NOVICE
kmetijskih, rokodelnih in narodskih rečí.

Odgovorni vrednik Dr. Janez Bleiweis.

Tečaj IX.

V sredo 1. prosenca (sredozimna) 1851.

List 1.

Za novo léto.

Rad pratkar, novičar
Z vošilam se bliža,
De bógat petíčar
Se k njemu poniža,
Mu dati šestíco,
Še raji petíco.

Pa v cunjah in kosih
Šestíc me ne mika,
Petíc ne tak bosih,
Ki moka jih stika.
Tak pervo vošílo:
Srebro je obilo!

Pa vojska vse tare ;
So ušle dvajsetíce;
Petíce ni stare,
Ni nove šestíce.
Mir vošim, in raji
Le meč naj bo, v kraji.

Vse vojskne priprave
Hud strah nam le dajo;
Umetne naprave
Naj mesto imajo.
Živí naj kupčíja,
Živí obertníja!

Prek mečev naj kuje
Se kmečko orodje;
Tó kméte naj sluje,
Ž njim tud so gospodje!
Le voším, kar treba
Še gôr je od neba!

Še eno je polje
Brez častí, brez srebra,
Kjer dobre le volje
Gre trebuh pod rebra.
Naj šola domača
S pravico se plača!

Ko rečem; pravica,
Slovenšna se vzdigne;
Ta bodi resnica
Tud meni! pomigne.
Ah tvoja je sreča
Mí želja goreča!

Vsih želje spolniti
Sam eden ne more,
Svet mnozih združiti
Da terdne podpore!
Zbor moder naj s slavo
Ukrepi deržavo!

Z močjó tak edíno
Car vitežki čuje;
Narodov družino,
De res oblagruje.
Vse Bog gospodari,
Franc Jožefa vari!

To k novimu létu
Je moje vošilo;

Ne v vém, po obétu
Če bo se spolnilo.
Vse Bog gospodari,
Vsih blagor obvari!

Podlipski.

Potreba gore in hribe boljši
obdelovati.

V naših slovenskih deželah (na Štajarskim,
Koroškim, Krajnskim in Primorskim) se gore in hribi celò
malo, to je, samo na tistih krajih obdelujejo, kjer žito,
senò ali terte rastejo in so njive, travniki in nogradi
napravljeni.

Pa tudi takošne njive, snožeti in nogradi se
večidel brez vse previdnosti napravljajo in obdeljujejo. Orani
ali okopani bregovi se ne zravnajo, zatorej deževje
rodovitno zemljo z njih spera, de se take njive ali
nogradi sčasama v pustote spremené. Na stermih
senožetih deževje tudi zemljo spere, de trava na njih hira,
derče in plazovi se odprejo, razširijo, in travniki se
poslednjič zapustiti morajo.

Neobdelanim goram in hribam se nič boljši ne godí.
Oni so ali že od začetka le gole nerodovitne pečí bili,
ali pa, čeravno nekdaj s hosto obrašeni, so gojzdje na
njih posekani, požgani, ali scer pokončani bili, — in
ko so korenine tako pokončanih host zginile, so dežji
iz golih tal rodovitno zemljo sprali, so se derče in
plazovi odperli, ruda in kamnje je poslednjič dol derknilo,
in takó so tudi v nič prišli.

Pustota naših gor in hribov je že sama na sebi
velika težava; zakaj prostori naših gor in hribov so že
sami po sebi veči od prostorov ravniga polja ali dolín.
Še veči je tista škoda, ktero naše polje zavolj pustote
hribov in gor terpí; zakaj od golih pustih hribov
in gor deževne vode hitrejši dol v potoke skupej
stekajo, tako povodin povekšajo, ktere pesek in
kamnje s hribov seboj prinesó, ž njim tam polje osujejo,
tukaj razderejo; — toča se ne več, kakor nekdaj, v
gojzdih, na hribih, ampak večkrat na polje in v dolíne
osuja, potrebni občasni dežji pomanjkujejo, suša
pogostama nastopa, prijetna rosa se zguba, moč vetrov
se povikša, kader gojzdje na gorah in hribih preidejo.

Vse to je dan današnji vsakimu umnimu
kmetovavcu dobro znano, in čisto nepotrebno bi bilo, od tega
na dolgo in široko govoriti. Vsi spoznamo, de je
potreba, naše gore in hribe boljši obdelovati, gojzde na
njih varovati, ali kjer so končani, jih zopet izrediti.

Ali vunder skor nobeden tega ne začne!
In zakaj ne ?
Odgovor na to ni težák. Pridno obdelovanje gor
in hribov dokaj stroškov prizadene, pričujoči dobiček
pomanjša, se ne splača koj pervo ali drugo léto,
ampak večidel še le prihodnimu rodu v korist pride, —
in ker vsak le sam za se, le za danes, ne pa
za jutri skerbí, odlaga obdelovanje gor in
hribov, ali ga clo čisto opustí.

Današnji čas vse naprej hití To povsod
slišimo, povsod beremo; in prav je, de nismo zaspanci.
Pa ravno kmetijstvu bi napredek nar bolj potrebin
bil. Tode, kakor je zgorej naznanovano bilo, to je
kratko in malo nemogoče, ako ne bodemo gor in
hribov popred, kakor vse drugo, boljši obdelovati
začeli.

Prizadevajmo si tedaj od zdej naprej za svoje gore
in hribe in gojzde sploh na vso moč skerbeti, de jih v
boljši stan pripravimo; — saj bo le v naš in naših
naslednikov veliki dobiček!

Kakó bi se pa to začeti in storiti moglo,
poskusimo v sledečim poduku razodeti.

(Konec sledí.)

Naznaník novih postav,
ktere je bolj sploh vediti potreba.

Pod tem nadpisam bojo „Novíce“ oznanovale vse
važniši nove postave ne v težko razumljivi besedi,
ampak prav po domače. Danes začnemo z nekterimi, ki
so v 34. delu „deželniga zakonika za krajnsko
kronovíno“ zapopadene.

1. Ces. kralj. deželna vikši sodnija razglasí
sodnijškim vradíjam ali gosposkam, kako se je
takrat ravnati, če kak posestnik svoje zemljiše ali
grunt razdeliti ali na kose prodati hoče. Po novi
postavi so zemljiša oprostene vsiga podložtva ; posestnik
je vsak sam svoj gospodar, tedaj zamore s svojim
zemljišem storiti, kar koli hoče. Vunder razdelitev
zemIjiš ne more in ne sme brez konca in kraja biti,
ampak se mora po nekakšnih postavah ravnati, scer bi
utegnila nezmerna razdelitev zemljiš deželi v škodo
biti in namest manjšiga števila premožnih kmetov bi
zadobila le veči število beračev. Ravno za to se zdej
postava izdeluje. Dokler pa gotove postave ni, je
ministerstvo ukazalo, de naj sodnijške vradníje (ne
kantonske poglavarstva) to opravilstvo prevzamejo,
posestniki pa, ki kakošno zemljiše razkositi hočejo, naj se ta
čas takóle ravnajo: De se odpis in prepis v gruntnih
bukvah zgoditi zamore, je treba, de posestnik ali
vdeležniki te spremenitve grunta napravijo spisani dokazek
vsih na to zemljiše spadajočih cesarskih gruntnih
davkov (fronkov) in druzih odrajtvil, ki to zemljiše
zadevajo, in ga c. k. sodníi predložé; — namest téh dokazkov
znajo pa tudi že storjene sodnijške prerajtvila
veljati. Ako vtabulirani upniki v razdelitev grunta ne
privolijo, se zna po gori ukazani poti scer razdelitev
tudi zgoditi, tode vsi dolgovi, ki so na razdeljenim
zemljišu, se v gruntnih bukvah ob enim na
razdeljene dele utabulirajo ali prepišejo.

2. Po ministerskim ukazu se imajo stroški za
vkvartiranje žandarmarije iz davkovske naloge
vsih naravnih davkov, tedej tudi iz dohodníne, to
je, iz dohodkinih davkov, poplačevati.

3. Ker so opravíla c. k. kantonskih poglavarstev
po novih postavah od opravil c. k. sodnijških vradij
natanjko ločene, ne grèjo dražbe ali licitirenge, naj
so kakoršne koli, kantonskim poglavarstvam, ako
zadevajo dražbe zasebnikov ali privatnih oséb.
Kantonske poglavarstva in županijski
predstojniki se nimajo tedaj več tacih dražb vdeleževati.

4. Krajnsko deželno poglavarstvo da po ukazu
ministerstva na znanje, kakošne pečatnike naj si
županije napravijo, ter pravi: Če ima kakošno mesto,
terg ali vas že po starih pravícah ali brez ovérka po
stari šegi kakošin posebin pečat, naj se ga posluži tudi
prihodnje, čeravno morebiti dozdej tudi v rabi ni bil.
Tudi si zna kakšno novo znamnje v pečat izvoliti, samo
bistveno znamnje praviga gèrba (vôpna) ne
deržavniga ne kronovinskiga ne sme biti. Ako kakošna žu-

panija prav gèrb imeti hoče, mora za-nj prositi. Naj
pa že pride na pečat kakoršno koli znamnje ali pa
nobeno, mora po obstoječih postavah saj na vsak
pečat v jeziku tistiga kraja tale obpís priti: „Uradni
pečat županije — — — —.“ Scer zna pečat
napravljen biti za natiskovanje s tiskarskim černílam, ali
za natiskovanje v vósek.

5. Ministerstvo je ukazalo: če se kdo hoče
vojašine odkupiti, ki pa še ni v vojaških létih (de je
namreč premlad), se mu mora to vselej dovoliti,
če odkupni denar vloží. Taki se pa smejo od
števila novincov, kamor so prišteti, še le potem
odšteti, ko so že res v starost zavojašino stopili.

6. Po naznanílu ministerstva ne bo treba
županijam več iz Dunaja pošiljaniga deržavniga zakonika
jemati, ampak le deželni zakonik, v kteriga bojo
prišle prihodnjič vse deželo dotikajoče postave.

Dobrovoljen svet,
kako se je v županijskih zborih obnašati in govoriti.

Spisal Ambrož. *)

Županije po ustavni napravi so dogotovljene in tudi
župani so izvoljeni, kterih posebna dolžnost je, zbore
svetovavcov tako voditi, de se v lepim redu in brez
prepíra potrebni sklepi storé, posebno tam, kjer je več
odbornikov.

Svobodna županija se more sama sebe vižati, to
je, po izvoljenih možéh vse županijske opravila
opravljati. Zaupni možje, ki v ta namen vkup pridejo, se
morajo pa tudi tako vêsti, de pokažejo, de imajo
potrebno previdnost in tako obnašanje, kakoršno se sme
od razumniga možá pričakovati.

Kjer koli več ljudí skup pride, se večidelj veliko
govorí, — pa ne tam, kjer se veliko govorí, se tudi
vselej modro sklepa, ampak le tam, kjer se po
pameti govorí. De se pa polagama in v lepim redu govorí,
ne smejo vsi pričijoči na enkrat gobezdati, zakaj iz take
čubodre izvira zmešnjava, na zadnje clo kreg in
prepír — ali pa še kaj hujšiga! De se kaj taciga ne
pergodí, ampak de se v zborih, kjer več odbornikov
skupej pride, lepo in vse poredama godí, je treba, de
vsak vé, kako se je v tacih zborih obnašati.

V vsih zborih je vpeljan nekakšni red, po kterim
se pomenki ravnajo. De se bojo vedili tudi naši
slovenski župani in odborniki v zborih lepo vêsti, naj beró
sledeče podučenje in se po njem ravnajo. Težko ni.

Kader se svetovavci ali odborniki s županam v zbor
snidejo, naj začne župan s pervo besedo zbor, in naj
oznani vse opravila, ktere so za tisti zbor ali sejo
odločene.

Po tem naj posamesne opravila po versti v
pomen in pretresovanje vzame, in naj razodene, kaj de
je njegova misel v ti zadevi. Kader on govorí, naj
vsi drugi svetovavci molčé in naj dobro pazijo na
njegove besede. Kader neha župan govoriti, naj popraša
okolj: kdo de izmed svetovavcov v ti zadevi hoče besedo
povzeti, in ako se jih več oglasí, naj jih po versti
zapiše, kakor so se oglasili, in ravno v ti versti naj
tudi vsi k besedi pridejo.

Dokler kak svetovavec ali odbornik govorí, se
nikakor ne sme ne župan ne kak drug svetovavec v besedo
vtikovati, ne besede pregrizniti, ga ne motiti ali
dražití. Če pa govornik le predolgo govorí, če brez
premislika čenča, kakor de bi otróbe vézal, če odskakva od
zapopadka govorjenja, če razžaljivo, sirovo, neotesano
ali zabavljivo govorí, naj ga župan spodobniga
govorjenja opomni; in ako ponovljeniga opominvanja ne
porajta, naj mu besedo ustavi, to je, dalje govoriti prepové.
Drugač je spodobno eno ali drugo reč grajati, drugač pa
sirovo zabavljanje; — pervo je vsakimu pripušeno,
ako to, kar graja, tudi dokazati vé, — drugo pa se
ne spodobi v poštenim zboru.

Če govornik kak poseben predlog ali nasvèt storí,
naj ga župan od besede do besede zapiše, ali naj ga od
govornika spisaniga tirja. To je zato potrebno, de se
pri poznejim glasovanji na tanjko vé: kaj de ta ali uni
svetovavec želí.

Kader en govornik neha govoriti, naj poprime
besedo tisti, ki je za njim na versti. Za to mora župan
dobro paziti, de le v tem redu govorniki k besedi
pridejo, kakor so se za njo oglasili.

Kader je govorjenje v eni reči dokončano, to je,
kader nobeden več kaj povedati nima, naj župan
glasovanje napové. Glasovanje je tisto opravilo, po kterim
se zvé, za kteri predlog (ali manengo) je več glasov
(ali štim).

Župan napové versto , po kteri se predlogi v
glasovanje vzamejo. On mora presoditi, kteri predlog
(ali ktera maninga) je poprej, in ktera poznej v
glasovanje vzeti, in potem v kratkih besedah predlog
oznani in popraša: kdo de pristopi k temu predlogu?
Glas (ali štima) se med večim številam odbornikov nar
boljši tako razodene, de tisti, ki predlog poterdijo,
eno roko kviško vzdignejo. Če jih je več,
ko polovíca zbornikov roke kviško vzdignilo, je predlog
poterjen in veljá za sklep, po kterim se mora po
tem ravnati, in vsi drugi predlogi, kteri so temu
poterjenimu nasproti, odpadejo in ne veljajo nič.

Kader je tako sklep v eni reči storjen, poprime
župan spet besedo, in drugo opravilo v pretresovanje
prinese, in se spet tako obnaša, kakor je bilo do zdaj
povedano.

Kader so tako vse rečí dokončane, neha
posvetovanje, ako noben odbornik morebiti še kaj druziga v
posvetovanje ne predloží.

Prav dobro bi bílo, ko bi se vse govorjenje v
zapisnik ali protokol zapisalo, zato de ostane k vednimu
spominu in za spričevanje, ko bi se primerilo, de čéz
županijske sklepe kako pričkanje postane. Ako pa
vsiga govorjenja ni mogoče v protokol *) zapisati, se
morajo vonder predlogi in sklepi na tanjko, kakor
so bili storjeni, zapisati, in de je vse tako gotovo, naj
župan po dokončanim zboru protokol vsim pričijočim
predbere. Potem naj župan in en ud zbora protokol
podpišeta. Protokol se shrani v županijski pisarnici.

Ker so zbori očitni, namreč de sme vsak odrašeni
poslušat priti, kaj se v njih sklepa in kako se ta ali
uni mož obnaša, se mora pa še opomniti, de poslužavci
se morajo mirno zaderžati in se v nobeno reč vtikati,
ako se zato razločno ne vprašajo. V tacih zborih nima
nihče pravíce govoriti, kakor izvoljeni županijski možje.

Národske slaríce.

Pervi list.

Ljubi moj Jože!

Lepo Te zahvalim, da si mi iz Ljubljane do zdaj
vselej proti svoje „Novíce“ pošiljal, kakor si jih sam

prebral. Prosim Te za to ljubav tudi zanaprej. Vidiš,
kako si me že spreobernil. Perva dva tečaja „Novíc“
si mi bil posilil; zdaj Te pa sam za nje prosim, in
še lepo prosim, ker od dolziga časa po njih, ne vém
kaj bi počel, če jih proti ne dobivam. Kako se Ti
hočem jez revež hvaležniga skazati ? Rad bi ti iz
naših hribov kako novíco za to pisal; pa tù se nič
važniga ne zgodí. Če tu kak nov sneg pade, ga iz Ljubljane
sam vidiš. Če per nas drevje s cvetjem spomlad
oznanuje, jo je okoli Ljubljane zdavnaj oznanilo. To je
zdaj od tod najvažniši novica, da so mi vse ovce
poginile; metuljave so bile; tudi drugim sosedam
maloktera ostane.

Da se ti bom pa vsaj nekoliko hvaležniga za
„Novíce“ skazal, sim iz starih latinskih pisateljev nekoliko
narodskih staríc nabral, da Ti jih bom za Tvoje
„Novíce“ pošiljal. Ti že véš, kaj se pravi
národnost, národen ali narodski, vender pa, preden Ti
kaj več od narodskih staríc pišem, naj Ti povém, kako
sim sosedam besedo narodnost in narodski ali
národni razlagal. Bral sim jim nekaj iz eniga lista
„Novíc“, kjer je s pohvalo slovenska národnost v misel
vzeta. Vsi se začnejo smejati in pravijo: No, tako je
to hvale vredno, če smo Slovenci štorklasti in
nerodni! Tudi mene je smeh posilil. Marsikdo je še kako
smešno od nerodnosti perstavil, kakor si lahko sam
misliš. Na to sim jim ob kratkim rekel: Kaj je
nerodnost in neroden, to že veste; národnost in
národen ali narodski je pa vse kaj druziga.
Narodnost ali narodovnost je zapopadek ali obsežek
vsih posebnost in lastnost, šeg in navad,
ktere se per kakim narodu sploh najdejo in
ga od druzih narodov večidel ločijo. Tako ima
slovenski národ, tako ima nemški národ, tako ima
francoski národ svoje posebne šege, navade,
lastnosti ali z eno besedo svojo národnost, ktera ga od
druzih narodov razločniga dela. Kaj sim sosedam
vse od narodnosti po domače pravil, Ti bom še v
nekterih listih pisal, preden začnem od narodskih
staríc govoriti.

Letas, da Ti nekoliko druziga pišem, smo slabo
potico imeli, namest z orehi je bila z makam
potresena; pa tega nismo vajeni; orehi so bili pozebli, sterdi
pa še čbelarji za čbele preživiti ne bodo imeli. Slaba
bo tudi za kolač. Da bi se bila létina v vsim čisto
tako slabo obnesla, kakor létas, tega ne vémo kmalo.
Bog Te obvaruj in spomni se

svojiga stariga prijatla
Benkoviga Toneta.

Očitna prošnja na vse slovenske
domorodce.

Nek domorodec je v 50. listu lanskih „Novíc“
podpisanama večo pazljivost iskazal, kakor jo zasluživa, ker
najni trud za podučevanje gimnazijalske mladeži
Marburške v slovenskim jeziku s pohvalo opomeni. Res
je, da uk od rok gré, ali da bi se že bil dognal na
stopinjo popolnosti, še se réči ne more, ker učenci še
dosti podučivnih pomočkov pogrešajo. Eden
takoršnih nar bolj potrebnih je slovenska knjižnica
(biblioteka) pri tem gimnazíi. Glavnica gimnazija je
slaba, in pri novih šolskih popravah jo na vse straní
vlečejo. Ker se za ukovanje (študiranje) dan današnji
več denarjev potrebuje, kakor nekdaj, tako je učencu
sila težko, si razun šolskih bukev še drugih omisliti,
ktere bi za njegovo privatno omiko koristne bile. Ne
bi li verli domorodci temu započetju (vstanovljenju
slovenske biblioteke pri Marburškim gimnazíi) v
pomoč priskočili, in bukve, časopise i. t. d., kterih jim
več ni treba, velikodušno podariti blagovolili?

Niže podpisana za to podporo v iménu nadepolne
mladeži slovenske in boljše slovenske bodočnosti. Vse,
kar ima polje slovenskima slovstva, nama bo drago,
posebno pa 1) vse slovnice slovenske in ilirske, 2)
vsi besedniki slovenski in ilirski, 3) vsi spisi
lepoznanski slovenskih ali ilirskih pesnikov, 4) vse
znanstvene bukve slov. ali ilir. spisateljev, 5) spisí
za mladež, 6) vsi tečaji slovenskih in ilirskih
časopisov, kteri so že izišli ali pa še bodo na svetlo dani.

Kdor častitih domorodcov bo kaj poslati blagovolil,
naj storí pod najnim naslovam, ali pa pod naslovam
c. k. gimnazijalskiga ravnateljstva po c. k. pošti, ali
pa, kar menje izdatkov potrosi, po zvestih privatnih
priložnostih. *)

V Marburgu na Božičevo 1850.

Juri Matjašič in Dav. Terstenjak,
učitelja verozakona in slovenskiga jezika.

Novičar iz slovenskih krajev.

Iz Gradca.

Odbor Štajarskih stanov je
sledečo prošnjo visokimu ministerstvu poslal: „Visoko
ministerstvo! Predstojniki 191 županij naše kronovine
in mestna županija v Gradcu so se v pridjani
prošnji na podpisani odbor s prošnjo obernili: de naj on
poskerbí, de bi se po 83. razdelku deržavne in deželne
vstave deželni zbor berž ko je moč skupej poklical.
Zavolj prememb zemljišnih rečí, zavolj noviga
odmejenja sodniških in politiških okrogov, zavolj
ravnopravnosti vsih deržavljanov gledé očitnih občinskih
bremen, z eno besedo, zavolj novih deržavljanskih
prenaredb, je potreba, de se deželni zbor kmalo skupej
pokliče, tako velika in spoznana, de ta prošnja ni le po
željah nekterih sostavljena, temuč de je občna želja
Štajarske dežele. Odbor se toraj primoraniga vidi,
ministerstvo z zaupanjem prositi, de bi se skoraj pervi
deželni zbor skupej poklical. Ker si mora središna
vlada varstvo nove deržavne obravnave prideržati,
so opravki deželniga zbora opravniški, in le zlo
natanjčno poznanje razmer in deželnih posebnost zamore
v tej reči kaj zadostniga storiti. Županije, ktere so po
krajni vstanovitni večidel nezmožne, se morajo
popraviti, de jim bo mogoče, svoje dolžnosti opravljati,
ktere jim začasna županijska postava od 17. marca
1849 predpiše, de jim bo mogoče, s svojim
premoženjem koristno ravnati in svojim potrebam po mogočosti
zadostiti. Neenakosti, ki še zdaj obstojé, se morajo
poravnati, posebno kar zadene vkvartiranje vojakov,
priprego, šole in ohranjenje cest; dela komisije za
oprostenje zemljiš se še le v deželnim zboru popolnama
dokončajo ; šolam in učiteljem le dežela zamore pomagati.
Te rečí in še mnogo drugih, ktere po vstavi segajo v
deželni zbor, kakor na priliko, potrebne poprave postav za
pôsle, zavolj naselitve, zavolj razdeljenja zemljiš in
drugih rečí so še take , de se ne morejo za začasne
naznaniti. — Odbor meni, de ne bo v opravke vlade
predelječ segel, ako prepričanje izreče, de spoljnenje občnih
željá in zagotovljenih pravíc, je edino, kar zamore
Štajarcam teške žertve, ktere je deržava, ko je bila v
nevarnosti, od njih tirjala, popraviti in zaupanje
uterditi, in de bo v tem zaupanju prestol in vesolna
deržava močno podporo našla.“

Iz Celja. J.Š.

Ko se je unidan slavni vojskovodja
Radecky iz Dunaja na Laško nazaj peljal, bi se bila
skorej velika nesreča prigodila. Ko namreč vozovlak
se od Celja odpelje, blizo vasi Tremerje, na enkrat
čuvaj železnice nasproti prisopí, ter od dalječ že s
klobukam in rokama znamnje dajè, hlapone ustaviti. Vod-

nik hlapóna je tudivto kmalo zagledal, ter mašino
ustavil. Kaj je bilo? Čuvaj železnice je blizo svojiga kraja
ravno kakih 5 minut pred prihodam vozovlaka zapazil,
de je ena šina počena. Zaukaže ročno svoji ženi,
tamkaj ostati; on sam pa je vozovlaku nasproti letel,
nevarnost oznanit. V štirih minutah je bila nova šina
vložena. Med tem je maršal Radecki iz voza
pogledal, ter poprašal, kaj de je? Mu povedó. Hitro podá
čuvaju 25 goldinarjev v srebru za njegovo pazljivost,
in vozovi dirjajo naprej. — Kakó se vohernija s
žitam kaznuje, smo imeli ni davno strašen izgled. Ne
delječ od Celja, v dolinici, ki od znane lepe rožice imé
ima , je vas precej velika, V tej vasi je bil bogat
mož, ki je imel, kakor pravijo, blizo 300 mirnikov
pridelaniga in nakupljeniga žita hranjeniga. Sosedje in
peki od več krajev so ga prosili, jim tega žita za
dobro in gotovo plačo prodati. Pa zastonj. Vohernik,
pričakuje še veči žitne cene, jim ne zernica žita ni
prepustiti hotel. Pa kaj se zgodí? Osem dni po tem,
ko ga je zopet en pek za žito poprosil, ter gotovo
obilno plačo obetal, navstane ponoči pri njemu silen
ogenj, in celo pohištvo z vsimi pridelki in žitam vred
pogorí in je pokončano. Ker pa pri družbi za
pogorelstvo tudi zavarvan ni bil, je zdaj popolnama berač,
ter hodi po deželi tudi milodarov iskat.

Zunej Krajnja. 30. gr.

Od našiga kantonskiga
poglavarja, g. Paukerja, moram „Novícam“ oznaniti, da
se je pri nabéri vojaških novincov tako obnašal, da mu
je vse za to hvaležno. On ni le na to gledal, de bi bil
za njegovo okrajno odločeno število fantov nanaglama
v soldate vtaknil, ampak (kakor se ljudomilimu in
pravíčnimu možu spodobi) tudi na to, da zavolj
begúnov ne terpijo nedolžni, ki so bili postavi pokorni
in so k naberi prišli. Čez 90 jih iz pervih klasov ni
prišlo, med kterimi jih je morebiti 60 za vojaški stan
vgodnih; — če bi ne bil téh begunov nič porajtal, bi
bil segel med tiste, ki so v létu 1828, 1827 i. t. d.
rojeni, in gotovo bi bil v tem hipu potrebno število
nabral. Ali to bi ne bilo pravično bilo. Za to je vse
v létu 1828 rojene in še stariši razrede domú spustil,
in si bo prizadjal, še potrebno število (24 novincov) iz
vjetih begúnov pervih kl. dopolniti, kar bo toliko lože, ker
zdej ob času mirú ni ravno silne naglice potreba. Če se ne bo
begúnam ojstro na péte stopalo, in če se bojo namest
njih berž novinci iz druzih klasov jemali, bo begúnov
zmirej več, posebno v tacih krajih, kakor pri nas,
kjer imajo begúni na 3 stranéh zavetje, čez Ljubelj,
skozi Kokro in Tominsko, in zavolj njih bi mogli
po tem pokorni fantje terpeti. Mi smo navajeni vselej
resníco govoriti in hvaliti, kar je zares hvalevredno;
zató še enkrat rečemo: to obnašanje našiga
kantonskiga poglavarstva je bilo ljudomilo in pravično.
Hvala mu!

Novičar iz mnogih krajev.

Pomenki v Draždanskim zboru zavolj poravnave
nemških zadév so se začeli, in kakor se dozdaj kaže,
boste naša in Prajsovska vlada v edinosti ravnale; —
de se bojo tudi vlade manjših dežel jima vdale, je
pričakovati. — Sliši se, de se bosta tudi naš cesar in
Prajsovski kralj v Draždano podala. — O novim létu
so prišli novi bankovci, „bankovci deržavniga
zaklada“ (Reichsschatzscheine) dvoje sorte na dan;
veči, to je po 1000, 500 in 100 gold. z obrestjo (ali
činži) po 3 gold. od 100, — manjši pa po 50, 10,
5, 2 in 1 gold. pa brez činža. Za te bankovce se
bojo v tekočim létu vsi 3percentni bankovci centralne
kase, bankovci na ogerske deželne dohodke in bankovci
deržavniga zaklada léta 1850 zamenili, de bojo
sčasama ob veljavo prišli. — Ministerstvo se resno
posvetuje,

tuje, dnarni stan v našim cesarstvu poboljšati.
Minister denarstva misli, de, če se armada pomanjša in tudi
drugi stroški, kar je moč, smanjšajo, se bo zaupanje
kmalo povzdignilo, in če bo treba, kaj denarja v
ptujih deželah na posodo vzeti, se bo to posojilo potem
lože dobilo; on nek tudi hoče, de naj bi se deželni in
deržavni zbori kmalo vkup poklicali. Minister kupčije
pa svetje, de naj bi se narodna banka, ki bankovce
izdaja, drugač vstanovila in s to premembo denar v
ptujih deželah na posodo vzela, kar se bo po vstanovitvi
nove mutne (ali colne) zveze lože zgodilo; deržavni
zbor se po njegovih mislih ne more pred vkup
poklicati, preden niste deželni vstavi za Ogersko in
Laško gotove in deželni zbori v druzih kronovinah
poklicani, kar se pa še le v nekterih mescih zgoditi
zamore. — 18. grudna so perpeljali iz Ogerskiga na
Dunaj veliko srebrá, iz kteriga se bo denar koval. —
Na Ogerskim je začela goveja kuga znoviga strašno
razsajati. — V jugoslovanskih časnikih se bere, de je
vlada Serbske vojvodine in Temeškiga banata ojstro
zapovedala, de se imajo vse očitne vradniške opravila
v serbskim jeziku opravljati; vradniki, ki bi drugač
ravnali, bi s tem pokazali, de niso pripravni za
cesarsko službo, in se bojo odstavili. — 23. dan grudna je
bila na Dunaji v gledišu Jožefoviga mesta v prid
Weldnove zakladnije češka igra. — Na 4 kose
raztergani goldinarski bankovci (flike) še veljajo.

Nova knjiga.

Naučenje slovenskiga jezika sosebno sodijskim
vradnikam polajšati, je spisal g. J. Navratil, slavno znani
vrednik „Vedeža,“ v nemškim jeziku slovensko
slovnico, ki je pod naslovam:

„Kurze Sprachlehre mit einer möglichst
vollständigen Rechtschreibung der slovenischen Sprache,
einem praktischen Anhange, enthaltend verschiedene
Formulare und ein deutsch-slovenisches und
slovenisch-deutsches Wörterbuch der nothwendigsten
Kunstausdrücke aus der Straf — Pr. O. vorzüglich
für Gerichtsbeamte“ — te dni na svitlo prišla v
Blaznikovi tiskarnici v Ljubljani.

Gosp. Navratil je svoj namen: „hitriga
Slovenca“ spisati, zraven tega pa g. vradnikam
sosebno vstreči, v imenovani slovnici prav lepo dosegel.
Cela slovnica obseže le 2 pôli, in vse je v nji tako
umevno razloženo, de se v malo urah slovensko brati
in pisati naučiš. Kar pa ti knjižici posebno prednost
da, je njena doklada, v kteri se mnogi izgledi
najdejo, kako naj se vradniške pisma po slovensko
izdelujejo; na priliko: povabílo prič, pričetki
zapisnikov ali protokolov, izpraševanje prič,
povabila ali poklici, sodijske razsodbe, zatožbini
spis, očitna obravnava i. t. d. Povèrh vsiga tega
je še besednjak nemško-slovensk, in slovensko-nemšk
navadniših vradniških besed pridjan — tako de v
ti knjižici se zares vse najde, česar je vradniku za
izučenje slov. jezika brez truda potreba.

Pa ne le vradnikam, temuč vsacimu, ki se hoče
slovensko naglo brati in pisati naučiti, priporočimo to
knjižico, ktera bi utegnila tudi takim županam dobro
služiti, ki zraven slovenskiga tudi nemško umejo in se
hočejo popolnama naučiti v slovenskim jeziku
kancelijske pisma izdelovati, kakor se pravim slovenskim
županam spodobi.

Nadjamo se, de bojo te bukvice kmalo v rokah vsih
pridnih vradnikov.

Cena te slovničice, ki se pri vsih
knjigoprodajavcih dobí, je 30 krajc.

Cvetlični venec za novo léto.

Kar se redkokterikrat primeri, se je primerilo létas,
namreč de smo že ob novim létu pod milím nebam lepo cveteče
rastljine našli — v znamnje pri nas kaj prijetniga vremena brez
snegá. Sledeče cvetlice smo našli v botaniškim vertu in na
Ljubljanskim gradu : Rumene trobentice (stengellose
Schlüsselblume, primula acaulis), belo — in rudeče cveteči teloh
(schwarze und schwarzrothe Nieswurz, heleborus niger et
atrorubens), modri jetičnik (Buchsbaumblättriger Ehrenpreis,
veronica Buxbaumi), marjetice (gem. Massliebe, bellis
perennis), podbel belocveteči (weissblühende Pestwurz,
petasiter albus) in več druzih. Tudi beli zvončki že glavíce
izpod zemlje kažejo.

Kako dolgo pa se bomo tega miliga cvetja veselili — le
Bog vé! Morebiti so danes, ko to berete, cvetlice že oterpnele.

A. Fleišman.

Zastavica.

Kakó je neki to, de nekteri gospodje v ljudskih šolah
otrokam slovenskiga rodú pravíjo; kaj ne, čmu se boš
slovensko ucil, sej to takó že znaš! — vikši vradíje pa, če se
terja, naj bi se s slovenskim ljudstvam v njegovim domačim
jeziku pisalo, pa pravijo: to ne more biti, ker gospodje
vradniki (čeravno rojeni in izrejeni na Slovenskim) slovensko
pisati ne znajo!

Kdor misli to zastavico (Räthsel) nar bolje vganíti, naj
nam vganjko oznani.

Cena kruha in mesá v Ljubljani
mesca prosenca.

Ker se na podlagi žitne cene poprejšnjiga mesca zamore
za pričijoči mesec vagán (mecen) pšenice na 5 gold. 11 krajc. in
3 vinarje — reži na 3 gold. 56 krajc. in 1 vinar ceniti, mora
po postavi v Ljubljani ta mesec vagati:

žemlja za 1 krajc. iz nar lepši bele moke 5 lotov in — kvintelca
» » » » » slabeji bele moke 7 » » — »
hleb kruha iz nar lepši pšenične moke za
1 groš . . . . . . . . 15 » » — »
» » iz slabeji pšenične moke za 1
groš . . . . . . . . . 21 » » — »
» » iz rèžene moke s četertinko
pšenične zmešane za 1 groš 27 » » 2 »
» » soršičniga za 1 groš . . . 30 » » — »
Govéjiga mesá brez doklade funt veljá 11 krajc.

Kdor se po ti ceni in vagi ne ravná in slabeji blago
prodaja, bo po obstoječih postavah ojstro kaznovan.

Ljublj. mestna gosposka.

V Krajnji: prešiži težki funt 10 kr. in pol, srednji 9,
lahki 7 kr. Slanina (špeh) v bohih cent 26 gold. 40 krajc.
do 28 gold.

Denarne naznaníla.

Na Dunaji 30. grudna 1850.

NOVICE
kmetijskih, rokodelnih in narodskih rečÍ.

Odgovorni vrednik Dr. Janez Bleiweis.

Tečaj IX.

V sredo 21. velkiga travna (poznoživna) 1851.

List 21.

Gorska žena in radovednost ženska.

(Pravlica po nemškim.)

Od starodavnih časov žé
Prebiva v tamni gori strah
V podobi majčkine žené;
Jo gorsko ženo kliče vsak;
Po gojzdu semtertje mi hodi,
Nikómur vljudna nič ne škódi.

Prišlà je tjekaj v gozd enkràt
Uboga žena rúdarca
Suhljádi po germéh iskàt.
Ker jo je reva stískala.
Ko išče v misli zatopljena,
Se jej pridruži gorska žena.

Se vstraši žena, obledí,
Pomiga ji pritlíkovka;
»Ne magaj« — tak ji govorí —
Da tare, vém, te révšina,
Zatoraj sim prišlà za tabo,
Da te obúp ne vnese sabo.«

»Ná! klopčič préje, motaj ga,
Brez konca je, mu konca ní,
Ko tek je tira solnčniga,
Te živil bo do konca dní;
Pogledati le v sredo vari,
Če ne, te reva spet udari.«

Motati žena urnih rok
Na motovilo koj začnè,
Redí se motovila krog,
Al klopčič zmir enák si je,
In pridno rudar'ca siróta
Od jutra do večera móta.

Prešlà je kmalo revšina,
Že mirno leto tud miní,
Pa rudar'ca omagala
Pod silo je zvedávosti,
In dalje mogla ni sterpéti
V klopčiča srédo se ne ozréti.

Zabode v sredo iglico,
Kar klopka konc prikaže se. —
Ah kak se je razlégalo
Po hiši njeno tarnanje!
Z rokama, ah, kakó je vila,
Želela skor, da b' mertva bila!

Ko trenìl bi, pritlikovka
Pred ženo vstopi se nakràt:
»Ker srečo si zaprávila,
Pa pojdi zopet derv iskàt.«
Poteče klopčič, več ne mota,
In rudarca je spet sirota.

Moja navada

v slabo zemljo sadne drevesa saditi.

Ker je v mojim kraju in skorej v celi okolici
večidel pusta, pešena in kamnitna zemlja, sim primoran
sadne drevesa večkrat v slabo, kot v dobro zemljo,
saditi. Pri sadenji dreves sim se po naslednji šegi, ktera
se mi je do zdaj prav dobro poterdila, ravnal.

Sadim drevesa takole:

1) Če sim mislil drevesca jesen saditi, sim kmalo
po košnji otave za nje jame skopal. Če sim jih hotel
pa spomladi saditi, sim jame že o jeseni kopal. To
je za to dobro, ker izkopana zemlja po tem takim dalje
časa na zraku, soncu in dežji leží, da se jako zrahlja
in rodovitnosti izpod nebja napije.

2) Jame skopljem, kar se da, plitve, 1 čevelj
globoke, 3 — 5 čevljev pa široke, da so plitvim
skledam ali dlani človeške roke podobne.

3) Rušine odrežem tako globoko, dotlej njih
korenine sežejo, ter jih na stran denem. Pervo zemljo,
tikama pod rušinami denem posebej na stran, ker je
bolji od spodnje, ktero tudi posebej na drugo stran
položim. Ko je jama skopana, denem rušine berž na dno,
tode narobe, ter jih precej dobro pomandram
(potlačim). In tako pustim jamo, dokler pride čas drevesa
saditi, prazno. Posebno dobro je tudi za drevesa, če
se v jame, dokler so še prazne, nekoliko dobro
podelaniga gnojá potrosi; dež spera gnoj in njegova
gnojnica se iz njega v globino oceja. Ta gnoj se mora pa,
ko se drevesca sadé, zopet iz jame pobrati.

4) Kader drevesca sadim, pa takole ravnam:
Najpred zataknem kol sred jame, potlej posujem
nekoliko boljši zemlje po rušini, in na njo postavim drevó,
ktero sim v to jamo namenil, ga h količu, tode ne
pretesno, privežem, de se lože s zemljo vred ponižati in
vsesti zamore. Z ostalo bolji zemljo (če nimam
posebno dobre pri rokah) korenine, ki jih z roko lepo
razprostim, skerbno zasujem, in sicer takó, da nič
prazniga in votliga med koreninami ne ostane. Na to
zasujem jamo poverh s tisto zemljo, ki sim jo nazadnje
iz jame vergel, in napravim okrog drevesa jamelček,
da se deževnica ali scer voda, s ktero drevó zalivam,
ne oceja, ampak krog drevesa ostane.

5) Ako pa suho vreme nastopi, se morajo
drevesca pogostama zalivati, zató ker so plitvo posajene,
se tedaj tudi hitreje posušé, kakor take, ki globoko
stojé, in ker je zemlja okoli njih še rahla.

6) Drugo jesen si oskerbim, če je le moč,
pepéla, dobre perstí ali pa prav podelaniga gnoja
in ga posujem po rušini okrog drevesic, pa ne tikama
drevesa, ampak bolj krog njih, po rušini, ga
podkopljem precej globoko, tode pri tem delu pazim, da
se korenine ne poškodjejo; po tem takim je zemlja
okrog drevesca zrahlana in pognojena, korenine nimajo
samo v jami, ampak tudi zunej nje rahle persti in ži-

veža dovelj, kar jim prav dobro tekne, in zato rastejo
kviško, da je veselje. Tako pognojenje in zrahlanje
perstí je in bo drevesam vselej prav dobro, torej tudi
v poznejih létih. Kar se pri omenjenim prekopanji
perstí okrog dreves manj sená, toliko več se pa
otave, nakosí.

Po ti šegi sadim in obdelujem svoje drevesca že
več lét; one rastejo veliko hitreje in se obrašajo veliko
boljši kakor druge, ki sim jih poprej sadil. Zato pa
tudi to ravnanje vsacimu živo priporočim.

Neko drugo skušnjo sim o jeseni léta 1849 s
hruševimi peškami napravil. Nenadama naletim pod neko
drobnico (wilder Birnbaum) na prav veliko sadú;
debele so bile te hrušice kod srednji želod, peške v njih
lepo černe in popolnama, ali silo majhne. Nabral sim
jih bil dovelj in o jeseni na vert vsejal. Drugo léto so
mi čversto in po čevlji visoke zrasle, med tem ko so
deblica druzih pešká manjši in tudi šibkejši ostale.
Nadjam se, da bojo drevesa po njih terdnejši in
stanovitniši.

Jožef Tanše.

(Mittheil. u. Geg. d. L. u. Ind. Kärntens.)

Ali zares nasi kmetovavci ne
morejo brez hoje za nasteljo izhajati?

Spisal nadgojzdnar Megušer.

(Konec.)

Ako bi se tedaj žito povsod visoko nad sternjem žélo,
ostalo sternje pa s kôso posekalo, bi dalo to dovelj slame
za klajo pa tudi za steljo, — ako bi se ti slami
pridevala tudi tista hoja, ki se v dobro gleštanih gojzdih
od poredama sekane jelovine pridobí, — ako bi
se za steljo spravljalo listje in mah, tisto
germovje in plevél, ki ga v gojzdih in na polju ne manjka,
in bi se zraven tega suha pèrst pametno za steljo
rabila, bi si po vsim tem pridobili kmetje toliko stelje,
kolikor je potrebujejo, in treba bi ne bilo, gojzdam brez
konca in kraja hoje ropati in jih na to vižo pokončati.
Pod potrebno steljo pa zapopadem jez toliko stelje,
da živinske ognjuske (gnoj in scavnico) va-se potegniti
zamore in živina na suhim leží.

Kar je stelje od več, da scer veliko gnoja, pa tak
gnoj je brez močí. Preveč nastelje ali pa
premalo, oboje je znamnje slabiga gospodarstva.

Tudi vé vsak umen kmet, da po tem, kakor je
hlev zidan, se ravná veči ali manji potreba stelje,
— kakor se pa živina kermi (futra), se ravná obilost
in lastnost gnojá.

Ako se hlev tako napravi, da se gnojnica lahko
odceja in v jamo steka, se ne bo potrebovalo toliko
stelje. Ali škoda! da naši hlevi so večidel grozno
nemarno napravljeni.

V slabo napravljenih gnojniših je velika nadloga
naših kmetij iskati in da po vsim tem kmetam stelje
manjka. Nikjer ni praviga gospodarstva; zlasti pa naši
kmetovavci skoraj nič ne vedó od tega, kako
neizrečeno dobra je za steljo suha perst (naj bo
ilovka, lapor ali kakošna druga), ktera je v
marsikterih deželah, kjer stelje manjka, kmetam edina stelja.

Naj bi se je tudi naši kmetovavci poprijeli, in sploh
tako ravnali, kakor sim tukaj svetoval — in prepričali
se bojo: da ni res, da bi naši kmetje brez hoje za
steljo shajati ne mogli.

Kmetijske skušnje.

(Da se senó (mèrva) ne spari in ne spridi),
priporočuje tudi eden nar imenitniših angležkih
kmetovavcov po dolgoletnih skušnjah, kar so že mnoge
skušnje poterdile; on pravi: ako je med košnjo deževati
začelo, da se ni moglo senó popolnama suho domú spra-

viti, ali če je senó iz močirnih senožet, dobí zoperen
duh in se spridi, da ga živina ne jé rada in ji škodje.
To odverniti naj se tako senó osolí — na 2 centa
vzame on po tem ali je senó bolj ali manj slabo, 8 do 25
funtov solí; živina tako poboljšano senó rada jé in tudi
zdrava ostane. Solí naj se pa v posamesnih legah,
med eno in drugo lego sená naj se položí ena lega suhe
slame. Sol, kakor je znano, vleče mokroto sená
nase in storí, da se ne spari. Slama potegne okús (žmah)
sená in solí na-se, in s senam vkup zrezana, je prav
dobra klaja za živino.

Národske staríce.

Dvanajsti list.

Ljubi moj Jože!

Zadnjič sim Ti pisal od Ilirije v pervim ali
ožjim pomenu. Danes Ti pa pišem od Ilirije v drugim ali
širjim, in od Ilirije v tretjim ali najširjim pomenu.
Ilirija v drugim ali širjim pomenu je obsegla, po
današnje reči, Horvatijo, Istro, Dalmacijo, Slavonijo, Bosno,
Serbijo, Krajnsko, Štajarsko, in en kos Ogerskiga.
Herodot je tudi Henete k Ilirii štel, ktere je pa v
dvoje delil: eni so bili v zapadu od Jadranskiga morja,
drugi pa v severnim iztoku, in zadnje je on k Ilirii
štel. Dandanašnji se pervi Heneti imenujejo
Venečanje s svojo deželo; drugi smo pa Slovenci Vendi,
po nemško Windische. Ilirija v tem pomenu se je
stegala v jugu do Tavlantiov, to je, Doljancov blizo
Apollonie. Ilirci, da dalje še od Ilirije v širjim pomenu
govorim, so bili Grekam tisti — kakor Appian pričuje —
ki so nad Makedonijo in Tracijo od Chaonov
inThesprotov ob reki Istri stanovali. To je bila dolgost te cele
dežele; nje širjava je bila pa od Makedonije do
Traških gór, do Panonije, do Jaciga morja, in do Planin,
kar znese pet dni hodá. Dolgost je bila pa trikrat
tolika, kakor Greki pravijo. Ko so bili Rimljani to
deželo premerili, so jo najdli 6000 ogradov dolgo in
1200 široko. — Ilirijo v širjim pomenu so delili od
Raše do Drine v divjaško; od Drine do Keravnskih gor
v greško. Divjaška Ilirija je obsegla Japidijo ali
Zapudje ali po današnje reči Goriško, Teržaško,
notrajnje Krajnsko in tudi Istro, dalje Liburnio ali Livorno,
to je, primorje od Senjske Reke do Dalmacije, in
zadnjič tudi Dalmacijo. Greška Ilirija je spadala k
Makedonii in se zdaj imenuje Arbanas. Ta Ilirija je
segala od Dalmacije do Keravnskih gor. Jezero
Lychnites jo je od Makedonije delilo.

Ilirija v tretjim ali naj širjim pomenu. Appian pravi,
da Rimljani niso samo Keltov, Skadarcov, Medov in
Dardanov k Ilirii šteli, ampak tudi Panonce, ki so
dalje stanovali, tudi Rečane (Retios), Noričane,
evropejske Muže, in vse tiste, ki so na desni strani Istra
stanovali. Dalje so še Appianove besede: „Kakor
Rimljani Helene od Grekov razločijo, tako tudi te vsake
posebej drugači imenujejo, sploh pa vsim Ilirci
pravijo. In kdo so še vse Ilirci, ni dognano; ampak od
izvira Istra do Černiga morja (Pontus Euxinus), kar
Rimljanam harač plačuje, se imenuje, da je Ilirsko.“

Ljubi moj prijatel! Ko sim Ti sploh od Ilirije in
od nje razdeljenja govoril, Ti mislim zanaprej pisati
zlasti od zgornjiga dela Ilirije v drugim ali širjim
pomenu vzete. Letá gornji del Ilirije je obsegal dežele,
kterim dandanašnji ob kratkim Slovenija pravimo.
Zgornja Ilirija ali Slovensko bo dom večiga dela mojih
narodskih staric. Bog te obvaruj.

Tvoj stari prijatel Benkov Tone.

Novičar iz slovenskih krajev.

Iz Gorice 10. t. m. Nadjamo se, da bo
Slovencam na Primorskim, ki so zmirej zanemarjeni bili,

jasneji prihodnost zasijala; zlasti, ker se na slovenski
okrajni za omiko ljudstva kot pervo podlago dušniga
in telesniga blagostanja z vpeljanjem šol vedno bolj
skerbí. Tako so se v zadnjih letih v Dolinski fari
po hvalevredni prizadevi visoko častitiga g. Jož.
Kovačiča, bivšiga tehanta in sedanjiga c. k. šolskiga
nadzornika v Terstu, dve učilnici vtemelile. V
Boluncu je g. Jernej Brence, nedeljski kaplan in
učenik, v djanju pokazal, da je le iz ljubezni do otrok te
teške opravila na-se vzel. V Podgorjah si g.
Martin Poklukar, kaplan in učenik, nadušen za
občinsko dobro, nevtrudljivo prizadeva, da bi kmetje
veliki namen in prid šole spoznali, in tako svojim
otrokam tisti zaklad prigotovili, ki se celo življenje rabiti
more in nikoli ne vsahne. Slava takim možem, kteri
zraven duhovnih opravil se težavne izreje otrók ne
ogibljejoj ampak prepričani, da le poduk in omíka
zamoreta dober sad donesti, se z vso močjo trudijo za
dosego tega imenitniga namena.

Novičar iz Ljubljane.

O pondeljk so se zopet začele očitne porotne
sodbe v Ljubljani, ki bojo do 6. prihodnjiga mesca,
terpele. Začela se je porota z Blažem Dolinarjem
iz Staniš, Loške sodne okrajne, ki je obdolžen
ropomora in tatinstva, poklicano je 30 prič,
zanjegoviga zagovornika je g. dr. Kavčič izvoljen, — ta
obravnava bo 3 dni terpela; — 22. 23. in 24. maja pride
Janez Polc, po domače Kapnik iz Grabč
Radoljške sodne okrajne na versto, obdolžen umora,
posiljenja in tatinstva, prič je 20, zagovornik je
g. dr. Ahačič, (nadjati se je, da ta porota ne bo
očitna); — 26. in 27. maja bo sojen Anton Nograšek,
po domače Kušmiha, iz doljnih Strajn, Kamniške
sod. okrajne, obdolžen ropa in poskušeniga tatinstva,
prič je 5, zagovornik g. dr. Napret; — 28. maja pride
na versto Janez Sablič iz Reke zavolj hudodelstva
tatvíne, 2 priči, zagovornik g. dr. Rudolf; — 30. in 31.
maja bosta stala pred sodbo Jožef Mihevz in
Tomaž Pristopnik, obdolžena hudodelstva tatvíne,
in ž njima vred kakor deležniki tega hudodelstva
Urša Sakavšek, Janez Pristopnik, Jože
Čuden in Jože Kušar; prič 5, zagovornika bosta g.
dr. Zwayer in g. dr. Merk; — 2. in 3. rožnika bo stal
pred sodbo Andrej Monfreda, gruntar iz spodnje
Zadobrove okolice Ljubljanske, obdolžen hudodelstva
uboja; priče 4, zagovornik g. dr. Napret; — 4. in
5. rožnika pride na versto Jakob Starman iz Vaš,
stanujoč v Goloberdu okolice Ljubljanske, zavolj
hudodelstva uboja; prič 5, zagovornik g. dr. Rak.
Predsednik te porote je g. Kozjek, svetovavec c. k.
deželne nadsodíje v Celjovcu; pri 6 obravnavah bo g. dr.
Kaiser žl. Trauenstern postave zastopnik, pri eni
pa derž. pravdnika-namestnik g. Kaprec. — Začela
se je porota o pondeljk s tem, da so bile priče za 1.
obravnavo izvoljene in v prisego vzete; po tem je bral
g. deržavni zastopnik imena tistih porotnikov, ki
poklicani v poroto niso prišli, in je g. sodnikam predložil,
da naj se vsak teh zamujencov po postavi kaznuje, in
scer z oziram na to, da vsi danes poklicani so se še le
pervikrat te zanemare okrivičili, vsak z 25 gold.
Porote so, kar bi imel še vsak spoznati, imenitna
naprava, in porotnik biti, je častno; in važno opravilo,
kterimu se ne sme nihče po nemarnosti odtegniti, ker
postava tako veleva. — Pervi, ki tabart pred sodbo
stojí, je Blaž Dolinar, 36 let star človek kmečkiga
stanú; na obrazu se mu že bere, da mora prav
prekanjen človek biti, česar tudi popis celiga njegoviga
življenja priča. Obdolžen je, da je 2. junija lani
nekiga živinokupca umoril in ga potem za 1400 gold. ob-

ropal. V neki gostivnici v Loki se je nek soznanil s
tem kupcam in mu je rekel, da mu v svoji vasi vé za
posebno lepo kravo; kupec gré tjè, ali tam ne vedó
od nobene krave na prodaj, — vernivšiga od tod je —
kakor sum gré — v bližnjim gojzdu pričakal, ga ubil
in obropal. Gotovo je, da čez neke dni so kupca v
gojzdu mertviga in obropaniga našli, — tudi je
gotovo, da je Dolinar potem veliko denarja imel i. t. d. Na
vprašanje: od kod je denar dobil, pravi, da ga je
zakopaniga tù in tam našel. Kar priče zoper njega taciga
govoré, kar služi v poterjenje imenovaniga hudolelstva,
on prederzno tají. Včeraj so bile še zmirej priče
zasliševane in spričevanje zdravnikov zastran ubitiga.
Danes pride sodni dan za-nj. — Kar smo že pri
poslednjih porotah pozimi rekli, da poslušavci zadej le
malo od tega razumejo, kar se gori govorí, moramo
sedaj poleti še bolj poterditi, ker vedno memo
porotnice derdrajoči vozovi pretiho govorjenje zgorej
še bolj glušijo. Kolikor smo dosihmal slišati môgli, govorí
g. predsednik gladko slovenski jezik. — Naš nepozabljivi
roják, slavni misionar g. Franc Pirc, od kteriga že
dolgo nismo nič zvedili, je pisal te dni g. F. Šmidtu
in vredniku Novíc iz Arbrecroche v Indii, od
kodar svoje misionske opravila opravlja. S serčnim
veseljem smo sprejeli njegov dopis od 13. marca t. l., v
kterim nam naznani živo radost nad Vertovcovo
„kemijo“ in „Novícami,“ ktere smo mu po g. Šmidtu
poslali. „Nikdar — pravi — me še niso nobene bukve
tako razveselile, kakor te, ne le zastran njih
zapopadka, na vse straní koristniga, temuč tudi zastran jezika
v mnogoverstnih rečéh že tako omikaniga, de se,
z oziram na tisti čas, ko sim jez svojo ljubo domovíno
zapustil, temu ne morem dosti prečuditi, kako močno
so gosp. pisatelji slovenski jezik izobražili. Le žal mi
je, de se zavolj mnozih opravkov v daljni ptuji deželi
tudi jez ne morem pridružiti domorodnim pisavcam, in
de sedaj ne morem nič druziga storiti, kakor Očeta luči
za blagoslov tako slavniga in občno koristniga početja
goreče prositi in se veseliti nad obilnim sadam, ki iz
tega izvira za blagostanje moje drage domovine.“ —
Še eno veselo novíco zamoremo danes svojim častitim
bravcam naznaniti, namreč da nas je te dni naš
prečastiti domorodec iz Cerkna, dozdaj avskultant pri c.
k. deželni sodíi v Terstu, g. dr. Anton Rojc
obiskal — na poti v Zagreb kot izvoljeni c. k. redni
profesor kazenskoga prava na c. k. pravoslovni
Zagrebški akademíi. Veselilo nas je osobito slišati, da
po dovoljenji slav. ministerstva bo smel g. dr. Rojc
svoj predmet tako dolgo v slovenskim jeziku učiti,
dokler ne bo zmožen ga v ilirskim jeziku razlagati.
To ne bo dolgo terpelo, ker novi g. profesor, vedno
iskren Slován, že sedaj ilirsko narečje popolnama
razume, in si ga bo o kratki dobi tudi za javno učenje
popolnama prilastil, kar bo tolikanj lagleje, ker v
tehniških izrazih si nista ilirski in slovenski jezik —
koléna ene matere — dosti navkriž. — Ravno beremo
v „Südslavvische Zeitung“ dopis iz Dunaja 12. maja,
ki pravi: „Veselí nas, za gotovo povedati, da ravno
sedaj na nasvèt g. general-prokuratorja na vse deželne
sodije Krajnskiga in Koroškiga ministerski naukaz gré,
po kterim morajo preiskavni sodniki prihodnjič vse
zapisnike v slovenskim jeziku pisati. Po tem novim
ukazu je poprejšnji ukaz , ki je nemškutaríi vso oblast
v roke dal, srečno overžen i. t. d.“ Močnon as bo
veselilo, ta ustavni ukaz brati — vunder smo zastran že
tolikrat spremenjenih ukazov zastran zapisnikov
že taki neverni Tomaži, da bomo popolnama še le
takrat veseli kadar bomo ta ukaz brali. — Ker se je g.
Ambrož pred nekimi tedni za namestnika poprejšnjih
podložnih kmetov pri deželni oprostivni komisíi
prostovoljno odpovedal, je bila včeraj nova volitev, h

kteri je prišlo vsih 20 volivcvv (clo nobedin ni zaostal),
ki so z veliko večino glasov, namreč 16, zopet g.
Ambroža za svojiga namestovavca izvolili. To očitno
veliko zaupanje je g. Ambroža določilo, da je
imenovano namestništvo zopet prevzel. — Po razglasu
ministersva pravosodja od 12. maja je g. dr. Alb. Merk
za cesarkiga doktarja (advokata), v Krajnji izvoljen,
— za notare pa so izvoljeni: s sedežem v Ljubljani:
g. dr. Janez Oblak in g. dr. Jožef Orel; s
sedežem v Kamniku: g. Janez Supanc, sedej c. k.
komisar v Trebnim, — s sedežem v Vipavi: g.
Alojzi Mulaj, sedaj c. k. komisar v Postojni, — s
sedežem v Kerškim mestu: g. Karl Kallmann,
sedaj inspektor pri Krajnskih stanovih, — s sedežem v
Ribnici, g. Matevž Logar, bivši okrajni sodnik.—
Perve Ipavske češnje smo vidili 20. t. m. v
Ljubljani na prodaj, — skorej pozneje, ko druge leta. —
Ravno pri sklepu današnjiga lista (ob šestih zvečer) je
začel v Ljubljani sneg precej naletavati; vender ga ni
nič obležalo.

Novičar iz mnogih krajev.

V deržavnim zakoniku stoji cesarski patent od 15.
tega mesca, kteri naukaže nektere ravnave, kako se
imajo denarne zadéve našiga cesarstva v red djati:
1) deržavni papirni denar, kar ga je po kurzu na silo
med ljudmí, se ne sme čez 200 milionov goldinarjev
pomnožiti; 2) cesarski naukaz od 28. junija 1849, da se
Dunajska banka ne sme vpotrebovati , da bi za
deržavne potrebe izdajo bankanot pomnožila, se mora
tudi prihodnjič zvesto spolnovati; 3) ker je resnična volja
cesarjeva, da se ima sčasama ves na silo izdani
deržavni papirni denar nazaj potegniti, je cesar ukazal, da
se dela, ki v poravnavo tega segajo, morajo kar je nar
bolj mogoče hitro dokončati in storjeni sklepi v
dosego tega namena mu kmalo predložiti. — Cena zlata
in srebra je te dni zlo padla; cena cekinov je bila 17.
maja 32, srebra 28. — Naš cesar, car Ruski in kralj
Pruski se bojo snidili 29. t. m. v Olomucu, kjer bojo
ostali 8 dni, in se pogovorili zastran združeniga
poravnanja sedanjih negotovih evropejskih zadév. O tem
času se bo okoli Olomuca 30000 vojakov
avstrijanske armade zbralo. — Nadvojvoda Janez se je podal
s svojo gospó in sinam v Meran na Tiroljsko, kjer se
je 18. dan t. m. slovesno streljanje iz cele dežele
zbranih strelcov začelo, za ktere je nadvojvoda visoke
darila postavil. — Ker se je med ljudi, ki poleg
telegrafa prebivajo, kriva misel zaplodila, da je bakreni
drat telegrafa pohištvam zavolj strele nevaren, je
razglasilo telegrafno vodstvo prav jasen poduk, v kterim
dokaže, daje bakreni drat telegrafa le še odvodnik,
da v bližnje pohištva ne treši, ker strelo na-se vleče
— Po tem kar se iz Banata in Sirmije v
Horvaških časnikih bere, stoji ondi polje tako lepo, da se
sme prav bogata letina pričakovati, zato je žitna
cena, čeravno je kupcov veliko, poslednji čas na pol
nazaj šla; banaško kibljo, ki je pred nekimi tedni 16
gold. slabiga denarja veljala, ponujajo sedaj po 8 gld.
— Dokler ne pride nova postava za lov (jago), bojo
prišle nektere začasne postave, kako se imajo lovi v
najém (štant) dati, namreč najemšina mora nar manj 6
let terpeti; vsak, ki ima pravico na lov iti (jagati),
bo dobil opravičivni list, kteriga je dolžan, žandarju
pokazati, ako ga za-nj popraša; zamudne županije se
zamorejo primorati, da svoje lovstvo v red spravijo.—
Županijam, ki bojo prihodnjič davke pobirale in
vradijam odrajtovale, se bo podal razumljivo napravljeni
navod tega opravilstva. — Železnico na Semeringu
(na gori med Avstrijanskim in Štajarskim) dela sedaj

okoli 13,000 delavcov. — Namesto g. dr. Kleeman,
na je dosedanji vodja Mariborskiga gimnazija, g.
Miroslav Rigler , za nadzornika Štajarskih,
Krajnskih in Koroških gimnazij izvoljen.

Smešnica.

Krajnski jezik in krajnski kraji so mnogim ljudém,
ki se clo učene štulijo, neznani! Kakor jih je
veliko, ki ne vedó, da krajnski jezik je slovenski
jezik, tako so tudi naše mesta in naši kraji večidel na
Koroškim. Ljubljana na Koroškim! Žužemberg
na Koroškim! Novomesto na Koroškim! clo Sava
na Koroškem ! Taka tàma je še v glavi nekterih
modrijanov v letu 1851 !!

Slovenske besede

v Liburnii (Istrii nabrane.

Vehica Augendeckel, — omejak eingemauertes Stück
Acker, — grajan Stadtbewohner, — izgrebice Werg, —
lancun Leintuch, je slovensko od lan, — svaža
Bilderrahmen, (svezati), — klesar Steinmetz, — podmerati
untertauchen, — podmerač Taucher, — čoka, kloka
Kirchenluster, — nevera Sturm, neverin Sturmwind, — huntati
durch die Nase reden, — huntalo der so redet, — kapla
mu je pala der Schlag hat ihn berührt, — klač
Glockenschwengel, — naradovati se gratuliren, — pačuhati pfuschen, —
pačuharija Pfuscherei, — majtavina Schwindel, —
jakevati se sich um die Stärke probiren, — tučak Mörser,
trusnat korpulent, — čmar Milz, — bratjenik einer aus
der Bruderschaft, — razkup Verfall des Kaufkontraktes, —
naspol auf Hälfte des Ertrages, dann: spolovar,
spolovina, — vuna grintavica Frühwolle, — vuna postrižna
Spätwolle, — ovce murice Melkschafe, — ovce sterple
gelte Schafe, ovce jerušice junge Schafe.

Pogovori vredništva.

Gosp. Podgrivarskimu: Radi bi po Vaši prošnji
naznanili kako s živino ravnati, kteri se je v kakošnim delu
kamnje zaredilo, da, kakor pravite, so o Vaši okolici ob kratkim
trije voli zastran kamnička poginili, — ali kamnje in kamnički
se zaredé v mnogoverstnih delih trupla; treba je tedaj, da
nam naznanite, kje je bil kamen? — Dalje prosimo možé po
deželi, da bi nam hotli iz mnogih krajev na znanje dati
navadne (pa tudi manj navadne) slovenske imena posamesnih
delov obojnih živinskih spolovíl (Sexualorgane) in
porodnih iztréb, ker zlasti v tistim imenitnim delu
živinozdravništva, ki bo zapopadel poduk: kako o porodih živine
pomagati, bomo potrebovali po slovenski deželi navadnih imén.
Naznanjeno nam je že tudi bilo, da na Štajarskim beseda
porod za »Geburt« pri živini ni v navadi, pa po nesreči smo
založili tisti dopis, — prosimo tedaj da bi se nam to še
enkrat naznanilo.

Navod
za spisovanje županijskih zbornih zapisnikov.

Že v 1. listu Novíc obljubljeni izgled: kako naj
se zapisniki ali protokoli županijskih zborov
ali skupšin pišejo, da bo prav, — podamo
častitim bravcam danes, misleči, da ne pridemo prepozno,
akoravno smo se v tem nekoliko zakasnili, ker še ni
davnej, kar smo zavolj tega vnovič naprošeni bili.

Preden pa tak zapisnik, ki nam ga je naš v teh
rečeh izverstno zvedeni župana-namestnik g. Ambrož
za Novíce podal, v izgled damo, se nam potrebno zdí,
nektere besedice zastran spisovanja tacih zapisnikov
sploh omeniti.

Vsaki redoljubni gospodar si važniši rečí svojiga

gospodarstva zapisuje, da ima vedno pregled vsiga.
Županija je veliko gospodarstvo, za ktero je župan z
izvoljenimi odborniki odgovoren. Tolikanj bolj je tedaj
potreba, da se tukaj vse zapiše, kar to gospodarstvo
zadéva.

Skupšine župana z odborniki so zlasti zavolj tega
imenitne, ker se tukaj županijske rečí pogovarjajo in
sklepajo. Ti sklepi zadevajo včasih važne rečí. Kar
se tedaj tukaj sklene, se mora zapisati — in to
zapisanja se imenuje zborni zapisnik ali protokol.

Red je povsod lepa reč, tedaj tudi v zapisnikih,
— in kakor je bilo že v 1. listu razloženo, da naj se o
zborih vse redovno govorí in pomenkuje, tako redovno
naj se pišejo tudi zapisniki.

Kjer naglopiscov ni, ni mogoče, da bi se vsi
pomenki od besede do besede zapisali, pa tega tudi treba
ni, ker se mende v vsih zborih tudi dosti prazne slame
mlati, — ali važniši mnenja naj se vunder ob kratkim
zapišejo, ker je govorniku, naj že njegova misel
obveljá ali ne, včasih za prihodnji čas dosti nad tem le-

žeče, da njegov nasvèt zapisan ostane. Sklepi pa se
morajo vselej natanjko, kakor so se storili, v zapisnik
zapisati, ker potem se sklepi spolnujejo.

Sledeči izgled bolj obširniga zapisnika pokaže
popolnama obraz ali obliko (Form) kako naj se zapisnik
napravi; torej ni treba zapisnikovih lastnost bolj
natanjko razlagati — le to še opomnimo, da se zapisnik
vsigdar na cele pôle po sredi vkup zloženiga popirja
tako piše, da na levo polovíno (gledé pisavcove roke)
se pišejo predlogi, pomenki ali govori, — na konec
vsaciga pomenka na desno polovíno pa sklep, kakor
zdoljni izgled kaže. Taka šega dvojnostranskiga
pisanja je pri vsih zapisnikih navadna, in je za to dobra
in tudi potrebna, da, če se pozneje v zapisnikih sklepi
v ti ali uni reči išejo, se berž in lahko najdejo, ker
očividno zapisani stojé. — Vsak zapisnik se zaznamva
od zunaj s številko, da, ako se pozneje v pisarniški
shrambi iše, se lahko najde.

Po tem uvodu postavimo po g. Ambrožu Novícam
podani izgled zborniga zapisnika.

Vred.

ZAPISNIK *)
zbora Vodiške županije v Vodicah 3. maja 1850.

Pričujoči:

Janez Zadregar, župan; Urban Rode, Jožef Štrombel, Jernej Jamnik, Štefan Zajic , odborniki;
Franc Rojc, pisar.

Župan bere naukaz c. k. kantonskiga poglavarstva iz
Kamnika od 29. aprila t. l. štev. 2304, po kterim se županíi oznani,
da se bo 20. t. m. popisovanje Vodiške županije začelo.

Župan potem besedo povzame in pravi, da se bojo mogli g.
fajmošter naprositi, da pridejo na določeni dan s kerstnimi bukvami
k popisovanju in da bojo izvedenja dajali od rojenih in mertvih po
poslednjim popisovanju.

Odbornik Štrombel na to opomni, da bo treba županstvu pri
prihodnjim popisovanju na vse v županíi prebivajoče osebe posebno
pazljivimu biti: ali slišijo vse v zavezo županije ali ne, in ali se
ni kak ptujic natihama v njo vrinil za domačína. Zato on
predlog storí, da naj si župan vse te okoljšine poprej zvediti
prizadene, da pridejo ptujci v liste za ptujce.

Predlog, da naj se g. fajmošter k
popisovanju povabijo, kakor ta, da naj si
župan zastran ptujcov natanjčne izvedenja
pridobí, sta bila enoglasno poterjena.

Župan opomni, da so pota skoraj po celi županíi silno
zanemarjene, polne jam in grabnov, in da so zlasti nemarno
napravljene gnojniša nekterih sosedov, iz kterih se gnojnica vedno po
cesti razljiva, tega krive, da je cesta po vaséh vedno polna blata.
Dobro gleštane ceste niso le znamnje pridnih sosedov, temuč tudi
velika dobrota vsacimu gospodarju, ker se vozovi bolj varjejo,
živini delo zlajša i. t. d. Župan na to nasvetje, da naj bi se
odborniki o nedeljo popoldne po keršanskim nauku pri njem zbrali, da
bojo obšli skupej vse veči ceste županije in poprej predsodili: kje,
koliko in kako bo poprave potreba.

Ta predlog je bil enoglasno poterjen.

Odbornik Rode povzame potem besedo, rekoč: Kako bo pa
zavolj gnojnis? Poprava teh je še skoraj veči potreba, kakor
poprava ceste. Dokler ne bojo gnojniša nekterih nečimernikov
popravljene, bo naša vas vedno luža ostala. Ce že slab gospodar
ne spozna, koliko dobička si z dobrim gnojnišem pridobi, ki mu
scer po cesti splava, naj ga županija prisili, da gnojniše popravi
zavolj občinskiga prida in zdravja. Gnojnica naj v gnojni jami
ostane, tamjezlatiga denarja vredna, — po potih razlita pa gospodarju
in celi vasi škodje. Po moji misli naj se pregledajo vse gnojniša
cele županije, in župan naj predloži, berž ko je mogoče, stan vsih
gnojniš, da se bomo potem posvetovali, kaj bo storiti.

Tudi ta predlog je bil enoglasno poterjen.

Župan naznani, da se je Mih. Hloboda, tesarski rokodelc, 30
let star, sin Jurja Hlobodata kajžarja v Vodicah v hiši štev. 22,
pri njem za privoljenje oglasil z Mino Bogatajovo, zakonsko deklo
iz Most, 22 let staro, zdej v službi pri Janezu Brenceljnu,
mesarju v Mengšu, v zakon stopiti. Ženin ne more druziga
premoženja skazati, kakor zdrave roke; znano je, da je delavec jako
dober, tudi je dobriga zaderžanja; deklè mora biti dobra
gospodinja, ker je skazal po bukvicah Ljubljanske hranilnice, da ima
tam 120 gold. na njeno imé naloženih. Iz vsiga tega je
pričakovati, da se bosta zamogla pošteno preživiti, zato župan nasvetje v
dovoljenje nju prošnje.

Odbornik Rode se vzdigne in govorí: Komaj so dobile
županíje pravico v ženitnih zadevah kaj govoriti in določiti, pa že
hočejo po stari struni brenkati, kakor poprej, ko se je vsak
hlapčón smel ženiti. Naj bo delavec še tako dober, če mu roke
odrečejo, bo pa županíi na rame padel; — naj bo nevésta še tako
varčna, če ne bo mož nič zaslužil, ne bo imela nič varovati.
Tistih 120 gold. bo šlo kmalo rakam žvižgat, ako pridejo 3 ali 4
ferkolini v hišo, česar je pričakovati, ker sta oba še mlada in
terdna. Kaj pa bo potem, ako moža kakošna nesreča zadene? Ali
nimamo še dosti gostačev, ki nam po polju in po borštih po
sadežih in lesu segajo. Ako se zdaj ne bomo ustavljali, ko imamo
pravico zato, nam ni pomagati, — jez sim in bom vselej zoper
take ženitve.

Na to povzame odbornik Štrombel besedo in pravi: Tudi jez
sim zoper beraške ženitníne — ali med človekam in človekam je
razloček. Hloboda je znan priden delavec in dobriga zaderžanja,
on je, ko se je v Ljubljani pri tesarskim mojstru g. Pajku učil,
risarsko šolo pridno obiskal, zna tedaj več kakor vsi tesarji naše
županije; njegova nevésta, pošteno deklè, je s prihranjenim
zaslužkam pokazala, da bo pridna gospodinja, in če je res, da
pridna gospodinja 3 vogle hiše podpíra, ne smemo misliti, da bo šlo
njuno premoženje rakam žvižgat, ako se tudi družina pomnoží.
Ona je neki tudi dobra mojškra in si bo vedno kaj zaslužiti mogla.
Če bi le bogatíni pravico imeli, se ženiti, kje pa se bojo vojaki
jemali? Ali ne pridejo tudi bogatini na beraško palico? In ali
si ne pomagajo revni, pošteni in pridni ljudje večkrat na bojši stan?
Jez sim tedaj županovih misel, da naj se podelí prosivcam
ženitno dovoljenje.

Župan da potem svoj predlog v glasovanje.

Po večíni glasov se je podelilo Mihu
Hlobodatu dovoljenje v zakon z Mino
Bogatajevo.

Pisár Franc Roje na to reče: Tolikanj ženitnih dovolitnih
listov moramo pisariti, da se s tem veliko časa zamudí. Meni to
sicer ne storí veliko dela, ker ročno pišem, ali veliko županij je,
kterim pisarjev manjka; jez mislim da bi večíni vstregli, ako bi
g. vrednika Novíc prosili, da naj bi v Novícah tak list v izgled
(Formular) naznanil, po kterim bi se vsi ženitni dovoljni listi po
naših županijah izdelovali. To bi se znalo brez velicih stroškov
natisniti dati, in vsako županstvo bi se znalo za več časa ž njimi
previditi.

V ta predlog vsi enoglasno dovolijo in
pisarju je naročeno, da naj v ti zadevi piše
na vrednika Novíc.

Po tem pravi župan, da za danes nima drugih rečí v
posvetovanje predložiti, in popraša odbornike: ali ima kdo izmed njih še
kaj naznaniti?

Odbornik Štrombel vpraša: Benkov Janez dela lanišnico in
paštvo tako blizo za svojo hišo, da je cela vas v nevarnosti
zavolj ognja. Kdo mu je dal dovoljenje k temu? Župan odgovorí,
da on od tega nič ne vé.

Enoglasno se sklene, da se Benkotu
neutegama to zidanje ustavi in on pred
župana pokliče, odgovor dati.

Župan sklene zbor in prosi odbornike, da se o 14 dneh
zopet snidejo.

Janez Zadregar s. r.
župan.

Franc Rojc s. r.
pisár.

NOVICE
kmetijskih, rokodelnih in narodskih reči.

Odgovorni vrednik Dr. Janez Bleiweis.

Tečaj IX.

O sredo 8. kozoperska (sredojesna) 1851.

List 41.

O zadevah Tukejreve grojzdne
bolezni.

Če se veliko od straha govori, se rad prikaže. Taka
je mende tudi o tisti grojzdni bolezni, ki se
Tukerjeva plesnína imenuje in se je letos po mnogih
krajih Laškiga in Francoskiga prikazala, od ktere se je
pa kmalo po več druzih krajih hrup povzdignul.

Ali letošnje nenavadno mokro vreme je lahko tù
in tam tersje in grozdje pokvarilo, brez da bi to ravno
tisia prava Laška ali Francoska kuga bila. Tidi se
zares, ako se tako pokaženo grozdje ogleduje, da je tistih
jagod nar več bolnih, ki so na tisti strani grozda, ki
je od terte proč obernjena. Ta stran je bolj na soncu,
kot una stran; lahko je tedaj mogoče, da so se tiste
rujave lise po tem prikazale, ko so sonlčni žarki med tem
na jagode pripekali, ki so še zlo mokre bile.

Če pa to ravno ni tako, kakor mislim, je vunder
potreba, da se tersje in grozdje, ki se bolno dozdeva,
na tanjko preiše, preden se rêči zamore, da je ta
bolezin zares Tukerjeva bolezin.

(Allg. L. u. F. Zeit.)

Učiteljem na Kranjskim.
(Konec.)

Dvojni vzrok je posebno, ki dosihmal ovira
zaželjeni napredek sadjoreje: pervič, ker koristnost njena
še ni tako sploh spoznana, da bi se vsi prazni in
za sadne drevesa pripravni kraji s sadnimi
drevesi zasadili, in ker zastran drevés, poleg polja
posajenih, je še mnogo napčnih misel, da drevésa blizo
polja so poljskim pridelkam škodljive, — in drugič zato,
ker zavolj slabe vednosti v izberi in gleštanji dreves
se ne obnaša drevje tako, kakor ga gospodar
pričakuje; to ga zmoti, da ne zapopade, da je le napčna
strežba slabe rasti kriva, ne pa drevo samo po sebi.

Da se ti napotki sčasama in popolnama odvernejo,
zamore učenik po poduku šolske mladosti nar več
pripomoči. Mlade serca se še niso napíle mnogoverstnih
krivih misel in napčnih presoj — one so tedaj še vgodne
za poduk učenika; in tistimu nar hujšimu zaderžku
vsiga kmetovanja, ki ga sin po očetu podédva, namreč
terdovratnimu zaderžanju stariga, se na to
vižo nar krepkejši v okom pride. Kriva misel, da
drevésa, posajene poleg polja in senožet v pravi daljavi
kakošne 4 sežnje saksebi, sadežem škodjejo, bi imela
sicer po mnozih skušnjah druzih deželá že davno
zaveržena biti, in to toliko bolj, ker se lahko zapopade,
da v prav lahki in suhi zemlji drevésa polju gotovo več
dobička kakor škode donesó, ker se mokrota zemlje
okoli njih dalje obderží, in je po drevésih obvarovana
presilne vročine. Ali dokler ne bo mladína zastran
téh pri ljudstvu globoko ukoreninjenih napčnih misel
podučena, in dokler se pri nji nagnjenje ne obudí, se
tega ravnanja poprijeti, kader bo kmetijstvo prevzela,

ne smemo pričakovati, da bi se izgledi vunanjih dežel
v dobiček naši domovini posnemovali.

Če ravno se sadje občje noter do višave 64.
stopnje severne širokosti s pridam prideluje, in je potem
naša dežela povsod za sadjorejo pripravna, se vunder
le vsako sadje povsod enako dobro ne obnaša; treba je
tadaj, da se prava lega kraja zastran osončja,
preksončja, vetrov, mokrote ali suše itd. izbere, kamor se
to, kamor uno sadno pléme posadí, — da se izbere
pripravna zemlja za mnogoverstni sad, — da se gleda
na koristniši plémena, na način izreje: ali naj so
velike drevesa ali pertljikovci, — kako naj se
presajajo iz sadovnikov, — kako naj se sejejo, cepijo itd.

V vsim tem je poduka mladosti potreba.

Ker pa podúk povsod nar boljši izda, ako se s
podúkam iz bukev tudi djanska vaja sklene, je ta
tmdi v sadjoreji potrebna. Sadjoreja se da z nar večim
pridam le na vertih učiti.

Nadjati se je, da se bo povsod kakošno pripravno
prazno zemljiše našlo, kteriga bo srenja v napravo
verta rada prepustila, v kterim bo potem pridni učenik
priložnosti dovelj imel, mladino učiti, kako peške
sejati, mlade drevesa gleštati in jih različno ceniti.

Prizadevajte si tedaj, gospodje! svoje soseščane
pogovoriti, da vam v ta namen pripravno zemljiše
odločijo, v kterim se bojo njih otroci eno nar koristniših
kmetijskih opravil učili — v prid srenji sami.

In ako bi vunder (česar pa nikakor ne
pričakujemo) nemogoče bilo mladíno djansko v sadjoreji vaditi,
bo že velik prid za-njo, ako si dobre vertnarske bukve,
kakor je 2. natis „krajnskiga vertnarja“ gosp.
Pirca za slovensko, in „katekizem der
Obstbaumzucht“ von Franz Diebl, Brünn 1840 za nemško
mladost, za šolsko berilo izberete, ktere naj učenik
z otroci pridno bere, in kar koli more, eno in drugo
reč razlaga, da se v sercih mladosti ljubezin do
sadjoreje vname, ktera po tem nikdar zginila ne bo.

Za kar pa naj si učeniki pri mladini sosebno
prizadevajo, je: da jo spodbadajo sadne peške in
košice nabirati, drevésa gosenc trebiti in malih
tičev, ki gosence pokončujejo, ne loviti.

Skušnje so poterdile, da se izreja sadnih dreves
iz sémena veliko bolje obnaša kakor iz gojzdnih
divjakov, ker cepljene sémenske drevésa so veliko
krepkejši in terdniši od tistih, ki so na divjake cepljene bile,
ker take nimajo tako dobrih koreninic, zdraviga lesá,
gladke kože in tako lepe rasti.

Ali od več straní se slišijo pritožbe, da je teško
sadnih pešk in košic dobiti, in če se tudi dobé, so
takošne, da jih le malo kalí.

Če pa učenik otroke spodbada, da naj pridno
sadne peške nabirajo, — ako jih podučí, ktere so
dobre in nabiranja vredne, ktere pa slabe in za
zavreči, ako jim veléva, da naj mu nabrane peške
donašajo, če pridne nabiravce pohvali in jim včasih za

njih trud kaj podarí, se bojo otroci kmalo skušati
začeli, kdo jih bo več nabral, in nabrane bo učenik na
šolski vert posejal ali jih kam drugam v posestvo poslal.

Kakošna nemarnost je večidel po deželi v trébi
gosenc, je sploh znano. Tisuč in tlsuč vaganov sadja
požrejo gosence vsako léto kmetovavcam! In zavolj
eniga nemarniga mora dostikrat več kmetov škodo terpeti.

Da vsi ukazi v tem toliko ne zdajo, kolikor bi
potreba bilo, če dobre volje in sprevidnosti
manjka, že stare skušnje učé. Treba je po tem takim
predvsim mladost v tem podučiti in ji to škodljivo
nemarnost prav prav globoko v serce vtisniti. Če bo že otrok
podučen, kako škodljive so gerde gosenčne preprege
po drevésih, in kako gotovo znamnje nečimerniga
gospodarja da so, bo domú pridši od tega staršem
pripovedoval in marsikteri oče bo po tem spodbujen svoje
drevesa gosenc trebiti. — Kako potrebno je tudi tiče, ki
merčese in gosence pokončujejo, zlasti pa senice in
žovne, v brambo drevés varovati, je gotova skušnja
vsih umnih kmetovavcov. Posestniki majhnih vertov so
v stanu, s pridno otrebo gosenc drevje škode
obvarovati; ali na velicih vertih in gojzdih to ni mogoče. Bog
je vstvaril zato sila veliko tičkov, ki so kmetovavcu na
pomoč, — ali neumni ljudje pokončujejo te koristne
živalice, jih lové in morijo. Da si kak krajcar pridobé,
jemljejo starkam gnjezda in mlade, in prepustijo tako
drevésa gosencam v obéd. Zoper to grozno škodljivo
razvado zamore podúk mladosti nar več pomagati.

Po vsih teh potih se bo po podúku mladosti,
in po izgledih sadjoreji močno na noge pomagalo; —
še veči prid se bo pa pokazal, ako otroci z dobrimi
nauki navdani, bojo sami umni in pridni sadjorejci postali.

Verjemite mi gospodje, ako se bo resnična beseda:
„Na vsak prostor posadi drevó,
Gleštaj ga, splačalo se t' bo“

globoko v serca mladosti ukoreninjena, se bo v malo
letih sadjoreja tudi pri nas povzdígnula, — in povsod, kjer
je kraj za to in kjer sadje dobiček obeta, bomo vidili
z bogatim sadjem obložene drevesa v spričbo umnosti
in pridnosti naših kmetovavcov in v prid domovini!

In sladka Vam bo, gospodje, zavest, ko boste
reči zamôgli: „Tudi mi smo k temu pripomogli!“

Cenite tedaj vsak po svojim stanu te moje besede
v prid svoje domovíne, tako kakor je treba; začnite si
prizadevati z vsim trudam za povzdigo sadjoreje, —
tisti pa, ki že pridno o tem delate, ne opešajte, ako
Vam tudi kakošni zaderžki protijo. Dobra reč je tudi
truda vredna!

V Ljubljani 30. augusta 1851.

Gustav grof Chorinsky l./r.
c. k. dež. poglavar.

Staroslovenski in vseslovanski
knjževni jezik.

Veliko se o izvolji vseslovanskega književnega
jezika piše; prejmem tedaj tudi jez za pero in jedne
misli poterdim, kar so Novíce in g. Podlipski v
Ljubljanskem Časniku spisali, namreč, da bi se
staroslovenski jezik za književnega sprejel.

I. Naj se izvoli staroslovenski jezik za
vseslovanski književni:

a) Ker imá naj popolnejši in vsim glasom
vseslovanščine naj primerjenejši pravopis. Tako bode
konec sovražnemu čerkárjenju in začetek bratovski
slogi! (Poglej „Slov. Novine Celjske“ 1849 str.
62— 63).

b) Ker ima tako izverstno, starim klasiškim jezikom
ednako slovnico, da sam v sebi (le nekoličko
trohic izjemši), vse pravila, prédnosti in lepóte
vsih slovnic med učenimi sedanjih slovanskih
narečij, kakor rumeno solnce svoje svetle žarke, za-

popada in objema. In le neznamenite mervice so
še veliki predmet potrébnega prepíra; saj je ti stari,
sveti in bogati jezik dolgo v nemar paščen ali
celò krivo rabljen bil.

c) Česar staroslovenski slovár, sicer obiln, za
sedánje potrébe, o védah in umah (Kunst und
Wissenschaft) gréša, se mu lehko brez uraze in uime
po slovničkih pravilih iz novih slovanskih narečij
dodáva, po izgledu, kakor si drugi izobraženi
narodi svojo domačo besedo s tujkami (iz Gerškega,
Latinskega itd.) bogátijo.

d) Kdor morebiti še ne vé, mu pak tu pri svoji véri
povém, da staroslovenski jezik ni kratko nikár
pokopán in sperhnét merlič, ampak on živí in
vès živí! še živí ne samo s svojim duhom,
ampak tudi s svojim truplom, s svojimi udi,
to je: po vsih svojih življejih v slovnici in v
slovniku, pak — zavoljo bratovske nesloge
raztresen med narečji. Na primér: Tako imámo mi
Slovenci, Lužičanje in Kašubje še popolni dual;
prosti praeterit na — s-š-h: běh, dělaše, rekoste imájo
Lužičanje, Jugoslovánje in naši Rozeanci; tako je
tudi adjectiv definitae in indefinitae
formae v narečjih toliko zméšan, da mu le
staroslovenščina k terdnemu pravilu pomore. Potler „slana
Reif“ imámo le mi Slovenci s Staroslováni; „lanita,
Wange“; „šuj, link“ še imajo samo naši Rozeanci;
„san, Ehrenstelle“ samo Rusje itd. Izgled
Vlahov, Francozov in Španjcev (Rumunov in
Angličanov), za nas ne veljá, ker ne imájo jednega
književnega jezika!

II. Kar slovanske narečja zadéva, da bi se
ktero za književni vseslovanski jezik sprijelo, derznem
sledéče ováditi:

Češki in Poljski jezik ne moreta nieden
vojvoda biti vsim drugim, ker imáta toliko in takih
pomehčic in stenčíc, da se za občinskost ne spodobita.
(Poglej, kar sim o tem v „Jahrbücher für Slav.
Literatur, Kunst, v. Dr. Jordan. Leipzig 1847. 2. Heft,
strani 43— 46 pisal).

III. Jugoslovanski jezik nadhodi sicer po
svojem bitstvenem značaju Češki in Poljski, pak, ker
razdružen in razderžavljen, je v slovstvu in moči daleko
za njima. Rés! da se tajiti ne more, ako bi se vsi
živleji Jugoslovanskih podnarečij, postavim,
Slovenskega in Bulgarskega v jedno celotino spovzeli,
da bi ta zmés staroslovenščino naj bliže dosegla.
—Verh vsega tega ni misliti, da bi se nezmérna večína
Slovanov kteremu teh treh narečij vkloníla , bodi si tudi,
da duh velike gomote téla vlada in vodi, kedar (ako!)
je navdahne!

IV. Ako se pak k zadnjemu slovanski književniki
Ruskega narečja prejmejo, in bi ga (specifičke in terde
Rusizme na priliko: boloto (blato), vorota (vrata),
bereza (breza), moloko (mleko) itd. pustivši) vsak
le nekaj po svojem domáčem popravljali in še po
staroslovenščini obdélovali, nad čemur ni dvojiti, zadénejo
počasoma na nov jezik, kteri pak po mojih mislih ne
bode drugi, kakor ravno staroslovenski. — Zares!
le pridajte Ruskemu narečju še Slovenski, Lužicki dual,
Jugoslovanski praeterit; Češki genitiv singular:
kamene, bremene, telête, tedaj tudi telese itd., Češki,
Jugoslovanski vocativ singular, nektere naše krivo
imenovane nove oblike, pravílno omèhčanje v
g, h, k; Bulgarski, Poljski, Slovenski ą: rûka, Hand
ą = û), Poljski ią, ię (ê): svêt, heilig; Češki, Serbski,
Ogerskoslovenski, Bulgarski vocaI r: trg; Bulgarski in
včasih Češki vocal l: vlna ; natenčnost Poljskega ´ — in
moje gori rečene besede vam ne bodo sméha silile *).

(Konec sledí.)

Novičar iz slovanskih krajev.

Iz Zagreba se 30. p. m. v „Triester Zeitung“
piše: „Vsi cesarski vradniki so že prisege na vstavo
odvezani, in so novo prisegli. Banalna vlada si
prizadeva gledišče kupiti, ki je naprodaj, in ga narodu
izročiti, kteri sklep je narodna svobodoljubna množina
z radostjo sprejela. Mestni odbor hoče pri obilnim
plačilu ostati, ki ga je vradnikam mestne županije
odločil, čeravno vlada s temi določili ni nič kaj zadovoljna
in tudi ljudstvo godernjá, ker se bojí, da bi se na že tako
visoke davke še kakošne nove naklade ne naložile,
kterih se tolikanj bolj bojé, ker je v več krajih
Horvaškiga taka slaba letina, da jim lakota žuga, kar malo
veselo prihodnost obeta. Pomanjkanje in revšina je
posebno med kmeti velika; delavcov manjka, rokodelsko
blago je dražji, kakor na Dunaji, večkrat je plačilo za
izdelek (lon) višji kakor blago samo. Treba bi bilo, da
bi višji oblasti se na te gotove težave skerbno ozèrle
in na kakošno vižo deželi pomagale, ki je zavolj že
dvojniga slabiga pridelka v hudi sili in stiski. V
vojvodini ste duhovšina in vlada svaritev pred prezgodnimi
ženitvami razglasile, kar je prav potrebno bilo, če bo
le kaj pomagalo, ker prezgodne in prelahke ženitve in
prevelike družine so beraštva na kmetih zlo krive“.

Iz Českiga se bere v novícah Dunajske
kmetijske družbe, da je v nekterih krajih Šumave (veliciga
českiga gojzda) letas toliko gób in tudi jedljivih glibánj
(gobánj ali jurčkov, Herrenpilze), da bi jih zamogla
nektera vas po več sto vaganov posušenih skup
spraviti. Silno mokro leto jih je toliko rodilo, in ker je
vedni dež tudi tam poljske pridelke zlo pokvaril,
pravijo, da se bo letošnje leto ondašnji stari pregovor
„veiko gób, veliko nadlóg“, žalibog! poterdil.

Iz Šleskiga piše zastran slovanskiga jezika
v kancelijah Dunajski časnik „Oest. Corresp.“,
kteriga prepovedbe se večidel rade zgotovijo, da le nemški
jezik zamore vprihodnje vradni in sodijski jezik biti,
in če ravno bi nemškim naznanilam v deželnim
zakoniku se tudi slovansko prestavljenje v češkim ali
poljskim jeziku pridevalo, da bi jih tudi nenemci na
Šleskim razumeli, bi imel le nemški jezik veljavnost
pervotniga vradniga jezika imeti. To mnenje sklene
imenovani časnik z važnimi besedami: „Kakor slišimo,
poterdi te pravila tudi vlada, in berž ko ne se bo moralo
po njih v vsih razglasih in pri vradijah tako ravnati“.

Iz Tersta se bere v „Triest. Zeit.“, da je veliko
Poljske pšenice iz Odese na Angleško prišlo, ki je
boljši kup, kot ravno tista sorta v Terstu, kjer en
star 6 gold. veljá; tudi v Banatu, žitni založnici
austrianskiga cesarstva, veljá zdaj ena kiblja pšeniče
16 gold. in pol slabiga denarja, tedaj le malo manj kot
na Angleškim. Iz tega se vidi, da je kruh na
Austrianskim sedaj dražji kot na Angleškim. Ta cena
se bo scer v naših primorskih krajih pozimi nekoliko
ponižala, ker imamo v Terst veliko žita iz černiga
morja pričakovati, ki bi se bilo scer na Angleško
peljalo , — ali nam nar bližnjim in ptujiga žita nar bolj
potrebnim deželam na Krajnskim, Koroškim, Štajarskim
in Horvaškim ne bo žito veliko bolje kup hodilo, ker
je vožnja draga in zavolj izdelovanja železnice po
Krasu na pol dražji, takó da navadna vožnína iz
Tersta v Ljubljano namest 30 krajc. sedaj 1 gold. in
6 krajc. veljá, kar je lahko zapopasti iz tega, da od
tistiga časa, kar je železnica iz Celja v Ljubljano
izdelana, ne vozijo več ne Štajarci ne Horvatje k nam.

Iz Krasa blizo Tersta 20. kim. M. —
Spomladi je terta močno lepo pokazala, pa mokrota nam je
je tri dele v vilice zagnala; turšice ali sirka zavolj
mokrote ni mogoče bilo o pravim času pejati, za tega

voljo je še zdaj večína zelena; pšenica je precej
dobro obrodila; ajda še lepo kaže dosihmal; grozdje je
pa po velicih viharjih močno zmandrano in ubito; kar
ga je, ne more zavolj mokrote in premalo gorkote
zrejati. Bog nam daj le lepo gorko vreme saj ta mesec;
po tem zna letina saj srednja biti. Sviloreja nam je
letos veliko denara dala; čeravno je ni veliko bilo, smo
jo pa po visoki ceni prodajali, tako da že zdavnej ne
tako. Jez sim jo po 1 gold. 10 kr. prodal v Gorici, in
tudi še dražji je bila. Svila (žida) je za nas kaj dobra
reč, zakaj brez galete in brez vina nam bi ne bilo
mogoče tukaj živeti, zlasti pa o veliki suši ne, ki nam
še to malo žita in ajde pomori. O slabih letinah pride
po tem takim se ena druga nesreča čez reveže,
namreč voherniki, ki z drago prodajo blaga ubogim kri
in muzeg spivajo. —

Xρ. Iz Celja. (Dalje.) Pri porotni obravnavi, pri kteri
so se z nar večjo natanjčnostjo nar manjši malenkosti
pretresovale, je obdolžena vse, kar je zoper njo govorilo, ali
naravnost tajila ali je marsikteroreč drugač zavíla; tako je,
napriliko, zastran zavdanja svoje rednice poprejšni govor
toliko spremenila, da je sedaj rekla, da rajnca ni bila
njem ljubezni do Augusta L. nasproti, le to ji ni bilo
prav, da A. L. ni hotel v hišo priti; — tudi je rekla,
da ona ni rajnci oslajene vode dala; — iz apoteke g.
Bankalari-a v Mariboru je na povelje rajnce le fosforoviga
testá za podgane, nikdar pa ne navadne mišice
(arsenika) domú prinesla. Za ložeji presojo: ali je Ana
Aleksander rajnci zavdala ali ne? naj sledijo iz zatožniga
pisma važniši zadeve, ki so jo zavdanja sumljivo
storile, s tistimi rečmí vred, ki so v poroti na dan
prišle in ki so tisti sum iz poprejšnih preiskav
pomanjšale. 1) Ana Aleksander je bila v Augusta L.
zaljubljena in ga je želela za možá; — mati Wurcel pa je
bila — tako se je pri prediskavi govorilo — zoper to
ženitev, zato ji je móglo prav biti, ako bi mati kmalo
umerla. Priča Maria Krois, ki je v hiši za deklo
služila, je pa v poroti rekla, da je bila rajnca le zato
zoper to ljubezin, ker August L. ni hotel v hišo priti.
Vse druge priče so ostale pri svojih pervih besedah.
2) Stojí v zatožnim pismu, da tisti dan, ko je rajnca
zbolela in bljuvati začela, ji je Ana oslajene vode
napravila in dala. Ravno imenovana dekla Krois je pa v
poroti rekla, da se ji je to le zdélo, ker je rajnca
oslajeno vodo večkrat pila in je je tudi takrat poželela. 3) Je
bilo v prediskavi povedano, da Ana Aleksander je
gospodični Frančiški Kaban pravila, da je tisti dan, ko je
mati umerla, na njeno povelje iz apoteke Bankalaritove
iz Marburga mišice prinesla. To je gospodična Kaban,
ki je bila po telegrafu nalaš iz Dunaja k poroti
poklicana, poterdila, rekoč: da ji je Ana tisti dan, ko je
rajnca zbolela, v popirju zavito mišico pokazala. Gosp.
apotekar Bankalari pa po svojim zapisniku, v kteriga
iz apoteke dane strupe zapisuje, pové, da Ana ni pred
15. kimovcam po strupa prišla, pa tudi pozneje ne.
4) Gospá Dorotea K. je že v predpreiskavi obstala, da
je slišala, kako je Ana pred smertjo svoje redníce pri
nadzdravniku Dek.. v Gradcu strupa iskala, pa ga ni
dobila. Ta povedba se je zopet slišala v porotni sodbi;
gosp. zdravnik Dek.. pa je rekel, da to ni res. 5)
Alojzia Kaban je rekla, da je bila Ana pri raztelesovanju
rajnce vsa zmešana.

Na podlagi teh pričevanj v porotni sodbi, ki so
bile navskriž s poprejšnimi svedočbami je g. deržavni
pravdnik tožbo zoper Ano Aleksander zavolj
zavdanja rajnce preklical in višji c. k. sodíi na Dunaj
predlog storil: da naj sklene, da ni nobeniga vzroka več,
da bí se obdolžena dalje zavolj tega sodijsko
preiskovala. Višji sodija je enoglasno ta predlog poterdila.

(Dalje sledi.)

Milostljivi knezo-škof g. Slomšek so, hvala
Bogú! bolezin srečno prestali; že vstanejo vsak dan
nekoliko. — Scer vam tudi ob kratkim naznanim, da je
bil 3. dan tega mesca sklep naše porotne sodbe, pri
kteri sta bila F. L. Hausman, vlastnik poprejšne
Novo-Celjske grajšine, in njegov oskerbnik Fr.
Paulič, obdolžena goljufije, enoglasno nedolžna spoznana

C—. Iz Frauheimske okolice na Štajarskem.
Te dní sim cul, kako gosp. P. K., bistri kmetovavec v
Hojčji poleg Maribora, že več let svojo répo bolh
varuje: on najmer repico, kedar se bolhe prikazujejo,
z ječmenovimi plévami, kakoršne po mlatvi z
resami vred dobí, potrosi, kedar je tiho vreme; če pak
je treba, to delo tudi ponoví. — Letos se vidi, kolik
dobiček da pridna sadjoreja verže, sosebno ako je
vsega druzega malo. Nek Goričan nad Mariborom je
potegnul za svoje slíve 1500 gold. srebra, nek drug
pak 1000 gold. Pač lepi denarci in malo truda! Zato
hvala Bogu! da se tudi pri nas okoli in okoli sliši, da
se bodo otroci v šoli tudi sadjoreje učili. —
Nekoliko in sicer mlajših in umnejših učiteljev méni
nehvaležnim učilnicam za vseli slovo dati, in se v boljši
plačane pisarnice prestaviti. Samega čakanja na
poboljšek šolskih dohodkov še bojè niso siti, zato se
podajo s trebuhom za kruhom; šolskih pripravnikov pak
je malo!! — Gosenc je pri nas nezmerno veliko;
posebno zelju delajo kvar, pak tudi sočivje imá svoje
sovražnike. — Bolezni tersa in grozdja še pri nas ni.

Iz Slovenskih krajev, kjer ajdo sejejo, se
vunder vesela novíca sliši, da bo ajda, kodar je ni slana
posmodila, vsimu deževju vkljub, vunder dobro donesla.
Z medam je pa večidel slaba.

Iz Ljubljane 7. oktobra. Cesarjev god je bil
v saboto s slovesno sv. mašo, ktero so g. knezoškof
péli, praznovan. — Poprejšni minister kupčijstva
baron Bruck, pod kterim je bila pred 2 letama
železnica po Ljubljanskim močirju sklenjena, je pretekli
teden na poti iz Dunaja v Terst ondašnje dela ogledat
šel. — Krajnska kupčij ska zbornica je predlog
kmetijske družbe: naj bi se po izgledu nekterih velikih mest
za vikši dovoljenje prosilo: da bi se vsaki peterih
Ljubljanskih somenjev vpondeljk, — če je v pondeljk
praznik, pa v torik začel, in v saboto jenjal,
enoglasno poterdila, in bo po tem še mestni odbor
nagovorila, da naj se sklene ž njo o ti zadevi, ktera je že
dolgo zaželjena in bo tistim, ki na somenj v Ljubljano kaj
kupit pridejo, kakor tudi kupčevavcam, kramarjem in vsim
prodajavcam vseč, zato ker vsak lože od konca tedna
od doma gré, kakor zadnje dní, in ker ne bo treba
kramarjem po 14 dní v Ljubljani postopati. Pri vsim
tem pa tudi gostivnice niso na škodi in tudi mesto
zastran prodajavnic (út) ne, zato ker se ima trem
krajšim somnjem toliko dni pridjati, kolikor bi se
predolga dva (o sv. Ošpeti in o trojacih) okrajšala. Ker
tedaj ta prememba vsim prav kaže, se je nadjati, da
se bo zgodila. — Predsednik kmetijske družbe g.
Terpinc je prišel pretekli teden iz Londona in
Angleškiga domú in je nakupil ondi iz veličanske razstave
veliko nar boljšiga kmetijskiga orodja, ktero bi
utegnilo tudi za naše kraje prav dobro biti. Če to
orodje noter do velkiga kmetijskiga zbora prihodnji
mesec v Ljubljano pride, ga bo marljivi g. predsednik
v zboru na ogled postavil. — Začetek podkovijske
in živinozdravniške šole v Ljubljani je bil v
pondeljk; zapisanih je letos toliko učencov v to šolo (15
kovačev in 6 kmetovavcov), da se za to leto ne more
nobeden več vzeti. So pa letošnji učenci iz Krajnskiga,
Štajarskiga, Teržaškiga, Goriškiga in Horvaškiga. —
V poslednjim zboru mestne Ljublj. županije so se, ker
je že eno leto perve volitve preteklo, volili iz odbor-

nikov vnovič za posamesne oddelke mestnih
opravil posebni svetovavci; tudi namestnika
županoviga so volili, pri kteri volitvi je bil med 23 z 18
glasovi sopet g. Ambrož izvoljen za to, ker so njemu
mestne zadeve nar bolj znane, v kterih morata
župan in njegov namestnik dobro znajdena biti, da
zamoreta povsod odgovor dajati.

Novičar iz mnogih krajev.

Cesar se bojo 12. t. m. spet na pot podali, v
Galicio. — Ubogim v Milanu so podarili 20.000 lir,
slépišnici 6000, prebivavcam vasí Vila , ki so po
potresu zlo poškodovani bili, pa tudi 6000 lir. — Zavolj
posebnih razmér v Lombardíi (na Laškim) so po ukazu
ministerstva hiše tistih kmetov, ki svoje zemljiše samí
obdelujejo, hišniga davka oprostene. — Kdor dolgo
prosi, na zadnje vunder dobí, kar prosi: to se je
poterdilo pri Korošcih, ki bojo vunder stransko
železnico ali od Marburga ali od Bruka čez Celjovec
dobili, kar jim je privošiti zazoljo kupčije s železnico itd.
— Dunajska banka je razglasila poslednji dan kimovca
stan svojiga premoženja, iz kteriga se vidi, da je imela
konec imenovaniga mesca v vsim za 273 milionov In
40.995 gold. premoženja, med tem za 43 mil. 116.121
gold. sreberniga denarja in srebra, — njenih bankovcev
pa je bilo za 229 mil. in 263730 gold. med ljudstvam.
— Nekdanji minister Meternih, ki se je pretekli
mesec spet na Dunaj preselil, živí ondi prav zadovoljin.
— Ban Jelačič je sedaj tudi na Dunaji v mnogih
opravkih. — Ptujim naselnikam se na Ogerskim prav
slabo godí; ogerski kmet ne imenuje naselnika drugač,
kot „beraškiga švaba“, in če ga ta za kaj prosi, mu
herbet pokaže, godernaje: „odlazi“. Zato odsvetuje
vlada ondašnje naseljevanje. — Na poslednji somenj v
Peštu so prišle že letošnje ježice (Knoppern) na
prodaj; kiblja po 6 do 8 gold. — Ruski car je ukazal
vsim svojim podložnim, ki imajo začasno dovoljenje na
Francoskim biti, da se morajo do 15. sušca prihodnjiga
leta domú verniti, ker noče, da bi mesca maja, ko bo
veliko pomenljiva nova volitev Francoskiga predsednika,
kdo tam bil. — Košut se je pripeljal 26. p.m. s
svojimi tovarši po parobrodu v luko Francoskiga mesta
Marseille, kjer je barka le ostala se z ogljem in
živežem na daljno pot previditi, brez da bi bil kdo iz barke
stopil, ki je potem proti Angleškimu jadrala, kjer
se bo v Southamptu vstavila; — časniki pišejo, da bo
Košut le 8 dni na Angleškim ostal, kodar ga hočejo
z veliko slavo sprejeti; potem se bo v severno Ameriko
podal. Turška vlada je s tem, da je Košuta in njegove
tovarše izpustila, prijaznost austrianske vlade
popolnama zgubila, in austrianski opravnik je turškimu pisal,
da je Turška vlada za vse nasledke, ki znajo iz te
izpustbe izvirati, odgovorna. — V Son-Tayu v Kini
so neutrudljiviga katoljškiga misionarja Auguština
Schöfler-ja, ki je 4 leta ondi katoljško véro učil, 1.
dan majnika grozovito ob glavo djali. Ko ga je derhal
na morišče peljala, je šel nek vojak z zastavo pred
njim, na kteri je zapisano bilo: „Vkljub temu, da je
pri nas Jezusova véra prepovedana, je vunder
Auguštin, europejski misionar, skrivej k nam prišel, to
prepovedano véro učit in ljudstvo zapeljavat. On je vse
sam obstal; njegovo hudodelstvo je tedaj dokazano;
zato se ima ob glavo djati in odsekana glava v vodo
vreči. V 4. letu vlade Tu-Diusove, 1. dan 3. lune“.
Umerl je neprestrašeno kot prav mučenec za véro
Jezusovo. — V Londonu je dal unidan oberstar Peel,
brat rajnciga ministra, vse svoje konje prodati; med
temi je bil tudi sloveči dirjavec, Orlando z imenam,
prodán za 21.000 gold. Pač lepa cena za eniga
konja! Le na Angleškim je mogoče to skupiti.

Natiskar in založnik Jožef Blaznik v Ljubljani.

NOVICE
kmetijskih, rokodelnih in narodskih reči.

Odgovorni vrednik Dr. Janez Bleiweis.

V sredo 26. listopada (poznojesna) 1851.

Tečaj IX.

List 48.

Prebivavcam
Krajnske kronovine! *).

Znano Vam je, da je pretečeno poletje na
Dolenskim toča več krajev in večkrat zaporédoma pobila.
Posebno hudo je pa nesreča Metliško in
Černomeljsko okolico zadela. 10. in 27. julia in 15.
septembra je bila v teh krajih toča tako strašno, da je žita
skorej popolnoma pokončala, sočivje v rasti ustavila in
na tertah ne samo grojzdje popolnoma pobila, ampak
tudi terte tako poškodovala, da več let roditi ne bojo
mogle.

Odlašalo se ni nič, škodo zvediti, da bi se tistim,
ktere je nesreča zadela, berž ko je mogoče, davki
spregledali, kolikor to postave pripusté, in moja skerb je,
da se tistim poškodovanim posestnikam, ki so v zadregi
svoje davke odrajtovati, v tisti obširnosti milost naklone,
ktero mi miloserčnost blagovoljne vlade odkaže.

Pa z mano vred spoznate, da zamorejo ti pomočki
le malo pomagati, če se velikost nesreče pomisli,
ktero je nemila nevihta prebivavcam ravno tacih krajev
naklonila, kteri se med najubožniši krajnske dežele
štejejo , kakor je sploh znano.

Po naznanilih, ktere sim dobil, je v 36 davknih
soseskah teh le 91 vasi Černomeljskiga
okrajniga glavarstva v taki nadlogi, da ne véjo, od
kod boste najmenj dve tretjini njih prebivavcov po zimi
in spomladi najpotrebniši živež dobivale: Kleče, Skrile,
Planina, Ponikve, Sredgora , Male Toplice, Lahina,
Maverl, Jelševnik, Bistrica, Miklarje , Telčji verh,
Tučev Dol, Rodine, Zajčji verh, Gorenja in Dolenja Paka,
Otovec, Sela pri Otovcu , Ručetna Vas, Lokve, Naklo,
Rožičev Verh, Dobliče, Grič, Jerneja Vas, Tanča Gora,
Dragovanja Vas, Kvasica, Breznik, Oberh, Kočevje
Svibnik, Černomelj, Loka, Desinc, Čudno Selo, Zastava,
Tribuče, Bedenj, Pribince, Adlešče, Dolence,
Podbrezje, Gorence, Velika in mala Sela, Verhovce,
Fučkovce, Cerkviše, Krasinc, Prilozje, Kot, Vertača,
Vertačiče, Sela, Semič, Petrova Vas, Mihéla Vas,
Rožanc, Vinji Verh, Krupa, Stranska Vas, Moverna Vas,
Kervavči Verh, Dobravice , Metlika, Križevska Vas,
Sveršak, Radovič, Rozalnica, Slamna Vas, Radovica,
Radovše, Boldreš , Beréča Vas, Dragemlja, Bušina
Vas, Bojanja Vas, Krasni Verh, Draščice, Kermačina,
Železniki, Vidošiče, Dola, Gabrovec, Lešče, Hrast,
Ravnace, Gornji in Dolnji Suhor, Lokvica in Ternovec.

Kakor je bila moja dolžnost, sim se sam na
mestu prepričal, da je vse tako, kakor sim pisma dobival.

Revšina v teh krajih je zares tolikanja, da bodo
mogli ljudjé stradati; lakota pa pripelje sabo žalostne

nasledke, od kterih se človeško okó z grozo in s
pomilovanjem rado oberne.

V hišah celih gruntarjev in polgruntarjev, kteri
pridelke z več oralov poljá, senožét in vinogradov
dobivajo, sim našel komaj par mernikov prosá, in še tega
zmešaniga s sémenam marsikteriga osata, da ga je le
bilo več; krompirja celò nič in sicer podzemeljskega
sadú in sočivja komaj toliko, da morejo do svečnice
shajati; ne kaplice pa vina, ktero je sicer nar veči
premoženje teh krajev, iz kteriga stroške gospodarstva in
davke plačujejo.

Se manjši kmetje pa, maseljčarji in bajtarji, kteri
imajo družino 8 do 10 ljudi in še več preživiti, so mi
večidel le po 3 ali 4 vagane sirka kot ediniga žita
pokazali, ki je že sam po sebi za živež ljudi silno silno
žalosten.

Tudi sadja, ktero je v druzih krajih zavolj dobre
cene veliko pomagalo, ni v teh krajih, da je nesreča
največji mero dosegla, popolnoma nič bilo, in jokaje
mi je marsiktera mati tožila, da tudi tega za svoje
otroke nič nimajo, ki bi zadovoljni bili, ako bi jim pest
suhih češpelj vunder vsaj enkrat na dan lakot nekoliko
potolažila.

Viditi, da ti ljudjé, ki so že tako iz otročjih let
pomanjkanja vajeni, tudi tega nimajo, kar človek v
največji sili vunder imeti mora, to je košček kruha, in naj
bi bil še tako slab in čern, da že otročiček na velih
persih matere lakote ne pogine, da ljudje za delo ne
oslabé, in jih sila ne priganja, zvunaj dežele
beračevati, ker revšina dalječ okrog in okrog s tako teško
roko pritiska, da se nikjer ni miliga darú nadjati, —
vse to viditi in o taki revšini še slišati, da ljudjé s
pravo in v resnici keršansko udanostjo to nesrečo
terpijo: me je navdalo o mojim popotovanju s pogumnostjo
po milih darovih svojo roko stegniti po celi
deželi, ktere poglavar biti mi je čast naklonjena, —
po mestih in vaséh, kjer koli kako usmiljeno serce v
persih bije in kjerkoli je še mogoče , kak dar podeliti, po
zalogih in prodajavnicah kupčijskih, kjer žita leži obilo n
asutiga; — obernem se tudi do manj premožniga kmeta,
kteri morde vunder pešico žita čez svojo potrebo
darovati zamore.

Po celi krajnski deželi se obernem s prošnjo za
podporo ubogih revežev Metliškiga in
Černomeljskiga kraja.

V Ljubljani prejemlje darove častiti mestni
odbor; tudi založnika nemškiga Ljubljanskiga Časnika
Ign. ž I. Kleinmayer in F. Bamberg in častitljiva
duhovšina po mestnih farah darove voljno
prejemajo. Na deželi pa se zamorejo pri častitljivi
duhovšini kakor tudi pri okrajnih glavarstvih
vsakteri mili darovi in pomočki odrajtovati. Ker je nesreča
36.000 delov njiv in vinogradov zadéla, ktero mora
3800 obdačencov terpeti, in ktera znese najmanj 260
tavžent goldinarjev, ne bo scer milovšina dobrotljivih

ljudi vsimu pomagati mogla, vunder saj k potrebnimu
živežu zamore kolikor toliko pripomoči.

Da se bode z razdelitvijo pripomočkov, ktere bo
Vaša usmiljenost Vašim rojakam podarila , skerbno
ravnalo, sim Vam jez porok v imenu komisij, ktere so za
reveže v Metliki in v Černomlju ustanovljene in
ustanovljene ostanejo tako dolgo, dokler sila ne mine, ki
je bila nesrečnim naklonjena po previdnosti božji.

V Ljubljani 18. novembra 1851.

Gustav grof Chorinsky s. r.
c. k. poglavar.

Perva razstava in kmetijska seja v Soštanju.

(Po J. Suču poslano.)
(Konec.)

Dalje naš govornik dokaže, zakaj napolji tako
malo pridelamo, in če nam Bog tudi bolji
letine podari, vunder ni žetva primerjena
sétvi?

Poglaviten uzrok je — pravi — ker
premalo in le s slabim gnojem gnojimo.
Poskerbeti je si jako veliko in dobrega gnoja pripraviti in ne
pustiti, da se pod steno suši ali pa u lužah zvodeni
in ga dež spera. (Poduk kakove morajo gnojiša biti.)
Naj bolji gnoj — prava zlata ruda — pa se
večidel po kmetih za vogli raznaša in dvoriše ž njim
ognjušava. —- Kar zlo neradi pogrešamo, je malo kje
vpeljano — to so straniša (sekreti), ki bi vunder
naj važniši tovarna (fabrika) kmetu bile. (Poduk, kako
s takim gnojem se pečati). Od človeka gré na dan,
z vodo vred , čez poldrugi funt gnoja. To znese u letu
blizo 5 centov in pol, s čemur se da 8 centov pšenice
pridelati. Toraj Anglijani cenijo gnoj, ki od enega
samega človeka u letu pride, na 24 gold. srebra
veljave. Koliko zgubo ima tedaj kmetovavec,
kteri straniša nima in ne vé takega gnoja
porabiti! Ne govorim prenapeto, če rečem, da
takova zguba skozi 15— 20 let ni manjša, kakor če
posestniku hiša pogorí. Poskerbeti je toraj, da je pri
vsaki hiši obokana kuhinja in zidan dimnik, da ogenj
u streho ne šine; pa tudi, da je pri vsakej hiši na
primerjenim prostoru straniše, — da bo snažno okoli
hiš, in se zlata ruda ne uničuje. Velika zasluga
gg. županom, če bojo na to pazili! —

Govornik se je jako vslužil poslušavcem, ker je
razmere mnogoverstne živinske piče dokazal,
po kterim tehtilu edno drugo domestuje, na priliko:
1 funt turšice ali pa 5 koruna, 9 korenja, 13
repe ali pese. Rèži ali pa ajdne 100 funtov, ali
pa: pšenice 85, ječmena 118; ovsa 137, prosa
88, turšice 80, boba 120, naj bolji sená 280,
konjskega sená 400, detelje 270, ječmenice
ali ovsenice 500, turščenice 1200, pšeničnice
1300, reženice 1400, koruna 551, korenja 790,
répe 1140. Če se piča razopari, se pri 20 centih
2— 4 centov prihrani.

U 100 funtih je osnutka na meso — na mastnino

Po tem dokazu se vidi, da turšica vsako drugo
pičo pri debelenju preseže, in da bi slanina jako draga
bila , ko bi prešiče s korunom debelili. Bolji je pri se-

dajšini visoki ceni korun prodati, paturšico za
debelenje prešičev kupiti.

Odbornik nam je napredovanje u Šoštanju tudi u
druzih važnih kmetijskih zadevah dokazal: da so se to
leto tu tri sadiša drevesc (Baumschule) vtemeljile ;
da, sčasoma sviloprejke upeljati, je u vigredu 600
murv razsadil, in je zopet 300 jam pripravljenih
prihodno spomlad murve u nje saditi. Tudi je dva
tavžent hmeljnih sadežev naročenih in 8 funtov
gladeževega semena (Kardendistel-Samen)
pripravljenega, da se bodo tudi tu take obertnijske reči vpeljale.

Da je ta seja bila dobra spoznana, dokaže
pristop 23 visokih gospodov in slavnih kmetovavcov u
kmetijsko družbo.

Tudi še omeniti moram, da je drugi dan po seji,
po predlogu g. učitelja, P. Musi-ta, za rajncega
čast. gosp. Mat. Vertovca se peta maša brala in
mertvaške bile pele , kterega gospoda zavolj neprecenljivih
zaslug noben hvaležen Slovenec nikdar pozabil ne bo *).

Naj mu lahka bo zemljica, ker je u
življenji jo jako dobro poznal , in tudi nam nje
skrivne dragočene zaklade razkril!

Veliki zbor kmetijske družbe v
Ljubljani.

20. t. m. je bil velki zbor krajnske kmetijske
družbe od 9. do dveh popoldne. Čeravno je bilo vreme
grozno slabo, ker je sneg ravno takrat celo deželo
zapadel, se je vunder zbralo dokaj udov, in pomenki so
bili v mnogih rečéh prav živi. Tudi g. deželni
poglavar grof Chorinsky je zboru čast skazal in v zbor
prišel ter se vdeležil posvetovanja.

V nobenim zboru pa še dosihmal ni bilo toliko
noviga kmetijskiga orodja razpostavljeniga ,
kakor v tem, ktero je g. predsednik Fid. Terpinc zboru
na ogled poskerbel in s tem vnovič pokazal, kako
nevtrudljivo on skerbí za pravo djansko povzdigo
kmetijske družbe in kmetijstva na Krajnskim. Ker pa
iz samiga tega, da se novo in v druzih deželah
hvaljeno orodje le ogleduje, še za deželo noben dobiček
ne izvira, se bodo po njegovim nasvetu poleti v
Ljubljani te in še druge v Londonu kupljene orodja
vpričo povabljenih kmetovavcov na polji
poskusile in njih vrednost v delu prevdarila, h kterimu
se bojo kmetje iz vsih krajev povabili. To bo prav
kmetijsk shod, za celo deželo koristen.

Začel je g. predsednik zbor z naznanilam pisma,
ki ga je svitli nadvojvoda Janez družbi pisal, milovaje
da mu zima in preslabo vreme brani k zboru priti,
kteriga naznanjene pomenke bo z veseljem bral. Z
radostjo pozdravi g. predsednik dalje g. deželniga
poglavarja, kteriga pričujočnost je družbi dokaz njegove
marljivosti za prid kmetijske družbe. S pohvalo spomne
na dalje pridnosti veči del vsih podružnic, ktere si
lepo prizadevajo za blagor domovine; s hvaležnostjo
oméni velíke pripomoči, ktero ste c. k. ministerstvo
kmetijstva in c. k. deželno poglavarstvo skozi
preteklo leto družbi dodelile. Po teh veselih
naznanilih pa položi g. predsednik ginjeniga serca cvetlico
miliga spomina na grob našiga Matija Vertovca, skozi
25 let nevtrudljiviga uda, slovenskim deželam
nepozabIjiviga pisatelja, za svojo domovino mnogo mnogo
zasluženiga domorodca , kteri bo v svojih delih živel
za vse veke , vedno nam v lep izgled! Po tem je
naznanil g. predsednik vse orodje, ktero je v Londonu,
v Draždani in na Dunaji za-se in za družbo naku-

pil, ktero bomo v “Novicah“ takrat popisali , ko se bo
poskusilo. Sklenil je pa svoj začetni govor s tem, da
je imenoval gospode, ktere so austrianske kmetijske
družbe za svoje namestnike pri tem zboru določile.
(Dalje sledi.)

Novičar iz slovanskih krajev.

Iz Zagreba. „Südsl. Zeitung“ razodeva v
poslednjim listu upanje, da zna biti, da se bo v
Zagrebu snidel zbor za posvèt vesoljnoslovanskega jezika.

Xp. Iz Celja. (Konec porotne sodbe). Zraven g.
Hausmana je stal pred porotno sodbo tudi g. Franc
Paulič, ki je skozi 10 let pošten vradnik na Hausmanovi
grajšini znan bil; v ti pravdi pa je bil zatožen, da je
poročnikam knezovim več pašnikov kot lastnino
NovoCeljske grajšine odkazal, od kterih je vedil, da
kmetam slišijo , in je tako kupce premotil, da so grajšino
dražji kupili, in se take goljufije vdeležil.

Pred poroto je g. Hausman mirno in bistroumno
govoril; rekel je: da se je po srečnih špekulacijah in
varčnosti premožnega moža mislil, sedaj pa je reven
berač, in sam mogočni cesar nima močí mu nesreče
vzeti, ki ga je v tamni grozoviti ječi v Gradcu zadela,
kjer je oslepil in za vodenico bolehovati začel. Misli,
da je njegovo posestvo milion vredno, si ni dal vzeti,
in konec obravnave zaslišane priče so ga v ti misli še
poterdile. Kar tiste pašnike zadene, od kterih se je
reklo, da niso njegovi, in zavolj kterih je bil nar bolj
zatožen, je terdil, da so odkazani pašniki vsi lastnina
grajšinina, zato ker so zapopadeni v urbarju, ki je od
rajnce cesarice Marie Terezie podpisan , in so tudi
vpisani katastru kot obstojni del Novo-Celjske
grajšine, čeravno so se podložni kmetje v posestvo
nekterih delov vrili, in je zavoljo druzih pravda zgubljena
bila; dalje je rekel, da je grajšino z vsimi deleži le s
tistimi pravicami prodal, ktere je on sam vžival;
svojimu vradniku Pauliču je ukazal, kupcam le tiste
pašnike pokazati, ki so v urbarju zapisani. Zaslišani
srenjski predstojniki so rekli, da so v djanskim posestvu
pašnikov, da plačujejo davke od njih; cesarica Maria
Terezia jim jih je v dar dala. Kar pa tiste zemljiša
zadene, ktere je prodal, čeravno niso grajšinske bile,
je g. Hausman rekel, da jih je še le kupiti hotel. Zbor
pravoznancov, ki je bil zavoljo tega v porotni sodbi
vprašan, je odgovoril, daje g. Hausman le zavezan,
porok biti, da te, zemljiša pridejo zares k grajšini.
Zastran zemljiš pa, ki jih je knezu prodal, ktere niso v
kupno pismo zapisane bile, je g. Hausman rekel, da
se je le po pomoti primirilo, da so iz pisma izpušene
bile. Poslednjič je dokazal, da po storjeni poravnavi
s knezovim svetovavcam nima on nobenega dobička pri
ti prodaji, ker je grajšina veliko veliko več vredna,
kakor jo je prodal, zlasti če se obilni zakladi premoga
in srebrotvorne železne in svinčene rude, ki so pod
zemljo grajšinsko, kopati in prodajati začnó.

Zatoženi Fr. Paulič je terdil, da imenovanih
pašnikov ni kot popolnama grajšinsko lastnino odkazal, in
da je poročnikam razločno rekel, da jih grajšina ne
vživa. Podpisa v pismu za obljubljeno darílo, za ktero
so vradniki g. Hausmana prosili in v kterim stojí, da
je on (Paulič) vse k prodaji pripomogel, ni za svojega
spoznal , kar se pa po zaslišanih pričah ni popolnama
zgotovilo. — Pisatelj „Štajarskega raja“ je povedal, da
ga je rajska Savinska dolina in bisero njeno —
NovoCeljska grajšina — k hvalepolnimu popisu nagnala,
ktero je popisal po takratnim obsežku. Tudi druge priče
so mnogo mnogo dobrega od zatoženega g. Hausmana
razodele. — Ko je preiskava zatožencov, zaslišanje 60
prič in branje 129 sodijskih spisov 9 dni terpelo, je
poprijel s svojo že večkrat hvaljeno jasno in dognano be-

sedo g. deržavni zastopnik dr. Mullej tožbo zoper
zatožene, tako , da so se že vsi pričujoči bali za-nju
— ali zagovornika g. dr. Rechbauer in g. dr.
Uranič sta se ravno tako krepko potegovala za nedolžnost
zatožencov.

Po vsem tem je povzel g. predsednik vitez Azula
celo zadevo od konca do kraja, in jo je skozi 3 ure v
gladko tekočim govoru tako jasno in tako pravično na
vse straní pretresal, da zamoremo reči, da zna ta
govor zares izgled biti povzemnim govoram; sklenil ga
je v nemškim jeziku s temile besedami: “In tako naj
Vam bo, gosp. porotniki! kot omikanim, skušenim in
previdnim možem, ta moj govor vodilo za Vašo
razsodbo. Mi smo tukaj zbrani, pravíci pravíco dati;
ta zavest je nar vikši, nar svetejši čutilo, po kteri se
loči omikani človek od druzih čutnih stvari. Prepričan
sim, da Vas je važnost Vašiga važniga opravilstva tako
presunila, da zamore svet mirne vesti Vaše razsodbe
pričakovati“. Čvetero vprašanj je bilo potem
porotnikam danih, — in na vse so porotniki enoglasno
odgovorili: da zatoženca nista kriva, ktero razsodbo
so vsi pričujoči, kterih je porotniše čez in čez polno
bilo, z velikim veseljem zaslišali, ker je tudi
občinstvo teh misel bilo.

Previdno vodstvo te obširne, dolgo terpeče in zlo
zapletene obravnave je očitno pokazalo: kaj da zamore
nevtrudIjiva pridnost zedinjena z izverstnim pravoznanstvam in
naravnim pravočutjem in navdana s pravo ljubeznijo do
častitljivih porotnih sodb, jih povzdigniti na tisto
stopnjo, da ljudstvo njih važnost zapopade in zaupanje
vanje stavi. In le beseda tacih mož naj bo veljavna
o razsodbi: ali so porote vgodne sedanjimu času ali
ne, kterih obstoj vsak previden in pošten človek iz
serca želi.

Xp. Iz Celja. Nedelja, 16. listopada, je bila za
Trebovljane in za vso okolico slovesin dan, kteriga
spomin se bo ohranil za dolge prihodnje čase; bil je
pa tudi vesel dan za vsako pošteno slovensko serce. Že
zajtro ob treh je začela domača muzika in veselo
strelanje veseli dan naznanovati, kterimu se je pridružila
pervokrat priterkovanje novih zvonov v lepem
soglasji; pobožna množica je na vse zgodaj potovala v
Trebovlje v cerkev, vdeležit se veseliga obhajila.
Slovesnost povikšat so prišli tudi častitljivi Braslovški
tehant, vsim Slovencam slavno znani gosp. Stojan, ki
so tako ginljivo pridigovali, da mnogo oči se je topilo
v soljah; po pridigi je bila velka peta sv. maša, pri
kteri je 80 zalih fantov in 20 lepo belo oblečenih
deklic z velicimi vošenimi svečami svetilo, ktere so po
tem cerkvi darovali. Pred sv. povzdigovanjem so
slovenske deklice lepo pesmico péle, ki so jo tudi
Slovencam slavno znani fajmošter g. Jož. Hasnik na
prelepi napev Potočnikov (v 1. zvezku „Gerlice“) v
spomin tega dneva zložili in se takole glasi:

Spomin
16. novembra 1851.

Raduj se Trebovle!
Ker danes ti novi
Pojejo zvonovi
Iz turna lepó,

Vsi: Zvonovi zvonite
Moliti budite,
Oj kličte moliti
U slavo Bogu!

Povabili prijazno
O dnevu te svetim:
De sercom gorečim
U cerkev ti greš.

Vsi: Zvonovi zvonite itd.

O svitu in mraku
Bodo te klicali

Na znanje ti dali :
Moliti je čas.

Vsi: Zvonovi zvonite itd.

Ob uri protivni
In času nesreče
Zvonóv ti glas reče:
Oj moli zvestó!

Vsi: Zvonovi zvonite itd.

Se loči duh trupla
Zvonijo premilo:
Naj brumno molilo
Za rajnga bi se!

Vsi: Zvonovi zvonite itd.

Kdaj ura kolj bije
Te zvon opomina
Besed Boga Sina : O moli vednó!

Vsi: Zvonovi zvonite itd.

Raduj se Trebovle!
Ker danes ti novi
Pojejo zvonovi
Iz turna lepó.

Vsi: Zvonovi zvonite
Moliti budite,
Oj kličte moliti
U slavo Bogu!

Vdeležil se je blagoserčno tega veseliga
cerkvenega praznovanja tudi s svojimi častitimi gospodičnami
g. Maurer, vlastnik tukajšnega premogokopa in
glažute; tudi vsi bližnji g. vradniki so se snidili, čeravno
je snežilo, da je bilo sila. — Po dokončanem slovesnem
cerkvenem obhajilu je bilo veselo kosilo, med kterim je
marsikako “živio“ zadonelo in se je mnogo lepih
domačih pesem prepevalo; na zadnje smo jo še enmalo
zaplesali in se poslovili prav židane pa poštene volje. Nove
3 zvonove je vlil umetni mojster Samasa v Ljubljani,
ktere so neutrudljivo skerbni in zavoljo tega tudi občje
ljubljeni g. fajmošter iz doneskov napraviti dali, ki so
jih podarili za božjo čast vneti farmani in g. Maurer,
ki se je hvale vredno obnesil. Sklenem pa ta popis, da
rečem: Srečna fara, ki ima tacega fajmoštra, ki skerbi
ravno tako po očetovo za dušni prid svojih farmanov,
kakor za njih omiko, ki jo sedanji čas terja. Slava mu !
1. decembra se bojo pri nas zopet odperle vrata
porotne sodbe vkljub vsim protivnikam, ki te častitljive
očitne sodbe pisano gledajo, in v serčno veselje vsim,
ki v njih veliko pripomoč ljudske omike cenijo. Drugo
pot bom naznanil zatožence, ki bojo prišli pred to sodbo. —
V nedeljo 30. t. m. bojo naši domorodci in
domorodke igrali slovensko igro „Dobro jutro“; g.
bukvotiskarju Jeretinu gre čast in hvala, da si krepko
prizadeva za napravo domačih iger, ki so živo veselje
vsih prijatlov domorodne rečí. Očitna hvala Vam zato,
g. Jeretin! Zraven igre bo tukajšno pevsko
družtvo koncert napravilo, v kterim se bojo tudi slovenske
pesme pele; hvala častitimu družtvu za blagi namen:
znesek tega koncerta podariti revežem v Ptujski
okolici, ki so po povdnji strašno škodo terpeli.
Terdno upamo, da se bo zavolj vsega tega mnogo
milodarov nabralo.

Sedaj pa še nekaj. Po vsem Slovenskem rado brane
in močno obrajtane „Novice“, ki so edini slovenski
časopis, kteriga najdeš v bajtici prostega kmeta,
kakor na mizi gosposkega domorodca, bojo kmalo svoj 9. tečaj
dokončale. Kako bo prihodnjič ž njimi?
Premajhne so nam v njih obširnem zapopadku za
sedanji čas, ko se je novo življenje po Slovenskem
vnelo. Naredite jih veči, ali, kar bo večini še bolj
všeč, dajte jih dvakrat v tednu na dan; radi plačamo
nekaj več za-nje, vunder bi ne smela cena previsoko
poskočiti. Naj bi prejemniki „Novic“ ta moj nasvèt
prevdarili in svoje misli g. vredniku naznanje dali *).

Iz Ptuja. Povejte, ljube Novice ! tudi nektere
besede iz našega kraja; saj vas radi beremo, smo vaši
zvesti sinovi, ako vam ravno redko kdo od nas
dopisuje. — Broj diakov (šolarjev) se pri nas vidoma kerči.
Prej je imela skora vsaka vas svojega diaka, ali po
dva ali več, zdaj pa se lahko prebrojijo. Jas mislim,
da so temu hude leta vzrok. Denarja je pri ljudeh
jako malo, česar somnja in gostivnice pričajo. Druge
leta se je po našem slovenskem delu Sekovske škofije
večidel od veliko novih maš slišalo (k novi maši se
ljudje radi križem sveta snidejo), letos pa sta samo
dva slovenska gospoda svoji pervi maši pela.
Dva ali celò trije Slovenci, kteri so že odločeni bili za
posvečenje, pa so mogli zavolj v duhovnici dobljene bolezni
odstopiti. Med njimi je dobro znani iskreni domorodec

g. Miha Golob, pridni spisatelj slovenski. Bog ne daj,
da bi duhovsina po njem bistro glavo zgubila.
Dosluženih mašnikov (deficientov) in bolenih je pri nas sila
veliko. Pa ravno mladi, ki še kratko služijo , čejo
deficienti postati. Pa ni čuda! Ako tu ali tam z
mladim mašnikom se zideš, boš jih mnogo vidil celò slokih,
bledih in v obrazu žutih. Vračitelji terdijo, da je v
duhovnici temu vzroka iskati. Tu in tam že tudi
kaplanov manjka. — Govori se, da so naš milostivi
knezoškof o priliki bili izustili, da čejo več far zediniti. To
bi ne bila podpora omike! Jaz tega ne verjem. Te dni
je bil pastirski list razposlan, v kterem milostivi
knezoškof duhovnike nagovarjajo, da naj z denarjem
pripomorejo za povikšanje seminiša fantov
(Knabenseminar), in da naj na ta namen tudi verne v pridigah vabijo,
in jih za miloščino prosijo. Hvale vreden je ta namen
— ali ni za sedanji čas; ljudem na vse strani
denarja manjka in tudi njih domače šole pomoči semtertje
silno silno in še bolj potrebujejo. Zadnjo nedeljo 9. dan
t. m. je bilo pri sv. Verbanu zvun Ptuja veselo
obhajilo. Bil je poštovani g. C. Šmer, kterega je visoko
častita škofija za nadučitelja pozdignula, slovesno
vpelan. Tako je prav! G. Šmer je pridin učitelj , že 20
let pri sv. Verbanu, in iskren domorodec, kar se sila
redko med starimi učeniki najde.— Voda je bila tudi hud
strah naredila, 13 oséb je mertvih. — Drugokrat več,
ljube „Novice“, imam še kaj povedati, ako vam s temi
versticami kaj postrežem *).

— a.

Iz Križnegore 16. nov. Scer jako prijazin ali
sedaj sila žalosten pogled se razprostira iz Križnegore. Dve
dolgi in široki jezeri vidim pred seboj, ki od 2. do
16. listopada vedno bolj in bolj narašate. Cerkniško
jezero je že iz Jezera— tako se neka vas blizo jezera
imenuje — nekaj stanovavcov pregnalo. Drugo jezero je
za glavjem Cerkniškiga, med kterima se kake pol ure
široko berdo znajde, skozi kteriga golobina ob hudih
nalivih iz Loške doline v Cerkniško jezero vodo toči.—
To jezero ali bolj prav strašen nastop, kakoršniga ljudjé
sedanjiga veka v tej okolici se spomniti ne morejo , se
širi od Golobi ne do Uševške vasi, meče svoje
nevgodne valove na šolski prag pred starim Tergam
in splakuje kamnite gredice (štenge) pred vratmi
Šneperske grajšine.

Od osmero vasi je nar lepši polje , ki je z ozimino
obsejano, globoko pod vodo, in čez 150 hišnikov s
svojo družino je dosihmal na plavih iz svojih hiš
pobegnilo. Pač so reveži Loške fare preserčniga
milovanja vredni! zakaj celo leto so se z revšino
kar terdo vojskovali. Voda jim je čez leto na
njivah hudo škodovala, toča jih je bila silno zadela, pa
toči vsejano ajdo je slana posmodila, zelje zdaj v
posodah in druga pičlo pridelana kuha v vodi pod zlo gré,
in obilno seno se na odrih kisa; čez mline v tej dolini
voda stoji in čez Danskiga, desiravno je visok, se lahka
s čolnam pelješ. Scer so neprenehama Ložani z lesnino
za kupčijo na cesti bili; sedaj pa zavoljo vode po nar
potrebniši derva v gojzd iti nemorejo; po pečéh
nekterih vasi lahko ribe gnezdijo in po strehah se pijavke obešajo.

En kos zime smo ta mesec že prestali, zakaj po
bližnjih hribih okrog Loža je sneg 18 palcov debel bil,
ki se je raztopil, in danes, ko to pišem, že spet sneg
enake debelosti tukej talo zemljo krije. Kaj bo, če ga
jug osope? Po Loškim nastopu že dvé veliki strehi
plavate in mnogo se jih giblje, ko postonja, kadar misli
zleteti. Le nekoliko mlačna sapa, kar je strah misliti,
naj volove zdraži, in strehe se bodo dalječ iz svojih
mest, kakor race pred lovcam, premestile.

Zares se mora milo storiti človeku, kader vidi,
kako se ljudjé na slabih in nevarnih plavih mraza
dergetajoči in solzni povračujejo na svoj zapušeni dom, da še
naše

Vred.

zase in za revno živino skozi streho in okna kako
stvarico vodi umaknejo. Nadjam se, da bo vlada pri
davkih tem siromakam velikodušno kaj pregledala. Pa tudi
bi bilo neizrečeno potrebno, da bi ona, ki velikanske
dela pri vodah in cestah z začudljivo umetnijo izdeluje,
tem ubogim soseskam, kader voda odteče, pomagati
blagovolila, da bi se Golobina in drugi
zamašeni požirki posnažili in tudi razširili.

Tolikanj težavne in vendar potrebne lotitve (scer
je prazna reč tukej njive obdelovati, ki se pri srednih
nalivih že potopé), se revne soseske same, ako bi tudi
združenih misli bile, skorej nemorejo poprijeti.

Sklenivši resnično žalostni popis v priserčnim
socutji bratoljubno željo izusti pisavec, da bi tolažbe
polno bilo, ako bi se kak milodar tudi iz
daljnih krajev v hvaležne roke žalostnih
reveže v privabiti mogel , ki v nar huji dôbi — v
nastopu zime — so svoje hiše požrešni vodi
prepustiti mogli.

Križnogorski.

Iz Ljubljane. Z veseljem slišimo, da po izgledu
Graške hranilnice (jSparrkasse), ki je 11000 fl.
nesrečnikam po povodnji podariti sklenila, namreč 8000 fl.
Štajarcam, 2000 fl. Korošcam in 1000 fl.
Krajncam, se tudi naša zlo premožna Ljubljanska
hranilnica pripravlja 5000 fl. v ta namen revežem podariti,
namreč 3000 fl. Krajncam, 1000 fl. Štajarcam
in 1000 fl. Korošcam. — Somenj Ljubljanski je tako
slab, da tako slabiga tergovci še nikdar v Ljubljani ne
pomnijo. — Slišimo, da je 10 pôl občje spoštovanih
„Drobtinc“ že gotovih, da bojo tedej zamogle ob
novim letu na svitlo priti; življeojopisa dveh slavnih
Krajncov, namreč Jurja Japelna in Šimna Klančnika
bomo tudi v njih brali. — Porotne sodbe so se
pretekli teden v Ljubljani zopet začele; prihodnjič bomo
o njih govorili. — S začetkam tega mesca je jenjala
stara pogodba (kontrakt) za razsvitljenje mesta; ta
mesec je tedej prevzel magistrat sam to reč, in že se
očitno vidi veliko poboljšanje mestne svečave; pri vsem
tem je vunder želeti, da bi tudi v Ljubljano gazno
svečavo dobili, za ktero se, kakor slišimo, g.
Ambrož zlo prizadeva. — Ljubljanski knezo-škof se je
podal v pondeljk na Dunaj v zbor škofov. — Sliši se,
da gosp. dr. Melcer, sedaj vodja Ljubljanske
bolnišnice pride za vodja bolnišnice v predmestju
Wieden na Dunaj. — Vodstvo pošte Ljubljanske bo
nehalo in pride v Terst, pošte Celjovške pa v Gradec.

Novičar iz mnogih krajev.

Bere se je, da je cesar predsednikama ministerstva
in deržavniga sovéta ukazal, da naj mu svoje misli
zastran prenaredbe vstave kmalo predložita. —
Posvetovanje zavolj nove osnove sedanjih županij se
je že tako dognalo, da se kmalo razglas te prenaredbe
pričakuje. — Ker je cena srebra spet začela se zlo
spreminjati in višji iti, kar je zlasti kupčii v škodo, se
sliši, da se minister denarstva pripravlja tečne pomočke
zoper to vedno omahovanje. — Cesarjev adjutant je
podaril nesrečnikam na Horvaškim 19000 fl.,
vPtujim 5000 fl., v Marburgu 1000 fl. — Škofi se
zbirajo na Dunaji v zbor. — Sliši se, da znesek stroškov
vkvartiranja žendarmov za leto 1850 in 1851 se bo
naložil naravnim davkam, tako, da bo na vsak davkini
goldinar poldrugi krajcar naklade. — Snega je toliko
za Dunajem, da je mogla clo železnica jenjati. —
Na Horvaškim že kmetje svojo živino kolejo, ker
nimajo kaj živeti. — Divja zverina dela po goratih
krajih Erdeljskiga in Ogerskiga veliko škodo. — Mladi
Daniel Petrovič, vnuk rajnciga vladika Černagor-

skirga, ki je bil na Dunaji, se za duhovski stan
pripraviti, se je nanaglama na Černagorsko podal, ker ga je
ranjki vladika za svojiga naslednika postavil in mu
priporočil, naj se po njem ravna.

Častili domorodci in ljubeznjive
domorodke!

Stotero in stotero naših bratev zdihuje v revšini
po hudih nevihtah, ki so na beraško palico pripravljeni
ali po toči ali po povodnji. Dolžnost naša je, jim
kolikor moremo na pomoč priti. Tudi Vam, kterim je
narava dala sladki glas petja, ali ki ste obdarovani z
umetnostjo igravstva v gledišu, je mogoče revežem
obilo pomagati, ako se združite, da napravite
slovensko igro s petjem domačih pesm v Ljublj.
gledišu, in kar se bo nabralo, izročite nesrečnikam.
Razun milošine, ki jo boste iz tega podarili revnim
bratam , boste tudi vesel večer napravili vsim prijatlam
domačiga jezika, kterih je v Ljubljani toliko, da bo
glediše veliko premajhno. Naj bi tedaj miloserčne
domorodke in domorodci se združili edinih misel v ta blagi
namen, in zbrali odbor, ki naj bi se posvetoval: kaj
naj bi se igralo in kaj naj bi se pelo. Iz serca rad se
ponudim za srednika tega odbora, in rad bom
pripomogel kolikor bom mogel. Ce se te rečí živo
poprimemo, kmalo bo dognana. Saj nam močí k temu ne
manjka, česar sim se zastran petja pred malo dnevi
veselo prepričal, poslušaje lepo prepevanje milih
slovenskih pesm. Vém, da bojo tudi verli Krakovčanje
radi eno zapeli, in nadjam se, da častito gimnazialno
vodstvo ne bo mladim gospodam višjih klasov branilo,
v imenovani milodarni namen se ti napravi
pridružiti, da se bo zamogel kar prav moško obnesti.

Prosim tedaj častite gospé, gospodične in
gospode: naj blagovolijo svojo voljo z besedo ali
pismeno mi na znanje dati, da bomo zamogli to reč
začeti.

Solzé hvaležnih božčikov jim bojo neprecenljivo
darilo za njih pripomoč!

Vrednik Novic.

Pervi zapisnik
nabranih milodarov za reveže po povodnji:

Gosp. prof. Metelko v Ljubljani . . . . . 30 fl. — kr.
od kterih je 5 fl. razločno mlinarju Malenšku
namenjenih
Gosp. Andrej Brus v Ljubljani za mlinarja
Malenška . . . . . . . 1 » — »
Gosp. Jernej Arko, fajmošter v Vodicah za
mlinarja Malenška . . . . . 1 » — »
Iz Teržiča za mlinarja Malenška . . 6 » 20 »
Vrednik Novic . . . . . . 5 » — »
Skupej . . . 43 fl. 20 kr.
od kterih pride za Malenška 13 fl. 20 kr.

Pervi zapisnik
nabranih milodarov za reveže Metliške in
Černomeljske okolice:

Gosp. Jože Pleiweis v Ljubljani je izročil
vredništvu: 81 vratnih rút, 80 vatlov
porhenta, 50 vatlov pavolnika za srajce, 12
parov volnatih nogovic, 10 otročjih jopic,
2 konca sukna, 4 pavolnate kape.

Vrednik novic . . . . . . 10fl.

Milodari za nesrečneže po povodnjih in za reveže
Metliške in Černomeijske okolice so se izročili c. k. deželnimu
poglavarstvu, za Malenška nabrani pa c. k. Ljublj. kantonskimu
poglavarstvu.

Prosimo prav lepo še za milošin več.