I. Nekovine.

1. Kislec.

Oxygenium; O = 8; prim. tež. = 1,1056; 1 liter ( = 1000 kub. centimetrov) vaga 1,43028 gramov, našla sta ga Priestley in Scheele leta 1774.

Kislec je povsod v prirodi obilno razprostranjen, toda nikjer čist ali nevezan. Tako na pr. se pogosto dobi rudnina

z imenom rjavi manganovec, v kterem je mangan spojen s kislecem = MnO2. Ako to rudo v železnej cevi razžarimo, razkroji se in izgubi polovico kisleca. Druge kiselčaste spojine dadó še čistejši kislec. Razgrejemo li v malej retorti a pod. 2

živosrebreni okis ( = HgO), razkroji se v svoje sostavine. Živo srebro se zbira v steklenej tikvici b, a plinast kislec gré po cevi c v poveznjen in z vodo napolnjen val (cilinder). Za vsak plinav mehurček, ki gre v val, izstopi ravno toliko vode, tako dolgo, da je ves stekleni val s kislecem napolnjen. Tacega orodja se poslužujemo sploh, kedar je treba kak plin prestreči.

Kislec delamo navadno iz klorovokislega kalija = KCl.ClO5; ako ga razgrejemo, razkroji se v KCl in 6O, iz njega tedaj dobimo vseh 6 ekvivalentov kisleca.

Vsi zeleni rastlinski deli v solnčnej svetlobi iz sebe izločujejo kislec. Ako listnato vejico, ki se še drži rastline, ali pa nekoliko zelenega listja stlačimo pod poveznjen, z vodo napolnjen in zgoraj začepljen lijavnik (pod. 3), tekoj se v solnčnej svetlobi na kraji lijavnika začnó zbirati majhni mehurci, ki so čist kislečev plin. Celó mikroskopične rastlinice, ktere so popreje imeli za nevide ali infuzorije, puščajo kislec iz sebe.

Kislec je plin brez duha in brez okusa, kakor zrak okoli nas. Od zraka se vendar razlikuje v tem, da v kislem nažgana in tleča telesa neznano živahno izgoré. Potaknemo namreč tlečo trsko v kislec, hipoma se vname in s plamenom živahno gori. Ravno tako izgori v njem fosfor in daje bliščečo skoro solncu enako svetlobo, žveplo daje pa modro svetlobo. Tenka in zvita železna žica (Eisendraht) ali jeklen prot na koncu poprej razbeljen in potem v kislec vtaknjen, izgori popolnoma in siplje krasne iskre okoli sebe. Ravno tako se obnaša ogelj. Glej pod. 4 in 5.

Te prikazni so osnovane na velikej sorodnosti, ki jo ima kislec do onih tvari. Gorenje teh teles ni nič druzega, nego njihovo spajanje s kislecem in nasledki tega spajanja pri omenjenih poskusih so: ogljenčeva kislina = CO2, fosforova kislina = PO5, žveplena sokislina = SO2 in želez. Okis = Fe2O3.

Ker se kislec nahaja malo ne v vseh rudninah, ker ga je 30 do 50 odstotkov v rastlinskih in živalskih telesih in ker je v 9 funtih vode 8 funtov kisleca, zato je kislec ne samo največ razprostranjena prvina, temveč se tudi nahaja v največej množini. Ne bodemo pogrešili, ako rečemo, da kislec sostavlja tretjino znane zemeljske tvarine.

Pozabiti tudi ne spnemo, da je zrak zmes kisleca in necega druzega plina, dušec imenovanega. V petih bokalih zraka je en bokal kisleca, tedaj kislec dela 1/5 vsega ozračja.

Na tem je osnovana imenitna resnica, da so vse tvari v zraku podvržene uplivu kisleca, ki zarad svoje sorodnosti gre vedno na to, da bi se spajal z drugimi tvarmi, ki še nimajo celó nič, ali pa premalo kisleca. Kislec je tedaj vzrok mnogih in mnogih kemičnih prikazni, ki se vedno godé okoli nas in v nas. Pri ugodnih okolnostih se to spajanje godi s tako silo, da se pri tem razvija mnogo topline in naposled svetloba. Tej prikazni pravimo gorenje. Toda spajanje kisleca se večidel godi počasi in brez ognjene prikazni. ,Tudi takrat se razvija toplina, toda se razdeli na daljši čas in jo zato manj čutimo. Železna rja, zelenica ali zeleni volk na bakru, vrvež (Gährung), gnjiloba, trohnoba, razprh in preperelost, dihanje ljudi in živali vseh teh prikazni je vzrok kislec. Pri vseh teh prikaznih nastanejo nove kislečeve spojine, in nobena ne bi nastala brez kisleca, kakor tudi brez njega nijedna stvar ne bi izgorela.

Spajanje s kislecem imenujemo kisatev ali oksidacijo (Oxydation). Okisati ali oksidirati se tedaj pravi s kislecem spajati, in okis ali oksid (Oxyd) pomeni toliko, kakor spojina s kislecem. Ker se kislec z večino drugih prvin spaja v več razmerah, zato razlikujemo tudi več okisnih stopinj (Oxydatiansstuffen), kterim tudi posebna imena nadevamo, kakor bode iz primerov razvidno.

Nekovine delajo s kislecem večidel kisle, kovine pa z o osnovne okise. Ime »korenika« (Radikal) nam znači

sploh vsako s kislecem spojeno prvino, žveplo na pr. je korenika žveplene kisline = SO3.

Splošne lastnosti kislečevih spojin bodo najbolj sprevidne v sledečej tablici:

Pregled kislečevih spojin.

Razen glavnih okisnih stopinj imajo nektere prvine tudi vmesne stopinje, kakor je na pr. pod a omenjena žveplena kislina S2O2 in pod b navedena žveplena okislina S2O5. Te kisline so slabe in nestalne. Ravno tako imamo tudi pri osnovah sokis (pod c) in okisčev okis (pod d), ki tudi nimata stanovitnega kemičnega značaja.

Da si tudi nekovine s kislecem večidel delajo kisline, nahajamo med njimi vendar tudi nekaj okisov, ki niso niti kisli, niti osnovni, taki so na pr. voda, HO, duščev okis, NO2, ogljenčev okis, CO in še drugi. Na drugej plati se pa med kovinskimi okisi, ki so večidel osnove vendar tudi nahajajo nekteri

okisi više stopinje ki imajo vse lastnosti pravih kislin, na pr. manganova kislina MnO3, kromova kislina CrO3, antimonova kislina SbO5, itd.

Iz tega bode jasno vsacemu, da okisom ne daje imena in veljave samo množina s koreniko spojenega kisleca, temveč njihove kemične lastnosti. Žveplena kislina na pr. ima samo tri ekvivalente kisleca in vendar je jača kislina nego duščeva (solitarna), ki jih ima pet (NO5).

Kemiki so dolgo mislili, da edini kislec dela kisline in od tod je dobil tudi ime, ali odkler vemo, da v nekterih prav jakih kislinah ni prav nič kisleca in da kislec z nekterimi kovinami dela najjače kislinam vprav nasprotne osnove, je ime »kislec« izgubilo pravi pomen. Kislečeva kislina (Sauerstoffsäure) se pa vendar imenuje vsaka, ki ima kisleca v sebi.

Po vsej pravici stoji kislec na čelu vseh prvin, kajti po svojej množavi, po krepkej sorodnosti in, skoro bi rekli, po svojej povsodnosti je gotovo najimenitniša in najmogočniša prvina. Posebno sodeluje kislec pri dveh sicer prav navadnih, ali jako imenitnih stvareh, namreč pri dihanji in pri gorenji.

Dihanje pri ljudeh in živalih ima ta namen, da dobi telo neko množino kisleca iz zraka. Ta kislec jako krepko deluje na kri in vsled tega delovanja vzbuja se telesna toplina. V zraku, ki nima kisleca, umre človek in žival v nekoliko trenotkih.

Tudi vsako goreče telo potrebuje kisleca iz zraka, kolikor laglje more zrak do goreče stvari, toliko lepše in hitreje bode gorela. Da se ogenj bolje razvname, puhamo zrak va-nj, v malem

storimo to s pihalnico (Löthrohr) pod. 6, v večem pa z mehovi in drugimi tacimi napravami.. Vročina se pa plamenu neizmerno povekša, ako čistega kisleca va-nj pihamo. Kislec se hrani ali v mehurji, pod. 7 ali v posebnem plinohranu (Gasometer) pod. 8 in piha skoz tenko špico sred vinocvetnega plamena. V tarem plamenu se prav lehko topé telesa, ki se sicer neizmerno nerada topé, na pr. platinska žica, jeklena pletilna igla izgori hitro sipaje okoli sebe najlepše iskre.

Delavni kislec ali ozon. Ako v steklenico s kislečevim plinom napolnjeno spustimo nekoliko jakih električnih isker, dobi plin nek poseben duh, kterega tudi čutimo blizu velikega električnega kolovrata, kakor hitro ga začnemo vrteti. Tudi je kislec dobil potem še druge znamenite lastnosti, sosebno je zadobil krepko okisilno moč. Tako na pr. okisi srebro, črni svinčeni žveplec, PbS, spremeni v žveplenokisli svinčeni okis, PbO.SO3, tudi pobeli indiko in še druge barve. Najočitniše se ta moč pokaže na zmesi od kalijumovega jodca (jodkalijuma) in skrobove kaše; papir s to zmesjo namazan v tem plinu hipoma postane temno vijolčast. To moč pripisujemo nekej tvari, ozon imenovanej, ki se tudi naredi, ako zrak počasi navajamo na moker fosfor. Toda na ta ali oni način dobimo tako malo te tvari, da doslé o njenih lastnostih še nič gotovega ne vemo. Največ se misli, da je, ozon nekako promenjen kislec, ki kaže povekšano sorodnost do drugih prvin. zato ga tudi vzbujeni ali delavni kislec imenujemo.

2. Vodenec.

Hydrogenium; H = 1; prim. tež. 0.0692; 1 liter vaga 0.0896 gramov;našel ga je Cavendish leta 1766.

Vodenca je obilno v prirodi, toda nikjer ni prost, zmerom je vezan z drugimi prvinami. Največ je spojenega s kislecem v telesu imenovanem»voda«, ktera se skoro povsod nahaja in s formulo HO zaznamuje. Vodenec delamo zmerom iz vode.

Podoba 9 nam kaže, kako se dobiva vodenec. V retorti a se namreč kuha voda in njene pare gredó potem skozi razbeljeno železno (puškino) ali porcelanasto cev, ki je z železnimi žreblji napolnjena. Vodena para se razkroji, kislec se spoji z železom v železni okis (Fe2O3), a iz plinovodne cevi uhaja vodenec, kterega ravno tako lahko prestrežemo, kakor je v 26. §. bilo o kislem povedano.

Navadno se vodenec dela na drugi hitreji in priležniši način. V plinjak (Gasentwiekelungsflasehe) pod. 10 ali pod. 11 denemo majhnih cinkovih koscev, nalijemo na-nje vode in potem

skozi lijavnik b prilijemo žveplene kisline. Iz cinka, vode in žveplene kisline postane: vodenec, ki uhaja skozi plinovodno cev c in pa žveplenokisli cinkov okis, ki ostane v steklenki.

Vodenec je plin brez barve in brez duha. Med vsemi telesi je najlaglji, kajti 1 bokal vodenca vaga 14 krat manj nego l bokal zraka, zato se z vodencem napolnjen svilnat ali kaučuknat mehur vzdiguje in plava v zraku, kakor probkov zamašek v vodi. Za tega delj so nekdaj z njim polnili zračne balone, no dandanes služi za to cenejši sveteči plin.

Vodenec se užge , ako se ga dotakne kako razbeljeno telo ali kakav plamen, in gori s slabo svetečim plamenom (pod. 12) ali razvija veliko vročino. Goreči vodenec se spaja s kislecem in dá spet vodo. Ako nad plamenom vodenčevega plina držimo stekleno cev (pod. 13), čuje se poseben preleteč glas, zato se ta prikazen tudi kemična harmonika imenuje.

V obrtih se vodenec ne rabi, edini kovači z njim žareče oglje še bolj razvnemajo. Poškropiš li namreč žareče oglje z vodo, hipoma se voda razkroji, kislec se spoji z ogljem, vodenec pa izgori in tako povekša vročino.

Ako vodenec vodimo prek žarečih kovinskih okisov na pr, prek bakrenega okisa, CuO, spaja se vodenec s kislecem v vodeno paro, ki tekaj izhlapi, dočim čista kovina preostane. Za takovo razkisatev (Desoxydation) kemiki često rabijo vodenec.

Vodenčeve spojine. Vodenec se spaja najrajši z nekovinami, s kovinami so nam znane le nektere spojine. Vodenca je po vseh rastlinskih (5 — 6 odstotkov) in živalskih tvaréh.

S klorom, bromom, jodom, fluvorom in še z nekterimi drugimi prvinami dela vodenec kisle spojine, vodenčeve kisline zvane. Njegova najimenitniša spojina je pa itak
Voda.
HO = 9; gostota = 1.

Ako zmešamo 1 utežni del vodenca in 8 utežnih delov kisleca, ali — kar je vse eno — dva bokala vodenca in en bokal kisleca, se ta dva plina ne bodeta spojila. Hipoma se pa to zgodi, ako se zmesi dotaknemo s kacim gorečim ali žarečim telesom. Zmes se vname s pokom (eksplodira), ker vročina jako raztegne vodeno paro v istem trenotku , kakor postane. Zato se ta zmes tudi imenuje pokalni plin (Knallgas), poskusi z njim so pa zeló nevarni in vedno naj se delajo v malem. Celó zapaljena zmes zraka in vodenca razpokne, zato se mora pri poskusih z vodencem paziti, da se ne zažgé prezgodaj, temveč še le takrat, kedar človek misli, da je zrak iz plinjaka že odtekel. V posebnih napravah je pa moči tudi veče množine pokalnega plina izpaliti, pri tem dobljena voda se da tudi nabirati in vsak se lehko prepriča, da je to prava čista voda z vsemi lastnostimi. Da se odvrne vsaka nesreča,

dovaja se vodenec in kislec vsak za se iz posebne posode v skupno cev, ki je tako narejena, da se oba plina še le na koncu pomešata , kjer se tudi zapalita in tekoj izgorita. Goreči pokalni plin dela neizrečeno veliko vročino, v tem plamenu se topi platinska žica, bela glina, kvarec, apno in sploh stvari, ki se najteže tope. Kreda se v tem plamenu tako razbeli, da daje bliščečo, solncu podobno svetlobo — Drumond-ova svetloba — ki se rabi za razsveto solnčnega mikroskopa, za meglene podobe in za optična znamenja (signale).

V podobi 14 se vidi, kako se najlaglje in brez nevarnosti delajo poskusi s pokalnim plinom. V vodenčev plamen piha kislec iz mehurja.

Orodje v pod. 15. nam pa služi v dokaz , da goreči vodenec res dela vodo. Iz plinjaka gré vodenec najpredi v cev, napolnjeno z apnenim klorcem (CaCl), ki mu vzame vso mokroto, potem se vodenec zapali, nad plamen se drži pa steklen zvonec. Vodena para se ohladi na zvoncu in kaplja iz njega.

Kakovih, lastnosti je voda. že vsakdanja izkušnja in tud fizika nas je soznanila z mnogimi lastnostimi vode. Govoriti nam je pa tukaj o nekterih jako važnih kemičnih lastnostih. Da-si ravno voda ni niti kisla niti osnovna, temveč neutralna ali indiferentna, ima vendar veliko sorodnost do nekterih kemičnih spojin, zlasti do kislin in osnov. Vodine spojine s kislinami in osnovami imenujemo vodáne ali hidrate. Kedar koli se naredi kak hidrat, se zmerom toplota povekša, ker se pri tem voda zgosti in mora nekoliko svoje vezane topline oddati (fizika §. 155). Tako na pr. se ugreje žveplena kislina, ako jej prilijemo vode, ravno tako tudi živo apno, kedar gasimo.

Kisline rabimo navadno le kakor vodane, na pr. vodán žveplene kisline, SO3HO, in le redkokedaj brezvodne. Kedar koli govorimo o kislinah, imamo vedno v mislih hidrate, ako ni naravnost povedano, da imamo z brezvodno kislino opraviti. Te hidratne vode kislinam ne more sama toplina odvzeti, izriniti jo more samo kak kovinski okis, do kterega ima kislina veča sorodnost, nego do vode.

Osnovam ali kovinskim okisom dá voda časih posebne barve. Tako je na pr. železni okis Fe2O3 rdeč, hidrat železnega okisa Fe2O3.HO pa rumen; bakreni okis CuO je črn, njegov hidrat CuOHO pa moder. Razgreti okisi navadno izgubé hidratno vodo, nekteri pri nižej, drugi pri višej toploti. Kalijev hidrat KOHO in natronov hidrat NaO.HO pa hidratne vode tudi v največej žari ne izpustita.

Tudi s solmi se spaja voda ter se z njihovimi delki strjuje v kristale, zato se tudi kristalna voda (Krystallwasser) imenuje. Iz tega in tudi iz onega , kar je bilo o hidratih povedano, se vidi, da se voda ne strdi samo v nižej toploti, temuč tudi vsled kemične priteznosti. Toda vsaka sol nima kristalne vode v sebi, tako je na pr. NaO.SO3 brezvodni. žveplenokisli natron, dočim je NaO.SO3 + 10H0 ista sol spojena z 10 ekvivalenti vode. Skoro vse soli pa izgubé hidratno vodo, ako dalj časa ležé na suhem zraku ali pa, ako je do 100°C. razgrejemo. Takrat uhajajo vodni delki izmed solnih, zato pa tudi kristal razpade ali preperi (verwittert).

Voda ima to čudovito lastnost, da more jako mnogo trdnih tvari v sebi raztopiti ali razprositi. Tega pa ne dela toliko kemična sorodnost, kolikor sprijemnost (Adhäsion) vodnih delkov do delkov nekterih trdnih snovi, vodni delki se tako rekoč vrinejo med nje, je razrinejo in redijo iz njihove skupnosti. In res raztopljena ali razproščena tvar ne izgubi svojih kemičnih lastnosti, kajti razproščene tvari se pokažejo spet v prejšnjej skupnosti, kakor hitro vodo s toplino izparimo.

Razprost ali raztopina se imenuje sita ali nasičena (gesättigt), ako od iste tvari ne more nič več raztopiti. Navadno pa to moč zopet dobi, ako jo razgrejemo, to je: njeno toploto povekšamo, nasproti se pa nekaj raztopljene tvari izloči, kakor hitro se toplota zniža, to je: ako se raztópina ohladi. Pri tej priliki se raztopljene tvari navadno izločijo v pravilnih oblikah — v kristalih. Raztapljanje je tedaj sredstvo za kristalizovanje. Prisilimo pa raztopljeno tvar, da se mora hipoma iz tekočine v trdno skupnost povrniti, ako na pr. nasičeno vročo raztopino hitro ohladimo, se raztopljena tvar ne izloči v kristalih, ampak se usede kakor prah. Tak usad imenujemo v kemiji obórina (Niederschlag). Takisto se tudi zgodi, ako raztopini pridenem tvar, ki se z raztopljeno spaja v neraztopno spojino. Ako na pr. v vodi raztopljenemu baritu, BaO, prilijem

žveplene kisline, tekoj se napravi neraztopni žveplenokisli barit, Ba2O.SO3, ki se obori v podobi belega praha.

Različno obnašanje raznih tvari do vode je za kemika preimenitno znamenje. Po tem, da je ena tvar raztopna, druga pa ne, in da je ena laglje raztopna od druge, je kemiku mogoče ločiti razna telesa. Voda raztaplja, ali kakor pravimo, sreblje (absorbiren) v sé tudi pline in sicer v različnej meri. Navadna voda ima toraj zmerom v sebi nekaj zraka in nekaj ogljenčeve kisline. Vročina pa izžene zrak popolnoma iz vode, zato je kuhana in potem ohlajena voda omlednega okusa in ribe v njej poginejo.

Ravno zato pa, ker ima voda zmožnost razne tvari v sebi raztopiti, ni nobena voda v prirodi čista. Kjerkoli se dotakne zemlje, vzame nase, kar je raztopnega v njej. Voda tekoča iz peščenjaka ali granita ali sploh iz kamenja, ki se v vodi ne topi, je čista in pravimo jej mehka voda; pride pa voda iz apnenčeve gore, ima v sebi mnogo apna, ki se pri kuhanji liki tenka skorja prime posode, taka voda se imenuje trda voda. Ravno tako je tudi z vodo po štirnah. Tudi organske tvari so mnogokrat v vodi raztopljene, nahajajo se časih v njej celó nevidno majhne žive rastlinice in živalice. Voda izvirajoča iz velike globočine ima tudi večo toploto, v nekterih vrelcih voda celó vre, take vode zovemo: toplice (Thermen). Voda, ki na svojem potu najde ogljenčevo kislino, ogljenčev žveplec, soli in dr. stv., raztopi nekoliko teh tvari v sebi in dobi po njih posebne lastnosti, to so: rudne vode (Mineralquellen). Morska voda ima v sebi toliko soli, zlasti kuhinjske in grenke soli, da ni za pitje.

Želimo imeti čiste vode, moramo jo v posebnih pripravah (glej fiziko 139) odkápati ali destilovati. Odkapana ali destilovana voda nima, razen hlapnih tvari, nič, trdnega v sebi, vzparjena na čistej platinskej pločici ali na čistem steklu ne pusti za sebó niti najmanjšega ostanka. Za destilovano vodo je najčistejša dežnica, ktero je tako rekoč natura sama destilovala. Zato jo rabijo zlasti nekteri obrtniki, ki čiste vode potrebujejo, na pr. barvarji, perice i. dr.

3. Dušec.

Nitrogenium; N = 14, gostota = 0.976.

1 liter vaga 1,25 grama; najden leta 1772.

V petih bokalih navadnega zraka je štiri bokale dušca pomešanega z enim bokalom kisleca, tedaj dela dušeč 4/5 vsega ozračja. Razen v zraku je pa dušca razmerno prav malo na zemlji. Nahajamo ga v rudninah prav redko, nekoliko več v rastlinah, obilniše pa v živalskih telesih. Dušec si napravimo, ako na probkovo skorjo plavajočo na vodi postavimo skledico

s kosčekom fosfora, kterega zapalimo ter vse skup pokrijemo s steklenim zvoncem (pod. 16), tako, da zvunanji zrak ne more pod zvonec. Fosfor gori tako dolgo, dokler je še kaj kisleca v zraku pod zvoncem, ter se spoji s kislecem v fosforovo kislino, ki se tekoj v vodi raztopi, dočim dušec preostane.

Dušec je plin brez barve in brez duha, škodljiv ni, ker pri dihanji in pri požiranji ga mnogo pride v naša pluča in v želodec brez vsake škode za naše zdravje. V samem čistem dušču vendar hipoma vgasne vsako goreče telo in tudi živali se v njem hitro zadušé, ker nimajo za dihanje potrebnega kisleca. Zarad tega ta plin imenujemo dušec.

Naš navadni zrak je tedaj zmes štirih petin dušca in ene petine kisleca. Preiskavanja in poskušnje so dokazale, da je ta razmera vsigdar in povsod nepremično ena ter ista, zato nam tudi gostota zraka služi za merilo, to je, za enoto, kedar drugim plinovom določujemo primerno težino. Gostota zraka je toraj = 1, in 1 liter zrakú vaga 1,29 gramov. Najvažniše zračne lastnosti smo že opisali v fiziki, (§. 95). Vendar je tudi zraku primešano nekoliko hlapnih tvari, tako na pr. je v 10.000 bokalih zraka 4 bokale ogljenčeve kisline, vedno je v njem tudi nekaj vodene pare, toda se njena množina ravná po zračnej toploti (fizika §. 230). Druge nečistote in smradovi, kakor so na pr. izparivajo iz ljudi in živali in iz gnjijočih tvari, se pa izgubé po neizmernem prostoru, čutiti in kemično dokazati se morejo le tam, kjer se delajo.

Duščeve spojine. Gledé znamenitih lastnosti, kakor smo jih opazili pri kislecu in vodencu, se dušec z njima ne more meriti. Dušec ima sploh malo sorodnosti do drugih prvin, najmanj pa do kovin, zato komaj vémo za kako spojino duščevo s kovinami.

Ali pri vsem tem je dušec kemiku zanimiv po svojih spojinah, kajti s kislecem dela duščevo ali solitarno kislino, NO5, z vodencem močno osnovo: amonijak, NH3, in z ogljencem se spaja v cijan, NC2, ki je v svojih lastnostih največ podoben nekterim prvinam.

Duščeve spojine s kislecem. Najvažniše so:
NO5.HO = hidrat duščeve (solitarne) kisline (Salpetersäurehydrat),
NO4. = duščeva (solitarna) okislina (Untersalpetersaure),

NO3. = duščeva (solitarna) sokislina (Salpetrige Säure),
NO2. = duščev okis (Stickoxyd),

NO. = duščev okisec (Stickoxydul).

1. V južnej Ameriki, v državi Chili se nahaja neka rudnina, v kterej je solitarna kislina spojena z natronom, NaO. NO5. Iz te rudnine, imenovane čilski solitar (Chilisalpeter) ali solitarnokisli natron dobiva se solitarna kislina, ako se destiluje l ekvivalent te soli z l ekvivalentom žveplene kisline. Črtež za to razkrojitev je:

Destiluje se v steklenej retorti in curek vode neprestano ohladuje predčepino (Vorlage), kjer se solitarnokisle pare zgostujejo (glej pod. 17).

Solitarna kislina, NO5.HO, je tekočina, ki na zraku pušča bele megle ter se zato tudi kadeča solitarna kislina imenuje, brez barve je, ali ima nek poseben duh, jedka je in njena primerna težina = 1.42. Jako lahko se razkroji. Na solncu porumeni, ker se je nekoliko razkroji v kislec in v rdečkasto solitarno sokislino NO3. Ravno tako se razkroji, ako se jako ugreje. Rastlinske in živalske tvari naj pred orumeni, potem je razjé; skoro vse kovine se v njej topé. V vseh teh slučajih solitarna kislina telesa okisi oddavši jim nekoliko svojega kisleca, zato jo kemik često rabi za okisatev. Sicer je pa prav nevarna tekočina.

V trgovini se prodaja neka rumenkasta, z vodo razblažena solitarna kislina pod imenom ločnica (Scheidewasser), njena primerna težina = 1,2, cent velja 18 gld. Solitarna kislina se rabi v zdravilstvu, v barvariji, za strojbo, za izjedanje in za ločitev kovin, zlasti srebra in zlata. Omeniti moramo še, da se solitarna kislina tudi dela, kedar jake električne iskre švigajo skozi vlažni zrak, zato je v dežnici po nevihtah vedno najti nekoliko solitarne kisline. Ta kislina se tudi naredi ondi, kjer dušečnate živinske tvari z apnom in pepelom izpremešane gnjijó in razpadajo.

2. Duščeva ali solitarna sokislina, NO3, je rdečkast in dušeč plin, ki nastane iz solitarne kisline, ako jej nekoliko kisleca odvzamemo s tem, da jo s skrobom (Stärkemehl) razvročimo.

3. Duščev okis, NO2, je plin brez barve in fosfor gori v njem tako živahno, kakor v kislecu. Ta plin dobimo, ako solitarno kislino razgrejemo s kovinami, na pr. z bakrenimi opilki. Duščev okis ima znamenito lastnost, da se na zraku hitro promeni v temno rdečkasto paro, privzemši si iz zraka 2 ekv. kisleca, in tako nastane:

4. Duščeva ali solitarna okislina, NO4, ki se neznano lahko razkroji. V dotiki z vodo razpade v hidrat solitarne kisline in v duščev okis, 3NO4 + 2HO = (2NO5.HO) + NO; v dotiki z okisnimi telesi jim odstopi kisleca in duščev okis ostane. Ta pa privzemši si spet kisleca iz zraka, naredi spet solitarno okislino, ki je tedaj zarad vodnega prijemanja in oddajanja kisleca znamenito kisilo (Oxydationsmittel). Rabimo jo z velikim dobičkom zlasti pri fabrikaciji žveplene kisline.

5. Duščev okisec, NO, dobimo najlaže, ako duščevokisli amonijak razgrejemo: NH4O.NO5 = 2NO + 4 HO.

Duščev okisec je plin brez barve in brez posebnega duha in okusa. Nekoliko časa se sme sopsti brez škode, človeka še celó nekako razveseli in ugodno omami, zato so ga tudi omamni ali pijani plin (Lustgas) imenovali.

4. Žveplo.

Sulphur; S = 16; gostota = 2.0.

V Siciliji in blizu Napolja nahajajo se velike množave samočistega žvepla, ležeče med apnencem in laporom. Ker pri kopanji rti mogoče odstraniti vseh prstenih delov, morajo ga čistiti ali rafinirati. Izkopano žveplo se topi v kotlu G (pod. 18) tu se promeni. v paro, ki skozi kanal D pride v velik prostor A, kjer se ohladi in kakor predroben rumen prah (žvepleni cvet, Sehwefelblumen) pada na dno. Za nekoliko časa je pa vročina v prostoru A tolika, da se žveplo stali in staljeno

časoma odteka skozi luknjo o v valjaste kalupe, kjer se strdi. Tacega žvepla cent velja 6 gold., žveplenega cveta pa blizu 7 goldinarjev.

Žveplo pa tudi drugod ni ravno redko, zlasti rado se nahaja spojeno s kovinami, n. pr. železni žveplec, FeS2, bakreni žveplec, CuS, ali pa s kislecem spojeno v žvepleno kislino, kakor n. pr. v žvepleno-kislem apnu ali malcu (gipsu), CaO.SO3, ki časih cele pole v gorah izpolnuje. Nadalje je nekaj žvepla tudi v nekterih rastlinskih in živalskih tvareh, zlasti v belakovinastih spojinah (eiweissartige Verbindungen) in sploh v tacih, ki gnijoče smerdé po gnjilih jajcih.

Sploh znane so navadne lastnosti Žvepla, kakor je tudi znana : njegova poraba za žveplenke in vžigalne klinčke, za smodnik, za zdravila (žvepleni cvet), v žveplu se tudi vtiskujejo novci in kaučuku se primesuje mnogo žvepla pri izdelavanji razne kavčukove robe. Žveplo se tali pri 111°C, pri 400°C. zavré spreminjaje se v rdečo paro. V vodi se ne topi; v vinskem cvetu, v éteru, v tolstih in hlapnih oljih prav malo, topi se pa v vročem lanenem in trpentinovem olji, največ pa v ogljenčevem žveplecu, iz kterega tudi kristalizuje v lepih prozornih rombičnih oktaedrih (pod. 19). Ako ga tremo ob volno, postane električno.

Žveplene spojine. S kiselcem se žveplo spaja v več stopinjah, mi opišemo najvažniše, namreč:
žvepleno nakislino (unterschweflige Säure) = S2O2
žvepleno sokislino (schweflige Säure) = SO2
žvepleno kislino (Schwefelsäure) = SO3

l. Hidrat žveplene kisline, SO3.HO, ali angleška žveplena kislina, dela se v mnogih krajih na veliko. V ta namen se sežgé žveplo ter se spremeni v žvepleno sokislino SO2, ki se z vodeno paro in z zrakom pomešana vodi v velike prostore. Ti prostori imajo stene iz svinčenih pleč ter se zato tudi svinčeni hrami (Bleikammern) imenujejo. V prvem hramu pride žveplena sokislina v dotiko s solitarno kislino, ki se v slabem curku crljajoča, razliva po nekih policah. Solitarna kislina se razkroji in oddá kisleca žveplenej sokislini, tako nastane: žveplena kislina in solitarna okislina, NO4, po črtežu:

SO2 + NO5 HO = SO3.HO + NO4.

Kakor nas je že učil §. 39, presnuje se solitarna okislina v dotiki z vodeno paro tekoj v solitarno kislino in duščev okis, ki se pa tudi hipoma, privzemši si kisleca iz zraka, spet okisi v solitarno okislino. Dušcev okis je tedaj posrednik, ki neprestano iz zraka jemlje kislec pa ga tekoj spet oddaja žveplenej sokislini, ki se potem okisi v žvepleno kislino. Po tem tacem bi ena ter ista množina solitarne kisline neprenehoma morala žvepleno sokislino kisati v žvepleno kislino, no nekaj se je vendar izgubi, zato mora vedno nova pritekati. Ako hočemo 100 funtov žvepla okisiti v žvepleno kislino, potrebujemo za to 10 funtov solitarne kisline. Žveplena kislina se zbira na dnu svinčenih hramov; no ker je preveč vodena, mora se destilovati v platinskih posodah. Vodene pare uhajajo, v retorti pa ostane zgoščena kislina. Pri navadnej toploti je njena gostost = 1,848 in pri. 326° C. stoprv vre. Da-si tudi so platinske retorte jako drage, ena sama velja 30.000 — 50.000 gld., imajo zarad trajnosti vendar prednost mimo steklenih.

Hidrat žveplene kisline je tekočina brez barve in brez duha, jako je kisla in jedka, posebno pa pohlepna za vodo; ako le more, si prilasti še več vode. Celó iz vlažnega zraka, iz rastlinskih in živalskih tvari hlastno potegne vodo na-sé, pri tem razdene in zogleni vse organske tvari. Žveplena kislina je zato v rokah neveščega in neopreznega človeka strašno nevarna tekočina. Z vodo pomešana se jako razgreje, zato se sme le prav počasi prilivati vodi, nikoli pa ne vlivaj vode v žvepleno kislino, ker bi se kislina tako razvročila, da bi okoli škropila ravno tako kakor razbeljena mast, ako vode va-njo vliješ.

Žveplena kislina raztopi skoro vse kovine in ima do njihovih okisov tako sorodnost, da izpodrine skoro vse druge z njimi spojene kisline. Zato z njeno pomočjo delamo skoro vse druge kisline, n. pr. solitarno, fosforno, ocetno (jesihovo), klorovodenčevo (solno) i. t. d. Na njo se opira fabrikacija vseh drugih kemičnih dobav, toraj se ni čuditi, da je leta 1840, ko je Napolj oviral izvoz žvepla, htela Angleška zarad tega vojsko začeti, ker angleškej obrtnosti je pretila propast. Kajti od

1,880.000 centov žvepla, ki ga je leta 1852 šlo iz Sicilije, ga je samo Angleška potrebovala 700.000 centov. Koliko se te kisline potroši, lahko si mislimo po tem, da nektere fabrike na leto podelajo 100.000 centov žvepla in da pridelajo 300.000 centov žveplene kisline. Cena sode, solne kisline, klora, žveplenk in vžigalnih klinčkov, stearinskih sveč, katuna, papirja i. t. d. se ravna po ceni žvepla in sme se reči, da se industrija kake dežele more meriti po tem, koliko žveplene kisline porabi. Cent velja 5 — 6 goldinarjev.

Kadeča žveplena kislina je zmes brezvodne kisline z njenim hidratom = SO3.HO + SO3. Dobimo jo, ako zeleni ali železni vitrijol, to je, žveplenokisli železni okisec, FeO.SO3, najpredi pražimo in potem v prstenih retortah destilujemo. Dobljena kislina je rjavkasta in oljasta, zato jej tudi hudičevo olje (Vitriolöl) pravimo. Na zraku pušča iz sebe brezvodno žvepleno kislino v meglah, tudi se v njej razprosti indika, po teh dveh lastnostih se, razlikuje od hidrata. Največ te kisline delajo na Saskem in Českem, zato jo tudi saska (Nordhäuseröl) ali česka kislina imenujejo. Ako jo v retorti polahko vgrejemo, uhaja iz nje brezvodna žveplena kislina v parah, ki se v razhlajenej predčepini zgosté v dolge svilaste kristalne niti.

Žveplena sokislina, SO2, se naredi, ako žveplo na zraku vgrejemo. Žveplo začne goreti z modrim plamenom in razvija se rézen in dušeč plin brez barve, to je: žveplena sokislina. Na zraku si privzame še počasi kisleca ter postane žveplena kislina. V sodu zažgano žveplo potroši ves zrakov kislec v posodi in potem napolnjeno vino se ne more v ocet (jesih) promeniti, tudi se ne dela vinu jako škodljiva plesen. Z Žvepleno sokislino se tudi garje preganjajo in slama, volna in perje se z njo beli. Za, kemične namene si delamo žvepleno sokislino navadno iz žveplene kisline, ktero z ogljem ali žveplom razgrejemo v retorti in jej tako odvzamemo l ekv. kisleca.

Žveplena nakislina, S2O2, postane, ako raztopljen žveplenosokisli natron z žveplom kuhamo; naredi se žveplenonakisli natron, NaO.SO2 + S = NaO.S2O2. Ta kislina se vendar ne dá odločiti sama za-se, kajti tekoj se razkroji.

Vodenčev žveplec (Schwefelwasserstoff), HS, je smrdeč plin brez barve, ki se razvija iz kovinskih žveplecev, n. pr. iz železnega žvepleca (Schwefeleisen), FeS, ako ga z razrejeno žvepleno kislino polijemo. FeS + SO3.HO = FeO.SO3 + HS. Dela se tudi ondi, kjer žveplenate rastlinske in živalske tvari gnjijó, tedaj posebno na gnojiščih in zahodih. Hitro ga je poznati po neugodnem duhu, ki je onemu iz gnjilih jajec največ podoben. Ta plin je jak otrov (strup) in hitro umori človeka, ki bi ga čistega dihal. Večkrat se primeri nesreča delavcem, ki se neprevidno spusté v zahode in kanale, da bi je čistili. Ako se kaj tacega prigodi, pomaga se nesrečnemu najbrže, da mu se dá duhati klor z zrakom zmešan.

Vodenčev žveplec je v vodi raztópen in voda se navzame vseh njegovih lastnosti, kar tudi vidimo pri žveplenih toplicah, iz kterih nam smrdeči plin udarja v nos.

Kemiku je pa posebno važno, kako se vodenčev žveplec obnaša do težkih kovin in do njihovih okisov. Ako se vodenčev žveplec sreča z razproščenim (raztopljenim) kovinskim okisom (n. pr. s svinčenim okisom Pb.O) tekoj se žveplo spoji s kovino v neraztopno spojino (kovinski žveplec), ki se kmalu na dno usede ali obori (niederschlagen). Oborina (Niederschlag) je pri raznih kovinah razne barve. Zatoraj pravimo: Vodenčev žveplec obara kovine iz njihovih raztopin kakor kovinske žveplece. Vodenčev žveplec je toraj kemiku imenitno sredstvo, on mu pové, da li je kaka kovina v kakej tekočini in, če je potrebno, jo z njegovo pomočjo tudi lahko popolnoma izloči.

Vodenčev žveplec obara s temnorjavo ali črno barvo: svinec, baker, bizmut, živo srebro, srebro, zlato, platino, železni okisec *, kobalt * in nikelj *;

z rjavo barvo: kositrov okisec;
z rumeno barvo: kositrov okis, arzenik;
z belo barvo: cinek;
z polteno barvo: mangan;
z pomarančasto barvo: antimon.

Z * zaznamovane kovine obara vodenčev žveplec samo iz osnovnih, ostale pa iz kislih raztopin.

Vodenčev žveplec je tudi kriv, da srebrne žlice v nekterih jedéh, zlasti pri ribah in jajcih, počrné, in da se to isto zgodi pri čistenji zahodov na stvareh s svinčeno beljo (Bleiweiss) namazanih. V prvem slučaji se naredi srebrni, v drugem pa svinčeni žveplec, ki sta oba črna. Očrnele žlice in drugo srebrno orodje očistimo, ako je s kuhinjsko soljo taremo.

5. Klor.

Cl. = 35,5; gostost = 2,44. En liter klorovega plina vaga 3,17 gramov.

Klor se nahaja skoro samo v rudninstvu zvezan z natrijumom v spojino, ki je vsacemu znana pod imenom kamena ali kuhinjska sol, kemik jo pa klornatrium, NaCl, imenuje. Klor dobimo, ako vodenčev klorec (klorovodenčeva ali solna kislina), ClH, z manganovim prekisom, MnO2, razgrejemo.

Klor je od drugih prejšnjih plinov jako razločen. Rumenkasto zelen je in ima poseben dušeč duh. Ako ga poduhamo, draži pluča in sili na kašelj in celo na krvno bljuvanje, torej je otroven in treba je oprezno z njim delati. V vodi se razprosti in jej podeli vse svoje lastnosti. Tako vodo imenujemo klorovnata voda (Chlorwasser).

Klorove spojine. Do drugih prvin pokazuje klor neizrečeno veliko sorodnost in v nekterih slučajih prekosi celó kislec. Loti se zlata in vseh drugih kovin, največo sorodnost pa ima do vodenca. Kjer najde vodenec z drugimi prvinami spojen, ga tako rekoč s silo na-se potegne ter se spoji z njim v vodenčev klorec, ClH. Ker ga pa ni niti rastlinskega niti živalskega telesa brez vodenca (§. 32), zato klorov plin razje in razdene vsako organsko stvar več ali manj, kakor jo več ali manj časa pustimo v kloru. No ravno te nevarne klorove lastnosti se služimo na našo veliko korist. Vse rastlinske barve namreč, in vsi smrdljivi in zdravju škodljivi plini imajo v sebi vodenca, ako pa pridejo s klorom v dotiko, jim ta vzame vodenec, in tako uniči in razdene barve in škodljive pline, Zato s klorom belimo in čistimo ali razkužujemo (desinficiren) zrak.

Klor dela s kislecem celo vrsto spojin, najvažniši med njimi ste klorova kislina, ClO5 in klorova nakislina, ClO, opisali ju bodemo pa pozneje, ker se nahajate samo v zvezi z osnovami.

Klor in vodenec v enakej meri zmešana in na solnce postavljena se tekoj spojita z jakim razpokom, v senci ali pa pri sveči je pa brez vsake nevarnosti mešamo. Ta kemični poskus je eden najzanimiviših!

Ako kameno sol polijemo z žvepleno kislino in razvijajoči se klorovodenčev plin, HCl, v vodo navajamo tako dolgo, da ga je voda sita, dobimo vodeno klorovodenčevo kislino (Chlorwasser stoffsäure). Tekočina je brez barve, duha in okusa je pa jako kislega, jedka

pa vendar ni tako kakor solitarna ali žveplena kislina. Ker jo delamo iz soli, pravimo jej tudi solna kislina (Sa1zsäure). V fabrikah, kjer se dela soda na veliko, se po strani dobi neizmerna množina te kisline, ki je pa rumenkasta zarad malo železa. V ta namen se kuhinjska sol v železnem valu A pod. 20. z žvepleno kislino razvroči, razvijajoči se plin pa gre v kameninske na pol z vodo napolnjene posode 1, ki po redu stojé in so med sobo s cevmi zvezane. Pri. 16° R. posreblje 1 prostornina (Volumen) vode 470 prostornin klorovodenčevega plina, takrat je voda nasičena in ker se iz nje kadi, imenuje se tudi kadeča solna kislina. Njena primerna težina je 1,21 ter ima 42 odstotkov ClH. Solna kislina pa, ki vré in destiluje pri 88° R. ima pa 20 odstotkov ClH in njena gostost je 1,10. Raba solne kisline je velika in mnogovrstna, rabi se v zdravilstvu in v mnogih kemičnih obrtih, zlasti se klor dela iz nje. 1 cent solne kisline velja okoli 3 goldinarjev.

Kraljeva vodica (Königswasser) ali zlatotopka (Goldscheidewasser) je zmes iz 1 dela solitarne kisline in 4 delov solne kisline; razgreta porumeni, ker kislec solitarne kisline okisi vodenec solne kisline, kar stori, da sta ob enem prosta klor in solitarna okislina. Zato ta tekočina topi zlato in platino.

6. Brom.

Br. = 80; gostota = 2,97.

Brom je ena redkejših prvin, znan še le od leta 1826. Z natrijumom in magnesijumom spojenega se nekoliko malo nahaja v morskej vodi in tudi v nekterih slanih vrelih. Vrelo v Kreuznach-u ima med vsemi do sedaj znanimi največ broma v sebi.

Čist brom je rjavkasto-rdeča, težka tekočina, posebnega, kloru jako podobnega duha. Pri 7° C. se strdi v sivo luskasto tvarino. Brom je otroven (strupén), v obrtih se ne rabi, toda slana vrela, ki imajo v sebi broma, so posebne zdravilne moči. En funt velja nekaj 4 gld.

7. Jod.

J = 127; gostost = 4,95.

Da-si tudi je joda več nego broma, spada jod vendar med redkejše prvine. Znan je od leta 1812. Z natrijumom in magnezijumom spojen se nahaja v morskej vodi in več ali manj v vseh morskih, rastlinah in živalih. Tudi v nekterih vrelih najdemo jodove spojine, tako n. pr. so glasovite toplice v slavonskem Lipiku jodovnate.

Jod je trden, sivkasto-črn, kristalasto svetel, grafitu zeló podoben; njegov posebni, zoperni duh nas opominja na klor, kožo in rastlinske tvari pobarva rjavo, Razgret se spromeni

v prelepo vijoličasto paro, ki se ohlajena spet zgosti v svetle črne luske. Jod ima tudi to posebnost, da skrob v dotiki z njim dobi lepo vijoličasto barvo. Po tem znamenji lahko spoznamo ravno tako jod kakor tudi skrob. En funt joda stoji 8 goldinarjev.

Jod sam ob sebi, kakor tudi s kovinami spojen, je hud strup, zraven pa tudi imenitno zdravilo, posebno proti žlezam, guši(Kropf) in proti bramorjem (Scropheln). Jetreno olje, slaniki, žgane morske gobe imajo zdravilno moč od joda.

Jod dobimo, ako natrijumov jodec, NaJ, destilivamo z rjavim manganovcem, MnO2, in žvepleno kislino, SO3. V svojih lastnostih in tudi v kemičnih spojinah sta jod in brom jako podobna kloru. Te tri prvine zarad sorodnih lastnosti stojé v ožej skupini.

Med jodovimi spojinami je znamenit srebrni jodec (Jodsilber), AgJ, zarad velike čutljivosti do svetlobe. — Jod razproščen na vinskem cvetu in z vodenim amonijakom pomešan, naredi črno oborino, sestavljeno iz joda in dušca. Posušen duščev jodec (Jodstiekstoff) se razkroji v svoje sostavine s silnim razpokom, ako se ga le količkaj dotaknemo. Ta poskus moraš zato samo v malem in prav oprezno delati.

8. Fluvor.

Fl. = 19.

Rudnina z imenom jedavec (Flussspath), ki se nahaja na več krajih, toda nikjer obilno, je spojina fluvora in kalcijuma = CaFl. Fluvor je plin, kterega je jako težavno narejati in preiskavati, ker vsled silne sorodnosti razjé vse posode, tudi steklene in platinske.

Vodenčev fluvorec ali fluvorovodenčeva kislina (Fluorwasserstoffsaure), FlH, je rezna, kiselasto dišeča para, ki se razvija, ako jedavec z žvepleno kislino polijemo in malo ugrejemo. V dotiki s steklom mu ta para razkroji kremenčevo kislino, SiO3, naredivši hlapen kremenčev fluvorec (Fluorkiesel), SiFl2, in vodo. Na tej presnovi se osniva poraba te kisline za pisanje v steklo. Steklena plača se namaže z voskom ali s povlakom, ki služi bakrorezcem (Kupfersteeherfirniss), potem s kako iglo v vosek načrtamo ali napišemo, kar bi radi v steklo vdolbli. Ko je to gotovo, pokrijemo s to pločo dovolj široko svinčeno ali platinsko posodo, v kterej stolčen in z žvepleno kislino zmešan jedavec počasi malo ugrejemo. Fluvorovodenčeva kislina se razvija in razgrize steklo na obraženih mestih. Za 10 do 20 minut odstranimo pločo, jo ugrejemo in ko obrišemo vosek, se pokaže napis ali načrt. Ta para je pa jako škodljiva in se loti celó kože, zato je treba posebno oprezno z njo ravnati.

9. Fosfor.

P = 31; gostost = 1,826.

Akoravno je fosfor v prirodi precej razprostranjen, kajti skoro povsod je v zemlji najti fosfornokislih soli, vendar ga nikjer ni dobiti v večej množini. Mnoge rastline izpijo iz zemlje fosfornate soli in po teh rastlinah pride fosfor tudi v živalsko telo. In res je žival zbirališče za fosfor, v možganih, v živcih, v jajcih, v mesu nahajamo fosfor. Največ ga pa vendar imajo kosti in ves fosfor v trgovini se dobiva iz kosti. V kosteh je fosfor kakor fosfornokislo apno. V 9 — 12 funtov težkih ogrodih (Skelet) odraslega človeka je 5 — 7 funtov fosfornokislega apna in v tem 1 — 1,1/2 funta fosfora.

Fosfor delamo zmerom iz fosforne kisline (Phosphorsäure), to pa dobimo, ako do belega žgane kosti (koščeni pepel) polijemo z žvepleno kislino, ki izrine fosforno kislino ter se z apnom spoji v neraztopno žveplenokislo apno (gips), CaO.SO3. Odcejeno fosforno kislino potem z izparivanjem zgostimo in naposled jo z ogljenim prahom pomešano v prstenih retortah žarimo. Oglje odkisi fosforno kislino, fosfor se destiluje in zgoščava v predčepini, ki je z vodo napolnjena.

Najčistejši fosfor je brez barve, prozoren, mehak kot vosek in se dá z nožem rezati. Na svetlobi pa kmalu porumeni pordeči in postane moten in neprozoren, na zraku pušča bele, nekoliko po česnu dišeče pare, ki se v temi svetijo, fosfor se namreč na zraku okisi in one pare so fosforna sokislina, PO3 (Phosphorige Säure). V retorti razvročen se topi pri 44° C, pri 290° C. vré in se destiluje; na zraku se vname že pri 70° C. in svetlo in živahno goreč zgori v fosforno kislino (Phosphorsäure), PO5. Baš zato, ker se fosfor tako lahko upali, je ena izmed najnevarniših tvari. Časih že zadosti toplota roke, zlasti če se zraven še kaj tare, da se upali. Zato se zmerom hrani v posodah z vodo napolnjenih, pri poskusih s fosforom moramo pa priporočati največo opreznost.

Ako fosfor v kakej z vodencem napolnjenej posodi dalj časa držimo v vročini 240° C., se čudovito prevrže, promeni se namreč v rdečkasto tvar, ki se na zraku nič ne spromeni, upali se stoprv, ako ga črez 200° C. razvročimo; razvročen pa do 260° C. v prostoru, kamor zrak ne more do njega, zadobi spet lastnosti navadnega fosfora. Tak fosfor imenujemo brezlični fosfor (amorpher Phosphor). Čudnemu razločku med obema fosforoma tedaj ni kriva različna kemična sostava, ampak le drugačen medsoben sklad fosfornih delkov.

Fosfor se topi v éteru, v tolščah in oljih, take raztopine se rabijo za zunanja zdravila. V telesu je fosfor strašanski otrov (strup), zato se iz fosfora, moke in vroče vode dela trovilo (strup) za miši in podgane.

Zarad lahke vnetnosti se rabi fosfor za spretne užigalne

klinčke, in kolikor veča je raba klinčkov, v istem razmeru raste tudi pridelovanje fosfora. V 4 delih vode se razmočijo 4 deli gume, razmok se potem razgreje in skrbno mu se primeša 1,3/4 delov fosfora z 2 d. solitra in 2 d. minija (Mennig). V to netilo se zamočijo žveplenke.

Fosforova zgodovina je jako zanimiva. Leta 1669 ga je našel po naključbi nek mož, ki je skušal zlato delati. S početka je bil tako redek, da so ga z zlatom odvagovali, dan denes mu je pa cena že padla na 2 gld. po funtu in po nekterih fabrikah ga na dan pridelajo po 100 funtov. Tu imamo najbolji dokaz, do kake popolnosti se more fabrikacija dognati in kako z rastočo porabo kake robé obrtnost najde sredstva in pote, po kterih cenejšo in boljšo robo izdeluje.

Fosforove spojine. Brezvodno fosforovo kislino (Wasserfreie Phosphorsäure), PO5, dobimo liki beli sneg, ako košček fosfora sožgemo pod steklenim zvoncem, pod. 21. Ako pa fosfor okisimo s solitarno kislino in potem preostalo vodo v platinskej posodi z veliko vročino izženemo, dobimo neko steklasto tvar, namreč hidrat fosforove kisline, PO5.HO. Ta kislina pa tudi lahko še privzame vode in postane drugi hidrat, PO5.2HO, in celó tretji hidrat, PO5.3HO. Prvi in drugi hidrat dela s srebrnim okisom belo, tretji hidrat pa rumeno sol.

Fosforova sokislina (Phosphorige Säure), PO3, se naredi, ako se fosfor na vlažnem zraku počasi okisuje. Fosforova nakislina (unterphosphorige Säure), PO, se pa dela

ob enem z fosforovom vodencem (Phosphorvwsserstoffgas) PH3, ako malo fosfora z razproščenim kalijem v steklenki a, pod. 22, kuhamo. Razvijajoči se fosforovodenčev plin smrdi po gnjilih ribah in ima tudi to znamenito lastnost, da se sam ob sebi vžge, kakor hitro pride na zrak, zapustivši za sebo bele meglene kolobarce.

10. Arzén.

As = 75; gostost = 5,5.

Arzén ima toliko kovinskih lastnosti, da posreduje prelaz od nekovin do kovin, kamor ga nekteri tudi v resnici prištevajo. In res je sivega, kovinsko svetlega lica ter ima tudi večo primerno težino. Zato smo ga v §. 43. brez pomisleka vtaknili med kovinske žveplece.

Arzén se v prirodi nahaja nekaj samočist, nekaj pa v zvezi z žveplom ali pa s kovinami, n. pr. z železom, bakrom, nikljem in kobaltom. Ker je hlapen, zato se da z razhlapom ali sublimovanjem (Sublimation, fizika §. 139) od kovin lahko odločiti. Kovinski arzén se malo rabi. Njegova para jako po česnu diši.

Arzenove spojine. Arzenovo sokislino (arsenige Säure) AsO3, dobimo, ako arzén na zraku razvročimo. Naredé se bele pare zgostivše se na zraku v bel prah, kteremu navadno mišjica (Giftmehl) ali beli arzenik pravimo. Arzen nam je tedaj prvina, arzenik pa arzenova sokislina. Ta kislina je brez duha in brez okusa, v vodi nekoliko topna in neizrečeno otrovna (strupena). Zarad te lastnosti se žalibog često rabi za zločine (hudodelstva) in največ se ljudi otruje z mišjico. Otrovani človek bljuje, po drobu ga vije in ščiplje in strahovito se zvijajo naposled umrje. Otrovanemu pomaga magnezija, MgO, posebno pa hidrat železnega okisa, Fe2O3.HO, ki se z arzenovo sokislino spoji v neraztopno, človeku neškodljivo tvar.

Pri sodnijskih preiskavah je mnogokrat potrebno znati, ali je kdo bil z arzenikom otrovan ali ne. Otrovanje se more samo takrat dokazati, ako se v truplu otrovanega človeka otrov poišče in jasno pokaže. Pri skrbnej preiskavi izbljuvanih jedi želodca in črev se večkrat najdejo arzenikovi drobci, ker se zarad svoje teže lahko usedejo in obtičé. Za dokaz, da li je to arsenik ali ne, nam zadosti najmanjši prašek. Denemo ga namreč v stekleno, na enem koncu raztegnjeno cev, pod. 23, na-nj

spustimo drobec žarečega oglja in potem konec cevi razvročimo.

Ako je najdena stvar mišjica, spoji se njen kislec z žarečim ogljem, v cevi se pa naredi črn svetel kolobarček kovinskega arzena.

Arzenovo sokislino potrebujejo v nekterih obrtih, n. pr. v steklarnicah, v barvarijah, rabijo jo za pokončevanje škodljivih živali (otrov za podgane) in lesne gobe (drvojedke).

Arzenova kislina (Arsensäure), AsO5, postane, ako arzen okisimo z duščevo kislino.

Arzenova kislina je bela, jako kisla tvar, ki se v vodi laže topi nego arzenova sokislina, celó na zraku se razmoči. Razžarena se razkroji v sokislino in kislec. Otrovna je.

Arzenov vodenec (Arsenwasserstoffgas), AsH3, se naredi, ako v plinjak, kjer se iz žveplene kisline in cinka razvija vodenec, dodamo arzenove sokisline. Ta plin je brez barve, jako otroven in gori z belim plamenom. Ako v plamen držimo belo porcelanasto skledico, pod. 24, tekoj se na njej pokažejo svetle črne lise kovinskega arzena. Tem lisam pravimo arzenovo zrcalo (Arsenspiegel). Najmanjše arzenove množine se dadó na ta način spoznati. Na tej lastnosti se osniva tudi Marshov pokus.

Tudi antimonov vodenec (Antimonwasserstoffgas),SbH3 postane ter se obnaša na isti način, toda antimonove lise so bolj črne in raztopljeno klorovnato apno jih ne promeni, dočim arzenove lahko raztopi.

Arzenov žveplec (Schwefelarsen). Arzén se v dveh razmerah spaja z žveplom. Rumeni arzenov žveplec, AsS3, ali operment (Auripigment) se nahaja sem ter tje kakor rudnina ter se rabi tu in tam za lepo rumeno barvo. Rdeči arzenov žveplec, AsS2, tudi realgar imenovan, se naredi, ako žveplo in arzen skupaj talimo; najde se pa tudi kristalovan v prirodi. Rabi se v barvariji in za beli bengalski ogenj, ki se napravi iz 24 delov solitra, 2 d. žvepla in 7 d. realgara. Vse to se v droban prah stolčeno zmeša in zažgé.

11. Ogljenec.

Carbo; C = 6.

Da si tudi se nam ta prvina časih predstavlja v priprostej obliki, vendar je iz tega in onega obzira vredna, da vso svojo pozornost na-njo obračamo. Ogljenec se nam namreč kaže v tako različnih oblikah z jako različnimi lastnostimi, razen tega so pa njegove in njegovih spojin razmere do živalstva in rastlinstva tolike, da je v prirodnem gospodarstvu do kisleca ena najimenitniših prvin.

Se mnogo bolje, nego brezlični fosfor, potrjuje nam ogljenec v fiziki §. 11 omenjeni zakon, da je namreč vsako telo zloženo iz neizmerno mnogih in neizmerno majhnih tvarnih delkov ali atomov, ki se vsled svoje zvezne moči skupaj držé, in da lastnosti posameznih teles ne visé samo o kakovosti teh delkov, temveč tudi o njihovem medsobnem skladu. Zarad velike različnosti ogljenčevih promén (Modification) moramo vsako posebej opisati; sploh le omenimo toliko, da se vse te promene, naj si bodo kristalovani ogljenec, rastlinski ogelj, živalski ogelj in rudninski ogelj še tako različni, vendar na toliko ujemajo, da lahko rečemo: Ogljenec je trdno netalno in nehlapno telo brez duha in brez okusa, in se topi samo v raztaljenem litem železu.

Kristalovani ogljenec, demant znan, je po svojej trdoti, prozornosti, svetlosti in zmožnosti, svetlobo v barve razkrojiti, že v starodavnih časih obudil pozornost celó surovih narodov. Te izvrstne lastnosti in zraven tudi njegova redkost mu dajó neizmerno vrednost in prednost pred ostalimi dragimi kameni. Demant je med vsemi najdragoceneji. Gostejši je od vsacega drugega oglja, kajti njegova primerna teživa je 3,52, in med vsemi telesi je najtrji, zato njega nobena druga stvar ne more obraziti. Ker je pa zraven tudi krhek, zato se dá zdrobiti, kakor tudi ni težko zlomiti najtršo pilo.

Demant se nahaja v naplavini (Schuttland), to je med kamenjem in peskom, kterega voda iz starejših gori prinaša v doline in ravnine, in sicer v vzhodnej Indiji (Golkonda), v južnej Ameriki. (Peru, Brazilija) in v novejšem času tudi pod ruskim Uralom. Izbiranje teh leskečih zrn iz peska je prav težavno in zamudno, navadno to delo opravljajo sužnji, pri nas bi se delo komaj izplačalo.

Najdeni surovi kamen pa pravo vrednost stoprv dobi, kedar je brušen. Brusijo je pa z demantovim prahom, to je s stolčenimi demanti manjše vrednosti, ker sicer se jih nobena druga stvar ne prime. Pri brušnji dobe pravilne, ravne ploskve (Facetten), manjše brušene demante imenujemo briljante , veče pa solitére. Vklepajo se pa ali prosto v srebro (ajour) ali pa se jim da črna podloga, folija imenovana.

Niso nam znani pogoji, pri kterih ogljenec kristalizuje ali se dela demant, in tudi skoro ni verjetno, da bi kedaj mogli tem pogojem zadostiti in umetne demante delati.

Stoprv leta 1694 se je dokazalo, da ste dve na prvi pogled tako različni telesi, kakor demant in ogelj, ena in ista tvar. Skušali so namreč več manjših demantov stopiti v enega — ali demanti so pri tej skušnji izginili. Preiskavanje je pokazalo, da so izgoreli, to je: spojili so se s kislecem v ogljenčevo kislino (CO2), kar se tudi zgodi s prostim gorečim ogljem. Demant razvročen v zaprtej posodi se niti najmanje ne promeni, ker zrak ne more do njega.

Demant se pa ne rabi samo za nečimurno lepočo, temveč nam zarad velike trdosti služi za rezanje stekla.

V nobenej obliki nima ogljenec tako malo tuje primesi, kakor ravno v demantu, ki je v resnici najčistejši in najpopolniši ogljenec.

Rastlinski ogelj (Pflanzenkohle). Že ime samo nam oznanja, od kod je ta ogelj. Vse rastline od prve do zadnje imajo v sebi ogljenca, ki se da na mnogoteri način iz njih izločiti. Razen ogljenca je v vseh tudi kisleca in vodenca, zato si sploh vse rastlinske tvari lahko mislimo pod formulo CXHYOZ. Ako to tvar razvročimo braneč pristop zraku do nje, izženemo iz nje vodenec i kislec v podobi vode, ogljenec nam pa ostane. O tem se prepričamo, ako gorečo trščico malo po malo pomikamo v stekleno cev, pod. 25; zunaj gori s plamenom, notri pa samo zogljeni (verkohlt). Na veliko delajo to ogljarji kuhajoč v kopah, pod. 26, oglje iz težkih, — navadno bukovih — drv. Okoli kola a zložena drva se pokrijejo s prstjo in drnom (rušnami) ter se potem od znotraj po žlebu b zažgó. Skozi prsteno odejo more

le malo zraku do drv, vsa kopa se sicer počasi zapali, toda ne gori s plamenom, temveč le tli. — Kislec in vodenec uhajata iz žarečih drv, ogljenec pa večidel ostane neizpaljen. Nekoliko ga pa vendar izgori in sicer toliko več, kolikor popolniše smo druge tvari izganjali. Zato časih boječ se prevelike izgube — drv ne izogljené do kraja in dobé oglje krbin (Rothkohle) imenovano.

Recimo, da je v 100 funtih na zraku posušenih drv:

20 odstotkov vode v luknjicah,
40 odstotkov vodenca in kiselca,
40 odstotkov ogljenca.

Tedaj imamo v 100 funtih drv na zraku posušenih samo 80 funtov lesa in v njem samo 40 funtov oglja, toda tudi najbolji ogljar dobi največ 25, navadno pa samo 20 funtov oglja iz centa drv.

Lesni ogelj je neizrečeno luknjičav, zato je tudi njegova primerna težina prav majhna, bukovega oglja prim. tež. = 0,187 in l kubični črevelj tega oglja vaga 8 — 9 funtov. Prav za prav je pa rastlinski ogelj gostejši od vode, kos oglja sicer res plava na vodi, ki iz majhnih tesnih luknjic zraku ne more iztisniti; kakor hitro pa ogelj v prah stolčemo, tekoj se v vodi potopi. Ogelj je tudi posebno zmožen vodno paro in zrak na se potegniti in v svojih luknjicah zgostiti, vsled tega se jako razgreje in časih celó sam ob sebi zapali. V 100 funtih oglja je povprek: 12 odstotkov higroskopične vode, 85 odstotkov ogljenca in 3 odstotke pepela. Ako gnjilo in smradno vodo, imajočo v sebi vodenčev žveplec in amonijak, stresamo s prahom ravnokar razžarenega oglja, posrka ogelj ona dva smrdeča plina popolnoma v se in voda je potem pitna. Glede te ogljeve lastnosti glej v fiziki §. 32. Tudi barve potegne na-se, toda ne tako rad kakor živalski ogelj, o kterem bode pozneje govorjeno. Rastlinski ogelj je prav slab provodnik za toplino, tudi elektriko sam ob sebi provaja nepopolnoma, razžaren pa prav dobro.

Ogelj se mnogovrstno rabi v obrtih, največ za proizvajanje velike vročine v tesnem prostoru. Tudi je preimenitno odkisilo (Desoxydationsmittel), z njim namreč okisom otimljemo kislec. Malo ne vse kovine, zlasti pa železo, dobivamo s tem, da njihove okise z ogljem pomešamo in žarimo ; ogljenec odtegne okisu kislec ter se z njim spoji v ogljenčevo kislino, čista kovina pa ostane. Razen tega je važna ogljenčeva poraba za strelni prah ali smodnik.

Pri navadnej toploti se na zraku ogelj spromeni prav malo, v vodi in v zemlji pa skoro nič. Zarad te lastnosti ožigamo na koncéh kole in stebre, predno jih v zemljo zabijemo, za tega del hranijo na morskih ladijah vodo v sodih od znotraj ožganih.

Jako fin rastlinski ogelj je žužel, to so namreč saje od borovine in od lamp, ki se potrebujejo za črnila. Žužel od lamp daje najfiniše črnilo, tako imenovani tuš. Žužel se dobi, ako se smola, smolnata drva in druge enake stvari sožgó pri nepopolnem pristopu zraka. Iz teh gorečih stvari razvija se gost črn dim, ki se vodi v neko kočo, kjer se saje usedajo.

Zogljenjene vinske drože dado jako fino, toda s kalijevimi solmi zmešano črnilo, ktero tiskarji rabijo pod imenom Frankfurtsko črnilo.

Vse to rastlinsko ogljevje ni čisti ogljenec, ker za vsacim, kedar izgori, ostane nekoliko pepela. Samo do dobrega razžarene lampine saje so skoro kemično čist ogelj.

Živalski ogelj (Thierkohle). Zogljenivši živalske tvari dobimo neko črno stvar, ktero živalski ogelj imenujemo. Ta ogelj se po zunanjih, kakor po kemičnih lastnostih loči od prejšnjega. Ne gledé na živalsko tolščo ali mast, ki je v vsem podobna rastlinskim tolščam, razumevamo pod imenom »živalske tvari«: meso, kožo (usnje), dlako in lase, roge, hrustanec, zdriz iz kosti (Knochengallerte) in kri.

V 100 funtih posušenega, tedaj brezvodnega tacega oglja je po priliki:

55 funtov ogljenca,
22 funtov kisleca,
7 funtov vodenca,
16 funtov dušca.
100 funtov živalske tvari,

in razen tega še tudi nekaj žvepla in nektere soli.

Razvročene živalske tvari se napihnejo, začnó se topiti in naposled se strdé v gost žlindrast ogelj kovinske svetlobe. Ta ogelj pa nikakor ni čisti ogljenec, kajti razun fosforovokislih in žveplenokislih soli ima v sebi posebno mnogo dušca, in po vsej pravici bi ga lahko dušečnati ogelj (Stickstoffkohle) imenovali. Vprav zarad tega se iz njega izgotavlja neka spojina, ki je podlaga za fabrikacijo imenitne modre barve, znane pod imenom: berlinsko modrilo. O onej spojini bodemo pozneje obširniše govorili, imenujemo jo cijan (Cyan).

Koščeni ogelj (Knchenkohle) ali koščeno črnilo (Beinschwarz) dobimo, ako kosti zogljenimo, to je: je sežgemo nepopolnoma. Vsaka kost je namreč sostavljena iz dveh mrežastih tvarin, ki se medsobno tako prešinjate, kakor bi bila druga v drugo vtkana. Ena teh dveh tvarin je mehka in se imenuje koščena zdriz (Knoehengallerte) ali hrustanec, druga je pa luknjičasta pletenina fosforovokislega apna. Če tedaj žarimo kosti na zraku, izgori hrustanec popolnoma, da nam naposled ostane sama bela apnena tvarina ali do belega žgana kost (weissgebrannte Knochen). Ako pa kost položimo v solno kislino, raztopi ta kislina apneno sol, ne loti se pa hrustanca, ki se, sam za se zoglenjen, spromeni v dušečnati ogelj, kakor je bilo v prejšnjem §. opisano. Ako pa kosti naravnost zogljenimo, se ogljenčevi delki zarad apnenih med hrustančevo pletenino ležečih delkov ne morejo sprijeti in tako dobimo do črnega žgane kosti (schwarzgebrannte Knoehen), v kterih je neizmerno fin živalski ogelj zmešan z fosforovokislim apnom.

Koščeni ogelj ima to posebno lastnost, da v tekočinah raztopljene barve na-se potegne. O tem se prepričamo, ako črno vino ali rdečo tinto, pridavši jima nekoliko žlic koščenega oglja, dobro stresemo in potem precedimo. Ocedina bo čista in svetla kakor voda. Zarad te odlične lastnosti rabijo koščeni ogelj pri fabrikaciji sladora, z njim namreč čistijo rjavkasti

sladorov sok in s tem dobivajo slador bel kakor sneg. Pa tudi mnogi drugi kemični izdelki se s koščenim ogljem čistijo. Često se koščeni ogelj tudi rabi za črnilo, zlasti za obutalo. Voščilo za škorne se dela iz 2 delov koščenega oglja, ½ dela žveplene kisline, 2 delov sirupa in nekoliko vode.

Grafit ali tuha se nahaja kakor rudnina po prvobitnih gorah ter je časih prav čisti ogljenec, navadno jej je pa primešano nekoliko železa. Nareja se tudi umetno po plavežih, kjer se topi ali plavi železo. Tuba je sivkasto-črna, kovinsko svetla, mehka in pušča barvo na papirji, zato se iz nje delajo tako imenovani svinčniki (Bleistifte). V prirodi se nahaja tudi premogu podobna rudnina antracit, ki je pa manje čist ogelj nego tuba; kedar izgori, ostane za njim prstén pepel. Oba, grafit in antracit, bodemo v rudninstvu tanje opisali.

Tudi črni in rjavi premog ali kameno oglje (Steinkohle) in šota (Torf) so ogljevnate tvarine, naredivše se na tacih mestih, kjer so se rastline same ob sebi razkrojevale. Pri rastlinskem samorazkroji (Pflanzenzersetzung) bodemo o njih kaj več govorili.

Ogljenčeve spojine. S kislecem se ogljenec spaja v več razmerah:

1. Ogljenčeva kislina, CO2, (Kohlensäure), je plin brez barve in duha. V zraku ga je vedno toliko, da na 5000 bokalov zraka prideta 2 bokala ogljenčeve kisline. Razun tega se s kovinskimi okisi spojena nahaja v rudninah, zlasti v apnencu, ki dela sem ter tam velika pogorja.

Ta kislina se nareja neprenehoma pri živalskem dihanji, pri vrvežu in sploh povsod, kjer goré in gnjijo ogljevnata telesa. Po tem takem bi je vedno več moralo biti v zraku, toda rastline jo srkajo iz zraka in s tem se vzdrži čudovito ravnovažje. Pozneje bodemo še imeli priložnost govoriti o ogljenčevih razmerah do živalstva in rastlinstva.

Ogljenčeva, kislina se dela najpriležnije iz ogljenčevo kislega apna, CaO.CO2, na pr. iz krede, ako jo polijemo s kako jačo kislino, navadno s solno kislino. Izgnana slabša ogljenčeva kislina uhaja v zračnih mehurčkih šumeča in kipeča. Vse ogljenčevokisle spojine se poznajo po tem, da z jačo kislino polite vzkipé in šumé. Goreče telo vtaknjeno v posodo z ogljenčevo kislino napolnjeno, tekoj ugasne. Ravno tako se v njej zadušé ljudje in živali. Njena gostost je 1,5, tedaj je še enkrat gostejša od zraka. Liter ogljenčeve kisline vaga 1,967 gramov, toraj se v zraku ravno tako potopi, kakor n. pr. sirup v vodi gré na dno, stoprv sčasoma se izpremešata. Ako gorečo svečo, pod. 27, držimo v stekleni val, in potem iz druge posode va-nj vlijemo ogljenčeve kisline, sveča tekoj ugasne, kakor

hitro ogljenčeva kislina pride do plamena. Po kletih in hramih kjer mnogo mošta ali piva vré, je po tleh rada skoro čista ogljenčeva kislina, in večkrat se je prigodilo, da se je v tacih prostorih zadušil človek pripognivši se pri kacem delu. Hrami morajo tedaj o vrenji biti odprti, da je veter prepuhava in odnaša škodljivi plin; tudi je dobro v vodi razmočiti živega apna in potem belež politi po kleti. Tako apno neznano hitro posrka ogljenčevo kislino. Ljudem zadušivšim se v ogljenčevej kislini najhitreje in najbolje pomagamo; ako jim pod nos držimo amonijaka, da ga v se sopejo.

Iz zemeljske globočine, kjer se na mnogih mestih razkrajajo ogljevnata telesa, puhti ogljenčeva kislina, kakor drugod izvira voda. Zlasti v vulkanskih okolicah večkrat s šumom puhti iz razpok in jam. Večkrat se tudi zbira v globokih vodnjakih in štirnah, in po rudnikih, kjer se dostikrat godé nesreče. Blizu Napolja je neka jama, v kterej zmerom ogljenčeva kislina leži nekoliko črevljev od tal visoko. Odrastli ljudjé brez nevarnosti gredó v to jamo, psi pa v njej tekoj pocrkajo, zato ta jama tudi nosi ime: »pasja jama«.

Ogljenčeva kislina se v vodi razprosti ali raztopi in voda dobi po njej malo kiselast ali prijeten in krepilen okus. Vsa prirodna voda ima nekoliko ogljenčeve kisline v sebi razproščene. Kjer se pa v zemlji voda sreča z izvirom ogljenčeve kisline, se je tako navzame, da postane kiselasta in se potem tudi kiselica ali slatina (Säuerling) imenuje. Na Slovenskem imamo take slatine po Slovenskih goricah, v okolici Rogaškej, in Slovenograškej na Štajeru in v Beli blizu Železne Kaplje na Koroškem.

Ogljenčevo kislino imajo tudi mnoge pijače, ki so vrenjem postale iz sladorovnatih tekočin, na pr.: mlado vino, pivo, šampanjec. Pri toploti 12° R. raztopi voda v sebi enako prostornino ogljenčeve kisline, pod nečim tlakom pa razmerno še mnogo več. Na tem so osnovana mnoga orodja za napravljanje umetnih kiselic, to je: z ogljenčevo kislino prenasičenih pijač. Med temi orodji je tudi Liebigov vrč, pod. 28, čegar notranja naprava se vidi v pod. 29. Vrč ima dva predela, gornji veči C in dolnji manjši B. Gornji drži 1 liter, va-nj vlijemo tekočino, ktero želimo z ogljenčevo kislino nasititi; potem položimo vrč, Odpremo dolnji predel in vsipljemo va-nj skozi luknjo 14 gramov kristalovane vinske kisline, 16 gramov dvojno ogljenčevokislega natrona in malo vode. Sedaj hitro zapremo dolnjo veho in postavimo vrč po koncu. Ogljenčeva kislina se začne v dolnjem prostoru razvijati in gré skoz tanke luknjice a v steni A v gornji prostor. Ogljenčeva kislina bi štiri take prostore napolnila, je toraj v tem prostoru jako stisnjena in z veliko silo tlači na tekočino in jo potiska skozi cev, ako se v njej odpre neka zaklopnica. Ta se pa odpré, ako s prstom pritisnemo na gornji gumb (pod. 28). Zarad veče varnosti

se mora nad tekočino zmerom nekoliko zraka pustiti (glej pod. 29.), ker sicer bi se utegnil vrč razpokniti.

V sposobnih pripravah jako stisnjena ogljenčeva kislina se spremeni v tekočino, ki se neizrečeno naglo izpari, kakor hitro tlak preneha. Po hitrem izparivanji veže toliko topline (glej fiziko §. 155), da nastane mraz — 80° do 90° R. in da nekoliko tekoče kisline zmrzne. Ogljenčeva kislina nam je tedaj imeniten primer za zakon v fiziki ustanovljen, da skupnost teles največ zavisi od toplote.

2. Ogljenčev okis, CO (Kohlenoxyd), se imenuje druga ogljenčeva spojina s kislecem. Ogljenčev okis se dela, ako goreč ogelj nima dosti zraka. Ta plin izgori v ogljenčevo kislino z lepim modrim plamenom, ki ga pogosto lahko vidimo pri gorečem oglji in pri svečah. Ogljenčev okis je otroven, v zraku, imajočem le nekoliko odstotkov tega plina, hitro pogine Žival, človeka v njem glava boli, omotice ga prehajajo in naposled ga zaduši. Ta plin je pomoril že mnogo ljudi ki so bili tako nespametni, da so v zaprtih izbah oglje žgali.

Ogljenčeve spojine z vodencem. Ogljenec dela z vodencem dolgo vrsto trdnih, tekočnih in plinavih spojin. Prve, namreč trdne, spadajo v organsko kemijo, kjer bodemo tudi o njih kaj več govorili. Plinavi spojini ste:

l. Enojni ogljenčev vodenec, C2H4 (Einfach-Kohlenwasserstoffgas).

2. Dvojni ogljenčev vodenec, C4H4 (Zweifach-Kohlenwasserstoffgas).

Ogljenec se z vodencem ne spaja, ako sta tudi med sebo v neposrednjej dotiki, njune spojine dobimo le, ako razkrojimo organske spojine, zlasti rastlinske tvari, ki so sostavljene po splošnej formuli CXHYOZ. (Glej §. 54.)

Enojni ogljenčev vodenec, C2H4, se dela povsod, kjer se po stoječih vodah in močvirjih rastlinski ostanki raztvarjajo, za tega del se tudi močvirni plin imenuje. Na nekterih krajih se iz zemlje razvija v tolikej meri, da enkrat zažgan gori neprestano. Tako zvarni »sveti ogenj« v mestu Baku na hvalinskem morji je goreč ogljenčev vodenec. Ta plin je brez barve in brez duha in gori s slabo svetečim plamenom. Gostost mu je 0,559, toraj mu tudi lahki ogljenčev vodenec pravimo. Z zrakom pomešan in zažgan razpokne s strašno silo, ravno tako kakor pokalni plin (§. 32). Neizmerne množine tega plina se razvijajo po nekterih premogovih rudnikih, kjer se z zrakom pomešajo in, ako se slučajno na lampici kacega delavca zapalijo, s strahovitim razpokom vnamejo. Rudokopi tej plinovskej zmesi pravijo »treskava sapa« (Schwaden oder schlagende Wetter) in mnogo in mnogo siromašnih delavcev je v tej sapi storilo nesrečno smrt. Vse hvale vredna želja, tolikim nesrečam priti v okom, napotila je glasovitega angleškega učenjaka Humpry Dawy-a da je

Iznašel tako zvano varno lampico (pod. 30 in 31). Je pa to navadna oljna lampica, ktero od vseh strani obdaja mrežica

iz tenke žice. Ako človek s tako lampico pride v imenovano plinovsko zmes, napolni se ž njim lampica in plin se zažge. Plamen se pa na mrežici tako ohladi, da ugasne in se ne more dalje širiti zunaj lampice. Da ima taka gosta mrežica res toliko hladilno moč, se lahko prepričamo, ako jo držimo črez plamen goreče sveče. Plamen ne bode švignil skozi mrežico, akoravno goretne pare in plinovi skozi-njo gredo. Pod. 32 nam predstavlja to prikazen.

V plinovskej zmesi, ki nam rabi za razsveto, je mnogo lahkega ogljenčevega vodenca.

Dvojni ogljenčev vodenec, C4H4, dobivamo iz vinskega cveta = C4H6O2, ako ga s 6 deli žveplene kisline pomešamo in razgrejemo; nareja se pa tudi, ako organske tvari z vročino razkrajamo. Brez barve je in gori z jako svetečim plamenom. Ker je njegova gostost = 0,978, zato se imenuje tudi težki ogljenčev vodenec, pravijo mu pa tudi oljetvorni plin (Oelbildendes Gas), ker se s klorom spaja v neko oljasto tekočino. Razžaren razpade v ogelj, enojni ogljenčev vodenec in vodenec.

Kako se plin dela. Plin za svečavo, ki se navadno sveteči plin (Leuchtgas) imenuje, je prav za prav zmes ravnokar opisanih ogljenčevih vodencev, ki se narejajo zmerom, kedar organske tvari do neke stanovite stopinje razvročimo. Goreča sveča je tako rekoč plinarnica (Gasfabrik) v malem, s tem razločkom, da pri sveči razvijajoči se plinovi tekaj na mestu izgoré, dočim se v plinarnicah v posebnih posodah, v plinohranih (Gasometer) nabirajo in hranijo.

Iz tega, kar je bilo doslé povedano, je sprevidno, da se dá sveteči plin iz vsakoršnih organskih tvari delati, v resnici se pa sedaj na veliko dela le iz premoga in pa iz drv. Le pri posebnih okolnostih je koristno delati ga iz smol in masti, namreč ondi, kjer je obilo odpadkov, ki niso za drugo rabo.

Plin iz črnega premoga (Steinkohlengas) se dobiva destilovanjem črnega premoga in se na Angleškem že rabi od leta 1798. V bitnosti je premog sostavljen iz 70 do 80

odstotkov ogljenca, 5 do 8 odstotkov kisleca in 5 odstotkov vodoma, vedno ima pa tudi nekoliko dušca in železastega dvojnega žvepleca, FeS2, ki se tudi vdeležujeta pri razkrojitbi, tvorivši amonijak, NH3, in vodenčev žveplec, SH.

Fabrikacija plina iz črnega premoga razpada na tri poglavitna dela, treba namreč plin najpreje narediti, potem ga čistiti in naposled ga nabirati in razvajati vsikamor, kjer ga potrebujejo. Nareja se plin v podolgasto okroglih glinastih valih, kakoršne nam v prorezu kaže pod. 33. Navadno leži pet tacih valov v enoj peči. (V našej podobi so spodnji trije r zaprti, gornja dva pa sta odprta.) Vali se napolnijo s suhim premogom in potem se razvročijo do žarovitosti, ki pa ne sme biti prevelika. Razvijajoči se plin še ni za rabo, ker ni čist imajoč v sebi kotranove pare, vodenčevega žvepleca, amonijaka in ogljenčeve kisline. Zato gre plin najpredi po cevih h v povprek ležeči val ii, kjer se kotran vsede in se tudi zgosti amonijakovnata voda.

Časih se po pipi k odtoči katran, ki je za mnogovrstno rabo. Plin prehaja zatem skozi več predelov v kterih je po mahu potreseno vlažno apno, ki plinu odvzame vodenčev žveplec in ogljenčevo kislino. Naposled je treba plinu še odtegniti amonijak, kar se zgodi s tem, da se vódi v žvepleno kislino. Sedaj je plin čist in pripraven za rabo, ter se nabira v plinohranu ali gazometru (pod. 34)

Plinohranu je velikanskemu klobukovemu oglavju podobna posoda, ki je iz železnih ploč

tako čvrsto zbita, da nikjer ne pušča plina. Klobuk visi na verigi k, ki teče črez škripca rr in ima na drugem koncu protutež p, po kterej se da klobuk lahko vzdigniti, na okoli ga pa zapira voda ii. Po cevi t prihaja iz fabrike čist plin v plinohranov klobuk ter ga počasi privzdiguje dokler ni popolnoma poln, potem se zapre pipa dovodne cevi t. Kedar se ima plin rabiti, se odpré odvodna cev t in klobuk se od zgoraj z nečém obteži. Tlačen plin gre po cevi t v vse druge cevi na vsa mesta, kamor je napeljan, klobuk se pa vedno bolj pogrezuje v vodo. Taki plinohrani so časih tako prostorni, kakor velika hiša.

Premogov plin je zmes obeh ogljenčevih vodencev z ogljenčevim okisom in vodencem v jako promenljivih množinah, kakor namreč gre fabrikacija od rok in kakoršen je premog. V začetku je dvojnega ogljenčevega vodenca, ki ima največo vrednost, po priliki ena petina, toda proti koncu ge je vedno manj, ravno tako tudi pri prevelikej žarovitosti, pri kterej se dvojni ogljenčev vodenec razkroji. V tem slučaji potem raste množina vodenca.

Po dovršenem destilovanji zaostane v valih neko sivkasto-črno in luknjičasto oglje, koks imenovano, ki je prav dobro gorivo.

Sveteči plin je brez barve, ima pa poseben duh, ki mu ga dajó primešane pare hlapnih olj, ki mu tudi povekšajo svetilnost. Dober plin apnene vode ne sme skaliti, svinčeno raztópnino ne sme počrniti, lakmov rdeči razmak ne sme pomodriti, ker to bi bilo znamenje, da ima v sebi ogljenčeve kisline, vodenčevega žvepleca in amonijaka. Svetilnost plinova se meri s svetlomerom in navadno se zahteva, da plinov plamen sveti za 10 do 12 voščenih sveč. Plin je toliko boljši — se vé da s tem pogojem, da nima ogljenčeve kisline primešane — kolikor veča je njegova primerna težina, ali kar je vse eno, kolikor več dvojnega ogljenčevega vodenca ima v sebi. Povprek se more reči, da je sveteči plin za polovico laglji od zraka, zato v novejšem času samo z njim polnijo zračne balone, dočim se je popreje rabil vodenec, ki je sicer mnogo laglji ali mnogo draži.

Koristno je pri destilivanji zadnje pline, ki dajó malo svetlobe pa mnogo vročine, posebej nabirati in je za kurjavo upotrebiti.

Plin iz drv so leta 1851 jeli prvič delati v Monakovem, pozneje so se ga pa mnoga druga mesta poprijela. Dobiva se ravno tako kakor premogov plin, samo da se namesto premoga destilivajo drva. Pri tem je pa največ treba gledati na to, da se dobljeni kotran kolikor mogoče v plin razkroji. To se pa napravi s tem, da se vali samo do tretjine napolnijo z drvi. Plin iz drv ima to prednost, da ga ni treba od vodenčevega žvepleca in amonijaka čistiti, nasproti ima pa to napako, da

mu je težko popolnoma odvzeti obilno ogljenčevo kislino. Po strani se dobiva razen plina tudi lesni kotran, lesni ocet in oglje.

Navaden plinov plamen potroši vsako uro 4 do 5 kubičnih črevljev plina. 1000 kub. črevljev premogovega plina stane v Berlinu 2 gld. 60 kr., v Moguču 3 gl. 20 kr., 1000 kub. črevljev lesnega plina stane v Monakovem 5 gld. 10 kr., v Ljubljani 6 gld. — 1 funt premoga dá 4,1/2 do 5 kub. črevljev plina; l funt drv 4,1/4 kub. črevljev; 1 funt olja 22 do 24 kub. čr.; 1 funt smole 13 kub. črevljev.

Plamen. Goreča plinava telesa delajo plamen. Tudi tekočna in trdna telesa goré s plamenom, ako jih vročina, potrebna za njihovo vnetje, popreje v paro spromeni ali pa v plinava telesa razkroji. Zato večina teles gori s plamenom n. pr.: vodenec, sveteči plin, vinski cvet, olje, žveplo, fosfor, drva in celó kovine kakor kalijum, magnezijum in cinek. Ogelj in železo pa gorita brez plamena.

Samo trdna telesa, kakor hitro jih razžarimo, lepo svetijo. Zato goré plameni, v kterih ni žarečih trdnih .tvari, s prav majhno svetlobo, kakor na pr.: vodenčev, enojno ogljenčovodenčev in. vinsko-cveten plamen. Dvojni ogljenčev vodenec pa sveti prav lepo, kajti se med gorenjem razkraja v enojni ogljenčev vodenec in ogljenec, ki se v neizmerno majhnih drobcih v plamenu plavajoč razbeli. in plamenu daje jako svetlobo. Tudi trdna bela fosforova kislina , ki postane iz gorečega fosfora, se razbeli in širi bliščečo svetlobo okoli sebe. Ravno tako gori tudi arzen in cinek, z najlepšim in najjačim plamenom pa magneziium. Slabo sveteči vodenec in pokalni plin gori s sjajnim plamenom, ako vanj držimo zvito platinsko žico ali pa košček apna.

Gledajoč plamen navadne sveče, pod. 35, opazimo lahko tri različne dele. Notranji ali srednji del aa so plinovi in pare, postavše iz razkrojenega goriva; ta del je teman in nič ne sveti. Drugi. del efg je jako svetel, v njem začno omenjeni plini in pare goreti izločujoč iz sebe žareči ogljenec, v zunanjem robu bcd pa izgoré popolnoma v neposrednjej dotiki z zračnim kislecem, in zato je ta zunanji del plamena tudi najvročejši. To nam tudi potrjuje že v §. 59, pod. 32, omenjena mrežica, ako jo držimo nad plamenom. Cvetnej čaši podoben plamen ima v sredi stenj (Docht), okoli njega temne pare in naposled svetel kolobar. Takisto se pa vidi tudi na, mrežici v sredi črna lisa od izločenega oglja (saje) obdana od žarečega kolobarja.

Ako ne more dosti zrakú do plamena, ne izgori ves ogljenec, temveč nekoliko se ga izloči kakor saje. Zato najbolje svetijo tako imenovane

Argandove lampe z otlim valjastim plamenom, ker more zrak od zunaj in od znotraj pristopiti k plamenu. Tudi sveteči plin gori s sajavim plamenom, toraj se mu da navadno raztegnjena oblika v podobi netopirjeve kreljuti. Plinu, ki se ima rabiti za kurjavo, se s posebnimi pripravami primeša zrakú, predno se zažge. V mineralogičnem delu bodemo pri opisu puhalnice (Löthrohr) pokazali, kako se plamen bistveno spromeni, ako zrak vanj puhamo.

Ogljenčev dušec ali cijan C2N = Cy.

Ogelj se spoji z duščem le pod posebnimi pogoji, zlasti ako dušečnati ogelj (55) žarimo s kako kovino. Obe prvini se zvežete v novo telo, C2N, imenovano cijan, ki se potem spoji s kovino.

Iz žarečega Živosrebrenega cijanca (Cynquecksilber), HgCy, dobimo cijan v podobi plina brez barve. Plin ima hud bodeč duh in zažgan gori z lepim plamenom, rdečim kakor breskov cvet. Cijan je v vseh svojih lastnostih tako podoben kloru, bromu in jodu, da se more v tem obziru pridružiti ónim prvinam. Zato se tudi namesto C2N zaznamuje s krajšim Cy. Ime Cijan pomeni »modrilo« in se mu je nadelo za tega del, ker z železom dela prelepo modro spojino, tako imenovano »berlinsko modrilo«.

Z vodencem se cijan spaja v vodenčev cijanec ali cijanovodenčevo kislino (Cyanwasserstoffsäure), CyH, navadno pa višnjav strup (Blausäure) imenovano. Dobimo jo, ako živosrebreni cijanec destilujemo s klorovodenčevo kislino, HgCy + ClH = CyH + CIHg. Ta kislina je plin brez barve in ima neki poseben hud duh po grenkih mandeljnih, v vodi se raztopi in voda se navzame njenih lastnosti. Višnjav strup, zlasti brezvoden, je eden izmed najhujših otrovov (strupov), z vodo razblažen je pa v nekterih boleznih imenitno zdravilo. Tudi jederca koščičastega sadja, zlasti pa grenki mandeljni in listje lovoraste višnje imajo v sebi nekoliko višnjavega strupa, zato se takisto rabijo v zdravilstvu, razen tega se devajo tudi v pečene testenine in črešnjevica se dela iz njih.

Ogljenčev žveplec, CS2.

Prim. težina = 1,294, vrelišče 48° C.

K lesnemu oglju, ki se žari v železnej ali glinastej cevi, vsipljemo skozi nalašč zato napravljeno luknjo nekoliko žvepla, ki spromenivši se v paro prehaja črez ogelj ter se ž njim zveže v hlapno spojino. Ohladivši ta hlap v hladilniku dobimo neko tekočino, čisto kakor vodo. Ta tekočina je ogljenčev žveplec, ki je eden najočitniših primerov, kako prvine v kemičnej spojini izgubé svoje lastnosti. Iz trdnega rumenega žvepla, ki se spoji s trdnim črnim ogljem, dobimo kakor vodo čisto tekočino,

ki se neizrečeno hitro izhlapi, ima hud neugoden duh in jako lomi svetlobo, zato vidimo skozi njo gledajoč jako lepe barve. (Glej fiziko §. 181.) Ako nekoliko kapljic vode v steklu od ure polijemo z ogljenčevim žveplecem in potem s pihanjem pospešimo razhlap, zmrzne voda v nekoliko sekundah. Ogljenčev žveplec lahko v sebi raztopi žveplo, kavčuk, smole, olja in tolšče. Z njim se kavčuk vulkanizira (glej . 191) in tolšče se izpirajo.

1 funt veljá 40 krajcarjev.

12. Kremenec ali silicijum.

Si = 21,3.

Kremenec se nikjer ne nahaja sam za-se, ali njegova spojina s kislecem, kremenčeva kislina ali kremenica, SiO3 (Kieselsäure) je glavna sostavina premnogih rudnin. Ne bodemo grešili, ako rečemo, da za kislecem kremenec sostavlja največ kopne zemlje.

Ako kremenici odvzamemo kislec, dobimo kremenec v temnosivkastih svetlih luskavih kristalih ali pa kakor rjavosivkast prah, ki se ne dá razhlapiti in se v kislecem razvročen spet z njim poji v belo kremenico.

Kremenčeve spojine. Kremenčeva kislina ali kremenica, SiO3, se v prirodi nahaja v več oblikah, sedaj več, sedaj manj čista. Kamena strela, ki se v velikih kristalih pogosto nahaja po švicarskih alpah, zlasti v jamah na sv. Gotthardu, v manjših sosebno čistih pa tudi na Slivnici nad cirkniškem jezerom, je čista kristalovana kremenčeva kislina. Tudi beli kvarec nima skoro nič tujih primes, kar se pa od kremena, agata, karneola, jašme, od peska in peščenjaka i. dr., o kterih bodemo v mineralogiji govorili, ne more reči. Vse te rudnine se pa odlikujejo s posebno trdoto, ki je lastna kremenčevej kislini, iz vseh namreč je z jeklom moči iskre izkresati. Sama ob sebi se kremenčeva kislina topi samo v največej vročini, s kovinskimi okisi se pa v žarovitosti spaja in dela celo vrsto tehnično jako imenitnih spojin, iz kterih dobivamo steklo, porcelan in drugo glineno posodo.

Z jedkimi alkaliji, na pr.: s kalijem ali natronom dela kremenčeva kislina, ako se v obilici z njimi topi, v vodi raztopne spojine, iz kterih vsaka jača kislina odloči slabšo kremenčevo v podobi zdrizaste tvari, ki posušena razpade v lahek bel prah. Na ta način odločena kremenčeva kislina je raztopna v čistej vodi, kakor hitro jo pa razžarimo, izgubi to lastnost. Taka raztopna kremenčeva kislina se nahaja skoro v vsakem vrelcu, odkoder prehaja z vodo v rastline, kterim je baje tako potrebna hrana, kakor človeškemu truplu kuhinjska sol. Zlasti trave, kamor spadajo tudi naša žita imajo mnogo

kremenice v sebi zato se morajo pri košnji in žetvi vedno brusiti kose in srpovi. Ako sožgemo trave, najdemo kremenico v njihovem pepelu. V stanicah nekterih trav se tudi, zlasti na robovih, nanizajo trdi kremenični kristalčki in zarad tega se človek s tacimi travami lahko poreže, na pr.: na šašu. Nektere živalce, sosebno mekužci i polipi, imajo tudi hišice iz kremenice.

Kremenčeva kislina nima kislega okusa, niti velike sorodnosti do osnov.

Fluvorovodenčeva kislina razjé in raztopi kremenčevo kislino v vsakej obliki.

Z vodencem se spaja kremenec v glinovo spojino, SiH, ki se na zraku sama ob sebi zapali.

13. Bor.

B = 11.

Bor spada med redkejše prvine. Nahaja se posebno spojen s kislecem v borovo kislino, BO3, po nekterih vulkanskih jezerih, posebno na liparskih otocih in v toskanskih lagunah. Iz borove kisline se dá bor izločiti v trdih, demantu podobnih kristalih, ali v luskah kakor tuha, ali pa kakor rjavkast prah. Ogljenec, kremenec in bor se toraj znatno strinjajo v zunanjih lastnostih.

Borova kislina se v omenjenih vulkanskih vodah seseda kakor bel prah, ki se dá očistiti v luskaste brezbarvene kristale. V vinskem cvetu se raztopi in taka raztopina gori z lepim zelenkastim plamenom, za tega del se čestokrat rabi za barveno svečavo. Borova kislina je slaba kislina, toda s solmi staljena izžene vse druge kisline, ker ona sama ni hlapna. Pri tem se s kovinskimi okisi spaja v steklaste spojine.

II. Kovine.

Kovine so, razen živega srebra, trdna telesa, ki se pa v večej toploti topé ali talé, pri jako visokej toploti pa v pare sprominjajo. Kovine so najboljši provoditelji za elektriko in za toplino, in njihova čista gladka površina odbija svetlobo z živo svetlostjo, kterej za tega del tudi kovinska svetlost pravimo. Večidel so jako goste in njihovi delki so med sabo jako zvezani, zato so kovine raztezne in kovne in se dadó v žico raztegniti.

Do kisleca imajo kovine veliko sorodnost, in v prirodi se navadno nahajajo ž njim spojene. Kovinski okisi so — nasproti nekovinskim — večidel osnovnih lastnosti, kajti le malokteri kovinski okisi više stopinje imajo kislinski značaj. Tem zato pravimo kovinske kisline (Metallsäuren); ki so

pa gledé sorodnosti zmerom slabše nego krepka žveplena, duščeva, fosforna ali solna kislina. Kovinski okisi se v vodi večidel ne topé.

Sorodnost kovin do kisleca se očituje sosebno v tem, kako se obnašajo do vode. Nektere namreč razkrojé vodo in jej odtegnejo kislec že pri navadnej toploti, druge pri vrelišču, druge stoprv v žarovitosti, dočim nektere tega ne storé pri nikakoršnih okolnostih. Razne okisne stopinje kovin smo omenili že v §. 27. Kovinski okisi ali osnove spojene s kislinami dajo preimenitne kemične spojine, kterim pravimo: soli.

Med solmi spet razločujemo:

neutralne, ki imajo na vsak ekv. kisleca v osnovi tudi 1 ekv. kisline;
kisle imajo več kisline, in osnovne manj, nego ustreza temu razmeru. Na pr.:

KO.SO3 = neutralni ali enojno žveplenokisli kalij,
KO.2SO3 = kisli ali dvojno žveplenokisli kalij,
HgO.NO5 = neutralni solitarnokisli živosrebreni okis,
2HgO.NO5 = osnovni solitarnokisli živosrebreni okis,
3HgO.NO5 = tretjinsko solitarnokisli živosrebreni okis.
Pri tem se pa ne gleda na to, kako se sol obnaša do rastlinskih barvenih sokov, ker n. pr.: ogljenčevokisli kalij, KO.CO2 se obnaša alkalično, žveplenokisla glinica, Al2O3.3SO3, pa kislo, da-si tudi ste po ravnokar ustanovljenem zakonu obe neutralni soli. Dvosol ali susol (Doppelsalz) imenujemo spojino dveh soli, ki pa vendar imate isto kislino. Galun je znana susol, sostavljen iz žveplenokislega kalija in žveplenokisle glinice:

KO.SO3 + Al2O3.3SO3.

Ker se more vsaka kislina z vsako osnovo v sol spojiti, zato je neizmerna množina soli, ki so v svojih lastnostih nekoliko odvisne od kislin, nekoliko pa od osnov. Tako na pr. solitarnokisle in klorovokisle soli sploh okisujejo, časih celó z razpokom; natrijumove soli so slanega okusa, kalijumove pa slano grenkega, magnezijumove grenke, aluminijumove osladne.

Z vodenčevimi kislinami se razkrajajo kovinski okisi po tem primeru: Klorovodenčeva kislina in kalijumov okis (kalij) se razkrojita v vodo in kalijumov klorec: ClH + KO = HO + KCl.

S klorom se kovine prav željno spajajo v neutralne spojine, ki so v svojih zunanjih lastnostih solnim podobne. V vodi se večidel topé, v prirodi se razmerno redko nahajajo. Kloru enako se obnašajo tudi jod, brom, fluvor in cijan (§. 65). Vsa ta telesa zarad te posebne lastnosti, da se s kovinami spajajo v spojine solém podobne, imenujemo solotvore (Halogene), njihove soli pa pasoli (Haloidsalze) v razloček od okisnih soli.

Solotvori se z nekterimi kovinami vežejo v več razmerah, ravno tako kakor kislec. Višo stopinjo imenujemo klorec (Chlorid), vižo pa klorovec (Chlorür), ravno tako tudi: jodec (Jodid) in jodovec (Jodür), cijanec (Cyanid) in cijanovec (Cyanür) i. t. d. Na pr.:

Hg2C1 = živosrebreni klorovec (Quecksilberchlorür),
HgCl = živosrebreni klorec (Quecksilberchlorid),
FeCl = železni klorovec (Eisenchlorür),
Fe2Cl3 = železni klorec (Eisenchlorid).

Za kislecem je žveplo ona prvina, s ktero se kovine največ v prirodi spojene nahajajo. Prirodne spojine težkih kovin z žveplom imajo navadno kovinsko lice in mesingasto barvo, umetne spojine so pa večidel prahovi kake posebne barve (glej §. 43). Kovinski žvepleci imajo sem ter tam jake osnovne lastnosti. Nekteri kovinski žvepleci više stopinje se pa obnašajo kakor kisline, ter se z žvepleci niže vrste spajajo v posebne žveplene soli (Schwefelsalz). Kovinski žvepleci kažejo veliko sorodnost do kisleca, nekteri si ga privzamejo že iz zrakú ali pa iz vode promenivši se v žveplenokisle kovinske okise, drugi pa to storé le takrat, kedar jih razvročimo. Ako kovinske žveplece polijemo s kako kislino, naredi se vodenčev žveplec in neka okisna sol. Na pr.: železni žveplec in žveplena kislina, FeS + SO3.HO = SH + FeO.SO3.

Razne kovine skup stopljene dado kovinske zmesi (Legirung), ki imajo več ali manj srednje lastnosti svojih zmesnin. Živo srebro raztaplja v sebi kovine, razen železa. Te raztopine imenujemo amalgame.

Razredba kovin. Sledeča tablica nam kaže kovine razvrščene po posebnih lastnostih v skupine, kterim so posebna imena nadeta.

A. Lahke kovine.

14. Kalijum.

K = 39. Gostost = 0,8. Iznajden leta 1807.

Ako ogljenčevokisli kalij, KO.CO2, in oglje, oboje v prah stolčeno in dobro izpremešano, razbelimo v železnej retorti V, pod. 36, bode ogelj kalijumu odtegnil kislec in odkišeni kalijum se razhlapi v zelenkastih parah, ki se v bakrenej, do polovice s kamenim oljem (Steinöl) napolnjenej predčepini A zgosté v kovinske kroglice grahove debelosti. Da se pare hitreje hladé, je dobro predčepino z ledom obložiti. Akoravno

tvarine, iz kterih se kalijum dela, niso drage, je bil kalijum zarad zamudnega in malo izdatnega dela vendar jako drag. Še le v novejšem času mu je znatno padla cena, ko se v fabrikah dela na veliko. Ravno tako je tudi s sledečo kovino, z natrijumom.

Kalijum se sveti srebreno in je tako mehak, da se da gnjesti in z nožem rezati. Sosebno znamenita je pri njem neizmerno velika sorodnost do kisleca. Na zraku ležeč si kmalu privzame kisleca in hitro ga pokrije siva mrenica kalijumovega okisa ali kalija, KO. Vsem kislečnatim telesom s siloma odtegne kislec, zato ga moremo hraniti samo v kamenem olji, sestavljenim iz ogljenca in vodenca, CH, brez kisleca.

S kalijumom se dá napraviti eden izmed najlepših kemičnih poskusov. V globoko posodo z vodo, HO, pod. 37, vržemo košček kalijuma. Kalijum se tekoj spoji s kislecem in zraven razvija toliko topline, da se oproščeni vodenec vžge in zgori z lepim vijoličastim plamenom, in to zarad hlapečega in gorečega kalijuma. Sikaje šviga žareča kovina sem ter tje po vodi, dokler popolnoma ne izgori v kalijumov okis, ki se v vodi raztopi.

Obrtniki kalijuma samega ob sebi ne potrebujejo, za kemika je pa imeniten zaradi velike sorodnosti, ž njim drugim okisom, n. pr.: kremenčevej kislini, borovej

kislini, magneziji i. dr. otimlje kislec. 1 lot kalijuma velja 2 gld. 60 kr.

Kalijumove spojine. Ogljenčevokisli kalij, KO.CO2, je ona kalijumova spojina, iz ktere se vse druge delajo. To sol dobimo, ako lesni pepel z vročo vodo poparimo, odtekajočo rjavo tekočino do suhega izparimo in ostanek žarimo. Dobljeno belosivkasto tvar imenujemo pepeljiko (Pottasche), ki pa ni čisti ogljenčevokisli kalij, temveč ima še do 40 odstotkov drugih soli. Od teh soli očiščeni, popolnoma bel ogljenčevokisli kalij je lužnega okusa in pomodri rdeč lakmov papir, ker ogljenčeva kislina je preslaba, da bi uničila kalijeve jako alkalične lastnosti. Na zraku željno vpija vodo in naposled se popolnoma razmoči.

Pepel raznih rastlin ima tudi različne množine kalija v sebi. Iz 1000 funtov sledečih rastlinskih tvari dobimo pepeljike: iz smrekovine 0,45 funta, iz bukovine 1,45 funta, iz hrastove skorje 4 f., iz slame 5 f., iz bukove škorje 6 f., iz bobove slame 20 f., iz kopriv 25 f., iz osata 35 f., iz pelina 73 funtov. Pepeljiko žgó samo po tacih krajih, kjer les in drva nimajo cene, n. pr. na Ruskem, zlasti pa v velikih amerikanskih gozdih.

Iz pepeljike se izdelujejo vse druge kalijeve spojine, sosebno galun, milo (žajfa) ali sapun in steklo. Cent velja 13 gld.

Kalijumov okis, KO, navadno krajše kalij imenovan, dobivamo spojen z vodo kakor kalijev hidrat, KO.HO, ako v vodi raztopljenej pepeljiki toliko časa dodajemo gašenega apna, da apno pepeljiki vso ogljenčevo kislino odtegne. KO.CO2 + CaO.HO = KO.HO + CaO.CO2. Kdaj se je to zgodilo, izvemo, ako precedimo malo te tekočine in ocedini prilijemo nekoliko kapljic solne kisline; ako ocedina ne zakipi, je znamenje, da je že vsa pepeljika razkrojena in da je apno že vso ogljenčevo kislino na se potegnilo. Tekočina mora potem tako dolgo mirno stati, da se učisti in da se apno usede na dno, potem se odlije ali pa z natego odtoči. To tekočino izparimo do suhega in potem še žarimo ostanek in tako dobimo belo, kakor kamen trdo stvar, namreč kalijev hidrat ali jedki kalij (Aetzkali).

Na vodi razproščen kalij, tudi kalijev lug imenovan, je jedek in neizmerno jaka osnova. V njem se raztopé vse rastlinske in živalske tvari, zlasti tolšče, in zarad tega je kalijev lug jako nevarna stvar, s ktero se mora z vso opreznostjo ravnati. Ker razjeda vse kremenovnate (glinene, porcelanaste in steklene) posode, zato se mora izgotavljati in sploh rabiti le v železnih ali srebrenih posodah.

Kalijev hidrat rabijo zdravniki za razjedanje, pravijo mu »lapis causticus«, milarjem pa služi raztopljen. Na zraku se navzame ogljenčeve kisline in izgubi vso jedkost.

Imenitna kalijeva sol je solitarnokisli kalij, KO. NO5, navadno solitar imenovan. Po trgovini dobivamo tako zvani sirovi solitar, ki v vzhodnjej Indiji in v Egiptu iz tal cvete, iz Amerike pa dovažajo pod imenom čislskega solitra solitarnokisli natron, NaO.NO5, iz kterega tudi dobimo kalijev solitar, ako ga razkrojimo s pepeljiko. NaO.NO5 + KO.CO2 = KO.NO5 + NaO.CO2. Naposled ga v Evropi dobivajo največ v solitarnicah (Salpeterplantagen), v kterih se najpred dela za solitar potrebna solitarna kislina. Že iz §. 39. nam je znano, da se dušec le pod posebnimi okolnostmi spaja s kiselcem v solitarno kislino. To se godi posebno na tacih mestih, kjer živalske dušečnate tvari gnjijó in razpadajo v dotiki s kovinskimi okisi. Ondi se dela solitarna kislina ter se tekoj zveže z onimi okisi. To se zgodi zlasti po hlevih in stajah in blizu gnojišč; večkrat tudi vidimo, da iz starega zidovja cvetó majhni kristali necega grenkljasto hladečega solitra. Ako tedaj živalske tvari, gnoj in drugo sodrgo pomešamo s kalijevnato in apneno mokro zemljo, začne se delati solitar, kterega z vročo vodo izperemo in potem popolnoma očistimo z večkratnim kristalovanjem.

Solitar je hladečega slanega okusa. Rabi se za zdravila in solitarna kislina se iz njega dela, tudi je dober gnoj. V vročini se topi, in če tačas goretne stvari pridejo z njim v dotiko, odtegnejo mu obilni kislec in hlastno goré. Na tem je osnovana njegova raba za strelni prah ali smodnik. 1 cent solitra velja 24 gld.

Smodnik je zmes iz 75 delov solitra, 12 delov žvepla in 13 delov oglja. Vsako se zase kolikor mogoče drobno zmelje, potem se vse troje zmočeno dobro premeša, zmes se pa stlači skozi sita, da se naredé zrna, ktera se potem z malo ogljenim prahom v majhnih sodčkih vrté ter se tako izgladijo. Strašno smodnikovo silo si lahko razjasnimo. Smodnik je namreč trdno telo, ki se pa zažgano hipoma razkroji v več plinavih spojin, ktere ob enem izbujena toplina še bolje razganja, da največe zapreke premagajo. Zapaljen smodnik se razkroji večidel v dušec, ogljenčevo kislino in kalijumov žveplec, kar bi se dalo izraziti z enačbo:

KO.NO5 + S + N + 3CO2 + KS.

Klorovokisli kalij, KO.ClO5 se naredi v lepih svetlih luskah, ako v nasičeno kalijevo raztopino navajamo klorov plin. 6KO + 6C1 = KO.ClO5 + 5KCl. Ta sol izgori z goretnimi tvarmi še mnogo hlastnejši nego solitar in je za tega del prav nevarna. Rabi se pri izdelovanji užigalnih klinčkov, za ognjemete (Feuerwerk) in za razvijanje kisleca.

V zvezi s kremenčevo kislino sostavlja kalij mnoge rudnine, zlasti pa živec (Feldspath), KO.SiO3 + Al2O3.3SiO3 v družbi z glinico. Iz preperelega iz razpadajočega živca pride

kalij v prst in od tod kakor poglavitna hrana v rastline, in mi ga potem dobivamo iz njihovega pepela.

Žareč 3 dele peska z dvema deloma pepeljike, dobimo umetno kremenčevokisli kalij. Raztaljena stvar se v vodi raztopi in se imenuje vodotopno steklo (Wasserglas). Z njim mažejo lahko upaljive stvari in je tako čuvajo ognja.

Ako vzamemo več kremenčeve kisline nego v prejšnjem razmeru, dobimo steklo, o čemer bodemo pri natronu več govorili.

Izmed kalijumovih žveplecev je za nas najznamenitiji kalijumov peternati žveplec, KS5 (fünffach-Schwefelkalium), ki postane, ako popolnoma suh ogljenčevokisli kalij in žveplo v prah stolčemo, zmešamo in polagoma razvročimo. Stopljena tvar je jetrene barve, zato jej tudi žveplena jetra (Schwefelleber) pravimo, in je skoro tako alkalična kakor jedki kalij. Dodavši rumenej raztopini kake kisline, razvija vodenčev žveplec in del žvepla se obori kakor neizmerno droban bel prah, žvepleno mleko (Schwefelmilch) zvan. Na zraku se kalijumnov žveplec navzame kisleca in mokrote spromenivši se v žveplenosokisli kalij. Kalijumov peternati žveplec rabijo v zdravilstvu, zlasti za žveplene kopelji, in v kemiji za razkisitev. Raztopljen kalijumov žveplec more še precej žvepla v sebi raztopiti.

Od kalijumovih pasoli omenimo v zdravilstvu rabljeni kalijumov jodec, KJ, in otrovni zloglasni kalijumov cijanec, KCy, ki služi kemikom za odkisilo, ako je treba okisom kislec vzeti, tudi prostimo (raztapljamo) na njem neke kovinske spojine za galvanične razkrojitve.

15. Natrijum.

Na = 23. Gostost = 0,9. Iznajden leta 1807.

Na isti način kakor se dela kalijum iz pepeljike, dela se natrijum iz ogljenčevokislega natrona, NaO.CO2, samo da gré pri njem destilovanje spešneje. Odkar se ta kovina v veliko rabi za izvajanje aluminijuma, se je znatno zboljšal način dobivanja in cena mu je jako padla. Pred kacimi 20 leti je veljal l funt natrijuma okoli 1750 gold., pred nekoliko leti še 250 gld., sedaj pa v trgovini 28, v Parizu pa 12 gld., to je po priliki še enkrat več nego so stroški izdelovanja. V zunanjih lastnostih je natrijum podoben kalijumu, samo ta razloček je, da natrijum vržen v vodo jo sicer prav živahno razkrojuje, ali sam se pri tem ne zapali. Položimo pa natrijum na moker papir, zadosti to malo trenje, da se upali in gori z lepim rumenim plamenom. Razen tega se natrijumov okis, NaO, navadno natron imenovan, in natrijumov žveplec glede izdelovanja, lastnosti in porabe tako strinjata z dotičnimi kalijumovimi

spojinami, da ju ni treba opisovati. Prestopimo toraj k onim, ki se odlikujejo s kako posebnostjo.

Natrijumov klorec (Klornatrijum), NaCl, je bolj znan pod svojim navadnim imenom: kuhinjska ali kamena sol ali pa naravnost sol. Vsakdo bode pritrdil, da je sol važna in imenitna stvar, ljudem kakor živalim za hrano neobhodno potrebna. Ali še tudi v drugem obziru je preimenitna, ona je edino vrelo za klor, ki je v obrtnijah prevažen, ona ima v sebi glavno sostavino za sodo (gl. §. 79).

Kuhinjske soli ni ravno preobilno v prirodi, zato so se večkrat že narodi razprli med sabo zarad te potrebne stvari in mnoge so države soli za ljubav sklepale državne pogodbe. Nahaja se ali kakor trden kamen, slankamen, ali v vodi raztopljena, v solinah, ali pa v morji. Slankamen kopljejo in lomijo rudokopi kakor kako drugo rudo. Soline so pa naravne ali pa umetne. Naravne so slani vrelci in potoci, v umetne pa ljudje po rovih in zavrtanih luknjah napuščajo vodo do soli. Obe, naravna kakor umetna, se mora dotle izparivati, da se začne sol kristalovati. Ako je solina sama ob sebi že dosti bogata, to je: ako je v 100 funtih soline 15 do 22 funtov soli, takoj teče v kotle. Solina pa, ki ima samo nekoliko malo odstotkov soli, se mora poprej na zraku izparivati. V ta namen se solina napušča na trnjeve skladnice, da more prepihavajoči veter iz kapljajoče tekočine odnesti vode kolikor največ mogoče. S tem se ponavlja tako dolgo, da je solina tako gosta, da se izplača ostalo vodo v kotlu izpariti.

V kotlih se sol izloči v majhnih kristalih, ki se drug druzega prijemajo in delajo podobe stopnjicam podobne.

Razen kuhinjske soli je v solinah zmerom več ali manj drugih soli. Težko raztopne med njimi se obarajo na trnje ali na dno kotla, laglje raztopne pa ostanejo v raztopini.

Na nizkih in vročih morskih bregovih se napušča slana morska voda v plitke mlake, gredice imenovane, kjer solnčna toplina in topli vetrovi vodo izparivajo. Dobljena morska sol se mora še čistiti, toda ni nikdar tako čista kakor ona iz solin. Iz 100 funtov vode dobivajo po priliki. 2 ½ funta soli.

Prodaja soli je državni monopol. Nečista sol se poklada živini ali pa se potroši v fabrikah.

Na morskih bregovih in ob solinah rastó solnate rastline (Salsola in Salicornia), ki nam sožgane dajo ogljenčevokisli natron, NaO.CO2, kteremu krajše soda pravimo. Isto sol, samo da ni tako čista, dobimo, ako sožgemo morske haluge in drugi po morji rastoči drač. Največ sode pa delajo v velikih fabrikah iz kuhinjske soli, ki se najpred z žvepleno kislino destiluje in v žveplenokisli natron NaO.SO3 spromeni, zraven se dobi kakor postranska dobava klorovodenčeva ali solna kislina, ClH (§. 45).

NaCl + SO3.HO = NaO.SO3 + ClH.

Žveplenokisli natron se potem žari z ogljem in apnom, da se napravi neraztopni apnenčev žveplec, CaS, in raztopni ogljenčevokisli natron, ki se da izprati z vodo, iz ktere potem kristalizuje v lepih kristalih. Taka soda se imenuje kristalizovana soda, imajoča v sebi mnogo vode, ktero jej pa z žarenjem lahko preženemo. Takej brezvodnej sodi pravimo žgana soda (calcinirte Soda).

V kemičnih lastnostih je soda največ podobna ogljenčevokislemu kaliju (§. 72), in res more skoro povsod soda zmeniti pepeljiko. Le ta razloček je, da se soda na zraku ne razmoči (ne odvolgne). Rabi se za fabrikacijo trdega mila, stekla in tudi v barvariji. 1 cent žgane sode velja kakor je čista 7 do 9 gld. Kristalizovana soda ima 10 ekv, ali 62 odstotkov kristalne vode in je zato mnogo cenejša.

Dvojno ogljenčevokisli natron, NaO.2CO2 se naredi, ako na razgrnjen ogljenčevokisli natron navajamo ogljenčeve kisline. Rabi se često za kipeče pijače (§. 58).

Žveplenokisli natron, NaO.SO3[?] z 10 ekv. kristalne vode se dobiva, kakor je bilo v prejšnjem §. povedano, pri fabrikaciji sode. Ta sol, v zdravilstvu prav pogosto rabljena za močilo in čistilo, je bila znana že v 17. stoletji ter se je po Glauber-ji? ki jo je prvi naredil, imenovala čudovita Glauberjeva sol (Sol mirabile Glauberi). V velikej množini se rabi za steklo. Ako 14 lotov kristalizovane Glauberjeve soli v prah zdrobimo in primešamo 6 lotov žveplene kisline in 4 lote vode, se vsa zmes ohladi na 8 do 10° R. pod ničlo, in voda v ozkej posodi v to zmes vtaknjena zmrzne prav hitro. Vzrok tej prikazni je, da mora kristalna voda vezati toplino (fizika §. 155), da more iz trdne skupnosti prestopiti v tekočino, na kar jo sili žveplena kislina.

Solitarnokisli natron, NaO.NO5, ki se v trgovini prodaja pod imenom, čilski solitar, nahaja se v velikej množini v državah Čili in Peru. Iz njega se dela solitarna kislina, solitar, in tudi za gnoj se rabi. 1 cent sirovega velja 12 gld., čistega pa 15 — 16 gld.

Žveplenonakisli natron, NaO.S2O2 (unterschwefligsaures Natron) je te lastnosti, da srebreni jodec in srebreni klorec lahko v sebi raztopi, zato se rabi v fotografiji. Z njim se tudi popolnoma odpravlja klor iz beljenih tkanin. Kako se nareja, glej §. 42.

Borovokisli natron, NaO.2BO3, s 5 — 10 ekv.HO, navadno borač imenovan, nahaja se nečist v Kini in odonod ga dobivamo pod imenom tinkal. Borač potrebujemo posebno kedar spajamo (Löthen) in topimo kovine, ker ne pusti zraku blizu in pospešuje zlitje, rabi se tudi pri poskusih s puhalnico. Natronove spojine s kremenčevo kislino se v rudninstvu ne nahajajo tako pogostoma, kakor kalijeve, da-si ravno natrolit, albit in še neke druge rudnine niso ravno preredke

Kremenčevokislega natrona pa ne manjka skoro v nobenem navadnem steklu.

Steklo. Ako kremenico stopimo s stanovitimi kovinskimi okisi, nastane ona prozorna, neraztopna in precej trda stvar školjkastega preloma, ktero steklo imenujemo. V steklarnah se rabijo največ okisi: kalij, natron, apno in svinčeni okis, ki dajó prozorno in čisto steklo brez barve. Drugi težki kovinski okisi dajo barvano ali celó neprozorno steklovino, zato se v malih množinah pridevajo samo barvanej steklovini. Prosto steklo ima tudi nekoliko glinice in magnezije.

Kremenica je glavna sostavina vsacega stekla, njena množina se pri raznih steklih menja, izmed 50 do 76 odstotkov in od nje so tudi odvisne bistvene lastnosti steklovine. Steklo imajoče mnogo kremenice je trdo, težko se topi in se največ upira razjedajočim kislinam in alkalijem stekla pa imajoča malo kremenice se loti že ocet ali celó vino.

V velikej vročini se steklo zmehča kakor testo in se naposled topi. Takrat se dá napihniti, razvleči, presti, vlivati, valjati in v kalupe stiskati. Toda tudi v tem niste dve stekli popolnoma enaki.

Vsako steklo je zmes vsaj dveh kremenčevokislih kovinskih okisov in po tem, kakor ta ali oni prevaguje, razločujemo te štiri glavne steklovine:

1. Kalijevo steklo z apnom je trdo, popolnoma čisto in se neizrečeno težko topi, zato je tudi posebno pripravno za mnoga kemijska orodja. Prelepo česko kristalno steklo spada sem.

2. Natronovo steklo z apnom je trdo, zelenkasto, laglje se topi. Iz njega se delajo posebno ploče za okna. Prvo in drugo se pa tudi rabi za razno stekleno posodovje in namizno steklovje. Steklovina za zrcala je mešana iz obeh teh vrst.

3. Apneno steklo je najprostejša steklovina, v kterej je največ apna, zraven pa tudi nekaj kalija, natrona, glinice in železnega okisa ali okisca. Priproste zelene in rjave steklenke in steklenice za zdravila se delajo iz tega stekla.

4. Svinčeno steklo ima razen svinčenega okisa tudi kalij. Mehko je, med vsemi se najlaglje topi, pozna se posebno po teži, po živej svetlosti in po jakem prelamanji svetlobe. Svinčena steklovina posebno čisto zvoni. Imenuje se tudi angleško kristalno steklo, ter se rabi zlasti za optična orodja.

V optiki rabijo dve vrsti stekla, ki se ločite po zmožnosti prelamati svetlobo, eno se imenuje krovn in spada v prvo, drugemu se pa pravi flint in spada v četrto vrsto. Obe se delate z vso pozornostjo iz najčistejših snovi.

Kako je razna steklovina sostavljena po odstotkih:

Sostavine stekla, kterim se zmerom pridá nekoliko steklenih črepin, se najpred na drobno zmeljó, v žari posuše, po potrebi zmešajo in po malem devljejo v lonce I, kakoršnih

6, 8 ali 10 stoji v enej peči, pod. 38. Te peči so vedno razbeljene, ker se neprenehoma kurijo leto in dan. V 12 urah je steklovina stopljena in v daljnih 12 urah se podela, kar se zgodi različno, kakoršna se namreč roba zahteva. Steklarjevo glavno orodje je pihalnik, to je 3 — 4 črevlje dolga železna,

v sredi v les vtaknjena cev, pod. 39. To cev zámoči v lonec in potem napihne steklo, kar se ga je cevi prijelo, ravno tako kakor otroci napihujejo milne (žajfne) mehurje. Stekleno kroglo potem gladi, razteguje, zvija ali jo stiska v kalup; kjer se mu potrebno zdi, odreže s škarjami mehko steklo kakor papir in mu tako dé, vse mogoče podobe.

V podobah 40 do 44 vidimo, kako se delajo steklenice. Ploče za okna se delajo iz dolzega otlega vala, pod. 45, ki se najpred spodaj odreže (pod. 46), potem razširi in zgorej odkrhne (pod. 47) a naposled po dolgem razreže (pod. 48). V posebnej peči se potem ta val na vročej ploči razgrne in pogladi (pod. 49). Velike zrcalne ploče se lijó in še le potem se brusijo in gladijo, in ravno to težavno in zamudno delo te ploče tolikanj podraži.

Barvano steklo dobimo, ako steklovini pridamo stanovite kovinske okise. Tako n. pr. dobimo: črno, ako pridamo zmes železnega okisca, manganovega okisa, bakrenega okisa in kobaltovega okisa; modro s kobaltovim okisom; vijoličasto z manganovim okisom; zeleno z bakrenim ali kromovim okisom; zeleno, kakor so proste steklenice, z železnim okiscem; bagreno (purpurroth) z zmesjo zlatega i cinovega okisa; žarovito (feuerroth) z bakrenim okiscem; polteno (fleischroth) z železnim okisom; rumeno z antimonovim srebrenim in železnim okisom.

Čisto, jako svetlo in barvano svinčeno steklo se imenuje stras, ž njim se ponarejajo drago kamenje in biseri.

Kositarjev (cinov) okis naredi steklo neprozorno, in potem mu pravimo emalj. Majhni pletilni biserci in druge lepoče se izdelujejo iz njega.

Na pol prozorno tako imenovano mlečno steklo, ki se rabi pri lampah za senčnike, dobimo, ako steklovini pridenemo do belega žganih kosti.

Naj omenimo še slikarij na steklo (Glasmalerei). Te slike se izgotavljajo na dva načina. Ali se kosovi barvanega stekla po podobah sostavljajo in med sabo s svincem vežejo, ali pa se raztopljena barvana steklovina vžge na stekleno plošo. S tem, da se na nekih mestih vžgano barvano steklo spet izbrusi ali pa z fluvorovodenčevo kislino odstrani ter se ondi spet druga barva vžge, dobé se vsakoršne podobe. Barva, ki se najlaže topi, vžge se zadnja. Ta prekrasna umetnost se je zlasti s podporo kemije v zadnjih letih najlepše razcvela, posebno v Monakovem.

Amonijak.

V vseh tekočinah, dobljenih z destilovanjem dušečnatih tvari, nahajamo neko hlapno spojino dušca z vodencem, NH3, ki ima vse lastnosti jako osnovnega kovinskega okisa. To spojino imenujemo amonijak. Čist amonijak dobimo, ako klorovodenčev amonijak, NH3.ClH (Salmijak navadno imenovan) z apnom razgrejemo in razvijajoči se plin nad živim srebrom prestrežemo. Dobljeni plin je brez barve, hudega bodečega duha in grize v očéh. Nos nam pove, da se obilno razvija po zahodih, zlasti o vlažnem vremenu. Tudi po konjskih stajah se dela v velikej množini iz gnjijoče scalnice.

Voda hlastno požira amonijakov plin in nasičen razprost se imenuje vodeni amonijak ali pa salmijakovec (Salmiakgeist), ki je čist kakor voda, sicer ima duh in okus in vse druge lastnosti amoniakovega plina. Ljudem, ki so se zadušili v ogljenčevej kislini, pomaga amonijak. (Glej §. 58.)

Klorovodenčev amonijak, NH3.ClH, dobimo, ako alkalično tekočino, dobljeno pri destilovanji živalskih tvari ali premoga, nasitimo s solno kislino, ClH, ter jo potem izparimo in prehlapimo (sublimiramo). Ta bela sol se navadno imenuje salmijak (iz latinskega »Sal Ammoniacum«), zato ker so jo v prejšnjih časih dobivali posebno iz egipetske pokrajine »Ammonium«, kjer so jo destilovali iz velblodovega gnoja.

Ogljenčevokisli amonijak, NH3.CO2, kristalizuje iz zgoraj omenjene alkalične tekočine. Čisti se z večkratnim raztapljanjem.

Vse amonijakove spojine imajo neki poseben oster okus in razvijajo z apnom pomešane grizoči amonijakov duh. Vse

so mnogocenjena zdravila, zlasti delujejo na kožo in terajo na pot. Za kemika so pa imenitne posebno zarad hlapnosti, toraj jih često rabi za razkrojitev, ker jih potem z vročino spet lahko prežene. Negledeč na to posebnost ujemajo se amoniakove spojine popolnoma z dotičnimi kalijevimi in natronovimi spojinami, in v mnogih slučajih vidimo iste prikazni, da li rabimo amonijak ali kalij ali natron; ogljenčevokisli amonijak ali amonijevo-vodenčev žveplec nadomestuje ravno tako ogljenčevokisli kalij ali natron, ali pa kalijev žveplec.

Razen tega so amonijakove spojine važne tudi v svojih razmerah do {zastlinstva} rastlinstva. Rastline dobivajo ves svoj dušec iz amonijaka, kterega vpijajo. Zato se amonijakove soli tudi rabijo za gnoj.

Ker je amonijak tako podoben nekterim kovinskim okisom, mislijo mnogi, da je v vseh njegovih spojinah neko sostavljeno kovinsko telo, namreč amonijum, NH4, kterega pa doslé še ni bilo mogoče narediti.

16. Kalcijum.

Ca = 20. Gostost = 1,58.

Ta kovina sostavlja velik del zemlje, kajti velika gorja so iz ogljenčevokislega apna. Tudi ga nikjer ne manjka v rastlinah in živalih. Od drugih kovin se odlikuje posebno z jasno rumeno barvo. Prevažen je pa zarad svojih spojin. Ozrimo se naprej na:

Kalcijumov okis, CaO, kteremu krajše apno pravimo. Dobimo ga, ako žarimo ogljenčevokislo apno, CaO.CO2. Vročina ga namreč razkroji, plinava ogljenčeva kislina uhaja, apno pa ostane. Apno se »kuha« ali žgé v apnenicah.

Lastnosti žganega apna so dobro znane. Z vodo namočen se z njo spoji v apneni hidrat, in zraven se jako ugreje (fizika §. 155). Apnenemu hidratu navadno pravimo gašeno apno. Pri gasitvi se napihne in naposled razpade v suh bel prah. Prilijemo pa več vode, naredi se mleku podobna tekočina, belež (Kalkmilch) zvana. Ako belež dolgo mirno stoji, se usede apnena kaša (Kalkbrei), nad njo stoječa učiščena tekočina je pa apnena voda, to je: na vodi razproščeno apno.

Apno je jako jedko, zato mu tudi jedko apno (Aetzkalk) pravimo, in željno srka iz zraka ogljenčevo kislino ter se spet prevrže v ogljenčevokislo apno, izgubivši vso jedkost. Na zraku ležeča apnena kaša se toraj hitro spromeni v trdo ogljenčevokislo apno. Na tem se osniva njegova raba za mort ali klak (Mörtel) in za tega del tudi zidarji gašeno apno spravljajo v globoke jame ter ga z prstjo pokrivajo.

Jedko apno se rabi za beljenje, krznarji in usnjarji z njim kože gulijo in tudi sicer je v mnogih obrtih potrebno.

Ogljenčevokislo apno, CaO.CO2, se, enako ogljencu in kremenčevej kislini, nahaja v mnogoterih oblikah. Apnenec (vešek) kristalizuje v čistih in prozornih kristalih, mramor je bel, zrnast in trd, kreda je pa mehka in molka in piše. Drugi apnenci so po primešanih barvajočih okisih barvani, zato se dobi siv, rumen, črn, rjav, rdeč in celó pisan ali pester apnenec, ki daje posebno lep mramor. Vsi se pa strinjajo v tem, da s solno kislino zmočeni živahno razvijajo ogljenčevo kislino, in da žgani dadó jedko apno.

Iz tega se vidi, da je ogljenčevokislo apno v vseh svojih razvrstih in razlikah imenitno, ne satno za kiporeze, temveč tudi za zidarje in stavitelje; samo za ceste ni prav posebno, ker je premehko.

Ogljenčevokislega apna je nekoliko tudi v živalskih kosteh, hišice polžev in školjk, koralniki in jajčje lupine so vse iz njega. Ogljenčevokislo apno moramo toraj prištevati najpotrebnišim živalskim hranilom.

Sama ob sebi se ta sol v vodi ne topi, ali vendar je skoro v nobenej vodi ne manjka, kajti vsaka ima nekoliko ogljenčeve kisline, ki more ogljenčevokislo apno raztopiti. Ako pa tako vodo razgrejemo, pobegne hlapna ogljenčeva kislina iz nje, in apno se kakor bela mrenica prime posode. Po kuhinjskih posodah, zlasti po kotlih, se vidijo časih debele skorje izločenega apna. Pri jako trdej vodi se naredi to celó po steklenicah in kupicah, pravimo: da oslepé. Take posode se najbrže očistijo, ako va-nje vlijemo malo solne kisline ali pa jakega octa, ki apno raztopi. Takisto se napravi tudi škodljivi in nevarni kotlovec (Kesselstein) v parnih kotlih. Kapniki po naših kraških jamah se delajo iz istega vzroka.

Žveplenokislo apno, CaO.SO3 + 2HO, znano pod imenom malec ali gips, se na zemlji nahaja v velikej množini, in sicer ali kristalizovano, ali pa lepo belo in zrnasto kakor slador. Tak malec imenujemo alabaster, ki se izdeluje za različne lepoče in umetnije, ker je tako mehak, da ga je moči skoro z nožem rezati. Iz formule se vidi, da ima malec v sebi kristalne vode, ktero pa v vročini izgubi. Žgani malec ima to lastnost, da v prah stolčen in z vodo pomešan se spet kemično zveže s to vodo in se v kratkem času strdi. Zarad te lastnosti je preimeniten za umetnike, ki iz njega delajo znane gipsove podobe. Malcu moramo hvalo vedeti, da so najkrasnejši stari in novi, umotvori dan denes tako razširjeni.

Malec je tudi dobro gnojilo, o čemer bodemo pri rastlinski hranitbi še govorili. V vodi se nekoliko topi in od njega dobi voda neprijeten grenklast prsten okus.

Fosforovo kislo apno, 3CaO.PO5, je glavna sostavina vseh kosti. V žganih belih kosteh ga je 80 odstotkov, iz njega se dela fosfor in kakor koščena moka se rabi za gnoj.

Za rastline je bistveno hranilo, toraj ga nahajamo povsod v žitnem semenu. Naše telo dobiva fosfornokislo apno sosebno v kruhu.

Za kremenčevokislo apno že vemo, da ga je več ali manj skoro v vsakem steklu, tudi v mnogih rudninah nahajamo kremenčevo kislino in apno. Tukaj omenimo le tako zvani podvodni mort ali cement, sostavljen iz kremenčeve kisline, apna in glinice, ki se že gotov nahaja v naravi, ali pa se umetno izgotavlja. Njegov prah z vodo zmešan se tudi pod vodo kmalu strdi, zato ga rabijo posebno pri stavbah pod vodo in sploh ondi, kjer se je bati vode.

Klorovonakislo apno, CaO.ClO, (unterchlorigsaurer Kalk). Ako klor navajamo na razgrnjen apnen hidrat (§. 85), napravi se zmes od apna, CaO, kalcijevega klorca, CaCl, in klorovonakislega apna. Ta zmes je bel vlažen prah, dišeči malo po kloru. V trgovini se prodaja z imenom klorovnato ali belilno apno.

Iz klorovnatega apna dobimo obilno klora, ako ga polijemo s kakovo kislino, naj si bode tudi najslabša, še celo ogljenčeva kislina iz zraka ga razkroji. Neizmerne množine klorovnatega apna potrebujejo v belilnicah, pa tudi po hišah, zlasti po bolnicah in mrličnicah in sploh povsod, kjer je treba zrak čistiti neprijetnih ali celó kužnih smradov. V ta namen se v skledico dene za eno žlico klorovnatega apna in ravno toliko z vodo razblažene solne kisline. Da ne moramo čistega klora sopsti, zato se obrnemo z obrazom proč. Izba se mora popred popolnoma zapreti in še le za nekoliko ur se zopet odpré. Ako se mora pa klor rabiti v sobah, kjer ljudje stanujejo, je najbolj razobesiti nekoliko platna, v raztopljenem klorovnatem apnu namočenega.

Popisani papir ali zamazane bakroreze i. dr. stvari lahko očistimo, ako je zamočimo v procejeno raztopino klorovnatega apna, kterej smo prilili nekoliko kapljic solne kisline. Ko so madeži izginili, splahnemo papir večkrat s čisto vodo, ga položimo nekoliko ur v veliko, z vodo napolnjeno posodo in potem ga posušimo med suhim papirjem.

Kalcijumov klorec, CaCl, se napravi, ako raztopimo 98 ogljenčevokislo apno v klorovodenčevej kislini. Dobljeni kristali se na zraku kmalu razmočijo (odvolgnejo) in s snegom pomešani se raztopé, a toplota pri tem pade do — 36° R. Suhi kalcijumov klorec prav hlastno vpija vodo, zato se često z njim sušé plinovi, ki se v ta namen vodijo skozi cevi s kalcijumovem klorcem napolnjene.

Kalcijumov žveplec, spojen z vodenčevim žveplecem, CaS.SH, dobimo, ako ta plin navajamo v apneni dež. Raztopina njegova rabi se za pokončavanje lás ali dlake.

17. Barijum.

Ba = 68.

Ta kovina je mnogo redkejša od prejšnje. S kislecem se spaja v barijumov okis, BaO, ki se krajše barit zove. Njegova najvažniša spojina je: težec (Schwerspath), to je: žveplenokisli barit, BaO.SO3, ki se kakor kristalizovana ali kristalasta rudnina nahaja in se od vseh drugih prstenih rudnin razlikuje po velikej primernej težini = 4,44. V prah zmlet težec se z imenom: blank fix upotrebljava za belo barvo, ki sicer ne pokriva tako dobro kakor svinčena bél (Bleiweiss), ali zato pa nikoli ne porumeni niti ne počrni. Tudi kakor oborina umetno dobljeni žveplenokisli barit se rabi za belo barvo. V vodi je ta spojina popolnoma netopna.

Solitarnokisli barit, BaO.NO5, se rabi pri ognjemetih za zeleni ogenj, za kteri se jemlje ta zmes: 20 delov žvepla, 33 klorovokislega kalija in 80 delov solitarnokislega barita.

Ogljenčevokisli barit, BaO.CO2, se nahaja v rudninstvu pod imenom Witherit in je otroven, kakor tudi vse druge raztopne baritove spojine, izmed kterih se nektere često rabijo v razkrojni kemiji.

18. Stroncijum.

Sr. = 43.

Stroncijum je precej redka kovina in se odlikuje s to posebnostjo, da njene pare plamen lepo bagreno pordečé. Na tej lastnosti se tudi osniva edina njena poraba. Ako namreč stroncijumov klorec, SrCl, v vinskem cvetu raztopimo, gori ta s krasnim rdečim plamenom. Stroncijumov okis, SrO, se imenuje stroncijan. Prekrasen rdeč ogenj se napravi, ako se zapali sledeča suha zmes: 10 delov solitarnokislega stroncijana, l 1/4 dela klorovokislega kalija, 3 1/4 dela žvepla, 1 del antimonovega žvepleca in 1/2 dela oglja.

19. Magnezijum.

Mg = 12. Gostost = 1,743.

Magnezijum je bela, kakor srebro svetla kovina, precej trda je in na zraku nespromenljiva. Nahaja se pogosto in časih kakor sostavina velikih pogorij. Vse njegove raztopne spojine so grenkega okusa in mečilne narave. Rabi se skoro samo v zdravilstvu. Njegov okis se imenuje magnezija.

Magnezijumov klorec, MgCl, se nahaja v morskej vodi, kterej daje neugodni okus in jo dela neužitno. Tudi mnoge soline imajo v sebi magnezijumovega klorca.

Žveplenokisla magnezija, MgO.SO3, sploh grenka sol imenovana, je raztopljena v morskej vodi, sosebno obilo pa v nekterih vrelcih n. pr. v Zaječici, Sedlici, Pilni in Epsomu, potem tudi v solinskej ostalini v Friedrichshall-u in Kissingen-u, iz ktere se tudi dobiva.

Ogljenčevokisla magnezija, MgO.CO2, v zvezi z ogljenčevokislim apnom sostavlja kamen dolomit, ki se pogosto nahaja v velikej množini. Najčistejša se dobi, ako na vročej vodi raztopljenej žveplenokislej magneziji pridamo ogljenčevokislega natrona (sode). Dobljena in posušena oborina je neizmerno lahka, rahla, bela kakor sneg, neraztopna in toraj brez okusa. Razžarjena izgubi ogljenčevo kislino in je potem čisti okis, MgO, ki se v lekarnicah prodaja z imenom žgana magnezija (magnesia usta). Jemlje se posebno v ta namen, da se veže s preobilno želodčevo kislino, na pr. kadar človeka gorečica ali zgaga dere. Rabi se tudi proti arzenikovemu strupu.

Fosforovokisla magnezija se nahaja v žitnem zrnji v kostéh, v stalnici in v mehurnih kamencih.

V zvezi s kremenčevo kislino sostavlja magnezija mnoge rudnine, kakor na pr.: lojevec, salovec, stivo, serpentin i. dr.

20. Aluminijum.

Al = 13. Gostost = 2,56.

Ta kovina sostavlja velik del zemeljske skorje, kajti zraven kremenice in apna sostavlja aluminijumov okis največ rudnin. Aluminijum dobimo, ako aluminijumov klorec z natrijumom razkrojimo, na isti način se dela tudi iz krijolita, je rudnina sostavljena iz aluminijumovega in natrijumovega fluvorca. V vseh lastnostih je srebru jako podoben, dá se obdelovati in z drugimi kovinami mešati, z bakrom dela sosebno lepo zlatu podobno zmes. Ne okisi se niti na zraku niti v vodi, ako ga tudi razvročimo. Aluminijum ima v obrtnosti še gotovo lepo prihodnost, ker je ob enem lahak, trden in se sveti kakor srebro. 1 funt velja 80 gld.

Aluminijumov okis, Al2O3, tudi glinica imenovan, se nahaja v rudninstvu v jako različnih oblikah, kakor smo to že videli pri ogljencu, kremenici in pri apnencu. V ravno tacih okoljnostih, kakor demant, se nahaja tudi kristalizovana glinica, in rdeči rubin in modri safir, ki sta oba čista glinica, se odlikujeta po trdoti, svetlosti in netopnosti, ter se zato prištevata najplemenitišim dragim kamenom. Izredno trdi ste tudi rudnini korund in smirek, obstoječi iz brezlične temne glinice. Drago kamenje in druga zlasti jeklena roba se brusi in gladi ž njima.

Čisto glinico dobimo v kemiji, ako galunovej raztopini prilijemo amonijaka. Tekoj se napravi zdrizasta oborina od

gliničinega hidrata, ki se izprana in posušena strdi v belo neraztopno in netalno tvar, ki se zeló jezika prijema.

Glinica ima posebno sorodnost do rastlinskega vlakna in do barvil. Ako tedaj bombaževo prejo ali tkanino namočimo v raztopino, iz ktere se glinica obara (stroj z glinico), se ta glinica jako čvrsto zveže z vlaknom, in o tkanini pravimo, da je strojena (gebeizt). Ako pa sedaj to strojeno tkanino denemo v barvilo, se glinica spoji z barvilom in tkanina je stanovitno barvana. Za tega del je glinica v barvariji preimenitna tvarina.

Galun (Alaun [od] latinskega: alumen) je súsol iz žveplenokisle glinice in žveplenokislega kalija s 24 ekv. vode. Nahaja se sicer v prirodi ali večidel se mora umetno delati po fabrikah. Galun kristalizuje v velikih brezbarvanih oktaedrih, pod. 50, raztopi se v vodi in je osladno trpkega okusa. Neizmerno mnogo ga potrebujejo v barvarijah in papirnicah in tudi druge glinične spojine, zlasti ocetnokisla glinica (essigsaure Thonerde) se delajo iz njega.

Zanimiva je prikazen, da poznano celo vrsto nekaj naravnih, nekaj umetnih spojin, kjer kaka druga osnova zastopa kalij v galunu, a vendar se kristalni lik soli niti najmanje ne promeni. Na drugi plati je nam pa znana spet vrsta soli, ki se vse glede kristalnega lika in glede sostave ujemajo z galunom, samo da glinico zamenjuje železni ali manganov ali kromov okis. Na ta način dobimo skupino galunov, ki so vsi sostavljeni po splošnoj formuli:

RO.SO3 + R'2O3.3SO3 + 24HO, kar vidimo iz sledečih primerov.

Kalijev galun = KO.SO3 + Al2O3.3SO3 + 24HO
Natronov galun = NaO.SO3 + Al2O3.3SO3 + 24HO
Amonijakov gal. = NH3O.SO3 + Al2O3.3SO3 + 24HO
Gliničini galun.
Železni galun = KO.SO3 + Fe2O3.3SO3 + 24HO
Manganov galun = KO.SO3 + Mn2O3.3SO3 + 24HO
Kromov galun = KO.SO3 + Cr2O3.3SO3 + 24HO

Posebno znamenito pri teh galunih je pa to, da iz zmešanih raztopin raznih galunov dobimo kristale, ki so zmes teh različnih galunov. Iz tega se more posneti, da se pri vseh galunih njihovi najmanjši delci glede velikosti in notranjega sklada tako strinjajo, da se pri kristalizovanji prav nič ne motijo, temveč se med sebo lahko zamenjujejo. To enakost gledé oblike in sklada pri raznih tvareh in spojinah, imenujemo ravnoličnost (Isomorphismus) in o galunih pravimo, da so med sebo ravnoliki.

Kremenčevokisla glinica, Al2O3.3SiO3. Velike važnosti so spojine in zmesi kremenčeve kisline z glinico v prerodnem in ljudskem gospodarstvu. V mineralogiji bodo opisane mnoge rudnine iz kremenčevokisle glinice obstoječe. Za primer stavimo jako razprostranjen živec, ki je súsol iz kremenčevokislega kalija in kremenčevokisle glinice, KO.SiO3 + Al2O3.3SiO3. Iz preperelih in razpalih tacih rudnin se dela ona gnjetna tvarina, ki jej glina pravimo. Glina (Thon) je tedaj kremenčevokisla glinica, mešana več ali manj s kremenico (pesek) in s kovinskimi okisi, ki jo različno barvajo, in potem jej tudi razna imena nadevamo. Tako na pr. je bela Dolinska glina za lule (Kölner Pfeifenton), suknarsko ilo (Walkerrde), siva glina ali ilo, rumena glina ali ilovica, rjava in rdeča glina. Vse te gline se ujemajo v tem, da se suhe več ali manj prilepljajo za jezik in da imajo nek poseben duh, ki ga bržčas dobé od tod, da se iz zraka nekoliko amonijaka navzamejo.

Z vodo zmešana glina je mehka in gnjetna stvar, ki ne pušča vode skozi se. Zaradi te lastnosti je za poljedelca mnogo vredna, ker ona njivi zadržuje mokroto, ki je potrebna za vspešno rast. Zmes iz gline, peska in apna imenujemo lapor, ki daje najrodovitnišo zemljo.

Iz mokre in gnjetne gline so že v starodavnih časih posodo delali. Ako namreč mehko glino žgemo, to je izžarimo, dobimo čvrsto in zvonečo robo. Takej posodi se razna imena pridevajo, kakor je iz boljše ali slabše gline.

Porcelan, Kinezom že davno znan, je na Nemškem še le leta 1703 iznašel kemik Böttcher, ki je dobil od izbornega saskega kneza Joachima povelje, da mora zlato delati. Mož je marsikaj poskušal, mešal in topil, naposled je dobil — sicer ne zlato, temveč lepo belo stvar, porcelan imenovano, ki je za mesto Meissen, kjer se je leta 1710 ustanovila prva fabrika za porcelan, bila vprav vrelec obilnega zaslužka.

Tako imenovana porcelanka (glej mineralogija), to je čista glina brez železa je za izdelovanje porcelana najpotrebniša. Glina se najpred kolikor mogoče tenko zmelje in rado se jej pridá nekoliko čiste kremenice ali pa nekoliko malca (gipsa). Iz te tvarine se potem obrazijo (kalupijo) stvari ali s prosto roko na lončarskem kolovratu, ali pa se na narejene kalupe z mokro gobo tenke ploče pritiskajo. Ko se je posoda na zraku počasi nekoliko posušila, se prvikrat žgé v porcelanskej peči, pod. 52, in sicer v kacem manj vročem predalu. Da se pri žganji posoda v čim ne zamaže, se postavi v glinene lonce, pod. 51. Po prvem žganji je posoda sicer trdna in popolnoma bela, toda prstena brez leska, in ker željno vpija vodo, se tudi prileplja

za jezik. Sedaj se mora še polóšiti (glasiren), to je: mora se jej gladec žgati. V ta namen se zamoči v vodeno zmes drobne zmlete porcelanovine iz gipsa. Gips se dodá zato, da se loš hitreje stopi. Po soda se sedaj še enkrat razbeli v najhujšem ognji.

Popolni porcelan je lepo bel in malo prozoren, lomi se svetlo školjkasto ter je tako trd, da jeklo na njem iskre kreše. Tenka posoda zvoni čisto, kakor bi bila iz kovi. V porcelanu je po priliki 60 do 70 odstotkov kremenice, 20 — 30 glinice in 3 do 6 alkalij. Angleški porcelan ima manj kremenice — samo kakih 40 odstotkov — toda 30 odstotkov apna in 20 — 25 glinice.

Porcelan se mala (slika) z barvano steklovino, ki je do dobrega s terpentinovim oljem naribana. Ta barva se s čopičem prenese na gladko že polóšeno posodo ter se v posebnej peči, pod. 53, pri slabejšej vročini žge.

Boljši «fayence« je na prelomu zemljast in bel, pološen je večidel z lehkotopnim svinčenim steklom. Slabša roba te vrste je na prelomu siva, rumena ali pa rdeča ter je s svinčenim steklom in cinkovim okisom belo pološena.

Lončarska roba je navadno iz slabejše gline, pološena je s svinčenim stekom, ali se pa še celó ne loši, kakor n. pr. lonci za cvetlice. Pri lošenji te proste robe se dostikrat zgodi, da se ves svinčeni okis ne zveže s kremenico, in v tacih posodah se jedi lahko navzamejo strupenega (otrovnega) svinca. Izberi si toraj zmerom dobro žgano jasno zvonečo robo s svetlim lošem. Kamenina (Steingut), iz ktere se delajo vodni vrči i. t. d., se pološi s tem, da se v razbeljeno peč vrže soli (Klornatrijum). Sol razhlapi in pokrije posodo od zunaj in znotraj z lehkotopnim natronovim steklom.

Pri tej priliki naj tudi opomnimo glinenih pip, ki se v Kolinu izdelujejo. Zadnja in najslabejša roba te vrste so naposled črepi in opeke, ki so rdeči od železnega okisa.

Iz precej redke rudnine, lazurec imenovane, so imeli nekdaj dragoceno, prelepo modro barvo, znano pod imenom ultramarin. Kemična preiskava je pokazala, da je ta rudnina sostavljena iz natrijumovega žvepleca in kremenčevokisle glinice. Kemiki so poskusili te tvari mešati v pravih razmerah in potem zmes razbeliti, in posrečilo se jim je, to krasno barvo ponarediti. Cena je ultramarinu tako padla, da se zdaj rabi, kakor najnavadniša barva za mazanje in izdelovanje tapet, dočim se je poprej skoro z zlatom odvagovala. Ultramarin se dela takole: 100 delov porcelanske gline, 100 delov žgane Glavberjeve soli in 17 delov oglja se drobno zmelje, zmeša in razbeli. Izprana in zmleta tvar je zelena in se prodaja v trgovini z imenom: zeleni ultramarin. Ako to tvar, dodavši jej še 4 odstotke žvepla, na zraku še enkrat razbelimo, dobimo naposled modri ultramarin. En funt pravega ultramarina je leta 1820 veljal 600 gld.; 1 funt umetnega 1828. leta 140 gld.; 1832, 8 gld.; sedaj pa 1/2 — 1 gld.

b. Težke kovine.

21. Železo.

Ferrum; znak: Fe = 28; gostota = 7,6.

V vrsti težkih kovin naj stoji na prvem mestu železo, ki je izmed vseh kovin najimenitniše in najdragoceniše. Iz železa si kujemo lemež, s kterim brazdimo zemljo, železen je meč, ki nam brani lastnino. Zgodovina nam pripoveduje o narodih, ki so v obilji zlata obubožali, in spet o drugih, ki so si z železom odprli pravi vir bogastva, namreč obrtnost in trgovino.

V mineralogičnem delu bodemo natanko opisali mnogovrstne rude, iz kterih dobivamo železo. Bitne sestavine vseh teh rud je železo in kislec; tedaj so okisi, kterim se mora kislec odvzeti. Iz zemlje izkopane rude se v ta namen razdrobé in pomešane z lesnim ali kamenim ogljem sipljejo v plavež, pod. 54. Predno se delo začne, napolni se dno plaveža z drvi in z ogljem, ki se potem zažgé; da se pa vse to bolj razvname in razbeli, pihajo mehovi neprestano vroč zrak v plavež. Iz gorečega oglja razvija se v peči ogljenčev okis ogljenčev vodenec, ki v dotiki z razbeljeno rudo tej odtegneta kislec. Razkišeno železo se raztopi ter se zbira na dnu plaveža e, od koder se o pravem času odtoči. V tem, ko se je spodnja plast raztopila, pomakne se gornja za njo, in ker se zgoraj pri žrelu zmerom siplje nova ruda in oglje, gori plavež neprenehoma dan za dnevom, leto za letom, dokler stanovitna vročina zidovja tako ne poškodova, da se mora plavež ali popraviti ali pa z nova postaviti.

Toda v plavežu se ne dela samo železo. Skoro vsem rudam je primešano nekoliko kremenice, gline in apna, ki se pri tej vročini stopé v temno steklo, tako imenovano žlindro. Ta žlindra se z raztopljenim železom vred cedi navzdol, in ker je lažja od železa, plava na njem. S tem, da žlindra pokriva razbeljeno železo, brani zraku da ne more do njega, sicer bi se mnogo železa spet okisilo. Žlindra je tedaj pri plavljenji železne rude potrebna, in ako ni ruda sama ne imela v sebi potrebnih tvari, morajo se jej primešati prikladne rudnine, zlasti apnenec, ki napravi zmerom lehko, tekočno žlindro. Časih se žlindra posname iznad železa; posneta se na zraku ohladi ter se strdi v steklasto stvar.

Iz plaveževega žrela uhajajoči zrak ima razen ogljenčeve kisline v sebi tudi še ogljenčevega okisa in ogljenčevega vodenca, ki sta oba goretna plina. Iz žrela toraj vedno plamen šviga in s tem plamenom se tudi ob enem razgreva zrak za mehove.

Razne vrste železa. Ogljenec ima to lastnost, da se z železom kemično spaja, pa se tudi v njem raztaplja. Po razmeru, v kterem stoji ogljenec proti železu, dobimo tri glavne vrste železa, namreč: l. Surovo ali lito železo, ki ima mnogo ogljenca v sebi. 2. Kovno železo, ki je skoro brez vsega ogljenca. 3. Jeklo, imajoče nekoliko ogljenca, toda manj od surovega železa.

1. Surovo ali lito železo (grodelj) se imenuje kovina, kakor neposredno teče iz plaveža. V 1 centu surovega železa je 4 do 5 funtov ogljenca. Ogljenec je z železom ali kemično zvezan, ali pa je le železu primešan v podobi malih črnih lusk. Surovo železo; v kterem je ogljenec kemično spojen

je belo in svetlo, tako imenovani beli grodelj, ki se sicer lahko topi, toda se potem skrkne (strdi) jako nepravilno ter postane neznansko krhek in trd; zategadelj ni, da bi se koval, niti da bi se stvari iz njega lile, predeluje se pa v drugo vrsto.

Drugo surovo železo, kteremu je ogljenec samo primešan v majhnih drobcih, je sivo ali črnikasto ter se tudi sivi grodelj imenuje. Pri 1000° topline se raztopi v lehko tekočno tvarino, ki peščene obrazce (Modelle) popolnoma izpolni ter se pri ohlajenji uskoči samo za l 1/4 %. Iz sivega grodlja se toraj vlivajo vsakovrstne stvari, posebno železne peči, ploče za ognjišča, razna posoda, pa tudi spominki in druge umetnine. Na prelomu je to železo zrnasto, trdo in sosebno krhko, ne dá se tedaj kovati, moči ga je pa piliti, vrtati in stružiti.

2. Kovno železo je skoro samo čisto železo. Dobiva se iz surovega, ako ga na zraku žarimo. Pri tej priliki ogljenec izgori skoro ves, zato je v kovnem železu ogljenec težko zaslediti. Poglavitna lastnost kovnega železa je velika vlečnost ali žilavost (Zähigkeit), vsled ktere se dá kovati, v droben drat (žico) raztegniti in v tenko pločo (pleh) izvaljati. Na prelomu je rogljasto in sivo, dá se pa izgladiti in potem je na površji belo. Zarad premajhne trdote se za rezila ne more dobro rabiti. Kovno železo se začne topiti še le pri 1600º, ko je najhuje razbeljeno. Zato se dva kosa kovnega železa ne dasta stopiti v en kos, vendar ju je moči drugače spojiti. V ognji razžareno železo namreč omehča, in ako dva razžarena kosa položimo druzega na druzega in ju obdelavamo s kladvam, se spojita v en kos. Pravimo: Kovno železo se dá variti (schweissen).

3. Jeklo ima v sebi l do 2 % ogljenca. Dobivamo ga na dva načina, namreč iz surovega železa, ako mu nekoliko ogljenca odvzamemo; ali pa iz kovnega železa, ako mu dodamo ogljenca. Prvo se imenuje surovo jeklo (Rohstahl). V ta namen se vložé v lončene škrinje tenki proti (palčike) kovnega železa med stolčeno oglje ter se dalj časa žarijo. Oglje prešine železne prote in ti se spremené v jeklo, ki se imenuje žgano jeklo (Cementstahl). Ako z večimi železnimi kosovi tako ravnamo, spremené se ti samo na površji v jeklo. Žgano jeklo nikdar ni skozi in skozi enako; ta napaka se popravi s tem, da se več kosov zvari, raztegne in z nova skuje. Ravno tako se jeklo tudi zboljša, ako se stopi; tako jeklo imenujemo lito jeklo (Gussstahl). To isto jeklo tudi dobimo, ako v pravem razmeru stopimo surovo in kovno železo.

Na jeklu prav očitno vidimo, kako eno in isto telo pokazuje različne lastnosti, ki se ravnajo po notranjem skladu njegovih najmanjših delkov.

Jeklo samo ob sebi ima skoro enake lastnosti, kakor kovno železo. Mehko je, dobro se dá kovati, topi se laže od

železa, namreč pri 1200 do 1400º topline. Sivo je ali sivo belkasto, dá se sosebno lepo izgladiti in izglajeno se živo sveti. Popolnoma se pa spromeni jeklo, ako razžareno ohladimo v mrzlej vodi, ako ga ukalimo. Kaljeno jeklo je neizrečeno krhko, tedaj se ne dá kovati ter je trje od vsacega druzega telesa, razen demanta in kristalovane glinice (rubin, safir, smirek). Kaljeno jeklo z lahka obrazi steklo, iz njega se izdeluje vse orodje, ktero mora imeti veliko trdoto, kakor na primer: pile, svedri, igle itd.

Ako razžarimo kaljeno jeklo ter ga potem pustimo, da se počasi ohladi, izgubi svoje lastnosti in postane zopet mehko in kovno, kakor surovo jeklo. Ta promemba je s tem očitniša, čim huje smo jeklo poprej razbelili. V primernej toploti se dá jeklo tako spromeniti, da ima nektere lastnosti surovega, a nektere kaljenega jekla. Tako jeklo je ob enem trdo in gibko (vitko) ter je posebno sposobno za izdelovanje raznovrstnih rezil.

Razžareno izglajeno jeklo tudi sprominja barve, najpredi je bledo rumenkasto, zatem postane temno rumeno, potem pomarančasto, rdeče, višnjevo, vijolčasto, plavkasto in naposled zamoklo plavo. Čim temneja je barva, s tem večo vročino naznanja. To barveno vrsto vidimo prav razločno, ako pletilno iglo držimo na rob svečnega plamena; na najvročejšem mestu je igla skoro črna, dalje naprej se pa vrsté vse zgoraj omenjene barve. S temi barvami tudi naznanjamo toplino, do ktere se more razbeliti jeklo, da je sposobno za to ali ono rabo.

Jeklena roba se navadno najpredi skuje iz surovega jekla, potem se ukali in naposled razžari do neke stanovite barve. Tako na primer: bledo rumeno za najfiniše nože; zlato rumeno za britve in peresne nožičke ; rjavo ali škrlatasto (bagreno) za škarje, sekire, dleta, navadne nože; jasno plavo za meče, zmete, svedra; naposled temno plavo za žage (pile).

Železne spojine. V vodi raztopne železne spojine imajo neki poseben osladen ali pa trpek okus; zmešane s čreslovnatimi stvarmi, n. pr. s šiškami ali hrastovo skorjo na vodi kuhano, dadó vijoličasto ali temno plavo spojino, tinto imenovano. Skoro v vseh spojinah ima železo veliko moč na človeško in sploh na živinsko telo, zlasti na kri. Opisali jih bodemo v onem redu, kakor se druga iz druge dobiva.

Železni dvojni žveplec (Zweifach Schwefeleisen) FeS2, je rudnina znana pod imenom rumeni železnati kršec (Eisenkies), ki se pogosto nahaja na zemlji. Kristalast je, svetel in rumen kakor mesing ali med. Iz njega se dobiva žveplo, ako se namreč rudnina destiluje, izhlapi se 1 ekv. žvepla in železni enojni žveplec, FeS, zaostane. Ako se železnati kršec praži na zraku ali ako prepereva, spromeni se v žvepleno kisli železni okisec, FeO.SO3. Železni enojni žveplec, FeS, ki se pogostoma potrebuje za razvijanje vodenčevega

levega žvepleca (§. 43), se naredi, ako zmes žvepla in železa po lahnem žarimo.

Žveplenokisli železni okisec, FeO.SO3 + 7HO, navadno zeleni ali železni vitrijol imenovan, se naredi v lepih zelenih kristalih, ako se prirodni železni žveplec (železnati kršec) okisi. Železni vitrijol je ena najcenejših železnih soli ter se rabi pogosto za izdelovanje drugih železnih spojin, zlasti za berlinsko modrilo, tinto, vijoličaste in črne barve, in tudi kadeča žveplena kislina (hudičevo olje) se izdeluje iz njega. Na vodi razproščeni železni vitrijol se tudi vliva v zahode (sekrete), da jim vzame nevšečen smrad in da razkuži gnjijoče smrdljive stvari, ki dostikrat širijo kužne bolezni.

Železni okisec, FeO, sam ob sebi ni znan. Njegov hidrat, FeO.HO, dobimo, ako žveplenokisli železni okisec oborimo s kalijem. Oborina je s prva bela, kmalu pa pozeleni, zarumeni in konečno porjavi spromenivši se v hidrat železnega okisa.

Železni okis, Fe2O3, nahaja se na zemlji kakor rudnina, znana z imenom rdeči železovec (Rotheisenstein), dobi se pa tudi kakor ostanek pri izdelovanji hudičevega olja (§. 41). Pod imenom »Engelroth« ali »englisch Roth« se rabi v prah stolčen za barvo in za poliranje. Rdeč je, kakor opeka (ziegelroth). Rdeča okra, rdeča kreda in rdeči peščenjak so zardeli od železnega okisa.

Hidrat železnega okisa, Fe2O3.HO, nahaja se pogostoma v prirodi ter se imenuje rjavi železovec (Brauneisenstein). Rumen je ali rjav in mnoge rudnine so rumene ali rjave od primešanega rjavega železovca. Čist hidrat železnega okisa dobimo, ako razproščen železni klorec z amonijakom oborimo; tudi tako imenovana rja, ki se napravi na železu, na vlažnem zraku ležečem, je hidrat železnega okisa. Razžaren izgubi hidratno vodo in čist železni okis preostane. Hidrat železnega okisa se rabi za zdravilo, zlasti dobro deluje proti arzenu, (mišjici), ako je kdo bil z njim otrovan (zavdan) §. 51.

Železni okisov okisec (Eisenoxydoxydul), FeO.Fe2O3 = Fe3O4, je izvrstna železna ruda, kristalizujoča v pravilnih, črno svetlih oktaedrih, ki se pa sicer navadno nahaja v gručah. Ta ruda je magnetična, zato jo tudi magnetovec ali magnetni železovec zovemo. Ta ista spojina se tudi napravi v mikroskopičnih kristalih, ako vodno paro vodimo prek razbeljenega železnega dratú, ali pa, če železo gori v kislem (§. 81).

Ogljenčevokisli železni okisec, FeO.CO2, znan pod imenom jeklenec (Spathelsenstein), je ena najznamenitiših železnih rud. Dobimo ga, ako razproščenemu železnemu vitrijolu dodamo ogljenčevokislega natrona (sode). Dobljena oborina je bela, toda privzemši si kisleca iz zraka, hitro pozeleni in konečno porjavi spromenivši se v okis. Akoravno se

ogljenčevokisli železni okisec v vodi ne raztopi, navzemó se ga vendar nekoliko vrelci, imajoči v sebi ogljenčeve kisline. Take vode imenujemo jeklenice (Stahlbrunnen).

Železni klorovec (Eisenchlorür), FeCl, dobiš, ako železo raztopiš v solnej kislini. Iz zgoščene raztopine se usede jasno plavozelenkastih vodnatih kristalih.

Železni klorec (Eisenchlorid), Fe2Cl3, se dobiva v rjastih vodnatih kristalih, ako se železo raztopi v zlatotopki (v kraljevej vodi) §. 45. Rabi se v zdravilstvu.

Rumena krvolužna sol (gelbes Blutlaugensalz), Fe Cy + 2KCy + 3HO, tudi kalijumov železni cijanovec imenovan, je sosebno znamenita železna sol, ki postane, ako se ogljenčevokisli kalij žari z dušečnatim ogljem in železnimi opilki. Popreje so jemali posušeno kri, sedaj rabi staro usnje, dlaka, volna i. dr. stvari. Razžarena zmes se kuha na vodi, raztopina se precedi in ko se je ohladila, izloči se rumena krvolužna sol v prekrasnih rumenih kristalih. Strupena (otrovna) ni., vendar se iz nje napravlja višnjav strup (Blausäure, glej §. 65) in druge cijanove spojine. Pomešaš li kako sol železnega okisca z raztopljeno rumeno krvolužno soljo, tekaj se napravi bela oborina, namreč železni cijanovec, FeCy, ki se pa hitro prevrže v lepo plavo barvo. Soli železnega okisa dadó tekoj prekrasno plavo oborino, tako imenovano berlinsko modrilo (Berlinerblau).

Rdečo krvolužno sol ali kalijumov železni cijanec, Fe2Cy3 + 3KCy + HO, dobiš v svetlih, kakor rubin rdečih kristalih, ako v raztopljena dva ekvivalenta rumene krvolužne soli tako dolgo navajaš klor, dokler se še kakšna oborina dela. Klor je namreč odvzel 1 ekv. kalijuma:

2 (FeCy + 2KCy) + Cl (Fe2Cy3 + 3KCy) + KCl.

Rdeča krvolužna sol napravi s solmi železnega okisca zamoklo plavo oborino, tako imenovano pariško modrilo (Pariserblau). Soli železnega okisa ne dadó nikakoršne oborine z rdečo krvolužno soljo.

Berlinsko in pariško modrilo ste obe prekrasni v barvariji jako priljubljeni in cenjeni nestrupeni (neotrovni) barvi. Obe ste spojini železnega cijanovca, FeCy, z železnim cijancem, Fe2Cy3.

Berlinsko modrilo = 2Fe2Cy3 + 3FeCy = Fe7Cy9
Pariško modrilo = Fe2Cy3 + 3FeCy = Fe5Cy6

22. Mangan.

Znak: Mn = 27; gostota = 8.

Mangan je za železom največ razprostranjen med težkimi kovinami. Ni jo skoro železne rude, ki ne bi imela nekoliko

mangana primešanega, zato ima tudi železo navadno malo mangana, časih celó 4 — 6 odstotkov. Mangan se težko topi, trd je in krhek, na prelomu siv kakor grodelj, nekoliko pa nagiblje na rdečkasto. Za tehnično rabo mangan ni, ker se na zraku in v vodi, njo razkrojivši, okisi.

Manganov prekis (Manganüberoxyd), MnO2, se nahaja na zemlji kakor rudnina ter se navadno rjavi manganovec (Braunstein) imenuje, da-si tudi na papirji naredi črnosivo razo. Manganov prekis jako lahko oddá kislec, zategadelj ga kemiki pogosto rabijo za kisilo (Oxydationsmittel). Iz njega se dobiva kislec (§. 26), ž njim čistijo steklo in potrebujejo ga pri izdelovanji klora (§. 44). 1 cent velja okoli 3 goldinarje.

V družbi rjavega manganovca se večkrat nahaja manganov okis, Mn2O3 (Braunit) in pa hidrat tega okisa, Manganit zvan, ki ima rjavo razo.

Manganov okisec, MnO, pobarva steklovino vijoličasto. Njegove soli so ali bele ali pa rožaste. Rabi se v steklarnicah. Žarimo li manganov prekis s kalijem, napravi se manganovokisli kalij, KO.MnO3, ki se v vodi raztopi z lepo zeleno barvo. Ako raztopina ni pregosta, spromeni se zelena barva v lepo bagreno (škrlatasto), ker se je spojina prevrgla v manganovo prekisli kalij (übermangansaures Kali), KO.Mn2O7. Toda tudi ta spojina ni stalna, počasi se tudi ona razkroji in raztopina je brez vse barve.

Zarad te posebne lastnosti se ona zelena spojina imenuje: mineralni kameleon.

23. Krom.

Znak: Cr = 26; gostota = 6,8.

Akoravno je krom ena izmed najzanimiviših kovin, je vendar sploh manj znan od poprejšnjih. Poznamo ga stoprv od leta 1797. Skoro vse njegove spojine imajo sosebno lepe barve, odtod je tudi dobil svoje ime, ker grška beseda »chrom« pomenja barvo. Sicer je v svojih lastnostih podoben železu; težko se topi, jako je trd, no za tehnično rabo ni.

Krom se nahaja v rudi znanej pod imenom kromovec (Chromeisenstein), ki je sostavljena iz železnega okisca in kromovega okisa, FeO.Cr2O3. Žarimo li stolčeno rudo s kalijem, napravi se kromova kislina, CrO3, ki se s kalijem spoji v dvojno kromovokisli kalij (kisli kromovokisli kalij) KO.2CrO3.

Iz te rdeče, v vodi neraztopne soli izdelujejo se vse druge kromove spojine. Ako dvojno kromovokislemu kaliju pridenemo dovolj kalija, dobimo enojno kromovokisli kalij, KO.CrO3, ki kristalizuje v jasno rumenih kristalih. Vse raztopne kromove spojine so otrovne (strupene) in silijo na bljuvanje. Izmed drugih kromovih spojin omenimo:

Kromov okis, Cr2O3; dobiš ga v podobi lepega zelenega praha, ako kromovej kislini odtegneš kisleca. To se zgodi ako n. pr. raztopljenemu kromovokislemu kaliju prideneš kalijumovega žvepleca ter to zmes malo razgreješ. Je pa še mnogo drugih potov, po kterih se dá napraviti bolj ali manj lepo zelen kromov okis. Rabi se za barvo, zlasti v steklarnicah in porcelanarnicah.

Kromova kislina, CrO3, se odloči v rdečih, iglastih kristalih, ako zgoščenej raztopini dvojno kromovokislega kalija prilijemo žveplene kisline. Kromova kislina je izvrstno kisilo, ter se v ta namen rabi sama ob sebi in tudi v njenih soléh.

Kromov klorec, Cr2Cl3, kristalizuje v svetlih, kakor breskov cvet rdečih ali vijoličastih luskah, ki se pa nikjer ne rabijo.

Dvosol iz žveplenokislega kromovega okisa in žveplenokislega kalija, KO.SO3 + Cr2O3.3SO3 + 24HO kristalizuje v prekrasnih, kakor granat rdečih oktaedrih. Imenuje se kromov galun (gl. §. 95); ne rabi se.

Kromovokisli svinčeni okis, HgO.CrO3, je jako lepa in mnogo rabljena rumena barva, ki se dobi, ako se raztopini trakove svinčene soli primeša kromovokisli kalij.

Kromovokisli živosrebreni okis, HgO.CrO3, je krasne, kakor cinober rdeče barve, toda se ne rabi.

24. Kobalt.

Znak: Co = 30; gostost = 8,5.

Kobalt se v prirodi nahaja skoro zmerom v zvezi z arzenom ali žveplom, ali pa z obema skupaj. Jako težavno je, čisto kovino dobiti iz rude; nekaj zato, ker se vedno nahaja v družbi drugih kovin, zlasti železa niklja, posebno pa še zato, ker se nikelj v svojih lastnostih skoro popolnoma strinja s kobaltom. S tem, da se ruda praži, odstrani se skoro vse žveplo in arzen; ostanek se potem raztopi v solnej kislini, dodá se klorovnatega apna in naposled se z apnenim beležem (Kalkmilch) po redu obori železo, kobalt in nikelj kakor okisni hidrati, ki se potem z ogljem odkisijo.

Kobalt je siv kakor jeklo, dá se izgladiti, trd je in raztezen; topi se samo v najhujšem ognji, za tehnično rabo pa ni. Magnet ga privlači k sebi.

Od kobaltovega okisca, CoO, dobi steklo, ako se z njim stopi, lepo plavo barvo. Tako kobaltovo steklo se potem drobno smelje in daje jasno plava barvo, znano pod imenom: smalta. Soli kobaltovega okisca so rožaste barve, ki se pa spromeni v plavo, kakor hitro jo malo razgreješ. Na tem se osniva poraba kobaltovega klorovca, CoCl, za simpatetično tinto, ako z razvojeno njegovo raztopino napišeš kaj

na papir, pisanja ni videti, tekoj se pa pokaže s plevo barvo, kakor papir ugreješ. Ako raztopini priliješ kapljo železnega klorovca, pokaže se pisanje v lepo zelenej barvi.

25. Nikelj.

Znak: Ni = 29; gostota = 8,8.

Kar se tiče dobivanja niklja iz nikljevnatih rud, zavračamo na poprejšnji paragraf. Nikelj se prodaja v majhnih kockah belosivkaste barve. Trd je, jako se da raztegniti in ugladiti, na zraku se ne spromeni, magnet ga privlači. Nikljeve soli so zelene. Nikelj se potrebuje največ za izdelovanje tako imenovanega novega srebra ali argentana (glej §. 112), ki je srebru jako podobno.

26. Cinek.

Znak: Zn = 32,5; gostota = 7; tališče = 500° C.

Cinek je bela krhka kovina, ki se večidel dobiva iz dveh rudnin, kalamina zvanih, od kterih je ena ogljenčevokisli, druga pa kremenčevokisli cinkov okis. S cinkovimi pločami pokrivajo strehe, iz njih sestavljajo galvanične baterije in delajo raznovrstne posode, iz cinka vlivajo spominke in druge umetnine. Cinek je tudi sostavina medi ali mesinga, bronza, novega srebra in še drugih kovinskih zmesi. Kemiki ga rabijo sosebno za izvajanje vodenčevega plina (glej §. 31). V velikej toploti je tako hlapen, da se dá destilovati; na zraku razbeljen izgori z jako svetečim plamenom v cinkov okis.

Cinkove spojine so v truplu otrovne, zlasti silijo na bljuvanje, zunanje rabljene so pa nektere izvrsten lek (zdravilo) v očesnih boleznih, tako na primer: beli cinkov okis, ZnO, in žveplenokisli cinkov okis, ZnO.SO3, ki se tudi beli nič in očesni slador imenuje. Okis se z imenom cinkova bél (Zinkweiss) rabi za barvo ter ima to prednost pred svinčeno béljo, da ni otrovna in da v smradnih parah ne počrni.

27. Kositar ali cin.

Stannum; znak: Sn = 58; gostota = 7,3; tališče = 228° C.

Med belimi kovinami je kositar za srebrom najlepši; zarad svetlosti in nepromenjenosti na zraku rabi se pogosto za namizno in kuhinjsko posodo. V prirodi se nahaja s kislecem spojen v rudi kositrovec imenovanej, iz ktere se dobiva čist kositar, ako se stolčena in z ogljem pomešana stali. Angleško, Špansko in vzhodna Indija imajo najboljši kositar.

Ako pregibaš kositren prot, čuješ neko škripanje, in to zato, ker se njegovi delki siloma trgajo iz njihovega kristalastega sklada. V kositru se časih nahaja malo arzena, ali pa je tudi nalašč s svincem pomešan ter je obojekrat nevaren in zdravju škodljiv.

Iz kositarja se vlivajo mnogovrstne stvari, dela se stanijol ali kositarjev papir, zatem ponarejena srebrna pena (Blattsilber), ki se tudi rabi za srebrno barvo; kositar varuje železo, da na zraku ne zarjavi. Tako imenovani »beli pleh« ali »kositar«, ki se rabi za sto in sto stvari, je železni pleh s cinom prevlečen ali pocinjen. Tudi bakrene posode se morajo pociniti, ako se rabijo v kuhinji, ker jedila cina ne razjedajo. Nektere druge kovinske zmesi s cinam bodemo pri bakru omenili, druge imenitne zmesi so:

Hitro spojilo (Schnellloth) kleparjev ali klamparjev iz 2 delov cina in l dela svinca.

Lehkotekočna zmes iz 8 delov bizmuta, 5 d. svinca, 3 d, cina se topi pri 100º C.; a ono iz 4 d. bizmuta, 1 d. svinca in 1 del cina že pri 94ºC.

Od cinovih spojin bodemo v misel vzeli:

Cinov okis, SnO2, ki se v rudninstvu nahaja kakor cinovec (Zinnstein) in se tudi dobi v podobi belega, neraztopnega praha, ako cin okisamo s solitarno kislino. Tako imenovani cinov pepel, ki je zmes cinovega okisa in okisca, (SnO), postane, ako cin topimo na zraku. Potrebuje se za emalj (glej §. 83) in slabejšemu porcelanu (Fayence) se z njim gladec žge.

Cinov klorovec, SnCl, dobiš v brezbarvenih kristalih, ako cin raztopiš v solnej kislini. Cinov klorovec je jako razkisilo (Desoxydationsmittel) ter se z imenom: cinova sol pogosto rabi v ta namen, kakor tudi za strojilo (Beitze) v barvariji.

Cinov Žveplec, SnS2, se napravi, ako se cinove trščice z žveplom počasi razvročinijo. Cinov žveplec je kovinsko svetla, kakor zlato rumena spojina, ki se pod imenom: zlata pena (Musivgold) potrebuje za pozlačivanje in za zlato barvo.

28. Svinec.

Plumbum; znak: Pb = 103; gostota = 11,3; tališče — 325° C.

V prirodi nahajamo svinec največ spojen z žveplom kakor svetlo belkasto sivo rudnino, ki se svinčnati sijajnik (Bleiglanz) imenuje. Razžarimo li to rudo na zraku, izgori žveplo v žvepleno sokislino, svinec se pa spoji s kislecem. Ta dobljeni svinčeni okis stali se potlej z ogljem ter se tako dobi kovinski svinec.

Vsakdo pozna to gosto, mehko kovino, ki se dá z nožem rezati, v ploče zvaljati, v drat in čevi se raztezati. Iz svinca se tudi vlivajo raznovrstne stvari, med kterimi kroglja in jaglo (šprih ali šretelj) niste zadnji. Svinec je plavosivkast in se samo na novem rezu lepo kovinsko sveti; hitro pa spet oslepi, ker ga prepreže tenka mrenica od svinčenega sokisa (Bleisuboxyd), Pb2O. V solnej i žveplenej kislini se svinec ne topi, solitarna kislina ga pa hitro raztopi. Destilovana voda se nekoliko navzame svinca, apnata studenčina pa, ako se tudi vodi po svinčenih cevéh, ostane čista.

Vse svinčene spojine so otrovne (strupene). S svincem otrovanega začne po črevih hudo grizti in kljati, pravijo, da ima »svinčno koliko«, proti kterej pomaga voda, imajoča v sebi vodenčevega žvepleca. Večkrat se s svincem kdo otruje (zavdá), ki rabi svinčnato cinasto posodo ali pa slabo žgano lončeno robo (glej §. 97), nesreče so se že tudi dogodile s tabakom za nos, ki je bil zavit v svinčeni papir.

Svinčeni okis, PbO, tudi svinčeni ali srebreni glaj (Blei- od. Silberglätte), se naredi, ako se svinec na zraku razvročini, kar se posebno godi ondi, kjer se iz srebrnatih svinčenih rud dobiva srebro. Svinčeni okis se tu zraven srebra dobiva kakor postranski produkt. Svinčeni glaj je luskav, rumenosiv in svetel. Rabi se za steklo, log, pokost (firniss) in plaštre (Flaster) ali obliže; tudi se iz njega izdelujejo druge svinčene spojine.

Spojina svinčenega okisa s svinčenim prekisom PbO2, je kakor opeka rdeči minij ali svinčena rusovina (Mennige), ki se rabi za barvo in druge enake namene kakor svinčeni okis, zlasti v steklarnicah za izdelovanje stekla.

Ogljenčevokisli svinčeni okis, PbO.CO2 ali svinčena bél (Bleiweiss) je ena najimenitniših barv. Najlaže jo dobimo, ako v raztopljen ocetnokisli svinčeni okis navajamo ogljenčeve kisline. Ta bela barva ima to posebno lastnost, da dobro pokriva (deckt), zato je svinčena bél navadno podloga skoro vseh drugih barv. Prava svinčena bél, tudi kremška bél imenovana, se mora v razblaženej solitarnej kislini popolnoma raztopiti; ako bi kaj zaostalo, bilo bi znamenje, da je bila svinčena bél zblojena s težcem ali baritom (Schwerspath) (glej §. 90).

Solitarnokisli svinčeni okis, PbO.NO5, kristalizuje v lepih porcelanastih oktaedrih ter je raztopen v vodi. Žveplena ali solna kislina napravite v tej raztopini bele oborine od žveplenokislega svinčenega okisa, PbO.SO3, ali pa od svinčenega klorca, PbCl.

Svinčeni žveplec, PbS, se naredi v podobi črne oborine, kakor hitro v kakovo svinčeno raztopino vvajaš vodenčevega žvepleca.

29. Bizmut.

Bismuthum; znak: Bi = 104; gostota = 9,8; tališče = 264° C.

Ta bela, nekoliko na rdečkasto nagibljojoča kovina nahaja se v prirodi skoro zmerom samočista (gediegen); vendar je ni nikjer obilno, niti nima posebno veljavnih lastnosti. Opomniti moramo vendar, da pri počasnem ohlajenji rad kristalizuje. Rabi se za lehkotekočne kovinske zmesi (glej cin) in njegov okis se potrebuje v zdravilstvu in za belo lepotico (Schminke).

30. Antimon.

Stibium; znak: Sb = 129; gostota 6,7; tališče = 425° C.

Antimon je ena najkrhkejih kovin, kajti se dá lahka stolči v prah. Bel je, na prelomu drobnozrnast, na zraku se skoro ne promeni, razbeljen izgori v antimonov okis. 1 del antimona in 4 deli svinca dajó kovinsko zmes, iz ktere se vlivajo tiskarske črke. Kovina z imenom Britanija je zmes antimona (9 — 15 %) in cina; sijajna zmes je bela kakor srebro ter se rabi za posode in za svetinje (medalje) i. dr. stvari.

Antimonove spojine so znamenite zarad zdravilske moči in spadajo zategadelj med najimenitniša zdravila. V večej meri vzete dražijo na bljuvanje ali so še celó otrovne, v malem pa ženó na pot. Izmed antimonovih spojin omenimo: Antimonov okis, SbO3, posebno pa antimonov trojni žveplec, SbS3, ki se z imenom antimonovnati sijajnik ali raztok (Spiessglanz) nahaja kot rudnina v sivih, sijajnih kristalih; antimonov peterni žveplec, SbS5, je kakor pomaranča rumen prah (§. 43) ter se zlato žveplo imenuje. Ako si antimon privzame več kisleca, nego ga ima v okisu, naredi se antimonova kislina, SbO5. O antimonovem vodencu, SbH3, smo že govorili v §. 51.

31. Baker.

Cuprum; znak: Cu = 31,7; gostota = 8,8; tališče = 1090° C.

Baker ima lepo rdečo barvo, jako je vlečen in raztezen precej je trd ter se topi še le v velikej toploti. Nahaja se tudi samočist v prirodi, zato so ga stari narodi poprej poznavali, nego železo, ki se teže dá iz rud v kovino taliti. Še bolj pogostoma se dobiva s kislecem spojen v bakrov okisec, ki se tudi rdeči bakrovec imenuje; največ ga je pa spojenega z žveplom v bakreném kršcu (Kupferkies).

Iz naravnih okisov se dá baker z ogljem in s pomočjo kremenovnate žlindre lahko odkisiti in odločiti; žveplenate bakrene rude se morajo pa poprej pražiti, da se bakrov žveplec spromeni v bakrov okis, s kterim se potem ravná, kakor je bilo malo poprej rečno.

Iz bakrenih ploč se izdelujejo raznovrstne posode, posebno kotli in orodje za destilovanje, kajti baker ima pred železom prednost, da se dá hladen kovati in raztezati ali razganjati, in da se na zraku manje spromeni. Mnogo bakra se potrebuje v galvanoplastiki in tudi bakreni drat se mnogo rabi. Z drugimi kovinami dela celo vrsto kovinskih zmesi, ki se rabijo za mnoge in mnoge stvari. Naj omenimo najimenitniše.

1. Mesing ali méd, iz 71 delov bakra in 29 delov cinka, jasno rumena, iz nje se vlivajo razne litine. 2. Rdeči mesing ali tompak ima 85 delov bakra in 15 delov cinka. Zmlet se rabi za ponarejeno zlato barvo in za bronziranje. 3. Bronza, iz ktere so sosebno stari narodi izdelovali razno orodje in umetnine, obstoji iz 85 do 97 delov bakra in iz 15 do 3 dele cina. 4. Topovina ima 90 bakra in 10 cina. 5. Zvonovina ima 75 do 80 bakra in 25 do 20 cina. 6. Novo srebro ali argentan obstoji iz dveh delov bakra, 1 niklja in 1 cinka. 7. Srebro in zlato v novcih (denarjih) in v drugej srebrnini in zlatnini nikdar ni čisto srebro in zlato, povsod je pomešano z bakrom, no o tej stvari bodemo še pozneje govorili.

Bakrove spojine so vse zopernega in gnjusnega okusa, kterega že čutimo, ako se medene ali bakrene stvari samo z jezikom dotaknemo. V telesu so hud otrov (strup), zato se morajo bakrene kuhinjske posode pociniti. Z bakrom otrovanemu človeku se mora najpoprej dati kakovo bljuvalo, potem mora pa mnogo cukrene vode piti. Bakrove spojine so večidel zelene ali plave barve. Ako čisto in svetlo železo, n. pr. noževo rez vtakneš v bakrovnato tekočino, prevleče se hitro z rdečo mrenico kovinskega bakra.

Bakrov okis, CuO, je črna tvarina ter se dobi, ako se baker na zraku žari. Potrebuje se pri razkroji (analisi) organskih stvari.

Hidrat bakrovega okisa, CuO.HO, se naredi kakor krasna plava oborina, ako raztopljenemu žveplenokislemu bakrovemu okisu dodamo kalija. Kakor hitro ga pa malo razgrejemo, izgubi vodo spromenivši se v črni okis.

Žveplenokisli bakrov okis, CuO.SO3, s 5 ekv. kristalne vode, imenuje se navadno plavi vitrijol ali bakreni vitrijol in je ena najlepših soli. Naredi se, ako baker raztopiš v razgretej žveplenej kislini. Iz plavega vitrijola izdelujejo se mnoge druge bakrove spojine, potrebuje se pri galvanoplastiki, v njegovej raztopini se pa namaka pšenica pred setvijo.

Ogljenčevokisli bakrov okis, CuO.CO2, postane v podobi plavozelenkaste oborine, ako raztopini plavega vitrijola pridamo oglenčevokislega natrona. Rabi se za barvo. Ta spojina dela se tudi sama ob sebi povsod, kjer je baker ali kaka bakrovnata kovinska zmes v dotiki z zrakom in vodo.

Navadno to sol imenujejo zelenico ali zelenega volka (Grünspan).

Arzenovosokisli bakrov okis, CuO.AsO3, je krasna, živo zelena barva, ki je znana pod imenom »Schweinfurtskega« ali »švedskega« in tudi »Scheel ovega« zelenila. S to barvo so se že dogodile mnoge nesreče, pametno bi toraj bilo, da se opusti popolnoma.

O ocetnokislem bakrovem okisu bodemo govorili pozneje.

32. Živo srebro.

Hydrargyrum; znak: Hg = 100; gostota = 13,5; vrelišče = 360º C.

Z živim srebrom začnemo vrsto plemenitih kovin, ki se na zraku ne spromené.

V živem srebru se strinjajo jako zanimive lastnosti; akoravno je eno najgostejših teles, vendar so posamezni njegovi delki tako slabo med sebo vezani, da se lahko premikajo — zato je živo srebro tekočina. Zarad njegove velike rabe pri barometrih i termometrih smo ga že v fiziki večkrat v misli jemali. Pri — 40° C zmrzne.

Živo srebro ima pa še druge posebne lastnosti, zarad kterih je sposobno za druge važne porabe. Tako na pr. more živo srebro skoro vse druge kovine v sebi raztopiti; te tekočne kovinske zmesi imenujemo amalgame. Na tej lastnosti je osnovana poraba živega srebra za dobivanje srebra in zlata iz dotičnih rud in pa pozlačivanje. Z nekim amalgamom iz živega srebra i cina obklada se steklo, ki se s tem spromeni v zrcalo. Amalgam iz 2 delov živega srebra, l dela cina in l dela cinka rabi se za mazanje električnega kolovrata.

Živo srebro nahaja se v prirodi ali samočisto, ali pa z žveplom spojeno. Iz te zadnje spojine se odloči, ako se destiluje živosrebreni žveplec pomešan z železnimi opilki. Med najimenitnišimi rudniki za živo srebro je Idrija na Kranjskem in Almaden na Španskem, nekaj malega se ga tudi dobi v porenskem Palatinatu (Rheinpfalz). Največ živega srebra pa dajo južnoamerikanski rudniki. Pri vsem tem spada živo srebro med reje kovine in 1 funt veljá blizu poldrugi goldinar.

Živosrebrena para sama ob sebi je že zdravju škodljiva ter vzrokuje slinavost ali slinotok (Speichelfluss), in tudi druge živosrebrene spojine so večidel jako otrovne. Nektere od njih so vendar, v malej meri vzete, krepka zdravila in se rabijo z najboljim vspehom.

Solitarna kislina se krepko loti živega srebra; v hladu se pri obilnej kovini napravi solitarnokisli živosrebreni okisec, Hg2O.NO5; pri obilnej kislini pa in v vročini postane solitarnokisli živosrebreni okis, HgO.NO5. Razgrejemo li jako eno teh dveh soli, razkrojite se obe in naposled

nam preostane živosrebreni okis, HgO, v podobi svetlega, rdečega prahú, ki se rabi za dobivanje kisleca in v zdravilstvu za očesna mazila.

Živosrebreni okis se topi v vodenej cijanovodenčevej kislini (višnjav strup) in iz te raztopine kristalizuje živosrebreni cijanec, HgCy.

Živosrebreni klorec, HgCl, imenuje se tudi razhlap ali sublimat, ker se dobiva s razhlapljenjem ali sublimovanjem kuhinjske soli in žveplenokislega živosrebrenega okisa. Ta spojina je eden najhujših strupov (otrovov) za živali in rastline. S sublimatovo raztopino se toraj maže les, da se o njem ne širi neka goba, suha gnjiloba imenovana, ki na lesenini časih strahovito škodo dela. Prvi je to poskušal Kyan in po njem se to ravnanje z lesom imenuje kijanovanje. Sublimat tudi varuje stvari v prirodopisnih zbirkah, da se jih požrešni in škodljivi žužki ne lotijo. V zdravilstvu rabi se sublimat kakor zunanje sredstvo proti lišaju in proti drugim trdovratnim boleznim na koži.

Ako se živosrebreni klorec pomeša z živim srebrom in se ta zmes sublimuje, dobi se živosrebreni klorovec, Hg2Cl, ali kalomel, ki je jako navadno zdravilo, in sicer dobro čistilo ali dristilo.

Živosrebreni žveplec, HgS, ali cinober, omenili smo že na več krajih (glej §§. 3 i 11). Da-si tudi se nahaja v prirodi že zgotovljen, dela se vendar ta prekrasna živordeča barva umetno. V ta namen zmeša se 1 del žvepla s 6 deli živega srebra, zmes se sublimuje, a dobljeni sublimat se potlej kolikor mogoče drobno zmelje. Sosebno lep cinober delajo Kinezi.

33. Srebro.

Argentum; znak = Ag = 108; gostota = 10; tališče = 1000°C.

Najprijazniša, če tudi ne najdragocenija kovina je srebro; njegov jasni lesk je vsacemu všeč, radi vidimo srebrno posodo in raznovrstno srebrno lepočo. Srebro je lepo belo in jako raztezno, zato se dá kovati in razganjati v najlepše umetnine in ravno tako ga je moči v najtanjše niti razvleči. Na zraku se ne spromeni, niti ne izgubi svetlosti, le od vodenčevega žvepleca oslepi in počrni. Tudi ima to prednost, da jedilo na srebrno orodje ne deluje; celó žveplena in solna kislina ga v hladu ne načnete, toda solitarna kislina ga pa hitro razjé in raztopi.

Srebro se v prirodi nahaja samočisto, največ ga je pa v zvezi s svincem v srebrnatih svinčenih rudah. Da se čisto srebro dobi iz tacih rud, se pri pristopu zraka žarijo te rude na plavniku (Treibherd), svinec se spremeni v okis ali tako imenovani srebrni glaj (§. 109), čisto srebro pa preostane na

dnu ognjišča (plavnika). Siromašne rude, v kterih je srebro v nevidnih drobcih po kamenu razdeljeno, se najpredi v prah zmeljó in ta prah se z živim srebrom vred vsuje v sodčeke, ki se potem dalj časa vrté. Živo srebro vzame srebro v se, to je: naredi se amalgam, ki se s pranjem očisti prahu ter se naposled destiluje; živo srebro prehlapi, srebro pa ostane v posodi. Ako imajo pa te rude ob enem tudi srebrni žveplec v sebi, se mora ta po jako zapletenem amalgamovanji najpredi v srebrni klorec, potem v srebro in naposled v amalgam predelati.

Srebro se splošno rabi za novce (denar). Ker je čisto srebro premehko, bi se gredoč iz rok v roke prehitro oglodalo in izlizalo, zato se novčnemu srebru zmerom primeša nekoliko bakra, ki ga utrdi. Razmera med bakrom in srebrom se izrazuje s tem, da se za podlogo vzame stanovita utežna enota popolnoma čistega srebra (Feinsilber). Taka enota je marka, ki vaga 16 lotov ali 233,85 gramov. Srebro se imenuje 16lotno, ako je v enoj marki ali v 16 lotih celih 16 lotov čistega srebra; 15lotno je srebro, ki ima v 16 lotih 15 lotov čistega srebra in 1 lot bakra; 13lotno ima v 16 lotih samo 13 lotov srebra in 3 lote bakra itd. Dobrota srebra, ki se izdeluje v srebrno robo, je po postavah določena; v Berlinu izdeluje se 12lotno, pri nas in na južnem Nemškem 13lotno, na Francoskem 14.5lotno srebro.

Vrednost in jedro kovanega denarja naznanilo se je dozdaj s tem, da se je povedalo, koliko po številu se tega ali onega denarja kuje iz ene marke čistega srebra. Avstrija je kovala iz čiste marke 20 goldinarjev, južnonemške države so kovale 24 1/2 gold., severnonemške pa 14 tolarjev. Toraj je bila v 20 gold. avstr. vrednosti, v 24 1/2 gold. j. nem. vrednosti in v 14 pruskih tolarjih ena marka čistega srebra in njihova vrednost je tedaj bila enaka. Po novejših dogovorih o tej stvari vzel se je za enoto funt colne zveze. 1 funt colne zveze ima 500 gramov. Na colni funt čistega srebra se pridodá 1/10 bakra, to je 50 gramov. Iz 550 gramov kovnega srebra se toraj kuje: 45 avstr. srebrnjakov po 1 goldinarji; 52 1/2 j. nem. srebrnjaka po 1 gold.; 30 pruskih ali zveznih tolarjev in 112 1/2 francoskih ali švicarskih frankov.

Tedaj vaga: 1 avstrijanski srebrni goldinar 12,3 grama; 1 j.-nemški srebrni goldinar 10,5 grama; 1 zvezni ali novi pruski tolar 18,5 grama.

Srebro v teh denarjih je 14,4 lotno; stari pruski tolarji so bili kovani iz 12lotnega srebra ter je eden vagal 21,9 grama.

Razmera med številom kovanega debelega denarja in med novčno (denarno) enoto — ki je bila poprej marka, sedaj je pa colni funt čistega srebra — ta razmera se imenuje: novčno ali denarno merilo (Münzfuss) kake dežele. Ako tedaj pravim: Avstrija ima novčno merilo: 45 goldinarjev, ima se to tako razumeti, da se v Avstriji iz enega colnega funta čistega srebra kuje 45 celih srebernjakov po l goldinarji.

Drobiž hitreje teče iz rok v roke, nego debel denar; se tudi hitreje ogloje. Oglodal bi se pa še popreje, da je kovan iz istega kovnega srebra, kakor debel denar; zato se drobižu pridá več bakra. Kovanje drobiža je razmerno draže nego kovanje debeliža, zato se pa drobiž kuje z manjo notranjo vrednostjo, nego je na njem zapisano. Na Pruskem na pr. kujejo iz ene marke čistega srebra 14 trdih tolarjev, drobiža pa iz iste marke v vrednosti od 16 tolarjev. Tedaj v 14 tolarjih, ki jih nekdo plača v drobižu, ni cela marka čistega srebra; zato se pa ljudje pri večih plačilih branijo drobiža ter zahtevajo debeliž.

Srebrna roba se gledé jedra ali čistote izkuša na več načinov. Po priliki se ta posel more opraviti s skusnim kamenom, ki ga tudi zlatarsko oslico (Probirstein) imenujejo. Zlatarska oslica je trd, črn kamen, po njem potegne zlatar s srebrom in potem primerja narejeno razo z drugimi razami, ki jih naredi s srebrnimi iglami njemu znanega jedra. Tacih skusnih igel ima 16, prva je iz enolotnega, zadnja iz blatnega srebra. Drugi način. Vzemi srebra za eno skušnjo, vagaj ga ter ga potem s svincem vred stopi v luknjičavem lončku (topilniku). Lonček popije svinec in baker, na dnu pa ostane čisto srebrno zrno. Najnatančniša je pa skušnja na mokri način, ki se vrši takole: Nekoliko srebra, ki se ima preiskovati, raztopi se v solitarnej kislini in iz te raztopine obori se srebro z natrijumovim klorcem, NaCl. Oborina je neraztopni srebrni klorec, AgCl, baker pa ostane v raztopini. Oborina se naredi s titrirano solno raztopino, ki se dobi, ako 5,416 grama kamene soli raztopimo v 1000 kubičnih centimetrih vode; 100 kub. centimetrov te raztopine pa obori vprav 1 gram srebra. Za skušnjo se toraj v solitarnej kislini raztopi 1 gram srebrne zmesi, in potem se iz kapnice (birete), (pod. 55), iz merjena solna raztopina počasi v kapljah priliva in sicer tako dolgo, dokler se še kaka oborina dela. Število porabljenih kub. centimetrov solne raztopine nam ob enem naznanja, koliko odstotkov čistega srebra ima preiskovana zmes.

Od srebrnih spojin omenimo solitarno kisli srebrni okis, AgO.NO5, kterega dobiš v belih kristalih, ako čistega srebra raztopiš v solitarnej kislini. Ta spojina je otrovna (strupena) in jedka, hitro razdeva živalske tvorine, zato se tudi pod imenom hudičev ali peklenski kamen rabi za vnanje zdravilo. Organske tvarine, z njegovo raztopino namočene, počrné, zategadelj se z njo zaznamuje prtenina in belo perilo. Ta raztopina imenuje se tudi neizbrisna tinta, ker se s pranjem in beljenjem ne izpere, toda kalijumov cijanec jo lahko izbriše.

Srebrni klorec se naredi ako srebrnatej raztopini

pridáš klora ali kakoršnokoli klorovo spojino. Bela oborina na solncu hitro postane vijoličasta in naposled počrni. Še hitreje se na svetlobi spreminja srebrni jodec, o čemer bode še govora pozneje.

34. Zlato.

Aurum; znak: Au = 196 ; gostota = 19.5; tališče: 1200º C.

Bliščeče zlato je najlepše vseh kovin, od nekdaj so ga primerjali solncu ter ga imenovali kralja vseh kovin. Zlato je na zemlji precej razprostranjeno, ali nikjer se ne nahaja v velikej množavi, zato ima pa tudi med vsemi kovinami največo ceno. Največ se ga nahaja v Ameriki (zlasti v Kaliforniji), v Avstraliji (Bathurst), v vzhodnej Indiji, Afriki, na Sedmograškem in Ogerskem in na Uralu. Navadno se dobiva čisto ali v večih kosovih ali pa v drobnem zrnji nadrobljeno v drugem kamenji. Ako to kamenje razpade in razprhne, pride zlato v pesek, kterega potem reke dalje nesó. Tacih zlatonosnih rek je mnogo, med ostalimi tudi naša Drava; zarad velike gostote se zlato z izpiranjem lahko odloči od peska in mnogo zlata se dobiva po tem potu. Iz siromašnih rud se zlato izvleče z živim srebrom, ki zlato raztopi. Iz tega amalgama se z vročino živo srebro izhlapi, zlato pa preostane.

Zlato ima preimenitne lastnosti, med drugimi povdarjamo sosebno njegovo neizmerno razteznost, kajti 1 gran zlata je moči raztegniti v 500 črevljev dolgo nit ali ga razklepati v list, ki ima komaj debline za 1/200000 palca. S takimi listi (zlata pena) pozlačujejo se letvice in okviri za zrcala in slike. Stvari se pa pozlačujejo tudi v ognji, ako se namreč kovinska stvar namaže z zlatim amalgamom (z zlatom v živem srebru raztopljenim) ter se potem razgreje, da živo srebro izhlapi. Naposled je moči zlatiti tudi po galvaničnem potu, o čemer nas bode §. 124 podučil.

V kemičnem obziru je treba vedeti, da se zlata ne loti nobena kislina; tudi vodenčev žveplec nima moči do njega. Raztopi se samo v prostem kloru in zato nam za raztop zlata rabi zmes solitarne in solne kisline (§. 45), ki je znana z imenom kraljeve vode ali zlatotopke. Zlato je raztopljeno kakor zlati klorec, AuCl3; raztopina je rumena, koža in sploh organske tkanine od nje postanejo rdeče kakor škrlat (bager). Priliješ li raztopljenemu zlatemu klorcu žveplenokislega železnega okisca, obori se zlato kakor čista kovina v podobi rjavega praha.

Pomešaš li raztopljen zlati klorec s cinovim klorovcem, dobiš oborino, Kasijev zlati bager (škrlat), s kterim se na steklo in porcelan vžigajo najkrasniše bagrene barve.

Ker je zlato precej mehko in posebno dragoceno, zato se nikdar ne izdeluje čisto, temveč zmerom se primeša ali srebra

ali pa bakra. Marka čistega zlata deli se v 24 karatov, in 24karatno zlato je čisto zlato; 23karatno ima 23 karatov suhega zlata in 1 karat primese, itd. Holandeški in avstrijski cekini kujejo se iz 23karatnega, francoski in pruski rumenjaki pa iz 21 3/4karatnega zlata. Za druge lepoče jemlje se zlato slabejega jedra.

35. Platina.

Znak : Pt = 99; gostota = 21.

S to kovino smo se soznanili še le po iznajdbi Amerike, od koder je k nam vsa platina prihajala, dokler je niso tekočega stoletja našli tudi na Uralu. Platina se zmerom nahaja samočista; bela je in nagiblje malo na sivo; precej mehka je in jako raztezna. Kakor zlata, se tudi platine loti edini klor; raztopna je torej samo v kraljevej vodi ali zlatotopki. Pred zlatom ima to prednost, da se tali stoprv v največej vročini. Ta lastnost daje platini veliko vrednost za mnogo kemijsko orodje, na pr. za topilne lončke, skledice, pleh in drat; v §. 41 smo čuli, da se iz nje izdelujejo celo posode za destilovanje. 1 lot izdelane platine ceni se na 9 gold. Na Ruskem so tudi novce iz nje kovali.

Platina zarad netalnosti dolgo ni bila za nobeno rabo, še pozneje je njeno težavno izdelovanje dolgo časa bila skrivnost. Izdeluje se pa takole: Surova ruda ali stara platinska roba, ki ni več za rabo, se raztopi v zlatotopki in raztopini se prilije raztopljenega salmijaka; napravi se rumena oborina od amonijevoplatinskega klorca ali platinskega salmijaka, PtCl2 + NH4Cl. Ta spojina se v vročini razkroji, vse se izhlapi, samo platina ostane v podobi sive, drobnozrnate, luknjičaste žlindre, kterej tudi platinska goba pravimo. Ta platinska goba se najpred jako stiska, potem se razbeli v najhujem ognji; s tem se zgosti, da je sposobna za daljne podelavanje.

Platinska goba ima to sosebno lastnost, da se v njej plinovi zgoščajo in vsled tega se na njej upali vodenčev plin; zato so jo poprej rabili pri netilnicah (Zündmaschine).

Elektro-kemične prikazni.

Ako električen tok vodimo skozi kakoršnokoli tekočno kemično spojino, razkroji se ta spojina, če je le tok dosti močan in če sta dratova, po kterih tok vstopi in izstopi, v primernej daljavi drug od drugega. S trenjem ali drgnjenjem vzbujena elektrika pokazuje le malo te razkrojilne moči, dočim drugi električni toki, ki so vzbujeni ali z dotiko ali po elektromagnetičem

potu, sosebno krepko delujejo. Za kemično razkrojitev se navadno rabi galvanični tok; tako razkrojitev imenujemo električno razkrojitev ali elektrolizo. Le malo je tacih kemičnih spojin, ki bi se popolnoma upirale električnemu toku, in te so take, ki za električni tok nimajo nikakoršne vodilnosti, kakor je na pr. alkohol in olje.

Jako zanimivo je to, da se pri elektrolizi ena sostavina kemične spojine zbira vedno na pozitivnem, druga pa na negativnem polu. Prva se imenuje elektro-negativna, druga pa elektro-pozitivna sostavina. Očevidno je, da tu polarni dratovi privlačijo k sebi neke prvine razkrojene spojine, in ako so polarni dratovi taki, da se s temi prvinami morejo spajati, se tudi v resnici spajajo. Ako so na pr. dratovi bakreni in ako se na enem dratu izločuje kislec, se ta precej spaja z bakrom v bakrov okis. Električni tok tedaj ne razkraja samo, temveč večkrat daje priliko, da se kemične spojine delajo. Navadno se pri tem poslu rabijo platinski dratovi, kajti njih se maloktera stvar loti.

Pri električnej razkrojitvi velja zakon:

1. Enake množine elektrike razkrajajo vedno enake in primerne množine kakove kemične spojine.

2. Razkrojitev se vrši po razmerah kemičnih ekvivalentov. Tako na pr. se na vsaki ekvivalent cinka, ki se raztopi pri vzbujanji električnega toka, razkroji 1 ekvivalent vode ali trakove druge spojine.

Za elektrolitične skušnje služijo navadno iz oglja in cinka sostavljeni galvanični členi Bunzenovi, kterih je več zvezanih v galvaničen lanec (glej fiziko §. 208). S prevodnimi dratovi se lanec zveže z razkrojilom (Zersetzungsapparat). Podoba 56 predstavlja tako orodje, kakor se potrebuje za razkrojitev vode. Električni tok vstopi pri f i f' skozi dratove, ki se končajo v platinske pločice. Na pozitivnem polu se razvija kislec, na negativnem vodenec, in sicer v pristojnej prostornej razmeri 1: 2. — Po elektrolitičnem potu dobljeni kislec je ozonovan (glej §. 30).

Alkalijske soli se razkrajajo tako, da kisline gredó na pozitivni, podloge pa na negativni pol. Ako tedaj v dvokrako stekleno cev, (pod. 57), vlijem raztopljenega žveplenokislega natrona, NaO.SO3, kterega sem poprej z lakmovim sokom plavo pobarval, ter potem skozi dratova vodim va-nj električen tok, razkroji se žveplenokisli natron; žveplena kislina gré na pozitivni pol ter pobarva tekočino v tem kraku rdeče, v drugem kraku se pa zbira prosta podloga, t. j. natron s plavo barvo. Kakor hitro pa preneha tok, tekoj se kislina spet zveže s podlogo in neutralna tekočina je zopet plava.

Soli težkih kovin razkroji galvanički tok tako, da se na negativnem polu izločuje kovina, na pozitivnem se pa zbira kislec in kislina ali pa solotvor na pr. klor, jod; cijan.

Izmed znanih kemičnih prvin se kislec v vseh okolnostih izločuje zmerom na pozitivnem, kalijum pa na negativnem polu. Kislec je toraj električno najnegativniji, kalijum pa električno najpozitivniji izmed vseh prvin. Druge prvine se po okolnostih pokažejo sedaj na tem, sedaj na ónem polu.

Kemične prvine se dadó tako razvrstiti, da se vsaka prvina v tej vrsti proti vsem za njo stoječim obnaša električno negativno, a proti vsem pred njo idočim električno pozitivno. To vrsto imenujemo električno vrsto. Tako na pr. izločuje se klor iz kiselčevih spojin na negativnem, iz vodenčevih ali kovinskih spojin pa na pozitivnem polu. One prvine, ki v električnej vrsti najdalje narazen stojé, imajo med sobo večo sorodnost, nego one, ki so si bliže.

Električna vrsta kemičnih prvin: — Kislec, žveplo, dušec, klor, brom, jod, fluvor, fosfor, arzén, ogljenec, krom, bor, antimon, silicijum, zlato, platina, živo srebro, srebro, baker, bizmut, svinec, kobalt, nikelj, železo, cinek, vodenec, mangan, aluminijum, kalcijum, stroncijum, barijum, natrijum, kalijum +.

Opiraje se na to ravnokar razvito istino mislili so nekteri, da se kemična sorodnost ravná po električnosti kemičnih prvin. No mnogih kemičnih prikaznih ta elektrokemična teorija ne more razjasniti, zato ni mogla obveljati.

Galvanoplastika je praktična poraba električne razkrojitve. Ako hočeš kako plastično stvar, na pr. kakov denar ponarediti v kovinskej podobi, delaj tako-le: Valjastej steklenki s privihanim obodom odkrhni dno, črez obod priveži mokri mehur, steklenko pa opleti z dratom, kakor vidiš v podobi 58. Potem spoji (zvari) palec širok in 5 palcev dolg cinkov pleh z 10 palcev dolgim bakrenim plehom, kterega tako zvij, kakor ti kaže

podoba 59. Na doljno horizontalno kljuko položi denar in vtakni cink v steklenko (pod. 58), ktero si poprej z jako razblaženo žvepleno kislino (na 1 del kisline 16 delov vode) skoro do vrha napolnil. Vse to naposled postavi v kupico (pod. 60), napolnjeno z nasičeno raztopino žvepleno-kislega bakrenega okisa, CuO.SO3, kterej prideni še nekoliko kristalov omenjene bakrene soli. Vedeti ti je pa treba, da moraš tisti kos bakrenega pleha, ki pride v raztopino, poprej namazati ali s pečatnim ali pa z navadnim voskom; ravno tako namaži vse one dele denarja, kterih nečeš posneti.

Mehur ne dá, da bi se obe tekočini zmešali, galvanični tok gré pa lahko skoz-nj. Galvanični tok se je namreč vzbudil po dotiki obéh kovin in s pomočjo žveplene kisline. Na denarji, ki je negativni pol cele te priprave, se kmalu naredi tenka mrenica kovinskega bakra, ki se vse bolj in bolj debeli, za nekoliko dni je debela kakor kvartni papir ter se dá odlupiti. Kolikor se je bakrene soli razkrojilo, toliko se spet raztopi od dodanih kristalov; raztopina tedaj vedno ostane nasičena. V razmeri s tem se pa v notranjej steklenki tudi raztaplja cinek.

Pri večih galvanoplastičnih delih se galvanični tok vodi po dratovih v pripravo. Stvar, na kterej se ima napraviti kovinski usad, mora prevajati elektriko; vendar je moči galvanoplastično posneti tudi take stvari, ki same ob sebi ne prevajajo elektrike, kakor na pr. odtiske in ulitke iz voska, gutaperče, stearina, gipsa i. dr., ako se njihovo površje napravi prevodno. To se pa stori s tem, da se potresejo z drobnim kovinskim prahom — da se bronzirajo — ali pa da se namažejo s tuho (z grafitom).

Posebno imenitna je galvanoplastika za izdelovanje in razmnožavanje plastičnih umetnin, kakoršne se posebno izdelujejo v c. kr. državnej tiskarnici na Dunaji. Tudi ploče za bakroreze se delajo in razmnožavajo s pomočjo galvanoplastike.

Hočeš li kako stvar, bodi si iz kakoršnekoli kovine, galvanično pozlatiti, moraš jo najpredi skrbno očistiti, potem jo položi v raztopino, ki si jo napravil iz 1 dela zlatega klorca in 10 delov kalijumovega cijanca, v 100 delih vode; ter jo

naposled spoji z negativnim polom galvaničnega lanca. Tudi od pozitivnega pola gré v tekočino en drat, ki se končá s kosom zlatega pleha; oba dratova, na kolikor segata v tekočino, morata biti zlata ali pa vsaj dobro pozlačena. Kolikor se zlata usede na predmet, ki se ima pozlatiti, ravno toliko zlatega pleha se zopet raztopi, tako da je raztopina zmerom enako močna. Navadno se pozlačujejo stvari iz bakra, mesinga, bronze ali srebra.

Galvanično posrebrivanje se vrši ravno tako, samo da se raztopi 1 del srebrnega cijanca in 10 delov kalijumovega cijanca na 100 delih vode in da morajo pleh in prevodni dratovi biti srebrni. Posrebrene stvari so motne (ne svetijo se); ako hočemo, da se svetijo, moramo jih polirati. Na enaki način si tudi bakrorezec pojekleni svoje bakrene ploče, ki so potem tako stanovitne in trpežne, kakor jeklene. Njemu rabi raztopina 2 delov žvepleno-kislega železnega okisca in 1 dela salmijaka na 8 delih vode.

Kako svetloba kemično deluje.

Solnce ni samo velika svetiljka za vso našo planetno sostavo, temveč je njegova svetloba preimenitna tudi po svojih kemičnih učinkih. Mnoge prezanimive kemične presnove niso mogoče, ako ne pripomore solnčna svetloba. Delovanje te svetlobe je pa prav različno. Nekterikrat samo pripomore, da se prvine spojijo. Zmes klora in vodenca se hipoma spoji, kakor hitro solnčna svetloba nanjo posije. Drugikrat se spojina z vplivom solnca razkroji; duščevo kisli srebrni okis n. pr. razkroji se na solncu v brezlično, zatoraj črno kovinsko srebro, sostavine duščeve kisline pa vhajajo v podobi plinov. Največkrat pa vendar solnčna svetloba ob enem razkraja in zopet spaja, tako na pr. se klorov plin z vodo razkroji v vodenčev klorec in kislec: Cl + HO = ClH + O.

Vpliv svetlobe kaže se v posebno velikih razmerah pri marsikterih prikaznih v organskej prirodi. Zeleno listje razvija kislec samo na solncu (§. 26); rastlinsko zelenilo se dela edino v solnčnej svetlobi in rastline rastoče v temi so blede. Da ima svetloba organske barve v oblasti, vidi se tudi iz tega, da se živali in rastline svetlovitih vročih krajev mimo drugih odlikujejo z raznovrstnimi in krasnimi barvami. Na drugej plati je pa svetloba sovražna barvam ter jih razdeva tako pridno, da nam je le malo barv znanih, ki bi se na delj časa mogle svetlobi upirati. Mnogokrat so nam te kemične presnove nejasne in se dadó le neposredno iz vpliva svetlobe izpeljavati.

Kakor vemo iz fizike (§. 181), zložena je bela svetloba iz

sedem svetlobnih trakov različne barve; a ti različno barvani svetlobni trakovi tudi po svojem kemičnem učinku niso enaki. Vijoličasta svetloba je v tem obziru najkrepkejša, rdeča in rumena pa najslabša; svetloba od sveče kaže prav slabe kemične učinke. Zato se take skušnje delajo pri sveči ali pa v takej izbi, ki ima v oknih rumena stekla.

Naj očitniše deluje solnčna svetloba na srebrni k klorec, AgCl. Kakor ga stavimo v svetlobo, tekoj se bela njegova barva promeni v vijoličasto in potem v črno; nekoliko srebrnega klorca se namreč razkroji v klor in drobno razdeljeno srebro. Ravno tako se obnaša srebrni jodec, AgJ.

Neke smole se na solncu tako spromené, da se potem v alkoholu več ne raztopé; ravno tako se klej (lim) in guma na vodi več ne raztopita, ako njunim raztopinam priliješ dvojno kromovokislega kalija, jih potem posušiš in na solnce postaviš.

Zastonj si skušamo razjasniti, kako morejo rahli éterni tresaji, ki se nam kakor svetloba prikazujejo, geniti tvarne delke, iz kterih so kemične spojine sostavljene. Ta učinek je tem čudovitiši, ker se časih kakor blisk hitro vrši. Človeku je dano, da vse prirodne sile obrača na svojo korist; in glej! celó solnčno svetlobo je vzel v last, z njo ulovi in ustanovi podobe v temnej kamri (camera obscura) ter izdeluje tako imenovane svetlopise (Lichtbilder). Leta in leta sta se s tem trudila Francoza Niepce in Daguerre, in zadnjemu se je leta 1839 posrečilo, da je rešil to zastavico. Francoski narod mu je za to iznajdbo do smrti dajal 6000 frankov na leto.

Daguerreotipi izgotavljajo se tako-le: Čisto in gladko izlikana srebrena ploča izpostavi se tako dolgo jodovim param, da se na njej naredi rumena mrenica srebrenega jodca. Ta ploča se prenese potem v temno kamro, kjer jo zadene podoba zaželenega predmeta. Ta svetla podoba razkroji srebreni jodec na ploči, in sicer na jasnih mestih več, na temnejših v razmeri manj. Dosti je nekoliko sekund, da se zvrši ta razkrojitev. Ako se tedaj ploča postavi nad živosrebrene pare, pokaže se podoba. Naposled se ploča vloži v raztopljen žvepleno-nakisli natron, NaO.S2O2, ki odvzame ostali srebreni jodec in podoba se sedaj na svetlobi dalje ne spromeni.

Na onih mestih, kamor je zadela svetloba, sprevrgel se je srebreni jodec, AgJ v srebreni jodovec, Ag2J, iz kterega živo-srebrene pare izločijo kovinsko srebro ter z njim bržčas napravijo amalgam. Skozi mikroskop se prav razločno vidi, da so temnejša ali obsenčena mesta na daguerreotipu čisto srebro; jasnejša od svetlobe zadeta stran je pa videti, kakor bi bila s predrobnimi kovinskimi krogljicami posuta. Podoba se v resnici tudi dá lahko obrisati; da se pred tem obvaruje, se navadno galvanično slabo pozlati, in spravi pod steklo. Te podobe so osnovane na raznoličnem odsevu; tedaj na zrcalosti kovinske

ploče, in to je njihova največa napaka, zato so se tudi skoro popolnoma opustile.

Fotografije je iznašel ali izumel Anglež Talbot. Čujmo sedaj, kako fotograf izdeluje fotografije. Skrbno očiščeno stekleno pločo polije s kolodijem, kteremu je dodal 2 do 3 dele amonijumovega jodca ali pa 0,6 kalijumovega jodca. Na steklu se napravi tenka, prozorna mrenica in še predno se je posušila položi pločo v raztopljen solitarnokisli srebreni okis. V tem hipu je kolodijeva mrenica pokrita s srebrenim jodcem, kajti kalijumov jodec, KJ, in solitarnokisli srebreni okis, AgO.NO5, se presnujeta v AgJ in KO.NO5. Zdajci se tako prirejena ploda prenese v temno kamro, kjer 1 do 20 sekund, kakoršno je namreč razsvetlenje, nanjo deluje podoba one stvari, ktero hoče fotograf upodobiti. Toda tudi tukaj se podoba ne pokaže precej, temuč fotograf jo še le izvabi s tem, da pločo položi v raztopljeno šiškovino (Gallussäure), kterej je pridal alkohola in octove kisline (Essigsäure). Sedaj se prikaže na bledorumenej plodi črna podoba, kajti so od svetlobe zadeta mesta več ali manj črna. Na vseh teh mestih se je namreč izločilo nekoliko joda (glej §. 125), ki, razkrojivši pričujočo vodo, se z njenim vodencem spoji v vodenčev jodec, dočim oproščeni kislec okisi šiškovino v neko črno ogljasto stvar. Podoba se dá pa tudi izvabiti z žveplenokislim železnim okiscem, FeO.SO3, ki se v teh istih okolnostih promeni v osnovno žveplenokisli železni okis.

Ta podoba pa še ni stalna; kakor bi prišla na svetlobo, tekoj bi se skazila, kajti je na njej še mnogo srebrenega jodca, ki je, kakor vemo, proti svetlobi jako občutljiv. Fotograf izpere sedaj ta srebreni jodec z žveplenonakislim natronom in s tem si podobo ustanovi ali fiksira.

Podoba je sedaj tu na steklenej ploči, ali ni taka kakor si jo mi želimo, kajti je ravno narobe ali negativna. Na njej je vse, kar bi imelo jasno in svetlo biti, vprav črno; a vse, kar bi moralo temno biti, je svetlo. Po tej negativnej podobi fotograf še le dovrši pravo ali pozitivno podobo, na kterej je prava razmera med svetlobo in senco.

Pravo ali pozitivno fotografijo prenese fotograf s steklene ploče na tako imenovani fotografični papir, kterega je najprej namočil v raztopljenem kalijumovem jodcu, potem pa v solitarnokislem srebrenem opisu. Fotografični papir ima tedaj tenko mrenico srebrenega jodca in je jako občutljiv proti svetlobi. Tako pripravljeni papir pokrije fotograf z negativno podobo in postavi na solnce, kjer se kmalu pokaže prava podoba; na njej je svetlo, kar mora biti svetlo, in temno, kar mora biti temno. Toda tudi ta podoba se mora ustanoviti, to je: nepotrebni srebreni jodec se mora z žveplenonakislim natronom oprati.

Fotografovanje je dandanes jako olajšano, kajti se optična in druga orodja in vse potrebne kemikalije v potrebnih razmerah prodajajo v trgovini.

I. Organske kisline.

Mnoge organske kisline nahajajo se v sokovih raznih rast rastlinskih delov, posebno v plodovih (v sadji), kteri imajo od njih ugoden kisel okus; zato take kisline tudi večkrat pridevamo našim jedilom. Druge organske kisline so sostavine ali razkoline (Zersetzungsprodukte) tolšč, smol in drugih različnih rastlinskih in živalskih stvari. Dasiravno so nektere med njimi jake kisline, ki z najkrepkejšimi osnovami delajo popolnoma neutralne soli, vendar jih žveplena kislina prežene iz njihovih spojin. Nektere so hlapne, druge ne. Navadno se izgotavljajo, ako tekočino, v kterej se kislina nahaja, nasitimo z apnom, potem dobljeno in posušeno apneno sol polijemo z žvepleno kislino. Oproščeno organsko kislino potem ali precedimo, ali pa destilujemo.

Nehlapne kisline se tudi lahko dobodo na drugi način. Kislino namreč spojimo s svinčenim okisom, svinčeno sol potem raztopimo na vodi in v raztopino navajamo vodenčevega žvepleca. Neraztopni črni svinčeni žveplec se usede na dno, kislina pa ostane v vodi raztopljena. Ako jo precediš, imaš čisto. Navadne organske kisline se večkrat ne pišejo s celo formulo, temveč se na kratko zaznamujejo s posebnimi znakovi, namreč s prvo črko njihovega latinskega imena, nad ktero so postavi prečna poteza.

1. Ščavna kislina, C2O3.

Kleesäure; Acidum Oxalieum; znak: O.

Sok zajčje deteljice (Oxalis acetosella) in nekterih vrst ščava ali kislice (Rumex) ima v sebi ščavnokislega kalija, KO + 2O, ki kristalizuje v brezbarvenih kristalih in se navadno tudi ščavna sol (Kleesalz) imenuje. Kislina sama, kakor tudi imenovana sol, dela z železnim okisom jako lahko raztopne soli, zato se pogosto potrebujete za izpiranje tintnih madežev, Obe spojini rabite se tudi v barvariji Največ ščavne

kisline se pa dela umetno, ako cuker (slador) ali skrob (Stärke) sogrejemo s solitarno kislino. Zarad enostavne sostave se ščavna kislina tudi lahko prišteva neorganskim spojinam. Kislina sama in vse njene soli so strupene (otrovne).

2. Mravska kislina, C2HO3.

Ameisensäure; Acidum Formicieum; znak: F.

V mravljah se nahaja neka precej jedka kislina, ki je temu drobižu bržčas imenitno orožje. Isto kislino imajo tudi smrekove, jelove in borove igle in koprive. Bolje smo se z njo soznanili še le posle, ko jo znamo umetno si napraviti. Dobimo jo namreč, ako destilivamo zmes cukra, rjavega manganovca in žveplene kisline. Zgoščena ali koncentrirana mravska kislina je brezbarvena, hlapna tekočina ostrega duha in jedkih lastnosti; kakor kane kapljica te kisline na kožo, tekoj se naredi mehurec, ravno tako kakor takrat, kedar se o koprivah opečemo. V vinskem cvetu raztopljena mravska kislina rabi se pod imenom mravski cvet ali mravski spirit (Ameisenspiritus) za zdravilo v kožnih boleznih.

3. Ocetna kislina, C4H3O3.HO.

Essigsäure; Acidum Aceticum; znak: A.

V rastlinskih sokovih in v živalskih tekočinah nahaja se ocetna kislina le redko in sicer zmerom vezana na osnove. Hitro pa postane, ako vinski cvet ali drugi vinskocvetni, tako imenovani zevréli, rastlinski sokovi pod stanovitimi okolnostimi stojé na zraku, ali pa ako rastlinske stvari, sosebno drva, na suhem destiliramo. Ob enem in drugem bodemo še pozneje govorili.

Najčistejša in najgostejša ocetna kislina dela pri 0° C. lepe, kakor voda čiste kristale, ki se stoprv pri + 160 C. zopet raztalijo. Ocetna kislina je hlapna ter je ugodnega, krepilnega duha in okusa, zategadelj jo z mnogo vodo pomešano pod imenom ocet ali jesih pogosto rabimo na naših jedilih. Od ocetnokislih soli moramo omeniti:

Ocetnokisli svinčeni okis, PbO.C4H3O3 + 3HO, ki se naredi, ako svinčeni okis raztopimo v jakem (hudem) octu in potem čakamo, da se sol skristalizuje. Osladnega je okusa, zato jej tudi svinčeni slador (Bleizucker) pravimo. Ker je ta sol na vodi raztopna, delajo se skoro vse druge svinčene soli iz nje, tako na pr. kromovo rumenilo in svinčena bél (Bleiweiss). Tudi v barvariji je imenitna sol. Ako raztopljeni svinčeni slador kuhamo s svinčenim okisom, raztopita se še dva ekvivalenta svinčenega okisa ter se naredi ocetnokisli trojni svinčeni okis, 3PbO.C4H3O3, (drittelessigsaures Bleioxyd). Raztopina soli je jako alkalična, rabi se v zdravilstvu

kakor zunanje sredstvo pri ranah; imenuje se svinčeni ocet (Bleiessig). Z vodo razblažen svinčeni ocet je tudi zunanje zdravilo, rabi se pod imenom Goulardova voda.

Svinčeni slador je hud strup (otrov); oljnatim barvam se pridaje malo svinčenega sladora, ker se potem hitro sušé. Ocetnokisli bakreni okis, CuO.C4H3O3 + HO, prodaja se v trgovini pod imenom destilovani zeleni volk ali destilovana zelenica (dest. Grünspan) v temno zelenih kristalih. Postane, ako se bakreni okis raztopi v ocetnej kislini. Navadna zelenica je zmes dveh osnovnih soli. Napravi se povsod, kjer baker pride v dotiko z octom. Delajo jo utikajoč bakrene ploče v vinske tropine. Plavkasto je zelena in otrovna kakor destilovana zelenica.

Ocetnokisli kalij in ocetnokisli amonijak rabita se pogostoma v zdravilstvu, ker pospešujejo delovanje kože.

4. Maslena kislina, C8H7O3.HO.

Buttersäure; Acidum Butyricum; znak: But.

V rožičih, to je v plodu od Ceratonia siliqua, nahaja se prosta maslena kislina; v sirovem maslu je spojena z glicerinom. Ta kislina se tudi dela pri vrenji ali razpadanji stanovitih organskih teles, zlasti sladora, nahaja se toraj v kislem zelji, kislih kumarah in v siru. Ako sladorna raztopina, pomešana s stolčeno kredo in z gnjilim sirom, pri toploti 36° C. nekoliko tednov stoji, naredi se maslenokislo apno, iz kterega se dá maslena kislina izločiti z žvepleno kislino. Maslena je kislina tekočina, jako kisla, ostrega duha, skoro kakor ocetna kislina in vre pri 157° C. Maslenokisli amonijak ima jako zoperen duh po potu.

5. Valerijanova kislina, C10H9O3.HO.

Baldriansäure; Acidum valerianicum; znak: Val.

Ta se kislina dobi v korenu špajke (Valeriana officinalis) in se dela tudi v gnjijočih živalskih stvaréh, med ostalim nahaja se tudi v siru. Tekočna je, brez barve in ima neki poseben hud duh po špajki; vre pri 176° C. Njene soli rabijo se v zdravilstvu.

Tolščene kisline.

6. Margarinova kislina, C32H31O3.HO, nahaja se skoro v vseh živalskih in rastlinskih tolščah. Najpriročnije jo je napraviti iz oljkinega ali maslinskega olja. Kristalizuje v biserno svetlih luskah, ki se pri 62° C. stalijo.

7. Stearinovo kislino, C36H35O3.HO, ki se tudi lojena kislina (Talgsäure) imenuje nahajamo v loji navadno

v društvu s poprejšnjo. Kristalizuje v srebreno svetlih luskah in se tali pri 70° C. Ta kislina pordeči plave rastlinske barve.

8. Oljna kislina, C36H33O3.HO, je skoro v vsakej tolšči in v vsakem olji. Tekočna je, brez barve, brez duha in brez okusa.

Tolšče.

V organskih telesih se tolšče nahajajo že gotove, in dosle jih ni bilo mogoče umetno narediti. Ali so trdne ali pa tekočne, v svojih kemičnih lastnostih so si jako podobne, naj si že bodo živalske ali rastlinske. Vsaka tolšča je zložena iz ene kisle sostavine, namreč iz tolščene kisline, ki je spojena z nekim indiferentnim telesom, tako imenovanim oljnim slajem ali glicerinom.

Tolščena kislina je ali tekočna ter se jej pravi oljna kislina (Oelsäure), ali pa je trdna, kristalasta in se potem lojena kislina (stearinova, in margarinova kislina) imenuje. V tolščah se večidel nahajajo vse te kisline spojene z oljnim slajem (glicerinom), in kakor ima neka tolšča več oljne ali več lojene kisline, po tem je ali tekočna ali pa trdna.

Za človeško gospodarstvo so tolšče neizrečeno imenitne. V jedilih povžijemo mnogo tolšče, ki telesu posebno daje toplino; zato vidimo, da prebivalci na mrzlem severji potrebujejo jako mnoge tolšče. Tolšče se rabijo:

Za jedila: Maslinsko ali oljkino, makovo in orehovo olje, surovo maslo, svinjska mast, salo, loj in še druge.

Za gorivo in svetilo: Repično ali ogerščično olje, laneno in konopljeno olje, ribja mast ali kitovo salo, loj i. t. d.

Za milo (Seife): Maslinsko, repično, konopljeno in palmovo olje, kokosni loj, ribja mast in loj.

Za obliže ali plaštre: Maslinsko olje in svinjaka mast.

Za pokoste (Firniss) in oljnate barve: Laneno, orehovo, makovo in konopljeno olje.

Tolšče se ne topé v vodi, niti v vinskem cvetu, niti v kislinah; raztopne so pa v hlapnem kotranovem olji, ki se benzin imenuje, nadalje v terpentinovem olji, v éteru in v jedkih lužninah. Porozna ali luknjičasta telesa jih željno vpijajo, ravno tako tudi glina in valjarsko ilo (Walkerde). Na papiru naredé tolsti madež, ki ne izgine, ako ga tudi razgreješ, kajti tolšče niso hlapne.

Vsled delovanja topline in nekterih drugih kemičnih presnóv, napravijo se v tolščah posebne hlapne tolščene kisline, ki so navadno jako neugodnega in zopernega duha; pravimo, da je tolšča žarka ali žaltava. Posebni duh, ki ga imajo razne tolšče, prihaja od kake posebne, hlapne tolščene kisline, med kterimi je maslena kislina najbolj znana. Zato je pri dobivanji užitnih tolšč in oljev treba na to paziti, da se preveč

ne razgrejejo. V hudej vročini se tolšče razkrojé v goretne pline (oljni plin), in zraven se dela neka hlapna stvar — akrolein imenovana — strahovitega duha, ki žali oči in nos. Ta ista hlapna spojina se tudi razvija iz ravnokar ugasnjene lojenice (lojene sveče).

Na zraku se tolšče večidel leta in leta ne spromené in ostanejo mastne. Nektere vendar pritegnejo kisleca nase ter se zgosté v smolast pokost, zato se tudi suhotna olja (trocknende Oele) imenujejo. Laneno olje je med temi najimenitniše. Iz semenskih zrn izžeto olje ima zmerom nekoliko vode in rastlinske sluzi (Schleim) v sebi, kar je škodljivo, zlasti pri olji, ki se rabi za svečavo. Te škodljivi primesi se v olji počasi usedete na dno, ako dolgo časa mirno stoji; še bolje se pa olje sčisti, ako mu pridaš malo žveplene kisline, je dobro streseš in potem počakaš, da se uleže in sčisti.

Tolšče so laže od vode in plavajo na vodi, nezmešavši se z njo. Ako pa olje dobro vmeteš v gumovo sluz ali pa v jajčni beljak in potem priliješ vode, plava olje po vodi v podobi premalih kapljic. Taka tekočina je videti kakor mleko, imenujemo jo zmolzo (Emulsion). Živalsko mleko, rastlinski mlečni sok in mandeljnovo mleko so tudi vodene tekočine, po kterih plavajo z nekim vezilom razdeljene tolščene kapljice. Ako pa tekočine dolgo časa mirno stojé, izločijo se tudi iz njih tolščene tvari.

Mila (Seifen) so spojine tolščenih kislin s kalijem ali natronom. Poglavitni ste dve vrsti mila, namreč mehko ali mazavo milo (Sehmierseife) in trdo milo. V prvem je oljna kislina spojena s kalijem, v drugem pa lojena kislina z natronom. Fabrikacija mila osnova se na razkrojitvi tolšč, da namreč kaka jaka osnova, kalij ali natron izpodrine glicerin in stopi na njegovo mesto. V ta namen si milar najpredi naredi jedkega luga (§. 73), polivši v vodo zmes žganega apna in ogljenčevokislega natrona. V tem lugu kuha potem loj in po dolgem vrenji se zvrši razkrojitev, naredi se neka zdrizasta stvar, tako imenovani milni klej (Seifenleim), ki se mora pa še le iznebiti obilne vode, ki je v njem. V ta namen se pridene kuhinjske, soli, ki se v vodi raztopi in ta slana težka raztopina se usede na dno; na njej pa plava milo, ki se ohladi in strdi. Čim popolniša je bila razkrojitev v loji in čim popolniše se je milo iz slanice izločilo, tem trdniše je milo, pravimo mu jedrnato milo (Kernseife). Predno se milo ohladi, mu se lahko prilije in vmete 10 do 50 odstotkov vode ali slabega luga; tako milo se imenuje brušeno, in ima tem manjšo vrednost, čim več je vode v njem. Zategadelj je jako težko presoditi dobroto in vrednost mila, in nepoštenju je tu odprta široka pot. Milu se tudi večkrat vmetajo barve in tako se dobodo mramorasta in barvana mila, kar jim pa ne daje kake posebne veljave.

V čistej vodi je milo raztopno, ravno tako v vinskem

cvetu. Navadno je pa voda, na kterej je milo razproščeno, tako imenovana milnica, kalna ali motna, ker se stearinovokisli natron lahko razkolje v osnovno in v neraztopno kislo sol, ki se izloči in s tem tekočino skali. Tudi apno, kterega je več ali manj v vodi, naredi, da je milnica kalna.

Spojina stearinove kisline z apnom je trdna in na vodi neraztopna. Ako toraj natronovo milo pride v apnato vodo, napravi se neraztopno apneno milo, ki se skrkne (gerinnt) v bele kosme. S tako vodo se tedaj ne da prati; vendar jo je mogoče popraviti, ako jej prilijemo malo apnenega beleža, jo potem, ko se je belež vsedel, odtočimo in jej tako dolgo prilijamo raztopljene sode, dokler se več ne zakali. Kisline razkrajajo mila, in njihove tolščene kisline se kakor neraztopne izločijo. Na tem se osniva dobivanje tolščenih kislin, kakor je bilo v §. 151 omenjeno. Milo je tem boljše, čim več tolščene kisline se izloči iz njega, čim manj pri sušenji izgubi na vagi in čim manj ga ostane, ako ga raztapljamo na vinskem cvetu ali ga spepelimo, to je: sožgemo. Pri spepelitvi tudi lahko spoznamo, ako je milu bilo kaj primešano, na pr. glina, težec, skrob, pesek, plovec i. dr. st.

Obliži ali plaštri so spojine oljne kisline s svinčenim okisom. Dobimo jih, ako olje razgrejemo s svinčenim glajem ali z minijem. Pri nižej toploti se naredi beli svinčeni obliž, v večej vročini pa rjavi.

Stearinske sveče so zmes stearinove in margarinove kisline. Pri izdelovanji teh sveč napravi se naj predi apneno milo, ako se namreč loj razmili (verseift) z apnenim beležem. Dobljeno lojenokislo apno razkroji se z žvepleno kislino, ki se z apnom spoji v gips, lojena kislina se pa izloči. S stiskanjem se odstrani sem ter tam na njej se držeča oljna kislina, potem se iz nje, dodavši jej malo voska, vlivajo sveče. Vosek se dodaja zato, da sveče niso kristalaste in prozorne. Po strani se pri tej fabrikaciji dobiva oljna kislina in oljni slaj ali glicerin; prva se porabi za milo.

Glicerin ali oljni slaj, C6H5O3, je siropasta tekočina brez barve in brez duha; sladka je kakor slador, ali za žestinsko vrenje ni sposobna. Topi se na vodi in na vinskem cvetu, v eteru je neraztopna. Na zraku s časom sicer porjavi, ali sploh se ne spromeni. Rabijo ga za mazilo, v njem hranijo organske stvari in priporočajo ga celó za ohranitev jedil. V vročini se razkroji in razvija neugodno dišeči akrolein (glej §. 152).

Vosek pridružuje se po svojih lastnostih tolščam. Nahaja se kakor rastlinski izvod v cvetnem prahu in še v mnogih drugih rastlinskih delih, ako ravno ga dostikrat primešane smole in barvila zelené, rjavé ali rdečé. Tudi imajo bčele

zmožnost iz probavljenega meda vosek delati; s tem voskom in tudi z onim, ki ga zunaj po cvetji nabirajo, stavijo te živalce satovje. Raztaljeno satovje nam dá sirovi vosek, ki je rumen in ima neki poseben duh; oboje, barva in duh, izvira od medú. Sirovi rumeni vosek se razreže v trakove, pomoči z vodo in se potem beli na solncu. Na ta način očiščeni vosek je brez barve, brez duha in brez okusa; v vodi se ne raztopi, težko v vrelem vinskem cvetu, precej lahko pa v vročem éteru.

Voskova gostota je 0.96, tališče 68° C. Enako kakor tolšče sostavljen je tudi vosek, njegovi dve sestavini se imenujete cerin in miricin. Cerin se dá s kalijem razmiliti kakor tolščene kisline. Vosek se raznovrstno rabi v zdravilstvu, za sveče i. t. d.

Drevesni vosek (Baumwachs), tudi kitajski in japanski vosek imenovan, izkuhava se iz skorje in iz plodú nekterih dreves ter se v bitnih lastnostih strinja s bčelnim voskom.

9. Benzojeva kislina, C14H5O3.HO.

Benzoesäure; Acidum benzoieum; znak: Bz.

Ako destiluješ benzojevo smolo, dobiš benzojevo kislino v podobi brezbarvenih, tenkih kristalnih iglic. Ta kislina je posebno znamenita zarad njenih razmer do nekterih drugih spojin. Ako grenke mandeljne destiluješ z vodo, dobiš grenko mandeljnovo olje. To olje ima neki poseben, ugoden duh, ali je jako otrovno (strupeno), ker je nekoliko višnjavega strupa v njem. Ta višnjav strup mu se pa z apnenim hidratom in železno raztopino lahko odvzame. Očiščeno olje še zmerom diši po grenkih mandeljnih, toda otrovno ni več. Sostavljeno je: C14H6O2. V dotiki s kislecem privzame 2 ekvivalenta kisleca in se spromeni v benzojevo kislino, C14H5O2 + 2O = C14H5O3.HO.

Destilujemo benzojevo kislino z apnenim hidratom, dobimo brezbarveno tekočino, benzol, C12H6, imenovano, ki se tudi nahaja med premogovimi in oljnimi razkolinami. Ako benzol razgrejemo s solitarno kislino, dobimo neko oljnato tekočino, imenovano nitrobenzol, C12H5NO4, ki se zarad ugodnega duha po grenkih mandeljnih rabi v parfémeriji z imenom Essence de Mirban.

10. Mlečna kislina, C12H10O10.2HO.

Milchsäure; Acidum lacticum; znak: L.

Ta kislina se v nekterih rastlinskih in živalskih tvaréh nahaja ali že gotova, ali pa se naredi iz njih pozneje po razkrojitvi. V želodčevem soku je že gotova, ravno tako v kislem zelji in v drugih okisanih stvaréh, na pr. v kumarah. V kislem mleku se naredi iz mlečnega sladorja. Obilo mlečne kisline

dobimo, ako raztopljen cuker s primešano kredo in gnjilim sirom pustimo pri 30º C. vreti; ako pa vrenje napreduje, dela se maslena kislina (§. 149). Mlečna kislina ne kristalizuje, jako je kisla, ali za rabo ni; k večemu, ako se s kislo sirotko časih izpere kak madež iz perila. V popolnoma otrplih mišicah (v mesu) nahaja se neka prosta kislina, ki je mlečnej kislini jako podobna, in se zato mesno-mlečna kislina ali para-mlečna kislina imenuje.

11. Jabolčna kislina, C8H4O8.2HO.

Aepfelsäure; Acidum malicum; znak: M.

Skoro vsi kisli plodovi (sadje), posebno pa jabelka in jarebine (Sorbus aucuparia) imajo v sebi to kislino ki se navadno dobiva iz jarebin. Jako je kisla, kristalizuje, za kako posebno rabo pa ni.

12. Vinska kislina, C8H4O8.2HO.

Weinsäure; Acidum tanaricum; znak: T.

Te kisline je največ v grozdji. Čista vinska kislina je jako kislega okusa in kristalizuje v brezbarvenih, pločastih kristalih. Najimenitniša njena spojina je s kalijem, ki se v podobi sivkaste skorje sesede v sodih z novim vinom napolnjenih. Znana je z imenom surova birsa ali sreš (roher Weinstein). Očiščena birsa je bela kakor sneg, v prah stolčena rabi se za zdravilo (Cremor tartari). Birsa je dvojno vinskokisli kalij, KO.HO + C8H4O10. V barvariji se vinska kislina pogosto rabi za strojilo (Beizmittel). Dvosol vinskokislega kalija in vinskokislega antimonovega okisa = KO.SbO3.C8H4O10 + HO, znana je z imenom bljevalna sreš (Brechweinstein) in se rabi v zdravilstvu.

13. Jantarova kislina, C8H4O6.2HO.

Bernsteinsäure; Acidum succinicum; znak: Suc.

Jantarova kislina nahaja se v jantaru, iz kterega se dá sublimovati. Dela se tudi pri razpadu raznih organskih teles, sosebno kislin in pri žestinskem vrvežu, zato tudi vino ni brez nje. Kristalizuje v brezbarvenih kristalih, v vodi se raztaplja, okusa je slabo kislega.

14. Citronova kislina, C12H5O11.3HO.

Citronensäure; Acidum Citricum; znak: C.

Citronova kislina dobiva se prosta sosebno v citronah, pa tudi v kosmuljah, v grozdjičji, v borovnicah in še v drugih plodovih. Ta kislina je ugodno kislega okusa in kristalizuje

stebrastih kristalih, ki se kakor vinska kislina pogosto rabijo v barvariji. Obe te kislini se potrebujete za limonade, za šumeče prahe, tudi se z njima polnijo vrči, v kterih se razvija ogljenčeva kislina (glej §. 58).

15. Čreslena kislina, C54H19O31.HO.

Gerbsäure; Acidum quercitannicum; znak: Qt.

Ta kislina je v rastlinstvu jako razprostranjena; more se reči, da je čreslena kislina v vseh rastlinskih tvaréh, ki so zagoltnega ali trpkega okusa. Tako na pr. se nahaja v drevesnih skorjah, zlasti v hrastovej, v rujevem listji (Rhus) in kožah in lupinah od sadja. Najobilniša in najčistejša čreslena kislina je pa vendar le v hrastovih šiškah. Iz šišek dobljena čreslena kislina je rumenkast prah jako trpkega okusa, kisla je tako slabo, da komaj zasluži ime kisline, toraj se tudi in po pravici, kar naravnost čreslovina (Gerbstoff) imenuje.

Rabi se kakor zagoltno zdravilo (zusammenziehendes Heilmittel) v notranjih in zunanjih boleznih, zlasti pri krvavitvi.

Čreslovina ima to sosebno lastnost, da se z železnimi okisi spaja v temno vijolčasto ali črno spojino, ki je pod imenom tinta sploh znana in je gotovo ena najimenitniših potreb sedanjega stoletja. Tinto napraviš, ako 6 lotov stolčenih šišek in 2 lota žveplenokislega železnega okisca (železnega vitrijola) dalj časa kuhaš na 2 ali 3 poličih vode, ter pridáš 2 lota višnjeve bražiljke (Blauholz) in 3 lote arabske gume, da se tekočina bolj zgosti. Enake raztopine rabijo barvari za črno, sivo ali vijolčasto barvo.

Ako se hočeš prepričati, da li je v kakej studenčnici železa, obesi črez noč na niti šiško v kupico s to vodo napolnjeno. Ako je v vodi le sled železa, videl bodeš drugo jutro neko vijolčasto meglo okoli šiške. Kedar sadje režeš ali lupiš z nožem, raztopé kisline, kterih v nobenem sadji ne manjka, nekoliko železa, ki se potem s čresleno kislino sadne kože spoji v vijolčasto ali črno spojino. Tudi čreslovnato vino potemni, ako se pomeša s kako železnato slatino (eisenhältiges Mineralwasser).

Klejeve in čreslovnate raztopine se medsobno obarajo. Kakor namreč klejnatej tekočini priliješ čreslene kisline, nastane brezbarvena, kocasta, v vodi neraztopna oborina.

Čreslena kislina ima ime od čresla, ki živalsko kožo spromeni v usnje in je zato pri strojarstvu imenitna stvar. No o tem in sploh o strojariji bodemo pozneje še govorili.

Znamenite so nektere razkoline od čreslene kisline. Ako jo kuhamo z razblaženo žvepleno kislino, razkolje se v neko sladornato stvar, glikóza imenovano, in v šiškovo kislino, C14H6O10 (Gallussäure). Ta ista kislina tudi postane po nekem vrenji iz čreslene kisline, ako z vodo namočene šiške pustimo

dalj časa stati. Šiškova kislina kristalizuje v brezbarvenih iglah, dela z raztopljenimi železnimi okisi črno oborino, toda klejeve raztopine ne obara. Kovinskim okisom, zlasti srebrenim solem, hitro odtegne kisleca ter se pri tem sama spromeni v črno prsteno stvar. Še v večej meri ima te iste lastnosti tako imenovana piro-šiškova kislina (Pyrogallussäure), ki se z destilovanjem dobiva iz šiškove kisline. Zarad te lastnosti rabite se obe v fotografiji (glej §, 127).

16. Hipurova kislina, C18H8NO5.HO

(Hyppursäure.)

nahaja se v scalnici travojednih sesavcev, posebno v konjskej, pa tudi v človeškej. Kristalizuje v brezbarvenih kvadratnih prizmah in iglah. Ako jo kuhamo z razblaženimi lužninami in kislinami, razpade v benzojevo kislino in v klejev slaj ali glikokol (Leimsüss oder Glycocoll).

17. Scalna kislina, C10H2N4O4.2HO.

(Harnsäure.)

Ta dušečnata kislina, ki ima 33 odstotkov dušca, nahaja se v človeškej scalnici, v moči mesojednih sesavcev, še obilniši pa v ptičjeku, v kačjeku in v mehurnih kamencih. Dobiva se večidel iz okroglega belega kačjeka, ki je skoro čista stalna kislina, tudi se v ta namen rabi tako imenovani ptičji guano, ki iz 100 funtov dá 2 funta čiste scalne kisline.

Scalna kislina je bela, brez duha in brez okusa, v vodi se jako težko topi, kristalizuje v kratkih iglicah ali v luskah. Ta kislina ima posebno znanstveno važnost, ker se iz nje dadó izvajati brezštevilne razkoline. Med najznamenitijimi temi razkolinami napominjemo bagrenokisli amonijak ali mureksid, C16H8N6O12, prekrasne zlatozelene svetle kristalaste igle, ki se v vodi raztope z lepo škerlatasto (bagreno) barvo, ktero pa kalij spromeni v vijolčasto. Mureksid postane, ako stalno kislino razgrejemo s solitarno kislino, potem raztopino izparimo in naposled pridamo ogljenčevokislega amonijaka. Na ta način se dá tudi najmanjša množina stalne kisline spoznati, Mureksid se rabi v barvariji.

18. Pokalna kislina, C4N2O + 2HO.

(Knallsäure.)

To kislino poznamo samo v zvezi z okisi; razkolina je vinskega cveta. Pokalnokisli živosrebreni okis ali pokalno živo srebro se razkroji s strašnim pokom in strahovito

silo, ako nanj udarimo ga tremo ali razgrejemo. Z žveplom in salitrom zmešano pokalno živo srebro devajo v vžigalne kapice (Zündhütchen). Napravi se, ako se 11 delov 85% vinskega cveta pomeša z 1 delom živega srebra in 12 deli solitarne kisline. Ko se zmes malo ugreje, se začné živahna razkrojitev, in po ohlajenji se usede sol v belih kristalih. Pokalno živo srebro je neizrečeno nevarna stvar in človek nikdar dosti oprezno njo ne ravná.

II. Alkoholi in njihove prestvorine.

Alkohole imenujemo v §. 142 navedeno vrsto sorodnih spojin, ktere se vse dajo zaznamovati s splošno formulo [?], in se tudi sicer v svojih lastnostih in izvodih (Producte) strinjajo. Tako na pr. se vsak alkohol, izgubivši dva ekvivalenta vodenca, spromeni v spojino, ktero aldehid tega alkohola imenujemo, ako si pa ta aldehid privzame 2 ekvivalenta kisleca, postane iz njega alkoholu primerna kislina. Po mnenji, izrečenem v §. 141 so alkoholi okisni hidrati sostavljenih korenik. Te okise sploh imenujemo étere (Aether), a njihove spojine s kislinami sostavljene étere ali éstere. Vsa ta imena so vzeta od naj predi in najdalje znanega alkohola, ki se dobiva iz vinskega cveta. O tem bodemo tudi najpredi govorili, dasiravno je v vrsti še le drugi.

1. Etilov alkohol, C4H6O2.

(Aethylalkohol.)

Njegovo teoretično ime je: hidrat étilovega okisa, C4H5O.HO, navadno se pa na kratko imenuje alkohol. Vinski cvet ali »spiritus vini« je alkohol, v kterem je 15 odstotkov vode.

Vinski cvet se v prirodi nikjer gotov ne nahaja, postane pa povsodi, kjer vre slador ali cuker. No o vrenji bode še pozneje govorice. Ko se je v zevrelih tekočinah naredil vinski cvet, destiluje se tekočina v posebnih za to pripravnih posodah. Ker je vinski cvet hlapniji od vode, zato destiluje predi nego voda. Po večkratnem destilovanji z žganim apnom mu se voda lahko popolnoma odtegne, ter se potem brezvodni vinski cvet ali absolutni alkohol imenuje. Brezvodni vinski cvet je brez barve ugodnega, oživljajočega duha in pekočega okusa. Njegova gostota je 0.79, pri 78° C vre, pri — 90° C. se še ne strdi. V telesu je otrov (strup). Mnoge v vodi raztopne stvari, na pr. soli, se v vinskem cvetu ne topé, nasproti temu pa raztopi skoro vse smole in eterična olja. Vinski cvet gori s slabo

svetečim plamenom, toda brez dima; zato se pogosto rabi za gorivo. Vodo željno vpija in celó iz zrakú jo v sé srka. Ako mokre rastlinske ali živalske stvari vanj položimo, jim odvzame vodo in jih tako rekoč osuši, in jih s tem čuva, da ne gnjijó in ne propadejo. V ustih in v želodcu peče zato, ker koži odtegne vodo. Nekako posebno pa deluje na živce, pravimo da opoji ali vpijani.

Z vodo se da mešati v vseh razmerah. Zmes, ki ima 80 do 85 odstotkov vinskega cveta, imenuje se navadno špirit (Spiritus); tako imenovana žganica ali žganje (Branntwein) ima pa samo 40 do 50 odstotkov vinskega cveta. V trgovini je imenitno in potrebno, da hitro in lahko izvemo, koliko vinskega cveta ima kakova zmes, ali kako je močna. Za to so posebni gostomeri ali areometri, kterim tudi alkoholometri in vinskocvetne vage pravimo. Ker vinski cvet ni tako gost, kakor čista voda, zato se eno in isto telo v brezvodnem vinskem cvetu globokeje potopi, nego v vodi.

Na steklenej cevi, v podobi 70, zaznamovamo spodnjo točko, do ktere se cev v vodi potopi z 0º, gornjo pa, do ktere se pogrezne v absolutnem alkoholu s 100°. Potem si naredimo zmesi 1, 2, 3, 4, 5 … in tako dalje do 99 bokalov vinskega cveta z 99, 98, 97, 96, 95 … in tako dalje do 1 bokala vode.

Na ta način dobimo 100 raznih tekočin, v kterih je počenši od 0 do 100 odstotkov vinskega cveta. Gostomér se bode v tekočini tem globokeje pogreznil, čim več je v njej vinskega cveta. Ako toraj poredoma vse te razne zmesi izmerimo z gostomerom in pri vsakej zaznamovamo na cevi točko, do ktere se je gostomer potopil, dobimo skalo ali lestvico, ki nam natanko pove, koliko odstotkov vinskega cveta je v kakoršnejkoli zmesi vode i vinskega cveta.

Tako uravnane gostomere sta si izmislila Gay-Lussac in Tralles; tudi za zakonite ali postavne preiskave je sedaj to orodje večidel v navadi.

Škoda, da se te pripravne razdelitve niso vsi držali. Cartier, Baumé, Beck in še drugi razdelili so svojevoljno skalo, kakor se je komu zdelo, v toliko ali toliko enakih gradov ali stopinj. Teh orodij tukaj ne bodemo natanko opisovali, kajti bi bilo preobširno; namesti opisa rajši pridamo tablico, po kterej more vsak primerjati razne gostomere ali areometre.

Že v 12. stoletji so Arabi poznali vinski cvet ter so ga imenovali alkohol. S početka so ga rabili samo za zdravila, za kar se še dandenes mnogovrstno rabi, še obširniša je pa njegova poraba v obrtih. V znanstvenem oziru je vinski cvet najimenitniša spojina v organskej kemiji, ž njim so se kemiki največ pečali, njega so najbolje proučili, čemur so priča v §. 141 navedena vrsta spojin, ki se vse dadó iz njega izpeljati, in pa teorije, ktere so se iz njegovih preiskav razsnovale. Od teh spojin moremo pa tukaj spregovoriti le o nekterih najznamenitijih.

Eter, C4H5O, ali étilov okis, AeO, dobimo, ako destilujemo zmes treh delov žveplene kisline i dveh delov vinskega cveta, in zraven skrbimo, da spet toliko vinskega cveta priteka, kolikor étera destiluje prek v predčepino. Alkohol se namreč razkolje v éter in v vodo. Eter je kakor voda bistra, jako hlapna tekočina, primerna težina mu je = 0.71, pri 35° C. vré a pri — 44° C. se strdi. Eter je jako oživljajočega, pronorljivega duha, znanega po Hoffmann-ovih kapljah, ki so zmes 1 dela etera in 2 del vinskega cveta. Eter se ne meša z

vodo, soli se v njem ne topé, smole pa skoro vse, ravno tako tudi éterična olja in tolšče. Rabi se v zdravilstvu in pri mnogih kemičnih operacijah. Človek, ki soplje éter v se, izgubi zavednost in čutnost. Hitro izparujoči se éter napravi dosti velik mraz. Popreje so éter tudi imenovali nafta in žvepleni éter (Aether sulphuricus), no zadnje ime je jako nespretno in krivo, ker v éteru ni žvepla.

Sostavljeni eteri ali esteri. Tako namreč imenujemo spojine neorganskih in organskih kislin z éterom, ki se sploh dobé, ako vinski cvet destilivamo s tako kislino. Te spojine so večidel hlapne tekočine neke posebne, večkrat jako fine vonjave in aromatičnega okusa. Sadje in žestinske pijače (geistige Getränke) imajo svoje ugodne vonjave od enega ali od več takih sostavljenih éterov.

V zdravilstvu se rabijo:

Solitarni éter, zmes solitarnosokislega etilovega okisa, AeO.NO3 in vinskega cveta, diši po jabelkih (po kosmačih).

Slani éter je zmes klorovega étila, AeCl, in vinskega cveta.

Ocetni éter, AeO.C4H3O3, je jako krepčalnega duha in se nahaja v starem vinu.

Z nekterimi takimi sostavljenimi éteri se ponareja rúm in konjak, slastičarji pa z njimi parfemirajo svojo robo. Taki éteri so: Enantov éter (Oenantäther), tudi konjakovo olje imenovan, dobiva se z destilovanjem vina in vinskih drož.

Maslenokisli eter, AeO.C8H7O3, diši po ananasu in se zato tudi zove ananasovo olje. Valerijanovokisli eter, AeO.C10H9O3, diši kakor rúm.

Aldehid, C4H4O2. Ako vinski cvet destiluješ z žvepleno kislino in rjavim manganovcem, odvzame manganovčev kislec alkoholu 2 ekvivalenta vodenca, in naposled dobiš neko po éteru dišečo tekočino, aldehid imenovano. Ako si aldehid privzame 2 ekvivalenta kisleca, prevrže se v ocetno kislino, C4H4O4. Aldehid je toraj posredovalna stopinja, kjerkoli kakova vinskocvetna tekočina prehaja v ocetno kislino. Razgreješ li aldehid z amonijakom in s srebreno raztopino v steklenej betici, odkisi se srebro in posrebri notranjo plat steklene betice.

2. Metilov alkohol, C2H4O2
(Methylalkohol.)

Destilujemo li les na suhem, dobimo razen mnogih drugih stvari tudi tako imenovano lesno žestino (Holzgeist), to je neka hlapna in goretna tekočina, ki se očiščena in razvodenjena izdeljuje v hidrat ,etilovega okisa, C2H3O.HO. Njegova primerna težina je = 0.814, pri 60.5º C. vre, v kemičnem

oziru se obnaša kakor étilov alkohol. Duha je žestinskega, toda neugodnega in njegove spojine nimajo take porabe, da bi bilo vredno o njem govoriti. Surova lesna žestina ima 15 odstotkov vode; rabi se za gorivo posebno na Angleškem.

Kloroform, C2HCl3, se napravi z destilovanjem razblažene lesne žestine, vinskega cveta in klorovnatega apna. Kloroform je brezbarvena tekočina, diši ugodno po éteru, sladek je, njegova primerna težina = 1.48 in vré pri 61º C. Vsopljena njegova para vzame človeku zavednost in čutnost, zategadelj se pogosto rabi pri kirurgičnih operacijah.

3. Amilov alkohol, C10H12O2,

(Amylalkohol.)

ali hidrat amilovega okisa, C10H11O.HO, se dela zraven étilovega alkohola pri vrvežu sladornatih tekočin, zlasti ondi, kjer se iz krompirja kuha žganica. Surov amilov alkohol imenuje se patoka (Fuselöl). Očiščen je oljnata tekočina zopernega duha po patoki in pekočega okusa; primerna težina mu je = 0.818, pri 132° C. vré; goreten je ali sam ob sebi ni za rabo. V trgovini se pa prodaja valerijanovokisli amilov okis, pomešan z vinskim cvetom pod imenom jabelčno olje, a zmes ocetnokislega amilovega okisa in ocetnokislega étilovega okisa z imenom hruškovo olje.

III. Organske osnove.

Nektere rastlinske tvari so ne le zarad sosebno grenkega okusa, ampak tudi zarad krepke delavnosti na človeško telo, že zgodaj vzbudile pozornost kemikov in zdravnikov ter so prišle na glas kakor najdragocenija zdravila. Naj omenimo samo kininsko skorjo in opijum. Novejša preiskavanja so vendar pokazala, da nima vsa tvar skoz in skoz enake moči, temveč da z večim delom obstoji iz neizdatnih snovi, kakor so na pr. moševina (lesna vlaknina), smola, guma i. t. d., prave krepke in delujoče tvari je pa neizrečeno malo v njih.

Nemškemu kemiku Sertürner- ju seje leta 1804 prvemu posrečilo odločiti iz opijuma ono krepko, delujočo sostavino, in kmalu potem našli so enakošne tvari tudi v drugih rastlinah. Preiskovaje te čiste tvari, prepričali so se kemiki, da so osnovnih lastnosti, da so alkalične in da se s kislinami spajajo v brezbarvene, lepo kristalizovane in popolnoma neutralne soli. Po vsej pravici se je toraj tem spojinam nadelo ime organske osnove ali palužnine (organische Basen oder Alkaloide.)

Vse rastlinske osnove so dušečnate in so sploh sledečih lastnosti: Brez barve so in brez duha, navadno jako grenkega okusa; v vodi se težko topé, raztopne so pa v vinskem cvetu

in nektere tudi v eteru. Na živali in rastline skoro vse silno delujejo, tudi v malih množinah, a nektere med njimi so strahoviti strupovi (otrovi). Rabijo se večidel v zdravilstvu, ki je kemiji za te alkaloide največo hvalo dolžno. Poprej je moral mrzlični bolnik pojesti mnogo lotov stolčene kininske skorje, sedaj vzame nekoliko grahov kinina in se s tem reši mrzlice. Dalje je koristno tudi to, da so iz onih surovih rastlinskih tvari odstranjene vse druge sostavine, ki sicer dostikrat motijo alkaloidovo delovanje. Tako na pr. ima kininska skorja mnogo zagoltne čreslovine, opijum pa neko omamno tvar, zarad ktere se časih ne more in ne smé rabiti, dočim ima sama čista osnova najboljši vspeh.

Rastlinske osnove izdelujejo se tako-le: Dotična rastlinska tvar se kuha na vodi, kterej se prilije malo žveplene kisline. Tu se napravi raztopna žveplenokisla sol, ktera se spet razkroji, ako pridodamo kakove lužnine; žveplena kislina se spoji z lužnino, a težko raztopna organska osnova se obori in usede na dno. Dobljena osnova pa še ni popolnoma čista, mora se jej vzeti barva, kar se zgodi s tem, da se z nova raztaplja v razblaženej kislini, da se kuha z živalskim ogljem ter se zopet obara tako dolgo, da je brez vse barve. Časih se oborjeni alkaloid tudi očisti s tem, da se kuha na vinskem cvetu, da mu se z ogljem vzame barva in da se večkrat prekristalizuje. To delo je videti jako enostavno, ali vendar je dosti težavno, in človek mora imeti za to mnogo izkušnje in opreznosti.

Mnogo redkejše so organske osnove v živalskih telesih, doslé nam je tacih malo znanih. Živalski kakor tudi rastlinski alkaloidi so četverne spojine, imajoče namreč v sebi: ogljenca, vodoma, kisleca in dušca.

Na umetni način se pa dadó izvajati nepregledne vrste trojnih osnov, v kterih ni kisleca. Dobé se pri suhem destilovanji dušečnatih organskih teles, ali pa pri nekej posebnej razkrojitvi stanovitih spojin.

Rastlinski alkaloidi. Kinin, C40H24N2O4 dobiva se iz raznih kininskih skorij. Kristalizuje v iglah, svetlih kakor svila; topi se v 200 delih vode. Raztopina sprominja se malo na plavkasto; jako je grenka ; čreslovina jo obara. Najbolji lek proti mrzlici je žveplenokisli kinin; 1 funt tega leka velja okoli 45 gold. Nektera kininska skorja ima v sebi 3 odstotke kinina.

Morfin, C34H19NO6 + 2HO, tudi morfijum imenovan, dela se iz opijuma, ki dá do 12 odstotkov morfina. Kristalizuje v rombičnih stebercih, jako je grenák, deluje omamno in strupeno (otrovno); s solmi železnega okisa napravi temnoplavo barvo. V zdravilstvu rabi se sosebno ocetno kisli morfin.

Strihnin, C42H22N2O4, nahaja se v raznih delih južnoamerikanskih dreves iz rodú »Strichnos« ter se izdeluje

njihovih plodov, vranje oči ali čilibuha (Krähenaugen) imenovanih. Kristalizuje v štirostranih stebercih; z žvepleno kislino in kromovokislim kalijem dá lepo vijolčasto barvo. Strihnin je strahovito grenkega, kovinskega okusa, in je najsilniši strup (otrov), ki razdraži hrbtni mozeg in provzrokuje krč in otrplost (Starrkrampf). Rabi se vendar tudi kakor zdravilo se vé da v najmanjših množinah.

Kafejin (Caffein), C16H10N4O4, je slaba rastlinska osnova, kristalizuje v tenkih svilastih iglah in se nahaja ne samo v kavi, temveč tudi v čaji (Thee), zategadelj imenuje se tudi téjin. V kakaovih zrnih nahaja se drugi, kafejinu jako soroden alkaloid, namreč tejobromin (Theobromin), C14H8N4O4. Zarad kafejina, ki ga imajo te rastlinske tvari v sebi, pripravljajo se iz njih pijače, ki so prišle v splošno rabo ter so tako rekoč postale vsakdanje potrebe. (Kava, čaj, čokolada.). Kafejin pospešuje delavnost srca in možganov, vzrokuje vtripanje srca, stresanje po udih in splošno razdraženost; ob enem se mu pa tudi pripisuje lastnost, da v truplu zadržuje probavljenje hranila in zateza izmeno snovi (Stoffwechsel).

Sledeče rastlinske osnove nimajo v sebi kisleca:

Konijin, C16H15N, ki se dobiva iz pikastega mišjeka (Conium maculatum) je tekočen kakor olje, hlapen, pronorljivega in omamnega duha, in je jako strupen (otroven).

Nikotin, C10H7N, se nareja iz tabakovega listja (Nicotiana) in je tudi hlapno brezbarveno olje, reznega duha in jako otroven.

Alkaloidi iz živalstva. Krejatin, C8H9N3O4 + H0, je bitna sostavina v mesu ogrodnikov (Wirbelthiere). Težko se raztaplja, kristalizuje v bistrih, svetlih stebercih; obnaša se kakor slaba osnova.

Scanina (Harnstoff), C2H4N2O nahaja se v scalnici mesojedih živali in znaša v njej kacih 5 do 10 odstotkov. Scanina je brez duha, lahko se topi na vodi, kristalizuje v dolgih brezbarvenih stebercih in ima slast kakor saliter. Scanino je moči na več načinov iz drugih spojin umetno napraviti. Tako na pr. se cijanova kislina, C2NO.HO, in amonijak spremeni naravnost v scanino, ako se zmes le malo razgreje:

NH4O.C2NO = C2H4N2O2 = scanina.

Glikokol (Glycocoll), C4H5NO4, se naredi kakor razkolina, ako se razne živalske tvari, zlasti klej, obdelavajo s kislinami in lužninami. Glikokol je sladkega okusa in se zatoraj tudi klejev slaj ali klejev slador (Leimzucker) imenuje. Soroden mu je levcin (Leucin), C12H13NO4, ki se dela v gnjilem siru in se gotov nahaja v raznih delih živinskega telesa. Tudi se ob enem dela v družbi z glikolom pod istimi pogoji.

Umetne organske osnove so jako zanimive za napredek znanstvene kemije, njihova praktična poraba pa ni ravno posebno velika. Iz velicega števila teh umetnih osnovi omenjamo:

Anilin, C12H7N, se dobiva iz premogovega, kotrana in pri razkrojitvi indike s kalijem. Brezbarvena oljnata tekočina ima primerno težino = 1.02, diši slabo ali ne neugodno; slabo je alkalična in vré pri 184° C.; raztopljenemu klorovnatem apnu daje bagreno vijolčasto barvo. S kislinami se spaja v kristalovane soli, od kterih jelov les krepko porumeni. S kisili se dadó iz anilina izvajati najkrasniše plave, vijolčaste in rdeče barve, ki so v novejšem času izpodrinile mnoge dosedanje barve.

Velika množina tacih umetnih osnov se dá izvajati iz amonijaka, ako namreč spojine alkoholskih korenik s klorom, bromom in jodom delujejo na amonijak, na pr. razgret jodov étil, C4H5J na amonijak. Te osnove so po lastnostih sploh podobne amonijaku in po teoriji o tipih (glej §. 143) si je moremo misliti kakor amonijake, v kterih alkoholske korenike, na pr. metil, etil, amil itd. zamenjujejo vodenčeve atome. Njihova pisava in njihova imena so razvidna iz sledečega primera:

Od trojnega etilovega amina omenimo, da diši po sledih ali slanikih (Häring). Napravi se, ako se nektere organske osnove destilujejo s kalijem, gotov se pa nahaja v slaniškej razsoli (Salzlacke) in v smrdečem kozjem repu (Chenopodium vulvaria).

IV. Indiferentne organske spojine.

V treh prvih poglavjih opisane organske spojine so bile ali trdne, kristalizujoče tvari, ali pa tekočine stalnega vrelišča in določene primerne težine. Te spojine spajale so se nekoliko med sebo, nekoliko pa z neorganskimi kislinami, osnovami in prvinami v stalnih utežnih razmerah; zato smo gledé njihove kemične sostave ravno tako na čistem, kakor za spojine v neorganskej kemiji. No preostala nam je še jako dolga vrsta organskih tvari, pri kterih nas kemični znakovi vse bolj in bolj zapuščajo; premišljati imamo še premnoga organska telesa, na kterih se nekoliko še dadó slediti znakovi organizacije. Zato je nemogoče vse v to poglavje spadajoče organske tvari zistematično razrediti, zadovoljni moramo biti, ako jih razdelimo v nektere naravne skupe. Akoravno v teoretičnem obziru te

tvari niso tako zanimive, so pa toliko veče praktične imenitnosti, kajti semkaj spadajo naša poglavitna hranila in še mnoge druge tvari vsakdanje potrebe. Indiferentne organske spojine toraj razvrščujemo v te razdele: 1. Ogljenčeve hidrate; 2. barvila; 3. éterična ali hlapna olja. 4. smole; 5. klejaste in 6. beljakovnaste tvari.

1. Ogljenčevi hidrati.

V ta razdel spadajoča telesa obstojé iz ogljenca, vodenca in kisleca, in sicer zadnji dve prvini imajo v onem razmeru, v kterem se spajate v vodo. Te tvari si moramo tedaj misliti kakor spojine ogljenca z vodo, C + HO; zato jih tudi ogljenčeve hidrate imenujemo, dasiravno nam njihova razkolitev tega ne potrjuje.

1. Moševina (lesna vlaknina), C12H10O10.
(Pflanzenfaser.)

Glavna tvarina vseh rastlin je rastlinska vlaknina ali moševina, tudi staničnina ali celuloza imenovana, ki dela ali drobne mehurčke, stanice zvane, ali pa podolgaste cevi. V teh stanicah in ceveh so zaprte mnoge druge tvari, namreč skrob, listno zelenilo, slador, barvila i dr., ki se pa vse dado odstraniti s pranjem v vodi, vinskem cvetu, v kislinah in drugih topilih. Očiščena moševina fina v 100 delih: 44.4 ogljenca, 6.2 vodenca in 49.4 kisleca. Čudovito je to, da je ravno tako sostavljena koža nekih morskih živali, tako imenovanih plaščarjev (Mantelthiere).

Beljeni pamuk ali bombaž, predivo, konopnina in iz platna narejeni papir so skoro čista moševina, ki se ne topi niti v vodi, niti v nobenem navadnem topilu. Raztopljeni bakrenookisni amonijak raztopi v sebi moševino, na pr. pamuk (bombaž), ki se na ta način da v tkaninah razločiti od svile in volne. Kisline obarajo iz te raztopine moševino v podobi neke kaše. Moševina vpija tekočine v se, in na tej imenitnej lastnosti je osnovana rastlinska hranitev. Ako pamuk (bombaž), žaganje ali slamo obdelujemo z zgoščeno žvepleno kislino, spromené se te stvari najpredi v gumo, če se pa dalje kuhajo, v grozdni slador (Traubenzucker), ki se vsled vrenja prevrže v vinski cvet. Ako papir na trenutek zamočimo v žvepleno kislino, dobi [pergamenasto] lice. Razvročiniš li iste tvari z zgoščeno kalijevo raztopino, poredajo se njihovi atomi v ščavno, ocetno in ogljenčevo kislino, ki se spojé s kalijem. V jedkem lugu nekoliko časa namočen pamuk (bombaž) se nekako zgosti, podoben je volni in se laže navzame barvila.

Čudovite pramene se pa godé v pamuku (bombažu), ako ga zamočimo v kadečo solitarno kislino. Ako namreč tak pamuk

razgreješ na 50 do 75º R., ali ako na-nj udariš, razkroji se s tako silo, da moreš ž njim strelati, ter se zato tudi strelni pamuk (Schiessbaumwolle) imenuje. Napraviš si ga lahko, ako na 4 ali 5 minut pomočiš pamuk v zmes 1 utežnega dela kadeče solitarne kisline in 1 1/2 do 2 utežna dela žveplene kisline, ga potem do dobrega v vodi izpereš in posusiš v toplini izpod 40º R. V strelnemu pamuku, kterega tudi piroksilin (Pyroxylin) imenujemo, so 3 atomi vodenca zamenjeni s 3 ekvivalenti solitarne okisline (Untersalpetersäure), ima toraj formulo: C12H7N3O22, in ravno zarad velike množine kisleca izgori tako hitro in tako popolnoma.

V éteru raztopljen strelni pamuk, kolodij imenovan, je kakor sirop gosta tekočina; ako jo razliješ, izpari se hitro eter, a brezbarvena, prozorna in vlečna kožica ti ostane. Zategadelj se rabi v kirurgiji in v fotografiji. (glej §. 127).

Rastlinska vlaknina ima to lastnost, da se z nekterimi osnovnimi solmi, zlasti z gliničnimi in železnimi, pa tudi z barvili tako veže, da je s temi telesi bolj ali manj trajno prevlečena. Na tej lastnosti se tudi osniva barvanje platnenih in pamučnih tkanin (primeri §. 94).

Drva, ki so nam tako potrebna za kurjavo, in les, iz kterega izdelujemo sto in sto potrebnih stvari, sostavljen je skoro iz same rastlinske vlaknine. Imenitne v obrtih so tudi mnoge lesne razkoline, no o teh bode še več govorice na koncu te knjige. Takrat bode tudi priložnost povedati kaj o prsti, o glibu, o šoti, o rjavem in črnem premogu, v ktere se rastlinska vlaknina pod raznimi vplivi sprominja.

2. Skrob: C12H10O10.

(Stärke, Amylum).

Skrob se nahaja v jako mnogih rastlinskih delih, zlasti v žitnem semenji, v sočivji, v mnogih gomoljih, v krompirji v palmovem strženu, v plodovih, na pr. v kostanji, želodu, jabelku, celó v drevesnem lubji in v lesu ga je najti v pičlej množini.

Ako se ti rastlinski deli steró in zmečkajo in potem z vodo zmešajo, usede se beli skrob na dno. Z večkratnim pranjem se skrob očisti in posuši.

Skrob je v mrzlej vodi in v vinskem cvetu neraztopen. V vrelej vodi se namoči in napne v neko zdrizasto (gallertartig) stvar, znano močnato lép (Kleister). Na velikej množini vrele vode se skrob raztopi ali ne popolnoma.

Skrob sploh nima volje spajati se kemično z drugimi tvarmi, samo z jodom se zveže v čudovito spojino lepe vijolčaste barve. Ta prikazen je tako očitna, da moremo s škrobom dokazati tudi najmanjo množino joda, in narobe skrob z jodom.

Skrob potrebujemo za hranivo, za lép (Kleister), za stoženje

(Steifen) platna in perila, z njim lépimo mašinski papir in zgoščamo barve za katunski tisk, i. t. d. Po rastlinah razlikujemo več vrst skroba, na pr. krompirjev skrob, pšenični skrob, sago iz palminega stržena, arov-rut (arrow-root) iz korenskih gomoljev rastlin Maranta arundinacea in M. indica, kasava ali tapioka iz korena neke amerikanske rastline; ali vsi ti skrobi se ujemajo v vseh bitnih lastnostih. Večkrat je dobro in potrebno, da človek zna razločiti razno skrobovino, tako na pr. je pšenična moka večkrat zblojena s krompirjevo. Tu si vzamemo v pomoč mikroskop, ki nam hitro odkrije prevaro ali goljufijo. Pri 200kratnem povečanji vidimo, da krompirjev skrob, pod. 71, obstoji iz podolgovatih zrn, na kterih ena plast pokriva drugo, kakor kože na čebuli; tudi so zrna krompirjevega skroba veča od kterekoli druge vrste. V pšeničnem in sploh v žitnem skrobu, pod. 72, so zrna lečasta,

nektera so velika, druga prav majhna, srednjih med njimi ni. Skrobova zrna iz leče, pod. 73, in iz ostalega sočivja so v sredi izdolbena, časih skoro kakor zvezda.

Znamenite so nektere skrobove razkoline in prestvorine. Nekoliko zvročinjen, ali prav za prav pražen škrob, spromeni se po malem v raztopno gumo, ki se levkom imenuje in se rabi v katunskem tisku. Ravno ondi se tudi potrebuje tako zvana skrobova guma ali dekstrin, ki nastane, ako se z jako razblaženo žvepleno kislino namočen skrob nekoliko časa greje. Ta skrobova guma je v svojih lastnostih arabskej gumi skoro popolnoma podobna. Ako pa kislina dalj časa deluje na skrob, spromeni se ta naposled v skrobov slador (Stärkezucker).

Kadeča solitarna kislina spromeni skrob v neko razpočno stvar (ksilojidin) ki se more rabiti mesto strelnega pamuka.

Čudno je to, da se v klilem žitu nahaja neka tvar, diastaza zvana, ki more skrob spromeniti v gumo in v slador, ravno tako kakor žveplena kislina.

Skrobu podoben je inulin iz korenskih gomoljev topinambura georgina, cikorije i. dr., in pa lihenin ali lišajski skrob ki se nahaja v nekterih lišajih; oba, inulin in lihenin se popolnoma raztopita v vrelej vodi.

3. Guma, C12H10O10.

(Gummi.)

Dasiravno se guma nahaja v mnogih rastlinah, se vendar dobiva samo iz nekterih v jutrovih deželah rastočih in v pleme mimoz spadajočih rastlin, iz kterih se cedi v kapljicah. Te se kaplje na zraku posušé in se potem v trgovini prodajajo z imenom arabska guma. Najčistejša guma, arabin zvana, je brez barve, topi se v vodi, v vinskem cvetu pa ne; zato jo vinski cvet obara iz vodne raztopine. Rabi se sosebno za lepljenje in lakiranje, no povsod jo izpodriva skrobova guma, ki je takisto sostavljena in ima skoro vse iste lastnosti. Ako arabsko gumo obdeluješ z zgoščeno solitarjevo kislino, prevrže se v sluzno kislino (Schleimsäure) dočim se skrobova guma razkroji v ščavno kislino. Naj še omenimo, da se tudi drugi posušeni rastlinski sokovi gume imenujejo, ali v kemiji se pod imenom guma zmerom razumeva arabska guma.

Rastlinska sluz je pogosto najti v rastlinskih tvareh. Zarad te sluzi imajo take rastlinske tvari lastnost, da v vodi nabreknejo in se razpuste v vlečno, sluzavo tekočino, ki se marsikako rabi, največ pa vendar za tolažilno sredstvo pri kašlji in v prsnih boleznih. Sledeče tvari so skoro sama posušena rastlinska sluz, ali pa je vsaj mnogo imajo v sebi: tragantova guma, črešnjeva guma, gomolji od kukavic (salep), laneno seme, semenska zrna od kutinje, slezov koren i. t. d.

Rastlinska zdriz (Pflanzengallerte) ali pektin se nahaja v soku skoro vseh plodov in korenov. Ako se takov sok, na pr. malinski sok kuha s sladorom, naredi se iz pektina tako imenovana žolica ali želé (Gelee); ako se takim sokovom prilije vinskega cveta, odloči se iz njih prozorna zdriz.

4. Slador ali ruke r. (Zucker.)

Slador zavemo vse one ogljenčeve hidrate sladkega okusa, ki se v vodi in v vinskem cvetu topé ter vsled pridetega kvasa zavró razklavši se v vinski cvet in ogljenčeve kislino. Slador je jako razprostranjen, zlasti v rastlinstvu. Razlikujemo več vrst sladora, ki se po vodenosti, kristalizovnosti in po obnašanji proti polarizovanej svetlobi med sebo razločujejo, namreč: trstni slador, grozdni slador in mlečni slador.

Trstni slador (Rohrzucker), C12H11O11, je naj bolj znana sladorova vrst, na ktero tudi zmerom mislimo, ako se o sladoru sploh govori. Ime trstni slador je dobil od nekega trsta (sladorni ali cukreni trst), v kterem se najobilnejše nahaja, in poprej se je ves cuker dobival iz njega. Razen tega nahaja se isti slador tudi v soku sladke pese, v javoru, v koruzi ali turščici, v sirku, v bučah in dinjah i dr.

Po vzhodnej in zapadnej Indiji rastoči sladorni trst se zmečka in zdrozga, potem iztiska; sladki sok, v kterem je po priliki 10 odstotkov sladora, ima nekoliko beljakovine in rastlinskih kislin v sebi, zato mu se pridá nekoliko apnenega beleža, potem se ta zmes kuha. Kisline se spoje z apnom, beljakovina se pa skrkne in plava z drugimi neraztopnimi stvarmi na vrhu kakor vmazana pena, ki se sproti posnema. Ko se je potem tekočina v miru učistila, se kolikor mogoče hitro izpariva, da ne bi začela vreti. Tako se dobi surovi slador (Rohzucker) v podobi rumenega ali rjavega praha — kakor se je več ali manj oprezno ravnalo s sokom. Ta prah je vlažen, neprijetnega duha ter ima poleg sladkega tudi neki drug neugoden okus. Da mu se vse to vzame, mora se prečistiti ali rafinirati, kar se navadno dela v Evropi po velikih čistilnicah ali rafinerijah.

Surovi slador je rjavkast nekaj zarad primešanih barvil, nekaj pa tudi zato, ker se je pri izparivanji nekaj belega sladora bitno spromenilo ter se sprevrglo v rjavkasto in nekristalizovno sladorovo vrsto, v tako imenovani sluzni slador (Schleimzucker). V čistilnici se tedaj surovi slador raztopi kolikor mogoče na mali vodi in se potem kuha dalj časa z živalskim ogljem (koščeno oglje, glej §. 56), kar mu večidel vzame barvo. Tekočina se potem preceja skozi polstene vreče (Filzsäcke), ki pa vendar ne prestrežejo vsega oglja, nekoliko ga še zmerom uide skozi. Da se odstrani tudi to, kuhajo sladorovo raztopino z beljakóvino ali pa s krvjo, ki ima v sebi tudi beljaka. Beljakóvina se skrkne in pobere iz sladorove tekočine vse v njej plavajoče nečistosti; popolnoma bistra raztopina se zdaj v vrelnem kotlu izpariva tako dolgo, da se začne kristalizovati. S tem gostim sladorovim sokom se napolnijo kopičaste (kegljaste) posode, ki so na špici provrtane. V teh posodah se

slador hitro strdi v drobne zrnaste kristale, sluzni slador pa, ki se je med kuhanjem napravil, odteka v podstavljeno posodo kakor temnorjava, mazava gošča, ki je sploh znana pod imenom sirop ali melasa ter se rabi sem ter tje mesto sladora, največ se pa iz njega izdeluje rum.

Ker pa nekoliko siropa še zmerom ostane v sladoru, nalije se na slador nekoliko vode, ki curlja skoz-nj in pobere sebo ves barvajoči sirop. Tudi na odsrednej mašini, ki je v 68. §. fizike bila opisana, se slador znebi nevšečnega siropa. Slador se sedaj vzame iz posode, se posuši in prodaje kakor beli slador ali melis. Ako se slador ne kuha tako dolgo in se postavi v topli prostor, kristalizuje v velicih rumenih ali rjavih kristalih, ki so znani pod imenom kandis ali kandelj.

Pri izdelovanji sladora mora se posebno na to gledati, da se napravi kolikor mogoče malo siropa, ki ima v primeri, s sladorom slabo ceno. Zato se po mogočnosti pospešuje izparivanje s tem, da se izpariva v zaprtih posodah pri nizkej toplini in pri majhnem zračnem tlaku, kajti se vodna para z zračnimi sesalkami sproti odstranjuje iz kotla. Taka čistilnica mora toraj razen velike glavnice ali istine, vložene v obrt, tudi mnogo trošiti na drage naprave (aparate).

Leta 1847 je našel kemik Margraf v Berlinu, da ima pésa isti kristalizovni slador v sebi, kakor sladorni trst. Največ sladora ima bela sleška pésa, ki se zato tudi sladka pésa imenuje, namreč 10 odstotkov, na dobrej zemlji in pri dobrem obdelovanji ima pa tudi 12 in 14 odstotkov sladora. Leta 1786 so začeli na veliko delati slador iz pése. Ker je pa v pésinem soku razen sladora še mnogo soli in drugih beljakovnatih tvari, je bilo izdelovanje sladora iz pése jako težavno in otepalno delo, in s prva so prišle vse take fabrike na nič. Toda velikanski napredek v fiziki in kemiji je počasi premagal vse zapreke, in sedaj se v srednjej Evropi skoro ves potrebni slador dobiva iz pése. Iz sladornega trsta se po priliki na leto izdeluje 41 milijonov centov, iz sladke pése pa kacih 4 1/2 milijona centov. *) Od teh 4 2/2 milijonov centov pride 2 milijona samo na dežele colne zveze, kjer ena glava potroši na leto po priliki 8 funtov sladora.

V bitnosti se slador iz pése izdeluje ravno tako, kakor iz sladornega trsta. Pésa se ali zdrozga in izžme, in dobljeni sok se dalje podeluje, ali se pésa zreže na kolesca in slador se izvleče z vodo, ali pa se naposled pésa zreže na kosove ter se posuši. Tako posušena pésa se lahko dolgo hrani in slador se dá z malo vode izvleči. Iz pésnega siropa se žgé vinski cvet, ostalina se pa podela v pepeljiko (Pottasche). Ožeta pésa poklada se živini izdeluje se v papir ali pa se pomeša v gnoj.

Najčistejši trstni slador kristalizuje v bistrih naklonjenih stebercih. Z apnom, baritom in nekterimi drugimi kovinskimi okisi se veže v spojine, ki se v vodi topé. Ako ga razvročinimo prek 200º C., spromeni se v neko rjavo tvar, imenovano karamel, C12H9O9, ki nema okusa in dá na vodi rumeno ali rjavo raztopino. Potrebujejo ga za barvanje vina in še za druge namene.

Grozdni slador (Traubenzucker), C12H12O12 + 2HO nahaja se v grozdnem soku, v sladkih plodovih in v medu; naredi se pa tudi iz trstnega sladora, skroba, gume in moševine (rastl. vlaknine), ako razblažene kisline na nje delujejo, zato se tudi skrobni slador in krompirjev slador imenuje. V ta namen se 2 dela žveplene kisline razblažita s 300 do 400 deli vode in v to vrelo tekočino se vlije 100 delov z vodo umetenega skroba. S prva se naredi dekstrin, ki se pa po dalnjem kuhanji prevrže v slador. Promemba je po mogočnosti dovršena, ako 1 del te tekočine s 6 deli absolutnega alkohola ne dá nikakoršne oborine, temveč se le nekoliko zakali. Pridana žveplena kislina se odstrani z ogljenčevokislim baritom ali apnom, potem se raztopina učisti in izpariva.

Čist grozdni slador je brez barve, kristalizuje v zrnih; od trstnega sladora je manj raztopen in manj sladák. Ž njim ponarejajo vina in mešajo ga med trstni slador. Najimenitniši je pa grozdni slador po svojih razkolinah, v ktere se razpade vsled vrenja. Ako plavo raztopino žveplenokislega bakrovega okisa razgreješ z grozdnim sladorom in kalijem, izgubi raztopina plavo barvo, ker se je bakrov okis odkisil v rjavi bakrovi okisec.

Sluzni slador ali glikoza imenujemo nekristalizovni slador v siropu, medu in v sladkih plodovih, kjer se nahaja poleg drugih sladorovih vrst.

Mlečni slador, C12H11O11 + HO, se nahaja v mleku sesavcev in se dobiva iz sladke sirotke. V vodi se težko topi, v vinskem cvetu je neraztopen, okusa je osladnega.

Manin slador ali manit (Mannazucker) se nahaja v izločenih sokovih mnogih rastlin, zlasti v tako imenovanej mani, ki se cedi iz nekega jesena (Fraxinus Ornus). Manit vendar ne spada med prave sladore, ker ga kvas ne pripravi k vrenju.

2. Barvila.

Pri vsem barvenem bogastvu, ki ga občudujemo v rastlinstvu, nam vendar rastline podajajo razmerno le malo barvil, kajti vse te barve — zlasti cvetne — neizrečeno hitro razdene svetloba in zrak. Preobširno bi bilo, ako bi hteli vsako barvilo posebej opisovati, pod splošen opis se pa tudi ne dadó spraviti, ker se po svojih lastnostih med nebo jako razlikujejo. Barvila se topé ali v vodi, ali v vinskem cvetu ali pa v éteru;

nektera se spajajo z osnovami, zlasti z glinico (§. 94) in so v tem podobna kislinam; klor jih razdene vse od prvega do zadnjega. Z volno, svilo, s platnom ali pamukom (bombažem) se nektera spajajo kar naravnost, nektera pa še le tedaj, ko so se te stvari navzele nekega strojila (Beitze), ki potem barvo na-se potegne. V ta namen rabijo posebno soli železnega in bakrenega okisa, glinice in kositarjevega klorovca. Barvila večidel ne kristalizujejo, zato je njihova kemična sestava manj določena nego druzih indiferentnih organskih spojin.

V barvariji so najimenitniša barvila:

Rumena barvila: Katanec (Wau); rujevina; rumeni les (od neke amerikanske murbe); češminjev koren; kvercitronova skorja (od severo-amerikanskega hrasta Quercus tinctoria); rumene ali perzijanske jagode; kurkuma ali žoltnjak; orlean; žafran.

Rdeča barvila: Brošč, čegar koren je eno najimenitniših barvil, daje sosebno stanovitne rdeče, vijoličaste in rjave barve; ako zmlet broščev koren obdelujemo z žvepleno kislino, postane barvilo živahnejše in raztopniše, imenujemo je garancin; iz njega se dá odločiti čisto broščevo barvilo, zvano alizarin, ki sublimuje v dolgih, svetlih, rdečkastih iglah. Nadalje je: plavi les ali kampeševina; rdeči les, tudi fernambukovina ali braziljka imenovana; saflor (cvet od Carthamus tinctoria); sandelovina (les od Pterocarpus santalinus); alkana (koren od Anchusa tinctoria); košeniljka, neka žuželka živeča v srednjej in južnej Ameriki na raznih kaktusovih vrstah; iz nje se dobiva lepi bagreni karmin. Naposled je še orseljka (Orseille) in perzijo, ki se dobivate iz skalnih lišajev, in zmajeva kri.

Zelenih barvil je malo. Pod imenom sočno zelenilo (Saftgrün) se rabi sok iz kozjih črešenj (Kreutzdornbeeren). Rastline imajo svojo zeleno barvo od tako imenovanega listnega zelenila ali klorofila (Chlorophyll), ki je smolnatih lastnosti, za barvanje pa ni sposoben.

Plava barvila. Semkaj se prišteva lakem, ki. se dobiva iz stanovitih lišajev; kemiki ga rabijo pogosto, z njim poskušajo, da li je kako telo kislih ali lužnih lastnosti (§. 20).

Najimenitniša v tej vrsti je pa indika, ki ima v sebi dušca. Dobiva se iz več rastlin rastočih v Indiji. Prednost pred drugimi barvili jej daje posebno velika stanovitnost njene barve, ker jo tudi najhujše kisline ne pordečé. Ako prodajalno indiko sublimujemo, dobimo čisto barvilo v bagrenih kristalih. V kadečej žveplenej kislini se indika razprosti ter se z njo spoji v indično-žvepleno kislino (Indigblauschwefelsäure), ki rabi barvarjem. Ogljenčevokisli kalij obori iz te raztopine plav prah, imenovan indični karmin, ki obstoji iz indično-žvepleno-kislega kalija.

Ako indika pride v dotiko z razkisilnimi stvarmi, na pr.

z železnim okiscem, grozdnim sladorom i. t. d., promeni se v raztopno tvar brez barve, v tako imenovano indično bél (Indigweiss). Raztopljeno indično bél rabijo barvarji, va-njo namakajo tkanine, ki potem na zraku, ko se je barvilo spet okisilo, dobé lepo plavo barvo. Zgoščena solitarna kislina spromeni indiko v rumeno barvilo, ki se pikrinova kislina imenuje.

3. Eterska olja.

Eterska ali hlapna olja se nahajajo v rastlinstvu že gotova, navadno so v podobi malih kapljic zaprta v tako imenovanih žlezah. Od tacih hlapnih olj imajo razni rastlinski deli, zlasti cvetje, listje in plodovi kak poseben duh. Vsa ta olja so tekočna; ako so čista, so navadno tudi brez barve. Duha so sicer ostrega, toda večidel ugodnega, okusa pa pekočega. Na papirji naredé madež, ki pa za nekoliko časa spet izgine, ker so olja hlapna. V vodi se jako malo topé, lahko pa v vinskem cvetu, éteru in v tolščah. Glede njihove kemične sostave razpadejo v dva glavna razdela; olja iz prvega razdela sostavljena so namreč samo iz ogljenca in vodenca, óna iz druzega razdela imajo pa razen omenjenih dveh sostavin tudi še kisleca in nektera še žvepla ali dušca v sebi.

Iz zraku si hlapna olja privzamejo kisleca, se zgosté ter se naposled spromené v smolasta telesa. V mrazu se iz mnogih izloči neka trdna kristalasta tvar, ki se oljev stearopten imenuje. Poraba hlapnih olj je mnogovrstna. Eterska olja in ravno tako tudi stvari, ki imajo taka olja v sebi, rabijo se pogostoma za začimbe, za likére, za dišeče vode in za krepka zdravila.

Hlapna olja izgotavljajo se večidel tako, da se mnogo kake dišeče rastlinske stvari destiluje ob malej vodi. Na prekapanej vodi plava potem olje, ker je laglje.

Med éterskimi olji moramo omeniti:

Terpentinovo olje, C5H4, ki se nahaja v vseh delih naših smolnatih dreves, kakor je na pr. bor, smreka, jela i. t. d. To olje je imenitno posebno zato, ker more raztopiti mnogotere smole, s kterimi napravi suhotne pokoste (Firnisse). Ravno tako se s terpintinovim oljem navadno topi in mehča lanenooljnati pokost pri oljnatih barvah, zlasti v malariji. Kakor vsa hlapna olja se tudi terpentinovo olje lahko upali in gori z jako sajavim plamenom. S prekapanjem očiščeno, kakor voda bistro terpentinovo olje se imenuje kamfin ter se rabi za svečavo v posebnih, nalašč za to napravljenih lampah.

Za dišave ali parfemerije so pripravna posebno:

Citronovo olje iz citronovih olupkov; bergamotno olje iz lupin bergamotne citrone; olje pomerančnega cveta; nageljnovo olje iz klincev ali nageljnovih žebic;

cimetovo olje; lavendljevo ali sivkino olje; grenko mandeljnovo olje (glej §. 157) in rožno olje, ki se dela posebno v jutrovih deželah in je jako drago.

Žganice in likéri se začinjajo:

Z brinovim, janeževim, komoračevim ali koprčevim, kuminovim, cimetovim, nageljnovim in metnim oljem.

Izmed olj, ki se rabijo v zdravilstvu, odlikuje se kamilično olje z lepo temno-plavo barvo.

Iz hlapnega olja necega v Indiji rastočega lavorjevega drevesa strjuje se neka stvar, ki je znana z imenom kafra ter se rabi kakor vnanje in notranje oživljajoče in dražeče zdravilo. Neka druga kafrasta, jako ugodno dišeča tvar je kumarin, ki se nahaja v semenu od Dipterix odorata (Tonkabohne) v dišečej travi (Ruchgras) in v perlici (Waldmeister).

Žveplenata éterska olja. Semkaj spadajo česnovo olje, tudi alilov žveplec ali žvepleni alil (Schwefel-Allyl), C6H5S, imenovan, ki se dobi z destilovanjem iz čebule (luka) in česna; gorušično olje, tudi cijanožvepleni alil ali alilov cijanožveplec (Schwefelcijan-Allyl), C6H5.C2NS, zvan, se nahaja v gorušici ter ima tudi dušca v sebi; eno in drugo je otrovno (strupeno).

4. Smole.

Smole se nahajajo v mnogih rastlinah in se cedé iz njih ondi, kjer je skorja obražena. Smole so sostavljene iz ogljenca, vodenca in malo kisleca; navadno so zmešane s kacim hlapnim oljem, ki je v ozkej kemičnej zvezi s smolo. Večidel so rumenkaste in nikdar ne kristalizujejo. Od primešanega olja imajo navadno neki duh in neki okus; na žerjavici sožgane razvijajo mnoge prav ugodne duhove, ter se zategadelj tudi rabijo za kajo. V vodi se ne topé, raztopne so pa nektere ob enem v alkoholu, v éteru in v hlapnih oljih, nektere pa samo v tej ali onej izmed imenovanih tekočin. Ako se v hlapnih oljih raztopljena smola na tenko namaže na kako stvar in pusti na zraku, izhlapi topilo in stvar dobi svetlo smolnato mrenico, tako imenovani pokost ali politura. Od predi že vemo, da smole s trenjem električne postanejo, elektrike pa ne vodijo.

V kemičnem oziru so smole slabe kisline ter se z močnimi osnovami vežejo v enake spojine, kakor tolščene kisline, namreč v smolnata mila (Harzseifen), ki se rabijo v obrtih, zlasti pri izdelovanji mašinskega papirja. S pomočjo močnejših kislin lahko izrinemo iz teh spojin smolne kisline, ki so kristalaste, brez barve in brez duha.

Tukaj omenjamo samo najimenitniše smole:

Terpentin se cedi iz raznih hoj, posebno iz mecesna ter je zmes smole in hlapnega olja. Ako ga destilujemo na vodi

dobimo terpentinovo olje, v kotlu pa ostane neka rjava smola, ki je znana pod imenom kolofonija. Ako terpentin na zraku posušimo, dobimo rumeno smolo, ki se raztaljena in očiščena tudi bela smola imenuje. Cremo li smolnati les, zlasti borove korenine, odceja se najpredi neki jasni kotran, ki pozneje vedno črneji prihaja; destilujemo li prvi jasni kotran na vodi, dobimo kakor ostanek v kotlu belo smolo, ako pa s črnim kotranom ravno tako ravnamo, preostane črna smola. Mnogo smole se vvaža iz Amerike, z destilovanjem dobimo iz nje smolno olje (Harzöl), ki rabi za svečavo in za kolomaz.

Kopal prihaja iz Indije v jasnorumenih kosovih. Raztaljen in v vročem lanenem olji raztopljen dá kopalov póvlak (pokost), ki je med vsemi póvlaki najstanovitniši, ker se ga vinski cvet ne loti.

Mastiks in sandarak sta smoli v belih ali jasnorumenih zrnih; na vinskem cvetu razproščena delata jasne póvlake (Firnisse). Z benzojem in storaksom se rabita sosebno za kajo.

Šelak se cedi iz raznih vzhodno-indijskih dreves, ktera vbada neka majhna žuželka. Iz njega izdelujejo pečatni vosek, a na vinskem cvetu razproščenega rabijo mizarji za navadno polituro. S klorom se dá popolnoma ubeliti, potem je dober za brezbarveni póvlak.

Jalapova smola, ki se dobiva iz jalapovega korena, je v zdravilstvu jako rabljeno in mnogo cenjeno dristilo.

Nektere smole so mehke, celó tekočne ter se potem balzami imenujejo, tako na pr. tolubalzam in peruvanski balzam, ki ugodno diši po vaniliji in po heliotropi.

Kavčuk, drugače tudi prožna smola ali gummielasticum imenovan, se nahaja v mlečnem soku, čegar so mnoge rastline — med ostalimi tudi naša salata — polne. Na veliko se pa dobiva samo iz soka raznih dreves v vzhodnej in zapadnej Indiji. Zarad velike prožnosti ga rabijo posebno pri izdelovanji nepremočne robe in tkanin, kakoršne je prvi Macintosh na Angleškem začel izdelovati. V ta namen se kavčuk raztopi v hlapnem kotranovem olji, ki se pri izdelovanji svetečega plina po strani dobiva. Ker pa za nekoliko časa smola tkanino vso prešine, zato so ljudje kavčukove tkanine skoro popolnoma opustili. Fabrikacija s kavčukom je pa dobila neizmerno imenitnost ter se je nepričakovano hitro razširila potem, ko se je iznašlo, da nekoliko pridetega žvepla kavčuku daje večo prožnost, ki se tudi na mrazu ne spromeni. Še več! Ako kavčuk, žveplo in gutaperčo mešamo v raznih razmerah, dobimo tvarine poljubne trdote in vitkosti, tvarine, ki se dadó obdelovati kakor les in rog, ali pa kakor koža in usnje. Ogljenčev žveplec (§. 66) je pri tej fabrikaciji posebno imeniten. Kavčuk, komur je primešano 10 odstotkov žvepla imenuje se vulkanizovani

kavčuk. Čisti kavčuk sostavljen je zgol iz ogljenca in vodenca, C8H7.

Guta-perčo prinesli so v Evropo stoprv 1843. leta iz vzhodne Indije, kjer jo dobivajo od necega drevesa (Isonandra Gutta) rastočega na Borneu, Singapuru in še druzih otocih. Drvo se navrta in odtekajoči mlečni sok se prestreže, ali pa se izcejeni in osušeni sok pobira po deblih. K nam pride ali v obrezkih, ki so podobni usnjenim odpadkom, ali pa v sivkastih kladah, ki so največ podobne gnjilemu lesu. Guta-perča je neraztopna na vodi, vinskem cvetu, na lugih in slabih kislinah, nekoliko se topi v eteru, prav lahko pa v terpentinovem olji. Najimenitniša je pa njena lastnost, da v vrelej vodi tako omehča, da se dá gnjesti kakor vosek. Iz mehke gutaperče se dadó delati vsakoršne stvari, va-njo se tudi lahko vtisnejo različni predmeti, ker po ohlajenji dobljeni oblik popolnoma obdrži. Gutaperča je neizrečeno vlečna, prožna pa prav nič; to lastnost pa tekoj dobi, ako jej prideremo nekoliko kavčuka. Jako koristna je gutaperča za odtiske drvorezov pri galvanoplastičnem posnemanji (§. 123).

Jantar (Bernstein) je smola nahajajoča se v rudninstvu. njegov začetek je v zvezi z propalimi gozdi, ktere sedaj v podobi rjavega premoga kopljemo iz zemlje. Ta lepo rumena in trda smola izdeluje se v raznovrstne lepoče in umetnine, v vročini raztaljena in v vročem terpentinovem olji raztopljena dá čislani jantarov póvlak (Berristeinfirniss), kteri se tudi milu in vinskemu cvetu upira.

Gumaste smole se imenujejo zmesi raznih smol, gúm, hlapnih olj in še drugih tvari, ki se cedé iz raznih rastlin vročih dežel. Mnoge gumaste smole se visoko cené zarad posebnih zdravilnih lastnosti, tako na primer posušen mlečni sok nekterih indijskih rastlin iz rodá Garcinia, ki se pod imenom gumi-guti tudi rabi za lepo rumeno barvo; nadalje voženk, zarad strahovitega smradú tudi hudičevo govno imenovan, ki se dobiva iz korenine v Indiji rastoče Ferula Assa foetida; zatem mira, posušeni mlečni sok iz Balsamodendron Myrrha; opijum, mlečni sok iz Papaver somniferum; aloa, izvrstno dristilo (Abführmittel) grenkega okusa.

Semkaj spada tudi kadilo ali libana (Olibanum), ki se cedi iz indijskega drevesa Boswellia serata ter se rabi za kajo, zlasti v cerkvah.

5. Klejevine.

(Leimstoffe.)

Razni deli živalskega telesa, posebno koža, hrustanec (primeri §. 56), ribji mehur i. t. d. raztopé se po dolgem kuhanji naposled na vodi, in ko se raztopina ohladi, strdi se v zdriz, kterej posušenej klej ali lim pravimo. Zato se oni deli živalskega

telesa tudi klejevnate tvari imenujejo. Znano je vsacemu, čemu in kako se rabi navadni klej ki pa v sebi nima nič hraniva.

V 100 delih kleja je:

49.3 ogljenca,
6.6 vodenca,
18.3 dušca,
25.8 kisleca

in prav malo žvepla.

Najčistejši klej je ribji klej. Dobimo ga, ako ribji mehur (zlasti od nekih velicih rib, na pr. od vize, jesetre) kuhamo na vodi. Raztopina je brez barve, brez duha in brez okusa. Popolnoma suh klej se na zraku ne spremeni. Ako ga dalj časa kuhamo na razblaženej žveplenej kislini ali pa na kaliji, spromeni se klej v klejev slador (Leimzucker), glikokol in levcin (glej §. 176). Povdarjati moramo klejevo lastnost, da se s čreslovino spoji v neko na vodi neraztopno spojino. In res, ako klejevej raztopini priliješ vode, na kterej si poprej kuhal hrastovo skorjo ali pa šiške, tekoj se napravi gosta kocnjasta oborina.

Usnje. Živalska koža ima tri različne plasti, namreč 1. tenčico ali gornjo kožico (Epidermis), 2. usnjico ali usnjasto kožo (Lederhaut) in 3. mezdro ali tolstnico (Zellhaut o. Fetthaut). Za usnjarja ima vrednost samo srednja koža, to je usnjica; njo imamo tudi mi zmerom v mislih, kedar govorimo o koži.

Usnjar odpravi najpred s surove kože gornjo tenčico in dlako in očisti mezdro od tolšče. V ta namen položi kože v jamo drugo vrh druge, ali same ob sebi ali pa s soljo potresene. Tu se začnó kože »potiti«, potem se na stružniku strgajo s topimi nožmi. Dlaka in tolšča se pa odpravi tudi z živim apnom in kalcijumovim žveplecem (§. 89). Na koži razlikujemo notranjo ali mezdrazto plat in vnanjo ali lice. Pogled skozi mikroskop nas poduči, da je očiščena koža neka tkanina, to je, da je stkana iz tenkih prozornih vlaken. Ako se koža izsuši, sprimejo se vlakna med sobo, in taka koža je trda, krhka in ni za tehnično rabo. Pustimo pa kožo ležati v mokroti, začné gnjiti ter ima onda lastnost, da spodbada organske spojine na razkrojitev.

Ako pa na kožo, dokler je še mokra in dokler so vlakna v kožnej tkanini še vitka, delujejo nektere tvari, ki se vlaken čvrsto primejo, potem se vlakna med sebo ne morejo več sprijeti, naj se koža tudi posuši. Tako udelana ali strojena koža je vlečna, vitka, brani se gnjilobe in je preimenitna tehnična tvarina, usnje zvana. Za stroj se jemlje navadno čreslovina, galun in tolšče, po tem razlikujemo strojbo s čreslom (Rothgerberei), strojbo na jerh (Weissgerberei) in strojbo s tolščami (Sämischgerberei).

Usnjar izdeluje usnje za podplate in črevlje tako-le: Očiščene kože najpred namaka v tekočej vodi tako dolgo, da so jako rahle, potem je položi v čreslenico (Lohbrühe). Čreslenica je čreslovnata tekočina, ki jo dobiš, ako čreslo, to je zmleto hrastovo skorjo, šiške in ježice na vodi razmočiš. Za dva ali tri mesce se vzemó kože iz jame ter se na drugo stran položé v novo čreslenico, in to se ponavlja tako dolgo, da je čreslovina kožo skozi in skozi prešinila, kar pri debelih kožah časih traje dve leti. Usnje je tem bolje, čim počasniše in popolniše se je koža navzela čreslovine. Strojba se zvrši popreje, ako usnjar vzame v pomoč opojnost ali endosmozo (glej v fiziki §. 31). V ta namen se koža po dolgem sošije v meh ali vrečo, se napolni z mokro zdrobljeno rujevino (Sumach) in položi v vodno jamo.

V strojbi na jerh se kožam vzame dlaka z živim apnom, zaostalo apno se izpere ali pa se odpravi s slabimi kislinami. Očiščene kože vložé se najpred v stroj z otrobi (Kleienbeitze), potem se poldrugi dan strojijo v toplej mešanici raztopljenega galuna in kuhinjske soli. Očiščene kože morejo se tudi strojiti s tolščami. Koža se namreč najpred stroji v otrobih, zatem se večkrat namoči v olji ali pa se tare z ribjo mastjo, naposled se zvalja in zgladi. Preobilna tolšča se odvzame s kacim lugom.

Rogovina se zove ona tvar, iz ktere so rogovi, lasje, volna, tenčica (gornja kožica), perje, parklji, nohti i. t, d. Jedke lužnine (alkalije) raztapljajo rogovino in amonijak se razvija. Tudi voda, stoječa pod visokim tlakom jo raztopi skoro popolnoma toda raztopina se po ohlajenji ne strdi.

V 100 delih rogovine je po priliki:

50 ogljenca,
6 vodenca,
17 dušca,
21 — 23 kisleca,
3 — 5 žvepla.

Vsakoršna rogovina se more rabiti za izdelovanje krvolužne soli in za izvrsten gnoj.

6. Beljakovine.

S skrobom, lesno vlaknino, gumo in raznimi sladori smo se soznanili z vrsto brezdušečnatih organskih spojin, kterim se že v njihovej sostavi in še v mnogem drugem oziru, zlasti v stanovitih prikaznih njihovega razpada, pozna, da so si sorodne in da stojé med sebo v ozkej zvezi. Ravno tako so tolšče za se skupina enako sostavljenih teles, ki, v menjajočih se razmerih mešana, delajo različne tolšče v rastlinskih in živalskih telesih.

Vsa ta imenovana telesa sostavljena so samo iz treh prvin,

namreč iz ogljenca, vodenca in kisleca, tudi jih vsled njihovih kemičnih lastnosti ni težko dobiti popolnoma čistih, ravno zato smo pa tudi do dobrega podučeni, kako so sostavljena in kako se pod stanovitimi vplivi sprominjajo.

V rastlinskih in živalskih tvaréh se pa nahaja še neka skupina teles, ki se glede svoje kemične sostave in glede drugih lastnosti jako strinjajo. Ta telesa sploh imenujemo beljakovine (Eiweissstofe) ali protejinine (Proteinstoffe). Semkaj spada: beljak ali albumin, vlaknina ali fibrin in sirnina ali kasejin.

Ta tri telesa imajo razen ogljenca, vodenca in kisleca v sebi tudi dušca in žvepla. No naše znanje o njihovej kemičnej sostavi še ni popolno, nekaj zato, ker ni lahko jih popolnoma čistih dobiti, nekaj pa zato, ker je jako težavno v njih natanko določiti malenkost žvepla. Toliko vendar vemo, da ta tri telesa glede utežnih razmer svojih sostavin jako blizu stojé; doslé se je še celó mislilo, da so si popolnoma enaka, kar pa novejša preiskavanja niso potrdila. Določitev notranjega kemičnega sklada teh teles prepuščamo daljnim preiskavam ter tukaj priobčujemo samo njihove splošne lastnosti in njihovo sostavo.

V 100 utežnih delih kteregakoli teh treh teles je poprek:

53 ogljenca,
7 vodenca,
22 kisleca,
16 dušca.

Žveplo se pa menja od 1/2 do 2 odstotka. Največ žvepla, namreč 1.7 do 2 odstotka se nahaja v jajčnem beljaku. Beljakovine so teh splošnih lastnosti:

Nikdar ne kristalizujejo, temveč so mokre neka bela, mehka tvarina, ki posušena postane na pol prozorna in rožasta (hornartig). V rastlinah in živalih so s prva v vodi raztopljene, tedaj tekočne, kakor hitro se pa ta raztopina pomeša s slabimi kislinami ali z vinskim cvetom, ali pa če se razgreje, tekoj se promené in postanejo neraztopne. To isto se tudi dogodi z vplivom organske delavnosti v rastlinskem ali živalskem telesu. Taka beljakovina je potem neraztopna v vodi, vinskem cvetu, eteru in tolščah. Slabe lužnine (alkalije) jih raztopé, a kisline jih iz te raztopine nekoliko zopet oboré. Zgoščena solna kislina raztaplja beljakovine, in raztopina ima lepo temnoplavo barvo. Tudi želodčeva kisla tekočina jih v toplini počasi raztaplja.

Ako so pa beljakovine na mokrem prepuščene samorazkroju (Selbstzersetzung), to je gnjilobi, širijo okoli sebe neizrečeno neugoden duh, ki prihaja iz razvijajočega se ogljenčevokislega amonijaka, amonijevo-vodenčevega žvepleca in maslene kisline. Znamenito je to, da razpadajoče beljakovine izpodbujajo slador na neki poseben razkroj v ogljenčevo kislino in vinski cvet.

Beljakovine so posebno imenitne za hranitev, kajti trdni

deli mesa, krvi, možganov in še mnogih drugih živalskih tvari obstojé večidel iz beljakovin. Zato imamo ona jedila, ki obilujejo na beljaku, vlaknini in sirnini, za posebno tečna in izdatna; iz njih se namreč v živalskem telesu dela meso, kri i. t. d.

1. Beljak ali albumin. Oni rastlinski sokovi in one živalske tekočine, ki v vročini zakrknejo (gerinnen), imajo v sebi beljaka. Ako kakoršnekoli zelene rastline, na pr. našo navadno vrtno zelenjavo stolčemo in izžmemo, dobimo zelen sok, iz kterega se v vročini izloči beljak. Zarad obilnega listnega zelenila (Chlorophyll, glej §. 188) je ta beljak zelen, toda zelenilo se mu lahko odvzame z vinskim cvetom. Razrežemo li repo ali korun (krompir) in pustimo kosove nekoliko časa ležati v vodi, potegne voda v se beljak, ki se potem iz vroče vode izloči v belih kosmih. Najčistejši beljak je v jajcih in potem v krvi. Ako frišna kri nekoliko časa stoji, razdeli se v dva dela, namreč v neki trdni del, tako imenovano krvno grudo (Blutkuchen), ki plava na tekočnem delu, na tako zvanej sokrovci (Blutwasser). Ugrejemo li sokrovco, zakrkne v njej raztopljeni beljak.

Najznamenitniše beljakove lastnosti so:

V rastlinskih in živalskih sokovih je beljak raztopljen; kakor hitro ga pa razvročimo do vrelišča vode, tekoj se skrkne, to je, strdi se in strjen se izloči v podobi bele kocnjaste tvari. V tej podobi se beljak v vodi več ne topi, pravimo mu zakrknjen beljak (geronnenes Eiweiss). Pri tej priložnosti pobere sebo iz tekočine vse druge tvari, ki so plavale v njej. Zato se z beljakovnatimi sokovi čistijo kalne ali motne tekočine, zlasti se to godi pri izdelovanji sladora (§. 186). Ako se vinski cvet ali kisline primešajo beljakovnatim tekočinam, obarajo iz njih beljak.

2. Vlaknina ali fibrin. Kakor beljak, poznamo tudi vlaknino trdno in tekočno. Ona rdeča tvar, iz ktere so živalske mišice ali meso, je trdna vlaknina. V krvi je vlaknina raztopljena, kakor se pa kri ohladi, se strdi (zakrkne) ter se izloči kakor krvna gruda. V tej podobi je od neke rdeče, v krvi se nahajoče tvari, pobarvana, toda ta tvar se dá z vodo izprati in vlaknina je potem bela, vlečna tvar brez duha in brez okusa.

Rastlinsko vlaknino (Pflanzenfibrin) dobimo, ako pšenične moke denemo v vrečico ali v prtič ter jo tako dolgo ožimamo v čistej vodi, dokler ta voda še mlečnata odteka. Voda odvzame iz moke skrob, in neka sivkasto bela vlečna in lepljiva tvar, tako imenovano lepivo ali vlečec (Kleber) zaostane v vreči ali na prtiču. Vreli alkohol odvzame vlečecu neki raztopni del, ki je sosebno lepljiv in se zato tudi rastlinski klej (Pflanzenleim) imenuje; neraztopni ostanek je pa rastlinska vlaknina, ki je onih istih lastnosti, kakor živalska.

3. Sirnina ali kazejin (Casein). Mleko je na vodi raztopljena sirnina, zmešana s tolščo (sirovim maslom). Ako do dobrega posneto mleko kuhamo, naredi se na njem bela mrenica, ki se zmerom spet ponovi, kolikorkrat jo posnamemo. Ta mrenica na mleku je sirnina. Pri kuhanji tedaj ne zakrkne hipoma kakor na pr. beljak, temveč polagoma. Na mah pa zakrkne sirnina, ako toplemu mleku prilijemo nekoliko kapelj kakove kisline.

Ako grah, lečo, bob ali sploh sočivje stolčeš in z vodo poliješ, navzame se voda sirnine, ki se pri kuhanji v podobi bele mrenice zopet izloči iz vode. Ta sirnina je mlečnej sirnini zeló podobna.

Sladovni beljak ali dijastaza (Diastase). Ako ječmen z vodo namočimo, začne za nekoliko dni kliti. Izklil ječmen zovemo slad (Malz), ki se od ječmena bistveno razlikuje. Stareš li slad v vodi, jo precediš in ocedini priliješ vinskega cveta, obori se sladovni beljak ali dijastaza, kterej je tudi primešano nekaj beljaka in gume. Ta tvar je preimenitna zarad te sosebne lastnosti, da more skrob sprominjati v gumo in slador. V §. 187 smo čuli, da imajo kisline to isto zmožnost.

V ječmenovem sladu je tedaj samo še malo skroba, kajti se je skoro ves prevrgel v gumo in slador, kar nam tudi sladki okus naznanja. Ta lastnost dijastaze nam posebno ustreza zato, ker si moremo z njeno pomočjo narejati sladornate tekočine, iz kterih potem izdelujemo pivo, žganico (žganje) in ocet.

Glej pivovarstvo v §. 208.

Beljakovnata hraniva. Izkušnja nas je izučila, da so najzdatniša, to je, da imajo največ hraniva, ona jedila, ki imajo mnogo te ali one prej opisanih beljakovin. V tem oziru imajo sploh veljavo: jajca, mleko, meso in kruh. V vseh teh jedilih se pa beljakovini pridruži neka brezdušečnata — ali tolsta ali pa skrobovnata — tvar in različne soli. In baš ta mešanica je za hranitev najugodniša in najsposobniša.

Jajce obstoji iz beljaka, v kterem je 84 odstotkov vode, in iz rumenjaka (želčaka). Tudi v rumenjaku je še 1/6 beljaka in vode, po kterej plavajo kapljice nekega rumenega, fosfornatega olja (1/3). Razen tega je v jajcu tudi nekoliko fosforovokislih soli.

Mleko, ktero dobivamo od krave, mora imeti poprek v odstotkih: 4 — 5 surovega masla; 4 sirnine; 4 mlečnega sladora; 1/2 soli, tedaj trdnih sostavin sploh 12 do 14 odstotkov, vse drugo je voda. Frišno mleko je navadno malo alkalično. Pod mikroskopom vidimo, da mlečnato lastnost dobi od majhnih tolstih krogljic, ki so v tenko mrenico zavite. Te tolste krogljice plavajo v vodi, v miru se počasi vzdigujejo na površje in naredó smetano ali vrhnje. Čim več je smetane, tem bolje

je mleko. Tu zraven se vidi v pod. 74 naprava, s ktero moremo primerjati dobroto raznega mleka. V vsak val vlijemo sto delov mleka za skušnjo in je pustimo mirno stati tako dolgo, da je smetana splavala na vrh. En sam pogled nam potem pové, ktero mleko ima več smetane.

Ako meteš smetano (na pr. v pinji), raztrgajo se one mrenice tolstih krogljic, in te se sprimejo v surovo maslo (Butter). V surovem maslu je še zaostalo nekoliko mleka, ki se kmalu začne raztvarjati v masleno kislino in maslenokisli amonijak, od kterega surovo maslo postane žarko ali žaltovo. Presno surovo maslo se mora tedaj večkrat v vodi zgnjesti in izprati, in sicer tako dolgo, da gré čista voda od njega. Kdor hoče surovo maslo dalj časa rabiti, mora ga osoliti; tudi prav malo cukra je dobro primešati. Ako surovo maslo dalj časa kuhamo, izhlapi voda iz njega in tudi vse druge stvari se usedejo na dno (tropine ali maslenek). To topljeno maslo (Schmelzbutter), ali v kratko tudi maslo imenovano, se leta in leta ne spromeni.

Ako vročemu mleku priliješ nekoliko kapljic kakave kisline, tekoj se mleko usiri, to je vsa sirnina zakrkne ter se s tolščo vred izloči kakor sirasta stvar, tvarog (Quark) imenovana. To isto se tudi zgodi, ako mleku priliješ sirišča (Lab), to je vode, v kterej se je namakal razrezan telečji želodec (siriščnik). Vodena, od mlednega sladora sladka tekočina, sladka sirotka (Molke) zvana, se odtoči in odcedi, iz osoljenega tvaroga se pa dela mastni sir, kakor je na pr. švicarski, holandijski, česterski in tudi naš domač planinski sir.

Ako mleko stoji dalj časa, prevrže se mlečni slador v mlečno kislino (§. 158), vsled česar se sirnina skrkne. To imenujemo kislo mleko. Ako to mleko kuhamo izloči se sirnina iz kisle sirotke (saure Molke). Ako je bilo mleko predi posneto, dela se iz tega tvaroga pusti sir (magerer Käse). Sir dobi duh in okus od raznih spojin, ki se razvijajo iz gnjijoče sirnine. Med temi spojinami so navadno maslena in baldrijanova kislina. Meso obstoji poglavito iz neraztopne vlaknine, po kterej so prepleteni živci, krvne žile in vezna tkanina, in je več ali manj prerasteno s tolščo. Ako razrezano meso denemo v vodo in to vodo polagoma razgrejemo, raztopi se v tej vodi krejatin, mlečna kislina, beljak, soli in izvlečine (Extractivstoffe), in vse to da mesno juho. Ako meso še dalje

kuhamo na vodi, preostane naposled neka vlaknasta stvar pustega okusa in male hranivosti. Ako pa meso položiš tekoj v vrelo vodo, zakrkne beljak in iz tacega mesa voda ne more tako lahko izvleči raztopnih sostavin; tako meso ostane sočno in okusno, juha pa se vé ni mnogo prida. Tudi pečeno meso ostane sočnije od kuhanega. Jako krepko mesno juho si napraviš, ako meso drobno izrežeš, z mrzlo vodo poliješ, počasi razgreješ in potem juho skoz prt precediš in meso izžmeš.

Na tenke jermene razrezano meso se lahko posuši, potem v prah zdrobi in z mastjo zalije. To je tako imenovani pemikan, tako ga namreč zovejo Amerikanci. Na vrelej vodi razproščen pemikan je izvrstno hranivo za potnike po kopnem in po morji, zlasti koristno se je pokazal na severopolarnih ekspedicijah. Sol, posuta po mesu, vzame mu nekoliko vode in izvleče raztopno hranivo, ter napravi tako imenovano rázsol (Salzlake). Nasoljeno meso toraj slabije hrani, nego presno; ravno zato je tudi v dimu prekajeno ali prevojeno meso manje hranivne vrednosti od presnega.

Kruh. Vsem kulturnim narodom se je že od najstarejših časov zdel kruh tako potreben in imeniten, da so z besedo »kruh« v priliki zaznamovali sploh vsakoršno hrano. Mi v vsakdanjej molitvi prosimo za »vsakdanji kruh« in v tem zmislu je ta beseda tudi prešla v narodove izreke in pregovore. Vsak kruh, naj si bo po obliki, delu in dobroti tak ali tak, narejen je iz moke kacegakoli žita. Moki se najpredi prilije vode, da se napravi testo, ki se potem v hudej vročini hitro izpeče. Žitno zrno ima v sebi skroba, rastlinske vlaknine, rastlinskega kleja, fosfornatih soli in moševine (lesne vlaknine). Zadnje tvari večidel sostavljajo semensko kožo, ki pri mletvi gré v otrobe. Kakor bolj ali manj natanko ločimo otrobe od močnatega jedra, dobimo moko razne beljave in hranivosti.

Kakor je moka z vodo zgnjetena v testo, tekoj se začne skrob nekoliko prestvarati v gumo in slador. Beljakovine storé, da začne slador vreti, to je, razkolje se v vinski cvet in ogljenčevo kislino, ki skušata v podobi pare in plina uhajati iz testa, zlasti ako stoji na toplem kraji. Ali uhajati vendar ne moreta, ker jim brani rastlinski klej, ki dela testo vlečno, pač pa zračni mehurci rahljajo in privzdigujejo testo. Pravimo, da testo »vzhaja«. V peči se ti zračni mehurji še bolj raztegujejo in zategadelj postane kruh rahel in luknjičast, kar je potrebno zarad hitrejše in lažje prebave. Ob enem se nekoliko skroba promeni v gumo, ki se potem raztaplja v vodenej pari ter naredi svetlo skorjo.

No držeč se načina, kakor smo ga ravnokar popisali, bi morali na kruh dolgo čakati. Zato vzamemo v pomoč kvas in drože, da je testo poprej gotovo. Kvas je staro in zato že skisano testo, v kterem se je vinski cvet prevrgel v ocetno kislino. Ako tacega kvasa pridenemo novemu testu začne skrob

v njem hitro prehajati v slador, vinski cvet in ogljenčevo kislino in zato testo hitro vzhaja. Ravno tako delujejo tudi drože, ki so še bolje od kvasa, kajti od njih kruh ne kisa, kar se pri kvasu več ali manj zmerom dogodi. Nektere finejše testenine se rahljajo s tem, da se testu dodá malo ogljenčevokislega natrona ali kalija (sode ali pepeljike).

Iz sočivne moke, na pr. iz leče, graha, boba i. t. d. se ne dá kruh peči, kajti v tej moki ni rastlinskega kleja in zato se testo ne more zrahlati. Ravno zato tudi krompirjeva in rajževa moka ni za peko.

Razkoline organskih spojin.

Iz zadnjih paragrafov smo izvedeli, da je rastlinsko ali živalsko telo nakopičeno iz raznih tvari, ktere sedaj poznamo glede njihovih lastnosti in glede njihove kemične sostave. Tako na pr. obstoji živalsko telo večidel iz vlaknine, klejevine, beljaka in tolšč, ne računaje fosfornokislega apna v kostéh. Rastlino sostavljajo: moševina, listno zelenilo, beljak, guma, skrob olje i. t. d. Treba je tudi vedeti, da so te tvari iz živalskih in rastlinskih teles večidel ali raztopljene v vodi ali pa vsaj zmehčane in navzete vode, kakor na pr. vlaknina v mišicah. Zato moramo tudi vodo šteti med poglavitne sostavine vseh teh teles.

Na dalje nam je tudi znano, da ogljenec, vodenec, kislec, dušec in žveplo delajo jako sostavljene molekule za te živalske in rastlinske tvari.

Rastlinsko in živalsko telo je tedaj čudovito poslopje, zloženo iz mnogovrstnih tvari, ki tako dolgo složno skupaj držé, dokler v poslopji veje dáh življenja, ki s svojo oživljajočo močjo brani hišo notranjega razpada in proti vnanjemu vetru in viharju. Ali od onega trenutka, ko z življenjema izbeži ona moč iz telesa, razsujejo se tudi njegove sostavine, ki so odslé pokorne samo splošnim zakonom kemične sorodnosti. Oni sostavljeni molekuli ne morejo dalje v tej zvezi ostati, začnó tedaj razpadati in njihovi atomi se skladajo v enostavniše spojine, tako imenovane razkoline (Zersetzungsprodukte). No poslopje se ne ruši samo zarad onega umetnega notranjega sklada, mnogo pomaga pri tem tudi voda v zraku in vsa telesa obdajajoči kislec, ki je večidel prvi povod, da telo počne razpadati; ako zraven tudi sodeluje toplina, vrši se razpad še hitreje in spešnije. Ako vnanji zrak ne more pristopiti, potem se tak razpad imenuje destilovanje na suhem (trockene Destillation), ako se pa razkroj organskih spojin godi pri navadnej temperaturi in se zraku in vodi ne brani pristop, zovemo to prostovoljni razpad ali samorazkroj (freivillige Zersetzung).

Vsacemu bode jasno in sprevidno, da morajo razkoline, to je one spojine, v ktere organske tvari razpadajo, biti enostavniše od razpalih tvari; da so sestavljene samo iz onih istih prvin, ki se v organskih telesih nahajajo, in naposled, da njihova skupna utež smé samo takrat veča biti od uteži razpalega telesa ako je od vné kaj vode pristopilo.

1. Prostovoljni razpad.

(Samorazkroj.)

Razpadanje organskih teles v enostavne kemične spojine pri navadnej temperaturi imenujemo samorazkroj. Po raznih okolnostih, v kterih se to razpadanje vrši, nadevajo mu se tudi še druga imena. Ako ima kako telo v sebi sladora, ki se z vplivom kvasa (Hefe) razkolje v vinski cvet in ogljenčevo kislino, imenujemo ta razpad vrenje ali vrvež (Gährung). Gnjiloba (Fäulniss) imenuje se samorazkroj, pri kterem se razvijajo smradne spojine. Razprh ali preprh (Verwittern) se zove razpad organskih tvari pod menjajočim se vplivom zračnega kisleca, svetlobe in vode ako pa zadnje tri stvari na razpadajoče organsko telo nimajo posebnega vpliva, pravimo tacemu razpadu: trohnoba (Vermodern).

Vrvež. Z imenom vrvež zaznamujemo navadno razpad sladorovnatih tekočin, kjer se dela vinski cvet. Toda v novejšem času razumevajo s to besedo mnogotere razkrojne prikazni, ki se strinjajo v tem, da kakovo telo spodbuja na razkroj kako vrvežu podvrženo tekočino, dasiravno do nje ne pokazuje nikakoršne kemične sorodnosti, kakor se tudi ne udeležuje pri stvaranji novih vrvéžin (Gährungsprodukte). To telo imenujemo snovatelj ali ferment. Navadno zadosti malo fermenta, da razkroji razmerno veliko množino vrvežne tvarine. V vrenji se tudi snovatelj sam razkraja in kakor je v njem ta razkrojitev dovršena, izgubi svojo lastnost. Vrvež se vrši različno, kakoršna je namreč tvarina, snovatelj in temperatura, ravno tako različne so potem tudi dobave. Tako na pr. razkroji se slador s kvasom pri 5 do 20° C. v vinski cvet in ogljenčevo kislino, z gnjilim sirom pa pri 35° C. v mlečno, masleno in valerijanovo kislino. Doslé te prikazni ravno tako ne moremo razjasniti, kakor ne kemičnega učinka svetlobe ali pa vpliv telečjega želodca na mleko.

Navadnemu vrenji, ki se tudi žestinsko vrenje (geistige Gährung) imenuje, podvržene so vse sladorovnate tekočine, kakor na pr. sok iz grozdja, sadja, cukrenega trsta, sladke pése, ječmenov slaj i. t. d. V vseh teh tvarinah je razen sladora še neka dušečnata tvar, navadno beljak ali pa rastlinska vlaknina. Kakor hitro taka tekočina stoji nekoliko časa na solncu, spromeni se najpred ta dušečnata sostavina, ki se počasi, privzemši

si kisleca, izloči v podobi rjavkaste oborine, znane kvas ali drože. Ob istem času se prične razkrajati grozdni slador v vinski cvet in v ogljenčevo kislino. Tekočina se navzame [žestinskega] duha, v mehurcih se vzdigujoča ogljenčeva kislina je pa kriva, da se tekočina peni in da kvišku sili, po čem se vrvež najlaže pozna.

Razkroj se dá lahko predstaviti s formulami omenjenih tvari:

1 ekv. brezvodnega grozdnega sladora = C12H12O12 razpade namreč na
2 ekv. vinskega cveta. = C8H12O4 in
4 ekv. ogljenčeve kisline. = C4O8.

Vrvež je končan, kedar se je ves grozdni slador v vinski cvet sprevrgel. Omeniti moramo še, da si trstni slador mora najpred privzeti 1 ekv. vode ter se promeniti v grozdni slador, potem še le začne vreti.

Kvas se po vrenji usede kakor gošča na dno. Ako tega kvasu prideneš novej sladornatej tekočini, razkroji tudi to, in sicer je za veliko množino sladora treba prav malo kvasa. Naposled se kvas sam razkroji in potem izgubi omenjeno lastnost. Ako je kipeča tekočina imela v sebi dosti dušečnatih sostavin — taka tekočina je na pr. ječmenov slad —, začne se v njej kvas tudi z nova delati in se pomnoževati. Pod mikroskopom se da razločiti, da kvas obstoji iz majhnih kožnatih mehurcev, ki so polni neke tekočine. Te kvasove krogljice začnó iz sebe poganjati popke ali brste, ki rasto in se spet hitro pomnožavajo, ravno tako, kakor se to godi pri nekterih mikroskopičnih plesnih.

Sladorovnate tekočine pa ne vró pri vseh okolnostih. Za vrenje je — vsaj s početka — potrebna dotika z zrakom in pa temperatura 20° do 30° C. Nektere stvari, ako jih pridamo če tudi v malej množini — za vrenje sposobnim tekočinam, branijo vrenje in razkrojitev; take stvari so na pr.: hlapno olje iz gorušičnega semena, žveplena sokislina, solitarna sokislina. Kvas izgubi svojo moč in lastnost, ako se popolnoma posuši, ali se do 100° C. razvročini, ali pa se pomeša z vinskim cvetom, kislinami ali alkaliji. Umetni kvas se napravi, ako vlečno pšenično testo več dni pustiš v srednjej toploti stati, da dobi testo vinski duh.

Dodatek. Vsled novejših opazovanj se pri vrenji ne razkole ves slador v vinski cvet in ogljenčevo kislino, temveč kacih 5 odstotkov se ga razkroji v jantarovo kislino in v glicerin.

Ako kvasa pridereš čistej sladornej raztopini, zadosti 1 del kvasu za razkrojitev 5 delov sladora, no novi kvasni mehurčki se pri tem ne delajo. Kakor pa tej zmesi dodamo kakove amonijakove soli in fosfornokislih soli, tekoj začno kvasne krogljice

rasti in se pomnoževati, ravno tako, kakor v naravnih kipečih sokovih. Po tej prikazni bi človek sodil, da je kvas rastlinske natore.

Izdelovanje drož je dandanes poseben obrt. Pri kuhanji piva se v pivarnicah sicer dobi po strani mnogo drož, ki so pa grenkljaste in zato za pekarijo niso pridne. Večidel se za bolje pecivo rabijo tako imenovane prešane drože (Presshefe), ki se delajo tako-le: 1 del raztrganega ječmenovega slaja, 3 deli raztrgane ržene moke in nekoliko drož, ki ostanejo pri destilovanji špirita ali žganice iz zdrozgalice, to troje se dobro zmeša in zdrozga. Dodá se še 1/2 odstotka ogljenčevokislega natrona in pozneje še 4/10 odstotka žveplene kisline. Tej mešanici se potem še pridene kvasú, da začne vreti. Novi kvas, ki se začne sedaj delati, posname se s penenico, opere se v vodi, spreša in pomeša z 10 odstotki krompirjevega škroba.

Žestinske ali opojne pijače delajo se vse iz zevrelih sladorovnatih tekočin, in sicer nektere, kakor na pr. vinski cvet in druge razne žganice z destilovanjem, druge pa, na pr. vino in pivo brez destilovanja.

Razumeva se samo ob sebi, da destilovane žestinske tekočine imajo v sebi samo hlapne sostavine, in sicer največ vode in vinskega cveta. Iz raznih rastlinskih tvari narejene žganice imajo navadno kakov poseben duh in okus, ki žganico dela več ali manj prijetno. To pa izvira odtod, da se v vrenji iz onih tvari napravijo posebna hlapna olja ali eteri, ki so jako ugodnega duha, kterega se tudi navzame žganica. Tako na pr. dobi krompirjeva in ržena žganica duh in okus od patoke (Fuselöl, glej §. 170 in 173.)

Rum se dela iz sirupa trstnega sladora, arak iz zevrelega rajža, a narodi, stanujoči po azijskih stepah in višavah, si celó iz mlečnega sladora izgotavljajo neko opojno pijačo, tako zvani kumis.

Znano je, da žveplena kislina in dijastaza (§. 201) moreta skrob promeniti v slador. Zategadelj se žganica navadno izdeluje iz skrobovnatih rastlinskih tvari. Žitu ali kuhanemu krompirju se dodá sladú, potem se razmoči v vodi ko je tekočina izvrela se destiluje. Izvrelo tekočino imenujemo zdrozgalico ali žonto (Maische).

Vino ima več ali manj vinskega cveta, kakor ima namreč grozdje, iz kterega se je vino naredilo, več ali manj sladora v sebi. Naša navadna vina imajo samo 8 do 10 odstotkov, nektera hrvatska vina po 12, najjača renska vina do 14, francoska, španska in portugalska vina celó 18 do 20 odstotkov vinskega cveta. V vinu so nadalje iz grozdnega soka vse one sostavine, ki se morejo raztopiti v takej žestinskej tekočini. Razen necega barvila spada semkaj birsa ali sreš (§. 160), kterega so sosebno polna nektera naša vina, ki so zato tudi preveč kisla;

nektera vina, zlasti južna, imajo tudi sladora ki se mnogim vinom tudi dodava. Enantov éter (§. 170) daje vinu — tudi najslabšemu — znani vinski duh; razni, v §. 173 imenovani éteri dajó dobremu, staremu vinu to, kar se cvet ali »bouquet« (izgovarjaj buké) imenuje. Nektere črna vina, zlasti »bordeaux« (bordó) in naš »teran« imajo razen barvila v sebi nekoliko čreslovine, zato so trpkega okusa.

Pivo ali ol se dela tako-le: Klili ječmen, slad imenovan, kuha se v kotlu na vodi, dobljena sladka ječmenovka (Würze) se nekoliko ukuha, dodá se jej hmelja in potem se hitro ohladi na plitvih posodah, hladilnice (Kühlschiff) imenovanih. Ohlajena ječmenovka teče v velike kadi, kjer pri temperaturi 5° do 10° C. počasi vré. Še predno se je ves slador sprevrgel v vinski cvet, dene se mlado pivo na pipo in se tekoj pije, ali pa se spravi v velike sode, kjer se uteži. (Uležano pivo, Lagerbier). Na ta način dobljeno pivo je rjavo in več ali manj grenko. Kvas, ki se izloči pri vrenji, ostane na dnu kadi, zove se zato spodnji kvas (Unterhefe) ter obstoji iz majhnih krogljic.

Bledo, ne grenko pivo, kakor se posebno na severnem Nemškem pije pod imenom belo pivo ali beli ol (Weissbier) se dobi, ako ječmenovka brez hmelja pri toplini 12° do 19° C. hitro odvré. Pri tacem vrenji se ogljenčeva kislina silno hitro razvija in žene kvas navzgor, ki se zato imenuje gornji kvas (Oberhefe).

Pivo ima toraj razen vode v sebi: 4 do 5 odstotkov vinskega cveta, sladora, gume — zato se tudi sprijemljejo prsti od nje —, hmeljevega grenca in ogljenčeve kisline, zarad ktere se peni. V pivu ni nikakoršnih dušečnatih spojin, toraj se ne more šteti med tista hraniva, ki so bila v §. 196 opisana; imenitne so pa v tem oziru fosfornokisle soli, kterih je precej v pivu.

Pivo se lahko skisa, ako se namreč njegov vinski cvet prevrže v ocetno kislino, kar se tem predi zgodi, čim slabše je pivo. Hmeljev grenec in neko hlapno olje brani kisanje, zato se hmeljeno pivo laže in dalje drži, nego sladko. Najbolje se pa pivo ohrani, ako je spravljeno v kolikor mogoče hladnem kraji, zato se uležano pivo spravlja v kleti ki imajo po letu samo kacih 8 do 10 stopinj topline.

Kisli, ali ocetni vrvež (Essiggährung) je osnovan na tem, da kislec iz zraka spromeni vinski cvet v ocetno kislino. K 1 ekvivalentu vinskega cveta = C4H6O2 pristopijo 3 ekvivalenti kisleca ter naredé vodo, 2 (HO) in ocetno kislino = C4H4O3.

Ocet se dela iz vinskocvetnih tekočin, ako ima kislec pri toplini od 28° do 35° C. pristop do njih. Za izdelovanje octa so dobre razne tvari, pogosto se rabijo za ta posel odpadki izpod vinskih preš in iz pivarnic, na pr. tropine. Navadno se

pa izdeluje iz kake izvrele drozgalice (§. 208), ki se v ne popolnoma zabitih sodih in, če je potrebno, v zakurjenih izbah počasi v ocet sprominja. Ocet je gotov, kakor hitro se je ubrisal (učistil.)

Vinski cvet lahko prav hitro spromeniš v ocet, ako vliješ v sod, ki je s strugotinami (Hobelspänen) napolnjen, z vodo razrejeno žganico, jo spodaj prestrežeš, zopet zgoraj naliješ in to nekolikokrat ponoviš. Vinski cvet se razlije po strugotinah in kaplja počasi navzdol, na tem potu pride v dotiko z obilnim kislecem ter se okisi. Ta način imenujejo hitri način (Sehnellessigfabrikation).

Navadni prodajalni ocet ima 2 do 3 odstotke ocetne kisline, jaki ali hudi vinski ocet in tako imenovani ocetni cvet (Essigsprit) ima pa do 10 odstotkov ocetne kisline. Večkrat prodajalec zblodi ocet z žvepleno kislino. To prevaro lahko spoznaš ako malo tega octa vliješ na cuker ter ga potem v plitkej skledici ali na pladnji (Teller) počasi izparivaš. Ako je bilo v octu žveplene kisline, ta zaostane in zogljeni cuker v črno tvarino.

Gnjiloba ne daje tako ugodnih in krepilnih dobav, kakor so bile one v prejšnjem §. opisane. Tudi tukaj ne smemo pustiti iz oči prvin, iz kterih so rastlinska in živalska telesa sostavljena, ker sicer nam ne morejo biti jasne one spojine, v ktere živalski ali rastlinski ostanki razpadejo. Te dobave pa niso v vseh okolnostih enake, temveč se bistveno razlikujejo, kakor namreč te stvari gnjijo ali pri nizkej toplini in obilnej vodi, ali pa v večej toplini in pičlej vodi. Nadalje razvijajo se neke stanovite spojine obilniše iz živalskih teles, ki imajo več žvepla in dušca v sebi, nego rastlinska telesa. Sploh se more reči, da gnjiloba pri nizkej toplini večidel daje vodenčeve spojine, v višej toplini in večej suši pa več kislečevih spojin. Sledeče dve tablici nam pojasnujete to razkrojitev.

Krivo bi pa bilo misliti, da se pri gnjilobi spojine zmerom ravno tako razvijajo, kakor so v teh dveh tablicah napisane. Po okolnostih se spojine te ali one vrste v večej ali manjšej množini nahajajo med spojinami druge vrste. V začetku gnjilobe, ko je še mnogo vode, razvijajo se največ vodenčeve, proti zvršetku pa kislečeve spojine, ali pa se prve tudi same sprevržejo v poslednje. Tudi se te spojine spajajo med sebo ter se naredé sostavljene, kakor na pr. ogljenčevokisli in solitarnokisli amonijak, amonijevo-vodenčev žveplec i. t. d.

Razkoline rastlinskih in živalskih tvari.

a) Pri obilnej vodi in nizkej toplini:

Voda HO
Ogljenčev vodenec (močvirni plin) C2H4
Vodenčev žveplec HS

Fosforov vodenec PH3
Amonijak NH3
x (OCSPNH)

b) Pri pičlej vodi in višej toplini:

Voda HO
Ogljenčeva kislina CO2
Žveplena kislina SO3
Fosforova kislina PO5
Solitarna kislina NO5
x (HCSPNO)

Tudi mesto, na kterem stvari gnjijó, dostikrat odloči, v kakave spojine tvari razpadejo. Ako se namreč blizu kje nahajajo močne osnove, kakor je na primer kalij ali apno, takrat se delajo sosebno kisline, ki se potem z osnovami spajajo. Na tem se osniva izdelovanje solitarne kisline, ki je bilo omenjeno v §. 74.

Vse zgoraj imenovane razkoline nahajajo se v smetji in v gnoji, ki sta zategadelj izvrstno hranivo za rastline. No ker so vse te spojine hlapne, izgubé se mnoge v zrak. Poskušali so toraj, kako bi se s primešanimi osnovami, na pr. z apnom, ilovico, malcem ali gipsom, železnim vitrijolom in z nekterimi kislinami, zlasti z žvepleno kislino, one hlapne kisline in osnove dale spajati z nehlapnimi telesi ter se tako zadrževati v gnoji.

Gnjiloba se ubrani, ako voda in zrak ne more blizu, ali pa z jako nizko toplino. Dobro izsušene rastlinske ali živalske tvari ne gnjijó. Izsušiti se pa dadó ali na zraku, ali z umetno toplino, ali pa s kacim telesom, ki ima veliko sorodnost do vode in jo toraj odtegne onim tvarém. Tako telo je na pr. sol, tudi cuker, na tej lastnosti se osniva solenje mesa in vkuhavanje sadja s cukrom. Ravno tako tudi deluje vinski cvet na stvari, ki se vanj položé.

Denemo li meso, mesnata jedila, mleko, prikuho i. t, d. v plehnato posodo, jo dopolnimo z vrelo vodo, jo potem s privarjenim (prilotanim) pokrovom zapremo ter jo naposled nekoliko ur pustimo v vrelej vodi, ostanejo ta jedila črez leto in dan nespromenjena in nepokvarjena. Ta način je izumel Appert; po njem je mogoče mornarjem in sploh ljudém jedila za zimo frišna ohraniti. Appertov način je osnovan na tem, da kislec iz zraka ne more do jedil.

Dandenes izdeluje se v velikem tako imenovana stlačena zelenjava ali prikuha (comprimirtes Gemüse), toda ni treba misliti, da se ta zelenjav zato tako dolgo frišna ohrani, ker je stlačena, kakor bi človek po imenu lahko sodil. Pripravne rastline, na primer zeleni fržol, grah, ohrovt, zelje, korenstvo in, sadje se zreže in potem v nizkej temperaturi hitro

posuši, kar se zgodi tem hitreje, čim brže se menja zrak. Nekoliko se vé da se pri tem ravnanji zelenjav spromeni, zlasti v okusu, ker se raztopne beljakovine prevržejo v neraztopne.

V Sibiriji so našli v zemlji zmrznjenega mamuta; to je slonu podobna žival, ki sedaj ne živi več na zemlji. Na njem se je koža, dlaka in meso popolnoma vzdržalo, tako, da so meso psi žrli. Ta žival je gotovo več tisoč let ležala na onem mestu, kar je najbolji dokaz, da pri nizkej toplini telesa ne gnjijó.

Nektere tvari, ki ustavijo vrvež, ovirajo ali zadržujejo tudi gnjilobo, na primer: hlapno gorušičino olje, kreozot, sosebno pa lesni ocet, ravno tako tudi arzenik, sublimat in še druge stvari.

Počasna zogljenitev. Ako so rastlinski ostanki, zlasti les, stebelca, korenine, mahovje i. t. d. pri nazočnosti vode samovoljnej razkrojitvi prepuščeni tako, da zrak prav nič ali pa le po malem more do njih, izstopijo iz njih malo po malo kislec, vodenec in tudi nekoliko ogljenca v podobi ogljenčeve kisline, vode in ogljenčevega vodenca (močvirnega plina). Ostanek je potem vedno bolj in bolj ogljevnat, kar se dá dokazati z kemično razkrojitvijo in se tudi more spoznati po vnanjej barvi, ki vedno temnejša prihaja. Te ostanke imenujemo: prst, trhljenina, gnjilina, šota, rjavi ali črni premog; med sebo se razlikujejo samo po večej ali manjšej stopinji razkrojitve. Pri črnem premogu dospela je razkrojitev do vrhunca.

Na vsakej obdelanej zemlji nahaja se velika množina tacih na pol razkrojenih rastlinskih ostankov, kterim navadno prst ali črnica (Humus) pravimo. Od nje ima njiva temnejšo, časih celó temno barvo, kakoršne pod njo ležeča neobdelana zemlja nima.

Vsled počasne ali neprestane razkrojitve rastlinskih tvari, nakopičilo se je v raznih oblikah že toliko ogljevnatih teles, da imamo od njih jako velik dobiček, ker jih rabimo za gorivo. In v resnici bi ves les, kar ga po vsem svetu prinaraste vsacega leta, ni kratko ni malo ne zadostil potrebam vsega človečanstva, ko ne bi mogli v pomoč jemati črne zaklade, ki so se skoz tisočletja nabrali v zemlji. Gorivo je za nas tako imenitno, da se moramo pri njem ustaviti in o njem malo obširniše govoriti.

Šota (Torf) je gotovo najmlajša ogljevnata stvar, ki se neprestano še zmerom dela pred našimi očmi. Šota postaja večidel iz majhne, neznatne rastline, šotni mah (Sphagnum)imenovane, ki po močvirnatih tléh sosebno bujno raste. Pri, tléh ta mah vedno sahne in odgnjiva, na vrhu pa dalje raste. Vsako leto se vsehli deli pridružijo doljnej preperelej plasti (Schichte) in tako raste ter se množi od leta do leta ta sklad ogljevnatih tvari in naraste v 80 ali 100 letih na znatno debelost.

S časom napreduje ogljenitev, doljne plasti postanejo vedno ogljevnatiše, črnejše in, ker gornje plasti na nje pritiskajo, tudi vedno gostejše.

Najstarša šota je toraj tudi najboljša, večkrat je tako črna in težka, da bi človek komaj sodil, da je postala iz rastlinskih bilk. Mlajša šota je pa rjava, rahla in pogosto se vidi razločno da je trhlenina iz mahovja in drugih ondi rastočih rastlin.

Po stanovitih okolnostih ima šota več ali manj zemlje primešane. Nektera šota je nima skoro nič, druga pa časih po 30 do 50 odstotkov; razumeva se samo ob sebi, da pri takoj šoti njena veča primerna težina ni znamenje veče dobrote. Kedar se tedaj določuje vrednost kake šote, treba je pred vsem gledati na množino pepela.

Stvorba rjavega premoga (Braunkohle) se je godila ob času, ko človek še ni bival na zemlji, dasiravno je kmalu potem tudi on nastopil. Zemlja je namreč ali mahoma ali polagoma pokrila veče ali manjše množine lesa, ki se je vsled tega v svojej podobi znatno spromenil. Rjavi premog pokazuje čudovite stopinje in prelaze od lesa tje do črnega premoga, kakoršne so namreč bile okolnosti, v kterih se je les sprominjal. Sem ter tam nahajajo se debla od rjavega premoga, na kterih se letni kolobarji, semenje, listje in ličje razločno vidijo kakov drug rjav premog je pa prsten ali pa črn in gost, človek ne bi nikdar mislil, da je nekdaj bil les.

Rjavi premog je navadno rjav in precej gost, ker ga je na njem ležeča zemlja pritisnila in stlačila. In v resnici se najdejo debla, ki so po velikem tlaku popolnoma stisnjena in sploščena.

Rjav premog je dobro gorivo, kazi ga samo to, da ima dostikrat železnega kršca (železnega žvepleca) v sebi.

Črni premog (Steinkohle) je po svojem začetku še mnogo starši od rjavega premoga. Gotovo je, da je tudi črni premog postal iz rastlinskih tvari in sicer iz drevesnih debel. Ta debla so se pa v dolgem času in pod velikim tlakom tako spromenila, da so nekteri do novejšega časa trdili, da črni premog ni rastlinskega postanka. No za rastlinski postanek govori že ta okolnost, da se tudi pri šoti in pri rjavem premogu dá slediti prelaz v črni premog; nadalje tudi to, da se blizu črnega premoga najdejo povsod vsakoršni rastlinski ostanki, našla so se celó dobro ohranjena drevesna debla. Pod mikroskopom se tudi na mnogem gostem premogu dá še razlikovati lesni sklad.

Teže se dadó razjasniti neizrečeno velike množine premoga, ki se časih nahaja v nasadih, ki so 40 in še več črevljev debeli. Za stvorbo tacih nasadov je bilo treba neizmerne množine lesa in mnogo tisoč let.

Črni premog je gost, črn in svetel. Primerna težina mu je večidel = 1,3 Primerjamo li to težino z gostoto lesa ali lesnega oglja; je očevidno, da ima črni premog v enakem prostoru

mnogo več goriva, nego les ali lesni ogelj. Črni premog je toraj v resnici izvrstno gorivo, samo da se zarad veče gostote teže zapali in da za gorenje potrebuje večo množino kisleca, to je več zraka ali. večega propuha.

Toda črni premog ni še nikakor čisti ogljenec. V njem je še zmerom kisleca, vodenca in nekoliko (1 do 2 odstotka) dušca. Razen tega nahajamo v njem tudi rudninskih sostavin, kamor spada zlasti žveplo spojeno z železom.

Očevidno je, da je les pri postanku črnega premoga le nepopolnoma zogljenel. To se pa dá še popraviti, ako s črnim premogom ravnamo ravno tako, kakor z lesom, kedar iz njega ogelj žgemo. Pri tem ravnanji imamo še ta dobiček, da smo odstranili žveplo, ki dostikrat ovira porabo črnega premoga. Na ta način dobljeno oglje imenujemo kóks (angleško Coak). Ker je koks razen rudninskih sostavin čisti ogljenec in je zraven tega jako gost, zato je najboljše gorivo, sosebno ondi, kjer se mora v majhnem prostoru razviti velika vročina, na pr. pri lokomotivih. Koks je luknjičast (žlindrast), sivkast, svetel skoro kakor kovina in tako gost, da zveni.

Po obliki in po dobroti razlikujemo več vrst črnega premoga. Razumeva se samo ob sebi, da je premog tem manj vreden, čim več rudninskih, to je neizgornih delov ima v sebi. Po tem, kako se stolčeni črni premog obnaša v vročini, razlikujemo tri vrste. Prah necega premoga se v vročini napihne, potem upade, se strdi in speče, prah druzega premoga se le nekoliko sprime, prah tretje vrste pa ostane nesprijet. Prva vrsta je najbolja, zlasti za kovače in za plinarnice; druga, posebno pa tretja vrsta so manje vrednosti.

Eden izmed najboljših premogov je svitlogóri premog (Kannelkohle), ki gori z lepim svetečim plamenom. To lastnost mu daje vodenec. Nahaja se na Angleškem, rabi se sosebno za izdelovanje svetečega plina.

V prejšnjih paragrafih smo se soznanili z drvi, šoto, rjavim in črnim premogom, naj nam bo sedaj dovoljeno še nekaj opomniti o njihovej vrednosti kakor goriva.

Razvijanje umetne topline se osniva na gorenji, to je, na spajanji ogljenca in vodenca s kislecem.

Izmed dveh enako težkih teles bo tedaj kakor gorivo ono telo imelo večo vrednost, ki ima v sebi največo množino neokisanega ogljenca in vodenca. V 100 funtih frišnih drv kupimo samo 20 funtov oglja, v 100 funtih suhih drv ga je pa 40 funtov. Pri enakih množinah ima ono gorivo večo vrednost, ki je najgostejše in ki ima največ ogljenca in vodenca.

Toplina, ki jo daje kako gorivo, odvisna je vsikakor od tega, kako gorivo gori. Enake množine oglja pri istih okolnostih popolnoma sožgane dadó zmerom isto množino topline. Popolni sožig imenujemo, kjer niti najmanjša troha goriva ne uhaja, predno se ni spromenila v najvišo kislečevo spojino,

namreč v ogljenčevo kislino. Pri vsacem sožigu, kjer uhajajo neizgorene pare in plinovi v podobi dima ali pa s plavim plamenom goreči plin (ogljenčev okis), gré nekoliko goriva v očitno izgubo.

Kedar tedaj rabimo gorivo, paziti nam je na to, koliko ogljenca, vodenca, vode in rudninskih tvari ima gorivo in kako je gosto, in naposled moramo skrbeti, da izgori popolnoma.

Prispodoba nekterih goriv.

V tej tablici se očitno vidi, kako množina kisleca pojema kolikor starejšega postanka je gorivo. V drvih nahajamo 44 odstotkov kisleca, dočim ga v nekterem premogu niti 5 odstotkov ni.

Kolikor primerne toplote dá pri sožigu to ali ono gorivo, smo omenili že v fiziki v 156. §.

2. Destilovanje na suhem.

Na suhem se destilujejo sosebno drva, premog in živalska trupla, in sicer zarad mnogih stvari., ki se na ta način dobivajo. Telesa se žarijo v železnih retortah, ki so ali cevém, ali kotlom ali škrinjam podobne. V zvezi z retortami so druge potrebne priprave, v kterih se železne dobave nabirajo.

Razumeva se, da se kakovost dobljenih spojin ravná po kemičnej sostavi destilovanih teles. Iz sledečega pregleda vidi se razloček:

Kakor pri gnjilobi mešajo se tudi pri suhem destilovanji dobave ene in druge vrste, ali vendar ne v tolikej množini.

Sploh se more reči, da se naj predi delajo vodenčevnatiše spojine, kakor so na primer: ocetna kislina, lesna žestina, hlapna olja in amonijakovnata voda. No ker te dobave nekoliko spet razpadajo, nastajajo vedno enostavniše spojine, na pr. ogljenčevi vodenci, ogljenčeva kislina in ogljenčev okis. Iz §. 60 nam je že znano, da ogljenčeve vodence rabimo za svečavo.

Kotran (Theer), ki se nahaja med dobavami vseh treh vrst, nima natanko določene kemijske sostave, temveč je zmes mnogoterih tvari, zlasti hlapnih olj; črn je zarad primešanega oglja. Nektere kotranove zmesnine izdelujejo se zarad njihovih lastnosti in porabe na veliko po fabrikah. Tako na pr. dobivajo se iz lesnega in premogovega kotrana, ako se na vodi destiluje, raznovrstna kotranova olja (Theerö1e), ki so več ali manj

hlapna in se toraj z destilovanjem dado ločiti. Sostavljena so ta olja iz ogljenca in vodenca ter se pod poljubnimi imeni, na pr. fotogen, hidrokarbir, solarno in kristalno olje prodajajo za svečavo. Hlapno olje iz premogovega katrana, ki se je poprej rabilo sosebno za razmakanje kavčuka, prodaja se sedaj v trgovini z imenom benzin ter je splošno sredstvo za izpravljanje mastnih, smolnatih in drugih madežev. Anilin, ki se tudi nahaja v premogovem kotranu, omenili smo že v §. 177.

Naftalin, C2OH8, je sostavina premogovega kotrana, kristalizuje v bisernosvetlih luskah ter ima neki poseben, ne baš neprijeten duh. Tudi saje in žužel (Kienruss) .dišé po naftalinu.

Krejozot; C12H6O2, dobiva se iz onega hlapnega olja, ki iz premogovega kotrana destiluje pri toplini 150° do 200° C. Krejozot je oljnata brezbarvena tekočina, diši po dimu, peče na jeziku, ovira gnjilobo in vrvež ter je otroven (strupen). Ker kaže lastnosti slabe kisline, pravijo mu tudi fenilova kislina.

Z destilovanjem se nadalje dobiva iz premogovega kotrana neki trden ogljenčev vodenec (CH), ki je kristalast, bel in nespromenjen v kislinah in osnovah, namreč parafin. Dela se sosebno z destilovanjem premogastih skrilavcev (bituminöser Schieferr) in se podeluje v sveče.

Kotran in kotranovo olje iz živalskih trupel ne morejo se rabiti zarad strašanskega smradú.

Amonijak in njegove najimenitniše spojine, dobljene iz destilovanih živalskih trupel, opisali smo v §. 84. Prva destilovana amonijakovnata tekočina, rabi se v zdravilstvu pod imenom jelenovec (Hirschhorngeist).

Lesni ocet rabi se za izdelovanje ocetne kisline in ocetnokislih soli, zlasti ocetnokislega svinčenega okisa. Na jedilih se ne more rabiti, ker ima neugodno slast po krejozotu. Kakor skoro vse dobave suhega destilovanja, ustavlja tudi lesni ocet gnjilobo in vrvež.

Lesna žestina opisana je v §. 172.

Izvodi prirodnega destilovanja. Nauk o skladu in postanku zemeljske skorje nas uči, da so v raznih dobah žareče rudninske tvarine, v kvišku se dvigajočih tokih, prodrle gornje zemeljske póle ali plasti. Te zemeljske plasti so se pa morale na onih mestih, kjer so se jih žareči toki dotaknili, več ali manj spromeniti. Ako se je to na primer zgodilo blizu premoga, mogel se je premog ravno tako spromeniti in postale so ravno take dobave (izvodi), kakor bi se bil premog na suhem destiloval. Po vsej pravici se toraj misli, da je antracit (glej §. 57) ostanek tacega, po velikej vročini spromenjenega premoga. In res je v

antracitu ravno tako malo vodenca in kislega, kakor v kóksu od kterega se loči samo v tem, da zarad velikega tlaka ni postal luknjičav. Umetno narejeni premogov kotran v prirodi nadomestuje:

Kameno olje ali petrolej, CH. Na večih krajih (na pr. pri Rablji na Koroškem in na večih krajih na Hrvatskem in v Slavoniji), zlasti blizu vulkanov, cedi se iz zemlje neko rumenkasto, rjavkasto ali celó črno olje, ki se kameno olje ali zemeljska nafta imenuje ter se ravno tako, kakor hlapna kotranova olja, rabi v zdravilstvu in v obrtih. Na nekterih krajih se je pa zemlja napila in navzela tacega olja, ki se dá potem z destilovanjem odločiti.

Odkar so v Ameriki našli brezštevilne in neusahljive vrelce kamenega olja, rabi se povsod za navadno svečavo, Surovi petrolej je pa zmes raznih olj, med kterimi so nektera jako hlapna. Surovi petrolej se toraj naj predi destiluje, da se mu odvzemó vsa hlapniša, olja (primerne težine 0,75), ki pri 60° C. že začnó vreti, ker sicer bi zarad lahke vnetnosti bil surovi petrolej nevarna tekočina. Ta predistilovana hlapna olja, nafta imenovana, imajo isto vrednost in tehnično porabo, kakor terpentinovo olje. Preostali čiščeni ali rafinirani petrolej ima primerno težino 0,81 in vré stoprv pri 150° C. Čiščeno kameno olje poznaš po tem, da se v skledico vlito z gorečo žveplenko ne dá zapaliti.

V prirodi se takisto nahaja kotran, ki je časih še mehek časih pa že strjen. Znan je pod imenom asfalt, péklina in kamena smola. Rabi se za marsikaj, za pómaz, za kurjavo, za pókost in lép (Kitt), z njim se črni železo in, ako se s peskom pomeša, pokrivajo se strehe in steze z asfaltnimi pločami. Ni nam treba spominjati, da za vse to je tudi dober umetni kotran, samo ako so mu se z destilovanjem odvzela kotranova olja.

Končavši s tem opisovanje kemičnih prikazni ne tajimo, da smo mnoge stvari prekratko načrtali, mnogih in mnogih pa še celó omenili nismo. Onega, ki se hoče kemije učiti znanstveno, ali ki se je hoče učiti zarad kacega obrta, onega zavračamo na bogato nemško kemijsko literaturo, iz ktere na koncu podajamo naslove nekterih imenitniših knjig.

Ta opomba velja posebno za drugi del, za organsko kemijo. Še le v novejšem času je jelo tudi na tem polji svitati, mnogo so z neumornim preiskovanjem kemiki tudi v tej stroki do trdnega dognali in ustanovili, mnogo dela pa še ostane prihodnjim časom in novim delavcem.

Priznati moramo, da so na tem polji sosebno marljivo in vspešno delali nemški kemiki. Zato nam bodi dovoljeno, da na koncu kemijskega nauka podamo podobo kemičnega laboratorija v Giessen-u, kjer je Liebig s svojimi prijatelji in učenci mnogo preiskaval in mnogo delal za napredek kemijske znanosti.