NOVICE
gospodarske, obertniške in narodne.

Izhajajo vsako sredo po celi pôli. Veljajo v tiskarnici jemane za celo leto 3 fl. 60 kr., za pol leta 1 fl. 80 kr., za četert leta 90 kr.
pošiljane po pošti pa za celo leto 4 fl. 20 kr., za pol leta 2 fl. 10 kr., za četert leta 1 fl. 5 kr. nov. dn.

V Ljubljani v sredo 2. januarja 1861.

Slovencom za novo leto!

Novo leto je vsakemu časniku pripravna prilika reči
svojo. „Novice“ — po svoji obilni udeležbi pisateljev iz
vseh krajev naše domovine v resnici glas slovenskega
naroda — imajo nalogo blagostauje in omiko slovenskega
ljudstva povzdigniti in se potegovati za pravice njegove.
Po pravilu gospoda ministra Schmerling-a je odkritoserčni
pa spodobni besedi odperta vereja, ki jo je dozdaj zaverala.
Posluževali se bomo te pravice brez razujzdanosti možato,
in ne bo nam mar za to, ako se vzdigne tù in tam hrup
zoper nas; saj vemo, da resnica očí kolje, in da smo
se skozi 10 let duševne oterpnosti odvadili vsake ostrejše
sapice.

Ne moremo reči, da so naši domorodci do zdaj spali,
ne. Vsaki list je prinesel domorodne glase za pravo našega
naroda; al če sedaj na koncu preteklega leta vse
jeremijade pregledamo, bomo vidili, da smo le malo dosegli; naši
zdihljeji so razdonéli brez dostojnega uspeha! Očitalo se
nam je od mnozih straní, da se preveč vertimo le v enem
kolobaru in da le gledé na pravice jezika smo v nemar
pustili mnogo druzih zadev. Al kdo nam more po pravici
to v greh šteti? Bolnik, kteri ima več ran, vendar le
za poglavitno rano največ toži. Iskali smo neprenehoma
zdravíla, pa ga nismo dobili. Dopustite nam, to po
zgodovini dokazati.

V letu 1848 je perva zarja ustavne svobode zabliščela.
Slovenci so se zdramili in obveljava zatertega maternega
jezika je bila perva potreba, za ktero so želeli pomoči. Kaj
se je v teh zadregah počenjalo, ne bomo na dalje
popisovali; saj je vsem dobro znano. Čeravno so vse ministerstva
od tistega časa „ravnopravnost vseh narodov“ napisovale
na vladno čelado, je ravnopravnost slovenske národnosti
vendar le ostala — „obljubljena dežela“. Ne bomo popisovali,
kolikrat je zadonel glas ravnopravnosti; mislili smo, sedaj
in sedaj bomo dosegli, kar pred Bogom in svetom
vsake mu narodu gré; al birokratizem nam je poderl naše
pravično upanje, ker „Berichti“ so bili vselej taki, da slovenski
jezik ni ugoden za kancelije, čeravno še nikdar nikjer se
ni primerilo, da bi naši ljudje ne bili gospodov v kancelijah
razumeli, kar so jim z domačo besedo dopovedovali. Če
pa je jezik za besedo ugoden, kako, da bi za pismo ne
bil? To je zastavica, ktere ugibati nam zdrava pamet brani.
V šole so nam dali nekoliko slovenskega jezika, pa koliko?
Toliko, da se noben nauk ne razlaga v njem, ampak v
realkah in gimnazijah se skozi 8 dolgih let z berili vred
slovenska gramatika gode v nemškem jeziku! Ni tedaj čuda,
da mi Slovenci gledamo na cesarski ukaz od 8. avg. 1859
kakor sveti trije kralji na zvezdo, al zmiraj — zastonj! Kdaj
nek in kako nas bo zvezda mila pripeljala do jaslic tistega
zakona, ki ne dela razločka med narodom in narodom,
ampak kteremu so vsi narodi enaki, ker vsi narodi nosijo
ravno tiste bremena davkov in druzih dolžnost.

Cesarski diplom od 20. avgusta nam je zagotovil novo
dobo. Stopil je mož iz ministerstva, ki nam je skerčiti
hotel cesarjevo pismo tako na malo, da se je vès svet

čudil, ko je začel izdajati postavo za deželne zbore.
Namesto da bi bil pot ogladil vsem po enacih pravicah, je
delil v njih sedeže po privilegijah, ne pa po ravnopravnosti.
Kakošni bi bili deržavni zbori po njegovem stroji, vsak
lahko sam zapopade. Hvala Bogu, da človek, ki ni bil
nobenemu po volji, je mesto svoje prepustil možu, čigar volja
je, kakor njegovo pred Božičem razglašeno pismo pravi,
tudi nemško-slovanskim Avstijancom dodeliti tiste pravice,
ki so podeljene Ogrom in ž njimi združenim deželam.

Svobodno gibanje županij, deželni zbori in
deržavni zbor je tista važna trojica, ki nam obeta bolje,
nove čase.

In sedaj nam stopi v spomin, kar je leta 1844 naš
Koseski v „visoki pesmi“ pel, ko daje Slovenii govoriti:

Željno prašam zdaj: al smem se šteti med Avstrije stebre,
Ali na zboru deržav moja beseda veljá,
Sini slovenski al so v številu zemlje junakov,
Tudi za me razpet al je istorije list? —
Slišim iz neba oglas ponosne Klione grekinje:

Kako, ti dvomiš? mar treseš se clo, ti moja ljubljenka,
Ker ti imena s kervjo Rimec ni pisal in Grek?
Dvigni se, dvombe na stran! prestolu dostojno so bližaj:
Slava je tvoje ime. slava porod in rast;
Zvedi iz mojih ust. kaj bila si svetu od nekdaj!

Slovenci! veliko smo jokotali, načivkali smo brez uspeha
na cente papirja; sedaj bojo prišli časi, da bo tudi naša
beseda veljala v zboru dežel in deržave. Dôba jokotanja
naj neha, le možka beseda veljá. O vzajemni delavnosti
vseh narodov avstrijanskih ne smerno samo mi biti zaspanci.
Kaj pa početi? Prevdarjati je že sedaj treba, ktere možé
bomo volili v zbore, ki bojo razsojevali našo srečo ali
nesrečo. Le možje rodoljubni, ki naše reve in naše žulje
poznajo, možje znane poštenosti, bistrega uma, vajeni v
besedi, in ki se ne bojé odkritoserčno govoriti, naj bojo
brambovci naših pravíc. Kimovce, hinavce, mevže, izrodnike
pustimo drugim.

Prijaznosti do druzih narodov nam ni treba še
posebno priporočati; saj je to od nekdaj prelepa lastuost
slovenska; tudi svariti nas ni treba, ne se zaletovati v ptuje
pravice, zakaj mi pohlevne ovčice nismo nikdar segale po
ptujem blagu in le drugi so se zaletovali v naše tako,
da so nam pobrali skor vse, kar je narodovega z
nekristjansko pretvezo, da ti njih zaleti peljejo narod naš v
izveličanje! Zaostalost našega naroda je žalostna priča
tega početja.

Al pozabimo to, kar je bilo. Bolja prihodnost nam je
zagotovljena. Te se zdaj veselímo, nikoli pa pozabivši
prislovice naše, da le sloga jači, nesloga tlači.

To so naše serčne želje ob začetku novega leta — o
nastopu nove dôbe mnogonárodne Avstrije. Bog daj srečo!

Kako murbe ravnati, da bomo pridelovali
čedalje več svile.

Večletne skušnje so do dobrega dokazale, da je vpeljanje
sviloreje (pridelovanje Žide) na Kranjskem in po vseh slo

venskih deželah mogoče, ker murbe, v pripravni svet sajene,
čversto rastejo, svilodi (židni červiči) se dobro sponašajo,
in pazljivo ravnani svilo posebne vrednosti dajajo. Kar je
pa še poglavitno, je to, da so se v naši deželi najzdraviši
prihranili in da torej Lahi zarod naših svilodov nenavadno
drago skupuje. V Ljubljaui so lansko leto Lahi svilne
mešičke (kokone) plačevali funt po 4, 5, tudi po 6 gold., po
tej ceni pa tudi lot jajčic.

Iz tega vsakter lahko prerajta, kako naglo, namreč v
šestih tednih, mu je mogoče obilo denarca si skupiti. V
eni sami hiši se je skupilo za prirejenih 156 funtov
mešičkov čez 600 gold.; kmetijska družba je skupila tudi za
svoj pridelek blizo 400 gold. itd.

Kdor pa želí se s svilorejo pečati, mora pervi ozir
imeti na zasajo murb, da mu dajo potrebne klaje za
červiče, o kteri hočem par besed govoriti.

Znano je, da murba ljubi suh, kamnit, peščen,
kremenast svet in da ji močviren, ilovat, mahovit svet ni všeč.
Murbe se sadijo plitvo, toliko da so korenine zakrite.

Pervih pet do šest let je treba od debla dva do treh
čevljev okrog zemljo do korenin prekopati in z dobro
udelanim ali s cestnim blatom namešanim gnojem pognojiti,
vsako spomlad vse odrastke z debla gladko odrezati, in
verhove vsako leto proti na dva do tri pavce konec mesca
sušca prirezati.

Bodi si murba cepljena ali pa divjak, na tem je
malo ležeče. Cepljenka dá lepše perje, pa tudi več
perja, divjak pa prijetnišo klajo, ktera červiče zdravše
ohrani.

Še le po šestem letu se dá pirje za klajo červičem
rabiti, ko je drevje že kerpko.

Najpripravniši svet murbe saditi so obpotnine. Potov
je povsod brez števila; koliko bi se znalo murbinega drevja
in klaje za svilorejo zarediti, ako bi se poleg potov po dva
do treh čevljev proč na obeh stranéh murbe posadile, in po
gori danem svetu perve leta opravljale!

Tako uasajene murbe na soseskinem svetu bi mogle
sčasoma vse srenjske ali občinske stroške zalagati, ako bi
se vžitek perja vsako leto v najem (štant) dajal.

Zdaj pa prevdarite, ljubi rojaki, ali ni ta moj svèt
premislika vreden. Nam in zanamcom našim je pot
pokazana, z malim trudom si velik dobiček prisvojiti.

Kmetijska družba v Ljubljani je že veliko let vedno
skerbela, da se je murbino drevje na njenem vertu redilo
in po nizki ceni prodajalo; tudi sedaj more manjših
drevesc oddati, ker so velike oddane, ali pa velikih oskerbeti
od drugod.

Tedaj le jaderno po murbah, da bo slovenska dežela
kadaj „zidana dežela“ imenovana.

O tatvini sadja.

Gosence in kebri pokončavajo drevje; zajec ga gloda,
da vsahne; slana popari cvetje, toča oklesti polne
sadunosnice. Al to še niso vsi sovražniki njegovi.

Kar gospodarju veselje pri sadjoreji pa še posebno
grení, je to, da mu tat sadje obere. Pri tem je pa naj
bolj žalostno to, da ljudje take tatvine večidel še za nobeno
pregreho ne deržé in se sadjorejcu še celó posmehujejo, ako
se grozí, kakor da bi bilo sadje krasti slehernemu pripuščeno.

Sosedje dostikrat k temu ne čerhnejo ne bele ne černe;
temveč se še posmehujejo, čeravno vedó, kdo mu je sadje
pokradel. Navadno hodijo fantalini, hlapčoni in delavci, ki
ponoči marsikaj nerodnega počnó, poleti po vertih sadja
krast; če le vedó, da ima kak sadjorejec kaj boljega na
svojem vertu, kar posebno obrajta, varuje in s posebnim
veseljem pričakuje, da bi dozorelo, bo gotovo v tatinske
parklje prišlo.

Marsikdo bi k vsemu temu, da mu je sadje
pokradeno, še molčal, da bi mu o tem le ne bilo toliko dreves

pokončanih ali poškodovanih. Al ker tatje najbolj ponoči
po ptujem sadji segajo, tudi ne more drugače biti, da sadje
z vejami vred polomijo in dostikrat še na take drevesa
zadenejo, kterih sadje še zrelo ni; zato se ga drugo jutro
vse polno pod drevjem nahaja.

Od kod pa najbolj izhaja to gerdo tatvinstvo? Največ
od tod, ker se mladost že v otročjih letih ne vadi,
kako se mora ptuja lastnína spoštevati. Vsak
človek vé, kako otroci po sadji prežé, zato pa tudi radi
na ptuje verte lazijo in sadje poberajo, in če ga pod
drevjem ne dobe, ga jamejo z drevja tergati ali klatiti. Tega
tatinski otročaji ne zamolčé in veseli domú pridši
pripovedujejo od nabranih jabelk ali hrušk. Večkrat sem pri taki
priliki stariše vidil, kako so se jim posmehovali in rekli:
„Kaj pa, če bi te bil sosed na vertu dobil; našeškal bi te
bil, da bi bilo joj!“ Če otročaji pa vendar le preveč
pogostoma po sadje v sosedov vert zahajajo, jim stariši le
zastran jeze in sovraživa s sosedom to prepovejo, ne pa
zastran greha, ki se ga zoper sedmo zapoved božjo
udeležijo. Otrok si pri tem pa le misli: „Ne bo me dobil,
ne.“ In tako dela od otročjih let do pozne starosti, zakaj
česar se Janezek privadi, to tudi Janez dela. —

Otrok se mora učiti cvetlico, jabelko ali hruško na
sosedovem vertu ravno tako spoštovati kakor vsako drugo
tuje blago; po tem še le se bo v serce njegovo zasadila
prava poštenost.

To je važna naloga otroške izreje v cerkvi, šoli in
doma pri stariših!

Gospodarske skušnje.

(Koliko narazen naj se sadí pesa). Pridni
kmetovavec Okel je skušal v različni daljavi saditi peso za
živino in sicer od 30 do 12 pavcov saksebi. In kaj je po
večkrat ponovljenih skušnjah najdel? To, da je pridelek
najbolji, ako pesa od pese poldrugi čevelj saksebi stojí.

(Kebrov ali hrošče v gnoj). Dr. Grouen, vodja
gospodarško-kemijskega oddelka centrale gospodarske družbe
v Saksonii, je pokazal lani vélikemu gospodarskemu zboru v
Berolinu gnoj, ki ga napravlja iz kebrov ali hroščev tako-le :

S kropom poparjenih 1000 vagánov kebrov, ki so mu
jih ljudje iz mnogih krajev znosili po 10 grošev vagán, je
pometal v velike jame, ko jih je popred pomešal z žgano
ilovico in živim apnom (na cent ali 100 funtov kebrov je
dal 30 funtov ilovice in 10 funtov apna). Jame je pokril in
pokrite imel, dokler kebri niso zgnjili v tej mešanci. Dobil
je iz tega okoli 800 centov kebrovega gnoja, ki je veljal
kakih 400 tolarjev. Ker pa je cent tega močnega gnoja 20
grošev vreden, se gnojna vrednost te mešance blizo na
600 tolarjev ceni. — Letos bo kebrovo leto; naj se te
skušnje v premislek vzamejo!

(Mravlje pregnati) ni boljega pomočka — pravi
nek kmetijsk časnik — kakor perišče divjega lisca al
trebelike (Körbelkraut). Kamor to zeliše položiš, ti
zginejo mravlje in nikoli več jih ni.

Obertnijska skušnja.

(Kako razsoditi: ali so škrili ali škerli za
streho dobre ali ne). Dobra škrilna ploša (Dachschiefer)
je lepo gladka, prelomnjena se kaže gosta, terdna; sicer
mora biti tanka, da ne teží preveč strešja. Barva ne dela
nobenega razločka, ali so škerli sive, černe, zelene ali pa
rudeče. Poglavitna reč je, da se ne sperstenijo rade in se ne
lušijo. To se pa tako-le zvé: Zvaga naj se ena ali dvoje
plošč, potem pa naj se dajo kuhati četert ure v kropu.
Potem jih vzemi iz vode, pa spet zvagaj. Tiste, ki niso
sedaj veliko težje, so najbolje; zakaj to je znamenje, da
se niso napile veliko vode, tedaj tudi ne bojo razpadle rade.
Če pa ploše že v vodi razpadejo, niso celó nič vredne,

Živinozdravilska skušnja.

(Pomoč zoper bolezen na gobcu in na
parkljih). V časniku štajarske kmetijske družbe priporoča neki
gosp. Schluderman sledeče zdravilo, od kterega pravi, da
je popolnoma poterjeno in tudi od vodstva dunajske
živinozdravilske učilnice pohvaljeno. Kupi si — pravi — v
apoteki belega terpentinovega olja, vlij ga nekoliko v
skledico, vzemi ščetko ali penzelj, iu pomaži ž njo goveji
živini ali ovci rogove in pa ušesa tikama glava. Če je
v hlevu le eno živinče za to kužno boleznijo bolno, pomaži
vse živinčeta v tistem hlevu s tem oljem. Živini, ki nima
rogov, pomaži le ušesa tikama glave in ozdravil boš vse,
kar je bolno, ali pa obvaroval zdravo živino bolezni. Za
40 goved je maslic terpentinovega olja dosti. — Če se pri
tej bolezni spahnejo kravam po vimenu mehurci ali
mazuljčki, kupi si v apoteki dva lota svinčenega kisa
(Bleiessig), zmešaj ga z maslicom vode, dobro pomešaj, in
s platneno cunjico pomaži bolno vime. — Če se parklji
razpokajo ali če se je bati, da bi se živina sbosila, dobro
namaži z vodo svinčnega kisa bolne mesta. — Če je k
tej bolezni pritisnila tudi notranja vročnica, vzemi 8 lotov
solitra, 8 lotov pa saj; oboje dobro skupaj zmešaj in prilij
toliko vode, da bode gost sok, pa daj bolni živini dve ali
tri kuhinske žlice na dan.

Kaj je národnost sploh? in kaj posebno
národnost slovenska?

Toliko beremo v raznih novinah o narodnosti; učeni
pravijo in politikarji, da je sedaj vek národnosti; celó do
kmeta in v vasí nosijo „Novice“ to besedo. Kaj tedaj
znamenuje? Kaj je národnost?

Kjer je dete začelo gledati po svetu, — kjer mu je
Bog dal stariše in brate in sestre, — kjer je živelo perve
svoje bodi žalostne bodi vesele dni, tjekaj se bo rado
vernilo od kjerkoli. — Ne morejo vsi ljudje domá ostati; osoda
nas raztepuje na vse straní belega sveta; al vsakemu rodo
gré odtod; ko se pa približujejo veči svetki, ko snežni
čas oznanuje Božične, pomladanski zrak pa velikonočne
svetke, glejte! kako se kmetijski sinovi poganjajo iz bele
Ljubljane, iz velikega Tersta, iz svitle Gorice, iz
prijaznega Maribora na pot, da zapustivši morebiti lepe hiše,
stopijo v čumnate, v siromašne bajtice, da namesto mehkih
postelj sladko spijo na terdi slami domači, ali v senu na
svislih. Al zakaj je tako? Tamkaj vse jim je bilo tuje,
hribi in gore merzlo jih gledajo, morje strašno šumí,
Ljubljanica mlačna, Drava dereča, Soča ledena po tuje jim teče;
tukaj pa jim je vse znano, vsak hribček jim je znanec,
potok jih prijazno pozdravlja, zrak jim znano pihljá, solnce
jih prijaznejše gleda kot v mestu, in ko začuje zvonove
domače fare, k sercu mu sega, veselo mu tolče serce, ker
je le domá. To vam je mila domovina.

In fantiček slovenskega kmeta na Gorenskem, na
Dolenskem, ali na Štajarskem zapustivši domovino, pride v
Ljubljano, v Terst, Maribor ali celó v Gradec, oziraje se
po mestu ali gradu mnogo vidi ljudí, vse gomizlja po ulicah,
cerkve so polne, v šoli tiči glava tik glave; in vendar ne
zdi mu se nič prav; težko mu je pri sercu; zdi mu se, ko
da je med toliko ljudi samoten. Al zakaj? Noša mu je tuja;
oblečeni so ljudje čudno; take obleke ni vidil ne na materi,
ne na očetu, ne na sestrah, ne na bratih. Al gredoč po ulicah
zagledne prijazne dve podobi; znana mu je iz daleč obleka,
klobuk, hlače, jopič, peča, kiklja, vse je po domače, in
pred ko vidi obraz, pred ko čuje glas in besedo, že mu
serce pravi: Ta je iz moje domovine, ti so oblečeni ko oče,
ko mati, ko bratje in sestre, ko moji znanci.

To vam je domorodna obleka ali noša.

In fantiču našemu, ko razgleduje grad ali mesto, kar
koli delajo ljudje, drugač se mu vse zdí, — vse je tuje.

Ljudje vedno tičé po kamenitih hišah, in če se jih kaj več
snide, ali kvantajo prazno slamo, ali pa se kartajo; tiho
postopajo po ulicah brez pesem, brez ukanja, ko da bi prodavali
lansko leto. In premišljuje fantič naš, kako je domá vse
polno pesem: slovenske pesme poje pastir na paši, ženjica
na polju, prelja pri preslici, terilja pri terlici, mati pri
zibelki; in žalost se v pesmah razlega o mertvih, o
izgubljeni ljubi; pesme doné, ko se repa ali korenje (merkev)
obrezuje, ko se turšica lika ali kožuha; in če so kaj
dopeli, basni si pripovedujò, uganjke ali zastavice dajajo in
uganjajo; in brez vsega tega slovenskega luščenja ni. —
Pa pride čas pustni, ko ves svet norčuje, ko vsi Kurenta
slavé; al kakor v žalosti, tako je v veselju, v radosti vse
drugače; res plešò tudi po mestih ali gradovih, in če je
fantič naš v Terstu, Gorici ali drugem blizo Laškega
ležečem gradu, vidi kako ljudje ko norci vozé se po malem
po strašni zimi zmerzavajo po ulicah ko vrabci v snegu;
v slovenski svoji domovini pak, kjer jih niso potlačili
žardari, letajo orači od vasí do vasí, orjó po snegu, sejó po belih
brazdah in mastnjak za to prazno delo dobiva klobas in
svinskega mesa iu jajc in kar ima dobrega pridna
gospodinja. Misli tedaj fantiček naš na domače, na domorodne,
narodne šege ali navade.

Kakor so sedaj po slovenskih krajih gradovi ali mesta,
fantiček našega kmeta zapustivši domovino, da stopi v višje
škole ali h kakemu mojstru, čuje večidel le tuj jezik; gerdo
se mu zdi, ko pride v mesto, ker nikogar ne razume; kar
čuje, vse mu je tuje, nič mu ne sega do serca; ljudje so
morebiti prav veseli, smejó se in šale zbijajo; toda fantiču
je težko pri sercu; smeh se ga ne more lotiti, pesme, ki
jih čuje, ne grejó mu do serca, vse mu je ostudno. In želí
si strašno domú, in ko se božični, velikonočni čas, ko se
školski prazniki približajo, domú hití po snegu, po dežu, po
skeleči vročini; ker le tukaj mu gré do serca, kar mu oče
in mati velevajo; joka se z žalostnimi, veselí se z veselimi,
poje s pojočimi. To je sila národnega jezika.

In gredoč enkrat po gradu, vidi naš fantiček, kako
dva v enaki noši ali obleki strašno kričita in se cukata;
enega od njú po jeziku ne razume; drugi pa govorí mu
znan jezik, in tudi obraz mu je nekaj domač; pridruži se
jima in pomaga temu, — saj mu je domač, saj sta oba
enega jezika. Po jeziku je spoznal zemljaka ali rojaka;
po jeziku ga bo vselej spoznal, če bi ravno sto in več
ljudi bilo skupaj, oblečenih v enako ali razno obleko. —
Jezik je tedaj najboljše znamenje, po kterem
se pozná, kakega je kdo naroda; kdor od mladih
nog jezik govori, ki je tebi národen, tega boš prišteval
svojemu narodu.

Al kaj je po vsem tem narod? Po tem, kar je gori
fantič naš zvedil, vsi so mu ljudje mili in dragi, vsem se
rad približuje, ki so iz njegove domovine; ki imajo taiste
šege ali navade ko pri njem domá; al če se ravno kaj
spremeni obleka, lahko pozná svoje ljudi po govoru, po jeziku.
Vse te, kar jih razume, ki mu njihove besede gredó do
serca, vse si te misli ko domače svoje, vsi so mu ti mili
in dragi, vsi so enega naroda z njim.

In fantič naš potuje iz Gorenskega po Goriškem,
večidel po Istrii, po Koroškem vse do Celovca, po Štajarskem
v Celje, vse do Maribora in Radgone, in povsod čuje pesme,
ki mu serce grijó, povsod ga pozdravljajo s tistim
jezikom, samo da se morebiti kje ktera besedica glasi malo
drugač; karkoli ljudi razgleduje, serce mu pravi: to ti
niso tujci, ker te razumejo. In pridruži se fantiču
gorenskemu pri Ptuji na Štajarskem fant ondešenj; gresta oba
na Horvaško pri Ormužu, ter hitita proti Varaždinu. In
Štajarec, ki se je pridružil, najde tudi tam na Horvaškem
nošo ko domá, ljudje pojejo pesme vesele in žalostne, in
kamor koli prideta od Varaždina do meje vojaške, kar je
koli kraja med Križevci, sv. Ivanom, Zagrebom, Siskom
in Karlovcom, povsod jih ljudje razumejo, čeravno je našemu

*

Gorencu nekaj težje ko Štajercu.
Tako je obišel fantiček vés narod slovenski. )

J. Macun.

Kaj je domoljubje?

Govor prečastitega kanonika Josipa Marić-a v stolni
cerkvi ob obhajanji stoletnice na slavo narodnega
horvaškega pesnika Andreja Kačića-Miošića v Zagrebu
13. dec. 1860.**)

Gospoda! to leto izteče sto let, kar je Andrija
(Andrej) Kačić v Gospodu zaspal. Andrija Kačić je
potomec plemenite rodovine Kačić-eve in rodú onih knezov
Kačićev, kteri so nekdaj s Horvati ponujali krono
kraljevine svoje Kolomanu, kralju ogerskemu. Andrija je rojen
v primorju makarskem v selu Bristu. Dorastel do dôbe, ko
mu je na križepotju življenja odločiti bilo, po kteri stezi
naj potuje, odbere si stan duhovni in stopi v red
frančiškanski manjših bratov. Rod in red sta ga napravila,
da gré v Budim in se tam učí naukov modroznanskih in
bogoslovnih, kterih se je izučil s tako slavnim uspehom,
da je, vernivši se na dom, v samostanu makarskem postal
učitelj modroznanstva. Tù je v naukih področja svojega
spisal in na svetlo izdal délo v jeziku latinskem, v
kterem opravilstvu bi bil po duhu tadanjega časa tudi
nadalje ostal, ako bi ga od tega ne bilo odvernilo domoljubno
serce njegovo. Spoznavši, da je neumno v šumo (gojzd)
derva nositi in v morje zlivati vodo, — da je
sramotno tuje dvore graditi, svoje pa
zanemarjati, prestavi petéro bukev Mojzesovih in nekoliko
prerokov v slaven ski jezik, in temu pervemu delu svojega
domorodnega duha dá ime: „Korabljica (ladjica) sv. pisma“.
Postavši pak poslanec apostoljski (misijonar) dežel
Dalmacije, Bosne in Hercegovine, obhodi te dežele v svojem
poklicu. Al kodar ga je apostoljski duh vodil, tod ga je tudi
domorodno serce njegovo spremljalo. On hodi tod in tam,
po mestih, po samostanih; iz ust naroda nabira gradivo in
zapisuje dogodke slavenskih kraljev in izpeva slavo
slavenskih junakov. Živel je 70 let, in bil je ponižna, blaga
in poštena duša.

To je gotovo vse, gospôda! kar iz življenja ubogega
fratra povedati morem. Nas danes največ mika njegova
„Pjesmarica“, znana pod imenom: „Razgovor ugodni
naroda slavenskoga“, s kterim je rodu svojemu
največ postregel. V nji dijejo kerščanske kreposti, v nji se
nahaja ljubezen starišev do otrok svojih, otrok do starišev,
zvestoba podložnikov, ljubezen domovine in pobožnost do
Boga. On je spravil na dan junake, s kterimi bi se danes
vès narod slavenski ne ponašal, ako bi jih ne bilo
Andrejevo pero poslavilo. On je dosedaj pervi in
najplodniji narodni pesnik in ljubljenec celega
naroda. Njega prepeva devica v kolu, pévajo ga
pastirji na polju, in juuaki jezdéči čez goro.

Evo, gospôda! Andrija Kačić bil je, kakor sami
vidite, domoljub, in zato vredni sin roda in domovine, zato
pa tudi menim, da tega dneva, kterega so domoljubi
Andriju odločili na slavo, in kterega se tolika slavna gospôda
udeležuje, ne moremo bolje postaviti, kakor da se z vami
o domoljubju porazgovorim. Vidite, gospôda slavna, da
je ta naloga prevelika, da bi ji zavoljo slabote uma svojega
kakor tudi zavoljo nenadnega dogodka ter kratkote in
važnosti časa dovoljno zadostiti mogel; ktere sem se težko
lotil in ktere bi se nikakor ne bil podstopil, ako bi se ne

bil ohrábril s tem, da morem z rodom iz serca govoriti.
Hočem tedaj začeti. Bog mili pa in vaša ljubezen naj mi
pripomore!

Kaj je domovina? Domoviua ni ono mesto, na kterem
se kdo po naključji rodí; ker potem, ako se kdo rodí na
morji, v špilji (jami), v gori, bila bi gora, špilja in morje
domovina njegova. Domoviua ni mesto, na kterem se
začasno nahajamo, ker bi sedaj to sedaj uno mesto bilo
domovina naša. Domovina ni mesto, v kterem materialne
koristi uživamo, ker, ako bi to mesto razpadlo, razpadla bi tudi
domovina naša. „Naj bi bila razpadla Rim in Atene,
omagala Tuli in Temistokel, naj jima se poderó zidovi, razdenejo
dvorovi, da jim ne sledú ne ostane, kaj je zato, da le
mestnjani ne razpadajo? Vi Atenjani na morjih, vi Rimljani
v Epiru, rešite se; kjer ste vi, je tudi domovina!“ Kočevnik
Arabec nima hiše ne pohištva, pa vendar ima domovino.
Kaj je tedaj domovina? Domovina je množina stanovnikov,
ktere vežejo občne koristi in razmere v enem imenu kakor
v okviru (oklepu), — je medsabna zveza ljudí kakor ljudí,
mestnjanov, zakonskih, rodbine, prijatlov, zapovedajočih in
podložnih, — je občinstvo družbenosti, vlade, postav, práv,
dolžnost in sredstev za pospeševanje občne in edine srečé
in blagostanja. To je domovina.

Kaj pa je domoljubje? Domoljubje je iskreno
prizadevanje za napredovanje vsega, kar domovini donosi
srečo in varnost? V kteri domovini pa se najde sreča in
varnost? V oni, v kteri vsaki stanovnik svojo dolžnost
sveto izpolnuje. Ktere pa so te dolžnosti? So poglavitne
tri: zmernost do sebe, pravica do svojih ljudí
in pobožnost do Boga: „Dajte, da zmerno, pravično
in pobožno živimo na tem svetu!“ je rekel nekadaj modri
sv. Pavel.

(Kon. sl.)

O zadevi slovenskega političnega časopisa.

Sadanji čas tirja od nas, da na eni strani to
popravimo in dobimo, kar so naši preddedje zanemarili, na
drugi strani pa, da našim potomcom to ustavimo, česar mi
po naših očetih podedovali nismo, namreč veljavnost naše
narodnosti. Mi, ki zdaj živimo, moramo biti Janezi
Kerstniki: pot moramo delati za tiste, ki bodo za nami. To mora
biti sadanji čas naša uloga, naša naloga, ako nočemo
zaostajati za našimi brati Cehi in Horvati; ako nočemo
našemu zarodu samo naš prah zapustiti, ki ga bo teptal brez
hvaležnega spomina; ako nočemo, da bodo naše deca to,
kar smo bili mi — jadni heloti; ako nočemo, da naš narod
do vekomaj suži! Ako vsega tega nočemo in še več drugih
nesreč ne, moramo se živeje gibati, kakor do sedaj, ko se
vse okoli nas kreše. Mi moramo svetu pokazati, da tudi mi
kaj veljamo, da tudi mi imamo pravico glasno govoriti v
zboru narodov in da naši besedi gré enaka veljavnost in
tehtnost, kakor besedi drugih. Da pa zamoremo svoj glas
povzdigniti, da se tudi v daljnih krogih zasliši, treba nam
je javnega organa: političnega lista. Res je, „Pozor“ v
Zagrebu nam je obetal, da če tudi nas Slovence v svojo
obranbo vzeti, pa dosedaj je celó malo govora bilo v njem
o naših zadevah; saj mu še za domače včasih prostora
pomanjkuje. Nam je tedaj treba svojega lastnega. Mož za
uredjevanje sposobnih, mislim, nam ne manjka, tudi zastran
naročnikov in dopisnikov se nam ravno ni treba bati; kaj
drugega je zastran dovoljenja politične oblasti. Pa tudi
to, sodim, bi se rešiti dalo, kakor takrat, ko smo imeli
časnik „Slovenijo“. Al kje bodemo pa kaucijo od 10.000 fl.
vzeli? To se mi dozdeva, je najvazniše vprašanje o ti celi
zadevi. Ako Ljubljana moža nima, ki bi bil pripraven in
sposoben to svoto položiti, ga, mislim, drugod ne bo najti.
Pa, kdo vé ? ! Vaš dopisnik na Dunaji je v zadnjih lanskih
„Novicah“ to reč sprožil in dobro bi bilo, da bi se še

drugi naši ljudje o ti zadevi oglasili, da bi se stvar
uredila, kakor želimo. Bog blagoslovi početje!
V Zagrebu 27. dec. 1860.

K. Žavčanin.

„Slovenka.“

I sedma knjiga „Slovenke“ ugleda sveta, još jedna
(osma) izićiće, pa je za ovu godinu navèršila tečaj. Sa
novom (1861) godinom počinje nov tečaj, te će izlaziti
iza kraja svakog meseca, buduć da mi črez godina još
nikako moguče nije na preče izdavati. Pri početku
izdavanja „Slovenke“ mišlja sasvim ženskom polu je posvetiti,
no doenije po broju predbrojnika uvido, da s' njima neću
daleko vtići, jer beu odveć u manjini, zaoto uzede drugi
pravac, mnome naznačeni t. j. služiti Slovenstvu, koje
Bogu hvala dostojno me i podpomaga.

„Slovenka“ dakle i od sele priderževa će se svog
udarenog puta, govoreći o slovenstvu i za slovenstvo a
najviše za Srbinstvo. O njezinom napredku i uredjenju neću
govoriti, to će tek pravedna kritika oceniti, do reći
samo moram, da beše više moralne i materialne pomoći,
da bi i na jošte mogla i saveršenija biti; jer koje pokorno
Slovenku prolio, video je gotovo izključivo urednikovog
rada, a znate kako Gjiri Ferić veli: nejaka je reka svaka
— ka se deli na viš traka. —

„Slovenka,“ kao što je već rečeno, izlaziće iza svakog
meseca, daklem godišnje 11 — 12 svezaka po 5 — 6 araka
u najvećoj osmini, i koštova će za celu godinu 3 fl. a. v.
za pol godine 1 fl. 50 nov. za četvert 80 nov. Ko deset
predbrojnika skupi, dobija jedanajstog na dar, bilo u
knjigama ili novcu. Predplata šalje se upravo uredničstvu,
svima uredničstvama jugoslovenski novina. Knjižarama u
Beću: Ferd. Klema; Pragu: Jana Pospišla; Beogradu:
Valožića; N. Sadu: Hinza i Fuksa.

Pozivamo sve naše dosadašnje predplatnike, da što pre
obnove sveje predplate; jer u protivnom slučaju oće im se
obustaviti brojevi.

Pozivamo i drugo čitajuće občinstvo prostranog
jugoslovenstva, da i ono što skorije pristupi u kolo naši
dosadašnji podupirača, da bi što sigurnije u borbu suprot
neznanstva i trnine upustiti se smeli.

U novom Sadu na sv. Andrija.
Emil Čakra, urednik Slovenke.

Jezikoslovna drobtinica.
Odgovor na vprašanje: Kdo so bili rotmani?

Ko je notranja Avstrija imela še svoje posebne vajvode
v Gradcu, so ti vojvodi po deželi različne častnike
postavljali. V starih listiuah posebno to trojico najdem:
Raitmann, Raithmann, Fraiss in Walpot, Walbot.

Na Štajarskem še imamo dosti hišnih in osebnih imen:
pri Ratmonu, Ratmunu, Rotmanu, pri Frasu, pri
Vaupotu, Vôpotu, Vaupotiču. Ratmuni so posebno
po slovenskih goricah naseljeni, Frasov najdeš od Plača
do ogerske meje skoro v vsaki vasi; po domače se jim
pogostoma pravi: „Pri sodecu, pri rihtarjevih, pri
Petkovih“. Tudi Vaupote najdeš na dravskem polji, pri
sv. Antonu in sv. Jurji na Ščavnici. Na dravskem polji je cela
vas z imenom Vaupoče ponemčena: v Amtmaunsdorf.

Rotman, Ratmun je bil Raitman, Râtmann,
kteri je srenjske rajtenge vodil, nemški raiten, râten
= rechnen; Vaupot, Vôpot pa je bil Walpot in v
staronemški deržavi poslanec na deželne zbore, pozneje je
pobiral štibro in jo je v grad nosil (Murko ima v svojem
besedniku vapot, Stadtknecht), Fras pa je to kar Frais
v staronemški deržavi enak poznejemu „Bannrichteru“,
zato še Frasi imajo domače imena: Sodečevi,
Rihtarjevi, Petkovi, ker je večidel v petek bil tožni
in sodni dan.

Davorin Terstenjak.

Lepoznanski del.
Turki in raja.
Poleg ilirskega.
I.

Bilo je mesca malega serpana 18**.Temna noč je
pokrivala polje kosovo, široki oni grob svobode srbske, kjer
je hudovoljni Vuk Brankovič, izdavši Boga in dom svoj,
podvergel hrabri srbski narod sužnosti turški.

Kakor da bi ne samo nebo ne hotlo se ozirati na mesto,
ki je bil priča ostudnega izdajavnega djanja ter je gledalo,
zapad zvezde srbske slave in kjer zdaj sirovi ptujec z
nogami tepta častni križ: to noč zašle so bile tudi zvezde iz
nebeškega stropa; temni oblaki pokrivali so celo obzorje;
ploha dežja se je razlivala strahovito po širokih poljanah;
pogostoma potresala se je zemlja vsled gromovega bobnenja
in svitli bliski prekrižavali so enako gorečim kačam gosti
mrak.

Kadar je blisk osvetil v žalost zaviti svet, mogel si
viditi za trenutek jahača, jezdečega v Novipazar; — zidovi
novopazarski in šibki minareti pokazovali so se v daljavi
enako belim nočnim prikaznim. Konj, preplašen nočne
groze in boden od ostrog jahačevih dirjal je urnih skokov;
jahaču se rudeči turban razvije ter vihrá po zraku enako
ognjenemu krilu. In zopet ga je tema pokrila; ne vidi se
za ped daleč, le slišati so težki stoki konja in žalostni
žvižg vetra. Zopet švigne blisk iz oblakov in vnovič se
vidi jahač na golem konji z raztergano in na več mestih
okervavljeno obleko; konj, čern ko gavran, pobelil se je bil od
samega pota; pene perskajo od njega na vse straní in vendar
ga naganja jahač na vso silo v dir. Že je tako daleč od
nas, da ga tudi pri pogostnem bliskanji ni moč več
viditi; pa saj tudi Novipazar ni več daleč; o jasnem nebu
mogle bi se že vidi ti mestne vrata. In vendar jahač
pozorno meri daljavo, pazljivo se ozira ter posluša, kakor da
bi se bil koga bal in želel mu izbegniti.

Srečno zdaj prileti pred mestne vrata in zakliče: „Durat
aga! Odprite psi!“ Ta glas mogel je biti zapoved
stražnikom, kajti so na hip se odperle vrata; vhod bil je
razsvitljen z bakljami, v njem so stali v vojaškem redu
panduri, nizko klanjajoči se. Kakor na pol mertev šine jahač
skozi vrata! „Selam alečim, častiti paša!“ pozdravlja Durat,
pandurski aga, z znižano glavo svojega gospodarja,
gospodarja pašaluka novopazarskega; — al konj se v tem hipu
zgrudi pod jahačem, paša se zvalí v prah, dva, trikrat se
preverne, preden se vzdigne; osupnjeni panduri pa gledajo
svojega paša, vidši bledo obličje, raztergano in okervavljeno
obleko, in preplašeni ne morejo odverniti očí od njega.
Paša mahne z rokami in velí, naj vrata urno zaprejo; al
oni ga ne razumejo, dokler sam enega pandurov ne zgrabi
ter ga porine, malo da si ni glavo razbil ob vratih, ter je
padel omedlevši po tleh. Tovarši zdaj razumejo ukaz
milostljivega paša in hitijo zapreti duri.

„Hej, Durat!“ — zaupije paša agi — „zakliči mi
urno svétnika in muftija, da pri tej priči prideta pred me.
In ti obhodi urno straže; — pri moji veri, tudi v teh
zidovih nismo več varni psov hajdukov. — Aga molčé
prekriža roke na persih in kakor bi se česa spomnil, pogleda
namesti vprašanja milo svojega gospoda. Al ta ga razume,
zakaj bridka žalost mu pokrije lica; zatem ojstro pogleda
aga ter reče: „Pojdi in stori mi kakor sem ti ukazal!“

Aga odide, paša pa se oberne zdaj h konju, ki je bil
med tem pogovorom težkih stokov poginil, in reče: „Joj
meni! tudi tebe sem zgubil, Amharo, carsko diko. Kdo te
ni poznal v Novempazaru, kakor tudi v Belem gradu in
večnem Štambulu. Da! v svojem teku nadvladala si
lastovko in trikrat rešila mi življenje. Ko je Kuli — kapitan
pobil kneza bosanskega v Šumadii, kjer je naših le malo
ostalo pri življenji, ti si me srečno odnesla skozi sredo
ojstrih mečev proklete raje, in akoravno so jatagani kri-

stjanski žvižgali mi okoli glave, se me vendar ni nobeden
dotaknil. — In ko je oni nejaki Dželaludin vdaril na Černo
goro, pa se Vlašad zakadí na nas iz svojih tamnih berdov,
je on, vezir plašljivec, černa mu duša! pervi pobegnil, —
in junaki bosanski so mogli poginiti od krogel kaurskih;
tudi takrat si me, Amharo, srečno odnesla, ko sem mislil,
da za me ni več rešenja. Res, dva pota rešila si me na
ptujem, da zdaj v domači zemlji doživim sramoto
neizrečeno. In ti, Emira, hčerka moja, zdihne paša in zakrije
si z rokami lica, kaj si ti zadolžilo, dete moje zlato! da
si zapadla rokam hajdučkim, — ha! — zavpije zdaj in
stisne perste v terdo pest, iz oči pa mu šine serd enako
živemu ognju, — edini jez toraj sem srečno umaknil peté
sramotni sužnosti, edini od tolike družbe! Al, saj jez sem
gospodar zemlje in vladar od bregov Drine do stermih
verhov balkanskih. Pri živem Bogu se zarotim, da nočem
jenjati od maščevanja, dokler živi vlaško (pravoslavno) ime
in dokler se ob križ opira derzoviti raja! Da, Amharo, in
zopet to se imam tebi zahvaliti, da še živim in se
maščevati morem! Iztegne za tem meč bližnjemu panduru iz
nožnic in nagnivši se k mertvemu konju pregovorí: Tvoje
če se ime dolgo spominjati v pašaluku novopazarskem; rep
tvoj če biti zastava mojim junakom. Odseka v tem rep
krasni nekdanji živali, ter ga dá onemu panduru, zapovedši,
da naj ga zdaj spremljajo z bakljami proti domu.

Razun muftije in agev zbere se v paševem dvoru in
okoli tistega vse odlično prebivavstvo novopazarsko, ker
urno kakor blisk se je razlegla po mestu novica, sosed je
budil soseda, da mu pripoveduje, kako je paša, obdan od
obilnega spremstva svojih vojnikov, odpeljal v jutro hčer
svojo edinico, krasno lepotico novopazarsko, k svojemu
odbranemu zetu, pašu skopaljskemu, pa se je necoj sam
vernil brez hčere, brez spremstva, vés raztergan, razcapan
in okervavljen. Kaj se je dogodilo, mili Bog! tarnjajo
Turčini, in kaj če še biti?

Deževje je bilo ponehalo, in na iztoku zaznal se je
ob gorah svitli pas, predhodnik in napovedovavec jutranje
zore. Mladi dan raste, z njim pa raste tudi množica
ljudstva okoli paševega dvora. Po celem mestu namreč že se
govori in čuje, da so Mladenovi hajduki napadli paša za
Vučiternom, spremstvo mu potolkli, krasno Emiro in
nekoliko družine saboj odpeljali in da edini paša je na urnem
konji srečno odnesel glavo. — Pa taka sramota, ki so jo
prizadjali pri kaurski vernim muslomanom, da ostane brez
maščevanja? S takim grehom nočejo Novopazarčani
omadeževati duše. Vse, kar se v mestu uklanja Mahomedu,
prešine strašna divjost, sami niso vedli razserdeni Turki in
poturčenci , kako da si ohladé kervoželjni svoj serd.
Vzdigovali so v zrak desnice in vpili, klicajoči Alaha in preroka,
preklinjajoči in zmerjajo kristjane in hajduke, terdo rotivši
se, da hočejo iztrebiti kristjansko pleme.

V največjem hrumu in šumu stopi med razserdeno
ljudstvo iz paševe palače stari derviš. Pernata odeja mu
komaj zakriva nagoto trupla, al verni muslomani se ponižno
uklanjajo in veliki šum in šunder spremeni se mahom v
veliko tihoto. Derviš gré tjè, kjer se je največ ljudstva
sošlo in si prične po svojem verskem značaji lomiti truplo,
da mu pokajo kostí. Ljudstvo je vse zavzeto nevolje.
„Glejte!“ šeptajo eni, „kako ga je duh prerokov navdihnil
in kako milost Božja počiva na njem“; — „velik je Bog“
— berbrajo drugi in vse navdahne silna groza.

Skončavši derviš svojo mučno pobožnost vstane ter
oddahnivši se, reče: „Djauri so oskrunili brado prerokovo;
grob njegov se je pretresel, iz zemlje ližejo plameni,
proteči, da hočejo pokončati vse kar živí, ako se ne opere
v kervi djaurski miloserdna brada prerokova! Za manoj!
Turčini!“

Pero ni v stanu popisati grozovitnih djanj, ki so jih ta
dan divji Turki in še okrutnejši od njih poturčenci uganjali
na kerščanskem svetu novopazarskem. Tukaj vlečejo sivega

starčka iz hiše za noge; glava se mu prebija od kamna
do kamna, — krí v potokih za njim lije. „Jezu Kriste,
usmili se me!“ moli umirajoči mučenik, al neusmiljeni
Turčini se smejajo na glas ter bijejo ubogega siromaka. „Ubij
ga, ubij!“ upije nad vsimi derviš in za njim okrutno ljudstvo.
— Tam se je mati oklenila z desnico stebra očetove hiše,
z levico pa pritiska nježno nedolžno dete na serce, kakor
da bi ga s tem oteti hotla kervoželjuemu ljudstvu. Glej,
in vendar jo vlečejo od hiše, pulivši ji lase iz glave; —
krí ji teče čez lice in vendar mati deteta ne spustí; — še
se mož brani kervolokom v hiši, al naposled tudi njega
ranjenega privlečejo v dvor in mu tù z ojstrirn hanžarom
preparajo trebuh; žena zarujove v obupu; al se brani
neprestano, ne toliko sebe, ko svoje dete; pa ko so ji
zlomili roko v komolcu, v obupu popade dete z nohti, al tudi
zdaj ga ji stergajo iz rok ter udarijo z glavico ob steber,
da so možgani detetovi oškropili obraz materni.

Ljudstvo je radosti ukalo, derviš pa je neprestano upil:
„Ubij kristjana, ubij!“

Dokler se je to godilo po ulicah, sedel je paša na
dišečem divanu v svoji palači; tudi on je čul vriš;
naznanjeno mu je bilo, kaj se godí po mestu; al naznanitelja,
ki mu se sporočil okrutnost Turčinov, odpravil je s stermim
pogledom, zamermljaje hudovoljno: „Naj poginejo psi“.
Poslednjič ni bilo nobenega glasú več iz mesta in vendar je
paša gledal tako zadovoljno pred se, kakor da bi bil oprostil
hčerko, ali pogubil hajduke in vse nevernike kaznoval.

„Z mečem in ognjem zatreti vse kristjane od Drine in
Morave pa do verhov balkanskih“ je bila skončna obsodba
paševa, in poslanci so raznesli na vse straní povelje, naj
se bogovi s svojimi ljudmí prej ko je mogoče, zberejo v
Novipazar.

(Dal. sl.)

Kratkočasnica.

Ob času Francoza na Kranjskem bilo je zapovedano,
da ima vsaki župan vsaki teden enkrat do kantonske
gosposke priti, ondi izdane postave prejeti in jih svojim
sosedom domá razlagati. Žena nekega tistih takrat mogočnih
županov je vsaki dan, ko je njeni mož h gosposki šel, mu
na večer že od delječ naproti tekla, ker ni mogla dočakati,
kaj bo mož novega domú prinesel. Ker je moža to na
tihem jezilo, da se baba v kancelijske reči meša, je sklenil
enkrat jo prav na led speljati. Ko nekega večera od gosposke
domu gré, mu sopet žena od dalječ naproti teče in
poprašuje, kakošne novice je danes dobil? Mož ji odgovorí:
„Ljuba moja! danes je prišla nova postava, da bo od sedaj
zanaprej vsak mož moral dve ženi imeti; ta postava
veljá za 3 leta; čez tri leta bomo župani spet vkup
stopili in razsodili, je li ta postava dobra ali ne; če bode
poterjena za dobro, bo ostala za zmiraj“.

Žena vsa preplašena od nog do glave moža pregleduje
in prec zaderžek najde, ter pravi, da pri dveh ženah
prepira ne bo konca ne kraja v hiši; ena bo hotla več
gospodinja biti memo druge, tako da bi nazadnje ne bilo brez
tepeža. „Ljubi moj mož, pojdi hitro h gospodu
predstojniku in prosi jih, naj to postavo prekličejo; saj vidiš, da iz
take moke ne bo kruha“.

Ko župan drugi teden po dokončanem opravilu proti
domu maha, mu žena radovedna naproti letí, ter ga
izprašuje, kako in kaj, tako dolgo, dokler ji mož ne oznani,
da so gospod predstojnik prejšnjo postavo overgli in novo
dali, po kteri bo mogla vsaka žena dva moža imeti.

Ženo je to očitno razveselilo, zakaj po kratkem
pomisliku pravi: „E, naj pa bo; saj veš, ljubi moj, da
cesarskim postavam se ne smé nasproti delati“.

Ta odkritoserčni odgovor je moža tako poparil, da mu
je veselje, ženi dva moža ponujati, za vsigdar prešlo.

Kamnokopski.

Belsazar.

Po Heine-tu poslovenil France Zakrajšek.

Že bliže prihaja polnoči,
Povsod je tiho, Babilon spí;
Le gori v gradu, kjer biva kralj,
Razsaja, razbija njegova derhal.

Tam gor v bliščobi dvorane svetlè
Glej! Belsazar gostuje se,
Obdaja sijajni ga kolobar,
Penečega vinca vživajo dar.

In kupe žvenkljajo, in krik je vès čas;
To čmernemu kralju oj! rajski je glas;
Užiga mu lica vrisk in šum,
Še več pa vince deli pogum;

Kar smeli bedák naglas shrohotá,
Ter z grešno besedo psuje Bogá.
Bahanje, zasmeh in strašni psov
Pa hvali ukaje trop njegov.

Zdaj migne kralj, in urni strežaj
Zleti, ko bi trenil; kmal pride nazaj,
Prinese zlatnine, dokaj srebrá,
Kar b'lo je v tempeljnu vkradenega;

Kralj kelih napolni posvečèn,
Ga zgrabi, nastavi napuha pijèn.
Še peni ob ustih se njemu tačas,
Ko v Božjo zasrambo zažene glas:

„Jehova! oj tebi zasmeh vselèj;
Jez babilonski sem kralj, poglej!
Al vsega še dobro ne izgovorí,
Že v serce ga speče, bridko sklí;

Ukanje in smeh omolkne nakrat,
Mertvaška tihota je spred in zad,
Kar glej! goreč na steni znam.
Ko roka človeška pride tam,

In piše s plamenom in piše, oj strah!
Se zvija — poteza, ter zgine na mah.
Kralj Belsazar odrevení,
Trepet ga lomi, omedlí.

In sleherni utihne, je mlad alj star,
Oterpne vès plah, ne zine kar.
Pismarji vsi pridejo, nihče ne vé,
Kaj čerke plamteče govoré; —
Al kralja jadni trop, osvete vroč,
Zakolje v puntu — še tisto noč!

Dopisi.

Iz Maribora 30. grudna. Vinko. — Prišel je čas, v
kterem se slobodno in brez straha v svoji domovini
obračati smemo. 20. oktober je vsem ljudstvom enake pravice
in postave oznanil. Voliti si smemo možé, kteri bojo
govorili za národ in za domovino. Povedati in potožiti se
smemo o tem, kje nas čevelj žuli. Zatoraj pazimo in
prevdarjajmo, koga bomo volili. Strast in jeza proti drugim
narodom, nevošljivost itd. naj se ne meša v našo volitev,
ampak enaka, bratovska ljubezen proti vsakemu; zaupanje
in odkritoserčnost naj nam bo pri tem važnem delu vedno
pred očmí. Naš národ je velik, to vsaki vé. Če tedaj
„viribus unitis“ poprimemo, se bo dobro poznalo. Zatoraj na
noge in na delo, dokler je dan, zakaj priti bi znala noč in
časa ne bo več! Naše ljube „Novice“ nas celih 18 let
pravega domoljubja učijo; njim gré čast in hvala na veke, da
so národnost zbudile. Njihova obsega je velika, zasluge
še vekše; izobražile so nas in nam povedale, kdo da smo;
pa vém, da nam bojo še zmirom dosti povedati vedile in
nam naše pregrehe in napake popravljale. Zaupajmo jim
tedaj tudi vprihodnje! Dandanašnji se je svet — rekel bi
— prerodil. Mnogo zgubljenih sinov se je s kesanim sercom
pod krilo svoje ljubeznjive matere povernilo. Prepričali so
se, da je, čeravno povsod dobro, domá vendar najboljše.

Kar so popred zaničevali in kar se jim je merzilo, jim je
zdaj najslajše in dražje. Kakor žejni jelen na stermi gori
po kaplici vode hrepení, ravno tako hrepenijo ti
spokorjenci po domačem koscu kruha. Kdo so pa ti sinovi, ki
so se domú podali in ki tako ojstro pokoro delajo? me boš
prašal dragi čitatelj. Ni mi treba, da bi te po dolgem in
težkem potu vodil, da me zastopiš; povedal ti bom na
kratko in čisto po domače —- to so ti tisti Slovenci, ki
zajativši svojo mater so med Nemce šli, in še jih je dosti,
ki nemškutarijo. Pravega Nemca spoštujemo in ljubimo,
ker taki, ako je pošten, ne more zatejevati narodnosti
svoje, in je pravičen tudi drugim narodom. Al gnjusoba so
nam nemškutarji, ki zaničujejo pravice druzih narodov.
Lesém spada večina (ne ravno vsi) nemških političnih listov,
ki tako radi v našo „literaturo“ svoje vile zaderajo — pa
tudi plajšč po vetru obračajo, da je res čuda. Pomnim še
dobro, da je bilo mesca avgusta t. l., ko sem bral v „Oest.
Volksfreund-u“, „dass die Slaven ihre ganze Literatur im
Sacktuche davon tragen können“. Primi ga pa zdaj v
roke, in posebno liste mesca grundna prebiraj, boš kmali
vidil, kako je rep med noge potegnil. Že dela pokoro in
piše: „die Slaven sind keine schlechten Oesterreicher“. —
če se ne motim, tudi nekod veli, da so „eine
selbstständige Nation“. Slavni škof Strosmajer ga je menda
prepričal, da vendar svoje literature ne morejo „im Sacktuche
forttragen“ itd. — Horvatje so že dobili, česar so koli
veličastnega cesarja prosili. Kaj pa mi Slovenci? Kaj bomo
spali do sodnega dneva? Je Ii Horvatom kdo vse to
ponujal, kar so dobili? O ne! Trudili so se in terkali, dokler
se jim je odperlo. Primimo se tedaj tudi mi dela na pošteni
postavni poti, pa se ne bojmo ne černih oblakov ne toče,
ki od toliko straní na nas padajo. Vsak vé, kako je treba
narodne potrebe polajšati. To pa ne gré samo z
„Novicami“; nikar naj se jim ne naklada vse, ker imajo že
tako veliko. *) Sila nam je treba posebnega slovenskega
— političnega lista. Zberimo se in se pogovorimo za
njega. Naši sosedje in bratje, verli Horvatje, nam bojo
gotovo na pomoč hiteli in si ga tudi naročevali. Če oni svoj
„Pozor“ zderžijo, zakaj bi mi svojega ne? Za vrednika nam
menda tudi ni treba skerbeli. Ne premišljevajmo predolgo!
Zatoraj možje in gospodje skup — in povejte nam še Vi
svoje misli; posebno pa prosimo si. vredništvo „Novic“ za
svèt v tej važni zadevi. **)

Iz slovenskega Štajerja 30. dec. —.— Ako Bog
dá, bomo dobili kmali volitve za občinske ali srejnske
odbore, za deželni in deržavni zbor. Mnogoteri bo prašal po
naših slovenskih krajih: Koga bomo izbrali, da nam
oderžuje občinski imetek, da pospešuje naše dobro, da nam
svetuje o domačih napravah, o domačih šolah, da se nam
otrebijo vsega tega, kar ne gre v nje, da se bo potegoval za
vse pravice, ki grejo tudi nam ko Slovencom, da ne bomo
kakor dozdaj od uradnikov, ktere mi s svojimi žuli redimo,
dobivali le nemških pisem, kterih ne razumemo ter moramo
okoli dèrčati za človekom, da nam razklada kar gospóska

hoče, in tako še druzih rečí veliko? Koga bomoj tedaj
volili, da nas ravno ti ne bi osramotili in izdajali, ktere smo
sami odbrali za svoje zastopnike? Če se nočemo kesati, če
hočemo, da nas naši zastopniki, od nas odbrani, res
zastopajo, odbirajmo može, ki jih zadnjih deset ni bilo sram
reči, da so Slovenci, da so Slovani; kteri so se morebiti
celo preganjanja imeli preterpeti za tega voljo; odbirajmo
take, ki so teh deset let kupovali, pisali ali saj radi brali,
kar je slovenskega ali slovanskega sploh, kteri so branili
svoj narod zoper napadnike tuje ali potujene. Vidimo že,
da nekteri molé svoje glave, kterih zadnjih deset let med
Slovenci ali med Slovani ni bilo viditi; kažejo se že taki,
ki jih je do sedaj sram bilo, reči da so Slovenci. Takih
netopirov, ki niso ne miš ne ptič, bomo se ogibali; ljubši
nam je čuk in sova, ki živi ponoči, namesto unih, ki le
po mraku ferlijo. Pravi Slovenec bo rekel: „Ti nisi naš,
idi tamo, kjer si dozdaj bil.“ Nemci pravi pa mu bodo
tudi rekli: „Tudi naš nisi; kajti kdor svoje zaničuje, ne
more ljubiti kaj drugega.“ Takih odpadnikov ne volite;
taki so nam sila nevarni. — Čuli smo dozdaj v „Novicah“
o gosp. dr. Razlagu; slava mu! Slovenci ga poznajo.
Poznamo dobro tudi gosp. dr. Kočevarja verlega
prijatelja Vrazovega; al od kadaj se unidan v dopisu iz sv.
Trojice priporočani, sicer spoštovani gospod pečá s
slovenščino, nam ni znano; treba bi bilo, nam to povedati.—
Bodite natanjčni in vestni, dragi moji! ki imenujete v
„Novicah“ gospode, ktere naj volimo za zastopnike svoje; da
se ne priporoča očitno nobeden, ki ni na zlati vagi
rodoljubja za tehtnega moža poterjen. Ne, da bi koga
zaničevali; al saj naši zastopniki nam ne morejo biti, ki
naših potreb temeljito ne poznajo.

Iz Goričkega na Štaj. 30. dec. Minulo leto so
mnogo lepega in hasljivega blaga donesle „Novice“ prek
hribov in dolin v roke poštenim sinom mile nam matere
slovenske. Pohvalile so ga, kdor je vreden pohvale; pa tudi
bušle so ga po nosu, kdor ima predolgega. Za novo leto
nesite, ljube „Novice“ tudi z naših slovenskih vinskih hribcov
med vaše znance nekaj novega, da znajo, da ne spimo.
Eno uro hodá od terga sv. Lenarta v prijetni zeleni
dolinici je farna cerkev sv. Jurja na Goričkem. Od leve in
prave straní jo prijazno pogledujejo lepi vinogradi, ki
prinašajo v jeseni obilo žlahnega vinca. Celó prav, da se
imenuje na Goričkem. Letos nam je nalila terta veliko sodov,
čeravno ne najboljega. Letošnje vino je rezno, ali, kakor
pri nas pravijo, „ima kosti“; vendar zagoltnil se nobeden
ne bo ž njim. Močno pa je, da rado potegne tudi v grabo,
kdor si ga je naložil več od kopača. — Pri omenjenem
sv. Jurji so dobili toti mesec celó nove orgije, ki so vredne
očitne pohvale. Naredil jih je Janez Deučman iz Beča
(Dunaja). Janez Deučman ni Nemec, kakor ime njegovo
pravi, ampak rojen je pri isti fari sv. Jurja na Goričkem.
Siromaška sta bila njegov oče in njegova mati, in oba mu
je nemila smert že zgodaj pobrala. Ptuji ljudje ga vzamejo
pod svojo streho in izredijo. Kadar odraste, zapusti rojstni
kraj; brez zlata in srebra gré po svetu; bistra glava je
bila vse dedištvo njegovo. Marljivost in Božji dar čednosti
pa ga povzdigneta na toliko, da je zdaj eden med pervimi
umetniki na Dunaji. Na vse kraje, celó v Ameriko pošilja
stare in nove muzikalne iznajdbe. Iz dveh vzrokov zasluži
tedaj biti priporočen, pervič: zavolj izverstne umetnosti, in
drugič, ker je „list naše gore“ — mož našega rodú.
Stanuje „Neue Wieden, Lumpertsgasse Nr. 818 in Wien“.
Jurjoške nove orgle so resnično lepe; veselje jih je
gledati, še prijetniše, jih slišati. Ako bi cerkev še enkrat
tako velika bila, kakor je, bi novih orgel glas še tudi enkrat
tak mil in prijeten bil. Imajo 14 registrov in fisharmoniko
ganljivega glasa. Hvala tedaj verlim farmanom, ki bodo za
nje dnarje šteli; hvala tudi Janezu Deučman-u, ki jih je
postavil. Hvala pa tudi gospod župniku J. D., ki za
olepsanje Božje hiše neutrudljivo skerbí, pa tudi lastne mošnje

ne zaklene, kadar je kaj storiti za olepšanje Božjega hrama.
Tako je pravo!

F. Š.

Od kranjsko-štajarske meje na sv. Janeza dan.
J. H. — Ako bi utegnili odkod drugod slišati od „krivavih
nosov“ v Tr., naj Vam sam povem, kaj je bilo. Na
božični dan popoldne je bilo po navadi kakor tudi drugod
darovanje (ofer) za uboge pri nas, in darovavcom sem
svetinjo kuševati dajal. Al čudno se mi je zdelo, ko vidim,
da večidel ljudí konec nosa rudečega ima. Kaj pomeni to?
— si mislim — saj vsi niso padli in si nosov pobili? Vidil
sem tudi, da rudečina ni kervava, ampak od kake barve.
Kaj pomeui to? — premišljujem — je li kakošna vraža se
pritepla , da danes z rudečimi nosmi k darovanju pridejo?
je morebiti kdo za šalo ljudém nosove namazal? Sumim
dalje; z eno besedo, komaj sem pričakoval, da so večernice
minule. Iz cerkve gredé poprašam pervega ko ga vidim z
rudečim nosom: Povej mi vendar, zakaj nek imate danes
vsi rudeče nosove? Debelo me spervega gleda, si nos obriše,
nekoliko pomisli ter reče: Berž ko ne od tega, da smo
podobo matere Božje, ki za altarjem stojí, kuševali. — In
res je tako bilo. Mežnar je namreč pozabil shraniti tablo
matere Božje, ki je za advent v altarji bila, in jo za
altarjem pusti; ker pa je bila še nova, barve še ne suhe,
je vsak kuševaje jo rudeč nos dobil. V cerkvi so ljudje,
viditi rudeče nosove, se čudili, kaj to pomeni; zunaj cerkve
pa, ko zvedó uzrok maroge, so se eden drugemu na glas
smejali.

Iz Zapog. J. B. — Praznik sv. Štefana pri zorni božji
službi med pridigo smo bili kaj zlo vstrašeni. Devet let
star deček iz neke bajte priteče bos pod zvonik ter zakriči:
„Gori! pomagajte!“ Domá za varha pušen poklekne in moli,
kakor mu oče naročí, kar se mu zabliši v bajto na uro,
da vidi pol sedmih. Pogleda pri oknu ter zagleda, kako
v sosedovi zgolj leseni bajti na voglu ogenj iz butar v
streho pošviga. Skoči iz bajte ter po cesti kričaje teče do
cerkve ljudi na pomoč klicat, ki vsi prestrašeni iz cerkve
planejo še leta 1859 od velicega požara oplašeni. Sreča
velika, da so bile vse strehe s snegom pokrite. Samo
nekaj strešnice in nekaj lesa je pogorelo; bajta pa je samo
čez konec osmojena, dasiravno vsa lesena. Znotraj ni nič
zgorelo, samo skoz eno okno se je ogenj okoli enega kipa
obliznil in gaposmodil; tudi izpod strehe so mogli večji del
žita in prediva oteti, le kake štiri mernike ajde in nekaj
prediva se je ubogemu gostaču spridilo, vse drugo so oteli.
Sreča, da je omenjeni deček berž zapazil ogenj in ljudi
na pomoč poklical. Zato so pa tudi po zadušenem ognji
se v cerkev k zastani božji službi okoli osme ure vernivši
kaj goreče se zahvalili za odvernjeno veliko nevarnost.

Iz Ljubljane 1. jan. Poslednji dnevi minulega leta
niso bili brez veselih, pa tudi ne brez žalostnih novic. Naj
omenimo najpoprej žalostink. V saboto (29. dec.) smo
pokopali slavnoznanega gosp. Fr. Metelko-ta, dosluženega
učitelja slovenskega jezika. Bolehen že čez dve leti je
vendar na sv. dan zjutraj ob štirih še maševal; potem pa
se je vlegel in 27. dec. v Gospodu zaspal; za mertudom
je umeri 71 let star. Zapustil nam ni slovstvenega dela
nobenega imenitnega kakor slovnico svojo, pa s to si je
postavil lep spominek na veke. Ker pa je bil mož premožen
(zapustil je okoli 70.000 gold.) in ker je njegova oporoka
znamenje dobrotljivega serca, naj povemo, kar za gotovo
verno. Razun zapuščine za svojo žlahto in 500 gold. za
maše, 300 gold. za ljubljansko stolno cerkev, po 300 gold.
za uboge bolnike vsake ljubljanske fare, po 100 gold. za
bolnike v Št. Kocijanu, gornjem in doljnem Mokronogu,
St. Mihaela pri Novem mestu na Dolenskem in Gorjah na
Gorenskem, je odločil sledeče: 3 štipendije po 80 gold. za
uboge pa pridne študente od 3. normalnega razreda naprej,
— 1000 gold. za štiftengo invalidov, — 1000 gold. za
Alojzevišče, — 6000 gold. za 6 premij po 50 gold. na
leto za 6 učiteljev ljudskih šol, ki so lepega obnašanja in

marljiv v svojem poklicu, pa se se posebno pridno
obdeljujejo slovenščino in pa sadjorejo v šoli; ako bi se
utegnilo kadaj v Ljubljani napraviti slovensko učiteljsko
seminišče, se more za to polovica tega kapitala oberniti,
— 200 gold. je daroval podpornici revnih gimnazijalnih
učencov v Ljubljani, — 10.000 gold. za napravo ali
zboljšanje farnih šol v Št. Kocijanu. Št. Marjeti, gornjem in
doljnem Mokronogu in pa pri sv. Trojici, — vseskupni
dedniki (universalerbi) so ljubljanske sirote (zakonsko
zapuščeni otroci) do 15. leta, ki nimajo starišev ali uboge
stariše, za izrejo v službo ali kako rokodelstvo; najmanj
mora kapital za sirote znesti 10.000 gold., če pa bi utegnil
kapital znesti čez 30.000 gold., naj se to, kar je odveč,
porabi za določeni drugi namen, — 15 gold. vsako leto
je zapustil šolskemu služniku ali preparandu, ki pri
keršanskemu nauku v nedeljski šoli rokodelskim učencom
žlobudranje brani (očitno znamenje, koliko je rajni
Metelko kot učnik v tej šoli preterpel od neposajenih fantov);
duhovne bukve je zapustil bogoslovcom, ostale druge in
pisanja pa bukvarnici ljubljanski; al ta zapuščina ni
posebno obilna. — Žalostnega serca imamo tudi povedati, da
našim bravcom pod imenom Križnogorski dobro znani
gosp. fajmošter Jožef Bevk je unidan umeri, in sicer po
kratki bolezni za pljučnico; iskreni domoljub je bil tudi
marljiv podpornik kmetijske družbe. Škoda, velika škoda
za-nj, da nam ga je že v mladih letih vzela nemila smert!
Naj mu bode zemljica lahka! — Po večletni navadi je
tudi letos na sv. Štefana dan v dvorani tukajšne družbe
rokodelskih podmojstrov po uredbi visokospoštovanega vodja
gosp. prof. dr. Vončina bila prav vesela večernica, ktero
so tudi naš svetli knez in škof gg. dr. Jernej Vidmar
počastili s svojo pričujočnostjo. Med slovenskimi
deklamacijami se je Koseskovi „Zgubljeni raj“ in pa Kurnikova
„Pekvata krača“ najbolj odlikovala; gospoda Rus in Kurnik
sta se kaj dobro obnašala; med nemškimi je burka „Schneider
and Schuster“ največ smeha vzbudila. Popevale so se
slovenske in nemške pesmi, zakaj družbica ta šteje
rokodelcov iz mnogih dežel in narodov zbranih. Ko je bilo
srečkanje darov „božičnega kresa“ končano in se je gosp. vodja
zahvalil svetlemu knezoškofu za čast njih udeležbe, so
poprijeli oni besedo in pohvalili lepi namen te družbe,
opomnili potrebe tacih družtev zlasti od tistihmal, kar je nekdanja
patriarhalna zveza med mojstri in delavci njih zlo zrahljana,
in so željo izgovorili, naj vedno mir in sprava kraljuje med
tovarši tega družtva, ter so pri tej priliki nekoliko
govorili o národnostih. Ker so svetli škof svarili narodne
prepire, čeravno nobene narodnosti niso imenovali, se je od
marsiktere strani mislilo, da pšice leté na narodnost
slovensko. Al čisto potolaženega serca rečemo, da one misli
so skoz in skoz krive misli, in da smo pooblasteni,
očitno reči, da kaj tacega modri knez nikakor niso
namerjali; oni čislajo pravice slovenskega naroda kot verni
sin sv. katoliške cerkve pa tudi svoje krajnske domovine,
in ne bojo nikdar dopustili, kar je v njih moči, da bi te
pravice kdo krivično napadal ali kakor koli žalil; „za vero
in domovino“ je tudi njih gêslo. Kakor radostni mi to
novo zagotovilo povemo bravcem svojim, s takošnim veseljem
ga bodo gotovo tudi vsi zaslišali, kterim so domače svetinje pri
sercu. — Sklepe poslednjega mestnega zbora bomo danes le
po navadi ob kratkem omenili, ker bolj popolnoma bode celi
protokol drugikrat naznanjen, ker je zbor sklenil
odsihmal vse pomenke in sklepe v „Novicah“ in „Laib.
Zeit.“ oklicovati. Pervo je bilo, da moramo pervi tečaj
te višje realne šole že to leto na noge spraviti in da se
zatega voljo pismo pošlje do sl. ministerstva, da bo se ta
šola s pripomočjo cele dežele ustanovila; Virantova stara
hiša pri sv. Jakobu bi bila za to najbolj pripravna. Tudi
na deželne stanove bo šla prošnja o tej zadevi. — Dvema
gospodoma je bila mestna pristojnost zagotovljena. —
Ministerstvu se bo prošnja predložila, da zbori mestnega

odbora sinejo spet očitni biti. — Ker na sveti večer,
ko je dunajski vladni časnik v Ljubljano prinesel veselo
pismo, da minister Schmerling hoče popolnoma uresničiti
cesarski diplom od 22. oktobra, je bilo naše mesto
ljubljansko prostovoljno razsvitijeno, in je, kakor vsi unanji
časniki po versti pripovedujejo, bil mestni gosp. predstojnik
zavoljo tega očitan od gosp. deželnega poglavarja, je bil v
današnji seji vprašan, kako in kaj je bilo? Gospod
predstojnik je od konca do kraja razložil vse in poslednjič
povedal, da je že tudi pritožbo poslal do sl. ministerstva.
Odbor pa je po zaslišanji gosp. mestnega predstojnika, ker
je bil o lojalnem početji res hudo razžaljen, določno v imenu
mestnjanov izgovoril, da to, kar je gosp. predstojnik o
osvečavi mesta storil, je bilo skozi in skozi po volji
mestnjanov storjeno. — To so bile zadeve
današnjega zbora.

Novičar iz domačih in ptujih dežel.

Iz Dunaja 1. jan. — Preteklo je leto in namesto da
bi se nam bilo politično nebo zvedrilo, ga pokrivajo černi
oblaki. Cesarstvo naše napadano od sovražnikov unanjih in
polno domačih homatij potrebuje sedaj hitro krepkih rok,
da se reši mnogoterih stisk. Vse kliče in želí, da bi se
kmali poklical na Dunaj iz vseh nemško-slovanskih dežel
deržavni zbor po ustavnih volitvah, ki naj bi enake
pravice imel kakor zbor ogerski, o kterem se govorí, da se
bo začel že ta mesec. Pismo ministra Schmerling-a, ki ga
je unidan razposlal vsem deželnim poglavarjem, je z
velikim veseljem bilo povsod sprejeto. Al sedaj je preteklo
že več dní, in še ni duha ne sluha od ktere nove postave,
ki bi vpeljala novi red. Bog daj, da bi se to ne odlašalo
dolgo. Čedalje več se govorí, da bo tudi minister unanjih
oprav grof Rechberg stopil iz ministerstva in na mesto
njegovo prišel baron Hübner; al zgodilo se to do danes
še ni. Čuda je pa, da je govorica od Hübner-ovega
vstopa v ministerstvo poslednje dni potihnila in da se od
grofa Mensdorffa-Pouilly-a več govori, ki ima na
Rechbergovo mesto stopiti, kteri je nek že slovó dobil. Vse
pričakuje danes radovedno novíc iz Pariza; zakaj na
novega leta dan sprejema cesar Napoleon vselej poslance
unanje, in pri tej priložnosti navadno pové z ne preveč
zakritimi besedami, kakošno politično vreme stojí v njegovi
pratiki za prihodnje leto zapisano. Čeravno je med njim še
Kdo, ki piše „véliko“ pratiko, vendar njegova
novoletnica vsako leto zvonec nosi po svetu.

— 29. decembra so poterdili presvitli cesar
zedinjenje srbske vojvodine in temeškega Banata z
Ogerskim, proti temu, da se pravice vsake narodnosti
zvesto spolnujejo. Sliši se tudi, da bojo sklepi
ostrogonske konferencije poterjeni.

— Gledé na dnarne stiske so presv. cesar s
prideržkom, da se bo ta postava pozneje vesoljnemu deržavnemu
zboru v poterjenje predložila, 27. dec. ukazali, da se
kupovni deržavnega zajema (posojila) tako dolgo,
dokler srebra pomanjkuje, ne bojo v srebru plačevali, ampak
v bankovcih in sicer tako, da do letošnega novega leta
zapadlim kuponom se bo le 15 odstotkov poverh plačalo; po
novem letu do malega travna zapadli pa bojo dobili 40 od
sto namečka.

— Ravno ta dan in z ozirom na pomanjkanje srebra
so cesar ukazali, da od novega leta naprej morajo tudi
Lahi naše bankovce jemati, kterih so se dosihmal branili.
Ta ukaz se opira posebno na to, ker velika armada na
Laškem sila veliko stroškov prizadeva, tako, da vlada ne
more več s srebrom izhajati.

— Kakor so volivci novega mestnega odbora mlačni
bili pri vpisovanji svojih imen v imenik volitni, ravno
tako živi so sedaj pomenjki v mnogih zborih, ki se zberajo
v posvet: kakošne može naj volijo Dunajčani v mestni

*

odbor; sliši se govorov vsake baze, vendar skor vsi se
poganjajo za zdravo ustavno življenje in najkrepkejše med
vsemi je govoril gosp. Šuselka, ki je z odkritoserčno
besedo dokazal, kaj Avstrija sedaj potrebuje, da se spravi
spet na terdne noge.

— Vsled ministerskega razpisa 15. dan tega mesca
se bojo razun novih mark za pisma začeli tudi izdajati
štempljani zavitki za pisma dvojne velikosti. Kdor
si hoče takih zavitkov za pisma omisliti, plača razun
marke, ki jo za pismo potrebuje, še pol solda (nov.
kraje.) in s tem dobi stempljani zavitek po 2, 3, 5, 10 ali
15 soldov ali novih krajcarjev.

— Tukajšni Slovani si bojo osnovali slovansko
dvorano in občeslovansko čitavnico; pevska
družba se tudi že napravlja.

Štajarsko. Iz Celja. Naši mestnjani so poslali
zahvalno pismo ministru Schmerlingu.

Horvaško. Iz Zagreba. Po cesarskem sklepu od
5. dec. je c. kr. deržavni pravdnik, občespoštovani gospod
Ivan Mazuranić za predsednika začasnega
horvaškoslavonskega dvornega dikasterija izvoljen.

Iz Benetk. Spet je naše mesto bolj nemirno, ker
„prekucijni odbor“ na vso moč širi puntarske pisma, ki
leseni dohajajo tudi iz Milana, ki svoje namere razširja ne
le na Laško, temuč tudi na Ogersko.

Iz Tirolov. Iz Inšpruka 27. dec. Včeraj so
tukajšni mestnjani v slavo Schmerling-ovega programa na/
pravili bakljado in slovesno igro v gledišču. Brez ukaza
so zapeli „cesarsko pesem“ in glasni „živijo“ so doneli
svobodoljubnemu ministru na čast.

Češko, Iz Prage. Novi „Narodni list“ je razodel
pravila, po kterih Čehi zahtevajo vladne prenaredbe, da
zadobí narod pravice, ki mu jih je ponemčevavni absolutizem
vzel. — Ministerstvo je deželnemu poglavarstvu pisalo,
naj določi, v kterih spodnjih realkah naj se učí v češkem in
nemškem jeziku.

Ogersko. Iz Pešta. Čedalje bolj se nam spolnujejo
želje. Vojvodina srbska in temeški Banat se bota z nami
zedinila. Mi smo tega veseli, pa tudi v Aradu je novica
ta bila z veseljem sprejeta. Tudi za Erdeljsko in celo
Horvaško imamo upanje, da se ne bo odcepilo od nas.
Deak in Eötvös sta bila na Dunaj k cesarju poklicana;
zakaj? se pa še nič prav ne vé. Naši študeutje se znajo
veliko spodobniše obnašati kakor nemški študentje na
Dunaji in v Gradcu, kteri so prepovedali, da na njih plešišče
ne sme nihče priti v magjarski obleki; naši pa so
oklicali, naj pride vsak na njih plés v kteri koli obleki, tedaj
tudi škric (frak) ni prepovedan. — Ogerski škof
Jekelfalusy, ki je bil leta 1848 odstavljen in je v Gmunden-u
v pregnanstvu živel, je prišel na Ogersko spet nazaj. —
V nove županije je že več takih Magjarov izvoljenih, ki so
mogli leta 1849 deželo zapustiti; v rojstnem kraji
Košuto vem so tudi njega volili.

Galicija. Iz K rakova. Tukajšni politični časnik je
razglasil pismo, v kterem terja narodno samostojnost,
veljavo poljskega jezika v šoli in kancelijah, domače ljudí
v javnih službah, svoj deželni zbor in svojo deželno
namestništvo. Kar imajo Ogri, zakaj bi ne imeli tudi
Galicijani? Nazadnje pravi: „Svoboda je najdražje blago
vsakemu človeku, in nobeden ne vé te dobrote bolj ceniti kot
Poljec. Al mi ne spoznavamo svobode samo v ustavi, kajti
ustava je le oblika (form). Mi ne stavimo narodnosti ne
nad, ne pod svobodo. Al to vemo, da prava svoboda je
le tedaj, ko ima koreniue v domači zemlji in se ujema z
narodnim duhom“.

— V Lvovu so 20. dec. gospodu dr. Smolku,
nekdanjemu predsedniku deržavnega zbora na Dunaji,
napravili bakljado.

Laško. Neprenehoma mečejo sedaj Sardinci bombe v
Gaeto, ki je že veliko škodo terpela. Zavoljo velike
nevarnosti je kraljica neapolitanska že zapustila terdnjavo,
kralj pa je še zmiraj tam. „Opinione“ pravi, da kralj že
več nočí spí na neki španjski ladii, ki stojí pred Gaeto;
zjutraj pa gré vsaki dan v terdnjavo nazaj (?). Veliko se
je poslednji čas govorilo, da bojo francozke ladije
zapustile Gaeto; vendar se to dosihmal še ni zgodilo, ker nek
rusovska vlada želí, naj ostanejo ondi, dokler je kralj
neapolitanski v terdnjavi, sicer ga bojo prišle rusovske ladije
varovat. Od Kavur-a se je govorilo, da je tako hudo
zbolel, da so mu mogli dvakrat puščati; poslednje novice
pravijo, da mu je spet bolje. Saj njegov časnik „Opinione“
se je te dni spet tako prederzno oglasil, da mož, ki tako
pisati veleva, ne more biti preveč potert po bolezni. Ta
časnik namreč piše, „da je Italija za terdno sklenila bojevati
se do zadnjega moža in se poslužiti vsega, da pokončá
sovražnike. Italija ne mara za nobeno pogodbo, za noben
diplomatični protokol. Druge vlade, opiraje se na pogodbe,
se utegnejo zoperstavljati Italii; al ona ni vezana na nobeno
pogodbo. Italija je sama sebi sodnica. Viktor Emanuel je
svojo krono zastavil edini Italii in bo zvest tej zastavi.“
To so besede, ktere kažejo, da Lahi tudi za Napoleona
dosti ne marajo.

Francozko. Iz Pariza. Že več časa izhajajo v
parižkih časnikih Avstrii protivni spisi; zlasti
„Constitutionell“ je pisal zaporedoma več takih rečí. Pravijo, da
se je avstrijanski poslanec zoper to pritožil, al minister mu
je odgovoril, da ne more časnikov berzdati! Zlo se
govori, da bo cesar Napoleon v novoletnici svetoval, naj
avstrijanska vlada Beneško prodá, ker „le to more Evropi
mir ohraniti“. Koliko pa francozki cesar na mir misli,
čeravno vedno od mirú govori, se vidi iz tega, da „Opinione“
pripoveduje, da je natihoma toliko armado skup spravil, da
more spomladi okoli 750.000 vojakov v boj poslati. Od
cesarice se že spet govori, da bi utegnila kam popotovati,
ker politika cesarjeva, zlasti do sv. očeta papeža, jo tako
žali, da se večkrat ž njim prav do hudega sprè.

Kursi na Dunaji

31. decembra 1860

Deržavni zajemi ali posojila.

5% obligacije od leta 1859
v novem dnar. po 100 g. g. 55.25
5% nar. posojilo od l. 1854 „ 73.80
5% metalike . . . . „ 61.50
4½% „ . . . . „ 52.50
4% „ . . . . „ 47.50
3% „ . . . . „ 35.—
2½% „ . . . . „ 32.50
1% „ . . . . „ 12.—

Obligacije zemlišn. odkupa.
(po 100 gold.)

5% dolnjo — avstrijanske g. 87.—
5% ogerske . . . . . „ 63.—
5° O horvaškein slavonske „ 60.50
5% krajnske, štajarske,
koroške, istrijanske . „ 90.—

Deržavni zajemi z lotrijami

Zajem od leta 1860 . . . „ 82.25
„ „ „ 1860 petink. „ 83.—
„ „ „ 1839 . . . „ 90.—
„ „ „ 1839 petink. „ 100.—
4% narodni od leta 1854 „ 85.50
Dohodkine oblig. iz Komo „ 16.75

v novem denarji.

Druge obligacije z lotrijami.

Kreditni lozi po g. 100 . g. 108.—
4 ½ % Teržaški lozi po 100 „ 110.—
5%
Donavsko-parabrodski po g. 100 . . . „ 94.50
Knez Esterhazy. po g. 40 „ 85.50
Knez Salmovi po g. 40 „ 38.—
Knez Palfyovi po g. 40 „ 36.50
Knez Claryovi po g. 40 „ 34.50
Knez St. Genoisovi po g. 40 „ 37.—
Knez Windischgräz.po g. 20„ 20.25
Grof Waldsteinovi po g. 20 „ 26.—
Grof Keglevičevi po g. 10 „ 14.50
Budimski . . po g. 40 „ 35.75

Denarji.

Cesarske krone . . . g. 19.80
Cesarski cekini . . . „ 6.83
Napoleondori (20 frankov) „ 11.50
Souvraindori . . . . „ 19.90
Ruski imperiali . . . „ 11.80
Pruski Fridrikdori . . „ 12.25
Angleški souvraindori . „ 14.48
Louisdori (nemški) . . „ 11.78
Srebro (ažijo) . . . „ 44.—

Žitna cena
v Ljubljani 1. januarja 1861.

Vagan (Metzen) v novem dnarji: pšenice domače 6 fl. 52. —
banaške 6 fl. 52. — turšice 3 fl. 90. — soršice 5 fl. 12 5/10 —
reži 4 fl. 65 5/10. — ječmena 4 fl. 5. — prosa 3 fl. 65. — ajde 3 fl.
80. — ovsa 2 fl. 60.