Şveta grofinja GENOFEFA.

Mizhna in ganljiva perpoveſt.

V LJUBLJANI. 1857.

Saloshil Janes Giontini.

I. Kako grof Smagomir od poboshne Genofefe ſlovo jemlje.

Med tiſtimi shenami, ktere ſo bile od ſvojih mosh po krivem in nedolshnem hudo preganjane, je tudi poboshna in poterpeshljiva Genofefa. Njeno shivljenje je tako mikavno in njeno preganjanje tako krivizhno, da zhlovek te pergodbe pazh bres ganljivosti in ſozhutja brati ne more.

Sgodila ſe je ta pergodba okoli leta ſedem ſto petdesetega, ob zhaſu trierſkega ſhkofa Hidulfa. Shivel je namrezh takrat imenitni grof Smagomir v trierſki desheli; sarozhen je bil s Genofefo, hzherjo Brabanſhkega vojvoda, prav bogato in poboshno goſpodizhino. Shivela ſta onadva v ljubesni in veliki perjasnoſti med ſabo. Ob tiſtem zhaſu je pa Abderaman, Maverſki kralj, s veliko vojſko v Şhpanijo perderel, jo obropal in vſe, kamor je perſhel, poshgal; in sdaj je hotel tudi Franzoſko deshelo napaſti. Ko je franzoſki kralj Karl to ſliſhal, je vſe knese in grofe na pomozh isklizal. Ş temi je mogel tudi grof Smagomir iti, ker je bila takrat trierſka deshela franzoſki vladi podvershena.

Ko ſe tadej grof Smagomir s ſvojimi na odhod perpravlja in od ſvoje ljubesnjive Genofefe ſlovo jemati hozhe, ſe shaloſtna Genofefa tako milo in ganljivo obnaſha, da ſe prizhejozhi ne

morejo fols sdershati. In ko ji grof roko poda in sadnji „sdrava bodi“ sgovoriti hozhe, jo shaloſt tako preſune, da v omedlevizo pade. Ko ſe ſpet savé in k ſebi pride, jo grof tolashi, rekozh: „Perſerzhna, preljuba shena! nikar ne bodi savolj mojega odhoda prevezh shaloſtna. Upam namrezh, da me bo uſmiljeni Bog ſrezhno nasaj perpeljal in naju sopet veſela ſklenil. Srozhim te Bogu in preſveti Devizi Marii, ktera te bo varovala in v nadlogah tolashila. Puſtim ti ſvojega sveſtega ſlushabnika, Golota po imenu, ki ti bo sveſtvo ſtregel in sa vſe potrebno ſkerbel.“

Genofefa od prevelike shaloſti ne more ne beſedize ſpregovoriti in ko ji grof sopet roko poda in sadnji „sdrava bodi“ isgovori, ſpet v omedlevizo pade. Smagomir pa grosno shaloſten zhes to, ſe od nje oberne, ſkozhi na biſtrega konja in odjaha pretakaje grenke ſolse.

Ko je tadej v králjev tabor doſpel in ſe vſi knesi in goſpodje tam sbrali, ſe je kralj s ſvojo armado, ktera je ſheſtdeſet tavshent peſhzov in dvanajſt tavshent konjkov ſhtela, proti ſovrashnikam vsdignil, kterih je bilo gotovo ſhtirikrat vezh. In vender mu je Bog tako ſrezho dal, in njegovi vojſhaki ſo tako hrabro ſovrashnike napadli, da jih je bilo ſheſt in trideſet tavshent pet ſto mertvih, ko ſo jih kriſtjanje komaj tavshent pet ſto sgubili. Oſtali ſovrashniki ſo pa s ſvojim kraljem v meſto Avinjon sbeshali, kjer ſo ſe tako hrabro branili, da ſo kriſtjanje to meſto dolgo obſedali. Sato je tudi grof Smagomir dalj, ko je miſlil, od doma oftal in ſe ſhe le ob letu v domazhijo vernil.

Med tem je bila grofinja vedno shaloſtna in ni drusega veſelja in tolashila na tem ſvetu imela, ko Boga in molitev. Shivela je prav poboshno in krepoſtno in je tudi ſvoje poſle k bogabojezhnoſti naganjala. Ali hudobni duh, kteremu je bila njena zhednoſt soperna, ni nehal jo pogubiti in pred ſvetam oſramotiti; kar je tudi takole ſtoril. Ker je bil grof per ſvojem odhodu Genofefo Golotu srozhil in ji je ta vſak dan ſtregel, je hudobni duh v Golotovem ſerzu tako nezhiſte miſli in shelje do grofinje obudil, da ſe ni mogel sdershati ji ſvojih neſramnih miſel odkriti. Kakor hitro je zhiſta goſpa to sapasila, mu jesno in reſno rezhe: „Şe li ne ſramujeſh ti lahkomiſelni ſlushabnik, takih miſel in jih meni rasodevati? Je li to sveſtoba, ktero ſi ſvojemu goſpodu obljubil? Je li to sahvala, ktero mu sa njegovo ljubesen ſkasujeſh? Popuſti to, drugazh boſh vidil, da ſe boſh ſvoje neumnoſti in predersnoſti keſal.“ Uſtraſhil ſe je Golo teh beſedi in ſi ni dolgo upal, kaj tazega govoriti. Vender pa niſo bile njegove nezhiſte shelje s tem saterte, temuzh ſo ſhe le smiram toliko vezhi bile, kolikor dalje je s grofinjo hodil.

Sgodi ſe enkrat, da Genofefa ſvojo podobo, ktero je bila sa grofa malati dala, ogleduje in da Golo ravno nenadoma sraven pride. Popraſha ga tadej grofinja, zhe kaj té podobi manjka? Golo ji odgovori: „Miloſtljiva grofinja! zheravno té podobi s lepoto nizh enazega ni, ji vender po mojih miſlih nekaj manjka, namrezh, da ni shiva in moja, ſamo moja!“ Grofinja je dobro rasumela, kaj da hozhe Golo rezki; od jese jo

rudezhiza obſuje in tako terdo ga osmérja da jo je veſ oſramoten prozh pobral. Tudi to svarjenje ni moglo ognja hudobne posheljivosti v Golotovem ſerzu saduſhiti, ſtraſt njegova je vedno ſhe le huji perhajala; in ſklenil je vſe, kar je le mogozhe, v dopolnjenje ſvojega hudobnega nagnjenja ſtoriti.

Ko ſe tadej enkrat grofinja ſama po vezherji po vertu ſprehaja, ſtopi Golo lagano k nji in ji s perlisljivimi beſedami gorezhoſt ſvoje ſtraſtne ljubesni odkriva in jo sagotovlja, da mora sa zhaſa umreti, zhe ga tudi ona naſprotno ne bo ljubila. Tu ſe zhiſta grofinja ſtraſhno rasſerdi in mu reſno proti, da bo prezej grofu na snanje dala, zhe bo le ſhe kterikrat kaj tazega ali s beſedami ali s drugimi znamnji od nje terjal.

Sdaj je Golo ſposnal, da je veſ njegov up po vodi ſhel in de je saſtonj vſe njegovo persadevanje, ſvoje shelje kterikrat dopolniti. Sato je ſvojo ljubesen v slobno ſovraſhtvo ſpremenil in ni nizh drusega miſlil, kakor kako bi ſe nad nedolshno grofinjo maſhevati samogel. Od sdaj je tadej pasil na vſe njeno djanje in nehanje in sadnjizh je sapasil, da ima goſpa poſebno enega kuharjev, Dragona s imenam, rada. Bil je ta prav poboshni in bogabojezhi mosh. Ker je pa grofinja poboshnim in bogabojezhim ljudem poſebno ſvoje nagnjenje ſkazovala in jih rada imela; je toraj tudi tega ſlushabnika pred vſimi drugimi naj bolj zhiſlala. Kolikorkrat jo je ſrezhal, ga je vſelej perjasno nagovorila, in kjer mu je kaj uſtrezhi ali v kaki nadlogi ga tolashiti samogla, je ſtorila s poſebnim dopadenjem. Vſe to je pa

hudobni Golo drugazh raskladal, da bi s tem perloshnoſt dobil, ſvojo goſpo satoshiti. Vezhkrat je ſvojim perjatlam rekel, ta parjasnoſt grofinje proti kuharju je ſumljiva, in bi ſe utegnila ſlabo ispleſti. Rezhe jim tedej, de naj marljivo pasijo, kako je grofinja proti kuharju perjasna, zhe ſe ſrezhata, in vidili bodo, kaj ſe more od te perjasnoſti miſliti. Ş temi in enazimi beſedami je Golo ſvojo grofinjo per veliko ſlushabnikih perzhernil, in ni nehal, da jih je nekoliko na ſvojo ſtran ſpravil.

Rezhe enkrat Golo kuharju, de ga grofinja, ki je bila ravno ſama v ſvoji isbi, klizhe. Poſhteni mosh verjame to in gre k nji; sa njim ſe pa smusa tudi Golo, in oba ſama v isbi saſazhi. Bres beſede gre Golo ſpet ven in kuhar tudi sa njim, ko je svedil, de ga grofinja ni klizala.

Prezej ſklizhe Golo ſvoje perjatle in jim s hinavſko jeso toshi, de je kuharja ſamega per grofinji v isbi najdel, in sdaj nizh drusega miſliti ne more, kakor de ſta she morde greſhila bila, ali pa ſhe le hotla, ko ju je saſazhil. „Zhemú poſvetovanje?“ jim rezhe, „zhemu poſvetovanje tù? zhe ſe temu v okom ne pride, bo ſhe vezhi gerdobija is tega, in nam ne bo mozh po goſpodovem prihodu preſtati. Gotovo je, de je ta neſrezhni kuhar naſhi grofinji sazharal (sazopral) in ji v jedilih savdal, tako de ga ne more popuſtiti, ko bi ravno zhaſt in shivljenje sgubiti utegnila. Sato bi ſe mi prav sdelo, kuharja v jezho vrezhi, na grofinjo pa toliko pasiti in jo varvati, de bi k temu zhloveku ne mogla. Kakſhna je toraj vaſha miſel, ljubi perjatli?“

Oni rekó: „Ker mu je grof ſkerb zhes goſpo dal, naj ſtori, kar ſe mu naj perpravniſhi sdi.“

Potlej ukashe Golo kuharja poklizati, ga ojſtro nagovori in mu ozhita, de je grofinji savdal, de bi jo k ljubesni primoral; sato saſlushi v ſpone ukovan in v naj huji jezho vershen biti. Tu ſe revni Dragon rotí in rotí, de ni te pregrehe kriv; zeló nebo in semljo na prizho klizhe, de ni nikoli kaj tazega miſlil, ſhe manj pa ſtoriti hotel. Ali vſe to njegovo rotenje in prizhevanje je bilo le bob v ſteno, naj bi bil rekel to ali ono, vſe bi bilo saſtonj; v verige ſo ga ukovali, in v jezho vergli, is ktere ni priſhel, preden ſo ga mertvega ven neſli.

Ali hudobni Golo ſhe ni bil s tem sadovoljin, temuzh je s velikim hrumam v goſpino isbo s ſvojimi tovarſhi perderel in ji proté savpil: „Sadosti dolgo zhaſa ſim terpel to vaſho perjasnoſt in ljubesnjivoſt, ktero imate do kuharja! Nizh vezli ne ſmém tega dopuſtiti, zhe hozhem ſhe v hiſhi ſvojega goſpoda oſtati. Sato moram tudi Vas, ker ſte sakonſko ljubesen oſkrunili, v jezho vrezhi in Vas ne préd ven ispuſtiti, dokler ne bo grof ukasal, kaj de je ſtoriti.“ Tako je bila blagorodna grofinja, she oſem meſzov noſezha, bres vſe pregrehe, in le savolj sagovarjanja zhiſtoſti od ſvojega laſtnega ſlushabnika v jezho varno saperta.

Lahko ſi miſlimo, kako le mogla nedolshna grofinja savolj te krivize shaloſtna biti; Bogu je toshila to veliko nadlogo, in ſveti angeli ſo njene toshbe pred boshji ſedesh noſili. V jezhi

ni grofinje nobeden drugi obiſkovati ſmel, kakor dojniza oſtudnega Golota, ktera je saperti pizhli shivesh noſila. Tudi Golo je vezhkrat ſam k nji ſhel, in je vſe poſkuſhal, da bi bil njeno zhiſto ſerze sa ſvojo hudobno ljubesen vnel. S dobrimi in hudimi beſedami jo je pregovarjal, s obljubami vábil in s protenjem ſtraſhil, ſe ji perlisoval in ſe okoli nje ſladkal, in vender ni nizh drusega opravil, kakor grofinjo ſhe le bolj k ſtanovitnoſti obudoval. Ko ſe je enkrat zeló predersnil jo objeti, ga je s peſtjó od ſebe ſunila in mu reſnobno rekla: „Ti hudobnesh, ti ſhe ni sadoſti, de ſi me po nedolshnem v jezho vergel, in sdaj me hozheſh ſhe ob zhaſt in svelizhanje perpraviti? Vender sagotovim te, de ſe grosno goljufaſh, ker ſim perpravljena, raji tavshentkrat umreti, kakor ſe le kolikaj soper ſvojo zhaſt in nedolshnoſt pregreſhiti.“ Te tako ojſtre beſede bi bile predersnega Golota vender od njegovega namena odverniti mogle; vender je bilo tudi to le bob v ſteno, ker ni ſvojega hudobnega namena popuſtil, temuzh ſhe le nove sanjke naſtavljal v sadoſtenje ſvojih nezhiſtih shelj. Podkupil je ſvojo dojnizo s velikimi obljubami, zhe kaj per grofinji opravi. Kolikorkrat je ta oſtudna shenſka ujeti jed perneſla, jo je nagovarjala, da bi vſaj bolj perjasno s Golotam ravnala, ker bi jo potem mordè ali is jezhe ſpuſtil ali ji pa vſaj shivesh poboljſhal. Pa ſtanovitna goſpa je bila perpravljena, tudi raji v jezhi lakote umreti, kakor pa Boga rasshaliti in ſvojo veſt oſkruniti in omadeshati.

Med tem ſe je zhaſ njenega poroda perblishal

ſkerbna grofinja je dojnizo, ſvojo ſtreshnizo, proſila, ji dve babizi preſkerbeti. Pa hudobna babura ji ni hotla tega ſtoriti in ji ſhe pelniz in povoja ni hotla dati, de bi bila ſvoje pervorojeno dete v nje savila. Genofefa ni mogla tu drusega ſtoriti, kakor britke ſolse pretakati in ſvojo nadlogo in teshavo vezhnemu Bogu toshiti. Tako je bila grofinja ob uri poroda popolnama sapuſhena, in vender je bres vſe nevarnoſti zhverſtega ſinzhka porodila, kterega je, ker ni imela pelniz, v terazho povila. Sdaj je gorezhe proſila, de bi otroka h kerſtu neſli, pa tudi to ji ni bilo dovoljeno; sato ga je ſama kerſtila in ga Boleſlav (to je poln bolezhin) imenovala. Potem ga na narozhje vsame, k ſerzu pertiſka, s ſolsami obliva in s shaloſtjo rezhe: „O ti moje, revno dete, ti moj edini saklad! pazh po pravizi te Boleſlava imenujem, ſaj ſim te s bolezhinami pod ſerzam noſila in v bolezhinah rodila. Şhe s veliko vezhimi bolezhinami in teshavami te bom pa redila, in s neisrezheno britkoſtijo in shaloſtio ſkoperneti in umreti vidila, ker te ne bom savolj pomanjkanja shivesha preshiviti mogla, ſaj komaj toliko dobivam, de ſama ſebe per shivljenji ohranim. O ti! ubogi Boleſlav, ti revno neſrezhno dete!“ Med tem je ſtreshniza Golotu nasnanila, de ima od sdaj dva jetnika in de mora grofinja od shaloſti ſkoperneti, zhe ſe je ne uſmili in ji boljega shivesha ne poſhilja, da bo ſebe in otroka preshiviti samogla. Pa terdoſerzhni hudobnesh ni imel prav nobenega usmiljenja s to revno porodnizo in je miſlil jo s to nar vezhi teshavo k ljubesni permorati. Vender

pa, ker ſe je bal, de bi popolnama ne obnemagala, ji rezhe nekoliko vezh kruha noſiti, ſizer pa rasun vode nizh drusega vezh; in nameſti jo tolashiti, jo je neuſmiljenesh le s gerdimi beſedami pſoval.

II. Kako grof Smagomir to dogodbo sve in kako nedolshnega Dragona k ſmerti obſodi.

Od vſega tega, kar ſe je bilo sgodilo, ni grof Smagomir ſhe nizh vedli, ker ſi mu ni nobeden is grada piſati upal savolj ſtrahu pred Golotam. Şhe dalj, kakor je miſlil, ſe ni mogel domú verniti, ker je bil pred meſtam Avinjon obſterljen in ker ſe je njegova rana le po zhaſi zelila. De bi Golo ſvoje gerdo ravnanje s grofinjo pred grofam olepſhal, je poſlal dva meſza po porodu ſlushabnika s ſledezhim piſmam k grofu:

„Miloſtljivi goſpod, ko bi ſe ne bal Vaſ prevezh ne shaliti, bi Vam pergodbo, ktero marljivo perkrivam, s tem piſmam rasodel. Vſi domazhi, poſebno pa donaſhavez tega piſma ſo ſi mozhno persadjali veliko neſrezho odverniti, ali vſa moja ſkerb je bila s svijazho [hudobneshev] vnizhena. K temu mi ni treba drusega prizhevanja, kakor vſih grajſhanov, in moja sveſtoba in marljivoſt bo gotovo poterjena. Blagovolite tadej, miloſtljivi goſpod, od tega poſlanza vſe na tanko posvediti in nad njegovim govorjenjem nizh ne dvomiti. Kakſhna je pa vaſha volja in vaſh

ukas o te rezhi, blagovolite mi, ſvojemu hlapzu, nasnaniti, de bom vedil, kaj mi je v té teshki rezhi sazheti.“

To piſmo je grof ravno takrat prejel, ko je ſvojo rano v nekem meſtu na ſpodnjem Franzoſkem zelil. Ta noviza ga je tako rastogotila in raskazhila, de ſo ſe mu bolezhine v rani povikſhale in de ſe je osdravljenje toliko manj poſpeſhevalo, kolikor bolj mu je kri od jese po shilah vrela. Poſlani je namrezh vſe na tanko rasloshil, kako ſumljivo je bilo vſe vedenje grofinje proti kuharju med tem zhaſam in kako ju je Golo ſama v isbi saſazhil. Ker niſta tadej hotla popuſtiti tega napzhnega snanja, zheravno ſta bila saporedama ſvarjena, ju je dvorni hiſhnik Golo ſilama lozhil in vſakterega v poſebno jezho pahnil. V te jezhi je na to Genofefa ſina rodila, zhigar ozhe pa, kakor vſi miſlijo, ni drugi, kakor neſrezhni kuhar.

Tu popraſha grof, kdaj de je njegova shena rodila. Şlushabnik je napzhno grofu povedal, de ſhe le pred enim meſzam, zheravno ſta bila she takrat dva meſza po porodu pretekla. Nato sazhne grof divjati in ſe togotiti, kakor de bi bil pamet sgubil, rotil je grofinjo in kuharja, kakor nar vezhi preſheſhtnika. „Ti nesveſtniza ti, ſe grosi, tako neſramno ſi tadej obljubljeno sveſtobo prelomila? O ti krivoperſeshna babulja, ki ſi ſe pred menoj tako hlinila in ſveto delala.“ Ş temi in enazimi saſramovavnimi beſedami je grof nedolshno grofinjo rotil in delal ſe je, kakor de bi hotel od jese ob um in pamet priti.

Ko ſe je nekoliko zhaſa pomiſlil, kako bi

ſtorjeno preſheſhtvo kasnoval, poſhlje poſlanega ſlushabnika s ukasam nasaj: Golo naj Genofefo tako terdo sapre, de ne bo mogel nobeden shnjo ne govoriti, ne k nji priti; neſramnega kuharja pa naj tako umori, kakorſhne ſmerti je savolj te pregrehe vreden.

Ş tem krivizhnim poveljem je ſlushabnik domu hitil, in Golo mu je mozhno hvaleshen, de je vſe tako sveſto opravil. De bi pa kuharja kolikor mogozhe bres hrupa s poti ſpravil, rezhe ſtrupa v njegovo jed permeſhati, in ko je revesh na tem umerl, ga s verigami vred v oſtudno jamo vershe. Grofinje pa ni bilo treba ojſtreji in varniſhi sapirati, ker she prezej od konza ni ſmel drugi s njo govoriti kakor li Golo in njegova dojniza.

III. Kako grof ſvojo sheno umoriti sapovè, ona pa od Boga reſhena v puſhavo sbeshi.

Ko je hudobni Golo nedolshnega kuharja tako po krivizhnem s poti ſpravil bil, ſhe ni bil ſamo s tem sadovoljin, ker ſe je bal, de bi njegova svijazha vender enkrat na dan ne perſhla. Sizer jih je bilo pa tudi veliko per gradu, ki ſo savolj tega umora in savolj sapertja poboshne grofinje godernjali. Sato ga je ſkerbelo, grof bi bersh ko ne po ſvojem prihodu njegovo hudobijo svediti utegnil, ko bi ſhe grofinjo shivo naſhel, in plazhilo njegovo bi gotova ſmert bila. In kmalo je tudi novizo dobil, de je grof Smagomir

gomili od franzoſkega kralja she ſpuſhen in sdaj she na potu proti domovini. Mersel pot oblije hudobnesha per té novizi in naglo ſi svita buzha smiſli, kaj mu je pozheti. Ukashe bersega konjizha oſedlati, ga urno sajaha in sdérja grofu naproti, pa ga pred ne ſrezha, ko v Brodnizah (Ştraſburgu). V tem meſtu je ſtanovala ſtara shenſka, ktera je savolj ſvoje hlinjenje ſvetoſti kakor prav poboshna ſlovela; bila je ona ſeſtra Golotove dojnize, in she vezh let shnjim snana. K té je hudobnesh nar pred ſhel in ji vſo dogodbo od konza do kraja povedal. Rekel ji je tudi, de bo na vezher grofa k nji perpeljal, in jo proſi, de ga naj na vſo mogozho visho preprizhati ſkuſha, de je grofinja s kuharjem sareſ greſhila. Potem ji je en denar v roke potiſnil in ſe ſhe le sdaj k grofu podal, ga ſprejet.

Ko ſta ſe posdravila, grof Smagomir hudobnega Golota prezej prime in od njega tirja, de mu naj na tanko vſe pové, kar in kako de ſe je sgodilo. Sdaj ſe svita buzha sazhne kremshiti in jokati, kakor de bi od prevelike shaloſti in britkoſti ne mogel govoriti, in njegove goljufne ſolse morajo njegove gerde lashi poreſnizhiti. Sdaj mu vſe od kraja do konza perpoveduje, ne kar je grofinja ſtorila, temuzh kar ji je njegova neisrezhena hudobija podtaknila in ismiſlila, in namrezh s toliko ismiſhljenimi dokasi, de je grof miſlil, de ſe je moglo tako in nikakor ne drugazh sgoditi. Tudi je perſtavil, de je kuharja na tihem umoril, de bi ſramoto grofinje bolj perkril.

Vſe to je grof s veliko shaloſtijo poſluſhal

in smiram bolj na tanko po vſih okoliſhinah popraſheval, ker ni mogel Golotu vſega verjeti. Ker ſe je pa Golo bal, de bi ſe ne sagovoril, rezhe ſvojemu goſpodu: „Miloſtljivi goſpod! ko bi morde nad mojimi beſedami dvomiti utegnili, je v tem meſtu ſveta in savolj odkrivanja ſkrivnih rezhí ſlovezha shena: ko bi jo tadej hotli bolj na tanko ispraſhati, bi gotovo nar bolj popolnama vſo to dogodbo svedili.“

Grofu je to dopadlo, in je tudi v mraku ſpremljan od ſvojega hiſnika k imenovani goljufivki ſhel. Rezhe ji, de dvomi nad sveſtobo ſvoje shene, in jo proſi, de mu ja gotovo rasodene, zhe ſe je reſ vſe tako med njo in kuharjem sgodilo, ker sna ſkrivne rezhi tako odkrivati. Tu mu babura s hivavſko ponishnoſtijo odgovori, de ni ſizer nobena ſvetniza, vender mu pa hozhe toliko od pergodbe povedati, kolikor ji je Bog rasodel. Na to pelje oba goſpoda doli v temno klet, kjer je selena luzhiza berlela in dolgozhaſno luknjo viſhnjevila. Tu sariſhe na tleh s majhno palizhizo dva kolobarja in poſtavi grofa vanje. Potem vershe ogledalo ali ſhpegel v poſodo polno vode in mermra zhes to tako zhudovite beſede, de je grofa ſtrah ſpreletel in de ſo mu ſtrahu laſje po konzu vſtajale. Sdaj ſe babura trikrat pred poſodo saſuzhe, trikrat vanjo dahne, jo potem okoli saſuzhe in zhudovit blagoſlov isgovori.

Na njeno povelje pogleda sdaj grof v vodo in vidi v ogledalu, kako grofinja, njegova shena s kuharjem perjasno govori in ſmehljaje ſe s njim kremlja. Grof na to veſelo pravi: „Sdaj

ſhe nizh napzhnega ne vidim.“ „No prav,“ mu zoperniza odgovori, „bomo vidili, zhe bo nam Bog ſhe kaj drusega pokasati hotel.“ Ponavlja popréjſhnjo zeremonijo in veli sopet grofu v vodo pogledati. In tù grof s laſtnimi ozhmi vidi, kako grofinja kuharja po lizih boſha in vezhkrat ljubesnjivo poljubuje. Sdaj grofa rudezhiza ſpreletí in plaſhno perzhakuje, kaj bo v tretje vidil. Ko je tadej po tretji zeremonii v ogledalo pogledal, s shaloſtijo vidi, kako ſta grofinja in kuhar neſramno greſhila. Savelj tega preſheſhtva je bil grof tako rastogoten, de je v njem vſe vrelo, in de je ſklenil nesveſtobo ſvoje shene grosovitno kasnovati. „Dérjaj naprej,“ rezhe Golotu, „in umori preſheſhtnizo s nesakonſkem otrokam kolikor samoreſh neuſmiljeno.“

Kdo je bil veſeliſhi, kakor kervolozhni Golo. Bersh ko bersh je konja sajahal in odjesdil, sraven pa premiſhljeval, kako bi grofinjo umoril. Komaj je domu perſhel, je bersh dojnizi vſe povedal, kako ſrezhno ſe je vſe isſhlo in de ima povelje grofinjo umoriti. Rezhe ji pa tudi, de ne ſme nikjer tega praviti, de ſe vſe bres hrupa med perjatli grofinje sgodi.

To je ſliſhala mala hzherka dojnize, ktera je bila bolj, ko njena mati, proti grofinji uſmiljena. Naglo je tekla k jezhi, in je pod lino, ſkosi ktero je grofinja jedi dobivala, tako milo jokati sazhela, de jo je grofinja ſliſhala in preſtraſhena k lini ſtopila. Vpraſha sdaj deklizhizo, sakaj de tako joka? Ta ji odgovori: „Miloſtljiva goſpa! Vaſha neſrezha me jokati ſili, ker je hudobni Golo od naſhega goſpoda povelje

dobil, Vaſ umoriti.“ „Ah! kaj bo potem s mojim revnim detetam?“ savpije Genofefa. „Nizh boljega, kakor Vam, ſe ne bo ubogemu otroku sgodilo,“ ji shaloſtno dekelza odgovori. Sdaj ſe uboga grofinja tako preſtraſhi, de bi bila ſkorej omedlela. Ko je nekoliko k ſebi perſhla, je sazhela tushno jokati in s ſerzhnimi sdihljeji takole govoriti: „O moj Bog in goſpod, sakaj ſim vender tolike britkoſti in toliko teshav vredna? Oh kaj ſim greſila, de bi bila saſlushila tako neuſmiljeno s ſvojim detetam umorjena biti! O jeſt neſrezhna shena! moram tadej doshiveti, de bom kakor preſheſhtniza umerla, ker ſim vender savolj ohranjene sveſtobe, ktero ſim ſvojemu moshu dolshna, dosdaj toliko hudega preſtala. Ah, moj Bog! hiti mi na pomozh v ti sadregi! O moj Bog! reſhi me te brhke ſmerti!“

Ko je grofinja dolgo zhaſa tugovala in jokala, rezhe dekelzi: „Ljuba moja, pojdi v mojo isbo, perneſi mi pero, zhernila in papirja, sa ſvoj trud ſi pa vsemi, kar hozheſh od mojih dragotin.“ Sdaj dá kljuzhe, in ko je vſe proſheno dobila, je ſledezhe piſmo piſala: „Miloſtljivi grof, preljubi moj mosh! Ker ſim svedila, de moram na tvoje povelje umreti, bi ti vender rada s tem piſmam lahko nozh voſhila in ſe ti perjasno poſlovila. Rada umerjem, ker ti sapoveſh, zhe mi ravno teshko dé, de me po nedolshnem k ſmerti obſodiſh. Vsrok moje ſmerti je pa to, ker ſim tebi obljubljeno sveſtobo vedno ohranila in ker niſim v neſramne tirjatve hudobnega hiſhnika dovoliti hotla, ki me je ſilama ob vſo zhaſt perpraviti hotel. Vender ti drusega ne

samerim, kakor to, de ſi mojim toshnikam prehitro verjel in meni ne perloshnoſti dal, ſe sagovarjati. Sagotovim te tadej pred shivim Bogam, pred zhigar ſodnim ſtolam bom she jutri ſtala, de niſim vſe ſvoje shivljenje na nobenega drusega miſlila, kakor naté. Srozhim ſe v boshjo voljo in terdno upam, de bo dan perſhel, na kterem bo moja nedolshnoſt in kriviza mojih toshnikov odkrita. S Bogam, miloſtljivi goſpod! preljubi perjatel! odpuſtim ti is ſerza, in hozhem tudi Boga po ſmerti proſiti, de ne bo moja kri maſhevanja ne zhes tebe ne zhes moje toshnike klizala. To ti piſhem s treſejozhimi rokami in ſolsnimi ozhmi, ker mi blishnja ſmert moje ſerze s ſtraham napolnuje. Tvoja tebi do ſmerti sveſta in savolj sveſtobe k ſmerti obſojena Genofefa.“

To piſmize je Genofefa dekelzi dala, de ga je v njeno isbo neſla s opominam ja nobenemu od tega ne omeniti. Vſo prihodnjo nozh je potlej Genofefa iſkreno in gorezhe molila in ſebe in ſinzhka Bogu srozhevala.

Drugi dan na vſe sgodaj je Golo dva ſvoja nar sveſtejſhi ſlushabnika poklizal, jima povelje ſvojega goſpoda osnanil, in ukasal, de naj grofinjo s otrokam vred v gojsd ſabo odpeljeta, tam oba umorita in de mu morata v snamnje ſpolnjenega ukasa njune ozhi in jesik perneſti. Zhe mu boſta to ſtorila, ju hozhe dobro plazhati, drugazhi pa s shenami in otrózi umoriti. Prezej greſta k grofinji v jezho, jo v prav ſlabo obleko oblezheta, ji obrsl sakrijeta, de bi je ljudje ne ſposnali, in ji ukasheta, prav tiho sa njima iti. Tu je ſhla uboga grofinja, kakor nedolshno jagnje

v meſnizo, in ni ne beſedize sgovorila, s ktero bi toshila in mermrala zhes to grosno neſrezho. V narozhji je noſila ſvojega nedolshnega ſinka, ga bres nehanja na ſerze pertiſkala in govorila: „O ti moj ubogi ſinek, ti moj preſerzhni angeljzhek, ko bi te le toliko zhaſa imela v nairozhji noſiti, kakor ſim te pod ſerzam noſila! Sdaj pa moraſh she préd umreti, préden veſh, kaj je kriviza, in moraſh kakor krivizhnik terpeti, ker niſi vender nikoli nobene krivize ſtoril.“ Ş temi beſedami je ona ſerze ſlushabnikov tako omezhila, de ſta ſe jima oba prav v ſerze ſmilila in de jima je ſilno teshko bilo goſpodovo povelje ſpolniti.

Ko ſo bili she delezh v gojsd in na prav odſtranſk kraj perſhli, ſta grofinji povedala povelje njenega mosha, de mora savolj preſheſhtva umorjena biti, in de je Golo jima sapovedal to sapoved ſvojega goſpoda dopolniti. Sato naj ſe nikar zhes nju ne jesi in naj ſe perpravi sa ſrezhno ſmert. Genofefa ſe tadej is pokorſhine do ſvojega goſpoda sazhne is vſega ſerza k ſmerti perpravljati, ter poklekne in gorezhe moli. Med tem pa ta dva ſlushabnika nedolshno dete popadeta, potegneta nosh is noshniz in mu hozheta vrat preresati. Tu ſkozhi preſtraſhena mati od molitve, ſe vershe med trinoge in shaloſtno savpije: „Stojte, ſtojte, vi nesveſtni ljudje, persaneſita vſaj nedolshni kervi. Zhe pa vender otroka umoriti hozheta, umorita vſaj popred mene, de ne bom permorana dvakrat umirati.“ Uſliſhala ſta njeno proſhnjo in ji velela, de naj vrat odgerne in ga udarku pomoli. Sdaj ſe grofinja tako

preſtraſhi, de ſe je vſa treſla in bolj mertva kot shiva bila. „O ljubi moji, jima s ſolsnimi ozhmi rezhe, perpravljena ſim ſizer umreti, pa verjemita mi, de ſe mozhno nad mano pregreſhita. Sagotovim vaju pred shivim Bogam, de ſim nedolshna in de ſim bila le sato od hiſhnika per grofu satoshena, ker niſim v njegovo hudobno poshelenje pervolila. Verjemita mi, zhe meni vidva persaneſeta, bo Bog ne le vama, ampak tudi vajnim otrokam obilno povernil; zhe me boſta pa umorila, bo moja nedolshna kri zhes vaji in vajne otroke maſhevanje klizala.“

Te beſede ſo ſerze ſlushabnikov tako omezhile, de jima je bilo nemogozhe, grofinji le nar manjſhi shal ſtoriti. Rekla ſta ji tadej s perjasnimi beſedami: „Miloſtljiva goſpa, rada bi Vam shivljenje otela, ko bi ne bil nama hiſhnik pod sgubo laſtnega shivljenja sapovedal, Vaſ gotovo umoriti. Vender, zhe nama obljubite, nikdar na beli dan ne priti, temuzh de hozhete v tej ali drugi puſhavi nesnano ſtanovati, pojdite v boshjem imenu in ſpomnite ſe naji v ſvojih molitvah.“ Grofinja jima je to ſloveſno obljubila in ſe jima is vſega ſerza sa iskasano uſmiljenje sahvalila. Şlushabnika ſta po tem pſetu, ki je bil sa njima perſhel, ozhi isvertala in jih ſvojemu goſpodu v snamnje ſtorjenega umora perneſla; Golo jih pa ſhe pogledati ni hotel, ampak jih je pſam vrezhi ukasal.

IV. Kako Genofefa v puſhavi shivi.

Uboga, od vſih ljudi sapuſhena Genofefa je sdaj po gojsdu okoli hodila in perpravnega kraja iſkala, kjer bi ſtanovati in ſe hudega vremena varvati samogla. Pa veſ tiſti dan je saſtonj iſkala in je mogla tiſto nozh pod koſhatim dreveſam prenozhiti. S objokanimi ozhmi in s proti nebeſam povsdignjenimi rokami je pervo nozh v velikem ſtrahu bres vſega ſpanja prezhula. Tudi drugi dan je takega kraja, naj bo she ali perpravna jama ali pa votlo drevo, iſkala, kjer bi bila ſtanovati mogla, pa tudi ta dan je bil veſ trud saſtonj. Ker she dva dni ni nizh jedla ne pila, je bila permorana ſe s koreninami in seliſhi krepzhati. Tretji dan je ſhe bolj globoko v gojsd ſhla in tako dolgo iſkala, de je vender jamo v ſkalovji in majhno vodizo sraven naſhla. To je Genofefa kakor ji od Boga podeljeno ſtanovanje ſposnala in je ſklenila, v tem berlogu do ſmerti shiveti. Naredila si je tù notri poſteljo is liſtja in dreveſnih vejiz in sa shivesh ſi je seliſhnatih korenin nabrala. Ker je pa tako ſiromaſhno shivela, ji je kmalo mleka smanjkalo, tako de ni mogla vezh ſvojega preljubega ſinka dojiti. Revno dete je toliko zhaſa ſeſalo, de je na sadnje she kri perſeſalo; in ker ni nobenega shivesha dobivalo, je jelo hirati in je bilo she bliso ſmerti. Shaloſtno zviljenje in jokanje otroka je materi tako k ſerzu ſhlo, de je miſila od shaloſti umreti. Ker she ni mogla dalj te velike

reve gledati, je umirajozhega otroka pod drevo neſla, ga tje poloshila in prezh ſhla, de bi ga vezh ne gledala in ne ſliſhala. Od daljezh je pokleknila in s povsdignjenimi rokami tako preſerzhno in gorezhe molila, de jo je Bog mogel uſliſhati. „Moj Bog in odreſhenik,“ je rekla, „ali samorejo ſhe dalj tvoje boshje ozhi bres uſmiljenja gledati na to nedolshno dete, kako gladu koperni in obnemaguje? Glej, uſmiljeni Bog! kakor revno jagnje ono pred tvojimi ozhmi leshi in te s milim jokam sa potrebni shivesh ſerzhno proſi. Ah! uſmili ſe vender te sapuſhene ſirote, proti kteri je ozhe tako terd in kteri mati pomagati ne more. Şaj nimam nobene druge tolashbe na tem ſvetu, kakor edinega ſinka: zhe mi tega vsameſh, moram ſhe zeló od shaloſti v puſhavi umreti. Satorej mi ga ohrani, in hozhem ti ga k tvoji zhaſti isrediti.“

Komaj je grofinja tako v ſolsah odmolila, glej kar perſkazhe biſtra koſhuta proti nji in ſe sazhne prav perjasno okoli nje ſukati in ſe ji perlisovati, kakor de bi bila hotla rezhi: „Glej, mene je Bog poſlal, de bi tvojega deteta preshivila.“ Vſa sazhudena je Genofefa boshjo previdnoſt ſposnala in hitro je po otroka letela, ga k koſhutinemu vimenu perſlonila in tako dolgo ſeſati puſtila, de ſe je okrepzhal. Savolj te nebeſhke dobrote je bila grofinja tako rasveſeljena, de ſe mu je is vſega ſerza prav gorezhe sahvalila in ga ſhe sa prihodnjo podporo in pomozh proſila. Njena proſhnja je bila uſliſhana, ker je koſhuta vſak dan dvakrat perſhla in otroka dojila, dokler ſta bila v puſhavi. Ş tim koſhutinim

mlekam ſe je nedolshno otrozhe ſkosi ſedem let preshivilo, ko je grofinja od seliſhnih korenin shiveti mogla. Grosno ſe je bilo tadej shivljenje uboge grofinje ſpremenilo: prekraſno grofovſko ſtanovanje je bila s dolgozhaſno in puſto ſamoto samenjala, ſvojo lepo in ſvetlo isbo s temnim berlogam, njene ſlushabnize ſo bile divje sverine. Diſhezhe in ſladke jedi ſo ſe ſpremenile v ſtrove in puſte seliſha, njena mehka poſtelja v terdo liſtje in protje, njeni dragi beſerji v britke ſolse, nejene radoſti in kratki zhaſi v terpljenje in shaloſt. Po letu je bilo grofinji she [?], posimi jo je pa ſtrahovala merslota, [?] komaj je samogla vſak dan doſti korenin in [?] sa shivesh dobivati. Zhe jih je hotla dobiti, je mogla debeli ſneg odkidavati in s leſenim kolam semljo raskopavati. Je hotla piti, je mogla vſelej led rasbijati in kadar je vodiza vſa premersnila je mogla led toliko zhaſa v uſtih dershati, de se je ſtopil. Şe je hotla roke ſegreti, jih jo mogla toliko zhaſa dergniti, de ſo ſe vſaj toliko ſegrele, de ji je bilo prebiti. In kako dolge ſo ji mogle ſhe le nozhi po simi biti, ktere je s otrozhizhem v té puſtoti preshivela. Vſe te bolezhine in nadloge, ktere je grofinja ſama na ſebi obzhutila in preſtala, ſo bile ſhe le ſenza proti tiſtim, ktere je njeno materino ſerze zhutilo savolj revſhine ſvojega otroka, ki je vezhi perhajal in tudi ſvojo nadlogo zhutiti sazhel. Kolikokrat je mati vſega od mrasa oterpnjenega ſinka na ſvoje perſa pertiſkala, ga ſegreti, in ko je vidila, de ſe veſ njegov shivot od mrasa treſe, ni mogla drusega kakor vedno jokati. Kolikokrat mu je pazh rekla:

„O! preljubi ſinek! koliko moraſh vender po nedolshnem preſtati.“ In otrok, ko je materino shaloſt in tugo vidil, je tudi sazhel s njo jokati. Ş zhaſama ſe je pa she mati teh ſtiſk navadila in fantizh ſe jé tudi v teh teshavah in terpljenji popolnoma uterdil. Genofefa je ſhe zeló na sadnje Boga hvalila, da jo je is poſvetnih nevarnoſt reſhil in v to puſhavo ispeljal. Vezhidel je molila in vedno bolj in bolj v poboshnoſti in ſveti boshji ljubesni raſtla.

Ko je nekega dne pred berlogam vſa v molitvi samiſhljena s proti nebeſam obernjenimi ozhmi klezhala, kar vidi angela is viſhave proti nji plavati. Imel je v ſvojih rokah podobo ſvetega krisha, na kterem je naſh Svelizhar is ſlonove koſti tako umetno sdelan in sresljan bil, kakorſhnega pazh nobeden zhlovek narediti ne more. Angel je podal to podobo Genofefi s temi perjasnimi beſedami: „Vsemi ta ſveti krish, o Genofefa, kterega ti tvoj odreſhenik v tolashbo is nebeſ poſhilja. V njem ſe ogleduj in raduj in pred njim ſvojo molitev opravljaj. Zhe si shaloſtna, tolashi ſe s tem krishem; kadar ſi ſkuſhana, moli k temu ſvetemu krishu; in ko te nepoterpeshljivoſt napadati hozhe, ſpomni ſe poterpeshljivoſti, ktero je tvoj umirajozhi svelizhar na krishi imel. Ta krish bo sate ſhzhit prot vſim ſkuſhnjavam, in kljuzh, ki ti bo nebeſa odperel.“ Ko je angel to sgovoril bil, je sginil ſpred njenih ozhi in ji krish popuſtil. V njeni jami je bil pa she od natore napravljeni altar; tù je Genofefa ta krish poſtavila in pred njim klezhé ſvojo poboshnoſt opravljala. Premiſhljevala

je krishanega Jesuſa od nog do glave in je bila tako ganjena, de jo je ſerze bolelo in de je na ſvoje terpljenje popolnoma posabila. Per tem krishi je vſelej tolashbe iſkala in jo tudi naſhla in pogoſtama je pred njim terpljenje naſhega goſpoda Jesuſa Kriſtuſa premiſhljevala. Osaliſhala ga je po letu s lepo selenimi vejzami in mizhnimi zvetlizami, po simi pa s jelzhjim berſtjem in vedno selenim berſhlinam.

Med tem je njen ljubi Boleſlav vedno doraſheval in ſe ſzhaſama hoditi in govoriti navadil. Genofefa ga je v vſem poduzhevala in ſerzhno veſelje nad njim imela; obdaroval ga je bil namrezh Bog s poſebno biſtro in prebriſano glavo, de je hitro vſe, karkoli mu je mati povedala, rasumel in obdershal. Şamo to je bilo shaloſtno, de je mogel fantizh vezhidel nag in boſ hoditi, ker tiſte oblazhila, v ktere ga je mati od otroſhtva savijala, ſo ſe bile she vſe sdergnile in ſtergale in tudi tiſti koſi, ktere je od ſvojega ohlazhila odtergavala, tudi niſo dolgo terpeli. In tako ſe je sgodilo, de ſta oba mati in ſinek mogla nagá in boſá okoli hoditi in le s maham in protjem ſvojo nagoto pokrivati. Tu ſe je Bog nedolshnega otroka uſmilil, ter je tje poſlal volka, ki je kosho rastergane ovze proti njemu perneſel in jo prednj vergel. Genofefa je Boga sa to dobroto sahvalila, in ſvojega ljubega Boleſlava v kosho savila. Od tiſtega zhaſa ſo ſe divje shivali tudi vedno bolj s novimi vſeljenzi podomazhile. Vſak dan ſo perſhle pred berlog in ſo otroku kratek zhaſ delale; volk, ki mu je bil kosho perneſel, ſe mu je vezhkrat puſtil jesdariti

in majhni Boleſlav je vezhkrat s sajzhki in drugimi shivalmi vkup jedel, ktere ſo veſelo okoli njega ſkakljale. Ptizhize ſo mu na glavo in roko perletavale in njega in mater s petjem rasveſeljevale. Zhe je ſhel seliſh sa mater iſkat, ſo vſakorſhne shivali sa njim letale in mu s nogami raskopavaje nar bolji korenine in seliſha kasale. Grofinja ſe je tudi prav mozhno nad otrokam radovala, ker ſo njegove vpraſhanja in odgovori grosno biſtroumni bili.

Vadila ga je tudi mati „Ozhe naſh“ in ſhe druge molitvize, in, kako de ſe naj Boga bòji, njega ljubi in zhaſti. Nikoli mu pa ni povedala, kakſhnega rodu de je, de bi ga ne bila shalila ali de bi mu ne bila marvezh shelj vdihnila, med ljudi nasaj iti.

Enkrat ji med prav perjasnim pogovoram ljubi Boleſlav rezhe: „Ljuba mama! tolikrat mi rezhete moliti: Ozhe naſh, kteri ſi v nebeſih, povejte mi vender, kdo de je moj ozhe?“ „Ljubesnjivi otrok, mu mati odgovori, tvoj ozhe je Bog, kteri tam gori ſtanuje, kodar ſolnze in luna plavate in nam ſijate.“ Otrok pravi: „Me li posna moj ozhe?“ „Şe vé de te posna,“ mu odgovori mati, „in te ima prav rad!“ „Kako je pa to,“ pravi otrok, „de mi nizh dobrega ne ſtori in de me v nadlogah in teshavah koperneti puſti.“ „Moj ljubi ſin,“ ga saverne mati, „tukaj ſmo v dolini ſolsá in moramo veliko terpeti; kadar pa v nebeſa pridemo, bomo vſega veſelja doſti imeli.“ Boleſlav nadalje vpraſha: „Ljuba mama, ima moj ozhe ſhe vezh ſinov memo mene?“ „To ſe vé de,“ pravi mati. On pravi: „Kje pa

ſo? Miſlil ſim, de ſva ſama na tem ſvetu.“ Ona odgovori: „Zheravno ſhe niſi bil nikoli is tega gojsda perſhel, moraſh vediti, de ſo sunaj njega deshele, vaſi in meſta, v kterih vſakorſhni ljudje ſtanujejo, dobri in hudobni. In tiſti, kteri dobro delajo, pridejo v nebeſhko kraljeſtvo, kjer ſe bodo vekomaj veſelili; tiſti pa, ki hudobno shivé, pridejo v pekel, kjer bodo na vezhno kasnovani.“ Fantizh ſhe rezhe: „Mama, i kaj pa tu v gojsdu ſama delava in sakaj ne greva k drugim ljudem?“ Mati mu odgovori: „Sato de bolje nebeſhkemu ozhetu ſlushiva in de bova loshej v nebeſa perſhla.“ Take in enake pogovore je otrok s materjo vezhkrat imel in jo radovedno vſe ispraſhal.

Ko je bilo she ſedem let preteklo, je Genofefa tako hudo sbolela, de je miſlila, de bo mogla umreti, potrebe in pomanjkanje vſega potrebnega ſo jo bile tako poſuſhile, de je bila bolj merlizhu ko shivemu podobna. Tako huda vrozhina jo je perjela, de ſe je vſa ſhe v shilah oſtala kri vnela, de je bila popolnama mertvoudna in ſe ganiti ni mogla od prevelikih bolezhin.

Ko je ubogi sapuſheni Boleſlav ſvojo mater tako obnemagati in hirati vidil, ſe vershe zhes njeno na pol mertvo telo in s obupnimi beſedami savpije: „O kaj mi je pozheti, preljuba mama! kam ſe zhem djati, zhe mi umerjete? Şam ſim v té puſhavi in na ſvetu tam ne posnam nobenega zhloveka. Ah! preljubesnjiva mati! proſite vender uſmiljenega Boga, de vaſ ſhe dalj shiveti puſti, ker, zhe vi umerjete, mora vaſh otrok lakote poginiti.“ Umirajozha Genofefa ga je hotla

tolashiti, ter mu perjasno rezhe: „Moj ljubi ſin! nikar ne shaluj prevezh savolj moje ſmerti, nikar ne toshi, de ſi tako sapuſhen. Vedi namrezh, de ne ſtanuje delezh od te ſamote v meſtu Trier tvoj ozhe, k kteremu ſe po moji ſmerti podaj in mu povej, de ſi njegov ſin. Lahko te bo sa ſvojega otroka vsel, ker ſl mu popolnama enak, in vſi te bodo sa njegovega ſina ſposnali“ Potem mu je vſe na tanko povedala, kako je v to puſhavo perſhla, in kolikſhno krivizo ji je hudobni Golo ſtoril. Sraven ga je vender proſila, de ſe naj nikoli nad njim sato ne maſhuje, ampak de naj mu savolj Boga odpuſti. In sdaj ſe je Genofefa na poſteljo ulegla perpravljena umreti. Glej, tu ſtopita dva bliſhezha angela v berlog, kterih eden ſe poſtelji blisha, Genofefo sa roko prime in ji rezhe: „Oſtani ſhe per shivljenji, o Genofefa, ne boſh ſhe umerla, ker tako je boshja volja.“ Per teh beſedah ſta angela sopet sginila in bolna ſe je pokrepzhano in mozhno zhutila.

V. Kako mozhno grof Smagomir po ſvoji sheni shaluje.

Poglejmo pa sdaj, kako ſe Smagomiru godi, ker ſmo ſe she dolgo per neſrezhni Genofefi mudili. Bersh ko je is Brodniz v Trier domu perſhel bil, mu njegov hiſhnik hitro sazhne perpovedovati, kako je na tihem preſheſhtnizo s otrokam v gojsdu umoriti ukasal. Grof je s tem sadovoljin in je ſhe pohvalil previdnoſt hiſhnikovo.

Komaj je pa nekaj dni preteklo, ga je sazhela veſt pezhi in miſel na Genofefo ga je s neisrekljivo shaloſtjo napolnovala, in vſe njegovo hrepenenje je povſod le grofinje iſkalo, in ni mu bilo mogozhe ſe teh miſel in shelj shebiti. Miſlil je ſam per ſebi, morde ſe ji je vender kriviza sgodila; ſposnal je tudi, de ſe je zhesjo ſtraſhno pregreſhil, ker ni te rezhi po ſodnii preiſkati ukasal. Poſlednjo nozh je imel grof ſledezhe ſanje. Sdelo ſe mu je, de grosen smaj ſvoje oſtudno shrelo odpira in ſe po njegovi preljubi sheni ſtegaje, jo sdaj sdaj sgrabiti in odneſti v ſvojem kervolozhnem gobzu, pa nobenega ni, de bi jo branil in varoval. Te ſanje ſo ga ſhe bolj s shaloſtjo napolnile in veſ v obupu jih je drugo jutro hudobnemu hiſhniku perpovedoval, ki mu jih je takole iskladal: Smaj pomeni kuharja Dragona, kteri je posabivſhi na ſvojo sveſtobo grofinjo sapeljal, de ſe je ſvojemu moshu odpovedala. Golo je grofa tudi pregovoril, de naj takim ſanjam v prihodnje nizh ne verjame, temuzh de naj bo preprizhan, de je grofinja s kuharjem ſhe vezhi kasen saſlushila. De bi tadej grofa rasjaſnil, je Golo vſaktere goſtarije, pleſe in obiſkanja mnogo perjatlov napravil, in ſi vſe smiſlil, karkoli bi grofa rasveſeliti utegnilo. Vſe to je ſizer njegove sunanje pozhutke rasveſeljevalo, ali njegovih ſerzhnih ran, ki ſo od dne do dne vedno raſtle in ga bolj pekle, mu ni moglo sazeliti.

Nekega dne gre grof v isbo ſvoje shene, in najde med drugimi papirji tudi tiſto piſmo, kterega mu je grofinja v jezhi piſala. S nepopiſljivo

marljivoſtjo prebira piſmo in ſposna, de je Genofefa zhiſto zhiſto nedolshna. She med branjem je bil s tolikſhnim keſanjem in uſmiljenjem do nedolshne shene napolnjen, de je sazhel milo in britko jokati in de je miſlil, sdaj mora od shaloſti po njem biti. Proti Golotu ſe je pa tako raskazhil, de bi ga bil na drobne koſze rastergal, ko bi bil prizhejozh. Preklinjal ga je kakor hudobnega isdajavza in na dno pekla bi ga bil pahnil, ko bi bilo mogozhe. Golo je prezej zhutil, kaj ga zhaka in ſe je sa nekaj dni is liſtja ſpravil, in ni ſe pred na beli dan perkasal, dokler ni svedil, de ſe je grofova jesa she ulegla. Tù je svita buzha vedila grofa tako preſlepiti, de je grof vezh njegovim beſedam, kakor pa piſmu verjel. Med drugimi mu rezhe: „Genofefa v piſmu ſizer prizhuje, de je nedolshna, in de ni nikoli kaj tazega ſtorila – o pazh, lep sagovor! ko bi she tajenje doſti bilo, no tak potlej ſo vſi tatje, preſheſhtniki nedolshni.“ Ş temi in enazimi beſedami je Golo grofa potolashil in ſe tako ſpet popolnama ozhiſtil. Pa notranji grofov mir ni dolgo terpel – povernili ſo ſe kmalo ſtari dvomi in zhe dalje huje njegovo ſerze kljuvali. Smiram ſe mu je sdelo, kakor de bi mu glaſ v uſheſa ſheptal: „Sapovedal ſi Genofefo umoriti, ukasal ſi nedolshnega otroka ubiti, velel ſi poboshnega kuharja vſmertiti.“ To ozhitanje veſti ga je tako peklo, de ni nikjer pokoja naſhel, temuzh smiram okoli hodil, kakor bi hotel pamet sgubiti. Vezhkrat je s shaloſtnim glaſam savpil: „Ah! Genofefa, kje ſi! Kam ſi perſhla, moja perſerzhno ljuba? Ah! nedolshno

ſi umerla in te ſmerti ſim le jeſt kriv.“ Gerdi Golo je kmalo vidil, de je duſhni ſtan grofa od dne do dne nevarniſhi, sato jo je popihal ne le is grada, ampak ſhe zeló is tiſte deshele, ker mu je ſhlo sa kosho. Nekaj zhaſa sa tem ſo naſhli snamnja sakopanega merlizha, kopali ſo tadej nadalje in naſhli ſo truplo, ki je bilo Dragonovo, kterega je bil Golo tu ſem na ta odrozhni kraj preneſti ukasal. Şam grof Smagomir je ogledal truplo, in od sdaj ni nizh vezh dvomil, de je kuhar po nedolshnem umorjen bil. K temu ſe je ſhe perpetilo, de je bila tiſta zoperniza v Brodnizah, ktera je bila grofa tako vidljivo ogoljufala, vgrabljena, in po ſodnji preiſkavi kakor neſramna ſlepariza k ognju obſojena. Ko ſo jo she na moriſhe peljali, je ſodnike proſila, de bi ji dovolili, ſhe ene kratke beſede sgovoriti. Ko ſo ji dovolili, rezhe glaſno: „Zheravno ſim vſe ſvoje shivljenje veliko ſmertnih grehov ſtorila, me vender nobeden tako ne pezhe, kakor ta, de enkrat grofu Smagomiru njegovo sheno Genofefo kakor preſheſhtnizo s ſvojimi svijazhami tako shivo pred ozhi poſtavila, de je terdo veljel, in ga tako ſtraſhno ſtraſhno goljufala. Sato je bila potem grofinja s poboshnim kuharjem vred k ſmerti obſojena in je tudi kakor preſheſhtniza s ſvojim otrokam vred umorjena bila. To me je od tiſtega zhaſa vedno peklo in do ſmerti shalilo. Preklizhem pa vſe tiſte ſvoje beſede in pred vſim ſvetam ſloveſno perſeshem, de je grofinja s kuharjem vred nedolshna. Proſim tudi, de bi to grofu porozhili in

mu povedali, de ſim vſe to na ſhuntanje gerdega Golota ſtorila.“

Ko je grof to svedil, ſe je vêdel, kakor de bi od prevelike shaloſti in britkoſti obupati miſlil. Sdaj je ſhe le na tanko ſposnal, kako ga je prekleti Golo sa noſ vodil in njegovo sheno in njegovega edinega ſinka po nedolshnem umoril. Şpomin na to mu je bil tako ſkelezh, de mu je bilo od tuge ob um priti. Drusega niſo is njegovih uſt ſliſhali, kakor jamranje in tarnanje in jok in ſtok. Vzhaſih je tudi kakſhno jesno beſedo soper Golota isrekel in ga preklinjal, de bi ſi vſaj nekoliko ſerze polajſhal in ſklenil je tudi, ſe nad tem hudobneshem ſtraſhno maſhevati.

Dve leti je she bilo, kar je bil od dvora sginil, in grof ni vedil, kako bi to svito buzho v peſt dobil. Tu ga je hotel s svijazhami vjeti. Piſal mu je namrezh prav perjasno piſmo, v kterem ſe ſe vé de le na vides zhudi, sakaj de ga je popuſtil, ker mu je vender vedno ljubesen in zhaſt ſkasoval. Golo ſe sagovarja in sa odpuſhenje proſi, ker ſo ga opravila, ki ſe ne dajo odlaſhati, klizale. Groſ je le piſma ponavljal in vedno toshil, kako teshko de mu je bres tako sveſtega ſlushabnika biti in kako de ga v vſih rezheh pogreſhuje. To piſarjenje je tako dolgo terpelo, de je Golo miſlil, grof mu je v reſnizi ſpet miloſtljiv.

Proti ſvetim trem kraljem je grof poſlednjizh imeniten lov in goſtijo napravil, na ktero je vſe ſvoje perjatle povabil. Med drugimi je tudi Golota prav perjasno povabil, in ta ſizer tako svita in prekanjena buzha je ſama v te

naſtavljene sanjke ſhla. Grof ga je prav perljudno ſprejel in ſe, zhe prav le na vides, njegovega prihoda veſelil. Shivela ſta kakor perjatla ene dni med ſabo, kakor bi ſe ne bilo nizh med njima sgodilo, in ſta perzhakovala druge goſte.

VI. Kako grof ſvojo ljubo Genofefo najde.

Şedem let je she Genofefa v puſhavi shivela in vſak je miſlil, de je gotovo she med mertvimi. Perblishale ſo ſe tadej ſloveſne goſtarije grofovo. Ker je pa Smagomir ſvojim goſtam tudi s divjazhino poſtrezhi hotel, je ſhel na lov in med drugimi ſlushabniki tudi Golota ſabo vsel. Jesdarili ſo po puſhavi ſem ter tje, eden tu eden tam, in vſak ſi je persadjal, kakſhno sver ſpoditi. Grof je nenadoma koſhuto sapasil, jo je sanjo vderl zhes germovje in ſkalovje in jo toliko zhaſa podil, de koſhuta per Genofefini jami pomozhi iſhe. Grof pride tedaj pred jamo pogleda noter in vidi, o grosa! sraven sveri nago shenſko. Savolj te nenadne snajdbe ſe je tako preſtraſhil, de ſo mu mravljinzi po herbtu igrali, ker je miſlil, de to mora gotova perkasen in ne shiv zhlovek biti. Prekrishal ſe je ſ ſvetim krishem in je veſ preſtraſhen savpil: „Zhe ſi od Boga, pridi ven in povej, kdo ſi!“ Genofefa, ktera je grofa prezej ſposnala, ktere pa grof ni ſposnal, mu rezhe: „Şim od Boga, pa uboga greſhniza in naga shena; zhe tedaj hozhete, de ven grem, mi oblazhilo noter versite,

de bom ſvojo nagoto perkriti samogla.“ Tu ji grof ſvoj plajſh vershe, v kterega ſe, kolikor mogozhe dobro savije, in ſtopi is berloga ſ koſhuto na ſtrani. Boleſlava pa ravno ni bilo sraven, ker je bil korenin in seliſh iſkat ſhel. Grof ſe grosno zhudi takó revni in ſuhi podobi, in jo veſ oſupnjen vpraſha, kdo in od kod de je. Ona odgovori: „Moj goſpod! jeſt revna in od vſega sapuſhena ſim na Brabanſhkem rojena in ſim tù ſem sbeshala, ker ſo mene in mojega ſinka po nedolshnem umoriti hotli.“ Veſ sazhuden sdaj Smagomir vpraſha: „Kdaj in kako ſe je to sgodilo?“ Genofefa odgovori: „Sarozhena ſim bila s shlahnim goſpodam, kteri je bil sazhel ſumiti, kakor de bi mu ne bila vezh sveſta, in je napovedal ſvojemu hiſhniku, mene in otroka, kterega ſim od ſvojega goſpoda ſpozhela bila, umoriti. Is uſmiljenja pa ſo mi ſlushabniki persaneſli ſ to pogodbo, de nikdar ne bom pred ſvojega goſpoda ſhla, ampak vedno v tem gojsdu shivela – in sdaj je she ſedem let.“ Sdaj sazhne podoba Genofefina pred Smagomirovimi ozhmi vſtajati in ſumiti je sazhel, de bi morde vender ona njegova Genofefa biti utegnila, zheravno je ni mogel ſposnati, ker je ni bilo drusega kot koſt in kosha. Sato jo nadalje vpraſha: „Ljuba shena, povejte mi vender, kako ſe vi imenujete in kakſhno ime je vaſhega mosha bilo?“ Sdaj mu Genofefa s sdihljeji odgovori: „Mojemu moshu je ime Smagomir in meni ubogi Genofefa.“

Kakor ojſter mezh ſó te kratke beſede grofovo ſerze preſunile in hipoma je veſ oſupnjen ras konja na tla telebil. Kakor bi bil v omedlevizo

padel, je na ſvojem obrasu leshal, in ſ zhaſama glavo povsdignil in ji klezhe rekel: „Genofefa, ah Genofefa! ſi ti?“ Ona odgovori: „Jas ſim, preljubi goſpod! jas ſim uboga Genofefa.“ Veſ v ſolsah smirej ſhe klezhé grof rezhe: „Sa boshjo voljo, v kako velikem pomanjkanji in revſhini te sopet najdem! Jeſt bresboshni hudobnesh, niſim vreden de me ſhe semlja noſi, ampak saſlushim, na dno pekla pahnjen biti; ker le jeſt ſim vſe te tvoje neſrezhe kriv, jeſt ſim hudobni mosh, ki je ſvojo sheno savolj krivizhne ſumljivoſti umoriti ukasal. Gorje meni greſhniku! gorje moji ubogi duſhi! kako hozhem Bogu sadoſtiti in tebi ſtorjeno krivizo poravnati? Odpuſti mi, preljuba Genofefa, odpuſti mi savolj krishanega Jesuſa, ki je tudi ſvojim ſovrashnikam na krishi odpuſtil. Ne vſtanem préd ſpred tvojih nog, dokler miloſti od tebe ne sadobim, in niſim préd utolashen, dokler me ne s milimi in perjasnimi beſedami ne potolashiſh.“

Komaj ſe je Genofefa ſols sdershala in je pojemaje rekla: „Nikar ne bodi tako shaloſten. Ni bila tvoja pregreha kriva, ampak boshja volja je bila tako, de ſim v puſhavo ſhla. Is vſega ſerza ti odpuſtim in ſim ti she od sazhetka odpuſtila. Uſmiljeni Bog naj nama obema najne grehe odpuſti in ſvoje gnade deleshna ſtori.“ Nato mu je roko podala in ga vsdignila. Vſtal je tedaj sdaj grof in je poln shaloſti v oblizhje ſvoje shene gledal. Miſil je, de mu mora ſerze od tug in britkoſt pózhiti, ker je vidil, kako je njen obras, kteri je bil enkrat angelam enak, sdaj tako ſpremenjen. Sraven ſe je pa tazega ſpoſhtovanja

do Genofefe zhutil ushganega, de je menil pred ſvetnikam boshjim ſtati, in zheravno je tako perjasna bila, ſe je vender komaj sh njo govoriti upal. Po nekterih globokih sdihljejih ji rezhe: „Kje je pa revni otrok, kterega ſi v jezhi rodila? Je ſhe pri shivljenji? Ona odgovori: „Sareſ velik zhudesh je to, de ſhe shivi; ſama bi ga pazh ne bila mogla preshiviti, ker mi je shivesha smanjkovalo, uſmiljeni Bog je pa to koſhuto vſak dan k nama poſhiljal, de ga je dvakrat na dan dojila.“

Komaj je Genofefa to isgovorila, je she preljubi Boleſlav perſkakljal, savit v ovzhjo kosho in s veliko koreninami v rokah. Ko grofa sagleda, ſe mozhno preſtraſhi in savpije: „Mati kdo je pa ta divji mosh, ki per vaſ ſtoji? Bojim ſe ga.“

Mati mu rezhe: „Nikar ſe ga ne boji, moj ljubi ſin, pridi le bres ſtrahu blishej, ta mosh ti ne bo nizh ſtoril.“ Sdaj grof proti Genofefi pravi: „Je li to najn ljubi ſin?“ „Ja, ta je tiſti revni otrok,“ mu ona odgovori. Sdaj je bil grof tako shaloſten in sraven tako veſel, de ſam ni vedil, kaj je mogozhniſhi od te shaloſti in tega veſelja na tem ſvetu. Ko je otrok blishej perſhel, mu mati rezhe: „Glej, to je tvoj ljubesnjivi ozhe, pojdi k njemu in kuſhni mu roko.“ Otrok je to tudi ſtoril; in grof vsame ſvojega ſina na narozhje, ga na veſelo ſerze pertiſka in bres nehanja kuſhuje. Od shaloſti in veſelja ni mogel drusega ſpregovoriti, kakor: „O ti, moj preljubi ſin, o ti, moj perſerzhni otrok!“

VII. Kako ſe Genofefa s vſimi v grad verne.

Ko ſe je grof Smagomir objemanja ſvojega ſina she naſitil, je v ſvoj lovſki rog satrobil in ſvoje vkup poklizal. Ko ſo ti vſi hipoma pervreli, ſo ſe seló zhudili tako ſiromaſhno sheno pred njim in otroka v njegovem narozhji viditi. Grof jim rezhe: „Kaj ſe vam sdi, kdo je ta shena? Jo boſte vender posnali?“ Ko vſl odmajajo, jim nadalje pravi: „Ne posnate mar vezh moje Genofefe? Per teh beſedah ſe vſi sagrosijo in sazhudijo in niſo vedili, kaj bi odgovorili. Eden sa drugim ſo perſtopali in jo perjasno posdravljali in ſvoje veſelje nasnanjali, de ſhe tiſta shivi, ktero je vſak v gradu she ſedem let obshaloval. Dva ismed njih ſta hitro domu jahala, de ſta noſilnizo, v ktero ſo ſlabo Genofefo v grad nasaj neſli, in obilo oblazhil perneſla, v ktere ſo grofinjo ſpodobno oblekli. Med vſimi ſlushabniki in lovzi je Golo nar sadnji perſhel, in je she zhutil, de ga nizh dobrega ne zhaka. Grof mu dva naſproti poſhilja, de naj bersh ko bersh pride, ker je prav zhudovito sver naſhel. Ko je doſpel, ga grof vpraſha: „Golo, li posnaſh to sheno?“ Ko je s glavo odmajal, de ne, grof veſ raskazhen nad njim sareshi: „Ti naj vezhi hudobnesh, kterega koli ſolnze obſija, ne posnaſh vezh moje preljubesnjive Genofefe, ktero ſi po krivem per meni satoshil in po nedolshnem k ſmerti obſodil? O ti ſtraſhni ubijavez, kako te zhem doſti kasniti, de ſi meni tako grenkoſt perpravil, in mojo sheno in

otroka v naj vezhi revſhino pahnil. Ko bi te tudi na vſo mogozho visho muzhil ali martral, bi te vender ne mogel sadoſti terpinzhiti; ko bi te zeló tavshentkrat umoril, bi ti vender ne mogel ſvoji pregrehi sadoſtiti.“ Med tem je Golo na kolena padel in veſ v joku miloſti in odpuſhanja proſil. Rastogoteni grof ga je pa sapovedal svesati in kakor nar vezhiga rasbojnika domú peljati.

Na to je grof Smagomir ſvojo sheno proſil, de naj shnjim v grad nasaj gre. Genofefa pa, préden ſe lozhi od tega kraja, ſhe enkrat v ſvoj berlog gre ſpremljena od vſih prizhejozhih in pade tam pred britko martro na kolena in Boga sa vſe na tem kraji prejete dobrote sahvali. Poſlovi ſe potem per ſvojem dragem krishi, ter ga ſhe enkrat prav ginjeno kuſhne. Sdaj jo grof Smagomir sa roko prime, in hraber vites vsame Boleſlava na narozhje in tako ſe vſi po zhaſi proti gradu napotijo, dokler de jim noſilnize naſproti ne perneſo. Preljubesnjivi ptizhki ſo okoli njih perjasno ferfetali in ſvojo shaloſt na snanje dajali, kako neradi Genofefo in Boleſlava sgubé. Koſhuta je vedno sa Genofefo hodila kakor perproſto jagnje in ni je bilo mozh od nje ſpraviti. Ko ſo she tako nekaj zhaſa popotvali, ſo jim noſilnizo naproti perneſli in perſhlo je tudi veliko veliko ljudi shnjimi, ker ſe je vſak grajſhzhan hotel tega veſelja vdeleshiti in grofinjo ſ zhaſtjo domu v grad ſpremljati.

Ko ſo she bliso gradu bili, jih ſrezhata dva ribzha, ki ſta nesnano veliko ribo grofu darovala. Ko ſo jo odperli, ſo naſhli v njenem trebuhu slati sakonſki perſtan, kterega je bila grofinja is

nevolje v vodo vergla, ko je bila is grada k ſmerti peljana. Vſi ſo ſe temu zhudili poſebno pa grof, ki ni mogel doſti Boga hvaliti, de ju je sdaj tako miloſtljivo povelizhal.

Povſod v gradu in v okolizi je bil she ta zhudeſh popolnama snan. Vſi, domazhi in povabljeni, ſo v trumah v grad perſhli novo ſvetnizo gledat, kjer ſo imeli veliko vsrokov ſe veſeliti in radovati, ſaj ſo ſvojo shlahtnizo in goſpo kakor od mertvih obujeno gledali in vſe zhudovito ſliſhali, kako je Bog njeno nedolshnoſt rasodel.

Ko ſta grof in grofinja v grad perſhla in posdravljena bila, ſo ſe ſloveſne pojedine sazhele in ſo veſ teden terpele. Genofefa pa ni mogla nobene jedi ne meſa ne rib jeſti in tudi nobene pijazhe ne vina ne ola (bira) ushiti ker ſe je bila v puſhavi na vſe druge rezhi navadila bila. Sato ſo ji mogli is korenin in seliſh jed napraviti.

Ko je bil teden veſelja in rajanja preſhel, je bil tudi Golo ſojen. Enega dne ga ukashe grof is jezhe perpeljati in vſim goſtam pokasati, rekozh: „Glejte, moji preljubi perjatli, to je tiſti prekleti hudobnesh, ki je toliko hudega ſtoril, de ne morem vſega od jese perpovedovati. On je hotel mojo sheno sapeljati in v nepokoj pahniti; jo je kakor preſheſhtnizo bres moje vednoſti v jezho vergel; ji ſamo vodo in kruh sa shivesh dajal in jo per porodu bres vſe pomozhi puſtil in otroka ſhe kerſtiti perpuſtil ni. On je mojo predrago Genofefo per meni krivo satoshil, me s svijazhami preſlepil, poboshnega Dragona ſ ſtrupam umoril, mojo predrago s otrokam vred umoriti ukasal, jo

ſedem let v ſtraſhno revſhino pahnil in mene grenil – sdaj pa, vi predragi, ſodite, kakſhne kasni je ta gerdi hudobnesh vreden.“ Vſl ſo maſhevanje zhesnj vpili in ga k nar ſtraſhnejſhi ſmerti obſodili. Tù pade hudobnesh pred grofinjo na kolena, in jo sa boshjo voljo proſi mu odpuſtiti in sanj proſiti. Uſmiljena Genofefa je bila tako omezhena, de je grofa in vſe prizhejozhe sa Golota proſila, de mu naj savolj nje odpuſté in ga ſhe per shivljenji puſté. Grof ji rezhe: „Preljuba shena! savolj tvoje zhednoſti bi rad tvojo proſhnjo uſliſhal, de bi tega veſelega prasnika nobena shaloſtna rezh ne grenila; ker pa niſim ſamo jeſt, ampak tudi vſa grofovſka rodovina, rasshaljen bil, morajo oni ſodbo ſkleniti.“ Ti pa niſo od nobene miloſti nizh vediti hotli, rekozh de bi ſe v prihodnje ne reklo, Golo je bil nedolshen, sato ga niſo mogli umoriti: ſo ga torej obſodili, de mora v njih prizhejozhnoſti od ſhtirih volov rastergan biti. Pervesali ſo torej na vſako nogo in roko verv, in vſaka teh ſhtirih verv je bila k enemu volu pertvesjena; potlej ſo vſe vole na enkrat pognali proti vſim ſhtirim ſtraném ſveta in rastergali ſo Golota. Prezej potem ſo bili tudi vſim njegovim tovarſhem od trinoga glave poſekane in njihovi otrozi is grofije pregnani. Tiſti pa, ki ſo bili grofinji sveſti oſtali, ali ji kakorkoli ſtregli, ſo bili bogato obdarovani. Med temi je bila tudi tiſta dekelza, ktera je bila grofinji pero, papirja in zhernila v jezho perneſla, kakor tudi eden tiſtih ſlushabnikov, kteri ni hotel grofinje v gojsdu umoriti; in ker je bil drugi

she umerl, je grof njegove naſlednike tudi bogato oblagodaril. In tako je bilo dobro delo ſtarſhev ſhe v otrozih poplazhano.

VIII. Kako Genofefa ſhe nekaj zhaſa ſ ſvojim moshem ſveto in poboshno shivi in potem ſrezhno umerje.

Genofefa je potem ſ ſvojim moshem prav ſveto shivela in grof ni vedil, kako bi ji sadoſti ſtrezhi in ſlushiti samogel. Ljubil in zhaſtil jo je, kakor ſe ſvetniza zhaſti, in ji vſo zhaſt in ſlavo ſkasoval, ktera ſe bresviſheni knegnji ſkasovati mora. Pa grofinja ni mogla nobenega veſelja nad temi poſvetnimi rezhmi in zhaſtmi imeti, ker ſo bile vſe njene miſli in djanja le proti nebeſam obernjene. Ker ni mogla navadnih jedil prav nizh ushivati, je smiram tako ſlabela, de ni nikdar vezh ſvojih poprejſhnjih mozhi sadobila in le ſhe eno zhetert leta ſ ſvojim moshem shivela. Ko je bila enega dne vſa v molitvi samaknjena, ſe ji perkashe truma ſvetih shen in deviz, med kterimi ſe je prezhiſta deviza Marija kaj zhaſtitljivo ſvetila. Vſaka ji je nebeſhko zvetlizo podala, Marija je pa v rokah prekraſen venez is drasih biſerjev dershala, in ji rekla: „Preljuba hzhi, poglej to s dragimi beſerji osaliſhano krono, ktero ſi saſlushila ſ tiſto ternjevo krono, ktero ſi v puſhavi noſila. Vsemi jo is mojih rok, ker glej, sdaj je perſhla ura, v kteri ſe bo sate vezhnoſt veſelja in radoſti perzhela!“ Per teh beſedah je Marija prelepo

krono na njeno glavo poloshila in ſpet ſ ſvojimi tovarſhizami v nebeſa sginila. Zhes to perkazen je bila Genofefa mozhno veſela, ker sdaj je ſposnala, de ſe je perblishal zhaſ reſhenja is viſih nadlog in terpljenja; ſvojemu moshu pa ni nizh od tega pravila, de bi pred zhaſam ne bil prevezh shaloſten. Kar je pa samolzhati hotla, je bilo kmalo ozhitno. Ne dolgo po tej perkasni jo je vrozhinſka bolesen napadla, in mogla je, kakorkoli dolgo ſe je branila, vender v poſteljo iti. Grof Smagomir je bil zhes to ſilno shaloſten, in je vſakorſhne pomozhke poſkuſhal, jo oteti, pa vſe je bilo saſtonj. Ko je dobri grof in njegov ſinzhek vidil, do ſe bolesen nizh ne smanjſha, temuzh de kolikor dalj, tolikanj huji perhaja, je netolashljivo shaloſten bil, kar je tudi vſe grajſhane mozhno peklo. „Ah! jas ubogi mosh! je tugoval, ſim li tako neſrezhen, de moram vſe dni v shaloſti preshiveti! O kaj ſim vender pred Bogam pregreſhil, de mi vſe, nar ljubſhi odvsame? Komaj je po dolgi britkoſti ſpet veſelje per meni prebivati sazhelo, in jeſt le malo zhaſa mojo predrago sheno sopet imam, in Bog mi jo ſpet vseti hozhe. O raji bi je ne bil nikdar najdel, ker jo moram v takih teshavah sgubiti. O moja predraga Genofefa, ji rezhe, ſe hozheſh she tako hitro, komaj najdena od mene lozhiti in me do dna ſerza shaliti? Imej vender uſmiljenje s mano, in proſi dobrotljivega Boga, de te naj ſhe vſaj nekaj zhaſa per meni puſti.“ — Ljubesnjivo mu Genofefa odgovori: „Preljubi moj mosh, nikar ne shaluj tako mozhno savolj moje ſmerti, ker ſ tem nizh drusega ne doſesheſh, kakor de tudi mene

ſabo vred shaliſh. Şaj vidiſh, de ne more drugazh biti, sato ſe proſtovoljno v boshjo volja podaj. Kar me sdaj per moji ſmerti nar bolj teshi, je to, de tebe in ljubljenega Boleſlava v tolikſhni britkoſti vidim; ko bi bila pa vidva bolj potolashena, bi rada umerla in to minljivo shivljenje s vezhnim samenjala. Sato vaji ſhe enkrat proſim, bodita potolashena in pomiſlita, de grem k ſvojemu in vajnemu Bogu, kterega bom sa vajni in vſih ljudi blagor perſerzhno proſila.“ Ker je bila vedno ſlabſhi, ſo jo ſ ſvetimi sakramenti previdili, in ona je potem veſ zhaſ v naj vezhi poboshnoſti doperneſla. Ko je zhutila, de ſe je njena ura perblishala, v kteri ſe bo mogla od tega ſveta lozhiti, je poklizala vſe grajſhane k ſebi, je ſhe marſktere dobre nauke dala in jih blagoſlovila; poſebno je pa blagoſlovila in tolashila ſvojega Boleſlava, od kterega ſe je nar teshje lozhila. Po vſem tem je Genofefa ſvojo blago duſho drugi dan malega travna v letu ſedem ſto ſedem in petdeſetem sdihnila in ſhla vezhno veſelje ushivat, ktero ji ne bo nikoli na vezhne zhaſe odvseto.

Poln britkoſti in shaloſti ſe grof ſ ſvojim ſinam zhes mertvo Genofefo vershe in tako glaſno in britko tarnati in jokati sazhne, de ſo ſe vſi bali, de boſta tudi onadva sa njo ſhla. Tugovali in shalovali ſo tudi vſi poſli in domazhi po gradu, tako de kdor jih je ſliſhal, ſe je mogel tudi sjokati. Ubogi grof, kteri je bil le po Golotu njene tolikſhne revſhine kriv, je sa gotovo miſlil, de ga je Bog ſ tem hotel kasnovati, in mu ni puſtil tako ſvete shene vezh imeti. Sato ni bilo konza ne kraja njegovih tug in njegovega jamranja, in

nobeden ga ni mogel utolashiti. Ni ſe ganil nobene minute ne od mertvega trupla ſvoje shene, in vedno je klezhal pred njo veſ obupen in je tako milo jokal, de je bilo miſliti, njegove britke ſolse morajo Genofefo k shivljenju obuditi.

Ko ſo mertvo Genofefo v mertvaſhko oblazhilo preoblezhi hotli, ſo naſhli na njenem nagem truplu terdo in ojſtro obleko, ktero je noſila, de bi loshej Bogu ſlushila in ſe v satajevanji ſame ſebe vadila.

Britko in teshko je bilo gotovo vſakemu, viditi, kako je tudi koſhuta, ktera je bila s grofinjo is puſhave v grad perſhla in ſe s vſakim poprijasnila, tugovati sazhela, ko je Genofefa umerla bila. Şhe zeló sa pogrebam je ſhla ſ pobito glavo in je med potam tako shaloſtno vpila, de ſe je vſim omilila, in ni nehala plakati in ſtokati, dokler niſo trupla v grob poloshili in sakrili. Po tem ſe je pa na grob vlegla in ni ſhla is njega, de je od shaloſti tam poginila. V vedni ſpomin tega zhudesha, kako je bila Genofefa ſhe od neumne sverí objokana, je grof pod gerb grofinje koſhuto isſekati ukasal, de bi poſlednji ljudje te pergodbe nikdar ne posabili.

IX. Kako grof Smagomir na Genofefinem grobu zerkev ſesida in potem ſ ſvojim ſinam v ravno tiſti puſhavi, kjer je ona revno shivela, shivi in umerje.

Grof je bil ſ ſvojo ljubo sheno tudi vſe veſelje in radoſt pokopal, nobena rezh ga ni vezh na tem ſvetu veſelila in radovala. Kakor megla ſe je

okoli vlazhil in vedno ſe mu je na obrasu notrenja shaloſt brala. Povſod je shaloval po ſvoji sheni in v zerkvi je le pred njenem grobam klezhal; doma v gradu ſe je vezhkrat na dan v njeno ſobo saperl, kjer ſi jo je nar blishi in nar bolj prizhejozho miſlil. Shaloſtno ſe je shnjo pogovarjal in jo perſerzhno sa odpuſhanje proſil, de jo je v shivljenji tako preganjal. Miſlil je namrezh, ko bi jo bil mogel le dalje ljubiti in ji ſtorjeno krivizo poravnati, bi ſhe potolashen bil; ker mu je pa tak hitro odmerla, in ker mu je tedaj vſa perloshnoſt odvseta bila, ji ſvojo ljubesen ſkasovati, ſe ni mogel nikol utolashiti.

Tega njegovega shalovanja ſe je Bog uſmilil in angela is nebeſ poſlal, ga tolashit. Ta je k njemu po romarſko napravljen perſhel in ga sa prenozhiſhe proſil, kar mu je grof tudi prav perjasno dovolil. Grof ſe vé de ni nizh drusega miſlil, kakor de je on romar, in ſe je per vezherji marſkaj shnjim pogovarjal. Med tem tudi od ſvoje preljube shene in tù mu je ta romar tako na ſerze govoril, de naj ſe popolnoma boshji volji vda, kar je grof tudi ſtoril. Drugo jutro je hotel grof ſhe dalje shnjim govoriti, pa ni bilo ne ſluha ne duha po njem, kakor ſamo njegova romarſka obleka je bila ſhe tù, ktero je bil v sahvalo tako perjasne ſprijembe v ſpavnizi puſtil.

Ko je enkrat grof k Genofefini jami v puſhavo ſhel, glej, kar najde tam jelena, kteri je bres ſtrahu ſtal in ni hotel beshati, zhe ſo prav pſi lajali. Grofu ſe je to zhudno sdelo in je bersh sapovedal pſe uſtaviti, de ſe sveri nizh hudega ne sgodi, on je pa noter ſhel, jamo ſ ſolsami

mozhil in pred podobo krishanega Jesuſa pokleknil. Ah! to je tiſti kraj, je ſam per ſebi miſlil, kjer ſe je nedolshna Genofefa sa greh pokorila, kterega nikoli ſtorila ni; to je jama, ktero je sapuſhena nedolshnoſt s sdihljeji napolnovala. Tukaj ſe je tvoja poboshna shena sa ptuje grehe pokorila, ſakaj bi ſe ti ne sa ſvoje? Kadar je bil to ſam sgovoril, je ſklenil, kakor po boshjem vdihu, tukaj v tej puſhavi ſhe ſebi odmerjene dni shiveti. Hitro ſe potem nasaj v Trier verne, kjer ſi od ondaſhnjega ſhkofa Hidulfa pervoljenje isproſi, de bi ſmel na tiſtem kraji kapelizo sidati, kar mu je bilo rado dopuſheno. Na to je grof Smagomir tam per jami prav lepo zérkev s dvema ali tremi puſhavami ali kloſhtri sa vſe, ki bi ſe tu pokoriti hotli, ſosidal. Dokonzhano zérkev je ſv. ſhkof blagoſlovil in jo zerkev naſhe preljubesnjive Matere Marije imenoval.

Po blagoſlovljenji zérkve ſo truplo ſv. Genofefe is njenega dosdajnega groba vsdignili in ga tje preneſli, kjer je Genofefa tako ojſtro ſkos ſedem let shivela, de bi tudi po ſmerti tam mirno in lahko pozhivala. Per tej perloshnoſti ſo poſebno ſledezhi zhudeshi snameniti. Şveto truplo je bilo v marmorjevo o trugo djano, ktero bi bili komaj trije pari volov vlekli, in vender ſta jo takrat dva konja tako lahko peljala, kakor bi nobene teshe ne imela. In ko ſo to ſveto telo po gojsdu peljali, ſe je povſod germovje in drevje perklanjalo, kakor bi hud veter pihal, in ſhe zlo nar viſhji dreveſa ſo ſe ſ ſvojimi koſhatimi vejami globoko proti vosu perpogovale. Tako ſo tedaj Genofefino truplo tu v tej zérkvi v rake poloshili in tiſti krish,

kterega je bila ona is nebeſ dobila, na verh altarja poſtavili. Po tem pogrebu je grof doma v gradu vſe rezhi tako v red djal, kakor bi bil na ſmertni poſtelji bil. Poklizal je ſvojega brata in mu je v prizho ſvojega ljubega ſina rekel: „Gotovo ſi she davnaj sapasil, de nimam nikjer ne pokoja ne miru in de vedno po ſvoji umerli sheni tugujem. De bi tadej loshej temu ſvojemu nagnjenju sadoſtil, ſim ſklenil, ſvet popolnama sapuſtiti in do ſmerti tam shiveti, kjer je moja preljuba Genofefa toliko zhaſa v pomanjkanji in revſhini shivela. Sato te sa oſkerbnika ſvojemu preljubemu Boleſlavu isvolim, in te proſim, de bi sanj kakor sa ſvojega laſtnega ſina ſkerbel. On bo pa tudi tebe ſpoſhtoval in ljubil, kakor ſvojega ozheta.“ K ſinu obernjen pa rezhe: „Glej, moj priſerzhni ſin, vſo grofijo ti isrozhim in ſe hozhem v puſhavo podati. Ta tvoj ſtriz bodo per tebi ozheta nameſtovali, in sato jim moraſh vſo ljubesen in zhaſt ſkasovati, kakor ſi jo meni.“

Tù mu odgovori dobri in mili Boleſlav: „Moji ljubi ozhe, miſlite li, de bi bilo prav, ko bi vi saſe nebeſa isvolili, meni pa le nekaj semlje sapuſtili? Ne, ozhe, tega jeſt nozhem, temuzh hozhem, kakor vi, tudi jas nebeſa poſeſti. Kjer vi shiveti in umreti hozhete, tam hozhe tudi vaſh ſin s vami shiveti [in] umreti“ — Temu ſe je ozhe ſtraſhno zhudil in mu ſ ſolsnimi ozhmi rezhe: „Predragi moj ſin, ojſtro shivljenje ti bo teshko djalo, in savolj ſvoje njeshnoſti ne boſh mogel prebiti.“ — „Pazh loshej, ko vi, moji dragi ozhe, ker ſim she ſedem let v mladoſti tako shivljenje ſkuſhal. Sato tudi terdno ſklenem in ſe

ne dam od ſvojega ſklepa odverniti, de hozhem tam, kjer ſim bil od ſvoje ljube matere isrejen, shiveti in umreti. In vam moji ljubi ſtriz, prepuſtim vſo grofijo, de jo proſto vladate in ubogim veliko dobrega ſtorite.“ Sdaj ſta, ozhe ſtriz, ſina perſerzhno objela, ker ſta ga tako terdnega v ſvojem ſklepu vidila.

Sapored je grof Smagomir ravno tiſto romarſko obleko, ktero mu je bil angel puſtil, oblekel, ſvojemu ſinu Boleſlavu pa enako delati dal. Potlej ſta oba v veliko shaloſt in jok ſvojih podloshnih in shlahtnikov od vſih ſlovo vsela in ſe v puſto puſhavo podala, tukaj sveſtejſhi Bogu ſlushit. Kakor hitro je ljubi Boleſlav v puſhavo perſhel, ſo ga njegovi prejſhnji tovarſhi, [namrezh] divje shivali, prezej ſposnali in ſo v trumah k njemu perſhli, ſe njegovega prihoda rasveſeljevat. Tukaj ſta ozhe in ſin poboshno in ſveto shivela in tudi ſrezhno v Goſpodu saſpala.

Natiſnil J. Rud. Miliz v Ljubljani.