Dodatek D Stran za šolsko in poljudno rabo

Dodatek D.1 Branje Škofjeloškega pasijona

Škofjeloški pasijon (ŠP) se nam je ohranil v rokopisu, ki ga je kapucinski pater Romuald iz Štandreža napisal med leti 1725 in 1727. Zato je razumljivo, da je zapis tega besedila zelo drugačen kakor pišemo danes. Pater Romuald je pisal v bohoričici, vendar je sičnike (s, c, z), šumevce (š, č, ž) in še kaj zapisoval precej po svoje. Zato je takšno staro besedilo treba najprej prepisati. Diplomatični prepis nam poda besedilo v vseh podrobnostih takšno, kakršno se nam je ohranilo v samem rokopisu. Za branje je najbolj primeren Kritični prepis, narejen kot bralni pripomoček, ki bralca vodi k originalni izgovorjavi, le zapisan je na sodoben način.

Posebna obogatitev te elektronske izdaje je tudi integracija prepisov in video posnetka uprizoritve iz leta 1999.

Dodatek D.2 Osnovni podatki o Škofjeloškem pasijonu

Kaj je Škofjeloški pasijon?

Škofjeloški pasijon je najstarejše ohranjeno slovensko dramsko besedilo in eden od največjih dosežkov slovenskega slovstva v dobi baroka. ŠP je na podlagi tradicije starejših besedil slovenskih spokornih procesij napisal kapucinski pater Romuald Štandreški (1676–1748), ko je v letih med 1715 in 1727 deloval v kapucinskem samostanu v Škofji Loki kot pridigar in voditelj procesije.

Vsebina Škofjeloškega pasijona

ŠP je besedilo baročne spokorne pobožnosti Velikega petka, ki je imela dramsko strukturo. Pobožnost je potekala v obliki procesije, tako da so se skozi mesto pomikale skupine nastopajočih – deloma na vozovih, deloma na nosilih – ki so v dramski obliki uprizarjale posamezne prizore Velike noči: zadnjo večerjo, Kristusovo trpljenje in smrt na križu. Besedila baročnih pasijonskih procesij so v to vsebino vpletala še prizore iz Svetega pisma stare zaveze – zlasti padec prvih staršev Adama in Eve kot vzrok, zaradi katerega je bil potreben prihod Odrešenika in Kristusova žrtev na križu – in razne alegorične motive.

Slovenska verska dramatika

Vse od leta 1600 naprej so na Slovenskem najprej jezuiti, kmalu zatem pa zlasti kapucini prirejali razne verske dramske igre in razne procesije z dramskimi vložki v slovenskem jeziku. Vsaka od teh iger je imela svoje rokopisno slovensko ali vsaj dvojezično besedilo. Vendar se nam je od vse te tradicije slovenske verske dramatike ohranil edinole Škofjeloški pasijon. ŠP je v tem pogledu edino preživelo besedilo te literarne vrste iz baročne dobe.

Začetek uprizarjanja pasijona v Škofji Loki

Začetki uprizarjanja pasijona na Loškem segajo precej pred čas patra Romualda. Najstarejša listina, ki govori o pripravah na pasijon v Škofji Loki (v tej izdaji List št. 1), je iz leta 1713. Kmalu zatem – že leta 1715 – pa je pater Romuald vabil k svoji procesiji, kakor se je izrazil v lastnoročnem pismu (prim. List št. 2).

Besedilo ŠP

Besedilo ŠP, kakor ga poznamo danes, je pater Romuald verjetno napisal že leta 1715 ali kmalu zatem, vendar je gotovo bilo obsežnejše. Vsebovalo je večje število dramskih podob. Pozneje je besedilo krajšal. Pater Romuald je imel ŠP v več verzijah; ta, ki se nam je ohranila, obsega 13 podob ali prizorov. Tradicija je bila glede tega zelo raznolika in pestra (prim. Preglednico podob).

Rokopis ŠP

V rokopisno knjigo, v kateri se nam je besedilo ŠP ohranilo, je pater Romuald lepopisno prepisal svoj pasijon med 28. sept. 1725 in 11. apr. 1727. Dobro moramo razlikovati: v tem času je nastal rokopis ŠP. Besedilo, ki je v rokopisu zapisano, pa je starejše in je nastalo okrog ali kmalu po letu 1715. Te starejše predloge se nam niso ohranile, vendar so pustile v rokopisu patra Romualda nedvomne sledi.

Pater Romuald in ŠP

Ko je pater Romuald napisal ali priredil svoj Pasijon, je slovenska verska dramatika imela že čez 100 let tradicije. Zato je bilo patru Romualdu dostopnih več pasijonskih besedil, na katera se je oprl ali iz njih zajel posamezne prvine. V mnogočem pa je bil tudi gledališko izviren: njegova originalna invencija je uvedba angelov, ki kruto človeško resničnost in Kristusovo trpljenje v Pasijonu spremljajo z mislimi na večno, nebeško resničnost Boga in človeka.