Anton Podbevšek (1898–1981) je bil na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU že pred časom uvrščen med avtorje, katerih besedila bi bilo primerno zbrati, urediti in objaviti v obliki elektronske znanstvenokritične izdaje. Tej odločitvi v prid govori več razlogov. Med njimi je gotovo dejstvo, da opus pesnika, ki je vse do danes doživljal zelo nenavadno recepcijo in ki po mnenju večine poznavalcev predstavlja začetnika slovenske zgodovinske avantgarde, doslej sploh še ni bil ustrezno in v celoti objavljen. Poleg tega je bilo že iz hitrega pregleda gradiva mogoče sklepati, da se bodo ob tem avtorju pojavili problemi, ki bodo omogočili produktivno soočenje s specifičnimi novimi možnostmi, ki jih nudijo elektronske izdaje, ko gre za besedila avantgardističnih avtorjev. V resnici so ti problemi pomagali izostriti refleksijo o tem, kakšne standarde naj bi na splošno izpolnjevale znanstvenokritične izdaje v elektronskem mediju. Hkrati je relativno majhen obseg Podbevškovega opusa omogočil dovolj hitro uresničitev projekta. Priprave na izdajo so se začele odvijati, odkar je bil junija 2004 z varuhinjo pesnikove zapuščine, njegovo hčerjo Asto Mohorič, sklenjen dogovor, v katerem je inštitutu posodila rokopisno gradivo in privolila v sodelovanje v projektu – komaj bo zadoščalo, če se ji za pripravljenost in dobro voljo tudi na tem mestu iskreno zahvalimo. Gradivo, ki je prišlo na inštitut kot Podbevškova literarna zapuščina, je bilo zelo raznoliko in je vsebovalo številne uganke, tudi take, ki so pripravo izdaje dodatno zapletle.
Nadvse nenavadna je bila tudi Podbevškova pesniška kariera. Aktivno je kot šestnajstletni provokator vstopil v pesniško areno v začetku leta 1915 (z Žoltimi pismi) in zatem deloval in buril duhove le kratek čas, pretežno med letoma 1915 in 1925. Večina njegovih najpomembnejših pesmi je nastala najpozneje do leta 1920, revijalne objave pa so zamejene z letnicama 1919 in 1922. Poleg edine zbirke Človek z bombami (1925) je objavil le malo pesmi. Med objavljene pesmi, nastale po tem obdobju, lahko štejemo le tri nove pesmi, ki jih je 10. aprila 1958 v oddaji Literarni večer, posvečeni Podbevšku, na Radiu Ljubljana interpretiral Jože Tiran. (Vse tri pesmi je Podbevšek - tokrat z novimi naslovi - leta 1972 vnovič poslal v javnost prek radijskih valov). Celotno pesniško gradivo torej obsega dokumentirane revijalno objavljene pesmi (DiS, Kres, Trije labodje), zbirko Človek z bombami, rokopis Žoltih pisem in še nekatere ohranjene mladostne pesmi iz drugih virov ter gradivo iz literarne zapuščine, za katerega je težko reči, kdaj je nastalo. Na prvi pogled se zdi, da je nastajalo veliko pozneje. Takšna domneva bi omogočila, da v grobem Podbevškov ohranjeni literarni opus, bržkone pa tudi njegovo pesniško dejavnost nasploh, dokaj jasno razdelimo na dva dela: mladostno pesnjenje, katerega rezultati so bili večinoma objavljeni in tvorijo glavnino doslej znanega Podbevškovega opusa, ter na poznejše pesnjenje iz obdobja po drugi svetovni vojni, ki je v času pesnikovega življenja oziroma vse do danes ostajalo večidel neobjavljeno. Vendar pa so vzporedne najdbe različic pokazale, da je bil vsaj del pesmi, ohranjenih v Podbevškovi zapuščini, napisan že v času njegove najbolj ustvarjalne faze (v letih pred oz. okrog »novomeške pomladi« 1920). S tem je ovržena možnost sicer na oko privlačne hipoteze; treba se bo zadovoljiti z ugotovitvijo, da zanesljiva datacija mnogih rokopisnih pesmi ni mogoča.
Po prejemu in pregledu gradiva iz zapuščine in zbiranju vseh znanih objavljenih in neobjavljenih Podbevškovih pesmi je bil najprej izdelan delovni uredniški načrt izdaje. Prva faza je obsegala izdelavo kakovostnih skenogramov. Rokopise iz Podbevškove zapuščine in ročno popravljeni izvod Človeka z bombami je digitalizirala in obdelala Alenka Maček, za rokopise Žoltih pisem in še dveh mladostnih pesmi iz NUK-a je poskrbel Marjan Rupert, za rokopise iz novomeške Knjižnice Mirana Jarca Darja Peperko Golob, za gradivo iz Dolenjskega muzeja (Jakčev dom) pa Jasna Kocuvan – vsem se za sodelovanje lepo zahvaljujemo. Naslednja faza je obsegala digitalizacijo besedil. Ta je za tiskana dela potekala s pomočjo programa Recognita, ki je slikovni optični odčitek konvertiral v digitalni znakovni zapis (Alenka Maček; zapis v RTF sta ročno korigirala Marijan Dović in Alenka Koron). Rokopisne pesmi so bili prepisane (digitalizirane) ročno, ravno tako kritični prepis ročno popravljenega izvoda Človeka z bombami; za oboje so bili izdelani tudi skenogrami visoke kakovosti. Dodane so bile tudi uredniške opombe in pojasnila ter pregledno abecedno kazalo pesmi in ciklov s povezavami na različice, prepise in faksimile. Ko se je izkristalizirala struktura celotne izdaje, se je začela konverzija besedil iz formata RTF v zapis po standardih XML in TEI, ki jo je izvedel Tomaž Erjavec. Konverzija je potekala v nekaj ciklih izboljšav, v katerih se je oblikovala dokončna podoba izdaje: poleg Tomaža Erjavca in Marijana Dovića je k tej podobi z uporabnimi nasveti pripomogel še Matija Ogrin, z zadnjimi korekturami besedila pa tudi Alenka Koron.
