NOVICE
kmetijskih, obertnijskih in narodskih rečí.

Odgovorni vrednik Dr. Janez Bleiweis.

Tečaj X.

V saboto 3. januarja (poznozimna) 1852.

List 1.

Novoletnica.

Vošiti srečo k novoletji
Je šega že od Bog vé kdaj ;
Alj prazdni sreče so obeti,
Če srečo Bog derží nazaj.

Nebeški Oče ! Ti zapodi
Oblak nesreče v daljno tmó,
Prijazno solnce sreče vodi
Sušit solze, ki še tekó.

Obilnej lomi kruh mem lani,
Kjer lica glada še medlé;
Svoj blagoslov razlij nad nami,
Tolaži vpadeno sercé !

Naj žarko solnce , vreme jasno
Preblage kapljice zori ;
Naj solnce blagrov sija krasno,
Nas uri, bistri in modri.

Naj v ognji rodoljubja vnema
Slovensko vsako' serce se;
Ljubezen bratovska objema,
Pobrati naj narode vse!

Ti, bravec, prašaš nas Novice:
Zakaj ste veči, ko ste ble ?
Ima ljubezen kaj gorice,
Čezdalje več povedat' vé.

Deseti naš tečaj vládaj
Vzajemnost hvaljena povsot,
Use nam brate budi, zbadaj
Roké podati nam naprot!

Premišljevanje , kako se prihodnjič
povodnjim ubraniti.

Strašna škoda, ki so jo reke in hudourniki
preteklo leto po mnogih krajih napravili, je znana
celimu svetu — piše hvalevredni nemški tednik
Štajarske kmetijske družbe (Wochenblatt der
steierm. L.-W.-Gesellschaft — iz kteriga
povzamemo ta sostavek, kot „besedo o pravim času“.

Nesreča je, oh! dogotovljena, jok in zdih se
razlega povsod, milodari se pridno naberajo in se
obilo stekajo od vsih strani v tolažbo
povodnjencam, mostovi se popravljajo, poderte pohištva se
zidajo, zavali se razmetujejo — ali z vsim tem
se ne bojo prihodnje povodnji ubranile,
ki bi jih utegnila silovita voda prihodnjič spet
naključiti, in ktere bojo gotovo še hujši od
poslednjih, ako bomo z gojzdi (boršti) tako
ravnali, kakor smo sedaj ravnati počeli.
Velika povodinj je bila, kakor stojí v starih bukvah
zapisano, v letu 1567, še veči leta 1813 in 1827
— še hujši od teh pa lanjskiga leta!

Vsakimu domorodcu mora tedaj skerb biti, da
se taka grozna nesreča odverne ali saj
stanovitno pomanjša.

Poskusili bomo tedaj pripomočke naznaniti,
kako naj bi se to doseglo. Začeti pa moramo iz
maliga, da bo vsacimu bravcu jasen naš dokaz in
bojo gotovi naši nasveti.

Kratkovidni človek je abotin zadosti, misliti,
da živali in rastljine so le za njega vstvarjene;
takimu ni mar, da vsaka reč na svetu ima tudi
namen za-se in namen za občinstvo; on seka,
žgè, ruje, kolje in pokončuje vse, kar mu pod
roko pride, brez pomislika na prihodnost, brez
prevdarka, da neka razmera med živalmi in
rastljinami mora na svetu biti, ako hoče podnebje
z zemljo v pravim redu, svét na svojim mestu
tako obstati, kakor mu ga je Božja modrost
odločila. Človek, ki ne vidi eno ped delječ, ne porajta
vsiga tega nič, živi le za-se, in pokončuje vse
tako , kakor da bi se že jutri sodnimu dnevu trobilo.

Mlado dervo se ne zavé potreb človekovih,
ko eno lego za drugo okoli svojiga debla, svojiga
trupla, naklada — ampak le dela tako, ker tako
delati mora, da rase, cvetè, sad rodi in svoje
pleme ohrani.

Ali s tem še svojiga namena drevó ni
doveršilo. Kot stvar v versti druzih stvari ima
v veličanskim gospodarstvu narave še drug namen.

V zraku, ki našo zemljo krog in krog do
visokosti 12 milj nad nami obdaja, najdemo reči,
ki morajo med sabo v pravi razmeri biti, scer
ni zrak v živež ljudem , živalim in rastljinam
vgoden. Te reči so kislic, gnjilic, ogljic, elektrika
in voda v podobi soparov, v podobi megle in
oblakov, ki kot dež, sneg ali toča na zemljo padajo.

(Dalje sledi.)

Živinozdravnik.

„Novice“ so te dni sledeči dopis prejele:
„Prijazno vas prosimo, nas podučiti: kaj je s takimi
mladimi in starimi prešički početi, kteri garje, koze
ali osipce dobe? V naših krajih se je ta nadloga
zlo vgnjezdila in mnogo živinčet je že pocepalo“.

„Novice“, kterih namen je vsim potrebam na
pomoč priti, kolikor le zamorejo, rade podajo podúk
o tem.

Nar poprej opomnimo, da kozé in osipce
(Blattern oder Pocken) — in pa garje (grinte,
Raude, Krätze, Grind) so dvojna bolezin, ki se
mora ločiti. Obedve bolezni ste sicer kožni
spušaji (Ausschlag), vunder niste edini.

Kozé ali osipce (osepnice) večidel napadajo
le mlado živino, so z vročnico združene, to je,

živina je klaverna, topa, pogostoma hrohotá in
kruli, šetine se šetinijo, na glavi, po notrajnih
stegnih, pod trebuham itd. se prikažejo sperviga majhni
rudeči mazuljčiki, ki od dné do dné veči prihajajo,
se 6. dan gnojiti začno, tako da so večidel 10.
dan bele hraste, ki 12. dan odpadati začnó.
Včasih osipce nazaj v truplo vdarijo , in huda driska
umori bolno živinče, — večkrat tudi hujšati
začno in pocepajo.

Pervo je, da se zdrava živina berž berž
odstavi od bolne, ker je ta bolezin zlo
nalezljiva; je enkrat v en svinjak prišla, bo berž ko
ne po nalezbi vse napadla. To storivši, varij bolno
živinče mraza in prehlajenja, pa tudi prehude
soparice; daj mu vsaki dan suhe stelje ; pije naj
večkrat kislo mleko. Je prešiček dobro
rejen in se mu je veliko osipic po koži spustilo, tolaži
mu hudo vročnico s tem, da v 1 bokalu vode
kakih 6 lotov kuhinske soli, ali kar je še bolje,
1 lot solitarja raztopiš, in mu od te vode
trikrat na dan 1 steklo (glaž) piti daš; če noče sam,
ga posili.

So se začele kozé gnojiti in živina bolj
omagovati, vzemi žvepla 4 lote, brinjevih jagod
8 lotov; stolci v štupo, in daj živinčetu vsaki dan
enkrat ali dvakrat 1 lot te štupe. — Je pri
gnojenju osipic prešiča driska napadla, stolci
divjiga kostanja ali še bolje želoda v moko, in
daj mu 2 žlici te moke vsaki dan dvakrat. Je začela
živina zlo hujšati, skerbi za snažnost svinjaka
in dober zrak; ženi ga, če moreš, vsak dan
nekoliko na prosti zrak, da ga poživi; — dajaj mu
vsak dan 1 lot štupe brinjevih jagod in 1 lot
štupe hrastove skorje skupej. — Ako to ne
pomaga, nimamo boljšiga. — Po osipcah bolna
živina se ne smé za povžitek zakljati;
konjedercu gré. (Konec sledi).

Zgodovinske pisma.

Pod tem naslovam bojo „Novice“ svojim
bravcam in bravkam donašale včasih odlome „občne
zgodovine“ iz rokopisa rajniga Matija
Vertovca. Zbirali pa bomo iz imenovaniga zgodopisa
take sostavke, kteri, čeravno le odlom iz
slavniga rokopisa, so vunder tudi sami po sebi
celotina. Po ti poti mislimo bravce po širokim svetu
s tem imenitnim delam soznaniti, dokler ne pride
v posebni knjigi doveršeno na dan. In tako bo
eden za slovanski narod in za slovenski jezik nar
bolj zasluženih mož živel med nami, da se bomo
radovali nad njegovim lepim delam in se krepčali
nad njegovo čisto slovensko besedo in nad
njegovim bistrim umam, ki, karkoli je pisal, je tako
pisal, da se ne bliši le od danes do jutri, ampak
da ostane na veke slavno, učenimu ravno tako
kakor prostimu bravcu v poduk in veselje. Vertovc
je umerl, živi Vertovc!

Po tem razumljenji svojih čast. bravcov začnemo
1. pismo iz 2. Vertovcove občne zgodovine.
Pervi po svetu razkropljeni ljudjé.

Od življenja in zaderžanja pervih po svetu
razkropljenih ljudi se nič praviga in resničniga ne
ve. Mozes sam poskoči berž od Noeta na Abrama,
ki je veliko kasneje živel.

Iz zaderžanja divjih ali poldivjih
ljudi, ki se še dan današnji, pa v zlo daljnih
krajih sveta najdejo, bi se dalo kaj naperve
razkropljence soditi. Ako so bile ravno od Adama do
Noeta marsiktere rokodelstva in umetnije v povzdigo

prijetnišiga življenja znajdene, so se bile
mendevender ob občnim potopu večidel zazabile; zakaj,
ko bi ravno dobro omikan človek po kakošni
nesreči, postavimo, po hudih viharjih po morji v
daljno samotno deželo zanešen bil, bi mogel že
po sili nekoliko obdivjati. Razkropljeni so prišli v
neznane, samotne , večkrat z gošavo zarašene kraje;
prišli so mende brez živeža in orodja, znabiti brez
potrebniga oblačila. Njih perva skerb je mogla
biti hude zverine se ogibati in se ji braniti;
potikali so se in prebivali, kjer je bilo bolj merzlo,
v kakošnih berlogih in podzemeljskih votlinah; v
gorkejih krajih pa so stanovali pod košatimi
drevesi ali v posebnih gošavah. Živili so se divjiga
sadja in grojzdja, tičjih jajic, rib in druzih žival,
ki so jih z urnostjo vjeli in raztergali.

Po razločku podnebja, krajev in dežel,
kjer so stanovali, — živeža, ki so ga špogali,
— in jezika, ki so ga govorili, so zrasli
sčasama iz pervorazkropljenih ljudi mnogoverstni in
med sabo zlo razločeni narodi. Kolikor bolj na
gorkim so stanovali, in kolikor bolj sádin ali
sladkorin živež so vživali, toliko bolj mehkiga
in miliga serca so večidel tudi bili, in toliko berže
so iz svoje divjosti zlezli, in na nižji ali višji
stopnjo omikanja se povzdignuli; — nasproti pa tudi,
bolj merzli, tàmni in divji ko so bili kraji njih
stanovanja, in bolj ko so od meseniga živeli,
bolj krepki, bolj terdiga in neusmiljeniga serca,
bolj togotljivi in grozoviti so tudi bili, de so se s
sosedi svojiga in tujiga naroda pogostama za vsako
resnično ali zmišljeno razžaljenje spèrli, okresali ali
celò pomorili, in dostikrat vzajemno eden druziga
z živinsko slastjo sneli, in čepinje ubitih za posode
imeli in iz njih pili. Taki pozverinjeni narodi se še,
v osramotenje človeštva, do današnjiga dné na
svetu najdejo; takim je zlo teško zverinsko sleči
in kaj človeškiga obleči. De taki narodi, ki se
sami vzajemno vničujejo, se ne morejo zlo množiti,
je lahko verjeti. Divjost človeštvo zatira,
izobraženost ga množí in podpira.

Napoleonovci.

Ker je poslednji čas predsednik francoske
republike Ludevik Napoleon pozornost celiga
sveta na se obernul, bo menda marsikterega bravca
mikalo, rodoslovje Napoleonovcov, to je,
rodovine rajnega cesarja Napoleona bolj na tanjko
vediti, ki je po vojskah, ktere je v pervih letih
tega stoletja po svetu vžgal, vsakimu dobro znan.

Najstarši zmed štirih bratov cesarja
Napoleona Jožef Bonaparte, je bil od leta 1808 do
1814 kralj Španski, je prejel po padu svojega
brata, cesarja, ime grofa Survillier, pod
kterim se je v Ameriko podal, potem na Angleško
povernul, poslednjič pa na Toškanskem živel, kjer
je leta 1844 28. julia umerl. Njegova žena,
Julia Clary, hči necega kupca iz mesta Marseille,
mu je rodila edino hčerko Zenaido, ktera se je,
kakor spodej omenimo, v žlahti omožila.

Drugi brat cesarja , Lucian Bonaparte,
je bil edini med brati, kterimu Napoleon ni krone
podaril. Ga potolažiti, prejme od papeža malo
knežijo Canino v dar, in tako je živel pod
imenom „knez Canino“ vedno na Talianskem , kjer je v
letu 1841 v papeževem mestu Viterbo umerl.
Oženil se je dvakrat. Dve hčeri iz pervega
zakona ste mu umerle; v drugem zakonu pa mu je
rodila žena (bila je vdova kupca Joubertou) 4

otroke, ki še dandanašnji živé, in sicer: Läticia
Bonaparte, oženjena z lrčanom Vyse; Karel
Lucian Bonaparte, knez Canino, rojen 1803 v
Parizu, ki je v letu 1822 zgorej imenovano svojo
sestranco Zenaido za ženo vzel; Ludevik
Lucian Bonaparte in Peter Bonaparte, pervi rojen
leta 1807, drugi 1810. — Pervi teh treh bratov,
Lucian knez Canino, si je pridobil zgodovinsko
ime kakor učenec narave in si je marljivo vdeležil
osvobodovanja učenega talianskega društva. V letu
1847, ko se to društvo po dovoljenji austrianske
vlade v Benetke preseli, se je on, kakor
predsednik tega društva z njegovo rečjó marljivo pečal,
in tudi v politiške govore vtikoval, zavolj kterih
je moral Benetke zapustiti. Ob času talianske
vstaje 1848 se je živo trudil v mestu Rimu
republiko vstanoviti. On ima 4 žive sine, ki so
sledeči: Jožef Lucian B., princ Musignano, rojen
1814; Lucian Ludevik Jožef, rojen 1818;
Napoleon Gregor Filip, rojen 1840, in Karel Albert,
rojen 1843. Druga dva brata Lucianova,
Ludevik in Peter Bonaparte sta bila uda 2. decembra
t. l. raztiranega francoskega narodnega zbora in na
strani njunega bratranca.

Tretji brat cesarja Napoleona, Ludevik
Bonaparte, je postal leta 1806 kralj Holandie;
te častí se je pa 1. julija 1810 prostovoljno
odpovedal in prejel po padu cesarja Napoleona imé
grofa St. Leu, je živel večidel na Talianskem,
kjer je leta 1846 v mestu Livorno umerl.
Njegova žena je bila Hortensia Beauharnais,
hči Jozefine Beauharnais (izgovori Boarné)
perve žene cesarja Napoleona, ktero je kakor vdovo
generala grofa Beauharnais za ženo vzel.

Iz tega zakona je bil rojen 20. aprila 1808
v Parizu Ludevik Napoleon, sedanji
predsednik francoske republike.

(Konec sledi.)

Slovanski popotnik.

Z novim letom je vzel knjigo pod pasho in
prijel „slovanski popotnik“ za palico,
obiskovati slovanske brate na Jugu in Severu. Hodil bo
po mestih in selih, po dobravah in gorah, ob
bregovih rek in morja; tudi v barko bo stopil in
ogledoval bližnje otoke. S potnim listom oskerbljen,
bo prestopil tudi austriansko mejo, ogledal skalovito
zemljo Černogorcev in prebral grobopise na
osodopolnem Kosovem polji. Občudoval bo sive stolpe
stare Moskve in krasote merzlega Petrograda.
Poiskal bo grobove slavnih mož in se nad njimi
zjokal. V veselih družbah se bo razveseloval, v
žalostnih žaloval. Stopil bo v poslopje velikaša, v hišo
umetnika, v kočo rokodelca. Posebno rad pa bo
poterkal na vrata imenitnih pisateljev, tiskarnic in
knjižnic, kjer se bo naj več časa mudil, vse bolj imenitne
spise v roko vzel in marljivo prebiral. Vse pa, kar
bo ta ali tam imenitnega zapazil, ali kar bo od
druzih slovanskih popotnikov slišal, bo skerbno v
svojo knjigo zapisal in „Novicam“ naznanil.

Kakor vsak ob novem letu je tudi on
poprašal po koledarju, in zvedel je, da so za leto 1852
sledeči beli dan zagledali :

Jugoslavenski: 1.Pratika, izdana od
krajnske kmetijske družbe; Koledarčik slovenski;
3. Zora; 4. Zagrebački kolendar za
godinu 1852 in soštar kolendar; 5.
Godišnjak velki in mali kolendar gosp.Medakovića v
Novem Sadu; 6. Serbski kolendar v Zagrebu.

Severoslavenski: 1. Budinski narodni
kolendar na rok 1852 od neimenovanega
izdatelja; 2. Kalendar pro časa večnost. Šesti
tečaj, v Bernu sostavil Fr. Poimon. Cena 12 kr.
3. Koleda. Drugi tečaj, izdalo moravsko narodno
društvo v Bernu. Cena 56 kr.; 4. Litomericky
vseobecny, domači a hospodarsky
kalendar. Tečaj 34. Cena 24 kr., od Medau-a; 5.
Moravan; 6. in 7. Mali in velki hospodarsky
kalendar, izdan od kmetijske družbe na Češkem,
v Pragi; 8. Najnovejši moravsko-slezsky Domaci
pritel od Mikšička, z mnogimi obrazi, v Bernu
Cena 18 kr.; 9. Novy evangelicky kalendar
od Jožefa Ružička v Pragi; 10. Novy kalendar
katolicky ali Poutnik iz Prahy od Stulca;
11. Novy Pražsky hospodarsky kalendar.
Tečaj pervi od Medau-a. Cena 12 kr.; 12.
Slovensky Pozornik in Vlastensky kalendar
od Belopotockega. Cena 36 kr.; 13. Vlastensky
kalendar: Cena 8 kr.; 14. Vlastensky
kalendar od Filipka. Cena 24 kr. in 12 kr.

Novičar iz slovanskih krajev.

Iz Celjovca se piše, da se je v Solcbaško
dolino 500 vojakov podalo, po hudodelnikih slediti; v
vasi Solcbahu je 230 vojakov in 30 žandarjev ; le 22
sumljivih ondašnjih prebivavcov so zaperli; da bi bili
pa tudi g. fajmoštra zaperli , kakor se je v nekih
časnikih pisalo, je gerda laž; g. fajmošter je bil le pred
komisijo poklican, povedati, če kaj vé. Sliši se, da je
večina ptujih v znanim hudodelstvu zapopadena.

lz Lutomera na Stajar. Živo nas je ganul
dopis g. Xp. iz Verhovc pri Lutomeru v lanjskih
Novicah in posebno hvalo moramo naznaniti, da so bile v
njem stvari naše tako čvrsto in pravedno na rešeto
djane. Na pragcu novoga leta dovolite mi še enokrat
ozir na staro. — Vinska trgatev se je kod nas komaj
po vsih svetih čvrsto začela , ker je vinogradarom bolje
kazalo s trgatvoj počakovati. Ko smo u našom
goriškem okraju vekšidel še le do 8. Iistopada trgatev
dokončali — nam je napadel mahoma oče belec s
svojim puhlavnim pajdažom in nam pokril naše polja, na
kojih še marsiktera repica ali zelna glavica pod belem
zagrinalom čepi in rešitve čaka , ako je miška ne
postruži ali zajic ne izgrize. U dobrih trgatvah se je
navadno 10— 12 brent (pút) grojzdja k nalivanju 5
vedronoga polovnjaka ali 200 pintov potrebovalo, —
ali zavolj nerednoga in preveč petličastoga grojzdja se
je potrosilo letos 18 — 19 brent. Vino se je prodajalo
o trgatvi po 60 fl., sadaj je cena navlekla do 85 fl.
srebra za strtinjak s posodboj, ki meri 400 pintov ali
10 veder austrianskih. (Konec sledi).

Iz Zreč na Štajar. A. K— č. Ker od naših
krajev malokdaj v Novicah beremo, mi ne zamerite, de
vam jez naznanim, kar vém. Lanjske letine ne moremo
hvaliti v žitnim pridelku; tudi krompir je bil slab in
sedaj v kletih močno gnije; tudi vina smo malo dobili.
Verh tega je še zima prerano nastopila in snega je na
debelo padlo — vunder je, hvala Bogu, zima
odjenjala , da so kmetje vse s polja spravili, če ne, bi nam
bila huda pela.

Iz Siska na Horvaškim se od 28. grudna
„Novicam“ piše: Zavolj božičnih praznikov je bila manji
žitna kupčija, za tega voljo je bilo tukaj od 21. do
28. grudna le 4000 vagánov (mecnov) pšenice po
3 fl. 10 krajc. do 3 fl. 30 kr., 1000 vaganov soršice
po 2 fl. 21 kr. do 2 fl. 24 kr., in 2000 vaganov ovsa
po 1 fl. 24 kr. do 1 fl. 27 kr. prodanih. Cena dru-

ziga žita ni zadnji čas clo nič nazaj šla, posebno za
to, ker se je v Terstu in Reki precej žita po
nekoliko višji ceni prodalo — ni tedaj po takim
pričakovati nižji žitne cene. Zima je pri nas prijetna, zato
je vožnja ladij po vodi vedno odperta, in bo mende
tudi tako ostala.

Č. Iz Goriških hribov. Malo dopisov vam je,
ljube Novice, iz naših hribov dosihmal dohajalo,
akoravno bi želeli tudi večkrat od naših krajev kaj brati *).
Vsak dopis nove misli in nasvete zbuja, in čeravno
nimamo dopisovanja vrednih prigodb in zanimivih novic,
vendar bi utegnilo popisovanje naših krajev, našiga
kmetištva in poljodelstva, pretresovanje naših potreb in
nád nami koristno in slovenskim bratom vabivno biti. Še
nar bližnjim sosedam smo malo spoznani, ker po
stermih in slabih stezah malokteri se v naše gore zaleti —
ceste pa nimamo ne jedne, po kteri bi človek na
Krajnsko alj saj do Soče voziti zamogel. Potrebnost
dobrih potov in cest je pri nas res silno velika in
lahko bi se dale lepe ceste saj v dolinah po Idrici in
Bači napraviti. Te bi kmalo zlate žile za naše kraje
postale, naše pridelke bi potem brez velikih stroškov,
težav in mud na Krajnsko in do Soče proti Gorici in
Laškim vozili in s potrebnišimi izmenjali. Dandanašnji
vsak potrebnost dobrih potov spozná in gotovo se naši
kmetje dela branili ne bodo, — tedaj župani na noge,
saj od vasi do vasi dobro pot narediti ukažite, — v
malo letih bodemo lepe ceste imeli!

Letina je lani pri nas še precej dobra bila,
povodnji so pa tudi posebno po dolinah škodo napravile,
akoravno niso bile tako strašne kot drugod. Zlo se je
teh bati, ker tudi naše gore bodo v kratkim gole in
puste. Mnogo gojzdov se vsako leto poseka , in derv
na tisuč sežnjev v Gorico po potokih in Soči čez leto
plava. Kjer je bilo še pred letam močno in krasno drevje,
je zdaj večidel sterma in skalnata planina ; v prid
gojzdov bi tedaj treba bilo, plavanje derv zabraniti. —
Zgodnji sneg je po nekterih krajih sirk, repo in korenje
zakopal, in še zdaj ga je dovelj ; proti Gorici ga pa
skor ni viditi. (Konec sledi.)

Iz Sežanske okolice. @ O zadevah posebniga
družtva **) za obdelovanje Krasa je bilo že v 50.
listu lanjskih Novic govorjenje. Dostavim omenjenimu
popisu še hvale vredno ponudbo, ki jo je g. dr.
Porenta iz Tersta v tem shodu razodel, rekoč: jez imam
na svojim zemljišu tisuč in tisuč 3letnih murv, ktere
sim namenil med Kraške prebivavce brez plačila
razdeliti. Da bom pa prepričan, da se bojo te drevesca
skerbno posadile, jih vsakimu po 5 krajc. sto
ponudim. Hvala verlimu gospodu ! — Osnovo postave za
pogojzdenje Krasa naša ljubljena in iskrena domorodca
g. deržavni pravdnik Dragotin Lavrič in g. okrajni
poglavar Domician Valusić skerbno izdelujeta, da
se bo prihodnimu zboru v pretres in po tem vladi v
poterjenje predložila. Neutrudljiva gospoda sta na vse
strani očitne hvale vredna. Naj bi bila izgled —
marsikterim drugim! — Važno vprašanje je došlo naši
sodíi od višji deželne sodíje iz Tersta: naj bi po
županih zvedila , koliko prebivavcov talijansko in koliko
nemško razume? Če je res, kar sim slišal, je na

to vprašanje nek župan od 2500 duš odgovoril, da
jih 900 laško in 50 nemško govorí. Ta župan mora
presneto čudne misli od tega imeti, kaj se pravi kak
jezik znati, in je vse tiste med Lahe štel, ki znajo
„si, si“ in pa „no, no“ „maledetto“! Ako je v
leti županii 20, ki nekoliko laško, in ravno toliko
tudi, ki nemško znajo, je to že veliko. To je vunder
čudno, da sta laški in nemški jezik pri nas tako
lahka, da se po poti pobirata in v kerčmah naučita!
Komu nek je hotel župan s tem vstreči? — svojimu
slovenskimu narodu gotovo ne.

Iz Ljubljane. Ze milodare, ki so jih cesar
nesrečnikam Krajnske dežele milostno podelili, se
zahvalit bo te dni deputacija na Dunaj šla. — V Terstu se
še vedno množi nabira milodarov za nesrečnike na
Krajnskim; do 31. grudna je bilo že 5564 fl. 44 kr.
nabranih. — Za gotovo se govori, da pridejo
milostinke (barmherzige Schwestern) tudi v Ljubljano;
nadgospá Gradških milostink je bila sama v Ljubljani,
podružnico milostnih sester tukaj napraviti. Opravile
tega ženskiga milostniga reda obstoji posebno v strežbi
revnih bolnikov, h kterim se na dom podajo, jim
streči v vsim, in še clo ložji opravila ranocelnikov
opravljati, kakor: rane zavezovati, pušati itd. — Gosp.
dr. Jarc, bivši vodja Ljublj. gimnazia in prihodnji
nadzornik Horvaških in Slavonskih gimnazij, že
jemlje slovo v gimnaz. klasih ; njegov začasni naslednik je
g. profesor Lužar.

Novičar iz mnogih krajev.

Pervi list letošnjiga Dunajskiga vradniga časnika
je prinesel važno naznanilo nove osnove za
kronovíne austrianskiga cesarstva, ktero so presvitli
cesar po višjim sklepu od 31. decembra I. 1. v 2
patentih naukazali. V teh patentih pravi Njih veličanstvo
cesar, da je po skerbnim prevdarku za Svojo vladno
dolžnost spoznal, vstavo od 4. marca ovreči, ker ni bila
ne razmeram austrianskiga cesarstva primerna in tudi
ne izpeljavna. Enake pravice vsih deržavijanov pred
postavo, odvezo gruntniga podložtva, kakor tudi
veljavnost vsake v cesarstvu postavno spoznane cerkve in
vérskiga drúžtva poterdijo cesar v teh patentih, kterim
je pridjana v 36 razdelkih osnova novih
naprav po deželah austrianskiga cesarstva, za
ktere je sedaj vzdignjena vstava od 4. marca 1849
veljala. Ker pa ta osnova zapopade le nar
poglavniši in nar potrebniši prenaredbe, bojo poredoma
sledile vse druge postave, ktere še v novi osnovi niso
zapopadene; dotistihmal pa imajo vse sedanje postave
veljavne ostati, ki niso v ti novi osnovi še določene.
(Drugo pot bomo naznanili novo osnovo austrianskiga
cesarstva v 36 pravilih.) — Število rekrutov za leto
1852 je že določeno; kakor se sliši, bo malo novincov
potreba. — Bankovci po 1 in 2 fl. stare sorte ne
veljajo o tem letu nič več; do konca marca jih menja
le še sama banka na Dunaji. — Po telegrafiških
naznanilih je na novega leta dan imelo biti slovesno
cerkveno obhajilo z zahvalno pesmijo za izvolitev
Napoleona; nova vstava za Francosko bo kmalo
razglašena ; sliši se, da se 1. §. takole glasi: „Glavar
Francoske republike ima imé cesarja“.

Milodari.

Bandel Anton iz Komna (za nesrečnike na
Krajnskim). . . . . . . 1 fl. — kr.

Prosimo prav lepo še za milošin več.

NOVICE
kmetijskih, obertnijskih in narodskih rečí.

Odgovorni vrednik Dr. Janez Bleiweis.

Tečaj X.

V saboto 18. decembra (ranozimna) 1852.

List 101.

Marsikaj za gospodarstvo.

(Hišne stene mraza in plohe obvarovati) služi
z veliko koristjo sledeči firnež: Na 1 funt
lanéniga olja, kader se je sogrelo, se dene 4 lote
majhnih koscov smole in 8 lotov svinčnate
gladine (Bleiglätte), ter naj ta mešanica tako dolgo
vre. dokler v njo vtaknena palica (medelo) se
rujaveti ne začne.

O vročih poletnih dnevih se tedaj premažejo
s tem smolnatim firnežem opečne ali ilovnate stene
pohištev. Po 2 ali 3 dnéh, ko perva prevleka se
je bila posušila , se ponovi mazitev še trikrat. Tamna
barva te prevleke se da popraviti, če se potem s
kakoršno koli oljnato barvo prevleče.

Zgorej omenjena mera smolnatiga firneža
zadosti 18 štirjaških čevljev štirkrat dobro namazati.

(Pepél od premoga) zmešan z dobro vertno
perstjó vinograde jako dobro gnoji. Ako se tri
leta zaporedoma tako po vinogradih upotrebuje,
podvoji dohodke tertnih saditev.

(Debélo poljsko kamnje zdrobiti) brez veliko
stroškov in z majhnim trudam, se tako le ravná.
Ako se hoče debel kamen razdrobiti, se okoli njega
naredi majhna jamica, v to se krog kamna naloži
slabe suhijádi, šilovja ali vij, in palivo se zažgè.

Kamen se razgreje, ter razpade, če se s
teškim železnim kladvam na-nj vdari, po svojih
žilicah ali skladih tako, kakor da bi bil obdelan bil.

(Ne draga klaja za konje). Ako se ovès
konjem debelo zmlet poklada, se prihrani skor
polovica tiste mere ovsa, ktera bi drugači bila potrebna.

(Golobe pozimi dober kup rediti). Raztlači
ali zreže se krompirja v majhne kobričke, ter se
skuha. S tem kuhanim krompirjem naj se
golobje pozimi kermijo. Kmalo se te piče navadijo,
ktera jim tudi prav dobro tekne, zlasti če jih pred
nekoliko časa stradati pustiš. Vendar je dobro, jim
vsaki 4. ali 5. dan malo ovsa potrositi, in v
golobnjak nekoliko kosov ila od stariga zidovja
položiti , kteri v sebi salniter imajo.

(Koprive predobra zelenjava). Koprive
zaslužijo v gospodarstvu bolj obrajtane biti, kakor se
dozdaj godi. Mlade koprive dajo izverstno
zelenjavo. Z juho vred kuhane so prijetnejšiga
okusa, kakor špinača in enako povertje, in so verh
tega tudi zdravju tako koristne, da jih nar bolj
zvedeni zdravniki bolnim in zdravim ljudem živo
priporočajo. Sirove, s kisom in oljem napravljene,
dajo zdravo salato, in clo mlade kali, kakoršne
se spomladi prikažejo, se zamorejo kot bilušne ali
hmeljne kali (als Spargel- und Hopfensprossen)
sa vkusne jedila pripraviti.

(Bukevce za kruh). Naberejo se bukevce
(Buchecker), se posušé, zmelejo , in v vroči vodi
izkuhajo, da se njih mamljivo olje odpravi; potem se
z žitno moko zmešajo in v kruh popečejo. — Še bolj
se zamorejo ostanjki, ki se dobijo, ko je olje bilo
izprešano , v dober kruh porabiti.

J. Š.

Osnova postave
za pogojzdevanje Krasa.

(Konec.)

Od oskerbništva.

§. 13.

Vodstvo določi po nasvetu odbora take družbnike,
kteri stanujoči v vsaki katasterski soseski nad tem
pazijo , da se vsi zaukazi prav in ob pravim času
zgotovijo; župani pa se ne morejo za to opravilo izvoliti.

§. 14.

Vsaka soseska, naj bo velika ali majhna ali več
majhnih skupej , mora posebniga čuvaja vdinjati, kteri
čuje nad zasadiši; kakor vsacimu javnimu čuvaju, grejo
tudi njemu ravno tiste oblasti in dolžnosti, tudi se
njegovim besedam vse verjame. Tudi navadni poljski čuvaj se
zamore za to opravilo izvoliti, toda politična gosposka
ga mora v prisego vzeti. Tisti čuvaji, kteri svoje
opravilo posebno dobro opravljajo, prejmejo vsako leto
darilo , ktero določi odbor.

§ 15.

Žandarji imajo tudi na to zasadiše svoje oči
obračati in vsaciga, kteriga zasačijo, da kaj poskodje,
dotični gosposki izročiti, da se kaznuje.

Od ohranjenja še obstoječiga lesa.

§16.

Odslej (kadar namreč ta postava cesarsko
poterjenje zadobi) se ne smé v občinskih gojzdih brez
dovoljenja družtviniga odbora nič več les sekati.
Ta odbor soglasno z občino (sosesko) določi drevje, ki
se smé sekati. Kdor zoper to prepoved ravná, naj ga
politična gosposka kaznuje z 10 do 50 gold.

Od odprave skupnih pašnih pravic in od razsodbe
o pravdnih občinskih zemljiših.

§. 17.

Splošna servitutna postava določi, kteri kosi
pašnikov so čista lastnina občine, in če tista postava
nobenih druzih določil zastran skupnih pašnih pravic ne
zapopade ali dokler servitutna postava na dan ne pride,
imajo za okrajno Krasa , ki spada v to družtvo, sledeče
pravila veljati:

§.18.

Da se pogojzdevanje brez ovira zamore pričeti, imajo
nehati vse skupne in pašne pravice med občinami, in
kjer je kakošna pravda o tem, se mora kolikor mogoče
hitro dokončati.

§. 19.

Da se pa o tem nabeni soseski krivica ne zgodi,
naj občine , ki vživajo skupne pašne pravice ali ki so
zavolj tega v pravdi zapopadene, z družtvinim odboram
in politično gosposko izvolijo razsodne možé, in scer
vsaka soseska dva, odbor pa za vsako sosesko eniga,
politična gosposka vodnika. Ti razsodijo pravdo po
večini glasov.

§. 20.

Zadnji čas v 3 mescih mora biti vsaka razsodba z
naznanilam stroškov sklenjena, zoper ktero ni več ugovora
ali pritožbe; notár jo spiše. Le, če bi se ktera stran
zavolj stroškov pritožiti imela, je pritožba na odbor
pripušena, ki jih po previdnosti, kakor razsodni možje
sklenejo , brez daljne pritožbe zmanjšati zamore.

§. 21.

Berž po razglasu postave ima vodstvo odbornike
vsaciga oddelka povabiti, da o 14 dnéh mu naznanijo
občine, ki imajo skupne pašne pravice ali pri kterih je
pravda o tem. Vodstvo naznani to dalje politični
gosposki, ktera potem soseskam in odboram naukaže, o 14
dneh razsodne može izvoliti.

§. 22.

Ako jih ktera soseska sama ne voli, jih namesto
nje izvoli politična gosposka.

Splošne določila.

§. 23.

Vodstvu se dovoli oprostenje poštnine in kolka za
njegove spisovanja in dopisovanja.

§. 24.

V pripomoč družtvinih namenov in za obdarovanje
pridnih drevorejcov se dovolijo iz cesarske kase vsako
leto primerni doneski.

§. 25.

Kako se ima ta cesarski denar porabiti, sklenete
družtvino vodstvo in deželno cesarsko poglavarstvo.

Cesarki patent,

zastran izdelovanja, prodaje, in posesti
orožja in streliva (robe za strel) in zastran
nošenja orožja.

Ob novem letu stopi nova cesarska postava od
24. oktobra zastran orožja v veljavnost. Ker ta
postava zadeva vsacega, naj bo v mestu ali na
kmetih, mislimo da bo prav, ako nektere odločbe iz te postave
po „Novicah“ razglasimo, da jih tudi tisti zvejo, kterim
„deržavni ali deželni zakonik“ morebiti v roke ne pride.

§. 2. pravi: Za prepovedano orožje se izrekó:
bodalca, štileti in štiletom podobni, jamčasto
brušeni noži, na tri plati ojstri meči,
tromboni, terceroli spod 7 dunajskih palcov dolgi,
vštevaje deržalo (kopitice) in cev, puške veternjače
vsaktere baže, ročne in steklene granate,
petarde in zažigavne rakete, zadnjič vse skrivno,
k zasednim napadom pripravno orožje kakoršne bodi
verste, kakor na priliko: palice z vloženo puško,
mečem itd.

Med prepovedano orožje gré šteti tudi vse tisto
orodje, kterega pervotna in naravna podoba je nalaš
premenjena, da bi se ž njim huje raniti moglo,
kakor tudi sploh vsako skrivno, k zasednim napadom
pripravno orodje, ktero po svoji lastnosti ni namenjeno ne
za nobeno umetnijo ali obertnijo, ne za domačo ali
prihišno rabo.

§. 3. določi: Za prepovedano strelivo (strelno robo)
se strelni bombaž in podobne raznesne reči izrekó.

§. 4. določi: Razun kupčevavcov in
obertnikov, ki imajo pravico, orožje in strelivo delati in
prodajati, ne gré pravilno nikomur pravica, kakoršno si
bodi orožje ali strelivo, tudi za svojo lastno robo ne
narejati , ali po obertnijsko prodajati.

Prepovedanega orožja in streliva pa tudi taki
obertniki in kupčevavci, ki imajo sicer pravico (§. 11),
ne smejo drugači narejati in prodajati, kakor samo, če
so k temu posebno dovoljenje zadobili.

§. 5. Za to dovoljenje je treba prositi pri
političnem deželnem poglavarstvu, ktero ga bode samo
izjemno, iz znamenitih vzrokov, po zaslišanju cesarske
za varnost postavljene oblastnije dajalo, pri čemur se
mora pléme in obsežek narejanja in kupčevanja na tanko
odločiti.

Ravno tako je vsacemu, kteri ima pravico pušo
nositi, tudi dopušeno, si svinčeni naboj sam napravljati.

§. 7. Obertniki in kupčevavci, kteri imajo
pravico, orožje in strelivo delati in prodajati, smejo te
opravila samo v svojih delavnicah in prodajavnicah
opravljati. Oni torej zapadejo kazni, kadar koli zunej teh
mest ali sicer skrivaj orožje ali strelivo naredé ali
poprodajo, kakor tudi, kadar koli takošne zaloge oblastnii,
ki jim veleva, jih naznaniti, zatajé.

§. 8. Prepovedano orožje ali strelivo imeti je
praviloma samo temu dopušeno, kteri je posebno
pismeno dovoljenje za to dobil.

§. 9. Za dovoljenje , prepovedano orožje ali
strelivo imeti, je treba pri politični oblastnii (deželnem
poglavarstvu) prositi, in v prošnji izkazati znamenite vzroke,
zavoljo kterih se prepovedano orožje ali strelivo potrebuje.

§. 10. Sosebno se zamore takošno dovoljenje
opravičenim orožarjem , za nakupovanje in prodajanje, in
posameznim ljudem za posest tudi tikrat dajati, kadar
gré za staro in ne več navadno prepovedano orodje, ktero
ima le zgodovinsko ali umetnijsko vrednost, ali pa
vrednost posebnega priljubljenja.

§. 11. Obertnikom in kupčevavcom podeljeno
dovoljenje , prepovedano orožje in strelivo delati ali
prodajati, zapopade v sebi tudi dovoljenje, takošne reči
imeti. Ravno tako ni tistim, ki imajo pravico, pečati
se s kako obertnijo ali opravilom, za ktero je treba
orodja, ki ima na sebi lastnost prepovedanega orožja
ali pa streliva, k posesti (imetju) tacih reči nobenega
posebnega dovoljenja potreba. Ali hraniti se morajo take
reči vselej v obertnijskih prostorih, kteri so za to
odmenjeni.

Le-to orožje ali strelivo se pa smé samo v takem
številu in v taki množini dopušati, ali imeti, ki je
primerna posestnikovim okolšinam, in pri kteri ni
nikakoršne vterjene sumnje zastran krive rabe.

Obertniki in kupčevavci, kteri imajo dovoljenje,
prepovedano orožje in strelivo prodajati, morajo od te
prodaje zaznamek deržati (spisovati), v kterega gré na
tanko zapisovati ljudi, kterim, čas, kdaj je bilo takošno
orožje in strelivo prodano, in pa dopušenje, na
pokaz kterega se samo kaj tacega prodati smé.

(Dalje sledi.)

Ogled po svetu,

Kako se nov papež voli?

Ko devet za molitve odločenih dni preteče, se zberó
deseti dan kardinali v Petrovej cerkvi, kjer tehant
kardinalov za volitev novega papeža mašo bere, pri
kterej sv. Duha na pomoč kliče. Potem drug kardinal po
latinsko „sveti zbor“ (tako se zbrani kardinali
imenujejo) opominja, visokega poklica popolnoma vrednega
moža za papeža zvoliti.

V slovesnej procesii gredó potem kardinali v
konklave. Konklave se pravi zbranim kardinalom, ki
papeža volijo, kakor tudi kraju, kjer ga volijo.
Kardinali gredó v eno papeževih poslopij ali v Kvirinal
ali v Vatikan. Tù se naredé za kardinale iz lesenih
tramov in dil celice, ki se s suknam ali z drugim
pertjem opnejo. Te celice so postavljene ob dolgem mo-

stovžu, od kodar tudi skoz majhne okojica svitlobo
dobijo. Ker se pa razun na gornjem koncu okna mostovža
zazidajo , so celice precej tamne. Nad vsako celico je
gerb notri stanujočega kardinala. Celice se pa tudi po
barvi perta, s kterim so opete, razločijo. Celice tistih
kardinalov, ki jih je ranjki papež zvolil, so višnjeve,
drugih pa rudeče ali zelene. Ena celica meri v vsem
vkup le 20 čevljev in ima toraj le za mizo , posteljo,
nekaj stolov in majhnih shramb prostor. Zraven celice
vsacega kardinala je tudi celica za njegovega skrivnega
pisarja, majhna kapelica in izbica, kamor jést hodi.

So kardinali v konklavu skupej, se podadó v
Sikstinovo kapelo (če so namreč na Vatikanu). Tù se
jim volitev zadevajoče postave prejnih papežev beró in
oni na nje prisežejo. Potem gredo vsak na svoje
stanovanje južinat in obljubijo proti večeru zopet v
konklave priti. Včasi so smeli kardinali vsak večer domú
iti in zgodaj zjutraj zopet se v konklave sniditi; zdaj se
pa od jutra do druzega dné več ne spusté vùn.
Vse vrata in zunajne okna se zazidajo, razun enih
samih vrat, skoz ktere zamorejo kardinali, ki bolj pozno
od dalječ pridejo, noter iti, ali se pa , če kdo zboli,
vùn nesti. Te vrata imajo pa za znotraj in zunaj
posebno ključavnico. Od notranje ima poglavar konklava,
od zunajne pa poglavar papeževih strežnikov ključ. Te
vrata imajo le eno okno, skoz kterega se vsi kardinali
s tujimi poslanci pogovarjajo, kadar je to zlo potrebno.
V zidu, ki je zraven, so pa štiri zavertivne police, v
kterih se jed in pijača za vse , ki so v konklavu , od
zunaj noter v poslopje, priverti ali privozi. Jedi en
duhoven potem natanjko preišče, da ne pride v njih kako
pismo ali sporočilo. Sicer pred vratami tudi veliko
vojakov straži.

(Konec sledi.)

Slovanski popotnik.

Spisuje Fr. Cegnar.

* Občnega deržavljanskega zakonika
(Allgemeines bürgerliches Gesetzbuch) dosihmal Slovenci
v svojem jeziku nismo imeli; sedaj veselo novico slišimo,
da je slavno ministerstvo pri volji, ga na deržavne
stroške natisniti dati. Prestavo je dodelal slavni vrednik
„deržavnega zakonika“ gosp. Cigale, čigar imé nam smé
že samo porok biti, da bo delo natanjko po izvirnem ,
scer pa kolikor moč lahko umevno.

* Na Lipskem je prišla na svitlo knjiga
slavnoznane Angličanke Talvy v nemški jezik prestavljena,
ktera zapopade pregled zgodovine slovanskih
jezikov in slovanskega slovstva, pod naslovom:
„Uebersichtliches Handbuch einer Geschichte der
slavischen Sprachen und Literatur. Von Talvy. Deutsche
Ausgabe, übertragen und bevorwortet von Dr. B.Brühl.
Leipzig 1852. Verlag von Karl Geibl“. Prišla je ta
knjiga spervega na Angleškem na svitlo, in na veljavno
besedo Šafarikovo jo je dr. Brühl prestavil v nemški
jezik. Več o nji bomo govorili drugo pot.

* Drugi zvezek češkega časopisa „Škola“ je
ravno na svitlo prišel.

* V Pragi je prišla na svitlo „kronika
mesta Lvova“, ki obseže 36 pol in seže od kralja
Vladislava IV. do pervih let Augusta II.

* V Varšavi je prišla na svitlo povest pod
naslovom: „Zlato jabelko“.

* V Rigi na Ruskem je vstala huda kolera.

* Te dni je prišlo iz tiska v rusinskem narečju
delo zgodovinsko-zabavno delo: „Pokorenje
Novgoroda“.

* Znani slovanski umetnik g. Kalauz je izdal
drugi zvezek serbskih napevov za glasovir.

* Zgodovinska povest Kosinskega: „poslednja
Mazovska“ bo skoraj cela na svitlem.

Katoliški časopis „Blahovest“ ima spet
izhajati, ker je gospod vrednik Šulc kaucijo položil.

Slovensko slovstvo.

Zgodovinski katekizem ali celi keršansko-katolški
nauk v resničnih izgledih iz zgodovine za
cerkev , šolo in dom. S pomočjo nekterih slov.
domorodcev poslovenil in izdal Anton Janežić. I.
zvezek. V Celovcu 1853. Velja 1 for.

Zgodovinski katekizem je po čisto novim
načinu zložen, kakoršnega še dosedaj v slovenskem jeziku
nismo imeli. Božja beseda se razjasnuje tù z izgledi,
ki so vzeti iz svete in posvetne povestnice, naravoslovja
in druzih zgodb, kakor so „Novice“ zadnjikrat en
izgled v pokušnjo prinesle in prinesó še danes enega.
So pa te hvale vredne bukve iz nemških v šestič
natisnjenih gospoda J. E. Šmida, kateheia na
dekliškej šoli v Stilnogradu, v prijetni in skoz in skoz lahko
razumljivi besedi v slovenski jezik prestavljene. Gosp.
profesor Št. Kociančič iz Gorice jih je spremil z
lepim „predgovorom“ na svet, v kterem jih priporočá ne
le prostemu ljudstvu, temuč tudi častitim duhovnikom,
„ker najdejo v njih za vsako vérno resnico mnogo prav
lepih in pritožnih prilik, izrekov in resničnih zgodb, da
z njimi svoje ogovore na ljudstvo prijetniši narede“.
Svesti si smo, da jih bo vsak vesel, kdor jih bo imel.

Smešnica.

Nek kmet zboli in pošlje po padarja, da naj mu
puša. Ker pa je tudi padar nekaj bolehin bil, pošlje
svojega pomočnika. Nevajeni človek se dolgo vkvarja,
preden žilo prav vseka, da kerv priteče. Ko je vse
opravljeno, mu da kmet 14 grošičev, ktere svojemu mojstru
donese. Drugi dan pošlje kmet spet po padarja, da naj
mu pride pušat. Mojster gré tabart sam in mu spusti
hitro kervi po potrebi. Ko pa na plačo pride, potegne
naš kmetič en grošič iz mošnice in ga dá padarju.
Padar žalostno pogleda naj prej grošič, po tem pa kmeta,
tako, da ga ta vpraša: „No, kaj me tako gledate, jeli
sim vam še kej dolžan? Vem, da mi niste nič dolžni,
reče klaverno padar, al žal mi je, da ste včeraj
mojemu pomočniku 14 grošičev plačali, danes pa meni
mojstru le en sam grošič“. — Na to mu kmet togotno
reče: „Kakor delo, taka plača! Vaš pomočnik je 14krat
žilo sekal; ako bi si bili tudi vi toliko truda prizadjali,
tudi vam bi bil po zaslugi plačal; — ali vi ste na vrat
na nos o enem potu kerv spustili; za to ste samo
grošič zaslužili, ki sim vam ga pošteno plačal, — in tako
z Bogom!“

(Po „Neven-u“.)

Novičar iz slovanskih krajev.

Iz Praga 11. decembra. Veselo novico
naznaniti mislim z navestjo, da je naš roják gosp. dr. Köstl
že nastopil mesto voditelja in perviga zdravnika v
tukajšni znameniti ludnici (norišnici), ktero pri drugi
priložnosti opisati hočem. — U književnosti poslednji čas
ni nič posebnega na svitlo prišlo. Ceska matica je
izdala dr. Amrlinga „Orbis pictus“, kteri pa nikoli ne
bo slave dosegul, kakor Komenskega. Od novega leta
bo s pomočjo Matice in uredništvom slavnega prof.
Purkyne izhajal prirodopisni (naravoslovni)
čaopis, kakor organ prirodopisnega odbora češkega
muzeja. Nadja se Slovenia, da i visokoučeni gosp.
Dežman razglasom odmeje severni glas. Gospod
bibliotekar Šafarik je pisemnico glagolitsko tudi
dogotovil. Več hrupa in šuma kakor literatura delajo arestanti,
namreč je nekolik arestantov v kaznivnici umorilo
sodruga, kteri jih je hotel izdati, da hočejo odbežati.

V. Radonievič.

Od sv. Štefana v rožni dolini 13.dec. Vreme
je tudi pri nas jako ugodno, kmetici gonijo še svojo
živino na pašo; ozimna lepo kaže. Marsikter šolarček jo
še bos u šolo priskače; — vse se čudi nad tak
prijaznem vremenom u adventu. Gorkomer na sončnem kraju
je večkrat 14. stop. R. in še več kazal. Bog daj
barem do Božiča tako!

Jančar.

Iz Laškiga (Tuffer). Na tukajšni postaji se je
v petek 10. decembra zvečer žalostna nezgoda
pripetila. Mlad mož , rojen Ljubljančan , tovarnik na
železnici , je po nepazljivosti pod kolesa vozov prišel. Ko je
namreč vlak že naprej — proti Celju — se gibal, je
hotel berž na stopnice voza skočiti. Spoderkne, ter pade
med kolesa, ki mu eno nogo so strašno zdrobile.
Pripeljejo poškodovaniga u Celje u vojaško bolnišnico.
Zdravniška pomoč je bila koj pri rokah , pa ni bilo mogoče
ga oteti. Drugi dan je grozovitni rani snet bil
pristopil, in nesrečnik je prerani smerti zapadel.

Iz Št. Jungerte na Poharjih 13. grudna. L.
Tudi pri nas, kakor v bližnjih Zrečah, se šola dobro
obnaša, čeravno nimamo učitelja, imamo pa prav
pridnega g. kaplana, ki so vsi za šolo vneti. Pri nas je
šola že pretesna , ker o delavnikih in praznikih skupej
okoli 80 otrok v šolo hodi, čeravno je fara zlo gorata.
Mladi ljudjé v naši fari znajo veči del slovensko brati,
akoravno še ni bilo nikdar tako imenovane očitne šole
tukaj. Natihama je pa že precej dolgo šola tukaj, kjer
so se gorjanski otroci slovensko brati in sosebno
keršanskega nauka učili. Sedajni pridni g. kaplan J. P.
hočejo tukajno mladino tudi v pisanji itd. toliko izuriti,
kolikor gorjanski ljudjé ravno potrebujejo. Takšna šola
bo menda koj narboljši. — Naj bi farmani svojim
dušnim pastirjem kaj priboljšali in jih prosili , da bi otroke
učili, svesti si znajo biti, da njih prošnja ne bo prazna.
Gospod fajmošter Straniške fare sv. Lovrenca bi
gotovo tudi radi še dalej otroke učili, kakor so v začetku
svojega nastopa storili, ako bi se njih trud z
nehvaležnostjo ne splačeval. Saj je v Stranicah nova, prav
drago sozidana šola, pa že dolgo — prazna stoji. —
Toliko naj bo prijazno rečeno na „Al bo kaj ?w iz Žreč
v 98. listu „Novic“.

Iz Komenda smo prejeli sledečo mično pesmico,
zloženo za ondašnjo šolsko mladino:

Hej mladenči, v šolo! V njo glas budi i kliče.
Nova zarja, nov se dan nad nas lepó pomiče.
Hajdi v šolo! Kdor če biti kaj možá, človeka,
Naj mladenč ubogljiv, priden, rad u šolo teka.

Kakor čolnu Savi prepušen'mu brez brodnika,
Kakor v hosti cedi ovec gre brez oskerbnika:
Lih tako človeku gre, ki nič se ni naučil;
fleva svedrom se bo dilje skublat mučil.

Za naukov zlatim cvetjem pridno hrepenimo!
Kot čebele svojo sterd i vosek svoj berimo!
Bog Vam plačaj, ki ste pot u šolo nam odperli,
Večno Vas Komenčan pomnul bo, gospodje verli!

Poženčan.

Iz Ljubljane. Včeraj je bil gosp. Kosmač,
novoizvoljeni skriptor pri c. k. bukvarnici Ljubljanski,
za novo službo v prisego vzet. Iz serca mu privoši vsak
to povišanje tolikanj bolj, ker se pridni mož že skoz 29
let v bukvarnici vkvarja.

Novičar iz mnogih krajev.

Presvitli cesar se je v sredo zvečer po železnici
skozi Prago in Draždano v Berolin podal. — Dolgo
pričakovana gojzdna postava, ktera za zgornjo in
dolnjo Austrio , Solnograško, Štajarsko, Koroško, Krajn-

sko, Goriško, Teržaško, Tiroljsko, Česko, Marsko,
Šlesko, Galicio, Krakovo in Bukovino ob novim letu v
veljavnost stopi, je prišla na dan. Obširno je izdelana;
po nji se razdelé vsi gojzdje (boršije) z deržavne
(cesarstvine), občinske (soseskine) in osebujne
(posamnih kmetovavcov); brez dovoljenja se ne smé
noben gojzd posekati (popolnoma ob les djati); gojzdnarji
bojo v prisego vzeti; scer govori postava od gojzdnih
požarov in od poškodovanja gojzdov po merčesih, od
povračila gojzdu prizadete škode in ktere cesarske oblasti
bojo o tem razsojevale, od varstva gojzdov in
prestopkov zoper varnost gojzdne lastnine, od izpeljevanja lesa
in druzih gojzdnih pridelkov po ptujih zemljiših itd. —
Po nar novejših novicah Dunajskih časnikov je že za
6 milionov novih dvajsetic izkovanih. — Sukno
Marskih fabrik je tako niske cene, da so cló iz
Angleškiga v Berno prišle naročila za-nj. — Sliši se,
da se bojo prepovedale teleta spod 40 funtov klati.
— Starašinstvo je odločilo novimu francoskimu
cesarju 26 milionov frankov na leto; kakor so časniki
pisali, jih je želel 30 mil. — Napolitanska, Angleška,
Belgiška, Švajciška, Nizozemska, Sardinska in Španjska
vlada so Napoleona že za cesarja spoznale. — Cele
kupe pisem dobiva ministerstvo pravosodja, v kterih
pregnani nasprotniki Napoleona naznanujejo, da so
pripravljeni se mu vdati. — Deržavni zbor Angleški se
hudo zoperstavlja zoper davkovsko postavo, ktero je
unidan minister denarstva zboru predložil; tudi časniki, ki
so jo izperviga hvalili, jo sedaj hudo grajajo; kaj bo
konec te razpertije, se še ne vé. — Razpertije zastran
božjiga groba v Jeruzalemu so nek poravnane
takole: da vsi spoznovavci ktere koli kristianske
vere imajo enake pravice božjo službo v kapeli groba
Izveličarja opravljati, ktera stoji pod varstvam
francoskiga cesarstva in do ktere ima ključ
katolški patriarh.

Nektere Liburniške besede.

Nabral J. Volčič.

Žveg (s-vegnuti) schlechte Neigung, na priliko: ne
morem temu orodju nikakor žvega najti, da bi mi
dobro k roki stalo ; —

šarúni, na Krajnskem: šoštari, so wie Wanzen, roth
mit schwarzen Punkten, auf den Krautpflanzen;
luba, ein grosses Geschwür, wo nach der Heilung eine
knorpelartiga Verhärtung übrig bleibt;

serhnuti = sersnuti, erschauern;
sderžama, zusammenhängend von Grundstücken, na
priliko : njegova sela so vsa zderžama; —
boljšina, Besserung; —
baj, eine Messerei von 48 Mass; —
slotiv, a, o, der wählerisch in der Nahrung isst; —
splošan, der Alles gern isst.

Opomin.

Da v škodo ne pridejo, ki imajo še starih krajcarjev
kaj, jih še enkrat opomnimo, da naj jih te dni spečajo,
ker o novim letu se ne bojo več za denar jemali.

Pogovori vredništva.

V B— č: Smo prejeli in bes. berž ko bo moč vam poslali.

Milodari za reveže pri sv. Trojici

po prošnji v 95. listu „Novic“.

Neimenovan . . . . . . . 2 gold.

Vsak dar bomo hvaležno sprejeli in ga odrajtali za
razdelitev med uboge gosp. fajmoštru.

Vred.

☞ Zavolj svetiga dné v saboto pridejo Novice že v petek na svetlo.

NOVICE
kmetijskih, obertnijskih in narodskih rečí.

Odgovorni vrednik Dr. Janez Bleiweis.

Tečaj X.

V soboto 13. marca (ranoživna) 1852.

List 21.

Narodska pesmica iz Liburnie.

(Zapisana kakor čujena.)

Anica se je
Materi molila,
Da ju pusti
Za goru po vodu.
»Ne hod', Ane,
Za goru po vodu ,
Zač je voda
Z mejo ograjena
I ju čuva
Premladi Orlando,
Ki je prevaril
Do devet devojak
I tebe če
Anice! desetu«. —
Šetje Anice
U devetu kamaru
I ubukla se je
Čaj' naj leplje mogla;
Zela je vidro,
I seče po vodu.
Kada pride
Za onu černu goru
Reče njemu:
»Pomoz' Bože,
Premladi Orlando!«
»»Bog te primi
Premlada devojko!
Povedi ti meni
S kega roda si ti?««

»Jaz sam roda
Uboga sirota,
Brez milog otca
Brez mile majčice«.
On govori sluge :
»»Spodaj njoj ti vidro
Hladne vodice,
I ju ti sprevodi
D' one černe gore;
Zapevajte lepo,
Daj' vas čut' daleko««.
Kada oni pridu
U onu černu goru,
Zapevaju lepo ,
Da jih čut' daleko.
I on jo opita :
»»S koga roda j' ona ?««
»Ja sam roda
Kraljevića Marka
A hćerčica
Jura K amenčića«.
Povede sluga
Svomu gospodaru;
A gospodar mu
Žalostno zavapi:
»»Nij' me prevarila
Sva turška vojska,
Koliko me je
Anica devojka««.

Molila (prosila), zač (ker), prevaril (goljufal),
šetje (gre), ubukla (oblekla), daleko (dalje), zavapi
(odgovori, zakriči).

Kako v tacih krajih, kjer vode
manjka, dobre in stanovitne
kapnice napraviti.

Spisal Juri Pajk.

V mnogih krajih je sila težavno in skoraj
nemogoče si vodnjakov ali štirinj (Brunnen)
napraviti. V tacih nar bolje kaže, si kapnic
(Cisternen) narediti, ktere, če so dobro napravljene,
previdovajo gospodarje s potrebno vodo saj za živino,
kuho, perilo, in ob nevarnosti ognja.

Kapnice so pa le takrat dobre, kadar so
dobro napravljene. Po mojih mislih in skušnjah
se napravljajo nar bolje takole:

Na pripravnim kraji dvoriša, ali kjer scer
hoče kdo kapnico imeti, da se v nji več ali manj
vode nabira, ali če hočeta dva soseda ali trije
skupej eno kapnico imeti, pa tako, da se zamore
deževnica lahko stekati, se skoplje kakor za
navaden vodnjak ali štirno okrogla jama 16 čevljev
in pol globoka, in 10, 13 ali 16 čevljev široka.

Bolji je, da je kapnica širji kakor da je
pregloboka, ker izkopanje zemlje na globoko, in

zidanje stranskih sten iz globociga veliko več
stroškov prizadene, kakor če je kapnica nižji in bolj
na široko izdelana.

Je jama do 16 čevljev in pol na globoko
dokopana, se poravná njeno dno čez in čez
popolnama ravno. Po tem se postavi lih na sredo
jame koleč, ki mora terdno stati, in v njegov
zgornji konec se zabije žebelj brez glave; v ta žebelj
se natakne na koncu prevertana lašta, ktera se
okoli žeblja suče in za méro služi, da se širočina
jame krog in krog enako velika napravi; — se
ve da ta lašta, ktera polovico jamne širočine
premerja, se ima ravno za to polovico jamne
širočine dolga napraviti; postavim: kapnica ima
1 sežinj široka biti, po tem mora lašta pol sežnja
ali 3 čevlje dolga biti; je kapnica 2 sežnja široka,
se mora 1 sežinj dolga lašta za merež napraviti.
Dalo bi se tudi z motozam (z žnoro) meriti, pa
motoz je goljufiv.

Je širočina jame krog in krog na to vižo
natanjko zmerjena, se začne zidati, in scer tako,
da se cegli tako eden na druziga pokladajo, da se
njih notranja, to je, v kapnico obernjena plat vedno
tiste lašte dotikuje, ktero ima zidár za mero
širočine. Tako se zida krog in krog.

Je okrožje jame na to vižo za nekaj čevljev
s cegli dozidano, se tisti prostor, ki je zadej za
ceglam in med zemljo, prav terdno z dobro ilovco
zatlači za dobriga pol čevlja. Pri tem delu je pa
skerbno na to gledati, da med ilovco celo nič šute
ali kakiga peska ne pride, ker bi scer po ti šuti
voda iz kapnice vhajala, in bi se tako kmalo posušila.

Je tako en del kapnice obzidan in z ilovco
zatlačen, se začne naprej zidati in poredama z
ilovco zadej terdno zadelovati, tako dolgo, da še
3 čevlje do verha kapnice manjka.

Sedaj se prevdari: na kteri strani se bo žleb
ali kanal napravil, po kterim se bo dežnica izpod
kapa v kapnico stekala. (Dalje sledi.)

Kako napise na pisma narejati.

Mnogo pisem na pošto pride, na kterih so taki
napisi, da človek ne vé, kam da bi pismo poslal, da
bi prav bilo. To velja posebno od tistih napisov, ki se
glase na kako sosesko , kterih je več enacega imena,
in ako ni pristavljeno, v kterem kraju, pri kterej
pošti, ali pri kterem mestu ta soseska leži. Tako na
priliko bi bil pomanjkljiv napis :

Naj prejme J. J.

v

Bistrici,

ker je Bistric na Krajnskem, Štajarskem in
po druzih krajih veliko. Ako se še pristavi: „Na
Notranjskem ali Bohinskem itd.“ bo pismo kmalo

na namenjeno mesto prišlo, ki se tako večkrat cele
mesce od kraja do kraja pošilja , preden na pravo
mesto pride. Mnogo jih je pa tudi, ki od napisa celò
nobenega zapopadka nimajo, akoravno znajo brati in
pisati. V spričbo tega bi zamogli sto in sto napisov
napeljati; damo pa le sledečega v izgled:

»Ta pisem schlisch na Narperga Bezirk zdej je pa
dwe ur od narperga naprej Kranſki Luka is Schwina
berenta .... se imnuje na Stajarskim na enem hribzki stoji
win toz od enga gospoda tle not se kolaraben seme dobi«.

Takim v poduk povémo, da na napisu ni druzega
treba, kakor imé in perimek tistega, na kterega se
piše, in pa kraj, v kterem stanuje, in bližnjo
pošto natanjko naznaniti, in sicer takole:

Naj prejme
gospod (gospa), posestnik itd.
v .... (Šmartnu)
pri .... (Krajnju).

Ako se pa pismo pošlje v kako mesto, ni treba
druzega, kakor imé mesta napisati, zraven pa je
potreba hišno številko, in če tisti, na kogar se piše,
v kakem predmestju stanuje, tudi predmestje
pristaviti, n. pr.

Naj prejme
Blagorodni gospod J. J.
v Ljubljani
na Poljanah št. . . .

Na šolske učence, ces. vradnike itd. ni treba številke
in predmestja, ampak le pristaviti, v kteri šoli so,
ali kterej vradnii itd. služijo.

Nekteri pa tudi delajo napise v nemškem
jeziku, misleči, da se sicer na napise v slovenskem
jeziku ne porajta; toraj toliko smešnih na pol nemških,
na pol slovenskih napisov pride na pošto, na priliko:

Ann dem
Hern Lukas .... Jipaw Stat Ein
Holzhaft (Staatsanwaltschaft!!)
zum Kanzelaidinar.

Vsacemu je prosto napis narediti, v kterem si
bodi jeziku; nobeno pismo zavolj tega ne bo zaostalo
ali se zgubilo. Le takrat, ako se v kake tuje nemške
kraje piše, je svetovati ime kraja tudi v nemškem
jeziku pristaviti, sicer pa je to nepotrebno, ker
vradniki na Slovenskem, ki imajo s pismi opraviti,
morajo slovensko znati, in nobeden se ne bo in se ne
smé prederzniti, pisem, na kterih so slovenski napisi,
zaderževati, ali kaj druzega zoperpostavnega ž njimi
početi, ker bi sicer kazni zapadel.

Cegnar.

Popis

smreke u Vitinjski fari na Štajarskem, na kateri
so si nekteri podobo matere božje viditi domišljevali.

(Konec.)

Kar sim ob tem trojnem obiskanju smreke zvedil,
je bilo zlata vredno; vender me je se skerbelo zvediti,
kako se je ta reč začela, in to zvediti sim še pozneje
dvakrat smreko in Pačane obiskal in scer zadnjikrat 27.
januara 1852. Obadvakrat sim nekoliko ljudi pri smreki
našel, podobe pa nisim na njej nobene več zapazil.

Zravno tega, da sim ta široko razglašeni čudež
sam na Pako preiskavat hodil, sim tudi Berložnikove
ljudi in njegove sosede na tenko izpraševal za vsem;
karkoli se mi je dozdevalo, da bi me mojemu cilju bliže
pomakniti utegnilo.

Ob tem izpraševanju in zvedavanju sim na
neverjetno sirovo neznanstvo, na tako gosto slepoto u
keršanskih rečéh zadel, in toliko o tem debelih laži slišal,
da bi z njimi lahko cele bukve napolnil. V tej njih
slepoti in temi se je včasi kako zerno zasvetilo, katero
sim hitro pobral, ter ga svetu na ogled položim.

Berložnikova rodovina znese vkupno 12 oseb.
Njih najstareja oseba ima 69, najmlajša 7 let. Te

ljudi je, pred ko so se shodi u njih gaj bili začeli, terdo
siromaštvo stiskalo. Polni nabožnega praznoverstva, so
samo v njim pomoči iskali si svojo revšino izboljšati,
zatorej so se delu svojega stana skoro čisto odvadili.
Ker jim praznoverske misli zmirom po glavi rojijo, so
se že pretečene leta večkrat med saboj pogovarjali in
si želje razodevali, da bi Bog vender tudi na njih
dvaverhnati smreki hotel kak čudež storiti, kakoršni se je
na dvaverhnati smreki na Oslovi gori pri Belih
Vodah u Škalskem okraju pred nekimi leti godil,
kamor se iz Pake prav lepo vidi. Berložnik mi je
pripovedal, da Bog na dvaverhnatih smrekah posebno
rad čudeže dela. Za poterjenje tega mi je povedal, da
je na Oslovi Gori dvaverhnata smreka stala, da se je
med njenima razsohama svet križ prikazeval, pred
katerega je nekega kmeta vol klečat hodil. To je
sprožilo obilne shode do tiste smreke, in ljudje so pri njej
toliko dnarjev ubogaime dajali, da so pred tremi leti
na tistem mestu , kjer je dvaverhnata smreka stala,
začeli veliko cerkvo svetega križa zidati.

Neki Pačan mi je razodel, da so tudi
Berložnikovi med razsohe svoje dvaverhnate smreke
vsakoverstne podobe svetnikov postavljali, so krave in ovce
k tisti smreki gonili, pa nobeno živinče ni hotlo tam
pokleknovati. (Berž ko ne , da še ti ljudjé niso bili
zvedili, da goveda in ovce gotovo pokleknejo , ako u kaki
jamici soli najdejo, katere drugač doseči ne morejo).

Berložnikovi so tudi že prejšne leta
pripovedovali, da sta na njih zemlji, nekoliko pod
dvaverhnatoj smrekoj nekdaj nunski klošter in pa cerkva Matere
božje stala, katera so ajdovski Francozi nekdaj dolgo
poderli!!!

Pred tremi leti na svete Višarje gredé so
Berložnikovi ljudje tudi Bokersdorf na Koroškem obiskali,
ker se je govorilo, da se tamkaj u nekem gaju Mati
božja pastirjem prikazuje. Berložnikovi niso tam
tiste prikazni vidili, ali to so bili zapazili, da so
romarji tiste pastirje lepo darovali.

V njih pogostnem, že privajenem praznovanju so
jim njih dvaverhnata smreka, sveti križ na Oslovi gori
in Bokersdorf vedno u mislih in na jeziku bili.
Pastirji u Bokersdorfu so jim luč prižgali, kako bi se
shodi tudi na Pako u njih gaj napeljali.

Lansko leto je bila teden pred Binkoštmi stara
Berložnica sopet na sv. Višarjih, od kodar je binkoštni
pondeljk domú prišla. Ko domu pride, zvé, da ste njeni
vnukinji prigodbo o golobu in Materi božji sosedom že
razglasile. Ta prigodba se je bila pod Berložnikovoj
strehoj nekoliko dni popred, ne pa u njegovem gaju
izlegla. Ko so se sosedje in drugi okolj njegove smreke
shajali, je ona hinavsko jim pripovedovala, da so
Žabnički gospod tehant v četertek pred Binkoštmi na sv.
Višarjih vsim romarjem oznanili, da se bo na Paki na
neki smreki na binkoštno saboto velik čudež godil, da
se bo na njej Mati božja prikazovala, katero bojo pa
le tisti vidili, ki so v posebni gnadi božji!!!

Berložnikov sin J., zdaj 23 let star, je poprejšne
leta, dokler je še pastir bil, večkrat za kratek čas u
skoro domačih smrek z nožičem vsačih kak križec,
včasih kako hišo, ali cerkvo, včasih kako človeško podobo
zarezal, in je vidil, da se take podobe, kadar smolo
spustijo, na soncu prav lepe prikažejo. Da bi toraj
razun njegove sestre Jerčike tudi drugi obiskovavci na
smreki kako podobo zagledali, je J. tedaj pa tedaj visoko
na njenim steblu enake podobice napikal. Ob večerih,
kadar ni bilo veliko unajnih romarjev vkup, je on Iampice
na smreko nosil, in vošene svečice na veje pritikal in
zažigal, je včasi kako vošeno, včasi kako papirnato
podobo na smreko pritisnil; — in te čisto naravne
reči, katere so priprosti obiskovavci rajši za čudež

vzeli, kot da bi se bili o njih sleparski malovrednosti
prepričali, so pretečeno leto najmanj stotavžent
romarjev iz Štajarskega, Koroškega, Krajnskega in
Horvatskega k sebi privabile!!! — Zarajtanih denarjev od
teh romarjev je na Paki 1135 goldinarjev, nezarajtanih
pa lehko da še več ostalo.

Tega dobička Pačanom nezavidim , žalim pak, da
poglavarji niso glasovitega čudeža odkraja ojstro pretresti
dali, dokler še ni bilo toliko sveta osleparjenega.

Pačani bi za letos več ne vedili, kako bi ljudstvo
k svoji smreki mamili, ako bi jim neke dekline iz Ruš
(Maria Rast) za Dravoj ne bile čedne podobe matere
božje lansko jesen darovale. Ta podoba iz lesa, 12
palcev visoka, v svitlo belem oblačilu, s pozlačenoj
kronoj na glavi, s poobešenemi rokami, od katerih se
ji pozlačeni žarki na tla spušajo, z rudečimi jagodami
(koravdami) okoli vrata, stoji blizo smreke na oltarji
u kapelici, katero je Berložnik iz desek nalaš za
njo napravil. Letošnji prihodniki, (kateri imajo véro
za gore prestavljati!) so si dali od Pačanov dopovedati,
da se je ta podoba lani na smreki prikazovala! —
Pred njoj stoji bel glinast krožnik za denarje nabirati,
iz katerega jih Berložnik vsaki dan po večkrat ogreblje,
brez da bi za nje komu odgovor moral dajati. — In s temi
denarji, katere laž in sleparstvo u plajšu
pobožnosti goljufanim popotnikom nemilo iz žepov muzga,
s temi denarji bi si Pačani radi cerkvo ? hišo božjo?
postavili! — Kdor pomisli, da je naš izveličar Jezus
Kristus svoji cerkvi resnico za uklado podložil—
resnico, za katero je svoje življenje na križu pustil —
resnico, kateri za ljubo so tudi njegovi aposteljni in
učenci najstrašneje muke — smert voljno preterpeli:
tistega mora strah in groza obhajati, slišati, da si
tukaj nekteri prizadevajo na uklado laži z izgoljufanimi
denarji božjo hišo staviti!

Pa vender, mislimo si, da bi se tukaj v resnici
cerkva postavila, bomo pa vender zategli verovati, da
bi katoljška cerkva tacega duhovnika izmogla, kateri bi
se prederznil najsvetejši ofer sv. maše u cerkvi
opravljati, za katero je osnova u peklu narisana
bila, pod katero je sam peklenski satan svoj pervi
vogelni kamen vložil, katera bi na ukladi laži in
sleparstva stala!

Iz tega bo vsak lahko posnel, da tisti, ki na
Pako k smreki romajo, brez vsega dušnega dobička,
samo grešno sleparstvo v njegovi hudobii
poterdujejo in podpirajo, in po takem Bogu
popolnoma — nasprot stopajo.

Novičar iz slovanskih krajev.

Iz Karlovca se 4. marca „Novicam“ tole piše:
»Ker nekteri Krajnci, kteri hodijo v Karlovec
pšenice, koruze, prosa, napolice in druziga žita kupovat,
so tako nespametni, da se dajo od fakinov in druzih
brezvestnih mešetarjev (ondi nastanjenih Krajncov)
slepariti, da žito pri vsakim vaganu 2 ali 3 krajc.
više plačajo (ker to fakini dobijo na roko, kar se oni pri
kupcu više pogode (zglihajo) in siromak Krajnec plača),
omenite to stvar v „Novicah“ in razjasnitev jim, da v
Karlovcu dobijo žita dosto, magazinov stoji vsaki dan
150 odpertih, in da naj se kupec pri tergovcu za kup sam
pogodi, pa bo vidil, da bo pri vsakim vozu prihranil 2
do 3 fl. Zakaj bo siromak fakinam zobe mastil, ki
imajo dosti 1 krajc. od vagana in ne od mernika
za nalaganje voza!

6 Karlovških tergovcov.

Iz Cividada. Ker vem, da je „Novicam“ vsaka
slovenska drobtinica draga, se tudi jez enkrat iz
Lahov oglasim in vam z veseljem povem, kako verlo se
duhovni gospodje v Šent-Peterski fari s slovenšino

obnašajo. Gredoč eno nedeljo popoldan v imenovano
faro na sprehod, stopim tudi v cerkev, kjer so ondašnji
farmani ravno pri popoldanski službi božji bili. Serce
mi je veselja igralo, slišati dušniga pastirja pobožne
poslušavce v čistim slovenskim jeziku keršanski nauk
učiti; po dokončanim sv. nauku pa je zadonela od vse
pričujoče množice lepa pesem „Sveto“. — Vse to
slišati v tako imenovani laški deželi, in v deželi, v
kteri lahunstvo, zaničevaje vsako drugo narodovnost,
glavo povzdiguje, se domorodca serce povzdigne
radosti polno, in iz globočine serca doni: čast in hvala
rodoljubnim gospodam duhovnikam, ki tako ljubeznjivo
v milim maternim jeziku svoje ovčice podučujejo.

A. Komelj.

Iz Celja. Xp. *). 14. sušca je bila pri naši c.
k. deželni sodit perva sodba, pri kteri sedi namesto
poprejšnih porot po novi postavi 5 sodnikov in predsednik,
ki razsodijo krivico ali nedolžnost zatoženca in določijo
kazin, in pri kteri obravnavi smejo le pravoznanci in
taki biti, v kterih znanstvo sodniška reč spada. Sodilo se
je hudodelstvo požiga; zatoženc je bil kriv spoznan in
na 15 let v teško ječo obsojen. — Ravno se širi po
mestu grozna govorica, da je neka kramarica in
kerčmarica pri sv. Duhu poleg Konjic nekiga kupčevavca
z lesam zavolj 4000 fl. na grozovito vižo ob življenje
pripravila, kteriga truplo so v vodi našli; sodijsko
preiskovanje se je že začelo. — V pomoč pogorelcam v
Levcah so napravili po sporočilu tukajšniga
ljudomiliga županijstva naši verli rodoljubi in prijatli umetnosti
slovensko igro „Županova Micka“, za ktero si je spet
po stari lepi navadi naš častiti bukvotiskar g. Jeretin
s svojimi hvalevrednimi sinovi veliko prizadjal, kterim se
moramo, kakor vsim rodoljubnim g. igravkam in
igravcam očitno zahvaliti; nar bolje sta se pa spet, kakor
v vsih domačih igrah, skazala Jaka župan in njegova
hči Micka. Glediše je bilo čez in čez polno; nabralo
se je 164 fl. Ta skupšina znese s tistimi darovi, ki so
se po hišah nabrali, 400 fl., razun živeža in oblačil, ki
so se ubogim pogorelcam odrajtali. Bog poverni
dobrotnikam stoterno njih milodar! Omeniti moram tudi
milošine, ki so jo bližnje vasi in Žavce s svojim
neutrudijivim županam Širca imenovanim revežem
podarili in pripomogli, karkoli je v njih moči bilo. Ali Bogu
bodi milo! vsi ti obilni darovi ne bojo zamogli strašne
nesreče dostojno polajšati. — Ta celi mesec slišimo zale
fante ukaje in prepevaje po Celji koračiti, kteri
notranje veselje in žalost v pesme razlivajo, — so rekruti,
ki imajo ne za domači regiment Kinsky, ampak za
druge polke srečkati.

Iz Štajarsko-Krajnske meje. Na stranski
železnici, po kteri iz Hrastnika na cesarsko železnico
premog vozijo, se je 1. dan t. m. grozna nesreča
naključila. Šel je namreč 60 let star berač Jakob
Krajcar, akoravno je ostro prepovedano po stranski
železnici k Savi; za njim perletijo vozovi kot strela, in ker
je bil berač gluh, ni slišal gromenja vozov, ter se ni
vedil ogniti; voznik pa, ki je vedno prenaglo vozil, in
že lansko leto pridnega kmeta v veliko nesrečo
pripravil, ga je morebiti prepozno zagledal, da voza več
ustaviti ni mogel, in berača povozil. Ubogi starčik je
bil tako raztergan , da skorej človeške podobe več imel
ni. Nemarni voznik je spotama pobegnul, in c. k.
sodija je spoznala, da je res po hudi nemaršini ta
nesreča zgodila se. Nadjamo se, da bodo nove postave
v zadevi železnic v prihodnje take nesreče zavarovale.

Iz Krajnja je došla „Novicam“ sledeča zahvala:
3. t. m. je umerla moja ljuba sestrica Frančiška
Saveria. Bila je ona dobra dušica, umetna pevka Krajnske

farne cerkve, iskrena Slovenka, in od vsih, ki so jo
poznali, poštovana in ljubljena. Ko ji je zakljenkalo,
je prebivavce Krajnskiga mesta žalost prepadla, zakaj
čuli so, da so sladki glasi tiste, ki je s svojim
ginljivim petjem serca vernih tolikokrat k nebesam
povzdigovala, za vselej utihnili! Skazali so pa svoji ljubljenki
tudi prav lepo zadnjo čast. Visokočastiti častni korar
in tehant g. Anton Kos z vsimi svojimi gospodi so jo
k grobu spremili, in mestna muzika, ktera je njeno
lepo petje tolikokrat pri božji službi spremljevala, ji je
žalostno popotnico napravila do groba. Spremila jo je
velika množica iz mesta in bližnjih vasi. Na pokopališu
so pevci farne cerkve ganljivo zapeli prelepo
Riharjevo čveteroglasno antifono: „Verujem, de
Zveličar moj živi“. Verli Krajnci so pri ti priložnosti
vnovič pokazali, da umetnost in zasluge tudi se po smerti
ceniti vedo. Bog Vam, dragi rojaki! poverni vašo
bratovsko ljubezin, ki ste jo skazali moji nepozabljivi
sestrici!

Matevž Puhar, Naklanski kaplan.

Iz Postojne se „Ljublj. časniku“ grozna novica
piše, da je tista kmetica iz Pristave pri Jami, ki jo je
stekel volk 12. januara popadel, za stekljino 8. t. m.
umerla , ko je bila poprej s sv. smertnimi zakramenti
previdena in je še pred to noč s hudo božjastjo
zdraviga fantiča rodila. Gosp. dr. Potočnik in g.
ranocelnik Himmer sta revi edina pomočnika nji in
otročiču, ker vsi drugi ljudje so straha polni od nju
pobegnili. Hvala jima! Bog ve, kaj bo z otrokam !

Iz Ljubljane. V sredo zvečer, malo pred
devetimi, so prišli cesar iz Tersta v Ljubljano, kjer so
bili v kolodvoru slovesno in veselo sprejeti; grad pod
Turnam, kteriga so kupili in ga bojo začasno slavnimu
maršalu Radecki-mu prepustili, je bil na Njih
vprašanje : ali se iz Teržaške ceste vidi“, lepo razsvitljen ;
po kratki pomudi so po železnici proti Dunaji odšli.

— Gosp. deželni poglavar se je za prejeto darilo
ki se je po „besedi“ 5. t. m. za naše nesrečne brate
nabralo, v prečastitim dopisu od 9. t. m. serčno
zahvalil za milodarno napravo slovenskimu društvu, in vsim,
ki so se te naprave vdeležili, in ker se je razdelitev
nabrane milošine njegovimu predsodku prepustila , je
naznanil, da je polovico revnim Černomljanam in Metličanam,
polovico pa povodnjencam določil. — Radostno da odbor
slovenskiga društva to naznanilo vsim vediti, ki so
se blagovoljno milodarne besede vdeležili, in
se jim tudi še posebno prav lepo zahvali za njih slavno
podporo ; zahvali se pa tudi pri ti priliki čast. vodstvu
filharmoniške družbe, ki je prepustilo tisti večer
glasbeno dvorano za besedo, in vsim gospodam, ki so bližnje
izbe v ta namen prijazno odperli, kakor tudi gg.
bukvotiskarjem: Milic-u, žl. Kleinmajer-ju in F.
Bambergu in J. Blazniku, ki so brez plačila
dotične natise podarili.

Odbor slov. društva v Ljubljani 10. marca 1852.

Iz Ljubljane. Potrebo podkovijske in
živinozdravniške učilnice spoznavši, se prizadevate
po izgledu Krajnske kmetijske družbe tudi kmetijska
družba v Pragi in Solnogradu enako učilnico
napraviti , kakor je Ljubljanska. V ta namen ste se
obernile imenovani družbi na našo: naj bi jima natanjčin
popis poslala, kako je Ljubljanska osnovana. Potreba
naprave tacih učilnic, ki so nar veči podpora srečnimu
kmetijstvu in živinoreji, je tako očitna, da se bojo
menda vse dežele našiga cesarstva, kjer še tacih
učilnic ni (in dozdaj so le na Dunaji, Milani, Peštu,
Gradcu in v Ljubijani) za njih napravo živo poprijele.

Novičar iz mnogih krajev.

C. k. ministerstvo notranjih oprav je soglasno s
c. k. ministerstvam pravice in kmetijstva komisii za
oprostenje zemljiš na znanje dalo, da po postavah, ki
zadevajo oprostenje zemljiš, niso ribske pravice
overžene bile, imajo tedaj tako ostati, kakor so v
letu 1847 bile, in se ne morejo odkupiti. Kjer pa so
take razmere med dosedanjimi posestniki in med
vživavci ribštva, ktere spadajo pod postavo 7.
septembra 1848, se imajo dotične oblasti po obstoječih
predpisih ravnati, dokler morebiti kakošna druga
postava ne pride, ki bo ribške pravice vravnala. Vposled
tega naukaza se imajo tedaj ribštva natanjko preiskati,
ktere po določilih cesarskiga patenta od 4. marca 1849
spadajo k odškodovavnim ali odkupljivim davšinam in
se tedaj na podložnost ali na kakošno drugo v ti
postavi določeno pogodbo opirajo. — Cesar so
Teržačanam po sklepu od 10. t. m. spet novo milost naklonili
in glede na posebne razmere stanovnikov Tersta in
njegove okolice ukazali, da po druzih deželah navadno
rekrutiranje se ima še le v letu 1858 ondi začeti. —
Ministerstvo je ukazalo, da ob nar večih praznicih, kakor
so božič, velika noč, binkošti, praznik sv. rešnjiga
telesa , Marie oznanovanje in mali Šmarin, morajo
prodajavnice tobaka in kolkov (štempeljnov) dopoldné zaperte
ostati. — Po naukazu ministerstva pridejo tisti rekruti,
ki imajo kakošno lahko ozdravljivo bolezin, so pa scer
za vojašino dobri, v vojaško bolnišnico; na dan se plača
za-nje 24 krajc. iz deželne kase. — Goljufijo, da iz
nekterih fabrik ne meri blago toliko, za kolikor se
prodaja, bo nova postava prestregla, po kteri bo mogel
vsak fabrikant na oba konca vsaciga kosa blaga
mero po Dunajskim vatlu zaznamovati in fabrikno marko
pritisniti. — Kupčijska zbornica v Zagrebu je
sklenila ministerstvu prošnjo predložiti: naj bi se dela na
železnicah Horvaških, ki so jih cesar že poterdili,
in pa poravnanje Savo-toka iz Zagreba v Sisek brez
odlaše začele. — Dunajski dimnikar Anton Toskano
je znajdel napravo, ktera ob ognju dimnik sama
zapre in tako oginj berž zaduši. — Po pismih iz Banata
kaže ozimina dosihmal prav lepo; magacini so žita
polni; kup bolj pada, kot kviško gre'. — Tudi stari
Turki se že poslužnjejo pošasti panslavizma, da
pod tem strašilam vodo na svoj malin vodijo. V
„Teržaškim časniku“ beremo, da stari Turčini
kristjanam v Bosni mende zato panslavitično zakletbo
podtikujejo, da so jim pod tem izgovoram vse orožje
pobrali. Gotovo je, da s kristjani v Bosni tudi Omer paša
|(poturčen kristjan) hudo ravná. — Časnik „Presse“
primerja letošnjo dolgo zimo z zimo od leta 1846 na
1847, po kteri smemo lepiga poletja pričakovati. —
Ondi beremo tudi pomoček, kako je neka županija na
Nemškim beračune pregnala; ona je podelila
fajmoštru blizo farovža veliko njivo, kamor je bil vsak
berač podvizan delat iti in si malico zaslužit; veliko
lenuhov je berž pobegnilo; nekteri so se s kislim obrazam
dela lotili, pa kmalo jih je lenoba premagala ter so šli
rakam žvižgat. Od tistihmal ne pride noben beračun več
v tisto sosesko. Naj bi se povsod tako ravnalo! —
Začetek zbora v Parizu je na 29. t. m. napovedan.
Po začetku bo velik bal (pies) v kraljevim poslopji.—
Francoski poslanec pri Angleški vladi grof
Walewsky je te dni s svojo ženo nanagloma London zapustil,
vse je radovedno zakaj, kar pa dozdaj še nihče ne vé.

Milodari za pogorelce v Podgorici:

Gosp. Jožef Fik, fajmošter v Selcah . . . 2 fl.
» Janez Dolničar, kaplan v Selcah . . 2 »

NOVICE
kmetijskih, obertnijskih in narodskih rečí.

Odgovorni vrednik Dr. Janez Bleiweis.

Tečaj X.

V saboto 22. maja (poznoživna) 1852.

List 41.

Poskušna noviga v nasih krajih
celò malo znaniga poljskiga in
drujiga kmetovavskiga orodja.

(Dalje.)

13. Manjši in večji vertne grablje, s
kterimi se grede naglo poravnajo, zobje so vsi železni.

14. Večji in manjši vertne grablje po
ravnih gredah žlebke napraviti, po kterih se lepo
v versto zna sejati ali saditi, pozneje pa tudi ž
njimi prisipati.

15. Švabski in češki cepci skozi in skozi
debeli, zatorej dosti težji memo krajnskih.

16. Kôsa z grabljami za žito kositi.

17. Nova pinja od do sedaj rabljenih
popolnama razločna, v kteri se s točnim zibanjem sirovo
maslo iz mleka odloči.

18. Majhna lopatica za vertni sadež
zelje, peso itd. presajati.

19. Lopata za sadno in gojzdno
drevjiče presajati, enaka navadni, samo da je
močnejši in da so stranice nekoljko v kolobar zavihane.

20. Valjar s sedežem, na kteriga se po
potrebi valjar težeji in tečniši napraviti, delavec
zna vsesti.

21. Angleška truga (škoporeznica) za
slamo, pa tudi zgolj deteljo ali seno rezati, vsa
železna : namesto vilic vlečeta dva rocasta valjarja
za rezanje vloženo klajo pod nož; namesto kôse
pri naši navadni trugi, pa režeta dva noža
priterjena kolesu, ktero škoporeznik lahko okoli goni.
Naredba teška in draga.

22. Reporeznica, tudi repji volk
(Rübenwolf) imenovan, že davno znana in močno
rabljena velika mašina, zdrobiti repo, péso in kavlje
živini v klajo namenjene.

23. Angleški mlin ali drobač, mleti
oves, turšico (debelačo) ali sočivje namenjeno
za klajo živini. Popolnama iz železa zdelan,
naredba draga in teška.

24. Angleški drobač streti žita ali drobno
sočivje, namenjeno za živinsko klajo, zlo enak
poprejšnimu.

25. Angleški šteklačar, ječmenove
resine čisto odpraviti, brez ga šteklati. Naredba
ni ravno teška, tudi ne sile draga.

26. Angleški drobač za preše
zdrobiti, preden v mlin pridejo. Je zlo podoben
reporeznici, razun verhajne truge, ktera je pri
drobniku ožji.

27. Burgarja lušivnica za turšico lušiti,
močno znana in rabljena mašina. Naredba lahka
in ne draga.

(Dalje sledi.)

Vodila k sreči in blagostanju,
za mestjane in kmetovavce.

(Dalje.)

7. Majhen dobiček, ki ti pogostoma dohaja,
je bolji in mora se veliko več obrajtati, kakor
velik dobiček, ki te le redkoma doleti. To je
imenitno vodilo bilo po celim svetu zavolj neizmerniga
bogastva slovečih tergovcov, bratov
Rothschildov. Ako za kakšino opravilo ali za rabo
čezmerin dobiček doseči hočeš, za prihodnje si slabo
postelješ; kajti kdor ti je previsoko plačilo odrajtati
moral in to potlej spozna, ne bode, če se le more
ogniti, drugobart od tebe ničesar imeti ali
kupiti želel. — Kdor svoje zemljiša hoče dobro u
najem dati, naj jih dá za primerno najemšino, to
je, za tako, ktera je u primeri z obrestmi kapitala,
kar zemljiše veljá.

8. Kdor si brez potrebe veliko zalogo pripravi,
ki ni ne za njegovo rokodelo, ne za obertništvo,
ne za živež potrebna, je zapravljivec. Vsaka
nepotrebna zaloga je mertva istinga, to je, istinga,
ktera nobene obresti ne donaša. Marsiktera reč
je vsaki dan manj vredna, na zadnje pa celò nič.
Navadno se tudi z veliko zalogo ne gospodari ravno
varčno. Tudi je ne moremo vselej lahko prodati,
(še za boljši kup ne, kakor smo jo nakupili). Kdor
pa kupuje, česar ne trebuje, bo kmalo
prodajal, česar potrebuje.

To so naravni in očitni uzroki, kteri umnimu
gospodarju kupljenje nepotrebne zaloge zabranijo;
pa pri nekterih rečeh je še druzih, ravno tako
važnih, in ki precej veliko škodo prinesejo. Mnogo
reči in imetja namreč so tako imenovane žreče
istinge, to je, posestva, ktere po troških, za
njih ohranbo potrebnih , svojo lastno vrednost
požrejo. Tu spadajo krasne poslopja, konji, drago
pohišje, srebernina, zlatina in veliko druzih tacih
reči. — Pameten gospodar kupi tedaj le neobhodno
potrebno, ter pomisli, da za denar zamore vselej
dobiti, kar hoče. Z imetjem marsiktere reči
imamo veliko nadlogo, preden ga u denar spravimo,
posebno kadar smo persiljeni prodati ga.

9. Kdor ne vaga, je brez blaga. Tergovec,
kteri bi celo nič ne vagal, ali ki bi hotel se proti
vsaki nevarnosti vedno zavarovati, ne more
obogateti, dostikrat clo oboža. Vsaki, ki hoče kaj
pridobiti, mora kaj vagati, to je, prihodnje okoljšine
prerajtati in dobro premisliti, koliko dobička ali
škode bi utegnilo iz teh ali unih okoljšin izvirati;
rekli smo: dobro premisliti, ker „brez glave
storjeno, gotovo skaženo“. Vagati se pa le
toliko sme, kolikor natanjčen prerajt, temeljite ved-

nosti in pravi razum dovolijo. Nikolj ne vagaj,
brez da bi bil mogoči zgubi mejo, in lotitvi na
vsako vižo podlago postavil. Zmiraj mora
dozdevnost dobička večji biti, kakor dozdevnost zgube ;
če taka ni, je vse vaganje — budalija. Budalija
je torej, in velika neumnost, se na dobitek u
kvartah ali u loterii zanašati: ker se dá prej za gotovo
preračuniti, da je ravno tako in še bolj mogoče,
da bom zgubil, kakor da bom dobil. Celo norost
je pa, če se kdo na dobitvo iz kakšine velike
loterije (postavim grajšine) zanaša : ker gré 1
proti 200.000 staviti, da bo upanje — prazno.

10. Bolj je, da se z rokodelam ali oberništvam
sam pečaš, kakor u družbi z druzimi. Poslovica
pravi: „Kolikor glav, toliko misel“. Vsak mlinar
vodi vodo na svoj mlin. Vsak deležnik rokodela
ali tergovine iše — in to je naravno — le sebe
obogatiti, ima le svoj prid pred očmi; tudi ne upa
nobenimu. Vse to ne stori dolgo dobro, temoč
deležnike prej ali poznej u hude prepire zavleče. Pa
naj bo, da so tovarši tvoji pošteni in zaupni, mora
vunder dobiček, dostikrat majhen, med več delov
se razdeliti. Posebno je treba se varovati vdeležtva,
kader kak obertnik tovarša očitno iše, kar se
tolikrat po časnikih bere. Večidel je tak že svoj
denar zapravil, zdaj hoče ravno tako s premoženjem
druziga storiti. Gotov je tedaj pregovor: „v
španovii pès cerka“.

(Dalje sledi.)

Življenje slavnih Slovanov.

IL
Miklavž Kopernik.

(Konec.)

Leta 1510 ga izvoli ujic, škof Vacelrod,
kanonika stolne cerkve v Frauenburgu, prusovskim
mestu. Po končanih opravilih svojega stana je tudi tukaj
vsak dan marljivo zvezde premišljeval.

Potrebno orodje si je modri mož večjidel sam
napravljal. Hišo, v kteri je v Frauenburgu stanoval
in iz nje zvezde opazoval, še zdaj pokazujejo.

Naj si je pa bil v svoje zvezdoznansko delo s tem
bolj zamišljen, nikdar ni odrekel blagoserčni mož,
prošen, revnemu bolniku zdravniške pomoči. Zdravila je
sam narejal in revežem zastonj dajal. Da je bil tudi
umen zdravnik , spričuje to , da so ga o posebno
nevarnih boleznih celo v kraljevi grad klicali.

Prijatli, kterim je bil svoje misli zastran uredbe
naše zemlje, solnca, lune in drugih zvezd razodel in
jim povedal, da ima svoje modrovanje že več let
spisano, so ga silili, da naj bukve na svetlo da. Ali
dolgo dolgo se ni dal preprositi. — Čez 30 let potem,
ko so bile bukve spisane, prijatlom odjenja, ter pošlje
bukve v Norimberk (Nürnberg) na Parsko v
natis (leta 1542).

Preden so bile imenitne bukve natisnjene, pa zboli
70letni starček tako, da mesca maja 1543 sklene slavno
svoje življenje.

Vendar je bil doživel veselje, nekoliko hipov pred
smertjo pervi iztisek svojih bukev viditi in prejeti. Z
vso svojo slabo močjo se spné slabotni starček po koncu,
vzame bukve v roke, jih oveseljen pogleda, —
klenkne nazaj — in zaspi, da se več ne prebudi. Njegovo
truplo počiva v Frauenburški stolni cerkvi.

Imenovanih spisanih bukev z novim naukom pa ni
hotel tako dolgo natisniti in na svet dati, bojé se, da ne
bi kaj pomanjkljivega med ljudi dal in pa zato, ker je
vedil, da bo imel novi nauk veliko nasprotnikov. Še

za njegovega življenja so se namreč serdili nekteri, ki
so bili Kopernikov novi nauk po njegovih prijatlih
zvedili, ter so ga krivoverca očitali, opiraje se na besedo
svetega pisma, ki pravi, da je Jozve, naslednik
Mojzesov, solncu zapovedal stati, dokler sovražnikov ne
premaga.

Modrovali so po tem: ker je Jozve solncu stati
zapovedal, gré misliti, da se solnce premika;
Kopernik pa narobe uči, toraj je krivoverec!!

Ko bi bil Kopernik še kaj časa po natisu
imenovanih svojih bukev živel, bi se mu bila utegnila tako
huda goditi, kot se je godila pozneje slavnemu
zvezdoznancu Galileju, kije Kopernikov nauk zagovarjal.

In glejte ! dan današnji ga ni več omikanega
človeka na svetu, ki bi Koperniku ne verjel, ker zdaj vsak
dobro vé, da so pisavci svetega pisma tako pisali,
kakor so ondaj ljudjé govorili. Tudi mi govorimo
in pišemo, kakor smo se navadili: solnce izhaja,
solnce zahaja, če prav vemo, da solnce vedno na
svojem mestu stoji *), in da ondaj le okrogla zemlja
tisto stran, na kteri prebivamo, sukaje se po svoji poti
dalje , proti solncu ali pa od solnca obrača.

Ker je pa to imenitno zastavico človeškemu razumu
po premodrem stvarniku dano, mož slovanskega roda
vganil, smé in mora zavolj njega zares slovanski
narod ponosen biti.

Pri vsem tem dobi glasoviti mož še le 36. leto po
smerti spominek na grob, ki mu ga je dal škof Biednih
krajev Kromer postaviti. Torunjski zdravnik Pyrnez
(Pyrnesius) mu da na to enega tudi v Torunjski
cerkvi sv. Janeza napraviti. Večja hvala gré vendar
njegovi blagi volji, kot izdelku.

Zdaj pa, ko slavnim možem po hvalnem namenu
povsod spominke postavljajo, niso hoteli tudi Poljaki,
Koperniku izmed Slovanov pervi rojaki, za drugimi
narodi zaostati; hotéli so in so tudi djansko pokazali, kako
Slovani svoje slavne sinove častijo.

Dali so mu napraviti in v Torunj-u, rojstnem
mestu, v vedni spomin postaviti dragocen pametnik.

Ko so to znamenje slavljenja letos mesca januarja
(prosenca) iz Krakovega v Torunj peljali, so ga
Poljaki povsod z veliko veliko častjo sprejemali in
cvetice na-nj trosili; po nekterih krajih pa kmetje celo voz
na sebi popeljavali. Tako časti celo priprosti narod slavne
sinove svoje kervi. Kteremu Slovanu, ki te verstice
bere, se ne širijo persa! Slava, komur slava!

Slovanski popotnik.

Spisuje Fr. Cegnar.

* Za društvo sv. Mahora, ki že 395 udov šteje,
je že natisnjena kratkočasna in podučivna povest:
„Blagomir puščavnik“ po nemški knjigi „Beatushöhle.“
Napevi k 50 šolskim pesmam, ktere so že tudi
natisnjene, se ravno litografirajo. Sedaj pride:
„Povestnica goriške nadškofije“ v natis.

* Dr. Kapper, ki je o krasoti serbskih narodnih
pesem mnogo in prav izverstno pisal in tudi vse
narodne pesmi, ki slavnega cara Lazara tičejo, krasno
ponemčil, je prejel od ruskega cara, dragocen brilantin
perstan.

* Slavoznane „Slavisehe Jahrbücher'* ktere
je g. Jordan pred nekimi leti v Lipnici izdajal, obljubi
knjigokupec Budišinski spet začeti izdajati.

V Lvovu ima začeti nov časopis izhajati pod
naslovam: „Wianki.“

* Serbske belgraške novine, ki so bile na
Austrianskem prepovedane, smejo spet v cesarske
dežele.

* V Varšavi je izdal Venarsky v poljskem
jeziku delo pod naslovom: Powiesei historiezne“
v dveh zveskih.

* Palacky je izvoljen za častnega uda
gornjolužiškega znanstvenega društva.

* V Belgradu se je dozdaj za narodno igrališče
nabralo krog 6000 cekinov, knez sam je podaril 1000
cekinov, in je še več obljubil, ako bode potreba.
Igrališče se bo začelo še to leto zidati.

* Novo delo je prišlo v Belgradu na svitlo, za
serbsko zgodovino posebno imenitno, izdano od Petra
Radovanoviča pod naslovom: „Vojne Serba s
Turcima od ustanka Karagjorgja do
njegovog padenia.“

* Društvo serbske slovesnosti je dalo v
tisk svoj četerti zvezek, kteri bo dokaj imenitnega,
posebno od Černega Jurja zapopadlo.

* Dr. Antona Starčeviča je „rečoslovje“
že dodelano in bo skoraj v tisk prišlo.

* Ravno je 2. del arhiva za povestnico
jugoslavensko natisnjen.

* Vodstvo matice ilirske je razglasilo pregled
računov od 1. marca do 31. decembra 1851.
Premoženje matice znese, kakor se iz tega pregleda vidi,
15.668 gold. 57 kr. v zadolžnicah, in 3553 gold. 7 kr.
v knjigah; tedaj skupej 19.222 gold. 4 kr.

Potovanje
po nekterih jugo-slavenskih krajih.
Spisal M. Verne.
10. pismo.

Dragi prijatel!

Št. Ruperška, ali če hočeš Mokronoška dolina
je rodovitna in dobro obdelana in mende ena nar
lepših na Dolenskim. Velika radost mi je bilo, toliko
lepih njiv in senožet ondi viditi. Tudi griči in hribi, ki
dolino obdajajo, so polni dobro obdelanih vinogradov, v
kterih se, kakor so mi pravili, veliko dobriga vina
prideluje. Dopadla mi je tudi lepa, mende že silno
stara Št. Ruperška cerkev. Nekdaj je bila, kakor
pravijo „a fresco“ malana; pa Št. Ruperčani niso
starinoslovci, in so jo, ne vém kdaj, pobelili. Ko sim cerkev
ogledoval, sta se mi pridružila dva gospoda; starji je
bil nekdanji tovarš v stanovanji v Ljubljani, ki ga več
kot 30 let nisim vidil, sedaj tukajšnji učitelj Podreka,
drugi mlaji gospod pa dr. Semen, učenik bogoslovja
v Ljubljani. Kakor včeraj zunaj Višnjegore z gosp.
dr. Leben-am, sim se soznanil tukaj z gosp. dr.
Semen-am; po pravici jo povém, de me je prav veselilo,
de nista prevzetna, kakor so nekteri dohtarji sv. pisma.

Posebno veselje mi je bilo tudi, de sim v Št.
Ruperški dolini Veselo Goro najdel. Žalostnih Gor
sim že veliko vidil, vesele pa nikjer ne ko tù. Blizo Št.
Ruperta na severni strani je namreč na nekim griču prav
zala cerkev z dvema zvonikama , in temu griču pravijo
Vesela Gora. O malim Šmarnu je tù znamenit shod
in somenj. V ti prijazni dolini je imel naš nekdanji
šolski tovarš grof Oton Barbo lepo grajščino. Tudi
njega, verliga uda Ljubljanske kmetijske družbe in
časti vredniga rodoljuba in domorodca je nemila smert že
vzela. Lahka mu zemlja bila! Nadjamo se, de mladi
gosp. grof Barbo je v vsim verli sin verliga očeta.

Od tod sim šel po krasni dolini dalje v
Mokronog, zali terg 9 milj od Ljubljane. Poleg terga je
lep grad in prav prijeten griček z lepo cerkvijo, ki mu,
tode po krivici Žalostna Gora pravijo. Terg stoji

nekako nisko in povodinj mu mende večkrat nagaja;
senožeti in njive okrog terga so pa pri vsim tem prav
lepe. Tudi tu se veliko vina prideluje.

Iz Mokronoga pelje cesta po dolgim klancu
prek ogojzdeniga hriba, kjer se visoko na verhu
podertine nekiga stariga grada kažejo. Ko se iz žleba na
verh pride, se cesta deli; na levi ali izhodni strani
pelje skozi Št. Kocian, kamor sim se bil iti namenil
viditi domovje našiga Knobleherja, delječ po svetu
slovečiga misionarja v notranji Afriki. To je vunder čudno,
de, kakor Dunajski pisavci vsak hip Krajnsko
deželo na Koroško prestavljajo — v dokaz, kako jo
poznajo, čeravno o nji in njenim narodu pisarijo, de
vse vprek leti, ravno tako ravnajo z našimi rojaki!
Tako je po nekim laškim časniku naš Knobleher
Tirolec!! Omenim te pomote le spotama, ter serčne želje
izrečem: naj bi se našimu častitimu rojaku njegovo
važno početje srečno poneslo, de bi toliko dobriga
storil kakor naš Pirc v Ameriki! Ali bojim se, de
konec ne bo začetku primerin — Afrika je vse drugače
ko Amerika. S tem pa nočem, Bog vari, vse hvale
vredne serčnosti g. Knobleherja očitovati.

Ker mi je dež neprenehama nagajal, sim raji na
desno čez Št. Marjeto šel, de bi prej v Novo
mesto prišel. Ko sim se od Št. Marjete Kerki bližal,
sim vidil nekoliko Št. Jernejskiga polja, nar
krasnejši ravnine na Dolenskim. Proti Novim mestu se
mi je kazalo več gradov, med kterimi sim pa le
Otočice sred Kerke po podobi poznal, ki mi jo je enkrat
gospa baronka Codelli-tova v Terstu pokazala. Po
dolgi, zastran dežja dolgočasni poti sim prišel popoldne
v Novomesto.

Sedanje Novomesto je sozidal austrianski
nadvojvoda Rudolf IV. okoli leta 1365, in zato so ga
do leta 1783 po nemško „Rudolphswerth“
imenovali. Pred omenjenim nadvojvodam mende ni bilo tù ne
mesta ne vasi, desiravno nekteri terdijo , de je bilo tù
že v času nekdanjih Rimljanov mesto z imenam „Nova
ali Neostesium“, pozneje glavno mesto Gotov, ki so
nekaj časa tod gospodovali; pa tega ni še nihče dovolj
spričal. — To majhno mestice so Turki večkrat in
posebno v letu 1429, 1469, 1492 in 1547 silno stiskali.
V letu 1430 je pa 4 tisuč hrabrih Krajncov in
Korošcov pri tem mesticu turškiga vojskovodja Ali-Paša-ta
in njegovih 10 tisuč divjih Turkov oteplo in popolnama
premagalo. Od kar je pa nadvojvoda Karol okoli leta
1580 v Karlovcu terdnjavo napravil, niso Turki
Noviga mesta več toliko nadlegovali. Reka Kerka, ki
mesto tako obdaja, de je skoraj polotok, ga je tudi
dobro branila. — To majhno mestice ne šteje čez 240
hiš, prebivavcov ima okoli 1600. — Gosp. korar
Jelovšek me je prijazno po vsim mestu , v ljudsko
poglavno učilnico, v gimnazij in v frančiškanski samostan
spremil. Kar je nar lepšiga v mestu, je velki terg sred
mesta. Farna cerkev, kjer en prošt in 5 korarjev
z 2 vikarjama duhovno službo opravlja, je velika, pa
nekako zavita ali zakrivljena , kar oko žali. Prošt in
korarji dobivajo svoje dohodke iz doneskov nekdanje
velike grajščine, ki je bila v starodavnih časih silno
mogočnih Celjskih grofov.

Iz Noviga mesta sim se še tisti dan ob šestih
zvečer v Toplice, poldrugo uro od mesta, podal, ker
sim se bal, de bi utegnil dež več dni zaporedama
nagajati. V Toplicah, sim mislil, bom saj kaj družbe
našel, in se bom kopal, dokler se ne zvedri.

Novičar iz slovanskih krajev.

lz Rovinja v Istrii 11. maja. Morebiti bo
bravcam „Novic“ tudi všeč vediti, kako nam primorskim

Istrianam gré. Pervi teden tega mesca, ki se sploh
spomladanski mesec imenuje , je bil pri nas nar huji cele
zime; merzlo je bilo in borja je bučala, da si človek
ni upal iz hiše. Suša je pri nas silna , ker skoraj tri
mesce ni nič dežja bilo; zemlja je suha kot poper; kar
je bilo čez zimo na polji, je večidel vsahnilo. En škaf
vjete stare deževnice (druge vode nimamo) veljá
tukaj 4 krajc., ena libra (funt) laškiga olja 20 kr.,
rajža 8 kr., kave 20 kr., cukra 12 kr.,
govejiga mesa 11 kr., svinskiga mesa 20 kr.,
fižola 5 kr., krompirja 5 kr., kruha 5 kr.,
masla 34 kr., bokal vina 14, 18 do 20 kr. Goveje
meso je pri nas pusto, ker se živina nima s čem pitati
in tudi vode nima dovelj. Jémo ga brez prikuhe ali
zelenjadi, ker je ni nikjer dobiti. Celi post, čeravno
imam morje pred nosam , ni bilo skoraj nič rib dobiti,
in kar se jih je dobilo, niso bile ribe ampak komaj
ribice , in še teh je bila libra po 20 kr. Čudili se
boste, da so nektere reči pri nas tako drage, ker bi imele
veliko bolji kup biti , kot pri vas; vunder je vse
resnično tako, kakor sim pisal.

Iz Ljubljane. Ker so milostljivi g. knezoškof
preseljenje bogoslovških šol v duhovšnico dovolili,
pride realna šola na njih dosadanje mesto. Gospodu
škofu gré tedaj očitna zahvala, da so mestni srenji tako
prijazno roko podali in ji pripomogli, da zamore po
neskončnim iskanji z nar manjšimi stroški pripravno
učilišče napraviti. Milostljivi knez dobro previdijo , da
realna šola ima koristna biti za celo deželo in da je
tedaj pravično, ako se mestni srenji, ki ima o tem edina
za celo deželo skerbeti, kolikor je moč ta naprava
polajša. Zdaj smemo pričakovati, da se bo prihodnje
leto 3. leto spodnje realne šole začelo. — Zagotovo
zvémo iz Dunaja, da je tista govorica bôsa , ktere smo
unidan v Novicah omenili, da se ima celo austriansko
cesarstvo le v 9 kronovin razdeliti ; kako in kaj pa bo
prihodnjič , pa je še skrivnost le posvetovavnimu zboru
znana. — Predsednik kmetijske družbe g. Terpinc je
prejel še nektere kmetijske orodja iz Angleškiga in
Amerikanskiga, o kterih bomo drugo pot govorili;
prejel je tudi iz Šampanje (Champagne) iz
Francoskiga 1 cent posebno lepiga zgodnjiga krompirja, ki
še nikdar ni gnjil, in se „farinosa“ (mokar) imenuje.
Vožnina je podražila ta ptuji sad scer tako, da cent
pride čez 20 fl., — vunder se smémo nadjati, da ga
nam bo verli gosp. predsednik svojiga pridelka drugo leto
za poskušnjo rad podaril, ako se mu letošnji pridelk
dobro obnese. — V četertik ponoči je hud oginj
pokončal skoraj cele Zunanje Gorice poleg Ljublj. močirja;
le cerkev je nek ostala ; govorilo se je, da je nekdo iz
maševanja vas zažgal ; zavarovanih hiš je k sreči neki veliko.

Novičar iz mnogih krajev.

Dunajski vradni časnik naznani, da na ukaz
cesarjev od 30. augusta 1. 1., po kterim zavolj
pomanjkanja deržavniga premoženja naj vsako ministerstvo v
svojim oddelku, kolikor je moč stroške pomanjša,
bo za leto 1852 ministerstvo notranjih oprav
pomanjšalo svoje stroške za 2 miliona in 699,030 fl.,
minist. pravosodja za 1 mil. 896.772 fl., minist.
bogočastja in poduka za 1 mil. 100.954 fl., minist.
kupčije in deržavnih zidarij za 6 mil. 641.534 fl.
minist. kmetijstva in rudarstva za 1 mil. 930.000
fl., — vse skupej za 14 mil. in 268.290 fl.; v
vojaških rečeh se imajo prihodnje leto stroški za 2 mil. in
600.000 fl. pomanjšati. — Za slovesni sprejem presv.
cesarja na Ogrerskim se velike priprave delajo; nek

Dunajsk lepotičar (dekorateur) gré nalaš za to v Pešt.
— Na vsih železnicah se ima prihodnjič za svečavo
olje iz premoga (Steinkohlenôl) rabiti. — Na vsih
4 cesarskih železnicah se je pretekli mesec 22376 oseb
in 2 miliona in 20.240 centov blaga prepeljalo; skupilo
se je iz te vožnje 965.010 fl. — Spomina vredno je,
da županija v Velkim Meseriču je letos spet 5000
dreves po pašnikih zasadila, lani jih je 18.000. — 13.
dan t. m. je gostil Napoleon 250 vojakov Pariške
armade in tistih, ki so bili iz dežele v Pariz k
slovesnosti 10. maja poslani; drugi dan po tem jih je poslovil.
— Velik hrup je sedaj v Parizu napravilo tisto pismo,
ki ga je nasprotnik Napoleona in unuk nekdanjiga
Francoskiga kralja Korlna X. grof Chambord razglasil,
v kterim svojo stranko opominja: naj zvesta ostane
pravilam kraljeve vlade. — Imenitna generala
Changarnier in Lamoricier nista hotla Napoleonu
priseči, ravno tako tudi slavni naravo- in zvezdoslovec
Arago ne, kteriga pa je zavolj prevelicih zaslug za
vednosti in slavo Francosko Napoleon prisege odvezal.
— Kralj Pruski je 19. dan t. m. ukazal, pa ima
deržavni zbor svoje posvetovanje jenjati. — Vedno bolj
napadajo Černogorci sosedne Hercegovince in
Albance, kteri se ne morejo braniti, ker jim je
OmerPaša orožje pobrati ukazal ; maševati se zavolj tega
nad Černogorci Omer-Pašata zlo mika v Černogoro
z armado vdariti, vunder bo menda Turška vlada
dobro prevdarila, preden Omer-Pašatu to dovoli, ker
Černogora stoji pod varstvam Ruskiga cara, kteriga
bi utegnil tak napad razkačiti in Turčii neprijetno
pesmico zapeti.

Basen.

Spomlad so ptiči prileteli,
Veselo k sercu nam zapeli,
De res narava se mladi.
En krokar se nad njimi vsede,
Zakroka gerde jim besede,
Ter jih s silo prepodi.

Se ptiči niso nič splašili,
Krivico orlu so tožili,
Kar jim je krokar dersno djal.
Zasliši orel proste tiče,
Tud krokarja v sodnico kliče.
Tako je sodbo zbranim bral:

»Nedolžni ptiči le zapojte ,
Resnice glasit' se ne bojte,
Doklej bo svet, kjer zdaj je, stal.
Če hočeš, krokar, se bahati,
Ne smeš resnice prekrokati,
Scer bom ti krempeJj v rebra dal«.

»Zakaj jim milo petje blodeš,
Na dreto, ne na struno, godeš,
Ušesa zdrave tak glušiš? —
Velim ti zdaj med njim' molčati,
Pojdi v pušavo sam krokati,
Ker več mesa si tam dobiš«.

J. V.

Razjasnjenje.

Popisovaje v (35. I. Novic) življenje našega rojaka
Vega-ta sim pisal, da je po njem zvezda (Wega) imé dobila.
Vsled prijazne opombe sim se prepričal, da je to res pomota.
Da ne bi pa kdo mislil; da sim zgornje besede morebiti zato
napisal, da bi slavo slovanskega naroda še bolj poveličeval,
moram očitno povedati, da sim jih napisal opiraje se na več ustnih
sporočil in na pismene besede — (če ne le v pesmiškim
smislu veljavne? Vred.) — našega Koseskega (izpisane iz
klasične pesmi »Slovenije«), s kterimi sim življenjopis našega
Vega-ta sklenil.

Popisovavec življenja slav. Slovanov.

NOVICE
kmetijskih, obertnijskih in narodskih rečí.

Odgovorni vrednik Dr. Janez Bleiweis.

Tečaj X.

V saboto 31. julia (sredoletna) 1852

List 61.

Narodska pesmica iz Poljan od
Kupe.

Zapisal kakor čul Marko Kobe.

Svekàrve tolažba.

Tri mi se gradi belijo,
Troji se svati zbirajo.
V pervem se konji kujejo,
V drugem se sablje svitlajo ,
V tretjem se naput spravljajo
Po lepo Anko devojko.
Kada so po njo jahali
Ljudi so dine sadili;
Kada se z Anko vračajo
Dine se zrele tergajo ,
Na konja jih Anki metajo.
Anka se milo plakala ,
Dine pod konja hitala.
Tišila ¹) jo je svekarva ²) :
Muči ³) , premuči, snasica!
Tako so z mano delali,
Vendar sem dobra včakala:
Devetim zetom punica ⁴),
Devetim snaham svekarva,
Devetim gradom grofica.

Kako bi se s sadnim in murbinim
drevjem v kratkim marsiktera
soseska obogatiti zamogla *).

Drevje ni le prijazin kinč zemlji, temuč drevje
je v nekterih krajih, kjer vetrovi hudo razsajajo,
tako zemlji potrebno, da, ako se tisto nespametno
pokvari, ona bolehati in hirati prične, in namesto
prirojene rodovitosti svojim prebivavcam le gole
rebra in pusto skalovje kaže, česar se slehern lahko
na Krasu prepričati zamore, kjer je njega dni
hrastje bilo.

Da je sploh drevje po mnogih načinih zemlji
neizrekljivo koristno, je razvidno kot beli dan, če
pomislimo, da se drevesne korenine vrivajo med
oske pečinske spoke , kamor zraku in zmerzlini
pot odpirajo, ki sčasoma silne skale zdrobtinčita in
spersteneta. Pa tudi iz zraka drevje v obilni prid
zemlje po perji in vejicah redivnost serka, in tla
krog sebe ob vročini presušenja varje, pozimi pa
s svojim osutim perjem kaj ugodno gnoji.

Vsakteri torej lahko spozna, da nemočirni
travniki in suhi spašniki pešajo in ob vso ceno pridejo,
če se drevje po njih preveč zatare, da sončni žarki
njih mastno perst škodljivo prekuhujejo in žlahtne

travne koreninice, ki zemljo vežejo, pomorijo, kjer
kmalo viharna sapa gnojno perst do gole skale spihlja.

Vsaktere baže drevje ima več koristnih strani,
vendar je med vsim nar koristnejši sadonosno in
murbino drevje. Sadno drevje tudi clo nepriljudne
kraje s svojim nježnim cvetjem in žlahtnim plodom
v prijetne spremina. Ne morem tukej memogredé
zamolčati nekterih krajev Moravške dehantije,
kakor Kolovrata, Vač in vasi krog svete Gore,
kjer ni skoraj nič ravnin, brez števila pa
dolgočasnih sotesk in za pešca utrudljivih tokav, vendar so
ti kraji spomladi ob času cvetja, ker skorej iz
vsaciga germa kakšno sadno drevo moli, kaj prijetni,
— mili sterdeni duh, ki persi okrepčuje, se tu obilno
razprostira in čbelice marljivo med naberaje šumljajo,
da je veselje.

Veselje je v tacih krajih biti jeseni, kader se
vejice pod rumenim in dišečim sadjem šibé, in lepa
pomoč je za kmeta, če on, kakor je meni od
nekterih znano, samo od dreves, ki ob plotih in po
spašnikih rastejo, marsiktero leto 200 mirnikov
suhih černivk (take baže hrušk, ki so tepkam močno
podobne, rodovitne in nekoliko dni popred dozoré)
za svojo hišo in hišne potrebe prihrani. Ako pa
sadno drevje gričaste kraje polepša, koliko bolj
mora še le prijazne ravnine ozaljšati, ako se po
njih sadje posadi.

Kako pa bi se dalo to koristno drevje zasaditi:
1. Da se z jedinjeno močjo tega dela
lotimo. Moči zjediniti, kar saditev drevja vtiče, so
pa resnično pripravne kmetijske podružnice,
ktere naj si ude iz srejnskih mož, ki so veljavni,
za srenjski prid vneti, ki zemljiša in brihtne glave
imajo, kolikor je nar več moč, izvolijo. Taki
previdni možjé se ne bodo obotavljali, koristno drevje
po svojih zemljiših zasajati, in tudi sosede k
nasledovanju krepko nagibovati.

2. Naj vsaka županija neodjenljivo tirja, da
mora vsak , ki se oženi v dveh letih, ki se od dobe
poroke štejete, desetero dreves na svojim
zemIjišu, ali na kakšnim drugim od srejnskiga
predstojnika v ta namen odločenim kraji, posaditi. V
zastavo, da bo ženin svojo delo v rečeni dobi
gotovo zverši!, naj pred poroko 10 fl. županu vloži,
kteri mu bodo o pretečeni dobi dveh let po številu
zelenih dreves povernjeni. Tudi naj vsak oče,
kader se mu dete rodi, županu goldinar zastavi, da
hoče za otroka v dveh letih sadno drevo vsaditi, in
ob dobi druziga leta dobi oče, če je svojo dolžnost
spolnil, svoj denar nazaj.

3. Kar je mlado sadno drevje od drugod
prenašati težavno in tudi nekterikrat po raznosti
zemlje in zraka tako nevsečno, da se le revno v
raši obnaša, je torej skerbeti, da se sčasoma do-

má iz pešk, košic in sémena (murb) drevje
zredi.

Da se ta namen doseže, naj bi na deželi
povsod, kjer koli so šole, v priličnim kraji srejna
odločila kakošen kos njive, travnika ali tudi
spašnika, kteriga naj terdno ogradi, spodobno pripravi,
in pristojno s potrebnim orodjem previdi, ter ga
tako vredeniga šolniku izroči.

Da bo soseska v ti reči svcj nameri dosegla,
se tak vert z druzimi rečmi razun drevesne reje ne
sme pečati. Šolski otroci se v takim vertu lahko
nauče drevje iz pešk gojiti, ga po raznih načinih
požlahnevati, ga presajati, in z murbo v caker
hoditi , da se svila dobi. Čez 5 let se že iz taciga
verta po niski ceni tistim, ki so zavezani drevje
saditi, dovolj drevesic prodati zamore in skupljeni
znesik se utegne v zboljšanje verta oberniti. Da
bi se otroci čbelarstva naučili, bi mogel, če je
kraj za čbelarstvo vgoden, tudi ulnak v takim
vertu biti.

Izgovor, da v nekterih krajih, kakor
postavim v Cerknici itd. zima murbo zatira, je piškav,
ker sim to reč, Ljubljanske murbe posadivši, sam
skusil; murbe namreč so zalo rastle in srečno
prezimile. Tudi sta dva Cerkniška moža , ki kmetijstvo
čislata, že več let nekaj murbnih dreves ohranila
in eden teh je clo sviloprejk, ki so jajčka zlegle,
izgojil.

Murba pa v Cerknici, kakor tudi kje drugod,
bolj zavolj druzih vzrokov, kakor zavoij zime ne
napreduje, namreč, če je napčno vsajena. So,
ki drevesu komaj toliko prostora odmirijo , kakor
ga zidar po primerji kamnu odloči, ki ga misli
terdno v zid vložiti. Tako drevo res čversto v zemlji
stoji, životari siromaško nekaj let, in poslednjič
vsahne. Drevó naj se vselej bolj plitvo vsadi,
da mu sonce koreninice ogreva; naj se zemlja
izrahlja, da iz nje korenine živež serkati zamorejo;
vejice naj se drevesu kar čisto posnamejo, in
kader ozeleni, naj se tisto nepotrebnih pogank znebi,
da potrebnim vejicam živeža ne zmanjkuje.

Nekteri veselje zgubé sadonosno drevje
saditi zato, ker jim za trud le nevolja ostane, ko
drugi njih sadje skrivaj pobašejo. Da je tako
djanje napčno in da mora gospodarja zlo žaliti, je
gotovo — ali vendar ravno to pregrešno djanje kaže,
kako treba je v sleherni srejni za povzdigo
sadoreje skerbeti, ker se iz skušnje ve, da v tistih
krajih, kjer je sadja dovolj, se le redkokrat kdo
pritoži zastran te hudobije; v krajih pa, kjer se
sadje zanikerno glejšta, ga mesec, preden dozori,
rad posuši.

Ako bi se po imenovanih nasvetih, ki so
večidel že po raznih časnikih razglašeni bili, z
zjedinjenimi močmi po srejnali za zboljšanje sadjoreje
in vpeljanje murb skerbelo, in ako bi tudi cesarske
gosposke srenjske predstojnike v ti reči
neutrudljivo podpirale, bi v 20 do 30 letih kraj, ki je v
ti reči na nar nižji stopnji, kar sadjorejo tiče,
rajsko lepoto doseči mogel.

Jož. Bevk.

Ogled kmetijstva na Angleškim.

(Dalje.)

Kako Angleži z gnojem ravnajo.

Kakor so Angleži veliki mojstri v obdelovanji
polja, ravno taki nemarneži so z gnojem.

Kakor pri nas veči del kmetovavcov nemarno
ravna z gnojem, ravno taka je na Angleškim; iz
hlevov ga izkidajo in na dvorišu ga spera dežev-

nica in prepeka sonce. Dvoriša mnozih kmetij so
tako posvinjene po raztrošenim gnoji, da skoraj
prostora ni, kamor bi človek s čedno nogo stopil.

Ta nemarnost z gnojem se pa zamore toliko
manj zapopasti, ker Angleži svojo živino večidel
na pašnikih redijo, tedaj si v hlevih le malo gnoja
pridelajo.

Ker bi pa vunder radi svoje njive obilo
gnojili , vozijo delječ iz mest gnoj skupej in išejo skerbno
po druzih rečéh, ki bi gnoj nadomestovale.

Nar več porabijo na Angleškim tistiga tičjeka,
kterimu guano pravijo, in kteriga na leto blizo 4
milione centov na Angleško pripeljejo. Dr.
Liebigov patentirani gnoj so že vsi kmetovavci
opustili, ker je silno drag in nič ne zdá.

V nekterih krajih, kjer je zemlja debela, je
sploh navada, apno po njivah trositi. Zato je
pa tudi v marsikterim kraji sila veliko apnénic, iz
kterih se apno na vse kraje vozi.

Ker pa zemlja ni debela, potrosijo apno samo
poleg germovnatih plotov, da na to vižo pokončajo
merčese, kteri se v germovji tako radi nabirajo.

V tistih krajih Angleškiga , kjer živina večidel
na pašah živi, rajtajo od ene krave 80 centov
gnoja; v tistih krajih Škocie pa, kjer ne ženó
živine na pašnike, ampak jo v hlevih redé, rajtajo
160 centov gnoja od ene krave.

(Dalje sledi.)

Pretres človeške hrane in pijače.

Po Molešott-u.

Da niso vse jedila enako tečne ali redivne, je
vsacimu znano; ktera jéd pa je bolj tečna od druge, in
zakaj, tega ne vé vsakdo.

Slavni Molešott pretresuje človeško hrano takole:
Za mesovjem nar bolj tekne kruh. Vsako žito,
iz kteriga se kruh peče, ima nar več v sebi močca
ali štirke in nekoliko sladkora ali cukra;— tako
imenovanih živalsko-rastljinskih reči, namreč vlečca
(Kleber) in beljakca (Eiweisstoff) pa je v krušnim žitu
za tretji del manj kot v mesu.

Če je kruh za tega voljo že manj tečen kot meso,
ga pa tudi zavoljo tega želodec težji prebavlja, ker se
vlečic v ti razmeri težji razkroji.

Kar pa tečnost mnogoverstniga žita vtiče, je
pšenična in rèžena moka nar bolj redivna; turšica,
rajž, ječmen in oves veliko veliko manj teknejo.

Za mesam in kruham je nar bolj tečno sočivje:
grah , bob , leča. V grahu je obilo nekiga posebniga
beljakca, ki se v želodcu že veliko lože razkroji kot
beljakic kruha ali laknjic (Faserstoff) mesa. Če bi ljudjé
vedili, kako tečno je sočivje, bi ga gotovo bolj špogali,
kakor do zdaj; le to je pri sočivji zoperno, da želodec
njegovih lupin celo na nobeno vižo prebaviti ne more,
da se tedaj sočivje mora k teško prebavljivi hrani
prištevati. Temu je vunder lahko v okom priti, ako se
sočivje brez lupin, to je , popolnama razkuhano v
podobi juhe ali župe vživa. Kuharca naj pa sočivje kuha
v deževnici, ker v studenčnici kuhano je še težji
prebavljivo, ker se apno studenčne vode ali sploh vode iz
vodnjakov ali štirn z grahovcam v neko zlo terdo in teško
prebavljivo stvar sprime.

Sočivje ima veliko fosfora v sebi, kteriga
posebno možgani potrebujejo, ki brez fosfornate masti
obstati ne morejo. Sočivje je tedaj potrebna hrana za
možgane, (po tem takim zna biti, da „dobre glave“
izvirajo od več povžitiga sočivja, in sočivje bi utegnilo biti
pomoček iz slabo rejenih možganov dobre glave stvariti).

Krompir in repa, kakor sploh vse koreni, pake

se ne morejo s sočivjem nikakor primerjati, ker imajo
scer veliko več močca , pa sila malo beljakca; so scer
te jedila tečniši in lože prebavljive kakor zelenjad,
vunder se krompir in vse korenike v nobeni reči ne morejo
meriti z mesam , kruham in sočivjem. Iz krompirja se
scer napravi veliko kervi in tudi masti v človeškim in
živinskim truplu, ali krepko in močno meso se ne
naredi iz krompirja, tudi je kri iz krompirja lena, in
možgani ne dobivajo potrebniga beljakca. Človek, ki
večidel od krompirja živi, nima prave moči, njegova kri
je gosta in lena , glava je bolj topa. Tega živa priča
— pravi Molešott — so Irci, ktere bo ob pomanjkanju
druge hrane, krompir vse polenil in potopil.

Sadje, ki hladi človeka ob vročini poletja, in se
okusu toliko prileže , ima tudi nekoliko redivne moči v
sebi, in kolikor več je beljakca, močca in olja v njem,
toliko tečniši je; za to se po pravici mandeljni,
orehi in kostanj prištevajo k redivni hrani. Mnoge
kisline, ki so v sadji, kakor jabelčna, limonina in
vinska kislina imajo tudi to dobro lastnost, da
razkrojujejo beljakca druzih jedil, in tudi zavoljo tega je
sadje zdravo in dobro.

Vedne premembe, ki se po življenji v našim truplu
gode, pa terjajo dostojno mero pijáče; nar bolj
naravna, potrebna in zdrava pijača pa je voda.

Le z vodo združene so naše navadne tako
imenovane terde jedila (meso, kruh, sočivje itd.) zdrava hrana.

Ker pa je mleko po svojih obstojnih delih hrana
in pijača, se sme po pravici reči, da je mleko
zapopadek vsiga življenja.

Pa med mlekam in mlekam je velik razloček, kar
tečnost in prebavljivost vtiče.
Od druzih pijač drugikrat.

Potovanje po Laškim.

Spisal M. Vèrne.

7. pismo.

Dragi prijatel!

V Folinji 16. rožnika 1847.

V Mačerati sim prenočil in gotovo bolj sladko spal,
ko v letu 1815 kralj Murat, ko so ga naši Austriani
tod okrog hudo stiskali. — Drugi dan, 15. rožnika, sim
šel zgodaj iz Mačerate naprej. Tù se pride v lep
velik dol, na široko prav prijazno polje, ki ga okrog in
okrog zali griči obdajajo. Na tem polji in okrog po
gričih so 3. dan velikiga travna 1815 Austriani, ki jih
je general Bianki (Bianchi) vodil, Neapolitane ž njih
kraljem Murat-am hudo otepli. Cez dva tisuč je bilo
pobitih. Še naprej se pride v Tolentin, kamor je od
Mačerate 12 milj.

Tolentin šteje do 5000 duš, pa je revno vmazano
mestice verh zaliga griča; vender je zavolj tega k
nekaki časti prišlo, de je general Bonaparte tù v letu
1797 s papežem Pij-am VI. mir storil. Tudi prej v
misel vzeti boj se imenuje boj pri Tolentinu. — Tù
sim se le toliko mudil, kolikor je bilo treba, de sim
zalo cerkev sv. Miklavža Tolentinskiga ogledal. Za
velikim altarjem je velika železna skrinja s svetnikovim
truplam, dobro k tlam priklenjena, in ne vem s koliko
ključavnicami skerbno zaperta. Ko sim jo ogledoval,
mi je cerkovnik „mali kruhek“ v roko vtisnil. Kaj je
to? ga vprašam. „Vidite, pravi, vsako leto spečemo
veliko tacih kruhkov. Na svetnikov god pridejo škof,
odprejo skrinjo — in ti kruhki se položijo na svetnikovo
truplo , in se potem romarjem delijo. Dobri so za
merzlico, za grižo, ko glava boli itd.“ „Prijatel! mu
odgovorim, vam verjem, za vse utegnejo dobri biti, le za
prazen želodec in lakoto niso, ker so premajhni. In res
so majčkini ko dvajsetice in še ne pol persta debeli.

Od Tolentina naprej sim se celi dan med visocimi
gorami peljal. Apeninske gore so, — samski deli in
visokejši verhi se pa v vsakim kraji po domače drugač
imenujejo. Opoldne sim — če se iména prav spomnim —
v Mučii (Muccia) prav dobro vino pil. Ravno tako
je bilo, ko cevedin v Gorici. Drugod v papeževih
deželah so vina nekake posebne sladkobe, ki mi ni dopadla.

Popoldne sim prišel v Saravále, velik terg med
visocimi gorami, ki pa niso tako zlo kamnite ko naše.
Se le o mraku sim prišel na verh Apeninov, na lepo
ravnino. Cesta pelje poleg veliciga jezera , ki pa mende
ni globoko, ker je bičja dovelj iz vode vidili. Tama je že
bilo, ko se je cesta nazdol nagnila, in od tod sim se
še čez dvé uri zmiram nazdol v Folinj (Foligno) peljal.
Od verha Apeninov dol po klancu na obéh stranéh
ceste prek hribov je bilo toliko kresnic , de se nisim
mogel prečuditi, kje so se vzele; vse je bilo živo, vse je
miglalo in se blesketalo.

O pol dvanajstih ponoči sim prišel pred Folinj,
pa mesto, ki je obzidano, je bilo zaperto, in vratár je
spal. Debelo četert ure je voznik terkal in klical prej
ko ga je zbudil, de smo vsi trudni vender saj pod
streho prišli.

Folinj je lepo mestice, ki šteje čez 10.000 duš.
Ljudjé so delavni in premožni. Ko sim zjutraj vstal,
nisim veliko maral po Folinjskih ulicah laziti, in tudi ne
Folinjskih cerkva ogledovati, desiravno so mi pravili, de
je nekoliko krasnih, visoko čislanih podob viditi,
slikanih od slovečih umetnikov. Raji sim šel svetiga
Frančiška v Asiz obiskat.

Slovanski popotnik.

Spisuje Fr. Cegnar.

* Slovanski časopisi močno obžalujejo, da je
zavolj prepičlega števila naročnikov več slovanskih
časopisov konec junija nehati moralo. Tako pišejo „Pohladi“
med drugim: „Časopisi česko-slovanski jeden za drugim
ginejo. Moravske „narodne novine“ pod vredništvom
g. J. Oherala so s koncem preteklega mesca nehale. Z
žalostnim sercem se je poslovil vrednik občinstvu. Mi
obžalujemo taki pad in neprerokujemo našemu slovstvu
slavne bodočnosti. Nemarnost za slovstvo se širi med
nami Slovaki, na Českem in na Moravskem od dné do
dné. Kjer se pa slovstvo zanemarja , ondi se narod k
spanju pripravlja. Ne bodite tedaj leni Čehi, Moravani,
Slovaci! Ako si prihranite kak par goldinarjev, pa
zakriva temota vaše oči. Ah ti temota, ako luč zakriješ!
Morfej se smeja. prorok pa zdihuje nad Čehoslovani,
nad Moravoslovani in nad Slovani Tatranskimi“. — Ravno
tako tudi „Neven“ žaluje, da ima „Pravdonoša“
tako malo naročnikov in med drugim govori: Kaj
pomaga , da ljudje ti časopis tako hvalijo in ga v zvezde
kujejo, ako mu pa od druge strani pomoči odrečejo;
tega je kriva neka merzlota našega občinstva , ki se je
od nekaj časa sem glede narodnih, posebno književnih
stvari, pojavila. Za resnico, prišli so časi, v kterih na
polji dušne omike grémo rakovo pot! Pred nekterimi
leti je tlel v persih naših rojakov za vse, kar je
narodnega, nek žlahtin naduševljajoč žar, ki je poslednje dobe
ugasnul, in na mestu njega se je povsod kakor kača
vgnjezdila neka hladna sebičnost, nesloga in nemarnost
za svoje; in več zares ni potreba, kakor popustiti to
malo narodnih naprav, kolikor jih še imamo in odpreti
na široko vrata slavodobitnemu tujstvu. O tempora, o
mores! — Tudi „Bčela“ v Celovcu se pritoži, da ima
vpešana krila, in da bo morala opešati, ako ji rodoljubi
pod perutnice ne sežejo, ker dozdaj le 179 naročnikov
šteje. Prosi toraj za pomoč in pristavi, da bo konec
augusta morala ugasniti, ako se do tistih dob saj še
60 naročnikov ne oglasi.

*V Zagrebu je na svitlo prise! drugi zvezek
„arkiva za povestnicu jugoslavensku“ pod
vredništvom g. Ivana Kukuljeviča. K temu zvezku,
ki obseže zbirko listin, so pridjani 3 kamnotisi
glagolski in obraz krucifixa Dušanovega. To važno
knjigo posebno Slovencem priporočimo.

* Nadgrobek za Kollarja zdeluje na Dunaj
i kamnosek Wasserburger po načertu arhitekta Bergmana
po bizantinskej obliki. Napis bode:

Jan Kollar,

nar. v Mošovcech dne 29. červenca 1793;
zemr. ve Vidni dne 24. ledna 1852.

Ziv jsa v srdci cely národ nosil,
Zemrel žije v srdci národu celého.

Novičar iz slovanskih krajev.

V Gradcu — piše Graški časnik — je bila na
vseučelišu 21. t. m. očitna preskušnja iz moralniga
modroslovja, pri kteri sta dva Krajnca veliki sreberni
svetinji dobila, ki so namenjene v poslavljenje tistim
učencam, ki se v imenovanim znanstvu nar bolje
obnašajo ; postavljena gospoda sta bila Bradaška France
iz Krajnja, učenec modroslovja, in žl. Sauer iz
Ljubljane, učenec pravdoslovja. Z veseljem smo brali
to poslavljenje naših rojakov.

Iz Šentjurja poleg Krajnja se bere v
„Šolskim prijatlu“ so letos krasno šolsko poslopje sozidali.
Dolgo dolgo so se že pripravljali in to potrebno srenjsko
reč odlašali, tako dolgo, da se je sedanji gosp. župan
te reči resnobno poprijel in tudi slavno izveršil. Skupni
stroški so se narasli skoraj do 2000 fl. — Vse se bo
pozabilo, šola bo pa vendar ostala in stala v čast in
dobiček pridnih srenjčanov. Slava jim !

Iz Ljubljane. Pretekli teden sim vžival s svojim
prijatlam vesele dni na Bleškim jezeru, ki ima letos
toliko gostov, da že več let ne toliko; vse je polno pri
Petranu in Burjovcu, večidel Teržačanov, Krajnec sam
ne skaže temu prelepimu kraju dostojne časti! Nove
toplice so že toliko izidane, da se ljudje v novim
kopališu že koplejo; kaj lepo bo poslopje, ko bo vse
dodelano; tode delo počasi napredje. Od Lesic proti jezeru
delajo čez Savo nov most, kar je prav potreba, ker
stari most je že zdavnej na zadnjih nogah stal; le
nekaj imamo o ti napravi opomniti, da bi ne postavili
podlage (grunta) tako plitvo, ker Sava tam ob povodnjih
silno dere in zemljo zlo spodkopuje; če ne bojo
globokeji šli s podstavo, ga zna Sava v kratkem vzeti. Po
nevarnim klancu od Lesic še zmiraj ni na strani ograje,
in kakor se kaže, se ne bojo pred naredile, dokler se
kakošna nesreča ne zgodi!

Fr.

Novičar iz mnogih krajev.

Ravno tako slavno kakor na Ogerskim prejemajo
cesarja na Erdeljskim. Ubogim v Peštu in Budimu
je podaril svitli cesar 5000 fl. — Županije na
Ogerskim, Erdeljskim, Horvaškim in v Vojvodini so oprostene
poštnine za pisma v županijskih opravilih. — Zoper
odertijo ali vohernijo bo prišla nova ojstra postava ;
dotistihmal ostanejo v veljavnosti sedanje postave. —
Ker se od več strani sliši, da šivarski podmojstri (kseli)
na svojo roko delajo, se pričakuje vikši prepoved tega
postranskiga rokodelstva. — Narodska banka je 27.
t. m. za 13 milionov starih bankovcov očitno sožgala.—
Sred mesca septembra bo veliko taborišče (Lager)
poleg Zagreba in Gradca. — Vpitje zavolj grozdne
plesnôbe v južnih Tirolih je bilo veči, kakor je res;

polivanje z nepremočno apnéno vodo se je dobro
poterdilo , s scavnico pa ne. — Kakor se sliši, se bo
namest strelniga smodnika pri austrianski armadi vpeljala
po majorji Lenku popravljena strelna pavola. —
Nazim Effendi, predsednik vpravniga svetovavstva v
Bosni, turk stare korenine in velik sovražnik
keršanstva, ne privoli, da bi se tistih 3000 fl., ki jih je naš
cesar pogorelcam v Sarajevim poslal, in kar se je scer
v Zagrebu za-nje nabralo, med nje razdelilo! —
Piemonteška vlada je razglasila postavo, ki zakon vzame
popolnama iz rok cerkve; zoper to se je po svoji
dolžnosti uperlo 24 piemonteških škofov in vsi Savojski. —
Na Angleškim bojo volitve poslancov kmalo
dokončane; ali bo večina ministerske ali neministerske
stranke, se še sedaj ne ve, ker vsak časnik po svoji stranki
izvoljence šteje. — Napoleona že imenujejo „Visokost“;
to kaže, da se „Veličanstvo“ že blizo zadej pelje. —
Lovcem bo novica všeč, da na Francoskim nek
Delvigne puške dela, s kterimi se zamore na 300 korakov
prav varno streljati. — V Cincinati so imele žene
nedavnej velik zbor in so se pogovarjale o ženskih
pravicah; vsaka zavezna deržava je imela svojo zastopnico.
V posvetovanji je bilo sklenjeno: da hočejo nositi moško
obleko, da možem nočejo več biti podložne, da bodo tudi
one hodile v vse javne in politiške pogovore, in da
zanaprej ne bo več njih edina skerb, se z otroci pečati.
„Neven“ dobro pristavi: Skoda je, da babelice niso še
tega sklenile: da morajo zanaprej možje si berke in brade
obriti, otroke pestvati in peče nositi. — Staro mesto
Babilon je obseglo kadaj 45, Ninive 43, London pa
zdaj obseže 23 štirjaških milj; London pa ima čez 2
miliona prebivavcov, med tem, ko jih je imelo Ninive
ob času naj večje slave le 600.000.

Slovenske besede

(Nabral po Krajnskem Andrej Likar).

Porézanec, viereckiger Trambaum. Hraščina,
Eichenholz. Kraja, Diebstahl. Mésenica, Monatgehalt. Vztik,
Kletterer. Vztikati se, klettern. Polovicati se s kom,
aus einem Narren treiben. Počak, das Warten. Cerkveno
opasilo, Kirchweihe. Pila, Säge. Piliti, sägen.
Piljenica, Sägespäne. Mostnica, dilje za most. Poboljšek,
ein Bene. Strešnik, Dachziegel. Preproka, Flusäbeet.
Plétenica, jerbas, Korb. Prikladek, Vulgarname (post.:
Jože mu je imé, Troha mu je primek, Gričar je prikladek).
Podvitek, kar se v klobčeč pod vije. Divjina, Wildpret.
Pridoba, erworbenes Gut. Zidišče, Gemäuer. Pohajati,
spazieren. Pohajkovati, müssig gehen. Istina, Kapital.
Spravilo, erspartes Gut, Sparpfennig. Zbirenga,
Rekrutirung. Kal, ein von selbst entstandener Wasserbehälter.
Kalnica, das Wasser darin. Kalalo, korec. Kalati, schöpfen
(postavim: kalar s kalalom kalm'co iz kala kala). Polomaj,
heftiger Wind. Vpadati, fallen (voda vpada). Haba,
Thürflügel. Tečaj, Uhr- Mühlwerk. Polija — dežnja,
anhaltende Regengüsse. Navod, Commission. Logar, Förstner.
Uboščina, Armengeld. Strošljiv, zapravljiv, tudi reven.
Steklar, Glaser. Pešice, zu Fuss. Prekupec,
Ueberkäufer. Plačnik, Zahler. Plašnik, ein Furchtsamer,
Hasenfuss. Prečnik, tram v kmetiskih izbah. Draga, Vertiefung,
Grube. Vojač, Führer. Pepelár, Potaschenbrenner,
pepelarnica, Potaschenbrennerei. Slokast, schlank. Privériti
se, beim Glauben schwören. Lahkoživec, ein Mensch, der
gewöhnlich wohlauf ist. Zvabégati koga, einen verlegen
machen. Vonjati, riechen. Čajba, Springhäusel. Vganjalica,
Räthsel, ænigma. Načetek, Anfang. Jedinščina, Armuth.
Bélez, die Bleiche. Cvetna moka, Mundmehl. Zapečatiti,
gerichtlich in Beschlag nehmen. Palež, Brand (bolezen na terti).
Sipa, Streusand. Habán, Klachel, Bengel. Čljad, Kinder
eines Vaters. Golci (pl.), kahles Gebirge. Dromlja,
Maultrommel. Odmem-eti, antworten (od tod odmev Echo).

(Konec sledi.)

NOVICE
kmetijskih, obertnijskih in narodskih rečí.

Odgovorni vrednik Dr. Janez Bleiweis.

Tečaj X.

V saboto 9. oktobra (sredojesna) 1852.

List 81.

Hebrejske melodije.

Po angleškem L. Byron-a, poslovenil Jeriša.

XI.

Dodelal si!

Dodelal si, že slava se sprominja;
Očine pesni se glasé
Od slavnih vzmag izbranoga nje sina,
Od bitev roke vitežke;
Od svitlih pridoblin njegova čina,
Od vračbe zlate svobode !

Če prav tja smert svobode kup je bila,
Vendar ne boš okusil je!
Prežlahna kervca, ki od tebe lila,
Navniz poteči brani se :
U naših žilah bo se naj žarila,
Tvoj duh na sapi zibal se !

I tvoje ime za vojno domovinsko
Klic bojni bodi zanaprej;
Tvoj pad prošumlja zbôrno spev devinsko
Ko glas pervotni naj odslej:
Jok — žalil bi ti glorjo junačinsko —
Ne bodi obžalvan torej!

Namestnik živinskiga gnoja.

(Dalje.)

II. Černa perst.

Černa perst se imenujejo ostanjki sognjite
živalde ali zeliš, kakor se n. pr. v votlih starih
drevesih najde. Ta perst je bistven obstojin del
persti, kakoršna mora biti na njivi, in kolikor več je
take persti na njivi, toliko bolj rodovitna je.

V jamah se večkrat take persti veliko najde,
ktero voda iz bližnjih krajev nanese in ki se
napravi po sognjitim zelišu. V nekterih krajih je take
persti posebno veliko, posebno ondi, kjer jo
hudourniki skupej nanesó. Na ravnim take persti lahko
ne najdeš.

Če je s peskam zmešana, toliko hitreji gnoji,
ker zamore ložeji zrak do nje priti. Če je pa z
ilovico zmešana, je bolj gosta in bolj počasi gnoji.
Poboljšati se tudi da, če se z moltram ali apnam
zmeša.

Ako se to zgodi, se zamore naravnost na njivo
zvoziti. Če je pa mokra in s peskam zmešana, ni
dobra koj za gnojenje, ker je kisla. Spozná se to
lahko potem, da na njej ločje in druge kisle trave
rastejo. Taka perst mora naj manj eno leto v
neprevelicih kupih ležati, da se dobro razkroji. Nar
bolji je pa, če se z apnam zmeša, ker se s tem
naglo in gotovo dober gnoj napravi. Perst, ki ni
na to vižo poboljšana bila, se nikdar ne smé koj
podorati, ampak nar manj celo poletje mora na njivi
raztrošena ležati, da jo zrak dovolj razkroji.
Toraj je tudi nar bolji, černo perst na tiste njive vo-

na kterih se praha napravi, ker se zamore tù
nar bolj z njivno perstjó zmešati. Narpred naj se
černa perst z brano povleče in valejem zdrobi in
potem plitvo podorje. Koristno je tudi, če se taka
perst pozimi na ozimino raztrosi, potem pa se mora
na spomlad z brano povleči in z valejem razdrobiti.

Černa perst poboljša vsako zemljo, zrahlja
ilovnato zemljo in pešeno bolj vlažno stori. Na
pešeno zemljo naj se vozi ilovnata, na ilovnato pa bolj
pešena černa perst.

Velika overa, da se take zemlje teško ali clò
ne more veliko dobiti, je ta, da so taki kraji, kjer
je je nar več, večidel v vodi in je tedaj sila težavno,
jo iz nje spravili. Kjer se to zamore brez velicih
stroškov storiti, naj se ne opusti, storjen trud se ti bo
obilno poplačal, in kar ne more eden storiti, je
večim mogoče. Gledati je tudi treba na letni čas in
sušo, ko voda vsahne, da se ložej do take persti
pride. Koliko te černe persti pa naj se na njivo
zvozi, se razsodi po nje lastnosti.

III. Pepél.

Dobrota pepéla je zlo različna in se ravna po
reči, iz ktere se je pepel napravil. Sploh je
dober pepel na taki zemlji, ki nima apnenih in
ilovnatih obstojnih delov, ki ni mokrotna in merzla.
Pepel ne gnoji prav za prav, ampak le draži in s
tem stori, da taki ostanjki želiš v zemlji hitreji
sognijejo.

Pepel iz derv se v današnjih časih le malo
rabi za gnojenje, ampak se večidel mjilarjem drago
proda. Izluženi ali mjilarski pepél, če ravno ni
tako dober kakor neizluženi, je vendar vedno še
dober, posebno za mahovnate travnike, kjer kislo
zeliše raste.

Pepél iz premoga posebno dobro gnoji, na
kteriga se pa pri nas le premalo gleda. Ima
deloma tiste lastnosti kakor gips, deloma pa kakor
molter ali žgana ilovica.

Pepél iz šote ima enake lastnosti, kakor iz
oglja in je posebno dober za deteljo. Pa vsak
pepel iz šote ni enako dober, nekteri je celo
škodljiv za zeliša; dober pepél mora biti lohák, bel ali
sivkast; če je pa čern, rudeč, ali rujav, je malo
vreden. Na severnim Nemškim in Belgiškim povsod
ta pepel rabijo.

(Dalje sledi.)

Luna.

Z zemljo so se strašne prigodbe godile, strašne
natorne moči so nje poveršje razrile, nje serce
raztergale. Komaj pa se je zdelo, da vživa mir, si
rodi stvarjenje polno življenja, iz začetka se sirovo,
kakor je biia natora sama, ki pa postaja vedno
žlahtniši, čudopolniši in umniši, kolikor bolj se je
narava požlahnila. Tudi z luno so se strašne do-

godbe godile; tega nas prepričajo nje ravnine,
ognjobljuvavne gore in druge znamnja. Tudi ona je
počivala in rodila organsko življenje; to kaže
nespremenjena podoba nje poveršja in čisti zrak. Tudi
za-njo je moral čas priti, ko so se umne stvari iz
njegovega praha rodile. Materia, iz ktere vsako
življenje klije, znabiti v luni ni drugačna kakor na
zemlji, akoravno se je mnogo zoper to govorilo.
Edine reči, s kterinii v neposredno dotiko pridemo,
kamni, ki z nebesa na zemljo padajo, so iz ravno
tistih obstojnih delov, kakor na zemlji. Pogoji
življenja zamorejo vendar le drugačni biti. Gorkota
in svitloba ste glavna pogoja vsacega organskega
življenja in se razprostirate po celem širocem morji,
po vsih otocih. Voda in zrak pa, življa organskih
stvari, v kterih dihajo in rastejo, ki jim v vednim
gibanji živež pripravljajo, tudi v luni nista tuja, ali
nju narava je od zemeljske silo različna. Zavolj
tega prebivavci lune ne morejo biti ljudje. Marveč,
kakor je zemlja v raznih dobah razne stvari rodila,
morajo tudi druge nebeške telesa razne dobe imeti.
Koliko upliva ima le podnebni zrak na telo človeka
ali drugih živali! Brez kislica bi človek ne mogel
živeti; na visocih hribih moramo hitrejši sopsti, ker
je zrak tanjši. V luni je pa zrak silno tenák, v
tako tanjkem zraku pa tudi zeliše ne zamore tako
naglo rasti kakor na zemlji. Zamore tedaj le
tisučeri del tega zrasti, kakor na zemlji v enakem času.
Ker je pa rastlinstvo pogodba življenja živalstva,
mora živalstvo biti v primeri z rastlinstvam. Po
tem takem bi bil prebivavec, ako bi imel tako
goste kosti kakor človek na zemlji, le eno čerto
velik, tedaj mravlji enak. Ako bi bil velik kakor
človek, bi bilo njegovo truplo komaj tako gosto,
kakor je zrak pri nas. Se vé, da nas silijo dolgi
dnevi in noči lune in s tem združena prememba
gorkote in mraza, verjeti, da bolj nježne rastline
v enem dnevu ali v enem poletji dorasejo. Na tako
vižo bi bil tek življenja dvanajstkrat hitreji kakor
na zemlji, sopenje bi bilo nagleje, pa tudi življenje
krajši in znabiti prekratko za razvitje umnih stvari.

Pa še k drugimu mnenju nas premišljevanje
lune napelje. Luna, ud sveta, se premika v sočutji
z druzimi svetovi, posebno z zemljo. Toliko se je
govorilo, koliko da luna zemlji koristi, da je ona
skoraj samo za zemlje voljo vstvarjena. Slavili so
jo, da ona tamne noči razsvetli in mornarja po
neznanih morjih vodi, da se ima nje luči zahvaliti
začetje računstva časa, in nje premikanju naznačenje
krajev na zemlji. Praznoverstvo je to dobro
porabilo in je pripisovalo luni čudne moči v življenji.
Govorili so celò, da ima luna neposredni upliv na
našo zemljo, ker iz lune kamni do nas leté. Ognjene
prikazni, ktere so celo zvezdoznanci Piazzi in
Herschel za ognjobljuvavne gore, Schröter za
pogoriše imeli, so to mnenje še bolj poterdile. Ali 20
do 30 veči metavna moč kakor ognjobljuvavnih gor
na zemlji, ki bi se morala tirjati, kakor tudi to, da
se pri tem ni nekaka prememba opazila, gotovo in
bolj zaverže to mnenje, kakor če se dokazuje, da tanjki
zrak ognja ne pripusti.

(Dalje sledi.)

Ogled nove kazenske postave
zoper hudodelstva, pregreške in prestopke.

(Dalje.)

Od motjenja vere.

Hudodelstvo motjenja vere stori:
1. kdor z govorjenjem, djanji, v natisnjenih delih ali
razširjanih pisanjih Boga preklinja;

2. kdor bogoslužje kakoršne koli v deržavi
obstoječe vere moti, ali kdor, gerdo ravnaje
s posodjem za božjo službo namenjenim, ali sicer
z djanjem , govorjenjem, v natisnjenih delih ali
razširjanih pisanjih, javno veri zaničevanje skazuje;

3. kdor kristjana k odpadu od kristjanstva
zapeljati, ali

4. kdor neverstvo razširjati, ali kak kristjanski
veri nasproten kriv nauk raztrositi skuša.

Če se je z motjenjem vere očitno pohujšanje
dalo, ali kdo zapeljal, ali če je z započetjem bila
občna nevarnost združena, naj se to hudodelstvo
kaznuje s težko ječo od 1 do 5 let; pri veliki hudobii
ali nevarnosti pa tudi do 10 let.

Če se nobena v poprejšnem paragrafu omenjenih
okolšin ne pripeti, gré motjenje vere kazniti z ječo od
6 mescov do 1 leta.

Od posilne nečistosti.

Kazen tega hudodelstva je težka ječa med 5 in
10 leti. Ako je iz sile nastopila znamenita škoda na
zdravju, ali clo na življenju, naj se kazen zdaljša, da
bode med 10 in 20 leti terpela. Ako je hudodelstvo
smert žaljene uzročilo, se prisojuje težka ječa na vse
žive dni.

Zavodba, s ktero kdo svoji skerbi ali sebi v
izrejo ali podučevanje zaupano osebo zapelje, da tako
nečisto delo stori ali terpi, in sovodstvo, ako je bila po
taistem nedolžna oseba zapeljana, ali če se ž njim
zakrivé starši, varhi, izrejniki ali učeniki proti svojim
otrokom, varvancom, ali sebi v izrejo ali za
podučevanje izročenim osebam, se kaznuje s težko ječo od 1
do 5 let.

Od umora.

Kdor zoper človeka, z namenom ga usmertiti,
tako ravna, da je iz tega njegova ali druzega
človeka smert prišla, se zakrivi s hudodelstvom umora,
če je tudi ti izid samo zavoljo osebne lastnosti
poškodovanega, ali zgol zavoljo naključbinih okolšin, v kterih
se je djanje doprineslo , ali samo zavoljo umesnih
uzrokov nastopil, ki so se po naključbi pritaknili, ako je
djanje k le tim uzrokom priliko dalo.

Verste umora so:
1. Zavratni ali skrivni umor, ki se s strupom
ali sicer zasedljivo (potuhnjeno) stori;

2. razbojni umor, ki se doprinese z namenom, se
tujega blaga po sili zoper osebo polastiti.

3. Naročeni umor, h kteremu je kdo koga najel
ali kako drugači napravil.

4. Prosti umor, ki se nobenemu izmed imenovanih
težkih plemen ne prišteva.

Vsak dopernešen umor naj se kaznuje s smertjo
ne samo na morivcu, ampak tudi na tistem, ki bi ga
bil naročil, ali kteri je pri morenju djavno pripomogel.

Tisti, kteri niso neposrednje pri morenju se djavno
vdeležili, pa so kako drugači, bolj izdalje k djanju
pripomogli, naj se pri prostem umoru kaznujejo s težko
ječo od 5 do 10 let; če je pa bil umorjen kdo iz med
sorodnikov navgorne ali navdolne verste, zakonski
druže kacega pripomagovavca, ko so jim te razmere
znane bile, ali če se je zavratni, razbojni ali
naročeni umor storil, med 10 in 20 leti.

Započeti, pa ne dognani prosti umor se kaznuje
nastorivcu in neposrednjih sokrivcih s težko
ječo od 5 do 10 let, na oddaljenih sokrivcih in
deležnikih od 1 do 5 let. Če se je pa razbojni,
zavratni, naročeni umor ali umor v poprejšnem paragrafu
omenjenih svojcov skusil, je treba odmerjati kazen
težke ječe proti storivcu in neposrednjim sokrivcom med
10 in 20 leti, in pri posebnih obtežavah na vse žive

dni; proti oddaljenim sokrivcom in deležnikom pa med
5 in 10 leti.

Mati, ktera svojega otroka ob porodu usmerti
ali ga poginiti pusti, ker mu nalaš pri rojstvu potrebne
pomoči ne da, naj se obsojuje, kadar je bil zakonsk
otrok umorjen, v težko ječo za vse žive dni. Če je
dete nezakonsko bilo, je kazen pri usmertenju težka
ječa od 10 do 20 let; če je pa otrok poginil, ker se
mu potrebna pomoč ni dala, od 5 do 10 let.

(Dalje sledi.)

Potovanje po Laškim.

Spisal M. Verne.

27. pismo.

Dragi prijatel!

Iz Solfatare sim šel nazaj v Pocuol, kjer se
vidijo tudi še ostanjki nekdanjiga krasniga jéza, ki mu
Kaligulov most pravijo. Trinajst klončnikov šterli
še iz morja , na kterih so oboki sloneli. Vsih vkup je
bilo 25 (Opus pilarum vig. V.) Tù je bil cesar
Kaligula prismojeniga spomina 3600 sežnjev dolg most na
ladjah od Pocuola do Baje čez silno lep naliv ali
rokav morja napravil, de je iz Baje v Puteole ali v
Pocuol, kakor de bi bil res Partiane, Dakiane in
Britančane premagal, med brezštevilno množico ljudi, ki so
ga zijali in mu na vse gerlo slavo vpili, slovesno jahal,
ali slovesni vhod (Triumph) imel. — Ko bi bili, kar je
večkrat želel, vsi eno samo glavo imeli, bi jim bil
Kaligula drugač pokazal. Svetonia beri, ki tega norca
dobro popiše.

Pol talianske milje ali nekoliko minut unkraj
Pocuola je bila nekdaj poleg morja silno prijazna
Ciceronova pristava, ki jo je „Akademio“ imenoval.
Dandanašnji ni več druziga, ko nekaj podertin.

Tla so tod okrog vse vulkanske, kar spričuje verh
druziga posebno novi hrib (Monte nuovo), ki je 27.
kimovca 1538, debelo četert ure od Pocuola poleg
druziga hriba, ki mu „Gauro“ pravijo, v, eni sami noči
zrastel. Cesta pelje ravno prek njega k Lukrinškimu jezeru,
kteriga kamnice (Auster, Ostrica) so Rimljanam toliko
dišale, kar Marcial spričuje rekoč:

»Non omnis laudem, pretiumque aurata meretur,
Sed cujus fuerit concha Lucrina cibus«.

To jezero deli od morja ne ravno širok jez, po
kterim cesta v Bajo pelje. — Od tu sim šel na desno,
vstran prek noviga hriba, maloveč ko četert ure dalječ,
Averniško jezero (Lacus Avernus) ogledat. Menil
sim, de bom Bog ve kako strašne kraje vidil; pa pridem
k majhnimu, pokojnimu jezeru sred lepo obraščenih
gričev. Virgili in — če se prav spomnim, Lukreci ga
vse drugač popišeta. — Na južni strani jezera je
poprek v hrib jama, ki ji „Sibilna (Sembiljska) jama“
pravijo, in o kteri Virgili piše:

»Spelunca alta fuit, vastoque immanis hiatu« —

Tudi to sim hotel ogledati, desiravno sim se na
Virgiljeve besede spomnil:

»— — — — — facilis descensus Averno ,
Sed revocare gradum, saperasque evadere ad auras
Hoc opus, hic labor est« —

Nekdaj se je šlo nekoliko milj dalječ po nji proti
Aheronu in Kumi (Cumse). Dandanašnji pa se ne
more dalječ, ker so jo semtertje mende potresi zasuli;
in v nekim kraji je treba zastran vode, ki do stegna
seže, de človeka prenesejo, kar po domače „andar a
cavallo“ pravijo. Tu sim široko gledal, kje bomo konje
vzeli — kar se mi priklone močan, terden korenjak,
ter pravi: „Na-me, gospod“— Serčno ga zajaham,
de me čez vodo prenese, pa desiravno je bil prav
korenjak, je vender dobro stokal pod menoj. — Tù je
Kumejska Šembilja prerokovala kakor Virgili pravi:

»— — — — — — — ostia centum,
Unde ruunt totidem voces , responsa Sybillae«.

Od tod sim šel nazaj k Lukrinškimu jezeru in
naprej v Bajo (Baiiae), kjer ni več druziga ko
podertine poleg lepiga morskiga rokava ali naliva
(Meerbusen). Baja je bila nekdaj rimski gospodi nar prijetniši
kraj — skoraj bi rekel nje raj. Tù so se gostili in
kratkočasili, de ni bilo ne konca ne kraja.— Horaci pravi:

»Nullus in orbe sinus Baiis prælucet amoenis«.

Cicerón pa, desiravno mu je pristava blizo Baje,
ki jo je, kakor sim že povedal, „Akademio“ imenoval,
silno dopadla, se jezi in pravi:

»Ubi libídines , amores , adulteria , convivía ,
commestationes, cantus et symphoniae audiri solent«.

Properci opomina zato Cintio, de naj se ne
dá v Baji zapeljati:

»Tu modo quam primum corruptas desere Baiias:
Multis ista dabunt litora dissidium ,
Litora, quae fuerunt castis inimica puellis.
Ah pereant Bajae, crimen amoris, aquae!«

Dandanašnji je v tem nekdaj toliko kratkočasnim
in zapeljivim kraji vse tiho, vse žalostno, vse polno
podertin, med kterimi je nekoliko tempeljnov, ki so
morali nekdaj lepi biti, posebno pa tempelj Venere, ki
se ji je „Venus Lucina“ djalo, in Merkurjev tempelj.

Od Baje naprej po hribu na večerni strani se pride
v revno vas, ki se ji „Mercato del Sabato“ pravi.
Nekoliko korakov od te vasi je čudovit vodnjak (Piscina
mirabilis), v kteriga je bila voda za potrebo rimskih
vojnih ladij ali brodniške vojske od dalječ napeljana.
Vodnjak je štirivoglat s peterimi predali, ki jih štiri
verste po 28 rimskih pedí visocih klončnikov (Pilastri)
delé, na kterih obok sloni. Dolg je vodnjak 216,
širok pa 97 pedí. Dvoje stopnic (Stiege) po 40 stopinj
pelje na dno. V oboku je nekoliko odduškov, de so
mende vodo v njih zajemali.

Nekoliko bliže morja je verh Baolskiga griča (Bauli),
kjer je grozoviti cesar Neron svojo mater umoriti dal,
in kjer ji je, de bi se nič hudiga ne nadjala, sam
naproti prišel — „Venientem dehinc obvius in litore (nam
Antio adventabat) excepit manu et complexu , ducitque
Baulos“ pravi Tacit — verh baolskiga griča, pravim,
je v tleh nekakšno , večidel v mehko skalo vsekano
pohištvo, ki mu „Ceuto camerelle“ pravijo, pa mende
nihče ne vé, če so kleti ali hrami Juli-Cezarjeviga poslopja,
kakor nekteri terdijo, ali jetnišnica, ali pa stanice za
sužnje.

Na zahodni strani tega hriba je, desiravno polno
grobov, vender zalo prijetno elizejsko polje (Campi
Elisii), ki ga Virgili tako lepo popiše. In unikraj
prijetniga, pokojniga morskiga naliva je visok hrib, na
kterim je Enéa tovarša Miséna pokopal — ingenti mole
sepulcrum — in ki ga še zmiram „Capo Miseno“
imenujejo.

»Monte sub aério; qui nunc Misenus ab illo
Dicitur, æternumque tenet per sæcula nomen«.

Bolj na severno stran od Misenskiga hriba je
veliko jezero, ki mu „mare morto“ (mertvo morje)
pravijo , in nekoliko dalje so Stigiški močirji — stygiæ
paludes — in Kocit in Aheron.

»Cocyti stagna alta vides, stygiamque paludem,
Di eujus jurare timent et fallere numen«.

Od tod sim šel še dalje na zahodno-severno stran
do tjè, kjer je nekdaj Kuma (Cumæ) nar starši
mesto v Italii, stala — in potem nazaj v Neapolo.

Slovanski popotnik.

Spisuje Fr. Cegnar.

* Pruski kralj je počastil Vuka Stefanovića zavolj
njegovih zaslug za serbsko slovstvo z redom rudečega
orla tretje verste.

* Deseto izdanje Kraljodvorskega rokopisa se je
začelo tiskati v Pragi.

* Gospod bibliotekar narodnega muzea v Pragi, Vaclav
Hanka, je začel na visocih Praških šolah vsak torek in
četertek učiti primerajočo slovnico slovanskih narečij.

Ruskimu kiparju Kotzebue je ruski car naročil,
vse imenitniši prigodbe iz življenja slavnega Suwarowa
izobraziti; v ti namen se bo v Italio podal zavolj
njegovih bitev s Francozi.

*V Pragi se natiskuje neko pismo Bulgarina
prijatlam Gerkov v bulgarskej hirarchii; spisal ga je
Natanael Stojanov, ki ima še druge dela za tisk pripravljene.

Novičar iz slovanskih krajev.

Iz ruske meje konec septembra. V malo letih
bodo na Ruskem železnice veliko pomembo dosegle. Vlada
jih namerja potegniti: Iz Petrograda v Moskvo, iz
Petrograda v Varšavo, iz Varšave v Moskvo, od tod do
Černiga morja, pred kot ne tudi v Odeso; perva kakor
je znano, je že dodelana in seže 87 milj dalječ. Za 3
sreberne rublje (4 gold. 40 kr.) se zamoreš zdaj iz
Moskve v Petrograd peljati. Gotovo neizrečeno niska
cena, ker na miljo še 4 kr, ne pride. Na železnici, ki
ima peljati v Varšavo, se kaj marljivo dela. Osebujne
društva so sklenile več stranskih železnic napraviti. Sila
važna bi bila železnica do Černiga morja, in sicer na
vse strani, ne le, kar sploh kupčije, ampak tudi zavolj
tega, ker bi peljala memo izrekljivo bogatih kopač
premoga , ki bi se zamogel na vse kraje voziti in bi vse
železnice s kurjavo previdil. Ako bi ruski car na tako
vižo Černo morje z izhodnim zvezal, bo to kmetijstvo,
obertnijo in kupčijo neizrečeno povzdignilo in blagostanje
velike deržave močno pospešilo.

Iz Dalmatinskega konec septembra. Gotovo je
vladi in občinstvu v velik dobiček, ako neha kupovati
siciliansko sol in svoje solnice bolj povzdigne. To se
bo zdaj, kakor se vidi, zgodilo in govore, da je 80.000
forintov namenjenih, solnice v Stonji z asfaltom dlažiti,
da sol ne bo samo bolji in čisteji, ampak da se je bode
tudi več pridelalo v bolj kratkem času. Več sto štirj.
sežnjev je že popravljenih. To početje bo bogat sad
rodilo. Samoprodaja soli nese deržavni denarnici veliko
in sicer toliko več, kolikor več in boljši soli se pridela.
Benetke , reven ribški otok , se imajo le samoprodaji soli
zahvaliti, da so do take slave in mogočnosti dospele;
tudi Dubrovniku je ta reč kviško pomagala. Kako se
da sol poboljšati, se vidi na Angleškem, kjer je do leta
1823 nje samoprodajo vlada imela in je je 2 miliona
centov na leto pridelala , ktere se je poldrugi milion doma
porabilo, ostanek pa se je v druge dežele prodal.
Pozneje pa je ta samoprodaja nehala in vlada je je
obertnijstvu izročila, ki se je na čudno vižo dvignila. V letu
1830 se je je že trikrat in v letu 1849 šestkrat toliko
pridelalo. Lahko si zamorete misliti, kak dobiček to da
obertnii in kupčii, in pri tem je sol posebno cena, iz
česar spet izvira mnogo mnogo dobriga brez razločka
za vse stanove. Tudi sodo delajo iz soli, kar je spet
obertnii in kupčii v velik prid.

Iz Krajnja 6. oktobra. Ker je že ene dni
zaporedama po Gorenskim hudo deževalo, so se vode po
vsih krajih tako narasle in nakipele, da so čez bregove
vdarile in semtertje tudi veliko škode napravile; med
drugimi je Sava v Krajnji med 3. in 4. dnevam
omenjeniga mesca tri kozé mosta poderla in četerto tako
razrušila, da je le malo manjkalo, da se ni tudi poderla
in po Savi odplavala.

Ravno taka se je tudi Zadraškimu, dvé uri
nad Kranjem, godila, kteriga je tudi večidel poderla in
seboj vzela.

Zato je pa tudi tukajšno okrajno poglavarstvo
ukazalo poderte mostove neutegama popraviti, da se
sedaj od Ljubljane čez Krajnj zaperta cesta,
tako hitro, ko bo moč, voznikam in pešcam zopet
odpre. In na ta ukaz je naglo toliko tesarjev in druzih
za to delo potrebnih delovcev, razrušene mostove
popravljat, skupej prišlo, da jih bojo, če kaj hujšiga ne
pride, kmali tako popravili, de se bo dalo v enih
tednih čez nje hoditi in voziti; do takrat morajo pa ljudjé
in vozniki, kteri hočejo v Krajnj ali še naprej vozariti,
čez Smledniški most pod Šmarno Goro hoditi in svoje
reči prepeljavati.

Iz Ljubljane. Po izstopu dosluženega mestniga
svetovavca gosp. Kostelna je mestni odbor v seji 30.
kimovca tekočiga leta gospoda Franc Oblaka , asesorja v
Kočevji, za druziga mestniga svetovavca zvolil.
— Ministerstvo naukov naznani tukajšnimu poglavarstvu,
da vložnine ali štipendije se preparandam zdaj še ne
morejo deliti, kakor je bilo že drugič prošeno, da je pa
ministersto perpravljeno na nasvet deželne šolske uradnije
zares ubožnim pripravljancam kako pripomoč podeliti, ako
se z verno-čednostnim obnašanjem in posebno pridnostjo
skažejo. — Včeraj ponoči, kmalo po eni smo čutili v
Ljubljani lahek potres.

Novičar iz mnogih krajev.

Njegovo veličanstvo, svitli cesar se je podal iz
Horvaškega čez Občine, kjer so mu Teržačani častni
obok napravili, v vojaško ležišče na Laško, se bo pa
spet kmalo vernil in dalje po Horvaškem popotoval. —
Ukaz glede posvečevanja nedelj in praznikov se bode
kakor govore, nekoliko prenaredil in sicer tako, da bodo
tisti obertniki, ki prodajajo živež, obleko in druge za
življenje neogibljivo potrebne reči, bodo smeli svoje
prodajavnice do devetih zjutraj popolnama odperte imeti, od
devete do dvanajste ure pa le na pol. Kerčme, kjer
se žganje prodaja , pa bodo morale vsako nedeljo od 9
do 12, v zapovedanih praznikih pa od 9 zjutraj do 4
popoldne popolnama zaperte biti, ker žganje ni tako
potrebna reč. — V c. k. denarni kovnici se noč in dan
s prekovanjem starega denarja v noviga vkvarjajo;
baker, ki se bo pridobil, se bo za krajcarje porabil. —
4. tega mesca se je na Dunaji spet za 5,427.000 for.
banknotov sožgalo. — Ne le na Gorenskem, ampak tudi
iz drugih krajev se toži, da je bila velika povodinj.
Reka Ren je bregove prestopila in na nekterih krajih
Francoskiga mnoge škode napravila. — Amerikanci, ki
so v Terstu austrianske vojaške parobrode ogledovali, so
naprave in osnove austrianskega mornarstva močno
hvalili. — Welington, ki je unidan umerl, je bil, kakor je
znano, nar starši vojskovodja austrianske armade , zdaj
je prišel na njegovo mesto nadvojvoda Joan. —
Železnico iz Verone na Taliamento je ministerstvo kupčije
poterdilo. Izdelati se ima v 20 mescih, tedaj se ima
odpreti v letu 1854. — V Berolinu se je kolera prikazala.
— V Parizu se močno govori, da je francoska vlada,
predin se je Napoleon na južno Francosko podal, na
pervooblastne vlade pisala gledé cesarstva in dokazovala,
kako bi bilo želeti, francosko deržavo v cesarstvo
povzdigniti in tako tirjanju naroda zadostiti. Pet poslancev,
pravijo, se je podalo na razne vladarske dvore. Do zdaj
je sama angleška vlada na to odgovorila, ki tega ne želi
in pravi, če Napoleon cesar postane, se tudi ne bo
mogel ubraniti armadi, da bi ga ne silila dalej seči.

Popravik.

V življenjopisje Kopitarja se je v 80. lista str. 319, v
19. versti od spodaj pogrešek vrinil, kteriga popraviti prosimo,
in sicer namesti „Pa že 11. majnika 1844 konča Kopitarju slavno
življenje pljučna sušica“, naj se bere „11. augusta“.