NOVICE

Tečaj XXXI.

gospodarske, obrtniške in narodne.

Izhajajo vsako sredo po celi poli. Veljajo v tiskamici jemane za celo leto 4 gold., za pol leta 2 gold., za četrt leta 1 gold.; pošiljane
po pošti pa za celo leto 4 gold. 60 kr., za pol leta 2 gold. 40 kr., za četrt leta 1 gold. 30 kr.

V Ljubljani v sredo 1. januarija 1873.

Obseg: Uš na trtnih koreninah (Phyloxera). — Poduk, kako naj se ravná s živino, da ne zbolí, in kaj naj storí
gospodar, kedar mu zbolí. — Turška goveja kuga se nam bliža. — Okrožnica županijam Kranjskim zarad vzdržavanja
zdravja po deželi. — O zadevah društva „narodna šola“. — Slovanstvo in Nemštvo. — Slovensko slovstvo. —
Ozir na deželni zbor Kranjski. — Naši dopisi. — Novičar.

Gospodarske stvari.
Uš na trtnih koreninah
(Phylloxera).

Že lani so „Novice“ po naročilu, ki ga je družba
kmetijska prejela od ministerstva kmetijstva, vinorejcem
našim povedale od te uší, da neizmerno škodo dela na
Francoskem, in sicer toliko, da niti Lahi niti Švajcarji
ne kupijo Francoskih trt, dokler Francozje niso
osvobodeni te nadloge.

Pa kaj, ker ta mrčes, ki je izprva iz Amerike
prišel, zmirom dalje in dalje leze in se je bati, da ne
bi zalezel tudi slovenskih vinogradov. Vsi trtjoni in
drugi našim trtam škodljivi kebri niso nič proti tej škodljivki.

Naš gosp. Rihard Dolenec je bil tako prijazen, da
si je od vredništva nemškega vinorejskega koledarja
„Weinbau-Kalender“, ki ga izdaja sl. baron Babo v
Klosterneuburgu, izprosil lesoreze in jih „Novicam“
poslal, da prav očividno našim vinorejcem pred očí
postavijo uš na trtnih koreninah, ktero učenjaki
„Phylloxera“ (filoksera) imenujejo, to je uš, po kteri
trtno perje zvene.

Phyloxera je strašna žival; kjer se je na
Francoskem (leta 1865. vprvič) v vinograde vrinila, je čez
in čez pokončala vse brajde tako, da je komaj podoba,
da so ondi pred vinogradi bili. V nekterih krajih —
tako pripovedujejo — so zavoljo te uší drva za
polovico cenejša postala, ker so lastniki tako pokvarjeno
trsje za drva prodajali.

Al tudi že v druge dežele se je, žalibog, ta uš
razširila in že, kakor omenjeni koledar pravi, je sèm ter
tjè v Avstriji in Ogerski.

Naj nas vinorejci spremijo v tak ušivi vinograd in
videli bodo že meseca malega srpana (julija) sèm ter
tjè trte brez perja, brstje je rumeno, cela rastlina
klavrna. Al že meseca maja kazala so se slaba
znamenja, kajti že takrat je prihajalo perje ob kraji
rumenkasto in očitno je bilo, da trta ne raste veselo. Da
perje rumení, ni sicer to samo za-se že gotovo znamenje
ušive trte, vsaj tudi iz druzih vzrokov utegne to
izvirati; vendar je treba, da vinorejec, ako to zapazi,
preiskuje trtne korenine. Na vnanjih delih trsja se ne
zapazi nič škodljivega, nobena garja, noben mrčes; naj
gospodar tudi pognojí taki trti, ktero vidi veneti, ne
pomaga jej vse to nič, ker revež ne vé, da na korenini
sedí smrt trti.

Če izruje tako trto in ogleda na tanko
korenine, zapazil bode koreninsko lakno (nitke) deloma že

ugonobljeno, posebno male koreninice, ki začenjajo še
le prav rasti, imajo več ali manj hrg (izrastkov), kakor
nam kaže ta le podoba

Na takem koscu trtne korenine vidiš
že z navadnim drobnogledom
(povekševalnim steklom), da rumenene lise in
moroge niso nič druzega kakor celi kupci
sila majhne živalice, ki je svoje
rivčeke zasadila v živo korenino, da iz nje
pije muzgo.

Ta silno drobna pošast, ki je že
tisoč in tisoč oralov najlepših vinogradov
Francoskih pokončala in zdaj tudi našim
žuga, to vam je koreninina uš „Phyloxera“
imenovana. Človek, ki sam tega ni videl, ne bo skoro verjel,
da je to mogoče, da taka majhna žival more toliko škodo
napraviti in na beraško palico spraviti sto in sto
pridnih vinorejcev. Ko pa bodemo kaj več povedali o tej
roparici, bode nam verjel.

Pogledite jo: taka-le je babica brez perut v podobi
stokrat povekšana, v resnici pa nič veča kakor
človeška uš.

Ta babica je popolnoma dorastla; pred 3 ali 4 tedni
je iz jajčica izlezla, in zdaj se že sama pripravlja
jajčica leči. Brez perút je ta; so pa Phylloxere tudi
s perutami.

Rivec s tremi ostrimi ščetinjami na koncu in pa 6
nóg kaže vam sledeča podoba.

Naši bralci nam bodo komaj
verjeli, če jim rečemo, da zárod
edine te babice od spomladi do
jeseni je v stanu vse vinograde v
našem cesarstvu pokončati. Treba
tedaj, da jim to dokažemo.

Ta babica leže skoz en cel
teden vsak dan po 8 do 10 jajčic.
Pa recimo, da v vsem skupaj
izleže le 20 jajčic, tedaj dobimo do
15. dne malega travna (aprila) od
nje 20 naslednic; te bodo do 15. maja matere od 400,
iz kterih do 15. rožnika se zaleže 8000, 15. dne malega
srpana (julija) 160.000, 15. dne velicega srpana 3
milijone in 200.000, 15. kimovca (septembra) 64 milijonov,
15. oktobra 1,280.000.000 in 15. novembra 25,600.000.000
— po takem od sušca do novembra 25 milijard
in 600 milijonov uší (ena milijarda je 1000
milijonov) — to je tolikošno število, da to razumeti le
moremo, ako pomislimo, da na vsako trto v Avstriji in na
Ogerskem, ako jih štejemo v vsem skupaj okoli 8000
milijonov, pridejo kake 3 uší.

(Kon. prih.)

Poduk, kako naj se ravná z živino,
da ne zbolí, in kaj naj storí gospodar, kedar
mu zbolí.

Klaja za domačo živino.

Kakošna mora biti krma (klaja).

Vsaka krma, bodi-si kakoršna koli, mora dobra
biti in živini primerna, če ne, jej ne tekne. Ako pride
med krmo kaj, česar želodec ne more prebaviti
(prekuhati), kakor drobno kamence, prah, pesek, kurje
perje itd., živina zbolí lahko, in še celó dostikrat
pogine zavoljo tega.

Dasiravno v začetku ne tako očitno, škoduje živini
tudi preprano seno ali slama, premrli, gnjili
ali zmrznjeni krompir in repa, droževje, ktero
je bilo premalo iztiskano ali predelano, in je torej še
mnogo vinskega cveta v njem, moljavo zrnje,
premalo preležano seno, pred kratkem še le požeto zrnje
žita in so Čivja, mokra detelja, ktera se še le pari,
in druge take trave, potem sploh krma zelišč, na ktera
je kaka škodljiva strupena rosa, rja prišla.

Posebno se ravná dobrota krme po kraji, v kterem
je bila spravljena.

Tudi dobra klaja utegne škodovati, če se v
zaprašenih, vlažnih ali zatuhlih krajih hrani, skozi ktere
nikoli nobena sapa ne potegne. Zavoljo tega naj se spravlja
klaja nad hlevi samo tedaj , kedar je hlev ali obokan
(velban), ali pa je leseni strop dobro zapažen, da para
iz hleva ne more skozi strop. Tudi cevi za odganjanje
pare, kjer jih imajo, ne smejo pod streho napeljane biti,
ampak skozi streho morajo iti. Ravno tako se morajo
line, skozi ktere se klaja znad hleva v hlev meče, dobro
zapreti dati, in morajo tako dolgo zaprte biti, dokler
jih ni treba odpreti.

Kakor domača živina ni vsa enega plemena, tako
tudi ne tekne vsaka klaja enako; tako se podá zrnje
kot poglaviten živež bolj konjem kakor ovcam in
goveji živini, kterim se le o posebnih priložnostih,
postavimo, pred spojem bolj za priklado kakor kot živež
daje. Kisla trava in kislo seno se konjem prileže
prav dobro, manj pa goveji živini, ker tako seno je
manj tečno kakor sladko; ovce pa skor gotovo zbolé,
če tako seno vživajo.

Sočivje je prav rediven živež, pa želodcu je
težek, ne sme se ga tedaj toliko živini dajati, kakor
žita. Pa tudi vse žito ne tekne vsi živini; oves je
živini najbolj ugoden; tudi turšica po malem; rž in
ječmen sta nevarna, ker živno rada napenjata.

Listje skoraj vseh dreves, kakor tudi njih
mladike, ktere živinčeta posebno na pašah v gozdih kaj
rade obirajo, ne redé samo malo, temuč goveji živini in
drobnicam je dostikrat še celó škodljiva krma. Tudi
korenstvo, kakor repa in krompir, utegne škodovati,
če ga živina preveč dobiva, ker je želodcu pretežko.
Ravno tako se morajo varno pokladati olarske
(prajarske) in žganjarske drože, ostanki cukrarnic, zlasti pa
konjem.

Razun dobrih paš in sená, ktero se na travnikih s
sladke trave nakosí, sploh ni klaje, ktera bi dobro
redila, ob enem pa tudi želodcu nadlege ne delala; zavoljo
tega je dobro, med bolj slabo klajo vselej tudi nekoliko
mrve primešati. Kedar pa gospodar svoji živini sploh
ob enem času razno klajo ali pa eno poleg druge klade,
mora jo vselej tako zmešati, da živina ne dobiva samo
potrebnega živeža, temuč tudi, da se jej želodec dosti
napolni, tako, da se popolnoma nasiti. Zavoljo tega
žito ni za goveda in za ovce; kajti zrnje sicer dobro
redí, velicega želodca teh živinčet pa vendar
ne napolni in toraj tudi dosti ne nasiti. Najbolje je
zraven še sena dati. Ako pa druga krma že samo po
sebi močno redí, se jim mora kaka druga manj tečna
krma primešati, postavimo, slama. Zlasti takrat je take
primesi zeló treba, kedar se živina z žlampo redí, ker
živina utegne sčasoma, pa zeló nevarno zboleti.

Dostikrat napravljajo krmo, da bi bila živini bolj
prijetna ali pa bolj prebavljiva; tako jej krmo
dostikrat razrežejo, kakor slamo (rezanica), repo,
krompir; večkrat jo s kropom poparijo ali skuhajo; večkrat
jo okisajo ali osolé ali sicer tako ali tako napravljajo.

Kedar dobiva živina toplo pijačo, je sploh
skrbeti, da pijača ni pretopila, ker živini želodec in
čeva omagajo, Če večkrat pregorke pijače dobiva;
nasledki tega so marsiktere bolezni. Tako umetno
narejene krme ne smejo predolgo na zraku stati, ker se
rade skisajo; to pa živini ni samo neprijetno, tudi
zbolí lahko. Sploh naj gospodarji pri vsakteri krmi,
ktera se more skisati, kakor pri tako imenovanem
rujavem senu, ktero se samo po sebi segreje, ali pa pri
mokri detelji, skrbno gledajo, da se kisanje o pravem
času ustavi, ali pa da se krma še le potem živini klade,
ko se je že popolnoma skisala. Sicer se krma lahko
spridi in živina ne mara za-njo; ako jo pa zavoljo
lakote vživa, mora pa zboleti.

Kedar dobiva živina osoljeno krmo, je treba
posebno za to skrbeti, da ima tudi dosti pijače. Po
slani krmi je namreč živina žejna, in če se dosti ne
napaja, utegne zboleti.

Turška goveja kuga se nam bliža.
Gospodarji pozor!

Po dopisu okrajnega glavarstva Črnomaljskega od
26. decembra je v Stubici v okraji Vrbovskem na
Hrvaškem v dveh hlevih 23. decembra se prikazala
turška goveja kuga; 4 goved je poginilo, dvoje so pobili.

Okraj Vrbovski je komaj 3 ure in kraj Stubica
komaj 5 ur daleč od Kranjske meje; nevarnost je po
takem silna, da se tudi na Kranjsko pritepe morilna
pošast, ako se ostro ne straži na to, da niti živina, niti
človek niti nič druzega kar si bodi ne pride iz
Hrvaškega čez mejo na Kranjsko. Deželna vlada je zato se
tudi brž obrnila dojvojaške oblasti, da pridejo vojaki
za stražo na mejo Črnomaljsko.

Mi pa ponavljamo oklice in prošnje v lanskih
„Novicah“ razglašene, naj vsak prebivalec
Črnomaljskega okraja bode stražar ali policaj, da čuje ostro
na tem, da tudi ne mačka ne perišče sená ne
pride čez mejo Hrvaško.

Deželna vlada Hrvaška pa je 25. decembra
naznanila deželni vladi Kranjski, da je turška kuga se
zatrosila po neki goveji čedi, ki je skrivé iz Bosne
prišla v vojaško Granico in je bila za Pulje (Pola) v
Istri namenjena. Mestni magistrat v Bakru (Buccari)
v Reški županiji je to čedo ustavil in v doljnem Šrljevu
v kontumacijo djal. Ta čeda je štela 75 repov, od
kterih je po naznanilu civilnega kapitana Bakerskega od
20. decembra kakih 20 goved poginilo, vse druge pa so
brž pobili.

Deželna vlada v soglasji s tem naznanilom poroča
20. decembra po poročilu okrajnega glavarstva v
Voloski, da je 19. decembra v Dragi, neki vasi med
Reko in Bakrom v Reški županiji, v goveji čedi,
ki je iz Hrvaškega prišla, turška kuga se prikazala.
Po postavi od 29. junija 1868. leta ste bili soseski
Kastva in Voloska brž za kužna okraja priznana in
meja zaprta.

Po takem nam žuga turška kuga tudi od te, tedaj
od dvojne straní.

Gorjé nam, če po sleparski poti se zanese v našo
deželo! Naj bi gospodje duhovni na prižnici v
takih krajih, ki se mejijo s Hrvaškimi in Reškimi
okraji, ljudstvo svoje goreče opomnili, da ne pustijo ne
živine ne nič druzega čez mejo, kajti kužnina ne tičí
samo na živini, temuč tudi na ljudéh, na senu in
drugem blagu.

Podučne stvari.
Okrožnica županijam Kranjskim
zarad vzdržavanja zdravja po deželi.

C. k. deželna vlada je z dopisom 8. dne u. m. pod
št. 7818 po c. kr. okrajnih gosposkah vam že
naznanila, kako se imate ravnati, da se obvarujete dveh
kužnih bolezni, kteri bi utegnili tudi v našo deželo se
zanesti in tù razširiti. Kolera namreč precej zeló
gospodari na Ogerskem, in tudi na Češkem se je sèm ter
tje že začela; kozé pa prav blizo nas so hude v Trstu,
Zagrebu in Gradcu, kjer je že veliko ljudstva zbolelo
in umrlo, toraj tudi do nas prav lahko pridejo.

Deželni odbor vam tedaj živo priporoča, da vse
od c. kr. okrajnih gosposk zarad vzdržavanja zdravja
vam došle ukaze na tanko izpolnujete in da z vso
pazljivostjo gledate na to, da se v vaši občini odstranijo
vse napake, ktere bi zakrivile začetek kužne bolezni.
Posebno vam pa deželni odbor še priporoča sledeče:

1. Zmerno in redno življenje in pokoj
duhá je prvo sredstvo, da si ohranimo zdravje.

Treba je toraj varovati se prehlajenja, zato je
treba, da se oblačimo gorkeje. Ponoči naj bi vsak
kolikor mogoče spal v zaprtih prostorih. Posebno je tudi
treba paziti na to, da si želodca ne pokvarimo, kar
se lahko odvrne, ako ne vživamo jedí ali vinske pijače
čez mero, ali pa škodljive.

2. Ostro je treba paziti na to, da je voda, ktero
pijete, čista in zdrava. Skušnja učí, da je pri kužnih
boleznih največkrat z gnjilimi stvarmí nasitena voda
glavni vzrok kuge. Če tedaj zveste, da je kaka voda
v vaši županiji nečista, mlakužna, smrdljiva, tedaj
škodljiva, dajte tak vodnjak (štirno) brez ugovora zapreti.

3. Vsaka kužna bolezen se posebno ondi rada
vgnjezdi, kjer je nemarnost in nesnaga, toraj se
nahaja dostikrat ondot, kjer veliko ljudí v majhnem

prostoru nagnječenih skupaj živi, — dalje tam, kjer se
gnjile rečí parijo in smrad delajo. Zatoraj ni treba
obširno dokazovati, da je snažnost v vseh stvaréh eden
najboljših pomočkov zoper bolezni. Opominjajte tedaj
srenjčane svoje, da prezračujejo stanovanja svoja,
tedaj okna vsaj enkrat na dan dalje časa odprta imajo
in tako odpravijo sprideni zrak iz stanic. Še posebno
pozornost pa je treba obračati na stranišča, gnojne
mlake in gnojišča. Skoro povsod na kmetih
nastavljena so stranišča in gnojišča tik hiše, ter tako
smradijo celo okolico. Prepričali so se zdravniki, da
so gnjijoče stvari in smrad iz stranišč in gnojnih mlak,
posebno pri vlažnem vremenu, pogostoma krive kužnih
bolezni. Dolžnost vaša je tedaj, ljudí napeljavati na to,
da kolikor mogoče odpravijo take škodljivosti. To se
brez posebnega truda in brez velicih stroškov pri
straniščih (sekretih) naredí tako, da se va-nje kake
dvaali trikrat na teden vliva v vodi raztopljeni železni
vitrijol. Kako se to naredí, vam bode c. k. okrajna
gosposka na tanko razložila. Pazljivo tako ravnanje pa
je neobhodno potrebno posebno tam, kjer so stranišča,
gnojne mlake in druge gnjijoče stvarí blizo
vodnjakov (štirn) ali napajališč, kajti lahko se zgodí, da
gnojnica priteka k vodi, ktero pijó ljudje in živina, in
tako zbolijo.

4. Ker se vsaka bolezen lože odpravi, ako se
bolnik ob pravem času posvetuje z zdravnikom, toraj
opominjajte ljudstvo v svoji županiji, naj nemudoma
pošljejo po zdravnika, ako jih napade bolezen, ki je
sumljiva kake kužnosti.

Če bi jih pa več na enkrat ali vsaj kmalu po vrsti
zbolelo v eni vasi, je dolžnost vaša, da to naznanite
c. k. okrajnemu zdravniku ali pa c. k. okrajni gosposki.

5. Ker se kužna bolezen večkrat zatrosi iz kraja
v kraj po tej poti, da se bolnik pelje v kako mesto k
zdravniku ali v bolnišnico, zatoraj naj bode vaša skrb,
tacega bolnika pustiti domá, kjer zboli, in kolikor
mogoče, ga shraniti tako, da ne pride z drugimi v dotiko.
To posebno veljá pri kozavih bolnikih; kajti koze se
največkrat razširijo tako, da jih drug od druzega naleze.

6. Ker je cepljenje pri kozah naj boljša obramba
zoper hudo to bolezen, toraj je treba, da se v takih
krajih otrokom pa tudi odraslim ljudem cepijo kozé.
Ako tedaj zdravnik to za potrebno spozná, podučujte
ljudi, da se ne upirajo temu.

Ker je upati, da se nevarnost žugajočih kužnih
bolezni odstrani, če se omenjena naročila izpolnujejo na
tanko in vestno, zato deželni odbor od Vas pričakuje,
da bodete pazljivo, in če je treba, ostro delali na to,
da se ti nasveti povsod tudi izvršujejo.

Od deželnega odbora Kranjskega
v Ljubljani 15. decembra 1872.

Šolske stvari.
O zadevah društva „narodna šola“.

Za društvo „narodna šola“ na Štajarskem in
Kranjskem smo odposlali nekterim poverjenikom te dni
povabilo in društvena pravila. Dalje prosimo poverjenike,
da naznanijo odboru, ali blage volje hote prevzeti ta
posel za „narodno šolo“. Stoprv, ko nam bodo imena
znana, naznanili bodemo po časopisih, da se pristopivši
vedó kam obračati. Ko se oglasi precejšno število udov,
sklical se bode občni zbor, kteri bode postavil
predsednika in odbornike za vspešno delovanje. Poverjenike za
Koroško, Primorsko in Goriško postavimo
pozneje, ker še čakamo natančnejih poročil.

Odbor.

*

Politične stvarí.
Slovanstvo in Nemštvo.

Kaj imajo Slovani sploh in vzlasti
Poljaki pričakovati od Nemcev?

Na to vprašanje je Rusin Racala, eden izmed
prvakov Galiciških federalistov, v poslednjem deželnem
zboru Lvovskem odgovoril v sijajnem govoru, kterega
po „Ost und West“ posloveniti in našim bralcem
priobčiti se nam je vredno zdelo.

Tako-le poslanec Racala govorí:
Na vprašanje: kaj imajo Slovani in še
posebno Poljaki pričakovati od Nemcev, nam
zgodovina daje odgovor. Ona z dogodki dokazuje, da
vsa sedanja Nemčija „pangermanija“ bila je slovanska.
Ondi so stanovali Vendi raznih plemen: Srbi, Obotriti,
Vilci na Pomorjanskem, Lužičanje itd. Vprašam Vas:
kam neki so prešla vsa ta plemena? Poginila so v
nemškem morji! In zakaj? Vsaj je veče bilo njihovo
število, veči njihov pogum, nego Nemcev! Toda Slovani
bili so v razporu med seboj, oni so postopali brez
vzajemnosti; vsako pleme je skrbelo za svoje koristi;
kar je pa še hujše, nektera plemena so v zvezo stopila
s sovražnikom ter so ž njim borila se zoper slovanske
brate. Tako je pleme za pleme zgubilo svojo
samostojnost, v službo Nemcev stopivše, dokler ni popolnoma
poginilo.

So ljudje, ki pravijo, da so se Slovani dali
ponemčiti nemški izobraženosti. Zgodovina nam pa
drugače pripoveduje. Gospoda moja! gotovo ste brali
nemško zgodovino, v kteri ste našli Albrechta
„medveda“ in Henrika „oroslana“. Od kod ta priimka? Prav
zato, ker sta morila Slovane, kakor medved in oroslan
morita ljudi. Albreht se je ljuto vojskoval z Veneti ter
si je prisvojil Branibor. V srednjem veku so se
snovale križarske vojske, podjarmit si Slovane med Labo
in Odro.

Po vseh okrajnah so se zatirali Slovani in na
njihovo mesto vabili nemški naseljenci. Prav tako so
Nemci še dalje prizadevali si pod svoj jarem spraviti
Slovane bahaje se, češ, da v poganske dežele hočejo
razširiti krščanstvo in krščansko omiko, prav kakor še
dandanes hočejo širiti — kakor pravijo — svojo višo
omiko in s tem opravičiti svoj „nagon po izhodu“.

Dalje kaže zgodovina, da so krščanstvo širili z
ognjem in mečem. Dokazov nam daje zgodovina na
vsaki listini. Tudi nam jih ni treba iskati v daljavi,
naša lastna Poljska zgodovina o vojskah s križarskimi
vitezi nam jih ponuja obilo.

Pod pretvezo, da so poklicani Slovane pokristijaniti,
vzeli so v posest deželo in zatirali narode. Pa ko že
ni bilo slovanskih poganov in so bili Poruši in Litavci
že pokristijanjeni, njihove vojske še vendar niso jenjale
in morali so poslednjič Poljaki, Litavci in Rusi zbrati
vse svoje močí, da so tej kači vsaj za nekoliko časa
strli glavo.

Tako, gospoda moja, so ravnali Nemci. Nekdaj
so pa bili Slovani daleč v zahodnih deželah. Devin
(zdaj Magdeburg) bilo je slovansko mesto. Glavno
mesto nemške države stoji na slovanski zemlji in
meja slovanstva je tako blizo kakor Lvov in Przemysl.
To, to je „nagon na vzhod“, gospoda moja!

Jako znamenito je še dvoje. Vsa moč današnje
Prusko-nemške države je prav za prav v slovenskih
okrajnah: v slovanskih deželah tje do Devina, v
Braniboru (zdaj Brandenburg), v Pomorji (zdaj
Pommern), v vzhodni in zahodni Prusiji, v Poznanji (zdaj
Posen), v Sleziji itd. Vsa dežela, po kteri ima po-

nosni „Brandenburg“svoje imé, ta vsa stara
slovanska dežela bila je v starodavnih časih — Poljska.

Vprašam Vas toraj : ali je po vsem tem mogoče z
Nemci hoditi in podpirati centraliste — na lastno svojo
pogubo ?

Toda ugovarjalo se mi bode: „V starih časih so
Nemci, — to je res, — ponemčevali Slovane, ali zdaj
to ni mogoče zarad naše vzbujene národne zavesti“.

Namesti odgovora na ta ugovor kažem Vam na
Poznanjsko pokrajino in na to, kar se ondi godí. Ko
so razkosali Poljsko, vpeljali so nemški jezik v šole v
slovanskih okrajih, da bi jo popolnoma ponemčili; ker
je pa tako nemčevanje zadelo na mnoge ovire, in vrh
tega ni imelo zaželenega vspeha, že davno so Prusi
segli po druzih sredstvih.

Daje se Nemcem denarja, da si ž njim kupujejo
slovanska posestva in po tej poti slovansko deželo
spreminjajo v nemško. Tako je posestvo za posestvom v
roke prišlo Nemcem. Kar nista mogla uradni jezik in
šola, to je dovršil denar.

Tako se je Poznanjska pokrajina iznárodila in v
glavnega mesta (Poznanja) starešinstvu danes sedita le
še dva Poljaka. Tudi se, gospoda moja, dobro
spominjate, kako zbadljivo in zaničljivo je Bizmark
pred malo dnevi Poljakom v obraz govoril, rekoč, da
jim „bo dal dobroto nemškega jezika“. — A tudi besed
grof Eulenburgovih v pruskem deželnem zboru nismo
preslišali. Te in one merijo na to, da se iztrebi
Poljaštvo. Tu imate zdaj ono razširjanje nemške olike,
oni „nagon na vzhod“. In pri vsem tem naj jih
podpiramo še mi!

Kar pa se v Porusiji (na Prajzovskem) vrší že
od starih časov, to naj se še le prične v Avstriji.
Tudi pri nas národi še zahtevajo pravico svojega jezika.
Toda idite le v Sležijski deželni zbor in slišali
bodete, kaj Nemci pravijo Poljakom; prav kakor Bizmark
tudi oni hočejo Poljakom „podeliti dobroto nemškega
jezika“.

V Galiciji se je ustvaril „kreditni zalog“, ki nima
druzega namena, nego slovanska posestva nakupovati
za Nemce.*) Ta zalog ima 1 milijon kapitala; od kod,
to je uganjka. Da je kakova Nemška banka iz
rodoIjubja darovala milijone, ki bi pomagali širiti Nemštvo,
tega nikdo ne verjame. Brž ko ne ti milijoni hodijo iz
tujih dežel, da podpirajo tisti „nagon na vzhod“ in
pospešujejo Nemško naselstvo. To je čedalje verjetnejše.
Isti „chabrus-ovi“ zalog tudi na Českem nakupuje
posestev, da se ondi naselijo Nemci, in zmorejo Slovane.
Ali morda kdo verjame, da bodo ti gospodje zadovoljni
s Čehi? Poljskemu narodu proti ista nevarnost. Nikar
vendar ne zabite, kako Nemci govoré, češ, poljsko
vprašanje nas zanima le toliko, kolikor nam je potrebno za
razširjenje naših mej. Ali morda kdo misli, da se ne
dotaknejo Poljskih dežel? Osvetim (Auschwitz) in
Zator se še vedno prištevati k „nemški zvezi“.
Varšava je tudi že bila Pruska. Oni toraj črto potegnejo
od Biale skozi Poljsko in Varšava bode stala na
zahodni strani. Že dandanašnji velika množica Nemcev
živi v Poljskem kraljestvu, in leto za letom novi roji
dohajajo tje in v Litavijo. Tem prištejte še židovsko
drhal, ki je vselej predna straža Nemcev, ter
preudarite potem, ali je nevarnost res majhena.

Po vsem tem v tretje vprašam: Gospoda moja, ali
je naša dolžnost, složno delati s Slovani ali pa ostati

na poti separatizma? Ali morda mislite, da se
nevarnosti ubranite s separatizmom? Nikakor ne. Le z
zedinjenimi močmí je mogoče, kaj doseči? Kdor je hodil
po poti separatizma, ta je poginil. Zdaj vse meri na
pogubo Slovanov, na pogubo Poljakov. Mi Rusini po
tem potu ne moremo hoditi.

Hodimo po vzajemnem potu, potem ne le sebi,
ampak vsem pomagamo do avtonomije take, po kteri vsi
dobé toliko, kolikor mi. Le to, kar tako dobimo,
tudi obdržimo.

Slovensko slovstvo.

* „Zori“ se z novim letom počenši pridaja
znanstvena priloga pod naslovom „Vestnik“, najmanj vsak
mesec ena pola, ki bode obsegal Članke iz jezikoslovja,
arheologije, povestnice, bajeslovja itd. Vodstvo obeh
listov je upravni odbor „narodne tiskarnice“ kot lastnik
„Zore“ izročil odborniku pisateljskega društva prečast.
gosp. župniku Davorinu Trstenjaku. Cena „Zori“
in „Vestniku“ je 4 gold. na leto, za ljudske učitelje in
dijake pa 2 gold. 50 kr. Naročnina naj se pošlje
podružnici narodne tiskarne v Maribor.

Ozir na deželni zbor Kranjski.

Obljubili smo v zeló kratkih poročilih o obravnavah
deželnega zbora Kranjskega, da nektere razprave
prinesó „Novice“ po stenografičnih zapisnikih obširneje.
To obljubo začnemo spolnovati danes.

V 7. seji je dr. Costa s podpisanimi drugimi
stavil sledečo

interpelacijo

do veleslavne c. k. deželne vlade:

Jože Kavčič, služabnik pri priv. južni železnici, in
drugi obrtniki iz Ljubljane so konec meseca maja t. l.
prošnjo za dovoljenje „društva za denarno pomoč v
Ljubljani“ pri ljubljanskem magistratu vložili ter ob
enem dotična pravila v slovenskem jeziku za potrjenje
predložili. Vsled dopisa tukajšnjega magistrata od 27.
junija l. l., št. 6002, se je Jožefu Kavčiču in njegovim
tovarišem naznanilo , da se morajo vsled ukaza c. kr.
deželne vlade dne 18. junija l. l., štev. 4258, še trije
eksemplari pravíl, in sicer v nemškem jeziku gori
omenjeni prošnji priložiti. Slednjič se je omenjenim
prositeljem z dopisom c. k. deželne vlade objavilo, da c. k.
ministerstvo notranjih zadev po odloku od 4. novembra
1872. leta, št. 12.152, gledé na določbe §. 14 (črki b
in c) postave o združevanji od dne 26. novembra 1852.
leta ne privoli ustanovljenja društva pod imenom: „za
denarno pomoč“.

Določbe omenjenega §. 14. pod črkama b) in c),
na ktere se rešenje ministerstva notranjih zadev opira,
se glasé tako-le: Dovoljenje za ustanovljenje društva se
sme samo takrat dati, ako: se b) na prositelja gledé na
njegovo premoženje zanašati more, da se bode
podvzetje gotovo izpeljalo, ali da vsaj nobenega suma ni,
da se bode postranskih in nedovoljenih namér lotilo, c)
ako so načrti in pravila podvzetja postavnim tirjatvam
(§§• 8— 13) in javnim razmeram primerni.

Gledé določbe pod črko c) je rešenje ministerstva
popolnoma neopravičeno, kajti pravila, ktere so
prositelji predložili, so prav enaka pravilom druzih že
potrjenih družeb in še posebno tem ljubljanskega društva
za podporo obrtnikom. — Dovoljenje tega poslednjega
društva se je na podlagi enacih pravil 8. novembra
1862. leta, tedaj v dobi zgodilo, v kteri je gori
omenjena postava o združevanji tudi že veljala.

Nedovoljenje ustanovljenja enacega društva
na podlagi enacih pravil je jako nedosledno. Potem
takem se ne more pozivanje ministerstva na določbo črke
c) §. 14. v prid njegovega rešenja kot opravičeno
pripoznati, in to tem manj, ker ministerstvo prositeljem
nobenega navoda ni dalo, in v katerem smislu naj oni
spremené pravila.

Kar se tiče druzega razloga nedovoljenja, ki se
opira na določbo črke b) večkrat omenjenega §., je ta
ravno tako neopravičen kot prvi. Prositelji vsi so
pošteni in neomadeževani obrtniki, o katerih značaji in
poštenosti se nikakor dvomiti ne more. Kar se pa
tiče razmér premoženja posameznih prositeljev, tudi to
ni moglo ovirati dovoljenja, kajti sama postava pravi,
da le tam, kjer je treba, se mora na premoženje
prositelja ozir jemati. Pri podpornem društvu pa, ki po
svojem imenovanji in namenu le iz tacih udov obstoji,
ki manj ali več podpore potrebujejo, premoženje
pri posameznih osnovateljih društva tirjati, je ogromni
nonsens. Vsa enaka društva se napravijo ravno
zarad tega, da se družbeniki vzajemno podpirajo.

To toraj ni môglo povoda dati takemu rešenju,
drugače ne bi mogla c. kr. vlada drugo enako
društvo dovoliti, kakor so ga tukajšnji nemški delalci
pri južni železnici ustanovili, kajti ti delalci so gotovo
ministerstvu ravno toliko poroštva mogli dati, kar se
tiče njihovega premoženja, kolikor prositelji za
dovoljenje „društva za denarno pomoč“, ali pa še manj.

Morebiti je c. k. ministersvo dovolj poroštva našlo
v tem, da je društvo, po delalcih ustanovljeno, pravila
v nemškem jeziku predložilo. Iz postopanja
ministerstva, gledé teh dveh društev, se neka velika razlika
razvidi. Društvo po delalcih, brez vsega poroštva na
podlagi nemških pravil ustanovljeno, se dovoli brez
vseh ovir in v kratkem; društvo pa po obrtnikih in
rokodelcih z istim če ne boljšim poroštvom, a na podlagi
slovenskih pravil ustanovljeno, se ne dovoli.

Stavlja se tedaj vprašanje do c. kr. deželne vlade,
naj blagovoli natančne razloge razo deti, zakaj da se ni
društvo za denarno pomoč v Ljubljani dovolilo, in zakaj
se niso pravila tega društva potrdila.

V Ljubljani 27. novembra 1872.

Dr. E. H. Costa, dr. Jan. Bleiweis, J. Irkič, Ivan
Toman, M. Tavčar, Horak, J. Grabrijan, grof Barbo,
dr. V. Zarnik, Murnik, Leopold Jugovic, Peter Kozler,
Kari Rudež, Kramer, V. C. Supan, L. Pintar, dr.
Poklukar, Kramarič, M. Koren, Zagorc.

Na to gospodu c. k. deželnemu predsedniku
izročeno interpalacijo je v 7. seji obljubil, da bode
odgovoril v eni prihodnjih sej. — Odgovora so interpelanti
radovedni pričakovali ; ali n i ga bilo v nobeni sledečih
sej, in tako je edina ta interpalacija ostala nerešena ;
zakaj? se ne ve; ali se pozabilo na to vprašanje, ali
pa je bil odgovor nemogoč?

Naši dopisi.

Iz Ogerskega 27. listopada. P..... — Drage
„Novice“, naznanite žalostno novico predragim svojim
bralcem in rodoljubom vsem slovenskim, da je gosp.
Leopold Kranj c, stotnik-auditor c. k. vojaške sodnije v
Vélikem Varadinu (Gross-Wardein), poslavljen s
viteštvom cesarskega Franc-Jožefovega reda, rojen na
Planinah, včeraj 26. listopada po kratki bolezni umrl
v 40. letu svoje starosti, zapustivši tužno vdovo in dvoje
otrok. Domovini je bil vseskozi zvest sin in nam mili
tovarš. Kranjčevo imé ostane vsem njegovim
tovaršem nepozabljivo, kajti visokočislan je bil od vseh, kteri
so ga poznali, bodi-si da so njemu bili podložni ali mu

viši. Truplo rajnega so danes po železnici odpeljali v
Belo cerkev v Banat, kjer je njegova žena domá.
Lahka mu zemljica!

V Gorici 29. dec. = Gorica šteje vse polno časopisov
v 3 jezikih izhajočih, a vendar mi Slovenci še enega
pogrešamo. Imé zaželenemu listu bi moralo biti „Naša sloga“,
Kakor se kaže, utegne po novem letu res nekaj tacega beli
dan zagledati; priprave se že delajo za — slogo! „Slov.
Narod“ je prinesel v listu od 28. t. m. na sveti večer
sporočeno mu vest „iz Gorice“, ki je prav prava
novoletnica tukajšnjim Slovencem. Stvar je ta le:
Nocoj napravijo „Preširnovi častitelji“ pri „zlati zvezdi“,
v prostorih italijanskega filharmoničnega društva
besedo na čast Preširnu. Povabljeni so k njej
nekteri tukajšnji čitalničarji, mnogo slov. gospode s
kmetov in — kakor pravijo — vse, kar ima italijansko
in nemško občinstvo našega mesta kolikaj odličnega.
Program besede je priobčen po časnikih. Ker bi pa
kdo lahko vprašal, zakaj se ni ta beseda napravila v
čitalnici, hitel je nekdo po „Narodu“ razglasiti vzroke,
zakaj se to ni zgodilo. „Čitalnico imajo zdaj Staroturki
v rokah“ — piše se v „Nar.“ — „in ti nijso hoteli
osnovalnemu odboru za Preširnovo besedo prepustiti čit.
dvorane ... “ — Slabo došla, vrla gospôda, Vaša vest
v „Nar. “, tako slabo in o nepravem času, da si celó ne
moremo misliti, da bi jo bil kedo izmed merodajnih
Vaših mož ukazal priobčiti. Vsak trezni politikar obeh
strank jo mora smatrati le za breztaknost kterega
nepoklicanega dopisnika. Kajti to je enkrat gotovo,
da imajo osnovatelji Preširnove slavnosti vzrokov
dovolj, če ne vsega, kar se bo nocoj „pri zvezdi“ godilo,
vsaj napravljanje te besede, nagibe in namerjanje,
z debelo plahto pokrit. Iz „staroturških“ ust vem, da
so hoteli oni, ki jih „Narodov“ poročevalec sè
„Staroturki“ pita, vse, kar bi utegnilo tukajšnji razpor
razgrniti, s tančico — spravljivosti zagrniti, in to tem bolj,
ker se tudi drugod, ako nas neka znamenja ne mamijo,
zapazuje nekakošnopribližavanje „Mladoturkov“ k
„Staroturkom“. A „Narodov“ dopisnik ima o slogi svoje
posebne pojme! — Jez bi svetoval, da bi „Staroturci“
„Narodovega“ poročevalca breztaktni insult za zdaj še
prezrli, ker gre upati, da ga njegova stranka sama
resno zavrne, če ne drugače s tem, da v omenjeni
zadevi — resnico pove. Ker se zanašam, da jo pové, ali
pa vso reč taktno zatare, naj molčim tudi jez. — Od
ital. strani sem slišal, da se ima pri nocojšnji besedi
storiti po časnikih že razpravljana zveza
italijanskoslovenska proti tukajšnjemu nemštvu. Mikavno je
to res, da ste si stranka „Preširnovih častiteljev“ in
okrajno-liberalno ital. stranka bližji, ko naši
„Mlado“in „Staroturci“ slovenski. Videant consules !

Iz Vranskega. (Národna čitalnica naša) ima svoj
občni zbor v nedeljo 5. januarija ob 5. uri na večer.
Program: 1. Govor. 2. Sporočilo tajnikovo. 3. Račun
za čitalnično leto. 4. Vpisovanje novih udov in
plačevanje letnine za prihodnje leto. 5. Volitev odbora in
predsednika. 6. Nasveti posamesnih udov, potem
tombola. — Vsi častiti udje so uljudno vabljeni, gotovo se
vdeležiti tega zbora.

Odbor.

Iz Mozlja v Kočevji 24. dec. (Uboj.) Ni davno, kar
vam je nekdo z naših hribov v „Novice“ poročal, kako
so se v Koprivniški fari neki sorodniki med sabo klali,
moram vam jaz k sklepu starega leta za božične
praznike še žalostnišo prigodbo naznaniti. Kvaterno
nedeljo zjutraj k fari gredé k sv. maši ugledajo ljudje na
kolovoznem potu konec vasi proti doljnemu Mozlju
velikega, pobitega moža sredi pota v blatu ležati. Bil je
tukajšnji posestnik in oče dveh otrok J. R. Znan
pretepalec in pobijalec, še le v 29. letu, koščen, močán
hrust, ki je mislil, da mu Samson ne more biti kos,

sprl se je zopet v soboto večer zarad neke malenkosi,
z drugim mladim, zakonskim možem, P. M. iz
Oterbacha, v krčmi, ter mu vže ondi par zaušnic založil.
Ker ju pa drugi pomiré, gré J. R. četrt ure pred njim
proti svojemu domu, grozé se odhajaje P. M..nu, da
ga bo še nocoj na kosce smlel. Počaka ga res, vriskat
jočega proti Oterbachu, pred svojo hišo, skoči za
njimga konec vasí doteče, in tam se udarita. Toda P. M.
mu prestreže kol, in izpulivši mu ga iz roke, loputne
ga nazaj po glavi, da se na prvi mah zvrne; na tleh
pa ga še parkrat po glavi buši in do smrti potolče. Na
to strašno prigodbo je vse ljudstvo po vaséh zbegano
in tako prestrašeno, da se k ranim mašam ne upajo.
Za onim pobijalcem pa se čuje le en glas: „Česar je
tolikrat v pobojih iskal, to je iztaknil“. Ubiti bil je
namreč jako surov in divji človek, veden pretepalec, je
vse nedelje in praznike vozaril, še pred smrtjo je
kvaterno nedeljo ženi obetal, če mu mesa ne skuha, da je
gorjé; ne mené se za službo Božjo je po krčmah
potaval, popival in igral, na posled pa tako strašen konec
našel. Enako je vsa rodovina onega P. M., ki ga je
ubil, zarad pretepov na glasu, in se je vže tudi on
marsikje ravsal, dokler je naletel, česar je že pobalin po
vaseh sèm ter tjè poskušal. Šel je sam precej v
nedeljo v sodnijo. Naj bodeta oba kočevskim in
slovenskim pobijalcem v svarilen izgled!

Ker se bo zavoljo prepovedi cerkvenega pokopa
skoraj gotovo kak liberalni pisač v „Tagblattu“ z
navadnimi lažmí oglasil, zato sem vso to dogodbo
obširneje popisal, naj še to dostavim, da mu je bil v
resnici, pa tudi po vsej cerkveni pravici prepovedan,
ker je kot zasednik in razbojnik na uboj
čakal svojega bližnjega, paje vtem trenutku smrt
njega samega doletela. „Kakoršno življenje, taka smrt! “

Iz Ribniške okolice 26. dec. (Cedilo.) Čuden napis!
— porečete; al cedila nam je po letošnjem zboru
Kranjskem treba. Nek dopisnik iz
Kranjsko-tržiškološkega okraja v 51. listu „Novic“, na cedilo vzemši
dr. Razlaga, nas poživlja k sklepu svojega dopisa:
„Gosp. Svetcu naj njegovi volilci povedó, kar mu
gré“. — Tudi brez tega poziva oglasili bi se bili mi,
kajti zabolelo nas je v srce njegovo obnašanje tako, da
se čudom čudimo: „Et tu mi Brute?! “ Ste mar po
logičnih pravilih, ker tudi nektere Kočevarje zastopate,
v njihovem imenu kakor Kromer glasovali proti
adresi? Ste mar že pozabili, da Kočevarji so Vas že
poprej črtili in zavrgli? Spomnite se le rogovilstva za
volitvene dobe. Zdaj pa se tudi Slovenci milovaje
obračamo od Vas. Nekdaj navdušen borilec za pravo
Slovencev in iskren zagovornik vzajemnosti slovanske so
vam Čehoslovani najhuji trn v peti zdaj, ko so v
fundamentalnih členih pokazali Avstriji pravo pot do
avtonomije dežel in sprave narodov, nasproti pa Vam je
dunajski rajhsrat srca priraščen, čeravno ste iz lastne
skušnje se prepričali, da s to skupščino ne dosežemo
svojih pravic in se Avstrija vsak dan bolj razdira. Še
tisti hvalisani §. 19. je strela, s ktero se nam pobijajo
naše narodne pravice! Ker tedaj ste po vsem svojem
dejanji „mit Sack und Pack“ pobegnili v tabor
„ustavovercev“, po našem prepričanji pa ta tabor pelje v
germanizacijo, centralizem in izneverstvo, zato z Bogom!
Vi greste na levo, — mi ostanemo na desni!

Iz Mokronoga 28. dec. ) — Pri nas je dokaj
nemčurjev, ki pa sami ne vedó, zakaj so. Nas sicer to
malo briga, a jezi nas to, da nam hočejo vsiliti še svojo
grdo robo. Še celó uro, ki jo je nočni čuvaj slovensko
klical, v občno našo nevoljo sedaj po nemško kliče,
kakor da bi Mokronog bil že na Prajzovskem! Gosp.

župan Penca! dajte nam naš domači klic nazaj in
pokažite s tem, da se ravnate po volji svojih občanov, ne
pa po tuji trmi enega človeka! Kdo pa je ta, kaj
menite? „Žnedermajster“ Anton Pižinaht, ki je tudi
krčmar in — kar ga še najbolj povikšuje! — on je
tudi prvi svetovalec pri županstvu. Pa kako se postavlja
ta „žnedermaster“, kako moško v občinsko pisarnico
masira sukaje si brke! Človek bi res moral misliti, da
je to še bolj modra glava kakor je Salomon bil. Pa
kaj zna? Svoje ime po gosje podpisati, „Tagblatt“
puhštabirati pa umare pisati! Do 100 napisati številke, to
je njemu ko nič! Pa dovelj za danes. Le toliko sem
hotel povedati, da to je tisti mož, kterega „Tagblattovci“
tukaj imajo za svojega aposteljna.

Iz Postojne. — Tukajšnja čitalnica napravi 6.
prosenca t. l. zvečer ob pol 7. uri „besedo“ s petjem,
tombolo, predstavljanjem veseloigre „Bog vas sprimi“ in s
plesom, k kteri uljudno vabi

odbor.

Iz Ljubljane. — Božični prazniki so pretekli, — al
cvetke, ki jih še zmirom nahajamo na vrtih, žalibog, da
se ne skladajo s tem, kar pogrešamo ravno v Božičnem
času o političnih naših razmerah. Namesti da bi
mogli prav iz srca veseli biti v spominu na oni milosti
polni čas , ko so angelji miru se zibali nad svetom in
peli: „Slava Bogu v višavi in mir ljudém, ki
so blagega srca“, čujemo dandanes le žalostne
glasove, da ne sme mir biti med narodi, kajti ona
prevzetna stranka, ki le gospodovati hoče vsem
narodom, sramotiti hoče sveti nauk Izveličarja našega o
svobodi, enakosti in bratinstvu vseh narodov. Če pa tudi
letošnji Božični prazniki niso še vsadili cvetlic miru in
sprave na političnem polji, vendar zarad tega v svojih
pravicah dandanes še zatirani narodi Avstrije ne
obupajo, marveč o zavesti svojega prava trdno zaupajo
na — veselejši Božični čas! Radi se udarno previdnosti
Božji — a ne udajmo se sili nemčurstva!

— Deželni glavar dr. pl. Kaltenegger, mestni župan
Dežman in mestni odbornik dr. Zupan so se v petek
podali na Dunaj v zadevah mestnega loterijskega
posojila, ker je v Graški „Tagespost“ glas počil, da
enacega posojila, ki ga je sklenil tudi Štajarski deželni
zbor za mesto Gradec, ministerstvo noče dovoliti in
sploh nobenega enacega ne več. Treba je tedaj res bilo
pot storiti na Dunaj, da se, če je mogoče, odvrne ta
nevesela nezgoda. Ker se niso vrnili domu, nam še ni
znan izid te zadeve.

— Pozornost naših kmetiških gospodarjev, ki imajo
gozde, in kmetov in učiteljev čbelorejcev
obračamo na današnji „Oglasnik“, v kterem naj beró oklic
družbe kmetijske.

— (Ker je bolezen na gobcu in parkljih) že večidel
potihnila na Kranjskem, se je nadejati, da dozdaj
prepovedani sejmi se bodo po novem letu spet dovolili
proti temu, da vsak, kdor bo gnal govejo živino na
sejm, bo moral se oskrbeti s predpisanimi spričali
zdravja, ki jih bodo dajali župani. Ker pa imamo
turško kugo na meji naši, se v krajih na meji
Hrvaški in Reški ne bodo dovolili sejmi.

— Včeraj smo spremili na pokopališče truplo gosp.
dr. Val. Zarnikovega očeta, ki je 28. dne t. m. po
dolgi bolezni umrl v 62. letu svoje starosti. Naj pošteni
mož v miru počiva!

— (O smrti vojaškega duhovna gosp. J. Zamejca),
kterega so pred 2 letoma v Trstu iz morja potegnili,
prinaša dopis iz Ljubljane v „Vaterl. “ zdaj gotovo
poročilo. Sprehajočega ob obalih morja, sta ga umorila dva
železniška stražnika (en Lah in en Štajerc), oropala in
v morje vrgla. Zavoljo delitve ropa pa se je vnel
razpor med njima, in Lah je Štajerca vstrelil. Zdajci je
žena vstreljenega Štajerca, ki je za hudodelstvo ropo-

mora vedela, šla nad Laha in od njega tirjala svoj delež.
Al ta jej nič noče dati. Razkačena ga gre tožit in 17.
decembra je sodnija Laha, dvojnega umora krivega, in
pa babo v preiskavo zaprla.

— (Ljudska igra „Na Odsojah“), iz Mosenthalove
poslovenjena po Ogrincu, se po pravici more najbolja
letošnja predstava dramatičnega društva imenovati. V
vseh prostorih prepolno gledališče je tudi to priznalo z
gromovito pohvalo, ki so jo igralci in igralke tem bolj
zaslužili, ker je igra zeló zeló težka. Gospodičini
Jamnikovi in gospodu Kocelju gre venec prvenstva v
glavnih rolah; res izvrstno sta izvršila svojo nalogo;
vredno njima na strani so stali gospodičina
Podkrajšekova, gosp. Nojli, gospá Odi in gosp. Šmid v
večih rolah. Gosp. Šmidu, kteremu je Talija podarila
lep talent, imamo svetovati le to, naj dobro pazi na
predmet svoje role in po tem naj glas svojega
govora ravná, da ne bode zmirom tako jokljiv; vsaj se
ljubivci ne jočejo vedno!

— (Čitalnica) je sv. Štefana dan imela svoj občni
zbor. Predsednik dr. Jan. Bleiweis je med drugim
v svojem nagovoru posebno zahvalo izrazil vsem udom,
ki sodelujejo pri „besedah“, rekši, da na „besedah“
stoji čitalnica, brez njih ni čitalnica nič. — Po
naključbi je izostalo poročilo o delovanji čitalnice v
preteklem letu, ktero pa bodo vsi društveniki v
natisnjenem letniku brali; vsaj je naša čitalnica edina, ki
svetu v letniku odkriva svoje delovanje. — Gosp.
blagajnik Kremžarje poročal o računu leta 1872. in o
proračunu za leto 1873., ki sta bila brez ugovora
zadovolilno na znanje vzeta, pa se tudi natisneta v
letniku. — Gosp. Fr. Ravnikar je v imenu odborovem
predlagal, kako naj bi se opuščeno delovanje o
ustanovitvi „narodnega doma“ nadaljevalo in naj bi čitalničin
odbor po razgovoru vseh druzih narodnih društev to v
svoje roke vzel. Kdor „se je nadejal slišati v kakem
odločnem koraku v tej stvari“, je bil pač „am
Holzweg“, kajti dobra taka dušica ne vé, da čitalnica
ni dosihmal z „narodnim domom“ nikakoršnega
posla imela, da tedaj s „kakim odločnim korakom“ se
ne more še producirati in da bi tudi 10 tacih vmes bilo,
ki so „se nadejali slišati o kakem odločnem koraku“. —
Za predsednika je bil zopet izvoljen gosp. dr. Jan.
Bleiweis, za blagajnika gosp. And. Kremžar, za
odbornike pa gospodje: dr. Costa, dr. K. Bleiweis, Fr.
Drenik, Ant. Jentl, Miha Pakič, dr. Poklukar, Fr.
Potočnik, Fr. Ravnikar, Ivan Vilhar, dr. Vončina, dr. V.
Zarnik, dr. Zupanec, Fr. Kadilnik, Hugo Turk in Drag.
Juvančič namesti V. Petričiča. Da gosp. pevci, ki so
podpiralni udje čitalnice, niso smeli voliti, je simpliciter
laž, kajti predsednik je v svojem začetnem govoru zarad
volitev odbornikov še odločno povdarjal to , naj se
volijo delalni udje v odbor, ne pa taki, ki so le „po
imenu“ odborniki. — Čitalnica je v preteklem letu
storila svojo dolžnost in skušala jo bode storiti tudi v
pričujočem letu — tudi vkljub takim, kterim geslo je
razpor!

— (Silvestrov večer) obhaja čitalnica z veselico po
večletni navadi. — Tudi k veselici Silvestrovi, ki jo
napravijo na strelišču tukajšnji gospodje oficirji, je
čitalnica bila povabljena.

Novičar iz domačih in ptujih dežel.

Iz Dunaja. — Ustanoverce že več dni božjast lomi
zarad direktnih volitev, kajti vsak dan bolje
vidijo, da ne gré tako gladko ž njimi kakor so izprva
mislili. Prvi strah jim je šinil v ude, ko so Poljaki
ministru naravnost rekli, da od direktnih volitev nočejo
nič slišati. Drugo jih je poparilo to, da je neki usta-

voversk časnik jim preračunil, da je lahko mogoče, da
pri direktnih volitvah zmagajo federalisti in da
potem večina ustavoverska v državnem zboru pade pod
klop. Iztuhtali so si celó to, da se Poljaki zvežejo s
Čehi, — da Poljaki ostanejo tudi v sedanjem zboru,
a bodo glasovali zoper direktne volitve, ki pa vkljub
njim obveljajo; izvoljeni po direktnih volitvah pa
pridejo z Čehi vred v novi državni zbor samo zato, da
razrušijo celi „rajhsrat“. Tretji in to prav hud strah
ustavovercem dela pa to, da predrugačenje volitev v državni
zbor zahteva tudi predrugačenje
avstrijsko-ogerske poravnave od l. 1867., ker postava o
delegacijah se glasí na to, da poslanci deželnih zborov v
državnem zboru volijo poslance v delegacijo. V državnem
zboru takem pa, v kterega ne bi prišli kakor dosihmal
poslanci deželnih zborov, ampak naravnost v državni
zbor voljeni poslanci, ne bi potem več bilo poslancev
deželnih zborov, tedaj bi ne bila več delegacija taka,
kakor dozdaj. To pa se kar naravnost — brez nove
postave za delegacije — zgoditi ne more, in veliko
vprašanje je še to: ali bi Ogri dovolili v premembo
delegacijske postave. — Vse to tedaj dela hudo sive
lase nemškim centralistom. Slišalo se je celó, da
ministerstvo za tega del namerava odložiti to presitno stvar.
Ali bodo pa z odlogom zadovoljni kolovodji
centralistični, od kterih je ministerstvo Auerspergovo od konca
do kraja odvisno, to je veliko vprašanje. Bodi si pa
tako ali drugače: sedaj je došel čas, da vsa dr-

žavno-pravna opozicija mora soglasno
postopati in opustiti svojo lokalno politiko. Vsi
morajo zdaj stati kot en mož po izgledu centralistov,
ki v sili tudi strogo edini postopajo. „Viribus unitis“
bodi naj geslo vsem, ki se borijo za pravo narodov in
njihovo svobodo!

— Za stavbe Dunajske velike razstave, ktera se
letos začne maja meseca, zahteva baron Schwarz,
nanačelnik te razstave, še 7 milijonov gold., ker je danih
mu 6 milijonov gold. že potrosil. To je strašansk denar
a poslopje, ktero bo le 6 mesecev stalo, in od kterega
deželne komisije ne vinarja ne dobijo! Nadjajo se sicer,
da ti stroški se bodo povrnili po dohodkih iz
vstopnine v razstavo; al ta nada ostane menda le vtopija.

Ogersko. — Pravda glasovitega hudodelca Rose
Šandora, ki so jo v zadnjem lanskem listu omenile
„Novice“ je končana; Rosa Šandor in Franc Čonka
sta obsojena v težko ječo na vse svoje žive dni,
Veselka, Schwab in Andrej Rosa na 15 let.

Iz Rima. — 16. decembra je škof Strossmajer
prišel v Rim v hospiciju Slavoncev stanovališče vzel. —
V govoru, ki ga je imel sv. Oče 23. decembra v
konzistoriju, se je bridko pritožil o trpljenji katoliške
cerkve v mnozih deželah, posebno pa še na Laškem in
Nemškem.

Rusija. — Cesarevič naslednik je za tifusom
nevarno zbolel, vendar je upanje, da se spet ozdravi.

Sodeželani!

Marljivi obrtniki in rokodelci, kmetovalci in gozdarji, zastopniki véd in umetnij, kakor tudi gospé
Kranjske, ktere imajo čutstvo za umetnost, so z velike hvale vrednim prizadetjem našim besedam v klicu od
dne 18. marca leta 1872. življenje dali tako, da vže sedaj smo prepričani in da z mirno vestjo lahko trdimo, da
naša lepa domovina, naša Kranjska dežela, bode na svetovni razstavi letošnjega leta na Dunaji tako dostojno
zastopana, da presega naše pričakovanje.

Nad 200 razstavnih oglasov je došlo deželni komisiji; to je gotovo častno spričalo za našo obrtnijo,
rokodelstvo, kmetijstvo in gozdarstvo, za vede in umetnost!

Al z mnozimi oglasi Kranjskih izdelkov, z osebno vdeležbo najpremožniših mož iz naše srede pri tej
veliki razstavi še ni storjeno vse! Ako se hoče naši deželi pridobiti stanovitna korist v pravem pomenu,
potrebuje deželna komisija zaklada, s kterim jej je mogoče raznovrstne troške pobotati, skupne (združene) razstave
pospeševati in manj premožne, marljive učitelje, delalce, kmetovalce, obrtnijske delovodje itd. denarno podpirati,
da si morejo Dunajsko razstavo ogledati.

Razne družbe in privatne osebe so vže utemeljile ta zaklad, ker so, vnete za blagi namen, darovale
velikodušno doneske denarne v pospeh svetovne razstave; al dosedaj zbrani doneski ne zadostujejo, da bi
deželna komisija mogla izvršiti vse, kar se jej je naložilo, in da bi mogla vsem pravičnim tirjatvam zadostit,
ktere se na-njo stavijo.

Deželni komisiji je znano, da se pogostoma trka na vrata radodarnih deželanov, al vendar misli, da je
pravo storila, ako se, gledé na velevažne zadeve in na korist, ktero bode svetovna razstava celi Avstriji in še
posebej tudi Kranjski deželi v vsacem oziru donesla, obrača na iskreno domoljubje, na obče znano radodarnost
prebivalcev Kranjske, ktero se vselej pokaže, kedar se tiče kaj obče koristnega, domovino častilnega!

Sodeželani! Vsak naj podpira po svoji moči velevažno delo, vsaj vsak, tudi najmanjši dar se bode
hvaležno sprejel kot dodatek v povzdigo narodne časti skupne domovine, in v korist in na dobro Kranjski deželi.

Omeniti je le še, da se taki doneski od danes začenši sprejemajo v pisarni c. kr. deželne komisije
Kranjske (v Ljubljani v deželni hiši), pri mestnem magistratu v Ljubljani, in po deželi od gosp. c. kr. okrajnih
glavarjev.

Oskrbuje se zaklad pod nadzorstvom finančnega odbora, izvoljenega iz udov izvrševalnega odbora, in
doneski se bodo od časa do časa razglasili v Ljubljanskem listu.

V Ljubljani decembra meseca 1872.

Izvrševalni odbor c. k. deželne komisije Kranjske za svetovno razstavo,

Grof Auersperg, predsednik.

V. C. Supan, podpredsednik.

Oton baron Apfaltrern, dr. E. H. Costa, Karol Dežman, Franc Globočnik, ljudevit vitez
Gutmannsthal-Benvenutti, Peter Kozler, Karol grof Lanthieri, Janez Murnik, Albert Samassa, Janez Šolar, Albert Trinker, Mih.

Anton baron Zois-Edelsteinski.

Lotar knez Metternich-Winneburg, kot stalni poročevalec.