I. Droboslovje ali histologija.

Plasma.

8 Kakor prvi začetek organskih bitij v rastlinstvu in živalstvu veljajo kepice slizave, prozorne tvarine, kteri se reče plasma ali protoplasma, kar se pravi toliko, kot ,,tvorilna snov” ali ,,prvotna tvorilna snov”. Najnepopolnejše [plasmine] tvorine niso ne stanovitne podobe, ne iz več različnih delov sostavljene; njihovo življenje se kaže sosebno le v tem, da so morejo gibati, vsled česar menjajo svojo podobo in prostor. To so godi s tem, da se sem ter tje pomolé nitkasti podaljški iz plasmine kepice, ki se potem spet skrčijo in ji pri tem služijo za noge ali roke.

Tak najnepopolnejši organizem je, n. pr. čreslova plesenj, ki jo držé za rastlinsko tvorino, spadajočo k slizavim glivam, in ki lazi po gnjilem čreslu v podobi rumenkaste pene okrog, med tem ko se ,,monera” imenovane plasmine kepice v morski vodi dobé, in ktere imajo učenjaki za prvi začetek živalskih bitij.

Stanica.

9 Temu nasprotno pa izloči pri vseh popolnejših organizmih plasma prej ali pozneje iz sebe na svojem površji prožno, bolj ali manj trdno kožo, s čem se naredi stanica, ki je že določene podobe. Plasma je tedaj potem v stanici (celici). Iz takih stanic so rastline sostavljene, naj že bo, da vsaka za-se od drugih ločena samostalno živi, ali pa, da jih je več združenih v večje ali manjše rastlinske tvorine.

Ako so ozremo po izgledih za rečeno, imamo večkrat priložnost opazovati v vodi, ktera je dalj časa v steklenici stala, zelene kosme, ki so golemu očesu vidijo sostavljene iz prav tankih nitek. Pod mikroskop déte so pa vidijo te nitke sostavljene iz majhnih, oblih mehurčkov, ki so drug k drugemu vvrsteni, kakor biseri na vrvco nabrani. Prav podobne vrvce, sostavljene deloma iz oblih, deloma iz jajčastih, lepo modrih mehurčkov, zagledamo prav jasno, če opazujemo skoz mikroskop, ki le slabo povečava, tiste lasé, ki so po prašnikih virginijanske tradeskancije (Tradescantia

virginiana, podoba 1, a in .b), znane vrtne rože s trolistim, vijoličastem vencem.

Dasi tudi se nam drugi rastlinski deli na prvi pogled zdé kakor bolj ali manj gosta in enakošno sostavljena celóta, se vendar s pomočjo povečalnega stekla vidi, da temu ni tako. Temveč pokaže se, da je vsak rastlinski del sostavljen iz neizrečeno malih in neštetih stvaric, na ktere se dadó razložiti tudi najgosteji in najtrji rastlinski deli, n. pr. les, lupine orehove in koščice češnjeve. Te stvarice so sicer prav raznovrstne po podobi in po velikosti, ali pobliže opazovanje je pokazalo, da niso nič druzega, kakor premembe kožastega mehurčka, podobnega onemu, iz kterega so sostavljene zelene nitke vodnega okraka. Temu mehurčku se je dal ime rastlinska stanica ali kratko stanica (bunčica).

Po pravici se tedaj stanica imenuje prvótni organ ali osnutek rastline, in znanje začetka, sostave in delovanja staničnega, kakor tudi znanje premenb, ki se z njo dogodé v teku njenega življenja je podloga znanstvene botanike.

Sostavljene organe imenujemo neke rastlinske dele, ki imajo lastne podobe in posebne naméne, in ki se nahajajo skorej pri vseh rastlinah. Taki organi so n. pr. listje, cvetje itd.

10 V prvótnem stanji je stanica majhen, okrogel mehurček. Ta mehur je narejen iz neizmerno tanke, brezbarvene in prozórne kožice, iz tako imenovane stanične kožice, na kterej se sicer ne opazuje nikakoršńa ustrojnost, po imence pa ne nikakoršne luknjice. V ostalem so pa stanice med sabo bitno različne; drugačne so žive mlade kakor stare ali odmrle; poslednje so vselej prazne, ali bolje rečenó, one imajo le zrak v sebi.

Pri živej mladostnej stanici se pod zunanjo stanično kožico aa (pod. 2) dá dokazati notranja mehka, okrog in okrog zaprta mrenica, ki se imenuje prvótni (primordialni) mešiček (utriculus primordialis) b. Obe kožici obdajate slizavo, drobnozrnato mezgo, protoplasma imenovano, ktera se nikdar ne zmeša z vodenim staničnim sokom, ki je vrh tega tudi še v stanici. Zadnjič je taka stanica redko kdaj brez ploščna tega okrogljastega telesa, stanično jedro c (nucleus ali cytoblast) imenovanega, v kterem se navadno dadó razločiti jako majhna prozórna telesca, jedrova telesca (nucleoli). Primordijalni. mešiček se tako tesno prilega staničnej mrenici, da se ne razloči lahko od nje; ako se pa stanica obdeluje z vinskim cvetom, se pa odloči primordijalni mešiček, se skrči in leži potem, podoben gubatej vrečici, prosto v stanici, kakor kaže gornja podoba.

Kakor je bilo že povedano, se vsa ta popisana dela opazujejo le v mladej živej stanici; v daljnem teku rastlinskega življenja se pa znatno spremené ta razmérja; izgine navadno najpoprej stanično jedro a, za tem protoplasma; stareje stanice, kterih zunanja koža je večidel udebeljena, nahajamo pa napolnjene ali le se čisto kapljino, ali pa razun tega tudi še z raznovrstnimi drugimi tvarmi.

11 Doslej smo govorili o notranjosti staničnej; odslej bomo pregledovali, kako se spreminja zunanja njena podoba. Ako rastlinska kaka stvar obstoji le iz posamnih, prosto po vodah plavajočih stanic, so to večidel krogljaste, podobne okroglim bunčicam, ker jih nič nij oviralo v njihovem vsestranskem razvitku. Ako so pa stanice vvrstene druga k drugej ali podolgoma podobno, kakor da so na vrvco nabrane, ali pa če so zadnjič na vse strani v prostoru druga k drugej skup zložene, da delajo debelo rastlinsko telo, kazuje nam njih prvótna podoba bolj ali manj premenjena, kar je nasledek medsebojnega dotikanja njihovih sten. V rahlih rastlinskih tvorinah, kakor v mehkej sredici sadja, v bezgovem strženu pridržé stanice tudi v poslednjem slučaji v podobi 3. pokazano okrogljasto podobo; ali mnogo večkrat postanejo zavolj medsebojnega tlačenja rogljate. tako da je njih prerez večidel šestokot (pod. 4.). Takrat se zamorejo primérjati s penami, ki se naredé, če pihamo skoz slamko v vodo - mjilnico.

Tudi se dá njihova podoba pred oči postaviti s tem, da zložimo mehke ilnate kepe na kup, in da jih potem bolj ali manj močno skup stisnemo. Vsaka kepa postane v tem slučaji rogljata, tako da je podobna rogljatim rastlinskim stanicam, kakoršnih se mnogokrat prav pravilnih najde po rastlinah (pod. 5.).

Take stanice, ki so na vse strani precej enakošno razširjene, se imenujejo štrženove (živilne) stanice ali parenchymove stanice, in iz takih so večidel sostavljeni gomoljasti rastlinski deli, n. pr. podzemljice, sadje, kakor sploh bolj mehki in bolj gobasti deli v štrženu, v lubji in v listji, itd. Premér strženovih stanic je po čez 1/100 do 1/20 črte dolg; vendar so tudi tako drobne, da je njih premér le 1/300 do 1/500 črte dolg, med tem ko se dobé tudi debele stanice, ki imajo ‘1/15 do 1/10 črte dolg premér, ktere so z golimi očmi vidne, kakor n. pr. v bezgovem stržeńu.

Prav mnogokrat se vendar dobé podolgoma raztegnjene, zgorej in zdolej priostrene, tedaj vretenaste stanice (pod. 6.), ki stojé prav tesno skupaj, tako da se na prerezu večidel vidijo kakor četverokot ali kakor šesterokot (pod. 7.). Imenujejo se lesne stanice ali prosenchymove stanice in iz njih je večidel trdnejih rastlinskih delov, poimence lesá, sostavljen. Lesne stanice so navadne drobneje od strženovih stanic, ali so mnogo dalje, kakor te; večidel so dolge eno tretjino črte do ene črte, da, dobé se tudi take, ki so čez dve črti dolge. Prav dolge in gibke stanice te vrste, iz kterih je n. pr. lan in konopla, se imenujejo ličje stanice, in se vidijo pod mikroskopom kakor povsod, enako debela okrogljata nit, med tem ko se tenkostenate 1 do 2 palca dolge stanice bombaževega vlakna vidijo kakor ploščnat, zasukan trak z nékoliko okrogljastima robovoma, po čem je prav lahko spoznati zmes teh dveh vlaken v tkaninah. Ker je včasih velike praktične vrednosti, da se zná razločevati

platnina od bombaževine, in oboje od volnenih in od svilnih niti, zato postavimo v sledečem mikroskopične podobe teh štirih prejnih niti eno pokraj druge, namreč pod. 8. je bombaževo vlakno; pod 9. je laneno vlakno (pri a zmečkano); pod. 10. je volneno vlakno; pod. 11. je svilna nitka, vsa 230krat povečana.

Časih pa zadobé stanice zato, ker se ne povečavajo na vse strani, popolnomo drugačno, n. pr. zvezdasto podobo, in te se imenujejo nepravilne stanice. Take se najdejo n. pr. v listnem peceljnu rajske smokve ali pisanga (pod. 12), v strženu močvirske site in v telohovem listu (pod. 13.).

12 Imenitno je, da se stene sosednjih stanic navadno prav močno skup držé, kakor da so priklejene druga k drugej, in da se potljej le s pomočjo gnjilobe ali prav močnih kemijskih sredstev zamorejo vsaksebi razviti. Na ta način narejajo one take imenovano Staničje ali stanično tkanino. Ali stanice se vendar ne dotikajo in se ne držé skupaj od vseh strani, ampak med njimi ostajajo zdaj širji, zdaj oži, večidel trivoglasti prostori, ktere imenujemo medstanične prohode i (pod. 3, 4, 12, 13.) Navadno je v teh medstaničnih prohodih bolj mladega staničja voden sok; med starejimi stanicami pa zrak in med stanicami lesnega staničja posebna medstanična tvarina (glej §. 18.).

Razun tega so najdejo v steblih mnogih rastlin, posebno povodnih, v staničji mnogoštevilni, časih prav dolgi in pravilni prohodi med stanicami, ki imajo zrak v sebi. Taki zračni prohodi vodijo podolgoma skoz steblo in so na prerezu španjskega trskovca in lokvanjevega peclja vidijo z golimi očmi.

Mnogokrat so notri v deblu zavolj toga, ker so staničje raztrga ali odmre, napravijo produhi, ki se tegujejo časih po sredi cele rastline, tako da postane votla, kakor to vidimo na travnih bilkah. V take produhe so potem večkrat izlije sok iz bližnjih razpočenih stanic, vsled česar so v notrini mnogih rastlin nahajajo tako imenovani sočniki nedoločene podobe, ki so napolnjeni z oljem, se smolo, z gumijem ali s ktero drugo rastlinsko tvarino.

13 Vrnimo se k notranjemu življenji rastlinske stanice. Najpoprej zapazimo v nekterih stanicah to-le znamenito prikazen, namreč nekako posebno gibanje soka. Slizava tvarina protoplasme dela sredi čistega staničnega soka male, nitaste potočice, ki tekó po stanici sem ter tje, večkrat svojo mér menjaje. Zdi so nam. da mnogi izhajajo od staničnega jedra, in da so spet k njemu vračajo. Poprej so opazovali to prikazen med stanicah nekterih vodnih rastlin, posebno parožnice (chara); pozneje so jo pa zapazili tudi drugod in posebno očitno v rastlinskih laséh in kocinah, n. pr. v laséh že zgorej imenovane tradeskancije.

Tudi vprašanje: kako so začenjajo in kako se množé stanice? dolgo časa težavna naloga opazovalcev, mora tukaj najti

odgovora. Začetek novih stanic godi se vselej notri v drugih stanicah, nikdar zunaj njih ali zraven njih. Navadno se to godi tako, da se razdeli stanica, imenovana maternica; njeni primordijalni mešiček namreč začne proti znotraj delati gube, ki se potem sprimejo, tako da se naredite dve ali tudi več novih stanic, ki se počasi obdajo z lastno stanično kožico, med tem ko stanična kožica maternice mine. Mnogokrat se tudi opazuje, da se te nove stanice takoj spet začenjajo deliti na druge nove stanice, itd. Redko kdaj se stanice prosto narejajo, namreč tako, da se okrog enega dela slizavega staničnega soka kar naredi najpoprej primordijalni mešiček, potem pa okrog njega stanična kožica.

14 Najbolj mikavne so premenbe, ki se v teku rastlinskega življenja dogodé se stanično steno. Ona se udebeli, ker se na njeno notranjo plat vleže druga stanična kožica, ki se izloči iz staničnega soka. Večidel se za tem izloči iz soka še več novih kožic, tako ,da so v veče stanične kože vložene manje in manje, podobno kakor škatlje; zamore jih biti petnajst (pod. 14.), da, celó 30 do 50, tako da notranja votlina stanična skoraj popolnoma izgine. Pri tem udebéljenji staničnih sten, ktero je vzrok zlesenjenja našega drevja, navzamejo se notranje lege večidel bolj tamne, v rjavo, da, pri ebenovini (Ebenholz) v črno prehajajoče barve.

Povedati se mora, da te lege, s kterimi se je stanična koža od znotraj obložila, niso okrog in okrog cel meh, kakor je ona, ampak da so na več krajih raznovrstno predrte. Mnogokrat so le posamna okrogla mesta stanične kože, na kterih se ona ni udebelila, tako da se, kakor to pod. 15. na prerezu take stanice kaže, napravijo prehodi, ki vodijo od notranje stanične votline do njene stene. Očevidno je, da se zavolj tega mora taka stanica, od zunaj gledana, videti nekako posebno pikasta, kakor to kaže pod. 16. pri b. V prejšnjih časih so učenjaki bili te krive misli, da so te bolj svitle pike tenke

luknjice ali pore, zavolj česar so te pikaste stanice imenovali luknjičave (cellulae porosae), ktero imé jim je tudi óstalo. Kakor bo pozneje pokazano, imajo ta neudebeljena mesta stanic, pike imenovana, veliko imenitnost za prevajanje soka, in sosednje stanice so navadno tako skup držé, da se stikajo ta neudebeljena mesta njihovih sten, kakor to kaže pod. 17. Naj bo še omenjeno, da se najdejo pore razne velikosti, da niso vedno okrogle, ampak tudi podolgaste, časih še celó razpoki podobne.

Prav posebno podobo dobé tiste stanice, v kterih se lege, ki jih debelé, iz staničnega soka nanje vsédajo v podobi posamnih niti, ki so ali popolnoma nepravilno, mrežasto razdeljene, kakor v pod. 18., pod 18., ali pa po kačje zavite (pod. 20.), ali pa kakor prsteni ali kolobarji uložene v stanico (pod. 19.).

Zadnjič moramo še omeniti, da so vretenaste lesne stanice jelovega drevja nekako prav posebno pikaste, in da so prav lepe videti (pod. 21.). Vidimo namreč tu luknjice, ktere obdaja

veči kolobar, kakor obroč. Ta prikazen pride od todi, ker se steni dveh sosednjih stanic na tistih mestih, kjer se srečate dve pori, ne dotikate neposredno, ampak med sabo puščate leči podobno votlino, ktere obseg se potem vidi kakor kolobar, obdajoč poro, kar se vidi v pod. 22. pri P. in še bolje v pod. 23., kjer je ta votlina mnogo večja. Pri takih stanicah izgine stanična koža na takih krajih, tako da se res naredé luknje iz ene stanice v drugo. Na ta način se je v borovem lesu naredil produh h (pod. 23.) med dvema sosednjima stanicama. Ako se to, ne kakor tukaj, na poprečnem prerezu, ampak kakor v pod. 24. od zgorej gleda, se vidi v sredi odprta luknja p, ktera obdaja kolobarjast, skledici podoben produh h (660krat povečan).

Stanična stena se udebeli samo na tistih mestih, na kterih se dotika sosednje stanične stene, ali nikdar na takih svojih mestih, ki mejé medstanični prohod. Ker se steni dveh dotikajočih stanic tam, kjer se dotikate, precej enakošno udebelé, zato stanica časih ni od vseh strani enakošno udebeljena, ker to je odvisno od kakšnosti njenih sosednjih stanic, kterih se dotika.

Rastlinske cevi.

15 To imé se je dalo stanicam neke posebne podobe ki se nikdar ne najdejo v najmlajših rastlinskih delih, še le razvijajočih se, ampak ki se naredé če se pozneje po premembi že gotovih stanic. Mislimo si vrsto drugo na drugo navpično postavljenih stanic, kterih stene tam, kjer se dotikajo, zginejo, tako da se naredi votel valjar, kterega imenujemo cev.

Po tem, ali so v cev združene stanice imele okrogle ali podolgaste pike, ali so pa imele v sebi kolobarje, ali zavita vlakna, naredé se iz njih razne vrste cevi, namreč cevi pikaste in mrežaste in cevi lestvenice, za tem cevi kolobarnice in zavojnice, izmed kterih vidimo v pod. 2b. d, d’, d” nekoliko jih skupaj stati.

Po kačje zavito vlakno ali spiraljka v stanici se naredi, ker se na od začetka neizmerno tanko stanično kožo vsede iz staničnega soka lega v podobi spiraljno zavitega traku, ki se s časom še bolj udebeli in mnogo močneji postane, kakor je pa stanična koža. Od todi je prišlo, da so od začetka mislili, da so cevi zavojnice sostavljene le iz spiraljno zavitega vlakna, ki se dá razvleči kakor drat, ki je bil omotan okrog strune. Še le pozneje so našli tenko cevno steno in spoznali, kako da se nareja iz stanic. Posebno lahko se dajo cevi spoznati, če se listni pecelj počasi prelomi; na prelomljenih koncéh se potem vidijo z golimi očmi šopki cevi kakor tenke niti, pajčevine. Bolj natanko se pa njih sostava dá spoznati še le pod mikroskopom ki močno povečava. Na prerezu se vidijo cevi večidel okrogle in večidel precej večega preméra, kakor stanice nje obdajajoče. Tako nam v podobi 26. kažeta b in b’ podolgoma prerez dveh pikastih cevi zavzetne debelosti, na kterih se razun tega vidi pri g, g tisto mesto, kjer ste se bili pretrgali poprečni steni stanic, iz kterih se je cev naredila.

16 Stanice, iz kterih se pozneje cevi naredé, imajo od začetka sok v sebi; ali ta sok izgine koj, kedar se poprečne stene pretrgajo in cevi začnó delati. Odslej je v cevih le zrak in zdi se, da se ne udeleževajo bitno opravkov življenja rastlinskega, da-si imajo časih

vendar kapljine v sebi, n. pr. pomladi, kedar je drevje meževno. Tudi se v njih nikdar ne najdejo tiste posebne, v §. 17. popisane tvarine, ki so navadna vsébina stanic.

Da so res cevi manje imenitnosti, zato priča tudi ta okolnost, da je velika vrsta rastlin, ki nimajo nikakoršnih cevi, ampak ki so le iz stanic sostavljene. Te rastline se zatorej imenujejo brez cevne ali stanične rastline.

Take rastline so snet, plesenj, potočni okraki, morske alge, gobe in lišaji, ktere imajo za najpopolnije rastline. Ostale rastline, ktere imajo razun stanic tudi cevi, imenujejo se cevne rastline.

Cevi so posamezne le koj od začetka, ko so se še le naredile, kmali se jim pa pridružijo druge nove cevi in lesne stanice, ktere vse skupaj narejajo tako imenovane cevne povezke. Cevi se med sabo ne zraščajo, tudi ne delajo nikdar vej ali rastlik. Nikdar se ne najde kakov rastlinski del, ki bi bil sostavljen edino le iz cevi, ampak nje obdajajo vedno in vselej stanice.

Mlečne cevi, mehovi, cevi sè siti, sočniki.

17 Ako pretrgamo list salate, maka, ali ktere druge rastline, teče iz nje na več mestih debel, bel sok, ki se mleček imenuje in ki ima razun drugih sostavin vselej v sebi kavčuka in se zatorej sprijema. V krvavemu mlečniku je mleček rumen, in kakor za izjemek se vidi v nekterih rastlinah rudečkast ali moder.

Mleček je v cevastih kanalih, ki so raznovrstno razdeljeni in s kterimi je vsa rastlina prevlečena. Opazovanje njihovega razvitka uči, da se najbolj mladej staničnej tkanini mlečnatih rastlin že, preden so se bile stanice s pretrganjem dotikajočih se sten spremenile v cevi, napravijo prehodi ali kanali, ki imajo v sebi od začetka čist, pozneje pa zrnat in naposled mlečnat sok. Stene mlečnih cevi so od začetka neizmerno tanke, s časom pa postanejo bolj debele. Mleček raznih rastlin ima v sebi najraznovrstnejše stvari, posebno pogostoma kavčuk, potem gumo, smolo, beljak in kožicam podobna zrnca škroba (štirke), kakor to kaže mlečna cev iz pasjega mlečka v pod. 27.

Krivo mnenje, da teče mleček v rastlini enako okrog, kakor kri v žilah živalskega telesa, je opazovanje ovrglo popolnoma. To treba omeniti, da se mlečne cevi ločijo od pravih cevi po tem, da so nepravilno na veje razdeljene, in pa po svojej vsébini in sploh po vsem svojem začetku in razvitku. Kaj je namen teh organov v rastlinskem organizmu, čemu je mleko, ki je v njih, to se do zdaj še ne ve; zdi se pa, da je njih naloga manj imenitna, ker jih večidel rastlin nima. V vnanjem drevesnem lubu in sem ter tje v listih enokaličnic se dobé pogostoma posamezne cevi, tako imenovani mehovi (pod. 28.), ki imajo v mlečnatem ali čistem sok povezke iglam podobnih kristalov, po čem se najbolj ločijo od mlečnih cevi.

Posebna. prikazen so cevi sè síti (Siebröhren) (pod. 29.), ki so se naredile s tem, da so se sprijele stanice, ležeče druga na drugej, pri tem je pa medstanje ostalo ali se pa kakor sit luknjasto naredilo. Imajo v sebi kalen, zrnat sok.

Sočniki se naredé s tem, da iz tenkostenatih, za posebne izločke služečih stanic pridejo neke posebne stvari, sosebno olja, smole, guma, vsled česar se one stanice narazen odmaknejo ter med sabo narejajo prostore, napolnjene ali z oljem, smolo ali z gumo.

Staničnina in vsébina stanic.

18 Doslej smo stanico opazovali le glede njene podobe, začetka razvitka. Preostaje še, da preiskujemo, kako so kemijsko spojene tiste tvari, iz kterih je stanica in to, kar je v njej.

Stanična koža je iz staničnine ali cellulose (kemija §. 179.), ki obstoji iz ogljenca, iz vodenca in iz kisleca (C12 H12 O10). Jodova raztopnina je ne barva modro; žeplena kislina jo pa

spremeni v stvar, podobno močcu ali škrobu, ktera se od joda navzame modre barve. Ker se razno staničje ima različno proti raztopinam, posebno proti žeplenej kislini, proti kaliju in bakrokislem amonjaku, se je našlo več vrsti cellulose. Po tem se loči prava staničnina ali cellulosa, ki se raztopi v žeplenej kislini, ali ne v kalijevem lugu, od lesovine ali Xylogena, ki se v kalijevem lugu raztopi, ktero pa žeplena kislina le malo razjé in ktere jod ne barva modro. Kemijsko ste pa obe ti snovi enako spojeni in sicer ravno tako, kakor medstančnina, ki mnogokrat napolnuje medstanične prohode in stanice zakleji.

Kakor vsébino stanic zapazimo najpoprej primordijalni mešiček in protoplasmo; obe ste slizavi snovi, ki imate dušca v sebi in ki spadate v red beljakovcev, v kemiji (§. 195.) popisanih. Stanice imajo razun tega v sebi brezbarven, prozóren sok, tako imenovani stanični sok. Ta je večidel le voda, v kterej je vendar razpuščenih več ali manj razpustnih rastlinskih snovi, kakor n. pr. sladorja, gumija, beljaka, sluza, kislin, soli itd., ktere smo v kemiji (§. 181. do 188.) spoznali kakor izvode rastlinstva.

Ravno tako mnogokrat imajo stanice v sebi trdna telesca, n. pr. male pravilne kristale, ki so se iz kapljine odločili, ali pa okrogla zrnca, v kterej podobi se škrob (močec) in listno zelenilo (chlorophyll) največkrat nahajata. Škrobova zrnca so posebno takrat prav očitno vidna, če smo jih poprej z jodovo raztópino vijoličasto pobarvali. Tudi se vidijo okrogle kapljice mastnega ali hlapnega olja plavati v staničnem soku mnogih rastlinskih delov in mnogokrat je sok pobarvan z nekakim barvilom, v njem razpuščenim. Zadnjič so stanice mńogokrat tudi sè zrakom napolnjene, namreč če so stareje in se ne udeležujejo več življenja rastlinskega.

Kristali v rastlinskih stanicah so navadno prav pravilne podobe kakor v pod. 30. Ali največkrat se najdejo zvezki dolgih, iglastih kristalov, tako imenovani rafidi (pod. 31.) Škrobova zrna raznih rastlin, dasi v kemijskem oziru enakošna, so po podobi

in velikosti tako bitno različna, da se z mikroskopom prav za gotovo more spoznati, od kodi da je moka. Ker je mnogokrat imenitno in potrebno znati, od kod je ta ali ona moka, zato povemo tukaj poglavitna znamenja najimenitnejih vrsti škroba (štirke):

V podobi 32. vidimo zrno škroba, dobljenega iz podzemljic; ono je sostavljeno kakor čebula iz druga na drugej ležečih plasti; podoba 33. nam kaže škrob ječmenov, ržen, pšeničen in ovsen, kteri je v tem karakterističen, da se v njem nahaja zraven prav debelih, leči podobnih zrn velika množina prav drobnih zrn; zrna ovsenega škroba se vidijo pod mikroskopom, ki prav močno povečava, po vrh mrežasto očrkana in, če se pritisnejo, se razdrobé na ostro robate kosce (podoba 34.): škrob, dobljen iz sočivja, kakor iz graha, iz leče, iz grašice in iz boba, se pa na tem spozná, da so njegova zrna povrh nepravilno zvezdasto očrkana (pod. 3b.).

Staničje.

19 Iz stanic, druga k drugej pristavljenih, napravi se staničje, ktero je po razno upodobljenih stanicah. iz kterih je narejeno, tudi različnih podob in se nasledno tudi različno imenuje.

Staničje, ki je sostavljeno iz strženovih (paremchymovih) stanic, imenuje se parenchym, tudi polnilo ali živilno staničje, ker njegove stanice so tiste, ki sosebno prevajajo sok po rastlini in v kteri se odločujejo one snovi, ktere smo v prejšnjem popisali kakor vsébino stanic. Škrob, gumi, sladkor, olja in več drugih stvari je v njih naloženih kakor zaloga, da bi se v poznejih časih spet kakor živež porabila za daljni razvitek rastline; opravek, ki ga se vé človek mnogokrat prihrani rastlini, ker jej vzame te snovi, da mu rabijo za živež.

Iz prav tankostenatih, pri tem drobnih in okroglastih stanic sostavljeno staničje se imenuje prvotno staničje (urparencym),

ker se iz njega narejajô vse ostale stanične podobe. Ako so njegove stanice bolj podolgaste, se imenuje tvorilno staničje ali kambij (Cambium); to staničje je zlasti tisto, ki pospešéva rast rastline s tem, da se v njem stvarjajo nove stanice.

Razun tega se razločuje rahlo in gosto, tankostenato in debelostenato živilno staničje, in razun njegovih podob, pokazanih v §. 10., bomo imeli pozneje še priložnost, spoznati se še z nekterimi drugimi.
Iz vretenastih, večidel debelostenatih in zlesenélih stanic se naredi lesno staničje ali prosenchym (pod. 7. in 22.), iz ličjih stanic pa ličje staničje.

Cevni povezki so sostava raznih cevi z lesnimi stanicami in s tvorilnim staničjem, in se vidno razločevajo od parenchyma, ki je obdaja od vseh strani. Tudi cevni povezki kažejo razne posebnosti, in sicer kar se tiče njihove uredbe in njihovega daljnega razvitka, tako da se po tem zamorejo razločevati nektere velike skupine rastlinstva.

Pri prvej teh skupin, v ktero spadajo praproti, izraste ves cevni povezek v isti čas; pri drugej skupini, v ktero spadajo palme in trave, se vsak cevni povezek povečava še nekoliko časa, potem pa miruje; zadnjič pri tretjej skupini, ki obsega vse naše drevje, se cevni povezki povečavajo, dokler trpi življenje rastlinino. Cevne povezke prve vrsti imenujemo istočasne, druge vrsti ograjene in tretje vrsti neograjene.

Kedar bomo opazovali notranjo rast debla, bomo imeli priložnosti, o uredbi cevnih povezkov bolj na drobno govoriti.

20 Kakor staničje posebne vrste si moramo misliti povrhno kožo, ki se nahaja le na prostem površji raznih rastlinskih delov. Njene zdaj podolgaste ali okrogljaste, zdaj ploščnate stanice izločevajo iz sebe proti zunaj neko snov, ki je podobna medstaničnini in ki kakor najbolj zunanja prevleka, imenovana kutikula (cuticula), pokriva zunanjo ploskev stanic in stanico na zunanjej plati udebeluje. Podoba 36. nam kaže od stanic povrhne kože odložljivo kutikulo a, in udebelujoče kutikularne plasti b.

Povrhna koža tistih rastlinskih delov, ktere zrak obdaja, se imenuje epidermis. Ona je sostavljena iz prav ploščnatih stanic, ktere se ali povsod tesno druga druge dotikajo, ali so pa med njimi sem ter tje male luknjice, reže ali produhi imenovane.

V pod. 37. vidimo na prerezu lista velike prozórne in prazne stanice v povrhni koži, in pod njimi sè zelenimi jedrci napolnjene parenchymove stanice v listu. Na dveh mestih ste reži, ograjeni z dvema stanicama, polumescu podobnima. Kakor se vidi, je pod vsako réžo votel prostor, tako imenovana produšna votlina, ki je v zvezi z medstaničnimi prohodi. Take réže, ktere so v pod. 35. naslikane tako, kakor se vidijo od zgor, se nahajajo posebno na dolnjej plati

lista, in sicer v tolikej množini, da se jih na prostoru, eno kvadratno črto velikem, naštelo sto, da celo tisoč. S temi malimi organi je notrina rastline, na videz zaprta, mnogotérno v dotiki se zunanjim zrakom. Rastlinski deli, ki so v zemlji ali v vodi, tedaj korenine, imajo povrhnjo kožo, ki je sostavljena iz debelostenatih, ploščnatih stanic, ki pa nima réž ali produhov in ki se epiblema imenuje.

21 Mnogokrat so posamne stanice povrhnje kože vse drugačne podobe, namreč, razvlečene so jako na dolgost, tako da so podobne lasem (pod. 36.).

Ti lasje so mnogokrat vejnati, tudi imajo nekteri na koncu bunčico, napolnjeno s posebnim sokom. Taki lasje se imenujejo železni lasje. Pekoči lasje so tisti, ki imajo žgeč sok v sebi, kakoršne imajo koprive. Tudi ščetine, kosmatine, bodice, žleze, bradovice in posebna snov, iz ktere je znana pluta ali probek, se naredé iz spremenjenih stanic povrhnje kože. Ako te stanice zginejo, pokaže se mesto njih staničje iz ploščnatih, deščicam podobnih stanic, ki so kratkega življenja in ki skrgavajo vosku podobno snov, ki pa nimajo v sebi ne listnega zelenila, ne živilnih snovi. Tudi postanejo kmali rjave. Na ta način se naredi plast plute, ktera varuje, da ne more zrak delovati na rastlinske dele, ž njo pokrite. Sosebno se pluta tudi naredi na ranah in je vzrok, da so te hitro zadelajo in zacelijo. V kemijskem oziru so pluta razločuje od staničnine in od lesovine. Duščeva kislina odleči

iz nje omenjeno vosku podobno snov in jo spremeni zadnjič v plutovo (probkovo) kislino.

II. Podoboslovje ali morfologija.

22 Podoboslovje nas uči o podobi in o razvitku raznih rastlinskih delov, iz staničja in iz cevja sostavljenih, ki se imenujejo sostavljeni rastlinski organi.

Če položimo laneno zrno kterega podolgoma prerez so v pod. 40. osemkrat povečan vidi, v vlažno prst, se ono napné, njegov de f se počasi podaljšuje in rije se svojim dolnjim koncem v zemljo, med tem ko se gornja zrnova dela d in c nad zemljo dvigujeta in se potem, ko ste se zrnovi lupini a in b razpočli, razvijeta v dva listka. V malo dnéh so je na ta način drobno zrnce premenilo v mlado rastlinico (podoba 41.), na kterej razločujemo korenino, steblo in liste. Na dalje vidimo, da med listkoma b, b sedi mali brst c, ki pri dalnej rasti steblo podaljšuje, nove listke razvija in zadnjič cvet rodi, iz kterega plod dozori, s čem so dalnjej rasti in razvitku rastline konec stori.

V tem kratkem popisu rastlinskega življenja smo imenovali glavne organe rastlinske, in spoznali, da leži njih začetek že stvorjen v kali semenskega zrna. Na dalje vidimo, da se rastlina razvija sosebno v dolgost, tako da si zamoremo misliti, da gre skoz rastlino podolgoma os; zato se pa tisti rastlinski deli, ki rasto od glavne osi na stran, imenujejo stranske osi ali stranski organi, kakor n. pr. listje.

Opazovanje razvitka, podobe in notranje sostave korenine, stebla, lista, cveta in ploda je tedaj poglavitni obsežek podoboslovja.

23 Ali prav veliko je število rastlin, ki se nikakor ne razvijajo na ravno popisani način, in ki tudi nimajo ravno imenovanih rastlinskih delov. Mnogo jih je, ki obstojé iz prav posamnih, z golimi očmi ne vidnih, prosto v vodi plavajočih stanic; druge so iz stanic, ki so druga k drugej vvrstene v posamne ali zmedene niti, med -tem, ko druge rastline spet predstavljajo listasto ali skorjasto ploskev. O korenini, o steblu in o listu pri vseh takih rastlinah ni govora. Nadalje se dobé take rastline, ki sicer imajo korenino, steblo in listje, ki pa nikdar no cvetó in nikdar no dozorevajo semena ali plodu.

Tedaj se delé vse rastline na dva glavna oddelka: na popolne rastline, ki cvet razvijajo in ki se tedaj razločno cvetoče rastline (phanerogami) imenujejo, in na nepopolne rastline, ktere ali nimajo nikakoršnih cvetnih delov, ali pa le prav nepopolno razvite, zavolj česar se te nerazločno cvetoče ali brezcvetne rastline (tajnocvetke, kryptogami) imenujejo.

24 Popolne rastline znašajo zares največi in najimenitneji del rastlinstva; one so se svojo podobo in se svojimi produkti našim očem in potrebam najbliže. Zatorej se bomo za zdaj pečali le s podoboslovjem razločno cvetočih rastlin. Ali tudi brezcvetne rastline dajejo imenitnega in za razumljenje celega rastlinskega življenja potrebnega toliko, da bo pri popisu posamnih rastlinskih plemen treba tudi na-nje se ozreti.

V obče naj bo omenjeno, da je večina brezcvetnih rastlin, namreč glive, alge in lišaji, sostavljena le iz stanic, zavolj česar se te imenujejo stanične rastline; med tem ko imajo popolnije brezcvetne rastline, mahovi, preslice, lesičjeki in praproti, razun stanic tudi cevi, enako cvetočim rastlinam, in se s temi vred imenujejo cevne rastline.

25 Razširimo naše opazovanje o tem, kako da se razvije seme, ktero smo bili začeli z lanenim semenom (§. 22.), še na druge cvetoče rastline. V ta namen položimo bob v vodo, in ga pustimo v njej, dokler se napné in kal iz njega stopi; potem ga pa vsadimo v prst. Čez nekoliko dni že je izrastla mlada rastlinica (pod 42.); bob vidimo razcepljen na dve polovici a in b, izmed kterih se je korenina navzdol nagnila in že postranske veje dd pognala.

Tudi steblo se je močno podaljšalo in ma na nekterih mestih nepopolne liste ff, med tem ko se mu gori v vrhu dva popolnija gh razvijata. Nekoliko stareja rastlinica (pod. 43.) kaže ta lista cd že popolno razvita in med njima brst e. Pod njima visite dve debeli in mesnati lopatici ab, ki se sušita. Te dve lopatici, ki niste nič druzega kakor ostanka prejšnjih bobovih polovic, se imenujete kalici.

Veči del cvetočih rastlin se ujema glede razvijanja svojega svojega semena z bobom, da se namreč obe polovici semena pokažete v podobi kalic kakor prva dva lista na steblu mlade rastlinice. Pri nekterih rastlinah, n. pr. pri hrastu, se pa kalici né vzdignete iz tla, pri drugih se kmali posušite in odpadete, pri

drugih spet zadobite barvo in lastnosti steblovih listov, od kterih se pa vselej razločujete po svojej podobi.

Če opazujemo mlado rastlinic, ki se je razvila iz žitnega zrna, n. pr. iz ovsenega zrna, ki je v pod. 44. šestkrat povečana, pak vidimo, da le ena edina kalica a spremlja brst f na dan, med tem ko koreninica d v zemljo rije, živeža si iskaje.

26 Kalica se v znanosti imenuje kotyledo in po tem, ali nosi kal le eno ali pa dve kalici, se vse cvetoče rastline delé na dva glavna oddelka: na enokaličnice ali monokotyledone in na dvokaličnice ali dikotyledone. Rastline obeh teh oddelkov se tudi med sabo razločujejo še po drugih znamenjih, po kterih se dá pozneje, ko so kalice že davno izginile, spoznati, ali je rastlina eno- ali dvokaličnica. Najočevidneje se to vidi na listji. Žile na listih enokaličnic tekó namreč druga z drugo vzpored med tem ko so žile na listih dvokaličnic mrežasto razdeljene. Ker brezcvetne rastline ne napravljajo takega semena, ki bi se dal primerjati semenu cvetočih rastlin, zatorej se pri njihovem prvem razvitku tudi ne more zapaziti kaka kalica, in z ozirom na to so te rastline imenovali brezkaličnice ali akotyledone.

1. Korenina.

27 Korenina je tisti del rastline, s kterim se ona sploh tlá drži in iz njih svoj živež srka. Korenina bi se tedaj mogla imenovati podzemeljski živilni organ rastlinin, med tem ko je steblo ali deblo njeni nadzemeljski del. Ali pri bolj natančnem preiskavanji se ta razločba pokaže nedovoljna, ker ne samo, da ima mnogo rastlin plavajoče, v vodi viseče korenine, nego vidimo tudi, da spušajo nektera drevesa vročih krajev iz svojih vej tako imenovane zračne korenine, ki rastó in se daljšajo proti tlam, jih zadnjič dosežejo in se v nje zarijejo in vkoreninijo; nadalje vidimo, da se naš znani bršljan s pomočjo svojih iz debla pognanih korenin spenja po drevji, po pečinah in po zidovji.

Z druge strani pa najdemo v tleh marsiktero rastlinsko stvar, ki se navadno imenuje korenina, ktere rast pa in pozneji razvitek nas poduči, da imamo tu deblo pred sabo, ki se nikdar nad zemljo ne vzdigne, ampak ki le veje tje v zrak pošilja, kakor je to pri vseh rastlinah, ki rastó iz čebule ali iz gomolja.

Za najbolj očiten razloček med korenino in med steblom nam služi to, da korenina ne poganja nikdar listja, med tem ko se na steblu še celó pod zemljo vselej poznajo začetki prihodnjih listov, da-si mnogokrat le v podobi zanikrnih lusk. Tudi povrhnja koža

koreninina, epiblema (§. 20.), nima nikakoršnih rež in V njenem staničevji se ne naredi nikdar listno zelenilo.

Majhen anatomijski razloček, ki ga navadno oko komaj najde, je tudi v tem, da je najzadnji konec korenine, kjer se ona podaljšuje, tako imenovano kališče ali rastišče vselej pokrito z rahlim ogrinjálom iz mrežastega staničevja, ki se koreninina kapica imenuje, med tem ko rastišče na najgornjem koncu stebla z ničem ni pokrito.

Sicer je pa korenina zares glavni živilni organ, ker ona je namenjena sprejemanji največega dela rastlinskega živeža, in v posebnih časih je ona samoedina, ki skrbi za rejo rastline. Koreninine nitke srkajo iz svoje okolice vodo in v njej razpuščene snovi, in rastó večidel v tisto mér, od koder jim živež dohaja, tako da mnogokrat vidimo, da koreninice, bi rekel, živež išejo, da mu nasprot rastó; pri tem časih prodró naj gostejo prst in si najdejo pot skoz razpokline pečin.

28 Gledé svoje zunanje podobe je korenina ali enojna ali vejnata in ima potem več ali manj drobnejih ali debelejih vej. V globočino rastoče glavno njeno deblo so imenuje srčna korenina, na strani rastočim njenim vejam se reče privrhnje korenine; obe vrsti korenin se vidite v pod. 46.

Razne podobe enojne korenina so: nitasta korenina (pod. 45.); koželjasta korenina (pod. 48.); repnasta korenina (pod. 47.); vozlasta korenina.

Pri mnogih rastlinah pa ne izraste glavna korenina; v semenskej kali za to omenjeni del (c pod. 44.) odmrę, in na dolnjem koncu stebla izrastó tako imenovane vlaknate ali prihodnje korenine (radices adventivae). To se godi pri vseh enokalčnicah in zavolj tega se naredé večidel čopaste korenine (pod. 49.), kakoršne imajo naš trave in žita.

Ne ravno redko kdaj se najde, da so mlajši deli korenine pokriti s drobnimi lasmi ali kosmatinami.

Korenine rastó sploh bolj globoko in bolj na široko, kakor se navadno misli, ker se težko kdaj usreči, njih najtankeja vlakna izruvati, da se no bi odtrgala. Še celo manjše rastline, kakor n. pr. materna dušica in sladka korenina, imajo 6 do 10 čevljev dolge korenine. V tem, kako raščene korenine ima rastlina, leži njena zmožnost živiti se, in njena veča ali manja vtrjenost v tla. Jelka in hrast, ki imata zdravo, globoko v tla segajočo srčno korenino, se branita najbolj silnemu viharju, med tem ko se lahko podręta smreka in topol, kterih srčna korenina ne sega globoko v zemljo, ampak ima na široko razširjene in skoraj na vrhu ležeče veje.

Notranja rast koreninina so po večem vjema z rastjo deblovo, kakor se bo to pokazalo pri popisu poslednjega.

2. Deblo.

29 Deblu so reče steblo, ako je mlado in tanko, tudi če je zelnato in zeleno. Nektere rastline pridržé zeleno zelnato steblo, pri drugih pa ono zleseni. Že v §. 27. smo steblo imenovali tisti del rastline, ki so daljša s tem, da raste na nepokritem svojem najgornjem koncu, rastišče ali vegetacijska točka imenovanem, in ki razvija listje kakor stranske organe.

Tisti del stebla, ki je med dvema eden za drugim sledečima listoma, so imenuje člen; steblovi členi so ne le pri raznih rastlinah, ampak tudi na raznih mestih ene in iste rastline mnogokrat prav razne dolgosti. Dá, časih so členi tako prikrajšani, da izraste več listov na okrog v enakej visokosti in da je videti, kakor da ne bi bilo nikakoršnega stebla, kakor nam je to znano o rudečej jagodi, ob ovčici in o trpotcu, pri kterih rastlinah so izmed prav pri tleh rastočih listov dviguje kar cvetna betva. Tudi se vidi, da je steblo v enakih slučajih, namesto da je v dolgost raztegnjeno, časih udebeljeno, kepasto ali gomoljasto.

Tisto mesto na steblu, na kterem se ga list drži, je posebne imenitnosti. Mnogokrat je kakor otečeno in so takrat imenuje kolenec. To je namreč tisto mesto, kjer izraste v listnej pashi tudi popek ali brst, ki se pozneje razvije v postranske osi, to je v veje in v vejice.

30 Razločujemo nadzemeljsko deblo in podzemeljsko deblo.

Glavne vrsti nadzemeljskega debla so sledeče:

1. Leseno deblo ali pravo deblo (truncus). Ona je najpopolnija izmed vseh vrsti deblov in se od drugih razločuje sosebno po svojem trdnem lesu in po svojej trpežnosti. Tako deblo

imajo vsa naša znana drevesa in grmi, zavolj česar je ono najbolj vredno pazljivosti naše.

2. Palmovo deblo, palmam in drevesastim praprotim lastno. Ono je enojnato, povsod enako debelo; ono ni z glavno korenino v tla prirašeno, ampak le z vidnimi vlaknatimi koreninami (pod. 50.). Ta debla nimajo ali nič ali le nekoliko rogovilastih vej in nosijo v vrhu enojnat šop velikih listov. Listi pušajo po površji debla obrunke in druge ostanke. Ta debla tudi nimajo lubja in znotraj imajo le raztresene cevne povezke, ki so proti sredini bolj redki kakor pri kraji.

3. Steblo (caulis), ki ostane zeleno, sočnato, ne zleseni in trpi večidel le eno leto, zavolj česar le redko kdaj izraste posebno visoko, kakor pri banáni in pri kloščevini (ricinus).

4. Bil (culmus), znano, večidel votlo steblo kakoršno imajo naše trave in žita; ona je kolenčasta in doseže pri turščici precejšno debelost, pri indijanskem trstu ali bambusu pa drevesasto visokost.

5. Betva (scapus), se imenuje tisto steblo, ki nima listja, ampak ki nosi le cvetje.

Podzemeljska debla so sledeča:

1. Korenika (rhizoma). Od mnogih rastlin, ki so večletne trpežnosti, vidimo le njih vrh, ker pravo deblo ostane korenini podobno vedno pod zemljo. To deblo, ki se loči od prave korenine po luskah listam podobnih, po listnih obrunkah in po brstih a

pod. 51.) se imenuje korenika; ona poganja nekoliko vlaknatih korenin. Iz takih korenik izrastó vsakega leta n. pr. šmarnica (pod. 52.) beluš (špargelj), hmelj in težko pokončljiva pirika.

2. Čebula (cepa) je, kakor kaže podoba 53., v podolžnem prerezu, ploščnato prikrajšano steblo b z mesnatimi listi, kterim v pashah izrastó popki (brsti) v podobi malih čebulkov aa, ktere služijo ljudem za pomnožbo rastlin čebulnic. Snovi, ki so v mesnatih listih čebulnih, dajó mladej rastlini živeža dotle, dokler ga ne privajajo v dovoljnej meri vlaknate korenine, ki izvirajo na spodnej plati čebulnega krožca b.

3. Gomolj (tuber) se naredi, če se se silnim nakopičenjem škrobu podobnih snovi močno udebeli podzemeljsko deblo, ali tudi njegove postranske odrastlike, kakor je to pri papeževej repici (topinambur) (pod. 54.). Na gomolju se komaj najde sled kakega lista, pač pa popki ali očesa. Kákor čebule so tudi gomolji pripravni za pomnožbo zelišč. Če se gomolj v zemljo vsadi, se razvijo mu popki, poganjajoč stebla in vlaknate korenine, pri čem se za prvi živež porabi bogata zaloga škroba (močca) v staničji. To vidimo na znanih naših rastlinah gomoljnicah, na topinamburu, na podzemeljicah (krompirju) in na dahliji. Samo tiste podzemeljice, ki so iz semena izrastle, imajo, dokler so mlade, pravo srčno korenino. Gomoljaste korenine raznih vrst kukovic ali ceptecev, ki so okrogle ali roki podobne, (pod. 55. in 56.) so gomoljasto udebeljena koreninska vlakna.

31 Pri popisu vseh doslej imenovanih vrst deblov se pazi še na nektere posebnosti, po kterih se debla raznih rastlin med sabo ločijo. Posebno so stebla raznih podob. Pri njih je prerez mnogokrat prav poseben in ima vso drugačno kakor valjasto podobo, ktero moramo imeti za prvobitno. Za primer imenujemo trirobato, štirirobato in petérorebrato steblo (podoba 57., 58. in 59.)

Daljni razločki med debli so v njihovej snovi, méri, legi, trpežnosti in razrasti.

Od snovi deblove je naravno odvisna njegova trdnota, jakost, kakor tudi njegova zunanja in notranja podoba; njeni razločki se zaznamovajo se sledečimi besedami dovolj točno in razumljivo. Deblo je gledé snovi ali trdno in gosto, ali rahlo, strženasto, votlo, cevasto leseno, vlaknato, zelnato, mesnato, sočnato, gibko, krhko, krepno, trtasto, šibko, omahlo.

Gledé svoje meri se deblo imenuje ali kvišku stoječe ali nagnjeno, ravno, sem ter tje zvito, pregnjeno, pripognjeno, viseče, na tleh ležeče, plazeče, iz pritlik korenine poganjajoče.

Po svojej legi je deblo nadzemeljsko ali podzemeljsko, plovajoče, plaveče, spenjajoče, plezajoče, na desno ali na levo zvito.

Trpežnost debla, ki navadno obsega trpežnost cele rastline, se razsodi po tem, ali ono enokratni razvoj cvetja in plod preživi, ali ne, in po času, ki je potreben za razvoj teh organov.

Po tem se rastline ločijo a) na enoletne; njihovemu imenu se pripiše znamenje krožec s piko na sredini ali (1); b) na dveletne; znamenje dva znaka, 1. znak za moškega in 2. krog z dvema manjšima polkrogoma ali (2); c) na večletne ali trpežne; znamenje znak ali oklepaji in krog in znak za drevesa in za grme.

Debla so jako raznovrstna gledé tega, kako so razraščena. Malokdaj se dobi deblo, ki bi bilo prav brez vej. Najbolj prosta razrast je vilasta, namreč ako se deblo razdeli na dve enaki veji, ki se navadno spet in sicer večkrat vilasto razdelite. Navadno se pa glavno deblo ne razrašča na enake veje, ampak poganja, časih nasprotne ali v vretencu stoječe, večidel pa raztresene, razne veje, ki se dalje raznašajo na veje in vejice. Posebno je drevje kaj različno razraščeno in njegove veje se bolj ali manj od debla proč razprostirajo; vse to je vzrok, da ima vrh vsacega drevesa svojo posebno podobo. (Primérjaj smreko in jelko z borom, lahko topol s hrastom, brezo z bukvo, z javorjem, itd.).

Notranja rast debla.
32 Notranja rast debla je neodvisna od njegove zunanje podobe. Različnosti, ktere bomo pri njenem opazovanji našli, izvirajo od

različnih medsebojnih razmér med staničjem in med cevnimi povezki, iz kterih je deblo zloženo, potem od načina, kako so cevni povezki drug k drugemu postavljeni ali razvrsteni.

Že v §. 26. smo se spoznali s tremi glavnimi skupinami, v ktere se rastline dele po načinu svojega prvega mladostnega razvitka. Sledeče nam bo pokazalo, da vlada tudi v notranji rasti deblovi pri vsakem teh oddelkov značajna posebnost, po kterej se tudi dadó razločevati.

Deblo brezkaličnic.

33 Le pri popolnijih rastlinah te skupine nahajamo steblo ali deblo. Sim spadajo mahovi, ki imajo le en edini cevni povezek v sredini stebla (pod 60.). Enako razmerje vlada kakor izjemek pri nekterih rodovih iz plemena preslic (Equisetaceae) in lesičjekov (Lyeopodiaceae), ktere rastline pa imajo sicer v enojnat krog postavljene cevne povezke: Enako se ima pri praprotih (filices), ktere imajo zraven posamnih cevnih povezkov tudi veče iz njih sostavljene skupine, ki delajo bolj ali manj pravilni in popolni krog (pod. 61.). Ti cevni povezki narejajo na prerezu nekterih praprot lične podobe; tako so n. pr. na prerezu stebla orlove praproti vidi podoba, nekoliko podobna dvoglavnemu orlu. Cevni povezek brezkaličnic se potem, ko so jo enkrat razvil, ne debeli več, ampak raste le na gornjem koncu.

Deblo enokaličnic.

34 Ta skupina obsega razun drugih rastlin tudi vse naše trave in čebulnice; posebnost v rasti njihovega debla so najlepše dá spoznati na palmovem deblu. Če pogledamo njegov prerez v pod. 62., vidimo veliko množino posamnih cevnih povezkov na videz brez posebnega reda porazdeljenih po strženovem staničji.

Na vsakem posamnem cevnem povezku se razločuje zunanja lika, ki je iz debelostenastih lesnih stanic sostavljena, in pa iz cevi narejeni lesni del, ki je proti sredini debla obrnjen. Tudi se zapazi, da ima deblo proti sredi manj ali debelejih cevnih povezkov, med tem ko proti kraji ti bolj gosto skup stisnjeni stojé.

Zato je pri palmovih deblih samo zunanji del lesnat in časih jako trd; notranji

del pa je bolj rahel in proti sredi mnogokrat napolnjen se strženom, ki ima ali škroba v sebi, ali je pa votel. Posebno trave imajo večidel votla stebla. Na palmovih steblih tedaj ne najdemo ne pravega lesa, ne od njega ostro ločenega luba, ne ostro omejenega stržena.

Cevni povezki so posle svojega razvitka ograjeni, ker se ne debelé več, ampak le rastó na gornjem koncu. zato se skoraj pri sim spadajočih rastlinah steblo ali deblo pozneje nič več ne debelí, kakor se to očitno vidi na vseh enoletnih travah. Nektera se pa palmova debla, ki veliko starost doživé, vedno debele in imenitni primer tega je zmajevec (Drachenbaum) na otoku Teneriffa, ki je 70 čevljev visok in ki pri dnu obsega 80 čevljev. Debeljenje se v tem primeri godí s tem, da se razdeljujejo tisti cevni povezki, ki stojé na kraji v deblu naokrog.

Deblo dvokaličnic

35 Zdaj smo prišli do opazovanja tiste deblove rasti, ki je lastna našemu domačemu drevji po vrtih, po logih in po gozdih. Pri tem stojé cevni cevni povezki v kolobarih okrog vsem vkupnega središča, ki je sostavljen iz paremchymovih stanic in ki se stržen imenuje.

Preden pa začnemo dalje ogovoriti o položaji cevnih povezkov, moramo te same bolje poprej spoznati. Pod. 63. nam kaže prerez enega cevnega povezka, vzete iz neke med dvokaličnice spadajoče

rastline, povečanega 230krat. Strela (pšica) nam kaže mér od znotraj proti zunaj. Tu vidimo pravi cevni povezek obdan sè staničjem, sostavljen iz prav velikih stanic aa` delajo povrhnjo kožo, pod njimi leži rahlo staničje b lubovo. Poslednje obdaja polumesecu podobno skupino ličnih stanic c, ktere narejajo ličji del cevnega povezka, ki je s plastjo tvorilnega staničja (d, d`, d``) ločen od proti notri stoječega, iz cevi in iz dolgih lesnih stanic sostavljenega lesnega dela cevnega povezka. Cevi tega poslednjega se poznajo na prerezu deloma po debelejih stenah (gg), deloma po večej velikosti (hh). Omeniti je še, da tvorilno staničje (cambium, §. 19.) dd’ na obeh stranéh cevnega povezka vèn stopa, da se do sosednjega cevnega povezka raztega in da tako dela nepretrgan krog okoli in okoli v deblu.

Sledeča podoba 64. nam kaže ravno tisti cevni povezek podolgoma prerezan. Tudi tukaj vidimo razločno, da je lesni del sostavljen iz cevi in iz lesnih stanic razne vrsti (h, i, k, l, m), in da ga neizmerno tenkostenato, jako sočnato staničje (d, d`, d``) tvorilne plasti (cambium) loči od ličjega dela c, kterega debelostenate raztegnjene stanice se sè svojimi prišpičenimi konci druga med drugo rivajo.

Celi cevni povezek od c do m je obdan z rahlim staničjem luba (a, b) in stržena f.

Več takih cevnih povezkov vidimo v pod. 65. med sabo v zvezi v popolni krog sostavljenih. Ta podoba nam kaže prerez enoletnega

Debla, precej povečanega. Cevni povezki so obdani z rahlim parenchymovim (živilnim) staničjem, in ž njim vred zaviti v povrhnjo kožo a, sostavljeno iz ploščnatih stanic, Skoz vse cevne povezke se vleče kolobar tvorilnega staničja b, tako imenovani debelilni kolobar, ki deli vsak povezek na manji zunanji ličji del c in na veči notranji lesni del d. Od zdaj naprej bomo vse to, kar leži zunaj debelilnega kolobarja, prištevali lubu; kar je pa znotraj njega, je les. Srednje, s cevnimi povezki obdano staničje je stržen, in tisti njegovi deli, ki gredó med cevnimi povezki do hiba, se imenujejo strženovi stremeni. Vidi se, da ti stremeni delajo zvezo med zunanjim in med notranjim delom debla tako, da se zamore prevajati sok ven in notri.

37 Debelilni kolobar (kolobar iz kambija) je značajna posebnost debla dvokaličnic, ker ga deblo brezkaličnic in enokaličnic nima. Pomenljivo ime debelijnega kolobarja je pa dobila ta plast zato, ker se v njej naréjajo tiste nove stanice, ki pozneje deblo debelé.

Rast naših lesenih deblov se namreč godi na ta način, da se drugega leta notri v tvorilnem staničji vsacega cevnega povezkă naredi nov cevni povezek. Ta poslednji, prejšnjemu v vsem podoben, se tedaj vtakne med njegov ličji in lesni del, in ker se to godi pri vseh cevnih povezkih, zato vidimo v dveletnem deblu stržen obdan z dvojnim lesnim in z dvojnim ličjim kolobarom, med kterima, je tvorilno staničje novih cevnih povezkov.

V tvorilnem staničji drugega leta se naredi tretjega leta spet krog novih cevnih povezkov, in ker se leto za letom ponavlja to vtikanje novih cevnih povezkov najposled narejeni debelilni kolobar, postaja deblo vedno debeleje. Ob enim se pa cevni povezki tudi daljšajo s tem, da rastó na gornijem koncu, kteremu se le kraj naredi, če se na tem koncu cvet razvije. Zavolj te vedne tvorbe novih cevnih povezkov v tvorilnem kolobaru, ki se godi pri dvokaličnicah, se imenujejo njihovi cevni povezki neograjeni.

38 Pri tej tvorbi lesenega debla se godi še ta posebnost, da so tiste lesne stanice, ki se pomladi v tvorilnem kolobaru naredé, veče in bolj rahle, kakor so pa tiste, ki so pozneje naredé, ktere so vedno ože in bolj debebostenate, čim kasneje se narede, dokler zima te tvorbe popolnoma ne ustavi in tedaj ne dovrši razvijanje cevnih povezkov toga beta. S tem se napravi raznost v gostoti lesa, ki so na prerezu. že golim očem pokaže v podobi sosrednjih (koncentričnih) krogov, ki se letnice imenujejo zato, ker je leto in dan potrebno, da se en tak krog naredi. Bor ima posebno očitne letnice, ker so bolj blede in bolj tamne proge a (podoba 66.) med sabo vrsté, kakor so to vidi na prerezu njegovega v pravej velikosti načrtanega lesa. Ali že mali košček d njegovega lesa s mikroskopom

primerno povečamo (pod. 67.), vidimo, da za stanicami, od začetka širokimi, pridejo bolj in bolj ozke in debele, dokler ne pride na enkrat spet na vrsto plast prav širokih stanic. Med a in med b je tedaj meja, kjer se ozke stanice prejšnje letnice vvrsté širokim stanicam prihodnje letnice.

Deblo mnogih dvokaličnic vročih krajev ne kaže nikakoršnih letnic, ker se tam nepretrgoma in enakošno nove stanice stvarajo; če pa deževni čas ali kaki drugi vzrok vstavi dalnje razvitje, se pa tudi pri tropičnem drevji dadó spoznati letnice, in letnice so tam enako kakor pri nas tisto, po kterem se spozná starost drevesova.

Niso pa vse letnice enako debele. Rásti ugodneje leto dá debelejo letnico. Ena in ista letnica je mnogokrat na tistej strani bolj debela, od ktere je drevesova korenina dobivala več živeža ali na kterej se je ona mogla bolj vgodno razširjati.

39 Ker je ličji del nerazmérno manji od lesnega dela cevnega povezka in ker se stanična tkanina lubova le slabo pomnožava, zato ne raste lub v tistej meri kakor les in zato se letnice v lubu le slabo poznajo.

Stržen in strženovi stremeni se nič ali le prav neznatno debelé, zato je pa obeh razmérno vedno manj in mani, kar se že na peteroletnem deblu dá spoznati (pod. 68.). Strženovi stremeni se vendar dádo še poznati tudi v več letnem deblu po tem, da se les podolgoma najraje dá cepiti v tisto mér, v ktero gredó ti strženovi stremeni, in da potem poléna kažejo čiste, leskeče plati.

Očesu se vidijo strženovi stremeni kakor ozke črte, idoče iz deblovega središča kakor trakovi (žarki) proti lubu. Če se pa bolj natanko opazuje, se pa najde, da so razun teh prvótnih strženovih stremenov tudi krajši ali drugotni. Poslednji ne izhajajo iz detlovega središča, ampak se narejajo v cevnih povezkih, ki pozneje leto za letom izrastó. Ti drugotni strženovi povezki gredó od tistega mesta, kjer so se začeli, tudi do luba.

Z mikroskopom moremo opazovati strženove stremene V borovem lesu v tri razne meri. Podoba 69 nam kaže strženov stremen c na poprečnem prerezu debla kakor ozko progo; v pod. 70 vidimo na podolgoma precepu, narejenim od luba proti središči deblovemu, da teče tkanina strženovega stremena a navpično na mérjesnih stanic; če pa deblo precepimo podolgoma tako, da prerežemo strženove stremene poprek (pod. 71.), pa vidimo, da so

med lesnimi stanicami zaprti strženovi stremeni sostavljeni le iz ene ali iz dveh stanic.

Pri tej priliki omenimo, da so cevni povezki vsega hvojnega lesa (vseh storžnjakov) sostavljeni edino le iz pikastih lesnih stanic (pod. 70.), in da nimajo pravih cevi. Ali v njihovem lesu je mnogo smolnih cevi d (pod. 69.), omejenih z tenkostenatimi stanicami. Po teh anatomijskih posebnostih se dá les vsakega storžnjaka (tudi najmanja trščica njegova), da še celó če je okamenjen, za gotovo razločiti od vsacega druzega lesa.

40 Če prerežemo leseno deblo poprek, se nam pokaže, da so njegove zunanje ali mlajše letnice manj trde, kakor stareje, iz kterih je notranji del debla. Tudi se mlaji les, heina imenovan, nâvadno razloči po bolj bledej svojej barvi od znotranjega, kterega drvarji dobro poznajo pod imenom zrelega lesa. Belina se ne rabi za nikakoršno delo, ker postane rada gobova in črviva in ker rada trhljeni.

Razloček v barvi se posebno pozna pri bukvi, kjer se že od daleč razloči belina od rujavo rudečkastega zrelega lesa; pri ebenovini obdaja črni les od njega ostro ločena bleda belina.

Deblo se zleseni s tem, da lesne stanice, iz kterih skoraj edino so sostavljeni cevni povezki, počasi udebelé svoje stene, ker se nanje od znotraj nakladajo nove plasti. Temu je posledek ta, dá postajajo lesne stanice tim manj pripravne za prevajanje soka, čim bolj se starajo, in da so kmali popolnoma posušé.

Tudi lub se s časom bitno spremeni. Povrhnja koža se protrga in izgine kmali popolnoma, če raste steblo v debelino. Lega stanic, ki za njo pride na vrsto, le redko kdaj raste tako hitro, kakor se deblo debeli; ali, če je to, pa obdrži drevo do največe starosti svoj cel in gladek lub, kakor bukev in pomerančevec. Pri plutcu (Quercus Suber) in pri mladem maklenu (Acer campestre) se zunanja stanična plast luba posebno močno množi s tem, da v njej začne rasti ploščnato staničje, ki se pluta imenuje. Navadni

slučaj je ta, da staničje lubovo še nekoliko časa raste, ali da kmali odmrje jn tako imenovano skorjo nareja. Ker se pa leseno deblo mnogo bolj debeli kakor se skorja širi, zato se pa ta ali raztrga, kakor pri hrastu, pri brestu, itd. ali se pa lupi v ploščnate lupine, kakor pri jablani in pri platanu.

Tisti del luba, ki zdaj pride na vrsto, lika, spada prav za prav k cevnim povezkom deblovega lésa. Ali kakor, je bilo v §. 36~ povedano, ga loči od deblovega lesa rahlo in sočnato tvorilno staničje, tako da se z lubom vred odmaji in so tedaj temu prišteva. Posebno lahko so deblo maji pomladi, ko je drevje meževno (sočno), in dečki, ki si takrat piščali majijo iz vrbovih šib, in nabiralci čreslovine znajo to okolnost dobro porabiti. Zavolj svoje trdne, vlaknate lastnosti rabi nam lika za pletenine, vrvi itd., in lika kitajske murbe, imenovane papirodajne, rabi za narejanje kitajskega papirja.

Če gremo tedaj v starejem lesenem debli od zunaj proti notri, srečamo po vrsti sledeče njegove dele: Lub, sostavljen iz plute, iz skorje in iz like, potem tvorilno staničje ali ,,cambium”, belino (mlaji les), zreli (ali stareji) les in zadnjič stržen.

41 Deblo je tedaj posrednik tistega življenja, ki se godi v zunanjih delih rastlininih, namreč v korenini in v listji. Skóz-nj so dviguje kapljina, ki so jo vsesali najtankeji končki koreninini, gori do popkov, iz kterih so razvija listje, cvetje in plod.

Ali mezge (soka) no prevajajo vsi deli rastline. Da skorja s tem ne more nič opraviti imeti, to se vidi na prvi pogled. Pa tudi stareji les in stržen nista glede tega velike važnosti, kar nam dokaže ta okolnost, da vidimo prestare hraste, breste in vrbe, ki so brez stržena in brez notranjega lesa, ki so pa vendar vsake pomladi vedno še prav gosto olistajo in nov les narejajo.

Tisti deblovi deli, ki mezgo prevajajo; so tedaj najmlajši, namreč najbolj notranje ličje plasti, potem tvorilno staničje in zadnjič najbolj mlad les ali belina. Iz toga se tudi razloči škoda, ki pride od toga, če se nalašč ali po naključji veči kos drevesovega luba omaji, ker so potem te mezgo vodeče plasti izpostavljene nęposredno vplivu solnca in zraku, se tedaj lahko izsušé in zmožnost izgubé mezgo prevajati.

Da ličinke nekterih hroščev, posebno smrekove grizlice (Bostrychus typographicus) in borove grizlice (Hylesinus piniperda) toliko škode delajo, to pride od todi, ker rijejo po onih nežnih sočnatih plastéh, in jih mnogokrat na okrog in okrog popolnoma razjedó in tako časih cele jelove gozde pokončajo; saj v tako razjedenih deblih no more več mezga k višku teči in drevo so mora posušiti.

Temu nasproti so pa surovim vrbovim kolom, v tla zabitim, na koncu za palec široko na okrog lub omaji, da se ne vkoreninijo in ne ozelené.

Če se lub na deblu ne omaji preveč na široko, izraste spet na novo s tem, da se od strženovih stremenov situ narejajo nove stanice, posebno takrat, ako se ranjeno mesto pokrije n. pr. tako,

da se namaže z ilovico, ali s kravjekom, ali pa, da se s cunjami ovije, in tako zavaruje pred solncem in pred zrakom.

Brst

42 Kar imenujemo brst, popek ali oko, je skrajšana rastlinska os ali deblo v prvem začetku svojega razvitka, o čem nas podučuje pozneja njegova rast, kakor tudi prerez, narejen preko njega.

Na deblu se pokazujejo trojni brsti, namreč končni pazduhni in postranski.

Končni brst a (pod. 72.) skončuje deblo in ga daljša pri svojem daljnim razvitku. Pazduhni brsti b se naredé vselej v pazduhi lista. Postranski brsti se pokažejo sem ter tje po deblu prav po naklučji; dà zrasti zamorejo skoraj na vseh rastlinskih delih, posebno tudi na listji. Pazduhni in postranski brsti so tisti, iz kterih izrastó veje.

Vsaka vejica ima vsa bitna znamenja svojega debla. Ona je anatomijsko ravno tako sostavljena, so na isti način debeli in poganja listje in brste ravno tako, kakor deblo. Vejica ima zatorej na koncu tudi končni brst – drugotni končni brst imenovan. Da se naredi pazduhni brst, so odloči od cevnih povezkov v deblu, jih nekoliko, ki se ognejo na stran in v pázduhni brst stopajo, med tem ko postranski brsti sami narejajo nove cevne povezke.

Pod. 73. nam kaže podolgoma prerezano vejico divjega kostanja. V sredi vidimo veči končni brst, na vsakej strani po eden pazduhni brst in na vseh se že razloči število in nastava prihodnjih listov, ki skup in so tudi vidijo stisnjeni drug v drugega vtaknjeni, kakor deni daljnogleda. Nadalje se dá spoznati, da bo končni brst razvijal cvet, s čim se dalnja rast vejice dokončuje; ta brst se imenuje cvetni brst ali sadni popek, je kratek in okrogel, v čem se loči od listnih brstov ali lesnih popkov, ki imajo v sebi zarodek listnate vejice, kakor se to vidi na postranskih dveh brstih naše podobe.

Jako podučen in nastavo listov na prihodnjej vejici pokazajoč je poprečni prerez listnega brsta ; v njem vidimo mnogokrat liste prav lepo zgrbančene in skup zložene.

Tudi na koreninah se pokaže vselej pred poganjanjem koreninske vejice

popek, koreninski popek imenovan, ki so od listnega popka razločuje v tem, da nima krovnih lusk.

40 Brst, izrastel iz osi rastlinske, so razvija dalje ali koj, to je, razraste se še tistega leta v vejico ali v omlad, au pa dalj časa počiva, kakor to opazujemo na našem domačem drevji, na kterem so se brsti, ki se pomladi prezajo, naredili že poprejšnjega poletja. Ti prezimujoči brsti so zatorej pokriti in odeti z usnjastimi, volnatimi ali smolnatimi luskami kar se pa ne nahaja pri brstih, ki brez počitka rastó in se dalje razvijajo. Ti letni brsti so goli in zeleni kakor listje.

Brst služi v razmnožavanje rastlin; ali to so godi na različne načine. Iz postranskega brsta izrastla vejica, spustivša do zemlje kórenine, dela mnogokrat kakor divjica ali pritlika samostalno korenino, kakor to vidimo na navadnem jagodnjeku, ali so pa razmnožavanje godi na umetni način s pomočjo grebenic, ali pa s pomočjo sadik ali ključic. Prvi način umetnega razmnožavanja obstoji v tem, da so zemlji najbliža veja matične rastline prégne, časih do stržena zareže, od tod podolgoma malo precepi in v prst zagrebe tako, da njeni konec iz tlá moli; kedar jo ta veja, grebenica imenovana, korenine pognala in se prijela, se pa odreže od matične rastline, s čem se spremeni v samostalno rastlino. Tako razmnožavanje se posebno lahko usreči pri vrtnem klinčiču, pri lipovki (Syringa vulgaris), pri vrtnej roži, posebno pa pri rastlinah, ki rade korenine poganjajo, kakor topol, bezeg in vinski trs, kteri poslednji so mnogokrat, kakor je znano, razmnožava s takimi grebenicami. Mnogokrat se stari trs ves pripogne in v prst zagrebe tako, da mu le eno oko, ali dva, tri gledajo iz tla. Taki trs se imenuje povaljenik. Na ta način je mogoče, celo staro trsje pomladiti. Sadike in ključice so odrezane veje ali deli stebla, ki se na umetni način prisilijo, da korenino poganjajo; in ki se potem v tleh razvijó v nove samostalne rastline. Najlaže Se, kakor je znano, na ta način razmnožava sočnate rastline, kakor kakt in druge debelolistnice. Drevje se na ta način navadno tim lože razmnoževa, čim mehkejega lesa je in čim rajše poganja korenine. Tedaj so za to posebno pripravne vrbe, topole, vinski trs itd.; Drevje trdega, posebno pa smolnatega lesa, kakor jelka, smreka, itd. se pa težko na ta način razmnožava. Sadike se dobé, če so meseca sušca ali malega travna čevelj ali več dolge veje odrežejo (najbolje ravno pod kakim očesom) se potem pomladi v zemljo vsadé in s prstjo pokrijejo toliko, da le eno oko iz tla gleda; pri dovoljnjej toploti in vlagi so okoreninijo kmali tako, da ozelene kakor samostalne rastline. Kjučice vinskega trsa so morajo 9—10 palcev globoko napošev saditi. Na ta način razmnožavajo vrtnarji skorej vse vrtne rastline. Vse naše vrbe žalujke, ktere se sadé posebno po pokopališčih, izvirajo od že zelenega prota, kteroga je angleški pesnik Pope našel v košarici sę smokvami, pripeljanej iz Smirne, in ga v zemljo vsadil. Tu naj omenimo

samo to še, da grebenica vinskega trsa dá že prvo leto plod, ključica pa še le četvrto ali peto leto.

44 Občudovanja vredno je to, da brst ostane zmožen, se dalje razvijati, tudi če se odloči od matične rastline in prenese na drugo tako mesto, kjer si zamore pridobivati potrebni živež to se zgodi, če se brst prenese iz ene rastline na drugo tako, da je njegovo razmerje k tej kolikor mogoče enakošno onemu k prejšnjej rastlini. Ta prenos brstov se imenuje očenje ali cepljenje s popkom (oculiren), če se prenese le en posamezni brst. Če se pa prenese več brstov (popkov) z vejico vred, na kterej sedé, se pa imenuje ta opravek cepljenje s cepiči. Ker pa prenešeni brst, če se razvija, izraste v vejo, ki ima vse lastnosti svoje matične rastline, zato je pa ta opravek nam neprecenljiv pripomoček, da prenašamo cvetje in plod se sadénjem požlahtnjenih rastlin na divjake.

Cepljenje s popkom (óčenje).

45 S popkom se cepijo večidel šipki (divje rože). Da bi jih požlahtnili, presadé jih vrtnarji v vrte; ali cepijo jih še le potem, ko so se dobro prijeli in že hitro rastó. S popkom se pa cepi tako-le: V lub divjaka se zareže velikemu T podobna zareza (pod. 74.) do beline in so odlupi potem popek žlahtne veje, vred z listom, V kterega pazduhi sedi, in z koščekom luba, kteremu se dá po prilici taka podoba, kakoršna se vidi v pod. 75. Zdaj so divjaku na zarezi lub nekoliko prizdigne, v tako narejena škrbino položi oni košček luba, na kterem popek sedi, in nekoliko navzdol potisne, potem pa obveže s ličjem ali z volnato nitjo (pod. 76.). Če se cepi pomladi, se divjak poprek prireže nad vcepljenim popkom in se potrgajo vsi niže sedeči popki zato, da bi se mezga gnala večidel do vcepljenega žlahtnega popka. V tem slučaji popek kmali požene in še tisto leto izraste iz njega veja, ki mnogokrat tudi že cvete. To se imenuje cepljenje z budnim popkom. Pozno po leti se pa cepi se spečim popkom. Ta popek ali oko se sicer še tistega, leta prime in se napné, ali vendar čez zimo počiva, kakor da bi spal, in poganja še le prihodnje pomladi, kadar se divjak naj njim odreže.

Pod. 74. Pod. 75. Pod. 76.

Cepljenje s cepiči

46 Tukaj se ne prenese samo posamni popek, ampak mala vejica s tremi ali štirimi popki, tako imenovani cepič. Če je divjak

mlado drevesce, odpili se to samo poprek, če je pa že večo drevo, se pa njegove veje poprek odpilijo. Na prerezu se z močnim nožem vcepi sklad (podoba 77.), cepič se od obeh strani obreže klinasto (pod. 78.), in v divjakov sklad potisne (pod. 79.). Sklad se zato, da ne more svetloba, zrak in voda blizo, zamaže z voskom ali z ilovco in obvije z mahom in s platnino. Cepičev lub se potem soraste s divjakovim lubom, kterega se mora neposrdno dotikati.

Mnogokrat se tudi vloži cela vejica s koščekom na njej visečega luba za lub mladega drevesca, enako kakor smo pokazali pri cepljenji s popkom. Tu je dobiček ta, da deblo nič ne trpi, če se tudi cepič ne prime, med tem ko se divjak skoraj vselej posuši, če se mu vse veje odrežejo in če se nobeden na-nj cepljenih cepičev ne prime.

Z nakladom se cepi (združi se), če se cepič in divjak oba enakošno napošev prirežeta, tako da se obe ploskvi natanko skladate, in da pride lub na lub, belina na belino, če sta oba, cepič in divjak enake debelosti. Največkrat je pa divjak mnogo debeleji od cepiča. V tern slučaji se pa divjak na strani napošev zareže in v zarezo cepič kolikor mogoče tako vtakne, da pride lub na lub in belina na belino, ker ravno s temi najbolj sočnatimi deli se divjak zraste s cepičem. Potem se povsod okrog z voskom zamaže in zaveže.

Drevesa se sicer še na mnogo drugih načinov morejo cepiti; ali vselej je glavna stvar to, da se na zarezi cepičev lub natanko

vjema z divjakovim lubom. Saj se vidi iz popisa cepljenja s popkom in sè cepiči, da se cepič priraste divjaka s tem, da se v debelilnem kolobarji narejajo nove stanice, tedaj se mora debelilno staničje divjakovo stikati z debelilnim staničjem cepičevim. Drevje se cepljuje zgodaj spomladi, kedar je najbolj meževno (sočnato).

Brst se pa ne priraste vsakemu povoljnemu drevesu, na ktero bi ga hoteli cepiti. Zastonj bi bil trud, ako bi hotel cepiti vrtno rožo ali marelico na hrast, ali jabelko na bukev, ker se cepič prime le drevesa, ki je ž njim istega rodu.

Listi.

47 Iz debla rastó mnogoštevilni postranski organi, ki pa niso valjarju podobni kakor deblo, ampak ploščnati in ki se listi imenujejo. Za razvitje popolnih listov je potrebna svetloba in zrak, zato pa na podzemeljskih delih rastline nikdar ne najdemo popolnih listov.

Zunanja podoba pa nikakor ni dovoljna za razločbo lista od steblovih delov, ker so take rastline, ki imajo ploščnate, listom podobne veje, in spot take, ki imajo valjaste liste, prav podobne steblovim členom. Ali list ne raste kakor deblo na svojem gornjem koncu, ampak pri svojem dnu tam, kjer se debla drži. Tudi odmré list najpoprej na svojem gornjem koncu ali špici. Njegovo notranjo rast in anatomijsko sostavo smo v bitnosti popisali že v §. 20. Cevni povezek se oddeli od debla, gre v list in se v njem razdeljuje na veje; sicer je pa list sostavljen večidel iz strženovih stanic, polnih listnega zelenila, in je zatorej večidel zelen. Vse njegovo površje je prepreženo z povrhnjo kožo, sostavljeno iz ploščnatih stank, v kterej koži je mnogo rež in produšnih votlin (glej pod. 37. in 38.), od česar listi dobé lastnost zrak dihajočih organov. Mnogokrat naredé male ličinke žuželk, ki žive v listnem parenchymu, delo umetnih anatomov, izjedó namreč zeleno staničje med nepokvarjeno povrhnjo kožo, tako da postane praznina med gornjo in med dolnjo listno ploskvo, kar se očitno vidi, če se list proti luči drži.
48 Gledé postavljenja in gledé namena razločuje se več vrsti listja:

1. Klični listi ali kalice (cotyledones). Razvijó so kakor je bilo v §. 24. povedano, pri kalenji semena kakor tako imenovane lopatice, odpadó večidel kmali, pa vendar tudi dosežejo pri nekterih rastlinah razvitev in opravek pravih listov.

2. Luske brstovne so shujšane, listom podobne tvorine, kterih namen je ta, da varujejo mladi začetek (zarodek) debla in cveta pred zimskim mrazom, in ki odpadejo, ko so dosegle ta namen.

3. Stebelni listi, ńajnavadnija in najbitnija vrst. Te bomo mislili, vselej, kedar bomo na kratko o listji govorili.

4. Cvetni listi, kteri so pa v svojem dalnjim razvitji in gledé svojega končnega namena tako posebni, da jih bomo pod imenom cvet kakor posebne organe popisali.

49 List dela pri svojem dnu, t. j. tam, kjer se debla drži, polokrogel zavoj, ki deblo ali le nekoliko, ali pa okrog in okrog obdaja in ki se zatorej listna nožnica imenuje, kakor se to n. pr. na travah prav očitno vidi.

Navadno je pa list pri svojem dnu skrčen v pecelj , ki se zgorej razširi v listno ploskev, ki je najpoglavitneji del lista. Listna nožnica se mnogokrat razraste v tako imenovane prilistke, ki sedé pri dnu peceljna; listni pecelj je pa mnogokrat tako prikrajšan, da se vidi, kakor da ga ni, in v tem slučaji se list imenuje sedeč list. Kot, ki ga dela list z deblom, imenujemo njegovo pazduho ali pasho.

50 Tudi najbolj površnemu opazovalcu ne more uiti velika raznovrstnost raznih listnih podob, in res spadajo listi zavolj svoje posebne podobe med najbolj imenitna zunanja znamenja, po kterih se razločujejo ne le posamne rastline, ampak tudi celi rodovi in cela plemena. Botanikar mora tedaj dobro paziti na razne listne podobe in na živih rastlinah si v glavo vtisniti, kar se tukaj le v obče omeniti zamore.

Pri popisu lista moramo se ozirati na to, kako so v njem razdeljeni njegovi cevni povezki, na njegovo podobo, na kakovost njegovega roba, njegovega konca in njegovega dna, to je mesta, kjer se drži ali svojega peceljna, ali pa debla, kakor tudi zadnjič na njegovo debelost, in kakovost njegovega površja, ali je to golo, ali poraščeno, in kako da je poraščeno, in razun tega še na nektere druge lastnosti, ki se pa nahajajo le kakor izjemki.

Iz debla v list vstopajoči cevni povezki narejajo listne žile, ki se očitno ločijo od ostalega lista po svojej bolj svetlej barvi in po svojej bolj gostej tvarini; razdelujejo se v listu bitno na dva načina:

V prvem slučaji stopa na enkrat več listnih žil v list, tekó skoz njega podolgoma med sabo še precej vzporedno, in se združijo spet na njegovem gornjem koncu. Taki listi se imenujejo ravnožilnati in se nahajajo le na enokaličnicah, n.pr. na travah, na lilijah, itd.; podoba 80. je otisek šmarničnega lista. Na obeh se vidijo drobneje in debeleje žilice, ki tekó vzporedno druga pokraj druge, ki se nikdar po strani ne združijo, ampak še le gori konci lista. Pri drugem načinu razdelitve žil stopi ena glavna žila v list in se v njem razdeluje na postranske žile. Poslednje se spet razdelujejo in na veje razhajajo prav raznovrstno, tako da se ves list vidi preprežen kakor z nekako žilasto mrežo Ta razdelitev listnih žil je lastna le dvokaličnicam, in je njihovo lahko vidno znamenje. Če gre v tem slučaji skoz ves list močna posrednja žila, ki oddaja vzporedne postranske žile, se imenuje tak list pernasto-žilnat. Takega lista primer nam daje otisek hrastovega lista (pod. 81.). Če se pa glavna žila kmali razdeli,

kakor prsti na roki, na več vej, se imenuje list dlanastožilnat, ki se po številu močnejih žil v njemu loči na tri, četvero- ali peterožilnat list, česar primere imamo na travniškej krvomočnici (pod. 82.) in na ostrolistem javorji. List poslednjega je posebno lep zavoljo svojega neizmerno tankožilnatega mrežja (glej §. 206).

Posebno imenitna je razdelitev žil v listu ostrolistega trpotca. Tu teče kakor pri enokaličnicah več žil vzporedno skoz list (pod. 83.); ali one vendar oddajajo postranske žile, ki razno razdeljene delajo tako tenko mrežje, da se z golimi očmi komaj vidi.

Pri dozdaj imenovanih listih ležita pecelj in njegov podaljšek, namreč glavne in postranske žile, v istej ravnini. Ščitasto-žilnati list se pa od njih loči s tem, da v njem listne žile kót delajo s peceljnom. To bo vsacemu jasno, kdor so spomni lista znane kapucinske kreše (Tropaeolum), pod. 84.

51 Podoba listna se navadno dá povedati s priméro dolgosti glavne žile proti dolgosti postranskih žil.

Poglavitne podobe so sledeče: črtast, suličičast (pod. 85., kalina), lopatičast ali jezičast (pod. 86., marjetica), jajčasto-suličast, podolgasto-okrogel (pakrožen), jajčast (pod. 87., brogovita), okrogel (podoba 88., slez), ledvičast (pod. 89., zlata ketnica), trivoglat (pod. 90., loboda.)

Bolj redke, vendar lahko razumljive listne podobe so še igličasti, valjasti, sabljasti in srpasti, kakor tudi cevasti listi.

52 Gornji konec lista je ali tumpast, ali zokrogljen, odrezan (mulast), odrt, izrezan (izrobljen), narobe srčast, podoba 91. (zajčja deteljica), špičast, prišpičen, ostnato špičast, bodeč.

Pri dnu ali pri spodnjem koncu je list mnogokrat zarezan, vpognjen ali razdeljen. Tako postanejo posebne listne podobe, kakor n. pr. srčasti (pod. 92., lipa), pšičasti (pod. 93., slak), suličasti ali kopjasti (pod. 94., kiselica), ledvičasti listi, itd.

53 Listni rob je ali cel, brez vsakoršnih zarez in pregibov, v kterem se slučaji list celorob imenuje (pod. 95. a), ali je pa narezan (gekerbt, b), nazobčan (o), napiljen (gesägt, d), dvojno napiljen (e); pri čem se spet nahajajo mnogovrstne premembe in postranske podobe, kakor valovit, šobast list (pod. 81., hrast), itd.

Če segajo zareze na robu globokeje, imenuje se list po velikosti zareze in po širokosti delov, ki se s tem narede, krp ali krpast, če listna plošča ni do sredine zarezana; razcepljen, če je do sredine zarezana; razdeljen, če gredó zareze še globokeje; razrezan, če segajo zareze do dna.

Tako vidimo n. pr. v pod. 96. trokrpi list (jeternik); v pod. 82. (stran 43.) dlanasto razcepljen list (travniška krvomočnica) in v pod. 97. dlanasto razcepljen list (lisjak).

54 Enojni list, kakoršni so vsi doslej opazovani, se vendar, naj je še tako močno razdeljen, vselej lahko razloči od sostavljenega lista, pri kterem po obeh straneh glavnega peclja spet sedé peclji s posebnimi listi.

Sostavljeni listi so največkrat pérnati (gefiedert). Na pernatem listu stojé postranski njegovi listki ali drug drugemu nasproti (pod. 98.), ali pa premenjema. Najbolj pogostoma se dobé liho-pernati listi, pri kterih stoji konci glavnega peclja en posamen listek, ki nima para (pod. 98., akacija), kar pa ni pri parnopérnatem listu (pod. 99., kristov trn). Dvakrat in trikrat pernat je list, če na glavnem peceljnu sedeči peceljčki drugega in tretjega reda spet nosijo pernate listke (pod. 99. in pod. 100., travniška rutica).

Drugače sostavljen list je prstnati list, na kterem se listki štejejo, tako da se govori o triprstnatih, četveroprstnatih, peteroprstnatih listih, kakor pri divjem kostanju. Ako je listni pecelj na koncu razdeljen na dve glavni veji, ki nosite več različnih listov, kakor pri telohu, pod 101., se imenu, je list nogi podoben.

Tudi to, kakošno je listovo površje in s čim in kako je poraščeno, spada med imenitne njegove posebnosti, saj zamore biti list ali gladek,

ali svetel, raven ali progast, gubast, zvihan, bolj ali manj lasat, kosmat, kocinat, okorel, usnjat, udebeljen, itd.

Od navadnih listov različni so še sledeči listi: Obsegajoči list, ako on se svojim dnom steblo objema; navzdol se stegajoči list, ako so listna plošča steblu priraščena še navzdol steguje od tistega mesta, kjer se ga list drži se svojo nožnico; preraščeni list, itd. So pa tudi listi, ki imajo na svoje površje slabo priraščene bodice, izvirajoče iz listnih žil. Časih se končava list v nitast, večidel zavit konec (v vitico ali ročico), ki pomaga rastlinam, da se lajše spenjajo. Najbolj čudno podobo pa imajo listi indijske mešinke (Nepenthes destillatoria), ker so iz podaljšane posrednje listne žile naredi vrču podobna stvar (pod. 102.), ki ima pokrovec in ki je s čisto vodo napolnjena.

Razpostavljenje listov.

55 V §. 48. smo se spoznali z nekterimi posebnostmi gledé postavljenja listov na deblu, in z imenovanji, njimi primérnimi.

Nekteri drugi izrazi, ki se tičejo toga, kako stojé listi po steblu ali po deblu, so že sami po sebi precej lahko razumljivi. Taki izrazi so: raztreseni listi, gosto listje, šopasti, premenjalni listi. Vretenčasto so listi takrat stoječi, kedar stojé trije, štirje ali njih še več v enakej visokosti na deblu naokrog. Če stojita le po dva lista enako visoko na deblu ali na steblu, se imenujejo listi nasprotni.

Listi stojé vselej nekako pravilno po steblu, tudi takrat, kedar so nam vidi, kakor da stojé brez vsacega pravila sem ter tje raztreseni. Če sledimo, počemši od najdaljnega lista na deblu, črti, potegnjenej navzgor od lista do lista, vidimo, da se ta črta ovije okrog debla navzgor kakor spiraljka. V tej črti so listi drug od

drugega vsi enako oddaljeni, in ta dálja je določene velikosti. Ona je velika ali polovino, ali tretjino, ali dve petini deblovega obsega. V prvem slučaji stojé listi po deblu v dveh vrstah, v drugem slučaji v treh vrstah, in v poslednjem slučaji so postavljeni v pet vrstá. V prvem slučaji, ki se nahaja na travah in na lilijah, stoji posle enkratnega obhoda spiraljkinega, tretji list spet ravno nad prvim; pri trivrstnem razpostavljenji listov se najde posle enkratnega obhoda četrti list nad prvim stoječ, česar primer imamo na brezi in na šašu (na ostricah); zadnjič pri peterovrstnem razpostavljenji se najde, da stoji posle dvakratnega obhoda še le šesti list spet nad prvim, sedmi nad drugim, itd. Razun teh lahko razumljivih in bolj znanih razmér so pa še marsiktere drugačne bolj zmedene, ki se pa vselej dadó razmotati tako, da se pokaže, da tudi tu vlada neka posebna postava (zakon). Razpostavljenje listov zaznamova se z drobom, n. pr. v imenovanih treh slučajih z ½, 1/3, 2/5. Števec kaže, kolikokrat se spiraljka ovije okrog debla, da stoji spet list nad prvim listom, da je tedaj končan prvi zavitek ali kolobar (cyclus) in se drugi začenja; imenivec pa izgovarja število listov, ki narejajo en zavitek, kakor tudi to, v koliko vrstah da stojé listi podolgoma po deblu.

Tudi gosto skup stoječi krovni listi na cvetji in na storžih jelovega drevja so postavljeni po postavah listnega razpostavljenja.

Opravek listja.

56 Sodelovanje listov pri prikaznih rastlinskega življenja je jako imenitno. To so vidi že iz tega, da vsaka rastlina hira ali še celó pogine, če se jej v posebnem letnem času listje osmuče.

Opravek listja je dvovrsten, namreč: 1. Hlapenje vodene pare; 2. sprejemanje in oddajanje raznih plinov.

Rastline nikakor ne porabijo vse vode, ki jo vsrkajo njene korenine, ampak je spet izhlapi ali še več skoz listje. Hlapenje se godi s pomočjo listnih rež, popisanih v §. 20., kterih je poprek 30 na kvadratnej črti navadnega listja. Sok, ki ostane v listnih stanicah, mora zavolj tega vsakako postati bolj sit ali koncentriran, in po zakonih (postavah) endosmose ali upojnosti (glej §. 89.) mora v nje stopati bolj vodena kapljina iz sosednjih stanic, in s tem napraviti gibanje soka ali mezge. Nasprotno pa ostanejo v listnih stanicah nehlapne rudninske snovi, ki jih je voda tlam odvzela in res daje listje, če se sožgé, naj več pepela.

Rastline jako hlade zrak s tem, da se toliko vode hlapi na njihovem površji, in vpliv širokih gozdov in obdelanih poljev na podnebje kakove zemlje je prav očiten. Opazovali so, da drevo srednje velikosti v 24 urah izhlapi 18 funtov, en kvadratni čevelj trate pa v istem času 1¼ funta vode. Naša polja so poprek štiri mesece ali 120 dni poraščena z navadnimi žiti in sadeži, in vsako oralo ali vsakih 1600 SIMBOLI polja izhlapi v tem času 2 do 3 miljone

funtov vode, trata eno oralo velikega travnika pa čez 8½ milijonov funtov.

57 Po dnevi dihajo listi kislec iz sebe, po noči pa dihajo kislec v-se, in oddajajo ogljenčevo kislino v zrak. Tudi to je res, da zamorejo listi naravnost iz zraku sprejemati ogljenčeve kisline in vodene pare in tedaj tudi doprinašati k reji rastline; v ostalem se pa vendar mora vzeti, da skorej edino le korenina redi rastlino.

Opomniti moramo še, da v tem oddelku popisani opravki listja pripadajo tudi vsem drugim zelenim, s režam previdenim delom rastlinskim. Ne zeleni deli rastlinski, kakor posebno cvet in najbolj prašniki, pa jemljó kislec iz zraku in oddajajo ogljenčevo kislino spet v zrak nazaj.

Posebni organi.

58 Tako se imenujejo nektere tvorine na rastlinah, ki se ne morejo prištevati nobenemu doslej popisanemu organu. Sim spadajo vitice ali ročice, s kterimi plezajo mnoge rastline na druge trdnejše rastline, ali pa po skalovji in zidovji, ter se z njimi oprijemljejo; potem iz spremenjenih vej in listov narejeni trni, ki so lesnati, ter se v tem razločujejo od bodic, ki sedé le rastlini na lubu ter se od skorje odlupiti dadó, kakor nam je to znano na vrtni roži.

Tudi lasje so posebni organi, ki so po svoji debelosti, dolgosti in gostosti in po mestu, ktero je z njimi poraščeno, važna znamenja mnogih rastlin. Ti lasje so ali ščetinasti, trdi ostri ali mehki, puhasti in narejajo svilnasto ali volnasto, klobučinasto ali kocnjasto prevleko po listih. Pekoče ščetine se imenujejo z ostrim sokom napolnjeni lasje, kakoršne imajo koprive. Razun toga imajo nektere rastline na sebi tudi žleze, ki izločujejo iz sebe klejast ali smolnat sok in pa luske, ki so večkrat prenaredbe ploščnatih ščetin.

Cvet.

59 Rastlinam grozi v prirodi od nekdaj vedna poguba. Vsi elementi jih lomijo, podirajo in pokončujejo z vso svojo močjo, vse živalstvo jih razjeda se svojimi glodavimi zobmi, in tudi človek. gospodar vsega stvarjenja, neprenehoma preganja in mori z ognjem in z mečem te nežne in neoborožane Florine otroke, s kterimi je stvarnik polepšal zemljo. Zatorej bi pa bilo res rastlinstvo že zdavnej zginilo iz zemeljskega površja, če mu ne bi po večnej modrosti bila dana mož lastnega pomlajenja, ktero slavi vsacega leta, na novo od mrtvih ustajaje. Vsaka rastlina je zavarovana proti nesreči, da bi so pogubila njena vrst, s tem, da razvija vse svoje življenje večidel neštevilno veliko množino stvaric, ki imajo zmožnost, da se v vgodnih okolnostih razvijejo v rastline iste vrsti. Eno vrst teh stvaric že poznamo; vémo že, da so popki ali brsti tisti organi, ki so namenjeni za to, da življenje svoje matične

rastline tako rekoč daljšajo, in ki imajo posebno pri čebulah in pri gomoljih izvrstno moč življenja v sebi.

Ali rastline nimajo samo teh organov za razmnožavanje. Večidel rastlin razvije v posebnih časih tvorbe, ki so tako posebno raščene, da se ločijo od vseh drugih rastlinskih delov, in od kterih pričujočnosti je odvisno stvorjenje in daljno razvijanje nove rastline. Te tvorbe se imenujejo cveti. Na določenih mestih cveta izrasto mali semenski popki, navadnije jajčka imenovani, ki so namenjeni, da jih cvetni prah oplodi, in da se po tem razvijo vsak v prav majhno, ali popolno rastlinico, klica (embryo) imenovano. Ko se je to dogodilo, postane v razvitku prenehljej, cela tvorba pade raz matične rastline in se zdaj imenuje seme. Dovoljno znano je, da to seme v vgodnih okolnostih začne novo svoje življenje in da se razvije v rastlino, če je tudi časih prav dolgo časa tako rekoč spalo brez vsake životne delalnosti..

Tiste rastline, na kterih se ravno omenjene razmere razločno dadó opazovati, imenujemo očitno cvetoče rastline (phaneroganmi); sem spadajo vse enokaličnice in dvokaličnice. Pri brezkaličnicah so pa za razplodbo služeči organi le slabo razviti, zavolj česar se te rastline imenuj nerazločno ali tajno cvetoče rastline (kryptogami). Pri teh so s početka našli le prahu podobna zrnca, iz kterih izrastó nove rastline, in od začetka se je učenjakom zdelo, da loči širok prepad ta oddelek rastlinstva od poprejšnih. Ali najbolj občudovanja vredna posledica novejih preiskovanj je dokaz, da sta tudi pri nepopolnijih rastlinah potrebna dva raznovrstna organa, da se zaplodi nov induvidij, da se tudi pri njih godi odplodjenje. Ta približek k razločno cvetočim rastlinam je najden že za vse tajnocvetke razun gliv in lišajev. Prepustimo, kar je bitnega o razplodjivanji poslednjih, popisu njihovih posamnih plemen, in imenujmo tukaj cvet le tisto, kar se sploh tako imenuje.

60 Naj se botanikarju ne zameri, če on pri opazovanji cveta kakor se nam vidi, manj ceni njegovo krasoto, nežnost, vonj in ljubeznjivost njegovih barv, kakor pa marsiktero drugo, ki maj v oči vdarja. Pri opazovanji malih posameznosti mu ravno tako ne uide vtisek celóte, kakor umetno kako delo ne izgubi s tem svoje vrednosti, če skušamo poprej izvedeti, kako da se je napravilo. Vse kaj druzega je, umetno delo ali prirodno ktero stvar zijati in občudovati, kakor pa jo razumeti in vživati.

Cvet imenujemo posebno upodobljene liste, cvetne liste, ki so namenjeni za razvitev ploda. Ti listi se po svojej zunanjej podobi vidno razločujejo od vsega drugega listja rastlinskega in delajo v popolnem cvetu štiri med sabo različne kroge cvetnih listov.

Zunanja dva cvetna kroga se ne udeležujeta pri razvijanji plodu; ona sta nebistveni del cveta in zato mnogi cveti nimajo enega izmed njih, ali pa obéh ne, kar vendar nič ne moti namen cvetovega. Zatorej se zunanja dva kroga cvetnih listov imenujeta v

obče cvetno pokrivalo. Notranja dva kroga cvetnih listov sta pa neobhodno potrebna za razvijanje plodu, in se zato imenujeta bistvena cvetna dela.

Če gremo od zunaj proti notri, ali, bolje rečeno, od spod navzgor, najdemo v popolnem cvetu sledeče štiri kroge različnih listov: 1. Časni listi. 2. Venčevi listi. 3. Prašični listi. 4. Plodovi listi ali plodolisti, ktere bomo popisali pod navadnijimi imeni venca, prašnikov in pestiča.

Pa kakor očitna je na prvi pogled različnost med ravno imenovanimi deli cveta, vendar pokaže primérjajoče opazovanje, da vsi skupaj niso nič druzega, kakor spremenjeni listi, da je list vsem začetek. Lahko se zapazi podobnost mnogih čašnih listov se steblovimi listi; z druge strani se pa čašni listi mnogokrat ne dadó razločiti od venčevih listov, in ti spet prehajajo v prašnike; tudi pestič postane pri razvitji plodu mnogokrat prav podoben listom, ali se časih celó res spremeni v prave liste. Göethe-ova zasluga je, da je dokazal edinstvo v teh premembah ali metamorfozah rastlinskih delov. Ravno to se potrjuje tudi v anatomijskem pogledu; vsi ti cvetni deli imajo cevi zavojnice in strženovo staničje (strženovino), poslednje mnogokrat neizmerno rahlo in nežno.

Čaša (calix)

61 Čašni listi so še precej podobni steblovim listom, ker so tudi zeleni in krepni. Pri mnogih rastlinah ima pa čaša vse drugačno barvo, kakor zeleno, kakor, n. pr. pri Fuchsiji, lepo škrlatno rudečo. Mnogokrat ni čaše ali pa kmali odpade; n. pr. od makovega cveta in od cveta vinskega trsa odpade čaša koj pri razcvetanji.. Taka čaša se imenuje odpadna. Če notranje cvetne dele obdaja le en listni krog, ali pa dva, ki sta enake barve, kakor n. pr. pri tulipanu, se imenujejo ti zunanji cvetni deli cvetni ohod (perigonium).

Čaša je ali večlistna ali enolistna.

Na veličastnej čaši se štejejo posamni listki in se popiše, kakošne so podobe in kako so postavljeni. Čaša je časih sostavljena iz več vrstá časnih listov, kakor pri rudeči jagodi, (pod. 107.), ki ima dvovrstno čašo. Pri enolistnej čaši se pazi na njen rob, ki je navadno zobat, in na njeno podobo. Ožji spodnji njeni del se imenuje grlo.

Gledé podobe je čaša: cevasta ali valjasta, (pod. 103.); kijasta, vrčasta (pod. 104.); obličasta, (pod. 105.); vrtavkasta (pod. 106.); zvonasta, lijasta, napihnjena, itd.

Čašino grlo je ali golo ali kosmato, in s kosmatinami časih zaprto.

Pravilna se imenuje čaša, če so si vsi njeni posamni listki med seboj popolnoma enaki; v protivnem slučaji je čaša nepravilna. Nepravilna enolistna čaša je mnogokrat dvoustnata, namreč razdeljena

se zarezo na dva dela, (podoba 108.) na tako imenovani ustnici. Tako čašo ima med drugimi n. pr. mrtva kopriva.

Časih raste čaša potem, ko je cvet ocvetel, dalje ter se čudno spremeni, kakor n. pr. v kodeljico znanega regrata.

2. Venec (corolla).

62 Venčevi listi so pa po svojej podobi mnogo bolj očitno razločni od steblovih listov. Se svojo nežnostjo in s krasoto svojih barv dajó rastlini prečudno lepoto, zavolj ktere edino se rastline mnogokrat redé; saj so od nekdaj in vselej cvetlice ljubljenice človeške. One lepoté človeku veselice in grob.

Mehko žametasto površje, ki je lastno mnogim venčevim listom, pride od todi, ker so stanice njihove povrhnje kožice, bradavičice (papilae) imenovane, prav posebne, kegljaste podobe, pod. 119. a. Barva sama pa pride pri modrih, pri vijoličastih in pri karminasto rudečih venčevih listih od primérno barvanega soka, ki je v njihovih stanicah, pri rumenih in pri rumenkasto - rudečih pa od zrnov, podobnih listnemu zelenilu. Beli venčevi listi imajo se zrakom napolnjene stanice.

Velika mičnost cvetja je nadalje njegov prijeten duh. Ta duh pride deloma od hlapnih óljev, deloma od éteru podobnih kapljin, ki se narejajo v stanicah.

V ostalem se pa venec v mnogih rečéh vjema sè čašo. On je, kakor ta večlisten ali enolisten, pravilen ali nepravilen.

Na posamnih venčevih listih se razločuje spodnji pecljati konec, tako imenovana žebica, od gornjega širokega dela, plošča imenovanega, kar je posebno očitno pri nageljnih (ali klinčičih).

Mnogo venčevih podob se vjema s čašnimi podobami, in se tedaj tudi ravno tako imenujejo. Kakor posebne podobe omenimo še sledeče: jezičast, pod. 110. (iz regrata); podnosu podoben, pod. 111. (jazmin); zvonast, pod. 112. (zvončica); lijast, pod. 113. (njivski slak); cevast, pod. 114. (iz plavice); kolesast venec, pod. 115. (buraza).

63 Izmed nepravilnih cvetnih vencev se najbolj pogostoma nahajata dva, izmed kterih je prvi enolisten, drugi pa večlisten.

Ustnati cvetni venec (pod. 116.) je se zarezo razdeljen na gornjo in na dolnjo ustnico. Prva je mnogokrat močno oblokana in se takrat čelada imenuje. Dolnja ustnica je navadno razdeljena na tri krpe ali odrezke. Spodnji, cevasti del ustnatega cvetnega venca se imenuje grlo. Ako zapira spodnja ustnica grlo ustnatega venca, se pravi, da je tak cvet zjalast ali ošemljen.

Rastline z ustnatim cvetom so prav mnogoštevilne in narejajo veliko pleme, v ktero se razun drugih štejeta tudi žajbelj in mrtva kopriva.

Metuljasti cvetni venec (pod. 117.) je sestavljen iz pet listov, izmed kterih se gornji, na samim stoječi in navadno večji imenuje jadro (vexillum). Stranskima dvema, ki sta oba enake podobe, se pravi krila (alae) in dvema spodnjima, mnogokrat v oster kljun soraščenima se pravi ladja (carina). Tako cvetje imajo

bob, grah in mnogo drugih rastlin, ki narejajo veliko rastlinsko pleme metuljnic ali stročnic.

3. Prašniki (stamina).

64 Tretji listni krog v cvetu so prašnični listi, ki so pa navadnim listom tako malo podobni, da se imenujejo nitke. In res so večidel tako skrčeni, da jih ne bi nikdo imenoval liste, če se ne bi pri mnogih cvetih dal očitno dokazati prehod od venčevih listov v prašnike.

Če preiskujemo n. pr. venčeve liste belega plučnika, tudi lokvanj imenovanega (Nymphaea alba), ali venčeve liste navadne pitane rože ali klinčiča, najdemo, da so venčevi listi proti sredini vedno ožji in ožji, da kmali pridejo na vrsto taki, ki nosijo rumeno glavičico, za temi pa taki, ki so že na pol nitasti, kakov v pod. 118. 118. in da še bolj proti sredi stojé popolno razviti prašniki. V ostalim so prašniki bolj ali manj tenki, pod. 119., časih široki, pod. 120., in ravno tako razno dolgi.

65 Prašniki obstojé iz doljnega, večidel nitastega ali pecljatega, redkokdaj listastega dela, iz prašnične niti (filamentum), in iz gornjega dela, ki je podoben okroglemu ali podolgastemu mešičku, in ki se prašnica (anthera) imenuje. Ta prašnica je časih povprek priraščena svojej niti na konec, kjer se lepo ziblje, kar na pr. videvamo pri travah, pod. 121. Poslednji, z drobnim, navadno

rumenim prahom napolnjeni del je bistven na vsakern prašniku. Zato pa. tudi časih ni prašnične niti, ali je pa tako prikrajšana, ali z drugimi deli cveta soraščena, da se prašnica imenuje sedeča.

Prašniki so najbolj imenitna znamenja za popis in za razdelitev rastlin, in pri tem se gleda na njihovo število, dolgost in kako so postavljeni, kakor tudi na to, ali so med sabo ali s drugimi deli cveta sorasli ali ne. Med sabo sorasli prašniki se imenujejo pobrateni. Primer tega nam je pod. 122., ki nam kaže povezek soraslih prašnikov iz cveta slezovega.

66 Enako kakor gre listni pecelj kot posrednja žila skoz list dalje, tako se daljša tudi prašnična nit v prašnico, in jo razdeluje na dva predála. Ali nektere rastline imajo vendar enopredalčaste ali večpredalčaste prašnice. V njih najdemo pelod ali cvetni prah (pollen), ki je večidel rumen, časih pa tudi rudeč, rujav, vijoličast, moder ali zelen. Njegova zrna imajo 1/20 do 1/300 črte v preméru. Če se gledajo ta drobna zrna skoz močno povečalno steklo, se vidijo kakor okrogli mehovi, ki imajo mnogokrat prav mične male bodice, mozóle ali bradavice na sebi, in ki na nekterih mestih kažejo proste, s pokrovcem pokrite odprtine ali pore, (podoba 123.,124., 125. in 126.). Na takih odprtinah se vidi, da imajo zrna cvetnega praha še drugo, z notranjo kožo, ki ima časih v sebi kapljice olja, in ki jo botanikarji plodivo (fovilla) imenujejo.

Če se zrno cvetnega praha namoči z vodo, sesá močno v sebe to vodo, se napnę, notranja koža se izganja skoz luknjice (pore) in na zadnje se razpoči zrno cvetnega praha. Če pa dela vlaga le počasi na zrna cvetnega prahu, se pa vidi, da stopajo iz njih le ozke cevi, tako imenovani pelodovi mešički (pod. 127. in 128.), ki imajo pri oplodu rastline imeniten opravek.

Zrna cvetnega prahu imajo ta namen, da bi sè svojimi mehastimi nitkami dosegli semenski popek, in ž njim spojivši se, zarodili kal v njem. Semenski popki ali semenska jajčka so pa v četvrtem listnem krogu cveta, v plodovih listih ali pestičih, in njih razvijanje bomo poznejé pobliže opazovali pri popisu semena.

V določenem času se tedaj prašnica razpreza podolgoma ali pa na posamnih mestih in izsuje svoj cvetni prah kakor majhen oblačič iz sebe; nektera zrna tega cvetnega

prahu pridejo potem na mesto svojega namena. Navadno stojé prašniki tako proti pestiču, da more ta lahko prah v sebe sprejemati. Časih pa temu vendar ni tako, ker so prašnične niti ali prekratke, ali pa sedé prašniki v drugih cvetih, ali pa še celó na drugih rastlinah. V tem slučaji prevzamejo veter in žuželke, posebno bčele, ta opravek, da prenašajo cvetni prah na pestič.

Če potrgamo prašnice iz cveta poprej, kakor so se razprezale, se ne razvije nikakoršen plod. Umetno se oprašé cveti tako, da so jim vzamó lastni prašniki, in da se njihov pestič opraši s cvetnim prahom iz kake druge rastline. Na ta način skušajo vrtnarji narejati mešane vrsti, tako imenovane odrode, sprevržke ali sorte rastlin, kar se jim najbolje usreči pri klinčiču (naglju) in pri šeboju (Levkoje).

4. Pestič (pistillum).

67 Plodovi listi ali pestič narejajo naposled četvrti in zadnji listni krog cveta, in stojé sredi cveta in vrhi steblove osi, ktere rast se z dozorenjem plodu dokonča. Plodovi listi kažejo spet čudno podobnost se steblovimi listi, deloma že v tem, da so zeleni kakor listje steblovo, deloma pak v svojej rasti; mnogokrat so namreč plodovi listi, posebno pri dozorévanji plodu, prav očitno podobni pravim steblovim listom. Prav pogostoma se pa najde sredi cveta le en sam pestič, bodi si, da cvet naredi le en plodov list, ali pa, da se več plodovih listov soraste v en pestič. Pestič je večkrat po svoji podobi res prava pestica ali pestič, kar nam očitno kažete. podobi 134. in 130.

Na razvitem pestiču razločujemo tri dele: 1. spodnji, največkrat nekoliko debeleji del, ki ima v sebi začetke plodu, in ki se zatorej plodnica ali semenik (ovarium ali germen) imenuje

(pod. 129. a); 2. votli nitasti del b, vrat (stylus) imenovan, ki nosi na svojem gornjem koncu 3. brazdo (stigma) c. Vrat je nebitni del pestičev in je časih tako kratek, da se vidi, kakor da bi brazda sedela neposredno na plodnici. Brazda ima namen, da sprejme cvetni prah, iztrosen iz prašnic, ter je zavolj tega raznovrstno izdelano. Časih je podobna perescu (pri travah, podoba 133.), Časih brazdi ali zarezi, na debelem makovem steblu (pod. 134.) je pa ploščnata; časih je pa le z nekim lepljivim sokom pokrita vdrtina. Prav mnogokrat je pa pestič vse drugačne podobe, tako da je težavno, spoznati ga za to, kar je. V tem slučaju nam pa daje vselej gotovost [njegova] lega in pa prerez čeznj, ki nam pokaže v plodnici ležeča jajčka. Le malo predrugačeno podobo nam kaže pod. 131., kteri podobna se nahaja pri vseh stročnicah; v pod. 132. vidimo vsled prereza vidna jačka v podolgasti plodnici, ki se pozneje razvije v strok.

Če pa vratu ni, se pa napravijo podobe, kakoršne vidimo v pod. 133. in 134.

Da se je pestič iz listatih organov, iz plodovih listov, naredil, to kaže že njegova zelena barva. še bolj se pa to pokaže pri njegovem daljnem razvijanju v plod, kar se dobro more opazovati na grahovem stroku. Ako si mislimo, da sta se robova plodovega lista notri zavihala ter sorasla v šiv, med tem ko se je posrednja žila listova v vrat spremenila, imamo pred sabo podobo tistega dogodka, ki se godi ali le z enim plodovim listom, kakor v grahovem cvetu, ali pa z več, kjer se potem primerno mnogo pestičev naredi.

Poslednje se godi v cvetih velikega oddelka rastlin, pri zlatičnicah, čegar primer vidimo v pod. 135. Pri mnogih cvetih pa, ki imajo le en pestič, se je on naredil iz več listov s tem, da so se s svojimi robovi sorasli. V tem slučaju se spozná po številu šivov ali po številu vratov, ali, ako so se ti sorasli, po številu brazd presoditi, koliko je bilo plodovih listov. Ako se plodnica prereže, vidi se v njej votlina, ki je mnogokrat deloma ali popolnoma razdeljena na predale. Na posebnih krajih notranje stene razvijejo se začetki prihodnjega plodu, podobni majhnim, belim bunčicam, ki se jačka (ovulum) ali semenski popki (gemmula) imenujejo.

Kakor prašniki, spadajo tudi pestiči med najimenitnija znamenja za popis in za razdelitev rastlin. Omeniti se pa mora, da nektere rastline, n. pr. jelovo drevje, nimajo nikakoršnih pestičev, da si imajo semenske popke ali jajčka.

Medsebojne razmere cvetovih delov.

68 Razun doslej popisanih znamenj imajo cvetovi deli še nektere posebnosti gledé svojih medsebojnih razmér, na kar se mora dobro paziti pri popisovanji in pri iskanji imena rastlin. Sim spada najpoprej to, kako so cvetovi deli medsebojno postavljeni. Rekli smo poprej, da je cvet vrsta listji podobnih tvorin, ki stoječe ena nad drugo konci glavne ali stranske osi končavajo rast té osi. Cvet noseči konec se imenuje cvetni pecelj (petiolus).

Oddaljenost posamnih listnih krogov v cvetu ali dolgost medlistnih členov v njem je pa tako neznatna, da stojé skorej vselej vsi štirje listni krogi v cvetu tesno drug pri drugem. Če pomislimo tedaj na red, po kterem so listni krogi postavljeni v cvetu §. 60.), moral bi pestič stati najbolj vrhi cveta, pod njim pa prašnik, in pod temi cvetna pokrivala, namreč venec in najnižje čaša. To pravilo ima pa mnogo izjemkov. Mnogokrat se dolnji cvetovi deli vzdigujejo nad pestič in mole čeznj k višku. Ta razmera pestičeva ali njegovega bitnega dela plodnice — proti drugim cvetovim delom je vrédna največe pazljivosti, ker so je pri razdelitvi rastlin mnogotérnato uporabila.

Če sledé pravilno vsi listni krogi v cvetu ne soraščeni drug za drugim, stojé prašniki in cvetna ogrinjala res pod pestičem vsak na svojem mestu, in pravi se o njih, da so podplodni (hypogyna), pod. 136. Rastline, na kterih je ta razmera, se imenujejo ložnocvetke (thalamiflorae), ker so mesto, na kterem sedi plodnica, in na ktero so priraščeni tudi prašniki in venec, imenuje loža ali cvetišče. Druge rastline se imenujejo čašnocvetke (calycifiorae), ker so njihovi prašniki pri dnu tako soraščeni z vencem in se čašo, da se vidi, kakor da bi stali na čaši. Če pri tem imenovani cvetovi deli obdajajo prosto v sredini stoječi pestič, kakor pod. 137., se imenuje obplodni (perigyna); če so pa tako postavljeni, kakor so vidi v podobi 138., se imenujejo nadplodni (epigyna); v poslednjem slučaji je čaša s plodovimi listi soraščena in prašniki in venčevi listi stoje na plodnici (semeniku).

Tudi se mnogokrat najde, da so pašniki priraščeni vencu, tako da se vidi, kakor da bi bile prašnične niti k vencu prišite, kakor je to pri tako imenovanih vencocvetnih rastlinah (corolliflorae). Zadnjič se najde tudi na nekterih rastlinah, da so prašniki priraščeni na pestič, tako da sedé prašnice na plodnici.

69 Cveti, kteri imajo, kakor je pravilo, vse štiri listne kroge, se imenujejo popolni cveti; nepopolni so pa, če nimajo enega ali več teh krogov. Obojni cveti so tisti, ki imajo prašnike in pestič. Če pa ima cvet le prašnike, se imenuje prašnični cvet; Če pa ima cvet le pestič brez prašnikov, se imenuje pestični cvet. Gluhi cvet je tisti, ki nima ne pestiča, ne prašnikov.

Mnogokrat so prašnični in pestični cveti na istej rastlini, kakor n. pr. na leski in na hrastu; take rastline se imenujejo enodomne (monoecia). Ako so pa na enem deblu kake rastline le prašnični cveti, na drugem deblu iste rastlinske vrsti, pa le pestični cveti, se imenujejo take rastline dvodomne (dioecia), kakoršne so n. pr. vrba, konoplja in hmelj.

Postranski cvetni deli.

70 Tako imenujemo tiste razne tvorbe, ki se nahajajo le V nekterih cvetih, in ki se torej morajo prištevati nebitnim cvetnim delom. Tak cvetni del je privenčič (paracorolla), ki stoji, kar se tiče njegove rasti in podobe, v sredi med vencem in med prašnikom; on je posebno očiten pri belem narcisu kakor rudečkasto-rumen kolobar. Enaka upodoba je luskica, ki se najde n. pr. spodej na venčevih listih v potočnici (mačjih očeh). Obe upodobi si moremo misliti, da ste prilistki venčevih listov. Prav mnogokrat se nahajajo žlezaste upodobe, ki skrgavajo sladak sok, in ki se medniki imenujejo.

Razcvetje (inflorescentia).

71 Zdaj ko smo se spoznali s posamnimi deli cvetovimi, nam preostaja še to, da ogledujemo, kako stoji cvet kakor celota proti drugim cvetom in proti steblu. Te razmere zaznamovamo z imenom razcevetje.

Nektere rastline imajo enostavno steblo brez vseh vej, ki požene tedaj le en edini končni cvet, kakor n. pr. tulipan. Tako enocvetno steblo se imenuje betva (scapus). Vejnato steblo je pa večcvetno.

Cveti so ali pecljati ali brez peclja; v poslednjem slučaji tudi sedeči imenovani. Če cvet končá rast kake osi, se imenuje končni cvet, sicer pa stranski cvet. Pazduhni cvet izraste iz pazduhe kakega lista, ki se imenuje krovni list (bractea). Krovni list je ali posebne podobe, ali je pa enak ostalim steblovim listom, Tudi se najde časih, da prav počasi prehajajo steblovi listi v drugače raščene krovne liste, ki dobé mnogokrat tudi posebno barvo, kakor n. pr. pri njivskem črnilcu, kjer so lepo škrlatno-rudeči.

Raztreseni so cveti, če stojé posamezno, brez očitno vidnega reda na raznih mestih rastlin; približani ali tesno skupaj stoječi cveti pa narejajo skupine, ki so posebnih podob in ki se temu primerno imenujejo.

72 Če stojé cveti gosto skupaj, vidimo, da imajo vsi vkupni pecelj, ki se koželj ali vreteno (rachis) imenuje. Ta vkupni nosilec mnogo cvetov je pri svojem dnu časih zavit v en edin velik list, ki se tulec (spatha) imenuje; če je razcvetje podprto s krogom krovnih listov, pa narejajo ti cvetno ogrinjalo (involucrum). Tulec imajo n. pr. kačunka (Calla), štrkovec (Arurn) in palme; ogrinjalo imajo mrkva, trobelika, in posebno raščeno ogrinjalo, ovojek (anthodium) imenovano, imajo solnčnica in ostale košarice (compositae). Glej pod. 148. bb.

73 Od dolgosti, debelosti in širokosti koželjeve, od dolgosti pecljeve posamnih cvetov in od podobe in kakšinosti krovnih listov je večidel odvisna zunanja podoba razcvetja. Poglavitne njegove podobe so sledeče:

1. Vreteno (verticillus) se naredi, ako je v pazduhah v kolobar postavljenih listov kaj cvetov, kakor pri majelovcu (pod. 139.). 2. Klas (spica) (pod. 140. sproriš);nepecljati ali kratko pecljati cvetki sedé podolgoma po koželju v pazduhah krovnih listkov. Klas je sostavljen, ako se iz listnih pazduh razvijó spet majhni klaski. 3. Mačica (amentum), (pod. 141. dob) , navadno viseč klas, kterega koželj odpade po tem , ko je cvetje ocvetelo (leska). 4. Bat (spadix), klas z jako debelim, mesnatim

koželjem (kolmež). 5. Češarek ali storž (strobilus), mačica z lesnatimi, skodljicam podobnimi krovnimi listi (jelovo drevje). 6. Grozd (racemus), (pod. 142., grozdjiče), klas, kterega cveti so nekoliko bolj dolgopecljati (grozdjiče, Johannisbeere). 7. Lat (panicula) je grozd z vejnatimi, cvetje nosečimi postranskimi osmi (oves, koruza). 8. Kita (tbyrsus), močno vejnat lat, kterega spodnje in zgornje postranske veje so krajše, kakor srednje, tako da dobi celo razcvetje jajčasto (kiti podobno) podobo (lipovka in dren). 9. Češulja (corymbus), (pod. 143., gorčica, čemž), grozd s prikrajšanim koželjem in s podaljšanimi stranskimi osmi tako, da stojé vsi cveti precej enako visoko (divji hren, Iberis). 10. Pakobul (cyma), češulja z vejnatimi postranskimi osmi (bezeg, brogovita, smiljka, pod. 144.). 11. Kobul (umbella) v podobi 145. (Črešnja); razcvetje z nevidno kratkim koželjem, tako da se vidi, kakor da bi vse postranske osi izvirale iz vsemi vkupnega mesta, na kterem stojé krovni listi vsi enako visoko in narejajo vkupno ogrinjalo. Pri sostavljenem kobulu (pasji peteršilj, pod. 146.) nosijo posamne postranske osi spet male kobulčke, z ogrinjalci ali brez ogrinjalcev. To prav značajno razcvetje se nahaja pri velikem plemenu kobulnic (umbelliferae), v ktero med drugimi spadajo tudi kumin in mrkva ali korénje. 12. Cvetna glavica (capitulum), pod. 147. je sostavljena iz več kratkopecljatih ali sedečih cvetov, ki stojé vsi gosto skupaj na koncu vkupnega peceljna (detelja). 13. Če se pa pri tem koželj močno odebeli in v okroglo ploščo razširi, se pa naredi prav posebno, mnogim rastlinam lastno razcvetje, kterega prerez nam kaže pod. 148.

Tukaj vidimo udebeljeni koželj ali okroglo ploščo a, ki se cvetišče (receptaculum) imenuje, obdan z več krogi krovnih listov, bb, ki vsi skupej narejajo vkupno ogrinjalo, kteremu se pravi ovojek (anthodium). Mali krovni listki, b’ b’, ki stojé po cvetišči in ki se zavolj svoje kožaste podobe imenujejo plevni listki, imajo v svojih pazduhah male popolnoma nepecljate cvete c in d, ki ali imajo čašo (e), ali je pa nimajo. Na cvetišči stoječi cveti so ali vsi enakošni, enake podobe, ali pa deloma cevasti (d), deloma jezičasti (c).

Cvetišče pa ni vselej ploščnato, ampak mnogokrat polkrogljasto, koželjasto, izdolbeno itd. Golo se imenuje cvetišče, če nima nikakoršnih plevnih listkov. Na obsegu cvetišča stoječi cveti se imenujejo kolobarjevi cveti, ki obdajajo krožčeve cvete.

To razcvetje se imenuje sostavljeni cvet (flos compositus) ali košek, in je ločilno znamenje velikega rastlinskega plemena socvetk (compositae), v ktero spadajo med drugimi tudi solnčnica, marjetica, regrat, vratič, lapuh, rman, pelin in škrbinec.

Plod ali sad.

74 Namen cvetov je izpolnjen, kedar je prenesen cvetni prah na plodovi zarodek. Od tega trenutka cvet ne raste več, ampak vene in se suši. Samo semenski popek se svojo okolico, namreč plodovi listi se dalje razvijajo ali dozorevajo, in se pri tem bitno spremené. Mnogokrat pa dobi tudi časih še celó krovni listi, novo podobo med dozorevanjem plodovem.

Naj bitniji del plodovi nam mora biti, kakor se razume samo po sebi, razviti semenski popek, seme, med tem ko se tvorine, ki seme obdajajo, morajo zaznamovati kakor oplodje. Od podobe oplodjeve je odvisna zunanja podoba in ime plodove.

Notranja uredba raznih plodovih delov je navadno nasledek tega, koliko je bilo pestičev, kako so bili postavljeni in kako so

se skupej zrasli; zatorej moramo pestiče še enkrat ogledovati iz tega gledišča.

Plodovi listi ali pestiči stojé, kakor je znano, najbolj na koncu cvet noseče osi. Ako na koncu osi le en edini plodni list stoji, izraste enopredalčast pestič, ako ima os na koncu večplodnih listov, je pa od tega, kako so soraščeni, odvisno to, ali bo pestič enopredalčast ali večpredalčast.

Nekteri pestiči so narejeni le iz enega samega podvihanega in z robovoma soraščenega plodovega lista, drugi pa iz več plodovih listov.

Že v pestiču je zaznamovana podoba prihodnjega plodu, pri čem se pa mora na to paziti, da se ne razvijajo vselej vsi semenski popki v pestiču do svoje zrelosti in da se takrat tudi primérni predáli ali prav nič ali le nepopolno razvijajo. Pestič hrastov n. pr. kaže od začetka na prerezu tri predale, vsak z dvema semenskima popkoma. Ali izmed teh šest semenskih popkov se razvije le eden v seme; samo tisti predal, v kterem je on, raste dalje, ostala dva se pa hujšata, tako da je hrastov plod vselej le enopredaličast in enosemensk.

V oplodje izraščeni plodovi listi se takrat, ko seme dozori, mnogokrat popolnoma ali le deloma razprezajo, in sicer večidel na tistih mestih, ki so primérna šivu, ki se je bil naredil s tem, da so se bili plodovi listi sorasli. To so pa ne dogodi pri semenih, ktera obdaja mesnato ali koščicasto oplodje.

Zunanje podobe plodov.

75 Po tem, kako so poprejšnji cvetovni deli med dozorevanjem plodovem spremené, postanejo razne vrsti po zunanje različnih plodov. Plodovi so ali listasti, ali usnjasti ali trdi kakor kamen, ali strženasti, mesnati itd. Mnogokrat je v zunanjih plodovih delih nakupičeno staničje, ki ima v sebi škrob, slador, sluz, tolščo ali kisline itd., zavolj česar so ti nebitni plodovi deli za naše potrebe, se vé da, mnogokrat imenitneji kakor njegovo seme.

Najbolj imenitne vrsti plodov so sledeče:

1. Storž ali češarek (strobilus ali conus) storžnjakov (coniferae); seme leži prosto v pazduhah olesenélih krovnih listov.

2. Strok (legumen); je iz enega edinega plodovega lista, kterega se na šivu držé semena (stročnice; bob, grah).

3. Mehurek (folliculus); več malih strokov stoji večidel po dva in dva skup (ostrožnik, omej, zimzelen).

4. Glavica (capsula); dva ali več plodovih listov je medsebojno soraščenih, in namreč ali le z robovi (enopredalčasta glavica), ali z nekoliko podvihanimi (mak) ali s .popolnoma podvihanimi in s plodovo osjo soraščenimi robovi (večpredalčasta glavica, vijolica, reseda, nedotika ali balsamina).

5. Lusk (siliqua); dva plodova lista sta med sabo soraščena in z tenko pregrajo podolgoma razdeljena na dva predala (kapus, repa, redkev, šeboj); lušček (silicula) je enako raščena, ali je krajši in ima manj semena v sebi (kurje zdravje, plešeč, hren).

6. Golec (caryopsis) je iz enoliste plodnice izrastel, enosemensk, suhokožnat plod. Oplodje je ali tenko in se semenom soraščeno, kakor pri travah, ali se pa semenu le tesno prilega, kakor pri zlatici. Mnogokrat je golec repat, ker pestičevi vratovi niso odpadli, kakor pri srobrotu in pri žegnanem korenu (Geum). Ako je lupina golčeva trda in krhka, se imenuje golec orehu podoben (caryopsis nucacea) (konoplja, kislica, ajda). Podoben plod so tvrdke ali oreščiči, kteri navadno po štirje sedé na dnu čaše ustnatic (Labiatae) in srholistnic (Asperifoliaceae).

7. Rožka (achänium); enosemenska glavica se suhim oplodjem, ki se ne razpreza. Rožka je golcu jako podobna, samo da se razvije iz podcvetne plodnice in da zavolj tega mnogokrat nosi pri vrhu, večkrat v kodeljico (pappus) spremenjen čašni rob (solnčnica, osat, kumin). Košarice (compositae imajo enojnato rožko, kobulnice (umbelliferae) pa dvojnato, ker visita na razcepljenem nitastem plodonoscu dva taka plodiča.

8. Oreh (nux) je rožka s trdnim, usnjastim ali lesenastim oplodjem (lešnik, želod). On sedi v bolj ali manj zaprtej skledici (cupula), ki se je naredila iz krovnih listov.

9. Jagoda (bacca); oplodjeve kože so mehke in njihovi srednji del mesnat in jako sočnat (vinski grozd, grozdjiče, citrona). Kakor posebno spremenjena jagoda je še omeniti tikva (buča, kumara, dinja).

10. Koščičasti plod (drupa); zunanja oplodjeva koža je mesnata, notranja pa trda kakor kost (sliva, črešnja, mandelj, olika).

11. Jabelko (pomum); usnjato pečkišče je obdano z oplodjem, ki se je med dozorevanjem neizmerno odebelilo in omesenilo (jabelko, hruška).

Sostavljeni so tisti plodovi, kteri so se naredili iz več enojnatih plodov, kakor to vidimo na rudečej jagodi, na malinicah, na robidnicah, na murvini jagodi itd.

Seme.

76 Kakor izrastó brsti ali popki v listnih pashah iz debla in se razvijó v majhne postranske osi in ali koj ali še le čez več časa dalje rastó, ravno tako postanejo na drugih krajih popolnih rastlin popki, ki se na prav posebni njim lastni način razvijajo, tako da se kakor končni posledek njihovega razvijanja pokaže seme. Ti popki so zatorej imenujejo semenski popki.

Semenski popek najdemo vselej na konci rastlinske osi, ktere daljna rasto se dokonča z razvitjem semenskega popka. Če preiskujemo prvi njegov začetek, najdemo, da se najpoprej pokaže v

podobi prav majhne, bele, iz staničja sostavljene bunčice, ktero so poprej neprimérno imenovali jajček. Notri v semenskem popku nareja stanica precejšne velikosti malo otlino, klični mešiček (pod. 149. c) imenovano.

Semenski popek sam zá-se je nezmožen, da bi se razvil v seme, in mnogo semenskih popkov gre v nič, preden dosežejo svoj popolni razvitek. To se dogodi samo takrat, ako prodré v semenski popek eden izmed mešičkov, ki izhajajo iz zrnov cvétnega prahu.

Pri nekterih rastlinah, kakor n. pr. pri jelovem drevji, so semenski popki prav podobno postavljeni kakor navadni popki ali brsti, ker izrastó v pazduhah mnogoštevilnih, tesno pri koncu rastlinske osi nakupičenih, luskastih listov, kar nič pokriti; zavolj česar se taki semenski popki imenujejo goli. Potlej najdemo pozneje razvito seme tudi golo ležeče zadej za luskami smrekovega storža, kar nam je najbolj očitno na velikem okusnem semenu pinolice (Pinus Pinea).

Ali največ rastlin je takih, da razvijejo semenske popke v posebno raščenih listastih tvorinah, ktere smo že popisali pod imenom pestiča ali plodovih listov. Videli smo, da je pestič sploh pri dnu bolj debel, in imenovali smo ta debeleji njegov del plodnico. V otlini te plodnice izraste namreč ena ali več semenskih popkov, do kterih pride mešiček, ki poganja iz zrnca cvetnega prahu, skoz plodnično odprtíno časih neposredno, časih skoz cevast podaljšan vrat.

77 Semenski popek pokazuje v svojej rasti pri raznih rastlinah tako velike razločke, da se nam potrebno zdi, da se o njem obširneje pomenimo. Okrog pravega popka, ki ga tudi imenujemo popkovo jedro, naredi se časih enojnata, časih dvojnata popkova koža, ktera pa na gornjem koncu ne zapira popkovega jedra popolnoma, ampak pušča malo luknjico, popkova usta ali kličnica imenovano.

Popek semenski je malokdaj raven (prem), ampak se ali skrivi sam, ali se pa prégne njegov dolnji podaljšani in v tem slučaji popkovina imenovani del, tako da postanejo tiste upodobe semenskega popka, ki se imenujejo obrnjen, polobrnjen in skrivljen semenski popek in ki se od ravnega (premega) popka razločujejo v tem, da pri njih usta ne leže nasproti tistemu mestu, kjer je semenski popek priraščen, ampak zraven njega. Da se očitno vidijo te razmere in da se razjasnijo v prejšnjem rabljene besede, zato naj nam služi sledeči primérno povečani prerez ravnega semenskega popka v pod. 149.

78 Če pazimo na to, kaj se godi s tistimi zrni cvetnega prahu, ki so padla na brazdo, vidimo, da se to zrno najpoprej napné, in da se počasi na enem mestu razraste v nitasto stanico ali v podolgast mešiček, imenovan pelodov mešiček, pod. 150. (Ker se cvetni prah imenuje tudi pelod). Ta poslednji prodré potem, ker raste dalje, skoz pestičev vrat v plodnico in pride zadnjič skoz kličnico v klični mešiček semenskega popka, ki je tam notri v plodnici. Tam notri pride v dotiko s posebnimi, tako imenovanimi kličnimi telesci, kterimi so pridužene majhne krogljice sluzave tvarine, in menda se obojni kapljini zmešate. s čim je oplodjenje semenskega popka dokončano. Zdaj koj se začnó delati nove stanice tam na tistem mestu, kjer je vstopil pelodov mešiček. Od začetka okrogli kupček stanic dobi kmali določeno podobo in se pokaže zadnjič kakor majhna samosvojna rastlinica, kal ali klica imenovana, ki ima listnato stebelce in koreninico.

Pod. 151. nam kaže povečan prerez skoz dresnov. pestič (Polygonum convolvulus); na brazdi a zapazimo veliko množino pelodovih zrnov b, kterih nitasti mešički rijejo skoz vrat c v votlino plodnično k semenskemu popku gm, ki stoji notri kvišku; vidi se namreč, da gre skoz kličnico en pelodov mešiček v klični mešiček Se.

79 Kedar se oplodeni kal začne razvijati, se počasi spremené tudi ostali deli semenskega popka. Staničje okrog kali se namreč bolj ali manj pomnoži, in nareja tako imenovani beljak (albumen), ki obdaja kal pri nekterih rastlinah okrog in okrog, pri drugih pa le nekoliko. Beljakove stanice imajo v sebi največkrat beljakovca, škroba ali olja, sladora in mnogih drugih tvarin, ki so naménjene za to, da dajó kali pri njenem dalnjem razvijanji potrebni živež. Razun tega je znano tudi, da te tvarine mnogih semen služijo v živež ljudem in živalim. Semena nekterih rastlin pa nimajo beljaka

in imajo edino kal v sebi. Kože semenskih popkov spoznamo na zrelem semenu spet kakor semenske kože, se ve da mnogovrstno spremenjene.

Če opazujemo bob, pod. 152. in leva pod. 153., zamoremo marsikaj do zdaj povedanega na njem spoznati. Pri a vidimo tisto mesto, s kterim je bil priraščen prvotni semenski popek. Če razkoljemo bob podolgoma, najdemo pri c kal z njeno koreninico b, in z njenim stebelcem, obdanim z listki, časih tudi perce imenovanim. Na dalje vidimo pri d veliko semensko kalico (cotyledo). Beljaka tu ni videti. Beljaka tudi ni v semenu repice ali ogrščice (Brassica, desna pod. 153, osemkrat povečano). Na podolgoma prerezu vidimo z semensko kožo a obdano kal (klično rastlinico), ki je tu popolnoma zakrivljena; sostavljena je iz koreninice b in iz zgrbančenih semenskih kalic (lopatic) c in d. Temu nasprotno pa zapazimo v lanenem semenu, pod semensko kožo a tenko plast beljaka b, nadalje kal s kalicami c in d, s popčkom e in z koreninico f. Na podolgoma prerezu ovsenega zrna, v pod. 154. šestkrat povečanega, najdemo pod semensko kožo mnogo beljaka b in kal cd.

Kal se razločuje od navadnega, na deblu izrastlega popka poglavitno v tem, da je kal sicer prav prikrajšana, pa vendar popolna, s korenino previdena samosvojna rastlina, med tem ko popek (brst), ne imajoč svojih korenin, mora dobivati svoj živež od drugih rastlinskih delov tako dolgo, dokler ne izraste v tako močno mladiko, da zamore korenine poganjati in da si zdaj z njihovo pomočjo sam jemlje živeža iz tlá.

Ko se razvija zdaj kal, kakor je bilo že poprej v §. 24. popisano, se začne novo samosvojno rastlinsko življenje, ki zamore spet stvarjati tisto celo vrsto mnogovrstnih upodob, kterih popis srno dodélali. Tako ima rastlina, da-si sama zá-se minljiva stvar, vendar v sebi pogóje večne trpežnosti.

III. Življenjeslovje ali fizijologija.

O prikaznih življenja sploh.

80 Pri preiskovanji in premišljevanji rastlinstva in živalstva naletimo na veliko množino prav posebnih, čudapolnih prikazni. Dih življenja je, ki nam tukaj nasproti veje, življenja, ki se javlja v svojevoljnem gibanji in v občutku, in ki rodi vpodobe, po tvarini in po postavi različne od onih, kakoršne nam daje rudninstvo. Rastline in živali so za to, ker so žive, mnogo, mnogo bliže človeškemu čutu in občutku, kakor pa krepne tvarine in negibne podobe mrtvega kamenja.

Saj se nam dozdeva, kakor da bi morale tukaj vladati vse drugačne sile in postave, kakor so tisti, ktere smo že v fiziki in v kemiji spoznali kakor vse občno vladajoče prirodne sile. Z neživo tvarino vlada privlačnost, ki njene najmanje delke združuje

v trdna telesa in vreduje v pravilne kristale, ki so omejeni z ravninami in z ravnočrtnimi robovi; rastlinska in živalska tvarina se pa vidi v prvem početku vselej kakor krogljasta stanica, sostavljena iz vdajalne, preobrazbe zmožne tvarina, ktera med tem, ko se dalje razvija in dopolnuje, dobiva podobe, ki se ne dado razločiti na nektere geometrijske glavne podobe in na njihove združbe, kakor smo to bili našli v mineralogiji in v kemiji pri prirodnih in pri umetnih kemijskih spojinah (zvezah).

81 Pri rastlinah in pri živalih vidimo, da so njihova razna životna djanja vezana na posebne dele, ki se organi imenujejo, med tem ko so na rudnini nikdar ne dadó razločiti posebni deli, ki bi služili posebnim namenom. Rastline in živali so tedaj organizovana telesa, rudnine pa neorganizovana.

Če se opazuje životna delavnost, treba pri tem paziti na dvoje; najpoprej treba ozirati se na tvarino, na kterej se ta delavnost pokazuje, potem pa na podobo, ktero tvarina zadobi vsled životne delavnosti. Vsak organizem (t. j. živa stvar) je zmožen, da sprejema iz svoje okolice tuje tvarine v svoje telo, da jih kemijsko predrugači in prevpodobi, tako da so zdaj postale enake tvarini njegovega lastnega telesa, in da zdaj množé snovo njegovega telesa.

To so znane prikazni reje in rasti organskih teles, ktere ločijo tako bitno organska telesa od neorganskih. Saj rudnina ne sprejéma nikakoršne hrane v-se, in ne raste, in če govorimo o rasti kristalov, se mora to vse drugače razumeti. Galunov kristal n. pr. če ga položimo v galunovo raztopino, so res vdebeli. Ali to se godi tako, da on privlači galunove delke, ki so v kapljini in ki so njegovej lastnej tvarini že popolnoma enaki, in da jih naloži na-se od zunaj na svoje površje. Kemijska pretvorba ali vprepodoba tvarine se pri tem nikakoršna ne godi.

82 Nadalje se životna delavnost pokazuje v razmnožitvi. Rastline in živali rode vpodobe, ki so odločijo od materinskega telesa, ki začnó samostalno življenje in ki dalje živé tako, da so na otrokih ponavljajo vse prikazni življenja, ktere se opazujejo na stariših. Zato vidimo, da se vkljub neizmernej raznovrstnosti živih stvari vendar vselej ponavlja isti rod, ista vrst v pomlajenej podobi.

Mnogokrati so je že prašalo: Jeli mogoče, da postanejo nove vrsti žival in rastlin? Kakor daleč nazaj v temoto stare proteklosti segajo zgodovinski zaznamki in od kar se priroda pobliže opazuje, nij se našlo, da bi bila postala ktera nova živalska ali rastlinska vrst. Ali temu nasproti so rastline, ki jih sadimo in sejemo, in tudi domače živali s časom prav očitno spremené gledé velikosti in gledé podobe svojega telesa, in vzamó na-se lastnosti, ki se prenašajo od rodu na rod.

Ta in enaka opazovanja vodijo do sklepa, da se v organskem svetu to naredi, kar se v danih okolnostih narediti more. Dokler ostanejo te okolnosti iste, so tudi rastlinske in živalske podobe nič ne spremené. Vsakej bitnej premenbi splošnih pogojev življenja nasleduje tudi primérna prevpodoba živih stvari. Zato govoré posebno

druga za drugo sledeče, in druga od druge tako različne podobe prvosvétnih rastlin in živali, ktere smo popisali v mineralogijskem oddelku.

83 Po postavah ali zakonih, ki so nam neznani, je nadalje določeno število, obseg in trpežnost živih stvari. Razširjenje brezštevilnih rastlinskih bitij je omejéno na prostor, ki jim je dan na zemeljskem površji; voda, brezvodno kamenje in suhi pesek pustinj ustavljajo saj bitno to razširjanje, če mu že ne stavljajo neprehodnih mej.

Gibne živali niso nič manj podvržene marsikterej omejitvi. Zoper neskončno pomnožavanje rastlin so postavljene bolj prirodne sile; živalstvo pa že samo zá-se se svojim medsebojnim bojem in vničevanjem skrbi za to, da se vseobčni zakon ne podére.

Za obseg vsake žive stvari, bodi-si kterekoli vrsti, je določena posebna mera. Kedar je ta dosežena, stvar ne raste več, če ima še toliko živeža in če so okolnosti še tako vgodne. Naj drevje raste še tako visoko v zrak, »bog je že skrbel za to, da ne doraste do neba.«

84 Enako se ima tudi z dolgostjo življenja. Tudi tu je postavljen vsakej vrsti kraj in konec, da-si ne za vse enako dolg.

Saj je nekterim rastlinam in živalim odmérjeno življenje le na nekoliko ur ali na nekoliko dni, drugim pa na mesece, na leta in stoletja, da, nekterim drevesom tudi na tisočletja.

Dokler delajo organi pravilno, normalno, je tudi ték vseh prikazni življenja pravilen. Organizem je zdrav. Ali marsikaj ovira, vstavlja ali moti s časom delovanje organov. To delovanje je takrat nepravilno, in temu nasledek so nepravilne prikazni, ki jih bolezni imenujemo. V bolnem organizmu so naredi marsikaj, česar ne najdemo v zdravem telesu; naredé se napake, pokveke in izrastki najbolj čudni. Na zadnje se posledki nepravilnega delovanja tako pomnožé, da se vstavi vsakaka životna delavnost, kar imenujemo smrt.

Rastlina in žival je zdaj mrlič. Organi so sicer ostali, ali ugasnila je vsaka delavnost; sprejem živeža, predelovanje živeža, rastenje — vse se je vstavilo. Nove prikazni stopijo na mesto poprejšnjih; mrlič je podvržen kemijski razkrojitvi, gnjilobi, trohnenji.

Pa na najmanjših rastlinskih in živalskih ostankih je še spoznati njihov izvirek. Mikroskop nam pripomore, da spoznamo njihove prvotne vpodobe, tiste stanice, vlakna in staničja, po kterih se organske stvari ločijo od neorganskih. Tako se je dokazalo še celó o premogu, da je rastlinskega izvirka.

85 V telesu se rastlinskem in živalskem nahaja množina njemu lastnih snovi, kakor slador, olje, tolšča, različne kisline itd. Našli so sicer njihove kemijske sostavine, in se prepričali, da imajo le malo prvin v sebi, ali doslej se še ni bilo uresničilo, da bi je mogli umetno sostavljati; dà, mislili so, da je za njihovo napravo potrebno sodelovanje organske delavnosti. Zato so kemikarji imenovali take snovi: organske spojine. Najnoveje iznajdbe v kemiji so nas pa pripeljale dotle, da zamoremo že večino teh organskih

izvodov sostavljati iz njihovih prvin, in pričakovati je, da se bo to za vse usrečilo.

Drugače se pa ima z organskimi prvótnimi upodobami, n. pr. se stanico in z njenimi premenbami. Nikakoršen vspeh ne govori ne najmanj za to, da bi kdaj delala človeška roka tista nežna staničja, ki se nevidno kakor same od sebe narejajo iz organskih sokov.

86 Zadnjič pridemo do vprašanja, kaj da je vzrok prikaznim življenja, da prašamo po sili ali moči, ki tu vlada, in ki vzbuja delavnost posamnih organov in ki razvija nje in celóto.

Zavolj posebnosti prikazni in snovi, ktere se tu pokazujejo, so mislili poprej, da je vzrok vsakemu življenju posebna neka moč ali sila, ktero so imenovali moč življenja ali živnost. Ali napredujoče opazovanje prirode je pokazalo, da se moč občnih prirodnih sil, kakor teže in kemijske sorodnosti, toplote, svetlobe in elektrike razširja tudi na žive stvari, in da se ne ravno majhno število životnih prikazni dade razločiti iz vpliva teh sil na nje. Se ve da delajo te sile v rastlinskih in živalskih telesih na mnogokrati jako zamotani način, ki se jako težko dá razvozlati in razložiti. Ali prišli so učenjaki do mnenja, da so te občne prirodne sile vzrok vsakako večini, če že ne vsem prikaznim življenja, in da je popolnoma opustiti misel o posebnej moč življenja, ali da bi bila pridržati le za neke posamne slučaje, kakor n. pr. za tisto silo, ki nareja razne podobe organskih teles.

Prikazni rastlinskega življenja.

87 V poprejšnjem smo se spoznali s poglavitnimi vodili, ki veljajo za življenje rastlin in tudi živali. O vlastnih prikaznih rastlinskega življenja smo v popisu rastlinskih organov že marsikaj povedali. Bolj obširno govoriti je vendar potrebno posebno o reji rastline. Da so dobro razume, kako da se rastlina redi, to je največe važnosti za poljedelstvo in za sejanje in sadenje rastlin sploh; saj je od tega odvisen obstanek miljonov ljudi in živali.

Reja rastline.

88 Da zadobimo pravo pomisel o reji rastline, moramo: 1. opazovati njene organe in njihovo opravilo; 2. preiskovati od zunaj sprejeti živež in njegove premenbe v rastlinskem telesu.

O prvej teh dveh toček poduči nas droboslovje; gledé druge točke se pa moramo obrniti do kemije.

Opravilo staničja.

89 Tako kakor vsaka rastlina, vse eno, ali je velika ali majhna, ni nič druzega kakor vsóta mnogih posamnih stanic, tako je tudi njeno vkupno življenje vsóta delovanja vseh stanic, iz kterih je sostavljena. Prav vlastna naloga staničji je prevajenje soka

(mezgovod). To obstoji v tem, da se za rastlino potrebna voda z redilnimi snovmi vred, ki so v njej raztopljene, iz okolice sprejéma in razširja po vsem rastlinskem telesu. Sok ali mezga notri v rastlini nikakor ne teče po kakovih cevih, ampak se razširja tako, da prestopa sok iz ene stanice v druge njej sosednje na vse strani.

Ker stanice nimajo luknjic, si na prvi mali ne moremo misliti, kako bi bilo mogoče, da stopa kapljina od zunaj v rastlino, in v tej iz stanice v stanico. Ali to se oslanja na posebno lastnost rastlinske in živalske kože, da gredo namreč nektere kapljine skoz njo skoz. Kakor uči opazovanje, se godi to z nekako pravilnostjo. Če ste namreč dve kapljini razne gostote, n. pr. čista voda in sladorjeva raztopina, bočeni druga od druge s pregrajo iz svinskega mehurja, vidimo, da koj začne delati prizadevanje, da bi se na obeh stranéh napravilo ravnotežje v gostoti kapljin, t. j. da bi se na obeh stranéh napravila enako gosta kapljina. Nekoliko vode prodré kožo in gre v sladorjevo raztopino, in nekoliko poslednje gre v nasprotno mér. V gornjem primeri gre več vode skoz mreno v sladorjevo raztopino, kakor gre te k vodi. Ta tako posebni prohod kapljin skoz rastlinske in živalske mrene se imenuje vpój ali endosmosa. Kako se godi ta prohod, posebno gledé tega, ali gre redkeja kapljina v gostejo, ali narobe, to je pa odvisno deloma od kakovosti kože. Živalska mrena se v nekterih slučajih drugače ravna kakor rastlinska. Nadalje je gotovo, da rastlinske mrene ne privlačijo enako močno vseh kapljin, s kterimi pridejo v dotiko, ampak da one propuščajo nektere kapljine prav rade, nekterih pa nikakor ne, da tedaj, rekel bi, zbirajo med njimi. Primerjaj v fiziki §. 31.

Kapljiva stanična usébina je gosteja, kakor voda, ki pride z rastlino od zunaj v dotik. Nekoliko poslednje stopa tedaj v najbližje stanice, iz teh v sledeče in pride tako vedno dalje. Kmali bi se pa na ta način naredilo ravnotežje med kapljino v rastlini in med kapljino zunaj rastline in dalnjo vsrkavanje bi prenehalo popolnoma, če ne bi listje vedno vode izparivalo in se tedaj ne bi sok v stanicah vedno gostil. Ali izparivanje vode ni edino, ki pospeševa mezgovod notri po rastlini, ampak to dela tudi vedno na novo stvarjanje trdnih rastlinskih delov. Saj če se iz soka v stanici odločijo trdni deli, postane sok bolj redek in napravi menjavo z gostejim sokom sosednjih stanic. Poglavitni vzrok gibanju soka (mezge) sploh je tedaj tisto prizadevanje, da bi se napravil sok v vseh stanicah ravno tako gost, kakor je kapljina, ki jih obdaja.

Iz vsega, kar smo povedali o gibanji soka v rastlinah, se vidi, da more sok, ki je po stanicah, iti na vse strani po rastlini. Ali najmočneje je tok soka odzdolej navzgor, ter teče namreč skoz tvorilno staničje in skoz belino navzgor; zatem teče sok navzdol proti tlam skoz liko; in zadnjič se prevaja sok tudi od luba proti deblovi notrini skoz staničje strženovih stremenov. Če

so stanice večidel podolgaste in vse v isto mér položene, se zdi, da se tudi mezga najbolj v to mér vódi. Da teče v deblu mezga tudi navzdol, o tem se prepričamo lahko, če veji naokrog odlupimo prstenu podobni kos luba. S tem se odstrani lika in vstavi voditev mezge navzdol; mezga se tedaj gori nad prstenom porabi za narejanje stanic, tako da veja nad prstenom debeleja naraste, tako kakor da bi bila otekla. Ta krog poviša vidno vsaktero rast zgorej nad zarezo. Vrtnarjem je to dobro znano. Če hoče vrtnar na kakej veji sadnega drevesa dobiti posebno debelo in lepo sadje, zareže lub na veji okrog in okrog do lesa in odlupi prstenu podoben kos od njega, tako da so vstavi odtok mezge navzdol.

90 Opravilo stanic je tedaj, kakor je bilo že rečeno, to, da razvajajo mezgo (sok) na vse strani po vsej rastlini; ali druga naloga jim te tudi jo, da bitno spreminjajo tisto, kar imajo stanice v sebi; tako da najdemo v raznih rastlinah, pa tudi v raznih delih iste rastline, dà, v istih delih v raznih časih snovi, ki so med sabo bitno različne po sostavi in po podobi. Tako jo tvorilno staničje (cambium) bogato na drevesih spojinah, v njem se nikdar ne nareja škrob, pač se pa narejajo v njem nove stanice. Živilno ali strženovo staničje (parenchym) ima v sebi sosebno tako imenovana živila (Nahrungsstoffe), tudi zaloga imenovana, ker so mnogokrat spet pozneje spremené v kapljine; taka živila so staničnina, škrob, slador, olja. V ličjem staničji nahajamo sosebno kavčuk in alkaloide. Znamenitno je tudi to, da mezgotok spet raztopi ali razpusti nektere trdne rastlinske dele. Mezgotok je namreč vzrok, da se razpusté poprečne stene tistih stanic, iz kterih se cevi narejajo; on odnese tudi stržen iz votlih steblov marsikterih rastlin, in on tudi naredi, da se rastline zajedalke sprimejo se staničjem njihovih od živilk, t. j. tistih rastlin od kterih zajedalke živé.

91 Mezga se precej hitro razširja skoz stanice. Ta hitrost se meri s tem, da se pazi, koliko časa potrebuje pomladi mezga, da pride do zarez, ki smo jih v raznih visokostih zarezali v deblo, ali pa s tem, da se gleda, koliko časa potrebuje vela rastlina, da se spet oživi, če smo jo z vodo poškropili.

Sila, s ktero stanice v sebe sprejemajo kapljine in jih dalje razvajajo, je jako velika, in dá se razsojati iz sledečega poskusa. Pomladi naj se vinska rozga z ravno kar prirezanim koncem vtakne v pokonci stoječo stekleno cev in naj se trdno k njej pritrdi z mehurjem ali s kavčukom. Iz zareze vinske rozge stopajoča voda stopa zdaj v cevi do velike visokosti od 30 do 40 čevljev, iz česar se vidi, da stanice dalje vsrkavajo kapljino še pod tlakom, ki je veči od tlaka one atmosfére (fizika §. 103.).

Živež rastlinski.

92 Od česa se živi rastlina? Na to vprašanje zamoremo z določnostjo odgovoriti le takrat, če preiskujemo, iz kterih kemijsko

enojnih snovi je sostavljeno rastlinsko telo. Ker je kemija učila, da rastlina ne more ne najmanji del svoje tvarine iz sebe same stvariti, in tudi ne kemijsko kakovo prvino pretvoriti v drugo, mora biti od zunaj vzeto vse, iz česar je ona sostavljena.

Poglavitna tvarina vsake rastline je sostavljena iz stanic, ktere imajo v vsébi deloma trdne snovi, kakor škrob, listno zelenilo, smole, soli, deloma vodeno raztopino sladorja, gumija, beljaka, kislin, v zvezi s kovinskimi okisi.

Vsakdanja skušnja nas dalje uči, da poglavitni del vsake rastline izgine, če se sožgé, ker so spremeni v plinave spojine, in da le nehlapni kovinski okisi in soli narejajo tisti, pepel imenovani, ostanek, ki je, kar se tiče njegove težkote, razmérno jako neznaten.

Ali so tedaj staničnina, škrob, slador, tolšč, beljak itd. tiste stvari, od kterih se rastlina živi?

Če hi temu tako bilo, morala bi zares zemlja, voda. in zrak v sebi imeti te stvari, tako da bi rastlina le trebala, da jih vzame od tam, kjer že raste, ali iz zemlje, ali iz vode, ali iz zraku, in da jih porabi na pravem mestu. Ali nikjer drugej, kakor le v rastlini samej, ne najdemo staničnine, škroba, sladora, beljaka itd.; rastlina mora tedaj zmožna biti, te snovi narejati, jih sostavljati iz kemijsko enojnih snovi (iz kemijskih prvin.)

Rastlina se tedaj živi od tistih kemijsko enojnih snovi, iz kterih so sostavljene vse razne vpodobe, ki narejajo rastlinsko telo.

93 Kemija nas pa uči v §. 145. itd. spoznavati. enojne snovi (prvine), iz kterih so sostavljene rastlinske tvarine.

Sostavljene so namreč:

Iz ogljenca in iz vodénca: hlapna olja, kavčuk.

Iz ogljénca, vodénca in kisleca: rastlinske kisline, staničnina, škrob, gumi, slador, sluz, tolšče, smole, barvila.

Iz ogljénca, vodénca, kiselca in iz dušca: organske osnove (basis), listno zelenilo, indigo.

Iz ogljénca, vodénca, kiselca, dušča in žepla: beljakovine.

Vse to snovi izgoré, kakor je znano, popolnoma, in imenujejo so ogljénec, vodénec, kislec, dušec in žeplo gorljive sostavine rastlinske nasproti tistim, ki ostanejo kakor pepel, in ki se imenujejo negorljive ali rudninske (mineralne) sostavine rastlinske.

94 Če preiskujemo pepel raznih rastlin, najdemo v njih sledeče kisline in kovinske okise:

Ogljenčevo kislino, kremenčevo kislino, fosforovo kislino, žepleno kislino; kali, natron, vapno, magnezijo.

Ti kovinski okisi in kisline ne manjkajo v nobenem pepelu in so tedaj bitne sostavine vsake rastline. Ravno tisto velja o natrijumovem klorcu (chlornatrium, kuhinjska sol), ki se

najde v vsacem pepelu. Na dalje se najde neizmérno malo, mnogokrati le sledi železnega okisa, manganovega okisa, bakrenega okisa in ilovice; nadalje jod, z natrijumom zvezan, posebno bogato v morskih rastlinah.

Nazadnje imenovane snovi se ali nahajajo le v nekterih rastlinskih vrstih ali jih je pa tako neizrečeno malo, da niso, da bi jih imeli za potrebne za obstanek rastline. Ako ima sok nekterih rastlin duščevo kislih soli v sebi (n. pr. Borago), se duščeva kislina ne more nahajati v pepelu, ker se ona sè sožigom rastline razkroji in v zrak pobegne.

Rundninske snovi ne narejajo kakov določeni organ rastlinski, ampak so ali v soku staničnem razpuščene (raztopljene), ali pa vánj vložéne v podobi kristalov. Tudi se one vdeleževajo pri vdebelévanji stanične stene, ali dajejo poslednjej veliko trdnoto. Nekteri deli bambusovi imajo v sebi toliko množino kremenčeve kisline, da z jeklom kresani dajejo iskre. V stanicah ostric po robéh njihovih listov je tako mnogo majhnih trdih kristalov iz kremenice, da listi režejo kakor nož. Enako se ima s preslico (equisetum) ktera zatorej služi za likanje lesa.

Ogljenčevo kislih kovinskih okisov ni v živej rastlini; ogljenčeva kislina se naredi pri sožigu rastlin z razdevanjem organskih kislin (ščavne kisline, vinske kisline itd.). Tudi en del žeplene kisline in fosforove kisline so naredi še le med sožiganjem.

95 Vsaka rastlina se nam vidi tedaj kakor skladišče raznih enojnih snovi. Nobena teh snovi se no more narediti notri v rastlini; vse mora rastlina od zunaj v-se vzeti.

Povsod ponuja priroda tistega, kar je potrebnega za razvitev rastlin, ali v različnej meri. Najstrmeje pečine, močviri, sipa, pesek puščavski, dno mora, njivska prst, groblja in vrtna tla, vse to živi rastline in se z njimi pokrije. Ali te rastline niso vse iste, ampak so med sabo tako zlo različne, kakor so med sabo različna tista mesta, na kterih rastó.

Umetna reja rastlin, poljedelstvo, obstoji v tem, da se izpolnijo tisti vnanji pogoji, da najde neka določena množina tistih rastlin, ki so za človeške namene od vrednosti, v tléh dovoljno mnogo tistih snovi, ki so potrebne za njihovo rast in razvitev.

Ni mogoče, da bi imeli jasno pomisel o teh vnanjih pogojih rastlinskega življenja, če nismo najbolj na drobno preiskavali sostavine rastlinske in spoznali se s tistimi poti, po kterih so prišle v rastlino.

V sledečem bomo najpoprej opazovali sprejemanje in vpodobovanje gorljivih rastlinskih sostavin, po tem pa rudninskih.

Sprejémanje gorljivih rastlinskih sostavin.

Sprejémanje ogljenca.

96 Ogljenec je sam zá-se v vodi nerazpustno telo in rastlina ga tedaj kakor takovega ne more v sebe sprejemati, ker vsled

§. 89. zamore stanica sprejemati le razpustne snovi. Ves oglenec, kar ga najdemo v rastlini, je prišel v njo v podobi spojine, ki je v vodi razpustna, in tá je povsod in vselej ogljenčeva kislina, ki je iz ogljenca in iz kiselca (kemija §. 58.).

Oglenčeva kislina je tedaj poglavitni živež rastlinski.

Sedaj si moramo dati sledeča tri vprašanja: Od kod jemlje rastlina sebi potrebno ogljenčevo kislino kako jo sprejéma V sebe in kako in zakaj se ogljenčeva kislina porabi v rastlini samej?

Na prvo točko odgovoriti se nam ne zdi težko. V §. 211. kemije je bilo pokazano, da imajo poraščena tla mnogo gnjijočih rastlinskih in živalskih snovi, kemijsko se razdevajočih, ki narejajo tako imenovano prst. Poglavitni posledek razkrojitve té prsti je ogljenčeva kislina, ki je v vodi prav močno raztopna ali razpustna in ki tedaj zamore priti v rastlino z vodo vred, ki jo korenine vsrkavajo. To razjasnilo je tolikanj verjetnije, ker so tla navadno tam, kjer najdemo bujno rastlinsko rast, pokrita z debelo prstjo, ki je mnogokrat vsa črna od onih gnjijočih rastlinskih in živalskih reči. Zato se ta črna prst tudi imenuje gnjilovica. Na podlagi teh opazovanj so bili razglasili prst, da je poglavitna redilka rastlinstva.

Natančnije in splošnije opazovanje nas bo lahko prepričalo, da to mnenje ni pravo, da prst ni vzrok, ampak posledek rastlinske rasti.

Kakor nas uči zgodovina tvorbe naše zemeljske kroglje (mineralogija §. 130.), je bila ona od začetka ognjeno tekóčna, iz česar sledi, da nikakor ni mogla imeti prsti tista prva trda skorja, ki se je naredila bila za to, ker se je zemlja ohladila. Od kod se jemale tedaj prve rastline svoj živež? Dà še današnjega dne se dogodi, da se z vulkansko silo iz morja vzdignjena gola pečina hitro prevleče z rastlinsko odejo, da na izvrženej razbeljenej lavi potem, ko se je ohladila, rastó bujne rastline, da se na peščenih tleh, ki imajo neizmérno malo organskih snovi v sebi, dadó z najboljim vspehom zarediti gozdi ali trate, da zadnjič kakt in natresk rasteta na golem pečevji, ki nima prav nič prsti, in da redimo potočnice, dragušo ali krešo (Lepidium, Kresse) in hiacinte v čistej vodi.

Še bolj zavzetno je pa sledeče: Vsakoršni rastlinski sadeži, ktere zasadimo na slabih tleh, vedno pomnožavajo množino njihove prsti. Iz nekterih sladorovih, kavinih in bananovih zasadeb odpeljuje se leto za letom mnogo milijonov funtov ogljenca v pridelkih žetve, zemlji se pa zanj ne dá nikakoršno nadomestilo, kakor na primer gnoj, in vendar tla s tem nič ne izgubé prsti, ampak njihova prst se še vedno pomnožava. V senu, ktero dá dober, móčen travnik, se odpelje 2000 funtov ogljenca, in akoravno se to leto za letom godi, se vendar nikdar ne čuti potreba, zgubo tega ogljenca s kom drugim nadomestiti. Ravno tako se po naših gozdih

prst vedno množi z gnjilobo odpadlega listja, če se listje vse ali deloma ne jemlje iz gozda.

Iz doslej povedanega sledi neovrgljivo, da prst nikakor ne more biti prvotni izvirek ogljenčeve kisline, ki rastline redi. Temveč je otmosféra (vzduh) tisto skladišče, iz kterega jemljó rastline ta poglavitni svoj živež. Atmosféra ima sicer V 5000 delih le dva dela ogljenčeve kisline, ali če pomislimo na njeno velikansko obsežnost, se nam ne bo neverjetno zdelo, da ima 8440 biljonov funtov ogljenčeve kisline v sebi, zaklad, ki je veči kakor dovoljen, da redi vse rastlinstvo, ki raste na zemlji.

Iz zraku more rastlina sprejemati ogljenčeve kisline skoz reže svojega listja, in poskušnje so pokazale, da se je odvzelo ogljenčeve kisline zraku, ki je tekel skoz balon, napolnjen se zelenim listjem in z mladikami. Največ ogljenčeve kisline se pa vendar vódi, v vôdi razpuščene, skoz korenine V rastlino.

Ker se ogljenčeva kislina vedno jemlje zraku, moralo bi je s časom znatno manj biti v njem. Ali če pomislimo, da se z dihanjem živali, z gnjitjem in se sožigom, in zadnjič s hlapenjem iz vulkanov vedno velike množine ogljenčeve kisline dajó spet atmosféri nazaj se pa iz tega razloži to, da ima ona vedno enako mnogo tega plina v sebi, da se v tem ni nič spremenilo, kakor daleč segajo človeške opazbe.

Resnično je, da je ogljenec v večnem krogotoku na zemlji; upodobljajoča živna moč ga porabi v napravo rastlinskih in živalskih teles, kmali se pa spet v neizmerno atmosféro povrne.

97 Gledé tretjega vprašanja, kako in zakaj se porabi ogljenčeva kislina v rastlini, vlada vse občno mnenje, da rastlina, ogljenčevo kislino razkrojivši, njeni ogljenec za sebe porabi, njeni kislec pa skoz svoje listje spet izdiha.

Resnica je, da kislec razvijajo listi in drugi zeleni, z režami prevideni rastlinski deli, dokler ima [solnčna] svetloba do njih pristop. To izdihanje kisleca se posebno takrat hitro in močno godi, kedar se zeleni rastlinski deli potopé v vodo, ki ima mnogo ogljenčeve kisline v sebi, kakoršna je n. pr. Selterska voda (kemija §. 26.).

Mogoče bi tudi bilo, da rastlina ogljenčevo kislino nepremenjeno sebi prisvojuje. Kislec, ki ga rastlina oddaja, prišel bi takrat od todi, da ona nekoliko vsrkane vode razkroji, tako da vodenec porabi za sebe, kislec pa iz sebe oddaja. Pa naj bo temu tako ali tako, vsakako je vkupno delovanje rastline na njen živež odkisujoče, t. j. ona izloči iz njega kislec in ga odpravi iz sebe skoz svoje listje; kar ostane, to pa porabi za sebe. Zato govori tudi kemijska spojenost vseh rastlinskih sostavin (kemija §. 179.).

98 Dasi je bilo zgorej dokazano, da je prst posledek rastlinske rasti, se vendar z druge strani ne dá tajiti, da ima prst V tléh neizmérno vgoden vpliv na rast rastlinsko. Ravno od todi je prišlo mnenje in se ravno zatorej tako dolgo branilo, da je namreč prst poglavitni živež rastlinam. Ali zoper to govori zgorej omenjena resnica, da so tla se slabo prstjo, ki vendar dajó neizmérno bogate

žetve, in pa to, da po močvirjih in po mahovjih, ki so skorej le iz prsti sostavljeni, le slabo rastó rastline.

Prst je v vodi ravno tako nerazpustna, kakor oglje, in kakor táko jo tedaj rastlina ne more v sebe sprejemati. V drugih razmérah tedaj moramo iskati njen vgoden vpliv na rastlinsko rast, ki se ne dá tajiti. Znano nam je, da je prst sostavljena iz organskih gnjijočih ostankov. Med izvodi, ki so iz gnjijoče prsti naredé, najdemo jih več, ki so sami za sebe ali spojeni z amonijakom razpustni v vodi, kakor prstna kislina, ulminova kislina in studenčna kislina, in ki so na ta način rastlini pristopni. Konečno je ogljenčeva kislina najposlednji izvod vsaktere raztvorbe rastlinskih snovi, tedaj tudi prsti. Tedaj imajo tla, v kterih je dobra in obilna prst, vselej mnogo ogljenčeve kisline v sebi, in voda, ki pride iz takih tlá skoz korenine v rastlino, je vselej dobro z njó nasitena.

Še bolj imenitne so pa nektere druge lastnosti prsti, ki njeno vrednost za poljedeljstvo še bolj povečajo. Ona ima namreč zmožnost, vodo iz zraku privlačiti in jo v sebi pridržati, in to v bolj obilnej meri, kakor kterakoli druga navadna sostavina tlá, razun ilovice. Zato, ker jo prst ima, je za solnčne žarke mnogo bolj občutljiva, kakor so pa druge bolj blede sostavine tlá (fizika §; 154.), in ker je njena vrhnica rahla, je tudi atmosféričnemu kislecu pristopnija in pripravnija za razširjanje koreninskih vlaken. Razun tega se v prsti s tem, da rastlinski ostanki v njej gnjijó, vedno razvija toplota, enako kakor so to vidi na gnoju, kterega zato rabijo za tople grede ali gnojnike.

Vidimo tedaj, da je prst posrednica rastlinskega življenja, ker ona množi v tléh vodo in toploto, dva življa, ki sta tolike važnosti za rastlinsko življenje. Po pravici tedaj poljedelec visoko ceni prst, in če ravno se še nekoliko more soditi po črneji barvi tlá, koliko je dobre prsti v njih, se vendar to dobi bolj natanko, če vzamemo nekoliko prsti, jo posušimo, potem zvagamo in izžgemo, s tem se gorljiva prst pokonča in le rudninske njene sostovine ostanejo. Ti ostanki se zdaj zvagajo, s čem so dobi, koliko prsti je zgorélo. Čim manj je teh ostankov, tim bolja je prst.

99 Po noči in v tmini (v kletih) rastline ne sprejemajo in ne oddajajo kisleca skoz listje; kedar se rastlini odtegne svetloba, spremeni se sploh vse delovanje njenega življenja. Ona more sicer tudi v tem slučaju narejati nove dele, ali ona ne jemlje za to potrebno snov od zunaj, ampak iz svoje lastne tvarine, kakor se to najočitnije dade dokazati na podzemljicah, ki po tamnih kletih poganjajo dolge blede izrastke (cime). Nektere sostavine rastlinski, kakor listno zelenilo, grenki mleček in dražljiva olja mnogih rastlin križnic (cruciferae), narejajo se le na svetlem. V tami rastoče rastline so blede, notranji listi salate, endivije, glavnatega zelja so rumenkasti ali beli, in prvi nimajo nikakoršnega grenkega in poslednji nikakoršnega grizečega okusa. Temu nasprotno so pa pri pomanjkanju svetlobe naredé druge snovi v rastlinah kakor

n.pr. slador v glavnatem zelji in solanin v cimah podzemljic (krompirja).

Če se pokrije čez noč kakova rastlina se steklénim zvonom, ima s tem zaprti zrak zjutraj več ogljenčeve kisline v sebi, kakor poprej. Deloma pride to od todi, da kislec rastlino obdajočega zraku dela okisilno na njeno površje in da s tem napravi, da se naredi določena množina ogljenčeve kisline, ki je razno velika pri različnih rastlinah. Največ ogljenčeve kisline se naredi iz takih pokritih rastlin, ki imajo v svojih žlezah lahko okisno hlapno olje.

Drugače se pa ima se sprejemanjem kiselca v tistih rastlinskih delih, ki niso zeleni, namreč v notranjih delih cveta in v káli. Tukaj kislec bitno sodeluje pri razvijanju teh organov. To sodelevanje se pokazuje s tem, da se tukaj občutno mnogo toplote razvija, kar se vselej tam dogodi, kjer se kislec veže z drugimi prvinami. Tako najdemo, da je notri v tulcu štrkovca (Arum maculatum), pod. 155. blizo betiča a, obloženega z mnogoštevilnimi cveti, toplina, ki je za 11 do 12°C veča od topline vnanjega zraku. Nadalje zapazimo, da se toplina močno poveča tam, kjer je mnogo kalečega semena nakupičenega, kakor je to pri delanji sladja (Malz). Slad se mnogokrat tako ogreje, da jo je treba večkrat premetati, da se toplina ne povikša nad 18 do 200 C., ktera toplina je ravno pravšna za delanje sladja.

Iz vsega tega sleduje, da je kislec za življenje rastline neobhodno potreben. Ako se postavi rastlina v zrak, ki nima nič kiselca v sebi, preneha njeno razvijanje in kmali vsahne; ravno tisto se dogodi ž njo v brezzračnem prostoru.

2. Sprejemanje vodenca in kiselca.

100 V malo ne vseh rastlinskih delih, ki imajo vodenca in kiselca v sebi, se imajo utežne množine teh dveh teles med sabo kakor 1 proti 8, v kterem priméru ju tudi vidimo spojena v vodo (kemija §. 32.). Iz tega sklepamo, da rastlina te dve prvini v-se srka

skorej edino le s koreninami in sicer v podobi vode.

Ker pa vendar imajo nektere rastlinske snovi, namreč hlapna olja in smole, v sebi sicer res vodenca, ali prav nič kiselca ali pa vsaj manj, kakor kolikor je primérno gornjemu priméru, zato mora rastlina tudi imeti zmožnost, nekoliko v-se sprejete vode razkrojiti na njeni dve sostavini, kislec in vodenec. Vodenec se v tem slučaju porabi, kislec se pa odpravi ven skoz listje. Razun tega znaša voda velik del rastlinskega telesa. Saj stanični sok ni skorej nič druzega, kakor sama voda, v kterej so razpuščene druge snovi; z vodo so napiti in napolnjeni vsi tisti rastlinski deli, ki so gibki; če se voda iz njih izgubi, pomanjša se njihova gibkost. Posebno močno vodéne so mlajše, zelnate tvorine, ktere imajo 70, dà, celó 90 postotkov vode v sebi. Sredi tropičnih gozdov je imel Humboldt časih največe sitnosti, če je hotel zakuriti, ker mu neizmerno sočnati les tamošnjega drevja ni hotel goreti. Surova težka drva, kakor hrastova in bukova, imajo 20 do 30 postotkov vode; lahka drva pa, kakor topolova in vrbova, 40 do 50 postotkov.

Pričujočnost vode je tedaj neogibno potrebna za razvitev rastlin; ali rastlina vendar mnogo več vode v-se sprejme, kakor je pa porabi na gornji način. Ta ostanek pa izhlapi spet skoz listje. Listi imajo pa razun tega tudi zmožnost, vodno paro v-se sprejemati; rosa ne bi mogla biti rastlinam tako koristna, kakor je, če ne bi listi imeli te zmožnosti.

O razmerjih vode k rastlinam bomo še govorili pri popisovanji, kako sprejema rastlina v sebe svoje rudninske (mineralne) sostavine.

3. Sprejémanje dušca.

101 Rastline imajo v primeri z drugimi svojimi sostavinami le malo dušca v sebi. Kar ga imajo, ta je večidel v staničnem soku, posebno mlajih delov, in pa v semenu. V 2500 funtov sena je 984 funtov ogljenca, pa le 32 funtov dušca.

Dasi je listje rastlinsko vedno obdano s tistim dušcem, ki znaša štiri petine zraku, ga vendar listi ne sprejemajo v sebe. Rastlina ga dobiva v podobi tiste kemijske spojine duščeve z vodencem, ki se amonijak imenuje (kemija §. 84.). To po svojem tako posebnem ostrem smradu znano telo se v vodi neizmerno rado razpusti in pride v rastlino z vodo, ktero korenine v sebe srkajo. Atmosfera je tudi prvotni izvirek vsega dušca, ki je v rastlinskih in živalskih telesih, kakor je bilo to že povedano ob ogljencu. V čisto rudninskih tléh so dušečnate rudnine velika redkost, ktere so omejéne le na posamne kraje, kakor n. pr. chilski solitar (kemija §. 80.).

Atmosfera (ozračje) ima pa povsod nekoliko amonijaka v sebi, ali vendar tako malo, da ga ni mogoče ne z nosom doznati, ne z vago določiti, koliko ga je; dokazati se pa dá, da se nahaja v dežnici in v tekočej vodi. Njivska tla, posebno če so jako ilnata in prstnata, srkajo željno amonijakov plin iz vode in iz zraku v

sebe, tako da je tega dušečnatega telesa povsod dosti rastlinam pristopnega.

Se ve da bi moralo bujno rastlinstvo in živalstvo, kteremo so rastline živež, s časom povžiti ves amonjak iz zraku. Ali enako kakor se z gnjitjem in s trohnjenjem organskih teles atmosféri spet povrača ogljenec v podobi ogljenčeve kisline, tako se tudi amonijak vselej nareja pri trohnenji in pri gnjitji organskih stvari.

Posebno mnogo ga dajó gnjijoče živalske snovi zavolj tega, ker imajo v sebi posebno mnogo dušca. Atmosfera dobiva razun tega amonjaka tudi iz vulkanov, iz kterih teče prav mnogo tega plina.

Amonjak je rastlinskej rasti jako koristen; temu dokaz je to, da jo tako močno pospeševajo tiste reči, ki ali že imajo amonijaka v sebi, kakor gnoj, gnojnica, plinova voda, saje in amonijakove soli, ali ki, v zemljo dete, počasi strohljené in pri tem amonjak napravljajo, kakor vsi živalski odpadki, n. pr. roževina , parklji, kosti, kostna moka itd.

Dušec se daje rastlini tudi v podobi duščeve kisline, ki je sostavljena iz dušca in iz kiselca (kemija §. 39.) in ki je spojena z lužninami (alkali). Duščeve kisline, z lužninami spojene je vselej nekoliko v tleh, dasi vselej le malo. Resnica jé, da so duščevo kisle soli prav dober gnoj.

102 4. Sprejemanje žepla.

Žepla je v rastlinah še manj kakor dušca. Manjka ga pa nikoli ne v beljakastih snoveh, ki imajo vsled 195. §. kemije v sebi ½ do 2 postotka žepla.

Vse žeplo pride skoz korenine v rastlino, in sicer v podobi žepléne kisline, ki je tedaj tudi živež rastlinski. Te kisline je nekoliko málo skorej v vsakih tleh, in sicer večidel spójene z apnom , kakor tako imenovana sadra (gips), sol, ki je v vodi razpustna in tedaj pripravna, da jo rastlina z vodo vred sprejéma v sebe. Nadalje ima vsak hlevni gnoj žepleno kislega amonijaka v sebi, posebno izvrstnega pospeševala rasti tistih rastlinskih delov, ki imajo teh snovi v sebi.

Sprejemanje mineralnih sostavin rastlinskih.

103 Navadne mineralne sostavine rastlinske so zveze ali spójine kremenčeve kisline, fosforove kisline in žeplene kisline s kalijem, natronom, vapnom in z magnezijo, in razun tega še natrijumov klorec (chlornatrium, kuhinska sol) in kalijumov klorec (chlorkalium). Bolj redke snovi so glina, železni in maganov okis, bakrov okis, kakor tudi spojine joda, broma in fluora s kovinami.

Vse negorljive snovi znašajo le prav majhen del težkote cele rastline. 100 funtov sledečih rastlinskih snovi dajó pepela: Jelova drva 8/10 funta; hrastova drva 2½ funta pšenična slama 5 do 6

funtov; lipova drva 5 funtov; krompirjevec (hruščevje *, Kartoffelkraut) 15 do 17 funtov.

Razni deli ene in iste rastline imajo razno mnogo mineralnih snovi v sebi. Navadno jih ima listje in lubje mnogo več, kakor pa deblo in korenine. Pepela dadó:

Izmed vseh rastlinskih delov dadó seme in korenine vselej najmanj pepela.

Pa ne le, da dadó razne rastline razno mnogo pepela, ampak tudi njihov pepel je razno sostavljen, kakor to kažejo analyse (kemijske razkrojitve) nekterih pepelov: (števila so odstotki.)

Travna ljulika
detelja
turška detelja
hrastova drva
jelov drva
pšenica
pšenična slama
ajda
grah
krompir
pesa
Ta razkazek kaže najbolj očitno, kolik razloček med pepeli raznih rastlin in še celó med pepeli raznih delov ene in iste rastline. Iz tega sklepamo, da potrebuje vsaka za svoj razvoj neko množino določenih rudninskih snovi. Koliko jih pa potrebuje vsaka rastlina, to se ne dá povedati, ker se njihova

množina v nekterih rastlinah mnogokrat močno ménja. V predstoječem razkazku dana števila imajo tedaj le omejéno vrednost; mogoče je, da je pepel iste rastlinske vrsti, če smo jo vzeli od kakovega druzega mesta ali če je kakega druzega leta zrastla, vse drugačno sostavljena, kakor je pa bilo zgorej povedano. Mislijo pa vendar kemikarji, da je primer kislin k osnovami (base) za vsako vrst precej nepremenljiv; ravno tako, da se zamoreta medsebojno nadomestovati kali in natron, in tudi apno in magnezija. Tudi so že poskušali, da bi našli pravilne razmére, ktere vladajo med različnimi snovmi v pepeli in v rastlinskih delih, in sicer med mnoštvom apnenih in magnezijskih soli in med mnoštvom beljakovim; nadalje med mnoštvom lužnin v pepelu in med mnoštvom ogljenčevih hidratov v dotičnih rastlinskih delih (kemija §. 178). Da se tedaj popolnoma razjasne te razmere, je treba še mnogih in obširnih preiskav.

Pa naj bo s temi razmerami kakor hoče, vendar to je resnica, da so za življenje rastline potrebne tiste rudninske snovi, ki jih najdemo v njenem pepelu. Če teh ni v tleh celo nič, ali če jih je premalo, se bodo tiste rastline ali tisti rastlinski deli, ki jih potrebujejo, ali nikakor ne, ali pa le nepopolno razvili. Natanki poskusi so to potrdili popolnoma. V čistem kvarčevem pesku kali in raste sicer grah, ne naredi pa ne semena; kar se pa dogodi, če dodamo onemu pesku apnenih ali kalijevih soli.

104 Ogljenčeve kisline, vode in amonijaka, ki dajó rastlinam potrebni ogljenec, vodenec, kislec in dušec, najdemo povsod v dovoljnej množini razširjene; ne more se pa to reči o rudninskih sostavinah rastlin, ki so tem več prav raznomérno v tleh porazdeljene.

Vsaktera zemlja ni nič druzega kakor razzébeno in razpadlo kamenje, kakor to vémo iz mineralogije. Od tega tedaj, kakošno je to kamenje, je odvisno tudi to, iz česa da je zemlja sostavljena. Čisti apnenec in čisti peščenjak bi tedaj, ko bi se razzebel in razpadel, dajal zemljo, v kterej hi bilo le apno , ali le kremenica; ktera zemlja bi tedaj ne mogla dajati nobenej rastlini njej potrebni kali. Mešano kamenje pako, kakor poimence granit, bazált, porfír, skrilavec (thonschiefer), drobnjak (Granwacke), lava in mnogo drugih, imajo v sebi vse kovinske okise, ki se nahajajo v rastlinskem pepelu; tako kamenje nareja tedaj posebno rodovitno zemljo (primerjaj mineralogija §. 98. do 118.). Razločujemo zemljo neobdelano, ktera se je naredila iz razzébenega kamenja in se z rastlinami pokrila brez človeške pripomoči, od obdelane zemlje ali oranice, s človeško pripomočjo zrahlane, poravnáne, enakošno porazdeljene in večidel tudi bolj bogato pomešane z organskimi ostanki.

105 V žitnem semenu in skorej v vseh druzih semenih sta apno in magnezija vselej zvezana (spojena) s fosforovo kislino. V 100 funtih pepela iz pšeničnih zrnov je 60 funtov fosforove kisline; v 100 funtih pepela iz rumenega graha je pa 34 funtov fosforove kisline. Ta kislina se prvobitno nahaja v rudninstvu, največkrat

v kemijskej zvezi z apnom, apatit (min. §. 53.) narejaje. Rastline jemljó fosforovo kislo vapno v svoje seme, in s tem, da ljudje in živali to seme povžijejo, dobé v sebe tisto tvar, ki je potrebna za narejanje kosti (kemija §. 49.).

106 Mnogo je rastlin, ktere imajo ene svoje rudninske sostavine več v sebi, kakor kterekoli druge. Tako ima po §. 103 pšenična slama največ kremenčeve kisline, detelja največ apna, korenje največ kalija, in potem se zamorejo rastline razločiti na kalijevnate, na apnenate in na kremenate rastline.

Kalijevnate rastline so pelin, loboda, pesa, repa, turšica, podzemljice (krompir), tobak.

Apnenate rastline so lišaji, kaktus, detelja, bob, grah in skorej vse naše domače kukovice (Orchideae).

Kremenate rastline so pšenica, oves, rž, ječmen, sploh žita in trave, zatem vres, košeničica (Genista), ajda, akacija.

Skoréj vse rastline pa spadajo po sostavinah svojega semena v eden, po sostavinah svojega stebla in listja pa v kteri drugi oddelek, tako da ni mogoče po tem rastline drobno razdeliti.

Zdaj ko vémo, kako imenitne in potrebne so rastlini njene rudninske sostavine, bomo tudi mogli si razjasniti, zakaj nektere rastline rastó le posamezno sem ter tje na določenih mestih. Tako n. pr. se najde divja zélena (céler) in tako imenovane slanice (Salsola) le blizo morja ali blizo solin, ker potrebujejo mnogo natrona, kterega drugej ne najdejo. Buraza in kristavec rasteta blizo selišč, ker obe rastlini potrebujete solitra, kteri se nareja iz gnjijočih odpadkov človeških in živalskih.

Ravno tako tudi vidimo, da nektere rastline mnogim krajem manjkajo popolnoma, med tem ko jih raste vse gosto koj zraven v drugačnih tleh. Tako bi n. pr. zastonj kdo iskal medeni vres ali vrišč (Erica carnea) po laporastih in ilovčastih bregovih okrog Zagreba, ne našel bi ga tudi ne nikjer v Posavji, med tem ko gosto pokriva, apnene bregove bližnjih Samoborskih gorá.

Tistemu, kteremu so te razmere znane, je mnogokrati že dovolj, če ve, ta ali ona značajna rastlina raste ali ne raste v tem ali v onem kraji; iz tega že more sklepati, kakova so tam tla, brez da bi mu trebalo jih preiskovati. Treba pa je opomniti, da ni samo od kakovosti tlá odvisno to, ali zamore v njih rasti ta ali ona rastlina, ampak da je njena rast vezana še na druge pogoje, kar si je treba dobro zapametiti.

107 Voda je rastlinam potrebna, ne samo zato, ker jim je sama poglavitni živež, ampak tudi kakor topilo ogljenčeve kisline, amonijaka in rudninskih snovi. Brez dovolj vode tedaj ni mogoče misliti si rastlinskega rastja. Tla zamorejo imeti obilno prsti, amonijaka in soli, pa vse to je zaklenjen zaklad, če ni vode, ki bi vse to raztopila, in rastlinam pristopno naredila.

Vpliv vode na rudninske sostavine tlá ni samo v tem, da bi jih ona le topila, ampak ona jih tudi kemijsko razkrojéva.. Saj so tla sostavljena večidel iz zvez (spojin) kremenčeve kisline z ilovico,

z apnenino, z magnezijo in z lužninami, ktere se v vodi same zá-se ne razpuščajo. Ravno to veljá o kremenici samej, ktera je glavni del peščenih tla. Ali ker voda najpoprej v-se vzame ogljenčevo kislino in amonjak, ki sta v tleh, je postala zdaj zmožna, da s pomočjo teh dveh snovi kemijsko razdeva nerazpustne kremenčane (silikate; mineralogija §. 46.). Zdaj že naredé ogljenčevo kisle zemlje in lužnine, ki so razpustne v takej vodi, ki ima ogljenčeve kisline v sebi; z druge strani se pa odločuje tudi kremenica V razpustnem stanji (kemija §. 67.) in tako je tedaj tem rudninskim tvarinam mogoče, da stopajo v stanično kožo.

Zdaj se pa narine nam vprašanje: Ali voda dežnica ne splakne iz tla in tedaj ne odnese od rastline proč te v njej razpuščene rudninske snovi? Saj mnogokrat deževje tedne in tedne namaka tla in saj mi tudi pogostoma škropimo zelišča na vrtu in cvetlice na oknu. Ali se v obeh teh slučajih prst ne izpére popolnoma, ali se jej ne vzame ves njen razpusten rastlinski živež?

Vsakako bi se moglo misliti, da je temu tako. Ali njivska prst ima to neizrečeno imenitno lastnost, da privlači razpustne soli in da jih tako v sebi drži, da jih voda ne more izprati, pač pa koreninska vlakna v sebe vsrkati. Enostaven poskus nam očitno kaže to zmožnost njivske prsti. Naj se lij napolne z njivsko prstjo, in naj se ona polije z raztopnino kakove soli, o kterej raztopini znamo, koliko ima soli v sebi. Pokaže se, da ima odtekajoča voda manj soli v sebi, kakor na prst vlita. Gledé tega se pa ne ravnajo vse soli enako; ene soli pridrži prst več v sebi, druge pa manj. Kaže se, kakor da bi prst za rast rastlinsko bolj imenitne snovi, kali, amonijak, fosforovo kislino in kremenčevo kislino bolj močno privlačila in v sebi držala, kakor natron, apno, žepleno kislino, solno kislino in duščevo kislino. Odtekajoče vode zamorejo tedaj tlam odvzeti le preostanek njihovih razpustnih sostavin.

108 Če solnce dalj časa greje tla, more jih na zadnje tako ogreti, da se popolnoma izsušé in da vsahnó vse rastline. Gledé tega se pa ne ravnajo vsaka tla enakošno, ker nektera tla vodo bolj močno v sebi držé in se tedaj ne posušé tako hitro, kakor druga. Vododržnost tla je tedaj jako imenitna njihova lastnost in je odvisna od tega, iz česa so tla sostavljena. Kvarčev pesek ima prav slabo vododržnost in se hitro pusuši; v prah razdrobljeno apno, prst in glina (min. §. 115.) so pa mnogo bolj vododržni. Posebno poslednja je, ki drži vlago v prsti naših njiv.

Preveč gline je pa tlam ravno tako škodljivo kakor pomanjkanje nje. Če je v tleh preveč gline, so tla vedno mokra, ne prhka in zraku nepristopna; če se pa posušé, so pa tako trda, da korenine ne morejo v nje riti. Le ostrice in site rastó, pa še te slabo, v takih ilnatih tleh.

Moč toplote, svetlobe in elektrike.

109 Rastlinsko življenje ni odvisno samo od njenega živeža, ono ni le tega živeža kemijska prememba., ktera je nasledek delavnosti

stanic. Tudi fizikalne sile, toplota, svetloba in elektrika imajo pri tem svoj delež in že v §. 99. je bilo povedano, da ima svetloba moč na narejanje nekih rastlinskih snovi.

Ali, kako da dela v tem slučaji in kako da sploh dela svetloba na rastline, to se ne da pobliže dokazati, pa še manj vemo póvedati o moči elektrike na rastline. Bolj očitna in tedaj bolj znana je moč toplote. Vemo, da je toplota sploh rastlinam koristna, da rastline poginejo, če se toplina manjša.

Pa tudi gledé tega se ravnajo rastline prav različno. Saj zmrznejo na primer:

Nadalje potrebujejo naslednje rastline, da dozore sledečo srednjo toploto

110 Od toplote je nadalje odvisna doba rastlinske rasti, namreč število dni, ktere potrebuje rastlina od kalénja do popolnega dozorenja plodú. To število je v toplih pokrajinah manji, v hladnih veče. Tako n. pr. je istega leta bila doba ječmenove rasti v Alzaciji (Elsass) 92 dni dolga, v Kodanji (Kopenhagen) pa 120 dni. Ali, če se pomnoži srednja toplina raznih krajev se številom dni, ktere potrebuje kakova rastlina od svojega kalenja do popolne zrelosti svojega semena, se pa dobe kakor pomnožek precej enako velika števila. Iz tega se vidi, da potrebuje za dozorénje plodu vsaka rastlina nekako določeno, vselej ravno tisto množino toplote, ki pa ,more biti porazdeljena na razno dolge čase.

Če gremo 1000 čevljev visoko nad morje, opazujemo, da tam žita in pozemljice po priliki 20 dni pozneje cvetó; če se gre od ravnika (ekvatorja) proti severu, se opazuje, da rastline za vsako stopinjo (grad) severne širine kake 4 dni pozneje listje poganjajo in cvetó.

Preveč velika toplota pa tudi brani, da nektere rastline ne morejo dozoriti svojega sadú ali plodú. V pravih vročih krajih ne dozoré ne hruške, ne jabelka in ne pšenica.

Rastline zajedalke (parasite) in bolezni rastlin

111 V poprejšnjem smo pokazali, kako da rastlina neorganske snovi kakor svoj živež jemlje v-se in sebi prisvojuje. Dokler se to godi na navadni način, so tudi vse prikazni življenja take, kakoršne morajo biti. Organizem je zdrav. Ali vsakovrstni vplivi začnó s časom ovirati in vstavljati delovanje organov. Organi ne delajo vsled toga več tako. kakor bi to moralo biti; pokažejo se prikazni, ki jih imenujemo bolezen. Rastlina naredi potem marsiktere bolezenske izdelke, kakoršnih ni nikoli v nji najti, dokler je zdrava; napravijo se izrastki, pokveke in obronki najčudnejših podob, ter mnogokrat je bolezni nasledek ta, da so rastlina posuši..

Najnavadnejši vzrok rastlinskih bolezni tiči v tem, če tla niso pripravna za rast te ali one rastline, vsled česar se ona slabo redi, kakor tudi pomanjkanje ali pa obilnost svetlobe in toplote.

Pa se ta ali oni rastlinski del nenavadno vdebeli, to se pa more doseči tudi umetno s tem, da se rastlini pripravijo taki pogoji, da more ona nenavadno dobro rasti, podobno, kakor se to tudi pri živalih more doseči z rejo in pitanjem. Sem spada pitano cvetje, prenaredbe kapusovega cvetja v tako imenovani karvijol, izreja debelega in sočnatega sadja ter debelih korenin itd. — vse same spake, ki so nam v največjo korist ter o kterih navadno ne rečemo, da so bolezenske prikazni.

V znanstvenem obziru so take prenaredbe v toliko velike imenitnosti. v koliko se iz njih dadó spoznati sorodnosti raznih rastlinskih delov. ki se kažejo v tem, da se ta ali oni organ v druzega prenaredi, kakor, n. pr. veja v trn, pestič in prašnik v cvetne liste.

Izrastki so na rastlinah naredé sosebno vsled vbodov, ktere store žuželke, da ležejo tam svoja jajca; vsled toga teče sok obilnejše proti tistem kraju ter napravijo so čudni izrastki, ki so bivališče in živež. žuželskih ličink. Najbolj znane so rožne šiške (bedeguari) na šipku (divji roži) in pa šiške in ježice po hrastih, ki se v obrtniji porabijo. Te niso, kakor se kaže, dalje škodljive rastlininemu življenju; al ličinke smrekovega lubadarja in gosenice raznih metuljev napravijo pa ne redkokrat, da bolehajo celi gozdi ter da se posušé.

Čudno je vendar to, da se najde precej mnogo zelišč, ki ne rastó v zemlji, ampak na drugih rastlinah. Ta zelišča, ki so zajedalke imenujejo, so navadno soraščena z lubovo liko tistega debla, na kterem jih vidimo. Očitno je, da zajedalke odvzamó nekoliko sokov svojej redilki in da jo tedaj s tem ovirajo v rasti; da, mnogokrat jo popolnoma zamore. Življenje rastlin zajedalk se da primerjati življenju kri sesajočih živali, ktere tudi vživajo že poprej upodobljene (asimilovane) snovi.

Najbolj znana zajedalka je omela (Viscum), ki raste na sadnem in na gozdnem drevji. Iz njenih belih, sluzavih jagod se nareja

tičji lépek. Nektere zajedalke izrastó tudi na koreninah drugih rastlin, kakor poimence lusnec ali luš (Lathraea Squamaria),

samovratec (Monotropa Hypopitis) na koreninah smrekovih, in vejnati pojalnik (Orobanche ramosa), pod. 156, kteri raste iz korenine konoplje B, kakor kaže pod. 157. pri A, in jej zatorej mnogo škoduje. Na lanu, na maternej dušici in na detelji se pokaže nektera leta posebno pogostoma predenica (Cuscuta), pod. 158., ki je sicer lepa, ali jako škodljiva zajedalka.

Najškodljivejši so pa nektere k najnižjim rastlinskim podobam spadajoče zajedalke, drobne glive, ki se množé s komaj vidnimi kličnimi mehurčki (s trosom). Dokazano je, da te narede tiste razne rastlinske bolezni, kterih se ljudje bojé, ter da niso one le po naključji spremljevalke teh bolezni. Snet in ruja na žitih, reženi rogljički, plesenj in gnjitje vinskega grozdja in krompirja so nasledki takih drobnih organizmov.

Starost in obseg rastlin.

112 Nauk o životnih prikaznih rastlin sklepamo s pogledom na njihovo starost in na njihov obseg, kteri dosežejo. Nektere plesnji in glive, izmed kterih so nektere le skoz mikroskop vidne, potrebujejo za svojo razvitev le nekoliko ur, potem pa koj poginejo; druge glive in gobe pa potrebujejo za to več dni ali tednov. Znano je, da popolnije rastline dosežejo večo starost. No obzirajoč se na eno- in dveletne rastline, govorimo tukaj le o trpežnih rastlinah, izmed kterih dosežejo nektere čudno veliko starost.

Iz letnic je dokazano o mnogih drevesih prav za gotovo, da so bila več kakor 2000 let stara in da so vendar poganjala veje vedno na novo; dà, starost, na bregih reke Senegal v Afriki rastočega opičnega kruhovca ali bahaboba (Adansonia digitata) se ceni na 6000 let!

Jako stare rastline so navadno tudi velikega obsega, t. j. so tudi jako debele, ali jako visoke, ali pa oboje. Med tem ko naša jelka doseže visokost od 160 do 180 čevljev in debelost od 6 čevljev v preméru, so tudi take palme, ki, ne da bi bile debeleje, zrastó 250 čevljev visoke. Na vulkanu Aetna stoji nekoliko starih kostanjev, kterih deblo obsega 60 do 80 čevljev naokrog. Blizo mesta Wormsa na Nemškem stoji brest, ki je 116 čevljev visok in ki obsega 85 čevljev naokrog. Star je pač 600 do 800 let. Sloveč je en zmajevec (Drachenbaum, Dracaena) pri Orotavi na otoku Teneriffa, ki je le 60 do 80 čevljev visok, ali ki je v preméru 27 čevljev debel, in kterega so že leta 1402 osvojilci toga otoka občudovali zavolj njegove debelosti, pa ga tudi varovali nesreče. Pravi velikani med drevjem so pa mamutovci (Welingtonia gigantea), jelkam podobno drevje v Kaliforniji, ki izrastó 400 in več čevljev visoki in ki obsegajo pri dnu 60 do 80 čevljev na okrog.

Se ve da izrastó nektere liane (rastline ovijalke) tropičnih pragozdov še mnogo bolj dolge, celó do 500 čevljev. Njihovo 1 palec debelo deblo se spenja na drevje, so vije od veje do veje na sosednja

drevesa, se obeša doli in ko doseže novo podslombo, se spenja spet k višku. Na ta način raste trstinasta palma (Calamus Draco), ktere mladike so pri nas znane pod imenom španjskega trskovca (spanisches Rohr).

Tudi dolgost življenja in kaljivost semena je jako različna. Pri mnogih že vgasne koj prvega leta. Ali, ječmen, zakopan pri vpadu Arabov na Francoskem, tedaj pred 600 leti, in zdaj spet tedaj najden, je vsejan v zemljo vendar še kalil. Tudi je kalil še tisti ječmen, ki so ga vzeli iz grobov Egiptovskih piramid, in ki je bil najmanj 2000 let star.

Poljedelstvo.

113 Presegalo bi meje, postavljene tej knjigi, če hi hoteli bolj obširno govoriti o tem za obstanek človeškega rodú najbolj imenitnem oddelku njegovega kulturnega življenja. Ali to, kar smo dozdaj o notranjej rasti rastlin in o delovanji njih organov povedali, in to, kar je bilo rečenega o sostavinah in o hrani rastlin, bo vsakako v vsacem vzbudilo to misel, da je velike djanske vrednosti znanstveno premišljevanje poljedelstva, in da se pravo obdeljávanje pólja le na znanstveno podlogo oslanjati more.

Poljedelstvu je naloga, da pridela na danem zemljišči kolikor mogoče največ koristnih rastlinskih snoví; pri tem bo dobitek tim veči, čim manj je bilo treba, dela in drugih pripomočkov.

Da rastline dobro rastó, je pa potrebno, da imajo dovoljnega živeža, in zatim, da zamorejo ta živež v sebe tako sprejemati, kakor velja, kar je pa spet odvisno od toplotnih razmér, od rahlosti zemlje in od tega, ali zamore zrak lahko do korenin, ali ne. Da bodo tlá dovolj rahla, zato je mehanično obdelovanje njivskih tlá, namreč kopanje, oranje, brananje, valjanje itd. neogibno potrebno. S tem se ne naredi prst še bolj pripravna za razširjanje korenin v njej, ampak pospeševa se tudi pristop zraku, kteri kemijsko razdéva sostavine prsti in tako pripravlja rastlinam novega živeža.

Kako potrebno je, da more zrak neoviran prešiniti prst, se vidi prav očitno na mokrotnih tleh, ki z vodo napojena, ne pripuščajo v sebe zraku, da bi kemijsko deloval ná-nje in ki se tedaj tudi ogreti ne morejo. Tu dela osušenje čudeže. To se zgodi s tem, da se izkopljejo jarki, vodeči proti niže ležečim krajem. V te jarke se potem nasuje nekoliko proda (brebira), ali pa tudi nameče hoste in potem se zasujejo s prstjo. Vodi je s tem dan odtok. V isti namen narejajo tudi podzemeljske vodotoke iz žlebnikov ali iz posebnih glinjenih cevi, ktere vodo prepuščajo in odvajajo. Sušenje tla se navadno imenuje drenaža (drainage).

Gnoj.

114 Drugo poljedelčevo delo je gnojenje, t. j. dajanje tlam tistih snovi, ki so rastlinam potrebni živež.

Poskušnje so pokazale, da polju, 4 orale (= 10.000 metrov, glej fizike §. 8.) velikem, ena pšenična žetev odvzame: 130 funtov kalijevnatih soli 67 funtov apnenatih soli in 260 funtov kremenice, vsega skup 457 funtov rudninskih sostavin. Med temi je 112 funtov fosforovo kislih soli. Če sejemo tedaj na enem in istem polju več let zaporedoma isto žito, je očitno, da mu odvzamemo prav mnogo onih rudninskih snovi, tako da jih ho vedno manj v povrhnjej prsti.

In resnično, čez nekoliko let je pridelek naše žetve vedno bolj in bolj vbog, tako da se kmali ne izplača več setev. Temu je vzrok ta, da rastlina ne najde v tleh tistih rudninskih snovi, kterih potrebuje za svojo popolno razvitev, ali ne dovolj, ali pa ne v razpustnem stanju.

Če hočemo neprenehoma žeti, moramo za to skrbeti, da tlam spet povrnemo toliko rudninskih snovi, kolikor jih je žetev iz njih vzela. To se zgodi z gnojem. Gnoj imenujemo vse tiste snovi, ktere po njivi potrosene jo tako zboljšajo, da spet rodi tisto žito, ktero bi radi pridelali.

Najbolj navadni in od nekdaj rabljeni gnoj je človeško in živalsko blato, pomešano z vsemi mogočimi odpadki gospodarstva in poljedelstva. Jasno je, da morajo v njem biti vse tiste organske in rudninske snovi, ktere smo se setvijo njivi vzeli in ktere ji tedaj v gnoju spet povračamo.

Ogljenčnati deli gnoja, posebno slama, rahlajo tla in povečajo množino prsti in ogljenčeve kisline v njih; dušečnate tvarine dajó amonjak. Ta kemijski razkroj imenovanih tvari, ki se godi v tleh, je tudi izvirek toplote. Gnojena žita so vselej nekoliko topleja od negnojenih, in mnogo gnojenje zamore nekoliko nadomestiti nedovoljno toploto zrakovo.

Scavnica ima v sebi jako mnogo soli, posebno fosforovo kislih. Zato je pa scavnica, tako imenovana gnojnica, prav izvrsten gnoj za polja; poglavitna naloga poljedelcu je, da prav vestno nabira in spravlja to smrdljivo kapljino, tako da mu je kolikor mogoče malo pride v zgubo.

Razumljivo je, da je mnogo drugih stvari tudi dobrih za gnoj, ne le živalsko blato in scavnica.

Sadra, smlete kosti, pepel iz drv, iz šote in iz premoga, izlužen pepel, žgano apno, amonijakovnati odpadki iz raznih fabrik, vse te stvari so mnogo vredna gnojila. Mnoge fabrike, ki narejajo umetni ali rudninski gnoj, se pečajo z nabiranjem takovih stvari, kterim po tem dajejo pravšno podobo, da morejo rastlinam dobro gnojiti. Za vkupno gospodarstvo cele dežele je velike imenitnosti to, da se nobena taka stvar ne prezré in ne gre neporabljena v zgubo, ktera bi, na njivo speljana in potrosena, pospeševala rast koristnih zelišč.

Kolikor bolje poznamo sostavine tla, toliko primérnije gnoj za-nje zamoremo si izbrati. Če poznamo svoje njive dobro, bomo jim dajali le tisto, ktero jim manjka; in mnogokrati bomo z nekolikimi vrečami, napolnjenimi s kakovim gnojilom, dosegli ravno

tisto, za kar bi bilo potrebnih mnogo košev polnih neprimernega gnoja.

Nektere tvari so se pokazale kakor posebno dober gnoj, ker jih je razmérno le malo treba posuti po njivi, da se njen pridelek nenavadno poveča. — Te tvari so: sadra (gips), kostna moka in gvano.

Franklin je popotovaje po Evropi, videl, da so jeli ljudje polja in travnike posipáti se sadro, in prepričal se o njenej velikej moči na rast žita, detelje in trave. Ko se je bil vrnil spet v svojo domóvino, v Ameriko, je priporočal svojim zemljakom, da naj posipajo polja se sadro, pa nobeden mu od začetka ni verjel, da bi vreča polna sadre toliko moč mogla imeti do njive. Franklin pa gre zdaj na njivo, ležečo v bregu in posuje po njej iz sadre velike črke besedi: »To je naredila sadra.« Bujna rast detelje na posutih mestih je kazala vsacemu kdor je mimo šel, veliko vrednost novega gnojila, in zdaj ga ni trebalo nikomur več priporočati.

Sadra je iz žveplene kisline in iz apna (kemija §. 87.). Ona ima tedaj v sebi žveplo in apno, dve tvari, o kterih smo bili povedali, da ste bistveni sostavini mnogih rastlin.

Zakaj da ima sadra tako nenavadno gnojilno moč, o tem so mnenja različna. Nekteri mislijo, da zato, ker ima žvepla v sebi; drugi pa spet mislijo, da vsled svojega obnašanja proti ogljenčevo kislemu amonijaku, ki je v tleh. Sadra se namreč s tem vred razkroji na žvepleno - kisli amonijak in na ogljenčevo - kislo apno; prvi je malo hlapen in ostane tedaj bolj v tleh, kakor pa amonijak, ki sicer lahno v zrak pobegne. Ogljenčevo kislo apno se razpusti v ogljenčevo-kislinatej vodi in zamore tedaj prestopiti v rastline. Zadnjič mislijo nekteri tudi, da ima sadra svojo moč edino od tod, ker ima vapna v sebi, in trdijo to zato, ker sadra tako nenavadno pospešuje rast apnenatih rastlin, posebno pa detelje. Da je ona bolje gnojilo, kakor druge apnenate spojine, to se pripisuje temu, da se ona tako lahko v prah zmelje in v vodi lahko razpusti. Mogoče je, da delajo ti vzroki vsi skupej.

Gnojenje s kostno moko bogati nenavadno pridelek, sosebno pšenični. Da kosti morajo dajati dobro gnojilo, to nam je koj jasno, če pomislimo, da ima kostna žolca (drgtalice) dušca v sebi, da so kosti iz fosforove kisline in iz vapna kteri obe tvarini spet najdemo v pepelu pšeničnem. Kostna moka je tim bolje gnojilo, čim drobneje je zmleta. Še bolj so pa poveča gnojilna moč kostne moke, če se ona se žvepleno kislino namoči, preden se po njivi posuje. Naredi se v tem slučaju žvepleno-kislo apno in razpustno fosforovo-kislo apno. V kupčiji se imenuje ta preparat superfosfat. Prav obžalovati je, da so naši Slovenski kmetje in drugi posestniki tako malo še sprevideli, kolike vrednosti so kosti za gnoj. Na Angležko in v Holandijo se zvozi vsakega leta, na tisoč in tisoč centov kosti. Od kar Angleži gnojé svoje njive s kostno moko

in z mekinami je pridelek njihovega polja dvakrat veči kakor poprej.

Gvana je rujavkasta, prahu podobna ali lahko razdrobljiva tvarina, ki ostro smrdi po amonjaku. Pripeljejo ga iz nekterih otokov in iz nekterih mest suhe južne Amerike, kjer skorej nikdar ne dežuje. Tam so v pretečenih stoletjih morske ptice nakupičile toliko tičjeka, da leži na nekterih mestih 30 do 80 čevljev nad debelo. Teh morskih ptic je po tistih krajih toliko, da solnce zatemné in da človeku ni mogoče stopinje narediti, da ne bi se v gnjezdo zadel. V novejih časih se je začela precej živa kupčija s tem gnojem, kterega zvozijo Angleži silo mnogo domu na Angleško (kemija §. 404.). Da je gvano tako čudno dober gnoj, to pride od todi, ker ima mnogo amonijaka in fosforove kisline v sebi.

Mekine so tudi izvrstno gnojilo, ker imajo v sebi dušca in fosforove kisline.

Praha.

115 Z večkratnimi žetvami oslabljene njive zadobé tudi brez gnoja same od sebe spet svojo prejšnjo rodovitnost, če se dalj ali manj časa neobdelane same sebi prepuščajo. To ravnanje, ki se imenuje praho puščati, je po nekterih manj gosto naseljenih krajih tako navadno, da se tam nikdar njive ne gnojé.

Ta čudna prikazen se razloži iz tega, da zrak in voda med tem, ko njiva počiva (ko je ona ledina ali praha), neprenehoma kemijsko delata na njo in razdevata njena tla. S tem se naredé njene razpustne rudninske sostavine spet v dovoljnej množini pristopne rastlinskim koreninam prihodnje setve. Da se bolje razume, treba se spomniti na tisto, kar je blo rečeno v §. 107., da postanejo namreč skorej vse v rastlino sprejete rudninske snovi še le vsled kemijske razkrojitve razpustne ali raztopne, in da je tedaj precej mnogo časa potrebnega, preden se z njimi nasiti voda, ki leze v tla. Počivajoča njiva se kmali zaraste s pleveli, s čem vlaga bolj v njej ostane in se njena prst pomnoži.

Le tista tla, ki so vsled svoje kemijske spojbe ali zveze naj bolj ugodna žitu, kakor n. pr. na zraku razpadla lava, se zamorejo neprenehoma obdelovati brez gnojenja in brez prahe, pa pridelek žita ostane vsake sledeče žetve enako bogat.

Obdelovanje njiv po kolobarju.

(Vrstilna setev.)

116 Zgorej smo že videli, da jemljó razne rastlinske vrste tlam tudi razne rudniške tvari, in sicer tako, da ene in iste tvari vzame ena rastlina več, druga manj. Med tem ko polju, štiri orale velikemu, pšenična žetev odvzame 112 funtov fosforovo-kislih soli, mu odvzame repa, na-nj posejana, le 38 funtov teh soli. Če se tedaj tri leta za poredoma repa seje na kako njivo, se jej odvzame še le toliko fosforovo-kislih soli, kolikor z eno samo pšenično žetvijo.

Iz tega se razloži, zakaj da tla, ki so izmolzena za kakovo rastlinsko vrst, še dobro rode kakovo drugo in tretjo. Na pšenišče se zamore, brez da se njiva na novo pognoji, prav dobro sejati detelja ali saditi podzemljice (krompir), ker te dve rastlinski vrsti potrebujete le malo fosforovokislih soli za svojo razvitev.

Po kterem redu se morajo sejati žita in saditi sadeži po njivah, to se ne more sploh določiti, ker to se ravná v vsakem kraji le po tem, kakošne da so njive. Če je kolobarjenje ali menjanje setve dobro uredjeno, se zamore posle enkratnega gnojenja pet- do sedemkrat žeti in praha je nepotrebna, ki je tudi pri nas že zavolj tega skorej povsod nemogoča, ker je zemlja pregosto naseljena. Skušnja je pokazala, kako je v vsakem posebnem kraji najbolje vrstiti setve. V mnogih krajih je v navadi sledeči poletni kolobar, pri kterem se gnoji prvo leto, tedaj vsakega petega leta: Prvo leto: Podzemljice ali pesa (kalijevnata rastlina); drugo leto: Pšenica (kremenata rastlina); tretje leto: Detelja (apnenata rastlina); četvrto leto: Pšenica in na pšenično strnišče pozna repa (prva je kremenata, druga pa kalijevnata rastlina); peto leto: Oves, rž ali ječmen (kremenate in apnenate rastline); šestega leta se kolobar začne spet od začetka.

117 Tako vidimo, da znanstvena botanika s tem, da preiskuje in uči prikazni rastlinskega življenja, dobro ustreza tudi djanskemu gospodarstvu in da tedaj pospeševa vse občno dobro in blagostanje, ktero ima v poljedelstvu mnogo bolj varno podlogo, kakor o kakoršnoj koli obrtniji. Če so pripoveduje, da kitajski cesar vsakega leta enkrat položi roko na plug, kakor tudi da je cesar Jožef na Moravskem sam brazdo izoral, so ta djanja le izraz spoznanja, da je poljedelstvo neizrečeno imenitno opravilo za človeštvo.

V starem veku so javlja poljedelstvo in požlahtnjenje nravov, ki je poljedelstvu nasledek, utelešeno v mitično božanstvo ,,Ceres” (Živa), o kterej pesnik navdušeno poje, imenujoč jo: Divjih navad krotilko, človeških nravov žlahtnilko, ki človeka s človekom druži.”

Priproste pa ganljive so zadnjič besede, s kterimi je neki poglavar severo-amerikanskih Indijanov priporočal svojim sonarodnjakom Mississay poljedelstvo kakor edini pripomoček, če hočejo, da se bo njihov rod obdržal in da no bodo beli ljudje še bolj dalječ se razširjali:

»Ali ne vidite, da se beli možje živé se zrnjem. mi pa z mesom? Da meso več kakor 30 mesecev potrebuje, preden doraste, in da ga je mnogokrat premalo? Da so jim vsako izmed čudnih zrnov, ktera v zemljo sejejo, več kakor tisočkrat povrne? Da ima meso, ktero jémo, štiri noge za beg, mi pa le dve za lov? Da zrna tam ostanejo in rastó, kjer jih beli možje posejejo? Da je zima, ki je nam čas trudapolnega lova, njim čas počitka in miru? Zato imajo toliko otrok in doživé večo starost kakor mi. Rečem tedaj vsakemu, ki me hoče poslušati, preden se bodo cedre naše vasi od starosti posušilo in preden bodo javorji sladorniki v dolini

nehali nam dajati slador, bode rod malih belih mož, ki zrnje sejejo, pregnal rod mesojedcev, če se ti lovci ne odločijo, da bi sejali. Bratje moji, slišali ste svojo osodo!«

Rastlina obilno poplača vsako njej skazano dobroto, vsak ná njo obrnjen trud. Naj se primerja kakor grah debel gomolček divjega krompirja po Meksikanskih gorah z velikanskimi gomolji krompirjevimi, ki izrastó na naših dobro obdelanih njivah; nadalje kakor gosje pero debela divja mrkva (korenje) in cikorija z sladornatimi sočnatimi koréni sejane mrkve in cikorije, drobni kisli lesnik z množtvom vsakovrstnih prijetnih, požlahtnjenih jabelk.

Ne moremo si kaj, da ne bi v sledečem povedali primer, ki kaže, koliko dobička daje posebej sadno drevje. V neki vasici blizo Darmstadta na Nemškem je v sedmeroletnej vojski obležal neki francoski vojnik bolan in ranjen. Usmiljeni kmetje so mu stregli, dokler ni ozdravel; iz prijaznosti in hvaležnosti do svojih dobrotnikov je sklenil pri njih ostati, jim delati in živeti od dela svojih rok. Kmetje so mu dali, da jim je krave pasel. Vojnik je zapazil, da je na golem pašniku mnogo prostora, kjer bi marsiktero koristno drevo rasti moglo. To ga je nagnilo , da je neko zimo napotil se v svojo domovino in od tam na hrbtu prinesel celo butaro žlahtnih sadnih drevésec. Večkrat je storil to pot in s časom je zasadil ves pašnik z drevjem, tako da je zdaj tisti pašnik najlepši gozd samega sadnega drevja, ki daje vsakega leta toliko dobička, da je izvirek blagostanja celej občini.