1. Žolta pisma in drugi mladostni rokopisi

Kazalo


1.1. Uvod

Razdelek obsega (1) faksimile rokopisa Žoltih pisem in drugih mladostnih rokopisov ter (2) diplomatični prepis rokopisov omenjenih pesmi. Virov za objavo je pet: zapuščina urednika Ljubljanskega zvona Janka Šlebingerja (Žolta pisma, Rdeča cesta, V vlaku), zapuščina urednika Književnega juga Antona Novačana (Traverze, Gozd), zapuščina urednika Doma in Sveta Franceta Stelèta, v kateri poleg objavljenih rokopisov najdemo tudi tri neobjavljene (Chef d'oevre, Mrtve duše, Vojna in mir, poleg tega pa še prozni tekst Magdalena), arhiv novomeškega slikarja Božidarja Jakca (Jesenska impresija, Chef d'oevre, Ah moja misel, kakor čoln brez vesel si ...) ter korespondenca pesnika Mirana Jarca, v kateri najdemo krajši verzifikaciji (Futuristična himna, Kmečka himna). Pri vseh teh pesmih je nesporno, da so nastajale v Podbevškovi mladostni fazi. Med mladostne rokopise sicer sodi tudi del Podbevškove zapuščine, ki pa je obravnavana posebej.


1.2. Faksimile 1

I., II., III.

Faksimile ZPI_01 (mala)

IV., V., VI., VII.

Faksimile ZPI_02 (mala)

VII., VIII., IX., X., XI.

Faksimile ZPI_03 (mala)

XII., XIII., XIV.

Faksimile ZPI_04 (mala)

XV., XVI., XVII., XVIII., XIX.

Faksimile ZPI_05 (mala)

XIX., XX., XXI., XXII., XXIII., ***

Faksimile ZPI_06 (mala)

Dopis k Žoltim pismom

Faksimile ZPI_dopis_1 (mala)Faksimile ZPI_dopis_2 (mala)

Rdeča cesta, V vlaku

Faksimile RK1_Rdeca_cesta_V_vlaku (mala)

Dopis k Rdeči cesti / V vlaku

Faksimile RK1_dopis (mala)

Traverze / Gozd

Faksimile RK1_Traverze_Gozd (mala)

Chef d'oevre

Faksimile DIS_Chef_d_oevre (mala)

Mrtve duše

Faksimile DIS_Mrtve_duse (mala)

Vojna in mir

Faksimile DIS_Vojna_in_mir (mala)

Magdalena

Faksimile DIS_Magdalena_1 (mala)Faksimile DIS_Magdalena_2 (mala)Faksimile DIS_Magdalena_3 (mala)

Chef – d'oevre

Faksimile BJA_Chef_d_oevre (mala)

Ah moja misel, kakor čoln brez vesel si ...

Faksimile BJA_Ah_moja_misel (mala)

Futuristična himna, Kmečka himna

Faksimile MJA_dopisnica_V (mala)Faksimile MJA_dopisnica_R (mala)

1.3. Diplomatični prepis 2


I.

Moji koraki so se napotili široki svet kakor visoka

pesem otroka.


Kdaj bom videl samega sebe in kako velika je razdalja in čas?

Ne vem in moja slepa nevednost mi je uvaževanja vredna beseda in ukaz.



II.

Včasih so se mi zazdele samozavestne sanje nerazumljive.

Žitno klasje pa je pelo

belo

pesem vstajenja in čule so jo rodovitne in nerodovitne njive.


Moja bohotna misel

plavala je nedogled in pozdravljal jo je kisel

propeler in domovina.



III.

Siv

kakor zemlja sem jo strastno pritisnil svoja bolehna prsa.

Poljuboval sem jaz njo in ona mene sploh kakor je naneslo.

Jaz sem tvoja in ti moj! kričala je sladki nezavesti.

Čutil sem sva eno in je moja ljubica krasna frza ...

Sam Bog ve kako so pričeli meni in njej mravljinci lesti.


Treslo

se nama je telo šviga švaga in nedolžno sta brnela prosojna kozarca

kakor tudi nekrščanski menih umazanega plina

petrolejeve leščerbe: far ... za ...



IV.

Kriknil sem rojstvu bodoče sence velikega imena: hu ...

Mati?! Oče?!

Prikimala je in ni trenila in zopet sem kriknil žaltovo: a ... e ... i ... o ... u ...


Razočaran sem bil in nisem pomislil: ljubica joče ...



V.

Oči strmeče dvajseto stoletje mrličev so se začele zavedati hipnotizma

mehanizma ...


Živkali pa so vrabci: živ ... živ ... živ ...

Cerkvenih stolpih sence dvo in četveronožcev: tinka ... tonka ... tinka ...


Sam Bog ve zakaj: šestnajst nadnaravnih let je zasikalo: sfin ... ga ...



VI.

Moja rdeča ljubezen je ležala njej in moje ekstaze skulptura.

Rekla je zanosu blagoslovljenega stanja:

Ravnokar izgovorjena beseda je bila karikatura.


Site

zadovoljnosti mozga

pohujšanega človeka in vsakdanjega mesarskega klanja

sem se potrkal pepelnato čelo: res ... vi ... tae ...


Tičala je čustva zelene krvi Jadranskega morja modra brozga.



VII.

Spominjam se tako gotovo kakor je Bog

nebesih: grobo sem vzkliknil lijak sovraštvo bruhajoče

zemeljske oble in nemiren

kakor sem bil sem se vsedel globoko obziren

groblje zlodjevih mas.


Strastno sem poljubljal blazen tok

strohnelih las.



VIII.

Posipal sem se cvetjem mene nesrečnika pomilujoče toče

samozavestnih sanj.


Vprašal sem se: kje si usodepolna skrivnost dvanajsterih ran?



IX.

Težko verujem vstajenje mrtvega in živega jaza.

Jaz poet?

Čuvstvo še mi je fraza.


Moje življenje je ničesar ni jaz proklinjam in blagoslavljam svet.



X.

Skrajnosti me je prevzel nervozen: i ... a ... i ... a ...

Vendar sem dovršil: a ... a ... i ... i ...

Toda dražil me je skoro vedno histerični: hi ... hi ... hi ... hi ...

Kultura in civilizacija je mrzlo povdarjala: kra ... kra ... kra ... kra ...



XI.

Gluho so zastrmeli mišičasti zlogi – dolgi celo večnost – tisti preklicani hori:

me ... men ... to ... mo ... ri ...


Trop krakajočih vranov je objokoval žive in mrtve slok

jok.



XII.

Zakričal sem in gorostasen ples stoječih mrličev

zarežal se je – sam ne vem komu – kakor jokavi

glas vpijočih puščavi.


Seveda sem takrat tako gotovo kakor kdaj živim

čul

kako je kul

človeka hrepenečega orgijah luči in barv brezbarvn dim

umirajočih kričev.


Živi mrtveci pa so se nemoteno pasli

ljudeh povitih plenice in položenih jasli.



XIII.3

Zakaj molčim?

Kretnje iztegnjene roke in trudnega telesa pomenijo se vsemu pasatizmu smejim.


Prevelik je bil hip ki me je rodil in jaz premajhen tisto uro

spoznanja.


Sploh sem pa že davno zavrgel laži kulturo

potrpežljivega dušnega stanja.



XIV.

Bil sem nadčlovek in preživel sem nebroj preosnov in sedaj sem nič

drugega kakor poldrugi človek ki samo še smrti ni poskusil.


Sem ter tja se mi je preneumno zazdelo bi brusil

jezik in tako sem bil samega sebe nadnaraven bič.



XV.

Mogoče niti ne veš kaj se pravi preveč vedeti in to čutiti.

Čutiti celo – si prah in pepel.

Moj Bog: pozabil sem si zakriti

iškarjotski obraz ki je razoran in bridkih razočaranj bel!



XVI.4

Vse govori: kadilo in sveče in voščeni obrazi.

Celo jetični lasovi in sik strupenih kač:

Slava Bogu višavah in mir ljudem zemlji ... Leno dremlje pokrajina ekstazi.


Prestrašen sem se ozrl in sem videl rjavo progo blodnih krastač.



XVII.

Ni se mi ljubilo pogledati oskrunjena trupla onesnažena krvjo.

Kako tudi: igrala je banda tisto: popotnik pridem goro ...



XVIII.

Mazilim si glavo in umivam obraz in ne ve levica

kaj dela desnica.


Prsi se mi dvigajo ...

Stene kihajo ...



XIX.

Vlažnih sten in mrzlega stropa in suhih tal – povsod odmeva

moje osebno mnenje in bodočega človeka 5/4 pleva.


Slišal ga je lasten vzdih obsedene snovi in prepojen bledih peg

vsakega zaznamovanega posame­znika dnu najskrivnejšega kotička duše

speči greh.


Korakal sem in sem obstal:

nestrpno kosila je ostra kosa in nevesel sem štel žvižge njene zločeste

geste:

švrk ... švrk ... švrk ... Vztrepetal sem in sem se je bal in se je nisem bal.



XX.

Sapa in zrak dišita počasnem umiranju in jaz sam.

Kam?


Kamor pogledam vidim rumenih gomilah ognjen steber – pekočo

rožo vrtnico.


Visim življenjem in nehanjem in sipajo name strelni jarki in strojne puške točo

mokrih krogel vzdihujočih krvi in mesa in mi žvižgajo predsmrtnico.


Visoko pedenj lopataste roke stoje krvave kaluže.



XXI.

Slava mu!

Trnjen kronan je in krvjo je oblita glava mu.



XXII.5

Umiram ...

Humor je mojem nehanju in pomisli: sline požiram!



XXIII.

Moja moč in volja

te pozdravlja in pošiljam ti zadnji pozdrav bojnega polja …



* * *

Beseda njegovih svetlih in žoltih pisem,

ki me je vsega pretresla pa je bila: skep… ti…ci… zem…



Rdeča cesta.6

Polja, travniki, gozdovi, vasi, mesta.


Bolne roke, mrzlično streljanje.

Razmesarjeni udi, v potokih valeča se kri.

Od smodnikovega dima obžgane hrbtenice.

V krvi svetlikajoči se bajoneti, mesarsko klanje.

Blazni pogledi, ranjena prsa, krvavo lice.

Trudni koraki, odbite noge, izza uniforme štrleče kosti ...


Utripi žile na sencih, bela zenica v očesni votlini, rdeča cesta.



V vlaku.7

Vriskajoča srca, tresoče se duše, v daljavi mraki.

Odprta okna, sive obleke, opotekajoči se koraki.

Blesk motnih svetilk, pijane kvante, resignirani kriči.


Temni oblaki, krvave rože, črni tiči.

Mrtveci v piramidah, grobovi, pesmi bojne.

Aeroplani, žične ograje, puške strojnice.



Traverze.8

V vinograd mojih zlatih sanj sem se vrnil, –

O že davno sem imel za sabo peščeni Tagliamento, –

Hotel bi, da bi se vedno vzpenjal nad prepadom, –

Kako nično mi je postalo domotožje, o jaz sem povsod doma, –

In bila je noč, tresla se je zemlja od topovih strelov kakor v omedlevici, –

Utrinjali so se plameni in rakete, o Conegliano, cvetoče vile! –

In padale v pšenična polja in razrušeno mesto. –

Stal sem na platformi tovornega vlaka in lokomotiva me je vlekla

                     v gorečo daljo. –

O jaz sem povsod doma, kaj mi mar zemlja, ki me je rodila, in vsi moji

                najdražji – in nikjer jaz bog! –

In vozil sem se proti Piavi, mimo eskorte v blatu in dežju, –

              laški ujetniki, sajaste čelade, pred njimi

                  žena z belo haljo, –

In nad mojo glavo motorno drdranje aeroplanov in iz bližnjega

           stolpa regljanje strojnih pušk. –



Gozd.

»Ali je zapel ščinkovec v smrekovem vrhu? »Glejte mene

                       lorda!«

Najbrž pa je mislil, – včasih ni imel niti ene misli, – ko ga

zavijejo bele roke v – mrak morda?«



Chef d'oevre9

Kajne, ti si poeta nascitur? Spekel

me je ta porogljiv naslov in zalučal sem mu v iškarjotski obraz: Ti si rekel!


           *       *        *


Neumrljiva duša vriska mi.

Meso in kri iz nje brizga mi. –

Usmili se me

in spomni v sili se me!

Jaz sem velikodušen.

Moj Bog! Vsakemu drugemu bi se smilil moj izsušen

obraz!

Tresel se mi je glas. –

Zalile so me solze. Pogledal me je bridko On: Vse sem Jaz!


           *        *       *


V potu svojega obraza so jedli kruh

dokler se niso povrnili v zemljo, iz katere so bili vzeti.

Ecce homo, ecce homo! Kralja vseh kraljev hočemo zreti!

– Jaz vam pokažem, kako umetnik Najvišjega išče. –

Rodilo me je dvajseto stoletje mrličev in njega pokopališče.

Vzamem

v roke evangelij in čitam: amen, amen!



Mrtve duše

Čital sem: Vsako minuto

jih je pomrlo tisoč in tisoč bednih človečičev, boreč se ljuto. –

In: Jeklo in svinec jih je pretvarjalo v ostudno se režečo, rudečelaso

maso ...

– Vse pa je bilo pisano tako tja v en dan,

da sem pljunil, se prijel za glavo in spoznal, da sem – kakor ljudje pravijo – pijan ...


                    *        *       *


Jokal sem, ko sem slišal, koliko jih je junaške smrti za domovino padlo.

V tistem trenutku je v moji duši vedno nekaj pomilovanju podobnega rastlo:

pomilujem vas brate po rodu, jeziku, krvi!

In če bi takrat rekel kdo kaj slabega o njih – bratih, bi vrgel na tiste kamen prvi.


                    *        *       *


Pridigal je nekdo o mrličih nekako takole: Kost

in koža jih je posvetila resnici, zato so občutili tisto uro pred vnebohodom, bridkost.

In je nadaljeval: Trop

vranov je krakal od zore do mraka in močil s solzami njihov grob ...

Zdi se mi ...

in tako dalje in tako dalje. – Težko roko na mizi

skušam prodreti analizi

v skeptično dušo in originalnost in smehljaj prostitutke naivno smeji se mi ...



Vojna in mir

Sanjal sem in te sanje so bile nekaj čudovitega.

Človek sem bil in če sem zagledal na cesti nagega capina – mrliča sem zapovedal: Oblecite ga!

Amen, amen! so vzklikali in njih duše so bile vesele in žalostne in po pokrajini je vlekel zefir:


Mir med vami, mir! ...

– Brezum

se jih je polastil: O Bog, Gospod vojskinih trum!

Maziljena

s krvjo so bila v poslednji uri masakrirana trupla vredna usmiljenja. –

Obšla me je pohotna misel: V imenu Očeta in Sina in svetega Duha! –

Pri vsemogočnem Bogu, našem Odrešeniku! Ničev je

in dvajseto stoletje mrličev je ...

– Smeha

ni bilo ne konca in ne kraja. Kaj neki, bo s tega?

Tako so se pasli

na ljudeh povitih v plenice in položenih v jasli ...


Magdalena10

     Bila je žena, v njenem imenu kesanje in bolečina. V prvem letu, prvi noči in ko je zažvrgolel slavček prvič, je rodila prvega sina. V drugem letu, drugi noči in ko je zažvrgolel slavček drugič, drugega sina i.t.d. Rodila je 10 sinov, vsi so bili kakor maki na polju, zdravi in močni kakor hrasti v gorah. Tedaj pa so se nekega dne krvavo zasolzile vse grede rož v materinem vrtu, mrknilo je solnce in govorili so po deželi, da je prišel v njo 100 glavi zmaj in hoče pomoriti vsa bitja, ki gredo z zarjo na ustnih čez trnjevo pot življenja. Ko pa je zaslišala mati črno to vest, jo je zabolelo v srcu kakor da jo je prebodlo 12 ostrih mečev. In kralj te dežele je nabiral vojake, stare in mlade, bolne in zdrave, kruljave in hrome, gluhe in slepe, da bi premagal 100 glavega zmaja. Mati pa je hotela, da bi prišel ta grozni zmaj in pomoril njo in sine, ko bi stali v njenem krogu. Ker bilo ji je tuje ustavljati se sili in zdelo se ji je sladko umreti, zroč beli ženi v obraz. Bala pa se je tudi tujine.
     Toda kakor druge matere, je morala dati tudi ona kralju, kar je bilo kraljevega, 10 svojih sinov. Ko je odhajal prvi najstarejši, je zaplakala kakor košuta in se mu vrgla na prsa. Sin pa se ji je strgal iz objema in pustil v njenih drhtečih rokah svetlo rožo. V noči pa, ko je odhajal in je mati stala na pragu, je videla, da se je dvignil iz teme galeb, bel kakor volna in letel pred njim. Sin je vriskal, materi pa je bil vsak njegov vrisk kakor bodeč trn. Stala je na pragu, dokler ji ni zginil izpred oči, potem pa je šla solzeča se v hišo in dala v lonček sinovo rožo. Kmalu je odhajal tudi drugi sin. Tudi temu se je vrgla na prsa, poljubovala ga in se tresla neznanega strahu, sin pa se ji je strgal iz objema in kakor prvi sin ji pustil tudi on svetlo rožo. In zopet se je dvignil v noči, ko je vriskajoč šel čez vas in so se mu pridružili tovariši, iz teme galeb, bel kakor volna in letel pred njim. Mati je drgetala boli, že se je delal dan, šla je ihteča v hišo in tudi drugega sina rožo dala v lonček. Tako je po vrsti odšlo vseh 10 sinov in ostala je sama z očetom njih. Živela je v vednih bolečinah zanje, zalivala svetle rože in sanjala o sinih in galebih. Zrak na obzorju pa se je rdečil in mati je slišala dan na dan o krvavem boju in še bolj ji je trepetalo bedno srce, da je že bila bolj mrtva kakor živa.
     Nekega dne pa je začela temneti prva roža v njenem lončku, dokler se ni posušila. In na večer v mraku je zaslišala v zraku šum, ozrla se je kvišku in zagledala nič več belega, temveč črnega galeba s krvavimi progami čez glavo in telo in razmršenimi perotnicami. Tedaj pa se ji je zavrtelo pred očmi in padla je nezavestna na tla. In komaj se je zavedla in se z dnevi potolažila, že je začela bledeti druga roža in mati drgetati vnovič v zli slutnji. V mraku je šla na vrt zalivat rožne grede, pogled pa ji je vedno hitel na okno njene izbe, kjer je stalo v vrsti 10 lončkov s sinovimi rožami. Tudi druga roža je bila že močno otemnela. In ko jo je gledala, se je prestrašena zganila. Kakor v nezavesti se je ozrla kvišku, zavpila kakor ranjena volkulja in se zgrudila onemogla. V zraku je plaval črn galeb, krvavi curki so mu bili čez glavo in veslal je tiho, skoro neslišno. Mati je vedela, da sta ji ugasnila že 2 sina. Zgubila pa jih je še 8 in izguba vsakega, ji je bila kakor nov meč v njeno, od boli že skoro otopelo srce. Prejokala je dneve in noči, pri spominih nanje, vedela pa ni, da se joče z njo še 10 tero plamenov v vasi, 10 tero vrčev, napolnjenih z oljem, ki so se razbili, 10 tero ljubic njenih sinov, vitkih kakor topoli, črnolasih in z očmi kakor biseri.
     Nekega dne v noč, pa je odšel tudi oče. Kakor levinja se ga je oklenila in ga ni hotela spustiti iz svojega obupnega objema. Mož nje, ki ga je ženina tuga globoko bolela in je na tihem plakal kakor lev za svojimi mladiči, se ji je strgal, posadil jo v izbi na stol in kakor sinovi ji tudi on pustil svetlo rožo. Šel je po cesti kakor betežen starec in ko je planila k oknu in klicala njegovo ime, je bil že daleč in le galeb, bel kakor volna, jo je potolažil. Vendar ko je tako zrla za njim in strmela v obzorje, kjer so se podili oblaki nekam v iztočno stran, so se ji odprle stare rane in obmolknila je šele, ko so ji krvave solze izplakale oči, jo objela temna noč in od kesa vstala v njenem bolnem srcu brezprimerna bolečina. Mati še vedno upa, ne vidi črnih gred v svojem vrtu, ne 10 tero črnih usahlih rož v lončkih in 10 tero črnih galebov, ki so zginili za obzorjem. Zanjo oslepelo živi samo še 11 roža in 11 galeb, ki se še ni povrnil iz noči in daljave.


Jesenska impresija11

1. 12. 1914

Iz umirajočega drevja, – ubili

so ga jesenski mrazovi, se vsipavajo od solnca ožgani listi (hej bela žena, kje si)?!

Kakor bik sem in čakam, da Ti razparam trebuh in se me ovijejo Tvoji vzdihi,

kakor se ovije kača drevesa) in v zraku šum, ki ga dela orel s svojimi ostrimi krili. –

       »O Bog, daj da pozabim črn stolp, – segal je do oblakov, (čolne podmorske,

katerih žeblju podobna torpeda merijo na nadčloveško pojoč valj) ko sem se ozrl

na svojo senco in vesele boli težkih dni. –

        V ribniku plavajo divje race, (drevje se sklanja k tlom in razmeta poljube

zate) meni se zdi, da ima vsak odpal list v sebi kapljivo kri...



Chef – d'oevre12

Anton Podbevšek: Gotnavas, 7. 1. 1916

Na sivega orla, ki je polagoma zginil v ono temno noč (o le dirjaj beli jezdec in meri sulico

            na moje grudi!) ki je rodila mene, sem se ozrl:


Ognjena moja bol koprni po njenih prsih, kamor bi naslonil glavo (zarje bodo planile v oblake

            in moja duša bo kakor halja, v katero si odet) ko bi zadrhtele aloje.


Pa sem sam, toda silen kakor elektrika [v votlinah pa, v katerih ti govorita dva črna ogla,

            bodo moje ugasnjene oči in kazali mi bodo k ciljem gavrani in golobi (ker sem

            kakor roke, iz katerih udarjajo gromi in bliski)] ki si noč in dan ritem jekla

                                                        in železa poje:


»Vrani naj mi izsrkajo kri in snejo meso (kopal se bom v kričih brezštevila prebodenih src

            in krasil se bom z rožami, ki bodo vzrastle iz srčne krvi) umirajoč se bom naslonil

            na njeno telo (hej, ne bodo v meni ugasnili ognji!) in ne bom umrl!«



Ah moja misel, kakor čoln brez vesel si...13

Anton Podbevšek: Gotnavas 16. 12. 1918

     Bledi mesec se koplje v morju...

     žari v njem, cvetlični grmi si šepetajo o mraku.

     Blizu obale že, čolnovo veslo počiva v rokah mojih

                                            matadorju:

»Ona se tudi koplje v moji mladeniški krvi, vidim v daljo,

toda v oči še ne vidim sebi, – mračnih samot junaku.«



Futuristična himna14

Avdijenca... br... br... br.. br... r...

Prišla dva nova pritepenca... enca... enca

                                                   ...encaca...

Eks katedra pogled...

    (sam pri sebi »o ti prokleti svet...«)

_  _  _  _  _  _  _  _  _  _  _  _  _  _  _  

Kmalu ponižno odideta, čudne novice

                                           trosit v svet...



Kmečka himna

iz še nenatisnjene narodne zbirke »Prašičjereja«

Pa sem jo peljal okol korita...

nedolžno vprašal, če kaj rita...

Pa sem jo peljal okol svinjaka...

nedolžno vprašal, če je kaj jaka...




Vzporedni prikaz




I., II., III.

1.2. Faksimile 1.3. Diplomatični prepis

I., II., III.

Faksimile ZPI_01 (mala)


I.

Moji koraki so se napotili široki svet kakor visoka

pesem otroka.


Kdaj bom videl samega sebe in kako velika je razdalja in čas?

Ne vem in moja slepa nevednost mi je uvaževanja vredna beseda in ukaz.


II.

Včasih so se mi zazdele samozavestne sanje nerazumljive.

Žitno klasje pa je pelo

belo

pesem vstajenja in čule so jo rodovitne in nerodovitne njive.


Moja bohotna misel

plavala je nedogled in pozdravljal jo je kisel

propeler in domovina.


III.

Siv

kakor zemlja sem jo strastno pritisnil svoja bolehna prsa.

Poljuboval sem jaz njo in ona mene sploh kakor je naneslo.

Jaz sem tvoja in ti moj! kričala je sladki nezavesti.

Čutil sem sva eno in je moja ljubica krasna frza ...

Sam Bog ve kako so pričeli meni in njej mravljinci lesti.


Treslo

se nama je telo šviga švaga in nedolžno sta brnela prosojna kozarca

kakor tudi nekrščanski menih umazanega plina

petrolejeve leščerbe: far ... za ...





IV., V., VI., VII.

1.2. Faksimile 1.3. Diplomatični prepis

IV., V., VI., VII.

Faksimile ZPI_02 (mala)


IV.

Kriknil sem rojstvu bodoče sence velikega imena: hu ...

Mati?! Oče?!

Prikimala je in ni trenila in zopet sem kriknil žaltovo: a ... e ... i ... o ... u ...


Razočaran sem bil in nisem pomislil: ljubica joče ...


V.

Oči strmeče dvajseto stoletje mrličev so se začele zavedati hipnotizma

mehanizma ...


Živkali pa so vrabci: živ ... živ ... živ ...

Cerkvenih stolpih sence dvo in četveronožcev: tinka ... tonka ... tinka ...


Sam Bog ve zakaj: šestnajst nadnaravnih let je zasikalo: sfin ... ga ...


VI.

Moja rdeča ljubezen je ležala njej in moje ekstaze skulptura.

Rekla je zanosu blagoslovljenega stanja:

Ravnokar izgovorjena beseda je bila karikatura.


Site

zadovoljnosti mozga

pohujšanega človeka in vsakdanjega mesarskega klanja

sem se potrkal pepelnato čelo: res ... vi ... tae ...


Tičala je čustva zelene krvi Jadranskega morja modra brozga.


VII.

Spominjam se tako gotovo kakor je Bog

nebesih: grobo sem vzkliknil lijak sovraštvo bruhajoče

zemeljske oble in nemiren

kakor sem bil sem se vsedel globoko obziren

groblje zlodjevih mas.


Strastno sem poljubljal blazen tok

strohnelih las.





VII., VIII., IX., X., XI.

1.2. Faksimile 1.3. Diplomatični prepis

VII., VIII., IX., X., XI.

Faksimile ZPI_03 (mala)


VII.

Spominjam se tako gotovo kakor je Bog

nebesih: grobo sem vzkliknil lijak sovraštvo bruhajoče

zemeljske oble in nemiren

kakor sem bil sem se vsedel globoko obziren

groblje zlodjevih mas.


Strastno sem poljubljal blazen tok

strohnelih las.


VIII.

Posipal sem se cvetjem mene nesrečnika pomilujoče toče

samozavestnih sanj.


Vprašal sem se: kje si usodepolna skrivnost dvanajsterih ran?


IX.

Težko verujem vstajenje mrtvega in živega jaza.

Jaz poet?

Čuvstvo še mi je fraza.


Moje življenje je ničesar ni jaz proklinjam in blagoslavljam svet.


X.

Skrajnosti me je prevzel nervozen: i ... a ... i ... a ...

Vendar sem dovršil: a ... a ... i ... i ...

Toda dražil me je skoro vedno histerični: hi ... hi ... hi ... hi ...

Kultura in civilizacija je mrzlo povdarjala: kra ... kra ... kra ... kra ...


XI.

Gluho so zastrmeli mišičasti zlogi – dolgi celo večnost – tisti preklicani hori:

me ... men ... to ... mo ... ri ...


Trop krakajočih vranov je objokoval žive in mrtve slok

jok.





XII., XIII., XIV.

1.2. Faksimile 1.3. Diplomatični prepis

XII., XIII., XIV.

Faksimile ZPI_04 (mala)


XII.

Zakričal sem in gorostasen ples stoječih mrličev

zarežal se je – sam ne vem komu – kakor jokavi

glas vpijočih puščavi.


Seveda sem takrat tako gotovo kakor kdaj živim

čul

kako je kul

človeka hrepenečega orgijah luči in barv brezbarvn dim

umirajočih kričev.


Živi mrtveci pa so se nemoteno pasli

ljudeh povitih plenice in položenih jasli.


XIII.3

Zakaj molčim?

Kretnje iztegnjene roke in trudnega telesa pomenijo se vsemu pasatizmu smejim.


Prevelik je bil hip ki me je rodil in jaz premajhen tisto uro

spoznanja.


Sploh sem pa že davno zavrgel laži kulturo

potrpežljivega dušnega stanja.


XIV.

Bil sem nadčlovek in preživel sem nebroj preosnov in sedaj sem nič

drugega kakor poldrugi človek ki samo še smrti ni poskusil.


Sem ter tja se mi je preneumno zazdelo bi brusil

jezik in tako sem bil samega sebe nadnaraven bič.





XV., XVI., XVII., XVIII., XIX.

1.2. Faksimile 1.3. Diplomatični prepis

XV., XVI., XVII., XVIII., XIX.

Faksimile ZPI_05 (mala)


XV.

Mogoče niti ne veš kaj se pravi preveč vedeti in to čutiti.

Čutiti celo – si prah in pepel.

Moj Bog: pozabil sem si zakriti

iškarjotski obraz ki je razoran in bridkih razočaranj bel!


XVI.4

Vse govori: kadilo in sveče in voščeni obrazi.

Celo jetični lasovi in sik strupenih kač:

Slava Bogu višavah in mir ljudem zemlji ... Leno dremlje pokrajina ekstazi.


Prestrašen sem se ozrl in sem videl rjavo progo blodnih krastač.


XVII.

Ni se mi ljubilo pogledati oskrunjena trupla onesnažena krvjo.

Kako tudi: igrala je banda tisto: popotnik pridem goro ...


XVIII.

Mazilim si glavo in umivam obraz in ne ve levica

kaj dela desnica.


Prsi se mi dvigajo ...

Stene kihajo ...


XIX.

Vlažnih sten in mrzlega stropa in suhih tal – povsod odmeva

moje osebno mnenje in bodočega človeka 5/4 pleva.


Slišal ga je lasten vzdih obsedene snovi in prepojen bledih peg

vsakega zaznamovanega posame­znika dnu najskrivnejšega kotička duše

speči greh.


Korakal sem in sem obstal:

nestrpno kosila je ostra kosa in nevesel sem štel žvižge njene zločeste

geste:

švrk ... švrk ... švrk ... Vztrepetal sem in sem se je bal in se je nisem bal.





XIX., XX., XXI., XXII., XXIII., ***

1.2. Faksimile 1.3. Diplomatični prepis

XIX., XX., XXI., XXII., XXIII., ***

Faksimile ZPI_06 (mala)


XIX.

Vlažnih sten in mrzlega stropa in suhih tal – povsod odmeva

moje osebno mnenje in bodočega človeka 5/4 pleva.


Slišal ga je lasten vzdih obsedene snovi in prepojen bledih peg

vsakega zaznamovanega posame­znika dnu najskrivnejšega kotička duše

speči greh.


Korakal sem in sem obstal:

nestrpno kosila je ostra kosa in nevesel sem štel žvižge njene zločeste

geste:

švrk ... švrk ... švrk ... Vztrepetal sem in sem se je bal in se je nisem bal.


XX.

Sapa in zrak dišita počasnem umiranju in jaz sam.

Kam?


Kamor pogledam vidim rumenih gomilah ognjen steber – pekočo

rožo vrtnico.


Visim življenjem in nehanjem in sipajo name strelni jarki in strojne puške točo

mokrih krogel vzdihujočih krvi in mesa in mi žvižgajo predsmrtnico.


Visoko pedenj lopataste roke stoje krvave kaluže.


XXI.

Slava mu!

Trnjen kronan je in krvjo je oblita glava mu.


XXII.5

Umiram ...

Humor je mojem nehanju in pomisli: sline požiram!


XXIII.

Moja moč in volja

te pozdravlja in pošiljam ti zadnji pozdrav bojnega polja …


* * *

Beseda njegovih svetlih in žoltih pisem,

ki me je vsega pretresla pa je bila: skep… ti…ci… zem…


A. P.




Rdeča cesta, V vlaku

1.2. Faksimile 1.3. Diplomatični prepis

Rdeča cesta, V vlaku

Faksimile RK1_Rdeca_cesta_V_vlaku (mala)


Rdeča cesta.6

Polja, travniki, gozdovi, vasi, mesta.


Bolne roke, mrzlično streljanje.

Razmesarjeni udi, v potokih valeča se kri.

Od smodnikovega dima obžgane hrbtenice.

V krvi svetlikajoči se bajoneti, mesarsko klanje.

Blazni pogledi, ranjena prsa, krvavo lice.

Trudni koraki, odbite noge, izza uniforme štrleče kosti ...


Utripi žile na sencih, bela zenica v očesni votlini, rdeča cesta.


Anton P.

V vlaku.7

Vriskajoča srca, tresoče se duše, v daljavi mraki.

Odprta okna, sive obleke, opotekajoči se koraki.

Blesk motnih svetilk, pijane kvante, resignirani kriči.


Temni oblaki, krvave rože, črni tiči.

Mrtveci v piramidah, grobovi, pesmi bojne.

Aeroplani, žične ograje, puške strojnice.


Anton P.




Dopis k Rdeči cesti / V vlaku

1.2. Faksimile 1.3. Diplomatični prepis

Dopis k Rdeči cesti / V vlaku

Faksimile RK1_dopis (mala)


V vlaku.7

Vriskajoča srca, tresoče se duše, v daljavi mraki.

Odprta okna, sive obleke, opotekajoči se koraki.

Blesk motnih svetilk, pijane kvante, resignirani kriči.


Temni oblaki, krvave rože, črni tiči.

Mrtveci v piramidah, grobovi, pesmi bojne.

Aeroplani, žične ograje, puške strojnice.


Anton P.




Traverze / Gozd

1.2. Faksimile 1.3. Diplomatični prepis

Traverze / Gozd

Faksimile RK1_Traverze_Gozd (mala)


Traverze.8

V vinograd mojih zlatih sanj sem se vrnil, –

O že davno sem imel za sabo peščeni Tagliamento, –

Hotel bi, da bi se vedno vzpenjal nad prepadom, –

Kako nično mi je postalo domotožje, o jaz sem povsod doma, –

In bila je noč, tresla se je zemlja od topovih strelov kakor v omedlevici, –

Utrinjali so se plameni in rakete, o Conegliano, cvetoče vile! –

In padale v pšenična polja in razrušeno mesto. –

Stal sem na platformi tovornega vlaka in lokomotiva me je vlekla

v gorečo daljo. –

O jaz sem povsod doma, kaj mi mar zemlja, ki me je rodila, in vsi moji

najdražji – in nikjer jaz bog! –

In vozil sem se proti Piavi, mimo eskorte v blatu in dežju, –

laški ujetniki, sajaste čelade, pred njimi

žena z belo haljo, –

In nad mojo glavo motorno drdranje aeroplanov in iz bližnjega

stolpa regljanje strojnih pušk. –


Gozd.

»Ali je zapel ščinkovec v smrekovem vrhu? »Glejte mene

lorda!«

Najbrž pa je mislil, – včasih ni imel niti ene misli, – ko ga

zavijejo bele roke v – mrak morda?«





Chef d'oevre

1.2. Faksimile 1.3. Diplomatični prepis

Chef d'oevre

Faksimile DIS_Chef_d_oevre (mala)


Chef d'oevre9

Kajne, ti si poeta nascitur? Spekel

me je ta porogljiv naslov in zalučal sem mu v iškarjotski obraz: Ti si rekel!


* * *


Neumrljiva duša vriska mi.

Meso in kri iz nje brizga mi. –

Usmili se me

in spomni v sili se me!

Jaz sem velikodušen.

Moj Bog! Vsakemu drugemu bi se smilil moj izsušen

obraz!

Tresel se mi je glas. –

Zalile so me solze. Pogledal me je bridko On: Vse sem Jaz!


* * *


V potu svojega obraza so jedli kruh

dokler se niso povrnili v zemljo, iz katere so bili vzeti.

Ecce homo, ecce homo! Kralja vseh kraljev hočemo zreti!

– Jaz vam pokažem, kako umetnik Najvišjega išče. –

Rodilo me je dvajseto stoletje mrličev in njega pokopališče.

Vzamem

v roke evangelij in čitam: amen, amen!


Anton Podbevšek




Mrtve duše

1.2. Faksimile 1.3. Diplomatični prepis

Mrtve duše

Faksimile DIS_Mrtve_duse (mala)


Mrtve duše

Čital sem: Vsako minuto

jih je pomrlo tisoč in tisoč bednih človečičev, boreč se ljuto. –

In: Jeklo in svinec jih je pretvarjalo v ostudno se režečo, rudečelaso

maso ...

– Vse pa je bilo pisano tako tja v en dan,

da sem pljunil, se prijel za glavo in spoznal, da sem – kakor ljudje pravijo – pijan ...


* * *


Jokal sem, ko sem slišal, koliko jih je junaške smrti za domovino padlo.

V tistem trenutku je v moji duši vedno nekaj pomilovanju podobnega rastlo:

pomilujem vas brate po rodu, jeziku, krvi!

In če bi takrat rekel kdo kaj slabega o njih – bratih, bi vrgel na tiste kamen prvi.


* * *


Pridigal je nekdo o mrličih nekako takole: Kost

in koža jih je posvetila resnici, zato so občutili tisto uro pred vnebohodom, bridkost.

In je nadaljeval: Trop

vranov je krakal od zore do mraka in močil s solzami njihov grob ...

Zdi se mi ...

in tako dalje in tako dalje. – Težko roko na mizi

skušam prodreti analizi

v skeptično dušo in originalnost in smehljaj prostitutke naivno smeji se mi ...


Anton Podbevšek




Vojna in mir

1.2. Faksimile 1.3. Diplomatični prepis

Vojna in mir

Faksimile DIS_Vojna_in_mir (mala)


Vojna in mir

Sanjal sem in te sanje so bile nekaj čudovitega.

Človek sem bil in če sem zagledal na cesti nagega capina – mrliča sem zapovedal: Oblecite ga!

Amen, amen! so vzklikali in njih duše so bile vesele in žalostne in po pokrajini je vlekel zefir:


Mir med vami, mir! ...

– Brezum

se jih je polastil: O Bog, Gospod vojskinih trum!

Maziljena

s krvjo so bila v poslednji uri masakrirana trupla vredna usmiljenja. –

Obšla me je pohotna misel: V imenu Očeta in Sina in svetega Duha! –

Pri vsemogočnem Bogu, našem Odrešeniku! Ničev je

in dvajseto stoletje mrličev je ...

– Smeha

ni bilo ne konca in ne kraja. Kaj neki, bo s tega?

Tako so se pasli

na ljudeh povitih v plenice in položenih v jasli ...


Anton Podbevšek




Magdalena

1.2. Faksimile 1.3. Diplomatični prepis

Magdalena

Faksimile DIS_Magdalena_1 (mala)


Faksimile DIS_Magdalena_2 (mala)


Faksimile DIS_Magdalena_3 (mala)


Magdalena10

Bila je žena, v njenem imenu kesanje in bolečina. V prvem letu, prvi noči in ko je zažvrgolel slavček prvič, je rodila prvega sina. V drugem letu, drugi noči in ko je zažvrgolel slavček drugič, drugega sina i.t.d. Rodila je 10 sinov, vsi so bili kakor maki na polju, zdravi in močni kakor hrasti v gorah. Tedaj pa so se nekega dne krvavo zasolzile vse grede rož v materinem vrtu, mrknilo je solnce in govorili so po deželi, da je prišel v njo 100 glavi zmaj in hoče pomoriti vsa bitja, ki gredo z zarjo na ustnih čez trnjevo pot življenja. Ko pa je zaslišala mati črno to vest, jo je zabolelo v srcu kakor da jo je prebodlo 12 ostrih mečev. In kralj te dežele je nabiral vojake, stare in mlade, bolne in zdrave, kruljave in hrome, gluhe in slepe, da bi premagal 100 glavega zmaja. Mati pa je hotela, da bi prišel ta grozni zmaj in pomoril njo in sine, ko bi stali v njenem krogu. Ker bilo ji je tuje ustavljati se sili in zdelo se ji je sladko umreti, zroč beli ženi v obraz. Bala pa se je tudi tujine.
Toda kakor druge matere, je morala dati tudi ona kralju, kar je bilo kraljevega, 10 svojih sinov. Ko je odhajal prvi najstarejši, je zaplakala kakor košuta in se mu vrgla na prsa. Sin pa se ji je strgal iz objema in pustil v njenih drhtečih rokah svetlo rožo. V noči pa, ko je odhajal in je mati stala na pragu, je videla, da se je dvignil iz teme galeb, bel kakor volna in letel pred njim. Sin je vriskal, materi pa je bil vsak njegov vrisk kakor bodeč trn. Stala je na pragu, dokler ji ni zginil izpred oči, potem pa je šla solzeča se v hišo in dala v lonček sinovo rožo. Kmalu je odhajal tudi drugi sin. Tudi temu se je vrgla na prsa, poljubovala ga in se tresla neznanega strahu, sin pa se ji je strgal iz objema in kakor prvi sin ji pustil tudi on svetlo rožo. In zopet se je dvignil v noči, ko je vriskajoč šel čez vas in so se mu pridružili tovariši, iz teme galeb, bel kakor volna in letel pred njim. Mati je drgetala boli, že se je delal dan, šla je ihteča v hišo in tudi drugega sina rožo dala v lonček. Tako je po vrsti odšlo vseh 10 sinov in ostala je sama z očetom njih. Živela je v vednih bolečinah zanje, zalivala svetle rože in sanjala o sinih in galebih. Zrak na obzorju pa se je rdečil in mati je slišala dan na dan o krvavem boju in še bolj ji je trepetalo bedno srce, da je že bila bolj mrtva kakor živa.
Nekega dne pa je začela temneti prva roža v njenem lončku, dokler se ni posušila. In na večer v mraku je zaslišala v zraku šum, ozrla se je kvišku in zagledala nič več belega, temveč črnega galeba s krvavimi progami čez glavo in telo in razmršenimi perotnicami. Tedaj pa se ji je zavrtelo pred očmi in padla je nezavestna na tla. In komaj se je zavedla in se z dnevi potolažila, že je začela bledeti druga roža in mati drgetati vnovič v zli slutnji. V mraku je šla na vrt zalivat rožne grede, pogled pa ji je vedno hitel na okno njene izbe, kjer je stalo v vrsti 10 lončkov s sinovimi rožami. Tudi druga roža je bila že močno otemnela. In ko jo je gledala, se je prestrašena zganila. Kakor v nezavesti se je ozrla kvišku, zavpila kakor ranjena volkulja in se zgrudila onemogla. V zraku je plaval črn galeb, krvavi curki so mu bili čez glavo in veslal je tiho, skoro neslišno. Mati je vedela, da sta ji ugasnila že 2 sina. Zgubila pa jih je še 8 in izguba vsakega, ji je bila kakor nov meč v njeno, od boli že skoro otopelo srce. Prejokala je dneve in noči, pri spominih nanje, vedela pa ni, da se joče z njo še 10 tero plamenov v vasi, 10 tero vrčev, napolnjenih z oljem, ki so se razbili, 10 tero ljubic njenih sinov, vitkih kakor topoli, črnolasih in z očmi kakor biseri.
Nekega dne v noč, pa je odšel tudi oče. Kakor levinja se ga je oklenila in ga ni hotela spustiti iz svojega obupnega objema. Mož nje, ki ga je ženina tuga globoko bolela in je na tihem plakal kakor lev za svojimi mladiči, se ji je strgal, posadil jo v izbi na stol in kakor sinovi ji tudi on pustil svetlo rožo. Šel je po cesti kakor betežen starec in ko je planila k oknu in klicala njegovo ime, je bil že daleč in le galeb, bel kakor volna, jo je potolažil. Vendar ko je tako zrla za njim in strmela v obzorje, kjer so se podili oblaki nekam v iztočno stran, so se ji odprle stare rane in obmolknila je šele, ko so ji krvave solze izplakale oči, jo objela temna noč in od kesa vstala v njenem bolnem srcu brezprimerna bolečina. Mati še vedno upa, ne vidi črnih gred v svojem vrtu, ne 10 tero črnih usahlih rož v lončkih in 10 tero črnih galebov, ki so zginili za obzorjem. Zanjo oslepelo živi samo še 11 roža in 11 galeb, ki se še ni povrnil iz noči in daljave.




Chef – d'oevre

1.2. Faksimile 1.3. Diplomatični prepis

Chef – d'oevre

Faksimile BJA_Chef_d_oevre (mala)


Chef – d'oevre12

Anton Podbevšek: Gotnavas, 7. 1. 1916

Na sivega orla, ki je polagoma zginil v ono temno noč (o le dirjaj beli jezdec in meri sulico

na moje grudi!) ki je rodila mene, sem se ozrl:


Ognjena moja bol koprni po njenih prsih, kamor bi naslonil glavo (zarje bodo planile v oblake

in moja duša bo kakor halja, v katero si odet) ko bi zadrhtele aloje.


Pa sem sam, toda silen kakor elektrika [v votlinah pa, v katerih ti govorita dva črna ogla,

bodo moje ugasnjene oči in kazali mi bodo k ciljem gavrani in golobi (ker sem

kakor roke, iz katerih udarjajo gromi in bliski)] ki si noč in dan ritem jekla

in železa poje:


»Vrani naj mi izsrkajo kri in snejo meso (kopal se bom v kričih brezštevila prebodenih src

in krasil se bom z rožami, ki bodo vzrastle iz srčne krvi) umirajoč se bom naslonil

na njeno telo (hej, ne bodo v meni ugasnili ognji!) in ne bom umrl!«





Ah moja misel, kakor čoln brez vesel si ...

1.2. Faksimile 1.3. Diplomatični prepis

Ah moja misel, kakor čoln brez vesel si ...

Faksimile BJA_Ah_moja_misel (mala)


Ah moja misel, kakor čoln brez vesel si...13

Anton Podbevšek: Gotnavas 16. 12. 1918

Bledi mesec se koplje v morju...

žari v njem, cvetlični grmi si šepetajo o mraku.

Blizu obale že, čolnovo veslo počiva v rokah mojih

matadorju:

»Ona se tudi koplje v moji mladeniški krvi, vidim v daljo,

toda v oči še ne vidim sebi, – mračnih samot junaku.«





Futuristična himna, Kmečka himna

1.2. Faksimile 1.3. Diplomatični prepis

Futuristična himna, Kmečka himna

Faksimile MJA_dopisnica_V (mala)


Faksimile MJA_dopisnica_R (mala)


Futuristična himna14

Avdijenca... br... br... br.. br... r...

Prišla dva nova pritepenca... enca... enca

...encaca...

Eks katedra pogled...

(sam pri sebi »o ti prokleti svet...«)

_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _

Kmalu ponižno odideta, čudne novice

trosit v svet...


Kmečka himna

iz še nenatisnjene narodne zbirke »Prašičjereja«

Pa sem jo peljal okol korita...

nedolžno vprašal, če kaj rita...

Pa sem jo peljal okol svinjaka...

nedolžno vprašal, če je kaj jaka...



Opombe

  1. Najznamenitejši med Podbevškovimi mladostnimi rokopisi so gotovo Žolta pisma. Podbevšek jih je leta 1915 v dveh pošiljkah poslal uredniku Ljubljanskega zvona Janku Šlebingerju, ta pa je objavo zavrnil. Čeprav v času nastanka in še mnogo desetletij pozneje niso bila objavljena, upravičeno veljajo za prvo manifestacijo slovenske zgodovinske avantgarde. Ob tem je seveda jasno, da omenjeni zapisi, ležeči v zaprašenem predalu urednika, na razvoj sočasne literature niso imeli nikakršnega učinka. Del faksimila je prvič objavil Mihael Glavan v novomeški Rasti (1990, št. 49, str. 320-324) skupaj s prepisom vseh oštevilčenih pesmi in sklepnega dvostišja. V celoti je bil faksimile knjižno objavljen v reprintu Človeka z bombami iz leta 1925, ki ga je skupaj z obširnim esejem leta 1991 pri Dolenjski založbi pripravil Denis Poniž. Po njegovi izjavi je uporabljeno gradivo našel v pesnikovi zapuščini, a je to do danes iz nje izginilo. Pač pa se rokopisi Žoltih pisem in dveh pesmi nahajajo v Šlebingerjevi zapuščini, ki jo hrani NUK v Ljubljani in je bila tudi vir za faksimile v tej izdaji. Primerjava je pokazala, da je bil tudi Ponižev natis faksimila najverjetneje narejen na podlagi istega vira (NUK), tako da se poraja dvom o tem, ali sta sploh ohranjeni dve različici rokopisa Žoltih pisem.
  2. Vir za diplomatični prepis Žoltih pisem je rokopis v NUK-u. Dodaten kontrolni vir je prepis Mihaela Glavana v Rasti iz leta 1990, ki pa ni vedno povsem zanesljiv. Na razhajanja med dosedanjimi prepisi opozarjajo opombe.
  3. V prepisu Žoltih pisem Mihaela Glavana, objavljenem v Rasti 4/1990, ki se sicer drži načel diplomatičnega prepisa, se v drugem verzu te pesmi pojavi zveza »trudnega Seksa«. Bržkone gre za napako, saj se zdi na tem mestu mnogo verjetnejša transkripcija »trudnega telesa« (gl. faksimile).
  4. V že omenjenem Glavanovem prepisu se v tretjem verzu pojavlja predlog »na« pred besedo »višavah«, ki ga v rokopisu ni. Izpuščanje predlogov je sicer ena najočitnejših značilnosti Žoltih pisem.
  5. Emica Antončič je v svoji objavi prepisa dvaindvajsetega Žoltega pisma »nehanje« brala kot »zehanje«, kar bržkone ni ustrezno. To dodatno potrjuje zapis besede nehanje, ki se pojavi v dvajsetem pismu (gl. tudi Glavanov prepis). (Emica Antončič: Anton Podbevšek in vprašanje o koncu poezije V: Antona Podbevška 100 nadnaravnih let. Novo mesto: Založba Goga, 2000, str. 41.)
  6. Po neuspešnem poskusu objave Žoltih pisem je mladoletni Podbevšek ponovno skušal priti do objave v Ljubljanskem zvonu, in sicer z dvema bolj konvencionalnima pesmima, ki ju je poslal na dopisnici za 5 hellerjev, žigosani v Novem mestu leta 1915 in naslovljeni na »Slavno uredništvo Ljubljanskega zvona«. Spremlja ju pripis: »Pošiljam vam dve pesmici za eno vaših prihodnjih številk. Za april sem vam poslal 'epos' Žolta pisma, sestavljena iz samih 'rebusov'. Želel bi, da me tudi sedaj malo informirate, kako si kaj mislite o tem vprašanju, ki je že zagledalo beli dan n. pr. v Slovanu, samo da sem bil jaz bolj radikalen. Priporočaje se za skorajšen odgovor ostajam vaš Anton Podbevšek. Gotna vas p. Novo mesto«. Glede na dopis, ki je spremljal Žolta pisma, je ton tu precej omiljen. Rokopisa sta ostala neobjavljena.
  7. Zadnja dva verza te pesmi sta zaradi razmazanega črnila težko berljiva (gl. faksimile). Prve besede predzadnjega verza sploh ni bilo mogoče smiselno razvozlati, je pa dokaj verjetno, da gre za »mrtvece«, kot je v knjigi Anton Podbevšek in njegov čas besedo prebrala Katarina Šalamun (Šalamun-Biedrzycka 1972: 96).
  8. Po vrnitvi s fronte je bil eden prvih, na katere se je Podbevšek obrnil za objavo pesmi, urednik Književnega juga Anton Novačan. Podbevšek piše: "Gospod urednik! Pošiljam Vam priloženo kot prvo pošiljatev za Književni Jug. Ker bi hotel biti zdaj, – ko sem prišel od vojakov – biti sotrudnik Vašega literarnega lista, prosim eventuelno za odgovor. Anton Podbevšek, Gotna vas". Pismu, datiranemu 5. decembra 1918, sta priloženi pesmi Traverze in Gozd ter prozni tekst Magdalena. Novačan ni objavil ničesar, vendar sta s Podbevškom ohranila stike, o čemer priča drugo ohranjeno Podbevškovo pismo 27. aprila 1927. Traverze in Magdaleno je Podbevšek pozneje poslal tudi Domu in svetu; pesem je leta 1919 izšla, Magdalena pa je ostala med neobjavljenimi rokopisi. Če odštejemo nebistvene pravopisne spremembe v tiskani verziji, ki utegnejo biti tudi uredniške, je edina opazna razlika med rokopisno različico in vsemi poznejšimi (vključno s predelavo, naslovljeno Udarci kladiva, gl. 2. razdelek) v šestem verzu, kjer v rokopisu beremo »o, Conegliano, cvetoče vile!«, drugod pa »vile« nadomesti »mesto«. Očitno je pesem nastala po znameniti 12. soški bitki konec oktobra 1917, ko je avstroogrska armada bliskovito prodrla vse do Piave. Gradivo je v Novačanovi zapuščini (NUK) odkrila in prvič objavila Rozina Švent (Anton Podbevšek – od vojne zaznamovani umetnik, Rast 11/2000, št. 5, str. 405-408). Kratka pesem Gozd se je pod tem naslovom ohranila le v tej različici, vendar jo je Podbevšek pozneje predelal in pod naslovom Šel sem mimo neke vile vključil v cikel O pilotu v zrakoplovu, objavljen leta 1922 v Kresu (gl. 3. razdelek). Po oblikovni plati je mogoče sklepati, da sodi med mladostne, torej predvojne pesmi. Ni mogoče povsem nedvoumno razumeti, kako so v rokopisu mišljeni narekovaji.
  9. Iz Podbevškove korespondence z uredništvom revije Dom in svet se je ohranilo rokopisno gradivo, ki se trenutno nahaja v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto pod številko MS 236. V knjižnico je prišlo leta 1966 od nekdanjega urednika te revije Franceta Stelèta, ki je gradivu priložil tudi tipkopisni seznam rokopisov, datiran z 19. 10. 1965. Naslovljen je kot »Rokopisi iz uredniške korespondence (objavljeni in neobjavljeni)«. Seznam obsega sledeča besedila: Plesalec v ječi, Električna žoga, Himna o carju mavričnih kač, Črna lilija, Na deželi, Magdalena, Drobiž, Iz pisma nepokrnelega literata, Streli iz browning revolverja, Chef d'oevre, Mrtve duše, Vojna in mir, ter dve Podbevškovi pismi uredništvu: 26. 1. 1921 in 21. 7. 1921. Prvih pet besedil je bilo dejansko objavljenih, od tega tri v Domu in svetu (Električna žoga, Himna in Črna lilija, vsa leta 1920), Plesalec v ječi pa je kot zadnja revijalno objavljena Podbevškova mladostna pesem izšla v Treh labodih leta 1922 (gl. poglavje o revijalnih objavah, II.1.2) ter leta 1925 v zbirki Človek z bombami; tam je izšla tudi pesem Na deželi. Kaže, da gre predvsem za gradivo, ki ga je Stelè, ki je bil Podbevšku naklonjen (vsaj deloma je morebiti tudi zaradi likovne izobrazbe podpiral pesnikove grafične eksperimente), bodisi osebno dobil od Podbevška ali pa prevzel dotlej neobjavljene pesmi od svojega predhodnika Jožeta Debevca (iz pisma Jarcu 22. 10. 1919 izvemo, da je Podbevšek za objavo Himne o carju mavričnih kač lobiral še pri tem uredniku, pesem pa je objavil najbrž že Stelè v prihodnjem letu; vir: Ms 195, rokopisni oddelek Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto). Uredniki in avtorji so se v tem času običajno dobivali po kavarnah, uradni uredniški arhivi niso obstajali; zato ni rečeno, da je v tem popisu zajeta celota gradiv, ki jih je Podbevšek poslal Domu in svetu. Vsekakor tu ni rokopisov pesmi, ki so bile objavljene v letu 1919, ko je bil urednik še Debevec. Presenetljivo pa ne najdemo niti zadnje pesmi, objavljene v tej reviji leta 1921 (sicer tudi edina pesem v tem letu), Čarovnika iz pekla. Vsekakor Stelè ni objavil vsega, kar mu je Podbevšek poslal. Kar se zdi zanimivo, je, da je Stelè v popisu rokopisov nekatera besedila označil v oklepaju kot pesem, nekatera pa ne – med njimi sta tudi Himna o carju mavričnih kač in Električna žoga. Za Podbevškove daljše pesmi, tudi ti dve, se je sicer upravičeno uveljavila oznaka pesmi v prozi ali ritmizirana proza. Vendar je Stelètova dilema pomenljiva, saj zadeva tudi koncept »zbranih pesmi«: zastavlja nam vprašanje, kako postaviti notranjo mejo med »pesmijo v prozi« in, nekoliko karikirano rečeno »ne-pesmijo v prozi«. Od neobjavljenih besedil so tri izrecno označena kot pesmi, in sicer Chef d'oevre, Mrtve duše in Vojna in mir (skoraj identične različice so ohranjene tudi v Podbevškovi rokopisni zapuščini, III.2.3). Opozoriti velja, da je pesem z naslovom Chef – d'oevre ohranjena tudi v zapuščini Božidarja Jakca, kjer pa gre kljub skoraj identičnemu naslovu (dodan je le pomišljaj, ponovi pa se tudi pravopisna napaka v njem – manjkajoči »u«), za povsem drugo besedilo (tudi to različico objavljamo v tem razdelku). Ostala besedila so brez oznake. Gre za štiri besedila: prvo od njih je poetično-alegorična prozna zgodba z naslovom Magdalena, ki predstavlja edini ohranjeni primer Podbevškovega pripovedništva. Kljub temu, da ne kaže potez njegovih »pesmi v prozi«, jo vključujemo v objavo. Druga tri besedila so priložnostni zapisi na meji literarnega: slog obsežnejšega pripovednega besedila Drobiž, ki je označen kot izsek iz dnevnika in opisuje obisk Podbevška in Jakca v novomeški primestni gostilni, se na mestih sicer približa slogu daljših Podbevškovih pesmi, vendar je na splošno mogoče presoditi, da gre za besedilo pretežno esejistično-dnevniške narave. Podobno velja za Iz pisma nepokrnelega literata in Strele iz browning revolverja (rokopis slednjih se je ohranil tudi v Podbevškovi zapuščini). Vsekakor je zanimivo, da je Podbevšek poskušal objavljati tudi neliterarne tekste, v katerih je želel obračunati z etablirano kulturno srenjo, a mu to ni uspevalo. Tudi to je morda eden od razlogov, da si je močno prizadeval za lasten medij, v katerem bi sam držal škarje in platno (ne)objavljanja.
  10. Tekst z naslovom Magdalena, poslan uredništvu Doma in sveta najverjetneje leta 1920, je znotraj celote Podbevškovega opusa nekaj posebnega. Četudi kaže nekatere slogovne podobnosti s t.i. pesmimi v prozi, kakršne je tudi sicer objavljal pri tej reviji, gre pravzaprav za prozno besedilo, ki pa se močno razlikuje od polliterarnih zapisov (polemik, dnevniških zapisov), ki jih najdemo v Stelètovem arhivu in tudi drugod. Besedilo ima poteze literarne proze, vsebuje alegorične in celo pravljične elemente. O estetski uspelosti in prepričljivosti je mogoče sicer soditi različno, da pa se hitro ugotoviti, da sta slog in podobje izrazito konvencionalna, in ne zdi se presenetljivo, da tekst ni bil objavljen. Ker povsem očitno ne gre za pesem, bi ta izdaja lahko objavo izpustila – pa vendar jo vključujemo kot zanimiv dodatek.
  11. Nekaj Podbevškovih mladostnih rokopisov se je ohranilo tudi v zapuščini pesnikovega mladostnega prijatelja, slikarja Božidarja Jakca. Arhiv trenutno sicer ni v celoti na razpolago javnosti, tako da je prav mogoče, da bo natančen pregled nekoč razkril še kakšen zanimiv dokument. Znana so tri pesemska besedila: Jesenska impresija, Chef – d'oevre in Oh moja misel, kakor čoln brez vesel si .... Jakac je v letu 1919, ko je njegova fascinacija s Podbevškom dosegla vrh, narisal vsaj tri portrete Podbevška (vse s črno kredo), pastel Inscenacija za Podbevškovo enodejanko »Na brdu Kalemegdan«, ter fantazijski ilustraciji Podbevškovih pesmi, eno v pastelu, drugo v črni kredi. (Reprodukcije vseh omenjena del so objavljene v knjigi Božidar Jakac: Jakčev dom v novem mestu; Novo mesto, Dolenjska založba, 1990.) Z literarnega vidika pa sta predvsem zanimivi Chef – d'oevre in Oh moja misel, kakor čoln brez vesel si ... V obeh primerih gre za preplet poezije in likovnosti: pesnik je v Jakčevo sliko oz. ilustracijo lastnoročno vpisal pesemsko besedilo, v prvem primeru je besedilo dejansko vpisano na (pastelno) sliko, v drugem na bel pravokotnik, ki ga uokvirja ilustracija. Tretja pesem, Jesenska impresija – po dataciji decembra 1914 sodeč je ta nastala najprej in bi bila potemtakem najstarejša ohranjena Podbevškova pesem – je trenutno dostopna le v tiskani objavi, ki jo je pripravil Janez Vrečko ob svoji razpravi o Podbevšku v Novi reviji (NR 1984, št. 22-23, str. 2456, po tej objavi se ravna tudi prepis). Da tudi ta izvira iz Jakčevega arhiva, izvemo iz opombe, ki pa izvora ne specificira. Na istem mestu je objavljena tudi Ah moja misel, kakor čoln brez vesel si ....
  12. Izvirnik likovno opremljene pesmi Chef–d'oevre se nahaja v Jakčevem domu. Opozoriti je treba, da pesem z enakim naslovom, ki jo je Podbevšek okrog leta 1920 namenil objavi v Domu in svetu, ni različica te: gre za povsem različni besedili. Podbevšek je besedilo sam vpisal v Jakčevo pastelno sliko. Na vrhu je zabeležen datum (7. januar 1916), ki meri na nastanek pesmi – Podbevšek si je redno zapisoval datume, kot da bi dokumentiral lasten razvoj –, medtem ko je sama ilustracija skoraj gotovo nastala po Podbevškovi in Jakčevi vrnitvi s fronte konec leta 1918, ko sta začela resneje sodelovati. Tedaj naj bi Jakac ilustriral tudi nekatere pesmi iz nastajajočega Človeka z bombami, in sicer »tako da je skozi rokopis žarela v barvah prividna podoba vsebine« (Božidar Jakac, Pred 50 leti v Novem mestu, Dolenjski list, 1. 10. 1970, str. 4). Vendar pesmi Chef–d'oevre Podbevšek ni vključil v zbirko, ni pa izpričan niti poskus objave. V Jakčevem domu sta sicer še dve ilustraciji Podbevškovih pesmi, ena v črni kredi in druga pastelna; sta brez rokopisov in ni povsem jasno, h katerim pesmim sodita.
  13. Če izvzamemo prvo črko naslova, se prepis v vsem ujema z objavo v Novi reviji 1984, št. 22-23, str. 2456, razen v zadnjem verzu, kjer je pika pred zadnjim pomišljajem očitno napačna, saj je v ohranjenem rokopisu razvidno, da gre za vejico. Bi pa bilo mogoče nekaj besed prebrati tudi drugače: »Ah« v naslovu bi lahko bil tudi »Oh«, izpostavljeni »matadorju« pa »matadorja«; nobeno od teh branj pa ne bi bistveno spremenilo možnih razumevanj besedila. Podlaga za prepis in faksimile je ilustrirani izvirnik iz Jakčevega doma, medtem ko je v Jakčevi zapuščini ohranjen še en identičen rokopis, vendar brez ilustracije. Črno-bela različica je objavljena tudi v monografiji Božidar Jakac (Novo mesto 1990: 235). Glede na Komeljev prepis je popravljena prva črka naslova, piko pred zadnjim pomišljajem pa nadomešča vejica. Pesem je Podbevšek očitno napisal kmalu po vrnitvi iz vojaščine in jo najprej nameraval objaviti brez ilustracije v Ljubljanskem zvonu. Pošiljka sicer ni dokumentirana, toda v pismu Jarcu 18. aprila 1919 Podbevšek omenja, da je Golieva pesem Procesija (sicer objavljena v Ljubljanskem zvonu 1919: 193–194) pobrala »ono nagrado za katero sem jaz reflektiral z 'Ah moja misel, kakor čoln brez vesel si …'«. Kaže, da je Podbevšek po vojni vnovič skušal prebiti okope te elitne revije, pri čemer je bil precej manj uspešen od Jarca, ki mu je preboj uspel že leta 1918 in je bil do konca dvajsetih let med njenimi vodilnimi pesniki. Podbevška je to iritiralo, saj se je do Jarca v tem času vedel pokroviteljsko, celo naduto. Ilustrirana različica je verjetno nastala junija 1919, ko sta jo Jakac in Podbevšek načrtovala za objavo, tokrat v Domu in svetu. Zakaj ni bila objavljena tam, ni jasno, saj so bile v tem letu objavljene številne druge Podbevškove pesmi; ne najdemo pa je niti v Steletovi zapuščini, kjer se je sicer ohranila večina rokopisov, ki jih je pošiljal Podbevšek. Težko je verjeti, da je ni odposlal, saj Jakcu v pismu 29. maja 1919, v katerem ga iz Zagreba pobara glede te ilustracije, piše tudi: »Upam, da bova midva precej vzporedno korakala na skrajne zemeljske tečaje. Vesel bom, ko izide moja prva pesem s Tvojo ilustracijo – kakor da sva šele tedaj sklenila krvno prijateljstvo!«
  14. V rokopisnem oddelku Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto so ohranjeni številni dopisi in daljša pisma, ki jih je Podbevšek pošiljal svojemu pesniškemu prijatelju Jarcu med leti 1917 in 1921. Gradivo, označeno z MS 195, ki še ni bilo objavljeno, je nadvse zanimivo z različnih plati: najprej z vidika osvetlitve Podbevškovih poetoloških načel v njegovi najbolj ustvarjalni fazi, pa tudi novomeške pomladi v celoti. Brati ga je mogoče tudi kot pričevanje o vzponih in padcih mlade umetniške generacije, njenih prvih korakih v svet uveljavljene slovenske umetnostne in kulturne scene. Po drugi strani zanimivo dopolni sliko o kompleksnem odnosu med Podbevškom in Jarcem, v katerem je Podbevšek na začetku suvereno prevzel vlogo mojstra-učitelja (in Jarc je bil še v romanu Novo mesto, ki je izšel leta 1932, močno zaznamovan s Podbevškovo figuro), vendar pozoren bralec v Podbevškovem na zunaj vehementnem pristopu zmore razbirati tudi prikrito šibkost, mladostno naivnost in dobro mero igranega pozerstva. Od pesemskih gradiv med to korespondenco najdemo le priložnostna zapisa, za katera ni dokumentirana namera objave – in takšna namera se kljub ambicioznemu naslovu prvega zapisa niti ne zdi verjetna. Gre za ilustrirano dopisnico: stran z ilustracijo je naslovljena »Duševni anarhist« in datirana 12. 5. 1920. Na drugi strani najdemo omenjeni pesemski besedili, edini tak primer v celotni korespondenci.


























































Avtorske pravice za to izdajo ureja licenca Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija
Projekt Elektronske znanstvenokritične izdaje slovenskega slovstva
Datoteka HTML narejena s pretvorbo XSLT baze XML/TEI P4.

Valid HTML 4.01!Valid CSS!Creative Commons License