Kmetijske in rokodélske novice.

Na svitlobo dane od c. k. krajnske kmetijske družbe.

Tečaj IV.

V srédo 7. Prosénca. 1846.

List 1.

Sreča k novimu letu!

kMetV VošIlo noVICe zDraVo nlegoVo žIVlnCo, obILno kLale, žlta In Vlna.

Čuk.

Vošila Novic ob novim letu.

Wir wünschen, dass der Bürgerſteiss
Sich Eiderdunen bette,
Und dass für seine Müh' und Schweiss,
Der Landmann etwas hätte.

J. Schulz.

Mé vošmo, de cesarski rod,
Ki naše ljudstvo brani,
Uterdi, blagoslovi Bog,
Mogočniga ohrani!

Mé vošmo, de Slovenijo
Nam Večni z svojga raja
Z rosó obilne milosti
Oživlja in napaja.

Mé vošmo, de mogočno naj
Pravica gospodari;
De nihče v škodo bližnjiga
Ne laže, ne kovari.

Mé vošmo, de nikdar med nam'
Duh vráž in zmót ne blazni:
De sledni v svoj in druzih prid
Se s pametjo sperjazni.

Mé vošmo, de z ljubeznijo
Naj brat se z bratam bráti.
De pravda in prepir bi šla
Na merzel Grintovc spati.

Mé vošmo, de po ravni pot'
Slovenstvo se vzdiguje ;
De, kar je res, spodobno, pràv.
Naj sledni razglasuje.

Mé vošmo, de omikanost
Krepósti v brambo bodi ;
De pamet, vera in modrost
Mogočnih zbore vodi.

Mé vošmo, de za rod in dom
Bi mnogo Cojzov vstalo ,
Ž njim' bi Slovenji jaderno
Se kviško pomagalo.

Mé vošmo, de mestnjàn za trud
Dobí koristi vsake ;
Kmet pa zastonj de noč in dan
Ne dela prazne tlake.

Mé vošmo, de strašan požar
Bi sploh nam perzanesel.
In de domú noben vihar
Nikolj bi ne potresel.

Mé vošmo, de nam letina
Da mnogo žita, vina,
De svoje otroke preživi
Slovenska domovina.

Mé vošme, de bi posihmal
Kaj več denara bilo ,
Če ne, na našim ljubim svet'
Bo kislo se godilo.

Mé vošmo, de bi skerb otrók
Po sreči se vezala,
De b' domovina njih sadú
Zastonj ne perčakvala.

Mé vošmo , de bi za mladost
Kaj šol obzelenèlo.
In v njih se za slovenšino
Nekoljko poskerbelo.

Mé vošmo, de bi le v blagóst
Šegé se nagibále;
De nikdar tuje bi roké
Nam žepov ne tipále.

Me vošmo, de bi Pust preveč
Ne vihal svojga repa.
De v gerlo smerti mladi ljud
Nespametno ne cepa.

Mé vošmo, de mravljinčikam
Se znajde vračba kaka,
Naj pesniki ne čákali
Zastonj bi rumenjaka.

Mé vošmo, de bi h koncu šle
Vojské zavolj korúna,
De ta očak nam ne zbeží
Iz našiga komuna.

Mé vošmo, de tud srečo, dnar
Vpeljá železna cesta,
Ne de b' samó se hučkali
Od mesta pa do mesta.

Mé vošmo, de povsod nehá
Terpinčenje živali.
De zlast' voznikibi z žvinó
Usmiljeno ravnali.

Mé vošmo, de bi pašnikov
Vlastniki 'tli verjeti,
De boljši je kosčik pašnje — sam,
Ko z mnogmi kos imeti.

Mé vošmo, de obvarje Bog
Goreče vse Slovene,
De smertna kosa toljko jih,
Ko lani, ne zadene.

Mé vošmo, de po sto bi let
Rodú ljubljenci ž'véli.
In de bi v sivi stárosti
Na novo omladéli.

Mé vošmo pisoljubam sploh,
De vsak takó pisári.
De z zdravim sercam smejo brat'
Tud mladi — ne le stari.

Mé vošmo, de se strasti vsak —
Té kljukaste božíce —
Ogiblje, scer bo zgrešil pot
Perljudnosti, resnice.

Mé vošmo, de se naš namen
Slovencam prav perljudi,
De posihmal naš pravopis
Nikomur se ne studi.

Mé vošmo bravcam , de naprej
Marljivo nas bi brali,
Nevšečnim pa, de bi oní
Nevšečni bit' nehali.

Mé vošmo skupam še vošit',
Al konca bilo nebi;
Naj torej h krajcu sam perstav'
Kar kdo še voši sebi!

— n.

Slovenska želja.

Vsegamogočni Bog, milostljivi Oče vsih
narodov! glej, na početku novega leta k tebi
pritečemo, se spodobno zahvalimo za milosti, kar smo
jih vlani od tebe prejeli. Mnogo dobrot si po
očetovo nam dodelil in serce nam je od veselja
poskakovalo.

Bog premíli, na vsem tebi hvala !
Kar je bilo , da nam še ostane!

Pa tudi gorke solze so nam têkle po licu
blédem , kadar je huda nesreča nad nas perhrula.

Bog premíli, na vsem tebi hvala!
Kar je bilo , saj da več ne bode!

Vsliši nas, svoje otroke, ki te tréh zlatih
darov iskreno prosimo, kér jih neobhodno
potrebujemo.

Pervi zlati dar: daj! da nam na nebu svetlo
sonce sije, — oj preljubo rumeno sončice!
da nam prijazno ob jutrih izhaja, mirno o večerih
zahaja, nam vedno ljubo svéti in zemljo ogréva,
da karkoli vsejemo in vsadimo, nam rado raste, kakor
hmél; nam lépo cvetè, kakor vijolice, in da verti,
polja in vinogradi obilno nam obrodijo, — da
bodemo tvojih dobrot vživali, se jih serčno veselili
in tebi slavo sprepévljali.

Drugi zlati dar: daj! da nam v domovini sije
še drugo sončice, — oj presvétli kralj in
cesar naš Ferdinand! da milostljivo na nas, svoje
vérne Slovene se ozíra, kakor mi željno se
oziramo na Njega, svojiga očeta milega; da nas vodi k
sreči roda našega, da po Njemu v naši mili
domovini koristni nauki se razširajo, da se Njegovi vérni
Slovenci čedalje bolj izobrazimo in vsrečimo, —
da bodemo Njegovih dobrot vživali, se jih serčno
veselili in Njemu slavo sprepévljali.

Tretji zlati dar: daj! da v sercih naših
domorodcev sije še jedno sončice, — oj žlahtna
ljubezen do naroda našega! da domovino
ljubijo , blago mislijo, plemenito delujejo in za srečo
narodno se trudijo. Kjer to ljubo sončice sije, tam
angeljci med narodam shajajo, žlahtnih darov seboj
nosijo, jih obilno ljudem darujejo, kteri se
keršansko med seboj ljubijo.

Tih zlatih tréh darov te, o Bog iskreno
prosimo, kér jih mi Slovenci neobhodno potrebujemo.
Tri sončica naj nam sijejo in nas lépo ogrevajo,
da bodemo mnogo blagodarov vživali, se jih serčno
veselili, tebi, Bogu, slavo sprepevljali: Slava! slava
trikrat slava Bogu večnemu!

Matija Majer.

Nekaj kemíje (ločbe) kmetovavcam.
1. §. Vpeljanje, ali občinski kemíje zapopadik.

Celi svet, in tedej tudi vsaka reč na sveti
obstojí iz več ali manj zložnih delov, ki se med
seboj po svojih lastnostih razločijo.

Kemíja (po nemško Scheidekunst) kaže,
iz koga vsaka pozemeljska reč obstojí,
kér učí, jo razkrojiti (ločiti) v nje obstojne ali
zložne déle, to je, v pervíne, ki se ne dajo dalje
več krojiti; učí pa tudi dva ali več tacih obstojnih
délov ali pervín vnovič združiti ali zediniti, kakor
jih tudi narava ali natora zedinva, de takó, če
človek hoče, poprejšne, ali pa večkrat tudi čisto
nove rečí z njih posebnimi lastnostimi dobiva, ktere
niso še popred na svetu bile. Takó so strelni prah,
žganje, mjilo ali žajfa, kapica namesti kamnja na
puši, in tavžent druzih rečí kemíjske znajdbe,
za ktere se popred vedilo ni.

Tisti, ki so že pred več tavžent letmi iz
mnogih rud zlató, srebró, svinc, železo i. t. d. ločvali,

ali kotlovino in cin v bron združiti umeli,
kemikarji so bili. Ravno takó so kemikarji bili, ki so
v starih, starih časih iz mnogih želiš izlečke v
zdravila bolnikov napravljali, ali iz mnogih rastljin,
korenik, ali žival žlahtne in zlo drage farbe, jih
odločvaje, narejali; tudi tista večne hvale vredna
mamka, ki je, od božjiga duha navdana, perva iz
moke, solí, vôde in kvasú pogačo ali krùh spekla,
de je bil prijetniga slaja in veliko zdraviši.
kemikarca je bila; kakor tudi tista, ki si je perva platno
vbelila, ali svoje oblačila z lugam sprala.

Od vsih posvetnih učenost, ki zamorejo
človeka blažnost pomnožiti in visoko povzdigniti, je
ni, de bi bila v poslednih 60 letih — od kar so
namreč podnebja zrak in vodo v več pervin
razkrojili— lepših vej pognala, in k večimu ali
častIjivišimu drevesu zrastla, kakor kemíja. Od tedna
do tedna nove , okoli po svetu storjene kemijske
znajdbe, nižji ali višji veljave po časopisih
oznanujejo, in tó gré, kaj bi rekel? — na tavžente!
Ga ni in ga ne more več biti takó učeniga, de bi
zamogel vse kemijske veje ali razdelke objeti: torej
so mogli tudi kemikarji med seboj razkrojiti se,
de vsak zmed njih sicer deblo obseže, to je, se
s poglavitnimi kemijskimi resnicami ali
naravopostavami soznaniti mora, potem se pa le z eno ali
drugo in sicer veči ali manjši njeno vejo pečá in
jo obdeluje.

Po neki veliki kemíjski veji spričujejo
naravoslovci, kakó se megle, oblaki, rosa, dež, slana,
sneg, toča, léd in vse druge vremenske premembe
narejajo ; kakó zamorejo nevidljivi drobci na nebi
sprijemati se, in še clo ko kamnje ali železo na
zemljo padati i. t. d.— Drugo zlo veliko kemíjsko
vejo obdelujejo rudarski učeni možaki, in si tako
veliko prizadevajo — po kemíi razjasnjeni — z
manjši potroški kar veliko veči dobičke doseči ; iz
svinca ločijo — če vèrže — nekaj srebra, in iz
taciga srebrá še clo nekaj zlatá; to damo za
pripodobo. — Zdravniki in lekarji ali apotekarji se
pečajo z drugo vejo , po kteri napravljajo
mnogotere izlečke, ali pa tudi združike v zdravila ljudí.
Veliko, veliko obertnistev se opíra na mnoge večí
ali manji kemíjske veje ali znanosti ; gorjé pa
obertniku, kteri kemíjskih vednost potrebuje, in ki se
ne da od njeniga duha in resnic navdati; drugi ga
bodo kar berž prehitali, de bo zadej ostal, in ne
več slane vode si pridobiti mogel.

Je ni več rúdice, ne žemljice, de bi ne bili
kemikarji v stanu pokazati in prepričati, iz kterih
pervín ste zložene. Pri tem, kar se da skopati, ne
pričakujejo več veliko noviga; torej se je veliko
glasovitnih kemikarjev na to obernilo, de bi po
mogočnosti vse vednosti od žival in rastljin s
kemíjskimi resnicami navdali, in vse te reči k pridu
človeštva po kemijsko razjasnili. Taki kemíi
pravijo orgánska, po razločku pa tudi kmetijska
kemíja. Tudi kmetovavci tedej, po kemíi
razsvetljeni , zamorejo kar veliko stroškov obvarvati,
in novih večih dobičkov nakloniti si.

Med kmetovavcam, po kemii
razsvetljenim, in med vsakdajnim kmetam je
razločik, kakor postavimo, kar sveto vero vtiče, med
dohtarjem sv. pisma in med kakim najémnikam, ali
kakor pri vládarstvu med visokim poglavarjem in
med kakim županam. To naj bo pa tudi tistim
rečeno, kteri so po rojstvi ali po službah večkrat še
clo visoki gospodje, in poleg tega tudi
kmetovavci. Žalosten prikazik je, če gospôski kmetovavci,
po kterih bi môglo razsvetljenje pri kmetijstvu po

deželah širiti se, v teh rečeh le nič več ne, ali še
manj od kmeta razumé.

Slovence k umnimu kmetijstvu spodbosti,
de bi bolj rastlo, več in lepšiga sadú in dobička
dajalo , jim hočemo nekoliko kmetijske kemije
v kratkih sostavkih od časa do časa po „Novicah“
ponuditi. Upamo pa, de tudi drugi obertniki in
mnogi rokodelci ne bodo, naše spiske bereč,
svojiga časa zgubili. —

(Dalje sledí.)

Pridelki pretečeniga leta v razniJi
deželah po celi Evropi.

Kér vemo, de bomo bravcam Novic vstregli, če
jim oznanimo poljske pridelke pretečeniga leta, jim
podamo tukaj občni pregled lanjske letine po celi
Evropi: Na Angležkim je bila srednja letina; na Irskim
je bilo pa hudo leto, posebno za korún (krompir) ;
skorej ravno tako je po Belgijanski in Olandežki deželi
bilo. Na Francozkim so z letino zadovoljni, le
semtertje korún boleha; na Španskim in Laškim je bila
srednja letina; ravno taka tudi v raznih deželah
našiga Cesarstva in na Ogerskim, desiravno kupčevavci
od slabe letine pripovedujejo; na severnim Poljskim
se lakote bojé, v južnojutrovih krajih ravno tega
kraljestva pa se večidel dobre letine veselijo. Na
Nemškim v Badeni, na Švabskim in v Rajniških
deželah so žita precej pridelali, korúna pa grozno malo ; v
severnih krajih Nemškiga je pa bila sploh slaba
letina, na Šlezkim srednja. V južnih krajih Rusovskiga
tožijo čez slabo letino; boljši se je obnesla v severnih
krajih tega cesarstva, korún je zdrav, pa so ga le malo
pridelali. V Švecii je ojstro prepovedano, korúna iz
dežele na prodaj peljati, zató kér ga jim zlo
pomanjkuje. Na Gerškim je bila slaba letina, v knežijah
poleg Donave je tudi ne hvalijo.

(Oesterr. Lloyd.)

Dopisi iz raznih krajev. *)

Od štajarsko-krajnske meje 27. Grudna 1845.

Ko željite zvediti, kakošna de je na Štajarskim z
korúnam: Vam oznanim, de dobra; nihče bi mende po
našim Slovenskim ne vedil, de mu nevarnost protí, ko
bi nam tega Novíne žolostno ne glasile. Je vse, kakor
druge léta. De od nekdaj tistim gnije, ki ga poprej
kopajo, kakor popolnama zreliga, ali pa dokler je še zrak
gorák zunaj hramov in po hramih , kaj takiga si je
morebiti tudi letas kdo naključil; slišati pa ni clo clo
nobeniga glasa od gnjilobe; se je berž kako drugo leto kaj
takiga slišalo. Bog ga na zemlji obvari; kaj bi počeli,
ko bi nam ta poglavitna hrana zginila !

Kakó je to, de beseda „korún“ še komu ne
dopade? Bi tudi ne bil mislil, de bi se nad njo kdo spotaknil;
Štajarcam mislim , de je vsim od kraja po volji. Ni ni
znajdena, ali v Rovtah skovana: po Štajarskim je toliko
hiš, pri kterih se pravi „pri Korúnu.“ Gotovo, de so
mogli naši spredniki podzemeljsko sadje, ki je divjiga
več baž podolgovatiga, butičastiga brez skončave v
tenko korenino — korún, korunje imenovati, kar je
takošnimu sadju čisto primérjeno, ako na skončavni zlog
„ún“ pogledamo ; drugači bi se ne moglo najti, od kod
de so takošni priímki v starih bukvah po grajšinah in
farovžih zaznamovani. Mnogi se še dan današen takó
piše, v šalih tudi čerstvimu, pa majhinimu dobro pod-

stavljenimu možaku brez vse zamére takó rečejo. — Ko
je tedej ta dober sad v naš kraj prišel, mu je gotovo
tisti narbolji primérjeno ime dal, ki ga je korún
imenoval. Pa brezbrojno (collective) menim, bi se moglo reči
korunje; in le zernje posamezno ali odštétiga broja
korún.

S.

Iz Radgone 29. Grudna 1845.

Vi Želite zvediti, ali se kje na Štajarskim
gnjiloba krompirja kaže. Na to vprašanje Vam odgovorim,
da se je pri nas krompirja obilno perdelalo, in to lepiga
in zdraviga. Gnjiloba se nikjer ne kaže. Pri nas zamore
kmet z letašnjim letam zadovoljen biti. Pšenice in èrži
je sicer menj, ali zató ima vikši ceno. Drevenka stare
pšenice je v pretečenim mescu prek 4 gold., nove pa
3 gold. 36 kr. veljala; èrž blizo 3 gold. 12 kr. srebra.
Ajda in turšica je kmetu trud obilno povernila. Vina
nam je malo prirastlo , in še za to se malo pita.
Radgonsko cenijo od 60 — 70 gold. v srebru. Na mnogih
krajih posebno Lotmerske gorice je toča močno vdarila.

Ko smo se letas na Vaše Novice naročili, smo
2 gold. 48 kr. srebra plačali. Lani pa 3 gold. 12 kr.
srebra. Oznanilo v 12. listu leta 1844 drugači pravi,
in to mnoge moti *) — Vaša pratika je tudi pri nas
veliko prijatlov našla; kmetje jo radi kupujejo. Zakaj bi
pač Slovenec nemško pratiko kupoval, kér slovensko dobí!
Ko bi pa „Novic“ ne bilo, težko bi bila Vaša pratika v
naše kraje prišla.

26. Kozoperska se je ne deleč od Radgone v fari
sv. Petra žalostna nesreča dogodila. Mož in žena
odideta zjutrej k službi božji, in dvoje otrok same, jednega
fantiča 4 let stariga, in jedno še mlajši komaj pol leta
staro dete, v hiši pustita. V hiši začnè goreti, in oginj
se komaj od sosedov spazi, ko že pri oknih vun gorí.
Pajbariča so najšli pod mizo mertviga ; mlajši dete pa,
ktero je pri peči povito ležalo, je na pol zgorelo. Kakó
strašno je moglo biti terpljenje teh dveh otrok, in kolika
žalost nesrečnih starišev! Jaz Vam to pišem, da naj
stariši vidijo, kakó nevarno je, otroke same pušati, in
z ognjem nemarno se obnašati , kar se tolikokrat zgodí
posebno, kadar se ljudje zjutraj k službi bošji odprav
Ijajo, in svojih oblačil — Bog vé kje — z lučjo išejo
Zdaj pa zdravi in veseli ostanite.

A. Kreft.

Iz Iga na Krajnskim.

Božičnih praznikov bomo farmani s. Martina na
Igu dolgo pomnili. Dvakrat smo bili v teh dnéh hudo
prestrašeni. V nedeljo pred Božičem 21, dan Grudna po
pol deseti uri v noči je hud potres čuječe prestrašil in
spijoče prebudil ter z grozo navdal.

S. Štefana večér o devéti uri je pa v bližni vasi,
Mateni, pét kmetiških pohištev pogorélo. Neskerbna žena
je kokoši z lučjo iskaje oginj v predivo zatrosila; suha
streha se je naglo vnéla, in hiše in poslopja silno na
gosto postavljene so bile, predin je pomoč iz bližnih vasi
prišla, že vse v plamenu. Vsa vas, ki 30 hiš šteje, je
bila s cérkvijo vred v veliki nevarnosti in le popolni
tihoti zraka in pa nevtrudni pomoči iz bližnih vasí je
perpisati, de ni vsa vas pogorela.

Škoda je pogorelcam velika, ker so ves
naspravIjeni živež za se in vso klajo za živino v ognji zgubili,
in enimu ste clo dvé kravi zgorele.

Naj ostraši ta huda nesreča vas, kteri neskerbni
z golo lučjo po nadhišjih in poslopjih hodite! Naj pa
tudi zašumí ta žalostna pergodba na ušésa vsim tistim,
kteri po tolikratnim opominevanji in nagovarjanji od
bratovšine s. Florjana vender še nič slišati
nočejo ; kterim ne gré v glavo, de, ko z majhnim plačilam
v bratovšini drugim pomagajo, jim ta, če jih nesréča

ognja zadéne , stoterno poverne, in k napravi
zavarvanih pohištev naglo perpomore!

Kakó zlo potrebujejo naši révni pogorelci zdaj take
pomoči; tode nobedin njih nemore na duri te bratovsine
poterkati, kér ni bil nobedin — zavarvan!! * *

Iz otoka poleg Bleda na Gorenskim.

Slišati je per nas, de se je po spodnjih krajih laž
razglasila, de se je per zadnjim potresu (21. Grudna)
otok na jezeru poleg Bleda pogreznil; zató Vam od
tega tóle pišem. Po moji uri je bil tù potres malo pred
deseto uro; nar prej je pràv terdo buhnilo, de se je pràv
zlo potreslo; potem pa se je enekrat, in če pràv imam,
od večera proti jutro valno (wellenförmig) pogíbalo, takó
de me je, ko sim se bil ravno vlegel, zlo pozibalo.
Precej drugi dan sim vse zidovje in ozidje na našim otoku
pridno pregledal, pa vesel sim bil, de nisim nikjer
nobene poke našel. Dobro bi bilo, de bi jim gospodje
od več krajev od tega potresa pisali, potlej bi se lahko
zvedilo, kakó na dolgo in na široko je letá potres segal.

P.

Sanja na Božič.

(Narodna priméra (alegorija) Černogorska in Hercegovinska).

(Iz serbskiga prestavljena).

Sanjalo se mi je , de sim bil v mescu , in de sim
v njem okoli hodil. Na tem popotvanji pridem k nekimu
visokimn gradu, pred kterim je perhuljen starček sedel.
Njegov vesel in prijazni obraz mi dopade, se vsedši
h njemu ga vprašam: čigav de je ta grad, in kdo v
njem prebiva ? Odgovori mi; de je občinsko poslopje in de
v njem dve stvarí živete, kteri ste pravica in
krivica. Prosim ga, de bi me peljal, ako bi bilo mogoče,
v to hišo. Radovoljno vstane starček, ter me pelje v
grad. Ko pa prideva h zidovju, zagledam dvoje vrata:
ene velike, z rumenim zlatam in različnimi barvami
olepvšane, ene pa male, takó tesne, de se je komaj
drobari človek skoz nje splazil. — Na njegovo
vprašanje : ali sim volján noter iti? mu odgovorim: zakaj ne,
skoz velke vrata. On pa me prime za roko in na vso
moč zavpije: „Nikar sin! ne, tam je prebivališe
krivice; tukaj skozi te pojdeva, te so vožji.“ In komaj skoz
tesne vrata na dvor prideva, se nama koj silno velika
soba (stanica) odprè; na sredi je stal umetno izrezan
prestol iz slonovih kostí, na njem je sedela prekrasno
oblečena devica v cesarskim oblačilu; na glav je imela
z žlahtnim kamnjem okinčano krono in z zlatam
okovano, s tem napisam: moj je ta prestol; pregnana
sim sicer iz zemlje, vunder ostanem pravica
pravic. Jez sim pravica, in vsi, ki me sovražijo in
preganajo, bodo na vse veke hudo pokorjeni.
Gorje tistim! kterih terdih serc ne ganejo
solze siromaškiga bližnjiga.

Ko sim vse to vidil, me prime starček za roko,
peljaje me iz čudokrasne sobe veličanske cesarice, rekoč :
,Pojdi moj sin! zdej, de prideva na dvor z velikimi in

olišpanimi vratami.“ Jez grem za njim skoz vrata, pa
komaj prideva na dvor, kar zagledam trumo zbranih ljudí.
Na vprašanje, kaj de so, mi reče starček: „Ti so
razbojniki, hudodelniki, zatiravci ubogih“. Greva skoz tròp
ljudí, in prideva v drugo sobico, kjer je sedela stara
baba na prestolu, s krono namest na glavi pod nogami. —
Od tod se verneva v drugi kraj hiše, kjer najdeva
množico milo jokajočih sirot in ubogih. Prašava jih, zakaj
de se jokajo, in kaj se jim je prigodílo. Začnejo nama
perpovedvati brezkončne krivice, in popisovati
samopridnost in terdoserčnost nekterih ljudí. — Od krivičnostl
sveta razserden starček na ves glas zavpije:

V tla se vdêr' krivica.
In ti kraljuj pravica!

In ta glas me je iz sanj zbudil.

Ž.

Oznanilo fužinarjem, nožarjem in
puškarjern.

Vodstvo notrajnsko-avstrijanskiga obertniskiga družtva
v Gradcu nam je poslalo v Ljubljano raznih železnih
in jeklenih rečí, namreč pil, žebljev, pušk, nožev,
pekarskih lopárjev i. t. d. kakoršne so v Arabii,
Kini in v druzih ptujih deželah v navadi. Te orodja
prodajajo v imenovanih deželah dozdej samo Angleži in
Francozje in si veliko dobíčka pridobé. De bi se lepih
dobičkov tudi obertniki našiga cesarstva vdeležili, je
nabrala Teržaška kupčijska družba raznih železnih
rečí in jih pošilja po avstrijanskih obertniskih družbah po
vsih deželah našiga cesarstva, de bi jih fužinarji,
puškarji in nožarji ogledali, perpisano ptujo ceno prevdarili
in naznanje dali, po kteri ceni bi oní zamôgli
enake orodja izdelovati in v Terst pošiljati. V
pisarnici c. k. kmetijske in rokodelske družbe v
Ljubljani v Salendrovih ulicah blizo Brega Nr. 195 so
imenovane orodja do 25. tega mesca na ogled
postavljene, kjer bo vsak obertnik tudi ceno zvedil, po kteri
se te reči v Arabii in Kini prodajajo.

Cena prešičev v Krajnju — ložejih po
5 krajc. in pol funt; čez 2 centa pa po 6 krajc.; —
slanina (špeh) v bohih po 17 gold., brez kože
po 17 gold. in pol cent.

Oznanilo zavoljo naročevanja Novic po pošti.

Ker se naročniki Novic semtertje pertožujejo, de morajo za-nje po poštah vikši ceno od
oznanjene odrajtovati, jim tukaj naznanje damo, de smo se s to pertožbo pri odpravilstvu velke c. k.
pošte v Ljubljani oglasili, ktero nam je naslednji odgovor dalo :

Nobena c. k. krajnska pošta ktera je c. k. velki Ljubljanski pošti podložna, nima
pravice več ko 2 gold. in pol za Novice celiga leta od naročnika tirjati. C. K. poštam druzih dežela
pa gré zraven imenovane naročivne cene za pol leta še 12 krajc., za celo leto pa 24 krajc. za
odpravljanje Novic. Razun tega pa nobena c. k. pošta nima pravice ne krajcarja več tirjati. Takó
govori Dunajsko oznanilo : „Preis-Tarif der Zeitungen un Journale bei der k. k.
Hofpostmats-HauptZeitungs-Expedition in Wien. Für das Solar-Jahr 1846, na pervi strani pod nadpisam :
Erläuterungen und Abonnements-Bedingungen §. 1. a) für die Expedition von jeder einzelnen Zeitung sind
ganzjährig zu entrichten 24 kr., halbjahrig 12 kr.“ — Naj se tedej sleherni prejemnik Novic, ki bi vtergnil
v ti rečí s pošto navskriž priti, pri c. k. velki pošti svoje dežele oglasi.

Kmetijske in rokodélske novice.

Na svitlobo dane od c. k. krajnske kmetijske družbe.

Tečaj IV.

V srédo 18. Sušca 1846.

List 11.

Pesem o zvonu.

(Nadalje.)

Noter to paljčino vtaknem,
Pipe rjave so že zlo,
Če postekleno izmaknem,
Ruda v litje godna bo.

Hlapci, urnih rok
Skusite mi tok!

Ali krepko mehčovini
V dobro znamnje se jedini.

Kjer krepko se in mehko snide,
Kjer z ojstrim rahlo v družbo pride,
Tam čist je glas in dober vès.
Naj misli, kdor se vedno veže,
Ce serce k sercu se prileže!
Le kratke sanje, dolg je kès.

Milo v kitah vene divičen
Res nevesti se bleší.
Ko klicaje k piru ličen
Na zvoniku zvon doní.
Pa življenja god prelepi
Tud končá življenja cvet.
Z ogrinjalam se razcepi
Krasno mnenje mladih let.

Pohot ohladí.
Ljubezen ne smé se;
Cvetíca vení.
Ter sad napové se.
Mož mora na bor,
Življenje sovražno
Opravljati važno,
Sejati, saditi,
Zvijavši dobiti,
De v skusu in stavi
Koristno opravi.
Zdaj silno prihaja neskončniga blaga,
Napolni zaloga mu žitnice draga,
Pohištvo se širi, raztegne se dvor,
In noter vlada
Sramljiva ženica,
Otrok porodica,
In viža modro
Domače oprave,
Dekline učivši,

Fantiče svarivši,
In vedno ko riba
Marljivo se giba.
Čuvaje vsih mest
Pomnoži obrest.
Z draginami polni predele dišeče,
In prejo vertí na vreteno berneče,
Nabira v omare, očistjene peg,
Blišečo volnino in platno ko sneg,
Sijanja pridružiti blagu ne mudi,
Se vedno trudi.

Gospodar veselih očes
Iz visociga hišniga verha
Srečo pregleda in blagor nebes;
Kozelca vidi ponosne podpore.
Skednja do verha nasute prostore,
Žitnice pod blagodaram ječeče.
Zlate pšenice valove šumeče,
Hvali prevzetno se zdaj:
Čversto, kot zemlje tečaj,
Proti viharju napak
Doma mi vterjen je tlak!
Tode glej! z močmi osode
Ni zaveze, ni pogode,
In nesreča urno spê.

Pràv! zdaj liv začeti dá se,
Lom po volji zernat je.
Vsak še nekaj môli za-se,
Preden liti se začne!

Dregni veho stran!
Bog ohrani stan!

Hlapno vrê v obok naprave
Reka rude žarorjave.

Koristna ognja je oblast.
Ko človek čuva njeno rast.
In kar napravi, kar storí,
Je dar nebeške te močí.
Alj moč nebeška strašna je,
Če varstva sponi zmakne se,
In samoglaven tir puhtí
Natóre proste prosta hči.

Strašno, kadar razujzdana
Brez opora ljut vihar,
Po pohištvu ljudostana
Divji tje valí požár!
Vedno so napravi dlana
Elementi vražen kvar.
Iz oblaka
Blagor pride.
Dèž izíde.
Iz oblaka v strah sosesk
Udri tresk!
Čujte zvona stok in rig?
To je žig!
Kakor kri
So nebesa,
To žarenje dneva ni!
Ceste stresa
Divji hrup!
Puha hlup!
Kviško kviško plam se dviga;
Na široko liže, vžiga,
Urniši od vetra šviga,
Kot iz pečniga oboka
Zrak žarí, tramovje poka,
Strop se vdere, okno zije.
Dete plaka , mati vpije ,
Stok živine
Iz dertine.
Dnevu svitla noč je enaka.
Vse letí, prenaša, skaka,
Po verigi rok do meha,
V skušnji speha,
Vedro têče, v lok visoko
Brizga voda na široko.
Piš prituli zdaj globoko ,
Ko vihraje iše plam.
Ta objame žita hram,
Skednja preverši prostore,
Slemena zdrobí podpore,
Kakor de bi htel puhteči
Bega silniga v oblak
Sabo vzeti zemlje tlak,
Zrase kviško več in veči
Žar orjak! —
Upa nag

Človek božji sili jenja.
Križem roke premoženja,
Vès oterpnjen, gleda konc.

Prah in sip
Je domovje.
Divji vihti prosto rovje,

V pustih linah okenj biva
Groza bleda,
In oblak nebeški gleda
Votlo not.

Enkrat še
Na goriše

Krasne hiše
Gospodar se zdaj ozrè —
Vesel si drugo stanje iše;
Če ognja rop je blago lih,
Tolažbe slast mu serce greje,
On drage glave svojih šteje.
In glej! ne manjka nihče vsih.

(Konec sledí.)

Cepljenje dreves.

V bukvah, ki se jim „zlato
dno“ (Goldgrube) pravi, je neki gosp.
fajmošter naslednjo šego, drevesca
cepiti, bral, jo poskusil in poterdil:

Cepič in divjak gladko odreži,
kjer sta si enako debela. Ako si jo
zadel ali ne, se lahko prepričaš,
kedar cepič na divjak postaviš.
Vselej divjak visoko odreži, kér si
ložeje pomagaš, kedar je predroben,
kakor pa, kedar je predebel. Sta si
cepič (vcep) in divjak enako
debela, in tudi enako skorjo imata:
zareži v cepič en palec dolge vilice
s tenjkim ojstrim nožičkam, s
kakoršnim navadno pisavne peresa režejo.
Iz divjakoviga verha pa izreži en
palec dolgo zagojzdo, ktera vilice
ravno pràv polni. (Glej podobo).

Že poprej si moraš perpraviti
poldrugi palec široko platneno vezílo,
ktero je dobro namazano z drevnim
mazilam (Baumwachs). Od tega
vezila odreži toliko, kolikor ti je potreba, de
drevescovo rano dobro zaviješ. Zdaj cepič na divjak
postavi, in z vezilam obvij; pa vari se, de
za-gojzde ne izmakneš iz vilic. Zakaj, ako se skorja
cepiča ne vleže popolnoma na skorjo divjaka, si
zastonj cepil. Rano drevesca, pazljivo z vezilam
obvito, poveži z nitjo ali ličjem, in čuj, de ju ne
izmakneš saksebi. Takó stori spomladi, kedar je
navadni čas cepiti. Ako cepič močno žene, in nit
prevozka postaja, malo odnehaj in drevesce
rahlejši poveži. Drugo spomlad vse vezilo proč verzi,
kér je rana lepo zarašena, in ji škodovati ne more
ne dež ne zrak.

Takšino cepljenje se navadno prime, lepo
zaraste, in vertnarji malo truda napravi. *) Veliko
takih cepljencov sim vidil v fajmoštrovim
drevesnim redišu (vertni šoli), kterih rane se tretje leto
komej poznajo.

Robida.

Podučenje, kakó se mora klavna živina
in mesó ogledovati?

(Nadalje.)

Pri ogledu takih goved, ki so po
devetogobnici ali goveji kugi poginile, se vidijo te
le znamnja: truplo ne gnjije in ne smerdí po
devetogobnici takó naglo, kakor po vrančnim
prisadu; trebuh je bolj vpaden, po bolni vranci pa
večidel silno napihnjen. Če se kužno truplo
razréže, ne teče iz prerezanih žil še ne desetine toliko
kerví, in še ta ni kakor pri vrančnim prisadu vsa
černa, ampak je bolj rudeča; mesó je rudečkasto;
lojá se pa skorej nikjer nič ne najde, in je voden,

če ga je kolčikaj. Po trebuhu in pod persi ni nič
razlite vode, tudi nič kervave sokrovce, kakor se
je najde pri vrančnim prisadu. Deje goveja kuga
bila, nar bolj pokažeta četerti vamp ali siršek
in pervi konec tanjkih čev, ki ga po njegovi
dolgosti tudi dvanajstoperstnik imenujemo; obVredništvo,
sta znotrej vselej prisadna, silno rudeča, dimasta
ali pa zelenkasto višnjeva, žolčna in gnjila viditi.
Žolčni konec molí proti dvanajstoperstniku, palca
debel in dolg, je vès vnet in pa otékel. Tretji
vamp ali devetogob je raztegnjen, od zunej
večidel vès vès terd; prerezan pokaže večkrat suho,
terdo, opaljeno , kakor v peči posušeno, kepasto
kermo ali pičo, ki se preberavnikov v kepah derží
takó, de oderte notranjo mézro seboj olušijo; pod
njimi je opaljen, rudečkast, marogast, bulast,
mehurjast. Od todi je ta bolezin dobila imé, deje
devetogobnica, devetogobna sušica
(Löserdürre), de si lih nima vselej teh znaminj, in
včasi se clo v devetogobu mehkejši in bolj kašnata
piča najde. Terd in suh ali pa mehák in vlažen
devetogob se ravná po zavžiti suhi ali pa bolj
vodeni klaji in po naglosti in hudobi kužne bolezni.
Tudi vse druge čeva so bolj ali manj vnete, vele,
dostikrat clo gnjile. Huda kuga sega skoz in skoz
do ritnika, takó de ga vnetiga nekaj palcov dalječ
iz pod repa na dan porine. — Na vranci se pri ti
bolezni malo kaj pozná; jetra so rudečorujave, ali
pa bolj svitlorujave ali pa gljenastorumene, so
mehke , de razpádajo, de se drobijo; žolčnik je
večidel silno velik; v žolčniku je žolč zvodenjen, rujav,
višnjev ali pa ribjimu žolču podoben. Sercé je rado
bledo, velo in mehko; pljuča se zdrave zdé, in
so vpadene, včasi so pa silno razpahnjene, terdé, s
kervjo nalite. Sapnik, golt in nosnice so znotrej
večidel rudečolisaste in nadunjene z žlezastimi penami.

(Dalje sledí.)

Nekaj kemíje (ločbe) kmetovavcam.

(Nadalje.)

11. §. Kemijsko krojenje ali ločenje.

Vse organske rečí obstojé večidel in v nar veči
meri iz kislica, gnjilca, vogelca in
vodenca. Rekli smo popred, de človeka teló je zloženo
nar manj iz 12 pervín; če tedej postavimo de vaga
150 funtov, bo kislica, gnjilca, vogelca in
vodenca čez 149 funtov v njem , vsih druzih pervín
pa ne bo potegnilo funta. Taka je tudi pri vsih
druzih živalih in rastljinah; druge pervíne so sicer
k njih bitju tudi potrebne, so pa vselej v veliko
manjših primerah v njih pričijoče, kot te štiri tukej
imenovane nar poglavniši. Primera med seboj tih
štirih poglavnih in druzih pervín, iz kterih so mnoge
rečí zložene, je pri vsaki reči nekoliko drugačna,
torej so tudi rečí med seboj po svôjih lastnostih
razločene, desiravno večkrat iz enacih pervín
obstojé.

To nekoliko razumljivši storiti damo za priliko,
de kislôba zeleniga grozdja, ki jo tudi kot zlečik
jabelčno kislobo imenujejo, se po sozrejanji
grozdja v cuker spremení, cuker po vinorenji v
vinocvet, vinocvet pa po kisanji v jesihokislo-

bo; in vender vse te recí in vsaka mast in olje in smôla
in morde še sto in sto druzih rečí obstojé le iz
kislica, vogelca in vodenca. Kakó močno so
pa vse te rečí po svojih lastnostih med seboj
razločne ! Tó nanese drugačna primera teh tréh
pervín, po kteri so zložene. Takó je zamogla
neskončna vsigamogočnost Bôžja iz malo enacih
pervín, le primero med njimi premenovaje, na tavžente
med seboj in tedej po njih lastnostih razločnih rečí
vstvariti.

Kakó pa neki zamore kemikar to ali uno reč
v nje obstojne dele ali pervíne razkrojiti ali ločiti?
To ne gré tukej kmetovavcam na dolgo in široko
razlagati; zadosti je, če se jim rêče, de take dela
so večkrat dolgoterpne in sitne , de potrebujejo
veliko vednosti, iskreniga uma, bistriga očesa,
veliko vmetovnosti in skuševanja, in nedopovedljivo
velike marljivosti in skerbí. Učeni so iz lepe
radovednosti in z neprenehljivo stanovitnostjo , narávo
pri nje skrivnih delih oblezovaje, marsikaj
zapazili, kar jim pri takim ločenji na hvalo pride. Za
take opravila ima kemikar zlo čiste steklenaste ali
porcelanaste posode, še tanjši vážice, kakor gré za
cekine vagati i. t. d. Od tega, kar hoče v pervíne
krojiti, vzame v majhni meri in teži, de ima vse
pod očmí, de mu nič ne uide, in de nič ne zgubí.

Večkrat naredí kak zlečik; to je neko ločenje
iz debeliga: takó ima zlečik in ostanik: taki zlečki
so lój, maslo, vinocvet, cuker, vse rastljinske olja,
farbe, smôle i. t. d. Če deneš tri bokale jesiha
v skledo na hud mraz zmerzniti, koj boš dva zlečka
imel; vôda se ti iž jesiha vkup zleče v léd, tega
verzi proč ; jesihokisloba pa, ki se ti je iz
vôde zlekla, shrani dobro zamašeno, za kako hudo
omedlévco.

Kemikar razkroji mnoge rečí v pervíne, ali
jih stopivši, ali raztopivši, ali pa
sožgavši; sploh znane rude kakor zlató, srebró, svinc,
kotlovino i. t. d. loči jih stopivši ; živo srebró pa
odgnavši ga kot žganje. Marsikaj se hitreji
raztopí , če se popred stolče ali zmelje, kakor mnoga
sol v vôdi : takó stolčejo zlato rudo , in jo dôbro
mešajo z živim srebram, dokler se zlató v tem le
ne raztopi; kadar je raztopljeno, veržejo zemljeno
gluho rudo, ki na verh splava, proč, živo srebró
pa odženó z ognjeno silo, de jim v posodi čisto
zlató ostane : odgnani puh pa vlovijo in ohladijo,
de iz njega živo srebró zopet nazaj dobé.

Če pa kdo hoče kako reč, jo sožgaje,
razkrojiti, mora s posebno marljivostjo skerbeti, de
mu nič ne odletí, de vse in čisto vjame. Kako reč
v pervíne ločivši ne smé kar drobtince ne
zapraviti ali zgubiti; od vsake mora tanjki odgovor dati,
kam de je prišla ; če tedej pol lóta loja, ga
sožgaje, razkrojí v kislic, vogelc in vodene, morajo
tudi te tri iz lojá dobljene pervíne vkup pol lóta
vagati. Take rečí grejo pri njih grozno na tanjko,
— sicer bi kemikarji ne bili. De so tedej
kemikarske dela mnogoverstne, je potem takim lahko
razumeti.

(Dalje sledí.)

Odperto pismice na posestnike Dolskiga
pašnika.

Z neizrečeno velikim veseljem smo slišali, de boste
280 oralov velik občni pašnik (gmajno, Lustthaler
Gemeinweide) razdelili, ki Vam je dosihmal le malo malo
odlegil in ki je bil nasproti še živa paša 150 letniga
prepíra, ki vam je veliko denarja požerl. Glejte, ljubi

prijatli! to delo je očiten dokazik Vaše umnosti, Vaše
prave kmetijske vednosti, s kterim si niste samó
premoženja, ampak tudi veliko častí po celim Slovenskim
pridobili. Posebna hvala gré c. k. Berškimu komisarju,
gosp. Janezu Šnellerju, ki so nasprotne misli
nekterih deležnikov ob kratkim zedinili in pravično reč pràv
po očetevo vravnali in dognali; pa tudi imena Janeza
Levca, velkiga župana v Dolu, in pa Matija Šimenca,
maliga župana iz Zaboršta, zaslužijo v zlate bukve zapisane
biti, ki sta se po vsi svoji moči prizadevala, de je bilo 1400
goldinarjev v 14 dneh nabranih, s kterimi so
Verhpoljci, Videmljanje in Zaborštanje tisti kos
pravice, kteriga so Zajevšanje in Podgorjanci do tega
pašnika imeli, odkupili. Slišali smo sicer, de nekteri
iz poslednjič imenovanih vasí še nemalo nagajajo, pa sej
bojo spoznali, de jim bo za njih pravico plačan denar
veliko bolj odlegel, kakor pusta pašnja, na ktero so dozdej
svoje konje stradat gonili. De bi se takim kmetovavcam,
ki še svojo živino na občne pašnike (gmajne) pošiljajo,
vunder enkrat očí odperle in de bi spoznali, de živina
na njih nič živeža ne dobí, de se le s praznimi
lakotnicami okoli prepleta, razun tega pa še gnoj trati in
marsiktero bolezin naleze, ktere bi ne bila steknila, ko
bi bila v hlevu ostala! Razdeljenje občnih pašinj
in njih sprememba v travnike , njive, gojzde ali verte
je silno potrebna reč v naših časih zató, kér je
več ljudí in živine na svetu. Tako ravnanje se pravi
v kmetijstvu: s časam naprej iti, se po sedajnih
potrebah ravnati in za svoj živež skerbeti. Zavoljo tega
nej Vam bo očitna hvala Verhopoljci, Videmljanje
in Zaborštanje! de ste svoj lastni prid spoznali in
občni pašnik razdelili.

Vredništvo.

Žalostna povest iz Koroškiga.

Ljubljanske Novice so Lavantinski škofii pred dvema
letama veselo oznanile , de preblagiga rojaka Krajnske
dežele, gospoda Frančiška Kutnarja višjiga pastirja
dobí; naj tudi žalostno povest oznanijo, de je dobriga
višjiga pastirja zgubila, in de je zopet vdova. Na
kvaterno nedelo, 8. Sušca 1846 blizo polnoči so milostlivi,
prečestiti Lavantinski škof in knez, gosp. gosp. Franc
Kutnar po dolgi bolezni v 53. leti svoje starosti umerli.

Rojeni v Sahmanzdolu, v fari svetiga Vida
na spodnjim Krajnskim so v leti 1816 novo mašo
peli; so služili kaplan v Ljubljani per stolni cerkvi, in
potem rajnimu prečestitimu škofu Gruberju Avguštinu,
kteriga so iz Ljubljane v Salcburg spremili. Bili so
slej korar viši stolne cerkve, in viši ogleda šol
Salcburžke viši škofije. V leti 1843 so Jih škofa
Lavantinske škofije postavili in 3. Sušca 1844 škofa
posvetili, ter so 14. Sušca 1844 v svojo škofijo došli.

Huda selitva po zimi črez visoke planine, nove
skerbí in opravila so Jih toliko oslabile, de Jim ni več
se ozdraviti bilo. Huda pljučna sušica je dobriga
pastirja pod zemljo spravila. Bili so ljubi Bogu in
ljudem; le kratko so per nas živeli, pa storili dobriga so nam
veliko veliko; v slavi ostane per nas Njih spomín.

Slomšek.

Nekaj za premišljevanje o postu.

Kakó se je keršanska véra po celim svetu od
perviga do sedajniga ali devetnajstiga stolétja po
Kristusovim rojstvu razširjevala, bo mende vsaciga kristjana
zvediti mikalo. Takó le, namreč: v pervim stolétji ni bilo
več kot okoli 500,000 kristjanov; v drugim 2 milijona;
v tretjim 5 milijonov, v četertim 10, v petim 16, v
šestim 20 , v sedmim 28, v osmim 30, v devetim 40,
v desetim 50, v enajstim 70, v dvanajstim 72, v
trinajstim 75, v štirnajstim 81, v petnajstim 100, v
šestnajstim 125, v sedemnajstim 185, v osemnajstim 250,

in v sedanjim, to je, v devetnajstim stoletji je pa 260
milijonov kristjanov na svetu.

Proglas zastran noviga slovenskiga
slovnika in slovnice.

(Konec.)

Lehkič kakega izmed mojih ljubih rojákov pri
branju tega kalna misel obhája: iz takega druženja
podnarečij bo pač zala mešanica!! O ne motite se, vsej
je ravno to zberanje, pretresanje, občinjávanje,
primérjanje in druženje sprave iz podnarečij našemu
slovenskimu jeziku potrebni brus (Časop. Česk. Mus. II. zvez.
1845. str. 319— 321) in se po gotovih pravilih godi:

1) po občinsko-Slovenskem v podnarečjih od
Rabe do Morja, ter od Celovca do Zagreba;

2) po staro-Slovenskemu; akoravno je v
naših starših knjigah tujine vse živo, so nam vémdar vselej
obilni zaklad dobrega in pravega.

Vsem Slovánom tukaj ves vnet povém, da mi
Slovenci imámo gledé na slovnik in slovico obílo blagá —
le samo po deržélicah raztergani smo si eden drugemu
dosihmal v znamenitih rečeh tuji bili.

3) po bližnjem južno-Slovanskim, čemur imámo
obúdo svojih življev zahvaliti;

4) po ino-Slovanskem;
5) po staro-Slovanskem;
6) po tujih (sestrinskih) novih in starih jezikih;
7) in zadnjič po sanskritskemu.

Po tem 7merem potu sem jaz vsako čerčko, besedo
in pregibo našega razrečja izkušal, in sem takó svoj
Slovensko-narodni slovnik in primerjeno slovnico po
etymologičkih in analogičkih pravilih spisal, da bi raznost
v edinost spravil.

Nigdor si zató v skerbi ne bodi, da bi iz tega
déla kaka méšanica postála, še menje kak nov neznán
jezik ; sicer ga uprášam: ako si pšenico smeti in
plevela občiniš, ali očiščena pšeníca nehá pšenica biti in
ali se lépša ne vidi?

Ali se gdo novega boja bojí? V 20 létih se je
dosta spremenilo; zdaj se ne prepiramo več za
terme, ampak se le upiramo za resnico. Lepó k temu
Češki Klacelj v „Počatkih“ str. VI. govorí. — Ali da
bi takovo moje délo naše sedanje mladičko pismenstvo
kazilo? Oj Bog, oča vseh narodov, tega ne daj; rajši
pero vsred pekla veržem in besédice od Slovenščine ne
zinem! Duh , kakoršnji zdaj med domorodci iz Novic in
drugih spisev diha, je v čest naši dobi ves pripraven,
takošnje délo velikobolje k svoji koristi, v svoje
oživljanje in pospéšenje sprejeti: vsej to délo ni druga, kakor
le télo tega duha! duha preiskávanja, ločenja,
prebiranja, druženja, sloge, edinstva — resníce!

K slédnjemu še obljubim, da bo v tem délu
pravopis, kakor so mi naj učenejši vojvode Slovanstva:
gospodje Šafarik, Kolár, Kopitar (po Drju.
Mikložiču), Dr. Gaj (po naročilu), in veliko druzih
glasovitih Slovencov svetovali ter vkazali,
slovensko-organički.

Iz tega sestavka se vidi, koliko mi je na skerbi
bilo, svojim dragim rojákom dopovédati, kaka je z mojim
trudom; — ne zamolčím pak, da smo si Slovenci v
slovnici naj bolje razločni in da me je tude ona zlo zlo
skerbéla.

Da bi pak téh mojih beséd kdor za prazdne kvante
ali celó za trepasto bahánje ne deržal, bi rad kaj več
od tega govoril in nekoliko za poskušnjo dal, ko bi
Novice tako, le za nektere Slovence zavzetno pisanje
sprejemati mogle.

Kér pa tega od Novic po njih mnogoverstnem
namenu terjati ne morem, vam, dragi Slovenci, le še samo
to ob kratkem povém , da nam ni treba niti za slovnik,
še menje za slovnico tujíne, ako le svojíno zvestó
poiščemo , in de grobó grešite , če materinščino v nemar
puščate, ter od pavovega perja razšopirjeni oponašate
svoji stari vse česti vrédni materi ubožtvo, revšino,
rodóst (Rauhheit). Le pridnih sinov je potreba, ki iščejo
kar je pozabljenega, na svitlo dajajo, kar semtertje po
kotih tičí, in kar iz tujščine dobrega najdejo, k
domačim zakladom zalagajo.

V Frauheimu pri Marburgu 28. Prosénca 1846.

Oroslav Cafov.

Fleišmanova flora pohvaljena.

Visoko učen in mnogočasten botanikar, gosp.
DrHoppe, k. dvorni svetovavec in vodja botaniškiga družtva
v Ratisboni (Regensburg) je od gosp. Fleišmana v
nemškim jeziku na svitlo dan in poslednjimu letopisu
c. k. krajnske kmetijske družbe perdjan spisek
krajnskih želiš (floro) v nekim dopisu, kteriga smo brali,
visoko povzdignil, rekoč: „Ihre treffliche Flora von Krain
habe ich mit vielem Vergnügen durchgelesen und ich
gratulire zu dem guten Eindrucke und dem allgemeinen
Beifalle, den sie erhalten wird“. Ta častni razsodik
visoko veljavniga možá le iz tega namena bravcam Novic
oznanimo, de bojo prepričani, de imamo od gosp.
Fleišmana, pridniga nabiravca slovenskih zeljšinih imén,
kedaj tudi dobro in natanjčno delo v slovenskim jeziku
pričakovati.

Vredništvo.

Poslavljenje.

Presvitli Cesar so mnogospoštovaniga gospoda
Antona Slomšeka, korarja, vikšiga šolskiga ogleda
Lavantinske škofije i. t. d., po visokim sklepu od 3. tega
mesca opáta in mestniga fajmoštra v Celji izvolíli.

Zmes.

(Kaj je kupčijstvo?) Nek Francoz je od
kupčijstva ali teržtva takole pisal: „Vsa vmetnost
kupčijstva obstojí v tem, de kupčevavec za 3 gold. kupi,
kar je 6 gold. vredno, in de za 6 gold. prodá, kar je
3 gold. vredno“.

Vganjka.

(Iz dveh besed.)

Žlahtno poprejšno po umni poslednji dobíš;
Celo, prijatel! po lanjskih Novicah poiš'.

Jože.

Znajdba vganjke v poprejšnjim listu je:
Kosa, osa, os, o!

Kmetijske in rokodélske novice.

Na svitlobo dane od c. k. krajnske kmetijske družbe.

Tečaj IV.

V srédo 27. Velikitravna 1846.

List 21.

Vdova siroti.

(Svobodno po M. Delarju).

Spi, detešce, v spanji krasnim,
Lej! nad vzglávijem tvojim.
Še tak mírnim, kratkočasnim,
Se naslanja z lícam jasnim
Srebrokríli Kerubím.

Vervaj mêni, on miluje
Izročenca svojiga;
On zvestó nad táboj čuje.
On te ljubi, on neguje
Mladost bítja tvojiga!

Al ta nebesčan kriláti,
Le ta ángel, kdo je on?
On je rajnki ôče zlati.
Vajen k tebi je letáti
Osladvàt tvoj mirni sòn. *)

On je, on! In še žaríjo
Se v ljubezni mu očí;
Persi v radosti kipíjo,
In krog ust se še blišíjo
Sméhki kdajne nežnosti.

O de bil bi, dete mílo,
S táboj on na vekomaj !
Varno bi svoj pót hodílo,
Vedno bi ti srečno bilo, —
Našlo bi na zemlji ràj.

Rodoljub Ledinski.

Nekaj kemíje (ločbe) kmetovavcam.

(Nadalje.)

Nar veči kemijska fabrika.

(Nasledba 20. §).

Popred ko se goreče gore spluvajo, so okoli
njih in deleč po deželah hudi potresi; velikrat
se pa tudi zemlja strese, brez de bi se kaka znana
goreča gora spluvala; potresi so večkrat strašne
prigodbe za človeštvo, mnoge mesta šo že posuli,
dežele razdjali, ljudí in živine na tavžente pobili.
V Ameriki je potres neko mesto z novim jezeram

v popred lepi dolini žalil, de pri tihim bistrim
vremenu po njim veslaje vidi se na njegovim dnu celo
mesto z cerkvami, ulicami in tergi, po kterih se pa
namesto ljudi mnoge vodne zverine sprehajajo.

Podzemeljski gázi vzdigujejo v velicih
močirjih vlačno in nepretergljivo blato kviško k visokim
kopam, ktere se kot strašni blatni povodnji deleč
čez obdelano deželo razlijejo in jo zakrijejo,
večkrat so že kakor na Gerškim velike otoke iz morja
na dan vzdignili, drugej pa podpore blizo morja
ležečih dežel pretergali, de so se vanj pogreznile.
Kakor razrije in povzdigne kert v vertu zemljo,
takó so jo podzemeljski gázi razrili in semtertje v
visoke, na več krajih po 50, tudi čez 100 milj
dolge gore razkrojili in povzdignili takó, de še dan
današinj po več tavžent letih je vsacimu večimu in
votlimu voglu ene gore, rivec ali nos te druge na
ravnost nasproti obernjen; ko bi se tedaj
pogreznile, bi vsi nosi v svoje vogle padli, v kterih so
nekdaj bili.

Kar je navadnih rudov razun železa, kakor
zlató, srebró, svinc i. t. d. so vsi ali čisti,
kakor na priliko zlató, ali zedinjeni s kislicam,
žeplam ali druzimi pervinami iz nezmerjenih
globočin v podobi puhov se vzdignili, razpoke med
skalovjem, v njih ohladivši se, napolnili, in se v
njih sprijeli, kakor terde saje v dimniku, — ali
kakor žgó v Idrii žeplo z živim srebram, de se
kot puh vzdigujeta in v zapertih dimnikih v
cinober sprijemleta. V terdi, živi skali ga ni znamnja
od njih, lev pokah so rudi. Poke, ki jim tudi poti
pravijo, so od mere lasú do eniga, tudi 4 ali 6,
malo kdaj do 50 ali 100 čevljev široke; take poti
velikrat po več sežnjev na ravnost naprej tekó, so
bolj pogostne ali redke, zdaj širji, zdaj vožeji,
nagnejo se zdaj na desno zdaj na levo, vzdignejo se
više ali padejo niže, sploh kakor so popred poke
ali pokice bile; tudi se primeri, de, ko do stén
nove baže pridejo, na enkrat odmanjkajo.

Če pridejo podzemeljski gázi ali puhi v veči
meri v naš podnebni zrak, zamorejo velike
vremenske premembe, od kterih učeni še malo ali nič ne

vedó, narejati; nam veliko dobriga, pa tudi
dostikrat kaj škodljiviga nakloniti. Mnoge kužne bolezni,
človeške in živinske, od kterih zdravniki clo nič
ne vedó, od kod de so, imajo morde v njih svoj
izvirk.

(Dalje sledí.)

Še nekaj od mizarskima in tesarskima lesá.

(Nadalje.)

Kakó z lesam ravnati , kadar je posekan.

Imej skerb, de se ti posekan les ne zamoči,
de se ga červ ne loti, de se ti ne razpoka in ne
zveží. Obvaroval boš pa les vse te škode, če ga
boš umno sušil. V gojzdu se les ne more popolnama
posušiti, kér mu potrebniga sonca in zraka
manjka. V gojzdu zamoreš les k sušilu le pripravljati,
namreč takó, de posekano deblo koj omajiš;
kadar mu zeleno listje zvene, de mu veje in verh
odklestiš, potem pa deblo le na debelo
obtešeš. Deblo se sme pa le na debelo obtesati zató,
kér se les na sušili zvije in zverže, in kér z
nar večim pridam le takrat popolnama in čisto
obsekati da, kadar je suh.

Takó pripravljen les je ložji, in se da za
manjši vozníno iz gojzda spraviti, pa opomnim še
enkrat, de ne pozabiš, kadar les sekaš, tersk,
vej in vse lesene šare iz gojzda čisto pospraviti,
de se červ ne zaredí. — Kolikor terji ali mehkejši
je les, toliko vožji ali širji se razpoke ravnajo po
njem, kadar se suší. Mehek les se zlo razpoči.
Razpoke so po zunajnim okrogu široke, vožji pa
proti sredi, včasih sežejo do steržena. Ne suši
lesá prenaglo;nepusti tedej omajeniga na
sonci ležati; od prenagliga sušila se les močno
vkup stiska, ter se raspoka.

Če ti je le moč, obteši posekan les berž
na debelo, de se ti bo polagama sušil; obtesanje
mu odvzame preveliko mokroto.

Plohe, dile in late réži koj iz siroviga
lesá, takó debele in dolge, kakor jih je potréba;
po takim ravnanji se bojo hitreje sušile, in le malo
ali clo nič razprezale. Za kolárje, strugárje in za
druge drobne dela, se mora posekan les tudi brez
zamude na kosce razžagati in na debelo obtesati,
de se hitreje posuší in ne razpreza.

Dostikrat dobijo plohi, dile in še clo metérni
hlodi rujave lise, ali so polni lukinj od
červojedine; to pride od tod, če so žagovci ali kerli,
klade ali debla morebiti celo leto ali še delj po
gojzdu v lupji ležale, predenj so na žago ali na
stavni kraj perpeljane bile. Če ležijo klade v lupji,
jih červ naverta; omajen les se pa od sonca
razpoka; po režah se klada napije dežjá in druge
mokrote, zležan les se zamoči in začne peréti in ne
razsuši se nikdar več; delj ko les leží, veči
prihajajo rujave perele lise in so dostikrat takó
mehke, de se dajo z nohtam razpečkati.

Ako bi kdo hotel les razprezanja clo
popolnama obvarovati, bi ga mogel pràv pràv počasi
v lupji sušiti, kar bi se pa komej v desetih letih
zgodilo, pozimi sakan les bi se na tako vižo
nikdar ne posušil. Naglo sušilo storí terji les,
počasno pa mečjiga. O jeseni posekan, omajen in koj
obtesán les se ne razpoka in da dobro robo. Nar
boljši tesarski les si boš pripravil, če ga po
danim poduku prenaglama ne posušiš.

(Dalje sledí.)

Bog daj zdravje !

Zdravja si vošimo, zdravje želimo sebi in drugim,
zakaj pa tudi po pameti za-nj ne skerbimo? — Za zdravje
so nam potrebne sosebno štiri rečí:

I. Zdrava sapa ali luft.

Ni ga zdravila boljiga od zdrave sape. Zdrava
sapa daja truplu od zunaj skozi kožo — od znotraj skozi
pljuča neprenehama življenje in moč, ako je sapa čista,
vedra in hladna, kar je pràv. Po taki sapi je človek
vesel in krepek, za delo serčen ; jesti in piti mu diší,
pa tudi tékne, kar zavžije ; njegovo spanje je sladko,
povsodi se dobro počuti. Brez živeža človek nekoliko dni
preživí; brez zdrave sape v enih minutah umerje, kakor
riba brez vode.

Škodljiva je sapa ali zrak med zidovjem, v
velikih mestih, v zapertih čumnatah, v ktere malokdaj
ljubo sonce posíje. Ljudjé so bledi, čmerni in slabotni ,
ki v njih prebivajo, nevečni ko muhe; in vsaka bolezen
se jih lahko prime, kar nas skušnja učí.

Pošten kmet je imel dva sina, mlajšimu je bilo
Štefan, starejimu France imé. Franceta da v mestu
krajárju ali žnidarju v nauk, mlajiga pa domá za svoje
delo ima. Ko se je France izučil in svoje leta dostál,
pride očeta obiskat. Oče se prestraši, viditi, kakó je
medel in bled. „Moj Bog! — mu pravi — kaj si bolen?
Ali še moreš kaj delati?“ „Kaj pa, moj oče — France
odgovorí — poslednje leto se ni sim per igli starih
tovaršev vstrašil“. — „Hočeva se poskusiti — mu Štefan
reče — ali mi boš pri mlatvi kos. Po jutrim bomo nad
pšenico segli“. Zgodaj v jutro ga zbudijo, ko se je
jelo daniti, in mlatiti začnó. Pa niso treh nasadov
premlatili, in že je France pešati jel, rekoč: „Ložej je iglo
obračati, ko cepe vertiti“. Tudi prehladil se je, in
začel pokašljevati. Nevoljin mlatiče popustí, in gre očetu
tožit. „Sim si mislil — so oče djali — de Štefanovo
delo za te ne bo. Vi mestnjani preradi sedite v tèsnih,
sparčnih čumnatah , mi kmetje se pa pod milim Bogam
po zdravi sapi obračamo, in se terdiga dela deržimo,
zató smo lepo rudeči, terdni in zdravi“.— „Pač škoda,
de ste me v mesto dali — reče France — raj bom
per vas terden kmet, kakor pa v mesti bolehen
gospód“. Kmetje ne vejo , koliko dobrot imajo !

Škodljivi zrak je po dimnicah in po zapertih
kučah. Dimnice, ki dimnika nimajo, so hitro dima polne,
ki človeka duší, ter se mu na persi vleže. Ako se pa
dušnik odprè, se pozimi takó hitro izhladijo, de ljudjé
lehko ozébejo, ki niso zadosti toplo obuti. Ljudjé, ki po
dimnicah stanujejo, so okajeni kakor stergarji, in celo
dopoldne pozimi černo pljujejo. Kako bi to zdravo bilo?

Nezdrava sapa je v kučah, kér so okna zabite,
de se odpreti ne dajo, za toliko bolj škodljiva, kolikor
več ljudí v tesnobi živí. Še huji nezdrava sapa je
v hiši, v kteri živina z ljudmí prebiva, naj bojo
kure, ali mladi prasci ali teleta.

Potreba je prebivavnico vsak dan pomesti, vsak
dan okna nekoliko časa odpreti, prah pobrisati,
in vsako leto spomladi steno čedno pobeliti. Boljši je
zdrava sapa ko denar.

Škodljiva sapa, pogosto smertna, je po jispah,
ki jih s premogam netijo , ako niso peči prav dobro
zamazane; v ki e tih, v kterih se mošt ali novo vino kisa, po
dolgo zapertih dumplah, v štepihih ali
studencih, ki niso bili dolgo odperti.

Ni davno, kar se je v nekim mesti na Nemškim
mlad štepihar v globok štepih spustil, nekaj popravit.
Po lestvici flojtri) leze, in mahoma se v globočino zverne.
Serčen vojšak, ki blizo stoji in nesrečo vidi, hitro puško
v stran postavi, ter se za njim podá, ga smerti rešit;
pa tudi oa za njim pade. Huda sapa, ki se je v štepihi

pokvarila, ga je omamila, de je omedlel. Ljudjé začno
od vsih krajev prihajati, in tudi stari štepihar, oče
perviga , prisopiha, ter hoče za sinam, de bi ga rešil.
Gosposka pa prepové in nobenimu več v nevarnost ne
da. Jeli so hudo sapo iz štepiha izpravljati ; pa še drugi
dan se jim ni dala pregnati. Možá, ki so ga do pol
štepiha na vervi izpustili, so mogli na pol mertviga
nazaj potegniti, mertva trupla pa z železnimi mački izvleči.
Vsa ta nesreča bi se ne bila pripetila, naj bi bil
mlaji štepihar sapo z lučjo poskusil. Poprej ko se v take
zaperte dumple gré, se mora prižgana luč naprej
nêsti. Ako luč vgasne, tudi človek v tajisto ne smé.

(Dalje sledí.)

Stavljenje kóz ali osepenc je velika dobrota!

(Konec.)

Petdesetletne skušnje so nam pokazale, de
dobrotljivi Bog ni veči telesne dobrote človeštvu podaril, kakor
je stavljenje kóz, ki so lahka in nedolžna pa gotova
pomoč zoper hudo kugo, ktera kjer koli se prikaže svoje
grozovitne moči še dan današinj zgubila ni.

Z veseljem tedej nosijo po vsih deželah skerbne
matere svoje otročiče k zdravnikam, de jim koze stavijo
in jih po ti poti hude nevarnosti obvarjejo. One komej
čakajo, de spodlad pride, ki je navadni čas koze staviti.

Le malo je tacih ljudí, ki nočejo te velike dobrote
spoznati, od kterih visoke častí vredni gospod opát
Slomšek takóle pišejo: „Sovražnik človeške sreče
zoper ta božji dar ljudí podpihuje, de pravijo, kakor de
bi to delo kaj ne pomagalo. Drugi gučajo, kakor de bi
zdej ljudjé zastran vpeljanih osepenc poprej mèrli, kér
se truplo pràv ne iztrebi. Vse to so prazne, neumne
misli. Nekteri clo basajo, de se po stavljenih kozah sveti
kerst zgubi in hudimu podpiše. Kaj taciga misliti ali
ziniti je greh. To učijo krivi preroki neumne ljudí,
kterim se za špeh in klobase sladkajo. Kdo se ne trese
pred čudnimi kvantami, ki jih taki rakomavzarji zmislijo!
Povejte mi, ali ni vse to satanovo seme? Tudi
duhovni pastirji vam koze staviti priporočajo. Kdor pa cerkev
ne posluša, ni kristjan, ampak hajd in očiten grešnik“.

Dobrota stavljenih kóz je že sploh takó spoznana, de
jih že davnej po Avstrijanskim, Marskim, Českim,
Ogerskim i. t. d. tudi ovcam stavijo, ktere imajo
tudi svoje lastne hude kozé. Slavni kmetovavec Heintel
je prerajtal, de poprej, ko še ovcam niso kóz stavili, je
vsako leto samó po avstrijanskim cesarstvu okoli
štirkratsto tavžent ovác pocepalo. Zdej pa je ta strašna kuga
odvernjena, kjer je stavljenje kóz vpeljano. Lejte
neizrečeno dobroto, ki je očitna ko svitlo sonce!

Če pametni ljudjé clo za zdravje svoje živine
skerbé, kaj se bo človek branil, za svoje otroke
skerbeti?! Nikdar ne. Starši, ki svojim otrokam koze staviti
branijo, se pregrešijo ne le samó zoper cesarske
postave, ampak tudi zoper Božjo zapoved, ki nam
veleva , za zdravje skerbeti.

Dobrota, ktero nam dobro stavljene kozé ponujajo,
obstojí v temle: 1) One obvarjejo človeka za več let
ali včasih tudi za celo življenje kužne kozne bolezni ;
2) če se primeri, de bi kdo kužne kozé nalezil, jim
vzamejo navadno hudo moč in storijo, de jih človek
lahko prestojí; 3) cela bolezin stavljenih kóz ostane
le na rami in sicer zdravo otročè od stavljenih kóz
le malo boleha, nektero pa clo nič; 4) v desetih dneh
je vsa bolezin večidel pri kraji in rane se začnejo potem
sušiti in celiti. — Nadjamo se, de bodo te besede vse starše
prepričale neizrečeno velikih dobrot, ki jih je človeški
narod zadobil od stavljenja kóz, in de bo vsaka mati hitéla,
svojimu dedetu — če je zdravo — to dobroto nakloniti. —
Drugo pot bomo še nekaj od tega povedali.

Dr. Bleiweis.

Velki letni zbor c. k. krajnske kmetijske
družbe.

(Konec.)

Sedaj je prišlo več kmetijskih rečí na versto, ktere
bomo bolj na tanjko v posameznih razdelkih
prihodnjič na znanje dali, namreč 1) razlaganje lanoreje in
pripravljanja prediva po Vestfalski šegi v
Adersbaški predivnici na Češkim; 2) novo štajarsko
škoporeznico; 3) razlaganje novih skušinj, ktere očitno
kažejo, de je nar bolj pràv, cel korún saditi; 4) novo
napravo srenjskih ali soseskinih sadiš ali vertnih šol
po celi Krajnski deželi; 5) koristnost brane s kratkimi
zobmí, kteri je váljar pritaknjen in s ktero se da
veliko semena ohraniti brez de bi pridelek se kaj
pomanjšal; 6) poboljšanje slabiga vina, če se moštu
pridene nekoliko iz koruna narejeniga cukra.

Gospod F. Terpinc, grajšak v Ljubljani, so zboru
pokazali cvetečo ogersko ogeršico visociga
plemena, ktera daja veliko olja, pa tudi čbelam posebno
dobro pašo. Oni so jo lanjsko jesen mesca Kimovca na
proseno sterniše sejali, perve dni velikiga travna letas je
že v polnim cvetji in vedno polna čebel bila.
Čebelarjem bi vtegnila ta ogeršica posebno vseč biti, zatorej
so gosp. Terpinc obljubili, na koncu maliga serpana
nekaj letašnjiga semena tistim kmetovavcam in čbelarjem
podariti, ki bi ga hotli poskusiti.

Sreberne svetinje, ktere kmetijska družba vsako
leto pridnim oskerbovavcam sadnih in murbnih dreves
delí, so bile letas naslednjim kmetam podeljéne: Tomažu
Verniku, kmetu pri S. Andreji v Loški fari;
Jožefu Dulerju iz Velkih Škerjanč v Novomeški komisii;
Tomažu Jarcu iz Stranske vasí Dobravske fare, in
Mihelu Sedušaku iz Tujnc Mekinske komisije.

Potem so bili stroški in dohodki kmetijske družbe
v pretečenim letu od gosp. Leskovica zbranim udam na
znanje dani. — Gosp. Dr. Orel so bili zopet z enim
glasam za odbornika c. k. kmetijske družbe za prihodnje
tri leta poterjeni. Na novič je bilo 26 udov izvoljenih. —

S kratkim nagovoram so grof Lihtenberg
današnji zbor sklenili.

Polšiške Toplice na Gorenskim.

Valvazor v 1. zvezku stran 148 pravi, de so
bile Polšiške *) toplice zató opušene, kér je na
Gorenskim tolikanj dober in zdrav zrak, de ljudem kaj
bolehati ne da, in kér so Gorenci takó pridni delavci,
de se od dela spoté, ter toplic kaj ne potrebujejo. Mi
smo teh toplic gorkoto merili; lani 15. dan Rožniga
cveta so po našim toplomeru (Reaumur) 18 stopnic
gorkote imele, drugi studenci po okolici pa od 9-12
stopnic; letas 15. dan Sušca so pa imele 17 in pol, drugi
studenci pa od 5-10 stopnic.

Polšiške toplice so sicer v gerdim kraji (grapi)
in zdej kaj nečedne, kér ženske posebno pozimi v nje
prat hodijo, in jih nihče ne snaži. Vender, kér od vélike
ceste na Gobovcu **) (Schwammberg) ali od Podbrezja
(Birkendorf) kaj čez eno dobro uro niso, naj bi jih po
perložnosti gospodje, ki imajo v ti reči potrebno učenost
in orodje (cev), po kemijsko razkrojili in ločili, in potlej
svoje misli, če in za ktere bolezni se jim zdravljive
zdé, na znanje dali. Morebiti de se sčasama kaki
dobrotniki najdejo, kteri bi jih popravili — ali veliko več
na novo postavili; zakaj če bi tudi svojih potroškov
koj pràv debelo povernjenih ne imeli, bodo vender dve

dobri deli storili, nam, ki smo še zmirej pridni delavci,
bodo zaslužiti dali, bolnim pa k zdravju pomagali.

V Polšiški okolici je tudi na dnevu dokej sledí
ali žil premoga (Steinkohlen), *) in letašno zimo, ki je
bila čez vse lepa, smo semtertje poskušali kopati, pa
nismo kaj posebniga našli; tode ni čuda, kér v ti reči
nimamo ne prave vednosti, ne skušnje, in kolikaj večih
potroškov ne zmoremo.

J. K.

Zlate bukve.

V Plešivci v Škalski fari na Štajerskim se je
nekimu kmetu velika nesreča prisnudila. O Velikonoči
so neokrotni fantíni blizo poslopja strélali, v strélnice
(pištole) na smodník (pulfer) papir in cunje basali. Véter
silno močno pihaje zanêse zamašik iz strélnice na
slamnato streho, in v pol uri je bil bogat mož ubožen. Sreča
za ves in cerkev, de je veter na drugo stran pihal; ne
bilo bi sicer moč otéti jih. Domačih ljudí ni bilo pri
domi, kaj odnesti; le sosed, že postaran mož, perhropí,
se pod plamenam v hlev zakadí, in dvanajst goved
srečno odtmè; kér se pa s teletam predolgo mudí, brez
de bi ga bil mogel oteti, vès opečen iz plamena pertava. —
Osmi dan grem pogoriše gledat in tudi miloserčniga,
dobriga moža obišem. Vidim ga vsiga v hrastah, kakor
Joba, pa tudi voljno terpeti, kakor Joba. „Nič se ne
kesám, pravi, de sim nadlogo si naklonil, sim vunder
ljubo živinco sosédu otel, in Bog mi bo že dal, de bom
pregledal in ozdravil“.

Tako miloserčno delo zasluži v zlatih bukvah
zapisano biti: Janez Lepko se imenuje verli mož.

Nespametno streljanje je že dostikrat strelcu pa
tudi drugim ljudem silno škodo naključilo. Pràv bi bilo,
ko bi se nepotrebni strel ojstro kaznoval, in smodník
vsakimu paglovcu kupiti ne pripustil. Otročičam branimo
nož v roke jemati; branimo tudi streljanje šterkovcam,
kterim se kos kruha v rokah bolj podá, ko strelnica.

Musy.

Nov misijonar iz Krajnskiga.

Zopet se je število krajnskih misijonarjev v ptujih
daljnih krajih pomnožilo. Gosp. Ignaci Knoblohar iz
Škocijana na Dolenskim, ki je učénec bil Propagande v
Rimu in lansko leto tamkej mašnik posvečen, je mesca
Svečana odrinil v družbi s Patram Rillo v notrajnjo
Afriko, véro Kristusovo oznanovat v krajih, kjer še do
zdaj ni bilo nobeniga misijonarja. Tirolski katolški listi
(Kath. Blätter aus Tyrol) ki to povedó, napak pišejo,
de je iz Ljubniga (Leoben) na Štajerskim, namest iz
Ljubljanske škofije domá.

P. H.

Prederznost se opêče.

2. dan velkiga travna je neki fant na železni
cesti delal; med tem se perpeljá en hlapón do ostališa
(Stationsplatz); fanta mika poskusiti, kakšna de je vožnja
po železnici ter se zadej na hlapon obesi, ki je že po
malim začel odhajati, misleč, de bo potem, kadar bo
vožnja jela nagleje iti, doli skočil. Ali hlapon se naglo
zažene, fant ni mogel več doli skočiti, in se je 5 ur
deleč noter do Celja visijoč peljal; kolena je imel
vse kervave, ki si jih je bit na hlaponi obtolkel. Ko je
ob 12. uri po noči nazaj domú prišel, je rekel: Oj, to
je bila žalostna vožnja!“ — Pràv se mu je zgodilo;
javalne jo bo še enkrat poskusil.

M. Petik.

Iz Šoštanja na Štajerskim.

V verti Šoštanjske grajšine kopljejo na seli
stariga grada za novo klet seliše. V posipje kopaje najdejo
bel, lepo izdélan marmor, v srédi kamna križic izsekan.
Ko staro ozidje dalje rušijo, se prikaže deskica, verh
nje dilica s pečati okovarjena, ki jo zidarji odtergajo.
Cekine perčakaje, pa le dva papirčika najdejo; pervi
je bil čisto preperel, le neke latinske besede vunder
sostavimo in spoznamo molitev; na drugim papirčiku
pa je v nemškim jeziku celi evangelj sv. Jan. I. 1-14.
natisnjen, ki se takóle začne: „Im Anfang War das Wort
unnd das Wort War bei Gott unnd Gott War das Wort
i. t. d. Iz mnogih okoljšin sodimo , de je gomila ta
zaklad okoli dve sto lét zakrivala in vunder
nespremenjeniga ohranila. Slabi papirčik me opomni na Jezusovi
izrék: „Nebo in zemlja boste prešle, moje beséde pa
ne bodo prešle“. Luk. 21. 33.

Musy.

Neumnost in vraža — huda reč.

Ta tukaj povédana žalostna pergodba je (de bi tako
ne!) popolnama res; njé pisavec je bil sam vpričo in
njegovo sercé tolikanj ginjeno, de je ne bo nikoli pozabil.

Neka kmética, mati petéro majhnih otrók, ktérih
očéta ravno tisti dan ni bilo doma, pravi svojim
otročičem, de mora iti v posteljo, kér jo glava hudo bolí. Na
postelji kôžuh in drugo težko odéjo na sé potégne, de
se v hudi vročini pari, kér je mislila, de ji bo persiljen
pot dobro storil: pa brez mére in pameti persiljena
reč ni nikoli dobra. Kakor imajo kmétje sploh to zlo
škodljivo navado, de pozimi in poleti v hišah preveliko
vročino terpé, takó je bila tukaj nékaj od razbéljene peči,
nekaj od ljudí prevelika vročina, ktére uboga žena pod tako
težko odejo že clo ni mogla prestati. Pa kaj se zgodi?
Kolikorkrat je hotla pretežko odejo znad sebe spraviti
ali spod odeje zlesti, so jo zraven postelje stojéče tri
soséde z vso močjo in silo nazaj pomaknile in potlačile,
kér so tudi menile , de ji bo persiljen pot dobro storil.
Ali sila jo je le v veliko nevoljo in v še véči nepôkoj
perpravila, de se je z vso močjo pa zastonj spod odeje
kopala, in v tem je takó omagala, de že ni môgla več
beséde umévno izreči; kar le z glavo je zmajevala
blebetáje, in hudó glédala. Zdaj pravi ena soséd: „Blede,
le deržimo jo“ ; ena pa pravi: „Hudôbo vidi, ko takó
hudo gléda; berž sem žégnane (blagodarjene) vodé!“
In zdaj so jo po vnétim obrazu z vodó škropile ; to ji
je pa takó hudo storilo, de jo kar božjast zvije, in
per ti priči — brez vse tolažbe, brez svéte popótnice,
še clo v veliki nevolji — umerje!

Neumnost in vraža stori, de je človek sebi in
drugim, ktérim dobro hoče, neusmiljen hudodélniki!

Znajdba vganjke v poprejšnjim listu je:
Pomlad.

Današnjimu listu je perdjana 10. doklada.

Kmetijske in rokodélske novice.

Na svitlobo dane od c. k. krajnske kmetijske družbe.

Tečaj IV.

V srédo 5. Velikiga serpana 1846.

List 31.

Kdo je mar?

Vse doseže, kar mu drago,
Bodi slava, bodi blago;
Vse doseže sosed moj.
Dlan domá mu ne odreče,
Gre na tuje, dobro steče,
Njemu zlata kaplja znoj.
Vidši tujče krasne číne
Se zavzame iz daline —
Kdo je mar?
Mi zapojmo: Rodovine
Je slovenski oratar.

Čujte bor, vojaške roje!
Krogla žvižga, boben poje,
Grad valí se v sip in prah.
Vragu peta se zabliska,
En junák za njim pritiska.
Udri, udri, mah na mah!
Kjer zadene, iskra šine,
Šest jih pade, kjer poríne,
Kdo je mar?
Ta pogumen korenine
Je slovenski oratar.

Blaga polna terg in cesta,
Barka plava v daljne mesta,
Velki kupec pošlje vse.
Nam nanese mire, zlata,

Njemu vse odperte vrata,
Zemlja skor njegova je.
Kupi polje, plavž, grajšine,
Dnarje meri na štertine,
Kdo je mar?
Ta bogati korenine
Je slovenski oratar.

V zbor učenih , veda slava.
Stopi moder, bistra glava,
Vse jezike sveta zna.
Če zapoje , vse pogleda,
Na katedru grom beseda ,
Zvezde šteje, pravdo da.
Svet posluša modrovine,
Se začudi koncu tmine,
Kdo je mar?
Taka glava korenine
Je slovenski oratar.

Nek se trudi v sodni hiši,
Rase krepko, viši, viši,
Pravde čist, železen hram.
Vse ga slavi, vsi so vneti,
Zvezda se na persih sveti,
Cesar clo ga čisla sam.
Kakor sonce iz višine
On zasije, krivo zgine,

Kdo je mar?
Ta pravičen korenine
Je slovenski oratar.

Pusti svet opravke svoje ,
„Sursum corda“ v domu poje
Mož pobožen, rajski svat.
Vse oberne v božjo slavo,
Mitra kinči sveto glavo ,
Papež piše: „Ljubi brat“!
Kadar grob nemilo zine,
Angelj čist na svetu mine,
Kdo je mar?
Ta pobožen korenine
Je slovenski oratar.

Bodi v tugi, bodi v šali,
Zmir ponižno Boga hvali,
Ter ne zabi rojstva nit.
Skaz je njemu krasno lice ,
Uma, sprave, sle, pravice
Zvezdojasen, čist osvít.
Če zavist lizuna zvine ,
De zamèrdne sin kertine:
Kdo je mar?
Zagromimo: Čast očíne ,
Scer slovenski oratar!

J. Koseski.

Od poletne konjske bolezni, ki se
imenuje norost ali tišavka.

(Konec.)

§. 2. Znamnja bolezni.
a) Zuamnja divje norosti.

Konj v divji norosti (rasender KoIler) je silno
nepokojen in vès plašen; bije krog sebe, de ga ni
ukrotiti; se na prednje noge stavi, razterga vujzdo
in potolče vse okoli sebe; s kviško molečo glavo v
steno ali v jasli sili, ali pa se v okrogu vertí. Vès
spehan se potí po celim životu, serce mu in vsaka
žila močno bije. Na poti taciga konja ni nikakor
vstaviti, dokler kam ne pade ali v kako reč ne
perletí, ki ga vstavi, de si glavo pobije ali pa
sicer poškodje. Gorje ljudém, ki takrat na vozu sedé!

Vès omamljen se še le ukrotí. Vtika glavo v
kak kot ali v jasli, se naslanja z životam na kakó
steno, in stojí dremaje takó okoren, de bi človek,
ki ga vidi, mislil, de mora pasti.

V tem mirnim stanu ostane konj včasih le neke
minute in kmalo vnovič zdivjá in se vêde,
kakor prej. Dostikrat pa za zmirej vtihne in postane
tih norc.

Huda divja norost terpí včasih le 12 do 18
ur in mertúd (božji žlak) končá bolezin; včasih pa
divjačinost terpí 2 ali 3 dni, predenj konja umorí
ali pa tihiga norca storí. Malo konj se ozdravi
v ti bolezni, če se jim berž berž ne puša in
2 do 3 bokalov kerví ne vzame.

b) Znamnja tihe norosti ali tišavke.
Tih norc stojí večidel na enim mestu, kakor

de bi bil k tlam perbit ; težko ga premakneš,
posebno pa ritnisko ne, čeravno ga siliš na vso moč.
Mu glavo kviško vzdigneš, ti bo večidel
ritnisko padel, de bo vse zaropotalo. Nekteri
tihi norci pa grejo v eni meri v krogu okoli in
okoli, brez de bi se kaj zavedili.

Glavo deržijo večidel proti tlam, pod jasli
ali jo tišijo v kak kot: nekteri jo pa tudi kviško
molé, kakor de bi pazljivo kaj poslušali, takim
konjem pravijo Nemci „Loser“. Večidel z
zapertimi očmí stojé, kakor de bi dremali; ne vedó jesti
ne piti. Če kaj jedó , jedó rajši od tal, kot z
jasel in počasi jedó; senó jim večkrat
dolgo časa iz ust molí. Kadar pijó, vtaknejo
gobec do nosnic v vodo. Malokrat se
vležejo in večidel slonijo z životam na steni ali s
persmi na jaslih. Stojé vsi okorni; če jim
sprednje noge počasi navkriž postaviš, ti bojo
stali takó. Če jih s perstam po ušesih
šegetaš, ali če jim na noge verh kopita stopiš,
ne čutijo nič. Muhe jih pikajo, brez de bi se
dosti branili. Če jih k hoji persiliš, vzdigujejo
noge kviško, kakor de bi po vodi gazili. Sapa je
tiha, serce in žile pràv počasi bijejo. Blato gré
poredkama od njih, je suho, terdo', in večidel bolj
tamno, kot zdravih konj. Tudi vodo bolj
poredkama spušajo, ki je bistrejši od navadne. Vsi ti
prikaziki bolezni so hujši ob času hude vročine
ali v soparčnih hlevih; pa odjenjajo nekoliko,
kadar hladnejši vreme nastopi, ali če konja v bolj
zračen in hladen hlev postaviš.

Tiha norost ali tišavka umori konja
včasih ze v 2 ali 3 tednih, večidel pa terpi skozi
3 — 4 mesce ali clo celo leto, kér ima to lastnost,
de od časa do časa preneha, potem pa zopet hujši
pride. Tišavka se rada ponavlja. Mertùd omami
včasih le posamezne dele života, nar večkrat pa
ušesa ali žnablja, ki konju ohlapno doli visé.

§. 3. Zdravila zoper to bolezin.

1) Tak konj ni za nobeno rabo, in bolezin
prihaja hujši, če ga h delu siliš. Naj tedaj
mirno stojí.

2) Hlev mora biti hladen in zračen, sicer
ne boš konja ozdravil. Tudi človek, kteriga glava
bolí, se bolje počuti na hladnim, kakor v vročini.
Če nimaš hladniga hleva, postavi ga pod kolarnico
ali kak drugi zračen kraj. O lepim vremeni naj
ostane ponoči pod milim nebam; zjutrej pa,
ko sonce izhaja, ga postavi zopet v senco.

3) Polivaj mu glavo z merzlo vodo ali mu
priveži kakšin lohak pert verh glave noter doli čez
očí, in ta pert polij večkrat na dan z merzlo vodó.

4) Ovsá in sená mu ne daj jesti, pa tudi
druziga žita ne. Strada naj. Prazen vamp je pervo
zdravilo te bolezni. Dajaj mu tedej poleti le
trave, pozimi pa reženih otrobov in rezance, pa
vsiga le po malim. Če nekoliko zrezaniga
korenja perdeneš, mu boš še bolj život odperl.

5) Piti mu daj hladne vode, kar je poželí,
in perdêni ji nekoliko domače solí.

6) O začetku bolezni, pa tudi pozneje,
če je bolezin hujši postala, nikar ne zamudi, konju
po potrebi enkrat ali večkrat pušati, in mu po
njegovi starosti, velikosti in moči vzemi vsako pot
2 ali 3 bokale kerví. Kdor pri ti bolezni
naglo puša, se ne bo nikoli kesál.

7) Razun tega je driska nar boljši pomoč
zoper tišavko. Prosi tedej zdravnika, de ti bo
lopatike (Aloë) zapisal, ki se v lekarnici dobí.

Dva lota lopatike in pa 2 lota domačiga
mjila (žajfe) dobro zmešana, na 2 cmoka
razdeljena in poredama konju v gobec dana, de ju
povžije, mu bosta v 36 urah život odperla, de bo
kaj. To zdravilo veljá le kakih 10 ali 12
krajcarjev. Kadar pa začnè konja driska gnati, mu ne
dajaj solí med vodo, pa tudi prehladne vode
ne, ampak zmešaj vodo z reženimi otrobi, de ga
kolika ne prime, sicer mu moraš dobriga in ne
stariga in žarkiga laneniga olja 1 funt v gobec
vliti in život s kako odejo dobro pokriti, de se
sogreje. Zatorej mora tudi konj ob času driske
bolj na gorkim stati.

Če boš, ljubi prijatel, po danim svetu in po
pameti ravnal, in če boš začel konju koj o
začetku bolezni ventovati, boš dostikrat premagal
hudo bolezin in si živino ohranil.

§. 4. Cesarska postava.

Kdor kakiga konja z norostjo ali tišavko
kupi in to bolezin v 30 dneh po storjeni kupčii
zapazi in se zavoljo tega pri gosposki pritoži, ima
pravico, konja prodajavcu nazaj dati.
Prodajavec mora denarje poverniti in
prodaniga ali zamenjaniga konja nazaj vzeti. Takó
veleva cesarska postava!

Dr. Bleiweis.

Korist čebelic.

Vsakimu je znano, de veliko sladkiga dobička
prinesejo pridne čebelice skerbnim čebelarjem. Neutrudljivo
letajo male živalice v lepim vremenu, pridno serkajo
žlahtno sladčico iz mnogih cvetlic, in jo skerbno
spravljajo v svoje zaloge, in s sladkim medam in voskam
obogatijo pridniga čebelarja. Z veseljem ogleduje
čebelar čudne dela čebelic, se veselí nad njih pridnostjo,
in se tudi od njih pridnosti učí. Tudi s. pismo svetva
lenuham od čebelic se pridnosti in delavnosti iti učit,
in za prihodnje skerbeti.

Tode ne le samo čebelarjem veliko dobička
prinesejo čebelice, ampak tudi vsim kmetovavcam, če tudi
s čebelami nič opraviti nimajo, kar morebiti še marsikteri
kmetovavec ne vé. Res je, de poglavitno opravilo čebelic
je, méd po cvetji nabirati in vkup ga znašati; tode z
naberanjem medú one veliko veliko pripomorejo h
rodovitnosti sadniga drevja, žita in vsih drugih želiš.
Marsiktere zeliša bi nikoli sadú ne obrodile, ko bi čebelice
ali pa njim enake živalice po njih cvetji ne lazile in od
cveta do cveta rodovitniga prahú ne prenašale.

Per vsih rastljinah, naj bodo drevesa ali druge
zeliša, so nektere možkiga, nektere ženskiga plemena,
in vse rastljine ženskiga plemena morajo rodovitnost od
možkiga, plemena prejeti; brez tega nemorejo sadú
zaroditi. Na drevesih, pravijo vertnarji, je nekaj cvetja
možkiga nekaj ženskiga plemena. Kader se cvetni popki
razpihnejo, se vidi v sredi cvetja žlahtni prah, ki je lepi
barvi enak in se komej zagleda, in ta prah se imenuje
rodovitni prah; brez tega prahú nobeno cvetje sadú
ne more zastaviti. De se pa v cvetji sad zastaviti
zamore , je vselej treba, de nekoliko rodovitniga prahú iz
možkiga cveta v ženski pride, kjer se zedinita in sad
se začnè.

Kdo prenaša per sadnih drevesih žlahtni rodovitni
prah od cveta do cveta, in drevesa storí rodovitne?
Lejte, to storijo zdelama tudi čebelice, ktere o lepim
vremenu, ktero je rodovitnosti dreves narbolj vgodno,
neprenehama od cvetja do cvetja letajo, rodovitni prah
možkiga cvetja v ženski donašajo in takó rodovitnost
množijo. Nektere drevesa so zgolj možkiga, nektere zgolj
ženskiga plemena; per takih mora rodovitni prah iz
možkiga na žensko drevó prenešen biti, de se sad za-

rodí. To spet storijo čebelice ali pa tudi druge čebelam
enake živalice. Res de tudi veter prenaša rodovitni
prah od cveta do cveta in storí rodovitne rastljine,
vender je marsiktero leto večidel tiho ali pa deževno
vreme, ravno takrat, kader se sadni popki narbolj odprejo
in so pripravni s pridam sprejeti potrebniga rodovitniga
prahú. Ko bi takrat čebelice ali tudi druge take
živalice rodovitniga prahù ne prenašale po cvetji, nič sadja
bi ne imeli.

Zakaj ljudjé pravijo včasi: Letaš bo veliko ajde,
je dosti čebel na nji? Marsikteri takó pravi in sam
ne vé zakaj. Kadar čebele močno na ajdo letajo , in iz
lepiga ajdoviga cvetja pridno nabirajo, veliko rodovitniga
prahú od cveta na cvet prenašajo, takó storijo de ajda
obilno obrodí. Treba je, de bi kmetovavci bolj čislali in
več špogali čebelic, ktere so nam toliko koristne, in
nam mnogo dobička prinesejo.

C.

Žalostna šiba nam žuga.

Tudi v naših gorah, kakor se iz druzih krajev
sliši, smo letaš upali dobro letino doživeti. Žito sploh
je lepó, dobro odrašeno in klasnato. Sená je skupama ;
per detelji in travulji se nič ne pogreša, tudi sočivje in
opresnina vse dobro obéta. Samó korún, ta, ta nam
z žalostno šibo žuga!! Pràv lepo in veselo je rastel,
večidel čez tri čevlje visoke stebla je pognal, vse ga
je veselo bilo, in dober perdelik od njega perčakovalo ;
kar smo kmalo po sv. Marjeti zagledali, kakó mu je
jelo spodnje perje, kakor od slane percverknjeno, gnjiti
in se sušiti, in ta gnjiloba gré do verha stebla, in tudi
cvétje začerni in odpade. Žalostno je viditi take gnjile
plohe po njivi! Pa ta gnjiloba takó smerdí, ko se od
vročine spari, posebno proti večeru, de bi si mogel
človek kmalo nos zatisniti, ko pride blizo nje. Skopali smo
semtertje po gnjilih plohah nektere zerna, in smo jih
prerezali, pa prepričali smo se, de imajo vso podobo
lanjske bolezni, ali trohljivosti. Per majhnih
zernih je še le znotraj , per debeliših se pa že tudi zunej
vidi. Po naši céli okólici, to je: v Černoverhu, v
Godoviču, v Podkraji in po Tominskim, in skoraj po
vsih njivah kolikor toliko se ta žalostna prikazin
vidi. Nekje na Tominskim, kakor smo slišali, kraja
nismo mogli zvediti, je neki kmetovavec tako koruniše
preoral, in ajdo vsejal nanj; ravno takó so storili eni
na Šturski gori.

Pa naj ne misli nihče, de smo bolán korún sadili;
temuč vès je bil zdrav in lep, ko je bil sajen. V
veliko klétih ni bilo lani ne eniga bolniga korúna per
nas, še zdej ga imajo nekteri kmetje za jéd, in je
popolnama zdrav.

Kaj je tedej vzrok te bolezni ? Ali se še kod
drugod kaj taciga kaže? Je le kaka pomoč zoper to nadlogo?
Kdor kaj vé, naj nam ročno oznani v Novicah. *)

Staršam v poduk.

Pervi dan pretečeniga mesca je v vasi Pš. blizo V.
na Dolenskim pustila neskerbna mati svojiga 2 leti in
pol stariga zaliga fantiča h sosedovim otrokam v vas iti

in z njimi se igrati. Pustila ga je v tovaršijo , in nikoli
več ga ni živiga vidila. Pred sosedovo hišo je bila
globoka jama, kér je po dežji bilo, ravno polna vode.
Fantiči veselo skačejo okoli luže; fantičku spodletí, v lužo
se zverne in se utopí. Tovarši to viditi se prestrašijo,
in vpiti in na pomoč klicati začnó. Ljudjé kmalo pridejo,
otroka iz luže potegnejo, pa ko mati po-nj pride , je
bil že popolnama mertev. —

Žalosten izgled poprejšne zgodbe bi bil mogel
marsiktero mater podučiti, bolj skerbno paziti na majhne
otroke, in jih varvati nesreče. Pa kdo bi verjel! 16 dni
po tem se je v sosedni vasi B. vtopila ravno léta stara
punčika. Mati gré iz hiše po opravilih in izročí punčiko
večimu fantu in mu zapové jo varvati. Komej mati
odide , fantič nese sestrico, kér hoditi še ni znala sama,
iz hiše pod hruško, jo posadí blizo globoke luže, ktera
je pred hišo, in ne gleda kaj punčika počnè, ampak
le gleda, kje bi kako hruško sklatil. Punčika pleza
proti luži, in zverne se noter, de še fantič vidil ni. Ko
jo pogreší, vidi de v luži že mertva leží. Fantič vpije,
kričí, kliče na pomoč, pa ko punčiko iz vode vzamejo,
je bila že mertva, ni je bilo več moč oživiti, desiravno
je bila malo časa v vodi. —

Starši! ne pušajte otrok v nevarne kraje. Otroci
so od Boga vaši skerbi izročeni. Če po vaši
zanikernosti ob življenje pridejo, ste vi tega krivi, ste vi njih
ubijavci!

C.

Slovenski spominik.

Ko nam je Bog letas takó lepo vreme dal, de zime
skoraj nič nismo imeli, in de vse, kar je vsajeniga in
sejaniga skorej cel mesec poprej cvetè in zóri, je tukaj
na pravim kraji, povedati, de je bilo leto 1186 tudi
takó lepo in rodovitno, de je sadje mesca Svečana
že odcvetélo , o Vélikim travnu žito dožorelo, de so o
Vélikim serpanu že grozdje tergali, in de je bilo sploh
vsiga obilno. Drugač se je pa naslednje leto 1187
obneslo. Zima je bila takó huda in dolga, de je o
binkoštih še zmerzovalo, in o božiči so še le grozdje
tergali. Vse je bilo tudi silno nezdravo, kar so pridelali.
Zavoljo téga so prišle tudi mnoge bolezni med ljudí,
kterih so bile nektere take, de se zdravitelji v njih niso
zavedli in jih tudi niso poznali, kakor Valvasor piše,
ki tudi pové, de v letu 1685 na Krajnskim nič vročine
ni bilo poléti. To leto je bilo skoz in skoz vetrovno, in
posebno 8. Maliga serpana je bil takó hud vihár, de je
strehe jemal, drevesa s koreninami rovál in celó pri
nekterih cerkvah zvonike poderl. O Kresu je bila taka
slana, de so bile tla takó béle , kakor bi jih bil snég
pokril, in še celó stoječe vodé so dobile ledeno skorjo.
In vunder je letna dobro kazala, tode toča je sadež
pobila ; kar je pa ostalo, so merčesi pojedli, takó de je bila
v naslednim leti na Krajnskim velika dragina in lakota.

Kakšin nauk bi si imeli vzeti iz premišljevanja
tacih zgodeb? Šparati ob časih obilnosti za čase
pomanjkanja, pred kterimi naj nas milostljivi Bog obvarje,
kteri bi pa vunder vtegnili priti.

— č.

Vesela vest.

(Nadalje.)

V Solnogradu so 5. Maliga serpana kardinal
Miroslav gospoda Slomšeka, za knezo-škofa
Labudskega posvetili. Pričijoči so bili vladika Lincinski (škof
iz Linca) gosp. Gregor Tomaž Ciegler, in posvečeni
vladika v Solnogradu, vladika Dulmanski gosp. Alojzi
Hofmann, veliko drugih duhovnov in druge gospôde
in velika sila ljudí. Solnogradčani so se močno zavzeli,
ko je k ti svečanosti prišlo tudi dvanajst duhovnikov
iz Slovenije — to je razveselilo tudi kardinala, kér so

se s tem prepričali, da je resnično v Slovencih veselje,
da so takega gospoda izvolili za sedež cerkve Labudske.
Bilo je po tem krasno gostovanje, h kterimu so kardinal
tudi vsih 12 slovenskih duhovnikov povabili. Leti
gospodje nemorejo dovolj dopovedati, kakó ljubeznjivo in
prijazno da so preosvečeni kardinal, metropolit in knez
Švarcenberg jih sprijeli. Ti duhovniki iz Slovenije so
bili sledeči: dekani gosp. Koren, Staroterški , gosp.
Urek, Skališki, gosp. Žuža, Siovenbistriški, gosp. Galuf,
Vozeniški, gosp. Predovnik, Žavcki, gosp. Vodušek,
vodja šolski v Celji, za tem gosp. Novak, fajmošter, pri
sv. Martinu poleg Slov. gradca, gosp. Plevnik, gosp.
Sdovšek, gosp. Novak, gosp. Perko, in gosp. Plaskan.
Naj starejši izmed njih gosp. dekan Pridovnik, obče
spoštovani mož, so pri ti svečanosti v izverstni latinski
besedi očitno v cerkvi pred kardinalam na znanje dali
veliko veselje in hvaležnost, ktero Slovenci občutijo nad
izvoljenjem novo izbranega, Slovencam takó milega
dušnega pastirja. Na to so sam kardinal tudi po latinsko
odgovorili, da se Oni sami s Slovenci vred radujejo,
in le želijo naj bi vsegamogočni Bog novoposvečenega
kneza vladika mnogo let ohranil k časni in večni sreči
Labudske cerkve in k veselju vsih Slovencov.

Novoposvečeni knezo-škof so se podali 7. Maliga
serpana na pot proti domu. Iz Celovca so se peljali
Jim do Verbe (Velden) na proti kanonik Kerški, gosp.
Witzeling in gosp. Pikel, uni vodja, ta pa spiritual
v Celovški duhovšnici. Od tod je šlo proti Celovcu. Ko
se pripeljejo poleg Celovškega jezera blizo Porečan, se
je začelo streljanje, da je bilo kaj. Pred gradam v
Porečah so Jih sprejeli gosp. gosp. benediktinarji in se
peljali vsi poredama v Celovec zvečer 9. Maliga serpana.
Tukaj so ostali pri Celovškemu ljubljenomu knezo-škofu
Vojtehu Lidmanskemu cele tri dni; so šli k
izpraševanju bogoslovskemu in so sprijemali gospôdo Jih
objiskavajočo. V nedeljo so nekterim izmed svojih bogoslovcev
perve blagoslove (žegne) delili, in se še pred pol dnem
12. Maliga serpana iz Celovca dalje peljali. Na meji
Labudske škofije je čakalo mnogo ljudstva svojega
novoposvečenega knezo-škofa, 16 voz gospode, duhovske
in svetovne, Velkovški prošt, dekan Tinski gosp.
Belbič (Welwich). Pri vsih bližnjih cerkvah so
zvonili, s hribov pa streljali. V Velkovec so prišli tudi
duhovniki Pliberške dekanije; pri cesti so čakali kjer
bodi duhovniki s svojemi soseščinami, takó tudi v
Grebinji. Za Grebinjem so čakali duhovniki iz Vošperške
dekanije, na verhu grebinskega hriba je bila gospoda
iz samega Svet-Andreža v svojih kočijah, zunaj
mesta je stala šolska mladina z učitelji in mestnjani, pri
mestnih vratih gospodje duhovniki stolne cerkve. —

(Konec sledí.)

V spomín Porcjunkule.

Porcjunkula je latinsko imé in pomeni v
slovenskim jeziku „kosčik“. Pervo imé porcjunkula
izvíra pa od kosčika poljá poleg mesta Asisi na
Rimskim, kjer je stala sv. Frančiška Asisa,
začetnika Frančiškanarskiga reda, perva cerkev, ki s kloštram
vred še zdej stojí in kamor je ljudstvo na božjo pot
hodilo. Ta cerkev je bila v leti 1211 sv. Francišku
podarena, tù se je začel red sv. Frančiška in od tod
izvíra navadno praznovanje po cerkvah
Frančiškanarskiga reda 2. dan Velikiga serpana.

(Univ. Lex. tom. XXVIII.)

Arabski pregovori.

Norc se spozná po letih šestih znamnjih: Jezi
se brez vzroka; govorí nepotrebno; vsakimu vse zaupa;
svoje misli in namére némarno razodene ; hlepí po
rečéh, ki niso za-nj; ne zná ločiti prijatla od neprijatla.

Tisti ni človek, kteriga-jeza gospodari.
Tri rečí se samo v tréh zadévah spoznati dajo:

Junak se spoznà v vojski; pameten ob času jéze;
prijatel v potrebi.

(Podunavka).

Oznanilo družbe sv. Florjana.

Vsim hišnim gospodarjem Verhniškiga kantona se
da na znanje: de po vikšim povelji od sedaj gosp. Peter
Leskovic v Ljubljani asekurancijo tudi za Verhniški
kanton oskerbljuje. Posébni dnevi bojo odločeni in ob
svojim času po gosposkinim klicu oznanjeni, kadar bo
imenovani komisár asekurancije na Verhniko prišel, letne
plačila pobirat in druge asekurancijske opravila
opravljat ; takrat naj vsi zavarvanci svoje letne plačila v
gosposkino hišo na Verhniko pernesejo; takrat naj
se pa tudi oglasijo vsi posestniki, kteri želijo vnovič
svoje poslopja proti ognju zavarvati. Razun postavljenih
dni pa zamorejo tudi zavarvanci Verhniškiga
kantona vsak dan v pisarnici c. k. kmetijske družbe v
Ljubljani asekurancijo opraviti, kar kmetovavcam iz
Horjula, Zaklanca, Verzdenca, iz Polhoviga
Gradca, iz Podpeči, in iz druzih bližnjih sosesk ne bo težko
stalo, kér po druzih opravkih pogostama v Ljubljano
hodijo.

Posebno skerb naj imajo zavarvanci zanaprej , de
bojo vselej zadnji čas do konca mesca Sušca, to je en
teden po sv. Jožefu letno plačilo odrajtali, kér bi sicer
po postavah po pretečenim Sušcu, če bi jih med tem
nesreča ognja zadela, povračilo zapadli.

Tisti, kteri letašnjiga plačila še do zdaj odrajtali
niso, naj ga prinesejo ali pošljejo v Ljubljano v
imenovano pisarnico, ki se znajde tikama za hišo c. k.
deželniga poglavarstva (ali za lontovžam).

Smešna vganjka.

Peter je na hribu sedel iu pa
Žvižga: pa
Peter ni
Žvižgal;
Peter je le na hribu sedel in pa
Žvižgal.

Kakó je to?

Znajdba vganjke v poprejšnjim listu je:

Pop.

Današnjimu lislu je perdjana 17. doklada.

Kmetijske in rokodélske novice.

Na svitlobo dane od c. k. krajnske kmetijske družbe.

Tečaj IV.

V srédo 14. Kozoperska 1846.

List 41.

Šêge.

Kdor se nekol'ko
Sveta 'zučí,
Vidi spremine
Dosti rečí ;
Sêg use polno —
Ktere so bolj?
Drugi recite,
Ki ste per volj'.

Tam od Kitaja
Proti večer'
H tihimu morji
Kraje premer' ;
Svet je okrogel
Krog se v vertí —
Vse se preminja,
Stanovno ni.

Tù se odkriti
V hišo gredé,
Tam se izzuti
Šege velé.
Černo Kitajc *)
Se veselí ,
Belo za žalost
Nosit' velí.

To mi narobe
Kličemo svet,
Vender to šege
Hočejo imet'.

Ko na Kitajskim
Vabjo gostí,
Tisti, ki pride.
Napak storí.

Eden si striže
Čisto lasé ,
Drug'mu čez pleča
Doli visé.
Ženska v Tombuktu **)
Mora bít sod,
Ravno kot sveča
Hvaljo drugod.

Mahomedanci
Deklic prodat,
Tergov in semnjov
Išejo rad';
Naše dekleta
V semnji shodiš
Na ogled se stavit
Same dobiš.

Nekim sladčica
Ljudsko mesó ,
'Z mertvih čepinjic
Drugi pijó;
Ni se prepirat':
Šêge okus
Imata svoje
Turk in pa Rus.

Poženčan.

Hvala ajde.

Nekteri ptujci nam očitajo, de po Krajnskim
preveč ajde sejemo in nam širokoustno in kaj učeno
dokazujejo, kaj bi nam več verglo, ako bi namest
ajde raji kako drugo zelenjavo za klajo sejali, ali
pa de bi namest sterneniga raji kaj več turšice
imeli, ktere se po Krajnskim še vselej premalo vidi.

De bi nas pregovorili, nam tudi izkladajo, kako po
druzih krajih perdelujejo obilno klaje in pa turšice,
ter pravijo, de, kar so začeli po Koroškim turšico
sejati, ne vedo od lakote nobene, ktera je popred
dostikrat razgrajala, kedarkoli je slana posmodila
ajdo.

Kaj bomo h temu rekli? kako ohranili dobro
imé preljubi ajdi?

Krajnskih kmetovavcov zemljiša so
premajhine, de bi namest žita sejali veliko travnih
semen; Krajnci imajo večidel živine toliko, de z njo
že svoje polje obdelajo in de še zmeram lahko kaki
rep ali kako glavo prodadó. De se ne vidi na
Krajnskim povsod enako veliko turšice, ne pride od
krajnske svojoglavnosti, temuč od tod, kér turšici
ne tekne vsaka perst, kér ljubi, bolj močne, bolj
debele in suhljate, posebno pa apnjene njive, in pa
kér vzame zares vehko dela.

Slednji kmetovavec mora imeti skerb, de si
perdela kruha in kar potrebuje za druge opravke. Če
bo per svoji majhni kmetii le turšico sejal, kako bo
pa živinico preredil, kér je travnikov le malo in po
nekterih krajih še clo nič. Od same slame, pravijo,
se živina slabo redí, in ne dela mastniga gnoja.
Res je, tode Krajnci si z repo, s prešami od
laneniga semena i. t. d. pomagajo in slamo zboljšajo.

Zoperniki ajde pravijo, de naj kmetovavec
med rèž in med ječmen aíi pa potlej namest ajde
travnih semen ali pa turšico za klajo seje. Ali ljubi
prijatli! če krajnski kmetovavec ne bo ajde
perdeloval, bo jedel malo kruha. Belo žito gré skorej
vse za godove, za bero, za gosposko in za druge
opravke, le samo ajda ostane doma za kuho in za
kruh. Kdor bi s turšico rad ajdo pregnal, pač ne
pomisli ali pa ne vé, de turšica ajde nikakor ne
namesti, de turšični kruh ni tako dober kakor je
ajdovi, in de turšična moka tudi ni tako za kuho.
Res de so turšični zlo zabeljeni žganci dobri, tode
ajdovi so še bolji, tudi manj zabelje potrebujejo in
se tudi veliko bolj z mlekarn vzamejo.

Tudi to ni res, de Korošci ajdo zametujejo;
oni so le zató bolj obilno začeli turšico sejati, kér

po njih deželi slana rada pada, in pa kér po
Koroškim res tnršica zlo obrodí, kakor je to tudi po
gorenski strani krajnske dežele nad Krajnjam gori.
Kjer pa ni kraj za turšico in koder slana pada bolj
poredkama, bi vunder ne bilo pametno, de bi se
ajdi slovo dalo, kér se (če ni prašenca) še le po
sterneni žetvi seje, kér je v osmih tednih vsejana
in požeta, kér nič ali le malo gnoja potrebuje, in
kér večidel obilniga sadú pernese. Ajda da po
nekterih bolj pešenih njivah dvanajsterno, tudi
petnajsterno zerno. Na Ljubljanskim polji, okoli Ježce,
okoli Mengša i. t. d. se je iz 6 mernikov po 100
perdela, kadar je létina za-njo. Ali ni to lep
perdelik? Ali bote potem takim še ajdi zabavljali? In
— kaj bi bilo brez ajde posebno létas, ko korún
že povsod gnjije, in ko drugih žit kup še zmeram
raste? Ali ne bo zadosti sromakov ondod, kjer ajde
ne perdelujejo ? Kaj bi bili brez ajde letas reveži
počeli tam, kjer jim je bila toča vse sterneno
pohlastala? Zdaj pa je že nekoliko potolaženo njih serce,
ko imajo polne kozolce naložene bogate ajde in pa
še dolge odre poleg.

Ajda v cvetji tudi vsakimu kraju veliko lepoto
podelí, kér ob ajdovim cvetji je polje več tednov
kakor vse s cvetlicami obsejano, kér tako prijetno
diší, in pridnim čbelicam obilno medu in voska
podari, za ktere čbelarji lepe petice vzamejo.

Ajdova setev tudi kmetovavca pridnost uri in
razodeva. Večkrat vidimo, de se per eni straní njive
orje in ajda seje, per drugi se pa še pšenica
žanje, ali pa lan ruje, in tako se pergodí, de kjer je
zjutraj pšenica stala, je zvečer ajda že zaspala,
in ob tedni je že z zeleno odejo ogernjena.

Pojdite mesca Kimovca v tiste kraje in dežele,
kjer ne sejejo ajde za drugim žitam, in vidili bote
polje prazno in kakor osmojeno, *) in komaj bote
čakali zagledati spet z ajdo obsjano in z
rudečkasto-belimi cvetlicami zagernjeno polje.

Ne bomo je torej dali ne ajde proč iz krajnske
dežele; naša je, ter naša bo ostala. Bodi ga Bog
zahvalen za-njo !

Okra.

Mesca Kozoperska 1846.

Misli v krasnih ali lepih umetnostih **)

(Vvod za naše krasoslovje ***)

U prídnosti ti čbéla kós zna biti,
Pripravnosti učít' se od červiča znaš,
Kar véš, to z vikšimi duhovi znaš delíti;
Umétnost pa, o človek, sam imáš.

(Schiller.)

Natora, bistroumna učiteljca naroda
človeškiga, se ni nikoli zadovoljila, kaj vstvariti, kar bi
bilo na svetu prebivajočim stvarém samo koristno,
ampak ona je koristnost povsod tudi z lepim
oblačilam obdala. Poglejmo le cvet na travniku; koristnost
njegovih barv nam ni lahko spoznati; pa mati
natora je svoje detice tako nježno oblekla, de ga
je milo pogledati. Tako olepšanje natornih del je
navadna reč, akoravno ni potrebno k njih namenu.

Tako tudi človeku ni zadosti sama gola
obilnost, če je v stanu, svojim željam le nekoliko
postreči. Kadar svojo golòto obvarje dežja, burje in
snega, kadar se do sitiga najé, napije in naspi: ga
vunder še nekaj draži in mika, de ima še neki
žlahtnejši namen doseči, kér bi človeški namen
drugači samo posvetni bil in človek bi z živinčetam v
eni versti stal, kakor tudi tisti stojí, kteri se
nezvé, de je še kaj višjiga na svetu.

To skrivno prirojeno mikanje je hrepenjenje
duha po nekim svetu, lepšim od našiga, in kdor
enkrat povzdigne okó iz praha oslepljive navadnosti,
zmiraj bolj in bolj spoznava, de so darovi
omikaniga duha nar bolj pripravni, nas stanovitno
osrečiti.

Te neprecenljive darove najdemo na širokim
polji lepih ali krasnih umetnost. V sredi tega poljá
je zrastlo visoko dervó iz zernca, ki je z nebés
padlo in ktero s svojimi koreninami v zemlji,
materi svoji, klije, svoj ponosni verh pa gôr do nebés
vzdiguje in se razraša v sedem košatih vej,
polnih cvetja, kterih vsaka mladika se k zemlji
pripogje pod sladko težo zreliga sadú. Na verhu
tega nebéškiga dervesa sedí umétnost, kakor
boginja, ki se s svojim temenam nebés dotika in z
zlatim branilam ali sčitam odvračuje gromove
hudih oblakov. Na vsaki téh sedem mladik sedí ena
umetnica, deržeča v roki darilnik, iz kteriga se
vzdigujejo nebeške dišave v slavo nebeške varhinje.

Vém, de ima naš narod dosti blagorojenih duš,
ktere so pripravne in voljne, v čudadelnim
drevesu, to je, v lepih umetnostih se izobraziti;
tode pota k njemu ne véjo in zató tudi natanjko ne
spoznajo, kaj če reči umetnost; ne véjo, ktere so
lastnosti njene, kaj je njeni namen in kako bi
se v narodnim našim življenji vpeljati mogla. Kér
še v našim jeziku nič tako pisaniga nimamo, hočem
v tem predmetu tukej kaj pisati, ne za učene ljudi,
kteri so v tem že kaj več v drugih jezikih brali,
temuč samo za take, kteri tega niso priložnosti iméli.

Govoriti čem tadaj: 1. Ktere so te
posamesne krasne umetnosti? 2. Kaj je njih
namen? 3. Kakó bi se v vsakdanjim
živIjenji rabiti môgle, de bi se tudi pri nas
goreči občutleji za te umetnosti obudili.

Mnogoteri ptuji pisatelji so si verlo glave lomili
z besedami izgovoriti, kaj de je umetnost in
kteri so posamesni njeni razdelki? Kar pervo
vprašanje vtiče, se z njim muditi nečem, kér hvala
Bogu! naš narod še ni tako preučen, de bi se z
nadnatornim preiskovanjem in ispraševanjem pečal; naj
rajši vsakdo na koncu tega pisanja sodi, kaj de je
umetnost. Mi hočemo razpravljanje tega znanstva
krasoslovje ali lepoznanstvo imenovati, kér
ono govorí od krasote ali lepote, od olepšanja in
ozvišenja natore, in od natornih prigodkov.

(Dalje sledí.)

Dvanajst zlatih svetov hišnim gospodarjam.

1. Hočeš dobro živino imeti, pridno ji
strezi: kar si ji storil, ti bo obilno povernila, in ne
ona od tebe, ampak le ti od nje boš dobiček imel.
Živina je kmetovavca nar veči bogastvo.

2. Kdor svojo njivo zanemari, nje
vrednost na pol zmanjša.

3. Ljubiš svoje otroke, pridno obdeluj svoje
polje.

4. Pri ženitvi glej pred vsim na dobro
gospodinjo; s tako boš vesel živel, tvoje premože-

nje bo rastlo od dné do dné, in imel boš kaj
svojim otročičem zapustiti.

5. Ne pripusti svoji družini nikdar se po
semnjih klatiti, če nimajo kakšniga posebniga
opravila. Take shodiša so učiliša slabiga zaderžanja.

6. Če nisi vedno domá, ali na svojim polji,
bo jelo pešati tvoje premoženje. Če se gospodár
potika po nepotrebnih potih, je prižgal svečo na
obéh koncih.

7. Pervi prihranjeni goldinar je kvas za
sto druzih. Ne véš, ali si boš zamogel vselej kaj
prislužiti; to pa, kar si si prihranil, je gotovo.
Blagó gré gori po niti, doli po vervi.

8. Nikdar ne terpi, de bi se v tvoji hiši kaj
pogubilo, kar bi vtegnilo dobro biti za te in za
družino, ali za živino in polje. Ena pest slame da
dve pestí gnojá, ki zopet eno pest žita daste.

9. Glej, de se v tvoji hiši vse v lépim redi
zgodí, in vse na svojim mesti stojí. Odkladki
so odpadki. Dobro orodje, lahko delo. Na soncu in
dežji v nemar pušeno orodje gré pod zlo, in sicer
trikrat prej, kakor od dela.

10. Kadar hlapci orjejo, glej kakó delo
opravljajo ; skerbi za gnoj in polje dobro gnôji: gnoj
je življenje njiv. Kdor ne gnojí, kar je treba,
je tat svoje mošnje. Pri žetvi imej štiri očí: po
nemarnosti se v enim dnevu lahko več pogubí,
kakor v enim tednu pridobí.

11. Svoje otročiče izredi dobre kristijane
in od mladih nog jih uči pridniga
gospodarstva. Daj vsacimu kakih pet sadnih drevesc v skerb
in postavi jih za varhe, tode ne za pastirje svoje
živine, de se v mladih letih miloserčnosti do
žival vadijo.

12. Rad môli. Cela družina naj moli s teboj
vsaki večér sveti roženkranc — in Bog ti bo
blagoslovil tvoje gospodarstvo.

Dr. Bleiweis.

Zbor nemških kmetovavcov in gojzdnarjev
v Gradcu.

Že pred 10 leti so bili nemški kmetovavci in
gojzdnarji sklenili, vsako leto po enkrat, mesca Kimovca, pa
vselej v kakim drugim nemškim mesti sniti se, de bi se
po osem dni od kmetijskih rečí pogovarjali, in de bi se
tako po večim seznanjenji med seboj edinost naroda bolj
uterdila.

Pretečeno leto jih je bilo v Brézlavi, poglavnim
mesti Boruške Šilezije, nekaj čez 900 vkup prišlo;
letas pa k desetimu zboru v nemškim Gradcu, od 14.
do 19. Kimovca, 1505; med temi je bilo čez 800
Štajarcov, ti drugi pa iz celiga cesarstva, in iz unajnih
nemških dežel; tudi 4 Talijani, 3 Rusje, 1 Inglež in
1 Francoz.

Vikši predsednik tega zbora so bili že v lanjskim
snidu Njih cesarska Visokost gospod Nadvojvoda Ivan
izvoljeni. Pričijoči so bili pri tem zboru poslanci ali
namestniki 44 kmetijskih družb ali dežél in mest, in sicer
od 11 kmetijskih družb našiga cesarstva, edin pa tudi
v imeni svitliga kneza Meterniha, in od 32 družb, ali
mest unajnih nemških dežel. Poslanci visokoveljavne c. k.
krajnske kmetijske družbe so močno pogrešali in
pomilovali odmanjkanje častitiga gospoda Dr. Bleiweisa,
kterimu je merzlica na Dunaji v Gradec k zboru priti
kratila. Cvet kmetovavcov našiga velikiga cesarstva in
vsih druzih unajnih nemških dežel, to je, vsi glasovitni
možaki, ki z modro besedo in ukam, ali tudi v djanji
eno ali drugo vejo kmetijstva obdelujejo, večkrat clo
plemenitiga stanu, so se bili v Gradcu snidili; mende kar

svet stojí, ga ni bilo še nikjer taciga kmetijskiga shoda,
pa tudi ne pred tacim visokim gosp. predsednikam. —

Pogovarjali so se in od koristnih rečí menili, od
sedmih zjutraj do dveh popoldne, in sicer narpred v
šestih posebnih razdelkih, nemreč: 1) za poljsko
kmetijstvo; 2J za živinorejo; 3) za izdelovanje
pridelkov; 4) za gojzdarijo; za sadjo- in
vinorejo, in 6) za kmetijsko natorstvo; o poldne pa so
iz vsih šestih razdelkov vkup prišli, in pred obličjem
visociga predsednika do dveh se čez bolj občinske rečí
pogovarjali, potem so pa tudi, se bolj soznaniti,
večidel vkup kosili.

Njih Ekscelencija gospod grof Matija Vikenburški,
štajarski poglavar, so v imeni presvitliga cesarja
Ferdinanda céli kmetijski zbor zvečer 17. Kimovca z
veliko častjo, veselico in gostovanjem sprejeli; že predni
dan so visoki štajarski stanovi vse unajne, to je, ne
štajarske kmetovavce — ktere je to veselilo — po
železni cesti do Celja doli in do Bruka gori dali potegniti,
jih iz ceste na desno in leno v kočijah razpeljati, jim
nar lepši štajarske kraje in kmetijstva pokazati, jih
prijazno in bogato pogostiti in na večer po enacih potih
nazaj v Gradec spraviti. Vsi udje zbora so dobili od
imenovanih stanov bronene svetinje draziga dela v
vedni spomin desetiga shoda kmetovavcov v Gradcu,
tudi popis štajarskiga kmetijstva v lepih velicih
bukvah. Od kar se kmetijski shodi pomnijo, ni bilo še
kmetijstvo nikoli in nikjer tako časteno; ne samo vse
gosposke in mestnjani, vsi Štajarci so zbrane kmetovavce
odkritoserčno tako častili, de slednji, ki je pri tem zboru
bil, se bo svoje žive dni le s posebnim veseljem njega
spomnil. —

(Konec sledí.)

Nekoliko slovénskih beséd, ki se bolj
poredkama slišijo po Krajnskim.

Meni se zdi, de je vredništvo Novic pràv modro
storilo, de je v Novicah majhen kotiček odločilo za
slovenske besede, ki niso še povsod znane. Slovenci imamo
to štato, de gerdo gledamo, če na kakošno neznanko
zadenemo. Nekteri pravijo : „ta je pa spét novoskovana ;“
drugi pa; „ta je pa že spét ena hrovaška.“ Če bojo pa
Novice povedale, de je ta ali una beseda kje na
Slovenskim domá, bojo take neznanke s pótnim listam
previdene pred nas peršle, ter jim ne bo smel nihče
zabavljati. Saj vender mende nobeden pameten Slovenec
ni tako svojoglaven, de bi terdil, de morajo slovenski
pisavci le besede njegoviga kraja rabiti. Besednjak
slovenskih pisavcov je cela Slovénija. Slovenski pisavci imajo
pravico do vsih beséd, ki se govoré na Slovenskim, naj
bodo v navadi na Krajnskim, Štajarskim, Koroškim,
Goriškim ali pa Teržaškim. Se vé , de imajo pisavci
dolžnost paziti, de take beséde rabijo, ki so bolj navadne,
če jih imajo na zbiranje. Če jih pa ni na zbiranje, mende
ne bomo zamerli, če kdo rabi kakošno bolj neznano, pa
vender tù ali tam navadno. Dosti je, de jo le tako
postavi, de ga bravci lahko razumijo. Takih beséd, ki še
niso povsod znane, se sliši semtertje po deželi še veliko.
Marsikterih zastonj išemo po besednjakih. Nate nekoliko
takih:

Na Dolenskim med Kerko in Savo se slišijo beséde:
Karola (Schiebtruhe). — Kukec**) se imenuje vsaka
žival, ktéra v tléh živí ter včasi iz svoje luknje kuka;

postavim: murčiki, ščurki (Weinzerl) martinci ali
gošace, i. t. d. — Molek (paternošter), postavim na
molek znam moliti, na bukvice ne.— Lébati; če
človek kolne in véka, se pravi de léba. — Okrevati
(reconvalesciren), bolnik pravi; dolgo sim ležal, zdaj
pa žé nemalo okrévam. Ta beséda se sliši tudi na
Gorénskim. — Vganjen (festgesetzt), postavim: učitelj
nima vganjene bire. — V béli Krajni se sliši: Bernja
(perst), postavim: Bog je človeka iz bernje
ustvaril; besédo perst imajo tudi.— Skitati se
(vagabundiren), postavim: moj brat se po ptujim skita. Ta
beséda se sliši tudi med Kerko in Savo. — Zarad,
sporad, zbog (wegen), postavim: zarad tega,
sporad mene, zbog tebe je peršel. — Na Gorénskim,
v Sévškim kraji so navadne té le beséde: Ničica (das
Nichts) postavim: Kaj mi boš dal? Odgovor: ničico;
ali bogatimu je pét goldinarjev ničica. — Pôren,
a, o, (offen, frei), postavim: okoli cérkve mora biti
vse porno; pôrna dolina. Ta beséda je iz ravno
tiste korenine izrastla kakor beséda odpreti. Rók
pomeni na Sévskim tisti strah, ki pravijo, de poméni,
de bo kdo umerl; postavim: sosed je zlo bolan;
pravijo, de bo umerl, rok so že tudi slišali. Rok
se sliši, če se komu zdi , de kdo pod streho kakošno
diljo žaga; ali če kaj pod streho zaropotá i. t. d. Po
drugih krajih se ta strah imenuje spomín. —

(Konec sledí.)

V jeseni spomlad na Krajnskim.

(Dišeče in divje vijolice v cvetji) smo 7. dan
tega mesca v c. k. botaniškim verti vidili, ktere sicer
nar bolj okoli sv. Jurja cvetó, pa ne samo vijolice,
ampak tudi grašice, ali skalne hrušice (Felsenbirn)
so v lepim cvetji. Ljudjé pravijo, de vijolčino in drugo
cvetje lepo in gorko jesen pomeni. In skorej bi bili tudi
mi tacih misel; zakaj ravno ta dan zvečer, predenj smo
se, v drušini drugih treh gospodov, iz imenovaniga
verta podali, bilo je že pol sedmih, smo vidili k svojimu
nar večimu začudenju v travi in po raznih gredicah
toliko kresnic, de jih dostikrat o kresi toliko vidili nismo.
Ali ne pomenijo kresnice gorko in lepo jesen? —

Oroslav.

Černe bukve.

Odpríte se zopet černe bukve, de bomo v vas
zapisali tiste razsajavce, ki pridejo iz kmetov v
Ljubljano na ogled za vojaško nabero (rekrutiringo), in
ki se obnašajo kakor živina. Gerdó je viditi in slišati,
kar po poti in v Ljubljani ti požvinjeni ljudjé počenjajo.
Upijejo, kolnejo, na glas klafajo, eden druziga suvajo
in se pretepajo, memo gredoče nadležvajo, in pijani
semtertje vehljajo, de človeka grozí, tako derhal srečati.
Pretečeni teden je bilo v Ljubljani silno veliko tacih
gerdúnov ; nektere je mogla mestna gosposko clo zapreti.

Ko bi za vojaški stan odločeni fantje veseliga serca
na ogled šli in ukali — jim tega veselja, v častni
vojaški stan stopiti, nobeden ne bo branil, marveč bi nas
veselilo, de imamo od hrabrih fantov prihodnje junake
pričakovati. Ali to veselje, ki ga popisani razsajavci
vganjajo, je le pijanost, s ktero se hočejo omotiti, kér
jim prave hrabrosti (kuraže) manjka. Taki razsajavci bi
se raji lesici na rep vsedli in jo pobegnili, kot de
pridejo v Ljubljano k vojaški zberi. Če pa bolj na tanjko
pregledamo take ljudí, bomo koj vidili, de lepó zrašeni,
krepki in zdravi fantje večidel bolj mirno gredó med
drugimi razsajavci, zató kér jim je skerb, kaj se bo v
prihodnji uri z njimi zgodilo. Nar hujši razsajavci so

tisti, ki vedó , de niso za vojaški stan, in res je , kar
pregovor pravi, de slaba pokveka nar bolj veka.
Take krevlje ne vedó , kaj de bi počele od veselja , de
niso za nobeno rabo, ter mislijo mestnikam z gerdim
zaderžanjem svojo imenitnost pokazati!! Mestniki pa
že vedó, kaj vaše razgrajanje pomeni — vaše vpitje je
vpijanjeni strah in neumna ošabnost. Pojte rakam
žvižgat!

Zahvala.

Gospodama iz Kersnic in iz Maliga Ločnika,
ravno takó tudi gosp. Matiju Snoju, fajmoštru v Munah,
gosp. Janezu Kunstelnu, fajmoštru v Lešah in pa
gosp. Hafnerju, oskerbniku baron Cojzove grajšine,
ki so kmetijski družbi poslali korúnoviga semena,
se v imenu družbniga odborstva za poslani dar tukaj
očitno in serčno zahvalimo.

Vredništvo.

Odgovori vredništva:

Častit. gospodu Aug. Ž. Kako je z gnjilim
korúnam ravnati, so med več druzimi sostavki oznanile
Novice v 40. listu, kjer so gosp. F. Šmidt razsodbo
slavniga Graškiga zbora nemških kmetovavcov na znanje
dali. — Tukajšna družba sv. Florijana obseže le
Štajarsko, Koroško in Krajnsko deželo; v Tersti pa ste
dve drugi, tudi visoko čislani družbi, ki sprejemate
deležnike iz vsih krajev našiga Cesarstva.

Častit. gospodu — n— iz Šneperka. Odgovor na Vaše
vprašanje so dali tudi gosp. F. Šmidt v 40. listu Novic.
Z žalostjo smo brali Vaš popis, de korúnova bolezin
tudi hudo razgraja po Šneperskim in Bistriškim
kantonu in v bližnih hrovaških krajih.

Vredništvo.

Pozdrav iz Ljubljane.

Ko sim se 8. Veliciga Serpana z veselim sercam
na pot podal, po pretečenih peterih letih zopet enkrat
ljubo žlahto in svoje drage prijatle na Dunaji in na
Štajarskim obiskati, nisim mislil, de bom proti koncu
svojiga popotvanja na Dunaji obležal, in de me bo
merzlica tresla, namesto veseliga gostovanja v Gradci. Pač
dostikrat sim se spomnil, de človek le obrača, Bog
pa oberne! Zdej sim pa vesel, de sim spet zdrav in
pri ljubljenih Novicah v Ljubljani. Se bo z božjo
pomočjo prihodnje leto zgodilo, kar letaš nisim mogel
storiti. De sim tedej zopet v Ljubljani, oznanim častitim
bravcam Novic, ki mi morebiti imajo kaj pisati ali za
Novice kaj poslati. Serčno Jih pozdravim !

Dr. Bleiweis.

Znajdba vganjke v poprejšnjim listu je:

Matica med čebelami.

Današnjimu listu je perdjana 21. doklada.

Kmetijske in rokodélske novice.

Na svitlobo dane od c. k. krajnske kmetijske družbe.

Tečaj IV.

V srédo 23. Grudna 1846.

List 51.

Mlin.

Po rakah jo dêre,
V kolésa šumí,
Jih spenjena pêre,
V króg žêne, vertí.

Ko blisk se kolésa
Lopate verté,
Odméta, otrésa
Val iskre vodé.

Kaj v mlinu ropoče,
Kaj zmaja, bobní?
Koló, glej tam vróče
V króg kamne podí.

Spod kamnov pa móka
Se bela kadí,
Koló jih brez stóka
Okróg ne vertí.

In mlinar na skali
Pregléda svoj dom.
Ter kamnov ték hvali,
Prav': Stradal ne bom!

Al' voda šuméča ,
Ni živa mladost?
Moč tvoja cvetéča
Iskrena krepost?

Kdor moc pràv oberne,
K' še vroča kipi,
Si lakot odverne ,
Star v sréči živí.

Pod téžo kdor stóka.
Ki tare močí,
Glej: s trenjem le moka
Se pridna storí!

Kako korúnovo seme sejati, de imamo že
v pervim leti precej pridelka pričakovati.

Po skušnjah kmetijskiga oskerbnika, gospoda
Alberta v Roslani, se zamore že pervo leto
veliko debeliga korúna pridelati, če se takóle ravná :

1) Korúnovo seme naj se seje na verti v
novič prekopane, dobro gnojene grede. Če je
vreme suho, posej seme koj dopoldan v ravno
poprej pripravljene grede; če si pa gredíce še le
popoldne prekopal, ga posej na večer. 2)
Gredíce naj bojo po čevlji saksebi, in de pregosto
ne seješ, zmešaj en del semena z tremi deli suhe
perstí. Setev v gredice pa zató priporočujemo, kér
se da pri mladih sadikah potem takim pletev, kopa
in presajanje veliko lože opraviti. 3) Seme se sme
s perstjo le za dve slabi čerti (linji) na debelo
pokriti. 4) Nar boljši čas za to setev je okoli sv.
Jurja. 5) Ko so sadike visokost 4 do 5 palcov
dosegle, naj se presadé v dobro obdelano njivo,
kjer se ravno tako delječ saksebi, kakor navadni
korún, v jamice vsadé, ki so bile z drevesam ali
pa z matíko skopane. —

Mi oznanimo to skušnjo, brez de bi že pervo
leto veliko debeliga pridelka obljubiti zamogli, pa
tudi tega — kakor smo že večkrat rekli — ne
obljubimo, de bi smeli iz semena vselej le zdravih
pridelkov pričakovati. — Smo prekasno začeli na
setev semena misliti. Ko bi bili začeli koj v
začetku, ko je korún k nam prišel, tako delati,
de bi bili večkrat iz semena korún
perdelovali, javalne bi bil ta koristni sad tako oslabel.

Pri vsem tem pa tudi še zdaj ne smemo te
skušnje zanemariti, posebno če smo zdravo, lepo
belorumenkasto seme iz popolnama zdrave njive dobili.

Lahka pomoč zoper nevarnosti ognja v
fužinah.

V fužinah se včasih streha vname od isker,
ki iz ognjiša kviško gredó. Neki fužinar,
Baltazar Mosdorfer po imeni, svetuje dobro pomoč
zoper tako nesrečo, ki sicer ni nova, tode
poterjena in ne draga.

Ta pomoč v tem obstojí, de se vsako leto
enkrat ali dvakrat z veliko metljo fužine ometêjo ali
pa s kako veliko brizglo (Feuerspritze) prah proč
spravi, potem pa streha in vse lesovje od
znotraj z apnam pobeli; apnu se mora v ta
namen nekoliko galuna primešati.

Vsak vé, de se oginj galuna ne prime, in de
se nasproti po galuni apno lesa bolj prime. Razun
tega je pobeljeno poslopje tudi bolj svitlo.

Za veliko fužino se potrebuje okoli 10 funtov
galúna in nekaj škafov apna, kar vse skupej ne
storí veliko stroškov.

S tem pa nočemo rečí, de bi po tem navadniga
gasilniga orodja in pa visocih in nekoliko obokanih
(velbanih) ognjiš potreba ne bilo.

(Praški „Nedeljni list“).

Konjsko meso zdrava in tečna jed!

(Konec.)

Kje pa se bo zdravo konjsko meso dobivalo? boste
vprašali. Vém de so per nas konji dragi, in de ne bo

lahko kdo konja kupil in ga precej v mesnico dal; pa
vém tudi dobro, de veliko konj v nič pride, ki imajo
dobro in zdravo meso, ki bi se lahko v prid in korist
oberniti dalo. Kolikokrat se po nesreči perpetí, de si kak
zdrav, dobro rejen, lep konj nogo zlomi, za kteriga
ni druge pomoči, kakor de se konjedércu da.

Zarobljen in neusmiljen hlapec, ko bi tudi večkrat
pijan gospodár tak terdoserčnik ne bil, mahne v divjim
serdu konja po glavi, mu okó izbije, ali ga še clo tako
poškodje, de ni za nobeno rabo več, in ne vé kam z njim.

Mladi konji, polni življenja se večkrat v norčevanji
ali radovanji pobijejo, in tako brez koristi proč pridejo.

Star konj oslabí, ni več za vpreči; pa kér
njegov gospodár ne vé kaj z njim storiti, ga po nemarno
sili voziti in ga pretépa tako dolgo, do mu na césti
pogíne, mertev na tla pade in na poti ostane. Koliko
starih konj pa tudi stradanje umorí, kér se jim potrébna
piča krati! —

Kje je usmiljenje, kje je miloserčnost do žival,
ktero nam družbe zoper mučenje žival toliko
perporočajo ? Ali bi ne bilo bolj umno pa tudi koristno, če bi
posestniki take bolj stare konje v hlevu nekoliko boljši
s senam kermili , in jih odebelili, po tem pa kakor
drugo klavno živino zaklali, in tako meso domá v prid
obernili ? Če stare krave kolemo, zakaj bi pa starih
in sicer zdravih konj ne? Koliko živeža bi več bilo, ko
ga je zdaj? Možjé, kteri so to reč že vežkrat poskusili,
terdijo, de se da konjsko meso tudi posušiti in de je
dobro tudi suho. Skušnja je pokazala, de je konjski
jezik boljšiga okusa ko goveji. Tudi sercé, jetra,
obisti, pljuča i. t. d. pràv perpravljene, jedcam neki pràv
dobro dišé. Meso mladiga zdraviga konja se enači
telečjimu, in meso starjih konj je malo slabši od govejiga.
In če bi se nam tudi v početku tako dobro ne zdelo ,
ko goveje, kteriga smo že navajeni, ali je pa to pràv,
de se nepremišljeno zaverže? Koliko ljudí, posebno
revnih bi se lože preživelo in koliko denarjev bi se
pervarvalo! Veliko lože bi se pa še pervadili konjsko meso
jesti, ako bi se ljudjé pogovorili sicer zdrave , pa
poškodvane konje v mesnici očitno klati, in ko bi se
konjsko meso, predenj se konj zakole ali pobije, od
zató postavljenih oglednikov poprej preglédalo, in to
poleg podučenja, kteriga so nam gospod vrednik naših
občnokoristnih Novic od druge klavne živine na
znanje dali.

Ko bi se konjsko meso po ukazi gosposke tako,
kakor meso druge domače živine preglédovalo, ali je
zdravo ali ne, kdo pameten bi se branil ga jesti, in
zakaj bi ga ne kupovali tudi, ako bi nam kaj bolji kup
peršlo? Če zamoremo polže, gosí, race, prešiče,
želve, ostre in več drugih žival jesti, zakaj bi nar
čedniši in nar lepši živine — konj — ne jedli?

Če nas bo dragína tako še zanaprej stiskala, in
če nas naš prijatel korún zapustí, bo tréba na druge
jestvine misliti, in si pomagati kakor bo moč,
pomanjkanje živeža vkrotiti in se lakoti v brambo staviti.

K . . c.

Popis perve sadne razstave v Ljubljani.

(Dalje.)

Gosp. Dr. Orel so poslali v razstavo 2 plemeni
za kuho koristnih zímk, 3 plemena žlahtnih puternic,
nekaj lepih tomincov, poletnih libern, kutin,
nešpelj, lacarolov (pitaniga gloga) in pa več plemén
ohrovta, pozne rudeče retkve, in pa pertljičniga fižola
nar rodovitnišiga pleména. — Gosp. P. Hudovernik
so s svojimi peterimi pleméni jabelk, peterimi pleméni
hrušk in žlahtnim grojzdjem očitno pokazali, de
zaslužijo v pervi versti krajnskih sadjorednikov
imenovani biti, zakaj njih sadje je nar žlahtniših plemén in

oní si vseskozi prizadevajo, si zmirej več žlahtniga sadja
pridobiti. Tako prizadevanje viditi, je kmetijski družbi
kaj prijetna reč! — Franc Bizjak, kmet iz Dobrave,
je dal v razstavo nekaj navadnih jabelk in hrušk in pa
domačiga grojzdja; će ravno to sadje ni žlahtniga
pleména bilo, nam je Bizjak vunder z njim zató vstregel,
kér namen sadne razstave ni, le samo žlahtne
pleména na ogled postaviti, temuč, vse pleména,
ktere na Krajnskim rastejo. — Žlahtniga sadja so
poslali gosp. Jožef Bišof, sovlastnik Vevške papirnice
pod Ljubljano. — Kar je gosp. Juri Laurin, župan iz
Ternoviga predmestja v Ljubljani, v razstavo dal, je
bilo večidel lepo, žlahtno sadje. — Gosp. Janez Bohinc,
vertnár v Ljubljani, je razstavil nekaj navadne vertne
zelenjave. — Gospá Elizabeta Pelikan, grajšakinja
v Černelim, je poslala lepih jesenskih breskev;
gosp. Peter Leskovic, posestnik in adjunkt pri c. k.
kmetijski družbi, 9 lušpern; gosp. Šimen Tomc,
kerčmar v Krakovim , lepih jesenskih breskev;
Anton Posnik, vertnár na Poljanah, dve pleméni fižola;
Lenka Tomcova iz Krakoviga pa nekaj cíbar.

(Konec sledí.)

Popis letine na gorni strani Celja, in
nektere prijatelske vošila zastran Novic.

10. dan Grudna.

Gospod vrednik! Zdavnej vém de že pričakujete
od tod obljubljeniga pisma; in ko bi Vam ne šlo ravno
tako navpičlo s časam ko meni, bi me že narberž bili
izpolnjenja moje obljube opomnili.

Kako de je pri nas z letvino, bi radi zvédili? Od
več krajev naše dežele ste med letam zvedili, in ste
nam zopet v Novicah priobčili, kako de se je vreme
nosilo. Tam, kjer je bila huda toča, plohe, nalívi, burje,
so slabo odlételi: mi pa na gorni strani Celja smo
dolžni za lepe pridelke Boga hvaliti. Žita vsake baže
smo obilo pridelali; orehov, sosebno pa češpelj imamo
zalogo, de malokdaj toliko; predíva, konopljine in
laneniga se je lepo reč naterlo in namikalo: ne bo se dalo
vse to zimo poprésti. De si je ravno toča marsikje hudo
delala, bo cela Celjska kresija vunder, berž ko ne pri
boljim ko lanjsko leto. Korún nam je res skorej povsod
zlo vzélo: je pa žita precej več ko lani. Korúna se
najde kak kupec drobnih šišk po hramih. Iz tih drobnih
zernic si bomo iskali korúnovo pleme prihraniti, ako nam
še tih vjíma ne vzame. Te odbrane šiške k sreči ne
gnjijejo naprej.

Vreme se celo jesen obotavlja, de ni dan dnevu
podoben. Zadni konec Kimovca , in veči del Kozoperska
je le deževalo; komaj smo posejali, in obilne pridelke iz
nogradov pospravili, sosebno kér je letas tergatev v čas
jesenske setve padla. Goríce so v naših krajih letas
delo obilno plačale: z dobrim vinam smo si sode in
kleti napolnili. De se vino kazí, zelje v kadéh gnjije,
répa trati — ni rés. Le iz goríc na senčnih straneh, v
znožji visokih hribov se ga je kak sodič potegnil in
skazil: pa taki kraji niso — gotovo de ne — od
Stvarnika za vinsko terto namenjeni, ampak za bukovje,
hrastje, brezje i. t. d. Taki vinogradniki bi bolje storili,
ko bi tersje posekali, in si zavode (hoste) zopet
podredili; zakaj iz takih senčnih goríc se dobí v narboljših
vinskih letih cviček črevogrizec, in pride dražji ko
bizelšina, namésto de bi se derva drago prodale. Pa na
mesti de bi se taki nogradi zatirali, se še le novi
zasajajo. Sčasama ne bo derčéta dobiti!

Lani sim Vam sv. Lizbete dan pisal, de je še po
vsih Svetih bilo tersje zeleno; tudi letas je bilo blizo
sv. Martína. Smo smeli po starih skušnjah lani dobre
letvine pričakovati: ne vém, ali bi jo sméli letas
drugač. Če bo zima mehka, bi znalo pràv biti; če bo pa

ojstra, je sadje in vinska terta k léti proč, kér je
v jeseni čudno dognalo. Drevje in tersovje ima popke,
ki bi gotovo bili počili, ko bi se bila slana le se kakih
štirnajst dni dalej mudila ; h sreči je tri dni pred sv.
Martinam pobelila, o sv. Lizbeti je precej hud mraz
nastopil — do 8 stopinj. Češplje, bréskve, pênj, černo
ternje , drèn, nedéljni lés, smo na mnogih krajih vidili
mesca Kimovea in Kozoperska vnovič cvesti in lepo
zelenje poganjati. Kar pa lesú ni tako čisto obnorélo, je
pa vunder močno odgnalo, in zima 15 stopinj bi lahko
vse te debele popke pobríla; kje se bojo potem drugi
vzéli, kadar prava spomlad nastopi? — Če ostane pa
zima mehka, se je bati de bo nezdrava. Trésti bi se
bilo, ko bi ne vedili, de moder vladar nad nami čuje,
in vse izpeljá, kakor previdi, de nam je v prid.

Kake tri tedne imamo silno dolgočasno vreme —
mende se tudi Vam bolje ne godí — vedno mehko in
grozno dežévno. Sovína, Voljska, Paka so velike,
de malokdaj tako. Bojimo se, de bi nam setve ne
potoníle, sosebno pôzne. Dan po sv. Andreji je pervi sneg
padel, pràv na debelo ga je bilo. Pa kmalo ga je jug
spravil, in zopet se je dež povernil. Za dežjem pade sneg,
tako de zdaj gazimo do kolen po snegu, pa spet
bredemo čez koléna po vodi: vmés so plohe, hudo bliskanje
in treskanje in hudo vojskovanje vetrov. Danes in pa
blagdan Maríin pred včerajšnim imamo sonce in lepo
jasno vreme. — Bog nas prevôdi po svoji nezapopadljívi
previdnosti do prihodne spomladi.

(Konec sledí.)

Oglas
milostljiviga Ljubljanskiga kneza in škofa
zastran Alojzjevša.

(Dalje.)

III. Lastnosti mladenčev za prejemo v
mladenšnico.

V škofijsko mladenšnico se bodo brez vsiga
plačila le ubogi šolarji Ljubljanske škofije in
rimsko-katoljške vére jemali, kteri pobožno zaderžanje, nagnjenje
in poklic k duhovskimu stanu kažejo, kolikor se namreč
to v pervi mladosti spoznati da. Zraven tega pa morajo
mladenči, de bodo v mladenšnico vzeti, saj tretjo nemško
šolo dobro zdelati, morajo dovoljne umnosti za učenje
kazati, zlasti pa izverstne pridnosti in lepiga zaderžanja,
in na telesi tako zdravi in terdni biti, de se da upati,
de bodo kadaj mogli službe duhovskiga stanú verlo
opravljati; po posebni volji Tridentinskiga zbora morajo taki
mladenči zakonsko rojeni sinovi nepremožnih staršev biti.
Akoravno želimo, de bi ubogi izrejenci precej zdaj saj
za izhod z enako zgornjo obleko napravljeni bili,
vender mladenšnice premožnost take naprave še morebiti
dolgo ne bo perpustila, torej je potreba, de za perilo
in zgornjo obleko per sprejemi izrejenca v mladenšnico
njegova rodovina ali dobrotniki skerbé, de s tem
zadosti previdèn mladeneč v škofijsko mladenšnico stopi. —
Sinovi premožnih staršev pa se nikakor ne morejo
brez plačila v mladenšnico jemati ; vender se
zamorejo va-njo vzeti, ako je kaj prostora od več, če zgorej
razložene lastnosti, zlasti poklic v duhovski stan imajo,
in če čisto s svojimi denarji se hočejo preživiti. Po
enakih pogodbah utegnejo tudi sinovi menj premožnih
staršev v mladenšnico vzeti biti, proti temu, de en del
redniških potroškov plačajo, kakor se jim bo to zgovorilo.

IV. Prejema izrejencov.

Presoditev, ali ima mladeneč po §. III. terjane
lastnosti na sebi, kakor tudi prejema sama gré le
vsakdajšnjimu Ljubljanskimu škofu, tako sicer, de za to nikomur
razun svoji vésti ni odgovora dolžán. To je, kakor
skušnja po vsih duhovnih napravah kaže, k njih vspehu

celo celo potrebno, kér se tukej praša za viši poklic,
čez kteriga le cerkvena oblast soditi zamore in smé.
Per tem pa se bo vender tudi na posebne vošila tacih
vstanovnikov ali dobrotnikov gledalo, kteri postavim v
svojih vstanovnih pismih hočejo mladenčam te ali une fare
i. t. d. predstvo dati, kolikanj namen naprave sploh in
občinski prid to dopustí ali svetuje ; in od duhovnih
pastirjev na deželi se posebno dočakuje, de bodo ubožne
mladenče, nad kterimi posebno dobre glave in zgorej
popisane lastnosti čutijo, k pridnimu obiskovanju šole
napeljevali, in po dobro dokončani tretji nemški šoli ali
na ravnost škofii ali po tehantii imena tacih mladenčev
z natančno dokazo njih starosti, dušnih in telesnih
lastnost , stanú in premožnosti staršev i. t. d. na znanje dali,
de bi se jim, ako bi bolj perpravnih ne bilo, dobrota te
naprave naklonila. Kér pa izrejenci mladenšnice le med
šolskim letam tukaj stanovanje in živež imajo, ob šolkih
praznikih (o vakancah) pa se iz nje izpusté, se tudi za
to stran od duhovnih na deželi dočakuje, de bodo na te
izrejence ob šolskih praznikih kar je moč pazili, in jim
z dobrim svetam in perpomočki perstopili.

V. Odprava izrejencov.

Kakor pravica prejeme, tako stojí tudi pravica
izpušenja ali odprave izrejencov le per vsakdajšnim
Ljubljanskim škofu, tako de tudi za to stran nikomur
kakor svoji vesti ni odgovora dolžán. Vsakimu
izrejencu je pripušeno z dovoljenjem staršev ali oskerbnika
(irofa) vsaki čas iz mladenšnice stopiti, in drugi stan
izvoliti; ako se pa očitno za kak posvetni stan nameni,
sme le do konca tekočiga leta v mladenšnici ostati. Sicer
stopijo izrejenci, kteri ostanejo per duhovskim poklici,
iz mladenšnice še le po dokončanih modroslovskih šolah,
kér se od tod v škofijsko (bogoslovsko) duhovšnico
vzamejo; ako pa v svojim perzadevanji kaj odnehajo, in
tega ne storé, kar bi storiti môgli in mógli, se jim
dobrota prostiga preskerbljenja v ti hiši tudi poprej zamore
odtegniti, in pa bolj umnim, bolj pridnim in vrednim
mladenčam , ki se bodo na njih mesto v mladenšnico vzeli,
nakloniti. — Kér se denar vstanovnikov in dobrotnikov
za nevredne mladenče clo ne sme zapravljati, tedej bo
tisti, kteri lenobo ali nedovoljnost k učenju ali očitno
pomanjkanje pobožnosti, lepiga zaderžanja in dobre volje
kaže, in se za duhovski stan neperpravniga in
nevredniga na znanje da, ali na koncu šolskiga leta izpušen,
ali pa se mu bo zlasti zavoljo večih pregreškov
nanaglama slovó dalo. — V takih prigodkih ne bo nič
pomagala prošnja druzih ljudí, pa tudi se nima perčakovati,
de bi se na dolgo in široko vzroki take odprave
razlagali, kér se bo tukej vselej le na občni prid mladenšnice
in pa na cerkveno koristnost, in na nič druziga gledalo.

(Konec sledí.)

Svaritev.

Že se je unidan blizo Ljubljane primerilo, de je
en kmet zmerznil, ki je bil piján. Pijance svariti, je
bob v steno metati, torej s pijanci nečmo nič opraviti
imeti. Ali dostikrat se v hudi zimi primeri, de tudi kak
pošten človek kozarček žganja preveč popíje, misleči, de
ga bo po poti grel. Žganje pozimi v hudim mrazi je
pa silno nevarna pijača, zató kér človeka, naj se pelje
ali peš gré, naglo omoti in narédi, de začnè dremati.
Ko je človek v tacih okolišinah enkrat zadremal —
javalne se bo več zbudil! Gibanje udov, de ne oterpnejo;
dobra odeja; gorka juha (župa), in če že moraš piti,
en kozarc dobriga vina, še bolje pa vóla (píra), ki
pozimi človeka nar bolj greje: to naj bojo pomočki
zoper hudi mraz. Žganje pa je pozimi dvakrat strup!

Dr. B.

Domačinstvo. Peter Klepec, silni slovenski junak.

(Konec.)

2. Pojasnjenje ustniga izročíla od Petra
Klepca, in moje misli od preganjaniga kralja.

Kraljev Verh leží na Hrovaškim, ne zlo deleč
od Osilnice. Je štučast in precej visok hrib. To imé
ima od časov Klepčoviga junaštva. Meni so ga le od
deleč kazali.

Od poprejšnjiga gosp. fajmoštra sim zvedel, de je
še dan današnji v Osilniški fari in na sosednim
Hrovaškim več ljudí, ki se za Klepca pišejo.

Kar Osilniško plêmstvo vtíče, imajo tisti
morebiti nar bolj pràv, ki menijo, de so bile v starih
časih ali morebiti zavoljo Klepčoviga junaštva ali pa
zavoljo zmage nad Turki Osilničanam in njih sosedam
na Hrovaškim res kakošne posebne pravice (Privilegien)
podeljene. Tode so Osilničanje premalo skerbeli, svoje
pravice per postavni môči ohraniti. Niso dajali starih
pisem v pravim časi poterditi, in so jih še clo zgubili.
Od nekdanjih posébnih pravic je njim zdaj še ta ostala,
de sme vsak gospodár 4 védra vina brez dacije iz
Hrovaškiga perpeljati.

Teško je vganiti, ktero vojsko ustno izročilo od
Petra Klepca v misli jemlje? Kdo so bili
sovražniki? in kdo preganjani kralj? bo zagotovo javalne kdo
vedel povédati. —

Kolikor so meni zgodbe teh krajev znane, je bila
imenovana vojska naj berže mongolska ali tatarska,
preganjani kralj pa vogerski kralj Bela IV, ali pa kdo
drugi iz njegove rodovine.

Kaj nam tedaj povéjo zgodopisci od mongolske ali
tatarske vojske in pobégnjenja vogerskiga kralja Bela
IV. v ilirske kraje? Po besedah ruskiga zgodopisca
Karamzina je dal Oktaj, sin mogočniga Džingiskana,
svojimu žlahtniku Batukanu 300,000 vojakov. Ti so
ruske nezlóžne kneze zaporedama premagali in obropali,
ter z ljudmí štrašne divjosti počéli, in jih na kupe
pomorili. Kadar je bila Rusija pod košam, je razdélil
Batukan svojo armado na dve trumi. Perva je derla skoz
Poljsko in Moravško deželo na Némce in Francoze. Tode
jo je Jaroslav Zvezdogorski vstavil, ter s
svojimi hrabrimi Čehi in Moravani na nekim berdi blizo
Olomuca strašno pomahal in potolkel. To je bilo leta
1241. Druga Batukanova truma je imela svoje okó
na Laško deželo. Mahne na Vogre; razperší njih moč
na Šajevim Polji; ropa in požiga po Vogerskim in
Hrovaškim za kraljem Belam IV., kteri je naj préd v
Zagreb pritekel in od ondod skoz Hrovaško primorje
na Dalmatinske otoke pobegnil. Mongoli so hruli za njim.
Na Grobničkim Polji, v Hrovaškim primorji, jih hrabri
Hrovatje in drugi junaki tadajne Ilirje perčakajo, do
dobriga nasekajo, ter Bela IV. preganjanja rešijo. To se
je zgodilo leta 1242.

Permerimo zdaj še ustno izročilo z letémi
zgodbami. — Tukaj je strašna vojska na svéti. Po Hrovaškim
perdêre derhal divjih Mongolov, pred njimi beží
preganjani kralj v hrovaško primorje. Kér še tačas ni bilo
cést v Primorje, se je Bela morebiti velikih rék deržal,
ter je ob Kópi gredé mógel blizo tistiga kraja priti,
kjer je Kraljev Verh in Klepcov dom. Če je pa tudi
sam Bela morebiti po kakim drugim poti v Primorje
béžal, zna biti, de je kdo iz njegove rodovine v té
kraje zašel, ki so ga znali napčno tudi kralja imenovati.
Če še to premislimo, de se je to junaštvo móglo pred
letam 1330 zgoditi, kér ustno izročilo pravi, de tačas
še niso streljali, ménim, de se bo v zgodbah ilirskih

krajev teško kakošen kót najdel, kamor bi se dal
Peter Klepec lépši vverstiti, kakor k junakam
Grobničkiga Polja, od kterih verli pévec Dr. Demeter lépo
poje rekoč:

Sretan, komu nebo poda
Ko ovima na Grobniku
Za slobodu svoga roda
Izprazniti čašu priku ;
Tko da mekšu postelj ište
Neg za narod svoj ratište?!

Sevčan.

Zlate bukve.

Janez Koderca, gojzdár Šneperške grajšine,
je 3. dan tega mesca neko kmetico iz Obloške fare, ki
je prišla v grajšino davk odrajtat in pri prepeljanji iz
čolna v silni potok padla, z nevarnostjo svojiga lastniga
življenja smerti rešil. Verli mož zasluži v zlatih
bukvah Novic imenovan biti.

P. F.

Zahvala in oznanilo.

Častitljivimu gosp. Jožefu Bevku, kaplanu na
Vačah se za.poslano lepo korúnovo seme tukaj očitno
zahvalimo. To seme je bilo nabrano na dveh njivah , ki
na visočini te fare ležé in na kterih samih so čisto
zdrav korún perdelali in pa tudi veliko lepiga
semena nabrali. Krog in krog je pa korún večidel gnjil.
Ali ni to očitno znamnje, de le zdrav korún zamore seme
donesti? in de se obslabljena rodivna moč očitno v tem
kaže, de naš korún le poredkama cvetè, še menj pa
semena donese? Kér smo že toliko korúnoviga semena
nabrali, de ga zamoremo nekaj oddati, naj se oglasí, kdor
ga hoče za poskušnjo kako mervico imeti. Kako se seje,
učé današnje Novice na pervi strani.

Žalostno oznanilo.

15. dan tega mesca so visokočastitljivi tehant pri
Fari v Loki, gosp. Jakob Dolenc umerli. Pred
nekimi 4 tedni jih je jelo zopet po udih hudo tergati, pa
kmalo se je protín (Gicht) na pljuča, poslednjič pa na
možgane vergel ter življenje moža končal, ki so bili
visoke častí vreden duhoven pastir, učen gospod, zraven
tega pa tudi iskren rodoljub. Kmetijski družbi so bili
veliko let eden izmed nar pridniših podpornikov in
Novicam vseskozi dober prijatel s besedo in v djanji. Še
le 48 let stari, so nas slavni mož veliko prezgodej
zapustili. Naj v miru počivajo!

Današnjimu listu je perdjana 27, doklada.

Cena prešičev v Krajnji — čez 2 centa
6 krajc. in pol, funt; pod 2 centama pa 5 krajc.
in pol. — Špêh brez kože 17 gold. in pol, s kožo
pa 16 gold. in 10 krajc.cent.