Sgublen ſin. ‑ Stran. 77.

Ozhe, greſhil ſim — niſim vreden
biti tvoj ſin!

Sedem Novih
PERPOVED
sa
OTROKE.

Is piſem Kriſhtofa, ˛Shmida,
poſlovenili mladi duhovni v' Zelovſhki
duhovſhnizi.

V ZELOVZI 1836.

Natiſnil Janes Leon.

Hvalen bodi Jesuſ kriſtuſ!
Lubi otrozi!

Nekaj nóviga ſe vam is Nemſhkiga na
˛Slovenſko prineſe. ˛Sedem lepih perpovedi je, ki
vam káshejo, zheſar ſe morte v' ſvojih mladih
letah varvati, zheſar pa tudi váditi ſe.

Sedem hudih bolésen je, ki ſe duſhe
mladih ljudi ſilo rade primejo. Perva duſhna
bolésen otrok je nezhimernoſt: lepotizhiti truplo,
duſho pa sanemariti. Kaj pomaga lepo teló,
duſha pa gerda! — Druga duſhna bolésn
mladih ljudi je posablivoſt is navade. Kdor rad ſvoje
dolshnoſti posabi, ga povſodi neſrezha sagrabi.
Tretja duſhna bolésen otrók je nehvaleshnoſt.
Kdor v' ſvojih mladih letih Bogu ino dobrim
ljudém hvaleshen ni, ſe mu vſe shive dni dobro
godilo ne bo. — ˛Shterta bolésen ot@okam
nevarna je pojédizhnoſt in ſladkarija. V' mladih
letih ſladkoſneda rado grise ino vjeda. — Peta

nevarna bolésen sa otroka je nepoſhtenoſt. Mlad
sazhne jemati, in ſtar ne more nehati. — ˛Sheſta
bolesen je lashnivoſt. Lashnivez mlad, bo ſtar
goljuf ino tat. — ˛Sedma sa otroke kushna
bolesen je ſlaba tovarſhija. ˛Smola ſe roke rada
prime, de jo omashe, ſhe rajſhi ſlaba
tovarſhija mladiga ferza, de ga ſkasi.

Sa tih ſedem nevarnih bolésen, ljubi
mladenzhi ino deklize, nate ſedem duſhnih sdravil
alj arznéj, ſedem salih perpovedi, ki ſo nauka
polne sa vaſ. Zhe jih bote ſkerbno brali, ſe
bote lehko varvali hude navade, ki vam duſho
mori. — Otrozi, bolni na trupli, grejo pod
semljo , zhe ſe ne dajo osdraviti; otrozi bolni na
duſhi, grejo v'pekel, zhe ſe ne dajo poboljshati.

Déte Jesuſ je raſtlo, ino mozhno prihajalo,
polno modroſti, ino miloſt boshja je bila v'njem.
Tako raſtite, ljubi mladenzhi ino deklize! tudi
vi, ljubesnivi Bogu ino dobrim ljudém. Najte,
de ne bo Jesuſ, vaſh ljubi prijatel, od vaſ
shalen, ampak hvalen vekomaj!

I.
Marjetize
nauka polne zvetlize.

V' nekim meſti je ſvoje dni poſhtena ino saſtopna
meſtnizhanka prebivala. Imela je malo, blago
hzhér, Marizo po imeni. Eno nedeljo popoldne
greſte na ſvoj ſenoshet alj travnik, ki je sunaj
meſta bil. Lepo belo krilo je Mariza imela, ino
pa zheden ſlamnik na glavi. Prav salo njo je
bilo glédati. Ravno je bila ſpomlad alj vigred,
ino toljko lep den, de je malo takih. Vſe je
she bilo seleno, ino veſ travnik s' pervim'
ſpomladanſkimi zvetlizami preſivno obſján.

„Kako lepo jaſno vreme je doneſ! sazhne
Mariza rezhi; in kako lepo je naſh selen
travnik s'belim, majhnimi zvetlizami obſján; nizh
drugazhi, kakor s' svesdami ponozhno nebó, ga
je veſelo glédati. To meni mozhno dopade;
ljubi Bog je vender vſe prav lepo ſtvaril.“

Mariza naterga nekoljko zvetliz, ter
rezhe: „V' reſnizi, prav fletne ſo! Oglavniza v'
ſredi je romena ko voſk, po kraji pa mehke,
bele perſeza kakor ſvetle sharke imajo. Le po-

glejte, ljuba mamka, kako ſo bele pereſza po
konzih lepo roshnate! Tudi lizhni popki ſo lepo
beli ino selenkaſti, ino pa okrogli ko biſarji.
Kako ſe le pravi tem zhednim roshzam?“

Imenujejo ſe ledinzhize, ji mati
odgovorijo, sa to, ker ſkoraj na vſaki seleni
ledinzi raſtejo. Tudi jim pravijo meſenzhne
roshize, sakaj vſakiga meſenza v' leti one zvetó,
ako le ſneg alj pa léd semlje ne pokriva. ˛Spet
drugi jih imenujejo goſinke, ino menim sa to,
ker mlade goſke to mehko seleno perjizhe slo
rade jedo. Po Nemſhkim jih pa imenujejo
Maſsliben alj meroljubize; to je, take roshize,
ki méro ljubijo.“

„Kako, meroljubize ſe jim pravi? ſe
Mariza savsame; to je pa zhudno ime. Povejte
mi ljuba mamiza, sakaj pa jih tako imenujejo?“
„Ne vem, zhe bom mogla tebi to zhiſto prav
raslozhiti. Miſlim, de ſo dali tim ponishnim
zvetlizam Nemzi sa to tako ime, kér toljko
preproſto bres liſha zvetijo, ino ſo vender toljko
fletne. Ravno kakor one v' ſvoji lepoti méro
ljubijo, bi ſe naj tudi mi le po pameti
oblazhili, ino v' lepi noſhi méro ljubili. Glej! te
roshize imajo le malo romenklaſtih, nekoljko be‐
lih, ino nekaj rudezhih pereſiz, vender nam
mozhno dopádejo. Verjemi, de ſe tudi tebi
sholt alj romen ſlamnik, belo krilo ino pa
bledo rudezh paſek lepſhi perleshe, kakor ſhe
toljko draga piſana ino bliſhiva lepotija. To‐
rej is ſerza shelim, de bi tud ti v' vſih rezhéh,
poſebno pa v' ſvojim lepotizhanji vedno méro

ljubila. Oh, bodi tudi ti vſelej pametna
meroljubka!“

„V' naſhim verti, pravi Mariza, imamo mi
ſamo selje, korenje ino drage kuhenſke rezhi,
zvetliz pa nimamo. Alj smém nekoliko teh
roshiz na ſvojo gredizo vſaditi, ki ſte mi jo dali,
naj njo obſejem, s' zhemor hozhem?“

„Sakaj pa ne, mati odgovorijo; le vſadi jih,
ſaj ſo tudi sa vſe to dobre. Seleno perje ſe
med ſalatoj jé, alj pa med ſhpinazho smeſha.
Tudi sa vrazhitvo (sdravilo) alj sa arznije je
dobro. Prijatelzo imam, ki je na pluzhah
boléhala, pa s' tem selenim perjam ſe je sopet
isdravila, kakor mi je ona ſama povedala. Tako
ſo te zvetlize zhedne, pa tudi dobre. O de bi
ſi mi ravno tak zhedni ino dobri biti
persadévali!“

Drug den gré Mariza na ſenoshet, iskopá
nekaj takih ſadeshov, ki ſhe niſo popkov
pognali, ino jih na ſvojo gredo lepo saporedama
rasſadi, kakor je mater druge selenjave ſaditi
vidila. Semlja je bila prav dobra, ino Mariza
jim je ſtregla, koljkor je mogla. Vezhkrat jih
je okopala, jih pridno pléla ino vſako travzo
popúlila, de bi jim gnoja ne jemala. Tudi
polivati ſvoje ſadeshe ni posabila, zhe rodovitiga
desha ni bilo.

Kedar ſe popki raspozhijo, ino zvetlize
pokáshejo, ſe Mariza mozhno sazhudi.
Zvetlize ſo bile vſe veliko lepſhi od poprejnih, ki ſo
po ledini raſtle. Belo perje krog romene
oglavnize je sginilo, alj kapize, poprej romene, ſo

sdaj veliko vezhi, nekaj rudezhih ko kri,
nekaj bolj bledih, kakor is ſame shameti.

Mariza hitro k' materi tezhe, jim pravit:
„Balite, balite, mamka, kaj zhuda ſe s'
mojimi roshzhami godi! Ne bote jih vezh posnali,
tako lepe ſo israſtile!“

Mati grejo sa njoj, ino Mariza rezhe:
„Vidite jih, kako ſo ſilno lepe, ino povejte,
zhe niſo naresani shameti prav podobne?“

„Reſniza je, de ſo podobne shameti,
rezhejo mati; satorej tem popravlenim, shlahnim
ledinzhizam po nekaterih krajih tudi
shámetnize pravijo. Vidiſh, kako ſe navadne divje
zvetlize lehko popravijo ino poshlahtnijo, ako jih
ſkerbno obdelujemo.“

Ker ſo ſe ledinzhize tako zhudno lepo
premenile, je to Marizo toljko veſelilo, de gre,
ino ſhe vezh ſadeshov na ſenosheti iskople, s'
njimi zelo ſvojo gredo saſadi, ter jim prav
ſkerbno ſtreshe. Ino ſpet ſe je na njih novo
zhudo godilo. V' kratkim ſo jele zveteti, ino
kedar ſo ſe prav raszvetele, niſo imele romene
kapize v' ſredi vezh, po kraji je pa toljko nar
shlahnejſhih pereſiz, kakor bi vſa roshiza le v'
enim perji bila. Bilo jih je prelepo gledati.
Nekoljko bélo rudezhih ko kri, druge ſo bile
bléde; ſpet druge bele ko ſneg. Vſih pa je
bilo od dalezh viditi, kakor nar lepſhih vertniz
alj gartrosh.

Eno jutro jih Mariza vgleda, ino v' eni
ſapi materi pravit hiti. „Pojte, preljuba
mamka, je djala; ſpet bote novo perkasen na mojih

„Lehko de, rezhejo mati; sa to tim
zvetlizam tudi tavshenkrat lepe salike pravijo.
Vender nikar ne miſli, de bi ti perva s' njimi
to ſrezho imela. Veliko vèrtnarjov alj
gartnarjov jih je she dolgo poprej shlahtnilo; sdaj
ſe she one ſkoraj v' vſakim zvetezhim vertu
najdejo.“

„Kakor te zvetlize pa, mati na dalej
govorijo, ſe tudi vſe drugo, kar semlja rodi, ſkos
ſkerbno ino nevtrudno obdelvanje lehko popravi
ino poshlahtni. Kakor s' tem popravljenimi
ledinzhizi, ravno takſhina ſe je ſploh s' vſim
drugim zvetlizami ino s' ſadjam godila. Nar
lepſhi roshe po vertih ſo nekdaj po ledinih
divjo ráſtile; nar shlahnej jablani ino nar
imenitniſhi gruſhke ſo bile ſvoje dni poredne leſnike.
Tako lepo Bog zhloveku njegov trud ino ſkerb
plazhuje, ino ga ſvojem ſtvarem sa goſpodarja
naredi.“

„Pa tudi zhlovek ſe popolnama ne vleshe,
pravijo mati ſhe dalej; ampak ſe mora modro
ino ſkerbno rediti, de k' popolnoſti pride. Le
ſhkoda, de le toljko otrók najde, ki ſvoje
ſtariſhe ino vuzhitele ne vbogajo radi, ino ſe ne
popravijo tako, kakor tvoje zvetlize. Veliko
jih je ſvojoglavnih ino nepokornih, k'teri ſe
ſvoje hude terme dershijo, in ſe ne dajo dobro
isrediti. Vuzhi ſe satorej, déte moje, de boſh

zvetlizah videli. Nate, ino zhudite ſe! Ako
bom ſhe sa naprej navadnim ledinzhizam tako
lepo ſtregla, ſhe bom ſtotero nar lepſhih roshiz
ſpodredila; tako jes miſlim.“

ſposnala, koljko ſrezhna ſi, de tebe tvoja mati
s' toljko ſkerbjo redim, ino tako ſe sadershi, de
bom enkrat veſela, kér ſim te ſkerbno redila.“

Lepe zvetlize, ki jih je Mariza
poshlahtnila, ſo ſe mozhno obraſhale. Zelo gredizo,
de ſi ravno ni kaj drugiga na njo vſadila, ſo
v' kratkim tako obraſtile, de je bila vſa greda
selenej ruſhini alj zelini podobna. Mariza je
miſlila, de ni sa shlahne zvetlize nizh vezh
ſkerbeti potreba; puſti jih raſtiti, kakor ſo
hotle. Kmalo ſe pa Mariza sopet sazhudi, to de
ne od veſelja, kakor popréd. Lepe
shámetnize ino shlahne salike ſo ſe s' zhafama isvergle,
ino ſo ſpet navadne ledinzhize bile.

„Oh to je pa vender sa jesiti ſe! je
Mariza djala. Ne bila bi verjela, de per teh
zvetlizah, ki ſo me toljko veſelile; tako
shaloſt vzhakala bom. Povejte mi vender,
preljuba mamka, kak je neki to, de ſo ſe tako
pokasile?“

„Prav lehko ſposnáſh, ſo djali mati,
sakaj ſo ſe tvoje zvetlize tako gerdo premenile.“
„Pervizh sa to, ker ſi roshize v' nemar
puſtila, niſi semlje skerbno rahlala, ſi jih polivati
posabila, ſi jim prenagoſto raſtiti dala, ino jih
plela niſi. Satorej ſo sopet po ſvoji ſtari
navadi raſtiti jéle. Le kdor sa poshlahtjene
roshize neprenehama ſkerbi, mu lepe shlahtne
oſtanejo; bres oſkerblenja hitro ſpet isdivjajo.“

„Ravno taka je tudi s' zhlovekam preden
odraſte. Naj bo otrok ſhe tako dobro isrejen,
odraſhen mladenzh ſhe tako ſkerbno poduzhen,

zhe ſe mu prehitro ſvojvolja da, berſh ſe bo
ſpridil ino popazhil. Nikar tebi satorej ne
mersi, kér te ſhe pogoſto na vſe to opomnim,
ino ti karbodi ſhe dovoliti ne ſmèm. Mozhno
ſi ſzer odraſtla od tiga zhaſa, kar ſi perve te
roshize v' naſh vert preſadila, ſi veliko
ſtarejſhi, tudi modrejſhi ino poboshniſhi, kakor ſi
bila; alj verjemi, de je sa tebe koriſtno, ino
zlo potrebno, de ſi mi vedno na ſkerbi.
Satorej le rada me vbogaj, de ſe gerdo ne
sversheſh, kakor tvoje zvetlize.“

„Drugizh, de ſo tvoje shlahtne zvetlize
ſploh navadne ledinzhize poſtale, je to krivo,
ker ſim koſ semlje tikama tvoje gredize v' zelini
puſtila, de bom na njej prejo bélila. Vſe
polno divjih ledinzhiz po seleni trati okolj tvojih
raſte. Snajdeni vertnarji pa prizhajo, de
divje roshe, ki po ledini ráſtejo, shlahtne roshe
po vertih kasijo, ino tako isdivjajo, de ſo ſpet
poprejnim podobne. Modro poſvarjenje sa naſ
je to, naj ſe ſlabe tovarſhije malopridnih ino
raspuſhenih ljudi ſkerbno varjemo, zhe njim
enaki biti nozhemo. She ſtar pregòvor pové:
Po hudi tovarſhiji rada glava boli.“

„Ino tako vidiſh, ljubka moja, ſo mati
rekli, kako je Bog mnogoter dober nauk nam k’
pridu na posemeljſke rezhi sapiſal, ki ſo nam
veliko k' dobrimu, zhe jih le modro
premiſhlujemo, ſe od njih modro shiveti vuzhimo, pa tudi
po njih naukih ſvoje shivlenje ravnamo.“

Mariza je na novo sazhele sa ſvoje zvetlize
ſkerbeti, je nevarne ſoſede v' kraj ſpravila, ino

glej — zvetlize, ktére je ſvoje rejenke
imenovala, ſo ſe sopet popravile, ter ſo lepſhi ino
lepſhi perhajale.

Pa tudi Mariza ni bila opominvanju ſvoje
matere gluha. Trud ino velika materna ſkerb,
s'katero ſo jo redili ino lepo vuzhili, ni bila
per njej saſtojn. Rada jih je vbogala, ſe ni
ſvoje glave dorshala; pa tudi ſlahe tovarſhije
mladih, raspuſhenih ljudi ſe je varvala.
Israſtla je blago ino poſhteno dekle, in lepſhi je
bila v' shlahtnim zveti ſvoje mladoſti, kakor
vſe njene zvetlize.

Hvalo je Mariza ſvoji materi védla, de
ſo jo toljko ſkerbno isredili. Enkrat, kedar
je bil sopet matern god, jih v' vert peljá, ino
pokashe materi lepo seleno gredizo, na kateri
je njih ime, s' lepo belimi, ino belo
rudezhimi, roshnatim salkámi saſajeno, kakor bi s'
roshzami sapiſano bilo, preſilno zvetelo. Sa
roko jih prime, ino s' hvaleshnim ferzam jim
rezhe: „Preljuba moja mamka! vi ſte sa mene
vezh ſkerbi imeli, kakor jes sa te zvetlize.
One ſo meni sa majhno poſtreshbo hvaleshne,
ino lepo zvetijo; kako bi vam jes ſhe vezh
hvaleshna ne bila? To le snamenje moje
sahvale, sa toljko vaſho persadevo; naj vam
dopade !“

Mater je to nedolshno delo ſvoje
pohlevne, pametne ino hvaleshne hzhére mozhno
veſelilo. „Ljuba moja hzher, ſo rekli, tebi v'
zhaſt bom odſlej le te zvetljze ˛Shmarnze
imenovala.“

„O tega pazh ne! hzher ponishno
mateteri rezhe; le vaſho ime naj imajo, ki je
tukaj na gredizi s'njimi sapiſano: Marjeta. Naj
le Marjetize bojo!“

Mati ſo jih vſe ſvoje shive dni
˛Shmarinze imenovali, kakor njim ſhe sdaj po
nekih krajih pravijo; hzhér pa, in sa njoj
tudi drugi ljudjé ſo tim salim zvetlizam nar
rajſhi rekli, de ſo Marjetize.

B. B.

Oh, otrozi! le vuzhite
V’ ſvojih mladih letah ſe,
In nikolj ne posabite,
Kako shlahtne roshe ſte.
Dobri nauki ſo dragota,
˛Svete zhednoſtfti lepota;
Le preshlahtno to blagó
Vaſha prava ſrezha bo.

II.
Potozhnize
k' dobrimu sveſte opomnize.

Mina je bila vſmilena goſpodizhna, ino prav
dobra duſha. Kar je gleſhtala, vſiga je rada
drugim podelila. Vbogiin otrokom je oblazhila
narejala, potrebnim bolnikam dobre kuhe
poſfhiljala, pa jim tudi ſarna sdrave juhe sarieſla;
nar vezhi veſelje imela je revesham s' kakim
dnarjam pomagat', ki ga je ſama prihranila.
Zhe je pa ravno toljko dobriga ſerza bila, kdo
bi verjél, je Mina vender mnogoterga
zhloveka rasshalila; sakaj bila je — slo slo posabliva.
Marſkaj je doneſ obljubila, na kar she jutri
vezh miſlila ni. Pogoſto je dnar sa rezhi
potroſhila, kterih ji potreba ni bilo; ſhe le po
tem, ſe je ſpomnila, koljko dobriga bi bila
lehko s'tem dnarjam ſtorila, kedar njo je kaki
vboshzhek sa boshji dar poproſil; ki ga je ona
tako pon duma sapràvila. Sdaj je posábila v’
gvaſhmi rosne na okni politi, kitre je v'
ſvojo oſkerblenje prevsela, de ſo ſe ji
poſoſhile, ino je s' tem ſvoji goſpej materi shaloſti
naredila; ſpet je ptizham poloshiti posabila,
de ſo ji glada pomerli, ako ſi ravno nalaſh
ſtvarze rasshalila ni.

V veſi bliso pod gradam, kjér je bila
Mina domá, je vboga goſpodizhna prebivala,
k'teri je bilo Shofka ime. Njeni ozhe,
kapitan Sorko, prav zheſtitliv ſtarzhek, ſo ſvoje
dni na vojſki bli, alj savolj ſvojih bolezhin ſo
morli sholdnirſhino sapuſtiti, ino ſo ſe s' tvo
jim majhnim preshvitkam alj penſjonam
shiveli. De bi loshej 's — hajali, ſo na desheli
prebivali, kjér je shivesh bolji kup, kakor po
meſtih. ˛Svoj ſposnan preshivek ſo ſilo teshko
dobivali, ino she ſkoraj je leto minulo, kar
niſo krajzarja potegnili.

Shofka, njih edina hzhér, je pridno
ſhivala, lepo s' jiglo piſala, ino shenſke
oblazhila poſebno sa goſpòdo délala, de jih je te
zhat preshivela. Mina, graſhinſka goſpodizhna,
je Shofko prav rada imela, ji mnogokaj v'
delo dala, ſe je per njej s'jigloj piſati alj
fhtikati vuzhila, sakaj to je Shofka poſebno
prav dobro snala; ji je dobro plazhovala, ino
ſvojo dobro prijatelzo imenovala jo je. Pa
tudi to ſvojo prijatelzo je posabliva Mina
nekoljkokrat mozhno rasshalila.

Nekrat ſo goſpa Minina mati nevarno
sboleli. Poſali ſo jim v' neko daljno meſto po
imenitniga sdravnika. Obljubila ]e Mina
njega naproſiti, de bi gredózh k' Shofkinjim'
ozhetu pogledal, kterih ſo hude rane pogoſto
ſilo bolele. Kedar Shofka své, de je
sdravnik priſhel, na ravnoſt v' grad hiti, Mino
obljube ſpomnit. Alj ravno eno uro popréj je
bil sdravnik she odiſhel. Mina ſe ſhe le ſpom-

ni, kedar Shofka v' hiſho ſtopi, kaj ji je
obljubila. Mozhno jo je ſerze bolelo; proſila je
Shofko sa odpuſhanje, ino vbogi zheſtitliv
ſtarzhek ſe ji toljko vſmilijo, de ſe nad njim
rasjoka. Pa kaj, de ptujiga sdravnika nasáj
saklizati je shé preposno bilo!

Neko drugokrat ſi Mina vmiſli goſpéj
materi sa reſhitev ( reſhvo ), k' godvanju njih
imena, lepo piſano tenjo alj ſenzo sa luzh
naredediti, ino Shofko proſi, de bi ji pomogla.
Perneſe Shofki zhedno opiſan venez na
popirji smalanih roshiz pokasat, ki ga ni lépſhiga
smiiiiti. „Venez bove lehko vgotovile, je
Shofka djala: ſamo morla bom jes v' meſto,
mnogoterne shide nakupit, kar nje bo sa
opiſanje potreba.“

„Nar bolj bi reſ bilo, je Mina rekla, zhe
bi ſe hotla, prijatelza moja, ti potruditi; ino
to preſkerbeti. Tvojimu bólnimu ozhetu bom
pa te zhaſ she jes poſtregla, ino jim ſama
koſila prineſla.“ Shofka ſe na Mino saneſe,
kakor je rekla, ino ſe v' meſto odpravi. V' grad
ſe pa ravno v' tim zhaſi is meſta neka
gofpòda perpelja. — Mina ne vé ad veſelja,
kaj bi pozhela, kako obiskovavzam ſtregla,
ino ſhe smiſlila ni, kaj je Shofki obljubila.
Bolni kapitan pa is hiſhe ne morejo; tudi
veſhanov ni doma, kér ravno na ſvojih
ſenoshetih alj travnikah ſeno ſpravljajo, de bi koga
saklizali; ino dokler ſo v' gradi jedli ino pili, de
ſe je misa ſhibila, more posablen bolnik nameſto
obIjubleniga koſila ſuh kruhek jeſti, pa vodo piti.

Prihodnjo jutro gre Minka, pa ptuje
goſpodizhni sve s’ njoj, okolj veſi naſprehôd.
Ravno je Shofka koſ platna polivala, ki ga je po
simi, kedar ſo dolge nozhi bile, napredla. Po
trati bliso hiſhe ga je sa potokam rasgernila,
vbelit. Mina ſe sboji Shofko sagledati, ter ji
ſhela sdaj v’ miſel pade, kaj je obljubila.
Shofka pa je sadoſti modra bila, v’ prizho drugih
shenſtuv posablivoſti ji ne ozhitati. Vender njo
je hotla opomniti, naj bi v’ prihodno ne bila
toljko posabliva.

Shofka popròſi goſpodizhne, naj bi vſe tri
v' njeni majhen vertez poglédale. ˛Shle ſo, ino
zvetezhe roshe veliko hvalijo, ki jih je Shofka
naſadila, poſebno pa sale potozhnize,
ſamoraſhnize sa potokam. Tudi jih Shofka v' ſvojo
majhno pa prav ſnashno prebivávnizo pelja, ino
Mina jo poproſi, naj goſpodizhnàma njine dela
pokashe. Med tém, de goſpodizhne rokodela
pregledujejo, ino ſe lepima jiglinim piſanju
zhudijo, naredi Shofka is roshiz tri svesze alj
puſhelze. Ptujima goſpodizhnama je vſaki
svesiz vertnih roshiz sa odhodnjo podala, Mini pa
fhòpek zvetezhih potozhniz podá, katerim ſe
po nemſhko Vergiſsmein nicht, alj po
ſlovenſko opomnize pravi: med šale opomnize
alj potozhnize je nekoljko diſhezhih pereſz djala.
Mina je v'shivo zhutila, kaj Shofka s fvojimi
opomnizami povédati hozhe. Prav dobro ſe ji sdi,
de jo Shofka tako ſkrivno ſvarf ino v' ferzi njej
hvalo vé, de ji v'prizho unih posablivoſti ne
ozhita. „Pazh sa reſ prav véſh, kakſhine ro-

shize ſe meni nar bolj ſpodobijo,“ je djala Mina.
Rudezhiza jo oblije, kedar zheden svesiz ſivih
potovhniz v' nedrije podene.

Mina ſe s' goſpodizhnama v' grad poverne,
ino je v' prebivavnizo ſpremi, v' kateri ſte
prebivale. Vſe tri ſo djale ſvoje roshnate svesze
na okno v' ſtekleno kapizo alj glash hladit, v'
katerim je ſhe nekaj vode, h' redi bilo. V'
nekoljkih nedelah ſe naklone, de Mina ſpet v' to
piebivavnizo pride. Ptuje goſpodizhni ſo ſvoje
zveilize s' ſebó vsele; alj Minka je tudi na ſvoje
opomnize posabila. Vſe diſhezhe pereſza ſo ſe
v' svesizi poſuſhile, potozhnize pa, ki jih je
Mini Shofka sa opomnize dala, ſo tak lepó
zvetele, ino toljko seleno perje imele, kakor bi jih
bil ravno sa potokam natergal. Mina ſe nad tem
savseme ino ſe sazhudi rekozh: „Kako bi to bilo,
ſaj ni kapelze vode v' kosarzi, vſe drugo perje
venilo, ino je kakor ſuho liſtje rjavo?“ Sazhne
jih ogledovati, ino na! te potozhnize niſo bile
israſtle, ampak Shofka jih je naredila. Snala
je dobro roshize resljati, ino tak zhudno lepo ſo
bile narete, de bi ne mogle lepſhi israſti.

„O preblaga Shofka, je isrékla Mina; reſ
je taka! ‚Sama dobro ſposnám, zheſar me tvoje
opomnize pomnijo; opominvanja ſim vedno
potrebna. Prizhejozhe zvetlize, ki nikólj ne
ozveto, naj meni vedno pravijo: „Spomni ſe!“ Ne
bom te sdaj posabila vezh, ne bom; bom ſe
ſvojih dolshnoſt bolj ſkerbno ſpomnila. De pa
ne posabim, naj mi bojo odſléj te zvetlize v’
ſpomin.

Odbrala je ſuhe pereſza, prijasne zvetlize
je pa v majhno, zhedno delano poſodizo djala,
katera je bla ravno v’ to narejena. Sdaj hiti s’
njimi Shofko sahvalit, de jo je tak pametno
poſvarila, ter hvali njeno zhudno lepo naredilo.
„Kedarkolj bom sa naprej komu kaj obljubila,
pravi, hozhem té sale opomnize na ſvojo
delavno misizo, alj pa na prebiravnik.) (Mina je
snala tudi prebirati) tako dolgo poſtavili,
de bom obljubo dopolnila.“

„Prav tako prav! rezhejo bolen kapitán,
le naj vſelej tak naredijo. Tudi jes denem
koſzhek popirja v’ ſvojo tabakiro, kedar ſi hozhem
kaj poſebno sapomniti, de bi ne posabil. Moj
ſeldwebel, ki ſim ga per sholdnirſhini, ſi
je vlakokrat naſvoj robez alj rutizo vosel
naredil. Sa goſpodizhno pa je zvetliza vender nar
lepſhi opomniza. Sategadel mi prav dopade,
de ſe preljubesnive lepe zvetlize, ki sa
potokam nar raj raſtejo, tudi opomnize imenujejo, v’
ſpomin prijásniga opominvanja. Pa ſhe lepſhi je
snamnje te roshize, kedar naſ pomni naſhih
dolshnoſt, poſebno na ſveto dolshnoſt drugim
dobro ſtoriti to je med vſim nar lepſhi! Ta
miſel je dobra, ino mi jako dopade.“

Mina je ſvojo obljubo dopolnovala; prijasne
opomnize ſo njej veliko boshjih lonov,
potrebnim pa veliko dobriga prineſle. Marſkatéri
bolnik je savolj teh lizhnih zvetliz sdrave kuhe,
kupizo dobriga vina, alj dnarja dobil, kateriga

bi ſe Mina bres njih ne bila ſpomnila. Mnogotero
delo je sveſto ino o pravim zhaſi ſtorila, ki bi
bres opomniz bilo saoſtalo — tak je imela Mina
lehko véſt bres poteshàv ino domazhih prepiring.

Mati hitro ſposnajo, de ſe je njihova Mina
vſa vſa pobóljſhala. „Kako je pa to, jo
popraſhajo, de sdaj ſtvarze vezh ne posabiſh?
kako ſi ſe tako popravila?“

Mina perpoveduje, kaj ſe je s'
opomnizami godilo, kar mater mozhno rasveſeli.
„Dobri deklizi ſte, ſo djali, bom ſkerbela tudi
vama kakſhino veſelje narediti“ Na to dajo
slatarju dva perſtana is nar zhiſtiſhiga slata
ſtoriti; na vſakim perſtani je bila opomniza alj
lepa potozhniza is ſvetlih shlahnih kamenzov
vdélana — pet je bilo ſivih alj plavih safirov,
jaſnih ko ribje oko, v' ſredi pa diamant,
romeno ſvetel ko slato fonze.

Kedar fo perſtana dobili, dajo perviga
ſvoji Mini, ki ſe je bila vſa pobóljſhala, ter
pravijo: „Noſi sdaj te perſtan, ino ravno tako s'
njim ſtóri, kakor ſi s' opomnizami délala. Zhe
komu kaj obljubiſh, alj kako poſebno opravilo
imaſh, le perſtan s'opomnizój natekni, ino ne
isſnetni ga, dokler niſi obljubo dopolnila, alj
ſvoje delo ſtorila. Drusheja pa ſvoji prijatelzi
Shofki saneſi. Saſlushila ga je, sakaj
prijasne opomnize, ki jih je ona tebi dal, ſo vezh
vredne, kakor te perſtan, naj ſi je ravno is
slata ino shlahnih kamenzov narét.“

Mina s' perſtanam na ravnoſt k' Shofki hiti,
ji ga podá ino pravi. „Tebi ſzer potreba ni

nofiti perſtana, de bi zheſar ne posabila, ſaj
ne posabiſh nar manjſhi dolshnoſti. Noſi pa
vender te perſtan, de ſe boſh ſvoje prijatelze
ſpomnila, kteri ſi s’ ſvojimi zvetlizami toljko
dobroto ſtorila.“

„O predobra prijatelza, je djala Shofka,
komu bi ne bilo potreba ſe tvojih
dolshnoſti ſpomniti! Koljkorkrat to drago opomnizo na
perſtani vgledave, naj opomni naj kaj dobriga
ſtoriti: alj bo nama mozh, kakimu bolniku
poſtrezhi, alj poſhteniga zhloveka rasveſeliti.“
Obedve ſte ſi na to v' roke ſegle.

„Tako je prav, dezi, pravijo kapitan; in
kdor nima sazhém takiſhnih perſtanov noſiti,
naj mu ſaj vſaka potozhniza, ki jo sa
potokam alj po travnikih zveteti vidi, opomniza
bo, de ſklene kaj dobriga ſtoriti. Poſebno pa,
kedar blago zvetlizo vgleda. Tiſtiga ſpomni
ſe naj, ki je vſtvaril njo. Naj bi nam vſaka
roshiza opomniza, boshja bila. Vſaka
potozhniza na selenim travniki bi nam tako vezh
veljala, ko golo slato, in vſako pereſze
take opomnize bilo vezh vrédno, ko shlahni
kamenzi.“

Na to, kar ſe je s opomnizami
pergodilo, je ſhe nekaj vezh dobriga naſtoplo.
Ko ſe je she sima blishala, ino juterna ſlana
selenje krog grada beliti jela, ter mersel
veter okolj graſhine briti sazhél, ſe je Mina
s ſvojoj goſpoj materjoj sopet povernila, v'
poglavitnim meſti po simi prebivat. Perſtan

s' opomnizoj je Minkinjim prijatelzam ino njih
materam mozhno dapadil. ˛Shega ſe je
sazhela takiſhne perſtane noſiti. Perpovedvalo
ſe je, kako ſo ſe taki perſtani sazheli; zlo na
kraljevim dvoru ſe je vſe to rasvédlo. Na
ſtarihga, poſhteniga kapitana, kateriga ſo she
ſkoraj biti posabili, ſo ſpet po teh opomnizah
pomniti jeli. Bolj prevshitek ſo mu odlozhili
ino bres odloga zhiſto plazhvali. Vſe to ſo
ſtorile potozhnize, ino sato ſe jim pravi, de ſo
opomnize.

T. J.

Oh neſrezhna ſlaba glava.
Ki posabi rada!
Ne samudi jo popravljat',
Dokler je ſhe mlada.
Vſe, kar zhlovek ſam posabi,
Mora ſam terpeti,
In kar zhlovek v' glavi nima,
Mora v' petah 'meti.

III.
Potiza
hvaleshna povrazhniza.

Ivanek, ſlrelzhov alj jagrov ſin v' Selenizah ,
je bil veſ shiv ino veſél dezhek. Neko jutro
je bilo njegovimu ozhetu vkasano piſmo
Seleniſhkiga goſpoda v' Saverhe neſti, v' neki
ſamoten grad, ki je bil unkraj viſokih, koſhatih,
hribov, v' veliki saraſheni dobrovi. „Hudo me
bo na tim poti imelo, ſo ozhe rekli; kar ſim
ſi letunoj na lovi nogo svinil, ſhe niſim prav
terden per nogah. V' Saverhe pa imam dobre
tri ure hoda. Alj ker shlahen goſpod vkashejo,
jiti moram.“

Hitro ſe Ivanek ozhetu sa piſmonoſza
ponudi, rekozh: „Pa mene poſhlite, ljubi atej!
Gre ſe reſ po ſamih goſhah, vender me ni ſtrah!
Do naſhiga mejnika sa pot dobro vém, naprej
ga pa she hozhem oſlediti, ino piſmo gotovo
odrájtati.“ — „Pa pojdi, rezhejo ozhe; to de
piſmo Saverſhkimu goſpodu ſam v' roke podaj;
ſaj jih posnaſh. V piſmi je veliko dnarjov, ino
vem, de boſh ſvoj lep dar dobil.“ Ozhe mu
ſhe pot od domazhiga mejnika do Saverſhkiga
grada na tenko povéjo, Ivanek pa ſvojo
lovſko torbizo na ſe vershe, dene ſvojo pukſhizo
zhres ramo, in ſe nategama na pot podá.

˛Srezhno najde Ivanek Saverſhko graſhino,
poproſi ſtreshaje, naj ga shlahnimu goſpodu
oglaſijo, ker mu je vkasano, de jim ſam piſmo
v' roke da. Streshetov eden ga po ſhrokih
ſtopnizah, ki ſo is resaniga kamnja bile, v'
sgorno verlo prebivavnizo pelja. Saverſhki
goſod ravno s nekimi ofizirji, ki ſo jih
objiſkovali, kvartajo. Ivanek ſe vſakterimu goſpodu
lepo perklone, ter piſmo podá, v' katerim je
bilo ſto rajniſhov slata sapezhatenih. Saverſhki
goſpód k' piſarni misi ſtopijo, ino s kratkim
piſanjam poterdijo, de ſo liſt gotovo prijeli. „Sdaj
je she prav, le pojdi!“ mu rezhejo, ino ſe ſpet
h' kvartam vſedejo. „Drugiga odgovora ni sdaj
potreba, bom she drugokrat piſal.“

Ivanek veſ shaloſten po ſhtengah prilese;
bil je she lazhen ino shejen, pa s-hojen tudi.
Kedar klavern po dvoriſhi gre, ga kuharza
ſrezha, ktera je ravno v' eni roki neſla
nekoljko okreta, v' drugi pa nosh is verta.
Vbogimu fantu na obraſi vidi, kaj mu na ſerzi je.
„Pojdi s' menoj mali ſtreliz, mu je prijasno
rekla, kakor bi njegov angel bila, bom ti kaj
jeſti dala, pa tudi ova (pira) de boſh enkrat
pil, de ne boſh po poti peſhal. Koj dalezh
damu imaſh, na zelim poti pa ſhe pod ſtreho
ne prideſh. Shlahnimu goſpodu pa sa to
nikar ne sameri, de tébi niſo rekli jeſti dati!
Na vſe to oni ne miſlijo, pa ſe tudi ne
ſhvarajo, zhe ſe ljudem kaj da.“

Kuharza Ivana v' kuhnjo peljá, kjér je she
na ognjiſhi prav lepo gorelo, okolj koriſha pa

mnogo piſkrov ino trinog perſtavlenih bilo.

“Tukaj le, mu rezhe, ſvojo torbizo sdaj
poloshi, deni pukſho v' ſtran, ino ſe vſedi!“ V' en
kotez mu je pokasala, kjer je kuhenſka misiza
ſtala, sravno pa klop k' sidu (miru) perbita.
Perneſe mu juhe (shupe), meſa , ino selja
sravno, pa tudi kruha ino polizhek ova.
Potrebnimu Ivaneku jeſti ino piti toljko dobro
diſhi, de ſhe morde nikolj tako, kar je na
ſveti. Prav ſe je poshivel, ino po tem
vſmileno kuharzo vezhkrat lepo sahvali, rekozh: „Bog
vam ſtokrat poverni vaſho dobroto!“ S'
poſhtovanjam, kakor bi biia shlahna goſpá, zhe ravno
ſe brani, ji zlo roko poljubi.

Veſel, ino veſ dobre volje ſe Ivan k'
domu na pot podá. Kedar pa nekoljko pol ure
po hoſti gre, na neki ledini, kjér je nekaj ſtarih
hraſtov ſtalo, veverzo vgleda. Zhedna ino urna
shivalza je sa Ivanza kaj poſebniga bila. V'
Seleniſhkih hoſtah nje ſhe ni vezh ko enkrat alj
dvakrat vidil. Nekoljko otrozhji bil je ſhe, alj pa je
dobriga ova prevezh zhutil, ter ſi je vmiſlil,
veverzo shivo vjeti. Pobere pod drevjam
ſuhiga drazhja, sa veverzoj luzha, ino vbogo
shival od hraſta do hraſta podi, v' nar vezhi
goſho sajide, ino pravi pot vgreſhi. Zel
vezher, ino do pol nozhi ſe po hoſti klati,
dokler sadnizh od ſtrahu ino hoje veſ truden pod
neko germovje slese ino sadremlje.

Ni lehko ſpal, ino ſhe ſkorej bolj ſpehan
vſtane, kakor le je vlegel. Osira ſe, sazhne
jiti, pa ſhe ne vé, na ktér kraj bi ſe podál.

V zelo nesnanim kraji je bil. Po jelenih,
kterih je veliko ſpodil, ſposna, de mora v'
dalni hoſti biti , v' ktero malokdo pride. Tropa
divjih ſvinj, med njimi pa velik velik divji
merjaſez , ki mu je tvoja dolga savihana soba
kasal, njega v' ſmertn@ @@ahe ſpravi, de komaj
vbeshi. Shé je ſonze na pol dné ſtalo, on
pa toljko lazhen ino ſpotan, de dalej ne more.

Klizal je, kar je premogel, pa ni
drugiga ſliſhal, ko Jſvoj oglaſ. Ni bilo
jagode, ne kapelze vode, ſe obteſhiti, alj pa
gorezho shejo pogaſiti. Veſ shaloſten ſe pod eno
hojko vleshe, ino prav shivo is ſerza moli,
de bi ga vender Bog ne puſtil onemagati. Veſ
gladoven v' tvojo tarbizo ſeshe, kake drobtinze
kruheka pojiſkat, ki ga je vzheraj is doma
vsél, po poti v' Saverhe pa pojedil. Ino na —
koljko zhudo ino veſelje ga objide! Lep koſ
potize (povitnize, povijazhe, gibanze,
pezhenjaka, ſhartelna) ino pa vmédenih gruſhek v'
ſvoji torbizi najde. „To mi je dobrotna
kuharza ſkrivaj v' torbico vteknila, je veſelo djal, je
s' ſolsnimi ozhmi Boga salivalil, ino je terdno
obljubil, vſim potrebnim, poſebno popotnim
vſmilenga ſerza biti.“ Tudi je ſklenil vſmileni
Rosaljki, tako je bilo kuharzi ime, zhe bo kdaj
premogel, to njeno dobroto obilno poverniti.
„Bog ino pa ona dobra duſha, je ſam per ſebi
djal, ſta mi shivlenje ohranila. Bres njene
dobrote bi bil gotovo v' tej goſhi onemogel.“

˛Spet poshivljen Ivanek vſtane ino sazhne
dalej jili. Po ſonzi je gledal, ter ſe tiſtiga kra-

ja dershal, v' katerim je miſlil, de morjo
Selenize biti. Zhres eno uro hoda saſliſhi od
dalezh ſékati. Sa glaſam gre, ino dva dervarja
najde, ki ſta debelo hojko poſekovala. V'
Selenize mu pot pokasheta, ino tako ſpet ſrezhno
domu pride — ter ſtariſhe oveſeli, ki ſo sa
njega v' velikih ſtrahih bili.

Ozhe na to fanta prav ojſtro poſvarijo, mu
dajo marſkatér dober nauk, ter pravijo: „Taka
le ſe mu godi, kdor le fvojimu poshelenju
voditi da, bodi ſi, kakorſhino hozhe, ki ga is
praviga pota sapelja. Lehko bi bil v' gerdi
goſhi, dalezh od doma, obnemogel, ino veverze
vender niſi vjel, kakor ſi abotno sheljel.
Ravno kakor pot po nevarni hoſti je tudi naſha hoja
ſkos to shivlenje. Tudi v' tem naſ mnogotero
poshelenje ſlepi, kakor tebe una sapeljiva
shival, ino naſ is pota zhednoſti odvrazha. Kakor
ſim tebi jes, ljubi moj Ivan, pravo ſtéso fkos uno
hoſto sveſto popiſal, nam tudi Bog pravo pot s'
ſvojimi sapovedmi kashe, kako naj ſkos to shivlenje
hodimo. Ne daj ſe nobeni poſvetni ſlaſti is
praviga pota sapeljati, ne na levo ne na deſno
mahniti. Lehko bi ſe ti ſizer pergodilo, de bi v'
pogublenje sabredil, ino ne priſhel vezh na prav
dom ſvojga Ozheta, ki je v' nebeſih.“

„Verh vſiga pa nesmérno gnanje po veſelji
ino kratkozhaſi nar vezh zhloveſhko ſerze
pazhi, ino v' njim nar shlahnej pozhutke mori.
Saverſhki goſpod, ki ſo ti tak ſlabo vſtregli, ſo
sa drugo prav dober mosh. Alj ker ſo bili rav-

no v' kvarte samiſhleni, jim ni v' glavo padlo,
kako ſi bil ti shivesha potreben; ſhe niſo ſi
vrajtali, tebi kak dnar podati, ter te s' zhem malim
rasveſeliti, ako ſo ravno morde tiſto jutro ſtokrat
toljko sajigrali. Kar pa tebi od drugih ni vſhezhe,
tiga ſe tudi ti varji; ne posabi per ſvoji
dobrovolji tudi druge rasveſeliti, ino jim dobriga
ſtoriti, koljkor premoreſh. Kar pa tebi od drugih dopade,
tudi ti ſtori; bodi vedno tako vſmilen
ino dobroten drugim, kakor je graſhinſka
kuharza Rosaljka tebi bila.“

Ivan je odraſtil, ter je prav snajden ſtreliz
(jager) bil. Pridno, prav sveſto je ſvojo
ſlushbo opravljal, prijasen ino vſakimu dober; bres
graje (tadla) je bilo njegovo sadershanje.
Poſebno pa je potrebnim ino poſhtenim popotnim
s' vſmilenim ſerzam rad poſtregel. Ni mogel
dobrote posabiti, ki mu jo je Rosaljka ſtorila. Enkrat
je ſamo sa to v' Saverhe ſhel, de bi njo ſhe
sahvalil, ino ji povedal, koljko mu je dobro
ſtorila; alj ona je bila she ſlushbo sapuſtila.
Nobeden graſhinſkih ſe ni sa njo smenil, kamo je
prejſhla; niſo mu vedili povedati, kje bi bila,
in tudi ni ſliſhal od te ſvoje dobrotnize vezh.

Ivan je bil prav snajden ino poſhten zhlovek,
sa to je priſhel v' nekih letih sa lovſkiga fanta k'
knesovimu viſhi ſtrelzu alj borſhtnarju v' ſlushbo;
posnej je pa v' Sahomzah lovſko ſlushbo naſtopil,
ki mu je veliko neſla. Njegova shenka je bila
ravno tak dobriga ſerza, ko on, in rad ji je
pravil, kako ſe mu je v' otroſhkih dnéh godilo, nar
raj je pa od prijasne Rosaljke perpovedal, kako

mu je dobro ſtorila, ino ga per shivlenji ohranila.
Kér blagi Rosalji niſta dobrote poverniti mogla,
ſta terdno ſklenila, vſim potrebnim vſmilena biti,
ino jim poſtrezhi, kar bo jima mogozhe. Lepo
priliko ſta imela po ſvoji obljubi delati; njuno novo
zhedno ſtanovanje v' Sahomzah je le nekoljko
korakov od velike zeſte sa logam ſtalo.

Neko vezhérko o' vrozhim poletnim zhaſi je
ſhla ſtrelzhovka (jagrovka) k' domazhimu
ſhtepihu po kupizo vode. Sravno ſtudenza na seleni
klopi, ki jo je mosh popotnikam sa pozhivat med
dvema hojkama is ruſhin (vash) naredil, vgleda
borno, pa vender po meſtno poſhteno oblezheno
sheno v' ſenzi ſedeti, kate@i ſe je vidilo, de je slo
ſpotana. Loznato korbizo s' pokrivalam je sravno
ſebe na klopi imela, ino per jerbaſi je paliza
ſlonela. ˛Strelzhovi sheni ſe popotna shenka v'
ſerze vſmiii, ki ſe je toljko milo dershala;
posdravi jo, ino ji rezhe v' hiſho jiti, de ji bo s'
zhem poſtregla. Ptujka ſe ne da dolgo proſiti,
ino hvalé v' ſtanizo gre. Jagrovka ji koſ
pezhene jelenine na miso prineſe, ter ji tudi
verzhek ova nitozhi. Hitro ſo ſe sisnanile, ino
popotna shena goſpodinji perpoveda, kaj ji ſerze teshi.
„Jes ſim dobrih dvanajſt ur hoda od tod,
sazhne perpovedati. Moj mosh sna riſanze, pukſhe,
ino piſtole dobro delati. Nozh ino dan ſe je
trudil, pa tudi perſlushil, de ſva ſe s' dvoje
otrokama, ktera je nama Bog v' sakoni dal, prav
lehko shivela, ino ſhe kak dnar perhranila. Alj
nekoljko zhaſa je naju Bog s' mnogotermi
nadlogami objiſkal. Mojimu ſe je nova pukſha, ktero

je poſkuſhal, rasletéla, ter ga tak hudo
oſhkodvala, de she let 'no den nizh kaj delati ne more.
Vojſka, ki naſ je tudi v' naſhim kraji mozhno
sadéla, je nama she poprej veliko ſhkode naredila.
Bolnika v' hiſhi, saſlushika pa nobeniga, naji je
zelo v' nizh djalo. K' ſlednimu nama je ſhe
shvinſka kuga krave pobrala. Kér ſva ſe morla na
pohiſhtvo in najin travnik popréj sadolshiti, nama
nihzher dnarjov poſoditi hotel ni, ſaj eno kravizo
kupiti, ktire ſmo toljko potrebni, de bi ſe
preshiveli. Imam dva dobra dni hoda od doma
premòshniga brata. Miſlila ſim, de mi bo ſaj moj
brat toljko poſodil. Podala ſim ſe na daln pot
mu ſvojo ſilo potoshit, ino ga proſit, naj mi
pomaga. S' dvajſtimi alj trideſetmi rajniſhi bi
kravizo lehko kupila, ino ſe tak ſile reſhila. Brat
je bil per volji mi toljko dati, alj ſvakinja mu
ni dopuſtila. ˛Straſhno huda je bila na mene, ter
mi je gerdo oponáſhala, sakaj ſim mosha bres
vſiga premoshenja vsela. Brat mi je ſzer kaj
maliga ſkrivaj vergel; alj tiga ſhe na pol pota
nimam sadoſti. Alj dal mi je, kar je gleſhtal;
ni mu vezh ona sa njegov potroſhek dala. Ravno
pridem od njega. — Oh! je globoko isdihniia, ino
ſolse ſo ſe ji vternile; vſmili ſe mi moj brat, ſhe
vezh pa moj mosh ino moja otroka! Sheljno me
she domu perzhakujejo, ter ſe veſelijo, de jim
bom kaj prineſla; alj kako shaloſtni bojo, ker s'
prásnimi rokami pridem!“

Med tem je goſpodár is lova domu priſhel,
ino nadevano torbo prineſel. Prijasno posdravi
popotno sheno, ino njegova mu praviti sazhne,

kako jo je v' hiſho saklizala, ino kaj vhoga ſrota
per ſerzu ima. „Tako je prav moja Rotijka!
pravi ſtreliz ; to me v' ſerze veſeli, de mi po
volji ſtoriſh, ino ſi popotni, ki je potrebna,
poſtregla, kar nama je Bog dal. Vſmilenje do
ptujih ino poſebno popotnih ljudi je nar
ſvetejſhi dolshnoſt.“

„Poſebno pa ſim jes to dolshen ſtoriti!“
tako on s' ptujoj shenoj dalej govori, ter ſtol
perſtavi, ino ſe sa miso vſede, ſvoji sheni pa
rezhe, naj mu polizhek ova prineſe. Sdaj
sazhne perpovedvati, kaj ſe mu je v' mladoſti godilo,
ino kako mu je blaga Rosaljka, Saverſhka
kuharza, s' enim ſamim koſam potize shivlenje
ohranila, de ni gladu vmerl.

„Dober Bog! na to ptuja shena savpije, ino
roke povsdigne, rekozh: ravno jes ſim tiſta
kuharza bila. Meni je Rosalja, vam pa Ivan ime
— ino vaſh rajni ozhe ſo bili hoſtnikar
(borſhtnar) v' Selenizah. Lehko vaſ ſhe ene alj druge
male rezhi ſpomnim, zheſar niſte v' miſel vseli.
Ali ſhe pomnite, kaj ſim vam jeſti dala? po juhi
ſim vam prineſla meſa ino selja, po tem pa
seleniga graha, in povojeniga meſa na verh. ˛Svetel
verzhek, v' katerim ſim vam piti prineſla, je
imel koſitarſko pokrivo, na kterim je bila
jelenova podoba, ki vam je poſebno dopadla.
Saverſhkiga goſpoda ſte nevoljno toshili, rekòzh,
de ſo savért goſpod; jes ſim jih pa
sagovarjala, de ſo boljiga ſerza, ko ſe jim vidi. Vi ſte
mi sa ſlovo, de ſi ravno nala niſim, roko
poljubili. Vam ne morem dopovédati, kako me

veſeli, de ſim vam s' tiſtim koſzhekam potize
toljko vſtregla, in' de vaſ tak ſrezhnih najdem,
kar bi ne bila nikdar miſlila. Kako zhudno
vender Bog vſe obravná! — Ne bila bi vaſ posnala
vezh. Bili ſte lizhen ſtrelzhek, sdaj pa ſte
odraſhen verli mosh, ino kakor vidim, vaſ je Bog
s' vſim oblagodaril.

“Sdaj ſhe le ſtreliz Rosaljko v' drugizh prav
ſerzhno posdravi, rekózh: „Sam Bog vaſ je
prineſel! Poprej, ko ſim vaſ vgledal, ſte mi ſe
snani videli, vonder mi ni prav v' glavo padlo, kjé
ſim vaſ videl. Hitro ſe mi je pa dosdévati jelo,
de ſte ſe ravno od tiga zhaſa she poſtárali, de bi
vtegnili tiſta dobrotliva kuharza Rosalja biti.
Prav ſim ſe hotel preprizhati, ino satorej ſim uno
pergodbo praviti sazhél. Hvala Bogu, de vaſ ſpet
vidim; neisrezheno me veſeli. Doneſ vaſ
naprej ne ſpuſtim. — Rotijka, poſtreshi jeſti ino
piti, kar premoreſh.“

Rosalja ſe ni dala muditi. „Jutri vezher, je
djala, moram biti domá. Sdaj je she hlad, sa to
bom ſhe doneſ nekoljko ur ſhla; jutri bi zelih
dvanájſt ur obhoditi ne mogla.“

,Streliz pa veli: „To ſe vſe lehko sgodi.
Jutri ſvojga belza v' koleſel napreshem, ino vaſ
popeljam, kakor dalezh bo kluſe letelo. Shal mi
je, de po jutrajnim moram na lov, ki ga bojo
ſvetel knes imenitnim goſpodam napravili, rad
bi vaſ do doma peljal.“

Tudi ſtrelzhova shena je veliko veſelja imela,
dobrotnizo ſvojiga mosha, ki mu je shivlenje
reſhila, ſposnati. Perſilila ſta dobra zhlovezheka

Rosaljo, de je per njima oſtala. Goſpodinja
perpravi po domazhe prav dobro vezherjo. H' konzu
vezherje ſhe potizo prineſe. Bila je ravno tak
povita, kako@ nekrat Rosaljina, ktere je bila
Ivanu dala, sverhoma s' nar ſivniſhi roshzami
opiſana. Po ſredi ſo bile s' belim zukram beſede vlite:
„V' sahvalo.“

„Oh, je djala Rosalja, nikar lepe potize ne
nazhnite: toljko ſim she nahranjena, de bi
grishleja ne mogla vezh ſneſti.“

„Naj pa zela bo, rezhe gofpodinja, to de
morte potizo jutri v' ſvojo loznazho djati, ino jo
ſvojma otrokama domu neſti.“

Goſpodár je tudi vina is ſvoje kleti prineſti
rekel: on ino njegova Rotijka ſta vezhkrat na
sdravje Rosalji napila, pa tudi Rosaljka je morla
njima napiti. „Ko bi ne bili vi tako dobro
ſtorili, je ſtreliz djal, bi doneſ ſkup ne ſedeli, ino
v' tej domazhiji, kjér s' mojoj Rotijkoj sdaj tak
ſrezhno shiviva, bi drugi ljudjé prebivali.“

Hitro, ko ſe je drugo jutro den napozhil ,
na vſe sgodej goſpodár napreshe, ſvojo
dobrotnizo peljati, kakor dalezh bo mogel. Tudi
goſpodinja dobro koſilze alj sajterk napravi, ino
dobri shenki polek potize polno loznazho
shivesha sa berſhnjo, ino drugih darov sa otroke
nadeva. ˛Streliz jo ſhe dalezh nad pol pota pelja;
potem ſe poſlovi, ter jo obljubi s' ſvojoj shenoj
ſkoraj objiſkati, ino nekoljko novih puſhek
njenimu moshu v' delo dati; kar ſe je tudi posnej
ſgodilo.

Dobre volje gre Rosalja ſvoj pot. Ko je

she bliso doma bila, ji otroka Bilhelm ino Teresika
naproti perdirjata. Od veſelja poſkakujeta
mater videti, ino na veſ glaſ praſhata: „Mati, kaj
ſte v' loznazhi prineſli?“ „Le pozhajta, de domu
pridemo, pravijo mati. Ne ſméta tako
naglovedna ino nepoterpeshliva biti.“

Na pragi jo tudi mosh ſrezha. Vſi grejo
drugi sa drugim v' jiſpo. Nar popréj mati povejo,
kako ſlabo jih je ſvakinja odpravlja, ino de niſo
dnarjov dobili. To je ozheta mozhno vshalilo, in
de ſo ravno mati perpovédali, kako ljubesnivo ſta
jih ſtrelzhova ſprijela, ino jim poſtregla, jih ni
samoglo vſe to vezh oveſeliti. Mati med tem v'
loznazho ſéshejo, ino potizo na miso poloshijo.
Vgledati lepo potizo otroka vſa shaloſt mine;
mozhno sazhneta nad njoj veſeljovali. Ozhetu pa
le ſolse v' ozhi ſtopajo. „Kaj nam potiza pomaga,
pravijo, ker dnarjov vender nimamo, sa dvajſet
alj trideſet rajniſh kravo kupiti.“ Alj na — mati
potizo nazhnejo, nje otrokam vrésati, kar jim
nosh v' njej obtezhi, in ni ſe jim dala prerésati.
„Zhudna potiza je ta, sazhno rezhi; morlo ſe je
kaj terdiga v' meſ sapezhi!“ Raslomili ſo potizo,
ino glej — k' pervimu ſe dve kvishovazhi
prikashete, ino pozhaſi ſe dvanajſt takih terdih tolarjov
navali; dobra mati pa ſo ravno toljko veſelje
obzhutili, kakor mali ſtreliz nekdaj, ki je v' svoji
torbizi neprevidoma koſ potize najdel. „Ljubi Bog,
ſe savsamejo, gotovo je te dnarje vſmilen ſtreliz
Ivan ſvoji prijasni goſpodinji v' potizo poviti
rekel, naj bi ſi s' njimi kravzo kupili, ino v' ſvoji
ſili pomagali.“

„Dvanajſt krishovázh ravno ſheſt ino dvajſet
rajniſh, pa ſhtir ino dvajſet krajzarjov sneſe,
rezhe mali Bilhelm, ki ſe je she v' ſholi is
glave rajtati (razhuniti) navuzhil; sa te dnarje
lehko prav lepo kravo kupimo.“

„Spet bomo mleka pa ſmetane i@eli,“ pravi
mala Tresika, ter od veſélja po hiſhi ſkazhe.

Ozhe ſe pak odkrijejo, ino s' ſolsnimi ozhmi
Boga hvalijo, tudi mati ino otroka s' njimi.

„Kot iz potize, ki ſi ga pred veliko letmi
mladimu ſtrelizu dala, sazhno rezhi, ſi dobro
poſodila; to le nam sdaj ſtokrat, dro
tavshenkrat poverne.“

„Reſ je, pravijo mati, pa ſhe neſkonzhno
lepſhi ſe nam bo vſak, ſhe tako majhen dar,
ki ga potrebnimu damo, enkrat v' nebeſih
povrazhoval!“ „Oj otroka, ſklenejo ozhe, bodimo
vſmileni, ino bomo vſmilenje najdli.“

F.F.

Lepo je vbosh'zheku dobro ſtoriti,
Lepſhi, hvaléshen dobrotniku biti;
Ako v' potrebi pomozhi sheliſh,
Glej, de hvaleshen ſe biti vuzhiſh.
Bo ti poſhtena sahvala
Nov'ga dobrotnika dala.

IV.
Kuhani raki
ſhzhidajo véſt.

Katerza je bila prav pridna, dobro vuzhena,
prijasna ino pametna dekliza, pa ſamo eno ſlabo
ſlabo navado je imela — dobre jedi ſkriváje
ismikati; bila je pojedizhna ſladko ſneda.
˛Stariſhi njeni ſo pervo ſhtazuno v' nekim
premoshnim meſtizi imeli. She is mládiga ni mogla, alj
le ni hotla, sogniti ſe, de bi ne bila v' ſhtazuni
predelov odpirala, ino ſi ſuhiga grosdja, zvéb,
pa pozúkranih mandelnov sagrabila. Kakor
ona, je raſtla tudi njena huda navada, ter jo je
perpravila, sdaj kak oſtanek tofanta, sdaj
kuplevniga platna, kak vatel (prazh) trakov, pa
ſhpiz ſkrivoma bres vſiga pomiſlika predati, ino
ſi s'tem dnarjam poſebej dober grishlej kupiti,
zheſar je ji nar bolj diſhalo. Njeno nar vezhi
veſelje pa je bilo, kedar kako vezherko ni bilo
ozheta ino mater domá, de je lehko ſama
goſpodinila, kakor je hotla. Takrat ſi je vſelej
poſebej jeſti perprávila, sdaj kave, sdaj
zhokolade naredila, sdaj kako piſhzhe, sdaj kakiga
goloba ſpekla.

Pergodilo ſe je, de ſo ozhe po ſvojih
opravilih isdoma ſhli, mati pa na shenitnini bili.

Te den ſe je hotla Katerinka prav dobro goſtiti.
Trém ſvojim prijatlizam rezhe, naj jo po jedi
objiſhejo. Kave, gibanze, pezhenih golobov,
jabelk ino gruſhek jim poſtreshe, veliko torto
ino drugih ſladkarij, zlo bokal láſhkiga vina
pred nje poſtavi. Misa je bila toljko nadévana,
de ni bilo vezh korbize ſadja alj kaj drugiga
na njo kamo poſtaviti proſtora. Vſim ſhtirim
deklinam prav dobro tekne; shidane volje ſo,
shlabodrajo, sjake vganjajo ino ſe ſmejijo. Kedar
ſo pa nar bolji volje, ſe vrate naglo odprejo,
ino mati s' nekoj drugoj shenoj v' jiſpo pridejo.
Dekleta ſplaſhene is samise planejo, Katerza pa
od ſámiga ſtrahu ne vé, kamo bi ſe djala. Mati
sdaj nizh ne rezhejo, ino gredòzh ptujo sheno
v' ſhtazuno peljajo. Bila je na desheli domá,
ino je tudi na shenitnino priſhla. Per koſili ſo
marnvale, de bi rada ſvojim otrokam zhedne robe
(zajga) sa obleko nakupila. Katerna mati jo
povábijo, naj kolj po koſili s' njimi v' ſhtazuno
ſtopi, kjer ſi nar lepſhi ino boljſhi blaga lehko
sbere, in pa prav dober kup dobi. Ptuji sheni
blago ino zena dopàdeta; vezh rezhi ſi nakupi,
ino mati njo nasaj v' goſtnizo ſpremijo.
Katerzhne sale prijàtelze ſo ſe gredòzh potegnile, ona
je pa morla nakupleno blago s' ptujoj shenó ino
s' materjo neſti.

Svezher pridejo mati, ino kmalo sa njimi
tud' ozhe is pota damó. Mati jim hitro o dohodi
nozhejo shaloſti délati. ˛She le drugo jutro jim
povejo, kako slabo ſe je Katarinka sadershala.
O@@@ @@ @@@@ @@o shaloſtni; mati peljajo Katerzo

v' ozhetovo piſarno. Katerza je pretezheno
nozh malokaj ſpala, ino sdaj trepetáje sa
materjoj lese. Ozhe njo prav ojſtro ſvarijo ino
pravijo: „Ljub@ Katerza, tvoj@ poje@izhnoſt mene
mozhno ſkerbi. Ti miſliſh, de je tvoja
ſladkarija kaj maliga, alj ta rasvada je velika
hudoba, ino doſti húdiga napravi. Kdor ſvoje ſlaſti
v' jedi ino pijazhi ne premag@je, nikdar
poſhten zhlovek ne bo. ˛She @@@ ſe bo v' drugih
rezhéh premagal — ino teleſno poshelenje ga bo
zhiſto premágalo. Kdor ne samore od koſilza
do koſila (od koſila do jushne) bres
predpoldenſhize, ino od koſila (od jushne) do vezherje bres
male júshne sveſto délati, temuzh le vedno na
jeſti ino piti miſli, ne bo nikolj dobro s-hajal.
Pojedizhnoſt pa tudi zhloveka nesveſtobe navadi.
Ne bila bi gléſhtala sa vzhérajſhno potrato toljko
rezhi nakúpiti, zhe bi ne bila marſkaterih ſtvari
is ſhtazune popredala, dnarjov pa ſebi prihranila.
Karkolj ſvojim ſtariſham vtajiſh, to jim vkradeſh.
Taka nesveſta hzhér, kakor ſi ti, bo nekdaj
tudi nesveſta goſpodinja, ki bo kerváv
preſlushik ſvojimu moshu sajedla, ino potrebno
premoshenje ſv@jim otrokam na kavi sapila. O varji
ſe, de ne boſh ſvojimu goltanzu ſtregla, ſvojo
veſt pa s' krivizoj teshila. Vender bi raj vſe
ſvoje shive dni ſuh kruhej jedil, pa merslo vodo
pil, kakor bi drugim ſhkodo ino krivizo delal.
Pojédizhniga zhloveka ljudjé ſpoſhtoval@ ne
bojo, le po ſtrani ga glédajo, ino pa sanizhújejo ga.“

„Pazh vſe je gola reſniza, kar ozhe
pravijo, ſo rekli mati; pa tudi ſvoje bele sobe ſi s'

ſladkarijami kasiſh. Sazherneli ino signili ti
bojo, in kmalo ſherbosoba boſh. Od veliko
poſlàdeniga kruha shelodez boli; ino v' mladih letih
prepogoſto kavo piti sdravju ſhkodje; kosha ti
bo sromenéla, ſe poſuſhila ino sgerbánzhila, ti pa
hitro poſtárala — tudi ſhe ſtotero drugih bolésn ſi
navali, kdor nesmerno shivi. Koljkoterim
bolnikam potrebnim bi lehko s' dnarji pomágala,
kar ſi jih she od ſvojih @@@ſhkih dni ſkos ſvojo
pojedizhnoſt saprávila; in ſebi s' njimi bolésni
nakupila! Oj premiſli ſaj, de nima zhlovek le
na trebuh gledati, ampak tudi na ſerze ſvoje.
˛Serzhno veſelje potrebnim poſtrezhi, ljuba
radoſt shaloſtne potolashiti je neſkonzno ſlajſhi od
malovredne kratke ſlazhe, ki nam jo draga jed
daja. ˛Saj greha ſe boj! Dobro pomni moje beſede:
Bog te bo ſhe gotovo ſhtrafal, zhe ſe ne
poboljſhaſh. Vſaka goljfija ſe k' ſlednimu své,
Naj bo kaj ſhe tako ſkrito, enkrat bode vſim
ozhito.“

„Tako je, rezhejo ozhe, jes ſim she ſam
vzhakal, de je Bog nar ſkrivnejſhi goljfije ſhe
tako premetenih ljudi na ſvetlo priti dal, de ſo
goljuſi po tem v' saſlusheno ſhtraſo sabredli.
Vem de, zhe ſhe kdaj kaj tákiga narediſh,
gotovo ne bo ſkrito oſtalo. Tiſtokrat pa ne boſh
dobro odletela. Zele ſhtér tedne bom te
sapêrl — zhiſte vode pa kruha boſh dobila, de ſe
boſh navuzhila smerno domazho koſilo sa
dobro vseti.“

Katerza je dobro ſposnala, kako reſnizhni

ſo ozhetovi ino materni nauki; shal ji je bilo,
vrozhe ſolse je tozhila, ino ſe je pobóljſhati is
zéliga ſerza obljubila. Kmalo pa ſpet v' tvojo
ſtaro navado pade. Neko jutro ſo ſe njeni
˛Stariſhi v' blishnje tershno meſto odpeljali. Ozhe
ſo imeli v' meſti opráviti, mati ſo pa ſvojo bolno
teto objiſkovali. Ozhe ino mati Katerzi ojſtro
narozhita dobro goſpodiniti, ino ne vezh
goſtovanja, kakor unoj, napravljati. Dvé njenih
prijatelj ſte vender priſhle, zhe ravno ji povabila
ni. Katerza miſli: „Bres vſe poſtreshbe ji
odpraviti bilo bi gerdo, ſaj ſhalizo kave jima bom
ponúdila.“ Vender je ſklenila tega ne
ſtariſham ſkrivati. Sravno ni bila toljko dobre
volje, ko drugikrat, tudi prijatelzi ſte ſe popréj
odprávile, kakor ſte miſlile.

Ne dolgo po tem dojde kmetiſhki mosh ino
baſago zhres ramo prineſe. Rad bi ſvojimu
dézheku, ki ga je s' ſeboj pripeljal, rudezhiga
ſukna sa podjopizh, shvotnik alj pruſhtuh
kupil. Moshunu ſe ſúkno predrago sdi, ino she
vrate odpira. Katerza ga pobara: „Kaj pa v'
baſagi imate, de tako ſmeſhno ſhepta?“—

„Rake !“ odgovori mosh. „Kaj, rake
imate?“ ſe Katerza sazhudi; raki ſo neki prav
dobri?“ ‚Se vé, de ſo, rezhe mosh; vaſh
goſpód meſtnar (purgermajſtar) jih sa nar
boljſhi jed imajo.“ „Alj ſo na prodaj ?“ Katerza
popraſha. „˛So she ko predani;“ odgovri mosh.
Meſtnarjova goſpá jih vsémejo, koljkor jih kolj
prineſem. Teh pa bojo poſebno veſeli, ino mi
jih dobro plazhali.“ Sdaj jih v' baſagi poka-

she, ter pravi: „Poglejte jih, kako ſo veliki
ino lepi; ravno ſo mlado luſhino dobili; bili bi
na kraljevo miso dobri.“

„Veſte kaj, sdaj Katerza rezhe, dvanajſt jih
vsemem. ˛Saj jih imate polno baſago, in goſpód
meſtnar ſe bojo unih sadoſti najedli. Sa ſùkno
bova ſe pa she pogodila. Le nekoljko
pozhajte.“ Urno po ſtopnizah (ſhtengah) v' sgornizo
ſtopi po oſtanik ſhkarlata, ki ga je bila
she pred nekoljko zhaſam ſkrila, ino ga sdaj
prineſe. „Poglejte, je djala, ter ſhkarlát ſantu
primeri, is tiga bo ſantizh vérl podjopizh dobil,
ino oſtanik lehko boljſhi kup dam.“ Pogodila
ſta ſe; pa Katerzi vender ni bilo dobro per ſerzi,
ker je dnarje pográbila, ino ji kmet v' glinaſto
ſkledo rake odſhteje. Mosh ji ihe pové, kako
jih more napráviti, kér mu je na ravnoſt
povédala, de ſhe rakov nikolj kuhala ni; ino po tem
odjide. Kedar je mosh odſhel, njo ſhe vezhi
ſtrah obhaja.

„Vendér niſim prav ſtorila, de ſim rakov
kupila, je djala ſama s' ſeboj; sdaj ſe je pa she
sgodilo, ino savrezhi jih tudi ne morem.“ Dene
sdaj rake v' ponvo, jih s' vodoj nalije, na ogenj
poſtavi, ſoli ino kumne vmeſ vershe, jih
pokrije in komaj zhaka, de bi pokuſila, kako ji bo
draga jéd diſhala. Jesi jo, de she ſpet
svonzhek v' ſhtazuno sove, in de ſe mora delj
zhaſa muditi. Bersh ko more, ſpet v' kuhinjo leti.
Alj kedar s' enoj rokoj ponvo is ognja odſtavi,
s' drugoj pa pokrivavko odkrije, na veſ glaſ
savpije, ino od ſtrahu ji ponva is roke pade.

˛Strah ino @grosa namrezh jo je obſhla, kakor
ſhkarlat rudezhe rake vgledati. Ko bi trenil, ji
vkraden ſhkarlat na miſel pade. ˛Spomnila ſe
je beſede ſtariſhov, ki ſo ji napovedali: „Bog
te bo ſhe gotovo ſhtrafal, in tvoje goljfije ſhe
bojo na ſvetlo priſhle.“ Ni ſhe vedila zhudne
prikasni, de ſo vſi raki, kedar savrejejo,
rudezhi, poſebno kedar mlado luſhino imajo.
Miſlila je, de mora ta pergodba kaj prezhudniga
biti; sa to je toljko ſtermela ino ſe ſtraſhila.
˛She vezhi ſtrah ji naredi videti, de je s'
ponvoj dve dragi ſhalizi, ki ſo slate obrozheke imele,
potrupila. Raki ino zhrepinje, vſe prek po
kuhinſki deſki leshi. Katerza pa bres nehanja
sdihuje. Kuhanih, rudezhih rakov ſe boji
dotekniti bolj ko sherèzhiga voglja. Bala ſe je,
de bi rudezhina ne vtegnila od kakiga ſtrupa biti.
Boga je sa odpuſhanje ſvojiga pregreſhenja
proſila ino proſila, pa tudi terdno ſkleniia, od
sdaj sa napréj kaj tákiga nikolj vezh ſtoriti.

Ravno pa poſhtni roshiz saſliſhi, kozhija
priropozhe, ino pred hiſhoj poſtoji. „Bog
pomagaj! Katerza sdihne, sdaj pa ſhe ozhe ino
mati k' temu prideta! Ne bila bi jih ſhe v' dvéh
urah zhakala! Oh, kaj porézheta na to
prigodbo?“ Sdihvaje, ino s' ſolsnimi ozhmi jima
naproti hiti. „Oh preljubi moji ſtariſhi, sazhne
rezhi, pridite v' kuhinjo s' meno
pogledat, kaj ſe je poſebno zhudniga pergodilo.“
˛Stariſhi grejo s' njoj v' kuhinjo pogledat, kaj bi
ſe bilo reſ' toljko zhúdniga perpetilo. „Oh sa
boshji del, sazhnejo mati, moje lepe ſhálizi!“-

„Tudi to je velika neſrezha, pravi Katerza; alj
rake rake poglejte, kakſhni ſo,“ „Ino, rèzhejo
ozhe, jes kaj drugiga ne vidim, ko kúhane
rake, kterim ſo vſi kúhani raki podobni.“— „Oh,
ti moj Bog! Katerza ſpet ſtrahoma sdihuje, meni
ſe sdijo ravno tako rudezhi, kakor ſhkarlát; ino
tiga je krajiz ſhkarláta kriv, ki ſim ga vkradla,
ino ſkrivaj prodala.“ Ozhitno sdaj vſe pové,
kako je bila sheljna nove jedi poſkuſiti, de je
koſ ſhkarláta sa nekoljko dnarjov ino sa te
rake dala.

Kakorkolj shaloſtni ſo bili ozhe ſlabiga
sadershanja ſvoje hzhére, vender ſo ſe morli
Katarinknima ſtraſhenju, kteriga je vredna bila,
ſmejati. Tudi mater je ſmeh poſilil, ker ſo
kakor saſtopna kuharza videli smôto tvoje hzhéri.

Hitro pa njo ſpet ozhe prav ojſtro
poglédajo, jo sa roko primejo, ino ji prav resno
povejo, rekozh: „Prav je, de ſe tiga ſtraſhiſh ,
kar ſi hudiga ſtorila. Tvoj ſtrah savolj rudezhih
rakov je prasen. Ti ſhe ne véſh, de ſe raki,
kedar savrejejo, porudezhijo, kakor neke
kuhane ribe sazherlenijo. Ta perkasen, zhe lih
zhudna, je vender kaj navadniga, de ſe ravno
tebi kaj poſébniga ino nesnániga vidi. Ta
navadna perkasen pa, ki ſe je ravno te zhaſ
pergodila, kedar ſi hudo délala, nam prizha
boshjo previdnoſt, ki vſe vidi ino vé, pa tudi nar
manjſhi rezhi obravnà. Naj ti bo ſtrah,
ktiriga je tebi ta prigodba naredila, poſvarjenje boshje.
Hudo hudo ſi ſtorila, ino v' ſerze me boli, de
niſi na ſvaritev ſvojiga ozheta, ki tebi dobro

hozhem, ne na poduzhenje ſvoje dobre matere,
ne na opominvanje ſvoje veſti porájtala, ino ſpet
po ſvoji ſtari navadi ſtorila. Sa to je hotel
Bog ſkos to prigodenje opominbo tvoje veſti
poojſtriti, ino te sbuditi, naj bi njo poſluſhala.
Miſlila ſi de rudezhi raki tebi tvojo krivizo
kàshejo, in trepetala ſi pred boshjoj ojſtroj
pravizoj. Poglej kako ſtraſhna je huda véſt, ona
boshji glaſ, ki v' zhloveku klizhe, kedarkolj
greſhi. Naj hozhe — alj nozhe — mora njo
poſluſhati. ˛Sam ſvoje ſenze (tenje) ſe ſtraſhi,
ino pred ſuhim liſtam beshi. Kamorkolj
pogleda, ſvojo ſtorjeno krivizo sagleda; neprenéhama
ſe plaſhi, ino zelo vſtvarjenje mu je ſtrahovito.
Dro ſhe takó mali pergodik ga lehko v' ſtrahe
ſpravi, ino njegovo ſkrito sadolshenje raskrije.
Vſigdar ſe torej tako sadershi, de ſe tebi Boga
in ljudi bati potreba ne bo; ino tako bo tebi
ſtrah, ki ſi ga imela, vſe tvoje shive dni
ſrezho prineſil.“

Ozhe vidijo Katerze poterto ino vjókano
ſerze, ſposnajo terdno predvsetje, de ſe bo
pobóljſhala, sa to ji ſhtrafo, ktiro ſo ji bili
sashúgali, odpuſtijo, ter vidijo, de nje sdaj
potreba ni.

Sa reſ je ta pergodba Katerzo toljko v'
ſerze ginila, de nje nikolj vezh posabila ni. Ni
vezh belizha ſkriváj vsela; ſama ſebe je
premagala, ino ſe ſvoje pojédizhnoſti zhiſto odvadila.
Dobre ſo ji bile vſakdanje jedi, ni jo vezh po
oſlaſtnih grishlejih mikalo, ni hotla vezh
vſeſkosi pojedati, ino je le po malim sa potrebo

pila ino jedla. Ko je she dolgo let omoshena,
premoshna ino zheſtita meſtlanka bila, ſrezhna
mati ino po tem ſtara babiza, je ſhe ſtrahu
pomnila, v' kateriga ſo njo bili kuhani raki ſpravili.
˛She v' ſvoji poſledni ſtaroſti je enkrat na dobri
volji, kedar ſo ravno ſkledo nar lepſhih
rakov s' selenjam potroſhenih na miso
prineſli, to pergodbo ſvojim vnukam, ki ſo jo
tenko poſluſhali, perpovédala. K' konzu
perpovedi je ſhe dodjala, rekózh: „Raki po navadi
ritniſko grejo; sa to od ljudi, ki v' ſvojim
hiſhovanji ſlabo is-hajajo, pravijo, de ſi pomagajo,
ko raki napréj; meni ſo pa vender raki pomagali.
To, de ne rakam, temuzh le Bogu ſim hvalo
dolshna, ki ſe je rakov poſlushil, mene pobóljſhati,
de ſim ſvoje ſlaſti premágala , nerodno
poshelenje dobro jeſti in piti vkrotila, le vſake potrate
varvala, de imam premoshenja, ino ſim ſrezhne
ſtaroſti vzhákala.“ V. V.

Gerda je gerda
Huda rasvada:
Legat', goljſati
Navuzhi rada;
Navuzhi ſtikati,
Navuzhſ kraſti,
Navuzhi pjanzhvati,
˛Se preopaſti ;
Jemlje mladini
Drago poſhtenje,

Jemlje ji sdravje,
Jemlje shivlenje.
V' malim jemati
Sazhne ſe tat,
Enkrat v' velikim
Mora nehat'.
Kuhani raki
˛Shzhipajo veſt,
Varj'ſe, mladina,
Priti jim v' peſt !

V.
Taſhiza mala
ſrezha velika.

Martin Vranko, sveſt ino ſerzhen vojſhak, je
veliko lét sa sholnirja ſlushil, ſi je veliko
bojov poſkuſil, ter ſe sa ſvojo domazho deshelo
ſlavno vojſkoval. Kedar je ſpet is vojſke damo
priſhel, ſo mu she bili ſtariſhi odmerli, ino mu
niſo drúgiga sapuſtili, kakor ſtaro bajtizo
(kozho), pa majhen ſadovnik (pungart) sravno.
Poſhténimu moshu ſe je v' sazhetki prav ſlaba
godila. Sa teshko delo ni bil, kér ſo mu rane
nar bolji mozh vsele. Slo ga je ſkerbelo,
premiſhloval je nozh ino dan, kako bi le poſhteno
shivel. V tem najde nékiga dné, de v' blishni
hoſti veliko panjovja (ſhiorov alj porobov)
verhov in korenin poſékaniga némſhkiga javorja
ponidama sagnije, is katerih bi ſe lep marogaſt
leſ sa mnogotere rezhi dobil, zheſar nobeden
ne porajta. Ko je ſhe bil na vojſki, je v'
nekim meſti vezh meſzov per ſtrugarji prebival, ino
ſe je ſtrugárſkiga dela alj drakſlarije prav
dobro navadil. Bersh poſkuſi is tákiga leſú
kokolovrate, torila, pipe, ſhkatle, shlize,
zhedne palize ino drugo domazhe orodje délati, kar
mu je ſhlo prav dobro od rók. Poſebno je pa
is béliga javorja toljko zhedne okróshnike alj

talerje delal, de ſo jih zelo per goſpòdi sa meſo
rajſhi imeli, kakor zinjaſte (olove) alj pa@is nar
lepſhiga porzelana.

Zel teden je priden mosh doma teſal ino
ſtrushil, alj ſi je pa is hoſte jávorjoviga ino
klenoviga leſu, (kar ga je ſproſil) damu
ſpravljal, ter je bil ob delávnikih kakor vſak
teshák borno ohlezhen. Ob nedeljih ino
sapovédanih prasnikah je pa ſvojo pepélnato ſuknjo, ki
je rudezhe sávihe imela, oblékel, je ſvojo
ſreberno ſvetinjo (me@aljon) na perſi perpél, ino
je k' sgodnimu (ranima) opravilu v' ſvojo ſarno
zérkev ſhel, na vezher pa kake dve vuri v'
ſoſeſko. Kér je polámano nogo imel, ſe je na
ſvojo korpóralſko palizo vpiral, ino ſe je ſploh
po sholnirſko noſil. Kér ſi je veliko po ſveti
ſkuſil, poſhteno shivel, ino ſe lepo saſt@pil,
ga je vſe rado imelo. Ko je bil priden delavez,
ino pon@doma nikaj sapravil; ſi je k' lepimu
premoshenju pomagal. Ni ſe rasvadil, kakor
veliko drugih, ki sazhnó hitro debelo shiveti,
kedar jim kaka ſrezha potegne, ter abotn@
miſlijo, de jim neprenéhama tako po ſrezhi pojde.
˛She ſvoje ſtare kozhe ni poderl, de bi novo
ſtavil; popravil jo pa je tako zhedno, de je bilo
rijave ſtene pa okroglih oknov med drevjam prav
ſletno videti. Potlej ſe je oshenil, ſvojga ſina
ino ſvojo hzhér ſkerbno isre@il, ino nju je k'
dobrimu kruhu ſpravil. „Kdor hozhe le priden
biti, ſe ima vſigdar s' zhem rediti:“ je
pogoſto djal. Naj bo ſhe tak malo delo, kruha bo
sadoſti 'melo. Zhlovek, le komaraj, ino Bog

ti bo pomagal; le v' njega prav savupaj, in' ne
bodeſh onemagal.“

Kedar ſe je she Martin Vranko, poſhten
mosh, slo poſtaral, ino mu njegova pridna, sveſta
goſpodinja vmerla; je ſhe vender jak vojſhak,
kakor nekdaj, ſpet bres dèkle ſam goſpodaril ino
goſpodinil. V' tem je ſvojiga vnuka k' ſebi vsel.
Bil je veſ shiv ino zhverſt dézhek, ktirimu ſo
po njegovim dedeki tudi per ſvetim kerſti ime
Martinek dali. Hitro ſe je Martinek dedeka prav
dobro pervadil ter je vſe rad ſtoril, kar jim je
na ozheh videl, de bi radi. Pomagal je dédeku
per rokodelſtvi, ino oni ſo mu med delam kmalo
veſele, kmalo shaloſtne perpovedvali, ki ſo ſe
na vojſki godile; pa tudi marſkatere lépe
nauke ſo vedli sravno povédati.

Dedek ſo po zele dni v' hoſti délali, sdaj
korenine, alj javorjovo panjovje iskápali, sdaj
klénove verhe k' domu ſprávljali. Vſelej lo vseli
ſvojga Ijúbiga vnuka s' ſeboj, ino te dni je imel
Martinek ſvoje nar vezhi veſelje, nikjèr mu ni
toljko dopadlo, ko v' selenim gaji. Dedek ſo mu
vſe hoſtne dreveſa imenovali, ſo ga vuzhili, kake
laſtnoſti vſaki leſ poſebej ima, ino k' zhimu, de je.
„Ljubi Bog je nam poſebno dobrotliv,“ ſo
nekokrat djali, „de tako ſivnimu drevju okolj raſtiti
da. ˛Slaba bi bila sa naſ, ako bi drevja ne imeli.
Hoke ino ſmreke, ki tam po bregi raſtejo, nam
dajo brune, lepe deſke ino late; zela naſha
hiſha je is ſmrékoviga leſa; tudi mise, klopi,
omare ino poſtelje @o is njih narejene. Hojke ino
ſmreke imajo bolj mehek leſ kakor druge dre-

veſa. Hraſti ino bukve pa, ki jih vidiſh, ſo
tèrdiga ino prav zherſtviga leſú. Zhe bi najne
koleſnize is tèrdiga leſu ne bile, bi ne terpele
tak dolgo. Bres terdiga leſa bi ſhe pridniga
rozhnika alj toporiſha sa najne ſekiri ne imela.
Prav lepo je tudi to, de ſe vſak'tér léſ po ſvoji
farbi lozhi, de je nek'tér lepo rudezhkaſt, drugi
rjavkaſt, alj pa romenklaſt, de ſe zhedno piſane
hiſhne priprave lehko naredijo, ino vlóshijo.
Javor ino klen pa zelo lepo shilaſt terden
leſ imata, ſe prav lehko ino gladko sdélati
data, de toljko fletnih rezhi is nja lehko narediva.
˛Sad, ki ga hoſtno drevje rodi, ni ſzer sa ljudi
shivesh, alj vender jih jeser ino jeser od tiga
leſu shivi. Tudi naj klen ino javor shivita.
Tako je Bog vſe modro ſtvaril. ˛Sposnati
hozheva torej njegovo modroſt ino dobrotnoſt , pa
vſak den sa njegove dobrote hvaliti ga.“

Martineka ſo gmetne ptizhize @oſebno
veſelile, kér ſo tako, prijetno pele po gaji. „Ozhe,
je djal, bi jih ne vlovila nekoljko, ino doma
imela?“ „Ne, ſo dedek rekli, tiga nikar.“ —
„I sakaj pa ne, vpraſha ſantizh; kér tako
prelepo pojó! Doma bi jih lehko smiraj
poſluſhala.“ — „˛Saj jih v' hoſti dovolj lehko ſliſhiſh,
pravijo dedek; tukaj njih shvergolenje veliko
lepſhe ſlovi. Vboge ptizhize, ki jih nevſmileno
sapró, ne shivijo dolgo, ino poginejo ſploh po
nemarſhini.“

Enkrat pa, neki lep jeſenſki den, ſta
dedek ino vnuk, na ſonzhnim kraji ſedé, jushnala,
kar je ſantizh po navadi v'loznazhi prineſil.

Od velikiga veſelja ni Martinek vedel, kaj bi
sazhél, kader ena zhedna taſhiza k' njima
priferfra, ino drobtinze pred njima pobéra. Kako
prelepa je ta ptizhiza! dèdeku tiho poſheptá,
ter ſe boji, de bi njo ſpodil, „Ne vém kaj bi
dal, de bi tákiga ptizha po simi v' ſtanizi imela.“
„Noj, pravijo dedék, to ſe pa lehko sgodi.
Taſhiza je prav pohlevna ptizhiza, ino je rada
per ljudéh. Tudi bo po simi rajſhi pod ſtrehoj,
kakór od svunaj na merslim.“ Dedek ſo ſantu
pokásali, kako naj ptizhu naſtavi, de ga bo vjél.
Martinek je letal zel teden dan na dan v' hoſto
gledat, zhe bi ſe bil kak ptizhek vjél, alj
saporedi prasen damu pride, in she ne miſli vezh
kaj vloviti. Sadnizh v' enim veſelji damu per—
dirja, na veſ glaſ rekozh: „Ozhe, sdaj ſim ga
vjel. Le poglejte, kako zherno gleda, ino kako
lepo rudezh ino romenklat je pod vratam! Sdaj
mi ni shal, de ſim toljko ſkerbi ino truda imel.“
Puſtil je ptizhizo po hiſhi letati, ino je bil ſhe
bolj veſél, kér ni plaha bila, ter je muhe po
hiſhi pobérala, is loſhaniga koriteza drobno
naresano korenje sobala, drobtinze prav po
domazhe jiſkala, ino ſe v' mali poſodvizi, v' kateri je
vode imela, kòpala. Martinek mlado seleno
hojkino drevze is goſhe prineſe, ioo ga v' hiſhni
kotez poſtavi. Na ravnoſt je ptizhiza na njega
sletéla. „Tako, pravi Martinek, ona she vé,
kjé je doma. Kako veſelo po vejzah ſkaklá!
kakó potuknjeno is pod vejc luka, ino kakó
prijetno ſe rudezh vrat med selenjam vidi!“
Szhaſama ſe je ga taſhiza tako privadla, de mu

je s med perſtov muhe pikala; zlo na rob
njegove ſkledize mu je hodila ſedet, ino je s' njim
kuhano repizo alj podsemlize prav rada jedla.
Vzhaſi je ſkos odperto okno v' domazh vert
isletela, po brajdih ſkákala ino pikala, pa je ſpet
ſama nasaj priletela. Pazh tavshent in
tavshenkrat je taſhiza ſanta rasveſelila. — Kedar je pa
peti jela, Martinek tiho na vuho vlezhe, ino
ſhe dihati ſi prav ne vupa. Rahlo, mizhno
shvergolenje mu je bilo bolj vſhezhe, kakor
kralju ſhe tak imenitno gódenje.

Sdaj ſe je dèdekova reſhitev alj godovanie
blishalo. Dedek neko nedeljo vezher v' pratiko
poglédajo, ino sázhnejo rezhi: „Moj Bog, kako
naglo vender zhaſ mine! Prihoden torek je she
ſvetiga Martina. Oh, lani je ſhe vſe drugazhi
bilo, ko letaſ. Lani je ſhe moja rajna Lisbeta
shivela: imela ſva na Martinovo pezheno goſ,
ktiro je nalaſh sa mojo reſhitvo alj vésanje
sredila. Letaſ pa — bo shalóſtno
reſhovanje.˛Slaba je vender le, zhé ni goſpodinje per hiſhi.
˛She pezhene goſi, kakor je ſtara hvalevredna
navada, na Martinovo ne bova imela; popréj
ſim na to posabil, sdaj je pa she preposno.“

Nekako shaloſtno ſvojo pepelnato ſuknjo
oblézhejo, in' grejo v' goſtnizo ſoſedam novine
brat, ino jim po ſlovenſko raslagat, kako ſe
na vojſki godi.

Dedek ſhe le ſkos vrate odidejo, in mali
˛Shtaniſlaj, Doberſhkiga goſpóda ſin, ki ſo bliso
gor v' gradi prebivali, v' hiſho pride, de bi mu

dve lizhne palize, kakor je on sa pokasati eno
s' ſeboj prineſil, naredili. Martinek ſi je ravno
s' ſvojoj taſhizoj kratkozhaſil, ki mu je na
perſtih ſedela, ino mu konopelno sernje is roke
pikala, „Kaj ti dam sa to ptizhizo“? ˛Shtaniſlaj
popraſha, „Kupim njo, kér je tako ljudem
pervajen@.“ — „Ni na prodaj; s@ nobeno zeno n@e
ne dam'', odgovori Martinek, ter taſhizo
s'drugoj rokoj pobosha ino ji perje pogladi. Bogat
goſpodizh pa le vezh obeta, ino sadnizh en
rajniſh obljubi. Sdaj Martineku v' glavo pade,
de sa en rajniſh lehko goſ kupi, ino s' njoj
dedeka neprevidama rasveſeli. Torej je mladimu
goſpodu taſhizo predál, pa mu prav ojſtro
narozhal, ino ga je prav lepo proſil, sa
ljubesnivo pohlevno ptizhizo dobro ſkerbeti. „Le
ſkerbno glejte, ſhe sa jim klizhe, de nje v' gradi
mazhka ne vlovi; satorej ji perutniz nikar ne
perſtrishite.“

Gredózh Martinek od hiſhe do hiſhe praſhat
dirja, kje bi kako goſ naprodaj imeli. Neka
kmétiza je ſhe eno pitano goſ imela, alj djala
je, de nje ſpod trideſet groſhov ne more dati.
Kedar pa ſliſhi, kako, je ſantizh ſvoj rajniſh
dobil ino k' zhimu bi goſ rad imel, mu jo sa
rajniſh da. Svezher pred ſvetim Martinam, ki
ga ni dozhákati mogel, Martinek dobro pitano
goſ pod paſ-hoj v' hiſho prineſe. Prashno
oblezhen dédeku ſrezho voſhi, kakor ſo ga
ſhkolnik navuzhili, ki jih je sa to lepo naproſil.
Jesilo ga je, de ga je goſ s' ſvojim vreſham
v' govorjenji motila. Kedar ſvoje blagosheljenje

isgovori, dédeku goſ sa reſhitvo podá, ter ſe
jim niſko perklone.

Poſhténiga ſtarzheka, ki ſo ſe ptujiga
blag@ kakor ognja varvali, ni od kraja vſe to
nizh kaj veſelilo. Krivize ſe bojo, ino
sázhnejo fanteja ojſtro ispraſhovati. „Kjé si goſ,
alj pa dnarje vsel?“ ga ſilo resno ogovorijo,
od ſvojga ſtola vſtánejo ino she sa ſvojo
leſkovzo primejo. Korporalſko palizo ſo ſhe
dobro ſúkati snali, de ſi je ravno sa pridniga
vnuka ni bilo potreba, ki jo dobriga ſerza bil,
ino vſelej rad vbogal. Martinek vmolkne. „Kdo
ti jo je dal?“ ſhe enkrat dedek sahruſhijo prav
debelo; „to meni moraſh povedati,“ Martinek
hozhe alj nozhe, povédati more, kako je ſvojo
ljubesnivo taſhizo prodál, ino goſ kupil.
Dedek ſo ſe od veſelja poſolsili, to prigodbo
ſliſhati. „Prav dobro ſi ſi jo vmiſlil, ſo rekli.
Veſeli mé, de ſvojga dédeka toljko obrajtaſh.
Sdaj bo vender Martinovo (godovanje) sa mene
sopet veſelo — gotova reſhitev bo sa moje ſerze.
Sdaj pa pojdi, ino goſ v' prasen goſinjak sapri.

Kedar je ſantizh is hiſhe odjiſhel, pravijo
dedek: „Ta mladénzh ima slato ſerze. Prav po
Martinovo njo je naredil. ˛Sveti Martin je
vboshzu plat ſvojga plajſha dal; Martinek pa
da, kar nar raji ima, ſvoje nar vezhi veſelje,
ſvojimu dedeku veſelo godvanje narediti. Moj
ſveti patron mi ne sameri, de ſe mi sdi, kakor
bi bil mali fantek ſhe nekako vezh ſtoril, kakor
ſam ſvet Martin, ki je bil tudi sholnir, kakor
ſim ſliſhal praviti. Od tiga ſanta ſhe bo kaj
vzhákati.

Dedek, ki ſo na vojſki pogoſto kúhali, ino
ſhe sdaj to delo ſami opravljali, tudi to drago
jed perprávijo. Per misi ſo ſvojimu vnuku nar
bolj kóſize dajali. In kedar ſta ſhe sa miso
ſedela, graſhinſki hlapez pride, ino pint vina
prineſe, rekózh: „Shlahen goſpód ino goſpá
ſta po mladim goſpodizhu ˛Shtaniſlaji svédela,
de je Martinek ſvojo ljubo taſhizo predál,
ſvojimu dédeku sa reſhitvo pezhenke kupiti, sa to
vam shlahna goſpòda tudi kupizo vina poſhlejo,
ino goſpod korporalu k' denaſhnimu godvanju
ſrezho voſhijo. „˛Star mosh ſo ta dar sa veliko
zhaſt imeli, Martineka je pa tudi veſelilo, de je
taſhiza dédeku verh pezhenke tudi piti prineſla.

Martinek je pohlevno ptizhizo teſhko
pogreſhal, ſhe poglédati ni mogel v' tiſti kotez,
kjer je hojkino drevze sapuſheno ſtalo. Neki
vezher ſta ſe dedek ino vnuk sa pezhjoj grela.
Oblazhno je bilo, in hitro ſe jima smrazhi, sa
to ſta poprej délati nehala, kakor po navadi.
Bilo je she posno liſtognoja; hudovuren,
mersel vezher je bil. Deshvalo ino ſneshilo je
sunaj, pa vihár toliko tulil ino shvishgal, ko
bi hiſhizo hotel podreti. Martinek sdaj na veſ
glaſ sakrizhi: „Jonneſta, ptizhek je na okni,
ino na oknize kluje, kakor bi hotel, naj bi ga
v hiſho puſtil.“ Okno odpre — ptizhiza noter
sleti — ino kdo bi dopovedal ſantovo veſelje,
kér ſvojo ljubo taſhizo vgleda. Rudezho nitko
je ji bil sa nogo privesal; lehko njo she po tem
posná, zhe bi nje drugazhi ſp@snal ne bil.
„Oj ti ljuba ptizhiza, pravi, tak ſi sopet priſh-

la? ſvojga Martineka ſhe niſi posabila? Kdo ti
je pa pot v' naſho hiſho nasaj pokasal? Alj ti
pod naſhoj ſlaboj ſtrehoj bolj dopade, kakor pa
gor v' verlim gradi? Pazh, pazh, tudi per naſ
imamo toplo hiſhizo, de ſe lehko sagréjemo,
tudi kuhe, de ſe najemo, ino pa — kar je nar
vezh vredno — veſelo ſerze imamo. In kaj bi
ſhe vezh posheljeli?

Sdaj roko ſtegne, ino taſhiza na @njo ſede.
„Jeli, de bi rada ſpet tukaj oſtala? Ti ne veſh,
kar je prav alj pa ne. Ne ſmém te obdershati,
bila bi, kakor de bi te vkradil! Moram —
maram le odrájtati. Oh! je sdihnil, ino taſhizo
na ſolsno lize pritiſnil, ti ne veſh, kako teſhko
te nasáj neſem, alj to mora biti.“

Tako je prav, mali! rezhejo ſtari ozhe,
to je po pravizi, ino tvoja dolshnóſt. Satorej le
rozhno mi ptizha damu saneſi; zhe dalje,
teshej bi ga odrajtal. Kar naſhiga ni, naj ſhe
pod ſtrehoj ne prenozhi.“

Martinek dene ſvoj nov zhamer na glavo,
ki ſo mu ga dedek sa reſhitvo dali, ter po
ſnegi ino deshi v' grad leti. Mali ˛Shtaniſlaj ſe
mozhno rasveſeli, kedar mu ptizhizo v' rokah
nasaj prineſe. Shlahna goſpa sa misoj na
mehkim ſtoli per ſvojim deli ſedijo, ino dve voſheni
ſvezhi gorijo pred njimi. Poſhtenoſti ino
sveſtobe ſantove ſo bili prav v' ſerze veſeli. „Prav
lepo ino poſhteno je to, ſo djali, de ſi
ptizhizo ſpet nasaj prineſil, moj ljubi. Lehko bi jo
bil obdershal, ino mi bi ne bili vedli sa njo:
zhe bi jo bila ravno v' vaſhi ſtanizi videla, bi

miſlila, de je she druga taſhiza. Ne verjela
bi, de tak mala ptizhiza zhloveka toljko rada
ima, ino zlo ſtan najde, kjer ſe ji prijasno
poſtreshe. Ako tak mala ſtvar dobroto obzhuti,
ino tak hvaleshno ſposna, sa koljkor vezh naj
bomo ljudjé hvaleshni.“

Martineku ſe je pa vender po ptizhi
toshilo, ino ſe je shaloſtno dershal, kedar je
mládimu baronu ˛Shtaniſlaju talhizo podál.
Shlahna goſpa rézhejo .Shtaniſlaju: „Dragi ˛Shtaniſlaj!
ſaj vidiſh, de je táſhiza bila ſantovo nar vezhi
veſelje. Dobro veſh, kako teshko njo je tebi
sa to predál, de je ſvojimu dédeku veſelje
pripravil. Po tvoji nemárnoſti je tebi ptizhiza
vjiſhla, ino toljko ga rada ima, de je ſama k'
njemu nasaj letela, ino on je tak poſhten, de
njo ſpet tebi odrajta, kakorkolj bi njo rad imel.
Alj bi bilo zhedno de bi njo vsel ?“ „Ne, rezhe
˛Shtaniſlaj, to bi ne bilo lepo! Na, priden
Martinek, dam ti taſhizo sa povrazhilo tvoje
poſhténoſti!“ Martinek ſe brani ptizhizo vseti, ki
mu je bila od mládiga goſpodizha tak dobro
plázhana. ˛Shtaniſlaj ga pa s' njoj poſili rekozh:
„Le vsemi jo le; in kedar boſh ſpet kako
taſhizo vjel, mi jo pa prineſeſh.“

Martinek je bil zhres vſe veſel. „Naj bi
mi bili zelo ſvojo graſhino dali, je djal, bi
mene bolj ne veſelilo.“ ˛She bolj je pa
shlahno goſpo blago ſerze njihoviga ſina oveſelilo,
kakor Martineka taſhiza. Odprejo ſvojo omaro,
pojiſhejo lep slat, ino ga Martineku dajo
rekózh: „Kér tebe moj ˛Shtaniſlaj, tak rad ima, 

de ti ptizhizo sa to daruje, kér ſi poſhten ino
shláhniga ſerza, kako bi te njegova mati bres
darú puſtila! Vsemi te slat, tvoje poſhtenje je
slata vredno.“

Veſ v' veſelji Martinek is grada ſkokama
damu dirja, ino ſkos vrate v' hiſho perleti,
kakor bi ga veter prineſil. „Taſhiza je she
ſpet moja!“ na veſ glaſ savpije; „she
tretjokrat pride pod naſho ſtreho. ˛Sama ſrezha jo je.
Le poglejte @zhe, kaj mi je prineſla!“ V' roki
dédeku slat kashe, rekozh: „Jelite, de je
lep slat ? Tega vam dam; jes ſim she bogat
sadoſti, de sopet ſvojo ljubo taſhizo imam.“

„Vidiſh, de je reſ, kar ſim toljkokrat
rekal. Tudi shlahna goſpá imajo rajſhi poſhtenje,
kakor slató. Vſi poſhteni ljudjé ſo takih miſel.
Ravno tako ſo tudi ſvetli zeſar ſodili, ki ſim
jih ſvoje dni ſlushil, in' kterih podobo na slati
vidiſh. Poglej le, prav podoben jim je obras
le toljko, de ne govorijo. Naj bi mogla
podoba govoriti, ravno to bi ti povédala, kar
ſtar korporal Vranko pravi: „Fantizh, bodi
poſhten korenjak! Sa slat ti bom pa od nog do
glave novo obleko perpravil. Tvoja nova
ſuknja bo na vſe to prav poſhtena obleka sa tebe,
kér ſi njo s' ſvojim poſhtenjam saſlushil.
˛Skerbi, de ne boſh vſe ſvoje shive dni druge niti
na ſvojim shivotu noſil, kakor k'tero ti boſh
poſhteno saſlushil.“

Poſhtenimu Martineku je pa taſhiza ſhe
vezh ſrezhe prineſla, kakor ſam slat. On ino
njegov dedek ſta ſe s' graſhinoj bolj in bolj si-

snanila. Neko jutro pred poldné po simi pride
goſpòda ſe memo Martinove kozhe ſprehajat.
„Bi vender rad vidil, rezhe mladi goſpodizh,
alj ſhe taſhiza shivi.“ ˛Shli ſo v' ſtanizo.
Doberſhki goſpòd, ki Vranka le po obrasi posnali
ſo, ſe s' njim v' pogovore podajo. Menila ſta
ſe od nekdajne vojſke, ino ſtarzhek ſo
shlahnimu goſpodu dobro dopadli. Od te dobe ſe
vſelej oglaſijo, kedar grejo memo na ſtrel, ino
s' njimi marnvajo, koljkokrat ſe v' hoſti
ſrézhata. Tudi na dom pridejo vezhkrat, kako lepo
pipo alj lizhno palizo kupovat. Po zele ure
glédajo ſtarzheka délati, ino sa vſe to ſe
pogovarjata. Tudi Martinek je ſmel vzhaſi v'
grad.

Dédeka je pa zhedalje bolj ſtaroſt ſilila,
Niſo ſi vezh s' ſvojim delam toliko saſlushili,
ko nekdaj. ˛Sina ino ſvojo hzher ſo tak
bogato odprávili, de jim je malo kaj premoshenja
oſtalo. Onadva ſta imela doſti otrók, in' ſta
morla ſama na tenkim shiveti. Dedek ſo
miſlili, de ſe bo Martinek s' njihovim delam tako
lehko shivel, kakor oni; alj pridni goſpodarji
v' njih ſoſeſki, ki ſo poleten zhaſ na polji délali,
po simi pa goſtokrat prasnovali, ſo ſe od
ſtariga vojſhaka navuzhili is domázhiga leſu
mnogotere sa domazhijo potrebne rezhi ſami
narediti. Kolovrati, leſene ſklede, pipe ino take
ropotije ſo bile zhedalje boljſhi kup; satorej
ſo dedek sheljeli, naj bi ſe Martinek kakiga
rokodelſtva navuzhil; pa kaj, de niſo imeli
sazhém ga v' uk dati.

Martina je bil she sdaj v' ſhtirnajſtim leti.
Eniga dné sopet v' grad pride. ˛Shtaniſlaj mu,
drago piſarſko omarzo pokashe, ki je bila ſilo
zhedno vloshena, ino ſo mu jo shlahni goſpód
ozbe v' meſti narediti dali.

Martinek omarzo prav sveſto ogleduje.
„Kako @ivno je to delo, sazhne rezhi, niſim
ſhe lépſhiga leſu vidil. Orehov, zhreſhnjov
ino veſ drugi Ieſ je prav zherſtev ino lep.“
Graſhinſki goſpod ravno na to v' ſtanizo
pridejo, ino ſe sazhu@ijo, de Martina vſak @eſ
dobro raslozhiti vé, ter ga popraſhajo: „Kdo je
pa tebe vſe to navuzhil?“ — „Moj dedek,“
pravi Martina. „Vſiga leſú, kar ga po naſhih
hoſtah alj ſaduniſhah raſte, ſim ſi nabral.
˛Sleherniga leſu ſim eno deſhizo, knigi podobno,
obdelal, ino po verſti naſtavil, kakor ſo bukve
tam na uni ſtolizi naſtavlene. Moje leſene
bukve ſo drugim bukvam (knigam) prav podobne,
sa herbet ſim jim ſhkorjo puſtil, druge ſtrani
ſim pa olikal, kakor bi platnize imele, ino
bile obresane.“

Shlahni goſpod ſo she sdalnej sheljeli v'
ſvojim kraji dobro svuzheniga ſhkrinarja
(tiſhlarja) imeti; sa to rezhejo: „Noj Martin! ker
Ieſ toljko zhiſto posnaſh, tudi palize, pipe ino
take ropotije dobro delaſh, alj bi ſe hotel
tiſhlarije vuzhiti; tako delo je vender Iepſhe ino
boljſhe. — „Sakaj pa ne, odgovori Martin;
prav rad. Alj moj dedek ne gléſhtajo, de bi
me v' nauk dali.“ „Nizh ne dé, pravijo shlahen
goſpod, sa plazhilo bom she jes ſkerbel. Ako

je tvojimu dédeku prav po volji, te bom ravno
temu mojſtru vuzhit dal, ki je to omaro naredil.“
Martin je bil te ponudbe prav veſél, ino dedek
ſo djali, de bo to velika ſrezha sa nja. Ino
tako ſe je sgodilo.

Martin ſe je ſhel vuzhit, ino kedar ſe je
svúzhil, ſe na deshele podá. Sadnizh pride
sdrav ino mozhen mosh, ktér je ſvoje delo
prav dobro saſtopil, zhedno oblezhen v' ſvoj
domazh kraj. Pervo delo, ki ga je
Doberſhkimu goſpodu ſtoril, jim je bilo prav po volji.
Pomágajo mu laſtno delávnizo (berſtat) narediti.
˛Staro dédekovo kozho podêre, ino nov ſtan
poſtavi. Doberſhki goſpód mu dajo veſ potreben
leſ, in kar je ſhkrinarſkiga dela, ſi mlad
rokodel ſam napravi. Ker je pridno ino sveſto
delal, pa tudi ni prerajtal, je imel vedno doſti
saſlushka, in' ſe je s' zhaſam po premoshno
poſhteno dekle oshenil.

Dedez, she veſ zheſtitliv ſtarzhek, ſo ſhe
tega veſelja vzhákali, de ſo s' ſvojim vnukam
v' novi hiſhi ſrezhno ino veſelo prebivali.
Tudi ſtariſham ino ſvoji shlahti je Martin lepo
pomagal. Kedar Martin enbart vſo ſvojo
shlahto na Martinovo goſ k' dedekovi reſhitvi
povabi, ino ſo vſi prav shidane volje, rezhejo
dedek: „Vém de vaſ, moje ljube, sadnokrat
ob enej misi sbrane imam! Veſelo pomnim
tiſtiga vezhera, ko je Martin ſhe majhen
dezhek bil, ino is ljubesni do mene ſvojo taſhizo
predál, mene na Martinovo rasveſeliti. Bog je
dal; de je taſhiza mala Martinu veliko ſrezho

prineſla; Bog mu je ljubesen do mene, nje
govo poſhtenje, pridnoſt ino zhedno sadershan~
je tako lepo povernil, de meni na moje ſtare
dni lehko ſtreshe, vam vſim pa obilno
pomaga. Rad sdaj vmerjem, kér naſ je On, ki
ptize pod nebam shivi, ſkos eno taſhizo vſe
tako lepo oſkerbel.“

M. P.

Hozheſh na ſvéti
Dolgo shiveti,
Lepo poſhtuvaj ſtare ljudi;
Hozheſh na ſveti
Srezho imeti,
Varuj ſe blaga, ki tvoje ni.
˛Srezhno shivlenje
Da le poſhtenje.

VI.
Ptizhje gnesdize
mosh beſede.

Imeniten kraljevi ſlushavnik ino ſkrivni
ſvetvaviz Poſhtenovizh je imel lepo graſhinzo v'
nekim prav veſelim kraji na desheli. Vſeſkosi
ſe je is poglavitniga meſta na to ſvojo priſtavo
perpeljal, ſi nekoljko dni na desheli odehnit,
ino od ſvojih opravkov pozhit. Ko ſe je
vigred alj ſpomlad sopet oselenila, vseme ſvoja
ſina, dva ljubesniva otroka v' nar lepſhim zvetji
shivlenja, pervokrat na deshelo s' ſebój.
Obéma tam toljko dopade, de nizh bolj. Sa
graſhinoj velik @adunoſen vert, okolj grada seleno
polje ino s' roshami obſjani travniki alj
ſenosheti ſo jima neisrezheno veſelje. Nar rajſhi ſta
pa v' domazh gojsd hodila, kjer je bilo veliko
hraſtovja, bresja, jelſhinja ino zvetozhiga
germovja, med katerim ſo bile ſtesde nadelane, ino
s' zhiſtim péſkam poſute. Otroka ſta ko novo
rojena vſa oshivela.

Nekiga dné grejo ozhe s' njima v' gojsd,
ino jima ptizhje gnesdo pokáshejo.
Lizhno gnésdize, pet mladih ſhe ne godnih ptizhiz,
ktirim ſta ſtara, zelo nizh plaha, jeſti noſila;
vſe to je bilo otrokama toljko veſelje, de ni
dopovédati.

Ozhe ſe s' ſvojma ſinama na kamnito klop
vſédejo, ki je na kraji gaja alj hoſte pod ſtarim
hraſtam ſtala, od kodar ſe je po zeli prijasni dolinzi
prav lepo vidilo. „Hozhem vama sdaj neko
prigodbo od ptizhjiga gnésdiza povédati, ſo djali,
ter miſlim, de vama bo prav dopadla. V' tim
kraji ſe je gódila.“

Otroka ſta bila prav radovedna, poveſt
saſliſhati, ino ozhe jima praviti sazhnó : „Neko lepo
ſpomladanſko jutro pred nekoljkim' ſhtirdeſetmi
létami je ravno pod témhraſtam vbogi dezhek alj
pubizh ſedel, ino ovze paſil. Sravno paſhe je
majhne bukvize bral, ino je bil v' branje toljko
samiſhlen, dé ſe ſhe prav ogledal ni. Le v'
zhaſih ſe je sa ſvojmi ovzami ſkerbno osèrl, ki ſo
med gojsdam ino med biſtrizoj po piſani ledini
alj trati pohlevno dersale.

Kedar ſe ſpet ogleda, vidi ſilo vèrliga
mladiga goſpodizha, lepiga ko mleko in kri, ki je v'
slato piſanim oblazhili pred njim ſtal. Bil je
kraljevizh 1) mladi kralj, ſhe le v' deſetim leti ſvoje
ſtaroſti. Paſtirzhek ga pa ni posnal; miſlil je,
de bi prijasen goſpoſki mladénzh hoſtnikarjov
bil, ki je vezhkrat po ſvojim poſli na kraljevo
graſhino priſhel.

„Dobro jutro, mladi goſpod hoſtnikar, 2) ga
paſtirzhek posdravi, ter ſvoj ſlamnik nekoljko
persdvigne, pa ſe ſpet pokrije. „Alj bi rad, naj
bi ti s'zhem vſtregel kalj?“

„Povej mi le, rezhe kraljeviz, alj je v'
tim gaji kaj ptizhjih gnesdiz?“

„To je zhudno vpraſhanje mladiga
hoſtnikarja, fantizh pravi, kaj ne ſliſhiſh ptizhiz peti
kalj? Se vé, de je doſti gnesdiz tukaj. Vſaka
ptizhiza ſvoje gnesdize ima.“

„Tak tedaj véſh sa kako gnesdize?“
prijasno kraljevizh pravi.

„Oh, sa neko prezhudno lepo gnesdize
vém! fantizh veſelo odgovori. Niſim lépſhiga
vidil, kar ſim na ſveti. Le toliko fletno je is
romene ſlamize pleteno, kakor bi bilo ſtrusheno
alj sdrakſlano, od svunaj pa s'mahekam zhedno
oblósheno. V njem' je pet mòdrih alj plavih
jajzhiz, ſvetlih ko jaſno nebo nad nami.“

„To je salo,“ rezhe kraljevizh. „Bali, ino
pokashi mi lepo gnesdize; ſilo rad bi ga vidil.“

„Rad verjamem,“ rezhe fantek; „pa ti ga
vender ne pokashem.“

„˛Saj ga ne pokasheſh saſtonj,“ pravi
kraljevizh, ;,ſaj ti bom dobro plazhal.“

„Lehko de, veli paſtirzhek, alj vender ti
ga ne pokashem.“

Na to kraljevizhov dvorni vuzhenik blishej
ſtopijo, zheſt@tliv duhovnik, prav po duhovſko
oblezheni, kterih paſtirzhek poprej vgledal ni;
„Ne bodi gerd v' v ſvojim sadershanji, mali!“
ga poſvarijo; „mlad goſpodizh ſhe ni ſvoje
shive dni ptizhjiga gnesda vidil, v' bukvizah pa
she vezhkrat bral od njega. She davno je
sheljel kakiga viditi, rasveſeli ga, ino mu ga
pokashi! ˛Saj ti ga ne vseme. ˛Samo poglédati
ga hozhe; ſhe doteknil ſe ga ne bo.“

Paſtirzhek vſtane, pa sopet s' glavoj od-

maja, rekózh : „Kar ſim rekel, to mora biti;
gnesdiza pazh ne pokashem.“

„Tako je gerdo, ino ſe neſpodobi, pravijo
vuzhitel. Tvoje veſelje bi naj bilo, druge
rasveſeliti, poſebno pa — naſhiga mládiga kralja.“

„˛So ti goſpodizh mladi kralj!“ ſe
paſtirzhek savseme, ter ſe hitro odkrije, ino
klobuzhek pod paſuho dene. „Veſeli me, de goſpod
kraljevizha ſposnám: ptizhjiga gnésdiza pa jim le
ne pokashem, naj bi ſi shé ravno kralj bili.“

Kraljevizhu je samerselo, ter pravi: „Tak
terdovrátniga ſvojoglavza ſhe pa niſim vidil ,
kar ſim shiv. Alj ſaj ga lehko perſilimo.“

„Tega nikarte, kraljevizh!“ pravijo
vuzhenik@ sakaj tudi njim ſe je zhudno sdelo,
kaj de ſe otrok tak terdno vſtavlja. Toraj ga
sopet nagovorijo, rekozh: „Samo to, mali,
nama povéj, sakaj gnesda pokasati nozheſh;
potlej pa greva, ino te v' miri puſtiva. Zhe
imaſh kak pameten vsrok alj isgovor, ga pa rezi.“

„Hm, ſi fantizh pomiſli, to lehko povém.
Mihalek, ki tam po unim hribi kose paſe, mi
je gnésdize pokasal, jes ſim mu pa obljubil, de
shivimu zhloveku ne povém.“

„Ta je kaj drujiga!“ pravijo vuzhitel.
Verh tega pa hozhejo fantovo poſhtenoſt ſhe
hujſhi poſkúſiti, ki jim je prav dopadla. Po
moſhno ſéshejo, mu slat dnar pokáshejo, ter
pravijo: „Pogléj tukaj le slat! Tvoj bo, zhe
nama gnesdize pokasheſh. Saj ti ni treba
Mihezu praviti, de ſi ga nama pokasal, ſhe vedel
ne bo.“

„Oho, lepo sahvalim,“ odgovori púbizh.
„Nikdar nikòlj; to bi bilo po hudòbzhovo;
hudobez pa nozhem biti, naj Mihez vé, alj pa ne.
Kaj bi mi pomagalo, naj bi na ſveti nobeden
ne vedel, jes bi pa vedel, kakor tudi Bog v'
nebeſih, de ſim malopriden paglovez. Fuj te bodi!“

„Alj ti ne véſh, koljko te dnar sneſe,“
rezhejo vuzhitel. „Ako ga smenjaſh, polno oglávnizo
drobiſha bobiſh; sverhan ſlamnik bo dnarjov.“

„˛She pa vonder!“ ſe fantej sazhudi , ino
slat ogleduje. „Reſ, de bi moj vbogi atej
veſeli b'li, zhe bi jim na enbart toljko dnarjov
domu prineſil!“ Sdaj nekoljko pomiſhluje,
hitro pa sopet zherſtvo sakrizhi : „Nek— poberi
ſe od mene!“ Na to pa ſpet pohlevno poproſi:
Goſpod, ne samérite! Vi ravno tako délate, ko
uni sapelivez v' puſhavi, ki je tudi djal: Vſe
to ti hozhem dati. — Koj na ravnoſt povém:
„Mihezu ſim v' roko ſegel, de gnesdiza ne
pokashem. Mosh beſeda moram biti! Sdaj pa
ſrezhno!“ Hotel je vjiti.

Sdaj lovez priſtopi, ki je kraljevizhu
ſtregel, ino nekoljko od dalezh poſluſhal. Dobro
je rasumil, kaj vuzhenik hozhejo; ſerdit ſe
naredi, paſtirzheka sa rokavo popade, ter prav
debelo nad njim sahruje: „Gerdi paglovez, kaj
tako ſposnàſh ti kraljevizha, ki bo enkrat kralj zele
deshele? Uniga raszápaniga kosarja na bregi tam
vezh obrajtaſh? Le rozhno gnesdo pokashi, alj
bo koj roka prezh !“ She ſvoj lovſki nosh potegne.

Paſtirzhek veſ bled ſe tre@e, trepezhe, ino
jokàje proſi: Joj, nikar te, proſim,
nikarte me !“

„Tako gnesdo pokashi, ſhterkovez, alj bom
vſekal!“ ſtrelz satruſhi.

Fantizh ſe s' obema rokama brani, biſtro na
ſvetel nosh gleda, pa neprenehama vpije: „Oh tega
ne ſmejem, tega ne morem, tiga ne ſtorim.“

„Sdaj je sadoſti!“ pravijo vuzhitel, ino
rezhejo nosh v' noshinze vtekniti. „Le tiho bodi,
mali, ſaj ti nizh ne ſtorimo. Poſhteno ſi ſe
sadershal: dobra duſha ſi. Le proſi poprej
ſvojiga maliga prijatela, in po tem pridi gnesdo
pokasat. Slat dnar pa med ſeboj lehko rasdelita.“

„Prav ! prav!“ odgovori fantizh; „drevi
vam bom she povedal, kaka bo.“

Vuzhitel ino kraljevizh ſe ſpet v' kraljev
grad povèrneta, kamor ſta bila pred nekoljkim
dni priſhla v' ſpomlad (vigred) na desheli
prebivat. „Fantova poſhtenoſt je sa reſ zhudovita,“
pravijo vuzhitel gredozh. „Ona je shlahen
kamen zhres vſako zeno. Fantizh bo ſhe lehko
velik ino imeniten mosh; ſtanovitne glave ino
terdniga ſerza zhlovek je. — Tako ſo pogoſto
pod ſlamnatoj ſtrehoj krepoſti doma; ki jih po
meſtih in gradih saſtónj jiſheſh.“

Vuzhitel ſo per graſhinſkim oſkerbniku alj
ferbaltarju bolj na tenko savolj fanta posvedavali.
„Dezhek je prav priden,“ pravijo oſkerbnik.
„Jurek mu je ime, ino je vbògiga grablarja ſin,
ki je nar bolj poſhtenih moshov eden v' tim kraji.“

Kedar je ura odbila (odklala} nauk
dokonzhati, vuzhitel ſkos okno pogledajo, ino
pravijo : „No, no, Jurek naj she zhaka. ˛Svojo
zhedizo sa logam paſe, pa neprenehama k' gra-

du gleda. Bova ſliſhala, kaj bo povedal!“
Obedva greſta is grada v' gojsd.

Paſtirzhek jima od veſelja naproti perſkaka,
rekózh: „Vſe je Mihezu prav! Sa bebeza me
je imel, de niſim gnesdiza hitro pokasal, dnarje
pa s' njim delil. Vonder je bolj prav, de ſim
ſvojimu Mihezu popréj povedal. Sdaj lehko s'
veſeljam gnesdize pokashem. Le pojte s' menoj,
goſpod kraljevizh!“

Jurek pred njima v' hoſto dirja, kraljevizh
ino vuzhitel pa greſta pozhaſi sa njim. „Glejte
tam romenklatiga ptizheka, ki na jelſhovi vejzi
veſelo prepéva?“ pravi Jurek, „njegovo
gnesdize je. Sdaj pa le tiho ſtopajmo!“

Na nekim ſvetlim kraji v' gojsdi je med
drevjam glogov germ, ki mu pravijo medvedove
gruſhke, ſtal. Njegovo seleno, narésanó perje ſe
je she od dalezh vidilo, ino lepo belo zvetje
mozhno diſhalo, ravno od vezhèrniga ſonza obſjano.

Jurzhek s' perſtam v' germ pokashe, in tiho
kraljevizhu poſheptá: „Tukaj noter le polukajte,
goſpod kraljevizh! Ona ravno na jajzih ſedi.“
Kraljevizh vidi ſtarko ſedeti; hitro pa ona
isferfrá — ino kraljevizh ſe fletniga gnesdiza ino
zhednih jajzhiz ne more nagledati.

Vuzhenik ſo mnogoter nauk od gnesdiza
povédali; potem pa fantizhu rekó: „Sdaj le s'
nama bali, de boſh plazhilo dobil, ki ſe ti je
obljubilo. Slat bi tebi malokaj pomagal; bom
ti torej v' ſrebri naſhtél.“ Sdaj moſhno dnarjov
is shepa potégnejo, ino fantu pod hraſtam na
kamnitni klopi ſamih ſvetlih ſheſtiz poſhtéjejo,

kar je slat sneſil. „Pa tudi Mihelu odrajtaj
njegov del!“ kraljevizh právi. „Poſhteno mu bom
odrajtal! je djal, ino s' dnarmi ſkokama leti,
kakor bi jih bil vkradil.

Vuzhenik ſo práſhali , alj je Jurek unimu
fantu njegov del gotovo odrajtal, ino ſo svedeli,
de mu ni vinarja pertergal; ſvoj del je pa ozhetu
dal, ter ni okrôgliga sa ſe obdershal.

Od te dobe je hodil kraljevizh vſak dan v'
gojsd k' gnesdizu gledat. ˛Stara ſe ga niſta
ſkoraj nizh bala, kér jima sháliga ſtoril ni. S'
velikim veſeljam je kraljévizh videl, kako mladi
is luſhin perlesli, kako ſo s' ſvojimi
romenklaſtmi kluni sévali, ino na veſ glaſ zvizhali, kedar
ſta jim ſtara jeſti prineſla; gledal je, kako ſo
mladi zhedalje vezhi raſtli, isgodnjali ſe, ino
nekiga dne po blishnih vejzah raspeljali; kako
ſta jih ſtara s' veſelim vreſham ſprémljala, pa
jim ſhe smiraj jeſti noſila.

Vuzhenik ino pa kraljevizh ſta paſtirzheka
pogoſto ſrezhala, ki je ſvoje ovze ſemtertje paſil.
Vuzhitelu ſe je prav dobro sdelo, de je ſantizh
bukvize vedno per ſebi noſil, ino jih prav
ſkerbno bral. „Lepo ſi véſh kratek zhaſ délati, ljubi
moj Jurek!“ ſo fantizhu rekli. „Beri mi vender
nekoljke verſtize.“ Fantizh na glaſ prav
zherſtvo bere; pa vender ſhe tu pa tam slágati mora.

„No, no,“ pravijo vuzhenik, „she kolj
bereſh; v' kateri ſholi ſi ſe pa brati vuzhil?“
„Oh, je djal, ſhe nikolj v' ſholo hodil niſim.
Predalezh mi je, ino bi prevezh samudil. Po
simi moram doma pridno preſti, pa tudi nimajo

ozhe sazhém, de bi me v' ſholo dali. Naproſil
ſim pa ſvojiga dobriga prijátela Mihaleka, ki
dobro brati sna, naj tudi mene navuzhi.
Navuzhil me je zherke isrèkati, ino jih slágati. Mali
abezednik, v' katerim ſe je she Mihez brati
vuzhil, ſim she trikrat prebrál; sdaj je pa tudi
toljko samasan ino raszapan, de ſe she doſti
zherk prav ne posna. Satorej ſe ne bere vezh
lehko is njega.“

Ko je kraljevizh paſtirzheka ſpet najdel,
mu nove, ſilo lepe bukvize pokashe, ki ſo v'
rudezho uſnje alj ledar povite, ino s' slatam
vpiſane bile. „Hozhem ti jih nekoljko zhaſa
poſoditi,“ je kraljevizh djal; kakor hitro mi pa eno
ſtran bres vſe pomote prebereſh, bojo tvoje.“
Blagiga fanteka je to ſilo rasveſelilo. Toljko
rahlo s' perſtezi sa bukvize prime, ko bi is gole
pajezhine (pavuzhine) bile, ter ſe lehko rastergale.
Koj drugi dan Jurek pride, rekozh: „Pervih
ſheſt liſtov vam vſako ſtran, ktiro hozhete, bres
ſpotike preberem.“ Kraljevizh mu ſtran odkashe,
ino Jarek jo gladko pové. Sdaj mu kraljevizh
bukvize da, ino fantek od veſelja poſkakuje.

Neko jutro kralj s' enim ſvojih jesdizov na
grad prijáhajo, pogledat, kako ſe kraljevizh
pozhuti, ino kako ſe kaj vuzhi. Per koſili kraljevizh
od flétnjga, gnésdiza, ino pa poſhténiga paſtirza
perpoveduje. Kralj ga radi poſlùſhajo, ter jim
poſhtenoſt fantova zhudno dopade. „Reſ je,“
pravijo vuzhitel, „poſhtenje njegovo je kakor
ſkuſhano, zhiſto slató. Te mladenzh bil bil ſhe
lehko kedaj sa naſhiga ljubiga kraljevizha sveſt ſlu-

ſhavnik, na kteriga bi ſe bilo saneſti. Ino ker mu
je tudi Bog dobro glavo dal, bi ma rad voſhil,
de bi ſe mogel vuzhiti. Alj kaj pomaga, kér je
njegov ozhe ſromák! ˛Shkoda bi vender bila, ako
bi toljko prebriſan ino poſhten mladénzh kaj
drujiga ne bil na ſveti, ko grabljár, kar je njegov ozhe.“

Po jedi ſe kralj ino vuzhenik k' oknu
vſtopita, ino nekoljko zhaſa ménita. Na to vkàshejo
ſanta saklizati. Jurek perdirja, pa oſtermi, kedar
v' ſvetlo obednizo ſtopi, ino vèrliga, imenitniga
goſpoda, s' ſvetlim' svesdami na perſih, sagleda.
Vuzhenik fanteju povejo, kdo ſo prizhejozh
goſpod, ino on ſe jim do tal priklone.

„Noj pubizh,“ ga prijasno kralj
nagovorijo, „ſliſhim, de imaſh s' bukvizi veliko veſelje.
Alj bi notel jiti v' ſholo?“

„Oh,“ Jure isdihne, „ko bi le mogel: ſhe
doneſ bi hotel biti ſhtudent (dijak). Alj moj
ozhe nimajo sazhém. Dnarja ni.“

„Poſluſhaj le,“ pravijo kralj; „bom
poſkuſil, alj ſe boſh dal priden ſhtudent narediti. Naſh
goſpód vuzhitel imajo prijatela, fajmoſhtra na
desheli, ki umne mladenzhe v' ſholo jemljó, ter
jih nemſhke ino latinſke beſede vuzhijo, ino sa
viſhi ſhole priprávljajo. Tiſtimu fajmoſhtru te
hozhejo v' ſholo dati; sa plazhilo bom pa jes
ſkerbel. Alj ti dopade to?“ Kralj ſo miſlili, de bo
prav veſél toljko miloſt s' obéma rokama objél.
Mladenzhizh ſe temu ſpervizh poſmeji; alj hitro
ſe sazhne prav milo dershati, ino molzni. „Kaj
ti je?“ popráſhajo kralj. ;,Sdi ſe mi, de bi ſe
rajſhi jokal, kakor ſmejal. Le povéj, kaj ti je!“

„Oh moj Bog,“ pravi Jurzhek , „moj ozhe ſo
ſrotej! kar jes po leti na paſhi perſlushim, ino
po simi s' prejoj dobim, tega ſo slo potrebni. Zhe
je ravno majhen saſlushik, vender bi ga
pogréſhati mogli, ker ſi ſami malo vezh saſlúshiti morejo.“
„Blagi ſin ſi ti,“ kralj prijasno rezhejo, „tvoja
otroſhka ljubesn do ozheta je vezh vredna, kakor
nar drashji biſer alj pa shlahni kamen, ki ga v'
ſvoji sakladnizi imam! — Kar bi tvojimu ozhetu
pománkovalo, zhe ti nameſto paſtirſke palize
pero, ino nameſto kolovrata bukve v' roke vsemeſh,
bom jim pa jes sameſtil. Alj bo prav tako ?“ —
Blagi ſantizh ni od veſelja védel, kamo bi ſe djal.
Poln perſerzhne sahvale kralju roko poljubi, ino
ſolse veſelja ſe mu pa lizi vdirajo. ˛Skokama tezhe
ozhetu veſelje pravit. Kmalo prideta ozhe ino ſin,
sa toljko blagomiloſt hvalit; ſolse ſo jima v' ozhéh
jigrale, od veſelja ſta ſe jokala, ino niſta mogla
ſvoje sahvale s' beſedo povédati, — Tud goſpod
Poſhtenovizha ſo ſolse polile; vmolknili ſo. —

„No,“ sazhneta Blashe ino Marko, „ſaj ſhe ni
poveſt ſkonzhana! Kako ſe je pa godilo pridnimu
paſtirzu, ino kdo pa je bil?“ — Preljuba moja otroka,“
rezhejo ozhe, „tiſti paſtirzhek — ſim jes.“ — ˛Svetli
kralj, ki jih ſhe niſta posnala, ſo me v' ſvojo
ſlushbo vseli, po tem, ko ſim ſvoje ſhole
dogotovil. Sato, ko ſim poſhteno ſlushil, ſo me radi
imeli, me v' shlahen ſtan poſtavili, ino mi ime
Poſhtenovizh dali. Deſet let je she, kar ſo odmerli, alj
ſpomin ino ſlava njihova ne bota vmerla. Moja hvala
ino sahvala zele naſhe deshele v' vezhnoſt sa
njimi gre.— Uni majhen kraljevizh, ki ſim ga

ravno pod tem hraſtam pervobart videl, ſo naſh
ſedajni premiloſtiv kralj. — Goſpód fajmoſhter
naſhe poglavitne zérkve, oni vſe zheſti redni
duhoven, ki vaj ko ozhe ljubijo, ino kerſhanſkiga nauka
vuzhijo, ſo bili kraljev vuzhenik. — Moj
rajni (pokojni) ozhe, @ki ſim jih bil k' ſebi vsel,
ſo ſvoje ſtare dni per meni doshiveli, ter ſo tudi
pred nami v' nebeſa ſhli. Veliko veſelja ſo imeli
s' vama, ſo vama marſkatero jigrazho naredili, naj
ſi ravno blédiga, bogahojezhiga in ljubesnivga
ſtarzheka malokaj pomnita. Naj pozhivajo v' miru!
Bog mi je ſrezho dal, de ſim graſhino kupil,
kjer ſim kakor vbog paſtirz nekdaj ovze paſil;
sdaj je naſha laſtina. — Poſhten najemar alj
ſhtantman, ki ga na ſvoji graſhini sdaj imamo,
je tiſti Mihalek, ki je po unim hribi tamo kose
paſil, ino moj pervi vuzhitel bil.“ — No,“ rezhe
mali Markez, „ptizhje gnesdize je le veliko
dobriga prineſlo. Alj ſhe shivijo tiſte ptizhize kalj?
Alj ſo ravno tiſte, ki tam v' unim gojsdizi sopet
gnesdize imajo?“ — „Kaj ſhe!“ pravi Blashek,
ſtarejſhi ſin, „kaj le zhenzhaſh od gnesdiza?
Ne gnesdo, ampak najni atej ſo bili toljko pridni
ino poſhteni, de ſo sdaj ſkriven ſvetvavez, v'
kraljevi ſlushbi, ki ſo nekdaj ovze paſli, ino de
nameſto kolovrata sdaj ſvojo laſtno graſhino imajo.“ —
„Per vſim tém ſe ne ſpodobi meni zhaſt,“ pravijo
ozhe, „ampak le Bogu. Kako bi ſi bil jes, nar
vezhi revzhe v' tim kraji toljko pomagel? Bog je
vſe to ſtoril. Dal mi je, de ſim ſe ſkos ptizhje
gnesdize s' mladim kraljam sosnanil, ino je po tem
moje poſhtenje ino moj trud tako obilno poblago-

ſlovil alj poshegnal. Tudi vidva, preljuba ſina,
ſvoje glavi v' dobro obrazhajta, ki vama ji je Bog dal.
Pridno ſe vuzhita, nar vezh pa v' Boga savúpajta,
ter ga sa rasſvetlenje proſita! Tako bo tudi vama
Bog veliko ſrezhe dal, zhe bota pridna, sveſta ino
poſhtena.“ — „Oh, de bi to Bog dal!“ isdihnejo
ozhe, ter vſtanejo, milo proti nebeſam ozhi
povsdignejo, in ſvoja ſina pod ſtarim hraſtam po
ozhetovſko blagoſlovijo, ki ſo jima ſolse v' ozhéh
jigrale. — Kar pa ſhe ozhe niſo povédali, ſe mora
tukaj povédati. Kraljev ſlushavnik Poſhtenovizh
je ſvojimu kralju vſelej sveſto ſlushil, ſe ni
nikòlj podkupiti dal, je vſikdar reſnizo govoril,
terdil pravizo, ino je bil tako velika ſrezha sa zelo
deshelo. — Njegova ſina, Blashe ino Marko, ſta
ozheta sveſto poſnémala: bila ſta prav blaga ino
poſhtena mosha. Blashe je bil kraljev ſlushavnik ino
ſvetvavez, Marko pa vojſhák ino oſizir. Obedva
ſo sa njune saſtopnoſti ino sveſte ſlushbe del vſi
ſpoſhtovali. Bila ſta veſelje ſvojga ozheta, paliza
v' ſtaroſti, ino nar lepſhi krona v' shivlenji. J. R.

Mosh beſeda, mosh beſeda,
Koljko ti veljáſh!
Ki ſe sa nobene dnarje
V' hudo ne predáſh.
Mosh beſeda vezh veljá,
Kakor kup slatá.

O mladenizh hozheſh biti
Enkrat poſhten mosh,
Skerbi, de v' obljubah
ſvojih

Mosh beſeda boſh!
Dershi, ker rokó podáſh,
In ſovrashi lash!

Lash je gerda in oſtudna
Slódejova hzhér;
Vſe lashnivze tam
posherla
Bo peklenſka svér
Boljſhi je nogo vlomit'
Ko lashnivez bit'.

VII.
Sgublen ſin
po ſlabih tovarſhijah.

Pred nekoljko ſto letami je shivel v' velikim
meſti v' Pajarſki semlji na Nemſhkim imeniten
deshelſki goſpód. Bil je saſtopen, pravizhen ino
sa vſe dobro vnet; torej ſo ga ſploh vſi ljudjé
veliko obrájtali.

Nejegovih ſinov eden, poſebno prebriſane
glave, je v' latinſkih ſholah domazhiga meſta
med vſemi ſoſholarji smiraj pervi bil. Ozhe ſe
je s' njim ſhtimal, je vupal veliko veſelja nad
njim vzhakati, ino ſe je vezhkrat v' d@bri volji
ſvoji sheni ino prijatlam s' njim pohvalil,
rekozh, de bo te njegov ljubzhek ſhe kdaj
domovini imeniten ſlushavnik, ſvoji shlahti pa ſlava.

Prebriſan mladenzh ſe v' viſoke ſhole poda
pravdarſkih praviz vuzhit, alj kakor pravijo: na
dohtarſko ſhtudirat. Tudi v' tem ſe je
hvalevredno noſil; ino ozhe ſe je she veſelil, de bo
ſin njegove shelje ſkoraj dopolnil, ter she po
ſvojih miſlih mladiga dohtarja v' nar
imenitnejſhih deshelſkih ſlushbah gleda.

Ravno je verli ſin sadno leto v' visoki
ſholi; alj sdaj v' ſlabe tovarſhije sajde, sazhne
raspuſheno shiveti, ſe ſvojimu ozhetu sameri, ſe

vezh prikasati ne vupa, ino gre k'
Eſtrajharjam sa gmajn vojſhaka v' shold, sakaj ravno je
bila Turſka vojſka, Ozhetova shaloſt po
sgublenim ſini sa popi@ati ni; ſhe v' miſli vseti
ſprideniga ſina mu nihzher ni ſmel; ni hotel od
njega ſliſhati vezh. Pa tudi ni bilo veliko lét
ſluha ne duha od njega, de ſi je ravno mati
ſkrivaj sa njim ſkerbno posvedàvala. Sa mertviga
ſo ga she imeli.

˛Sina ſo v' tim zhaſi na vojſki Turki vjeli.
V Turſki ſushnoſti ſe mu je ſilo huda godila,
Poredno kakor vſi ſushni oblezhen, je moral per
ſlabim shiveshi nar teshejſhi dela oprávljati;
zlo nameſti shivine ſo ga sa plug (sa drevo alj
oralo) pripregli, de je moral orati.

Ko je bil sopet mir, pride is Némſhkiga
neki barantavez alj tergovez v' tiſte kraje.
Vbogi ſushen ga ogovori, ino kupez ſe sazhudi ſvoj
nemſhki jesik v' govorjenji saſliſhati. Rasveſeli
ſe v' Turſki obleki ſvojga domorodiza ſposnati,
ino ker mladiga mosha v' veliki revſhini vidi,
ſe mu toljko vſmili, de ga ſklene is ſúshnoſti
reſhiti, tudi s' nevárſhinoj ſvojga shivlenja.
Tergovez je ſode polne blaga nalagal, mladenzha v'
prasen ſod sakrije, ino ga ſrezhno v' barki
odpelja. Na Laſhkim ga na ſuho ſpravi, mu
nameſto Turſke obleke navadno oblazhilo omiſli,
ino ga sa pot s' potrebnim dnarjam previdi.

Mlad mosh ſe domu poda, alj po poti ga
mnogotera neſrezha sadene. Kér mu je
dnarjov pamánkovalo, je bil perſilen v' domazhe
meſto vbógajme priproſiti. S' shaloſtnim ſerzam

sadnizh turne domazhiga meſta od dalezh
sagleda, ter rajne ſrezhne zhaſe premiſhluje.
Veſelje ino ſtrah ga obhajata, kader ſkos vrate v'
meſto pride. Nihzher ga ni vezh ſposnal,
toljko je bil s-hudel. Ozhetu, kateriga je tak
hudo rasshalil, ſe perkásati vupal ni. Podá ſe k'
ſvojimu nekdájnimu vuzheniku, ki ſo sdaj v'
kloſhtru ravnitel, rektor, alj viſhi Jesuitov bili,
imenitnih menihov, ki ſo te zhaſ vſe ſhole v'
katolſhkih deshelah na Nemſhkim imeli. She posno
v' mrak ſe revesh v' kloſhter podá, ino proſi ,
naj vbogiga popotnika, ki je v' neſrezho padil,
ravnitelu oglaſijo.

Bled, médel in veſ rastergan pred njih
v' ſtanizo pride, ino ſe jim da ſposnati, de
je njihov nekdajni uzhenz. Viditi ſvojga
nekdajniga, toljko sàliga vuzhenza, ſina nar
imenitniſhi shlahte domazhiga meſta, pa v'
toljki révſhini, ſe jim v'ſerze vſmili. Po ozhetno
ga ljubesnivo ſprimejo, mu vkáshejo
prebivávnizo odpreti, ino mu dobro poſtrezhi. Tudi ſo
mu obljubili ga s' ozhetam ſpraviti, ino
odpuſhanje isproſiti; ſimo ſvétvajo mu, naj tezhaſ
nobenimu zhloveku ne rasodene, kdo je.

Prihodno jutro ſe ravnitel k' ozhetu podajo,
rekozh, de mu imajo kaj od sgubléniga ſina povédati,
kteriga she tak dolgo pogréſha, ino ki veſ skeſan
alj sgrevan kaj drujiga bolj ne sheli, kakor
sopet na dom poverniti ſe, v' narozhje ſvojga
ozheta. Alj saſtárana shaloſt ino jesa ſe v'
ozhetu na novo vneme. S' ſerditim pogledam
odgovori; „Svershen ſin me je ob moje veſelje tako

gerdo djal, ſvojo máter ſkos veliko shaloſt pod
semljo ſpravil, ino je zeli poſhteni shlahti
veliko ſramoto naredil. Nima mi priti pred moje
ozhi.“ Ravnitel ſe savsámejo nad ſtarim
moſham, ki ſe tak hudo brani ſvojga neſrezhniga
ſina ſprijeti, in kakor ſe vidi @@ toljko prevezh
ſovrashi, koljkor ga je pop@ej ljubil@ Saſtonj
je bilo vſe per@ovárjanje, ino ſhe toljko mile
proſhinje. Ozhe ſe prep@oſi@@ ne da; ter pravi:
„Bog mu naj odpuſti, jes mu ne morem.
Toljko hozhem sa nja ſke@beti, @e @@@ ne vmerje;
toda ne ſmé pod mojo ſtreho, ne v' naſho deshelo.

S' otoshnim ſerzam ſe @a@@@@ (rektor) k'
ſinu po@èrnejo, ki je s' @eshki@ ſerzam na njih
zhakal; ino ked @@ @@ @@@@ sedel, ſe je v'
ſolsah topil. Pe@ vſim t@m @a@nitel vender obvúpali
niſo, ampak ſo boljſhi priloshnoſti jiſkali, ſpraviti
ſina s' ozhetam. V' tiſtih zhaſih je bila navada
sa dokonzhanje ſholſkiga leta, kedar ſo ſe
ſhtudentam hvalne darila delile, jim igrokas alj
komedijo narediti. Ravno ſe je ta veſela
prilika blishala. Ravnitel rézhejo hitro prigodbo
sgubléniga ſina umno v' igrokas alj v' komedijo
ſpiſati, naj bi ta rasgleditev ozhetovo ſerze
omehzhati vtégnila.

˛Stari goſpod je bil po navadi na to
veſelituv ſhtudentarſko povablen, ino je med
mnogimi gledavzi na pervim meſti ſedel. Sravno
nja ſo ravnitel ſedéli, ter ſo pasili alj sveſto
ahtali, ali ga bo prigodba ginila. Reſ de ni
bila ta rasgleditev saſtonj. Terdo ſerze
ſerditiga mosha ſe je sazhelo tajati; ino viditi, kako

sgublen ſin pred ſvojga ozheta na kolena pade,
rekozh : „Ozhe, greſhil ſim — ter niſim
vreden biti tvoj ſin, in kako ozhe v' tèj prigodbi
objókaniga ſina vsdigne, ino objame, tudi
ozheta med drugimi glédavzi ſolse polijejo.

Ravnitel ſo ravno na to zhákali. Kedar
zhútijo ſerze ozhetovo sa vſmilenje sadoſti
mehko, ga is gledaliſha v ſtranſko ſtanizo is med
ljudi peljajo, ker mu ni bilo savolj bridkoſti ſerza
med mnoshizoj dobro. Bersh ko v' ſamotno
prebivavnizo ſtopita, ravnitel ſinu, ki je v' drugi
ſtanizi zhakal, pomignejo, ino on ſkos vrate
hline, na kolena pred ozheta poklékne, ino
kakor sgublen ſin savpije: „Ozhe greſhil ſim
soper vaſ!“ Ozhe ga vsdigne, kakor uni
sgublenige ſina, ga objame ino mu odpuſti.

Po isgledi evangeljſkiga ozheta tudi on
vkashe ſina po ſvojim ſtani oblezhi, ino de
bi ſe ta prigodba ravno tak, ko ſe v' ſvetim
evangelji bere, dokonzhala, kmalo drugi dan
dobro voljo napravi, ino veliko goſtov na koſilo
povabi, poſebno pa ravnitela alj rektorja.
Ozhetu je bilo na zhaſti ſilo veliko leshezhe, ino
ravno sa tega del ſe s' ſvojim ſinam ſpraviti
hotel ni, ker je miſlil, de bi sa njegovo hiſho
lepo ne bilo, ſina pod ſtreho vseti, kteriga ſe
je ſramovati moral. Sdaj ga pa popólnama
veſeli, ſliſhati, kako ſe ljudém po meſti dobro
sdi, de ſe je sgublen ſin sopet k' ozhetu
povernil, ino s' njim ſpravil. Tudi ſo mu vſi
prijateli prizhali, kako hvale vredno je po isgledi
evangéljſkiga ozheta ravnati, ktériga je Isve-

lizhar vfim dobrim ozhetam na semlji sa
rasglèd dal, pa nam tudi v' tej podobi neſkonzhno
vſmilenje nar boljſhiga Ozheta v' nebesih pokasal.

J. F.

O ſlaba tovarſhija,
Kaj hudiga ſtoriſh!
Is sáliga mladenzha
Hudoho narediſh;
Nedolshnoſti morija
Je flaba tovarſhija.

Kér ſtariſhe sapuſhaſh,
Po ſveti ſe podáſh,
Ne hodi v' tovarſhije,
Katerih ne posnáſh!
Glej, ſhola hudobije
˛So ſlabe tovarſhije.

Is ſlabe tovarſhije
Poverni ſe nasáj,
Poboljſhat' ne odlagaj,
K' ozhetu ſe podáj!
Nar boljſhe je shiveti
Per dobrimu ozheti.

Nar boljſhiga Ozheta
V' nebeſih 'mamo vſi;
Oh, de bi tud otrozi
Ozheta vredni b'li!
Le tam bomo shiveli
Vſi ſrezhni in veſeli.

Kasalo.

Stran.

1. Marjetize, nauka polne zvetlize . . . 3

2. Potózhnize, k' dobrimu opomnize . . . 12

3. Potiza, hvaleshna povrazhniza . . . 21

4. Kuhani raki ſhipajo vèst . . . . . 34

5. Taſhiza mala, ſrezha velika . . . . 44

6. Ptizhje gnesdize; mosh beſede . . . 60

7. Sgublen ſin po hudih tovarſhijah . . 73