Razdelek obsega prepis tipkopisnih pesmi iz Podbevškove zapuščine. Gre za neobjavljene pesmi oziroma različice objavljenih in neobjavljenih. Večina natipkanih pesmi je bila ob prevzemu gradiva spomladi 2004 vloženih v »rumeno mapo«. Ta mapa sicer vsebuje precej rokopisnega gradiva, ki je zvrstno izrazito mešano: med rokopisi se nahaja tudi nekaj tipkopisov. Eden od njih je v celoti natipkano besedilo za radijsko oddajo na petnajstih folijah, ki vsebuje poleg komentarjev tudi predelanega Čarovnika iz pekla ter cikel Tri pesmi: Pot, Koprnenje in Kamnolom. Poleg tega najdemo natipkane še pesmi Ponoči sem hodil ..., Titanova noč in Udarci kladiva ter omenjeni cikel Tri pesmi. Cikel je glede na radijsko objavo minimalno predelan, prepis upošteva popravke. Ponoči sem hodil ... je predelana Hipoteza bolnega kraljeviča, revijalno objavljena leta 1919, Titanova noč je predelava Titanove serenade, Udarci kladiva pa so predelane Traverze. Tri pesmi so po izjavi samega Podbevška novejšega datuma, za ostale je datacija težko določljiva. V nekoliko raztrganem ovoju »Plesalec v ječi« sta se ohranila tipkopis istoimenske pesmi, pretipkane po originalni izdaji, ki pa je že močno uničen, ter pesem Večer, ki je z minimalnimi spremembami ohranjena tudi v rokopisu. Ker je prva pesem močno poškodovana in nepopolna, obstoječi del pa je identičen izdaji iz leta 1925, je ni imelo smisla objavljati. Poleg omenjenih pesmi je bil v ročno popravljeno izdajo zbirke vložen še tipkopis predelane pesmi Traverze.
PONOČI SEM HODIL SKOZ POLJA IN ISKAL PRIKAZEN1 |
|
Njene grudi, bele kakor mleko, bi privil k sebi in kakor jagnje jo poljubil na labodji vrat. S tresočimi se ustnicami bi poiskal njene, žejne, in objele bi jo moje drgetajoče roke. Stala poleg žitnega polja, v katerem pirujejo maki škrlatni, in zrla bi si v oči. Osamljena bi si zakrila obraz z lasmi in bi pustil, da jo iz ranjenih prs moja srčna kri oškropi. Tedaj bi se vzbudili škrjančki in lesk krvi bi šinil na polja otroke. V labirintu mojih sanj bi vzleteli kolibriji in odpeljal bi jo v svoj visoki, skrivnostni grad. 1912 |
TITANOVA NOČ2 |
|
O svetloba mesca in zvezd, ob kateri ga je v njenem strastnem objemu tako bridko pretreslo: Blisk! Večnost pred nami in za nami! Skrit za zelenimi listi v kostanjevem vrhu je pel slavček v mesečino, imel bi pa rajši v noč. “Podnevi sem mrtev!” so zasanjala z gor vanj strmeča okna kmetskih koč. “Na tej zeleni veji je moja sreča,” si je rekel in pretreslo ga je skoz mozeg in kosti. Iz teme so rasle črne perutnice, silen udar s krili in mislil je na njene oči. Mlinska kolesa so škropila in se vrtela enakomerno, valovi hiteli v daljavo, on pa, prevzet od noči, se vriskajoč izgubljal je vanjo. 1914. |
UDARCI KLADIVA3 |
|
O, že davno sem imel za seboj peščeni Tagliamento, ko sem se ves človeški v vriskajočem občutju vrnil v gozdove svojih čudovitih sanj. Obseden od novih oblik sem spet in spet razbijal stare kamnite plošče in zamišljal samo zame veljavne višje zakone. In bila je noč. Tresla se je zemlja od eksplozij kakor ob potresu vžigale so se rakete, o Conegliano, cvetoče mesto, in padale vanj in v rodovitna polja. Stal sem v pričakovanju novih pustolovščin v visoki zavorni utici tovornega vagona in vlak me je z veliko brzino vlekel v gorečo daljo. O, jaz sem povsod doma, povsod doma, jaz človek – bog! Pravljična mi je zemlja, ki me je rodila, in rad imam svoje starše, brate in sestre. Ali zdaj ves svet postaja moj, vsi ljudje moji starši, bratje in sestre! Tudi vsemirje postaja moje in za njim nova in nova vsemirja, o, kdo naj jih prešteje! In vozil sem se med streljanjem iz protiletalskih topov proti Piavi večkrat skozi črne oblake dima, osvetljenega s plameni, in vsak čas gledal eskorte z italijanskimi ujetniki. O, in v višavah so grozeče bobnela letala, strahotno žvižgale težke granate, da mi je zastajalo srce, in iz bližnjega stolpa regljale strojne puške. 1918. |
TRAVERZE4 |
|
V vinograd svojih opojnih sanj sem se vrnil. O, že davno sem imel za seboj peščeni Tagliamento! Hotel bi, da bi se vedno vzpenjal nad prepadom! Kako nično mi je postalo domotožje, o, jaz sem povsod doma, povsod doma! In bila je noč, tresla se je zemlja od topovskih strelov kakor v omedlevici. Utrinjale so se rakete, o Conegliano, cvetoče mesto! in padale vanj in v rodovitna polja. Stal sem na platformi tovornega vlaka in lokomotiva me je vlekla v gorečo daljo. O, jaz sem povsod doma, povsod doma, jaz človek bog! Sveta mi je zemlja, ki me je rodila, in rad imam svoje brate in sestre! Ali zdaj ves svet postaja moj, vsi ljudje moji bratje in sestre! Tudi vsemirje postaja moje in za njim nova in nova vsemirja, o, kdo naj jih prešteje! In vozil sem se proti Piavi, mimo eskorte v blatu in dežju – laški ujetniki, pred njimi in za njimi visoki plameni. In nad mojo glavo motorno drdranje letal in iz bližnjega stolpa regljanje strojnih pušk. 1918 |
Večer5 |
|
Dan in noč Me ob pljuskanju Morskih valov Spremljajo hripavi In razburljivi kriki Galebov Nebo nad menoj V ognjenih je znamenjih Kmalu Prekmalu Zajame tema me Najstrašnejša Najdražja Takrat te zadnjikrat Pokličem |
I. pot7 |
|
v svitu večernem so po pobočju kamnitem visoko med skalovje hiteli gamsi, nad njimi pa je pod oblaki škrlatnimi visel, padal in se dvigal orjaški orel obstal sem, prevzet od pogleda na gorske velikane in njihova bitja, in dolgo zrl proti vrhu, za katerim gorelo je nebo, večal in se širil požar o pot, ki sem te zmerom iskal v stenah in strminah nad brezni, kako prepravljaš dušo z radostjo in krepiš me v drznosti, brez katere ni bitja zame o ogenj, ob katerem pozabljam, da sem, GNAN OD SKRIVNOSTNE SILE, moral v temi skozi hlišč, blisk in grom, strelo, bučanje vod in tuljenje skal, padajočih v prepad |
II. koprnenje8 |
|
o nebo, posuto z neskončno daljnimi zvezdami, stokrat in tisočkrat večjih od zemlje. z neudržno silo me vnovič navdajaš. naj tudi izdihnem, koprnenje po soncu, luni in zvezdah NIKDAR NE MINE, koprnenje po soncu, luni in zvezdah NIKDAR NE MINE. tudi v zemlji se bom, spremenjen v travo ali cvetico, vselej obračal k svetlobi, vselej obračal k svetlobi, pokošen ali utrgan bom iz teme znova uporno rasel v luč, znova uporno rasel v luč |
III. kamnolom9 |
|
O molk velikega skalnatega hriba ob cesti, vijoči se proti Gorjancem še se mimo pristave dviga pot nate, vendar ni več vodnjaka ob njej, ni več igrišča sredi nekdanjega vrta in na vrhu ni več mogočnih kostanjev, ni več vodometa med njimi in ni več rastlinjaka s cveticami iz tujih dežel, ni več hleva s konji iz madžarske puste in ni več prijaznega gradu z balkoni, tudi ni več njegovih prebivalcev, o koliko izmed teh, s katerimi sem začel živeti, je že voda, zemlja, pesek, kamen. ostali vemo, da se neusmiljeno bliža KONEC našega obiska o in tudi ni več svetlih noči z njihovimi sanjami in prividi, ni ne objemov ne šepeta in ne straže vdanih divjih psov. tudi ni več od Soče grmenja iz tisoč in tisoč topov in kadar sem sam, ne drgetam več od groze zaradi sto in sto tisoč v dvanajstih bitkah pomorjenih. o in kakor da se ne spreminja vse v nedogled, na mah se je vse okoli mene spremenilo, vse pa se mi je tudi izmaknilo, kot bi nikdar ne bilo, in se mi še vedno izmika s ceste kamnitnik razstreljujejo, drobe ga v kamen in pesek. izvotljenega včasih zapušča voz za vozom o potok tik ceste, s cesto vred ti še ostajaš zvest sanjaču, mlin ne več. tiho se tod pomikaš, vendar voda že dolgo ne vrti več koles. kolesa so vržena na breg, razbita tam trohne. tujec ne more vedeti, da je na visokem skalovju nekoč stal grad, in da se je vsak večer pod razsvetljenimi okni med rožnatimi grmi skrival mladenič in v družbi psov trepetajoč čakal svojo ljubo ko stopa ponoči samcat skoz globel, se kvečjemu zave čudovite kraške pokrajine in neizmerne tihote globoko v hrib segajočega kamnoloma do solz ganjenega sanjača pa niti v sanjah ne zapuste prikazni iz njegove mladosti, zapustile ga bodo šele ob njegovi zadnji uri |
— † —
