NOVICE
gospodarske, obertnijske in národske.

Tečaj XIV.

List 1.

Izhajajo svako sredo in saboto. Veljajo za celo leto po pošti 4 fl., sicer 3 fl.; za pol leta 2 fl. po pošti, sicer 1 fl. 30 kr.

V Ljubljani v sredo 2. januarija 1856.

Pripomočki zoper dragíno.

Od dragine današnjih dní govori vès svet. Pametni
možje pretresajo to reč v političnih in gospodarskih
časnikih in terdijo, da te občne nadloge ni kriva tako imenovana
smešna odertija žitarjev, ampak slabe letine zaporedoma
več lét, bolezen krompirja, kuha žganja iz žita, obilniša
potreba živežev, vojska in pa manjša cena papirnatega
dnarja.

Tako začenja časnik štajarske gospodarske družbe svoj
sostavek pod gori postavljenim nadpisom, in ker smo že
tudi mi marsiktero besedico pregovorili o dragíni v teh
listih, bomo poslovenili svojim bravcem tudi ta sostavek,
ker obsega veliko veliko zlatih resnic.

Ne bomo se pa — pravi pohvaljeni list na dalje —
spušali v pretresovanje ravno omenjenih vzrokov dragine,
ker prazne besede nič ne pomagajo in tudi vprihodnje
pomagale ne bodo za odveinjenje dragine; mi bomo to reč
djansko pred se vzeli in si prizadjali pripomočke
pozvediti: kterih naj bi se gospodarji in vladarji poprijeli, da se
po naravni in gotovi poti ti nadlogi v okom pride
kar je moč.

Začeli bomo pervič od tega: kaj naj storijo
gospodarji (kmetovavci *), da odvernejo, kar je moč, nadloge,
ki izvirajo iz dragine?

Dva pripomočka sta gotova odvračati pomanjkanje:
varčnost (šparovnost) in pa skerb pomnožiti pridelke.
Slišimo že nektere hrup zagnati: „šparaj, šparaj, če nimaš
s čem!“ Nikarte, prijatli! tako hudo; mi se čemo prijazno
pogovoriti in do dobrega pretresti vse, in spoznali bote, da
se pri poljskem in domačem gospodarstvu še vse
premalo varčno ravna, in da veliko veliko v zgubo gré, kar
bi se lahko prihranilo.

Poslušajte me!

1. Sejete še zmiraj z roko in seme z brano podvlačvate.
Na milijone žita gré pri tem v zgubo, in prav po
pravi besedi mečete žito preč in ga tako zamečete sila veliko;
seme ne pride lepo globoko pod zemljo; veliko ga ostane na
verhi, da ga tiči pozobljejo ali mraz vzame, ker pozebe.

Bomo prevdarili te napake bolj na drobno.

Naše cesarstvo ima 36 milijonov oralov (johov) polja;
če postavimo, da le polovíca tega zemljiša ali 18 milj. oralov se

obseva s pšenico, režjó, ječmenom in ovsom, se za seme
vsako leto naj manj potrebuje 54 milijonov vagánov
(mecnov) žita.

Če pa se seje s sejavnico (mašino), se pri vsakem
oralu prihrani en ali poldrug vagán semena. Recimo pa,
da se ga prihrani le en vagán, tedaj znaša to za vse
cesarstvo 18 milijonov vagánov žita ali 72 milijonov forintov
(goldinarjev), ktere vsi gospodarji skupaj vkradejo celemu
premoženju in po tem takem tudi sebi, ker 18 milijonov
vagánov s svojo lastno roko zamečejo.

To, prijatli, je gotovo, kakor amen v Očenašu, in kdor
ne verjame, naj gré, da se z lastnimi očmi prepriča,
gledat take njive, ktere so bile s sejavnico obsejane, pa ne
z roko; žito se vse bolje ukorenini, lepše in čversteje
raste in večji pridelk donaša. Saj že to sama pamet da, da
vsako zernice, v pripravno globokost položeno, gotovše
klije, bolj močno raste in več rodí. Le mašina zamore to
delo opravljati za vsako zerno enako in prav, kakor gré.
Naj naredí, če kdo more, s prosto roko verste enako ravne
in enako globoke kakor z mašino! Rêči skor smemo, da
sejavnice žito sadé, in kar se sadí, je vselej bolj varno
spravljeno, kakor kar prosta roka okoli meče ali seje.

Skušnje s sejavnicami so vendar tako očitne, da jih
vsak lahko z roko potipa; zato ni zapopasti, kako da
je mogoče, da gospodarji večjih zemljiš in da
občine (soseske) nimajo že povsod sejavnic, da
bi si ž njimi pomnožili pridelke in bi se po
vsem cesarstvu prihranilo na milijone vagánov
žita.

Pravijo sicer nekteri gospodarji, da na naravnih
zemIjiših in na debeli zemlji niso sejavnice za rabo; al to ni
res; skušnje kažejo vse drugač.

Sejavnica veljá pri Vonihr-u v Gradcu (Murvorstadt,
Josefigasse) 66 fl. 40 kr. in pri J. Rošger-u pri sv.
Marjeti (St. Margarethen an der Raab) 65 fl.

Kdor ima, na priliko, le 16 oralov njiv za žito, temu
se s samim prihranjenim semenom mašina že pervo leto
splača, ako se cena žita imenovanega čveterega, eno k
drugemu, le po 4 fl. vagán rajta.

Res je, da stara navada je železna srajca; al
pameten gospodar se bo skusil znebiti take srajce, ki ga preveč
gara, in si omislil drugo, ki jo lože nosi. (Dalje sledí.)

Nove skušnje z lanénimi in ogeršičnimi
préšami.

Med vsimi prešami, ali, kakor drugod pravijo, med vso
pèrgo (Oelkuchen) so za gospodarstvo lanéne in ogeršične
naj bolje, ker se živina po njih ne le dobro spita (odebelí),
temuč tudi dobro molze. Vendar ni vse eno: koliko
naj se jih dajè živini, in na to mora gospodar paziti.
Ogeršično seme ima zraven prijetnega olja tudi neko ojstro
stvar v sebi, ktera ostane po izprešanem olji v pergi in se
po duhu spozna. Ta ojstra stvar se ne dá prekuhati v
želodcu in gré z blatom vred od živine, tako, da začnó
živino nogé boleti, ako se ji preobilno pokladajo preše in
ona potem v takem ojstrem in razjedljivem gnoji dolgo stojí.
Če pa se jih ne poklada (futr) preveč, je očitno, da krave
več molzejo po njih, in da ima mleko več smetane, ker

tista ojstra stvar v pravi meri podráži mlečne žlezice, da
bolj pridno delajo mleko, in je mleko tudi mastneje. Če se
jih pa živini preveč poklada, dobi mleko nekak zopern in
grenkljat okus in je tudi bolj vodéno.

Po skušnjah na grajšini Augustenburg na Badenskem
so se prepričali, da, če se govedu v vsem skupaj na dan
poklada 32 funtov sená ali kakošne druge piče, ki
toliko zaleže kakor 32 funtov merve, sta 2 funta
ogeršičnih preš na dan prava mera. Po ti primeri druge
živinske piče naj se ravna razmera ogeršičnih preš, da jo
bo gospodar dobro opravil ; kar se jih pa dá odveč, je
napačno in celó zguba.

Če se v olarijah, žganjarijah živina futra z navadno
oblojo, ni boljega kakor če se dodajajo te preše, ker one
jemljejo kislino iz une piče in overajo navadno drisko.

Za pitavno živino se smé počez 8 funtov, za
delavno pa po 5 funtov ogeršičnih preš za pravo mero
rajtati. Tudi ovcam se priležejo, so jim zdrave in tečne; na
ovco (mater) se šteje osmi del funta, na koštruna
šesti del.

Lanene preše so posebno za molzno živino; če pa
se živina pita z lanénimi prešami, prihaja loj mečji in
rumenkljat; za tega pa nemarajo mesarji. Za bolno živino
so kaj dobre.

Natoroznanstvo in ljudska omika.

Spisal Šimen Šubic na Dunaji.

1. pismo.

Namenil sem se, dragi prijatel, Ti nektere pismica iz
Dunaja poslati, ki naj bi razjasnile zapopadek
natoroznanskih vednost, da boš njih pravi cilj in konec prav spoznal.
Skusil sem po domače govoriti, kakor me je mati učila;
menim tedaj , da me boš lahko razumel.

Ko grozno povodnje čez raván udari in vse pod
silnimi valovi pogrebe; ko hiše razruši in zemljiša spodjeda,
ko zasipuje mlade setve z grobljami in ko razširja nesrečo
do visokih hribov, se umakne nesreči kar se ji more; vsak
si svoje rešiti želí, vsak pobere naj dražje rečí in teče,
dokler je še čas. Če ga pa je že voda zajela, se prime
v smertni nevarnosti česar se more; kdor nima ladje, ne
korita, seže po dili, se vsede na tram in ga objame, da
bi ga za svoje življenje ne spustil. V taki nevarnosti je
hud boj za življenje ali smert, — vse pa le živeti hrepení.

Ako ravno vse pod podertim pohištvom konec vzame,
hvali vendar le Boga iz celega serca, da mu je življenje
ohranil. Človek živi, polje bo spet zelenelo, hiše se bodo
nove postavile, in rodovitna zemlja bo povernila delavnemu
človeku, kar mu je huda ura vzela. Reveži pa, ki jih je
obiskala nesreča, pribežé k dobrotnim ljudem po bližnjih
vaséh; tam tožijo svoje tuge, in si sprosijo, kar jim je k
življenju neobhodno potrebnega. Nikjer se ne manjka
dobrotnikov; nesreča, ki utegne zadeti tega kot unega, se
smili vsakemu v serce in rad pomaga, kdor le more.

Žalostno je naše serce, ako slišimo, da obiskujejo
nesreče ljudí, in jim devajo premoženje v nič. Kdor sam
sebe vpraša: kaj nek v naših persih zbuja usmiljenje, si bo
odgovoril, da nič druzega kot keršanska ljubezen,
dobrotljivo in občutljivo serce, ki mu pravi, da naj pomaga
ljudem, da bodo tudi oni njemu pomagali. Več ko je sam
skusil, težej mu je, če pomagati ne more.

Ako so pa že telesne reve in nadloge usmiljenja vredne,
koliko veče mora biti naše usmiljenje do tistih, ki jih ne
tepó le reve na životu, ampak tudi na duši. Saj je
vendar truplo le pozemeljska stvar, ki nas derží z živalimi v
zvezi, duh je pa tisti žlahni dar Božji, ki nam dajè
lastnosti človeka; brez njega bi mi ne bili druzega kot
zver, ki nosi glavo pokonci. Zveri je pa dosti na zemlji,
ki ima po štiri noge, tedaj se lahko opravi brez tiste, ki
bi po dvéh nogah hodila. Nismo še dan današnji tako
srečni, da bi mogli rêči, da bi bili vsi ljudjé že zverinstvu
otéti; le preveč jih živi v ptujih deželah, kamor ne sega

omika, vendar nam dajé upanje prizadevanje usmiljenih
ljudí, ki zastavljajo svojo srečo, svoje življenje za blagor
tistih rev, ki jim še ne sveti luč pravega duhá. V notranji
Afriki celó se trudijo europejski sinovi za blagor divjih ljudí,
ki tam živé; enako se godi v Ameriki in Australii.

Al kdo bo popisoval, v kakem nesrečnem stanu še
živinske ljudstva živé, — raj poglejmo na tiste kraje, kjer že
dolgo prebivajo omikane ljudstva.

Po vsih deželah , kamor je segla omika nekdanjih
narodov Gerkov in Rimljanov, in kjer si je ljudstvo
prizadevalo iz svojih močí pridevati, kar ni doseglo od starejih
prednikov, — povsod kjer se je duh oprostil škodljivih kvant
in vraž, se je v zadnjih treh sto letih ljudstvo močno
izobražilo. Akoravno so zaderževale silne vojske, ki so
izvirale ali iz nasprotnih misel o veri, ali pa iz prederznosti
oblastnikov, — akoravno se je v bojih veliko poterlo,
veliko delavnih rok ljudstvu bilo vzelo, se je vendar omika
bolj in bolj razširjala. Znajdbe so podpirale napredovanje
bistroumnega duhá. Umetnosti so se osnovale; od njih se
je redila obertnija. Tako je z žlahnejim duhom tudi telesno
življenje se boljšalo. Kar so važnega znajdli, kar je
bistri duh v natori spazil, si je vedil oberniti na dobro; če
mu ni bilo ravno v telesni prid, kakor, postavimo, znajdbe
za rokodelce, poljedelstvo in za obertnijo, si je pa pridobil
pripomočke, da se more bolj in bolj brihtati, da vé svoje
početja ravnati po postavah, po kterih spoznava natoro, po
natori pa Boga, nje vsegamogočnega, modrega in
dobrotIjivega stvarnika.

Tako je bil dobiček dvojin: pervi na duši po
spoznavanji Božjih skrivnost v stvarjenji; drugi je pa bil v tem,
da si je bolj zbrihtani človek tudi telesno življenje zboljšal.

V današnjih dnéh si je že duh mnogo potov pridobil k
pravemu spoznanju natornih prikazkov in dogodb na zemlji
in na nebu, — že se z napredovanjem natoroznanstva
množí blagor narodov tako, da se čedalje bolj poterjuje
resnica tega, kar spoštovani mož M. Humbold pravi, da
vsakemu narodu, ki noče dandanašnji zaostati z druzimi
narodi, da mu je treba pridno obdelovati natoroznanstvo in
ž njim združene uke, — če ne ga bodo prekosili drugi
narodi in proč je njegov blagostan.

Starozgodovinski pomenki.

O indoslovanski božici „Kalanda“, „Koleda“.

Spisal Davorin Terstenjak.

Kadar v natori luč čez tamo kraljevati začenja — v
zimskih soncostajah, ko sonce stopivši v znamenje
divjega kozla se spet čez obračno piko (Wendepunkt)
zamahevati začenja, in kakor je prej na svoji poti od
jeseni k zimi doli stopalo, sedaj pa spet proti severju gori
stopa: tadaj človek izperva svojim očem verovati noče, češ,
da to bi utegnilo biti kaka obséna, to je, prevera očí.

Zato so si stari dvanajst dní zaznamovali od te
dôbe, ko je sonce svoj tek spet začenjalo, ali pa po
določbi rimskih fastov od 25. decembra do 6. januarja.
Ta dôba je bila v starih časih sveta dôba, znana pod
imenom: dvanajsterih svetih nočí. Ko so ti dnevi
minuli, je nastopila epifanija ali dan Prikazanja, ker sonce
je čez obračno piko stopilo, in sončni bog je spet najden
bil, kterega so mislili dosihmal zgubljenega.

Dolga žalost je sedaj prešla, obče veselje pa je
nastopilo, in kakor so Rimljani 24. decembra „Natales
invicti Solis“ praznik novorojenega, spet zmagonosnega sonca
obhajali z javnimi igrami, tako so nasprot Egipčani 6.
januarja, kadar povodinj reke Nila jenja in se natora spet
omlajuje, z velikimi veselicami začeli novo leto svoje. 24.
decembra pa so obhajali praznik novorojenega sončnega
božiča, kterega je Isis pod imenom Harpokrates
rodila, pri kterem prazniku so tamošnji duhovniki v eno mer
kričali: „eurekamen, süghairomen!“ to je, „Veselite se,
našli smo ga!“

Tudi v staroperziškem Mithrovem častji vidimo, da se
je sončno dete 24. decembra rodilo, in viditi je na
staroperziških slikah (podobah), kako sončni božič v špelji
(Grotte) leží, obdan z žarmi in živalimi Ormuzdu
posvečenimi, pred njim pa klečijo magi, božiču daruvajoči ¹).

Egipčani so tudi v letnih soncostajah častili
novorojeno letno sonce pod imenom Horus, in na
staroegiptiških slikah je viditi, kako mu Isis sesca daja ²).

Ravno tako indiški Kršna, rojen od Devagi-je
(kar pomeni „svetla devica“), sèsá na persih svoje matere,
kakor kažejo podobe v indiških pagodah; okoli njega pa so
namalane živali: slon, lev, meresec, konj osedlan, ovca,
krava, bik itd., in pred njim pa različno sadje: grozdje,
dinje, jabelka itd., tudi lotino in drugo cvetje ³).

Kršna je ali edini z indiškim Horom, ali je
novorojeno letno sonce. Tudi ostanki iz indiškega bogočastja
pričujejo, da so stari Indi tudi rojstvo mladega sonca
po zimskih soncostajah častili. Pripovedujejo namreč, da
je Kršna se zaročil s Kalendo, hčerjo sonca, s ktero
se je soznanil pri reki Jamuna.

Kaj hoče ta basen reči? Visokoučeni jezikoslovec Bopp
misli, da Kalanda pomeni „tempus dans“, in Kalandha
„tempus ponens“. Na Štirskem v okolici frajhamski
pomenja „cala“ odločne dnevne čase: jutro , poldne, večer,
čas južine, na primer: „ob cali jesti, ob cali moliti“, to
je, o pravi dobi. Utegnilo bi cala sorodno biti s
sanskritskim kâla, tempus. Najberže je nemško Zahl sem
postaviti, ker kâla ima za koreniko kâl, numerare, ravno
tako tudi latinsko Calenda, dalje: calculo, v kteri
besedi je forma reduplicativa. Tako imenovana nemška
„Lautverschiebung“ ne stojí na tako terdnih nogah,
kakor Nemci terdijo, da bi nemški Z se vselej vjemalo s
pervotnem T. To pričuje sledeča nabirčica: slov. cesra
= Zaser, čeber = litv. kibbiras, Zuber, soha =
Zoch, Zinke, Zacke, sansk. Shanka, cesati = zausen,
čara = Zeile, zählen = sansk. kâl, numerare, Geis,
Ziege, Zagel, Zacke = koza, coga, cogel, sansk,
čhara, čhágala, cepetati = zappeln, ham = litv.
kamanas, gerški kemos, Zaum, latinski camus, čen
= Zille, Kiel, latinski carina, komora = camera,
Zimmer, Kammer, cizra = Ziser, Kicher, lat. cicer,
čebul = čepula, Zwiebel itd. itd.

Ime Kalanda — Koleda zahčer Surja — sonca — je
celó prikladno, ker po zimskih soncostajah pride nov
čas v življenje narave“.

Jamuna je po indiškem basnoslovji reka
podzemeljskega sveta, indiški Styks. Podzemeljski svet
pa je svet teme. Kršna se je s hčerjo sonca,
Kalendo, zaročil kraj reke Jamuna, — toraj toliko pomeni,
kakor letno sonce in zimsko sonce je zmiraj eno, samo
da zimsko sonce hoče na videz tama nadvladati. Sončno
dete v zimskih soncostajah je toraj pri starih Indih bilo
ženskega spola, in celó naravno je to, ker ta spol je
slabeji, in lepo zaznamva slabost zimskega sonca.

(Konec sledí.)

Za vsakega kaj.

(Veliki komêt tega leta). V tem letu se
pričakuje imenitna prikazen na nebu. Zvezdogledi pravijo, da
tista velika repata zvezda (ali komêt), ki je leta 1556
tolikšen hrup delala po svetu in vražne ljudjí pretresovala
s tolikim strahom, bi utegnila letos se sopet prikazati, ker
je dosihmal navado imela, da je prišla vsacih 300 let. Ali

je zvezda ta svojo pot po neznanem nebesu že tako
dokončala, da nam pride letos sopet pred oči, kakor je prišla
našim prednikom leta 1556, si zvezdogledi sicer ne upajo za
gotovo terditi, mislijo pa, da pride to leto, ako se ravna
po svoji stari šegi.

(Jekléne peresa ali gósje v šolah?) Znano je,
da jekléne peresa (Stahlfedern) so dobre peresa za
pisanje; enkrat urezane so za vselej urezane, in tudi dober
kup so. V Erfurtu na Pruskem je vlada vsem učiteljem
svoje okrajne vprašanje postavila: ali so jekléne peresa za
šole bolje ali gosje? Večidel vsi učitelji so odgovorili, da
so jekléne za šolsko rabo dobre. Vlada pa ne more tega prav
verjeti, tedaj je določila, naj se še dalje skušnje o tem
pozvedajo, in je učiteljem naročila, naj se do dobrega
prepričajo, ali niso jeklene peresa — kakor nekteri terdijo —
zdravju otrók škodljive? — (Kako bi môgle jekléne peresa
zdravju škodljive biti, je pač težko zapopasti. Če bi njih
ojstrina na koncu včasih ne garala preveč papirja, bi ne
bilo boljih perés od jeklénih. Vred.)

(Procesije za dež) so že sila stara navada. V
starodavnih knjigah se bere, da so že Rimci Jupiterja dežja
prosili. Pri starih Gerkih niso bile sicer procesije navadne,
znana pa je prosta molitvica Atenčanov za dež. Gerki
novega časa imajo navado, da ob hudi suši otroka, v perje
in cvetlice zavitega, dajo po druzih otrocih od hiše do hiše
po vasi peljati; vsaka gospodinja ima pa vedro vode
pripravljene, da jo polije po glavi onega otroka, rekoč.
„kakor iz tega vedra teče voda na-te, naj z nebes lije dež
na zemljo“. Tudi pri Serbih je taka navada.

Novičar iz austrijanskih krajev.

Od savinske doline. Padlo je poslednje dní
minulega leta veliko snega, in huje ko prej gospodini nemila
zima — zdaj kraljica v snežnobelem ogrinjalu in ledeni
kroni. Bistra Savina je tù in tam popolnoma zamerznila,
in težki vozovi so se premenili v lahke smuke, da tekó
lagleje naprej. Zavolj vedno večje dragine letošnji pust,
akoravno kratek, ne obeta mnogo navadnih veselic tukaj, kar
pa ravno ni velika nesreča; naj hranijo ljudje dragi dnar,
pa naj ga obračajo na bolj potrebne stvarí. — V Mozirji,
navadno mirnem tergu, se je pripetil nedavno strašen uboj.
V sredo namreč, 26. grudna minulega leta so neki fantje
bližnjih okolic popoldne pijančevali v Mozirji. Izmed teh
sta se dva hudo sperla zavolj neke dekline; gredé iz kerčme
domú je začél eden, poznan malopridnež, drugemu,
pomagaču čevljarskemu, sila zabavljati ter ga suvati. Prihitel je
na to V, G., čevljar, da bi pomagal napadenemu, kar
zagrabi pervi nemirnež blizo nekega hleva ležečo težko
hrastovo dogo, pa mahne ž njo po glavi čevljarja; zadeti se
je zgrudil, nesli so ga v bližno hišo, kjer je po malo urah
umerl. Sodniško-zdravniško pregledovanje ubitega je
dokazalo, da nesrečnemu V. G. je bila krí čez možgane se
razlila, da možgani so mu bili sila pretreseni, in da hubanja
je bila tako razpočena, da je na osem koscov razpadla.
Nesrečno pijančevanje in kobna ljubomornost! J. Š.

Iz Sorice 20. dec. 1855. 11. dan tega mesca sem
moral iti po opravkih v Tomin. Skerbelo me je v tako
hudem mrazu po tem kraji hoditi. Vendar sem si mislil:
se bo že šlo, ker sem slišal, da so lansko leto po
tominski grapi od Podberda do Tomina novo cesto naredili.
Podberdo pridši, vprašam nekega moža: kod bi bilo ložej
hoditi, ali po novi cesti, ali pa po stari stezi po grapi?
Odgovorí mi, da je ložej po cesti. Mahnem jo torej po
nasvetovani cesti, pa Bog pomagaj, kakošna cesta je to!
Dereze sem imel na čevljih, vendar sem bil zmiraj v
nevarnosti za življenje. To pač ni cesta za ljudí, komaj slaba
pot je pse po njej poditi. Naprej praskaje pridem do neke
berví. Še čevelj ni bila široka, brez deržajev, in pa memo
tega še vsa z ledom polišpana. Kaj sem hotel druzega,
kakor v tako hudem mrazu, da se je vse kadilo — vodo

prebrésti. Slišal sem memo mnogih druzih nevarnost tudi
od nekega moža, ki je ravno tiste dní, gredé po tej cesti,
moral se izuti in je rajše bos hodil, s čevlji v rokah, po
mrazu in ledu, kakor pa da bi se bil v nevarnost podajal
s ceste stermoglaviti ter ob zdrave ude ali še celó ob
življenje priti. Pač malo častí je to županu tega okraja, ki
tako slabo skerbí dobre poti imeti in ohraniti v svoji
občini! Opominjam torej vse, ki bi imeli hoditi po tej cesti,
naj se je rajši ognejo, kakor pa, da bi v nevarnost
življenje postavljali. Čuditi se je pa tudi, da v vsem kraji
ni ne enega človeka, ki bi take nevarnosti v prid celega
kraja in pa popotnih ljudí okrajni gosposki v Tomin
oznanil, ker vendar vemo, da je ondašnji poglavar za blagor
svojih okrajanov sploh, posebno pa še za poti in ceste
skerben gospod, ki bi gotovo takim nevarnostim v okom prišel,
ako bi vedil za nje. In pa, ali bi spodobna cesta po tej
dolini, ki bi jo vezala na enem koncu s Kranjskim, na
enem pa z Goriškim, ne bila ravno njenim številnim, po več
farah razdeljenim prebivavcom v naj večjo korist? Da
molčim od potrebnega in zavoljo slabih potov silno težavnega
pa nevarnega občenja s Tominom in Gorico, samo omenim
tisuč in tisuč centov žita, vina in druzih rečí, ki so jih
te leta iz naše kranjske straní z velikim trudom in
terpljenjem tje stovorili, ali pa na herbtu znosili. Kako lahko pa
bi bila dovožnja, odvožnja in prevožnja po lepi cesti, in pa
kako hitro bi ljudje potem pozabili trud, ki bi ga jim
narejanje pripravne ceste prizadevalo! Naj bi pač skorej tudi naše
v tej zadevi še silno zanemarjene tominske brate in sosede
doletela sreča ugodnih cestá! Slišati je, da se več
veljavnih mož za to, kar zlo poganja, ali kaj, ker ni pšenice
brez ljulike. Jez pa druzega ne pravim, kakor sosedje,
dodelajte, kar ste začeli, ne bojte se truda, ne znoja,
posebno pa pustite, naj žabe v miru svojo pesem ragljajo!

M. Drol.

Od Verhnike 27. dec. 1855. — c— Tukaj je pred
kratkim časom neka žena dvojčici imela, ktere ste bile
nekako čudno po sprednji strani života od glave do trebuha
na šev skupaj zrašene. Obé glavi ste kazale le en obraz
precej širok na eni strani, sicer usta, nos, dvoje oči in
ušes po redu; na drugi strani sta se zadnja dela glav
nekoliko razločila, in dvoje ušes na pol zrašeno se je pri
sredi vidilo; štiri roke so bile po dve in dve na vsaki
strani, in spodnja konca života s štirimi nogami sta bila
bolj razločena. Ta dvojni otrok je bil pri porodu še toliko
živ, da so ga zamogli za silo obliti.

Novičar iz raznih krajev.

Po osnovi nove postave, ki ima priti za obertnike
in rokodelce, bo c. k. ministerstvo kupčijstva naj višja
stopnja za obertnijske in rokodelske zadeve; oglasi za
svobodne in prošnje za pripustljive obertnije in rokodelstva pa
se bojo izročevali obertnijski gosposki tistega kraja, v kterem
obertnik in rokodelec stanuje; oboje se zamore z besedo
ali pismeno na zapisnik (protokol) povedati. — Za gotovo
se zdaj sliši, da presvitli cesar so po nasvetu gosp.
ministra dnarstva ces. vradnikom, ki nimajo višje plače kakor
800 fl. na leto, od novega leta naprej dovolili poboljšek
zavolj velike dragine, in sicer tako, da vradniki do 400 fl.
bojo dobili 15 fl. namečka za vsacih sto, vradniki od 400
do 800 fl. pa 10 fl. od vsacih sto. — Po višji sodniški
razsodbi veljá res, če kdo kterega v kakem pismu, ki ga je
podal kaki cesarski gosposki, kakošne rečí obdolžuje,
tako obdolževanje za javno (očitno) obdolževanje. —
Cesarskim gosposkam je došel ukaz, da takim fantom, ki še
niso dosegli vojaški službi podveržene starosti, se smejo
potni listi (Pass) k večemu do konca februarja (svečana)
tistega leta dajati, v kterem stopijo v pervo versto starosti,
ki je za vojaščino določena, — tistim pa, ki so v pervih
4 verstah te starosti, ne pred končanjem rekrutiranja in ne
za delj časa, kakor k večemu do konca februarja prihodnjega

leta. — Škofje našega cesarstva se bojo spet kmalo snidili
na Dunaji v posvet: kako naj se ukazi zastran
spolnitve konkordata doveršijo. — V fabriki (predivnici) v
Trumavu poleg Badna ne delječ od Dunaja se je te dní
kolera s strašno silo prikazala. — Goveja kuga se na
Ogerskem tako razširja, da je ministerstvo dva profesorja
iz dunajske živinozdravnišnice doli poslala, da storita kar
je treba zoper kužno bolezen. — Veliko se govorí zdaj od
nove znajdbe presno (frišno) zelenjad in sočivje
tako vkup stlačiti, da se potem v zavitkih za kuho
dobra ohrani dolgo časa in po svetu lahko pošilja.
MorelTatio in Verdeil sta pred 5 leti to znajdla na Francozkem
in Angležkem, in v veliki razstavi londonski leta 1851 sta
omenjena moža za to znajdbo prejela veliko zlato svetinjo;
od tega časa se je prikupilo to jedílo ljudém tako, da v
gostivnicah celó poleti je bila ta prešana zelenjad
(comprimirte Gemüse) pogostoma na mizah, in v poslednjih dvéh
letih je je armada v Krimu v enem letu 70.000 centov ali
112 milijonov porcijonov povžila. Hvalijo jo, da je tudi
dober kup; vrednik „Novic“ je te dní kupil za poskušnjo en
zavitek ohrovta v štacuni gosp. Klebeljna, ki je več te
prešane zelenjadi in sočivja iz Frankfurta prejel; veljal
je zavitek 30 kr.; za trikrat za 3 osebe ga je bilo dosti;
ni tedaj ravno dober kup, pa res je, da je prekuha ta prav
dobra. Pozimi presno (frišno) zelenjad ali sočivje na mizo dati,
bi utegnilo marsiktero kuharico mikati. — Austrijanski
poslanec grof Esterhazy je 26. dec. prišel v Petrograd;
koj drugi dan potem je predsednik rusovskega ministerstva
grof Neselrode sprejel od njega prinešene ponudbe zastran
mirne sprave. Kmalo se bo tedaj sedaj slišalo: kaj bo.
Cesar Napoleon hrepení nek po miru, Angleži pa so
uneti za vojsko, ker oni še niso veliko terpeli zavolj nje;
marveč se jim je kupčija po jutrovih deželah še bolj oživila
po vojski. Cesar Napoleon je te dní spis na svetlo dal—
se vé pa da ne očitno pod svojim imenom — v kterem za
končanje vojske dokazuje potrebo, da naj vsi vladarji
Europe napravijo zbor, v kterem naj se razsodi pravda.
— 29. dec. je cesarska francozka garda, ki je prišla iz
Krima domú , obhajala slovesen vhod v Parizu; cesar jo
je sprejel z nagovorom, v kterem pravi, da je polke, ki so
naj več terpeli v vojski, nazaj poklical, da pa bojo
pripravljeni kamor koli iti, ako bo spet treba. — Od strašne stiske,
ki jo je dolgo časa terpela turška terdnjava Kars,
obložena od rusovske armade, se dalje sliši, da so, ko so jim
že konji pošli, mačke in podgane jedli, ki so nazadnje tako
drage bile, da je angležki oficir za eno mačko 15 fl.
našega dnarja dal. — Divjaki na Hebridah so pomorili več
protestantiških misijonarjev, dva so z ženama vred snedli.—
Od vsih straní Europe se sliši od hude zime.

Novoletnica.

Vsak kaj druzega si voši,
Vsak kaj druzega želí:
Ta na suhem, un na morji
Sreče najti hrepení.

Toraj vstreči je težavno,
Vsem vošilo prav ne bo,
Temu čast le, čast dopada,
Drug le pazi na mošno.

Tù bi dobro bilo sonce,
Tam bolj dež prilega se;
Pač je križev polna zemlja,
Kdo sošteti more vse?

Vse to dobro poravnati
More milost le z nebes,
Le od zgoraj se razširja
Blagostanje čez in čez.

Toraj mir in zadovoljnost
Naj nebesa nam rosé,
Da zacelijo se hude
Rane, ki nas zdaj skelé!

Odgovorni vrednik: Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik.

NOVICE
gospodarske, obertnijske in národske.

Tečaj XIV.

List 101.

Izhajajo vsako sredo in saboto. Veljajo za celo leto po pošti 4 fl., sicer 3 fl.; za pol leta 2 fl. po pošti, sicer 1 fl. 30 kr.

V Ljubljani v sredo 17. decembra 1856.

Je li potrebno, da kmetovavec bukve
prebira?

Dandanašnji se giblje in napreduje vse: obertniki,
tovarniki, umetniki prizadevajo si, da dobivajo bolje orodje,
bolje mašina, da ž njimi dogotovljajo bolje izdelke, pa tote
hitreje od nekdaj. Nasledki tega hvalevrednega
prizadevanja so pa tudi očitni: od dné do dné prihajajo med ljudí
nove koristne iznajdbe, novo bolj špogljivo orodje, novi
pomogljeji za obertnije in tovarne sploh. Vse gré hitreje spod
rok, ali prav govoriti, spod bolj umetnih naprav in mašin.
Takemu napredovanju sledí pa tudi veče blagostanje ne le
posameznih obertnikov in fabrikantov, ampak vesvoljne dežele.

Kaj pa kmetijstvo? Tudi to napreduje in mora
napredovati, če noče zaostajati v veliko škodo domovine.
Kmetovavec dan današnji ne more in ne smé muditi se pri
davni navadi; krilati čas poganja tudi njega naprej;
kazavec na veliki uri sveta pomika se tudi njemu, ter mu
veleva: Naprej!

Bodi Bogu milo, da po slovenski zemlji še premalo
kmetov pazi na te znamenja vesvoljnega napredovanja; da lenoba
in nevednost zaderžujete veliko veliko množico gospodarjev,
stopiti v kolo sprevidenih svojih domačih in ptujih
kmetovavcov udeležiti se njih omike, njih blagostanja!

Namenil sem zatorej dokazati, da je živa potreba,
da dandanašnji napreduje vsak gospodar v
vedah kmetijskih.

O sedanji dôbi ne gré dalje, da bi kmetovavec,
obdelovaje svoje zemljišče, le tega se deržal in ravnal le po
tem, kar in kakor so ravnali nekdaj očetje njegovi,
temoč živa potreba je tudi za njega, da napreduje.
Gospodarsko napredovanje je pa v tem, da gospodar se
soznanja z vsemi napredki, ktere poljodelstvo kot véda
(znanstev) dela neprenehoma. Časi so se premenili, ter se
preminjajo vedno; plodovite zemlje je manj od leta do leta,
ker ji novonapravljene pohištva, tvornice, železnice, povodnje
vedno več prostora jemljejo, nasproti pa množijo se ljudjé,
da tedaj je več hrane potreba kot nekdaj, zemlja pa
tajiste manj rodí. Kam pridemo po takem mi, kar nas sedaj
živí? Kako preživiti sebe in družino svojo? Kaj bode za
nami z našimi otroci? Kaj početi vendar v taki nadlogi?

Odgovor na to je:

Mi moramo zemljo siliti, da več rodí, kakor je
rodila dozdaj; mi jo moramo pa tudi boljšati pa krepčati,
toda ne le za eno leto, ampak za vse prihodnje dni. Da
pa to dosežemo, moramo vediti več o kmetijstvu,
poznati moramo pomogljeje v tem važnem predmetu; ni
dalje zadosti, da ravnamo vedno po starem kopitu, kakor
smo vidili ravnati svoje očete, in kakor je, žalibog, večidel
še navada pri nas. Obdelovavci zemlje morajo se kaj
novega in boljega naučiti, da utegnejo pridobivati več
plodov iz svojih zemljištev.

V toti namen so bukve.

Če pa to terdimo, ne zahtevamo, da bi vsak
kmetovavec ali posestnik majhnega zemljišča v kmetijske bukve se
zakopal ter jih prebiral noč in dan; tudi ne želimo, da bi
vse poskušal prosti selan, kar koli se novega nahaja in
priporoča tù pa tam v bukvah in časopisih; tega ne! — kajti

to bi bilo priprostemu kmetu v kvar, in on bi zguboval še
te dohodke, ktere dobiva dozdaj od zemlje po davno
navadnem obdelovanji in pa djanski vednosti svoji. Tudi je
res, da tako imenovani „učeni“ kmetovavci velikokrat so
najslabeji djanski gospodarji. Kmet mora delati z družino
vred, truditi se pridno in djatelno, ne pa zakopati se v
bukve. Vendar je tudi v tem, kakor povsod, nekaj preveč,
nekaj premalo. Ne bilo bi prav, ako bi kmetovavec
zanemarjal svoje djanske opravila, ter le naukov iskal po
kmetijskih bukvah; prav bi pa tudi ne bilo, ako bi vse
podučenje in vse vednosti o napredovanji poljodelstva
zaničeval in od sebe odvračal, posnemaje le to, kar je od mladih
nog se djansko naučil od svojega očeta. Veliko novega in
poljodelcu koristnega je prišlo na beli dan o noveji dôbi;
veliko imenitnega v poljedelstvu prihaja vedno še, in godijo
se premembe v kmetijstvu, od kterih se našim očetom še
sanjalo ni. Če slovenskemu kmetovavcu ni mar, da bi
novih iznajdb v gospodarstvu saj nekoliko pozvedil, ostane
revež in nevednež; prekosili ga bodo v kmetijstvu sosedje
njegovi, Nemci pa Lahi, ki po novih bukvah in
časnikih pozvedujejo pridno, kjer se kaj hasnjivega novega
nahaja po svetu. (Dalje sledi.)

Iz parižke razstave I. I.

Ker so še le unidan diplomi tistim obertnikom in
fabrikantom došli, kteri so za svoje v Parizu lani
razstavljene izdelke svetinje ali pa pohvalne pisma
prejeli, nam je sedaj priložnost dana, po versti imenovati vse
tiste, ktere je na Krajnskem čast doletela, da so dobili
svetinje ali pa pohvalnice.

Svetinjo (medaljo) 1. verste so dobili: 1) c. k.
vodstvo idriškega rudarstva, 2) baron Zoisove fužine
na Javorniku, 3) cukrofabrika ljubljanska.

Svetinjo (medaljo) 2. verste so prejeli: 1.
papirnica v Vevčah pod Ljubljano, 2) oljarija v Vevčah pod
Ljubljano, 3) V. Ruardove fužine na Savi.

Pohvalno pismo so dobili: 1) Novak Janez
v Kamnigorici, 2) Samasa Anton v Ljubljani, 3) J.
Benedik v Stražišu poleg Krajna, 4) Brata Lokarja v
Krajnu, 5) T. žl. Domazetovič v Ljubljani.

Krajopisje.

Terst. (Dalje.)

Akoravno ne najdemo pri mestnih poslopjih nič
posebnega, vendar enakomernost in talijanski okus dajeta mestu
— pa le novemu — neko prijetnost in dopadljivost, ki
se ne nahaja povsod. Že nizke strešja, da se komaj
opazijo, ki so zavolj večkratne hude burje z opečnimi korcí
krite in tù in tam z zalimi podobami okinčane, dajejo neko
dopadljivost vsakemu poslopju, da ni, kakor v nekterih
mestih — ako mi je dovoljeno se poslužiti prilike — podobna
možu, ki nosi večjo kapo od sebe samega. Med vsemi
poslopji celega mesta je brez dvombe naj veličastniša nova
na štiri vogle zidana bolnišnica, ki leží na vzhodni strani
mesta, in jo že na cesti, ki od Občine pelje, lahko
razločiš, ker zmed vseh hiš zavolj posebnega obsega veličansko

tù stojí. Je sicer le iz treh močnih nadstropij, al po
dolgosti meri 280 in po sirokosti 200 korakov, na dolgost ima
v eni versti 49 in na širokost 35 okin. Na njenem
dvorišču bi se zamoglo strelišče napraviti, — tako obširno je.
Poslopje je zares veličastno od zunaj na videz, pa ravno
tako prostorno, čedno in krasno je od znotraj, — zares
mojstersko delo! Mostovži so široki, da bi se zamogli
hlaponi po njih voziti. Lepa kapela in dobro oskerbljena
lekarnica kinčate notrajno vravnavo. Da ne govorim od
koristi in neprecenljivih dobrot, ktere prinaša ta naprava
bolnim različnih stanov in narodov, vendar ne morem
opustiti pri tej priložnosti nekoliko o tisti pomembni zibelki
omeniti, v ktero nezakonske matere, ki ne morejo ali
nočejo svojih otročičev rediti, pokladajo uboge male stvarice.
Na južni strani bolnišnice od zunaj je votlina v zidu, v
kteri leží zibelka, ki je navznotraj obernjena in na vreteno
priterjena. Ako tedaj kdo hoče otročiča va-njo položiti, mora
zibelko navzunaj zasukati; ko to storí, zapoje zvonček k
vretenu privezan, in čuvajka skoči po otročiča. Al ženska,
ki je otroka v to zibelko položila, zbeží naglo ko bi pihnil,
ker, ako jo zasačijo, mora sama otroka dojiti. Naj
opomnimo še prelepega, ganljivega napisa, ki nad to zibelko
zares na pravem mestu stojí. Glasí se takole:

„Per che il padre mio, e la madre mia mi hanno abbandonato:
Ma il Signore si e preso cura di me“.

Salmo XXVI v 10;

po slovensko:

„Me moj otec je zapustil, zapustila moja majka:
Al Gospod se mene je usmilil“. — Salomon.

Naj lepše poslopje za špitalom je pa brez dvombe
„Tergestejo“, ki stojí na korsu in je bil postavljen v
letu 1842. Štiri nadstropja ima in je posebno krasno na štiri
vogle zidano. V sredi, kakor je pri takih palačah navadno,
nima dvorišča, ampak veliko dvorano, v kteri se zbirajo
vsaki dan opoldne tergovci v posvetovanje in pogovore.
Nad to veliko dvorano je razpeta streha iz stekla, da od
zgorej noter svitloba dohaja. Med pogovori se zapre ulica,
ki memo pelje, z železno verigo, da tergovcev v pogovorih
ne motijo memo derdrajoči vozovi. Kako močno so tù
zamišljeni gospodje v svoje opravila in koliko jim je mar,
kako stojí srebro in zlato, se razvidi iz sledeče resnične
dogodbe: „Poprašavšemu nekemu pražkemu profesorju, ki
je iz zlate Prage v večni Rim potoval, kje da je
Lloydova uradnija, odgovorí neki gospod: „Štiri in
devetdeset in pol“.

Akoravno je še več lepih palač, kakor borsa, zavolj
marmeljnih kiparij imenitna, palača Gobčevičeva in
druge, vendar niso unima enake in nimajo nič posebno
znamenitega.

Med katoliškimi cerkvami je imenitna stara cerkev
sv. Jošta zavolj mnogih starin in paganskega svetišča,
kterega ostanjki se še dandanašnji vidijo. Razun tega, ker
stojí cerkev na griču in sicer na zapadu grada, se od tod
odpíra cela teržaška olica na morje in suho in razveseljuje
radovedne očí in serce človeka, ki občuduje čuda velike
krasne narave. — Cerkev Jezuitov, ki leží nekoliko
pod sv. Joštom, dičijo lepa malarija in novo cerkev sv.
Antona, stoječo pred vélikim vodotočem, orjaški
marmeljnovi stebri zunaj in znotraj, kiporezi, malarija, in dve krasne
kupli jo kronate. Je sila velika in v nje stavbi je nekaj
veličastnega, ki serce in duh k nebu dviguje. Vendar vsem
ne dopada , ker se nekterim bolj gledišču, kot cerkvi
podobna zdí. Od drugih katoliških cerkev ni nič posebnega
opomniti. Razun katoliških ste spominja vredne obe gerške
pravoslavne, kterih ena stojí na vélikem vodotoču in druga
poleg morja, zavolj bogatije na srebru in zlatu in lepih
podob. Svetišča evangeličanov, judov in spoznovavcev drugih
ver, ki stojé v starem mestu, nimajo nič posebnega.

Gledišč ima Terst petero, v kterih se igrajo igre,
pevoigre v laškem in v nekterih tudi v nemškem jeziku;
najimenitniše med njimi je „Teatro grande“, ki stojí za
poslopjem Tergesteo ravno pred podaljškom sv. Dragotina,

na najpriličnejem kraji mesta. Prijatli spevoiger in plesa
obiskujejo marljivo to gledišče, akoravno je ustopnina zlo
visoka. Pa tudi „teatro filodrammatico“ in „teatro
Mauroner“ nista zapuščena.

Naj imenitniše fabrike mesta so naslednje: Fabrika
za svinčene obličke, amerikanski mlin, za kterega
se žito iz Odese in moka iz njega v Ameriko vozi,
Lloydova strojnica, več svečnih fabrik in
poslednjič gotovo tudi gaznica. Poslednja oskerbljuje celemu
mestu svečavo; tisučero svitlih lučic miglja vsaki večer po
obširnem mestu in mu podeljuje čarobno krasoto. Po
prodajavnicah, v razstavah, kavanah in drugih javnih in
osebujnih poslopjih goré svetli gazi. Kaj mikavno je gledati
z bližnjih višav te svitle plamene; popotniki, ki se vozijo
po cesti od Občine ali sv. Jerneja, se ne morejo načuditi
prekrasnemu pogledu, kterega tiho, neizmerno morje v
veličanski pozor spremenja. (Dalje sledí.)

Slovensko slovstvo.

Pretres dela Navratilovega o glagolih.

(Konec.)

Pri vsem tem pravi gosp. pisatelj, dobro vedé, kako
veči del Slovencev zdaj govori, na str. 97, da, čeravno
on terdi, da je pomenjal sedajni čas doveršivnikov v
staroslovenščini le prihodnost in jo pomenja po nekterih
slovenskih krajih (goriških) še dan današnji, — da se po
njegovi misli le-ta raba zdaj še ne more sploh vpeljati. V
zavisnih stavkih je to po njegovi (tudi po moji) misli
že zdaj sploh mogoče brez najmanjše spodtike; v
nezavisnih pa vsaj ondaj, kedar se čas berž po misli lahko
vzame. To je res zmerna misel, poterjena v narodnih
pesmih, ki jih vsako slovensko déte ume. Le poslušajmo:

Kdor če pa vedit'
Kaj je ljubezen?
Mene naj vpraša,
Jaz mu povém ¹).

O tiho, tiho, ptičica!
Ti drobna ptica, ščinkovka!
Če tebe, ptica, vjamemo ²)
Ti perje vse uzamemo ³).

„Kteri Slovenec — vpraša g. pisatelj in jaz ž njim —
ne ume tega?“ Pa vendar je „vjamemo“, „povém“ in
„vzamemo“ po pameti vse troje prihod. čas („vjamemo“
posebej preteklo — prihodni), — pravim po pameti,
ne po obliki; zakaj Nemec, ki ni imel nekdaj nikakšnega
razločka med sedajnim in prih. č., in ki je počel spet
močno mešati, bi utegnil ponemčiti vse troje s sed. č.;
namesto sestavljenega preteklo-prihodnega ali
prihodnopreteklega časa (künft. verg. Zeit), ki so ga nemški
slovničarji skovali (gl. Bauer i. dr.), rabi res prosti Nemec
le sed. čas. To gredoč. — Če se pa razumejo Nemci, ki
nimajo skoro nikakega razločka med veršivniki in
doverš., kako da se ne bi mi? Za preteklo — prihod.
čas (fut. exact.) doveršivnikov naj se rabi tedaj kakor
v Serbskem vselej le sedajni čas: „Če tebe ptica
vjamemo“ namesto: „Če ... bomo vjeli“ itd. Tako so
ravnali pogostoma hvalevredno tudi prečastiti gg. prestavljavci
novega sv. pisma slovenskega: Mat. 5. 19 razveže
(solverit), stori (fecerit); 5.22 reče (dixerit), 25. 31 pride
(venerit ⁴) Jan. 13. 20 pošljem (misero) itd. itd. Tako
bi se dalo to popraviti povsod, pa bi bilo krajše in lepše.
Le preteklo-prihod. č. glagolov veršivnih se sostavlja
iz „bódem“ in participija na I: ako „bodeš (boš)
delal“ (si laboraveris) itd. — Za zavisne stavke veljajo
tedaj še nekdanje — stare postave (pravila), ktere pa še

vsak Slovenec ponevedoma pametva; in ravno zato smemo
novo nepotrebno luliko brez najmanjše škode — na veliko
korist populiti in zatreti. (Tukaj govorimo le od
zavisnih stavkov). In zlasti gledé na zavisne stavke se je
g. Navratil močno skazal. On nam je pervi razodel, da
je raba glagolska v zavisnih in nezavisnih stavkih
različna, zlasti glede na slovenščino in serbščino: serb. (ti)
hočeš (češ) raditi (du wirst arbeiten); „wenn du
arbeiten wirst, so wird“ . . . pa ne: ako hoćeš ali ćeš,
ampak: ako budeš raditi (si laboraveris; str. 92).

Nekteri, ki niso spisa Navratilovega in C— ovega
v Novicah dobro umeli, so menili, da hočeta le-ta gospoda
rabo doveršivnikov po vseh časih, naklonih itd.
preklicati. Zato je razložil g. Navratil tudi pomen vseh
časov, naklonov itd. Vse je lepo in premišljeno, vendar
posebno to, kar je povedal o našem infinitivu
imperativu (velivnem naklonu) in aoristu. Modre besede o
infinitivu (nedoločnem naklonu ali načinu na ntr. 115): „man
kann von dem Gebrauche einer unbestimmten tempuslosen
— auf den Gebrauch einer bestimmten, das
tempusangebenden Aussageform keinen vollgiltigen Schluss ziehen“
utegnejo marsikomu oči odpreti. Kar se je slavnemu
Kopitarju pervemu o aoristu dozdevalo, to je g.
Navratil po skerbnem primerjanji slavenščine, posebno
staroslovenščine (Ostrom.), gerščine, poterdil in še natančnejše
dopovedal. Kako sem si belil glavo z gerškim aoristom; pa
ga le nisem mogel še popolnoma preudariti; ko sem pa
prebral vse to, kar g. Navratil v ti knižici (na različnih
mestih) o njem piše, — posvetilo se mi je pred očmí,
kakor luč. Zares, z nobenim drugim jezikom se ne more
menda gerški aorist tako jasno razložiti kakor s slavenskim.
Vsakemu učitelju in učencu slavenskemu, ki si hoče
težki nauk o natori geršk. aorista olajšati, priporočam toraj
to izverstno knižico živo živo. Pa tudi tisti, ki se učí po
laški, francozki ali angležki, najde v nji dragega zernja.

Pomnožil je g. pisatelj lepo delice na koncu s
potrebnim naukom, kako je treba poslavenjati (ne le poslovenjati)
nemški „ohne dass“ — „ohne zu“. Zares mersko je viditi v
jugoslavenskih spisih tisti neslavenski „bez da“. Slovenski
pisatelji so svoj „brez da“, čast Bogu, do malega — ne še
popolnoma — otresli. Nekteri bi morebiti radi, pa niso do zdaj
vedili, kako. — Na posled vidimo še nekoliko dragocenih
kamenčkov za zid besedne skladbe; posebno nam je ta
prekrasna knižica na kratko, pa lepo razložila, zakaj se devajo
v slovenščini besedice: me, te, se, si, je, so itd. (ki ne
stojé v drugih narečjih slav. nikoli iz početka stavkov), v
slovenščini tudi iz početka stavkov (str. 135). — Natis
in papir je tudi oboje prav lično. Po tem takem je gosp.
Navratil svoje zasluge v omiki slovenščine in
slavenščine sploh slavno pomnožil, in to izverstno delo je res vredno,
da ga priporočimo vsakemu, komur je kaj za omiko mile
slovenščine, posebno zato, ker g. pisatelj zmote razločno
našteva in popravlja *).

Jezikoslovne drobtinčice.

Nekaj več od vlaškega jezika v Istri.

Majhina drobtinica so Vlahi v Istri memo velike
množice Rumunov na doléjni Donavi; in lahko bi kdo mislil,
da niso druzega kakor vejčica od unega velikega debla.
Vendar jezik istrijanskih Vlahov ni popolnoma enak
rumunskemu; saj kolikor mi je bilo mogoče pri pičlih

pomočkih, sem našel že razločke v korenikah in v
sklanjanji imen, in sicer take razločke, da istrljanski vlaški
jezik delajo skorej za posebno narečje med romanskimi jeziki.

Posebne imena, ktere se nahajajo v molitvah, ki
jih je spisal g. Jakob Sajovec, so te: Čače, oče, maja,
mati; čer, nebo (po latinskem coelum, l spremenjen v r);
pemint, zemlja; pere, kruh (po latinskem panis, n
spremenjen v r); plire, polu (po latinskem plenus, n
spremenjen v r).

V rumunskem jeziku, po Bobbovem slovniku
„Dictionariu rumunese lateinesk si ungarese“, se te imena tako
glasijo: tate, oče, maika, mati; čer, nebo; pemant,
zemlja, pene, kruh, plin, poln. Razločki so tukaj
zadosti očitni, da bo vredno še dalje preiskovati.

Še večji razločki se nahajajo v sklanjanji imen.
Dolejni Rumuni člen pridevajo na koncu imen; na pr.
tate, oče, s členom tatel, in v mnogobroji tatele.
Istrijanskl Vlahi svoj člen stavijo pred ime, kakor Italijani,
Francozi in Španjoli; na pr. lu nostri dužnič, naši
dolžniki. Dolejni Rumuni pri sklanjanji štejejo šestero
padcov, in rabijo deloma predloge, deloma pregibajo člen;
sicer imajo za drugi padec predlog a, za šestega predlog de
ali dela, za tretjega pa ne rabijo predloga. Istrijanski
Vlahi pa rabijo predloge kakor Italijani ali drugi romanski
narodi, namreč: di ali de, a, de. Razloček obojega
sklanjanja se kaže v sledečem sostevku:

Sklanjanja istrijanskih Vlahov nisem vedli drugač
sostaviti, kakor po molitvah, ki so jih „Novice“ prinesle v
listu 87. tega leta; ako ni kaj prav, naj popravijo Istrijani
blagovoljno *). Iz povedanega, mislim , da se pretehtovanje
istrijanskega vlaškega jezika ne kaže popolno prazno.

Hicinger.

Novičar iz avstrijskih krajev.

Iz Pole v Istri 9. dec. Ko se je danes zjutraj ob 8.
bližal vojaški parobrod „Elizabeta“ v družbi drugih 5
parobrodov tukajšni luki, so začeli grometi topovi iz terdnjav
sozidanih v okolici Pole in na praznično okinčanih ladijah
stoječi mornarji so pozdravljali prihod Nju Veličanstev z
gromečim hurra-klicom. Na bregu ladijostaje, kjer ste imele
Nju Veličanstvi iz parobroda na suho stopiti, je bil
napravljen 80 sežnjev v morje moleč most (Mollo), pokrit s
šarenico in olepšan z brezštevilnimi zastavami in cveticami; na
koncu mosta, na suhem, je bil slavivni obok tako umetno
narejen, da je bilo misliti, da je sozidan iz živega kamnja.
Od tod naprej je peljala zato okinčana cesta, enaka
vertnemu sprehajališču, ravno v sredo arsenala, kjer je bila
izdelana lepa kapelica, kjer so maševali poreški škof
Peteani. Kapelici nasproti je bil krasen, paviljon za Cesarja
in Cesarico; na obéh stranéh, med kapelico so bile lože
(loggie) za mnogoverstno gospôdo. Po doveršeni sv. maši
je bilo slovesno blagoslovljenje temeljnega kamna novega
arsenala, pri kterem so vnovič topovi pozdravljali slavni
početek novega stana za avstrijansko mornarstvo, ki se od
dné do dné bolj razširja in krepkejše prihaja. — Potem so
šli presvitli Cesar obiskavat lepo novo kasarno in terdnjave;
premila Cesarica pa, ktera si je s svojim angelskim
obnašanjem pridobila vse serca, je šla peš mesto ogledavat;
obiskala je tudi stari paganski tempelj August-a, kjer je
shranjenih nekoliko starinskih kamnov in drugih stvarí iz ne-

kdanjih časov, ko je Pola bilo še mesto kupčijsko in eno
imenitniših rimskega gospodarstva. Oni lepi časi so prešli,
— al se boljši in lepši prišli bodo, ako Bog dá, in nam
ohrani našega vladarja. Popoldne sta šla Cesar in
Cesarica na oljkini otok (scoglio degli olivi), kjer se dela
nova redna ladija, „Kaiser“ imenovana. Na višini otoka je
sezidano poslopje za mornarske tvorila (Modellen-Saal), ki
je bilo kaj lepo okinčano; soba je bila olepšana z
zastavami in z orodjem vojakov in arsenalnih delavcev; na koncu
sobe je bil dvoglavni orel umetno narejen; mnogoverstni
napisi in zlasti vodomet v sredi sobe, narejen iz vertil in
drugih puškinih razdelkov, te je silil k zavzetju. Da je
povsod mnogo ljudí od vseh krajev Istre tukaj bilo in se
veselilo viditi svojega Cara in Carico, mi ni treba omeniti;
naj lepše pa so se obnašali in Nju Veličanstvoma dopadli
potomci Serbov iz vasi Peroj blizo Dinjana. Zvečer je
bilo razsvetljeno mesto in staro gledišče (arena); v gledišču
dnevno razsvetlenemu so nocoj igrali diletanti (oficirji) in
so se tako dobro vedli, da sta Cesar in Cesarica ostala
do konca igre. Opolnoči sta se vernila spet v Benetke
nazaj.

Kuk.

Iz Zagreba. Poslednji „Gospod. list“ pod nadpisom
„Vino u Hrvatskoj i Slavonii“ z iskreno besedo opominja
svoje rojake, naj se zedinijo vsi v edini namen, da se
pribavi horvaškemu vinu ime in prodaja po
velikem tergu sveta, in da v dosego tega namena naj bode
tergovina z vinom národna stvar in izvor
bogatstva za narod. Kako pa naj bi se to počelo, je odbor
gospodarskega družtva izvolil poseben odbor, kteri bo
preudarjal osnovo tega započetja, in kadar bo ta gotova, se bo
dala na znanje, in poklicali se bojo v posvèt domorodni
gospodarji, vinorejci in tergovci, da bojo sklenili, kako bi
se mogla ona misel v življenje vpeljati.

Iz Notrajnskega 14. dec. D— n. Ni davnej kar je
nekdo iz Ložke okolice B—, ki rad na cesti v pivnice
zahaja, živino pa brez živeža pred pivnico puša, domú gredé
v neko oštarijo na R— že vinjen prišel, vole v voz
vprežene pa zunaj pustil. Ker voznik ni vedil poti iz oštarije najti,
jo voli sami proti domu potegnejo. Ker je pa tisti večer
sneg poti pobelil, se tedaj cesta ni prav razločila, voli
cesto zgrešijo, na stran zavozijo in zabredejo pri nekem mlinu
na V— B— zgorej jezú v vodo. Ker se pa sami ne vejo
in ne morejo pomagati in nobenega človeka na pomoč ni
bilo, ostanejo čez noč v vodi; drugo jutro jih najdejo
zmerznjene v vodi. — Naj bode ta dogodba v svarilo
takim brezvestnim gospodarjem, ki na cestah v vsaki
pivnici postajo, pijejo ali pa še kvartajo, svojo trudno živino
pa zunaj pušajo v kakošnem koli vremenu brez varha in
brez klaje. Da bi take nemarneže saj nesreča drugih
spametovala, da bi sami v nesrečo ne prišli, in tako sebi in
svoji družini revšine ne nakopali! Da bi pa oštir, ki
pijancu polič za poličem na mizo nosi, se tudi nekoliko
zapušene živine spomnil! Pa kaj! ker se takih oštirjev malo
najde. —

Iz Ljubljane. Ker z novim letom v vsem cesarstvu
zadobí moč nova zakonska postava, razglašena s ces.
patentom 8. okt. t.l., so tudi svetli knez in škof ljubljanski
izvolili duhovno sodnijo v zakonskih (ženitbinih)
zadevah, in sicer za predsednika te sodnije gosp.
stolnega prošta dr. S. Ladinik-a, — za svetovavce:
sledeče štiri korarje: gosp. J. Zavašnik-a, gosp. dr. J.
Pogačar-ja, gosp. J. Pavšler-ja in gosp. J. Zupan-a,
— za namestnika pa, ako bi kteri svetovavec zaderžan
bil: gosp. prof. dr. A. Čebašek-a; — za zagovornika
zakona je izvoljen gosp. prof. dr. M. Leben, za njegovega
namestnika pa gosp. prof. dr. L. Vončina, — za
tajnika ali zapisovavca je izvoljen škofji kancelir gosp.
K. Velkaverh. Sodivnica bo v škofii.

Novičar iz raznih krajev.

Ukaz c. k. ministerstva notrajnih oprav od 7. t. m.,
veljaven za vse cesarske dežele razun
lombarško-benečanskega kraljestva in vojaške granice, veléva, da službni
razpori med gospodarji in posli in med obertniki in
fabrikanti in njih pomočniki, učenci in drugimi
delavci, ako izvirajo iz službne razmere ali mezdne pogodbe
(Iona) in so na tožbo prišli še ob času službe ali do 30.
dneva po izstopu iz službe, grejo pred politične
gosposke; razpori po tem času pa spadajo v navadno
obravnavo sodniške gosposke. — Po najvišjem sklepa
od 12. p. m. je tudi služba ces. pomorskih
zdravnikov in njih plača, po novi posebni osnovi ustanovljena;
najvišja letna plača je 2400 gold., najnižja 500 gold. razun
drugih priklad za bivanje na morji ali na suhem, ki so
različne po oficirski časti. — Na političnem polji je te dní
precej velika suša; povsod le mnenja ali pripravljanja, malo
pa gotovega. Tako, na priliko, se sliši, da so neki
zaderžki parižkega zbora se izcimili: kakošni pa in kje,
nihče prav ne vé; — tako pripovedujejo angležki
časniki, da v Sicilii se širi punt od dné do dné bolj in išče le
središča, da bi se vzdignila velika prekucija na
Napolitanskem, — francozki pa terdijo, da je vseh prekucij
konec, — tako pravijo eni, da zastran Neuenburga bojo
zmagali Švajcarji, drugi, da pruska vlada; gotovo je zdaj le
nek to, da ob novem letu bo začela porota svojo sodbo, in
ko bojo puntarji obsojeni, potem še le jih bojo
pomilostili.— Rusovska vlada je razposlala svojim poslancem
pismo, v kterem razlaga, da ni kriva navskriž-misel zastran
Kačjega otoka in Bolgrada, in ker želí, da bi avstrijanska
armada zapustila berž ko berž Moldavo in Valahijo, želí
tudi, da bi se vlade hitro porazumile zastran Bolgrada.— Naj
važniša novica je pa ta, da je angležka vlada vojsko
napovedala perzijanski in že tudi vojsko začela v Azii zoper
Perzijane, kteri so Afghanistom vzeli mesto Herat, na
kterem je Angležem zato veliko ležeče, da ne ostane v
oblasti Perzijanov, ker stoji na poti v Indijo, kjer imajo
Angleži svoje dežele. Kaj pa s tem namerjajo Angleži?
je dvomljivo, ker je nek rusovska vlada obljubila
Perzijanom 50.000 vojakov na pomoč, ako bi utegnili v stisko
priti. — Ni tudi brez pomena, da ravno sedaj, ko se ima
važni parižki zbor začeti, je prišel pruski kraljevič v
Pariz. — Francozko ministerstvo za kmetijstvo — tako
beremo v „Oest. Zeitsch. f. inn. Verw.“ — je vnovič
pokazalo, da skuša na vso moč spodbosti kmetovavce k
zmiraj večji pridnosti; dolečilo je vsako leto častne darila
(premije) takim gospodarjem deliti, kterih kmetija je v
lepem redu, in ki se skažejo, da so vpeljali najkoristniše
poprave in zboljšave. Te darila pa niso kaka kaj bodi reč,
ampak so obilo dnarja; vsako tako darilo znaša 5000
frankov, zraven pa dobí tako obdarovani gospodar še srebern
kozarec, ki je tudi 3000 frankov vreden. Verh tega pa
zamore tiste ljudí, ki služijo pri takem gospodarstvu, ki je
častno premijo dobilo, in ki so s svojo pridnostjo pripomogli
gospodarju k velikemu darilu, tudi doleteti darilo v dnarji
in pa sreberna svetinja; zakaj ministerstvo bo dalo posebni
sodníi, kteri je ta reč izročena, še 500 frankov in še
več srebernih svetinj, naj jih po svojem spoznanji
razdelí med pridne služabnike z velikim darilom počastenega
gospodarja. Kdor pa želí tako čast doseči, se mora pri
ministerstvu oglasiti; ono pošlje potem komisijo zvedenih
mož, kteri preišejo polje, živino, orodje in vso drugo
natanko, in potem sklenejo: ali je to in uno gospodarstvo
vredno častnega darila. Da se ta delitev daril po vsi
deželi poredoma izpelje, je cela dežela v ta namen za leto
1857 razdeljena v 8 velikih kantonov, za leto 1858 pa se
bo razdelila še v dva več, jih bo tedaj 10, kjer se bojo
omenjene darila delile. Kaj ne, da je to lepa naprava?

Odgovorni vrednik: Dr. Janez Bleiweis. — Natískar in založnik: Jožef Blaznik.

NOVICE
gospodarske, obertnijske in národske.

Tečaj XIV.

List 51.

Izhajajo vsako sredo in saboto. Veljajo za celo leto po pošti 4 fl., sicer 3 fl.; za polleta 2 fl. po pošti, sicer 1 fl. 30 kr.

V Ljubljani v sredo 25. junija 1856.

Ivanu Koseski-mu. *)

Bobneti čul strahòtne sem gromove,
Tulečih sap razdraženo vihranje,
Plamečih strel razserdeno šviganje
In morja burnospenjene valove;

Studencov čul šumeče sem slapove,
Radostno pomladanskih tic pevanje,
Prijetno lahkih vetričkov šeptanje
In ljube mili zdih, sladke glasove.

To vse, — da! harmonijo vse natvore
Je mati Slava v jezik svoj sobrala
In v čudotvornih strun zavjela kore;

In ko je Tvoje duše moč spoznala —
Da večno proslaviti se zamore —
Zmed vseh sinov je — Tebi strune dala!

V Ljubljani na sv. Janeza Kerstnika dan.

Dr. Lovro Toman.

Popravljati poti in olepšati vasí **).

Gotovo, ljubi bravec! si že po vaséh hodil in morebiti
si sam v taki doma, kjer ni viditi drugega ko luže in mlake,
tako, da ne more ne človek hoditi, ne živina voziti. Človek,
kamor stopi, je v nevarnosti v blatu obtičati, ali si nogo
zlomiti, ali ob čevlje priti, ali celó v lužah utopiti se! Da
takošne steze in vasí zanikernost in lenobo gospodarjev in
kmetov razodevajo, kteri nočejo ne sebi ne drugim dobrega
storiti, ne bo nobeden tajil. Pri toliki nesnagi bi skoraj
rekel: da nekteri mislijo, da je človek zato ustvarjen, da
bi v blatu spal, blato jedel, in kakor živina v blatu in po
blatu delal.

Da bi saj vsak gospodar premislil, kako se po lepi
cestí lahko vozi, koliko raja živina teče, koliko več se lahko
brez kake nevarnosti na voz naloží in pelje, koliko veči
dobiček si s tem pridobí, — in da bi nasproti prevdaril,
koliko živina, z ljudmí vred terpí ondi, kjer so tako slabe steze
in poti, da dvoje ali troje živinčet težko toliko pretegne,
kolikor eno samo po lepi cesti peljati zamore; — kako se
človek nad ubogo živino davi, — vpije in kriči, kako jo
dostikrat pretepa in morí, koliko mora vzdigovati in terpeti,
čudo! da ga kraj ni, — pa poprava cest in potov mu le noče
v glavo!

Nekteri imajo pred hišo takošne jame in globine, da bi
se človek in živina ven ne vidila, ko bi v nje padla,
takošne luže, da se voz v nje pogrezne in težko izpelja;
vendar so tako nemarni in leni, da se še kake četertinke

ure po kamenje in pesek od doma ne ganejo, da bi si luže
in mlakine zasuli in pot popravili; ulice so take, da prazna
živina težko hodi, — kako pa po takem blatu sirota voziti
more, ti je samemu dobro znano, — vendar se jim nič ne
smili, tudi škoda se jim je ne zdí, ker jo po takih potih
le prehitro utrudijo. In take ulice in steze ostanejo od leta
do leta zmiraj slabeje in hujše, — sosed se na soseda
zgovarja; pa ne ta ne uni, ne vsi — nobeden noče kaj storiti.

Ljubi gospodarji in sosedje! ne bodite tako neusmiljeni
in terdovratni, da bi sami sebi dobro storiti ne hotli.
Spravite se skupaj, pogovorite se lepo med sabo, sklenite eden
drugemu pomagati; če tudi ene dní, kak teden težko delate,
jame in luže, ulice in druge poti s kamenjem in peskom
nasipljete in lepo poravnavate, saj brez vidnega dobička ne bo.
Kako bote potem veseli, ko bote s svojo živino vred manj
terpeli, ložej več nalagali in brez nevarnosti domú vozili.
Vaša živina bo bolj zdrava in lepša, vas bo delj terpela in
viden dobiček vam donašala, premoženje bo rastlo, otroci,
družina in najemniki bodo rajši na delo šli in z veseljem
delali, kjer jim gerde poti ne bodo že poprej dobre volje
skazile. Tako popravljene ulice in steze, nasute luže in
mlake po vaséh in okoli, — to bo vaše hiše že samo na
sebi bolj čedne storilo, in, če bodo ceste dobre, poti lepe,
kako lahko bote potem tudi svoje hiše in stanja in druge
potrebne poslopja popravljali in lepšali, kjer bote veliko
ložej vse vkup vozili: les, derva, kamenje, pesek, voda in vse
se bo laglej k hiši dobivalo.

Nektera vas v mlakah, v močirji, v vodeni dolini stojí,
kjer enega drevesa ne najdeš, da bi se truden v njegovo
senco usedel. Pa prebivavci nje rajši po luži, po blatu
domú hodijo, kakor da bi si lepo in dobro pot napravili. Po
takih močvirnih krajih se poti nar stanovitneje popraviti
dajo, če se ondi, kjer se kamenje in pesek dobí, povikšajo,
na obéh stranéh pa globine ali grabni izkopljejo, kteri se
znajo tam pa tam tudi globočeji narediti in večkrat otrebiti,
da se voda lahko iz poti in cest v nje izteka, kar poti in
ceste tudi o deževji prelužastih ne storí; voda se zna pa
tudi porabiti ali za poškropljenje po vertnih gredah ali pri
kaki nesreči ognja itd. Ob širokih potih, pašnikih
(gmajnah), hribih in celinah se zna sadno drevje nasaditi, kar
se ne more zadosti priporočiti ondi, kjer prostor in zemlja
to pripustita: samo svetovati je, da se posamezne drevesica
skerbno s ternjem ali drugače ogradijo, da jih živina ne
poškodje. Tudi se zna po okolišinah drugo rodovito ali
hasnovito germovje zasaditi, postavimo: murbino, za rejo
svilnih gosenc sosebno priporočivno, kar z malim trudom in
potroškom poti, ceste in vasí kaj zlo olepša in veliko dobička
prinese. — Tako lepšanje vasí bo mnogemu lep izgled in
veselje; eden drugemu bodo pomagali, in mnoga mnoga vas
bo sčasoma v čast stanovnikom lepšega obličja. Res je, da
vse mahoma ne more biti, pa pri dobri volji in nekoliko
resnem trudu se zna počasi veliko prestvariti. Kdor se pa
lení in le na starih navadah sloní, in kaj boljšega zato, ker
je novo, ne ceni, temu se redko dobro godi. Velika sramota
bi za kmete bila, ako bi pregovor: „Kmet drugač ne stori,
če s palico ne dobi“, še tudi dandanašnji veljal, ako bi se
namreč za svojo domačijo, za svoj prid in blagor skerbeti tako
rekoč s palico priganjati dali. Pametnega človeka vodi lastna

čast, dobiček in veselje, pa tudi čast in dobiček cele soseske.
Dobro nadelane poti pa tudi dobiček donašajo , na kterega
se ne mislite. Kupčevavci in barantači grejo le raji v take
vasi kupovat, kjer so lepe poti, da se laglej odpelja , kar
nakupijo, in tudi raji dražje plačajo, kakor pa da bi v take
vasi šli, kjer jih vožnja zavolj slabih potov več stane od
kupljenega blaga. Lepe , dobre poti, prijetni verti, veliko
dobrega in lepega sadnega drevja, čedno pozidane ali tudi
iz lesa izdelane hiše in stanja, ki se snažno deržijo,
cvetlice in vinske terte so slednje vasi kinč in lepota. Take
pohištva, take vasi viditi, se kmali spozna, da ondi prav
razumni, pridni, dobri, radovoljni in pobožni ljudje prebivajo,
ki ob nedeljah in. praznikih bolj pridno k Božji službi
pridejo, ker se jim pot k cerkvi ne grozi, ker več toliko blata
ni. In Bog njih dela blagoslovi, da so premožniši, in tako
tudi laglje svoje davke odrajtujejo. Glejte, koliko tedaj
poprava potov in lepšanje vasi duši in truplu blagra prinese!

En dan v parižki razstavi.

(Konec.)

Pervo za durhamskim plemenom je na Angležkem
herefordsko s plošnjatimi in kratkimi rogovi. Za tem pride
aldernejsko pleme in plemena iz otokov, ki slovijo
zavolj obilnega mleka in so kaj živa živina memo lenih in
počasnih Durhamcev in Herefordcev. Omenimo še plemena
kerriškega, ki je večidel černo in celó brez rogov; lepe
in močne goveda so to, polne mleka in mesa.

Angleži so mesojedci in mlekopivci, kakor je že pervi
zmagavec Britanije rekel („lacte et carne vivunt“); za mleko,
sirovo maslo in sir jim je velika skerb, zato pa pridelujejo
tudi toliko klaje. Na mastnih travnikih molze živina obilo
mastnega mleka in si pridobi obilo mesa.

Kar pa se tiče molže, so holandske krave še bolje
memo angležkih; vimena imajo sila velike. Al mleko
holandskih krav ima to napako, da nima toliko smetane
kakor švajcarskih, mircodolinskih in tiroljskih. Zato pa
narejajo Holandci veliko imenitnega sira.— S vaj carske goveda
pa se bolj umetno izrejajo kakor tir oljske. Švajcarske
živine je bilo veliko in lepe v razstavi ; večja je memo
tiroljske, in to morebiti zato, ker v Švajci že goveda zlo v
hlevih redé in jih ne pušajo toliko na pašo. Tir oljske
goveda 80 bile kaj lepe viditi; krepka in manjša živina je,
zato pa tudi kakor sernja pleza po hribih; tudi ni kočljiva,
ampak zadovoljna s pičlo kermo in ne shujša tudi pri
praznih jaslih prehitro. Posebno je dopadlo duksarsko pleme,
černe barve, okroglo kakor valjar in bistrih oči, da je kaj.
Tisti junec in krava, ki ju je cesarica in cesarjevič od
nekega Tiroljca v dar prejela, sta bila tega rodu. Čilske
krave pa so se posebno sponašale zavolj obilnosti mleka ;
njih mleko je tako mastno, da od ene same krave dobé na
leto cent sirovega masla (putra).

Tudi plemena mircodoli ns ke, pincgavske in iz
dolin zgornjega In a so posebno dopadale ogledovavcem,
— živina češka pa je razodevala očitno, kaj v
živinoreji pridnost in trud gospodarjev premore. — Gosp. Festetič
je poslal iz Ogerskega bivolov, ki so edini bili v
razstavi. Ogersko pleme pa se po tej živini, ki je bila v
razstavi viditi, ni dalo do dobrega spoznati. Ogri v dodanem
popisu dokazujejo, da ogerski vol, ne pa tur (Auerochs),
kakor so naravoslovci nekdaj mislili, je pervi oče govejih
plemen na svetu. Al to ni res. Ogerski vol je že sin
druzih staršev in gotovo je, da v Egiptu, Fenicii, Sirii itd. so imeli
goveda pred kakor na Ogerskem, tedaj tudi ni mogoče, da
bi se bile iz Ogerskega tje zaplodile. Pa kdo jim bo to
zameril, ker je znano, da se Madžar rad povsod enmalo
pobaha! Tako Korizmicz piše, da ogerske goveda so z Ogri
vred pišle na Ogersko in da odtod so se v srednjem veku,
ko so imeli Lahi z Ogri veliko opraviti, zaplodile na Laško
v papeževe dežele, kjer se enako pleme nahaja. Al
Madžari, kakor vsi tatarski in mongoljski narodi, ki so prišli

iz azijatiških dolin , so se takrat gotovo le malo z govejo
rejo pečali, zlo pa z rejo konjsko. Govedo je prepočasna
živina za jezdica , ki je kakor Madžar prijezdaril iz štep.
Bolj verjetno je, da v mircodolinski živini teče kri ogerska,
ker bližina dežel in mnogo enakih lastnost pričuje to
sorodnost, le s tem razločkom, da na Štajarskem se je napravilo
pozneje lepo lastno pleme, ker zrak, piča, voda in še druge
okolišinp storé, da se sčasoma zaplodé lastne plemena.

Plavičarji ali flosarji.

Od svojih mladih let sem obilo priložnosti imel
življenje naših pridnih in marljivih plavičarjev ali flosarjev
(kakor se sami zovejo) od vseh strani spoznavati, njih stanje,
tergovino, veselje in žalostne dni gledati, ter ž njimi se
občiti. Ne vém se spomniti, da bi bile „Novice'' kadaj kaj od
njih spomnile. Hočem tedaj, kolikor vém in kolikor sem
zvediti mogel, povedati našim bravcem od teh pogumnih našincev.

Savina (izgovarjaj „Savna“, kakor prosti narod vsigdar
izgovarja) ima svoje bregove osenčene z neizmerno
rodovitnim in bogatim lesovjem, ktero tukaj na stiki štajarskih,
krajnskih in koroških mej in planin naše visokúne:
Grintovca , Rinuko , Raduho , Ojstrico , in nižje doli Merzlico,
Gojznika, Maliča in Pohorje obrašča in ne samo flosarjem
za njih bogato tergovino služi, temoč tudi mnogo žag,
mlinov, fabrik in steklarnic živi. Steklarna naša roba ne
zaklada samo skor cele Italije in Turčije, celó v Anatolii se
popivajo zdravljice iz štajarsko-slovenskih kúpic. Lahko se
reče, da je les bogastvo te okrajine slovenskega Štajara.

Mnogokrat že sem v nekem strahu, da ne bi ta
pokrajina kadaj bila podoba našega Krasa, flosarje prašalrali
jim ne bo kadaj lesa zmanjkalo? Ali vsakokrat sem dobil
odgovor: „Dokler tergovina, kar Bog obvari! ne bo šla
rakove poti, ga še bodemo zmiraj vozili ; kadar ga pa več
vozili ne bomo, ga pa še manj zmanjkovalo bode“. Gotovo
pa smo z našimi lepo zelenimi, zdravo-zračnimi gorami
zadovoljneji, kakor da bi na njih mestu stalo kakošno
kaliforniško zlato-rudato pa pusto pečinje. Že broj (število)
ljudstva, kterega blizo 4000 duš na štirjaški milji živi, očitno
kaže , da je narod delaven , in ker zemlja, večidel pešena
in prodnasta, ni med naj rodovitniše šteti, se mora tudi od
tergovine, rokodelstva in obertnije živiti, ktera dan na dan
lepše med njimi cvetè.

Od Ljubnega že zamore Savina flose nositi. Od bolj
gornih krajev debla posamno do Ljubnega plavijo. Tukaj
jih cele zvezujejo (zvezana plavica ali „zvezani flos“), ali
jih pa pred v deske in letve zrežejo („rezani flos“). Za
vezilo jim služi brezovo tertinje ; kar pa terdneje zvezati
hočejo, z lesenimi žeblji zbijejo, železa ali jekla ni trohice
pri flosu. Deske ali letve po 20— 30 z brezovino zvezanih
imenujejo „fašk“ (morda sorodno s hetrursko-rimsko besedo
„fasces“). Vsaki flos ima po dvoje vêsel, jedno spredej,
drugo zadej, ktere ste na „stolu“ v „sedlu“ tako privezane,
da se daste na vse strani lahko gibati. Mož pri prednjem
vêslu je „prednjek“, oni drugi „zadnjek“. Včasih tudi tako
kratke flose naredijo, da jih samo eden ravnati ali kakor
sami pravijo „voziti“ more, da namreč z eno roko sprednje,
z drugo zadnje vêslo vodi; takemu flosu pravijo, daje „kuzla“
in ga večidel iz ostanjkov zbijejo. Na flosih pa ne vozijo le
celega lesa, desk in letev raznoverstne dolžine in širine,
temuč tudi sirovo apno v „lajtah“, kterih po 6— 8 na enem
flosu stoji,— dalje volno, ker na svojih planinah veliko ovac
redijo, — smolo, lončarske pridelke in mnogoverstno leseno
pohišno orodje.

Pervo „stavo“ imajo v Celji, če je dobra voda
(snežnica), lahko v 4 urah od doma do Celja pridejo; ako je pa,
kar se poleti mnogokrat pripeti, majhna, imajo terdo delo;
flos lahko se na prod nasede, in potem ni drugega storiti,
kakor z drogmi ga odriniti, da sopet v globokejo vodo
pride , ali pa je treba s širokimi deskami na levi in desni
vodo zajeziti, da pod flos udari in ga vzdigne. Zatega voljo
mora prednjek zmiraj že skušen in z vodo dobro znan biti,

da se vé pečin ogibati, da na prodih pravo strugo pozna,
- in da v kakošen most ali berv ne zadene; zadnjek je pa
mnogokrat komaj 12 do 14 let star fantiček.

Od Celja doli se jim ni treba več prodov in pečin bati,
ker pri Celji Voglajna Savini dovelj vode pripelja ; zato
tukaj po dva flosa skup zvežejo in polovica flosarjev gré
domú. Drugo stavo imajo pri Zoretu med Zidanim
mostom in Račjem v Savi, čeravno semtertje tudi na Laškem
ali poleg laških toplic kakošen flos ustavijo. Tukaj že po
tri flose skup denejo.

Memo Loke, Sevnice in Reihenberga pridejo na tretjo
jstavo v Kerškem, kjer tudi pervo vodno mito plačati
morajo. Dalje memo Brežic ia Suseda gredo do četerte stave
pri zagrebškem mostu.

V tem redu pa samo tisti gredo, kteri mislijo svojo
robo dalje v Slavonijo peljati; kdor pa ni tje namenjen,
gleda, da berž ko je moč flose prodá. Kadar na Horvaško
pridejo, imajo navado, da vsakega, kteri pervikrat doli pride,
kerstijo, ter mu „kuma'' in „kumico'' postavijo in ga — pa
ne s Savo— ampak z vinom polivajo. V Rugvici zvežejo,
ker doli ni več mostov, celó po 15 do 25 flosov skup, in
takemu kakor njiva širokemu flosu s 4 vesli, kteri po 2000
do 3000 goldinarjev veljá, pravijo „koliba“. Na slavonski
meji novinca, kteri ni še Turške vidil, s kako terto prav
dobro premoštrajo, da vse žive dni pomne, kdaj je pervikrat
v Slavonii bil. V Sisku, Gadiški, Brodu in Mitrovcah prav
lahko in za dober dobiček poprodajo svojo robo Slavoncem
in Turkom; kdor pa še več dobička želi, gré v Pančevo in
Palanko. Predlanskem je šel nekdo celó do Oršave.
Vreden je, da se ime tega pogumnega in verlega moža, kteri
je pervi flosarjem pot v Oršavo na meje
bugarskovlaško-sedmograške kerčil, in pervi na „železne vrata“
poterkal, da naj se odprejo lesu iz štajarsko-slovenskih gor , v
naših „Novicah“ vsem slovenskim bratom v izgled in njemu
v čast priobči: ta mož slovenske korenine je Praznik iz
Ročice.

Flosarji lepe dnarje domu prinesejo, ali pa vino in žito,
kterega jim zemlja doma le malo rodi, na Horvaškem
skupujejo in domu vozijo.

Tudi kar se telesne lepote in čverstosti tiče, ne bodeš
na slovenskem Štajaru lepšega in zdravejega rodú našel.
Sred zime bosi po Savini gazijo in plavijo les, ki se
semtertje v brege zapikuje, in nič jim ne škoduje vse to *).

V Zagrebu 15. junija 1856. K. Žavničan.

Popotni spominki.
Dva dni v Goratanu.

(Dalje.)

Višarje so imeniten kraj; kamorkoli se ozreš odtod
v široki svet, reči zamoreš z Vodnikom:

Štej snežnikov golieave,
Kar derži nar dalj oko. —

Gori na severo-zapadu kaže čez druge gore z večnim
snegom pokriti véliki zvonik (Grossglockner) svojo belo
glavo; od njega doli proti izhodu se vlečejo in kipijo nad
černimi hribi, kakor otoki iz morja, enako beli verhúnci,
mejači Koroškega in Solnograškega. Dobro se
razločite ena za drugo dravska in ziljska dolina s svojimi
planinami. Ker pa ju visoki hribi obdajajo, ne moremo
gledati nju ravnine. Proti izhodu doli vidimo na levo Z i
loger o (Dobrač), Gerlico, in več drugih verhov; pa tudi
lepe ravnine nam kažejo nebrojno število mest, vasi, gradov,
jezer, cerkev, polj in borštov; — na desno se nam kaže
okolica belopečanska in kraj nskog orska dolina notri
do Jesenic in Stola. Se bližej tù na desno pa nam je sivi
krajnski Mangart — prav za prav mejnik treh deželá —
kakor tudi koroški Kraljev verh, imenovan tako po kralji
Alboinu, ki je na njega temenu pregledoval talijanske

ravnine in tù sklenil, izpeljati svoje Longobarde iz
panonskih ravnin v ta — res pravi zemeljski paradiž. — Proti
jugu nam zaperajo sterme goličave Vlšnjegore in njenih
sosedov , z večnim snegom v svojih skalnatih razpokah in
špranjah, vés daljni razgled; proti zapadu pa vidimo tik
pod nami globoko Ovčjo dolino, za njo se odpira na levo
med vštric pred nami stoječim Nabois-om in Černim
verhom razgled v Italijo in južno Tiroljsko, kjer dobro in ostro
okó, pričemši z goro Monte canino našteje devet verst
gorá; na desno pa se vleče kanaljska dolina gori proti
Pontabel-u. — Kaj tacega, kakor tukaj, je mogel viditi naš
Vodnik na Veršacu, zakaj tudi tukaj človek nehotoma
popeva:

Pod velikim tukaj Bogam
Breztelesni bit želim,
Čiste sape sred mej krogam
Menim, da na neb' živim!

Prezgodaj so mi pač minule ure, ktere sem tukaj
preživil, pa imel sem danes še daljno pot storiti. Gnalo me je
namreč še v Rabeljsko dolino in na Predil, želel sem
pa še zvečer priti nazaj na Terbiž, toraj se mi ni bilo
več muditi. Zapustil sem Višarje v družbi gg. kaplanov
Sumper-a in Ferčnlk-a, ki sta me precej deleč spremila, in
spustil se, ločivši se od nju , namest po včerajšni poti zdaj
proti Rabeljski dolini. Urnih korakov sem skakljal proti
ravnini, vedno bolj glasno mi je donelo ropotanje od cesarskih
svinčnlh toplvnlc pri Merzli vodi (Kaltwasser), ki stojijo
v izhodu Divje doline (Kaltwassergraben) med visoko
Višarsko goro in stermim Kraljevim verhom. Ravno pri teh
sem prišel na véliko cesto, ktera tù prestopi iz desnega na
levo obrežje Zilice. Znajdel sem se zdaj tik podnožja
Kraljevega verha, ki se kakor stermi zid naravnost kviško 6042
čevljev dviguje. Dolina , ki leži v ravni meri proti jugu,
je tukaj prav ozka; le malo ostane cesti in modro-zeleni
reki Zilici ravnega prostora. Nemudoma sem se podal
naprej , ker sem svinčne topivnice nazaj gredé pogledati hotel.

Od mosta pelje cesta, obsenčena od košatih bukev,
nekoliko navkreber. Na verhu homca stoji harmica (šranga).
Pri nji se nam Rabeljska dolina popolnoma odprè. Divje lepa
je pač! Kakor orjaška stražnika jo varujeta dva velikana;
na desno podolgasti Kraljevverh, na levo še stermejši
Petverh (Fünfspitz), mogočni Montač pa nam proti jugu
zapira dolino in zastonj išče neskušeno oko popotnika
prostor za daljni pot čez Predil. Dolina je zlo tesna, pa še
jo pokriva večidel bel prod, ki nam spričuje večkratno
silovitost sicer na videz mirne Žilice. — Akoravno stoji
Rabelj v sredi doline, ga nam vendar nizki peščeni
griček skoraj tako dolgo zakriva, da že va-nj dospemo. Vas
le ta ni velika in zahvaluje svoj obstanek bogatim
svinčnim rudnikom, ktere večidel hranuje v nedrljlh svojih
mogočni Kraljevverh. Vidil sem rudokope kar rušno na gori
odkrivati, in spodej se je nahajal celi zaklad rude. Brez tega
bi pač stala Rabeljska dolina kakor zapušena puščava, ker še
tako ima le malo rodovitnega zemljišča in prostora. Hudi
plazovi pozimi, tesnoba doline, ktero popolnoma malokdaj solnce
ogreva, in pogoste povodnji so hudi protivniki žlahnim
sadikam. Nekteri rudokopi toraj ob pondeljkih od deleč sèm
dohajajo na težavno delo in grejo v saboto zopet domú.
Ruda se vsa tukaj loči in potolče; topi se pa deloma tù,
deloma pa v cesarskih topivnicah pri Merzlivodi. Na pervem
mestu se na leto napravi okoli 2000 , na drugem pa okoli
7000 centov svinca. (Dalje sledi.)

Slovanski popotnik.

*„Delle colonie slave nel regno di Napoli,
— lettere del professore Giovanni de Rubertis“ se
imenuje zanimiva knižlca, ki je prišla letos v Zadru na svetlo,
potisnjena iz časnika „Osserv. Dalm.“ Znani grof Orsat
Počič je bil na Laškem in se je soznanil z nekim
napolitanskih Slovanov (Serbov), profesorjem de Rubertis.
iz Aquaviva, in tega pisma je Počič na svetlo dal.

* V Moskvi izhaja letos vsake kvatre en zvezek
novega časopisa pod naslovom „Ruskaja besjeda'', v kteri
se, kakor program pravi, bo posebna pozornost obračala na
slovansko življenje in kniževnost, na národno pesništvo in
prislovice, na razločke slov. narečij , na ljudske šege itd.
Ima dopisnike v vseh slov. deželah. (Neven.)

* Konec pret. leta je prišel na svetlo 1. del važnega
zgodovinskega dela „Dejepis mesta Prahy“ (Povestnica
mesta Praga) od slavnoznanega povestnika V. Tomka; delo je
posvečeno gosp. ministru grofu Thunu in bo obsegalo
6 knig.

* Mertvaško trugo kralja poljskega Leszek-a
Černega, ktere so mnogo let iskali pa ne dobili, so prigodno
našli 6. dan t. m. v cerkvi dominikanov v Krakovi; truga,
ki je bila pod tlakom blizo velikega oltarja, je popolnoma
strohnela ; kraljeve kosti so bile zavite v terdno svilno
oblačilo, pa tudi to je že zlo sperhnelo.

* Gosp. Mirko Bogovič, verli domoljub in slavni
pisatelj jugoslavenski, je začasno prevzel vredništvo
„gospodarskega lista'' zagrebškega. Na čêlo tega novega posla
si je napisal poslovico primorsko, ktero tudi mi vsem, ki
nas vrednike radi preostro pretresajo, v prevdarek podamo:
„nije broda ki nejadri, ni čovjeka ki nefali“.

* Da je Beč (Dunaj) središče mnogorodnega
cesarstva, se vidi očitno iz tega, da razun nemških
gledališč (teatrov) se igrajo ondi tudi v različnih dobah
talijanske, češke, poljske in madžarske igre.

* Serbski knez napravlja v svojem poslopji zanimivo
zbirko obrazov (podob) vseh mož, ktere nova zgodovina
serbskega naroda ali na bojišču za serbsko samostalnost ali
na polji domačega slovstva pervakom uverstuje. (Serb. Dn.)

* „Zvedeni kmet'' ali „Naj potrebniši nauki
kmetijstva za nedeljske šole po deželi“ se
imenuje nova slovenska kniga, ki jo je zložil po želji c. k.
teržaškega deželsk. poglavarstva gosp. Peter Aleš, stolni
dekan v Terstu in okrožni šolski ogleda.

* Pred nekoliko leti se je prikazal na slovanskem
kniževnem obzorji nov pa izversten jezikoslovec (filolog) prof.
M. Hattala, rojen Slovak. Ta slavni poznávec
slovanskega jezika je izdal doslej že več važnih spisov; naj
imenitejše delo pa je gotovo njegova skladba češkega jezika,
ktere 1. del je prišel lani na svetlo, 2. del pa pride kmali.
Sliši se tudi, da g. Hattala, kteri sedaj razlaga
jugoslavenski jezik na vseučilišču pražkem, izdeluje ilirsko
gramatiko za Cehe.

* Na stroške vladne je prišla na svetlo na Dunaji
botanika v horvaškem jeziku pod naslovom „Biljarstvo“
za višje gimnazije na Horvaškem, Slavonskem in
Dalmatinskem od gosp. Bogoslava Suleka.— Kdo bo
Slovencem kdaj spisal rastlinoznanstvo?

Novičar iz avstrijanskih krajev.
Iz Semča na Dolenskem 19. junija.

„Bog je dal,
Bog je vzel; bodi češeno njegovo ime“! Vsa semška fara
je danes v grozni žalosti, in ni ga veselega obraza viditi,
ker včerajšnji dan nam je vse vzel. Toča nam je vse pobila.
Včeraj popoldne ob eni le ene dvakrat zabliskne in od
Planine (Stockendorf) se privali kakor jesenska bela megla
zgolj toče s tako silo, da je v komaj pol uri skoz semško faro
skor 3 ure dolgo, in dobro uro široko pot naredila, in vse
je bilo belo kakor pozimi. Koliko je revežev, ki so svoje
uboge otročiče tolažili: „Čakajte, le poterpite, jutri bomo
ječmen želi!“ (ki je bil tako lep, in res zrel), in zdaj jokajo
in tarnajo, kaj bo? da se Bogu smili! Ves naš pridelek je
v tem, kar terta rodi, in — vse tertje je preč; prav lepo
je kazalo, zdaj pa je tako okleščeno, da po nekterih
nogradih še drugo leto terta nič rodila ne bo. Le majhen košček
naše tako velike in imenitne gore je ostal. — Nesreča je
grozna; kje hočemo pomoči iskati; prosili bi, milo prosili,
ali kaj, ker je toliko beračev, da eden drugemu vrata od-

pirajo, vendar , — ko bi ktero dobro serce se usmililo naših
revežev, ki jih ni na sto, ampak na tavžente. Lepo prosim,
si. vredništvo „Novic“ in „Danice“: ker ste že toliko
dobrega storili in že mnogim kaj sprosili,
poprosite še za nas! *)

Ravno ko to pišem, se prijoka uboga žena k meni in
me pomoči prosi. Pravi, da so hotli oblake streljati, in ko
nje mož možnar nabija, se utrene iskra in žakelj smodnika
vname ter v moža puhne, da zdaj revež nič ne vidi, je hudo
zatekel in vés čern.

Pri nas se večkrat primeri, da se kdo obstreli ali osmodi,
ker morajo pri obdelovanji kamenje iz njiv in nogradov vedno
streljati; letaš je ta že druga takošna nesreča. Ne morem
se prav domisliti, kaj je v tej nesreči naj bolje. Prosim
tedaj si. vredništvo „Novic“ nam še enkrat povedati **)

J. Volčič.

Novičar iz raznih krajev.

Ta teden so začeli okoli Dunaja že večidel žeti. Silna
vročina je zorila ječmen in rež tako hitro, daod leta 1794
ne pomnijo v teh krajih tako zgodnje letine. — Iz več
dežel našega cesarstva se sliši, da okoli 19. in 20. dneva
t. m. je toča hudo bila; med Lincom in St. Polten-om je
padala kot kurje jajca debela; v Toplicah na CeskemjelS.
t. m. čez navado ponoči razsajala. Deževati pa je začelo
skor povsod 18. ali 19. dan t. m. in ta dež je bil res po
naključbi „voda na mlin“ vremenskega prerokovanja, od
kterega smo unidan omenili. — Po sklepu dunajskega zbora
so gg. škofje večidel v petek in saboto zapustili Dunaj
ter se podali v svoje škofije domu. — Za gotovo se
pripoveduje, da bojo presvitli cesar letos potovali v Benedke
in Milan na Laško. — Vlada v Krimu je oklicala, daje
začela snažiti in čediti te kraje, kjer je mertvih pokopanih
na kupe in je bilo nadlog mnogoverstnih na cente. Ker pa
že sili mnogo ljudi v te kraje, ali jih ogledavat iz zgolj
radovednosti ali obiskavati grobe mertvih , je vsem vradnijam
na mejah naročeno, naj povedo vsakemu, da sedaj, ko še
vse križem leži, ni čas za to pot. — Vojska
sevastopoljska je prizadjala rusovski vladi vsaki mesec 144
milijonov frankov, tedaj vsako uro 200.000 fr., — Turčii vsaki
mesec 45 nul. frankov „ tedaj vsako uro 62.500 fr., —
Francozom vsaki mesec 90 mil. fr., vsako uro tedaj 125.000fn,
— Angležem zavolj mornarstva in udinjanih ptujih čet
ravno toliko, — vsem skupaj tedaj vsaki mesec 396 mil.
frankov ali vsako uro 512.000. — Mnogo Boljarjev v
Moldavi in Valahii vse žile napenja, da se zedinite te deželi v
eno deržavo z enim glavnim mestom pod enim knezom,
ki naj bo iz kake ptuje vladne hiše, le iz nobene sosednih
deržav ne. Ali jim bo obveljalo, se ne ve. — Na južnem
Francozkem so unidan zaperli spet mnogo cesarju
Napoleonu in njegovi vladi nevarnih oseb, in nektere celo iz
višjih stanov. — Cesar Napoleon je oklicati dal osnovo
namestnega vladarstva (Regentschaft), kterega
poglavitni razdelki so sledeči: cesarjevič je polnoleten z 18 leti;
cesarica je namestna vladarica, ako ne določi cesar
drugač; dokler tako vlada, se ne smé omožiti; ako ni
cesarice ali če je cesar drugač sklenil, nastopi po postavnem
redu dednega nasledstva kak princ iz te rodovine namestno
vladarstvo; svetovavcov namestnega vladarstva je pet. —
Vsaki dan je gotovše, da se bote angležka in
amerikanska vlada spet sprijaznile in da za vés razpor bo le
poslanec angležki Krampton terpeti mogel.