Podbevškov pesniški opus obsega revijalno objavljene pesmi, ki so izhajale v revijah (DiS, Kres, Trije labodje) večinoma med leti 1919 in 1922, pesniško zbirko Človek z bombami↑ iz leta 1925 ter nekaj radijsko objavljenih pesmi v letu 1958, poleg tega pa še neobjavljene rokopisne in tipkopisne pesmi in različice. Manjši del neobjavljenih rokopisov se je ohranil v zapuščini nekdanjega urednika Ljubljanskega zvona Janka Šlebingerja v ljubljanskem NUK-u: gre za cikel Žolta pisma↑ ter pesmi Rdeča cesta↑↑ in V vlaku↑↑. Cikel Žolta pisma obsega šest listov s spremnim dopisom uredniku, obe pesmi pa sta napisani na eni strani dopisnice (na njeni drugi strani je nov dopis uredniku). Obe pošiljki sta bili poslani Šlebingerju leta 1915, ki pa pesmi ni nikdar objavil. Datacija teh del nikakor ni sporna. Podobno velja za dve neobjavljeni pesmi (Traverze in Gozd, obe sta bili pozneje objavljeni v nekoliko predelani obliki), ki ju je Podbevšek poslal uredniku Književnega Juga Antonu Novačanu, ter neobjavljene rokopise, ki so se ohranili v zapuščini Franceta Stelèta, urednika Doma in sveta med 1920-1921, ki je sicer večino poslanih pesmi Podbevšku objavil. Neobjavljene so ostale pesmi Chef d'oevre↑↑, Mrtve duše↑↑ in Vojna in mir↑↑, poleg teh pa najdemo še tekst z naslovom Magdalena↑↑, ki bi ga lahko razumeli kot edini primer Podbevškove literarne proze (in je zato vključen v izdajo), nekaj polemičnih in dnevniških zapisov ter dve pismi uredniku. Iz zanimive korespondence med Podbevškom in Jarcem se je ohranila dopisnica iz leta 1920 s kratkima (priložnostnima) verzifikacijama Futuristična himna↑↑ in Kmečka himna↑↑, ki ne kažeta velikih ambicij. V arhivu Božidarja Jakca pa so se ohranile tri pesmi: Jesenska impresija↑, datirana 1914, Chef – d'oevre↑↑ (1916, besedilo je povsem drugačno kot pri verziji za DiS), ter Oh moja misel, kakor čoln brez vesel si ...↑↑ (1918).
Večji del danes znanega neobjavljenega gradiva pa se nahaja v Podbevškovi literarni zapuščini. Ta kaže nekaj zanimivih potez. Mogoče je sklepati, da so vsaj nekateri izmed ohranjenih rokopisov in tipkopisov iz literarne zapuščine nastali po drugi svetovni vojni, konec petdesetih, morda v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja ali celo pozneje; medtem pa je za del gradiva mogoče zanesljivo trditi, da je ohranjen še iz obdobja Podbevškovega javnega pesniškega delovanja. (V zapuščini naj bi bila tudi Žolta pisma, domnevni prepis tega »slovenskega avantgardnega manifesta«, a jih tam ni, četudi bi po izjavi Denisa Poniža, ki je faksimile razvpitega dokumenta objavil v reprintu Človeka z bombami, morala biti, kar je potrdila tudi varuhinja dediščine. Pač pa je v NUK-u ohranjena različica, ki jo je Podbevšek v začetku leta 1915 poslal uredniku Ljubljanskega zvona Janku Šlebingerju. Zgodba o Žoltih pismih še ni dokončno razjasnjena, saj ni gotovo, ali res obstajata dve različici. Primerjava je namreč pokazala, da je faksimile v Poniževi izdaji skoraj gotovo narejen na podlagi predloge, ohranjene v rokopisnem oddelku NUK-a.)
Med ohranjenimi pesmimi se nekatere pojavljajo v več variantah, na primer v rokopisu in tipkopisu ali v več rokopisih. Zdi se, četudi ni docela gotovo, da so tipkopisne variante bolj dodelane od rokopisnih. Rokopisno gradivo je neurejeno in raztreseno po različnih mapah, katerih organizacija je kaotična in ne omogoča kakšne smiselne ureditve. Ovojne mape različnih barv in kakovosti vsebujejo različno število besedil, tudi uporabljeni papir je iz različnih virov in različne kakovosti. Zanesljiva datacija nastanka rokopisov ni mogoča. Vtis je, da gre večinoma za pesemske osnutke, ki so pogosto prečrtani, raztrgani ali do kraja neberljivi in počečkani. Rokopisi in tipkopisi so včasih datirani z letnicami med 1912–1920, vendar letnica z datacijo verjetno zaznamuje nastanek originalne pesmi, ne pa nastanka konkretnega prepisa ali različice. Poleg tega najdemo v zapuščini še zanimiv načrt za zbirko Človek z bombami skupaj z nekakšnimi poetološkimi komentarji pesmi iz zbirke ob robu – te štiri rokopisne liste formata A5 je Denis Poniž objavil kot faksimile v reprintu Človeka z bombami leta 1991, a brez komentarja. Sklepati bi bilo mogoče, da gre za originalni načrt za zbirko, nastal pred letom 1925, vendar to ni gotovo.
Z izdajateljskega vidika se je kot največji izziv izkazalo dejstvo, da imamo ohranjen originalni izvod Človeka z bombami iz leta 1925, v katerega je pesnik s svojo roko – to hipotezo je potrdila tudi Podbevškova hči Asta Mohorič – vpisoval številne in zelo raznovrstne popravke. Dve ročno zapisani dataciji na koncih pesmi, in sicer pri Električni žogi↑↑ 1918–1956 in pri Čarovniku iz pekla↑↑ 1919–1961, predstavljata dodatni argument za hipotezo, da se je pesnik lotil popravljanja svoje edine zbirke več desetletij po originalni izdaji, najverjetneje po letu 1950, oziroma predvsem v drugi polovici petdesetih in v začetku šestdesetih let. To dejstvo se zdi pomembno toliko bolj, ker je bil Podbevšek iz različnih vzrokov od izdaje Človeka z bombami pravzaprav mrtev pesnik, ki je do konca druge svetovne vojne delal le kot biograf in kompilator. Ob tej priložnosti se ne moremo natančneje spuščati v vprašanje, kakšni nagibi so pesnika vodili k temu, da se je lotil teh popravkov. Naj bo dovolj le nekaj ugotovitev: ena je ta, da so ga redki navdušenci začeli nagovarjati, da zbirko ponovno izda. Poleg tega je konec petdesetih in začetek šestdesetih tudi čas, ko se začne delna rehabilitacija Podbevška, in sicer s študijami o njegovem delu, z oddajo na Radiu Slovenija, literarnim večerom na kranjski gimnaziji in objavo eseja O ekspresionizmu, v katerem je Podbevšek objavil nekatera lastna poetološka vodila. Očitno je pesnik, ki je dotlej molčal, v tem času začel intenzivno razmišljati o ponovni izdaji lastne zbirke.
Tako meni tudi Poniž, ki je v zvezi z izdajanjem Podbevška skupaj z Dolenjsko založbo že opravil pomembno delo – in sicer je v začetku devetdesetih nastal ponatis zbirke, ki je omogočil, da je zbirka v originalni podobi mnogo bolj dostopna, kakor je bila pred tem. Poleg tega je slovenska javnost v tej izdaji dobila tudi faksimile Žoltih pisem. Poniž oporeka Vidmarjevim izjavam o tem, da se je Podbevšek svoji mladostni poeziji menda odrekel, ker se z njo ne strinja več. Trdi, da je pesnik imel trden namen še enkrat natisniti zbirko. O tej volji pričajo tudi popravki na originalni izdaji, četudi bo iz narave in doslednosti teh popravkov razvidno, da je pesnik v svojih namerah ostal na pol poti. Ravno narava teh popravkov je v resnici razlog, da bi kakršna koli knjižna oblika poskusa izdaje »popravljenega« Človeka z bombami verjetno propadla, ker bi se srečala s prevelikimi težavami. To se je izkazalo tudi ob poskusu enega od dosedanjih preučevalcev zapuščine, da bi napravil neke vrste kritični prepis, ki bi upošteval avtorjeve popravke. Neznani (nepodpisani) preučevalec je pretipkal zbirko in vnesel popravke ter na koncu dodal še stran z naslovom Problemi. Ti kažejo na nerešljive dileme pri razvozlavanju popravkov (in hkrati dovolj očitno razkrivajo tudi, da tipkopis tako »popravljene« zbirke ni Podbevškov, kar bi bila sicer ena od mogočih hipotez).
Narava Podbevškovih zapisov in popravkov, vpisanih v izvod prvotiska Človeka z bombami, terja nekaj pojasnil. S tehničnega gledišča so popravki narejeni z navadnim svinčnikom, le pri pesmi Čarovnik iz pekla je v drugi fazi popravljanja uporabljena modro-vijolična barvica, ki je pogosto zapisana čez zradirani zapis svinčnika. (Ta pesem je tudi ena od najbolj dokončno popravljenih.) Uporaba radirke je opazna tudi na drugih mestih in včasih otežkoča berljivost in povzroča druge uredniške dvome. Popravki so napisani bodisi ob levi ali desni rob besedila, izpuščena mesta so prečrtana kar v tekstu, popravki pa so pogosto zapisani kar nad popravljeno besedo, ne da bi bila ta izbrisana.
Glede tipologije zapisov je smiselno ločevati med »komentarji« in »besedilnimi popravki«. Med komentarje sodijo:
zaporedne številke, ki označujejo vrstni red pesmi; skoraj zanesljivo je mogoče sklepati, da gre za načrt razporeda pesmi v prenovljeni zbirki – starim pesmim je želel Podbevšek dodati še dve, in sicer naj bi za prvo pesmijo stala Ponoči sem hodil skozi polja in iskal prikazen↑, sicer ohranjena tudi v tipkopisu, za ciklom O prerijskem bivolu↑↑ pa pesem Traverze↑↑ (ni jasno, katera od ohranjenih različic te pesmi). Številčenje se zaključi pri številki tri, a vrstni red pesmi v hipotetični novi zbirki kljub temu ostane jasen.
Drugi tip številk, ki se pojavljajo v obliki komentarjev, je štetje verzov na posamezni strani oziroma v celi pesmi. To štetje se pojavi že v prvi pesmi V pravljičnem gorovju↑↑, kjer najdemo na prvi strani na levem robu pet številk; vsaka šteje število verzov na posamezni strani te pesmi. Številke se nanašajo na originalno verzijo, medtem ko bi upoštevanje popravkov dalo drugačne rezultate. Te številke se z uredniškega vidika ne zdijo pomembne, zanimive so kvečjemu kot nov dokaz, kakšno pozornost je Podbevšek posvečal vizualni plati pesmi in grafičnemu stavljenju verzov – to njegovo naziranje je razloženo v eseju O ekspresionizmu iz leta 1960, a je mnogo starejše, saj je že originalna postavitev zbirke enkraten primer premišljene likovne konfiguracije. Verzi oziroma vrste so prešteti tudi v zadnjih treh pesmih, ki so izrazito dolge.
Tretji tip številk se pojavi na koncu vsake pesmi: vse pesmi so dosledno datirane (nastale so med 1914 in 1919), pri že omenjenih dveh pa imamo dve dragoceni letnici, ki verjetno zaznamujeta dolgotrajen oziroma dvofazni ustvarjalni proces in sta hkrati dodatni argument za datacijo popravkov.
Poleg številk se pojavljajo še manjši zapisi, ki jih je najverjetneje mogoče označiti za komentarje in bi mogoče služili nadaljnjemu procesu priprave na nov natis zbirke, do katerega pa ni prišlo: taki so recimo komentar »Amerika!« ob prvi pesmi ali robne navedbe naslovov nekaterih del.
Posebej zanimiv tip komentarja so štiri risbe med tretjo in četrto pesmijo v zbirki. Pod zaporedno številko so narisane grafične predloge za stavljenje besedila: pod številko ena je navpična črta (tako je stavljena V pravljičnem gorovju, pod dve zakrivljena črta kot nekakšen polmesec (in to se nanaša ne na Titanovo serenado↑↑, ampak na Ponoči sem hodil ..., ki je v izvirni izdaji ni), pod številko tri so vodoravne črte, ki ponazarjajo običajno stavo (in tako je tudi v resnici stavljena Titanova serenada), pod štirico, ki se nanaša na Ob dnevu vpoklica na kolodvoru↑↑, pa v desno nagnjena poševnica – očitno je želel avtor pesem likovno postaviti drugače. Pod vsemi slikami piše »oblike«, zato se zdi ta hipoteza dokaj verjetna. Zanimivo pa je, da je na levi strani tekstovnega bloka Čarovnika iz pekla (ta izjemno dolga pesem na predzadnji strani asociira na spomenik, ki je v tekstu tudi izrecno omenjen) označen cik-cak, tudi tu je mogoče sklepati, da je hotel pesnik z likovno stavo še podkrepiti vsebinsko sporočilo.
Drugi, obsežnejši in tudi pomembnejši tip zapisov so besedilni popravki. Ponekod so prečrtane posamezne besede, ponekod celi verzi, odlomki, povedi, dostavki v oklepajih in podobno. Pogosto so dopisane posamezne besede ali tudi daljši kosi besedila in označeno mesto, kamor naj bi bili dodani. Ponekod se pojavljajo korekturna znamenja, a ne dosledno. Drugje so zamenjani celotni verzi. Večino popravkov je mogoče brez večjih dvoumnosti razbrati in vnesti v besedilo, toda to nikakor ne velja v vseh primerih. Pojavljajo se prečrtane besede, kjer namesto njih ni zapisana ena, ampak dve besedi, kot da se pesnik še ni mogel dokončno odločiti. Drug problem so prečrtane besede, ki porušijo koherenco sobesedila: v večini primerov je avtor sobesedilo primerno predelal, a ne vedno, in v takih primerih bi bila vsaka dokončna rešitev arbitrarna. Tu se zdi primerno upoštevati domnevo, da pesnik ni imel namena izdati nekoherentnega besedila. Včasih je mogoče z minimalnimi spremembami (spol, sklon, število ...) besedilu povrniti smisel. Vendar pa je nujno vsa taka mesta skrbno označiti in komentirati v opombah. So pa tudi primeri, ko bi bilo »ugibanje« preveč negotovo in v teh primerih je včasih najbolj smiselno ne upoštevati vseh dvoumnih popravkov in to označiti v opombi.
Najopaznejše značilnosti popravkov so naslednje:
izpuščanje pridevnikov: značilno je, da je pesnik odstranjeval ravno tiste pridevnike, ki so zanj posebej karakteristični in ki so njegovim besedilom dajali prepoznavnost in nekakšno patino. Taki pridevniki so denimo neronsko, hiensko, črnim, egiptovske, nebeški, koščene ... Nekateri pridevniki ali prislovi so podčrtani, a ni označeno, kaj z njimi. Kakšen pridevnik je tudi dodan (žareče), kakšen zamenjan žolt–vdan, bolne–vroče ...
odstranjevanje komparacij z veznikom kakor: te komparacije so za Podbevškovo poezijo značilne; analize so pokazale, da le izjemno redko rabi veznik kot, pač pa je pri njem raba veznika kakor nenavadno pogosta in je že kar prava slogovna posebnost. V načrtu za prenovljeno zbirko je velik del komparacij z veznikom kakor popravljen, če je mogoče, je veznik enostavno izpuščen, včasih izpade cela komparacija (te se pogosto razraščajo v daljše stavke), včasih je drugače preoblikovan; le manjši del takih komparacij ostane nedotaknjen. Najznačilnejši so ti posegi v pesmi Himna o carju (pevcu) mavričnih kač↑↑, kjer je cela vizija letečega lirskega subjekta zasnovana na obsežnih in razčlenjenih komparacijah.
izpusti: obsežnejši izpusti besedila se pojavljajo v Himni, v pesmi Na deželi↑↑ in v pesmi Čarovnik iz pekla, najdemo pa jih tudi drugod. Največ dopisanega besedila je pri Električni žogi in Čarovniku iz pekla.
pripisani odlomki
popravljeni ali zamenjani naslovi: popravljeni so trije naslovi: Titanova serenada postane Titanova noč, Himna o carju mavričnih kač Himna o pevcu mavričnih kač, znamenita Električna žoga pa Slavolok modrijanov; pesem Bol↑↑ iz cikla O prerijskem bivolu je preimenovana v Upanje.
zamenjave verzov: v tradicionalnejših pesmih iz prvega dela zbirke je še smiselno govoriti o verzih. Predvsem v ciklu O prerijskem bivolu in v Titanovi serenadi so posegi tako koreniti, da je mogoče govoriti o novih besedilih.
Če odmislimo nedolžne slogovne in pravopisne popravke, ki v besedilo ne posegajo globoko, bi lahko tvegali hipotezo, da je sicer tendenca popravkov dvosmerna:
odpravljanje slogovnih posebnosti, nekakšna »normalizacija«, ki meji celo na depoetizacijo, včasih pa se le izogne prežvečenim slogovnim figuram in besednim zvezam;
popravki, za katere se zdi, da so ključni pri ugotavljanju pozicije lirskega subjekta in njegovega odnosa do upesnjenega sveta; pesnik je seveda v desetletjih po nastanku pesmi korigiral mladostne nazore.
Dober primer za ilustracijo tega je Titanova noč, ki je močno predelana – prva polovica je skoraj v celoti nadomeščena z novim besedilom. Značilno je, da je prvoosebni lirski subjekt premeščen v tretjo osebo. Gre morda za distanco do mladostnega »titana«? V Izumitelju na zemlji↑↑ so nadomeščene nekatere obrabljene metafore (npr. kolo življenja – življenje; železna kača – vlak, odstranjene komparacije »z rokami kakor orumenelo listje na posušenem drevju«, »kakor crkajoča mačka«). Nekateri izrazi so nadomeščeni s splošnejšimi: »zaprašene pivovarne« postanejo »tovarne«, »živinski ljudje s srebrnimi zvezdami« so le še »zdravniki«. V pesmi V mesečini najdemo take popravke: »Ko so padli name mraki« je spremenjeno v »Ko se je zmračilo«, »tenkolasa« ljubica postane »dolgolasa«. Spet se zdi, da gre za namerno poenostavljanje, depoetizacijo pesniškega izraza.
V Čarovniku iz pekla↑↑ je nekoliko samovšečna vizija krutega lomilca ženskih src močno spremenjena. Kar nenavadno se zdi, da je avtor podobo, ki je že v izvirni različici nacionalistična, konkretiziral s še stvarnejšima oznakama »slovenski« in »Srednja Evropa«. Tudi tu se namesto »dežele, kjer citrone cveto« pojavi stvarnejši referent, »Severna Italija«. V Plesalcu v ječi↑↑ so popravki pogosto vezani na reduciranje števila komparacij. Cesar postane Veliki rabelj, bela žena pa smrt. Odstranjeni so pridevnik »hienski« za ministre, primerjava cesarja z orangutanom ter žena z jeguljami. Odstranjena sta tudi značilna stavka »da so nebesa zadnje in največje razočaranje« in »poslanim mi v skušnjavo od njega, najvišjega«; zdi se, da ta poseg dodatno »prizemljuje« sicer redke elemente transcendentnega. Pač pa je nadomeščena tudi ena od ključnih besed v vizionarskem zaključku pesmi, in sicer »daljnovidec« postane »oblikovalec«. V zaključnem oklepaju je podoba »zvezdarne« spremenjena v »nebotičnik«. Zadnja vizija »nevidnega klavirskega virtuoza, obdanega z angelskim zborom«, je spremenjena v »nove rimske ceste in nova ozvezdja« itd.
Ti popravki utegnejo zbujati predvsem začudenje, kako je mogoče, da so se Podbevškovi mladostni ustvarjalni nazori tako spremenili: več desetletij pozneje »prenovljen« Človek z bombami se zdi v primerjavi z originalom namreč okrnjen in umetniško manj zanimiv. Vendar moramo nadaljnje razmišljanje v to smer in vrednostne sodbe prepustiti morebitnim prihodnjim analizam, saj presegajo okvire teh komentarjev.
