ZLATORÓG,
PLANINSKA PRAVLJICA.

SPISAL

R. BAUMBACH.

Z DOVOLJENJEM PISATELJEVIM IN ZALOŽNIKOVIM PRELOŽIL

ANTON FUNTEK.

Vinjeta. Lipov list.

V LJUBLJANI.

NATISNILA IN ZALOŽILA IG. v. KLEINMAYR & BAMBERG

1886.

Vinjeta. Vejica z drobnimi listki in cvetovi.

OPOMBE.

Pisatelj predstoječega dela, Rudolf Baumbach, napisal je na tem mestu nekoliko opomb, katere so v prvi vrsti namenjene nemškemu čitateljstvu, katere pa v slovenskem »Zlatorógu« lahko izpuščam z mirno vestjo. Pravljica o Zlatorógu, kateri je nemški pesnik dal prekrasno, vseskozi umeteljno dovršeno obliko, itak še živi po górenjesoški dolini, in bajna bitja, kakor so Rojenice, Čatež, Škrat pozná tudi priprosti Slovenec. Ravno takó pravljice o Petru Klepci, kralji Matjaži, lepi Vidi, katerih se omenja v »Zlatorógu«.

Menj znana pa utegnejo biti nekatera rastlinska imena, katera mi je blagovolil poslati velečestiti gospod profesor Fr. Erjavec, da jih porabim v svojem prevodu. Po njegovem nasvetu rabil sem za nemško Kohlröschen slovensko »murko«; za Crocusblüthe »mrázovo sestríco«; za Rhododendron ali Alpenose »sleč«; za Gemswurz »obstret«; za Alraunwurzel »tolsti koren«, blenovina, drstlivka; za Mansschild »oklòp«; za Mansstreu »stóglav«; za Ranunkel »slanovrat« in za Alpenrebe »srobotino«.

Da moj prevod na mnogih mestih ne izraža popolnem divne lepote izvirnikove to mi je dobro znano; ali trudil sem se po svoji moči, da slovenskemu čitateljstvu podam vsaj primeroma dober prevod. Dolžnost mi je na tem mestu izreči svojo srčno zahvalo gospodu profesorju Fr. Erjavcu, kakor tudi gospodu profesorju Fr. Levcu, kateri poslednji mi je z mnogimi nasveti lajšal moje prevajanje!

Anton Funtek.

ZLATOROG.

Pozdrávljen mi srčnó, Triglav čestíti!

Tri glave dvigaš drzno do nebá

Kot bog, čegár imé ti je nosíti,

In vsaka nosi krono od snegá.

Molčé orjáki zró me v led zaviti,

Kadàr na tebi mi srcé igrá;

Itálija pod mánoj v solnčnem sviti

Pozdrávlja me in sinji val morjá.

V prodólih žije ti pravljíca siva,

Takó otóžno in takó ljubó,

Kot bi tožila deva ljubeznjiva.

In glásov njénih vzdíhanje bridkó

Iz pesni moje mêhko naj odzíva,

Moj spev spomin preteklih dnij naj bo!

Ovíla megló je krog belih kron

Noč tèmna na Triglavu gôri;

Sedaj pa nevóljna zapúšča svoj tron

In zvezde trepéčejo v zôri.

Ognjeno čez robe sivih skál

Dviguje se solnca žar svetál;

V njem mora noč umreti.

Na tísoč kosmíčev megléni ovòj

Lehkôtno delí se in vlažno

In kakor preplašen golobji ròj

Beži pred ujédo sovražno:

Takó meglíce se spúščajo v beg

In zláto Triglavu zablísne sneg

Na témenu kraljévem.

Rosó otrésne bor raván

Z lišájne svoje brade;

Iz nežnih sanj pa cvet rosán

Vzbudí se trobéntice mlade.

Predrzni svedrec poljúblja srčnó

Deklétce priprôsto, a vender ljubó –

Imé je njeno murka.

In vitez sleč ljubák in mlad

Šepéče z mladóstno očníco;

Oprávljena rudéče kot v sam skrlat

Poljublja jej nežno glavíco.

Iz dalje zrè ga dragoljub:

Pač rad laskál bi z onim vkup,

A čast mu brani bliže.

In vse, kar peroti imá in noge,

Pričénja vesélo gibánje!

Od rosnih perésc metúlji hite

Navzgori, do luči jutránje.

Na kámenu greje se písani gad:

Takó on solnči se vsegdar rad;

Nad njim brenčíjo hrošči.

In sredi gozda droben spév

V nebó pošilja zéba,

In ž njim potóka šumljá odmév,

Kot daljno petje z neba.

Gozdár zeléni, detal vmes,

Pa kljuje, trka v smolni les

In glasno takt nabíja.

A véverka po deblu, glej!

Dreví se gibko, spretno;

Ž njo skače polh od vej do vej

Prav gibčno in okrétno.

Po svoje žvižga miš glasnó,

Možíčka, snaži si bradó

In rije po korénih.

A gori, kjer dviga pečevje se v zrak,

Kjer stena nobena ne zná se,

Tam vije políce smarágdne se trak,

Tam jáderna koza se pase. –

Takó prirodo je sèn nocoj

Okrêpčal in po njej pokoj

Kraljuje v jutru zornem.

Tam gori v zraku, kaj plava prostó

Dol v vedno ožjem krogi?

Oh divji ropar, oh jastreb je tó, –

Zdaj skrijte se ptiči ubogi!

Lisják po hósti se plazi zvit,

Prihúljen na drévu ždí bistrovíd,

Ž njim volk preží na žrtve.

In kvišku se drzno vzpénja mož

Med sívimi skalámi,

On nosi v desni oster nož,

On nósi puško na rámi.

Kdor more, zdaj béži na varen kraj

Končán je mir, v goràh sedaj

Prične se ljuto klanje!

Sred jelóvja, koder mah zeleni

Bujno raste ob skalàh razsutih,

Kjer vijó se koreníne črne

In lepéna sočnato grmíčje

Čvrsto klije med omejem modrim,

Tam lehkotno stopa čvrst mladénič

Puška svetla na njegovi rami,

Ostrobrušen nož, jelénorožen,

Svetli krivec na klobuku lovskem,

To vse priča tí na prvi pógled,

Da mladénič lovec je po stanu.

Glej, kakó po skalah in po grušči

Smelo stopa, smelo in pa krepko!

Pač režé mu draste pred nogámi,

On pa skače čéznje v drznih skokih

In držèč se šibkega latróvja

Ob pečinah spušča se nizdoli.

Kamen mu ne gane pod nogámi,

Veja skríta, trhla mu ne pokne,

Listje velo, suho ne šumí mu.

Po goróvji pač takó divjad le

Vzpenja se in oni, ki jo vara,

Lovec smeli in lokáva koza.

Tam, kjer z brado dolgo in lišajno

Zreš poslednje smreke-vedreníce,

Kjer vejévje krivo, zamotáno

Brezi lubja vije se po zemlji,

Tu podobno kačam, tam rogóvju;

Tam, kjer bukve in smeréke sílne

Vmičejo jo se kljúkastim pritlíkam,

Koje, v rebra skálnata zarite,

Plazom, vihram vpírajo krepkó se,

Tam, kjer prôsto se razglèd odpíra

Na pogórja silnega vrhóve,

Glej, tam zdajci postojí mladénič.

Da poskuša veter, dvigne rôko,

Gleda v solnce in potem na sléme,

Zrè na robe, potlej na police

In na temne sence, koje riše

Rúševje na steno kameníto.

Čudne lovcu pač očí so: Mile

Kot otroku, bistre kot sokôlu!

Zdaj pa sede tjà na panj podrti

In na svetli puški od zaklópa

Ruto pestro, svíleno odvíje,

In orodje vse za lov pregleda,

In pregleda tudi čevlje težke,

Potlej nagne čutarico polno,

In okrêpčan po požírku čvrstem

Pleza smelo dalje po skalóvji.

Strme skale so in vedno strmlje,

Ozka steza je in vedno ožja.

Steza? – Kje pač steza tu pozná se?

Dalje! táko lovčevo je gâslo,

Srčnost, ogenj, to sta mu vodníka,

Lehno, svestno vzpenja se mladénič.

Zdaj dospéje do police ozke,

Stena spredaj, zadaj zrak je sinji,

Pod nogámi pa brezdánje žrelo,

Zdaj čez širno se ziját požene,

Zdaj predrzno vzpenja se po žlebu,

Ozkem, strmem, dimniku podobnem,

Segne kvišku naposled z desnico,

Zgrabi trde kámene ostríne,

Drzen skok, in glej! na rob dospel je!

Toda kaj li zrè takó osupel?

Mari to je morje kameníto,

Koje onstran je uzréti ménil?

Ní! Položje se pred njim razgrinja

Brstno, s tisoč cveti posejáno.

Ni še lovec videl vrtov tacih!

Kar po lokah in prisójnih rebrih

Vzgaja Triglav plemenítih cvetov,

Kar jih klije v snegu in ob virih,

Vsí so tú na solnčnem vrtu zbrani:

Modri zvončki, pisane ustnáče,

Mak rumêni, beli slanovrati,

Sleč rudéči in obstret vonjíva,

Modri stóglav in skrlatni svedrec,

Vmes očníce zvézdica srebrna.

Kjer dvigúje se iz trave skala,

Brž pretkáva jo srobót z ovójem,

Brž na glavo kápico dajó jej

Kreč, oklòp in klinčnica dišéča.

Hrošči, pestri kakor božji stolec,

Jasni, kakor živi dragi kamni,

Po peréscih lazijo počasi

In metúlji vmes rudéčeóki,

Ki imé jim je po solnčnem bogu

Iz cvetličja srkajo slaščice.

Živo lovcu zaiskrí okó se,

Živo skloni se do zemlje cvetne,

Da utrgal za klobúk bi šopek.

Čuj, kar spodaj zašumí v grmóvji

In počasi izmed slečnih grmov

Stopa divjih koz brezskrbna tolpa

Ne slutèč, da je nevarnost blizu.

So li sanje? Morda Škrat hudobni

Lovca koče mladega slepíti?

So li koze res, ki tu pasó se?

Kakor páden sneg, takó so bele

In vodníku njih neskrbni tolpi

Glavo zlata krásita rogóva.

Za planínsko vrbo pokleknivši

Urno dvigne svojo puško lovec.

Kakor kip, iz mramorja izklêsan,

Kozel dviga se od skale víšnje.

V zgodnjem solnci pa žarí prekrásno

Dika zlata na njegóvi glávi.

Dvakrat dvigne lovec cev pogúbno,

Dvakrat roka mu drhtèč omahne!

Kakor dečku, ki pomeri prvič

S puško svojo na divjád brezskrbno,

Taka tmà se dela pred očmí mu.

Zdaj pa drugič še poméri dobro, –

Nì okó, nì roka mu ne gane.

Ali slušaj! Glas vrší od skale,

Glas, kot vzkriknil sokol bi obstréljen:

»Beži čeda, váruj Zlatoróg se!«

Mahom gosta neprozórna megla

Glavo lovcu mlademu ovije;

Puško roka izpustí drhtèč mu,

S tal se dvigne plašen in osúpel,

Nem okléne palice se gôrske

In odkrije se in tiho moli ...

Léhno zgúblja se ovòj megléni,

Zopet loka se leskéče v solnci,

Zopet pestri plešejo metúlji

Krog cvetličnih živobójnih čašic,

Ali belih koz, le téh nikjer ni!

S plašnim okom gleda na okóli

Mladi lovec, govorí na tihem,

Križa se, ob ramo vrže puško

In pripravlja s strahom na odhod se.

Ali slušaj! Z nova sèm od skale

Kliče milo oni glas skrivnóstni:

»Dobro došel tú na vrtu našem,

»Lovec drzni, iz doline trentske!

»Koz, jerébov in srnâ in zajcev

»Hrani mnogo tebi gôra naša –

»Oj le lovi, streljaj jih veselo!

»Brez skrbí se krêpčaj pri studencih!

»Ali zvesto slušaj to jedíno,

»Lovec drzni, iz dolíne trentske:

»Pústi čedo, pústi Zlatoróga,

»Če dragó tí je življenje mlado!«

Sila čudi se besedam lovec,

Kliče v stene potlej skalovíte,

Kliče srčno s čistim, bodrim glasom:

»Zvesto slušal bom besede tvoje,

»Skrbno čedi prizanašal tvoji,

»Toda kdo si, tí gospa nevídna.

»Ki varúeš vrtič ta zelêni

»In kozâ v njem tolpo čudovito?«

Pazno kakor srna ob porobji

Prisluškuje lovec, a brez vspeha.

Skalne stene dvigajo molčé se

In jedíno víra žuborenje

Bije v čistih glasih na uhó mu.

Pri studenci lovec zdaj poklekne,

Pije čisto vodo kar s períšča,

Zvíje šopek iz srebrnih zvezdic,

Modrih stóglav in rudečih klinčkov,

Vtakne šopek si za pokrivalo,

In v spomín si kraj ta utisnívši

Gre nizdoli. Tam pri skalnih robih

V stran zavije in za njimi zgine.

Zdaj pa z nova v grmičih zablísne,

Zlatorógi beli kozel z nova

Koze svoje vodi na planíco.

V dalji pokne strel; grmèč oglási

Tisoč skal se mu v odgóvor gnjeven,

Toda mirno pasejo se koze,

Mirno tudi kozel zlatorógi.

Saj vedó pač, da mogočna bitja

Skrbno vrt svoj čuvajo zeleni,

Skrbno tudi belo čedo svojo!

Na Komni je nocój vesel večer!

Prišel je namreč iz doline trentske

K pastírjem v gosti čvrst planínski lovec

In s saboj kozla je kot plen prinesel.

Na močni kljuki zdaj visí živál,

V kotliči pa bakrenem, začrnelem,

Ki plamen liže ga z jezíkom žarnim,

Šumí, kipí in kuha se drobóvje.

Molčé pastirji, glej! sedé v okróžji

In željno ustne ližejo bradáte.

Ponôsno lovcu bliskajo očí se,

Saj vstrelil danes je še drugo zvér,

Ki v sebi strínja volčjo lákomnost,

Lisíčjo zvitost, divje mačke gibčnost!

Brez glasa je, na skok pripravljena

Prežala z vej, zakríta skoro v listji,

Očí pa so gorele jej kot oglje

In ravno médnje lovec s spretno roko

Poslal je vročo kroglo jej v možgane

In krvavèč je padel ris na zemljo.

»Pač to je strel bil mojstersk, moram reči!

»Takó pred leti tridesetimi

»Samó še jaz sem streljal, drugi nihče!

»A zdaj sem star, divjáčini v posmeh!

»Pred mano pase koza brez skrbí se,

»Možíčka zajec smelo mi pred nosom,

»Lisják lagôtno šeta pred menój.

»Samó še drozgom sem nevaren zdaj

»In tolstim polhom, ki hudič jih pase.«

Takó velí star mož in dreza v ogenj

In meče v kôtel brinovíce zrele.

Sicèr pri kúhi gospodinji Špela,

Nocój pa mirno tàm na klópici

Poslúša, kaj se možki menijo.

Opravek njen prevzel je stari Jaka,

Ki gori ovce pase na planinah.

Izprosil si je kúho kot ljubav,

Menèč, da nema božji svet nikógar,

Ki bolje bi divjáčino napravljal. –

Glej, baš je segel z vilicami v kôtel,

Nasadil kos, razrezal brž ga z nožem,

Pokusil, in z glavó kimaje dél:

»Bo že! Pričníte! Bog vam blagoslóvi!«

Tegà pastirjem treba ni veléti

Posebej še; vsak delež vzame svoj

Pa jé po dolgem času spet slaščico.

A stari Jaka stopi k svoji skrinji

In stika v njej, pa naposled se vrne.

Napolnjen vrč z dišéčim brinovcem

Prinêse k ognju, tiho se smejóč.

Razdávčen starec ni, da baš dejal bi,

Samó zarad divjačine je tak,

A jutri bo kesal gotóvo se!

Od ust do ust gré vrč, vsakdó pohvali

Pijačo, bolj pa njega, ki jo dal je.

»Poslúšaj ti,« takó spet reče starec,

»Poslúšaj dobro me, ti lovec trentski,

»Kar ti svetújem. Glej, pred solnčnim vzhodom

»V dolino greva midva, jaz in Špela,

»In z nama pojde tudi sedem druzih,

»Ker jutri bo, to veš pač, opasílo,

»In tukaj naša Špela rada pleše.

»Na praznik ta pridere skupaj mladež

»Iz vsake vási, sléherne planíne

»In vsà dreví se v hišo gospodínje naše.

»Bogata pač je mati Katra res!

»Pri soškem mostu ti ima gostílno,

»Poljá dovolj, a krav nad sto gotovo!

»Povabila nas je za jutri vêčer

»Na ples in jed. Če greš, ne bo ti žal.

»Tvoj tolsti kozel bo jej baš na róko,

»In če zagleda rísov meh celó,

»Rudeče krzno, črnolísasto,

»Potem, to rečem, boš vesel plačíla.

»Le pojdi, lovec! Res ne boš kesal se.«

Prikíma lovec in velí: »Pojdèm.

»Gostílno že poznam na soškem bregu,

»Ker stara Barba, koja gospodínji

»Ondì, je bila moja krstna kuma.

»V poprejšnjih letih bil sem često tam,

»A potlej šel sem služit na Koroško

»In od tedaj še nisem videl Barbe.

»Pa vender ni mi v tem umrla že?«

Odkíma stari Jaka mu rekóč:

»O tej je dobro, to boš jutri videl

»Na lastne óči. Zdaj dovoIj o tem,

»Kar vkup gremò.« Potem pa se reži:

»In tudi nekaj druzega boš videl,

»Pa ne le starih bab! Pregóvor pravi:

»Star človek, star denar in staro pravo

»To vredno je čislanja. Nu, jaz ménim,

»Da mlado časih tudi ni baš slabo. –

»Domov je plavolasa Jérica

»Prišlà krčmárki spet iz samostana

»In jej pomaga zdaj pri gospodínjstvu.

»To ti igrača je kot iz sladkorja,

»In pa« – to deje starec zdaj oprézno,

Ker jezno bliska se okó planínki

In krčevito stiska rožni ustni –

»In pa, da nema lâs takó rumênih,

»Gotóvo bila bi deklè najlepša

»Izmed deklet, takó pa je le – druga.«

To rekši starec zvíto namežíkne

Rujavolasi Špeli in okó se

Povési samoljúbnemu dekletu.

»Čuj Špela, jame stari Jaka spet,

»Sicer ti gredo usta kakor malin,

Nocój pa sloniš brez glasú pri ognji.

»Zapoj nam kaj, da čul te vender gost bo!

»Zapoj pravljíco nam o lepi Vidi,

»Ki šla z zamorcem je čez plan morjá

»H kraljíci španjski. – Glej, ti poješ pesmij

»Dovolj! Zapoj o Marku kraljeviči,

»O Petru Klepci in o kralj Matjaži,

»Kateri daleč tam na Ogerskem

»Za mizo spi v duplini. – Urno Špela!«

S početka brani se planínka lepa,

Kot sploh dekléta, a ko tuji lovec

Prijazno prosi jo, tedaj privoli.

Vskočívši vrže si rujávi kiti,

S katerih traki se igrála je,

Nazáj, in ž njenih ust živórudečih

Glasí srebrno se, kot kos bi pel:

Pri šumnem potóku Anka stoji,

Predrzno Janez se spenja s čerí;

Na rami nosi kozla z višáv,

Klobúk vihtí jej v srčen pozdrav,

Klobúk s planínskim cvetjem.

Smejoč podá mu Anka rokó:

»Pokaži, kaj si prinesel s sebó?

»O sleče samó in svédrečev cvet

»In same očníce in sámo obstrét

»In nič triglávskih rožic?«

Odkíma Janez in dé takó:

»Gorjé mu, kdor trga rožo tó!

»Iz Zlatorógove krví

»Pogánja rastlina skrivnóstna ti,

»Rudeči cvet triglávski.

»In kdor ugléda kozla kdaj,

»Obrne se in gré nazáj.

»Vzhitéti pógled ne smé nobèn

»V čarôbni vrtič belih žèn,

»Ki Zlatorog ga čuva.

»In kdor le kozla obstrelí,

»Življenje on takój zgubí. –

»Oj Anka, tí moj srčni žar,

»Zahtévaj vse, tegà nikár,

»Triglávske rože nikdar! –

Krog usten Anki prikáže se jok:

»O pojdi mi ti in Zlatoróg!

»Kdor fant je čvrst, krepák in tvrd,

»Kaj déne žen mu belih srd? –

»Po cvet triglávski idi!

»In če mi ne prinêseš rož,

»Pa z mánoj mílil se ne boš.

»Oj z Bogom, Janez, z Bogom mi!«

To Anka dé in ga pustí.

A lovec gre na vrhe.

Pri šumnem potóku Anka stojí

In joka in gleda sive čerí:

»Mar prišel, mar prišel moj Janez bo?

»Oh, tretji dan že danes bo,

»Kar zginil je na vrhe.«

Zakríj si, Anka, obràz rosán,

Prišèl pač Janez ne bó na plán,

Prišèl pač Janez ne bode več,

On v brezdnu leží in cvet rudèč

Drži v rokàh premrlih.

Od tega mnogo let miní,

Pri vodi šumni Anka stojí,

In kadar lovca jej spazi okó,

Smehljá se blazna in prosi takó:

»O daj mi rož triglávskih!«

S tem Špela je končala svojo pesem,

In glasna hvala vsèh jej je plačílo.

A trentski lovec vzame róžice,

Ki zjutraj jih nabral je, s pokrivála,

Pa dene jih planínki v naročáj.

»Imej jih,« reče jej s tresóčim glasom,

»Imej jih za plačílo! Toda če

»Ljubáv še jedno htéla bi storiti,

»Povej mi vse, kar čula si in veš

»O belih, blagih žen planínskem raji,

»O Zlatorogu in triglávski roži.«

Nasméje Špela se osréčena,

Pa vtakne šopek si za nédrije

In že pričénja s pripovestjo svojo,

Kar segne urno stari Jaka vmes

In reče z važnim glasom: »Bom že jaz

»Povedal vam povést o Zlatorógu,

»Ko jo najbolje vem, le pústi me!

»Vi vsí poznáte namreč Rojeníce,

»Dobrotne bele žene, ki s pogórja

»Prihájajo v človeške koče časih

»In srečo vanje nósijo in mir.

»Njihóvo lice malokdó zagléda,

»Nikár pa še, da vrt njihóv bi videl,

»Kjer bívajo v zelenji večno mladem.

»Kozâ planínskih snežnobeli tròp

»Skrbnó tam zemljo váruje čarôbno,

»In kozel vodi z zlátimi rogmí jih.

»Če pa približa kdo se, urno koze

»Nanj kámenje valé in žarni bliski

»Iz rog vodníku švigajo, da plašno

»Obrne mož se ter beží s planíne.

»Ubiti Zlatoróga ní baš lahko:

»Začáran je, a če ga vender raniš,

»Tedaj požene iz krví njegóve

»Triglávska roža, čárobno zelíšče.

»Te rože kozel ránjeni najé se,

»In hípno zdrav je, kakor bil popred je.

»Zató pa vzpélo se ne bo nikomur,

»Da Zlatoroga bi zadèl na smrt.

»Se vé, če vender se komú posréči,

»Potem premalo baš ne bo plačíla.

»Rog kozlov namreč doli v Bogatinu

»Odprè duplíno, kjer ležé zakladi

»Takó obílni, da če pride pónje

»Voz sedemsto, ní moč jih razpeljáti.

»Takó velí povést o Zlatorógu

»In o triglavski čudotvorni roži.«

Ovčar umólkne. V ogljije žaréče

Upira lovec svoj pogled srepó, –

Kar čul je, to mu vzbuja mnogo mislij!

Planínci pa in ž njimi pogoníči

Še ménijo se dolgo o zakládih,

Ki čúvajo jih sedmoglave kače

In pa zaklete grajske gospodíčne,

Da živa duša nikdar k njim ne more.

O Škratu tudi govoré; da časih

V zelêni suknji in rudéči kapi

Zlatá prinaša tistim, ki so všeč mu.

Takó kramljájo in želé si mnogo

In zidajo si pestre grade v zrak.

A stari Jaka máje s sivo glavo,

In pravi jim smejoč: »Prijatelji,

»Pripravite svoj sir in mlest mi pojte,

»Pa glejte, da se koze ne zgubé nam.

»Pač mari ste zaklétim gospodičnam!

»Zakládov tudi glédali ne boste,

»In zárad vas ne bo krivíl se Škrat

»In zláta vam ne bode nosil, ne!

»Kakó pak! – Kmèt je revež bil in bo!

»Mar hočete, da vam povém, zakaj?

»Le poslušajte me, takó je bilo:

»Takràt, ko Bog je vstvaril zemljo našo,

»In se rodílo vedno več ljudij je,

»Razglásil angel je, njegóv poslánec,

»Naj vsakdo pride pred nebeški stol,

»In to naj prosi, kar mu je najdrážje.

»Takó dojdè mi prvi tjà gospod

»In reče: »Bog, daj dobro mi in léhko

»V življenji mojem«. Reče Bog: »Naj bo ti.«

»Dojdè pustínjak: »Bog, o daj mi dobro

»In lehko«, reče tudi on. »Tegà

»Ni več«, odvrne Bog, »to vzel gospod je.«

»Pa dé pustínjak: »Treba potrpéti.«

»In Bog velí: »Kar hočeš, to naj bo ti.«

»In dojde kmet in stopi pred Bogá:

»Bog, daj na sveti dobro mi in léhko!

»Tegà ni davno več«, odvrne Bog,

»To vzel gospod je«. »Torej«, reče kmet,

»Veljá mi potrpeti«. – »Nì tegà

»Ni več«, odvrne zopet Bog, »to vzel

»Nekóliko pred tabo je pustínjak.«

»Nató pa vzdihne kmétič: »O gorjé mi!«

»In Bog odvrne mu: »Takó naj bo ti«.

»Takó prišló je in takó bo vedno:

»Gospod imá le dobro in lehkó,

»Pustínjak s pridom vedno potrpí,

»A kmétič jok imá in nejevoljo«. –

Srčnó smejó se vsi, ko Jaka neha,

In ker je ogenj davno vgásnil žé,

Počívat gredo z zadovoljnim srcem.

Možém se sanja o triglávski roži,

O belih kozah in zakládih skritih,

A lepa Špela sanja celo noč

Jedíno le o lovci lepem, mladem.

Pri máteri Katri je gost premnog,

Gospod bogàt in kmèt ubog.

Na ražnji suče se mesó,

V kotliči juha vrè glasnó;

Ta dan pač nekaj spije se,

Nektera jed povžije se.

V Tolmín, Trbiž in Koborid

Krčmárke glas je vsem očít.

Kokoš ti vkuha v gosti riž,

Da težko boljše kje dobiš;

Na Vlaškem, Kranjskem po kletéh

Ne najdeš boljših vín od téh!

Zató pa ravno v krčmi tej

Pir tekne bolj, kot kje drugéj.

Vznesêna ženska, gibkih nog

Krčmárka suče se okrog,

A bolj je gibka hčérica,

Rumênolasa Jérica.

Zdaj streže tú, zdaj streže tàm,

Zdaj steče sèm, zdaj spet drugàm!

Pač kot pri ščepu daníca svetlà,

Pač kot pri roži cvetíca drobnà,

Glej, táka je vitka, cvetoča hči,

Ko poleg matere stojí.

In ko iz sobe gré lehnó,

Po njej ozíra se vsakdó

In komur prinese na mizo jedí,

Vsak jé, če tudi baš lačen ní.

In komur vina v kupo dá,

Poslušen sprazni jo do dná,

Pa naj je žejen ali ne

In slastno oblizúje se.

Gospodov iz sodnije baš

Udvórnih malo le poznaš,

A vender Katre lepo hčer

Prijázno gléda vsakatér.

Celó kaplán, čestit vsikdar,

Tu čuti nje miline čar;

Takó prijázno treplje z očmí,

Kot maček, kadar na solnci leží

Po konci nosi mati glavó –

Ponosna je pač na hčerko mladó!

Obed gospodski je končán

In roki sklepa že kaplán,

Kar mati Katra pred goste tjà

Postavi vrč Prosekovcà.

(Ob morji vino to zorí,

Le pámetno je vsikdar pij.)

V beneško steklo vina slaj

Natákate obé sedaj,

Nazdrávljate srčnó obé,

In vsako širi se srcé.

Zdaj vstane pa gospod kaplán

In koj utihne hrup glasán:

»Obilo vam doslej dobrot

»Podáril je nebá gospod;

»Blagá obilo hrani vam

»Utrjeni zaprti hram;

»Družína služi vam zvestó,

»Deklétce ímate ljubó,

»Todà do konca vrédnega

»Vam treba še poslednjega,

»In to je vaš prihódnji zet –

»Bog živi ga! Na mnogo let!«

Čisto kozárcev glas zvení,

Stidljívo Jerica stojí.

Kar jej gospódje govoré,

Na pol le čuje in umé. –

Po gostih jej hití pogled –

Mar máteri Katri kedó bo zet?

Otróško še srcé je njej,

Kaj je ljubáv, ne zná doslej.

In glej! Ni vtíhnil še govòr,

Kar stopi Barba pred gostov zbòr,

Na desni njeni lovec mlad

Po konci stopa od hišnih vrât –

In v glasni tolpi skozi njé

Planinci s Komne prišumé.

Prinese prvi kozla v hram;

In vzame ga oprézno z ram;

Še stopi drug pred gostov zbor

In mačjo zvér drží navzgor;

Na uhlji čop imá živál

In kratek rep in méh svetál.

Zavzéti gostje, ženi zró

Na lovca mladega samó,

Pred Jérico pa tá na hip

Obstáne kot brezglásen kip.

Mladénki šine v lice kri,

Na tlà jej brž zbežé oči,

Sladkó je njíma in težkó:

Ljubezen pač storí takó.

In ko zavzeto čaka vse,

Prikáže stari Jaka se.

Neznáno rad kaj reče on,

In česar lovec neče, on

Pove razločno vsem na glas

In važen je njegóv obraz.

Prikima Katra mu z glavó,

Očí milóstno lovca zró,

Lepó bo stal jej kožuh tá,

Ko v cerkev bo po zimi šlà!

In tudi lovec tih, boječ

Njé samoljúbji je povšeč.

»Darílo tvoje jaz čislám,

»Plačílo si vzemi sam,«

To reče mu in hram odprè

In vse za njo zvedávo vrè.

Ob zidu tam stojí močán

Zabòj z želézom okován.

Zaškriplje ključ, odskoči krov,

Hej, to zablíska se zlatóv!

In mnógemu, ki tu stojí

Vzkipí srcé, vzkipe očí,

A mati Katra krog sebe zrè.

Kot da princésa rojena je.

K zabóju lovca vabi zdaj:

»Le dobro mi zagrabi zdaj!

»To vse lastnína tvoja bo,

»Kar vzdignil z jedno boš rokó.«

Smejóč pristópi lovec takój

In spet denárni zaprè zaboj;

Poprime stranski želézni roč

Z desníco svojo kot igrajóč

In dvigne težki zabòj nad sé

Kot bil bi vreča s perjem le.

Osúpli gostje v lovca strmé,

Krčmárki lica pobledé,

A Jérici pogled iskrí,

Ko nanj upíra strmèč očí;

Da krono imèl na glavi bi,

Bil kraljevič Marko pravi bi.

Na goste lovec uprè okó:

»Zaklad je moj, vsi veste tó;

»In če ga hočem shrániti,

»Prav níhče ne smé mi brániti.

»A vender iz proste volje vam

»Rokó, krčmárka, svojo dam

»In ž njo vam podájam nazaj zaklad,

»Podajam vam kozla in risa rad,

»A prvi zaplešem naj z Jérico,

»S preljúbo vašo hčérico.«

Besede té težkó srcé

Krčmárki spet utolažé.

»O smeš,« dé urno, »gotóvo smeš.¶

Pokaži mu, dèkle, da slúšati veš!«

Kot zòr obrázek je hčeri sijál,

Ko desno jej lovec je mladi podal;

Ponôsno jo vodil je potlej na ples

In Jerica ní ugovárjala vmes.

Glasnó gost hvalil je vsakatér

Krčmárke ubogljivo hčer,

A v srci svojem je mislil vsak,

Da lovec je vender velik bedák.

Krčmárka pa ljubo svoje srebró

Zaprla je zopet s tresočo rokó,

A vender strah je ní miníl,

Marveč jo ves dan še težíl.

Struna vriska,

Luč drhtí,

Píščal poje,

Pod grmí.

Kdo v sôbi prostráni dreví takó,

Kot listje bi v vetru plesálo?

Iz trentske dolíne lovec je to,

On pleše z Jerico zalo.

Srcé mu igrá, okó mu iskrí –

Lovec, lovec, čuvaj se tí!

Obràz mu zarúdel je čez in čez,

Ko strastno mladénki šepéče:

»Jaz têbe sem prôsil drzno na ples,

»Nikár ne zavídaj mi sreče!

»Saj hitro, prehitro ta ples miní –«

Lovec, lovec, čuvaj se tí!

Potihnejo gosli, šeptáje mu dé:

»Če enkrat sem mater slušála

»In prvič šla plesat, iz volje prosté

»Še drugič bom s tabo plesála

»In tretjič, četrtič, cele noči!« –

Lovec, lovec, čuvaj se tí!

Struna vríska,

Luč drhtí,

Píščal poje,

Pod grmí.

In zopet objame jo presrčnó

Deklétce to nežno razcvelo,

Življenje iz diha mu veje gorkó

In boža njé kodrasto čelo;

S plamenom ogenj tleči vzplamti.

Lovec, lovec, čuvaj se tí!

Kdo gleda plesálca, plesálko takó,

Kdo stiska srdíto obrvi?

Planínka je s Komne užáljena to,

Glej, ustní si grize do krvi.

Kot nočni vihár jej pógled iskrí

Lovec, lovec, čuvaj se tí!

Struna vríska,

Luč drhtí,

Píščal poje,

Pod grmí.

S polóžja dol

V dolínski vrt

Gleda lovec,

Na palico oprt;

Pod saboj vidi

Propáde črne,

V njih Soča valóve

Dreví srebrne.

Cerkvâ in hišic

Prijázni zidóvi

Mu zró kot s trave

Beli cvetóvi,

Nad sáboj vidi

Sív oblak

In ptice gorske

In sinji zrak.

»Lovít ne prihájam

»Danès na vrhé;

»Oj bódite mirne

»Mi kôze vé.

»Tu v prsih mojih

»Kipí mi krí;

»Zavrísniti moram,

»Da se umirí!

»Čujte me gore,

»Kličem vam tú:

»Srečen sem, srečen,

»Juhú, juhú!«

To kliče lovec

In glásno sedaj

Prihája mu sreča

Mlada nazaj.

Pa duh pogózdni,

Duh kozjenógi,

Poredni Čadež

Na solnčnem pologi

Brado si gládi

In pači obraz

In dobrovoljno

Reží se na glas:

»Pač kozam in srnam

»Ní vélika stíska,

»Če glásno lovec

»Na gôrah vríska!

»Mladič zagoréli,

»Ki uka tam,

»Ostávlja gotóvo

»Baš vinski hram.

»V vinu razúm

»Mu zgúbljen je,

»Ali pa vražje –

»Zaljúbljen je!«

Če zvon se zgodaj

V nedejo glási,

Trgajo klinčke

Dekléta v vási.

Klinčki rudeči

Na steblih zelenih

Kipé pri hišah

Iz čaš rumenih.

Jérični klinčki

Že časa mnogo

Gledajo doli

S tiho togo,

Vénejo v boli

Sámi za-sé:

Cvetje jej lepše

Odeva lasé,

Cvetje, ki gori

Kalí ljubó,

Kjer skálnate vrhe

Poljublja nebó.

Jérica gleda

V zrcálu lice,

V lasce pa devlje

Nežne očníce;

Jérici ustni

Krasí nasméh,

Nežno glasí se

Z ústen teh:

»Kje deklíči

»So kot jaz?

»Kje jih diči

»Tak redek kras?

»Kjé na sveti

»Fantič je tak,

»Da njemu z dalje

»Bi bil jednák?

»Kdo v dolíni

»Smé reči tó,

»Da ljúbi deklétce

»Ga bolj lepó?

»In kdó s pogorja

»Pa do morjá,

»Takó je srečen,

»Kot sva – midvá?«

Zvonóv cerkvénih

Čuj glase srebrne!

Plašnó od zrcála

Deklè se obrne.

Pred dično sliko

Maríje na mah

Pobóžno Jérica

Se zgrudi v prah.

In kras očnic

Si vzame z las:

»Naj dam ga tebi

»Srebrni tá kras!

»Ti mati čista,

»Ti deva svéta,

»Oj ne zavrzi

»Mene dekleta!

»Iz neba doli,

»Kjer zvezde goré

»Poglej milóstno

»Na njega, na mé!

»Oj deva sveta,

»Polna dobrote,

»Ti vodi milo

»Njegôve pote!

»Ti meni devi

»Odpústi ljubó,

»Da sem priprôsta

»In – srečna takó!«

Na sredi gozda

Potòk šumi,

Pri njem samôtna

Špela sedí,

Podpira drhtèč

Čelo rosnó,

Misli jej brídke

Po glavi vró.

»Mar si rojêno

»Meni na bol,

»Sinje očésce

»Pod mánoj dol

»Venčaj živòt si

»S svilo bogáto,

»Báhaj in diči

»Z oprávo se zlato,

»Bodi dovòlj ti

»Tá prazni čar –

»Po cvetih planínskih

»Ne ségaj nikár!

»Kaj pač je orla

»Zvabílo z goróvja?

»Kaj li je bilo

»Vladárju skalóvja,

»Da je ostávil

»Megléne čerí,

»Da kot golóbec

»Ječí in grlí?

»S smehom zrla

»Bi njemu v okó,

»Če ne bolélo

»Srcé bi takó!

»Presílno žene

»Ga strast le k njej,

»Zame poglédov

»Nema odslej,

»Gospá je ona,

»Jaz dekla le,

»Uboga Špela –

»Gorjé, gorjé!

»Nočni duhóvi,

»Odpríte zapàh,

»Dajte mi priti

»K zakládu v goràh!

»Vzêmite dušo,

»Samó do globín

»Pot mojo vodíte

»Tja v Bogatín!

»Graščíno postávim

»Si od zlatá,

»V graščíni pa vládam

»Žlahtna gospá.

»Rubíne nosim

»V rujávih laséh,

»Démante svetle

»Imám na prstéh.

»Grôfje in knezi

»Hité koperneči,

»Da jih ljubézen

»Môja osréči.

»Tóda jaz čákam,

»Da pride nakràt

»On trkat na durí,

¶»Ki nema me rad!

»Kádar mu dôsti

»Bo sinjih očí,

»Kádar ga ljúbica

»Nekdaj pustí,

»Tákrat se bode

»Domíslil Špele,

»Tákrat bo prišel

»Do hiše bele.

»In ko pred menój

»Pádel bo v prah,

»Tákrat mi v slast bo,

»Njêga strah,

»Tákrat pa bodem – –

»Se njemu privíla,

»Z ústen njegóvih

»Bláženstvo píla!«

»Mati Katra, kaj li to je,

»Da z očésom porosenim

»Dete hodi vam po hiši,

»Da vi sami z mračnim čelom

»Ni beséde mi ne déste?

»Morda strijc vam je umrl,

»Morda strijna ali teta,

»Mar celo vam sodec vina

»Počil v kleti je po noči?«

Táko vpraša stara Barba,

Njo zavráča mati Katra,

Jo zavráča, pa velí jej

Z jeznim licem, jeznim glasom:

»Niti strijc mi ní umrl,

»Niti strijna ali teta,

»Trdi sodec ni mi počil

»Doli v kleti – Bog zahváljen!

Nego druga bol teží me,

»Druga žalost me skelí!

»Ní mi hotel noč preteklo

»Priti spanec in takó sem

»Ravno štela, kaj dobička

»Dale bodo češpe letos,

Štela še kaj drúzega,

»Kar začújem v štetji svojem

»Na zeljíšči šepetánje.

»Vstanem, splazim se do okna,

»Gledam doli in zaglédam

»Baš pod oknom hčere svoje,

»Baš med lepim svojim zeljem

»V mesečini – možkega!

»Čakaj! mislim si, in jeklo

»Vzamem, gobo in netílo,

»Pa svetíla grem prižigat,

»A v hitrósti na rokó se

»Takrat vdárim s táko silo,

»Da še danes vsà bolí me.

»Ko pa vender vkrešem ogenj

»In zapálim svečo svojo,

»Tákrat možki že je zginil,

»Vrt pa bil je prazen, tih.

»Lehno v sobo svoje hčere

»Plazim potlej se po prstih,

»Toda vzrèm jo v trdnem spanji.

»Okno tudi vzrèm zaprto.

»In takó si torej mislim:

»Kar si zrla, bil je sén.

»Ali davi tam pod oknom

»Hčere svoje vidim glave

»Zélnate vse poteptáne,

»Najdem tudi krivec tá,

»Pa naj več ne bodem Katra,

»Tudi ženska ne poštena,

»Če jej kmalu ne pokážem,

»Da pri meni marnam takim

»Ni prostóra! Vsak pritêpen

»Ubog lovec pač jedíne

»Hčere moje ne bo trapil

»In ne mojih glav teptal!«

To je déla gospodínja,

Stara Barba pa počasi

Kima jej sè sivo glavo.

»Saj sem déla, da takó bo,«

Reče potlej. »Res ní čuda,

»Ako čmerno se držite

»In pa žolč se vam razlíva,

»Ker po noči ste pod oknom

»Svoje hčere vzrli lovca,

»Baš ko stal je sredi zelja!

»A mladost pač res noróst je. –

»Le povejte, mati Katra,

»Ali vam pred dvajset leti

»Ni povšeči bilo vedno,

»Če je rajni vaš proséče

»Príšel trkat vam na okno?

»Hčerka tkè pač, kot je časih

»Mati préla, dé pregóvor.

»Vam sedáj kot gospodínje,

»Kot soproge in udóve

»Sega slava v vas deveto

»In takó bo tudi hčerka

»Ženski vsaki za zrcálo

»Vkljub teptanim zeljnim glavam.«

Zárad tega povzáme

Menj osórno mati Katra:

»Pač res nisem pozabíla

»In tem bólj ne, ker ni dolgo,

»Da sem časih ponoréla;

»Ali, da bi vsaj bil drugi,

»Kaj bi potlej se meníla?

»Oh pa tak-le pritepenec,

»Ta ubogi trentski lovec,

»Ki na božjem svetu nema

»Drúzega kot svojo pušo

»In pa kočo pol podrto –

»Tega vzamem naj za zeta?

»Ne in ne in tríkrat ne!«

Palec svoj pa dvigne Barba

In skrivnostno dé in tiho:

»Mólčite o lovci trentskem,

»Mólčite o vrlem dečku!

»Če bi znali to, kar jaz vem,

»Tega ne bi govorili,

»Vrât mu ne bi zaklepáli!«

Bliže sede mati Katra

In takó-le radovédna

Vpraša staro oskrbníco

»Dej, kaj veš o lovci trentskem?

»Mar so znani mu zakládi,

»Mar prináša Škrat zlatá mu

»Kot kovaču iz Tolmína?

»Morda íma tolsti koren,

»Ali pa pri hiši kačo?«

»Nič tegà ne,« reče starka,

»Ali skrbno bitja višja

»Čuvajo nad njim povsódi:

»Kot otroku, kadar spava,

»Muhe brani skrbna mati,

»Baš takó ga tudi ona

»Vse nesréče čuvajo.

»Let je dobrih štirindvajset

»Že od tega, kar so v gozdu

»Našli neki dan mrlíča,

»Lovčev oče, vbogi Peter,

»Tam smereko je podíral,

»Pa mu glavo je razbíla.

»Oh, kakó li beli roki

»Vila je po njem udóva

»Zálika, oh in kakó li

»Premolíla vse nočí je

»Pred razpélom; vboga žena!

»Dvakrat vboga, kajti bližal

»Revi se je čas poróda!

»Neki véčer po storjenem

»Delu slonim še pri oknu,

»Gledam zvezde na obnébji,

»V mislih pa mi je moj Tine,

»Koji – to že veste menda? –

»Šel je dol nad vražje Turke,

»Pa prišel ni več domov.

»Kar zaglédam na obnébji

»Zvezdo jasno in blestéčo,

»Koje bilo ni popreje.

»To se vé da, koj sem znala,

»Da se dete je rodílo.

»Zálika, oh najbrž ona

»Détece je to povíla,

»Mislim si in najhitréje

»Tečem k njeni hišici.

»Tiho stopim potlej k oknu,

»Gledam v sobo radovédna

»Skoz okrógle male šipe,

»Ali s strahom zgrudim v prah se!

»Šepetáje pri ležišči

»Stale so tri bele žene,

»Vse oblite s čudno lučjo,

»In v naróčji svojem dete

»So držále Zálčino.

»Dolgo zunaj sem molíla,

»Mati Katra, dolgo, dolgo,

»A napósled, ko vzpoglédam,

»Bila tèma je po sobi,

»Luč brléla je samó.

»Ko pa stopim s strahom v kočo,

»Spala mati je pokójno,

»In v plenicah, mehkih, belih

»Ležal poleg njé je deček,

»Lepo rásel, čvrst in ljub.

»In takó-le, smem slovésno

»Vam priseči na razpélo,

»Vrli deček se rodil je.

»Vašo hčer on ljubi srčno,

»Srčno vaša hčí njegà.

»Ali tisti, komur stale

»So pri zibki Rojeníce,

»Tisti, dokler nema krivde,

»V belih blagih žen je varstvu;

»Mile roke njih mu srečo

»Sipljejo in blagoslov!

»Mati Katra, le previdni

»Bódite, prav res previdni

»In njegà ne odganjájte,

»Ki nemara vam na blágost

»Privodíle so ga bele

»Blage žene v hišo vam!«

To jej starka dé previdna,

In molčé jo sluša Katra,

In molčé se spat uléže. –

Dober svet dojdè čez noč.

Vtôre jutro dójde lovec,

Stopi zmočen pred krčmárko,

Pa jerébov jej na pródaj

Nudi z glasom negotovim.

Mati Katra pa iz žepa

Vzame tákrat krivec svetli,

In povzame z glasom resnim:

»Lovec, ali ga poznaš?«

Pógled urno fant povési,

Mati Katra pa smehljá se:

»Le ga vtakni za klobúk si,

»Ti teptáč po zelji mojem,

»Pa mi brzo stopi v hišo.

»Tam v gospodski sobi zádaj

»Nihče naju čul ne bo.«

Kaj sta notri se meníla,

Tega pač ni zvedel nihče.

Ali živo bolj očí so

Zrle lovcu, živo bolj mu

Cvel obràz je, ko iz sobe

Stopil zopet je s krčmárko

Boder, srečen, prerojèn!

Jerica pa, ljubo dete

Zrla je kot mlado solnce,

Pela nežno kot skrjánček

In v očesci o solzícah

Ní sledú jej bilo več.

In odsíhdob lovec trentski

Hodil v krčmo je na mostu

Kakor bil bi v njej porôjen,

Hodil kakor sin domáči.

In bogáti kmetski, fantje

In prešírni gospodíči

Zrli s tiho so zavístjo

Čestokrat na bore lovca,

Koji zet bo Kataríni.

In potém se nagnil dan je,

Príšel mesec listopad je,

Prišla potlej huda zima

Belokrila kot golobček,

Ostrozoba kot volkúlja.

Cvéla pa je svetla pómlad

V prsih devi zlatolási,

Cvela svetlo tudi lovca,

Kakor gôri v divnem vrtu,

Kjer stojí med večnim ledom

Dom zelêni belih žen!

Čmeríka cvete že premnogo časa,

Iz velih listov že kipé glavíce

Ovčícam zlatim in pa veternícam.

Rumêno venča drenje se s kobúlci,

Rudéče vresje pa pokriva nežno

Z neštetimi cvetóvi hribe solnčne.

Že davno mraz je zginil iz dolíne

In tudi sneg v goràh kopní že v jugu.

Še jeden dih in – tukaj bo vzpomlád!

Veseli rod meniščekov prosjáških,

Stržek rujávi, mili drobni ptiček,

Strnádi vsi in čopasti skrjánčki

Kričèč svoj dom zapúščajo in vrt,

Kjer prezimíli so in po cigánsko

Podí se v hosto ves njih pestri roj.

Od morja sèm in od lagúnske vode

Pri Ogljeji, od dévinskih močvirij

In od Tržíča sèm valé se jate

Labódov, pestrih rac in divjih gósij.

Kričèč v podóbi tríkota leté

Na ravni sever k tihim jézerom.

Todà v dolíno soško pómlad tudi

Selívce druge vabi. Iz dežele vlaške

Mazáči, glumci, krámarji, slikárji

Prihájajo le-sèm. Od Koborída

Pa do Trbiža gredo svoja pota

In tam pri mostu v krčmi dobroznani

Jedó, pijó in plešejo ves dan.

I Nemce vidiš v jopičih z razporki;

Na strani tenke meče nosijo,

Na glavi kape z nojevim perésom.

Krepčáli so se v Padovi z modróstjo

In zdaj domov kot doktorji ponôsni

Hité in kot magistri preučêni,

Na soškem mostu v krčmi krepčájo

Na veke žejna grla si dijaška.

Mirú krčmárki ni do pozne nôči,

Pa vender ume z gostom slehernim

Kot umna žena góvor tak pričeti,

Da všeč mu je in vino mu sladí.

A če prispejo krámarji beneški

S konjíči težko otovorjenimi,

Tedaj krčmárka ima rok po tísoč

In kar le shramba, kar le klet premóre,

To na ponudbo je gospódom vlaškim,

Ker pač izbírčni so in sladkosnédni

Le-tí gospódje iz palač namôrskih!

Prav čudno pa smejí se stari Jaka,

Ko Benečáni v dol prihájajo.

On dobro vé, zakaj li zviti Vlahi

Ostávljajo paláče kameníte

Ter vsako leto stikajo po gorah.

»Kaj ne«, takó-le ženam dé in deklam,

Ko pri ognjíšči snažijo posódo

In pozno v noč kolóvrate vrté še,

Kadàr on reže tréščice boróve, –

»Kaj ne, vé déste, da ti Benečáni

»Krošnjárijo od vási pa do vási,

»Od mesta pa do mesta kakor Židje?

»Ohó, ne boste! Kmalu so prodáni

»Zabóji ti, kjer pestre bísere

»Imájo, žlahtno svilo in zrcála.

»Potem pa, to vas vprašam, kaj na jésen

»Počénjajo pri nas še Benečáni?

»Kaj lázijo skrivàj po vseh duplínah

»Nosèč pri sebi kládiva za pasom?

»Kaj stikajo takó pri vseh potókih

»Kot zvíta vidra, ko preží na ribe?

»Povém vam: Zláta iščejo v pogórji,

»In ne zastónj! Obílo ga pri nas je,

»Samó ne vé ga vsak dobíti,

»Takó kot oni zviti Benečáni.

»Iz zemlje rudo grêbejo rumêno,

»Iz krêmena topé jo in iz sviža

»Peró jo, gredó ž njo v svoje kraje.

»Moj rajni oče právili so često

»O Vlahu, ki na Jézerci visoki

»Potikal se je bil baš vse polétje.

»Za Zlatorógom, belih žen ljubljéncem,

»Skrivàj je lazil in lokávo prežal,

»Kakó dobíl bi v last njegà rogóve,

»Ki v Bogatínu dvignejo zaklad.

»In res ugleda nékdaj Zlatoróga!

»Ob skalo drgnil se je bojaželjen

»Z rogátim čelom, kot sploh to navádo

»Imájo koze divje in domáče.

»In potlej, ko pobegnil je v skalé,

»Pa našel Vlah luskíno je na zemIji,

»Takó drobnó, kot íma jo postrv,

»In vso žaréčo. Toda te luskíne

»Pač Benečán ne dal bi za tovóre

»Obilo s svetlim zlatom obložene!

»Ž njó namreč kot z bogóvsko šibico

»Odprl je duri čárobne duplíne,

»Napolnil vreče s sámo zlato rudo

»In ž njimi vrnil se domòv na Vlaško.«

Takó dé starec, in pozórno žene

Poslušajo ga vzdihujóč na skrivnem.

Kar le plavolasi Jérici, ki pridno

V omaro spravlja kúpice pomíte,

Obrne Špela se in to z nasméhom

Polglasnim dé jej: »Lovec tvoj pa, mislim,

»Doslej še ní dobil v goràh nikjer

»Od Zlatoróga trôhice zlatá

»In vender vzpenja vedno se po skalah!«

Na kar velí jej lovčeva nevésta

V besedah njenih ne čutèč ostí:

»Pa vender, vem, pozná mi koze bele

»In Rojeníc zeleni vrtič dobro.

»Ti smeješ se? Poglej mi té cvetíce,

»Dehtéče so in sveže kot ob košnji;

»Kje neki ljubček bi jih bil natrgal

»Drugod, kot gori na čarôbnem vrtu?«

Smejí se Špela. »To noróst verjameš?

»Premnogo lovci védo ti na sveti;

»Zakaj pa ne tegà, kako po zími

»Gojé se cvetke sveže? Le verjemi:

»Tvoj ljubi jíh je vzgojil v svoji sobi

»In vrt čarôbni, kjer bajè so vzrastle,

»Ni druzega, kot nekaj cvétnikov.«

A Jérica nató s kipečim glasom:

»Zavidaš mi, pa vender je po mojem!

»Jedíno lovec trentski smé brez kazni

»Zahájati na vrtič Rojeníc, –

»V deželi naši druzega ne najdeš.

»Nekdàj pri zibki so njegóvi stale

»Usódne sestre z belimi ovoji;

»Nezgod, nesréče ga varújejo,

»Brez straha smé loviti po njih gorah

»Kozé in srne in jerébe pestre,

»Na njih vrtiči pa si trga cvétov

»In jaz jih nosim, jaz v laséh!

»Takó je, Špela, pa nikár ne dvomi!«

Povési Špela gladko čelo svoje:

»Gospá si tí, a jaz sem dekla le.

»Ti déš: Takó je, prav in jaz verjamem.

»Pa čuditi se moram le, da lovec,

»Ki Rojeníce ljubíjo takó ga,

»Prinaša vèn in vèn ti le cvetóv

»Sè svojih potov! Mar verížic zlatih

»Prinášal bi in bíserov nabránih,

»Ko zná ti za podzemeljske zakláde!

»A kreč, obstret, očníca, – divni cvéti!

»Resnično! Lovec tvoj je rahločuten!

»Kaj bo li, dé si, mili Jérici

»Zlató rumeno ali lišp blesteči?

»Zlatá in blága ima na izbéro,

»Mar s cvetjem venča jej rumene lasce,

»Mar za vezílo jej nabíra slečev,

»Mar v júterno poklánja jej očníce;

»Zarés, nevésti lóvčevi zavidam!«

To Špela dé in predno Jérica

Nato še more odvrníti kaj,

Zbeži kot ôsa, ko je pičila.

V soški krčmi zbira se mladína,

Bliska rádost, vriska mandolína,

In po taktu, hitro in počási

Tú mladenke plešejo iz vási,

Pleše tudi Jérica z dekléti,

Kot nad vódo góspica po leti.

In plesálci, to so dečki bodri!

Svetločrni dičijo jih kodri,

Bledo lice, jasno jim okó je,

Ustne pa so žíve, cvetne boje.

Iz Benétk so, koder môrske péne

Jim paláče nosijo kamnéne;

Pol stotíne konj s prežlahtnim blagom

Tolpa hlapcev čuva jim pred pragom,

Pol stotíne, morda tudi čez,

In čudèč se vró gledálci vmes.

Ples ponéha. Tujec lep in mlad

K mizi svoji stopi na enkrat,

Pa natóči vina mérico,

Pa za roko prime Jérico

In šepéče, kot bi zvon odméval,

In laská se, kot bi slavec peval:

»Oj mladénka z zlatimi lasmí ti,

»Pred nočjó še moram daje iti,

»Ali mislil bodem često vroče

»Na mladénko z mosta poleg Soče,

»Mislil zvesto na očésci sinji;

»Mislil oh! na ustnici rubínji,

»Nežni, drzni v čárobnem oboku,

»Kot obòk na Amorjevem loku.

»Oj darúj mi, dekle milo, predno

»Grem od todi z lásec cvetko jedno,

»Da na srci svojem jo skrbán

»Nosil bom na vek kot talisman.«

V teh besedah žarno zarudéla

Cvet smehljáje deva z las je vzela,

Zvézdico je vzela srebrosnežno,

Ledenikov večnih dete nežno.

Urno oni beli cvet je vzel,

Z desne roke potlej prsten snel,

Pa nataknil njej ga na rokó,

In govóril jej srčnó, sladkó:

»Kadar hodil bom po daljnem sveti,

»Misli vzbújaj prsten tá namé ti.«

Predno dèkle se še prav zavé,

Tujec lanček zlat potegne že,

Pa krog vrata dé jej svetlo stvar;

Visel je na lišpu zlat denár,

Nanj svetník je bil na jedno plat

Vtisnen in na drugo lev krilat.

»To na vratu belem, deva mila,

»Kot spominek náme boš nosíla.

»Čuj! Piščal se glási, struna tudi,

»Oj nikari plesa ne zamúdi!«

Rekši prime drzno nje rokó,

Ali hipno postojí plašnó:

Lovec silen, drzen stopi prédnji,

Krepek, trden mu korák je slednji.

»Précej vrni krámarju, zlató!«

Jérici dé lovec zroč temnó,

»Mož neznánih zlátega daríla

»Moja ljuba pač ne bo nosila!«

Hipno zdajci vtihne hrup življénja,

Hipno goslij zvônkih godba jenja,

Tolpa tujcev stopi krog obéh,

Z lica bliska jim perèč posmeh.

Ali ona! Glej kakó li zdaj

Z žarnim licem stopi mu nazaj!

»Lovec trentski!« vsklikne pikro, »dej,

»Od kedaj pa vladaš v hiši tej?

»Nisem vboga tvoja dekla jaz,

»Da ošteval bi me tú na glas,

»Iz doline trentske vbogi mož

»Smešil v mojí sobi me ne boš;

»Tujega na sveti ni možá,

»Da kot dekla bi slušála ga.«

»Nísem čul, kar ti je velel srd,«

Dé on resno, »morda res pretrd

»Góvora je mojega bil glas.

»Ali ko sem vgledal tuji kras,

»Tákrat v mêni je zavréla krí,

»Oj pozábi zdaj, odpústi mi!

»Jérica, ti moje duše slaj,

»Daj gospódu lišp njegov nazaj!

»Z gòr ti nudim zanj cvetíc dišéčih,

»Snežnobelih in temnórudéčih;

»Na Triglávu cvele so zakríte,

»Ž njimi diči si rumêne kite,

»Ali duše moje mili slaj,

»Daj neznáncu Vlahu lišp nazaj!«

Tiho dèkle svoj obràz povési,

Svetla solza jej igrá v očési,

Strast vmirí se, duša jej kopní,

Ko takó nje ljubi govorí.

In že hoče prsten svoj prijeti,

Že z roké ga hoče urno sneti,

Kar za sáboj čuje lehen sméh,

Kakor vešče ga ženó v nočéh.

In ko Špeli se ozrè v obràz

Iz zapázi posmehljiv izràz,

Ta izràz jo žarno v dušo spêče

In takó brž brez prevdárka rêče:

»Mar ti misliš, da za šopek brsten

»Lanček menjam svoj in zlati prsten?

»Mar ti misliš, da ga bom žalíla,

»Od kogàr sem zlati lišp dobíla?

»Glej! Prijázno pač domačo hčer

»Gost imeti hoče vsakatér;

»Toda té še dvakrat bolj čislám

»In prijázna boj še biti znam,

»Ker gospódje to so plemeníti,

»Žensko ljúbav znajo pridobíti,

»Bolj kot on, ki danes in pa včeraj

»To le vzdiha: »Tebe ljubim zmeraj;

»Ki, če tudi žen je belih sín,

»Ki, če tudi pot ve v Bogatín,

»Ljubi svoji le očníc podája

»Ne pa pestrih biserov sijája. –

»Lovec, z Bogom! K gostom zopet grem,

»Vidiva se, toda kdaj, – ne vem.«

S pikrim smehom se obrne urno

In za čelo on se prime burno.

Stisne pest in vèn drhtí mračán;

Na uhó mu bije smeh glasan.

Bled naslóni se ob steno belo,

Kar začúti roko suho, vélo:

Mati Barba ž njó mu lice gládi,

Kot otroku, kadar joče v jadi.

»Kaj li bodo solze ti v očéh?

»Čud deklíča je kot breznov sneg;

»Danes pada mrázno na rastlíne,

»Jutri v mladem solnčeci pogíne

»In z mladíke, ki jo krije led,

»Trgaš jutri belo cvetje spet.«

»Res je,« deje starki lovec jadni

»Nje besede so kot sneg vzpomládni,

»Ali sneg, oh, v breznu sneg in led,

»Tá srdíto páli nežni cvet!

»Mehka, nežna kakor cvetka mila

»Ljúbav lovca trentskega je bila;

»Cvetke pa, ki strè jo snežna noč

»Ne vzbudí več jutri solnca moč.«

Léhno maje starka z glavo sivo,

Smeh igrá jej na obrázu živo:

»To ní lovca drznega beséda,

»Ki ukrótil volka je, medvéda,

»To ní on, ki jemlje orlu rod,

»To ní on, ki risu je gospod!

»Pač nemára le golóbec to je,

»Ki ugrábil mu lisják ženó je!

»Lovec trentski, mar pri svitu lune

»Boš napósled ubíral strune,

»Mar boš tožil mésecu drhtèč,

»Da ne mara ljúbica te več?

»Bol tožiti luni, to pač bodi

»Onim vlaškim krámarjem po godi,

»Ali lovcu, ki rodí ga log,

»Slábo prija takšen jok in stok.

»Kvišku glavo, drzen, prost pogled

»Tak k mladini, lovec, pojdi spet.

»Bodi bister in govôri z gosti,

»Trpi možko, nôsi sam bridkósti,

»Ní enkràt ne póglej Jérice,

»Saj so tàm še druge hčérice.

»Láskaj Špeli, pleši ž njo okrog,

»Pa bo kmalu ljúbici na jok.

»Jeza njena – jaz poznam mladénke –

»Spromení se potlej v tožbe grenke,

»Ti s počétka se držíš temán,

»Konec pa je, vem, – poljub srčán!«

Ali temno prédse lovec zrè:

»Plesal naj bi, ko mi srce mrè?

»Če napójil je pušíco strup,

»Tákrat ničev je rešenja up!

»Kar je bilo, to pač tudi bodi.

»Pusti, Barba! Naj hitím od todi!

»Tu pokôpal sem premnogo nad,

»Tu izgúbil sem srcá zaklad,

»Ali naj le zdaj hitím iz hiše,

»Jérica, jaz pridem svoje dní še!

»Zláta hočeš, ne pa gôrskih rož,

»Prav, zakládov dosti zrla boš

»In strméla, ko pri hramu vašem

»Jaz konjiča belega odjašem,

»Ko zlatníkov pest kot majhen darec

»Dam za vina rújnega kozárec.

»In če lepa Jérica takrat

»Bo povšeči blisk in blesk ti zlat,

»Glej! ponôsno ti odjašem strani,

»Ti pa Vlahom ljúbica ostáni!«

To samó so lovčeve besede,

Potlej pa iz hiše urno grede,

Zgine v dalji, kjer stojé goré,

Strun veselih glasi mu sledé.

Razpél je jug peróti

In vzlêtel od gorâ:

»Kraljíca je na póti

»Iz daljnih deželâ.

»Labódje, lástavíce,

»Krog njé se klánjajo«.

Slovesno veterníce

Nató pozvánjajo.

A mrázova sestríca

Glavíco klanja zád;

Gorkó jej bleda lica

Poljúblja dih krilat.

Po logu hrastje stari

Otresajo listjé,

V poldánskem solnčnem žari

Mušíce krog brné.

In tisoč brstij cvête,

Odpira cvet se vsak,

In vse borí se, gnjête

Za žitje, žar in zrak.

A koder v srci čutéčem

Spev sanjal je drobán,

Tam vzbuja se v jutru žaréčem

In plava v solnčni dan.

Jaz tudi po solnčnem sveti

Poslal bi pesem sladkó,

Pa déti moram in péti,

Kakó je umrl nekdó!

Jug pihljá, v njem tečejo potočki,

Bele megle pádajo kot ptice

Obstreljene. Rajna zora vstaja

Na iztoku. Dan prihaja že.

Lovec trentski dvigne se s kamena.

Ni sinoči mogel več hoditi

V gosti tmíni in zató si v gozdu

Moral ude je krepčati trudne.

Zdaj ozrè se po ležíšči svojem,

Zrè potem na bele snežne vrhe,

Prime puško in koráka kvišku.

Glej! kar v travi spomladánje sveži

Zaleskéče ključek mu spomládni,

In z upórnim smehom deje lovec:

»Dober znak si, cvetka ti rumena

»Onemu, ki stiče po zakladih.«

In že skloni se, da jo utrga,

Kar zagleda šmarni slak pred sabo,

Zél ponížno z modrimi cvetóvi.

Često še kot deček je nabíral

To zelíšče máteri bolehni,

In pri srci se storí mu mílo.

»Mati!« deje tiho in okó mu

Blésti lepše od jutránje rôse,

In nje mili glas začúje v mislih,

Kakor čul ga je pred mnogo leti:

»Vrni v dol se; dèkle tvoje čaka,

»Kès, prebridek kès morí siroto,

»Vrni v dol se, lovec! Še je čas!«

On pomíšlja. Čuj, kar iz daljáv

Bíje glas mu ženski na uhó:

»Lovec trentski, oj ne hodi dalje!

»Gori žuga smrt ti in poguba!«

Težko, glej, po skálah hrôpe ženska,

V pólumraku ní je moč spoznati.

»Jérica, mar tí si?« reče lovec,

In naspróti jej hití vesélo,

In naspróti širi roki svoji,

Ali hípno ji povési zopet.

Vzrl je namreč mesto Jérice

Špelo, in na stran obrnen vpraša:

»Špela reci, kaj želiš od mene?«

Vsa zasopla mu velí planínka:

»Vrni se in pústi základ v gôri,

»Vrni se in pústi koze bele,

»Pustí kozla z zlatimi rogóvi!

»Gori v belih žen čarôbnem vrtu

»Smrt grozí tí in pogúba, vem.

»Vrni se, oh, tí ne smeš umreti!

»Za tebój sem celo noč hodíla

»Po jelovji in grebénih skalnih,

»Lovec trentski, čuj ubógo Špelo;

»Vrni se, oh, ti ne smeš umreti!«

Mračno lovec trentski gleda pred-se,

Vpraša z glasom tihim, negotovim:

»Špela, – ali te, – povej resnico, –

»Ali póme te kedó poslal je?«

Srd zablísne jej v očési temnem.

»Prav nihčè ne. – O, ti misliš morda,

»Da pošilja pač me Jerica.

»Ne, ubožec! Glej, odhajajóč

»Njo pri vlaškem kúpcu sem pustíla,

»Koji lanček dal jej je in prsten.«

Lovec stísne pálico krepkéje,

In krepkéje stisne ustni svoji

Ne čujóč več Špélinih besed.

»Vrni v dol se!« prosi ga laskáje,

»Lovec trentski, ti ne smeš umréti.

»Glej, izdála te je ljúbica,

»In gospódje vlaški so jej ljubši,

»Ti pa hočeš vender pogubíti

»Sebe, lovec, zárad te hinávke?

»Glej, saj veš, da rada te imám,

»Rajše oh kot mili žar očij,

»Rajše tudi kot življenje svoje,

»Rajše tudi kot vzveličanje.

»Pojdi z mano! Glej, v naročji mojem

»Našel boš, kar si izgúbil doli,

»V trojni meri,« – in s šepetom lehnim

Nadaljuje in oči povési –

»Žive svoje dní ti bom služíla,

»Kakor dekla bom služila ti

»In če prav brez – prstena na roki –

»Lovec, ali čuješ? Vrni se!«

Lovec gleda v valovíte megle,

Brez življenja mu strmí okó,

Njé govóra mu uhó ne čuje.

Kot preplášen iz moréčih sanj

Vskoči hipno, za slovó pozdrávi

Z roko svojo in potém otide.

V strašnem jadu zatrepéče Špeli

Srce v prsih. – Vzkrik, grohòt obúpen,

Da stotérno jekne v njem skalóvje!

In drhtèč ga čuje lovec trentski

In po hrbtu vrè mu smrtni pot.

Na čarôbnem vrtu belih žen

Bliska prvi žár jutránje zore

In trepéče na srebrnih virih.

Cvetne čaše dvigajo perésca

In sè slastjo sòj pijó ognjéni,

Krog cvetóv pa, kril rudéčeokih

Giblje danes kot vseléj metúlj se.

Plašnih stópinj, z risanko napéto,

Z bledim licem, a s poglédom žarnim,

Plazi lovec trentski se po grmih,

In počéne za planínsko vrbo

Kot v pogorji ris, na plen prežéči.

Čuj, kar spodaj zašumí v grmóvji,

In počasi izmed slečnih grmov

Stopa belih koz brezskrbna tolpa,

Stopa svestno Zlatorog pred njimi.

Kakor kip iz mrámorja izklêsan

Kozel dviga se od skale višnje,

Zrè s pogledom nanj očitajočim,

A mladenič dvigne smrtno cev.

Rojeníce, blage bele žene,

Glasno klic svoj dvignite svaréči,

Prepodite koze in ovijte

Z gosto meglo vid nesrečniku!

Oh, brez glasa dvigajo se stene,

Oh, in solnce zrè svetló in jasno!

Enkrat bitja le svaré nevídna,

Enkrat le in – tega so svarila.

Z gromom pokne strel. Na zemljo zgrudi

Zlatorog se in na hip razprhne,

Koz planínskih tolpa lehkonóga.

V drznih skokih dirja lovec k skalam,

Kjer je padel kozel zlatorógi,

A še enkrat glej, žival zadéta

Dvigne s tal se in tedaj, ko lovec

Puško svojo še nabija urno,

Krvaveča skrije se v skalóvji.

Po krví na zemlji gleda lovec,

Ali mesto vročih krvnih kápelj

Vidi cvete pred sebój skrlátne,

Kakor videl jih nikoli ní.

Na cvetíce, žarne kot rubíni,

Pógled z grozo mu strmí neznáno:

»O gorjé mi! O – triglávske rože!«

Vender s silo se otrese straha

In živáli sledi obstreljeni.

To ni têžko, saj triglávske rože

Kážejo mu pot v krvávih cvetih.

Više, vedno više sled rudeča

Vodi ga in têžko lovec hrôpe.

Zdaj dospeje do police ozke,

Stena spredaj, zadaj zrak je sinji,

Pod nogámi pa brezdánje žrelo.

Kar zastópi Zlatorog mu stezo

Po čarôbnem zélišči ozdrávljen.

Zarni bliski švigajo iz rog mu

In omamljen zrè ga lovec trentski.

V krogih skale se vrté krog njega,

V krogih snežno venčani vrhóvi.

»Jérica!« še prikipí iz ust mu,

»Jérica!« še jekne tisočerno

Od skalóvja, potlej mir zavláda

In ponosno in počási spenja

Zlatorog se doli. Prost je pot.

Čuješ li juga bučánje nocoj?

Čuješ li v gozdu tréskanje hoj?

O gorjé mu, kogar v goràh

Vjame vihárja ponočnega strah.

Žene molíte, molíte!

Jerica vije do krvi roké,

Jerici molijo ustne bledé:

»Ljubim te, ljubim, oh Bog ve, kakó,

»Tákrat odpústi mi, tákrat samó,

»Ljubček moj, vrni se, vrni!«

Pride, zgine noč dvakrat;

Jug molčí, dan sije zlat.

Mnogo na mostu ljudstva stojí,

Spodaj peneča Soča bobní,

Jerica gleda v valóve.

V valih grgrájo vrtínci glasnó,

Pôjejo pesem otóžno, bridkó;

S čelom razbitim vrh vodâ

Pripláva mrtev trup možá.

Jerica, ali poznaš ga?

»Ali poznaš ga mrliča, dej!«

Divje zakliče Špela jej;

»Tebe je ljubil, mene ní,

V smrt si drevíla ga tí, le tí,

O gorjé ti, morílka!

»Ali če bil je v življenji tvoj,

»V smrti pa bode jedíno moj!

»Z Bogom mi gora in polje cvetnó;

»Solnčece jasno in sínje nebó!

»Prôsi za mêne, Devíca!«

Reče, pa z mosta se vrže v vodé,

Krílo vihrá jej, vihrájo lasjé,

Penast vrtínec na vrh prikipí,

Pesem poróčna iz Soče bobní –

Sánjajta, spávajta mirno!

Skopnèl je sneg, prepevali so slavci,

Prešèl je mesec mali traven, v hlevih

Pa múkala živina je nestrpno

Želèč si paše sočnate, planínske.

Kar dójdejo prepádeni pastirji

In strahovito prinesó novíco,

Da zgínili so pášniki triglávski.

In res je bilo. V morje kameníto

Zavili so se brstni trávniki,

Zavile tudi kóčice planínske.

To vse pa storil je le Zlatorog;

Razsrjen grúdo je razríl z rogmí

Tedáj, ko divni vrt so na višávi

Užáljene pustile Rojeníce

In s saboj vzele tudi koze bele.

Kam ž njimi šle so, nikedó ní zvedel. –

Dovòlj je skritih krajev na planínah,

Kamòr še živa duša ni stopila.

Doslej zakláda zlatega nihčè

Dobiti mogel ni še v Bogatínu.

A kádar let preteče sedemsto,

Požene jél v triglávskem skalnem morji,

In iz lesá doráslega drevesa

Za zibko bodo iztesáli deske,

In v zibki tej počival bode deček,

Ki bo dobil zaklád podzemeljski.