkalo je 27 oficirjev pri vseh regimentih, ki so bili
v stolnem mestu v istem času; vsi so bili pred cara
pripeljani. Cesar, ki ni poznal beguna, reče jadno, da se je
zmed njih eden vozil po mestu, kakor da bi brez pameti
bil, in da je pri mestnih regimentih 27 oficirjev manjkalo,
ktere vse obsodi v Sibirijo.

Vsi so straha odreveneli, kar na enkrat iz med njih
stopi mladeneč, položi roko na persi, se priklone pred
carom in trepetaje reče: „Vašega Veličanstva serd naj le
na me pade, moji tovarši so nedolžni. Dosle ni bilo
zabranjeno še nobenemu oficirju o slobodnih urah nahajati
se zunej mesta. Jez, le jez sem edini krivec.“ Besede mu
zmanjka. Imel ni več ne duha ne sape v stisnjenih persih.
Zona ga sprehaja, lice mu obledi.

Cesar ga meri od verha do tal; v celi palači je
vladala tihota, dokler po dolgem molku cesar ne vpraša:
„Kdo si ti?“ — Jez sem Ivan J. Cesar spet umolkne za
trenutek in gleda verlo lepega mladenča. „Od kod imaš
kozaka?“ — Od svojega očeta, on sam ga je odkojil. —
Tvoj oče“ — reče cesar nasmejavši se in položivši roko na
lajtnantovo ramo — „tvoj oče je odkojil jako dobrega kozaka
pa še boljega sina. Ti se mojega serda ne bojiš, in braniš
svoje tovarše: to je lepo, jako lepo. Tvojim tovaršem
spregledani kazen zbog tebe. Ivane, kaj češ za svojega
kozaka?“ — „Gospodar! — uzklikne mladeneč ganjen od
velike milosti svojega cesarja in pade pred njegove noge —
„konj mi je ohranil najdražji dar v mojem življenji, to je,
milost cesarjevo; poklanjam ga za to veliko ceno Vašemu
Veličanstvu.“ — Cesar vzdigne mladenča rekoč: „vstani
major! od lajtnanta cesar ne prejema darov. Hvala ti za
konja.“

Kadar je cesar daroval, daroval je po cesarsko. Po ti
meri cesarske darešljivosti je bila tudi napravljena kočija,
drugi dan poslana mlademu majorju.

J. Kobe.

Kratkočasnica.

(Vodnik in čevljar). Kjerkolj je naš Vodnik
živel in hodil, je kakor pridna bčelica naberal gradivo za
slavensko slovstvo. Tako je prišel tudi, ko je bil dušen pastir
v Koprivniku, k nekemu čevljarju. Berž ga začne spraševati,
kako imenuje to in uno čevljarsko orodje po slovensko.
Čevljar mu pove vse kakor ve in zna. „Pri nas pa
imenujemo to tako in tako“, mu reče Vodnik. „Ne zamerite“
— ga za verne prosti čevljarček. „Vi ste gotovo imeniten
ljubljansk čevljar!“

Slovanski popotnik.

* Slovenski Romar. Koledar v poduk in kratek
čas za leto 1858. Drugi tečaj. Izdal Jernej Lenček,
kaplan v Žireh, natisnil Leopold Sommer na Dunaji, založil
Ničman v Ljubljani.

„Mala pratika“, „Velika pratika“, „Slovenski Koledar“,
„Slovenska Koleda“, „Slovenski Romar“ — petero
pratik ali koledarjev za malo deželo slovensko! Ali
ni to preveč? Če se bojo vsi prodali, jih ni preveč; če ne
— pa tudi noben založnik ne bo prišel ravno zavoljo tega
na boben. To je res; vender odkritoserčno rečemo, da 5
pratik je za nas preveč, in da bi se menda vstreglo
založnikom in ljudstvu najbolj, ako bi se založniki
„Koledarja“, „Kolede“ in „Romarja“ zedinili („pratike“ spadate
v drugo stran) in bi namesto trojnih bukev le ene,
obširne in dober kup izhajale na dan. Zedinjenje to bi
bilo toliko lože, ker vsi imenovani trije koledarji so po
svojem obsežku pred vsem namenjeni prostemu ljudstvu,
ktero podučiti in kratkočasovati je njih namen. Pa kaj se vti-

kamo v take svete, ker naš današnji namen je le govoriti
od „Romarja“ in našim bravcom povedati, da je marljivi
gosp. izdatelj vse storil, da bi vstregel slovenskemu ljudstvu.
Blizo 20 podob lepša te bukve, kterim ni mar biti le pratika
za eno leto, ampak koristno berilo za leta in leta. Med
podobami nam naj bolj dopada cerkev sv. Petra v Rimu,
tudi obraz gosp. misijonarja dr. Knobleherja je dober,
kakor je več drugih podob resnih in kratkočasnih vse hvale
vrednih. Kar pa se tiče berila v navadni besedi in pesmih,
ga je veliko duhovnega obsežka, pa tudi krajo- in
ljudopisnega. Na vse strani pridni gosp. Hicinger popisuje
izverstno ljubljansko močvirje, kteremu je gosp. izdatelj
Lenček mikavno pesmico zapel; prav radi smo brali popis
„Žirovski svet“, tudi od gosp. Lenček-a, kteremu
domača beseda kaj gladko teče, naj je v prozi ali v pesmi,
nauku ali šalji. Priča poslednjega je pesmica
„štongrajtar“ — „falot“. Darovali so Romarju lepe darove tudi
gg. Hašnik, Bevk, Hueber, Dolinar, Mrn.
Križgoro so gosp. fajmošter Bevk prav lepo popisali. — Živo
tedaj priporočamo preličnega „Romarja“ vsem, in
želimo, da bi ga duhovni gospodje med ljudstvom širili, ker
je vreden, do roma križem sveta. Sklenemo pa to
priporočilo z lastnim vošilom „Romarjevim“, kteri resnico govori
rekoč: „Če bojo imeli slovenski pisatelji le trud, in
izdajatelji in založniki le zgubo. bo šlo domače slovstvo le
rakovo pot. Ker res je Slovencov le malo, morajo ti domače
kniževstvo in slovstvo obilniše podpirati in bukve in
časnike bolj kupovati.“

Novičar iz avstrijanskih krajev.

Iz Vidma na Laškem na sv. Barbare dan. Č.
— Krajnski „Othello“, ki je zabodel svoji nezvesti ljubici
nož v persi, me opominja enake prigodbe, ki se je letošnjo
spomlad zgodila blizo Gemone v Furlanii. Neki mladeneč
okoli 20 let in dekle enake starosti sta se ljubila, pa
ljubezen Rozalikina je pred omerznila. To je Mihata tako
neizrečeno žalilo, da se mu še jesti ljubilo ni. Bolj ko je
bil ta norec žalosten, bolj je Rozalika prepevala in v pričo
drugih ga zasramovala, tako da je Miha ves serdit ji
zažugal, da ji bo kaj naredil, da mu ne bo več nosu vihala.
In res! nekega jutra so šli hlapci in dekle v boršt delat.
Rozina je bila „sempre allegra, mai passion“, to se pravi
„zmeraj vesela, nikoli žalostna“, pa tudi slabega
zaderžanja ni bila, — torej je tudi to jutro prepevala.
Zaverženega Mihata je to petje tako razkačilo, da je kakor
živina v pričo druzih s sekiro nad njo letel, in jo z
besedami: „boš vendar enkrat konec vzela“ trikrat tako mahnil,
da je čez pol ure umerla. Že pervi udarek je bil tak,
da bi bila mogla umreti. Miha po tem hitro steče in se
sam žandarjem izroči. — Pred 14 dnevi je bila očitna
sodba, pri kteri sem bil tudi jez pričujoč. Če ravno ga je
zagovornik dobro zagovarjal, je bil Miha vendar k smerti
obsojen; zavoljo njegovega skesanega obnašanja se vendar
od presvitlega cesarja milost pričakuje; na vsako vižo se
bo v težki ječi pokoril. — Ker imam že pero v rokah,
se ne morem zderžati, našim rojakom Slovencom očitati,
zakaj da krav bolj ne vpregajo, kar so „Novice“ že
tolikrat priporočale, in bi kmetom toliko dobička prineslo.
Talijanskim kmetom bi ne bilo treba krav vpregati, in
vendar vidim, da za vožnjo krave ravno tako rabijo, kakor
vole, in so prav lepe in ne molzejo veliko slabše. Koliko
bolj bi bila taka vožnja našim polgruntarjem ali pa
kajžarjem potrebna in koristna! Toda Kranjec se sramuje kaj
storiti, kar njegovi očaki niso storili; — on ne misli, da
bi se sosedje kmalo tega navadili in tak izgled posnemali.
— Ravno taka je z gnojem; tukaj na Laškem je taka
zemlja, da dvoje sorte žito, zraven pa se murvino drevje
in vinsko terto redi, — in vendar gnoj po cestah ka-

kor dnar poberajo. Zato so pa tudi zemljo s časom tako
zboljšali! Slovenca je pa sram, gnoj po cestah poberati,
čeravno je dostikrat več vreden kakor dnar. Da ! on še
druge zasramuje, ki v tej reči Taljane posnemajo.
(Novicam je pregovor: „vsak pol“ dobro znan) Zato, ljubi
rojaki, ubogajte „Novice“, kar vam svetujejo v vaš prid.
Brez zamere! Z Bogom!

Iz Ljubljane 15. dec. — Znano je, kako terdo je
šlo in še gré povsod za dnarje v kupčii in obertnii v
večjih mestih. Hvala Bogu, da ta stiska Ljubljane še ni
tako zadela, kakor druge večje mesta. Za to se imajo pa
zlasti manjši obertniki zahvaliti možem, kteri so podpornico
med sabo osnovali, ktera jim dajè za odločen čas pomoč.
Ta podpornica se imenuje „Družtvo za podporo
obertnikov“, in konec novembra je štela:

dnarjev po družbenikih vloženih . . . . . 6,551 fl.
posojila ljubljanske hranilnice po 4% . . . 1,200 „
od začetka do 30. novembra je bilo družbenikom posojenih
po 100 fl. na 90 dni . . . . . . . . 16,475 „
povernjenib . . . . . . . . . . . . 9,240 „

Tirjati je imela tačas . . . . . . . . . 7,235 fl.

Konec leta 1856 je imela podpornica 279 fl. 6 kr. v
reservi. Darovali so pa verh tega še en blagodušen prijatel
obertništva 100 fl. in ne davno dva gospoda, in sicer eden
100 fl., drugi pa 50 fl. — Viditi je, da se družtvo krepko
obnaša in tem večja hvala mu gré, ker ga možje
obertniškega stanu sami upravljajo in da oni, kteri pomoči
potrebujejo, tudi pomoč najdejo. Kar je pa največje hvale
vredno, je, da družtvo še celi čas ni bilo primorano,
tožiti koga, kteremu je kaj posodilo. Odbor tega družtva je
pa tudi hvaležen za podporo, ktera mu je došla po nekterih
možeh, kteri so za domače obertništvo uneti. Zavoljo tega
je v svoji seji 4. oktobra t. l. jim svojo hvaležnost
pokazati, naslednje gospode v število častnih udov družtva
zapisal:

Nj. ekscelencio, prečastitljivega gospoda ljubljanskega
knezo-škofa Antona Alojzija; prežlahtnega gospoda
grofa Andreja Hohenwarta, c. kr. dvornega
svetovavca; gosp. Eduarda viteza Još-a, predsednika c. k.
ljubljanske deželne sodnije; častitljivega gospoda Janeza
Nep. Šlaker-ja, c. kr. šolskega svetovavca in pervega
predstojnika ljubljanske hranilnice; gospoda Lamberta
Karola Lukmana, kupčevavca in predsednika krajnske
kupčijske in obertnijske zbornice; gospoda Fidela
Terpinca, grajšaka in predsednika c. k. krajnske kmet. družbe;
gospoda dr. Henrika Costa, vodja ljubljanske vélike
colnije; gospoda Antona Samasa, namestovavca
predsednika krajnske kupčijske in obertnijske odbornice; gosp.
dr. Janeza Bleiweis-a, c. kr. profesorja, deželnega
živino-zdravnika, mestnega odbornika; gosp. dr. Matevža
Kavčiča, dvornega in sodnega advokata in mestnega
odbornika; gospoda Jožefa Pleiweis-a, kupčevavca in
hišnega posestnika; gosp. Janeza Guttman-a, pervega
svetovavca mestne oblastnije in počastnega mestnjanca
ljubljanskega, in gosp. dr. Vincenca Kluna, c. k.
profesorja v Zadru.

Iz tega prevdari slednji, da to družtvo na terdnih
nogah stoji in nadjati se je v prihodnosti še boljega
napredovanja, želeti pa tudi, da bi koristnost njegovo še bolj in
bolj spoznavali.

Iz Ljubljane 16. dec. — Z današnjim dnem je
djavnost vojaško-policijske straže nehala in policaji so
razpušeni. Namesti ujih bo neki samo 12 preoblečenih
opravljalo službo v mestu. Slišati je, da bo tudi število žandarjev
zmanjšano.

Novičar iz raznih krajev.

Po Najvišjem povelji zaukazano zmanjševanje
armade se je s 1. t. m. začelo, in sicer je oddala vsaka
kompanija 4. bataljonov pešnih regimentov 20, vsaka
kompanija zdravstvene čete 56 mož, pri težkih konjikih je
oddal vsak škadron 22, pri lahkih pa 33 mož; verh tega
so bile vse konjiške založnice razpušene. Enako so topniški
regimenti z baterijami vred zlo zmanjšani, kar se je tudi
pri ženijski četi zgodilo, kjer je vsaka kompanija kakor
tudi pri pionirjih 25 mož oddala. — Komisija, ki je bila
zbrana, zvediti, kako in zakaj se je smodnik v mogunški
terdnjavi unel, je izrekla, da je ces. podoficir Wimmer
neizrekljive nesreče kriv. — Še vedno je brati, zlasti iz
severnih krajev, da je kupčevavcom terda za dnarje, in
iz raznih mest je slišati od kantov. — Tudi francozki
poslanec bo, kakor je govorica, po novem letu Carigrad
zapustil. — V Belgii so 10. t. m. imeli volitve za deržavni
zbor; bile so po veliki večini zoper dobrodelstveno postavo
in za sedanje ministerstvo liberalne. — V Londonu so
12. t. m. parlament (deržavni zbor) odložili; pred je pa še
Lord John Russel priporočal, tudi Jade v parlament
pripustiti. — Španjski novorojeni kraljič je prejel 9.
t. m. sv. kerst. — Iz Lizabona pišejo, da je huda
bolezen skorej popolnoma nehala. — V Turinu se je začel
14. t. m. deržavni zbor. — V severnem morji je zima tako
naglo pritisnila, da je samo v kronštadtski luki več ko
sto bark v ledu obtičalo, da bodo mogle skorej do spomladi
ondi ostati. Tudi v druzih rusovskih lokah je morje že
zamerznjeno. — Iz Petrograda zagotavljajo, da na tolikrat
omenjeno oprostenje sužnjakov zdaj še ni misliti.
Nasproti pa svesto upajo, da se bodo razmere med kmeti in
gospodo precej premenile. — Iz Indije ni nič posebnega
in iz Kitajskega samo to, da se prebivavci kantonskega
mesta boje, da bi Kitajci nad-nje ne planili. Sovražnosti
pa se še niso začele. Tudi se bodeta nek angležki in
francozki poslanec v Pekink napotila, poskusit, razpertijo s
kitajskim cesarjem z lepim poravnati. — Po mnozih velicih
nesrečah, ktere so se poslednji čas po smodniku zgodile,
nasvetje nek francozk časnik sredstvo zoper take nezgode.
Primeša se namreč smodniku prah iz olovca (grafita), pa
tudi ogeljni prah je dober. Ta primes ne škoduje smodniku
kar nič, temuč še le stori, da se smodnikovo zernje ne
unema tako hipoma, temuč počasi gori kakor smola. Če
hoče kdo smodnik potem rabiti, ga samo preseje. Tako
ostane smodnik zopet čist in dober. Mnoge skušnje so to
poterdile, namreč pa je dal brat rusovskega čara,
velikoknez Konstantin več tacih poskušenj narediti in to z dobrim
uspehom. — Najnovejši časniki donašajo dopise iz Novega
Jorka, pervega kupčijskega mesta severne Amerike, kteri
čudne in žalostne skrivnosti razodevajo. Hvalijo se namreč
amerikanski časopisi, da so ondašni kupčevavci evropejskim
mreže nastavili. Ali mar s tem, da so toliko tavžent
delavcov ob težki kruhek djali, ali s tem, da so kante samo
zavoljo tega napovedali, da bi Evropejce v revšino sunili,
sebi pa žepe polnili? „Kar imajo Evropejei pri nas tirjati,
je zbrisano, — tako modrujejo — mi imamo vendar le
blago in dnarje!“ Če je to res, spozna prav lahko otrok,
da so Amerikanci prav res svobodni roparji, kteri
šalijo in igrajo s pohlevnimi Evropejci, kakor se jim zdi. Bog
daj, da bi se to osumnjevanje kot prazno pokazalo; ako je
pa drugače, bodo Amerikanci gotovo še doživeli dan
plačila, kteri nikomur ne odide.

Pogovori vredništva. Gosp. J. V v Vg: „Slav. Bibl.“ niso
„K. k. Schr.“, ampak jo samostojna knjiga, ktera velja 3 fl.
Bukvovez g. Ničman Vam jo utegne z „Romarjem poslati.

Tečaj XV.

List 51.

NOVICE
gospodarske, obertnijske in národske.

Izhajajo vsako sredo in saboto. Veljajo za celo leto po pošti 4 fl., sicer 3 fl.; za pol leta 2 fl. po pošti, sicer 1 fl. 30 kr.

V Ljubljani v saboto 27. junija 1857.

Dober svet takim, kterim je toča polje
poškodovala.

Po spisu direktorja Walz-a v Hohcnheimskem časniku.

(Dalje.) .

Kaj je najbolje storiti, kadar toča zimski ječmen,
jarorež in jaro pšenico pobije, ne morem za gotovo
povedati, ker nisem priložnosti imel, skusiti to ali uno.

Sočivje,

ako se pokosi, se ne obraste več; le taki sadeži, ki še niso
prav zrastli, kterih tedaj pri košnji kosa še ni zadela,
rastejo še naprej in doneso mervico sadu. Nasproti temu pa,
če so jim bile glavice odbite, še večkrat stranske odraslike
poženo, kteri včasih cvetje in sad nastavijo. Če je tedaj
toča sočivju le glavice odbila, pa ga ni v zemljo zatepla,
naj čaka gospodar kakih 6 ali 8 dni, kaj bo; po tem ali
se prikaže več ali manj novih kali in po letnem času naj
presodi: ali je pobito sočivje pustiti ali ne; na vsako vižo
ne bo pridelk obilen; vendar je boije kaj, kakor nič, če je
namreč že prepozno, kaj drugega sejati.

Grahora in grah sta si v tem zlo enaka; kako pa
je z lečo, ne vem, ker še nisem nikoli skusil.

Ogeršici

je toča silno nevarna, in ji utegne že zlo škodovati, ko žito
na bližnji njivi še nobene škode ni terpelo. Sodnata bilka
se rada odlomi; odlomljeni del pa obvisi na nitkah, ktere
so na nasprotni strani, kjer je toča bila, le zavihane bile.
Ti veršiči, ki so tako obviseli, se včasih zarastejo in
včasih ogeršica potem še cvete. Če je pa toča pobila ogeršico,
ko je že odcvetela, takrat pa nima več te moči za novo
rast. Če je bila štiblica popolnoma odbita (pred ali ob cvetji),
se v vsih tulcih novi poganjki napravijo, kteri lepo cveto
in tudi sad nastavijo; vendar se je ne pridela nikoli toliko,
kakor če je serčna štiblica ostala. Podorje naj se tedaj
ogeršica pred, in ob cvetji od toče pobita, le takrat, če je
rastlino popolnoma razklestila. Če pa je toča ogeršico po cvetji
pobila, ne pričakuj nič pridelka. Ker pa takrat ni več
dolgo do žetve, se vendar še splača, če so tudi 3 četert polja
pobite, da pustiš ogeršico, ker nekoliko boš vendar še
pridelal, časa pa, drug sadež sejati ali saditi je, zlasti v
gorkejih krajih, tudi še dovelj.

Peso,

dokler je prav mlada, zamore toča tako pobiti, da ne
raste več. Ako se tedaj ta nesreča zgodi mladim sajenicam,
je še čas, namesto potolčenih druge saditi, če se zdravih
sajenic še kje dobiti more. Namesto pese pa se morejo tudi
kolerabe, kavra ali zelje saditi.

Če pa je pesa že toliko odrastla, da so njene korenine
ene pavce debele, bo tudi po toči naprej rastla; vpervo bo
novo perje pognalo, če je poprejšnje toča zlo oklestila, potem
pa se bojo tudi korenike odebelile, ker je od srede
velikega serpana celi mesec kimovec navadni čas za to. Če pa
toča peso že pozno potolče, ne bo sicer korenikam dosti
škodovala, al oklesteno perje bo iznova pognalo, korenike
pa bojo v rasti zaostale ravno o takem času, ko bi bile

imele najdebelejše prihajati. Vendar pesi toča nikoli toliko
ne škoduje kakor drugim, dosedaj omenjenim sadežem.

(Dalje sledi.)

Imenik tistih, kterim so bile v dunajski razstavi
svetinje in pohvalne pisma podeljene.

Iz Slavonije.

Zlato svetinjo je prejel:
Oseški razstavni odbor za krasno lesovje.

Veliko sreberno svetinjo je dobil:
grof Eltz iz Vukovara za žita.

Malo sreberno svetinjo so prejeli:
gosp. Adamovič, grajšak Čepinski za žita, — grof
Pejačevič, grajšak Retfalski za žita, — grof Khuen,
grajšak Njuštarski za moko, — gosp. Strosmajer,
škof Djakovaški za slivovico, — gosp. Leicht iz
Oseka za pluge.

Veliko bronasto svetinjo je prejel:
gosp. knez Lippe-Schaumburg, grajšak
Verovitiški za moko.

Malo bronasto svetinjo sta dobila:
gosp. Čagolovič iz Oseka za žita, — gosp.
Aksenčievič iz Oseka za slanino.

Pohvalne pisma so prejeli:
gosp. grof Pejačevič iz Retfale za različne
pridelke, — Oseški razstavni odbor za kuhinsko
posodo, — gosp. knez Lippe-Schaumburg iz
Verovitice za kmetijske pridelke, — gosp. Ludevik
in Ladislav Sallopek iz Sarvaša za žita,— bratje
Obersohn iz Oseka za suho sadje.

Iz Dalmacije.

Veliko sreberno svetinjo so dobili:
c. k. kmetijska družba v Zadru za žita in
sočivje, — gosp. Kaligarič v Zadru za vinske cvete,
— kmetijska družba v Dubrovniku za laško olje.

Malo sreberno svetinjo je prijela:
kmetijska družba v Orebici za vino,

Veliko bronasto svetinjo so prejeli:
c. k. kmetijska družba v Zadru za mnogo
rastIje, — gosp. Luxardo v Zadru za vinske cvete, —
gosp. Gelie iz Amise za laško olje.

Malo bronasto svetinjo so prejeli:
gosp. Jakob Danilo iz Zadra za žita, — c. k.
kmetijska družba v Zadru za kmetijske pridelke, —
gosp. Veselkovič iz Zadra za mjilo.

Pohvalne pisma so prejeli:
c. k. kmetijska družba v Zadru za verbovnik, za
agavo amerikansko in za sumah, — gosp. Anton
Fanfogna-Gavagnin iz Trava za gumi, — gosp.
Jan. žl. Tafogna iz Zadra za moko, — gosp.
Dogmi iz Lise za vinske cvete, — gosp. Miličevič iz
Zvezanja za laško olje, — gosp. Jakob Danilo iz
Zadra za laško olje, — gosp. Bosetti iz Kurcole za
vino.

Poljodelstvo in kemija.

(Dalje.)

Nasprotne misli zavolj gnoja se daste tedaj takole
zediniti:

Prav za prav ne služi sperstenjeni gnoj rastlinam v
živež, pa vendar zelo pospešuje njih rast, ker on ne
napravi samo kemijskih temač tudi mnogo fizikalskih okoljšin,
ki so rastlinski rasti v velik prid. Gnojna perst vleče zelo
na se mokroto in jo obderžuje v sebi, — mokrota je pa
neobhodno potrebna rastlinam. Razun tega pa gnojna perst
tudi, kakor vse ogeljcu enake stvari, vsaktere gaze serka;
tedaj tudi rastlinam potrebno ogeljno kislino in
amonjak, in ker se gnoj vedno sperstenuje, napravlja tudi sam
ogeljne kisline. Tedaj je ravno tako, kakor da bi stala
rastlina v velikem hramu, kjer najde vsega v življenje
potrebnega: vode, ogeljne kisline in amoujaka, iz česa si ona
napravlja svoje sožigljive dele. V zraku nakupičeni kislic
vzrokuje vedno kemijsko razkrojevanje gnoja, kar že izbuja
gorkoto, razun da černa perst tudi solnčne žarke
bolj požira, kakor kaka drugačna. Da černe stvari solnčne
žarke bolj požirajo, kakor bele, ve dobro vsak, ki se je poleti
v černi obleki bolj potil, kakor v beli ali pa je čutil, da je
čern slamnik bolj vroč memo belega. Gnojna perst je pa
tudi kaj rahla, v kteri se razširjujejo lahko koreninice,
kar ne velja od puste persti.

Povzmimo vse te njene lastuosli, in prepričali se bomo
o velikem pridu, ki ga vzrokuje gnoj, akoravno ga prav za
prav ne moremo imenovati živeža rastlinskega.

Da so se kemikarji prepričali, da gnoj ni prav za prav
rastlinski živež, so podvergli njivo natanjčni preiskavi.
Zvagali so gnoj, ki so ga skoz več let zvozili na-njo in tudi
pridelek, ki ga je njiva vsako leto dajala. In glej,
pridelek je bil veliko težji, kakor potrošeni gnoj. Se ve da
je ta razloček veliko večji na dobri zemlji, kakor na pusti.

Rastlina skor vsa je zložena le iz sožigljivih delov,
tedaj jih gotovo ni iz gnoja vzela, ker smo jih veliko več
pridelali, kakor smo jih v gnoji na njivo zvozili. K tem pa
ee pride, da so v persti ostale korenine gotovo več
kislica, vodenca, ogeljca in gnjilca dale rastlini, kakor ga je
mogel dati.

Če pa rastlina ne dobiva teh delov iz gnoja, v čem
pa vender obstaja njegov prid, kterega tajiti ne moremo?

Odslej nam bodo pa zamogli kemikarji dajati gotove
odgovore od življenja rastlinskega. Kaj je gnoj? kaj je
njegov prid? Zakaj nam dobre njive več let ni treba
gnojiti, pusto pa moramo vsako leto z gnojem pitati?

Na te vprašanja bomo odgovorili s pravili, ktere so
spoznali kemikarji za resnične.

Nesožigljivi v pepelu ostali deli so bistveni sostavki
rastlin, kar se že iz tega vidi, da so v vsakteri rastlini
drugačni in v drugačni razmeri; koliki in kakšini so ti deli,
je pa odvisno od zemlje, na kteri raste rastlina. Če jih ona
tedaj v persti, v kteri jo silimo rasti, ne najde zadosti in
ne ravno nji potrebnih, pa ne bo mogla rasti. Treba ji bo
tedaj z gnojem pomagati.

Sežimo malo nazaj, da se bomo prepričali od omenjene
resnice. —

Veliko vode je steklo v morje, preden so ljudje začeli
paziti na pepel in se prepričali, da po rastlinskem
plemenu se ravna: kakošnega in koliko pepela dobimo pri
sožigu. Akoravno so delali že v starih časih iz njega
potašelj, vendar niso vedili, od kod da pride pepel. Eni so
pravili, da ga nareja rastlina sama, drugi pa, da ga dela ogenj
pri sožigu. Še le v najnovejšem času je bolj popolna
kemija spravila resnico na beli dan.

Sožgimo ktero bodi rastlino, ne bo zgorela vsa, ampak
ostalo bo več ali manj pepela, ki ne zgori, ki ima
lugaste (alkališke) lastnosti in je sostavljen iz mnogoterih
pervin. Pa rastline nimajo vse enako veliko pepela. Cent
jelovega lesa daje ⅘ funta pepela, cent hrastovega lesa 2 funta

in pol, cent pšenične slame 4 funte in pol; cent suhega
krompirjevca (hruševne) 15 funtov. Še celo vsi deli ene
rastline nimajo enake mere pepela. Navadno ga ima največ
listje in lubje. Smerekovih „žbic“ cent ima 8 funtov pepela
in cent hrastovega listja 8 do 9 funtov.

Da nimajo vse rastline in vsi njih deli enake pa vsaka
stanovitno mero pepela, že to kaže, da mora biti med
rastlino in njenimi nesožigljivimi deli gotova razmera, od ktere
se še bolj prepričamo, če pepel različnih rastlin primerjamo.
Oglejmo se le po nekoliko izgledih.

Različne rastline imajo različnih rudninskih stvari v
sebi. Po bregu morja rastejo solne zeliša, kterih pepel ima
v sebi veliko sode, in nekdaj so napravljali skorej vso
sodo le iz teh želiš. Bukov, repni in krompirjev pepel ima
posebno veliko kalia v sebi; pepel grahove slame in
detelje ima veliko apna; žito, posebno pšenica, ima veliko
fosfornokislega apna. Pšenično zernje nima sicer zmiraj enako
veliko fosfornokislega apna v sebi, pa vendar se derži ta
več ali manj med stanovitnimi mejami. Pa če ga ima
premalo, je tudi zernje lahneje in ga je manj v klasji; tedaj
je pšenica slabeje rastla, ker ni zadosti sebi potrebnega
najdla v persti. Košeničica, lakotnik (Genista) in resje (Erica)
pokrivajo čez in čez griče in hribe, kjer je kremenesta
perst in kinčajo te puste pešene kraje dajaje jim prijetni
pogled. Kjer je pa perst ilovčasta ali apnena, pa jih ne
vidiš kar nič. Pa med njimi na kremenasti persti bi iskali
zastonj petelinove glave ali turške detelje (Onobrychis sativa,
Esparsettej, ki raste divje le na apneni persti. Solne zeliša
rastejo na bregu morja le tako deleč okrog, kakor deleč
veter valove vali; drugod jih ni nikjer najti; pa deleč od
morja pri solarnicah, kjer delajo iz solne vode sol, se
nahajajo spet. Če bi imenovane rastline sadili v perst, v
kakoršini one navadno ne rastejo, bi hirale in počasi
popolnoma poginile. (Dal. sl.)

Zgodovinske reči.
Preseljevanje sarmatskih Limigantov.

Spisal Poženčan.

(Dalje.)

Pod Italijo, kamor so bili Limigantje sprejeti, je
umeti italjske pokrajne (Fines Italiae), ktere so obsegale
ob Avgustovih časih, po Strabonovem spričevanji, Okro
(to je, Kraj ali Okraj) ali Italii okrajne planine in njih
okolico, Snežnik (Albios Montes) med Krajni ali Krajnci
(Karni) in Japudi.

Ob Konstantinovih časih, od kterih je tu govorjenje, so
po spričevanji popotnega zemljovida (Itinerarium) v letu
333 po Kr. narejenega obsegale vse kraje, ki se zdaj
Krajna ali Krajnsko imenujejo. „Fines“ ali „confines
Ilaliae“ ni nič druzega kot v latinsko prestavljeno ime
Krajna, Krajnsko (tuje izrečeno Karnia). Semkaj
kakor tudi na Horvaško in v brežnate kraje okoli Celja,
ob Muri in Dravi, zlasti kjer se vkupaj stekate, so se
bili ubežni Limigantje naselili. Sužne Limigante so bili pa
Rimljani med otočjo krivino Donave in Tise nabili, in
jih v njih deželo čez Tiso bežeče preganjali, požigali in
morili. Ko preganjani tu niso zavarovani bili, preplavajo
Maroš; al tudi tu so jih Rimljani preganjali in morili.

Vernimo se še nekoliko h sužnim Limigantom.
Leta 359 je cesar Konštanci s svojo vojsko na te strani
Donave zapazil, da Limigantje na uni strani semtertje
pohajajo. Dasiravno je hotel temu hitro v okom priti, se
Limigantje niso dali prekreniti; hlinili so se, kakor bi za to
pokorno dovoljenja prosili; vse drugače so govorili kot se se
vedli. Ko so vidili, da se cesar pripravlja z visoke lece
jih prav krotko ogovoriti, in jih k pametnemu obnašanja
pripraviti, je nekdo ves obdivjan svoj čevelj ob lečo zagnal
in zaupil: „Marha, marha!“ kar je bilo pri njih znamenje
za vojsko, in za njim je cela derhal potegnila. Še danda-

našnji Slovenec v nejevolji rad z „merho“ kolne, zmerja in
zabavlja. Natvegama so divjaško stavnico na dan prinesli,
in začeli na cesarja streljati; boj se začne, Sarmatje so
premagani in vsi pobiti, kolikor se jih je med boj mešalo.
Cesar preskerbi varnost granice, gré v Srem se nad
goljafnimi sovražniki zmaševat, in se nazadnje odpravi v
Carigrad.

Preden pridemo do druzega preseljevanja naših
Limigantov, se poglejmo, kako so ob teh časih divjaške
ljudstva rimsko gospodo in kar jih je bilo na nje strani,
preganjale, zatirale in odpravljale rimsko oblast.

Leta 378 po Kr. so Gotje združeni s Huni in Alani
hotli Carigrad vzeti, pa niso nič opravili. Od ondot so se
razšli po gornjih deželah in oblastno počnejo do podnožja
Julijevce, ktero so nekdajci imenovali Venetske planine
(Alpes Venetae). Sv. Hieronim Heliodoru piše: „Dvajset let
je že in še več, kar se med Carimgradom in Julijeveo vsakdan
rimska kerv preliva. Čudsko(t. j. manjo Čudijo v Tracii)
Tracijo, Macedonijo, Dardanijo, Dacijo (t. j.
podonavsko na tej strani Donave ležečo), Tesaloniko, Ahajo,
Epir, Dalmacijo, celo Panonijo Got, Sarmat
(on razume Jazige), Kvad, Alan, Huni, Vandali,
Markomani razdevajo, h sebi spravljajo, plenijo.“

Sv. Hieronim govori tako o razdjanji Zdrinja. Z
rimskim cesarstvom vred so ti divjaki tudi semtertje že
razširjeno keršanstvo zatirali. Med temi silnimi klateži ni,
kakor je viditi, nobeno slovensko ljudstvo imenovano,
ker Slovenec že od nekdaj nima navade po svetu sam
od sebe kot morivec ali razbojnik hoditi.

Pojdimo k drugemu preseljevanju Limigantov.
2) O druzem preseljevanji Limigantov, ki jo bilo leta
454 po Kr., govori Jornandes, ko pravi, da so se bili
Gepidje z vojsko polastili hunskih dežel na uni strani
Donave v Dacii, ih da so bili Gotje od cesarja Marciana
deželo, kar je je bilo ravno tistih Hunov ta kraj Donave, ali
Panonijo dobili. Jornandes dostavlja še dalje, da so bili
Sauromatje (ktere tudi Sarmate imenuje) in
Cemenderi in nekteri Huni v Iluriku pri gradu Martena
(Maribor) dobili svoje selišča. Cemenderi so, kakor se
kaže, vse eno s Satagi ali Sotaki, in zdi se, da jih je ob
gori Keču proti Dunaju staviti. Ob drugem preseljevanji,
od kterega je tù govorjenje, in ktero je bilo po Atilovi
smerti, so se bili nekteri tistih Limigantov preselili, ki so
bili ob pervem preseljevanji na svojih temeških in valaških
seliščih zaostali. To preseljevanje je šlo na Horvaško in
na Podravje. Skoz 120 let se je bil zarod Limigantov,
kteri so bili ob pervem preseljevanji lês prišli, lahko močno
pomnožil, verh tega je bil še z novimi prihajači namnožen,

(Dalje sledi.)

Narodne drobnjave.
Se nekaj o vrokih ali urokih.

Ker ta stvar narodno bajeslovje zadeva, menim da ne
bo, saj nekterim ne, presedala, če to jed že spet na mizo
prinesem, da tisti, ki take stvari preiskujejo, večo
natanjčnost in več osnove dobe. — Tudi v serbskih narodnih
pesmih je sled od vrokov. Na strani 104 v I. zvezku
„Bosanskega prijatelja“ (1850 v Zagrebu) dobiš v pesmici
Matija in Jeluša tele verstice:

Muči, kčeri, mukom zamuknule!
Ti si, kčeri, roda urokljiva,
Ti češ ureč' liepoga Matu.
Odma Matu zabolila glava. —

V Vukovem srbskem rečniku stoji: ureči, urečem
(hexenhaft) besprechen, fascinari. — V Varaždinu pa
sem slišal od vrokov tole pripovedko.

Bil je jeden siromašni muz, koji ne je nekaj drugo imel
kak jenu motiku, jen serp, jenu lopatu, siročku (lučnicu, je
nekaka sekira) i žlicu. On ne je mislil na svoje siromaštvo,

neg navek na ženitbu je mislil i jako puce (punce, dekleta)
vkanjuval. Naj potlam na takvu nameril se je, da je mogla
'sakoga vurčiti. Gda su se zdali, bila je jedna puca pri
stolu na gostbi. Mladenka ju opazi i jako ji se dopade, i
počne ju gledati, kak su juhu pojeli. Onda samo puci žlica
z ruke opadne i pucka se pod stol zmota. Kak je to otec
opazil, rekel je: kaj je to za pet ran boži'! I 'si pubunili
su se. Na to mladenka skoči van i 'zeme vode i tri
vugljene žerjavke, pak je hitila vu vodu. Gda dojde vu hišu,
rekla je devojčici: pi tu vodu. Ova malo gutne i vumije se
i stane potomtoga. Na to su 'si mislili, da je to blažena
ženica, da more tako dobro činiti neznajuči njene fabule. S
tem 'se zašuti i stade veselo biti. — Gda ova pervo dete
porodi žensko, da mu dvaput cecati, to je, perviput ga je
odevčila i onda, gda bi ga odevčila bila, dade mu išče
jenput cecati. I tak i ova pucka, gda je velika bila, mogla jo
vurčiti 'sakoga, vu koga se je zagledala. Za tem pak porodi
drugo dete i to mužko. Gda perviput dete cecalo bi, ostavi
ga cecka. Za trideset danov ponudi detetu cecati, a ono ne
je štelo ni poskusiti. Na to se odma materi zameri i ne ga
mogla ni živega viditi. A otec bi bil svoju kerv za dete prelil.

Jenput opazi otec, da mati pucki več jesti je dala kak
dečecu. Pita ju: zakaj to? Ona odgovori: te, pucka je
stareša od dečeca pa mora i više dobiti. Na to si otec dade
dopovedati. Gda pak drugi put opazi, da mati pucki kolač,
a dečecu kruh dala je, pita: zakaj opet to. Ona odgovori:
dečec je jako zločest i neče posluhnuti, a pučica 'se
posluhne.

Na to se otec reserdi i ne je mogel pucku terpeti, i
jenput na sejmu je kupil dečecu opravu a pucki niš. Gda je
dečec opravu oblekel, opazi to pucka, pa je rekla : o kak
mu lepo stoji, kak je lep deček! Na to deček gizdav odide,
da se susedom pokaže, koji su dosti dalko od njega bili. Na
putu mu dojde zlo, da je opal i nikam ne je mogel dalje
iti. Vezda je došel jen prosjački dečec, koji ga je dobro
poznal, i prijel ga za ruku te dimo odpelal. Gda otec opazi,
da je sinku jako zlo, i čul od prosjačkoga dečeca, da je
ležal na stezici, osupnul se je i jako prosjačkomu dečecu
zahvalil, da je tak dober bil, te mu da komadič kruha. Za
toga došla je majka toga sinka iz varoša bližnjega. Opazi,
da je vurčen, ide v kuhinju i napravi mu vodu. koja je
samo na 24 vur ga mučila, i onda stopram ozdravel je. Na
to mati povedala je puci, naj se ne čudi nigdar više dečecu,
da ga bu 'sakiput, gda se bu čudila, vurčila. I 'se nji je
od ljubavi povedala, kak je ž njum delala i kak more
vurčiti. Pucka je bila bedasta, dojde k ocu i rekla je: znate,
tatek, kaj je bilo našemu Pepeku? Kaj, Jalža? Ja sem vam
ga vurčila. Hodi z bogom, smrad, kak bi ti vurčil! Ni ni,
tatek; borme je, ja sem ga vurčila, meni su mamica
povedali i navčili su me, kak moram. Na to pozove otec mamu,!
pita ju: jeli je to istina, kaj dete veli. A kaj bi bilo istina
i odma odide.

Otec se je večput ž njum poleg toga pravdal i
najposle razišel. Zeme dečeca sobum i odišel je vu pustinju i
tam je pri jednom pustinjaku živel tri godine i napokon
vumerl, a dečeca je pustinjaku izručil. Gda je pustiajak
videl, da je deček jako pameten, dade ga vu klošter
fraterski. A on je jako vu tom kloštru napredoval, i jednu pucu
jednoga štacanara dobil je kesneje, da ju je vučil. Ž njum
se je jako spoznal, i posle je doma pucka novce krala i
dečecu nosila a jesti mu je višeput sama mati poslala. Gda
jenput kalfa štacunarski spazi kak ona novce krade, nikaj
ne je rekel, nek gda je pošla, onda ju zovne i pred
materjum i ocom ju vizitirati počne i najde dvajsti krajcarov,
koje je štela, da mu da, i vu cedulici napisala: moj dragi
ljubezni! Mati ju pela vu klošter i je tužila nju i toga
dečeca. Dečec je bil stiran iz kloštra a puca je bila bita.

Vezda deček odišel v drugi varoš, i gda dojde tam,
sede si pred jeden dučan i stade plakati. Na to opazi ga
štacunarica i pita ga, kaj se plače. On odgovori, da je jako
gladen. Ona ga pozove i da mu jesti, pa nji poveda, kak se

je ž njim godilo od mladosti z vuroki sestrinskimi, i z ocom
kak je vumerl i kak su ga iz kloštra iztirali. Gda je
štacunarica začula, da zna pisati i čteti, onda ga pita: jeli bi
štel pri nji ostati. Muža zovne a i mužu se je deček jako
dopal, pa su ga k sebi 'zeli. Deček bil je jako veren. Dogodi se,
da je dekla bila vurčena. On je vuroke dobro poznal, i
napravi vodu, da nji piti i namazal ju je malo po čelu i
odma je bilo dobro. Vu tom poslu se je išče bolje ovim dopal.

Gda je kalfa postal, dade stari štacunar gosti; vu ti' gosti'
se je jako pozorno i čedno ponašal, i stari štacunar prizna
ga za svoje dete i napravi testament takov, da po smrti
njegovi je pol njegovoga blaga pol pak žene, a gda žena
vumre, onda 'se. Za nekuliko vremena vumre stari, a stara
je bila jako slaba, pa mu reče: „'zemi penz, pa odi, pa se
oženi. I 'zeme penez i odveze se“.

Kak je poputuval, došel je vu jednu malu 'uticu na
konak (prenočiše), a vu oni 'uti stanovala je njegova prava
mati. On je tam za konak prosil, a ženska mu se je
vuztezavala konak dati, ar ne je imel gde spavati. Ali on je
štel na goli zemlji spavati ako baš niš nema. I tak je ostal.
On se je ponoči spominjal ž njum a ona mu je 'se
povedala, kak ju je muž ostavil i jedno dete sobum odvel. Kak
je on to začul, več mu je lehko na sercu bilo misleči, da
si je majku našel, i kak je dan svanul odide z materjum
vu bližnji varoš, obuče ju tako, da nji ne je vu varošu
skoro para bilo i odide ž njum k onomu štacunaru, gde je
curicu vučil. Nju izprosi za ženu i odma dobi vnogo penez.
Vezda je odišel s sestrum, materjum i ženum vu svoj
varoš. Sestri se je njegova žena jako dopadla i vurčila ju je
tak, da su ju komaj zvračili. Na to se opet brat resrdi i
reče, da, ako još jenput to včini, da ju bu stiral. Stara
štacunarica je za nekuliko vremena vumrla i tak je ostalo
Pepeku 'se. Sestru je dal za muža, mati mu vumre, a za
stareše dal je saki petek i subotu mesu čteti.

Kračmanov.

Novičar iz raznih krajev.

Sedaj tudi dunajski časniki razglašajo, da se bo
železnica ljubijansko-teržaška 27. dan
prihodnjega mesca (pondeljk) slovesno odperla. — C.k. ministerstvo
je po nekem posebnem primerljeji razglasilo to-le: Z
obdelovanjem soseskinih (občinskih) gojzdov sklenjeni stroški so
stroški gojzdnarstva, ktere ima gospodar, tedaj soseska
ali občina plačati, in sicer po predpisu §. 46. cesarske
postave od 19. aprila 1856. To je postava, ktera za navadno
velja, in le takrat ne, kadar je kakošen gojzd v zelo
slabem stanu, in bi bili stroški obdelovanja tolikšni, da jih
revna soseska nikakor ne more zmagati. V takih okoljšinah
se sme soseskam, ktere za to prosijo, potrebni dnar iz
deželnega zaklada na posodo dati, kteri se ima ob svojem času
iz dohodkov soseskinega gojzda poverniti. — Po
najnovejših oznanilih se maršal Radecki precej dobro počuti. —
V Pragi je nek bukvar te dni dobil prestavo novega
testamenta v kineškem jeziku; bukve so natisnjene (v
Hongkongu?) na najličniši, dvakrat zloženi papir, in so
vezane po kineški šegi; lepoto pa še preseže nizka cena, ker
bukve veljajo le en goldinar. — Po več krajih Galicije
in Poljskega je 11. dan t. m. toča tako razsajala, da že
dolgo ne pomnijo takega. — V Bistrici na Erdeljskem
je 12. dan t. m. že sedmikrat v dveh mescih gorelo. —
25. dan t. m. se je po morji iz Sirije pripeljalo v Terst 37
arabskih konj za cesarske kobilstva, ktere so v Lipico
peljali. — Po najnovejšem številu so letos na Tiroljskem
polovili po vseh soseskah 8193 mernikov (polvaganov)
kebrov ali hroščev, ktere mora ondi vsaka soseska po
povelji c. k. kantonske gosposke loviti in pokončavati. — V
Hevicu na Erdeljskem je stavil nek kmečk fant s svojim
tovaršem 2 gold., da spije pri ti priči polič najmočnejše-

žganja; — spil ga je res, — pa čez pol ure je bil —
merlič. — Volitve za deržavni zbor na Francozkem, ktere
so sedaj najvažniša novica, še niso popolnoma doveršene,
ker nekteri izvoljencov niso postavnega števila
(čezpolovičnice) glasov dobili, in se bo tedaj volitev ponovila.
Telegraf od 25. t. m. iz Pariza oznanuje, „da 256
poslancov je izvoljenih, med temi jih je 8 vladi nasprotne
stranke; v šesterih krajih se bo še enkrat volilo (5. julija)“.
General Cavaignac, kterega se vlada najbolj boji, ni
še nikjer dostojnega števila glasov dosegel. — V
Beligradje prišel unidan černogorski vojvoda in starašina
Radonič s prošnjo, naj biv vzela serbska vlada v beligradsko
gimnazijo nektere mlade Černogorce, da bi ondi doveršili svoje
študije, ker v Černigori še manjka boljih šol. — Sliši se,
da ima na Laškem zbor laških vladarjev biti, v
kterem se bojo posvetovali o nekterih prenaredbah, da bi se
ljudstvu marsikaj polajšalo, zraven pa tudi vladarstva bolj
uterdile; pravijo, da sv. Oče papež bojo predsednik tega
zbora in da Njih sedanje potovanje utegne v kaki zavezi
biti z omenjenim zborom. — Ker sardinski in savojski časniki
sedaj ne morejo več tako slepi biti, da bi ne vidili, da je
avstrijanska vlada veliko dobrega v Lombardii vpeljala, pa
pravijo, da vse te zboljšave so le prisiljene posneme
sardinskega izgleda!! — Cesarica francozka je dobila rusovski
Katarinini red. — 6. t. m. je umerl najstareji vojak
avstrijanske armade, 107 let star. Pisal se je Peter Staudinger.
Rojen leta 1750, v Kirchhamu v gornji Avstrii, je živel in
služil cesarici Marii-Terezii, cesarjem Jožefu II., Leopoldu
II., Francu I., Ferdinandu I. in Francu Jožefu I. — Časniki
razglašajo pogodbo med Prusijo in Svajco zastran
poravnanja Neuenburške razpore. Tedaj je tudi ta černa megla
s političnega obnebja zginila. — V Frankobrodu so storili
iznajdbo, po kteri pri netilnih klinčkih ne bo treba več
fosforovih glavic, kar bo delovcom v tacih fabrikah veliko
bolj v zdravje, kakor je bila raba fosfor a pri takih
izdelkih. — Med francozkimi in rimskimi vojaki v Rimu se je
pretečene dni razpor vnel in tu in tam je med njimi tudi
kri tekla. Neka mala reč jih je neki tako razkačila. —
Turška vlada je belgijskemu poslancu v Carigradu potne pisma
izročiti dala, ker ji že več časa nič kaj prijeten gospod
ni bil.

Serca sile.

(Iz „Celjske Slovenije“.)

Kadar gledam v nebo jasno,
Kadar gledam v tihi, mirni šip,
Mi veselja bije glasno
Serce, kaže mi oko nja kip!
Ko vidim tako zvezde mergoleti,
Me serce mora pesmico zapeti!

Kadar pride zora zlata,
Kadar solnčni žark mi priblišči,
Se zelena vzdiga trata,
Ptica melodije mi glasi,
Tedaj v natoro krasno le hiteti
Me sili, in pesmico zapeti!

Tam ko vidim cvetke mile,
Ko natore vidim zelenjad,
Kamor serca so me sile
Gnale, si želim li zmir ostat',
In slušat' ptice sladko žvergoleti.
Pa tudi z njimi pesmice si peti!

Janko Vijanski.