Razdelek obsega (1) faksimile rokopisa Žoltih pisem in drugih mladostnih rokopisov ter (2) diplomatični prepis rokopisov omenjenih pesmi. Virov za objavo je pet: zapuščina urednika Ljubljanskega zvona Janka Šlebingerja (Žolta pisma, Rdeča cesta, V vlaku), zapuščina urednika Književnega juga Antona Novačana (Traverze, Gozd), zapuščina urednika Doma in Sveta Franceta Stelèta, v kateri poleg objavljenih rokopisov najdemo tudi tri neobjavljene (Chef d'oevre, Mrtve duše, Vojna in mir, poleg tega pa še prozni tekst Magdalena), arhiv novomeškega slikarja Božidarja Jakca (Jesenska impresija, Chef d'oevre, Ah moja misel, kakor čoln brez vesel si ...) ter korespondenca pesnika Mirana Jarca, v kateri najdemo krajši verzifikaciji (Futuristična himna, Kmečka himna). Pri vseh teh pesmih je nesporno, da so nastajale v Podbevškovi mladostni fazi. Med mladostne rokopise sicer sodi tudi del Podbevškove zapuščine, ki pa je obravnavana posebej.
I.↑ |
|
Moji koraki so se napotili široki svet kakor visoka pesem otroka. Kdaj bom videl samega sebe in kako velika je razdalja in čas? Ne vem in moja slepa nevednost mi je uvaževanja vredna beseda in ukaz. |
II.↑ |
|
Včasih so se mi zazdele samozavestne sanje nerazumljive. Žitno klasje pa je pelo belo pesem vstajenja in čule so jo rodovitne in nerodovitne njive. Moja bohotna misel plavala je nedogled in pozdravljal jo je kisel propeler in domovina. |
III.↑ |
|
Siv kakor zemlja sem jo strastno pritisnil svoja bolehna prsa. Poljuboval sem jaz njo in ona mene sploh kakor je naneslo. Jaz sem tvoja in ti moj! kričala je sladki nezavesti. Čutil sem sva eno in je moja ljubica krasna frza ... Sam Bog ve kako so pričeli meni in njej mravljinci lesti. Treslo se nama je telo šviga švaga in nedolžno sta brnela prosojna kozarca kakor tudi nekrščanski menih umazanega plina petrolejeve leščerbe: far ... za ... |
IV.↑ |
|
Kriknil sem rojstvu bodoče sence velikega imena: hu ... Mati?! Oče?! Prikimala je in ni trenila in zopet sem kriknil žaltovo: a ... e ... i ... o ... u ... Razočaran sem bil in nisem pomislil: ljubica joče ... |
V.↑ |
|
Oči strmeče dvajseto stoletje mrličev so se začele zavedati hipnotizma mehanizma ... Živkali pa so vrabci: živ ... živ ... živ ... Cerkvenih stolpih sence dvo in četveronožcev: tinka ... tonka ... tinka ... Sam Bog ve zakaj: šestnajst nadnaravnih let je zasikalo: sfin ... ga ... |
VI.↑ |
|
Moja rdeča ljubezen je ležala njej in moje ekstaze skulptura. Rekla je zanosu blagoslovljenega stanja: Ravnokar izgovorjena beseda je bila karikatura. Site zadovoljnosti mozga pohujšanega človeka in vsakdanjega mesarskega klanja sem se potrkal pepelnato čelo: res ... vi ... tae ... Tičala je čustva zelene krvi Jadranskega morja modra brozga. |
VII.↑ |
|
Spominjam se tako gotovo kakor je Bog nebesih: grobo sem vzkliknil lijak sovraštvo bruhajoče zemeljske oble in nemiren kakor sem bil sem se vsedel globoko obziren groblje zlodjevih mas. Strastno sem poljubljal blazen tok strohnelih las. |
VIII.↑ |
|
Posipal sem se cvetjem mene nesrečnika pomilujoče toče samozavestnih sanj. Vprašal sem se: kje si usodepolna skrivnost dvanajsterih ran? |
IX.↑ |
|
Težko verujem vstajenje mrtvega in živega jaza. Jaz poet? Čuvstvo še mi je fraza. Moje življenje je ničesar ni jaz proklinjam in blagoslavljam svet. |
X.↑ |
|
Skrajnosti me je prevzel nervozen: i ... a ... i ... a ... Vendar sem dovršil: a ... a ... i ... i ... Toda dražil me je skoro vedno histerični: hi ... hi ... hi ... hi ... Kultura in civilizacija je mrzlo povdarjala: kra ... kra ... kra ... kra ... |
XI.↑ |
|
Gluho so zastrmeli mišičasti zlogi – dolgi celo večnost – tisti preklicani hori: me ... men ... to ... mo ... ri ... Trop krakajočih vranov je objokoval žive in mrtve slok jok. |
XII.↑ |
|
Zakričal sem in gorostasen ples stoječih mrličev zarežal se je – sam ne vem komu – kakor jokavi glas vpijočih puščavi. Seveda sem takrat tako gotovo kakor kdaj živim čul kako je kul človeka hrepenečega orgijah luči in barv brezbarvn dim umirajočih kričev. Živi mrtveci pa so se nemoteno pasli ljudeh povitih plenice in položenih jasli. |
XIII.3 ↑ |
|
Zakaj molčim? Kretnje iztegnjene roke in trudnega telesa pomenijo se vsemu pasatizmu smejim. Prevelik je bil hip ki me je rodil in jaz premajhen tisto uro spoznanja. Sploh sem pa že davno zavrgel laži kulturo potrpežljivega dušnega stanja. |
XIV.↑ |
|
Bil sem nadčlovek in preživel sem nebroj preosnov in sedaj sem nič drugega kakor poldrugi človek ki samo še smrti ni poskusil. Sem ter tja se mi je preneumno zazdelo bi brusil jezik in tako sem bil samega sebe nadnaraven bič. |
XV.↑ |
|
Mogoče niti ne veš kaj se pravi preveč vedeti in to čutiti. Čutiti celo – si prah in pepel. Moj Bog: pozabil sem si zakriti iškarjotski obraz ki je razoran in bridkih razočaranj bel! |
XVI.4 ↑ |
|
Vse govori: kadilo in sveče in voščeni obrazi. Celo jetični lasovi in sik strupenih kač: Slava Bogu višavah in mir ljudem zemlji ... Leno dremlje pokrajina ekstazi. Prestrašen sem se ozrl in sem videl rjavo progo blodnih krastač. |
XVII.↑ |
|
Ni se mi ljubilo pogledati oskrunjena trupla onesnažena krvjo. Kako tudi: igrala je banda tisto: popotnik pridem goro ... |
XVIII.↑ |
|
Mazilim si glavo in umivam obraz in ne ve levica kaj dela desnica. Prsi se mi dvigajo ... Stene kihajo ... |
XIX.↑ |
|
Vlažnih sten in mrzlega stropa in suhih tal – povsod odmeva moje osebno mnenje in bodočega človeka 5/4 pleva. Slišal ga je lasten vzdih obsedene snovi in prepojen bledih peg vsakega zaznamovanega posameznika dnu najskrivnejšega kotička duše speči greh. Korakal sem in sem obstal: nestrpno kosila je ostra kosa in nevesel sem štel žvižge njene zločeste geste: švrk ... švrk ... švrk ... Vztrepetal sem in sem se je bal in se je nisem bal. |
XX.↑ |
|
Sapa in zrak dišita počasnem umiranju in jaz sam. Kam? Kamor pogledam vidim rumenih gomilah ognjen steber – pekočo rožo vrtnico. Visim življenjem in nehanjem in sipajo name strelni jarki in strojne puške točo mokrih krogel vzdihujočih krvi in mesa in mi žvižgajo predsmrtnico. Visoko pedenj lopataste roke stoje krvave kaluže. |
XXI.↑ |
|
Slava mu! Trnjen kronan je in krvjo je oblita glava mu. |
XXII.5 ↑ |
|
Umiram ... Humor je mojem nehanju in pomisli: sline požiram! |
XXIII.↑ |
|
Moja moč in volja te pozdravlja in pošiljam ti zadnji pozdrav bojnega polja … |
* * *↑ |
|
Beseda njegovih svetlih in žoltih pisem, ki me je vsega pretresla pa je bila: skep… ti…ci… zem… |
Rdeča cesta.6 ↑ |
|
Polja, travniki, gozdovi, vasi, mesta. Bolne roke, mrzlično streljanje. Razmesarjeni udi, v potokih valeča se kri. Od smodnikovega dima obžgane hrbtenice. V krvi svetlikajoči se bajoneti, mesarsko klanje. Blazni pogledi, ranjena prsa, krvavo lice. Trudni koraki, odbite noge, izza uniforme štrleče kosti ... Utripi žile na sencih, bela zenica v očesni votlini, rdeča cesta. |
V vlaku.7 ↑ |
|
Vriskajoča srca, tresoče se duše, v daljavi mraki. Odprta okna, sive obleke, opotekajoči se koraki. Blesk motnih svetilk, pijane kvante, resignirani kriči. Temni oblaki, krvave rože, črni tiči. Mrtveci v piramidah, grobovi, pesmi bojne. Aeroplani, žične ograje, puške strojnice. |
Traverze.8 ↑ |
|
V vinograd mojih zlatih sanj sem se vrnil, – O že davno sem imel za sabo peščeni Tagliamento, – Hotel bi, da bi se vedno vzpenjal nad prepadom, – Kako nično mi je postalo domotožje, o jaz sem povsod doma, – In bila je noč, tresla se je zemlja od topovih strelov kakor v omedlevici, – Utrinjali so se plameni in rakete, o Conegliano, cvetoče vile! – In padale v pšenična polja in razrušeno mesto. – Stal sem na platformi tovornega vlaka in lokomotiva me je vlekla v gorečo daljo. – O jaz sem povsod doma, kaj mi mar zemlja, ki me je rodila, in vsi moji najdražji – in nikjer jaz bog! – In vozil sem se proti Piavi, mimo eskorte v blatu in dežju, – laški ujetniki, sajaste čelade, pred njimi žena z belo haljo, – In nad mojo glavo motorno drdranje aeroplanov in iz bližnjega stolpa regljanje strojnih pušk. – |
Gozd.↑ |
|
»Ali je zapel ščinkovec v smrekovem vrhu? »Glejte mene lorda!« Najbrž pa je mislil, – včasih ni imel niti ene misli, – ko ga zavijejo bele roke v – mrak morda?« |
Chef d'oevre9 ↑ |
|
Kajne, ti si poeta nascitur? Spekel me je ta porogljiv naslov in zalučal sem mu v iškarjotski obraz: Ti si rekel! * * * Neumrljiva duša vriska mi. Meso in kri iz nje brizga mi. – Usmili se me in spomni v sili se me! Jaz sem velikodušen. Moj Bog! Vsakemu drugemu bi se smilil moj izsušen obraz! Tresel se mi je glas. – Zalile so me solze. Pogledal me je bridko On: Vse sem Jaz! * * * V potu svojega obraza so jedli kruh dokler se niso povrnili v zemljo, iz katere so bili vzeti. Ecce homo, ecce homo! Kralja vseh kraljev hočemo zreti! – Jaz vam pokažem, kako umetnik Najvišjega išče. – Rodilo me je dvajseto stoletje mrličev in njega pokopališče. Vzamem v roke evangelij in čitam: amen, amen! |
Mrtve duše↑ |
|
Čital sem: Vsako minuto jih je pomrlo tisoč in tisoč bednih človečičev, boreč se ljuto. – In: Jeklo in svinec jih je pretvarjalo v ostudno se režečo, rudečelaso maso ... – Vse pa je bilo pisano tako tja v en dan, da sem pljunil, se prijel za glavo in spoznal, da sem – kakor ljudje pravijo – pijan ... * * * Jokal sem, ko sem slišal, koliko jih je junaške smrti za domovino padlo. V tistem trenutku je v moji duši vedno nekaj pomilovanju podobnega rastlo: pomilujem vas brate po rodu, jeziku, krvi! In če bi takrat rekel kdo kaj slabega o njih – bratih, bi vrgel na tiste kamen prvi. * * * Pridigal je nekdo o mrličih nekako takole: Kost in koža jih je posvetila resnici, zato so občutili tisto uro pred vnebohodom, bridkost. In je nadaljeval: Trop vranov je krakal od zore do mraka in močil s solzami njihov grob ... Zdi se mi ... in tako dalje in tako dalje. – Težko roko na mizi skušam prodreti analizi v skeptično dušo in originalnost in smehljaj prostitutke naivno smeji se mi ... |
Vojna in mir↑ |
|
Sanjal sem in te sanje so bile nekaj čudovitega. Človek sem bil in če sem zagledal na cesti nagega capina – mrliča sem zapovedal: Oblecite ga! Amen, amen! so vzklikali in njih duše so bile vesele in žalostne in po pokrajini je vlekel zefir: Mir med vami, mir! ... – Brezum se jih je polastil: O Bog, Gospod vojskinih trum! Maziljena s krvjo so bila v poslednji uri masakrirana trupla vredna usmiljenja. – Obšla me je pohotna misel: V imenu Očeta in Sina in svetega Duha! – Pri vsemogočnem Bogu, našem Odrešeniku! Ničev je in dvajseto stoletje mrličev je ... – Smeha ni bilo ne konca in ne kraja. Kaj neki, bo s tega? Tako so se pasli na ljudeh povitih v plenice in položenih v jasli ... |
Bila je žena, v njenem imenu kesanje in bolečina. V prvem letu,
prvi noči in ko je zažvrgolel slavček prvič, je rodila prvega sina. V drugem letu,
drugi noči in ko je zažvrgolel slavček drugič, drugega sina i.t.d. Rodila je 10
sinov, vsi so bili kakor maki na polju, zdravi in močni kakor hrasti v gorah. Tedaj
pa so se nekega dne krvavo zasolzile vse grede rož v materinem vrtu, mrknilo je
solnce in govorili so po deželi, da je prišel v njo 100 glavi zmaj in hoče pomoriti
vsa bitja, ki gredo z zarjo na ustnih čez trnjevo pot življenja. Ko pa je zaslišala
mati črno to vest, jo je zabolelo v srcu kakor da jo je prebodlo 12 ostrih mečev. In
kralj te dežele je nabiral vojake, stare in mlade, bolne in zdrave, kruljave in
hrome, gluhe in slepe, da bi premagal 100 glavega zmaja. Mati pa je hotela, da bi
prišel ta grozni zmaj in pomoril njo in sine, ko bi stali v njenem krogu. Ker bilo
ji je tuje ustavljati se sili in zdelo se ji je sladko umreti, zroč beli ženi v
obraz. Bala pa se je tudi tujine.
Toda kakor druge matere, je
morala dati tudi ona kralju, kar je bilo kraljevega, 10 svojih sinov. Ko je odhajal
prvi najstarejši, je zaplakala kakor košuta in se mu vrgla na prsa. Sin pa se ji je
strgal iz objema in pustil v njenih drhtečih rokah svetlo rožo. V noči pa, ko je
odhajal in je mati stala na pragu, je videla, da se je dvignil iz teme galeb, bel
kakor volna in letel pred njim. Sin je vriskal, materi pa je bil vsak njegov vrisk
kakor bodeč trn. Stala je na pragu, dokler ji ni zginil izpred oči, potem pa je šla
solzeča se v hišo in dala v lonček sinovo rožo. Kmalu je odhajal tudi drugi sin.
Tudi temu se je vrgla na prsa, poljubovala ga in se tresla neznanega strahu, sin pa
se ji je strgal iz objema in kakor prvi sin ji pustil tudi on svetlo rožo. In zopet
se je dvignil v noči, ko je vriskajoč šel čez vas in so se mu pridružili tovariši,
iz teme galeb, bel kakor volna in letel pred njim. Mati je drgetala boli, že se je
delal dan, šla je ihteča v hišo in tudi drugega sina rožo dala v lonček. Tako je po
vrsti odšlo vseh 10 sinov in ostala je sama z očetom njih. Živela je v vednih
bolečinah zanje, zalivala svetle rože in sanjala o sinih in galebih. Zrak na obzorju
pa se je rdečil in mati je slišala dan na dan o krvavem boju in še bolj ji je
trepetalo bedno srce, da je že bila bolj mrtva kakor živa.
Nekega dne pa je začela temneti prva roža v njenem lončku, dokler se ni posušila.
In na večer v mraku je zaslišala v zraku šum, ozrla se je kvišku in zagledala nič
več belega, temveč črnega galeba s krvavimi progami čez glavo in telo in razmršenimi
perotnicami. Tedaj pa se ji je zavrtelo pred očmi in padla je nezavestna na tla. In
komaj se je zavedla in se z dnevi potolažila, že je začela bledeti druga roža in
mati drgetati vnovič v zli slutnji. V mraku je šla na vrt zalivat rožne grede,
pogled pa ji je vedno hitel na okno njene izbe, kjer je stalo v vrsti 10 lončkov s
sinovimi rožami. Tudi druga roža je bila že močno otemnela. In ko jo je gledala, se
je prestrašena zganila. Kakor v nezavesti se je ozrla kvišku, zavpila kakor ranjena
volkulja in se zgrudila onemogla. V zraku je plaval črn galeb, krvavi curki so mu
bili čez glavo in veslal je tiho, skoro neslišno. Mati je vedela, da sta ji ugasnila
že 2 sina. Zgubila pa jih je še 8 in izguba vsakega, ji je bila kakor nov meč v
njeno, od boli že skoro otopelo srce. Prejokala je dneve in noči, pri spominih
nanje, vedela pa ni, da se joče z njo še 10 tero plamenov v vasi, 10 tero vrčev,
napolnjenih z oljem, ki so se razbili, 10 tero ljubic njenih sinov, vitkih kakor
topoli, črnolasih in z očmi kakor biseri.
Nekega dne v noč,
pa je odšel tudi oče. Kakor levinja se ga je oklenila in ga ni hotela spustiti iz
svojega obupnega objema. Mož nje, ki ga je ženina tuga globoko bolela in je na tihem
plakal kakor lev za svojimi mladiči, se ji je strgal, posadil jo v izbi na stol in
kakor sinovi ji tudi on pustil svetlo rožo. Šel je po cesti kakor betežen starec in
ko je planila k oknu in klicala njegovo ime, je bil že daleč in le galeb, bel kakor
volna, jo je potolažil. Vendar ko je tako zrla za njim in strmela v obzorje, kjer so
se podili oblaki nekam v iztočno stran, so se ji odprle stare rane in obmolknila je
šele, ko so ji krvave solze izplakale oči, jo objela temna noč in od kesa vstala v
njenem bolnem srcu brezprimerna bolečina. Mati še vedno upa, ne vidi črnih gred v
svojem vrtu, ne 10 tero črnih usahlih rož v lončkih in 10 tero črnih galebov, ki so
zginili za obzorjem. Zanjo oslepelo živi samo še 11 roža in 11 galeb, ki se še ni
povrnil iz noči in daljave.
Jesenska impresija111. 12. 1914 |
|
Iz umirajočega drevja, – ubili so ga jesenski mrazovi, se vsipavajo od solnca ožgani listi (hej bela žena, kje si)?! Kakor bik sem in čakam, da Ti razparam trebuh in se me ovijejo Tvoji vzdihi, kakor se ovije kača drevesa) in v zraku šum, ki ga dela orel s svojimi ostrimi krili. – »O Bog, daj da pozabim črn stolp, – segal je do oblakov, (čolne podmorske, katerih žeblju podobna torpeda merijo na nadčloveško pojoč valj) ko sem se ozrl na svojo senco in vesele boli težkih dni. – V ribniku plavajo divje race, (drevje se sklanja k tlom in razmeta poljube zate) meni se zdi, da ima vsak odpal list v sebi kapljivo kri... |
Chef – d'oevre12 ↑Anton Podbevšek: Gotnavas, 7. 1. 1916 |
|
Na sivega orla, ki je polagoma zginil v ono temno noč (o le dirjaj beli jezdec in meri sulico na moje grudi!) ki je rodila mene, sem se ozrl: Ognjena moja bol koprni po njenih prsih, kamor bi naslonil glavo (zarje bodo planile v oblake in moja duša bo kakor halja, v katero si odet) ko bi zadrhtele aloje. Pa sem sam, toda silen kakor elektrika [v votlinah pa, v katerih ti govorita dva črna ogla, bodo moje ugasnjene oči in kazali mi bodo k ciljem gavrani in golobi (ker sem kakor roke, iz katerih udarjajo gromi in bliski)] ki si noč in dan ritem jekla in železa poje: »Vrani naj mi izsrkajo kri in snejo meso (kopal se bom v kričih brezštevila prebodenih src in krasil se bom z rožami, ki bodo vzrastle iz srčne krvi) umirajoč se bom naslonil na njeno telo (hej, ne bodo v meni ugasnili ognji!) in ne bom umrl!« |
Ah moja misel, kakor čoln brez vesel si...13 ↑Anton Podbevšek: Gotnavas 16. 12. 1918 |
|
Bledi mesec se koplje v morju... žari v njem, cvetlični grmi si šepetajo o mraku. Blizu obale že, čolnovo veslo počiva v rokah mojih matadorju: »Ona se tudi koplje v moji mladeniški krvi, vidim v daljo, toda v oči še ne vidim sebi, – mračnih samot junaku.« |
Futuristična himna14 ↑ |
|
Avdijenca... br... br... br.. br... r... Prišla dva nova pritepenca... enca... enca ...encaca... Eks katedra pogled... (sam pri sebi »o ti prokleti svet...«) _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ Kmalu ponižno odideta, čudne novice trosit v svet... |
Kmečka himna ↑iz še nenatisnjene narodne zbirke »Prašičjereja« |
|
Pa sem jo peljal okol korita... nedolžno vprašal, če kaj rita... Pa sem jo peljal okol svinjaka... nedolžno vprašal, če je kaj jaka... |
I., II., III. | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 1.2. Faksimile | 1.3. Diplomatični prepis | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
I., II., III.↑ |
I.↑Moji koraki so se napotili široki svet kakor visoka pesem otroka. Kdaj bom videl samega sebe in kako velika je razdalja in čas? Ne vem in moja slepa nevednost mi je uvaževanja vredna beseda in ukaz. II.↑Včasih so se mi zazdele samozavestne sanje nerazumljive. Žitno klasje pa je pelo belo pesem vstajenja in čule so jo rodovitne in nerodovitne njive. Moja bohotna misel plavala je nedogled in pozdravljal jo je kisel propeler in domovina. III.↑Siv kakor zemlja sem jo strastno pritisnil svoja bolehna prsa. Poljuboval sem jaz njo in ona mene sploh kakor je naneslo. Jaz sem tvoja in ti moj! kričala je sladki nezavesti. Čutil sem sva eno in je moja ljubica krasna frza ... Sam Bog ve kako so pričeli meni in njej mravljinci lesti. Treslo se nama je telo šviga švaga in nedolžno sta brnela prosojna kozarca kakor tudi nekrščanski menih umazanega plina petrolejeve leščerbe: far ... za ... |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
IV., V., VI., VII. | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 1.2. Faksimile | 1.3. Diplomatični prepis | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
IV., V., VI., VII.↑ |
IV.↑Kriknil sem rojstvu bodoče sence velikega imena: hu ... Mati?! Oče?! Prikimala je in ni trenila in zopet sem kriknil žaltovo: a ... e ... i ... o ... u ... Razočaran sem bil in nisem pomislil: ljubica joče ... V.↑Oči strmeče dvajseto stoletje mrličev so se začele zavedati hipnotizma mehanizma ... Živkali pa so vrabci: živ ... živ ... živ ... Cerkvenih stolpih sence dvo in četveronožcev: tinka ... tonka ... tinka ... Sam Bog ve zakaj: šestnajst nadnaravnih let je zasikalo: sfin ... ga ... VI.↑Moja rdeča ljubezen je ležala njej in moje ekstaze skulptura. Rekla je zanosu blagoslovljenega stanja: Ravnokar izgovorjena beseda je bila karikatura. Site zadovoljnosti mozga pohujšanega človeka in vsakdanjega mesarskega klanja sem se potrkal pepelnato čelo: res ... vi ... tae ... Tičala je čustva zelene krvi Jadranskega morja modra brozga. VII.↑Spominjam se tako gotovo kakor je Bog nebesih: grobo sem vzkliknil lijak sovraštvo bruhajoče zemeljske oble in nemiren kakor sem bil sem se vsedel globoko obziren groblje zlodjevih mas. Strastno sem poljubljal blazen tok strohnelih las. |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
VII., VIII., IX., X., XI. | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 1.2. Faksimile | 1.3. Diplomatični prepis | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
VII., VIII., IX., X., XI.↑ |
VII.↑Spominjam se tako gotovo kakor je Bog nebesih: grobo sem vzkliknil lijak sovraštvo bruhajoče zemeljske oble in nemiren kakor sem bil sem se vsedel globoko obziren groblje zlodjevih mas. Strastno sem poljubljal blazen tok strohnelih las. VIII.↑Posipal sem se cvetjem mene nesrečnika pomilujoče toče samozavestnih sanj. Vprašal sem se: kje si usodepolna skrivnost dvanajsterih ran? IX.↑Težko verujem vstajenje mrtvega in živega jaza. Jaz poet? Čuvstvo še mi je fraza. Moje življenje je ničesar ni jaz proklinjam in blagoslavljam svet. X.↑Skrajnosti me je prevzel nervozen: i ... a ... i ... a ... Vendar sem dovršil: a ... a ... i ... i ... Toda dražil me je skoro vedno histerični: hi ... hi ... hi ... hi ... Kultura in civilizacija je mrzlo povdarjala: kra ... kra ... kra ... kra ... XI.↑Gluho so zastrmeli mišičasti zlogi – dolgi celo večnost – tisti preklicani hori: me ... men ... to ... mo ... ri ... Trop krakajočih vranov je objokoval žive in mrtve slok jok. |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
XII., XIII., XIV. | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 1.2. Faksimile | 1.3. Diplomatični prepis | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
XII., XIII., XIV.↑ |
XII.↑Zakričal sem in gorostasen ples stoječih mrličev zarežal se je – sam ne vem komu – kakor jokavi glas vpijočih puščavi. Seveda sem takrat tako gotovo kakor kdaj živim čul kako je kul človeka hrepenečega orgijah luči in barv brezbarvn dim umirajočih kričev. Živi mrtveci pa so se nemoteno pasli ljudeh povitih plenice in položenih jasli. XIII.3 ↑Zakaj molčim? Kretnje iztegnjene roke in trudnega telesa pomenijo se vsemu pasatizmu smejim. Prevelik je bil hip ki me je rodil in jaz premajhen tisto uro spoznanja. Sploh sem pa že davno zavrgel laži kulturo potrpežljivega dušnega stanja. XIV.↑Bil sem nadčlovek in preživel sem nebroj preosnov in sedaj sem nič drugega kakor poldrugi človek ki samo še smrti ni poskusil. Sem ter tja se mi je preneumno zazdelo bi brusil jezik in tako sem bil samega sebe nadnaraven bič. |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
XV., XVI., XVII., XVIII., XIX. | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 1.2. Faksimile | 1.3. Diplomatični prepis | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
XV., XVI., XVII., XVIII., XIX.↑ |
XV.↑Mogoče niti ne veš kaj se pravi preveč vedeti in to čutiti. Čutiti celo – si prah in pepel. Moj Bog: pozabil sem si zakriti iškarjotski obraz ki je razoran in bridkih razočaranj bel! XVI.4 ↑Vse govori: kadilo in sveče in voščeni obrazi. Celo jetični lasovi in sik strupenih kač: Slava Bogu višavah in mir ljudem zemlji ... Leno dremlje pokrajina ekstazi. Prestrašen sem se ozrl in sem videl rjavo progo blodnih krastač. XVII.↑Ni se mi ljubilo pogledati oskrunjena trupla onesnažena krvjo. Kako tudi: igrala je banda tisto: popotnik pridem goro ... XVIII.↑Mazilim si glavo in umivam obraz in ne ve levica kaj dela desnica. Prsi se mi dvigajo ... Stene kihajo ... XIX.↑Vlažnih sten in mrzlega stropa in suhih tal – povsod odmeva moje osebno mnenje in bodočega človeka 5/4 pleva. Slišal ga je lasten vzdih obsedene snovi in prepojen bledih peg vsakega zaznamovanega posameznika dnu najskrivnejšega kotička duše speči greh. Korakal sem in sem obstal: nestrpno kosila je ostra kosa in nevesel sem štel žvižge njene zločeste geste: švrk ... švrk ... švrk ... Vztrepetal sem in sem se je bal in se je nisem bal. |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
XIX., XX., XXI., XXII., XXIII., *** | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 1.2. Faksimile | 1.3. Diplomatični prepis | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
XIX., XX., XXI., XXII., XXIII., ***↑ |
XIX.↑Vlažnih sten in mrzlega stropa in suhih tal – povsod odmeva moje osebno mnenje in bodočega človeka 5/4 pleva. Slišal ga je lasten vzdih obsedene snovi in prepojen bledih peg vsakega zaznamovanega posameznika dnu najskrivnejšega kotička duše speči greh. Korakal sem in sem obstal: nestrpno kosila je ostra kosa in nevesel sem štel žvižge njene zločeste geste: švrk ... švrk ... švrk ... Vztrepetal sem in sem se je bal in se je nisem bal. XX.↑Sapa in zrak dišita počasnem umiranju in jaz sam. Kam? Kamor pogledam vidim rumenih gomilah ognjen steber – pekočo rožo vrtnico. Visim življenjem in nehanjem in sipajo name strelni jarki in strojne puške točo mokrih krogel vzdihujočih krvi in mesa in mi žvižgajo predsmrtnico. Visoko pedenj lopataste roke stoje krvave kaluže. XXI.↑Slava mu! Trnjen kronan je in krvjo je oblita glava mu. XXII.5 ↑Umiram ... Humor je mojem nehanju in pomisli: sline požiram! XXIII.↑Moja moč in volja te pozdravlja in pošiljam ti zadnji pozdrav bojnega polja … * * *↑Beseda njegovih svetlih in žoltih pisem, ki me je vsega pretresla pa je bila: skep… ti…ci… zem… A. P. |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Rdeča cesta, V vlaku | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 1.2. Faksimile | 1.3. Diplomatični prepis | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Rdeča cesta, V vlaku↑ |
Rdeča cesta.6 ↑Polja, travniki, gozdovi, vasi, mesta. Bolne roke, mrzlično streljanje. Razmesarjeni udi, v potokih valeča se kri. Od smodnikovega dima obžgane hrbtenice. V krvi svetlikajoči se bajoneti, mesarsko klanje. Blazni pogledi, ranjena prsa, krvavo lice. Trudni koraki, odbite noge, izza uniforme štrleče kosti ... Utripi žile na sencih, bela zenica v očesni votlini, rdeča cesta. Anton P. V vlaku.7 ↑Vriskajoča srca, tresoče se duše, v daljavi mraki. Odprta okna, sive obleke, opotekajoči se koraki. Blesk motnih svetilk, pijane kvante, resignirani kriči. Temni oblaki, krvave rože, črni tiči. Mrtveci v piramidah, grobovi, pesmi bojne. Aeroplani, žične ograje, puške strojnice. Anton P. |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Dopis k Rdeči cesti / V vlaku | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 1.2. Faksimile | 1.3. Diplomatični prepis | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Dopis k Rdeči cesti / V vlaku↑ |
V vlaku.7 ↑Vriskajoča srca, tresoče se duše, v daljavi mraki. Odprta okna, sive obleke, opotekajoči se koraki. Blesk motnih svetilk, pijane kvante, resignirani kriči. Temni oblaki, krvave rože, črni tiči. Mrtveci v piramidah, grobovi, pesmi bojne. Aeroplani, žične ograje, puške strojnice. Anton P. |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Traverze / Gozd | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 1.2. Faksimile | 1.3. Diplomatični prepis | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Traverze / Gozd↑ |
Traverze.8 ↑V vinograd mojih zlatih sanj sem se vrnil, – O že davno sem imel za sabo peščeni Tagliamento, – Hotel bi, da bi se vedno vzpenjal nad prepadom, – Kako nično mi je postalo domotožje, o jaz sem povsod doma, – In bila je noč, tresla se je zemlja od topovih strelov kakor v omedlevici, – Utrinjali so se plameni in rakete, o Conegliano, cvetoče vile! – In padale v pšenična polja in razrušeno mesto. – Stal sem na platformi tovornega vlaka in lokomotiva me je vlekla v gorečo daljo. – O jaz sem povsod doma, kaj mi mar zemlja, ki me je rodila, in vsi moji najdražji – in nikjer jaz bog! – In vozil sem se proti Piavi, mimo eskorte v blatu in dežju, – laški ujetniki, sajaste čelade, pred njimi žena z belo haljo, – In nad mojo glavo motorno drdranje aeroplanov in iz bližnjega stolpa regljanje strojnih pušk. – Gozd.↑»Ali je zapel ščinkovec v smrekovem vrhu? »Glejte mene lorda!« Najbrž pa je mislil, – včasih ni imel niti ene misli, – ko ga zavijejo bele roke v – mrak morda?« |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Chef d'oevre | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 1.2. Faksimile | 1.3. Diplomatični prepis | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Chef d'oevre↑ |
Chef d'oevre9 ↑Kajne, ti si poeta nascitur? Spekel me je ta porogljiv naslov in zalučal sem mu v iškarjotski obraz: Ti si rekel! * * * Neumrljiva duša vriska mi. Meso in kri iz nje brizga mi. – Usmili se me in spomni v sili se me! Jaz sem velikodušen. Moj Bog! Vsakemu drugemu bi se smilil moj izsušen obraz! Tresel se mi je glas. – Zalile so me solze. Pogledal me je bridko On: Vse sem Jaz! * * * V potu svojega obraza so jedli kruh dokler se niso povrnili v zemljo, iz katere so bili vzeti. Ecce homo, ecce homo! Kralja vseh kraljev hočemo zreti! – Jaz vam pokažem, kako umetnik Najvišjega išče. – Rodilo me je dvajseto stoletje mrličev in njega pokopališče. Vzamem v roke evangelij in čitam: amen, amen! Anton Podbevšek |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Mrtve duše | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 1.2. Faksimile | 1.3. Diplomatični prepis | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Mrtve duše↑ |
Mrtve duše↑Čital sem: Vsako minuto jih je pomrlo tisoč in tisoč bednih človečičev, boreč se ljuto. – In: Jeklo in svinec jih je pretvarjalo v ostudno se režečo, rudečelaso maso ... – Vse pa je bilo pisano tako tja v en dan, da sem pljunil, se prijel za glavo in spoznal, da sem – kakor ljudje pravijo – pijan ... * * * Jokal sem, ko sem slišal, koliko jih je junaške smrti za domovino padlo. V tistem trenutku je v moji duši vedno nekaj pomilovanju podobnega rastlo: pomilujem vas brate po rodu, jeziku, krvi! In če bi takrat rekel kdo kaj slabega o njih – bratih, bi vrgel na tiste kamen prvi. * * * Pridigal je nekdo o mrličih nekako takole: Kost in koža jih je posvetila resnici, zato so občutili tisto uro pred vnebohodom, bridkost. In je nadaljeval: Trop vranov je krakal od zore do mraka in močil s solzami njihov grob ... Zdi se mi ... in tako dalje in tako dalje. – Težko roko na mizi skušam prodreti analizi v skeptično dušo in originalnost in smehljaj prostitutke naivno smeji se mi ... Anton Podbevšek |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Vojna in mir | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 1.2. Faksimile | 1.3. Diplomatični prepis | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Vojna in mir↑ |
Vojna in mir↑Sanjal sem in te sanje so bile nekaj čudovitega. Človek sem bil in če sem zagledal na cesti nagega capina – mrliča sem zapovedal: Oblecite ga! Amen, amen! so vzklikali in njih duše so bile vesele in žalostne in po pokrajini je vlekel zefir: Mir med vami, mir! ... – Brezum se jih je polastil: O Bog, Gospod vojskinih trum! Maziljena s krvjo so bila v poslednji uri masakrirana trupla vredna usmiljenja. – Obšla me je pohotna misel: V imenu Očeta in Sina in svetega Duha! – Pri vsemogočnem Bogu, našem Odrešeniku! Ničev je in dvajseto stoletje mrličev je ... – Smeha ni bilo ne konca in ne kraja. Kaj neki, bo s tega? Tako so se pasli na ljudeh povitih v plenice in položenih v jasli ... Anton Podbevšek |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Magdalena | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 1.2. Faksimile | 1.3. Diplomatični prepis | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Magdalena↑ |
Magdalena10 ↑ Bila je žena, v njenem imenu kesanje in bolečina. V prvem letu,
prvi noči in ko je zažvrgolel slavček prvič, je rodila prvega sina. V drugem letu,
drugi noči in ko je zažvrgolel slavček drugič, drugega sina i.t.d. Rodila je 10
sinov, vsi so bili kakor maki na polju, zdravi in močni kakor hrasti v gorah. Tedaj
pa so se nekega dne krvavo zasolzile vse grede rož v materinem vrtu, mrknilo je
solnce in govorili so po deželi, da je prišel v njo 100 glavi zmaj in hoče pomoriti
vsa bitja, ki gredo z zarjo na ustnih čez trnjevo pot življenja. Ko pa je zaslišala
mati črno to vest, jo je zabolelo v srcu kakor da jo je prebodlo 12 ostrih mečev. In
kralj te dežele je nabiral vojake, stare in mlade, bolne in zdrave, kruljave in
hrome, gluhe in slepe, da bi premagal 100 glavega zmaja. Mati pa je hotela, da bi
prišel ta grozni zmaj in pomoril njo in sine, ko bi stali v njenem krogu. Ker bilo
ji je tuje ustavljati se sili in zdelo se ji je sladko umreti, zroč beli ženi v
obraz. Bala pa se je tudi tujine. |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Chef – d'oevre | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 1.2. Faksimile | 1.3. Diplomatični prepis | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Chef – d'oevre ↑ |
Chef – d'oevre12 ↑Anton Podbevšek: Gotnavas, 7. 1. 1916 Na sivega orla, ki je polagoma zginil v ono temno noč (o le dirjaj beli jezdec in meri sulico na moje grudi!) ki je rodila mene, sem se ozrl: Ognjena moja bol koprni po njenih prsih, kamor bi naslonil glavo (zarje bodo planile v oblake in moja duša bo kakor halja, v katero si odet) ko bi zadrhtele aloje. Pa sem sam, toda silen kakor elektrika [v votlinah pa, v katerih ti govorita dva črna ogla, bodo moje ugasnjene oči in kazali mi bodo k ciljem gavrani in golobi (ker sem kakor roke, iz katerih udarjajo gromi in bliski)] ki si noč in dan ritem jekla in železa poje: »Vrani naj mi izsrkajo kri in snejo meso (kopal se bom v kričih brezštevila prebodenih src in krasil se bom z rožami, ki bodo vzrastle iz srčne krvi) umirajoč se bom naslonil na njeno telo (hej, ne bodo v meni ugasnili ognji!) in ne bom umrl!« |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Ah moja misel, kakor čoln brez vesel si ... | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 1.2. Faksimile | 1.3. Diplomatični prepis | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Ah moja misel, kakor čoln brez vesel si ...↑ |
Ah moja misel, kakor čoln brez vesel si...13 ↑Anton Podbevšek: Gotnavas 16. 12. 1918 Bledi mesec se koplje v morju... žari v njem, cvetlični grmi si šepetajo o mraku. Blizu obale že, čolnovo veslo počiva v rokah mojih matadorju: »Ona se tudi koplje v moji mladeniški krvi, vidim v daljo, toda v oči še ne vidim sebi, – mračnih samot junaku.« |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Futuristična himna, Kmečka himna | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 1.2. Faksimile | 1.3. Diplomatični prepis | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Futuristična himna, Kmečka himna↑ |
Futuristična himna14 ↑Avdijenca... br... br... br.. br... r... Prišla dva nova pritepenca... enca... enca ...encaca... Eks katedra pogled... (sam pri sebi »o ti prokleti svet...«) _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ Kmalu ponižno odideta, čudne novice trosit v svet... Kmečka himna ↑iz še nenatisnjene narodne zbirke »Prašičjereja« Pa sem jo peljal okol korita... nedolžno vprašal, če kaj rita... Pa sem jo peljal okol svinjaka... nedolžno vprašal, če je kaj jaka... |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
